Jasmina Pal

MEDIJSKA MANIPULACIJA V SRBIJI

V ČASU POLITIČNEGA REŽIMA

S. MILOŠEVIĆA

diplomsko delo

Maribor, september 2010

II

Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa

MEDIJSKA MANIPULACIJA V SRBIJI

V ČASU POLITIČNEGA REŽIMA S. MILOŠEVIĆA

Maribor, september 2010

Študent:

Študijski program:

Smer:

Mentor:

Somentor:

Lektor:

Jasmina PAL

univerzitetni, Medijske komunikacije

Medijska produkcija

izr. prof. dr. Zala VOLČIČ

asist. Petra CAFNIK

Darja LESNIK

III

IV

ZAHVALA

HVALA Sandiju za vso podporo in ljubezen in vztrajanje, da je

diploma na prvem mestu.

HVALA družini, posebej očetu, ker me je ogromno naučil, mi

pomagal in dajal ideje kako se lotiti diplomskega dela. Tudi brez

mame in njene pozitivne energije ne bi šlo.

HVALA mentorici in somentorici za usmerjanje in vso pomoč.

HVALA Špeli, za pomoč in »vlivanje« volje ter energije.

V

MEDIJSKA MANIPULACIJA V SRBIJI

V ČASU POLITIČNEGA REŽIMA S. MILOŠEVIĆA

Ključne besede: medijska manipulacija, geostrateški položaj, politično teritorialne

zahteve, ekstremni nacionalizem, mentaliteta naroda, politični diskurz

UDK: 316.75:(659.2:004)(043.2)

Povzetek: V diplomski nalogi Medijska manipulacija v času političnega režima

Slobodana Miloševića, smo prikazali razloge za razpad Jugoslavije in za politično smer,

ki so jo izbrale posamezne republike bivše SFRJ.

Natančneje smo analizirali predvsem politično situacijo v Republiki Srbiji v osemdesetih

in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Srbija je bila v tem času republika, ki je imela

bistveno drugačne politične cilje od Slovenije in Hrvaške.

Za te politične cilje, ki so bili precizirani in objavljeni v Memurandumu srbske akademije

znanosti in umetnosti in ki jih prav tako navajamo in so bili temelj politike, ki jo je izvajal

takratni srbski predsednik Slobodan Milošević, se je njegov režim posluževal politične in

medijske manipulacije srbskega naroda.

Predstavljamo metode te medijske manipulacije, ki je imela za posledico realizacijo

politike Miloševićevega režima. Rezultat je bila državljanska vojna in mednarodne

sankcije proti Srbiji.

VI

MEDIA MANIPULATION IN SERBIA

DURING THE POLITICAL REGIME OF S. MILOŠEVIĆ

Keywords: media manipulation, geo-strategic position, political territorial demands,

extreme nationalism, mentality of a nation, political discourse

UDK: 316.75:(659.2:004)(043.2)

Abstract: In this diploma paper we presented the reasons for the disintegration of

Yugoslavia and the political direction chosen by the republics of former Yugoslavia.

Specifically, we analysed the political situation in the Republic of Serbia in the eighties

and nineties of the twentieth century. Serbia was at that time a republic and had

significantly different political goals from Slovenia and Croatia.

For those political goals, which were published in Memorandum of the Serbian Academy

of Science and Art and were the cornerstone of the former Serbian president Slobodan

Milošević’s policy, his regime made use of the political and media manipulation of the

Serbian nation.

We present the methods of that media manipulation which resulted in the realization of his

political regime. The result was the civil war and the international sanctions against

Serbia.

VII

VSEBINA

1. UVOD……………………………………………………………………………………1

1.1 Namen diplomske naloge………………………………………………………1

1.2 Pregled poglavij………………………………………………………………….3

2. GEOSTRATEŠKI POLOŽAJ SRBIJE V ZADNJIH STO LETIH…………………5

2.1 Pomen medijev…………………………………………………………………….5

2.2 Položaj Srbije v SFRJ…………………………………………………………….9

2.3 Srbija od balkanskih vojn naprej………………………………………………..15

3. ESKALACIJA POLITIČNO TERITORIALNIH ZAHTEV V SRBIJI…………….18

3.1 Ekstremni veliko srbski nacionalizem………………………………………….18

4. MEDIJI V ODNOSU DO TERITIRIALNIH ZAHTEV PO ŠIRITVI SRBIJE....….24

4.1 Načini in metode delovanja medijev v SFRJ………………………………….24

5. POLITIČNE IN KULTURNE ZNAČILNOSTI SRBIJE……………………………28

5.1 Izkoriščanje srbske mentalitete v politične manipulativne namene………...28

5.2 Položaj JLA v SFRJ v zadnjih letih njenega obstoja…………………………31

6. SKLEP…………………………………………………………………………………40

7. LITERATURA………………………………………………………………………...43

1

1. UVOD

1.1 Namen diplomske naloge

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se začele v tedanji SFRJ kazati bistvene

politične razlike med republikami, ki so tedanjo državo sestavljale. Jugoslavija je bila

enopartijska oziroma enostrankarska komunistična država, katere trdnost in celovitost je

začela razpadati po smrti tedanjega predsednika Josipa Broza Tita.

NajzahodnejšI republikI, Slovenija in Hrvaška, sta težili k liberalni evropsko usmerjeni

politiki, želeli sta uvesti demokratične standarde evropskega tipa in večstrankarsko

ureditev. Južnim oziroma vzhodnim republikam, predvsem Srbiji, ta diskurz ni ustrezal.

Naj povzamemo Lauro Silber in Alana Littla v uvodu knjige Smrt Jugoslavije: » … da

Jugoslavija ni umrla docela naravne smrti, temveč so jo namerno in načrtno uničili možje,

ki z mirnim prehodom iz državnega socializma in enopartijske vladavine v tržno

gospodarstvo in večstrankarsko demokracijo niso imeli kaj dobiti, lahko pa bi vse

izgubili.« (Silber, Little; 1995, 24)

V konfliktu obeh političnih diskurzov se je pojavil še velikosrbski nacionalizem, ki je imel

za posledico težnjo po nekaterih ozemljih drugih republik, na katerih živijo Srbi. V

odgovor pa se je pojavil tudi hrvaški nacionalizem. Posledice vsega navedenega so

2

eskalirale v letu 1991 z začetkom državljanske vojne. Vsa navedena dejstva izpričuje

politično zgodovinska literatura, ki se ukvarja s tem obdobjem.

Poglavitni namen diplomskega dela bo osvetlitev različnih političnih stališč, ki so jih

zagovarjali tedanji politiki do te mere, da so pripeljali narode in narodnosti tedanje SFRJ

do krvave državljanske vojne.

Ko analiziramo literaturo z zgodovinsko političnimi spomini nekaterih tedanjih politikov,

lahko nedvoumno ugotovimo, da so več kot desetletje po krvavih dogodkih še vedno

zagovarjali svoja stališča kot pravilna. Razlika je samo v tem, da so slovenski politiki

pripeljali Slovenijo v Evropsko unijo, kot demokratično in večstrankarsko državo, Srbija

pa je na račun svoje politike doživela gospodarske, politične in vojaške sankcije s strani

demokratičnega sveta.

Iz navedenega lahko zaključimo upoštevajoč mnenja in trditve glavnih političnih

protagonistov tedanjega časa, da je bilo srbsko ljudstvo s strani Miloševićevega režima ki

je bil tedaj na oblasti, zmanipulirano in zavedeno do te mere, da so vstopili v različne

vojaške in polvojaške operacije ki bi naj rešile srbsko nacionalno vprašanje.

»Milošević je vzpon na oblast izpeljal z manipulacijo krize na Kosovu. V nadaljevanju se

je obdržal na oblasti s tem, da je izzval zaporedja kriz v Srbiji in razširil temelje svoje

oblasti preko meja lastne republike. Nazadnje je s tem, da je srbske skupnosti zunaj Srbije

oborožil, druge jugoslovanske narode postavil pred preprosto in strašljivo odločitev: Ali

3

ostanete v Jugoslaviji pod mojimi pogoji ali pa se borite v vojni proti Srbiji.« (Silber,

Little; 1995, 25)

Kot cilj diplomskega dela bomo prikazali razlike v političnem diskurzu tedanje

Jugoslavije, predvsem pa način in metode ter nekatere zgodovinske in kulturne značilnosti

srbskega ljudstva, ki ga je Miloševičev režim izrabil za dosego svojih političnih ciljev s

takšno nacionalistično politiko.

V ta namen smo proučili velik del politično zgodovinske literature, ki se ukvarja z

obdobjem začetka razkroja avnojske Jugoslavije, analizirali bomo stališča in mnenja

takratnih političnih voditeljev tedanje države. Primerjali bomo njihova tedanja politična

stališča z njihovimi stališči desetletje pozneje, ko so po večini pisali svoje spomine na te

dogodke. Proučili pa bomo tudi veliko zapisov tega obdobja, ki so jih zapisali v

političnem smislu nevtralni zgodovinarji.

1.2 Pregled poglavij

Diplomska naloga je koncipirana tako, da bomo v prvem delu osvetlili pomen javnih

medijev v času jugoslovanske krize in kakšne posledice je imel ta vpliv na politične

dogodke. Kot osnovo medijskega vpliva bomo prikazali tudi nekatere ključne dejavnike, ki

so botrovali manipulativnemu odnosu medijev do svoje ciljne populacije v tistem času.

Zato bomo v nadaljevanju prikazali tudi geostrateški položaj Srbije na Balkanskem

polotoku, predvsem v zadnjih sto letih, kar je osnova za nacionalno miselnost srbskega

4

ljudstva o svoji vodilni vlogi v političnem in vojaškem smislu, in razlog za srbski občutek

prikrajšanosti s svojim položajem v nekdanji SFRJ.

V tretjem poglavju bomo prikazali eskalacijo srbskih teritorialnih zahtev v osemdesetih

letih prejšnjega stoletja, ko se je začenjala jugoslovanska politična kriza, kot rešitev za že

leta prisotno in problematično »Srbsko vprašanje«.

V četrtem poglavju bomo analizirali vlogo in vpliv medijev, ki so bili pod kontrolo

Miloševićevega režima na takšne teritorialne zahteve Srbije.

V petem poglavju se bomo posvetili predvsem tehniki in taktiki ter metodam medijske

manipulacije, katere so izvajale srbske politične oblasti v času osemdesetih pa tudi v prvi

polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, za kar so izrabili tako srbsko zgodovino kakor

tudi srbsko kulturo.

Politični položaj Srbije so prikazali tako, kot da je bilo srbsko ljudstvo v zadnjih

petinštiridesetih letih v političnem in gospodarskem smislu najbolj izkoriščena republika v

tedanji Jugoslaviji.

Za prikaz srbske mentalitete in kulture bomo uporabili dva srbska filma. Prvi je film

Slobodana Šijana Ko to tamo pjeva (Kdo neki tam poje) kot droben prikaz načina življenja

Srbov, in drugi film Emira Kusturice Undergraund (Podzemlje), ki zelo nazorno prikazuje,

kako manipulirati z ljudmi in kakšne so posledice takšne manipulacije.

5

Obdelali bomo politične in vojaške posledice prikazovanja takšnega stanja, ki so bile

katastrofalne v nekaterih delih nekdanje države, v končni fazi pa so se kot bumerang vrnile

prav na Srbijo.

V zadnjem poglavju bomo strnili politična dejstva in posledice, takšne srbske politike iz

sedanjega časovnega odmika, ko je znan rezultat in so opravljene analize uspešnosti ali

neuspešnosti v reševanju jugoslovanske krize.

6

2. GEOSTRATEŠKI POLOŽAJ SRBIJE V ZADNJIH STO LETIH

2.1 Pomen medijev

Pomen medijev v SFRJ Jugoslaviji od obdobja, ki nas najbolj zanima, to je od 1980 leta

naprej, je v tesni korelaciji z geostrateškim položajem tedanjih republik, ki so sestavljale

bivšo državo. Vpliv medijev je baziral na nekaterih zgodovinskih dogodkih in teritorialnih

spremembah posameznih republik v zadnjih desetletjih.

Ta dejstva je nujno upoštevati tudi, ko se posvetimo medijski manipulaciji v različnih drža-

vah, v različnih političnih sistemih in v različnih okoljih. Najprej se moramo dotakniti vlo-

ge medijev v različnih socialnih okoljih in opredeliti cilje, ki jih le ti v teh okoljih želijo

doseči.

Nanizali bomo osnovne pojme in zakonitosti, ki so povezane z razvojem medijev in kako

so se le ti razvijali v določenih obdobjih in kakšna je bila njihova osnovna funkcija.

Nedvomno so se mediji pojavili najprej v funkciji prenašanja različnih informacij in do-

godkov svoji ciljni populaciji, to je širšim ljudskim množicam.

»Množični mediji so namenjeni sistemu posredovanja sporočil in simbolov najširšemu

občinstvu. Njihova funkcija je, da zabavajo, kratkočasijo in informirajo ter posameznikom

vcepijo vrednote, prepričanja in način vedenja, ki jih ti vključijo v institucionalne strukture

širše družbe.« (Chomsky; 1997, 71)

Ugotavljamo, da so naredili največjo razvojno stopnjo v začetku prejšnjega stoletja tiskani

mediji, sledil pa jim je bliskovit prodor elektronskih medijev v drugi polovici tega stoletja.

Če se vrnemo v vlogo tiskanih medijev v zadnjem stoletju, lahko ugotovimo, da je bila nji-

hova vloga v obveščanju in kreiranju javnega mnenja zelo velika.

7

Chomsky v svoji knjigi Somrak demokracije navaja avtorja analize razvoja medijev v Veli-

ki Britaniji v 19. stoletju, Jamesa Currana in Jean Seaton, ki opisujeta, kako je v prvi polo-

vici 19. stoletja nastal radikalni tisk, ki je segel do delavskega bralstva. Ta alternativni tisk

je bil učinkovit pri krepitvi razredne zavesti.

