KAMNIŠKA BISTRICAFotografija: Stanko Gruden, Arhiv Občine Domžale;

Vsebinska zasnova razstave: Marta VahtarBesedilo: Marta Vahtar, delno s posameznimi prispevki Metod Rogelj, Miha Zabret, Mojca Tercelj Otorepec, Nataša Koruza, Milan Sagadin, Bernarda Jesenko Filipič in Tadej Brate.Sodelovali so še: Veronika Oblak, Leon Kobetič, Iztok Perpar, Luka Šolar in Maja Zdešar. Ilustracije: Marta VahtarFotografije: Stanko Gruden, Bogdan Macarol, Metod Rogelj, Marta Vahtar, Sonja Rozman-Bizjak, Aleš Horvat, Matjaž Harmel, Miha Zabret ter fotografija iz Arhiva Občine Dol pri Ljubljani.

Digitalni ortofoto načrt: Geodetska uprava Republike Slovenije, 1998.Franciscejski kataster v digitalni obliki: Arhiv Republike Slovenije.Priprava kartografskega gradiva: LOCUS, prostorske informacijske rešitve d.o.o., delno ICRO Domžale.Sodelujoče organizacije: Občina Domžale; LOCUS, prostorske informacijske rešitve d.o.o.; ICRO – Inštitut za celostni razvoj in okolje; Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana, Krajevna enota Domžale; Zavod RS za varstvo narave, Območna enota Kranj; Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj;Ključni viri vsebinske zasnove razstave: Osnutek lokacijskega načrta Kamniška

Bistrica – rekreacijska os regije, LOCUS d.o.o., 2003; Strokovne podlage za pripravo lokacijskega načrta Kamniška Bistrica – rekreacijska os regije, LOCUS d.o.o., 2002; The Kamniška Bistrice River: Visions for Establishment and Utilization of a Green Buffer Zone Along the River, ICRO Domžale, 2001; Kamniška Bistrica: rekreacijska os regije, Zbornik prispevkov s serije okroglih miz v knjižnici Domžale septembra, oktobra in novembra 1999, ICRO Domžale.Pokrovitelj razstave: Občina DomžaleOblikovanje: Tone Jarc, Ta2To DomžaleTisk plakatov: Ta2To DomžaleLeto prve postavitve razstave: 2004

KAMNIŠKA BISTRICA

Čeprav se naša reka, Kamniška Bistrica, vije po najbolj poseljenem delu Slovenije in je bila njena struga že nič kolikokrat »urejena«, lahko ob njeni strugi še vedno doživimo divjo utesnjenost vintgarjev, modro zeleno koketiranje z nebom, lenobnost meandrov, skrivnostnost žvižgajočega in cvrkutajočega obrežnega zelenja, tropskost brejih oblakov pospremljenih z zamolklim mrmranjem prepolne struge, vdano služenje človeku in posledice nemoči nad brezumnim civilizacijskim izživljanjem. Vse to pa so fantastična doživetja, ki jih skupaj z različnimi rekreacijskimi, kulturnimi in vzgojno-izobraževalnimi programi v sebi združuje reka s svojim obvodnim zelenim pasom kot zelena os regije.

Marca 1999 so občine Domžale, Kamnik in Dol pri Ljubljani podpisale “Pismo o nameri o skupnem pristopu k urejanju območja vodotoka Kamniška Bistrica” s ciljem vzpostaviti zeleno rekreacijsko os ob Kamniški Bistrici ob hkratnem reševanju perečega problema poplav.V letih 1999 in 2000 je v okviru PHARE programa tekel projekt “Kamniška Bistrica: rekreacijska os regije,” ki ga je vodil ICRO Domžale v sodelovanju z Občino Domžale in Turističnim društvom Radomlje. Ključni cilj projekta je bil s pomočjo okroglih miz in delavnic pripraviti skupno vizijo urejanja vodotoka. Projekt je identificiral glavne probleme vezane na vodni in obvodni prostor ter opozoril na premalo poznane in dostikrat prezrte potenciale Kamniške Bistrice, ki pri realizaciji vizije lahko predstavljajo osnovo razvoja ekološkega, kulturnega in rekreacijskega turizma ob vodotoku in njegovih mlinščicah.Snovanju vizije so se pridružili tudi otroci osnovnih šol in vrtcev v krajih ob Kamniški Bistrici v okviru Projekta Vodni detektiv. V času od podpisa pisma o nameri o skupnem pristopu k urejanju območja vodotoka Kamniške Bistrice, so občine sprejele kar nekaj prostorskih aktov in pripravile vrsto različnih dokumentov, ki so vizijo zelene osi regije za nekaj korakov približale realnosti.

Kamniška Bistrica

Med Šmarco in Radomljami sta struga in tok Kamniške Bistrice razgibana. Struga je dokaj naravna, v njej opazimo le posamezne manjše posege. Obdaja jo bogat obvodni pas vrbovja, ki se nadaljuje v gozd jelše in topola. Pomembno popestritev življenja omogoča mlinščica, ki teče pod Homškim hribom. Številne živalske vrste v vodi in ob njej dokazujejo dobre pogoje za življenje.

V Radomljah se stanje reke poslabša v 3. razred. Struga je omejena z zidovi. Obvodni pas vegetacije se je po regulaciji ponovno razvil. Zaradi bližine naselja je širši pas vrbovja oziroma jelševja okrnjen. Regulacija je nekdanji poplavni gozd ločila od reke.

Odsek mimo Vira in Domžal je večinoma v 3.-4. razredu. Reka je omejena s togimi zidovi ali skalometi, njena moč se razbija na manjših vodnih pragovih. Obvodne vegetacije, ki bi zastirala brežino in vodno gladino skoraj ni. V takem okolju najdemo le ekološko manj zahtevne živali in tiste, ki so prilagojene na življenje v naseljih.

Južno od Domžal gre za staro regulacijo. Obvodni pas vrbovja in jelševja se je po regulaciji ponovno razvil, zato je ta odsek v 2.-3. razredu. Problem predstavlja onesnažena voda, saj v taki vodi ne najdemo vodnih žuželk, s čimer je prekinjena prehranjevalna veriga, kar pomeni okrnjeno življenje v vodi.

Obvodni svet ob Kamniški Bistrici je z urbanizacijo doživel veliko razvrednotenje in temeljito preobrazbo. Danes je korito Kamniške Bistrice praktično v vsem ravninskem delu regulirano. Trendi pozidave se ne zmanjšujejo, zato je potrebno preostanek obvodnega sveta ohranjati in ga ščititi v kar najbolj naravni obliki, saj se vsakršne spremembe v okolju odražajo v pogojih za življenje tako rastlinskih kot živalskih združb. Ohranjanje kar najbolj naravnega stanja vodnega in obvodnega prostora hkrati pomeni ohranjanje naravne morfologije vodotokov, ohranjanje samočistilne sposobnosti voda ter ohranjanje diverzitete vodnih in obvodnih ekosistemov.

