UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

TINA JAKOPIN

ČAROVNIŠKI PROCESI NA OBMOČJU RIBNICE IN POLJAN V 17. IN 18. STOLETJU

DIPLOMSKO DELO

Koper, 2016

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

TINA JAKOPIN

Čarovniški procesi na območju Ribnice in Poljan v 17. in 18. stoletju

Diplomsko delo

Študijski program: Zgodovina

Mentor: doc. dr. Miha Preinfalk

Koper, 2016

Povzetek

Čarovniški procesi na območju Ribnice in Poljan v 17. in 18. stoletju

V diplomskem delu je predstavljena tematika čarovniških procesov. Procesi so opisani z

več vidikov. Tema se začne razvijati s prehodom iz herezije v čarovništvo. Na tem

mestu so opisane pomembne cerkvene sinode in papeške bule, ki so vodile v

preganjanje čarovništva in omogočile nastanek knjige Malleus maleficarum, ki je

podrobneje opisana pod drugo točko. Diplomsko delo se opira na kazensko pravo

srednjega in novega veka. Del je posvečen tudi čarovniškemu sabatu in preparatom za

čaranje.

S predstavitvijo nekaterih zornih kotov čarovniških procesov se diplomsko delo

nadaljuje z orisom zgodovinskega ozadja obravnavanih krajev – Poljan in Ribnice, za

boljšo umestitev v prostor tudi sosednjih gospostev Kočevje in Kostel. Osrednji del

diplomske naloge je predstavitev dveh sklopov čarovniških procesov in izpostavitev

posameznih podobnosti in razlik. Prvi obravnavani procesi so se vršili med letoma

1691–1699 v Predgradu (gospostvo Poljane ob Kolpi), kjer je bilo sojenim več kot 100

osebam. Drugi sklop procesov je bil izpeljan med letoma 1700–1701 v Ribnici

(gospostvo Ribnica). Diploma se dotakne tudi vprašanja, zakaj se čarovniški procesi

niso pojavili v sosednjih gospostvih Kočevje in Kostel kljub geografski bližini in

interakciji podložnikov.

Ključne besede: čarovniški proces, Malleus maleficarum, tortura, sabat, poljanski

procesi, ribniški procesi, Kočevje, Kostel

Abstract

The Witch Trials in the Area of Ribnica and Poljane in the 17th and 18th Century

The theme of this thesis are witch trials, described from different points of view.

Theme starts to evolve with the transition from heresy to witchcraft. At this point the

important ecclesiastic synods and papal bulls which led to the persecution of the

witchcraft and enabled the formation of the book Malleus maleficarum. The book is

described in detail in the section two. The thesis is based on the criminal law of the

Middle and New Ages. Part of the thesis is also dedicated to the witches΄ Sabbath and

the preparations for sorcery.

With the presentation of some points of view of the witch trials, the thesis continues the

outline of the historical background of the previously mentioned places – Poljane and

Ribnica, for better placement neighbouring dominions Kočevje and Kostel are also

disscoused. A central part of the thesis is the presentation of two witch trials, where we

take a closer look at some of their similarities and differences. The first witch trial

happened during the period of 1691 and 1699 in Predgrad (the Poljane ob Kolpi

dominion), more than 100 people were trialed. The second witch trial happened during

the period of 1700 and 1701 in Ribnica (the Ribnica dominion). The thesis also

discouses why witch trials didn't take place in the neighboring dominions of Kočevje

and Kostel in spite of the geographical vicinity and the interactions of the serfs.

Key words: witch trials, Malleus maleficarum, torture, Sabbath, Poljane trials, Ribnica

trials, Kočevje, Kostel

IZJAVA O AVTORSTVU

Študentka TINA JAKOPIN, z vpisno številko 92054038, vpisana na študijski program

ZGODOVINA, rojena 28.09.1984 v kraju Ljubljana, sem avtorica diplomskega dela z

naslovom

ČAROVNIŠKI PROCESI NA OBMOČJU RIBNICE IN POLJAN V 17. IN 18.

STOLETJU.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v

delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisala v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih

kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 –

UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za

predloženo delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorice:___________________

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................ 1

1.1 Namen in cilji ......................................................................................................... 2

1.2 Hipoteza .................................................................................................................. 2

2 METODOLOGIJA ........................................................................................................ 4

3 ZGODOVINA ČAROVNIŠTVA.................................................................................. 5

3.1 Prehod iz herezije v čarovništvo ............................................................................. 6

3.1.1 Paderbornska sinoda ........................................................................................ 7

3.1.2 Canon episcopi ................................................................................................ 7

3.1.3 Bula papeža Gregorja IX. ................................................................................ 7

3.1.4 Bula papeža Ivana XXII. ................................................................................. 8

3.1.5 Bula papeža Inocenca VIII. ............................................................................. 8

3.2 Malleus maleficarum ............................................................................................ 10

3.3 Kazensko pravo .................................................................................................... 13

3.3.1 Srednji vek ..................................................................................................... 13

3.3.2 Novi vek (do 19. stoletja) .............................................................................. 14

3.4 Čarovniški sabat ................................................................................................... 18

3.5 Čarovniški zvarki in maže .................................................................................... 20

4 ZGODOVINA OBRAVNAVANIH KRAJEV (do 18. stol.) ...................................... 25

4.1 Ribnica .................................................................................................................. 25

4.2 Kočevje ................................................................................................................. 27

4.3 Poljane .................................................................................................................. 31

4.4 Kostel .................................................................................................................... 33

4.5 Turški vpadi .......................................................................................................... 36

4.6 Krošnjarski patent ................................................................................................. 39

4.7 Reformacija in protireformacija ........................................................................... 42

4.8 Kmečki upori in kmečke pravde ........................................................................... 43

5 ČAROVNIŠKI PROCESI NA OBMOČJU RIBNICE IN POLJAN V 17. IN 18.

STOLETJU ..................................................................................................................... 48

6 ZAKLJUČEK .............................................................................................................. 64

7 VIRI IN LITERATURA .............................................................................................. 66

7.1 Arhivski viri .......................................................................................................... 69

8 GRAFIČNE PRILOGE ............................................................................................... 70

8.1 Slike ...................................................................................................................... 70

1

1 UVOD

Čarovniški procesi so v Evropi se vršili med prvo polovico 15. stoletja in drugo

polovico 18. stoletja, torej dobrih tristo petdeset let. Natančnega števila žrtev ni mogoče

ugotoviti, zgodovinarji so različnega mnenja, od 40 tisoč do pretiranih 9 milijonov.1

Največ procesov je bilo v tedanjem Svetem nemškem cesarstvu, kamor so bile

vključene tudi slovenske dežele. Na Slovenskem je skupno ohranjenih sodnih spisov za

petsto oseb, predvideva pa se, da je veliko izgubljenih. Med vsemi žrtvami so

prevladovale ženske, vendar je bil statistično vsak četrti obsojenec moškega spola.

Večina žrtev je bila podložnikov ter le malo meščanov in plemičev. Vrh procesov je bil,

tako v Evropi na splošno kot na Slovenskem, dosežen v drugi polovici 17. stoletja

(Horžen 2006, 2).

Do sredine 17. stoletja so v slovenskem prostoru potekali posamezni čarovniški procesi.

Vrh so dosegli v drugi polovici 17. stoletja in prvem desetletju 18. stoletja, ko se je

pričelo množično zažiganje domnevnih čarovnic. Po letu 1720 ljudi večinoma niso več

zažigali, čeprav so procesi potekali še celo polovico 18. stoletja (Rajšp 1988, 390).

Večkrat se je zgodilo, da so procese sprožili otroci z veliko domišljije, zastrupljeni z

zgodbami o čarovnicah. To se je zgodilo na primer leta 1613 v nemškem Limburgu, ko

je neki otrok obdolžil neko žensko čarovništva. Ta obtožba se je razširila eksponentno

in na koncu so v štiridesetih dneh obsodili in umorili štiriinšestdeset oseb (Deduš 1952,

68).

Čarovniški procesi so potekali v novem veku in ne v t.i. temnem srednjem veku. V

največjem obsegu se je ta fenomen izoblikoval šele po odkritju Amerike, po letu 1492.

Sam fenomen je povezan z modernim novim vekom, tudi iznajdbo tiska. To je medij, ki

je omogočil, da so se ideje o čarovniški zaroti tako razširile (Košir 1995, 154–156).

V tistem času so ljudje verjeli v tak absurd, vendar je današnji pogled na čarovniške

procese drugačen od tistega v preteklosti. Vendar je potrebno pri raziskovanju

preteklosti gledati skozi oči tistega časa in sprejeti dejstva. Zgodovinar na primer ve, da

1 Raziskovalec tematike čarovniških procesov na Slovenskem dr. Matevž Košir trdi, da je bilo v Evropi usmrčenih okoli 100.000 oseb (Košir 1995, 163–165).

2

so tedaj vsi verjeli v nadnaravno, preganjalci niso bili le preprosti nepismeni ljudje,

ampak tudi intelektualna elita tistega časa. Dober primer je renesančni filozof Jean

Bodin, njegovo najpomembnejše delo iz leta 1576 je Republika (Les Six livres de la

République), kjer je opisal pravno in politično misel renesančne Francije. Manj znano

pa je, da je pisal tudi, kako preganjati čarovnice (Košir 1995, 159–163).

So pa čarovnice preganjali tudi kmetje. Leta 1515 se je zgodil kmečki upor. Na enem od

kmečkih shodov v Konjicah je bila ena od zahtev kmetov od zemljiških gospodov tudi

ta, da nehajo izpuščati čarovnice (Košir 1995, 191).

Na Slovenskem je bilo največ procesov na Štajerskem, sledi Dolenjska. V procesih v

okolici Cerknice je potekalo sojenje skorajda vsem prebivalcem Bočkove vasi pri Ložu,

vendar danes zapisi niso ohranjeni (Zdunić in sodelavci 1982, 93).

Zanimivo je tudi, da na Slovenskem nimamo niti enega ohranjenega zapisnika v

slovenščini, saj so pisarji postopek prevajali in zapisali v nemščini. Tako so se tudi

izgubile dejanske besede obtožencev in jezikovna avtentičnost. Procesi na slovenskih

tleh pa so zagotovo potekali v slovenščini, saj obtoženi iz večinoma nižjega stanu

nemško niso znali. To dokazuje tudi nekaj slovenskih besed v zgodnejših procesih, še

preden so tudi te začeli prevajati v nemščino, na primer na Kleki, kasneje postane auf

dem Klek (Rajšp 1988, 390–391).

1.1 Namen in cilji

Cilj diplomskega dela je predstaviti podrobnosti in razlike poljanskih in ribniških

čarovniških procesov, ter jih umestiti v širši evropski kontekst. Tematika je bila ločeno

delno že raziskovana, vendar nikoli primerjana med seboj. Sočasno je tudi osvetljeno

dogajanje tistega časa v sosednjih gospostvih Kočevje in Kostel, kjer pa ni ohranjenih

zapisov o čarovniških procesih. Diplomsko delo lahko tudi spodbudi bralca k

premisleku ali preučevanju doslej še neraziskanih delčkov zgodovine na tem širšem

območju.

1.2 Hipoteza

Diplomsko delo raziskuje razlike in podobnosti med čarovniškimi procesi v Poljanah in

Ribnici ter primerja tematiko čarovniških procesov v slovenskem in evropskem prostoru

3

– postavijo se vprašanja, v čem so se procesi pri nas razlikovali, ali so bili podobni

procesom drugod, morebitne kronološke in procesne razlike ter podobno. Zaradi

geografske bližine je kratek del namenjen tudi vprašanju, zakaj v sosednjih gospostvih

Kočevje in Kostel ni bilo množičnih niti manjših čarovniških procesov.

4

2 METODOLOGIJA

V tem delu bosta primerjana dva sklopa čarovniških procesov, ki so se dogajali v dveh

bližnjih krajih in obdobjih. Prvi je potekal v Predgradu med letoma 1691 in 1699, drugi

pa v dobrih 40 km oddaljeni Ribnici le nekaj let za tem, 1700–1701. Oba kraja sta bila

na Kranjskem. Oba sklopa procesov sta bila med odmevnejšimi.

Diplomska naloga je sestavljena iz treh delov. Na začetku je potrebno spoznati, za kaj

gre pri čarovniških procesih, razlikovanje čarovniških procesov in inkvizicije, tedanjo

zakonodajo, teološke prakse, tudi antropološki pogled na sabat in botanični v povezavi s

čarovniškimi zelišči in žavbami. Drugi del se osredotoča na spoznavanje zgodovine

krajev, ki so obravnavani v delu. Tretji del pa se nanaša konkretno na primerjavo

procesov v Poljanah in Ribnici, preverili bomo pa tudi z obema omenjenima krajema

povezani sosednji gospostvi, v katerih se čarovniški procesi niso vršili.

Metodologija diplomske naloge izhaja iz številne strokovne literature, ki se ukvarja z

raziskovanjem čarovniških procesov in krajevne zgodovine, uporabljeni so pa tudi

nekateri sekundarni viri in slovarji. Delo obsega tudi empirični del, to je ogled prostorov

ali območij, kjer so potekala izpraševanja in eksekucije.

5

3 ZGODOVINA ČAROVNIŠTVA

Na slovenskih tleh, kakor tudi po ostali Evropi, so imeli pred prihodom krščanstva

pogansko vero. V naravnih silah so videli utelešeno božanstvo, vilinska bitja, demone in

čarovnice, škrate, povodnega moža, volkodlaka in še veliko drugih bitij. Krščanstvo je

počasi izpodrinilo pogansko vero, nekdanje bogove in bitja pa so spremenili v nekaj

slabega (Deduš, 1952).

Prvi čarovniški proces na Slovenskem je zelo znan, ni pa bil tipičen čarovniški proces.

To je proces proti Veroniki Deseniški leta 1425. Veronika je bila obtožena ljubezen-

skega čaranja, saj naj bi s pomočjo magije osvojila Friderika Celjskega, zaradi česar jo

je dal njegov oče Herman Celjski zapreti. Postavil jo je pred sodišče2 v Celju, ki jo je

oprostilo, nakar jo je dal grof vseeno utopiti. V tem procesu je bila čarovniška oseba

posameznik. Tu je šlo za obtožbe magije, ne pa še za novoveške klasične obtožbe

sodelovanja s hudičem (Košir 1995, 190).

Izraz za novoveško čarovnico je vešča (nem. Hexe), čarovnica (nem. Zauberin) pa je v

začetku pomenilo zeliščarka, vedeževalka. Pomenska razlika je bila na začetku velika, s

številnimi sojenji pa se je izgubila (Košir 1995, 154).

Iz 15. stoletja v naših deželah ne poznamo nobenega procesa, v začetku 16. stoletja pa

se začnejo pojavljati prvi. Leta 1513 je potekal v Ljubljani že prvi proces, ki pa tudi še

ni bil tipičen, ampak je šlo za obtožbe, ko naj bi nekdo čaral s pomočjo voščene lutke in

spet je šlo za posameznika. Obsojenko so utopili (Košir 1995, 190).

Vse se je spremenilo v 16. stol. V Mariboru je leta 1546 potekal prvi čarovniški proces,

ki je imel elemente sabatskega čarovništva. Osebe so obtožili zveze s hudičem, pripisan

jim je bil kolektivni kontekst. Zanimivo je, kako so se v tem procesu pojavili hudiči. Tu

še niso bili strašni. V tem procesu je imela vsaka čarovnica svojega hudiča, ena ga je

imela v steklenici, druga ga je imela zvezanega na drevesu in podobno. Če ni hotel

izpolniti, kar mu je čarovnica naročila, ga je še premlatila. Duhoviti opisi predvsem.

2 Zgodovinarji so različnih mnenj, kje so sodili Veroniki Deseniški. Peter Štih na podlagi podrobne raziskave trdi, da je možno le trško, ostala sodišča pa je eliminiral z zgodovinskim ozadjem (Štih, 1996). Dušan Kos se s tem ne strinja, sam trdi, da proces ni potekal v posvetnem sodstvu, temveč je šlo za pristojnost cerkvenega sodišča (Kos, 2009).

6

Proces je pomemben, ker gre pri obtožbi čarovništva prvič za kolektivno zadevo (Košir

1995, 191).

Zadnja čarovniška procesa na Slovenskem sta bila na Kranjskem v Metliki leta 1745 in

na Štajerskem v Gornji Radgoni leto kasneje. Oba procesa so zatrle oblasti, ki ob

nastopu vladavine Marije Terezije čarovniškim procesom več niso bile naklonjene

(Košir 1995, 234–235).

3.1 Prehod iz herezije v čarovništvo

Hudič je bil za Cerkev na začetku le postranskega pomena. Potem pa se je zgodila

prelomnica v 12. stoletju, saj so se z vidika Cerkve začele dogajati okoliščine, ki

spominjajo na Apokalipso. Pojavile so se podnebne spremembe t.i. mala ledena doba,

epidemije kuge, pričele so se politične, socialne in verske vojne, nastopile so lakota in

smrt kot posledica vojn, pa tudi papeštvu sta padli moč in ugled zaradi razvrata in

intelektualne revščine. Pojavile so se herezije,3 ki so se vračale nazaj k osnovnim

Kristusovim načelom in so javno obsojale katoliško Cerkev. Zato je papeštvo začelo

inkvizicijo proti »nevernikom« (Tratnik Volasko in Košir 1995).

Potem pa je prišlo do enačenja čarovništva in herezije, kar je sprožilo organizacijski in

ideološki spor med inkvizitorji in škofi. Rešiti ga je skušal papež Aleksander IV. (papež

med leti 1254 in 1261) s sklepom, naj se osredotočijo na preganjanje heretikov, in da

lahko čarovništvo preganjajo le, ko gre očitno za herezijo. Vendar meja še vedno ni bila

jasna. Hudič je sčasoma postal družabnik vseh heretičnih zborov. V 15. stoletju pa je

bila obsodba čarovništva veliko bolj nevarna kot obsodba herezije – skesani heretik si je

obvaroval življenje, če je obljubil, da se bo pokesal, za čarovnice pa ni bilo milosti

((Tratnik Volasko in Košir 1995).

Razlikovanje je potekalo postopoma, kar je vidno iz sledečih povzetkov izbranih

dokumentov.

3 Pri herezijah ne gre za odpadništvo od vere v pravem pomenu besede (odreči se veri), temveč za odstopanja, utemeljena na obstoječih, bolj ali manj legitimnih zapisih. Gre za razlike v interpretacijah in

poudarkih, pri čemer so heretične skupine predstavljale nenehno grožnjo utrjenemu, enovitemu

ideološkemu nauku (Tratnik Volasko 1995, 29).

7

3.1.1 Paderbornska sinoda

»Čarovniško mazilo, ježa čarovnic, nočni sestanki, na katerih se dogovarjajo o skrivnih

zločinih in vsi mračni dodatki čarovniškega sestankarstva obstajajo že od nekdaj«

(Baschwitz 1966, 39). Takšnim nazorom je zgodnjesrednjeveška krščanska cerkev

nasprotovala. Karel Veliki je leta 785 sklical paderbornsko sinodo, na kateri je bila

odrejena smrtna kazen za vse, ki po pogansko verujejo v čarovnice ali jih zažgejo. Ta

prepoved kaže, da so Germani ne le verjeli v čarovnice, ampak so jih tudi sežigali

(Baschwitz, 1966).

3.1.2 Canon episcopi

Zato javno razglašamo vsem, da je tisti, ki verjame v take in podobne stvari, izgubil

pravo vero in tisti, ki nima prave vere v Boga, ni od Boga, temveč od njega, v katerega

verjame, to je hudiča. Za našega Gospoda je zapisano: ˝Vse stvarstvo je njegovo delo˝.

Kdorkoli torej misli, da lahko karkoli nastane, ali da se lahko neka stvar spremeni na

bolje ali na slabše ali se pretvori v neko drugo stvar ali zvezo, brez sodelovanja Boga, ki

je stvarnik vsega in z voljo katerega so vse stvari spočete, je brez dvoma nevernik

(Tratnik Volasko in Košir 1995, 39).

To navodilo škofom je leta 906 Regino Prümski uvrstil v zbirko sinodalnih sklepov. Ta

cerkveni predpis je naročal, da je treba vedeževalce in čarovnike osramočene napoditi iz

skupnosti. Nič pa ni pisalo o smrtni kazni. Ta stari kanon je izpodbijal trdno

zakoreninjene zgodbe o nočnih poletih čarovnikov in čarovnic s pogansko boginjo

Diano in je dejansko trdil, da je predstava o ježi čarovnic poganska in nesmiselna

(Baschwitz, 1966).

3.1.3 Bula papeža Gregorja IX.

Glavne verske ločine, sekte v srednjem veku so se razvile v švicarskih in italijanskih

umaknjenih pogorjih. Vse so si prizadevale za resnično krščansko življenje in vero

prvih kristjanov ter so obsojale pokvarjenost in pohlep duhovščine. Imeli so veliko

pristašev v ljudskih množicah, to pa je šlo v nos vrhovnim poglavarjem katoliške

cerkve. Zato jih je Cerkev proglasila za krivoverce in jih je sežigala na grmadah.

8

Bujna fantazija katoliške duhovščine si je izmislila in do potankosti prikazovala, kako

so […] njeni nasprotniki častili hudiča in kako jih je le-ta sprejel v svojo sredino. To je

tudi podrobno opisovala papeška bula Gregorja IX., ki je bila izdana 13. VI. 1233. leta

(Deduš 1952, 23).

Papež je zahteval smrt vseh, ki so imeli odnose s hudičem, v katerikoli obliki, kot

mačka ali žaba. Že leta 1184 je Cerkev ustanovila cerkveno sodišče, z imenom sveta

inkvizicija, da je sodilo krivovercem. Najprej je bila inkvizicija pod škofovsko domeno.

Vendar so se škofje uprli, saj po njihovem ubijanje krivovercev ni bilo po Kristusovem

nauku. Zato so papeži prepustili inkvizicijo posebej za to imenovanim sodnikom,

inkvizitorjem z neomejenimi pooblastili. To so bili duhovniki, nižji služabniki ali

posvetni ljudje. Pozneje so se odločili, da duhovniki ne smejo prelivati krvi, zato morajo

žrtev po zasliševanju, sojenju in določitvi krivde izročiti posvetnemu sodišču (Deduš,

1952).

Inkvizitorji so dobili neomejeno oblast s papežem Gregorjem IX, odgovarjali so le

njemu, pred tem pa so imeli zelo omejene pristojnosti (Tratnik Volasko in Košir 1995).

3.1.4 Bula papeža Ivana XXII.

Leta 1320 je z bulo Super illius specula dal papež Ivan XXII. pooblastila za uporabo

inkvizicije proti čarovnicam:

[N]ekateri ljudje, ki so kristjani samo po imenu, opustili izvorno luč resnice, da bi se

povezali s smrtjo in trgovali s peklom. Hudičem darujejo in jih občudujejo[…] jih

prosijo za pomoč […] in se jim najbolj sramotno predajajo (Tratnik Volasko in Košir

1995, 36).

3.1.5 Bula papeža Inocenca VIII.

Leta 1459 se je v mestu Arras na severu Francije začel velik protiheretični proces.

