UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

JURE RIBIČ

NACIONALSOCIALISTIČNA IDEOLOGIJA V PROPAGANDI SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA

MAGISTRSKO DELO

Koper, 2016

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

JURE RIBIČ

Nacionalsocialistična ideologija v propagandi slovenskega domobranstva

Magistrsko delo

Študijski program: Zgodovina

Mentor: prof. dr. Egon Pelikan

Somentor: izr. prof. dr. Jonatan Vinkler

Koper 2016

Zahvala

Na tem mestu se želim zahvaliti mentorju, prof. dr. Egonu Pelikanu in somentorju izr. prof. dr. Jonatanu Vinklerju za nesebično pomoč.

Zahvaliti se želim tudi Heleni Janežič in ostalim zaposlenim v Narodni in univerzitetni

knjižnici v Ljubljani ter vsem zaposlenim v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani.

Prav posebej bi se rad zahvalil moji punci Petri Sovdat, ki mi je pomagala pri tem delu ter mi

ob težkih trenutkih stala ob strani, ter staršem za podporo in pomoč.

Na koncu pa bi se za pomoč rad zahvalil tudi sošolcu Blažu Javorniku.

Povzetek

Nacionalsocialistična ideologija v propagandi Slovenskega domobranstva

V delu je predstavljena primerjava med propagando Slovenskega domobranstva in katoliške

Cerkve ter nacionalsocialistično ideologijo. Propaganda Slovenskega domobranstva in

(medvojna) propaganda katoliške Cerkve sta primerjani s štirimi pomembnimi deli

nacionalsocialistične ideologije, in sicer delom Adolfa Hitlerja (Moj Boj in Druga knjiga –

dodatek k mojemu boju), dnevniškimi zapisi njegovih pogovorov z najtesnejšimi sodelavci

(Hitlerjevi pogovori ob mizi) ter delom Alfreda Rosenberga, Mit 20. stoletja. Na kratko je

orisan vzpon nacionalsocialistične ideologije v Nemčiji ter zgodovinsko obdobje, v katerem

se je ta vzpon odvijal (konec 1. svetovne vojne, kapitulacija Nemškega cesarstva ter obdobje

socialistične republike na Bavarskem, njenega padca ter posledice tega dogodka) in enako

obdobje na področju Kraljevine SHS ter kasnejše Kraljevine Jugoslavije. Razvoj političnih

strank in njihovih nazorov v tej monarhiji je pomemben za pojasnjevanje medvojnega

ideološkega razkola in pojasnjuje neprehodnost med dvema taboroma in njuno odločenost, da

eden od njiju porazi drugega. Delitev na dva medvojna tabora je v večji meri prisotna tudi v

današnjem političnem diskurzu v Sloveniji, saj nekateri politiki opravičujejo svoje stališče na

domnevnem ideološkem nasledstvu tega ali onega tabora, še nevarnejši pa so poskusi popolne

rehabilitacije Slovenskega domobranstva ter prikazovanju tega kot domnevnega Anglo-

Ameriškega zaveznika ter tabora, ki je skozi celotno obdobje svojega obstoja zavzemal

protinacistično stališče.

Ključne besede: domobranska propaganda, katoliška propaganda, druga svetovna vojna,

nacizem, Adolf Hitler, Leon Rupnik

Abstract

National Socialist ideology in the propaganda of Slovenian Home Guard and the

Catholic Church

The essay describes the comparison between the national socialist ideology and the

propaganda of Slovenian home Guard and the Catholic Church (during the World War II).

The propaganda of Slovenian Home Guard and the Catholic Church is compared with four of

the most important books of the national socialist ideology that include three books of Adolf

Hitler (My Struggle, Hitler's second book, The Unpublished Sequel to Mein Kampf), the

records of Hitler's conversation with his closest co-workers (Hitler's Table Talk) and Alfred

Rosenberg's book The Myth of the 20th

Century. The essay shortly describes the rise of

national socialism in Germany and the era in which this rise happened (the end of the World

War I, the defeat of Germany, the era of “Rӓtterepublik” in Bavaria, the fall of this republic

and the events that followed this fall) and the political development in the Kingdom of the

Serbs, Croats and Slovenes (later the Kingdom of Yugoslavia). The development of the

political parties in the kingdom of SHS is very important because it explains the hostility

between two ideological sides that had developed on the territory of modern-days-Slovenia

during the World War II and their determination to defeat each other. These two sides that

had developed on the territory of modern-day-Slovenia still exist in modern day political

discourse in Slovenia. But more importantly, there are some attempts among historians to

rehabilitate Slovenian Homeguard and recognize them as the allies of the English and

American armies.

Keywords: propaganda of Slovenian Homeguard, propaganda of Slovene Catholic Church,

World War II, Adolf Hitler, Leon Rupnik.

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent/-ka __ Jure Ribič______, z vpisno številko _92122030__________,

vpisan/-a na študijski program _Zgodovina_____________________________,

rojen/-a 1.10.1985__ v kraju __Slovenj Gradec________________, sem avtor/-ica

(ustrezno označi)

¨ zaključnega seminarskega dela

¨ diplomskega dela

¨ magistrskega dela

¨ doktorske disertacije

z naslovom:

Nacionalsocialistična ideologija v propagandi Slovenskega domobranstva _____

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena oz.

citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v

predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu

(Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj

status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska oblika

posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/-ice:____________________________

KAZALO

1 UVOD .................................................................................................................................................. 8

2 VZPON NACIZMA ...................................................................................................................... 11

3 SLOVENSKO OZEMLJE PO KONCU PRVE SVETOVNE VOJNE ........................................ 18

4 OKUPACIJA SLOVENSKEGA OZEMLJA ................................................................................ 23

4.1 Ustanovitev vaških straž (MVAC) ........................................................................................ 30

4.2 Ustanovitev Slovenskega domobranstva in policijskega varnostnega zbora ........................ 34

5 NACISTIČNA IDEOLOGIJA V PROPAGANDI SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA ....... 40

5.1 Slovensko domobranstvo in judovstvo .................................................................................. 41

5.2 Pogled propagande Slovenskega domobranstva na Sovjetsko zvezo .................................... 43

5.3 Slovensko domobranstvo in demokracija .............................................................................. 47

5.4 Slovensko domobranstvo in anglo-ameriška vojska ............................................................. 48

5.5 Slovensko domobranstvo in francoska revolucija ................................................................. 51

5.6 Višje bitje – Previdnost ......................................................................................................... 55

5.7 Odnos propagandistov Slovenskega domobranstva do žensk .................................................... 56

6 PROPAGANDA KATOLIŠKE CERKVE ................................................................................... 60

6.1 Odnos propagandistov Katoliške cerkve do drugih ver in ateizma ....................................... 61

6.2 Odnos propagandistov Katoliške cerkve do nacionalsocializma in fašizma .............................. 62

6.3 Odnos propagandistov Katoliške cerkve do komunizma ...................................................... 65

6.4 Odnos propagandistov Katoliške cerkve do Sovjetske zveze in Judovstva .......................... 70

6.3 Odnos propagandistov Katoliške cerkve do žensk ................................................................ 72

6.5 Odnos propagandistov Katoliške cerkve do prostozidarstva ................................................. 73

7 LEON RUPNIK ............................................................................................................................ 76

8 STANKO KOCIPER IN NJEGOV POGLED NA SLOVENSKO DOMOBRANSTVO ............ 77

9 LUDOVIK PUŠ ............................................................................................................................ 80

10 ANALIZA DOMOBRANSKE PROPAGANDE IN PROPAGANDE KATOLIŠKE CERKVE . 83

11 TEKSTNA ANALIZA DOMOBRANSKE PROPAGANDE IN PROPAGANDE

KATOLIŠKE CERKVE ........................................................................................................................ 85

11.1 Tekstna analiza domobranske propagande ............................................................................ 85

11.2 Tekstna analiza katoliške propagande ....................................................................................... 93

12 ZAKLJUČEK ................................................................................................................................... 98

13 VIRI IN LITERATURA ................................................................................................................ 101

13 PRILOGE ...................................................................................................................................... 105

8

1 UVOD

Dne 6. 4. 1941 je Nemčija skupaj s svojimi zavezniki napadla Kraljevino Jugoslavijo. Enajst

dni kasneje je Jugoslavija kapitulirala. Ozemlje Dravske banovine je pripadlo štirim

okupatorjem – Nemčiji, Italiji, Madžarski in NDH. Nemčija in Madžarska sta na svojem

ozemlju prepovedali slovenščino, nemški okupator pa je ustanovil rasne komisije in izseljeval

prebivalstvo, da bi lahko na to področje preseljeval Nemce. Nemški okupator je delil

prebivalstvo svoje okupacijske cone na narodno zavedne Slovence, narodno mlačne Vende ali

Vindišarje ter Nemce. Narodno zavedne Slovence naj bi izgnali, Vindišarje ali Vende

ponemčili, Nemce pa gospodarsko in številčno okrepili.

Kraljevina Italija je vzpostavila milejši režim. Slovenščina ni bila prepovedana, večina

slovenskih društev je še vedno delovala. To je vzpodbudilo nekatere politike (tiste slovenske

politike, ki po kapitulaciji Jugoslavije niso pobegnili v London), da so začeli kolaborirati s

predstavniki italijanske oblasti. 26. 4. 1941 se je ustanovila Protiimperialistična fronta (PIF).

V Osvobodilno fronto (OF) se je preimenovala po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, torej

po 22. 6. 1941. Po začetku aktivnega oboroženega odpora njene vojske (partizanov) je začel

italijanski okupator izvajati nasilje nad domačim prebivalstvom (streljanje talcev v gramozni

jami). Italijanski okupator je Ljubljanski pokrajini leta 1941 podelil avtonomijo. To in

sorazmerno mil okupacijski režim je bil propagandni manever italijanskih oblasti, s katerim so

se želeli prikazati kot varuhi prebivalcev Ljubljanske pokrajine. Z aktivnim vojaškim

odporom pa naj bi, po njihovem mnenju, domačini pokazali nehvaležnost in sovražnost do

svojega varuha, zato je kot povračilo italijanska vojska začela streljati talce. Junija 1942 je

bila kot odgovor na aktivnosti OF ustanovljena MVAC (Milizia volontaria anticomunista –

protikomunistična policija), v kateri so delovali Slovenci. MVAC je bila oborožena s strani

okupatorja. Partizanska vojska je do spomladi 1942 osvojila ozemlje od reke Kolpe do

Ljubljanskega barja. Italijanska vojska je zato od 16. 7. do 4. 11. 1942 sprožila t. i. roško

ofenzivo. Namen te ofenzive je bil upor OF brutalno zadušiti z uničenjem vseh podpornih

mehanizmov, ki so omogočali preživetje partizanom in jim zagotavljali hrano, orožje in

skrivališča. Toda kljub smrti velikega števila partizanov in civilistov (italijanska vojska je

tam, kjer je slutila, da civilisti pomagajo partizanom, požgala kmetije ali pa kar cele vasi in

plenila imetje in živino; vse civiliste, še posebej tiste med šestnajstim in šestdesetim letom

starosti, ki so jih šteli za bojno sposobne, so ob najmanjšem sumu, da sodelujejo s partizani,

pošiljali v koncentracijska taborišča) poletna ofenziva ni dosegla svojega cilja – zadušitve OF.

9

Večina njenega vodstva se je avgusta 1942 uspela umakniti iz obkoljenega Kočevskega Roga.

Pobegnili so v hribe okoli Polhovega Gradca ter tam ostali do aprila 1943, ko so se vrnili

nazaj v Kočevski Rog. Ofenziva je očitno propadla.

Italija je izgubljala na vseh evropskih bojiščih. Zahodni zavezniki so se med 9. 7. in 17. 8.

1943 izkrcali na Siciliji, Italija je 8. 9. 1943 kapitulirala. Njen južni del je bil trdno v rokah

zaveznikov, severni del pa je zavzela Nemčija ter razglasila Socialno republiko pod vodstvom

Benita Mussolinija.

Nemčija je 2. 2. 1943 izgubila bitko pri Stalingradu. Rdeča armada jo je počasi potiskala iz

Sovjetske zveze; Nemci so se torej vsepovsod umikali. Zato so na območju Ljubljanske

pokrajine vzpostavili bistveno mehkejši režim kot leta 1941 na Štajerskem, Koroškem in na

Gorenjskem. Na območju Tržaške, Puljske, Reške, Goriške, Videmske ter Ljubljanske

pokrajine so ustanovili t. i. operacijsko cono Jadransko primorje (področje t. i. operacijske

cone Jadransko Primorje je obsegalo prostor od Črnomlja na vzhodu do Vidma na zahodu ter

od Trbiža na severu do Cresa in Krka na jugu).

Za obrambo pred partizani oziroma OF 24. 9. 1943 je nemška oblast v operacijski coni

Jadransko primorje ustanovila Slovensko domobranstvo in Policijski varnostni zbor. Oba je

oboroževal okupator, sestavljena pa sta bila iz Slovencev.

Propagandisti Slovenskega domobranstva ter Katoliške Cerkve so nedvomno želeli prikazati

partizane kot zločince, ki s svojo dejavnostjo silijo okupatorja k požiganju slovenskih vasi ter

pobijanju nedolžnega prebivalstva, vsekakor pa so se pri njenem ustvarjanju opirali tudi na

nacionalsocialistično ideologijo.

V tem delu želim raziskati, koliko domobranska propaganda dejansko povzema po

nacionalsocialistični ideologiji in koliko temelji na lastnih ideoloških izhodiščih. Želim

raziskati, ali je bila kolaboracija ideologov Slovenskega domobranstva v prvi vrsti posledica

strahu pred močjo nacističnega okupatorja, nevarnostjo OF in komunističnega prevzema

oblasti ali pa je bila dejansko (in koliko) tudi posledica sprejemanja ideoloških premis

nacionalsocialistične ideologije.

Prav tako želim raziskati, koliko so bili z nacionalsocialistično ideologijo seznanjeni

slovenski politiki (tisti, ki so bili pred vojno člani SLS) ter odkriti točke znotraj ideologije,

10

kjer se katoliška ideologija konservativne desnice v nekaterih ideoloških premisah spogleduje

z nacionalsocialistično ideologijo.

Problematika je že od leta 1991, ko je Republika Slovenija postala samostojna država, zelo

popularna, saj se z dogodki, ki so sledili zmagi partizanov, povojnimi poboji, skuša oblatiti

celotno partizansko gibanje in ga označiti za zločinsko organizacijo, domobranstvo pa

prikazati kot legitimno vojsko, katere naslednica naj bi bila po tej interpretaciji današnja

vojska Republike Slovenije. S tem se želi prikriti tudi dejstvo, da je bilo Slovensko

domobranstvo oborožena formacija pod vodstvom nemške vojske, torej kolaborantska vojska,

ter izničiti pomen antifašističnega odpora med drugo svetovno vojno.

Moja hipoteza je, da ideologi Slovenskega domobranstva ter politični in cerkveni

dostojanstveniki na področju Ljubljanske pokrajine z nacistično propagando niso bili le

seznanjeni, ampak so z njo simpatizirali ter jo v svojih delih tudi propagirali (seveda ne na

neposreden način).

Pri tem se bom opiral na metodo recepcijskih vplivov (Hans Robert Jauss, Estetsko izkustvo

in literarna hermenevtika), ki jo bom kombiniral s tekstno analizo, z biografiko/bibliografiko

ter z narativom intelektualne zgodovine (kombinirana metoda biografske in zgodovinske

analize tekstovne, kritične in/ali poustvarjalne koncepcije besedil Tretjega rajha).

11

2 VZPON NACIZMA

Leta 1933 pride v Nemčiji na oblast Adolf Hitler. Nemčija, ki je bila do tedaj šibka država,

pestile so jo namreč tako gospodarske kot tudi politične težave, je zopet postala velesila. Prvo

svetovno vojno je izgubila. Z mirovnim sporazumom v Versaillesu so ji bili naloženi trdi in

brezkompromisni pogoji. Odstopiti je morala veliko ozemlja (med drugim tudi ozemeljski

koridor med Vzhodno Prusijo in ostalo državo, ki je pripadel Poljski), postala je republika,

naložena pa ji je bila tudi visoka odškodnina, zato je postala primerno okolje za gojišče

radikalizma tako na levi kot tudi na desni strani. Revolucionarno vrenje se je ob koncu vojne

začelo na Bavarskem. Oblikovala se je začasna vlada pod vodstvom Kurta Eisnerja. 6. 4. 1919

so v Münchnu proglasili sovjetsko republiko, ki pa je bila maja 1919, torej dober mesec

zatem, že zatrta. Leta 1920 so tukaj sestavili desničarsko vlado pod vodstvom Gustava von

Kahra, iz katere pa so bile leve stranke izključene. Bavarska vlada je bila odslej močno

desničarsko usmerjena in zato je postala pribežališče vseh, ki so nasprotovali

republikanskemu sistemu v Nemčiji (Bullock 1962, 45–46).

Obdobje t. i. Rӓterepublick (rdeče republike – sovjetske republike na Bavarskem) je v

Bavarcih pustilo neizbrisen pečat travme. Primanjkovalo je hrane, v Münchnu so se vrstile

stavke, vladala je anarhija in kaos, v splošnem spominu pa je ostala predvsem kot revolucija,

ki so jo vsilili tuji elementi v službi »sovjetskega komunizma«. Desničarska propaganda je

namreč po vzpostavitvi desničarsko usmerjene vlade širila strah pred tujimi, boljševiško

judovskimi silami, ki hočejo prevzeti državo. Rӓterepublick je postala svarilo, s katerim so

radikalni desničarji v kmete vlivali strah in sovraštvo do boljševizma, kontrarevolucionarno

nasilje pa je tako postalo sprejemljivo kot legitimen odziv na boljševistično grožnjo in je kot

tako postalo reden pojav na političnem prizorišču (Kershaw 2012, 96).

Ni torej slučajno, da je bila Bavarska tista dežela, v kateri je svoje zavetje našel Adolf Hitler.

Revolucija je nanj močno vplivala. Že pred revolucijo je videl padec morale med ljudmi, ko je

med dopustom odšel v München in Berlin, poraz v vojni in kratkotrajna revolucija na

Bavarskem pa sta očitno bili kaplja čez rob. Pri tem verjetno ni opazil, da ima vojna že sama

po sebi negativen učinek na prebivalstvo –racioniranje prehrane, strah pred tem, da se sinovi,

možje, očetje ne bodo vrnili s fronte, kar se je v mnogih primerih tudi zgodilo – tisti vojaki, ki

so s fronte prišli, pa jih je travma fronte trajno zaznamovala. Pomanjkanje hrane in ostalih

osnovnih dobrin v vojni in konec dolgoletnega življenja na fronti, ki ga je spremljalo zdaj

12

izginulo tovarištvo, ter psihične težave zaradi razmer na fronti so iz teh vojakov naredili ljudi,

ki so bili dojemljivi za kakršnokoli radikalno propagando.

Izjemna krutost življenja na fronti je opisana tudi v romanu Ericha Marie Remarqua Na

zahodu nič novega. V njem opisuje življenje vojaka, ki je na fronto prišel pri 19 letih, in sicer

ker je njega ter še nekaj njegovih sovrstnikov za to navdušil njihov razrednik Kantorek. Na

fronto so šli bolj zaradi želje po pustolovščinah kot pa zaradi želje žrtvovati svoje življenje za

domovino. Vendar marsikateri od njih ni preživel, kdor pa je, pa ga je fronta močno

zaznamovala. Remarque pripoveduje zgodbo v prvi osebi. Vojak Paul, v katerega se je vživel,

je verjetno fiktivna oseba, saj na koncu pade na fronti, vendar pa so njegovi občutki občutki

celotne generacije, ki je doživela pekel fronte v tako zgodnji mladosti. Ko opisuje, kako se

Paul spominja brezskrbnega življenja pred fronto, hkrati opisuje tudi, da takšen kot je zdaj, ne

bi zmogel v takšni brezskrbni »pokrajini mladosti« več živeti:

»Ne bomo nič več tako zvezani z njo, kakor smo bili. Saj nas vendar ni pritegovala zavest

njene lepote in vest njenega razpoloženja, temveč tisto skupno, tisti občutek bratovstva s

stvarmi in dogodki iz našega življenja, ki nas je omejevalo in nam svet naših staršev zmeraj

napravljalo majčkeno nerazumljiv; – zmeraj smo bili namreč nekako ljubeče izgubljeni v nji in

ji vdani in svoj čas nas je že vsaka drobtinica potegnila na romanje v neskončnost. Mogoče je

to samo pravica mladosti; – takrat še nismo videli nobenih širjav in nikjer nismo priznavali

nobenega konca; v nas je čakala kri in nas spajala v eno s tokom naših dni. Danes pa bi po

pokrajini svoje mladosti hodili kakor popotniki. Sežgale so nas resnice, poznamo razločke

kakor trgovci in nujnost kakor mesarji. Zdaj nismo več brez skrbi-zdaj smo strahotno

ravnodušni. Bili pa bi tam; pa bi tudi živeli?« (Remarque 1981, 86–87).

Te vojake opiše kot zapuščene otroke in hkrati izkušene kot starce, skratka kot ljudi, ki

mislijo, da so izgubljeni.

Pred vojno so bili torej popolnoma neizkušeni in naivni mladci, ki so življenje preživljali

brezskrbno. Bili so polni želja po avanturah, veseli, zadovoljni. Verjetno niso imeli vsega na

pretek in so bili kdaj tudi lačni, a vendar so se veselili življenja. Vojna pa jih je spremenila v

starčke; v ljudi, ki so videli že najhujše in ki se ne zmorejo več veseliti življenja; v ljudi, ki

žalujejo za svojimi prijatelji, ki so pomrli na fronti; v ljudi, ki so videli nekatere izmed teh

prijateljev umreti strahotne smrti.

Ko pride na dopust domov, Paul odkrije, da doma o vojnih grozotah nič ne vedo, da so nanj

sicer ponosni, a vendar ga ne razumejo. Vrtijo se v svojih vsakdanjih skrbeh, on pa takšnega

13

vrtenja ne zmore več. Gleda jih kot nekakšen tujec, poleg tega pa ga nekateri celo

prepričujejo, da bi morali vojno bojevati drugače. To so predvsem ljudje, ki na fronti še nikoli

niso bili. (Remarque 1981, 117).

Civilisti doma so očitno še popolnoma pod vtisom vojne propagande, ki jih prepričuje, da je

vojna proti nasprotnikom upravičena, da so nasprotniki najgroznejša bitja, ki jim želijo vse

najslabše in jih napadajo zgolj zaradi svojega pohlepa.

V zunanjem svetu torej prevladuje pehanje za dobrinami, vsakdanje skrbi. Prevladuje

individualizem. Na fronti pa je najpomembnejše tovarištvo. To spozna, ko se vrne z dopusta.

Ko posluša korakanje svojih tovarišev po strelskem jarku, se nenadoma zave: »Nič več nisem

drgetajoč košček življenja in sam v temi-jaz pripadam njim in oni meni, vse skupaj nas davi

isti strah in živimo isto življenje, tako preprosto in močno smo zvezani.« (Remarque 1981,

146).

Tovarištvo, ki nastane v tako težkih razmerah, navadno močno povezuje. Vsi ti vojaki

doživljajo te strahote skupaj, skupaj gledajo svoje tovariše umirati, skupaj poslušajo

oglušujoče eksplozije granat in topovskih izstrelkov, skupaj drgetajo za življenje. Tega

tovarištva v zunanjem svetu ni. Ko se ti ljudje vrnejo domov, spoznajo, da je življenje v

individualiziranem svetu prehudo za njih. Močno si želijo pripadati neki skupnosti. Želijo si

avtoritarnega vodje, ki bi rešil njihovo domovino ali pa njihov družbeni razred. V takšnih

razmerah avtoritarni režimi cvetijo. Komunizem in nacionalsocializem najdeta plodna tla za

razcvet.

Adolf Hitler je takšne ljudi verjetno še bolj razumel kot Lenin, saj je preživel precej časa na

fronti. Vedel je za tovarištvo, vedel je za bitke, ki se bijejo v teh ljudeh. Videl je poraz svoje

nove domovine. Videl je njeno gospodarsko izčrpanje. Nemčija je takrat izgubila svojo do

tedaj zelo pomembno vlogo v Evropi. Tudi ljudje, ki se niso bili v jarkih, so bili sedaj

popolnoma izgubljeni. Vedel je torej, na katere občutke je potrebno pritisniti, da ga bodo

ljudje poslušali, kaj govoriti, da bo pritegnil njihovo pozornost. Ko si je to pozornost pridobil,

jih je zlahka prepričal v svoje gnusne zamisli. Nacionalizem in šovinizem ter populistična

propaganda, večkrat brez trdne podlage v realnosti, ter tudi politične igre v ozadju so torej na

oblast pripeljale nacizem.

Kmalu po zatrtju bavarske socialistične republike so začeli v vojaškem »oddelku za

informiranje« organizirati »govorniške tečaje«. Na teh tečajih so izobraževali »ustrezne osebe

14

iz vojaških enot«, ki bi ostale dlje časa v vojski kot propagandni agenti, ki bi imeli nalogo

vojakom »izbiti iz glave boljševiške ideje«. Organizacija teh tečajev je bila junija 1919

podeljena kapetanu Karlu Mayrju (Kershaw 2012, 100). Na enem prvih seznamov z imeni

obveščevalcev, ki je bil sestavljen konec maja ali v začetku junija 1919, je napisano tudi ime

Adolf Hitler. Med 5. in 12. 6. 1919 se je Hitler že udeležil enega prvih »antiboljševističnih

tečajev« (Kershaw 2012, 101).

12. 9. 1919 je bil Adolf Hitler v vlogi obveščevalca poslan kot poročevalec na zborovanje

nemške delavske stranke v münchensko pivnico Sterneckerbrӓu, kjer naj bi bil tisti večer

govornik pesnik in publicist Dietrich Eckart, ker pa je zbolel, ga je nadomestil Gottfried

Feder. V diskusiji po predavanju je gost profesor Baumann napadel Federja in nato z

odobravanjem govoril o bavarskem separatizmu. Hitler je ostro napadel Baumanna in ta je

poražen zapustil pivnico. Partijski predsednik Anton Drexler je bil nad Hitlerjevim

posredovanjem tako navdušen, da ga je povabil, da se lahko pridruži gibanju. Teden po

zborovanju se je Hitler stranki pridružil. To je bilo nekje v drugi polovici septembra 1919

(Kershaw 2012, 104).

Sredi leta 1920 je Hitler osebno narisal partijsko zastavo s svastiko v belem krogu na rdečem

ozadju (Kershaw 2012, 115), 29. 7. 1921 pa je bil soglasno sprejet za predsednika stranke

(Kershaw 2012, 129).

Leta 1923 je nemška vlada izjavila, da ne more več plačevati reparacij in zaprosila za

moratorij. Francoska vojska je zato 11. 1. 1923 zasedla industrijsko Porurje. Nemška vlada je

prebivalstvo pozvala k pasivnemu odporu (Bullock 1963, 67).

Ob koncu pasivnega odpora 26. 9. 1923 je bilo na Bavarskem razglašeno izredno stanje,

Gustava Ritterja von Kahra so razglasili za generalnega državnega poverjenika, ta pa je

skupaj z poveljnikom državne policije in komandantom Reichswera vladal Bavarski v

nekakšnem »triumviratu«. Eden prvih Kahrovih ukrepov je bila prepoved štirinajstih

zborovanj, ki jih je NSDAP načrtovala za 27. 9. 1923 (Kershaw 2012, 146).

Hitler je zato sklenil, da bo izvedel puč nad »triumviratom«. Ta puč naj bi se zgodil 8. 11.

1923, ko naj bi se v pivnici Bürgerbӓukeller v Münchnu zbrale vse ugledne osebnosti tega

mesta, da bi poslušale Kahrov govor ob peti obletnici novembrske revolucije (Kershaw 2012,

148). Puč je spodletel, Hitler pa je pobegnil. 11. 11. 1923 ga je policija aretirala v Uffingu

15

blizu Staffelseja in ga pospremila v zapor v trdnjavo Landsberg am Lech (Kershaw 2012,

151).

Kriza je počasi minila in tudi Hitler je bil skoraj pozabljen. 20. 5. 1928 je NSDAP na volitvah

v Reichstag dobila komaj 2,6 % glasov – torej 12 sedežev. V zimskem času 1928–1929 je v

Nemčiji spet prišlo do gospodarske krize, ki je privedla do padca Müllerjeve vlade. Leta 1929

je bilo v Nemčiji nezaposlenih skoraj 3 milijone ljudi, kar je milijon več kot prejšnje leto.

Ponovno je postalo aktualno tudi vprašanje odplačevanja vojne odškodnine (Kershaw 2012,

204).

Poleg tega je leta 1929 prišlo še do zloma borze na Wall Streetu v ZDA. Kriza se je iz ZDA

počasi širila v Evropo. Januarja 1930 je bilo v Nemčiji tako 3,218.000 nezaposlenih (Kershaw

2012, 208).

V tem obdobju je začela NSDAP množično rasti podpora. Na badenskih državnih volitvah 27.

10. 1929 je NSDAP dobila 7 % glasov, štirinajst dni kasneje v mestu Lübeck pa 8,1 %

(Kershaw 2012, 208). Leta 1933 je njegova stranka dobila dovolj glasov za oblikovanje vlade,

30. 1. 1933 pa je po dolgotrajnem pogajanju s svojimi koalicijskimi partnerji postal kancler

Nemčije (Kershaw 2012, 259).

Tako politična kot tudi gospodarska kriza sta torej bili voda na mlin Hitlerjevemu gibanju. V

kriznih trenutkih se namreč velikokrat okrepijo skrajna politična gibanja in stranke. Hitler je

to očitno znal dobro izkoristiti, poleg tega pa je imel še »srečo«, da je leta 1929 izbruhnila

svetovna gospodarska kriza.

Adolf Hitler je Nemčijo 14. 10. 1933 povlekel iz Društva narodov (Bullock 1962, 268). 7. 3.

1936 je nemška vojska vkorakala v demilitarizirano cono Porenje. Množice naj bi nemškim

vojakom v navdušenju metale cvetje (Bullock 1962, 285). Z manipulacijami si je 13. 3. 1938

priključil Avstrijo.

Hitlerjevi apetiti so se nato usmerili proti Češkoslovaški. V Sudetih, zahodnem delu Češke, je

živela močna nemška manjšina. Nemško zunanje ministrstvo je od leta 1935 tajno podpiralo

sudetskonemško nacistično stranko pod vodstvom Konrada Henleina. Temu je uspelo iz

političnega življenja nemške manjšine v Sudetih do leta 1938 izriniti vse ostale politične

stranke (Bullock 1962, 367). Stranka si je torej zagotovila močno podporo med sudetskimi

Nemci. Zdaj je ta manjšina, seveda s Hitlerjevim privoljenjem, od vlade v Pragi zahtevala

zase vedno večjo avtonomijo z izgovorom, da se nemški manjšini tukaj dela krivica. Njegove

16

manipulacije so očitno uspele prepričati tudi Veliko Britanijo in Francijo, saj sta čedalje bolj

pritiskali na Češkoslovaško, naj čim bolj ugodi zahtevam nemške manjšine v Sudetih. 1. 10.

1938 je nemška vojska vkorakala v Sudete ter začrtala novo mejo med državama (Bullock

1962, 390). 14. 3. 1938 je neodvisnost razglasila Slovaška, leta 1939 pa je nemška vojska

zasedla še preostalo Češko ter razglasila češko-moravski protektorat (Bullock 1962, 406).

Hitler se je torej zanašal na popuščanje Velike Britanije in Francije, ki sta popuščali korak za

korakom. Versajska mirovna pogodba je tako počasi postajala preteklost.

Naraščanje nemške moči je s sabo prineslo tako nasprotovanje in strah kot tudi občudovanje.

Sovjetska zveza je leta 1939 podpisala z Nemčijo pakt o nenapadanju, kljub temu da je slednji

v Mein Kampfu opisal njen režim kot režim, ki ga je potrebno zlomiti.

Adolf Hitler je za reševanje eksistencialnih problemov nemškega naroda predvidel staro

imperialistično politiko iz 19. stoletja. Njegov »novi svetovni red« je temeljil na podreditvi

slovanskih narodov novemu germanskemu človeku, nekateri narodi pa v tem redu ne bi imeli

več prostora in so bili zato obsojeni na iztrebljenje (Judje, Romi).

Nemško prebivalstvo se je v 19. stoletju hitro množilo, zato so čedalje bolj razpravljali o

problemu preživetja vseh teh ljudi. Ena izmed rešitev je bila trgovska ekspanzija v

prekomorske dežele, kakor je storila Velika Britanija (Bullock 1962, 264). Adolf Hitler v

svoji knjigi Moj Boj takšno rešitev zavrača, saj naj bi kolonialni sistem državo le izčrpaval,

medtem ko naj bi bila država, katere teritorij je zaokrožen na eni sami celini, kot na primer

ZDA, močnejša (Hitler 1938, 63–64). Hitler vidi rešitev v širjenju Nemčije na vzhod, na

ozemlje Poljske, Ukrajine in Rusije (Bullock 1962, 264).

Hitler v svojem dodatku h knjigi Moj boj govori še o dveh rešitvah, o katerih so v tem času

razpravljali. Prva rešitev je bila, da bi se ljudje, ki v Nemčiji ne morejo preživeti, lahko iz nje

izselili, druga rešitev pa je bila zmanjšati rodnost.

Hitler v odseljevanju ljudi iz Nemčije ne vidi rešitve. S tem, ko Nemčija dopušča izselitev

ljudi iz države, po njegovem mnenju zmanjšuje rasno vrednost svojega naroda. Nemčija naj bi

bila po njegovem mnenju sestavljena iz tako neenakih rasnih elementov, da bi neprekinjena

emigracija iz nemške skupnosti izločila le krepke, drzne in neomajne ljudi, ki naj bi bili

nosilci nordijske krvi. S tem ko se zmanjšuje število teh prenašalcev nordijske krvi in se v

Nemčijo priseljujejo Judje, naj bi po njegovem mnenju nemški narod postal narod nižje

vrednosti, torej nesposoben in ničvreden narod (Hitler in Weinberg 2003, 109).

17

Prav tako je Hitler zavračal tudi poskus zmanjševanja rodnosti. S tem bi zmanjšali število

ljudi in zožili naravno selekcijo med njimi. S tem naj bi se zmanjšalo število talentiranih,

sposobnih ljudi (Hitler in Weinberg 2003, 110).

Rešitev je torej lahko le ekspanzija, vendar se po Hitlerjevem mnenju Nemčija ne more širiti

na zahod, ne na jug. Rešitev je torej le širitev na vzhod – proti Rusiji – zato naj Nemčija ne bi

smela sklepati zavezništva z Rusijo:

»Sedaj se pojavi vprašanje kakšno vlogo naj bi imelo nemško-rusko zavezništvo. Samo

preprečitev uničenja Rusije in s tem žrtvovanje Nemčije? Kakorkoli bi se namreč to

zavezništvo končalo, Nemčija ne bi zmogla uresničiti svojega odločilnega zunanjepolitičnega

cilja. Kar se tiče glavnega vprašanja-da, kritične potrebe našega ljudstva- se ne bo ničesar

spremenilo. Ravno nasprotno. Nemčiji bo s tem bolj kot kdajkoli poprej onemogočeno da bi

iskala edino, razumno politiko prostora. S to politiko bi namreč v bodočnosti izognila

prepirom glede manjših popravkov meja. Vprašanje meja se ne more rešiti niti na zahodu niti

na vzhodu Evrope.« (Hitler in Weinberg 2003, 147).

