Misijonskašt. 4 (151), leto 27avgust 2013priporočeni dar za tisk MO: 1,50 EUR obzorja

I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 1 9 8 7

Revija za medkulturni in medreligijski dialog ter razvojno in humanitarno pomočV sodelovanju z Inštitutom za religiologijo, ekumenizem in dialog (TEOF) izdajaMISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.

MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax. : 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h

E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. netGLAVNI UREDNIK Dr. Drago K. Ocvirk, CMPOMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA Tina JežLEKTOR Jurij Devetak, CMOdgovarja NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE Stane KerinOBLIKOVALEC Boris JurcaGRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Schwarz print, d. o. o. Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369

Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2013: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun Misijonsko središče Slo venije, Kristanova 1, Ljubljana namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933,  št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Iznajdljivi Angolčki so naredili helikopter iz kokosovega oreha. Foto: Tina Zajec

Groblje,Rim,Buenos Aires1923-1987Lado Lenček C.M.Urednik KM1938–1987

Z vprašanjem v naslovu je nadškof Alojzij Šuštar pospremil prvo števil-ko Misijonskih obzorij v začetku davnega leta 1987. In sam podal od-govor: »›Ti boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, da

mu pripraviš pot› (Lk 1,76). Pripravljati pot Gospodu, pot delovanju božje milosti, pa tudi pot misijonarjem po vseh deželah, ker je ves svet ena sama velika misijonska dežela, to bo posebna naloga Misijonskih obzorij.« V 27-tih letih izhajanja je »otrok« odrasel in – ker sem odraščal z njim – si upam reči, da si je z vsemi močmi prizadeval, da bi uresničeval v zibel položeno poslanstvo.

Za to gre zasluga najprej misijonarkam in misijonarjem, predvsem tistim, ki so v Misijonskih obzorjih pričevali o svojem plemenitem delu. Mnogi od njih so že pri Bogu; mnoge, ki smo jih radi brali, je bolezen prisilila, da so se vrnili domov. Spet drugi, predvsem laiki – dekleta in fantje – so odšli za nekaj let, ogromno postorili, nemalo zanimivega napisali, potem pa se vr-nili in ustanovili svoje družine.

»Kaj neki bo iz tega otroka?«

Po letu 1987 je nove temelje in nekaj nadstropij pri delu za misijone posta-vil Jože Planinšek z organiziranjem Misijonskega središča. Pri tem so bile neprecenljive spodbude in pomoč Jožeta Kopeiniga, ki še »razpihuje« mi-sijonske gorečnosti po Koroškem. Z Misijonskim središčem je revija dobila sistemsko podporo od osebja do tiskanja, od razpošiljanja do finančnega poslovanja.

Toda ves ta trud in delo bi bila zaman, če ne bi seme padlo v zorano ze-mljo: to pa ste vi, spoštovane bralke in bralci. Četrt stoletja sem strmel nad vašim zanimanjem za misijone, vašim molitvenim spremljanjem misijonar-jev in vašo neizčrpno radodarnostjo. Kdo bi mogel vse našteti! Zahvale mi-sijonarjev in poročila o uresničenih projektih se v Misijonskih obzorij kar vrstijo. Naj hvaležno spomnim na mnoge duhovnike, ki skupaj s katehisti-njami in drugimi organizirajo misijonske prireditve. Koliko požrtvovalno-sti, koliko sodelovanja z Jezusom, da bi božja ljubezen dosegla uboge med ubogimi!

27 let urednikovanja Misijonskih obzorij je bilo zame neizmeren vir novih spoznanj in bogatih izkušenj. Ko odhajam v pokoj in izročam Misijonska ob-zorja svežim močem, ponavljam za nadškofom Šuštarjem: »Trdno upamo, da bo Gospodova roka z vseslovenskim misijonskim glasilom v novi obliki, z njegovim uredništvom in njegovimi sodelavci, z bralci doma in po svetu in posebno še z našimi misijonarji in misijonarkami. To je moja molitev, moja iskrena želja in moje prisrčno voščilo …«

Drago K. Ocvirk, CM

V 27-tih letih izhajanja je »otrok« odrasel in – ker sem odraščal z njim – si upam reči, da si je z vsemi močmi prizadeval, da bi uresničeval v zibel položeno poslanstvo.

Karmen Košutar, laiška misijonarka, Mozambik

Nadomestna mamaŽivljenje piše nenavadne zgodbe vsem, a še posebej misijonarkam. O eni takšnih pripoveduje misijonarka Karmen, ki je bila za mamo deklici Gracindi in jo spremljala na operacijo srca. Tam je bila za mamo še drugim.

10.7.2013. Dolgo me ni bilo tu, kajti skoraj en mesec sem prežive-la v bolnišnici s punč-ko Gracindo, ki je imela operacijo na srcu. Ker ji je mama umrla, sem vlogo mame prevzela jaz. Že večkrat sem ho-dila z njo na preglede v Maputo, kjer je bila tudi operirana. Kliniko je ustanovila portu-galska kardiologinja, ki je opazila, da se veliko otrok rodi s prirojeno srčno napako. Povedali so mi, da je to baje zaradi manioke. Če mame v nosečnosti jedo veliko manio-ke (obstajajo območja, kjer je manioka osnovno živilo in jo jedo vsak dan), se otrokovo srce ne razvije dobro. Ta kli-nika je najboljša v deželi, zaposlenih je veliko tujcev. Imajo tudi mesečne obi-ske zdravnikov iz Evrope, ki pridejo za en teden in operirajo najhujše pri-mere. V bolnišnici je res veliko malih otrok, ki so stari od nekaj mesecev pa do Gracindine starosti, pribl. 10 let. Vsi so zelo, zelo suhi. Vedno, ko je bil čas obroka, smo mame imele borbo z otroci, ker noben noče jesti. Vsi so tudi malo zaostali v rasti.Za Gracindo se je vse skupaj zdelo kot zabava, vedno se je veselila odhoda v bolnišnico, kot da gre na izlet, najtež-je pričakovan pa je bil dan operaci-je. Mislim, da se ni zavedala, v kakšni življenjski nevarnosti je, pa tudi bolje je tako. Na dan operacije je bilo zelo hudo, jaz sem lahko šla k njej že takoj, ko je prišla iz operacijske sobe. In sem se skoraj onesvestila. Zame je bilo prvič, da sem nekoga videla v živo v ta-kšnem stanju, polna cevk, še krvava in najhuje je bilo, ko se je začela prebuja-ti in jokati, kako jo vse boli in si je ner-vozno hotela odtrgati vse cevke. Čez

nekaj minut je zaspala nazaj. Začela je zelo nenavadno glasno dihati, skoraj podobno smrčanju, nenadoma se ji je srčni utrip zelo upočasnil. Zdravniki so me poslali ven, zelo me je bilo strah, da se ne bi kaj zakompliciralo. Čez ka-kšno uro sem lahko prišla nazaj in hvala Bogu je bilo vse v redu. Ponoči je ves čas jokala, komaj je govorila, sledi-lo je veliko napornih dni, predvsem za Gracindo, pa tudi zame.

NEMARNA MAMAZvečer po operaciji so me poklicali iz Namaache in sporočili, da je umrla Neima, dekle iz naše hiše. Na začetku šolskega leta je nepre-stano tožila, da se slabo počuti. Večkrat sem jo peljala v bolnišnico. Tam so rekli, da se je lani zdravila za tuber-kulozo, zato je možno, da se ni do konca poz-dravila in naj jo pošlje-mo nazaj v bolnišnico. Po sedmih mesecih v bolnišnici je umrla. Res je bil težek dan!Naslednje dni v bolni-šnici je Gracinda hitro okrevala. V sobi je bila še s štirimi drugimi in

se zelo spoprijateljila z malim fant-kom Giftom, starim štiri leta, a je bil videti, kot da ima samo eno leto. Zaradi srčnih težav je bil ves moder, ustnice, jezik, nohti. V bolnišnici je bil že dva meseca; njegovi mami se ni več dalo, bila je malo nemarna, zato sem se jaz veliko ukvarjala z njim. Ko je moral vzeti zdravila, je bil vedno pro-blem, kadar so mu hoteli dati plenico pri hranjenju, so medicinke poklicale kar mene, naj mu jo jaz dam, ker dru-gače ni šlo. Drugi starši so mi govori-li, da lahko gre kar z mano domov, ker sem jaz njegova prava mama.

Z Gracindo sva deset dni po operaciji šli domov. Dva tedna po operaciji sva morali hoditi vsak drugi dan na pre-glede, zdaj pa samo še na dva tedna. Pravijo, da je zelo v redu, zato mislim, da bodo ti pregledi vedno redkejši. Zmeraj sva šli pogledat najine cimre, ki so bile še vedno v bolnišnici. Na za-dnjem obisku je bilo čudno, ker Gifta in njegove mame ni bilo v sobi in sem vprašala, kje sta. Povedali so mi, da je Gift dan po operaciji umrl. Še ena smrt v tako kratkem času! In potem mi je rekla Gracinda, da se naj ne seki-ram, ker sem mu bila zelo všeč in zdaj v nebesih misli na mene.

