OBRAVNAVA TABORIŠČNE POEZIJE SLOVENSKIH PESNIC · UNIVERZA V NOVI GORICI FAKULTETA ZA HUMANISTIKO OBRAVNAVA TABORIŠČNE POEZIJE SLOVENSKIH PESNIC DIPLOMSKO DELO Elbasana Gaši

UNIVERZA V NOVI GORICI FAKULTETA ZA HUMANISTIKO

OBRAVNAVA TABORIŠČNE POEZIJE SLOVENSKIH PESNIC

DIPLOMSKO DELO

Elbasana Gaši

Mentorica: doc. dr. Alja Adam

Nova Gorica, 2016

I

NASLOV

Obravnava taboriščne poezije slovenskih pesnic

IZVLEČEK

V diplomskem delu obravnavam pesniške opuse avtoric Erne Muser, Vere Albreht in

Katje Špur, ki so preživele vojno, pri tem pa osrednji poudarek namenim prikazu in

obravnavi taboriščne poezije. Taboriščna poezija je pri Erni Muser zajeta v ciklu Ne

zlomiš src, iz njene edine zbirke Vstal bo vihar (1946). Drugi dve pesnici sta svoje

pesmi združili v zbirki Ravensbriške pesmi (1977). V svoji nalogi se osredotočam na

zgodovinske okoliščine nastanka taboriščne poezije in njeno umestitev v književnost

narodnoosvobodilnega boja ter v širše literarne tokove tistega časa. Motivno-‐

tematska in slogovna analiza pokaže, da se pesmi avtoric med seboj razlikujejo tako

vsebinsko kot slogovno, kar kaže na vplive različnih, pogosto nasprotujočih si

literarnih smeri tistega obdobja. Nekatere pesmi obravnavanih avtoric po svoji

kvaliteti odstopajo od glavnine taboriščne poezije in upravičujejo svojo

reprezentativnost v njenem okviru. S tem dodatno potrjujejo ugotovitev Novak-‐

Popov, ki med izjeme od prevladujoče “šablonskosti, klišejskosti in shematiziranosti”

(Novak-‐Popov, 1986, str. 203) taboriščne poezije uvršča tudi pesnici Katjo Špur in

Erno Muser (Novak -‐ Popov, 1986). Menim da, tudi Vera Albreht v vsaj dveh pesmih

presega meje tega žanra.

KLJUČNE BESEDE

Taboriščna poezija, koncetracijska taborišča, nacizem, fašizem, narodnoosvobodilni

boj, Osvobodilna fronta, partizanska poezija, druga svetovna vojna, žensko pesništvo,

Ravensbrück

II

TITLE

Concentration camp poetry written by Slovenian female poets

ABSTRACT

The thesis deals with the poetic opuses of Erna Muser, Verna Albreht and Katja Špur,

who survived the war, and focuses on the concentration camp poetry. The

concentration camp poetry written by Erna Muser is collected in the cycle Ne zlomiš

src from her sole collection Vstal bo vihar (1946). The other two poets collected their

poems in the collection Ravensbriške pesmi (1977).

My thesis focuses on the historical circumstances in which concentration camp

poetry was created and on its position in the literature of the national liberation and

literary streams of that time. The analyses of the motifs, themes and style of the

poems written by the above mentioned poets shows that the poems differ in content

and style due to the influence of different and very often contradictory literary

tendencies of that time. Some of the poems of the mentioned poets step out in their

quality from the majority of the concentration camp poetry, which entitles them to

being representative within the framework of the concentration camp poetry.

This additionally confirms the conclusions of Novak-‐Popov, who places the poets

Katja Špur and Erna Muser among the exceptions of the dominant “šablonskosti,

klišejskosti in shematiziranosti” (Novak -‐ Popov, 1986, str. 203). I believe that Vera

Albreht, too, exceeds the limits of this genre at least in two of her poems.

KEY WORDS

Concentration camp poetry, concentration camps, Nazism, fascism, national

liberation struggle, Liberation Front, partisan poetry, the Second World War, female

poetry, Ravensbrück.

III

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ...................................................................................................................................... 1 1.1 Cilj diplomskega dela ............................................................................................................. 2 1.2 Zgradba diplomskega dela ................................................................................................... 2 1.3 Metode dela ................................................................................................................................ 3

2 ZGODOVINSKI PREGLED DRUGE SVETOVNE VOJNE ............................................... 4 3 RAZVOJ KNJIŽEVNOSTI NARODNOOSVOBODILNEGA BOJA ................................ 10 3.1 Značilnosti partizanskega pesništva .............................................................................. 13 3.2 Avtorice v književnosti narodnoosvobodilnega boja ............................................... 14

4 SLOVENSKA TABORIŠČNA POEZIJA ............................................................................ 17 4.1 Družbena nesprejetost taboriščne poezije .................................................................. 17 4.2 Značilnosti taboriščne poezije ......................................................................................... 18 4.3 Ženska taboriščna skupnost ............................................................................................. 21

5 LITERARNOZGODOVINSKA UMESTITEV SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI V OBDOBJU MED OBEMA VOJNAMA ...................................................................................... 28 6 ŽIVLJENJE IN DELO OBRAVNAVANIH PESNIC .......................................................... 32 6.1 Erna Muser .............................................................................................................................. 32 6.1.1 Pesniška zbrika Erne Muser: Vstal bo vihar ........................................................................ 33

6.2 Analiza poezije iz cikla Ne zlomiš src .............................................................................. 34 6.2.1 Žrtvovanjsko-‐odrešitvena tematika ....................................................................................... 34 6.2.2 Motiv groba na tujem .................................................................................................................... 35 6.2.3 Motiv narave ..................................................................................................................................... 36 6.2.4 Ljubezenska tematika ................................................................................................................... 37 6.2.5 Odnos do mučiteljev ...................................................................................................................... 37 6.2.6 Sklep ..................................................................................................................................................... 38

6.3 Vera Albreht ........................................................................................................................... 38 6.3.1 Pesniška zbirka Vere Albreht in Katje Špur: Ravensbriške pesmi .............................. 39

6.4 Analiza poezije Vera Albreht: Noči brez zvezd ............................................................ 40 6.4.1 Motiv smrti kot odrešitve ........................................................................................................... 40 6.4.2 Tematika groba na tujem ............................................................................................................ 41 6.4.3 Motiv narave ..................................................................................................................................... 41 6.4.4 Tematika maščevanja ................................................................................................................... 43 6.4.5 Tematika taboriščne psihološke travme .............................................................................. 44 6.4.6 Sklep ..................................................................................................................................................... 44

6.5 Katja (Katarina) Špur .......................................................................................................... 45 6.5.1 Analiza Pesmi Katje Špur: Balada o Ravensbrücku .......................................................... 46 6.5.2 Tematika taboriščnega dela ....................................................................................................... 46 6.5.3 Tematika smrti ................................................................................................................................ 47 6.5.4 Motiv narave ..................................................................................................................................... 50 6.5.5 Sklep ..................................................................................................................................................... 51

7 ZAKLJUČEK ......................................................................................................................... 52 8 VIRI IN LITERATURA ....................................................................................................... 53 9 PRILOGA .............................................................................................................................. 56

1

1 UVOD

Z ekonomsko krizo, ki vlada v 21. stol., pa ne samo z njo, tudi z razpadom in

razvrednotenjem moralnih načel, človek doživlja “déjà vu”, ki priklicuje spomin na

drugo svetovno vojno. Fašizem in nacizem sta bila v preteklosti totalitarna sistema,

ki sta zavladala prav zaradi nezadovoljstva ljudi ob gospodarski krizi in predvsem z

vzbujanjem strahu, ki je bilo usmerjeno v mržnjo do drugačnih. Organizirana norost

je podrla vse racionalne človeške meje in prinesla svetu najgrozovitejšo iznajdbo

človeštva – koncentracijska taborišča.

Izguba vrednot novim generacijam ne prinaša nič dobrega, saj so s tem izgubile

kompas. Moderen človek, obkrožen z materialnim obiljem, ostaja izoliran v samoti,

izgublja občutek za odgovornost in se noče več obračati v preteklost, da bi se iz nje

kaj naučil. Tako ponovno naseda manipulacijam in izkrivljanju zgodovine.

Zaradi tega se mi zdi še posebej pomembno, da se posvetimo zgodovinskim temam,

ki so v današnji družbi nezaželene. Taka je taboriščna tema smrti ter razkrivanje

najtemnejših človeških plati mučiteljev kot tudi krhkosti in ranljivosti taboriščnikov,

ki se v svoji poeziji kažejo v vseh čustvenih stanjih, kot so trpljenje, želja po

maščevanju in uporu, strah, upanje...

V diplomski nalogi obravnavam tri ženske taboriščne pesnice, ker menim, da so bile

ženske na splošno v literarni zgodovini premalo upoštevane in po krivici prezrte.

Pesnice Erna Muser, Vera Albreht in Katja Špur, ki so zaradi kvalitete svoje poezije

reprezentativne in jim je tudi uspelo izdati pesniške zbirke, so le bežno omenjene v

literarnozgodovinskih študijah o tem obdobju. Z analizo želim ugotoviti, kakšne

tematsko-‐motivne prvine prevladujejo v njihovih opusih, koliko se odmikajo od

standardov taboriščne poezije, ki se na ravni žanra kažejo v “nizki stopnji pesniške

predelave zunajliterarne resničnosti” (Novak-‐Popov, 1986, str. 204) in v “na gosto

posejanih klišejih in literarnih stereotipih, z vidno težnjo v posplošitev in shematizacijo”

(Novak-‐Popov, 1986, str. 204). Zanimalo me bo tudi, koliko se obravnavane avtorice

med seboj razlikujejo tako po slogovni kot vsebinski plati. Poleg tega bi želela

2

predstaviti etično plat taboriščne poezije, saj menim, da je le-‐ta bistvenega pomena

zanjo.

1.1 Cilj diplomskega dela

Cilj diplomskega dela je predstaviti in analizirati taboriščni cikel pesniške zbirke

Erne Muser, Vstal bo vihar (1946) in pesniško zbirko Ravensbriške pesmi (1977), v

kateri so združene taboriščne pesmi Vere Albreht in Katje Špur. Skupno vsem trem

pesnicam je, da so pesmi nastale v taborišču Ravensbrücku in njegovi podružnici

Neubrandeburg.

Pesnice želim umestiti v širši literarnozgodovinski okvir in jim določiti mesto v

okviru taboriščne poezije glede na odmike od njenih standardov. Poleg tega me

zanima, kako se med seboj razlikujejo po obravnavi motivov in po uporabljenih

pesniških sredstvih. Ob estetski vrednosti bom skozi nalogo predstavila etično

dimenzijo te poezije, saj je le-‐ta zanjo bistvena.

1.2 Zgradba diplomskega dela

V prvem delu bom opisala zgodovinski okvir druge svetovne vojne, vzroke za vzpon

fašizma in nacizma in potek vzpostavite njihovih režimov v Evropi. Opisala bom

dogajanje ob začetku vojne na Slovenskem in osvetlila predvojno politično stanje. Da

bi lažje razumeli ozadje ustanovitve Osvobodilne fronte, bom orisala razvoj

odporniških gibanj pred drugo svetovno vojno.

V drugem delu se bom posvetila razvoju književnosti narodnoosvobodilnega boja,

izpostavila bom glavne predstavnike in značilnosti te književnosti. Kot njegov

posebni del bom v naslednjem poglavju obravnavala taboriščno poezijo, določila njen

obseg, namen, pomembnost in značilnosti. Ugotavljala bom tudi razlike med

pesništvom narodnoosvobodilnega boja in taboriščnim pesništvom. Kot poseben

dodatek, ki bo še določneje osvetlil okoliščine, ki so vplivale na etično vrednost

taboriščne poezije, bom predstavila žensko taboriščno skupnost v Ravensbrücku.

3

Četrti del bo zajemal literarnozgodovinsko umestitev slovenske književnosti v tem

obdobju. Predstavljene bodo vse glavne literarnozgodovinske smeri svetovne

književnosti, ki so vplivale na njen razvoj. Na koncu tega poglavja bo orisan širši,

evropski kontekst taboriščne poezije ter domači in tuji raziskovalci te tematike.

V zadnjem delu bom predstavila življenjepise in pesniški zbirki obravnavanih pesnic,

Erne Muser, Vere Albreht in Katje Špur. Sledila bo analiza in podrobnejša

interpretacija njihovih pesmi glede na motivno-‐temske in slogovne prvine. Na koncu

bo sledil poskus sinteze vseh izsledkov, medsebojna primerjava pesnic in poskus

njihove literarnozgodovinske umestitve v smeri tistega obdobja.

1.3 Metode dela

V uvodnih poglavjih bom z zgodovinsko metodo osvetlila kontekst, v katerem je

nastajala taboriščna poezija obravnavanih pesnic, in z deskriptivno metodo opisala

njihovo življenje in delo. Izhajala bom iz pregleda pesniških zbirk Erne Muser, Vstal

bo vihar ter Vere Albreht in Katje Špur, Ravensbriške pesmi. Izbrala bom pesmi z

najpogostejšimi motivi (motiv smrti, narave, groba na tujem), temami (maščevanje,

odnos do mučiteljev, tema taboriščnega dela) in iskala odstopanja od navedene

motivno-‐tematske usmeritve. Izbrane pesmi bom s pomočjo metode analize in

interpretacije raziskala vsebinsko in slogovno ter s primerjalno metodo umestila v

literarne smeri tistega obdobja. V zaključku bom z metodo sinteze povzela dobljene

izsledke in skušala ugotoviti, ali se izbrana dela razlikujejo od glavnine taboriščne

poezije.

4

2 ZGODOVINSKI PREGLED DRUGE SVETOVNE VOJNE

Osrednja tema diplomske naloge je slovenska taboriščna poezija, vendar jo lahko

razumemo le v širšem kontekstu književnosti narodnoosvobodilnega boja, kamor jo

prištevajo tudi literarni zgodovinarji (Paternu, Novak -‐ Popov, Smolej). Za to

književnost izrecno velja, da so zanjo izredno pomembne prav okoliščine, v katerih je

nastajala:

“Slovstvo v NOB je oznaka za slovensko književnost, kakršna se je razvila v tesnem stiku z

narodonoosvobodilnim gibanjem, z bojem zoper italijanske in nemške okupatorje, pa tudi za

revolucionarno preobrazbo slovenske družbe v času druge svetovne vojne. Zunanji in notranji

položaj, iz katerega je rasla slovstvena dejavnost v tem obdobju, se bistveno razločuje od vseh

prejšnjih obdobij slovstvenega razvoja” (Kos, 1992, str. 351).

Tudi sama recepcija teh del je v veliki meri odvisna prav od “estetskega delovanja

fakta” (Novak-‐Popov, 1989, str. 199), to pomeni, da je zunajliterarna resničnost

pomemben del samega literarnega dela:

“Ni naključje, da je sodobna literarna veda prav v zvezi s taboriščno, jetniško in poezijo geta

predpostavila estetsko delovanje fakta, ki svoje šokantno učinkovanje, sprožanje etične in

emocionalne katarze, opravlja tudi, kadar reducira postopke jezikovne stilizacije, značilne za

literarne kode” (Novak-‐Popov, 1989, str. 199).

Zato bom v prvem poglavju diplomske naloge osvežila spomin na svetovne dogodke

druge svetovne vojne kot tudi na samo slovensko narodnoosvobodilno gibanje, da bi

tako razumeli kontekst, iz katerega je izhajala taboriščna poezija. Okoliščine, ki so jo

pogojevale v ožjem smislu, pa bom podrobneje predstavila v poglavju pred analizo

taboriščnih pesmi.

Druga svetovna vojna

Pregled zgodovine druge svetovne vojne izpostavljam, saj so zgodovinska dejstva v

naši sodobni družbi, ki naj bi po ameriškem sociologu Fukuyami bila družba “konca

5

zgodovine”, prevečkrat nejasno predstavljena, zabrisana in izkrivljena. Vendar je

izven konteksta holokavsta težko dojeti etično dimenzijo taboriščne poezije, ki so jo

pogojevale prav te izredne razmere.

Druga svetovna vojna, ki jo štejemo za enega največjih zločinov nad človeštvom, se je

začela z gibanjem in nadvlado diktatorskega fašističnega in nacističnega političnega

sistema. Vzpon totalitarnih in fašističnih strank je omogočila gospodarska kriza, ki se

je popolnoma razvila v tridesetih letih devetnajstega stoletja in povzročila hkrati tudi

politično krizo. Vse večje nezadovoljstvo ljudstva, brezposelnost, razredni boji,

ekonomska kriza itd. so bili povod za prevlado totalitarnih strank. Podporo so si

pridobili predvsem pri množici nezadovoljnega srednjega sloja, ki je lahkoverno

nasedla propagandi o “zaščiti tistega, ki živi od dela svojih rok in pošteno zasluženega

premoženja” (Prunk, 1976, str. 547 – 548).