V zadnjem času ali v zadnjih štiridesetih do petdesetih letih, pa to vlogo veliki meri

prevzemajo tudi tako imenovani elektronski mediji. Sem štejemo avdiovizualne medije,

kot so radio, televizija, svetovni splet.

Če se je v polpretekli zgodovini javno mnenje v veliki meri oblikovalo glede na tiskane

medije (časopise, revije, strokovne publikacije, ...), se v današnjem času javno mnenje

oblikuje vsaj enakovredno tudi glede na vpliv elektronskih medijev.

»V štirinajsti letni Roperjevi raziskavi z naslovom »Odnos javnosti do televizije in drugih

medijev v času sprememb« (maja 1985) navajajo, da je leta 1984 64 odstotkov vzorca tele-

vizijo omenjalo kot prostor, »kjer navadno dobiš največ novic o tem, kaj se danes dogaja

po svetu,….« (Chomsky; 1997, 77)

Prednost elektronskih medijev je v tem, da so veliko hitrejši, neposrednejši in da prinašajo

živo sliko, zvočno informacijo in po potrebi tudi komentar. Slaba stran tiskanih medijev je,

da so počasnejši, torej manj neposredno aktualni kot so elektronski mediji, vendar je njihov

način informiranja in komentiranja po večini bolj poglobljen in bolj analitičen.

Ko se vrnemo na zgodovinske začetke medijskega informiranja v širšem smislu, lahko

ugotovimo, da je bila prva naloga medijev objektivna in čim hitrejša informacija o

različnih dogodkih na različnih delih sveta, ki jo je medijski prostor namenjal svoji ciljni

populaciji, to je širokim ljudskim množicam. Kmalu pa so različne vplivne strukture, ki so

imele določene možnosti vplivati na vir medijskih informacij, ugotovile, da se da različne

informacije prirejati tudi v lastno korist ali v korist kogarkoli, ki je imel za to interes in je

želel to primerno plačati. Na takšen način se je pojavila tako imenovana medijska manipu-

lacija, ki je formirala in kreirala javno mnenje v interesu posameznih interesnih struktur.

8

»V deželah, kjer so vzvodi oblasti v rokah državne birokracije, monopolistični nadzor nad

mediji, ki ga pogosto dopolnjuje uradna cenzura, seveda pomeni, da so mediji v službi vla-

dajoče elite. Delovanje propagandnega sistema pa je mnogo težje videti tam, kjer so medi-

ji v zasebni lasti in kjer formalne cenzure ni.« (Chomsky; 1997, 71)

Ko govorimo o medijski manipulaciji, se moramo zavedati dveh osnovnih načinov izvaja-

nja le te. Prvi je vsekakor cilj, ki si ga določeni medijski prostor zastavi, da takšno medij-

sko manipulacijo izvaja. Po večini oziroma največkrat tu govorimo o političnih ciljih, ki se

pojavljajo kot rezultat te manipulacije. Drugi pomemben faktor pa je vsekakor tehnika iz-

vajanja določene medijske manipulacije s ciljno populacijo, to je z javnimi množicami, ki

bi naj bile podvržene takšni manipulaciji.

Preden se lotimo podrobnega opisovanja ciljev in tehnik različnih medijskih manipulacij,

je potrebno postaviti določene kriterije in merila, kaj je medijska manipulacija in kaj je

normalna informacija z določenim političnim kontekstom oziroma komentarjem.

Ko se posvetimo današnjemu medijskemu prostoru v Sloveniji, lahko ugotovimo, da gre v

osnovi za dva načina medijskega prezentiranja političnih dogodkov, ki so skladni z dvema

političnima opcijama, ki prevladujeta v Sloveniji. Tu mislimo na trenutno vladajočo levico

in na opozicijsko desnico, ki imata vsaka v svojem interesnem področju določene tiskane

in elektronske medije. Vendar zelo težko govorimo o izraziti politično medijski manipula-

ciji, kajti vendarle gre za v demokratični družbi normalno izražen pluralizem, ki ga medij-

ski prostor formalno zajema. Če se opredelimo za to, da je tudi to politično medijska mani-

pulacija, potem bi se morali ukvarjati tudi z vprašanjem države kot take, ki jo mediji

prezentirajo kot materialno osnovo za narod, ki živi v tej državi in je podrejen ciljem drža-

ve. V osnovi pa država predstavlja samo imaginarni pojem, ki ni oprijemljiv v materialnem

smislu. To pomeni, da je vsako vplivanje medijev na narodno zavest, patriotizem, ljubezen

do lastne države in tako dalje, praktično medijska manipulacija z narodom, ki živi v tej

državi, zato, da mu je lažje vladati oziroma ga obvladovati. Če bi poenostavili ta razmerja,

bi lahko hitro ugotovili, da država predstavlja pravzaprav servis za doseganje nekaterih so-

cialnih in materialnih dobrin, ki jih posameznik oziroma posamezna primarna enota (druži-

na) ne more uresničiti oziroma uresničevati brez pomoči države.

9

V tem smislu je prezentiranje javnega mnenja v politično medijskem smislu normalen po-

jav, ki ga ne moremo šteti kot izrazito medijsko manipulacijo oziroma opredeljevanje in

kreiranje javnega mnenja v politično korist trenutno vladajočih struktur v posameznih

državah.

» To ne pomeni, da so realistične »informativne novice« manj ideološke. Prav nobenega

razloga ni, zakaj bi bile novice o družbi (družinskem nasilju, družabnem življenju lokalne

elite, malih ljudeh v izjemnih situacijah itd.) same po sebi politično manj relevantne in bolj

trivialne od novic o superiorni sferi državne in strankarske politike. Zasebno je seveda

politično. V resnici jih razlikuje le vrsta vrednostnih predpostavk in reprezentacij, na pod-

lagi katerih je proizvedena posebna verzija dogodka.« (Luthar; 1998, 8)

Če pa se vpliv medijev v tem smislu poveča na takšno stopnjo, da se prestopi meja nor-

malnega patriotizma do države kot servisa za boljše življenje njenih državljanov in le ti

postanejo sredstvo za doseganje določenih državnih interesov, ki imajo določene tendence

na primer imperializma in hegemonizma, potem ne moremo govoriti o normalnem vplivu

medijev na določen narod v določeni državi, ampak že lahko govorimo o politično medij-

ski manipulaciji državnega aparata v odnosu na lasten narod.

Ravno to se je dogajalo oziroma zgodilo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega sto-

letja v Srbiji. Medijski prostor v tedanji jugoslovanski republiki Srbiji je politična nomen-

klatura izkoristila za izrabo srbskega ljudstva za doseganje državnih političnih ciljev, ki so

si jih določene politične strukture zadale kot cilj svojega delovanja.

Avtorja Laura Silber in Allan Little navajata Miloševićevo zavestno uporabo nacionalizma

kot orodje za dosego oblasti in potem za okrepitev lastnega nadzora »najprej nad Srbijo in

nato še nad Jugoslavijo. Njegovo centralizatorsko, samovoljno, nedemokratično vodenje in

njegova preračunljiva in zvita manipulacija politike, podpihovanja nestrpnosti med na-

rodi, je druge jugoslovanske narode izzvala in jih pripravila do prepričanja, da ne morejo

več ostati v federaciji.« (Silber, Little; 1996, 25)

Možnost manipuliranja premo sorazmerno raste s tehnično razvitostjo posameznega javne-

ga medija. V času, ko so prevladovali samo tiskani mediji in se je pojavljala v njih fotogra-

10

fija šele v svojih povojih, je bila možnost manipuliranja s fotografijo minimalna, njena ten-

denca se je izražala v tekstualnem delu medijskega poročanja. Če zdaj preskočimo nekaj

desetletij, lahko ugotovimo, da so današnje možnosti manipulacije s fotografskim delom

obveščanja ljudi neizmerne. Vemo, da je danes možno kreirati fotografijo na različne nači-

ne in jo s tem prikazati kot verodostojno, čeprav temu ni tako. V enakem smislu je možna

manipulacija s filmskim oziroma posnetim materialom.

Za medijsko manipulacijo v Srbiji oziroma v bivši Jugoslaviji je bilo značilno, da je imel

Miloševićev režim neposredno kontrolo nad medijskim poročanjem. Poglavitno vlogo pri

tem je odigrala takratna RTV Srbije, ki je imela daleč največje število gledalcev. Večerni

TV dnevnik RTV Srbije je bil osrednji informativni dogodek, ki je prinašal politične do-

godke v skladu z diskurzom srbske nomenklature.

»Mediji v Srbiji, Črni gori, Vojvodini in na Kosovu so poslušno izvajali politiko, ki jim jo

je diktiral njihov režim.« (Drnovšek; 1996, 126)

2.2 Položaj Srbije v SFRJ Jugoslaviji

Če se opredelimo samo na nekatere bistvene dogodke, ki so se v političnem smislu dogajali

v tedanji SFRJ , zasledimo dva zgodovinska politična cilja, ki sta bila stalnica srbske politi-

ke.

Prvi cilj te politike je bil zediniti vse Srbe v eni državi.

Drugi zgodovinski cilj, ki ga je Srbska politika zasledovala, pa je bila možnost izhoda Srbi-

je na morje. To je zgodovinska želja Srbov, ki jo omenja že geograf in ustanovitelj geo-

grafskega zavoda Srbije, Jovan Cvijić opredeljuje, »aneksijsko krizo iz 1908. leta in izraža

zahtevo Srbije po ozemlju, ki bi omogočalo srbskemu narodu izhod na Jadransko morje.«

(Žuljić; 1991, 331)

V smislu doseganja teh dveh ciljev je bil ključni dogodek objava Memuranduma Srbske

akademije znanosti in umetnosti (v nadaljevanju Memurandum SANU) o trenutnem

družbeno političnem položaju v tedanji SFRJ. Sam memurandum je bil izredno rafinirano

11

izdelan dokument, ki je v kritičnem smislu obdeloval in analiziral tedanji družbeno- poli-

tični

in ekonomski položaj v tedanji Jugoslaviji. Nedvomno je veliko poglavij oziroma veliko

dejstev v memurandumu, ki so neizpodbitno resnična in tudi objektivno prikazana. Vendar

to velja samo v primeru, ko memurandum preberemo zelo pazljivo in nekatere objektivne

in seveda tudi subjektivne težave, ki jih je imela tedanja jugoslovanska družba, izvzamemo

iz konteksta. Kontekst memuranduma, ki je razdeljen v tri dele, pa je težnja Srbije po

prevladi v tedanjem jugoslovanskem prostoru in po izpolnitvi zgoraj omenjenih ciljev teda-

nje in sedanje srbske politike. Tako je značilna opazka oziroma enaka ugotovitev Miro-

slava Brandta: »Na koncu leta 1986 v prvih jesenskih dneh tega leta je začel v Zagrebu

krožiti tekst »Memuranduma«. Imel sem ga možnost prebrati in ugotovil sem, da to niso

navadna mišljenja nekaterih, ampak programirana agresija proti nesrbskim narodom v

Jugoslaviji, lansirana kot navodila za akcijo, in to s strani najavtoritativnejšega intelektu-

alnega nivoja v Srbiji. Očitno je bilo, da se bodo njegove ocene preoblikovale v neposre-

dne politične poteze in da je potrebno pričakovati v Srbiji in na področju celotne Jugo-

slavije njihovo izvajanje. V tem smislu je ta Memurandum vseboval visok naboj nevarnosti

za ogrožanje enakopravnega sobivanja jugoslovanskih narodov in je napovedoval novo

etapo naše skupne usode, ki nas ne bo peljala k složnemu življenju, ampak k razdorom in

verjetno k težkim obračunom.« (Brandt; 1991, 207)

Iz današnje časovne perspektive že lahko ugotovimo, da se omenjeni avtor ni zmotil niti v

enem svojem predvidevanju.

Če se še nekoliko pomudimo pri Memurandumu SANU, ker je po našem mnenju ključnega

pomena za razvoj dogodkov v Srbiji in Jugoslaviji v osemdesetih in devetdesetih letih

prejšnjega stoletja, in ga nekoliko podrobneje analiziramo, lahko ugotovimo naslednja dej-

stva in cilje tega dokumenta: sam dokument je razdeljen na tri dele.

V prvem delu se ukvarja z gospodarskimi težavami, ki so posledica političnega sistema te-

danje Jugoslavije. V osnovi se zdi takšno stališče in kritična analiza nesporno pravilna in bi

naj bilo malo treznih ljudi, ki bi v tedanjem času razmišljali drugače. Če se nekoliko iz-

ognemo podrobni analizi ekonomskih razmer v tedanji Jugoslaviji v tistem času, lahko po-

12

trdimo, da je bilo veliko dejstev, ki so jih akademiki navajali iz sedanjega časovnega

diskurza, ocenjenih pravilno. Vsekakor pa se ta dejstva ne morejo nanašati na ugotovitev,

da je bila tedanja Srbija izrazito manj razvita in žrtev dveh najbolj ekonomsko razvitih re-

publik v tedanji Jugoslaviji, to je Hrvaške in predvsem Slovenije. Tudi v političnem smislu

prikazuje omenjeni dokument Srbijo kot »talca« svojih dveh avtonomnih pokrajin, to je

Vojvodine in Kosova. Najbolj bizarno pa je dejstvo, da so akademiki predlagali oprostitev

plačila obveznih finančnih sredstev v fond federacije ravno za Srbijo, ki je vendarle porabi-

la večino federalnih sredstev za najmanj razvito področje Jugoslavije v tistem času, ki pa je

bilo pravno formalno del Srbije, to je AP (avtonomna pokrajina) Kosovo.