Kljub očitni Hitlerjevi nestrpnosti do slovanskih narodov in kljub njegovemu jasno

formuliranemu programu njihovega zasužnjenja pa so nekateri politiki v nekaterih slovanskih

narodih brez problema sodelovali z njim (Tiso na Slovaškem, Pavelič v NDH, slovenska

politična stranka SLS pod vodstvom Marka Natlačena).

18

3 SLOVENSKO OZEMLJE PO KONCU PRVE SVETOVNE VOJNE

Leta 1918 je prišlo do razpada Avstro-Ogrske monarhije. Slovensko ozemlje, katerega večina

je do takrat spadala pod okvir dualistične monarhije, je zdaj pripadlo več novim državam.

Italija si je pripojila Istro, mesto Trst ter področje stare goriške pokrajine z mestom Gorica,

Posočje z mestom Kobaridom ter Idrijo in Postojno, na ozemlju današnje Hrvaške pa še Zadar

ter otoke Cres, Lošinj, Lastovo, Palagruža in še nekaj manjših otočkov. Veliko Slovencev in

Hrvatov se je tako znašlo v državi, kjer se je postopoma uveljavila močna asimilacijska

politika. V Kraljevini Italiji je tako živelo približno pol milijona Slovanov, od tega približno

tristo tisoč Slovencev (Kranjc 2014, 62). Na slovenskem področju, ki je leta 1920 pripadlo

Italiji, je po šolski reformi leta 1923 slovenščina počasi izginjala iz šolskih programov, leta

1928 pa je bila v osnovni šoli dokončno prepovedana. Istega leta so bili prepovedani vsi

slovenski periodični tiski, prav tako pa tudi izobraževalne in kulturne ustanove ter slovenske

in hrvaške zadruge oz. obe Zadružni zvezi (Griesser-Pečar 2004, 20).

Tudi Slovencem, ki so ostali v Avstriji, se ni godilo dosti bolje. Dobrih šestdeset tisoč

Slovencev, ki so živeli na področju, ki je po plebiscitu leta 1920 postalo del nove Avstrijske

republike, je sicer imelo svoja politična in gospodarska združenja, dobili pa so tudi dva sedeža

v koroški deželni skupščini. Vendar so Slovenci v Avstriji začeli vedno bolj čutiti kulturno

asimilacijo, včasih pa tudi fizično nasilje. Asimilacijsko nasilje je doseglo vrhunec ob anšlusu

leta 1938, ko so Slovenci v Avstriji postali državljani tretjega rajha (Kranjc 2014, 64).

Preostalo ozemlje današnje Slovenije je bilo vključeno v kraljevino SHS, ki je bila

ustanovljena 1. 12. 1918. Zunaj njenih meja je tako ostala približno tretjina Slovencev.

Kraljevina je bila močno centralizirana, kljub temu pa do leta 1929 relativno demokratična

država. 6. 1. 1929 je kralj Aleksander Karađorđević razpustil parlament in uvedel diktaturo.

Za ministrskega predsednika je imenoval Petra Živkovića (Griesser-Pečar 2004, 16–17). 3.

10. 1929 je bila kraljevina SHS preimenovana v kraljevino Jugoslavijo. Namesto dotedanjih

33 vladnih območij so oblikovali devet banovin (Griesser-Pečar 2004, 17). Na slovenskem

ozemlju, ki je leta 1918 pripadel kraljevini SHS, je obstajalo več strank, tri najmočnejše pa so

bile Slovenska ljudska stranka pod vodstvom Antona Korošca, Jugoslovanska narodno

napredna stranka, imenovana tudi liberalna, ter Socialdemokratska stranka. Slovenska ljudska

stranka je imela močno zaledje, saj je takrat večino prebivalstva na tem področju sestavljal

kmečki sloj.

19

SLS je svoja stališča velikokrat spreminjala in prilagajala trenutni politični situaciji v državi.

Takšna taktika ji je namreč koristila že v Avstro-Ogrski monarhiji. V kraljevini SHS je nekaj

časa zagovarjala bolj federativno usmeritev, kasneje pa je podpirala unitarizem. Bila je tudi

ena izmed političnih strank (poleg Samostojne demokratske stranke in Slovenske kmetske

stranke), ki je podprla uvedbo diktature s strani kralja Aleksandra leta 1929 (Vidovič

Miklavčič 1994, 3). Ko je bil leta 1932 pritisk doslednih avtonomistov znotraj stranke

prevelik, je objavila t. i. ljubljanske punktacije, v katerih je ponovno zagovarjala stališča o

večji avtonomiji Slovencev v kraljevini. Po smrti kralja Aleksandra leta 1934 se je SLS

punktacijam odpovedala ter se pridružila koalicijski vladi Jugoslovanske radikalne zajednice

pod vodstvom Milana Stojadinovića (Kranjc 2014, 65). Kljub temu je imela SLS med

Slovenci v tem času močno podporo. Posledica tega je bila, kakor opisuje Gregor Kranjc v

svoji knjigi Hoja s hudičem, da je takšno politiko »mešetarjenja« SLS uveljavljala tudi v

obdobju okupacije in se s tem usodno zapletla v kolaboracijo (Kranjc 2014, 66).

Stranka pa se nikoli ni odpovedala svojemu protikomunizmu. Anton Korošec je leta 1936

izjavil, da zgolj policija in zapori ne zadoščajo za uničenje komunizma, ampak da se morajo s

to idejo spopasti Cerkev, šola politične stranke, kulturna in socialna združenja in gospodarske

organizacije s svojimi člani (Kranjc 2014, 72–73). Na ta poziv so se prve odzvale desničarske

študentske organizacije, ki so delovale v okviru SLS. Med njimi je bil akademski klub Straža

v viharju, ki ga je ustanovil profesor teologije na ljubljanski univerzi, Lambert Erlich. Ta klub

je bil, kot v svoji knjigi trdi Gregor Kranjc, zelo dejaven po vzoru španske fašistične Falange

in je postal tudi zelo razvpit zaradi odkritega občudovanja fašističnih idej.1 (Kranjc 2004, 73).

1 Leta 1946 je v Ljubljani potekal t. i. Rupnikov proces. Na njem so sodili Leonu Rupniku, Ervinu Rössenerju,

Gregoriju Rožmanu, Mihi Kreku, Milku Vizjaku in Lovru Hacinu.

Obtožnica je bremenila škofa Rožmana, da naj bi dajal pomoč Stražarjem, ki naj bi: »sodelovali pri racijah in

blokadah v Ljubljani in kot konfidenti izdajali zavedne Slovence ter jih pošiljali v zapore in internacijo«.

Stražarji naj bi imeli po navedbi obtožnice: »lastne zapore v katerih so mučili ljudi, imeli so lastne posebne

legitimacije, s katerimi so se izkazovali napram okupatorju«. Stražarji naj bi pristaše OF aretirali na cestah, jih

odvlekli v zapore, kjer naj bi jih mučili in pretepali ter izvabljali iz njih podatke o pristaših NOB (AS, 5–

AS1931/547. 10. 8. 1946).

Rupnikov proces je bil vsekakor politično motiviran proces, na katerem so sodili ne samo tistim, ki so po

okupaciji ostali na ozemlju dotedanje kraljevine Jugoslavije, ampak tudi Mihu Kreku, ki se je skupaj z vlado

takrat umaknil v London. Namen tega procesa ni bil samo obsoditi kolaboracijo z okupatorjem, ampak tudi

obsodba nasprotovanja osvobodilni fronti (OF) in s tem legitimacija povojnega komunističnega režima. Kljub

20

Lambert Erlich je bil znanstvenik in duhovnik. Na versajski mirovni konferenci je bil

izvedenec za Koroško, po plebiscitu pa se je moral z dela Koroške, ki je pripadel Avstriji,

umakniti. (Griesser-Pečar 2004, 385).

Anton Korošec je bil sicer močno protinemško usmerjen. Po anšlusu Avstrije leta 1938 pa je

začel rešitev za Slovenski narod čedalje bolj iskati v okviru t. i. novega reda, ki ga je

poosebljal Hitlerjev Tretji rajh (Godeša 2011, 13). S podporo Nemčije in s povezovanjem z

nekaterimi profašističnimi skupinami v Srbiji in deloma tudi na Hrvaškem je pridobil

pomembno funkcijo v vladi (Godeša 2011, 20). V okviru te vlade je kmalu izdal t. i.

protisemitske uredbe v šolstvu – leta 1940 je poslal navodila ravnateljem gimnazij, da se

judovski otroci ne smejo vpisati v prve razrede in da se jim ne dovoli obiskovati pouk, ter

predsedniku vlade poslal projekt uredbe, ki je predvidela, da se na univerzo v Beogradu s

posebnimi fakultetami v Sarajevu, Skopju in Subotici lahko v prvi letnik vpiše samo 10 oseb

judovskega porekla, na Univerzo v Ljubljani pa niti ena. Kasneje je zaradi odpora odredbi

dodal še sklep, da se otroci judovskega porekla, katerih starši so zaslužni za domovino, lahko

vpišejo na šole, vendar le po odobritvi prosvetnega ministra, trdil pa je tudi, da »so istočasno

nacionalisti in socialisti ter da bojo taki ostali tudi v prihodnje« (Godeša 2011, 21–22). Anton

Korošec je bil očitno antisemit.

Korošec pa ni bil edini konservativni politik v monarhiji. V Jugoslaviji je pred drugo svetovno

vojno obstajalo več desničarskih, celo skrajno desničarskih gibanj. Ena od takšnih organizacij

je bila ORJUNA, ki se je zavzemala za jugoslovanski unitarizem in diktaturo, ki naj

nadomesti neučinkovit parlamentarizem. Kralj Aleksander je ob razglasitvi diktature Orjuno

prepovedal, namesto nje pa je nastala organizacija Borba, ki je nastala iz združenja veteranov

prve svetovne vojne in je bila naklonjena kralju Aleksandru. Člani Boja so trdili, da niso

fašisti, kljub temu pa so nosili fašistična znamenja ter simbole in pozdrave, oznanjali goreči

protikomunizem, nasprotovali parlamentarizmu in propagirali korporativizem. Boj je leta

1935 razpadel (Kranjc 2014, 68).

Leta 1935 se je nato ustanovilo profašistično nacionalistično gibanje Zbor. Za vodjo Zbora je

bil imenovan Dimitrije Ljotić. Ta je na volitvah leta 1935 in 1938 sicer dobil malo glasov,

temu, da je bil proces politično motiviran in da je v obtožnici to tudi jasno vidno, pa je obtožba Stražarjev (če

upoštevamo dejstvo, da je bil temu akademskemu klubu fašizem precej blizu), da so z okupatorjem zgledno

sodelovali, verjetno resnična.

21

vendar pa je imel v kraljevini vseeno velik vpliv. S pomočjo vojaškega ministra Milana

Nedića je namreč dosegel, da so v kraljevi vojski razpečevali Zborov časopis Bilten. Milan

Nedić je kasneje postal tudi vodja kolaboracionistične vlade v okupirani Srbiji (Kranjc 2014,

69).

Na skrajni levi se je leta 1919 ustanovila komunistična partija Jugoslavije (KPJ) in že takoj

naslednje leto na volitvah v ustavodajno skupščino dobila tretje največje število glasov

(Kranjc 2014, 66). Leta 1921 so skrajneži, ki so v organizaciji »Rdeča pravica« delovali na

svojo pest, ubili notranjega ministra Milorada Draškovića. Vlada Kraljevine SHS je zato

delovanje KPJ prepovedala, ta pa je ostala ilegalna vse do napada sil osi leta 1941 (Kranjc

2014, 67). Kot samostojna sekcija KPJ je bila pod vodstvom Edvarda Kardelja 18. 4. 1937 na

Čebinah pod Trbovljami ustanovljena komunistična partija Slovenije (KPS) (Griesser-Pečar

2004, 28).

Kraljevina Jugoslavija je bila že od svojega nastanka v sporu z vsemi sosedami razen z

Grčijo, v tridesetih letih 20. stoletja pa so te države čedalje močneje pritiskale nanjo. Leta

1938 je po anšlusu Avstrije neposredno mejila z Nemčijo, na zahodu pa je imela za sosedo

fašistično Kraljevino Italijo. Desnica se je krepila tudi v sami državi. Januarja 1937 je

Jugoslavija sklenila sporazum o prijateljstvu z Bolgarijo, marca istega leta pa še z Italijo.

Stojadinović je odkrito simpatiziral tudi z nacističnim in fašističnim režimom. Njegovi

zelenosrajčniki so ga morali pozdravljati z vzklikom »Vodja, Vodja!«. Ljotić se je

Stojadinoviću posmehoval, češ da je zgolj imitator Mussolinija in Hitlerja, kljub temu pa je

nekaj pripadnikov Zbora prešlo v Stojadinovićevo vladno koalicijo (Kranjc 2014, 70).

Kraljevina SHS je bila do leta 1929 torej formalno demokratična in svobodna država. V njej

so delovale politične stranke v spektru od skrajne levice do skrajne desnice, kljub temu pa je

nerešeno nacionalno vprašanje onemogočalo normalno delovanje države in zato demokracija

ni delovala. Po smrti kralja Aleksandra je državo zanašalo vedno bolj na desno. V njej so

začeli prevladovati simpatizerji nacizma, kar ni čudno, saj je Nemčija po letu 1933

predstavljala razvito gospodarsko silo, ki se je zaradi svojega političnega sistema uspešno

izvila iz gospodarske krize, ki je izbruhnila leta 1929. Parlamentarna demokracija je po prvi

svetovni vojni v Evropi sicer še imela relativni vpliv, vendar pa po izbruhu gospodarske krize

v ZDA leta 1929, katere vpliv je bilo čutiti tudi v Evropi, najdemo v njej še zelo malo držav,

ki bi jim lahko pripisali demokratični sistem vladanja.

22

Močno protikomunistično usmerjena je bila tudi Rimskokatoliška cerkev. Egon Pelikan v

knjigi Akomodacija ideologije političnega katolicizma na slovenskem opisuje odnos Katoliške

cerkve do politične realnosti na slovenskem ozemlju v obdobju 19. in 20. stoletja. Cerkev je

obračunavala s konkurenčnimi gibanji tako, da jih je vključevala v svojo tradicijo ali pa jih

likvidirala. Takšen odnos je bil še možen, ko je imela monopol nad mišljenjem večine ljudi.

Po francoski revoluciji in še posebej po tem, ko se je pojavil parlamentarizem, pa te moči ni

imela več. Nova pojmovanja so grozila, da bodo politični katolicizem celo sama vključila v

svojo »tradicijo« (Pelikan, 1997, 10). Cerkev se je tako morala prilagoditi novemu času, kar

pa je bilo velikokrat boleče. Takšna akomodacija novemu času je velikokrat potekala tako, da

je Cerkev najprej zagovarjala določeno stališče, ki pa je imelo v javnosti vedno manj podpore.

Tako je to stališče postopoma spreminjala, na koncu pa je sprejela stališče, ki je bilo

prvotnemu diametralno nasprotno. Ta pojav Egon Pelikan imenuje »beg naprej« (Pelikan

1997, 12).

Cerkev je ob tem našla »notranje sovražnike«: protestante, prostozidarje in Žide. Ti so igrali

vlogo zunanjega sovražnika, ki ogroža tradicionalni red in mir v državi. Pri tem politični

katolicizem ni nikakršna izjema, saj vsaka ideologija, tako avtoritarna kot tudi totalitarna, za

svoj obstoj potrebuje zunanjega ali notranjega sovražnika (Pelikan 1997, 11).

23

4 OKUPACIJA SLOVENSKEGA OZEMLJA

Kraljevina Jugoslavija se je 25. 3. 1941 sicer pridružila trojnemu paktu, vendar pa je njen

pristop med nekaterimi vodilnimi člani kraljeve vojske in med nekaterimi državljani naletel

na takšen odpor, da je 27. 3. 1941 general Dušan Simović izvedel državni udar (Kranjc 2014,

83). Prestolonaslednika Petra so razglasili za polnoletnega, njegov regent knez Pavel pa je

emigriral.

Nova vlada je Nemčiji kmalu zagotovila, da pristopa k paktu ne bo razveljavila, kljub temu pa

je Hitler Jugoslavijo 6. 4. 1941 napadel in si njeno ozemlje razdelil s svojimi zavezniki Italijo,

Madžarsko in Bolgarijo.

Kot dokazuje Bojan Godeša v svoji knjigi Čas odločitev, katoliški tabor in začetek okupacije,

so politiki v krogu Marka Natlačena kmalu po začetku okupacije ustanovil t. i. Narodni svet

za Slovenijo (Godeša 2011, 189), ki je začel odkrito sodelovati z italijanskim okupatorjem.

Sprva je predlagal, da bi se na ozemlju do tedanje Dravske banovine ustanovila država po

vzoru Slovaške, torej pod nemškim protektoratom (Godeša 2011, str. 200). Ko je ugotovil, da

Nemčija in Italija na to ne pristajata, je začel v okviru Italijanske okupacijske cone iskati

povezave z okupatorjem ter sodelovati z njim v upanju, da bi Slovencem čim bolj olajšal

življenje pod italijansko oblastjo. Pri tem mu je pomagal tudi škof Gregorij Rožman (Godeša

2011, 223–224). Njegov trud je očitno kmalu izgubil svoj prvotni namen, saj je nekdanji ban

kmalu obiskal Rim, kjer je izkazal čast pred grobnicami italijanskih kraljev, na Kapitolu pa se

je poklonil pred spomenikom padlih fašistov (Godeša 2011, 238). Pri vsem tem je bila torej

pomoč slovenskemu narodu le izgovor, ki pa je verjetno prepričal le Natlačena in politike, ki

so sodelovali z njim, ter škofa Rožmana.

Narodni svet si ni zadal nikakršnih obrambnih nalog, temveč je pozval k redu in miru. V

nasprotju z običaji v vojaških razmerah je ljubljanski radio poročal tudi o porazih

jugoslovanske vojske (informacije, ki jih je dobil iz nemških virov, npr. o padcu celotne južne

Srbije, Makedonije …), kar je zbujalo skrb in najverjetneje tudi padec morale med branilci

(Godeša 2011, 196).

Že v času vojne med Kraljevino Jugoslavijo in državami podpisnicami trojnega pakta je

Marko Natlačen izrecno prepovedoval uničevanje tovarn, rudnikov, mostov, železniških

objektov, z izgovorom, da bi gospodarstvo na tem področju utrpelo čim manj škode. Ko se je

24

jugoslovanska vojska umikala, je na primer preprečil požig vojaškega skladišča, v katerem je

bila še pšenica, z utemeljitvijo, da je ta nujno potrebna za oskrbo mesta2 (Griesser-Pečar 2004,

57).

Italija je v večini Črne gore, razen vzhodnega dela, razglasila vojaško upravo. Vzhodni del

Črne gore ter Kosovo in zahodni del Makedonije je priključila kraljevini Albaniji, ki pa jo je

kasneje priključila Italiji. Na preostalem delu njej namenjenega območja Jugoslavije je

ustanovila štiri province (Ljubljana, Zadar, Split in Kotor) ter si jih 3. in 18. 5. 1941 tudi

formalnopravno priključila skupaj z zahodnim delom Gorskega Kotarja in Hrvaškega

Primorja, kjer pa je ustanovila Reško provinco (Ferenc 2006, 15).

16. 12. 1941 si je Madžarska priključila Prekmurje, Medžimurje ter Bačko in Baranjo (Ferenc

2001, 16). Bolgarija si je prisvojila večji del Makedonije in del južne Srbije (Ferenc 2001,

15). Na preostalem delu Srbije je Nemčija ustanovila marionetno državico, kjer je imela

vrhovno oblast nemška vojska z vojaško upravo, ki so jo vodili nemški poveljniki, ti pa so se

opirali na domače kolaborantske organe (Ferenc 2006, 14). V Zagrebu je bila ustanovljena

neodvisna država Hrvaška (formalno odvisna od Italije in Nemčije) pod vodstvom ustaškega

kolaborantskega režima Anteja Pavelića (Ferenc 2006, 16). Nemčija si je prisvojila del

Koroške, ki je po letu 1918 pripadel kraljevini SHS, ter Štajersko in Gorenjsko. To ozemlje

naj bi si priključila 1. 10. 1941, vendar pa zaradi nemirnih razmer na tem področju do

formalne priključitve tretjemu rajhu ni prišlo (Ferenc 2006, 16).

Ozemlje Dravske banovine je bilo takrat razkosano med štiri države – Nemčijo, Italijo,

Madžarska in NDH – vsaka od teh držav pa je na svojem novem ozemlju izvajala drugačno

politiko.

Štajerska, Gorenjska in Koroška so kmalu po začetku okupacije prišle pod administrativno

upravo avstrijske Štajerske in Koroške. Gaulajterji (Sigfried Überrreither na Štajerskem, na

Koroškem in Gorenjskem pa sprva Franz Kutschera, kasneje Friedrich Rainer), ki so bili

zadolženi za to področje, so deportirali fizično in mentalno prizadete prebivalce teh pokrajin.

Nemški program raznarodovanja je temeljil na predpostavki, da glede na etnično pripadnost v

2 S takšnim delovanjem narodnega sveta jugoslovanski vojaški krogi niso ravno soglašali in so zaradi tega

večkrat protestirali (Godeša, 2011, 197). To potrjuje tudi izjava Antona Pečkaja na Rupnikovem procesu. Anton Pečkaj je bil leta 1941 šofer na Direkciji državnih železnic v Ljubljani. Vozil je komandanta železniškega omrežja za Slovenijo polkovnika Stojanovića. Okrog 2. ali 3. 4. 1941 naj bi Stojanovića dvakrat peljal v Rupnikovo stanovanje, kjer naj bi bil takrat tudi Natlačen. Stojanović je od Rupnika zahteval, da: »minira vse važne objekte-železniške-pred prihodom Nemcev. Rupnik in Natlačen mu tega nista dovolila« (AS, 6–

AS1931/547. 22. 8. 1946).

25

gradu Hartheim pri Linzu so na primer do sredine junija leta 1941 z lažno evtanazijo samo iz

slovenske Štajerske usmrtili 583 duševno bolnih in ostarelih ljudi (Ferenc 2011, 14).

Nemški program raznarodovanja je temeljil na predpostavki, da glede na etnično pripadnost

prebivalce teh pokrajin lahko delijo na tri vrste: na narodno zelo zavedne Slovence, narodno

mlačne Vende ali Vindišarje ter Nemce. Narodno zavedne Slovence naj bi izgnali, Vindišarje

ali Vende ponemčili, Nemce pa gospodarsko in številčno okrepili (Ferenc 2010a, 111)

Glavne smernice za izgon Slovencev je leta 1941 izdal Heinrich Himmler (Ferenc, 2010a

112). Izselili naj bi izobraženstvo, ljudi, ki so se na ta območja preselili po 1. 4. 1914,

prebivalstvo ob meji z italijanskim okupacijskim območjem in ob meji z NDH, ter prebivalce,

ki jih ne bi sprejeli v raznarodovalni društvi Štajerska domovinska zveza in Koroška ljudska

zveza, ki naj bi ju še ustanovili. Vse prebivalstvo naj bi podredili političnemu in rasnemu

ocenjevanju, saj naj bi osebe, ki so jih predvideli za izgon in so dobile dobro rasno oceno,

odpeljali v Nemčijo na ponemčenje, da ne bi »drugemu narodu podarili dobrih elementov«

(Ferenc 2010a, 112). Leta 1942 so v nemška koncentracijska taborišča začeli preseljevati tudi

sorodnike ustreljenih talcev in sorodnike partizanov. Na slovenskem Štajerskem so obsojenim

in izgnanim zaradi protinemškega delovanja odvzeli otroke ter jih poslali v domove

»Lebensborn«, kjer so bili na voljo za posvojitev nemškim družinam (Ferenc, 2010a 114).

Ostali prebivalci so bili podvrženi germanizaciji. Slovenske učitelje so večinoma nadomestili

z avstrijskimi, ki so poučevali v nemščini. Osebna imena so ponemčili, prav tako imena ulic

in krajev, slovenske knjige so požigali, spomenike pa odstranjevali (Kranjc 2014, 98).

Tiste prebivalce, ki so jih nameravali izgnati, so izselili v NDH in v Srbijo, južno od Save.

Izjema so bili že omenjeni izseljenci, ki so dobili visoko rasno oceno in so jih izselili v

Nemčijo. Kasneje se je to izseljevanje ustavilo. Nekateri politiki in gospodarstveniki so

namreč začeli dvomiti o tem, da bi te ljudi izseljevali, namesto njih pa na področje, ki naj bi

nekoč bilo tretjemu rajhu popolnoma priključeno, priseljevali »rasno slabše ocenjene«

prebivalce vzhodne Evrope, pojavile pa so se še druge težave, na primer s transportom, hrano

itd. (Ferenc 2010a, 113).

Konec julija in v začetku avgusta 1941 se je pred »organizatorji« izseljevanja pojavila nova

ovira – oborožena vstaja jugoslovanskih narodov pod vodstvom KPJ. Istočasno in iz istega

razloga se je ustavilo tudi preseljevanje Srbov iz ozemlja NDH. Nemške oblasti so predlagale

takojšnjo ustavitev preseljevanja za določen čas, da bi komunistom odvzeli možnost, da bi

pridobivali še več »rekrutov« iz vrst razlaščenih priseljencev. V Srbiji je namreč tisti čas

26

nastalo obsežno svobodno partizansko ozemlje, preseljevanje pa je »ovirala« tudi oborožena

vstaja na Hrvaškem in v Bosni (Ferenc 2010a, 113).

Tudi na slovenskem ozemlju so morale policijske enote že v začetku avgusta sodelovati v

večdnevnih operacijah proti prvim partizanskim enotam, nekateri nacisti pa naj bi imeli

množično izganjanje Slovencev za glavni vzrok vključevanja prebivalstva v NOB. Himmler

je zato v drugi polovici avgusta 1941 najprej ustavil izganjanja prebivalstva v jugovzhodni

Evropi, 25. 8. 1941 pa jih je dovolil nadaljevati, vendar le v določenih pokrajinah (Štajerska,

NDH) in v manjšem obsegu. Za Gorenjsko in Mežiško dolino jih je odložil za povojni čas

(Ferenc 2010a, 113).

Politično in rasno naj bi prebivalce ocenile komisije, ki naj bi bile zadolžene za pregled ljudi,

ki so želeli postati člani Štajerske domovinske zveze. Vsakemu naj bi dali politično oceno

glede na njegovo naklonjenost nacistični ideologiji (teh ocen je bilo pet, in sicer A (vodilno

nemški), B (nemški), C (ravnodušen), D (Nemcem sovražen) ter E (vodilno sovražen

Nemcem)) ter rasno ustreznost (te ocene so bile štiri, in sicer I (prav dobro), II (dobro), III

(povprečno) in IV (rasno neustrezno)) (Ferenc 2010b, 297).

Na področje, od koder so izseljevali Slovence, so nameravali preseliti Nemce. Nekaj so jih

preselili iz Kočevja, ki je leta 1941 pripadlo Kraljevini Italiji. To preseljevanje je trajalo od

14. 11. 1941 do 20. 1. 1942. Po besedah Tamare Griesser Pečar je mnoge od njih v preselitev

v t. i. brežiški trikotnik pripravila močna nemška propaganda in hud pritisk. Na Štajersko se je

tako preselilo 11.174 Nemcev s Kočevskega, 12.093 pa se jih je odločilo za preselitev v

Nemčijo, od tega jih je 11.818 opravilo vse formalnosti za preselitev. Na področju

Kočevskega jih je ostalo le 380 (Griesser-Pečar 2004, 44–45).

Hitlerjeve načrte o Štajerski lahko zasledimo tudi v knjigi Hitlerjevi pogovori pri mizi. Ko

Hitler govori o tem, da naj se nemška rasa ne bi mešala s tujo raso, kot primer navede

prebivalce Štajerske. Ko je obiskal muzej v Gradcu, si je tam ogledal tudi oklepe, ki naj bi jih

nemška plemena nosila, ko so vdirala na to področje. Ti oklepi so bili po njegovem preveliki

za sedanje prebivalce Štajerske. Hitler iz tega izpelje, da naj bi se nemška plemena ob

naselitvi na to področje ne le mešala z avtohtonim prebivalstvom, ampak naj bi domačim

plemenom dala tudi nekaj svojih dobrih lastnosti in s tem ustvarila novo raso. Hitler je zato

tja, kjer naj bi bila kvaliteta rase slaba, želel naseliti nekaj svojih nemških vojakov, da bi s tem

izboljšal rasno vrednost Štajercev (Trevor-Roper 2000, 474).

27

Področje, ki si ga je prisvojil tretji rajh, je bilo torej podvrženo popolni rasni in politični čistki.

Na tem področju naj bi izginilo vse, kar je spominjalo na slovenski narod, prebivalci pa niso

bili podvrženi samo političnemu in narodnostnemu, ampak tudi rasnemu pregledu. Na to

področje naj bi namesto njih priselili Nemce, torej nemško govoreče in rasno neoporečne

ljudi.

Na Madžarskem okupacijskem področju so deportacije potekale v manjšem obsegu. Med

deportiranci so bili večinoma tisti, ki so se tja preselili po prvi svetovni vojni ter predstavniki

slovenske inteligence. Madžari so dopuščali pogovorno uporabo slovenščine, v šolah pa so

slovenske učitelje nadomestili z madžarskimi (Kranjc 2014, 98).

Na področju, ki ga je leta 1941 okupirala kraljevina Italija, je bil režim nekoliko milejši.

Italijanske oblasti so prebivalcem 3. 5. 1941 dodelile enotno italijansko državljanstvo.

Ozemljem so kljub napadalnemu poudarjanju dosežkov italijanske kulture dopustili določeno

stopnjo avtonomije in dvojezičnosti (Vodopivec 2010, 233).

Italijanski okupatorji so si sicer prizadevali za vključitev okupacijskega območja v fašistični

sistem, vendar so menili, da mora ta proces potekati postopno. Neposredno po okupaciji so

sicer prepovedali vse politične stranke in preganjali vse emigrante, ki so se na to ozemlje

umaknili iz Julijske krajine v letih 1920–1941, vendar pa so območju zagotovili dvojezičnost

in ji podelili kulturno avtonomijo, njene moške prebivalce pa oprostili vojaške službe.

Ljubljanska pokrajina je bila leta 1941 edina okupacijska cona, ki je obdržala (nekoliko

okrnjen) slovenski videz in je bila zaradi pripravljenosti italijanske okupacijske oblasti, da

sprejme prebežnike iz nemških in madžarskih zasedbenih področij, pravo zatočišče za

begunce iz Gorenjske, Štajerske in Prekmurja (Vodopivec 2010, 237).

Odnos Italijanov do prebivalcev Ljubljanske pokrajine pa se je po začetku odpora OF

spremenil. Mussolini je januarja 1942 skrb za red in mir prepustil vojski. Februarja 1942 so z

namenom, da bi prebivalcem Ljubljane preprečili nenadzorovan stik z okolico (z morebitnimi

partizanskimi četami), Ljubljano obdali z 41 kilometrov dolgo bodečo žico. V obsežnih

racijah so zaprli nekaj sto prebivalcev Ljubljane, več kot štiri tisoč pa so jih odpeljali v

koncentracijska taborišča (na otok Rab, v Gonars, Visco in Renicci) (Vodopivec 2010, 245).

Na madžarskem in nemškem okupacijskem območju je bila kolaboracija omejena na

pripadnike nemške in madžarske manjšine. Nekateri pripadniki nemške manjšine so se

vključevali v organe novih oblasti, nekateri pa so celo vohunili za Gestapo. Kljub temu je bilo

28

v partizanskih vrstah po ocenah Gregorja Kranjca okoli 100 pripadnikov nemške manjšine

(Kranjc 2014, 105–106).

Prav tako so bili tudi v Prekmurju med pomembnimi nosilci madžarizacije pripadniki

madžarske manjšine. Nekateri izmed njih so vohunili za madžarske okupacijske oblasti,

nekateri pa so celo sodelovali v prisilnih deportacijah Slovencev (Kranjc 2014, 106).

Leta 1941 je oborožen upor zoper okupatorja pomenil zelo tvegano početje. Nemčija je bila

na vrhuncu svoje moči, upor pa je med prebivalstvom kljub temu tlel. Nekatere politične

stranke so v Ljubljanski pokrajini ustanovile t. i. legije. Te so se neposrednemu spopadu z

okupatorjem izogibale in so prisegale na politiko pasivnega odpora, dokler okupator ne bi bil

dovolj šibek, da ne bi prizanašal prebivalstvu preveč škode, ali pa bi lahko pričakovali

osvoboditev s strani zavezniških sil (Kranjc 2014, 106–107). Te skupine je kasneje vodil

general Draža Mihajlović, vendar pa so se kljub svojim prisegam izneverile svojemu

prvotnemu cilju, saj je Mihajlovič novembra 1943 uradno sklenil premirje z Nemci (Kranjc

2014, 144).

Legije so se med sabo razlikovale ne samo po organizaciji, temveč tudi po politični usmeritvi.

Slovenska legija je bila ustanovljena 29. 5. 1941 v prostorih Delavske zbornice na

Miklošičevi cesti v Ljubljani. Vodil jo je nekdanji poslanec SLS Rudolf Smersu (Griesser-

Pečar 2004, 203). Slovenska legija je bila organizirana v trojke, ki naj bi se nahajale v vsaki

občini ali v vsakem kraju. Naloga trojk je bila zbiranje orožja in članov. Najprej so bile trojke

najmanjša enota. Višja je bila roj, sledile so desetke, nato čete. Kasneje so legijo preuredili.

Trojka je še vedno ostala najmanjša enota, tri trojke so sestavljale desetko, ki ji je poveljeval

desetar, višja enota je bil vod, ki ga je sestavljalo več desetk z vodnikom kot poveljnikom,

vodi nekega območja pa so sestavljali četo (Griesser-Pečar 2004, 203–204).

Liberalci, katerih duhovni vodja je bil Albert Kramer, so avgusta 1941 ustanovili t. i.

Sokolsko legijo. Ta je bila leta 1942 organizirana v 20 čet, v glavnem v Ljubljani in na

Notranjskem, kasneje pa tudi na Primorskem. Razvila se je iz Sokolskega vojnega sveta, ki ga

je Jugoslovanska nacionalna stranka določila za vodilno politično telo. Sokolski vojni svet je

med vojno vodil politično delo sokolskih organizacij, odločal o vseh nevojaških in zbiral

sokole za bodočo jugoslovansko armado. Sprva ga je vodil Ladislav Bevc, kasneje pa

direktorij pod njegovim vodstvom (Griesser-Pečar 2004, 206).

29

1. 6. 1941 je bil ustanovljen Pobratim. Ustanovitelja sta bila Tone Krošelj in Milan Bano. Ta

organizacija je imela poskusne in redne člane, vsi pa so morali življenje posvetiti njej. Za

vsakega člana, ki bi izstopil, je bila zagrožena smrtna kazen, ki pa se po trditvah Tamare

Griesser Pečar ni nikoli uresničevala. Osnovna enota je bilo drevo. To je imelo veje in debla.

Več dreves je sestavljalo gaj. Odločitve vodstva so bile dokončne. Ob sprejemu naj bi člani

prisegali z dvignjeno desnico (Griesser-Pečar 2004, 207).

Komunistična partija Jugoslavije je že pred drugo svetovno vojno postala ilegalna stranka.

