MAX WEBER (1865-1920)

Webra pa zanimajo predvsem subjektivni pomeni, ki jih družbeni akterji dajejo svojim akcijam in njihovim pogledom v konkretnem družbenem-historičnem kontekstu.

Weber razlikuje 4 glavne tipe družbene akcije:1.) K cilju usmerjena racionalna akcija-dejavnost2.) Racionalna akcija, ki je vrednostno usmerjena3.) Akcija, ki jo spodbudijo čustveni naboji oziroma afektivne motivacije4.) Akcija oprta na tradicionalne razloge

To so ČISTI/idealni TIPI, ki se jim realno delovanje približuje z raznimi odkloni

Idealni tip: analitični konstrukt, s katerim raziskovalec meri tako podobnosti, kot odstopanja pri konkretnem primeru preučevanja, idealni tip sintetizira mnoge razpršene pojave, idealni tip se nikoli ne pokriva v popolnosti z realnostjo, temveč je vedno za kako stopnjo oddaljen od nje. Idealni tipi se gibljejo na različnih ravneh abstrakcije v smislu racionalizacije/rekonstrukcije konkretnega obnašanja oziroma ravnanja.

Sociologija išče te tipe, da bi lahko realno delovanje na katerega vpliva iracionalnost vseh vrst razumela kot odklon od pričakovanega. Je nekaj, kar je zaželeno, k čemur vsi tendiramo. S temi tipi si pomagamo interpretirati delovanja ljudi.

Weber je prepričan, da je v družbenem dogajanju mogoče zaslediti historične in sociološke vzroke (zakonitosti), če je A, potem je mogoče računati oziroma se bo skoraj zagotovo dogodil B.

Tipi avtoritete: trije glavni načini uveljavljanja legitimne avtoritete1.) Racionalno-legalna avtoriteta (temelji na racionalnosti, neosebnih pravilih, označuje

hierarhična razmerja v družbi).2.) Tradicionalna avtoriteta (temelji na veri v svetost tradicije, na »večnem včeraj«,

osebna pravila).3.) Karizmatična avtoriteta (voditelji, ki razpolagajo z izjemnimi etičnimi, herojskimi ali

religioznimi lastnosti).

Funkcije idej: racionalna dejavnost v sistemu racionalno-legalne avtoritete je bistvo moderne ekonomije.

Razmerja med sistemi idej in socialnimi strukturami so večstranska, kompleksna, vzroki izhajajo iz obeh področij.

Birokratizacija vodi istočasno k depersonalizaciji, ki je skupaj z racionalizacijo glavni znak modernega sveta.

Za Webra je odvzem produkcijskih sredstev bolj posledica sistema racionalizacije in koordinirane proizvodnje, kot pa posledica nepravičnega kapitalizma.

Racionalizacija in problem odčaranja: v moderni družbi je človek z racionalizacijo vsega in vsakogar pregnal bogove, vse je kalkulabilno in prediktabilno.

Človek ostaja ujetnik sveta, ki ga je sam ustvaril (jeklena kletka).

Eden prvih modernih sociologov. Pripisuje pomen racionalnosti, saj ta utemeljuje ekonomijo in celotno družbo. Misli, da ideje niso le odsev materialnih sfer, ampak da lahko na to sfero tudi vplivajo. Eden od ključnih problemov soc. je dejstvo avtoritete- vsi imamo neka pričakovanja o nekom- ne gre za kriterij racionalnosti, ampak kriterij emocionalnosti, iracionalnosti.

Protestantska etika in duh kapitalizma. Osrednji pojem pri njem je SUBJEKTIVNOST, kot individualen problem sociologa. Pravi da je nek pojav treba razumeti šele potem prezentirati drugim.

Poudarja razlikovanje med svetom dejstev in svetom vrednot (kaj pomeni požar nekomu, ki ga ni doživel in nekomu ki ga je ravno?). Poudarja liberalen način reševanja konfliktov (nasproti z Marxom). Kritik Historičnega materializma.

Veliko govori o birokraciji - znak moderne družbe. Pravi da moderna družba postaja čedalje bolj zapletena, nepregledna, birokracija pa ima moč da upravlja množice. V zvezi z birokracijo omenja pojem »odčaranje« - kako se človek osvobodi ujetosti.

Za Webra družba ni pomembna kot družbena pogodba. V njegovem času sta obstajali dve šoli intrepetacije družbenih procesov: a) ni razlikovanja med naravoslovnimi in družbenimi znanostmi; b) vezana na nemški historicizem, češ, da na področju družbe ni mogoče uveljaviti nekih ekzaktnih pojavov. Vse, kar se pojavlja, je enkratno, neponovljivo. Niso možne nobene generalizacije (npr. primerjava prve in druge svetovne vojne). Weber obe stališči zavrača. Upošteval je sodobno metodo generalizacije saj je iskala skupne imenovalce različnim družbenim procesom. Pri tem pa ne gre za neko objektivno znanstveno pozicijo. Sociologi so pristranski. Različne dogodke oz. procese različni sociologi različno obdelajo. Za Webra je zelo pomembno, da se raziskovalec = sociolog zaveda svojih pristranosti. On trdi, da je družbena dejstva mogoče razložiti in jih razumeti tako, da prodremo v subjektivne namere in namere avtorjev oz. družbenih akterjev.