Gracinda po operaciji

Katarina Tomc s pekovsko ekipo

Otroci uspešno okrevajo

3

SRČN I  BOLN IČEK

3

Prispel še drugi darHiti Vesna, usmiljenka, Ruanda28.5.2013. Hvala vam za sporočilo o pošiljki drugega dela daru za šolo v Kigaliju. Bog naj bo plačnik vam in vsem otro-kom, ki so koledovali in darovali svoj čas, ljubezen, požrtvo-valnost in dobroto za njihove sovrstnike v malo drugačnem okolju. Vsekakor bom poslala kaj več napisanega in naslika-nega, ko bodo zidovi malo zrasli in ko me bo pot vodila do Kigalija. Zdaj sem kar krepko vpeta v obilico dela tu na misi-jonu v Mukungu. Imamo ogromno bolnikov. Iskren in hvale-žen pozdrav, s. Vesna

Miva osrečila misijonarkiPolona Švigelj, uršulinka, Senegal3.5.2013. Naj vam povem, da mi srce danes veselo po-skakuje, skoraj kot Janezu Krstniku pod srcem matere Elizabete ob srečanju z Jezusom. Naj izrazim vse spo-štovanje in zahvalo za vso vašo podporo in prizadeva-nje, da se prošnja za vozilo pri naši novi fundaciji uresni-či. Ravnatelj Misijonskega središča mi je danes dokončno odgovoril s svojim DA! Deo Gratias, s. Polona

Marjeta Zanjkovič, salezijanka, Madagaskar26.6.2013. Predragi, veselite se z menoj, ker smo končno sinoči ob polnoči dobile vaš lepi avto, dar MIVA Slovenija!! Pripeljala sta ga dva gospoda iz Ekaria kar naravnost iz pristanišča. Na žalost je bilo treba plačati dvojni davek, a nam ni žal, saj takšnega avta še sanjale nismo. Že en teden sem iz zdravstvenih vzrokov v Tananarivu in tako sem bila navzoča ob prihodu avta. Lahko si predstavlja-te moje in naše veselje. Da je bil avto toliko časa v prista-nišču, so krive predvolilne razmere: hoteli so zaslužiti in jim je tudi uspelo. Nihče, prav nihče nam ni mogel poma-gati, ker je tukaj korupcija nezaslišana. Bog naj vsem od-pusti, me molimo zanje. Ne vem še točno, kdaj se bom vračala v Fianarantsoo, a kakor hitro bom doma, bom vse slovesno poslikala, napisala zahvalo in vam jo posla-la! Tukaj le na kratko, a iz vsega srca moja, naša iskrena zahvala za prelepi in dragoceni dar avta MIVA Slovenija. Nimam besed zahvale, Bog bodi vsem dragim dobrotni-kom velik plačnik. Odveč je zagotovilo naše skromne molitve za vse dobrotnike, hvaležna s. Marjeta

Voda odnesla rižTerezija Pavlič, usmiljenka, Madagaskar14.4.2013. Življenje se tu odvija skoraj normalno, vča-sih pa le skoči malo po strani. Imeli smo poplave, nasa-jeni riž je odšel z vodo. Ljudje, že lačni od prejšnje ujme, so sedaj še bolj prizadeti. K sreči smo še imeli vaš denar za riž, sedaj smo ga spet kupili. Število potrebnih se po-večuje. Tudi skoraj vsi bolniki prosijo za riž. Kako nam je vaša pomoč prav prišla! Ljudje so suhi, slabotni, bledi. Zdravila so se zelo podražila. Bolnikov je vedno veliko in to težki primeri. Če jih ne zdravim tu, moram plača-ti vožnjo do Vangaindrana ali Farafangane, dati riž in še denar za zdravila. Kar se tiče mleka: vse do tega tedna je bilo vse tiho: sedaj smo prejeli obvestilo da pride 15. apri-la, to je jutri, v Manakaro. Od tam moramo sami plačati vožnjo do nas. Jutri gre naša sestra prednica v Manakaro. Kaj bo treba plačati, še ne vem.Pojdimo k elektriki. Še vedno potrpežljivo čakamo, da vi rešite problem. Dr. Marjana in g. Janez sta se napove-dala za oktober, november. Sedanja elektrika ne bo za-dostovala za vse zobe, ki jih bosta popravila. Agregat se nam je pokvaril zaradi preobremenitve. Ne vem kako go-spod Tone Kerin napreduje s svojim avtom. Od januarja se še ni oglasil pri nas. G. Klemen nas je zapustil, na ve-liko žalost nas vseh. Daj Bog, da se pozdravi. Za bazen z vodo še nič ni rešeno. Tisti možakar vedno obljublja, pa ne pride. Slišala sem, da pride zabojnik, morda so moje malenkostne stvari notri? Osebno sem še pri življenju, oko še gleda, noga še hodi, srce še bije – kaj hočem še več. Prisrčna vam hvala za vse, s. Terezija

Uprimo se revščini!Ana Slivka, frančiškanka Marijina misijonarka, Brazilija4.7.2013. Sotočje rek Rio Solimões in Rio Negro je kraj, kjer se rodi reka Amazonka. Tam leži tudi mesto Manaus, kjer imamo sestre FMM tri skupnosti. Dva milijonsko mesto je večinoma zgrajeno na črno, revne četrti pa so pogosto kraj, kjer vladajo nasilje, droge in prostitucija. Misijonar p. Pedro me je povabil k sodelovanju pri projektu Cabanagem v eni od mnogih obrobnih četrti Manausa. Cabanagem je ime social-nega upora, ki so ga leta 1835 začeli najbolj revni in izkorišča-ni prebivalci severnega dela Brazilije. Ideja projekta je upre-ti se revščini, vendar ne z uporom, ampak z delom. Naš cilj je ohraniti dostojanstvo deklet in žena ter spodbujati otroke k učenju in ozaveščati o odgovornosti za lastno prihodnost.

Projekt se izva-ja na treh krajih in nudi tečaj šivanja in delo v prepro-sti šiviljski delavni-ci tridesetim žen-skam. Projektna ekipa spremlja vse tri skupine, vendar jih spodbuja, da bi bile čim bolj sa-mostojne. Pripravi tudi mini predava-nja. Zadnje je bilo o tem, kako naj žen-ska skrbi za svoje zdravje in higieno.

Program ponuja tudi učno pomoč za otroke. Poleg iger in zabavnih delavnic prostovoljke delajo z otroci domače nalo-ge in ponavljajo snov, ki jim povzroča največ težav. Nekateri otroci se učijo, kako držati svinčnik. Mnoge od njih k učni pomoči prižene lakota in pridejo samo zato, ker na koncu učnih ur dobijo malico. Ob nedeljah se žene zberejo k sku-pni molitvi, ki jo pripravi p. Pedro z ekipo prostovoljcev. Med temi je tudi skupina študentov zobozdravstva, ki je v župnij-skih prostorih postavila skromno ordinacijo. Sredstva, ki smo jih prejeli iz Misijonskega središča Slovenije, so omogo-čila najem prostorov za izvajanje projekta za nekaj mesecev. Upamo, da bo prodaja izdelkov obilna in da bo prispevala h kritju stroškov, ki jih imamo z nakupom materiala za šiva-nje in šolskih potrebščin za učno pomoč, malice za otroke in mesečne najemnine prostorov. Za vso pomoč prisrčna hvala! Mir in dobro iz Amazonije, s. Ana

Delavnice za otroke

4

e -NAB IRALN IK

Humor za preživetjeJanez Krmelj, duhovnik Lj, Madagaskar1.5.2013. Zelo pogrešam Klemna (Štolcarja). Veliko mi je po-magal, res je mož, ki je nosil bremena drugih. Tako se redčijo naše vrste. Jože Adamič bi rekel, da smo tudi preostali že po-štemplani za posek.25.6.2013. Škof me daje v poln pogon. Moje delo je lov na čarov-nice oz. čarovnike, ki znajo prikazati resnico na mizi, na terenu pa je velika zguba. Hvala, ker se doma žrtvujete za našo »ubogo gmajno«. Sicer pa vem, da kljub vsemu, sreča in mir stojita člo-veku bliže tu na Madagaskarju kot v EU. Tukaj se lahko vsaj v luno derem, če me nihče ne uboga, če bi to delal v Sloveniji, bi me peljali na Povšetovo za ekstremne umetnike. Hec mora bit, večja ko je beda, močnejši je nagon k preživetju. Ena od oblik za preživetje je tudi želja po komediji. Filma v taki obliki nimam, ga pa snemamo v naturi, ko ostrmiš brez besed, se samo še za-smeješ. Vse to je en »ringlšpil«. Korajža velja. Janez

Sejanje dobrote in ljubezniTadeja Mozetič, šolska sestra, Paragvaj5.5.2013. Sem kot malček, ki je kaj nakuhal, hitro priteče in se skrije v mamin predpasnik ... No, jaz sem že toliko "za-kuhala" zaradi moje lenobe. Končno sem malo pošarila po računalniku in prelistala Misijonska obzorja: koliko lepega, sama pa lena in nič ne napišem. Hvala vam vsem, ki skrbi-te za nas, nam pišete in še in še. Pa saj ne, da sem pozabila, le vse drugo vidim: to, kar je bolj na dosegu rok. Imela sem čudovito doživetje v velikem tednu. Bila sem s skupino 140 mladih in 90 otrok. Bilo je res lepo, pa še pozabila sem, da mi škripajo kolena in vse kosti. Gospod je sejal v srca teh mla-dih in malih, še najlepše pa je bilo, ko so prihajali starši in vsa družina je živela sveto tridnevje. In kako je zazvenela aleluja! Res Bogu hvala! Ponovno sem doživela, da je misijon povsod tam, kjer sejemo dobroto in ljubezen. Res, Gospod se ne da prekositi v velikodušnosti. 22.5.2013. Klical me je direktor šole, ves zaskrbljen, ker ni-majo šolske malice in je že precej hladno in vlažno, pa so otroci začeli opuščati šolo. Dogovarjala sva se, če bi bilo možno poslati en tovornjak hrane (kot po navadi: suhi kruh-ki, sladkor, mleko, drobni riž ...). Rada bi pomagala še dvema

Projekt Zango - veseljeKatarina Kavčič, laiška misijonarka, Angola3.5.2013. Od začetka leta 2013 so sestre salezijan-ke sprejele iziv življenja in dela z okoli dva tisoč dru-žinami, ki so zgubile svojo hišo in so se morale prese-liti v hiše, ki jih gradi vlada. Vsa ta množica, govorimo o družinah, ki štejejo osem ali več članov v isti hiši, ne najde prijateljev, sosedov, šol, centrov, cerkva, ki bi jih sprejeli, ko pridejo živeti na Zango. In vendar bese-da zango pomeni veselje. Zato se zbirajo tam, kjer živi-jo salezijanke. To je center, ki ga je vlada podarila salez-jankam. V teh hišah sestre nudijo razne tečaje, kot so in-formatika, pekarna, opismenjevanje starejših predvsem žensk, angleščina, gospodinjstvo … Ob sobotah in nede-ljah pa je ves prostor zaseden za oznanjevanje evangeli-ja. Na majhnem kraju se zbira 28 skupin za oznanjeva-nje, kar je okoli dva tisoč ljudi; poleg tega je osem sku-pin za katehezo. Zaradi vsega tega je prišlo do potrebe in prošnje za pomoč pri nabavi nakaterega materiala, s katerim bi bilo delo na našem misijonu olajšano. Tu živi-ta dve sestri, ki se trudita delovati in graditi misijon sku-paj z laiki. Materijali, ki bi nam omogočali lažje in bolj-še delo so DVD predvajalnik, en projektor in računalnik, televizija in antena zanjo, ena luč v sili, saj je hiša zelo temna in se večkrat zgodi, da ni elektrike, en zvočnik z mikrofoni za lažje komuniciranje z veliko maso ljudi in na koncu še generator, saj se velikokrat zgodi, da center ostane brez elektrike. To pa otežuje delo, saj se izvajajo tečaji, ki so odvisni od elektrike (informatika, peka itd.) Verjamemo, da bomo lahko z vašo pomočjo lažje in bolje delovali. Najlepša vam hvala, Katarina