Vlada Kraljevine SHS jo je namreč s posebnim odlokom Obznano (1920) in Zakonom o

zaščiti države (1921) potisnila v ilegalo (Vodopivec 2010, 167–168). Tudi v Narodnem svetu

za Slovenijo ni imela svojega predstavnika. Komunistična partija je sicer ponudila

sodelovanje, a je bila zavrnjena. Njen predstavnik je bil namreč iz Narodnega sveta izključen,

zato je KPS skupaj s krščanskimi socialisti ter demokratičnim krilom Sokola in z nekaterimi

kulturnimi delavci 26. 4. 1941 ustanovila protiimperialistično fronto, ki se je že čez nekaj

tednov preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF) (Ferenc 1995, 15). Na

podlagi Partizanskega zakona, ki ga je julija 1941 izdalo glavno poveljstvo, pa so nastale prve

partizanske enote (čete in bataljoni) (Ferenc 2011, 15).

Oborožen upor se je začel na Gorenjskem, poleti 1941 pa so nastali odporniški oddelki tudi na

Štajerskem, v Zasavju, v okolici Ljubljane in na Dolenjskem. V prvih odporniških enotah naj

bi prevladovali komunisti in njihovi simpatizerji, pomembno vlogo pri pridobivanju novincev

pa so imeli krščanski socialisti. Kljub temu je bilo poveljstvo trdno v komunističnih rokah

(Vodopivec 2010, 240).

Do začetka jeseni 1941 je na slovenskem nastalo 19 partizanskih enot s približno sedemsto

borci, ki so po načelu »udari in zbeži« napadali okupatorske postojanke in se po spopadu

umikali na varno. Največ podpore je imela OF med mladimi in izobraženci v Ljubljanski

pokrajini in Ljubljani, ki je postala središče OF (Vodopivec 2010, 240).

Vodstvo OF je Vrhovni plenum, v katerem so imele predstavnike vse v OF vključene skupine,

16. 9. 1941 preimenoval v slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) ter ga razglasil za

najvišji organ ljudske oblasti, ki naj bi v času vojne edini predstavljal, organiziral in vodil

slovenski narod. Komunisti so v skladu z sklepom SNOO, ki govori o obračunu z izdajalci in

nasprotniki OF, avgusta 1941 ustanovili Varnostno obveščevalno službo (VOS). Jeseni 1941

je VOS začela likvidirati posameznike, ki so jih komunisti označili za ovaduhe in politične

nasprotnike (Vodopivec 2010, 241).

30

Voditelji in pripadniki tradicionalnih političnih strank so se najprej čutili ogrožene zaradi

samorazglasitve vodstva OF za edinega predstavnika slovenskega naroda, vendar se sami

sprva niso odločili za odločnejše dejanje, ki bi potrdilo njihovo protiokupatorsko usmeritev in

utrdilo njihovo politično avtoriteto (Vodopivec 2010, 242).

Do konca leta 1941 je polarizacija na dva politična tabora, ki sta se med seboj sovražila, že

neobhodno dejstvo. Tabora sta drug drugemu odrekala nastopanje v »narodnem imenu«

(Vodopivec 2010, 243).

4.1 Ustanovitev vaških straž (MVAC)

Nekateri politiki, ki so zavračali OF le z besedami, so se spomladi 1942 odločili za odkrit boj

zoper OF, podporo pa poiskali pri italijanskih okupatorjih. Prvi so se za tak korak odločili

pripadniki akademskega kluba Straža v viharju. Slednji so že konec leta 1941 zagrozili, da

bodo razkrinkali organizatorje VOS-a, marca 1942 pa so že sodelovali z italijansko policijo

pri odkrivanju in zastraševanju pristašev OF (Vodopivec 2010, 249–250). Erlich je v začetku

aprila 1942 pozval italijanske oblasti, naj omogočijo ustanovitev avtonomne slovenske

varnostne službe, ki naj bi prebivalstvo varovale pred partizanskim nasiljem. Podobne

predloge so na italijansko okupacijsko oblast naslovili tudi ljubljanski župan Juro Adelšič,

Marko Natlačen in Leon Rupnik (Vodopivec 2010, 250).

Junija 1942 je bila v Ljubljanski pokrajini pod italijanskim pokroviteljstvom ustanovljena t. i.

MVAC (Milizia volontaria anticomunista), vanjo pa so bile vključene vse protipartizanske

enote iz Ljubljanske pokrajine in iz drugih italijanskih okupiranih ozemelj na področju

Jugoslavije (Kranjc, 2014, 137). V tem času je bila večina prebivalcev ljubljanske pokrajine

še pod vtisom moči nemške vojske, ki je do leta 1942 zmagovala na večini front. Boj proti

temu okupatorju se je zdel brezupen, poleg tega pa so bile razmere v Ljubljanski pokrajini za

Slovence sorazmerno ugodne. Poleg tega je kraljevina Italija kot propagandni manever

uporabljala obljubo, da bo ohranila avtonomijo slovenskega naroda v pokrajini (Kranjc 2014,

139). To je bil sicer le pesek v oči, vendar je v pogojih, kakršni so obstajali v Ljubljanski

pokrajini in so bili diametralno nasprotni pogojem, kakršne so doživljali v nemškem

okupacijskem področju, uspel pri Slovencih doseči svoj učinek. V Ljubljanski pokrajini je

okupator za razliko od Nemškega in Madžarskega okupatorja ter področja današnje Primorske

kolaboracijo dovolil (Kranjc 2014, 139).

31

MVAC, imenovane tudi vaške straže, pa niso bile popolnoma lojalne do italijanske vojske, saj

so se v njih vrinile tudi nekatere obveščevalne službe slovenskih nekomunističnih strank

(Kranjc 2014, 158). Te formacije je oboroževala italijanska vojska, ki je delovala pod

italijanskim pokroviteljstvom.

V MVAC so se, kot dokazuje Gregor Kranjc, vključevali večinoma mlajši moški (45,6 % jih

je bilo mlajših od 21 let ali pa so že dopolnili 21 let, več kot 80 % pa jih je bilo mlajših od 30

let). Okoli 50 % članov je bilo kmetov, petina pa delavcev (Kranjc 2014, 160). V vaške straže

niso vstopali le ljudje, ki so jih vodili ideali domoljubja in ohranjanja katoliških vrednot,

ampak tudi ljudje, katerih svojci so bili aretirani ali ubiti s strani pripadnikov OF (Kranjc

2014, 160).

Pri prebivalstvu, ki je bilo večinoma kmečko, je bila podpora eni ali drugi vojaški formaciji

odvisna od različnih dejavnikov. Katoliška cerkev je v Ljubljanski pokrajini pozivala na upor

zoper OF in pri tem apelirala na ogroženost vere, vendar pa so bili tudi po drugih pokrajinah

Slovenci ravno tako verni, pa so kljub temu podpirali OF in obsojali kolaboracijo (Kranjc

2014, 168).

Odnos duhovščine se je namreč od pokrajine do pokrajine, pa tudi od okupacijske cone do

okupacijske cone, razlikoval. V Prekmurju je bila OF prisotna le v zametkih, zato je bilo tudi

protipartizansko gibanje zelo majhno. Organiziranje protipartizanske vojske oz. »bele garde«

je bilo omejeno le na razširjanje propagande pod vodstvom odvetnika in člana SLS Franca

Bajleca in skupine salezijanskih menihov (Kranjc 2014, 267). Gregor Kranjc to pripisuje

zadržanosti duhovščine v Prekmurju do kakršnegakoli poskusa ustanavljanja Bele garde, po

poročanju komunističnih poročil pa naj bi bila nižja duhovščina Osvobodilni fronti naklonjena

(Kranjc 2014, 267).

Tudi na Koroškem duhovniki, kot trdi Kranjc, do partizanov niso bili sovražno razpoloženi.

Nekaj je bilo celo takšnih, ki so naskrivaj podpirali protinacistične aktivnosti (Kranjc 2014,

276–277).

Osvobodilna fronta je imela podpornike tudi med primorsko duhovščino. Med najbolj

navdušenimi naj bi bil duhovnik Anton Bajt, ki se je septembra 1943 pridružil pokrajinskemu

odboru OF za Primorsko in naj bi k sodelovanju pozival tudi druge duhovnike (Kranjc 2014,

285).

32

Odnos katoliških duhovnikov do Osvobodilne fronte je bil torej različen, očitno pa je bil

najbolj odklonilen na področjih, ki so imela z dosedanjim raznarodovalnim delom takratnih

okupatorjev najmanj izkušenj. Na avstrijskem delu Koroške so namreč izkusili močan

raznarodovalni pritisk že pred drugo svetovno vojno, kar je odločilno vplivalo tudi na odnos

duhovščine do okupatorja. Tudi Primorska je bila že pred drugo svetovno vojno del

Kraljevine Italije in so Slovenci na Primorskem raznarodovanje s strani Italijanov občutili že

dosti pred svojimi sonarodnjaki na Dolenjskem, Notranjskem in v Ljubljani. Na njihov odnos

do Osvobodilne fronte je očitno vplivala tudi intenzivnost raznarodovalne politike. V

Prekmurju, na Primorskem in na Koroškem je bila politika okupatorja tako močno represivna,

da se je tudi Osvobodilna fronta spočetka tam težje uveljavila. Vseeno je bilo raznarodovanje

tako intenzivno, da je slovenska duhovščina intenzivno podpirala osvoboditev.

Na odločitev kmečkega prebivalstva, katero stran bodo podprli, je bolj kot pripadnost

katoliški cerkvi vplivala njihova navezanost na zemljo. Kmetje so morali vse vojaške

formacije, ki so se valile preko njihovih vasi, prehranjevati. Torej, če je v vas prišla Italijanska

vojska, je zahtevala od vaščana, da jo mora oskrbeti s hrano. Enako so zahtevali tudi

partizani. Vsaka oskrba neke vojaške formacije pa je bila v očeh njej nasprotne vojaške

formacije vidna kot izdaja. Kmet je v takšnih razmerah najpogosteje podpiral tistega, ki je v

trenutni situaciji »držal puško v rokah«, zato je bila podpora v različnih vaseh različna, celo v

nekaterih družinah je vsak član podpiral svojo stran (Kranjc 2014, 169).

Protipartizanske sile naj bi imele največjo podporo v odročnih področjih Dolenjske in

Notranjske. Razlogov je več. Verjetno je eden močnejših ta, da so ljudje na tem področju še v

času dobrih letin trpeli lakoto, partizani pa so tudi tukaj velikokrat hrano kar zaplenili. V Suhi

Krajini so kmetje sprva nudili hrano in zatočišče partizanskim enotam, ki so se ob koncu leta

1941 zatekle v bližnje gozdove Kočevskega Roga. Ko so Italijani jeseni leta 1942 sprožili

ofenzivo proti partizanom, so se zaradi te podpore znesli nad njegovim prebivalstvom, kljub

temu pa se partizani iz tega področja niso umaknili (Kranjc, 2014, 170). Tudi enote MVAC se

velikokrat niso prikazale v najlepši luči, saj so nekateri pripadniki teh enot pijančevali,

preganjali ženske in ropali po domovih (Kranjc 2014, 171).

Odnos do različnih vojaških formacij je torej variiral tudi glede na odnos, kakršnega so

pokazali in dokazali pripadniki teh formacij. Pri tem tudi partizani med ljudmi niso bili vedno

toplo sprejeti. To je bila velikokrat posledica njihovega ravnanja na ozemlju, ki so si ga

priborili.

33

V Ljubljanski pokrajini je Cerkev preživela okupacijo skoraj nedotaknjena, škof Rožman,

koroški Slovenec, pa je dobro poznal položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem

med obema vojnama. V takšnih okoliščinah je italijanska propaganda, da bodo dovolili

Slovencem določeno avtonomijo, pri njem očitno dosegla svoj namen. Pri predstavnikih

italijanskega okupacijskega režima je sicer večkrat posredoval za svoje deportirance, pa tudi

za duhovnike, ki so bili deportirani iz Štajerske in Gorenjske, vendar pa je izražal okupatorju

vso podporo (Kranjc 2014, 104–105).

Na Štajerskem je bil položaj popolnoma drugačen. Mariborski škof Ivan Tomažič je prosil

gaulajterja Überreitherja v imenu aretiranega duhovnika, gaulajter pa mu je odvrnil, da se

mora odločiti za Hitlerja ali za papeža ter da ga lahko da tudi zapret (Kranjc, 2014, 103).

Rožman je bil torej v položaju, ko je bilo njegovo sodelovanje z okupatorjem možno.

Okupator je njegove želje sicer uslišal ali vsaj vzel na znanje, v zameno pa zahteval od

Rožmana in njegovih duhovnikov, naj aktivno podpirajo njihovo okupacijsko politiko v boju

zoper partizane (Kranjc 2014, 142).

Rožman pa še zdaleč ni bil edini cerkveni dostojanstvenik v Evropi, ki je imel takšne dobre

odnose z okupatorjem. Gregor Kranjc v svoji knjigi postavi tezo, da je s tem zgolj sledil

takratni politiki Vatikana. Papež Pij XII. je ob zločinih nacistov in fašistov, še posebej pri

njihovem pokolu Judov, molčal. Nekateri njegovi privrženci naj bi trdili, da je Pij molčal, ker

je verjel, da bo s takšnim odnosom rešil več ljudi kot če se bi uprl. V NDH je Katoliška

cerkev pod vodstvom Alojzija Stepinca celo javno podpirala ustaški režim, tudi v njegovem

začetnem obdobju, ko je izvajal najhujše zločine proti Judom in Srbom. Nadškof Stepinac je

šele kasneje javno obsodil te zločine (Kranjc 2014, 142–143).

Nekateri duhovniki mladih niso le pozivali k pridružitvi vaškim stražam, ampak so sami

prijeli za orožje. To potrjuje tudi pismo, ki ga je Mario Robotti pisal poveljstvu oboroženih sil

Slovenija-Dalmacija. Pismo ima datum 1. 9. 1942. V njem Robotti piše, da je poveljstvo IX

raggrupamenta G.a.F. sporočilo, da so nekateri duhovniki, ki so ustanovitelji in vodje

nekaterih oddelkov MVAC, »izrazili željo, da bi mogli biti oboroženi s samokresi«, Robotti

zato prosi za dobavo 20 samokresov (AS, 2– AS1931/544, 3188). Listina je verjetno prevod iz

italijanščine, ki ga je prevedel sodni tolmač na Rupnikovem procesu, vendar pa je dokaz, da

so tudi nekateri duhovniki želeli aktivno sodelovati v boju zoper OF. S tem so očitno

dokazali, kako sami interpretirajo božjo ljubezen, usmiljenje ter šesto božjo zapoved »ne

ubijaj«.

34

Mario Robotti je bil poveljnik XI. korpusa italijanske druge armade in je bil zadolžen za

vojaški nadzor nad Ljubljansko pokrajino v času italijanske okupacije te pokrajine, medtem

ko je civilno upravo te pokrajine vodil Emilio Grazioli (Kranjc 2014, 99).

Katoliška cerkev je torej z izgovorom, da zgolj preprečuje še večje nasilje s strani okupatorja,

z njim sodelovala ter molčala ob njegovih zločinih in spodbujala vernike, naj ne podpirajo

boja zoper okupatorja in njegov »red«.

4.2 Ustanovitev Slovenskega domobranstva in policijskega varnostnega zbora

Boris Mlakar v svoji knjigi Slovensko domobranstvo opisuje ustanovitev Slovenskega

domobranstva in njegovo delovanje v Ljubljanski pokrajini, na Gorenjskem ter na

Primorskem. V tem delu opisuje tako pogled partizanske strani in napake komunističnega kot

tudi protikomunističnega tabora. Dogodke v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem sicer

opisuje kot državljansko vojno in vaške straže ter domobrance kot vojsko, ki je imela namen

le braniti slovensko ozemlje pred komunizmom in nasiljem partizanske vojske, ki pa je kljub

temu sprejela orožje in obleko s strani okupatorja ter mu leta 1944 prisegla. Ob tej prisegi je

partizanska propaganda pisala, da naj bi se nekateri domobranci zgražali, da se jim nemški

vojaki posmehujejo in jih smatrajo za del nemške vojske in jih »ženejo skozi mesto« (Mlakar

2003, 307).

Po kapitulaciji Italije so nekateri pripadniki vaških straž pričakovali, da bodo na ozemlju, ki

ga je Italija leta 1941 okupirala, sami prevzeli oblast, vendar je bila takšna zamisel utopična.

Nemčija ne bi mogla dovoliti prehoda tako velikega dela ozemlja v roke svojih nasprotnikov

oziroma domnevnih nasprotnikov, po drugi strani pa so tudi partizani pričakovali, da bodo to

ozemlje zasedli sami. Imeli so celo nalogo, da naj enote vaških straž ujamejo, jih vključijo

deloma v svoje enote, t. i. voditelje in organizatorje državljanske vojne pa zaprejo in jim

sodijo (Mlakar 2003, 41). Nekaj pripadnikov vaških straž se je sicer res predalo partizanom,

večina pa je prebegnila pod nemško varstvo. Kasneje so ti vaški stražarji in nekateri četniki, ki

so se znašli na področju Ljubljanske pokrajine, v trenutku nemške okupacije tvorili jedro

domobranske vojske (Mlakar 2003, 186).

Nemci so si v začetku prizadevali, da bi bil vstop v Slovensko domobranstvo prostovoljen,

Slovenski poveljniki pa so temu nasprotovali. Bali so se namreč, da bi prostovoljce to

kompromitiralo v očeh partizanov, češ da so prostovoljno pristopili v njim sovražno vojsko in

35

bi to ogrozilo tudi njihove družine (Mlakar 2003, 187), zato so si prizadevali, da bi v

domobranstvo čim več vojakov vključili prisilno. Takšno stališče je zastopal predvsem

Leonov sinu Evgen Rupnik (Mlakar 2003, 138).

Vodstvo SLS in JNS, ki je ostalo na območju nekdanje Dravske banovine, je bivše

jugoslovanske kraljeve častnike napotilo v domobransko vojsko, Leon Rupnik pa je vedno

bolj pritiskal na tiste izmed njih, ki se domobranstvu niso želeli priključiti. Častniki so bili

torej prisiljeni vstopiti v domobranstvo, po drugi strani pa so se bali kompromitiranja pred

vlado v Londonu. Eden izmed njih, podpolkovnik Peterlin, se je o tem posvetoval z Dražo

Mihajlovićem, ki mu je vstop v domobranstvo dovolil pod pogojem, da naj tam zbira

informacije o nemških četah v korist zaveznikov in pri tem javlja premike in transporte, izvaja

možne sabotaže, podpira ilegalo, ki se bo bojevala proti okupatorju z vsem materialom.

Slovensko domobranstvo naj bi organiziral tako, da bo sposobno olajšati morebitno

zavezniško invazijo, in sicer z napadom domobrancev Nemcem v hrbet. Dokazov ali

namigov, da bi takšno dovoljenje dal tudi drugim častnikom, po Mlakarjevem mnenju ni,

kljub temu pa so nekateri častniki v domobransko vojsko vstopili (Mlakar 2003, 135–136).

Bivše jugoslovanske častnike, ki so bili v času pred italijansko kapitulacijo v koncentracijskih

taboriščih (katerih taboriščih ni navedeno), je Rupnik razvrstil v tri sezname. Na prvem so bili

častniki, ki so se izkazali za lojalne in zveste režimu. Na drugem so bili tisti, ki so bili sicer

lojalni in zanesljivi ter antikomunističnega prepričanja, vendar pa se o njihovem političnem

prepričanju do trenutka, ko je bil seznam izpolnjen, ni bilo mogoče prepričati. Na tretjem pa

so bili častniki, katerih zanesljivost je še treba ugotoviti in s katerimi je treba po Rupnikovem

mnenju ravnati previdno. Rupnik nasprotuje izpustitvi častnikov na prvem in drugem

seznamu iz taborišč, češ da to ni v njihovem interesu, da pa naj se postavi straže tako, da se ti

dve grupi ločita od tretje (AS, 3– AS1931/546. 22. 3. 1943).

Avgusta istega leta, torej tik pred italijansko kapitulacijo, pa se Rupnikovo mnenje nekoliko

spremeni. 3. 8. 1943 ponovno piše Grazzioliju, da častniki in podčastniki, ki so trenutno v

koncentracijskih taboriščih in ki so politično »neoporečni«, tam predstavljajo manjšino in bi

se lahko zato tam navzeli idej, ki so škodljive fašizmu. Zato Grazziolija prosi, da bi te

častnike in podčastnike izpustili iz taborišč in jih ustrezno zaposlili. Mlajši naj bi se po

Rupnikovem mnenju brez dvoma priključili katerikoli enoti, ki se bori proti partizanom in bi

torej bili na prostosti Mussoliniju v neprimerno večjo korist kot če bi preživljali svoje dni v

koncentracijskih taboriščih (priloga 2) (AS, 4– AS1931/546. 3. 8. 1943).

36

Povsem očitno je torej, da je bil tako Rupniku interes, da bivši jugoslovanski oficirji

prestopijo v domobransko vojsko. Častniki so bili sicer razklani in niso vedeli, kako naj se

odločijo, nazadnje pa so nekateri kljub temu pristopili. Rupnik naj bi tem častnikom pomagal

iz taborišč, vendar, kot dokazujeta zgornja dokumenta, šele tik pred kapitulacijo Italije in še to

samo tiste, ki so lojalni do fašističnega režima. Poleg tega se je Rupnik očitno bal za politično

lojalnost oficirjev, ki še imajo »zdravo«, torej nacizmu lojalno prepričanje in jih skušal ločiti

od tistih, ki tega prepričanja niso dovolj jasno izrazili.

Očitno je imel tudi Draža Mihajlović do Slovenskega domobranstva zadržan odnos. V njem je

sicer videl svojega zaveznika, vendar še vseeno vojsko, ki je bila preveč odvisna od nemškega

vodstva. To dokazuje tudi njegovo dovoljenje podpolkovniku Peterlinu da se vključi v

domobransko vojsko in pogoji, ki mu jih je pri tem postavil.

Nemški rajh je v Ljubljani pred kapitulacijo Italije sicer že imel določene kulturne ustanove, v

njem je deloval nemški konzulat, v hotelu Metropol pa je bila tudi izpostava Gestapa. Njihova

fizična prisotnost se je po svoje dodatno okrepila z vojaškimi transporti v Italijo, kar je

postalo posebej aktualno po padcu Mussolinija julija 1943 (Mlakar 2003, 83). Po kapitulaciji

Italije je na tem ozemlju ustanovil t. i. operacijsko cono Jadransko morje, ki je poleg

Ljubljane obsegala še pokrajine Gorica, Kvarner, Furlanija, Trst, Istra in Reka. Predstavniki

nemške oblasti so si prizadevali, da bi Ljubljanska pokrajina postala avtonomna pokrajina,

zato so iskali Slovenca, ki bi načeloval pokrajinski upravi v Ljubljani. Po dogovarjanju, ki je

trajalo približno mesec dni, je ta položaj prevzel Leon Rupnik (Mlakar 2003, 89–90).

Slovensko domobranstvo je bilo podrejeno generalu Erwinu Rösenerju, posebej pa se je

vzpostavila slovenska uniformirana policija. Domobranstvo je bilo organizirano kot

Organisationsstab für die Aufstellung der slowenischen Landeswer, torej kot organizacijski

štab, podrejen polkovniku Francu Krenerju, Rösener pa je 30. 9. 1943 ustanovil še

Führungsstab für Bandenbekӓmpfung, 26. 10. pa še Organisationsstab für die Aufstellung der

slowenischen Landeswehr beim Höheren SS und Polizeiführer in Laibach s pristavkom, da

bo to tudi zvezni štab. Za svojega pooblaščenca pri organiziranju domobranstva ter za

zveznega častnika med Organizacijskim in Vodstvenim štabom je določil stotnika Ericha

Schumacherja (Mlakar 2003, 147–148). Organizacijski štab je imel več odsekov (npr.

avtomobilski, šolski, oborožitveni …). V teh odsekih je nemška vojska večkrat dokazovala

svojo premoč nad domobranstvom. Sanitetni odsek je imel na primer svojo lastno centralno

lekarno v Ljubljani, a so jo Nemci leta 1944 ukinili, Stane Grapar, ki je bil zadolžen za ta

37

oddelek, pa je moral sanitetni material prevzemati v nemški lekarni na Poljanski gimnaziji

(Mlakar 2003, 157). Veterinarski pomočniki na veterinarskem odseku so morali večkrat

skrbeti tudi za konje nemških enot. Pri obveščevalnem odseku, ki je imel nalogo zbirati

podatke o partizanskem gibanju, partizanskih terenskih delavcih in simpatizerjih, pa je Albert

Ilovar, ki je bil za ta odsek zadolžen, večkrat zasliševal ujete in prebegle partizane ter jih

izročal Hacinovi ali pa nemški varnostni policiji, ki jih je nato poslala pred puške. Poleg tega

je več kot 120 ujetnikov samovoljno poslal posadki pri sv. Urhu nad Dobrunjami, kjer so

večinoma izginili (Mlakar 2003, 158).

Sv. Urh nad Dobrunjami je bil postojanka domobranske vojske, ki pa je v kolektivni spomin

ljudi prišla predvsem kot mučilnica, v kateri so mučili in pobili več partizanov. Po drugi

svetovni vojni je bil v cerkvici ustanovljen muzej, kasneje pa je bila ta vrnjena Katoliški

cerkvi.

Obtožnica na Rupnikovem procesu obtožuje domobrance in Policijski varnostni zbor (v

obtožnici politična policija – PP, op. avtorja magistrske naloge) (o tem malo kasneje), da so:

»Na stotine zavednih Slovencev pa so domobranci in agenti PP pomorili pri cerkvici Sv. Urha

nad Dobrunjami, kjer so svoje žrtve najpreje zverinsko mučili nato pa jih zagrebli v bližnje

gozdove.« (AS, 5– AS1931/547. 10. 8. 1946).

Poleg partizanov so domobranci nemški vojski izročali tudi zavezniške pilote, ki so bili

sestreljeni nad Ljubljansko pokrajino. Franc Krener naj bi leta 1944 ugotavljal, da zavezniki

spuščajo nad Ljubljansko pokrajino padalce, ki so opremljeni z radijskimi postajami, opremo

za sabotaže, orožjem in municijo. Te ljudi ukazuje poloviti in zvezati, da ne uidejo, opremo pa

izročiti glavnemu štabu protibanditskih enot (Kranjc 2014, 230).

Slovensko domobranstvo je bilo torej pod poveljstvom nemške vojaške uprave in ni imelo

skoraj nobene samostojnosti. Nemška vojaška uprava je to večkrat dala čutiti, saj ji je

samovoljno dajala in odvzemala določene pristojnosti in ji s tem tudi oteževala delo, poleg

tega pa je z njimi včasih ravnala kot s svojimi služabniki. Očitno se torej vidi, da je

samostojnost in povezovanje z zahodnimi zavezniki ostajala le ideja v glavi nekaterih

častnikov in vojakov Slovenskega domobranstva, realnost pa je bila daleč od tega.

V Slovenskem domobranstvu so bili liberalci v začetku oktobra 1943 le redko zastopani,

drugače pa je bilo med slovenskimi klerikalci. Stražarji (pripadniki akademskega kluba Straža

v viharju) so na primer poslali kar skupinsko prijavo z željo, da se jim dodeli inteligenčno

38

delo v ozadju. Polkovnik Kokalj, ki je bil delegiran v domobranstvo prav preko SLS, naj bi

preveč poudarjal vlogo vere in naj bi celo na domobranski pozdrav: »Slovenski domobranci,

zdravo!« vpeljal odgovor: »Bog z nami« (Mlakar 2003, 141).

Povsem jasno je torej, da se je protirevolucionarna vojska formirala pod vplivom

protipartizanske propagande, ki je bila pod velikim vplivom nemškega okupatorja. Vendar pa

je temu botrovalo ne samo nasprotovanje katoliškega tabora komunizmu, temveč njegovo

odkrito sodelovanje z okupatorjem.

Poleg slovenskega domobranstva so Nemci oktobra 1943 ustanovili tudi Policijski varnostni

zbor, ki je bil podrejen nemški varnostni policiji in Varnostni službi za Koroško. Člani so se

morali učiti nemščine, saj so morali poročila pisati v nemščini.

Za šefa Policijskega varnostnega zbora je bil določen Lovro Hacin, Policijski varnostni zbor

pa je nadzoroval šef Gestapa za Ljubljano, Paul Duscha. Hacin je bil po mnenju Gregorja

Kranjca fanatičen katolik in je svoje prepričanje vsiljeval tudi članom svoje policije. Ti so

namreč morali poročati tudi o primerih opolzkega govorjenja, še posebej tistega, ki je bil

naperjen proti Cerkvi, grešnike pa je doletela kazen (Kranjc 2014, 208).

Lovro Hacin je bil za načelnika ljubljanske policije imenovan leta 1939. V času okupacije so

ga Italijani odpustili in ustanovili svojo kvesturo v Ljubljani (Griesser-Pečar 2004, 280). Po

kapitulaciji Italije je bil 22. 9. 1943 imenovan za policijskega upravnika, ki mu je bil podrejen

Policijski varnostni zbor (Griesser-Pečar 2004, 282).

Policijski varnostni zbor je, tako kot domobranci, moral varovati pomembno infrastrukturo,

na primer vodnjake, železnice, mostove, ceste, telefonske linije itd. Januarja 1944 je bila

ustanovljena železniška policijska enota, katere naloga je bila varovati progo Kočevje-

Ljubljana ter streljati na vsakega sumljivega posameznika, ki bi se znašel znotraj varnostnega

pasu ob železniški progi. S tem so preprečili marsikatero sabotažo (Kranjc 2014, 209).

Kranjc v svoji knjigi Hoja s hudičem opisuje, kakšne pogoje je moral izpolnjevati kandidat, ki

se je pridružil policiji. Sprejeti so bili kandidati stari med dvajset in štirideset let, morali so

biti zdravi, primerno visoki, imeti pa so morali tudi stalno prebivališče v Ljubljanski

pokrajini. Moral je biti antikomunističnega prepričanja, neomadeževane preteklosti in

duhovne neomajnosti, poleg tega pa je moral imeti tudi dokazilo o arijskem poreklu (Kranjc

2014, 230).

39

Slovensko domobranstvo in Policijski varnostni zbor sta torej močno razbremenila nemško

vojsko pri branjenju infrastrukture v Ljubljanski pokrajini. To je bilo za Nemce tudi

odločilno. Partizani so s svojim delovanjem na pokrajino vezali veliko nemške vojske, ki je

bila zaradi tega drugje okrnjena. To je tudi znatno olajšalo bojevanje zaveznikom. S tem ko so

domobranci in policisti nemško vojsko na tem področju razbremenili, so ta napor partizanov

pravzaprav izničili. Poleg tega pa je imel policijski varnostni zbor očitno tudi naloge moralne

policije, saj je kaznoval tudi verbalne prekrške zoper katoliško veroizpoved. Poleg globokega

konservatizma je pri policijskem varnostnem zboru vidno tudi simpatiziranje z nacistično

ideologijo. Pogoji za vstop v Policijski varnostni zbor so bili namreč pisani po nacističnem

rasnem modelu. Ustanovitelji policije so bili torej z nacistično ideologijo ne samo seznanjeni,

ampak so z njo – vsaj v nekaterih točkah – očitno tudi simpatizirali.

40

5 NACISTIČNA IDEOLOGIJA V PROPAGANDI SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA

Nacionalsocialistična ideologija je temeljila predvsem na ideji rasne večvrednosti Nordijca

oziroma Arijca. Ostale rase naj bi bile manjvredne, najnižje pa so bili Judje in črnci (ki jih

Hitler imenuje tudi negroidi). Slovani so bili v tej ideologiji prav tako pripadniki nižje rase,

vendar pa naj bi kasneje postali manj izobraženi sužnji Nemcem. Slovani (še posebej Rusi)

po njihovem mnenju ne morejo živeti popolnoma svobodno. Pred komunistično revolucijo so

jih vodili ljudje, ki jim po žilah teče tudi nemška kri, po revoluciji pa teh ljudi v Rusiji ni bilo

več, saj so jih politkomisarji pobili. Tako je Rusiji zavladal Jud, Evropa pa naj bi zašla v kaos

zaradi mešanja arijske rase z judovsko in črno. Od tod naj bi izhajal liberalizem.

Liberalizem je bil v nacionalsocialistični ideologiji posledica francoske revolucije, ki pa je s

sabo prinašala tudi enakopravnost vseh ljudi (tudi emancipacijo žensk). Liberalizem in

demokracija sta nujno vodila v komunizem.

Ideologi Slovenskega domobranstva so očitno spregledali sovražno nastrojenost

nacionalsocialistične ideologije do Slovanov, v nacistih pa so videli zgolj branitelja pred

komunizmom.

Slovensko domobranstvo je nastalo leta 1943, ko je po kapitulaciji Italije področje

Ljubljanske pokrajine zasedla Nemčija. Slednja naj bi imela vojaško upravo, ki naj bi jo vodil

koroški gaulaiter dr. Friedrich Rainer (Mlakar, 2003, 89). Ta je za predstavnika civilne uprave

Ljubljanske pokrajine imenoval Slovenca Leona Rupnika, dopustil pa je tudi, za razliko od

ozemelj, ki jih je okupiral prej, da se na tem ozemlju sestavi vojaška formacija iz domačih

vojakov, torej vojska, ki je bila po narodnostni sestavi slovenska. Boris Mlakar predvideva, da

je takšnemu odnosu botrovala sprememba na svetovnih bojiščih (Mlakar 2003, 88).

Domobranska vojska je imela tudi svoje glasilo. Slednje je priča simpatiziranja vodilnih v

slovenskemu domobranstvu z nacistično ideologijo. Mlakar sicer postavi tezo, da je po vsej

verjetnosti za Rupnikom stala nemška cenzura in da so ti cenzorji v govore vrivali svojo

ideologijo, da se je lahko natisnil (Mlakar 2003, 338), vendar pa je nacistična ideologija tako

močno prisotna v teh govorih, da bi cenzorji le s težavo vrinili ideologijo in hkrati pustili

govor tako brezhibno tekoč. Poleg govorov Leona Rupnika najdemo v slovenskemu

domobranstvu tudi druge govore (na primer Stanka Kocipra) ter tudi propagando, ki ne samo

41

odvrača mlade ljudi od pristopa k osvobodilni fronti, ampak je velikokrat odkrito

antisemitska. Odkrito namiguje na to, da so partizani plačani s tujim denarjem in vodeni s

strani ne le sovjetskega režima, ampak tudi svetovnega judovstva.

5.1 Slovensko domobranstvo in judovstvo

Adolf Hitler v svoji knjigi Moj boj pripisuje ideologijo marksizma judovstvu. Cilj te

ideologije je bil svetovna prevlada judovstva in uničenje tradicionalnih nacionalnih vrednot

preko delavstva. Jud ni imel svoje države, zato naj mu nacionalizem ne bi bila svetinja.

Naključje, da je bil Karl Marx judovskega rodu, je Hitlerju očitno prišlo še kako prav.

Jud je bil torej po Hitlerjevem mnenju uničevalec, da bi lažje uničil svetovno kulturo, pa je

ustanovil marksizem.

Hitler je judovstvu pripisoval vse, kar je imel za slabo. Med drugim jih z zaničljivostjo

omenja kot tiste, ki so vodili upor proti nadaljnjemu vojskovanju cesarske Nemčije (Hitler

1938, 91). Kapitulacijo Nemčije leta 1918 opisuje kot trenutek, ko je cesar Vilijem ponudil

svojo roko prijateljstva Judom, ki so v tem primeru igrali voditelje svetovnega marksizma, ti

pa so ji porinili nož v hrbet (Hitler 1938, 92). Revolucija leta 1918 je po njegovem rezultat

dejstva, da so najboljši možje pomrli na fronti. Nizkotneži, ki so preživeli večino vojne izven

frontne črte, so potem izvedli revolucijo in uničili vojsko, saj so se je bali (Hitler 1938, 208).