Webrovo gledanje na ideje (njegova sociološka funkcija): kot moderni sociolog pripisuje poglavitni pomen racionalni dejavnosti, saj ta utemeljuje ekonomijo in celotno družbo, kako te ideje vplivajo na svet, je odvisno od številnih razlogov.

Kritika Marxa – neka določena razredna pozicija lahko pripelje do neke razredno pogojene politične akcije oz. ekonomskega ravnanja.

Weber verjame v svobodo posameznika. Človeku pripisuje svobodo akcije. Iz tega vidika kritizira Marxove razloge in poenostavljene funkcionalistične razlage. Weber je bolj pozoren do pluralnih razlag. Njegova ideja iskati vse tiste determinante, ki vplivajo na človekovo ravnanje in smer razvoja ima veliko posledic za razumevanje družbenih konfliktov in družbenih ravnanj. On zavrača poenostavljene razlage in je moderen sociolog v smislu, da konflikte v družbi postavlja v ospredje. Poudarja liberalni način reševanja konfliktov. Skrajni

konflikt = vojna. Weber je veliko govoril tudi o birokraciji. Zanj je birokratska koordinacija v neki družbi prepoznavni znak moderne družbe. Birokracijo utemeljuje na racionalnih načelih. V birokraciji morajo obstajati hierarhični odnosi in neka notranja kontrola znotraj birokracije. Je zelo pesimističen, kar se tiče nadaljnjega razvoja družbe. Birokracija ima neko moč, ki jo izrabi in ''upravlja'' množice. Sedaj je doba specialistov (nekdo ve zelo veliko o nečem zelo majhnem). Moderno družbo v nastajanju Weber imenuje jekleno kletko. V zvezi z birokracijo uporablja še pojem ''odčaranje'' = kako se človek osvobodi ujetosti.

GEORG SIMMEL (1858-1918)

Zavrne organicistične teorije Comta in Spencerja, kot tudi idealistične šole.

Zanj je družba nekaj realnega, mreža večkratnih odnosov med posamezniki: »Družba je število posameznikov, ki so v nekih medsebojnih razmerjih-odnosih.«

Je utemeljitelj formalne sociologije: Raziskovanje form/oblik interakcije, iz katerih izhaja določeno ekonomsko, religiozno

in spolno obnašanje. Sociologa, ki raziskujeta različni področji najdeta podobne interakcije, tako pri enem,

kot pri drugem konfliktu najdeta skupni imenovalec.

Za Simmla sicer ni bilo mogoče v družbi najti »čistih« oblik, ni »čistega« konflikta in ne »čiste« subordinacije, prej gre za idealne tipe.

Družbeni/socialni tipi:Tujec, posrednik, revež, pustolovec, povprečnež, odpadnik - od posameznega tipa pričakujejo, da se v skladu z njim tudi obnaša in tudi on ima neka pričakovanja od družbe. Tip je umeščen v neko družbeno skupino, ki ji ne pripada že od samega rojstva. Na reveža je potrebno gledati ne le kot na to, kar je, temveč tudi s stališča, kaj mu je družba storila.

Dialektična metoda v Simmlovi sociologiji:Dialektično raziskovanje zvez in napetosti med posamezniki in družbo v konkretnem družbenem procesu. Druženje posameznikov vedno vključuje harmonijo in konflikt, privlačevanje in odbojnost, ljubezen in sovraštvo.

Podrejenost nekomu je mogoče kompenzirati s tem, da pa si sam nadrejen drugim (nižjim od samega sebe).

Pomen števil v družbenem življenju:Eno glavnih, najpomembnejših značilnosti določene družbene skupine je število članov.Pri dveh članih ne moreš biti preglasovan, pri treh se to lahko zgodi; triada je torej šele prva prava celica družbe, ki določa dialektiko svobode in omejevanja, avtonomije in odvisnosti oziroma heteronomije.

Zavrne historične opise enkratnih in neponovljivih dogodkov. Zanj je družba nek vzorec tako ali drugače oblikovanje interakcij. Ta ideja se je upirala tedanjim razlagam družbenih procesov, ki so se odvijali v naravi in v družbi. Bil je nagnjen k razlikovanju naravoslovnih in

družboslovnih oz. moralnih znanosti. Torej ločuje med naravo in družbo, ki zahtevata različne pristope. Simmel je v tem smislu postmoderen. Na družbo gleda kot na mrežo odnosov, ki se ponavljajo. Gre za neke ustaljene odnose, ki se ponavljajo in se odvijajo na standardiziran način. Zanima ga proces kristalizacije družbenih odnosov (kako se družbeni odnosi razvijajo, kakšne tipe poznamo, kako nastanejo ti družbeni odnosi). Problematika podrejanja in nadrejanja je ena izmed ključnih Simmlovih tem.

Simmel je tudi eden tistih avtorjev, ki je za sociologijo uporabnosti našel še drug izraz – sociologija kot geometrija družbenega življenja. Geometrija se ukvarja z geometrijskim prostorom in oblikami teles, sociologija pa se ukvarja z interakcijami v družbi. Sociologi si pri razlaganju družbe pomagajo s konstrukti – idealnimi tipi.

