EKONOMIJA IN EKONOMSKI SUBJEKTI

V tem poglavju bomo spoznali ekonomijo kot vedo, s katerimi problemi se ukvarja, spoznali nekaj principov

ekonomike podjetja. Govorili bomo o nujnosti odločanja, saj moramo v razmerah redkosti in

negotovosti izbirati med alternativami. Analizirali bomo, zakaj sploh nastane podjetje, kateri so tisti

dejavniki, ki pri posamezniku sprožijo željo in potrebo po lastni gospodarski iniciativi. V nadaljevanju bomo proučevali okolje podjetja in dejavnike, ki vplivajo

nanj in obratno. Ogledali si bomo pojme, kot so družbena formacija, politični sistem,

družbenoekonomski sistem, ekonomski sistem, ekonomsko politiko in njene instrumente ter

nenazadnje akterje v okolju – ekonomske subjekte. V zadnjem delu tega poglavja si bomo ogledali vrste

organizacij v javnem in zasebnem sektorju, kateri so tisti predpisi, ki določajo njihovo raznovrstno

obličnost.

EKONOMIJA – REDKOST IN UČINKOVITOST – NUJNOST

ODLOČANJA

Kaj je ekonomija?Ekonomija je veda o gospodarjenju.

Preučuje, kako se družbe odločijo uporabljati redke proizvodne vire, ki

jih lahko uporabimo za različne namene, za proizvodnjo raznih dobrin, in kako te razdelijo med razne skupine.

Dobrine so redke, ker ljudje želimo precej več, kot pa lahko v nacionalnem

ali globalnem gospodarstvu proizvedemo. Ekonomske dobrine so

redke, niso proste, in družba mora izbirati med dobrinami, ki jih lahko

proizvede z razpoložljivimi viri.

Ekonomijo kot vedo delimo na dve podzvrsti:

- mikroekonomija se ukvarja z obnašanjem posameznih entitet, kot so trgi,

podjetja in gospodinjstva; - makroekonomija preučuje delovanje

gospodarstva kot celote; preučuje celotno raven narodnega outputa, brezposlenosti in

cen.

Tri temeljna vprašanja, s katerimi se ukvarja makroekonomija, so:

• Zakaj output in zaposlenost včasih padeta in kako lahko zmanjšamo brezposelnost?

• Kateri so viri inflacije cen in kako jo lahko ohranjamo pod nadzorom?

• Kako lahko država poveča stopnjo ekonomske rasti?

V splošnem lahko opredelimo tudi, da se vsaka družba srečuje s potrebo po uresničevanju naslednjih ciljev

(Rebernik 1999, str. 19):• doseganje ekonomske rasti in razvoja, kar pomeni večanje proizvodnje vse

kakovostnejših izdelkov in storitev, ki povečujejo kakovost življenja;• zagotavljanje polne zaposlenosti, kar pomeni, da naj bi vsi, ki so sposobni in voljni

delati, imeli primerno zaposlitev;• ohranjanje stabilnosti cen, kar pomeni ohranjanje splošne ravni cen in izogibanje

inflaciji ter deflaciji;• uveljavljanje ekonomske svobode, kar pomeni, da naj bi ekonomski osebki

(upravljalci, delavci, kupci ...) čim bolj svobodno opravljali svoje ekonomske aktivnosti;

• omogočanje pravične razdelitve dohodkov – nobena skupina ljudi naj ne bi živela v velikem siromaštvu, medtem ko bi druge skupine uživale v izjemnem razkošju;

• zagotavljanje ekonomske varnosti, kar pomeni zagotavljanje pomoči bolnim, invalidnim, ostarelim ali drugače onesposobljenim ali odvisnim skupinam ljudi;

• doseganje tehnološke in ekonomske učinkovitosti – razpoložljive proizvodne tvorce naj bi čim bolj racionalno izkoristili.

Zaradi redkosti dobrin in iz tega izhajajoče zahteve po njihovi

učinkoviti in optimalni rabi morajo gospodarski subjekti iskati

odgovore na takšna vprašanja, jih tehtati in se o njihovi izbiri tudi

odločati.

Odločanje je temeljna dejavnost managementa, ne glede na njegovo raven delovanja, in sicer na globalni

ravni, nacionalni oziroma narodnogospodarski ravni, ravni posameznega trga, ravni podjetja, znotraj posamezne organizacijske

enote podjetja, na ravni gospodinjstva, na ravni homo economicusa.