Inkvizicija je arraškim heretikom za edini greh očitala čarovništvo kar kaže, da so se

shodi krivovercev po vsebini že enačili s shodi kasnejših čarovnic. V tem procesu so

zaprli veliko ljudi, obstala je celo trgovina in ljudje so bežali iz mesta. Naraslo je

podkupovanje in izsiljevanje. Obseg procesa je bil že enormen, zaprti so bili celo

nekateri mestni veljaki. To očitno pretiravanje se je končalo na pobudo arraškega škofa,

9

vojvode Filipa Burgundskega, reimškega nadškofa, pariškega škofa in kraljevske vlade.

Papeška inkvizicija je bila tako v Franciji v klavrnem položaju (Baschwitz 1966).

Papež Inocenc VIII. (1432 – 1492) je svojo pozornost raje usmeril na Nemčijo. Z bulo

Summis desiderantes affectibus izdano 5. decembra 1484, je obsodil izbruh čarovništva

in herezije v delih Gornje Nemčije, ob reki Ren in pooblastil dominikanska meniha

Heinricha Institorisa ter Jakoba Sprengerja kot glavna inkvizitorja, ki naj bi pregnala

čarovništvo iz Nemčije. Ta bula je postala povod za eno najhujših preganjanj čarovnic v

Evropi. S svojo bulo in nihil obstat (naj nihče ne ovira) je pospremil prvo izdajo

njunega dela Malleus Maleficarum (Baschwitz, 1966). Bula obenem določa kazen za

vse, ki ne bi dovolj pomagali inkvizitorjem pri njihovem delu (Deduš, 1952).

Zatorej v želji, kot je naša dolžnost, da odstranimo vse ovire, s kakršnimi so omenjeni

inkvizitorji na kakršenkoli način ovirani v izvajanju svoje službe, in da preprečimo, da

bi madež krivoverstva in drugih podobnih grehov širil svoje okužbe v uničenje drugih,

ki so nedolžni, z žarom vere, ki nas posebej spodbuja, in z namenom, da province,

mesta, škofije in prej imenovani kraji v omenjenih delih gornje Nemčije ne bi bili

prikrajšani za delovanje inkvizicije, kot jim pripada, zato s pričujočim ukazujemo, na

osnovi naše apostolske oblasti, da se omenjenim inkvizitorjem omogoči, da v teh

regijah izvajajo svoje inkvizicijsko poslanstvo in pričnejo z opominjanjem, aretacijami

in kaznovanjem prej omenjenih oseb za njihove naznačene prekrške in zločine (Alkalaj

2001).

Ta bula je bila prva, ki so jo lahko tiskali, zato je bila bolj znana od vseh prejšnjih.

Sprva je kazalo, da bo inkvizitorjema odprla pot v Porenje in alpske dežele, vendar je

njuna krutost kmalu vzbudila gnus in odpor. Nadškof Johann Badenski iz Triera je

zagotavljal, da se je sam prepričal, da ni v trierski kneževini nobene čarovnice. Tako mu

je celo uspelo, da v njegovi deželi res niso nobene našli. Na Tirolskem so Institorisu na

začetku pustili proste roke, vendar so kasneje močno dvomili v čarovništvo premnogih

žensk in so jih eno za drugo spustili. Briksenski škof Georg Gelser pa je Institorisa celo

pozval na zagovor in ga pred vsem svojim stolnim kapitljem nagnal iz dežele, češ da

boleha za starostno slaboumnostjo. V kölnski nadškofiji, kjer je bil Sprenger profesor in

dekan, pa je šlo celo tako daleč, da so številni duhovniki javno razglašali svoje dvome o

nedavno oznanjenih tezah o čarovništvu. Kljub temu pa sta imela inkvizitorja podporo

10

strassburškega škofa Alberta Bavarskega, kateremu je zato papež Inocenc VIII. naklonil

posebno milost. Še vedno pa je bilo to premalo za uspeh inkvizicije. Z namenom

premagati nenehne težave in nasprotnike, sta skovala učinkovito propagandno orožje,

izčrpno knjigo Malleus maleficarum (Baschwitz 1966).

Proti čarovnicam pa ni bila le rimokatoliška cerkev, temveč tudi protestanti. To

dokazujejo besede Martina Luthra leta 1522:

Čarovniki in čarovnice so hudobne hudičeve kurbe, ki mleko kradejo, vreme delajo, na

kozlih in metlah jahajo, na plaščih letajo, ljudi streljajo, hromijo, sušijo, otroke v

zibelkah mučijo, zakoncem ude urekajo […] Zato nobenega usmiljenja do čarovnic!

(Baschwitz 1966, 22)

Na Kranjskem se je dobro prijela tudi 'znanstvena' čarovniška literatura jezuita Martina

Antonia Delria iz leta 1600 Disquisitiones magicae. Gibal se je v humanističnih in

protestantskih krogih, zato so njegovo knjigo posedovali tudi kostelski graščaki, znani

protestanti (Rajšp 1988, 394).

3.2 Malleus maleficarum

Malleus maleficarum je bil priročnik za preganjanje čarovnic, imenovan tudi kot

najgrozljivejša knjiga v svetovni književnosti, v slovenščino preveden z izrazi

Čarovniško kladivo, Gorjača čarovnic ali Kladivo, ki ubija čarovnice. Izšel je leta 1486

avtorjema Heinrichu Institorisu in Jakobu Sprengerju (Tratnik Volasko in Košir 1995,

51).

Inkvizitor Heinrich Institoris je bil rojen leta 1430 v Schlettstadtu v Alzaciji pod

imenom Heinrich Kramer in je bil dominikanec. Okoli leta 1474 je bil imenovan za

inkvizitorja Češke, Moravske, Salzburga in Tirolske. Čarovniške procese pod geslom

krivoverstva je uprizarjal že v konstanški škofiji in celo v rojstnem mestu. Tam se mu je

pridružil redovniški brat Jakob Sprenger, rojen okrog leta 1436 v Baslu, ki je kasneje

dobil celo naziv mojster teologije in postal dekan teološke fakultete v Kölnu (Baschwitz

1966).

11

V tem delu so strnjene njune izkušnje, ki sta jih nabrala v najmanj petdesetih procesih v

Konstanci. Priročnik, ki je bil izdan leta 1487 v Nemčiji, je ena najpogosteje tiskanih

knjig v zgodovini. Do leta 1669 je bilo natisnjeno preko dvajset nemških, enajst

francoskih, dva italijanska in najmanj šest angleških ponatisov. Knjiga se je tiskala na

veliko, izdajala se je po celi Evropi, danes pa jo lahko najdemo tudi v NUK-u. Med

letoma 1520–1574 pa ni bilo ponatisov, Marjeta Tratnik Volasko to vrzel utemeljuje z

vzponom znanosti: na primer leta 1522 so Portugalci dokazali, da je Zemlja okrogla,

leta 1543 pa je Kopernik izdal delo o heliocentričnem sistemu (Tratnik Volasko in Košir

1995, 52).

Knjiga je vsebinsko razdeljena na tri dele, kjer vsak del postavlja drugačna vprašanja in

odgovore v zvezi s temačnimi silami. Delo je napisano v obliki vprašanj in odgovorov,

kjer se avtorja na dolgo in široko posvetita določeni temi. V predgovoru izlijeta svojo

jezo nad duhovščino, ki javno trdi, da čarovnic ni (zna biti zaradi kölnskih duhovnikov,

ki so ju ponižali). V prvem delu so pojasnjeni temeljni pojmi – narava čarovništva,

posledice in izvajalke. V drugem delu knjige, v šestnajstih podpoglavjih ugotavljata,

kakšna je moč čarovnice. V tretjem delu razčlenita proces obtožbe, vštete so tudi

tehnike zasliševanja, torture in oblikovanja končne obsodbe (Tratnik Volasko in Košir

1995).

Način pričetka izpraševanja z mučenjem je, kot sledi: najprej ječarji pripravijo

pripomočke za mučenje, potem slečejo zapornika (če je ženska, so jo že prej slekle

druge ženske, poštene in dobrega ugleda). To slačenje je potrebno, ker so lahko v obleki

všiti čarovniški predmeti - kakršne mnogokrat, kot jih Hudič nauči, izdelajo iz teles

nekrščenih otrok, umorjenih, da bi izgubili možnost odrešitve. In ko so pripomočki za

mučenje pripravljeni, naj sodnik, osebno in s pomočjo drugih dobrih mož gorečih v

veri, skuša prepričati zapornika, da prostovoljno prizna resnico; vendar če ne prizna, naj

pomočnikom ukaže, da zapornika pričvrstijo na strappado ali kako drugo mučilno

pripravo. Pomočniki naj takoj ubogajo, vendar z navidezno razburjenostjo. Potem naj na

priprošnjo nekaterih prisotnih zapornika spet odvežejo, ga odvedejo na stran in ponovno

skušajo prepričati v priznanje, pri čemer naj ga navajajo v upanje, da v tem primeru ne

bo usmrčen (Alkalaj 2001).

12

Slika 1: Naslovna stran priročnika Malleus maleficarum (Tratnik Volasko in Košir

1995, 50).

Pisca sta bralcem zatrjevala, da to delo ne vsebuje nič novega. Dejansko je novo le to,

da je ves bes usmerjen v ženski spol. Avtorja zanikata, vendar to potrjuje njuno pisanje:

»Kaj je ženska drugega kot uničenje prijateljstva, neizbežna kazen, nujno zlo, prirodna

skušnjava, poželjiva nesreča, hišna nevarnost, dražestna škodljivka, naravno zlo –

prebarvano z lepo barvo?« (Baschwitz 1966, 78).

Temu vprašanju posvetita kar petindvajset strani. Mizoginija4 je vidna že iz naslova, saj

je maleficarum v latinščini izraz za osebo ženskega spola, za moškega bi bil

maleficorum. Zanju so sumljive celo nune, pravita, da so sumljive ženske, ki redko

hodijo v cerkev, tiste, ki hodijo pogosto, pa še bolj, saj se gotovo pretvarjajo. Najbolj sta

se pa spravila na babice, ki pomagajo pri porodih. Mnogokrat se je namreč zgodilo, da

se je ženski rodil mrtvorojen otrok, to pa ni bilo »moško področje« in so zaradi

nevednosti okrivili babico. Poleg tega so babice skrivaj krstile novorojenčice v

satanovem imenu. To naj bi delale tudi matere, zato so v procesih kdaj zažgali tudi

dekletca skupaj z materami. O čarovnikih moškega spola govori knjiga zelo malo.

Moški je predvsem v nevarnosti, da zaradi pomoči obtoženi ženski kot mož, sin ali 4 Mizoginija pomeni 1. sovraštvo do žensk ali strah pred njimi; 2. bolezenski strah pred ženskim telesom in odpor proti njemu kot izvor mogočega onečiščenja (Tavzes 2006).

13

odvetnik, zagreši neodpustljiv zločin in tako dobi smrtno kazen še sam (Baschwitz

1966).

Avtorja sta skušala dokazati manjvrednost žensk celo etimološko: »Beseda femina

prihaja namreč od ˝fe˝ in ˝minus˝. Fe = fides, vera, minus = manj, femina pomeni torej

ta, ki ima manjšo vero« (Tratnik Volasko in Košir 1995, 53).

Canon episcopi je zavračal vero v čarovniške polete, bula Inocenca VIII. pa jih (še) ni

dokazovala. Malleus maleficarum pa v to ni dvomil. Avtorja sta se izgovarjala, da je

včasih to že držalo, zdaj pa ne več, saj sta se satanova oblast in početje čarovniške sekte

še razširila. Novost je bilo tudi pečanje žensk s peklenščki (Baschwitz 1966).

3.3 Kazensko pravo

3.3.1 Srednji vek

Za kazensko pravo v srednjem veku je bilo značilno, da je veljala kolektivna

odgovornost in se ni izpostavljal posameznik. Za zločin ali prekršek je lahko odgovarjal

višji član skupnosti, po navadi je bil to starešina ali hišni gospodar. Tekom časa se je

kazenska odgovornost postopoma omejila na samega storilca, takrat sta nastala tudi

pojma pomoč in prikrivanje. Razlika med ubojem in umorom je bila v skrivanju dejanja,

na primer skrivanje trupla (Vilfan 2009).

V srednjem veku so poznali t.i. božje sodbe ali ordal (npr. tatu so ujeli, če je zanikal, so

mu dali svečo, zraven so postavili še drugo, če je njegova prej pogorela, je bog določil,

da je kriv in je bil obsojen) Primer božje sodbe je bilo tudi potapljanje čarovnic. Voda je

veljala za simbol čistosti, ki ni sprejela zla, zato naj bi čarovnica plavala na površju

(Košir 1995).

Preganjanje čarovnic se je opiralo na okultne predstave o zvezi s hudičem in zato je bilo

praviloma zadeva cerkvenih sodišč. Preganjanje se je razmahnilo po Evropi po letu

1400. Spis Malleus maleficarum iz leta 1486 je bil pomemben za nov vidik kaznovanja

čarovništva, saj je bil »poudarek prenesen od čisto verskega delikta na njegovo

domnevno škodljivost, kar je dalo preganjanjem še večji razmah« (Vilfan 2009, 152).

Splošna prevencija oziroma zastraševanje, ki odvrača od storitve zločinov, se je

pojavilo pred specialno prevencijo, za katero Vilfan pravi, da je storilca pripeljala k

14

poboljšanju in ga je odvrnila od ponovitve dejanja. Zastraševanje v obeh primerih pa se

je izvajalo s tem, da so bile izvršitve kazni javne, pri kaznovanju je bila prisotna

surovost, razlikovanje kazni glede na socialni položaj obsojenca in na vrsto kaznivih

dejanj. Mnogokrat je bil pripadnik višjega stanu kaznovan le z denarno kaznijo za isto

dejanje, za katero je pripadnik nižjega stanu moral plačati z življenjem – diferenciacija

kazni. Če je pripadnik nižjega stanu zagrešil zločin proti pripadniku višjega, je imel nižji

bistveno manjše varstvo in to ne samo v praksi temveč tudi po zakonu. Poznali so

različne kazni: telesne, sramotilne, premoženjske, pa tudi prostostne (prisilno delo). Le-

te so bile redke, po navadi je šlo za veslanje na galejah. Vse kazni so v glavnem bile

izrečene po načelu zrcalnih kazni,5 kjer je oblika kazni odražala hudodelstvo, na primer

za bogokletstvo so odrezali jezik ali za krivo prisego so odsekali oba prisežna prsta

(Vilfan 2009).

3.3.2 Novi vek (do 19. stoletja)

Ljubljanski malefični red iz leta 1514 je bil ena izmed prvih uzakonitev kazenskega

prava in postopka v takratnih nižje-avstrijskih deželah. Cesar Maksimilijan I. se je za to

odločil zaradi prošnje ljubljanskih mestnih očetov, župana in sodnika, po vzoru

tirolskega kazenskega zakonika iz leta 1499. Do tedaj ni bilo nobenih jasnih predpisov,

kako soditi v kazenskih zadevah (Vilfan 2009).

Constitutio Criminalis Carolina (v nadaljevanju s kratico CCC) je širši kazenski

zakonik, ki ga je leta 1532 za celotno Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti objavil

cesar Karel V. Prvi osnutek zakonika je izhajal iz zakonika za bamberško škofijo leta

1507, ki ga je sestavil bamberški škof Schwarzenberg. Zatem je bilo na več državnih

zborih besedilo predelano in nastal je CCC. Na koncu je bila dodana salvatorična

klavzula,6 ki je dovoljevala običaje državnih stanov, torej je imel CCC le pomožno

veljavo, čeprav je ponekod v resnici močno vplival na sodno prakso. Na Slovenskem so

kmalu za CCC nastali redi za deželska sodišča Kranjske, Štajerske in Koroške. Štajerski

red iz leta 1574 se je močno opiral na CCC, Koroški iz 1577 pa je CCC odklanjal.

Kranjski red je izšel že leta 1535 in je bil načeloma odklonilen do CCC, bolj so

upoštevali nižje-avstrijski red iz leta 1514. Deželska sodišča so odpravili šele Francozi v

Ilirskih provincah (Vilfan 2009).

5 Predhodnica zrcalne kazni je bila talionska kazen, pri kateri je šlo za »zob za zob, oko za oko«. 6 Salvatorična klavzula je klavzula o pomožni, rezervni veljavnosti kazenskega zakonika (Tavzes 2006).

15

Ljubljanski malefični red je poznal nekatere delikte proti veri, na primer krivoverstvo in

odrekanje veri, ne govori pa o čarovništvu. Predvidoma zato, ker se v tistem obdobju še

ni tako razširilo. Preganjanju čarovnic daje podlago poleg CCC predvsem kranjski red

za deželna sodišča in to le s kratko formulacijo: »kdor uganja coprnije, ki so po pravu

prepovedane« (Vilfan 2009, 155). Z uvedbo CCC je cerkev čarovniške procese

prepustila civilnemu, kazenskem sodstvu (Košir 1995).

Vrste kazni so bile v glavnem enake kot v srednjem veku. Tudi surovost je še ostala

dolgo v novem veku, predvsem se je še potencirala. Civilne kazni (nem. bürgerliche

Strafen) je odrejalo nižje sodstvo, kazni so bile v obliki odškodnin. Krvne kazni (nem.

peinliche Strafen) pa so se uporabljale na krvnem kazenskem sodstvu (nem.

Blutgericht). Gre za smrtne kazni in kazni odsekanja udov.7 Tu so v glavnem uporabljali

torturo (nem. peinliche Frage), z mučenjem so tako izsilili priznanje za zločine, pri

sojenjih čarovnicam pa še imena drugih čarovnic. Uveljavilo se je pravilo, da je

priznanje največji dokaz. Torturo je sprejela tudi zakonodaja, v primerih ko je šlo za

postopek brez dokaza krivde, le na podlagi indicev. Ni pa bil ta pojem nekaj novega,

mučenje se je uporabljalo že v času rimskega prava za sužnje, svobodnjake in tudi

sužnje priče. Pogosto je bilo tudi v srednjem veku, le da ni bilo v rednem kazenskem

postopku. Torturo je poznal tudi ljubljanski malefični red, v katerem pa ni opisana

podrobneje (Vilfan 2009).

V sojenju je bil sodnik hkrati tudi tožilec in preiskovalec, kar imenujemo inkvizicijska

maksima. Ves glavni postopek je potekal za zaprtimi vrati, priznanje in kaznovanje pa je

bilo javno. Poleg sodnika, sodnega pisarja in po potrebi zdravnika, sta bila prisotna tudi

dva prisednika, ki sta odločala, ali naj se izvede tortura in sta bila pri njej navzoča.

Torturo je izvajal rabelj, ki je bil plačan po tarifi za vsak poseg. Tortura je bila izvajana

v treh serijah. Najprej je rabelj postavil mučilne naprave pred osumljenca, nato ga je

slekel in vklenil. Na koncu se je začelo telesno mučenje (Studen 2004).

Izsiljeno priznanje je moral osumljenec ponoviti po torturi za zapisnik, če ne so jo

ponovili. Pritožbe in odvetnika ni bilo, pomilostitev je vladar dovolil izjemoma.

Postopek po štajerskem redu iz leta 1574:

7 Srednjeveška in novoveška družba nista poznali ideje, da bi se lahko zločinec poboljšal z zaporno kaznijo, le smrt je lahko izbrisala zločin (Studen 2004).

16

Sodnik se je s prisedniki sestal na običajnem kraju. Potem ko so se seznanili z rezultati

preiskave, je sledila obtožba in nato odgovor. Če bi obtoženec zopet tajil, se je bilo

treba posvetovati o nadaljnjih ukrepih. Če je svoje priznanje ponovil, so se najprej

posvetovali o sodbi, nato pa vsak posebej javno (običajno na prostem – za odprto

ograjo) s točno določenimi besedami izrekli svoj pristanek na sodbo. Sledili so razglas,

prelom palice in izročitev rablju, vse po strogo določenih formulah (Vilfan 2009, 155).

Na kazen so vplivale nekatere olajševalne okoliščine: starost, bolezen, nosečnost,

skesanost, družbeni stan, prestana izredno dolga tortura in podobno. Velikokrat so tudi

prosili za milost člani družine, včasih celo predstavniki mesta in plemstva. Vendar je

milost redko pomenila tudi oprostitev, v glavnem je šlo za omilitev kazni ali pa

spremembo iz nečastne kazni v častno (na primer iz obešanja in trenja na kolesu v

obglavljenje). Pomiloščeni so bili spoznani za nedolžne in izpuščeni, vendar so bili

redki, ki so prestali torturo in niso priznali zločina. Tortura jih je za vedno zaznamovala

in družba se jih je izogibala. Poleg vsega jim je še sodnik odredil plačilo stroškov

procesa in pripora. Sojenje in izrekanje sodbe sta bila ločena. Po tajnem izreku sodbe so

določili dan javne razglasitve. Čez tri dni se je javno izvršila kazen, v tem času se je

obsojenec lahko pokesal in obsojenec na smrt prejel zakramente (Studen 2004).

Krvno kazensko sodstvo8 je imelo v domeni smrtne kazni, način usmrtitve pa je bil

pogojen z zločinom. Krivoverce in čarovnice so zažgali na grmadi, razbojnike so

obglavili, morilci so umrli strti na kolesu, za bigamijo je bila kazen utopitev, za

veleizdajo razčetverjenje, za večjo tatvino pa obešenje. Smrtna kazen naj bi bila

zagotovilo za ohranjanje oblasti, saj je demonstrirala moč oblasti in božjo pravičnost,

sploh javna usmrtitev. Le-te so dobro organizirali, da so bile množično obiskane. Gledat

so prišli vsi, bogati in revni, moški in ženske, odrasli in otroci. Množica je bila pogosto

zelo nasilna in je zahtevala krvno maščevanje. Celoten proces je potekal v imenu boga,

ki je odkril delikt in ga pravično kaznoval. Za uspešnost spektakla groze je bil

odgovoren rabelj. Moral je biti močan in natančen, sploh pri obglavljenju. Kljub njegovi

8 Procese proti čarovnicam je vodilo krvno sodstvo (posvetno). Privilegirana deželska sodišča so imela

svojega krvnega sodnika, neprivilegirana pa so ga morala poklicati. Ta je skupaj z rabljem in pisarjem

potoval po deželi na gospostva, ki niso imele pravice do izvedbe postopka (Horžen 2006, 2).

17

pomembni funkciji v procesu, pa je v družbi veljal za brezčastno in neugledno osebo

(Studen 2004).

Male kazenske zadeve so bile kaznovane s sramotilnimi in telesnimi kaznimi.

Sramotilne kazni so izvajali od srednjega veka dalje, predvsem zaradi bogokletja,

prepirljivosti, sramotenja, laganja, manjših kraj, pretepanja in goljufij. Namen je bil

javno ponižanje obsojenca, zato so ga priklenili na javnem kraju, po navadi na trgu.

Priklenili so ga na steno, steber, kletko, križ, kamen, ponekod pa so imeli pranger –

sramotilni steber. Poleg obsojenca je bila obešena tablica z napisanim imenom

obsojenca in popisom kaznivih dejanj. Mimoidoči so jih zasmehovali, vanje metali gnila

jajca, pljuvali in jih pretepali. Včasih so jim celo odrezali ušesa, prste ali jih ožigosali

(Studen 2004).

Velik nasprotnik torturi je bil kasneje pravnik Cesare Beccaria, ki je v svojem spisu O

hudodelstvih in kaznih iz leta 1764 obsodil surove kazni, še posebej smrtne kazni

(Vilfan 2009). Zavzemal se je za delitev in ločitev zemeljskih in božjih deliktov od

sodstva, tudi kompletno delitev posvetne in duhovne sfere (Studen 2004).

