!Glas Iniciative za REKOM - 3/2012 (SLO)

Iniciativa za REKOM Iniciativa za REKOM

1

3/2012

Iniciativa za REKOM

2


1

Profesor Žarko Puhovski

REKOM-ova ambicija je, kot je znano, vsaj na prvi pogled elementarna, enostavna, celo: skromna; ne gre za nič drugega kot za to, da se nekako pride do „natančnega, uradnega in objektivnega zapisa o vojnih zločinih in drugih hudih kršitvah človekovih pravic, priznanje žrtev in njihovega trpljenja, kot tudi do preprečevanja ponavljanja zločinov“. Vendar je dejstvo, da se ta „skromna“ ambicija že leta – klub delovanju številnih aktivistov/kinj in podpore vsaj dela javnosti na področju nekdanje Jugoslavije – sooča z velikimi težavami v realizaciji, s preprekami politične, moralistične, ideološke, pravne in zgodovinske narave.

Razlogi za to niso samo lokalnega značaja; napačen je – čeprav je razmeroma popularen – obrnjeni nacionalistični nazor, ki vsepovsod izhaja iz prepričanja, da „samo pri nas“ obstaja takšen nacionalizem, primitivno tolmačeni patriotizem, v splošnem: „nezgodovinska praksa“. Kajti, to kar je na „drugi strani“ se ne zožuje samo na lokalno politikantstvo povojnih „reformiranih nacionalistov“. Na drugi strani so, na žalost, na tisoče let politične zgodovine in zgodovine kulture in nikakor ne samo na „hribovitem Balkanu“.

To je, preprosto, neizbežen sklep katerekoli vsaj malo resnejše analize filozofske, teološke in ostale literature. Skoraj na samem začetku zahodne tradicije (takoj po znamenitem Heraklitovem dictumu o vojni kot očetu vseh stvari) je zapisana Aristotelova formulacija, ki se glasi: »Prava moralna sposobnost osebe gnije v miru in sveti v vojni«. Prav to je tisto kar, mutatis mutandis, najdemo skozi stoletja v formativnih teoretičnih in beletrističnih delih, zatem pa tudi v obveznih učbenikih; gre torej za koncept, ki trdi, da je vojna pravi kontekst za prepoznavanje najvišjih človeških vrednosti, dogajanje, v katerem se lahko v popolnosti izrazi (na prvem mestu, seveda, pri moških) junaška narava ljudi.

UVODNIK

!Sprememba moralne paradigme?


2

Svoj čas je bila v Evropi izpeljana anketa, v kateri so zajeli l0 tisoč študentov, zahtevani pa so odgovori na naslednja vprašanja: »Kakšno je Vaše stališče do tistih, ki so se borili v Drugi svetovni vojni, kaj morda zamerite sodelujočim v tej vojni, glede česa jim zavidate ?« Na zadnje vprašanje je 3/4 študentov odgovorilo, da jim zavidajo na tem, da so bili v situaciji, da tvegajo svoja življenja za ideale v katere verjamejo. Mnenje študentov je torej bilo, da živijo v dolgočasnem (ne-vojnem) času, v katerem se ne morejo dokazati, za razliko od tistih, ki so, živeč v junaški dobi, lahko „dokazali svoje prepričanje.“

Skozi različne različice se v klasični Grčiji, rimskem pravu, zgodnji sholastiki in tudi drugače zoperstavljenih verzijah katoliške ideologije ali moderne filozofije stalno ponavlja teza, ki usmerja na stališče, ki je tako postalo splošno mesto (ne samo zahodne) tradicije: resnično sprejemanje moralnega stališča se dokazuje s pripravljenostjo na dve skrajnosti – na žrtvovanje lastnega in jemanje tujega življenja. Šele tedaj se lahko kot dokazane smatrajo vdanost, ljubezen, predanost nekemu stališču, doktrini, veri, narodu, itd. Takšno stališče je zoperstavljeno skoraj legendarni Clausewitzevi tezi, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. V današnji dobi se to več nikakor ne more trditi, glede na to, da današnja (pretežno vseeno demokratsko strukturirana) politična sfera živi od kompromisa (vojna se ji zato veliko bolj izkazuje kot izredno stanje – à la Carl Schmitt).

Na ta način pa se vzpostavlja nov paradoks – s tradicionalnega moralnega stališča je kompromis namreč težko sprejemljiv, ker, dobesedno, usmerja h kompromitaciji neke moralne pozicije, tj. na njeno relativiziranje glede na realno dane okoliščine in je torej nekaj najhujšega, kar se predpostavljenemu moralnemu akterju lahko sploh zgodi. Iz modernega (demokratičnega) političnega stališča je kompromis v nasprotju s tem tisto najvišje, kar se lahko doseže, ker se načelno izhaja iz (ne-več-vojne) predpostavke: vem, da ne morem zmagati.

Nihče razumen seveda ne pristopa h kompromisu v konfliktni situaciji, v kolikor ve (ali, pogosteje, verjame), da še obstaja možnost za zmago. Šele tedaj, ko smo prepričani, da ni možnosti za zmago, se kompromis zdi logična in razumna rešitev. Z drugo besedo, kompromis, ki je osnova sodobne politike ne vodi (neposredno) v vojno, v nasprotju z moralnim radikalizmom, absolutizmom ali fundamentalizmom, ki najpogosteje vodijo v spopade in tudi v vojno.

V povojnem obdobju in tako tudi v tistem po (post)jugoslovanskih vojnah ta fundamentalistična moralna intuicija, ki junaštvo smatra za temeljno značilnost človeškosti, vojno pa za privilegiran kontekst izkazovanja junaštva, deluje tudi „na hladno“. Deluje, na primer, kot moralno opravičilo za laganje o žrtvah („naših“ in „njihovih“), ali vsaj kot podlaga za izogibanje resnici, kolikor se le da, da bi se kolikor je le mogoče obdržala slika stanja, v katerem imamo „mi“, povsem prav, „oni“ pa se povsem motijo.

In moj oče mi je vedno rekel: „Jaz imam raje poštenega Hrvata kot Srba.“ (Marija Večerina)


3

Tisti, ki kljub temu vztrajajo na resnici, seveda na resnici, ki jo bodo uradno zagotavljali izbrani organi postjugoslovanskih držav – Rekomovci, na primer – se pojavljajo kot svojevrstni razganjači povojnih zabav. In se zato soočajo z vsemi tistimi odpori, ki so se pojavili (in ki jih bo zagotovo še). Pripomba o trdoglavi ukoreninjenosti teh odporov v celotni (in ne samo lokalni) zgodovini pa ne služi za odvračanja od vsega, kar počne REKOM, pač pa, nasprotno od tega, kot opozorilo na to, da gre za dalekosežno in pomembno nalogo. Da gre, končno, za to, da se spreobrnejo tradicionalni in nevprašljivi moralni modeli, da se, z drugimi besedami, odkrivanje in objavljanje resnice smatra kot najvišja vrednost v skupnosti – in celo kot junaštvo našega časa.

Žarko Puhovski, profesor filozofije politike na Filozofski fakulteti v Zagrebu, član Regionalnega tima javnih zagovornikov Koalicije za REKOM

Iniciativa za REKOM je bila šestega januarja 2012 tema oddaje Evropa na prvem programu Radija Črne gore. Ob tej priložnosti je bila gost oddaje Mirela Rebronja, PR koordinatorica Iniciative za REKOM v Črni gori.

Po informiranju poslušalcev o pomenu ustanovitve regionalne komisije, ki se bo ukvarjala

!Informacije o procesu REKOM na prvem programu Radija Črne gore

AKTUALNO - NOVICE O REKOM-u


4

z ugotavljanjem vojnih zločinov in drugih težkih kršitev človekovih pravic na ozemlju nekdanje Jugoslavije v obdobju 1991-2001, kot tudi na rezultate, ki jih je Koalicija za REKOM do sedaj dosegla na področju evropeizacije postjugoslovanskih družb, je Mirela Rebronja govorila o potrebi institucionalizacije Iniciative in aktivnem sodelovanju držav regije pri čim hitrejši ustanovitvi REKOM-a. V oddaji je beseda tekla tudi o nedavno organiziranem sestanku Regionalnega tima javnih zagovornikov s predsednikom Črne gore Filipom Vujanovićem, ki je zagotovil, da bo še naprej odločno podpiral ustanovitev REKOM-a, kot tudi o pismu podpore REKOM-u, ki so ga je predsednikom vseh držav nekdanje Jugoslavije poslalo 155 umetnikov iz celotne regije.

