OKO SPOMINA

ZBIRKA KRATKIH ZGODB ŠESTOŠOLCEV

OŠ MIRNA

ŠE DOBRO, DA NI BILO KAJ HUJŠEGA

Nekega poletnega jutra smo bili zelo pozni. Kot vedno po moji krivdi.

Počutila sem se krivo, ker vedno zamudimo zaradi moje ljubezni do spanca. Pri naši družini je

običajno tako, da ko smo pozni, gre nekaj po zlu in tudi to jutro je bilo takšno.

Peljali smo se po vaški cesti do šole. Nenadoma se je zaslišal glasen pok. Srce mi je padlo v hlače. Mislila

sem, da je odtrgalo pol avta. Začela sem paničariti. Očka me je miril, rekel je, naj se ohladim. Na začetku

si nisem upala odpreti oči, ko pa sem se spomnila na sestrico Izo in se zbala zanjo, sem jih počasi odprla.

Na srečo ni bilo z njo nič hudega, bila pa je še bolj preplašena kot jaz. Rekla sem ji, da bo vse v najlepšem

redu, za povrh sem jo še objela. Nisem bila prepričana, kaj se je zgodilo, ko pa sem za nami zagledala

vozilo, mi je postalo jasno. Voznika sta izstopila iz svojih vozil in se pogovorila o nesreči. Zelo sem bila

nervozna, saj nisem vedela, kaj sledi. Spogledala sem se s sestrico, ki je bila zelo zmedena. Povedala

sem ji, kaj se nam je pripetilo. Dogovorili sva se, da greva pogledat, če je kaj razbito. Jaz sem začela na

levi, ona pa na desni. Ničesar nisem opazila, nakar je Iza zaklicala: »Glej, razbito prednje ogledalo!«

Kamen se mi je odvalil od srca, saj ni bilo nič hujšega. Voznika sta se vračala v svoji vozili. Očka sem

vprašala, kaj sta se dogovorila, on pa mi odgovoril, da se bomo umaknili s ceste na naše dvorišče. Očka

je dal vozniku sosednjega vozila prednost, saj smo morali naš avtomobil še obrnili. Ko smo hoteli zaviti

na naše dvorišče, smo zagledali vozilo, kako drvi po hribu navzdol. Slišali smo le cviljenje zavor. Bila

sem v šoku, kako lahko taki ljudje sploh obstajajo, počutila sem se krivo, ker si nisem zapomnila ali

zapisala registrske številke avtomobila v beležko. Očka me je tolažil, da nisem jaz kriva. Nato naju je

odpeljal v šolo.

Ko naju je prišel iskat v šolo, nama je povedal, da je nesrečo in pobeg prijavil policiji. Tam so zapisali

policijski zapisnik. Tega dogodka ne bom nikoli pozabila, to je bila moja prva in upajmo, da tudi zadnja

prometna nesreča. Voznika, ki nam je razbil prednje ogledalo, nismo nikoli našli.

Eva Dim

Bila je sobota, moji sestrični Teja in Leja sta imeli obhajilo. Z družino

smo se odpravili po pecivo za obhajilo k moji teti Sonji v Šentjanž. Med vožnjo je mami spregledala

ovinek in oči je zakričal: »Pazi na ovinek!« Mami se je ustrašila očijevega kričanja, trčila v robnik in avto

se je prevrnil. V tistem trenutku mi je srce začelo hitreje biti. Voznik, ki je peljal mimo, je hitro poklical

policijo. Družina iz najbližje hiše nam je pomagala priti iz avta. Oči in jaz sva bila edina poškodovana,

saj se je očka s komolcem močno udaril v razbito avtomobilsko okno, mene pa je močno bolela noga.

Mami, sestrica Špela in brat Gašper so bili v redu. Družina, ki nam je pomagala, nas je povabila v hišo

in nam nudila prvo pomoč.

