UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Andrej Novak

KANINSKO POGORJE IN NJEGOVE RELIEFNE OBLIKE

DIPLOMSKO DELO

Mentor: doc. dr. Martin Knez

Študijski program: Geografija kontaktnih prostorov

Koper, 2012

Zahvala

Vsem, ki ste mi pomagali pri nastajanju diplome se iskreno zahvaljujem. Posebej pa

bi se zahvalil Anji, sestrici Ani, Jani, Petri, Črtu in seveda staršem ter doc. dr. Martinu Knezu za pomoč in vzpodbudo.

- 1 -

Izvleček

Kaninsko pogorje in njegove reliefne oblike

Kaninsko pogorje leži severozahodno od Bovca in predstavlja primer tipičnega

visokogorsko glaciokraškega površja. Diplomsko delo zajema naravnogeografske

značilnosti s poudarkom na glaciokraških pojavih in se osredotoča le na slovenski del

Kaninskega pogorja. Za območje so poleg glaciokraških pojavov značilne še številne

jame ter brezna.

Ključne besede: Zgornje Posočje, Kaninsko pogorje, glaciokraški in kraški pojavi,

lašti, žlebiči, škraplje, škavnice

Abstract

Kanin mountains and it's landscape formations

Kanin mountains are located north – west from the town of Bovec and it's landscape

has a characteristical glaciokarstic surface. This thesis studies physical geography

characteristics, with focuses on glaciokarstic formations however takes into

consideration only Slovenian part of Kanin mountains. There are many caves and

shafts in this area.

Key words: Upper Soča valley, Kanin mountains, glaciokarstic and karstic

landscape, limestone pavements, grooves, karren, solution pans

- 2 -

KAZALO

1. UVOD ........................................................................................................... - 4 -

2. GEOGRAFSKI POLOŽAJ KANINSKEGA POGORJA ............................. - 6 -

2.1. Regionalni pregled Kaninskega pogorja ........................................................................ - 7 -

3. KAMNINE IN POVRŠJE .......................................................................... - 15 -

3.1. Geologija Zgornjega Posočja ....................................................................................... - 17 -

4. LITOSTRATIGRAFSKA ZGRADBA ZGORNJEGA POSOČJA ........... - 27 -

4.1. Trias............................................................................................................................ - 27 -

4.2. Jura ............................................................................................................................. - 31 -

4.3. Kreda .......................................................................................................................... - 32 -

4.4. Kvartar ........................................................................................................................ - 34 -

5. DOSEDANJE RAZISKAVE ...................................................................... - 37 -

5.1. Dosedanje raziskave Zgornjega Posočja ...................................................................... - 37 -

5.2. Dosedanje raziskave Kaninskega pogorja .................................................................... - 38 -

6. SPELEOLOGIJA KANINSKEGA POGORJA.......................................... - 41 -

6.1. Zgodovina speleološkega raziskovanje Kaninskega pogorja ........................................ - 41 -

6.2. Razvoj jam Kaninskega pogorja in njihov pregled ....................................................... - 44 -

6.3. Čehi 2 in Vrtiglavica ................................................................................................... - 54 -

7. RELIEFNE OBLIKE KANINSKEGA POGORJA .................................... - 57 -

7.1. Makrorelief ................................................................................................................. - 57 -

7.1.1. Lega skladov in relief v povezavi z laštastim površjem ........................................... - 57 -

7.1.2. Skednji – nastanek in razvoj .................................................................................... - 63 -

7.2. Površinske reliefne oblike ........................................................................................... - 68 -

7.2.1. Razpokanost in prelomljenost skladov ter petrografske razmere v povezavi s

površinskimi kraškimi oblikami............................................................................................ - 68 -

7.2.2. Dinamika razvoja površja........................................................................................ - 71 -

7.2.3. Škavnice ................................................................................................................. - 72 -

7.2.4. Mikrožlebiči ........................................................................................................... - 77 -

7.2.5. Makrožlebiči ........................................................................................................... - 79 -

7.2.6. Škraplje .................................................................................................................. - 85 -

8. ZAKLJUČEK ............................................................................................. - 88 -

VIRI IN LITERATURA ........................................................................................ - 90 -

- 3 -

KAZALO FOTOGRAFIJ ...................................................................................... - 95 -

KAZALO SLIK ..................................................................................................... - 96 -

KAZALO KART ................................................................................................... - 96 -

KAZALO TABEL ................................................................................................. - 96 -

PRILOGA: Zemljevid terenskega pregleda Kaninskega pogorja z dodanimi slikami ............. - 97 -

- 4 -

1. UVOD

V diplomskem delu Kaninsko pogorje in njegove reliefne oblike predstavljam,

analiziram in raziskujem naravnogeografske elemente pogorja, ki je del Zahodnih

Julijskih Alp. To območje je bilo zaradi različnih razlogov v preteklosti na robu

geografskega raziskovanja, kar pa se je v zadnjih desetletjih temeljito spremenilo, k

čemur so pripomogle drugačne politične razmere ter izgradnja žičnice. Kaninsko

pogorje je postalo z vidika geografije zelo preučeno in zanimivo območje, ker

predstavlja značilno visokogorsko kraško zaokroženo celoto s številnimi

površinskimi in podzemeljskimi kraškimi pojavi. Slednji so zelo pomembni tudi v

svetovnem merilu, saj lahko na primer na Kaninskem pogorju najdemo brezno

Vrtoglavica, ki je najgloblja jamska vertikala na svetu in sedmo najglobljo jamo na

svetu imenovano Čehi 2.

V diplomski nalogi obravnavam površinske kraške reliefne oblike in pogoje

pod katerimi nastajajo oziroma so nastali. Skednji, lašti, škavnice, mikro in makro

žlebiči in škraplje so (površinske) reliefne oblike, ki jih na Kaninskem pogorju

srečamo na skoraj vsakem koraku. Obenem diplomsko delo vsebuje tudi geografsko

umestitev območja z regionalnim pregledom, ki omogoča sistematično obdelavo,

lažjo preglednost ter primerjavo posameznih višinskih pasov v različnih delih

pogorja. Posebno pozornost sem namenil pregledu geološkega dogajanja v

preteklosti in litostratigrafski zgradbi Zgornjega Posočja, ki je eden izmed

pomembnejših faktorjev današnjega reliefa na Kaninskem pogorju.

V poglavju o speleologiji sem podal pregled zgodovine jamarskega

raziskovanja do današnjih dni ter analiziral enajst najglobljih jam na pogorju. Lastne

ugotovitve sem nato povezal z razlagami avtorjev strokovne literature in na takšen

način pojasnil razvoj jam na Kaninskem pogorju.

Diplomsko delo temelji na osnovi literature tujih, predvsem pa slovenskih

avtorjev, ki jo v primeru naravnogeografskih značilnosti Kaninskega pogorja ne

primanjkuje. Temu je sledil terenski pregled težko prehodnega območja Kaninskega

pogorja, ki je bil pomemben del diplomske naloge, saj sem prej pogorje slabo poznal.

Ob ogledu območja je nastalo tudi veliko fotografske dokumentacije, s katero je delo

obsežno podprto.

- 5 -

Hipotezi diplomskega dela:

- Kaninsko pogorje je tipični primer visokogorskega kraškega površja,

- na Kaninskem pogorju, kot eni izmed svetovnih torišč jamarskega

raziskovanja lahko pričakujemo še številne nove speleološke dosežke,

strokovne in znanstvene ugotovitve ter globinske jamske rekorde.

Cilji in namen diplomskega dela so:

- celovita predstavitev naravnogeografskih značilnosti Kaninskega pogorja

ter Zgornjega Posočja, kamor spada obravnavano območje,

- obravnava dosedanjega geomorfološkega razvoja Kaninskega pogorja,

- pregled dosedanjih geomorfoloških raziskav,

- pregled dosedanjih speleoloških raziskav in analiza enajstih izbranih jam,

- obravnava in opis kraškega površja Kaninskega pogorja,

- grafični, kartografski in fotografski prikaz pomembnejših

naravnogeografskih značilnosti.

Metodološki pristop:

- pregled ter študij tuje in slovenske literature ter ostalih virov, katere

vsebina se navezuje na naravnogeografske značilnosti Kaninskega

pogorja,

- terenski pregled Kaninskega pogorja z analizo opisanih

naravnogeografskih značilnosti,

- analiza izbranih jam,

- fotografiranje opisanih naravnogeografskih značilnost,

- analitična obdelava ter izdelava kart, preglednic in fotografij.

- 6 -

2. GEOGRAFSKI POLOŽAJ KANINSKEGA POGORJA

Obravnavano območje Kaninskega pogorja spada v slovenski Alpski svet, ki se

razprostira v severni in osrednji Sloveniji ter zavzema nekaj več kot dve petini

državnega ozemlja (karta 1). Za državnimi mejami se na severu ter zahodu nadaljuje

v Avstrijo ter Italijo, na jugu in vzhodu pa ga omejujeta dinarski in panonski svet.

Vendar so te meje postopne, neizrazite saj se značilnosti sosednjih pokrajin

prepletajo in spreminjajo polagoma.

Alpski svet delimo na več pokrajin (Cerkljansko, Škofjeloško, Polhograjsko in

Rovtarsko hribovje, Savska ravan, Zahodne Karavanke, Kamniško – Savinjske Alpe,

Vzhodne Karavanke, Velenjsko in Konjiško Hribovje, Strojna, Kozjak in Pohorje

Ložniško in Hudinjsko gričevje, Savinjska ravan, Posavsko hribovje) in ena izmed

njih so tudi Julijske Alpe kamor spada pogorje Kanina. Julijske Alpe se delijo na

Vzhodne in Zahodne Julijske Alpe. Zahodnim Julijskim Alpam pripadata tostran

državne meje pogorji Kanina (Visoki Kanin, 2587 m n. m.) in Jerebice (2126 m n.

m.). Vzhodne Julijske Alpe pa obsegajo območje jugovzhodno od Vrat, Luknje

(1758 m n. m.) in zgornje Soške doline ter segajo do Savske ravni pri Bledu. Hkrati

obsegajo še Jelovico in Spodnje bohinjske gore ali Bohinjski greben, do tolminskih

Julijskih Alp. Gorske skupine Mangarta (2679 m n. m.), Jalovca (2645 m n. m.),

Mojstrovk (Velika Mojstrovka, 2366 m n. m.), Prisojnika (2547 m n. m.), Razorja

(2601 m n. m.), Škrlatice (2740 m n. m.) in Martuljske skupine (Špik, 2473 m n. m.)

od Predela do sedla Luknja (1758 m n. m.) pa včasih imenujemo tudi Osrednje

Julijske Alpe. K območju Julijskih Alp štejemo tudi Tolminsko in Kobariško robno

območje, od koder so v visokogorje poleti gnali živino na pašo. Ti pokrajini, skupaj z

Bovškim, imenujemo tudi Zgornje Posočje. Prav tako v Julijske Alpe spadajo planote

Mežaklja, Pokljuka in Jelovica, ki predstavljajo postopen prehod iz Ljubljanske

kotline v visokogorje in čeprav zaradi uravnanega površja spominjajo na dinarske

kraške planote, jim dajeta ledeniška preoblikovanost ter planinsko gospodarstvo

povsem alpski videz (Perko in Orožen Adamič, 1999).

- 7 -

Karta 1: Slovenski Alpski svet.

Vir: Gradišnik, 2009.

2.1. Regionalni pregled Kaninskega pogorja

Glede na pokrajinsko delitev opisano v prejšnjem odstavku vidimo, da

Kaninsko pogorje spada v Zahodne Julijske Alpe. S svojo trikotno obliko in približno

površino 58 km2 oblikuje najobsežnejši gorski masiv v tem delu Alp (Kunaver, 1983:

204). Ima značilno prehodno lego, saj je del alpske hidrogeografske strehe in

prispeva vodo v tri reke in dve morji (Komac, 2001: 32).

S slovenske strani ga na severovzhodu, vzhodu in jugovzhodu omejujejo

Predel z reko Predelico, dolina Koritnice z reko Koritnico, dolina Možnice z reko

Možnico in Bovška kotlina z reko Sočo. Na zahodu pogorje omejujejo dolina Učje z

reko Učja, kjer preide na italijansko stran v dolino Rezije z reko Rezija, na severu pa

Reklanska in Jezerska dolina z rekama Reklanica in Jezernica (karta 2 in 3) (Habjan,

2011).

Kaninsko pogorje

- 8 -

Karta 2: Geografska umestitev Kaninskega pogorja.

Iz Jezerske doline se začne v jugozahodni smeri dvigovati osrednji greben z

dolgo verigo vrhov (Jerebica, 2126 m n. m., Velika Črnelska špica, 2332 m n. m.,

Prestreljenik, 2498 m n. m., Visoki Kanin, 2587 m n. m.) (fotografija 1). Po njem

poteka tudi državna meja z Italijo. Na Visokem Kaninu (2587 m n. m.) se greben

razcepi, severozahodna veja se nadaljuje na italijansko stran, južna veja, ki se vije

preko Vrha Laške Planje (2448 m n. m.), Vrha Žlebi (2317 m n. m.), Velike (2160 m

n. m.) in Male Babe (2098 m n. m.), Skutnika (1720 m n. m.) in ostalih vrhov pa se

postopoma zniža do Učje (Gabrovšek et al., 2010). Na tem mestu morem omeniti, da

Kunaver (1983) regionalni pregled Kaninskega pogorja začne z grapo Potoka, in

Skutnika ne uvršča v Kaninsko pogorje.

Za Kaninsko pogorje je značilno, da se v jugovzhodni in ponekod vzhodni

smeri cepijo številni ozki stranski greben. Kunaver (1983) v svojem članku

Geomorfološki razvoj Kaninskega pogorja s posebnim ozirom na glaciokraške

pojave namesto besedne zveze ozki stranski greben uporablja krajevno in ledinsko

ime »skedenj«, ki ga je preveril tudi na terenu. Deloma se to poimenovanje pojavlja

tudi v Krajevnem leksikonu Slovenije in na novejših topografskih kartah.

- 9 -

Fotografija 1: Osrednji greben Kaninskega pogorja.

Foto: A. Novak.

Skednji se začenjajo tik pod osrednjim grebenom in paralelno prečkajo pode,

običajno v ozki progi prečno na smer pogorja, ter segajo daleč po pobočjih navzdol,

kjer so najbolj izraziti. Med njimi so nastali bolj ali manj široki vzporedni pasovi

podov in pobočij (karta 3) (Kunaver, 1983: 204 - 205).

Karta 3: Digitalni model reliefa Kaninskega pogorja.

Avtor: Andrej Novak.

Vir podatkov: GURS (DMR 12,5).

Površje Kaninskega pogorja se od zgornjih položnejših podov pod grebenom

(od okrog 2300 m n. m. v zahodnem in od 2250 m n. m. v vzhodnem delu) spušča

postopoma do spodnjega roba podov (med 1800 m n. m. v zahodnem in 1500 m n.

m. v vzhodnem). Na pregibnem robu se začne pobočje strmeje spuščati do podnožja,

ponekod celo neposredno do dna doline, kot je to v primerih nad Koritnico ali med

1

2 3 4

5

1 – Vrh Laške Planje 2 – Visoki Kanin 3 – Kaninski Vršič 4 – Srednji Vršič 5 - Konjc

- 10 -

slapom Boko in naseljem Žago. Drugod pa prehajajo v nekoliko položnejšo flišno in

morensko podnožje že v višinah okrog 800 m n. m. Tak primer najdemo nad

Zavrzelnim. Zaradi močnejšega erozijskega preoblikovanja, pa je za osrednji del

Kaninskega pogorja značilen menjajoč se strmec, ki skupaj z značilno usmeritvijo

skednjev oziroma stranskih grebenov ustvarja videza amfiteatralne oblike

Kaninskega pogorja (fotografija 2).

Fotografija 2: Amfiteatralna oblika Kaninskega pogorja.

Foto: Z. Jakob.

Kaninsko pogorje lahko razdelimo na več enot. Zaradi lažje preglednosti, bolj

sistematične obdelave in reliefne izoblikovanosti, ga je Kunaver (1983) razdelil na

vertikalne pasove pogorja, ki segajo od vznožja do najvišjih vrhov v mejnem

grebenu. Tak način omogoča tudi medsebojno primerjavo posameznih višinskih

pasov v različnih delih pogorja.

Na jugozahodnem delu Kaninskega pogorja, ki je hkrati najjužnejša in

najzahodnejša točka pogorja, je grapa Potoka, nad njo se dviga planina Globoka, še

višje pa pobočje Male Babe (1976 m n. m.), Velike Kuhinje (1892 m n. m.) in

1 2

3 4

1 – Vrh Laške Planje 2 – Visoki Kanin

3 – Lopa

4 – Velika Črnelska špica

- 11 -

Mostičev (1882 m n. m.). Vzhodno od tega območja je pas Baban, ki je nad in pod

istoimensko planino, kjer sta tudi dva prehoda pobočnega pasu na Kaninske pode in

sicer na obeh straneh Velikega Babanskega skednja. Ta prehoda sta bila po vsej

verjetnosti preoblikovana pod vplivom ledeniških tokov od zgoraj. Naslednji pas je

osrednji del Kaninskega pogorja in sicer Kaninski podi, razgibana visokogorska

planota z merami okrog 3 krat 2 kilometra. Osrednji del sestavlja velika konta1

Veliki dol (fotografija 3) z višje ležečimi podolji in suhimi dolinami Spodnja

Osojnica, Za Skalo in Zadnji dol, med njimi pa se dvigajo nizki hrbti in vzpetine kot

so Mali Talir, Veliki Talir in Visoka glava.

Vzhodno od Velikega Dola na višini med 1800 m n. m. in 2000 m n. m. je

nekoliko drugačen del podov, ki je zelo razgiban in prepreden z več globokimi

depresijami ter suhimi dolinami. Imenuje se Spodnji Kaninski podi in sega do koče

Petra Skalarja. Zaradi svoje nagnjenosti pomeni že prehod v pobočja, po katerih se

navzdol spušča v široko pobočje imenovano Gozdec, ki ima obliko zelo širokega in

plitvega žleba (fotografija 4). Zelo podobni so tudi sosednji pobočni pasovi, saj so

vsi obojestransko omejeni s skednji ter orientirani proti jugovzhodu.

1 Značilna oblika visokogorskega krasa. Gre za več deset ali več sto metrov dolgo in široko ledeniško

– kraško globel, ki ima običajno skledasto obliko in je obdana z ledeniškimi sedimenti (Kladnik,

2001: 211).

- 12 -

Fotografija 3: Velika konta Veliki dol.

Foto: A. Novak.

Območje med Kaninskimi podi in dolino Krnice izgubi planotast značaj, saj

razpade v dva pobočna pasova. Začetki teh pasov segajo pod vršni greben in sicer

pod vrh Škrbino (2420 m n. m.) oziroma v krnici pod Prestreljeniškim oknom in se

spuščajo po laštih2 in suhih dolinah. Največja med njimi je Veliki Graben, ki sega do

pregiba na višini 1850 m n. m., pod katero se nadaljujejo strmejša pobočja Razorja

med Malim in Velikim Skednjem.

Severovzhodno od tega območja je naslednji pas imenovan Škripi, ki je kljub

menjavanju strmejših in položnejših odsekov položnejši. Podobno kot pri prejšnjem

pasu je tudi tukaj zelo lepo videti, kako zelo sta geološka zgradba in površje skladna.

Ta značilnost je še posebej vidna, kjer so veliki gladki lašti.

2 Velike, po apnenčastih plasteh oblikovane površine, imenujemo lašti. Nastali so v visokogorju, kjer

so ledeniki odstranili površinski grušč ter razgalili plast apnenca. Njihove površine imajo enak strmec kot kamninski skladi. Raztapljanje apnenca na laštu je razčlenilo površino lašta ob razpokah in prelomih, na vrhnjih ploskvah pa so se oblikovale drobnejše v holocenu zakrasele oblike, žlebiči in škraplje (Kladnik, 2001: 239).

- 13 -

Fotografija 4: Gozdec z obliko širokega in plitvega žleba.

Foto: A. Novak.

Zaradi posebne fluvialne zasnove in ledeniške preoblikovanosti, ki je posledica

dolomitne podlage je dolina Krnica posebna pokrajinska enota. Sega od

Prestreljeniškega okna do skladnih pobočij planote Goričica. Dolomitna podlaga je v

tem delu pogorja pogledala izpod apnenčastega pokrova, saj dolomitna pobočja

segajo tudi daleč navzgor. Le v spodnjem delu Krnice spet prevlada apnenec in

pobočja spet spominjajo na sosednja, s to razliko, da je tu več bolj globokih suhih

žlebov.

Naslednji velik del pogorja je planota Goričica, ki je razčlenjen, težko

pregleden svet kraških jarkov, depresij, suhih dolin in vmesnih z nizkim ruševjem

poraščenih laštastih hrbtov. Začne se pod mejnimi vrhovi v Črnelah, nato se po

razdrapanem svetu spusti v osrednji del, ki jo predstavlja depresija v Jami (1750 m n.

m.), od tam pa se postopoma spušča proti spodnjemu robu, ki je na višini okrog 1550

m n. m. Območje pod robom je strmejše od sosednjih, saj ga le redko prekinjajo

police, kar je posledica izrazite skladnosti površja s strmo vpadajočimi skladi.

- 14 -

Zadnji del Kaninskega pogorja so pobočja Rombona (fotografija 5), ki je edini

dominantnejši kaninski vrh, ki v celoti leži na slovenskem ozemlju. Značilnosti tega

območja so skromna razčlenjenost ter ledeniško oblikovani dolini Stojnikov Dolič in

Veliki Dolič, ki se končata nad Planino za Robom. Podobno kot na celotnem

območju Kaninskega pogorja se tudi tukaj pobočja prelomijo, na višini približno

1750 m n. m. in se preko več pomolov strmeje spustijo v še manj razčlenjena spodnja

pobočja (Kunaver, 1983; Habjan, 2011).

Fotografija 5: Rombon.

Foto: A. Novak.

Kunaver (1983) regionalni pregled Kaninskega pogorja zaključi s pobočji

Rombona, čeprav se od tam preko mejnih vrhov Velike Črnelske špice, Jerebice in

ostalih nadaljuje do Predela, kakor piše v istem delu tudi sam.

- 15 -

3. KAMNINE IN POVRŠJE

Površje Julijskih Alp je iz geološkega vidika razmeroma mlado (miocen). To

dokazujejo tektonsko zasnovane in marsikje premočrtno orientirane, globoko vrezane

doline, ki jih obkroža splet grebenov in slemen s priostrenimi vrhovi. Predvsem v

Triglavskem pogorju pa najdemo tudi obsežne visokogorske kraške planote (Perko in

Orožen Adamič, 1999).