V povezavi z odločitvenim procesom managementa na ravni podjetja so

njegovi temeljni elementi: cilji, informacije in odločitve.

Osnovni cilj managementa podjetja je obstati in biti uspešen v tržnem

gospodarskem okolju. Ti cilji niso vsota ciljev posameznikov, temveč so

odvisni od spleta njihovih različno vplivnih in manj vplivnih interesov.

Da se lahko odločamo, potrebujemo informacije. Te informacije pridobivamo znotraj podjetja in v zunanjem okolju. Najpomembnejše so naslednje temeljne

informacije:

• povpraševanju, ponudbi in cenah za izdelek oz. storitev, ki ga podjetje ponuja, substitutih ipd.,

• razpoložljivosti prvin poslovnega procesa, ki jih za proizvodnjo podjetje potrebuje,

• obstoječih in porajajočih se tehnologijah za proizvodnjo in tehnologijah, ki so in morda bodo del izdelka ali storitve.

Pri odločanju tehtamo informacije v povezavi z iskanjem odgovorov na naslednja vprašanja: kaj in koliko proizvajati ter po čem, s čim bomo proizvajali ter po čem, kako bomo

proizvajali?

Pri odločanju uporabimo informacije o delovanju podjetja, ki jih

predstavljajo tudi kazalci in kazalniki in jih bomo obravnavali v zadnjem poglavju. Na podlagi zastavljenih ciljev in pridobljenih informacij

sprejmemo odločitev o inputih in outputih. Odločitveni proces v

podjetju prikazujemo na naslednji sliki.

Informacije otehnologiji inproizvodnji

Informacije opovpraševanju po

izdelkih

Odločanje o inputu

Odločanje o outputu

Informacije oponudbi prvin Proizvodni proces

Input prvin

Output

tokovi prvin

tokovi informacij

podjetje

Kakovost pridobljenih informacij je pogosto spremenljiva. Vsaka odločitev tako pomeni sprejemanje tveganja, ki je povezano z negotovostjo, v kateri

živimo. Ravno zato pri odločanju ugotavljamo možne alternative in izvedemo izbor po fazah, kot jih

prikazujemo na spodnji sliki.

Določanje možnihizidov

Ugotavljanjealternativ

Ugotavljanjeverjetnosti izida

posameznealternative

Oblikovanje kriterijevza izbor medalternativami

Izbor alternative

Pri odločanju pa ne gre brez poznavanja osnovnih konceptov gospodarjenja na ravni podjetja.

Veda, ki se ukvarja z gospodarjenjem na ravni podjetja, se imenuje ekonomika podjetja.

Pomembnejši koncepti, ki spadajo v ekonomiko podjetja, so naslednji:

• alokacija proizvodnih tvorcev in transakcijski stroški,• oportunitetni stroški,elastičnost ponudbe in

povpraševanja,• upadajoči mejni donosi in marginalna analiza,• cilji poslovanja in časovna dimenzija poslovanja,• časovna vrednost denarja in vrednotenje investicij,• ekonomija obsega in ekonomija razpona,• eksternalije, krivulja učenja. krivulja izkušenj ipd.

Zaradi redkosti virov so omejene možnosti, da bi zadovoljili vse potrebe. Ker ne moremo zadovoljiti vseh potreb, smo

prisiljeni izbirati med alternativami. Ko eno izmed alternativ izberemo, hkrati zavržemo

vsako drugo možno alternativo. S tem se odrečemo donosom zavržene alternative,

kajti proizvodne vire uporabljamo za izkoriščanje izbrane alternative. Zavrženo korist imenujemo oportunitetni strošek.

Iz odnosa med redkostjo in izbiro izhajajo naslednja temeljna spoznanja:

• Nekdo mora opraviti izbiro, za izbor alternative je potreben posameznik.

• Iz tega izhaja spoznanje, da so oportunitetni stroški, tj. vrednost alternative, ki ni bila izbrana, v glavi tistega, ki izbira. Ta strošek mora torej nositi tisti, ki izbira, in ga ni možno prenesti na drugega.

