DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Až e n e • o t r o c i

domaBolni in stari

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

f e b 1 1

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Micka Opetniku r e d n i c a opetnik@nedelja.at

u v o d n i k

Zahvala in vrtnica

Copati. Tisti na naslovnici. Ko sem jih te dni zagledala v pisarni koroške Caritas, sem se spomnila naše babice. Ravno take je imela – le barva je bila siva. Spominjam se, da so mi ti co­pati kot otroku dajali občutek starosti in bolez­ni. Bili so veliki in topli. Babica z njimi ni mogla hoditi hitro, pa saj tudi ni več mogla, bila je bo­lehna in stara. Copati pa so jo greli, ko je sede­la na kuhinjskem divanu. Nikoli ni bila sama. Mi, njeni vnuki, smo se podili po kuhinji in ji v otroški razposajenosti nagajali. A ona je bila sredi med nami, nam ob nedeljah brala podlistek iz Nedelje in ob družinski mizi bila vpletena v pogovor.Tako kot je naša babica živela do svoje smrti na svojem domu, tako si želi velika večina sta­rih in bolnih, tudi danes, umreti na tistem domu, kjer so se rodili. Številni so dejavniki, ki pomaga­jo izpolniti bolnim in starim to željo. Statistike kažejo, da veliko večino nege in oskrbe starih in bolnih opravijo njihovi svojci v domači hiši. „Moj spoštljivi poklon velja tem ženam in možem, ki dan za dnem skrbijo za svojce,“ mi je v pogovoru dejala gospa Brigitte Messner, voditeljica Mo­bilne socialne službe pri koroški Caritas. Pri svo­jih obiskih po domovih doživlja njihovo, pogosto nadčloveško skrb za bolnega družinskega člana. Nega in oskrba zahtevata telesni in duševni napor, obenem pa se soočajo s postopnim pešanjem življenjskih moči. Telesni in duševni napor jim jemlje pogled na lastne potrebe in želje. V letu prostovoljnega dela smo vsi poklicani, da obrnemo pozornost na te ljudi. Vsak po svojih zmožnostih jih lahko razbremenimo, pri sicer na­pornem, a kljub temu zelo lepem delu. Včasih zadostuje že beseda „hvala“ ali vrtnica.

Slika na naslovnici: Foto: Opetnik

p r e d s t a v l j a m o

Tečaj za spremljevalce hudo bolnih in umirajočihHospic – je ime gibanja, ki ponuja pomoč in spremstvo za hudo bolne in umirajoče ljudi vseh starosti ter za njihove svojce v času slovesa. Koroška Caritas ponuja vsako leto tečaj, v katerem se prostovoljni sodelavci izobražujejo za odgovor­no delo spremljevalca/spremljevalke bolnih in umirajočih (Hospizbegleit­erIn). K vsebini tečaja, ki poteka v več eno­tah in traja leto dni, spada soočanje z lastnimi občutki in doživetji smrti in umiranja ter nabiranje praktičnih izkušenj ob delu z bolnimi in njihovi­mi svojci. Vsi, ki se odločijo za prostovoljno službo spremljanja hudo bolnih in umirajočih, prejmejo pri koroški Car­itas strokovno izobrazbo, sodeluje­jo v skupinah in so deležni spremst­va. Tako izšolani pomagajo na domu, v bolnišnicah in v domovih za os­tarele. Vzamejo si čas za pogovor, poslušajo, opogumljajo in podpirajo bolne, stare in njihove svojce.

Take spremljevalke in spremljevalci niso zdravniki, niso terapevti, so čisto preprosto ljudje, ki sporočajo s svo­jim obiskom:

Sem pri tebi tudi v tem težkem časutvojega življenja. Če želiš,hodim s tebojkošček tvoje poti. Ostanem pri tebitudi takrat,ko drugi ne ostanejo.

Če želite več informacij o izobrazbi za sprem-ljevalko/spremljevalca bolnih in umirajočih (Hospiz-begleiterIn), se obrnite na: Koroška Caritas, gospa Eva-Maria Wernigtel.: 0463-55560-35

3ŠTIRINAJST DNI XIV

p o r t r e t

„ C e l o ž i v l j e n j e j e t r d o d e -l a l . n j e g o v d a n j e b i l z a p o l n j e n

z d e l o m z a d r u ž i n o . n i k o l i n i s p r a š e v a l , z a k a j j e k a k š n o d e l o

t r e b a o p r a v i t i . n j e g o v o v e s e -l j e s t a b i l a s a d o v n j a k i n d o m a č i

v r t . to j e b i l n a š a t a . “ ta k o o p i -š e e l i s a b e t h We r n i g , d o m a v k o -

n o v e C a h , s v o j e g a a t a .

Dobesedno sredi dela ga je zadela možganska kap in v trenutku so po-čivale njegove delavne roke in je bil odvisen od pomoči drugih. Sledili so težki meseci zdravljenja v bolnišnici. Ata Florian Kurej je bil hrom po de-sni strani, ni mogel govoriti in ležal je na intenzivnem oddelku. Ko ga je obiskala hčerka Elisabeth, ni vedela, ali jo pozna ali ne. Na očetovem obra-zu je videla le bolečino. Možganska kap je bila tako huda, da se atu Flori-anu zdravje ni hotelo več vrniti. Z in-tenzivnega oddelka so ga premesti-li v posebni oddelek, dobival je hrano po sondi in bil privezan na posteljo. Hčerka Elisabeth je ob službi strežni-ce v domu šolskih sester v Pliberku vsak dan obiskala ata. Se z njim pogo-

varjala in mu obljubila, da ga bo vze-la domov. Od trenutka očetove bole-zni je bilo zanjo jasno, da ga vzame domov in mu streže. Kakor ata nikdar ni spraševal, zakaj je kakšno delo po-trebno, tako sedaj Elisabeth ni spra-ševala. Odločitev je bila jasna. Toda sledili so težki časi, dokler ni pre-govorila odgovornih v bolnišnici, da hoče vzeti ata Floriana domov. Če-prav izobražena strežnica, so ji ve-dno znova dopovedovali, da tega ne bo zmogla. Sama pa je verjela v svojo moč, in to tudi takrat, ko so ji v roke stisnili očetove čevlje in obleko z be-sedami: Tega ne bo potreboval več.

Ko je bilo po treh mesecih dokonč-no odločeno in se je skupaj z očetom peljala v rešilnem avtu domov, jo je le stisnilo pri srcu – kako bo?

Elisabeth Wernig je zaprosila za družinski karenčni dopust (Familien-karenz), ni več hodila v službo, tem-več se popolnoma posvetila oskr-bi očeta. Dan je bil napolnjen z nego in oskrbo. Potekal je tako, kakršno je bilo očetovo zdravstveno stanje. Ri-tem svojega življenja je 41-letna Eli-sabeth prilagodila bolnemu očetu. Spet doma v varnem in skrbnem oko-lju družine je ata Florian polagoma napredoval. Pomagal je pri oblače-

nju, se nasmehnil, ko je upravljal da-ljinca za svojo bolniško posteljo, in se razveselil vsakega obiska. Hčer-ka Elisabeth je ob pomoči mame vsak dan pripravljala svežo hrano, katero je sčasoma po žličkah pojedel. Vedno pa sta se pogovarjala: Elisabeth je go-vorila, ata pa je kimal in bil vesel, da je doma. Polagoma se mu je stanje to-liko izboljšalo, da ga je posedla v vo-ziček in zapeljala v njegov ljubljeni sadovnjak, in gledal je hruške in ja-bolka ter bil vesel domače narave.

Rad je gledal oddajo „Dober dan Koroška“, poslušal slovenski radio, v mirnih urah pa sta z mamo moli-la. Leto dni je kljub težki bolezni uži-val nego domačih. S časom pa so ata Floriana obiskale še druge bolezni. Hčerki Elisabeth je bilo hudo ob po-gledu na trpečega ata. Ob očetovem trpljenju jo je večkrat obšla misel - ko bi lahko umrl! A ko je prišel trenutek smrti in so se domači morali posloviti od ata, je bilo vsem nepopisno hudo.

Šele sedaj, nekaj mesecev po smrti ljubljenega očeta, ko je odpadla teža skrbi in nege, občuti hčerka Elisabe-th bolečino izgube in jo navdaja ža-lost. Nadvse pa je hvaležna, da je ata Floriana lahko oskrbovala do zadnje-ga vzdihljaja v domači hiši.

„ata, vzela te bom domov“Elisabeth Wernig

XIV ŠTIRINAJST DNI4

v Ž a r i Š Č u

IzziviNa področju nege ostarelih je poseb-no važno, da oskrbe ne prenesemo iz-ključno na profesionaliste, tako rekoč ločimo od družbe, temveč da vključi-mo prostovoljce in predvsem mlade ljudi. Pri Karitas doživljamo to nepo-sredno: Starejši ljudje spadajo k veli-kodušnim in zvestim darovalcem in so tudi kot prostovoljci velike vredno-sti. To, kar vnašajo mladi z inovacijo, domiselnostjo in zavzetostjo, prispe-vajo starejši z mirom, kontinuiteto in kompetenco iz svojih prejšnjih pokli-cev. In pogosto se učijo mladi v takšnih prostovoljnih situacijah od starejših, in starejši odkrijejo v svojem življenju nove in osmišljajoče naloge. Tu postaja bogastvo izmenjave zelo neposredno. Veliki družbenopolitični in tudi fianč-ni izzivi, ki jih bo oskrbovanje in sta-novanje zelo starih ljudi pomenilo za družbo v prihodnosti, niti v nastavku niso rešeni, kaj šele, da bi javno o njih razpravljali.

