FOLKLORNI OBRAZCI

Folklorni obrazci so najmanjše in najkrajše oblike slovstvene folklore. Zaradi njihovega mejnega položaja se ukvarjata z njimi tako jezikoslovje kot slostvena folkloristika, ki ima do tega žanra največji dolg – tako s teoretičnega kot zgodovinskega vidika.

Že samo ime pove, da je za folklorne obrazce značilno: kračina, ritmično podajanje, beseda ima pri različnih oblikah tega žanra največjo težo in pomen uporabljajo jih bolj ali manj razpršeni posamezniki.

Pregovori

Največje jezikovne enote, ki so še uvrščene v različne slovarje, so rekla, (iz)reki in pregovori. Po izviru, zgradbi in sporočilu so te drobne besedne umetnine, v katerih nekateri vidijo poezijo za vsak dan, zelo raznovrstne, zato je eno najzahtevnejših strokovnih vprašanj, kako jih ustrezno razvrstiti v posamezne skupine. Njihovi poglavitni lastnosti sta jedrnatost in domiselnost, temelječi na izkušnjah številnih rodov. Pregovore namreč vpletamo v vsakdanje govorjenje, vendar ne zato, da bi ga z njimi polepšali, ampak da bi podkrepili lastne misli ali trditve, včasih pa tudi za nujno relativiziranje, zlasti če izražamo splošno resnico, nauk ali prispodobo.

Seveda so lahko pregovori sestavina drugih folklornih žanrov, kakor so pravljice ali pripovedke, pri basnih pa je pregovor marsikdaj njihov strnjen povzetek.

Najstarejšim slovenskim pregovorom je mogoče slediti v srednji vek, njihov izvor se navezuje tako na antični kot na krščanski krog; kot mednarodno kulturno dobrino smo jih izmenjavali s sosedi. a tudi slovenska kulturna tla so bila ugodna za njihov nastanek. Vendar je prav to področje slovenske paremiologije, tj. vede, ki raziskuje slovenske pregovore, še zelo slabo raziskano, saj niti za prve slovenske pregovore v protestantskih književnih delih ni dognano, ali so rezultat slovenske modrosti ali so prevedeni iz latinščine, nemščine ali italijanščine. Več kot v Valvazorjevi Slavi vojvodine Kranjske jih je v slovenskem baročnem slovstvu (Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar, Matija Kastelec). Prva samostojna zbirka slovenskih pregovorov, ki jo je v obdobju razsvetljenstva pripravil Janez Mihelič, velja za izgubljeno. Tako je nastarejša zbirka pregovorov ohranjena v slovnici (1777) in slovarju (1789) Ožbalta Gutsmana iz Koroške. Izpričano so jih zbirali tudi F. A. Breckerfeld, Jakob Zupan, Franc Bilc in Franc S. Metelko; ta jim je v svoji nemško pisani slovnici sicer prisodil pomembno mesto.

Posrečeno in pogosto jih je pri svojem pisanju uporabljal, če ne tudi ustvarjal Anton M. Slomšek. Prvi jih je skušal strokovno sistematizirati Viljem Urbas, in sicer na take, ki so pravila za življenje (kakšen bi človek moral biti), spoznanja o tem, kakšen je človek (njegove dobre in slabe lastnosti) in na vremenske pregovore (napovedi vremna).

Uganke

Za pregovor velja, da je na meji jezika, za uganko pa, da je na meji s poezijo, čeprav je zgoščena le na eno poved. V njej je misel podana tako presenetljivo, zavito ali metaforično, da jo mora sprejemalec šele razrešiti. S tem uganka bistri um, krepi domišljijo, bogati predstave, zato je velikega vzgojnega pomena: uči logično misliti, sklepati in preudarjati, zahteva ostro opazovanje, iznajdljivost in spretnost. Zaradi vseh navedenih lastnosti jo uvrščajo na rob poučne (didaktične) besedne umetnosti. Svoj vrh je dosegla v stari orientalski književnosti, o tem pa še danes pričajo starodavne pravljice, v katerih je osrednji motiv prav reševanje ugank. Kot osamosvojen žanr slovstvene folklore so uganke predvsem družabna igra, ki vsebuje dramsko napetost, saj sta pri njihovem zastavljanju in reševanju potrebna vsaj dva, ki se igrata besedno skrivalnico. Poznavanje in razreševanje ugank kaže tudi na intelektualne sposobnosi posameznikov, saj so jim kos le nadarjeni. Po načelu uganke so zdaj zgrajene kriminalke, detektivski in vohunski romani, pa tudi krajše oblike ugankarstva, križanke ipd.

Samostojno knjižico ugank je prvi izal Marko Puhlin v obdobju razsvetljenstva; tedaj jih je zapisoval in že sam pesniško preoblikoval tudi Valentin Vodnik. Pozneje so jih zapisovali še Janez Trdina, Fran Erjavec, v zadnjem času tudi Vinko Moderendorfer in drugi. Objave teh ugank, prevsem v časopisu druge polovice 19. stoletja, čakajo na temeljit znanstveni pretres in sistematično analizo.

Zagovori

Zagovor je žanr slovstvene folklore, ki pri prenašanju zahteva veliko doslednost. Po stari veri je namreč učinkovit le tedaj, če se posredovano besedilo natanko drži predpisane predloge – kot to velja za vsa magična besedila sploh.

Tudi v slovenski duhovni kulturi so imeli zagovori predvsem obrambno čarobno vlogo. Vera v čarobno moč besede se je pri njih ohranila najdlje, ker je čaranje merilo na čimprejšnji učinek zdravljenja pri ljudeh ali živini, na odvrnitev grozeče hude ure (nevihta) ali tudi na sovražnikovo škodo (prekletstva). Temeljna naloga zagovorov je zdravljenje z besedami, zato so te tudi posebno skrbno, slavnostno podane, pogoto ritmično, in jih spremljajo posebne kretnje. Tisti, ki so imeli to sposobnost oz. so premogli umetnost zdravljenja, so bili prepričani, da le-to deluje, če je skrivnostno, zato so svoje znanje posredovali naprej navadno šele na smrtni postelji. Če je bilo to razkrito, na primer za raziskovalne namene, je izgubilo svojo čarobno moč. Tudi zato vemo o zagovorih veliko premalo, presenetljivo pa je, da imajo ta besedila še dandanašnji poseben vpliv na bralca. Praviloma so še predkrščanskega izvora, vendar so počasi vsrkali tudi krščanske sestavine. Ivan Grafenauer loči enočlenske zagovore, ki obsegajo le čarobni ukaz tisti sili, ki jo hoče zagovarjalec premagati. (prim. zagovor zoper hudo uro z Gorij pri Bledu) in dvočlenske zagovore, pri katerih je čarobni ukaz poudarjen še s čarom po analogiji, tj. z nvedbo podobnega primera ali dogodka, vražni izrek pa je le del širše, po navadi legendne pripovedi.

Najstarejši zapisi zagovorov so iz leta 1646 in 1720. Največ slovenskih zagovorov sta zbrala Vinko Moderendorfer v knjigi Ljudka medicina pri Slovencih (Ljubljana 1964) in Milan Dolenc v knjigi Zagovori v slovenski ljudski medicini (Ljubljana 1999).

Molitve Medtem ko so zagovori folklorni žanr na križišči slovstvene folklore in bajeslovja, so

molitve v okviru slovstvene folklore na robu religije. Z zagovori se človek obrača na demonske sile, da bi si jih podredil z magičnostjo besede in glasu, v molitvah pa se obrača na krščanskega Boga včasih celo s podobnimi nagibi, zato folklorne molitve marsikdaj živijo zunaj Cerkve in včasih v sporu z njo, čeprav so delno izšle iz njenega bogoslužnega okvira.