• Oportunitetni stroški so torej subjektivni (so v glavi tistega, ki izbira) in jih ne more objektivizirati ali meriti nihče drug kot on sam. Zato se jih ne da tako zlahka prevesti v dimenzijo vira, denarja ali dobrine.

• Oportunitetni stroški obstajajo samo v trenutku odločanja, takoj zatem izginejo, kar seveda pomeni, da se ti stroški nikoli ne realizirajo; tega, kar smo zavrgli, ne moremo uživati.

Vsaka družba, podobno kot v podjetju, mora torej odgovoriti na najmanj naslednja temeljna ekonomska vprašanja: kaj, koliko, kako in za koga

proizvajati? Ali drugače:

• Koliko in katere s široke palete izdelkov in storitev bomo proizvajali, torej kaj?

• Kako bomo uporabljali vire v njihovi proizvodnji?

• Komu so te dobrine namenjene, torej za koga – to je, kakšna naj bo razporeditev dohodka in potrošnje med posamezniki in družbenimi razredi?

Družbe odgovarjajo na ta vprašanja različno. Danes sta najpomembnejši obliki ekonomske organizacije

komandna (planska) in tržna. Komandno gospodarstvo usmerja centralizirani nadzor vlade. Tržno gospodarstvo vodi neformalni sistem cen in dobičkov, v

katerem večino odločitev sprejmejo posamezniki in podjetja. Družbe imajo različne mešanice tržnega in komandnega sistema, vse družbe so torej mešana

gospodarstva.

Pri danih virih in tehnologiji lahko proizvodno izbiro med dvema

dobrinama, na primer maslom in puškami, povzamemo s krivuljo

proizvodnih možnosti ali transformacijsko krivuljo (slika 3).

Kaže, kako proizvodnja ene dobrine izključuje proizvodnjo druge dobrine. V svetu redkosti

izbor nečesa pomeni žrtvovanje nečesa drugega. Vrednost žrtvovane dobrine ali storitve je

oportunitetni strošek. Proizvodna učinkovitost se pojavi, ko ne moremo povečati proizvodnje ene dobrine brez zmanjšanja proizvodnje druge

dobrine. To ponazarja krivulja proizvodnih možnosti. Ko je gospodarstvo na njej, lahko

izdela več ene dobrine le, če izdela manj druge.

Krivulja proizvodnih možnosti ponazarja številne osnovne ekonomske procese:

• kako ekonomska rast potiska to krivuljo navzven,• kako gospodarstva izbirajo relativno manj hrane in

drugih osnovnih potrebščin, ko se razvijajo,• kako država izbira med zasebnimi in javnimi

dobrinami ter • kako družba izbira med potrošnimi in kapitalnimi

dobrinami, ki povečujejo prihodnjo potrošnjo.

Včasih so družbe na notranji strani krivulje proizvodnih možnosti. Ob

visoki brezposelnosti ali med revolucijo, ali ko neučinkoviti vladni

predpisi omejujejo ekonomsko dejavnost, je gospodarstvo

neučinkovito in deluje znotraj transformacijske krivulje.

Poleg tega pa različni dejavniki vplivajo na obliko transformacijske krivulje, ki je lahko:

• konkavna (na zgornji sliki),

• linearna in

• konveksna.

Transformacijska krivulja posredno kaže na še enega izmed konceptov

ekonomike podjetja – donose obsega. Kot opisujemo v primerih posameznih

oblik transformacijskih krivulj. Pri selitvi proizvodnih virov iz

proizvodnje A v proizvodnjo B so ti donosi lahko naraščajoči,

enakomerni (konstantni) ali upadajoči.

Ko govorimo o donosih obsega, si predstavljamo povečevanje obsega

vloženih inputov in kot logično posledico povečevanje outputa.

Donosi obsega kažejo na produkcijsko moč podjetja.

Torej če povečujemo količino prvin poslovnega procesa, pričakujemo tudi

povečanje količine proizvedenih izdelkov in storitev. Če se podjetje sooča z

upadajočimi mejnimi donosi, bo upadla tudi njegova ekonomska učinkovitost. Ko pa so donosi obsega naraščajoči, gre pri

tem za hkraten proces povečevanja ekonomske učinkovitosti in produktivnosti.

Naslednji odločitveni problem je povezan z mejno koristnostjo.