Judu pripisuje tudi krivdo za sovražnost Velike Britanije do Japonske. Evropo bi po njegovem

Jud lahko uničil, velikega azijskega naroda pa ne, zato kliče k sovražnosti do japonskega

militarizma in z veseljem v očeh gleda, kako se Velika Britanija izčrpava v sovražnosti do

Japonske (Hitler 1938, 251–252).

Hitler torej »avtorstvo« komunizma pripisuje Judovstvu. Jud je po Hitlerjevem mnenju svoje

cilje izpolnjeval na zelo tajen način:

»Predstavi se delavcem in se pretvarja da se mu ta skupina smili, oziroma da je ogorčen zaradi

njihove stiske in revščine da bi si tako pridobil njihovo zaupanje. Potrudi se, da prouči prave

in namišljene težave njihovega življenja, in da vzbudi hrepenenje po spremembah v njihovem

obstoju. Z neizrekljivo bistrostjo krepi zahtevo družbene enakosti, ki počiva v vseh moških

arijskega plemena in tako doda boju za odstranjevanje socialnega zla precej jasen značaj

svetovnega pomena. Ustanovi doktrino marksizma.« (Hitler 1938, 127).

42

Tezo, da naj bi bil marksizem judovsko orodje za prevzem svetovne oblasti, najdemo tudi v

Rupnikovih govorih. 20. 9. 1943 je bila ustanovljena Operacijska cona Jadransko Primorje,

Rupnik pa je bil postavljen za njenega prezidenta. V svojem prvem nagovoru je svoje

poslušalce opomnil na njihovo trpljenje v vojni, za to trpljenje pa naj bi bili po njegovem

mnenju krivi: »izdajalski in strahopetni Badoglievci in njihovi priskledniki ter domači

boljševiški razbojniki in požigalci«. Rešitev vidi v povezovanju s sosednjimi narodi, še

posebej pa: »zaupljivo sodelovanje z nemško vojno silo, ki smo sedaj pod njeno zaščito.«

(Rupnik, Leon 23. 9. 1943, 1).

Te naloge sta ogrožala dva sovražnika, in sicer:

»boljševizem, ki nas za judovsko vlado sveta hoče potlačiti do topih robotov brez duše in

Boga, z njim pa plutokracija, ki bi nam za judovske blagajne rada ukradla še to bore malo, kar

imamo.« (Rupnik, Leon 23. 9. 1943, 1).

Opis partizana kot robota, ki le izpolnjuje boljševistične ukaze, se v Rupnikovem govoru

pojavi tudi oktobra 1944. V članku »Drugo povelje generalnega inspektorja Slovenskim

Domobrancem« Rupnik trdi, da naj bi bil komunizem kot:

»kruti bojni stroj za uničevanje še zdravih častiljubnih narodnostno zavednih in vernih

narodov ter za uresničenje židovske samovlade na svetu znan bolj ali manj vsem narodom in

posebej tudi nam Slovencem.« (»Drugo povelje generalnega inspektorja Slovenskim

Domobrancem« 12. 10. 1944, 10).

Komunizem je po njegovem mnenju vsakemu narodu škodljiv:

»Kakor je pač komunistični zločinski svetovni nazor kanil narode hinavsko izvotliti in

zastrupiti, je vendar po 22. juniju 1941. leta kot vojujoči se boljševizem moral javno nastopiti

z neizmerno silo svojih vojaških robotov, partizanov in vojnega materiala. Tako se sedaj proti

njemu kot vidnemu sovražniku narodi na nek način lahko postavijo v bran za čuvarje svojega

življenja in obstoja, zakaj komunizem ne pozna usmiljenja.« (»Drugo povelje generalnega

inspektorja Slovenskim Domobrancem« 12. 10. 1944, 10).

Komunizem je torej po Rupnikovem mnenju sistem, ki med ljudi prinaša anarhijo in trpljenje

ter jih zastruplja. Njegov cilj je svetovna prevlada njegovega »izumitelja«, Juda.

Marksist je torej voden s strani svetovnega judovstva in se bori zgolj za vzpostavitev

njegovega imperija. S tem vzpostavlja nered in kaos, zato je njegov cilj uničenje vojske in

militarizma nasploh. Pri Hitlerju je jasno opazen tudi rasizem, naperjen proti slovanskemu

43

življu. Njegova želja je vzpostaviti prevlado arijca, torej Nemca, nad slovanskim

prebivalstvom.

Takšen odnos do komunizma je viden tudi na sliki v prilogi1. Na njej vidimo na eni strani

pokončnega vojaka z domobranskimi simboli orla in slovenske trobojnice, ki sam ponosno

stoji v obrambi svojih svetinj, na drugi sliki pa izmučene partizane, ki imajo raztrgane

uniforme in kažejo očitne znake naveličanosti boja. Na njihovi strani vidimo rdečo zastavo s

srpom in kladivom ter petokrako zvezdo, za njimi pa judovski obraz. Članek »Samo dve

fronti« opisuje domobrance kot tiste, ki so se odločili, da se borijo za svoj narod proti

izdajalski Osvobodilni fronti, ki je plačanec tujih sil ter zastruplja narod s tujimi idejami. S

svojimi dejanji naj bi ti tuji plačanci privedli slovenski narod na rob propada. Domobranci so

tisti, ki se žrtvujejo, da prinašajo slovenskemu narodu ponovno vero v Boga in narod. So tisti,

ki narodu služijo in ne tisti, ki mu želijo zagospodariti, kar naj bi bili komunisti (»Samo dve

fronti« 12. 10. 1944, 11).

Rupnik torej z nacionalsocialistično ideologijo ni bil le seznanjen, ampak je z njo po vsej

verjetnosti tudi simpatiziral.

5.2 Pogled propagande Slovenskega domobranstva na Sovjetsko zvezo

Leta 1941, kmalu po napadu sil osi na Jugoslavijo, je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Ker

je leta 1939 podpisala z njo pakt o nenapadanju, je bil ta napad za Stalina presenečenje, zato

so nemški vojaki lahko hitro prodrli daleč proti Moskvi. Verjetno bi lahko Sovjetsko zvezo

tudi premagali, a je Hitler sam prevzel vodenje vojaških operacij. Njegovo nepoznavanje

terena in nesposobnost prepuščanja operacij strokovnjakom, ki so bili za to usposobljeni, je

stalo nemško vojsko številnih življenj. Poleg nesposobnosti voditelja pa so nemško vojsko na

ozemlju Sovjetske zveze reducirale še nizke temperature ter slaba oskrba.

V knjigi Moj boj je Hitler izrazil željo napasti Sovjetsko zvezo z namenom širitve ozemlja

Nemčije, da bi tja naselili nemško prebivalstvo:

»Mi nacional socialisti smo namenoma potegnili črto pod tendencami, ki jo je imela naša

zunanja politika pred vojno. Smo tam, kjer so oni bili pred šeststo leti. Uravnavamo

Germanski val proti Jugu in Zahodu Evrope, in obračamo naše oči proti vzhodu.« (Hitler

1938, 258).

44

Rusija je po njegovem v primežu judovskega režima, ki se ga ne more otresti. Ko je v tej

deželi izbruhnila revolucija, je usoda ta narod, ki ga je prepustila boljševizmu, tudi prikrajšala

za vodilni razred, ki jo je nekoč vzdrževal kot državo. Arijska rasa je bila popolnoma

iztrebljena, namesto nje pa je nastopil Jud (Hitler 1938, 258). Boljševiki, ki so prevzeli oblast

v Rusiji, naj bi po njegovem pripadali rasi, ki ima v sebi mešanico bestialne krutosti in veliko

spretnost laganja in zavajanja. Čutila se je poklicano za to, da prevzame ves svet. Jud, ki te

ljudi obvladuje, naj bi imel v načrtu enako usodo tudi za Nemčijo (Hitler 1938, 260).

Ruski narod naj bi bil torej voden s strani na pol bestialnega, primitivnega boljševika, ki ga je

v svoje kremplje zvabil pohlepni Jud. Pri tem je izkoristil žalostno usodo, ki je ruskemu

narodu vsilila, da je pobil ves svoj vodilni razred in se tako polastil oblasti. Ruski narod je

torej narod, ki mu mora vladati neko tuje ljudstvo, komunistični režim pa samo prevara Juda,

ki si želi mednarodne prevlade internacionalizma.

Hitler torej vidi v rdeči armadi barbare, ki naj bi po njegovem mnenju v Evropo prinesli

nered, edinega rešitelja »civilizacije« pa vidi v Nemčiji:

»Stalin je pol zver, pol velikan. Do družbene strani življenja je popolnoma brezbrižen. Če bi

mu dali še deset let, bi bila Evropa odplavljena, kakor je bila v času Hunov. Brez nemškega

Wermachta bi bilo še zdaj vse odvisno od Evrope. Vrata kontinenta bi nespametnost mas zanj

na široko odprl.« (Trevor-Roper 2000, 624).

Stalin naj bi industrializiral Sovjetsko zvezo ne zavoljo množic, ampak da bi dvignil standard

svojim posebnim privržencem: »Njegov končni cilj pa bi bil zliti vso Evropo v boljševiški

obroč.« (Trevor-Roper 2000, 657).

Nemški Wermacht je torej po Hitlerjevem mnenju preprečil ruski prodor v Evropo in jo s tem

rešil, Evropi pa naj bi že enkrat grozil podoben vpad: »Evropa je že enkrat poprej imela

podobno srečo; v bitki pri Liegnitzu so Madžari-kako ve samo Bog- ustavili mongolske

horde.« (Trevor-Roper 2000, 662).

Plemena iz Azije so torej po Hitlerjevem mnenju skozi vso evropsko zgodovino ogrožala

njeno civilizacijo. Grke naj bi napadali Perzijci, Kartagina naj bi ogrožala Rim, Evropa naj bi

bila nekoč ogrožena s strani Mongolov, z bitko pri Poitiersu naj bi se začela vojna zoper

Islam, Evropo pa naj bi se po njegovem za las izognila navalu Mongolov: »Zdaj pa se

soočamo z največjim napadom, napadom Azije, ki jo je mobiliziral boljševizem.« (Trevor-

Roper 2000, 125).

45

Stanko Kociper vidi v sovjetskem »prodoru na zahod« grožnjo prodora komunizma, vendar

pa tudi on vidi v Ruski vojski primitivno azijsko silo. Ko govori o tem, da je leta 1944 prevzel

posle Rupnikovega osebnega tajnika, hkrati opisuje tudi zgodovinsko ozadje tega trenutka. V

tem času naj bi se začelo stopnjevati politično in organizacijsko delovanje vodstev

protikomunističnih političnih skupin in strank, medsebojno obračunavanje in aretacije v teh

krogih in izigravanje generala Rupnika pri Nemcih:

»Vse to je sprožil skrajno napet svetovnopolitični položaj, ki je prehajal v končno, odločilno

fazo. Tem bolj seveda, ker smo prav v tem višku prešli iz svojega že itak živčnega

geopolitičnega položaja na območje neposrednih, odločilnih strateško-političnih dogajanj

svetovnega odra. Npr.: Na eni strani približevanje fronte zahodnih zaveznikov prek Italije, na

drugih vdor sovjetskih krdel na Balkan in v Srbijo.« (Kociper 1996, 235).

Podobno kot Hitler tudi Kociper vidi v Sovjetski zvezi grožnjo. Oba vidita v Nemčiji

braniteljico Evrope pred navalom »hord iz vzhoda«. Očitno je torej, da je Kociper poznal

nacionalsocialistično ideologijo in je vedel, kakšen je Hitlerjev pogled na ruski narod.

Leon Rupnik je v svojem govoru, objavljenem leta 1944, odločno bičal komunizem in ga

krivil, da:

»kolje vse, kar ni sposobno za suženjsko delo v Sibiriji. Tudi pri nas bi poklal vse, kakor smo

že imeli priložnost videti, otroke, žene, starce, vse O. R. ovce, vse O. F. arje, ki niso

pravoverni komunisti, prav posebej pa vse ilegalce, kateri se sami ne bi mogli zoperstaviti

njegovemu nasilju.« (Drugo povelje generalnega inspektorja Slovenskim Domobrancem« 12.

10. 1944, 10).

O. R. je bila med domobranci pogosta zmerljivka. Stanko Kociper v svoji knjigi Kar sem

živel razloži takole: »Razvpita jeze, prezira in posmeha polna parodija »OR« (oprezna rit) je

veljala za »čiste« računarje višje matematike (dogodki so pokazali, da so bili povrhu še zelo

slabi računarji) prav tako kot za majhne zaplotnike.« (Kociper 1996, 139–140).

Ta opazka je veljala za tiste, ki se niso hoteli popolnoma opredeliti za en ali drug tabor (torej

za OF ali proti njej).

Leta 1942 se je poleg zasedbe in osvobodilnega boja pojavila še državljanska vojna. Možnosti

za neopredeljenost so se začele ožiti, najbolj pa se je ideološki razkol zarezal med Slovence

šele po kapitulaciji Italije (Godeša 1995, 161).

46

Politična sredina ni bila enoten politični dejavnik, ampak le skupna oznaka za manjše

politične skupine (npr. Mlada JNS) oziroma največkrat celo za manjše kroge somišljenikov,

zbranih okoli bolj ali manj vplivnih in karizmatičnih osebnosti (Gosar-Šolarjev krog), ki jih je

družila le skupna opredelitev do državljanske vojne, sicer pa med njimi mnogokrat niso

obstajale tesnejše povezave. Po nazorski usmeritvi se je politična sredina delila na liberalno in

katoliško (Godeša 1995, 163).

Izidor Dore je v nekaterih govorih še bolj radikalen. Članek z naslovom »Rupnik in slovenski

domobranci«, ki je izšel v časopisu Slovenec 24. 8. 1944, povzema govor, ki ga je imel Dore

20. 4. 1944. V njem opisuje partizane kot tiste, ki se borijo za interese Sovjetske zveze, ta pa

se bori skupaj z »zaslepljenimi« zavezniki zoper nacistično Nemčijo. Ti naj bi obljubljali

svobodo že zelo kmalu, kar pa je bila laž. Poleg tega pa obljubljajo še več:

»Govore ti o Rusiji in o ruski armadi, ki te bo osvobodila. Toda mi nismo pozabili, da Rusija

sploh ne obstoja, ker so jo Židje in boljševiki uničili. In dobro vemo, da imamo opraviti samo

z boljševiško Sovjetijo, v kateri ruski narod ni gospodar, temveč suženj- kot bi bil tudi ti,

Slovenec in Slovenka suženj v naši slovenski Sovjetiji.« (»Rupnik in slovenski domobranci.

Radijski govor g. Cergola Izidorja 20. avgusta« 24. 8. 1944, 2).

Nadalje se Dore sprašuje, kako naj Rusija, ki sploh ne obstoja, potemtakem sploh vodi

osvoboditev in kako naj bi Sovjetska zveza vodila osvoboditev slovanskih ljudstev, če je pa:

»cilj Židov, ki ji vladajo samo in edino svetovna revolucija, iz katere naj izidejo vsi narodi kot

brezpravni židovski sužnji?«. Partizanstvo obsoja, češ da je »tipalka« te židovske zarote na

slovenskem ozemlju in da jo je potrebno uničiti (»Rupnik in slovenski domobranci. Radijski

govor g. Cergola Izidorja 20. avgusta« 24. 8. 1944, 2).

Jasno je torej vidna tendenca prikazati partizansko vodstvo kot tisto, ki je vodeno s strani

svetovnega judovstva in si želi prevlade nad svojimi sonarodnjaki. Propaganda jih prikazuje

tudi kot raztrgane in nemarne ljudi, torej tiste, ki se v gozdu bore v neredu in umazaniji in

zastrupljajo narod s sovražno in brezbožno ideologijo, ki ga bo na koncu ugonobila. Prikazani

so torej kot sovražniki reda, kar pa je skladno s Hitlerjevim nazorom o marksistih kot tistih, ki

rušijo red, saj ta red škodi njihovemu cilju. V nasprotju s tem je domobranec prikazan kot čist,

pokončen človek, ki naj bi mislil s svojo glavo, ki naj bi imel svoje vrednote in je pripravljen

za njih umreti. Prikazan je kot tisti, ki služi, torej tisti, ki je preprost in želi svojemu narodu

najboljše.

47

5.3 Slovensko domobranstvo in demokracija

Ideologi slovenskega domobranstva so poleg komunizma nasprotovali tudi strankarstvu in

demokraciji. Sprva so mu pripisovali le razdiralni pomen znotraj domobranstva, kasneje pa je

bil čedalje vidnejši tudi prezir do demokracije nasploh. V tem so se zgledovali po Adolfu

Hitlerju. Ta v svoji knjigi Moj Boj namreč opisuje demokracijo kot orodje nižje rase, torej

židovstva.

Adolf Hitler kot ideal demokracije opisuje izbor najmodrejših ljudi v državi. Ti modreci naj bi

potem imeli popolno oblast. Demokracija, ki je v Evropi prevladala po francoski revoluciji, pa

je nasprotno na vodilno mesto postavila šibke ljudi, ki se jih da voditi in manipulirati. Te ljudi

so vodili nekateri iz ozadja, ki so se s tem izognili odgovarjanju za svoja dejanja. Takšen

sistem se studi vsem poštenim ljudem, primeren pa naj bi bil predvsem za potuhnjene in

lažnive ljudi, ki se izogibajo odgovornosti za svoja podla dejanja. Takšni naj bi bili predvsem

Židje (Hitler 1938, 47).

Mnenje, da demokracija in parlamentarizem prinašata kaos, lahko zasledimo tudi v

propagandi Slovenskega domobranstva. Rupnik v svojem govoru poziva vse, ki sodelujejo v

ilegalnih strankarskih organizacijah, naj to opustijo in se pridružijo njegovemu boju:

»zato so vsi posamezniki, klike in stranke, ki delajo proti strnjenosti in enotnemu nastopanju

svojega naroda ali proti skupnosti Evrope v boju proti komunizmu po svojih nagibih za to

ravnanje norci, strahopetci ali zločinci, zakaj s tem cepijo in zavajajo narod in slabijo enotnost

evropske volje za obrambo.« (»Drugo povelje generalnega inspektorja Slovenskim

Domobrancem« 12. 10. 1944, 10).

Kmalu zatem v članku »Slovensko domobranstvo. Narodno gibanje« Izidor Dore že govori o

demokraciji in strankarstvu kot o načinu, s katerim so Judje povzročili propad naroda, da bi si

ga tako lažje podvrgli. Govori tudi o tem, da si mora vsak narod sam najti sebi ustrezajoč

politični sistem in ureditev ter da so se mnogi narodi zoper to pregrešili:

»Pod vplivom židovstva so sprejeli na lažni misli zgrajen sistem liberalne demokracije z

njenimi političnimi strankami, ki je trdil, da je edini za ves svet odrešilni. Kot šablono so ga

vzeli in prenesli na svoje bujno telo, ki je začelo pod vplivom razkrajajočih strupov bolehati.

Kajti svetovni Žid je ravno hotel razkrajanje, želel je bolna narodna telesa, da bi mogel zanetiti

svojo svetovno revolucijo in si pridobiti oblast nad vsemi narodi.« (»Slovensko domobranstvo.

Narodno gibanje« 26. 10. 1944, str. 9–10).

48

Tudi mali slovenski narod se je po njegovem proti temu načelu pregrešil in sprejel ta strup na

svoje telo, posledice pa so bile zanj katastrofalne. S tem, ko je sprejel materializem, politične

stranke in kapitalizem, si je zadal usodne rane:

»na teh ranah pa se je ugnezdil in bohotno razvijal rdeči sovrag-komunizem. Da, vzrok je

moral roditi posledice! Materialistična demokracija in kapitalizem sta nujno dala-prav tako

materialistični komunizem.« (»Slovensko domobranstvo. Narodno gibanje«, 26. 10. 1944. 9–

10).

Demokracija in kapitalizem sta po Doretovem mnenju tisti razkrajajoči element, ki ljudi

zastrupi do te mere, da sprejme tudi komunizem. Demokracija in odločanje vsakega

posameznika sta torej tako kot komunizem v službi svetovnega židovstva, ki si s tem želi

pridobiti svetovno prevlado, rešitev pa je strnjenje v enotni borbi zoper ta »strup«, torej

podpora nacistični Nemčiji.

Adolf Hitler v svoji knjigi Moj Boj povsem podobno opisuje parlamentarizem in demokracijo:

»Današnja zahodna demokracija je znanilec marksizma, ki bi bil brez demokracije

nepredstavljiv. Je gojišče tiste svetovne kuge, ki se tam lahko razvije. V zunanji izrazni obliki-

v parlamentarnem sistemu-se kaže kot »ostudnost umazanije in ognja«, v katerem, obžalujem,

je očitno ogenj prehitro dogorel.« (Hitler 1938, 43).

V parlamentarnem režimu naj po njegovem mnenju nihče ne bi bil odgovoren za to, kar

sprejme, saj lahko odstopi, koalicije pa se menjajo (Hitler 1938, 44).

5.4 Slovensko domobranstvo in anglo-ameriška vojska

Dore obsoja tudi zaupanje, ki ga nekateri v Ljubljanski pokrajini gojijo do zaveznikov

(angleške in ameriške vojske). Partizani namreč obljubljajo tudi, da sta ti dve vojski

zaveznika partizanske vojske ter da bodo pomagali pri osvoboditvi slovenskega ozemlja, ki

naj bi se kmalu izvršilo. Toda njihov glas je podoben kot je bil že nekoliko poprej:

»Ali ni, bratje in sestre moje, čudovito sličen tistim glasovom od spomladi 1941 in klicem od

8. septembra 1943? Ali ne išče zopet in ponovno naše rešitve na drugih, neslovenskih poteh?

Podoba je, da se ta glas in njegovi nosilci niso še nič naučili, da jih je naša nesreča pustila še

popolnoma slepe, ko da jim sploh do srca še ni prišla.« (»Rupnik in slovenski domobranci.

Radijski govor g. Cergola Izidorja 20. avgusta« 24. 8. 1944, 2).

49

Kraljevina Jugoslavija je po njegovem mnenju šla v vojno samo zaradi njene židovske in

masonske politike, zavedli pa naj bi jo zavezniki, ki so jo po tem, ko je bila napadena, pustili

na cedilu (»Rupnik in slovenski domobranci. Radijski govor g. Cergola Izidorja 20. avgusta« 24. 8.

1944, 2).

Povsem očitno je torej, da je Dore ne samo protikomunistično, ampak tudi protizavezniško

usmerjen. Zavezniki (anglo-ameriška vojska) so namreč po njegovem prav tako vodeni s

strani prostozidarskih lož in Žida, ki želi vse narode sveta zasužnjiti, kot je to naredil s

Sovjetsko zvezo. Pri tem je tudi očitna podobnost s Hitlerjevim Mojim bojem, kjer Hitler

opisuje Sovjetsko zvezo kot državo, ki jo vodi Žid. Dore namreč sploh ne priznava več

obstoja ruske države, saj naj bi bila ta pod dominacijo svetovnega Židovstva. Jasna je torej

avtorjeva privrženost nacizmu.

Zanimiv je tudi pogled Iva Vadnjala na takratne razmere v Srbiji, ki ga lahko vidimo članku,

datiranem decembra 1944.

Srbi so leta 1941 ostali brez dotedanjih voditeljev, ozemlje, kjer so živeli, pa si je lastilo več

zaveznikov tretjega rajha. Srbijo označuje kot ozemlje, kjer narod:

»sam strahotno trpi zaradi izzivalnih in zahrbtnih napadov prvih »šumskih ljudi« na

zasedbene čete. Iz tujine posluša dan za dnem, hip za hipom neprestano besno hujskanje

Moskve in Londona »na ustanak«, begajo ga pozivi in podvigi »osvoboditeljev« z rdečo

zvezdo, ki mu dopovedujejo, da se je kralj Peter oženil s Stalinovo hčerjo, in vrhu vsega

zazve, da se nekje še bori »redna jugoslovanska vojska«. V njem se že prično zbirati sile, k

tistemu poslednjemu odporu, ki bi pomenil izvršitev smrtne obsodbe.« (Vadnjal, Ivo 12. 10.

1944, 9).

Smrtna obsodba bi bila verjetno poraz tega odpora in nemški odgovor na tega, kar bi verjetno

pomenilo izbris naroda.

»Toda do tega usodnega koraka, ki bi pomenil triumf Moskve in novo izdajstvo Londona,

vendar ni prišlo. Kajti srbski narod je ohranil še toliko zdravih sil, da je dal iz sebe dvoje

močnih činiteljev, dvoje svetlih vzorov, ki srbskemu narodu pomenita to, kar Rupnik in

slovenski domobranci nam, to sta: general Nedić in srbski dobrovoljci.« (Vadnjal, Ivo 12. 10.

1944, 9).

Kot sovražniki Tretjega rajha so torej označeni kot tisti, ki jim ne gre za preživetje narodov in

za njihovo osvoboditev, temveč je njihov cilj izbris okupiranih narodov z obličja zemlje.

50

Srbski narod torej trpi zaradi napadanja partizanske vojske, ki je tukaj prikazana kot zločinska

vojska zahrbtnih napadalcev, k uporu pa jih pozivajo še Velika Britanija in Sovjetska zveza.

Vendar pa ima Srbija hrabre može, ki se odločijo sodelovati pri oblikovanju novega reda v

Srbiji (Vadnjal, Ivo 12. 10. 1944, 9).

Nadalje opisuje razklanost srbskega naroda v tri tabore. Prvi je komunističen, vodili pa naj bi

ga Židje Moša Pijade in nekateri drugi, njihov cilj pa je bil dobro premišljena pot rdeče

revolucije, pot smrtonosnega odpora. Drugi je bil tabor, ki so ga vodili Draža Mihajlović in

njegovi sodelavci. Vsi naj bi bili domoljubi, vendar zaslepljeni, saj niso videli, da ima edino

korist od njihovega boja proti okupatorju komunizem. Tretji tabor je bil tabor Nedića in

njegovih dobrovoljcev, ki so si zadali: »ozdraviti srbski narod, ga obvarovati vseh

pogubonosnih vplivov iz tujine, ga napraviti za kovača svoje usode, ne pa za slepo in poceni

orodje židovske politike iz Moskve ali Londona.« (Vadnjal, Ivo 12. 10. 1944, 9).

Boj proti okupatorju je torej po avtorjevem mnenju zgolj in samo delovanje v korist zahodnih

zaveznikov in Sovjetske zveze, ki pa so pod vplivom židovstva in očitno njihov namen ni

dobro srbskega naroda, ampak zgolj podreditev tega ozemlja svetovnemu židovstvu, tudi

zavoljo izbrisa srbskega naroda z obličja sveta. Te načrte so jim preprečili »hrabri fantje« pod

vodstvom Milana Nedića, ki so pravi čas zagrabili za orožje in se v imenu ohranitve srbskega

naroda začeli boriti zoper komuniste in zavedene domoljube.

Vsak boj zoper nemškega okupatorja je torej po mnenju Iva Vadnjala zaman in prinaša samo

škodo. Pri tem članku je močno vidno, da je bil avtor seznanjen z nacistično ideologijo in da

je z njo verjetno odkrito simpatiziral, saj za odpor proti nemški vojski krivi svetovno

židovstvo, ki pa ne obvladuje le komunistične Sovjetske zveze, ampak tudi Veliko Britanijo.

Vsak boj proti »lepemu novemu redu« je torej delo »umazanega Žida«, ki mu je novi red

ostuden in ne izbira sredstev, da bi si podredil tudi ta košček zemlje (Vadnjal, Ivo 12. 10.

1944, 9).

Ko Stanko Kociper opisuje predajo slovenskega domobranstva angleški vojski v Vetrinju ter

njihovo izročitev Jugoslaviji, prikaže boj Angležev predvsem kot boj za interese njihovega

imperija. V tem zanosu naj bi pozabili na vojsko, ki se je borila zoper komunizem že med

samo vojno. Zdaj, ko se je začela hladna vojna med ZDA in Sovjetsko zvezo, pa se je

pokazalo, kakšno napako so storili:

51

»Gospod Churchill … vaš sovražni zaveznik vam namreč že sega v žep. Če boste pa takrat,

kadar vam bo pregloboko segel v malho, svojo igro le spremenili in ga udarili po zobeh, potem

vedite, da mi vsi, ki smo že tri leta dan in noč v borbi z boljševizmom, vemo, da je Hitlerjeva

Nemčija, proti kateri ste uporabili tega nenaravnega zaveznika, že od junija 1941 čuvala tudi

vaš svetovni imperij, kakor koli se to sliši na moč paradoksno.« (Kociper 1996, 383–384).

Velika Britanija in ZDA sta torej s svojim nasprotovanjem nacizmu po njegovem mnenju

storila veliko napako. Namesto da bi se borila zoper sovražnika, ki ga je plačal svetovni Jud,

da bi zasužnjil svetovno prebivalstvo, sta napovedala boj zoper nacistično Nemčijo, ki je ta

boj s Sovjetsko zvezo že ves čas bila. Velika Britanija torej v drugi svetovni vojni nikoli ni

bila kakorkoli napadena s strani Nemčije, ampak je samovoljno vodila vojno zoper Hitlerjevo

Nemčijo, ta pa je v vsem tem času le branila britanski imperij. Kociper je torej vseskozi

prepričan, da je bil boj na strani nacistične Nemčije in njenih zaveznic upravičen.

V teh člankih je torej viden skrajni konservatizem in neprikrito spogledovanje z nacistično

ideologijo. Če se je prezir do demokracije v Rupnikovem govoru še prikril s strahom, da

utegnejo stranke razbiti enotnost boja zoper boljševizem, pa je v drugem članku jasna

tendenca nasprotovanja demokraciji in liberalizmu. Ostane torej le eno: sprejetje

nacionalsocialistične ideologije, ki se bori tako zoper komunizem, kot tudi zoper njegove

»pomagače«.

5.5 Slovensko domobranstvo in francoska revolucija

Nekateri ideologi so šli še korak dlje, saj so poskušali zanikati pridobitve francoske

revolucije, še posebej Deklaracije o človekovih pravicah.

Taja Kramberger in Drago Braco Rotar v svoji knjigi Misliti idola tribus pojasnjujeta koncept

tolerance in pravic. Toleranca je pojem, ki sodi v religiozni register zahodnega družbenega

imaginarija, razen civilne tolerance, ki se uveljavi v 17. in 18. stoletju, pravice pa so ključna

pridobitev sekulariziranih razsvetljenskih disputov, ki so v 17. in 18. stoletju potekali po vsej

Evropi. Kazen za kršenje pravic so moralne in pravne sankcije, saj kadar nekdo onemogoča

udejanjanje pravic, s tem krši moralni in pravni red, kadar pa kdo omogoča dejanja, ki mu jih

ni treba in bi jih lahko ustavil, pa govorimo o toleranci. Ta je vselej oblastna strategija, ki jo

omogoča in včasih tudi zahteva družbena in simbolna pravica tolerantnega. Tolerantni je

omogočil nekaj, do česar tolerirani nima pravice (Kramberger in Rotar 2011, 1).

52

V takšnem okviru se je gibala miselnost v Evropi vse do 18. stoletja, ko se je začela med

nekaterimi filozofi diskusija o drugačnem pogledu na človeštvo. Francoska nacionalna

skupščina je 26. 8. 1789 sprejela Deklaracijo o pravicah človeka in državljana (Kramberger,

Rotar 2011, 8), ki jo je kralj pod pritiskom skupščine ratificiral šele 3. oziroma 5. 10. 1789,

razglasil pa 3. 11. 1789 (Kramberger in Rotar 2011, 11).

V kontinentalni Evropi je bila demokracija torej otrok francoske revolucije, bila je posledica

sekularizacije. Takšna osnova demokracije je predstavljala za Katoliško cerkev precejšnjo

travmo, ki je zaznamovala odnos Cerkve do demokracije skozi vse 19. stoletje in še dlje.

Cerkev je kot konservativna sila nasprotovala revoluciji, pa tudi iz nje izpeljani demokraciji.

Izgledalo je namreč, da namesto reda (stanovsko urejena harmonična država po zgledu

Avguštinovega »ordo natura«) vpeljuje nered (pluralnost enakopravnih družbenih skupin,

torej strank) (Pelikan 1997, 40).

Ideologi političnega katolicizma namesto demokracije, kjer odloča večina, ponujajo stanovsko

urejeno demokracijo, kjer bi bili državljani organizirani v interesne skupine, te pa bi potem

imele vsaka svojega predstavnika v parlamentu. Takšna demokracija, imenovana

korporativizem (skupine naj bi se imenovale »korporacije«), naj bi bila garancija, da se iz nje

ne bodo umaknili duhovniki in izobraženci, ki bi videli v demokraciji, kjer odloča, večina

nered (Pelikan 1997, 48–49). Koliko je takšna demokracija še podobna demokraciji, je stvar

interpretacije posameznika, se je pa Cerkev zaradi takšnih pogledov lahko lažje sporazumela z

nacističnim in fašističnim režimom kot pa z parlamentarizmom in demokracijo.

Francoska revolucija je torej pomenila ključen prelom v miselnosti takratnega človeka. Kralj

ni bil več samodejno sprejet kot nekdo, ki ga je postavil na zemljo Bog in ima torej

neomejeno možnost vladanja, njegovi podložniki pa morajo zgolj ubogati, ampak je nekdo, ki

je postavljen tja, da vodi ljudstvo. To ljudstvo ga po novem lahko tudi odstavi. Vsak človek

ima torej sedaj samoumevne in neodtujljive pravice, ki mu jih nekdo drug ne more več vzeti.

Vsakdo se lahko za te pravice bori. To je zrušilo tudi do tedaj močan režim, t. i. ancien

regime, s tem pa se je pod vprašaj postavila tudi samoumevna avtoriteta cerkve.

Ivo Vadnjal v svojem članku »Služimo svojemu narodu« poda svoje gledanje na pravice in

dolžnosti:

»Res so z večjim dolžnostmi povezane tudi večje pravice. To je nujno že zaradi tega, da je

izpolnitev dolžnosti sploh mogoča. Toda niso dolžnosti tu zato, da ustvarijo zgolj neko slabo

53

ravnotežje k pravicam, temveč so pravice zato, da pomenijo plačilo za izvršene dolžnosti.«

(Vadnjal, Ivo 14. 12. 1944, 7).

Osnovne pravice vsakega posameznika kot državljana torej niso nekaj samoumevnega, ampak

so nekaj, kar si je treba priboriti. Pravice niso nekaj, kar je človeku položeno v zibelko, ampak

je nekaj, kar si more človek prislužiti: »Da poudarjamo: pravice so samo sredstvo in plačilo,

toda cilj in vsebina so dolžnosti.«. Človekov greh in hkrati vir vsega zla je torej, da želi

gospodovati, ne pa služiti:

»Od vekomaj je človeštvo živelo po božjih in človeških zapovedih in prve kakor druge so

vsebovale zgolj dolžnosti. Toda nenadoma, kakor bi ga obšla prevzetnost, je v francoski

revoluciji svečano proglasilo Deklaracijo človečanskih pravic. Prvič v svoji zgodovini je

človeštvo tedaj proglasilo pravice namesto dolžnosti. In da bi dalo vsej stvari resen poudarek,

je s pomočjo giljotine-ironija-to deklaracijo izpisalo s krvjo tisočerih.« (Vadnjal, Ivo 14. 12.

1944, 7).

Francoska revolucija je tisti zgodovinski čas, ko se je miselnost človeštva preokrenila v temeljih.