Čez nekaj minut je prišla policija in zraven tudi avtovleka. Policisti so zaprli cesto, da bi jo lahko

pospravili in uredili. Dobili smo nadomestno vozilo, poškodovani avto pa so odpeljali na odpad. Nato

smo se družini zahvalili in z nadomestnim avtom odpeljali na urgenco. Zdravniki so očiju povili komolec,

meni pa dali opornico (longeto). Ko so zdravniki opravili delo, smo poklicali strica Martina, da smo mu

povedali, da ne bomo mogli priti na obhajilo, in odšli domov. Luka Vrana

Zgodilo se je pred nogometnim treningom. Čakali smo trenerja. Bil sem

neučakan, zato sem se šel peljat s kolesom po pumptracku. Zavil sem na stransko potko, a ko sem hotel

zaviti nazaj na glavno, sem nenadoma na njej zagledal otroka. Zavil sem in, bum, padel. Na srečo so bili

tam moji sosedje, ki so pripeljali soigralca Sama, in me odpeljali domov.

Posledica mojega padca je bil odkrušen zob. Mami je poklicala zobozdravnico in vprašala, če lahko

prideva. Rekla je, da lahko.

Zobozdravnica me je pregledala in povedala, da ni nič hudega. Naročila mi je, da moram dva tedna jesti

mehko hrano. Oddahnil sem si, saj sem mislil, da bom dobil umeten zob.

Tega dogodka ne bom nikoli pozabil.

Luka Škoda

Bila je sobota popoldne. Očka me je vprašal, če bi šel jahat. Sploh nisem

razmišljal, takoj sem se obul in skočil ven.

Šli smo v manežo. Očka je imel na lonži* konja z začetnikom, jaz pa sem na Dirki poskušal iti v galop.

Ko je očka videl, da gre začetniku dobro, se je odločil, da bo jahal za mano. Prepričeval sem ga, da bi še

mojo Dirko imel na lonži, in ga prepričal.

Oči je Dirko dal na lonžo, jo udaril z bičem po zadnjici, kobila pa se je preplašila, zagalopirala, poskočila

in ukrivila hrbet.

Ko sva letela po zraku, nisem vedel, ali naj odskočim ali naj počakam, da padem. Ni bilo časa za

razmislek, zato sem skočil z Dirke in pristal na hrbtu. Ko je oče videl, da sem cel, mi je rekel, da sem bil

tri metre visoko. Začela sva se smejati. Malo me je sicer bolel hrbet, drugih posledic padca pa ni bilo.

Ko smo prišli domov, smo razjahali konje, jahač – začetnik je odšel domov, jaz pa sem mamici povedal,

da sem skočil s konja. Mami me je vprašala, če sem cel. Jaz ne bi mogel biti bolj cel, kakor sem bil pred

jahanjem, mogoče sem bil še bolj.

Zvečer smo imeli božansko večerjo. Dogodek bo za vedno ostal v moji glavi.

* lonžirna vrv za konja Matija Marn

Poleti smo se odpravili v Ameriko. Tam smo obiskali naše ameriške prijatelje,

ki živijo v mestu Mishigan, mojega vrstnika Jaka, njegovo mamo Marjano, očeta Jaya in sestro Emmo.

Bil je vroč poleten dan, zato smo se odločili, da se gremo kopat v Mishigansko jezero. Po zajtrku

smo se odpravili. Z Jakom sva med vožnjo ravno gledala film, ko se je pred nami zgodila prometna

nesreča. Jake se je jezil, ker je mislil, da ne bomo mogli iti na plažo. A se je gneča kmalu umaknila.

Ko smo prišli na plažo, smo zagledali, kako ogromna je. Povsod sama mivka. Razprli smo senčnik in

razprostrli brisače. Namazali smo se s kremo za sončenje in odšli v vodo. Z Jakom sva nato igrala

odbojko. Kmalu so se nama pridružili drugi.

Veselo igramo odbojko, nakar neka ženska zakriči. Na vodi je kot mrtev ležal njen fant. Moj oči in

Jay sta ga prijela in ga odnesla na obalo. Tam so ga umetno oživljali. Srce mi je padlo v hlače.