Da lahko ljudje privatno plačajo svoj dom za ostarele, je čedalje bolj redko. V večini primerov se oskrba in nega v starosti – bodisi doma, s pomočjo mo-bilnih služb ali stacionarno v domu za ostarele – financira s pomočjo držav-nega dodatka za pomoč in postrežbo in z deželnospecifičnimi podporami v okviru socialne podpore. Potrebnost nege, posebno če je potrebna preseli-tev v dom za ostarele, more ljudi hi-tro napraviti za prejemnike socialne podpore.

Konflikt med generacijami»Naša mladina je propadla in razbrz-dana. Mladi ljudje ne poslušajo več

svojih staršev. Konec sveta je blizu« lahko beremo na nekem egiptovskem napisu 2000 pred Kristusom. Tudi knjiga Eksodus 20,1 išče odgovore na konflikt med generacijami, ko uči: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo je dal Gospod, tvoj Bog.« Dva zgleda, ki kažeta, da je že vedno obstajal konflikt med generaci-jami, samo da je pojem doživel veliko spremembo pomena.

Namesto kritike vedenja (ravnanja) mlajših opisuje danes boj med starimi in mladimi, a tudi med »mladimi star-ci«, »ostarelimi« in »starimi starci«, za nematerialne vrednote, predvsem pa za razdelitev kopnečih skupnih virov (resursov). Pri tem gre za vire držav-nih blagajn, naj bo izobraževanje, naj bo preventiva za tržišče delovne sile, naj bodo penzije, zdravstveno zavaro-vanje ali preventiva za nego, naj bodo dolgovi, ki jih je treba prevzeti in ve-žejo sredstva, ki bi jih nujno potebova-li za inovacije.

Današnji medgeneracijski konflikt je za veliko faset bogatejši, tudi če bi be-sede bogat v tej zvezi morda naj ne uporabljali. Opaziti je predvsem ve-liko napetost med finančno močnimi, aktivnimi in za potovanja navdušenimi seniorji kot ciljno skupino gospodar-stva, »sivimi panterji«, kakor jih radi imenujejo, in pomoči in tudi nege po-trebnimi starimi ljudmi kot sinonim za trpljenje, zapuščenost in strah. Celo te starejše ljudi ločujejo svetovi in tako se postavlja vprašanje medgeneracijske-ga konflikta tudi med 60-letnimi in na primer 80-letnimi.

Da se ljudje postarajo, je v zgodovini

S t a r i l j u d j e s o k u l t u r n i s p o m i n n a š e d r u ž b e

V današnji jezikovni rabi razlikujemo tri generaci­je starih ljudi: »mladi star­ci« od 60 naprej, »ostareli« od 70 naprej in »stari star­ci« od 80 naprej.Naj bo v zasebni oskrbi, ki jo podpirajo mobilne služ­be, ali v stacionarni negi – dimenzije življena se mora­jo v celoti vključiti. Sicer je nega nazadnje protipraven odvzem prostosti, ker člo­vek postane objekt storitve in ne stopa več v odnos kot subjekt z vso svojo biogra­fijo in življenjsko izkušnjo. Stari ljudje so kulturni spo­min naše družbe.

Fr a n z K ü b e r l

Vzeto iz knjige: Franz Küberl: Mein armes Österreich – Und wie es reicher sein könnte.Knjiga je izšla v založbi Ueberreuter.

pravica do slabotnosti

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

človeštva relativno mlad fenomen – sistem starostnih penzij prav tako. Ob zadnjem prelomu stoletja so bili 65-le-tni ljudje redkost. Do leta 2015 bo sko-raj vsak peti toliko star. Delež ljudi pod 19 let se bo v tem času zmanjšal sko-raj za polovico, od 39 na 19 odstotkov. Uvedba splošne starostne pokojnine je položila temeljni kamen za podruž-bljenje starostnega rizika in s tem tudi – teoretično – za razbremenitev mlaj-še generacije s pravičnejšo razdelitvi-jo starostnega zavarovanja. S tem ni bila več dana neposredna odvisnost od lastnih potomcev in večer življenja je bil zagotovljen. Starejši generaciji je prinesla več samostojnosti in več eko-nomske mobilnosti.

Izmenjava med mladimi in starimiZato mora biti strategija razreševa-nja dvojna: družba, ki je naklonjena starejšim, in družba, ki je naklonjena otrokom in mladim – oboje je skupno potrebno. Potrebna sta zvijačnost in veselje, navsezadnje tudi, da smo kos konfliktom vsakdanjika. Osrednji po-jem v tem sklopu, ki bo morda v uše-sih mnogih zvenel staromodno in je v politiki prišel precej iz mode, je: soli-darnost.

Medgeneracijski konflikt je ena plat. Druga plat obstaja v tem, da se je na in-dividualni ravni solidarnost med gene-racijami povečala. Obstaja živahna iz-menjava od staršev in starih staršev k otrokom in vnukom. Rezerve in pri-hranki se investirajo v izobraževanje in izgradnjo eksistence otrok in vnu-kov. Neverjetno veliko se podarja in daje naprej, tudi ustvarjene infrastruk-

ture in ustvarjenih vrednot. Mladi po-magajo tudi svojim starim družinskim članom prav občutno. Dobrih 70 od-stotkov negovalnih storitev se opravi znotraj družine.

Socialna pravičnostNa mikro ravni funkcionira solidar-nost pogosto, razvite demokracije pa morajo paziti tudi na to, da je solidar-nost zasidrana strukturalno v družbe-nem ustroju (sistemu). V družini doži-veta in osebno živeta solidarnost je za to pomemben gradbeni kamen. Kajti kdor doživi v malem, da je pomoč ne-kaj samoumevnega, jo bo gotovo bolj samoumevno prenesel na »bližnjega«, vseeno ali je begunec ali človek v Afri-ki, ki ga pestita suša in huda stiska.Toda kako je s socialno pravičnostjo? Kako je z možnostmi občanov in ob-čank, neodvisno od njihovega social-nega ozadja? Kako je izravnava med revnimi in premožnimi, bolnimi in zdravimi, ljudmi z otroki in ljudmi brez otrok in končno starimi in mla-dimi organizirana in financirana? V Avstriji je treba privijati vse tri narav-nalne vijake solidarnosti, družinskega, medčloveškega in strukturalnega. Pa-ziti je treba, da družba starih in bolnih ljudi, predvsem takšnih, ki se ne mo-rejo več artikulirati, ne bo videla zgolj kot breme. Dejstvo, da kdo potrebuje nego, podporo, pomoč ali kratko malo tudi samo kontakt, da se ne bo zadu-šil od osamljenosti, ni nobeno breme, nobena obremenitev in nobena tragi-ka. Je šansa, izziv in naročilo v naj-globljem smislu krščanskega sporoči-la: Človeško dostojanstvo ni odvisno od tega, kaj kdo zmore. Človek je tudi tedaj dragocen, ko ni več mlad in pri-

vlačen, ko na prvi pogled družbi »ne prinaša več koristi«. Obstajati mora pravica do slabotnosti.

Sposobnost ravnanja s trpljenjem je v naši današnji družbi zelo močno za-postavljena. Da trpljenje spada k ži-vljenju, noče nihče več priznati, niti v objektivno starajoči se družbi, v kate-ri se omejitve, bolezni in faze oslabe-losti neizogibno množijo. Imeti moč, da zdržimo trpljenje, ne velja več ali ne še spet za vrednoto.

Pravica do življenjaPrelat Leopold Ungar je nekoč skoval stavek: »Kot Caritas nam je posebno važno, da trpljenje, ki se da odpraviti, odpravimo, da pa trpljenje, ki se ne da odpraviti, na pravi in pravilen način pomagamo nositi.« Izjava, ki bi lahko bila vodilo za oskrbo starih in umira-jočih ljudi.

Reakcija družbe na trpljenje, ki se ne da odpraviti, ne more in ne sme nikoli biti aktivna direktna evtanazija (Ster-behilfe = povzročitev smrti iz usmilje-nja). Iz tega razloga Karitas dosledno odklanja evtanazijo. Če bomo začeli, da bi hoteli trpljenje popolnoma iz-ključiti iz življenja, da bomo ljudi vre-dnotili po njihovi koristnosti, in da bomo stroške, ki jih – baje bi se jim lah-ko izognili – povzročajo, postavljali v ospredje, potem bomo začeli z odstra-njevanjem človekovih pravic in zlasti pravice do življenja. V prihodnjih de-setletjih bodo siloviti medgeneracij-ski konflikti, toda ti se ne smejo nikoli končati v tej slepi ulici. Za ljudi v sta-rosti mora vedno obstajati pot naprej.