Podobne ideje je imel leta 1785 tudi avtor jožefinist slovenskega rodu Franc Ksaver

Jelenc v delu Dva govora o splošnih načelih kazenskega prava in literarne zgodovine,

le da je ta kritiziral oba zakonika: »V predgovoru pravi, kako težko se pričakuje novi

kazenski zakonik, ker je Carolina zastarela, Theresiana pa nevzdržna. Ko izide

Josephina, bo njegova naloga, sestaviti učbenik, ta dva govora pa bosta služila kot

uvod« (»Jelenc, Franc Ksaver«, 1925). Zahteval je preprečitev kaznivih dejanj z

izobrazbo in vzgojo. Po njegovem je bila prioriteta kaznovanja v zagotavljanju varnosti

in ne v teatru groze za množice. Posledica kaznovanja bi moralo biti poboljšanje

storilca, povračilo škode in nenazadnje zgled za druge (Studen 2004).

CCC je leta 1768 zamenjal Constitutio Criminalis Theresiana (v nadaljevanju s kratico

CCT), kazenski zakonik in postopnik Marije Terezije. Že dve leti prej je cesarica

predpisala, da morajo sojenja proti čarovnicam predložiti v njeno osebno odločitev.

CCT je bil zasnovan kot ureditev prejšnjih zakonov, ni pa prinesel izboljšanja. Obdržal

je surove kazni in torturo, le da je bila le-ta do podrobnosti predpisana. S pravnega

vidika je bil ta zakon »glede zakonodajne tehnike […] šibek. Pisan je na pol kot

18

predavanje, napol kot dolgovezno navodilo, se spušča v najmanjše podrobnosti in

sistematika ni dognana« (Vilfan 2009, 156). Vendar je leta 1776 Marija Terezija

odpravila torturo. Izdala je tudi naročilo, naj smrtne kazni zamenjajo raje s prisilnim

delom, tako so se razširile prostostne kazni (Vilfan 2009). Pomemben je tudi detajl iz

zakonika, da ni več dovoljeno sežiganje živih ljudi – »čarovnic« (Studen 2004).

Leta 1787 je bil uveden Zakon o hudodelstvih in kaznih Jožefa II. Tu ni bilo več

zakonov proti čarovništvu. Kazni so bile še vedno krute: zapor z ali brez javnega dela,

prikovanje, pretepanje s palico, korobačem ali šibami, sramotilni oder, stigmatizacija in

drugo. Prostostne kazni so izvajali z vlečenjem ladij na Ogrskem, težke okoliščine so

skoraj zagotovo pomenile hitro in mučno smrt. Ravno zato je še posebej presenetljivo,

da je bila najdaljša prostostna kazen omejena na 100 let. Med kazenskim postopkom pa

je bilo še vedno dovoljeno šibanje (Vilfan 2009). Jožef II. je omejil smrtne kazni na

naglo sodišče in le na obešanje (Studen 2004).

Leta 1803 je sledil Zakonik o hudodelstvih in težkih policijskih prestopkih. Pomemben

je zaradi odprave javnega izvrševanja smrtnih kazni (Vilfan 2009).

3.4 Čarovniški sabat

Že v klasičnem starem veku so si ljudje zamišljali čarovnice podobno kot v srednjem in

novem veku. O starem veku je pisal Lucij Apulej, rojen okrog leta 125 našega štetja, v

popularnem romanu Zlati osel, v katerem

nastopa čaranja vešča meščanka. Namaže se s skrivnostnim mazilom in odleti v podobi

ptiča k neznanemu cilju. Bralcu pa prikaže tudi demonske čarovnice, strašne starke, ki

jih preganja morilska strast in se ponoči združujejo v skupine. Preobražajo se v volkove

ali druge zveri in mesarijo ljudi, ki jim niso storili nič hudega (Baschwitz 1966, 38).

Po besedah bule papeža Inocenca VIII. Summis desiderantes iz leta 1484

se je ta satanska sekta zadnji čas razpasla predvsem v Porenju in v bremenski škofiji, a

tudi na Tirolskem in v Salzburgu. Moški pripadniki te sekte nečistujejo s hudiči v ženski

podobi (sukubi), a ženske s hudiči v moški podobi (inkubi). S svojimi čarovnijami

ugonabljajo poljske pridelke in povrtnino, a ljudem in živalim nakopavajo bolezni in

bolečine, jemljejo moškim moštvo in ženskam rodovitnost (Baschwitz 1966, 76).

19

Z vprašanjem impotence so se veliko ukvarjali sholastiki, to je velikokrat izpostavljal

tudi Tomaž Akvinski (1225–1274). Impotenca, ki naj bi bila povzročena z urokom, je

postala legitimni razlog za razvezo zakona (Tratnik Volasko in Košir 1995).

Pojmovanje sabata9 je bilo skupek več elementov, s poudarkom, da je čarovništvo

kolektiven pojav. Razumljen je bil kot obred satanskega kulta, ki se je dogajal na

čarovniških vrhovih (Klek, Slivnica,…) ali na križiščih. Tja so čarovnice letele na

metlah, kozlih ali prašičih, včasih pa so jim zrasla krila, ker so se namazale s čarovniško

mažo. Osrednja oseba je bil hudič, dejansko več hudičev ali hudih duhov, ki so se

pojavljali v različnih podobah. Na sabatu se je dobro pilo in jedlo. Po jedi je sledila

vsesplošna orgija, kjer so se vsi prisotni združili s hudičem in mu zapisali svojo dušo in

telo (prisotni so dobili hudičevo znamenje na telesu, dušo pa jim je vpisal v svoj

hudičev seznam). Počastili so ga s poljubljanjem zadnjice (Sallmann 1994). Na sabatu

so kuhali hudičevo mažo, ki so jo čarovnice uporabljale za letenje. Sestavine so bile:

onečaščene hostije, srca malih otrok, včasih še kravji možgani in podobno. Na sabatu so

tudi čarali točo in neurja (Tratnik Volasko in Košir 1995). Po končanem sabatu so

čarovnice odletele nazaj domov in so se velikokrat vračale nazaj, vse dokler jih niso

prijeli (Košir 1998).

Slika 2: Čarovnice na sabatu (Sallmann 1994, 191).

9 Sabat je judovski praznik, dan počitka in mirovanja, sobota, sedmi dan v tednu (Tavzes 2006). V krščanstvu je tak dan nedelja. Oznaka sabat za čarovniški shod izvira iz protijudovskih predsodkov (Horžen 2006, 2).

20

Ugodni datumi za sabat naj bi bili na predvečer drugega februarja (svečnica), predvečer

prvega maja (valpurgina noč), predvečer prvega avgusta, predvečer prvega novembra

(Halloween), v času poletnega solsticija (Ivanovo 24. junij) in v času zimskega solsticija

(21. december), po izjavah s sojenj pa lahko dodamo še čas velikega tedna in binkošti

(Košir 1998).

Namišljeni obred sabata je bil temeljni del vere v čarovništvo. Hudičev edini namen je

bil odvrniti katoliške vernike od svoje vere, zato je sabat posnemal prav katoliške

obrede, le da so bili narobe obrnjeni (Sallmann 1994).

Orgije so bile pomemben del sabata, po eni strani, ker so čarovnice hudiču zapisale

svojo dušo, po drugi strani pa, ker so mu dale telo. Obe strani pa sta bili v nasprotju s

katoliško vero. Duša naj bi šla po smrti v nebesa ali pekel, tako pa so se čarovnice

zavestno odločile za pekel in ne za zveličanje v zameno za brezgrešno življenje.

Čarovnice so dale hudiču telo, kar je bil sinonim za spolni odnos. Tudi to je bilo v

nasprotju s katoliškimi merili, saj krščanstvo uči, da je spolni odnos z namenom užitka

in ne reprodukcije grešen, reprodukcija pa je bila dovoljena le v zakonu med možem in

ženo (Stephens 2002). In tako se je pojavilo vprašanje, ali je mogoče, da se rodi otrok

čarovnici in inkubu ali čarovniku in sukubi. Avtorja Malleusa maleficarum sta zapisala

v tretjem poglavju, da to ni možno, saj je bilo dano rojstvo otrok le ljudem, ki verujejo v

Boga. Zle sile pa ne morejo proizvajati otrok. Otroke rodijo le bitja z dušo, česar pa

Satan in njegovi pomagači nimajo in imajo lahko z ljudmi le spolne odnose. Inkubi tudi

ne morejo vbrizgati semena v nobeno žensko, ker ne premorejo te moči (Sprenger

1983). Nasprotno pa trdi Baschwitz: »Iz sramotnega parjenja med ženskami in

peklenščkom se porajajo tudi otroci. Otroci čarovnic so vražja zalega. Celo najmanjše

takšno dekletce ima svojega vražjega priležnika, s katerim prešuštvuje, enako pa tudi še

tako stara in zgubana ženska« (Baschwitz 1966, 79). Sallmann pa piše: »Znano je bilo,

da demonovo splovilo ne prinaša užitkov in da je njegova sperma mrzla. Toda sad teh

grozljivih združitev je bil žrtvovan na žrtveniku sabata« (Sallmann 1994). Očitno gre za

več variant, ki so nastale iz različnih zgodb iz procesov na različnih predelih Evrope.

3.5 Čarovniški zvarki in maže

Človeška kultura je že od samega začetka vezana na rastline. Pomembne so najprej kot

hrana, potem kot zdravilo, ne nazadnje pa tudi kot strup. Lovci in bojevniki so za lov

21

uporabljali puščice in sulice namazane s strupenimi rastlinami. »Omame, ki so jih

povzročale te rastline, so človeka navdajale s strahom in so kot druge nedoumljive

naravne sile vplivale na nastanek religije. Skrivnostno moč teh rastlin so si ljudje tudi

razlagali s skrito navzočnostjo in delovanjem duhov.« (Bohinc 1992, 13)

Že od pradavnine so ljudje videli z raznimi rastlinami omamljene ljudi kot vpletene v

neko nadnaravnost, na primer grška svečenica Pitija, ki je bila omamljena med

prerokovanjem. Zlasti so bile spoštovane osebe, ki so dobro poznale rastlinske

zdravilne, opojne ali smrtne učinke, na primer vrači ali šamani. Dejansko so bili

smatrani kot posredniki med ljudmi in bogovi, zato so bili prvi zdravilci tudi svečeniki.

V klasični Grčiji je bilo zdravilstvo v glavnem prepleteno z miti in vražami, ljudi so še

zdravili svečeniki. Potem pa se je zgodil prelom s Hipokratom (460–377 pr.n.št.), ki ni

več verjel v zlobne duhove kot povzročitelje bolezni in je začel zdraviti ljudi kot

zdravnik in ne več kot svečenik. Hipokratu so sledili številni nasledniki, ki so poglobili

znanje o rastlinah in ga zapisali. Po razpadu zahodno-rimskega cesarstva leta 476 se je

to znanje ohranilo pri krščanskih menihih. V samostanih so imeli vrtove z zdravilnimi

rastlinami, knjižnico in lekarno. Zeliščarstvo so začeli ljudje dojemati kot nekaj slabega

prvič v času reformacije, saj naj bi zdravilne zeli in pripravki, ki so prinašali dobiček,

bili nasprotni meniški zaobljubi siromaštvu. Zato so se menihi počasi umaknili iz

javnosti, so jih pa v mestih zamenjale civilne javne lekarne. Dokončno se bile ukinjene

samostanske lekarne skupaj s samostani v sklopu reform cesarja Jožefa II. (Bohinc

1992).

V obdobju čarovništva je zaradi vraževerja naraslo zanimanje in znanje za pripravke iz

strupenih rastlin. Nekaj teh je omenil Valvasor v sloviti Slavi vojvodine Kranjske. Prvi

je veliki koren, katerega »preprosta ženščina močno zlorablja. Če hočejo namreč

lahkomiselne ženske pritegniti od daleč moškega, izkopljejo ta koren […] Koren skače

v peči čudno sem ter tja – brez dvoma ga hudič premetava.« (Valvasor 1994, 66). O

pravemu satrionu ali ceptcu zapiše: »K temu korenu se zatekajo dekline, pri katerih je

bolj ukoreninjena hotljivost kakor sramežljivost in čistost. Uporabljajo ga, da bi fantje

za njimi tekli in jim pogasili nečisti plamen« (Prav tam). Strupeni so še gladiolus versus

ali deveta srajčica, petoprstnik, pasje zelje, potočnik, kolmež, zelena, volčji koren in

praprot. Valvasor je pojasnil, da so ta zelišča uporabljale coprnice za pripravo svoje

čarodejne maže, s katero so se namazale, da so lahko odletele k »črnemu mojstru«. Če

22

pa se je s tako mažo namazala oseba, ki ni čarovnica, je zaspala in le sanjala hudičevo

gostijo, brez da bi zares odletela tja. »Tiste pa, ki imajo pakt, uporabljajo sicer tudi tako

mažo, vendar še kaj več dodajo in nato jih zlodej zares odpelje na ples« (Prav tam).

Rastlinsko čarovništvo je pomenilo uporabo moči rastlin kot zdravila ali za zaščitne

uroke in te stvari so bile med ljudmi sprejete. Okultne lastnosti rastlin pa so bile manj

znane in težko dostopne (Cunningham 1996). V ribniškem muzeju na stalni razstavi Boj

krvavi zoper čarovniško zalego so omenjene še nekatere rastline, ki so veljale za

čarovniške. To so mandragora ali nadlišček, strupena datura, črni zobnik, bela omela,

kijasti lisičnjak, pikasti mišjak in mak.

Slika 3: Novoveška upodobitev hudičeve zeli (Sallmann 1994, 96).

Bohinc se sprašuje, kako je mogoče, da so si vse pripovedi o učinkih čarovniških maž

tako podobne: letenje po zraku in erotične blodnje. Iluzija letenja je bila povzročena

zaradi olajšanja dihanja, ki ga povzroča atropin,10 le ta pa je povzročil tudi privide, ki so

vznemirili erotično domišljijo. Čarovnice so si vtirale mazila v dlani in podplate, nad

jetri in po sencah. Pred tem pa so si segrele ta mesta, da so se odprle znojnice.

Prodiranje alkaloidov skozi kožo je malo verjetno, zato sam bolj verjame, da so se

ženske mazale po danki in spolovilih. Ta teorija je bolj verjetna, saj se alkaloidi tako

lažje vpijajo v telo, kar dokazuje tudi današnja uporaba svečk (supozitorijev). Bohinc

omenja tudi poročilo Dervaulta iz leta 1872 o pasjem zelišču, ki so si ga ženske

10 Atropin je strupen alkaloid, ki ga najdemo v nekaterih višje razvitih rastlinah. Alkaloide štejemo med droge.

23

vstavljale skozi danko v črevo kot klistir. Poleg tega avtor razvije teorijo na podlagi

poročila o zasliševanju neke ženske iz leta 1324, ki naj bi premazovala palico, na kateri

naj bi nato jezdila čez drn in strn. Na tem primeru je vidno, kako je prišlo od palice do

metle, katero »jezdi vsaka čarovnica« (Bohinc 1992). Vendar pa ljudska bajka o letenju

na metli dolgo ni mogla prodreti v cerkvene kroge. Ta uradni dvom so najbolj omajale

domnevne čarovnice med sojenjem, ko so med vsakovrstnim priznavanjem med torturo

priznale tudi to (Baschwitz 1966).

Bohinc je razdelil čarovniške maže glede na učinkovanje v tri skupine: neučinkovite

maže, pripravke iz razhudnikovk in pripravke iz drugih drog. Prva skupina zajema le

maščobno podlago – olje ali živalsko mast. Uporabljali naj bi tudi maščobo iz trupel

otrok, ki so umrli pred krstom in mast obešencev. V drugi skupini so pripravki iz

nekaterih razhudnikovk.11 Strupeni so volčja češnja, črni zobnik, grenkoslad, pasje

zelišče in mandragora. V tretjo skupino pa sodijo mak, preobjeda, velika trobelika,

ljuljka in rženi rožički (Bohinc 1992).

Za čaranje je bilo primernih več čarovnih postopkov. Rastline, ki so bile namenjene

postavitvi na določena mesta v hiši ali so jih nosili s seboj za zaščito, so morale biti

pospravljene v čarovne vrečke, le kos blaga v katerega so zavite rastline. Podobno kot te

vrečke so uporabljali lutke, blago obrezano po človeški podobi, napolnjeno z rastlinami.

Poparki so rastline, namočene v vodi. Pogosto so uporabljali kopeli, v katere so

pomakali čarovne vrečke ali pa zlili vanje precejene poparke. Mazila so vsaka mastna

snov z dodanimi zdrobljenimi rastlinami in/ali olji. Nanašali so jih na pulzne točke

telesa, na primer zapestja, vrat. Ne nazadnje so uporabljali tudi kadila, pri katerih so

pustili da se rastline ali eterična olja žgejo na oglju. Pri tem ni bil pomemben vonj,

temveč vibracije (Cunningham 1996).

Vse v besedilu omenjene strupene rastline so se kljub strupu uporabljale v vsakdanjem

vraževernem življenju. Na primer preobjedo so zavili v čarovne vrečke in jo imeli za

zaščito proti vampirjem in volkodlakom. Mandragora, za katero je po legendi veljalo, da

je že tisti, ki jo je utrgal, umrl, je bila uporabljena za vse vrste zaščit, plodnost,

privabljanje ljubezni in denarja ter izganjanje demonov. Zaradi njene izjemne redkosti

11 Razhudnikovke (Solanaceae) so družina rastlin, ki obsega do 3000 vrst. Mednje sodijo tudi užitne rastline kot so paradižnik, paprika, krompir, pa tudi tobak.

24

in visoke cene so si čarovnice morale poiskati cenejše nadomestke, mandragora pa je

dobila še večjo okultno vrednost (Cunningham 1996).

Po ljudskem verovanju so pripisovali zdravilno in zaščitno moč predmetom povezanimi

z obsojenimi in usmrčenimi hudodelci, na primer kri usmrčenih, dele telesa, vrv ali

obleko obešenca, verigo in podobno (Studen 2004).

25

4 ZGODOVINA OBRAVNAVANIH KRAJEV (do 18. stol.)

V nadaljevanju sledi izčrpna preučitev zgodovine obravnavanih krajev, to so Ribnica,

Kočevje, Kostel in Poljane. Ti kraji so izbrani zaradi geografske bližine in zelo različne

zgodovine. Nekateri kraji imajo njen dobršen del povezan, v drugem obdobju pa so

povsem drugačni. Predstavitev zgodovine krajev je pomembna za nadaljnje

razumevanje ozadja čarovniških procesov, torej kako je do tega prišlo in kaj se je

dogajalo v dotičnih gospostvih v obdobju izvajanja procesov.

4.1 Ribnica

Ribnica je bila poseljena že v prazgodovini in v rimski dobi, vendar le redko. Območje

se je kasneje poselilo večinoma s slovenskim prebivalstvom, izjema na ribniškem je le

Nemška vas (Payersdorf, Bavarska vas). Ta vas je le posebnost, večinoma so nemški

prebivalci poselili gozdnato območje južno od Ribnice, kasneje imenovano Kočevsko.

Prvi danes znani gospodarji gospostva Ribnica so bili Turjaški (sami so se imenovali

Auerspergi), kar je vidno iz listine iz leta 1220. V dotični listini je tudi prvič omenjeno

gospostvo Ribnica in sicer z izrazom Rewenicz, ki se je kasneje ponemčil v Reiffnitz

(Otorepec 1982, 79).

Po izumrtju starih Turjaških so pripadla posestva Ortenburžanom.12 Pojavili so se mladi

Turjaški, predvidoma daljni sorodniki starejših, oziroma nezakonska veja, ki si je lastila

vsa ozemlja. Sorodstvene vezi so se izkazale v prevzemu grba, čeprav so bili stari

svobodni, novi pa podložni ministeriali (Komac 2000a, 17). O sorodnosti priča tudi t.i.

turjaška rimana genealogija, nastala šele leta 1584, opirajoč se na danes neohranjene

listine iz 11. stoletja na Turjaku. Vendar zgodovinarji močno dvomijo o njeni

istovetnosti zaradi veliko napačnih podatkov (Otorepec 1982, 79–81). O sorodnosti

obeh vej Turjaških govorijo le indici, obstaja pa listina, ki govori o sorodstvenih

povezavah med Turjaškimi in Ortenburžani. Leta 1248 je patriarh v darilni pogodbi

omenil Hermana Ortenburškega in njegovega zeta Konrada Turjaškega (Komac 2000a,

18).

12 Nekdanji Turjaški alod je pripadel Oglejskemu patriarhatu, ki je podelil Ribnico v fevd Ortenburžanom med leti 1245 in 1248 (Otorepec 1982, 79–81).

26

Ortenburžanom je počasi uspelo osvojiti ozemlja, ki so jim jih zapustili stari Turjaški in

jih nelegalno vzeli mladi Turjaški (Komac 2000b, 171).

Po izumrtju starih Turjaških so grofje Ortenburški pridobili med drugim tudi gospostvi

Ribnico in Čušperk. V listini o delitvi posestev med bratoma Henrikom in Friderikom iz

leta 1263 sta gospostvi omenjeni kot ortenburška posest (Komac 2000b, 169). Tedaj se

je tudi prvič omenil ribniški grad Ortenburžanov (Otorepec 1982, 81).

Območje južno od Drave, vključno z Ribnico, je z letom 811 duhovno pripadlo

oglejskemu patriarhatu (Debeljak 1982, 75). Ribnica se je kot nadžupnija omenila

pozno, šele v listini leta 1363, v kateri je oglejski patriarh Ludvik podelil

Ortenburžanom patronatne pravice nad cerkvami v na novo naseljenih območjih

Kočevja, Poljan, Kostela, Osilnice in Gotenice (Otorepec 1982, 81–82). V Ribnici je že

zelo hitro nastala prafara, še pred letom 1363. Leta 1462 je bila tu arhidiakonija. Ta je

zajemala ogromno območje od Velikih Lašč do Kolpe (Gestrin 1982, 95).

Ribnica je bila v 14. stoletju pomembno gospodarsko in politično-upravno središče za

Ortenburžane, posebno pod Otonom, ki je tudi poselil prazno kočevsko ozemlje z

Nemci. Z letom 1350 je bila Ribnica prvič omenjena kot trg. S tem je dosegla nekakšno

krajevno avtonomijo z delno samoupravo, sicer še vedno omejeno s strani zemljiškega

gospoda (Otorepec 1982, 81).

Oton VI. Ortenburški je preminil leta 1374 v ribniškem gradu, leta 1418 pa je umrl tudi

njegov sin Friderik, brez živih potomcev. Tako je rodbina Ortenburžanov izumrla, po

pogodbi pa so ogromno dediščino nasledili grofje Celjski. Ti so gospodovali Ribnici od

leta 1418 do 1456 Debeljak 1982, 80). Ker so bila dolenjska ortenburška posestva pod

oglejskim fevdom, jih je patriarh Ludvik podelil Hermanu Celjskemu. Šlo je za Ribnico,

Ortnek, Kočevje, Čušperk, Poljane, Kostel in druge posesti (Otorepec 1982, 82).

Leta 1456 je umrl knez Ulrik II. Celjski in z njim je izumrla moška linija grofov

Celjskih. Čeprav je ob izumrtju rodbine Ulrik nosil knežji naziv, Celjske danes

omenjamo z nižjim grofovskim nazivom, ker so ga imeli dlje – grofi so bili od leta 1341

do 1436, knezi pa le 20 let med leti 1436 in 1456 (»Celjski grofje«, 1973).