Danes ima Kamniška Bistrica v nižinskem delu toka precej spremenjeno obliko struge (struga je ožja in bolj uravnana), pa tudi dinamika toka je precej spremenjena (veliko hitrejši odtok vode). Morfološka kategorizacija Kamniško Bistrico na območju Občine Domžale v večjem delu njenega toka uvršča v 3. oziroma 3.- 4. razred. V 2. razredu je le na odseku med Šmarco in Radomljami.

Kategorizacija voda pomembnejših vodotokov po naravovarstvenem pomenu (URSVN, VGI, 1996) razvršča vodotoke na 4 razrede, kjer je 1. razred opredeljen kot naraven vodotok, 4. razred pa kot vodotok z nenaravnimi togimi utrditvami iz umetnih materialov.Obvodna vegetacija ima več pomembnih funkcij: nudi skrivališča živalim, s svojo senco hladi vodo, korenine utrjujejo brežine, odpadlo listje pa je vir hrane v reki. Tudi mlinščice, predvsem starejše, so lahko zelo pomemben življenjski prostor nekaterim živalim, s svojo obvodno vegetacijo pa pomenijo tudi popestritev krajine.

Besedilo: Metod Rogelj, Zavod RS za varstvo narave, OE Kranj, delno Marta Vahtar, ICRO DomžaleFotografije: Metod Rogelj in Sonja Rozman - Bizjak, Arhiv ZRSVN OE Kranj

2. razred: Odseki, na katerih je že viden vpliv človeka na reko, oziroma so glede na naravno stanje opazne spremembe. Na takih odsekih so se ustvarila nova, stabilna rečna korita in pogoji za nov sekundarni biotop.

2. - 3. razred: V preteklosti klasično regulirani vodotoki, ki so se sčasoma zarasli in ustvarili pogoje za sekundarne biotope, ki pa so manj pestri od naravnih.

3. razred: Vodotoki, klasično regulirani z enakomernim simetričnim profilom, monotono strukturo dna in enakomerno globino.

3. - 4. razred: Vodotoki, pri katerih je stik reke z brežino ločen z betonskimi stenami, tlaki ali drugimi togimi utrditvami.

Kamniška Bistrica kot naravna dediščinaViri: Kategorizacija voda pomembnejših vodotokov po naravovarstvenem pomenu, URSVN, VGI, 1996; Podlaga: orto-foto karta, GURS

Kamniška Bistrica

NARAVOVARSTVENI POMEN

Zelena os regije

Poplave leta 1990 na povodju Kamniške Bistrice in leta 1998 na povodju Radomlje oziroma Rače ter na spodnjem toku Kamniške Bistrice so povzročile ogromno materialno škodo. Ugotovilo se je, da izgrajen sistem varstva pred poplavami ne zagotavlja načrtovane varnosti.

Na karti so poplavna območja razdeljena na dve kategoriji in sicer poplavna območja (modro), kjer so že bile poplave in so bile z izračuni potrjene, in potencialno ogrožena območja (rdeče) ob visokih vodah daljše povratne dobe, kjer do sedaj ni zabeleženih poplav, izračuni pa so pokazali, da so te možne. Ob poplavah teoretičnih visokih vod (Q50, Q100...) bi na teh območjih nastala ogromna poplavna škoda, saj so to predvsem urbanizirana območja, ki so varovana z visokovodnimi nasipi. Obstoječe ureditve (nasipi in regulacije) skozi osrednje urbanizirano območje Domžal zagotavljajo na najbolj kritičnih mestih varnost do Q50. Ne zagotavljajo pa enake stopnje varnosti na celotnem območju. Južno od CČN Domžale je območje poplavno ogroženo na pogostejše visoke vode Q10 - Q20, tako da razlita voda lahko preplavi predel Bišč, Ostriževo vas, Selo pri Ihanu in Zaloko.

Osnovni princip varstva pred poplavami je ohranjanje retencijskih površin za zadrževanje visokih vod, gradnja novih visokovodnih nasipov na robu retencijskih površin za potrebe zaščite naselij ter sanacija in nadvišanje visokovodnih nasipov in zidov skozi urbanizirano območje. Urbanizirana območja se varuje na stoletno vodo: visokovodne nasipe, zidove in brežine se nadviša na koto Q100, temu pa se doda približno 1 m varnostne višine.

POPLAVNA OGROŽENOSTBesedilo: Marta Vahtar povzela rezultate študije Poplavna ogroženost Občine Domžale (VGI, Rok Fazarinc, 2002)Fotografije: Aleš Horvat, Arhiv PUH; Arhiv Občine Dol pri Ljubljani

Risbe otrok iz O.Š. Dol pri Ljubljani (Vodni detektiv 1999) Kamniška Bistrica s svojimi mlinščicami je v poplavah novembra 1998 poplavila obsežna območja južno od Centralne čistilne naprave Domžale.Poplave so bile še posebej hude v občini Dol pri Ljubljani, kjer je poplavila obsežna predele naselij in industrijskih območij.

AObmočje Nožic in HomcaStanje: Po poplavah leta 1990 je bila izvedena regulacija z izgradnjo visokovodnega nasipa na desnem bregu.Ukrepi: Nadvišanje rečnih bregov in nasipa na kritičnih točkah ter varovanje poplavnih površin na levem bregu in retencijskih površin za visoke vode.

BObmočje RadomeljStanje: Odsek poplavno ni problematičen.Ukrepi: Nadvišanje brežin na kritičnih mestih.

CMed Radomljami in KoličevimStanje: Celoten odsek vodotoka je bil v preteklosti reguliran in ima v večjem delu sorazmerno naraven izgled in je relativno stabilen.Ukrepi: Protipoplavni ukrepi niso potrebni. Kljub regulaciji je ta odsek z vidika ohranjanja rečnega prostora pomemben, saj mu sledi daljši, tehnično reguliran odsek. Zato bi veljalo v prihodnosti ta odsek renaturirati in s tem vodotoku zagotoviti večje retencijske površine.

DMed Količevim in glavno cesto Ljubljana-CeljeStanje: Regulacija je izvedena v obliki nizkih dvostranskih zidov in travnatih brežin, ki na nižje ležečih mestih prehajajo v visokovodne nasipe. Nasipi ob vodotoku ne potekajo vzporedno s hidravlično linijo visoke vode. Zato bi se na najnižjih točkah visoke vode lahko prelile čez nasip in poplavile predvsem območja Vira in Rodice tik nad glavno cesto Ljublajna-Celje, saj nasip ceste preprečuje gravitacijsko odtekanje poplavnih vod.Ukrepi: Sanacija in nadvišanje visokovodnih nasipov ter izvedba inundacijskih premostitev pod glavno cesto Ljubljana - Celje.