Fašistični Italija in Nemčija sta se povezali z Japonsko in tako izoblikovali vojaški

trojni pakt. Politični program vseh treh držav je bil najprej širiti svoje ozemlje, nato

ga “očistiti neprimerne rase” in na “očiščenih” tleh postaviti novo državo. Z množično

deportacijo ljudi so nacisti kmalu začeli izvrševati svoj program rasizma, ki je bil

najprej uperjen proti nemškim Židom (Prunk, 1976, str. 573).

V ta namen so se po Evropi in predvsem v Nemčiji začela graditi koncentracijska

taborišča, v katera so pod okriljem Tretjega rajha začeli deportirati najprej politične

nasprotnike režima iz vrst nemških levičarskih strank. Med njimi so bili vsi napredni

in drugače misleči. Tako je bilo v prvem valu taboriščnih zapornikov veliko

kulturnikov, učiteljev in duhovnikov. Nacisti so jih želeli s fizičnim nasiljem

prevzgojiti v dobre Nemce. Tiste, ki se kljub mučenju, poniževanju, šikaniranju niso

želeli pokoriti, so umorili. Prvo tako koncentracijsko taborišče, ki je nastalo že leta

1933, je bil Dachau (Jezernik, 1993). S povečanjem števila deportiranih z okupiranih

ozemelj so se razvila tudi delavna taborišča, ki so izkoriščala brezplačno delovno silo,

potrebno za razvoj industrije. Obenem pa je to bil način počasnega uničevanja

življenj, saj so zapornike čezmerno izkoriščali, zato je bil njihov obstoj v taboriščih

kratek. Ustrelili so vse, ki niso bili več primerni za delo zaradi fizične izčrpanosti ali

bolezni. Najhujša oblika taborišča je bilo uničevalno taborišče. Glavni in edini cilj

6

taborišč je bil genocid Judov, Sintov, Romov, Slovanov, t. i. “nižje rase”, pa tudi

homoseksualcev in drugih osovraženih skupin. Pobijanje se je izvrševalo v plinskih

celicah. Poznana koncentracijska taborišča, v katerih so življenja izgubili tudi mnogi

Slovenci in Slovenke, so: Dachau, Ravensbrück, (Nemčija), Mautthausen (Avstrija),

Auschwitz (Poljska). Fašistična taborišča pa so: Gonars, Visco, Chiesa Nuova (Italija),

Rab (Hrvaška) (Paternu, 1997).

Fašistično-‐nacistični genocid na slovenskem ozemlju

Čeprav termin holokavst uporabljamo za genocid nad Judi, lahko trdimo, da so

Slovenci doživeli v drugi svetovni vojni podobno usodo, saj jih je v taboriščih umrlo

kar 11.000. Fašistični in nacistični okupatorski sistem si za cilj namreč ni vzel samo

zasedbe slovenskega ozemlja, temveč je hotel slovenski narod zatreti na duhovnem

in fizičnem nivoju. S tem bi si omogočil trajno etično razširitev lastnega ozemlja.

Nacistični program za izvedbo etičnega izbrisa slovenskega naroda naj bi temeljil, kot

navaja Ferenc, na treh točkah (Ferenc, 2006):

"1. množični izgon Slovencev,

2. množično naselitev Nemcev,

3. hitro in popolno ponemčenje tistega prebivalstva, ki bi še ostal na domačih tleh"

(Ferenc, 2006, str. 74).

Nacisti so začeli program udejanjati že z začetkom vojne najprej z izseljevanjem

slovenskih ljudi na Hrvaško in v Srbijo ter z naseljevanjem nemških (npr.

Kočevarjev) na izpraznjena ozemlja (Cesar, 1996). Predvideno je bilo izseliti od 220

000 do 260 000 oseb. Načrt se zaradi tehničnih razlogov ter slovenskega in

jugoslovanskega ljudskega upora ni povsem uresničil. Izseljevanje je zadelo različne

ciljne skupine (npr. na Štajerskem begunske družine, ki so se tja naselile po letu

1914, prebivalce obmejnih območjih Save in Sotle), vendar so bili glavna tarča

izobraženci, ki se niso želeli pokoriti in priključiti organizacijam, ki so jih ustanovili

okupatorji s pomočjo domačinov predvsem za prepoznavanje njim sovražnih

elementov med domačim prebivalstvom (Klanjšček, 1989).

7

Tako kot Hitler je tudi Mussolini javno razglašal svoje namene glede slovenskega

ozemlja, ki ga je želel popolnoma italijanizirati. Vendar je bil italijanski okupatorski

sistem na videz prizanesljivejši. Za razliko od nemškega je vsaj na začetku upošteval

kulturne in prosvetne ustanove (univerzo, šolstvo, gledališče, nepolitično kazensko

sodstvo in nižjo upravo), saj si je s tem želel pridobiti naklonjenost slovenskega

prebivalstva, zlasti izobraženstva. Že po enem letu pa so tudi v njihovih uradih začeli

nastajati načrti, v katerih naj bi politiko zaostrili po nemškem modelu (množičen

izgon Slovencev, kolonizacija Italijanov, večja italijanizacija prosvete in kulture itd.),

vendar jim je uresničitev načrtov preprečila kapitulacija Italije (Ferenc, 2006).

Popolna kulturna prevlada z genocidnimi težnjami je bila cilj vseh treh okupacijskih

sistemov in zato, kot svari Ferenc, bi bilo popolnoma napačno misliti, da je

okupatorja k nasilju spodbudil samo odpor slovenskega in drugih narodov. Prav

nasprotno, uresničitev prenekaterega načrta jim je ravno ta odpor preprečil (Ferenc,

2006).

Odporniška gibanja

Med drugo svetovno vojno je večina Evrope trpela pod nacističnim in fašističnim

terorjem, vendar se je prav na tleh nekdanje kraljevine Jugoslavije razvil

najsilovitejši in najbolj množičen odpor. Za analizo poezije naših taboriščnih pesnic je

pomembno dejstvo, da so vse tri pesnice izhajale iz narodnoosvobodilnega boja.

Deloma se to kaže v njihovi poeziji, predvsem pa so borbeni duh prenesle v

taboriščno življenje v obliki aktivne organiziranosti in medsebojne solidarnosti.

Gibanja proti fašizmu so se začela že pred vojno. Prav na slovenskih tleh se je razvila

prva protifašistična ilegalna organizacija v Evropi, to je bil TIGR, ki je nastal kot

spontan odziv na nasilje, ki so ga doživljali Slovenci pod fašistično Italijo (Cenčič,

1997).

8

Po drugi strani je Kominterna1, na predlog francoske komunistične stranke dala

pobudo za povezovanje komunističnih strank z meščanskimi zaradi nevarnosti

fašizma in nacizma. Tako se je tudi v Sloveniji že leta 1935 začela razvijati t. i. Ljudska

fronta, v kateri so se povezali komunistična stranka in krščanski socialisti, druge

stranke pa se zaradi ilegalnosti komunistične stranke niso pridružile (Mally, 2011).

Pomemben za nadaljnji potek zgodovinskih procesov, je bil tudi razkol v krščanskem

političnem krilu, ki je imel večinsko podporo slovenskega prebivalstva (Erjavec,

1954). Njegov levi del se je ostro odzval na fašizem in se v boju proti njemu povezal

celo s komunistično stranko, konservativnejši del pa je ustanovil nov sindikat

katoliške stranke, ki je kasneje deloval v okviru režimske fašistične organizacije

Jugoras (Mally, 2011). Ta razkol se je tragično stopnjeval v državljanski vojni med

domobranci in partizani.

Predvojno povezovanje v ljudskofrontnem gibanju je pripomoglo k temu, da se je ob

okupaciji hitro ustanovila organizacija, ki je aktivirala upor, to je bila Osvobodilna

fronta (OF). Med ustanovitelji so bili Komunistična partija Slovenije (KPS), krščanski

socialisti, levo krilo Sokolov, skupina kulturnih delavcev in ostale skupine.

Naloge Osvobodilne fronte

Obravnavane pesnice so bile kot intelektualke aktivne pri Osvobodilni fronti (OF), ki

je organizirala ilegalno odporniško dejavnost na področju kulture. Glavna naloga

kulturnega programa OF je bila dvigovati narodno zavest in spodbujati k

vsesplošnemu uporu proti okupatorju. Leta 1941 so se v okviru prvega plenuma OF,

ki je določil smernice za delovanje, kulturniki odločili zoperstaviti okupatorju z

izdajanjem ilegalnega tiska. Začeli so zbirati gradivo v ta namen. Na drugem plenumu

se je odbor OF odločil za kulturni molk, kar je pomenilo, da so začasno ustavili

revijalni tisk in pozvali k bojkotu vseh kulturnih dejavnosti, ki jih je takrat organiziral

italijanski okupator (kulturne prireditve, gledališke predstave, filme, revijalne in

politične publikacije itd.). K bojkotu so pozivali tudi druge kulturne delavce in ostalo

prebivalstvo (Gabrič, 1989). Kulturnega molka ne smemo jemati za zaton

1To je bila mednarodna zveza komunističnih strank in drugih revolucionarnih gibanj celega sveta.

9

slovenskega kulturnega ustvarjanja, njegovo zapoved so upoštevali predvsem

književniki. OF je tudi pozivala kulturne delavce, predvsem pesnike in pisatelje, da

naj v svojih delih izražajo trpljenje, pa tudi upanje, borbenost in pogum v boju

svojega naroda proti okupatorju (Gabrič, 1989). Kasneje je glavno orožje postal prav

ilegalni partizanski tisk, ki je omogočil razmnoževanje leposlovne tiskovine

(pesniške zbirke, reportaže, pesmarice). Poleg tega je širil tudi druge vrste

informacij, kot so politične in vojaške (Klopčič, 1975).

Pomembno vlogo pri širjenju upora je imela tudi ilegalna radijska postaje Kričač, ki je

delovala v Ljubljani. Med člane in urednike te postaje sodi tudi Vera Albreht, ena

izmed pesnic, ki jih obravnava ta diplomska naloga. Zaradi delovanja pri Kričaču je

bila večkrat zaprta in nazadnje deportirana v taborišče.

Tiskovina v propagande namene je nastajala tudi pri domobrancih. Domobranstvo na

Slovenskem je nastalo s podporo nemškega okupatorja po kapitulaciji Italije. Vanj so

se vključili Slovenci, ki so želeli sodelovati z Nemci in tako s skupnimi močmi zatreti

narodnoosvobodilno gibanje in z njim grožnjo komunistične revolucije. Namen

njihove tiskovine je bil predvsem zasmehovanje narodnoosvobodilnega boja

(Jakomin Kocjančič, 2012).

10

3 RAZVOJ KNJIŽEVNOSTI NARODNOOSVOBODILNEGA

BOJA

Na začetku zgodovinskega dela je bilo izpostavljeno, da se je vzporedno z

narodnoosvobodilnim bojem (NOB) razvijala edinstvena oblika književnosti –

književnost narodnoosvobodilnega boja. Po Novak-‐Popov je taboriščna poezija

“podmnožica” te književnosti, saj naj bi imela z njo več skupnih značilnosti kot razlik

(Novak-‐Popov, 1989). Pri analizi taboriščnih pesmi treh ravensbürških pesnic sem se

osredotočila predvsem na posebnosti, ki jih razlikujejo od običajne taboriščne

poezije, s tem pa jih oddaljujejo tudi od prevladujoče poetike NOB. V nadaljevanju

bom predstavila razvoj in glavne značilnosti književnosti NOB, da bi tako lažje

razumeli, v čem se obravnavane avtorice razlikujejo od poetoloških in ideoloških

standardov tako književnosti NOB kot tudi same taboriščne poezije.

Za književnost NOB je značilno, da se v njej vse takrat obstoječe literarne struje

prepletejo, pri tem pa prevlada socialni realizem. Literarnozvrstno je ta književnost

razvila predvsem liriko. Idejno poudarja povezanost posameznika s premiki v družbi,

s socialnim in zgodovinskim ustrojem, ta določa tudi človekovo intimnost. Glavna

motivika tako ne temelji na njegovi intimi, individualnosti, temveč na človeku kot

členu narodnega revolucionarnega dogajanja. Prilagodila se je tudi literarna oblika

tega slovstva, morala je biti dostopna, učinkovita in predvsem razumljiva ljudstvu

(Kos, 1992).

Cesar v svoji razpravi razdeli narodnoosvobodilno pesništvo na tri obdobja:

– prvo obdobje literarnega ustvarjanja se začne z napadom na Jugoslavijo (6.

april 1941), ki daje tudi vsebinske pogoje novemu literarnemu ustvarjanju in

ustanovitvi Osvobodilne fronte. V tem obdobju odigrajo pomembno vlogo vsi

literarni ustvarjalci. Na odpor okupacije se odzove tako stari kot mladi rod.

Pomembna predstavnika mlajšega rodu sta predvsem pesnika Vladimir

Pavšič–Matej Bor in Karel Destovnik–Kajuh (Cesar, 1975).

11

– drugo obdobje sledi od sredine decembra 1941 do kapitualacije Italije (8.

september 1943). V tem obdobju je težišče razvoja literature še vedno v

Ljubljani, čeprav se v partizanskih enotah že rojevajo prve literarne

upodobitve življenja in boja v poeziji, prozi in dramatiki (Cesar, 1975).

– tretje obdobje sega od 8. septembra do 1943 vse do osvoboditve Slovenije,

maja 1945. V tem času pride tudi do spremembe načina publiciranja in

posredovanja literarnih del. Umetniško ustvarjanje se prenese iz okupiranih

mest v partizanske enote ali na osvobojena ozemlja. Poveča se število glasil, ki

so bila namenjena predvsem pesniškim in proznim objavam. V večjem številu

so začela nastajati literarni zborniki, povečala se je naklada in ponatisi

samostojnih pesniških in proznih zbirk (Cesar, 1996).

Ljudstvo in književniki so se okupatorju upirali na različne načine. Ohranjanje

slovenske kulturne dediščine se je začelo že pri preprostem ljudstvu, skrbno so

ohranjali in skrivali vse, kar je zajemalo slovstveno kulturo in umetnost. Upor proti

tiraniji okupatorjev se je med književniki, kakor sem že omenila v zgodovinskem

pregledu, odražal najprej s kulturnim molkom, obenem pa s pisanjem v glasilih

Osvobodilne fronte, ki so jih tiskali v ilegalnih ljubljanskih tiskarnah ali na

osvobojenem ozemlju. Med najpomembnejša glasila sodi Slovenski Poročevalec

(Cesar, 1975).

Ilegalni tisk je bil za narodnoosvobodilno pesništvo velikega pomena, saj so pesmi

lahko samo z ilegalno izdajo začele obstajati in se razmnoževati. Za Novak-‐Popov je

glavni razlog za zamolk taboriščne poezije ta, da ni bilo možnosti posredovanja

literarnih sporočil med taboriščniki in zunanjim svetom (Novak-‐Popov, 1989).

Prva pesniška zbirka, ki je bila natisnjena v ilegali je bila pesniška zbirka Mateja Bora,

Previharimo viharje (1942), tiskale so se tudi pesmi Destovnika -‐ Kajuha, Toneta

Seliškarja in Franceta Kosmača itd. (Kos, 1992). Med starejšimi pesniki se je ob

izbruhu vojne najprej oglasil pesnik Oton Župančič z verzi, ki so nakazovali evropsko

stanje pred vojnim viharjem. Ob slutnji, da so na pohodu hudi časi, se je oglasil s

pesmijo in znamenitim verzom “Veš, poet, svoj dolg?”. Pesem štejemo za prvo, v

12

ilegalnem tisku objavljeno pesem (1941), natisnjena je bila pod naslovom Pojte za

menoj! To je bila prva partizanska pesem, s svojo vsebino pa sodi v sam vrh te zvrsti

(Klopčič, 1975). Po mnenju Emila Cesarja moramo za prvo vojno pesem šteti pesem

Manka Golarja, Vojna, ki je nastala takoj po nemškem vdoru na Štajersko (Cesar,

1975).

Pomembno vlogo pri kulturnem gibanju, predvsem pa v pesništvu

naroodnoosvobodilnega boja sta imela pesnika, ki sta se pesniško razvila prav v dobi

odpora, mladi profesor Vladimir Pavšič in Karel Destovnik, takrat še študent. Oba sta

objavljala in pisala v ilegalnem tisku in aktivno delovala v Osvobodilni fronti. Z letom

1941 se je Vladimir Pavšič v celoti usmeril k ustvarjanju poezije osvobodilnega

gibanja. Pesmi, ki so nastale od junija 1941 do januarja 1942, je zbral v zbirko

Previharimo viharje, ki je prva podpisana s psevdonimom Matej Bor. Velja za prvo

partizansko pesniško zbirko (Smolej, 1971). Pesnik Karel Destovnik je v ljubljanskem

ilegalnem tisku deloval med letoma 1941 in 1942, svoje pesmi je objavljal pod

psevdonimom Kajuh. Leta 1941 je zasnoval pesniško zbirko Markacije, ki pa je bila

zaradi izdaje ilegalne tiskarne v Ljubljani v celoti z izvirnikom vred uničena. Pesnik je

zaslužen tudi za prvo pesem napisano v ječi, Nenapisano pismo iz ječe, ki jo je namenil

materi. V njej priča o lastnem trpljenju in kršenju osnovnih človekovih pravic (Cesar,

1975).