Je edini sociolog, ki omenja vlogo »varnostnega ventila«. Ni posameznika, ki ne bi nosil potrebe po sprostitvi. Družba, ki je brezkonfliktna, ni dobra družba. Podobna je pokopališču. Problem odnosa posameznika do drugega posameznika – formalno smo vsi enaki, po drugi strani pa si nismo. Moderna demokracija bi morala to upoštevati. Če tega ne upošteva, potem Simmel govori o nevarni demokratizaciji. Čim večje je število posameznikov v neki družbi, tem manjše je intenzivno sodelovanje med njimi. To povzroča, da družba nima časa za posameznika.

Ambivalentni pogled na sodobno civilizacijo: ima pozitivno stališče do progresivnega osvobajanja posameznika od nekih spon (kapitalistična proizvodnja; srednji vek – gospodar je popolnoma obvladoval človeka v kulturni, osebni in gospodarski sferi). Značilnost današnje dobe je, da sodobni delodajalec ne razpolaga s človekom v celoti moderni trend zgodovine obrnjen od statusnega k pogodbenemu položaju (bolj fleksibilen). Ta individualna avtonomija je možna v današnji družbi, kljub številnim institucijam. Civilizacija proizvaja nepotrebne proizvode, ima hiperprodukcijo določenih dobrin (glede katerih ljudje nimajo okusa). Lahko postaneš suženj novih proizvodov. Simmel se nagiba k spoznanju, da ta civilizacija lahko realizira projekt tragične vizije kulture.

Denar je metafora za družbene odnose. Predstavlja eno najpomembnejših sestavin družbenih odnosov. Denar ni le merilo vrednosti, sredstvo izmenjave, temveč simbolizira moderen duh racionalnosti (po njegovo je vse izračunljivo). Moderna civilizacija je zavezana procesu prehoda iz skupnosti v družbo. Skupnost – zelo čustveni odnosi v družini (sorodniki). Moderna družba je družba, kjer so razmerja zelo racionalno zastavljena.

EMILE DURKHEIM (1858-1917)

Sociološka misel:Njegov socialni DNK so družbena dejstva – sui generes (družba je neka druga materija). Dejstva se povezujejo v navade in običaje, se neke vrste zunanje omejitve.

Družbena dejstva oziroma moralna pravila vodijo, usmerjajo obnašanje posameznika.Zanima ga problem družbene kohezije oz. njeno pomanjkanje na primer pri religioznih skupinah: povečanje samomorov = znamenje zmanjšane družbene kohezije, če je družba čvrsto integrirana drži posameznike pod svojim nadzorom.

V prvi vrsti ga zanimajo značilnosti skupin in struktur:a.) Mehanska in b.) organska solidarnost

Proti biologističnemu in psihologističnemu redukcionizmu: družbene pojave je treba obravnavati kot sui generis.Predmet sociologije so družbena dejstva, ki se odlikujejo s posebnimi družbenimi značilnostmi in determinantami.Družbena dejstva živijo skozi daljši zgodovinski čas, preživijo in nadživijo življenje posameznika.Posamezniku se vsilijo bodisi kot zakoni ali navade - običaji, zunanje omejitve.Družbena dejstva oziroma moralna pravila vodijo oziroma usmerjajo obnašanje posameznika, živijo življenje neodvisno od posameznika, so »nekaj onkraj nas in nekaj v nas samih«.Primarnost družbenih dejstev pred stanji zavesti posameznikov, zato ga v prvi vrsti zanimajo značilnosti skupin in struktur.Zanima ga problem družbene kohezije, njeno pomanjkanje, na primer pri religioznih skupinah: povečanje samomorov je znamenje zmanjšane družbene kohezije, če pa je družba čvrsto integrirana, drži posameznike pod svojim nadzorom (v nasprotnem primeru so samomori).Participacija v ritualih poveže posameznike, ob veliki stopnji konsenzna, v tem primeru manj deviantnega obnašanja v skupini, protestantizem nudi večjo svobodo posamezniku, kot katolicizem.Razlikuje med mehansko in organsko solidarnostjo, pri prvem: večja moč skupnih idej in dejanj, kot pa individualnih , individualne razlike so minimizirane, druga pa izhaja iz razlik in ne iz podobnosti med posamezniki, je rezultat delitve dela: čeprav so si posamezniki med sabo zelo različni, so med seboj mnogo bolj odvisni, kot pa pri mehanski solidarnosti.Mehanska solidarnost je značilna za primitivne družbe in organska za moderne.Posameznik in družba: ljudje imajo neomejene želje, družba te želje omeji in regulira.Sociologija religije: najprej se je ukvarjal z družbeno regulacijo, zunanjimi vzvodi nadzora posameznikov, pozneje.

