Misijonskašt. 5 (147), leto 26oktober 2012cena 1,50 EUR obzorja

Hvala vamza vaše molitve in vaš dar za misijone!

MISIJ NSKA21. oktober 2012NEDELJA

MIS

IJO

NS K

O S R E D I Š Č E S LO

VE

NIJE

L J U B L J A N A

Poklicani

izžarevati

Besedo

resnice

20. oktober Plešivec: SKUPNI

MISIJONSKI PRAZNIK

I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 1 9 8 7

Revija za medkulturni in medreligijski dialog ter razvojno in humanitarno pomočV sodelovanju z Inštitutom za religiologijo, ekumenizem in dialog (TEOF) izdajaMISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.

MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax. : 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h

E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. netGLAVNI UREDNIK Dr. Drago K. Ocvirk, CMPOMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA Tina JežLEKTOR Jurij Devetak, CMOdgovarja NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE Stane KerinOBLIKOVALEC Boris JurcaGRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Schwarz, d. o. o. Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369

Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Prispevek za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2012: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun Misijonsko središče Slo venije, Kristanova 1, Ljubljana namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933,  št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Plakat za misijonsko nedeljo, deklica je iz misijona Calulo v AngoliFoto: Stane Kerin

Groblje,Rim,Buenos Aires1923-1986

esnica nima ravno pozitivnega prizvoka pri kreatorjih javnega mne-nja. Toda ali bi sodišča še lahko delila pravico, če se ta ne loči od krivi-ce? Čemu ves napor znanosti, če nič ne drži? Bi zdravnik sploh še mo-

gel postaviti diagnozo? Na teh razlikovanjih stoji sleherna skupnost.

O vsem tem je moral razmišljati papež, ko je Poslanico za misijonsko nedeljo naslovil: »Poklicani izžarevati Besedo resnice«. Ta klic je začutila Samarijan-ka v pogovoru z Jezusom, ki je stekla rojakom pripovedovat o njem. »Kaj naj bi ta žena, potem ko je v svoje srce sprejela Kristusa Gospoda, naredila dru-gega kakor to, da je odložila vrč in stekla oznanjat veselo novico?« se sprašu-je sv. Avguštin. Ta pripoved je spomin na apostolske žene, ki so ponesle evan-gelij med Samarijane. Učenke in učenci so izžarevali Besedo resnice, zato se je evangelij razširil kakor ogenj po Sredozemlju in v stoletju ali dveh do Indi-je in Atlantika. Beseda resnice, Jezus Kristus je osvobajala tiste, ki so jo nosi-li, in one, ki so jo sprejemali. »Identiteto Cerkve sestavljata po eni strani vera v skrivnost Boga, ki se je razodel v Kristusu, da bi nas odrešil,« še zapiše pa-pež, »po drugi pa poslanstvo, da zanj pričujemo in ga oznanjamo, dokler se ne vrne. Kot sv. Pavel moramo biti pozorni na oddaljene, na tiste, ki še ne po-znajo Kristusa in niso izkusili bližine in ljubezni njegovega Očeta.«

Ali je še smiselno razlikovati med resnico in lažjo/zmoto, najbolje odgovori podarjeno življenje, čas, moči … In sicer tistim, ki bi brez tega velikega daru bili še večkrat lačni, bolni, prezrti; ki se ne bi mogli naučiti pisati, izšolati, postaviti na noge.

Poklicani izžarevati Besedo resnice

R

Že dolgo se tega zavedajo malodane vsi člani Cerkve, ki zato z molitvijo in/ali materialnimi sredstvi podpirajo misijonsko delo. So pa tudi takšni, ki so sami odšli v misijone. Za znamenitim dr. Janezom Janežem, ki je po vojni odšel na Kitajsko in deloval na Tajvanu, so prvi laiki začeli odhajati konec 60-ih, ko se je železna zavesa rahlo odgrnila. V teh Misijonskih obzorjih so laiki, ki v misi-jonih s svojim življenjem izžarevajo Besedo resnice, dobili besedo, da bi opo-gumili še druge.

Ali je še smiselno razlikovati med resnico in lažjo/zmoto, najbolje odgovori podarjeno življenje, čas, moči … In sicer tistim, ki bi brez tega velikega daru bili še večkrat lačni, bolni, prezrti; ki se ne bi mogli naučiti pisati, izšolati, po-staviti na noge. Vredno je iskati in širiti resnico, ker se ta izraža v življenju v obilju za vse.

Marija, preprosto dekle, ki je Besedo resnice sprejela, nosila pod srcem in po-darila človeštvu, se zato imenuje Zvezda evangelizacije. Ljudi njenega kova potrebuje človeštvo danes, pridružimo se ji!

Drago K. Ocvirk, CM

Izidor Grošelj, duhovnik Lj, Madagaskar

Storiti ali ne storiti?Ne vem, ali s(m)o nekateri duhovniki, sploh pa nekateri misijonarji deloholiki ali ne. Res pa je, da ti ne da miru, ko vidiš, kakšne so potrebe na misijonu: česa vse ni in kaj vse bi moralo biti. Se zanašati, da bo čez nekaj let ali da bo to postoril kdo drugi, pomeni, pustiti generacijo otrok brez šole in s tem brez možnosti. Rešitve praktično ni: storiti ali ne storiti, to je misijonarjeva dilema … tudi Izidorjeva!

(Drago K. Ocivrk)

18.8.2012.  Pa sem spet v mestu. Včeraj sva namreč s Cirilom pripe-ljala v Farafangano naše zdravnike, ki odhajajo. Od tu gredo s svojim ta-ksibusom, ker se bodo še potepali po Madagaskarju, potem pa domov.

DarovI treh kraljevZadnjič sem vas prosil za drugi del de-narja iz Trikraljevske akcije. Prvi del, ki ste mi ga poslali za hišo ob šoli, kjer bo pisarna za ravnateljico, zbornica in arhiv, že pridno kopni. Predračun sem vam poslal. Dela bodo opravi-li zidarji Petra Opeke, ki precej gradi-jo v naši škofiji. Prišli smo do ostreš-ja, pločevina je že kupljena. Drugi del iz Trikraljevske pa bo za dom za tiste učence, ki so od daleč. Ravnokar so se začele počitnice. Zato bi bilo dobro, da bi bilo že kaj zgrajenega do srede ok-tobra, ko se prične pouk, da bi se tisti najbolj oddaljeni in ekonomsko šibki lahko vselili. Ker je seveda namen šole, da se šolanje omogoči tudi revežem in oddaljenim. Do sedaj sicer nismo stali križem rok, saj nimam te žilce, da bi samo gledal, delo pa bi stalo. Zato sem že kupil zemljo. Ta teden smo s starši učencev počistili teren, naročena imam dva kamiona tramov, ki jih grem iskat drugi teden, navozili smo že kamenje, ker bi rad, da bi bilo kaj v uporabi že do začetka šolskega leta.

Zasut Z Delom28.8.2012. Res delam s polno paro. Sončne ce-lice na dis-panzerju in na župnišču so že dolgo časa montira-ne. Župnišče je z deli v končni fazi: ple-skanje, montiranje žlebov in sistema za toplo vodo ... Za župnišče sem porabil ves denar s svojega računa. Problem bo z vodo. Zbiralnik za vodo je pri cerkvi nad župniščem v zemlji. V njega je na-peljana kapnica iz cerkve. A kaj ko ta rezervoar ne doseže nadstropja v žu-pnišču, zato vidim možnost v starem samostoječem zvoniku poleg cerkve. Cerkev je dotrajana, premajhna in po-trebna prenove. Zato bi bilo smiselno prejšnji zvonik spremeniti v vodno ci-sterno, cerkev pa povečati in zgraditi nov zvonik. Pred začetkom gradnje žu-pnišča sem rekel, da bom mogoče pro-sil Misijonsko središče za nakup strehe, pa sem prišel skozi s svojim denarjem. Streha je bila 10.000 EUR, sončne celice za elektriko in vodo 8.000 EUR, temelje smo podbetonirali, spodnji del na novo zvezali, ulili prvo ploščo, potem pozi-dali nadstropje in potem druga plošča. Še dobro, da smo vsa dela opravili z na-šimi delavci.

Lahko si mislite, ko-liko smo porabi-li za cement in žele-zo, ker je vse veliko dražje kot doma, ker je uvoženo. No, zdaj sem ostal brez ficka in prosim Misijonsko središče za pomoč, in sicer za zgraditev vodne-ga bazena in povečanje matanške cer-kve. Do sedaj sem zgradil že kar nekaj Cerkva s sredstvi svojih sodelavcev-do-brotnikov, sedaj pa moram prvič zapro-siti Misijonsko središče, in sicer za cer-kev v Matangi, ki je res revna.Dela pri zbornici potekajo dobro.

Naslednji teden bo verjetno pod streho. Predračun sem poslal, dela pa vodi glavni gradbenik Pedra Opeke s svojimi delavci. On ima vse račune, jaz pa mu sproti nakazujem denar. Mislim, da je pošten. Ko bo konec, boste seve-da dobili poročilo.Pri mostu se spet obrača. Zgleda, da gre za nekakšno politiko, ki je pa jaz ne razumem popolno-ma. Vaška skupnost je posredo-vala pri ministru za ceste, mu dopovedala, koliko časa že pro-

sijo za most, sedaj pa ga gradijo z misi-jonarjem. In tako zgleda, da bomo most mi tudi dokončali. Ko bom imel v rokah papir z ministrovim podpisom, ki so mi ga obljubili v tednu dni, pa nadalju-jemo. Malo me skrbi izgubljeni čas, saj se lahko že v novembru počasi začne de-ževna doba.Hiše za naše učence že gradimo. Delavci so že prišli. Z delom sem zasut tudi za-radi tega, ker ima Dorhin, moj mehanik in šofer traktorja, tuberkulozo, tako da sem veliko na traktorju. Sestra, ki dela v dispanzerju, je na dopustu, zato pro-dajam tudi zdravila. Tega ne morem prepustiti drugim, ker gre za preveliko vrednost, prilika pa dela tatu. Seveda ostalo delo nič ne zaostaja (obisk po-družnic itd).Tako malo sem razložil. Včeraj popol-dne sva s Cirilom prišla v mesto, zvečer je prišel še Tone, pa smo malo poklepe-tali. Mislim, da se mi tukaj kar trudimo, hvala pa vsem vam, ki nam to tudi omo-gočate, še posebej preko Misijonskega središča, Izidor

 Ciril Berglez s slovenskimi

zdravniki  Obnovljeno župnišče v Matangi

3

D I L EMA

3

Iz barake pastoralni centerana slivka, frančiškanka Marijina misijonarka, Brazilija

5.8.2012. V Paranagui, na mojem bivšem misijonu, se ši-viljska delavnica razvija v pravi pastoralni center. Začelo se je z najemom lesene barake, v kateri so se srečevala revna dekleta in se učila šivati. Mnogo mladih žena, ki so

svoj vsakdanji kruh služile s prostitucijo, je začelo obisko-vati delavnico. Ko smo jo v lanskih poplavah izgubile, so žene same poiskale in najele veliko garažo, kjer se sedaj zbi-rajo. Četrt Ponta do Cajú, kjer se nahaja šiviljska delavni-ca, nima ne cerkve ne kapele in nobene redovne skupnosti. Zato smo sestre ponudbo razširile in zdaj garaža poleg ši-viljske delavnice služi tudi za srečanja mladih mamic (neka-tere mladoletne), za srečanja otrok z ulice in po novem tudi za srečanja Biblične skupine. Prijavilo se je toliko ljudi, da so jih sestre morale razdeliti v pet skupin. Dekleta in žene vsako srečanje začnejo z molitvijo, pri kateri se posebej za-hvalijo za darovalce iz Slovenije. Z vašimi darovi je namreč pokrit velik del najemnine za delavnico, ki mnogim dekle-tom in ženam nudi skromen zaslužek na dostojen način. Hvala za vso podporo in darove! V Amazoniji, kjer je moj novi misijon, sem predvsem z mladimi. V prihodnjih mese-cih nameravamo izvesti projekt Knjiga – kvaliteten prijatelj. V našem mestu namreč mnogo mladih opusti šolanje že v četrtem ali petem razredu osnovne šole. Večina komaj zna brati in pisati. Ker nimajo izobrazbe, začno na ulicah pro-dajati bombone, ocvrte banane ali plastenke z vodo; mnogi tudi drogo in orožje, kar prinese veliko več denarja. Projekt je še v nastajanju, zato več o njem v naslednjem pismu. Mir in dobro! S. Ana, Frančiškanka Marijina Misijonarka

23.7.2012. Priznati moram, da mi pisanje ne gre več od rok. Večkrat sem že sklenil pisati, a vse ostaja le pri pobo-žnih željah. Te dni so skoraj vsi sosednji župniki na dopu-stu in tudi doma imam nekoliko več dela. Prenavljamo žu-pnišče, ki je pod spomeniškim varstvom, staro 150 let in ga hočejo takega obdržati, kar bo stalo ogromno denar-ja, pri tem pa ne bo preveč udobno in praktično. Na srečo bo skoraj vse plačala država in me bo čakala samo opre-ma čez kako leto. Tako raje ostajam tu, naredim, kar zmo-rem, sem pa nekoliko bolj svoboden pri vseh odločitvah.

Obnova stavb, ne ljudimilan kadunc, frančiškan, Francoska Gvajana

Krščanstvo je tu še veliko na slabšem kot v Sloveniji, saj ga ljudje ne prakticirajo več. Nekateri si še želijo krstiti otroka, nekaj staršev še vpiše otroke za prvo obhajilo, za birmo vedno manj, potem pa je konec z vero in cerkvijo, razen pogreba seveda. Po birmi ni več mladih v cerkvi. Vse to me boli in moti, pa kaj hočem. Vsem v misijonski pisar-ni lep pozdrav iz vedno deževne Francoske Gvajane. V za-dnjih desetih mesecih še nista minila dva dneva, da ne bi deževalo. Večkrat po dvakrat, trikrat ali še večkrat na dan in tako je vse okoli zalito.