Za dano mejno koristnost velja, da višja ko je cena, nižja je mejna koristnost za denarno

enoto.

Kdaj bo prenehal računalniški zagnanec kupovati pomnilnik? V trenutku, ko se mejna koristnost

dodatno kupljene enote pomnilnika izenači z njeno ceno.

Učinkovitost delovanja podjetja izboljšujemo tudi z učenjem in izkušnjami. Pri tem govorimo o

krivulji učenja ali krivulji izkušenj, ki ponazarjata

dolgoročno upadanje povprečnih stroškov zaradi izboljševanja

poslovanja kot posledice izkušenj in učenja.

Ker predpostavljamo, da človek ravna kot homo oeconomicus, predpostavljamo tudi, da želi kombinirati redke dobrine na način,

ki mu prinaša kar največje koristi. Na podlagi teh izhodišč nastane podjetje.

Posameznik ali skupina posameznikov se odloči ustanoviti podjetje, ker predvideva,

da bodo uspeli kombinirati prvine poslovnega procesa učinkoviteje, kot to

počno drugi.

Ekonomske razloge za obstoj podjetja je zatorej iskati v ekonomiziranju redkih proizvodnih virov, ki bi bili drugače

porabljeni na temelju tržnih cen. Rečeno drugače, za nekatere transakcije se bo

podjetje izkazalo za bolj učinkovito kot trg v tem smislu, da so stroški iskanja,

informacijski stroški, stroški pogajanj, stroški odločanja, stroški nadziranja in

uveljavljanja pogodbenih določil manjši kot pa na trgu.

Jasno je, da tudi koordinacija ekonomskih aktivnosti znotraj podjetja ni brez stroškov. Dve vrsti stroškov sta pomembni za to,

ali se bo transakcija izvajala znotraj podjetja ali ne:

• Celotni stroški notranje organizacije rastejo, s tem ko se dodatne transakcije prenašajo s trga in podvržejo administrativnemu nadzoru. Planiranje in odločanje postane bolj kompleksno in dražje, s tem ko podjetje koordinira več aktivnosti in izvaja več funkcij.

• Prav tako pa narašča tudi riziko, da proizvodni viri niso uporabljeni na najboljši možni način, kadar se vse več transakcij organizira znotraj podjetja. Gre za napake v delitvi dela, v določanju nagrajevalnih mehanizmov, v nadziranju rezultatov dela in podobno.

V splošnem velja, da se bo podjetje povečevalo tako dolgo, dokler stroški

organiziranja dodatne transakcije znotraj podjetja ne bodo enaki

stroškom izvajanja te iste transakcije s pomočjo menjave na trgu.

Pod pogojem ceteris paribus (Lat. vse ostalo nespremenjeno, vsi dejavniki nespremenjeni) bo podjetje torej težilo k temu, da se

povečuje pod naslednjimi pogoji:

• manjši kot so stroški organiziranja transakcij v podjetju in počasneje kot rastejo ti stroški glede na povečevanje števila organiziranih transakcij;

• manj verjetno kot je, da bo podjetnik delal napake, in manjši kot je prirastek v napakah s prirastkom organiziranih transakcij;

• večje kot je znižanje (ali manjši kot je porast) v nabavnih cenah proizvodnih dejavnikov za podjetja večje velikosti.

Nastanek in optimalno velikost podjetja na podlagi internaliziranja aktivnosti prikazujemo na naslednji

sliki.

Št. tehniško ločljivih transakcij

Stroški

0 Tm* m* -1

CPS

CS=CAC+CPS

Trg Podjetje

CACCAC'

Premik krivuljezaradi inovacij vodenja

To pa pomeni, da postajajo marginalni prihranki na transakcijskih stroških vse manjši in manjši, ko podjetje internalizira dodatne

odločitve o alokaciji proizvodnih virov.Podjetje, ki potrebuje posamezne inpute, ima na voljo naslednje

možnosti:• kupovanje teh inputov na odprtem trgu takrat, ko jih potrebuje,

in v količinah, kot jih potrebuje,• sklenitev pogodb s posameznimi dobavitelji, da dostavljajo te

inpute takrat, ko jih podjetje potrebuje, ali lastna proizvodnja inputov.