S t a r i l j u d j e s o k u l t u r n i s p o m i n n a š e d r u ž b e

pravica do slabotnosti

XIV ŠTIRINAJST DNI6

p o G o v o rPripravila M i c k a O p e t n i k

Vedno več starih in bolnih si želi preživeti čas bolezni in smr-ti v domačem okolju. Za izpolni-tev te želje potrebujejo strokovno pomoč. Koroška Caritas ponu-ja za to pomoč mobilno socialno službo. Kje vse imajo ljudje mo-žnost za to pomoč? Brigitte Messner: Od leta 2002 ponujamo to pomoč v štirih ko-roških okrajih. Celovec mesto, Celovec dežela, ter Beljak mesto in Beljak dežela. Iz teh okrajev smo v začetku delovanja prejeli največ povpraševanj. Na Koro-

škem pa je 11 ponudni-kov, ki ponujajo to po-moč po vsej deželi.

Koliko ljudi oskrbuje-te danes in koliko imate sodelavk?Brigitte Messner: V lan-skem letu je 49 sodelavk oskrbovalo 288 bolnih in starih. Nekateri stari ljudje potrebujejo našo pomoč enkrat na teden, bolniki pa tudi po pet-krat na dan. Iz leta v leto raste povpraševanje po taki pomoči. V lanskem

letu se je povpraševanje poviša-lo za 14,2 %.

Kaj so vzroki, da si želijo ljudje ostati v starosti in bolezni doma?Brigitte Messner: Praželja vsa-kega človeka je živeti v svojem domu, oblikovati življenje po la-stnih potrebah, po svojih zmo-gljivostih, ki zagotavljajo živ-ljenjsko kvaliteto in primerno življenje. Ob tej srčni želji je va-žno, da stari ali bolni človek spo-zna, kdaj nastopi trenutek, ko vse

to ni več mogoče in je potreben pomoči. Kajti slediti le srčni želji „hočem ostati doma“, ob tem pa ne živeti primerno, pripelje člo-veka v situacijo nezadovoljstva.

Kakšne storitve ponuja koroška Caritas v okviru Mobilne social-ne službe?Brigitte Messner: V odgovorno-sti vsakega posameznik je, kate-ro in kako obsežno pomoč potre-buje. To je neodvisno od starosti. Sedaj oskrbujemo bolne in sta-re od otroka v starosti 2,5 leta do najstarejše žene, ki je stara 103 leta. Nekateri stari ljudje potre-bujejo pomoč le enkrat v tednu: da gremo zanje po nakupih, jim pospravimo stanovanje, jim po-magamo pri osebni higieni. Lju-dje postajajo starejši, stopnjujejo se multimorbidna obolenja. Vse to je velik izziv za ljudi, zato je važno, da se čimprej odločijo in prosijo za pomoč in si tako za-gotovijo življenjsko kvaliteto na lastnem domu. Obenem pa po-meni naša pomoč tudi razbreme-nitev za sorodnike in družinske člane, ki oskrbujejo stare in bol-ne doma.

Od leta 1989 delate v Mobilni so-cialni službi. Katere spremembe opažate pri tem delu?Brigitte Messner: Dejstvo je, da postajajo ljudje vedno starejši in obolijo za več boleznimi hkra-ti. Vedno več pa je tudi mladih ljudi, ki zbolijo za hudo bolezni-jo – rak, srčni infarkt ali pa ne-sreča. Za koroško Caritas je prav področje spremstva onkoloških bolnikov važna naloga, katero z dobro izobraženimi sodelavkami

opravljamo. Za čim boljšo oskrbo onkoloških bolnikov je potreb-no dobro sodelovanje zdravni-kov, paliativnih sester, naših so-delavk, domačih in bolnika ali starega človeka. Prav na tem po-dročju se je veliko spremenilo na boljše. Ne nazadnje tudi finanč-na pomoč, katere so ljudje dele-žni v obliki socialnih podpor. Ob teh spremembah pa so postale zahteve in potrebe starih in bol-nih večje. Povečal pa se je tudi telesni in duševni pritisk na do-mače, ki oskrbujejo bolne in sta-re doma, pa tudi na naše sode-lavke.

Veliko je število bolnih in starih, katere oskrbujejo njihovi doma-či. V pomoč si pokličejo vašo so-delavko. Kakšno je to sodelova-nje?Brigitte Messner: Sodelovanje je zelo različno, tako kot so raz-lične motivacije, zakaj se nekdo odloči, da bo oskrboval svojca doma. Motivacija je lahko dana obljuba ali hvaležnost za vso skrb, ki je je bil deležen v otro-štvu, ali pa tudi dolžnost, ki na-rekuje hčerki ali sinu, ki je pode-doval kmetijo, da oskrbuje starše doma. Naše sodelavke pa so prav ob starih ljudeh vedno soočene tudi z različnimi pogledi glede na potrebe oskrbe. Pogosto vidijo svojci potrebno pomoč drugače kakor stari ali bolni človek. Tu se naše sodelavke izkažejo kot po-srednice, ki v številnih pogovorih poskušajo najti sporazumno re-šitev. Tu je potrebna velika mera tolerance. Med svojci, ki oskrbu-jejo domače, so v veliki večini žene. To so v glavnem žene, ki

Praželja vsakega člo-veka je živeti v svojem domu, oblikovati življe-nje po lastnih potre-bah. Ob tej srčni želji je važno, da stari ali bolni človek spozna, kdaj na-stopi trenutek, ko vse to ni več mogoče in je potreben pomoči.

”

”

spoštljiv poklon vsem, ki strežejo svojcem

Pomoč in spremstvo sta glavni nalogi sodelavk Mobilne socialne službe pri koroški Caritas. Voditeljica tega referata je diplomirana medicinska sestra Brigitte Messner.

XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

”

”

so doživele težki vojni in povoj-ni čas. Veliko so morale pretrpe-ti in navadile so se biti močne in vse postoriti. Te žene se mora-jo šele navaditi na misel – pois-kala si bom pomoč, da bom laže oskrbovala mamo ali očeta. To je dolg proces.

Kako vaše sodelavke lahko po-magajo in svetujejo ljudem, ki oskrbujejo svoje domače?Brigitte Messner: Ljudje, ki oskrbujejo svoje domače, so izpostav ljeni mnogim pritiskom in izzivom. Njihovi svojci se ne le telesno – na zunaj vidno – spre-minjajo, tudi njihovo duševno in umsko stanje postaja drugačno, se slabša. To je velika obremeni-tev za domače, ko iz dneva v dan doživljajo pojemanje moči svoj-ca, ki ga oskrbujejo. Nadvse hva-ležna sem, da ljudje v takih te-žavnih okoliščinah zaprosijo za pomoč. Naloga naših sodelavk ni le v delu in negi, ki jo opravijo za bolnega ali starega človeka, tem-več tudi v spremstvu, podpori in svetovanju domačim. Razbreme-nijo jih pri oskrbi in negi, so jim pa tudi v veliko duševno pomoč,

da laže sprejmejo spreminjanje, ki ga povzroča bolezen, in se mo-rejo soočiti tudi s smrtjo. Če pa domači, ki spremlja starega in bolnega, lahko reče: hvalabogu sem zmogel to odgovorno in na-porno delo, je moje spoštovanje do tega človeka veliko.

In kako sprejemajo ljudje, ki dan za dnem oskrbujejo svojce doma, vašo pomoč?Brigitte Messner: Strokovna po-moč in nasvet sta glavni nalogi naših sodelavk. Spremljajo do-mače, jih razbremenijo in so jim v podporo. Tega spremstva so še posebej potrebni tisti domači, ki so v trenutku soočeni z veliko bolečino ob nenadnem izbruhu bolezni ali ob kakšni nesreči in drugem dogodku, ki popolnoma spremeni življenje. Takrat je du-ševni pritisk domačih tako velik, da je strokovna pomoč in sprem-stvo važno, da ljudje zmorejo nego in oskrbo. Tu so naše sode-lavke opora in pomoč in jim dajo občutek, da niso sami odgovorni za vso oskrbo. Druga dimenzija duševnega pritiska na domačih, ki oskrbujejo svojce, so številne žalitve, ki jih doživljajo ob oskr-bi – tako s strani bolnega ali osta-

relega, pa tudi iz kroga družine in okolice.

Velika tematika ob oskrbi bol-nih in starih je spremljanje umi-rajočih?Brigitte Messner: Naše sodelavke so vsak dan soočene s spremlja-njem umirajočih in smrtjo. Kako ravnati z občutki, ki te obdajajo v tem času, pa je zelo različno in je včasih bolj obremenjujoče, vča-sih tudi manj. Doživeti, kako se človek sooča s svojo mi-nljivostjo, sprejema dej-stvo, da je čas življenja omejen, je včasih zelo težko tudi za naše sode-lavke. Svojci in umirajo-či pa spet vsak na svoj način sprejemajo to do-končnost. Velika razli-ka pa je, če umira mlad oče ali starka. Ob spremljanju umirajočih in njihovih svojcev je važen pogovor, a tudi majh-ni znaki spoštovanja in umirje-nosti. Umirajoči in njihovi svoj-ci potrebujejo veliko spremstva. Prav na tem področju se je veli-ko spremenilo na boljše. Paliativ-ni oddelki v bolnišnicah, mobil-ne paliativne sestre, ki prihajajo na dom, pa tudi ponudba koroške Caritas, ki izobražuje prostovolj-ne sodelavce za mobilni hospic, so v pomoč težko bolnim in umi-rajočim ter njihovim domačim.