EOdsek mimo Domžal do RepovžaStanje: Regulacija je izvedena v obliki nizkih dvostranskih zidov in travnatih brežin, ki na nižje ležečih mestih prehajajo v visokovodne nasipe ali visokovodne zidove. Ob upoštevanju dejstva, da na tem odseku ni možno prelivanje visokih vod v smeri proti Podrečju (zajezba Rače), je območje osrednjih Domžal potencialno poplavno zelo ogroženo ob sovpadanju teoretičnih visokih vod Kamniške Bistrice in Rače. Ukrepi: Sanacija in nadvišanje bregov ter visokovodnih zidov.

FOd Repovža do mostu pri ŠtudiStanje: Po letu 1990 je bila izvedena regulacija. Ob postopnem spreminjanju struge (zaraščanje lahko zmanjša prevodnost od 20-30%) je območje Zaboršta potencialno poplavno zelo ogroženo, saj telo AC ovira odtok poplavnih vod, kljub izvedeni inundacijski odprtini, ki odvaja zaledne vode. Južno od križanja vodotoka z AC so poplavne površine. Ukrepi: Izvedba visokovodnega nasipa na območju do AC ob vodotoku, južno od AC pa visokovodni nasip zaščiti le urbanizirane površine, medtem ko se druge poplavne površine ohranjajo kot pomembne retencijske površine.

GOd mostu pri Študi do porušenega Ihanskega jezuStanje: Po letu 1990 je bila izvedena regulacija z dnom širine 30 m in visokovodnimi nasipi tik ob rečni strugi. V zadnjih letih se je reka tu poglobila za več kot 1m, zato so poškodovani talni pragovi in nizke stopnje, poglabljanje rečnega dna pa vpliva tudi na zniževanje podzemne vode.Ukrepi: Da bi stabilizirali dno reke je poleg obnove potrebnih zavarovanj potrebno razmisliti o dinamičnih pogojih stabilnosti rečnega korita, kar pomeni širšo strugo vodotoka od izvedene (ocena okoli 40 m). Hkrati se predlaga zniževanje nasipov ob vodotoku in izgradnjo novih nasipov na robu poplavnih / novih retencijskih območij.

HOd porušenega Ihanskega jezu do meje občineStanje: Odsek je bil reguliran v 30-ih letih preteklega stoletja. Struga je izravnana, vendar relativno ozka. Nasipi ob strugi so stari in nevzdrževani ter ne opravljajo funkcije zadrževanja visokih vod, zato reka na obeh straneh prestopi bregove in poplavi obsežna območja (del Bišč, Ostriževo vas, Selo pri Ihanu in Zaloko). Ukrepi: Potrebno je razširiti osnovno strugo ter izvesti viskovodne nasipe stran od reke tako, da se trajno ohranijo tudi obsežne retencijske površine za razlivanje izjemno visokih vod.

Poplavne površine in protipoplavni ukrepi v Občini DomžaleVir: Poplavna ogroženost Občine Domžale, VGI, Fazarinc, 2002; Podlaga: Temelnji topografski načrt 1:5000, GURS; Priprava karte: LOCUS d.o.o.

Kamniška Bistrica

A B C D E F G H

V zadnjem desetletju je kolesarjenje postala ena najbolj priljubljenih rekreativnih aktivnosti. Kolesarjenje povezuje rekreacijo s popoldanskim ali enodnevnim izletništvom v kraje zanimive zaradi svojih kulturnih, naravnih in drugih zanimivosti. Zato je ključna ideja zasnovati sistem kolesarskih in peš poti ob Kamniški Bistrici, ki bodo ne le med seboj povezale kraje ob reki, temveč v enoten sistem povezale tudi zanimive turistične točke v širši regiji. Tako se ob Kamniški Bistrici med seboj povezujeta dva sistema peš in kolesarskih poti:

Sistem vzdolžnih poti pretežno poteka ob vodotoku od izvira Kamniške Bistrice do njenega izliva v Savo in od tam do Ljubljane. Na nekaterih mestih se katera od vzdolžnih poti odmakne od Kamniške Bistrice in teče ob mlinščicah mimo različnih kulturnih, naravnih ali tehničnih zanimivosti v širši okolici.

Sistem krožnih poti prečka glavno vzdolžno smer poti in jo povezuje z izletniškimi zanimivostmi in rekreacijskimi potenciali v zaledju, ter tako širšo regijo poveže v enoten sistem poti. Krožne poti imajo svoja izhodišča na glavni osi, to je ob Kamniški Bistrici, njihova dolžina pa zadošča krajšim poldnevnim izletom.

Neposredno ob vodotoku potekata dve ključni poti:

Glavna pot, ki jo tvorita skupaj glavna kolesarska in glavna peš pot potekata večinoma skupaj, na nekaterih krajših odsekih pa tudi ločeno. Glavna pot poteka po levem ali desnem bregu vodotoka v odvisnosti od zanimivosti trase, gostote drugih prostočasovnih programov ter od programov, ki sicer ne ležijo ob vodotoku, a se na rekreacijsko os neposredno navezujejo. Glavna kolesarska pot je načeloma asfaltirana, medtem ko je glavna peš pot pretežno peščena. Glavna pot je na poseljenih območjih osvetljena in sorazmerno bogato opremljena s parkovno opremo.

Sprehajalna pot je speljana po nasprotnem bregu kot glavna. Namenjena je pešcem, po njej pa je dovoljena tudi vožnja s kolesi, razen na odsekih, kjer je pot urejena kot naravna sprehajalna pot. Je praviloma peščena in neosvetljena. Osvetlitev se po potrebi uredi le na območju strnjene poselitve. Poti bodo prvenstveno med seboj povezale obstoječe gozdne poti in poti, ki so nastale kot posledica regulacijskih in vzdrževalnih del na vodotoku.

Poleg kolesarskih in peš poti bo območje ob Kamniški Bistrici obiskovalcem nudilo še vrsto drugih rekreacijskih atrakcij kot so otroška igrišča, poti za jahanje, organizirani prostori za piknike...

REKREACIJSKA OSBesedilo, fotografije in karta: Marta Vahtar, ICRO Domžale

Danes nas vožnja s kolesom vzdolž Kamniške Bistrice popelje skozi različne naravne in kulturne krajine, preseneti pa nas tudi marsikatera grajena ovira...