Ker je gostovanje predstave Hipermnezija, ki je bila zasnovana zaradi promocije Iniciative za REKOM, v Podgorici vzbudilo veliko zanimanja, je voditeljica želela izvedeti, kako je prišlo do tega sodelovanja, zato je Mirela Rebronja pojasnila, da je sporočilo, ki ga prinaša ta predstava pravzaprav del tega, kar bo dosegal REKOM, ko bo ustanovljen, to pa je, da se zločini in človeške usode ne pozabijo, da se o njih govori ne glede na to kako težko je to za nas, kajti samo tako lahko postjugoslovanske družbe stopijo naprej, osvobojene bremena, ki ga nosijo že 20 let. Ob tem je dodala, da bo Koalicija za REKOM nadaljevala s podobnimi aktivnostmi tudi v prihodnje, vse to pa s ciljem spominjanja javnosti na pomembnost procesa soočanja s preteklostjo in ustanovitve REKOM-a.

Predavatelj in politični analitik Mentor Agani

Proces javnega zagovarjanja na Kosovu bo vodil Mentor Agani, predavatelj na Oddelku za sociologijo in politologijo Univerze v Prištini. Agani predava o teoriji nacije, nacionalizmih in globalnih transformacijah. Obenem je producent in moderator na Radio Televiziji

!Mentor Agani izbran za člana Regionalnega tima javnih zagovornikov s Kosova

Resnica ne more biti selektivna, pač pa je zasnovana na dejstvih in merljiva. (Dino Mustafić)


5

Kosovo. Bil je namestnik direktorja v Kosovar Civil Society Foundation ter glavni in odgovorni urednik časopisa Ura (Most), ki ga izdaja Center za humanistične študije „Gani Bobi“. V albanski jezik je prevedel knjigo „Nacije in nacionalizem“ avtorja Ernesta Gelnera. Bil je gostujoči predavatelj v „Minda de Gunzburg“ centru za evropske študije Univerze Harvard med letoma 2006-2007.

Imre Kabok i Hilda Banski polagajo venec na spominsko obeležje nemškim žrtvam, Kikinda, 27.01.2012.

Ob Dnevu spominov na žrtve holokavsta so občina Kikinda, Združenje borcev vojn 90-ih in Svet invalidnih oseb občine Kikinda pripravili srečanje raziskovalcev holokavsta, žrtev Druge svetovne vojne in veteranov vojn v BiH. „Naš prispevek spravi – Da ne pozabimo ljudi, ki jih več ni“, je bil naslov srečanja v Kikindi, ki je potekalo 27. januarja leta 2012. Srečanje je bilo priložnost da žrtve, ki pripadajo različnim generacijam poslušajo ene druge ter da izvedo nekaj več o ideji REKOM-a, telesa, ki so si ga zamislile žrtve, da bi pomagale preseči vojne travme in popraviti škodo, ki je bila storjena s kršenji človekovih pravic.

Konferenco je z minuto tišine odprl predsednik občine Kikinda Ilija Vojinović. Vprašal se je, „kako lahko mi prispevamo k spravi“, da bi žrtvam omogočili povrnitev dostojanstva, nekdanjim borcem pa reintegracijo v družbo. Zoran Kosić, predsednik Združenja borcev vojn 90-tih je opozoril na dejstvo, da je v Kikindi danes nekaj množičnih grobnic, v katerih se nahajajo posmrtni ostanki nemških državljanov, t.i. podonavskih Švabov, ki so jih po Drugi svetovni vojni tedanje oblasti množično preganjale.

!„REKOM je potreben zaradi otrok“ – konferenca v Kikindi posvečena žrtvam in spravi


6

Olga Knežević, predstavnica Židovske občine Pančevo je navedla podatek, da je v Kikindi pred vojno živelo 551 Židov, Drugo svetovno vojno pa jih je preživelo 16. Zsuzsanna Mezei iz Arhiva Vojvodine, članica Mešane srbsko-madžarske komisije za raziskovanje vojnih zločinov od leta 1941 do 1948 je predstavila ugotovitve, do katerih je prišla ob raziskovanju likvidacij, ki so jih po osvoboditvi leta 1944 izvajale komunistične oblasti: v Srbiji je bilo po Drugi svetovni vojni likvidiranih okoli 10.000 oseb, predvsem tistih, ki so bili označeni kot sodelavci okupatorja (v glavnem Nemcev in Madžarov). Po osvoboditvi je bilo veliko število Nemcev odpeljanih v taborišča, kjer jih je umrlo 33.642. Tibor Zaharović iz Združenja Romov „Devleski Urma“ je poudaril, da njegovo združenje podpira ustanovitev REKOM-a in trajno spravo v regiji. Poudaril je, da je po nekaterih podatkih v Evropi pred Drugo svetovno vojno živelo okoli tri milijone Romov, umrlo pa jih je 1.300.000.

Pri odpiranju teme posvečene procesu REKOM je Dinko Gruhonjić, predsednik Neodvisnega društva novinarjev Vojvodine in član Regionalnega tima javnih zagovornikov REKOM-a navzoče obvestil o procesu REKOM. „Danes so vesti o nekih grdih dogodkih znova obšle regijo“, je spomnil na nasilje, storjeno nad hrvaškimi navijači. „V teh dogodkih sodelujejo otroci. Oni pravzaprav niso krivi za to. V veliki meri smo krivi mi, ker mladi ne vedo, kaj se je dogajalo med vojnami – družine in družba o tem ne govorijo ničesar. Ali pa, če jim o tem že pripovedujejo, je to enostransko in pristransko. Zaradi teh otrok potrebujemo REKOM“, je poudaril Dinko Gruhonjić. Zoltan Moldvai iz Sveta invalidnih oseb občine Kikinda je dejal, da invalidi iz Kikinde podpirajo proces REKOM, kajti „oni najbolje vedo kako je, kadar nekoga izgubiš“.

Ob pogovoru na temo „Naš prispevek k spravi“ je Branislav Kavalić iz Pokrajinskega združenja borcev 90-ih spomnil prisotne, da prav vojaki najbolj sovražijo vojno in želijo, da se ugotovi, kdo je kaj storil. Pokrajinski odbor združenja borcev vojn 90-ih podpira ustanovitev REKOM-a in bo prispevalo k njegovi promociji.

„Proces REKOM je pomemben tako zaradi žrtev, ki so bile ubite, kot tudi zaradi nas, ki smo sodelovali v vojnah. Zaradi zločinov posameznikov smo mi, ki smo se borili častno in smo v vojno odšli na poziv države in zaradi izpolnjevanja obveznosti do nje v položaju, da se nam pripisuje kolektivna krivda. Zaradi nas se morajo ugotoviti ta dejstva“, je sklenil.

Udeleženci so po koncu konference položili vence na mesta spominjanja na kikindske žrtve: spominsko obeležje žrtvam Druge svetovne vojne, spominsko ploščo na mestu, na katerem se je do Druge svetovne vojne nahajala sinagoga in s katerega so Žide odvažali v taborišča in spominsko obeležje umrlim Nemcem na mestu množične grobnice s posmrtnimi ostanki Nemcev.


7

Neredi in napadi na državljane Hrvaške, ki so prišli v Srbijo, da bi podprli svojo reprezentanco na Evropskem prvenstvu v rokometu so preprečili prihod tudi nekaterih od napovedanih sodelujočih iz Hrvaške, ki so želeli sodelovati na konferenci v Kikindi. Neredi so se začeli 22.01.2012, med tekmo Hrvaška – Španija. Tedaj je izbruhnil pretep v kavarni v centru Novega Sada, ki se je nato prenesel na ulico. Nasilje se je nadaljevalo po tekmi Hrvaška – Francija, 24.01.2012, ko sta bila aretirana dva huligana, ki so ju prijeli zato, ker sta v širšem centru Novega Sada napadla pet državljanov Hrvaške in pri tem lažje ranila dve osebi. Istega večera je skupina dvajsetih huliganov na izhodu iz Novega Sada kamenjala kolono avtomobilov in avtobus, v katerem so bili navijači hrvaške reprezentance. Poškodovanih je bilo 36 vozil, dva navijača s poškodbami glave in eden, ki je bil zaboden z nožem pa so bili oskrbljeni v novosadskem kliničnem centru. V glavnem mestu Vojvodine je bilo zažganih nekaj avtomobilov z reškimi, ogulinskimi in šibeniškimi registrskimi tablicami. Mediji so poročali, da napadalci pripadajo navijaškim skupinam “Delije” in “Firma” ter desničarskemu gibanju “Obraz”.