Zanj so predmet sociologije t.i. družbena dejstva, za katere so značilne posebne zakonitosti. Dejstva niso enkratna; to so dejstva v časovnem kontinumu (dejstva preteklosti, dejstva sedanjosti, lahko predvidevamo, da tudi dejstva prihodnosti). Dejstva so tudi tisto, kar preživi posameznika. Dejstva so nekaj, kar je izven nas, vendar lahko v zanemarljivi razsežnosti vplivamo nanje. Družbena dejstva so pred in nad stanjem posameznikove zavesti. V prvi vrsti ga ne zanima zavest posameznika, ampak izstopajoče značilnosti teh agregatov (v smislu družbe), v katerih živijo ljudje. Zanima ga družbena kohezija (vez, zveza, povezanost). Kaj je tisto tkivo ali »cement«, ki drži neko družbo skupaj? Ljudi povezuje svet nekih vrednot, v katerem se počutijo bolj varne (npr. Eskimi). Rituali imajo funkcijo ohranjanje neke družbene skupnosti kot skupine. Pri Durkheimu je pomembna še ideja delitve dela, s katero hoče povedati, da ima neka enotnost družbe mnogo daljše življenje, če lahko računa na večjo kompleksnost delitve dela. Bolj kot so družbe kompleksne, bolj so ljudje odvisni od drugih in tem bolj so kompleksne

družbe obstojne. Zagledam v moderno industrijsko civilizacijo. Pravi, da je mehanska solidarnost mehanska prisila, značilna za manj razvite družbe in organska solidarnost za moderne države. Družba je nek umetniški proizvod v tem smislu, da je obstoj družbe dokaz za to, da sta se posameznik in kolektiv = družba, našla na isti skupni točki. Če se ne najdeta, se posameznik izključi iz družbe. Med zaviralci ustvarjanja družbene kohezije nastopa anomija (nezakonitost, brezpravje). To je stanje breznormnosti, brez zakonov. Gre za stanje družbene strukture, saj strukture ne morejo ohraniti nekega družbenega stanja, ker nimajo norm. Stanje tranzicije: boj med starim in novim.Različne oblike samomora: a) egoistični ali individualistični, b) anomični, c) altruistični,d) fatalistični.

Pri Durkheimu so pomembni pojmi: kohezija, solidarnost, integracija, avtoriteta, ritual in regulacija. Ves čas se ukvarja s problemom, kako zagotoviti stabilnost družbe. Zato so nastale kritike, da je Durkheim konservativec, ker si prizadeva ohraniti obstoječe stanje. Vendar to ni res, ker se v njegovih delih razkriva liberalno misleč človek, ki je zelo zaskrbljen nad stanjem individualnih človekovih pravic. Zanj je ključnega pomena svoboda, v smislu enakih pravic, enakih dolžnosti za vse in vsakogar. V moderni družbi vidi veliko več možnosti za uveljavljanje posameznika kot kdajkoli prej. Moderna družba zmanjšuje možnost državnega nadzora nad posameznikom. Je preučeval, kako je družbenost prisotna v posamezniku. Pri tem je v religiji videl tisti mehanizem, ki opravlja družbeni nadzor nad posameznikom Bog – pri tem misli svet vrednot, norm, stališč. Durkheim gleda na fenomen religije z vidika skupnosti, v smislu ohranjanja te skupnosti. Glede na svojo orientacijo govori o dveh sferah, ki nas obdajata (tako družbo deli na): posvetno sfero in sakralno. Obstajajo štiri funkcije religije: a) disciplinirajoča, b) kohezivna, c) poživljajoča, d) evforična.Znanstvene klasifikacije so močno odvisne od socialnih položajev ljudi, ki te klasifikacije pač razvijejo. Primer za to je razdelitev na dneve, tedne in mesece. Vsi dnevi si niso enakovredni, saj imajo različne pomene. Vsi dnevi so obteženi z nekimi simboli oz. pomeni (8.februar za nas pomeni veliko, za druge je to običajen dan). Spada tudi med utemeljitelje funkcionalne razlage – ne iščemo le vzroke za nek družbeni pojav, temveč se sprašujemo tudi po funkciji.

KARL MARX (1818 – 1883)

Njegov vpliv je bil praktičen in političen. Pri njem je razvidna dvojna vloga: (1) mesija (ustvarjalec novega raja na zemlji); (2) organizator in politični borec. Idej ni treba le razlagati, ampak tudi uporabiti v družbenem življenju.

Njegove osrednje ideje so: 1. Boj (pojem konflikta oz protislovij); v bistvu je zagovarjal darwinistično rešitev konflikta buržoazije proti delavcem; Marx je svojo tezo zasnoval na razrednem boju (kapitalist in delavec ne moreta skupaj obstajata, zmagati mora torej le eden). Osrednje in ključno dejanje življenja je zanj proizvodnje materialnih dobrin. Zanj je človek

nezadovoljna družbena žival. Prepričanje, da je življenje odsev nekih globljih ekonomskih razmer. Človeka spodbujajo k njegovim dejavnostim neke potrebe, interesi. Marx je močan kritik kapitalistične družbe. Družbo obravnava kot neko celoto. 2. Lastnina – Marx ji daje velik poudarek; človek pooseblja ekonomske kategorije. Človek je suženj nekega družbenega razlikovanja (buržoazija, delavci) in je omejen v tistem, kar dela in kar ga zanima. 3. Revolucija – Marx veruje vanjo; Sodi, da ko pride do konflikta med proizvodnimi silami in družbenimi odnosi, je družba tista, ki opravi revolucijo. Revolucija je v bistvu neka umetna konstrukcija.