• Vsak od teh načinov je povezan s stroški. Ti stroški so t.i. transakcijski stroški, ki zajemajo stroške iskanja in pridobivanja informacij, stroške pogajanja in sprejemanja odločitev, stroške motiviranja in uveljavljanja dogovorjenih relacij, stroške nadziranja in ocenjevanja kakovosti izvedbe, stroške koordiniranja ustreznih poslovnih aktivnosti in druge.

Podjetniški proces

• Poseben vpliv na ustanovitev podjetja in realizacijo podjetniške ideje imajo dejavniki okolja, ki vplivajo na ključne faze podjetniškega procesa, ki ga prikazujemo na naslednji sliki, kot tudi, kateri so ti dejavniki in njihovi elementi. Kot bomo lahko v nadaljevanju videli, je podjetje zelo odvisno od okolja, v katerem deluje. Hkrati pa mora imeti podjetnik posebne osebnostne lastnosti in sposobnosti, da vodi podjetniški proces, ki se razlikuje od managementa organizacije, a kljub temu morajo biti sposobnosti in lastnosti obeh vlog dopolnjujoče.

Sprožilni dogodekInovacija Izvedba Rast

Osebni

DosežkiMesto obvladovanja

Toleriranje nejasnostiPrevzemanje rizikaOsebne vrednote

IzobrazbaIzkušnje

Vplivni dejavniki

Osebni

Prevzemanje rizikaNezadovoljstvo s

služboIzguba službe

IzobrazbaStarost

Predanost

Sociološki

MrežeTimi

StaršiDružinaZgledi

Osebni

PodjetnikVoditeljManager

PredanostVizija

Sociološki

TimStrategijaStrukturaKulturaIzdelki

Okolje

PriložnostiZgledi

Ustvarjalnost

Okolje

KonkurencaViri

InkubatorjiEkonomska politika

Okolje

KonkurencaKupci

DobaviteljiInvestitorji

BankePravniki

Ekonomska politika

Vplivni dejavniki

OKOLJE PODJETJA IN EKONOMSKA POLITIKA

Ekonomsko okoljeŽivljenjsko okolje je celota naravno in umetno ustvarjenih danosti, v katerih obstajamo in se

razvijamo. Življenjsko okolje kot celoto delimo na naravno in umetno. Umetno ustvarjeno

okolje pa lahko delimo na ekonomsko, tehnično-tehnološko, kulturno, družbeno-politično, socialno in druga (sub)okolja.

Z ekonomskimi subjekti označujemo posameznike in skupine, ki imajo

ekonomske interese, ki so organizirani in so ekonomsko aktivni. Glede na

organiziranost jih delimo na: posameznike (običajno so organizirani v gospodinjstva), podjetja in državo.

Izvirni ekonomski interesi posameznikov so predvsem

trošenje dobrin, interes podjetij je dobiček, interes države (vlade) pa

uspeh na volitvah.

Največji pomen za proizvodnjo imajo podjetja, za porabo posamezniki, za makroekonomsko

regulacijo pa država oziroma vlada. Ta razdelitev kaže, da morajo ekonomski subjekti

upoštevati ekonomske interese drugih ekonomskih subjektov in da morajo včasih

podrejati svoje interese družbenim (makroekonomskim) interesom, ki jih želi

uresničiti država in ki zato določa makroekonomske okvirje, v katerih lahko

delujejo posamezniki in podjetja.

Podjetje deluje v ekonomskem okolju, ki ga delimo na mikroekonomsko in makroekonomsko.

Mikroekonomsko okolje podjetja: Gospodinjstva

Tudi podjetja nastopajo v dvojni vlogi.

Nacionalno makroekonomsko okolje podjetja: Pomemben element povezovanja med gospodinjstvi in podjetji so cene dobrin in proizvodnih dejavnikov.

Oblikujejo se lahko na dva načina: tržno ali administrativno. Nacionalno makroekonomsko okolje

je torej odvisno od naslednjih dejavnikov:

• družbene formacije,

• političnega sistema,

• družbenoekonomskega sistema,

• ekonomske politike in

• mednarodnega okolja.