Hrvaški mediji so poročali o več navijaških incidentih, ki so se zgodili tudi v Hrvaški. Štiri maskirani huligani so demolirali Klub srbske narodne manjšine v Splitu po koncu tekme Hrvaška – Srbija, 27.01.2012. V Vukovarju je bil istega večera napaden gostinski objekt Tri vrtnice, kamenjan je bil sedež SDSS-a, razbita pa so bila tudi vrata na kafiču Maritimo v centru mesta. V zgodovinskem delu Dubrovnika so na pravoslavni cerkvi Blagoveštenja razbili dve stekli.

Veteran in branilec iz Osijeka Željan Mrak, član Koalicije za REKOM, ki bi v Kikindi moral govoriti o procesu REKOM, je moral zaradi eskalacije nasilja odpovedati prihod na konferenco. Zoran Kosić je prebral njegovo pismo udeležencem, ki ga navajamo:

!Huligani Željanu Mraku preprečili sodelovanje na konferenci v Kikindi

Izkušnje Slovenije dokazujejo, da so lahko komisije zelo koristne in da ni točna na pamet izrečena trditev, da komisije “nič ne rešujejo”. (Igor Mekina)


8

Pismo branilca Željana Mraka iz Osijeka udeležencem srečanja v Kikindi:

Veteran iz Osijeka Željan Mrak

Dragi Zoran,

Prosim Te, da pozdraviš udeležence današnjega srečanja ter se jim opravičiš, ker nisem prišel.

Predvidevam, da mi ni potrebno predolgo pojasnjevati razloge zaradi katerih nisem prišel.

Znova se je zgodilo, da smo v napetih odnosih in da zaradi norih akcij objektivne manjšine življenje ne more teči normalno.

Znano je, da je „navijaška vojna« odraz stanja v naših državah in da izraža globoke deviacije v naših družbah. Razumljivo je, da razlike obstajajo, razumljivi so tudi spopadi, vendar vsaj

meni ni jasno, zaradi česar se vse to manifestira v takšni formi in na takšen način.

Povsem jasno: danes ne prihajam na današnje srečanje zaradi strahu pred posledicami potovanja skozi Vojvodino do vas – dovolj so trije norci ob poti, pa da mi potovanje presede!

Medtem ko se vaše srečanje ukvarja z vzroki in posledicami nenormalnih situacij iz skupne preteklosti moramo na žalost ugotoviti, da se nasilje še zmeraj ni umaknilo pred razumom in da bo potrebno še veliko naporov do normalizacije. V tem primeru sem žrtev jaz, ker sem

bil prikrajšan za ugodnost druženja z vami in delo na zelo pomembnih in zanimivih temah o katerih boste razpravljali danes. Kljub temu upam na boljše čase pred nami.

Želim vam veliko uspeha pri današnjem delu in vsakršno srečo v prihodnje, želim, da uspete v svoji misiji ter da vaše delo prispeva k boljši prihodnosti skozi boljše razumevanje preteklosti.

Znano je, da so tisti, ki se niso ničesar naučili iz preteklosti obsojeni to preteklost ponavljati.

Še enkrat vas prosim, da razumete razloge za moj izostanek in moje obžalovanje tega – kljub temu pa upam, da uspeh pri vašem delu ne bo izostal.

Prisrčen pozdrav in veliko uspehov pri delu!

Željan Mrak


9

Vodilne organizacije za človekove pravice iz regij bivše Jugoslavije so se zbrale na mednarodnem simpoziju pod delovnim naslovom „Sprava na Balkanu – pravna in politična vprašanja“, ki ga je 27.01. 2012. organiziral Inštitut za vzhodno Evropo berlinske Svobodne univerze. Seminar, ki se je simbolično odvijal ob Mednarodnem dnevu spominov na holokavst je udeležencem, ki so se zbrali zaradi izmenjave informacij in medsebojnih posvetov omogočil spoznavanje z nemškimi iniciativami za spravo na Balkanu.

Srečanje so s svečanimi pozdravi odprli Werner Väth, vicepredsednik Svobodne univerze in veleposlaniki Hrvaške in Srbije v Nemčiji Miro Kovač in Ivo Visković. Profesor Väth je poudaril, da je pomen tega seminarja v tem, da obdeluje ključno temo v zvezi z razvojem Balkana – temo sprave. Profesor Visković je povlekel paralelo med Drugo svetovno vojno in spopadi iz devetdesetih: „Vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije so končane brez jasnih zmagovalcev in jasnih poražencev in zato je sprava težja.“ Sprava prihaja predvsem skozi izobraževanje – danes morajo profesorji ostreje diskutirati s študenti kot med devetdesetimi,

!Nemške izkušnje o spravi na Mednarodnem dnevu holokavsta

Sprava na Balkanu – pravna in politična vprašanja, 27.01.2012, Berlin


10

ker so v izobraževalnih programih zaživele „izkrivljene pripovedi“, ki iz mladih delajo militantne nacionaliste. Temu se mora regija zoperstaviti skozi odločne akte politične elite, kot je resolucija o Srebrenici, in skozi procese civilne družbe, kot je na primer Igmanska iniciativa.

V svojem uvodnem nastopu je profesor Herwig Roggemann, profesor Svobodne univerze izrazil zadovoljstvo, ker so temo sprave na prostorih nekdanje Jugoslavije nedavno tematizirali tudi predsedniki Srbije in Hrvaške.

Mirsad Tokača iz Raziskovalno dokumentacijskega centra Federacijsko Sarajevo, je ocenil, „da je beseda ‚sprava‘ nekoliko zlorabljena“, ker se prepogosto uporablja, da bi označila pozabljanje. Države naslednice SFRJ se prav tako ne bi smele spraviti v imenu evropskega koncepta, temveč v imenu prihodnosti. Zato Raziskovalno dokumentacijski center "odkrito lobira proti procesu REKOM", ker je to „od zunaj vsiljena rešitev“, ki ni avtohtona. „Problem Evrope je nacionalna ekskluzivnost nad določenim ozemljem“, je izjavil Tokača. Sprava se pravzaprav začne tam, kjer je kolektivni spomin utemeljen na empiričnih dejstvih. Da bi se izognili mitologiziranju preteklosti moramo empirično ugotoviti število žrtev vojne – tako je nastal Bosanski atlas vojnih zločinov, geografsko informacijski sistem, ki predstavlja dejstva o zločinih storjenih na ozemlju BiH od leta 1992 do leta 1995 in pomaga pri ugotovitvi točne številke nacionalnosti vseh žrtev (okoli 98.000 ljudi). Ante Nazor, upravnik Hrvaškega spominsko-dokumentacijskega centra Domovinske vojne je spomnil, da „imajo zločinci ime in priimek – to vsekakor niso celotni narodi“. Opozoril je, da se najpomembnejše delo – to pa je ugotavljanje vzrokov vojne – zanemarja, čeprav je „lažje govoriti o posledicah vojne, če ugotovimo njegove vzroke“. Izabela Kisić iz Helsinškega odbora za človekove pravice v Srbiji je predstavila delo te organizacije na raziskovanju in javnem pričevanju o vlogi Srbije in njenih elit v pripravi in izvajanju vojn v BiH, Hrvaški in na Kosovu. Cilj dela Helsinškega odbora „ni sprava, pač pa vzpostavljanje enakopravnih odnosov med državami v regiji – iskrenega sodelovanja“. Soočanje z lastno odgovornostjo, ta moralni minimum, nujen za pozitivno prihodnost regije ostaja najbolj boleča točka srbske tranzicije. Institucije zavračajo alternativne poglede na zgodovino, ki predpostavljajo kritično ovrednotenje stereotipov, mediji pa jih zamolčujejo. Predrag Ivanović je udeležencem predstavil delo procesa REKOM od leta 2006 do danes, potem pa postavil vprašanje – zakaj dejstva o zločinih ostajajo črka na papirju, namesto da bi vstopile v izobraževalne programe? Potreben je skupni napor civilnega sektorja, da se promovirajo kot univerzalno veljavna resnica, ki mora biti v osnovi vsakega govora o preteklosti. Prav to skupno delo se lahko opravi skozi proces REKOM, ki v tem trenutku združuje preko 1.500 organizacij civilne družbe.