študentkama. Sta iz bližine in ju osebno poznam. Pomagala bi tudi bolnikom, ki vedno prihajajo v mesto. Prve dni sep-tembra, če Bog da, pridem za 10 dni v Slovenijo. Imamo na-mreč srečanje v Assisiju in (škoda) samo kratek skok domov. Pa čez dve leti bolj dolgo ... uh, kako načrtujem, no malo je dobro sanjati. Najlepša hvala za vse in prisrčen pozdrav po Mariji Pomagaj, hvaležna s. Tadeja

Prvi beli medvedDorica Sever, frančiškanka Marijina misijonarka, Kanada15.6.2013. Hvala za pomoč in podporo ob vsakem času. Rada se vas spominjam in vam želim, da bi našli čas tudi zase in se odpočili. Jaz sem trenutno na podružnici v Whale Cove. Imamo skoraj 24 ur svetlobe, morje pa je še vedno zamrznje-no, včeraj je začel led pokati in pojavil se je prvi medved, ki je bil na pohodu za tjulnji . Zato se obali preveč ne približu-jemo. Sedaj bodo vse zgradbe v lepem redu in naš novi škof bo morda našel duhovnika. V tem primeru bom jaz gotovo odšla, ker je več drugih misijonov brez cerkvenih oseb in v precej slabem materialnem in duhovnem stanju. Posvečenje novega škofa je bilo 30. maja v Rankin Inletu. Je najmlajši ka-nadski škof, star 49 let, po rodu Poljak in dela že 21 let v naši škofiji. Kako bo šlo naprej, ne vem. Glavno je, da mi vemo, zakaj smo tu in kaj, oz. kdo je Tisti, ki nas osrečuje.

Otroci so spet prišli do hrane

5

e -NAB IRALN IK

Janez Mesec, Duhovnik Lj, Madagaskar

Peš se daleč pridePo dopustu v Sloveniji sta se misijonarja Izidor Grošelj in Janez Mesec vrnila na svoji misijonski postojanki na jugovzhodu Madagaskarja. Po postanku in obiskih v prestolnici Atananarivo, sta se podala na pot proti domu. Do Matange, kjer domuje Izidor, je šlo gladko, do Manambondra, Janezovega doma, ki je le 50 km od Matange, pa je potovanje trajalo kar nekaj dni. Zakaj? To in še marsikaj drugega bo povedal Janez sam.

18.7.2013. Lep pozdrav z Madagaskarja, kamor sva se z Izidorjem vrnila pred dvema tednoma po dobrih dveh mese-cih dopusta v domovini. Samo potova-nje je potekalo po načrtu, brez težav. Malo sva se bala za dragoceno »suho robo«, ki diši tudi malgaškim carini-kom in jo zadnje čase radi zaplenijo, da si naredijo dobro malico. A je pri poli-cistih in carinikih na letališču Ivato – Antananarivo, kljub dolgoletni nego-tovosti in krizi, še vedno neka domač-nost, ko zaslišijo iz ust belca pozdrav v malgaščini in takoj vedo: mompera, mi-sijonar, naš človek. Z nasmehom poma-hajo, naj greva kar naprej. Niti za denar naju tokrat niso prosili. V Tana sva se zadržala en dan in v naglici opravila najnujnejše zadeve. Najprijetnejša med njimi je seveda obisk Pedrota, ki naju je povabil na večerjo. Ko si izmenjamo novice, vidimo, da malgaški pozdrav Inona no vaovao? Tsy misy vaovao! – Kaj je novega? Nič ni novega? popolnoma drži. Kriza tu in tam, v Sloveniji, Evropi in na Madagaskarju. Nikjer še ni vide-ti izhoda iz tega tunela. Pa vendar ži-vljenje kar nekako teče naprej. Večer s človekom, kot je Pedro Opeka, da člove-ku neko energijo, da se otrese pesimiz-ma in gre naprej. Naslednji dan zjutraj še obiščeva sestre Dobrega Odrešenika, kjer izvem veselo novico, da so dobile pristanek z vrha, torej iz Francije, za ustanovitev svoje skupnosti pri nas v Manambondro. Imenovane so že prve tri sestre, ki pridejo 16. oktobra. Že so imele pripravljene nekaj posode in lon-cev, če bi lahko že kaj odpeljala na ta njihov misijon. Stlačila sva še te stvari v prtljažnik, kolikor je bilo še prostora, kot dokaz Manambundžanom, da se-stre zares prihajajo.

GLADKO DO MATANGEPo celodnevni vožnji (600 km) naju je zvečer veselo sprejel in pogostil Jože

Adamič. Njegova nova velika cerkev v Marofarihy leži sredi riževih polj, ka-terih rjavo rumena barva govori, da so pravkar poželi. Letos ni bila slaba leti-na, pravi Jože, hvala Bogu.V Farafangani nas polna energije in ve-selja pozdravi s. Marija Pavlišič. V tem središču naše škofije vsi sprašujejo po Klemenu Štolcarju, ki je pustil globo-ko sled v njeni zgodovini. Vsakemu od-govorim, da ni »nič novega«, da se po-gumno, v svojem šaljivem stilu, bori z boleznijo in je hvaležen za vse molitve. In če bi se na priprošnjo svetnikov zgo-dil čudež in bi ozdravel, se tudi z vese-ljem vrne. Slovenci tu na Madagaskarju

SPLAV V OKVARIA pri jezeru Masianaka zvem, da je motor splava v okvari. Če bi bilo sredi dneva in če ne bi bilo vetra, bi morda lahko najel 30 veslačev, ki bi spravi-li splav na južno obalo jezera, tako pa sem se kar hitro obrnil nazaj proti Vangaindranu. Tukaj zdaj vedrim že preko 10 dni in se skušam prebiti do Manambondra: dvakrat sem posku-šal z motorjem (motor je namreč prak-tičen, ker ga lahko naložiš na čoln - pi-rogo in prideš čez jezero) pa ni uspelo: 25 let stara Klemenova Honda 250 se je ustavila v Masianaki in ni šla nikamor več. Nek katehist je zvečer ugibal, da

pa še posebej čutimo praznino, ko nas je vedno tako veselo sprejemal in dajal korajžo. Zdaj, ko so počitnice, je na ško-fiji vse zaprto in ni nikjer nobenega človeka.Tu se pozdravimo z odpravo tropske medicine, ki je namenjena v Matango. Pet mladih zdravnikov je potovalo vso noč. Prtljago iz kombija preložimo na moj avto, pridruži se mi mladi zobar Žiga in gremo proti Matangi. Izidor je torej prispel na cilj do doma in upal sem, da bom čez kake štiri ure tudi jaz, saj je ostalo le še 50 km do mojega Manambondra.

verjetno zato, ker je rdeče barve, ki je podvodni prebivalci (zazarano) tamkaj-šnjega jezera ne marajo in so povzročili okvaro motorja. Hvala Bogu in skupini polhograjskih romarjev, ki so me reši-li pred večurnim pešačenjem v motori-stičnih škornjih, ki bi me krepko ožuli-li. Potem sem poskušal s svojo Yamaho XT 350, ki je modro bele barve, o kakšni rdečini ni duha ne sluha, a se je ustavila že po štirih kilometrih. Počila je kratka cev iz trde gume, ki povezuje uplinjač s cilindrom. Mehanik je tisto reč neka-ko zlepil, pa se je pokazalo, da s takim motorjem ne bom prišel daleč. Ko je

Malgaška kuhinja

 Učilnica

6

O D I S E J A D A

zarohnel, sva se znašla v oblaku belo-plavega dima, ki govori, da bo potreb-no zamenjati tudi batne obročke itd. To Yamaho sem kupil leta 2000 od misijo-narja Henryka iz Poljske, ki jo je do ta-krat vozil že kar nekaj let. Odlično mi je služila vsa leta, sem se kar malo na-vezal nanjo. Sedaj se je pa postarala, deli zanjo pa se vse teže dobijo, stroški vzdrževanja bodo vedno večji ...Enkrat pa mi je vendarle uspelo priti v Manambondro v teh dveh tednih in sicer peš. V Manambondro so imeli se-stanek katehisti in predsedniki in ne-kako sem moral priti do tja. Pol poti sem se peljal z malgaškim taxibusom,

Katehisti so že počivali na trdih slamnatih ležiščih in pred spanjem živahno de-batirali, ko sem potrkal, in kar niso mogli verjeti da sem res jaz, ob tej uri, brez avta ali motorja, kar se še ni zgodilo.