Brezjanska Marijaagata kociper, salezijanka, Brazilija

26.7.2012.  Iz Slovenije sem prinesla lepo svečo Brezjanske Matere Božje. In glej, izbrana je bila za simbol ob vizitaciji predstojnice iz Rima, ki bo v začetku avgusta. Marija tukaj sčasoma vse bolj vrisuje svoj pečat slovenske pristne pobo-žnosti in zaupanja v njeno navzočnost širom sveta. Danes sem tudi prejela sporočilo o nakazilu denarja za čoln in ra-dijske postaje. Bog bodi zahvaljen in tudi vsi, ki si prizade-vate za speljevanje in animiranje misijonskega duha v do-movini in po svetu. Z veseljem bomo začeli delati, da se bo projekt izvedel po vseh možnostih v kratkem času. Si kar predstavljam, kako bo ganljivo, ko bomo spet lahko sliša-li glasove z druge strani za devetimi gorami, med amazon-skimi vodami, vzpetinami in dolinami, po pragozdu ... in si podarjali upanje in veselje kot že dolgo ne! Prisrčen pozdrav od vseh sester in mladih, vedno hvaležna s. Agata Kociper

4

e -NAB IRALN IK

Obisk prostovoljcevandreja Godnič, uršulinka, Peru

Reševanje podhranjenih otrokanica starman, frančiškanka brezmadežnega spočetja, Slonokoščena obala

Dobra ocena ambulantstanko rozman, jezuit, Malavi

23.8.2012. Dragi mi, po dolgih 'stoletjih' se vam spet ogla-šam iz perujskih Andov in se vam iz srca zahvaljujem za voščilo in vse ostalo skrito, ki šviga na naš konec po dru-gih kanalih. Pri nas smo v času sprememb. Naša provinci-alka (39 let) ima raka na želodcu, tako da sem dosti v Limi. Na župnijah je vsakič kaj drugače, tako da se moramo kar naprej prilagajati, za povrh vsega pa še učitelji stavkajo. Pri nas so ta mesec prostovoljci iz Potov in smo kar aktivni. Zgleda, da globalna kriza kaže zobe pri nas v obliki politič-ne nestabilnosti, kar bi prvemu svetu prišlo hudo prav ... In še moja mila prošnja: bi mi lahko poslali evre z mojega na-slova. Smo imeli nekaj 'hudih' projektov in bi nam denar prišel zelo prav. Po Kraljici topel pozdrav, s. Andreja Godnič

29.7.2012. Po dveh letih sem spet doma. Na Slonokoščeni obali je bilo minulo leto hudo. Prvih šest mesecev je divja-la vojna, ljudje so vedno živeli v strahu in se skrivali, polja so bila neobdelana in letos je zmanjkovalo riža, manjoke in ignama. Konec meseca julija bodo pobrali riž, koruzo in se lahko nasitili. Vojne je konec, rane so globoke, veli-ko časa bo preteklo, da se zacelijo, veliko potrpljenja in ljubezni za medsebojno odpuščanje. Pri vsaki maši moli-mo za mir in spravo Frančiškovo molitev za mir. V medi-cinsko socialnem centru, kjer delam sedaj, poleg raznih bolnikov in okuženih z aidsom, sprejemamo in zdravi-mo podhranjene otroke. Do podhranjenosti pride zaradi

9.8.2012. Mi delamo z veseljem in tudi kar uspešno. Danes sem imel obisk dveh predstavnikov Cross Catholic Outreach. Pripeljal jih je p. Peter Henriot, ki zbira denar za Loyolo. Malo sem povprašal, če bi tudi nam kaj poma-gali. Niso rekli ne. Pri naši osnovni šoli končujemo gradnjo treh blokov, stari del šole pa kliče po obnovi. Pri sv. Petru Mangwazu-Kaphaizi so dela v teku, plošča se bo v kratkem vlivala, potem pa hitro naprej, da se denar ne pokvari. Imam pa dobro novice: Komisija iz nadškofije in od CHAMA (Christian Medical Association of Malawi) je zelo pozitivno ocenila ne le Senjere ambulan-to, ampak tudi ambulanto v Kaphaizi. Omenili so, da bi zaprosili kar za obe ambulanti. Z delom bi začeli kmalu, gotovo pa z januarjem pri-hodnje leto. Na državno pomoč, kot je plača za osebje, pa ne moremo računati pred nasle-dnjim julijem. Proračun za le-tošnje leto je že izšel. Smo vlak malo zamudili, za sedaj. Imam pa veliko upanje, da bo stvar res stekla. In še ena dobra novica: dobim novega kaplana p. Petra

nepoučenosti o hrani, zaradi raznih prepovedi v njihovem verovanju in predvsem zaradi revščine. Zelo podhranjeni otroci morajo ostati z mamo v centru najmanj tri tedne in dobivajo posebno hrano. Mati se v tem času nauči tudi kuhati jedi iz domačih pridelkov. Oskrbo – vse za kuho in zdravila za tri tedne morajo starši plačati sami. Velikokrat tega ne zmorejo in odidejo z otrokom. Hrana in zdravila za enega otroka stane 19.500 frcfra ali 30 evrov. Zaenkrat imamo mesečno pet do šest zelo podhranjenih otrok. Za eno leto bi rabile 2.160 evrov. S to vsoto nam boste odvze-li veliko skrbi. Bog vam povrni! Še enkrat iskrena hvala vsem, ki nas podpirate.V molitvi združeni, s Anica.

Bwanalija, ki je bil naš provincial. Tako bomo trije na župni-ji, pa še Lojze se nam verjetno pridruži. Ni dobro biti sam, kot sem jaz sedaj, saj je p. Joe Oleksy šel na zdravljenje. Bolje je biti v družbi sobratov. Če Bog da, pridem na zdravniški pregled sredi oktobra, ko se vrne p. Joe. Me boste lahko kaj uporabili okoli misijonske nedelje!3.9.2012. Še nekaj me teži. Imam dva stara avtomobila, ki sta stalno v popravilu, a jih nujno rabim pri gradnjah. Na vi-diku je nov vanette, zmerna cena: osemnajst tisoč dolarjev. Jaz bi spravil skupaj devet tisoč, in če bi mi MIVA priskoči-

la z devetimi tisoči, bi projekt imel zanesljivo vozilo. Saj še drži: skupaj zmoremo veliko. Govorim v

stiski … Lahko noč.P. Stanko

5

e -NAB IRALN IK

DraGI bratje In sestre!Letošnje praznovanje misijonske nedelje ima prav poseben pomen. Obhajamo namreč 50. obletnico za-četka 2. vatikanskega zbora (1962-1965), smo v letu vere in pred nami je sinoda o novi evangelizaciji. Vse to iz-raža namero Cerkve, da še pogumne-je in bolj vneto deluje na misijonskem področju, tako da bi evangelij res pri-šel v vse konce sveta.

mIsIjonarska CerkevNa 2. vatikanskem koncilu se je prvič zbralo tako veliko število udeležencev in to ne le iz zahodnega sveta, marveč od vsepovsod: Azije, Afrike, Latinske Amerike in Oceanije. Škofje z misijon-skih področij so razkrili novo podobo Cerkve – Cerkve, ki je navzoča na vseh celinah, tudi v kompleksnih razmerah »tretjega sveta« oz. »dežel v razvo-ju«. Prav oni so pomembno prispeva-li k spoznanju, da je misijonska dejav-nost še kako potrebna in da je Cerkev po svojem bistvu misijonarska.To spoznanje potrjujejo razme-re v sodobnem svetu. Povečalo se je namreč število tistih, ki še ne po-znajo Kristusa: »Neskončno števi-lo ljudi še pričakuje Kristusa,« je za-trdil bl. Janez Pavel II. v okrožni-ci Odrešenikovo poslanstvo: o trajni veljavnosti misijonskega poslanstva. Dodal je: »Ne moremo ostati mirni, ko mislimo na milijone naših bratov in sester, tudi odrešenih s Kristusovo krvjo, ki živijo, ne da bi vedeli za Božjo ljubezen.« Ko sem napovedal leto vere, sem tudi sam zapisal, da nas Kristus »danes kakor takrat pošilja na ceste sveta, da bi sporočili njegov evangelij vsem ljudstvom sveta«. Pavel VI: je o Oznanjevanju evangelija zapisal: »Za Cerkev to ni naloga, ki si jo izbere ali ne, ampak je dolžnost, katero ji je na-ložil Gospod Jezus, da bi ljudje mogli verovati in se zveličati. Da, to oznanje-vanje je nujno potrebno. Edinstveno je in nenadomestljivo.« Tega poslanstva

moramo zato neprestano prilagajati naš način življenja, pastoralne načr-te in škofijsko organiziranost, redov-ne skupnosti ter laiška gibanja, sku-pnosti in združenja, in sicer še po-sebej v našem svetu, ki se nenehno spreminja. Vse te sestavine veličastne-ga mozaika Cerkve se morajo čutiti močno nagovorjene, ko Gospod naro-ča, naj se evangelij oznanja, dokler ga ne bodo povsod poznali. Vsi – pastirji, redovniki, redovnice in vsi, ki veruje-

mo v Kristusa – se moramo odpraviti po stopinjah apostola Pavla. Ta je kot »jetnik Kristusa Jezusa za pogane« (Ef 3,1) delal, trpel in se bojeval, da bi vsem prinesel evangelij (Kol 1,24-29), ne da bi varčeval z močmi, časom in sredstvi, da bi vsem predal Kristusovo sporočilo.Tudi danes mora biti misijonska de-javnost glavna sestavina cerkvene

Poklicani izžarevati Besedo resnice

Poslanica papeža Benedikta XVI. za misijonsko nedeljo 2012

ne bomo zmogli brez misijonarske za-gnanosti prvih krščanskih skupnosti, ki so majhne in nezaščitene mogle s svojim oznanjevanjem in pričevanjem razširiti evangelij po vsem takrat zna-nem svetu.

evanGelIZaCIja – prvenstvena naloGaZapoved oznanjevanja evangelija se ne izčrpa s tem, da kak nadpastir, tj. škof, skrbi za njemu zaupano ljudstvo,

ali da pošlje kakega človeka – duhov-nika, laika ali laikinjo – v misijone. Nasprotno, vsa dejavnost kake škofije ali vse krajevne Cerkve, vsa njena po-dročja, skratka, vse njeno bivanje in delovanje mora biti misijonarsko. To je jasno pokazal drugi vatikanski cer-kveni zbor, močno pa je to poudarjalo tudi cerkveno učiteljstvo. Tej temelj-ni razsežnosti cerkvenega življenja

»Pospremi, o Gospod, svoje misijonarje v dežele evangelizacije, položi jim prave besede na njihove ustnice

in naredi njihov trud rodoviten.«

6

BENED IK T  X V I .

dejavnosti, saj identiteto Cerkve se-stavljata po eni strani vera v skrivnost Boga, ki se je razodel v Kristusu, da bi nas odrešil, po drugi pa poslanstvo, da zanj pričujemo in ga oznanjamo, dokler se ne vrne. Kot sv. Pavel mora-mo biti pozorni na oddaljene, na tiste, ki še ne poznajo Kristusa in niso iz-kusili bližine in ljubezni njegovega Očeta. Zavedati se moramo, da dobiva misijonsko »sodelovanje danes nove oblike z neposredno udeleženostjo in ne le z materialno ali gospodarsko po-močjo od daleč« (Janez Pavel II.).

oZnanjevanje vereGorečnost za oznanjevanje Kristusa nas priganja, da v zgodovinski situ-aciji prepoznavamo probleme, želje in upe človeštva, ki jih more ozdra-viti, očistiti in uresničiti Kristus s svojo navzočnostjo. Njegovo sporoči-lo je namreč vedno aktualno, se spu-šča v samo srce zgodovine in zmore odgovoriti na najgloblje skrbi sleher-nega. Cerkev se mora zato v vseh svo-jih delih zavedati, kako »neskončno obzorje misijona in kompleksnost so-dobnih razmer zahtevata nove nači-ne za učinkovito oznanjevanje Božje Besede« (Benedikt XVI.).Ena od ovir za razmah evangelizaci-je je kriza vere velikega dela človeštva, ki vseeno čuti lakoto in žejo po Bogu in čaka, da ga bo kdo povabil in pope-ljal h kruhu življenja in k živi vodi, po-dobno kot Samarijanka, ki se odpravi k Jakobovemu vodnjaku in se pogovar-ja z Jezusom. Po pripovedovanju evan-gelista Janeza je zgodba te žene še po-sebej pomenljiva (Jn 4,1-30). Sreča na-mreč Jezusa, ki jo zaprosi za vodo, potem pa ji govori o neki novi vodi, ki pogasi žejo za vedno. Žena ga najprej ne razume, a jo vodi tako, da prehodi pot vere in ga prepozna kot mesija. V povezavi s tem pravi sv. Avguštin: »Kaj naj bi ta žena, potem ko je v svoje srce sprejela Kristusa Gospoda, naredila drugega kakor to, da je odložila vrč in stekla oznanjat veselo novico?«.Srečanje z živim Kristusom, ki poteši žejo srca, nujno vzbuja željo, da z dru-gimi delimo srečo te navzočnosti in jo oznanjamo, da bi jo lahko vsi izkusi-li. Skrb za širjenje evangelija ne sme nikoli ostati na obrobju cerkvene de-javnosti in osebnega življenja kristja-nov, ampak ju mora krepko zaznamo-vati v zavesti, da sta tako Cerkev kot posameznik hkrati prejemnik in mi-sijonar evangelija. Središčna točka

oznanjevanja ostaja vedno ista: resni-ca o Kristusu, ki je umrl in vstal za odrešenje sveta, resnica o Božji neo-mejeni in popolni ljubezni do vseh.Vera v Boga, v ta načrt ljubezni, ki se je uresničil v Kristusu, je predvsem nerazumljivi dar, ki ga sprejemamo v srce in življenje ter se zanj Gospodu vedno zahvaljujemo. Hkrati pa je to, ki nam je dan zato, da ga delimo z drugi-mi; je talent, ki smo ga prejeli zato, da

jih predstavlja Misijonsko središče Slovenije), ki učinkovito sodelujejo pri vesoljnem misijonu Cerkve in se jim za to zahvaljujem. Po njihovi zaslugi postaja oznanjevanje evangelija tudi pomoč bližnjemu, solidarnost z naj-bolj ubogimi, možnost izobraževanja in zdravstvene pomoči v najbolj od-ročnih krajih, premagovanje najhujše revščine, vključevanje izključenih, ra-zvojna podpora, preseganje etničnih

bi ga pomnožili; je luč, ki ne sme osta-ti skrita, temveč mora razsvetliti ves dom. Vera je najpomembnejši dar, kar smo jih prejeli v življenju, in prav zato ga ne moremo zadržati le zase.

oZnanjevanje je ljubeZen»Gorje meni, če evangelija ne bi ozna-njal!« vzklika apostol (1 Kor 9,16). Ta vzklik močno odzvanja po vseh celi-nah v srcu vsakega kristjana in vsake krščanske skupnosti. Tudi za mlade Cerkve na misijonskih področjih je misijonska dejavnost nekaj običajne-ga, čeprav same še vedno potrebujejo misijonarje. Mnogi duhovniki, redov-niki in redovnice z vseh koncev sveta, številni laiki in tudi cele družine za-puščajo svoje dežele in se odpravljajo k drugim Cerkvam, kjer pričujejo in oznanjajo Kristusa, v katerem je odre-šenje za človeštvo. To je izraz globo-ke povezanosti, izmenjave in ljubezni med Cerkvami.Ob tem vzvišenem izrazu vere, ki se spreminja v ljubezen, se spominjam Papeških misijonskih družb (v Sloveniji

delitev in spoštovanje življenja na vseh stopnjah …

sDraGI bratje In sestre,na misijonsko delo evangelizacije in še posebej na vse misijonarje/ke kli-čem Svetega Duha, da bi z Božjo mi-lostjo še odločneje zaznamovali zgo-dovino sveta. Skupaj z bl. Johnom Henryem Newmanom (1801-1890) molim: »Pospremi, o Gospod, svoje mi-sijonarje v dežele evangelizacije, polo-ži jim prave besede na njihove ustnice in naredi njihov trud rodoviten.« Naj Devica Marija, Mati Cerkve in Zvezda Evangelizacije, spremlja vse misijo-narje/ke evangelija.

V Vatikanu, 6. januarja 2012, na praznik Gospodovega razglašenja

papež Benedikt XVI.

(Uradno besedilo Misijonske poslanice je v Sporočilih slovenskih škofij.

Tu je njena skrajšana verzija, ki jo je pripravil Drago K. Ocvirk)

7

BENED IK T  X V I .