V skupnem delu simpozija, pod naslovom „Zakon in sprava“ je profesor Roggemann

Največja vrednost posvetovalnega procesa je v tem, ker je okoli potreb in interesov žrtev zbral civilno družbo iz postjugoslovanskih držav. (Nataša Kandić)


11

ocenjeval multidimenzionalnost pojma „sprava“, ki zahteva štiri faze dela, da bi se uresničil: ugotavljanje vzrokov, dejstev, odgovornosti in sprejemanje kazni v obliki reparacij. Michael Bongardt, profesor na Svobodni univerzi je razpravljal o pojmih „žrtev“, „storilec“ in „odpuščanje“ skozi diskurze psihoanalize in teologije. Beseda „oprosti“ ima predpogoj v neravnotežju, izzvanemu z zavestnim in objektivnim delovanjem akterjev. Neravnotežje moči pomeni vzpostavljanje razlike med osebo, ki pridobiva korist iz nesreče in oškodovanega, ki je izkoriščen kot žrtev. Če se tako žrtev kot storilec strinjata, da obstaja neravnotežje, pri čemer storilec prizna, da je kriv za to neravnotežje in se kesa, obstajajo pogoji za spravo. Odpuščanje je odvisno od žrtve – krivec se ne more sam osvoboditi krivde, žrtev lahko samo prosi za odpuščanje.

Razprava je pokazala, da niti v zelo razvitih družbah okrevanje družbe ni hitro – tudi v Nemčiji je moralo miniti skoraj 30 let, država pa je morala doživeti vsesplošno, globalno družbeno revolucijo mladih kakršna se je zgodila ob koncu 60-tih. Psihološke preiskave holokavsta nam kažejo, da bo šele tretja generacija potomcev žrtev in storilcev uspela preseči problem krivde in žrtev. Toda kadar se proces odpuščanja končno začne, ne bi smeli pozabiti na poravnavo, sicer se bo v prihodnost poslalo negativno sporočilo, da je z nasiljem nekaj mogoče doseči.

Dubrovniški nadškof Mate Uzinić in episkop zahumsko-hercegovski in primorski Grigorije na skupni molitvi, Dubrovnik, 18.01.2012.

Episkop zahumsko-hercegovski in primorski Grigorije je na poziv dubrovniškega škofa Mata Uzinića 18.01.2012 prisostvoval skupni molitvi za enotnost kristjanov v dubrovniški katedrali Vnebovzetja blažene Device Marije. Ob tej priložnosti se je vladika Grigorije zahvalil povabilu in v svojem govoru dejal: „Niti enega trenutka ne pozabljam... kakšno

!Skupna molitev v Dubrovniku


12

odgovornost ima vsaka izgovorjena beseda. (...) Beseda (’oprosti’) ima takšno moč, da objame tudi tistega, ki nas nima rad in da otopi mraz sovraštva v tistem, ki misli slabo. (...) Nikomur ni prepovedano, da z iskrenim srcem in mirnim duhom izgovori to besedo, zavedajoč se njene teže in smisla. (...) Danes...imam potrebo, da kot kristjan in episkop izgovorim to krščansko besedo – oprostite.“

Pred skupnim Očenašem se je škof Uzinić zahvalil episkopu Grigoriju za izrečene besede in iskrene misli, ter dejal: „Če želimo biti kristjani, moramo oproščati. (...) In jaz v imenu vseh nas episkopu in njegovi cerkvi pravim ’oprostite’, z upanjem, da bodo res kristjani in da bodo oprostili.“ Na koncu božje službe je škof Uzinić napovedal, da bo naslednjega leta molitveno srečanje organizirano v pravoslavni cerkvi v Dubrovniku.

Živica Tucić, verski analitik v Srbiji, v pogovoru za !Glas ocenjuje, da je „besedilo Grigorijevega govora antologijsko – je popolno, glede na možnosti, ki jih nudi na človeški in teološki ravni“. Tucić v zvezi s tem dogodkom pravi: To ni dejanje na ravni cerkev – to je srečanje dveh ljudi, ki so deli cerkva. Grigorije to ni dejal v imenu SPC, niti ni bil gost celotne hrvaške katoliške cerkve. To je srečanje dveh arhijerejev, na ravni Dubrovnika. Toda po mojem mnenju bi to besedilo, seveda ob majhnih spremembah, ki bi odgovarjale splošnosti, lahko podpisali in izgovorili vsi srbski episkopi in hrvaški škofi. Grigorije namerno izbira besede, za katerimi bi lahko mirno stali vsi v SPC. Ob tem vsak razume, na katero nesrečo misli.

DEBATE

Novinar in kolumnist Drago Pilsel

Čutim potrebo, da popravim netočen podatek, ki ga navajajo banjaluške „Nezavisne novine“ in ki so ga poudarile kot nekaj zelo nenavadnega, da je namreč episkop zahumsko-hercegovski

Odpustitev je odvisna od žrtve – krivec se ne more sam osvoboditi krivde, žrtev lahko samo prosi za odpuščanje. (Michael Bongardt)

!Tiho junaštvo dobrote vladike Grigorija


13

in primorski, vladika Grigorije, molil v katoliški cerkvi. Ta dnevnik namreč piše, da je „prvič po 1.100 letih nek pravoslavni episkop vodil molitev za enotnost kristjanov v rimokatoliški molilnici“. To ni res. V Zagrebu in v drugih hrvaških, pa tudi v evropskih mestih (tega pa je bilo tudi v baziliki Svetega Petra v Vatikanu), se pravoslavni episkopi in njihovi bratje molijo za to, tudi v katoliških hramih, vendar je vsekakor pomembno, da je vladika Grigorije v sklopu molitvene osmine za enotnost kristjanov (stoletne tradicije), kot gost dubrovniškega škofa izrekel obvezujoče besede odpustitve zaradi uničevanja Dubrovnika in to iz Trebinja in iz rok t.i. pravoslavnih vernikov. Pravim „t.i. vernikov“ kajti ta, ki rani, ubija in uničuje tuja mesta in cerkve ni vernik pač pa je navaden ničvrednež in to ne glede na to, kako se križa.

Vladiku Grigorija sem spoznal v Strasbourgu leta 2008, ko sva bila povabljena, da bi govorila o prispevku cerkev in verskih skupnosti „v izgradnji trajnega miru na jugovzhodu Evrope“. Takoj sem vedel, da bo ta človek, prisrčen in resen, prej ali slej, tako kot je njegovo obnašanje v Dubrovniku opisal Miljenko Jergović, izvedel neko „tiho junaštvo dobrote“.

On je v sredo, 18. januarja zvečer v dubrovniški katedrali zaprosil za odpuščanje in pozval na odpuščanje v duhu Očenaša, in to na ekumenskem bogoslužju v okvirju molitvene osmine za enotnost kristjanov. Na pridigi med bogoslužjem, ki ga je vodil dubrovniški škof škof Mate Uzinić, je vladika Grigorije spomnil na Kristusovo zapoved ljubezni ter na molitev Očenaša, ki vsebuje poziv na odpuščanje. „Niti enega trenutka ne pozabljam, kako resen je izziv in kakšno odgovornost nosi vsaka izgovorjena beseda“, je spomnil pravoslavni škof. „Zavedajoč se njene teže in smisla jo bom jaz izgovoril pred vami. Ta beseda pa se glasi: oprostite“, je dejal. „Moramo govoriti vedno in znova: oprosti nam, Bog, naše grehe. Danes, na tem svetem mestu, v tej prelepi katedrali in v tem čudovitem mestu, čutim potrebo, kot kristjan in episkop, da izgovorim to krščansko besedo – oprostite“, je dodal Grigorij.