Julijske Alpe slovijo po izjemni slikovitosti in pokrajinski raznolikosti,

predvsem zaradi globoke razrezanosti v različnih smereh, ker so vode sledile

globokim tektonskim prelomom, na primer v Zgornjem Posočju in severno od

Triglava. K temu je pripomogla tudi razlika v nadmorski višini med dnom dolin na

savski in soški strani, kar je posledica nižje erozijske baze jadranske strani. Soška

dolina je globlje zarezana oziroma se ji dno hitreje znižuje kot savski dolini, trenutna

razlika med dolinama pa je med 200 in 300 višinskih metrov (Perko in Orožen

Adamič, 1999).

Glede na zgradbo pripadajo Julijske Alpe narivno strukturnemu reliefu3, na

katerega medsebojno vplivajo karbonatna kamninska zgradba, tektonska zgradba ter

zunanje preoblikovalne sile in procesi, ki so se po svoji naravi in moči v zadnjem

geološkem obdobju močno menjavali. Poglavitni dejavniki, ki so preoblikovalci gora

ter dolin so sledeči: voda z erozijo ter korozijo, led z mehaničnim ter transportnim

delovanjem, mehanično preperevanje žive skale ter človeške kulturne prvine (Perko

in Orožen Adamič, 1999).

Osnovna geotektonska značilnost Julijskih Alp so narivni pokrovi (karta 4).

Nastali naj bi v miocenu, ko je prišlo do tektonskega prelamljanja grud, njihovega

dvigovanja ali spuščanja ob prelomih ter gubanja ter prevračanja. Znameniti pokrov

je t.i. Slatenska plošča (Slatna 2077 m n. m.), katere narivna zgradba je najbolj vidna

v Dolini Triglavskih jezer. Dolinsko dno je zgrajeno iz jurskih apnencev, laporjev in

peščenjakov, nad njimi pa je mogočen pokrov Jezerskega pogorja (Velika Zelnarica,

2320 m n. m.), zgrajenega iz starejšega zgornjetriasnega apnenca. Izrazita narivna

zgradba se nadaljuje vse do Krnskega pogorja v tolminskih Julijskih Alpah, ki se

3 Nariv je kamninska gmota, ki je zaradi težnostne sile in tektonskih pritiskov premaknjena z nekdanje

podlage in po dokaj ravni drsni ploskvi narinjena na druge, lahko tudi geološko mlajše kamninske plasti (Kladnik, 2005).

- 16 -

dvigajo kot trdnjavski zdi nad Soško dolino med Kobaridom in Tolminom. Podobno

je tudi v dolinah Tolminke (fotografija 6) in Zadlaščice ter na desnem bregu Bače

(Perko in Orožen Adamič, 1999).

Karta 4: Shematska risba pokrovov od Karavank do slovenske obale.

Vir: Hlad et al., 2005.

Fotografija 6: Dolina Tolminke in Krnsko pogorje.

Foto: M. Premelč.

Enako zanimivo reliefno ter geološko zgradbo imata tudi povirni dolini Soče in

Save, z ozkimi gorskimi grebeni in nizi med njima. Vsi so praviloma enako grajeni,

1 2 3

4

1 – Krn

2 – Leskovški vrh

3 – Veliki Stador

4 – Mahavšček

5 – Dolina Tolminke

5

- 17 -

oziroma se v vsakem ponovi približno enaka geološka zgradba. Severovzhodna in

severna pobočja so neskladna, strma, izoblikovana kot stene, jugovzhodna so pa

običajno skladna, položnejša (naklon pobočja je odvisen od vpada kamninskih

plasti). Podobnosti najdemo tudi v nekaj sto metrov visokih pobočjih iz dolomita,

imenovanih »skrotje« (fotografija 7). Te najdemo predvsem pod velikimi stenami v

Vratih (Cmir 2393 m n. m. in Triglav 2864 m n. m.), v dolini Velike Pišnice, v

Tamarju, Zadnji Trenti ter v dolini Koritnice. Prepoznamo in ločimo jih zaradi

poraščenosti z rušjem in drevjem, saj so bolj razčlenjene kot pa višje prepadne

apnenčaste stene. Po njih v močnem deževju tečejo hudourniki, ki se v slapovih

spuščajo navzdol (Perko in Orožen Adamič, 1999).

Fotografija 7: Skrotje v dolini Vrat.

Foto: A. Novak.

3.1. Geologija Zgornjega Posočja

Prve geološke raziskave v Julijskih Alpah segajo v 19. stoletje. Sprva so

raziskave stičnega ozemlja med Južnimi Alpami in Notranjimi in Zunanjimi Dinaridi

sodile v širši sklop raziskovanja nastanka in splošnih geoloških značilnosti alpskega

- 18 -

sveta, kasneje pa so postale bolj strateške, saj so se preusmerile na iskanje mineralnih

surovin, zagotavljanju virov pitne vode in proizvodnji električne energije (Komac,

2001: 32).

V Sloveniji pripada »pravim« Vzhodnim Alpam oziroma Alpidom le ozemlje

severno od Vitanja, Zreč in Slovenske Bistrice, oziroma pogorja Strojne, Pohorja in

Kobanskega. Ker so ta področja severno od Periadriatskega šiva, so del Evrazijske

plošče in zatorej spadajo v geotektonsko enoto Alpidi (Hlad et al., 2005: 31).

Preostali del Slovenije, spada v geotektonsko enoto Dinaridi (karta 5), ki se

deli na Južne Alpe, Notranje Dinaride in Zunanje Dinaride. Južne Alpe se naprej

delijo na manjše tektonske enote, med katerimi je tudi Krnski oziroma Julijski

pokrov, v katerega spada ožje obravnavano območje Kaninskega pogorja (Komac,

2001: 32).

Karta 5: Geotektonske enote Slovenije.

Vir: Hlad et al., 2005.

- 19 -

Krnski oziroma Julijski pokrov je sestavljen iz približno 1000 metrov debele

plošče dachsteinskega apnenca, ki je bila narinjena v smeri sever – jug približno 20

kilometrov čez kredni fliš v Bovški kotlini, ki je mejno območje kjer se srečujejo

Južne Alpe in Zunanji Dinaridi (Buser et al., 1978). Območje med Bovško kotlino,

Stolom, Muzci ter Kaninskim pogorjem uvrščamo na podlagi paleogeografskega

razvoja in orografskih značilnosti v Južne Alpe, glede narivne strukture pa k

Podmelškemu pokrovu, ki pripada Notranjim Dinaridom. Na obravnavanem

območju leži Krnski pokrov na Podmelškem (Placer, 1999).

Fotografija 8: Bovška kotlina.

Foto: A. Novak.

Na južni in jugovzhodni strani Kaninskega pogorja leži Bovška kotlina

(fotografija 8), ki je velika od vzhoda proti zahodu usmerjena globoka sinklinala, ki

gradi stično ozemlje med Južnimi Alpami in Zunanjimi Dinaridi (Komac, 2001: 32).

Glede na to, da gre za mejno območje med dvema geotektonskima enotama je

razumljivo, da je geološka zgradba Bovške kotline in njene okolice zelo pestra,

raznolika in zapletena. Gradijo jo jurske in kredne karbonatne in nekarbonatne

- 20 -

sedimentne kamnine (Jurkovšek, 1987). Nastala je na stičišču dolin in je bila močno

preoblikovana s tektonskimi premiki, v smeri jug – jugovzhod do sever –

severovzhod, ki trajajo od miocena dalje. Zato je v jugozahodnem delu, kamor tone

njena os, močno stisnjena. Preoblikovali sta jo tudi ledeniška ter rečna erozija. Spada

v zahodne Julijske Alpe, ki so pod Mojstrovškim prelomom podrinjene pod Vzhodne

Julijske Alpe.

Južno krilo bovške sinklinale gradi antiklinala Polovnika (fotografija 9),

severno krilo pa gradi Kaninsko pogorje, kje vse kamninske plasti ležijo normalno

ene na drugih ter vpadajo proti jugu. Antiklinali sta nastali s pritiski v smeri sever –

jug (Placer, 1999).

Fotografija 9: Antiklinala Polovnika in Krnski nariv.

Foto: A. Novak.

Dno Bovške kotline gradi zgornjekredni fliš in zgornjekredni lapornat apnenec

imenovan scaglia. Fliš pokriva celotno neravno, reliefno razgibano dolinsko dno,

vendar je večinoma prekrit s kvartarnimi fluvialnimi (prod), fluvioglacialnimi (prod,

konglomerat, jezerska kreda, soliflukcijski material) in glacialnimi (morena)

sedimenti (karta 6). Na površju je le na severnem obrobju kotline in v dolini

Slatenika (Gabrovšek et al., 2010).

Krnski nariv

Antiklinala Polovnika

- 21 -

Karta 6: Karta kvartarnih sedimentov in sedimentnih kamnin v Bovški kotlini.

Vir: Bavec, 2010.

Reka Soča priteka v kotlino na jugovzhodnem delu pri Kal – Koritnici, njen tok

pa se vseskozi drži jedra sinklinale, južnega roba kotlinskega dna. Severni in višji del

kotlinskega dna gradi bovška terasa, star nanos reke Soče in Koritnice. Koritnica

priteka v kotlino od severovzhoda in je, sodeč po nagibu bovške terase, teraso tudi

izdelala. V Sočo se izliva pri Kal – Koritnici (Komac, 2001: 37).

V vzhodnem delu Bovške kotline priteka v Sočo z leve strani tudi potok

Slatenik, ki izvira v dveh krakih pod Utrom in Predolino (1200 m n. m.). Manjši

izviri so še pri Logu Čezsoškem in Kršovcu, Glijun pa izvira približno 90 m nad

dnom doline, po njem pa v Sočo pritekajo vse površinske vode iz pobočij Rombona

med Bovcem in Plužno. Nižje v zahodnem delu Bovške kotline pritečejo v Sočo še

manjši, manj vodnati pritoki kraškega značaja: Vodica, Živka, Suhi potok, Bočič in

Boka.

Erozijska dejavnost reke Soče in Koritnice je razlog za nizko nadmorsko višino

Bovške kotline v primerjavi z okoliškimi hribi, saj sta reki izdolbli starejše flišne

- 22 -

sedimente ter mlajše lastne nanose. Drugi razlog za nizko nadmorsko višino

dolinskega dna pa je tektonska dinamika, o čemer pričajo dognanja geologov in

geodetov (Habič, 1981: 38). Dokaz za to je tudi velika debelina kvartarnih

sedimentov v centralnem delu kotline ter globoka korita Koritnice in Soče pri vstopu

v kotlino (fotografija 10 in 11) (Bavec, 2010).

Fotografija 10: Zajedenost reke Soče v lastne sedimente pri vasi Čezsoča.

Foto: A. Novak.

Da so tektonski procesi še aktivni, dokazuje visoka stopnja reliefne energije4,

čeprav je strmec Soče v Bovški kotlini zelo majhen, saj se reka Soča na razdalji

dobrih enajstih kilometrov spusti le za 62 m n. m.. Obenem je zaradi neotektonske

aktivnosti dokaj uravnan (5,6 ‰) (Gams, 1980: 125, 126).

4 Reliefna energija je relativna višina med najnižjo in najvišjo točko na karti. Merska enota reliefne

energije je m/km² (Kladnik, 2001: 478).

- 23 -

Fotografija 11: Globoka korita reke Koritnice pri vstopu v Bovško kotlino.

Foto: A. Novak.

Kaninsko pogorje je bila nekdaj enotna karbonatna platforma iz dachteinskega

apnenca, ki je sedaj tektonsko prelomljena v posamezne bloke, ti so nastali v dinarski

orogenezi z vertikalnimi in horizontalnimi prelomi. Prelomi so v večini dinarsko

(severozahod – jugovzhod) in prečno dinarsko (severovzhod – jugozahod) usmerjeni

(karta 7).

Sestavljata ga dva tektonsko – strukturna elementa oziroma monoklinalni

strukturi, ločeni s prelomom vzhod – zahod, ki sta nastala zaradi subhorizontalnih

premikov. Domneva se, da je bil italijanski blok dvignjen glede na slovenskega

(Gasparo, 1983). Ob prelomu so bila horizontalna gibanja preusmerjena v vertikalna

in prišlo je do zdrsov tektonskih blokov, kar je privedlo do znatnih premikov

(Komac, 2001: 37).

- 24 -

Naklon skladov na Kaninskih podih je od 15˚ do 20˚, naklonina pa naraste, ko

se skladi proti jugu spustijo proti Bovški kotlini in dosežejo tudi naklonino do 46˚,

vendar ostanejo pobočja skladna, kar je ravno v nasprotju s severnimi pobočji, ki so

zelo strma in neskladna. Te značilnosti lahko opazimo v povirni dolini Soče in iste

značilnosti ima doline reke Save (Kunaver, 1983: 210).

Kamninska sestava severnega in južnega krila antiklinale je predvsem sivi,

debelo plastovit zgornje – triasni dachsteinski apnenec, ki leži na prav tako zgornje –

triasnim glavnem dolomitu, kar ima pomemben vpliv na razvoj kraškega

vodonosnika in jam (Gabrovšek et al., 2010). Severno krilo bovške sinklinale je

debelo okrog 1200 m in tektonsko pripada Krnskemu pokrovu, zanj so značilne do 2

metra debele plasti in fosili megalodontidnih školjk. Dachteinski apnenec je za vodo

zelo dobro prepusten, saj je zaradi subvertikalnih prelomov pretrt in globoko

zakrasel, tako da lahko kraški izviri na zunanje padavine reagirajo že po nekaj urah.

Ravno nasprotno pa dolomit deluje kot vodna prepreka in s svojo lego pod

dachteinskim apnencem vpliva na razvoj krasa ter položaj kraških izvirov (Gams,

1974).

Karta 7: Geološka karta slovenskega dela Kaninskega pogorja.

- 25 -

Za razvoj vodonosnika ter jam imajo pomemben vpliv tudi območja prelomov,

ki so tako imenovana hidrološka pregrada, vendar pretakanje v praksi preprečujejo le

močnejši prelomi s široko prelomno cono5, majhni prelomi, pa pretakanje vode

omogočajo, saj voda spere zdrobljeno kamnino in se zato usmeri po prelomnih

strukturah (Komac, 2001).

Ob tem velja omeniti kar nekaj prelomov, ki prečkajo oziroma potekajo v

bližini Kaninskega pogorja. Idrijski prelom, ki je ena najmočnejših in morfološko

najizrazitejših tektonskih con v južnoalpskem prostoru. Poteka v dinarski smeri iz

Prezida na Hrvaškem preko Notranjskega podolja do Zgornjega Posočja ter prečka

Kaninsko pogorje med dolinama Učje in Rezije v Italiji (karta 8) (Čar in Pišljar,

1993).

Zaradi njegove obsežnosti lahko njegov potek zasledimo že na navadni

topografski karti, na površju pa so jasno izraženi določeni segmenti preloma. Ti

kažejo na to, da je vertikalna cona preloma zaradi velike širine, globine in aktivnosti

preloma pretežno nepropustna za vodo, zato se voda znotraj masiva Kaninskega

pogorja ne preteka zahodneje od linije Idrijskega preloma, v Italiji imenovanega

tektonska linija doline Rezija (Komac, 2001). Krnski prelom poteka s Kanina v

Bovško kotlino in teče preko Polovnika in severno od Dežnice na Krn (2244 m n.

m.). Severozahodni del Krnskega preloma imenujemo tudi Ravenski prelom (karta 8)

(Jurkovšek, 1987). Z južnega pobočja Kaninskega pogorja med Malo Babo (1936 m

n. m.) in planino Ban, preko izvira Boke na Polovnik in Drežniške ravne poteka

Polovniški prelom, Reklanska tektonska linija pa omejuje Kaninsko pogorje na

severu (Chiappini et al. 1995: 16).

5 Prelomno cono razdelimo v notranjo in zunanjo. Od prelomne ploskve si navzven sledijo: zdrobljena

cona, ki je območje močno pretrtih kamnin s tektonsko glino, milonitnim zdrobom ter brečo v njenem zunanjem delu. V hidrološkem pogledu so močno zdrobljene tektonske cone, zapolnjene z milonitom

(dolomit) ali brečo (apnenec), nepropustne in imajo torej vlogo hidroloških pregrad. Porušena cona

nastopa največkrat v blokih med dvema prelomnima ploskvama ter v nekaj metrskih pasovih na zunanji strani zdrobljene cone. Zanjo je značilen gost sistem kaotično razporejenih krajših in daljših prelomnih ploskev. Celoten pretrt paket kamnin je tako razdeljen bodisi na centimetre do več deset metrske bloke, ki so nesprijeti ali slabo sprijeti ter drug nasproti drugemu bolj ali manj premaknjeni v

različnih smereh. Porušena cona je po navadi močno porozna in zato dobro prepustna. Razpoklinska

cona predstavlja do več sto metrov širok bolj ali manj usmerjen sistem razpok. Znotraj nje opazujemo metrske, več deset metrske in izjemoma celo več sto metrske dolge šibkejše prelomne ploskve.Razpoklinske cone so odlično prepustne in so poleg porušenih con najpomembnejše hidrološke prevodnice tako v apnenčevih kot tudi v dolomitnih kamninah (Čar in Janež, 1992: 21; Čar in Pišljar, 1993: 40).

- 26 -

Karta 8: Potek Idrijskega in Ravenskega preloma ter žarišča potresnih sunkov leta 1998 in 2004.

Vir: Vidrih, 2008.

- 27 -

4. LITOSTRATIGRAFSKA ZGRADBA ZGORNJEGA POSOČJA

4.1. Trias6

V triasu je ozemlje Julijskih in Kamniško – Savinjskih Alp preplavljalo morje.

Iz tega obdobja najdemo tudi najstarejše kamnine na Bovškem. Temu so sledili

močni tektonski premiki in formiranje plitvega morja, kjer se je odlagal apnenec in z

dolomitizacijo nastal zgornjetriasni dolomit, južno od njega pa je nastal nekaj tisoč

metrov globok jarek, ki se je ohranil do zgornjega triasa. Že takrat naj bi se začelo

zakrasevanje prvih dvignjenih delov morskega dna (Premru, 1975: 72).

V plitvem morju je najprej nastala okrog 1000 metrov debela skladovnica

dolomita, ki v veliki večini pripada karnijski in norijski stopnji, nanjo pa se je odložil

dachsteinski apnenec (Kuščer et al., 1974: 430).

Norijski dolomit imenujemo tudi glavni dolomit7 in je večinoma skladovit,

svetlo sive barve, debelozrnat in mikriten (Buser, 1986: 41). Plasti dolomita so zelo

različnih debelin in sicer spodnji del je debeloplastovit (200 m), višje plasti pa imajo

debelino od 20 cm do 1 m, vmes pa se pojavljajo tudi laporno – dolomitni vložki

zelenkaste barve. Plastovitost pojema navzgor proti dachsteinskemu apnencu, ki leži

skladno na glavnem dolomitu (Jurkovšek, 1987: 28).

Plasti dolomita so bile v večini primerov tektonsko dvignjene in premaknjene,

saj ga v prvotni legi najdemo le v dolini Možnice. Celotna 1000 m debela

skladovnica dolomita tudi ni bila nikjer v celoti izdanjena, saj je razkrit le pri slapu

Boka in v dolini Krnice, normalno pa leži pod dachteinskim apnencem v Možnici,

dolini Reklanice ter dolini Koritnice, kjer jasno vpada pod višje ležeči apnenec.

Na dokaj velikem območju Krnice je meja med apnencem in dolomitom

prelomna, kar pomeni, da leži ob prelomu visoko dvignjen blok dolomita, ki se je

prikazal izpod apnenca. Zahodneje od območja Krnice sega dolomit do višine 2100

m n. m. visoko v smeri proti Prestreljeniškemu sedlu in potem izgine pod sklade

6 Najstarejše obdobje mezozoika, ki je trajalo od 230 do 195 milijonov let (Gregorač, 1995: 359).

7 Dolomit je karbonatna kamnina, ki jo sestavljata minerala dolomit (>90%) in kalcit (<10%). V naših

razmerah je taka sestava redka in »pragmatično« imenujemo »dolomit« tiste kamnine, ki se pri preperevanju obnašajo podobno kot dolomit, čeprav je vsebnost minerala dosti manjša od »norme«. Mineral dolomit lahko kristali neposredno iz morske vode, bolj običajno pa nastane šele, ko v kalcitu magnezijevi atomi nadomestijo del kalcijevih. (Šušteršič in Knez, 1995: 157)

- 28 -

apnenca na črti Prestreljenik – Stador (Buser et al., 1976: 5; Kunaver, 1983: 222 -

223).

Kljub temu, da je zaradi manjših osnovnih gradnikov (Mg) dolomit bolj

porozen kot apnenec (Ca), je za vodo manj prepusten, tako, da je nekaj sto metrov

debela plast zgornjetriasnega dolomita praktično povsem nepropustna kamnina.

Razlog za to so tudi majhni delci preperele kamnine, ki hitro in sproti mašijo pore, ki

nastanejo ob korozivnem delovanju (Ford in Wiliams, 1996: 601). To imenujemo

Zogovičev efekt – intenzivno mehanično preperevanje, ki je prevladujoč proces v

nadmorskih višinah nad 2200 m n. m. in povzroča, da mehanično razpadanje kamnin

na površju prevlada nad korozijo. Določen del kamnine razpade tudi do velikosti

peska, ki se spira v kraško podzemlje. V nekaterih primerih pride znova na dan v

izvirih. Del peska tja verjetno pripotuje s spiranjem prelomnih con močnejših

prelomov v globinah kraškega masiva, del pa morda prihaja s površja

visokogorskega sveta (Kunaver, 1989: 68).

Vendar pa t.i. Zogovičev efekt ni edini razlog, ki onemogoča, da bi v dolomitu

nastali večji rovi, brezna ali jame. K temu pripomorejo tudi manjša odpornost na

mehanske procese ter večja občutljivost na mehanično preperevanje (ob večjih

prelomih ali narivnih stikih je dolomit lahko močno zdrobljen v več sto metrov

širokih conah). S tem majhni delci, v katere se kamnina razgradi, hitro in sproti

mašijo pore, ki nastanejo ob koroziji vode in tako preprečujejo nastanek večjih

rovov, česar pa ne moremo povsem izključiti (Buser et al., 1976: 6).

Nad dolomitnimi skladi Kaninskega pogorja leži najbolj razširjena kamnina v

Julijskih Alpah, in sicer skladnat in plastnat dachsteinski apnenec, ki pa vsebuje tudi

plasti in vložke dolomita. Tektonsko pripada Krnskemu pokrovu, ki prehaja od

Bohinjskega grebena preko Krna na Javoršček in Polovnik ter preko Soče na pobočja

Kanina in se nariva na rutarski pokrov.

Prehod med dachsteinskim apnencem in zgornjetriasnim dolomitom je

postopen, kajti v spodnjem delu apnenca najdemo plasti dolomita ali

dolomitiziranega apnenca. Iz tod izhaja (groba) ločitev na dve značilni enoti

dachsteinskega apnenca: karbonatno – dolomitno in povsem karbonatno kamnino.