V drugem delu memurandoma se SANU ukvarja s položajem Srbije in srbskega naroda v

tedanji Jugoslaviji. Tukaj srbski akademiki namreč analizirajo po svojem mnenju krivičen

položaj Srbije v tedanji Jugoslaviji. Poleg dejstva, ki so ga prezentirali že v prvem delu

svojega razmišljanja, to je o dolgoletnem zaostajanju Srbije za gospodarstvom ostale Jugo-

slavije, so definirali tudi politični položaj Srbije, v katerem ugotavljajo vso prikrajšanost

tedanje republike Srbije. Kot problematiko tedanje Srbije v memurandumu navajajo tri po-

glavitna dejstva: dolgoročno zaostajanje gospodarstva Srbije, nerazčiščene odnose z Jugo-

slavijo in pokrajinami ter genocid na Kosovu. V memurandumu najprej omenjajo, da je re-

lativno zaostajanje Srbije proti drugim delom Jugoslavije nastalo zaradi manjših investicij

glede na število prebivalcev kot drugje. Tega dejstva pa nikakor niso potrdili z dejanskimi

analizami stanja. Bistvena je njihova trditev, da edino srbski narod v tedanji Jugoslaviji ni

imel svoje države. Kot da tedanja republika Srbija ne bi bila konstitutivna republika srb-

skega naroda, kakor sta bili na primer Slovenija in Hrvaška. Glavna zamera srbskih aka-

demikov glede položaja Srbije je bila ravno v tem, da je ustava tedanje SFRJ dušila repu-

bliko Srbijo v izvajanju njene politike zaradi dveh avtonomnih pokrajin, ki sta se nahajali v

sestavi republike Srbije. Resnica je bila precej drugačna. V končnem stanju glede števila

glasov delegatov iz posameznih republik je imela Srbija določeno prevlado. Res pa je, da

so obstajali v ustavi vgrajeni določeni mehanizmi, ki so v določenih primerih nalagali re-

publiki Srbiji, da je upoštevala mnenje in želje svojih avtonomnih pokrajin. Iz tega je nepo-

sredno izhajalo dejstvo, da je tudi po analizi srbskih akademikov tedanja ustava SFRJ , Sr-

bijo omejevala v njeni dolgoročni politiki, ki bi naj omogočila, da bi ves preostali del Jugo-

slavije, deloval v interesih srbske politike. V memurandumu so se želje srbske politike ozi-

13

roma njihovi cilji po življenju vseh Srbov v eni državi elegantno zapakirali v floskulo o po-

trebi po nujni menjavi ustave iz leta 1974 in po tako imenovani protibirokratski revoluciji,

ki bo spremenila način delovanja posameznih političnih in državnih institucij, ki bodo

delovale drugače in manj koruptivno kot do sedaj. Tako v enem delu svojega memurandu-

ma ugotavljajo, da je brez menjave te ustave in v njem izdelanega politično - ekonomskega

sistema, nemogoča vsaka rešitev osnovnih problemov današnje družbe, nemogoče je zau-

staviti današnji proces dezintegracije in padanja v vse globljo krizo. V nadaljevanju pa

ugotavljajo, da v Jugoslaviji vsi narodi niso enakopravni, ker srbski narod na primer ni

dobil pravice do svoje države. Deli srbskega naroda, ki v sorazmerno velikem številu živijo

v drugih republikah, po njihovem mnenju, za razliko od narodnih manjšin, nimajo pravice

do svojega jezika in pisave, niti nimajo pravice, da se politično in kulturno organizirajo.

Seveda je vprašljiva in zelo diskutabilna verodostojnost teh trditev. Nikjer ni natančno do-

kazano, da bi ta navedena dejstva držala. Kot ugotavlja Zdravko Tomac : »Oživitev polne

nacionalne in kulturne integritete srbskega naroda, neodvisno od tega, v kateri republiki

ali pokrajini se je le ta nahajal, je njegova zgodovinska in demokratična pravica.« (To-

mac; 1991, 309)

Težišče memuranduma ni samo v reševanju problemov avtonomnih pokrajin, ampak je

predvsem v vzpostavljanju srbskega nacionalnega gibanja, ki bo onemogočilo dominacijo

Hrvaške in Slovenije in njuno neprincipielno antisrbsko koalicijo, ukinitev ustave iz 1974.

leta in vzpostavitev bistveno drugačnega položaja srbskega naroda, ne samo s formiranjem

srbske države, ampak tudi z menjavo federativne strukture Jugoslavije, na tak način, da bi

se srbski narod lahko združil.

Če upoštevamo zgodovinska dejstva o prihodu tedanjega političnega vodje Slobodana Mi-

loševića na oblast, ugotovimo, da le ta ni bil kreator veliko srbske politike, ampak je bil

samo izvajalec memurandumske politike. Njegove osnovne teze so bile: Srbija bo enotna

država ali pa je ne bo, Srbija nima pretenzij do ozemlja drugih republik, razen, če tam ne

živijo Srbi, … V tem smislu je bil omenjen politik pravzaprav nastavljen s strani srbske

politike za izvajanje memurandumskega koncepta Velike Srbije. Prva etapa njegovega

delovanja je bila obračun z vsemi drugače mislečimi na osmi seji CK ZK (Centralni ko-

mite zveze komunistov ) Srbije. Vse drugače misleče so po tej seji eliminirali iz politike.

14

Do omenjene seje se je namreč srbska politika v osnovi distancirala do ciljev memurandu-

ma, po tej seji pa se je začela nasilna menjava drugače mislečih, v tako imenovani antibiro-

kratski revoluciji, predvsem v AP Vojvodini in Kosovu ter v Črni gori.

V nadaljevanju te politike se je zamenjalo partijsko in državno vodstvo Vojvodine, Črna

gora se je začela obravnavati kot satelitska republika srbske politike, v kateri je bilo prav

tako nastavljeno srbski politiki lojalno vodstvo, na Kosovu pa je bilo vzpostavljeno izredno

stanje. V vseh teh dogodkih so odigrali ključno vlogo mediji.

»Dolgo se je z neverjetno propagando o izjemni ogroženosti Srbov na Kosov, vzpostavljalo

psihološko stanje v Srbiji in Jugoslaviji, da se uvede politika represije in sile v onemogo-

čanju albanskega odpora na Kosovu. V različnih etapah stalnega večanja represij, vse do

državnega terorja, so se ukinjale vse pravice, ki so jih imeli Albanci, na osnovi Ustave iz

1974 leta in mnogih neodtujljivih ljudskih pravic in svobode. Takšna politika je onemogo-

čala mirno koeksistenco Srbov in Albancev, in je prisilila Albance, da se homogenizirajo v

političen narod.« (Tomac; 1991, 310)

Z procesom rušenja vodstvenih političnih struktur v Vojvodini in Črni gori in z uvajanjem

izrednega stanja na Kosovem se je rodil velik upor demokratične javnosti, posebej v Slove-

niji in Hrvaški, a tudi v drugih delih Jugoslavije, predvsem pa v tedanji Zvezi komunistov

Jugoslavije. Zato se je vzporedno s temi procesi odvijal tudi poskus uvajanja reda v CK

ZKJ, da bi se v pogojih enopartijskega sistema in demokratičnega centralizma disciplinirali

ali zamenjali vsi, ki so nasprotovali politiki, ki je bila formirana z Memurandomom SANU

in na osmi seji CK ZK Srbije. Prišlo je do sprememb v Centralnem komiteju ZKJ, tako da

je dobila Miloševićeva opcija večino. Na izsiljenem kongresu je prišlo praktično do razpa-

da Zveze komunistov Jugoslavije in takrat se zgodi tudi prvi protiudarec tedanjemu pohodu

Miloševičeve antibirokratske revolucije. Razpad ZKJ tudi omogoča hitrejše spremembe v

Jugoslaviji in odpira prostor za vzpostavitev večstrankarskega sistema.

Za pravilno pojmovanje vsega navedenega se moramo vrniti nekoliko v zgodovino. Po ob-

javi memurandumskega teksta v letu 1986 je protagonist te politike, ki se je z meteorskim

vzponom prebil na oblast v Srbiji in Jugoslaviji od leta 1980 (po Titovi smrti) pa do leta

1986, ko je že obvladal politični prostor, tu seveda govorimo o Slobodanu Miloševiću, pri-

15

čel s tako imenovano antibirokratsko revolucijo, ki je sledila ciljem memuranduma. Naj-

prej je vzpodbudil narodne mitinge. To so bili veliki politični shodi, na katerih je ulica kri-

tizirala tedanjo politiko in jo tudi menjavala. V tej psihozi so bila zamenjana politična vod-

stva Vojvodine, Črne gore in Kosova ter vsi ostali nelojalni politiki v Srbiji. Z nekaterimi

političnimi manevri je uspel omenjeni politik tudi ovreči jugoslovansko ustavo iz 1974 leta

ter sprejeti novo ustavo v 1990. letu. S tem je ukinil avtonomne pokrajine, obenem pa je

Srbija spremenila tudi strukturo jugoslovanskega federalizma. Srbija se je praktično konsti-

tuirala kot enotna suverena država, obenem pa je začela ekonomsko bojkotirati Slovenijo

in kasneje tudi Hrvaško. Hkrati je poskušala v praksi onemogočati enake pravice za druge

republike. Tako je negirala pravico Bosne in Hercegovine, da bi bila suverena država. Z iz-

vozom antibirokratske revolucije in mitingaštva je poskušala vplivati tudi na vodstva osta-

lih republik. Prva je na to reagirala Slovenija, ki se je po zgledu Srbije prav tako konstitui-

rala kot suverena država, ko je ugotovila, da je Srbija že zdavnaj zrušila ustavo iz leta

1974. Sloveniji so po tem sledile še Hrvaška, Bosna in Hercegovina in Makedonija. Brez

formalne spremembe ustave so se praktično formirale nove države, kot enotna Jugoslavija

pa ostajata samo Srbija in Črna gora. Vse novo nastale države so vse bolj vztrajale na tem,

da se jugoslovanska kriza začne reševati samo z dogovorom med suverenimi republikami

oziroma med bodočimi državami. Milošević pa poskuša z zadnjo etapo tako imenovane an-

tibirokratske revolucije to bojkotirati. Z vsemi sredstvi poskuša zanetiti spore, začne kam-

panjo z izzivanjem mednacionalnih sporov, pojavljajo se želje po tujih teritorijih, skratka

želi uvedbo izrednega stanja in intervencijo JLA.

V tako imenovani obrambi Jugoslavije je memurandomska politika Jugoslavijo popolnoma

razbila, z uvajanjem veliko srbske politike pa je bila Jugoslavija na robu državljanske voj-

ne. Slovenija in Hrvaška sta začeli iskati izhod v predlogu konferedativne ureditve, za ka-

tero pa Srbija pravzaprav ni kazala interesa. Njeni cilji so namreč bili štirje: »Prvič, vsi

Srbi morajo živeti v eni državi. Drugič: Ta država je federativna Jugoslavija, v kateri mo-

rajo biti republiške meje administrativne. Tretjič: Vsi, ki se ne strinjajo s prvima dvema ci-

ljema, se lahko odcepijo iz Jugoslavije, vendar brez ozemlja, na katerem živijo Srbi, to pa

je v tem primeru cela Jugoslavija brez Slovenije in enega dela Hrvaške. In četrtič: Za rela-

cijo takšne politike ni izključena uporaba orožja.« (Tomac; 1991, 311)

16

Slovenija in Hrvaška sta se odločili za odcepitev oziroma za formiranje lastnih držav, kar

je imelo za posledico intervencijo Jugoslovanske ljudske armade v Sloveniji ob razglasitvi

samostojnosti. Po nekaj tednih pa se je vojaški poseg prestavil v republiko Hrvaško (po

tem, ko je bilo jasno, da je Slovenija izgubljena za bivšo Jugoslavijo, veliko srbska politika

pa se je s tem hitro strinjala, saj v Sloveniji praktično ni živelo večje število Srbov).

To dokazuje tudi mnenje Borisava Jovića, srbskega člana Predsedstva Jugoslavije, ki v

svoji knjigi spominov razlaga, da so že 15. julija 1991 sprejeli odločitev o umiku JLA iz

Slovenije. To je bilo samo pet dni po končani vojni v Sloveniji.

»V moji pisarni sedimo Veljko Kadijević, Slobodan Milošević in jaz. Veljko naju želi jasno

in dokončno obvestiti o svojem stališču in končni usmeritvi. JLA se preoblikuje v vojsko ti-

stih, ki želijo ostati v Jugoslaviji, minimum tega pa je, Srbija, srbski narod plus Črna gora.

Na teh načelih se vojska umika.« (Jovič; 1996, 358)

2.3 Položaj Srbije od balkanskih vojn naprej

Ko omenjamo geostrateški položaj Srbije na Balkanskem polotoku v zadnjem stoletju,

bomo omenili tudi nekatera dejsteva, ki umeščajo tako imenovano Veliko Srbijo že daleč

nazaj v 14. stoletje, ko je obstajala Velika Srbija v okviru »Dušanovega cesarstva«.

Tedanja Velika Srbija je segala od Donave na severu pa do Egejskega morja na jugu in do

Jadranskega morja na vzhodu.