Reševalci so ga čez čas odpeljali v bolnico.

To je bil najstrašnejši dan v mojem življenju.

Matevž Klančar

Bila je majska sobota 2013, lep sončen dan. Ko sem vstala in hitro

pozajtrkovala, sem odhitela ven. K sebi sem povabila sosedo in prijateljico Elo. Nekaj časa sva se igrali,

ko sva zaslišali: »Ela, pridi domov, kosilo!« Ela je hitro odšla domov. Čez nekaj minut sem zaslišala:

»Tina, kosilo!« Odhitela sem na kosilo. »Po kosilu bo prišla Darja,« mi je rekla mami. Veselila sem se,

saj bosta s teto prišla tudi Taja in Jaša.

Komaj sem dočakala njihov obisk. Medtem ko so se starši pogovarjali, smo se otroci igrali na vrtu. Starši

so se odločili, da gremo vsi skupaj na obisk k prababici in pradedku. Po dobri uri smo se vrnili domov.

Midve s Tajo sva se igrali družabne igre, fanta, bratranec Jaša in brat Nik, sta igrala nogomet in prav

hitro je napočil čas slovesa.

Med poslavljanjem pa mi je med prste priletela žuželka. Niti pogledala nisem, kaj je. Mislila sem, da je

muha. Zato sem prste stisnila skupaj, da bi jo ubila. Stisnila sem prste in: »Auuuuu, osa me je pičila!«

Mami me je začela miriti, da je vse v redu. Odhitela je po obkladek. Hitro sem si ga dala na prste. Darja

se je odločila, da bodo ostali, dokler ne bo z mano vse v redu. Teta je še rekla: »Pojdi v hišo in se spočij.«

Minilo je pol ure in obraz mi je začel otekati. Bratrancu sem rekla, naj gre mami povedati, da sem

otečena. Prinesla mi je kozarec vode in me vprašala, kako sem. Odgovorila sem ji: »Še kar v redu.«

Pa nisem bila. Po uri in pol sem se šla pokazat mami. Bilo je že tako hudo, da mi je rekla: »Pojesti moraš

tableto, na, tukaj imaš eno.« Teta in stric pa sta začela brskati po spletu, do kdaj oziroma če je še odprt

Zdravstveni dom Trebnje. Povedala sta, da je še odprt in imamo še čas. Mami je takoj poklicala v

zdravstveni dom in povedala, kaj se je zgodilo.

Ati se je preoblekel in hitro sva odšla v Trebnje. Ko bi morala oddati zdravstveno kartico, se je ati

spomnil, da jo ima mami. Noge so se mi začele tresti od strahu. Mami se je hitro pripeljala v Trebnje,

da je oddala kartico. Takoj so me povabili v ambulanto. Najprej sem dobila injekcijo v roko, nato še v

zadnjico. Preden smo odšli domov je zdravnik rekel: »Če ne bi pojedla tiste tablete, bi umrla.«

V Ljubljani, kamor smo odšli na pregled, so ugotovili, da sem alergična na pike os. Zdaj hodim na

imunoterapijo že pet let.

Tina Bajc

Nekega dne, ko sem bila še majhna, se mi je ta dogodek, o katerem

vam ga bom pripovedovala, zgodil nepričakovano. V soboto sva se z mojim bratrancem zmenila, da

se bova skrivala. Rekel je, da bo prvi štel, jaz pa sem se morala skriti. Nisem vedela, kam bi se lahko

skrila, ampak nenadoma sem zagledala stričevo garažo. Hotela sem se skriti notri, ampak na žalost

so bila vrata garaže zaprta. Z vso silo sem jih hotela odpreti, ampak ni šlo. Nenadoma sem zagledala

luknjo in skoznjo prišla v garažo.