Posledica poznodiagenetske dolomitizacije oziroma menjavanje sedimentacijskih

pogojev v bazenu pa je tudi dolomitizirani apnenec v višjih slojih. Enako se lahko

- 29 -

apnenec spremeni v pravi dolomit ob prelomih (Buser et al., 1976; Ogorelec in

Buser, 1996: 39).

Dachsteinski apnenec je običajno mikriten in le redko spariten, pogosto pa se v

njem menjavata do 2 m debeli plasti mikritnega in laminiranega apnenca. Kamnina je

laminirana zaradi stromatolitov. Laminirane plasti so v večini primerov

dolomitizirane. Na površini so bolj sprane in hitreje preperevajo ter so tako vdolbene

glede na trše plasti apnenca (Buser, 1986: 53).

Loferit so izsušitvene pore, ki jih pogosto opazimo v dachsteinskem apnencu.

Za tega je značilno pravilno menjavanje treh litoloških tipov: bazalne breče (A),

strimatolitnega ali loferitnega apnenca (B) in debelih plasti biokrimnega apnenca (C).

Vsak izmed teh tipov (A, B in C) je značilen za določeno cono nastanka. A –

supralitoralno cono oziroma občasno poplavljeno območje; B – območje menjavanja

plime in oseke oziroma litoralna cona in C kateremu pripada večina apnenca. To je

območje pod cono plimovanja, vendar še vedno v plitvi vodi. To dokazujejo tudi

pogoste lupine megalodontid (fotografija 12), ki so najbolj značilni fosili

dachsteinskega apnenca in kažejo na dejstvo, da je nastajal v plitvi vodi (Kuščer et

al., 1974).

Avtorji imajo tudi različna mnenja o debelini apnenca: Casagrande omenja

debelino nekaj 100 m, Buser nekje od 1200 m do 1700 m, Jurkovšek 1000 m do

1500 m in Ogorelec debelino okrog 1000 m na Krnu. Iz naštetih značilnosti

(enakomeren razvoj na obsežnih območjih, velika debelina apnenca ter dolomita ter

pogostost lupin megalodontid) lahko sklepamo, da je moralo biti dno morja skoraj

ravno in se je počasi ugrezalo, kakor je napredovalo usedanje. Občasno pa je prišlo

tudi do okopnitve, zakrasevanja ter izluževanja v času sedimentacije, saj v apnencu,

ki pripada členu B najdemo do pol metra velike korozijske votline. To naj bi se

dogajalo v noriju in retiju (Kuščer et al., 1974: 430).

- 30 -

Fotografija 12: Fosili megalodontid pri Planini Gozdec.

Foto: A. Novak.

Glede na vodoprepustnost je dachsteinski apnenec zelo dobro prepustna

kamnina, kar dokazuje tudi reagiranje vodnih žil v bohinjskem železniškem predoru

le po nekaj urah zamika glede na zunanji dež, kljub temu, da je debelina skladov nad

tunelom zelo debela (Gams, 1974: 40). Vendar pa, da se v apnencu razvije kras,

»mora območje zadostiti 5. pogoju fizikalno – geološkega modela krasa, ki pravi, da

mora biti votlikavost kamnine, pred nastankom krasa, enakomerna in zvezna

(Šušteršič, 1986: 62 – 63). Zakraselost debelih skladov dachsteinskega apnenca na

Kaninskem pogorju tako omogočajo močna pretrtost, kar omogoča zakraselost

najmanj nekaj 10 m v bok kraškega masiva in globlje prevlada vertikalnih prelomov.

Kot zanimivost naj omenim, da kompakten, neskladovit in neprepokan apnenec ni

nič bolj prepusten kot povprečna nekraška kamnina (Gams, 1974: 30).

- 31 -

4.2. Jura8

V začetku jure se karbonatna platforma razkosa na posamezne dele, ki se hitro

pogrezajo, tako da plitvomorsko sedimentacijo zamenja globljemorska, v kateri se

začne sedimentacija plastnatega in skladnega oolitnega in mikritnega apnenca, ki

ležita na dachteinskem apnencu (Buser, 1986: 63).

V obdobju liasa oz. spodnje jure je nastajal liasni apnenec, ki je litološko

podoben zgrornjetriasnemu dachsteinskemu apnencu, vendar ni več stromatoliten in

ima karbonatno – šelfni razvoj (Buser et al., 1978; 1986). Geologi so sprva misli, da

na območju Kaninskega pogorja in okolici v obdobju jure ni bilo sedimentacije

kamnin, ki so nastale v plitvem morju, vendar se je to izkazalo za napačno.

Enako je v obdobju spodnjega in srednjega liasa, v plitvem morju, v med -

plimskem pasu na karbonatnem šelfu nastajal svetlo siv do bel, sparitni, mikritni in

oolitni apnenec. Mikritni in sparitni apnenec je nastajal, kjer je morje poplavljalo in

se nato ponovno umikalo, oolitni apnenec pa na območju pregibnega dela šelfa (pred

- grebenski prostor), ki je tonil v globokomorski jarek. Za vse kamnine tega območja

so značilni različni odlomki fosilov, številni ooliti in psevdoliti, za katere je

poglavitni razlog velika moč ter energija podvodnih tokov tega območja (Buser,

1976; Casagrande et al., 1999).

V Bovški kotlini je mogoče najti še globljemorske plasti kamnine iz obdobja

liasa. Od plitvomorskih apnencev se razlikujejo v sestavi gradnikov (biopelmikrit,

biosparit, oosparit in intrabiomikrit), pojavu litoralne breče in primesjo gline, ki

dokazuje pojav zakrasevanja v spodnji juri, značilen za širši prostor Julijskih Alp

(Jurkovšek 1987: 31). Zelo pogoste korozijske votline so v plasteh globljemorskega

apnenca zapolnjene s mikrokristalnim in sparitnim kalcitom, ki je obarvan sivo,

rožnato in zeleno, nekatere plasti pa vsebujejo laminirani dolomit ali dolomitni

apnenec. Debelina liasnega apnenca je različna, najdebelejše plasti pa najdemo na

Poljancah in ob cesti na Kanin, kjer so debele 300 m (Buser et al., 1976; 1986;

Jurkovšek, 1987).

V obdobju srednje in zgornje jure se je morje poglobilo, kar pomeni, da so se

od tedaj naprej sedimentirale le globljevodne kamnine, katere je mogoče najti v

Bavšici in na območju severno od Bovca. Na južnih pobočjih masiva Rombon, leži 8 Jura je drugo obdobje mezozoika, ki je trajalo 136 milijonov let. Kronološko jo delimo na lias –

spodnja jura, dogger (tudi dogen) – srednja jura in malm – zgornja jura (Gregorač, 1995: 131).

- 32 -

nekaj več kot km dolg in 50 m širok pas liasnega krinoidnega, mikritnega in

plastnatega apnenca sive in rožnate barve, za katerega so značilne manganove –

piritne skorje in do 10 cm veliki gomolji ter lititoide. Rožnati apnenec je na

Kaninskem pogorju v 5 – 30 cm debelih in več sto m dolgih pasovih in žilah v

dachsteinskemu apnencu. To so stare prelomne razpoke, ki so bile v obdobju jure

zapolnjene z rožnatim apnencem. Meja med rožnatim in liasnim apnenecm je

transgresivna, saj manjkajo zgornjeliasne in večji del doggerskih plasti. Debelina

plasti je nekaj 10 m in ne presega 100 m (Buser et al., 1976: 8; 1986: 48; Komac,

2000; Casagrande et al., 1999). Kljub tanjšim plastem, pa imajo apnenci jurske

starosti podobne hidrološke lastnosti kot dachsteinski apnenec, saj pretrtost in

razpokanost kamnine omogoča veliko prepustnost (Komac, 2000).

4.3. Kreda9

Glavna značilnost obdobja krede so dvigi ozemlja nad morsko gladino oziroma

okopnitve. Apnenčevo ozemlje je tako ponovno zakrasevalo, zaradi nastanka globljih

morskih jarkov, pa se je tam odlagal fliš10. Na obravnavanem ozemlju prevladujejo

kamnine iz obdobja krede, ki so nastale v globokem morju, nanje pa je naložena že

omenjena turonijsko – senonijska scaglia, ki predstavlja prehod v naslednje geološko

obdobje. Scaglia je rdečkasti in rožnati lapornati apnenec in lapor, ki vsebuje

senonijske globotrunkane. Je masivna, sekajo jo številne klivažne11 razpoke, pogosto

pa je ukleščena v starejše kamnine. V spodnjem delu je apnena, zgoraj pa, kjer

konkordantno prehaja v fliš, skoraj povsem lapornata in debeloskladovita. Sestavljajo

jo peščenjak, lapor, glinavec in konglomerat. Njeno debelino ocenjujejo na 50 – 100

m. Najdemo jo na južnem podnožju Kaninskega pogorja in v 3 km dolgem in nekaj

100 m širokem pasu (Buser et al., 1976: 11 – 12; 1986: 62; Jurkovšek, 1987: 34 – 36;

Komac, 2000: 44). Komac (2000) v svojem diplomskem delu piše o razhajanju

mnenj Kuščerja ter Buserja, saj prvi meni, da so kredne plasti v Bovški kotlini

litološko drugačne kot v dolini reke Soče nižje od Trnovega, zaradi obstoja morske

9 Kreda je najmlajše obdobje mezozoika, ki je trajalo od 137 (140) do 65 (67) milijonov let. Deli se v

spodnjo in zgornjo kredo (Gregorač, 1995: 156) 10

Beseda fliš izhaja iz nemške besede Flysch, ki označuje posebno skupino zrnatih, tenkoslojevitih sedimentov, ki so sestavljeni iz menjavajočih se plasti laporjev ali glinovcev in meljevcev s peščenjaki, ponekod s konglomerati. Kamnina je nastala v globokem geosinklinalnem morju ali ob vznožjih in obrežnih delih, ko so se dvigale gorske verige alpske orogeneze in je bila sedimentacija

hitra (Gregorač, 1995: 77) 11

Beseda klivaža izhaja iz angleške besede »cleavage«, ki pomeni cepljenje, cepljivost. V geologiji pomeni vzporedne razpoke v kamninah (Gregorač, 1995: 145).

- 33 -

kadunje, ki jo je podvodni greben na območju današnjega Polovnika delil na dva

dela. Ta kadunja naj bi bila na današnje ozemlju Zgornjega Posočja. Tako naj bi se

na severnem delu odlagala tankoplastovita scaglia, na južnem pa volčanski apnenec,

ki kaže znake flišnega razvoja. Na drugi strani doktor Buser piše, da Polovnik ni

predstavljal meje v razvoju krednih plasti, ker enake kredne plasti kot na Bovškem,

dobimo tudi v soteski Soče med Kobaridom in Trnovim ob Soči ter v okolici

Tolmina.

Iz obdobja turonija in coniaca, ki spadata v zgornjo kredo leži ob dovodnem

kanalu HE Plužna nekaj cm debela plast sivega do rožnatega, masivnega, mikritnega

in globotrunkanskega apnenca (Buser et al., 1976: 10).

Še višje pa najdemo senonijski fliš, ki je najmlajša kamnina iz tega obdobja.

Nahaja se na različnih območjih bovške kotline: od Ravnega Laza do Plužen, pri

mostu čez Koritnico, v strugi Gljuna, v dolini Slatenika in drugod. Njegova debelina

je različna, debelejši pa je na zahodu Bovške kotline, vendar natančne debeline fliša

ni mogoče ugotoviti12, ker ni nikjer izdanjen celoten prerez plasti, na celotnem

območju pa ga prekrivajo kvartarni sedimenti (Buser et al., 1976: 12; Jurkovšek,

1987: 34; Komac, 2000; Kuščer et al., 1974: 453).

S hidrološkega vidika je fliš popolnoma drugačna kamnina, ki je kljub temu, da

je karbonaten vodoneprepusten, zaradi več razlogov: vsebuje veliko slabo topnih

snovi in nečistoč, je mehansko neodporen, je drobno plastovit in na površju ne

zakraseva. Nanj sicer deluje korozija, vendar izluženi delci netopnih snovi takoj

zamašijo vdolbinice, ki nastanejo s korozijo, zato se voda, ki teče po površini fliša

hitro združi v močnejše tokove, ki se »zarezujejo« v pobočja. Takšne primere

poznamo na območju severno od Bovca, kjer je voda ustvarila hrbte, pomole, grape

in grabne, majhne debri in soteske.

Obstajajo pa tudi izjeme, saj lahko najdemo mesta, kjer fliš prepušča vodo

zaradi tanjše kamnine ali pa tam kjer je fliš prepokan, saj tam voda iz spodaj ležečih

apnencev lahko prodre na površje v flišnih izvirih. Ti so po kemijskih in fizikalnih

lastnostih vode bolj ali manj karbonatnega, kraškega značaja (trdote vode so višje kot

pri izvirih na apnencu), po obliki pojavljanja vode in izgledu izvira pa ne vedno. So

manj vodnati, kot pravi kraški izviri (Komac, 2000).

12

Ocenjuje se na približno debelino 200 – 600 m, lahko pa tudi več (Buser, 1976: 13; Komac, 2000).

- 34 -

4.4. Kvartar13

Dogajanje na ozemlju Julijskih Alp je bilo v obdobju kvartarja zelo pestro.

Nekatera območja so se začela močno dvigati, druga pa so zaostajala ali se celo

pogrezala. V nastale udorine so se odlagali prod, glina in pesek. Danes je na površini

največ kvartarnih sedimentov iz zadnjih obdobij pleistocena.

Ena izmed glavnih značilnosti pleistocena je povečana intenzivnost

mehanskega preperevanja kamnin, kar je posledica nizkih temperatur oziroma

ledeniške erozije. Ledeniki so namreč transportirali material iz višjih v nižje ležeča

območja, kjer so ga odlagali v obliki ledeniških moren, ki so najpogostejši kvartarni

sedimenti. Sestavljajo jih različno veliki, zaobljeni in nesortirani kosi apnenca, ki so

med seboj povezani s kalcitnim in peščenim vezivom. Vsebujejo pa tudi kose

flišnega peščenjaka, kredne scaglie in jurskega apnenca, ki jih je ledenik »postrgal« s

kotlinskega obrobja in dna (Jurkovšek, 1987: 454; Komac, 2000: 46). Na

obravnavanem območju jih najdemo na različnih nadmorskih višinah od severnega

obrobja Bovške kotline, južnega podnožja Kaninskega pogorja med Plužno in

Ravnim Lazom do najvišjih delov Kaninskega pogorja, pod mejnim grebenom (pod

Črnelskim Vršičem) na višini 2050 m n. m. Starejše morene prepoznamo po večji

sprijetosti materiala, so pa mlajše najpogostejše, saj so bile starejše že odstranjene.

Od večine drugih kvartarnih nanosov se ločijo po tem, da so manj prepustne za vodo

(Kunaver, 1975: 38). Enako so ledeniške reke in potoki prenašali ter preoblikovali

(zaoblili) grušč, ki se je potem odlagal pod ledeniškim jeziki nižje v dolini, kjer je

zelo na debelo prekril dolinsko dno. Fluvioglacialne plasti sestavljajo prod in

konglomerat, njihova debeline pa priča, da je bilo nasipavanje intenzivnejše od

erozije (Komac, 2000; 46).

Glede na to, da v morenah najdemo karbonatne dele tudi nanje deluje korozija

(ampak manj intenzivno kot na okoliško golo ali s prstjo pokrito kamnino), vendar

morensko gradivo zaradi velikega deleža fine frakcije ne premoči in je v hidrološkem

pogledu trdna pregrada (Komac, 2000; 46).

13

Mlajši od dveh period kenozoika ali Zemeljskega novega veka, ki se deli na epohi pleistocen in holocen. Za pleistocen je v mnogih predelih Zemlje značilno zaporedje več ledenih dob in vmesnih

otoplitev. Ti pojavi so se časovno ujemali široma po svetu, kar so pokazale raziskave na dveh klasičnih raziskovalnih območjih, v severnem predgorju Alp na Bavarskem in severnoevropskem območju celinske poledenitve (Kladnik, 2001; 236).

- 35 -

Komac (2000) deli kvartarni zasip v Bovški kotlini na tri dele: spodnji

prepustni del, srednji del iz jezerske krede in zgornji prepustni del zasipa.

Spodnji, prepustni del je sestavljen iz proda in grušča in ima debelino prek

100 m. Skupaj z vodonosnikom je pomemben del v apnenčastem masivu Kaninskega

pogorja ter Polovnika iz katerih se tudi napaja, kar dokazuje piezometrična gladina14

podtalnice. Ta se brez preskoka nadaljuje iz apnenca v prod in grušč in le z nekaj

izjemami pada proti Soči (Kuščer et al., 1974: 454).

Srednji del zasipa gradi jezerska kreda, ki jo v glavnem sestavlja glinasti

karbonatni melj ter doseže 200 m debeline (Kunaver, 1995a: 166). Danes jo

izkoriščajo v kemični oziroma gradbeni industriji v Srpenici (Tovarna kemičnih

izdelkov Srpenica) (fotografija 13), zato je tudi zelo podrobno preučena. Analiza lesa

(Pinus), ki je ležal približno 6 m nad dnom plasti jezerske krede je dala približno

starost sedimentacije, ki je okrog 12.490 (±70) let, pelodna analiza jelovega lesa iz

spodnjega dela plasti na južnem delu Radovelj pa je pokazala, da je les star 53.000 –

59.000 let (Kuščer, 1974: 454 – 455). Kuščer (1974: 454 – 455) jo opiše, kot sivkasto

rumeno, školjkastega loma in z jasno izraženo paralelno pasovitostjo, ki je posledica

menjavanja svetlejših (tanjše plasti, ki so se usedale v toplejšem delu leta) in

temnejših plasti (debelejše plasti, ki so se usedale v hladnejšem delu leta).

Zgornji prepustni del zasipa gradi bovško in koritniško teraso ter majhen

jezik pri izlivu Boke. Te terase naj bi nastale v povezavi z umikanjem soškega in

koritniškega ledenika v obdobju allerödske otoplitve15. Kunaver (1975: 29) opisuje

Bovško teraso kot obliko vršaja, ker so robni deli vzdolž nje nižji kot njen osrednji

del, vstopni pa višji kot izstopni. Najvišja točka terase je na severovzhodnem delu

(470 m n. m.), najnižja pa v jugozahodnem (420 m n. m.), med seboj pa sta točki

oddaljeni približno 3300 m. Povprečen strmec terase, ki je 15‰ naklona kaže, da je

bila hitrost in moč vode, ki je naredila teraso velika.

14

Gladina kraške vode; vsakokratna predpostavljena ploskev, do katere v kraškem podzemlju sega vodna gladina po sistemu veznih posod. Dejansko to pomeni raven , do katere se predvsem vodoravno

in prosto pretaka kraška voda proti izvirom ali pa se zadržuje (stoječa voda) v slepih kanalih (Kladnik,

2001; 376). 15

Toplejše doba ob koncu poznega glaciala oziroma ẅurma (Kladnik, 2001: 7).

- 36 -

Fotografija 13: Tovarna kemičnih izdelkov Srpenica.

Foto: A. Novak.

Kvartarne naplavine so pomembne tudi z družbenega in hidrološkega vidika,

saj dajejo te plasti dovolj prostora za zaloge talne vode, ki jo z vrtino pri Čezsoči

izkorišča Bovški vodovod (Komac, 2000: 48).

- 37 -

5. DOSEDANJE RAZISKAVE

5.1. Dosedanje raziskave Zgornjega Posočja

Prve geološke raziskave Julijskih Alp so bile namenjene predvsem strateškim

potrebam, iskanju mineralnih surovin, zagotavljanju virov pitne vode in proizvodnji

električne energije. Te raziskave območja med Južnimi Alpami in Notranjimi

Dinaridi segajo v sredino 19. stoletja. Prva sta porečje Soče geološko opisala Hauer

in Stur, med letoma 1857 in 1868 (Kunaver, 1983). Kuščer (1974) in Kunaver (1983)

pa kot najpomembnejše raziskovalce Posočja štejeta Kossmata in Winklerja, ki sta

ugotavljala starost dviganja površja na zunanjem robu Južno apneniških Alp in ga

umestila v zgodnjo kredo na podlagi istodobnih transgresij16

obrežnih breč.

Kuščer (1974) med pomembne mejnike raziskav zgornjega Posočja uvršča

oziroma našteva: italijansko geološko karto Tolmin, avtorja Fabianija leta iz 1937 v

merilu 1 : 100.000 z najnovejšimi podatki v razčlenitvi jure in krede; raziskave

Winklerja in Ilešiča leta 1951, ki sta temeljito preučevala kvartarno geologijo soške

doline; raziskave Sellija iz leta 1953 in leta 1963, ko je opisal mezozojske fosile,

določil več vrst zgornjetriasnih, liasnih in zgornjejurnih makrofosilov ter narisal

tektonsko sliko soške doline med Bovcem in Kobaridom; Ogorelec je leta 1970

raziskoval zgornjekredne sedimente zgornjega Posočja; Cousin je leta 1970

raziskoval na mejnem območju med Italijo in Jugoslavijo, ki ga je razdelil na več

con; Šercelj je leta 1970 določil starost interstadialne ali interglacialne jezerske krede

zahodno od Bovca, na podlagi starosti lesa, ki ga je v njej našel Kunaver (Kuščer,

1974).

Naslednjo prelomnico v geoloških raziskavah zgornjega Posočja so prinesle

težnje za energetsko izrabo tega območja, ki so se pričele že pred drugo svetovno

vojno. Najzanimivejši je bil projekt HE Trnovo ob Soči, z veliko akumulacijo pod

Bovcem17. Kljub temu, da je bil projekt zaradi varstva okolja opuščen, so bili

rezultati raziskave geološko zelo zanimivi. Zato se je Kuščer s sodelavci Gradom,

16

Napredovanje morja na kopno zaradi ugrezanja zemeljskega površja (epirogenetskih premikov v

zemeljski skorji) ali nihanja notranjosti kopnega (na primer vzhodna jadranska obala) (Krušič, 1977). 17

Po projektu naj bi zgradili 80 m visoko pregrado okrog 1 km nad velikim kolenom Soče pri Žagi. Aluvialno dno soške doline se nad Žago močno razširi in tako bi se za pregrado zbralo 330 milijonov kubičnih metrov vode. Vtok v dovodni rov je bil projektiran okrog 1 km nad pregrado, dovodni rov pa bi prečkal greben Polovnika in bi potekal po geološko kompliciranem ozemlju do strojnice pri

Trnovem ali pri Kobaridu (Kuščer et al., 1974: 425).

- 38 -

Nosanom in Ogorelcem iz Inštituta za geologijo v Ljubljani, odločil za razširitev in

dopolnitev le - teh ter leta 1974 tudi za objavo rezultatov v članku Geološke

raziskave Soške doline med Bovcem in Kobaridom, ki je izšel v znanstveni reviji

Geologija (Kuščer et al., 1974: 425).