Na družbo glede kot na različne razrede, ki so med seboj v konfliktu. Zanj je vsak kapitalist tisti, ki izkorišča, in delavec tisti, ki je izkoriščen.

Vplivi na Marxa: 1. Nemški idealizem, 2. Francoska socialistična tradicija, 3. Angleška politična ekonomija. Nanj so vplivale tudi različne ideje: 1. Ideja progresa, 2. Ideja odtujitve ideja alienacije (to idejo je našel pri Rousseauju); 3. Ideja perfektibilnosti; 4. Ideja totalnosti (razmišlja na celovit, holistični način). Marx se je v času svojega življenja odločil za proletariat - za trpeče, razžaljene je imel veliko razumevanja. Hotel se je znebiti identitete židovstva iz različnih razlogov. Mnogi izmed Židov so ga imeli za antisemita, ker so trdili, da je Židom, nenaklonjen. Marx je svoje poslušalstvo iskal med delavci, kar spominja na Comta, ker delavci potrebujejo neko vodstvo.

Socialistični teoretik in organizator, klasik v zgodovini ekonomske in filozofske misli, velik družbeni prerok. Motor napredka je po njegovem nenehen boj in ne toliko evolutivna rast. Človek je v bistvu nenehno nezadovoljna žival.Marx relativizira družbene procese: odnosi med ljudmi in sistemi idej imajo svoje korenine v specifičnih zgodovinskih obdobjih. Sodobni tovarniški delavec je za vedno oropan za upravljanje s proizvajalnimi sredstvi in na ta način prisiljen prodajati svojo delovno silo njihovim lastnikom.Pravna razmerja izhajajo iz materialnih razmerij: »Anatomija civilne družbe izhaja iz te politične ekonomije.«Gleda na družbo holistično; kot strukturalno medsebojno prepleteno celoto.Zgodovinski pojavi so rezultat medsebojnega soočanja mnogih sestavin, vendar je najmočnejša med njimi ekonomski dejavnik.Kulturna oz. duhovna nadgradnja se razvršča na proizvajalnih odnosih.Človek se rodi v družbi, v kateri se lastninska razmerja že določena, tako kot novorojeni človek ne more izbirati očeta, tako ne more izbrati razreda (Marx pripisuje zelo majhno vlogo družbeni mobilnosti). Obravnava posameznike le kot personifikacijo ekonomskih kategorij ter utelešenje razrednih odnosov oziroma interesov.Posameznik je torej družbeno bitje, vtkano v mrežo družbenih odnosov in razmerij, ki določajo/usmerjajo njegove aktivnosti.

»Ideje vladajočega razreda so v vsaki epohi vladajoče ideje«, razred, ki razpolaga s sredstvi materialne proizvodnje, razpolaga tudi s sredstvi duhovne proizvodnje.Ko na določeni stopnji spremenjena proizvajalna družbena razmerja oz. odnosi pridejo v konflikt z lastninskimi odnosi, pride do revolucionarne spremembe.

Nova družbena razmerja se vzpostavljajo že znotraj starih družbenih struktur (»struktura ekonomije kapitalistične družbe je zrastla iz ekonomske strukture fevdalne družbe«).Razredna teorija: »Zgodovina vseh dosedanjih družb je bila zgodovina družbenih bojev.«Gre za antagonistično razumevanje med razredi (med izkoriščevalci in izkoriščenimi, lastniki proizvajalnih sredstev in tisti, ki imajo v svoji lasti le svoje roke-delo).Razredni interesi se razvijajo skozi družbeno vlogo, ki jo igrajo posamezniki v vsakokratnem danem družbenem sistemu.Vizija brezrazredne družbe.

Alienacija: za Marxa pomeni dosedanja zgodovina čedalje večje obvladovanje človeka nad naravo in istočasno tudi čedalje večje odtujevanje ljudi in sicer v vseh glavnih sferah: religije, države in politične ekonomije.

»Denar kot odtujeni izraz dela in življenja človeka«, človek v kapitalizmu je predvsem homo faber, delo se kaže kot zunanja, njemu odtujena moč, v njem se delavec ne potrjuje, temveč zanikuje. Človek pa je odtujen tudi od drugih ljudi.

Sociologija znanjaMarx si je v prvi vrsti zastavil nalogo, da razišče povezavo med nemško filozofijo in nemško resničnostjo, torej relativizacijo idej.Obstoj buržoaznih idej dokazuje obstoj buržoaznega razreda, obstoj revolucionarnih idej pa prav tako obstoj revolucionarnega razreda.Posamezniki ne delujejo vedno v skladu z njihovo razredno določenostjo, vendar v »zadnji instanci«.Dinamika družbenih sprememb: družbena zgodovina je proces, v katerem se ljudje s tem, ko spreminjajo naravo, spreminjajo tudi sami. Za razliko od živali, ki so pasivne v odnosu do živali, je človek aktivni spreminjevalec narave in samega sebe. Antagonizmi - nasprotja med izkoriščevalskimi in izkoriščenimi razredi, kot motor družbenih sprememb. Vedel je, da napredek ni nujno premočrten v zgodovini, tudi padci in zastoji.ne. Oče ga je uvedel v razsvetljenstvo, grške in nemške klasike. Marx konča gimnazijo v 1845 ga zopet preženejo, gre v Bruselj, je v stikih z nemškimi begunci in postane član mednarodnega revolucijskega gibanja- postane profesionalni revolucionar, pisec, predavatelj.