Pozorni moramo biti na to, da ne bomo samo čakali in se zanašali na druge, na napore nekaterih posameznikov, pri sebi pa ne bi nič spremenili. Čakamo, da bodo državniki kaj storili, kajti oni naj bi bili odgovorni za blaginjo, za od-pravo revščine in lakote po vsem svetu. Oni naj bi bili krivi, da so na svetu vojne, nasilje, sovraštvo. Tako verje-tno marsikdo razmišlja. Toda sovra-štvo, prezir, nadutost, nezaupanje, se poraja v vsakem človeku in temu tudi vsi podlegamo. Tu je naša soodgovor-nost za dogajanje v svetu. Nekaj je po-trebno storiti, da bo v glavah zavlada-la drugačna miselnost in takrat se bo svet začel spreminjati. Potrebno je za-četi pri vzgoji, da se med nami zakore-nini nova miselnost, miroljubna, brat-ska, sestrska, ustvarjalna, širokosrčna.

novo upanjeLjudje imajo danes občutek, da stojijo z obema nogama na realnih tleh. A če stalno poslušajo nerealne ideje, gojijo nerealne upe. Tako pač razmišlja veči-na ljudi in pri tem imajo občutek, da ne morejo in ne smejo biti drugačni, sicer bodo izključeni iz družbe. Ogromno prizadevanj za mir gre v napačno smer. Podpisanih je bilo veliko mirovnih po-godb, sklenjenih je bilo velikih gospo-darskih in še kašnih pogodb, ki naj bi pomagale k miru in napredku najmanj razvitih. Vendar pa obstaja strah, da kljub velikemu napredku tehnike in znanosti, človeštvo ne čaka urejenost in mir, ampak grozoten »mir smrti«.Kristjani moramo med ljudi prinašati upanje, smisel za vrednote, spoštova-nje sočloveka, povezanost in prijatelj-stvo, razumevanje in pogum. Ugotoviti

je treba, kaj so vzroki za napetosti. Največkrat so to neenakost na gospo-darskem področju, prepočasno odziva-nje na stiske ljudi, ki trpijo lakoto, ne-pismenost, revščino in zaostalost. Ko je človek na dnu, ko nima več kaj izgubiti, takrat začne izgubljati človeško dosto-janstvo, ker poskuša enostavno samo preživeti. Prav tako povzroča nemir med ljudmi prezir, nadutost, gospodo-valnost, zavist, napuh in razna druga sebična nagnjenja.Pri sebi je treba pogledati, koliko je v nas teh slabih nagnjenj, koliko je teh sla-bih navad in razvad. Ko bo v nas več pri-pravljenosti odstranjevati oholost, za-gledanost vase, bodo te nove vrednote spreminjale naše okolje in svet. Ne bo nam vseeno, kaj se dogaja z ljudmi, in to je tisto pomembno, česar ne smemo po-zabiti. Samo te vrednote bodo spet vr-nile upanje, dajale pogum in vzpostavi-le resničen mir, solidarnost, sodelovanje in s tem človeka vredno življenje za vse.

neDelja solIDarnostI»Sin človekov ni prišel na svet, da bi se mu streglo, ampak, da bi on stregel in dal svoje življenje za druge« (Mr 10,45). To je temelj, ki naj bi nas spodbujal v našem vsakdanjem življenju in zlasti na Misijonsko nedeljo. Sobivanje z drugi-mi ljudmi je mogoče samo, če upošte-vamo in živimo Jezusov zgled v svo-jem življenju. In ko govorimo o misijon-skem delu, je ta pogled na življenje še bolj pomemben. Krščanska ljubezen se v resnici razteza na vse ljudi, ne glede na raso, družbeni položaj ali religijo; ni-kakršnega dobička ali hvaležnosti ne pričakuje. Cerkev je povezana z ljudmi kateregakoli stanu, zlasti pa z ubogimi

in ljudmi v stiski. Z njimi deli veselje in žalost, ve za njihove življenjske težave, trpi skupaj z njimi v njihovih težavah.»Kristjani naj si prizadevajo in naj tudi z vsemi drugimi sodelujejo pri dobrem urejanju gospodarskih in socialnih zadev. Posebno skrbno naj se posvečajo vzgoji otrok in mladine v raznovrstnih šolah. Privzgojiti jim je treba čut služe-nja ljudem, zlasti narodom v razvoju, da bi se dvignilo človekovo dostojan-stvo in bi se pripravili pogoji za človeka vredno življenje.«

leto vereIn vse to je bilo zapisano že pred skoraj 50 leti, na drugem Vatikanskem konci-lu. V sebi pa nosi še vedno toliko mo-drosti in spodbud, ki bi jih bilo dobro premisliti in uresničevati v življenju. K vsemu temu papež Benedikt XVI. v poslanici za letošnjo misijonsko nede-ljo dodaja: »Zaradi misijonskega dela v posameznih državah, postane oznanje-vanje evangelija tudi posredovanje za vse ljudi, iskanje pravice za najrevnejše, možnost izobraževanja v najbolj odda-ljenih vaseh na tem svetu, medicinsko pomoč v posameznih krajih, osvobodi-tev pred revščino, delo z odrinjenimi iz družbe, pomoč za razvoj narodov, pre-magovanje etničnih delitev in spošto-vanje življenja v vseh njegovih fazah.«Vsak izmed nas se lahko z odprtostjo in širokosrčnostjo, ki izhaja iz globo-ke osebne vere in uresničene krščanske ljubezni, duhovno in materialno dota-kne ljudi po vsem svetu. S tem poma-ga sestaviti lepši mozaik vsakdanjega življenja tudi tistim najbolj oddaljenim in najbolj pozabljenim v najbolj oddalje-nih vaseh na tem svetu.

Za najbolj pozabljene v najbolj oddaljenih vaseh po svetu

stane kerin, ravnatelj MSS

Kakšen svet si pravzaprav želimo? Misijonska nedelja je priložnost, da razmislimo o tem. Svet postaja takšen, kot smo mi. Živimo v času, ko pričakujemo, da se bo nekaj spremenilo, da bo postalo drugačno. Pravzaprav čakamo, da bodo drugi nekaj naredili, da se bo nekaj kar spremenilo. Misijonska nedelja nas opozarja na vesoljnost Cerkve. Cerkev je prisotna po vsem svetu in s tem soodgovorna, da bi ljudje postajali boljši.

8

RAZMIŠ L JAN JE

Usmiljenka s. Marija Pavlišič deluje na Madagaskarju od leta 1969, kamor je odšla kot misijonarka medicinska se-stra. Delala je v skupnostih, kjer je bil dispanzer, njena prvotna skrb so bili namreč bolniki. Že ko je bila na misijo-nu v Ranomeni je delala tudi z gobavci.Ko sem jo leta 2009 obiskal v kraju Farafangana, mi je predstavila svoje delo v Ambatoabo. Tu je bilo dolgo časa gobavsko naselje. S. Marija dela v bolni-šnici, ki se je do pred kratkim imeno-vala bolnišnica za gobavce. Ker uradno ni več gobavcev, je to sedaj splošna bol-nišnica, kjer pa poleg drugih bolnikov pomagajo tudi gobavcem. Kaj pomeni, da uradno ni več gobavcev? To me je presenetilo, kajti gobavost se pojavlja v revnih deželah kakršna je Madagaskar ali npr. Salomonovi otoki.Toda Madagaskar noče biti več na spi-sku revnih dežel, zato je vlada eno-stavno uradno razglasila, da v deželi ni več gobavosti in da ukinja zdravstveno pomoč gobavcem, ker ta ni več potreb-na. Kljub temu je bilo v Ambatoabo v letu 2009 do junija sprejetih 25 novih primerov gobavosti. Takrat sem za-pisal: »In takoj so mi povedali, da so samo v letu 2009 zabeležili vsaj 25 novih primerov gobavosti. Toda kaj se dogaja. Ker je gobavost znak revšči-ne, ker naj bi bila gobavost samo v rev-nih deželah in ker nihče noče biti del revnih dežel, so pač razglasili, da ni več gobavosti, in ker so razglasili, da ni več gobavosti, se sedaj ne počuti-jo več revne. Toda gobavost ostaja, to

mi je ves čas dopovedovala s. Marija Pavlišič.« To je bilo leta 2009. Podobno sem slišal leta 2010, ko sem jo obiskal. Problem gobavosti ostaja in sestre ga rešujejo na svoj način. Ker uradno te bolezni ni več, zdravijo gobavce, kot da so kožni bolniki. Tudi v letu 2012 se razmere niso spremenile.

Zatiskanje oči pred gobavostjostane kerin, ravnatelj MSS

Sadovi projekta Hrana in zdravila za skupnost Ambatoabo, Madagaskar in ozdravljene gobavce, ki ga je Misijonsko središče Slovenije izpeljalo skupaj z Ministrstvom za zunanje zadeve RS. Čeprav so bila sredstva zaradi krize zmanjšana, je MSS uspelo projekt v celoti izpeljati.

trajna oskrbaDelo z gobavci in njihovo zdravljenje potegne za seboj še veliko drugih de-javnosti. Ozdravljeni gobavci veliko-krat ne morejo skrbeti zase in za svoje družine. Tudi za te ljudi skrbijo sestre v Ambatoabo. Nekaterim je treba nesti

hrano na dom, imajo pa tudi večjo obe-dnico, kamor pridejo na kosilo tisti, ki še lahko hodijo. Nekateri pojedo svoj obrok kar v obednici, nekateri pa nese-jo hrano na svoj dom. Tudi za zdravila je treba poskrbeti. V letu 2012 je to po-dročje prizadel še ciklon in uničil pri-delek riža, kar pomeni lakoto.S pomočjo sredstev, ki smo jih dobili na razpisu Ministrstva za zunanje za-deve republike Slovenije, smo (čeprav so bila sredstva zmanjšana) v celoti iz-peljali projekt Hrana in zdravila za sku-pnost Ambatoabo, Madagaskar in oz-dravljene gobavce. Vrednost projekta

je 12.500€, s strani Ministrstva za zu-nanje zadeve smo dobili 7.000€. S pro-jektom smo, skupaj s sestro Marijo Pavlišič, gobavcem in njihovim dru-žinam pomagali z nakupom hrane in zdravil. Leta 2009 sem ob obisku s. Marije zapisal, česa bi se morali zave-dati vsi, ki imamo možnost kaj storiti: »Pokazala je enega od otrok z gobavo-stjo v začetni fazi. Na koži se pojavlja-jo lise. Začeti je treba jemati zdravila, s katerimi se gobavost lahko danes čisto ustavi in čisto pozdravi. Seveda ljudje pridejo velikokrat takrat, ko je že pre-pozno, ko so že uničeni prsti na nogi ali roki in podobno. Zdravila je potreb-no jemati redno in pravočasno.«In seveda – treba je imeti zdravila, hrano in skrb za higieno!

Prvi znaki gobavosti

9

P R O J E K t

27.8.2012. Prisrčno pozdravljeni. Že skoraj leto dni je minilo, ko sem bila v Sloveniji na dopustu. Uh, ta lenoba je tako nevarna bolezen, da se me še kar naprej drži. Celo leto sem jo ”prebole-vala”, upam, da me bo vsaj toliko izpu-stila iz svojih krempljev, da vam napi-šem malo o vsem, kar smo doživljali to leto.

Indijance. V dogovoru z gospodom Stanetom Kerinom smo nakupi-li hrane za 400 družin iz našega mi-sijona v vrednosti 10.000 EUR in jim jo razdelili. O, koliko veselja in hvale-žnosti! Bog povrni!Ves ta čas pa spremljam tudi šolarje in skrbim, da redno pridejo do njih darovi iz botrstva. Prisrčna hvala

prošnjo, če bi pomagali z darovi, ker je na podružnici huda nevih-ta odnesla streho cerkvice Marije Pomočnice. Po hitri pošti sem po-slala 2.000 evrov in v enem tednu so nakupili material ter s prosto-voljnim delom zamenjali nekaj tramov in vse pločevinke. Pater in verniki so vam neizmerno hvaležni.In ta dar je odprl vrata za nov apostolat. V februarju sem imela srečo, da sem videla, kako lepa je sedaj cerkvica in še večjo srečo, da sva z našo novinko lahko cel

dan misijonarili v tej vasi, obiskali nekaj družin in vabili otroke k verou-ku. V maju smo s skupino katehistov imeli na tej podružnici devetdnev-nico k Mariji Pomočnici. Lepo je vi-deti, kako krščanska skupnost raste. Sedaj urejajo prostore, da bi omogo-čili otrokom, najmlajšim in šoloobve-znim, topel obrok hrane, ker jih je veli-ko prepuščenih ulici, starši gredo iskat

tadeja mozetič, šolska sestra, Paragvaj

Obračanje pomoči

Najprej res iskren Bog plačaj za vse lepe trenutke, ki sem jih preživljala med vami v času dopusta lani, hvala za vse molitve in vaše velikodušne da-rove. Koliko ljudi ste razveselili! Čisto na kratko bom vsaj nekatere naštela. A preden začnem z naštevanjem, naj vas spomnim, da je sedaj moj misijon prav-zaprav razdeljen na dva, oz. tri dele.

komu vse pomaGatePrva in najbolj draga naloga moje-mu srcu, je spremljanje naših dragih Indijancev Nivacle na misijonu San Leonardo v Chaco Paraguayo. Ti so bili letos v aprilu težko preizkušeni z ogro-mnimi poplavami. Cele vasi so bile pod vodo. Veliko, na tisoče goved in cela polja uničena … Najhuje pa je bilo, da so bile ceste popolnoma neprevozne, mostovi podrti; samo s helikopterji se je lahko dovažalo hrano, prav tako pre-važalo bolnike. Bile so tudi hude posle-dice, saj je kar nekaj ljudi umrlo, ker zdravnik ni prišel pravočasno, pred-vsem so umirali zaradi kačjih ugrizov in vnetij. Bogu hvala, da sta država in Cerkev hitro priskočili na pomoč.Vaši darovi pa so k njim prišli v ju-liju, ko so drugi že pozabili na naše

botrom. Veselim se v upanju, da nas ne bodo zapustili zaradi nekaterih spre-memb in da nam bodo še naprej osta-li zvesti.Poleg osnovnošolskih otrok, ki imajo redne botre, pomagam, oz. pomagate vi, še nekaterim študentkam, ki bi dru-gače ne mogle dokončati šolanja.

trIje mIsIjonIKer sem sedaj v bližini glavnega mesta, je moj misijon tudi obisk in spremljanje bolnih Indijancev, ki pridejo na zdravljenje v Asuncion. Lahko si predstavljate, kako je, če ne znaš jezika, nimaš niti groša za avtobus, kaj šele za hrano in zdra-vila, ki jih potrebuješ. Tu v bolni-šnicah ti ne dajo zdravil, sam jih moraš kupiti. Tako pozvoni tele-fon in; »Ali je s. Tadeja doma, ali lahko pride v bolnišnico. Ležim v tej in tej sobi.« »Bolan sem bil …«, pravi Jezus.Drugi misijon je v predmestju Limpia, kjer sodelujemo s patri Srca Jezusovega – Deohniani. Obiskujejo veliko zelo, zelo rev-nih vasi. Primer: ko sem bila še v Sloveniji, sem dobila pismo s

  Družine prihajajo po pomoč.

10

S A M A R I J A N K I

Sveti Avguštin pravi o srečanju

Samarijanke z Jezusom »'Kaj naj

bi ta žena, potem ko je v svoje

srce sprejela Kristusa Gospoda,

naredila drugega kakor to, da

je odložila vrč in stekla oznanjat

veselo novico?' Srečanje z živim

Kristusom, ki poteši žejo srca,

nujno vzbuja željo, da z drugimi

delimo srečo te navzočnosti in

delo in zaslužek, otroci pa so sami. Verjamem in vem, da boste tudi vi veseli, ko bom iz vaših darov, ki mi jih nakažete, dala vsaj delček za ta kosila.In koliko je tu mladih, ki so lačni Evangelija, kateheze, srečanja, po-govorov …In še tretji misijon, ki naj bi bil prvi: skrb za vzgojo v naši vzgojni skupnosti, kjer imamo novinko in kandidatinjo. Žal so naše Indijanke odšle, dve sta v bližini in nadalju-jeta šolanje, se pogosto srečujemo, ena je že mamica, se je vrnila na misijon, dve sta si poiskali službo v mestu.Tako raste božje kraljestvo, kajne? Tiho, skrito, a gotovo, kajti Gospod je tu, vse vidi, vse vodi in kar je največ – nas neizmerno ljubi. Ljubi vse, prav vse, vas, naši dragi dobrotniki in misi-jonarji v domovini in nas, ki smo daleč.Prisrčen pozdrav vsem in še enkrat en velik, velik Bog plačaj za vse. V mo-litvi vedno povezani. Vaša hvaležna s. Tadeja.

polona Švigelj, uršulinka, Senegal

Uršulinska podjetnost26.7.2012. Ja, čas pa teče neverjetno hitro tudi v Afriki, ampak, da se ra-zumemo bolje: zlasti misijonarjem iz Evrope, pa morda še od kod drugod. Naši Afričani še niso povsem v tem pri-mežu, čeprav že vstopajo počasi tudi

pa tudi kozarce mangove marmelade, sokov idr., ki jih prodajajo ob župnijskih prireditvah, kot so koncerti, kermesse, xavaré, ngonal idr. V drugem prostoru so katehetski in zakristijski pripomoč-ki, saj je naša zakristija izredno mala in

vanj. Žal ali pa tudi ne?! Kdo more prav reči?! In zdaj nekaj utrinkov iz našega misijona v Thiaroyu.Nedavno sem zaključila duhovne vaje s katehisti, ki sem jih pripravila sama glede na duhovne potrebe. O, to je bilo novo odkritje zanje in ostajajo zelo hvaležni za ta dar. Bogu hvala tudi za vse, kar smo uspeli uresničiti v tem šol-skem in pastoralnem letu, kljub teža-vam na župniji. Oblikovanje obrednih sodelavcev in ministrantov, vikend z dekleti, ki se zanimajo za redovništvo. In vsi ti dnevi so se letos odvijali drug za drugim v juniju v samostanu sester benediktink. Tako sem letos postala v tem času nekakšna pol-benediktinka ali pa so one postale pol-uršulinke, saj so goreče molile za naš apostolat in ob-čudovale naše delo z mladimi.Katehetsko leto smo zaključili s pra-znikom otrok: molitev, pesmi, kviz, predstavitev etničnih skupin s ple-som … In seveda, kar je za naše ljudi najpomembneje: z dobro hrano in sla-doledom vsaj za praznik.