27

Z izumrtjem je pripadla vsa celjska posest Habsburžanom. Ti so grad in zemljiški urad

prepustili v upravljanje raznim cesarskim oskrbnikom. Leta 1457 sta na tem mestu

Andrej in Jurij Lamberger. Leta 1470 se je v »geslosz Reffnÿcz« omenil Andrej

Hohenwarter (Otorepec 1982, 82). V zapisih sta omenjena tudi Sigmund Pyrsch in

Franc pl. Gall. Do leta 1619 uživajo fevd pl. Mosconi (Debeljak 1982, 80–81).

Ohranjena je pogodba iz leta 1588 med Mosconi in podnajemnikom Francem

Hörnerjem, ki prikazuje pogoje najema in stroške, pa tudi upravljanje s podložniki:

»Podložnike naj drži Hörner v pravi disciplini, ne sme pa od njih več terjati kakor

določa stara pravda; tudi v kaznovanju naj bo zmeren in pravičen« (Stopar 2003, 121).

Leta 1619 je kupil Ribnico Janez Jakob Khisl, leta 1641 pa je bilo gospostvo last grofa

Andreja Trileka. V času posedovanja Ribnice Trileki postanejo baroni. Zadnji Trilek,

Jurij Andrej, je umrl leta 1701 – istega leta je potekal zadnji čarovniški proces v

Ribnici. Naprej se od leta 1738 do 1810 kot lastniki omenjajo Kobenzli. Ti so gospostvo

prodali Antonu Rudežu, ki je med francosko ustanovitvijo Ilirskih provinc postal celo

ribniški mêr. Ribnica je v tistem času postala sedež deželnega sodišča in

nabornookrajne gosposke. Okrajno sodišče je imelo svoje prostore v ribniškem gradu

vse do kmečke odveze leta 1848 in preselitve v grad na Bregu. Rudeži so ostali lastniki

ribniškega gradu do začetka 20. stoletja (Debeljak 1982, 80–81).

4.2 Kočevje

O naselitvi na območju Kočevske nam pričajo številne arheološke najdbe, vendar je bila

stoletja le področje, ki so ga naši predniki le prečkali, niso se pa stalno naselili.

Slovenska notranja kolonizacija se je iz vseh strani ustavila na robu Kočevske. Tako je

bila naseljena le na skrajnem severu, do kamor so prodrli Ribničani in na jugu ter

vzhodu, kjer so živeli Kostelci in Belokranjci. Slovenci so najprej zasedli območje, kjer

je bilo možno kmetovati in kjer je bil lahko dostopen teren. Osrčje Kočevske pa jim je

bilo nesmiselno poseliti zaradi gostega rastja, slabo rodovitne zemlje polne kamenja in

ostre klime, manj primerne za poljedelstvo.13 Po frankovski zasedbi slovenskih ozemelj

je leta 1093 Kočevska prišla v last oglejskim patriarhom. Ti so območje najprej

prepustili Turjaškim, po izteku veljavnega dednega prava, pa so ga dali leta 1247 v fevd

Ortenburžanom (Simonič 1971, 6).

13 Glavni gospodarski panogi sta bili stoletja gozdarstvo in kmetijstvo – najboljši pogoji so bili za živinorejo (Jerbič Perko 2006, 20).

28

V tistem času Kočevska še ni imela svojega imena. To vidimo v ohranjeni listini iz leta

1263, ki govori o sporazumni delitvi ortenburških posestev med bratoma Henrikom in

Friderikom: »grad Čušperk in Ribnica z ljudmi in posestvi ter vsemi pritiklinami od

reke, ki se imenuje Sora, tja do vode, ki se splošno imenuje Kolpa« (Simonič 1971, 7).

Sledila je kolonizacija praznega območja z nemškim prebivalstvom. Ortenburžani so s

svojih posestev na Koroškem in Tirolskem začeli v 30-ih letih 14. stoletja preseljevati

podložnike. Ta poselitev je na začetku potekala ob starejših prehodnih poteh do Kolpe

(Ferenc 2011, 13). Te prometne zveze so obstajale od Ribnice do Poljan in Kostela, če

ne že iz gospodarskega vidika, pa predvsem zaradi cerkvene oskrbe, saj je ribniška

župnija obsegala območje do reke Kolpe. Tako je župnik poleg delitve verskih naukov

in zakramentov prišel še zaradi pobiranja desetin. Davke so po isti poti šli pobirati tudi

fevdalni gospodje (Simonič 1939, 49–50). Drugi val nemškega naseljevanja je potekal

med leti 1350 do 1363 s podložniki iz Frankovske in Turingije. Ortenburžani so začeli

naseljevati svoje podložnike od drugod kvečjemu zaradi svoje gospodarske koristi, saj

jim prazno ozemlje ni prineslo davkov. Naslednje je bilo obdobje notranje kolonizacije.

Že leta 1339 je bilo naseljenih toliko ljudi, da so morali poslati duhovnika, saj ribniški

ni več uspel pokrivati tolikšnega območja. O kolonizaciji nam tudi poroča listina

oglejskega patriarha Ludovika della Torreja iz 1. maja 1363, ki velja za prvo znano

pisno omembo kraja Kočevje (Simonič 1939, 52–60).

Nemška kolonizacija je na Kočevsko pripeljala okoli 1500 ljudi, vseeno pa je ostalo

nenaseljeno še veliko območje, ki se je poselilo skozi stoletja. Ortenburžani so postavili

svojo pristavo v prvem naselitvenem prostoru, v tistem času imenovanem Mahovnik.14

Pristava je zajemala dvorec, gospodarska poslopja in veliko kmetijo, ki so jo obdelovali

pridvorni podložniki (Simonič 1971, 8–10).

Leta 1377 Friderik I. Ortenburški podpiše dedno pogodbo, v kateri bi v primeru smrti

brez potomca zapustil med drugim tudi trg Kočevje unsern Markt de Gotse Celjskim

grofom. To se je zgodilo že leta 1418 z umorom Friderika II., zadnjega Ortenburžana.

14 Mahovnik je danes vas pri Kočevju, v 14. stoletju pa je bilo tako imenovano območje, kjer je danes središče mesta.

29

Grofa Hermana II. Celjskega, novega lastnika ortenburško-oglejskih fevdov, sta potrdila

cesar Sigismund I. in oglejski patriarh (Simonič 1971, 11).

Hermanov sin Friderik je dal v naslednjih letih zgraditi grad na zahodnem hribovju od

Kočevja in ga poimenoval Fridrihštajn. Med vsemi slovenskimi gradovi je bil nekaj

posebnega, saj je najvišje ležeči grad na Slovenskem, zgrajen je bil izven časovnega

okvirja (200 let po tem, ko so zaključili z gradnjo gradov) in ker viri sporočajo natančen

čas nastanka, kar ni značilno (Stopar 2003, 48). Fridrihštajn za kratek čas postane tudi

zatočišče Friderika Celjskega in njegove druge žene Veronike Deseniške. Njuna še

danes znana ljubezenska zgodba je imela hiter konec, saj ji je nasprotoval Friderikov

oče Herman Celjski. Zakonska zveza je bila po cerkvenem pravu po 12. stoletju

legitimna tudi brez dovoljenja staršev in med pripadniki različnih družbenih slojev,

zaradi česar se je Herman najbolj jezil. Sina Friderika je zaprl v ječo, Veroniko pa

obtožil čaranja. S pomočjo besednika oziroma pomočnika pri pravdi je sodnik ovrgel

obtožbe. Dolgo ni bila svobodna, saj jo je dal Herman že leta 1428 ubiti (Kovačič 2008,

29–33). Herman pa v svoji maščevalnosti ni končal pri tem. Dal je tudi porušiti

Fridrihštajn, kot simbol Friderikove neubogljivosti. Po očetovi smrti je Friderik grad

zopet sezidal, tam pa je do smrti živel v velikem razkošju in razuzdanosti (Simonič

1971, 11).

Po smrti poslednjega Celjana Ulrika leta 1456 izumre rodbina Celjskih grofov in tako je

dediščina pripadla Habsburžanom. Ti so zaradi pomanjkanja denarja že naslednje leto

grad Fridrihštajn izročili Nikolaju Puschu v dosmrtni zakup, do leta 1507. Potem ga je

prevzel baron Jurij Thurn, ki naj bi kot eden glavnih krivcev umrl v kmečkem uporu

leta 1515. Fridrihštajn so zaradi turške nevarnosti, morda pa tudi kot preventiva

naslednjim kmečkim uporom, okrepili z obzidjem (Stopar 2003, 49). Po Thurnovi smrti

je nadaljevala zakup kočevskega gospostva njegova hči Ana, ki se je kasneje omožila z

baronom Ivanom Ungnadom. Njuna rodbina je upravljala s kočevskim gospostvom do

leta 1547, ko ga je prepustila Štefanu Ursiniju grofu Blagaju, kot pomoč zaradi izgube

ozemlja v Bosni med turškimi vpadi (Simonič 1971, 30). Blagaji so ostali na

Kočevskem do prodaje gospostva baronu Janezu Jakobu Khislu leta 1619. Ta je bil leta

1623 povzdignjen v grofa, Kočevska pa je tako postala grofija. Po smrti je dedoval

njegov pastorek Bartolomej Zwickl, ki že leta 1641 gospostvo prodal Turjaškim. Ti so

ostali lastniki gospostva do 20. stoletja (Stopar 2003, 60–62).

30

Za grad Fridrihštajn je dolgo veljalo zmotno prepričanje, da je bil opuščen in razdrt

zaradi izgradnje novega gradu okoli 1650 v središču mesta Kočevje. Leta 1816 sta

pravljičarja brata Jakob in Wilhelm Grimm izdala zbirko Nemške pripovedke, v katerih

sta med drugim opisala prigodo v gradu Fridrihštajnu. Iz konteksta je razviden

zgodovinski podatek, da je v ohranjenem delu gradu še vedno živel oskrbnik. Potrjuje

ga tudi dejstvo, da je slikar Valentin Metzinger za v grajsko kapelo naslikal biblijski

prizor. Slika je še danes ohranjena in jo je omenil tudi Valvasor. Leta 1864 pa je bil

grad ob upodobitvi Carla Posta že razvalina (Petrovič 2013, 23–24).

Poleg Fridrihštajna na hribu, pa je stal v samem Kočevju dvorec, ki so ga zgradili prvi

lastniki Ortenburžani. V 16. stoletju je bil že v slabem stanju, zato ga je takratni lastnik

Štefan Ursini grof Blagaj temeljito prenovil in nadgradil. Vendar le za kratek čas, saj je

Kočevje leta 1596 prizadel požar, ki ga je povsem uničil. Sicer je bil nato na novo

pozidan, vendar kljub temu njegova majhnost ni odgovarjala novemu lastniku Janezu

Vajkardu Turjaškemu, ki je na istem mestu zgradil mogočnejši grad. Tudi ta je stal le

kratek čas, saj ga je spet do tal uničil nov požar leta 1684.15 Grad je bil še enkrat

postavljen, enak kot pred požarom. Z raznimi posodobitvami je ostal ohranjen do 2.

svetovne vojne, ko je bil delno v ruševinah, po vojni pa je bil odstranjen (Stopar 2003,

64–66). Omenjena požara nista bila edina. Večkrat so ga požgali Turki, prvič že pri

prvem vpadu na Kočevsko. Mesta na prvotni lokaciji niso obnavljali, temveč so ga

preselili čez reko, v notranji okljuk reke Rinže, ki so ga še ojačali z obrambnim jarkom,

tako da je bilo Kočevje popolnoma obkroženo z vodo. Takoj po zgraditvi novega

naselja je bilo leta 1471 povišano v mesto in cesar Friderik III. Habsburški mu je podelil

vse mestne pravice (Simonič 1971, 13).

Pri vsaki prodaji oziroma dedovanju je novega lastnika gospostva moral potrditi cesar.

Leta 1677 pa Kočevje postane fidejkomis (Smole 1982, 222). Fidejkomis v fevdalnem

pravu pomeni dedno, neprodajno rodbinsko posestvo, ki prehaja iz roda v rod. Torej

več ni potrebna potrditev (Tavzes 2006, 337).

15 Požar je mesto popolnoma uničil, skupaj z gradom in celotnim arhivom. Bil je tako silovit, da so se v zvoniku stopili vsi štirje zvonovi. Zaradi požara se je del prebivalstva odselilo v Avstrijo (Simonič 1939, 125).

31

Gospostvo Kočevje pa je doletela še ena posebna čast. Leta 1791 je cesar Leopold II.

povišal v vojvodo Karla Jožefa Antona Auersperga in vse njegove Kočevju vladajoče

potomce, skupno jih je bilo pet. Gospostvo pa je bilo povišano v vojvodino (Simonič

1939, 126).

4.3 Poljane

Na Kranjskem je obstajalo že v dobi fevdalizma več krajev z imenom Poljane – Poljane

v Poljanski dolini ob Kolpi, Poljane pri Starem trgu pri Ložu, Poljane med Ribnico in

Ortnekom, Poljane južno od Iga, če jih naštejemo le nekaj. Zato mnoge vire

zgodovinarji različno tolmačijo in lahko prihaja do napačnih zaključkov in neresnic

(Weiss 2010, 25).

Z letom 811 druga obravnavana področja tega diplomskega dela pridejo pod Oglejski

patriarhat, Poljane pa verjetno ne, kot tudi ne Bela krajina. Ti območji sta bili na udaru

med boji nemških in ogrsko-hrvaških plemičev. V tem obdobju, točneje v 13. stoletju, je

bil v Poljanah ob Kolpi postavljen predhodnik gradu, obrambni stolp za obrambo

germanskega plemstva pred ogrsko-hrvaškim. V začetku 13. stoletja so prevladali

germanski plemiči in ozemlje je prevzel Oglejski patriarhat. Kot zemljiški gospod se

omenja šele v listini iz leta 1325 Markvard Poljanski (Weiss 2010, 7–43). Istega leta sta

tudi prvič omenjena grad Poljane in pripadajoče lastno sodišče (Makarovič 2007, 20).

Kaj se je do tedaj dogajalo v Poljanski dolini, ni znano. Tudi že omenjena za Kočevsko

pomembna listina o delitvi ozemlja bratov Ortenburških iz leta 126316 ne omenja Poljan

ob Kolpi (Weiss 2010, 37–41). Kočevarski raziskovalec zgodovine Wolsegger celo trdi,

da so nova gospostva Kočevje, Kostel in Poljane nastali sočasno v prvi polovici 14.

stoletja (Wolsegger 1923, 29).

Poznamo pa izvor Poljancev. Za razliko z naseljenim nemškim prebivalstvom na

Kočevskem, so bili avtohtoni prebivalci Poljanske doline Slovenci (Weiss 2010, 42). V

16. stoletju pa se priselijo Uskoki, zaradi obrambe pred Turki. Po koncu nevarnosti se

jih nekaj pomeša med Poljance, drugi pa odidejo v druga sosednja gospostva

(Makarovič 2007, 18).

16 »[G]rad Čušperk in Ribnica z ljudmi, posestvi in vsemi pritiklinami od reke, ki se imenuje Sora, tja do

vode, ki je poznana pod imenom Kolpa« (Weiss 2010, 41).

32

V listini iz leta 1326 se v Starem trgu že omenjata cerkev in duhovnik (Južnič 2008,

17). Stari trg ob Kolpi je imel pomemben položaj v Poljanski dolini, saj je bil sedež

fare, z letom 1421 pa dobi tudi tržne pravice. Njegovi prebivalci so bili trgovci in

obrtniki, ki niso imeli obveznosti tlake, le denarne davke. Med turškimi vpadi so za

nekaj časa trg preselili za grajsko obzidje v Predgrad (Weiss 2010, 51).

Leta 1333 so Habsburžani podarili Ortenburžanom nekaj oglejskih fevdov, vključene so

bile tudi Poljane (Makarovič 2007, 20). Oglejski patriarh Ludovik della Torre je v listini

leta 1363 omenil tudi Poljane, kjer izraz zajema poleg Poljanskega gradu tudi Poljansko

dolino in župnijsko cerkev v Starem trgu ob Kolpi (Makarovič 2007, 17).

Ob izumrtju Ortenburžanov leta 1418 so Poljane podedovali Celjski grofje. Po izumrtju

le-teh je ozemlje pripadlo cesarju Frideriku III. Habsburškemu (Makarovič 2007, 20).

Habsburžani so dali v zastavo gospostvi Poljane in Kostel Erhardu Hohenwarterju.

Gospostvi sta ostali pod isto nadvlado do 15. stoletja, ko sta se za vedno razšli. Kostel

so dobili Langenmantli (Južnič 2008, 26). Poljane pa so se leta 1475 znašle v rokah

Nikole Fuitlanderja, že čez eno letu mu je sledil Gaspar Stranf. Leta 1562 so postali

graščaki pl. Schnitzenbaumi, po letu 1618 pa jih je kupil Janez Khisl, ki je Poljane

združil z dotedanjima zakupnima gospostvoma Kočevje in Ribnica. Naprej so imele

Poljane iste graščake kot Kočevje (Makarovič 2007, 21). Leta 1641 je bilo kočevsko

gospostvo vredno 84.000 goldinarjev, poljansko pa 31.500 (Makarovič 1985, 13).

Grad Poljane se je prvič omenil v 14. stoletju. Ni dolgo stal, saj ljudsko izročilo

pripoveduje, da so ga porušili že Turki. Ne glede na to, da ga v 17. stoletju že dolgo ni

bilo več, ga je opisal in skiciral celo Valvasor (Makarovič 2007, 22). Zabeležil je tudi,

da so bile v obzidju pod gradom številne hiške, v katerih ni nihče živel, so pa nudile

zatočišče prebivalstvu med turškimi napadi (Weiss 2010, 61).

So pa Turjaški zgradili svojo graščino na drugi lokaciji, ravno tako v Predgradu. Tudi

zanj ni podatkov o izgradnji, je pa zagotovo stal že okoli leta 1700. Čez dobrih sto let je

bil med francosko okupacijo požgan kot svarilo upornikom. Požgan je bil tudi med

drugo svetovno vojno, po njej pa obnovljen, za razliko od kočevskega gradu

(Makarovič 2007, 22).

33

Današnja poljanska vas Predgrad je bila v poljanskem urbarju iz leta 1576 prvič

označena z nemškim izrazom, ki pomeni pred hišo, Vor dem Haus. V urbarju iz 18.

stoletja pa je bila vas imenovana Vorngeschloss (Makarovič 2007, 18).

4.4 Kostel

Tudi v Kostelu so bile najdene arheološke sledi prazgodovinskih ljudi, večinoma

keramika. V rimskih časih že lahko zasledimo prometne povezave čez Kostel proti

morju. Poselitev Kostela in Poljan je datirana okoli leta 800, preseljevali pa so se z

območja Alp v Karantaniji. Karel Veliki je leta 811 Oglejskemu patriarhatu dal

duhovno oblast nad gospostvom Ribnica, pod katero je takrat spadal tudi Kostel.

Patriarhi so do leta 1420 imeli tudi navidezno posvetno in sodno oblast. Duhovno oblast

so imeli v svojih rokah do spora s Habsburžani leta 1750 (Južnič 2008, 12–17).

Prva pisna omemba kraja v Kostelu je ohranjena z dne 1. oktobra 1216, gre pa za

daritveno pogodbo v vasi Fara (Pharre) v Kostelu. Listina je še starejša od kostelskega

gradu, ki je bil sezidan okoli leta 1225 in prvič omenjen leta 1313 (Južnič 2008, 16–17).

Grad je bil pravzaprav le stolp, imenovan hausberg. Povečali in utrdili so ga kasneje

Celjski grofje (Svetik 2005, 46–47). Listini iz let 1336 in 1338 nam pričata, da je imel

grad že od začetka svoje lastno sodišče, ki je najbrž zaradi oddaljenosti od uprave v

Ribnici, lahko sodilo tudi na smrt (Južnič 2008, 23). Pod gradom so postavili naselje in

ga poimenovali Trg, čeprav še dolgo ni dobil trških pravic. Obdali so ju z obzidjem in

obrambnimi stolpi (Reisp 1990, 8).

Turjaški so bili prvi zemljiški gospodje velikemu ozemlju, ki se je kasneje razdelilo na

gospostva Čušperk, Ortnek, Ribnico, Kočevje, Poljane in Kostel. Lastništvo je leta 1247

prešlo na Ortenburške grofe, ki so imeli fevd v svojih rokah do leta 1418. Ti so se v

svojih 171-ih letih na fevdalnem položaju večinoma ukvarjali s poselitvijo Kočevja,

tako da je bil Kostel malo odrinjen na stran. Po izumrtju rodbine so dedovali Celjski

grofje na Kranjskem grad Kostel, ter trge z gradovi: Radovljico, Ribnico, Poljane, Lož

in Kočevje. Celjski so kostelski grad še razširili. Že leta 1456 izumrejo tudi Celjski

grofje, zato je morala Ulrikova vdova po pogajanjih in spopadih konec naslednjega leta

vrniti vse Celjske posesti cesarju Frideriku III. Habsburškemu. Do takrat se je prostrano

ozemlje razvijalo pod istim zemljiškim gospodom in imelo podoben razvoj, potem pa so

34

področje prevzeli Habsburžani in ga razdelili v najem različnim graščakom. Kostel je

ostal do leta 1620 habsburško deželnoknežje gospostvo. Habsburžani so dali v zakup

gospostvo Kostel Andreju pl. Kreigu, ki je leta 1469 postavil ob kostelskem gradu

taborsko obzidje. Notranjost so začeli poimenovati trg, čeprav še niso bile uradno

podeljene trške pravice. (Južnič 2008, 22–25).

Leta 1476 je postal zakupnik Hans Blay, leta 1490 pl. Konrad Lichtenberg, sledita

Andrej Hohenwarth in Sigmund Jurič. Kratek čas je imel Kostel v zakupu Gašper

Ravbar,17 še nekaj let po njegovi smrti pa njegovi sinovi. Med leti 1497 in 1516 je

posedoval Kostel Michael Pranberger. Kmalu so mu sledili še drugi, potem pa je leta

1530 graščino prevzel Pranbergerjev zet Mang Langenmantl, čigar potomci so po letu

1620 gospostvo kupili in ga obdržali vse do konca stoletja. Mang Langenmantl je bil

začetnik kranjske veje augsburške rodbine (Južnič 2008, 65–70). Po smrti Franca

Adama Langenmantla leta 1681 je posestvo Kostel podedoval njegov pastorek grof

Franc Jožef Lamberg, ki ga je leta 1694 prodal baronu Michelu Androchi (Južnič 2008,

161). Androchi z novo pridobitvijo niso skrbno upravljali, kar je pokazal kmečki upor

leta 1767 (Južnič 2008, 190–191). Leta 1706 je prišel baron Androcha v spor z

župnikom Retlom, katerega je tožil zaradi lovljenja rib. Četrt stoletja kasneje je sodišče

v Ljubljani razsodilo v župnikov prid. Baroni so nato sestavili še štiri podobne tožbe.

Retl ga je tožil nazaj zaradi nepravilnosti graščaka pri pobiranju davkov. Celotna

korespondenca se hrani v Arhivu Republike Slovenije (Južnič 2008, 218).