Kamniška Bistrica

Zasnova vzdolžnih potiVir: The Kamniška Bistrice River: Visions for Establishment and Utilization of a Green Buffer Zone Along the River, ICRO Domžale, 2001

Osnovne značilnosti povodjaKamniška Bistrica je največji slovenski hudournik, ki je od nekdaj poplavljal dolvodna nižinska območja. Njen hudourniški značaj se kaže z zelo veliko razliko med nizkimi in visokimi pretoki, saj ta znaša približno 1 : 300. Sicer pa gre za nekaj manj kot 33 km dolgo reko, s površino vodozbirnega območja 535 km2, ki je del Donavskega povodja.

MlinščiceZaradi sorazmerno velikega padca in dobre vodnatosti je reka idealna za izkoriščanje vodne sile z majhnimi pogoni. Ljudje so že zelo zgodaj začeli ob strugi Kamniške Bistrice graditi mlinščice, na njih pa mline, žage in kasneje hidroelektrarne. To je botrovalo velikemu razmahu industrije na tem območju. Mlinščice so bile sprva majhni kanali s pretočno sposobnostjo do 400 l/s, kasneje pa je njihova pretočna sposobnost dosegla v povprečju 2 m3/s, kar je toliko kot so nizki pretoki vodotoka pri izlivu.

Kakovost vodeRazcvet industrije in pospešeno naseljevanje območja sta povzročila padec kakovosti vode v vodotoku, kar danes predstavlja velik problem. Območje ima sicer skoraj v celoti urejeno kanalizacijo, ki je priključena na centralno čistilno napravo Domžale s kapaciteto 200.000 PE in izgrajeno biološko stopnjo čiščenja. Kljub veliki učinkovitosti CČN Domžale (91%) pa je reka v spodnjem toku močno onesnažena (IV. kakovostni razred). K temu močno pripomorejo nizki vodostaji v matični strugi, ki so posebno kritični poleti (komaj četrtina m3/s, ARSO), ter odvzemi vode za mlinščice, saj se v sušnem obdobju skoraj enaka količina vode pretaka tudi po mlinščicah. Zaradi občasnih izjemno nizkih količin vode v matični strugi je samočistilna sposobnost vodotoka ponekod močno presežena.

Poplavna varnostOb razvijajoči se industriji in obrti se je širila tudi urbanizacija in sicer pretežno ob industrijskih objektih na mlinščicah in ob sami Kamniški Bistrici. Tako industrijski kot tudi drugi objekti so bili pogosto izpostavljeni poplavam. Zato so hkrati z gradnjo objektov za izkoriščanje vodne energije potekala dela za varstvo pred poplavami. Danes je celotna struga Kamniške Bistrice bolj ali manj zožana in uravnana, nekdaj poplavne ravnice pa so urbanizirane. Stopnja varnosti pred poplavami je od odseka do odseka različna in v veliki meri odraža trenutne lokalne finančne možnosti. Klimatske spremembe v zadnjih desetletjih ter zahteve po novih in bolj prevodnih regulacijah, so hudourniški značaj vodotoka še povečevale, hkrati pa poslabšale poplavno varnost dolvodnih območij. Zaradi zasedenih retencijskih prostorov ob strugi Kamniške Bistrice ni več možno zmanjševati visokovodnih valov po naravni poti. Zato je edini način varovanja pred poplavami dograditi in povezati v celovit sistem že izvedene regulacije na posameznih odsekih, le te pa kar najbolj sonaravno urediti oziroma na odsekih, ki to dovoljujejo, razširiti strugo in urediti večje površine za razlivanje visokih voda.

Možnosti renaturacije struge Kamniške BistriceKamniška Bistrica je v ravninskem delu preveč urbanizirana, da bi bila lahko spet naravna in spontana. Ostati mora regulirana in skrbno načrtovana. Kljub temu pa še vedno obstajajo možnosti, da bi izboljšali ekološke pogoje življenja v vodi in ob vodi, s tem pa povečali samočistilno sposobnost vodotoka ter krajinsko pestrost in privlačnost prostora za rekreacijo. Tehnični profil rečnega korita je potrebno omiliti povsod, kjer je to možno, ter ga vizualno zmehčati z zasaditvijo obvodnega rastlinja.

VODNI SISTEMBesedilo: Marta VahtarFotografije: Metod Rogelj, Sonja Rozman - Bizjak, Arhiv ZRSVN OE Kranj; Stanko Gruden, Arhiv Občine Domžale; Marta Vahtar, Arhiv ICRO Domžale, Matjaž Harmel, Arhiv Oikos d.o.o.

Kamniška Bistrica

Možnosti renaturacije Kamniške BistriceVir: Preveritev sonaravnih možnosti zagotavljanja večje poplavne varnosti na vodotoku Kamniška Bistrica, VGI, 2000. Priprava karte: ICRO Domžale

AKamniška Bistrica je tipičen hudournik z veliko erozijsko močjo (prenaša skale, prod in pesek). Dolina je dobro ohranjena in tudi v prihodnje jo je potrebno varovati pred posegi človeka.

BReka oblikuje ozko dolino z več visokimi terasami. Čeprav je bila v preteklosti sama struga v celoti regulirana, na videz deluje naravno, kar je potrebno z ustreznimi vzdrževalnimi ukrepi še poudarjati.

CReka je bila v celoti regulirana in ima danes sorazmerno naraven videz. Da bi ohranili njen naraven značaj, je potrebno ohranjati močno okrnjene zelene površine ob vodotoku.

DČeprav je bila rečna struga v celoti regulirana, je njen izgled dokaj naraven. Glavni razlog temu je gozd in obsežno vegetacijsko območje na levem bregu reke. Z ohranitvijo poplavne ravnice in s primerno obnovo rečne struge, reka lahko doseže zelo visoko stopnjo naravnega videza in ekološke stabilnosti.

EV bližnji preteklosti je bila rečna struga v celoti regulirana. Z zavarovanjem zelenega prostora ob reki in s primerno obnovo rečne struge lahko reka doseže zelo visoko stopnjo naravnega videza in ekološke stabilnosti.

FObmočje je močno urbanizirano in rečna struga je bila v celoti regulirana. Edini odsek rečne struge, ki ima še sorazmerno naravne bregove, je potrebno zaščititi in potrebna regulacijska dela izvesti v sonaravni obliki tako, da se ohranijo naravne kakovosti rečnih bregov.

GTa odsek reke je bil nedavno reguliran zaradi pogostih poplav. Na obeh straneh reke je še vedno možno obvarovati poplavne ravnice pred urbanizacijo in bolj sonaravno urediti rečno strugo. Na celotnem območju je veliko opuščenih mrtvih rokavov, ki bi jih bilo smiselno revitalizirati in hidravlično povezati z glavnim tokom reke.

HGre za deloma novejše, deloma pa stare regulacije. Čeprav je bil celoten obrežni vegetacijski pas tik ob bregovih uničen, obstaja možnost za učinkovito renaturacijo rečne struge. Osnovni princip je ohraniti poplavne ravnice, sami rečni strugi pa nameniti širši pas po katerem lahko ustvarja svoje meandre.