Ideja alienacije; perfektibilnosti: ideja o neomejenih zmožnostih človeka in njegovih potencialov, samo-izboljšanja s pomočjo vzgoje in izobraževanja z namenom maksimalne izrabe svojih potencialov; totalitete oziroma totalnosti: na Marxa vplival Hegel s svojim poudarjanjem kulturnih totalitet.

Comte je predaval delavcem, Marx jih je poskušal izobraževati, propagandistična sporočila v Marxovi misli (ne le razlaganje, temveč spreminjanje sveta).

VILFREDO PARETO (1848-1923)

Bil je italijanski ekonomist in sociolog. Poskuša aplicirati na družbene metode, procese, s katerimi se ponašata fizika in kemija. Njegova zasluga je, da se je v sociologiji zasidral pojem družbenega sistema. V njem je videl posameznike kot molekule, ki se združujejo, prihajajo v konflikte glede nagone, interese kar je po njegovem mešanica »kemijskih« sestavin.

Paretov prispevek: družba je vsota dejanj, akcij, ki jih prevzamejo posamezniki. Govori o logičnih in nelogičnih akcijah. Akcija povezuje/ne povezuje sredstev. Za dosego ciljev potrebuješ sredstva, akcije. Ključni element razumevanja nelogičnih akcij je sentiment, ki človeka požene v neko akcijo. S sentimentom skuša razumeti nekaj, kar je izraženo pred miselno formo.

Uporablja pojma rezidije (ustaljene konstante, ustaljen spomin o nečem, nekaj, s čimer se da manipulirati, uporabljati) in derivacije (izpeljave, neki spreminjajoči se elementi, iz katerih je mogoče sestaviti neko vrednostno teorijo). Rezidije so material za neko akcijo. Derivacije pa teorije, ki uporabljajo material, ki vodijo k nekemu cilju. Pareto pravi, da ne smeš biti pozoren na to kaj ljudje govorijo, ampak na globino (kaj je povzročilo tako govorjenje).

Sociologe skuša usmeriti k branju »ozadja«. Opre se na 6 faktorjev:- Instinkt za kombiniranje- Vztrajnost posameznika ali kolektivitete- Potreba za izražanje sentimenta preko zunanjih sredstev- Povezava s procesi socializacije - Integriteta posameznika in njegovih interesov- Spolne rezidije

Meni, da je družba neke vrste čudež. Spoštovati mora neko pravilo; obstaja družbeni element, ki to družbo ohranja. On se ukvarja s z dvema ključnima načeloma delovanja ljudi: kombinacije in vztrajnost.V družbi obstajajo elite. Pareto pokaže kako se odvija kroženje elit. Elite se delijo na vladajoče in ne vladajoče. V nekatere je lažje vstopiti, saj so bolj odprte, v druge je težje, v nekatere vstop ni mogoč.Zagovarja mobilnost. Je zagovornik mobilne družbe. Kapitalizem pokaže največjo odprtost. Znotraj elite govori o levih in lisicah. Prehajanje iz ene elite v drugo zahteva veščino, zato so razlike in ljudje tu uporabljajo karakter leva ali lisice. Zaveda se vloge, ki jo imajo etnične, nacionalne, ideološke kolektivitete v vsaki skupnosti. Ljudje potrebujejo kolektivno varovalko (vezanost v neko skupnost).

Na posameznika je gledal kot nekakšen atom, ki se premika v neki masi ki jo sociologi imenujejo družba. Interesi, želje, čustva nas povezujejo z drugimi. Njegova sociologija je družbena kemija, kemija o družbi in človeku. Zanima se tudi za ekonomijo, ki pa po njegovem mnenju ni dovolj široka tema. Pravi, da je družba vsota dejanj, akcij, ki jih prevzemajo posamezniki, kolektivitete.

Govori o logičnih in nelogičnih akcijah. Logično je tisto, kar povezuje sredstva in cilje, ljudi potiska v neko delovanje. Ključni element za razumevanje nelogičnih akcij pa je sentiment.Zanimajo ga ideologije. Njegov napor je usmerjen v preučevanje psihičnih stanj, raziskuje stanje nezavednega s sociološke perspektive. Govori o nelogičnih teorijah: 1. Psevdo, kvazi teorijah - ki naj bi bile znanstvene, a so v bistvu lažne - svet lažnih znanstvenih teorij. 2. Teorije - izhajajo iz izkušenj in potem služijo kot spoznavni element, s katerim razlagajo družbene pojave. Je za sintezo obeh. Ključna načela delovanja ljudi: KOMBINACIJE, ki ustvarjajo nek sistem (ljudje ki pišejo ustave) – lisice; VZTRAJNOST - levi. Teorija o kroženju elit pravi da je družba pokopališče elit. Pravi da se stopnja »družbenega zdravja« meri s cirkulacijo elit, ki je pomembna za družbeno ravnovesje.