Primerjava dostopnega gradiva s podobnimi molitvami drugih evropskih narodov dokazuje, da je tudi ta ustvarjalnost slovenske duhovne omike mednarodna. To je tudi odgovor na vprašanje, koliko in kako so te molitve folklorne. Kot folklorni žanr jih lahko obravnavamo ne toliko po nastanku, saj je marsikaj v njih krajevno dodanega, temveč po sprejemanju, širjenju in ohranjanju med ljudmi, pri čemer sta se uveljavili tudi folklorna domišlija in pesniška ustvarjalnost posameznikov.

Drugi kriterij njihove folklornosti je ustno izročanje iz roda v rod, vendar je njihov obredni značaj vzrok, da si njihove številne različice niso podobne le v podrobnostih, saj je pri tovrstnih besedilih težnja po čimbolj dobesednem ponavljanju.

V primerjavi z drugimi besedili slovstvene folklore je molitve prav njihova resnobna uporabnost tako rekoč iz dneva v dan ohranjala žive vse doslej in so bile po svoji vlogi od vseh folklornih žanrov s človekom najtesneje povezane. Njihova vsebina je izraz vernosti, duhovnosti in mišljenja tistih, ki so molitve ustvarili, ali njihovih rednih ali občasnih uporabnikov. So izraz in sredstvo obrambe pred zlim, čaščenja, (trpečega Kristusa, Marije) ter prošnje. V njih so judje izražali in še izražajo svoje osebno in skupno telesno ali duševno trpljenje; pomislimo tudi na hude čase vseh vojsk, kuge, lakote, na tegobe tlačanstva, tegobe v družinah. Vse te sile so ohranjale molitve iz stoletja v stoletje (Vilko Novak).

Posebna oblika molitev so tudi obredna besedila (prošnje, blagoslovi, zahvale) kot del nekdanjih delovnih šeg. Za vsako priložnost posebej (ob oranju, žetvi, zidanju hiše) so bila na voljo natančno določena besedila magične narave, s katerimi je kmečki človek ali obrtnik začel, nadaljeval ali končeval svoje delo ter z njimi zavračeval zle sile, če bi mu hotele škodovati, ali se zahvaljeval dobrim, če so mu omogočile, da ga je opravil.

Oblika starejših slovenskih folklornih molitev je marsikdaj posneta po litanijah, dramatični dvogovori pa spominjajo na srednjeveške duhovne igre. Neposrednih dokazov o njihovi starosti je malo. Primož Trubar in Marcantonio Nivoletti sta sredi šestnajstega stoletja pri nas prva, ki poročata o njih. Prvi je vabil k njihovemu zbiranju in jih tudi sam nekaj objavil Matija Majar Ziljski leta 1844. Najštevilčnejše so večerne molitve, vsebinsko in oblikovno zelo raznolike, včasih povezane z Zlatim očenašem, ki je molitev pasijonske vsebine in naj bi nastala v času velikih nesreč, ki so se zgrnile nad Evropo v 14. in 15. stoletju pod vplivom bičarskega in skakaškega gibanja. Ime Zlati očenaš še ni dokončno pojasnjeno: sklepajo, da so besedilo poimenovali tako zaradi podobnosti s svetopisemskim očenašem glede na njunih sedm sestavin in daljnosežnih obljub. Medtem ko molitve s tem imenom izhajajo iz nemškega kulturnega prostora, je mogoče slediti tako imenovanim Marijinim sanjam v italijanski prostor tja v 13. stoletje.

Otroški folklorni obrazci

Otroški folklorni obrazci so besedila, ki živijo med otroki. To so vabljivke, s katerimi vabijo starši otroke jest in spat; voščilca za osebne in letne praznike, izštevanke pri njihovih igrah, nagajivke, zmerljivke, zbadljivke in mnoga druga ritmizirana besedilca, ki še nimajo imena in so neločljivi del njihove igre. V njih se svojevrstno družita resnični svet narave in odraslih ter domišlijski in navni otroški svet s svojo posebno poetiko. Med izrazitimi oblikovnimi lastnostmi izstopata prredvsem razgibana onomatopoija ter veselje v besedi, ritmu in zgradbi.

To slovstveno folkloro napajajo trije viri: besedila, ki jih ustvarijo odrasli za otroke (Fran Levstik, Tone Pavček) pojavi ki so v življenju odraslih izgubili svojo prvotno vlogo in se na stopnji

pred propadom zatečejo v otroško slovstveno folkloro v obliki, ki je dostopna otrokovemu razumevanju (npr. v pustnem času besedno poigravanje A mate kaj za pusta hrusta)

besedilca otrok samih

Poglavitna lastnost otroških folklornih obrazcev je, da jih prenašajo in sooblikujejo prav otroci. To pomeni, da je v njihovih rokah, kaj ostane v mreži njihovega zanimanja in kaj pade skoznjo v skorajšnjo pozabo. Otroška slovstvena folklora izpolnjuje predvsem zabavno funkcijo, opravlja pa tudi vzgojno nalogo po načelu združevanja prijetnega s koristnim – pri čemer je pomembno sodelovanje odraslih. Praviloma jima je estetska funkcija podrejena, ko pa začneta prvi dve zamirati, lahko le-ta prevlada in omogoči otroški slovsvni folklori v novih okoliščinah ponovno aktualizacijo.

Iz otroške slovstvene folklore so v življenju otrok največjega pomena pesmice, bodisi v ritmizirani ali peti obliki. Pregled njihove motivike odkriva gospodarske in družbene razmere, v katerih so živeli in poudarja njihovo tesno povezanost z naravo in življenjem v neformalnih skupinah (npr. med pastirji) Čeprav v njih nikakor ni mogoče prezreti socialne zaznamovanosti, ki je bila v preteklosti odločilna za slovenskega otroka, to ni njihova poglavitna lastnost. Veliko bolj prihajajo do izraza njihova zabavnost, smešnost, komičnost. Otroško folklorno besedilce je treba razumeti s stališča otroka, torej ne kot pripoved ali izpoved, temveč predvsem kot igro, ki kot izraz svobode in čistega veselja izzove smeh. V otroškem obdobju je vedno smeh skupine in ima družben pomen, saj je vedno namenjen drugim. Tudi otroška folklorna besedilca so po svoji prvotni vlogi izrazito skupinska, namenjena skupni zabavi otrok ali otrok in odraslih. Poleg tega so bile igre vedno učinkovito vzgojno sredstvo za mladino. Z razvojem glasovnih organov postanejo otroški verzi uporabni za vajo v govorni spretnosti, diferencirajo zvoke, pomagajo navajati na red, krepijo opazovalni dar v spoznavanju rastlinskega in živalskega sveta in ravnovesje osebnosti (doraščajočega) otroka.

Presenetljivo je, da za noben prozni folklorni žanr ne moremo reči, da je značilen za otroško slovstveno folkloro. Zadovoljiv odgovor, zakaj je tako, je iskati v dejstvu da pri pesmih še obstaja zraščenost besedila z ritmom, melodijo, plesom ali kako drugo obliko telesnega gibanja, ki se izvaja vzporedno z besedilom ali zaporedno, odvisno od igre. Ob pravljici ali s pravljico se ne morejo igrati, razen če gre za njihovo lastno dramatizacijo. toda tedaj ne gre več za prozni žanr. Le-ta je premalo igrotvoren, igriv v smislu potrebe po njihovem fizičnem, ne le psihičnem aktiviranju.

PESNIŠTVO

Uvod Pesništvo je že od nekdaj najdragocenejše področje ne samo slovstvene, ampak tudi

glasbene folklore. Za njegove pete oblike je najbolj značilno: ritem sicer ostane, kljub temu pa prevlada melodija; pesem praviloma meri na čustva, zato je napev pogosto učinkovitejši od besedila; pri aktualizaciji pesmi lahko načeloma sodeluje vsa skupina udeležeev (družba,

druščina) in ni formalne ločitve med izvajalcem izročila in sprejemalcem.