5.2. Dosedanje raziskave Kaninskega pogorja

Glede na to, da je Kaninsko pogorje preučevalo veliko število slovenskih in

tujih raziskovalcev ter avtorjev besedil, sem pregled dosedanjih del razdelil na dva

dela in sicer do leta 1976 in po letu 1976. Razlog za izbiro te letnice je v tem, da je

tega leta izšlo prvo obsežnejše delo oziroma elaborat, ki v celoti preučuje samo

Kaninsko pogorje. To delo je Letno poročilo o geoloških, geomorfoloških in

hidroloških raziskavah Kaninskega pogorja, avtorjev Buserja, Kunaverja in Novaka

(Buser et al., 1976).

Med prvimi raziskovalci Kanina in okolice najdemo kar nekaj tujih avtorjev.

Prvi je že omenjeni F. Kossomata leta 1916, sledi mu Wrinkler s svojimi deli leta

1919, 1924, 1929 in 1957, Aigner 1926, Desio (1927), ki v svoji monografiji o

morfološkem razvoju porečja Bele velikokrat omenja tudi Kaninski masiv ter

Stefanini in Klebelsberg leta 1922 (Kunaver, 1983: 229). Med slovenskimi avtorji

Kunaver (1983: 229) omenja še dela Rakovca iz leta 1937 in Melika iz leta 1935.

Omenjeni preučevalci so se v večini ukvarjali s problematiko rečnega in

dolinskega omrežja v mlajših obdobjih terciarja in razvoja v kvartarju, zatorej so bile

omembe Kaninskega pogorja v njihovih delih le stranskega pomena, vendar so se

njihove ugotovitve prepletale. Prvi pa ga konkretno omenja Winkler, ki ga opisuje

glede na primerjavo s Krnom in Triglavskim pogorjem, saj spadajo vrhnji deli v isti

višinski nivo nad 2100 m n. m. in obdobje spodnje miocenske dobe. Ravno tako se s

temi ugotovitvami strinja tudi Aigner in jih primerja tudi z nižje ležečimi nivoji na

Pokljuki. A. Desio se je posvetil značaju ostankov uravnanega površja v Kaninskem

pogorju ter ugotovil, da se večina visokogorskih planot Kaninskega masiva

morfološko in višinsko ujema med seboj. Predlagal je delitev enotne Kaninske

planote. Enako je našel podobne morfološke značilnosti na drugi strani Nevejskega

prelaza pod Montažem, v porečju Bele. Tam se nahajajo tri planote, in sicer Creta di

Aip., M. Cavallo in M. Gartena – Gartenkofel, ki tudi po višinah odgovarjajo

planotam Kanina. Pisal je tudi o teoriji postopne degradacije površja, ki dopušča

- 39 -

domnevo o enotnem uravnanem površju v stadiju napredujoče zrelosti, obsegajoč vse

porečje Bele. Predpostavlja, da sicer ni šlo za popolno uravnavo, ampak za nekak

kopast valovit relief, s pasovi višjega sveta, med katerimi so bile pogreznjene široke

depresije (Kunaver, 1983: 227). Veliko tudi piše o višinskih nivojih in jih razdeli na

sisteme visokih uravnav in dolinskih terasnih ostankov, na podlagi geoloških

obdobij. Ravno tako pišejo o višinskih nivojih v povezavi z geološkimi obdobji

preostali avtorji, kot so Stefanini, Klebelsberg in Winkler, pa čeprav večinoma v

povezavi z ostalimi deli Alp, predvsem Triglavskim in Krnskim pogorjem. Tudi oba

slovenska avtorja omenjata višinske nivoje in ob tem Rakovec meni, da bi bila

potrebna revizija nivojev, saj so do takrat »triglavski« ali najvišji nivo, kamor

spadajo tudi najvišji deli Kaninskega pogorja, uvrščali v skupno enoto nad 2000 m n.

m. S tem se strinja tudi Melik, ki skalno planjavo na Kaninu postavlja ob stran

površju okrog Triglava v višini nekako od 2300 do 2500 m n. m. Obenem pa Melik

veliko piše tudi o hidrologiji Kaninskega pogorja, nastanku skalnih »skednjev« ter

nastanku erozijskih žlebov (Kunaver, 1983).

Leta 1976 je izšlo že omenjeno poročilo o Kaninskem pogorju, ki mu je dve

leti kasneje sledi še izpopolnjena verzija Geološke, geomorfološke in hidrogeološke

raziskave Kaninskega pogorja, v njem so pa zajete večletne raziskave, ki so jih na

Kaninu opravljali Kunaver ter ostali. Buser je opravljal predvsem geološke raziskave

za izdelavo geoloških kart in tolmačev, Kunaver pa se je v celoti posvetil

geomorfologiji in speleologiji tega področja. Zelo obsežna je njegova raziskava o

glaciokraških pojavih in geomorfološkem razvoju pogorja o kateri je pisal v svoji

doktorski disertaciji ter članku z enakim naslovom Geomorfološki razvoj Kaninskega

pogorja s posebnim ozirom na glaciokraške pojave, ki je bil objavljen v Geografskem

vestniku leta 1983. Pisal je tudi o jamskih sistemih ter jamarstvu na Kaninu,

hidrologiji ter v zadnjih letih veliko pripomogel k naravoslovni učni poti na

Prestreljeniških podih. Ravno tako je sodeloval pri izdaji novega turističnega vodiča,

Kaninsko pogorje in učna pot na Prestreljeniških podih: naravoslovni, zgodovinski in

turistični vodnik, ki je izšel to poletje (Kunaver, 2011).

Omeniti velja še italijanska raziskovalca Casagrandeja in Chiappinija s

sodelavci, ki so ravno tako preučevali tektoniko in kraške pojave na italijanskem delu

Kaninskega pogorja leta 1995 in 1999. Leta 2000 je Komac v svoji diplomi

- 40 -

preučeval kraške izvire pod Kaninskim pogorjem, septembra leta 2010 pa je v Bovcu

potekal 3. slovenski geološki kongres v sklopu katerega so bili obravnavani tudi

kraški pojavi na Kaninu (Komac, 2000).

- 41 -

6. SPELEOLOGIJA KANINSKEGA POGORJA

6.1. Zgodovina speleološkega raziskovanje Kaninskega pogorja

Kaninsko pogorje je bilo dolga leta na obrobju znanstvenega, speleološkega,

planinskega in jamarskega raziskovanja zaradi različnih razlogov. Odročnost krajev,

opuščanje gospodarskih dejavnosti v višjih legah in strog režim gibanja na obmejnem

območju so botrovali k temu, da so se prva jamarska raziskovanja začela šele v

šestdesetih letih prejšnjega stoletja in sicer v zelo skromnem obsegu. Do teh raziskav

je prišlo na pobudo Pretnerja, mednarodno znanega entomologa in neutrudnega

raziskovalca, ki je pri stari planinski koči Petra Skalarja raziskal prvo jamo in jo

poimenoval Snežnica (Pirnat, 2002). Za tem je zanimanje zamrlo, do leta 1963, ko so

se raziskave nadaljevale in so jamarji registrirali preko 30 jam. Do leta 1967 je bilo

na Kaninskih podih raziskanih že kar 47 jam, vendar so bile te raziskave vezane na

bližino stare planinske koče Petra Skalarja ter bližje zaledje slapa Boke in izvira

Glijuna. Temu obdobju je spet sledilo zatišje do leta 1974, ko se je območje

raziskovanja razširilo še na smučišče na Škripih in je bilo na novo registriranih 48

jam. Temu je botrovala graditev nove žičnice. Skupaj je bilo od leta 1950 do 1976, se

pravi v dobrega četrt stoletja registriranih 213 jam, ki jih je raziskovalo Društvo za

raziskovanje jam Ljubljana, oziroma takrat drugače imenovani Jamarski klub

Ljubljana Matica. Ravno tako so v tem času potekala preučevanja brezen na

italijanski strani Kaninskega pogorja, kjer so v začetku sedemdesetih let v breznu

Gortani dosegli globino 920 m, kasneje pa raziskali še več jam, ki skupaj s tem

breznom tvorijo sistem dolg preko 38 km imenovan Col de Erbe (Gabrovšek et al.,

2010).

Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je raziskovanje jam na Kaninu

dobilo nov zagon, saj so se raziskovanju pridružili jamarji Jamarske sekcije

Planinskega društva Tolmin, Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne,

Jamarskega društva Rakek, Jamarskega odseka Slovenskega planinskega društva

Trst, Jamarskega društva Koper, Društva za raziskovanje jam Kranj, Društva za

raziskovanje jam Luka Čeč iz Postojne, Društva za raziskovanje jam Ribnica,

Jamarskega društva Logatec in Speleološkega društva Istra iz Pazina. V celoti so do

leta 1989 registrirali preko 300 jam. Med največje uspehe tega obdobja sodi odkritje

- 42 -

in raziskovanje Skalarjevega brezna, ki je bilo leta 1988 z 911 metri nov

jugoslovanski globinski rekord in je bilo plod skupnega dela vseh prej naštetih

društev. Raziskovanje brezna se je nadaljevalo še po letu 1988 (Pirnat, 2002).

Naslednje obdobje jamskega raziskovanja na Kaninu je bilo med leti 1988 in

1995, ko so bile raziskane vse tri jame na Kaninu z globino več kot 1000 m:

Črnelsko brezno, Čehi 2 in Vandima, ter še nekaj zelo globokih jam (Brezno hudega

Vršiča, Peronospora in druge). Raziskovanje je imelo mednarodni pridih, saj so se

slovenskim jamarjem pridružili kolegi iz Hrvaške in Italije in se do danes še ni

zaključilo. Obenem pa je dodalo nov zalet nadaljnjim raziskavam, ki so prinesle kar

nekaj rezultatov.

Vrtiglavica, Brezno pod Velbom in Renejevo brezno so najpomembnejša

odkritja od leta 1995 do današnjih dni. Renejevo brezno je zadnja, odkrita, četrta

tisoč – metrska jama na Kaninu in druga, ki so jo odkrili slovenski oziroma

ljubljanski jamarji, Vrtiglavica in Brezno pod Velbom pa sta najgloblji vhodni

vertikali in se uvrščata med svetovne jamarske dosežke. Omeniti pa velja še odpravo

Jamarske zveze Slovenije, ki je v zimi 2003 v jami Čehi 2 odkrila nove rove in

dosegla globino 1533 m, kar pomeni najglobljo slovensko jamo ter 7. mesto na

svetovni lestvici najglobljih jam.

Fotografija 14: Vhod v brezno NM71 pri planinski pot na Visoki Kanin.

Foto: A. Novak.

- 43 -

Zaradi velikega števila jam in brezen na slovenskem in italijanskem območju

Kaninskega pogorja (fotografija 14), ki trenutno šteje nad 800 odkritih in preučenih

jam in velikega globinskega potenciala jam18

, ki je od 1400 do 1980 m, so leta 1997

jamarske skupine, na pobudo Društva za raziskovanje jam Ljubljana ustanovile

Koordinacijski komite za raziskovanje Kanina. KORK naj bi skrbel za dogovore in

sodelovanje pri raziskavah, dokumentiranje le – teh, obenem pa tudi nadzoroval delo

jamarskih skupin iz tujine. V letu 2001 se je sistem preimenoval v KORK Info in se

preusmeril predvsem v informacijsko dejavnost. Leta 2010 pa je bil na Kaninskih

podih postavljen nov jamarski bivak (fotografija 15) (Pirnat, 2002).

Fotografija 15: Jamarski bivak na Kaninskih podih.

Foto: A. Novak.

18

Višinska razlika od vhodov na gori, do izvirnih jam v dolini (Pirnat, 2002).

- 44 -

6.2. Razvoj jam Kaninskega pogorja in njihov pregled

Pri pregledu literature o nastanku in razvoju velikih jamskih sistemov v

alpskem svetu sem opazil, da je v preteklih letih prišlo do velikih sprememb pri

njihovem tolmačenju. Do nedavnega je namreč veljala hipoteza o pleistocenskemu

nastanku in razvoju jam (Gabrovšek, 2010), novejši avtorji pa se bolj nagibajo k

starejšemu nastanku jam (miocen) (Audra, 2002; Plan, 2009).

Kljub temu, da načrtnih speleoloških raziskav na Kaninskem pogorju ni bilo, pa

obstaja kar nekaj raziskav iz podobnih alpskih okolij, kot je Kaninsko pogorje.

Takšna primera sta gorovji Totes Gebirge in Tennengebirge v Severnih apneniških

Alpah. Prvega je preučeval Plan (2009) in glavno fazo speleogeneze postavil v

miocen, ko naj bi tudi nastajala mreža velikih horizontalnih galerij, ki so značilne

tudi za Kaninsko pogorje in nasploh številne alpske jamske sisteme. Ravno tako

Audra (2002) na podlagi analiz sedimentov postavlja razvoj jam v gorovju

Tennengebirge v obdobja od spodnjega miocena naprej.

O speleogenezi na Kaninskem pogorju, na podlagi del avtorjev Semerarra (2000)

in Cassagrandeja (1999) piše tudi Gabrovšek (2010) in skupaj z lastnimi opažanji in

razmišljanji o razvoju jam na območju Kanina povzame sledeče:

- območje verjetno okopni nekje med eocenom in oligocenom;

- na JZ območju Kaninskega pogorja, v sistemu Foran del Muss in Col Del

Erbe, so odkrili dobro razvito mrežo horizontalnih freatičnih kanalov, ki

pričajo o povsem drugačnih hidroloških pogojih ob času njihovega razvoja,

kot so danes. Tudi v Skalarjevem breznu in Vandimi, na Slovenski strani,

najdemo več segmentov velikih freatičnih galerij. Ti so horizontalni oz. rahlo

nagnjeni in deloma ali povsem zapolnjeni s sedimenti, v njih najdemo tudi

sigo. Redke datacije sige in sedimentov kažejo na starost večjo od 760.000

let. Izjemno velike galerije so pred nekaj leti odkrili v jami Queen Mama, ki

ima vhod na Italijanski strani Lope, razteza pa se pod Krnico. Semerraro

navaja 6 do 8 horizontov med 2000 in 1200 m n. m., ob katerih je gostota teh

galerij še posebej velika. Ti horizonti so vezani na položaje nekdanje

freatične površine oz. erozijske baze. O datacijah jamskih sedimentov, ni

veliko podatkov;

- 45 -

- močno vlogo pri speleogenezi Kanina igra stik dachsteinskega apnenca in

glavnega dolomita. Dve najgloblji jami na slovenski strani (Čehi 2 in

Črnelsko brezno) kažeta izrazito vertikalen razvoj skozi celoten stolpec

dachsteinskega apnenca do stika z dolomitom, kjer se naklon jamskih rovov

položi in tvori niz galerij, ki ob stiku tonejo proti Bovški kotlini;

- v zadnjih dveh in pol milijona let se je zvrstilo niz poledenitev, ki so na

površju pustile značilni glaciokraški pečat. Raziskave v Severnih apneniških

Alpah in drugje, kažejo na kvartarno stagnacijo v jamah (Audra 2002; Plan,

2009), kjer so številni starejši rovi zapolnjeni z ledeniškim tilom. V mineralni

sestavi tamkajšnjih kamnin prevladuje kalcit, kar vodi do sklepa, da so bile

ledeniške vode močno nasičene s kalcijevim karbonatom, njihov

speleogenetski potencial pa posledično majhen. Po drugi strani včasih isti

avtorji v istih razpravah poudarjajo pomen kvartarne glaciokraške faze, ko naj

bi ledeniške vode izjemno preoblikovale že obstoječe jamske sisteme ter

vrezale nove podzemne kanjone in brezna. V vsakem primeru je možen vpliv

ledenikov na speleogenezo in morfogenezo visokogorskega krasa velik, saj

dolinski ledeniki lahko zajezijo obstoječe izvire, povzročijo dvig

piezometričnega nivoja in omogočijo razvoj freatične mreže kraških kanalov.

Glede na to, da obseg jam na Kaninskem pogorju presega število 800 (Pirnat,

2002), sem v pregled in analizo vključil le najgloblje jame oziroma brezna na

pogorju (tabela 1). Za mejno vrednost sem postavil globino 300 metrov. Ob tej

omejitvi sem dobil 12 jam, ki presegajo to vrednost, vendar sem izvzel Črnelsko

brezno, pri jamskem sistemu BC4 – Mala Boka pa upošteval le značilnosti jame

BC4. Vzrok za takšno odločitev je dejstvo, da sta Črnelsko brezno in sistem BC4 –

Mala Boka, jamska sistema19

in ne samostojni jami, kar bi močno vplivalo na izračun

povprečnega naklona jam. Ob teh kriterijih je seznam analiziranih enajstih jam

19 Jamski sistem oziroma jamski splet - Izraz sistem, ki ga speleologi uporabljajo v več različnih smislih, v naravoslovju zaradi prodora fizikalne teorije sistemov zgublja prvotno vsebino. Poleg tega

uporabljajo sistem pri opisovanju podzemskega krasa v nekoliko različnih, a še vedno preveč podobnih zvezah: (1) kot zapletenejšo jamo; (2) kot skupnost več jam skupnega nastanka, ki jih ne

vežejo prehodni rovi; (3) kot skupnost vseh nezveznosti v kamnini, ki "obratujejo" kraško; (4) kot sistem v smislu teorije sistemov. V podobnih zvezah kot splet in sistem se uporabljata še izraza sklop in sestav (Kladnik, 2001).

- 46 -

sledeč (tabela 1 in karta 9): J 10, Azaleja (Kanin), Brezno Velikega Talirja, Brezno

Hudi Vršič, Vrtiglavica, BC 4, Brezno pod velbom, Skalarjevo brezno, Vandima,

Renejevo brezno in Čehi 2.

Analizirane jame ležijo na širšem območju Kaninskih podov in na planoti

Goričica. Lega omenjenih jam oziroma položaj jamskih vhodov je zelo razpršena in

ni zgoščena le na določenem delu Kaninskega pogorja. Edini jami, ki se nahajata v

neposredni bližini sta Brezno Velikega Talirja in Renejevo brezno, katerih vhoda sta

oddaljena le 215 metrov zračne razdalje. Preostale jame so si med seboj oddaljene za

900 metrov ali več. Glede na to je moč sklepati, da so na širšem območju Kaninskih

podov ter planote Goričice obstajali zelo podobni pogoji, ki so omogočali nastanek

visokogorskih brezen.

Tabela 1: Preglednica analiziranih jam.

Povprečni naklon jam 52° Avtor: Andrej Novak.

Vir podatkov: Geopedia (2012), E – kataster jam (2012), Jamska zveza Slovenije (2012).

Povprečna globina jam 787 m

Povprečna dolžina jam 1950 m

Povprečna nadmorska višina vhoda v jame

2044 m n. m.

Ime jame

Katastrska

številka jame

Nadmorska višina vhoda v jamo

(m n. m.)

Dolžina jame (m)

Globina jame

(m) Tip jame

Lokacija

jame

Povprečni naklon jame

(°)

1. J 10 8124 1780 410 300 vodna 46°21'54.65" 13°31'35.7"

66

2. Azaleja (Kanin) 7917 2082 470 302 ledena in

vodna

46°20'47.91" 13°28'6.92"

58

3. Brezno Velikega

Talirja 5800 2260 673 320 vodna

46°21'23.67" 13°26'50.23"

43

4. Brezno Hudi

Vršič 6050 2227 737 620 vodna

46°22'29.11" 13°30'32.82"

76

5. Vrtiglavica 6926 1900 643 643 ledna 46°20'12.09"

13°28'2.4" 90

6. BC4 8694 1730 845 695 vodna 46°20'28.71" 13°28'39.35"

74

7. Brezno pod

velbom 6049 2055 1565 910

ledena in

vodna

46°20'23" 13°27'18.84"

52

8. Skalarjevo brezno 6000 2335 4765 911 vodna 46°21'24.14" 13°27'58.66"

17

9. Vandima 6452 1822 2500 1182 vodna 46°21'42.13" 13°32'55.24"

43

10. Renejevo brezno 7090 2257 3548 1242 vodna 46°21'19.19" 13°26'42.45"

32

11. Čehi 2 6200 2034 5291 1533 vodna 46°22'1.01"

13°30'36.34" 26

- 48 -

Ob podrobnejšem lokacijskem pregledu opisanih jam sem zasledil, da je večini

jam skupno, da se položaj njihovega vhoda pojavlja pod vrhovi različnih vzpetin

oziroma grebenov na pogorju ali pa se pojavljajo na prelomu območja Kaninskih

podov in Goričice. Tam se začnejo pobočja spuščati proti Gozdecu oziroma Bovški

kotlini. Izjema je Brezno pod velbom, ki se nahaja na dokaj uravnanem območju

Prodov.

Podrobnejše lokacije posamezne jame (karta 8):

- J 10: pod vzpetino Mala Smerdetonova glava in na prelomu pobočij Goričice

proti Bovški kotlini,

- Azaleja (Kanin): pod vzpetinama Mala in Velika Gnila glava,

- Brezno Velikega Talirja: med vzpetino Velika glava in mejnim grebenom,

- Brezno Hudi Vršič: pod mejnim grebenom oziroma pod vrhom Hudi Vršič,

- Vrtiglavica: na območju Prodi, kje se pobočja prelamljajo proti Gozdecu,

- BC4: na območju Krlišča, kje se pobočja prelamljajo proti Gozdecu,

- Brezno pod velbom: na območju Prodi,

- Skalarjevo brezno: pod vzpetino Vrh Osojnic,

- Vandima: pod pobočji vrhov Čukle in Rombona,

- Renejevo brezno: med vzpetino Velika glava in mejnim grebenom,

- Čehi 2: pod vzpetino Pri Banderi.

Razlago za takšno porazdelitev najglobljih jam na Kaninskem pogorju je mogoče

iskati v obsegu ledenikov na Bovškem, ki je bil vezan predvsem na višje ležeče lege,

torej ni zapolnjevali Bovške kotline (Bavec et. al., 2004). S tem se strinjata tudi

Kunaver (1996) in Gams (1997) ki menita, da so velika brezna na Kaninskem

pogorju nastala pod ledeniškimi razpokami ali pa na robu ledenikov z delovanjem

snežnice že v pleistocenu. Podobno predpostavlja tudi Gabrovšek (2010), ki piše da

so se na visokogorskih planotah očitno izoblikovali pretežno mirujoči platojski

ledeniki. Ti s sezonsko dinamiko razvoja in pretakanja oblikujejo vodonosnik, ki je

na karbonatni podlagi še toliko bolj izrazit. V tem primeru se ledeniška voda lahko

steka v vadozno cono krasa in dolbe nove in stare jamske sisteme, predvsem vadozna

brezna povezana s kanjoni, ki jim jamarji pravijo meandri.

Karta 9: Lokacija analiziranih jam na Kaninskem pogorju.