Pri tem je poudaril, kako pomembno je te besede izreči prav v Dubrovniku. „Čeprav je preživel številne nesreče, je predvsem mesto sreče in gostoljubja, kajti to mesto sprejema in gre nasproti drugim. Zato je toliko pomembnejše naše srečevanje ob klicanju miru, blagoslovu in enotnosti, k čemur mora težiti vsaka duša, žejna živega Boga“, je dejal Grigorije. Pozval je vse vernike, da postanejo pridigarji evangelija, ki z odpuščanjem in ljubeznijo premagujejo zlo in ga spreminjajo v dobro, ter na preobrat - in to potem, ko se kristjani Vzhoda in Zahoda stoletja dolgo niso tesno in odprto pogovarjali.

Čeprav je ta iniciativa dveh škofov/episkopov, ima absolutno težo na ravni cerkev in bo vpisana kot dober temelj dobrososedskih odnosov naših držav. Vsi mi, ki se ukvarjamo z izgradnjo sprave in zaupanja tega ne bomo pozabili in se bomo vrnili k tej in k takšnim gestam. Ne bo pozabljena, čeprav je bila medijsko slabo spremljana. Morala bi biti tudi vzpodbuda vsem nam, ki se zavzemamo za proces soočanja s preteklostjo, pa naj smo ali nismo člani/članice koalicije za REKOM.


14

Proces sprave ni lahek in jaz sem potrpežljiva oseba. Vendar sem oseba upanja! Če lahko živim s tem, da vsem nam hrvaški katoliški episkopat še vedno dolguje opravičilo zaradi kolaboracionizma katoliških prelatov z ustaši, potem lahko čakam tudi na dan, ko bo Srbska pravoslavna cerkev priznala njeno vlogo v post-jugoslovanskih vojnah. Zame ni pomembno upirati prst v razne Kačavende ali Artemije. Zame je prioritetnega pomena vedeti, da imam brata pravoslavca, ki se imenuje Grigorije, ki gleda z očmi resnice, ki ponuja roko sprave sobratu in nasledniku apostola Mati Uziniću, ki ne zahteva večinskega odobravanja (berem, kaj vse mu očitajo „njegovi“), ker ga ne zahtevam niti jaz, pač pa potrpežljivo koraka proti svetemu cilju bratstva, ne samo človeškega, pač pa tudi kozmičnega.

Drago Pilsel, novinar in teolog

REKLI SO

!

Branilka človekovih pravic Nataša Kandić

Problemi pri zagotavljanju prič in dokazov, s katerimi je bila Srbija soočena, ko je leta 2004, pod pritiskom mednarodne skupnosti pričela obtoževati svoje državljane zaradi storjenih vojnih zločinov, so odločilno vplivali na začetek sodelovanja s pravosodnimi organi Hrvaške. Fond za humanitarno pravo je zahvaljujoč svojemu ugledu med žrtvami v regiji pomagal z opogumljanjem in pri varovanju žrtev v teh letih, ko je bilo prisotno veliko nezaupanje do institucij „sovražne strani“. S pričanjem pred sodišči žrtve dobijo javno priznanje za trpljenje in prizadejane krivice, vendar cilj sojenja ni v tem, da sodišče ugotovi trpljenje in bolečine

Začeti z institucionalizacijo procesa REKOM


15

žrtev, pač pa kazensko odgovornost obtoženih. V njih je vloga žrtev, da pomagajo sodnikom, da ugotovijo odgovornost obtoženih pri izvršitvi kaznivih dejanj. V takšnih sojenjih ne žrtve in prav tako ne storilci nimajo aktivne vloge, pač pa imajo takšno vlogo tožilci, obramba in sodniki. Zaradi tega se je porodila ideja o potrebi po dodatnih mehanizmih, predvsem regionalnega značaja, ki bi bili osredotočeni na izkušnje žrtev in na ustvarjanje zapisa o dejstvih o tem, kaj se je zgodilo v preteklosti. To je bil odgovor na vprašanje in dilemo, na kakšen način popraviti ali nadomestiti objektivne omejitve sodnih mehanizmov.

Ideja o regionalnem pristopu pri ugotavljanju dejstev o vojnih zločinih je izšla iz Fonda za humanitarno pravo. Od maja leta 2006 je bila neštetokrat prediskutirana z voditelji nevladnih organizacij Raziskovalno-dokumentarni center in Documenta. Tako Mirsad

Tokača kot Vesna Teršelič sta bila prepričana, da je regionalno sodelovanje ključ uspešnega procesiranja vojnih zločinov in je pomembno za proces soočanja s preteklostjo. Marca leta 2008 sem ob sodelovanju z Markom Freemanom iz Mednarodnega centra za tranzicijsko pravičnost v imenu FHP podala predlog o ustanovitvi uradne Regionalne komisije za ugotavljanje dejstev o vojnih zločinih. Za Vesno je bila ta ideja premočna, zavzemala se je za dialog in pozivala na odpor javnosti do spominjanja na bivšo Jugoslavijo. Tokača je iskreno podprl regionalno sodelovanje v dokumentiranju vojnih zločinov, vendar je bil zelo skeptičen do tega, ali bodo države v regiji pripravljene oblikovati Regionalno komisijo. Kljub temu sta oba ob močni podpori Marka Freemana sprejela, da sodelujeta pri zagovarjanju ideje o oblikovanju uradne Regionalne komisije za ugotavljanje dejstev o vojnih zločinih. Ideja je postala javna maja leta 2008. Nedolgo zatem je Mirsad Tokača zapustil proces zagovarjanja, po moji oceni zaradi prepričanja, da iz te ideje ne bo nič. Do danes se ni razkrilo, da bi imel prav. Vesnina vzdržanost v pogledu regionalnega pristopa se je pokazala kot izziv v posvetovalnem procesu, v katerem se je o odporu ugotavljanju dejstev na regionalni ravni razpravljalo v kontekstu oblikovanja mandata, ciljev in nalog te Regionalne komisije, imenovane REKOM.

Iz današnje perspektive vidim posvetovalni proces, ki je trajal tri leta, kot največji uspeh civilne družbe v postkonfliktnem obdobju. Proces so vodile organizacije za človekove pravice, vendar so v njem aktivno sodelovala tudi številna združenja žrtev in družine izginulih, ki so pred tem eni na druge gledali kot na sovražnike. Na srečanjih, posvečenih potrebam in pričakovanjem žrtev in družb, s katerimi smo začeli posvetovalni proces, so poslušali težke zgodbe z raznih strani ter se čudili podobnosti med svojo bolečino in bolečino „sovražnika.“ Družine izginulih so najlažje prepoznale skupni interes, kar je, zagotovo, prispevalo k temu, da je eden od ciljev REKOM-a postala „izgradnja solidarnosti in sočutja z vsemi žrtvami“. Spominjam se besed enega od očetov, ki je po 13 letih našel

Proces REKOM je pomemben tako zaradi žrtev, ki so bile ubite, kot tudi zaradi nas, ki smo sodelovali v vojnah. (Branislav Kavalić)


16

posmrtne ostanke svojega sina. „Jaz sem srečen oče, tudi vam želim, da najdete svoje otroke,“ je dejal na srečanju združenja družin izginulih, na katerem je tekla beseda o odnosu REKOM-a in vladnih komisij za izginule osebe – kakor da bi ga našel živega. Poslušale so ga družine, ki še zmeraj iščejo posmrtne ostanke svojih izginulih, pa tudi drugi, od katerih so nekateri imeli prvič priložnost, da slišijo za nov pomen „sreče“ in da vidijo toploto in sočutje, ki so jo izzvale besede „srečnega očeta.“

Po mojem mnenju je največji pomen posvetovalnega procesa v tem, da je zbral civilno družbo iz postjugoslovanskih držav okoli potreb in interesov žrtev in artikulacije družbenih interesov glede na težko dediščino preteklosti. Sodelujoči, bilo jih je več kot 6.000, so gradili Predlog Statuta REKOM-a v strahu, da niso dorasli tej nalogi. Nikoli jih niti ena država in niti en državni organ ni vprašal o njihovih potrebah in pričakovanjih, in prav tako ne o tem, kateri pristop, instrumenti in aktivnosti lahko pomagajo nadoknaditi škodo in krivice, ki so jih preživele žrtve. Javnost je prepoznala pomen iniciative. 542.660 podpisov podpore ustanovitvi REKOM je največja podpora, ki so jo državljani po vojni dali neki regionalni iniciativi.