* * *Bogu hvala tudi za dva novo zgrajena prostora. Prvi je namenjen katoliškim ženam. V njem bodo hranile svoje ve-like lonce in posode za pripravo cepu-japa ob večjih župnijskih praznikih,

ni dovolj prostora za vse potrebno.Uspelo nam je pokriti preostali del ne-izkoriščenega prostora za učilnicami in ga urediti v dodatno učilnico, kajti le teh nam zelo manjka. Lahko si pred-stavljate, kako smo v prostorski sti-ski: imamo 18 skupin za verouk in eno samo kapelo, ki jo razdelimo na tri od-delke s pregrado, ter štiri “prave učilni-ce”. Pač po afriško. K sreči nam prisko-či na pomoč sosednja šola z dodatnimi štirimi učilnicami. In to je vse! Vendar to naše otroke ne moti preveč, kajti četudi sta dve klopi za pet, se bo šesti raje stisnil k tistim petim, kot pa razkošno sedel v drugo klop sam. Zelo nelagodno se počutijo “biti sam”! Kot je pač njihova izkušnja v družini, saj so v eni hiši le dve sobi, največ tri in to za vse: otroke, starše, strice, tete in njiho-ve otroke. Skratka džumbus, pa še vsak s svojo muziko, s svojim kričanjem, glasnim govorjenjem, jokom in sme-hom … In takšne so tudi ulice: polne hrupa, otrok, muzike, ki niti podne-vi, niti ponoči ne ugasne, brezkonč-nih muslimanskih nagovorov in kriča-vih molitev … Pač: senegalska večin-sko muslimanska dežela. In prav s te naše živahne dežele vam pošiljam živ, prisrčen pozdrav in objem! S. Polona, uršulinka

11

S A M A R I J A N K Ijo oznanjamo, da bi jo lahko

vsi izkusili. Skrb za širjenje

evangelija ne sme nikoli ostati

na obrobju cerkvene dejavnosti

in osebnega življenja kristjanov,

ampak ju mora krepko

zaznamovati v zavesti, da sta

tako Cerkev kot posameznik

hkrati prejemnik in misijonar

evangelija.«

Benedikt XVI.

DraGI mojI sleDovCI!Toliko o mojem javljanju … Za zno-ret, saj vem … Tukaj sem že dober mesec in nobenih znakov življenja – joj prejoj! Mislim, da je čas, da napi-šem nekaj splošnih podatkov in vtisov s tehle Salomonov (pravzaprav bi se že spodobilo!!!).

boGoslovje marIjIneGa ImenaŽivim v Holy Name of Mary Seminary (HNMS) – to je ime bogoslovja. V kom-pleksu je precej stavb: igrišče, preda-valnice, hiše, upravna stavba, hiša za sestre, hiša za družino, sobe za štu-dente, sobe za duhovnike (fadrji, jih kličemo tukaj), svinjaki, kokošnjaki, vrt, sadovnjaki … Vsi fadrji (tukaj jih je redno nastanje-nih ca. 10 – kakšen gor, ka-kšen dol) so istočasno tudi predavatelji in imajo poraz-deljene vloge za vzdrževa-nje celotnega kompleksa. Pri tem jim veliko pomaga-jo tudi bogoslovci – študen-tje (predvsem vzdrževanje). Letos imamo prvo študentko, ki se pripravlja na vstop v red salezijank. Ona ne živi tukaj, pač pa pri sestrah in vsak dan prihaja sem na predavanja.Precej stvari se je že zgo-dilo, zato bom skušala za-devo predstaviti kronolo-ško. Popoldan 10.8. (vse dati-ram po tukajšnjem lokalnem času – 9 ur smo pred vami), sta naju z Metodom na letališču po-brala fadr Drago (dr. Ocvirk) in fadr Marsup (Indonezijec, rektor bogo-slovja, tukaj že 7 let). Takoj smo se odpravili na obisk na Red Beach – fadr Drago je rekel, da je najbolje ostati aktiven do večera, da se bova čim prej aklimatizirala – čeprav sva bila do konca utrujena od dolge poti! Z Metodom (elektroinženir v

pokoju, ki bo tukaj pomagal pri gra-dnji), sva bila izredno lepo sprejeta.Najbolj zanimivo je dejstvo, da je to misijon in so fadrji »pritepenci« z vseh koncev sveta. Tako so tu trije iz Indonezije, dva iz Avstralije, po eden iz Nigerije, Eritreje, Argentine in Slovenije (Ocvirk; no, trenutno smo trije Slovenci); domačin je eden. No, in z vso to pisano druščino vsak dan sku-paj jemo, debatiramo, pijemo »kavico« in hodimo okrog.

teDen In neDeljaMed tednom poteka življenje v HNMS po ustaljenem urniku, saj smo sredi študijske sezone. Fadrji predavajo in opravljajo svoje delo. Jaz sem se vpe-ljala v knjižnico, tako da v računalnik

vnašam vse novo prispele knjige. Ker nimajo redne knjižničarke (se-stra, ki jim jo je prej malo urejala, se je zaradi let in zdravja vrnila domov v Avstralijo), je knjig, ki čakajo na ko-diranje precej. Imajo jih v kartonskih škatlah – vsak karton, ki mi ga uspe vnesti v katalog je nova zmaga. Pri urejanju mi pomaga študent Gideon (bil je v Sloveniji, njegov prispevek je tudi v Ocvirkovi novi knjigi), vsak po-nedeljek, sredo in petek popoldne.

Predavam tudi študen-tom zadnjega, sedme-ga letnika. Vsega skupaj imam tri ure tedensko. Ob nedeljah imajo fadrji maše po celi fari, za kate-ro so zadolženi. Napisane imajo urnike, kdo in kdaj pokriva kakšen teren. Fara ima precej oddalje-ne kotičke, do katerih

polona berlec, laiška misijonarka

Pismo pripravnikom za misijone

Polona BerlecPolona prihaja iz Zg. Tuhinja. Predvsem v času študija je opravljala različna dela: natakarica, prodajalka, tajnica in asistentka realizacije, negovalka …Po opravljeni diplomi na Pedagoški fakulteti – doštudirala je kemijo in biologijo – se je zaposlila kot učiteljica in poučevala osem let. V tem času se je stalno udeleževala različnih posvetov, izobraževanj in tako jo je pot zanesla tudi v skupino Sled. V njej se je dve leti pripravljala na delo laiške misijonarke. Na Salomonove otoke je prišla z dr. Dragom Ocvirkom, kjer, kot pravi, »spoznavam in odkrivam prave misijone na terenu – v živo!«

Laiški misijonarji se tri leta pripravljajo na misijonsko delo v skupini Sled v okviru Misijonskega središča Slovenije. Polona Berlec je te priprave končala, zdaj poskusno deluje na Salomonovih otokih. Svojim tovarišem oz. »Sledovcem« sporoča prek Misijonskih obzorij, kako je pod ekvatorjem v Južnem tihem morju.

Polona na tržnici v Gizu

12

M I S I JON PO  L A I ŠKOV Sloveniji se predvsem po medijih vali predstava o Cerkvi kot

duhovniški zadevi. Tisti, ki naj bi informirali, deformirajo, ker se hranijo iz predsodkov, namesto da bi se iz življenja. V večini naših

župnij so laiki zelo dejavni, župnijo imajo za svojo in po svojih močeh prispevajo k rasti kakovosti župnijske skupnosti. Še več,

konec 60-tih let je kak laik odšel tudi že v misijone, od takrat se jih je zvrstilo lepo število. Sleherni od njih se je »odpravil po stopinjah

apostola Pavla«, k čemur vabi papež v misijonski poslanici »vse, ki verujemo v Kristusa«. Zadovoljen ugotavlja, da »številni laiki in tudi cele družine zapuščajo svoje dežele in se odpravljajo k drugim

Cerkvam, kjer pričujejo in oznanjajo Kristusa«. Dva takšna pričevalca – Polona Berlec in Metod Loboda – sta vsak po svojih močeh poprijela za delo na Salomonih. Ker sem se znašel pred uredniško moro – praznimi stranmi – sem ju naprosil, da sta

poprijela še za pero. Izkazala sta se, vredno je brati njuno pričevanje, hvala jima zanj! (Drago K. Ocvirk)

se pride po gozdnih cestah z džipom (če je sreča, da je vreme suho) in peš. Na posameznih lokacijah imajo nedelj-sko mašo samo na vsakih 14 dni, saj jih kljub na videz velikemu številu, še vedno ni dovolj, da bi bili vsako nede-ljo povsod. Tukaj pravimo, da ob nede-ljah hodimo v »bush«. Vsakič se komu pridružim in tako spoznavam ljudi, ki živijo sredi džungle. Do sedaj še nisem uspela obiskati vseh cerkva in krajev, ki jih pokrivajo (sem nekje na polovi-ci, bi rekla).

vreme In okoljeTrenutno je pri nas »zima«. Temperature so zjutraj kar znosne, po moje okoli 25°C, čez dan pa dose-žejo tam nekje 32 °C. Veliko čez 32 se tudi v poletnem času ne dvignejo, saj je zračna vlaga tako visoka, da višjih temperatur skoraj ne dopušča (tako so mi povedali). Osebno sem pričako-vala, da bom to klimo prenašala veli-ko težje. Je res, da »švicam« ko konj in da je cel kup komarjev. Vendar, ko stal-no »švicanje« (in posledično preobla-čenje) odklopiš, je popolnoma znosno. Glede komarjev moram reči, da, ko

enkrat spoznaš njihov ritem in (pred-vsem!!!) na podlagi izkušenj predvi-diš njihovo prisotnost, še zdaleč niso tako tečni kot so bili prve dni (so pa še vedno tečni!). Zjutraj in zvečer nosim dolge hlače in majice z dolgimi rokavi, čez dan pa poletna oblačila.Najbolj me navdušuje okolje. Prak tič-no vse, kar sem do sedaj videla je za-raščeno z džunglo. Rastje je tako gosto, da ne opaziš hiš. Ko sredi džun-gle vidiš vrt (posekana hosta z zasaje-nimi bananami in kasavo ter sladkim krompirjem), si lahko predstavljaš, da je nekje tudi koča in v njej ljudje, ki ta vrt imajo. Ker ležimo na tektonski prelomnici, se tla stalno malo tresejo. Naše hiše so na kolih, dvignjene od tal, ravno tako tudi večina koč domačinov, ki sem jih do sedaj videla. Domačini imajo kolibe še na višjih kolih, tako da imajo spodaj viseče mreže, kuhinjo na prostem … v kočo pa hodijo samo spat.Voda ni problem (hvala bogu pri

tuširanju ni treba čisto nič »špa-rat«), sveža zelenjava in sadje tudi ne. Pijemo deževnico, ki jo prekuhavamo, na pipah imamo podtalnico. Do sedaj nisem imela nobenih težav, kakorkoli povezanih s hrano in pijačo. Sicer so na jedilniku redno banane (vseh vrst), ko-kosovi orehi, pomeli, tandžerine, lime-te, neke lokalne vrste zelja (mene malo na brokoli po okusu spominjajo), stro-čji fižol (ki ima ene 5x daljše stroke kot naš), kasava, taro, nekaj kakor blitva, paradajz, čili (hud ko hudič), tudi pa-paje imamo na našem vrtu …Tako, toliko o logistiki in kraju, kjer živim – mogoče še to: od Honiare, glav-nega mesta, smo oddaljeni 45 min vo-žnje z avtom.

Država In ljuDjeSedaj pa še nekaj opažanj, ki so pove-zana s tukajšnjimi ljudmi, z našim mi-sijonom in delom. Po dobrem mesecu dni imam določeno sliko o življenju na

Bogoslovci po maši na praznik Marijinega imena

 Cerkvica v bogoslovju z zvonikom

13

MIS I JON PO  L A I ŠKOV Sloveniji se predvsem po medijih vali predstava o Cerkvi kot

duhovniški zadevi. Tisti, ki naj bi informirali, deformirajo, ker se hranijo iz predsodkov, namesto da bi se iz življenja. V večini naših

župnij so laiki zelo dejavni, župnijo imajo za svojo in po svojih močeh prispevajo k rasti kakovosti župnijske skupnosti. Še več,

konec 60-tih let je kak laik odšel tudi že v misijone, od takrat se jih je zvrstilo lepo število. Sleherni od njih se je »odpravil po stopinjah

apostola Pavla«, k čemur vabi papež v misijonski poslanici »vse, ki verujemo v Kristusa«. Zadovoljen ugotavlja, da »številni laiki in tudi cele družine zapuščajo svoje dežele in se odpravljajo k drugim

Cerkvam, kjer pričujejo in oznanjajo Kristusa«. Dva takšna pričevalca – Polona Berlec in Metod Loboda – sta vsak po svojih močeh poprijela za delo na Salomonih. Ker sem se znašel pred uredniško moro – praznimi stranmi – sem ju naprosil, da sta

poprijela še za pero. Izkazala sta se, vredno je brati njuno pričevanje, hvala jima zanj! (Drago K. Ocvirk)

Salomonovih otokih. Naj povem, da to ni dejansko stanje – ker o njem vem še premalo – kljub vsemu pa bom posta-vila nekaj sodb.Izredno velik problem državna neure-jenost, nesistematičnost. Na primer: imena ulic v glavnem mestu sploh ne obstajajo, ni hišnih številk, nihče nima evidence, kje, kdo, zakaj, kako … živi. Skratka ena velika kolobocija in zme-šnjava. Velik problem je preseljeva-nje ljudi v bližino glavnega mesta. Ker zemlja ni nikogaršnja – oz. naj bi bila plemenska – si vsak, ki se odloči pre-

seliti, poseka kos džungle, tam si po-stavi bajtico na kolih, zraven si uredi vrtiček in to je to (voda, kot rečeno ni problem). Do velikega problema v dru-žini pride, ko moški ne dobi zaposli-tve. Tako obsedi doma, cele dneve pije pivo in se znaša nad ženo in otroci – alkoholizma je žal tudi tukaj izredno veliko. Pravzaprav je breme cele dru-žine na plečih žene. Ona skrbi za vrt, za hrano, za obleko, da družina preži-vi. Res je, da ponekod moški lovijo ribe in divje prašiče. O stanju v šolah mi je nekaj povedal domač učitelj. Državne šole so kata-strofa. Šola naj bi bila po zakonu obve-zna za vse otroke. To naj bi pomenilo, da so otroci preskrbljeni z vsem, kar potrebujejo za šolo. Vse to je le na pa-pirju. V resnici jim država ne prispeva nič. Otroci so brez potrebščin, name-sto v šolo gredo raje na tržnico proda-jat, da vsaj kaj zaslužijo. Vse je odvisno samo od staršev in družine, ali bodo otroka poslali v šole ali ne. Učitelji dobi-vajo tako nizke plače, da jih enostavno

ni v šolo, če imajo možnost opravlja-ti kako drugo delo, pri katerem bolje zaslužijo. Država in nova vlada je uči-teljem obljubila hiše (zanje naj bi po-stavili nove domove, da bi bilo pov-sod zadostno število učiteljev), vendar iz vsega tega ni nič – prazne obljube. Tako so otroci prepuščeni sami sebi. Cerkvene šole, v glavnem anglikanske in katoliške, so boljše: delno jih vzdr-žujeta župnija in škofija, precej pomoči zberejo misijonarji pri svojih dobrotni-kih (npr. botrstvo), nekaj malega pri-makne država. Nemalokrat je izobraz-

be deležen samo en otrok, mogoče dva (od povprečno sedmih v družini). Otroci ne vedo, koliko so stari. Tako po učilnicah vidiš, v prvem razredu, otro-ke stare 6-12 let (ali več). Jasno je sta-rost otrok raznolika tudi v vseh nadalj-njih razredih.Tukaj se trudijo z izobraževanjem ka-tehetov, ki potem delujejo v svojem domačem okolju oz. vasi. Največkrat imajo oni nedeljsko šolo (po maši) za vse otroke. Otroci so nad nedeljsko šolo navdušeni in velika večina je redno pri-sotna. Fadrji pravijo, da so se sredstva za izobraževalne programe katehetov zelo znižala. Ker želijo, da bi se vsak, ki je zainteresiran za izobraževanje, le tega tudi udeležil, so bili prisiljeni skraj-šati čas izobraževanja. Včasih so z no-vimi kateheti lahko delali strnjeno po mesec dni in več skupaj, sedaj to ni mo-goče. Misijonarji, ki so tukaj že več let pravijo, da se pozna na kvaliteti. Škof mi je razlagal, da bo skušal pridobiti sredstva za nov program, v katerega bi vključil stare starše, ki imajo navadno

več časa za delo z otroki in nemalokrat tudi več potrpljenja. Stanje na Salomonih se popravlja. Ne vem le ali na pozitivno ali negativno. Dobiti oz. kupiti je mogoče vse od bate-rije do barve za lase. Žal pa to ni edini pokazatelj stanja. Plače so nizke, vsa in-dustrija je v rokah tujcev. Najemnine v Honiari so vrtoglave. Tudi, če bi doma-čin želel postaviti podjetje, mu zara-di visokih stroškov ne bi uspelo. Tako večina otrok ostaja doma, moški pi-jejo, ženske se trudijo z vsakodnevno

hrano. Če imajo srečo in kaj zaslu-žijo, si za spremembo privoščijo riž. Sicer jedo taro, jam in kasavo, pa banane, kokos in papaje. Vsak dan, dan za dnem. Mesa na jedilni-ku skoraj ni, če že, potem so to ribe (za tiste, ki živijo ob obali), zelo redko svinjina ali pa kokoši in jajca (to jedo, če jih imajo doma).Tako nekako vidim stanje jaz. Dan za dnem spoznavam in odkrivam nove probleme in težave, s kateri-mi se srečujejo ljudje, si predsta-vljam možne rešitve, »gruntam«, kaj bi lahko še naredili, kako po-magali. Pravzaprav me to »drži gor«.