1

2 3

4

5

6

7

8

9

10

11 1 – Vandima

2 – J10 5

3 – Čehi 2

4 – Brezno Hudi Vršič

5 – BC4

6 – Azaleja (Kanin)

7 – Skalarjevo brezno

8 – Vrtiglavica

9 – Brezno pod velbom

10 – Brezno Velikega Talirja

11 – Renejevo brezno

Avtor: Andrej Novak.

Vir podatkov: Geopedia (2012) in E –

kataster jam (2012).

- 50 -

Ledeniške vode ne potujejo dolgo po bazi ledenika, ampak lokalno poniknejo v

kras, kar jim zagotavlja agresivnost na kalcit. Obstoječe in razvijajoče se vodne poti

v krasu verjetno narekujejo razvoj mreže prevodnikov v ledeniškem pokrovu in na ta

način ustvarjajo povratno zanko, saj si bolj pretočne vodne poti vzamejo večji kos

ledeniškega območja. To pa vodi do relativno hitrega razvoja jamskih sistemov, ki so

v fazi nastajanja skozi več ledeniških ciklov. Nekatere najgloblje jame v Kaninskem

pogorju kažejo razvoj v smeri današnjega odtekanja vode, kar tudi govori v prid

temu, da se je pomemben del geneze kaninskega podzemlja dogajal tudi v kvartarju

(Gabrovšek, 2010).

Vhodi v analizirane jame se nahajajo na nadmorskih višinah od 1730 m n. m.,

kjer se nahaja vhod v brezno BC 4 do nadmorske višine 2335 m n. m., kjer je vhod v

Skalarjevo brezno. Razlika med najvišjim in najnižjim vhodom v brezno z globino

vsaj 300 m torej znaša kar 605 m. Povprečna nadmorska višina jamskih vhodov pa

je 2043 m n. m., saj se kar sedem jamskih vhodov (Skalarjevo brezno 2335 m n. m.,

Brezno Velikega Talirja 2260 m n. m., Renejevo Brezno 2257 m n. m., Brezno Hudi

Vršič 2227 m n. m., Azaleja (Kanin) 2082 m n. m., Brezno pod velbom 2055 m n.

m., Čehi 2 2034 m n. m.) nahaja nad višino 2000 m n. m (tabela 2).

Zanimivo je, da ne obstaja korelacija med nadmorsko višino vhoda v jamo in pa

globino jam, v smislu višje kot se nahaja jamski vhod, globlja je lahko jama. Tako se

na primer jamski vhodi prve (Čehi 2) in tretje (Vandima) najgloblje jame nahajajo na

višini 2034 m n. m. oziroma celo 1822 m. n. m. Ravno obratno pa se vhoda v jamo

Azaleje in Brezna Velikega Talirja, ki sta med najmanj globokimi jamami na

seznamu, nahajata na višinah 2082 in 2260 m n. m.

Določen del jamskih rovov na Kaninskem pogorju, ki je nastal zaradi vpliva

tektonike, poteka v pretežno dinarski smeri, vendar je večina jamskih rovov na

pogorju nastala v monolitnih apnenčastih blokih. To je na območjih, ki niso bila

razkosana s prelomi in niso pritegovala vodnih tokov. Ker je kamnina tukaj bolj

kompaktna, manj prelomljena in razpokana, imata glavno vlogo pri usmerjanju in

oblikovanju podzemeljskih rovov litološka zgradba in vpad kamninskih plasti

(Gasparo, 1983: 433). Z izračunom povprečnega naklona analiziranih jam, tako

skupnega kot posameznega, sem hotel preveriti odvisnost med vpadom kamninskih

- 51 -

plasti Kaninskega pogorja in (skupnim ter posameznim) povprečnim naklon

analiziranih jam (tabela 3).

Tabela 2: Nadmorska višina vhoda v jamo.

Ime jame

Katastrska

številka jame

Nadmorska višina vhoda v jamo (m n. m.)

1. J 10 8124 1780

2. Azaleja (Kanin) 7917 2082

3. Brezno Velikega

Talirja 5800 2260

4. Brezno Hudi Vršič 6050 2227

5. Vrtiglavica 6926 1900

6. BC4 8694 1730

7. Brezno pod velbom 6049 2055

8. Skalarjevo brezno 6000 2335

9. Vandima 6452 1822

10. Renejevo brezno 7090 2257

11. Čehi 2 6200 2034

Povprečna nadmorska višina jamskih vhodov:

2043 m n. m.

Avtor: Andrej Novak.

Vir podatkov: Geopedia (2012), E – kataster jam

(2012), Jamska zveza Slovenije (2012).

Naklon skladov na pogorju v večini primerov znaša med 15 in 22 stopinj, na

nekaterih območjih do 30 stopinj (Kunaver, 1983). Povprečni naklon analiziranih

jam je 52 stopinj, torej soodvisnosti na prvi pogled ni, vendar je potrebno poudariti

velike razlike med povprečnim naklonom posameznih jam (tabela 3). Ta na primer

pri breznu Vrtiglavica znaša 90 stopinj, pri Skalarjevem breznu pa le 17 stopinj.

Vendarle je mogoče videti določeno korelacijo med povprečnim naklonom jame in

naklonom skladov pri jamah z (naj)večjo globino. Štiri najgloblje analizirane jame

imajo namreč povprečen naklon, ki bi lahko bil primerljiv z vpadi skladov na

Kaninskem pogorju, ki znašajo med 15 in 30 stopinj. Te jame so Skalarjevo brezno

(globina 911 m) s povprečnim naklonom 17 stopinj, Čehi 2 (globina 1533 m) z

naklonom 26 stopinj, Renejevo brezno (globina 1242 m) z 32 stopinjami in Vandima

(globina 1182 m) z 42 stopinjami. K tem jamam lahko prištejemo še Brezno

Velikega Talirja s povprečnim naklonom 43 stopinj, vendar z globino »le« 320

metrov. Preostala brezna imajo že mnogo večji povprečni naklon in sicer Brezno pod

velbom 52 stopinj, Azaleja (Kanin) 58 stopinj, J 10 66 stopinj, BC4 74 stopinj,

Brezno Hudi Vršič 76 stopinj in Vrtiglavica, ki je popolnoma vertikalna.

- 52 -

Tabela 3: Povprečni naklon posamezne jame20.

Ime jame

Katastrska

številka jame

Dolžina jame (m)

Globina jame

(m)

Povprečni naklon jame (°)

1. J 10 8124 410 300 66

2. Azaleja (Kanin) 7917 470 302 58

3. Brezno Velikega

Talirja 5800 673 320 43

4. Brezno Hudi

Vršič 6050 737 620 76

5. Vrtiglavica 6926 643 643 90

6. BC4 8694 845 695 74

7. Brezno pod

velbom 6049 1565 910 52

8. Skalarjevo

brezno 6000 4765 911 17

9. Vandima 6452 2500 1182 43

10. Renejevo brezno 7090 3548 1242 32

11. Čehi 2 6200 5291 1533 26

povprečni naklon jam 52°

povprečna dolžina jame 1950 m

povprečna globina jame 787 m

Avtor: Andrej Novak. Vir podatkov: Geopedia (2012), E –

kataster jam (2012), Jamska zveza

Slovenije (2012).

Predpostavljam, da je potrebno iskati pojasnilo zakaj prihaja do takšnih razlik v

povprečnem naklonu posameznih jam oziroma v odstopanju manj globokih jam s

korelacijo naklona skladov predvsem v različni debelini dachsteinskega apnenca na

pogorju in dejstvu, da stik apnenca in dolomita tvori jamskim rovom polprepustno

podlago. Avtorji imajo o debelini apnenca različna mnenja: Casagrande omenja

debelino nekaj 100 m, Buser nekje od 1200 m do 1700 m, Jurkovšek 1000 m do

1500 m in Ogorelec debelino okrog 1000 m na Krnu (Komac, 2000). Zaradi stika

med apnencem in dolomitom pa prihaja v speleološkem razvoju Kaninskega pogorja

do dvojnosti. V zgornjem delu, ki je zgrajen iz dachsteinskega apnenca, so se sledeč

razpokam in prelomom razvili predvsem vertikalno usmerjeni rovi. Ravnajo se po

prelomnih strukturah. Na stiku dachsteinskega apnenca in dolomita pa so nastali

(sub)horizontalno usmerjeni rovi, katerih potek se ravna po vpadu litološke meje (to

20Povprečni naklon posamezne jame v odstotkih sem izračunal na podlagi razmerja med globino in dolžino jame: globina jame / dolžina jame x 100. Povprečni naklon v odstotkih, sem nato pretvoril v stopinje.

- 53 -

je stik dachsteinskega apnenca z dolomitiziranim apnencem ali dolomitom, ki ležita

pod njim) in prelomih ter narivnih strukturah. V teh rovih se zbira vsa voda, ki

prenika skozi dachsteinski apnenec (Komac, 2000).

Glede na dane podatke je moč sklepati, da analizirane jame, ki s svojo globino ne

dosežejo stika med apnencem in dolomitom potekajo samo v skladih apnenca. Zato

imajo v večini vertikalno usmerjene rove in torej velik povprečni naklon. Preostale

jame pa s svojo globino dosežejo stik med apnencem in dolomitom, zato se

posledično njihovi rovi položijo in zmanjšajo povprečni naklon. Takšen je tudi

primer Renejevega brezna, ko se jamski rovi na približni globini 1180 m močno

izravnajo (slika 1).

Podatke iz tabel 1, 2 in 3 (ime jame, katastrska številka jame, nadmorska višina

vhoda v jamo, dolžina jame, globina jame, tip jame in položaj jame) sem našel v treh

različnih virih. Ti so spletni portal Geopedia s slojem Lega jam – 2011, seznam

Najgloblje jame na spletni strani Jamarske zveze Slovenije, ki je bil nazadnje

posodobljen 15.1.2012 in E – kataster jam na spletni strani Društva za raziskovanje

jam Ljubljana. Podatke pridobljene iz teh virov in lastne izračune sem v obdelavi

primerjal z ugotovitvami ostalih avtorjev, ki so že citirani v diplomskem delu.

- 54 -

Slika 1: Iztegnjeni prerez Renejevega brezna.

Vir: Društvo za raziskovanje jam Ljubljana, 2012.

6.3. Čehi 2 in Vrtiglavica

Trenutno najgloblja jama v Sloveniji je jama Čehi 2 (slika 2), katero so našli

češki jamarji leta 1991, vendar so zaradi raznih zapletov z opremo prišli do globine

le 70 m. Nadaljevanje so prepustili zelo dobro pripravljenim in motiviranim

italijanskim jamarjem, ki so leta 1993 v kar 41 akcijah prišli na globino 1370 m. Med

letoma 1997 in 1998 so Ukrajinci v 14 dnevni akciji dodali še 10 m globine (Fonda,

2002). Do današnje globine 1533 m je decembra 2003 prišla slovenska šest članska

odprava in tako poglobila slovenski rekord ter obudila upe, da bi mogoče Slovenija

lahko imela rekord najgloblje jame na svetu. Ta je bil takrat 1710 m in ga je držala

jama Kurbera v Abhaziji, ki pa so jo leta 2007 ukrajinski speleologi poglobili na kar

- 55 -

2191 m. Jama Kurbera je trenutno edina jama na svetu, ki presega globino 2000 m

(Alič, 2003; Roš, 2011).

Raziskovanje oziroma prodiranje v globino jame Čehi 2 je izjemno zahtevno in

težavno. Do globine 900 m vodi vrsta brezen od katerih je največje globoko 180 m,

od tam naprej pa vodi serija ozkih in tehnično zahtevnih galerij, ob vodnem toku do

končne dvorane na globini 1480 m. Od tam naprej je pregledanih le še nekaj sto

metrov ozkih prehodov do končne globine 1533 m (Pirnat, 2002).

Slika 2: Iztegnjeni prerez Čehi 2.

Vir: Pirnat, 2002.

Brezno Vrtiglavica je najgloblja jamska vertikala na svetu (slika 3). Globoka je

643 m. Vhod v jamo najdemo ob preseku treh prelomnih razpok, ki se nahajajo ob

planinski poti med Malim in Velikim Babanskim skednjem na nadmorski višini 1910

m n. m. (Gabrovšek, 1997). Prodiranje v notranjost brezna otežuje led, ki se pojavi

na globini 60 m in sega vse do globine 240 m. Ob taljenju se pojavi v spodnjem delu

brezna slap, čigar voda se porazgubi med gruščem na dnu. Na globini 120 m je

brezno izredno ozko, se pa nižje razširi tudi do 30 m v širino. Dno je ravno ter zasuto

z glino in peskom, kar ne omogoča večjih možnosti napredka, pač pa se ta kaže v

oknu okrog 100 m nad dnom, ki pa za zdaj še ni pregledan (Stopar, 1996). Najnižja

točka brezna je bila dosežena julija 1997 v sodelovanju koprskih in tržaških jamarjev

- 56 -

(Pirnat, 2002). Brezno je bilo najdeno dve leti pred tem, ko so se jamarji iz Catanie in

Regio Emilie spustili 50 m globoko.

Slika 3: Profil brezna Vrtiglavica.

Vir: Stopar, 1996.

- 57 -

7. RELIEFNE OBLIKE KANINSKEGA POGORJA

7.1. Makrorelief

7.1.1. Lega skladov in relief v povezavi z laštastim površjem

Kot je bilo napisano že v prejšnjih poglavjih je iz tektonskega pregleda

Kaninskega pogorja razvidno, da so geološke plasti v celoti nagnjene v proti Bovški

kotlini v smeri južno in jugovzhodno. Ta značilnost je ob pogledu na pobočja in še

posebej skednje, kjer so skladi vidni v profilu, zelo dobro vidna in daje Kaninskemu

pogorju, gledano z bovške smeri obliko velikega gorskega amfiteatra. Obenem pa ta

lega in naklon skladov v visokogorskem apnenčevem svetu deluje kot pomemben

element in dejavnik pri oblikovanju reliefa in to na vseh ravneh od makro, mezo do

celo mikro oblik. Tako ima lahko sprememba v naklonu skladov in različna

nagnjenost laštov ter njihovo zaporedje očitne posledice za razvoj drobnejših

površinskih kraških oblik in vrst ter intenzivnosti kraških pojavov. Pobočja

Kaninskega pogorja so tako dober primer, morda eden najboljših v Julijskih Alpah,

za skladen gorski relief. Zato so tudi tipičen primer strukturnega reliefa v velikem

merilu (Kunaver, 1983: 208 in 209).

Glede na naklon skladov na Kaninskih podih, ki je najpogosteje med 15˚ in

22˚, je skoraj nemogoče najti vodoravne sklade in s tem povezane vodoravne lašte,

ampak zaradi različnega odnosa med nagnjenostjo površja in vpadom skladov,

nastajajo različni tipi strukturnega površja. Vendarle pa na Kaninskih podih obstaja

nekaj posameznih pobočnih odsekov, kjer lahko opazujemo konkordanco med

strmino vpada skladov in reliefom. Gre za pobočja Goričice, Gozdeca (fotografija

16), Razorja, Za Škripi ter pobočja pod Slemenom. Ta pobočja so bila tudi najmanj

prizadeta v kvartarni preteklosti, z vidika eksogenih sil oziroma zunanjih

preoblikovalnih procesov. Tukaj je nastalo nekaj nagnjenjih, gladkih laštastih plošč,

katere razjedajo le žlebiči, kar dokazuje skladnost naklona pobočja ter smeri skladov

(Kunaver, 1983: 210).

- 58 -

Fotografija 16: Lašti v zgornjih delih Gozdeca, ki kažejo na konkordanco med strmino vpada skladov in reliefom.

Foto: A. Novak.

Imenovanje lašti izhaja iz lokalnega poimenovanja, o čemur pričajo pogosta

krajevna imena v Julijskih Alpah (Kunaver, 1961: 106, 113, 119). V Severno –

apneniških Alpah se je z nastankom in oblikami skladovnih plošč ukvarjal Bögli, ki

jih je opisal kot stopničasto razvrščene skladovne plošče odkritih skladov

quintnerskega apnenca, ki predstavljajo značilen skupek glacialnih in kraških oblik.

Pozneje jih je morfološko in genetsko opredelil kot vrsto visokogorskega kraškega

reliefa, ki nastajajo pod vplivom zmernega delovanja ledeniške erozije. Njena

intenzivnost je bila odvisna od razčlenjenosti vrhnjih slojev v obdobju pred

poledenitvijo, najbolj pa je izrazita v čelih skladov, kar prepoznamo po njihovi

zaobljenosti (Kunaver, 1983: 211).

S preučevanjem laštastih strukturnih polic (večinoma ravnih oziroma le malo

nagnjenih) se veliko ukvarjajo tudi na Britanskem otočju, predvsem na Irskem. Tam

jih v angleščini poimenujejo »limestone pavements«. Kunaver (1983) veliko omenja

raziskovalca Williamsa, ki je v proučevanju tega strukturnega reliefa prišel do

podobnih zaključkov kot Bögli v Alpah. Williams je predvsem kategorično zavrnil

nekatere prejšnje teorije in razlage, ki niso upoštevale učinkov poledenitve. Ne glede

na to, da so lašti lahko na različnih nadmorskih višinah in različnih legah je njihov

- 59 -

nastanek vezan na območja, ki so bila v pleistocenu pod ledom. To dokazuje tudi s

primeri pokrajin, kot je na primer Dalmatinski kras, ki niso bila nikoli pod ledom in

zato ne kažejo takšnega razvoja površja. Enako pomemben za nastanek laštov je tudi

litološki razvoj, ker ne nastajajo v tanko skladovitih ali mehkejših apnenčastih

kamninah ter preostali dejavniki kot so debelina skladov (čim debelejši so, višje so

stopnice med lašti) in litološki ciklus, ki vpliva na plastovitost skladov21

.

Glede na to, da je za naravo in velikost laštov pomemben odnos med

položajem skladov in površjem, Williams loči štiri glavne vrste laštastega površja,

glede na položaj skladov: vodoravne, nagnjene, vbočene in stopničaste. Jurij

Kunaver v svojem članku (1983) Williamsove in Böglijeve ugotovitve povzame, ker

veljajo tudi za Kaninske pode, s to razliko, da se izražajo nekatera odstopanja v

litološki zgradbi in v razmerju med površjem in položajem skladov, zato je mogoče

opredeliti še dodatne tipe laštov (tabela 4 in slika 4).

Tabela 4: Tabela osnovnih tipov laštov na Kaninskem pogorju.

Lašti na ravnem površju Površje Skladi

1 ravni gladki lašti (laštaste plošče) ≈ 0° ≈ 0°

2 kvesasti lašti ≈ 0° ≤ 25°

3 ravni stopničasti lašti 0° - 20° ≈ 0°

Lašti na nagnjenem površju

4 nagnjeni gladki lašti ≤ 10° ≤ 10°

4a nagnjeni (močno) gladki lašti ≥ 10° ≥ 10°

5 nagnjeni kvesasti (čelasti) lašti ≤ 10° ≤ 20°

5a nagnjeni (močno) kvesasti lašti ≥ 10° ≥ 20°

6 nagnjeni stopničasti lašti ≤ 20° ≤ 10°

6a nagnjeni (močno) stopničasti lašti ≥ 20° ≥ 10°

7 nagnjeni neskladni lašti ≤ 20° ≥ 10°

7a nagnjeni (močno) neskladni lašti ≥ 20° ≥ 10°

Vir: Kunaver, 1983.

21

Kjer ni cikličnega razvoja skladov, oziroma kjer so skladi s povsem nespremenjenimi litološkimi lastnostmi, tam ni laštastega razvoja (Kunaver, 1983: 211).

- 60 -

Slika 4: Shematski prikaz različnih tipov laštov. Slika je shematski prikaz tabele osnovnih tipov laštov na Kaninskem pogorju (tabela 4).

Vir: Kunaver, 1983.

V tabeli (tabela 4) in shematskem prikazu (slika 4) je podan pregled najbolj

izrazitih in najbolj razširjenih vrst laštastega strukturnega reliefa. Na površju so

najbolj pogoste ter najbolj značilne različne oblike bolj ali manj skladnega

strukturnega reliefa. Tendenca k tvorbi gladkih skladovnih plošč je živa povsod, kjer

skladi niso bistveno drugače usmerjeni kot pa so se premikale ledeniške gmote. V

Kaninskem pogorju so skladi le na redkih krajih v nasprotnem položaju. Takšna so le

- 61 -

pobočja na spodnjih straneh večjih depresij ter na vrhnjem delu pobočij Babana.

Višina in pogostost skladovnih čel ter velikost laštov je zunanji izraz stopnje

skladnosti med reliefom in zgradbo (Kunaver, 1983: 213).

Groba ocena je, da so na Kaninskih podih, v ravninskem reliefu, najbolj

razširjeni kvestasti (fotografija 17) in stopničasti laštasti podi, ki naj bi prekrivali več

kot polovico površja podov, saj so prisotni tudi v dnu nekaterih depresij in na

reliefnih vzpetinah. Kvestasti laštasti podi so nastali s premikanjem ledu vzdolž

zgradbene osi in luščenjem zgornjih manj odpornih skladov. Njihova obsežnost,

strmina in velikost skladovnih čel pa je odvisna od smeri naklona skladov v odnosu

do smeri gibanja ledu in splošne usmeritve reliefa (Kunaver, 1983: 214).

Fotografija 17: Kvestasti lašti na Kaninskih podih.

Foto: A. Novak.

Naslednji tip laštov, ki ga najdemo na nagnjenem reliefu Kaninskih podov je

tista varianta strukturnega reliefa, kjer je naklon skladov večji od strmine reliefa. V

teh primerih so skladovna čela vedno obrnjena navzgor. Prehod k naslednjemu tipu

pomenijo seveda povsem skladna pobočja. Razen manjših, čeprav lahko številnih

- 62 -

povsem skladnih ploskev, na splošno ne moremo govoriti, da se posamezni nagnjeni

deli podov močno približujejo skladnosti. Tak primer so pobočja za Konjcem, pri

domu Petra Skalarja (fotografija 18), ker so skladi v srednjem delu nagnjeni za okrog

20 - 22˚, to je za skoraj isto vrednost kot pobočja. Slednja imajo med višino 1950

2150 m n. m. srednji nagib malo manj kot 23˚ (Kunaver, 1983: 214).

Fotografija 18: Lašti za Konjcem pri domu Petra Skalarja.

Foto: A. Novak.

Kunaver (1983) posebej opozarja na pogoste primere, kjer se strmec reliefa in

vpad skladov razlikujeta za različne kote do 90˚ in na primere maksimalnega

odstopanja do 180˚. Pri teh pride do nastanka poševnih ali glede na pobočje

navznoter nagnjenih, neskladnih laštastih polic. Takšen sovpad najdemo tik pod

spodnjim robom Kaninskih podov, v vrhnjem delu Gozdeca, kjer potekajo močno

poševni prelomi in razpoke (glede na naklon površja) v smereh med 350˚ in 10˚,

poleg tega pa ima vpad skladov smer 170˚. To privede do tega, da se oblike nekaterih

polic, ki so postavljene poševno na pobočja, končujejo na spodnjih južnih straneh z

ven molečimi glavami. Tak primer je Debelo čelo.