KONTEJNER DOBROTRes je zanimivo, kaj vse se mi dogaja te dni, celo mala-rija me je vmes malo poti-pala, a sem jo hitro prema-gal. Kljub vsem tem zaple-tom in okvaram in čaka-nju, me pomirja zavest, da je doma v Manambondro kaplan in ovce niso brez pastirja. Tukaj v Vangaindranu pa smo med tem prejeli kontejner, ki je prišel iz Slovenije, ga razložili, spravi-li stvari na varno in zdaj vsak misijonar lahko svoje počasi odvaža. Ob teh kar-tonih, zabojih, zdravilih, strešni ploče-vini, se človeku budi hvaležnost do do-movine, do vseh, ki so te stvari nabavlja-li, spravljali skupaj, pakirali, pripravlja-li in zlagali v kontejner. Hvala še posebej vsem v Misijonskem središču, ki je kon-tejner odposlalo in Pedrotu in njegovi Akamasoi, ki ga je sprejela in uredila vse potrebno, da je prišel do nas.Jaz sem še posebej vesel kompleta petih zvonov za učenje pritrkavanja, kar je podarila župnija Gorje in župnik Brane. Menda se glasovno čudovito med seboj ujemajo, a mi je žal, da jih ne bomo na-mestili v en zvonik, da bi tam izvablja-li lepe melodije s pritrkavanjem. Pri nas v Manambondro imamo 15 cerkva, 8 jih ima po en zvon, 7 pa še nobenega, tako da se bodo žal morali ločiti in se bo nji-hova pesem iz različnih krajev dvigala k Bogu. Enega od novih zvonov sem v nedeljo zapeljal v Vangaindransko po-družnico Lopary, kjer je Tomaž Oblak pred leti zgradil cerkev sv. Avguština.

Ta podružnica, ki smo jo takrat usta-novili, se je razvila v lepo katoliško sku-pnost. Ob sprejemu in blagoslovu nove-ga zvona je vsak lahko trikrat udaril s kembljem, potem pa smo ga nesli v cer-kev. Med slovesno mašo smo skupaj z novim zvonom slavili Gospoda in se mu zahvaljevali za vse dobrotnike in nanje klicali Božjega blagoslova.Jutri, v petek 19. julija, bo posveti-tev nove cerkve pri Janezu Krmelju v Ampitafa. Že kak teden je pri njem veli-ka skupina rojakov iz Polhovega Gradca, ki pomagajo ob pripravah, pri s. Tereziji v Ranomeni pa nameščajo sončno

elektrarno. Tudi jaz imam namen iti tja, današnji dan pa izkoriščam, da kaj napi-šem, se zahvalim ...Tako mi misel pohiti domov v Slovenijo: Hvala Bogu za letošnji dopust, za vsa sre-čanja, za vse ljudi, s katerimi smo se sre-čali, si delili izkušnje in veselje pa tudi skrb in žalost. Rad bi obiskal vse prijate-lje, a je na koncu enostavno zmanjkalo časa. Hvala za vse darove, ki sem jih na-bral za lačne otroke, gradnje in obnove cerkvic in vzdrževanje stavb in vozil in vse ostalo misijonsko delo. Hvala še po-sebej Misijonskemu središču za pomoč pri gradnji župnišča oz. misijonske hiše, katere temeljni kamen bomo bla-goslovili 1. septembra letos. Hvala tudi odgovornim pri Mivi, ki so takoj razu-meli našo prošnjo in potrebo po plovi-lu – malem motornem čolnu, s katerim bomo, tako kot sv. Krištof, lahko preva-žali po naših dveh velikih rekah Isandra in Manambondro ljudi in tovor.Hvala vsem župnijam, kjer sem bil gost in sem lahko podelil svojo misijon-sko izkušnjo, hvala Bogu, da je Cerkev na Slovenskem kljub vsem preizku-šnjam živa in hodi v veri in upanju za Kristusom. Hvaležni pozdrav Janez Mesec

kjer smo bili natlačeni kot sardine, nato s pirogo čez jezero Masianaka, potem pa še 28 km peš po blatni cesti do Manambondra. Pri nas je sedaj dan zelo kratek, ob šestih je že tema, tako da sem po sončnem zahodu lahko uži-val še nad lepoto ozvezdij južnega neba, še posebej Južnega križa, ki mi je kazal proti cilju, proti jugu v Manambondro. Žal so zvezde kmalu prekrili oblaki, za-čelo je tudi deževati. Dežnika nisem imel, pač pa debelo palico v desnici (če bi srečal kakšnega steklega psa) in rožni venec v levici. Ob devetih zvečer sem prispel na misijon v Manambondro.

7

O D I S E J A D A

Mojca Karničnik, misijonarka Jezusa Kristusa, DR Kongo

Tukaj se življenje praznuje!Čeprav zapiše s. Mojca naslednja spoznanja šele na koncu, pa naj bodo na začetku tega uvoda, saj so mogočni vrhunec njenega sporočila. »Tukaj se življenje praznuje! Večkrat razmišljam, da je verjetno prav to razlog, da smeh ljudi nikoli ne zamre in njih vesela pesem nikdar ne utihne, niti takrat ne, ko je najbolj hudo. Spem contra spem – upati proti unpanju? To je pa zelo evangeljsko, mar ne?« Razmere v nekdanji belgijski koloniji niso rožnate, daleč od tega, kot nam razloži s. Mojca, ki tam deluje že od leta 1974, skoraj 40 let torej, in sama doživlja vzpone in padce te ogromne afriške dežele.

1.7.2013. Vsem pošiljam lepe pozdra-ve in nekaj odmevov iz Demokratične Republike Kongo, ki danes praznu-je 53. obletnico neodvisnosti. Letos ta obletnica mineva skoraj neopazno, brez manifestacij, ki so bile v nava-di prejšnja leta, to pa zaradi vojne na vzhodu države. Sosednja Ruanda si na-mreč že dolgo prizadeva, da bi si pri-lastila obmejni del Konga, Katango, ki je najbolj bogat po žlahtnih rudni-nah, ki jih skriva zemlja: diamantih, zlatu, kobaltu ... poleg bakra, seveda. Neuradno je znano, da je prejšnji pred-sednik države, Laurent Kabila (oče se-danjega predsednika) obljubil ta del Konga Ruandi v zahvalo za pomoč, ki jo je od nje prejel, ko je preganjal svoje-ga predhodnika Mobutuja. Ko je prišel na oblast, je na obljubo pozabil, zato si Ruanda sama poskuša vzeti plači-lo. Točnih informacij o tem, kaj se tam dogaja, nimamo, ker je vse nekako za-vito v skrivnost. Jozef Kabila, sedanji predsednik, se redko pojavi na televi-ziji in še bolj redko da kakšno izjavo. Nekateri celo domnevajo, da ima tajne dogovore z Ruando.

53 LET NEODVISNOSTIKo sem prišla tistega davnega leta 1974 v tedanji Zair, (tako se je Kongo takrat imenoval), sem še videvala sle-dove kolonializma, vsaj kar se tiče nekaterih infrastruktur. Ceste od Kinšase do bližnjih mest in vasi so bile asfaltirane, one v oddaljenih kra-jih (tukaj pravimo »v notranjosti«, ker se Kinšasa nahaja prav na njenem robu), pa skrbno vzdrževane s cestar-ji, ki so za svoje delo redno prejemali plačo. Pa danes? Kinšasa se resda obna-vlja, zlasti zadnji dve leti. Celo takšne pridobitve imamo, ki jih verjetno ne poznajo najbolj napredne države: ro-bote, ki usmerjajo promet na cesti; le, da se nedisciplinirani šoferji zanje kaj dosti ne menijo. V notranjosti Konga je pa »Bog pomagaj«. Tam, kjer smo pred desetletji lahko brez težav poto-vali s Toyoto, otroci in mladi danes ne poznajo več avta, saj ga nimajo prili-ke videti. Nekdanje ceste je popolno-ma prerastel pragozd. Le še steze so tu in tam ostale in po njih se prebijajo lju-dje s kolesi, včasih z motornimi, največ pa seveda peš. Tudi sama za prevozno

sredstvo najamem voznika motorne-ga kolesa. Za razdaljo 260 km sva letos marca porabila 15 ur vožnje (brez pre-sledka), od tam do naslednjega misijo-na pa za nekaj več kilometrov kar cela dva dneva.Zares v čudnih razmerah živimo! Naš Kongo se po eni strani nahaja še v ka-meni dobi, po drugi pa pridno asimi-lira pridobitve globalizacije. Spomnim se, kako sem pred približno 16 leti, ko so ljudje spoznavali tranzistorje, videla na njivi moškega, samo s kosom blaga preko ledij, kako je z desnico vihtel ko-pačo, v levici pa držal tranzistor, ki je oddajal kričečo glasbo. No, tranzistor-ji so danes že preteklost, saj so jih sko-raj povsem zamenjali mobilni telefo-ni. Le-te videvamo v rokah osnovno-šolskih otrok, pa tudi starejših ljudi, saj so najbolj iskano in zaželeno dari-lo. Mladina uporablja tudi najnovejše modele, z glasbo in internetom. In ne samo po enega! Pa ne mislite, da imajo veliko denarja. Veliko rajši se odpove-do hrani in celo potrebni zdravstveni pomoči kot komuniciranju. Imajo pač svojo lestvico vrednot!

Velikanska sprememba je tudi glede oblačenja. Kjer so otroci, pa tudi od-rasli hodili bosi in le zelo nepopolno oblečeni, tudi samo v rafijo, se dekleta postavljajo z visokimi petami, namesto kodrolask pa imamo mladenke z dolgi-mi gladkimi lasmi, pa celo rdečelaske in blondinke so med njimi. Posnemajo in preizkusijo vse, kar vidijo na televi-ziji. Kjer jo pač imajo. Kajti v tako veliki državi, kot je Kongo (2.345.410 km²), so razlike velikanske. Od sedmih mi-sijonskih postojank, kolikor jih imamo sestre iz družbe Misijonark Jezusa Kristusa (M.J.C.) v Kongu, na štirih ni

  Begunci bivakirajo pri cerkvi

Begunski otroci

8

U PAT I P R O T I U PA N J U

Mojca Karničnik, misijonarka Jezusa Kristusa, DR Kongo

Tukaj se življenje praznuje!elektrike in torej tudi ničesar od mo-derne tehnologije.