»no worrIes!«Javljanja pa nikakor ne želim kon-čati v žalostnem tonu. Ljudje tukaj niso žalostni, glede na sta-

nje, v katerem se nahaja država in oni sami. Rekla bi, da jih skrbi premalo (z mojega zornega kota, seveda). Zanje je pomembno, da imajo danes kaj za po-jesti in popiti. Kako je kdo oblečen, na-šminkan, obrit, ostrižen, ali ima kaj ali ne, ni pomembno. Veliko se smejijo, radi poklepetajo, na začetku so malce sramežljivi, vendar jih to hitro mine.S faderji čas vedno postavimo ali v »Solomon time« ali v »evropski čas«. Če nekdo govori o prvem, to pome-ni, da se bo najverjetneje zgodilo jutri oz. nekoč v prihodnosti, če govorimo o drugem, pomeni, da moramo biti točni. V vsakem primeru, pa se bo si-gurno našel kak domačin (ali fadr), ki te bo v primeru zamude ali napake potolažil z »No worries, no worries!« (Nič zato, ne skrbi!) in ti pri tem raz-kazal celotno belino svojega zobovja (če prej ni prežvečil »betlnata«, bete-lovega oreha, in so zato njegova usta krvavo rdeča).

Objem s Salomonov, PolonaP.S.: Vztrajajte na pripravah in se

veselite odhoda. Se splača!

Koline po salomonsko

14

M I S I JON PO  L A I ŠKO

vrtnarjenjeČetrtek,  23.  avgust Danes se ti ogla-šam kar po pismu. Ne dogaja se nič presenetljivega s čimer bi ti lahko po-stregel. Pa vendarle. Jutri bodo bogo-slovci klali prašiča na njihov salomon-ski način. Sem imel kar nekaj težav, da bom lahko prisostvoval obredu. Šele ko jim je Drago zagrozil, da nasle-dnjič, ko bomo mi klali po svoje, oni ne bodo zraven ne pri klanju in ne pri pečenki, so popustili in bili na koncu navdušeni nad izmenjavo izkušenj. Tako, da sem poln pričakovanj.Danes sem bil kar priden. Na vrtu, kot temu pravijo, sem malo porihtal paradižnik. Oni so ga posadili, kdo ve kdaj. Tu ni zime. Zdaj pa raste in se širi po mili volji, razrašča se v ne-šteto vrhov, se ukoreninja, cveti spo-daj pod neštetimi vrhovi in zori. Še predno ga odkrijejo, ga požro insekti ali pa zgnije na tleh, oz. v vlažni gošči v sožitju z neštetimi pleveli, martinč-ki, kuščarji in žabami. Jasno da ni nič od njega. Jaz sem okoli enega takih grmov postavil okvir iz palic nabra-nih na robu pragozda. Povezal sem ga kar z lubjem od teh palic, je tako žila-vo in čvrsto, da se ga ne da pretrgati. Zaradi množice vrhov sem naredil kar

okvir cca 1,5 m kot kocko in nanj na-vezal 20 vrhov, druge pa posekal, ple-vel odstranil, tako da se zdaj vidi ze-mlja. Golazen se je pobrala v goščo, saj ni bilo več kritja, pa še sonce jo je žgalo med vertikalno usmerjenimi vr-hovi. Kar naenkrat se je pokazalo ne-broj nezrelih paradižnikov, ki pa res niso večji od našega češnjevca. Čez nekaj dni pričakujem da bo paradi-žnika za »prodajo«. Na nekaj vrhovih bom tudi potrgal zagnance, da vidim kakšen bo učinek.No tudi tole je po svoje zanimivo. Ker je kar nekaj očetov odsotnih, vsak pa je permanentno za kaj zadolžen, malo šepa ekonomat (pozadina bi se lahko reklo). Sestra redovnica, ki jim kuha,

kar naenkrat ni imela več kaj dati v lonec. Tako smo imeli zadnje tri dni piščančje peruti v nekakšni čebulni omaki, malo kuhane zelenjave in ve-liko skledo močno prekuhanega riža. Ne moreš misliti, kako malo lahko lju-dje pojedo! Tudi sam sem malo špeku-liral, da si bom v sobo vzel konzervo tune, ki sem jih kupil prejšnji teden, ko sva s Polono nabavljala za najino sobotno kuho. Uštel sem se. Kdo ve kdaj, je nekdo že pred menoj izvedel ta manever. Seveda o tuni v konzer-vi ni bilo ne duha ne sluha. Tako je, da tisti, ki prej žanje, prej mlati in prej melje. Požrl sem slino, popil prekuha-no deževnico in šel v sobo pisat dnev-nik. (…)

Metod LobodaKo se je našemu misijonu na Salomonih pridružil upokojeni inženir elektrike, Metod Loboda, sem vedel, da se spozna tudi na gradnjo in bo postavil temelje za izobraževalni center, če le bodo načrti pravočasno narejeni. Te dni hodi okrog črn ko Salomonec, ker popravlja agregat. Nisem pa si predstavljal, da je pravzaprav inženir za vse: tudi kuho in razkosanje prašiča, vrtnarjenje in umivanje sten; je neutruden pohodnik po salomonski vročini in vlagi, drzen potapljač … Skratka človek, ki mu na misijonu ne zmanjka dela, saj ima talent, da ga vidi, voljo in znanje, da ga opravi. Velik zgled nam misijonarjem, še večji pa našim bogoslovcem, ki se ne morejo načuditi njegovim veščinam, dejanjem in neutrudnosti. Dragocena spodbuda tem fantom, saj kronična utrujenost povzroča mnogim med njimi nepremagljive težave pri študiju in delu. Še z nečim me je Metod presenetil: z odličnim pisanjem. Privoščite si utrinke iz njegovega pisanja prijatelju Lojzetu!(Drago K. Ocvirk)

metod loboda

Inženirjev dnevnik

Po Russellovem morju

15

MIS I JON PO  L A I ŠKO

Črne stenePetek,  24.  avgust Po zajtrku sem šel urejat vrt. Drugo skupino paradižni-kov. Zaradi napada insektov sem po-hitel. (…) Pred kosilom sem se spra-vil pomivat stene v jedilnici. V recimo 15 letih so bile enkrat pomite. Stene so lakiran in raven, po moje, azbestni salonit. Lak nekoč najverjetneje bel je sedaj svetlo rumen, ponekod lisast za-radi sive plesni ali druge nesnage. Še dobro da zaradi visoke vlage ni prahu, ki bi razmere močno poslabšal. Kar dobro se vidi, da je pomito, vendar je daleč od čednega. Oče Viktor, starosta med misijonarji, pravi, da je odlično in da barvanje, ki sem mu ga predla-gal, ne pride v poštev. Popoldne sem pomil še en del, tako da je zdaj južna stena v celoti pomita. (…)Po pomivanju sem odšel s Polono in Dragom proti Tenaru Beach, kjer so nas anglikanske sestre postregle s čajem. Ker smo bili s časom na te-snem, so nas prijazne sestre peljale nazaj z avtom, da ne bi zamudili ve-čerje. Po večerji pa šok.Na hodniku me dohiti Drago. »Pojdi se pripravit, jutri gremo na pot. So sporočili, da so čolni pripravljeni in čakajo na zahodni obali Guadalcanala v kraju Visale. Odrinemo ob 5h zjutraj s tovornjakom. Do čolnov se bomo vo-zili približno dve uri, se vkrcali in pe-ljali na otok Loun v Russellovem oto-čju. Vzemi vse potrebno za tridnevno potepanje. Masko, zaščito proti soncu, vodo. Ne pozabi baterije.« Vračamo se v torek.

eDInstven otokSobota,  25.  avgust Start res ob 5.15 uri. V čisti temi se skobacamo na keson malega tovornjaka »Toyota«. Nismo samo mi trije, kajti pridruži-ta se še oče Jafet, domorodec, in oče Tekle iz Eritreje. Onadva še nista bila tam, Drago bo tokrat drugič. Z nami so tudi domačini, ki bodo vozili, vsi iz skupnosti, kjer bomo prenočevali. Do zahodne obale smo se vozili dve debe-li uri, vmes v Honiari še nekaj kupili pri Kitajcih, ki imajo vedno odprto.Po pozdravnem protokolu smo se z vso prtljago vkrcali na dva čolna enake izdelave, dolga cca 6 m, širo-ka pa ne več kot 120 cm. S seboj smo imeli še v vsakem čolnu štiri ali pet 20 litrskih kant bencina. Čolna sta bila opremljena z izven-krmnima mo-torjema 25 in 30 konjev japonske iz-delave. Videti je bilo, da sta preživela

že prenekatero potovanje. Plastika vsa pokrpana na približno. Nič klopi. Sedeš na dno, noge daš tja, kjer je pro-stor. V našem čolnu stalno teče po dnu voda od premca proti krmi. Pušča. To nikogar ne skrbi. V čolnu sta dva do-morodca in mi trije: Polona, Drago in moja malenkost; v drugem pa doma-čina in očeta ki sem ju že omenil. (…)Loun je otoček povsem raven morda meter nad morjem, velik morda 1500 ha (3x5 km) Cunami bi ga od-plaknil kot muho z dlani. Na njem živi manj kot 1000 prebivalcev katoliške skupnosti. Zaradi visoke natalitete je preko 60% otrok. Na otoku je cerkev in šola s tremi učiteljicami. Moralo bi jih biti več, pa država nima denarja za stanovanja učiteljev. Ob pristanku smo doživeli čudovit sprejem. Vsi, ki so videli pristanek, so nas prišli poz-dravit, nam dali roke, izrekali dobro-došlico. Otroci so bili najprej srame-žljivi, kasneje so to premagali, nas vlekli za roke in se dotikali. Prav lu-štno in malo sitno. Pa kaj? Treba bo preživet.Postregli so nas s čajem, kavo in keksi (obrok imajo le dvakrat na dan: zju-traj in zvečer, zato ni bilo kosila). Nam je kar pasalo. Po tem so nam pokazali nastanitev. Drago in Polona v hiši, kjer smo imeli jedilnico, tik ob cerkvi in obali. Tekle, Jafet in jaz pa v hiši vsaj 200 m stran od obale med kokosovimi palmami. Z očetom Tekle spiva v isti sobi na tleh, Jafet pa s Francisom, vod-jem odprave. Zanj pravi Drago, da je zunanji minister cerkvene skupnosti na Lounu. Naša hiša je zgrajena iz tr-dega lesa, pokrita s pločevino. Stoji na betonskih stebrih in ima dva vodna rezervoarja. Vode v izobilju. Stranišče s pravo školjko na izplakovanje z dvema stopnjama izpiranja. Tla so le-sene deske. Skozi špranje se vidi med stebre pod hišo. Na oknih so komarni-ki, sicer v precej slabem stanju. Kljub temu si lastne mreže nisem posta-vljal. Zunaj je elastična cev s pipo na koncu: krasen tuš. Komfort brez pri-mere, če pomislim na temperature in vlago. Lepo je biti moker od deževni-ce. Temu ni oporekati. Od elektrike pa samo grom in strela, pa še to le kadar je nevihta. Te pa skoraj da ni. V dalja-vi pa sem že videl svetlikanje, a le en-krat. (…)… domačinke so prinašale vsaka po skledo hrane za večerjo. Raznovrstna zelenjava, kasava in taro, piščan-čja obara, ribe in raki, ki živijo pod

kokosovimi palmami. Zelo okusno in raznovrstno. Sledi o kakšnem kruhu niti pod razno, pijača pa prekuhana voda, instant čaj in kava. Po večerji kratek klepet in spat. Vroče je. Vse ne-kako smrdi, nobenega prepiha. Dolgo ne zaspim. Proti jutru kratka runda.

Za DruŠČIno … morskI pesNedelja,  26.  avgust Zbudim se ves utrujen od ležišča, vesel da se dani. Po tiho vstanem, slečem pižamo, ki sem jo ponoči navlekel nase zaradi goma-zečih malih živalic, katerih sled na koži ima učinek koprive. Kljub trudu,

da bi jih videl, mi to ni uspelo. Preden prižgeš baterijo in natakneš očala, je vse čisto. Vzamem kopalke in masko ter jo mahnem naravnost k morju. (…) Ko počasi izgine meglica, posledica mešanja sladke in slane vode, je raj tam spodaj popoln. Oblike koral tako raznovrstne, ene kot gobasti klobu-ki, druge kot krošnje grmov, tretje v obliki nekakšne copate ležeče na dnu. Ob dotiku pa je vse neprijetno hra-pav kamen, ki te lahko dodobra opra-ska, če udariš obenj. Med to množi-co struktur se elegantno vozijo ribe, katerih barve in oblike je težko opi-sati; še fotoaparat ne bi zajel vsega. Ene nad, druge pod, tretje kar vmes se vrtijo vsaka vrsta v svojem ritmu