Med plazenjem sem dvignila glavo in se urezala v zelo ostro stvar. Nisem vedela, kaj se je zgodilo,

ampak ko sem se usedla na tla, sem videla, da je roka, s katero sem se prijela za bolečo glavo, vsa

krvava. Tudi oblačila so bila krvava. Prestrašena sem takoj stekla k mami. Ko me je videla, se je zelo

ustrašila. V trenutku sta me z očijem odpeljala v bolnišnico, kjer so mi ustavili krvavitev.

Čez nekaj časa sem prišla domov. Naslednji dan sem očiju in mami obljubila, da bom drugič bolj pazila

na svojo glavo. Brazgotina se vidi na njej še danes. Vesela sem, ker sem preživela, in upam, da se mi ne

bo več nikoli zgodilo kaj takega.

Arberita Osmanolaj

Nedeljskega jutra smo se družina in sorodniki odpravili v Gozd Martuljek. Ko

smo se z avtomobilom pripeljali v Kranjsko Goro, smo se oblekli, obuli in pričeli hoditi. Vreme je bilo

sončno in toplo. Med potjo smo večkrat po ozkih mostovih prečkali reko. Ker nam je bilo vroče, smo

se ustavili, popili in odšli naprej. Otroci smo se med potjo igrali, zlagali kamenčke in se lovili. Celo pot

pa nas je spremljala reka Sava Dolinka. Končno smo prišli na cilj.

Tam je bila koča, kjer smo se ustavili, popili in okrepčali. Čez nekaj časa smo se odpravili v dolino. Ko

smo se vračali po strmi stezi, smo videli stometrski slap. Otroci smo se tudi med potjo nazaj lovili in

metali kamenčke v vodo. Ker nisem bila pozorna, kaj se okoli mene dogaja, mi je spodrsnilo, in, čof,

oblečena in obuta sem padla v vodo. Bratranec Svit, moj brat Lan in še vsi ostali so se mi začeli smejati.

Voda je bila kar malo mrzla. Ker sem bila že tako ali tako mokra, sem še malo počofotala in pošpricala

bratranca Svita in brata Lana, zato sta še onadva skočila v reko in vsi trije smo se začeli igrati v vodi.

Nato nas je moj oči poklical ven, da se ne prehladimo. Nismo ga poslušali, zato je še on skočil v vodo in

nas odnesel na breg. Odšli smo naprej. Prišli smo do avtomobila, kjer smo se preoblekli in preobuli.

Ampak jaz nisem imela rezervnih oblačil, zato mi je teta posodila hlače, oče pa majico. Ko smo se peljali

proti domu, smo se odločili, da gremo še nekaj pojest. Končno smo pojedli in odšli domov. Doma sem

se takoj uredila in odšla spat. Ker sem bila zelo utrujena, sem takoj zaspala.

Ta dogodek mi bo za vedno ostal v spominu. Čeprav se je zgodila »nesreča«, smo preživeli zelo lep,

smešen in zabaven dan.

Zara Šenica

Ravno sem končal 4. razred. Začele so se brezskrbne počitnice.

Bil je vroč ponedeljek. Mami je kosila travo, Denis se je ukvarjal z lesom, jaz pa sem se vozil s kolesom.

Naenkrat me je Denis poklical, da bi mu pomagal razdreti »gajbico«. Šel sem v garažo po kladivo. Z njim

sem udaril po deski, ki je visela od »gajbice«. V deski je bil žebelj, ki ga nisem videl. Še enkrat sem udaril

po njej. Ker nisem bil previden, je žebelj priletel v nart moje noge. Ustrašil sem se in začel jokati. Z

bratom sva klicala mami, ampak naju ni slišala, ker je ropotala kosilnica. Denis je stekel do nje in ji

povedal za nesrečo. Prišla sta do mene. Mami mi je odstranila žebelj in mi povila nogo. Odšli smo v

Zdravstveni dom Trebnje. Očistili so mi rano in mi povili nogo.

Od takrat naprej sem bolj pazljiv pri takem delu.

David Ivnik

Zgodilo se mi je lansko leto, ko sem se nekega zasneženega jutra z očijem in

sestro Anito odpeljala v šolo.