Med pomembne avtorje iz prvega obdobja narodnoosvobodilnega gibanja sodijo še

avtorji kot so Tone Šifrer, Jože Šmit, Miha Klinar ter Fran Albreht, mož Vere Albreht,

katere poezijo obravnavam v tem diplomskem delu. To obdobje so zaznamovale tudi

pesmi Franceta Oniča in Vinka Košaka, ki opozarjajo na krivico, ki se je dogajala

slovenskemu narodu (Cesar, 1975).

V drugem obdobju narodnoosvobodilnega boja so v okviru kulturno-‐političnih

prireditev na osvobojenih ozemljih predstavljali predvsem dela Ivana Cankarja,

Srečka Kosovela, Toneta Seliškarja, Mileta Klopčiča in drugih. Prav v času drugega

obdobja narodnoosvobodilnega gibanja pa izide tudi druga pesniška zbirka Mateja

Bora, Pesmi. V ospredju te zbirke je tragična ljubezenska izpoved, ki je posvečena

njegovi usmrčeni ženi. Ljubezenska lirika za književnost NOB ni bila značilna, saj se

13

je v svojem osebnem izpovedovanju oddaljevala od kolektivne miselnosti. Pa vendar

zbirka prav zaradi tega odmika v zasebnost učinkuje s svojo tragiko še močneje in

kliče k poravnavi takšnih zločinov in krivic. Pesmi obenem pozivajo k nacionalni

enotnosti v boju zoper okupatorsko nadvlado ter tolažijo in hrabrijo ljudstvo, ki je

trpelo skupno stisko (Cesar, 1975).

V drugem obdobju so bili dejavni še pesniki Fran Albreht, Jože Brejc, Naci Kranjec,

Tone Seliškar, Jože Udovič, Črtomir Šinkovec, Tone Seliškar, Edvard Kocbek, Jože

Šmit, Dušan Mevlja, Ivan Minatti in pesnice Nada Dragan -‐ Cerevska, Lili Novy, Majda

Peterlin -‐ Vida Brest. Prav v tem obdobju dočaka tudi izid svoje prve pesniške zbirke

z naslovom 16 pesmi mlada pesnica Majda Peterlin -‐ Vida Brest (Cesar, 1975).

Taboriščne pesnice so izide svojih pesniških zbirk doživele šele po vojni. Tako je

najprej leta 1946 Erna Muser izdala svojo taboriščno poezijo v sklopu zbirke Vstal bo

vihar, šele leta 1977 pa izide skupna pesniška zbirka Vere Albreht in Katje Špur

Ravensbriške pesmi. Tudi v tem se vidi razlika, saj je bila književnost NOB aktualna in

sočasno dostopna širšemu krogu bralcev, taboriščna je prišla med njih šele z

zamikom. V tem času se je družbena stvarnost spremenila, s tem pa se je izgubila tudi

njena aktualnost.

Prve mesece leta 1945 prištevamo k tretjemu obdobju narodnoosvobodilnega boja. V

tem času literarno delo in ustvarjanje miruje, saj so se vse sile usmerile v direkten boj

za osvoboditev okupirane domovine, bili so se še zadnji boji pred popolnim porazom

nemške vojske. Kot navaja Cesar, se slovenski narodnoosvobodilni boj in z njim

povezano književno ustvarjanje zaključi 9. maja 1945 z osvoboditvijo. Književnost

NOB zaključi, kot jo je tudi začela, pesem Otona Župančiča, Osvoboditeljem (Cesar,

1975).

3.1 Značilnosti partizanskega pesništva

Pri partizanskem pesništvu gre za poseben pojav množičnega pesniškega

ustvarjanja. V njem so sodelovali ljudje vseh plasti, nazorov, strank, starosti,

izobrazbe, talentov in v najrazličnejših okoliščinah. Pesniški medij je v tem posebnem

in težkem obdobju služil posameznikom za poistovetenje z narodom in izkazovanjem

14

iskrene privrženosti idejam in ciljem narodnoosvobodilnega boja (Stanonik, 1993).

Pesništvo se je razvilo v novo obliko ljudskega pesništva, v kateri je partizanski

pesnik izražal svoja globoka doživetja v zvezi s partizanskim življenjem in odločno

vero v zmago nad zatiralci slovenskega in drugih tlačenih narodov (Janež S. in Ravbar

M., 1978, str. 349).

Osnova partizanskih pesmi so bile stare revolucionarne in domoljubne pesmi, ki so

jih partizanski pesniki prilagodili novim potrebam in jih peli po svojih enotah. Med

partizani so v kulturniških skupinah delovali mnogi slovenski kulturni delavci,

pesniki, pisatelji in skladatelji ter prispevali svoj delež k partizanski pesmi (Janež S.

in Ravbar M., 1978). Partizanska pesem se je prelevila v peto pesem in se tako hitro

širila med partizani in ostalim prebivalstvom. Izdane so bile obsežne pesniške zbirke

z naslovi Slovenske partizanske pesmi, Naša Pesem, Partizanska pesem. (Janež S. in

Ravbar M., 1978).

Glavnino partizanske pesmi sestavljajo lirska besedila. Med njimi so narodne in

revolucionarne budnice, himne, bojne pesmi, pa tudi razpoloženjske, ljubezenske in

miselne pesmi, elegije, celo tercine in soneti. Vendar so v pesništvu NOB

prevladovale preproste kitične in verzne oblike, primerne za recitacijo in uglasbitev

(Kos, 1992).

Tudi pri ravensbrüških pesnicah zasledimo nekatere značilnosti partizanskega

pesništva. Tako najdemo elegije pri vseh treh pesnicah. Za Erno Muser so značilni

predvsem soneti, ljubezenske in miselne pesmi, elemente budnic in hvalnic

odkrijemo v pesmih Vere Albreht in Katje Špur.

3.2 Avtorice v književnosti narodnoosvobodilnega boja

Opozoriti moram, da sem pri pregledu zgoraj omenjenih in ostalih literarnih

zgodovinarjev, ki so pisali o narodnoosvobodilnem boju in razvoju književnosti,

pogrešala prispevke o književnicah, predvsem pesnicah, ki so prav tako sodelovale in

bile aktivne v narodnoosvobodilnem boju in Osvobodilni fronti. Med njimi so

pripadnice starejših in mlajših generacij pesnic. Na tem mestu izpostavljam samo

15

nekaj imen: Lili Novy, Vida Taufer, Ludmila Prunk-‐Utva, Vera Albreht, Dora Gruden,

Tihomila Dobravc, Mara Samsa, Milena Mohorič, Marička Žnidaršič, Vida Brest -‐

Majda Peterlin, Anica Černejeva, Ada Škerl idr. To je samo nekaj pomembnih imen, ki

bi si zaslužile večjo pozornost pri obravnavi narodnoosvobodilne književnosti. Na

tem mestu bom na kratko predstavila dve predstavnici partizanskega pesništva

Maričko Žnidaršič in Vido Brest. Njune pesmi so bile široko sprejete med partizani in

ljudstvom (Žnidaršič, 1975).

Marička Žnidaršič

Rojena 16. 11. 1914 v Starem trgu pri Ložu, umrla 31. 8. 1986 v Ljubljani. Že kot

otrok je pokazala nadarjenost za različne vrste umetniškega ustvarjanja. Kljub

nasprotovanju staršev, ki so zanjo načrtovali prihodnost klasične žene in gospodinje,

se ji je uspelo iztrgati iz vaškega okolja in nadaljevati s šolanjem (Žnidaršič, 1975).

Po šolanju na liceju v Rakeku se je zaposlila v Ljubljani v knjigoveznici. Ob izbruhu

vojne se je vrnila v Loško dolino in se priključila narodnoosvobodilnemu gibanju,

zaradi česar so jo leta 1941 zaprli v tržaški zapor Coroneo. Po izpustitvi je postala

članica agitpropa za notranjsko okrožje (Pibernik, 1991).

Medvojna občutja ljudi, pa tudi lastna, je skrbno zabeležila v stihih svojih pesmi.

Pesmi so partizani vzeli za svoje, objavljali so jih v glasilih, recitirali na mitingih in

peli (Žnidaršič, 1975).

V prvi povojni zbirki Pesmi izpod Snežnika (1950) najdemo tipične partizanske

tematike kot so: trpljenje okupiranega ljudstva, upor, povojni graditeljski zanos, ki jo

dopolnjuje osebnejša ljubezenska tematika (Paternu, 1967).

Majda Peterlin -‐ Vida Brest

Rojena 21. 7. 1925 v Šentrupertu na Dolenjskem, umrla 10. 11. 1985 na Golniku.

Izhajala je iz številne družine, ki je zaradi gospodarske krize morala opustiti pekarno.

Zaradi finančne stiske je bila njena študijska želja težko izpolnjiva, zato je poskušala s

16

pesmimi prepričati lokalnega župnika o svoji nadarjenosti, vendar se ji zaradi

nespodbudne okolice ni posrečilo (Žebovec, 2007).

S sedemnajstimi leti se je pridružila partizanom. Pisala je nežne lirske pesmi, ki so

bile med partizani in otroki lepo sprejete. Kot pesnica je bila Majda Peterlin

prepoznavna pod psevdonimom Vida Brest, ki si ga je izbrala sama, po vzoru

prijatelja Mateja Bora (Žnidaršič, 1975).

Pesniško zbirko Pesmi je izdala leta 1947. Sestavljajo jo preproste partizanske pesmi,

ki se na ljudsko pesništvo navezujejo tako motivno kot oblikovno. Navdih črpa pri

“starejši rodoljubni budnici z idejo svobodnega slovenstva in slovanstva, le da to idejo

zaostri v duhu skrajnega uporništva in jo hkrati dopolni s sodobno revolucionarno

vsebino” (Paternu, 1967, str. 129). Pesnica je zelo navezana na kmečki svet in občuti

kolektivno trpljenje upornega kmečkega ljudstva. Tako instiktivno poveže

narodnoosvobodilni boj z nekdanjimi kmečkimi upori (Paternu, 1967).

17

4 SLOVENSKA TABORIŠČNA POEZIJA 4.1 Družbena nesprejetost taboriščne poezije

Kot sem omenila že v poglavju o Osvobodilni fronti so pesem narodnoosvobodilnega

boja politično in programsko vodenili kulturniki Osvobodilne fronte. Poezija naj bi

bila usmerjena v spodbujanje upora in ni dopuščala omahovanj, saj je bil njen jasni

cilj zmaga partizanov nad sovražniki. Zato je nekako razumljivo, da se je v času med

vojno pa tudi po njej zamolčevalo drugačno pesnjenje. Smolej vzame taboriščno

pesništvo v bran pred takratnimi družbeno-‐političnimi pritiski:

“Tako imenovano pesimistično pesnjenje, kakor so nekateri politični ljudje imenovali sleherno

izražanje individualnih čustev in misli, je bilo zgolj izraz razbolenega ali skaljenega osebnega

razpoloženja in ne izraz nevere v boj in revolucijo. Rožnati, optimistični nadih so zahtevali v

partizanski poeziji politični in vojaški voditelji, v veliki meri pa so ga dajali svojim verzom kot

osebno potrebo in nujnost v času vojne in v slovenskem prostoru pesniki sami” (Smolej, 1971,

str. 113).

V taboriščih in zaporih je nastajalo prav tako “nezaželeno” pesništvo, ki je

obravnavalo predvsem osebno stisko individualnega človeka.

Literarna zgodovinarka Novak -‐ Popov vidi razlog za odrinjenost taboriščne poezije

predvsem v tem, da je bilo ustvarjanje v taboriščih odmaknjeno od ostalega

družbenega dogajanja in narodnoosvobodilnega boja in zato ni obstajalo dejanskih

možnosti za objavljanje te poezije v ilegalnem partizanskem tisku (Novak -‐ Popov,

1989).

Vendar se teza o ideološki nezaželenosti taboriščne poezije potrjuje z njeno usodo po

vojni. Kot ugotavlja tudi Novak -‐ Popov v članku iz leta 1989, je bila tako rekoč

izbrisana. Taboriščniki in taboriščnice so se morali kljub medsebojni povezanosti

individualno soočati s peklom taboriščnega okolja, njihova poezija je izraz neverjetne

moči duha posameznika. Ta bi lahko ogrozil ideologijo, ki je težila k podrejanju

posameznika kolektivu.

18

Na žalost pa povojne oblasti ni motila samo taboriščna pesem, temveč je v celoti

zavračala taboriščnice in taboriščnike kot sumljive zaradi morebitnega sodelovanja s

taboriščnimi oblastmi. Kot poroča Kavčič, je ta negativno nastrojena družbena klima

dosegla višek v dachauskih procesih:

”V zapisniku enega od zasedanj, ki ni bilo natančno opredeljeno, je med drugim navedeno, naj

bi bile komunistične jetnice agentke gestapa, in sicer naj bi s svojo politično in kulturno

dejavnostjo pomagale esesovcem vzdrževati taboriščno disciplino. Sumljivo je bilo tudi, da v

taborišču ni prišlo do upora, čeprav je bilo tam na razpolago veliko orožja. Sumničavo

razpoloženje v družbi je doseglo višek med dachauskimi procesi med letoma 1948 in 1949, ko so

v desetih procesih obsodili več kot trideset nekdanjih jetnikov taborišča Dachau, ker naj bi med

jetništvom postali agenti gestapa in to ostali tudi po vojni. Še zlasti so bili sumljivi tisti nekdanji

jetniki, ki so v Dachauu in Buchenwaldu imeli položaj taboriščnega funkcionarja. Delu

obtožencev so izrekli dolgoletni zapor, enajstim pa je bila določena smrtna kazen z ustrelitvijo”

(Kavčič, 2007, str. 40).

4.2 Značilnosti taboriščne poezije

Dosedanja obravnava je prikazala stičišča in razhajanja med partizanskim

pesništvom in taboriščno poezijo. Kljub razlikam lahko trdimo, da je taboriščna

poezija le variacija žanra partizanske pesmi. V nadaljevanju bom izpostavila

posebnosti te podzvrsti književnosti NOB in njeno množičnost, kakor jih opisujejo

Novak -‐ Popov, Stanonik in Paternu.

Obširnost taboriščne pesniške produkcije je postala razvidna šele v drugi polovici

osemdesetih let, ko Novak -‐ Popov navaja, da je “po kartotekah avtorjev, ki so se

hranile skupaj s pesniškimi besedili na katedri za slovensko književnost Filozofske

fakultete v različnih italijanskih in nemških taboriščih med vojno ustvarjalo več kot 70

danes po imenu znanih avtorjev” (Novak -‐ Popov, 1989, str. 198).

19

Konec devetdesetih (1997) je izšla v okviru zbornika Slovensko pesništvo upora2

četrta knjiga, ki na 600-‐ih straneh zajema pesmi nastale v fašističnih in nacističnih

taboriščih, zaporih, v izgnanstvu in tujih vojaških enotah. V njej predstavlja glavnino

prav taboriščna poezija (Paternu, 1997).

V tem zborniku so poleg pesmi navedene okoliščine nastanka in mesto, kjer se te

pesmi zdaj hranijo, kar je za tovrstno poezijo, kot pravi Novak -‐ Popov še posebej

pomembno, saj so avtobiografske okoliščine pomemben dejavnik pri estetskem

učinkovanju (Novak -‐ Popov, 1986). Kot je pričakovati, je pesništvo v zaporih

nastajalo v najtežjih razmerah, ponekod je veljala zanj tudi smrtna kazen, vendar je

bila potreba po pisanju pri nekaterih jetnikih in jetnicah tako prvinska in silovita, da

je ni bilo mogoče zatreti (Paternu, 1997). Jetniki so se kljub prepovedi znašli in prišli

do prepovedanega kosa papirja in svinčnika, zanje so bili pripravljeni žrtvovati še

zadnji košček kruha. Pisanje pesmi je mnogim pomenilo “duhovno preživetje,

ohranitev identitete, ki so jim jo ob vstopu odvzeli skupaj z osebnimi imenom in

lastnino” (Novak -‐ Popov, 1997, v uvodu). Kakor se je to dogajalo s partizanskim

pesništvom, je tudi taboriščno poezijo pisalo veliko žensk, več kot v normalnih

razmerah (Paternu, 1997).