SOCIALNE RAZMEREUmiranje otrok, pa tudi starejših ljudi zaradi podhranjenosti, se nič kaj dosti ne zmanjšuje. Mladi zapuščajo podeže-lje in množično prihajajo v mesta, zla-sti v Kinšaso, ki šteje že skoraj 12 mi-lijonov prebivalcev. Dela pa za vse ni, pa tudi če je, so plače silno nizke. Tako npr. profesor srednje šole prejme sla-bih 50 USD mesečne plače (mislim, da je to približno 40 €). Kadar jo, kajti pričenja jo dobivati, ko ima že nekaj let delovnega staža, npr. 3 leta. Pa ne mislite, da je tukaj življenje poceni! Zdravstvene storitve so izredno drage (socialno zavarovanje ne obstoja; vse je treba plačati). Hrana je v glavnem uvožena. Prav nenavadno se zdi, da je kruh iz uvožene moke cenejši kot ma-nioka in doma pridelan riž. Za mnoge prebivalce Kinšase je dnevni obrok štručka kruha in steklenička coca-cole. Zato je v zadnjih letih neznansko pora-slo število diabetikov.Kako potem ljudje preživijo? Ogromno je malih trgovcev; pravzaprav skoraj vsi nekaj kupujejo in preprodajajo. Za mnoge družine je vsakodnevna hrana odvisna od razlike v ceni za kupljene in preprodane artikle.Je pa tudi vse več novih bogatašev. Ti si gradijo moderne hiše, kupujejo drage avtomobile, prireja-jo luksuzna prazno-vanja, pošiljajo svoje otroke študirat v Evropo in Ameriko. Kajti šolstvo je pri nas čisto na dnu. Maturanti na gi-mnazijah so imeli pred kakimi 20 leti zelo solidno znanje, zdaj so pa komaj za silo pismeni. Kako ne, ko je pa njiho-vo napredovanje odvisno od debelosti kuverte, katero bo prejel njihov ravna-telj ali profesorji. Brez nje običajno tudi najboljši ne uspejo.Najbolj zaskrbljujoče pa je, da so ljudje izgubili občutek za to, kaj je prav in kaj ni. Obstaja mnenje: »Če vsi tako dela-jo, ne more biti slabo«. Krasti, goljufa-ti, lagati ... je slabo (greh) samo v pri-meru, če je storilec pri tem zasačen. Dokler pa ni, pomeni, da je »iznajdljiv« in ga celo občudujejo. Koliko generacij bo treba, da se bo to spremenilo?

DOBRO NE DELA HRUPAHvala Bogu, vse pa le ni negativno v naši deželi. To, kar je dobro, pač ne dela hrupa in je manj opa-zno. Katoliška Cerkev ima zelo pozitivno vlogo v naši družbi. Že dolgo se na moč trudi, da bi ljudi pri-dobila za odgovorno sodelovanje, med dru-gim tudi za vzdrževa-

nje duhovnikov in deloma tudi doma-čih redovnic. Pri mašnem darovanju so ljudje izredno radodarni. V navadi je dvoje darovanj: prvo za cerkvene po-trebe, drugo pa za kakšne posebne pro-jekte (gradnje, popravila ...). Vsako ne-deljo se pri Oznanilih tudi pove, koli-ko je bilo darovanega denarja prejšnjo nedeljo. To je ljudem zelo všeč. V nava-di je tudi darovanje hrane in sploh vseh stvari, potrebnih za gospodinjstvo. V vsaki župniji je lepo število temeljnih krščanskih skupnosti in vse pridejo na vrsto za takšno darovanje. In je kaj vi-deti! V procesiji nesejo ljudje do oltarja vse mogoče stvari: sadje, zelenjavo, če-bulo, manioko, vrečo riža, makarone, sladkor, sol, razne konzerve, kokoši, ka-kšno raco ali purana, pa kozo ali prašič-ka, toaletni papir in še in še ...In za čuda, življenje je tukaj vese-lo, kljub vsemu zgoraj omenjenemu. Rojstvo otroka v neki družini je pra-znik za vso vas. Prejem zakramentov enako. Povsem nemogoče je, da bi ena družina sama zase nekaj praznovala. Zato je priložnosti za kolektivno pra-znovanje še in še. Tukaj se življenje praznuje! Večkrat razmišljam, da je verjetno prav to razlog, da smeh ljudi nikoli ne zamre in njih vesela pesem nikdar ne utihne, niti takrat ne, ko je

najbolj hudo. »Spem contra spem«? To je pa zelo evangeljsko, mar ne?Spet sem se razpi-sala, pa saj ne vem, kdaj bo naslednja priložnost, ker naj-več časa preživim po naših misijonih, daleč od elektrike in inter-neta. Vsem pošiljam mnogo toplih afriških pozdravov! S. Mojca Karničnik

  Bolje tako voziti, kot nositi

Priprava hrane

Pri pouku

 Povsod navzoča vojaščina

9

U PAT I P R O T I U PA N J U

Polona Berlec, laiška misijonarka, Salomonovi otoki

Učiteljica »za vse«Ko človek zaorje na Salomonovih otokih, hitro uvidi, kako delo leži povsod, le oči je premalo, da bi ga videle, in rok, da bi ga opravile, predvsem pa glav, ki bi znale. To spoznanje se je utrnilo tudi misijonarki Poloni, ki je tam že pol leta in se je iz slovenske učiteljice spremenila v »dekle za vse«. V pismu nam naniza kaj vse dela, doživlja in razmišlja.

1.7.2013. Prav lep pozdrav s Salomonov. Tu je čas zares drugačen in sploh ne morem verjeti, da smo že na začetku novega semestra (kar po-meni, da sem tu že pol leta). Kaj poč-nem? Pravzaprav je težko na kratko opisati, kaj delam. Saj veste, kako je doma: vse je treba postoriti, ker ne bo nihče namesto tebe. No, tu je približno enako. Dela čez glavo. Potem pa je še vse, kar opazim in bi bilo mogoče iz-boljšati. Žalostno je, da na precej stva-ri ne moremo vplivati. Tako sta npr. stanje v državi in korupcija nekaj ne-pojmljivega. Vem, rekli boste: »S tem imamo dovolj izkušenj v Sloveniji in huje ne more biti nikjer!« Toda spe-cifika Salomonov – razdrobljenost in

zaključku zadnjega letnika, se dijaki lahko vpišejo na univerzo. Prosim: šol-stvo tu ni primerljivo z našim, zato si ne predstavljati dijakov z gimnazijsko izobrazbo. Če jim uspe, da obvladajo osnovno sporazumevanje v angleškem jeziku (uradni jezik), je to vrhunec. In seveda ni samo krivda otrok, kajti uči-telji delajo vse drugo razen poučujejo. In seveda ni samo krivda učiteljev.Naj vam opišem razmere v tej šoli. Šola je na majhnem otoku v sklopu Nggela Islands (Florida Islands je staro ime še vedno na nekaterih zemljevidih). Naši očetje enkrat na mesec obišče-jo katoliško skupnost na otoku Tulagi, do katerega je v lepem vremenu malo manj kot dve uri vožnje z motornim

mesece, če bo le mogoče. Očetu sem se ponovno pridružila v začetku junija in preživela dan in noč z njimi. Ker je bil vikend, niso imeli šole. Otroci so pre-puščeni sami sebi, nikamor ne morejo. Starejši dijaki se »sprehodijo« do so-sednje vasi, ki je oddaljena kakih 7 km in tam preživijo nekaj časa s prijatelji, požvečijo betelove orehe in se vrnejo v internat. Učitelji delajo na svojih vr-tovih in v hišah in tako poskrbijo za svoje družine in dodatni zaslužek. Noč sem preživela v dekliškem domu. V ozki in dolgi stavbi je približno 42 postelj, mislim, da je na vsaki stra-ni po 13 pogradov. Prostora med njimi je ravno dovolj, da se obrneš, omar ni, so pa namesto njih kartonske škatle.

Ker je voda v vodnjaku trenutno one-snažena, smo šle z dekleti do učitelje-vih hiš (500 m daleč) in se tam »stuši-rale«. Za večino izmed nas bi vse sku-paj izgledalo kot koncentracijsko tabo-rišče iz filmov o drugi svetovni vojni, ampak dekleta in fantje tukaj so nava-jeni, da boljšega pač ni. Mogoče naj kot zanimivost omenim še, da »tuširanje« pomeni zajemanje vode z vedrom iz vodnjaka in polivanje z lončkom.Dijakom sem pripravila delavnico o samozavesti in vrednotah. Gradiva bi bilo dovolj za dve delavnici, popoldan-sko in dopoldansko, vsako po uro in

razsežnost sredi Pacifika, predvsem pa tradicionalna kultura – je takšna, da je preprečevanje korupcije prak-tično nemogoče. Vse poteka po »one--talk« sistemu – pripadnost istemu plemenu je način življenja preko kate-rega posameznik pač ne more.

DIJAKI V SIOTIPričela sem delati z dijaki v Siota school. Šola je v njihovem sistemu se-condary school in ima sedem razredov. Za nas je to kombinacija zadnje triade osnovne šole in štirih razredov srednje šole splošnega formata. Po uspešnem

čolnom. Iz Tulagija do Siote potrebu-jemo skoraj polno uro dodatne vožnje. Dijaki prihajajo iz cele države, kar za večino pomeni, da z družino celo leto nimajo stika, saj je pot do doma pre-dolga in predvsem predraga. Med glavnimi počitnicami (december, janu-ar) gredo domov vsi (vključno z učite-lji, ki so tudi iz cele države). Prvič sem se z dijaki srečala v veliko-nočnem tednu. Prosili so me, če bi jim lahko pripravila kakšne aktivnosti, ki bi jih potem izvajali v zainteresira-ni skupini. Obljubila sem jim, da bom in da jih bom obiskala vsaj vsake tri

 Dekliška soba Bralska skupina (Poichau team)

10

SALOMONOVA MLAD INA

pol. Združili smo obe delavnici in go-vorili do mraka. Ker ni elektrike, smo morali pohiteti »pod tuš«, dokler se je še kaj videlo. No, na koncu smo upora-bili baterijske svetilke.Ko sem gledala njihove obraze in po-slušala njihove komentarje in prošnje, naj jim povem še kaj in naj jim poka-žem še kako sliko in še kakšen izo-braževalni filmček in na koncu, naj se kmalu vrnem, da bo spet zanimi-vo … Mladinci, daleč stran od svojih

mestu, v Sioti. In sem odšla a sem jim rekla, da ne vem, kdaj bom spet prišla, ampak da bom.Kdaj jih bom spet obiskala, ne vem. Očetje so mi povedali, da je odvisno od financ. Gorivo je drago in dodatna pot do Siote (cena za liter goriva je ista kot pri nas, kar je za tukajšnje razme-re astronomsko). Če uspem dobiti do-natorja, za gorivo, pa seveda ni pro-blem! Upam, da uspem dobiti dona-torja. Moja želja je, da bi jih obiskovala

redno, enkrat mesečno. Teme, o kate-rih mislim, da je vredno razpravljati z njimi, so povezane s splošnim zdrav-jem in higieno, odraščanjem, samo-podobo, zdravo spolnostjo, droga-mi, nasiljem, izobrazbo, zaposlitvi-jo ipd. Tega, da pri srečanju povzame-mo in poudarimo vrednote za splošno dobro, ni treba posebej razlagati.