- 63 -

Kljub vsem oznakam, meritvam in opisom je potrebno poudariti, da so lašti

tudi pri popolni skladnosti le redkokdaj pravilno oblikovani. Prepletanje gibanja

ledu, naklona površja ter vpad skladov jim daje zelo različne, večinoma podolgovate,

pa tudi povsem nepravilne oblike. Kljub temu pa večina laštov sledi enakim

smernicam, kot so ravna spodnja stranica ob skladovnem čelu z nepravilno

oblikovanim, od ledeniškega preoblikovanja zaobljenim zgornjim ali zunanjim

robom. Na zgornjih straneh so pogosto širši ter se navzdol trikotno zožijo (Kunaver,

1983).

7.1.2. Skednji – nastanek in razvoj

Ime skedenj se uporablja nekje od začetka devetdesetih let naprej, oziroma od

izida Kunaverjevega članka Geomorfološki razvoj Kaninskega pogorja s posebnim

ozirom na glaciokraške pojave leta 1983, ko je namesto dotedanje oblike

škedenj/škednji predlagal ime skedenj/skednji. To je povzel iz govorice domačinov

in jo uporablja kot geomorfološki termin za vse podobne pojavne oblike. Do tedaj so

besedo škedenj uporabljali tako Melik (1962), kot tudi vse jugoslovanske

topografske karte.

Nastanek skednjev Melik (1962) pripisuje predvsem drugačni bolj odporni

strukturi apnencev in dolomitov, kot je v okolici. Struktura kamnine naj bi namreč v

gorskem svetu težila k izoblikovanju priostrenih vrhov. Tako opisuje enega najbolj

izrazitih skednjev na Kaninskem pogorju to je Velikega Skednja in njegovega

podaljška Turn nad zapuščeno planino Gozdec.

Meliku (1962: 311 – 312) se predvsem zdi pomemben Seidlov podatek, ki

pravi, da je zgornje triadni apnenec zgrajen po večini iz koral in diplopor, kar daje

možnost za nastanek odpornejših in strmejših reliefnih oblik. Omenja še klimatsko

razlago nastanka skednjev, vendar ji ne pripisuje večjega pomena ter obenem

poudarja še močno erozijsko dinamiko v Zgornjem Posočju.

Veliko bolj obsežno skednje preučuje Kunaver (1983). Opisuje jih kot značilne

ozke grebene na obeh straneh Gozdeca in Razorja, ki izgledajo kot velike skalne

trdnjave. Njihova najpomembnejša značilnost je enakomerno majhna širina, ki meri

od 60 m v zgornjem delu Velikega Skednja (na nadmorski višini med 1800 in 2000

m n. m.), do največ 170 m v spodnjem delu skednja, kjer se preneha v strmem

grebenu. Ta širina velja za podnožje skednja in je še ožja pri Malem Skednju, kjer

- 64 -

meri med 80 in 140 m. Nadmorske višine, kjer se začnejo skednji so na zgornjih

straneh zelo podobne in sicer okrog 2000 m n. m. Mali Babanski skedenj se začne

pod grebeni na višini približno 1915 m n. m., Veliki Skedenj se začne v podaljšku

terasastega nivoja severo – vzhodno od planinske koče Petra Skalarja nekje na višini

1840 m n. m. Najvišji začetek ima Mali Skedenj in sicer na višini okrog 2070 m n.

m., ki naj bi imel svoje genetsko nadaljevanje v Glavi (2266 m n. m.) nad

Prestreljeniškimi podi. Ravno tako je za ostala dva skednja značilno, da se jasno vidi

njihovo nadaljevanje navzgor v podobnih oblikah, kljub nekaterim prekinitvam.

Tako se onstran Vratic navzgor v isti črti nadaljuje Veliki Babanski Skedenj, dalje je

tudi skednjasti Konjc naravno nadaljevanje Velikega Skednja (fotografija 19)

(Kunaver, 1983: 244).

Fotografija 19: Veliki Skedenj in njegov podaljšek Turn.

Foto: A. Novak

Takšne oziroma podobne geomorfološke ter geološke značilnosti imajo lahko

tudi druga podobna ostenja. Eden takšnih primerov je lahko Mali Babanski Skedenj,

ki je le na strani Gozdeca navpično odrezan, na drugi strani pa je le v zgornjem delu

1

2

1 – Veliki Skedenj

2 – Konjc

- 65 -

enako strm in odsekan, vendar se kmalu položi v strma travnata pobočja. Razlog za

to tiči v tem, da na jugo – zahodni strani Malega Babanskega Skednja očitno niso

delovali enako intenzivni erozijski procesi, ki so sicer povzročili nastanek ozkih

ostenij vzhodno od tod. Takšne primere lahko najdemo še marsikje drugod, tudi na

primer v nižjih delih pobočij, kjer lahko vidimo nizke erozijske ostanke oziroma

zametke teh oblik. Ti so nekako od 1100 do 1250 m n. m. navzgor in to naj bi bila

tudi višina do katere je segal soški ledenik v tem delu Bovške kotline. Če bi segal

višje, bi se namreč tudi začetki skednjev morali umakniti v višje nadmorske višine.

Geomorfološka povezanost različnih skednjev se kaže tudi v tem, da njihovi

grebeni potekajo na precej enaki nadmorski višini, kar je recimo lepo vidno v

primeru Malega in Velikega Skednja. Oba grebena se postopoma znižujeta, s čimer

narašča relativna višina skednjev, ki je največja pri Velikem skednju v zgornjem in

srednjem delu in znaša približno 230 m nad pobočjem. Ob tem je potrebno poudariti

in upoštevati, da višine skednjev niso nikjer enake na obeh straneh. Zelo podobni

primeri kot zgoraj opisana, so tudi skednjasti grebeni Konjc, Veliki Babanski

Skedenj, Stador, Jelenk in Plešivec (fotografija 20). Ravno tako malodane vse

skednje gradi skladovit zgornje triasni apnenec, zato je lažje ugotoviti skladnost med

usmerjenostjo skednjev in smerjo vpadov skladov. Ni pa nikjer mogoče najti

posebnih sledi koralnih grebenov, ki bi mogoče lahko povzročili nastanek skednjev s

svojo odpornostjo, pa tudi njihova razporeditev je razmeroma enakomerna in ni

vezana na litološke spremembe (Kunaver, 1972).

Kaninsko pogorje ima slemenitev v smeri jugozahod – severovzhod,

usmerjenost skednjev pa je pravokotna na to smer in skladna z vpadom apnenčastih

skladov na pobočjih. Ti vpadajo predvsem proti jugu in pa jugovzhodu (Kunaver,

1983).

- 66 -

Fotografija 20: Stador, Jelenk in Mali Skedenj.

Foto: A. Novak.

Iz teh podatkov Kunaver (1983: 245) sklepa, da so neki procesi v preteklosti

direktno ali indirektno povzročili prekinjenost skednjev v višinah med 1850 in 2000

m n. m., kakor tudi njihovo izklinitev na spodnji strani v višinah pod 1200 m n. m.

Ravno tako pa omenja tudi mogočo vlogo prelomov pri nastanku nekaterih skednjev.

Pri skednju Jelenka oziroma Vratni Vrh ter Stador je vloga prelomov jasna, ker

potekajo vzporedno s skednji, čeprav se ostenja in prelomi po navadi srečujejo pod

pravim ali ostrim kotom. Primer Velikega Skednja kaže, kako lahko prečni in

poševni prelomi sodelujejo le v drobnejšem izoblikovanju ostenij. Res je v sicer

vmesnem območju med vrhom tega skednja in spodnjim Konjcem precej prelomov,

ki potekajo v skoraj enaki smeri kot oba skednja. Toda oba vendarle nista postavljena

v popolnoma ravni črti, temveč sklepata kot okoli 160˚. Malo verjetno je, da ima

enak potek tudi omenjeni sistem prelomov. S tem pa določenega vpliva prelomov,

konkretno na nastanek obeh skednjev, ne smemo povsem izključiti.

Skednje in njihov nastanek moramo gledati v širši sliki dolgotrajnega razvoja,

kar pomeni, da so današnja ozka ostenja ostanek nekdaj širših, verjetno nižjih

1 2

3

1 – Stador

2 – Jelenk

3 – Mali Skedenj

- 67 -

pregrad, ki so ločevala posamezne dele pobočij. Skednji so torej rezultat

kompleksnega umikanja pobočij, pod vplivom zelo različnih dejavnikov. Kunaver

(1968: 76) razlaga, da so skednji tem strmejši in tem višji, čim bolj so ozki, torej čim

intenzivnejši so bili procesi okoli njih. To potrjuje z razlago, da na ostenjih, v veliki

meri ne morejo delovati intenzivni denudacijski procesi (kot na položnejših

pobočjih), razen seveda krušenje. Drugi dokaz za to pa so tudi najdena brezna v

zgornjem delu Velikega Skednja, ki so pravzaprav vodoravne odprtine v navpični

steni, ki vodijo v brezno. Takšen pojav nastane takrat, kadar profilna linija površja

seka oziroma se približa profilni črti nekega podzemskega objekta. Takrat se prične v

ugodnih razmerah, ki jih omogočijo dovolj nagnjeni skladi, podirati vmesna stena

tako, da nastane okno. Takšni primeri obstajajo tudi na Kriških podih, nad srednjim

Kriškim jezerom.

Še zadnji pomemben element, ki je prispeval k oblikovanju skednjev na

Kaninskem pogorju je ledeniško preoblikovanje, saj se zdi logično, da so imeli

ledeniški tokovi največjo preoblikovalno moč na pobočjih med skednji. Prvič zaradi

povečane hitrosti in drugič zaradi relativnega zmanjšanja prostora v primerjavi s

širokim zaledjem, čigar posledico je mogoče opaziti v hitrem večanju višinske

razlike med površjem pobočij in vrhom skednjev pod robom Kaninskih podov. Do

enakih ugotovitev je prišel tudi Linton, ki je preučeval podobo ledeniško

preoblikovanih pokrajin v polarnih in alpskih deželah kot so Spitzbergi in

Antarktika. Njegove ugotovitve govorijo o odstranjevanju vmesnih grebenov med

posameznimi ledeniškimi dolinami zaradi povečane ledeniške mase ob ledeniku

navzdol (Kunaver, 1968).

Na Kaninskem pogorju je mogoče najti vzporednice z zgoraj napisanimi

trditvami. Stene Velikega Skednja in pobočja na strani Gozdeca so bolj globoko

vrezane in poglobljene (fotografija 21) kot na Razorjevi strani. Prav tako je s stenami

Malega Skednja, le da je slika obrnjena. Nobeden od teh pobočnih pasov ni povsem

enak drugemu niti po širini, niti po globini. Te razlike se močno ujemajo tudi z

razlikami v obsegu zaledja posameznega pobočnega pasu. Kunaver (1983: 247)

meni, da je to najbolj jasen dokaz premo – sorazmerne povezanosti med

poglobljenostjo pobočij ter jakostjo delovanja preoblikovalnih procesov ter da je

lahko bila predvsem ledeniška erozija tisti preoblikovalni proces, ki je morala največ

- 68 -

prispevati v našem gorskem svetu (Kaninsko pogorje) k takšni podobi. K temu so

veliko dodali še enakomerno grajeni debelo skladoviti apnenci, ki težijo h krušenju v

navpične odlome ter nagnjeni skladi Kaninskega pogorja, ki so pripomogli, da se

skednji vlečejo daleč navzdol po pobočjih in da so tako vitki.

Fotografija 21: Stene Velikega Skednja in pobočja na strani Gozdeca so bolj globoko vrezane in poglobljene kot na Razorjevi strani.

Foto: A. Novak.

7.2. Površinske reliefne oblike

7.2.1. Razpokanost in prelomljenost skladov ter petrografske razmere v povezavi s

površinskimi kraškimi oblikami

Razpoke različnih dimenzij in nastanka so praviloma vedno prisotne v

karbonatnih kamninah, ali celo apnenčastih plasteh, ki niso premaknjene, kjer lahko

najdemo osnovno drobno razpokanost kamnine. Na pojav razpok vpliva preteklo

tektonsko dogajanje nekega območja, ki z aktivnostjo določa pogostost in različnost

razpok in prelomov v skladih, ti pa naprej determinirajo nastanek in razvoj različnih

površinskih kraških oblik različnih oblik (Mihalov, 1956; Kunaver, 1983: 215).

- 69 -

Razpoke in prelome je na golem visokogorskem površju Kaninskega pogorja

lahko opaziti, na nižjih, z gozdom poraščenih pobočjih pa je seveda popolnoma

drugače. Kunaver (1968) piše, da so si pri kartiranju prelomov in razpok pomagali

celo z letalskimi posnetki, ob seveda standardnih terenskih pregledih na površju in v

kraških jamah ter breznih. Posebej izraziti so na letalskih posnetkih veliki, dolgi in

globoki prelomi, ki sta jih vzdolž pretrtih con dodatno razširila še korozija in

mehansko preperevanje. S pomočjo letalskih posnetkov pa je mogoče priti do še ene

pomembne ugotovitve in sicer velike površinske razlike med Goričico in Kaninskim

podi. Na Goričici so strukturne linije veliko bolj dominantne, kar je posledica manjše

ledeniške preoblikovanosti v primerjavi s močneje preoblikovanimi podi (Kunaver,

1968).

Velika večina prelomnic ima usmeritev med severo – južno in severovzhodno

– jugozahodno smerjo in praktično ni jamskega profila, ki se ne bi orientiral po enem

izmed večjih prelomov oziroma na preseku le – teh. Kljub temu pa je mogoče

razbrati nekatere karakteristične smeri, ki so enake za večje dele podov in sicer

dominantna tendenca je v severni ter severno, severno vzhodni smeri, ki sta vodilni

tako po dolžinah kot po pogostosti prelomov. Ob tematiki prelomov velja opozoriti

tudi na območja z največjo gostoto prelomov – eno takih je vsekakor dva kilometra

dolg kraški jarek Rupa pod Prestreljeniškim sedlom. V njem je mogoče videti, da ga

je povzročila prekinitev in premaknitev skladov in tudi prelom starejših razpok.

Takšno široko milonitizirano cono eksogeni procesi erodirajo hitreje od okolice

(Kunaver, 1983).

Že površen pregled kemičnih in mehaničnih značilnosti oziroma lastnosti,

pokaže na pogoste spremembe v apnencu, ki skupaj s sestavo narekujejo intenzivnost

razvoja in morfologijo razvoja korozijskih oblik. Kunaver (1983) je z rezultati

opazovanj in preizkusov sestavili enostavno petrografsko karto Kaninskega pogorja,

kjer so ugotovili 7 večjih vrst karbonatnih kamnin:

1. najvišji deli grebena in nekateri skednji so sestavljeni iz svetlo sivih do

povsem marmornato belih apnencev, z večinoma mikritsko strukturo.

Verjetno gre za najčistejše vrste apnenca;

- 70 -

2. belkasto sivi mikritski in dismikritski apnenci v vršnem grebenu Konjca,

tik pod Prestreljeniškimi podi v Rupi, severno od Visoke glave po vrhom

Kanina ter v krnici med Črnim voglom in Vrhom Laške Planje;

3. tretja zelo značilna in pogosto nastopajoča skupina so belo sivi pasnati,

močno dolomitizirani, biomikritski apnenci. Večinoma so v višinah nad

2100 m n. m., kjer so učinki mehaničnega preperevanja najmočnejši. Če k

temu dodamo še pasovitost in tanko plastovitost, dobimo v glavnem

splošno manjšo odpornost tega litološkega tipa na mehanično erozijo, kar

onemogoča korozijsko oblikovanost;

4. v nižjih delih pogorja je težje dobiti potek stratigrafskih horizontov, zato je

imel Kunaver probleme z nabiranjem vzorcev. Tisti redki pa kažejo na

apnenčast izvor, ki postane z globino vse bolj svetlosivkast;

5. predvsem na južnem delu Kaninskih podov se pojavljajo posamezne proge

(majhnega obsega od 600 m v dolžino, do 20 m v širino) močno

dolimitizirane bele porozne kamnine, ki se izrazito razlikujejo od

sosednjega korozijsko razjedenega apnenca ali morenskega površja. Vzrok

za to je prevlada plitvih gruščnatih vrtač in kotličev kot edinih kraških

oblik;

6. drugo največje območje dolomita oziroma dolomitizranega apnenca je

območje prelomnega žleba Rupa na Goričici. Značilnost kamnine na tem

območju je drobna razpokanost, rdečkasto – rjava zaradi železovih primesi,

velika drobljivost in posledično nič oziroma malo korozijskih oblik. Takšen

vpliv kamnine je najbolj viden v zgornjem delu Jelenje Rupe, obsežne

konte, s številnimi vrtačami na dnu, med katerimi so ostri piramidasti

grebeni in vršički, kar ni običajno za apnenec ali v morenskem gradivu;

7. osrednji del Kaninskega pogorja je velika krpa dolomita, ki zavzema ves

srednji in zgornji del Krnice in sega nekje do višine 2100 m n. m.. To

dolomitno območje se nadaljuje še naprej proti zahodu, kot južno krilo

antiklinale, vendar potem izgine pod sklade apnenca na črti Prestreljenik –

Stador in pride spet na plan daleč na zahodu na italijanski strani

Kaninskega pogorja. Kunaver predpostavlja možnost, da so razširjene

dolomitne podlage pod vso apnenčasto gmoto najbolj masivnega dela

- 71 -

Kaninskega pogorja in to v zelo plitvi legi do 50 m globine. Enaka

predvidevanja lahko razlagajo tudi nastanek edinih udornih vrtač v pogorju

(Hude jame). Nastale naj bi s podori v podzemlju, na geološki meji med

apnencem in dolomitno podlago. Enako naj bi nastala tudi depresija Kotel

na severnih pobočjih Krnice.

7.2.2. Dinamika razvoja površja

Razvoj površinskih kraških oblik Kaninskega površja je zelo raznolik, zaradi

različnih zunanjih vplivov, ki privedejo do različnih modifikacij v razvoju. Še danes

je mogoče opazovati različna stanja v razvoju kraškega površja in tudi zato je težko

ločiti med tako imenovanimi čistimi in prehodnimi kraškimi površinskimi oblikami.

Te je še posebej zanimivo preučevati v visokogorskih razmerah, ker imamo opravka

ne le s klimatskimi razmerami (kot je primer v nižjem krasu, kjer je klima primarna

spremenljivka), pač pa tudi z velikim številom drugih spremenljivk. Ene izmed

pomembnejših so številne prekinitve v razvoju zakrasevanja, ki so bile v obdobjih

poledenitve mnogo intenzivnejše, seveda zaradi nadmorske višine Kunaver (1983:

254). Ob ponovni otoplitvi se je proces zakrasevanja nadaljeval vendar v

spremenjenih oblikah in pogojih. Na površinah, ki jih je ledeniška erozija najbolj

prizadela se je proces začenjal znova, drugod pa se je nadaljeval, vendar v

spremenjenih pogojih. Enako pomembne spremembe je poleg poledenitev

povzročalo tudi morensko gradivo, ki je v različnih debelinah in neznanem obsegu

pokrivalo golo skalno površje, vendar je potrebno poudariti, da so večji deli podov

po poledenitvi kljub temu ostali goli. Iz vseh naštetih razlogov vidimo, da je današnje

površje Kaninskih podov posledica intenzivnega korozijskega in mehaničnega

razčlenjevanja kompaktne skalne podlage v različnih obdobjih holocena. Kunaver

(1983: 254) to poimenuje pojav sukcesivnega vključevanja skalne podlage v proces

zakrasevanja.

Naslednja značilnost glaciokraškega reliefa na Kaninskem pogorju je njegova

(ne)stabilnost v obstoju površinskih oblik, ker močne ohladitve uničujejo večino

manjših občutljivejših oblik in so tudi različno obstojne v času razvoja. Manjše in

najmanjše reliefne oblike nastanejo večinoma le v določenih pogojih in so močno

občutljive za spremembe, za razliko od večjih površinskih razlik poligenetskega

razvoja, ki so odpornejše. S tem v zvezi je tudi pojem prehodnosti, ki je obratno

- 72 -

sorazmeren s čistostjo oblike. Čim bolj je neka oblika čista, čim manj je

poligenetska, tem bolj je podvržena spremembam v razvoju, tem bolj je prehodna v

smeri druge, bolj poligenetske in manj občutljive oblike (Kunaver, 1983: 254). Ta

relativna stabilnost je odvisna glede trajanja, obstoja ter prehodnosti in velja

predvsem za visokogorske razmere.

Poudariti še velja različne stopnje dinamike v razvoju površja. Te deloma

povzroča pojav sukcesivnega vključevanja površja v proces razčlenjevanja, v večji

meri pa so posledica različne ekspozicije različnih delov površja. Kunaver (1983:

255) imenuje ta pojav diferencirana dinamika, kar pomeni da je kraška denudacija v

depresijskih delih površja zaradi koncentracije odtoka padavinske vode (predvsem

snežnice), močnejša od tiste na izbočenih delih površja.

Oblike in dejavnike dinamike korozijskega razvoja površja je Kunaver (1983:

255 in 256) razdelil na 5 točk:

- delovanje organskega značaja: a) podtalno učinkovanje, ki se uveljavlja

predvsem pod gozdno mejo, a tudi nad njo do najvišjih pojavov vegetacije; b)

direktno učinkovanje mikroorganizmov (alge in lišaji) na golo skalno površje;

- direktno učinkovanje padavin na skalno površje: a) ploskovna korozija; b)

linearna korozija; c) kombinirana oblika obeh;

- indirektno učinkovanje padavin na skalno podlago s topljenjem snega

oziroma ledu: a) ploskovna korozija; b) linearna korozija; c) ploskovno z delovanjem

na razpadajočo skalno gmoto ali na že razpadlo v obliki grušča ali morenskega

materiala;

- kombinirano delovanje korozije in mehaničnega preperevanja v kotličih in

vrtačah, v času topljenja snega;

- proces oslabljenega korozijskega delovanja padavin na apnenčevo podlago

pod različno debelo gruščnato, predvsem pa morensko odejo.

7.2.3. Škavnice

Škavnice oziroma kamenice so v Kaninskem pogorju zelo pogost pojav, saj

razen nad višino 2200 – 2300 m n. m. v pogorju ni nobenih omejitev za nastanek in

obstoj le – teh. Ta sta pogojena z daljšo izpostavljenostjo zunanjim vplivom ter

kompaktno ali malo nagnjeno (do naklona 30˚) površino apnenca. Na preostalih

območjih bi škavnice težko našli, saj strm relief ni primeren za njihov nastanek,

- 73 -

obenem pa jih tudi na policah in terasah med gozdom ne najdemo. Vzroki za to so

podrast in nesklenjena talna odeja, ki ne dovoljujeta nastajanja mikrokorozijskih

oblik. Ne najdemo jih tudi drugod v sredogorjih in alpskih območjih Slovenije, tako

da so glavna območja pojavljanja teh oblik omejena na primorski kras, v krajih brez

sklenjene gozdne odeje ter na alpski visokogorski kras nad gozdno mejo. Če se

pojavijo še kje drugod je to posledica lokalnih, netipičnih razmer (Gavrilovič, 1968;

Radinja, 1967, 60; Kunaver, 1983: 260).