To je velika obreme-nitev za domače, ko iz dneva v dan doživljajo pojemanje moči svojca, ki ga oskrbujejo.

XIV ŠTIRINAJST DNI8

Ž e n e s p e C i a lPripravila M i c k a O p e t n i k

Bilčovs – Celovec – Tanzanija – Ber-lin. Zanimivi kraji so te spremljali na dosedanji življenjski poti. In kako so jo oblikovali?Anja Boštjančič: Po osmih letih Ku-gyjevega razreda na Slovenski gimna-ziji v Celovcu sem se odločila za štu-dij socialnega dela na strokovni šoli v Vetrinju. V okviru študija sem ime-la možnost, da odletim za leto dni v južno Afriko, v Tanzanijo. Tam sem študirala en semester na univerzi v Dar es Salaamu in tam začela prakso pri nevladni organizaciji WAMATA – „walio katika napambano na aids Tanzania“. Besede opisujejo boj pro-ti aidsu. Ob delu z otroki sem začuti-la posebno ljubezen do Afrike in do mladih, ki se na cesti borijo za vsak-danje življenje.Po vrnitvi iz Afrike sem v Berlinu na-šla angleški masterprogram, ki se glo-balno posveča otroštvu in otrokovim pravicam, s poudarkom na drugih kulturah, predvsem v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki. Od oktobra 2010 sem torej na med-narodni akademiji v Berlinu in se ukvarjam z inovativno pedagogiko, psihologijo in ekonomijo v luči otro-kovih pravic. Posebnost te študijske smeri je, da pripisuje veliko važnost mednarodnosti. Študenti in študent-ke prihajajo iz celega sveta in tako so možne zelo raznolike perspekti-

ve. Dve študentki sta iz Afrike. Po-leg študija sodelujem pri organizaci-ji AfricAvenir, ki se kritično zavzema za zgodovinske, kulturne in politične teme Afrike in skuša v Berlinu z ra-znimi kulturnimi prireditvami senzi-bilizirati ljudi za probleme Afrike.

V študiju si se posvetila otrokovim pravicam. Kaj so osnove otrokovih pravic in kje so zapisane?Anja Boštjančič: Osnova za mednaro-dnopravni dokument je Deklaracija o pravicah otroka (OZN, iz leta 1959) ter Konvencija o otrokovih pravicah (OZN, 20. novembra leta 1989). Kon-vencija o otrokovih pravicah (KOP) zagotavlja varstvo otrok na osnovi dr-žavljanskih, političnih, ekonomskih, družbenih in kulturnih pravic. V okviru KOP sta bila sprejeta dva opcijska protokola o otrokovih pravi-cah: o vključevanju otrok v oborože-ne spopade (2000) in o prodaji otrok, otroški prostituciji in otroški porno-grafiji (2000).

Imamo zakon o človekovih pravicah. Zakaj potrebujemo posebej zapisane otrokove pravice?Anja Boštjančič: Že desetletja, pre-den je prišlo do sklepa o Konvenci-ji leta 1989, so obstajale razne debate o otrokovih pravicah. Debate kažejo, da izhodišča za Konvencijo rezultira-

jo iz političnih dogodkov in preobra-tov. Tako lahko razumemo Konven-cijo o otrokovih pravicah kot reakcijo na svetovne vojne in njihove posledi-ce za številne otroke. Otrokove pra-vice niso le zakoni za zaščito otrok, temveč v veliki meri zagotavljajo nov pogled na otroke.

22 let so otrokove pravice že zapisa-ne v Konvenciji. Kaj se je spremenilo v teh letih na boljše za otroke po svetu?Anja Boštjančič: Leto 2009 je bilo leto otrokovih pravic. UNICEF je v sklo-pu tega priredila razne informacijske akcije, vabila javnost in vlade, da po-večajo svoje zavzemanje za otrokove pravice in jih tudi uzakonijo.Vse države članice Združenih na-rodov, razen Amerike in Somalije, so ratificirale Konvencijo. S tem je bila dana podlaga, na kateri imajo vsi otroci pravico do preživetja, razvo-ja, varstva in soodločanja. V mnogih revnih državah so organizacije, kot npr. UNICEF, na tej podlagi lahko iz-boljšale razmere in življenje na mili-jone otrok. V socialni znanosti pa se je začela pa-radigemska sprememba gledanja na otroke. Otrok ni le otrok, ki potre-buje zaščito, temveč ima pravico so-odločanja. Tako se uveljavlja nujno potrebna dopolnitev k že obstoječim znanstvenim nastavkom.

n j e n a v e l i k a l j u b e z e n s o o t r o C i v a f r i k i . e n o -l e t n o d e l o i n š t u d i j v ta n z a n i j i s t a v n j e j z b u -d i l a č u t o d g o v o r n o s t i z a o t r o k e , k i n e u ž i v a j o o z r a č j a m i r u , d o s t o j a n s t v a , s t r p n o s t i , s v o b o d e , e n a k o s t i i n s o l i d a r n o s t i . v p r e p r i č a n j u , d a l a h -k o p o s a m e z n i k m a r s i k a j s p r e m e n i , s e j e 2 2 - l e t n a b i l č o v š č a n k a Anja Boštjančič o d p r a v i l a n a š t u d i j v b e r l i n . p o s v e t i l a s e j e o t r o k o v i m p r a v i -C a m .

otrokove pravice – dolga pot do njihove uresničitve

XIV 9ŠTIRINAJST DNI

In vendar na milijone otrok živi v lako-ti in revščini. Kaj pomenijo za te otro-ke pravice?Anja Boštjančič: Poznavalci otroko-vih pravic potrjujejo ta „statement“. Mi smo na začetku našega dela, saj dejansko živi na milijone otrok v la-koti in revščini. Kot kažejo razni po-skusi razvojnega dela na jugu, neka-terih razmer ni mogoče spremeniti kar tako. Po eni strani si ustvarjamo napačne predstave o fenomenih in težavah, kot je npr. revščina. Kot od-govor na to iščemo rešitev v material-nih dobrinah, ki pa sploh niso rešitev z vidika tistih, ki živijo v takih raz-merah. Eden izmed ključev za reši-tev teh problemov je volja in motiva-cija držav in inštitucij, da pridejo do rešitev ali tudi ne. Nazadnje je odvi-sno od vseh akterjev, ali hočemo ne-kaj spremeniti ali bi raje ostali tam, kjer smo. Izkušnje kažejo, da človek v marsičem reagira šele tedaj, ko je že prepozno. V sklopu mojega dela v Tanzaniji sem spraševala otroke, kaj si želijo. Neki otrok mi je rekel: „Živ-ljenje, kot ga imate vi v Evropi, samo tukaj v Afriki.“ Ko bi ta otrok vedel, da je v Evropi dosti otrok, ki živijo v revščini! Morda v drugačni revščini. Veliko je otrok, ki trpijo in postanejo žrtve neodgovornih odraslih, posta-nejo žrtve nasilja. Situacije so razno-like, vsi otroci pa naj bi imeli mo-

žnost, da odraščajo v razmerah, ki so enakopravne, varne in podpirajo nji-hov razvoj. V kolikšni meri skrbijo države in in-štitucije za izpolnjevanje teh pravic? Kako se izpolnjujejo otrokove pravice v Avstriji?Anja Boštjančič: V glavnem je treba vedeti, da so otrokove pravice važen del človekovih pravic in da obstaja mednarodno zavezujoč dokument, ki priznava in spoštuje otroke kot osebe z lastnimi pravicami. Kot sem že omenila, ZDA niso ratifi-cirale Konvencije, to je škandal. Rati-fikacija tega dokumenta obvezuje dr-žave, da spoštujejo otrokove pravice. Države morajo zagotoviti in se truditi za izpolnjevanje otrokovih pravic. To pomeni, da imajo otroci pravico do te Konvencije, je pa tudi v odgovornosti držav, da informirajo otroke o njiho-vih pravicah in jim zagotovijo, da so deležni teh pravic. Odbor (Committee on the Rights of the Child) ima nalogo, da preverja stanje in izpolnjevanje teh pravic. 18 ljudi je v okviru Združenih narodov izvoljenih za štiri leta, da zastopajo ta odbor. Avstrija na primer ima dol-žnost, da odboru pošlje poročilo, ki ga odbor potem kontrolira. Odbor je kontroliral Avstrijo leta 2005 glede na stanje in izpolnjevanje

otrokovih pravic (concluding obser-vations).Priznal je, da se je ustanovila ADA (Austrian Development Agency) in da država namerava zvišati prispe-vek za razvojno delo od 0,22 % na 0,33 % BIP v letu 2006. Odbor pa ob-žaluje, da Avstrija ne prispeva 0,7 % BIP, kot je cilj Združenih narodov. Avstrija naj bi bolj podpirala projek-te in programe s poudarkom na otro-kovih pravicah. To pa ne pomeni le, da naj bi podpirala projekte v revnih državah, temveč tudi v sami Avstri-ji: razne projekte na šolah, v vrtcih in na kulturnem področju. Ne le otro-ci, tudi starši naj bi vedeli za pravice, ki jih imajo otroci. Odbor vabi tudi h krepitvi zveze zastopnikov mladi-ne (Bundesjugendvertretung) in k so-odločanju na šolah, kjer vidi veliko nepravilnosti. Torej so tudi učitelji in učiteljice poklicani, da se bolj ukvar-jajo z otrokovimi pravicami. Odbor podpira aktivnosti društva „Rat auf Draht“, kjer otroci lahko kličejo in se informirajo o svojih pravicah. Na tem področju bo potrebnih še veliko iz-boljšav. Na spletu www. Kinderrech-te.gv.at imate možnost, da se informi-rate o posameznih členih otrokovih pravic in spodbujate otroke, da se se-znanijo s svojimi pravicami.