AVGUSTE COMTE (1789-1857)je eden izmed očetov sociologije, družba se tedaj podvrže scientizaciji (scientizem = mnenje ali nauk, sloneč na znanosti). Comte ujet v idejo progresa. Prvi njegov cilj, da bi zgradil naravoslovno znanost v družbi. Ta naj bi imela dva cilja: 1. morala bi producirati znanje, s katerim bi analizirali preteklost. 2. to znanje bi lahko napovedalo prihodnje tokove človeštva. Comte verjame, da je družbo moč preučevati tako, kot naravo. Družba je zanj predmet. Za družbo veljajo iste zakonitosti kot za kozmus. Družba je z elementi subjektivnosti človeka dosti bolj zapletenem predmet obravnave kot narava. Comte se je zelo navduševal nad naravoslovnimi zakonitostmi. Znanost ima:1. naravoslovno fiziko; 2. družbeno fiziko, ki se kasneje preimenuje v sociologijo, katera ima namen preučevati 2 sferi: a) družbeno dinamiko (kar se spreminja), b) družbeno statiko (kar je relativno trajno - institucije: vojska, cerkev). V svetu družbe so neke forme, ki predstavljajo konstanto. S tem se ukvarja družbena statika. Comte je bil tudi zvest načelu utilitarizma = koristnosti. Sociologija je pomembna le, če je koristna. Vsako vedenje, znanje bi moralo koristiti predvidevanju.

Comte je bil revolucionaren mislec v smislu, da poruši dotedanja vedenja in pričakovanja. Do tedaj so se prepuščali naključju. Če bi to veljalo še danes, znanost ne bi imela nobene funkcije. Comte se upira razumevanju sveta kot nekega kaosa in naključja. Sociologija naj bi pomagala družbi razumevati njen nadaljnji razvoj. Za neko normalno družbo je značilen red, regularnost. V družbi tudi ni mogoče razmišljati s teološkem razmišljanjem.

Comte se zavzema za znanstveno ideologijo pri razumevanju družbe. Metode opazovanja so iste kot v naravoslovnih znanostih: 1. opazovanje ljudi in družbenih procesov; 2. Eksperimentiranje; 3. komparativna metoda = primerjalna; 4. zgodovinska metoda (potrebno upoštevati čas). Comte v zvezi z elementom časa govori o etapah, ki jih družba oz civilizacija doseže. Ločimo 3 obdobja: a) teološko; b) metafizično (filozofsko opravičilo in razlaga bivanja družbe) c) pozitivno ali znanstveno (čas ko znanstvene resnice prevzemajo glavno besedo). V teološki dobi so nosilci oblasti duhovniki oz. cerkev in vojska. V metafizičnem obdobju (sr. vek, renesansa) vladajo predstavniki cerkve in uradniki. V pozitivni ali znanstveni dobi pa vlada znanost oz. predstavniki industrije in znanosti. Comte ne odgovori natančno na to, zakaj so se naravoslovne znanosti razvijale, družbene pa zaostajale. Pravi, da so se najprej razvile znanosti, ki niso obremenjevale družbe oz ljudi. Po njem je prva znanost astronomija za njo pa so fiz, kem, bio, soc.

Ideja holizma = družbo je treba preučevati kot celoto. Sociologija mora pojave preučevati kot totalne pojave, ker posamezni pojavi ne dajejo nekega končnega rezultata. To načelo velja tudi za njegovo razumevanje družbene statike in dinamike. Družbena statika je tisti okvir, brez katerega ne bi mogli govoriti o dinamiki. Torej sta dva pojma povezana in medsebojno vplivata drug na drugega. Vsi delci družbe morajo ohranjati neko harmonijo. Če ni te harmonije, prihaja do patoloških in kritičnih stanj. Zagovornik konzervatizma, bil proti vsem spremembam in revolucijam, na katere ljudje niso pripravljeni. Družbo sestavljajo družine in etnične skupine (družine si postala plemena, ta pa se preoblikujejo v narod) in ne posamezniki; družina je elementarna celica družbe (bil je antiindividualističen). Naslanja se na analogije z biološkimi organizmi. Za Comta so pomembnejše druge meje v bioloških organizmih (npr. koža jasno kaže, do kje sega organizem). Jezik in religija, predniki in delitev dela povezujejo družbo poudarja pomen delitve dela (odvisnost od drugih – solidarnost). Njegova ideja idealne družbe - usmerjali naj bi jo neki duhovniki (znanstveni sociologi) neke nove religije. Vrhovni duhovnik človeštva, oborožen z znanostjo bi uveljavljal harmonijo, pravičnost, poštenje in nepristranskost: ljubezen kot načelo, red in temelj; napredek kot cilj. Živeti je treba za druge = altruizem (nesebičnost).