Razvoj družbenih formacijDružbeno formacijo lahko na kratko definiramo kot splet političnega, družbenoekonomskega in

ekonomskega sistema ter ekonomske politike, ki determinirajo osnovno ureditev določene družbe. Družbene formacije so nastajale v zgodovinskem razvoju. V Evropi sta se razvili dve dominantni

družbeni formaciji: kapitalistična in etatistična.Evropska kapitalistična družbena formacija se je razvila na temelju antičnega in germanskega prvotnega produkcijskega načina (za katera sta bila značilna individualizem in predvsem zasebna

lastnina), njene najpomembnejše značilnosti pa so se izoblikovale od 16. stoletja naprej (protestantizem, prosvetljenstvo, znanstvena in industrijska revolucija). Za to obliko družbene formacije je značilen spontan razvoj, ki je potekal v smislu evolucije političnega sistema ter

neprestanega prilagajanja družbenih institucij in mehanizmov doseženi ravni razvitosti produkcijskih sil. To je torej demokratična družbena formacija s tržnim gospodarskim

mehanizmom in z vgrajenimi mehanizmi samoregulacije.Etatistična družbena formacija se je razvila na področju manj razvitih produkcijskih sil, ki so jih opredeljevale posebnosti slovanskega in polazijskega prvotnega produkcijskega načina, za katera so bili značilni kolektivna lastnina, proizvodnja in prisvajanje ter samozadostnost in samostojnost

vaških skupnosti, v novem veku pa sta na njeno dokončno oblikovanje odločilno vplivala marksizem kot ideološka osnova in leninizem s svojo prakso nasilnega in revolucionarnega prekinjanja spontanega razvoja - evolucije. Končni rezultat te zgodovinske poti je bil realni socializem, katerega temeljne značilnosti so bile nedemokratičnost (enostrankarski politični

sistem), netržni gospodarski mehanizem (plansko gospodarstvo) in zunanja regulacija (podrejenost gospodarstva politiki oz. politični eliti).

Politični sistemiV grobem razlikujemo dva tipa

političnih sistemov: večstrankarski in enostrankarski.

Družbenoekonomski sistemi

Od vrste političnega sistema je odvisno, kakšen

družbenoekonomski sistem imajo v določeni državi.

Temeljne značilnosti kapitalističnih družbenoekonomskih sistemov so:

• organizacija odločanja je decentralizirana;• najpomembnejši mehanizem, ki daje informacije o

gospodarskih gibanjih (predvsem v obliki cen proizvodov in produkcijskih faktorjev) in ki zagotavlja koordinacijo gospodarskih odločitev, je trg;

• lastnina nad proizvajalnimi sredstvi je pretežno zasebna, le redka podjetja (predvsem infrastrukturna) so v državni lasti;

• motivacija temelji predvsem na materialnih dejavnikih, torej pretežno denarnih dohodkih, ki so odvisni od individualne učinkovitosti gospodarskih subjektov in od tržno priznanih rezultatov.

Temeljne značilnosti etatističnih družbenoekonomskih sistemov so bile naslednje:

centralizirano odločanje v centralnih planskih uradih, gospodarski subjekti pa so imeli zelo omejene možnosti vplivanja

na odločitve;mehanizem, ki oskrbuje informacije in ki zagotavlja koordinacijo

delovanja gospodarskih subjektov, je bil centralni plan (trg je deloval le okrnjeno na področju nekaterih potrošnih artiklov);

država je bila lastnik velike večine proizvajalnih sredstev;motivacija za večjo učinkovitost je temeljila delno na materialnih

dejavnikih (centralna distribucija dohodka, plačni sistem z majhnimi razlikami v ravneh plač), delno pa na moralnih.

Temeljne značilnosti etatističnih družbenoekonomskih sistemov so bile

naslednje:• centralizirano odločanje v centralnih planskih uradih,

gospodarski subjekti pa so imeli zelo omejene možnosti vplivanja na odločitve;

• mehanizem, ki oskrbuje informacije in ki zagotavlja koordinacijo delovanja gospodarskih subjektov, je bil centralni plan (trg je deloval le okrnjeno na področju nekaterih potrošnih artiklov);

• država je bila lastnik velike večine proizvajalnih sredstev;• motivacija za večjo učinkovitost je temeljila delno na

materialnih dejavnikih (centralna distribucija dohodka, plačni sistem z majhnimi razlikami v ravneh plač), delno pa na moralnih.

Ekonomski sistemi

Ekonomski sistem je torej odločilno determiniran s temeljnimi značilnostmi

družbenoekonomskega sistema in hkrati predstavlja njegovo

operacionalizacijo.