Vprašanje je – kako naprej. Dobili smo politično podporo s strani predsednika Hrvaške, Srbije, Črne gore, enega člana Predsedstva BiH, predsednika parlamentov Srbije in Črne gore, premiera Vlade Kosova, kot tudi številnih ministrov in predsednikov političnih strank. Gre za podporo, ki še vedno nima vsebine. Junija leta 2011 je Koalicija za REKOM predsednikom držav v regiji predala zahtevo za začetek procedure za ustanovitev REKOM-a. Čas je za začetek procesa institucionalizacije Iniciative REKOM. Ena možnost je, da predsedniki držav [ali vlad] v regiji oblikujejo Regionalno skupino strokovnjakov, ki bi preučila Predlog Statuta REKOM, ki ga je sprejela Koalicija za REKOM, 26.03.2011. Zato je pomembno, da Koalicija za REKOM čim prej sprejme odločitev o tem, katere so tiste naloge in cilji REKOM-a, ki predstavljajo „trdo jedro“, ki mora biti v soglasno sprejetem Predlogu Statuta REKOM-a pogodbenih strani.

Nataša Kandić, izvršna direktorica Fonda za Humanitarno Pravo (FHP) in članica Regionalnega tima javnih zagovornikov Koalicije za REKOM


17

Novinar in publicist Igor Mekina

Nasprotniki ustanovitve REKOM-a se pogosto sklicujejo na napačne argumente. Tako na primer trdijo, da je ustanovitev REKOM-a v nasprotju z ustavami posameznih držav, ter da „ugotavljanje vzrokov vojn in vojnih zločinov“ celotno idejo REKOM-a obsoja na propad, nekateri pa prehitro sklepajo, da je „čas pokazal, da komisije pravzaprav ne rešujejo ničesar“.

Omenjene trditve so že na ravni dejstev netočne in v nasprotju z izkušnjami mnogih držav v svetu, pa tudi v regiji. Vzemimo na primer Slovenijo, ki ima pozitivne zgodovinske izkušnje prav s komisijami za ugotavljanje resnice in komisijami za popravo krivic. Po osamosvojitvi Slovenije je bila ustanovljena „Komisija za popravo krivic“, ki ima na podlagi „Zakona o popravi krivic“ (ZPKri), sprejetega oktobra leta 1996 pravico, da popravlja krivice povzročene tistim, ki so svoje pravice izgubili v nasprotju s pravili in načeli pravne države in na podlagi odločb in sodb komunističnih oblasti po letu 1945. Komisija ima pravico, da oškodovanim vrača odvzeto lastnino, odloča o odškodninah in prizna leta, ki jih je žrtev preživela v zaporu, ki se nato v „dvojnem trajanju“ prištejejo v pokojninsko dobo.

Naloga komisije je zato, preprosto, „popravljanje krivic in narodna sprava“1. Čeprav je komisija “upravni organ”, ima široka pooblastila, na podlagi katerih lahko tudi razveljavi pravnomočne sodbe, ki so jih sodišča na ozemlju Slovenije sprejela v obdobju od 15. maja leta 1945 pa vse do do 2. julija leta 1990. In kakšna je bilanca dela komisije? Več kot 23.500 uspešno rešenih

1 Komisija vlade za izvajanje Zakona o popravi krivic, dostupno preko: http://www.mp.gov.si/si/delovna_podrocja/poprava_krivic_in_narodna_sprava/komisija_vlade_rs_za_izvajanje_zpkri/ (24.1.2012)

!Pozitivne izkušnje s komisijami

Medtem ko se vaše srečanje ukvarja z vzroki in posledicami nenormalnih situacij iz skupne preteklosti moramo na žalost ugotoviti, da se nasilje še zmeraj ni umaknilo pred razumom in da bo potrebno še veliko naporov do normalizacije. (Željan Mrak)


18

(ob okoli 300 zavrnjenih) zahtev. Ta komisija dela še naprej, zahvaljujoč dejstvu, da so državni organi sprejeli stališče, da zato, ker vojni zločini ne zastarevajo, tudi roki za vlaganje zahtev ne morejo izteči.

Naloga REKOM-a, seveda, ne bo povsem enaka, ker REKOM niti ne želi prevzeti vlogo sodstva. Vendar pa že sam obstoj Komisije za popravo krivic v eni od držav (Slovenija), v kateri številne organizacije civilne družbe podpirajo ustanovitev REKOM-a dokazuje, da celo tako široka pooblastila, ki jih uživa neka komisija – nikakor niso v nasprotju z notranjimi predpisi neke države. To po analogiji pomeni, da pomembna, pa čeprav veliko skromnejša pooblastila, ki se zahtevajo za prihodnji REKOM nikakor ne bi bila v nasprotju „z ustavami držav“ v regiji, ki so si v številnih določilih tudi zelo podobne.

Če ostanemo na primeru Slovenije, ki ima pozitivne izkušnje tudi v zvezi s skupnim ugotavljanjem (pred tem spornih) zgodovinskih dejstev s sosednjimi državami. Kljub v preteklosti zelo napetimi in s konflikti obremenjenimi odnosi Italijanov in Slovencev, sta se Slovenija in Italija uspeli dogovoriti o ustanovitvi skupne zgodovinske in kulturne komisije, katere naloga je bila, da ob sodelovanju slovenskih in italijanskih zgodovinarjev ugotovi neizpodbitna zgodovinska dejstva v odnosih med dvema narodoma med leti 1880 in 1956.2

Prva pobuda o takšni komisiji je prišla s strani italijanske vlade in je bila najprej predana zvezni vladi (v času SFRJ) v Beogradu, po razpadu nekdanje skupne države pa je uradni Rim isti predlog poslal v Zagreb in, še posebej, v Ljubljano. Hrvaško-italijanska komisija se ni sestala niti enkrat – vendar ni bila niti razpuščena. Delo slovensko-italijanske komisije je bilo uspešnejše.

Pisanje skupnih sklepov slovensko-italijanske komisije, v kateri je sedelo sedem slovenskih in sedem italijanskih zgodovinarjev je trajalo dolgih sedem let (od leta 1993 do leta 2000), vendar se je splačalo čakati na rezultat, ker so se na koncu slovenski in italijanski kolegi strinjali o najbolj spornih zgodovinskih vprašanjih, od odgovornosti za začetek vojne, preko odgovornosti za ubijanje slovenskih civilistov s strani italijanskih okupatorjev in ubijanja Italijanov s strani partizanskih sil v istrskih fojbah, do povojnega tragičnega eksodusa na tisoče Italijanov (optantov) iz Istre in Dalmacije. Uspeh te komisije je presenetil tudi “institucionalne naročnike” oziroma obe državi - Slovenijo in Italijo, in odprl perspektivo

2 Poročilo slovensko - italijanske zgodovinsko - kulturne komisije, dostupno preko: http://www.kozina.com/premik/index_porocilo.htm (24.1.2012)

Tisti, ki kljub temu vztrajajo na resnici, seveda na resnici, ki jo bodo uradno zagotavljali izbrani organi postjugoslovanskih držav – Rekomovci, na primer – se pojavljajo kot svojevrstni razganjači povojnih zabav. (Žarko Puhovski)


19

“post-nacionalnega” zgodovinopisja, ki se prakticira v številnih državah Evrope.3 Vse to dokazuje, da so lahko komisije zelo koristne in da ni točna na pamet izrečena obsodba, da komisije „ne rešujejo ničesar.“

Izkušnje Slovenije kažejo, da Predlog Statuta REKOM-a o ugotavljanju “vzrokov vojn in vojnih zločinov“ ni nekaj, kar bi celotno idejo REKOM-a neizbežno „obsodilo na propad“, kot to napačno ocenjujejo posamezni nedobronamerni kritiki te iniciative. Nasprotno, izkušnje številnih evropskih držav in tudi Slovenije kot prve članice EU s področja nekdanje SFRJ dokazuje, da je samo z ugotavljanjem zgodovinskih dejstev in razčiščevanjem problemov s sosedi – pogosto s pomočjo skupnih komisij – mogoče graditi skupno evropsko prihodnost.