Kljub razlikam je taboriščna poezija po svojih značilnostih vendarle “podmnožica”

pesništva NOB (Novak -‐ Popov, 1989, str. 198). Kot izpostavlja Novak -‐ Popov se

razlike med njima kažejo v odnosu med tematiko trpljenja, ki je prisotna pri obeh, in

tematiko boja, upora in kljubovanja. Pri taboriščnikih gre za drugačen boj:

“Realne možnosti boja z orožjem ni bilo. Upiranje se je omejilo na fizično in duhovno preživetje

posameznika, na ohranjanje njegovih kulturnih in človeških razsežnosti sredi najbolj pošastne

uničevalne mašinerije fašizma. Boj je bilo ohranjanje človeškega dostojanstva v poživinjenem

2 Projekt je bil del širšega raziskovalnega programa Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani (Kulturna ustvarjalnost na

Slovenskem), vodja prof. Nace Šumi). Pod mentorstvom Borisa Paternuja je v letih 1971 do 1986 sodelovalo 53 študentov s

seminarskimi deli in strokovni sodelavki Marija Stanonik in Irena Novak-Popov. Za redakcijo, komentarje in korekture vseh štirih

knjig, je bila zadolžena Irena Novak-Popov. Pri zbrianju gradiva je sodelovala tudi sekcija Slavističnega društva Slovenije in mnoge

druge ustanoveter posamezniki iz Slovenije in zamejstva. Projekt se je zaključil leta 1986, ko so bile vse štiri knjige pripravljene za

natis (Paternu B., 1997, str. 585).

20

svetu, boj je bilo nemo vztrajanje, zavedanje, pričanje in spominjanje in končno je bil izredno

tvegan boj sam pesniški akt” (Novak -‐ Popov, 1989, str. 200).

Kot sem omenila že na začetku tega poglavja, je bil to predvsem boj posameznika in

ne kolektivni boj, kot smo mu priča pri partizanih. Prav zaradi tega je bila ta poezija

neprimerno manj programska, propagandna, pa tudi idejno ni slikala tipičnega

heroizma in kolektivizma, ki je bil pri slovstvu NOB običajen. Posameznik se kaže v

vsej svoji krhkosti, raznovrstnih čustev, ki zrcalijo njegovo stanje (Novak -‐ Popov,

1989).

Naslednja značilnost se po Novak -‐ Popov kaže v obravnavanju tematike upanja, ki

naj bi bila glavna tematika v poeziji NOB. Tematika upanja je vedno vezana na

kolektiv, saj je samo v kolektivu prisotna zmožnost upora. Pri taboriščni poeziji pa

nasprotno večina besedil tematizira brezup. Pri nekaterih pesmih, kot opozarja

Novak -‐ Popov, se tematika upanja/brezupa kaže tudi na kompozicijski ravni. Pesem

namreč sestavljata dva dela, ki sta med seboj v pomenskem nasprotju. Tako je narava

v prvih dveh verzih pesmi Ravensbrück Anice Kos idealizirana domača pokrajina, ki

jo v preostalem delu kontrastira brezupna nemška pokrajina (Novak -‐ Popov, 1989).

(...) Pomlad je zdaj doma. Bezeg diši.

Gozd je zelen, zelene so planine.

Tu ni pomladi, so le bolečine in solze.

Pustinja dolgočasna do obzorja se razteza.

Le tu in tam so griči,

mrki kot špijoni in biriči.

Do smrdljivih, umazanih barak

sta kot pošast molili v zrak

dve suhi smreki svoje gole veje. (...) (Kos, A. v Novak-‐Popov, 1989, str. 202).

Kot pesništvo NOB tudi taboriščno pesništvo računa na aktualnega prejemnika, v

njihovem primeru so to sotrpini in sotrpinke in bližnji, od katerih so bili nasilno

ločeni. V namišljenih dialogih z domačimi “se okrepi reševanje pred represijo z

vživljanjem v svet varnosti, ljubezni in miru” (Novak -‐ Popov, 1989, str. 203).

21

Po oblikovni plati se taboriščno pesništvo ne razlikuje od NOB pesništva. Zanj je

značilna klasična oblika. Verzi so enakomerno razporejeni in naglašeni, večinoma se

uporablja zaporedno ali navzkrižno rimanje. Značilen je jambski ali trohejski verz.

Pogosto je uporabljena tudi klasična oblika soneta. Pesniki se bojijo, da bi pesem brez

trdne strukture razpadla v “nepesem” (Novak -‐ Popov, 1989, str. 203). Najpogosteje

uporabljena besedna figura je simbol. Vendar tu ne gre za avtorski simbol, temveč

nadčasovne in splošno veljavne simbole, ki morajo biti razumljivi (Novak -‐ Popov,

1989).

Poleg značilnostih, ki jih izpostavlja Novak -‐ Popov, razpoznava Stanonik v taboriščni

poeziji dve tematski stalnici. Prva naj bi tematizirala beg iz resničnosti taboriščnega

življenja, druga naj bi bila predstavitev taboriščnikovega trpljenja. Obe skrajnosti se

po njenem mnenju ne izključujeta, saj pri posameznih avtorjih služita kot prikaz

nasprotja in izraz komplekstnosti taboriščnikovega doživljanja (Stanonik, 1995).

4.3 Ženska taboriščna skupnost

Kot se kaže v prejšnjih dveh razdelkih, je taboriščna poezija za razliko od

partizanskega kolektivizma veliko bolj usmerjena k posamezniku, individualnemu

izražanju njegovih čustvenih stanj. Tudi avtorice, ki jih obravnavam, izkazujejo veliko

mero individualnosti tako pri variiranju tematik kot tudi slogovno. Kljub temu bi

rada poudarila, da sem ob prebiranju taboriščnih pesmi in raziskovanju ozadja

taboriščnega življenja prišla do zaključka, da te pesmi ne bi mogle nastati brez močne

ženske taboriščne skupnosti. Torej, da je prav kolektiv omogočil ustvarjanje

posameznic tako z materialno kot tudi duhovno medsebojno pomočjo. Zato bom v

tem razdelku predstavila pomembna pričevanja o medsebojni povezanosti in

organiziranosti taboriščnic kot glavni podlagi za vznik taboriščne pesmi.

Taboriščnice niso živele v vakuumu, temveč so hitro postale del taboriščne

skupnosti, ki se je rojevala z organizirano dejavnostjo njihovih sojetnic z daljšim

taboriščnim stažem. Ta dejavnost je zajemala nasvete novinkam, pomoč pri

posredovanju lažjih del, medsebojno učenje jezikov, marksistično izobraževanje,

22

skupno kulturno udejstvovanje. Kazala se je v solidarnosti in empatiji, kar je

odločilno pripomoglo k povečanju možnosti za preživetje.

Velika zmožnost sočustvovanja se zrcali tudi v njihovih delih, kar v svoji diplomski

nalogi prepoznava Megi Rožič, ko jih vzporeja z naravnanostjo moškega taboriščnega

avtorja Borisa Pahorja:

”V delih, ki obravnavajo politično nasilje in represijo ženskih literarnih ustvarjalk, je v veliki

meri začutiti veliko mero empatije in altruističnega trpljenja — bolečina ni individualizirana,

ampak vseobsegajoča. Ženske so v svojem trpljenju spojene s skupnostjo. Ne trdim, da se v

literaturi Borisa Pahorja kaže brezbrižnost do sojetnikov in sotrpinov, vsekakor pa pride pri

njem do izraza velika mera otopelosti, ki so jo pogojevale nečloveške življenjske razmere, ta pa

vpliva na njegovo doživljanje sveta. (…)

S tem se (Boris Pahor, op. avt.) že apriorno obda z navideznim oklepom, ki mu preprečuje, da bi

bil v svojem trpljenju še dodatno izpostavljen, medtem ko je pri ženskih literarnih ustvarjalkah

jasno razvidno trpljenje, ki ga preživljajo zaradi svojih bližnjih — to je velikokrat hujše in bolj

boleče od njihovega lastnega, niso se zmožne od tega distancirati, ga le nemo opazovati in

preživljati” (Rožič, 2010, str. 70).

Da bi si ustvarili vsaj približno sliko o življenju taboriščnic v smislu njihovega

duhovnega boja za obstanek, bom navedla nekaj drobcev pričevanj, ki so zbrana v

zborniku Ravensbrück: FKL – žensko koncentracijsko taborišče.

Takole opisuje Ivanka Cenčič sprejem v Ravensbrücku, potem ko je bila premeščena

iz Auschwitza, kjer je prestala že veliko gorja:

”Posebno se spominjam našega sprejema v Ravensbrücku, kjer so nas tako lepo sprejele

Slovenke in nas hrabrile, ker smo bile v obupnem položaju. Ležale smo na kupu premogovega

prahu, brez vsakega pogrinjala, vse omrznjene in umazane, dokler nam niso dodelili prostora v

barakah” (Muser in Zavrl, 1971, str. 749).

V taborišču je vladala svojevrstna hierarhija med jetnicami, ki se je oblikovala po

narodnostnih in političnih merilih. Strategija preživetja je zahtevala od taboriščnic,

23

da smotrno razmislijo, komu in kdaj nameniti pomoč. S tem so se ustvarjale mreže, ki

so s časoma rastle in pridobivale na moči, kar je prispevalo k večji možnosti za

preživetje.

Mara Cepič, ki je navezovala stike s tujimi političnimi sojetnicami z daljšim stažem in

boljšo pozicijo, poroča:

”Vsaka nacija je predvsem skrbela za svoje in prva leta smo me Slovenke bile res odvisne od

dobre volje in pomoči Čehinj in Poljakinj. (…)

Slovenk nas je bilo malo, še nismo imele tako dolgega staža in nobena ni delala na tako

donosnih pozicijah. Zaradi tega smo bile popolnoma odvisne od jetniških funkcionark in za nas

ni odpadlo mnogokaj” (Kavčič, 2007, str. 32).

Mara Cepič nadaljuje s pričevanjem o tem, kako se je položaj Slovenk postopoma

izboljševal:

”Od začetka so delale v teh obratih Nemke, Poljakinje in Čehinje, in je bilo skoraj nemogoče, da

bi prišle naše žene v tak obrat. Monopol so imele imenovane nacije in so ga skrbno čuvale.

Spomladi 1942. l. smo spravile nekaj žen v pralnico in pozneje, ko nas je bilo vedno več in je bila

vzpostavljena zveza s ’prominentkami’, kakor smo imenovale jetnice, ki so imele neke funkcije,

so tudi Slovenke dobile mesto v teh obratih. Jasno je, da nobena nacija ni hotela dati iz rok takih

komandnih položajev” (Kavčič, 2007, str. 32).

Ko pa se je izboljšal njihov položaj v “hierarhiji” in so zasedle delovna mesta v

pralnici, bolnišnici, kuhinji, so bile sposobne pomagati drugim ženskam, ki so bile v

slabšem položaju, bolehnim, psihično in fizično izčrpanim slovenskim sojetnicam.

Tako poroča Erna Muser o pomoči svojih sojetnic:

”Ko sem prebolela pljučnico, so se tovarišice zavzele, da me na vsak način spravijo v Siemensovo

taborišče. Povezale so se s Čehinjami in po nekaj neuspelih poizkusih se jim je to tudi posrečilo.

Zdaj se mi ni bilo treba več izpostavljati mrazu, dežju in burji in kmalu sem si opomogla”

(Muser in Zavrl, 1971, str. 401).

24

Eden izmed vplivnejših položajev je bilo mesto “blokove”, to je bila jetnica, ki so jo

zaradi znanja nemškega jezika in zaupanja izvolile taboriščnice za svojo

predstavnico. Pomen blokovih za življenje v taborišču opisuje Erna Muser na

primeru Anice Černejeve, prve pomembne blokove:

”Preden pa so paznice odšle, so hotele še eno izmed nas, ki bi znala nemško, za našo

predstavnico, torej za blokovo. Tega nismo pričakovale, in vendar smo, kakor da bi se bile

domenile, v en glas predlagale Anico Černejevo.” (…)

”Potem ko so Anico Černejevo odpeljali na revir3, smo imele še nekaj “naših” blokovih, to se

pravi takšnih, ki smo se z njimi o vsem pomenile in z njihovo pomočjo ustvarile na bloku kolikor

toliko domačnosti, in to ob zavestni disciplini, ki je potrebna, če je toliko ljudi zgnetenih na

kupu” (Muser in Zavrl, 1971, str. 442-‐443).

Kasneje so blokove esesovci skušali pridobiti na svojo stran, da bi postale njihove

vohunke in prisluškovale pogovorom sojetnic. Tiste, ki so odklonile, so doživele

različne sankcije. Nekatere pa so le privolile v sodelovanje in s tem razbijale

skupnost, ki so jo taboriščnice in njihove predhodnice gradile. Erna Muser

pripoveduje o Babi, prodani blokovi:

”To je res “povest zase”. Povest človeka, ki zaradi samopašnosti tegob in prizadevanj svojih

soljudi sploh ne more razumeti. Našega notranjega življenja na bloku, naše skupnosti, naših

prireditev – tega nam Babi sicer ni mogla kar na mah razrušiti. Bile smo preveč močna skupina,

preveč enotna in nismo se me nje bale, ampak se je ona bala nas, kar je pa ni oviralo, da se ne bi

skušala okoriščati na naš račun. Enkrat smo ji zaradi tega celo napravile pravcato sodno

obravnavo. Rešila se nas je tako, da so nas večino razmetali po vsem taborišču, po

najrazličnejših tujih blokih. Takrat nas je bilo, kakor da so nam drugič vzeli dom. Še danes

pomnim občutke silne zapuščenosti, ko sama samcata gazim globoko predpomladansko

taboriščno blato in izgubljam cokle v njem – proti tujemu, v primeri z našim silno

zanemarjenemu bloku,” (…) (Muser in Zavrl, 1971, str. 443-‐444).

3 Taboriščna bolniščnica, ki so jo poimenovali revir.

25

Poleg že omenjenega posredovanja boljših delovnih mest s strani “funkcionark” je

medsebojna pomoč vključevala tudi razdeljevanje hrane in oblačil med šibkejše

jetnice (paketi poslani od doma in mednarodne pomoči, hrana, pokradena v kuhinji).

Pomembna za preživetje je bila tudi skupna kulturna dejavnost. Jetnice so širile

vsakršno znanje, ki so ga imele; tako so se v mednarodni skupnosti druga od druge

učile jezikov, izobraževale v marksistični teoriji, brale knjige, recitirale in pisale

pesmi, pele tako samostojno kot v pevskem zboru (“Ravensbruška sraka”), prirejale

skeče in gledališke igre, iz vsakega rojstnega dneva pripravile praznik.

Taboriščnice so svojo večkulturnost izkoristile v svojo korist. Od sojetnic drugih

narodnosti so se učile novih besed. Učenje jezikov med sojetnicami je običajno

potekalo med odmori prisilnega dela, pri tem pa so morale biti zelo previdne, da jih

niso zalotili pazniki.

”Liljana Ortovič se spominja, da ji je francoska sojetnica v Siemnsovem oddelku ponudila, da jo

nauči nekaj besed v francoščini. Poleg mnogih drugih taboriščnic se je tako tudi sama naučila

vsaj ene pesmi “malo za zabavo, malo zares, tol’ko da si človek mal’dušo priveže” (Kavčič, 2007,

str. 36).

Taboriščnicam je bilo kulturno udejstvovanje v veliko moralno oporo, saj so s tem

lažje prenašale represijo, ki se je izvajala nad njimi. V veliko uteho so jim bile pesmi,

knjige, časopisi, čeprav so bili prav ti predmeti v taborišču strogo prepovedani. Erna

Muser v svojem pričevanju navaja:

”V Ravensbrücku je človek lahko prišel kdaj tudi do kakšne dobre knjige – spominjam se, da sem

tam v karantenskem bloku v najhujši gneči sede na mizi brala Pearl Buckove East-‐wind – west-‐

wind in se čudila sama sebi, da razumem toliko angleščine” (Muser in Zavrl, 1971, str. 438-‐

439).

Sojetnice so med kulturno izmenjavo znanj spoznavale najpomembnejše tuje

literarne ustvarjalce. Kot pravi Erna Muser v svojem pričevanju:

26

”Poljakinje so dobro poznale svojega Mickiewicza, svojega Słowackega, najbolje pa so poznale

Tuwima” (…)

”Čehinje pa so najbolje poznale Jiřija Wolkerja. In vsi ti in še drugi pesniki so zdaj živeli z nami

in me smo živele z njimi. Z njimi vred so naša čustva in naše misli objemale ves svet, zlasti tisti

svet, ki je bil kakor me zasužnjen in zatiran, in z njimi do neznosne bolečine hrepenele po

domovini in svobodi” (Muser in Zavrl, 1971, str. 439).

Nekatere med njimi, kot so Erna Muser, Vera Albreht, Katja Špur, Katarina Miklav,

Marica Ferce, Anica Černej, so pesnile že pred prihodom v taborišče, nekatere pa so s

pesnjenjem začele v taborišču. Pesnjenje je bila dušna hrana, umik od nasilja in

predvsem izpoved in kljubovanje. Poleg osebne utehe, ki so jo doživljale pri

pesnjenju, so bile pesmi za mnoge avtorice dokaz, pričanje o zločinih, ki so se dogajali

in o katerih so hotele informirati javnost (Kavčič, 2007).