V poznejših stoletjih se je ozemlje Srbije precej spreminjalo, večje, kot je bilo v času

»Dušanovega cesarstva«, pa ni bilo več nikoli. V letih pred tako imenovanimi Balkanskimi

vojnami je bila Srbija sorazmerno majhna glede na nekdanje »Dušanovo cesarstvo« in ni

imela več izhoda na morje. V letu 1913 si je pridobila del Turškega Sandžaka in je v

teritorialni stik s prijateljsko Črno goro, ki se je razširila tudi na tedanji Kosmet. S

formiranjem kraljevine SHS ( Srbov, Hrvatov in Slovencev) pa se je njen teritorij precej

razširil, še posebej v letu 1921, ko se je tedanja država razdelila na 33 območij, in je s

takratno unitaristično-centralistično-veliko srbsko politiko obsegala še celotno sedanjo

Makedonijo in jo je potrebno v sedanjih razmerah gledati kot ponovno Veliko Srbijo. Ker

je seveda sodelovala v tako imenovani zmagoviti koaliciji v prvi svetovni vojni, so se

17

njene teritorialne zahteve neprestano povečevale. Tako se je razširila leta 1928 preko

ozemlja Bosne in Hercegovine na Hrvaško in se maksimalno okoristila z rezultati

nekdanjih turških osvajanj in na podlagi tega razširjala svoje meje in svoj etnični prostor. Z

unitarizmom in centralizmom, ki je bil izraz veliko srbske politike v kraljevini SHS, se je

vse bolj približevala ideji Velike Srbije tudi na področjih nekdanje Avstroogrske. Tako je

bila 1928 uradno določena meja, ki se je zaključevala pri Zadru. S tem je Srbija

kontrolirala pravzaprav celotno Jadransko morje vse od Albanije pa do Šibenika. Politika

tedanje SHS se je vse bolj približevala nekaterim političnim konceptom , ki so jih postavili

nekateri srbski politiki, na primer Ilija Garašanin v programu Zunanje in nacionalne

politike Srbije na koncu 1844. leta, ko je v » Načertaniju« že zahteval srbsko zedinjenje.

»Če Srbija dobro analizira, kakšna je sedaj in v kakšnem položaju je, potem lahko

ugotovi, da je mala in da ne sme ostati takšna. Iz tega spoznanja izhaja smer in temelj

srbske politike, da se ne omejuje samo na današnje meje, ampak da ima za cilj zediniti vse

srbske narode, ki jo obkrožajo.« (Garašanin Načertanije; 1991, 65)

Ta politika se je nadaljevala tudi z naslednjim pomembnim srbskim politikom, to je Nikolo

Pašićem, ki je 1926 leta zahteval za Srbijo kar celotno jadransko obalo do Rijeke, Hrvaško

pa je omejil samo na nekoliko širšo okolico Zagreba. Do dramatičnega preobrata pa je

prišlo v letu 1939, ko se je z na novo postavljenimi banovinami v tedanji kraljevini SHS

republika Hrvaška povečal na večino ozemelj, ki jih ima še danes, kar je bil za Srbijo zelo

hud udarec. V takratnem času, se je tudi pojavila tendenca po Veliki Hrvaški in tu se

pojavijo temeljni razlogi za večno odprto vprašanje med razdelitvijo teritorija Srbije,

Bosne in Hercegovine in Hrvaške.

Z začetkom druge svetovne vojne pa so se politične razmere v tedanji državi zopet

bistveno spremenile. Z znanimi dogodki po okupaciji tedanje države s strani predvsem

Italije in Nemčije ter njunih »satelitov« se je začela borba proti okupaciji, obenem pa tudi

politična revolucija, torej borba za spremembo političnega sistema, ki jo je vodil tedanji

partizanski poveljnik in vodja Komunistične partije Jugoslavije ( v nadaljevanju KPJ),

Josip Broz Tito. Po popolnem razkolu z ostanki staro-jugoslovanske vojske, ki jo je vodil

Draža Mihajlović, in po ustanovitvi Hrvaške Neodvisne države (v nadaljevanju NDH),

katere poveljnik je bil Ante Pavelić, se je tehtnica vojne in politične sreče počasi prevesila

18

na stran partizanskega boja in Tita. Tedanji mladi jugoslovanski kralj, Peter

Karadžordžević, je pobegnil takoj na začetku okupacije v London in tam ustanovil vlado v

izgnanstvu, vendar ga je tedanje politično vodstvo KPJ odstavilo in v majhnem bosanskem

mestecu Jajce z odločitvami AVNOJ-a 1943. leta ustanovila Federativno ljudsko republiko

Jugoslavijo, v kateri so dobili vsi narodi v Jugoslaviji svoje republike, BIH pa je postala

republika vseh narodno in versko drugače opredeljenih, Srbija pa je dobila še dve

avtonomni pokrajini – Vojvodino in Kosovo. Vendar pa je za Srbijo, kot se je izkazalo 40

in več let pozneje, ostal grenak priokus, da so bili prikrajšani za nekatera zgodovinsko

njihova ozemlja in nekatera svoja etnična področja, ki so jih zasedali predvsem v BIH in na

Hrvaškem. Tudi direktnega izhoda na morje Srbija več ni imela, razen preko svoje, tedaj

zelo prijateljske republike, Črne Gore. To je veljalo 40 let, ko pa se je po Titovi smrti začel

razkroj SFRJ, pa je to postajal za Srbijo vedno večji problem.

Vsi ti teritorialni problemi, kot so jih videli srbski politiki, so dobili novo veljavo po letu

1980, torej po Titovi smrti. Končalo se je obdobje umetnega bratstva in enotnosti v SFRJ,

republike so se začele obnašati vedno bolj nacionalistično in tukaj je veliko srbska politika

videla svojo priložnost.

19

3. ESKALACIJA POLITIČNO – TERITORIALNIH ZAHTEV SRBIJE PO LETU 1980

3.1. Ekstremni veliko srbski nacionalizem

V letu 1981 se je gledano s stališča tedanje SFRJ, predvsem pa s stališča Srbije, pojavil

prvi večji oziroma takrat največji politični problem po Titovi smrti. Začele so se namreč

pojavljati želje po tem, da se Kosovo bolj osamosvoji, oziroma da se njegova avtonomija

bistveno poveča gleda na realno stanje, ki je v pokrajini takrat veljalo. Za leto 1981 je bilo

značilno, da je bilo Kosovo avtonomna pokrajina, ki je bila del Srbije, vendar so vse

politične in gospodarske funkcije obvladovali tam živeči Srbi. Glede na to, da je tam živelo

85 procentov albanskega prebivalstva, je bilo v bistvu samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo

do politične zaostritve situacije. Značilno za tisto obdobje je reagirala, iz današnje časovne

distance gledano, sorazmerno neprimerno in pretirano represivno. Na Kosovu živečim

Albancem se je očitalo, da se želijo odcepiti, da želijo Kosovo republiko, očital se jim je

separatizem.

Značilno za to obdobje je, da so srbski mediji, ki so bili seveda v oblasti tedanjega

komunističnega režima, začeli izkoriščati tako imenovano »kosovsko vprašanje«, za

opravičilo, za trditve, da so bili Srbi v SFRJ tako ali tako zmanipulirani in prikrajšani za

nekatera, po njihovih trditvah nesporno srbska ozemlja. Kot pojasnjuje tedanji predsednik

predsedstva SFRJ Janez Drnovšek, se je s Titovo smrtjo začelo ugibati, ali lahko

Jugoslavija še obstane. Ni bilo več centralne avtoritete. Samostojnost republiških vodstev

je naraščala. Krepila se je gospodarska kriza. Politični sistem je bil že do določene mere

formalno decentraliziran. Republike so dobivale vedno več dejanske samostojnosti,

vendar so centralni mehanizmi še delovali. Vse bolj se je pojavljala napetost med

različnimi narodi. V drugi polovici 80-let, se je močno okrepil srbski nacionalizem in

začela se je pojavljat ideja o veliki Srbiji. Srbi so začeli razvijati teorijo, da so bili v

avnojski oziroma v Titovi Jugoslaviji zapostavljeni in izkoriščani, da je treba na novo

20

urediti razmerja med republikami, pri čemer jim morata pripasti večja moč in vpliv.

Odgovor Slovencev in Hrvatov je bila težnja po večji samostojnosti republik in odpor do

srbske prevlade, ki se je velikokrat identificirala z možnostjo prevlade v centralnih organih

države. Za to je odpor proti srbskemu velenacionalizmu naraščal, s tem pa tudi odpor do

federacije.

Na Kosovu so se spopadli albanski in srbski nacionalisti. Srbi so hoteli Albancem vzeti

tisto avtonomijo, ki so jo že imeli, Albanci pa so je želeli več. Napetost je izjemno

naraščala. Z Miloševičevim pohodom na oblast so se odnosi spremenili, vendar ne samo v

ožji Srbiji, ampak tudi na Kosovu, v Vojvodini in v Črni gori. Povsod so se vrstili

mitingi, juriši na dotlej zmernejše režime. »Zgodil se je narod«. Miloševič je spretno

uporabljal ljudske množice, velika zborovanja, veliko nacionalno demagogijo za utrjevanje

svoje oblasti v štirih federalnih enotah. Drugi so se ob tem čutili vedno bolj ogroženi.

Gospodarska situacija v državi pa se je slabšala, država je že v 70. letih zašla v dolžniško

krizo in se s tem še dodatno izčrpala. Ni bilo sredstev za nove naložbe, naraščala je

inflacija in s tem nezadovoljstvo. V Zvezi komunistov Jugoslavije in v republiških zvezah

komunistov so veliko govorili o potrebnih reformah, zlasti gospodarskih.

Drnovšek je v bistvu v kratkih besedah zelo dobro posnel situacijo, ki se je v tistem

obdobju v Jugoslaviji pojavljala. Na Kosovu se je krepila ideja po večji avtonomiji, na

gospodarskem področju je država pešala, Slobodan Milošević pa je počasi prihajal na

oblast. Še danes govorijo različni mediji o tem, da ga je inaugurirala na oblast njegova pot

na Kosovo. Takrat je zamenjal svojega tedanjega političnega učitelja in mentorja, Ivana

Stambuliča, in ko so se mu na Kosovu pritoževali Albanci nad represijo srbske policije, je

izrekel takrat znamenite besede: »Nihče vas ne sme pretepati. (Niko ne sme, da vas bije!)«

(Silber, Little; 1996, 37)

Srbski mediji, kar pomeni prvo veliko manipulacijo v inaugoraciji Miloševiča na oblast,

so vso zgodbo nekako predelali v smislu, da nihče ne sme pretepati Srbov, živečih na

Kosovu. To je bila prva velika medijska manipulacija, s katero je postal oziroma začel

postajati veliki srbski vodja.

21

V tem kontekstu ne smemo pozabiti na dejstvo, da so v vsem jugoslovanskem obdobju bili

mediji v vseh jugoslovanskih republikah v funkciji Komunistične partije Jugoslavije.

Komunistična oblast v republiki Srbiji je v drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja samo

nasledila tisto, kar so nasledili od Tita. V medijskem smislu je to pomenilo, da je Miloševič

po padcu Ivana Stambulića kontroliral vse najbolj eksploatirane medije v Srbiji, to je

predvsem Radiotelevizijo Srbije in nekatere tiskane medije, kot je na primer časopis

Politika.

Miloševičeva politika se je vedno bolj skladala z zahtevami, ki so bile opredeljene in

napisane v srbskem Memorandumu SANU, predvsem, kar se tiče memurandumskega

koncepta in s tem teritorialnega koncepta, ki je vedno bolj izražal željo po tem, da živijo

vsi Srbi v eni državi. To zgodbo so vedno bolj podpirali in podpihovali tudi srbski mediji.

Vedno bolj so poudarjali srbsko prikrajšanost za nekatere teritorije v tedanji SFRJ. Kot

vzpodbuda vsemu temu pa je prihajalo vedno večje nezadovoljstvo Slovenije in Hrvaške

do tedanjih političnih razmer v Jugoslaviji, kjer naj bi prevladovala Srbija.

Diskurz srbske politike, ki je prevladoval v tem obdobju, torej predvsem v drugi polovici

80- let, je spretno izkoristil probleme, ki so se pojavljali na Kosovem, za temeljito kritiko

ustave iz 1974.leta, za vse težave, ki naj bi jih imela Srbija na podlagi tega, «mimogrede«

pa so še podtaknili k temu svoje zahteve po enotni Srbiji, v kateri bi naj živeli vsi Srbi. V

tej smeri je srbska politika spretno izkoriščala vedno močnejše tendence, ki so nakazovale

možnost razpada tedanje SFRJ. Kot je bilo nakazano v Memorandumu SANU, ki je bil

podlaga oziroma doktrina Miloševičeve politike, sta se nakazovala dva politična diskurza,

ali bo Jugoslavija v tedanjem teritorialnem obsegu, ki bi naj ostal enak tudi v okviru

republiških mej, v političnem smislu pravzaprav oblika države, v kateri bi prevladovala

Srbija. V tistem času je bilo zelo značilno, da so nekateri politiki, ki so prihajali iz ostalih

delov Jugoslavije, predvsem pa iz Slovenije in Hrvaške, takšno obliko državne

organiziranosti napol v šali imenovali Srboslavija. Tako so jo imenovali slovenski politiki

M. Kučan, J. Janša, najpogosteje pa poznejši hrvaški predsednik S. Mesić.

Drugi politični diskurz srbske politike, nekakšen B plan, pa je niti ne pretirano prikrito

predvideval razpad SFRJ, v katerem se Sloveniji sploh naj ne bi delalo posebnih

problemov pri njeni odcepitvi, pravico do enakega političnega akta pa bi naj imela tudi

22

republika Hrvaška, vendar brez tistih ozemelj oziroma teritorijev, na katerih živijo Srbi

oziroma srbska manjšina na Hrvaškem. Tu je v bistvu šlo za teritorialne dele Slavonije,

Kninske krajine itd. Glede na to dejstvo so se predvsem v glavah nekaterih radikalnih

politikov, ki so takrat živeli v Srbiji, začele pojavljati prav tako radikalne želje po tem, da

je srbsko ozemlje vsepovsod tam, kjer živijo Srbi. Znane so nekatere politične skovanke

oziroma politične ideje, ki jih še danes pomnijo ljudje, ko se spominjajo tistega časa. V

medijih so se neprestano pojavljale s strani radikalnih politikov, kot je bil na primer

predsednik radikalne stranke Srbije Vojislav Šešelj, ki je venomer ponavljal politično

reklo: »Srbija je svugdje, gdje živi srbska duša (Srbija je vse povsod, kjer živijo Srbi.)« Ali

pa: »Gdje je srbski grob, tamo je srbska zemlja (Kjer je srbski grob, tam je srbsko

ozemlje).«

Nadalje so šli nekateri srbski politiki enako radikalno tudi v zahtevo po ozemlju tedanje

republike Bosne in Hercegovine z enakimi političnimi diskurzi, ki so pomenili, da v

primeru razpada SFRJ, Srbija dobi tudi vsa ozemlja te republike, kjer živi srbski živelj. Iz

današnjega časovnega odmika gledano, ko vemo, kaj se je v začetku 90.let v Jugoslaviji

dogajalo, lahko ugotovimo, da so poskušali politiki tedanje SFRJ, predvsem Srbi, uresničiti

obe opisani politični liniji. Najprej so s pomočjo tedanje Jugoslovanske ljudske armade v

mesecu juniju 1991, potem, ko je Slovenija realizirala željo slovenskega ljudstva, izraženo

na plebiscitu, po samostojnosti, poskušali na silo obdržati SFRJ v tedanjih geografskih

mejah. Pri tem je bila tedanja jugoslovanska armada ( v nadaljevanju JLA) politična

zgodba zase. Armada je bila sestavljena sicer večnacionalno, vendar je zaradi nekaterih

socialnih razmer, ki so takrat vladale v Jugoslaviji, bila usmerjena izrazito prosrbsko.