otrokove pravice – dolga pot do njihove uresničitve

XIV ŠTIRINAJST DNI10

z a v e s t n o ž i v e t iPripravil P A V E L Z A B L A T N I K

v Ž a r i Š Č uPripravila M i c k a O p e t n i k

starost in bolezen sta vrednotiv z g o d n j i h j u t r a -n j i h u r a h s e o d p r a -v i Krista Opetnik i z š m i h e l a n a s v o -j e d e l o . n a o b m o č j u s p o d n j e p o d j u n e o s k r b u j e s t a r e i n b o l n e l j u d i n a n j i -h o v i h d o m o v i h .

Ko na poti proti Železni Kapli za-žari vrh Obirja v jutranjem son-cu, je to zanjo vrelec moči za

naporno delo, ki pa prinaša tudi veliko veselih trenutkov. Kot strežnica bolnih in starih že sedem let oskrbuje in negu-je ter je pogovorna partnerica ljudem, ki leta bolezni in starosti hočejo preži-veti na svojem domu. Mobilne social-ne službe, kot jo opravlja Krista Ope-tnik, omogočajo ljudem to možnost, ki pa je v polnosti uresničljiva le tedaj, če ljudje sodelujejo s strežnicami in so pri-pravljeni upoštevati navodila zdravni-ka. Pomoč in oskrba, ki jo potrebujejo ljudje, pa je zelo raznolika.

Ob nakupovanju, pomoči pri osebni hi-gieni, oblačenju in bolniški negi je za-njo najvažnejši pogovor. Od prvega obi-ska se med strežnico in oskrbovancem/oskrbovanko korak za korakom razvija odnos in raste zaupanje. Za Kristo Opet-nik je največja vrednota, da sprejema vsakega oskrbovanca takega, kot je. Ne-kateri so si do visokih starih let ohrani-li nasmeh na obrazu, za druge pa je tež-ki vojni čas še danes travma, iz katere se ne morejo rešiti. Krista Opetnik sku-ha čaj, sede k njim in jih posluša, tudi takrat, ko ji kak oskrbovanec vsak dan pripoveduje isto zgodbo in se njegove misli izgubljajo v otroških letih in do-živetjih. Teh pogovorov so stari ljudje najbolj veseli. Vsako jutro se razveselijo Kriste Opetnik, ki stopi v njihovo hišo in jim prinese košček vigrednega vonja, se z njimi pošali, jim postori potrebna dela in jih motivira k raznim vajam. Ur-jenje spomina, gibalne vaje in spodbuja-nje h kreativnosti ohranjajo njene oskr-bovance sveže in jim krajšajo čas. Za svoje delo prejema Krista Opetnik veli-ko hvaležnosti, največja pa je takrat, ko nagovori starega in bolnega človeka v njegovem maternem jeziku. „Če sloven-sko pozdravim, je takoj spoštljivo zau-panje,“ je ponosna Krista Opetnik, da lahko v domačih krajih oskrbuje ljudi in jim s slovensko besedo lajša vsakdanje težave. Pri svojem delu z bolnimi in sta-rimi pa je Krista Opetnik tudi soočena s spremljanjem umirajočih. V tem času je njena prva naloga, da stori vse, da gre umirajočemu dobro. V teh trenutkih jo vodi tudi želja, da je ob umirajočem in mu s svojo navzočnostjo lajša prehod v drugo življenje, se pogovarja s sorodni-ki in jim je v oporo. Vsaka smrt oskrbo-vanke ali oskrbovanca je zanjo boleča in ji pomeni košček slovesa.

Svoje delo s starimi in bolnimi vidi Krista Opetnik predvsem v tem, da po-sreduje tem ljudem občutek, da je nji-hovo življenje tudi v starosti in v bo-lezni vrednota. „Malo spoštovanja je čutiti, če bolnega človeka po dveh dneh v bolnišnici spet pošljejo domov,“ pra-vi Krista Opetnik, ki je prepričana, da mora postati govorica o starih in bol-nih v naši družbi boljša in spoštljivej-ša, „potem bodo tudi naši otroci s svo-jim govorjenjem dali starim in bolnim občutek, da so vrednota za naše skupno življenje“.

XIV 11ŠTIRINAJST DNI

V naši družbi je čedalje več sta-rih in bolnih, ki potrebuje-jo nego in pomoč. Čeprav be-

težni in bolni, pa si kljub temu želijo ostati na svojem domu. Tudi če jim pešajo moči, si želijo živeti v času bo-lezni in starosti v varnem zavetju družine, domačih prostorov in zna-nih predmetov. Izpolnitev te želje je za svojce pogosto velik izziv, posebej takrat, če jim ob delu ne preostane veliko časa za nego in oskrbo bližnje-ga sorodnika. Odgovorno in pogosto 24-urno oskrbo in nego večkrat pre-vzamejo žene iz Slovenije. Spoštlji-vo in z veliko mero hvaležnosti govo-rijo ljudje o teh dobrih strežnicah, ki prihajajo na Koroško in tu spremlja-jo stare, bolne in umirajoče na njiho-vi poti.

V krogu znancev sem spoznala ženo iz Slovenije, ki prihaja že tretje leto na Koroško. Srečala sem jo ob jutra-nji kavi. Skupaj s svojo varovanko je sedela pri mizi in mi pripovedovala o svojem delu. Ko jo je doma doletela brezposelnost, se je v okviru zavoda za zaposlovanje izšolala za strežnico. Od ust do ust se širi novica o ženah iz Slovenije, in tako jo je pot zanesla na Koroško. V jesenskih mesecih lanskega leta jo je naprosila družina, da pride k njim in streže težko bolnemu očetu in mami. “Ata”, kot so ga klicali doma-či in tudi žena iz Slovenije, je po mo-žganski kapi potreboval pomoč in

nego noč in dan. Pa tudi obnemogla mama je potrebovala spremstvo. In tako je prišla v družino žena iz Slo-venije. Prve tedne po očetovi vrnitvi iz bolnišnice je več strežnic prihaja-lo na dan, da so oskrbovale težko bol-nega očeta. S časom pa so se družin-ski člani skupaj z ženama iz Slovenije navadili na nego. Noč in dan je bila strežnica ob njem. Čeprav ata ni mo-gel govoriti, je vse razumel, bil vedno dobre volje in se z znaki odzival na pogovore. “Vse je obrnil v šalo. Take-ga človeka moraš imeti rad. Čeprav nič ni mogel, je videl smisel v svojem življenju,” pripoveduje žena iz Slo-venije o svojem varovancu. Skrbela je zanj in ga spremljala. Tudi takrat, ko je prišel boleči čas slovesa. Po ato-vi smrti je žena iz Slovenije ostala pri mami. Skupaj zajtrkujeta, skuha-ta kosilo, gresta na sprehod, se veli-ko pogovarjata in bereta. „Moja nalo-ga je sedaj kuhanje, pospravljanje in delati družbo mami, ki je ostala sama brez ata.“

Za ženo iz Slovenije, ki prihaja kot strežnica na Koroško, pomeni vsa-ka družina, v katero vstopi, nov zače-tek. Tri jih je v teh letih spremljala. „V začetku je verjetno za vse težko. Družina me ne pozna. Jaz pa ne po-znam njihovih navad. Moram se pri-lagoditi njihovemu načinu življenja. Ne smem uveljavljati svojih stvari in uvajati neke spremembe ali spremi-njati njihovega dnevnega rituala. Po

mesecu dni pa se že navadiš in po-staneš član družine. Čeprav varovan-ca ali varovanke ne poznam, preden pridem v hišo, se polagoma navadim nanj, ga vzamem za svojega. Cel moj dan posvetim njemu in mu postorim vse, kar potrebuje. Ob negovanju ata mi je večkrat postalo težko, ko sem videla, kako trpi, kako se muči, in sem se spraševala, zakaj? Pa tudi smrt je povezana z mojo službo. Po vseh močeh spremljam bolnega na tej poti in tudi sama počasi sprejemam slovo, zadnjo pot in smrt kot nekaj, kar spa-da k našemu življenju.“

Žena iz Slovenije opravlja svo-jo službo skupaj s še eno stre-žnico. V štiridnevnem ritmu

se menjavata. Ob zamenjavi si izme-njata novosti in potrebe varovan-ke. Tako v miru in urejenosti pote-ka dan za mamo, ki že težko čaka, da pride pomlad. Popoldanski sprehod na soncu, ob varni roki žene iz Slove-nije, ji pričara občutek toplote. Vsak dan ju pot vodi tudi na pokopališče, kjer obiščeta atov grob. „Na teh spre-hodih vedno znova srečava ljudi, ki me sprejemajo z velikim spoštova-njem,“ pripoveduje žena iz Sloveni-je, njena varovanka pa doda: „Najbolj vesela pa sem, da se slovensko pogo-varjava.“ V domačem jeziku se bo-sta pogovarjali tudi spomladi na vrtu. “Mama bo sedela na stolu, jaz bom pa sadila solato.”

ob varni roki

XIV ŠTIRINAJST DNI12

p r a v n i k o t i č e k

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

z a v e s t n o ž i v e t iv sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Finančne kazni za davčne in carinske utaje v Avstriji

Pristojnost za finančnokazenski postopek

Pristojnost davčnega/carinskega urada Načeloma vodita postopek davčna oz. carinska uprava, in sicer kot finančno­kazenski organ 1. stopnje (namesto stopnja se v Avstriji uporablja izraz »instanca«). To sta v praksi stvarno in krajevno pristojni davčni oz. carinski urad.