Odtlej dalje datira pot človeštvu navzdol, tedaj je bila zasejana kal tudi komunizmu in vsakemu zlu, ki

nam ga je prinesel s seboj (Vadnjal, Ivo 14. 12 .1944, 7).

Človeštvo je iskalo le pravice in nič dolžnosti, zato se je zapletalo v strankarske in klikarske

boje, pereča vprašanja pa niso bila rešena. »Ne, iz takega stanja se res ni moglo roditi kaj

drugega kot komunistična revolucija.« (Vadnjal, Ivo 14. 12 .1944, 7).

Toda prišla je vojna. V tej vojni so se izrisale ločnice med dobrimi, odgovornimi ljudmi, ki so

pristopili k domobranstvu, ter tistimi, ki so se izogibali dolžnostim in so iskali le pravice. Ti

so se pridružili partizanom (Vadnjal, Ivo 14. 12. 1944, 7).

»Dobri domobranci« tako prezirajo strankarstvo. Vedo, da so sedaj zopet prelomni časi in da

se morajo boriti za prave vrednote nasproti tem, ki se borijo za človekove pravice in

posledično za komunizem:

»V ognju najstrašnejše vojne, kar jih pozna zgodovina, se poraja nov svet. Vojaki na frontah,

strahotno preizkušeni v trpljenju, žene in otroci v zaledju ob porušenih ali pogorelih domovih

spoznavajo, da je smisel človeškega življenja služiti in ne gospodovati. Trdote časa znova

pišejo vanje v letih udobja zabrisane večne zakone. S tem samim pa so za komunizem

dokončno izgubljeni.« (Vadnjal, Ivo 14. 12. 1944, 7).

54

Alfred Rosenberg v svoji knjigi Mit 20. stoletja opisuje svoj pogled na demokracijo.

Demokracija je proizvod francoske revolucije. Po Rosenbergovem mnenju naj bi bila

demokracija ideja vzhodnih ras. Francozi 20. stoletja niso bili več Nordijci, saj nimajo več

dolihokefalnih, ampak imajo brahikefalne lobanje. Francozi so torej potomci vzhodne rase,

zato širijo idejo demokracije, ki naj bi bila ideja vzhodne rase. Te rase so v Franciji slavile

svojo zmago tako leta 1789 (francoska revolucija) kot tudi leta 1871 (zmaga Prusije nad

Francijo), leta 1918 pa so slavile svojo zmago tudi v Nemčiji. Boj za nemško obnovo je bil

tudi boj veljavnosti nemške herojske ideje nad idejami »demokracije trgovcev«. Francoski

parlamentarni sistem je ogrožal zahod s pomočjo Afrike, zato naj bi bila tedanja Francija

grožnja celotni Evropi.

Ko so se nekoč grške državice med sabo sporekle, so prinesle nove sužnje, ki so jih pridobile iz Male

Azije in iz Afrike. Narodi Helade so propadli zaradi teh sužnjev, ne pa zaradi notranjih sporov

(Rosenberg 25. 8. 2015, 432).

»Skupaj z zmanjševanjem nordijske krvi je vnašanje tuje krvi pripomoglo tudi k

postopnemu zatonu rimskega imperija. Po prvi svetovni vojni so se zopet znašli v isti

situaciji: »danes, po kaosu svetovne vojne in revolucije vstaja brezrasna ideja Pan-

Evrope.« (Rosenberg 25. 8. 2015, 432).

Demokracija je torej tako s strani ideologov Slovenskega domobranstva kot tudi

nacionalsocialistične ideologije videna kot negativen, razkrajajoč pojav. Demokracija naj bi

bila po mnenju ideologov Slovenskega domobranstva tista, ki jemlje moč avtoriteti in uničuje

enotnost, ki pa je v času vojne najbolj potrebna.

Tako pri ideologih Slovenskega domobranstva kot tudi pri Adolfu Hitlerju in Alfredu

Rosenbergu je vidna zamisel, da naj bi bila demokracija plod nižjih ras in naj bi vodila v

komunizem, ta pa naj bi posledično pripeljal do svetovne prevlade Judovstva. Francoska

revolucija je bila po Rosenbergovem mnenju neposredna posledica tega, da so v francoskem

narodu prevladali geni vzhodne rase, saj naj bi ti imeli dolihokefalne lobanje (kakršne naj bi

imeli pripadniki vzhodnih ras), ne pa ravne glave (kakršne naj bi imeli Arijci oziroma

Nordijci). Evgenika je torej navdihovala tako ene kot druge, očitno pa so bili ideologi

Slovenskega domobranstva z deli Adolfa Hitlerja in Alfreda Rosenberga vsaj seznanjeni.

Podobnost je namreč precej očitna.

55

Domobranstvo se torej ne bori le proti komunizmu, ampak se bori tudi proti parlamentarizmu.

Njegov boj je boj zoper vse pridobitve zadnjih nekaj stoletij. Je torej boj za konservativni red,

red, ki ne dopušča samoumevnih pravic. Red, kjer si je treba prislužiti pravice, tudi pravico do

življenja. Sprejemanje osnovnih človeških pravic namreč vodi v komunizem, to pa v

narodovo smrt. Vse to naj bi bila božja kazen za nepriznavanje samoumevne avtoritete

vladarja in cerkve, vojna pa je tista, ki je prinesla očiščenje. V tem je jasno vidno zgledovanje

po nacistični ideologiji, saj je Adolf Hitler v vojni videl sredstvo, s katerim se človeška družba

prečisti, torej neke vrste socialno evolucijo, kjer prežive le najmočnejši.

5.6 Višje bitje – Previdnost

Usoda in Previdnost se večkrat pojavljata v Hitlerjevem govoru. Ko govori o tem, kako je Jud

s svojimi sindikati in tiskom oslabil množice, da se niso z vso silo zaletele v boj leta 1914 in

niso prepoznale notranjega sovražnika, pripisuje poraz dejstvu, da je Previdnost to videla in

jim zato ni namenila zmage (Hitler 1938, 131). Če se človek ni zmožen boriti za svoj obstoj,

potem mu je Previdnost že odredila konec (Hitler 1938, 50).

Stanko Kociper v članku »Jasna beseda« opisuje začetke časopisa Slovensko domobranstvo.

V njem opisuje domobrance kot tiste, katerih korak je:

»odločen in trd, toda še odločnejša in še trša je naša pest, ki bo udarila kot kladivo in kot vihar

pometla z naše zemlje vso gnilobo. Mi smo maščevalci preteklosti, gospodarji sedanjosti,

poroštvo bodočnosti in nosilci vsega, česar je naš narod lačen in žejen.« (Kociper, Stanko 3. 8.

1944, 7).

V delu tega članka, ki bi bil lahko tudi delo nemškega cenzorja, je vidna očitna simpatija do

nacističnega režima:

»Sedaj, ko je po uvidevnosti Führerja, na zapoved SS-skupinskega vodje in generalnega

poročnika Rösenerja Slovensko domobranstvo postavljeno, in je dovoljeno tudi izdajanje-

času primernega domobranskega lista, ko je bilo bratstvo v orožju med nemškim vojakom in

slovenskim domobrancem zapečateno s skupno prelito krvjo, ko se je Slovensko

domobranstvo v skupnem boju z nemškim vojakom že izkazalo, lahko časopis, ki je namenjen

vsem slovenskim domobrancem, imenujemo Slovensko domobranstvo.« (Kociper, Stanko 3.

8. 1944, 7).

Naslednji odstavek pa je že na moč podoben stavkom iz Hitlerjeve knjige Moj Boj:

56

»Dovolj nam je dala Previdnost, ko nas je obdarila z nadpovprečno nadarjenostjo s katero naš

človek razpolaga, in ko nam je navdahnila čut poštenosti in nam dala smisel za marljivost.

Sedaj je na nas, da sami s pomočjo teh prvin obvladamo okolnosti, v katere nas je postavila

usoda-ne ravno brez naše krivde-in da goltamo nevšečnosti, ki nam jih je pripravila izdajalska

kompartija Slovenije, ko je ob zločinskem izrabljanju svetih narodovih čustev s svojo

hinavsko revolucionarno OF skočila slovenskemu narodu v hrbet v najbolj žalostnem razdobju

njegovega življenja.« (Kociper, Stanko 3. 8. 1944, 7).

Povsem očitno je torej, da je Kociper z nacistično ideologijo vsaj simpatiziral. Domobranstvo

je po njegovem mnenju zdaj vredno svojega časopisa, ker se je izkazalo v boju zoper

sovražnike nacistične Nemčije. Slovenski domobranec je s strani Previdnosti (usode) izbrani

vojak, ki bo počistil z vsem tistim, kar se upira novemu evropskemu redu. Takšno mesijanstvo

je že zelo podobno Hitlerjevemu domnevnemu mesijanstvu, s katerim je opravičeval svoj

krvavi pohod nad Evropo v drugi svetovni vojni.

5.7 Odnos propagandistov Slovenskega domobranstva do žensk

Gregor Kranjc v svoji knjigi Hoja s hudičem opisuje tudi odnos domobranske propagande do

žensk. Domobranski propagandisti so se prikazovali kot varuhi tradicionalne delitve vlog med

spoloma in »neomadeževanosti« žensk. Žensko so prikazovali kot mater, ki v tradicionalnih

oblačilih sedi ob domačem ognjišču obdana z verskimi podobami, partizanske ženske pa so

opisovali kot »vlačuge«. Pri tem so izkoriščali splošno sprejeto odklonilno stališče med

konservativnimi Slovenci (Kranjc 2014, 249).

Takšen odnos do žensk lahko vidimo tudi v Hitlerjevi knjigi Moj Boj. V njej opisuje, kakšna

naj bi bila primerna vzgoja za dečke in kakšna za deklice. Dečki naj bi imeli malo

teoretičnega znanja, njihova vzgoja pa bi morala temeljiti na razvoju telesa in moči. Fantje bi

morali v določenih letih obvezno vstopili v vojsko – ta naj bi po njegovem mnenju naredila

moža iz dečka. Deklice pa naj bi šle preko podobnega šolanja karakterja in telesa, vendar bi

njihova izobrazba morala temeljiti predvsem na oziru, da vzgajajo bodoče matere. Izobrazba

je bila za Hitlerja drugotnega pomena (Hitler 1938, 162–163).

Alfred Rosenberg v svoji knjigi Mit 20. stoletja poudarja razliko med spoloma. Moški je

zadolžen za vodenje države, ženska pa naj bi skrbela za rasno čistost. Emancipacija žensk naj

bi vodila žensko v tekmovanje z moškim, hkrati s tem pa je ženska zahtevala tudi odstranitev

57

določenih spolnih norm, s tem pa naj bi postopoma uničila rasno čistost (v tem primeru)

nordijske rase (Rosenberg 25. 8. 2015, 347–348)

»Pravica do absolutne osebne svobode nujno prinese s sabo tudi zanikanje rasnih ovir. Naše

emancipirane ženske zahtevajo pravico, da lahko imajo spolne odnose s črnci, Judi, Kitajci.

Ženske kot izbrane ohranjevalke rase lahko postanejo tudi uničevalke ljudskih temeljev, če jim

je dovoljeno da dokončajo svojo emancipacijo. Te resnično emancipirane ženske niso

upoštevale nikakršnih moralnih omejitev ter konceptov časti in dolžnosti. Priznavajo le

koncepte in ideje razvoja, razmerje moči.« (Rosenberg 25. 8. 2015, 349).

Ženska je torej za Rosenberga varovalka in ohranjevalka rase, zato se mora držati določenih

norm. Emancipirana ženska naj bi te norme zamenjala z koncepti moči in idejami razvoja in s

svojo spolno svobodo počasi uničila raso.

Družina in ženska naj po njegovem mnenju nikoli ne ni bila glavni steber države (Rosenberg,

1981, 336). Vsi družbeni sistemi (jezuiti, prostozidarji, nemški Freikorps …) naj bi torej bili

zgrajeni s strani skupine moških. Ženska je bila zaradi svoje zmožnosti, da se žrtvuje, vedno

nekako prisiljena v podrejenost, ideja, ki bi jo iz te podrejenosti izvlekla, pa je imela za

družbo negativne posledice (Rosenberg 25. 8. 2015, 340–341).

»Tako kot Judje vsepovsod zahtevajo enakopravnost in s tem priznanje njihovih privilegijev,

tako mora tudi emancipirana ženska sčasoma priznati, da pravzaprav ne zahteva

enakopravnosti, temveč parazitsko življenje na račun moškega. V bistvu si želi socialnih

privilegijev. Moški 19. stoletja, okužen z liberalizmom tega enostavno ni razumel. Današnji

kaos je maščevalni angel, ki moškega zaradi te njegove pozabljivosti kaznuje.« (Rosenberg

25. 8. 2015, 347).

Eden takšnih »protiemancipacijskih« ideologov je Mirko Šušteršič. V svojem članku »Beseda

našemu ženstvu« obsoja komunizem, da se zaganja v družino in jo skuša uničiti. Zavrača

trditev, da je družina največja opora kapitalizmu, kar naj bi trdili »komunistični pismouki«.

Kapitalizem je namreč družino najbolj razvrednotil s tem, ko je izkoriščal mater kot delavko,

nedorasle otroke pa kot delavce za majhno plačo. To je posledica liberalističnega mišljenja, ki

je želelo uničiti družino. Ženska je integralni del družine, od nje naj se je ne bi smelo trgati, če

bi družino želeli ohranili kot zdravo in trdno oporo narodu in državi:

»Te resnice današnji svet mnogokrat noče videti, oziroma ne more videti iz megle krilatic in

zmedenih pojmov, ki jih je nasejal oče komunizma-liberalizem. Komunizem je proglasil

popolno »izenačenje« žene z možem kjer koli in kakor koli. /…/. Pod krilatico »izenačenje« je

58

skril svoj pravi namen: oprostiti ženo in mater po eni strani tistih dolžnosti, ki jih kot žena in

mati ima, in po drugi strani, vzeti ji tiste pravice, ki ji kot taki pripadajo. Komunizem

»izenačuje« v tem smislu, da jemlje ženi in materi vse tiste odlike in razlike, ki jo ravno delajo

za ženo in mater. Po komunističnem pojmovanju je žena največ samo še tovarišica, ki jo rabi

tovariš v zabavo-navadno pa niti tovarišica, marveč samo orodje zabave. Mati pa je

komunizmu tovarna za proizvajanje človeka-gradbenega materiala za komunistično družbo, ki

ga komunizem materi takoj odvzame, da ga po »višjih smotrih« preoblikuje. To so stvari, ki so

nujnost komunističnega sistema. Da mora tako biti, so iztuhtali komunistični učenjakarji

sami.« (Šušteršič, Mirko 28. 2. 1945, 13).

Avtor ponuja dve rešitvi; ali pot »komunističnih tovarišic« in emancipiranih sovjetskih žensk,

med katerimi so bile tudi nekatere sovjetske diplomatke, ali pot, na kateri so se uveljavile

ženske, kot je Zdenka Kidrič in dekle iz Medvod, ki naj bi »ga komunisti sami justificirali, ko

jim je doslužila z duhom in telesom«, ali pa: »krepostna pot tisočev slovenskih mater, žena in

deklet, ki so se že odločile proti komunizmu.« (Šušteršič, Mirko 28. 2. 1945, 13).

Ženska je torej integralni del družine - brez nje družina nikakor ne bi zmogla funkcionirati –

družina pa je integralni del naroda, brez katerega se narod izjalovi in propade. Mesto ženske

je torej pri otrocih in možu, ne pa v službi ali celo na višjem družbenem položaju. Komunisti

v očeh tega avtorja ponujajo ženski emancipacijo, pri tem pa ji odvzamejo vse pravice, ki jih

ima kot žena in mati. Pri tem jo spolno in tudi drugače zlorabljajo, dokler jim ne odsluži,

potem pa jo ubijejo. Ženska enakopravnost je torej plod komunizma in škodi tradicionalnim

konservativnim vrednotam »zdravih narodov«.

Oktobra leta 1943 je v unionski dvorani v Ljubljani potekalo zborovanje dijakinj ljubljanskih

srednjih šol. Na tem zborovanju je imel govor tudi Leon Rupnik. Izrazil je svoje veselje nad

množično pripravljenostjo dijakinj da doprinesejo svoje žrtve k uničenju »zločinskega

komunizma«:

»Prav vaše letnike je Previdnost poklicala, da slovenskemu narodu ustvarijo in vzgojijo nov

rod. Dekleta, dati nam morate rod, ki bo prost vseh slabih lastnosti, s katerimi je minulo, po

židih pokvarjeno stoletje zastrupilo tudi naš sicer tako zdrav, žilav in dober narod. Vaša

vzvišena naloga pa je tudi ta, da vrnete našemu narodu vse zablodle in zapeljane, da s svojo

milino, dobroto, ljubeznijo in plemenitostjo zasadite v našo blagoslovljeno slovensko zemljo

sadike, iz katerih boste vzgojile Slovence in Slovenke, ki bodo slovenskemu narodu in po

njem Evropi v ponos.« (»Ob pričetku šolskega leta. Prezident Rupnik med dijakinjami.

Naloge in dolžnosti naše ženske mladine v sedanjosti in bodočnosti« 5. 10. 1944, 1).

59

Rupnik dijakinjam za zgled postavlja Cankarjevo mater, ki naj bi bila najsvetlejši lik matere

in dijakinje in opozarja:

»Vaše področje sta dom in družina! Tu ustvarite- ne glede na bogastvo- kraljestvo ljubezni,

plemenitosti, poštenja, čistega veselja, pričujočnosti božje in miru! Ustvarite zdravo in vitalno

celico naše bodoče rasti, zakaj nikoli ne smete pozabiti, da ima narod svoje najvažnejše in tudi

najbolj občutljive korenine prav v družini! Če bo zdrava in krepka osnovna celica, bo zdrav in

krepek narod v celoti. Potem pa se nam tudi za bodočnost ni treba bati. Takrat bo tudi

slovenska žena-mati zasedla svoje zasluženo mesto v narodni skupnosti. In to mesto bo visoko

in častito. Na tem prostoru slovenske žene in matere kajpak ne bo več mesta za tekmovanje z

možem, s čimer so židje vse liberalno stoletje razkrajali družino in s tem v veliki meri

pripravili pogoje današnjemu stanju.« (»Ob pričetku šolskega leta. Prezident Rupnik med

dijakinjami. Naloge in dolžnosti naše ženske mladine v sedanjosti in bodočnosti« 5. 10. 1944,

1).

Leon Rupnik torej v ženski vidi emancipaciji strup, s katerim naj bi Žid pomagal k uničevanju

takratne družbe. Podoben strup je bil po njegovem mnenju tudi liberalizem. Najvažnejša

vloga ženske je torej vloga matere in žene. Podobno kot pri Hitlerju pa se tudi v njegovem

govoru pojavlja Previdnost.

Tako ideologi Slovenskega domobranstva kot tudi Adolf Hitler in Alfred Rosenberg vidijo v

podrejenosti žensk in delitvi dela po spolu v družbi nekaj samoumevnega. Družba naj bi po

njihovem mnenju bila patriarhalno urejena, kjer se ženska emancipira, pa družba zapade v

kaos. Rosenberg emancipirani ženski sicer pripisuje tudi podzavestno željo živeti na račun

moškega, ideologi Slovenskega domobranstva pa emancipacijo presojajo predvsem z vidika

enakopravnosti v komunističnem sistemu. Ženska, ki je enakopravna, naj bi torej bila le

spolna partnerica moških udeleženih v spopadih.

Ideologi Slovenskega domobranstva torej preko obsojanja komunizma posredno obsojajo tudi

vse ideje nasprotne njihovemu skrajno konservativnemu političnemu stališču. Vse napredne

ideje (liberalizem, demokracija, enakopravnost med spoloma) naj bi bile po njihovem mnenju

degenerativne ideje. Končni produkt tega naj bi bil komunizem, ki je bil tako po mnenju

ideologov Slovenskega domobranstva kot tudi Adolfa Hitlerja in Alfreda Rosenberga samo

prikrita ambicija svetovnega Židovstva, da prevzame oblast nad svetom.

Ekskluzivizem konservativne katoliške avtoritarne ideologije torej sovpada z

nacionalsocialističnimi rasnimi prvinami. Ženska v tem pogledu nima nikakršne pravice do

60

uveljavitve na področju kariere že zaradi tega, ker se je rodila kot ženska ji v družbi pripada

mesto vzgojiteljice in matere, skrbnice. Vsak odklon od takšne ureditve bi očitno za žensko

pomenil katastrofo, saj je v tem pogledu imela v sistemu, ki bi ji prinesel emancipacijo ali

vlogo karieristke, torej ženske, ki se ukvarja z moškim delom, v komunizmu pa celo spolne

sužnje.

6 PROPAGANDA KATOLIŠKE CERKVE

Katoliška cerkev v je imela v Dravski banovini močno zaledje v SLS, ki je zato imela močan

vpliv v vseh organizacijah, ki so imele katoliški predznak.

Za vso Evropo so značilne tri skupine intelektualcev, »stebrov« političnega katolicizma:

hierarhi (na primer Anton Bonaventura Jeglič, in njegov naslednik Gregorij Rožman), politiki

(na primer Anton Korošec, Engelbert Besednjak idr.) ter ideologi (Aleš Ušeničnik, Ivan

Ahčin, Jože Jeraj, Andrej Gosar idr.). Vsi trije kadrovski stebri političnega katolicizma so v

medsebojni interakciji definirali idejne, ideološke, politične in nazadnje (v času druge

svetovne vojne) tudi vojaške usmeritve političnega katolicizma na Slovenskem (Pelikan 2015,

148).

Katoliška mladina se je v Kraljevini SHS organizirala predvsem v jugoslovanski orlovski

zvezi (JOZ), študentska mladina pa še predvsem v Akademskem Orlu. Ta je bil do leta 1921

del Slovenske krščansko socialne zveze (SKSZ), potem pa se je osamosvojil. 5. 12. 1929 je

bil sprejet t. i. Zakon o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije, ki je predpisoval združitev

ali razpust vseh obstoječih društev za telesno in moralno vzgojo. JOZ je vstop v vsedržavni

Sokol zavrnila in je bila zato razpuščena (Miklavčič 1994, 36–37).

Vodstvo razpuščenega Orla je nato pričelo z idejnimi članki in z organizacijskimi vestmi v

glasilu »Kres« (ustanovljenem leta 1930) zbirati člane razpuščene orlovske organizacije.

Prosvetna zveza (nekdanja SKSZ) je sedaj poskušala poiskati nove možnosti katoliškega

mladinskega gibanja, vendar pa je bilo njihovo delo oteženo zaradi močnega vpliva

vsedržavnega Sokola. Edina dejavnost na telesnovzgojnem področju je bila šport. Cerkveni

vrh in vodstvo razpuščenega SLS sta videla edino rešitev predvsem v sodelovanju katoliške

mladine v Katoliški akciji in v fantovskih in dekliških odsekih Prosvetne zveze (Miklavčič

1994, 51).

61

Katoliška akcija je bila torej od leta 1929 ena redkih katoliških organizacij v Kraljevini

Jugoslaviji, saj sta SLS in Katoliška cerkev le preko te organizacije (in pa preko Prosvetne

zveze) lahko vzgajali svoj politični podmladek.

Katoliška cerkev je imela v Dravski banovini močan vpliv, saj je bilo leta 1931 tam 96,76 %

prebivalcev katoličanov (Odar 1938, 32), njen družbeni nauk pa je močno vplival tudi na

politično prepričanje njenih vernikov, torej precej velikega števila ljudi. Katoliška cerkev je

imela v Dravski banovini precej ekskluziven odnos v vseh družbenih pojavih. V njeni

propagandi se vseskozi kaže strah pred vsakim nasprotnikom, še posebej pa (v tridesetih letih

20. stoletja in v času druge svetovne vojne) do komunizma. Če je v tridesetih letih 20. stoletja

še zaznati kritike do nacionalsocializma, te po letu 1940 vedno bolj bledijo in leta 1941

dokončno ugasnejo. Seveda je tega deloma kriva širitev druge svetovne vojne na ozemlje

Kraljevine Jugoslavije, saj bi bilo takšno kritiziranje v času okupacije slovenskega ozemlja

(torej po aprilu 1941) precej tvegano dejanje, pa vendar se je že pred izbruhom druge

svetovne vojne v katoliški propagandi pojavilo tudi prepričanje, da je za katoličana manjše zlo

sodelovanje z nacionalsocializmom kot s komunizmom.

6.1 Odnos propagandistov Katoliške cerkve do drugih ver in ateizma

Leta 1938 je Alojzij Odar izdal knjigo Katoličani in različne vere. Dobo, v kateri je to knjigo

pisal, naj bi označeval organiziran in kolektiven napad proti Bogu:

»Komunizem ne napada le, kakor vemo, te ali one veroizpovedi, marveč vero samo. Prav tako

rasizem in pretirani nacionalizem nimata mesta za Boga in vero. Ta skupni napad modernega

brezboštva bi moral vse verne ljudi, pa naj si bodo pripadniki te ali one veroizpovedi združiti v

skupni obrambi Boga in vere.« (Odar 1938, 3).

Komunizem je napadal še posebej Kristusa in ga želel iztrgati iz središča človeštva, proti tem

napadom pa bi se morali strniti vsi kristjani, tako katoličani kot tudi pripadniki ostalih

krščanskih Cerkva (Odar 1938, 3).

Kljub močno izraženi potrebi po »strnitvi vrst« z drugimi kristjani pa je pravi le en, torej

katoliški nauk:

»Jasnost ne more škodovati. Nasprotno, pa bi nas nejasnost v osnovnih vprašanjih prav lahko

pripeljala v verski indiferentizem, ko bi trdili, da so vse vere prave in dobre ter resnične; ker

pa si vere med seboj v marsičem nasprotujejo, bi nastala misel, da se prav za prav ne ve,

62

katera ima prav, če sploh ima katera prav. Še korak naprej pa začne človek vero

omalovaževati, od tod pa do brezboštva ni več daleč.« (Odar 1938, 4).

Odar gre v svojem dokazovanju še dlje. Ugotavlja namreč, da niso vse vere enako dobre in

pravilne, da pa je mogoče in celo potrebno spoznati, katera je prava:

»Kdor pregleda verske nauke posameznih ver, mora priznati, da vse vere ne morejo biti enako

resnične in pravilne. To je pač samo po sebi razumljivo, ker si verski nauki med seboj

nasprotujejo. Zato moraš nujno sklepati takole: le ena vera mora biti popolnoma pravilna, če je

sploh katera. Tudi vse krščanske vere ne morejo biti enako resnične, ker si tudi te v naukih

med seboj nasprotujejo.« (Odar 1938, 47).

Trditev, da so različne vere le različne poti do Boga, je napačna, saj ima vera določene resnice

in nalaga določene dolžnosti, ki naj bi jih kristjan za svoje zveličanje moral izpolnjevati:

»Trdno se da dokazati, da ima vse znake prave Kristusove vere le Katoliška cerkev«. Njegovo

sporočilo je nedvoumno: ali torej Kristusovo vero sprejmeš, ali pa je ne sprejmeš (Odar 1938,

48).

Odar torej meni, da je čas, v katerem je to knjigo pisal (torej leto 1938), čas močne ofenzive

zoper Kristusa tako s strani komunizma kot tudi nacionalsocializma, zato bi se v skupnem

boju zoper Kristusove sovražnike morali povezati vsi, ki verujejo vanj. Kljub takšni močni

potrebi po strnitvi v boju pa je po njegovem mnenju katoliški nauk tisti, ki mora nositi glavno

vlogo. Kristjani, pripadniki drugih Cerkva naj bi bili torej le vojščaki brez kakršnekoli realne

moči, saj imajo napačno prepričanje.

6.2 Odnos propagandistov Katoliške cerkve do nacionalsocializma in fašizma

Alojzij Odar v svoji knjigi Katoličani in različne vere prav tako obsoja tudi

nacionalsocializem. Pri tem se opira na okrožnico papeža Pija XI. z naslovom »Mit

brennender sorge«, v kateri Pij opisuje, kakšen naj bi bil odnos Katoliške cerkve do

nacionalsocializma. Po njegovem mnenju naj bi bili pleme (rasa), narod, država, državna

oblika temeljne vrednote človeškega občestva, ki naj bi pri ljudeh zavzemali spoštovanja

vredno mesto. Nacionalsocializem je te vrednote izločil iz njihove zemeljske vrednostne vrste

in jih pogansko oboževal. S tem naj bi preobračal red vrednot, ki ga je določil Bog (Odar

1938, 7–8). Odar nadalje obsoja nacionalsocialistični rasizem kot poganski, torej krščanstvu

sovražen sistem. Očita mu, da:

63

»Postavlja tudi lasten verski sestav. Sestav sicer še ni točno izdelan, vendar se kažejo njegove

bistvene črte. To so: Osebnega Boga, pred katerim smo vsi odgovorni ni. Na njegovo mesto je

stopil narod (nemški). Namesto ljubezni do Boga je najvišja čednost ljubezen do naroda. Vera

je veselo in ponosno zaupanje v narodovo prihodnjost. Razodetje je izžarevanje narodove

zgodovine in prišepetavanje arijske krvi in rase. Neumrjočnost pomeni zvezo z narodom, s

katerim bojo posamezniki po svoji smrti kolektivno živeli. Izvirnega greha ni. Nravno je to,

kar je narodu v korist, in postane nenravno, če je narodu v škodo.« (Odar 1938, 20).

Očitno torej Odar ne obsoja nacionalsocializma kot političnega sistema, ampak ga obtožuje,

da je spreobrnil vrednote, torej da je postal ne le političen, marveč tudi verski sistem.

Pogled katoliške Cerkve na fašizem in komunizem je še jasneje viden v članku Protifašistična

fronta, ki je izšel v časopisu Straža v viharju 15. 12. 1935. Po mnenju avtorja tega članka je

italijanski fašizem predvsem sistem, ki se bori zoper komunizem in skuša izkoristiti vse

vrednote, ki koristijo veličini Italije, da bi ji s tem dvignil njen prestiž. Sklenil je konkordat s

Svetim sedežem, ker naj bi v papeštvu in Cerkvi videl pomembno vrednoto, dvignil naj bi

moralo v šoli, zaščitil družino in prepovedal prostozidarstvo (avtor članka ga imenuje

»framasonstvo«), ker naj bi se po mnenju avtorja članka v Italiji vedlo kot država v državi in

je kvarilo njen značaj. Moralo naj bi mladini vrnil ravno s tem, da je v šolo zopet uvedel

verouk, saj naj bi morala slonela na veri (»Protifašistična fronta« 15. 12. 1935, 48).

Avtor članka vidi zmoto fašizma le v tem, da pretirano poveličuje državo:

»Pretirani nacionalizem je zavedel fašizem v zmoto, da je država vrhovni namen vsega in da je

vse človeško udejstvovanje zgolj sredstvo, ki naj služi veličini italijanske države. Režim je

prešel v »etatizem«, ki prideli državi vso oblast nad posamezniki in ustanovami, fašizem se je

polastil vsega zadružništva, vseh sindikatov, vsega tiska itd. Ena sama stranka je dovoljena:

fašistična.« (»Protifašistična fronta« 15. 12. 1935, 48–49).

Etatizem je do skrajnosti uveden le še v nacionalsocializmu in v Sovjetskem sistemu, zato naj

bi bil komunizem podoben fašizmu: »Antifašistična fronta, če naj pomeni boj proti etatizmu,

bi morala biti predvsem naperjena proti boljševizmu in nacionalnemu socializmu.«

(»Protifašistična fronta« 15. 12. 1935, 49).

Fašizem je torej po avtorjevem mnenju sprejemljiv sistem ravno zato, ker brani konservativne

katoliške vrednote, komunizem in nacionalsocializem pa z njim delita njegove slabosti. Avtor

definira fašizem kot enopartijski sistem, zato naj bi bili fašizem, nacionalsocializem in

komunizem enaki.

64

Avtor očitno prezre nacionalizem, ki je glavno vodilo tako nacionalsocialističnega kot tudi

fašističnega režima. Kot sam poudarja, naj bi fašizem nastal kot odgovor na grožnjo

komunizma, ki se je boril proti anarhizmu ter vzpostavljal red.

Leta 1938 je na mednarodnem kongresu Pax Romane Piere-Henri Simon slovenskim

študentom razlagal načelno stališče Cerkve do fašizma (Vidovič-Miklavčič 1994, 104). V

njem Simon obtožuje kapitalizem, v katerem naj bi vladala konkurenca, da je: »nezmožen

porazdeliti dobrote kapitala in ohraniti mir med narodi. Z neko peklensko ostrino rodi izobilje

brezposelnost, brezposelnost revščino, ta pa vojno in revolucionarno psihozo, ki pomnožuje

gospodarski nered.« (Simon Piere.Henri 24. 11. 1938, 33).

Socialne posledice te krize kapitalizma naj bi bile vznik socializma in fašizma (Simon

Piere.Henri 24. 11. 1938, 33).

Sodelovanje s komunizmom (ki ga avtor enači z nacionalizmom, opomba avtorja magistrske

naloge) naj bi bilo nemogoče, saj ga je prepovedovala okrožnica Divini redemptoris. Fašizem

naj bi bil z dogmatičnega vidika Cerkve komunizmu podoben, vendar za Cerkev

sprejemljivejši, saj je v svoji želji, da ohrani in obnovi narodne tradicije pri narodih, iskal

njihove krščanske tradicije in se postavljal za njihovega varuha. Če bi se morala Cerkev

odločati med tema dvema sistemoma, naj bi se po Simonovem mnenju odločila za fašizem:

»Če hočemo dognati, kakšno bi bilo zadržanje Cerkve, če bi morala izbirati med

komunizmom in fašizmom, moramo pošteno reči, da bi izbrala drugega kot manjše zlo«

(Simon Piere.Henri 24. 11. 1938, 33).

Tako komunizem kot tudi fašizem sta bila za Katoliško cerkev slaba izbira, vendar naj bi bil

fašizem boljša izbira od komunizma. Fašizem je torej viden s strani katoliških propagandistov

kot sistem, ki varuje krščanske vrednote in je zato zanje pomemben branik zoper anarhijo in

razkroj, ki naj bi ga prinašal komunizem.

Katoliška cerkev je v Ljubljanski pokrajini igrala vlogo svarilca pred Osvobodilno fronto. Že

pred kapitulacijo kraljeve vojske je svarila tako pred fašizmom in nacionalsocializmom kot

tudi pred komunizmom.

65

6.3 Odnos propagandistov Katoliške cerkve do komunizma

Alfred Rosenberg v svoji knjigi Mit 20. stoletja opisuje marksizem kot socializem, ki vodi v

zasužnjenje ljudstva:

»Vsaka podreditev posameznika ukazom skupnosti še ni socializem. /../. Lahko bi monopol

prištevali med vrste socializma, kar pa je marksizem v praksi. Preko svoje protiživljenjske

doktrine socializem pomaga povečati socializem, tako, da oblast dobi peščica ljudi. Takšna

koncentracija moči povzroči, da oblast v režimu t .i. diktature proletariata prevzamejo tuji

izkoriščevalci. Načeloma to ne prinaša nikakršne spremembe okoliščin. To je v svojem bistvu

samo svetovni kapitalizem pod drugimi simboli. Zato marksizem vsepovsod koraka skupaj z

demokratično plutokracijo. Na kratko, kapitalizem je močnejši sistem.« (Rosenberg 25. 8.

2015, 367).