Leta 1756 so bili baroni Androcha v gmotni stiski, kar priča rubež na graščini Kostel18

in prodaja nekaterih drugih gospostev. Lastniki Kostela so ostali do leta 1832, ko jim ga

je odvzelo mestno ali deželno sodišče za Kranjsko. To se je zgodilo zaradi takratne

zakonodaje, ki je določala po 30-ih letih najema za trajno last. Tako je Kostel uradno

prišel v roke trgovcu Marconiju iz Reke (Južnič 2008, 189–190). Na tej točki je še

potrebno poudariti, da gre pri tej menjavi lastništva za neobičajen postopek, saj je v

uradnem šematizmu vojvodine Kranjske (Instanz Schematismus für das Herzogthum

Krain) za leta 1795, 1806 in 1807 zapisan za lastnika Andrej Marochini (dozdevno

17 V najstarejšem ohranjenem urbarju iz leta 1494 je kot zakupnik Kostelskega gospostva omenjena

družina Ravbar (Južnič 2008, 26). 18 Zaradi dolgov so jim zasegli pobiranje desetine, rubež premičnin pa ni znan (Južnič 2008, 267).

35

Marconi),19 lastnik leta 1796 in 1799 pa je bil vpisan Franc Anton Androcha (Reisp

1990, 26). Marconi (oziroma Marochini) je kmalu prodal Kostel svojemu prijatelju

gospodarstveniku grofu Nugentu20 in njegova rodbina je ostala lastnica Kostela do leta

1890 (Južnič 2008, 373–378).

Trg in grad Kostel sta bila oplenjena in porušena oktobra 1809 zaradi upora Kostelcev

proti Napoleonu. Po tem so se tamkajšnji prebivalci razselili po bližnjih vaseh (Južnič

2008, 201–202). Gradu niso obnovili iz finančnih vzrokov, so pa nižje zgradili novega,

vendar manjšega. Poimenovali so ga dóljni grad (Žagar 2013, 15).

Pod Nugentom pride leta 1848 do zemljiške odveze. To pomeni, da podložnikom

odpadejo vsa bremena, graščakom pa njihovo izkoriščanje, ki izhaja iz fevdalizma.

Kmetje so vseeno morali nekdanjemu lastniku fevdalcu plačati neko odškodnino za

posest. Ta se je določila na posebej pripravljenem formularju, ki je upošteval prejšnjo

tlako, desetino in druge dajatve. Brez odškodnine pa je bilo odpravljeno osebno

podložništvo (Vilfan 1980, 276).

Dajatve v Kostelu so razvidne iz ohranjenih urbarjev iz leta 1494 in 1570, iz

likvidacijskega izvlečka leta 1681, iz zapuščinskega inventarja 1759, župnijskega

urbarja 1768, Jurajevega pisma 1820 in iz desetine leta 1832 Iz zapisanih dajatev je

razvidno, da so se Kostelci največ ukvarjali s poljedelstvom, konkretno z vzgojo prosa

(Južnič 2008, 35–37). V urbarjih je vidno tudi naknadno naseljevanje v Kostelu. Prvi

naselitveni val je potekal na začetku 16. stoletja z Uskoki. Drugi naselitveni val je

postavljen v leto 1531, ko se je pojavilo kakih trideset novih priimkov. Tretji naselitveni

val lahko datiramo med bitko pri Sisku leta 1593 in 1617. V začetku 18. stoletja so

začeli prihajati še prebivalci Osilnice, Poljan, Kočevja in hrvaškega Gorskega Kotarja

(Južnič 2008, str. 45–46) Podatki kažejo zelo nizko življenjsko dobo. V Kostelu je bila

okoli leta 1700 povprečna življenjska doba nižja od 21,3 let. Okoli leta 1800 je bila

otroška smrtnost mlajših od 15 let 60,7 % (Južnič 2008, 55–57).

19 Omenja se tudi pod imenom Marchioni (Cankar 1975, 9). 20 Omenja se tudi pod imenom Neuberger (Cankar 1975, 17).

36

4.5 Turški vpadi

Obravnavano območje so v zgodovini zelo zaznamovali turški vpadi. S samimi

čarovniškimi procesi na Kranjskem nimajo veliko skupnega, saj so se vršili nekaj

stoletij pred njimi, so pa pomembni zaradi podedovanega strahu ljudi, ki so jih doživeli.

Strah se je prenašal po ustnem izročilu v obliki pesmi in pripovedk, ki so pripravile

teren za domišljijo ljudi, povezanimi s čarovnicami in čarovniškimi procesi. Za nekatera

območja so pomembne tudi migracije ljudi, izseljevanja obubožanih kmetov in

priseljevanja Uskokov ter mešanje prebivalstva.

V sklopu 30-letnega zavojevanja turškega sultana Mohameda Osvajalca se je izvršil

prvi turški napad po veliki noči leta 1415. Manjša turška četa se je odcepila od glavne

pri Vinici ob Kolpi in nadaljevala preko Poljanske doline, Kočevja in Ribnice do

Ljubljane. Potem se je vrnila in še enkrat prizadejala omenjeno področje. Že avgusta se

je turško prečkanje našega ozemlja ponovilo.21 Vsakokrat so s seboj vzeli vredne

predmete, hrano in živino, pa tudi ljudi. Prebivalcem Ribnice je bilo tokrat najhuje, saj

je jeseni istega leta pogorel še celoten ribniški trg (Zdunić in sodelavci 1982, 83).

Med leti 146922 in 1483 so Turki vpadali skoraj vsako leto. Šlo je le za roparske pohode

manjših turških čet, večinoma brez neposrednega sultanovega ukaza. Leta 1469 so ljudi

presenetili in ti se niso znali tako hitro znajti. Kranjski deželni stanovi so organizirali

odpor in ukazali, naj da vsaka hiša enega oboroženega moža. Vendar je ta organizacija

potekala prepočasi in Turki so se še pred spopadom umaknili. Na obravnavano območje

so spet prišli iz Bele krajine. O krutosti Turkov in opustošenosti Dolenjske, Kočevske,

Krasa in celo Goriške in Furlanije je slišal tudi papež Pavel II., ki je delil posebne

odpustke vsem branilcem pred Turki (Zdunić in sodelavci 1982, 83). Mesto Kočevje je

bilo v tem napadu požgano v celoti (Skubic 1976, 499).

Obramba je bila večinoma neučinkovita, zato je leta 1470 cesar Friderik III. naložil

ljudem Kranjske, Štajerske in Koroške t.i. stanovski in telesni davek. Davek se je

plačeval sorazmerno s premoženjem, vendar v praksi ni dosegel obrambe. Leta 1526 so

davek razširili še na cerkveno premoženje (Zdunić in sodelavci 1982, 84).

21 Zaradi tega silovitega napada je Ljubljana leta 1416 zgradila novo večje mestno obzidje. 22 Tega leta so se začeli turški vpadi v Kostel. Trajali so do leta 1585 (Južnič 2008, 89).

37

Leta 1471 je turška nevarnost spet prišla iz Bele krajine, vendar tokrat ni šlo le za

odpadno četo, temveč je Kočevsko prečkala turška armada 15.000 konjenikov. Spet so

napad končali v Ljubljani. Tistega leto so na Kranjskem požgali 40 cerkva in iz tega

območja odpeljali 10.000 ujetnikov. Turška grozodejstva tega leta so spodbudila ljudi k

večji organizaciji. Med drugim so si začeli postavljati tabore – obzidja okrog cerkva in

kuriti kresove – ti so bili nekakšni ognjeni telefoni. V zaščitenih trgih in mestih so bili

gradovi z obzidji, zato niso še posebej gradili taborov. O kresovih poroča tudi Valvasor.

Goreli so v liniji od Vinice, Prerigla v Poljanski dolini, preko Škrilja pri Kostelu,

Fridrihštajna v Kočevju, sledil je Črni vrh pri Ložinah še na Kočevskem, potem pa

ribniška Sv. Ana, Grmada nad Ortnekom, Turjak in Ig, ki je opozarjal vse do Ljubljane

(Zdunić in sodelavci 1982, 83–84).

V Poljanski dolini ob Kolpi so se ljudje med turškimi vpadi zatekli v z obzidjem odet

grad Poljane pri vasi Predgrad. V listini iz leta 1595 je omenjena pošiljka orožja za

obrambo pred Turki v trg in tabor Poljane (Weiss 2010, 55).

27. junija 1471 so turški vpadi botrovali dvigu Kočevja iz trga v mesto. Cesar Friderik

III. je izdal listino o ustanovitvi mesta Kočevje, kjer so bili poleg novih pravic in

svoboščin omenjeni Turki, oziroma novozgrajena utrdba, ki bo branila pred njimi

(Zdunić in sodelavci 1982, 84).

Tudi naslednja leta so bila prežeta s strahom pred Turki. Leto 1491 je bilo še posebej

nesrečno za prebivalce jugozahodnega dela današnje Slovenije. V tistem letu sta se

zgodila kar dve turški opustošenji, dodatno katastrofo pa je povzročil še potres. Po

drugem napadu so ravno pospravili žetev, ki so jo potem Turki odnesli s seboj skupaj z

ugrabljenimi prebivalci (Skubic 1976, 506–507).

Opozarjanje, obzidja in dodatni davki niso preprečili turških napadov. Vse do

organizacije vojne krajine. Tu je šlo za fizično zaščito proti Turkom, ki je bila dejansko

uspešna. Vojaki vojne krajine so začeli z enakimi nenapovedanimi napadi na turško

ozemlje, kot so jih prej ti izvajali sami. Tako so na današnjem hrvaškem, tedaj turškem

ozemlju pustošili polja, požigali hiše, vredne stvari odnesli s seboj, prav tako so tudi

odpeljali kakega vojskovodjo (Zdunić in sodelavci 1982, 84).

38

Na prazna ozemlja, ki so jih zapustili kmetje, predvsem v Kostelu, Poljanski dolini, in

Metliki, so se naselili pribežniki iz Bosne – Uskoki. Cesar Ferdinand I. jim je 24. aprila

1532 dodelil poseben status v zameno za varovanje pred Turki. Dal jim je zemljišča in

jih oprostil vseh davkov za 6 let. Prejeli so tudi plačilo. Edina cesarjeva zahteva je bila

tretjina ali četrtina vsega uplenjenega iz njihovih pohodov nad Turke (Skubic 1976,

512–513). Vojaško gledano so bili Uskoki dobrodošli zaradi poceni obrambe. Graščaki

niso bili zadovoljni, ker niso plačevali davkov. Tudi kmetje jih niso marali, zaradi

njihovih nomadskih navad in mnogokrat zaradi nasilja in ustrahovanja. Ta nasprotja so

Turki odobravali, saj so jih želeli zvabiti nazaj pod svojo oblast. Toda to Uskokom ni

odgovarjalo. Stran od turških osvajanj in širjenja ozemlja so odšli zaradi izgube

privilegijev, ki so jih uživali do takrat, ko so živeli ob meji. Ko se je meja spremenila,

so po predhodnem dogovoru s Hrvati in Kranjci odšli (Južnič 2008, 92). Uskoki so bili

nomadi in živinorejci, ki so po preselitvi ohranili enake navade, pokmetili pa so se šele

v 18. stoletju. Ravno zato je kljub ohranjenem urbarju danes zelo težko določiti njihovo

število ob prihodu (Južnič 2008, 36).

Leta 1566 je Herbart Turjaški pri Noviju ujel med drugimi turškega pašo Uzrainbega in

njegovega svečenika ter ju zaprl v zapore ribniškega gradu (Zdunić in sodelavci 1982,

84). To priložnost je izkoristil Primož Trubar,23 ki se je prišel z ujetnikoma posvetovati,

kako prevesti biblijo v turški jezik in kako jo razširiti med Turke (Skubic 1976, 516).

Kostel so večkrat oropali tudi Turki, ki niso bili zares turškega izvora, ampak so bile

obmejne oborožene skupine in so jim rekli martolozi (grško armatlos pomeni oborožen

človek). Največkrat so se pritihotapili skozi kostelske in poljanske gozdove proti Krasu.

Pogosto so se zadrževali v obmejnih gozdovih ali celo na Kranjskem. Zapis iz avgusta

1529 priča, da so martolozi na konjih vsak dan ustrahovali in požigali obmejno območje

(Južnič 2008, 89–92).

V namen obrambe pred Turki je bilo leta 1581 zgrajeno tudi hrvaško mesto Karlovac –

najmočnejša obramba slovenskih dežel in sedež Vojne krajine. Davek za obrambo pred

Turki so plačevali do leta 1739 (Skubic 1976, 520).

23 Reformacija je imela veliko podpore v Ribnici in okoliških gradovih, pa tudi v Kostelu (Stopar 2003, 122).

39

Ribnico so Turki najbolj prizadeli leta 1480, 1528, 1546, 1558, 1559 in 1564. Skupno je

bila oplenjena in požgana vsaj 27-krat v dveh stoletij turškega divjanja. Ribniškega

gradu pa niso osvojili niti enkrat. Zadnjič so pustošili po Kranjski leta 1584. Turška

nevarnost se je dokončno prenehala z njihovim porazom v bitki pri Sisku leta 1593,

slabo stoletje pred začetkom čarovniških procesov (Zdunić in sodelavci 1982, 85).

Največje žrtve turških vpadov so bili nedvomno kmetje. Plemstvo in meščanstvo sta

bila zaščitena z grajskim ali mestnim obzidjem, kmetje so bili pa večinoma zunaj

zaščite. Med silovitim turškim pustošenjem so lahko zaščitili sebe in svojo družino le z

begom v gozd. Na kočevskem ga zato v zaščitnih pasovih niso smeli sekati, na

določenih področjih so ga morali celo pustiti, da se razraste do neprehodnosti. Nekateri

so se skrili, druge so zajeli, tretji so pa kar za vedno odšli (Skubic 1976, 507). Primer je

iz leta 1527 v Kostelu, kjer naj bi kmetje od 300 kmetij zapustili vse razen sedmih

(Kordiš, Petrovič in Jerbič Perko 2015, 5). Tako so poročali kranjski deželni stanovi in

poveljnik Vojne krajine Ivan Kacijanar. To je bilo nedvomno pretirano, saj gospostvo

Kostel ni imelo nikoli več kot sto kmetij. S tem so želeli dobiti pomoč dvora in

dovoljenje za naselitev Uskokov. Mnogi Kostelci so se vrnili do vpisa v urbar leta 1570,

čeprav je nevarnost pred Turki še trajala (Južnič 2008, 91).

Na območju Ribnice, Kočevja, Kostela in Poljanske doline je bilo v tistem času težko

preživeti. Poleg pogostih turških vpadov so se zgodile tudi naravne ujme, kot so potresi,

toče, suše ipd. Območje Kočevske je bilo tedaj poseljeno kakih 200 let, zemlja ni bila

najbolj rodovitna, tudi klima z mrzlimi zimami ni bila dobra. Zato so ljudje trpeli hudo

lakoto in revščino (Skubic 1976, 507). Izseljeno območje je bilo tudi vzrok za dodatno

obdavčitev kmetov, saj so zemljiški gospodje zahtevali enake dohodke kot pred

izselitvijo (Kordiš, Petrovič in Jerbič Perko 2015, 5) Leta 1564 se je turškemu napadu

pridružila še kuga (Skubic 1976, 515). Kuga je razsajala v več obdobjih. V Kočevju je

zabeležena tudi leta 1578 in 1601. Leta 1679 in 1680 je bila prisotna na širšem

območju, izpričana je bila na Kočevskem, Hrvaškem, v Ljubljani, Gorici, Štajerskem,

Koroškem in celo na Dunaju (Južnič 2008, 133).

4.6 Krošnjarski patent

Podelitev krošnjarskega patenta se je zgodila približno dvesto let pred obravnavanimi

čarovniškimi procesi, jih pa z njimi povezujejo osebe – krošnjarji, ki so med potovanji

40

velikokrat domov prinašali napredne miselnosti in ideje. Morda so ravno oni zanesli v

naše kraje tudi idejo o škodljivem čarovništvu in še pomembnejše – iz naših krajev

paberkovanja o čarovnicah, zaradi katerih so kaj kmalu privabili krvne sodnike, ki so

prišli sem narediti red. Sledi zgodovinski oris kaj je krošnjarski patent in krošnjarstvo.

Slabe gospodarske, naravne in družbene razmere je prebivalcem obravnavanega

območja olajšal cesar Friderik III. z listino, napisano v Linzu 3. oktobra 1492.

Meščanom Kočevja je sporočil posebne pravice, kasneje poimenovane krošnjarski

patent. Te so dovoljevale vsem podložnikom kočevskega zemljiškega urada (posredno

tudi Ribničanom, Kostelcem in Poljancem) prodajo svoje živine, platna in drugega, kar

so sami vzgojili in pridelali na Hrvaško in drugam, vendar do preklica. Tako je želel

cesar le omiliti škodo za nekaj časa zaradi turških ropanj in si strateško zagotoviti redne

dajatve. Vendar postane listina osnova krošnjarstva (Otorepec 1982, 83). Posebne

pravice so bile kasneje večkrat potrjene. Že leta 1493 jih je potrdil cesar Maksimiljan,

nato pa je bil patent ratificiran še leta 1571, 1596, 1774 in 1780 (Debeljak 1982, 99).

Prebivalci Ribniške doline so se že zelo zgodaj usmerili v izdelavo lesenih izdelkov

zaradi prenaseljenosti in posledično so ljudje potrebovali še dodaten zaslužek za

preživetje. Vsaka vas je že po tradiciji izdelovala določene izdelke, glede na dostopnost

surovin. Južni del se je ukvarjal z lončarstvom zaradi prisotnosti gline, vaščani

Bukovice so izdelovali lesene škafe, vedra, krožnike, za kar je bil najprimernejši bukov

les in podobno. Panog suhe robe je danes 11, od tega je le ena novejša – spominkarstvo,

druge so obstajale že ob uvedbi patenta. To so obodarstvo, podnarstvo, posodarstvo,

žličarstvo, ročno mizarstvo, orodjarstvo, strugarstvo, pletarstvo, zobotrebčarstvo in

rešetarstvo. Suho robo so izdelovali vsi člani družine, tudi ostareli babice in dedki, ki so

kljub ne(p)okretnosti še vedno lahko izdelovali vsaj zobotrebce (Debeljak 1982, 97–98).

Po mestih so cehi dobili izključno pravico do rokodelstva, kar je zreduciralo ali

popolnoma izbrisalo marsikatero domačo obrt. To ribniških krošnjarjev ni oviralo.

Pravzaprav so bili v celi fevdalni dobi tako zaščiteni, da tudi davkov niso rabili

plačevati. Edino vmešavanje je graščina izpeljala z odrejanjem sečnje lesa v gozdu. Po

prvih nekaj letih od uvedbe patenta je oblast sicer zaradi masovnega krošnjarjenja

trgovanje z lesenimi izdelki želela obdavčiti, vendar so se Ribničani silovito uprli in

uničili vsako nadaljnjo razpravo o tem (Debeljak 1982, 99).

41

Kočevarji so se specializirali za izdelavo in prodajo skodel za prekrivanje streh.

Ukvarjali so se tudi z žagarstvom, predilstvom in tkalstvom, suknarstvom, usnjarstvom

in krznarstvom, še posebno s polharstvom. Sprva so izdelke vozili menjavat v Koper,

Trst in Reko, največ za sol in žito, kasneje tudi za olje, južno sadje, steklo in druge

novitete. Pogosti turški vpadi so krošnjarstvo oteževali, hkrati pa zaradi obubožanosti

doma prisilili še več ljudi v ta trgovski posel in medsebojno sodelovanje (Simonič 1971,

28–29). To se je pokazalo še posebej na tržni dan, saj so Kočevarji pozimi sekali

leskove palice in jih vozili prodajat rešetarjem v Ribnico (Debeljak 1982, 100).

Porast trgovine so izkoristile oblasti za večji pritok davkov in tako so uvajale vse več

mitnic. Zato so se kočevski krošnjarji znašli po svoje in v 17. stoletju se je zelo razširilo

tihotapstvo. Kočevarjem so se radi pridružili tudi Poljanci in Kostelci, medtem ko so

Ribničani imeli drugačne destinacije. Kočevarji so kot krošnjarji hitro opustili domačo

obrt in se ukvarjali pretežno le še s prekupčevanjem blaga (Simonič 1971, 29).

Krošnjarji so po velikih mestih monarhije, zlasti na Dunaju pekli kostanj, so pa tudi

zaslužili kar nekaj denarja s prepovedano igro fiks-niks (Južnič 2008, 396).

Na robu vsakega gospostva je bila mitnica, kjer so morali tovorniki plačevati davke. Na

južni meji Kostela je še danes ohranjena stavba, kjer so pobirali mitnino. Imenuje se

Avžlak (nem. der Aufschlag – doklada, podražitev). Stavba je starejša od letnice nad

vhodnimi vrati 1680. Na meji Kostela je bilo nekoč več mitnic, na katere še vedno

spominjajo imena vasi, ki so se ohranila: Colnarji, Kaptol in podobno (Južnič 2008, 25).

Krošnjarstvo je pospešilo razvoj trgovine in cestno-prometnih povezav. Imelo je pa tudi

negativne posledice, kot so opustitev kmetovanja, odseljevanje in posledično propad

kmetij. Podatki kažejo, da je v določenih obdobjih krošnjarilo kar polovica moških s

Kočevske (Jerbič Perko 2006, 20–21). Moški so krošnjarili v zimskem času, domov so

prišli, ko je bil čas težkih kmečkih opravil. Med njihovo odsotnostjo so morale ženske

skrbeti za kmetijo, družino in živino. V sosednjih vaseh, trgih ali mestih so prodajale

jajca, slanino, krhlje in kar so imeli presežka, v Kostelu tudi njihovo znano in cenjeno

žganje – rakijo. Kupovale so petrolej za razsvetljavo, olje, sol in vse kar se ni dalo

pridelati na kmetiji (Svetik 2005, 8).

42

Skozi Kostel je potekalo tovorništvo v smeri proti morju in nazaj. Pri gradu so

skladiščili blago, predvsem sol, olje, južno sadje in druge izdelke, ki so jih prodajali v

notranjosti. Domačini niso imeli veliko stvari za prodajati, razen živine in lesa, zato so

se masovno ukvarjali s krošnjarstvom in tovorništvom (Južnič 2008, 24).

4.7 Reformacija in protireformacija

Obdobje reformacije v 16. stoletju je tudi v obravnavane kraje prineslo nov svež veter v

cerkveni ureditvi. Premožnejši so začeli brati literaturo o prenovi cerkve in gostiti razne

sestanke in pogovore o svetni tematiki. Tudi marsikateri duhovnik je prestopil v novo

vero. Sledilo je obdobje protireformacije, ki je prineslo zažig po novem prepovedane

literature, pa tudi izgon posameznikov, ki se niso želeli spreobrniti nazaj k prvotni

cerkvi. Cerkev je smatrala protestante kot škodljive heretike. Proti hereziji se je borila s

cerkvenim sodiščem – inkvizicijo. Na neki točki so procesi proti heretikom prešli v

procese proti škodljivim čarovniškim osebam. Vzrok je bil lahko protestantizem ali pa

katera od verskih ločin in sekt, na primer štiftarstvo, ki je bilo v teh krajih razširjeno. Še

danes se imenuje cerkev v bližini Ribnice Nova štifta, ravno po tej verski ločini. Štiftarji

so se pojavili v 16. stoletju in so bili znani po skakanju in zamaknjenem plesanju

(Tavzes 2006, 1127). Morda so preveč spominjali na letanje po zraku in škodljivo

čaranje in so iz njih izšli masovni čarovniški procesi, ki so obravnavani v nadaljevanju

diplomskega dela.