Anonimnost avtorja ni poglavitno merilo folklorne pesmi. Že Karel Štrekelj, ki je resda še presojal pod tem zornim kotom, kaj naj uvrsti v svojo znamenito zbirko Slovenskih narodnih pesmi (1895-1923) je, sledeč novim folklorističnim pogledom, spoznal neustreznost merila anonimnosti in zagotovil, da bo v omenjeno zbirko vključil tudi besedila znanih avtorjev – seveda če so se podredila procesom folklorizacije.

Za folklorno pesem namreč ni najpomembneje to, da je avtor neznan, anonimen, temveč, da jo je ljudstvo na vsem jezikovnem ozemljuali le na delu tega ozemlja »po ustnem izročilu, s petjem iz spomina, sprejelo za svojo«, jo daljšo dobo pelo, po svoje spreminjalo in tako prilagajalo svojemu okusu in slogu, kar morda počne še dandanes (Ivan Grafenauer). Gre torej za hkratno reproduktivno in produktivno dejavnost. To pomeni, da se določeni sporočeni pesemski vzorci (tako pri napevih kot v besedilih) ponavljajo in obnavljajo, hkrati pa jih posamezniki svobodno poustvarjajo. Včasih so spremembe uvedene namenoma, marsikdaj pa nastanejo po pomoti zaradi nerazumevanja ali površnega prevzemanja predloge. Folklorna pesem je torej besedno-glasbena stvaritev, ki je delo posameznika, a živi v skupnosti. Spreminja se po svojih notranjih zakonitostih in zaradi zunanjih vplivov, vendar še ohranja sestavine, ki so dediščina davne preteklosti. Posebno glasbena folkloristika poudarja, da je folklorna pesem pesem v prvonem pomenu besede, torej pesem, ki se poje. Beseda in napev ustvarjata nerazdružljivo celoto (Zmaga Kumer). To še ne pomeni, da se napev drži zgolj enega besedila, ampak je mogoče eno in isto besedilo peti po različnih melodijah in nasprotno, po eni melodiji je mogoče peti različna besedila. Vsekakor je besedilo pesmi njen konkretnejši in stanovitnejši del in tudi ljudsko ustvarjanje je precej vidnejše v beednem kot v muzikalnem delu pesmi, poleg tega pa zanjo značilna ustni slog in ustna tradicija (Boris Merhar) upravičujeta, da je predmet obravnave ne samo glasbene, ampak tudi slovstvene follorisike.

Glede na to, da so v sedemdesetih letih 20. stoletja začela postajati sporna še druga merila, ki so v tedanji folkloristiki veljala kot razpoznavni znaki za ljudsko pesemsko umetnost, npr. ustna prenosnost izročila in ohlapni pojem ’ljudstva’, je Valens Vodušek , ki se je v novejšem času najbolj poglabljal vanjo, oblikoval naslednjo definicijo: Ljudska pesem zajema vse tiste pesemske pojave, razširjene med manjšimi ali večjimi družbenimi skupinami, za katere je pri samem nastanku – ustvarjanju ali pri povzemanju – razširjanju značilna spontana, nezavedno premišljena, nešolana in improvizorična dejavnost – nasproti po večini zavedni, organizirani, šolani in fiksirani dejavnosti ob nastajanju in reprodukciji umetne poezije ali glasbe. Valens Vodušek poudarja, da je za nosilce ljudske

ali folklorne pesmi zgrešeno imeti le nižje družbene sloje, saj je bila deloma razširjena tudi med srednjimi in višjimi sloji. Njeno trdoživost dokazujejo pesmi, ki so se ohranjale stoletja, spremenljivost pa veliko različic iste pesmi ali pesemskega tipa. Za razliko od umetne poezije izobraženih pesnikov, ki si nenehno krčijo pot k novim izraznim sredstvom, se folklorna pesem drži tradicije in se zato spreminja veliko počasneje.

Ustni slog drugače kot knjižni zahteva vseh vrst ponavljanja: stalne pridevkeustaljene besedne zveze in sploh takšna izrazna sredstva, ki lajšajo podajanje sicer znane, vendar vsakokrat bolj ali manj improvizirane pesmi. Vse to je razvidno prav v pripovednih pesmih, ki so praviloma daljše. Čim dlje je pesem živela, tem bolj se je obrusila in prilagodila okusu nosilcev in slogu njihovega okolja.

Jezik folklorne pesmi odseva krajevne in etnične posebnosti ter nagnjennja do nekaterih pojmov, včasih tudi posebnosti dežele, iz katere je bila pesem prinesena. Stalne besedne zveze, iz več besed sestavljeni obrazci, verzi, ali kitice so slogovne sestavine, ki se v folklornih pesmi pojavljajo v različnih zvezah, tako da lahko govorimo o potujočih verzih in kiticah. Uvodni verzi so npr. uporabljeni za začetek besedil različne vsebine in v različnih pesemskih žanrih. Znčilna je uporaba obrazcev, ki izražajo nasprotja, dana s časovnimi, prostorskimi in številčnimi določili, z vprašanji in odgovori, z zanikanjem izločevanjem itd.

Jezik slovenskih ljudskih/folklornih pesmi ni ne narečna ne knjižna slovenščina, ampak vmesna stopnja med obema, tako da so besedila po večini razumljiva na celotnem slovenskem etničnem ozemlju. Izražanje je neposredno in stvarno, polno prispodob in stalnih besednih zvez, povedi si sledijo predvsem priredno, primere so razumljive in kratke, tipični okrasni pridevki (zeleni grad, bela lilija, črni vran, ravno polje), ki skoraj ne varirajo (bistra, hladna voda, grenka, bela, neusmiljena smrt). Barvna skala slovenke folklorne pesmi je belo-zelena: beli život, roke, noge, meglica, srajčica, breza, cesta, grad itd. – zeleni travnik, log, reber, lipica itd. Veliko bolj kot pretiravanja (potok solz mu gre iz oči) so priljubljene pomanjševalnice, ki so včasih rabljene povsem konvencionalno (visoko drevce!), drugič za izravnavo števila zlogov v verzu (stoji mi, stoji poljece / polje široko), največkrat pa izražajo prisrčnost do narave, človeka, živali in stvari (meglica, bratec, vodica itd.). Odstopanje od vsakdanje govorice, ki je posledica prizadevanja po izbranem pesniškem izrazu, izpričujejo tudi pogoste inverzije (gospoda dunajska, žena moja, besede take govori). Ustni slog je zahteval zlasti vsakovrstna ponavljanja v obliki geminacije ene ali več besed (Tiho, tiho mlada Vida; Le vlec, le vlec veter hladen) ali tudi celega verza – čeprav se ta zlasti v epiki ponekod sploh ni redno ponavljal. – bodisi v obliki anafore (Vsakšno noč mi pride/vsakšno noč odide/vsakšno noč prinese/mi mrtvečko glavo) ali palilogije (To storil je neznan koren/ neznan koren, koren lečen). Značilni so ustaljeni začetki pesmi (Stoji, stoji tam beli grad ... Leži. leži ravno polje ...) in priljubljena ljudska števila tri, sedem, devet. Najpogosteje srečujemo število tri, povezano pa je s pomenljivim in usodnim stopnjevanjem (Bog vas obvaruj mati moja,/ zdaj bom mogla v desetino it!/ Bog te obvari beli grad, saj te več videla ne bom).