Ekonomski sistem v širšem smislu definiramo kot splet:

• mehanizmov in institucij,

• zakonov,

• pravil ter

• tradicij in vrednot.

Ekonomska politikaZ instrumenti in ukrepi ekonomske

politike usmerjamo ravnanje gospodarskih subjektov v okviru danega ekonomskega sistema.

Ločimo naslednje ekonomske politike oziroma instrumente v okviru same ekonomske politike države (vlade):

• monetarno oziroma denarno,

• fiskalno oziroma davčno,

• tečajno,

• zunanjetrgovinsko in druge politike.

Kot nosilca ekonomske politike lahko opredelimo ekonomski subjekt ali interesno skupino, ki je sposobna

inicirati in izvesti aktivnosti za doseganje družbenoekonomskih ciljev. To so vlada, centralna banka in asociacije posameznih interesnih skupin:

• vlada obvladuje največji del instrumentov ekonomske politike in je sogovornik parlamenta, ki daje njenim predlogom zakonsko veljavo, s čimer postanejo predlogi obvezni (govorimo o vladnih ukrepih);

• centralna banka kot banka bank nadzoruje količino denarja v obtoku (denarno maso) in je odgovorna za denarno (monetarno) politiko;

• od asociacij interesnih skupin se kot nosilci ekonomske politike najpogosteje pojavljajo zbornice in sindikati in to kot partnerji vlade pri urejanju razmer na tržiščih dela, blaga in storitev, pri ščitenju interesov domačih proizvajalcev v mednarodni trgovini itd.

Nosilci ekonomske politike spreminjajo parametre (pogoje,

razmere) gospodarjenja, ki so osnova za ravnanje drugih gospodarskih subjektov (tudi podjetij) in s tem

dosegajo določene makroekonomske cilje.

Instrumente ekonomske politike delimo v več skupin:

• Instrumente fiskalne politike delimo na instrumente proračunskih prihodkov (indirektni in direktni davki, carine, prispevki in transferi iz tujine), instrumente proračunskih izdatkov (izdatki za nakup proizvodov in storitev, državne investicije, transferi prebivalstvu in podjetjem, državne rezerve in transferi tujini) ter saldo državnega proračuna.

• Instrumente (denarne) monetarne politike uporabljajo pri svojem ukrepanju centralna banka in poslovne banke: krediti, operacije na trgu vrednostnih papirjev, obvezna rezerva bank, obrestna mera in kontrola finančnega poslovanja.

• Instrumente direktnega nadzora pri ukrepanju uporabljajo centralna in lokalne vlade kot tudi centralna in poslovne banke. Sestavljajo jih tri glavne skupine instrumentov:

• v okviru zunanjetrgovinskega in deviznega režima – reguliranje tečaja domače valute, nadzor uvoza in izvoza, nadzor razpolaganja in poslovanja s tujimi valutami in nadzor imigracije in emigracije državljanov;

• nadzor cen in dohodkov obsega nadzor cen proizvodov in storitev, stanarin, plač in dividend;

• druge oblike nadzora obsegajo nadzor konkurence, poslovanja podjetij in družb s stališča upoštevanja gospodarskih predpisov, nadzor investicij, ekološke sprejemljivosti proizvodnje in potrošnje, eksploatacije nacionalnih resursov, reguliranje in nadzor delovnih razmerij in pogojev.

Vpliv posameznih dejavnikov in rezultate ukrepov ekonomskih politik prikazujemo s pomočjo

makroekonomskih agregatov, kot na primer:

• bruto družbeni proizvod (BDP),• inflacija,• tečaj nacionalne in tujih valut,• zaposlenost,• produktivnost,• izvoz in uvoz,• investicije v osnovna sredstva,• zasebna potrošnja,• javna potrošnja ipd.

ORGANIZACIJE V ZASEBNEM IN JAVNEM

SEKTORJUIzhodišča in splošni pojmi

Podjetje je orodje za uresničitev vizije, doseganje drugih ciljev in poslanstva

posameznika ali skupine ljudi. Torej je podjetje kombinacija prvin poslovnega procesa, ki pretvarja inpute v outpute,

zato da bi zadovoljilo interese udeležencev – ustanoviteljev in

lastnikov, managementa, delavcev, strank in skupnosti.