Zelo je snežilo, bila je noč, gosta megla in komaj smo videli cesto. Sestri Aniti, ki obiskuje gimnazijo v

Novem mestu, se je zelo mudilo na avtobus, očiju pa v službo. Ceste so bile zametene s snegom in

nesplužene, zato smo morali voziti zelo počasi. Ko smo se vozili skozi temni, zasneženi gozd, me je zelo

zaskrbelo, da je na cesti kakšno polomljeno drevo ali kaj podobnega. Oči je zavrl, čez cesto sta šla divja

zajčka.

Prišli smo do železniškega prehoda. Nismo videli utripajoče luči. Mirno smo prečkali zaledenelo progo,

ko zagledam tri luči, ki se hitro peljejo proti nam, in zaslišim vlak. Kri mi je zaledenela v žilah, na ves

glas sem zavpila: »Pazi, vlak!« Malo je manjkalo, pa bi prišlo do prometne nesreče z vlakom. Zelo sem

bila pretresena ob mislih na to, kaj bi se nam lahko zgodilo.

Srečno sem prispela do šole, sestra Anita na avtobus, oči pa v službo. Doma sem povedala še ostalim

sestram, kaj se nam je zgodilo. Tega trenutka ne bomo nikoli pozabili.

Nina Koprivc

Bil je lep, sončen dan. Moja sestra je imela rojstni dan. Ko je prišel nečak,

je predlagal, da bi šli kolesarit do gradu. Sestra, nečak, bratranec in jaz smo se usedli na kolesa in se

odpeljali proti gradu. Med vožnjo me je bilo malo strah, ker je na gozdni poti veliko kamenja. Opazil

sem, da sem pozabil torbo. Obrnili smo se in odšli nazaj. Poleg torbe smo vzeli še vodo in nekaj

prigrizkov. Uživali smo v vožnji. Videli smo veliko živali.

Pri gradu smo se slikali, najedli in napili. Poskusili smo priti v grad in uspelo nam je. Notri je bilo veliko

zanimivih stvari: knjige, stari papirji in medalja. Veliko je bilo porušenega in uničenega. Medaljo in

papirje smo dali v torbo in odšli proti domu.

V hrib je bilo težko voziti, ker je bilo veliko blata, saj je med našim raziskovanjem začelo deževati. Na

vrhu živi moja prijateljica Maja, ki je dala naša kolesa pod streho. Ko je nehalo deževati, smo nadaljevali

pot.

Med vožnjo po peščeni poti se mi je krmilo obrnilo in padel sem na tla. Pomagali so mi sosedje, nečak,

sestra in bratranec. Odpeljali so me v bolnišnico. Tam so mi povili glavo.

Iz tega sem se naučil, da če se vozim po pesku, moram biti previden. Takrat mi je kamen priletel v oko

in me je zelo bolelo. Še zdaj se mi pozna na čelu luknja od kamna.

Denis Ivnik

Bil je čisto miren dan, ko sem odhajal iz šole. Ko sem prišel do doma, sem

ključ vtaknil v ključavnico. Odklenil sem in vstopil. Med vstopanjem sem ponesreči z roko iz ključavnice odbil

ključ. Nisem pa opazil, da se je zlomil in da je delček ostal v ključavnici.

Ko je domov prišla babi, ni mogla odpreti vrat. Mislila je, da jih tiščim, ampak to ni bilo res. Prišla je potrkat

na kuhinjsko okno, pomislil sem, da je ključ pozabila doma. Ko mi je povedala, da vrat ne more odkleniti,

sem za hip posumil, da sem mogoče kriv jaz, saj sem vendar ponesreči odbil ključ iz ključavnice. A sem to

misel hitro odpustil.

Ko sva se z babi odpravila proti Trebnjemu, se je spomnila, da gre še prej povedat v neko trgovino, kaj se je

zgodilo. Počakal sem v avtu. In ko sem pogledal ključ, sem videl, da je zlomljen. Srce mi je razbijalo kot noro,

hlače so se mi tresle, ker si nisem upal povedati babi za zlomljen ključ. Bal sem se, da bo zelo jezna. A ko

sem ji povedal, se je nasmejala in rekla, da gre na hitrico povedat, kaj se je v resnici zgodilo. Ko je babi prišla

iz trgovine, sva se počasi odpeljala proti Trebnjemu.