Metod z otroci na otoku Loun

16

M I S I JON PO  L A I ŠKO

in scenariju. To gledaš, pozabiš na čas, na težave, na vse. V neskončnost se vleče to gibanje, vedno enako pa niko-li isto, nikoli ponovljivo.Iz transa me prebudi morski pes, ne večji kot meter, se mi približa na 4 do 5 m, nekaj časa obstoji nato pa počasi odplava dalje v brezciljne razsežnosti. Zavem se, da je treba nazaj. (…)Ko pridem do apartmaja, če smem temu reči tako, je panika. Kje sem, kaj ne vem da je ob 8. uri maša? Jadrno se stuširam, oblečem in že drvim za očetoma, ki ju na pol poti do cerkve dohitim. Ob prihodu v našo jedilnico

pa se stvari spremene. Nič se ne mudi, počasi pospravimo pripravljen zajtrk. Maša bo ob 9h, še prej pa spoved. Med seboj izmenjamo nekaj nočnih izku-šenj, ki se ne razlikujejo veliko. Ob 8.30 se pred cerkvijo počasi zbira-jo domačini. Oblečeni pražnje vendar brez zadrege večina popacana od kdo ve katere prireditve. Spovedujejo vsi duhovniki, zato se oblikujejo tri vrste, ki lepo potrpežljivo čakajo na odre-šitev svojih grehov. Spoved gre hitro, vendar zaradi obilice vernikov traja vse do 9.45, ko zazvoni zvon in oznani pri-četek maše. Vsi smo že v cerkvi, malih otrok ko listja in trave. Nič joka, sem pa tja kak nagajiv smeh. Iz grl vernikov za-doni pesem. Glasna in odločna, ubrana

v taktu, slišijo se tudi dvoglasni akor-di. Skoraj se trudijo, kdo bo glasnejši. Ob njihovi barvi glasu in uglasitvi sko-raj za oktavo više petje preide počasi v dretje, ki se poleže, ko k oltarju pristo-pi Francis in nagovori množico.Seveda smo mi gostje predmet raz-lage in zahvaljevanja. Kasneje naju s Polono povabi k oltarju, da se sama predstaviva. Jaz niti ne pokapiram. Polona me prime za rokav in že sva pri oltarju glavna razstavna ekspo-nata. Predstavi oba (…). Drago je še enkrat povzel povedano. Polona bo morda prišla učit naravoslovne pred-

mete, ki jih sedaj nimajo, ker ni ne uč-benikov ne kadra. Zame je naložil, da sem vsestranski inženir in veliki lovec in ribič v Evropi, ki strelja tudi med-vede. Te poznajo kot igrače, ki so pri-šle pred kratkim menda od Unicefa. Da pomagam graditi nov izobraževal-ni center misijonarjem lazaristom …Maša je potekala z glasnim petjem po ustaljenem protokolu. Velika množi-ca obhajanih je obred kar malo zavle-kla, tako da je bila končana šele ob pol dvanajstih.

posleDnjI paraDIžKo smo poskušali vse te res enkratne dobrote so malo stran od nas gospo-dinje pripravljale ribe, katerim ulovu

sem bil priča. Postavile so pred nas vsako ribo posebej. Vsako malo druga-če, vse pa kuhane. Tako dobrih rib ne bom jedel nikoli več. Razen seveda, če se bom vrnil tja. V kraje, kjer se civili-zacija komaj dotika bivanja, ki je uskla-jeno z naravo, kjer vsak vzame, kar po-trebuje in nič več. Viškov ni. So povsem nepotrebni. Zato je narava bogata in prijazna, ljudje pa pošteni, prijazni in dobri drug do drugega. Potrebujejo se med seboj in to vedo. Kako drugačen svet! Kdo nam daje pravico, da motimo njihovo prvobitnost in jim nudimo kul-turo sodobnega sveta, ki komaj čaka, da se polasti poslednjega paradiža na način, ki ga ponujajo nove tehnologije, sposobne uničiti ga prej kot dojeti?Zašel sem. To ni več dnevnik. Je razmi-šljanje, ki te privede do občutka krivde, saj si tako ali drugače del mašinerije, ki že najeda ta edenski vrt.Torek.  29.  september Res vstane-mo zgodaj, se nič ne obiramo, popije-mo jutranjo kavo in dva keksa, zmeče-mo prtljago v čolne, še sami zlezemo vanje. Ni časa za dolgo poslavljanje. Le s tistimi neposredno ob nas. Že smo na morju. Plujemo po že znani poti nazaj na Guadalcanal v »civilizacijo«. Morje ni tako mirno. Ne sicer visoki valovi so dovolj, da pljuska voda čez rob zadnje-ga dela čolna. Tisti ki sedijo na mirnem delu čolna, so mokri ko miši, mi spre-daj pa utrujeni od nenehnega udarja-nja dna čolna v doline večjih valov. Šele blizu cilja se je morje umirilo in za-pluli smo hitreje proti obali, kjer nas je čakal tovornjaček, da nas odpelje v »Seminary«.Oče Jafet je imel s seboj vrečo, v kate-ri je nekaj migalo. Vprašam ga kaj ima. »Posum, posum, two posums. Good for eat. For dinner. Very good!«. (Oposum, oposum, dva oposuma. Dobro za jesti. Za večerjo. Zelo okusno.) Sploh nisem dojel, kaj mi pripoveduje. Gledal sem ga debelo. Moja angleščina je odpovedala. Nisem se več niti trudil, Jafet pa tudi ne. No, zvečer pri večerji sem dojel. Spet mi je rekel: »Posum. Yes, posum!« in po-kazal na krožnik kjer je ležala pečena razčetverjena živalca. »Taste, it̀ s very good!«. Nikoli ne bom vedel, kako iz-gleda živa ta redka živalca, ki ji je nara-va kot eni redkih, dodelila Salomonove otoke za njeno matično domovino. Morda na sliki; vem pa, kakšen okus ima. Vsekakor jo je bilo škoda. Dve žival-ci sta bili čisto premalo za naše omizje za kaj več kakor za »test«.

Foto: Drago K. Ocvirk

17

M I S I JON PO  L A I ŠKO

sv. jožef v mariboruV soncu in lepem duhovnem razpoloženju se je 29. julija začelo srečanje članov MMZ v Mariboru na Studencih. V cerkvi je bilo vse praznično ozaljša-no in vsi smo čutili mogočno priprošnjo sv. Jožefa, zavetnika cerkve. Romarji so napolnili cerkev do za-dnjega kotička. Pred oltarjem pa so nas pozdravili portreti misijonarjev. Čeprav so se kasneje začeli zbi-rati temni oblaki, smo v cerkvi začeli z molitveno uro, ki sta jo pripravila Jožef Lipovšek, ŠAM in Tadej Andre. Vsebovala je aktualne misli iz življenja misijonarjev in se nato prepletala z molitvijo častitljivega dela rožne-ga venca.

Srečanja misijonske molitvene zveze

na hribcah pri moravčahV nedeljo, 29. julija, smo se zbrali člani MMZ v kapeli na Hribcih pri Moravčah. Nekaj manj kot sto molivcev je za molitev za misijonarje navduševal škofijski animator za misijone, Slavko Kalan, župnik v Velesovem. Ker se sreča-nja misijonar Tone Kerin ni mogel udeležiti, ga je zame-njal Stane Kerin, ravnatelj Misijonskega središča Slovenije.

Misijonarji potrebujejo okrepitev in duhovno ter materialno oporo za njihovo delovanje. Slovenski narod

ima odprto srce in posluh za to. Ob najrazličnejših akcijah se veselimo darežljivosti za uresničenje

projektov v misijonih.Bl. Slomšek je zapisal: »Prazno je delo brez žegna z

nebes.« Tega se še kako zavedajo naši misijonarji in – hvala Bogu – tudi toliki verniki na Slovenskem. Zato je Misijonska molitvena zveza (MMZ) posebna skupina »angelov varuhov«, ki vsak dan pošiljajo s svojimi molitvami blagoslov na misijonske poljane.

Ta je med pridigo predstavil delo naših misijonarjev in mi-sijonark. Povedal nam je kako so danes misijonarji edini, ki se zavzemajo za človeka, kaj vse so naredile slovenske sestre usmiljenke v Ruandi in Burundiju, kako je kralj neke malgaške vasi ob prihodu prvega misijonarja izjavil, da sedaj lahko umre, ko je prišlo do njegove vasi oznanilo odrešenja … Vse to bogastvo veselega sporočila bo obro-dilo sadove tudi v novih molivcih za misijonarje in misijo-narke. Srečanje smo zaključili v prijetnem druženju pred kapelo, v pogovoru s pogostitvijo, ob kozarčku in piškot-ku. Za vse to smo iskreno hvaležni organizatorju, domače-mu župniku Kancijanu Čižmanu.

Janez Avsenik, župnik v Mengšu

Sledila je sv. maša, ki jo je ob somaševanju domačega žu-pnika p. Vinka Škafarja in mons. Toneta Pačnika, župni-ka v Kidričevem, vodil Jožef Lipovšek. V pridigi je pouda-ril pomen vseh treh odlomkov Božje Besede in jih povezal z vsakdanjo molitvijo za potrebe misijonov. Člane je spod-budil k zvesti, srčni molitvi in darovanju za potrebe mi-sijonarjev. Članom MMZ se je zahvalil za vse molitve in povabil mlade k odločitvi za misijonski poklic. Jezus tudi danes kliče, čeprav večkrat ne slišimo povabila ali pa ni-mamo dovolj poguma za odziv.Po sv. maši je pričevala še sestra dr. Anica Starman, misi-jonarka na Slonokoščeni obali. V svojem nagovoru je pou-darila skrb za vse bolnike, ki se jim posveča kot zdravni-ca. Potrebno je zaupanje v Boga ter odprte oči in srce, da v bolniku vidiš Jezusa Kristusa. Delo opravlja z veliko pre-danostjo in veseljem. Vse je povabila k odprti drži in veli-kodušnem služenju, da v vsakem vidimo Jezusa. Na koncu je povedala, da če bi se še enkrat odločala, bi ponovno po-stala misijonarka. V veroučni učilnici je sledilo še prijetno druženje, ki so ga pripravili župljani Sv. Jožefa in Sv. Petra z g. župnikom. V prijetnem kramljanju smo si bili enotni, da se spet z veseljem dobimo na prihodnjih srečanjih, ki bodo misijonskega značaja.

Jožef Lipovšek, ŠAM in voditelj MMZ

 Sv. Jožef v Mariboru

 Na Hribcah pri Moravčah

18

MIS I JONSKO Z ALED JE

Srečanja misijonske molitvene zveze Zanimiv obiskmaleČnIk – sv. peter prI marIboru5.8.2012. Nedelja ob godu Marije Snežne je bila v naši žu-pniji Sv. Petra misijonsko obarvana z obiskom misijonarja Toneta Kerina. Vsi, ki smo bili pri obeh mašah, smo lahko spoznali lik duhovnika, ki živi z vsem bitjem to, kar ozna-nja. Iz vsake besede in kretnje je bilo moč spoznati, da je Bog ljubezen. Zato je ura srečanja z njim minila v zna-menju hvaležnosti za takšnega misijonarja. Pripeljal ga je brat in oba sta bila deležna veselja župljanov. Med mašama smo obiskali Jožeta Mačka, ki zaradi bolezni nima nog. Oba z ženo sta se obiska neizmerno razveselila. Z misijo-narjem sta si izmenjala naslova in obljubila drug drugemu molitev. Bolnik je takoj vprašal misijonarja: »Ali imate ka-kšno čudežno zdravilo, da bi zrasle nogice?« Misijonar pa je odgovoril: »Bom vprašal čarovnika pri Malgaših!«

v DrežniciV  nedeljo,  22.  julija, je bilo redno srečanje članov MMZ za koprsko škofijo v Drežnici. Zbrali smo se v cerkvi Srca Jezusovega ob 15.30 uri in srečanje začeli z molitvijo rožne-ga venca. Ob 16. uri je bila sv. maša, ki jo je daroval g. Tone Kerin, misijonar z Madagaskarja. Prisostvovali so tudi g. Sandi Škapin, nekdanji misijonar na Slonokoščeni Obali in župnik v Sežani, domači župnik in dekan g. Ivan Gregorc ter škofijski animator za misijone v škofiji Koper in župnik v Zagorju, g. Niko Štrancar. Sveto mašo je polepšalo ljudsko petje. Po sv. maši je sledila predstavitev misijonarja Toneta Kerina. Pripovedovanje o delu in življenju na Madagaskarju je vodil in usmerjal g. Niko Štrancar. Spoznali smo boga-to in plemenito delo še enega od misijonarjev in ugotovili, kako pomembna je zanj in druge misijonarje tudi naša mo-litvena podpora. Na koncu je poudaril pomen prispevka za Mivo na Krištofovo nedeljo, saj vozila, ki jih kupijo s tem de-narjem, v misijonih rešijo mnogo življenj. Brez njih bi bila marsikatera pomoč prepozna.Po zanimivem in doživetem pripovedovanju o pomenu in načinu širjenja evangelija v misijonih, so nas pred cerkvi-jo pričakali drežniški župljani. Postregli so nam s pijačo in domačimi dobrotami, ki so jih spekle pridne gospodinje. Tu smo imeli možnost individualnega pogovora z misijo-narjema. Kljub oddaljeni Drežnici se je srečanja udeležilo kar lepo število molivcev. Gospod Niko Štrancar se je vsem lepo zahvalil in misijonarju Tonetu Kerinu zaželel še veli-ko Božjega blagoslova in uspehov pri njegovem poslanstvu.

ZV

Misijonsko središče Slovenije in MMZ, ki jo vodi g. Jožef Lipovšek, organizira vsako leto zadnjo nedeljo v juliju srečanje svojih članov. Namen srečanj, ki so po področjih, je skupna molitev članov in vseh prijateljev misijonov in – če je mogoče – tudi srečanje z misijonarjem. Tako se utrjujejo in poglabljajo vezi med domovino in misijonskimi poljanami. Letos so bila srečanja na štirih krajih.

Pri sv. maši in nagovoru je bilo vse povedano o vsebini evangelija. Pokazal nam je na Božji Kruh – Jezusa Kristusa in prikazal vsakdanje življenje na misijonu. Opozoril je na velike razdalje med podružnicami, ki jih prehodi peš in tam oznanja, krščuje in živi z domačini. Zanimiva je bila zgodba o ključu od župnišča, ki ga je pozabil na oltarju po-družnice. Vsak od nas dobi pri krstu »ključ« nebeškega kraljestva. Večkrat ga založimo in ne vemo, kje je. Toda le z njim bomo »odklenili« vrata in prišli k Bogu. Dotaknil se je tudi domačega krščanstva in poudaril, da moramo živeti evangelij v Božji Ljubezni. Krščanstvo v Evropi ne peša, ampak pešamo mi – kristjani. Kdor se trudi in zdru-žuje, zida hišo na skali, kdor pa raztresa in ločuje, pripra-vlja pot hudobnemu duhu.Na koncu se je lepo zahvalil za vse molitve in darove in dejal, da je ponosen na vse Slovence, ki tako velikodušno darujejo za misijone, saj je s temi darovi zgradil 22 cerkva, zdaj pa sledi že naslednja nova cerkev. Po sv. maši je sledil še obhod po župniji in obisk pri Materi Božji na Gorci ter kosilo pri družini Knuplež. To je bil dan, ki ga je naredil Gospod in vsi smo bili obogateni ob pričevanju misijonarja Toneta. Bog živi vse misijonarje!

Jožef Lipovšek

tone Kerin – misijonar z Madagaskarja

19

MIS I JONSKO Z ALED JE

srečanje misijonarjev v kančevcih29.  in 30.  junij  2012. Sedemnajst misijonarjev, deset čla-nov skupine Sled in dva škofijska animatorja za misijone – ta skupina je letos sestavljala tradicionalno srečanje misi-jonarjev v domovini. Običajno je to srečanje zadnji konec tedna v juniju in takrat se zberejo misijonarji, ki so trenu-tno na oddihu v domovini. Letos smo se na praznik apo-stolov Petra in Pavla srečali v idilični vasici, ki že ob priho-du vabi v čudovit samostan s cerkvijo, kjer se človek nau-žije duhovnih lepot in spoznanj, ki jih nudi čudovit duhov-ni prostor.Ob gostoljubnih bratih kapucinih smo se najprej namesti-li po sobah, potem pa nas je že ob 18. uri čakal avtobus, ki nas je odpeljal v župnijo Hotiza, kjer smo si peš od prve do zadnje postaje ogledali novi Hallasov križev pot in podoži-vljali zadnje trenutke božjega služabnika Danijela Halasa, preden so ga ustrelili in vrgli v Muro. Nato smo se odpelja-li v župnijo Odranci, kjer nas je gostoljubno sprejel župnik Lojze Kozar ml. in nam razložil zgodovino župnije in sve-tišča, zunaj pa so nam prijazno postregli župljani s kupico rujnega. Polni vtisov smo se vrnili nazaj in sledila je večer-ja v Domu. Po večerji je sledilo presenečenje, saj sem zai-gral na diatonično harmoniko, pridružil pa se mi je kita-rist. Zazvenele so prelepe pesmi in po prijetnem druženju smo se vsi veseli odpravili k počitku.