Kot sem že omenila v poglavju o taboriščni poeziji, so za taboriščno poezijo zelo

pomembne okoliščine, v katerih je nastajala. Novak -‐ Popov pravi, da sodobna

literarna veda predpostavlja “estetsko delovanje fakta”. Pri tem ne gre le za

biografske prvine v samem delu, temveč tudi za izvenliterarne okoliščine. Čeprav

izpostavlja estetsko učinkovanje in etično katarzo zaradi “uničujoče resničnosti

taborišča, bližine izničenja” (Novak -‐ Popov, 1986, str. 204) sem mnenja, da etično

prav tako učinkuje zgoraj navedeno pozitivno dogajanje v taborišču, saj pomeni

resnično zmago duha nad totalno represijo (Novak -‐ Popov, 1986).

Tudi v poeziji obravnavanih treh pesnic se v mnogočem zrcali občutek pripadnosti

trpeči taboriščni skupnosti, ki se kaže predvsem v uporabi množinskega subjekta.

Avtorice ga vključujejo v vsaj polovici svojih pesmi, ko z njim izražajo skupna občutja,

tako trpljenja, groze, brezupa, jeze in želje po maščevanju kot tudi upanja in upora.

Drugi pomemben pokazatelj prisotnosti taboriščne skupnosti, ki se kaže v taboriščni

poeziji, so pesmi, ki se neposredno navezujejo na trpljenje sojetnic in sojetnikov, ki

jih je doletela hujša usoda (židovski taboriščniki, poljske sojetnice, ki so bile izbrane

za medicinske poizkuse, umorjeni dojenčki). V teh pesmih se v največji meri pokaže

27

sočustvovanje, vživljanje v trpljenje drugega in hkrati tudi človeška povezanost med

trpečimi. Čustvene prizadetosti zaradi trpljenja drugih ne smemo interpretirati samo

negativno, saj večkrat vodi v željo po maščevanju in uporu, s tem pa k novemu

zagonu za premagovanje taboriščnega gorja.

V poglavju o taboriščni skupnosti sem želela prikazati dejansko taboriščno skupnost

kot najpomembnejši dejavnik pri preživetju in ohranjanju človeškega dostojanstva.

Kolektiv je tudi v taboriščih osrednja danost, tako kot pri partizanskem boju. Zato

prevladuje tudi v taboriščni poeziji. Ker pa predstavlja konstanto, značilno za celotno

književnost NOB, ga pri nadaljnji analizi pesmi ne bom izpostavljala, saj je cilj moje

obravnave analizirati predvsem odstopanja od standardov taboriščnega žanra.

28

5 LITERARNOZGODOVINSKA UMESTITEV SLOVENSKE

KNJIŽEVNOSTI V OBDOBJU MED OBEMA VOJNAMA

Z vzporednim pregledom svetovne književnosti in razvojem literarnih smeri v

obdobju med obema vojnama se vidijo vplivi, ki se odražajo v taboriščnem pesništvu,

predvsem pa pri obravnavanih pesnicah.

Kos navaja, da je razvoj evropske literature med obema vojnama doživljal pomembne

premike, vendar so se uveljavljale predvsem konservativnejše usmeritve4. Izhajale so

iz realizma in naturalizma 19. stoletja. Poleg njih so nastajale tudi nove avantgardne

in revolucionarne smeri. Razvoj slovenske književnosti je sicer sledil vplivom in

težnjam evropske književnosti, vendar, kot vedno, z nekolikšno zamudo. Od

vzornikov je sprejemala predvsem tiste vzorce, ki so bili estetsko konservativnejši in

jih prilagajala svojim potrebam. Tako so imeli velik vpliv evropski avtorji, ki so v

svojih delih ohranjali realistične in naturalistične prvine, kot so bili ruski pisatelji

Maksim Gorki, Aleksej Tolstoj, Ivan Bunin, norveški pisatelj Knut Hamsun idr. (Kos,

1992).

Iz 19. stoletja izhaja tudi literarna smer simbolizem, ki so ji v tem obdobju pripadali

veliki pesniki: Paul Valery, Paula Claudel, Aleksandr Blok, Boris Pasternak in nam

bližji, avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke. Simbolizem je vplival na slovenske

ekspresionistične pesnike, tako katoliške kot revolucionarne, s svojim temeljnim

poudarjanjem lepote. Njegov vpliv lahko zasledimo pri opisovanju in povzdigovanju

lepote narave pri vseh treh taboriščnih pesnicah. Erna Muser bi tako lahko imeli za

predstavnico takega pesništva, saj izraža tipično ekspresionistično ideje, stilno pa se

veže na simbolizem. Simbolizem zasledimo tudi v nekaterih pesmih obeh drugih

avtoric.

4 Gre za smeri socialističnega realizma, ki je k nam prišel iz Sovjetske zveze ter za“novo stvarnost”, ki je v Nemčiji zamenjala ekspresionizem. Obe smeri se ponovno vračata k treznejšemu opisovanju zunanje stvarnosti. Socialistični realizem je za idejno osnovo vzel marksistično ideologijo, kateri dolgoročni projekt je bila zmaga delavskega razreda. Pri nas socialistični realizem vplival na razvoj socialnega realizma kot prevladujočo smer tega obdobja (Kos, 1997).

29

Ekspresionizem je nastal tik pred prvo svetovno vojno v Nemčiji in se uveljavil v

srednjeevropskem prostoru kot spremljevalec “duhovne krize” tega področja v

težkih časih pred in med obema vojnama. Avtorji, ki so vplivali tako slogovno kot

vsebinsko na slovensko literaturo so bili: Georg Trakl, Georg Heym, Georg Kaiser,

Franz Werfel, Else Lasker-‐Schüller, idr. Glavna ideja ekspresionizma je bila zahteva

po “etično očiščenem in prerojenem človeku” (Kos, 1992, str. 277), kar odmeva v

pesmih Erne Muser.

Pri nas njegov vpliv doseže vrh do srede dvajsetih let. Med predstavnike slovenskega

ekspresionizma štejemo avtorje, kot so Srečko Kosovel, Miran Jarc, Anton Vodnik in

deloma tudi Slavka Gruma. Slovenski ekspresionizem se loči od nemškega, saj je

deloma izhajal iz slovenske moderne, predvsem pa je značilno zanj, kot sem že

poudarila, da se je prepletal s simbolističnimi prvinami. Kljub temu ohranja

ekspresionistično “težnjo rešiti se individualizma (...) in najti pot do nadosebnih,

kolektivnih, socialnih doživetij” (Kos, 1992, str. 280).

Na nemških tleh ekspresionizem v dvajsetih letih zamenja t. i. nova stvarnost, ki se

odpove ekspresionističnemu patosu in se ponovno obrne k stvarnosti, treznosti,

jasnosti in preprostosti oblike. Svoje poslanstvo vidi predvsem v slikanju objektivne

resničnosti, predvsem jo zanimajo družbeni problemi. Njeni predstavniki v Nemčiji

so Bertolt Brecht, Carl Zuckmayer, Alfred Döblin, Erich Kӓstner, Anna Seghers (Kos,

1992). Nova stvarnost se po letu 1930 začne uveljavljati tudi pri nas, njene vplive

lahko opazimo v nekaterih pesmi Vere Albreht.

Poleg nove stvarnosti se razvije v tridesetih letih socialni realizem, ki je bila

slovenska priredba socialističnega realizma, kakršnega je pisal Gorki. Ti dve smer v

slovenski književnosti obudita tradicijo realizma in naturalizma, ki sta bila

prekinjena z moderno. Tudi socialni realizem teži k zavestnemu opisovanju

stvarnega življenja s socialnim poudarkom, manj se poglablja v psihološke plasti

človekovega obstoja. Predvsem je bil zanj značilen marksistični pogled na človeka kot

pripadnika določenega družbenega razreda. Avtorji socialnega realizma so izražali s

svojimi deli vero v zmago delavskega razreda, ki se bo z razrednim bojem v teku

zgodovine lahko osvobodil suženjstva. Najvidnejša avtorja te smeri sta Prežihov

30

Voranc in Miško Kranjc. Socialni realizem je tudi prevladujoča smer književnosti

NOB. Tematsko se delno kaže njegov vpliv tudi v taboriščni poeziji ravensbürških

pesnic.

Pri obravnavani taboriščni poeziji ne zasledimo vplivov avantgardnih smeri, kot so

bile futurizem, dadaizem in nadrealizem. Te so se v tem času že uveljavljale po

Evropi, pri nas pa vplivale na Kosovela in Podbevška. Zanimivo opažanje izrazi

Paternu, ko zazna pri določenih avtorjih taboriščne poezije prvine, ki nakazujejo

modernizem:

”Opazna posebnost jetniškega pesništva je, da se je spričo strašnih okoliščin zaporniškega in še bolj

taboriščnega življenja mnogo močneje kot partizansko odprlo grozotam dane resničnosti (npr. Cene

Vipotnik, Igor Torkar, Smiljan Samec, Filip Rihar, Katja Špur, Cita Potokar, Dušan Ludvik). Tako je v

slovensko pesništvo vdrl sunek radikalnega verizma, ki se mestoma stopnjuje v območje grotestnega

kamor se je kasneje usmeril povojni modernizem.” (Paternu, 1997, str. 597).

Evropski kontekst taboriščne literature

Med evropske avtorje, ki so ustvarjali taboriščno poezijo, sodijo znameniti pesniki in

pisatelji, kot sta pesnika Paul Celan in Nelly Sachs ter pisatelj in Nobelov nagrajenec

Primo Levi. Znani so tudi Dan Pagis, Charlotte Delbo, Tadeusz Borowski, Yala Korwin.

Pogojno lahko k njim prištevamo tudi ruskega pisatelja Solženicina, ki je prvi razkril

dimenzije gulaga, sovjetske inačice nacističnega taborišča.

Pomen in kvaliteta njihovih del jasno pričajo, da je iz konteksta vzeta in posledično

napačno interpretirana ter izkrivljena Adornova misel, da je po Auschwitzu pisati

pesmi barbarizem, zmotna. Adorno je s tem ciljal na širši okvir celotne kulture.

Tako se nosilci te kulture zaradi moralne krivde, ki jo doživljajo ob spoznanju, da so

vpeti v družbo, ki je proizvedla tako zlo, počutijo nezmožni ne samo pesnjenja,

temveč tudi kritičnega mišljenja o tej družbi, pod vprašaj postavlja celo smisel

samega življenja. Misel je bila napisana leta 1946 kot zaključek eseja o kulturni

kritiki. Kot bom v nadaljnji obravnavi taboriščne poezije pokazala, se tako izraža

tipično posttravmatsko občutenje, ki so si ga delili vsi preživeli holokavsta. Na drugih

31

mestih Adorno celo priporoča, da se bolečina izrazi skozi poezijo. Hkrati pa opozarja,

da se je smisel poezije obrnil v svoje nasprotje, saj v okoliščinah, kjer se realnost

spreminja v grozljivo pravljico, umetnost lahko posreduje k ponovnemu stiku z

realnostjo

(http://www.marcuse.org/herbert/people/adorno/AdornoPoetryAuschwitzQuote.h

tm).

V svetovnem merilu je holokavst še vedno zelo aktualen v smislu tega, da se ga je

potrebno spominjati in nanj opozarjati tudi prihajajoče generacije. Tako so se

sodobne raziskave premaknile od obravnave konkretnih udeležencev holokavsta na

raziskovanje odnosa, ki ga imajo današnje generacije do travme holokavsta in

njihovo umetniško spoprijemanje z njim. V ta namen so avtorji kot so Marianne

Hirsch, Dominick LaCapra, Dora Apel, Susan Gubar, Robert Jay Lifton vpeljali nove

koncepte “drugotnega pričevanja”, “pooblaščenega pričevanja” in

“postspominjanja”5.

Ta razvoj kaže, da je taboriščna in posttaboriščna poezija, ki jo ustvarjajo današnje

generacije v spomin na holokavst pomembna predvsem zaradi svojega etičnega

učinkovanje.

V primerjavi svetovnim merilom je raziskovanje naše taboriščne dediščne še v

povojih, ali se tradicija nesprejemanja in zamolčevanja nadaljuje.Kot sem že

izpostavila v poglavju o slovenski taboriščni poeziji, se je pri nas evidentiranje

taboriščnih avtorjev in avtoric začelo šele konec osemdesetih let. Literarni

zgodovinarji kot so Smole, Paternu, Novak -‐ Popov, Stanonik so v okviru širših

raziskav književnosti NOB začeli z obravnavo do tedaj zapostavljene taboriščne

poezije. Vendar bi bili evidentirani avtorji in avtorice vredni temeljitih nadaljnih

raziskav.

5 V originalu gre za “secondary witnessing”, “proxy witnessing”, “postmemory writing”.

32

6 ŽIVLJENJE IN DELO OBRAVNAVANIH PESNIC V predhodnih poglavjih sem zaradi nujnosti razumevanja same taboriščne poezije z

zgodovinsko in deskriptivno metodo opisala kontekst druge svetovne vojne,

holokavsta, narodnoosvobodilnega boja in literarnozgodovinsko orisala položaj

literature v tem obdobju. V nadaljevanju se bom posvetila obravnavi same poezije in

sicer bom z deskriptivno metodo najprej predstavila avtorice in njihova dela. Z

metodo analize bom raziskala motivno-‐tematske in slogovne značilnosti izbranih

pesmi iz njihovih pesniških zbirk. Primerjalna metoda nam bo pokazala, kako se med

seboj motivno-‐tematsko, idejno in slogovno razlikujejo in kje so njihova stičišča. Z

metodo sinteze bom njihove značilnosti povezala z obstoječimi literarnimi smermi

tistega časa in skušala ugotoviti, ali se njihova poezija razlikuje od žanrskih

značilnosti, kakor sem jih po Novak -‐ Popov in Stanonik predstavila v poglavju o

žanrskih značilnostih slovenske taboriščne poezije.

6.1 Erna Muser

Rojena, 26. 4. 1912 v Trstu. Družina se je po prvi svetovni vojni preselila v Ljubljano.

Leta 1935 je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomirala iz slavistike. Pred vojno je

imela težave z iskanjem zaposlitve, preživljala se je z zasebnim poučevanjem, dokler

ni dobila mesta na gimnaziji v Murski Soboti. Vendar je morala zaradi madžarske

okupacije to službo tudi kmalu zapustiti. Vrnila se je v Ljubljano in se vključila v

Osvobodilno fronto, v kateri je aktivno delovala do fašistične aretacije. Bila je zaprta

v beneških zaporih, kasneje so jo nacisti deportirali v Ravensbrück (Jevnikar, 1993).

Po vojni je imela različne zaposlitve, zaposlena je bila kot inšpektorica na Ministrstvu

za prosveto, na ljubljanskem učiteljišču, v arhivu CK ZKS. S svojimi prispevki je

sodelovala tudi pri pisanju Slovenskega biografskega leksikona in Enciklopedije

Jugoslavije (Koren, 1991). Skozi celotno življenje je bila dejavna na področju boja za

žensko enakopravnost. Bila je tajnica pri Jugoslovanski ženski zvezi in delovala je v

odboru Protifašistične fronte žena. Veliko je pisala o ženskem vprašanju, tako je leta

1960 izšla njena knjiga Socializem in osvoboditev žensk, s katero je opozorila na

33

neurejen družbeni položaj žensk v takratni družbi. Ženske je spodbujala tudi s

pisanjem o velikih predhodnicah, kot sta bili revolucionarki in teoretičarki Klara

Zetkin in Roza Luxemburg. Predvsem pa se je vsem srcem posvetila življenju in

literarnemu delu Zofke Kveder. Spodbujala je ustvarjanje pesnic sodobnic, urejala je

njihove pesniške zbirke in pisala spremne besede. Prav ona je uredila in opremila s

spremno besedo pesniško zbirko že omenjenih pesnic Ravnesbriških pesmi. Izbrala in

uredila je tudi predvojne pesmi svoje, v Ravensbrücku preminule, sojetnice, pesnice

Anice Černej.

O grozotah druge svetovne vojne, trpljenju in ponižanju žensk v koncentracijskih

taboriščih je s sodelavko zbrala pričevanja za zbornik FKL – žensko koncentracijsko

taborišče Ravensbrück. Dejavna je bila tudi pri prevajanju iz nemščine in poljščine.

Sama se je kot pesnica začela uveljavljati že v gimnazijskem obdobju. Pred vojno je

objavljala pod različnimi psevdonimi v revijah, kot sta bili Sodobnost in Modra ptica.

Kmalu po vojni je izšla njena edina pesniška zbirka Vstal bo vihar (1946). Umrla je v

Ljubljani leta 1991.

6.1.1 Pesniška zbrika Erne Muser: Vstal bo vihar

Leto po končani svetovni moriji je izšla njena prva in edina pesniška zbirka Vstal bo

vihar. Pesmi v zbirki zajemajo pesnitve tako iz predvojnih kot tudi taboriščnih časov.