V Ribnici je bilo eno izmed žarišč reformacije v tem delu slovenskega prostora. V

cerkveni zgodovini je bila zelo pomembna, saj je imela sedež naddiakonata in

posledično je bila tu sedemletna »latinska šola«, že vsaj od konca 14. stoletja. Izobrazila

je duhovniški naraščaj, dala pa je tudi izobrazbo potrebno za na univerzo. Prvi so

protestantske ideje prinesli ribniški krošnjarji, ki so hodili v nemške dežele, kjer je novo

gibanje nastalo. Omeniti je treba tudi Petra Bonoma, tržaškega škofa, humanista in

prijatelja protestantizma, ki je imel v svojih rokah tudi ribniško župnijo. Nenazadnje pa

je zelo vplival na razmah novega gibanja Primož Trubar, oče slovenskega

protestantizma, ki je izhajal iz Ribnici bližnje Rašice. Deloval je v Ljubljani in dvakrat

tudi prišel v Ribnico, leta 1562 in 1567. Protestantizem se je v teh krajih razširil v 80-ih

letih 16. stoletja. Na širjenje so večji del vplivali fevdalci, ki so nauke prejeli v cerkvah,

kjer so bili patroni, potem pa jih širili dalje na svojih gradovih. V Ribnici je prevladala

t.i. plemiško-meščanska lutrovska smer reformacije, že po imenu sodeč s fevdalci na

43

čelu. Podložniki, ki so nasprotovali fevdalcem, se niso odločili za isto vero, se je pa

zgodil porast štiftarstva med kmeti v istem obdobju. Sledilo je obdobje protireformacije.

Ukrepi so se začeli leta 1597, dokončno pa je bila strta že leta 1615, ko se je na posebni

verski komisiji v Ljubljani za protestante izreklo manj kot deset tržanov Ribnice

(Gestrin 1982, 95–98).

Pod ribniški naddiakonat so spadala gospostva Ribnica, Ortnek, Kočevje, Kostel in

Turjak. Po vseh se je protestantizem dobro prijel. V Kočevju ga je podprl fevdalec Ivan

Ungnad, ki se je javno opredelil za protestanta šele leta 1543. Po ženini smrti je

gospostvo prepustil sinovoma, sam pa se je preselil v nemški Urach, kjer je sodeloval s

Primožem Trubarjem. Tudi naslednji kočevski graščaki Blagaji so reformacijo podprli

(Južnič 2008, 103).

Kostel je spadal pod ribniški naddiakonat. Kostelski fevdalci Langenmantli so odkrito

nasprotovali cesarju Ferdinandu I. in so nauke protestantizma sprejeli. Verjetno iz

nasprotovanja naselitvi Uskokov, ki ga cesar ni upošteval. Glavni nasprotnik

reformacije ljubljanski škof Tomaž Hren je formalno prepovedal novo gibanje že leta

1590, Langenmantli24 pa so imeli svojega protestantskega župnika še leta 1601.

Nasprotovali so do grožnje pred izgonom iz Kranjske, nato pa so se raje vrnili v staro

katoliško vero (Južnič 2001, 44–45). Vendar pa njihova izredno dobro založena

knjižnica v Kostelu, med drugim tudi s protestantskimi deli, kaže, da so vero zamenjali

le uradno (Južnič 2013, 33). Tudi Uskoki so reformacijo sprejeli, saj so se čutili bliže

zemljiškim gospodom kot kmetom. To je tudi razlog za pomoč pri zatrtju kmečkega

upora leta 1573 (Južnič 2001, 44–45).

4.8 Kmečki upori in kmečke pravde

Kmečki upori so zanimiv del slovenske zgodovine. Zanimivo, kako so se bili kmetje

sposobni združiti proti skupnemu sovražniku, vendar vedno neuspešno. Analiza večjih

oziroma pomembnejših kmečkih uporov na obravnavanih območjih pokaže

nesposobnost kmetov organiziranja upora v svojo korist. Iz tega sledi, da tudi med

čarovniškimi procesi pretežno kmečko prebivalstvo ni bilo sposobno organizacije in

24 Langenmantli so še leta 1681 hranili protestantske knjige, kar je razvidno iz takratnega popisa zapuščinskega inventarja (Južnič 2008, 163–167).

44

učinkovitega upora proti nesmiselnim čarovniškim procesom, saj so tedaj ljudje v veliki

večini verjeli tovrstnim pripovedim sovaščanov in krvnih sodnikov.

Na slovenskih tleh so se kmečki upori pojavljali od 14. do 19. stoletja, kar 500 let.

Začetni so bili manjši in lokalni, potem pa so sledili večji in bolje organizirani. Upori so

izhajali iz zaostritev odnosov med kmeti in fevdalnimi gospodi, kajti slednji so večkrat

nerazumno povečevali kmečke dajatve in tlako, dodajali nove obveznosti, pa tudi iz

denarnih dajatev prehajali v naturalije, kar je omejilo kmečko trgovino. Sočasno so bili

prisotni tudi večkratni turški vpadi, njihovo ropanje in požigi, tudi slabe letine, bolezni

in konstantna vojaška obveznost zaradi premnogih vojn. Upori se niso usmerjali le na

posameznega zemljiškega gospoda, temveč marsikdaj tudi na celoten fevdalizem –

sistem iz katerega izhaja že dedna manj- oziroma večvrednost. Kmetje so zahtevali

staro pravdo, ki je pomenila v urbarju zapisane dajatve v obliki desetine in/ali tlake.

Zahtevali so povrnitev sistema s katerim so že dosegli delno svobodo v trgovanju in

obrti, hkrati pa so že spremenili plačevanje desetine pridelka v plačevanje v denarju

(Kordiš, Petrovič in Jerbič Perko 2015, 3–9).

Poudariti je potrebno, da so se večinoma kmetje borili sami. V redkih primerih je z

njimi stopilo meščanstvo in proletariat, vendar so imeli v 16. stoletju sami veliko težav s

svojimi pravicami, še vedno zavitimi v fevdalizem (Grafenauer 1974, 79).

Za obravnavano območje najpomembnejši kmečki upor se je zgodil leta 1515.

Poimenovan je bil slovenski kmečki upor, saj je zajemal okoli 25 tisoč km2 ozemlja in

okoli 80 tisoč podložnikov. Upor je izhajal iz nekaj kriznih žarišč, eno pomembnejših se

je zgodilo na Kočevskem. V deželnoknežjih gospostvih na Kočevskem in Ribniškem so

podložniki zavrnili plačevanje na novo uvedenih cesarjevih deželnih davkov. Upor se je

hitro razširil tudi drugod po slovenskem prostoru, pa tudi hitro zaključil. Kljub številčni

premoči se je pokazala idejna neenotnost, prihajalo je do izdaj in najpomembnejše –

kmetje so morali poleti opravljati kmečke posle, ki so jim zagotovili preživetje pozimi

in zato ni bilo več močnega odpora. Upor je bil grobo zatrt in sledila je ostra kazen

(Kordiš, Petrovič in Jerbič Perko 2015, 9–17).

V Kostelu so se upori zgodili tudi leta 1661, 1674 in 1679 pod rodbino Langenmantlov.

Prvi je navdušil tudi kmete v Kočevju, ki so leta 1662 začasno celo pregnali svojo

45

zemljiško gospodo. Leta 1674 so se Kostelci ponovno uprli, kljub obljubi, da se ne bodo

več zbirali. V zapisih ni omenjena višina kazni, je pa ta manjši upor označen kot

nesrečna nepokorščina. Leta 1679 pa je prišlo do hujšega spopada, ko so podložniki

želeli barona celo ubiti. Valvasor je opisal za kmete nesrečni konec in obglavljenje

enega izmed vodij – obsojencu je uspelo pobegniti, kar je razložil šaljivo. Poleg krvavih

kazni so morali Kostelci po vsakem uporu plačevati še 13 let povrnitev škode v denarju

in naturalijah. Smrtno so kaznovali ljudi izven grajskega obzidja. Ljudi so obešali na

velikem hrastu, ki je stal med trgom Kostel in vasjo Delač. Še danes je to območje

znano pod takratnim poimenovanjem Pr' gaugah (Južnič 2008, 187). Taka kazen je

lahko doletela le nižji sloj prebivalstva (Svetik 2005, 47).

V Poljanski dolini so tudi imeli prostor za smrtno kaznovanje imenovan gavge ali

galge. Stale so na griču poimenovanem po njih – Gavgine gorice. Na jožefinskem

vojaškem zemljevidu (1764–1787) je območje označeno z nemškim poimenovanjem

sodišča – Gericht. Gavge so bile umaknjene iz Predgrada približno dva kilometra. Še

danes je vidnih nekaj ostankov – dva izbočena kupa zemlje, kjer so bili postavljeni

zidani stebri za vislice. Nekaj materiala so domačini čez leta uporabili za gradnjo hiš,

ostala sta pa še dva večja kamna z neznanima inicialama A in R. Gospostvo Poljane je

imelo v 14. stoletju pravico sodne oblasti za krvne delikte in graščak je lahko obsodil

podložnike na smrt. Pozneje je to pravico prevzelo osrednje deželno sodišče, ki je po

potrebi iz Ljubljane poslalo krvnega sodnika, rablja in spremstvo. V 17. stoletju je bilo

največ takih sodb proti upornikom kmetom, na koncu stoletja pa je bilo obsojenih več

čarovnic. V 18. in 19. stoletju je sodišče obsodilo več roparjev. Poljane so znane tudi po

sramotilnem kaznovanju, ko so lažje prestopnike privezali na t.i. pranger – sramotilni

steber, sovaščani so se pa iz obsojencev norčevali in jih obmetavali z gnilim sadjem in

zelenjavo. Pranger je namenoma stal ob cesti, da je privezane ljudi videlo čim več ljudi,

zlasti ko so mimo njih hodili k maši v Stari trg. So pa imeli tudi tam sramotilno

kaznovanje. V steno župnišča je vzidan obroč, kamor so kaznjence privezali. Nad

obročem je stala tabla z napisom Anno h(ic) c(riminosi) p(unitor) 1671. Cesar Jožef II.

je vsako obliko sramotilnega kaznovanja leta 1782 prepovedal, vendar ga niso

upoštevali (Weiss 2010, 70–72).

V uporih so se kmetje zavzemali za staro pravdo. To so bile določbe, ki so bile zapisane

v urbarjih. Ti so vsebovali podatke o dajatvah podložnikov glede na posamezno vas. Za

46

pravilno izvajanje je bil zadolžen graščak, ki je bil že od nekdaj glavni v upravi in

rednem sodstvu. Pravico je navadno delil preko svojih sodnikov. O lokalnih zadevah so

odločali v Ribnici trški in vaški sodniki, v Kočevju pa mestni in vaški sodniki. Podložni

kmetje so bili svobodni in nesvobodni. Svobodni so imeli posest v svoji lasti, graščaku

pa so dajali dajatve predpisane v urbarju. Nesvobodni pa so živeli na grajskem posestvu

in se niso mogli odseliti brez privolitve. To pravico je dobil, če se je odkupil z

denarjem. Vse tožbe in pritožbe je v Ribnici25 vsak četrti petek razsojalo grajsko

sodišče, krvne sodbe pa je razsojal krvni sodnik, poklican iz Ljubljane. Za prisednike so

bili določeni nekateri ribniški tržani, nekaj Kočevarjev, Ložanov in Žužemberčanov.

Navadnim prestopkom je sodil graščak osebno. Po izumrtju Celjskih grofov so sodne

pravice skupaj z graščinami prišle v roke cesarju, ki pa jih je podeljeval naprej

najemnikom. Ti so podložnike odirali za davke in jim kratili že uveljavljene pravice, kar

je vodilo v upor. Na Ribniškem je bil v Ortneku fevdalni gospod Jožef Lamberg, ki pa

ni imel pravic krvne sodbe, zato je moral krivce izročati ribniškemu sodišču (Debeljak

1982, 87–89).

Obravnavana gospostva so bila dolgo pod rodbino Ortenburžanov, potem pa so se

sčasoma začela prodajati med druge lastnike. Gospostva so bila Ribnica, Kočevje,

Kostel, Poljane in še nekatera druga. Med njimi pa ni bilo jasno določenih meja. Z

nakupi gospostev je večkrat prihajalo do besednih razhajanj, pretepov ali celo pobojev

med podložniki sosednjih gospostev, včasih pa tudi zemljiških gospodov. Spori so

večinoma nastajali zaradi obmejnih kmetij in njihovih pripadajočih objektov, travnikov,

pašnikov, gozda, davkov, tlake in vsega, kar se je tikalo njihovega življenja. Ti spori so

med gospostvoma Kočevje in Kostel trajali celih dvesto let. Zaradi že nevzdržnega

položaja so se podložniki večkrat pritožili nadvojvodi Ferdinandu v Gradec, ki je

odredil posebno komisijo, ki je novembra 1613 pred gosposkimi zastopniki določila

mejo. Z mejo sta se strinjali obe strani, le en del sta želeli obe. Tega je komisija

razdelila na pol. Meja je bila dovoljena za skupno pašo. Septembra 1624 se je na željo

novega lastnika kočevskega gospostva barona Khisla sestala nova komisija in določila

novo mejo v prid Khislu. To mejo je potrdila tudi notranjeavstrijska zbornica in je

aktualna še danes (Žagar-Jagrov 1983, 49–50).

25 Arhiv Republike Slovenije ima v lasti 25 urbarjev iz ribniške graščine, potekajo pa od leta 1573 do

1848. Danes to zbirko urbarjev štejemo med eno najpopolnejših na Slovenskem (Debeljak 1982, 78).

47

O spornih zadevah med podložniki je na Kočevskem odločalo deželsko sodstvo. Šlo je

predvsem za tožbe za dediščino ali zoper kako drugo pogodbo. Zasedalo je večkrat

letno. Imeli pa so tudi ljudska sodišča, kjer so imeli nižjo sodno oblast župani in

prisedniki. Župani so bili v drugačni funkciji kot danes, saj so bili vodje povprečno

dveh vasi in niso imeli praktično nobene materialne koristi od funkcije. Bili so

zastopniki zemljiškega gospoda in skrbeli so, da so podložniki pravočasno oddajali

dajatve. Ljudsko sodišče je zasedalo trikrat letno. Zločine pa je zemljiški gospod

kaznoval sam po deželsko-sodnem redu in s strahovlado držal red in mir v gospostvu.

Sodišče je stalo na gradu Fridrihštajn. Po ustanovitvi mesta Kočevje leta 1471 pa so

dobili še lastno mestno sodišče, ki je sčasoma lahko sodilo večjemu delu gospostva

(Simonič 1939, 103).

Kočevje, Kostel in Poljane so imeli tudi fevdalna krvna sodišča. Imela so vislice in po

potrebi so uporabljali tudi natezalnice. Kazensko pravo je izpolnjeval zapriseženi krvni

sodnik s prisedniki iz najpomembnejšega kraja sosednjih gospostev (Simonič 1971, 27).

48

5 ČAROVNIŠKI PROCESI NA OBMOČJU RIBNICE IN POLJAN V 17. IN 18. STOLETJU

V nadaljevanju se diplomsko delo usmeri na čarovniške procese v Poljanah in Ribnici v

17. in 18. stoletju. Predstavljene so številne podrobnosti, na podlagi katerih je mogoča

analiza podobnosti in razlik med obema sklopoma procesov. Na koncu je na kratko tudi

opisano razmišljanje zakaj ni bilo čarovniških procesov v Kočevju in Kostelu, glede na

to, da so se dogajali v bližnji okolici.

Prvi znani množični čarovniški procesi na Kranjskem so potekali v Poljanski dolini, v

naselju Predgrad. Takrat je bilo gospostvo Poljane pod rodbino Turjaških (Rajšp 1988,

392). Obtožbe čarovništva in sojenja so se v Poljanah pričela leta 1691 po večkratnih

hudih neurjih s točo, ki je kmetom uničila pridelek. Procesi so trajali, morda s presledki,

do leta 1699. Gre za stereotipen demonološki proces, v katerem so se poleg povzročanja

škode na polju pojavljali tudi leti na sabat na Klek, spolni odnos s hudičem, skrunitev

hostije in podobno. V teh procesih je bila večina zažganih žensk, moških je bilo le osem

(Košir 1995, 236).

V Ribnici so nam danes znani čarovniški procesi iz leta 1652, 1700 in 1701 (Košir

1995, 199–229). Leta 1652 je šlo za slučajen proces, ko so na podlagi pijanega hlapca in

slučajne prisotnosti krvnega sodnika, usmrtili dve obtoženki. Večji procesi pa so

potekali vsaj med leti 1700 in 1701 in so zahtevali vsaj sedem žrtev (Košir 1995, 199–

229). To so bile Marina Košir, Jera Šober, Ana Zbačnik, Neža Rus, Marina Češarek,

Lucija Kerznič in Končarica (Horžen 2006, 2)

Poljanski ohranjeni zapisniki poročajo o poimensko znanih 39 sežganih obtožencih, kar

235 pa je bilo ovadenih, da so sodelovali na čarovniških shodih. Med obtoženci je bila

velika večina žensk (Rajšp 1988, 393). Ribniški procesi med leti 1700 in 1701 so

zahtevali vsaj sedem žrtev, v principu pa je šlo tudi za množični proces, ko so bile

zahtevane številne ovadbe (Horžen 2006, 2). Izsiljena priznanja so čez številna sojenja

postala podobna in v skladu s pričakovanji ljudstva. Krvni sodnik je vsakič izsilil

priznanje, da je obtoženi prestopil na hudičevo stran in zanj povzroča škodo. Vsak

obsojenec je pred kaznovanjem moral še ovaditi zarotnike. Med prvimi žrtvami

procesov so bile osebe z znanjem zeliščarstva in zdravilstva ali osebe na slabem glasu.

49

Vendar je naslednji obtoženi postal lahko vsakdo, saj so mučene osebe v upanju na

prenehanje bolečine ovadile kogarkoli (Košir 1995, 237). V zapisnikih čarovniških

procesov v Poljanah vidimo izenačitev obtožb za oba spola. Za moške so le prilagodili,

da na sabatu na Kleku plešejo in spolno občujejo s hudičko Magdalenko (Rajšp 1988,

393).

Mučenje je imelo več stopenj. Prva stopnja zajema vinte – mednje so dali obtoženkina

palca na rokah in so ju privijali do strtja vseh kosti. Druga stopnja je predstavljala strtje

piščali in meč. Tretji stopnji so pravili raztezanje. Šlo je za škripec na stropu, v katerega

so vtaknili vrv, na kateri je visela obtoženka. Najprej so zavezali roke za hrbet, potem

pa sunkovito potegnili kvišku. Da je bilo mučenje bolj učinkovito, so jim privezali

železo na noge. Četrta stopnja je pomenila najhujše mučenje. Šlo je za kapljanje

stopljene smole ali žvepla na golo kožo pod pazduho ali po podplatih, večkrat so tudi

zabijali zagozde pod nohte na rokah in nogah (Lesar 1864, 24–25). Pri Lesarjevih opisih

mučilnih naprav je potrebne nekaj skepse, saj v 19. stoletju pisci niso skoparili s

podrobnimi opisi, prevečkrat kot plod njihove domišljije.

V Poljanah so uporabljali mučilno napravo za mučenje najvišje stopnje. Šlo je za

čarovniško klop ali mučilno kozo. Imenovali so jo pockh in je bila narejena iz hloda s

štirimi nogami, ki je bil na vrhu ošiljen. Mučenega so golega posedli na oster rob, da ga

je imel med nogami, na katere so mu obešali uteži. Da se ne bi zvrnil, so ga privezali

pod pazduhami in zvezali pod strop (Košir 1995, 175–176).

Slika 4: Priprava za drobljenje palcev v Constitutio Criminalis Theresiana (Košir 2001,

162).

50

Čarovniške procese so vodili posebni cesarski krvni sodniki, poklicani iz Ljubljane. Za

Poljane in Ribnico je bil odgovoren isti krvni sodnik. Do leta 1694 je bil to Ivan Jurij

Samberger, nato pa ga je zamenjal dr. Janez Jurij Hočevar (ponekod priimek zapisan

Gotscheer), ki je ostal do konca leta 1705. Zamenjal ga je dr. Franc Henrik Weynacht,

ki je sodil med leti 1709 do 1742. Za njim pridejo še mnogi, vsi veliko bolj dvomljivi do

verovanja v čarovnice. Ivan Jurij Samberger je bil manj izobražen od naslednikov.

Njegovo delovanje je bilo zelo protislovno, saj je nekaj domnevnih čarovniških oseb

izpustil, kar 55 pa zažgal samo v poljanskih procesih v štirih letih. Čez njega je imel

deželni vicedom veliko pritožb in so ga želeli odstaviti, saj so sumili, da je prejemal

podkupnino in čarovnice izpuščal. Poleg tega naj bi postopke vodil zelo počasi in se

zaradi neizobraženosti stalno posvetoval s pravniki, kar je še višalo stroške (Košir 1995,

168–170).

Nasledil ga je bolj izobraženi pravnik in doktor znanosti dr. Janez Jurij Hočevar. V

zasebnem življenju je bil poročen in oče 11-ih otrok. Bil je tudi ugleden član Akademije

Operosorum,26 od leta 1701 celo njen predsednik. Ukvarjal se je tudi z glasbo in

zvezdoslovjem (Steska 1900, 37–52). Hočevar je slovel tudi po krutosti v sojenju v

čarovniških procesih. Sodil je tako v Poljanah, kot tudi v Ribnici. Notranjeavstrijska

vlada ga je že leta 1705 odstavila zaradi slabega vodenja in nepravilnosti pri izvedbi

sodnih postopkov (Košir 1995, 169).

Krvni sodniki so bili na Kranjskem nastavljeni s strani urada deželnega vicedoma, tako

tudi Hočevar. Skupaj s sodnim pisarjem, krvnikom in njegovimi hlapci je potoval od

graščine do graščine, na klic zemljiškega gospoda, ki mu je izročil osumljeno osebo. Po

letu 1562 je lahko krvni sodnik aretiral osumljenca brez vednosti fevdalca in ga obvestil

šele naknadno. O uvedbi torture v postopek so imeli pravico glasovati prisedniki, ki so

bili ugledni meščani, vaščani, uradniki ali svetniki v številu od 5 do 13. Vendar je bila

njihova vloga v čarovniških procesih postranskega pomena. Torej je postala vloga

krvnega sodnika zelo pomembna (Košir 1995, 168).

Zaslišanja in preiskave na mučilnih napravah so izvajali za zaprtimi vrati. Na koncu je

moral obtoženi brez mučenja ponoviti priznanje, to pa so po navadi naredili javno. Na

26 V tistem času je bila Akademija Operosorum najvišja znanstvena in kulturna ustanova v deželi (Rajšp 1988, 395). Danes ji je ekvivalentna Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

51

podlagi tega je krvni sodnik šele lahko sodbo javno razglasil in odredil kazen. Javno

usmrtitev je za čarovnice večinoma predstavljala grmada, postavljena na mestu, kjer so

že tako imeli vislice. To mesto je bilo dvignjeno, da ga je lahko videlo več ljudi.

Čarovnice so zažigali žive ali mrtve, tudi če so umrle med mučenjem. V Poljanah so

imeli dva kilometra od gradu umaknjene Gavgine gorice, v Ribnici pa so usmrtitve

izvajali poleg velikega hrasta izven grajskega obzidja (Košir 2001, 165).