Naslednji dan smo Bogu v čast začeli dan s hvalnicami, nadaljevali z zajtrkom in tako dočakali prihod g. Mitja Štruklja z Ministrstva za zunanje zadeve, ki je najprej po-slušal predstavitev vseh navzočih. Potem je orisal svoj po-gled na projekte in pogoje, s katerimi je mogoče dobiti dr-žavno pomoč tudi za misijonske projekte. Sledilo je sreča-nje z mursko-soboškim škofom g. Petrom Štumpfom, ki je na duhovit način orisal zgodovino župnije Kančevci, mur-skosoboške škofije in sester klaris v Turnišču. Za zaključek je sledila še sv. maša v cerkvi Sv. Benedikta, ki jo je ob so-maševanju misijonarjev in škofijskih animatorjev daroval Stane Kerin, ravnatelj Misijonskega središča Slovenije. V veselem razpoloženju smo se pred cerkvijo še fotografira-li in odšli na kosilo. Veseli in duhovno prerojeni smo zapu-ščali Kančevce s sklepom, da se še vrnemo v ta duhovni raj.

Jožef Lipovšek20

M I S I JONSKO Z ALED JE

Nekaj lepega za Boga in bližnjega

Ob našem rednem srečanju članov Misijonske molitve-ne zveze mi je neka žena zaupala: »Poleg sv. Tereziji Deteta Jezusa se redno izročam tudi bl. Materi Tereziji, ki mi veliko pomaga v mojih stiskah in preizkušnjah.« Ob teh besedah sem spoznal, kako je Bog dober. Veliko sem slišal in prebral o Materi Tereziji, a od tistega tre-nutka se ji tudi sam še bolj priporočam. Vsak dan ji iz-ročam tudi misijonarje in člane Misijonske molitvene zveze. Letos mineva 15 let, kar je zatisnila oči svetnica našega časa. Še vedno je živ spomin in poslanstvo, ki ga zvesto nadaljujejo njene misijonarke ljubezni.

V knjigi njenega spovednika Lea beremo, kako se je ob tej ženi naučil največ v svojem duhovniškem po-slanstvu. Ko je hotel imeti duhovne vaje za sestre, ni vedel, kaj bi jim povedal, pa mu je Mati Terezija rekla: »Govori o Jezusu! Kaj neki drugega.«Zato želim, da bi tudi člani Misijonske molitvene zveze znali v svojem poslanstvu tako zvesto moliti, ljubiti Jezusa in kakor ona darovati svoje molitve za potrebe misijonov. Bl. Mati Terezija nam je velik zgled, saj je navadno zaključila svoj nagovor z: »Bog vas bla-goslovi!«. Naj bo spomin nanjo trajen in rodoviten, da bi lahko »rojevali« misijonske sadove na misijonskih poljanah svojega življenja. Naredimo vedno nekaj le-pega za Boga in bližnjega in naj se to pokaže že ob našem misijonskem prazniku na Plešivcu in ob misi-jonski nedelji.

Jožef Lipovšek, voditelj MMZ

Ob 15. obletnici smrti bl. Matere Terezije (1910-1997)

Samo ljubezen …Samo ljubezen lahko reši svet! V duhu tega sporočila, ki ga je zapisala bl. Mati Terezija, je potekal nedeljski škofijski misijonski dan na Ljubnem ob Savinji.

9.9.2012. Pričel se je s slovesno sveto mašo, ki jo je ob deseti uri v ljubenski cerkvi ob so-maševanju dekanijskih duhovnikov daroval celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Dogajanje se je nato preselilo na prireditveni prostor ob Savinji, kjer so se ljudje dobro razpolože-ni družili vse do zgodnjih večernih ur.Gostja je bila salezijanka s. Ljudmila Anžič, misijonarka v Kambodži. Njenemu misijonu v Phnom Penhu je bil namenjen izkupiček misijonske tombole, ki jo je organizirala sku-pina za dobrodelnost dekanije Gornji grad s svojim vodjem Vikijem Košcem, župnikom v Lučah. Čas med žrebanji tombolskih številk je mineval v znamenju navdušujočih glasbe-nih točk številnih nastopajočih iz Zgornje Savinjske doline – bilo jih je preko sto. Denar, zbran od prodanih tombolskih li-stičev in od prispevkov donatorjev, je za temeljni kamen in zidake nove šole za učence od 7. do 12. razreda, ki jim do sedaj šolanje še ni bilo omogočeno. Sestra namreč vodi vrtec in šolski center za revne z 900 otroki. Center je ob pomoči dobrotnikov iz Slovenije leta 2007 ustanovila sama. Dvajset let po padcu Pol Potovega krvavega režima, v katerem je bilo ubitih dva milijona ljudi, predvsem izobražencev, je država še vedno brez urejenega zdravstvenega in šolskega sistema. Misijonarji poleg tega, da revne otroke izobražujejo, vračajo ljudem tudi poteptano dostojanstvo.Toplina, dobrota in prijaznost nedeljskega druženja na Ljubnem ob Savinji bodo s. Ljudmilo spremljale ves 14-urni let v daljno, a od sedaj veliko bližjo Kambodžo.

Slavica Pečnik

21

M I S I JONSKO Z ALED JE

Celoletni prispevek za Misijonska obzorja za leto 2012: 9 EUR, za Evropo 12 EUR,

avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD.

boG vam povrnI!

Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 14. 9. 2012. hvala vsem.

JUBILANTI – ČESTITAMO15 let dela v misijonihVilko Poljanšek, salezijanski brat, rojen 28. marca 1941 v Selah. V misijone je odšel decembra leta 1997. Deluje v Ruandi.

JUBILANTI – ČESTITAMO

v spomin janku slabetuSlabe Janko je bil 25 let misijonar na Madagaskarju.

Umrl 26. 5. 2007 v celjski bolnišnici, pokopan v domačih Rovtah 28. 5. 2007.

Spominjam se dneva, ko smo se poslovili od našega prijatelja, misijonarja g. Slabeta. Bil je žalosten in hkrati veličasten dan. Tudi nebo je jokalo za njim.Nisem ga poznala mnogo let, le dve leti pred njegovim slovesom. Deloval je v naši župni-ji Šentjurij-Podkum kot pomočnik. Rad je imel kraje v katerih je služboval pred od-hodom v misijone. Srčno nam je pripovedo-val o Rdečem otoku, življenju med Malgaši, ki je tako zelo drugačno od našega. Z bese-do je naslikal prizore, ki smo jih lahko zelo dobro videli, saj je svoje Antešake ljubil bolj

kot svoje življenje. Dal jim je vse: ljubezen, vero in novo življenje.Na Madagaskarju je gradil občestvo mladih kristjanov. Učil jih je vsega, kar so potrebovali. Tudi med nami je nadaljeval svoje misijonarsko delo, vse do svojega odhoda. Minilo je pet let od takrat, ko smo se v Rovtah poslovili od njega. Ostaja v naših srcih, spominjamo se ga z veseljem in spoštovanjem.Majhen po postavi, a velik v dejanjih. V soboto, 26.5.2012 smo se zbra-li pri sv. maši v njegov spomin. Med nas smo povabili tudi njegove svoj-ce. Ti vsako leto z veseljem pridejo in z nami počastijo Gospoda in spo-min na Janka. Po obredu sedemo skupaj in obujamo spomine na čase, ko je bil z nami.Dragi Janko! Srečna sem, ker sem smela biti Tvoja učenka. Učil si me prvih skrivnosti vere in popeljal na pot, po kateri danes z veseljem hodim. Naslikal si mi gospoda Jezusa Kristusa tako prisrčno in dožive-to, da sem po tej »učni uri« vstopila še v nadaljnje iskanje. Našla sem katehetsko pastoralno šolo. Upam, da bom nekoč znala drugim iskal-cem vere pokazati pot do Gospoda, kot si jo ti, dragi Janko, pokazal meni. Hvala, Janko!

Alenka Savšek

trIkraljevska akCIja o župnije: Gornji Logatec, Kotlje, Pregarje o aDventna akCIja - otroCI Za otroke o župnije: Goče, Gornji Logatec, Hrastnik, Ljubljana-Kodeljevo, Radenci, Sv.Vid pri Ptuju, Višnja Gora o mIva o župnije: Vrh Sv. Mihaela, Koper - Sv.Marko, Ajdovec, Ajdovščina, Ambrus, Apače, Avče, Bakovci, Banjaloka, Banjšice, Batuje, Begunje na Gorenjskem, Bela Cerkev, Bevke, Biljana, Bilje, Blagovica, Bled, Bloke, Bočna, Bogojina, Bohinjska Bela, Borjana, Borovnica, Boštanj, Bovec, Branica, Branik, Braslovče, Brdo, Breginj, Breznica, Brezno, Brezovica, Brje, Brusnice, Bukovica, Celje-Sv.Cecilija, Celje-Sv.Danijel, Celje-Sv.Duh, Celje-Sv.Jožef, Celje - Bl. Anton Martin Slomšek, Cerkno, Cezanjevci, Cirkovce, Col, Čadram-Oplotnica, Čatež-Zaplaz, Čatež ob Savi, Čemšenik, Čepovan, Črešnjevec, Črneče, Črni Vrh nad Idrijo, Črniče, Črnomelj, Deskle, Doberdob, Dobje, Dobovec, Dobrepolje-Videm, Dobrnič, Dobrova, Dokležovje, Dol pri Ljubljani, Dolenci, Dolenja Trebuša, Dolnji Logatec, Domžale, Dornava, Dornberk, Dovje, Dragatuš, Dramlje, Dravograd, Drežnica, Dutovlje, Fram, Frankolovo, Gabrovica, Galicija, Goče, Godovič, Golo, Gora pri Sodražici, Gore, Gorenje Polje, Goriče, Gorjansko, Gorje, Gornja Polskava, Gornja Ponikva, Gornja Radgona, Gornja Sveta Kungota, Gornji Grad, Gornji Logatec, Gotovlje, Grad, Gradno, Grahovo, Grahovo ob Bači, Griže, Hajdina, Hinje, Homec, Horjul, Hotedršica, Hotiza, Hrastnik, Hrenovice, Hrpelje-Kozina, Idrija, Idrija pri Bači, Ig, Ihan, Ilirska Bistrica, Izlake, Izola, Jamlje, Jarše, Javor, Javorje nad Škofjo Loko, Javorje pri Litiji, Jelšane, Jesenice, Jezersko, Jurklošter, Kalobje, Kamnica, Kamnje, Kančevci, Kapela pri Radencih, Kapla na Kozjaku, Kebelj, Kidričevo, Kisovec, Klanec, Kobarid, Kobilje, Kobjeglava, Kočevje, Kočevska Reka, Kog, Kojsko, Kokrica, Kolovrat, Komen, Koper, Koprivnica, Koprivnik v Bohinju, Koroška Bela, Korte, Kovor, Kožbana, Kranj-Drulovka/Breg, Kranj-Primskovo, Kranj-Šmartin, Kranj-Zlato Polje, Kranj, Kranjska Gora, Krašnja, Kred, Kresnice, Križevci pri Ljutomeru, Krka, Kromberk, Kropa, Krško, Kuzma, Laporje, Ledine, Lenart v Slovenskih Goricah, Leskovec pri Krškem, Leskovica, Leše, Levpa, Libeliče, Libušnje, Limbuš, Litija, Livek, Ljubečna, Ljubljana- Podutik, Ljubljana-Barje, Ljubljana-Bežigrad, Ljubljana-Črnuče, Ljubljana-Dravlje, Ljubljana-Fužine, Ljubljana-Ježica, Ljubljana-Kodeljevo, Ljubljana-Koseze, Ljubljana-Marijino Oznanjenje, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Rudnik, Ljubljana-Sv.Nikolaj, Ljubljana-Sv.Trojica, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Šiška, Ljubljana-Štepanja Vas, Ljubljana-Trnovo, Ljubljana-Vič, Ljubljana-Zadobrova, Ljubljana - Sv.Peter, Ljubno, Ljubno ob Savinji, Loče pri Poljčanah, Log pod Mangartom, Loka pri Zidanem Mostu, Lokavec, Lokovec, Lokve, Lozice, Lucija, Luče ob Savinji, Lučine, Mala Nedelja, Maribor-Brezje, Maribor-Pobrežje, Maribor-Radvanje, Maribor-Sv.Janez Bosko, Maribor-Sv.Rešnje Telo, Marija Reka, Marija Snežna, Marija Širje, Marijino Celje, Martjanci, Matenja Vas, Mavčiče, Medana, Mengeš, Metlika, Miren, Mirna Peč, Moravče, Mozirje, Muta, Negova, Nevlje, Notranje Gorice, Nova Cerkev, Nova Gorica-Kapela, Nova Oselica, Novo Mesto-Kapitelj, Novo Mesto-Sv.Janez, Novo Mesto-Sv.Lenart, Novo Mesto-Šmihel, Odranci, Olimje, Opatje Selo, Orehek pri Postojni, Ormož, Osek, Pečarovci, Peče, Pečine, Petrovče, Pilštanj, Piran, Pirniče, Planina, Planina pri Rakeku, Planina pri Sevnici, Plave, Podbrdo, Podbrezje, Podčetrtek, Podgorje pri Slovenj Gradcu, Podgrad, Podgraje, Podkraj, Podlipa, Podmelec, Podnanos, Podraga, Podsreda, Podzemelj, Polica, Poljčane, Polje ob Sotli, Polšnik, Polzela, Pomjan, Ponikva, Portorož, Postojna, Povir, Prebold, Prečna, Predoslje, Preserje, Prežganje, Prihova, Primskovo na Dolenjskem, Ptuj-Sv.Jurij, Ptuj-Sv.Ožbalt, Ptuj-Sv.Peter in Pavel, Radeče, Radenci, Radlje ob Dravi, Radmirje, Radovica, Rakitna, Rateče-Planica, Ravne na Koroškem, Razbor pri Slovenj Gradcu, Razkrižje, Rečica ob Savinji, Remšnik, Renče, Reteče, Ribno, Rob, Roče, Ročinj, Rodik, Rogaška Slatina, Rovte, Ruše, Sava, Sečovlje, Sedlo, Sela pri Kamniku, Sele, Senovo, Sevnica, Sežana, Sinji Vrh, Slap, Slavina, Slivnica, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Smlednik, Soča, Sodražica, Sostro, Spodnja Idrija, Spodnja Polskava,