V BOGOSLOVJUDelo v bogoslovju in v naši fari poteka več ali manj tekoče. Ravno sedaj pote-kajo priprave na Youth Rally – sreča-nje mladih, ki ga organizirajo naši mla-dinci iz fare. Konec tedna pričakujemo okoli 600 mladih. Prosili smo za ome-jitev števila, ker nimamo kapacitet, sicer jih je bilo napovedanih okoli 3000. Bomo videli, koliko jih bo v resnici. Sama vodim dve skupini za računal-niško opismenjevanje (farani). Tečaj je trikrat na teden. Z njimi delam v bogo-slovju in čedalje bolj mi je jasno, zakaj bi bil nov kulturno izobraževalni cen-ter še kako potreben. Aktivnosti za lo-kalne prebivalce so v bogoslovju mo-teče, saj motijo izobraževalni proces.

matičnih družin, tako odprti in tako veseli in tako hvaležni za vsako infor-macijo. Seveda so pubertetniki, puber-tetniki kot se spodobi: obremenjeni z mozolji in frizurami, polni postavlja-nja drug pred drugim, zaljubljeni do ušes in preko, iskanjem samih sebe … In tako brez vodstva, brez osebe, ki bi ji lahko zaupali jo vprašali za nasvet, smer, nekoga, ki bi jih okregal, kadar je to potrebno in hvalil, ko so uspe-šni … Stiskanje pri srcu in prepreče-vanje solzam, da bi prišle na plano, so lahko le malenkosten opis občut-ka, ki me je obhajal takrat, na tistem

 Vrsta za hrano

 Računalniški tečaj za odrasle

Bogoslovci pri čiščenju vrta

11

SALOMONOVA MLAD INA

Drugega primernega mesta pa žal ni.Za nas iz »razvitega sveta« je skoraj nemogoče, da bi si predstavljali, koliko tečaj računalništva (govorim o osno-vah: kako prižgati računalnik, kako delati z miško, kaj je tipkovnica, osno-ve tipkanja …) pomeni tu. Malenkost kot ta, je za njih nova priložnost za službo, sploh tu okoli glavnega mesta. Mladi nimajo možnosti kvalitetnega preživljanja prostega časa, saj v deže-li ni plavalnih, nogometnih, košarka-ških, glasbeno-šolskih in kaj vem ka-kšnih obšolskih dejavnosti, ki jih imajo šolarji v Sloveniji. Zato se klatijo okoli, prodajajo betel-nut (betelove orehe), ci-garete, kwaso tj. alkohol, tipa žganje, ki ga destilirajo doma in ima visoko vsebnost metanola. Praktično so upo-rabniki te pijače popolnoma zmešani. Kwaso se prodaja ilegalno, saj zakon dovoljuje prodajo alkohola samo v tr-govinah z dovoljenjem in preverjeno kvaliteto.

Ime skupine je Poichau, kar je v lokal-nem jeziku ime za majhno ptičico, ki prebiva v džungli. V primeru, da se v džungli izgubiš ali ti preti nevarnost, se lahko obrneš nanjo in jo prosiš za pomoč. Takrat bo priletela, ti zape-la in ti pokazala pravo pot ali izhod iz nevarnosti. Prej sem omenila slabe bralne nava-de. Salomonska kultura je kultura

Delo v pisarni poteka normalno, je pa časovno izredno zahtevno. Istočasno vzdrževanje tekoče dokumentacije (predmetnik, urnik, obvestila o uspe-hih, izpitna dokumentacija, analiza podatkov, priprava gradiva za sestan-ke …) in urejanje preteklih grehov. Potem imamo seveda še izredne do-godke, kot so: srečanja rektorjev, se-stanki senata, pastoralni programi, te-denski tečaji, bivši študentje s prošnja-mi za izpis podatkov v času njihovega študija ipd. Pa obiski, ki potrebujejo samo prenočišče in hrano.V prostem času se ukvarjam s »svo-jim« eksperimentalnim vrtičkom. Naj povem, da so slovenska semena tukaj praktično neuporabna – smola zame. Paradižnik mi divja, papriko mi bodo gosenice »pomalicale«, izgleda, da jih niti kombinacija čilija in česna ne pre-žene. Če mi bo uspelo znebiti se uši z bazilike, bo to edina rastlina, ki zares dobro uspeva. Pred kratkim sem pre-kopala drugo poskusno gredico in to-krat poskusila z lokalnimi semeni. Upam, da bom bolj uspešna.

POVZETEK:1. Za rekreacijo poskrbljeno: tekanje

iz knjižnice v pisarno, v računal-nico, v kuhinjo, v kapelo, v pralni-co ali kamorkoli pač že in hobi pro-gram: vrtiček.

2. Za smeh poskrbljeno: tekanje omo-goča mnogo srečevanj in klepetanj.

3. Dež: skoraj vsak dan (lahko tudi večkrat na dan) – žejni nismo.

4. Sonce: skoraj vsak dan (lahko tudi večkrat na dan) – smo zdravi.

5. Pred kratkim sem posekala prvo bananino palmo v svojem življenju – lačni nismo.

6. Domačini dobro plezajo v betelove palme – smo umirjeni.

7. Delamo dobro – smo svobodni.Praktično je to vse, kar potrebujemo (domačini orehe, jaz pa banane – da ne bo pomote). Polona

Center sv. Vincencija in Ludovike, ki ga je zasnoval dr. Drago Ocvirk, bi bil zato res dobrodošel, opravljena pa so samo zemeljska dela in cesta. Razmišljamo o možnosti, da bi v ne-dokončanem župnišču koristili en pro-stor za različne potrebe faranov. A kaj, ko je potreb toliko, da z urnikom ne pridemo nikamor. Majhnost prostora ni taka ovira, smo že navajeni, da se gnetemo in da je povsod tako.Knjižnica lepo napreduje in se poča-si spreminja iz »približno« v »pove-čini« urejeno. Bogoslovci pridno obi-skujejo bralna srečanja, ki sem jih uve-dla. Srečujemo se enkrat mesečno. Študijske aktivnosti in slabe bralne navade nam pogostejših srečanj ne do-puščajo. Mislim si, da je tako celo bolj prav, ker je potem takrat res zanimivo.

pripovedništva. Kadarkoli in kjerkoli je skupina ljudi, se pripovedujejo zgod-be. Zelo so počaščeni in veseli, če se jim pridružiš. Na koncu se vedno za-hvalijo, ker deliš zgodbe z njimi in se-veda tudi ti njim. V pidžinu se taka zahvala sliši približno takole (bere se kot, je napisano): »Taggio nao, fo stori witem mi, ia. – Hvala za zgodba-nje z menoj, prav.« Fantje iz skupi-ne Poichau so odlični pripovedovalci zgodb. In koliko jih znajo. Neverjetno. Pravzaprav imajo zgodbo za vse. Tako smo se odločili, da je letošnji cilj sku-pine, da vsak napiše vsaj eno zgodbo (njihovo tradicionalno; za nas bi bila to pripoved kot tista o Kralju Matjažu ali Kamniški Veroniki). Potem jih bomo spravili skupaj v neko obliko in vsak bo dobil izvod.

Šola

Dekleta iz kiribaške skupnosti

12

SALOMONOVA MLAD INA

Šola

Maribor, Celje in Murska Sobota

Sveča in kip sv. Krištofa V resnično lepem okolju, ki je obdano s pohorsko barvitostjo, smo se zbrali v župnijski cerkvi Sv. Egidija v Zrečah. Molitveno uro je vodil g. Jožef Lipovšek.

Ob lepem sodelovanju vernikov, se je ob častitljivih skrivnostih rožnega venca povezovala misel na misijonarje, člane MMZ, pomen molitve za današnji čas in prošnja za nove misijonske poklice ter nove člane MMZ.Ob sveti maši, ki se je začela ob 10. uri, so najprej presenetili ZŠAM (združenje šoferjev in avtomehanikov). Prinesli so veliko svečo in kip sv. Krištofa v zname-nje hvaležnosti za vse srečno prevožene kilometre.

Koper, Ilirska Bistrica

Sončna nedelja v Ilirski BistriciSončna nedelja, 28.7.2013, je privabila člane Misijonske molitvene zveze in tiste, ki tako ali drugače podpirajo misijone, na redno letno srečanje. Za škofijo Koper je bilo srečanje v Ilirski Bistrici v cerkvi svetega Jurija. Z molitveno uro za misijone in molitvijo rožnega venca je začel dekanij-ski animator za misijone gospod Franc Raspor.

Ob 16. uri je bila sveta maša, ki jo je daroval Pavel Bajec, misijonar na Slonokoščeni obali. Somaševalo je šest du-hovnikov. Zbralo se je okrog 70 molivcev za misijone.Po sveti maši je pogovor z misijonarjem Pavlom Bajcem, o delu in ži-vljenju na Slonokoščeni obali, vodil škofijski ani-mator za misijone Niko

Štrancar. Misijonar nas je s predstavitvijo svojega dela še bolj navdušil za redno in zvesto molitev za potrebe misijonov. Vsakokrat ob takem pripo-vedovanju lahko ugotovimo, kako polno vere, upanja in ljubezni je njihovo srce in kako jim pomaga naša molitev v njihovih preizkušnjah.Po sveti maši so nas župljani Ilirske Bistrice povabili k obloženi mizi z do-brotami in h klepetu z misijonarjem.Prav bi bilo, da bi v tem letu vere tudi molitev za misijone še pomnožili in molitveno zvezo razširili z novimi člani.