Čeprav je Kamniška Bistrica glede na naravno stanje precej spremenjena, je s pozornim očesom mogoče opazovati marsikatero zanimivost, žival ali rastlino. Predvsem v bolj naravnih odsekih vodotoka, kjer sta oblika in razgibanost struge in obrežja še dokaj ohranjeni, ter v odsekih vodotoka z manj onesnaženo vodo in z ohranjenimi obsežnimi obvodnimi površinami, je živalski svet še posebej pester.

Vrtinčarji sodijo med najbolj primitivne živali. Gre za manjše, do 2cm dolge ploščate živali, ki se plazijo po prodnikih. Zoologija jih opredeljuje kot plenilce, ki napadajo tudi večje živali od sebe.

Pod prodniki v vodi še najdemo ličinke enodnevnic, vrbnic in mladoletnic. Te žuželke večino življenja preživijo v vodi, po preobrazbi v odrasle osebke zlezejo na primerno obvodno rastlino, od koder zletijo na svatovski ples. V splošnem so ličinke teh žuželk pokazatelji dokaj dobre kakovosti vode.

V rečnem mulju, pod prodniki ali v manjših lagunah najdemo do 1 cm velike rakce postranice (Gammarus sp.), ki so pogosto vezani na dobro prezračene, hitro tekoče vode, čeprav nekatere vrste preživijo tudi v bolj onesnaženih vodah.

Od mehkužcev ne moremo spregledati malega mlakarja (Lymnaea trunculata), ki običajno živi v stoječih ali počasneje tekočih vodah in potočnega prilepca (Ancylus fluviatilis). Slednjega bi marsikdo zamenjal za školjko, v bistvu pa gre za vodnega polža, s pokrovasto oblikovano hišico z upognjenim vrhom. Tako kot mlakar tudi prilepec strga hrano (alge) s trdne podlage, v Kamniški Bistrici običajno s prodnikov.

S pravimi letalskimi vragolijami in živopisanimi barvami nas navdušujejo kačji pastirji, ki v Sloveniji naseljujejo praktično vse tipe voda. Tudi ob Kamniški Bistrici je tako, čeprav je pestrost vrst zaradi onesnažene vode v spodnjem toku manjša.

ŽIVALSTVOBesedilo: Metod Rogelj, Zavod RS za varstvo narave, OE KranjFotografije: Metod Rogelj, Sonja Rozman - Bizjak, Arhiv ZRSVN OE Kranj; Marta Vahtar, Arhiv ICRO Domžale

Kamniška Bistrica je salmonidna voda, kar pomeni, da je življenjski prostor ribam, ki se ugodno počutijo v dobro prezračenih in hitro tekočih vodah. Ime “salmoniden” izhaja iz latinskega imena za potočno postrv (Salmo trutta m. fario). Take ribe so potočna postrv, lipan, šarenka in sulec. Slednjega v Kamniški Bistrici ni. Šarenka ima svojo prvotno domovino v Kaliforniji, k nam je bila prinešena že leta 1880. V zgornjem toku Kamniške Bistrice se je obdržala tudi druga tujerodna vrsta potočna zlatovščica, prinešena iz Kanade.

Med pticami na Kamniški Bistrici največkrat srečamo race mlakarice. Vidimo jih praktično po celotni dolžini reke v naravno bolj ohranjenih in tudi na togo reguliranih odsekih. Še pred desetletjem je bila redkost siva čaplja, danes pa jo lahko opazujemo tudi na Kamniški Bistrici, ko v plitvinah preži na mlade ribice, prehranjuje pa se tudi s kačami in glodalci, zato nemalokrat na plen preži tudi na bližnjih travnikih. Prijetno presenečenje med pticami Kamniške Bistrice je povodni kos. Zanimivo, ptica naseljuje hitre gorske potoke in reke, na Kamniški Bistrici pa jo najdemo na mlinščici pod Homcem. Za hrano se potaplja in med prodniki išče ličinke žuželk in rakce postranice.

Kačji pastir (Cordulegaster sp.)

Potočni prilepec je polž, ki hrano (alge) strga s prodnikov (velikost 1cm).

Polž mali mlakar na prodniku (velikost 1.5cm).

Vrtinčar (velikost 1.5cm). Ličinka enodnevnice (velikost 1.5cm) živi v vodi. Povprečna življenjska doba odraslega osebka je 30 ur.

Race mlakarice (Anas platyrinchos)so pogoste na celotni dolžini Kamniške Bistrice.

Belouška (Natrix natrix)

Kamniška Bistrica

RASTLINSKI SVETBesedilo: Metod Rogelj, Zavod RS za varstvo narave, OE Kranj, delno Marta Vahtar, ICRO DomžaleFotografije: Metod Rogelj in Sonja Rozman - Bizjak, Zavod RS za varstvo narave; Stanko Gruden, Arhiv Občine Domžale; Marta Vahtar, ICRO Domžale

Značilne rastline obvodnega svetaRastlinstvo v vodotoku in ob Kamniški Bistrici je močno spremenjeno. Natančnejša analiza alg bi pokazala, da gre predvsem v spodnjem delu za močneje onesnaženo reko. Prodniki so gosto obrasli s plastjo alg, ki se prehranjujejo s hranilnimi snovmi raztopljenimi v vodi. Čista reka vsebuje manj hranilnih snovi, zato je tudi alg manj.

Poseben problem za reko predstavljajo posegi v reko: regulacije, utrditve struge in brežin. Nekatere posege dinamika reke oziroma “moč” narave lahko v določenem času popravi (območje se samo ponovno zaraste) ali pa bolj naraven videz skušamo doseči z različnimi posegi (renaturacija). Žal so bile v preteklosti regulacije izvedene tudi na takšen način, da renaturacija ni več mogoča, zato izgled vodotoka na nekaterih odsekih ne bo nikoli več naraven ali sonaraven. Prav zato je posebej pomembno ohranjati sorazmerno naravne odseke vodotoka in vse tiste kvalitete, ki so še ohranjene. Na območju občine Domžale je to predvsem odsek vodotoka pod Homških hribom, obvodna vegetacija in gozdovi ob vodotoku ter celotni zeleni obvodni pas.

Tujerodne vrste (predvsem nedotika, kanadska rozga, japonski dresnik) predstavljajo problem, ki se ob Kamniški Bistrici pojavlja v zadnjem desetletju. Omenjene tujerodne vrste izredno hitro izpodrivajo naravno obvodno zarast vrbe in jelše, s tem pa živalskim vrstam spreminjajo ekološke pogoje, hkrati pa vplivajo na izgled celotne reke. Najbolj so konkurenčne na površinah, ki so bile kakorkoli poškodovane ob posegih v brežine. V takih primerih naravna zarast (vrba, jelša) skoraj nima možnosti razvoja, saj jo intenzivno rastoča nedotika ali navadni dresnik z lahkoto prerasteta.