Podobno misel najdemo v Reviji Katoliške akcije pod naslovom »Krščanski socializem«. V

njem Ivan Ahčin opisuje krščanski socializem kot poizkus združitve socializma in

krščanskega nauka. Pri tem naj bi imel korist predvsem socializem. Kristjani naj bi

simpatizirali s socializmom zgolj zaradi zmedenosti. Cerkev namreč še ni imela dovolj jasno

izoblikovanih stališč do socialnega vprašanja. Kasneje jo je v svoji okrožnici »Quadragesimo

anno« podal papež Pij XI. V njej je kot edino rešitev socialnih problemov podal

korporativistično ureditev na podlagi stanov.

Socializem naj bi dobil netivo predvsem zaradi gospodarskih razmer tedanjega časa. V

Evropi, predvsem pa v Nemčiji je po prvi svetovni vojni prišlo do velikih socialnih stisk, kar

je povečalo naklonjenost prebivalstva socializmu, vendar pa je socializem s svojo krepitvijo

hkrati izgubljal tudi svojo revolucionarnost. Radikalna struja je odšla med marksiste,

socialistična struja, katere nositelj je bila socialna demokracija, pa je v Nemčiji postala

nositelj državne politike: »Celo v sami stranki še bolj pa izven nje stoječi niso mogli več

prezreti, da socializem, kakor se je kazal v življenju, rodi vedno le kapitalistično in sebično

misleče ljudi.« (Ahčin, Ivan 1941, 3).

Po Ahčinovem mnenju naj bi krščanski socialisti prezrli tudi bistvo samega socializma,

namreč:

»Sama razlastitev proizvajalnih sredstev in zasebne lastnine še ni nujno socializem, ker takšen

korak lahko vodi tudi v državni kapitalizem, kakor vidimo iz sodobnih zgledov. Bistvo

66

socializma je podreditev poedinca in njegovih koristi-družbi, je nadmoč in nadolblast družbe

nad človekom.« (Ahčin, Ivan 1941, 8).

Povsem očitno je, da imata Rosenberg in Ahčin glede socializma podobno mnenje.

Socializem po Rosenbergovem mnenju vodi v kapitalizem pod drugimi simboli, po

Ahčinovem mnenju pa rojeva kapitalistično in sebično misleče ljudi. Rosenberg in Ahčin tudi

svarita pred tem, da podreditev posameznika skupnosti pomeni njegovo popolno izničenje.

Povsem očitno je, da se je Ahčin vsaj spogledoval z nacionalsocializmom, saj se njegovo

mnenje bistveno ne razlikuje od Rosenbergovega. Oba sta videla v socializmu zmoto.

Kakšen je bil odnos ideologov političnega katolicizma do komunizma, lahko vidimo v knjižici

Franca Blatnika Ali-Ali. Komunizem naj bi temeljil na materializmu. Ta priznava samo

materijo, samo naravno, ne pa tudi nadnaravnega. Ker komunizem ne priznava obstoja

nadnaravnega Bitja (krščanskega Boga), potemtakem ne priznava niti morale. Morala naj bi

bila namreč neločljivo povezana z vero v posmrtno življenje:

»Človek pa vrhu tega razpolaga še s svobodno voljo, s katero se lahko svobodno odloči za

Boga ali proti njemu, za krepost ali za greh, za dobro ali za zlo. Svobodna dejanja človekova,

ki so z božjo voljo v skladu, so nravna, nasprotna pa so nenravna. Za krepostna dejanja čaka

človeka plačilo in kazen za zla – deloma že na tem svetu, končnoveljavno pa v večnem

življenju, ki se začne šele po smrti. Katoliški nauk in materializem sta si torej v popolnem in

nepremostljivem nasprotju. Ker pa je materializem podlaga in izhodišče komunizmu, zato

lahko rečemo: Komunizem je po svojem izhodišču popolno zanikanje vere in nravnosti.«

(Blatnik 1944, 9).

Človek je torej svoboden, da se lahko odloči za Boga ali proti njemu. Če se odloči proti

njemu, greši. Svobodna volja je torej relativen pojem, saj Bog očitno kaznuje človeka, ki se ne

odloči zanj.

Komunizem torej temelji na materializmu in ne priznava obstoja Boga. Blatnik iz tega izpelje,

da naj bi z zanikanjem Boga komunist zanikal tudi vsako moralno načelo in naj mu torej ne bi

bilo nič več sveto.

Komunizem naj bi prinašal le revščino in zatiranje:

»Kar je pri vsem tem še najbolj žalostno in kar je hkrati največji zločin komunizma, pa je to,

da komunizem jemlje človeku onostranski raj, zemeljskega pa mu tudi ne more dati. Kjer se

ugnezdi, tam zavlada suženjstvo (v Rusiji) in razdejanje (na Slovenskem). Komunizem je

67

zločinski po vsem svojem početju in ravnanju; v načelih in delih uničuje sleherno nravnost.«

(Blatnik 1944, 13).

Komunizmu naj bi služila vsa sredstva za dosego njegovega cilja. Posluževal naj bi se tako

ropov, laži, kot tudi nasilja in umorov:

»Res je, da tudi drugi lažejo, varajo, prelamljajo pogodbe, ropajo in more. Toda po

komunizmu je to načelno dovoljeno; kajti vse, kar komunizmu na njegovem revolucionarnem

pohodu služi, je po komunističnem pojmovanju dobro, kar pa mu škoduje, je zlo in

prepovedano.« (Blatnik 1944, 17).

Komunizem se torej po svojih dejanjih dosti ne razlikuje od drugih, bistvena razlika naj bi

bila, da je komunistom to dovoljeno. Komunisti so torej prikazani kot zločinci, ki namenoma

ropajo, požigajo in morijo, ker nimajo moralnih vrednot. Te naj bi zavrgli s tem, da so

zanikali Boga in vero.

Kljub temu pa je med komunisti dosti kristjanov. Blatnik jih deli v dve vrste: zapeljanci in

zapeljivci:

»Če so zapeljanci, ki so jih komunisti premotili, so to »slepi vodniki«. Hodeč za njihovim

zgledom, bomo z njimi vred »v jamo padli«. Če pa so zapeljivci in vedo za prave cilje

komunizma, pa jim je katolištvo ali celo duhovništvo le krinka, potem so ti ljudje hudičevi

služabniki, katerim bi bilo bolje, da se jim mlinski kamen obesi na vrat in bi se potopili na dno

morja. Duhovniki in katoličani so že s tem samim, da so vstopili v komunistični tabor, izstopili

iz katoliškega. Niso več katoličani, marveč komunisti, niso več naši, marveč odpadniki.«

(Blatnik 1944, 31–32).

Zato: »Nihče ne more biti ob enem katoličan in komunist. Ali katoličan ali komunist, oboje

hkrati ne more nihče biti!« (Blatnik 1944, 32).

Očitno sta torej po Blatnikovem mnenju komunizem in religija nezdružljiva pojma. Religija je

torej edini porok za to, da ima človek privzgojeno moralo. Če odkloni vero v Boga,

potemtakem torej zanika tudi moralo.

Katoličan se torej zaradi svoje pripadnosti Katoliški cerkvi ne sme pridružiti niti

prostozidarstvu, niti komunizmu. Katoliški ideologi pa očitno, kar se tiče sodelovanja z

nacionalsocializmom, niso tako zelo dosledni, saj tega v svoji propagandi ne obsojajo.

68

To v takratnem družbenem kontekstu niti ni bilo neobičajno. Ideologi političnega katolicizma

so se že v tridesetih letih 20. stoletja začeli spogledovati z ideologi totalitarnih in avtoritarnih

režimov v Evropi. Ideološko spogledovanje katoliške desnice z radikalno desnico je v Evropi

potekalo v vrsti stičnih točk (odpravi razrednega boja, kritiki kapitalizma/liberalizma in

socializma/marksizma, deklariranju katoliške vere kot temeljnega elementa nacionalne kulture

in identitete in antikomunizmu). Če se je Katoliška cerkev s totalitarno oziroma avtoritarno

oblastjo v teh točkah ujela, potem je take režime najmanj tiho podpirala (npr. diktaturi

generala Franca v Španiji in Salazarja na Portugalskem) (Pelikan 2008, 274–275).

Papež Pij XI. je v encikliki Quadragessimo anno predvsem idealiziral stanovsko-

korporativistično ureditev, ki pa se je bistveno razlikovala od parlamentarne demokracije. Ta

enciklika je namreč namesto splošne in enake volilne pravice in parlamentarno-

demokratičnega principa zagovarjala t. i. »urejeno volilno pravico« in stanovsko-

korporativistično ureditev, ki naj bi nadomestila parlamentarno demokracijo (Pelikan 2008,

276).

Katoliška desnica se po mnenju Egona Pelikana fašizmu ni približevala v tem, za kar se je

zavzemala, ampak v tem, kar je zavračala. V svoji politični poti (t. i. »tretji poti«) je šlo

namreč za negacijo razvoja liberalne demokratične evropske tradicije, v resnici pa je šlo za

deklarirano redukcijo pojma »fašizem« na nezaželeno, a hkratno ohranjanje bistvenih

elementov fašistične negacije liberalne države (ukinjanje demokracije in vzpostavljanjem

nedemokratične stanovske, avtoritarne državne ureditve) s hkratnim odločnim in konstantno

deklariranim distanciranjem od pojma »fašizem« (Pelikan 2008, 277).

Podoben odnos do komunizma lahko vidimo tudi v pastirskem pismu in govoru »O

nevarnosti brezbožnega komunizma«. To pismo je sicer izšlo 30. 11. 1943, 1. 2. 1944 pa ga je

v zbirki Knjižice izdal še Salezijanski inspektorat. Zbirka Knjižice je bila zbirka katoliške

propagande in je bila torej namenjena širokemu občinstvu (laikom – pripadnikom Katoliške

cerkve).

V tem pismu Rožman pripisuje »brezbožnemu« komunizmu krivdo za smrt mladih fantov ter

za grozote, ki so jih tam doživeli begunci z Dolenjske in Notranjske, takrat živeči v Ljubljani.

Na očitke, da se Cerkev v boj med pristaši osvobodilne fronte ter njegovimi nasprotniki ne bi

smela vmešavati, odgovarja, da je to naloga Cerkve, saj naj bi šlo za boj proti

»brezbožnemu«, torej ateističnemu komunizmu:

69

»Vem da mi bodo zagovorniki komunizma in še nekateri zaslepljeni katoličani očitali, da se s

tem pastirski pismom vmešavam v politiko, kar ni zadeva škofa in kar ne spada v cerkev.

Toda, predragi verniki, boj proti brezbožnemu komunizmu ni politika, ampak verska zadeva,

saj se vendar tiče vere v Boga, torej najbolj osnovne resnice vsake vere, posebno še naše

krščanske vere. Zavračati brezbožne nauke, braniti resnice naše svete vere je verska zadeva in

verska dolžnost, to pač spozna vsak, ki ima zdravo pamet.« (AS, 1– AS1931/544. 30. 11.

1943).

Komunist naj bi bil zaslepljen z materializmom in zato ne priznava obstoja posmrtnega

življenja, torej pekla in raja, kot jih priznavajo kristjani, zato hoče raj ustvariti že na zemlji.

Takšen raj naj ne bi bil raj, temveč pekel. Ker je komunist ateist, naj bi tudi ne imel nobene

morale. To lahko privzgoji le vera. Ker torej nima morale, tudi nima moralnih zadržkov in

torej lahko pobija, požiga in krade popolnoma brez slabe vesti. Kristjani se morajo zato z

vsemi svojimi močmi zoperstaviti brezbožnemu komunizmu, saj uničuje krščansko kulturo.

To lahko naredijo tako, da o tem govorijo, da premišljujejo protikomunistično literaturo, da

molijo za osvoboditev misli tistih ljudi, ki komunizem podpirajo. V takšen boj se morajo

vključiti tako redovniki tretjeredniki, pripadniki Katoliške Akcije (KA) in tudi drugi kristjani

(AS, 1– AS1931/544. 30. 11. 1943).

Rožman je torej boj proti Osvobodilni fronti iz političnega boja za osvoboditev spremenil v

fanatičen verski boj, boj za ohranitev moči, ki sta jo politični katolicizem in Katoliška cerkev

imela do takrat. Boj proti komunizmu je torej po Rožmanovem mnenju verska dolžnost

vsakega kristjana. S tem zgolj politični boj pridobi tudi versko konotacijo. Katoličan se zdaj

bori za Kristusa, saj bi bil, če bi bil na nasprotni strani, njemu nasproten. Tako bi mu bila pot

v posmrtni raj za večno zaprta, sam pa od matere Cerkve preklet. Očitno je, da so kristjani ne

samo na območju današnje Slovenije, ampak tudi drugod po Jugoslaviji sodelovali z

Osvobodilno fronto (ne samo laiki, ampak očitno tudi duhovniki, npr. Jože Lampret, ki je bil

duhovnik in je služil v XIV. diviziji), vendar pa je takšen poziv verjetno precej vplival na

katoličane, da so se pridružili MVAC in kasneje Slovenskemu domobranstvu. V katoličanih,

ki so sodelovali z Osvobodilno fronto, pa je to pustilo grenak okus. Če upoštevamo še dejstvo,

da so nekateri duhovniki nosili tudi orožje, se nam duhovščina v Ljubljanski pokrajini torej

prikaže v zelo klavrnem stanju.

Podobno kot Franc Blatnik na komunizem gleda tudi Alojzij Odar. V svoji vnemi pri

branjenju njemu svetega katoliškega nauka enači ateizem in komunizem: »Ljudje, ki ne

70

priznajo Boga, so brezbožci (ateisti). Boljševizem pa ne taji samo Boga, marveč hoče tudi

uničiti na svetu vero v Boga (napadalna bojevita brezbožnost).« (Odar 1938, 12).

Ko govori o materializmu, ki naj bi bil sestavni del komunističnega nauka, pa komunizem

obsodi kot sistem, ki se mora že zaradi svojega obstoja boriti proti kakršnikoli religiji, še

posebej proti krščanstvu:

»Bistveni del komunizma je zanikanje Boga in posmrtnega življenja. Njegov sistem je zgrajen

na samo tostranski usmerjenosti življenja. Borba proti veri v Boga spada k samoobrambi

komunizma. Namesto Boga je komunizem postavil kolektiv, človeško družbo, razred, državo.

Samo ena realnost (stvarnost) je namreč stvar (materija) s svojimi slepimi in tajnimi silami.«

(Odar 1938, 19).

Podobno kot Blatnik torej tudi Odar razume komunizem kot najhujšega nasprotnika

krščanstva. Zaradi svojega materializma se mora boriti proti krščanskemu nauku. Komunizem

je torej po njegovem mnenju v sami osnovi sovražen krščanstvu in vsaki veri.

Komunist po mnenju katoliške desnice nikakor ne more verovati v Kristusa, ker bi to

pomenilo, da se odpoveduje svojemu političnemu prepričanju. Nujno se mora torej proti veri

boriti, vsi tisti, ki simpatizirajo s komunizmom, pa se potemtakem že zaradi svojega

prepričanja izključijo iz Cerkve.

6.4 Odnos propagandistov Katoliške cerkve do Sovjetske zveze in Judovstva

Kot je že bilo omenjeno, Adolf Hitler v svoji knjigi Moj boj označi tedanjo Sovjetsko zvezo

kot deželo, ki ji vlada »internacionalni Jud«. To naj bi bil rezultat tega, da je prevzel mesto

vodilnega germanskega elementa v ruski družbi, ki je bil po revoluciji popolnoma iztrebljen

(Hitler 1938, 258). Podobno mišljenje najdemo tudi v članku Janeza Kraljiča z naslovom

»Protikomunistična okrožnica«. V njem Kraljič opisuje okrožnico »Divini redemptoris«, delo

papeža Pija XI. Ta naj bi obsojala temelje, na katerih je zgrajena komunistična družba v

Sovjetski zvezi.

V tem članku Kraljič komunistu odreka pravico do domoljubja, saj naj bi bila komunizem in

domoljubje nezdružljiva. Komunizem je internacionalističen, zato naj bi bil vsak komunist

brez domovine.

71

»Kako komunizem izbegava narodnost, naj govore dejstva. Tolikokrat govorimo o

komunizmu, da je slovanska in ruska zadeva. Le od kod se je vzela ta misel? Historično je

gotovo, da je komunistična misel starejša od komunističnega poizkusa v Rusiji. Ni ne ruska ne

slovanska iznajdba. Tudi uresničitev ideje ni slovanska, ker jo je judovstvo nasilno vsililo

ruskemu narodu. Kako se to zgodi, nazorno prikazuje pri nas Osvobodilna fronta.« (Kraljič,

Janez 1943, 91).

Sovjetska zveza tudi ni vodena s strani Rusov, ampak jo vodi pripadnik drugega naroda:

»Voditelj komunistične Rusije ni Rus, marveč je drugorodec (Georgijec), ki kot nasilnik tlači

druge slovanske narode. Če bi ne sovražil Rusije, bi je ne uničil. Kajti danes Rusije nikjer ni.

Mi le tako imenujemo tisto deželo, ki se je nekoč res tako imenovala in iz spoštovanja do

naroda, ki v njej prebiva.« (Kraljič, Janez 1943, 91).

Rusija torej danes ni več vodena s strani ruskega naroda, marveč jo pod judovskim vplivom

vodi »drugorodec«, Gruzijec. Ta ima po Kraljičevem mnenju željo zasužnjiti in zatirati

slovanske narode.

Tako pri Mihelčiču kot tudi pri Odarju je moč zaznati močan antisemitizem. Tudi on meni, da

naj bi imeli Judje kljub svoji majhnosti močan svetovni vpliv:

»Judovska vera se po številu pripadnikov ne more prištevati med svetovne vere, saj ji še en

odstotek zemeljskega prebivalstva ne pripada (natančno 0,8%), pač pa imajo svetovni vpliv

njeni člani, ker je velik del svetovnega kapitala v njihovih rokah. Judje se po verskem

življenju sicer ne odlikujejo, toda so izredno žilav rod z zelo razvitim čutom za rasno

skupnost.« (Odar 1938, 14).

Judje naj bi bili tisti, ki so križali Kristusa, Bog pa jih kljub temu ni zavrgel. Kristus in sveti

Pavel naj bi napovedovala, da se bodo Judje pred koncem sveta v celoti spreobrnili (Odar

1938, 13).

Odar vidi razlog za poznosrednjeveško preganjanje Judov predvsem v njihovem »odiranju

kristjanov«:

»v poznem srednjem veku so izbruhnila večkrat preganjanja judov. Vzrok ni bila toliko verska

nestrpljivost, kot to, da so judje pogosto odirali kristjane. Kristjanom je bilo namreč

prepovedano jemati obresti od izposojenega denarja. Judje so nasprotno imeli pravico jemati

obresti (tako zvani Wucherprivilegium). To pravico so seveda zvesti svoji naravi pridni

uporabljali. Druga značilna predpravica judov je bila, da niso bili dolžni vrniti lastnikom

ukradenih predmetov, ki so si jih pridobili v dobri veri, ako ni lastnik plačal odškodnine. To

72

predpravico so imenovali Judenprivilegium. Judje so na račun kristjanov obogateli in to je

velikokrat povzročilo preganjanje.« (Odar 1938, 14).

Odar je očitno do Judov precej nestrpen, vendar pa kljub temu obsoja antisemitizem kot

nekatoliški: »Po nekaterih državah se pojavlja gibanje proti judom (antisemitizem); to gibanje

nima s katoliško cerkvijo nobene zveze.« (Odar 1938, 14).

Judje naj bi torej zaradi jemanja obresti in zaradi tega, ker naj bi križali Kristusa, sami

zakrivili svoje preganjanje. Judje naj bi bili oderuhi in tatovi, saj so imeli tudi predpravico

obdržati predmete, ki so jih dobili kot garancijo za vrnitev kredita.

6.3 Odnos propagandistov Katoliške cerkve do žensk

Podobno kot Rosenberg tudi Janez Kraljič obsoja emancipacijo žensk. Spola sta med seboj

enaka, vendar pa naj bi se njuni vlogi po poroki temeljito spremenili. Moški naj bi postal

glava družine, žena pa bi morala biti njemu podrejena. Kraljič komunizmu očita, da je izenačil

ženske in jih potisnil izpred domačega ognjišča v javno življenje, kjer se mora z moškim

boriti za vsakdanji kruh. Posledica tega je bilo tudi rušenje ljubezni do domovine:

»domovinska ljubezen se prične pri domačem domu, kjer se po njem imenuje domovinska

ljubezen. Kdor ruši dom, ruši tudi domovinsko ljubezen.« (Kraljič, Janez 1943, 88).

Kraljič o komunizmu meni, da je razvrednotil družino, ker je zakon iz posvečene institucije

spremenil v tovariško zvezo med možem in ženo. V takšni zvezi sta bila mož in žena

enakovredna. Otroke naj v komunizmu ne bi več vzgajala mož in žena (oče in mati), temveč

družba. Komunizem pa naj bi šel v svojem razvrednotenju družine še dlje:

»Komunizem je realiziral družinsko življenje po zamisli francoskega komunista Graha

Babenfa (1762–1796), ki je zagovarjal socializacijo zemlje, dela, človeka in žene.

Socializacija žene prinaša ženi enakost z možem pri delu, možu pa socializacijo spolne sle, to

zadnje predvsem pomeni socializacijo žene. Žena- tudi zakonska – postane predmet uživanja,

ki ima manj pravic od današnje vlačuge. Zakaj vlačuga ima pravico, da izpremeni svoje

življenje, žena v komunističnem paradižu te pravice nima, da bi družbi odtegnila ekonomsko

dobrino – spolnost, ki jo je brezrazredna družba socializirala.« (Kraljič, Janez 1943, 90).

Emancipacija žene je torej po mnenju obeh ideologov negativna, saj škoduje ženi (Kraljič) ali

pa kar celotni družbi (Rosenberg). Pri tem je zanimivo, da Rosenberg pripisuje emancipacijo

73

vplivu krščanstva, Kraljič pa komunizmu, vendar oba svarita, da je emancipacija žensk eden

prvih korakov k propadu družbe in njegovi preobrazbi v barbarski anarhistični sistem. Kraljič

pripisuje komunizmu socializacijo (sodobnejši termin je nacionalizacija) žensk, kar bi

enostavno pomenilo, da je ženska v komunistično urejeni družbi objekt, po katerem moški

zadovoljujejo spolno slo. Emancipacija torej ženski ne bi prinesla spoštovanja, ampak ravno

nasprotno – ženski naj bi vzela še tisto spoštovanje, ki ga uživa v tedanji patriarhalno urejeni

družbi.

6.5 Odnos propagandistov Katoliške cerkve do prostozidarstva

Ideologi Katoliške cerkve na Slovenskem bičajo tudi prostozidarstvo. Leta 1944 je v Ljubljani

pri Salezijanskem Inspektoratu izšla knjižica Hudičeva shodnica izpod peresa Franca

Mihelčiča. V njej Mihelčič opisuje prostozidarstvo kot s hudičem povezano organizacijo, ki

ima namen uničiti družbo in Katoliško cerkev. V ta namen naj bi se posluževala vsakršnega

sredstva, zato je cerkveni zakonik, veljaven leta 1944, s kaznijo avtomatskega izobčenja

grozil vsem katoličanom, ki bi se želeli prostovoljno pridružiti prostozidarstvu (Mihelčič

1944, 4).

Prostozidarji naj bi stali tako za nedavnimi revolucijami v tujih državah (mladoturška leta

1905, portugalska 1910, boljševiška 1917, avstrijske, madžarske in nemške v letih 1918 in

1919 ter španske 1931) (Mihelčič 1944, 31), kot tudi za atentatom na Franca Ferdinanda v

Sarajevu leta 1914 (Mihelčič 1944, 33) in jugoslovanskega kralja Aleksandra v Marseillu leta

1934 (Mihelčič 1944, 35).

Mihelčič opozarja tudi, da so bile leta 1944 prostozidarske lože v nekaterih državah

prepovedane: »V zadnjem desetletju so proti framasonstvu odločno nastopile vse avtoritarne

države po Evropi z Nemčijo in Italijo na čelu. Te države so vse lože kratko malo razgnale, s

framasonskimi brati pa brezobzirno obračunale.« (Mihelčič 1944, 4).

Mihelčič torej meni, da so prostozidarske lože prevratniške organizacije, ki stojijo za vsemi

svetovnimi revolucijami v želji prevzeti oblast. Katoličanu so nevarne ne samo zaradi

njihovega prevratništva, marveč tudi zaradi njihovega protikatolištva. Države, ki so se tej

grožnji uprle, pa so bile očitno pod vplivom italijanskega fašizma in nemškega

nacionalsocializma.

74

Prostozidarstvo je že leta 1738 prepovedal papež Klemen XII., in sicer ker naj bi zavrnila

katoliški nauk in tako postala Katoliški cerkvi nevarna:

»Da je bila obsodba utemeljena je pokazal nadaljnji razvoj prostozidarstva. Kar je bilo sprva

nakazano v zametku, to se je pozneje razvilo v vsej doslednosti, zlasti še ko se je lože polastilo

židovstvo. Loža je postala najstrastnejša nasprotnica katoliške Cerkve in voditeljica vsega

protiverskega boja.« (Mihelčič 1944, 12).

Vpliv judovstva naj bi bil močno prisoten. Vsaka loža naj bi imela pri svojem vhodu dva

stebra, imenovana Jahin in Boaz, enako kot dva stebra v Salomonovem templju v Jeruzalemu.

Sprva naj Judje ne bi imeli vstopa v lože, kasneje pa se je to spremenilo. Judje naj bi imeli

tudi svoje lože, imenovane B'nai B'rith, kar naj bi pomenilo sinovi zaveze (Mihelčič 1944,

15).

Kljub temu, da naj bi imeli svoje lože, pa so si počasi izvojevali vodilna mesta tudi v vseh

ostalih ložah:

»Sploh so Judje po vsem svetu najbolj delavni framasoni in znajo na vse načine vtisniti ložam

svojega duha ter jih uporabiti kot mogočno orodje za dosego svojih ciljev. Na ta način se

morajo v ložah prepogosto tudi nežidje potegovati za židovske cilje. Židje so med drugim

začeli prostozidarstvo uporabljati v politične namene.« (Mihelčič 1944, 20).

Za prostozidarstvo naj bi bila značilna skrivnostnost, ki jo uporablja na svojih sestankih in je:

»povzeta od tako znane židovske Kabbale. Kabbala je bila sprva neke vrste judovsko ustno

izročilo, učilo je čudne nauke (n. pr. nauk o preseljevanju duš- da duše rajnih prehajajo iz bitja

v bitje) ter priporočala svojevrstno življenje ter zatajevanje, končno pa je povsem zašla v

vražarstvo in skrivno čarovništvo.« (Mihelčič 1944, 21).

Cilj prostozidarstva naj bi bil torej prevzem oblasti, zato je bila idealna vladavina zanj

republika. Monarhija ali cerkvena oblast naj bi bila preveč neodvisna od ljudstva in zato zanj

neugodna. Ravno zato naj bi stali za razbitjem Avstro-Ogrske monarhije in strmoglavljenjem

Habsburžanov, prizanašalo pa naj bi vladarjem, ki jim niso škodljivi ali pa celo delajo njim v

prid (Mihelčič 1944, 21).

V političnem pogledu naj bi se prostozidarstvo približalo marksistom in pripravljalo pot

komunizmu: »Plod te zveze je bila Ljudska fronta v Franciji in Španiji s svojo proslulo in

žalostno zgodovino.« (Mihelčič 1944, 24).

75

Mihelčič torej meni, da je bilo prostozidarstvo za družbo in moralo nevarno, vraževerno,

satansko orodje. Z njim naj bi Judje poskušali prevzeti svetovno oblast ter vzpostaviti po

svetu republike, v katerih bi posredno izvajali svojo oblast. Njihov cilj naj bi bil uničenje

Cerkve, krivi pa so bili za vse dogodke, ki so z oblasti pometli evropske monarhe, bodisi

revolucije ali atentate. Prostozidarji so torej po njegovem krivi za vse slabo, kar se dogaja v

svetu.

Tudi Alfred Rosenberg v svoji knjigi Mit 20. stoletja prostozidarstvo opisuje kot družbeno

škodljiv pojav. Prusija naj bi bila v času Friderika I. in Friderika II. močna in vplivna

evropska država z močnim nordijskim ljudstvom, vse to pa je spremenil humanizem, ki naj bi

pohabil organske moči Prusije in jih onesposobil za boj proti francoski revoluciji (Rosenberg

25. 8. 2015, 167).

Rosenberg pripisuje prostozidarstvu izbruh francoske revolucije, geslo francoske revolucije –

enakost, svoboda in bratstvo – pa je rodilo demokracijo, ki naj bi bila kaotična in rasno

razkrajajoča (Rosenberg 25. 8. 2015, 167).

Jud naj bi se počasi infiltriral v prostozidarske lože preko idej svobode in enakosti, s temi

idejami pa počasi uničeval nordijsko raso. Zaradi idej humanizma je Jud lahko prišel na

odgovorna mesta v družbi (Rosenberg 1981, 169), prav tako pa naj bi prostozidarstvo vodilo

vse demokratične revolucije v 19. stoletju (Rosenberg 25. 8. 2015, 168).

Tako Mihelčič kot tudi Rosenberg očitno pripisujeta prostozidarstvu liberalizem in

demokracijo. Jud naj bi po njunem mnenju preko teh idej prišel na oblast in vzpostavil

škodljiv in razkrajajoč demokratični sistem, ki naj bi počasi uničeval družbo od znotraj.

Podobno kot Rosenberg tudi Mihelčič meni, da so vse revolucije plod prostozidarstva.

76

7 LEON RUPNIK

Leon Rupnik je imel na Slovensko domobranstvo kljub svojemu sorazmerno nepomembnemu

položaju v njem velik vpliv. Najverjetneje je k temu pripomogel njegov visok vojaški čin ter

njegova visoka funkcija župana Ljubljane med letoma 1941 in 1943 ter prezidenta

Ljubljanske pokrajine med letoma 1943 in 1945.

Leon Rupnik je bil že pred drugo svetovno vojno zaposlen v vojski Kraljevine Jugoslavije.

Leta 1937 in 1938 je bil komandant šumadijske divizijske oblasti v Kragujevcu (AS, 7–

AS1931/547. 24. 8. 1946).

Na t. i. »Rupnikovem procesu« je Rupnik priznal, da naj bi že v tem času prebiral

nacionalsocialistično literaturo ter v duhu nacionalsocializma tudi predaval. Leon Rupnik je

sicer trdil, da naj bi predaval le »protiboljševiško«, a hkrati tudi priznava, da je izvajal ta

predavanja v »fašističnem duhu« (AS, 7– AS1931/547. 24. 8. 1946).

Rupnik se je z nacionalsocialistično ideologijo seznanil že pred letom 1941 ter z njo očitno

simpatiziral, vendar naj bi mu bila všeč le sama dežela izvora te ideologije: »Torej, meni iz

daljave je nacistična Nemčija zelo imponirala in to sem odkrito govoril, to je bilo vse moje

pronacistično delovanje in o tem sem odkrito govoril.« (AS, 7– AS1931/547. 24. 8. 1946).

Leon Rupnik je bil torej Nemčiji precej naklonjen, očitno pa je bil tudi precej nenaklonjen

komunizmu, zato se je verjetno sčasoma vse bolj približeval nacionalsocialistični ideologiji.

77

8 STANKO KOCIPER IN NJEGOV POGLED NA SLOVENSKO

DOMOBRANSTVO

Stanko Kociper je kot ideolog slovenskega domobranstva eden najbolj izpostavljenih

osebnosti v njem. Bržkone je to tudi zasluga dejstva, da se je poročil v družino Leona

Rupnika. Njegovo spogledovanje z nacistično ideologijo v Slovenskem domobranstvu bi še

bilo mogoče pripisati cenzorjem nacistične Nemčije, vendar pa njegov dnevnik, ki ga je pisal

po drugi svetovni vojni v emigraciji in torej ni mogel biti podvržen nacistični cenzuri,

odkriva, da je resnično simpatiziral z nacistično ideologijo. Pri tem se največkrat izgovarja na

borbeni protikomunizem.

Stanko Kociper se je rodil 30. 4. 1917 na Pobrežju v Mariboru kot nezakonski sin. Mati

Marija ga je kmalu po rojstvu zaupala sestri, ki se je ustalila pri ovdovelem bratu v Stanovem

v župniji Velika Nedelja (Kociper 1996, 520).

Leta 1936 je začel s študijem na Pravni fakulteti v Ljubljani. Tam je tudi doživel zlom

jugoslovanske vojske ter nemško okupacijo. Do konca leta 1941 je namreč bival v Vižmarjah,

ki so bile v nemški okupacijski coni, konec leta 1941 pa se je preselil v podnajemniško

stanovanje v Šiški (Kociper 1996, 522).

Oktobra 1943 je vstopil v Slovensko domobranstvo, kjer je bil določen za propagandne

naloge. Maja 1944 je postal Rupnikov osebni tajnik, spomladi leta 1945 pa tudi njegov zet. V

začetku maja 1945 se je skupaj s svojo družino umaknil na Koroško, kjer pa so ga Britanci

zaradi prijave jugoslovanske Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih

pomagačev internirali v taborišču Wolfsberg. Tam so ga zadrževali eno leto, nato pa ga

izpustili z obrazložitvijo, da jugoslovanska zahteva ni dovolj utemeljena (Kociper 1996, 524).

7. 3. 1949 je skupaj z družino emigriral v Argentino (Kociper 1996, 526).

27. 2. 1942 je imel Kociper govor na zborovanju v Rovtah nad Logatcem. Rovte so vasica z

večinoma kmečkim prebivalstvom. Kociper je zato v svojem govoru poudarjal predvsem

kmečki izvor slovenskega človeka:

»Skozi stoletja zgodovine je bil naš kmet celo branik Evrope. Samo naš kmet je po

zakoreninjenosti v izročilih, ki jih je izoblikoval njegov značaj, naš narod v vseh zgodovinskih

ujmah ohranil slovenski, ker je z izjemo naših narodnih klicarjev, Slomška idr. morala naša

inteligenca že po svojem družbenem položaju nujno utoniti v političnih razmerah naše

78

zgodovine. Ljubezen do zemlje, ki ga je hranila, je izoblikovala njegovo miselnost. Ta je

ostala v vseh stiskah zgodovine ter kljub pritisku njenih političnih in družbenih tokov in

razmer svojska, neomadeževana, pristno slovenska.« (Kociper 1996, 135–136).

Tudi ob izgubljeni vojni ter ob komunistični revoluciji je največje breme moral nase prevzeti

slovenski kmet. Prevzeti ga je moral, ker že zaradi svojega značaja ni mogel zapustiti svoje

zemlje.

»Zaradi svojega značaja, ki ga je oblikovala ljubezen do zemlje, se je uprl tuji miselnosti, ki jo

je sprožila komunistična revolucija. Pa če je ta ljubezen do zemlje zares sam egoizem, kakor jo

predstavljajo materialistični komunisti, je lep ta egoizem, ki nam je v zgodovini ohranil

slovenski narod.« (Kociper 1996, 135–136).

Slovenski kmet je prijel za puško ne za to, da bi branil privilegije predvojne slovenske elite,

ampak zato, da bi obranil svojo tradicijo in svojo vero pred nasilno revolucijo, prav tako kot

jo je branil pred turškimi vpadi. Tako kakor v času druge svetovne vojne, pa so se takrat

bojevali skupaj z Nemci, ki so bili njihovi gospodarji.

Ista, v naravo slovenskega kmeta zasajena misel je torej vodila naše može in fante, ko so se uprli

nasilju rdeče komunistične zvezde. In, če so se zaradi razmer, ki jih oni niso ustvarili, temu navalu

uprli ob strani Nemcev, so to storili ne zato, ker so bili izdajalci, ampak ker so bili najboljši Slovenci,

vredni svojih davnih prednikov (Kociper 1996, 135–136).