Pristojnost neodvisnega finančnega senata Kot finančnokazenski organ 2. stopnje odloča tako imenovani neodvisni finančni senat – ali kot »posamezni organ« ali pa kot »senat«. Finančnokazenski organ 2. stopnje je vsekakor pristojen, če presega vsota utajenega davka 22.000 evrov (pri tihotapstvu vsota utajene carine več kot 11.000 evrov). Prav tako davčni/carinski zavezanec lahko zahteva, da se finančnokazenski postopek vodi pred neodvisnim finačnim senatom. Člani senata so neodvisni, torej niso vezani na možna navodila ministrstva za finance.Postopek pred neodvisnim finančnim senatom je javen; javnost se lahko izključi, če to zahteva davčni/carinski zavezanec oz. če bi javnost postopka kršila davčno/carinsko tajnost. Isto načelo velja za postopek pred sodiščem.

Pristojnost sodišča V Avstriji je sodišče pristojno šele takrat, če presega vsota naklepno utajenega davka vsaj 75.000 evrov (pri tihotapstvu vsota naklepno utajene carine več kot 37.500 evrov).Sicer pa so za kaznovanje finančnokazenskih prekrškov pristojni neodvisni finančni senati oz. davčni/carinski uradi kot finančnokazenski organi prve stopnje. Ob robu je treba omeniti, da je kaznovanje manjših prekrškov (kot npr. prepozno plačevanje ddv­ja, davka od plače) izključno pristojnost davčnih/carinskih uradov; to pomeni, da se s takimi zadevami sodišča ne ukvarjajo.

Druga finančnokazenska načela: Zastopstvo v postopku: dokler postopek ni pred sodiščem,

pripravil pavel zablatnik

S 1.1. 2011 je v Avstriji stopila v veljavo obširna novela zakona, ki se ukvarja z finančnimi delikti. Tako bo Avstrija drastično povišala denarne kazne oz. kazni zapora, če bo država lahko dokazala, da je prišlo do strateške davčne/carinske utaje, do utaje v obliki organiziranih band, tolp itd.

Prisiljeni prositi za miloščino

Katoliška akcija v novem letu 2011 pozorno spremlja skrb vzbujajočo politično razpravo na Koroškem o možnostih za-konske prepovedi beračenjah po koroških cestah in v javnih

prostorih. Verjetno motijo lačni site in vznemirjajo revni bogate in bi bilo zato kar najbolje, da bi uveljavljeno zakonodajo kratko malo spremenili. To pa nujno vodi k vprašanju, kakšno vrednost priznava-mo v našem neposrednem življenjskem okolju dostojanstvu tistih so-ljudi, ki so se znašli v eksistencialni stiski, ki so izrinjeni iz blaginje skupnosti in so prisiljeni prositi za miloščino. Krščansko izročilo, ki zaupa v živo Božjo besedo, v tem pogledu jasno svari vsakega, ki pre-zira revščino in šibkost, da s tem prezira tudi Božje otroštvo v stiski. Prošnja za miloščino je gesta ponižnosti, ki zasluži spoštovanje so-človeka, ker sodi med temeljne človekove pravice, ki ostajajo za vse čase nedeljive. Tudi ko bi dejansko uspelo razkrinkati ponekod do-mnevno organizirano beračenje, ob katerem naj bi posamezniki celo bogateli, ostaja bolj prepričljiva, ker verodostojna, ocena graške-ga duhovnika revnih p. Pucherja, ki v vroče diskutiranem beračenju po celovških ulicah vidi predvsem izraz »odvratne revščine«, ki jo je treba v naprednem in nadvse bogatem svetu kot tako spoznati ter is-kati možnosti in poti za pošteno obravnavanje načelnega človeškega in družbenega vprašanja.

Skupni politični interes mora veljati odločnemu zavzemanju za ustvarjanje pravičnih razmer v ožjem deželnem in državnem, kakor tudi v evropskem in svetovnem pogledu. Sleherni člo-

vek ima pravico do življenja v človeka vrednih okoliščinah. Zakonski okviri naj mu zato zagotavljajo osnove socialne pravičnosti, ki vklju-čuje možnosti za zaposlitev, za izobraževanje, osnovno zdravstveno oskrbo ter svobodno kulturno in versko življenje. V tej smeri vselej ostaja dosti potrebe in priložnosti za smiselno politično oblikovanje, nikakor pa ne v nasprotni smeri, namreč na hrbtu najšibkejših in ne-močnih, ki pa nas bogataše s svojo provokativno prošnjo za milošči-no spravljajo v zadrego in hkrati še silijo k razmišljanju o možnostih in nastavkih za oblikovanje pravičnejšega sveta. Zakonska prepo-ved osnovne človekove pravice, ki človeku v stiski načelno zagotav-lja svobodo, da po svoji presoji prosi sočloveka za pomoč, nikakor ne more biti rešitev. Nasprotno! Prepoved stisko le še povečuje. Člove-ku jemlje dostojanstvo, ko ga s pomočjo strukturalnega nasilja, ka-kršno bi pomenila zakonska prepoved, duhovno, duševno in telesno zavira, tudi kriminalizira in navsezadnje docela izključuje. Iskanje zakonske ureditve po načelu izključevanja je v tem primeru zgreše-no, ker nima za cilj rešitev problema, temveč kvečjemu odložitev oz. preložitev stiske v druge roke. Zaradi globalne povezanosti življenj-skih okoliščin na zasebni in družbeni ravni tako ravnanje dolgoročno nujno povzroča množično stisko, ki se zlahka sprevrže v tragične na-silne spopade izobčenih in izključenih, s tem pa drug od drugega vse bolj odtujenih posameznikov in skupin soljudi.

Zakonodaja, ki bo vredna predikata napredna, demokratična in človekoljubna, naj varuje in spodbuja načelo brezpogojne od-prtosti do sočloveka, naj varuje in spodbuja posameznika, ki je

po osebni presoji in zmogljivosti pripravljen v taki ali drugačni obli-ki pomagati in ki v zameno za vzpostavljeni človeški odnos prejme sporočilo, da je na poti v pravičnejšo prihodnost treba opraviti še vr-sto nalog v neposredno korist danes nam, predvsem pa še prihodnjim rodovom. Pavel Zablatnik

K O M E N T A R

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

Marian Wakounig*D o m a i z M l i n č , ž e v r s t o l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a j u . R e g i o n a l n i m e n e d ž e r v z v e z n e m m i n i -s t r s t v u z a f i n a n c e r e g i j a N i ž j a A v s t r i j a t e r G r a d i š č a n s k a , l e k t o r d u n a j s k e u n i v e r z e , i z r e d n i p r o f e s o r n a m a r i b o r s k i u n i v e r z i , p o d p r e d s e d n i k Z v e z e B a n k

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Finančne kazni za davčne in carinske utaje v Avstriji

se davčni/carinski zavezanec brani lahko brez pomoči odvetnika (uporablja lahko pomoč davčnega svetovalca, če meni, da je to potrebno); pred sodiščem pa je pomoč odvetnika za davčnega/carinskega zavezanca obveznaStroški postopka: stroške postopka mora povrniti davčni/carinski zavezanec (načelno 10 % utajenega davka/carine)Izvrednotenje dokazov: dokazila, ki jih je pridobila davčna/carinska uprava ob »kršitvi bančne tajnosti«, se ne smejo izvrednotiti v breme davčnemu/carinskemu zavezancuIzbris kazni: izrečene kazni veljajo po poteku roka za izbris kazni (rok za izbris kazni je 5 let) kot izbrisaneFinančnokazenski register: finančnokazenski postopki se vodijo v posebni evidenci, zajeti podatki se po poteku 2 let (po poteku roka za izbris kazni ali po smrti davčnega/carinskega zavezanca) zopet izbrišejoKazni:Kot omenjeno, so kazniva samo dejanja, ki so bila storjena v Avstriji. Kot »avstrijsko območje« v smislu finančnokazenskega zakonika se šteje tudi celotno carinsko območje EU. Izročitev storilca tuji državi se opravi samo takrat, če to predvideva bilateralni sporazum. Kazni so primarno premoženjske narave, torej­ denarne kazni ter­ kazen odvzema predmetov (v carinsko­kazenskem postopku)Kazen zapora je možna in se izreče v izjemnih primerih, in to takrat, če je za postopek bilo pristojno sodišče.Kaznuje se, ker se je utajila »davščina« – ne glede na to, ali je ta davščina dohodnina, ddv, carina itd. Drugače povedano, materialni zakoni kot avstrijski ZDDV, avstrijska dohodnina, avstrijski zakon od dohodka pravnih oseb, avstrijski carinski kodeks ne predvidevajo kazni za možne utaje. Vsi ti prekrški in z njimi povezane kazni za vse možne davščine so urejeni v finančnokazenskem zakoniku.

