Beseda življenja

NovembNovembeer 2015r 2015

»Da bi bili vsi eno.« (Jn 17, 21).

Besedilo

P. Fabio Ciardi OMI

To je Jezusova zadnja goreča molitev, s katero prosi Očeta. Ve, da prosi za nekaj, kar je Očetu najbolj pri

srcu. Bog je namreč ustvaril človeštvo kot svojo družino, s katero naj bi delil vse, tudi svoje božje

življenje.

Kaj si želijo starši za otroke drugega kot to, da se imajo radi, si pomagajo, živijo združeni?

In kaj je njihova največja žalost, če ne to, da vidijo, kako so sprti zaradi ljubosumnosti,

gmotnih koristi, tako da se niti ne pogovarjajo več?

Tudi Bog je vso večnost sanjal, da bo njegova družina povezana, da bodo otroci živeli v občestvu ljubezni z njim

in med seboj.

Dramatična pripoved o začetkih nam govori o grehu in o tem, da se je

človeška družina vedno bolj drobila: kakor beremo v Prvi Mojzesovi knjigi,

je mož obtoževal ženo, Kajn je ubil svojega brata, Lameh se je hvalil s

čezmernim maščevanjem, v Babilonu so se ljudstva sprla in razkropila ...

Zdelo se je, da je Božji načrt propadel.Vendar se Bog ne vda in se trudi, da bi se njegova družina spet združila.

Zgodovina se znova začne z Noetom, z izvolitvijo Abrahama in z rojstvom izvoljenega ljudstva; dokler se ne odloči, da na svet pošlje svojega Sina in mu

zaupa veliko nalogo:

da v eno samo družino zbere razkropljene otroke, da v eno čredo zbere ovce, ki so se izgubile, da podre

zidove ločitve in sovraštva med narodi in tako ustvari eno samo novo ljudstvo. (prim. Ef 2,14-16).

Bog ne neha sanjati o edinosti, zato ga Jezus prosi zanjo kot za največji dar, ki ga lahko izprosi za vse nas: Oče,

prosim te,

»da bi bili vsi eno«.(Jn 17, 21).

Vsaka družina nosi pečat staršev, tako tudi družina, ki jo je ustvaril Bog.

Bog je ljubezen ne samo zato, ker ljubi svoja ustvarjena bitja, ampak je ljubezen sam v sebi, ko se vsaka od treh božjih oseb druga drugi daruje in živi v

medsebojnem občestvu.

Ko je torej Bog ustvaril človeštvo, ga je oblikoval po svoji podobi in sličnosti in vanj vtisnil svojo

zmožnost za vzpostavljanje odnosov, da bi vsaka oseba živela v medsebojnem darovanju same sebe.

Celoten stavek Jezusove molitve, ki jo hočemo živeti v

tem mesecu, namreč pravi: » ... da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v

naju.«

Zgled za našo edinost ni nič manj kot edinost med Očetom in Sinom. Zdi se nemogoča, tako je

globoka.

Omogoča pa jo tisti kakor, ki pomeni tudi ker: lahko smo zedinjeni, kakor sta zedinjena Oče in

Jezus, prav zato, ker nas vključita v svojo edinost in nam jo darujeta.

»Da bi bili vsi eno.«(Jn 17, 21).

Prav to je Jezusovo delo: da iz vseh nas naredi eno, kakor je on eno z Očetom, eno samo

družino, eno samo ljudstvo. Zato je postal eno z nami, zato je nase naložil naše razdeljenosti

in naše grehe ter jih pribil na križ.

Jezus sam nam je pokazal pot, ki jo je prehodil, da bi nas privedel k edinosti: »In jaz bom, ko bom povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi.«

(Jn 12, 32).

Kakor je prerokoval veliki duhovnik, je moral Jezus umreti, da bi zbral v eno razkropljene Božje otroke.

(prim. Jn 11, 51-52).

V svoji skrivnosti smrti in vstajenja je v sebi kot glavi osredinil vse, (prim. Ef 1,10),

znova vzpostavil edinost, ki jo je uničil greh, znova zbral družino okoli Očeta in nas vnovič napravil za

brate in sestre med seboj.

Jezus je svojo nalogo izpolnil. Zdaj ostane naš del, naša privolitev, naš “da” njegovi molitvi:

»Da bi bili vsi eno.« (Jn 17, 21).

Kako lahko prispevamo k izpolnitvi te molitve?

Predvsem jo moramo sprejeti za svojo. Svoja usta in svoje srce lahko ponudimo Jezusu, da se bo s temi besedami še naprej obračal k Očetu, in vsak dan z zaupanjem

ponavljamo njegovo molitev. Edinost je dar od zgoraj, za katerega moramo prositi z vero,

ne da bi se kdaj utrudili.

Stalno jo moramo imeti na vrhu naših misli in želja. Če so to Božje sanje, jih hočemo imeti tudi za svoje sanje.

Pred vsako odločitvijo, pred vsakim dejanjem bi se lahko od časa do časa vprašali: Pomaga graditi

edinost? Je to najboljše z ozirom na edinost?

Končno bi morali hiteti tja, kjer je needinost najbolj očitna, in jo vzeti nase, kakor je napravil Jezus. To so lahko trenja v družini ali med ljudmi, ki jih poznamo,

napetosti, ki jih doživljamo v mestni okolici, nesoglasja na delovnem mestu, v župniji, med

Cerkvami.

Ne bežimo pred spori in nerazumevanji, ne bodimo ravnodušni, ampak nosimo tja svojo ljubezen, tako da

poslušamo, smo pozorni do drugega in delimo bolečino zaradi tistega trpljenja.

Predvsem pa živimo v edinosti s tistimi, ki so pripravljeni z nami deliti Jezusov ideal in njegovo

molitev, ob tem pa ne pripisujmo teže nesporazumom ali razhajanju idej. Bodimo bolj zadovoljni z »najmanj popolnim v edinosti kot z

najbolj popolnim v needinosti«,

z veseljem sprejemajmo razlike, še več, imejmo jih za obogatitev edinosti, ki nikoli ni poenotenost.

Da, to nas bo včasih pribilo na križ, a prav to je pot, ki jo je Jezus izbral, da bi obnovil edinost človeške

družine, pot, ki jo hočemo z njim prehoditi tudi mi.

Besedilo Padre Fabio Ciardi OMIGrafična izvedba Anna Lollo v sodelovanju z don Placido D’Omina (Sicilia, Italia)

* * * Razlaga Besede življenja je vsak mesec prevedena v 96 jezikov in doseže

več milijonov oseb po vsem svetu preko tiska, radia, TV in svetovnega spleta.Informacije: www.focolare.org

•PPS je objavljen v različnih jezikih na www.santuariosancalogero.org

»Da bi bili vsi eno.«

(Jn 17, 21).