Komunistična ideologija je torej slovenskemu človeku popolnoma tuja. Slovenec je po

njegovem mnenju kmet, ki je vezan na svojo zemljo in torej nekdo, ki je zavezan tradiciji.

Prav tako pa se v tem govoru opazi potvarjanje zgodovinskih dejstev v prid trenutni politični

propagandi. Sodelovanje z nemškim okupatorjem Kociper namreč opravičuje s tem, da so v

15. in 16. stoletju slovenski kmetje ravno tako sodelovali s svojimi fevdalnimi gospodarji,

kakor zdaj nekateri izmed njih sodelujejo z nasilnim okupatorjem, katerega končni namen je

nasilna prilastitev tega ozemlja in izbris slovenskega naroda. Pri tem enači partizanske borce s

turškimi napadalci, torej jih prikazuje kot največjega sovražnika slovenskega naroda.

Partizani, torej sodelavci »mongolskih hord z vzhoda«, so zdaj prav tako kakor predhodniki

tistih »hord«, torej Turki, največja grožnja kmetu in njegovi v krščanski veri zakoreninjeni

tradiciji. Zato je vsakršno sodelovanje z nemškim okupatorjem v takšnih trenutkih

opravičljivo.

Leta 1945 se je Stanko Kociper skupaj s svojim tastom Leonom Rupnikom umaknil na

ozemlje današnje Avstrije. Tam je po več zapletih in zanj srečnih naključjih pristal v

79

begunskem taborišču blizu mesta Spitall ob Dravi. V tem taborišču je bil podravnatelj

UNRRE Max Kohn-Schanzer. Kociper si je kmalu pridobil njegovo zaupanje in je 6. 12.

1945 postal njegov tajnik. 10. 5. 1946 je FSS v tem taborišču aretirala vodjo taborišča Janka

Kregarja. Ta je za svojo aretacijo obdolžil Kocipra. Kociper krivdo za to obdolžitev pripisuje

dejstvu, da je bil med vojno v Ljubljani znan kot antisemit, zdaj pa je delal za Žida, kar naj bi

bil pri nekaterih znak, da je zatajil svoje prepričanje in se prodal svojemu nekdanjemu

nasprotniku. Kociper v svojih dnevniških zapiskih svojo krivdo pri aretaciji zanika in se brani,

da je pri Kohnu celo dosegel, da je priredil volitve v taboriščni odbor in to tako, da je vodja

taborišča spet postal Kregar, ne pa njegov protikandidat. Svojim obrekovalcem očita širjenje

govoric, češ da se je prodal Kohnu in za svojo oprostitev izdal Kregarja, kar pa Kociper

zanika.

»Še manj jih je seveda pomislilo, da očitanje zgodovinsko dokazane krivde, ki so jo imeli prav

Židje pri nastanku komunizma, še nikakor ne pomeni, da sem za to, da je treba kar vso

semitsko raso enostavno poslati v »plinsko peč«! In to je Žid dr. Kohn-Schanzer prav dobro

vedel in tudi razumel.« (Kociper 1996, 472).

Kociper obtožuje tudi anglo-ameriške zaveznike, da so pripomogli k širjenju komunizma,

vendar mu zaradi tega, kot sam pravi, ni mogoče pripisati kakršnegakoli sovraštva do teh

narodov.

»Njihovo krivdo pri širjenju komunizma pa sem in bom vedno in povsod in v vsakem položaju

prav tako vztrajno izpričeval, kot bi bil njihov navdušeni in vdani kolaboracionist, če bi se

borili proti komunizmu in s tem pomagali mojo, pa tudi svojo domovino braniti pred zločinsko

kugo 20. stoletja. Prav tako kot bi brez izbiranja izrazov očital Nemcem, če bi bili pomagači

komunistične revolucije v moji domovini. In tudi pred Nemci se ne bi skrival, kot se nisem

pred Angleži! V tem je ves misterij.« (Kociper 1996, 472).

Stanko Kociper torej obtožuje Žide, da so bili krivi za tako naglo razširitev komunizma in da

so s tem postali nasprotniki vseh tistih, ki so se borili za ohranitev krščanske civilizacije,

hkrati s tem pa zanika kakršenkoli antisemitizem. Zatorej je njegovo sodelovanje z Židom,

torej članom tiste »rase«, ki je pripomogla k širitvi njemu sovražnega komunizma, nekaj

razumljivega. Za borbo za ohranitev katolicizma se je vredno povezati tudi z nacisti, saj se ti

borijo za različni stvari, a proti istemu sovražniku.

80

9 LUDOVIK PUŠ

Ludovik Puš v svoji knjigi O kmečki duši opisuje svoj pogled na kmeta in njegovo življenje.

Po njegovem mnenju življenjski stil, poklic, usoda, svet v katerem se giblje zaznamujejo

človeka:

»Prav ti činitelji odločajo razen osebnih podedovanih in drugih lastnosti važno dejstvo, da

upravičeno moremo in smemo govoriti o posebnih, svojskih potezah in lastnostih, ki so

drugačne v duševnosti kmečkega človeka, drugačne pri meščanu, drugačne pri delavcu itd.«

(Puš 1941, 3).

Kmet naj bi bil nepokvarjen človek, ki ga prežema navezanost na naravo. Stik z meščani ga

lahko le pokvari:

»Ugotoviti je treba, da nezadovoljstva in notranje revščine, ki jo povzroča, ne pospešuje prava

kmečka kultura, ki raste iz svojsko kmečkega semena in kmečkega človeka notranje dograjuje

v osebnost, katera pravilno vrednoti snovne dobrine, marveč mestna lažikultura, ki ji pravimo

civilizacija.« (Puš 1941, 39).

Vsakega človeka torej po Puševem mnenju oblikuje njegovo okolje in njegov poklic. Kmet je

človek, ki ga oblikuje njegova navezanost na naravo in je zato nepokvarjen. Pokvaril naj bi ga

šele stik s civilizacijo, ki pa je mestnega izvora.

Narava na katero je kmet tako močno navezan pa je ravno tisti dejavnik, ki ga uči reda:

»Kmet iz vsega svojega srca ljubi red in mir. Božja narava mu je najveličastnejša učiteljica

nespremenljivega reda: leto za letom se vrsti v njegovem delu vse v istem vrstnem redu, brez

skokov in brez pretresov. Narava je čuvar najtočnejšega reda, ki človeku dosledno prečrta vsak

samovoljni račun.« (Puš 1941, 47).

Ker je narava tista, ki kmeta uči reda je kmet svoji državi in domovini najbolj zvest. Ve

namreč, da ga oblast brani in varuje. (Puš 1941, 47).

Kmet je torej nepokvarjen, na naravo navezan človek. Narava, v kateri odrašča, ga uči reda, to

pa mu pomaga, da je zvest svoji domovini. Navezanost na red in domovino pa naj bi mu

pomagala tudi, da ceni avtoriteto:

»Noben stan ne kaže tako izrazitega spoštovanja avtoritete kakor kmečki: kmečki oče ni le

telesni oče svoje družine in zakoniti mož svoje žene- on je gospodar vse kmetije. Njemu je pri

81

hiši vse pokorno, in sicer v vseh pogledih. Zaradi tako izključne in vsestranske avtoritete, ki

vodi kmečko gospodarstvo, je kmečkemu človeku kraljevska oblast v državi nekaj ne le samo

po sebi umljivega, marveč celo neobhodno potrebnega. Zato pa spoštuje najvišjega gospodarja

države iz notranjega prepričanja in mu je do dna srca vdan in zvest. Njegova prisega zvestobe

je- storjena pred Bogom, v katerega kmet neomajno veruje- močnejša od smrti. Iz istega

razloga je kmet po svojem notranjem prepričanju in ne le zaradi vnanjih okoliščin izrazit

monarhist.« (Puš 1941, 48).

Kmet je torej po Puševem mnenju temelj države. Je tisti, ki naj bi varoval državo in hranil

njene državljane. Zaradi svoje vere v red naj bi bil torej izrazit monarhist in podpornik

patriarhalnega reda.

Kmet najbolj ceni duhovne vrednote in torej ima pravilno lestvico vrednot:

»Vrednotenje je preizkusni kamen etike. Komur je liter cvička več vreden kot lepa knjiga, je

vrednostno lestvico obrnil in ne vrednoti pravilno. Komur je sploh kruh iz potrebščine za

življenje postal ideal življenja, je etične vrednote preobrnil. To je storil marxistični socializem,

ki vrednoti življenje le s telesnega vidika. Kmečki človek »etike« nikoli ni poznal in je ne

pozna. Visoko vrednoti duhovne vrednote, med njimi v prvi vrsti religijo; zvestoba, poštenje,

resnicoljubnost, krepost … so mu pojmi, ki jih etnično ceni in spoštuje.« (Puš 1941, 32).

Puš obsoja komunizem, da je zaradi svoje materialistične naravnanosti izgubil moralne

vrednote in jih zamenjal za trenutno ugodje. Marksist torej nima nikakršne morale, nikakršne

»prave« etike, ampak mu je glavna stvar le užitek.

Komunizem torej ni bil osovražen s strani slovenske katoliške desnice samo med vojno,

ampak se je kazal pri nekaterih ljudeh že pred njo. Eden njegovih večjih medvojnih

nasprotnikov, Ludovik Puš, ni sprejel negativnega mnenja do komunizma šele po okupaciji

Kraljevine Jugoslavije leta 1941, ampak je takšno mnenje do komunizma gojil že prej.

Tudi Rosenberg je naklonjen kmečkemu človeku. To je vidno tudi iz njegovega izrazoslovja.

Življenjski prostor, za katerega naj bi se vsak narod bojeval, Rosenberg imenuje »kmetija

naroda« (Rosenberg 25. 8. 2015, 365).

V 19. stoletju naj bi se orna zemlja čedalje bolj krčila. Kmetje so ostajali brez zemlje in so

zato drli v mesta, tam pa so padli pod vpliv »sirskih zarotnikov« (verjetno mišljeno Judov,

opomba avtorja magistrske naloge), ki so te mase kmetov spremenile ne v ljudi, ki bi bili lačni

82

za življenjskim prostorom, pač pa v marksistično judovski revolucionarni proletariat.

(Rosenberg 25. 8. 2015, 366).

»Sirski zarotniki« so želeli vplivati tudi na tiste, ki so v svojih rokah še vedno imeli veliko

obdelovalne zemlje. V njih so umorili željo po osvajanju novega življenjskega prostora,

predvsem s propagiranjem pacifizma. Tako so bili tisti, ki so še oznanjevali boj za prostor,

označeni z imperialisti (Rosenberg 25. 8. 2015, 366).

Prava ustvarjalna energija uspeva le v:

»totalnosti ljudstva, ko ima naša rasa zrak za dihanje in prostor za kmetovanje. Učinkovita

vitalna čast bo torej lahko vidna le pri narodu, ki ima na razpolago zadosten življenjski

prostor. Kjer je povzdignjena ideja narodne časti, bo zahteva po prostoru še večja. Iz tega

razloga nista prepoznali te ideje niti židovstvo, ki mu je prst tuja, niti Rim, ki mu je prst prav

tako tuja. Natančneje, te ideje ne prepoznata, ker v sebi nimata hrepenenja po obdelovalni

zemlji. Obdelovalna zemlja je tista, na kateri močna in srečna rasa trosi svoje seme, ki prinaša

sadove.« (Rosenberg 25. 8. 2015, 366).

Rosenberg torej vidi zemljo kot tisto, ki prinaša neki rasi njeno vitalnost, zato naj bi imela ta

rasa na voljo zadosti te zemlje in si jo mora sproti pridobivati. Preseljevanje v mesta naj bi

rasi le škodilo, saj tam pade pod vpliv »bližnjevzhodnega zarotnika«, ki tiste, ki bežijo v

mesta, spreobrne v revolucionarni proletariat.

Tako kot Pušu je tudi Rosenbergu osnova nekega naroda (Rosenbergu rase) kmečki človek in

zemlja. Pušu je kmet tisti človek, ki je branitelj reda, borec za svojega kralja ter varuh na

patriarhalnem redu sestavljene družbe, Rosenbergu pa idealni član rase. Oba tudi marksizmu

pripisujeta uničevalnost. Marksizem je po njunem mnenju tisti, ki uničuje kmeta in ga

spreminja v proletarca, ki pa ni več navezan na zemljo in je torej le še nomad.

83

10 ANALIZA DOMOBRANSKE PROPAGANDE IN PROPAGANDE

KATOLIŠKE CERKVE

Tako v tekstih domobranske propagande kot tudi v tekstih propagande Katoliške cerkve lahko

najdemo nekatere podrobnosti, ki so prevzete od nacionalsocialistične ideologije. Bolj

neposredno in odkrito se ta ideologija kaže v propagandi Slovenskega domobranstva, v

katoliški propagandi pa je bolj posredna, bolj prikrita. Voditelji Katoliške cerkve sicer že pred

drugo svetovno vojno priznavajo, da lažje sodelujejo z nacizmom in fašizmom kot s

komunizmom, ker naj bi bil komunizem od vseh treh sistemov zanje največje zlo.

Simpatiziranje propagandistov Slovenskega domobranstva z nacionalsocialistično ideologijo

se kaže tudi v njihovem odnosu do anglo-ameriške in sovjetske vojske. Angleška in ameriška

vojska torej nikakor nista mogli obveljati za zaveznici domobranske vojske, saj vidijo v njih

tudi zaveznike judovstva pri njegovem prevzemu svetovne oblasti.

Dejstvo, da je vsaj Stanko Kociper verjel v korist zavezništva z Nemčijo, se kaže tudi v knjigi

Kar sem živel. V njej namreč Kociper opisuje zavezništvo anglo-ameriške vojske z rdečo

armado kot dejstvo, ki se jim bo nekega dne maščevalo.

Gospod Churchill … vaš sovražni zaveznik vam namreč že sega v žep. Če boste pa takrat, kadar vam

bo pregloboko segel v malho, svojo igro le spremenili in ga udarili po zobeh, potem vedite, da mi vsi,

ki smo že tri leta dan in noč v borbi z boljševizmom, vemo, da je Hitlerjeva Nemčija, proti kateri ste

uporabili tega nenaravnega zaveznika, že od junija 1941 čuvala tudi vaš svetovni imperij, kakor koli se

to sliši na moč paradoksno (Kociper 1996, 383–384).

Dejstvo, da je Kociper to izjavil leta 1944, ponovil pa v svojem dnevniku po nemški

kapitulaciji, kaže, da je v te besede verjel. V svojih intimnih zapisih namreč svojih medvojnih

trditev ni zanikal, ampak je njihovo pravilnost skušal tudi dokazati.

Neposredno je svojo simpatiziranje z nacionalsocialistično ideologijo priznal Leon Rupnik, ko

je na zaslišanju izjavil, da naj bi že v času svojega bivanja v Kragujevcu prebral

nacionalsocialistično literaturo ter v duhu nacionalsocializma tudi predaval. Leon Rupnik je

sicer trdil, da naj bi predaval le »protiboljševiško«, a hkrati tudi priznava, da naj bi izvajal to

predavanje v »fašističnem duhu« (AS, 7– AS1931/547. 24. 8. 1946).

84

Pomislek, da je bilo to priznanje izsiljeno, je sicer do neke mere upravičen, vendar ga je

možno ovreči. Rupnik namreč v svojem govoru uporablja nekatere besede, ki so popolnoma

prevzete iz nacionalsocialističnega besednjaka. Dokaz te trditve je možno najti v naslednjem

poglavju (tekstovna analiza domobranske propagande – opomba avtorja magistrske naloge).

Ideologi Slovenskega domobranstva ter politični in cerkveni dostojanstveniki na področju

Ljubljanske pokrajine so torej nacionalsocialistično ideologijo poznali ter jo tudi uporabljali v

propagandi. Kolaboracija Slovenskega domobranstva ter političnih in cerkvenih

dostojanstvenikov na področju Ljubljanske pokrajine torej ni bila le taktična poteza –

sodelovanje, dokler so premočni, potem pa obrat k zaveznikom – ampak je bila v mnogih

pogledih tudi ideološka.

V nekaterih primerih je sicer res šlo za taktično kolaboracijo, kar je dokazalo početje

Narodnega odbora leta 1945, vendar je bila ta kolaboracija izpeljana na napačni domnevi, da

bo angleška in ameriška vojska pripravljena po vojni za svoje zaveznike sprejeti vojaško

formacijo, ki se je od svoje ustanovitve borila na strani nemške vojske.

30. 4. 1945 je Narodni odbor razposlal nekaterim domobranskim častnikom v podpis izjavo,

da bodo ubogali samo njegova povelja, zatem pa izdali mobilizacijski proglas (Kociper

1996, 299). Ta proglas je podpisal tudi Rösener. Nato je govornik narodnega odbora dr. Zajec

prebral resolucijo, kjer je Rösenerja zmotil stavek, da so Nemci vojno že izgubili. Kociper to

dejanje opisuje kot nespametno, saj je Rösener takrat še vedno predstavljal nemško oblast v

Ljubljanski pokrajini (to je bilo pred uradno kapitulacijo Nemčije – opomba avtorja

magistrske naloge) (Kociper 1996, 300).

Rösener je odboru svetoval, naj dela ilegalno, da pa naj se ne spustijo v nikakršno izkazovanje

javne oblasti, dokler ne uredi zadeve s svojimi predstojniki (Kociper 1996, 303).

Nekateri predvojni politiki so si s tem očitno hoteli pridobiti nekakšno legitimacijo ali pa vsaj

opravičilo pred tistimi, ki so jih na to mesto pred vojno izvolili, vendar pa so očitno izgubili

stik z realnostjo, saj so želeli dokazovati, da so skupaj s Slovenskim domobranstvom

zavezniki anglo-ameriške vojske, s katero pa predstojniki Slovenskega domobranstva do

takrat javno niso hoteli sodelovati. Brez dvoma je v tem dejanju šlo zgolj za politično

preračunljivost, ki pa ni imela želenega učinka.

85

11 TEKSTNA ANALIZA DOMOBRANSKE PROPAGANDE IN

PROPAGANDE KATOLIŠKE CERKVE

11.1 Tekstna analiza domobranske propagande

Propaganda Slovenskega domobranstva je bila sicer prikrito, a vendarle precej naklonjena

nacionalsocialistični ideologiji. To lahko razberemo iz govorov Leona Rupnika in drugih

propagandistov tako v reviji Slovensko domobranstvo kakor tudi v časopisih Slovenec in

Družinski tednik.

Adolf Hitler v svojih knjigah Moj boj in Druga knjiga opisuje Juda kot osebo brez narodnosti

in brez tradicije. Pripisuje mu sodelovanje tako v francoski revoluciji kot tudi pri vzpostavitvi

socialističnega sistema v Rusiji. Jud naj bi bil po njegovem mnenju bakterija, v »zdrave«

narode naj bi vnašal strup, potem pa naj bi jih zasužnjil. Jud je torej v tem diskurzu prikazan

kot grešni kozel za vsa pretekla gibanja, ki so prinesla enakopravnost in nižjim slojem

omogočila lažje življenje.

V knjigi Moj boj Hitler opisuje, kako naj bi Jud po njegovem mnenju postopoma prevzemal

oblast:

»Predstavi se delavcem in se pretvarja, da se mu ta skupina smili oziroma da je ogorčen zaradi

njihove stiske in revščine, da bi si tako pridobil njihovo zaupanje. Potrudi se, da prouči prave

in namišljene težave njihovega življenja in da vzbudi hrepenenje po spremembah v njihovem

obstoju. Z neizrekljivo bistrostjo krepi zahtevo družbene enakosti, ki počiva v vseh moških

arijskega plemena, in tako doda boju za odstranjevanje socialnega zla precej jasen značaj

svetovnega pomena. Ustanovi doktrino marksizma.« (Hitler 1938, 127).

Jud naj bi pod ogrinjalom čisto socialnih idej imel skriven, hudičev načrt, po katerem naj bi

kategorično zanikal individualnost posameznika ter s tem pomembnost naroda in njegove

rasne specifičnosti. Tako naj bi postopoma uničeval človeško kulturo, ki naj bi temeljila na

teh dejavnikih (Hitler 1938, 128).

Posledice takšnega delovanja Juda naj bi bile vidne v Rusiji. Adolf Hitler v svoji drugi knjigi

opisuje Rusijo kot deželo, ki naj bi ji nekoč vladali Germani. Sčasoma pa naj bi v ta višji

razred počasi prodrla slovanska kri in naj bi ga popolnoma zamenjala. Takrat naj bi po

Hitlerjevem mnenju v Rusiji prišlo do gibanja panslavizma (Hitler in Weinberg 2003, 149).

86

V prvi svetovni vojni naj bi Rusija še naprej izgubljala nordijsko-germansko kri, dokler je ni

popolnoma izkoreninila boljševiška revolucija:

»Slovanski rasni instinkt ni sam namerno izvedel iztrebljenja prejšnjega neruskega višjega

razreda. Ne, v tem času je dobil novega voditelja v judovstvu. S pomočjo slovanskega rasnega

instinkta je Jud – ki se je medtem počasi pririnil do višjega razreda in s tem do višjega vodstva

– iztrebil prejšnji višji razred.« (Hitler in Weinberg 2003, 150–151).

Jud je torej, po Hitlerjevem mnenju, iz ruskega naroda uspešno iztrebil ves vodilni sloj, ki naj

bi imel germansko kri in prevzel oblast nad Rusijo:

»Ko je usoda zapustila Rusijo boljševizmu, je oropala rusko ljudstvo njihovega izobraženega

sloja, ki je nekoč ustanovil ter omogočal obstoj njihove države. Germanski element v Rusiji

zdaj lahko smatramo kot popolnoma iztrebljen. Jud je prevzel njegovo mesto. Nemogoče je,

da bi se Rus lahko le s svojo lastno močjo otresel judovskega jarma, prav tako pa je

nemogoče, da bi Jud lahko obdržal oblast nad tako velikim imperijem dlje časa. Njegov značaj

ni značaj organizatorja, ampak značaj razkrajajočega kvasa.« (Hitler 1938, 258).

V Drugi knjigi pa Judu pripisuje tudi parazitsko hranjenje na račun drugih narodov. Jud naj bi

po njegovem mnenju ne imel svojih dobrih idej, zato naj bi jih pobiral drugim: »Preživetje

Juda tako postane parazitska eksistenca znotraj življenja drugih ljudstev. Glavni cilj judovega

boja za preživetje je zasužnjenje ljudi, ki so aktivno produktivni.« (Hitler in Weinberg 2003,

230).

Za dosego tega cilja naj bi Jud uporabil vsa sredstva, ki so mu na voljo. Njegov cilj pa naj bi

bil

»denacionalizacija in kaotična bastardizacija drugih ljudstev, znižanje rasne stopnje najvišjega

in dominacija nad to rasno kašo preko uničenja inteligence teh ljudstev ter zamenjave te

inteligence s člani njegovega lastnega ljudstva. Judovski mednarodni boj se bo torej vedno

končal v krvavi boljševizaciji – torej v resnici v uničenju intelektualnih višjih razredov,

povezanih z najrazličnejšimi ljudstvi. Tako bo lahko on sam postal gospodar človeštva brez

voditelja.« (Hitler in Weinberg 2003, 231).

Ruski narod naj bi po njegovem mnenju obdržal Juda kot svojega gospodarja, ki pa se je zdaj

moral izkazati z ustanovitvijo novega političnega sistema: »Vendar naj bi se to zaradi

prevladujočega nagnjenja judaizma, ki naj bi bil le destruktiven, to pokazalo le kot

zgodovinsko 'vrenje razkroja'.« (Hitler in Weinberg 2003, 151)

87

Hitler torej pripisuje »avtorstvo« komunizma judovskemu narodu. Namen komunizma pa po

njegovem ni brezrazrednost družbe, ampak prevlada judovskega naroda. Slovanski narodi so

po njegovem mnenju nezmožni samostojnosti, zato lahko Rusiji vlada le nekdo, ki je

pripadnik kakšne rase, ki je sposobna vladati (arijske ali judovske), ali pa ima vsaj nekaj

njenih genov. Germanska rasa naj bi slovanskim narodom vladala tako, da so živeli v

blagostanju, judovska pa naj bi jih popolnoma zasužnjila.

Judovska »rasa« je torej po Hitlerjevem mnenju konkurenčna arijski, saj naj bi bila sposobna

prevlade nad svetom ravno tako kot arijska. Razliko med njima vidi le v tem, da naj bi arijski

človek imel občutek za dobrobit podrejenih »ras«, medtem ko naj bi Jud uporabil vse, kar ima

na voljo, da narode zasužnji in živi nekakšno parazitsko življenje na njihov račun.

Komunizem je po njegovem mnenju bakterija, ki se lahko iz Sovjetske zveze razširi tudi na

druge države. Zato v svoji Drugi knjigi svari, da naj se Nemčija nikar ne povezuje z Rusijo, v

nasprotnem primeru se ta bakterija lahko razširi tudi v Nemčijo:

Vera v nemško-ruski sporazum je nestvarna, dokler je v Rusiji na oblasti vlada, ki se bavi le z enim

ciljem, to je, kako prenesti boljševiški strup v Nemčijo (Hitler in Weinberg 2003, 144).

Če bi do takega prenosa strupa prišlo, bi to prineslo popolno prevlado judovstva v Nemčiji,

tako kot naj bi se ta prevlada že uresničila v Rusiji (Hitler in Weinberg 2003, 144).

V knjigi Moj boj Hitler opisuje svoj pogled na t. i. revolucijo na Bavarskem, ki je v tej deželi

pripeljala do obdobja t. i. Rӓterepublick. Novembrsko revolucijo (kot tudi že prej omenjeno

revolucijo na Bavarskem) naj bi vodili marksisti, uspela pa naj bi zato, ker naj bi bili vsi

»najboljši narodni elementi« takrat na fronti (Hitler 1938, 208)

Vendar pa naj ti ljudje kljub mogočnosti svojih namenov ne bi imeli zadostne vojske, ki bi

lahko ubranila njihovo republiko, in so bili zato premagani: »Pravi organizator revolucije in

tisti, ki je v njej vlekel vse vrvi, internacionalni Jud, je pravilno ocenil situacijo. Ni še namreč

prišel čas, da bi sunil nemški narod v boljševistično prelivanje krvi, kakršno se je zgodilo v

Rusiji.« (Hitler 1938, 209).

Hitler torej v svojem besednjaku stopnjuje sovraštvo do komunizma. Sprva je komunizem le

način, kako se Jud počasi infiltrira v družbo ter prevzame oblast nad narodom. Takrat opisuje

komunizem tudi kot strup, s katerim Jud zastruplja nevedne delavce. Kasneje pa v

Hitlerjevem govoru komunizem prevzame obliko strupene bakterije, ki se lahko iz Rusije širi

88

drugam, če je ne bodo popolnoma osamili. Hitler očitno vidi sebe kot nekakšnega rešitelja

ruskega naroda, saj naj bi mu prinesel gospodarja, ki bi bil pravičnejši vladar od Juda.

Najpomembnejša premisa nacionalsocializma je rasa. Rasa naj bi se vzdrževala preko čistosti

krvi. Za krvno in rasno čistost po Rosenbergovem mnenju poskrbi ženska:

»Pravica do absolutne osebne svobode nujno prinese s sabo tudi zanikanje rasnih ovir. Naše

emancipirane ženske zahtevajo pravico, da lahko imajo spolne odnose s črnci, Judi, Kitajci.

Ženske kot izbrane ohranjevalke rase lahko postanejo tudi uničevalke ljudskih temeljev, če jim

je dovoljeno, da dokončajo svojo emancipacijo. Te resnično emancipirane ženske niso

upoštevale nikakršnih moralnih omejitev ter konceptov časti in dolžnosti. Priznavajo le

koncepte in ideje razvoja, razmerje moči.« (Rosenberg 25. 8. 2015, 349).

Po mnenju Alfreda Rosenberga se je v 19. stoletju z liberalizmom in demokracijo to

ravnovesje podrlo. Ženska je po francoski revoluciji postala emancipirana, to pa pomeni

postopen propad »čiste nordijske rase«. Rosenberg v svoji knjigi namreč opisuje nordijskega

človeka kot tistega, ki poseduje vse lastnosti voditelja in naj bi uveljavljal red v Evropi. V

času pa, ko je Rosenberg pisal to knjigo, se po njegovem mnenju nordijska kri v Evropi

postopoma slabša. Rešitev je po njegovem revitalizacija te krvi:

»Danes se z grozo zavedamo, da stojimo pred dokončno odločitvijo. Ali vzredimo staro kri in

s tem prenovimo svojo vitalnost in visoko voljo do boja, ali pa bodo tevtonske evropske

vrednote kulture in urejenega vladanja potopile pod umazano poplavo kozmopolitizma.«

(Rosenberg 25. 8. 2015, 92).

Rasa naj bi s tem, ko bi postala nečista, čedalje bolj propadala: »Izguba rasne čistosti uniči

srečo rase za vedno; rasa nato v človeštvu tone globlje in globlje. Posledice tega pa nikoli več

ne moremo izkoreniniti iz telesa in misli.« (Hitler, 1938, 130).

Rosenberg in Hitler torej pripisujeta delitvi med spoloma pomembno vlogo. Moški naj bi bil,

po njunem mnenju tisti, ki mu pripada oblast, ženska pa naj bi bila varovalka rase. Z žensko

emancipacijo pa naj bi se to razmerje sesulo, saj naj bi ženska, poleg tega da zdaj tekmuje z

moškim za oblast, počasi zahtevala tudi spolno svobodo. To naj bi, po Rosenbergovem

mnenju prineslo postopno uničenje rasne čistosti nordijske rase, saj naj bi popolnoma

svobodna ženska zahtevala tudi pravico da ima spolne odnose s člani drugih ras.

Hitler in Rosenberg svarita, da naj bi nad narodi in državami bdela neka nadnaravna sila, ki jo

imenujeta Previdnost. Ta Previdnost naj bi po njunem mnenju odrejala vsakemu narodu

89

njegovo pomembnost in moč. Previdnost pa naj bi bila posebej naklonjena narodom, ki so

rasno čisti (narodom, ki se niso mešali z drugimi rasami), ter narodi, ki v sebi nimajo »klice

razkroja« (komunizma in liberalizma).

Hitler se v svojih delih pogosto sklicuje na nadnaravno bitje, ki naj bi krojilo usodo

posameznih narodov. To bitje, imenovano Previdnost, naj bi preko vojn preverjalo odločnost

narodov za njihovo preživetje in jim ga, če bi si ga seveda zaslužili, tudi podelilo. V

nasprotnem primeru pa naj bi ta narod uničilo.

Eden od primerov, kjer Hitler uporablja besedo Previdnost, je v njegovi knjigi Moj boj, ko

govori o pravicah posameznika in pravicah države. Ko Hitler govori o človeških pravicah, jih

postavlja nad pravice države:

»Človekove pravice so nad pravicami države. Če v svojem boju za človeške pravice rasa

potone, to pomeni, da jo je tehtnica usode označila za prelahko, da bi lahko preživela v

tuzemskem svetu. Če človek torej ni pripravljen na boj za svoje preživetje, mu je pravična

Previdnost že odredila konec.« (Hitler 1938, 50).

Država po njegovem ni zbor trgovskih pogajalcev, ampak »organizacija skupnosti, homogene

v naravi in občutju, za boljše pospeševanje in vzdrževanje njihove vrste ter izpolnitve usode,

ki jim jo je zakoličila Previdnost« (Hitler 1938, 69).

Leon Rupnik prikazuje komunizem kot sistem, ki ga je izumil Jud za dosego svetovne

prevlade. S tem, je to prevlado pridobil, pa je zasužnjil druge narode. To je opazno v

Rupnikovih govorih.

28. 9. 1944 je bil v reviji Slovensko domobranstvo objavljen Rupnikov govor domobrancem,

v katerem je takšen odnos do Judovstva več kot očiten:

»Po treh letih boja s sovražnikom, ki ga je omamil in kupil Žid, in ki ima nalogo, da uniči naš

mali slovenski narod in opustoši našo ljubljeno domovino, stojite zdaj v odločilnem boju. /…/

Od naše zvestobe, čuta dolžnosti, hrabrosti in požrtvovalnosti je sedaj odvisno ali bo naš narod

še obstajal in živel, ali pa bo v židovski boljševiški sužnosti propadel in izginil iz zgodovine

narodov. /…/ Danes v tem boju niste sami. Na naši strani se bojuje nemški vojak, ki nas je

točno pred enim letom že enkrat rešil. Nemški vojak je glavni in prvi borec v tej vojni, ki jo

vodi svetovno židovstvo proti vsemu poštenemu človeštvu.« (»Naš prezident div. general

Leon Rupnik-generalni inšpektor vsega Slov. Domobranstva« 28. 9. 1944, 4).

90

Še bolj pa je podobnost Hitlerjevim in Rupnikovim pogledom na judovstvo očitna v

Rupnikovem govoru, objavljenem 12. 10. 1944 v reviji Slovensko domobranstvo:

»Komunizem je kot kruti bojni stroj za uničevanje še zdravih častiljubnih narodnostno

zavednih in vernih narodov ter za uresničenje židovske samovlade na svetu znan bolj ali manj

vsem narodom in posebej tudi Slovencem. – Kakor je pač komunistični zločinski svetovni

nazor kanil narode hinavsko izvotliti in zastrupiti, je vendar po 22. juniju 1941. leta kot

vojujoči se boljševizem moral javno nastopiti z neizmerno silo svojih vojaških robotov,

partizanov in vojnega materiala.« (»Drugo povelje generalnega inspektorja Slovenskim

Domobrancem« 12. 10. 1944, 10).

V obeh govorih je komunizem prikazan kot sistem, ki zasužnjuje narode in proti kateremu se

lahko bori le nemški vojak. V drugem Rupnikovem govoru pa je komunizem še očitneje

prikazan kot strup, s katerim hoče Jud zastrupiti »še zdrav« slovenski narod. Komunizem je

tako v Hitlerjevi Drugi knjigi kot tudi v Rupnikovem govoru prikazan kot strup, s katerim Jud

uničuje »zdrave narode« z namenom, da prevzame oblast nad svetom. Tisti, ki so za

komunizem, so po Rupnikovem mnenju le roboti, torej osebe brez kakršnegakoli lastnega

mnenja. Beseda »verni« tukaj sicer nekoliko razbije nacionalsocialistično strukturo, saj se

nacionalsocializem ne predstavlja kot branitelj religije (takšnega ga vidijo le ideologi

Slovenskega domobranstva), vendar pa je v tem govoru dovolj očitna nacionalsocialistična

premisa.

Hitler torej komunizem opisuje kot nevarno bakterijo, s katero Jud zastruplja zdrave narode.

Rupnik pa komunizem opisuje kot strup. Rupnik torej uporablja prvotni Hitlerjev izraz za

komunizem. Posledice te »bakterije« (Hitler) oziroma »strupa« (Rupnik) oba opisujeta enako:

ko je narod zaradi tega popolnoma zastrupljen, Jud postopoma prevzame oblast in ga zasužnji.

Tako kot Hitler tudi Rupnik prikazuje Juda kot tistega, ki si prizadeva pridobiti prevlado nad

svetom s tem, da želi zastrupiti »zdrave« narode preko demokracije, strankarstva in končno

komunizma, ki je zadnja stopnja tega prevzema.