Morfološko gledano nastajajo v nizkem in visokem svetu podobne škavnice,

vendar se glede dimenzij dozdeva, da na območju Kaninskih podov prevladujejo

večje oblike. Kunaver (1983: 260) je izmeril osem zaprtih škavnic in dobil

povprečno dolžino 68 cm (največja dolžina 2 m, najmanjša 5 cm). Globine so ravno

tako variirale od največ 40 cm do le 5 cm, najgloblja pa je bila škavnica srednjih

dimenzij in dolžino daljše osi okrog 40 cm. Razmerja med dolgo osjo in globino se

gibljejo od 1:5 pa celo do 1:29, kar velja za največjo škavnico pri kateri dimenzije

zagotovo pomenijo daljši oziroma intenzivnejši razvoj, lahko pa tudi ugodne

razmere. Če te škavnice primerjamo s tistimi izven alpskega sveta opazimo kar velik

razkorak, saj je povprečna dolžina škavnic na matičnem Krasu od 20 do 30

centimetrov, običajna globina pa od 5 do 6 cm. Morfološke lastnosti škavnic v

alpskem in nižinskem svetu pa so zelo podobne in sicer je zanje tipičen spodjeden

rob, največkrat ravno dno, pojavljanje v različnih razvojnih fazah, kot zaprte odprte

ali razrušene (Gavrilovič, 1968; Radinja, 1967, 60; Kunaver, 1983: 260).

Zanimivo je, da so največje škavnice na Kaninskih podih nastale na ledeniških

grbinah oziroma glacialno obrušenih površinah, kar priča o post – pleistocenski

starosti teh oblik. Poraja se pa vprašanje, kdaj so te površine prišle na plan izpod

morenske odeje. Možno je, da je bil velik del površja pokrit le s tanko morensko

odejo, del pa je ostal povsem gol. Različna geneza škavnic je lahko nastala tudi

zaradi različne debeline morenskih nanosov, kar dokazuje izrazita razlika med Koto

2030 ter Kačarjevo glavo. V genezi obeh ni nikakršne razlike, je pa Kačarjeva glava

mnogo bolj razčlenjena od Kote 2030 (fotografija 22), kar lahko razlagamo z

neenakomerno prvotno debelino in razprostranjenostjo morenskega gradiva, ki je

bilo tudi pozneje odneseno s Kote 2030. Na tem območju tudi ni katerekoli

mikrokorozijske oblike, saj je skalna podlaga povsem gladka, kljub idealni podlagi

Fotografija 22: Kačarjeva glava (levo) je mnogo bolj razčlenjena od Kote 2030 (desno), kar lahko razlagamo z neenakomerno prvotno debelino in razprostranjenostjo morenskega gradiva, ki je bilo tudi pozneje odneseno s Kote 2030.

Foto: A. Novak.

- 75 -

za škavnice, korozijske police, meandrske žlebiče in posebno za korozijske stopnje

(Kunaver, 1983: 261).

Povsem drugačno je površje v okolici Kačarjeve glave, ki je bilo verjetno

izpostavljeno zunanjim vplivom precej daljše obdobje, saj so lahko nastali tudi že

posamezni kotliči. Vendarle pa so še vedno ohranjeni obrisi nekdanjega glacialno

obrušenega površja. To je vzrok za domneve, da škavnice na tem območju sedaj

dosegajo svoj optimum razvoja in so stare več tisoč let. Na vrhu Kačarjeve glave, ene

od velikih ledeniških grbin jugo – vzhodno od Velikega dola se nahaja tudi največja

znana škavnica v pogorju (fotografija 23), ki se ni mogla razviti do tako velikih

dimenzij le po zaslugi ugodne lege, temveč tudi zaradi dolge dobe nastajanja. Z

dimenzijami širine 2,3 m in dolžine 5,7 m se uvršča med največje znane pri nas. Je

ovalne oblike in odprtega tipa s prvotno ravnim dnom. Njen izrazito spodmolast rob

pa je razjeden do 18 cm globoko. Voda se danes v škavnici stalno več ne zadržuje

zaradi škrapljastih razpok sredi dna in ob robu, ki so nastale naknadno, zato je v fazi

razpadanja. V sredini lahko opazimo 70 cm poglobljeno sekundarno korozijsko

kotanjo, zapolnjeno s humusom in travno rušo, ki pa se znižuje skladno s korozijskim

zniževanjem skalne podlage. Pričakovati je, da se bo zniževanje še nadaljevalo in

posledično odneslo preostali humus in travno rušo, enako kot se je že zgodilo v

zgornjem delu, kjer je škavnica že odrezana z globokimi škrapljastimi razpokami.

Opisani primer škavnice ponazarja oziroma spominja na splošne značilnosti

postglacialnega razvoja visokogorskega skalnega površja (Gams, 1971; Kunaver,

1983: 262).

Tudi drugod na podobnih višinah Kaninskega pogorja (zgornji podaljšek

Razorja, severno – vzhodna stran Konjca in Za Škripi), t.j. med 1900 in 2100 m n.

m., naletimo na posamezne škavnice večjih dimenzij, le na Goričici so redkejši

pojav. Nad višino 2100 m n. m. pa škavnice postanejo redkejše in se nahajajo le nad

Gnilo Glavo in pod Laško Planjo (v večini so oblikovane kot zametki in manj

pravilno) ter popolnoma izginejo v najvišjih delih podov. Če pa pogledamo nižje dele

podov ugotovimo, da so škavnice ravno tako pogoste kot v pasu med 1900 in 2100 m

n. m., le njihova velikost se zmanjša. Dolžina daljše osi je v vseh primerih krajša od

50 cm, vendar pa nekatere med njimi kljub manjšim dimenzijam dosežejo globino do

25 cm. Lahko bi rekli, da so lastnosti in dimenzije škavnic v tem pasu determinirani s

- 76 -

strani splošnih reliefnih oblik ter klimatskih in vegetacijskih pogojev, ki tu vladajo.

Njihova majhnost je lahko posledica krajšega razvoja, kar dokazujejo obilni

morenski nanosi v okolici (Kunaver 1983: 263).

Fotografija 23: Največja znana škavnica v Kaninskem pogorju, ki se ni mogla razviti do tako velikih dimenzij le po zaslugi ugodne lege, temveč tudi zaradi dolge dobe nastajanja.

Foto: A. Novak.

Glede na zgornje opise škavnic Kunaver (1983: 263) razvršča višinske pasove

razvoja škavnic v štiri razrede:

1. spodnji pas sega od 1700 do 1900 m n. m. in ga kategorizira srednje pogosto

nastopanje škavnic s srednje velikimi merami;

2. pas med 1900 in 2100 m n. m., ki je območje optimalnega razvoja škavnic

vezanega na značilno nadmorsko višino, v katero ni občutno seglo post –

pleistocensko zvišanje nadmorske meje vegetacije zaradi izboljšanja klime in

pa še ni mogoče opaziti vplivov mehanične erozije;

3. pas nad 2100 m n. m. sega že v območje intenzivnega mehaničnega

preperevanja, kjer pa ponekod na ugodni sklani podlagi še nastajajo manjše

škavnice. Najvišje ležeča škavnica je na višini 2250 m n. m.;

2,3 m

5,7 m

- 77 -

4. pas v podnožju Kaninskega pogorja.

7.2.4. Mikrožlebiči

Mikrožlebič je samostojna mikrokorozijska oblika za katero so značilni ozki in

plitvi do 30 cm dolgi žlebovi, za katere večina raziskovalcev meni, da so predvsem

posledica korozije deževnice (Kunaver, 1963: 126 – 127). Nastanejo lahko povsod

tam, kjer so obilne dežne padavine, ne glede na nadmorsko višino in sicer v t.i. prvi

in deloma drugi fazi topljenja apnenca, ki traja zelo kratko časovno obdobje (manj

kot sekunda). Faza intenzivnega raztapljanja apnenca poteka le toliko časa, dokler se

vsa plast površinsko tekoče vode ne pomeša med seboj – takrat se prenehata faza ena

in dva, kar posledično omeji dolžino žlebičev. Ti v srednji Evropi dosežejo med 50

in 100 cm, na Kaninu pa do 75 cm, kar so že skrajni primeri. Seveda je dolžina

odvisna od naklona – pri večjem naklonu so žlebiči daljši in obratno.

Razprostranjenost mikrožlebičv je glede na nadmorsko višino zelo raznolika saj jih

najdemo na višinah od 2000 m n. m. v Severno apneniških Alpah do zelo nizkih

nadmorskih višin v Dinarskem krasu (Bögli, 1960; Kunaver, 1983: 269; Haserodt,

1965; Kunaver, 1983: 269; Kunaver, 1983: 269).

Če primerjamo Severno apneniške Alpe, ki jih opisuje Bögli in pa Kaninsko

pogorje ugotovimo, da je pri nas najpogostejše pojavljanje mikrožlebičev na

nekoliko manjši nadmorski višini in sicer med 1700 in 1950 m n. m. Le redkokdaj pa

jih najdemo nad 2000 m n. m. Spodnja nadmorska višina nad katero se pojavljajo

mikrožlebiči se pojavlja kot indikator za stanje vegetacije oziroma vegetacijskega in

humoznega pokrova v recentni dobi, ker se te reliefne oblike ne pojavljajo v

neposredni bližini travne ali grmovnate vegetacije. Ta je tako drugače pogojena kot

zgornja meja, katero pogojujeta dva faktorja. Prvi je delež dežnih padavin, ki padejo

na golo skalno podlago. Torej je korozijski proces omejen na največ 6 mesecev, ob

predpostavki, da prvi sneg obleži v začetku ali sredini novembra. Drugi faktor, ki

omejuje razširjenost žlebičev pa je proces mehanične erozije, ki je z nadmorsko

višino intenzivnejši. Obstajajo sicer zasnove mikrožlebičev, vendar jih omenjeni

procesi ter ploskovno delovanje snežnice sproti odstranjujejo (Kunaver, 1983: 270).

Kunaver (1983: 270) na Kaninskem pogorju loči dva podtipa mikrožlebičev:

1. klasičen tip vzporednih mikrožlebičev na strmih, relativno gladkih odsekih, za

katere je značilna premočrtnost in vzporednost korozijskih žlebičev. V teh

- 78 -

primerih dosežejo mikrožlebiči povprečno in absolutno največjo dolžino, ki

je omenjen zgoraj. Ta tip najpogosteje nastopa na vertikalnih stenah škrapelj

(fotografija 24);

Fotografija 24: Klasičen tip vzporednih mikrožlebičev.

Foto: A. Novak.

2. tip plitvih in kratkih mikrožlebičev, navezanih na manj razčlenjene apnenčeve

površine. Nastajajo na širših in nizkih skalnih izboklinah, ki se dvigujejo iz

bolj kompaktnega, pogosto s korozijskimi policami izravnanega površja.

Žlebiči so po navadi ozki, kratki in raznosmerni, izbokline pa so komaj nekaj

cm višje od gladkih skalnih ploskev, vendar temeljito razjedene z

raznosmerno raztekajočimi mikrožlebiči (fotografija 25). Njihove mere so v

povprečju do 2 cm širine in ravno take oziroma plitvejše globine, dolžina pa

- 79 -

je odvisna od velikosti izboklin, vendar redko daljša od 15 cm. Lahko bi jih

tudi imenovali plitvi ali raznosmerni žlebiči.

Fotografija 25: Tip plitvih in kratkih mikrožlebičev pri starem planinskem domu na Kaninskem pogorju.

Foto: A. Novak.

Ločitev med obema (pod)vrstama mikrožlebičev je potemtakem v stopnji

razvoja in pa karakteristični legi, kar dokazuje tudi njihova večja pojavnost na

italijanski strani Kaninskega pogorja. To si lahko dodatno razlagamo z drugačno

kamninsko sestavo in podnebnimi značilnostmi, saj postajajo žlebiči s poudarjeno

večjo dežnostjo podnebja, vedno večji glede širine, dolžine in globine ter obratno.

Ravno tako so dokaz tega manjši, komaj opazni žlebiči na zgornji meji nastopanja in

pa večanje z nižanjem nadmorske višine (Kunaver, 1983: 270).

7.2.5. Makrožlebiči

Razne oblike makrožlebičev se na Kaninskem pogorju pojavljajo v veliki meri,

saj je Kaninsko pogorje z klasičnim visokogorskim laštastim reliefom idealno za

razvoj le – teh. Lega laštov in vpadanje na južno in jugo – vzhodno stran ter gladka

- 80 -

in enakomerno nagnjena površina omogoča številna nahajališča premočrtnih,

stenskih in meandrskih žlebičev. Na njihovo velikost in obliko v največji meri

vplivajo razvojne stopnje posameznih delov površja in pa mikrolokacija laštov, od

česar je odvisno kakšno je zaledje lašta in seveda količina vode ter čas, ko voda teče

po površju (Kunaver, 1983).

Na Kaninskem pogorju je mogoče razlikovati naslednje podtipe makrožlebičev

(Kunaver, 1983):

1. vzporedni ali stenski makrožlebiči – nastajajo na strmejših do navpičnih

skalnih odsekih oziroma pobočjih. Njihovo nahajališče na Kaninu je v

spodnjem delu podov, pod nadmorsko višino 2000 m n. m., okrog spodnjega

roba, kjer nastopajo v površju krajše in daljše, gladke ter gole pobočne

stopnje. Te so običajno razjedene s stenskimi žlebiči, ki so še posebej pogosti

na močno zglajenih pobočjih, kar je posledica ledeniškega delovanja. Ta

pobočja imajo sicer manjši naklon, vendar se na njih ni naselila vegetacija

(fotografija 26);

2. enakomerni stenski makrožlebiči, ki nastanejo v bolj poraščeni coni na

drevesni oziroma gozdni meji z večjim zalednim otokom travnate ali

grmičaste vegetacije. Njihov razvoj je enakomeren zaradi linearnega dotoka

vode;

3. tretji podtip makrožlebičev se nahaja pod grebenom Slemena jugo – zahodno

od planine Krnica (fotografija 27). Nastali so na zelo strmo nagnjeni (40°) in

zelo gladki apnenčasti plošči, ki je sicer pod zgornjo gozdno mejo, vendar je

zaradi naklona in nagiba površja ostala povsem neporaščena. V bližini se

nahaja še več podobnih razgaljenih plošč z žlebiči in največja med njimi se

imenuje Skril.

- 81 -

Fotografija 26: Vzporedni ali stenski makrožlebiči nad Planino Gozdec.

Foto: A. Novak.

Fotografija 27: Tretji podtip makrožlebičev zahodno od planine Krnica.

Foto: A. Novak.

- 82 -

Največje in najdaljše makrožlebiče na Kaninskem pogorju najdemo na

nagnjenih laštih, kjer gre za različice iste oblike, ki nastane kot posledica linearne

korozije pod vplivom bolj ali manj stalno tekočih voda (Kunaver, 1961: 123). Zaradi

različne ekspozicije, nadmorske višine ter različnih pogojev, lahko najdemo žlebiče

oziroma tudi cele sisteme žlebov22 na pogorju v različnih razvojnih fazah. V nižjih

nadmorskih višinah, okrog vegetacijske meje se nahajajo zaobljeni ali koritasto

oblikovani žlebovi zaradi vpliva bližnje vegetacije in talnih procesov, na zgornji

strani pa so žlebovi spremenjeni zaradi vpliva mehanične korozije in dolgotrajne

snežne odeje. Pomemben vpliv na modifikacijo žlebičev ima seveda tudi nagib

podlage, pri čemer ima glavno vlogo vpad skladov. Na primer na položnejši podlagi

je večja možnost, da se razvijejo meandrski žlebiči (fotografija 28). Do tega pojava

(manj izrazitega) lahko pride že pri naklonu med 10° in 30°, kar privede do težje

ločitve med posameznimi podtipi makrožlebičev, ki nastajajo na manjših nagibih.

Obstajajo tudi druge možnosti za pojav meandrskih makrožlebičev in sicer manjša

količina vode kljub večjemu strmcu ali pa obratno, ko večje količine vode ustvarijo

premočrtne žlebove na manjši strmini, kar se lahko zgodi zaradi združitve

makrožlebičev in posledično povečanja količine vode v glavnih žlebovih. Takšen

primer je v vrhnjem delu Hudega Lašta in pa za Konjcem in sicer na podlagi z okrog

10° - 15° naklona, kjer so nastali celo 1,5 m globoki in 1 m široki meandrski žlebiči

(Kunaver, 1961: 123).

Omeniti je potrebno tudi primere velikih laštov z dendritičnim oziroma

vzporednim omrežjem makrožlebičev, ki so v procesu razpadanja. Vzrok za ta pojav

je vzpostavitev vertikalnega odtoka vode in posledično nastajanje različno

oblikovanih (lahko so podolgovate, če sledijo sistemu razpok ali luknjaste oziroma

kako drugače oblikovane korozijske vdrtine) škrapljastih zev, kamor odteka voda. Ti

lašti so v tako imenovani prehodni fazi in imajo poseben videz z ostanki nekdaj

povezanih žlebičev in sistemom škrapelj, ki pa ne prevladuje na vsem površju. Ta

faza se lahko obdrži precej časa, dokler ne dobijo ostanki žlebičev drugačno vlogo

(Kunaver, 1983).

22

Na Kaninskih podih je precej primerov laštov, na katerih se je po pleistocenu razvilo pravo dendritično ozemlje žlebov in to na laštih z nekaj sto m2

površine (Kunaver, 1983: 272).

- 83 -

Fotografija 28: Meandrski žlebič na Kačarjevi glavi.

Foto: A. Novak.

Nad višino 2200 m n. m. postanejo žlebiči vedno bolj plitvi, neizrazito

oblikovani ter lahko celo meandrično zaviti, zaradi učinka mehanične korozije.

Lahko dajejo vtis oblik v začetnem stadiju razvoja, vendar gre za učinek

dolgotrajnega snežnega pokrova ali v manjši meri tudi mehanične dezintegracije

korozijskih žlebov (Kunaver, 1983: 273).

Naslednji zanimiv primer makrožlebičev najdemo na spodnji strani podov od

približno 1900 m n. m. navzdol. Tam se nahajajo velike in izrazite oblike koritastih

žlebov (fotografija 29). Njihova značilnost je velika dimenzija (pogosta globina

preko 0,5 m), previsna izpodjedenost, večja širina dna kot vrha, ovalni prerez,

- 84 -

neenakomerna širina žlebov in votle izjede. Takšna oblika makrožlebičev je nastala z

delovanjem humusne podlage oziroma vegetacije na kamnino, ki jo je delno ali v

celoti prekrivala in spominja na podtalno oblikovani apnenec. Najpogostejša

nahajališča koritastih žlebov v Kaninskem pogorju so na nižjih stopnjah Hudega

Lašta, na pregibih med Krliščem in Malim Dolom ter ustreznih višinah na Razoru,

Za Škripi ter Goričici. Kunaver predpostavlja, da so koritasti makrožlebiči proizvod

holocenskih klimatskih in vegetacijskih kolebanj zgornjih vegetacijskih nadstropij.

Pri tem so prvotno nastali makrožlebiči na bolj ali manj gladki podlagi, ki pa jo je v

neki poznejši dobi bolj na gosto kot dandanes prerasla visokogorska vegetacija

travnato – ruševnatega tipa. S tem je bila zvezana akumulacija humusa v škrapljastih

in žlebičastih zeveh, kar je mogoče danes videti v nižjih legah. Kasnejše poslabšanje

klimatskih pogojev, bi moglo to vegetacijsko odejo zopet razredčiti oziroma jo

potisniti navzdol. Najvišja nahajališča koritastih žlebov so okrog 100 – 150 m nižje

od zgornje meje nastopanja rušja v pogorju (Kunaver, 1983: 274).

Fotografija 29: Koritasti žlebovi na Krlišču.

Foto: A. Novak.

- 85 -

7.2.6. Škraplje

Škraplje so na Kaninskem pogorju eden izmed najbolj pogostih in razširjenih

kraških pojavov, ki nastaja na golih skalnih površinah, ki so dlje čas izpostavljene

vertikalnim pretokom vode in so ravne ali blago nagnjene. Najpomembnejši faktor

oziroma osnovni pogoj njihovega nastanka je primarna razpokanost kamnine ter

seveda kako gosto so razvrščene in v kakšnem sistemu. Ugotovljeno je bilo, da tudi v

najkompaktnejših apnenčastih skladih obstajajo drobne lasnate razpoke, ki se po

določenem času povečajo v škraplje. Te razpoke so za razvoj škrapelj

najpomembnejše (Kunaver, 1983: 276).

Laštasto površje Kaninskega pogorja dokazuje, da čim večja je nagnjenost

površja, slabši so pogoji za nastanek škrapelj. Kljub temu je mogoče najti škrapljaste

zevi tudi na bolj poševnih pobočjih ali sredi že narejenega sistema pobočnih

makrožlebičev. V takih primerih škraplje uničujejo že nastale korozijske strukture in

pripravljajo tla za bolj globoko korozijsko izjedenost (fotografija 30) (Kunaver,

1961: 117).

Fotografija 30: Škraplje sredi že narejenega sistema pobočnih makrožlebičev na Krlišču.

Foto: A. Novak.

- 86 -

Razvrstitev škrapelj na Kaninskem pogorju je praviloma takšna, da se pasovi

škrapelj širijo iz najnižjih delov posameznih stopenj ali laštov v višje dele, kjer se

nahajajo makrožlebiči. Po teh se do škrapelj steka korozijsko aktivna voda. Pod

škrapljami pa najdemo kotliče ter brezna, na spodnjem delu Kaninskih podov, tja do

višine 1700 m n. m. Na podlagi ostankov makrožlebičev in koritastih žlebov na

območju te nadmorske višine gre sklepati, da poteka počasna transformacija, iz

nekdaj pretežno žlebičastih površij v vedno bolj kotličaste in škrapljaste površine. Ta

preobrazba pa poteka vedno bolj počasi, saj se na zgornji strani teh pobočnih

odsekov povečuje strmina in pa drugi razlog, da se nekateri deli žive skalne podlage

šele sedaj razkrivajo izpod morenskega nasipa (Kunaver, 1983).

Poleg korozijsko aktive vode, ki se zbira v nižjih delih podov na nastanek in

razvoj škrapelj vpliva tudi kopičenje snega zaradi lokalnega plazenja iz strmega na

položnejši relief23. To razlaga večjo koncentracijo korozijsko agresivne vode in

erozijskega delovanja ter značilno razporeditev kraških pojavov na najnižjih delih

laštastih stopenj (Kunaver, 1983).