Še dva dni, dokler nismo dobili nove ključavnice in ključa, smo v hišo hodili skozi garažo.

Tibor Remic

STRAH IMA VELIKE OČI

Leta 2016 smo se po šolskem letu z družino odpravili v Legoland. Tam je bilo zelo

veliko igral, zato smo se odločili, da bomo šli na manjša. To meni ni bilo všeč, zato sem očiju in mami »težila«,

da hočem iti na ogromen vlakec smrti. Mami se nikakor ni hotela peljati z njim. A jaz imam vedno dobre

rešitve, zato sem očija prepričevala, naj gre z mano on. Po petnajstih minutah sem ga končno prepričala.

Šla sva v stavbo, kjer je začetna postaja vlakca. Morala sva čakati, ker je vlakec odpeljal tik pred nama.

Končno je prišel nazaj, videla sem, kako neki moški joka, a nisem vedela, zakaj. Ko smo se začeli

premikati, je očiju odleglo, saj je bila na začetku samo jama s kristali, ki je vodila do vijugastih tirnic. Ko

smo prišli do vznožja strmega dela, smo začeli vsi kričati.

A kar naenkrat se je začel vlakec ustavljati. Potem je zopet speljal, a ko smo se začeli spuščati, se je

vlakec nenadoma začel nagibati. Pomislila sem, da bo iztiril. Z očijem nisva vedela, kaj naj narediva, ali

naj bova tiho ali naj paničariva. Jaz sem se odločila za paničarjenje, oči pa me je miril, a se nisem mogla

umiriti. Mami naju je gledala in začela tudi ona paničariti, tako kot jaz na vlakcu. Potem se je vlakec v

zadnjem trenutku začel premikati in nadaljevala se je ta grozna vožnja. Ko smo prišli do konca, sem se

umirila, oči pa ne. Potem smo šli vprašat vzdrževalca, kaj je bilo narobe. Rekel nam je, da se je nekaj

pokvarilo.

Tega dogodka ne bom nikoli pozabila. Eva Brajer

Dolgo časa nazaj je moj stric dobil psa Čarlija. Ko sem to zvedel, sem se takoj

oblekel, obul in odšel k njemu. Do strica je dolga in težavna pot, od navdušenja sem stekel in klecnil. Malo

me je bolelo, šel sem nazaj v hišo in si dal na gleženj obkladek. Ko me je nehalo boleti, sem bil previdnejši

in šel s kolesom. Po pol ure sem le prišel k stricu Tadeju. Takoj sem ga vprašal, kje je pes. Rekel je, da je šel

z njegovo punco na kratek sprehod, da se navadi.

Po desetih minutah sta le prišla domov. Takoj ko sem ju zagledal, sem šel do psa Čarlija. Bil je spuščen,

tekel je proti meni, jaz pa sem se ustrašil in začel bežati proti babičini hiši. Jaz hodim hitro, on teče še

hitreje. Komaj sem prišel v babičino hišo. Oddahnil sem si, premagala me je radovednost. Stopil sem

ven in šel za hišo pogledat, če je privezan. Kar naenkrat je bil za mano. Hitro stečem, a on me ujame in

skoči name. Odrinem ga, ampak on ne odneha. Še enkrat je poskusil in uspelo mu je. Opraskal me je

po roki in skoraj sem padel. Malo sem tudi potočil solzice. V grozi sem zakričal: »Tadej!« On hitro pride

in me vpraša, kaj je narobe. Prime psa in ga da na povodec, da sem si lahko šel očistit rano na roki.

Medtem ko je bil privezan, sem šel lahko domov.

Bil je že večer, ulegel sem se pred televizor in tam tudi zaspal.