Igor Mekina, svobodni novinar, direktor Civic Linka in član Regionalnega tima javnih zagovornikov Koalicije za REKOM

Režiser Dino Mustafić

V našem javnem prostoru smo velikokrat slišali in videli, kako se odkrito podpira vulgarni nacionalizem in poveličujejo fašistične ideje. Predsednik Federacije BiH Živko Budimir je ocenil - verjetno opogumljen z nedavnim grafitom „Srbe na vrbe“ na eni od sarajevskih zgradb - da je prišel pravi trenutek za koncert deklariranega nacionalista Marka Perkovića Thompsona v Sarajevu4. Vsak ima pravico do lastnega glasbenega okusa in občutljivosti, ker tudi to govori o njemu samemu, toda ko visoki funkcionar v tej državi zatrdi, da ne vidi nič problematičnega v

3 http://old.osservatoriobalcani.org/article/articleview/10158/1/389/ (24.01.2012)4 http://www.radiosarajevo.ba/novost/67984/predsjednik-fbih-zeli-thompsonov-koncert

!Ljubi svojega bližnjega zločinca


20

vsebini teh pesmi in stilu omenjenega turbo-kič ustaštva, potem je to škandalozno, sramotno in mizerno. V kič družbi politika ni več javno mesto resne razprave o tem, kaj je dobro in potrebno naši družbi in kako je to mogoče uresničiti. Takšnih razprav pri nas ni že desetletja, izgubili smo zaupanje v institucije, v katerih sedijo šarlatani in demagogi, vodeni s populističnim instinktom ohranitve na oblasti, kajti kontekst, v katerem vladajo, je družba, opustošena s krizami, ki se, na žalost, ni ničesar naučila iz lekcij polovice in konca 20. stoletja.

V svoji knjigi Anatomija fašizma nas ugledni zgodovinar Robert O. Paxton opozarja, da si v 21. stoletju niti en fašist ne bo prisvojil naslova“fašist”, ker fašiste deloma prepoznavamo tudi po tem, kako govorijo; vsekakor pa je pomembno tudi, kako delujejo. Ta novi, preoblikovani fašizem poganja ob pomanjkanju političnih idej in nepoznavanju univerzalnih vrednosti in tako zavzema obliko in barvo svojega časa in kulture. Mi pa živimo v kulturi zanikanja in laži, opravičevanja zločinov, ki so bili storjeni drugim v imenu nacionalnih pravic, interesa in zaščite. Moralno in politično govoreč je naša ravnodušnost in navajenost na pojav fašizma nevarna za prihodnost. Zato je potrebno odkrito reči, da je izjava Živka Budimira in stranka, iz katere prihaja (Hrvaška stranka prava), ki ima pozitivno stališče do zločinskega in kvizlinškega ustaškega gibanja iz Druge svetovne vojne prototip današnjega fašizma. Danes je to ena od vladajočih strank v Federaciji BiH.

Na žalost je predsednik Federacije samo eden v nizu galerijskih likov bosanskih politikov, ki spominjajo na fantome, duhove preteklosti, ki jim želimo videti konec, toda oni se kot smrtonosni virus v trenutku spremenijo in oblikujejo nove in nepredvidljive sestavljanke, nove kombinacije vladanja in političnega koaliranja. V Bosni in Hercegovini je danes težko reči, kaj je levo, kaj pa desno, kar politiko vodi do nesmisla in ne dopušča nikakršnega prostora za alternativo. Za ta fašizem, ki se je rodil pod našimi okni, ki se izpisuje na hišah in pokopališčih, po spomenikih antifašizma in v katerem se navijaško skandira na stadionih, smo odgovorni vsi, posamezno in kolektivno. To je rezultat duhovne praznine, izgubljene politične vizije idej in idealov, oportune akademske skupnosti, kriminogene poslovne elite, segregacijskega šolskega sistema, politično nadzorovanih medijev.

Naša družba je globoko potopljena v resignacijo, izčrpana s politiko propadlih projektov, pogajanj in dogovarjanj, napovedanih predvolilnih reform kot tudi močjo demokratskega in gospodarskega razvoja. Vendar pa utrujenost in zasičenost s politiko ne morejo biti izgovor za izgubljanje državljanske identitete, spreminjanje v pokornega volivca, “človeka množice”, ki nima sposobnosti prepoznati življenje kot dobroto, resnico, pravičnost in sočutje.

Ali v primeru, če pristanemo na to, to pomeni, da se je fašizem znova naselil na našem naslovu ali da morda nikoli ni odšel?


21

Da ni odšel, so nas nedavno prepričali poslanci v Sarajevskem kantonu s svojo politično odločitvijo, da podprejo obtožene za vojne zločine – uslužbence civilnih oblasti in vojake Armade BiH.V epilogu knjige o vojni v Bosni in Hercegovini Ljubi svojega bližnjega Peter Maass piše: “(...) sedaj se veliko bolj zavedam krhkosti človeških odnosov, in veliko bolj se zavedam, kaj pomeni in ali kaj lahko pomeni, če si Žid. To sem se naučil od bosanskih Muslimanov, ki so naredili dve usodni napaki. Mislili so, da to, da so pripadali manjšini, nima pomena v civilizirani Evropi, hkrati pa so verjeli, da je divja zver za zmeraj pomirjena. Niso razumeli, da bo za druge, kljub temu, da sam daješ zelo malo pomena svoji pripadnosti neki veri, to nekega dne postalo pomembno; to, da je naša družba videti stabilna, pa ne pomeni, da bo tako za zmeraj. Muslimani proti kristjanom, Židje proti ne-Židom, belci proti črncem, siromašni proti bogatim – toliko je šivov, po katerih je mogoče raztrgati neko družbo, če pride v roke manipulatorjev. To so lekcije, o katerih me je naučila Bosna in ki so ostale v meni in me verjetno spremenile. Divja zver je tu, tla pod mojimi nogami pa niso več tako trdna, kot so bila.”

Sedaj že lahko rečemo, da Bošnjaki delajo še tretjo in usodno napako – izpuščajo “divjo zver” laži in prevar, da znova trga resnico, ki je edino zdravilo za našo ozdravitev, kajti priti do resnice pomeni doseči pravičnost v imenu vseh pozabljenih žrtev. Resnica ne more biti selektivna, pač pa je zasnovana na dejstvih in merljiva: prav zato imajo Bošnjaki moralni imperativ, da vztrajajo, da se mora vsaka beseda o vojni slišati, vsaka solza zapomniti in vsaka žrtev zapisati. Bošnjaki nimajo razloga, da bi se bali resnice o vojni v Bosni in Hercegovini, ker niso izvajali množičnih in organiziranih zločinov, sistemskih pregonov. Zato je pomembna namera podpredsednika Federacije Svetozarja Pudarića, da se označi mesto smrti Srbov v obkoljenem Sarajevu, s čemer se ne bo niti najmanj spremenil značaj obrambne vojne, ki so jo Sarajevčani vodili v najbolj dolgem obleganju v zgodovini človeštva. To je civilizacijsko dejanje pietete in spomina, ki ne želi izključiti niti ene žrtve, ne glede na to, kateremu narodu pripada, ker lahko samo tako obvladamo preteklost, da bi šli naprej v prihodnost in demokratično družbo. Edini način, da to storimo je, da negujemo kulturo sočutja in empatije, da prihodnje generacije ne bi nikoli ponovile okrutnosti do tistih, ki so drugačne nacionalnosti ali verskega prepričanja. Bošnjaki imajo to zgodovinsko izkušnjo v svojem spominu tako iz Druge svetovne vojne, kot iz bližnje preteklosti (1992 – 1995), zato imajo odgovornost, da spremenijo obdobje postdejtonske BiH, ki je bila zaznamovana z ravnodušnostjo do brezštevilnih žrtev, pa tudi do lastne usode žrtve, ki ne sme ničesar prepustiti pozabi, ker to pomeni izenačevanje dobrega in zla.

Prav to je storila Skupščina Kantona Sarajevo5 s svojo sramotno in manipulatorsko odločitvijo, s katero je dala polno podporo Ministrstvu za borčevska vprašanja kantona Sarajevo (KS), da v skladu z zakonskimi pooblastili in vsemi drugimi možnostmi in v okviru predvidenih

5 http://www.radiosarajevo.ba/novost/68697/politicka-osuda-rada-tuzilastva

Iniciativa za REKOM

22

sredstev za sofinanciranje pravne pomoči branilcev BiH v proračunu KS-a omogoči vse vrste pomoči osmerici aretiranih in obtoženih za zločine nad srbskimi in hrvaškimi civilisti in vojnimi ujetniki v taborišču “Silos” in drugimi mesti zapiranja na področju občine Hadžići v obdobju od leta 1992 do 1995. Smo priče tega, kako takšne odločitve 15 let prihajajo iz vseh etničnih skupnosti kot nekakšna “organizirana nedolžnost”, v kateri nihče ni bil storilec, vsi pa so bili žrtve tistih drugih, s čemer se izpisujejo nove strani etnocentrične zgodovine naših herojev in domoljubov, ki imajo svoj pomen samo v dnevnopolitičnih konfliktih in poceni demagogiji pridobivanja glasov. Neodgovorna in nemoralna odsotnost družbene zavesti in vesti do pomena resnice in preiskav, ki se vodijo zoper osumljene za vojne zločine so nadaljevanje zla, ki ponižuje žrtve in poglablja razlike med etničnimi skupnostmi, ter ustvarja prostor za galopiranje Maassove “divje zveri” prihodnjih spopadov in nesporazumov.