Da je Rupnik vsekakor bil seznanjen z nacionalsocialistično ideologijo, pa lahko vidimo tudi

v njegovem govoru dijakinjam ljubljanskih srednjih šol v Unionski dvorani leta 1943:

»Prav vaše letnike je Previdnost poklicala, da slovenskemu narodu ustvarijo in vzgojijo nov

rod. Dekleta, dati nam morate rod, ki bo prost slabih lastnosti s katerimi je minulo, po židih

pokvarjeno stoletje zastrupilo tudi naš, sicer tako zdrav, žilav in dober narod.« (»Ob pričetku

91

šolskega leta. Prezident Rupnik med dijakinjami. Naloge in dolžnosti naše ženske mladine v

sedanjosti in bodočnosti« 5. 10. 1944, 1).

Rupnik tukaj poziva dekleta, naj se pripravijo na vlogo mater, ki bodo vzgojile novo raso

ljudi, rod, ki ne bo imel v sebi klice pokvarjenosti. To pokvarjenost je prineslo stoletje,

okuženo z demokracijo in liberalizmom. Tako kot pri Hitlerju tudi tukaj nastopa Žid kot tisti,

ki je zastrupil tudi slovenski narod. V tem članku je očiten rasizem, ki ga najdemo tako v

knjigi Moj boj kot tudi v Rosenbergovem Mitu 20. stoletja.

Rupnik torej dijakinje spodbuja, naj rodijo rasno čiste potomce, ti pa bodo ohranili slovenski

rod. Ta rod bo tako očiščen vseh slabih lastnosti, ki sta jih je prinesli 19. in 20. stoletje. Pri

tem je več kot očiten nacionalsocialistično obarvan antisemitizem, saj je tako po Rupnikovem

kot tudi po Rosenbergovem mnenju Jud tisti, ki stoji za francosko revolucijo, liberalizmom in

posledično za komunizmom. Slovenci torej po Rupnikovem mnenju pripadajo višji (verjetno

arijski) rasi, ki pa je bila v preteklosti podvržena negativnim vplivom liberalizma,

parlamentarizma in komunizma, zato se je njena rasna veljavnost zmanjšala. Tisti, ki je ta

strup uporabljal, pa je Žid. Tako kot pri Rosenbergu je tudi pri Rupniku ženska tista, ki je

varuh rasne čistosti nekega naroda. Podobno kot Hitler tudi Rupnik meni, da je Žid v

preteklosti zastrupljal ta narod. Manifestacija nacionalsocialistične ideologije je torej v tem

besedilu precej očitna.

Rupnik Rosenberga in Hitlerja sicer ne citira, vendar pa v svojih govorih uporablja njuno

izrazoslovje. Podobno kot Hitler vidi v Judu tistega, ki zastruplja narode in jim jemlje njihovo

rasno veljavnost, rešitev pa – tako kot Rosenberg – vidi v revitalizaciji oziroma ponovni

vzreditvi stare nordijske krvi.

Podobno sklicevanje na Previdnost zasledimo tudi v Kociprovem članku »Jasna beseda«:

»Dovolj nam je dala Previdnost, ko nas je obdarila z nadpovprečno nadarjenostjo, s katero naš

človek razpolaga, in ko nam je navdahnila čut poštenosti in nam dala smisel za marljivost.

Sedaj je na nas, da sami s pomočjo teh prvin obvladamo okolnosti, v katere nas je postavila

usoda.« (Kociper, Stanko 3. 8. 1944, 7).

Previdnost je torej po Kociprovem mnenju tista, ki je obdarila Slovenca z določenimi čuti, s

katerimi naj sedaj obvladuje okoliščine, v katere ga je pahnila usoda. Kociper tu postavlja

besedo Previdnost v popolnoma enak kontekst kot Hitler. Tako pri Hitlerju kot pri Kocipru je

Previdnost tista, ki obdari človeka in narod ter jima določi usodo.

92

Usoda je v tem primeru čas, v katerem je bil napisan ta članek – obdobje druge svetovne

vojne in državljanske vojne na slovenskem ozemlju. Slovenski človek naj bi se tako s

pomočjo nemškega vojaka boril proti azijatskemu sistemu z vzhoda, ki naj bi prinesel le

zasužnjenje. Boril naj bi se proti okuženju s komunizmom.

Tako kot pri Hitlerju in Rosenbergu je tudi pri Kocipru opazna pomembnost genetske oziroma

krvne predestinacije naroda. V tem primeru sicer beseda rasa ne nastopa, vendar pa je opazno

naslednje semantično polje: geni (torej kri) so tisti, ki zapečatijo usodo ne samo posameznika,

ampak celotnega naroda. Previdnost je tu uporabljena kot tista višja sila, ki izbira

posamezniku njegovo usodo in ki bi očitno lahko narod tudi pogubila, če njenih talentov ne bi

uporabil.

Tudi v Kociprovem dnevniku lahko zasledimo nekatere stavke, ki imajo nacionalsocialistično

konotacijo. Ko Kociper leta 1945 pride v Wolfsberg, tam kmalu postane uslužbenec Kohna-

Schanzerja, ki pa je bil Jud. Vsem tistim, ki mislijo, da je Kociper antisemit, slednji

odgovarja:

»Še manj jih je seveda pomislilo, da očitanje zgodovinsko dokazane krivde, ki so jo imeli prav

Židje pri nastanku komunizma, še ne pomeni, da sem za to, da je treba kar vso semitsko raso

enostavno poslati v 'plinsko peč'! In to je prav Žid dr. Kohn-Schanzer prav dobro vedel in tudi

razumel.« (Kociper 1996, 472).

Podobno kot Hitler torej tudi Kociper obsoja Jude, da so odgovorni za nastanek komunizma.

Hitler jih neposredno obtoži, da so ustanovitelji, Kociper pa jim le »očita zgodovinsko

dokazano krivdo«, ki jo imajo pri nastanku komunizma. Stavek je torej ideološko skoraj

popolnoma nacionalsocialističen, od te ideologije se razlikuje le po tem, da njegova namera ni

»poslati vse Jude v plinsko peč«. Prav tako pa je v tem odlomku vidno tudi razumevanje

judovstva kot rase, torej Hitlerjeva rasna koncepcija narodov.

Tudi Izidor Cergol se je očitno zgledoval po nacionalsocialistični ideologiji, saj je skrita v

nekaterih odstavkih njegovih govorov.

Eden takšnih je radijski govor, ki je bil objavljen tudi v časopisu Slovenec, in sicer 24. 8.

1944 pod naslovom »Rupnik in Slovenski domobranci. Radijski govor g. Cergola Izidorja 20.

avgusta«. V njem Cergol govori o žalostni usodi, ki je zadela slovenski narod aprila 1941, ko

je Nemčija s svojimi zavezniki napadla kraljevino Jugoslavijo. V času pisanja tega članka naj

bi bilo na voljo več poti za osvoboditev slovenskega naroda. Ena teh je bila tudi osvoboditev s

93

strani OF. Ta pot je po Cergolovem mnenju napačna, saj naj bi bila vodena s strani

komunistične partije Sovjetske zveze (KPSZ):

»Še nekaj ti obljubljajo ti partizani! Govore ti o Rusiji in o ruski armadi, ki te bo osvobodila.

Toda mi nismo pozabili, da Rusija sploh ne obstoja, ker so jo Židje in boljševiki uničili, in

dobro vemo, da imamo opraviti samo z boljševiško Sovjetijo, v kateri ruski narod ni gospodar,

temveč suženj.« Sovjetska zveza po njegovem ni več svobodna država, prav tako pa naj

Slovenija po njegovem ne bi bila svobodna država, če bi bila »sovjetska« (torej osvobojena s

strani Rdeče armade): »Kako naj nas torej 'osvobaja' Rusija, če je pa ni? Kako naj vodi neko

'slovansko' in 'človečansko' politiko, če je pa cilj Židov, ki ji vladajo samo in edino svetovna

revolucija, iz katere naj izidejo vsi narodi kot brezpravni židovski sužnji.« (»Rupnik in

slovenski domobranci. Radijski govor g. Cergola Izidorja 20. avgusta« 24. 8. 1944, 2).

Cergolovo besedišče je precej sorodno Hitlerjevemu. Partizan je po njegovem orodje

mednarodnega židovstva, katerega cilj je zasužnjenje vseh narodov na svetu.

Sovjetska zveza je po Cergolovem mnenju v rokah mednarodnega Juda, prav tako je po

njegovem komunistična revolucija plod judovstva:

Ali morejo biti osvoboditelji skratka tisti, ki so izvor vsega zla na naši zemlji? Ne, njih in njihove

metode je naš narod obsodil in odklonil. Naš narodni kompas je pokazal pravo pot in razkrinkal to

krvavo orodje židovskega zarotnika (»Rupnik in slovenski domobranci. Radijski govor g. Cergola

Izidorja 20. avgusta« 24. 8. 1944, 2).

Komunist je torej po Cergolovem mnenju le orodje v rokah židovskega zarotnika, komunizem

pa je kriv za vse medvojno nasilje na slovenskih tleh. Takšno nasilje je torej po Cergolovem

mnenju tista »krvava boljševizacija«, o kateri govori Hitler v svoji Drugi knjigi. Cergol torej

neprikrito uporablja Hitlerjevo besedišče, zamenja le strukturo besedila.

11.2 Tekstna analiza katoliške propagande

Tako kot pri propagandi Slovenskega domobranstva lahko tudi pri katoliški propagandi

vidimo zametke nacionalsocialistične ideologije. Nacionalsocializem pred okupacijo nekateri

(npr. Alojzij Odar) še obsojajo, kasneje pa se ta obsodba umakne iz propagande.

Za ponazoritev prodora nacionalsocialistične ideologije v propagando katoliške Cerkve na

slovenskem področju med drugo svetovno vojno bom uporabil knjigo Alfreda Rosenberga Mit

94

20. stoletja in propagandna besedila katoliške Cerkve, predvsem knjigo Franca Mihelčiča

Hudičeva shodnica.

Alfred Rosenberg v svoji knjigi obsoja pruskega kralja Friderika II., da se zgleduje po

francoskem političnem sistemu (katerega temelj naj bi bil humanizem). Zaradi zgledovanja po

humanizmu naj bi postopoma uničil organske moči Prusov, s tem pa jim tudi onemogočil

kasnejšo zmago nad Francozi (Rosenberg 25. 8. 2015, 167).

Ta nova doktrina humanizma naj bi, po njegovem, bila

»religija prostozidarstva. Slednja je bila duhovni temelj za abstraktno univerzalistično kulturo.

Ta je bila začetek vseh pridig samouresničevanja, ki so obljubljale razkošje. Okoli 1780 je

dala tudi svoj politični pečat političnim sloganom zadnjih 150 let: enakosti in bratstvu. S tem

pa rodila kaotično ter rasno razkrajajočo demokracijo.« (Rosenberg 25. 8. 2015, 167).

Rosenberg prostozidarstvu pripisuje tudi zasluge za revolucije 19. stoletja:

»Ta razkrajajoč pogled na svet (da naj bi bila materialna blaginja posameznika najvišja

vrednota demokracije, opomba avtorja magistrske naloge) je bil in je predpogoj političnega

nauka demokracije in prisilne dogme nuje vzajemnega delovanja sil. Vse sile, ki so si

prizadevale zrahljati državne, narodne in družbene vezi, so se zdaj trudile povezati s

prostozidarstvom.« (Rosenberg 25. 8. 2015, 168).

Rosenberg obtožuje Juda, da se je počasi vtihotapil v prostozidarstvo. Medtem ko naj bi se

German boril proti Rimu (katoliški Cerkvi), ki naj bi za svoj temelj prav tako imel ljubezen do

vseh ljudi, torej enakopravnost vseh pred Kristusom, naj bi mu prostozidarstvo v Angliji,

Italiji in Franciji zadalo smrtni udarec, saj naj bi po njegovem mnenju vodilo vse revolucije

19. stoletja (Rosenberg 25. 8. 2015, 168).

Prostozidarstvo in demokracija sta torej po Rosenbergovem mnenju ideologiji, ki zaradi svoje

humanosti postopoma uničujeta moč arijskega človeka, ker zmanjšujeta njegovo borbenost.

Rosenberg opisuje judovsko vero kot zgolj materialistično. Po njegovem mnenju judovska

religija nima vere v nesmrtnost. Vse njihove svete knjige naj bi trdile, da so Judje edini, ki naj

ne bi umirali, pač pa naj bi si na tem svetu vzpostavili raj. V tem raju naj bi imeli sužnje,

Nejude. Ta vera v tostranski raj naj bi se iz judovstva prenesla tudi v marksizem (Rosenberg

25. 8. 2015, 263).

95

Tudi Hitler v svoji Drugi knjigi opisuje svoj pogled na postopno propadanje monarhij v

Evropi in njihovo spreminjanje v republike. Jud naj bi se s propadom antičnega Rima soočil z

»neomadeževanimi«, torej rasno čistimi ljudmi, ki naj bi ga zaradi svoje prepričanosti v svoj

rasni instinkt zavrnili. Tako naj bi bil med njimi tujec nadaljnjih petsto let (Hitler in Weinberg

2003, 231).

Fevdalizem naj bi bil po Hitlerjevem mnenju sistem, v katerem se je lahko pridružil boju

zatiranih narodov in si ga sčasoma prisvojil, s francosko revolucijo pa pridobil enake

državljanske pravice kot drugi državljani postrevolucijske Francije. S tem naj bi pridobil

možnost, da prevzame politično moč znotraj etničnih skupnosti (Hitler in Weinberg 2003,

231).

V 19. stoletju naj bi pridobil dominantno pozicijo v državnih gospodarstvih ter preko borze

počasi pridobil najvišji vpliv ne le na gospodarstva, temveč tudi na politiko posameznih

narodov: »Svojo nadvlado vzdržuje z intelektualno degradacijo ljudstev. Pri tem mu

pomagata prostozidarstvo ter tisk, ki je postal popolnoma odvisen od njega.« (Hitler in

Weinberg 2003, 232)

Konec 19. stoletja naj bi bila ekonomska osvojitev Evrope s strani Judov že skoraj končana.

Zdaj naj bi se Jud želel s pomočjo revolucij znebiti intelektualne elite posameznih narodov.

Tako bo dosegel še politično premoč v Evropi. Revolucije naj bi dosegel s pozivanjem na

vojno:

»Cilj je uničenje inherentno antisemitske Rusije in tudi nemškega Rajha, katerega

administracija in vojska še vedno nudita Judom odpor. Njihov nadaljnji cilj je strmoglavljenje

tistih dinastij, ki še niso postale pokorne demokraciji, ki jo vodi Jud in od katerega je ta

demokracija tudi odvisna.« (Hitler in Weinberg 2003, 232).

Prostozidarstvo je pri Hitlerju torej sredstvo, s katerim bo Jud postopoma pridobil popolno

gospodarsko in politično moč v Evropi. Svoj cilj, tj. svetovno prevlado, pa bo Jud dosegel

tako, da bo strmoglavil tiste politične sisteme, ki bi mu še nudili odpor. Hitler torej razume

demokracijo kot sistem, s katerim Jud postopoma uničuje t. i. rasni instinkt narodov, ob

katerih živi.

Podobno kot Hitler in Rosenberg tudi Mihelčič opisuje prostozidarstvo kot sistem, ki je

spodkopal monarhije in nosil odgovornost za vse revolucije. Prav tako pa opisuje Juda kot

96

tistega, ki naj bi postopoma osvojil prostozidarstvo in ga podvrgel lastnemu interesu

(Mihelčič 1944, 20). Judje so po njegovem najdejavnejši pripadniki prostozidarstva:

»Sploh so Judje po vsem svetu najbolj delavni framasoni in znajo na vse načine vtisniti ložam

svojega duha ter jih uporabiti kot mogočno orodje za dosego svojih ciljev. Na ta način se

morajo v ložah prepogosto tudi nežidje potegovati za židovske cilje. Židje so med drugim

začeli prostozidarstvo uporabljati v politične namene.« (Mihelčič 1944, 20).

Mihelčič torej obtožuje Jude, da si prizadevajo pridobiti oblast nad svetom. Pridobili naj bi si

že oblast nad prostozidarstvom in naj bi torej z njegovo pomočjo osvojili oblast nad svetom.

Mihelčič meni, da sta tako judovstvo kot tudi prostozidarstvo zazrta v tostranost:

»Zlasti pa je židovstvo dalo framasonstvu tisto značilno usmerjenost v tostranost, obrnjenost

zgolj na ta svet. Prostozidarstvo in Judovstvo imata isto mišljenje in isto teženje, namreč kako

bi obrnila človekov pogled od nadnaravnega sveta ter ga povsem usmerila v materialno

tostranost. Pri tem naj postane človek zadnji in edini cilj vsega stvarstva, edino božanstvo.«

(Mihelčič 1944, 21–22).

Posledica te miselnosti je, tako Mihelič, da si človek prav tako kot svojo usodo izbira tudi

oblast nad sabo:

»Vsaka oblast je le toliko časa oblast, dokler je ljudstvo ne zavrže. Najboljša oblika vladavine

je republika, v kateri si ljudje svobodno volijo vladarja; zrušiti pa je treba vsako oblast, ki je

od ljudstva več ali manj neodvisna, n. pr. monarhijo, cerkveno oblast, itd. Prav zato je

framasonstvo sklenilo vreči s prestola Habsburžane in razbiti Avstrijo. Prizanaša pa seveda

vladarjem, ki framasonstvu niso škodljivi ali celo delajo po njegovih navodilih.« (Mihelčič

1944, 21–22).

Mihelčič opisuje prostozidarstvo kot versko skupnost, ki je zazrta le v tostranost. Trdi, da naj

bi prostozidarstvo postopoma prevzel Jud. Tako kot judovstvo si po njegovem mnenju tudi

prostozidarstvo prizadeva uničiti tiste politične sisteme, ki mu niso naklonjeni. Najboljši

politični sistem zanj je demokracija (republika).

Pri Mihelčiču je zgledovanje po nacionalsocialistični ideologiji sicer bolj prikrito kot pri

ideologih Slovenskega domobranstva, kljub temu pa je očitno, da je Mihelčič simpatiziral s to

ideologijo. V njegovem besedilu sicer ne najdemo neposrednega obtoževanja Juda, besedo

Jud zamenja beseda prostozidarstvo. Tako kot Hitler pa tudi Mihelčič trdi, da prostozidarstvo

obvladuje Jud in ga uporablja za svoje cilje.

97

Tako pri Rosenbergu kot pri Mihelčiču Jud nastopa kot tisti, ki ima namen prevladati nad

svetom, pri tem pa naj bi mu pomagala tudi demokracija in prostozidarstvo. Jud je opisan kot

tisti, ki želi zasužnjiti vse človeštvo, razlika pa je le v tem, da je po Rosenbergovem mnenju

judovska vera v tostranost rezultat Judovega pohlepa, po Mihelčičevem mnenju pa naj bi želja

preobrniti človekov pogled na tostranost bila sredstvo, s katerim zbuja pohlep pri drugih

ljudeh. S tem pohlepom naj bi jih tako zasvojil, da naj bi ti strmoglavljali monarhije in

vzpostavljati republike. Monarhi pa so od ljudstva preveč neodvisni in torej prostozidarstvu in

judovstvu nevarni.

Mihelčič torej tukaj uporablja popolnoma enake besede kot Hitler. Podobno kot Hitler namreč

tudi on trdi, da judovstvo počasi ruši vse dinastije, ki mu niso pokorne, ter jih zamenjuje z

demokracijo – slednjo pa naj bi vodil Jud. Pri Mihelčiču je sicer beseda »Jud« zamenjana z

besedo »framasonstvo«, torej prostozidarstvo. Vendar pa po njegovi analizi vidimo, da naj bi

prostozidarstvo Jud tako intenzivno obvladoval, da naj bi celotno prostozidarstvo delovalo le

njemu v prid. Prostozidarstvo in judovstvo sta torej tukaj izenačeni, torej po Mihelčičevem

mnenju za temi strmoglavljanji monarhij stoji Jud.

Podobno lahko zaznamo nacionalsocialistično ideologijo tudi v Kraljičevem članku

»Protikomunistična okrožnica«. V njej Janez Kraljič opisuje komunizem kot neslovansko in

nerusko iznajdbo, prav tako naj po njegovem mnenju njena izvedba ne bi bila slovanska:

»Tudi uresničitev ideje ni slovanska, ker jo je judovstvo nasilno vsililo ruskemu narodu.«

(Kraljič, Janez 1943, 91)

Po Kraljičevem mnenju je komunizem starejši od političnega sistema v tedanji Sovjetski

zvezi. Ta sistem naj bi ruskemu narodu vsilil Jud. Po njegovem mnenju naj bi Rusiji vladal

drugorodec, Gruzijec Stalin, ki naj bi Rusijo želel razbiti.

Kraljič uporablja nacionalsocialistično ideologijo, vendar je pri njem bolj prikrita. Ne

uporablja istega konteksta, a iz besed lahko razberemo nacionalsocialistični kontekst

(drugorodec, uresničitev ideje ni slovanska, ampak jo je ruskemu narodu nasilno vsililo

judovstvo).

Tudi Kraljič je očitno uporabljal podoben besednjak v podobnem konceptu kot Hitler. Tudi

tukaj se namreč Jud pojavlja kot tisti, ki naj bi ruskemu narodu nasilno vsilil komunistično

revolucijo.

98

12 ZAKLJUČEK

Leta 1941 Kraljevino Jugoslavijo napade Nemčija pod vodstvom Adolfa Hitlerja in si jo s

svojimi zavezniki razdeli, na delu te razkosane monarhije pa se ustanovi Neodvisna država

Hrvaška pod vodstvom Anteja Pavelića.

Tudi področje dotedanje Dravske banovine si Nemčija in njeni zavezniki razdelijo med seboj.

Madžarska si priključi Prekmurje, Italija Ljubljano in Dolenjsko, Nemčija pa si prisvoji

območje Mežiške doline, Gorenjske ter Štajerske.

Režimi okupatorjev so različni, vsem pa je skupen cilj postopen izbris slovenskega naroda ter

njegova asimilacija. Medtem ko je v nemški in madžarski okupacijski coni režim trši (iz

nemškega področja izženejo veliko duhovnikov, prav tako množično izseljujejo prebivalstvo),

pa je v t. i. Ljubljanski pokrajini režim milejši (slovenska društva lahko delujejo še naprej,

slovenščina je na ulici še vedno dovoljena, prav tako pa tukaj najdejo zatočišče nekateri

begunci iz nemške in madžarske okupacijske cone).

Kmalu italijanska oblast zaostri svoj odnos do Slovencev. Razlog naj bi bil aktiven odpor s

strani OF. S tem opravičujejo tudi obdajanje Ljubljane z bodečo žico (da bi preprečili stike

med partizani, ki naj bi se gibali v okolici Ljubljane, in njenimi prebivalci) ter streljanje talcev

v gramozni jami.

Zaradi te zaostritve naj bi se leta 1942 ustanovila t. i. protikomunistična milica (MVAC), ki je

bila sestavljena iz Slovencev ter je prejemala orožje iz rok italijanskega okupatorja. Ti vojaki

naj bi torej branili svoj dom pred »partizanskimi banditi«.

Septembra 1943 je Italija kapitulirala. Območje Ljubljanske pokrajine je prišlo pod

neposredno okupacijo Nemčije. Ervin Rössener ji je za prezidenta določil dotedanjega

ljubljanskega župana Leona Rupnika, na tem področju pa ustanovil novo vojsko, imenovano

Slovensko domobranstvo, ter policijo, imenovano Policijski varnostni zbor. Ta vojska in

policija sta bili pod neposrednim poveljstvom nemške vojske, sestavljali pa so jo povečini

Slovenci.

Slovensko domobranstvo je imelo več odsekov, med njimi tudi propagandni odsek. Ta je leta

1943 ustanovil revijo Slovensko domobranstvo, katere namen je širiti domobransko

99

propagando, predvsem med svoje vojake. V njem najdemo tudi govore Leona Rupnika in

Stanka Kocipra.

Tako kot Slovensko domobranstvo pa je svojo propagando med vojno imela tudi Katoliška

cerkev. To so bile poleg pridig duhovnikov in ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana tudi

knjižice, ki jih je izdajal Salezijanski inspektorat.

Ta propaganda je bila predvsem protikomunistično, v primeru Slovenskega domobranstva pa

tudi pronemško usmerjena. V njej lahko najdemo tudi izrecno nacionalsocialistične

paradigme. V katoliški propagandi je te sicer manj, v domobranski pa precej več.

S tem se katoliške propagande seveda ne da popolnoma oprati krivde za eskalacijo sovraštva

med Slovenci v obdobju druge svetovne vojne, saj je v njej predvsem veliko blatenja NOB in

prikazovanja boja zoper komunizem kot sveto dolžnost vsakega kristjana. Kristjan naj, na

primer po Rožmanovem mnenju, z NOB ne bi smel sodelovati, proti njemu pa si se moral

celo boriti z vsemi svojimi močmi. Komunizem naj bi bil po njegovem mnenju delo

kristusovega sovražnika, satana. Boj zoper komunizem naj bi torej bil nekakšen verski boj

zoper hudiča. Vsak, ki bi se torej boril na strani komunizma, naj bi tako bil pogubljen. Samo

predstavljamo si lahko, kakšen boj so sami s sabo bili tisti kristjani, ki so se kljub temu

odločili, da se priključijo NOB.

Medtem ko je v katoliški propagandi manj neposrednega povzemanja po nacionalsocialistični

ideologiji (izjema je npr. knjižica Franca Mihelčiča, Hudičeva shodnica), pa je v domobranski

propagandi tega precej več. Leon Rupnik in Stanko Kociper sta na primer v svoje govore in

zapise (tudi v knjigi Stanka Kocipra Kako sem živel) neposredno vpletala

nacionalsocialističen diskurz. Hipotezo, da ideologi Slovenskega domobranstva ter politični in

cerkveni dostojanstveniki na področju Ljubljanske pokrajine torej z nacistično propagando

niso bili le seznanjeni, ampak so z njo simpatizirali ter jo v svojih delih tudi propagirali

(seveda ne na neposreden način) ,lahko s tem potrdimo. Še posebej je to vidno v primeru

Stanka Kocipra. Njegova knjiga je namreč izšla precej po koncu druge svetovne vojne in torej

ni bila neposredno nikoli podvržena roki nemškega cenzorja, tako slednji vanj nikakor ni

mogel vriniti besedne zveze, kot je npr. »mongolska horda« (njegov naziv za Rdečo armado),

ali pa da imajo Judje »zgodovinsko dokazano krivdo« za nastanek komunizma. Prav tako pa

to potrjuje njegov pogled na to, da naj bi Velika Britanija storila napako, ko se je povezala s

Sovjetsko zvezo v boju zoper Nemčijo ter da bi se morala pravzaprav povezati z Nemčijo v

100

njeni borbi zoper komunizem. Njegova vera v Nemčijo se torej tudi po njeni kapitulaciji ni

zlomila.

101

13 VIRI IN LITERATURA

Ahčin, Ivan. 1941. »Krščanski socializem«. Revija katoliške akcije 2 (1): 1–10.

AS, 1 – Arhiv Republike Slovenije (AS), Pastirsko pismo in govor ljubljanskega škofa dr.

Gregorija Rožmana. Pastirsko pismo o nevarnosti brezbožnega komunizma.

(AS/1931), a. e. 544.

AS, 2 – Arhiv Republike Slovenije (AS), Samokresi za oborožitev duhovnikov, pobudnikov

organizacije M.V.A.C (AS/1931), a. e. 544

AS, 3 – Arhiv Republike Slovenije (AS), Ekselenci, visokemu komisarju za provinco

(AS/1931), a. e. 546.

AS, 4 – Arhiv Republike Slovenije (AS), Ekselenci visokemu komisarju za provinco

(AS/1931), a. e. 546.

AS, 5 – Arhiv Republike Slovenije (AS), Obtožnica proti Leonu Rupniku, Ervinu Rösenerju,

Gregorju Rožmanu, Mihi Kreku, Milku Vizjaku in Lovru Hacinu (AS/1931), a. e.

547.

AS, 6 – Arhiv Republike Slovenije (AS), Poročilo iz razpravne dvorane. (Razprava proti

Rupniku, Rösenerju, Rožmanu, Kreku, Hacinu in Vizjaku dne 21. 8. 1946)

(AS/1931), a. e. 547.

AS, 7 – Arhiv Republike Slovenije (AS), Stenogram z razprave proti Rupniku Leonu in

soobtoženim z dne 24. 8. 1946. Ljubljana, 27. 8. 1946. (AS/1931) a. e. 547.

Blatnik, Franc. 1944. Ali-ali. Knjižice: časopis za duhovno prebudo in prosveto. Ljubljana:

Salezijanski inspektorat.

Bullock, Alan. 1963. Hitler. Slika tiranstva. Bios. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Cergol, Izidor. 1944. »Rupnik in slovenski domobranci«. Slovenec 92 (193): 2–5.

Cergol, Izidor. 1944. »Slovensko domobranstvo-narodno gibanje«. Slovensko domobranstvo 1

(7): 9–10.

»Drugo povelje generalnega inspektorja Slovenskim Domobrancem«. 12. 10. 1944. Slovensko

domobranstvo 1 (6): 10.

Ferenc, Tone. 2006. »Okupacijski sistemi v Evropi in Sloveniji 1941«. V: Okupacijski sistemi

med drugo svetovno vojno. 1, Razkosanje in aneksionizem. Izbrana dela, ur. Mitja

Ferenc, 13–18. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete.

102

Ferenc, Tone. 2010a. »Nacistični raznarodovalni program in Slovenci«. V: Okupacijski

sistemi med drugo svetovno vojno. 2, Raznarodovanje. Izbrana dela, ur. Mitja Ferenc

in sodelavci 111–117. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Ferenc, Tone. 2010b. »Politične in državljanske kategorije prebivalstva na Štajerskem pod

nemško okupacijo«. V: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 2,

Raznarodovanje. Izbrana dela, ur. Mitja Ferenc in sodelavci, 293–329. Ljubljana:

Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Ferenc, Tone. 2011. »Osvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945« V: Odporništvo.

Izbrana dela, ur. Mitja Ferenc in sodelavci, 11–21. Ljubljana: Znanstvena založba

Filozofske fakultete.

Godeša, Bojan. 2011. Čas odločitev: katoliški tabor in začetek okupacije. Zbirka Premiki.

Ljubljana: Mladinska knjiga.

Godeša, Bojan. 1995. Kdor ni z nami, je proti nam: slovenski izobraženci med okupatorji,

Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana: Cankarjeva založba

Griesser Pečar, Tamara. 2004. Razdvojeni narod. Slovenija 1941-1945. Okupacija,

kolaboracija, državljanska vojna, revolucija. Zbirka Premiki. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Hitler, Adolf in Weinberg Gerhard L. 2003. Hitler's Second Book. The Unpublished Sequel to

Mein Kampf. New York: Enigma Books.

Hitler, Adolf. 1938. My struggle. The paternoster library. London: Hurst & Blackett.

Jauss, Hans Robert. 1998. Estetsko izkustvo in literarna hermenevtika. Zbirka Labirinti.

Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura.

Kershaw, Ian. 2012. Hitler. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Kociper, Stanko. 1944. »Jasna beseda«. Slovensko domobranstvo 1 (1): 7.

Kociper, Stanko. 1996. Kar sem živel. Zbirka Spomini in izpovedi. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Kraljič, Janez. 1943. »Protikomunistična okrožnica«. Revija katoliške akcije 4 (3–6): 75–141.

Kramberger, Taja in Rotar, Drago B. 2011. Nevidne evidence: misliti idola tribus. Zbirka

Teorija/Sophia. Ljubljana: Sophia.

Kranjc, Gregor. 2014. Hoja s hudičem. Okupacija Slovenije in kolaboracija, 1941-1945.

Mengeš: Ciceron.

Mihelčič, Franc. 1944. Hudičeva shodnica. Knjižice: časopis za duhovno prebudo in

prosveto. Ljubljana: Salezijanski inspektorat.

103

Mlakar, Boris. 2003. Slovensko domobranstvo 1943-1945. Ustanovitev, organizacija, idejno

ozadje. Ljubljana: Slovenska matica.

»Naš prezident div. general Leon Rupnik-generalni inspektor vsega Slov. Domobranstva«.

28. 9. 1944. Slovensko domobranstvo 1 (5): 4.

»Ob pričetku šolskega leta. Prezident Rupnik med dijakinjami. Naloge in dolžnosti naše

ženske mladine v sedanjosti in bodočnosti«. 5. 10. 1944. Družinski tednik 16 (40):

1. URN:NBN:SI:DOC-YA3SNOUH. http://www.dlib.si.

Odar, Alojzij. 1938. Katoličani in različne vere. Sn.9. Fantovska knjižnica; zv. 20. Ljubljana:

Zveza fantovskih odsekov.

Pelikan, Egon. 1997. Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem.

Documenta et studia historiae recentioris. Maribor: Obzorja.

Pelikan, Egon. 2008. »Vsi antikomunisti-vsi demokrati«. V: Mitsko in stereotipno v

slovenskem pogledu na zgodovino: zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih

društev Slovenije, Kranj, 19.–21. oktober 2006, ur. Mitja Ferenc in Branka

Petkovšek, 273–283. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

Pelikan, Egon. 2015. »Andrej Gosar in znamenja časov«. V: Dr. Andrej Gosar: (1887–1970),

ur. Jure Gašparšič in sodelavci, 147–161. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

»Protifašistična fronta«. 15. 12. 1935. Straža v viharju 2 (6): 48–49. URN:NBN:SI:DOC-

CQJRCO9R. http://www.dlib.si.

Puš, Ludovik. 1941. O kmečki duši: donos k psihologiji kmečkega človeka. Knjižnica kmečke

zveze; zv. 7. Ljubljana: Kmečka zveza.

Remarque, Erich Maria. 1981. Na zahodu nič novega. Maribor: Obzorja.

Rosenberg, Alfred. 25. 8. 2015. »Internet Archive«. American Library Association.

https://archive.org/details/TheMythOfThe20thCentury.

Rupnik, Leon. 1944. »Slovenci in Slovenke!« Jutro 23 (213): 1.

»Rupnik in slovenski domobranci. Radijski govor g. Cergola Izidorja 20. avgusta.« Slovenec.

72 (193): 2–5

»Samo dve fronti«. 12. 10. 1944. Slovensko domobranstvo 1 (6): 11

Simon Pierre-Henri. 1938. »Cerkev in sedanji čas«. Straža v viharju 5 (9): 1.

URN:NBN:SI:DOC-HIFIQTOX. http://www.dlib.si.

Šušteršič, Mirko. 1945. »Beseda našemu ženstvu«. Slovensko domobranstvo 2 (14): 13–14.

Trevor-Roper, Hugh. 2000. Hitler's Table talk 1941-1944. His private conversations. New

York: Enigma books.

Vadnjal, Ivo. 1944. »Služimo svojemu narodu«. Slovensko domobranstvo 1 (10): 7.

104

Vidovič-Miklavčič, Anka. 1994. Mladina med nacionalizmom in katolicizmom: pregled

razvoja in dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gibanj v liberalno-unitarnem

in katoliškem taboru v letih 1929–1941 v jugoslovanskem delu Slovenije. Knjižna

zbirka Krt; 89. Ljubljana: Študentska organizacija Univerze.

Vodopivec, Peter. 2010. Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina

od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan.

13 PRILOGE

Priloga 1: Članek Samo dve fronti

Priloga 2: Prošnja za izpustitev »pravovernih« oficirjev iz italijanskih koncentracijskih taborišč

SEZNAM PRILOG

1. Članek Samo dve fronti v časopisu Slovensko domobranstvo (12. 10. 1944)

2. Prošnja Leona Rupnika Emiliu Grazzioliju za izpustitev nekaterih oficirjev iz

italijanskih koncentracijskih taborišč (3. 8. 1942)