Večino vodilnih časniških funkcij so držali v rokah Srbi. To je bila posledica prvič

srbskega odnosa do vojaške službe, ki je bil precej drugačen kot pri nekaterih drugih

narodih tedanje SFRJ, in drugič, ker je bilo šolanje za vojaško službo v tedanji SFRJ,

popolnoma brezplačno, so to v veliki meri izkoriščali predvsem mladi Srbi iz ruralnih

področij Srbije. Poleg tega je bila takšna JLA s takšnim načinom financiranja možna

delovati edino v enoviti Jugoslaviji. Najvišjim oficirjem JLA je bilo jasno, da bo z

razpadom SFRJ razpadla tudi JLA. Bali so se torej za svoje privilegirane položaje.

Ko je tedanja politika v SFRJ skupaj z JLA ugotovila ob koncu junija 1991, da Slovenije

ne bo moč zadržati v okvirih SFRJ, so hitro prišli na plan B, torej osvojiti v vojaškem

23

smislu vsa ozemlja, kjer živijo Srbi, tako na Hrvaškem, kot v Bosni in Hercegovini.

Posledica te politike je bila nujno državljanska vojna, ki se je v letu 1991 v tedanji državi

tudi začela.

Politične zahteve tedanje srbske politike so sicer bile v funkciji memorandumske

politike,ki jo je izvajal Miloševič, vendar se je uradno od tega distanciral in inputiral v to

funkcijo nekatere druge politične voditelje, ki so želeli pridobiti teritorije izven tedanje

Srbije v smislu velikosrbske politike. To funkcijo je prevzel na primer v Bosni in

Hercegovini Radovan Karadžič, v vojaškem smislu, pa bi naj to realiziral te iste smernice

general Ratko Mladič. Tudi na Hrvaškem so to vlogo prevzeli nekateri lokalni politični

vodje, kot je bil na primer Martič:

»V Jugoslaviji so se v mesecih pred mojo izvolitvijo vrstili mitingi ali »jogurtna

revolucija« ali »zgodilo se je ljudstvo«, kot so radi govorili v Srbiji. Za temi mitingi je

stala velikosrbska politika po Miloševičevim vodstvom in z njimi zrušila tedanja vodstva v

Novem Sadu, Titogradu in Prištini. Prejšnja, bolj federalno usmerjena in zmerna vodstva

so zamenjali z novimi, marionetnimi vodstvi, ki so bila v funkciji velikosrbske politike.

Velikosrbski nacionalizem je bil na pohodu. Z njim so želeli Srbi spremeniti razmerja v

avnojski Jugoslaviji. Po njihovi tezi je bila Srbija v Titovi Jugoslaviji izkoriščana,

zapostavljena, vsi drugi narodi pa so si pridobili premočne pozicije glede na to, kar bi si

zaslužili. Dejanska moč in vpliv Srbije naj bi bila po njihovem večja, za to bi bilo

potrebno temu primerno spremeniti tudi odnose v federaciji. Mitingi so predstavljali

najmračnejšo sliko te politike in njeno praktično stran, izvedbo. Srbi so imeli takrat pod

kontrolo že dve republiki, svojo in Črno goro in dve avtonomni pokrajini Vojvodino in

Kosovo, ki sta bili formalno v okviru Srbije, vendar sta imeli pred tem precejšno stopnjo

avtonomije in tudi precej avtonomni politični vodstvi. Tako je zdaj Srbija kontrolirala štiri

od osmih federalnih enot. Izven tega sta ostali poleg Slovenije in Hrvaške še BIH ter

Makedonija. Le vprašanje je bilo, kdaj in kje bo srbski nacionalizem svoj pohod nadaljeval

in kje in kako bo skušal udariti.« (Drnovšek; 1991, 123)

To je bil že opisani politični plan A, ki je propadel, velikosrbski politični plan B, ki smo ga

že opisali, pa je pripeljal v državljansko vojno.

24

Za takšen razvoj dogodkov so bili v veliki meri zaslužni srbski mediji, ki so dosledno

podpirali v propagandnem smislu takšno Miloševičevo in memurandumsko politiko. Že na

primeru težav na Kosovem ob koncu 80-let se je jasno videlo, da imajo »režimska« glasila

za cilj prepričati srbsko ljudstvo o tem, kaj je cilj in kaj je zgodovinska pravica srbskega

ljudstva. Tako razlaga Drnovšek, da je bila konfrontacija s srbsko politiko (s politiki iz

Srbije, Črne gore, Vojvodine…) zelo težavna tudi zaradi medijske kontrole, oziroma

obvladovanja medijev srbskega vodstva.

»Mediji niso bili pod mojo kontrolo, medtem, ko je srbsko vodstvo kontroliralo praktično

vse pomembnejše medije v Srbiji.« (Drnovšek; 1991, 118)

Če želimo nekoliko podrobneje in bolj natančno razumeti zakaj je imelo srbsko vodstvo

tako velik vpliv na »režimske« medije, se moramo vrniti zopet nazaj v zgodovino in

narediti kratko analizo situacije, ki je vladala na medijskem področju v bivši državi.

25

4. VPLIV MEDIJEV V FUNKCIJI TERITORJALNEGA ŠIRJENJA SRBIJE

4.1. Način in metode delovanja medijev v SFRJ Jugoslaviji

Jugoslavija je bila enopartijska država v kateri so vladali komunisti, torej člani KPJ, ki so

obvladovali celotni gospodarski, politični in javnomnenjski prostor. Še celo v 80-letih so

bili na položajih urednikov, odgovornih urednikov in direktorjev nacionalnih TV hiš,

partijski funkcionarji. Dosledno so uresničevali partijsko doktrino in takratne narode in

narodnosti v Jugoslaviji prepričevali o edini pravilni poti, za katero je bila garant KPJ in

njen vodja in predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito. Da so stvari potekale zanesljivo je

budno skrbela takratna tajna policija, ki se je sicer v zadnjih letih obstoja Jugoslavije

imenovala Varnostno obveščevalna služba, oziroma je svoj naziv kar pogosto spreminjala,

vsi državljani Jugoslavije pa se je spomnijo po imenu Udba, kar je v prevodu pomenilo

»Urad za državno bezbednost«. Dejavnost te službe je bila podobna, kot je bila dejavnost

podobnih tajnih služb v nekaterih drugih državah na vzhodni strani »Železne zavese«.

Tako nam je iz zgodovine znano, da je na primer v Romuniji v času diktatorja Causeca

delovala »Sekuritateja«, v Vzhodni Nemčiji, oziroma tedanji NDR, je deloval zloglasni

»Stasi«, v bivši Sovjetski zvezi KGB, itd.

Osnovna doktrina delovanja vseh takšnih tajnih služb v bivših komunističnih državah je

bila kontrola javnega mnenja in prepoznavanje tako imenovanih »notranjih sovražnikov«,

oziroma nasprotnikov obstoječega komunističnega režima. Posledica delovanja teh služb je

bila ta, da je bilo zelo veliko političnih zapornikov, torej ljudi, ki so bili obsojeni in zaprti

pravzaprav samo zato, ker niso podpirali obstoječe oblasti. V Jugoslaviji je bila posledica

takšnega delovanja tajne službe,ko jo primerjamo z nekaterimi drugimi vzhodno

evropskimi državami še najmanj kruta in surova, še posebno nekako v zadnjih dveh

desetletjih Titove oblasti. Ali pa je bilo delovanje bolj rafinirano in prikrito.

26

Če se vrnemo na področje medijev, ni težko ugotoviti, da so delovali na pravilni politični

liniji, ker so vodilne funkcije zasedali po večini lojalni člani Komunistične partije. Že ob

manjših odmikih od partijske linije, je obstajala možnost, da so vodstvene strukture

medijskih hiš izgubljale svoje privilegirane položaje. Saj je znano, da je bilo za zasedbo

večine javnih služb zelo dobrodošlo, če je kandidat v svoji kandidaturi za določeno

delovno mesto napisal, da je član partije.

Na medijskem področju pa je za takšen ustroj in delovanje javnih medijev bila odlična

podlaga tedanja jugoslovanska ustava, ki je veljala od 1974 leta. Ta ustava je vsebovala na

primer zloglasni 133. člen Kazenskega zakonika, ki je govoril o verbalnem deliktu in je bil

pravna osnova za kaznovanje političnih zapornikov v SFRJ.

Jasno je, da je večina medijev v tedanji državi delovala točno v tistih okvirih, ki jih je

režim začrtal. Še v poznih 80-letih je zadeva delovala zelo dobro, spomnimo se samo

sojenja četverici pred vojaškim sodiščem (trem novinarjem in vojaku, Janši, Tasiču, Zavrlu

in Borštnerju, zaradi domnevne izdaje vojaškega dokumenta, ki je prišel v medije). V

tedanjem obdobju je nastaja problem v tem, da so se določeni deli tedanje Jugoslavije,

oziroma ljudje živeči na teh področjih, tu mislimo predvsem na Slovenijo, pa tudi Hrvaško,

precej liberalizirali, začeli so se protesti proti takšni politiki, pa tudi proti takšnemu načinu

delovanja režimskih medijev. Vedno več se je govorilo o človekovih pravicah, o pravici

»misliti drugače«, itd. Tako je tudi ta zloglasni proces proti četverici v Ljubljani izpadel

izrazito dogmatski, proti ljudski in «montiran«.

V Srbiji je bilo drugače. Miloševičeva socialistična stranka je bila legalno izvoljena in na

oblasti, bila je nadaljevanje bivše komunistične partije in njeni politiki niso dovolili takšne

liberalne usmeritve kot je nastopila v Sloveniji. Njihov cilj je bil, spraviti celotno

Jugoslavijo v stare dogmatske okvire ali pa po memorandumskem načrtu zediniti vse

srbsko ljudstvo v eni državi. Miloševičevi mediji so postali trobilo te politike, druge niso

želeli. Miloševič je ni želel. Generali je niso želeli.

Srbski narod je bil izpostavljen temu medijskemu vplivu. Že samo dejstvo, da je bil

Miloševič in njegova socialistična stranka brez problema izvoljen na oblast pove, da je

veljala takratna srbska politika za pravilno tudi v očeh srbskega ljudstva. Strinjali so se z

27

političnimi cilji te politike, posredno so, vsaj pripadniki Miloševičeve stranke, zagovarjali

širitev srbske države na teritorij BIH in Hrvaške. Paradoksalno je, da so bile zahteve

tedanje srbske opozicije še bolj radikalne glede srbskega teritorija, torej so očitno igrale na

karto, da bodo pridobili srbski narod s temi maksimalističnimi načrti.

V podkrepitev tega, kako približno so poročali Miloševičevi mediji, bomo navedli

dogodek, ki ga je opisal v svoji knjigi Janez Drnovšek. To je bil veliki srbski miting v

počastitev 600-letnice Kosovske bitke. Miting »se je zgodil« na Gazimestanu. Tega se je

udeležil kot predsednik tedanjega Predsedstva SFRJ. Na njem so bili tudi vsi jugoslovanski

generali, vključno s tedanjim Zveznim sekretarjem za notranje zadeve, generalom

Kadijevičem.

»Miloševič je med krajšim kulturnim programom sedel poleg mene, spomnim se, da se je

večkrat ozrl nazaj in skušal ugotoviti, koliko ljudi se je zbralo. Kadijevič je dejal, da jih je

po njegovil ocenah okrog pol milijona, kar se je Miloševiču zdelo malo, po njegovi oceni

naj bi jih bilo zanesljivo več. Čez čas je dejal, da jih je milijon. Po govoru, ki je bil srbsko

čustveno vznesen, mi je dejal, da jih je že milijon in pol. Zvečer so srbski mediji poročali,

da jih je bilo najmanj dva milijona.« (Drnovšek; 1991, 57)

Seveda, ko je šlo za »srbsko stvar« in za Miloševičevo politiko, je bilo pomembno, koliko

ljudi jo podpira. Zelo dobrodošlo je bilo, da so s to številko mediji čim bolj pretiravali.

V tem primeru gre za tipično metodo medijske manipulacije, ko mediji manipulirajo z

podatki, ki gredo v prit določeni politični opciji. Stara zgodovinska resnica je, da politično

kontaminirani mediji poveličujejo nekatere dogodke, ki protežirajo njihovo politično

opcijo.