Zapisniki s poljanskih procesov so po letu 1692 ohranjeni skoraj v celoti. Vendar je to

le nadaljevanje prejšnjih procesov, o katerih pa ni ohranjenih dokumentov. O tem lahko

sklepamo iz raznih omemb kasneje. Tako izvemo, da je bilo obsojenih in sežganih

(vsaj) pet čarovnic. Eno so očitno (začasno) oprostili, so ji pa sodili v naslednjem

procesu (Rajšp 1988, 392). To je bila Katra Mantl, ki je bila oproščena leta 1679, čez

trinajst let, leta 1692 pa obsojena. V obeh postopkih ji je sodil isti sodnik (Košir 1995,

236–237). Skupaj s Katro je bila leta 1679 privedena tudi Urša Valenčič. Krvni sodnik

Samberger je obe izpustil na poroštvo in izrazil upanje, da postaneta spet verni (Košir

1995, 215). Oprostil ju je, češ da so obtožbe o čarovništvu neosnovane. Leta 1692, malo

pred svojo smrtjo, pa je podpisal obsodilni zapisnik (Rajšp 1988, 394). Katra je 27.

septembra 1692 naznanila Uršo Radeško, ki je bila aretirana, čeprav je bila županova

žena. Uršo so najprej ostrigli in preoblekli, nato pa iskali čarovniška znamenja. Ko niso

nič našli, jo je krvnik postavil na čarovniško klop. Po šesturnem mučenju ni nič

priznala. Nato je glavna priča preklicala obtožbe, vendar se je pojavilo šest novih, ki so

priskrbeli nove dokaze. Mučili so jo še sedem ur. Ko več ni zdržala, je povedala vse o

čarovniškem sestanku pred gradom, kjer so jo Katra Mantl in dve njeni sestri ter

mežnarjeva žena namazale z neko mastjo, zaradi katere je lahko zletela na Klek na shod.

Dve leti po tem se je poročila z zlim duhom Anžetom, s katerim je imela tudi spolni

odnos. Od takrat dalje je letela tja vsak teden v torek in soboto. Ob krščanskih praznikih

so čarovnice na Klek prinesle hostijo, ki se je ob dotiku tal spremenila v jasen bel sij.

Čarovnice so jo pljuvale in obmetavale z blatom ter počele podobne zasramovalne

stvari. Nato so hostijo vrgle v lonec s telesci malih otrok in mozga iz živalskih nog. Zli

duh je notri zmetal še posebne rastline. Urša je priznala tudi škodo, ki so jo čarovnice

naredile dve leti prej, z neurjem, ki je dejansko sprožil te procese. Ovadila je še 17 ljudi,

veliko od teh je bilo že obsojenih. Spovedali so jo 11. oktobra, pred krvno sodišče pa so

jo poslali 13. oktobra. Tam jo je krvni sodnik Samberger obsodil na grmado (Košir

1995, 237–238).

52

Slika 5: Spisi čarovniških in drugih kazenskih pregonov v Poljanah med letoma 1679 in

1797 (HHSta, Pölland, A-VII-3/2).

1. oktobra 1692 so začeli soditi neimenovani ženski po ovadbi petih žensk. Najprej je

vse zanikala, zato jo je krvnik preoblekel in pregledal čarovniška znamenja. Po sedenju

skoraj dva dni na čarovniškem stolu je dala izjavo. Priznala je, da je čarovnica in zraven

ovadila še ženske, ki so ovadile njo. Povedala je, da je čarovnica že 15 let, da je hodila

na Klek na shode, kjer je srečala ogromno čarovnic in čarovnikov. Tam so jedli

pastirjem odvzeto živino. Ko je z nevihto povzročila škodo v vinogradih, je morala na

Kleku jesti zelen kruh in piti zeleno vino. Po koncu obreda je sledil ples, kjer se je na

koncu vsak čarovnik spolno združil s svojim hudičem. Njenemu najljubšemu hudiču je

bilo ime Martin. Po telesni združitvi sta skupaj naredila nevihto iz peska, pokopališke

zemlje, pepela, človeških las in jajčnih lupin, ki je tisto leto uničila pridelek v Predgradu

in okolici. Med zaslišanjem ji je postalo slabo, zato so jo sneli po prisegi, da bo vse

priznala še enkrat pred krvnim sodnikom. Po počitku je povedala, da se je vse zlagala.

Krvni sodnik jo je obsodil in v zapisniku je poudarjeno, da jo morajo zažgati živo v

poduk drugim (Košir 1995, 239).

2. oktobra 1692 je potekal proces proti 45-letni Marini Veber, imenovani Škratlovka. Po

šestih urah na mučilni klopi je priznala letenje na Klek. Tam so jedli, pili, plesali in se

telesno združevali s hudiči. Njenemu je bilo ime Peter. Povedala je še, da jo je vpeljala

53

Marina Švigelj ali Kačarica pred pol leta. Pred obsodbo na zažig je ovadila 18 ljudi.

Izsiljeno je bilo tudi priznanje o izdelavi mazila, ki so ga čarovnice delale iz svežih

rastlin, krvi nedolžnega otroka, porodne krvi matere in perja raznih ptičev. Mazilo je

potrebovalo še zaklinjanje:

Jaz in vsi skupaj pravimo, da Boga očeta, sina in svetega duha in mater božjo, kakor vse

ljube svetnike, ne spoštujemo, ampak služimo in sledimo hudemu duhu. Te stvari so

bile v njegovem imenu zmešane in narejene. Tu in kasneje služijo Kristusovim ljudem

za škodo in hudo, nam pa predvsem, da letamo sem in tja (Košir 1995, 240).

Istega dne so nadaljevali procese proti že zaprtim čarovnicam. Med njimi je bila tudi že

omenjena 60-letna Marina Švigelj ali Kačarica. Tak vzdevek je imela zaradi zdravilske

pomoči ljudem, ki so jih pičile strupene kače. Po zanikanju čarovništva so jo, tako kot

druge, postrigli, preiskali za znamenji in preoblekli. Naslednji dan je sedla na mučilni

stol, kjer je po šestih urah priznala čarovniške aktivnosti že od svojega 20-ega leta.

Vpeljala jo je že sežgana čarovnica Katra Mantl. Ta jo je namazala z mažo in potem sta

odleteli na Klek. Po enem tednu je zopet prišla in tedaj se je poročila s hudičem po

imenu Nikola. Če kake naročene stvari ni naredila, jo je pretepel in z njo grdo ravnal.

Zaznamoval jo je s krvavo prasko na glavi, potem je sledila orgija. Kačarica je še

povedala, da je bil Nikolin ud dolg in hladen. Sodniku je navedla imena 24 oseb, ki jih

je videla na Kleku. Priznala je tudi izdelavo krvavega snega iz ledu in goveje krvi, kar

so čarovnice potresle po deželi in preprečile rast vinogradov. Priznala je tudi, da je

nosila hostije za onečaščenje na Klek. 33 so jih vrgli na tla, prebadali s trni, pljuvali in

tolkli. Potem so iz njih, skupaj z mozgom iz živalskih nog, naredili čarovniško mazilo

(Košir 1995, 241–243).

Oktobra 1692 je bilo sojeno skupno šestim ženskam, ki so naznanile kar 48 oseb (Rajšp

1988, 392). Vsem so sodili 10. oktobra. Grmada se je zaradi izredno slabega vremena

podrla, poleg tega je imel krvnik mrzlico. Zato so javno sodbo objavili šele 13. oktobra.

Po obhajilu in spovedi so vseh šest zažgali na grmadi (Košir 1995, 240).

3. aprila 1693 so na podlagi izjav prič izprašali 60-letno Marino Šterk, ki je sprva

čaranje zanikala. Zato so jo 29. aprila postavili na mučilno kozo. Po petih urah je

priznala letenje na Klek, potem ko sta jo dve vaščanki namazali z mažo pod pazduho in

54

med nogami. Naznanila je vse, ki jih je videla na shodu, skupno 18 ljudi. Povedala je,

da so na shodu na Kleku plesali in skakali, jedli meso, kruh in pogače ter pili dobro

vino, ki so ga dobili z vinogradov s pomočjo hudih neviht. Ena od čarovnic ji je dala

hudiča Andreja, s katerim je plesala in se na koncu z njim spečala. Naprej o izdelavi

mazil ni več želela govoriti, želela je duhovnika, da jo izpove, nato je želela umreti.

Kasneje ji je bilo žal za izrečeno, vendar je bila vseeno obsojena in sežgana na grmadi

(Košir 1995, 243–244).

22. aprila 1693 so aretirali 50-letno Margareto Šmalc ali Čižmašovko. Privedena je bila

na podlagi ovadb. Na začetku je seveda povedala, da je nedolžna. Po mučenju je

priznala čarovniško življenje. Začelo se je pred sedmimi leti, ko jo je soseda namazala s

hudičevim mazilom po rokah in nogah. Z drugimi je odletela na Klek, kjer se je morala

vdati vlačugarju. Čarovnice so morale biti svojim ljubčkom poslušne in jih ubogati. Pri

shodih so jedle kruh, ki je bil zelen zaradi nezrelega žita, vzetega z neurjem. Pile so

kislo vino, potrgano predčasno zaradi slabega vremena. Margareta je na zahtevo opisala

Klek. Na skali na vrhu je hudi duh postavil grad, v katerem so veseljačili. Mazilo za

letenje so delali iz masla iz ženskega mleka, src in maščobe malih otrok in pretepenih

ter pohojenih hostij. Obljubila je, da bo vse ponovila naslednji dan, vendar ji je postalo

žal in je vse zanikala. Potem sodni zapisnik do 26. aprila ni ohranjen, predvidoma je s

ponovnim mučenjem dokončno priznala. 27. aprila so jo postavili pred krvnega sodnika,

kjer je ponovila priznanje. Tudi dalje spis ni ohranjen, vendar je morala biti zagotovo

zažgana (Košir 1995, 244–247).

V aprilu 1693 je potekal sodni proces proti Juvanu Vajdetiču, vendar začetek ni

ohranjen. Opisal je izdelavo mazila na Kleku iz mozga mladega teleta, srca in maščobe

mladega nedolžnega otroka, ter onečaščene hostije. Na Klek je hodil 40 ali 50 let. 26.

aprila so ga spovedali in obhajali. 27. aprila je Samberger izrekel sodbo, ki ni ohranjena,

je pa bil verjetno zažgan. Leta 1693 iz zapisnikov sklepamo o zažganih treh ženskah in

enem moškemu. Ti obsojenci so naprej ovadili še 32 ljudi. V letu 1694 so sodili sedmim

ljudem, šestim ženskam in enemu moškemu. Obsodijo in zažgejo vse. Naprej je

ovadenih še 12 oseb, za katere pa ni ohranjenih zapisnikov (Rajšp 1988, 393).

6. marca 1694 so najprej postavili pred sodišče 40-letno Margareto Peterca ali Čadež.

Po zanikanju je sledilo mučenje. Vendarle je priznala svojo krivdo in povedala, da so jo

55

že obsojene čarovnice namazale po rokah in nogah s hudičevim mazilom, potem pa so

odletele na Klek. Tam so jedli bel in zelen kruh, pogačo, meso, pili pa dobro vino. Žito

so pobrale ostale čarovnice s polja, vino pa z vinogradov. Na Kleku so same spekle

hrano. Priznala je soudeležbo pri vseh večjih neurjih. Dodeljen ji je bil ljubček Jakob, ki

je imel oblečene rdeče hlače, suknjič in kapo. Za izdelavo maže je uporabila topljeno

maslo in z nožem prebodeno hostijo. Mažo je mešala na hudičev način – v obratni smeri

od sonca. Ob tem so zanikali Boga in Marijo ter hvalili hudega duha. Nadaljevanje spisa

manjka, po priznanju sodeč, so verjetno tudi Marjeto zažgali (Košir 1995, 248–259).

28. marca 1694 so privedli Lucijo Rode iz Predgrada po obtožbah drugih že obsojenih

čarovnic. Na mučilih je sedela celo noč do jutra, potem pa je priznala, da je čarovnica

od 7-ega ali 8-ega leta. Po tem ko so jo namazali s hudičevim mazilom po rokah in

nogah, so skupaj odleteli na Klek. Tam so plesali, jedli, pili in skakali. Dobila je ljubčka

hudiča po imenu Pavel, s katerim se je tudi telesno združila. Imel je mrzel ud. Nadalje je

ovadila čarovnice s Kleka. Povedala je tudi o izdelavi mazila, besed pri tem se pa ni

mogla spomniti. 31. marca je bila že obsojena na smrt (Košir 1995, 250).

Istega dne je bila privedena Marina Valetič iz Vrta, po petih ovadbah. Po treh mučnih

urah je priznala, da je bila že šest let čarovnica, po tem ko je naredila obred: nekaj las je

dala v usta, drugi del pa je pomočila. Nato se je namazala s hudičevim mazilom in

skupaj še z dvema je odletela na Klek. Tam so vsi jedli meso, kruh in druge dobrote, pili

pa vino. Z nevihto iz ledu, pepela in ženskih las so pobrali žito in vino. Po plesu se je z

ljubčkom hudičem Martinom petkrat spolno združila. Tudi njen hudič je imel hladen ud.

Ovadila je še 11 čarovnikov. Prav tako je tudi ona delala mazilo iz topljenega masla, rož

in hostij. Ob mešanju so čarovnice govorile: »Kot mešam to mažo v imenu največjega

hudiča v peklu, se odrekam Bogu, Naši ljubi gospe, materi našega Boga, da nimajo niti

pri nas niti pri tej maži nobenega deleža« (Košir 1995, 250–251).

2. aprila 1694 je bil priveden Juvan Lilek po pričevanju Marine Valetič in drugih.

Najprej je zanikal vpletenost v čarovniške aktivnosti, po treh urah mučenja pa se je vdal.

Sodni pisar je zapisal priznanje, da je hudičev že 20 let. Namazan je bil s hudičevim

mazilom, potem je letel na Klek. Po obilni jedači in pijači je plesal z ljubico hudičevko

Magdalenko, s katero je imel tudi spolni odnos, tako kot vsakič, kadar se je vrnil na

Klek. Priznal je tudi delanje nevihte iz ledu, vode in kvatrnega pepela. Naznanil je 20

56

čarovniških pajdašev. Na velikonočni petek je delal mažo iz mozga živine, src mladih

otrok in onečaščene hostije. Mešal je v kontra smeri od sonca, vmes pa se je zaobljubil

hudiču in odrekel Bogu in Mariji. 7. aprila je bil obsojen na smrt (Košir 1995, 251–

253).

Slika 6: Zapisnik s čarovniškega procesa v Poljanah (HHSta, Pölland, A-VII-3/2).

15. aprila 1694 so zaprli Nežo Čadež zaradi ovadb petih že obsojenih ljudi. Preiskali,

postrigli in preoblekli so jo, kakor so storili z vsakim obtožencem. Nekaj spisov manjka,

vendar je sledilo mučenje na čarovniškem stolu in Nežino priznanje zatem. Na Kleku je

imela Andreja in z njegovim hlapcem se je onegavljala. Delala je nevihto iz ledu, peska

in kvatrnega pepela. Tudi mazilo je izdelovala in sicer iz src malih otrok. Med

mešanjem v nasprotni smeri se je predala hudiču in odpovedala Bogu. Na koncu je

naznanila še 13 čarovnic. Samberger jo je obsodil na grmado (Košir 1995, 253–254).

Nov proces je sledil 19. aprila 1694. Ovadili so Predgrajko Katarino Radin, ki je zdržala

kar 15 ur mučenja. Vendar je vseeno priznala, da je čarovnica tri leta. Zvabili sta jo dve

čarovnici, ki sta jo namazali z mazilom in skupaj so poletele na Klek. Jedle so bob,

zelje, štruklje, ribe in kruh. Bila je s hudičem Pavlom v podobi njenega moža. Prisotna

je bila pri delanju nevihte iz vode, ledu, peska in kvatrnega pepela. Delala je tudi mažo

57

iz pomendrane hostije in delov malih otrok. Ivan Jurij Samberger jo je po ponovitvi

pričevanja obsodil na smrt (Košir 1995, 254–255).

Naslednjega dne, 20. aprila 1694 so privedli Marino Maver iz Jelenje vasi na podlagi

devetih pričevanj zoper njeno čaranje. Po dolgih 26-ih urah mučenja je vendarle

priznala svoje devetletno čarovništvo. Na Kleku je delala nevihte iz kvatrnega pepela,

peska in ledu. O izdelavi mazil ni hotela povedati nič, je pa ovadila štiri čarovnice.

Kasneje istega dne je morala zgodbo ponovno potrditi, je pa spremenila nekaj

podrobnosti. Samberger jo je pričakovano obsodil na smrt (Košir 1995, 255).

Pod krvnim sodnikom Sambergerjem, ki je sodil do vključno leta 1694, je procesne

zapisnike napisal krvno-sodni pisar Janez Krstnik Reinik. V vsakem zapisniku je

navedenih med 11 do 13 prisednikov, občasno je bil prisoten tudi kočevski mestni

sodnik (Košir 1995, 256).

Do leta 1699 nimamo ohranjenega nobenega zapisnika, obstaja pa poročilo krvnega

sodnika Hočevarja notranjeavstrijski vladi leta 1696 o hudih čarovniških deliktih v

Poljanah, kjer so čarovniki tudi petletni otroci (Rajšp 1988, 392–393). V tem aktu je

prosil za nasvet, kako soditi mladoletnim otrokom, za katere zakon ne predpisuje kazni.

To je potrditev, da so čarovniški procesi potekali neprekinjeno kljub zamenjavi krvnih

sodnikov. Hočevar je omenil tudi poizkus usmrtitve dvanajstletnika iz Poljan s

puščanjem krvi, ki ni izkrvavel. Notranjeavstrijska vlada je poslala konec marca 1696

nasvet, naj se posvetuje z drugimi krvnimi sodniki in naj mladoletne otroke deželni

glavar prevzgoji (Košir 1995, 256–257).

58

Slika 7: Pismo dr. Janeza Jurija Hočevarja notranjeavstrijski vladi leta 1696 (Košir

2001, 178).

Iz leta 1699 je ohranjenih nekaj zapisnikov. 1. junija 1699 so obtožili 60-letno beračico

Nežo Klobučar. Priznala je le vraževerstvo, čarovništva pa ne, zato so jo mučili.

Priznala je, da je že pred 20-imi leti z že sežgano Uršo Švigelj letela na Klek. Tam je

dobila ljubčka hudiča Jakca. Imel je kosmato in mrzlo telo. Neža mu je obljubila dušo in

se odpovedala Bogu, vsem svetnikom ter zasramovala pravo vero. Zaznamoval jo je po

levi rami in jo zapisal v register. Za gostijo so hrano in pijačo vzeli drugim. Hudičeva

moč jim je pomagala pri tem: na primer moko so mleli v mlinu, ki ga je poganjalo

mleko. Mažo za letenje so delali na veliki četrtek iz otroških src in maščobe, masla iz

človeškega mleka ter hostij. Ovadila je 40 oseb obeh spolov. 4. junija so jo spet zaslišali

in ko je izjave potrdila, so jo zažgali (Košir 1995, 258).

2. junija 1699 so privedli Katarino Šterk. Po začetnem nepriznanju so jo mučili in po

desetih urah je priznala, da je čarovnica že 15 let. Uvedla jo je njena že obsojena in

zažgana mati, s katero so skupaj odletele na Klek. Na gori je bil grad, kjer so bili ljudje

in zli duhovi. Katarina je dobila ljubčka Ivaniča, ki je bil mrzel in kosmat in mu je

predala svojo dušo. Zapisal jo je v register in jo zaznamoval po levi rami s krempljem.

Priznala je mnogo stvari, od tega da čarovnice požrejo živino že na paši, jemljejo vino

59

in delajo nevihto ter čarovniško mazilo iz dojenčkov in hostij, do tega, da škodijo, kjer

lahko. Ovadila je še 22 oseb, pretežno žensk (Košir 1995, 258).

3. junija 1699 so se spravili še na 28-letno Marino Malc. Njo so aretirali na podlagi kar

14-ih prič. Po mučenju je priznala, da je skupaj z že obsojeno materjo in drugimi

čarovnicami pred osmimi leti po nanosu mazila dobila krila in odletela na Klek. Tam so

bili ljudje in zli duhovi z živalskimi in človeškimi podobami. Da so dobili hrano, so

živino prerezali med nogami in posesali kri ter vzeli meso. Lahko so se tudi spremenili

v krokarje in druge živali. Veter, s katerim so naredili nevihto, so imeli zaprt na Kleku.

Pri jezdenju po nebu in metanju toče jim je pomagal duh. Imela je ljubčka hudiča

Gregorja za telesno grešenje. Obljubila mu je dušo in zatajila pravo vero. Tudi v register

jo je vpisal po ožigosanju s prasko na sramnem mestu. Na Kleku so kuhali mažo iz

hostij in otroških src. Na tem mestu je Marina ovadila še 20 oseb (Košir 1995, 259). 4.

junija 1699 je Janez Jurij Hočevar vsem trem obtoženkam izrekel smrtno kazen. 6.

junija 1699 so bile javno usmrčene (Košir 1995, 260).

V Ribnici se je prvi proces proti čarovnicam začel leta 1652 v Gorenji vasi, ko je neki

hlapec zaradi zavrnitve ovadil dve dekli Margareto in Marijo. Dekleti sta bili že prej na

slabem glasu, bojda zaradi čaranja. Vse se je dogajalo na neki poroki. Hlapec se je napil

in obležal. Ko se je zbudil, je prijavil obe dekli, da sta leteli v sodu na Klek. Iz

radovednosti je tudi sam zlezel v sod. Leteli so eno uro in po pristanku sta dekli sod

zapustili. Ko so čarovnice opazile sledi okoli soda, so ga hotele ubiti. Zaradi strahu je

začel moliti, nato pa so se zaslišali cerkveni zvonovi in se je zbudil doma, poleg jablane

in soda. Slučajno je bil krvni sodnik ravno takrat v Ribnici. Obe dekli je priprl. V prvem

zaslišanju sta zgodbo zanikali in utemeljili, da je bil hlapec pijan. 19. aprila so ju

odpeljali v mučilnico. Tam je stala mučilna naprava – klop iz masivne deske, kamor so

bili zabiti žeblji s konicami navzgor. Ob straneh je bil še vrtljivi del, za povzročanje še

večjih bolečin. Obtoženki so goli zvezani z vrvmi posedli na stol. Nanju so tudi kapljali

razbeljeno smolo. Marija je takoj potrdila hlapčevo izjavo, Margareta pa po šestih urah.

Sodišče se je ponovno sestalo 26. aprila in odločilo za obsojenki smrtno kazen –

obglavljenje in sežig. Na dan usmrtitve je hlapec preklical izjavo, tudi hišni gospodar je

povedal, da je on tja premaknil sod. Krvni sodnik sodbe ni spremenil, ker sta dekli

zgodbo priznali (Košir 1995, 200).

60

Leta 1700 je v Ribnici potekal proces proti Marini Košir in Jeri Šober. Marina Košir je

umrla zaradi posledic mučenja na čarovniškem stolu 2. marca, krivdo za smrt pa so

pripisali ostalim čarovnicam. O Jeri Šober nimamo nobenih drugih podatkov (Košir

1995, 225).