HERBERT SPENCER (1820-1903)

Comte subjektiven, Spencer je bolj objektiven. Zanima ga napredek zunanjega sveta ter evolutivne spremembe družbenih struktur in družbene institucij (bolj kot Comtova stopnja duha oz. idej). Ideje so vedno uporabne in so v funkciji družbenih struktur. Pravi, da je evolucija sprememba relativno določene homogenosti v smeri relativno nekoherentne heterogenosti. Sociologija preučuje objektivno plat družbenih institucij in struktur, pri čemer se opira na rezultate drugih družb znanosti. Spencer postavlja paralele med organskim in družbenim razvojem revolucije, ki se razvijejo v družbi so istovetne naravi. Spencer v sociologijo uvede pojme: rast, struktura in diferenciacija. Rast je povezana s povečanjem kompleksnosti struktur in s proces integracije; integracijo nujno spremlja progresivna diferenciacija struktur in funkcij. Diferenciacija je razlikovanje, ki pokaže na medsebojne odvisnosti (kaj je od nečesa odvisno). Vsaka diferenciacija pomeni po eni strani ločevanje določenih elementov družbe, po drugi strani pa njihovo čedalje večjo odvisnost. Vsaka diferenciacija le poveča stopnjo odvisnosti med ljudmi.

Spencer se veliko ukvarja tudi z analizo pred-modernih družb: agrarne in industrijske strukture, katerih deli so si zelo podobni in se zlahka nadomeščajo. V kompleksnih modernih družbah pa je drugače - če odpove en del ga ne more nadomestiti noben drug.

Spencer pozna dva tipa družbe: 1. tip vojaške družbe (prisilno sodelovanje, omejevanje svobode) 2. tip industrijske družbe (država služi posamezniku, svoboda). V tem smislu je družba je kompleks normativnih zakonov. Za Spencerja je značilna še ena tipizacija (zanj zelo pomembna) = generalizira se določene družbene procese (kaj imajo skupnega in kaj različnega).

Ko govori s o razvoju, govori o dveh razsežnostih razvoja: 1. enolinearen razvoj, 2. večlinearen razvoj. Razvoj si je predstavljal kot linearni razvoj, razvoj človeške družbe kot razvoj otroka do njegovega zrelega obdobja in ugotavlja, da je v zgodovini tako napredovanje

kot nazadovanje. On je prvi sociolog, ki je opozoril na to, da je treba pri obravnavi družbenih pojavov te tudi razumeti iz funkcij, ki jih ti pojavi opravljajo.

Nekega družbenega procesa ni, če po njem ni neke realne družbene potrebe (strank ne bi bilo, če ne bi bilo potrebe po njih). Spencer je eden najbolj zgodnih ekologov - »ko se enkrat vmešamo v zakone narave, ne moremo vedeti, kam nas bo to pripeljajo.«

On je spadal med tiste, ki so zagovarjali Darwinov pogled - preživijo le tisti, ki so se sposobni upreti. Socialni biologizem je s pozneje še bolj prevzel.

Napisal je delo »človek proti državi«, v katerem pravi, da je edini razlog obstoja države v tem, da država ščiti posameznika pred zunanjimi sovražniki. Je tudi izrazit antikolektivist.

Kako doseči neki stopnjo objektivnosti? Obstajata 2 kriterija: 1. Comte razmišlja o tem, da je potrebno uporabiti določena merila (znanstvena pozicija) – metode; 2. Spencer pa govori o nekem drugem predpogoju - razmišlja z vidika, da se naj sociolog, ki nekaj preučuje, osvobodi nekih pristranskosti to pomeni, da se moraš od nekih dogodkov distancirati. Če se zavedaš svoje pristranskosti, lažje prideš do objektivnosti.

GLAVNE PRIMERJAVE KLASIKOV

OBJEKTIVNOST: Spencer, Durkheim, Weber SUBJEKTIVNOST: Comte, Mannheim

INDIVIDUALIZEM.: Spencer, Durkheim, Weber; KOLEKTIVIST: Comte, Pareto (kolektivna varovalka-vezanost v skupnost)

HOLIZEM~INTERDISCIPLINARNOST: Marx, Durkheim, Simmel, Pareto, Mannheim

RACIONALOST: Durkheim, Weber IRACIONALNOST.: Marx

ORGANICISTIČNE (ZNANSTVENE) TEORIJE: Spencer, Comte, Pareto Weber obe zavrača (organicistične + historične), Simmel obe zavrne, iz obeh nekaj potegne, doda nekaj svojega.

POSAMEZNIK: Spencer, Durkheim (družba obstaja neodvisno od posameznika), Pareto (posameznik -molekula v masi), Weber, Simmel (+ stališča do osvobajanja posameznika od nekih spon = Durkheim & Spencer; družba - številka za število posameznikov v interakciji). DRUŽBA: MarxComte je vmes med posameznikom in družbo.

LIBERALEC: Spencer, Marx (na začetku), Durkheim, Weber KONZERVATIST: Comte SOCIALIST: Marx, NEMŠKI NACIONALIST.: SimmelPareto: DEMOKRATIČNE + PACIFISISTIČNE IDEJE - zavrača demokratične ideale - postane zvest znanstvenemu delu - pozdravi FAŠIZEM - ga kritizira.