V šestih ciklih se nam pesnica razkriva postopoma. Pesnica pri svojem pesniškem

izražanju uporablja predvsem sonetne oblike. Tako že v prvem ciklusu Vse je moj

Kras zasledimo prvi sonet, ki ga je posvetila pesniku Srečku Kosovelu. V sonetu Zavel

bo veter, zemlja bo vztrepetala uporabi v četrti kitici verz »vstal bo vihar«, po katerem

nosi ime pesniška zbirka. V drugem ciklusu Med žito bi žareče so zbrane večinoma

pesmi z ljubezensko tematiko, ki izražajo občutek samote povezane z njo. V ciklu

Pomenki z bratom se pesnica sprašuje o pomenu smrti, posmrtnem življenju, nemoči,

trpljenju ob izgubi. S težkimi verzi se poslavlja od brata. Pesmi Še vedno žge me tvoja

bolečina, Kako je v tvojih šestih sten samoti, Vsa majhna, brez moči sva pot iskala, Zdaj

nisi več moj brat, zdaj si življenje, Če v meni kdaj nov človek bi nastajal so bile leta 1938

objavljene v leposlovni reviji Modra ptica.

34

V naslednjih ciklih pesniške zbirke se pesmi osredotočajo predvsem na slutnjo vojne.

Z njimi kritično opozarja na stanje v družbi, na prihod negotovih in težkih časov.

Tako v Banatskih pismih hrepeni po domači Ljubljani in materi, v pesmi Tam daleč

mati tiho misli name v zadnjih dveh verzih napove kataklizmo, v kateri bo njena

generacija žrtvovana.

Zaključni ciklus Ne zlomiš src, predstavljajo pesmi, ki upovedujejo taboriščno

tematiko in bodo obravnavane v naslednjem sklopu.

6.2 Analiza poezije iz cikla Ne zlomiš src

Iz ciklusa Ne zlomiš src sem skušala zajeti pesmi, v katerih se zrcalijo njene

posebnosti. Te se kažejo pri njenem obravnavanju in osmišljanju trpljenja

taboriščnic in pretežno refleksivni liriki, pri njenem odnosu do mučiteljev, uporabi

motiva narave.

6.2.1 Žrtvovanjsko-‐odrešitvena tematika

Trpljenje, ki ga doživlja, skuša pesnica osmisliti s tipično ekspresionistično idejo, ki jo

zasledimo že pri Srečku Kosovelu, da lahko le kataklizma prenovi “stari” svet. V njej

naj bi žrtvovani milijoni ljudi s svojo krvjo zasejali seme ljubezni in svobode za

prihodnji, boljši svet. Ta tematika se v pesmi Večerna zarja v rožnatih pramenih

razvije z motivom narave, lepoto večerne zarje, ki mu pesnica kot nasprotje postavi

bedo taboriščnih razmer. Takšno “antinomično bipolarnost” kompozicije označuje

Novak -‐ Popov kot tipično za taboriščni žanr. Vendar je pri Erni Muser to samo

osnova za njeno refleksivno osmišljanje. Zanjo je to nasprotje simbol razkola med

naravo in zlom sodobnega človeka, ki mora skozi popolno uničenje, da bi se prenovil

z naslednjim rodom skozi ljubezen.

(…) Mi vsi bili bi morali umreti,

da bi nihče več v krvi ne umiral –

dvanajst milijonov ne ljudi najboljših,

da mogli drugi, dobri bi živeti.

35

A hrepenenje venomer nam riše

zemlje, ki naše jih trpljenje bije.

nikoli več naj roka ne počije –

morda ljubezen greh in dolg izbriše (Muser, 1946, str. 114).

To tematiko zasledimo tudi v pesmi Vseh hrepenenj in čakanj najbolj žgoče, kjer je

združena z motivom groba na tujem. Taboriščnicam je bila misel na smrt nekaj

vsakdanjega. V njej so videle odrešitev, vendar se niso mogle sprijazniti z dejstvom,

da bi bile pokopane v tuji, osovraženi zemlji. V tej pesmi Erna Muser celo to zadnje

upiranje preseže z mislijo na vsesplošno dobrobit, ki jo bo prineslo žrtvovanje.

(…) Vendar iz zemlje tisočkrat preklete,

s krvjo in znojem sužnjev pognojene,

s solzami src izstradanih pojenje,

požene brst svobode zdaj zaklete. (…)

(…) Takrat počivati bo mrtvim laže (…) (Muser, 1946, str. 115).

6.2.2 Motiv groba na tujem

Motiv groba v tujini je uporabljen tudi v pesmi Zunaj je sonce – kaj silnemu žične ovire

v okviru povsem nasprotne tematike, namreč v pesmi, ki izraža izredno voljo do

življenja in preživetja, saj lirska subjektka noče umreti in biti pokopana na tujih tleh.

(…) Krste še prazne čakajo bele in bedne.

Koliko trupel že naših so v tuja ta polja zvozile?

Sestre, katero od nas boste jutri morda položile

golo na golo? – O, nočem, tu umreti (…) (Muser, 1946, str. 131).

Lirska subjektka se identificira z močjo narave, sonca, neba, svobodo vetra in iz njih

črpa moč za preživetje.

(…) Zunaj je sonce in veter, tu notri smrt in zatohlost,

36

daleč nekje domovina – o, nočem, nočem umreti (Muser, 1946, str. 131).

6.2.3 Motiv narave

Motiv narave je eden najpogostejših motivov v taboriščni poeziji. Narava je v pesmi

Spet vstajamo v temo in ni še sonca zastopana z menjavo letnih časov, ki se odražajo v

nasprotjih: svetloba/tema, mraz/toplota, rast (žita)/propadanje v naravi (odpadanje

mrtvega listja) in so uporabljena kot metafore in komparacije za rast in upad upanja.

Prva kitica zaznamuje rutino v taborišču, hkrati pa tudi dojemljivost taboriščnic za

spremembe ciklov v naravi, kot so menjava dneva z nočjo, spremembe letnih časov in

vegetacijski cikli.

Spet vstajamo v temo in ni še sonca,

ko že po pet in pet se uvrstimo,

spet rahla groza naša srca stiska,

ko sredi tabora molče stojimo (…) (Muser, 1946, str. 116).

V pesmi izstopa personifikacija borovja, ki “stopi z neba”, saj zaznamuje rez, ko

jetnice začutijo naravo kot živo in se povežejo z njo, s tem pa se prebudi upanje, ki

raste z napredovanjem letnih časov. Borovci se kot simbol upanja še dvakrat

ponovijo skozi pesem in zaznamujejo vrh in konec upanja.

(…) Borovci pa so stali in molčali.

Za njimi je kipelo mlado žito –

vse više, više – gnalo se je v klasje –

kot hrepenenje v solzah zla umito (…) (Muser, 1946, str. 116).

(…) Nazaj v nebo se je borovje skrilo,

željno in z rahlim strahom čakaš, čakaš,

kdaj v vetru prvi mrtvi list zapleše,

kdaj brez povratka končno odkorakaš (Muser, 1946, str. 117).

37

6.2.4 Ljubezenska tematika

Erna Muser je v sklopu obravnavanih pesnic izjemna po svoji sposobnosti, da

transcendira neposredno okolje in se v svojih pesmih dvigne v filozofske višave,

potuje v druge kraje, k drugim ljudem. V pesmi Tri mrtve pomladi, tri mrtva poletja

hrepeni po ponovnem snidenju s svojo ljubeznijo, od katere se je morala posloviti.

Pričara si jesen kot letni čas, v katerem bi želela ponovno snidenja z njim. Jesen

primerja z njuno ljubeznijo, ki je v tem pesniškem prividu zrelejša in bogatejša zaradi

prestanega trpljenja obeh ljubimcev.

(…) A bolj kot pomlad in vse bolj kot poletje

hotela jesen bi s teboj doživeti,

uboga, bogata, trpeča, ljubeča

in ljubljena – o, to jesen te uzreti. (Muser, 1946, str. 129).

Požeta so polja in ajda že klije,

Prav kmalu bo belo in rdeče cvetela

– kot naša ljubezen, kot kri žrtvovana –

kot nikdar bo rastla, kot nikdar dehtela. (…) (Muser, 1946, str. 129).

Posebno čustveno razpoloženje ustvari z anaforami (Tri mrtve pomladi, tri mrtva

poletja… brez mene jasnina, brez mene nevihta) in anadiplozo (cvetovi brez mene, brez

mene zorenje… ), kar pa je za njeno pesništvo precej neznačilno, saj je glavnina njenih

pesmi refleksivne narave.

6.2.5 Odnos do mučiteljev

Erna Muser je v odnosu do taboriščnih ječarjev in ječark presenetljivo objektivna v

primerjavi z drugima dvema pesnicama, saj se ne predaja čustvom slepega sovraštva.

Tudi v pesmi Kdaj dolg povrneš, kdaj vso krivdo si skuša razložiti njihove negativne

psihološke značilnosti, ko med njimi išče pripadnika nemškega delavskega gibanja, ki

naj bi po Erninih marksističnih pojmovanjih bil “istih smotrov “(Muser, 1946, str.

120) kot ona sama. Mučitelje diferencira med seboj in jim s tem, čeprav jim prisodi

38

večinoma negativne lastnosti, ohrani določeno stopnjo človeškosti, kar ne zasledimo

pri drugih dveh avtoricah.

Neprizanesljivost pesnica pokaže le do domačih izdajalcev, saj izdajstvo lastnih ljudi

občuti kot največji zločin. Tako v pesmi Zožila so, sklonila se ramena (Muser, 1946,

str. 133) pripiše “brezvestnemu bratu prodanemu” najzlobnejše namene in mu

prerokuje maščevanje teh, ki jih je izdal in pahnil v trpljenje.

(…) Vse to si hotel, vse in več dosegel,

le živim glave v prah nikdar ne skloniš,

ne zlomiš src, ki hočejo živeti,

ne zvežeš rok, ki strejo te – gada (Muser, 1946, str. 133).

6.2.6 Sklep

V ciklusu prevladujejo refleksivne pesmi, v katerih pesnica skuša razumeti trpljenje

okrog sebe. Zato niso tako neposredne doživljajske kot so pesmi pesnic sojetnic. Tudi

oblikovno se predvsem držijo klasičnih kitičnih oblik, največ sonetne in prav s

prestrogim sledenjem formalni plati Erna Muser mestoma žrtvuje jasnost vsebine.

Kljub temu so njene pesmi edinstvene, saj avtorica v njih doseže transcendenco, dvig

nad grozodejstva, ki so se odvijala v taborišču.

6.3 Vera Albreht

Vera Albreht je bila rojena 12. februarja 1895, v znani meščanski družini Kessler, pri

kateri so se zbirali takratni pomembni kulturniki in predstavniki književnikov

moderne. Ko je obiskovala licej je bila literarno in likovna dejavna pri skrivnem

rokopisnem listu Gospodična Cizar. Kasneje je sodelovala v glasilu Preporod, ki je bilo

tudi politično, saj so bili proti Avstro-‐Ogrski in za združitev jugoslovanskih narodov

(Musar, 1977). Na Dunaju je študirala na akademiji za mednarodno trgovino, študij je

prekinila prva svetovna vojna.

39

V prvi svetovni vojni je sodelovala kot sestra pri Rdečem križu. Nudila je pomoč

Maistrovim borcem na severni meji (Žebovec, 2009). Med obema svetovnima

vojnama je bila družbeno dejavna v ženskem gibanju in vključena v mednarodno

žensko Ligo za mir in svobodo. Kot je že bilo omenjeno, je bila med drugo svetovno

vojno zaradi sodelovanja pri Kričaču deportirana v žensko koncentracijsko taborišče

Ravensbrück (Novak -‐ Popov, 2004).

Pesniti je začela po prvi svetovni vojni in objavljati v različnih glasilih. Njene pesmi

so pretežno osebnoizpovedne, prevladuje vojna tematika, opozarjala pa je tudi na

socialna vprašanja, kot sta položaj manjšin in žensko vprašanje. Po njeni smrti sta

izšli njeni dve edini pesniški zbirki za odrasle, to sta Ravensbriške pesmi, izdane

skupaj s pesmimi taboriščne sojetnice Katje Špur leta 1977 (Musar, 1977). Druga

pesniška zbirka Pelin v srcu, pa je izšla ob 120. letnici njenega rojstva.

Delovala je tudi kot publicistka in delala pri slovenskem PEN-‐u. Za prozno delo Nekoč

pod Gorjanci, je prejela Trdinovo nagrado (Musar, 1977). Umrla je v Ljubljani leta

1971.

6.3.1 Pesniška zbirka Vere Albreht in Katje Špur: Ravensbriške pesmi

Zbirka pesmi Ravensbriške pesmi je spoved in spomin dveh pomembnih pesnic, ki so

grozote in stiske prestajali v največjem ženskem koncentracijskem taborišču

Ravensbrück. Raznovrstne občutke sta prelili v pesmi, ki sta si jih na skrivaj

zapisovali na liste tovarniških obrazcev. Vedeti moramo, kot omenja Erna Muser v

spremni besedi pesniške zbirke, da je bilo kaznivo dejanje imeti svinčnik, kaj šele

papir in pisati (Muser, 1977). Iz taboriščnega obdobja sta nastala dva sešitka

zapisanih pesmi Vere Albreht in Katje Špur. Leta 1977 je Erna Muser pesniško zbirko

uredila in opremila s spremno besedo ter pripravila izbor pesmi. Pesmi so razdeljene

v dva sklopa, prvi ima naslov Noč brez zvezd, v njem je zajetih 33 pesmi Vere Albreht,

v drugem z naslovom Balada o Ravensbrüku, pa se razkriva v 29 pesmih Katja Špur.

S pesmimi v zbirki spoznavamo dejansko okolje taborišča, ki je bilo pri Katji Špur

delavno taborišče, v katerem so delali za tovarno vojnih letal Heinkel. Vera Albreht

40

pa je ostala v matičnem Ravensbrücku, kjer so delali pretežno različna dela na

prostem (Muser, 1946).

S pesniško zbirko odkrivamo različne trenutke in stadije v življenju taboriščnic: od

prvih trenutkov, ko so prispele v taborišče in se jih večina še ni jasno zavedala, kaj jih

čaka, a so vendar že slutile grozodejstva, ki so jim prihajala nasproti, do apelov,

žaljivk, fizičnega nasilja in smrti, vse do izdajstva samih sojetnic, ki ga je bilo, kot

pravi Erna Muser, najtežje sprejeti (Muser, 1971).

6.4 Analiza poezije Vera Albreht: Noči brez zvezd

6.4.1 Motiv smrti kot odrešitve

Pesmi vseh treh pesnic se med seboj precej razlikujejo, predvsem je vidna razlika

med Erno Muser in ostalima dvema. To lahko opazimo že pri obravnavi motiva smrti.

Erna Muser ga vključi v širšo žrtvovanjsko-‐odrešitveno tematiko in smrt s tem

osmisli. Poezija Vere Albreht je preprostejša, bolj spontana, doživljajska. Občutek

dobimo, da je v grozljivi stvarnosti bolj neposredno prisotna in zato tudi bolj

izpostavljena njenim strahotam. V pesmi Vem, opisuje, kako umre ena izmed sojetnic

in kako ji kljub žalosti in grozi zavida, saj smrt zanjo predstavlja osvoboditev in edini

izhod iz gorja.

(…) Čeprav si lažja kot perot

in ves koščen ti je obraz,

vem, ko si s čela brišem pot:

srečnejša si, ko zdaj sem jaz (Albreht in Špur, 1977, str. 16).

V pesmi Samo korak pesnica vidi v smrti blagodejno odrešitev, saj ta odnaša dobro in

predvsem vse slabo.

Samo korak in znašla se boš tam,

kjer vse odpade,

kjer se končajo boji in trpljenje

41

in tvoje nade.

Samo korak in blago pozabljenje

te reši vsega,

saj znašla se boš tam,

kjer več brezupno koprnenje

srca ne bega… (Albreht in Špur, 1977, str. 18).

6.4.2 Tematika groba na tujem

Motiv groba na tujem, ki je eden značilnih motivov taboriščne poezije, se pojavi tudi v

njeni pesmi Moč volje, ki je posvečena sojetnici Angeli Piskernikovi. Čeprav si lirska

subjektka želi smrti, se prav zaradi misli na to, da bi bila pokopana na tujem, upre tej

želji. Iz tega upora raste njena moč za preživetje.

(…) Moč volje vabam se upira:

V tej zemlji nočem, da umrem!

Čeprav gorja je polna mera,

zdržala bom, ne grem, ne grem! (Albreht in Špur, 1977, str. 31).