Zinka Vadnjal, Zagorje

Ljubljana, Novo mesto

Srečanje v PodkumuV nedeljo, 28. julija, je bilo v župnijski cerkvi v Šentjuriju-Podkumu osre-dnje srečanje članov Misijonske molitvene zveze za nadškofijo Ljubljana in škofijo Novo mesto. Zveza šteje že več kot 1400 članov, ki vsak dan da-rujejo svoje molitve in trpljenje za misijone.

Letošnja gostja sreča-nja v Podkumu je bila misijonarka, usmiljen-ka, s. Bogdana Kavčič. O svoji dolgoletni misijon-ski poti in izkušnji je pri-čevala med (tudi zapela očenaš v afriškem jeziku) in po maši, ki jo je daro-val nadškofijski animator za misijone, Slavko Kalan. Hvaležna je za veliko-dušno pomoč od vsega začetka iz Slovenije, iz Misijonskega središča, Karitas in tudi države za sprotno delo in večje projekte. Kot je še posebej poudarila, »vaša molitev dela misijone dragocene tudi za Cerkev na Slovenskem«.Prof. dr. s. Snežna Večko pa je povedala, da februarja prihodnje leto znova odhaja za tri mesece na Salomonove otoke, kjer bo bogoslovcem predavala Sveto pismo Stare zaveze.

Jože Potrpin

Nato je ob lepem in doživetem prepe-vanju cerkvenega pevskega zbora sle-dila Božja Beseda in nato osrednji na-govor voditelja MMZ Jožefa Lipovška. Poudaril je pomen MMZ in se zahva-lil vsem prisotnim za zvesto in ljube-če služenje v molitvi, darovanju in pri-čevanju. Posebej pa je voditelj ovredno-til lik p. Miha Drevenška, Matere Terezije in Pedra Opeke in se spomnil rajnih mi-sijonarjev. Nato je svoj prispevek doda-la še sestra Polona Švigelj, misijonarka v Senegalu, ki je orisala svoje delo na misi-jonu in potem zmolila Očenaš v senegal-skem jeziku.V prijetnem razpoloženju je sledila še po-gostitev, ki so jo pripravili marljivi verni-ki z g. župnikom Petrom Leskovarjem.Kljub vročini je v srcih odmevala velika hvaležnost za vse, kar smo doživeli in si obljubili, da se kmalu spet srečamo ob podobnih srečanjih.

Jožef Lipovšek

13

MIS I JONSKA MOL I T VENA ZVEZA

JUBILANTI – ČESTITAMO80 let življenjaMartina Arhar, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja, rojena 4. septembra 1933 v Dolnjem Logatcu. V misijone je odšla 12. decembra leta 2000. Deluje v Egiptu.

45 let dela v misijonihJanez Mihelčič, jezuit, rojen 13. maja 1942 v Radovljici. V misijone je odšel 11. septembra leta 1968. Deluje v Krigiziji.

45 let dela v misijonihTerezija Pavlič, Hčera krščanske ljubezni, rojena 16. avgusta 1934 v Zabukovju. V misijone je odšla 18. septembra leta 1968. Deluje na Madagaskarju.

40 let dela v misijonihJanez Mlakar, jezuit, rojen 11. februarja 1941 v Srednji vasi v Bohinju. V misijone je odšel 15. septembra leta 1973. Deluje v Zambiji.

30 let dela v misijonihAgata Kociper, salezijanka, rojena 5. februarja 1957 v Odrancih. V misijone je odšla 14. septembra leta 1983. Deluje v Braziliji.

30 let dela v misijonihDorica Sever, Frančiškanka Marijina misijonarka, rojena 19. maja 1982 v Murski Soboti. V misijone je odšla leta 1983. Deluje v Kanadi.

25 let dela v misijonihJanez Krmelj, duhovnik LJ, rojen 15. decembra 1955 v Selu pri Polhovem Gradcu. V misijone je odšel 3. oktobra leta 1988. Deluje na Madagaskarju.

5 let dela v misijonihAndreja Godnič, uršulinka, rojena 6. avgusta 1971 v Gabrovici. V Peru je odšla 12. septembra leta 2008.

JUBILANTI – ČESTITAMO

Srečanja so se udeležili: s. Fani Žnidaršič (Bocvana), p. Janeza Mujdrica (Zambija), Pavel Bajec (Slonokoščena obala) in Jani Mesec (Madagaskar). Pridružilo se jim je nekaj nekdanjih misijonarjev, pa dekanijski animatorji in člani skupine Sled, ki se pripravljajo na misijone, ter njihova voditelja s. Hermina Nemšak in Leopold Valant CM. Srečanje je vodil g. Stane Kerin, narodni ravnatelj za misijone.Za začetek smo v petek zvečer obiskali Sveto goro in z zanimanjem prisluhni-li patru frančiškanu, ki nam je predstavil baziliko. Potem smo se odpeljali na Mirenski Grad, kjer smo srečanje nadaljevali v pogovoru z misijonarji, ki so z nami delili svoje izkušnje. Večer se je prehitro nagnil v noč in … zazibali smo se v misijonske sanje.V soboto sta se nam pridružila še upokojeni koprski škof g. Metod Pirih in pred-stavnica Ministrstva za zunanje zadeve ga. Martina Skok. Gospod škof je na kratko predstavil pomembne dogodke zadnjega leta v slovenski Cerkvi, ga. Martina Skok pa je opisala projekte, v katerih država sodeluje na humanitarnem področju. Ob sklepu je bila slovesna maša. Na koncu so bratu Jožetu Rovtarju, nekdanjemu misijonarju, podelili zahvalo za njegovo dolgoletno in požrtvoval-no delo v Zambiji.

Mari Porenta

Pred dvema letoma se je sredi misijonskih na-porov zaustavilo veliko srce misijonarja p. Miha Drevenška. Njegovi sobratje minoriti so se ga zato spomnili s knjigo, ki bo izšla na god sv. Frančiška Asiškega, ustanovitelja manjših bratov – minoritov, ki jim je p. Miha s srcem in dušo pripadal.Ker so Zambijci p. Miha vzljubili in sprejeli za svojega do te mere, da so ga poimenovali kar »črnec v beli koži«, je tak tudi naslov knjige. Spisal jo je Mihov redovni sobrat p. Janez Šamperl in v njej izvirno in zanimi-vo prikaže misijonarjevo življenje in delo »od zibeli do groba«. Sestavljena je iz 37 poglavij, ki odkrivajo duhovna in miselna ozadja Mihovih misijonskih poti - ob otroštvu, mladostnih iskanjih, velikih odločitvah, zelenem klobuku, misijon-skih podvigih, šolstvu, botrstvu, delu z mediji … Odgovarja tudi na vprašanje, zakaj so Miha v Zambiji klicali »babo« – oče. V knjigi so lepe fotografije, na do-mala vsaki strani pa bralca nagovarjajo originalne Mihove besede, misli, spod-bude, zahvale, pričevanja, prošnje … ki še odmevajo v naših ušesih in srcih.Po prvem branju nastajajoče knjige je knjižničarka Dorica Emeršič zapisala:»Spominjanje je potrebno, daje nam podlago za življenje, odkriva korenine. Pot, po kateri hodimo, je sicer za vsakogar enkratna - v smislu besed sv. Frančiška Asiškega: »Jaz sem svoje izpolnil. Naj vas pouči Kristus, kaj morate storiti!«. Velikokrat pa potrebujemo spodbudo, zgled. Ne zato, da bi kopirali pot uspe-šnega predhodnika ali sodobnika, marveč da bi v trenutkih malodušja razume-li, kako pomembno je prisluhniti notranjemu Božjemu glasu in pogumno oditi na pot poklicanosti. P. Miha je slišal, odgovoril in vztrajal – in dosegel polnost. In če je zmogel on …Kdo bi lahko rekel: »Saj je vse zapisano v knjigi življenja in samo to je pomemb-no.« To je res, vendar smo ljudje tudi bitja spomina. Za nas, ki smo še potujo-ča Cerkev, je spodbudno, če vidimo, da so nekateri zmogli doseči popolnost v svoji nepopolnosti. Upam, da bo na tem vrtu zraslo še mnogo »rožic p. Miha«, ki bodo odstirale podobo našega misijonarja. Res pa je, da bomo vso razsežnost in daljnosežnost njegovega dela videli šele v večnosti. Vesela sem, da je p. Janez zmogel veliko delo, ki nam bo pomagalo ohraniti spomin na p. Miha.«

Srečanje misijonarjev v domoviniMisijonsko središče Slovenije vsako leto v juniju organizira srečanje misijonarjev, ki so na dopustu doma v Sloveniji. Tokrat so se srečali na Mirenskem Gradu 21. in 22. junija 2013.

Nova knjiga

Črnec v beli koži.P. Miha Drevenšek, misijonar v Zambiji

14

T O I N O N O

Priporočeni dar za tisk Misijonskih obzorij za leto 2013: 9 EUR,

za Evropo 12 EUR,

avionska za Ameriko

in drugod je 20 USD, 25 CAD.

BOG VAM POVRNI!

DAROVALI STE - HVALA

Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 19. 7. 2013. Hvala vsem.