30. aprila 1701 se je začel proces proti 40-letni Marini Češarek, 60-letni Luciji

Kersničavki in Končarici. Naznanili sta jih že obsojeni Anka Zbačnik in Neža Rus.

Proces je vodil kranjski krvni sodnik dr. Hočevar. Marina in Lucija sta opisali potek

čarovniškega dogajanja. Obe sta letali na Klek, tam se je dogajala pojedina, ki jo je

organiziral hudič. Igrali so godci in piskači, ostali pa so plesali, jedli in pili. Na Kleku

sta zapisali dušo hudiču. Delali sta točo iz kvatrnega pepela, škodo sta pa delali tako, da

sta se preobrazili v ptiča in pobirali zrnje direktno od sejalca. Na Kleku so tudi delale

hudičevo mazilo iz hostije, ženskega masla in otroških src. Lucija je morala na pojedini

v gradu na Kleku stati na glavi s svečo v zadnji plati, da je svetila ostalim. Marina je še

ovadila 13 čarovnikov, ki jih je videla na Kleku, med njimi tudi Mihaela Lamuta,

duhovnika pri cerkvi v Novi Štifti pri Ribnici. Ta je preventivno pobegnil (Košir 1995,

228–229).

Slika 8: Zapisi vprašanj in odgovorov pri zaslišanju Marine Češarek, na tej strani

konkretno je ovadba duhovnika Lamuta (Košir 2001, 228).

61

Marina je povedala tudi o običajnih čarovniških stvareh na shodih: da so jo druge

čarovnice namazale z mazilom za letenje, da so na Kleku jedli zelen kruh, da je dobila

ljubčka hudobnega duha v človeški podobi po imenu Henzelj, da je morala zatajiti Boga

in svetnike ter se zaobljubiti hudiču, da je delala točo, da ji je naredil znamenje na levi

pleči s krempljem in si jo tako zapisal (Lesar 1864, 25–26) Lucija je priznala svojega

ljubčka hudobnega duha v človeški podobi po imenu Urban. S krempljem jo je opraskal

po hrbtu in z njeno krvjo zapisal v svojo knjigo. Ovadila je še 11 ljudi. Lucija je 5. maja

med mučenjem umrla, Marina pa je bila zažgana na grmadi 11. maja. Dolgo časa je bil

njen primer znan kot zadnji čarovniški proces na Kranjskem. Kaj se je zgodilo s

Končarico, pa razen tega, da je še ostala v ječi, ne vemo (Lesar 1864, 27–29).

Slika 9: Končna sodba Marini Češarek 11. maja 1701, po kateri je bila zažgana na

grmadi (Košir 2001, 263).

Procesi iz Poljanske doline in Ribnice imajo ogromno podobnosti. Glede na to, da so ti

procesi potekali v istem času in v majhni geografski oddaljenosti, lahko sklepamo, da je

bilo ljudsko verovanje v čarovnice v obeh krajih podobno. V procesih v Poljanski dolini

je bilo obtoženih in obsojenih več ljudi kot v Ribnici. Vendar zapisniki v obeh krajih

večkrat nakažejo tudi neohranjene zapisnike, saj se v znanih zapisnikih omenjajo druge

osebe, že obsojene, ki so ovadile trenutno izpraševane. V poljanskih procesih zasledimo

62

11 izprašanih, ki so naprej ovadili med 11 in 40 oseb. V Ribnici zasledimo ta podatek le

pri dveh izprašankah, ena ovadi 11 in druga 13 oseb. V Poljanah zasledimo celo nekaj

ovadb bližnjih družinskih članov, hčere in matere po večini. Pri nekaterih je v zapisniku

navedena starost. V Poljanah imamo ta podatek za sedem oseb ženskega spola in

posredno nakazano starost moškega v zrelih letih. Najmlajša je bila 28-letna Marina

Malc, ostale se gibljejo med starostjo 40 in 60 let. V ribniških zapisih s procesov

dobimo ta podatek za dve osebi, 40-letno Marino Češarek in 60-letno Lucijo Kerznič.

22 oseb v Poljanah je bilo zagotovo zažganih, za kar je znan tudi datum in za nekatere

še posebne okoliščine (prestavitev usmrtitve zaradi slabega vremena, ena je bila živa

zažgana in podobno). V Ribnici vemo za tri smrti na grmadi, dve ženski sta umrli med

mučenjem, za druge ni znano.

Vsa pričevanja so podobna. Vse obtožene osebe je nekdo drug namazal s čarovniško

mažo, po kateri so leteli na Klek. Tam so jedli zelen kruh, katerega nezrelo žito so

čarovniške osebe dobile iz neviht s točo, ki so jih povzročile. Poleg tega so ubijale

dojenčke med dojenjem, ko so matere zaspale in pile kri živini na polju. Na gostiji so

vsi plesali in pili vino. Vedno je sledila orgija s hudičem ali hudim duhom, vsaka

čarovnica je imela svojega, z drugačnim imenom. Velikokrat je bil kosmat in imel je

hladen ud. Na nekaj različnih načinov jih je zapisal na hudičevo stran. Potem so vsi

kuhali čarovniško mažo za letenje iz različnih sestavin. Največkrat je bila prisotna

hostija, onečaščena na veliko različnih načinov. Po navadi so dodali maslo iz

človeškega mleka in dele dojenčkov. Včasih se pojavi tudi kak specifičen detajl, ki ga

pove le ena oseba, na primer svetenje s svečo v zadnji plati, spravilo nakradenega zrnja

v globok jarek na Kleku in podobno.

Velik del podobnosti detajlov pa je doprinesel isti krvni sodnik, saj je obtožencem v

obeh krajih med mučenjem v usta polagal iste detajle. Pomembni bi lahko bili tudi

prisedniki, ki so prav gotovo sodelovali v samem izpraševanju in so širili podatke tudi

izven sodišča. S tem so še razpihovali domišljijo množic, ki je v duhu paberkovanja še

povečala nabor škodljivega početja čarovnic.

Glede na pestro čarovniško dogajanje v Poljanah in na Ribniškem, je zanimivo, da v

bližnji okolici drugih procesov ni bilo. Gospostvi Kočevje in Kostel sta geografsko in

zgodovinsko, kot je bilo pokazano na prejšnjih straneh, zelo blizu Ribnici in Poljanam,

63

zato je nenavadno, da ju je ta čarovniška manija obšla. Za nadaljnje razmisleke na to

temo mora biti najprej določen časovni okvir, v katerem bi bil mogoč pojav procesov v

okolici. Prvi znani čarovniški proces na obravnavanem področju je potekal v Ribnici

leta 1652 in v Poljanah leta 1679. Zadnji znani proces je bil v Poljanah leta 1699 in v

Ribnici leta 1701. V časovnem obdobju med leti 1652 in 1701 so v Ribnici vladali

baroni Trilek, od leta 1641 do 1701. V Poljanah so bili od leta 1641 graščaki Turjaški.

Ti so bili tudi lastniki gospostva Kočevje, zato vzroka odsotnosti procesov ne gre iskati

pri graščakih. V Kostelu pa se v tem času zamenja čisto drugo plemstvo: rodbina

Langenmantl, grof Lamberg in baron Androcha, pa vseeno ni bilo sojenj.

Naslednji razmislek je posvečen narodnosti prebivalcev. V Ribnici in Poljanah je živelo

pretežno slovensko prebivalstvo, v Kočevju pa je po kolonizaciji prevladovalo nemško

prebivalstvo. Vendar nemška narodnost ni bila zaščita pred čarovniškimi procesi, to so

dokazali številni čarovniški procesi, izvedeni v nemškem prostoru nasploh po Evropi.

Izpostavljen mora biti še en pomemben pomislek – lahko, da gre na sosednjih območjih

za pomanjkanje podatkov. Zapisniki iz Poljan in Ribnice so ohranjeni samo delno. Iz

tega lahko sledi, da so za Kočevje in Kostel izgubljeni. Vendar nam kostelski arhivski

dokumenti in ohranjeni urbarji kažejo sorazmerno jasno in podrobno podobo

preteklosti. Večja skepsa ostaja pri gospostvu Kočevje. Zaradi pogostih turških vpadov

in požigov mesta ni ohranjena niti listina o ustanovitvi mesta, saj je večkrat pogorel tudi

celoten grajski arhiv. Morda bi se morala ohraniti vsaj kaka legenda oziroma nekakšen

ustni vir, če so procesi kdaj potekali tudi na kočevskih tleh. Kočevski graščaki so bili

Turjaški, torej ostaja upanje, da se bo kak zapis nekoč našel v njihovem arhivu, kjer je

še danes precej gradiva neraziskanega.

64

6 ZAKLJUČEK

Evropski in slovenski prostor sta imela sočasen vrh čarovniških procesov, v drugi

polovici 17. stoletja. Procesi na slovenskih tleh so spadali pod zakonodajo Svetega

nemškega cesarstva, kjer je bilo zažganih skupno okoli 25 tisoč ljudi. Tu je prišlo do

veliko več procesov, kot v ostalih delih Evrope – na Poljskem je bilo okoli 10 tisoč

žrtev, v Franciji 4 tisoč, v celotni Skandinaviji je bilo 2000 žrtev, Škotska je obsodila

1000 domnevnih čarovnic in čarovnikov, Anglija je imela 500 žrtev, Irska pa je bila

skorajda brez procesov. Podatki kažejo, da ni nekih večjih podobnosti. Iz širšega

evropskega prostora je možno le povzeti, da je bilo več žrtev čarovniških procesov

žensk, v povprečju jih je bilo okoli 75 %. Ne sme se pa posploševati, saj je šlo kdaj tudi

za regionalne posebnosti. Na Islandiji je bilo tako kot posledica čarovniških procesov

zažganih domnevnih čarovnikov 110 moških in 10 žensk (Horžen 2006, 2).

Danes si mislimo, da bi lahko preprečili preganjanje čarovnic, če bi enostavno ljudem

dopovedali, da nihče ne zna čarati. Vendar je sedanjost in preteklost nemogoče soditi z

istimi očmi. Da bi razumeli tedanje dogajanje, je potrebno kritično brati dela

znanstvenikov tedanjega časa. Nekateri znanstveniki in preprosti ljudje so procese

podpirali. Tedaj obširna praznoverna blaznost je bila podkrepljena z najnevarnejšimi

zagovorniki znanstveniki, ki so na drugih področjih kazali razum. Zlorabljali so celo

dosežke eksaktnih ved in s psevdoznanostmi dokazovali svoje blodnje.

Pregon čarovnic je omogočil teror, ki so mu bili ljudje izročeni. Tako početje

preganjalcev je bilo možno zato, ker so imeli vso podporo tedaj veljavnega prava. Vera

v čarovnice je zamrla šele po končanih procesih zoper njih, ukinile pa so jih vlade, ki so

same še verjele vanje. Zanimivo je tudi dejstvo, da je plaz čarovniških procesov prizadel

katolike in protestante, ne pa pravoslavnih in muslimanskih dežel.

Časopisi še danes pišejo o t.i. čarovniških procesih sodobnega časa, le da ženske, ki so

pred sodiščem, niso deležne zasliševanja in mučenja, temveč so žrtve obrekovanja, ki

prosijo sodišče, naj jih zaščiti in tožijo obrekljive sosede, ki jih imajo za čarovnice in

jim tudi grozijo. Dokaz, da je praznoverje ostalo še danes v glavah ljudi.

65

Po drugi strani pa čarovništvo danes cveti, za modernega človeka ima magija poseben

čar, pa naj gre za obesek za srečo, talisman pri športu ali celo sredstvo za odbijanje

sevanja. Vendar gre tu za drugačno videnje nadnaravnega kot v preteklosti. Danes je

čarovništvo dobilo sinonim satanizem, kar pa ni primerno, saj gre za dve različni stvari.

Satanizem se v celoti navezuje na krščanstvo, spreobrača krščanske koncepte. Zunaj

krščanstva pa nima satanistična simbolika nobenega pomena. Čarovništvo pa je po svoji

obliki bližje poganstvu.

Zaključim lahko le še z mislijo, da ima vsako zgodovinsko obdobje nekakšno temno

senco. »Lov na čarovnice« je bil v različnih oblikah prisoten v veliko družbenih

sistemih na različnih geografskih območjih. Povsod lahko vidimo podobnosti med

novim vekom in čarovniškimi procesi – tudi tristo let kasneje so ljudje ovajali druge

ljudi, bodisi politične nasprotnike, bodisi konkurente v zasebnem življenju. Tako ni

bistvene razlike med čarovniškimi procesi in jugoslovanskim Golim otokom ali

preganjanjem ameriških komunistov in »komunistov«. Vendar je to tema kakega

drugega diplomskega dela.

66

7 VIRI IN LITERATURA

Alkalaj, Mišo. 2001. »Najpogostejše trditve katoliških apologov«. Mladina 16 (17).

Http://www.mladina.si/tednik/200116/clanek/in4.

Baschwitz, Kurt. 1966. Doba čarovnic. Bios. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Bohinc, Pavle. 1992. Koren lečen koren strupen: kulturna zgodovina naravnih

učinkovin. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Cankar, Franc. 1975. Kostel ob Kolpi. Kočevje: Turistično društvo Kočevje.

»Celjski grofje«. 1973. Mala splošna enciklopedija. A – G. Ljubljana: Državna založba

Slovenije.

Cunningham, Scott. 1996. Enciklopedija čarovnih rastlin. Ljubljana: Iskanja.

Debeljak, Janez. 1982. »Nekaj zgodovinskih utrinkov iz ribniške doline«. V: Ribnica

skozi stoletja, ur. Drago Zdunić in sodelavci, 75–100. Ribnica: Skupščina

občine; Zagreb: Spektar.

Deduš, Vladimir. 1952. Rojstvo in smrt čarovnice. Ljubljana: Kmečka knjiga.

Ferenc, Mitja in Gojko Zupan. 2011. Izgubljene Kočevske vasi: nekoč so z nami živeli

kočevski Nemci. 1.del: A–J. Historia: znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino

Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana: Znanstvena založba

Filozofske fakultete.

Gestrin, Ferdo. 1982. »Reformacija v Ribnici in okolici«. Kronika – časopis za

slovensko krajevno zgodovino 30 (2): 95–101. Zveza zgodovinskih društev

Slovenije, sekcija za krajevno zgodovino. Ljubljana: Zgodovinsko društvo za

Slovenijo.

Grafenauer, Bogo. 1974. Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem:

slovenski kmečki upor 1515 in hrvaško-slovenski kmečki upor 1572/73.

Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Horžen, Vesna. 2006. Boj krvavi zoper čarovniško zalego. Ribnica: Muzej Miklova

hiša.

»Jelenc, Franc Ksaver«. 1925. Slovenski biografski leksikon. V Ljubljani: Zadružna

gospodarska banka.

Jerbič Perko, Vesna. 2006. »Kočevska«. V: Pozdrav iz Bele krajine, Kočevske, osrednje

Dolenjske in Posavja: gospodarske dejavnosti na razglednicah do sredine 20.

stoletja, ur. Leon Gregorčič in sodelavci, 20–25. Metlika: Belokranjski muzej;

Kočevje: Pokrajinski muzej; Novo mesto: Dolenjski muzej; Brežice: Posavski

muzej; Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac.

Južnič, Stanislav. 2001. »Kostel med poskusi naselitve Uskokov sredi 16. stoletja«. V:

Zgodovinski časopis: glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije 55 (1), 19–54.

Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

Južnič, Stanislav. 2008. Zgodovina Kostela: 1500–1900. Kostel: Občina.

67

Južnič, Stanislav. 2013. Prvih 650 let župnije Fara. Fara: Župnija.

Komac, Andrej. 2000a. »Vzpon Turjaških v srednjem veku (1. del)«. V: Zgodovinski

časopis: glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije 54 (1), 15–48. Ljubljana:

Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

Komac, Andrej. 2000b. »Vzpon Turjaških v srednjem veku (2. del)«. V: Zgodovinski

časopis: glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije 54 (2), 151–178.

Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

Kordiš, Ivan, Mihael Petrovič ml., Vesna Jerbič Perko. 2015. Leukhup, leukhup woga

gmaina: 500 let slovenskega kmečkega upora 1515. Razstavni katalog. Kočevje:

Pokrajinski muzej.

Kos, Dušan. 2009. »Problem Hermanovega sodišča«. V: Zgodovina za vse: vse za

zgodovino 16 (2), 5–14. Celje: Zgodovinsko društvo.

Košir, Matevž. 1995. »Veliki proces v Poljanah«. V: Čarovnice: predstave, procesi in

pregoni v evropskih in slovenskih deželah, Tratnik Volasko, Marjeta in Matevž

Košir, 236–260. Zbirka Spekter. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Košir, Matevž. 1998. Na grmado z veščami! Kranj: Gorenjski muzej.

Košir, Matevž. 2001. »Boj krvavi zoper čarovniško zalego od Heinricha Institorisa do

dr. Janeza Jurija Hočevarja«. V: Zadnja na grmadi. Jaklič, Fran, 137–270. Celje:

Mohorjeva družba.

Kovačič, Mojca. 2008. »Veronika Deseniška – nesrečne ljubezni in prepovedane poroke

v srednjem veku«. V: Historični seminar 6, ur. Keber, Katarina in Katarina Šter,

9–39. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Lesar, Anton. 1864. Ribniška dolina na Kranjskem. V Ljubljani: A. Lésar.

Makarovič, Marija. 1985. Predgrad in Predgrajci. Kočevje: Kulturna skupnost.

Makarovič, Marija. 2007. Predgrad in Predgrajci. Kočevje: Pokrajinski muzej.

Otorepec, Božo. 1982. »Doneski k zgodovini Ribnice in okolice v srednjem veku«.

Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino 30 (2): 79–87. Zveza

zgodovinskih društev Slovenije, sekcija za krajevno zgodovino. Ljubljana:

Zgodovinsko društvo za Slovenijo.

Petrovič, Mihael, ml. 2013. V Kočevje pa že ne: 75 znamenitih kočevskih in s Kočevsko

povezanih osebnosti. Kočevje: Društvo Peter Kozler.

Rajšp, Vincenc. 1988. »Čarovniški procesi na Slovenskem«. V: Zgodovinski časopis:

glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije 42 (3), 389–397. Ljubljana: Zveza

zgodovinskih društev Slovenije.

Reisp, Branko. 1990. Grad Kostel. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Maribor:

Obzorja.

Sallmann, Jean-Michel. 1994. Čarovnice, satanove neveste. Zbirka Mejniki. Izročilo.

Ljubljana: Državna založba Slovenije.

68

Simonič, Ivan. 1939. »Zgodovina kočevskega ozemlja«. V: Kočevski zbornik: razprave

o Kočevski in njenih ljudeh. 45–130. V Ljubljani: Vodstvo Družbe sv. Cirila in

Metoda.

Simonič, Ivan. 1971. »Zgodovina mesta Kočevja in Kočevske«. V: 500 let mesta

Kočevje, ur. Kotar, Herman, Marija Andeselič in Miha Briški. Kočevje:

Skupščina občine.

Smole, Majda. 1980. Graščinski arhivi. Zv. 4. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije.

Smole, Majda. 1982. Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba

Slovenije.

Sprenger, Jakob in Heinrich Institoris. 1983. Der Hexenhammer (Malleus maleficarum).

Dtv Bibliothek. Literatur, Philosophie, Wissenschaft München: Deutscher

Taschenbuch.

Stephens, Walter. 2002. Demon lovers: witchcraft, sex, and the crisis of belief. Chicago:

University of Chicago Press.

Steska, Viktor. 1900. »Academia Operosorum«. V: Izvestja muzejskega društva za

Kranjsko 10 (1). V Ljubljani: Muzejsko društvo za Kranjsko.

Stopar, Ivan. 2003. Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 2, Dolenjska. Knj. 4, Med Igom,

Ribnico in Kočevjem. Zbirka Grajske stavbe. Ljubljana: Viharnik.

Studen, Andrej. 2004. Rabljev zamah: k zgodovini kriminala in kaznovanja na

Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja. V Ljubljani: Slovenska matica.

Svetik, Peter. 2005. Krošnjar: vodnik po pokrajini Kostel. Kostel: Turistično-športno

društvo.

Štih, Peter. 1996. »Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele

Celjske«. V: Grafenauerjev zbornik, ur. Rajšp, Vincenc in Ferdo Gestrin. 227–

256. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Znanstvenorazisko-

valni center SAZU: Filozofska fakulteta; v Mariboru: Pedagoška akademija.

Tavzes, Miloš, ur. 2006. Veliki slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Tratnik Volasko, Marjeta in Matevž Košir. 1995. Čarovnice: predstave, procesi in

pregoni v evropskih in slovenskih deželah. Zbirka Spekter. Ljubljana:

Znanstveno in publicistično središče.

Valvasor, Janez Vajkard. 1994. Slava vojvodine Kranjske: izbrana poglavja. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Vilfan, Sergij. 2007. Uvod v pravno zgodovino. Ljubljana: Uradni list Republike

Slovenije.

Weiss, Boris Anton, ur. Poljanska dolina ob Kolpi: zbornik 1. Kočevje: Občina.

Wolsegger, Friedrich. 1923. Zur Geschichte der Stadt Gottschee bis zum Jahre 1493.

Kočevje: Josef Pavliček.

69

Zdunić, Drago, Janez Debeljak in France Grivec. 1982. Ribnica skozi stoletja. Ribnica:

Skupščina občine; Zagreb: Spektar.

Žagar, Jože. 1983. Kostel: ljudje in zemlja ob Kolpi. Kočevje: Kulturna skupnost

občine.

Žagar, Matija. 2013. Kostel in Kostelci, takrat ko so še murenčki peli: Kosteu i

Kosteuci, onda ka so iše krikaci popevalï. Koper: Tiskarna Vek.

7.1 Arhivski viri

HHSta – Hišni dvorni in državni arhiv na Dunaju/ Haus-, Hof- und Staats Archiv in

Wien, Fürstlich Auerspergisches Familien-Archiv, fond: IX Pölland (HHSta:

Pölland), (A-VII-3/2).

70

8 GRAFIČNE PRILOGE

8.1 Slike

Slika 1: Naslovna stran priročnika Malleus maleficarum (Tratnik Volasko in Košir

1995, 50). .................................................................................................................................. 12

Slika 2: Čarovnice na sabatu (Sallmann 1994, 191). ................................................................ 19

Slika 3: Novoveška upodobitev hudičeve zeli (Sallmann 1994, 96). ....................................... 22

Slika 4: Priprava za drobljenje palcev v Constitutio Criminalis Theresiana (Košir 2001,

162). .......................................................................................................................................... 49

Slika 5: Spisi čarovniških in drugih kazenskih pregonov v Poljanah med letoma 1679 in

1797 (HHSta, Pölland, A-VII-3/2). ......................................................................................... 52

Slika 6: Zapisnik s čarovniškega procesa v Poljanah (HHSta, Pölland, A-VII-3/2). .............. 56

Slika 7: Pismo dr. Janeza Jurija Hočevarja notranjeavstrijski vladi leta 1696 (Košir

2001, 178). ................................................................................................................................ 58

Slika 8: Zapisi vprašanj in odgovorov pri zaslišanju Marine Češarek, na tej strani

konkretno je ovadba duhovnika Lamuta (Košir 2001, 228). .................................................... 60

Slika 9: Končna sodba Marini Češarek 11. maja 1701, po kateri je bila zažgana na

grmadi (Košir 2001, 263). ........................................................................................................ 61