Po novejših folklorističnih dognanjih temelji verzifikacija slovenskih folklornih pesmi na načelu silabičnosti, tj. na določenem stalnem številu zlogov v posameznih verzih – najmanj štiri, največ deset – v nekaterih pa je na določenem mestu še premor. Verzni obrazci so samo trohejski in daktilski. Na začetku je lahko anakruza, tj. stalen ali občasen nepoudarjen zlog. (včasih dva), ki velja za nadštevilnega in mu v melodiji ustreza predtakt. Starejši verzno obrazci so sedmerec (4/3), značilen zlasti za balade,

dvodelni osmerec (4/4), tridelni osmerec (3/2/3) in lirski deseterec (5/5). Obstajajo tudi stalne verzne dvojice (romarski verz 8+7, vagantski verz 7+6, 6+5, nibelunški verz 5+5, alpska poskočnica 4+4); nekateri so prevzeti od nemških sosedov, starejši vezni obrazci pa so slovanska dediščina. Nekitičnih pesmi zdaj skoraj ni. Kitice imajo najmanj dva, največ pa sedem enakih ali različno dolgih verzov in so sestavljene po zakonitostih izročila. Vsak verz praviloma obsega eno misel.

Verzne in kitične oblike živijo v spominu ljudskih pevcev kot obrazci, ki jih uporabljajo spontano, ne da bi se zavedali zgradbe. Poleg kitičnih pesmi so znane tudi naraščajoče, pri katerih se po vsaki novi kitici ponavlja celo besedilo od zadnje do prve kitice, ter ponavljalne, pri katerih se besedilo navadno petkrat ponovi, pri ponovitvi pa se spremeni en verz. Take so nekatere ljubezenske, svatovske, mrliške in nabožne pesmi. Pri verižnih pesmih se vsaka naslednja kitica z enim verzom veže na prejšnjo. Refren je v slovenski folklorni pesmi razmeroma redek. Obvezno nastopa v rezijanskih pesmih, pogosto v štajerskih. Največkrat je na koncu kitice, lahko je vrinjen med vrstice ali v posebni obliki štirivrstične kitice nadomešča tretjo kitico. V naši folklorni poeziji se je razmeroma zgodaj začela pojavljati tudi rima (redkeje asonanca), marsikdaj le priložnostna, zlasti ob enakih oblikovnih, predvsem glagolskih sklepih verzov (prileti – drži, djal – pobral), ponekod pa je bolj ali manj dosledno rabljena tudi v brezkitičnih pesmih; včasih so brez rim lahko tudi kitične stvaritve. Prevladuje – kot ustnemu slogu priročnejša – zaporedna, in to moška rima, bodisi prava (stori – umori, spat – stat), bodisi takšna s stranskim poudarkom (jokaté – dajaté) ali pa mešana (spopotvala – prišla, brata dva – uplenila)

Marko Terseglav pravi, da slovenki folklorni pesmi evfonija ni potrebna, saj se besedilo naslanja na melodijo, ki v določeni meri prikrije ali nevtralizira glasovne figure. Od njih je še najbolj značilna onomatopoija, nekakšna »zvočna primera«. V petem besedilu rima ni potrebna, zato je besedila starejših obdobij niso poznala. Od 18. stoletja naprej počasi prodira tudi vanjo in v 19. stoletju postane že skoraj obvezna, čeprav marsikdaj ni dosledno izpeljana. V poskočnicah so rime rabljene dosledneje, najpogostejša je pretrgana (a b c b). Ta rima ni omejevala ustvarjalca pri neposrednem izražanju misli, saj so bile poskočnice največkrat ustvarjene ad hoc, spontano, pri plesu. Prva dva verza poskočnice ponazarjata ekspozijo (začetna misel se navadno nadaljuje še v drugem verzu), tretji verz naj bi bil vrh, četrti razplet. Ta je v določeni meri vezan na ekpozicijo, ki se konča z drugim verzom, zato je četrti verz poudarjen z rimo, ki poslušalca vrne k ekspoziciji. Takšno rimanje je v poskočnici postalo kliše. V nekaterih svojih pesmih ga je prevzel tudi Vodnik. Dokaj običajna je zaporedna rima (a a b b), redkejša nakopičena (a a a a).

Pripivedne pesmi

Pripovedne pesmi so se v svojih temeljnih potezah oblikovale v zgodnjem fevdalnem obdobju, zato so sprejele vase še nekatere predkrščanske in staroslovanske elemente z bajičnimi usedlinami. Na ta zgodnji čas se navezujejo tudi po svoji strukturi, motiviki, tematiziranju družbenega okolja in idejnega ozračja. Iz posebnih razmer slovenskega človeka v fevdalnem obdobju lahko razberemo poglavitne vzroke za pomanjkanje slovenske junaške epike. Zgodnja izguba politične svobode je preprečila nastanek

slovenskega fevdalnega razreda in tako tudi ni nastala poezija, ki bi vzroce junaških pesmi in takšno tradicijo širila med nižjimi družbenimi plastmi. Po tematiki in nekaterih pesniških postopkih se še najbolj približujejo junaški epiki tako imenovane junaške romance, ki se nanašajo na določene zgodovinske dogodke, najpogosteje na boje s Turki. O nastavkih epske širine govori tudi njihov nadpovprečni obseg. Čeprav so vedrejše in bolj realistične od balad, utegne tudi v njih, posebno v ljubezenskih, zazveneti elegični ton.

Bajčne in pravljične pesmi; socialne balade

Proces odmiranja slovenske pripovedne pesmi so pospešile družbene, gospodarske in kulturne razmere v obdobju razsvetljenstva, ko so se začeli podirati temelji stare vaške patriarhalnosti. Najbolj so bile prizadete pripovedne pesmi z vidnejšo časovno odmaknjenostjo (bajčne, legendne) Čistih bajčnih pesmi nimamo več in kot takšne obravnavamo le tiste, v katerih še lahko razberemo bajeslovno usedlino, ki se v številnih pesmih prepleta s socialno tematiko.

Zadnje raziskave ugotavljajo takšno ozadje tudi za znamenito slovensko Desetnico. Bila naj bi drobec starega verovanja, »velikega mita«, katerega rekonstrukcija nastaja postopno s primerjanjem besedil različnih narodov. Izsledki tega dela kažejo po eni strani nekatere sorodnosti, po drugi pa tudi prelivanje in mešanje tujih kultur med seboj. Pesem motivno temelji na starodavnem prepričanju, da desetina oz. vse deseto od tega, kar človek pridela, priredi ali upleni, kakor tudi deseti otrok istega spola pripada bogovom (Bogu). Domnevajo, da so sprva ponekod res žrtvovali tudi otroke, pozneje pa so to nadomestili z izgnanstvom ali z oddajo desetega otroka Cerkvi. Deseti brat je z desetnico v sorodu, vendar je, po folklornem izročilu sodeč, njegova usoda manj kruta. Po tem, da se ne more nikjer ustaliti, spominja na večnega popotnika Ahasvera) Razen na slovenskem ozemlju je desetništvo znano tudi iz irskih pravljic.

Čeprav je desetnica uvrščena med bajične in pravljične pripovedne pesmi, je po obliki balada. Prvotno je bila to plesna pesem (prim. še danes ime bal za vaški priložnostni ples, Žirovski Vrh), znana še v angleških zbirkah balad iz obdobja predromantike (Percy, Mecpherson), zdaj pa je to besedilo z mračno, tragično, lahko tudi fantastično vsebino; dogodki so podani zgoščeno in le v skopih obrisih, z veliko dialoga očrtuje in včasih samo nakazuje razvoj dejanja. Zadržano, nesentimentalno, oz. suho stvarno ubeseduje pretresljive usodo upovedenih oseb.

Povodni mož. Najstarešje poročilo o povodnem možu je ohranil Janez Vajkard Valvazor v Slai vojvodine Kranjske (1689). Iz nje je sprejel snov za svojega povodnega moža tudi France Prešeren. Valvazor celo trdi, da je ljubljanskega povodnega moža v svoji mladosti še sam videl. Balada o lipi na Starem trgu v Ljubljani je bila objavljena v izgubljeni Zakotnikovi zbirki iz okrog leta 1775. Uršika (pri polihistorju Valvasorju) ali Micika sta stereotipni imeni slovenske verzificirane folklore.