Prekršek Utaja davka/carine (v evrih)

Denarna kazen Zapor

Malomarna davčna/carinska utaja

Ne glede na višino utajene vsote

Do 100 % utajene vsote Ni

Normalna naklepna davčna/carinska utaja

Normalna naklepna davčna/carinska utaja

Do 33.000 Do 200 % utajene vsote Ni

Do 100.000 Do 200 % utajene vsote Do 3 mesece

nad 100.000 Do 200 % utajene vsote Do 2 leti

Strateška naklepna davčna/carinska utaja

Strateška naklepna davčna/carinska uta

Do 33.000 Do 300 % utajene vsote Ni

Do 100.000 Do 300 % utajene vsote Do 3 mesece

Do 500.000 Do 300 % utajene vsote Do 3 let

Nad 500.000 Do 300 % utajene vsote Do 5 let

Davčne/carinske utaje preko organiziranih tolp

Davčna utaja Do 33.000 Do 300 % utajene vsote Ni

Do 100.000 Do 300 % utajene vsote Do 3 mesece

Nasilna carinska utaja Do 15.000 300 % utajene vsote Ni

Do 50.000 300 % utajene vsote Do 3 mesece

Najhujši delikti

Davčna prevara Nad 100.000 do 250.000

1,0 mio evrov možna denarna kazen

Do 3 let

Do 500.000 1,5 mio evrov možna denarna kazen

Do 5 let

Nad 500.000 2,5 mio evrov možna denarna kazen

Do 10 let

Davčna utaja preko organizirane tolpe

Nad 100.000 1,5 mio evrov možna denarna kazen

Do 5 let

Uvodoma je treba omeniti, da pozna avstrijski pravni sistem (tako kot vsak druga država) splošni kazenski zakonik iz leta 1974 (nemško: Strafgesetzbuch), ki se uporablja za bolj ali manj vsa kazniva dejanja v Avstriji, ter specialni finančnokazenski zakonik iz leta 1958 (Finanzstrafgesetz), ki urejuje samo postopek ter kaznovanje za davčne ter carinske prekrške. V tem

prispevku bom predstavil pristojnosti, načela ter kazni za davčne ter carinske prekrške v Avstriji. Zakonik se ne uporablja samo za avstrijske davčne/carinske zavezance, temveč za vsakega tujega zavezanca, ki je storil prekršek na avstrijskem območju.

Višina kazni: Iz naslednje razpredelnice lahko razberete višino kazni

XIV ŠTIRINAJST DNI14

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Kako lahko poskrbimo za duševno zdravje naših otrokVzgojni priročnik Pri Mohorjevi založbi je izšla knjiga Christe Meves: Pogum za vzgojo

Christa Meves, rojena leta 1925, študij germanistike, geografije in filozofije na univerzah Wrocław in Kiel. V Hamburgu je dodatno študirala psihologijo. Izobrazba za psihoterapevtko, otroška in mladinska psihoterapevtka, 113 knjižnih izdaj, številne nagrade.

Avtorica je bila rojena sicer že leta 1925, toda njeno neverjetno aktualnost in sodobnost do-kazuje dejstvo, da je knjiga izšla v nemščini doslej kar v 27-ih izdajah. Bralci pa so dobe-sedno razgrabili še nekaj njenih izmed skoraj 40-ih knjig; tako je »Zakonska abeceda« izšla v 38-ih izdajah, »Učenje vzgoje« v 24-ih, mla-dinska knjiga »Hočem živeti« v 25-ih, družbe-nokritično delo »Zmanipulirana nezmernost« pa celo v 42-ih. Po knjigi »Verführt, manipu-liert, pervertiert (Zapeljani, zlorabljeni, iz-igrani)« je knjiga Pogum za vzgojo druga knji-ga Christe Meves, prevedena v slovenščino, in upajmo, da ji bodo sledile še druge.

To knjigo je Meves napisala v duhu vpra-šanja, ki si ga je zastavljal že vestfalski soci-alni reformator, pastor Friedrich von Bodel-schwingh (1831–1910): »Kako lahko ustvarimo kraje, s katerih bo blesk upanja padel v mrak zemlje?« V knjigi Christe Meves najdemo na-mreč oboje – mrak zemlje in blesk upanja.

Kakor vse njene knjige je tudi ta knjiga močno družbenokritično obarvana. Meves je že desetletja zelo pozorna opazovalka družbe-nega življenja, zato je njena diagnoza skrajno natančna, njeno pisanje je argumentirano. Ni ji mar za politično korektnost, ampak za re-snico; gre ji – kakor bi rekel Vaclav Havel – za »življenje iz resnice«.

Ta resnica – gledana z vidika duševnega zdravja otrok, kar je težiščni pogled Christe Meves – je danes zelo boleča in kruta: Otroci in mladostniki so dobesedno pahnjeni v povo-denj nekritičnega konsumiranja medijev, zla-sti neselekcioniranih televizijskih oddaj in ra-čunalniških igric. Njihovi starši so pogosto na lovu za karierizmom, kar je usodno zlasti še tedaj, če otrok nima v svojem najzgodnejšem detinstvu trajno ob sebi ljubeče matere, ki lah-ko edina poteši njegove preživetvene potrebe. Usodnost materine (ne)navzočnosti Meves dokazuje tudi s primerjavo, ki jo ponuja raz-iskava Konrada Lorenza o vedenju živali.

Kakor rdeča nit se skozi ta njen vzgojni pri-ročnik vije misel, da vsak otrok potrebuje av-

toritativno vzgojo, tj. vzgojo, na katero odlo-čilno vpliva ljubeče izvajanje avtoritete očeta in matere. Brez avtoritete ni vzgoje, a pri tem se je treba varovati dveh skrajnosti – avtori-tativnost se ne sme sprevreči v avtoritarnost, tj. v vzgojno nasilje, dresuro, v diktaturo, prav tako pa ne sme same sebe izničiti s tem, da se odpove sleherni avtoriteti in se s tem odre-če skoraj slehernemu vzgojnemu vplivu. V so-dobni družbi, do por prepojeni z liberalnim duhom, z duhom relativizma, je nevarna zlasti ta druga skrajnost.

Posebno mesto posveča Christa Meves v tej svoji knjigi ženski in t.i. »vzgoji v žensko«, njenemu nezamenljivemu pomenu za druži-no in družbo. Precej prostora namenja poja-vu jeze, besa, in se pri tem sprašuje: »Kako naj razlikujemo, kdaj je jeza smiselna in potrebna in kdaj postane nesmiselno uničujoča? Pred-vsem pa, kako se jo lahko naučimo obvlado-vati, podobno kakor se s pomočjo fizikalnih zakonov naučimo ukrotiti tok reke, da nam služi, namesto da bi nam s povodnjimi škodo-val?«

Sklicujoč se tudi na stoletno izkušnjo psiho-analitikov Meves trdi, da nagon agresivnosti »ni ne dober ne slab – vedeti moramo, čemu služi in pri čem sodeluje. Potem lahko upamo, da ga bomo obvladali ter ga vgradili v svoje živ ljenje tako, da bo obrodil sad.« Pojav agre-sivnost torej obravnava poglobljeno in celo-stno. Avtorica svari pred tem, da bi človeko-vo agresivnost zatirali, a tudi pred tem, da bi dopustili, da se prosto, divje razraste – skrat-ka, tudi agresivnost je treba oblikovati. Ob tem navede številne nazorne življenjske primere, ki bralca pretresejo. V svojem dolgem življe-nju je videla, kam pripeljejo napačni življenj-ski slogi, na podlagi svojih izkušenj pri delu v ordinaciji pa lahko v tem svojem vzgojnem priročniku kompetentno svetuje, kako pra-vilno vzgajati, ter nam s tem vliva pogum za vzgojo. Njeni cilji so postavljeni zelo visoko, zlasti za politike celo preveč visoko, a ti cilji so vendar »blesk upanja v mraku zemlje«.

Tokrat Vam predstavljamo vzgojni priročnik, ki sta ga za letošnji knjižni dar Ce­lovške Mohorjeve prevedla iz nemščine Seta Oblak in Stanislav M. Maršič. Av­torica knjige je znamenita nemška filozofinja, predvsem pa otroška in mladin­ska psihoterapevtka Christa Meves.