Tujerodne vrste

Žlezava nedotika(Impatiens noli-tangere)

Domače vrste

Zlata rozga(Solidago canadensis)

Japonski dresnik(Fallopia japonica)

Samo poznavalčevo oko zmoti pogled na tujerodno žlezavo nedotiko, ki počasi izpodriva avtohtono obvodno zarast.

Kamniška Bistrica

Čemaž(Allium ursinum)

Navadni repuh(Petasites hybridus)

Gozdni prostor ob vodotoku se je v preteklih desetletjih močno skrčil in fragmentiral. Kljub temu fragmenti gozdnih zaplat in gozdnih otokov ob reki v sedanjem obsegu po vsej verjetnosti še uspevajo zagotavljati naslednje pomembne funkcije:

ekološke funkcije:•varovalna - varovanje gozdnih zemljišč in sestojev (predvsem v času visokih voda),•biotopska (naravni habitat ptic in male divjadi sredi intenzivnega kmetijskega področja ali pa na

robu intenzivne poselitve),•klimatska (varstvo kmetijskih površin pred pozebami, vetrom ali izsuševanjem, v območjih naselij

pa blažijo vremenske skrajnosti),•hidrološka (zadrževanje vode)

socialne funkcije:•rekreacijska (vsakodnevna rekreacija v bližini naselij),•estetska (členjenje poselitvenih območij, zaščitni zeleni pasovi ob industrijskih objektih),•ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot (zagotavljanje ohranitve prisotnosti

ptičev, glodalcev in malih zveri, struga reke je skupaj z obrečnim gozdom kot naravna vrednota del naravne dediščine),

•varovanje kulturne dediščine (gozdovi ob reki skupaj z mlinščicami in objekti ob njih, mlini in žagami, tvorijo nerazdružljivo celoto),

•higiensko-zdravstvena (čiščenje zraka)

GOZDBesedilo: Miha Zabret, Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana, Krajevna enota DomžaleFotografije: Miha Zabret, Zavod za gozdove Slovenije; Marta Vahtar, ICRO Domžale; Metod Rogelj, Zavod RS za varstvo narave; Matjaž Harmel, Oikos d.o.o.

Gozdne združbeZelena odeja vzdolž reke je stkana iz gozdov na Homškem hribu in Šumberku, gozdnih zaplat in koridorjev gozdne drevnine ter posameznih dreves v ozkem pasu neposredno ob strugi. Zaradi izjemno različnih mikroklimatskih pogojev tod najdemo pestro paleto rastlinskih združb.

Združba belega gabra in gradna (QCt):Drevesni sloj: beli gaber, graden, češnja, dob, smreka lipa, maklen.Grmovni sloj: mladje omenjenih drevesnih vrst, kovačnik, navadna kalina, brogovita, leska, glog, rdeči dren, navadna robida, trdoleska.Zeliščni sloj: podlesni črnilec, velecvetna zvezdica, razprostrta prosulja, navadni kopitnik, regačica, dlakava bekica, navadni jetrnik, zimzelen.Združba črne jelše (Ag):Drevesni sloj: črna jelša, čremsa, dob.Grmovni sloj: brogovita, krhlika, grenkoslad.Zeliščni sloj: srpje, močvirski dimek, kljunasti šaš, navadna kalužnica, močvirski osat, navadno ločje, srhkodlakavo trebelje.Združba velikega jesena z mlahavim šašem (CrF):Drevesni sloj: veliki jesen, čremsa, dob, dolgopecljati brest (redko!).Grmovni sloj: brogovita, črna jelša, iva, navadna krhlika.Zeliščni sloj: navadna nedotika, močvirski dimek, mlahavi šaš, vraničnik, nadlišček, prosulja, gozdni sitec, gozdni šaš, previsni šaš, gozdna glota.Združba vrbovja (SPo):Drevesni sloj: vrbe, črni topol, robinija, črna jelša, siva jelša, trepetlika, rdeči bor.Grmovni sloj: mandljasta vrba, siva vrba, rdeča vrba, beka, volčinasta vrba, bela vrba, siva jelša, navadna krhlika, brin, češmin.Zeliščni sloj: srpje, močvirski dimek, kljunasti šaš, navadna kalužnica, močvirski osat, navadno ločje, srhkodlakavo trebelje.V neposredni bližini reke, na Homškem hribu in Šumberku, se pojavljajo tudi:Združba doba in belega gabra (RC):Drevesni sloj: dob, beli gaber, lipa, veliki jesen, jelša, smreka, r. bor.Grmovni sloj: navadna krhlika, enovrati glog, brogovita, leska, smreka, srhkostebelna robida in pomladek drugih drevesnih vrst.Zeliščni sloj: migalični šaš, nav. podborka, rušnata masnica, bodičnata glistovnica, borovnica, rebrenjača, dvolistna senčnica, vijugasta masnica, svečnik, zlata rozga, plazeči skrečnik, srpje.Združba jelke z Borerjevo glistovnico (DAt):Drevesni sloj: smreka, jelka.Grmovni sloj: leska, navadni volčin.Zeliščni sloj: Borerjeva glistovnica, rebrenjača, robida, zimzelen, trilistna konopnica, gozdni svišč, Fuchsov grint, zajčja deteljica, zajčica, belkasta bekica.Združba rdečega bora z borovničevjem (PVt, PVm, PVs):Drevesni sloj: rdeči bor, graden.Grmovni sloj: navadna krhlika, borovnica, brusnica.Zeliščni sloj: orlova praprot, dlakava košeničica, rebrenjača, vijugasta masnica, jesensko resje, navadni črnilec.Za to obliko je tod značilen regresijski stadij, kar pomeni, da se osnovna združba dopolnjuje z gradnom, kostanjem in smreko.

Funkcije gozdov ob Kamniški Bistrici

Združba črne jelše pod Homškim hribom.Združba črne jelše ob vodi ter združba belega gabra in gradna na pobočju pod Šumberkom. Gozdne združbe na Homškem hribu in Šumberku (Vir: Gozdne združbe in rastiščnogojitveni tipi v G.G.E. Domžale – Trojane, Biro za gozdarsko načrtovanje, Ljubljana, 1968)

Združba vrbovja na Škrjančevem.