V tiskanih medijih se pretirava z novicami in komentarji, ki so na strani »prave« politike in

se »režejo« verodostojni podatki nasprotne politične opcije.

Nekoliko drugače to počnejo elektronski mediji, na primer TV. Tukaj se mnogokrat

izrazito selektivno prikazujejo posnetki. Že v nastajanju oziroma v snemanju prispevkov je

možna manipulacija na tak način, da se posnamejo samo strnjene večje skupine

28

udeležencev, kar daje psihološki učinek zelo velike množice ljudi prisotne na dogodku in

če je to podkrepljeno še z primernim komentarjem, o številu udeležencev, dobi gledalec

popačeno sliko dejanskega stanja. Enaka manipulacija je možna v obratni smeri, ko se

recimo na zborovanju nasprotne politične opcije izpustijo večje skupine udeležencev, in se

v kader posname nekoliko več praznega prostora, kar ima svojo informacijsko posledico.

»vtis, da so novice takojšen in transparenten odsev realnosti, morajo novice ustvarjati in

imitirati tako z besedilom, kot z vizualizacijo.« (Luthar; 1998, 17)

Pri manipulaciji pač to pravilo ne velja.

Mediji v Srbiji so opravljali delo iz stališča aktualne politike zelo dobro. Neprestano so

ponavljali prikrajšanost srbskega naroda, oziroma Srbije v Jugoslaviji, neopazno pa so

pripravljali teren za uresničitev ciljev srbskih politikov.

Ko je bil Slobodan Miloševič in njegova politična nomenklatura na vrhuncu svoje moči, ga

je podpirala večina srbskega ljudstva. Vez med Miloševičevo nomenklaturo pa so

predstavljali tisti srbski javni mediji, katere je ta ista nomenklatura kontrolirala. Način in

poti kontrole so bile samo nadaljevanje tehnike tega početja iz bivše Jugoslavije. Pa vendar

se postavlja vprašanje na kak način so mediji uspeli pridobiti srbsko ljudstvo za podporo

politike, za katero se je vedelo v bistvu, da je dogmatska, neliberalna in da jo je prehitel čas

tudi v večini ostalih komunističnih držav.

29

5. NEKATERE POLITIČNE IN KULTURNE ZNAČILNOSTI SRBIJE

5.1. Izkoriščanje življenjskih značilnosti srbskega naroda v manipulativne namene

Ena izmed udarnih tem s katero so mediji zmanipulirali ljudi, je bilo že omenjeno

razlaganje prikrajšanosti Srbije v odnosu do ostalih jugoslovanskih republik. Razlaga tega

stanja je sledila nekako tako, da so z ustanovitvijo avnojske Jugoslavije leta 1943 Srbi že

tako izgubili nekatera ozemlja, ki bi jim po etničnem principu pripadala. Glede na dejstvo,

da so bile meje med jugoslovanskimi republikami zgolj administrativnega značaja, se je to

dalo še nekako tolerirati. Nadaljnji problem se je, po interpretaciji srbskih medijev pojavil,

s sprejetjem tedaj nove jugoslovanske ustave, ki je bila sprejeta leta 1974 in jih je, kot je

trdila srbska politika omejevala tudi politično. Ti problemi so prihajali vedno bolj do izraza

z vedno večjim osamosvajanjem posameznih jugoslovanskih republik in z izvajanjem

«republiških politik», ki niso bile več tako zelo skladne in enotne kot nekoč. Dejstvo sicer

obstaja, da je bila podobna problematika tudi v tistem času dejansko prisotna, vendar ne na

tak način in tako radikalno problematična kot so to prikazovali srbski mediji. Le ti so

venomer ponavljali isto zgodbo, s selekcioniranjem in prilagajanjem nekaterih informacij,

pa srbskemu ljudstvu niso niti dovolili, da bi spoznali, da se nekateri drugi politiki v

tedanji državi vendarle zavzemajo za drugačno pot tedanje skupne države. Tako v

ilustracijo tega navaja Janez Drnovšek, da je ob koncu svojega predsedovanja tedanjemu

kolektivnemu Predsedstvu Jugoslavije, s tedaj znanim televizijskim novinarjem Televizije

Zagreb, Silobrčičem, imel intervju, ki bi ga naj prenašale vse jugoslovanske televizije.

»v razgovoru sva šla skozi dosežke celega mandata. Še enkrat sem lahko strnil vse svoje

poglede, ves koncept, program in razumljivo razložil, zakaj pravzaprav gre, kaj je v igri.

Intervju je bil zelo odmeven skoraj povsod po Jugoslaviji, vendar se je zgodilo nekaj, kar

kaže na značilnost situacije in tudi na moje omejene možnosti v takratni Jugoslaviji.

30

Beograjska televizija tega ni prenašala. Odgovor, ki so ga dali po številnih takojšnjih

kritikah – namesto mojega enournega nastopa so prenašali nepomemben glasbeni

program – je bil, da v Beogradu niso vedeli v naprej o čem bom govoril. Celo priznali so,

da jih je skrbelo, kaj bom govoril. Bali so se, da to ne bo primerno za njihovo publiko. Po

mojih zelo odmevnih nastopih v Svetu Evrope je bilo to preveč. Srbska publika je bila

drugače indoktrinirana. Moje ideje, moji koncepti, ki so se počasi, vendar zanesljivo

utrjevali skoraj povsod v Jugoslaviji, so direktno odstopali od politike in od koncepta

srbskega vodstva. Svoje državljane so obvarovali pred tem, da bi to še naprej poslušali.«

(Drnovšek; 1991, 184)

Takšno prikrojevanje poročanja in informiranja ljudi je bil eden izmed načinov, ki so se ga

posluževali srbski režimski mediji.

Druga razlaga dejstva, da so imeli mediji tako močan vpliv na srbsko ljudstvo pa je

nedvomno v tem, da so znali zelo dobro vplesti v indoktrinacijo ljudstva tudi nekatere

značilnosti, ki so tako poudarjene v načinu življenja srbskih ljudi.

Ko sledimo mnenju in zapisu Slavoja Žižka o mentaliteti Srbov, le ta razlaga: »Balkan je

prikazan v zahodnih liberalnih medijih kot vrtinec etničnih strasti – sanje multikulturalista

se spreobrnejo v nočno moro. Standardna reakcija Slovenca (tudi jaz sem iz SLO) je: »Ja

tako je na Balkanu, ampak Slovenija ni del njega; je del srednje Evrope; Balkan se začne

na Hrvaškem ali v Bosni. Mi Slovenci smo zadnji branilci evropske civilizacije proti

balkanski norosti.« Če vprašaš kje se začne Balkan, boš vedno dobil odgovor, da se začne

nekje tam spodaj, blizu jugovzhoda. Za Srbe pa se začnejo na Kosovu ali v Bosni, kjer se

Srbija trudi braniti civilizirano krščansko Evropo proti vsem ostalim.« (Gocić; 2001, 83)

Srbski mediji so neprestano vpletali v jugoslovansko problematiko tistega časa, tudi

Jugoslovansko ljudsko armado. Za Srbe je značilno, da imajo prav poseben odnos do

vojaške službe in vojske kot take. Čeprav so v bistvu izgubili nekatere pomembne

zgodovinske bitke, so na zgodovinsko izročilo Srbije, kot vojaške velesile na Balkanu,

izredno ponosni. O tem nam priča mnogo njihove literature, pa ne samo zgodovinske in

politične. Mnogi srbski pisatelji in pesniki pogosto poudarjajo njihovo zgodovinsko

vojaško preteklost.

31

V srbski, sorazmerno patriarhalno urejeni družbi, je služenje vojaščine, ali pa opravljanje

častniške vojaške službe,prav posebna čast in ponos.

Zelo dober prikaz, njihovega odnosa do vojaške službe, lahko vidimo na primer v

jugoslovanskem filmu, ki ga je zrežiral Slobodan Šijan, leta 1980, z naslovom Ko to tamo

pjeva (Kdo neki tam poje). V tem filmu so prikazane nekatere karakterne značilnosti

Srbov do dela in življenja nasploh. Le ta združuje v svoji pripovedi nekatere like, ki so

značilni za Srbijo in za srbske ljudi.

Filmski kritik Daniel J. Goulding (Jugoslovanske filmske izkušnje), film opisuje kot:

»Enega od najintelegentnejših in najinventivnejših filmov.To je prvi film režiserja

Slobodana Šijana. Film duhovito portretira skupino provincialcev, ki potujejo proti

Beogradu v razmajanem avtobusu, katerega lastnika sta oče in sin Krstić. Nenadejano jih

sicer čaka tragedija usodnega dne, v nedeljo 6.aprila 1941, ko nacistična Nemčija izvede

svoj napad in bombardira Beograd. Čeprav je Beograd oddaljen samo 100 km, v starem

avtobusu potrebujejo polna dva dni za to potovanje. Avtobus potuje po cestah, ki kdaj pa

kdaj popolnoma izginejo, na njeni poti ga onemogočajo vojne vaje, v njivo preoran del

ceste in zelo nevaren most.

Potniki v avtobusu predstavljajo mikrokozmos bolj ali manj ruralne Jugoslavije, ki je

obstajala med prvo in drugo svetovno vojno. Tukaj spoznamo nespretnega lovca, ki se

vrača iz neuspešnega lovskega pohoda, mladi zakonski par, ki komaj čaka svojo »priliko«,

vaški uradnik, ki simpatizira naciste, potem star srbski vojak, od tuberkoloze oboleli

človek, lokalni pevec »šlagerjev«, ki potuje v Beograd na avdicijo, lastnik in sprevodnik

avtobusa in njegov nepretirano bister sin ter dva ciganska pevca, odrasel moški in mali

deček. Pot je polna komičnih epizod, v katerih vsi ti liki razkrivajo, kaj jih motivira za

odhod v Beograd. » (Goulding; 1945-2001, 2004, 174)

Film prikazuje življenjske pogoje tistega časa, ozkosrčni privincializem in nesposobnost,

nekoč ponosne Jugoslovanske vojske. Značilen lik v tem filmu, glede na zgoraj omenjeno

dejstvo, da so srbski mediji za svojo manipulacijo izkoriščali odnos srbskega ljudstva do

vojaške službe, prikazuje lik starega srbskega vojaka, ki je zelo ponosen na to, da potuje v

Beograd na obisk k svojemu sinu, ki v eni v izmed beograjskih vojašnic služi vojaški rok.

32

Kot nam razkriva filmska zgodba, mu nosi tudi velik del svojih finančnih prihrankov, ki jih

je verjetno težko prihranil, glede na to, da izvira iz kmečkega okolja. Ponosni starček je

oblečen v staro srbska narodna oblačila, kar še poudarja njegovo pripadnost srbskemu

ljudstvu. Čeprav ima nenehne spore z vaškim uradnikom, ki nekako simpatizira z Nacisti

in čeprav je tudi temu staremu srbskemu vojaku jasno, da je Jugoslovanska vojska

popolnoma nesposobna, da bi se uprla nacistični agresiji, jo neprenehoma zagovarja in z

značilno srbsko samozavestjo podcenjuje »nacistični vojaški stroj«. Še bolj zanimiva

epizoda v filmu je takrat, ko častnik tedanje Jugoslovanske vojske maltretira potnike na

avtobusu. Ko se mu pa po robu postavi omenjeni vojni veteran, ko mu pokaže svoja

odlikovanja, ki jih očitno vedno nosi na staro srbskih oblačilih in ko mu v bistvu

»raportira«, v kateri vojaški enoti je on služil vojsko v Prvi svetovni vojni (šlo je za iz

zgodovine verjetno najbolj znano srbsko vojaško enoto, tako imenovani »Železni polk«),

je oficir jugoslovanske vojske popolnoma spremenil svoje obnašanje in kljub svojemu

dvomljivemu značaju, pokazal nedvoumno spoštovane do vojnega veterana.

Srbski mediji v Miloševičevem času niso nikoli izkoriščali (da ne bi bila razumljena

napačno), omenjenih filmskih kadrov, kakor tudi ne omenjenega filma v svoje

manipulativne namene. Vsekakor pa so izkoriščali to srbsko psihološko relacijo moškega

dela populacije do vojske. Za to jim je prišlo še kako prav, da so se jugoslovanski generali

v osemdesetih letih ob morebitnem razpadu Jugoslavije, tako zelo bali za obstoj JLA in s

tem za svoj privilegiran status. V prvem delu jugoslovanske krize je bila ravno ta poanta

najmočnejše oporišče s katerim so se pripadniki JLA borili za njen obstoj.

5.2. Položaj JLA v SFRJ v zadnjih letih njenega obstoja

Razne intervencije iz strani JLA na preostalih delih tedanje Jugoslavije, predvsem v

Sloveniji, so se začele že v drugi polovici osemdesetih let in so svoj prvi vrhunec dosegle v

letih 1989 in 1990 ob znanih dogodkih v Sloveniji, z vojaško političnim procesom proti

četverici novinarjev (Janša, Zavrl, Tasič, Borštner) in pa takrat, ko je JLA poskušala z

razorožitvijo Republiških Teritorialnih obramb. V tem je v Sloveniji uspela delno, na

Hrvaškem pa popolnoma. Čeprav je šlo v prvem primeru, za pravzaprav »montiran«

vojaško-politični proces in je šlo v drugem primeru že za pripravljalno fazo v procesu

poskusa discipliniranja neposlušnih republik, predvsem Slovenije in Hrvaške, so se

33

režimski mediji v Srbiji postavili v skladu s srbsko politiko popolnoma na stran JLA. Po

eni strani je šlo za ta, v zgodovinskem smislu in v prikazanem filmu opisan odnos ljudi v

Srbiji do vojske, ki je bila za njih »sveta« stvar, nedotakljiva, in je imelo njeno vodstvo

vedno prav. Generali pa so bali za svoj privilegiran položaj in za svojo eksistenco, saj so se

zavedali, da bo s propadom Jugoslavije razpadla tudi JLA. Vendar tudi v Srbiji v medijih

tega nikoli niso jasno povedali. Vedno so se skrivali za takratnimi parolami bratstva in

enakosti in »Titove« poti, po kateri bi naj hodili narodi Jugoslavije. Vojska pa bi naj bila

tisti ustavno-pravni faktor, ki mora te vrednote ščititi za vsako ceno. Tudi, če tega nekateri

narodi bivše Jugoslavije niso več želeli.