Sveti Lukež ubije očeta in mater. Zgodba o ubijalcu lastnih starševje del starogrške zgodbe o kralju Ojdipu, le da je tu poenostaljena na eno samo usodno dejanje – (nezavedni) uboj očeta in matere. S starogrškim Ojdipom je skupno tudi to, da se usoda, ki je bila junakom napovedana, kljub nasprotnim ukrepom prizadetih dosledno uresniči.

Lepa vida je v zdajšnji obliki prav tako družinska balada. Snov zanjo je prišla k nam iz Sredozemlja in zgodovinsko sega v čas arabskega (mavrskega) plenjenja po sredozemskih obalah. (od 9. do 12. stoletja). Po raziskavah Ivana Grafenauerja se je balada pri nas zelo spreminjala. Prvotno stopnjo označujeta nravno najtesnejša motivacija Vidine odločitve za vstop na ladjo (zdravilo za bolnega otroka) in junaško tragična zasnova (Vidin skok v morje). Sledi ji srednje tragična elegična verzija, najbolj znana po Prešernovi prepesnitvi ribniške različice, potem pa so nastale mlajše, predvsem gorenjske oblike, ki so se že precej oddaljile od prvotnega značaja junakinje in njene tragične zgodbe. Vida v njih nerada postane ugrabiteljeva žena, a se potem čudežno vrne v domovino, vendar v najmlajši obliki celo ne za stalno, temveč le po svojega otroka. Slovenska književnost je sprejemala folklorni motiv Lepe Vide predvsem prek Prešernove prepesnitve.

Galjot je družbena, družinska balada. Galjoti so bili veslači na galeja, vojaških ladjah, ki so jih poganjali z vesli. Uporabljale so jih od 14. do 17. stoletja zlasti sredozemske države. Galeje so imele po petindvajset in več vesel na vsaki strani, ob vsakem veslu so bili trije ali štirje možje, na novejših, večjih, beneških tudi po osem. Veslači so bili kaznjenci oz. sužnji ali vojni ujetniki in tudi prostovoljci. Najtežavnejši je bil položaj galjotov kaznjencev, ki so bili stalno, številni dosmrtno, priklenjeni k svojim klopem. Med njimi niso bili le hudodelci, tmveč tudi krivoverci in vseh vrst puntarji. K veslanju so galjote priganjali s silo in zlasti nad kaznjenci je neusmiljeno pel paznikov bič.

Rošlin in Verjanko Ime Rošlino (Rosolino?) kaže na romanski izvir te balade. Domnevno smo jo prevzeli od balkanskih Romanov s posredovanjem Hvatov, o čemer priča tudi belokranjska različica. Motiv sam je znan že iz starogrške Oresteje (Egist, Klitajnestra : Orest – Rošlin, Verjankova mati : Verjanko) in Shakespearovega Hamleta. V slovensko književnost ga je uvedel Janko Kerstnik, v sodobnosti je objavljen tudi v zborniku Rošlin in Verjanko ali dolgo odlagani opravek slovenstva.

Legendne pesmi

Legendne pesmi prevzemajo največkrat dokaj sproščeno oblikovano snov iz biblijskih zgodb, apokrifov (tj. besedil iz začetkov krščanstva, ki jih Cerkev uradno ne priznava), življenja svetnikov in iz poučnih zgledov.

Vsebujejo dogodke iz Jezusovega in Marijinega življenja, dokaze njune pomoči in posredništva ter dokaze za svetost posameznih oseb zaradi njihovega zglednega življenja ali mučeniške smrti. Kljub vzvišeni snovi je dogajanje teh pesmi postavljeno v vsakdanje okolje; legendne osebe so praviloma prikazane s človeške strani: Marija da Jezusu igračko, opere pleničke, sv. Bernard si žvižga in poje kot kmečki fant, bolni Job si želi v tolažbo godčevskih viž itd.

Junaške ali zgodovinske pesmi

Pegam in Lambergar je ena najstarejših znanih objavljenih slovenskih pripovednih pesmi Omenja jo že Janez Ludvik Shonleben (1675) in pozneje Janez Vajkard Valvazor v

Slavi vojvodine Kranjske (1689) ob opisu gradu Kamen. V svojo (zdaj izgubljeno) zbirko (okrog leta 1775) jo je uvrstil tudi Dizma (Jožef) Zakotnik. Njeno vsebino je mogoče približno razbrati iz prevoda Antona Tomaža Linharta v nemščino (Blumen aus Krain, 1780). Ob posredovanju Antona Zupančiča jo je leta 1807 prvi v posebni knjižici v slovenščini objavil Valentin Vodnik. Za njim se v povezavi z Vrazovim in Korytkovim zbiranjem pojavijo še trije zapisi, nato pa okrog leta 1900 le še nekaj odlomkov.

Najzaslužnejši zbiralec za Štrekljevo monumentalno zbirko Slovenskih narodnih pesmi Franc Kramer je imel leta 1910 to srečo, da mu je ljudska pevka Katarina Zupančič (Živčkova Katra) iz Vinjega Dola zapela celotno pesem o Pegamu in Lambergarju in tako je bilo prvič mogoče zapisati tudi njeno melodijo.

Treba se je vživeti v duha preteklosti, da nam postane razumljivo, zakaj je bila prav ta pesem v našem kulturnem prostoru deležna tolikšne pozornosti. Prvotno je utegnila prikazovati (na temelju svetopisemskega motiva o Davidu in Goljatu) boj kakega domačega junaka s tujim velikanom, proti koncu 15. stoletja pa sta njuni vlogi dobila kranjski plemič Lamberg in nepojasnjeni Pegam. Ustalilo se je mnenje, da je bil to češki husit Jan Vitovec, vojskovodja celjskih grofov. Na Kranjskem je zapustil slab spomin zaradi ropanja in požiganja na Gorenjskem leta 1458 ob odločilnih bojih za celjsko dediščino. Lambergar je zgodovinska oseba Gašper Lamberg z gradu Kamen pri Begunjah. Slovel je zaradi svojega junaštva in spretnosti na viteških turnirjih. Med njegovimi turnirskimi nasprotniki sta bila tudi neki Wolfgang Polheim in Weyckart Polham, tako da imena Pegam ne moremo izvajati le iz nemške oblike imena Čeh = Behaim (pri Trubarju Peam). Pesmi s podobno vsebino poznajo tudi drugi narodi, zato ni nujno, da bi bilo ozadje slovenske različice resničen dogodek..

Kralj Matjaž in Alenčica Po Vodnikovem zapisu je bila (z nekaterimi posegi) objavljena v zvezku Kranjske čbelice (1834). Pesem je bila zapisana na Gorenjskem, še v začetku 20. stoletja, pa tudi v Beli krajini in na Koroškem. Kot domneva Ivan Grafenauer izvira njen prvotni motiv (mož reši svojo ženo oz. nevesto iz rok tujevernga ugrabitelja), ki je izpričan v folklornem izročilu od Balkana do Katalonije v Rusiji, iz bizantinskega kulturnega kroga. V vlogi rešitelja je bil sprva drug junak. Kralj Matjaž je to vlogo prevzel pozneje zaradi svoje popularnosti med ljudstvom. Če gre za zvezo z zgodovinskim Matijem Korvino (1458–1490), je v pesmi zgodovinskega le toliko, da je kralj Matjaž označen kot ogrski kralj in kot junak, ki se izkaže v boju s Turki. Le-ti so nadomestili starejši motiv ugrabitelja v osebi črnega zamorca.