Organizacija je s tega vidika bolj ali manj tehnokratski pogled na vertikalne in horizontalne strukture ter procese v

podjetju, njihove medsebojne povezave, logistične in informacijske

tokove in podobno. Pogosto pa razumemo pojem organizacije kot

generično obliko skupnosti ljudi, ki jih družijo skupni interesi in dejavnosti.

Pravne osebe so gospodarske družbe, zavodi, društva, organi in

organizacije, ki z vpisom v konstitutivni register, ustrezno

evidenco ali ustrezni razvid ali z zakonom pridobijo status (lastnost)

pravne osebe.

Gospodarska družba je pravna oseba, ki na trgu samostojno

opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Tako

pravi Zakon o gospodarskih družbah.

Firma je ime, s katerim družba posluje.Da bi lahko posamezniki in posamezne interesne

skupine na legalen, javen in pregleden način uresničevali svoje interese, se združujejo v

različne oblike pravnih oseb. Obličnost pravnih oseb določajo predpisi na nacionalni ravni.

Obličnost pravnih oseb v Republiki Sloveniji določajo naslednji zakoni, kot so: Zakon o

gospodarskih družbah, Zakon o zavodih, Zakon o javnih gospodarskih službah, Zakon o javno-

zasebnem partnerstvu, Zakon o zadrugah, Zakon o društvih in drugi.

Organizacije ločimo na: profitne in neprofitne. Njihovo nadrobnejšo delitev prikazujemo

v naslednji preglednici.

Organizacije ločimo lahko tudi glede na:

• vsebino delovanja: primarna proizvodnja, sekundarna proizvodnja (predelava), terciarna proizvodnja (storitve);

• stranke: podjetja za proizvodnjo investicijskih dobrin, podjetja za proizvodnjo končnih dobrin;

• dejavnost: obrt, industrija, trgovina, promet, turizem in gostinstvo, gradbeništvo, zavarovalništvo in bančništvo;

• velikost: mikro in majhna, srednja, velika;• proizvajalni dejavnik: delovno intenzivna, kapitalsko

intenzivna;• lastniško strukturo: javna (državna) lastnina, zasebna

(individualna, skupinska – delniška), zadružna (kooperativna), mešana lastnina (javno-zasebno partnerstvo).

Družba kot pojavna oblika podjetja

• Ekonomija se ukvarja z organizacijo, poslovanjem in ekonomičnostjo podjetja, pravo pa z družbo oziroma nosilcem podjetništva. Temeljne značilnosti tako definiranega pojma podjetja izhajajo iz dejstva, da je nosilec gospodarske dejavnosti podjetnik oziroma družba, ki organizira produkcijska sredstva za svoj račun in lastno tveganje, ter zagotavlja druge pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti.

Pluralizem pravnoorganizacijskih oblik družb

• Zakon o gospodarskih družbah podrobno ureja status družb in pluralizem organiziranosti gospodarskih subjektov

Pri tem poznamo temeljno delitev na osebne in kapitalske družbe.

Osnovna značilnost osebnih družb je, da družbeniki tudi osebno odgovarjajo za obveznosti družbe. Med družbeniki velja

načelo enakopravnosti in osebne povezanosti. Odnosi med družbeniki temeljijo na osebnem zaupanju družbenikov, ki

praviloma tvorijo zaprt krog med seboj povezanih oseb. Posamezni družbenik praviloma ne more delovati mimo volje drugega družbenika in v dvomu osebna družba preneha, kadar

umre eden od družbenikov. Osebne družbe so:

• družba z neomejeno odgovornostjo (d. n. o.),• komanditna družba (k. d.),• dvojna družba in • tiha družba (t. d.).

Za kapitalske družbe:

• delniško družbo (d. d.),• družbo z omejeno odgovornostjo (d. o. o.),• komanditno delniško družbo (k. d. d.) in • evropsko delniško družbo (s. e.);• pa je značilno, da gre za združevanje kapitala v

smislu namembnega premoženja za opravljanje gospodarske dejavnosti. Osebni element pri teh družbah ni poudarjen in ustanovitelji oziroma družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti teh družb. Družbe odgovarjajo samo s svojim premoženjem.

HVALA ZA POZORNOST!