V romanu Imrea Kertésza Likvidacija reče Judit B.-u, rojenemu v baraki Birkenaua: “Prav gotovo imaš prav, svet je svet ubijalcev, toda jaz kljub temu ne želim videti svet kot svet ubijalcev, želim videti svet kot kraj, na katerem je mogoče živeti.“

Ali bomo našim otrokom zapustili prihodnost, ki bo lahko sledila takšnemu svetu?

Dino Mustafić, filmski in gledališki režiser, direktor Internacionalnega gledališkega festivala MESS Sarajevo in član Regionalnega tima javnih zagovornikov Koalicije za REKOM

Marija Večerina je med hrvaško vojaško-policijsko akcijo Nevihta v začetku avgusta leta 1995 z družino pobegnila iz Knina. Osem let je čakala, da bi našla posmrtne ostanke svojega

! Nagrada

!GLAS ŽRTEV

Pravim „t.i. vernikov“ kajti ta, ki rani, ubija in uničuje tuja mesta in cerkve ni vernik pač pa je navaden ničvrednež in to ne glede na to, kako se križa. (Drago Pilsel)


23

sina. O tem je govorila v Beogradu, 1. in 2. februarja leta 2008, na Tretjem regionalnem forumu o mehanizmih ugotavljanja dejstev o vojnih zločinih v bivši Jugoslaviji, pred 300 sodelujočimi iz regije.

To je bilo ’90... torej, ’94. Najprej so nekateri bežali, toda mi smo bili v planini pri živini in mislili smo, da bo to minilo tako, kot že velikokrat, ta napad. In torej, pred tem je bil moj sin doma, bil je na bolniški. Takrat je bil bolan. Sploh ni bil tam... na dolžnosti. On in ena hčerka sta bila doma, jaz in ena hčerka pa sva bile v planini pri živini. In potem, ko so že vsi odšli in je končano, ni druge kot bežati, je on prišel k nama v planino, sin, in dejal: “Pridite, bežimo, že zavzemajo“ reče, „Knin, Gračac“. „Vsi so“, reče „zbežali“, in tako smo mi šli preko Golubića proti Krupi, vas Golubić, torej, Krupa. [...] Nas osem smo se stlačili v lado, tu v Žegaru. In smo šli tja prek... tam proti Srbu, rečeno je bilo, da se tako beži. Toda mi smo... noč je že zelo padla, mi pa smo šli po slabi poti, slabo smo tudi poznali in nenadoma se je razletelo steklo. Sliši se streljanje, zdrobi se steklo. Mi se ustavimo, oni se odkrijejo, hrvaška vojska, okoli nas, okoli avta. Pravi: ''Kam ste namenjeni? Izstopite ven, vse vas bomo pobili!“ Tu smo izstopili. Tu so nas na asfalt, pravi: „Lezite, vse vas bomo pobili!“ Tu so nas maltretirali, nam pometali stvari. Mojemu sinu so iskali po žepih. Imel je nekaj mark. Ne vem... 100, 150, nekaj takega. In to so vzeli. On, moj sin pravi: „Nosite vse“, pravi, „samo me ne ubijte“, ampak oni so ga že ranili v nogo. Kri je tekla. Eno hčerko so prav tako lažje ranili v roko, hčerko od svakinje pa lažje v glavo. In tako smo tukaj... tu so nas maltretirali, no, morda 15 minut, 20, ne vem točno. In potem rečejo „'Pojdite“, rečejo, „'pojdite z nami.“ In nas odpeljejo. Ne vemo kam bodo z nami. In potem nas tu vodijo po stopnicah, klet je. Tu v tej kleti je še ljudi, žena, ljudi, starejših. Torej, 13, mislim 13, ko smo mi prišli tja. Moj sin je tako težko ranjen v nogo. Kri teče. Potem smo mu jo zavijali vso noč. Vso noč je tekla kri. Ti vojaki, ti čez noč, ne morem reči, da so se obnašali do nas tako, ampak rekli so „Prišla bo Prva pomoč“, za njega. Ampak od tega ni bilo nič. Vso noč je kri tekla. [...] Že zjutraj okoli devete ure, pol desetih, tako nekako, so prišli vojaki, dva, trije vojaki, trije, štirje, nekaj takega. In pravijo “Pojdite„ rečejo, „vi vojaki, vi boste“, pravijo, tu pa smo našli dva, torej, še enega fanta, tistega Momčila Tišmo in Đuro Mačaka. Tu smo jih našli. In pravi: „Pojdite, vi posamezniki“, pravi, „greste v vojaški zapor, ranjenec pa v bolnico.“ In reče: „Vzemite, vzemite ranjenega med sebe.“ Jaz sem šla za njimi, za njimi, da vidim, ali je prišla vojaška policija, da vidim, kje je ta avto. Oni pa so mi... psovali so mi mater, reče: „Vrni se nazaj, ubili te bomo.“ Tako da sem se vrnila v klet. [...]Iz te namestitve smo šli ponovno v drugo. To je bila prav tako športna dvorana, ampak ne vem kako se ji reče. Torej, tu smo bili okoli 20... do 20 dni v tej namestitvi. In tu so prihajali mednarodni. Tu sem vsakemu... vsakega vprašala za svojega sina… Izvedela sem, bilo mi je rečeno, da je bil sprejet v bolnišnico, da je prispel do bolnišnice. Imela sem upanje, da če je prišel do bolnišnice, da bo morda rešen. [...] Ni kraja kamor ne bi šla, in v mednarodne in povsod. In stalno smo jaz in hčerka imeli upanje, da je mogoče živ. In potem sem šla leta 1998, šla sem v Hrvaško, šla sem vsepovsod, šla sem v vojno policijo v Knin, v to... vsepovsod

Iniciativa za REKOM

24

sem šla. Ta me je poslala, vojna, šla sem v bolnišnico. Rekla sem: „Bil je sprejet v bolnišnico. Izvedela sem, da je bil sprejet.“ Pa mi reče: „Ni ga.“ Našli so samo mojo hčerko in hčerko moje svakinje. [...] Šla sem v Zadar, vsepovsod, v mednarodne, v zadrsko policijo. Prav neki policisti so mi rekli: „Poznamo te mi.“ In tako nič od tega. [...] On pa ni bil... tako je bil nežen, da ni mogel gledati, če se kdo poreže po prstu. Nikjer ni bil v teh nekih dogodkih. [...] In moj oče mi je vedno rekel: „Jaz imam raje poštenega Hrvata kot Srba.“ In jaz tako z njimi nikoli nisem bila v slabih odnosih. Bili smo sosedi. Z njimi sem odrasla. Upala sem, da mi ga bodo morda rešili, neki moji prijatelji.[...] In zmeraj sem imela upanje. Zmeraj, do leta 2003. Tako smo šli velikokrat prepoznavat slike – kaj boš prepoznal. Nič se ni moglo ugotoviti. Potem so me leta 2003 poklicali v Zagreb na analizo krvi v četrtem mesecu in tako sem dala kri. Poslano je bilo tudi hčerkama, da ona... in torej, nekje v devetem mesecu so znova klicali, da je potrjeno... da se sklada, da je ugotovljeno. Tako da sem šla tja in tako organizirala pokop 28, mislim da je 28. desetega v Muškovce, v družinsko grobnico. [...] To je ta slika, stalno pred očmi in ta dogodek.

Marija Večerina, Srbkinja iz okolice Obrovca


25

Iniciativa za REKOM

26

3/2012

BHSC

Documents

!Glas Iniciative za REKOM - 3/2012 (SLO)