Živalske pesmi

Te pesmi še niso kaj prida raziskane, zato je mogoče reči le to, da se v njih pod živalsko preobleko pogosto skrivajo človeške lastnosti, kolikor ne gre za igrivo pravljičnost. Pogosto opevajo ptičje svatbe. Zverinica premagana je primer naraščajoče pesmi ali slovenske hagate , tj. pesemske oblike, prevzete iz judovskega bogoslužnega piročnika.

Zverinica premagana

Miška je prišla z mišnice,snedla je pšeničko z nivice:mi pšenico - pod goro, pod to goro zeleno.

Lirske pesmi

Lirske pesmi bolj ali manj priložnostno spremljajo človekovo življenje od rojstva do smrti in so veliko bolj povezane z vsakdanjim življenjem slovenskega človeka kot pripovedne pesmi, zato so, zlasti ljubezenske, ostale vse doslej žive. Na temelju nekaterih oblikovnih in zgodovinskih znamenj sklepamo, da je slovenska folklorna lirika v svoji sporočeni obliki razmeroma mlada – sad dveh, treh stoletij. Pripovedne pesmi so po večini pele o nenavadnih ljudeh in dogodkih ter govorile predvsem o preteklosti, peli pa so jih le s temi izročili tesneje povezani nosilci slovstvene folklore. Nasprotno so lirske pesmi bolj v splošni rabi ljudstva. Zaradi drugačnega, bolj emocionalnega značaja teh pesmi ima pri njih melodija veliko večjo vlogo kot v epiki, včasih celo v škodo besedila. Opazni so razločki med njihovimi posameznimi vrstami.

Lirske pesmi glede na njihovo povezanost z življenjem razvrščamo v tri pomembne skupine, in sicer glede na letni cikel šeg, človekov življenjski krog in t. i. interesne skupine.

Pesmi letnega cikla

K psmim letnega cikla sodijo obredne pesmi, ki so povezane z različnimi obredji. Pogosto so del dramatskih prizorov, v katerih so bila poleg besed uporabljena tudi druga izrazna sredstva: kostumska, gibna in glasbena. Njihov izvor sega marsikdaj še v predkrščansko obdobje, a v spremenjenih zgodovinskih razmerah so izgubile svoj prvotni obrambni in priprošnjiški pomen, zato so hitro izginjale in jih zdaj skoraj ni več. Glede na to, da so jih peli na določene praznike v letu, bi jih danes ustrezneje imenovali prazniške. Mednje sodijo kolednice, jurjevske pesmi in kresne pesmi.

Kolednice so se razvile iz predkrščanskih obhodnih pesmi, a so tudi v krščanstvu ohranile prvotni priprošnji značaj. Najbolj znane so tiste iz božično-novoletnega časa, vendar so jih v posameznih slovenskih pokrajinah peli tudi v drugih letnih časih.

Jurjevske pesmi so se ohranile s pastirsko šego jurjevanja, preostankom nekdanjega pomladnega obredja, ki so ga opravljali predvsem za obrambo živine na paši pred coprnicami, za rodovitnost na polju in srečo pi hiši. Najdlje so se ohranile v Beli krajini. Na dan sv. Jurija so se zbrali pastirji in šli »Jurja vodit«. Enega izmed njih obložijo od glave do peta z zelenimi brezovimi vejicami, čez pas pa ga opašejo z zvito trto (prožno šibo za vezanje), prav tako tudi okoli vratu in na vrh glave, tako da na vrhu nastane kot, v katerega zabodejo rdeč cvet. Za trto, s katero je opasan, je privezana druga trta in zanjo ga drži tisti, ki ga vodi; on sam ne vidi ničesar, ker je povsem obložen z brezovim

trstičjem. Tisti, ki ga vodi za trto, ima v roki tul (rog iz lubja) in vanj tuli.Tretji pastir nosi košarico, v kateri so jajca, ki mu jih ljudje darujejo (dobi samo jajca). Ko pridejo do hiše, ta poje, s tulom pa tuli.

Kresne pesmi so nastale v okviru največjega poletnega praznika, kresa, ki ga je krščanstvo prekrilo z likom Janeza Krstnika – Šentjanža, vendar je iz kresnih šeg še vedno viden njihov prvotni, jurjevanju soroden pomen – obramba preed zlemi silami, ki bi utegnile v usodnem času tik pred žetvijo postati hudo nevarne. Medtem ko je bilo jurjevanje kot spomladanska šega stvar dečkov, pa so bile ob kresovanju deklice v ospredju. Ko so se vrnile s kresnega obhoda med polji in vinogradi, so pred vsako hišo zapele kakšno pesem. Te pesmi so se od vasi do vasi nekoliko razlikovale. Sestavljene so iz štirih delov. Najprej je pozdrav, sledi zahvala tistih, ki so bili pozdravljeni. Namesto te je bila včasih kakšna duga posvetna ali nabožna pesem. Nato je na vrsti prošnja za dar s poudarkom, da so kresnice »polje varovale«. S prošnjo je včasih združena grožnja, da vzamejo na kresovanje mladega domačega sina Za sklep je zahvala s slovesom.

Ob različnih praznovanjih v letu pojejo tudi nabožne pesmi. V njih je bolj opazna skupna religiozna razsežnost, zato so redke pesmi z bolj osebnim religioznim poudarkom.

Pesmi življenjskega kroga

Te pesmi spremljajo človeka od rojstva do groba in so pogosto del šeg, čeprav to ni nujno, saj jih je mogoče peti tudi priložnostno.

Med pesmi življenjskega kroga sodijo uspavanke, imenovane tudi zazibalke. Pri teh otrok še ne more vplivati na izvedbo besedila – to nas tu zanima! – temveč se (lahko) samo pasivno podredi melodiji ali ritmu in barvi glasu. Zato ni naključje, da Boris Merhar loči uspavanke od pravih otroških pesmi, pri katerih je njihov nosilec otrok, pri uspavankah pa je predmet pesmi. Za uspavanke marsikdaj uporabljajo tudi druge vrste pesmi, celo balade.

Najbolj so še zdaj žive ljubezenske ali tudi »zaljubljene« pesmi. Po izvoru so to predvsem pesmi nekdanje podeželske mladine, vendar so zaradi razpona doživljajske lestvice ljubezni v njenih raznovrstnih fazah splošno razširjene v vseh družbenih plasteh. Fantovske so bolj čutno razgibane, dekliške bolj trpno razpoloženjske, kljub pogosto elegičnim in moralističnim sestainam pa je njihov ton – posebno fantovkih pesmi – dokaj lahkoten, mladostno radoživ, sproščen, celo lahkoživ. Resnična prizadetost se v teh pesmih bolj skriva kot razkazuje in pesniška sredstva so po večini skromna, vendar je prav v njih bolj kot v drugih lirskih vrstah opazno iskanje novega izraza, ustreznega razgibanemu čustvu.

Ženitovanjske pesmi so dokaj raznotere, ker so bile tudi spremljajoče šege zelo razgibane.

Obsmrtnice. Kot usedlina starodavnega mrtvaškega obredja se je v Beli krajini do nedavna ohranilo narékanje. ki je v ritmično ubranih besedah izražalo hvalo umrlemu in žalost zaradi njegove smrti. V nareku tudi najbolj živa bolečina ni prešla v oseben izraz, temveč v ustaljene oblike. Dandanes so še žive obsmrtnice, povezano s šego bedenja pri mrliču. Govore o minljivosti človeškega življenja in o nenadnosti smrti. Marsikatera po funkciji prej drugačna pesem, npr legendna, postane v svoji zadnji fazi obstoja mrliška; kot tako jo pojejo le še v slovo tistim, ki so jih kot živi radi sami prepevali ali poslušali.

Mlajša vrsta obsmrtnic so slovesa ali slove, znane predvsem iz Štajerske. Navadno nastanejo v spomin nenadno umrlim. V njih je opisano, kako je prišlo do tragične smrti.