Veliki jesen Hrastova šiška Hrast graden z želodom Oreški belega gabra Plod ostrolistnega javorja Cvet vrbe

Kamniška Bistrica

Besedilo: Mojca Tercelj Otorepec, Nataša Koruza, Milan Sagadin in Bernarda Jesenko Filipič, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj (delno Marta Vahtar)Fotografije in karta: Arhiv zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj; Bogdan Macarol, Arhiv ICRO Domžale

V sistemu Kamniške Bistrice je enajstih delujočih mlinščic v skupni dolžini preko 60 km. Glede na različne vire naj bi bilo na tem območju v preteklosti skopanih najmanj 200 km vodnih kanalov. Iz katastra vodnih naprav iz leta 1913 pa je razvidno, da je na Kamniški Bistrici in njenih mlinščicah obratovalo kar 84 vodosilnih naprav. To so bili večinoma mlini in žage. Skupaj z vsemi vodnogospodarskimi napravami za uravnavanje vodnega režima, je Kamniška Bistrica s svojimi mlinščicami sama po sebi svojevrstna dediščina, ki je že uvrščena med kulturne spomenike državnega pomena, saj je kot tehnčna dediščina izjemnega pomena za slovenski prostor.

Radomeljska Mlinščica (EŠD 13772) je ena od najstarejših do danes ohranjenih mlinščic na območju gorenjske regije. Od matične struge Kamniške Bistrice se odcepi na levem bregu pri Volčjem Potoku, teče vzporedno z matično strugo skozi Radomlje in Dob ter se izliva v Račo, levi pritok Kamniške Bistrice. Stane Stražar v knjigi Ob bregovih Bistrice (1988) navaja, da so strugo izkopali prebivalci okoliških vasi pred več kot 400 leti, kar potrjujejo tudi najstarejše listine o mlinih, ki datirajo med leti 1436 in 1404. O mlinarski tradiciji še danes pričata dva dobro ohranjena mlina.

Prvi je Kovačkov mlin v Hudem pri Radomljah (EŠD 12598) na Mlinarski ulici 3. Na Kovačkovem mlinu so prenehali z mletjem zrnja pred dobrimi desetimi leti, še danes je delno ohranjeno leseno vodno kolo, na nasprotnem bregu tudi žaga venecijanka. Domačija združuje tako stanovanjski kot obrtni del v pritličju. Pripada ji tudi spodaj zidano gospodarsko poslopje, nadstropje je izdelano v lesu in krito z bobrovcem z dvokapno streho s čopi. Pokriti del lope pred hlevom poudarjajo kamniti stebri. Na dvorišču je lesena lopa z vodnjakom s črpalko (cigarco). Po ustnem izročilo gre za okoli 500 let staro domačijo z mlinom, sedanji lastniki tu živijo od konca prve svetovne vojne.

Drugi je Jašovčev mlin v Radomljah (EŠD 12602) na Prešernovi ulici 40, kjer se je po domače reklo tudi Pri Mlinarju. Mlinarjevo mogočno domačijo predstavljajo: stanovanjska hiša z obrtnim delom, gospodarsko poslopje, žaga, drvarnica, kuhinja za prašiče in delavnica, visokodebelni sadovnjak z dvema enojnima kozolcema in kamniti ločni mostiček čez Mlinščico. Gospodarsko poslopje je razdeljeno na hlev za konje in krave ter hlev za rejo prašičev na severnem koncu, v nadstropnem delu s slikovitimi zračniki iz opeke so hranili seno. V obrtnem delu mlina so v celoti ohranjene mlevne naprave v obliki 4 parov mlinskih kamnov z »ovšenarjem« (posebni kamni za mletje ovsa) in stopami. Prvotno so v mlinu imeli osem stop, danes so ohranjene le štiri, datirajo pa v leto 1890. Štiri stope so odstranili, ker so napravili posebno napravo za pridobivanje elektrike. Mlin je za časa svojega delovanja, do osemdesetih let 20. stoletja, imel pet vodnih koles, ki so poganjala stope, pare mlinskih kamnov in žago venecijanko. Prvotna zasnova domačije z mlinom, ki je vidna danes, je iz 18. stoletja, verjetno pa je še starejša.

Okrog Mlinščice se je v preteklih stoletjih izoblikovala kulturna krajina, ki odraža izjemno skladnost med rabo prostora in njegovimi naravnimi potenciali. Krajina je slikovita. Mlinščico preči več mostičkov, pretežno lesenih, tehnično dediščino pa poleg mlinov in žag predstavlja kamnit ločni most domačije Pri Mlinarju.

Oba mlina ob ohranjeni strugi Mlinščice in območje pri Hudem s staroslovanskim grobiščem (EŠD 10619), ki so ga arheologi konservatorji odkrili predvsem ob gradbenih izkopih in našli več staroslovanskih skeletnih grobov ter z ohranjeno kulturno krajino predstavljajo dediščino človeka, njegove kulture in načina življenja na ravni vsakdanjosti združenega z gospodarskimi prizadevanji in življenjem na sploh na zavarovanem območju od Radomelj do Volčjega Potoka in naprej.

Ob poteh ob Kamniški Bistrici lahko tako poleg narave in naravnih vrednot ogledamo tudi zgodovino, ki jo je stoletja ustvarjal predvsem človek in njegov odnos do okolja in prostora, v katerem je živel in živi še danes.

KARTA: Enote kulturne dediščine predlagane za kulturni spomenikVir: Register nepremične kulturne dediščine, Ministrstvo RS za kulturo; Podlaga: TNT 10000, GURS. Mlevna naprava s pajklom Mernik

KULTURNA IN TEHNICNA DEDIŠCINA

Stari Jašovčev mlin v Radomljah je najbolje ohranjen mlin na mlinske kamne ob Kamniški Bistrici.Poleg mlina je stara žaga venecianka, čez 500 let staro Radomeljsko mlinščico pa se pne star kamnit most.

ˇˇKamniška Bistrica

ODNOS DO PROSTORABesedilo: Marta VahtarFotografije: Metod Rogelj, Arhiv ZRSVN OE Kranj in Matjaž Harmel, Arhiv Oikos

Krčenje obvodnih gozdov za potrebe urbanizacije je eden ključnih problemov izginjanja vodnih in obvodnih habitatov in manjšanja biološke pestrosti rastlinskih in živalskih vrst. Industrijska območja in stanovanjska naselja so reki v večji meri pustila le ozek pas obvodne vegetacije in samo reko utesnila v ozek kanal. S tem se je skrčil tudi prostor za prehod prosto živečih živali (srnjad...)

vzdolž vodotoka. Obvodni zeleni pasovi med seboj povezujejo posamezne zaplate gozdnih površin, ki jih človeku še ni uspelo iztrgati naravi. Zato s krčenjem obvodnih zelenih površin postaja zeleni prostor regije vse bolj členjen in vse manj primeren za življenje marsikatere živali.