Vrste škrapelj na Kaninskem pogorju (Kunaver, 1983):

Eliptične in luknjaste škraplje so vertikalne in pretežno korozijsko izjedene

eliptične oblike. Najbolj pogosto se nahajajo na izpostavljenih, ledeniško zglajenih

predelih južnega dela Kaninskega pogorja. Njihova razporeditev je večinoma

nepravilna, kar kaže na nenavezanost na razpokane sklade. Ekliptične škraplje so

prva holocenska generacija škrapljastih oblik na površju (Kunaver, 1983).

Oknaste škraplje so verjetno edini znan primer škrapelj predholocenske

starosti, ki še niso bile uničene. Zaradi pojavljanja v dolomitiziranem apnencu so

zelo gosto, globoko in nepravilno oblikovane. Nahajajo se pod Dolgimi Prodi.

Ohranile so se zaradi manjše erozijske moči ledu na tem območju.

Škrapljaste zevi ali poči se pojavljajo posamezno vzdolž močnejših strukturnih

razpok in nakazujejo na nastopajoče globinsko zakrasevanje na površinah, ki so bile

prej območje linearnega žlebičastega ali celo horizontalnega ploskovnega

korozijskega preoblikovanja. Šele v kasnejši fazi razvoja jim sledijo druge vzporedne

23

1. maja 1968 je bilo v na laštastih stopnjah v bližini koče Petra Skalarja izmerjeno 3,5 m snega, kljub temu, da so bili kopni že marsikateri deli višje ležečega površja. Isti pojav je mogoče opaziti tudi v nižjih delih pogorja (Kunaver, 1983: 277).

- 87 -

vezi. Njihova dolžina je zaradi dolgega posamičnega razvoja lahko preko 10 m in

širina nekaj decimetrov.

Podobno nastajajo škrapljasti vodnjaki, za katere je značilna okroglasta oblika

širine med 0,8 m do 3 m in globine med 6 in 15 m. Vodnjaki so nastali v posameznih

ugodnih legah, kjer zaledna voda (lahko tudi iz več žlebov) odteka na enem mestu v

močnejšem curku. Ker je najprimernejše mesto za to podnožje laštov, so tam

najpogostejša nahajališča laštov (Kunaver, 1983).

- 88 -

8. ZAKLJUČEK

V diplomski nalogi sem raziskoval območje Kaninskega pogorja, ki je s

približno površino 58 km2 najobsežnejši gorski masiv v Zahodnih Julijskih Alpah.

Ilešič ga je že leta 1948 v Planinskem vestniku takole poetično opisal: Tik

severozahodno nad Bovcem se svet strmo vzpne v najskrivnejšo, najodljudnejšo našo

gorsko pokrajino. To je široko plečata, razrita in pusta gorska planota, s katere se

dviga vrsta skalnatih vrhov od Prestreljenika z znamenitim oknom do Babanških

Škednjev nad Učjo. Njihov glavar je Kanin, pa katerem se navadno imenuje ves ta

nepregledni svet skalnatega žlebičja in kotličja (Kunaver, 1983: 201).

Preučevanje pogorja je temeljilo na pregledu slovenske in tuje literature ter

ostalih virov, ki se nanašajo na naravnogeografske značilnosti obravnavanega

območja. Po obdelavi literature je sledil terenski pregled območja, izdelava kart, in

obdelava fotografij. V poglavju o speleogenezi na Kaninskem pogorju sem pregledal

enajstih najglobljih jam. Z izdelavo preglednic ter karte, v povezavi z razlagami

avtorjev strokovne literature sem pojasnil razvoj jam na Kaninskem pogorju.

Na Kaninskem pogorju se pojavljajo različne reliefne in površinske kraške

oblike. Razvoj le – teh je zelo raznolik, zaradi različnih dejavnikov kot so kamninska

sestava, relief z naklonom in ekspozicijo, zunanji oziroma eksogeni procesi ter

dogajanje v geološki preteklosti. Enako pomemben dejavnik v razvoju površja na

Kaninskem pogorju so številne prekinitve v času zakrasevanja, kar je posledica

številnih poledenitev, ki so bile zaradi nadmorske višine mnogo intenzivnejše.

Rezultat tega je tudi različna debelina ledeniškega morenskega gradiva, ki je

o(ne)mogočala zakrasevanje, kar imenujemo pojav sukcesivnega vključevanja skalne

podlage v proces zakrasevanja. Iz tega je razvidno, da je današnje površje Kaninskih

podov vzrok intenzivnega korozijskega in mehaničnega razčlenjevanja kompaktne

skalne podlage v različnih obdobjih holocena. Značilnost reliefa na Kaninskem

pogorju je tudi njegova (ne)stabilnost v obstoju površinskih oblik, ker močne

ohladitve uničujejo večino manjših občutljivejših oblik in so tudi različno obstojne v

času razvoja. Manjše in najmanjše reliefne oblike nastanejo večinoma le v določenih

pogojih in so močno občutljive za spremembe, za razliko od večjih površinskih razlik

poligenetskega razvoja, ki so odpornejše (Kunaver, 1983). Vsa ta dejstva, kažejo na

- 89 -

to, da je površje Kaninskega pogorja v bistvu glaciokraškega izvora in ni le posledica

zakrasevanj. S tem lahko potrdim svojo hipotezo, vendar s popravkom, da je

Kaninsko pogorje tipični primer visokogorskega glaciokraškega in ne le kraškega

površja.

Na Kaninskem pogorju najdemo tudi veliko število jam in brezen. Te so zaradi

več različnih vzrokov začeli raziskovati šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja,

največje uspehe svetovnega merila pa so jamarji na pogorju dosegli v zadnjem času.

Od leta 1995 naprej so bila namreč odkrita brezna Vrtoglavica in Brezno pod

Velbom, ki sta najgloblji vhodni vertikali na svetu ter Renetovo brezno, zadnja,

četrta, odkrita tisoč – metrska jama na Kaninu. Obenem pa je odprava Jamarske

zveze Slovenije pozimi leta 2003 v najgloblji slovenski jami Čehi 2 odkrila nove

rove in dosegla globino 1533 m, kar pomeni poglobitev slovenskega rekorda ter 7.

mesto na svetovni lestvici najglobljih jam. Takratni rezultati in velik globinski

potencial jam na Kaninskem pogorju, ki je sega do globine 1980 m je poskrbel, da je

bilo Kaninsko pogorje do leta 2007 ena vročih točk svetovne speleologije. To pa se

je istega leta spremenilo s poglobitvijo jame Kurbera v Abhaziji z 1710 m na

rekordno globino 2191 m. Vseeno pa menim, da bo Kaninsko pogorje tudi v

nadaljnje ostalo v zanimanju svetovne speleološke javnosti, saj bo omogočalo nova

jamarska spoznanja, povezave ter rekorde.

- 90 -

VIRI IN LITERATURA

· Alič, J. 2003. Jamarji so prodrli še globlje v nedrje Kanina. Dnevnik {online}.

2003 – Ljubljana: Dnevnik, d. d., časopisna hiša. {citirano 16. avg. 2011;

11:37}. Dostopno na spletnem naslovu:

Http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/40154.

· Audra, P., Quinif, Y. & P. Rochette, 2002: The genesis of Tennengebirge karst

and caves (Salzburg, Austria). Journal of cave and karst studies. 64, str. 3, 153

– 164.

· Bavec, M., 2010: Geološke katastrofe in razvoj Bovške kotline v kvartarju.

Geološki zavod Slovenije, Ljubljana; 3. slovenski geološki kongres.

· Buser, S., Kunaver, J., Novak, D., 1976: Letno poročilo o geoloških,

geomorfoloških in hidroloških raziskavah Kaninskega pogorja. Ljubljana,

Geološki zavod. Ljubljana.

· Buser, S., Kunaver, J., Novak, D., 1978: Geološke, geomorfološke in

hidrogeološke raziskave Kaninskega pogorja. Elaborat, Geološki zavod.

Ljubljana.

· Buser, S., 1986: Tolmač (geološke karte) listov Tolmin in Videm (Udine) – L.

str. 33 – 64. Osnovna geološka karta 1 : 100.000, Beograd.

· Casagrande, G., Cucchi, F., Manca, P., Zini, L.,: Deep hypogean karst

phenomena on Mt. Kanin (Western Julian Alps): a synthesis of the state of

present research. Acta carsologica, Krasoslovni zbornik, 28/1, 1999, str. 57 –

69.

· Chiappini, R., Paulatto, E., Vaia, F., 1995: Rapporti tra tettonica ed evoluzione

ambientale nell’area M. Canin – M. Montasio. Atti Museo Friul. Storia Nat.,

16, str. 25 – 39. Udine.

· Čar, J., Janež, J., 1992: Strukturno – geološke in hidrogeološke razmere izvirov

Možnice. Acta carsologica, 21,str. 77 – 96. Ljubljana.

· Čar, J., Pišljar, M., 1993: Presek Idrijskega preloma in potek doline Učje glede

na prelomne strukture. Rudarsko – metalurški zbornik, 40, str. 81 – 96. Idrija.

· Društvo za raziskovanje jam Ljubljana, (2012 – 03): Renetovo brezno.

Http://www.dzrjl.si/content/renetovo-brezno.

- 91 -

· Društvo za raziskovanje jam Ljubljana, (2012 – 04): E – kataster jam. Http://e-

kataster.speleo.net/.

· Fonda, L., (2011 – 07): Jama je osvojena! Http://www.gea-

on.net/clanek.asp?ID=100

· Ford, D., C., Wiliams, P., W., 1996 (1989): Karst Geomorfology and

hydrology. London, Chapman & Hall, str. 601 – 603.

· Gabrovšek, F., 1997: Two of the world deepest shafts on Kaninski podi plateu

in western Julian Alps, Slovenia. Proceeding of the 12th International Congress

of speleology, La Chaux – De – Fons, IV: str. 23 – 24.

· Gabrovšek, F., Otoničar, B., 2010: Kras na Kaninskih podih. Inštitut za

raziskovanje krasa ZRC SAZU, Postojna; 3. slovenski geološki kongres.

· Gams, I., 1974: Kras, zgodovinski, naravoslovni in geografski oris. Slovenska

matica. Ljubljana.

· Gams, I., 1980: Nastanek korit v Soški dolini. Proteus, 43, 3, Ljubljana, str.

124 – 126.

· Gasparo, F., 1983: Note sul fenomeno carsico nel massiccio del monte Canin

(Alpi Giulie Occidentali, Italia), Atti Convegno Int. sul carso di alta montagna,

Imperia, str. 427 – 435.

· Geopedia – interaktivni spletni atlas in zemljevid Slovenije. (2012 – 03):

Http://www.geopedia.si.

· Gregorač, V., 1995: Mali leksikon geologije, Ljubljana, Tehnična založba

Slovenije.

· Hlad, B., Jeglič, D., 2005: Geotrip 02 v Sloveniji. Tiskarna Ljubljana,

Ljubljana.

· Habič, P., 1981: Vpliv tektonike na pretakanje vode v krasu. Naš krš, bilten

speleološkega društva »Bosanskohercegovački krš«, 10 – 11, Sarajevo, str. 37

– 46.

· Habjan, V. (2011 – 05): Kaninsko pogorje. Http://www.gore-

ljudje.net/novosti/22116.

· Jamarska zveza Slovenije – seznam Najdaljše in najgloblje jame v Sloveniji.

(2012 – 03): Http://jamarska-zveza.si/post/0/najdaljse-in-najgloblje-jame.

· Jurkovšek, B., 1987: Tolmač list Beljak in Ponteba, Osnovna geološka karta

- 92 -

1:100 000. Zvezni geol. zavod Beograd, Beograd.

· Kanin. (2011 – 08): Http://www.kanin.si/.

· Kladnik, D., 2001: Tematski leksikoni: Geografija. Učila internacional, založba

d.o.o., Tržič.

· Kladnik, D. (ur.), 2005: Geografski terminološki slovar. Zbirka Slovarji.

Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU.

· Komac, B., 2000: Vodne razmere kraških izvirov na južnem podnožju

Kaninskega pogorja. Diplomsko delo. Filozofska fakulteta, Oddelek za

geografijo. Bovec.

· Komac, B., 2001: The karst springs of the Kanin masiff; Kraški izviri pod

Kaninskim pogorjem – Acta Geographica 41, str. 7 – 45.

· Krušič, M., 1977: Leksikon za geografijo. Cankarjeva založba, Ljubljana.

· Kunaver, J., 1961: Visokogorski kras Vzhodnih Julijskih in Kamniških Alp.

Geografski vestnik XXXIII, str. 95 – 135, Ljubljana.

· Kunaver, J., 1963: Terminologija visokogorskih kraških oblik. Geografski

vestnik XXXIV/1962, str. 123 – 129, Ljubljana.

· Kunaver, J., 1968: Nekaj rezultatov speleoloških raziskav v Kaninskem

pogorju, 1963 do 1967. Naše jame 10, 1 – 2, str. 69 – 81, Ljubljana.

· Kunaver, J., 1972: Geomorfološki razvoj Kaninskega pogorja s posebnim

ozirom na razvoj glaciokrasa. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani.

Filozofska fakulteta, Ljubljana.

· Kunaver, J. 1975: H geomorfološkemu razvoju Bovške kotline v pleistocenu.

Geografski vestnik 47, str. 11 – 39, Ljubljana.

· Kunaver, J., (1982) 1983: Geomorfološki razvoj Kaninskega pogorja s

posebnim ozirom na glaciokraške pojave. Geografski zbornik, 22, str. 197 –

346. Ljubljana.

· Kunaver, J., 1989: Gorski svet Slovenije in njegova preobrazba, Slovenija 88.

Ljubljana, Svet za proučevanje in varstvo okolja SAZU, SAZU, str. 68 – 81.

· Kunaver, J., 1995a: Posočje. Enciklopedija Slovenije, 9, Plo – Ps, Ljubljana,

Mladinska knjiga, str. 164 – 167.

· Kunaver, J., 1995b: Predel. Enciklopedija Slovenije, 9, Plo – Ps, Ljubljana,

Mladinska knjiga, str. 260 – 261.

- 93 -

· Kunaver, J., Gabrovšek, F., 2001: Some remarks on the development and age

of the great cave systems in the Kanin Mountains, on the southern Slovenian

side. Rapports de recherche, Institut de Géographie, Université de Fribourg,

Suisse, 10: str. 141 – 153.

· Kunaver, J., 2009: The nature of limestone pavements in the central part of the

southern Kanin Plateau (Kaninski podi), western Julian Alps. Karst rock

features: karren sculpturing. Založba ZRC, Ljubljana, str. 299 – 312.

· Kunaver, J., 2011: Kaninsko pogorje in učna pot na Prestreljeniških podih:

naravoslovni, zgodovinski in turistični vodnik. Turistično društvo, Bovec.

· Kuščer, D., Grad, K., Nosan, A., Ogorelec, B., 1974: Geološke raziskave soške

doline med Bovcem in Kobaridom. Geologija, 17, (priloge: geološka karta

ozemlja Bovec – Kobarid), Ljubljana, str. 425 – 465.

· Melik, A., 1962. Bovec in Bovško. Regionalnogeografksa študija. Geografski

zbornik VII, SAZU, Ljubljana, str. 307 – 387.

· Ogorelec, B., Buser, S., 1996: Dachstein limestone from Krn and Julian Alps.

Geologija 39, str. 133 – 157.

· Perko, D., M. Orožen Adamič, 1999: Slovenija – pokrajine in ljudje (druga

izdaja). Mladinska knjiga, Ljubljana.

· Pirnat, J., 2002: Jamarstvo na Kaninu. Soški razgovori I : zbornik za

domoznanstvo Zgodovinske sekcije KD Golobar, Zgodovinska sekcija

Kulturnega društva Golobar, Bovec. str. 77 – 98.

· Plan, L., Filipponi, M., Behm, M., Seebacher, R. & P. Jeutter, 2009:

Constraints on alpine speleogenesis from cave morphology A case study

from the eastern Totes Gebirge (Northern Calcareous Alps, Austria).

· Placer, L., 1999: Contribution to the macrotectonic cubdivision of the border

region between Southern Alps and External Dinarides. Geologija, 41, Ljubljana

str. 223 – 255.

· Premru, U., 1975: Geološka zgradba Julijskih in Savinjskih Alp. Naše jame,

17: Ljubljana, Jamarska zveza Slovenije, str. 68 – 75.

· Roš, K., (2011 – 07): Tolminskim jamarjem uspel velik podvig.

Http://www.gore-ljudje.net/novosti/5902/.

- 94 -

· Semeraro, R., 2000. A hypothesis of the paleogeography of the western Julian

Alps and its role in the karstic development of Mt.Canin.- Ipogea, 3, str. 117 –

166.

· Stopar, R., 1996: Vrtoglavica. Naše jame, 38: Ljubljana, Jamarska zveza

Slovenije, str. 42 – 44.

· Šušteršič, F., 1986: Model čistega krasa in nasledki v interpretaciji površja,

Acta Carsologica, Krasoslovni zbornik, L. 14 – 15, str. 59 – 70.

· Šušteršič, F., Knez, M., 1995: Prispevek k slovenskemu speleološkemu

pojmovniku. Naše jame, 37, str. 153 – 170.

· TKK Srpenica d.d. (2011 – 06): Http://www.tkk.si/default.asp.

· Vidrih, R. (2008): Potresna dejavnost Zgornjega Posočja. Ljubljana,

Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, Urad

za seizmologijo in geologijo.

- 95 -

KAZALO FOTOGRAFIJ

Fotografija 1: Osrednji greben Kaninskega pogorja. ............................................. - 9 -

Fotografija 2: Amfiteatralna oblika Kaninskega pogorja. .................................... - 10 -

Fotografija 3: Velika konta Veliki dol. .................................................................. - 12 -

Fotografija 4: Gozdec z obliko širokega in plitvega žleba. ................................... - 13 -

Fotografija 5: Rombon. ......................................................................................... - 14 -

Fotografija 6: Dolina Tolminke in Krnsko pogorje............................................... - 16 -

Fotografija 7: Skrotje v dolini Vrat. ...................................................................... - 17 -

Fotografija 8: Bovška kotlina. ............................................................................... - 19 -

Fotografija 9: Antiklinala Polovnika in Krnski nariv. .......................................... - 20 -

Fotografija 10: Zajedenost reke Soče v lastne sedimente pri vasi Čezsoča. ......... - 22 -

Fotografija 11: Globoka korita reke Koritnice pri vstopu v Bovško kotlino. ........ - 23 -

Fotografija 12: Fosili megalodontid pri Planini Gozdec. ..................................... - 30 -

Fotografija 13: Tovarna kemičnih izdelkov Srpenica. .......................................... - 36 -

Fotografija 14: Vhod v brezno NM71 pri planinski pot na Visoki Kanin. ............ - 42 -

Fotografija 15: Jamarski bivak na Kaninskih podih. ............................................ - 43 -

Fotografija 16: Lašti v zgornjih delih Gozdeca, ki kažejo na konkordanco med

strmino vpada skladov in reliefom. ........................................................................ - 58 -

Fotografija 17: Kvestasti lašti na Kaninskih podih. .............................................. - 61 -

Fotografija 18: Lašti za Konjcem pri domu Petra Skalarja. ................................. - 62 -

Fotografija 19: Veliki Skedenj in njegov podaljšek Turn. ..................................... - 64 -

Fotografija 20: Stador, Jelenk in Mali Skedenj. .................................................... - 66 -

Fotografija 21: Stene Velikega Skednja in pobočja na strani Gozdeca so bolj

globoko vrezane in poglobljene kot na Razorjevi strani. ....................................... - 68 -

Fotografija 22: Kačarjeva glava (levo) je mnogo bolj razčlenjena od Kote 2030

(desno), kar lahko razlagamo z neenakomerno prvotno debelino in

razprostranjenostjo morenskega gradiva, ki je bilo tudi pozneje odneseno s Kote

2030. ...................................................................................................................... - 74 -

Fotografija 23: Največja znana škavnica v Kaninskem pogorju, ki se ni mogla razviti

do tako velikih dimenzij le po zaslugi ugodne lege, temveč tudi zaradi dolge dobe

nastajanja. .............................................................................................................. - 76 -

Fotografija 24: Klasičen tip vzporednih mikrožlebičev. ....................................... - 78 -

- 96 -

Fotografija 25: Tip plitvih in kratkih mikrožlebičev pri starem planinskem domu na

Kaninskem pogorju. ............................................................................................... - 79 -

Fotografija 26: Vzporedni ali stenski makrožlebiči nad Planino Gozdec. ............ - 81 -

Fotografija 27: Tretji podtip makrožlebičev zahodno od planine Krnica. ............ - 81 -

Fotografija 28: Meandrski žlebič na Kačarjevi glavi. .......................................... - 83 -

Fotografija 29: Koritasti žlebovi na Krlišču. ........................................................ - 84 -

Fotografija 30: Škraplje sredi že narejenega sistema pobočnih makrožlebičev na

Krlišču. ................................................................................................................... - 85 -

KAZALO SLIK

Slika 1: Iztegnjeni prerez Renejevega brezna. ....................................................... - 54 -

Slika 2: Iztegnjeni prerez Čehi 2. ........................................................................... - 55 -

Slika 3: Profil brezna Vrtiglavica. ......................................................................... - 56 -

Slika 4: Shematski prikaz različnih tipov laštov. Slika je shematski prikaz tabele

osnovnih tipov laštov na Kaninskem pogorju (tabela 4). ...................................... - 60 -

KAZALO KART

Karta 1: Slovenski Alpski svet. ................................................................................ - 7 -

Karta 2: Geografska umestitev Kaninskega pogorja. ............................................. - 8 -

Karta 3: Digitalni model reliefa Kaninskega pogorja. ............................................ - 9 -

Karta 4: Shematska risba pokrovov od Karavank do slovenske obale. ................. - 16 -

Karta 5: Geotektonske enote Slovenije. ................................................................. - 18 -

Karta 6: Karta kvartarnih sedimentov in sedimentnih kamnin v Bovški kotlini. ... - 21 -

Karta 7: Geološka karta slovenskega dela Kaninskega pogorja........................... - 24 -

Karta 8: Potek Idrijskega in Ravenskega preloma ter žarišča potresnih sunkov leta

1998 in 2004. ......................................................................................................... - 26 -

Karta 9: Lokacija analiziranih jam na Kaninskem pogorju. ................................. - 49 -

KAZALO TABEL

Tabela 1: Preglednica analiziranih jam. ............................................................... - 47 -

Tabela 2: Nadmorska višina vhoda v jamo. .......................................................... - 51 -

Tabela 3: Povprečni naklon posamezne jame. ...................................................... - 52 -

- 97 -

Tabela 4: Tabela osnovnih tipov laštov na Kaninskem pogorju. .......................... - 59 -

PRILOGA: Zemljevid terenskega pregleda Kaninskega pogorja z dodanimi slikami