22

t O I N O N O DAROVAL I   S T E   -  HVAL A

DAROVALI STE - HVALASilvester, Prnaver Miran, Rihtar Helena, Rovšek Jožica, Ruparčič Miroslav, Rus Janez Ludvik, Rutar Katja, Ružič Vlado, Saje Brigita, Samostan Lazaristov Miren, Seme – Družina, Sestre Usmiljenke, Skvorč Marjan S.P., Smajgl Aleksandra, Smodiš Robert, Sodja Slavka, Souidi Zavrl Nada, Starič Jože, Strajnar Ana, Stražišar Berta, Strgar Olga, Šavli Klemen, Šeruga Damjan, Škodlar Marta, Šolske Sestre, Špindler Janja, Štirn Mitja, Štolcar Kolja, Študentski Center Jadro, Švigelj Gregor, Tacer Rozalija, Tomazin Ivanka, Tomažič Anton, Tome Jakob in Albinca, Trebušak Jana, Troha Valter, Trstenjak Franci, Turk Franc, Urbancl Ana, Vodoterm Radomlje D.O.O., Voljč Marija, Vombergar Angelca, Vozelj Janez, Zavarovalnica Triglav D.D., Zgonc Tanja, Zornik Zoran, Zupan Danica, Zupančič Silvestra, Žagar Julija, Žgur, Žižek Slavko, Žugman – Družina, Žvab Marija o sklaD Za laČne o Župniji: Bovec, Braslovče o posamezniki: Kelhar Tina, Kravos Stojan, Martinčič Ruth, Martinčič Slavka, Medvešek Viljem, Motaln Betka, Mršnik Bernarda, Murko Ana, Novak Ojsteršek Lidija, Rajk Marjanca, Samotorčan Vida, Seršen Rozalija, Šef Ida, Žmaucar Kržišnik Ivana o sklaD Za soCIalno Zavarovanje mIsIjonarjev o župnija: Ljubljana-Ježica

o posameznik: Čampa Tadej o sklaD Za maDaGaskar o posamezniki: Beravs Franc, Matos Silva in Milan o sklaD Za mIsIjone o posamezniki: Babnik Marija, Baša Gregor, Baša Marko, Berdajs Vesna, Berus Blažena, Blažič Miha, Bratuša Andrej, Brecelj Marijan, Bukovec Monika, Butala Gregor, Cvelbar Andrej, Dobravec Andrej in Frančiška, Fajdiga Jožefa, Ferenčak Mojca in Marko, Gantar Metod, Golob Mojca, Grm Stan, Hrovat Karmen, Intihar Majda, Jagodic Jože, Jerovšek Jure, Jurkovnik Francka in Stanislav, Kavčič Irena, Kitak Ljudmila, Koren Leopold, Košir Janez, Kotnik Štefanija, Kozole Cvetka, Kramar Krevs Jožefa, Krivonog Pavla, Kulovec Igor, Kunc Vinko, Kuzma Anton, Lah Antonija, Lorber Petra, Magajna Ljudmila, Magdič Olga, Mayer Ana, Mernik Zinka, Mikulin Olga, Mozetič Marija, N.N., Novak Oblak Marija, Ozvatič Anica, Paškič Ilija, Pavli Alenka, Perovšek Francka, Rihtar Helena, Sadek Stjepčevič Milena, Sagadin Emil, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Skok Pavle, Sotlar Alojzija in Slavko, Srebrnič Rozalija, Stanič Erika, Stjepčevič Milena, Suhadolčan Franci, Štrukelj Frančiška, Tomelj Andrej, Vauh Peter, Vehovar Darinka, Velikonja Štefanija, Vidmar Jožica, Vrtačnik Marija Ml., Zorenč Ivan, Zupančič Ivan, Zupančič Jože, Žele Ana, Žveglič Marija o sklaD Za ŠtIpenDIranje boGoslovCev o posamezniki: Ferenčak Mojca in Marko, Kravos Darinka, Mah Tinko, Ravnihar Marija, Sivec Damjana, Šifrar Ana, Vinkovič Marija o sklaD Za GraDnjo Cerkva o župnija: Hrastnik o voDnjakI malawI o posamezniki: Brinjovc Toni, Glamočanin Ljubica, Kobal Milan, Kosmač Monika, Nahtigal Bojana, Zver Sonja, Žvanut o lenČkov sklaD o župnija: Mengeš o posameznika: Primc Anton, Zavar Valerijan o malavI-mreže o posameznica: Maček Mateja o sklaD Za lakoto v etIopIjI o posamezniki: Medvešek Viljem, Pečarič Boris, Žakelj Angelca o DIsanZer matanGa o posameznica: Irnar Ana o pustna sobotna IskrICa o posameznik: Jazbinšek Vladimir o sklaD Za rIževa polja o posameznica: Grlj Andreja

o matanGA-Dar upanja o posamezniki: Behek Mirjam, Kozina Jože, Kresnik Robert, Morelj Darja, Podobnik Jožica, Prestor Vinko, Slemenšek Grošl Frančiška, Žerovnik David o sklaD DrobIž Za rIž o posameznika: Jenič Dušan, Šubic Ida o Za jožeta aDamIČa o posamezniki: Centro Misional Baraga, Kocmur Petra, Metropolitana D.O.O., Strajnar Ana o Za krIstIno bajC o posameznici: Lajevec Janja, Strajnar Ana o Za huGa DelČnjaka o posamezniki: Jemec Anton, Jemec Zofija, Pavli Alenka o Za s. anko burGer o posameznik: N.N. o Za s. Vido Gerkman

o posameznica: Pipan Marinka o Za jožeta mlInarIČa o posameznika: Kvaternik Tomaž, Pavlica Otilija o Za p. jožeta GroŠlja o posameznica: Velepič Anica o Za s. vesno hItI o župnija: Kalobje

o posamezniki: Kunšič Francka, Martinčič Angela,

Spodnja Sv.Kungota, Središče ob Dravi, Srednja vas v Bohinju, Srpenica, Stara Oselica, Stari Trg pri Ložu, Stari Trg pri Slovenj Gradcu, Stomaž, Stoperce, Stranje, Strojna, Struge, Strunjan, Studenec, Studeno, Suhor, Sv.Anton v Slov.Goricah, Sv.Benedikt v Slov.Goricah, Sv.Bolfenk v Slo.Goricah, Sv.Duh pri Škofji Loki, Sv.Ema, Sv.Florijan v Dolini, Sv.Helena-Dolsko, Sv.Jakob ob Savi, Sv.Jedert nad Laškim, Sv.Jernej pri Ločah, Sv.Jurij ob Taboru, Sv.Jurij v Slov.Goricah, Sv.Križ-Gabrovka, Sv.Križ-Podbočje, Sv.Križ nad Jesenicami, Sv.Križ nad Mariborom, Sv.Lenart nad Laškim, Sv.Lovrenc, Sv.Lovrenc na Drav.Polju, Sv.Lovrenc nad Štorami, Sv.Marija v Puščavi, Sv.Marjeta niže Ptuja, Sv.Marjeta pri Rim.Toplicah, Sv.Marko niže Ptuja, Sv.Martin na Pohorju, Sv.Martin pri Vurberku, Sv.Miklavž nad Laškim, Sv.Miklavž ob Dravi, Sv.Miklavž pri Ormožu, Sv.Ožbalt ob Dravi, Sv.Peter pri Mariboru, Sv.Planina, Sv.Rok ob Sotli, Sv.Rupert nad Laškim, Sv.Štefan, Sv.Trojica nad Cerknico, Sv.Trojica v Slov.Goricah, Sv.Vid na Planini, Sv.Vid nad Valdekom, Sv.Vid pri Ptuju, Sveta Gora, Svetina, Svibno, Šebrelje, Šempas, Šempeter v Savinjski Dolini, Šentgotard, Šentjanž, Šentjanž na Vinski Gori, Šentjernej, Šentjošt nad Horjulom, Šentjur pri Celju, Šentjurij-Podkum, Šentjurij pri Grosupljem, Šentlambert, Šentlovrenc, Šentožbolt, Šenturška Gora, Šentvid pri Grobelnem, Škocjan, Škocjan pri Turjaku, Škofije, Škofja Loka-Suha, Škofja Loka, Škofljica, Škrbina, Šlovrenc, Šmarca-Duplica, Šmarje na Vipavskem, Šmartno, Šmartno ob Dreti, Šmartno ob Paki, Šmartno pri Litiji, Šmartno pri Slov.Gradcu, Šmartno v Rožni Dolini, Šmartno v Tuhinju, Šmihel pri Žužemberku, Šoštanj, Špitalič, Št.Ilj pod Turjakom, Št.Peter-Otočec, Štanjel, Štjak, Šturje, Teharje, Toplice, Trata-Gorenja Vas, Trboje, Trbovlje-Sv.Martin, Trbovlje - Sv.Marija, Trebelno, Trebnje, Trnje, Trstenik, Tržišče, Tunjice, Turjak, Turnišče, Ubeljsko, Unec, Vače, Vavta Vas, Vedrijan, Velenje-Bl.A.M.Slomšek, Velenje-Sv.Marija, Velenje-Sv.Martin, Velika Polana, Velike Lašče, Velike Poljane, Velike Žablje, Veržej, Vinica, Vipava, Vipavski Križ, Vipolže, Višnja Gora, Vitanje, Vodice, Voglje, Vojnik, Vojsko, Vojščica, Vrabče, Vranja Peč, Vransko, Vrh-Sv.Trije Kralji, Vrhnika, Vrhpolje, Vrhpolje, Vrtojba, Vuhred, Vurberk, Vuzenica, Zabukovje, Zagorje, Zagorje, Zali Log, Zaplana, Zapoge, Zavratec, Zgornji Tuhinj, Zreče, Žabnica, Žalec, Žalna, Železniki, Želimlje, Žetale, Žiče, Žiri, Žužemberk

o posamezniki: Adam Karel, Alič Ana, Baligač Drago, Baša Gregor, Beguš Jurij, Bensa Marjetka, Bertoncelj Cvetka, Bolniška Župnija, Brunšek Andreja, Buhvald Pavel, Butala Gregor, Cerkev Srca Jezusovega, Česnik Božidara, Čuk Roman, Debenec Irena, Dolenc Janez, Dolenšek Marija, Dolinšek Tatjana, Don Boskov Center Celje, Drnovšek Mirjam, Durič Štefka, Elektromehanika Brezec D.O.O., Eržen Rajko, Fidler Zdravko, Frančiškanski Samostan Kamnik, Frančiškanski Samostan Sveta Gora, Franko Tomaž, Frelih Nada, Frelih Tomaž, Fučka Marko, Gnidovec Ela, Gnidovec Marija, Gornik Marta, Grčman Boštjan, Grom Primož, Habič Horvat Simona, Habinc Ivica, Hrast Lucija, Hrovat Avgusta, Ileršič Jože, Iskra Jože, Ivančič David, Jagodic Jože, Jakelj Alojzij, Jemec Zofija, Jereb Brane, Jerenko Helena, Jerman Milena, Jermol Ana, Jeromen Ana, Jeromen Kavčič Marija, Jeromen Lidija, Jesenko Andrej, Jezeršek Katarina, Kapucinski Samostan, Karmeličanke Ocd, Kavčič Ivan, Klančar Marija, Klanjšek Martina, Ključevšek Tatjana, Kokovnik Zofija, Kolbl Jernej, Komel Sonja, Konjar Marko, Koren Leopold, Kotnik Tomaž, Kovač Andreja in Žiga, Kovač Marijana, Kovačič Breda, Kovšca Tončka, Kozinc Janez, Kranjc Ivan, Kranjc Marija, Kravos Stojan, Križnar Marija, Križnar Olga, Kržan Vanja, Kumer Milena, Langus Slavko, Lestroj D.O.O., Logar Edo, Macedoni Anica, Magajna Bogdan, Malik David, Marijine Sestre, Maznik Helena, Melinc Beti, Menart Tomaž, Merše Franjo, Mohar Jernej, Murko Ana, N.N., Novak Janez, Novak Mihael, Omers Marija, Osterman Milan, Pavlinič Alojzij, Pegan Karlo, Petek Ribnica D.O.O., Petkovšek Marija, Pirih Majda, Pivk Janja, Podvinski Zdenko, Pokrivač Marija in Tomaž, Polda Barbara, Porenta Elizabeta, Primc Marjan, Prinčič

Perovšek Francka, Smolik Dr. Marijan, Zalokar Angelca o Za toneta kerIna o župnija: Preska

o posamezniki: Andoljšek Ema, Brence Tanja, Capl Ana Marija, Erjavec Primož, Ferenčak Mojca in Marko, Jagodic Jože, Kern Jože, Klanjšek Sonja in Mitja, Koncilija Jožica, Kožuh Simon, Kragelnik Maja, Kvaternik Peter, Metropolitana D.O.O., Mivšek Miha, Pohar Borut, Prevc Boštjan, Skok Tine, Slabe Anton, Šušteršič, Tankovič Enrika, Vegelj Vinko,Prelat , Vodičar Janez, Zidanšek Blaž, Željko Kati o Za s. aGato koCIper o posameznika: Verdenik Benjamin, Volavšek Marta o Za janeZa krmelja o posamezniki: Gorjanc Jurij, Kelhar Tina, Sušnik Janez, Vrabec Mirijam o Za s. anDrejo GoDnIČ o posameznik: Štuhec Msgr.Dr. Ivan o Za DanIla lIsjaka o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Bubnič Bernarda, Harej Vojko, Krevelj Branko, Sušnik Janez, Vodovodi In Kanalizacija D.D. o Za tomaža mavrIČa o posameznica: Malalan Nika o Za Ivana bajCa o posameznica: Strajnar Ana o Za s. Zvonko mIkeC o posameznik: Murn o Za mIsIjonarke ljubeZnI o posameznik: Kranjc Rafael o Za s. taDejo moZetIČ o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Mozetič Iztok, Rudež Lučka, Snoj Mirjam, Šiško, Zavrtanik Petra o Za janeZa mesCa o župnija: Dobje o posamezniki: Krek Albina, Rupar Aleš, Sajevic Marija, Strajnar Ana, Žukovec Jožica o Za peDra opeko o župnije: Dolenja Trebuša, Idrija pri Bači, Ljubljana-Vič, Ljubljana-Zadobrova, Sv.Vid nad Valdekom o posamezniki: Adamič Marjan, Beršnjak Marija, Bohak Ivan, Boltar Jure, Centro Misional Baraga, Črnivec Urška, Čuček Barbara, Družina D.O.O., Gajšek Stanislav, Gnidovec Marija, Gostiša Ladislav, Iskra Jože, Ješovnik Simona, Jurca Caserman, Kavčič Franc, Kepec Gregor, Kordiš Rozalija, Košir Melita, Kranjec Franc, Kunc Vinko, Lah, Leskovec Jožef, Likar Ivan, Marinčič Boštjančič Ana, Mihevc Marija, Murovec Terezija, N.N., Pečnik B., Peršolja Rozana, Poljanec Kolbezen Vida, Potočnik Frančiška, Ramovš Vera, Remše Matija, Rigler Marta, Rus Valerija, Samardžić Marko, Ščavničar Ema, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Štiglic Andreja, Tonin Matej, Velikonja Štefanija, Vetrih Marija, Vrhovec Tanja, Zakrajšek Jana, Zgonc Marija o Za s. marIjo pavlIŠIČ o posameznici: Kramberger Marta, Rozman Jerica o Za s. mIrjam praprotnIk o posamezniki: Babnik Francka, Blažič Miha, Jošt Francka, Kern Frančiška, N.N., Paljk Alojzija, Resman Mimi, Rihtar Helena, Štolcar Kolja, Taljat Marija, Žveglič Marija o Za p. stanka roZmana o posamezniki: Žnidaršič Tilka, Resman Silva, Škrlep Natalija, Škvorc Marjan o Za klemena ŠtolCarja o župnija: Gorje o posamezniki: Ažman Simona, Gorjanc Jurij, Kosmač Janko, Lajevec Janja, Mulej Marija, N.N., Štolcar Kolja, Zupan Ana o Za laZarIste na salomonovIh otokIh o posamezniki: Jakša Ana, Kranjec Matilda, Pešec Bogomila, Prinčič Silvester, Sivec Damjana, Štiglic Neda o Za s. boGDano kavČIČ o posameznik: Štrubelj Marjan o Za p. lojZeta poDGrajŠka o posameznika: Jelenko Gabriela, Povh Jože o Za s. barbaro Čuk o posameznik: Jerina Marko o o Za s. anICo starman o posameznik: N.N. o Za s. Zoro Škerlj o posameznika: N.N. , Tomažič Magdalena o Za matjaža leGana o posamezniki: Žup.Karitas Preska o Za CIrIla berGleZa o posameznik: Bernik Milan o Za s. martIno arhar o posameznica: Strajnar Ana o Za s. ljuDmIlo anžIČ o župnija: Domžale, Ljubno ob Savinji o posamezniki: Mozetič Izidora, Muller Marija, Perovšek Francka, Robida Ivanka, Strajnar Ana o Za katarIno kavČIČ o posameznica: Irnar Ana o Za s. ano slIvka o posameznice: Skubin Dragica, Slivka Manda, Višnar Marjetka o Za s. barbaro peterlIn o posameznica: Muller Marija o Za s. DorICo sever o posameznica: Apat Tilomena o Za IZIDorja GroŠlja o posamezniki: Erjavec Primož, Klemenčič Rafael, Mozetič Iztok, Rupar Olga, Stepan Igor, Sušnik Janez, Švarc Uroš o Za mIha majetIČa o posameznica: Benedik Barbara o Za s. slavko Cekuta o posameznica: Zajec Marija o Za tanjo strGar o posameznika: Simončič Marjeta in Gašper

DAROVAL I   S T E   -  HVAL A

23

Lepo vabljeni –vsi, ki imate srce za misijone, člani Misijonske molitvene zveze, člani ŽPS, ministranti, mladina, romarji … organizirajte se in pridite z avtobusi.

SKUPNI MISIJONSKI PRAZNIKSLOVENIJE IN KOROŠKE

Plešivec / Tanzenberg(na Koroškem v bližini Gospe Svete)

sobota, 20. oktober 2012, od 9. do 15. ureMisijonska vas, bazar, delavnice, sv. maša, pevski zbori, godba na pihala, bobni, blagoslov MIVA vozil

Avto

r slik

e: To

ny N

wac

hukw

u, N

iger

ija

MIS

IJO

NS K

O S R E D I Š Č E S LO

VE

NIJE

L J U B L J A N A

VEROVATI – PRAZNOVATI – DELITI

Več o praznovanju na www.missio.si