6.4.3 Motiv narave

Ko Erna Muser uporabi motiv narave je njena lirska subjektka z njo v sozvočju,

odziva se na njene spremembe in ne posega s svojo voljo vanjo, narava ji prinaša tako

pozitivno kot negativno občutenje. Pri Veri Albreht in, kot bomo videli kasneje, tudi

pri Katji Špur, je odnos med lirsko subjektko in naravo drugačen.

Pri Veri Albreht narava zrcali čustvena stanja lirske subjektke. Tako je v začetnih

verzih pesmi Tulipan, cvet rdečega tulipana najprej odprt, v zadnjih verzih pa se ta

zapre, kot se zapre duša ujetnic. Stalna spremljevalka v pesmih so ptice, tako v

Tulipanih srečamo podgrivke, ki jih delo jetnic preplaši in spodi iz gnezd, v Črnih

vranah so to vrane, v pesmi Kaj veš si pesnica zaželi postati ptica in “leteti prek

podrtih mest” (Albreht in Špur, 1977, str. 17).

42

V pesmi Tulipan nam podrivke zrcalijo krhkost pregnanih brezdomnih ujetnic. V

Črnih vranah postane lirska subjektka v odnosu do narave, ki jo predstavljajo vrane,

aktivnejša. Očita jim najprej zle namene, kasneje jih pomiluje, na koncu pa jih naredi

za zaveznike in prenašalce sporočila namenjenega domačim.

Albreht se obrača k nebu v pesmi Severno nebo, ko se v spominih zave, da ji je prav

pogled na njegovo lepoto dajal moč, da ni pozabila na dobro in lepo v človeku.

Ti severno nebo, ki si dajalo

tolažbo v tistih najstrašnejših dneh,

ko lepo vse in dobro je pospalo

in v dušah je ostal samo še greh – (…) (Albreht in Špur, 1977, str. 38).

Moč narave je čutiti tudi V Nemčiji spomladi 1945, kjer uspe s predzadnjim verzom

pesnici vzpostaviti protiutež kaosu, ki je upesnjen v preostalem delu pesmi. Tako

lahko vonj po pomladi, ki zadiši “iz steptane zemlje”(Albreht in Špur, 1977, str. 32)

pomiri strah in negotovost skritih ubežnic, ki so na poti domov sredi poblaznelosti in

anarhije, ki je vladala takoj po koncu vojne. Pomlad namreč pomeni obljubo za

obnovitev, ki jo daje narava v svoji večni cikličnosti.

(…) V onemoglem strahu milijoni

so bežali z nami vred pred avioni …

Blazni narod med vozovi, konji

begal, padal je v brezupni gonji,

divje plesal svoj mrtvaški ples. (…)

(…) Iz steptane zemlje zadišala je pomlad…

Narod se valil je dalje, dalje na zapad. (Albreht in Špur, 1977, str. 32).

43

6.4.4 Tematika maščevanja

Taboriščna poezija tematizira tudi čustvo maščevalnosti, ki so ga občutile jetnice.

Razlikujemo lahko med dvema vrstama maščevalnosti; med neposrednim

zadovoljstvom jetnic ob fizičnem uničenju mučiteljev, ter zadovoljstvom jetnic ob

porazu mučiteljev in zadoščenjem ob moralni obsodbi zločinov, ki jih bo doletela.

Slednja se kaže v pesmi Krulikom, posvečeni poljskim sojetnicam, ki so postale žrtve

nacističnega medicinskega eksperimentiranja. Pesnica se čuti moralno zavezana

maščevati svoje “poljske sestre” (Albreht in Špur, 1977, str. 26). S tem, da “izkriči”

(Albreht in Špur, 1977, str. 26) “krivico strašno, ki ji ni meja” (Albreht in Špur, 1977,

str. 26) lahko nekoliko omili svojo “nepotešenost” (Albreht in Špur, 1977, str. 26).

(…) In zdaj, ko v zadnji grozi trepeta,

boji strašanske se obtožbe,

obtožbe celega sveta – (…) (Albreht in Špur, 1977, str. 26).

(…) jaz bom kričala v svet nepotešena

krivico strašno, ki ji ni meja. (Albreht in Špur, 1977, str. 26).

V pesmih Ob alarmu in Od vseh strani, maščevanje prevzame drugačno obliko, ta

izvira neposredno iz lirske subjektke, ki prek maščevanja izkusi osebno zadovoljstvo.

V prvi pesmi se neposredno obrača na taboriščne mučitelje.

(…) Kako ti je pri duši, pes,

ko cele zemlje srd in bes

preplavlja tvojo zemljo? (...) (Albreht in Špur, 1977, str. 28)

(...) Glad v naših votlih je očeh,

a v naših srcih skrit je smeh,

nihče več ne zaplaka. (Albreht in Špur, 1977, str. 28).

V pesmi Ob alarmu kliče maščevanje nad samo srce nacizma, Berlin.

(...) Berlin, Berlin, to je naš cilj!

44

Plačajte, dajte, prav do tal,

prišel je veliki signal.

Razbijte v prah ga in pepel,

saj ga ves svet je že preklel. (...) (Albreht in Špur, 1977, str. 27).

6.4.5 Tematika taboriščne psihološke travme

Zadnje pesmi pesniške zbirke zajemajo tematiko, s katero so se morali vsi

taboriščniki po osvoboditvi spoprijeti, saj ni bilo lahko pozabiti grozljivih prizorov, ki

so se stalno vračali. Težko se je bilo ponovno vrniti v normalno življenje, se

socializirati po vseh prestanih grozotah. Pesnico tako pogled na gole veje v pesmi

Gole veje spomni na izsušene, po kruhu moledujoče roke judovskih sotrpinov. V

pesmi Obisk nam pesnica slika znamenitega pisatelja Prežihovega Voranca, ki je bil

tudi sam taboriščnik. Taboriščna izkušnja ga je takoj po osvoboditvi tako ohromila,

da ni več mogel ustvarjati, saj je podvomil v smiselnost umetniškega izražanja.

(...) Odslej, moj dragi, nikdar več

peresa ne bom v roko vzel.

za to, kar videl sem, besed

človeških ni, da bi kdaj kdo

popisal, kar počel je svet . (...) (Albreht in Špur, 1977, str. 39).

Neizbrisljivost bolečine opisuje v zadnji pesmi zbirke Je to spomin, kjer pravi, da ne

najde več miru in da se zateka v samoto, ker ni nikogar, ki bi jo v resnici razumel.

6.4.6 Sklep

Če imamo pri Erni Muser še vedno opraviti “z abstraktnimi in etičnimi idejami

ekspresionizma”, se pri pesništvu Vere Albreht nakazujejo “prvine treznejšega

predstavljanja objektivne resničnosti” (Kos, 1992, str. 278), kar je značilnost t. i. “nove

stvarnosti”, literarne smeri, ki je v obdobju med obema vojnama nasledila

ekspresionizem in kasneje prešla v socialni realizem (Kos, 1992).

45

Pesmi Vere Albreht imajo klasično obliko in so večinoma krajše od pesmi Erne

Muser. V pesmih je izraženo neposredno doživljanje okolja z vsemi ekstremnimi

čustvi, kot so jeza, maščevanje, želja po smrti in bolečina prostovoljne izoliranosti, v

katero se zaradi travmatičnih izkušenj zateka po vrnitvi iz taborišča. Del njene

poezije je budniške narave in zaradi šablonskosti manj zanimiv za obravnavo. Vrh

doseže njena lirika v pesmih, ki objektivni prikaz stvarnosti (taborišče, kaos po

osvoboditvi) prepleta z motiviko narave, skozi katero zrcali različna čustva ujetnic.

6.5 Katja (Katarina) Špur

Katja Špur je bila rojena 20. 11. 1908 v Gornjih Krapljah pri Ljutomeru. Izhajala je iz

težjih socialnih razmer. Vendar se je zaradi svoje velike nadarjenosti uspela

izobraziti, čeprav je to od nje terjalo veliko napora in preseljevanja (Muser, 1977).

Med drugim je študirala v Skopju, Beogradu, Zagrebu in Grenoblu. Študij slavistike in

romanistike je dokončala v Ljubljani (Vrbnjak, 1967).

Ker je bila napredno usmerjena, ni dobila službe v šolstvu in se je zato najprej

usmerila v publicizem in novinarstvo. Že pred vojno je bila poročevalka iz Prekmurja

za dnevnik Jutro in s socialnimi reportažami opozarjala na stisko in revščino ljudi

(Muser, 1977). Tudi po vojni je nadaljevala v novinarskem poklicu, zapise o gradnji

socializma na vasi je združila v več knjižic in za knjižico Plugi orjejo leta 1949 prejela

Levstikovo nagrado. Zadnjih deset let pred upokojitvijo je bila zaposlena kot

učiteljica. Zelo produktivna je bila tudi kot prevajalka iz različnih evropskih jezikov,

predvsem pa je prevajala iz romunščine in bolgarščine.

Pisala je pesmi in prozo. Dejavna je bila že v dijaških letih. V njen pesniški opus sodijo

pesniške zbirke Dva studenca (1958), z ljubezenskimi pesmimi v prozi, Vezi (1970), ki

tematizirajo odnos med materjo in hčerjo ter že omenjene Ravensbriške pesmi (1977)

skupaj z Vero Albreht. Umrla je v Ljubljani leta 1991.

46

6.5.1 Analiza Pesmi Katje Špur: Balada o Ravensbrücku

Za Katjo Špur so značilni prikazi konkretnega taboriščnega okolja z delavnicami,

pazniki, procesi dela, opisi smrti in umiranja ter zažiganja trupel. Še bolj od Vere

Albreht je oddaljena od idejne predelave taboriščnih izkustev, kakor smo jo spoznali

pri Erni Muser. Pesmi Katje Špur slikajo neposreden čustveni odziv na dogajanje, ki

mu je izpostavljena v taborišču.

6.5.2 Tematika taboriščnega dela

Tematika taboriščnega delavnega okolja, ki je prisotna v več pesmih, zajema tudi delo

v tovarni. To je pri Katji Špur bila tovarna Heinkel, kjer so taboriščnice izkoriščali za

izdelovanje vojaških letal.

Potek taboriščnega delavnega dne v tovarni nam najbolje prikazuje pesem Hitreje,

kjer nam slika stisko delavk, do skrajnosti utrujenih, ki se obenem zavedajo, da

proizvajajo orožje, ki bo uničevalo njihove lastne ljudi. Vendar zaradi nadzora

paznikov ne morejo niti za trenutek prenehati. Priganjanje paznikov je poudarjeno z

nizi geminacij. V tej pesmi uporablja tudi nemške fraze, ki so jih uporabljali njihovi

mučitelji in s tem povečuje učinek avtentičnosti dogajanja. Ta postopek je prisoten

tudi v drugih pesmih.

Hitreje, hitreje,

Ihr faule, gestreifte Hexen!6 ... (Albreht in Špur, 1977, str. 55).

In vrtamo, vrtamo luknje,

S pretrudnimi vrtamo jih rokami, (...) (Albreht in Špur, 1977, str. 55).

Druga obravnavana pesem iz tematike dela Dan v hali podrobneje raziskuje

občutenje časa pri delavkah. Dolg delovni čas in monotonost jim ubijata telo in duha.

6 Ve, lene, progaste čarovnice.

47

Pesnica to brezizhodno kroženje časa poveže z Dantejevimi krogi v peklu, kar

stopnjuje brezizhodnost njihovega položaja.

(...) Kateri krog v peklu

tekoči je trak pred menoj

in kam drsi,

da nikdar ne konča nesmiselne poti? (...)(Albreht in Špur, 1977, str. 57).

(...) Skozi tisoč hal,

ki so ko ta –

iz kroga v krog,

iz dneva v dan

skozi halo tri … (Albreht in Špur, 1977, str. 57).

V pesmi Obed v tovarni nam slika dogajanje ob obedu delavk v tovarni. Zaznamo

lahko rahlo ironijo, kar ni pogost pojav v taboriščni poeziji. Ironija se čuti tudi v

parodični rabi pravljičnih motivov v pesmi Ob Baltiku, v kateri refreni in ritem

ljudske pesmi še stopnjujejo kontrast z vsebino.

V Barthu na koncu sveta,

na obali ledenega morja,

za zeleno električno žico

v rokah se mi sveder vrti

že dolgih tristo

in petdeset dni. (...) (Albreht in Špur, 1977, str. 5O).

6.5.3 Tematika smrti

Glede na to, da nam Katja Špur v svojih pesmih skuša predočiti dejansko stvarnost v

taborišču, je razumljivo, da poleg opisov delavnih razmer v taborišču prevladuje

tematika smrti. V pričujoči zbirki sem zasledila kar sedem pesmi, kjer je tema smrti

48

središčnega pomena. Te tematike se loteva z različnih zornih kotov, kar sugerira že

izbor Erne Muser z vrstnim redom pesmi, ki sledijo neki notranji logiki.

Pesem Zašlo je sonce, vsebuje opis najmilejše možne oblike umiranja. Gre za smrt, ki

se zgodi v spanju. Katja Špur jo prikaže kot edino blažilo za vse tegobe, trpljenje in

ponižanja, ki so se nakopičile tekom taboriščnega dneva. Kljub temu je iz pesmi čutiti

žalost, ker se je življenje nekomu izteklo.

(...) Vse spi.

Le kdaj pa kdaj

kak glas

ihteče zaječi,

kot bi skoz noč

zajokal ptič –

in spet vse naokrog molči. (Albreht in Špur, 1977, str. 66).

Ob svitanju na pogradu

leži – mrlič … (Albreht in Špur, 1977, str. 66).

Že druga pesem iz “cikla smrti” Vse se je tiho, brez prič odigralo zareže globlje, saj

opisuje specifično smrt, ki je posebej grozljiva, ker gre za uboj dojenčkov. Ta vzbuja v

jetnicah srd, mržnjo in nemočno željo po uporu, saj gre za zločin, ki kaže na to, da

brezčutnost njihovih rabljev nima meja. Okrutno dejanje so opravili brez prič, saj so

se verjetno vseeno zbali, da bi to dejanje storjeno pred jetnicami izzvalo upor.

V naslednjih treh pesmih se loteva smrti kot vsakdanje rutine, saj se zave, da je

pristala v tovarni smrti, katere končni cilj je bilo prav njihovo izničenje. V pesmi Smrt

žanje začutimo smrt kot del vsakdanjega življenja, ki ji nihče ne more ubežati. Čeprav

je v pesmi smrt povezana s svobodo, pa se na tej točki avtorica z njo še ne pomiri,

zato deluje pesem resignirano.

(...) Ni poti iz taborišča,

ni poti za žive

49

iz objema taboriščne žice.

Smrt samo k svobodi

skoz razbeljene peči

svoje vrste vodi … (Albreht in Špur, 1977, str. 68).

Lirska subjektka v pesmi Smrt žanje doživlja smrt kot neizbežno, a vendarle

nevtralno, v pesmi Krematorij pa se smrt personificira, postane zlobna, porogljiva in

spominja na mučitelje. Kljub nadčloveškim poskusom upreti se ji, je ne more

premagati.

(...) A včasih kdo med mrtvimi

zave se in vzravna

in pred razbeljenim peklom prekolne svet

in smrt,

ki se iz ognja mu reži,

a mrtvih sto in sto

potisne živega

v pekla ognjeno dno. (Albreht in Špur, 1977, str. 69).

Kot vidimo, je pri Katji Špur smrt konotirana predvsem negativno, vendar najdemo

tudi pri njej motiv smrti kot odrešitve in sicer v pesmi Nocoj. Lirski subjekt smrt

popolnoma sprejema, ko se podaja v njo skupaj s “sestrami in brati”, kakor bi hotel

zaspati. Avtorica s pomočjo komparacij z naravo slika prehod v smrt kot nekaj

blagodejnega, lepega, mirnega. V tej pesmi se kažejo simbolistični vplivi težnje po

lepoti in harmoniji.

Nocoj bomo,

sestre in bratje,

polegli na tla,

s senco večera in z jutranjo zarjo

se bomo,

lažji od misli,

čistejši od rose,

50

pretočili

v sinjino neba… (Albreht in Špur, 1977, str. 72).

V sklopu tematike smrti Katja Špur uporabi motiv groba na tujem, vendar z

drugačnim pomenom, kot sta ga uporabili ostali dve pesnici. V pesmi Sejalci smrti

nagovori svoje rablje, jih obtoži za zločine in jih opomni na posledice njihovega

ravnanja. To izrazi z metaforami, ki se medseboj povezujejo; Nemci so “sejalci smrti”,

ki na “strašni njivi taborišča” “kosijo življenja”, njihove žrtve pa so “klas”, ki je pognal

iz njihovih kletev in muk, in “kruh” iz njega bo za zločince preklet.