Pesmi interesnih skupin Pesmi prejšnjih dveh razdelkov so bile po večini povezane s šegami, zato so se

pojavljale v določenih intervalih, pesmi interesnih skupin pa se navezujejo na vsakdanje dolžnosti ali izredne razmere. Še največ obrednega vsebujejo pivske pesmi.

Že samo ime pove, da so to pesmi, ki označujejo posamezne skupine. Nastale so lahko naključno, lahko pa so bolj trdne in stalne, npr. če gre za opravljanje poklica ipd.

Med stanovskimi so najstarejše kmečke pesmi, ki pojejo o posameznih kmečkih delih ali o kmetovem življenju in delu v različnih letnih časih nasploh. Nanje je pšrecej vplivala fiziokratsko spodbudna poezija v hvalo kmečkemu stanu. Med ljudmi so jo v zadnjih desetletjih tlačanstva (v 19. stoletju) širili pismeni verzifikatorji. V njih je marsikaj, kar je godilo kmetovi stanovski zavesti. Po zatonu fevdalnega obdobja je ta pesem posegala tudi v novejšo, posebno družbeno kmečko problematiko. Podobno so se tudi pesmi o različnih podeželskih obrteh (čevljarjih, kovačih, krojačih) že lahko opirale na literarne vzorce. Na splošno so bolj opisne kot izpovedne in pogosto šaljive, predvsem zaradi kmečkega odnosa do nekmečkih opravil in poklicev. Take so zlasti pesmi, ki po vrsti vrednotijo ali razbirajo različne stanove in poklice.

Izseljenske pesmi se vsebinsko in čustveno funkcionalno navezujejo na množično izseljevanje konec 19. in v začetku 20. stoletja. Tretjina Slovencev je odšla čez Veliko lužo ali v nemške in čez nekaj desetletij tudi v francoske rudnike. Temu ekonomskemu valu izseljevanja so se po drugi svetovni vojni pridružili še politični izseljenci.

Vojaške pesmi so po večini nastale šele po preureditvi vojaške službe (1763). Ker so vojaške pesmi izrazito fantovske pesmi in tako neogibno vsebujejo tudi ljubezenski motiv, so sorodne ljubezenskim. Zanje sta značilni elegičnost in včasih že skoraj solzavost. Najverjetneje so dobile tak značaj v prvem in najhujšem obdobju vojaške službe, vendar se tudi pozneje, v milejših razmerah, niso dosti spremenile. Krepkejši toni so tako znamenje mlajših vojaških pesmi. Posredovali so jih tudi zunanji vplivi, tj. priredbe ali prevodi nemških vojaških pesmi, očiten je vpliv brambovstva. V njih je domoljubna misel pogosto združena z verskim poudarkom. To bi lahko rekli tudi za pesmi domobrancev med drugo svetovno vojno na slovenskih tleh. Čeprav so nastajale tudi vojnim okoliščinam prirejene različice, so se na partizanski strani v skladu z revolucionarnimi cilji spreminjale zlasti klasične folklorne pesmi in to na dva načina: staremu napevu je bilo dodano popolnoma novo besedilo, še večkrat pa je bilo le predelano, partizanskim okoliščinam primerno, npr. po Ciganskem otroku je nastal Primorski partizan, pesem Stoji na gori lovec mlad je bila predelana v Stoji na gori partizan itd.

Pivske pesmi utrjujejo pivsko družabnost, zato je razumljiv njihov prešerno veseli značaj. Najpogostejše so zdravice oz. napitnice, ki poveličujejo vinsko trto ali vino ali neposredno spremljajo in pospešujejo pitje vina.

Posebna skupina so t. i. prigodne pesmi – šaljive in zabavljive pesmi. Nastale so na podlagi konkretnih anekdotičnih okoliščin, vendar so se kot takšne le s težavo prenašale naprej. Lažje so se ohranile zabavljice, namenjene prebivalcem posameznih krajev. Dugi

del teh pesmi se zabavljivo odziva na življenjske pojave. Njihov priljubljena snov so različne stiske samskega, posebno pa zakonskega stanu.

PRIPOVEDNIŠTVO

Vmesni člen med pesmijo in pripovedjo je pripovedna pesem. To je sicer pesem, vendar jo je, po izročilu, zbrani druščini pel tudi posameznik.

Medtem ko pri pesmi (v prvotnem pomenu besede) ritem izgubi le primarno vlogo, je za pripovedništvo značilno:

ritem se praviloma sploh ne ohrani; težišče dobiva dramatizacija pripovedi; enako kot vsebina pripovedi postane

pomemben tudi način podajanja ob njeni aktualizaciji; ločitev med nosilcem slovstvene folklore in sprejemalcem je dokaj ostra, saj

drugi le bolj ali manj pasivno spremlja dejavnost prvega.

Pripovedništvo delimo v dve temeljni skupini: pravljice in povedke.

Pravljice

S svojimi zapleti in razpleti so sad domišljije, vendar odsevata iz njih tudi življenje in mišljenje davne preteklosti. Marsikaj, kar se zdi neverjetno in pravljično, je spomin na opuščene razmere in navade: matriarhat, ljudožerstvo itd. Danes so namenjene izključno razvedrilu: le vzgojitelji in učitelji opozarjajo otroke na temeljne etične vrednote pravljic, psihologi jungovske usmeritve pa ob uporabi njihovih motivov odkrivajo pradavne, nezavedne plasti človekove dušenosti. Toda pravljica nikakor ni nekaj otročjega – otroškega pač! A kakor se odrasli marsikdaj ne znamo ustaviti, da bi prisluhnili zakajčkom v našem okolju, tako pogosto preveč površno dojemamo modrosti iz otroškega obdobja človeške civilizacije. Pravljica ni nikakršna lahkotna oblika folklornega ustvarjanja, ampak je že po oblikovanju zahtevna struktura. Kar je polifonska zgradba romana v literaturi, je pravljica v slovstveni folklori. V njej se domišljija najbolj sprosti in dobi peruti, strokovnjaka pa ob vsem tem nenehno muči vprašnje, ali ni še kakšnega drugega ključa, s katerim bi snovi prišel do živega. Ali res ni mogoče odkriti šifer, s katerimi bi prodrli v skrivnosti davnine, ko je človek živel ob tolikšnem sožitju z naravo, ki ga je obkrožala, da med njima tako rekoč ni bilo meje in tudi ne prostorskih razdalj, zato je vse dosegljivo in uresničljivo. Temeljno gibalo, ki v pravljici žene dogajanje naprej, je reševanje ugank, ali izpolnjevanje nalog, ki v vsakdanjem življenju niso izvedljive. Čudežna sredstva, junaška doslednost in dobrota pa storijo, da jih osrednje osebe elegantno rešujejo, in prav posebna lastnost pravljic je, da je dobrota vedno poplačana, zlo pa ni vedno maščevano.

V čudežnih pravljiah poganjajo dejanje čarovniški pripomočki in nenavadne moči, ki rešujejo junaka in ga vodijo k uspehu. V njih je zabrisana razlika med mogočim in nemogočim.

V realističnih (novelističnih) pravljicah imajo pomembno vlogo junakova iznajdljivost, pridnost, zvitost, v stiskah si zna človek pomagati tudi sam.

V žialskih pravljicah se posredno odkrivajo človeške lastnosti, ki so spretno prilagojene živalim in njihovim posebnostim. Junaki teh pravljic so jež, lisica, volk, medved, zajec idr. Prehod od pravljic k povedkam so basni. V primerjavi z živalskimi pravljicami so basni krajše živalske zgodbice, ki se končujejo s poučno poanto. Zanje je značilno, da si jih je literatura najbolj prizadevala posvojiti, a tudi iz literature jim je bila pot v slovstveno folkloro najbolj odprta.