Nik Krištof

Stara sem bila devet let. S štiriletno sestrico sva se pred hišo igrali slepe

miši. Res zelo, zelo glasno. Mami naju je skozi okno opomnila, naj bova malo bolj tišji. Nekaj časa naju

je opazovala, nato pa je zagledala rumeno-rjav hrbet. Ta hrbet je bil kačin. Mami je naju je opozorila,

da je zraven naju kača, in s sestrico sva takoj zbežali na drugo stran hiše.

A prišli sva z dežja pod kap, sva zagledali, da se zraven drv nekaj premika. Še ena kača. Takoj sva šli

noter in se tam igrali ter čakali očija, da je prišel iz službe. Čas do njegovega prihoda se je vlekel kot

jara kača.

Ko je končno prišel, nas je vprašal, kaj se je zgodilo. Vse sem mu povedala. In rekla sem mu, da me je

strah. Potolažil me je, naj me ne bo strah. Nato je šel preverit, jaz pa za njim.

Pri drveh kače ni bilo več niti na travniku na drugi strani hiše. Ko je vse natančno raziskal, je na moje

olajšanje rekel, da ni nobene kače okoli hiše.

To je moj dogodek, ki si ga bom za vedno zapomnila. In od takrat naprej se bojim kač. Vedno ko jo

vidim, se tresem še dva dni.

Valentina Lalović

Vas je bilo že kdaj strah koga? Mene je bilo.

Bil je lep, sončen dan. Po pouku sem odšla domov. Čisto sem pozabila, da imam uro klavirja, ampak me

je nanjo spomnil oči, tako da sem hitro odpravila proti šoli. Ko sem že skoraj prišla na cilj, sem zagledala

strah vzbujajočega moškega. Oblečen je bil v črne hlače in črn pulover, obut v črne čevlje, na glavi pa

je imel kapuco. Odhitela sem do šole. Celo uro klavirja sem razmišljala o njem.

Na žalost sem morala iti sama peš domov. Takrat je bila že skoraj noč, ker je bil zimski čas. Preden sem

stopila iz šole, sem zaslišala zvoke: »Šššššššššš, uuuuuuuu.« In na koncu še: «Aua, to boli, pusti me!«.

Zelo sem se prestrašila. In ko sem stopila pred šolo, sem zagledala tistega črnega moškega. Kot da bi

me čakal. Kako dolga se mi je zdela je pot do doma, čeprav imam do tja slabih 15 minut.

Hitro sem odšla mimo njega in na videz mirno nadaljevala pot. Pomislila sem, da bi hitreje prišla domov,

če bi šla po ozki potki do blokov. In sem res šla. Bila je čista tema, še svojih rok nisem videla, saj tam ni

bilo luči. Zato sem začela teči. Tekla sem in tekla in kar naenkrat sem se spotaknila in padla. Mislim, da

sem ležala kakšno minuto. Malo sem se poškodovala. Rekla sem si: »Ah, saj ni nič!« in šla naprej.

Mislila sem, da bom zdaj lahko mirno nadaljevala pot. Ko sem prišla do trgovine Tuš, sem za sabo

zaslišala čudne. Nekdo je hodil za mano in ves čas brcal kamne. Takrat sem pomislila, da mi bo srce

padlo v hlače. Obrnila sem se in spet zagledala njega. Delala sem se, kot da ni nič, in hitro stekla čez

cesto. Skrila sem se za Tuš. Nisem ga več hotela pogledati. Stekla sem po ulici, ki ji ne vem imena.

Naprej je bila cesta in pet metrov stran gozd.

Hitro sem stekla proti naši hiši. Ampak ker sem tako nerodna, sem še enkrat padla, tokrat na srečo na

travo. Povrhu vsega sem se pa še umazala, ker je ravno tisti dan deževalo. Bila sem čisto pretresena.

Ko sem vstala, sem pomislila, da za mano spet stoji on. Ampak je bil le maček. Začela sem se smejati.

Nato sem odhitela do naše hiše. Pozvonila sem in čakala kar nekaj časa, dokler mi ni odprla mami.