Po drugi strani pa je ta enak medijski pristop v odnosu do JLA zelo koristil srbski politiki

in srbskim politikom in je bil z njihove strani celo vzpodbujan in dirigiran. Srbski politiki

so se zelo dobro zavedali, kakšna je struktura častniškega kadra JLA in da bo ob veliki

nevarnosti razpada klasičnega, večnacionalnega ustroja JLA (po ruskem vzoru), kar se je

tudi zgodilo, JLA zelo hitro možno preoblikovati v »srbsko armado«. Vsa ta predvidevanja

srbske politike so se v juniju 1991 zgodila. JLA je poskušala v deset- dnevni vojni

disciplinirati republiko Slovenijo in obdržati Jugoslavijo v tedanji teritorialni celoti. Ker ji

to zaradi upora v Sloveniji ni uspelo in ker je začela delovati proti lastnim narodom,

katerih pripadniki so jo tudi po večnacionalnem ključu, sestavljali, je začela v svojih

osnovnih enotah, ki so delovale na terenu, razpadati. Masovno so jo zapuščali vojaki

slovenske in hrvaške narodnosti, pozneje pa tudi Makedonci in Albanci. To je pomenilo

izjemno zmanjšanje njene borbene zmožnosti in poraz v deset dnevni vojni v Sloveniji.

Vse to so srbski režimski mediji obsojali in neprestano ponavljali, da je zapuščanje enot

JLA s strani Slovencev in Hrvatov sramotno dezerterstvo, ki ga je potrebno najstrožje

kaznovati. Enako so ponavljali tudi generali tedanjega General štaba JLA. Nič pa niso v

tistem času režimski mediji pisali o tem, da bi morali slovenski fantje,ki so bili tedaj v

enotah JLA v Sloveniji, pravzaprav streljati na svoje lastno ljudstvo. Kot da je to samo po

sebi umevno in da JLA zgublja s tem svoj osnovni pomen, ki je po ustavi pomenil

eventuelno obrambo Jugoslavije pred morebitnimi zunanjimi sovražniki, ne pa pred

lastnimi narodi.

34

Tu pridemo do situacije, ki smo jo omenili na začetku, da predstavlja država inštitucijo, ki

koristi državljanom in ne obratno. Država je zaradi državljanov in niso državljani zaradi

države.

V letu 1991 je ta način želela izbrati JLA in srbska politika. Želeli so vzpostaviti državo

Jugoslavijo v taki obliki, ki bo zagotavljala nadaljnji obstoj JLA, po drugi strani pa

zadovoljevala interesom Srbije v na novo urejeni Jugoslaviji. To so želeli doseči tudi s silo.

Spomladi 1991 se je srbska politika izrazito postavila na stran tega političnega diskurza,

katerega protagonist je bila tudi JLA. Tedanji srbski predstavnik v predsedstvu Jugoslavije

Borisav Jović, je v razgovoru z delegacijo Evropske skupnosti njenemu predsedniku

Jaquesu Delorsu jasno povedal, da srbska politika »sprejema vse prožnejše oblike

federacije, vendar pod enim samim in edinim pogojem – da ostane ena ne pa več držav.

Vendar hočejo drugi imeti samostojne države, z ostalimi pa imeti nekakšno pogodbo, če bi

jo seveda sploh sklenili, in to takšno, ki bi jo lahko izničili vsakih pet let. Zahtevajo države,

ki bodo imele popolnoma samostojno vojsko, popolnoma samostojno zunanjo politiko, in

ki bodo mednarodno priznani pravni subjekti.« (Jović; 1996, 326)

Na vse to pa srbska politika nikakor ni hotela pristati, kot v nadaljevanju razlaga omenjeni

avtor.

Šele z vdorom srbskih mater v Skupščino Republike Srbije, junija 1991, ko so zahtevale

jasen odgovor, kdo in zakaj pošilja srbske fante, ki so služili vojaški rok v JLA, umirat v

Slovenijo, se je srbsko javno mnenje začelo prvič nekoliko distancirati od smeri,ki so jo

peljali generali in v ozadju srbska politika. Mediji pa so vse to propagirali in vzpodbujali.

Zanimivo pa je dejstvo, da se je takrat srbsko politično vodstvo nekoliko umaknilo in se

začelo »skrivati« pred srbskim javnim mnenjem in potiskati v prve vrste okrivljenih za

nastalo situacijo JLA in pa tedanjega predsednika jugoslovanske Zvezne vlade Markoviča.

Miloševič je s svojo politično nomenklaturo kaj hitro ugotovil, da ne sme pasti v nemilost

srbskega naroda. Tudi za to so poskrbeli srbski režimski mediji. Miloševič se je jasno

zavedal, da, v kolikor želi realizirati tako imenovan politični plan B, in da pusti, da se

Slovenija osamosvoji, srbska politika pa s pomočjo vojske uredi preostali del države po

35

svojih interesih, ne sme izgubiti javne podpore v Srbiji. Tudi to govori o tem, da so bili

politični načrti jasno začrtani in opredeljeni.

V juliju in avgustu 1991 pa se je politično vojaški plan B, tudi dejansko začel realizirati.

Tedanje jugoslovansko politično in vojaško vodstvo se je strinjalo z nastalo situacijo, torej,

da se Slovenija osamosvoji in »odcepi« od preostalega dela tedanje Jugoslavije. Tako

razlaga Borisav Jović ugotovitev vojske in srbske politike z dne 11. Julija 1991, »da sta

Slovenija in Hrvaška že zunaj Jugoslavije, da JLA ne more ostai enotna in da je na prste

mogoče našteti Slovence in Hrvate v vrhu armade, ki so za Jugoslavijo.« Nadalje ugotavlja

» da če v desetih dneh ne povlečejo pomembnih potez, je razpad JLA neizogiben.« (Jović;

1996, 356)

JLA pa je začela preseljevati vojaško – tehnično mehanizacijo iz Slovenije na Hrvaško in v

Bosno in Hercegovino, kjer so bili njihovi glavni politični in teritorialni interesi. Hkrati se

je začel tudi proces spreminjanja ustroja JLA v vojsko,ki je delovala v skladu s srbskimi

politično – teritorialnimi interesi. Postala je vojska, sestavljena predvsem iz pripadnikov

Srbije in Črne gore. Delovala je v in pod krinko obrambe preostalega dela jugoslovanskih

teritorijev in na začetku kot sila,ki bi naj preprečevala mednacionalne spopade, čeprav jih

je mnogokrat sam sprovocirala, da je lahko po tem posredovala. Za njenimi enotami pa so

vedno in kot po pravilu prihajale srbske paravojaške enote, ki so izvrševale umazani del

vojne, požiganje, posiljevanje, ropanje. V letu 1991 in 1992 je potekala oborožena agresija

predvsem na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Vedno se je začelo s sprovociranimi

mednacionalnimi spopadi, ki so po tem prerasli v oborožen konflikt in s srbsko prevlado,

glede na to, da jo je podpirala vojska.

Do omenjenih dogodkov, na tedanjem področju bivše Jugoslavije so zavzeli mediji

različna stališča. V Sloveniji so se opredelili, da se je Slovenija že izmuznila iz te

jugoslovanske državljanske vojne in so v glavnem poročali iz vojnih žarišč v smislu

informiranja Slovencev o tem, kaj se na posameznih področjih dogaja. Informacije so bile

dokaj objektivne in tudi v političnem smislu nevtralne. Nekoliko so samo zamudili v

pravilnem pozicioniranju udeležbe hrvaške strani v drugi polovici jugoslovanske

državljanske vojne, ko so tudi Hrvati želeli pod vodstvom njihovega tedanjega

predsednika, dr. Franja Tudžmana, del ozemlja Bosne in Hercegovine.

36

Na Hrvaškem so mediji delovali v skladu s politiko, ki jo je vodila tedanja Tudžmanova

oblast. Najprej je bila to izrazito obrambna politika in medijska kampanja (Na hrvaška

ozemlja je bila v letu 1991 resnično izvršena agresija s strani na Hrvaškem živečega

srbskega prebivalstva ob velikodušni Miloševičevi podpori), pozneje pa je začela Hrvaška

po srbskem vzorcu izvrševati zelo podobno politiko na področju BIH. Hrvaški mediji, tako

nacionalna RTV, kakor tudi večina tiskanih medijev, so v začetku zelo enoglasno podpirali

Tudžmana in njegovo politiko. Šele v sredini 90-let, ko se je hrvaški predsednik

kompromitiral, so se začeli hrvaški mediji, vsaj nekateri, od te politike nekoliko

distancirati in so jo začeli kritizirati.

V primerjavi s tem pa je bila srbska medijska politika, bistveno drugačna. Srbski režimski

mediji, televizija in najbolj brani dnevni časopisi so še celotno prvo polovico 90-let

enodušno podpirali srbski politični režim, ki je bil na oblasti. Miloševič je bil še vedno

brezmadežna politična osebnost, ki so ga mediji poveličevali in iz njega ustvarjali »kult«

osebnosti. Šele, ko je srbski narod začel zelo dobro čutiti posledice vladavine svojega

političnega režima, ko se je ekonomska moč Srbije, zaradi nenehnih vojn, enormno

zmanjšala in šele, ko so ljudje začeli čutiti precejšnjo pomanjkanje, tako na ekonomskem

področju, torej na področju življenjskega standarda, pa tudi na področju človekovih pravic

in šele takrat, ko so začeli v primerjalnem smislu, ugotavljati, kakšen ekonomski razvoj je

v letih 1992, 1993…, začela dosegati na primer Slovenija, ki se je odločila za liberalno in v

evropsko skupnost usmerjeno politiko, so se začeli počasi »trezniti« in ugotavljati, vsaj tisti

liberalni deli srbskega ljudstva, da je z Miloševičevo politiko nekaj hudo narobe. Začeli so

se pojavljati neodvisni mediji, ki niso več delovali po diktatu političnega režima.

Drugi del, oziroma način, ki so ga izkoriščali srbski mediji za manipulacijo s srbskim

ljudstvom v 80-tih in 90-tih letih, pa je bila ekonomska in gospodarska pozicija Srbije v

odnosu do ostalih jugoslovanskih republik, predvsem pa v gospodarskem odnosu Srbije do

Slovenije. V tistem obdobju je Slovenija prispevala največji delež v Sklad za nerazvite,

torej za Kosovo, ki je bil sestavni del Srbije in je to začelo ljudi v Sloveniji vedno bolj

motiti. Kosovo je bila vreča brez dna, govorilo se je, da jim, povedano v prispodobi,

nenehno pošiljamo »ribe«, ne naučimo pa jih raje »ribe loviti«. V nasprotju s tem pa so

srbski mediji nenehno širili zgodbo, da Slovenija Srbijo izkorišča, da najprej izkorišča

37

srbske surovine, nato pa jih izkorišča z drago prodajo končnih proizvodov in za to ostaja

Srbija, kot celotna republika, na pragu nerazvitosti in ekonomske likvidnosti.

Zgodil se je tudi Miloševičev vdor v monetarni sistem tedanje Jugoslavije, ko si je Srbija

enostavno prisvojila nekaj milijonov dolarjev iz jugoslovanskih monetarnih rezerv,

režimski mediji v Srbiji, pa so potem na veliko razglašali, da so si to samo izposodili in da

bodo to nekoč vrnili.

Nasploh so mediji v Srbiji, v takratnem obdobju osemdesetih in devetdesetih let, še

podpirali Miloševičevo politiko in razlagali, da je na primer Slovenija vseskozi izkoriščala

Srbijo za svoj ekonomski razvoj. Tako so podpihovali srbsko ljudstvo, da so v različnih

obdobjih bojkotirali kupovanje slovenskih izdelkov v srbskih trgovinah, ker so jih

prepričevali, da bodo na ta način uničili slovensko gospodarstvo. Šele čez nekaj let, ko so

ugotovili (tu mislimo na srbsko ljudstvo), da bojkotiranje slovenskih izdelkov pravzaprav

nima nobenega učinka in da se je Slovenija z osamosvojitvijo že zdavnaj preusmerila na

evropsko tržišče, so ugotovili, da v bistvu škodijo samo sami sebi in da so protagonisti

neke politike, katero zagovarja edino njihov politični vrh. Srbsko ljudstvo se je zavedlo

šele takrat, ko so ugotovili, da so police v njihovih trgovinah prazne, da v vrstah čakajo za

kruh, da jih ne podpira nihče v Evropi in v svetu. V geografskem smislu pa se ozemlje

Srbije ni nič razširilo, ampak obstaja realna nevarnost, da se bo v prihodnosti celo skrčilo.

Takrat se je začel del srbskega prebivalstva spraševati kam jih ta politika vodi.

Iz današnjega časovnega odmika gledano, je očitno, da srbsko ljudstvo ni želelo takšne

državljanske vojne, krvavih dogodkov, etničnega čiščenja in maltretiranje ostalih narodov.

Srbsko ljudstvo je bilo zavedeno in zmanipulirano na podlagi vseh navedenih dejstev.