TRIKRALJEVSKA AKCIJA o župnije: Budanje, Divača, Gornja Radgona, Gornji Logatec, Lokev, Pivka-Št.Peter na Krasu, Šmihel, Tržič, Vreme, Zagorje ob Savi o

ADVENTNA AKCIJA-OTROCI ZA OTROKE o

župnije: Divača, Gornji Logatec, Loka pri Zidanem Mostu, Marija Širje, Opatje Selo, Primskovo na Dolenjskem o posameznika: Saksida Bogdan in Silva o MIVA o župnije: Ljubljana-Fužine, Ljubljana-Moste, Škofja Loka, Tržič o posamezniki: Bogovič Anica in Ivan, Iskra Jože, Jeromen Ana, Jeromen Kavčič Marija, Jeromen Lidija, Kolbl Jernej, Kramberger Marta, Kranjc Ivan, Merše Franjo, Murko Ana, Premelč Tina in David, Rejc Srečko, Rihtar Helena, Rustja Karel, Strnad Alenka, Vombergar Angelca in Andrej, Zajec Marija o ZA LAČNE V MISIJONIH o posamezniki: Bratuša Andrej, Brežnjak Terezija, Gasparovič Marta, Kranjec Barica, Kravos Stojan, Marolt Marija, N.N., Medvešek Viljem, Motaln Betka, Murko Ana, Ojsteršek Lidija, Pečarič Boris, Potočnik Frančiška, Reja Karmen, Reljanovič Nedeljka, Remec Cirila, Rihtar Helena, Saksida Bogdan in Silva, Stanič Erika, Svoljšak Bojan, Štampar Robert, Tajnikar Matej, Žabjek Marija Magdalena o ZA GOBAVCE o posamezniki: Brišar Valerija, Kranjec Barica, Zakrajšek Boris o ZA MADAGASKAR o posameznik: Lestroj D.O.O. o ZA MISIJONE o župnija: Budanje o posamezniki: Babnik Marija, Bašič – Družina, Bizjak Cilka, Blažič Miha, Brezovar Anton S.P., Brlec Angela, Čarman Marija, Domonkos Lendvay Claude, Dvoršak Tatjana, Fidler Lara, Gantar Metod, Ham Alenka, Hosta, Iršič Andrej, Izoteh D.O.O., Jagodic Mihaela, Jaklič Nataša, Jereb Branko, Jerovšek Jure, Jurjevec Edi, Kebe Janez, Kegljevič Zagorc Lidija, Kolar Mihaela, Korez Jožica, Kos Ivana, Kosar Jelka, Koselj Veronika, Kovšca Tončka, Kozole Cvetka, Kremžar-Zupančič Marija, Krivonog Pavla, Kržič Sonja, Kulovec Igor, Kuzma Anton, Lah Pavla, Lorber Petra, Magajna Ljudmila, Magdič Olga, Markelj Anton, Mavrič Ana, Mayer Ana, Menart Tomaž, Mernik Zinka, Mikulin Olga, Morelj Darja, N.N., Nadškofijski Ordinariat, Paškič Ilija, Pečovnik Alojzija, Pejič Eva, Perko Meta, Petrič Matija, Pintar Jože, Ravbar Anica, Sadek Stjepčevič Milena, Saje Amalija, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Slokar Darja, Suhadolčan Franci, Štirn Mitja, Štrukelj Frančiška, Tomelj Andrej, Vampel Nežka, Vehovar Darinka, Vuga, Zakrajšek Boris, Žerovnik David o ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV o

posameznice: Jazbec Danica, Mah Tinko, Šifrar Ana, Vinkovič Marija o ZA LEČNKOV SKLAD o posamezniki: Koželj Slavko, Primc Anton, Zavar Valerijan o ZA ETIOPIJO-LAKOTA o posamezniki: Demšar Majda, Jeromen Kavčič Marija, Lešnik Lidija, Medvešek Viljem, Pečarič Boris, Sabolič

Katja, Zakrajšek Boris o ZA DISPANZER MATANGA o posameznika: N.N., Pečarič Boris o ZA RIŽEVA POLJA o posameznika: Kunavar Brigita in Florjan o ZA DAR UPANJA-MATANGA o posamezniki: Arh Slavko, Baraga Marija, Behek Mirjam, Kozinc Janez, Kucler Jerica, Morelj Darja, Podobnik Jožica, Slemenšek Grošl Frančiška, Strajnar Breda, Štambuk Igor, Zupančič Silvestra, o DROBIŽ ZA RIŽ-MADAGASKAR o posameznika: Jenič Dušan, Šubic Ida o ZA JOŽETA ADAMIČA o

posameznika: Burger Alenka, Golobič Martin o ZA Pavla Bajca o posamezniki: Ognjišče-Koper o ZA HUGA DELČNJAKA o

posameznica: Žveglič Marija o ZA S. ANKO BURGER o posameznica: Pipan Marinka o

ZA JOŽETA MLINARIČA o posamezniki: Jenič Dušan, Kvaternik Tomaž, Praček Marija o ZA S. VESNO HITI o župnija Bloke o posameznica: Kunšič Francka o

ZA S. GABRIJELO KONCILJA o posameznica: Muller Marija o ZA TONETA KERINA o

posamezniki: Golobič Martin, Kern Anton, Kern Jože, Koncilija Jožica, N.N., Pompe Anica, Strajnar Ana, Šink Andrej, Šušteršič o

ZA TONETA OVTARJA o posameznica: Kovač Marijana o ZA S. AGATO KOCIPER o

posameznica: Strajnar Ana, Volavšek Marta o ZA VLADIMIRJA KOSA o

posameznici: Muller Marija, Strajnar Ana o

ZA JANEZA KRMELJA o posamezniki: Demšar Vida, Eržen - Sojer Zinka, Jenič Dušan, Kolbezen Barbara, Sparovec Janez, Sušnik Janez, Vrabec Mirijam o

ZA S. ANDREJO GODNIČ o posameznika: Štuhec Msgr.Dr. Ivan, Verdenik Benjamin o

ZA DANILA LISJAKA o župnija Branica o

posamezniki: Albreht Ivan, Bonuti Hajdinjak Kamila, Jenič Dušan, Krevelj Branko, Rijavec Marko, Semič Mirca, Sušnik Janez, Toplikar Boštjan o ZA TOMAŽA MAVRIČA o posamezniki: Kovač Marijana, Malalan Nika o ZA S. ZVONKO MIKEC o

posamezniki: Breznikar Jožefa, Murn, N.N., Ramovš Vera o ZA MISIJONARKE MATERE TEREZIJE o posameznik: Kranjc Rafael o

ZA S. TADEJO MOZETIČ o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Dornik Silvana, Kolman Mojca, Rudež Lučka, Šiško, Zavrtanik Petra o ZA JANEZA MESCA o

posamezniki: Jenič Dušan, Martinčič Ruth, N.N., Strajnar Breda o ZA FRANCA ZAJTLA o

posameznica: Praček Marija o ZA PEDRA OPEKO o župniji: Goče, Kromberk o

posamezniki: Beršnjak Marija, Bohak Ivan, Bolta Marko, Buh Marjan Anton, Debevec Marija, Gajšek Jakob, Gostiša Ladislav, Hočevar Frančišek, Iskra Jože, Jelinčič Zalka, Jeras Tanja, Ješovnik Simona, Kd Stanko Vuk Miren, Kordiš Rozalija, Lakner Marjan, Lazar Tomaž, Leskošek Dr. Franc, Likar Ivan, Mežnar Klavdija, Murovec Terezija, N.N., Naš Dom San Justo, Ognjišče-Koper, Omejc Leon, Pegan Jožef, N.N., Prezelj Marija, Remše Matija, Rus Valerija,

Ščavničar Ema, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Šifrar Marija, Tavčar Jože in Slavica, Vendramin Simon, Vrhovec Tanja, Zabret Danica, Zgonc Marija o ZA S. MARIJO PAVLIŠIČ o posameznica: Resman Mimi o

ZA STANKA ROZMANA o posameznica: Kramar Marija Vida o ZA MARTINA KMETCA o posameznica: Strajnar Ana o ZA S. MARJETO ZANJKOVIČ o

posameznik: N.N. o ZA S. BOGDANO KAVČIČ o posamezniki: Beguš Lojze, Lesjak Bernarda, Mežnar Klavdija, Pipan Marinka, Strajnar Ana o ZA S. TEREZIJO PAVLIČ o

posameznica: Čengija Kata o ZA LOJZETA PODGRAJŠKA o posamezniki: Povh Jože, Tabajner Veronika, Kramberger Marta, Kranjec Matilda o ZA S. ZORO ŠKERLJ o

župnija Vrhpolje o posamezniki: Černic Vida, Saksida Bogdan in Silva o ZA S. FANI ŽNIDARŠIČ o posameznica: Souidi Zavrl Nada o ZA S. LJUDMILO ANŽIČ o

posameznika: Ferjančič Fani, N.N. o

ZA KATARINO KAVČIČ o posameznica: Strajnar Ana o ZA S. DORICO SEVER o

posameznici: Gliha Joži, Žveglič Marija o

ZA BLAŽA KRMELJA o posameznica: Krmelj Majda o ZA POLONO BERLEC o

župnija Pertoča o ZA IZIDORJA GROŠLJA o

župnije: Črnomelj, Ljubljana-Šentvid, Moravče o posamezniki: Frančiškanski Samostan Sveta Gora, Kapucini Ofmconv, Modic Boštjan o ZA GRADNJO PORODNIŠNICE NA MADAGASKARJU o

posamezniki: Abramovič Aleks, Alteks D.O.O., Bia Separations D.O.O., Bradač Jernej, Cederman Janez, Dovč Janez, Ham Alenka, Knez Marko, Kocijančič Mojca, Kvader Mt D.O.O., Lmm Profesional, D.O.O., Majhenič Zlatko, Marinko Teja, Murko Ana, Pavlič Frančiška, Pavlič Gregor, Pavlovič Petra, Sax Mateja, Slukan Smiljan, Sternen Robert, Šabič Katarina, Šubic Marija, Tine D.O.O., Valina D.O.O. o

ZA S. MOJCO KARNIČNIK o posameznica: Strajnar Ana o ZA ANTUNA SABLJAKA o

posameznik: Černivec Damjan o

ZA P. MIHA MAJETIČA o posameznik: Jenič Dušan o ZA MARIJINE SESTRE V KIJEVU o

posameznik: Jenič Dušan o ZA TANJO STRGAR o posamezniki: Bertoncelj Angela, Simončič Marjeta in Gašper

15

MISIJONSKA VAS18. in 19. oktober 2013

muzikal in predstavitev knjige Črnec v beli koži, p. Miha Drevenšek, misijonar v Zambiji

gostja s. Slavka Cekutamisijonarka v Albaniji

okrogla miza: Odhod odraslih otrok od doma: izziv novih začetkov

različne delavnice

igre

kronološki pregled dela slovenskih misijonarjev

misijon v malem: cerkev,dispanzer, šola, dom

misijonska tržnica Nar

isal

a Ti

na Z

ajec

, tre

nutn

o la

iška

mis

ijona

rka

v A

ngol

i

Misio-vas:MSS 2.8.2013 12:40 Page 1