6.5.4 Motiv narave

Narava v liriki Katje Špur ne odigra tako pozitivne vloge kot pri drugih dveh

pesnicah. Prav nasprotno, v pesmih Balada o Ravensbrüku in Bijó nas je narava

povezana z njihovimi mučitelji, kar izraža skrajno zapuščenost in brezizhodnost

položaja taboriščnic. V prvi kitici pesmi “jate črnih vran z mecklenburških zlih poljan”

(Albreht in Špur, 1977, str. 47) neposredno zrcalijo mučitelje, “črne vrane v črnih

pelerinah” (Albreht in Špur, 1977, str. 47). Narava/vrane in mučitelji/vrane so

kasneje še tesneje povezani z anadiplozo. Podobno vlogo ima tudi burja, ki je

personificirana in preganja skupaj s paznicami.

(...) Spet čez mecklenburške zle poljane

v črnih jatah pod oblaki

spreletavajo se danes vrane –

črne vrane v Ravensbrücku –

Spet po pet in pet nas, sužnje svoje,

med barakami podijo … (...) (Albreht in Špur, 1977, str. 48).

Podobno so uporabljene personifikacije narave v drugi pesmi Bijó nas: mraz, ki jim z

“jeklenimi svedri telo krotoviči” (Albreht in Špur, 1977, str. 53), veter, ki se “pošastno

krohoče” (Albreht in Špur, 1977, str. 53) in nebo, ki “jih bije v obraze” (Albreht in

Špur, 1977, str. 53) se pridružijo mučiteljem in uganjajo z njimi “krvavo zabavo”

(Albreht in Špur, 1977, str. 53).

51

Vendar ima motiv narave pri Katja Špur lahko tudi nevtralnejšo pozicijo. Veter v

pesmih Nemirna noč je predstavljen kot tipičen naraven pojav, ki “zavija pod oknom”,

(Albreht in Špur, 1977, str. 52) “stresa veje ob steni” (Albreht in Špur, 1977, str. 52).

Obenem pa veter subtilno nakazuje čustveno stanje jetnic, njihovo nemirnost zaradi

ujetosti in željo po svobodi, ki je “nič ne more pregnati” (Albreht in Špur, 1977, str.

52).

Pod oknom barake spet veter zavija

in stresa in stresa grčave veje ob steni

in divje se trga z nevidne verige,

a nič ga ne more pregnati –

ne zvezde ne mesec

ne dež ne oblaki …

Priklenjen k baraki

Vso noč se zaganja ob šipe

In moti nemirno nam spanje … (Albreht in Špur, 1977, str. 52).

6.5.5 Sklep

Z analizo njenih pesmi lahko potrdim že omenjeno Paternujevo ugotovitev, ki pri njej

in nekaterih drugih taboriščnih pesnikih odkriva prvine verizma in celo približevanja

modernizmu. Njena poezija res že zapušča meje realizma, saj nam sveta ne slika več

po principu posnemanja, temveč to podobo namerno izkrivlja z uporabo različnih

pesniških sredstev, kot so zoomorfizmi (svoje mučitelje skoraj vedno poimenuje z

imeni živali), personifikacije (smrt, ki se reži iz krematorija) in mestoma z ljudsko

pravljično obliko, ki na bralca učinkuje groteskno. Tako se približuje sodobni poeziji.

52

7 ZAKLJUČEK

Namen diplomskega dela je bil predstaviti pesnice, ki so pisale pesmi v grozljivem

okolju koncentracijskega taborišča Ravensbrück, ki je predstavljal eno izmed enot

nacistične mašinerije smrti. Erna Muser, Katja Špur in Vera Albreht so

reprezentativne predstavnice in sodijo v vrh taboriščne poezije. To pesništvo je bilo

množično in so ga ustvarjale številne ženske. Literarni zgodovinarji ga sicer

prištevajo k pesništvu NOB, vendar je bilo zaradi osredotočenosti na posameznikovo

stisko, njegovo intimno soočanje z vsemi “krogi pekla”, kot pravi Katja Špur v eni

izmed svojih pesmi, odrinjeno in neobravnavano. Taka subjektivistična usmeritev ni

ustrezala ideološkim zahtevam časa, ki je idealiziral kolektiv.

Znotraj taboriščne poezije, ki naj bi bila v veliki meri šablonska, klišejska,

shematična, pisana v preprosti klasični obliki, zavzemata predvsem Katja Špur in

Erna Muser posebno mesto, kar v svoji raziskavi ugotavlja že Novak -‐ Popov. Analiza

izbranih pesmi je pokazala, da so pesnice izjemno raznolike. Tako ostaja Erna Muser

zvesta klasični obliki pesmi; artistična dovršenost še poudari distanco njenih

refleksivnih pesmi. Poezija je zanjo mesto meditacije, mesto opazovanje naravnih

ciklov, kraj, kjer si pričara tudi ljubezen. V njej lahko s pomočjo ekspresionističnih

vizij osmisli celo lastno smrt. Diametralno nasprotna ji je Katja Špur, saj se obrača

neposredno k okolju in nam v svojih pesmih, ki so slogovno in vsebinsko že skoraj

modernistične, slika delavno okolje, “tisočere smrti”, za katerimi umirajo vsak dan,

mučitelje, pa tudi naravo, ki prevzema v njenih pesmih simbolično vrednost. Vera

Albreht je po vsebinski in slogovni plati v sredini med obema pesnicama. Pa vendar v

njenem opusu najdemo edinstveni pesmi Tulipani in V Nemčiji spomladi 1945, ki

prinašata v ravensbrüško taboriščno poezijo svež veter nove stvarnosti.

Taboriščna poezija Erne Muser, Vere Albreht in Katje Špur je izreden spomenik

človeškega duha, ki ga je vredno oživljati ob prebiranju njihove poezije.

53

8 VIRI IN LITERATURA

VIRI

Albreht, V. in K. Špur (1977). Ravensbriške pesmi. Murska Sobota: Pomurska

založba.

Muser, E. (1946). Vstal bo vihar. Ljubljana: Naša žena.

LITERATURA

Cenčič, M. (1997). Tigr. Slovenci pod Italijo in Tigr na okopih v boju za narodni obstoj.

Kras in Vipavska dolina. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Cesar, E. (1975). Pregled slovenske peozije v obdobju narodnoosvobodilnega boja. V

Jože Filo (ur.). XII. Festival Kurirček. Poezija revolucije v književnosti Jugoslovanskih

narodov. Maribor: s.n., str.11–21.

– – (1996). Slovenska kultura v obdobju okupacije in narodnoosvobodilnega boja:

aprila 1941 do 8. septebra 1943. Ljublja: Enotnost.

Erjavec, F. (1954). Nastanek slovenskih političnih strank. Nueneaton, Warwickshire:

Klic Triglava.

Ferenc, T. (2006). Izbrana dela. Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno 1.

Razkosanje in aneksonizem. Ljubljana. Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete.

Gabrič, A. (1989). Kulturni molk. V Jasna Fischer (ur.). Prispevki za novejšo

zgodovino. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, str 385–413.

Gema, H. (1991). Katja Špur: In memoriam. Novi razgledi, letn. 40, št. 6, (22.3. 1991),

str. 168.

Godeša, B. (2008). Slovenska kronika XX. Stoletja 1941–1945. Ljubljana: Nova revija.

Jakomin Kocjančič, T. (2012). Reprezentacija drugih v domobranskem tisku v

slovenskem Primorju 1944–1945. Acta Histriae, Let. 20, št. 4, str. 647–668.

Jevnikar, M. (idr.) (1993). Primorski slovenski biografski leksikon. Gorica: Goriščka

Mohorjeva družba.

54

Jezernik, B. (1993). Spol in spolnost in eksremis. Antropološka študija o nemških

koncentracijskih taboriščih Dachau, Buchenwald, Mauthausen, Ravnesbrück, Auschwitz

1933–1945. Ljubljana: Borec.

Kavčič, S. (2007). Nekaj vidikov o slovenskih jetnicah v ženskem koncentracijskem

taborišču Ravensbrück. Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, Let. 59, št.

644/647, str. 9–56.

Klanjšček, Z. (1989). Pregled narodnoosvobodilne vojne 1941–1945 na slovenskem.

Ljubljana: Partizanska knjiga.

Klopčič, M. (1975). Pričevanje o poeziji NOB. V Jože Filo (ur.). XII. Festival Kurirček.

Poezija revolucije v književnosti Jugoslovanskih narodov. Maribor: s.n., str.1–10.

Kluke, P. in J. Prunk (1967). Svetovna zgodovina od začetkov do danes. Ljubljana:

Cankarjeva založba.

Koren, J. (1991). Pesnica, urednica, prevajlaka Tržačanka Erna Muserjeva. Primorski

dnevnik, št. 114, (27.4.1991), str. 9.

Kos, J. (1992). Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS.

Mally, E. (2011). Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941–1945. Ljubljana:

Inštitut za novejšo zgodovino.

Mikuž, M. (1976). Svetovna zgodovina od začetkov do danes. Ljubljana: Cankarjeva

založba.

Novak-‐Popov, I. (1986). Slovenska taboriščna poezija. Jezik in slovstvo, Let. 31, št. 6,

(marec), str. 198–204.

– – (2004). Antologija slovenskih pesnic 1. Ljubljana: Tuma.

Patarnu, B. (1997). Slovensko pesništvo upora: 1941 – 1945. Zaporniške in taboriščne,

izgnanske, iz tujih enot. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto.

Paternu B., (idr.) (1967). Slovenska književnost 1945 – 1965. Prva knjiga. Lirika in

proza. Ljubaljan: Slovenska matica.

Pibernik, F. (1991). Slovenski biografski leksikon. Petnajsti zvezek. Ljubljana:

Slovenska akedemija znanosti in umetnosti.

Prunk, J. (2002). Kratka zgodovina Slovenije. Ljubljana: Založba Grad.

– – (1976). Svetovna zgodovina od začetkov do danes. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Rožič, M. (2010). Tematizacija političnega nasilja in represije v delih slovenskih

literarnih ustvarjalk. Diplomska naloga. Univerza v Novi Gorci: Fakulteta za

humanistiko.

55

Smolej, V. (idr.) (1971). Zgodovina slovenskega slovstva. VII slovstvo v letih vojne

1941 – 1945. Ljubljana: Slovenska matica.

Vrbnjak, V. (1967). Slovenski biografski leksikon. Deseti zvezek. Ljubljana: Slovenska

akedemija znanosti in umetnosti.

Žebovec, M. (2007). Slovenski književniki rojeni od leta 1920 do 1929. Ljubljana:

Borec.

Žebovec, M. (2009). Slovenski književniki rojeni do leta 1899. Ljubljana: Karantanija.

Žnidaršič, M. (1975). Ko je prihajal dan. Ljubljana: Borec.

LITERATURA

Theodore W. Adorno Quotation: “To write a poem after Auschwitz is barbaric”.

Ogledano: 23.9.2016.

http://www.marcuse.org/herbert/people/adorno/AdornoPoetryAuschwitzQuote.ht

m

56

9 PRILOGA

Poezija kot spomenik

Diplomsko delo želim zaključiti s pesmimi, ki so jih pesnice posvetile svojim

tovarišicam in drugim anonimnim sojetnicam in sojetnikom, trpečim umirajočim,

mrtvim. Pri vseh treh avtoricah lahko zasledimo te spomenike, poklone

brezmejnemu trpljenju, ki so hkrati pričevanja o zmožnosti človeškega zbliževanja in

empatije avtoric. Pesmi želim predstaviti brez interpretacije, saj bi z njo zmotila

tišino ritualnega slovesa ob smrti, ali se v nekaterih drugih pesmih vmešala v intimen

pogovor med dvema sojetnicama. Zato bom v nadaljevanju navedla samo naslove

pesmi posameznih avtoric in pod njimi izpostavila najpomembnejše verze.

Erna Muser

Pesnica se obrača h konkretnim posameznicam, sojetnicam, ženskam, ki so tako ali

drugače prispevale h graditvi in ki so poosebljale moč in ljubezen bojevnic.

Vse naše misli – ena sama misel (Anici Černejevi)7

Vse naše misli – ena sama misel,

vseh src utripi kot en sam utrip,

vse naše želje – ena sama želja,

vsa naša čakanja na isti hip. (…)

Ob poti, ki poslednjo prehodila

si dolgi vrsti šeststotih žena,

zdaj bele breze toplo zelenijo –

prav take breze kot pri nas doma (Muser, 1946, str. 110).

7 Anica Černejeva, zgoraj omenjena blokova, sicer tudi pesnica, profesorica ter po besedah Erne Muser izjemna ženska v etičnem smislu (Muser in Zavrl, 1977).

57

Poglej, Halina, žito valovi8

Premarsikdo, ki je sejal in žel

pred letom še, je zemlji plodna hrana –

to naša kri zdaj v našem klasju polje

in v šumu žita je naš sen zapel.

Halina, vseh! Kar čistega srca

želiš teptani svoji domovini,

kot v večnem krogu bi sovraštvo blodno

rodilo znova v nov razvoj sveta. (Muser, 1946, str. 111).

Gotovo sem kdaj videla obraz9

Gotovo sem kdaj videl obraz,

za hip ozrla se po tvojem delu,

ob oknu, pravijo, pri važnem stroju,

vendar ne pomnim lica niti las. (…)

Junakinja? O ne, kot vsaka nas.

V sovraštvu zla, v ljubezni kakor jagnje,

kot ognjenika nezadržna sila,

hoteč živeti, biti znova jaz (Muser, 1946, str. 111).

Vida, sopotnica z belokrajinskih cesta (Vidi Janežičevi)10

Vida, karkokoli še pride, gore bodo stal

ceste prepredale trudno, izmučeno zemljo,

bela si breza in skala samotna postala,

nikdar se več ne odtrgaš ne v dalj ne v višave. (…) 8 Pesem je posvečena Halini Ryffertovi, poljski intelektualki, ki je preživela taborišče (Paternu, 1997). 9 Pesem je Erna Muser napisala 11. 11. 1944, posvečena je bila Klari Jeziorski, ki so jo nacisti obesili (Paternu, 1997). 10 posvečena je Vidi Janežičevi, ki se je obesila ali so jo obesili v ljubljanskih prisilnih delavnicah (Paternu, 1997).

58

O, če se vrnem, vse ceste še enkrat prehodim,

bele vse breze, vse skale samotne objamem.

O, če se vrne, v vsakem dihljaju bo sreča,

v vaskem koraku življenje in bridka lepota (Muser, 1946, str. 127).

Vera Albreht

Pri Veri Albreht izpostavljam pesmi, ki sta posvečeni brezimnim sotrpinom. Prva

skuša s pesmijo povrniti dostojanstvo in človečnost razčlovečenim telesom v kupu

trupel. V drugi se spominja trpljenja židovskih sotrpinov.

V ravensbriški mrtvašnici

Med vas stopila sem v poslednji dom …

Nad sto oči se je zazrlo vame,

iz ust odprtih, okamenilih v grozi,

me je zadel obtožbe nemi krik.

Ležalo je dekle tam v temnem kotu,

val svetlih las ji padal je po zemlji,

iz Auschwitza je zmrznila na potu.

In mati z detetom, o, sama kost!

V pesti je v gnevu stisnila roke –

mogoče lažja ji bila je pot,

ko s sinkom v zadnjo je odšla prostost?

In starka nebogljena, polna ran,

ponižno je nagnila dobrno glavo,

ko so jo vrgli s pograda na plan.

In tam ležale so –

oropane in gole, v strašni pozi,

59

na kupu nametane, v zadnji grozi (Špur in Albreht, 1977, str. 22).

Gole veje

Ve gole veje, o, ve gole veje,

ki se pošastno vzpenjate v somrak,

zakaj spominjate vse pogosteje

me rok prosečih iz židovskih barak?

Ne rok! Koščenih palčic, v vetru trzajočih,

za košček kruha nas moledujočih,

ki prav tako usoda na nemila

med žice in zidove je vklenila.

Brezmočne sredi svoje lastne bede

z lopatami na ramah v dolgi vrsti –

jim vračale le lačne smo poglede,

natrpanim v razpadajoči krsti …

ve gole veje, o, ve gole veje!

Za hip postali krajši so koraki …

Los, los! Naganjali so nas vojaki.

Piščal zažvižga. Pes. Nekdo se smeje …

Za njimi so strmeli okostnjaki (Špur in Albreht, 1977, str. 36).

Katja Špur

V pesmi, ki sem jo zbrala se zrcali soobčutenje trpljenja drugih.

Musji11

Spet ta sever ledeni,

sovraštvo strupeno

in mraz kot nabrušena britev!

Ne joči, Musja, ne joči! (…) 11 Posvečena dvajset letni delavki v Heinklovi tovarni (Špur in Albreht, 1977, str. 58).

60

Trdo udarja ob šipe in tuli sever pod oknom Heinklove hale,

pred strojem pa Musja

spet dviga in dviga

jekleno ročico – (…) (Špur in Albreht, 1977, str. 58).

Documents

OBRAVNAVA TABORIŠČNE POEZIJE SLOVENSKIH PESNIC · UNIVERZA V NOVI GORICI FAKULTETA ZA HUMANISTIKO OBRAVNAVA TABORIŠČNE POEZIJE SLOVENSKIH PESNIC DIPLOMSKO DELO Elbasana Gaši