Christa Meves: Pogum za vzgojo. Mohojre-va založba 2010. ISBN 978-3-7086-0541-8

XIV 15ŠTIRINAJST DNI

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Kako lahko poskrbimo za duševno zdravje naših otrokVzgojni priročnik Pri Mohorjevi založbi je izšla knjiga Christe Meves: Pogum za vzgojo

Kateri novodobni razvoji in ten-dence pri vzgoji v pretek lih nekaj desetletjih imajo na zdravje naših otrok najslabši vpliv?Christa Meves: Naraščajo­či egocentrični odnos sodobne družbe povzroča najbolj trdo­vratne motnje pri otrocih. Mno­go ljudi, še zlasti kadar so dose­gli gotovo blaginjo in udobnost, misli, da tudi če so postali star­ši, lahko nadaljujejo svoje ži­vljenje s prioriteto po čim večji meri uživanja in uživaštva. Da je otrok tako velika naloga ka­kor tudi dar, v tem primeru ni več v zavesti teh ljudi. Tak od­nos ne ustreza potrebam otrok, ki se šele razvijajo in oblikujejo svojo osebnost. Predvsem v pr­vih letih življenja so otroci kakor dragocene, občutljive rože, ki nujno potrebujejo ljubezen, po­zornost, bližino ter nežnost, da se lahko razvijejo v stabilne in duševno zdrave osebnosti. Za­radi nemirnega življenja v tem obdobju, oddajanja otrok v raz­lične vzgojne ustanove, otro­ške jaslice ter pogosto soočanje otrok z različnimi vzgojitelji pri­manjkuje otrokom krvavo po­trebna stalnost, toplina in na­vezanost v stabilnih družinah. Najbolj se to pomanjkanje ob­čuti, če je ta nemirnost domi­nantna v prvih življenjskih letih otrok, kajti v tem času se naj­bolj razvijajo možgani otrok.

Katere študije dokazujejo, da je odnos matere do otroka v prvih mesecih življenja zelo pomemben za razvoj otroka? Christa Meves: Knjige s to te­matiko zapolnjujejo celotno knjižnico. Na začetku so znan­stveni rezultati iz raziskav kla­sikov, kot sta to René Spitz in John Bowlby ter sodobni raz­

iskovalci, kot so to Manfred Spitzer, Gerald Hüther in Lise Eliot, Louann Brizendine, Gor­don Neufeld in nešteti drugi. Po­membni so tudi raziskoval­ni rezultati o negativnih učinkih manjkajočega odnosa mate­re do otroka, kot so jih delali v komunističnih državah. Pose­bej študije o romunskih sirotah pojasnjujejo te negativne učin­ke. Takšni otroci imajo duševne deficite, ki jim zelo hudo oteži­jo življenje še v odrasli starosti: številne osebe so čezmerno du­ševno ranljive in niso obremen­ljive, v svojih reakcijah z na­pačnim vedenjem kažejo svojo nezavedno nezadovoljstvo. Ne­kateri postanejo hitro agresivni, drugi pa so čezmerno pogoltni in se oklepajo ljudi in stvari. Ka­žejo se tudi najraz ličnejše obli­ke duševnih motenj, posebej v otroških letih se kažejo prvi simptomi kot grizenje nohtov, puljenje las ali močenje v po­steljo, v šolskih letih pa se mo­tnje izražajo tako, da otroci niso vzdržljivi in se ne morejo kon­centrirati ter so motorično hi­peraktivni (ADHS).

Zakaj po Vašem sodobna družba ignorira ta spoznanja?Christa Meves: Takšna spo­znanja niso združljiva niti z zah­tevami gospodarstva,niti s po­trebami sodobne ženske po poklicnem delu. Temu razvoju so podvržene tudi oblasti, na­mesto da bi pomagale mladim družinam finančno, če potre­bujejo pomoč, npr. da bi upo­števali otrokove potrebe in bi s subvencijami nastajala stabil­na družba.Tudi mladi ljudje so množično izpostavljeni nevarnostim tako imenovanega novega načina ži­

vljenja. Ogroženi so v družbi, zlomi jih lahko pritisk boja za uspehe na eni strani in na drugi strani pritisk potrošniške druž­be. Kaj bi svetovali mladini, da ne bi zašli v past popolnega ne­orientiranja?Najpomembneje je, da ima mladina zglede, ki jim posredu­jejo vrednote in pravilno mero med delom in prostim časom. Pomembno je tudi, da mladino informiramo o posledicah spol­nosti, zasvojenosti z mamili in alkoholom. Krščanske mladin­ske skupine so zato v tem času zelo primerne za mladino, da jim posredujejo zdrave smeri.

Kaj naj bi starši najbolj upoštevali pri vzgoji svojih otrok?Christa Meves: Pred vse­mi drugimi vrednotami je po­membna ljubeča, požrtvovalna drža staršev, ki jo lahko naj­lažje uresničujejo na življenj­ski osnovi krščanskega vredno­stnega sistema. Da to lahko uresničujejo v vzgojnem vsak­danjiku, so staršem potrebna predvsem novejša spoznanja o tem, kakšni so razvojni pogo­ji za zdravo doraščanje otrok. Starši morajo priti do odločil­nih informacij o tem, da so za zdravo doraščanje potrebni go­tovi življenjski pogoji, ki omo­gočajo zdrav razvoj otroka. Otrok potrebuje zaščito tople­ga gnezda, prav tako družine kakor tudi izkušnjo, da je zara­di stalne bližine matere nasi­čeno z ljubeznijo. Na tej osnovi je potem mogoče doseči – raz­ličnim razvojnim stopnjam pri­merno – kultivacijo človeka, to pomeni predvsem, da je sposo­ben ljubiti.

Na slovenski kulturni praznik so predstavili pobudo za pospeševanje slovenščine z nate-čajem pisanja.

Na dan z besedILoM se imenuje natečaj pisanja, ki ga je predstavila Volbankova ustanova s kultur-nima organizacijama KKZ in SPZ. S tem želi krepi-ti slovensko besedo na Koroškem. Natečaj pisanja so predstavili Franci Serajnik za Volbankovo ustano-vo, strokovni nadzornik za slovenščino Teodor Do-mej, Martin Kuchling za KKZ in Janko Malle za SPZ, Miha Vrbinc kot vsebinski vodja projekta Pisana promlad in Marko Ressmann za Pedagoško visoko šolo. Mohorjeva založba je med partnerji, ki sode-lujejo pri pobudi (pospeševanje, utrjevanje in širje-nje znanja slovenskega jezika), ki želi nadgraditi po-nudbe in podpreti otroke in mladino, ki govorijo in se učijo slovenščine. Strokovno žirijo sestavljajo pi-satelji, učitelji in novinarji.

Kdo lahko tekmuje in kako?med 8 in 11 leti: - opis osebe ali živali ali - jezikovna igra (3-5 pesmic, izštevank …)med 12 in 15 leti: - poročilo o izletu ali – (sodob-na) pravljicamed 16 in 20 leti: - ocena filma, gledališke igre, kon-certa ali – kratka zgodba (do 800 besed) ali – poe-zija (3 – 5 pesmi)Pogoja za udeležbo pri natečaju so, da besedilo še ni bilo objavljeno, starši oz. zastopniki mladolet-nih udeležencev morajo dati pisno soglasje za ob-javo besedil.Besedilu je treba pripisati ime in priimek, rojstne podatke, naslov, razred ali letnik in naziv ter sedež šole. Udeleženec/udeleženka odda besedilo učite-lju/učiteljici, ali pošlje na naslov: Volbankova usta-nova, Pisana promlad, Pernhartgassse 8/3, 9020 Celovec, ali po elektronski pošti: office@promlad.at.Rok oddaje je 5. maj 2011.

Nagrade Nagrade za prva tri mesta v vsaki kategoriji: denar-na nagrada, knjige, priznanje, enodnevna pisateljska delavnica v Ljubljani.Posebno nagrado bosta prejela razred in učitelj/uči-teljica, ki bosta poslala največ prispevkov. Besedila pa bodo objavljena.Slavnostna predstavitev nagrajenih besedil in pode-litev nagrad bo 15. junija 2011. Več informacij najde-te na spletni strani www.promlad.at ali pa po tele-fonu 0650-2424328 (Ludmilla Koler).

Christa Meves v pogovoru

Sodeluj pri natečaju pisanja

Za študente in študentke

samo 17,50 EUR letnoredna naročnina

samo 35,- EUR letno

+ D A R I L O z a n o ve ga n a ro č n i k a

Na izbiro so tale darila:

Dobrote iz Vernberka 2Samostanski čaj, Hilde­gardin eli­ksir, arni­ka, sirup iz smrekovih vršičkov ... Torbica

iz vrečk za kavo

Ime in priimek

Ulica/kraj

Poštna štev. Pošta

Hišna številka

Telefon E-mail Datum rojstva

Podpis

NAROČILNICA

Vsak teden nova NedeljaVsak mesec družinska priloga Vsak mesec kulturna priloga Vsak drugi mesec Misijonska obzorja

50x NEDELJA in

priloge

Naročam Nedeljo za letno naročnino 35,­ EUR študentski abo za 17,50 EUR

DARILO

Ni draga, je pa dragocena.

Nedelja

Viktringer Ring 269020 Klagenfurt/Celovec

Dobrote iz Vernber-ka 1Samostan­ski čaj, zeliščna sol, jušne začimbe, vložene bučke, re­zanci ...

Vernberk 1 Vernberk 2 Torbica