Povedke

Naslednji prozni žanr slovstvene folklore je povedka; bolj kot pravljica je povezana s svojim okoljem. Njeni nosilci in sprejemalci trdijo, da podaja resnične ali vsaj verjetne dogodke. Pripoveduje o znanih osebah, krajih in zgodovinskih dejstvih. Njena struktura ni zahtevna. Pogosto se konča s tragično poanto oz. poučnim jedrom. Prve zapisane povedke vsebujejo dela slovenskih protestantov – v slovensko ali nemško pisanih uvodih k posameznim knjigam. Najbogatejši vir zanje je delo Janeza Vajkarda Valvasorja Slava vojvodine Kranjske (1689). Več kot sto kratkih povedk govori o nastanku imen posameznih krajev, veliko jih je o vodi, kamninah, jamah, rastlnah, živalih (polhi): so zgodovinske (Turki), bajčne, legendne.

Številne povedke navaja Janez Svetokriški, nekaj tudi Rogerij Ljubljanski, Peter Pavel Glavar, Jernej Basar. Slovstvo iz obdobja razsvetljenstva navaja povedke posredno (Valentin Vodnik, Jernej Kopitar, Žiga Zois, Janez Debevc), bodisi iz pozitivnega ali negativnega zornega kota. V romantiki se je zapisovanje povedk razmahnilo (Emil Korytko, Stanko Vraz, Matevž Ravnikar, Matija Majar, Štefan Kocijančič, Jožef Košič) , a odpor do njih je še vedno živ (Anton Martin Slomšek). Njihovo snov so upesnjevali tudi v nemščini. Najboljši zapisovalec je bil Gašper Križnik, ki jih je po navodilih J. B. de Courtenaya sploh prvi zapisal v narečju. Začetke slovenske proze je preceh zaznamovala snov slovenskih povedk. (Janez Trdina, Josip Jurčič, Fran Levstik, Matija Valjavec, Simon Jenko). Tudi pozneje so jo večkrat uporabili (Ivan Cankar, Fran Milčinski, France Bevk, Joža Lavrenčič, Saša Vuga, Svetlana Makarovič idr.)

Bajčne povedke

Bajčne povedke ali bajke so tematsko najstarejše in pojasnjujejo nastanek sveta,, naravne, nebesne ali zemeljske prikazni, hude naravne nesreče. V bajčnih povedkah nastopajo dobra ali slaba bajčna (mitična) bitja: vile, rojenice, vesne, žalik kžene, krivopetnice, divji mož, povodni mož, škopnik, netek, škrat itd. Sem sodijo tudi pripovedi o ljudeh s posebno močjo: volkodlaki, kresniki, vedomci, more, desetniki.

Legendne povedke

Krščanske povedke ali legende upovedujejo izmišljene dogodke iz Kristusovega življenja, iz življenja njegove matere in svetnikov. Govorijo o čudežnih nastopih svetnikov ali selitvah svetih podob ali relikvij, o kaznovanjih in spreobrnitvah. Pogosto

vsebujejo tudi pravljične motive. Legende se pogosto nanašajo na judovsko in krščansko izročilo, v njihovem središču pa je pripoved o čudežnem dogodku, ki potrjuje svetost takšnih oseb, in hkrati plačilo ljudem za dobra dejanja ali kazen za grešnike.Večji del so v prozi; če so v verzih, so to legendne pesmi.

Izvor legend so svete knjige različnih verstev, življenjepisi svetnikov ali apokrifno slovstvo, ki kanonično ni priznano. Zlasti iz teh izročil so nastale folklorne legende, v katerih se verski motivi prepletajo z bajčnimi ali pravljičnimi.

V evropskem kulturnem okolju označuje izraz legenda predvsem krščanske zgodbe, nastale po motivih iz Svetega pisma ali iz življenja krščanskih svetnikov. V latinskem jeziku ali v prozni obliki so se širile od 6. stoletja naprej, v 9. stoletju so začele prehajati v ljudske jezike, najprej v romanske in germanske, pozneje tudi v slovanske, tudi že z legendnimi pesmimi. Renesansa in reformacija nista bili naklonjeni legendi, protireformacija in barok sta njeno snov ponovno aktualizirala.

Na slovenska tla so se legende, zapisane v nemščini ali latinščini, začele širiti s čaščenjem svetnikov in z ustanavljanjem prvih samostanov od 10. stoletja naprej. Na tej podlagi so se verjetno že v 12. in 13. stoletju začele oblikovati legende v prozi in verzih s pripovedmi o starozaveznih očakih in prerokih, Kristusu, devici Mariji, apostolih, mučencih in svetnikih. V njih se je krščanska tradicija prepletala z bajčnimi in pravljičnimi sestavinami. Reformacija je legende zavračala, barok je zoper folklorne legende uveljavljal legendne snovi kot del cerkvene književnosti. Verzificirane legende vsebuje Kalobški rokopis (17. stoletje), v prozi so postale sestavina baročnih pridig (Janez Sveokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar), med bralci pa so se širile tudi s prvimi svetniškimi življenjepisi. Razsvetljentvu je bila legenda tuja. Kot književni žanr so jo na Slovenskem odkrili v obdobju romantike. Prešeren je legendno motiviko kot prispodobo uporabil v sonetu Ni znal molitve žlahtnič trde glave, v romanci Sveti senan, posneti po legendi Thomasa Moora, in baladi Ponočnjak, ki je primer antilgende s kaznijo za grešnika.

Zgodovinske povedke

Zgodovinske povedke imajo z zgodovino skupnega le toliko, kolikor ji ta daje bolj ali manj določen časovni okvir (npr. turške vojske, francoska vojska) ali posoja različne osebnosti (Atila, kralj Matjaž, pes Marko). Navadno se niti pripovedovalec, niti poslušalec ne menita veliko za zgodovinsko (ne)resničnost zgodbe, saj ta doseže svoj namen, le da zbuja videz resničnosti. Dogodek, ki se zdi tesno povezan s konkretnim mestom, graščino, zgodovinsko osebo, je mogoče v povedkah večkrat srečati v krajih, ki so oddaljeni med seboj, in je pripisan različnim zgodovinskim osebam.

Razlagalne povedke

Razlagalne (aitiološke) povedke skušajo pojasniti to ali ono lastnost v naravi: pri človeku (npr. od kod moškim adamovo jabolko v grlu) ali delu človeških rok (mostovi, npr Hudičev most), pri živalih (npr. Zakaj ima zajec kratek rep), pri rastlinah (o trepetliki,

mavrahih), v neživi naravi (od kod velikanske skale sredi polja). Tako so razlagalne povedke nekakšna znanost in pedagogika v slovstveni folklori

Primer : kako so vasi dobile imena

Socialne povedke

Socialne povedke tematizirajo družbeno življenje od najožjega v najširši krog, bodisi da gre za nesrečno ljubezen, obrekovanje, ravbarje, ponesrečen lov na polhe, umiranje zaradi kuge, uničen plašč ali uničeno srajco, pretirano varčnost ali nepisana pravila pri kopanju rude. Te povedke so dokaz, da slovstvena folklora ni nastajala le med prebivalci nižjega sloja, ampak tudi v višjih slojih.

Šaljive povedke Šaljive povedke, ki so samostojen pripovedni žanr, povezuje smešno, šaljivo, vendar

pa bi šele podrobnejša raziskava pokazala, za kakšne vrste humor gre. To so prvosebne pripovedi o »doživljajih« (npr. o dogodivščinah PavlihePavluha, Pavluša) in zabavljive zgodbice o prebivalcih posameznih krajev (Ribnica, Lemberg, Veržej, Šebrelje).

Anekdote

Anekdote so prvotno vezane na to ali ono resnično osebo ali dogodek, sčasoma pa pridobivajo vse bolj splošne poteze, ki jih pripisujejo tudi drugim osebam.in postavljajo drugačne povezave. Sčasoma se prelevijo v povedke ali pa njihovi motivi preidejo v pravljice.