Obvodni gozd je žal vse prepogosto »idealno odlagališče raznovrstnega materiala« kljub temu, da so po vsej Sloveniji urejene deponije odpadkov. V neposredni bližini vodotoka tako nastajajo divja odlagališča, predvsem gradbenih odpadkov, najdemo pa tudi stare avtomobile, stare gume in druge komunalne odpadke... Problem ni samo v grdem izgledu, ki odvrača obiskovalce. Divja odlagališča so lahko vir najrazličnejših strupov, ki jih padavine izpirajo v vodo in jo zastrupljajo, lahko poškodujejo vodne in obvodne živali in ptice, ker se v odpadke ujamejo ali pa jih zamenjajo za hrano...

Kamniška Bistrica

UCNE POTIBesedilo: Marta Vahtar in Maja Zdešar, ICRO Domžale; Vilma Vrtačnik Merčun, OŠ RodicaFotografije: Marta Vahtar, ICRO Domžale; Vilma Vrtačnik Merčun, OŠ Rodica; Miha Zabret, Zavod za gozdove Slovenije

Učna pot je običajno samovodena pot po naravnem ali grajenem prostoru, ki je zasnovana tako, da opozarja obiskovalce na zanimive naravne ali pa antropogene pojave, ki so razloženi in predstavljeni na različne načine. Učne poti ne prikazujejo kakih izjemnih naravnih ali grajenih značilnosti, ampak združujejo čimveč različnih pojavov, ki opisujejo neko tematiko na kar najbolj celovit in zaokrožen način ter na geografsko kar se da majhnem prostoru. Glede na predmet predstavljanja ločimo gozdne, vodne, geološke, zgodovinske, arheološke in druge učne poti.

Med obiskovalci učnih poti prevladuje šolska mladina, saj v šolah neposredno učenje v naravi postaja vedno bolj popularen način podajanja snovi. Sicer pa so učne poti zanimive tudi drugim.

Območje povodja Kamniške Bistrice je s svojimi naravnimi značilnostmi primerno za ureditev

najrazličnejših učnih poti oziroma neke vrste “učilnic na prostem”. Z ureditvijo naravoslovnih učnih poti lahko šolski mladini in ostalim obiskovalcem predstavimo procese v naravnem okolju, prikažemo jim lahko življenje ob vodi in v vodi, tehnične vidike urejanja vodotokov in še mnogo drugih zanimivosti. Tako obiskovalcem na nekoliko drugačen način predstavimo vsakdanje okolje v katerem živimo.

Ob Kamniški Bistrici že danes najdemo kar nekaj učnih poti. Najstarejša med njimi je gozdna učna pot na Šumberku, skoraj v samem centru Domžal, ki jo je že leta 1986 zasnoval gozdar Janez Pirnat. Posebno zanimivost med učnimi potmi je učna pot ob Homški mlinščici na območju Jarš in Rodice, ki so jo zasnovali učenci Osnovne šole Rodica pod mentorstvom Vilme Vrtačnik Merčun.

Kamniška Bistrica

ˇ

Šumberk je z gozdom porasli osamelec na vzhodnem robu Domžal. Gozdna učna pot Šumberk poteka po severni polovici osamelca. Na poti spoznamo gozdne sestoje kot so nižiski hrastov gozd, jelovo bukov in borov gozd, posamezna drevesa, gozdna tla pa tudi reliefne oblike kot je brezno ter življenje dreves.

Učna pot po Mlinščici Jarše – Rodica poteka ob strugi Kamniške Bistrice in ob njeni desnoobrežni Mlinščici severno od Domžal. Tri kilometre dolga učna pot je krožno speljana z začetkom in koncem pred OŠ Rodica. Na poti preko devetih postaj doživimo utrip živahnosti obeh vodotokov, opazujemo številne sledove izrabe Mlinščice v preteklosti (ostanki mlinov) in spoznamo izrabo vodne moči danes.

PO POTI MLINŠCICBesedilo: Marta Vahtar, ICRO Domžale in Tadej Brate, Ministrstvo RS za kulturno dediščinoFotografije: Bogdan Macarol in Marta Vahtar, Arhiv ICRO

»Pot mlinov in mlinščic« je učna pot, ki je namenjena celostni predstavitvi delovanja naravnega vodnega sistema in celotnega sistema umetnega uravnavanja vodnega režima s sistemom mlinščic skupaj z objekti (žagami, mlini, elektrarnami itd.), kar vse skupaj predstavlja pomembno tehnično dediščino regije. Zgodba o mlinih in mlinščicah, žagah, elektrarnah, mostovih in jezovih je pravzaprav zgodba o industrializaciji Kamniško-Domžalsko-Dolskega območja. Domžale nimajo veliko znamenitosti s katerimi bi se lahko ponašale, saj so mlado mesto. Zato bi veljalo razmisliti ali ni prav zgodovina industrializacije ter z njo povezana tehnična dediščina tista, ki bi dala krajem ob Kamniški Bistrici specifično identiteto in jih dolgoročno napravila tudi izletniško oziroma turistično zanimivo. Zgodba o Kamniški Bistrici in njenih mlinščicah namreč lahko predstavlja rdečo nit in morda bodočo turistično privlačnost območja, ki bo zanimiva tudi širšemu krogu obiskovalcev, zato bi nedvomno morali najširši javnosti predstaviti mlinščice z vsemi vodnogospodarskimi objekti in napravami, ki izkoriščajo vodno moč, razvoj sistema mlinščic skozi zgodovino in druge na mlinščice vezane zanimivosti. Kamniško Bistrico je torej treba gledati kot osrednji objekt z elementi tehnične dediščine, ki jih lahko nadgrajujemo s spremljajočimi programi in dogajanji. Že sami ogledi industrijske arhitekture domžalskih in kamniških tovarn utegnejo biti svojevrstna zanimivost za obiskovalce, še posebno, če bi se v tovarni našel kak zanimiv kos stare opreme, naprave ali orodja.

Stara Titanova elektrarna, zgrajena leta 1920, še vedno proizvede dovolj električne energije za pokrivanje večjega deleža potreb po električni energiji nove tovarne Titan.

Stara apnenica v Stahovici je eden redkih, še ohranjenih primerov pridelave apna, ki je v zgornjem delu povodja Kamniške Bistrice predstavljala v preteklosti pomemben vir zaslužka, saj reka prenaša ogromne količine apnenčastega proda primernega za pridelavo kakovostnega apna.

Feliksov mlin na Pšati, na pritoku Kamniške Bistrice, je bil zgrajen v dvajsetih let preteklega stoletja in je še vedno v odličnem stanju. Je star valjčni mlin, katerega sestavni deli so večinoma leseni in izdelani ročno. Mlin ima samo eno turbino in zelo veliko jermenskih prenosov, ki vodno moč prenašajo v vse dele mlina.

Kamniška Bistrica

ˇ