Politični režim, ki ga je vodil Slobodan Miloševič, je za indoktrinacijo srbskega ljudstva

izkoristil vse možne medijske resurse, ki so mu bili na voljo. Za to je izkoristil, tako

medije, kot kulturne, ekonomske in zgodovinske značilnosti Srbije za to, da so ljudstvu

prikazali situacijo, v kateri so bili oni domnevno največja žrtev v SFRJ.

Za prikaz manipulacije z ljudmi imamo v zgodovini celo vrsto praktičnih pokazateljev. Mi

smo izbrali film režiserja Emira Kusturice Undergraund (Podzemlje) iz leta1995. Da je bil

režiser Kusturica, sicer po narodnosti Bosanec, podpornik Miloševičevega režima, ni

38

pomembno. Pomembno pa se nam zdi dejstvo, da je filmu, sicer nekoliko karikaturistično,

prikazal vpliv manipulacije na določen del ljudske populacije.

V filmu prikazuje ljudi, ki so bili zaprti v podzemlje še leta po končani 2. svetovni vojni in

je z njimi manipuliral visok politični funkcionar tedanje na novoustanovljene Jugoslavije.

Dejanska slika tega filma nam prikazuje zmožnost manipulacije z ljudmi, ko nimajo

popolne informacije o tem, kaj se v svetu dogaja. Ljudje postanejo popolnoma obvladljivi

in jih lahko vodimo skozi neko časovno obdobje brez posebnih težav. Obnašajo se tako,

kot mi želimo. Gre za manipulativno selekcioniranje informacij, katerega se je v izjemni

meri posluževal že propagandni minister nacističnega režima v 2. svetovni vojni Goebbls.

Goebbls je bil minister za propagando v Hitlerjevem režimu, ki je pravzaprav postavil

temelje medijske manipulacije z ljudmi. V propagandnem smislu je izrazito podpiral in

propagiral Hitlerjeve politične cilje. Ko je prihajalo do realizacije teh političnih ciljev, pa

je pošiljal nemškemu ljudstvu tako selekcionirane informacije, da pravzaprav niso imeli

jasnega vpogleda v vojaško politično situacijo, v kateri se je takratna Nemčija nahajala. Za

to je potrebno imeti pod kontrolo največje javne medije in jasne cilje medijske propagande.

Prav to pa nam prikazuje, sicer v nekoliko karikiranem smislu, Kusturica v svojem filmu

Undergraund.

»Najkontroverznejši in najpogosteje debatiran film, ki se je ukvarjal z zadnjimi

jugoslovanskimi vojnami in razpadom Jugoslavije. Film je posnet v mednarodni

koprodukciji, ki je bazirala v Beogradu in ki je 1995 leta osvojila Palme d' Or, v

komercialno distribucijo pa je bila poslana leta 1997.

Za večino nasprotnikov tega filma, ni ta nič druga kot rokerska, postmoderna, pretirana

ameriška verzija srbskih sanj in njihovih največjih laži in srbske propagande. Za druge

tema filma nima nobene veze s srbskim nacionalizmom, ampak prikazuje perverzne

posledice auturitarnih oblasti (komunističnih ali katerih koli drugih), represije in

manipulacije lažnivih politikov.

39

Kusturičin film je razdeljen v tri dele: prvi se ukvarja s partizanskim odporom, drugi s

Titovim povojnim socialističnim režimom in tretji del z nasilnim razpadom Jugoslavije.«

(Goulding; 1945-2001, 207)

Značilni sta predvsem dve prikazani epizodi medijske manipulacije. Prvi je v tem, da je v

vojni droben kriminalec in s tem tudi politični prestopnik, ki bi naj po potrebi deloval tudi

na strani komunistov, naredil v povojni Jugoslaviji veliko politično kariero. Hkrati pa je

manipuliral s celo vrsto ljudi, ki so živeli v podzemlju in še na podlagi njegovih informacij,

vedno verjeli da vojna še vedno poteka in da so oni, ker izdelujejo v podzemlju orožje,

eden izmed bistvenih faktorjev, ki bo pripomogel k temu, da bodo na koncu zmagali.

Postavlja vprašanje, kdo bo zmagal in zakaj? Preslikav prikazane manipulacije iz

Kusturičinega filma v realno življenje je v tem, da manipuliran subjekt niti več ne ve, koga

točno podpira in zakaj. To postane način in vsakdanjik življenja in šele bistveni, politični,

socialni in ekonomski premiki pripeljejo subjekt manipulacije do spoznanja, da so bili ves

čas zavajani in da je nekdo preko njih realiziral svoje interese. To nam Kusturičev film

zelo dobro prikazuje. Visok politični funkcionar Marko izvaja manipulacijo ljudi v

podzemlju izključno v svojem interesu in s selekcioniranjem informacij.

Ko to primerjamo s situacijo v Srbiji, v osemdesetih in devetdesetih letih ugotovimo, da se

je po diktatu Miloševiča, preko režimskih medijev dogajalo podobno. Mediji so ljudstvo

prepričevali, da imajo edino Srbi svoj prav, da je ves svet proti njim, da jim vsi želijo

slabo. Takrat se je skovala znana politična skovanka »Srbija proti celemu svetu« (»Srbija

protiv čitavog sveta«), ali pa na primer »govori srbsko, pa te bo razumel celi svet« (»Pričaj

srbski, da te razume ceo svet«). Te politične simbolike so bili mediji polni in podpihovali

»srbske politične interese«, vztrajno pa so rezali in selekcionirali informacije, ki niso bile v

prid srbski politiki.

Kusturičev film nam prikazuje, kakšno manipulativno moč ima selekcioniranje, oziroma

zadrževanje informacij. Ljudje, ki so informirani selektivno, si ustvarijo popolnoma svojo

sliko o nekem dogodku. V današnjem času je to bistveno težje, ker imamo vire informacij,

ki nas v obveščajo iz različnih delov sveta, tako rekoč v živo in informacije so podane iz

toliko različnih virov, tako, da je prirejanje informacij zelo težko izvedljivo. V času

Miloševičevega režima, je vladala na področju elektronskih medijev precej drugačna

40

situacija, kot danes. Internet še pravzaprav sploh ni obstajal, pa tudi individualni satelitski

sprejemniki TV signala so bili redki. Republiške RTV so imele popoln nadzor na področju

elektronskih medijev.

Ker torej internet še ni bil v funkciji, satelitska TV pa še ni imela statusa množičnega

medija, so lahko RTV hiše producirale informacije politični situaciji primerno.

Manipulacija srbskega ljudstva je bila izvajana z selekcioniranja in prirejanja informacij.

Indoktrinacija ciljne populacije je bila izvajana s tehniko selekcioniranja in prirejanja

informacij, kar je značilnost medijske manipulacije v večini obstoječih ali že propadlih

totalitarnih režimih.

Vendar pa je Slobodan Miloševič prišel na oblast na legalen način in je postal v Srbiji zelo

popularen politik, ki je izkoriščal politične probleme republike Srbije za svojo

popularizacijo.

41

6. SKLEP

Miloševič je s svojo utrditvijo na oblasti, vedno bolj prevzemal tudi nadzor nad

pomembnimi državnimi inštitucijami in službami, predvsem nad vojsko, policijo in mediji.

S pomočjo le teh je začel izvajati politiko, ki je imela svoje zasnove v glavah nekaterih

srbskih nacionalistov, srbskemu ljudstvu pa so mediji to prikazovali kot pravično borbo za

srbske nacionalne interese. Podreditev vitalnih državnih inštitucij je bila sorazmerno lahka

glede na to, da je nasledil vojsko, policijo in državne medije, ki so že v prejšnjem obdobju,

predvsem pa pod Titovo oblastjo služili eni sami politični opciji, to je komunističnemu

režimu. V bistvu je nasledil samo tisto, kar mu je bilo v nasledstvo ponujeno kot politično

orodje. S pomočjo državnih medijev je njegov režim izvedel realizacijo srbskih

nacionalnih interesov, kot glavni cilj režimske politike.

V prvem delu naloge smo podali razlago srbske zgodovine in geostrateškega položaja

Srbije. Ugotovili smo, da je neskladnost mej republike Srbije z etničnimi teritoriji , na

katerih živi srbski narod razlog, da se je vedno znova odpira tako imenovano »srbsko

vprašanje«, rešitev katerega je ključen cilj srbskih nacionalnih interesov.

V drugem poglavju smo prikazali, do kakšne skrajnosti je Miloševičeva politika, ki je se je

opirala na Memurandom SANU, privedla ekstremne srbske politične voditelje, ko so

zahtevali priključitev nekaterih ozemelj republiki Srbiji.

nadalje analiziramo vpliv medijev na zahteve po širitvi srbskega ozemlja in načine in

metode delovanja medijev v SFRJ ter v republiki Srbiji.

Kar nekaj let je namreč srbsko ljudstvo verjelo v svojega političnega vodjo in v politično

smer, ki jo je le ta prikazoval. Šele ko je državljanska vojna v bivši Jugoslaviji dosegla

svojo zaključno fazo, so začeli spoznavati, da so bili zavedeni in zmanipulirani.

42

Za totalitarne sisteme in diktature je značilno, da je eden iz med pogojev, da obdržijo na

oblasti nadzor nad informacijami in kontrolo medijev. Takšna kontrola medijev iz strani

ene same politične opcije pomeni nedemokratično in manipulativno informiranje

prebivalstva.

Totalitarni režim potrebuje nadzor na policijo, vojsko in mediji. Vse te dejavnike je

Miloševičev režim obvladoval.

V zadnjem četrtem poglavju smo prikazali, da se je političen režim posluževal in izkoriščal

tudi mentaliteto in način življenja, ter kulturo srbskega naroda za indoktrinacijo in

manipulativno podporo za svojo politiko.

Eden temeljnih problemov krize v Jugoslaviji, je bila JLA, katere razpad, kot posledica

razpadanja države, je povzročil še dodatne težave v tedanji politični situaciji, kar

razlagamo v zadnjem delu.

Današnja politična smer v Srbiji je popolnoma drugačna, kot je bila slabih dvajset let nazaj.

Absolutna trditev, da bi se Srbija tudi brez manipulativnega in totalitarnega

Miloševičevega vladanja znašla v takšnih geografskih mejah, kot je danes, ni možna.

Srbija je danes samostojna država, ki pa je precej manjša, kot je načrtoval Milošević in

tedanja politika.

Diskurz srbske politike je danes demokratizacija družbenih odnosov, liberalna politika in

priključitev in vključitev v demokratično Evropo. Vodstvo današnje Srbije, ki želi to

politiko v Srbiji realizirati, je bilo izvoljeno na demokratičnih volitvah. Vsaj za nekaj časa

so nacionalisti potisnjeni v ozadje. Današnja Srbija ima nalogo, da popravi posledice

Miloševićeve politike.

Protagonisti te politike, so vključno z Miloševičem končali svojo pot na mednarodnem

sodišču v Haagu. Nekateri so tam tudi končali svojo življenjsko pot (S.Miloševič,

M.Babič), nekateri pa še mirno živijo v Srbiji in pišejo svoje spomine. In ko prebiramo

njihove spomine in memoare, na primer nekdanjega člana predsedstva bivše SFRJ in eno

leto tudi predsednika tega kolektivnega jugoslovanskega predsedstva, Borisava Joviča,

43

ugotovimo, da je prepričan, da so on in njegovi politični prijatelji, vodili najboljšo in

najpravičnejšo politiko, ki je imela za cilj realizacijo srbskih nacionalnih in političnih

interesov, kakor so si jih zamislili oni, ne glede na to, s kakšnimi sredstvi bi ga dosegli.

Ravno te vzporednice in preučevanje te politične literature nekdanjih srbskih politikov, ki

je bila napisana šele pred nekaj leti, je dokaz, da sedanje srbsko politično vodstvo še ni

rešilo vseh političnih vprašanj, predvsem v odnosu do pol pretekle zgodovine.

44

7. LITERATURA

Buddemeier, Heinz (1996): Življenje v umetnih svetovih. Inštitut za trajnostni razvoj,

Ljubljana.

Chomsky, Noam (1997): Somrak demokracije. Studio Humanitatis, Narodna in

univerzitetna knjižnica Ljubljana, Ljubljana.

Čovič, Bože ur., avtorji: Brandt Miroslav, Letica Slaven, Pavić Radovan, Tomac

Zdravko, Valentić Mirko (1991): Izvori veliko srbske agresije – razprave, dokumenti,

kartografski prikazi. Zagreb: "August Cesarec".

Drnovšek, Janez (1996): Moja resnica. Mladinska knjiga, Ljubljana.

Garašanin, Ilija (1991): Načertanije Ilije Garašanina: program spoljašnje i nacionalne

politike Srbije na koncu 1844. Godine. Beograd.

Gocić, Goran (2001): Notes From The Underground: the cinema of Emir Kusturica.

Wallflower Press: New York, London.

Goulding, Daniel (2004): Jugoslovanske filmske izkušnje 1945-2001. Biblioteka

Tridvajedan.

Jović, Borisav (1996): Zadnji dnevi SFRJ. Slovenska knjiga, Ljubljana.

45

Miheljak, Vlado (1997): Pogled skozi ključavnico. založba Čas, Narodna in univerzitetna

knjižnica Ljubljana, Ljubljana.

Petrovič, Tanja (2009): Dolga pot domov. Mirovni inštitut, Zbirka Mediawatch, Ljubljana.

Said E.W., (1996): Orientalizem: zahodnjaški pogledi na Orient. Fakulteta za podiplomski

humanistični študij, Ljubljana.

Sajovic B., (2006): Od male Srbije do velike Jugoslavije (sledi Karantanije). Karantanija,

Ljubljana.

Silber Laura, Little Allan (1996): Smrt Jugoslavije. CO LIBRI, Narodna in univerzitetna

knjižnica Ljubljana, Ljubljana.

Todorova, M., (2000): Imaginarij Balkana. Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana.

46

47