Povedala sem ji vse na dolgo in široko. Rekla je, da se je tisti fant najbrž samo hecal. Od takrat naprej

me je zmeraj prišla iskat.

Tija Povše

Bil je lep, sončen dan in z mami sva se odpravili lunapark.

Mami me je vprašala, če grem na vrtiljak. Zelo sem bila živčna, ampak sem vseeno šla.

Prideva do vrtiljaka in vstopiva v gugalnico v obliki košare. Začne se premikati. Kri mi zledeni v žilah,

mami rečem, naj me spustijo nazaj dol. A je že prepozno. Kar naenkrat pa začne zelo škripati in pihati.

Razmišljam, kaj tako škripa. Ko se peljemo proti vrhu, vidim, da smo nad jezerom. Zgrabi me panika,

bojim se, da bomo padli v jezero. Mami me začne miriti, da bo vse v redu. Kar naenkrat pa začne še

bolj pihati. Gre mi na jok. Mami pa me tolaži: »Saj smo že skoraj dol.« Začne gugati košaro. »Zdaj pa

ne bomo prišli več dol!« pomislim in upam, da ne pademo v jezero. To bi bilo grozno! Končno, zdaj

smo pa res na dnu. A vseeno sem čisto objokana, vse nohte sem zgrizla in še ustnice imam čisto krvave

od zob.

Ko sva izstopili, sem bruhala od strahu in vrtelo se mi je v glavi. Komaj sem hodila in nisem niti več

vedela, kje sem. Rekla sem, da nočem nikoli več na taka igrala. Zares sem bila malo jezna na mami.

Tega dne ne bom nikoli pozabila. Ampak na koncu sva se z mami smejali na ta račun.

Jeanete Hostnik Petrič

S svojima prijateljicama Manco in Špelo sem bila na taboru Mojca. Neko

popoldne so se organizatorji odločili, da bomo imeli po skupinah različne dejavnosti. Ena izmed njih je

bila hiša strahov.

Naša skupina se je odpravila do vrat hiše strahov. Vsi smo neučakano strmeli v organizatorja. Z Manco

sva se trdno držali za roko, ker naju je bilo strah, saj sva bili še majhni. Organizator je rekel, da so na

drugi strani vrata, skozi katera se pride iz hiše strahov. Odprla so se vrata. Naredili smo en korak.

Naredili smo dva koraka. Naredili smo tri korake. Puf, se je zaslišalo, ko so se za nami zaprla vrata.

Strašno je bilo! S sten so viseli pajki, razni papirji.

Z Manco sva odšli do druge strani, kjer naj bi bila vrata. A jih ni bilo. Slišali sva druge, ki so na ves glas

kričali. Manco sem nekaj vprašala. Ni bilo odziva. Vprašala sem jo drugič. Ni bilo odziva. Ko pa sem se

obrnila, nisem zagledala Mance. Ne Špele ne drugih. Ampak strašno, zlobno, črno, grozno čarovnico.

Aaaaa! Zdaj so se odprla vrata. Spet je bilo svetlo. Zelo je bilo zanimivo, ker so se odprla ravno pravi

trenutek.

Po koncu tabora sem odšla domov. Minilo je leto, minili sta dve leti, minilo je tretje leto. A še zmeraj

se prav dobro spomnim tega dogodka.

Anja Krštinc

Bil je lep poletni dan, še lepši, ker so bile počitnice. Starša sta morala iti v

službo, zato sem ostala sama doma.

Zjutraj sem malo dlje časa spala, da bi se dan čim hitreje zaključil in da bi starša prišla kmalu domov.

Najprej sem odšla v kopalnico. Še nisem prišla do kopalnice, ko je nekaj začelo škripati. Tako sem se

ustrašila, da sem stekla v sobo in se zaklenila. V istem trenutku pa mi je v jedilnici zvonil telefon. Nisem

vedela, kaj naj naredim. Noge so se mi tresle kot šiba na vodi. Hitro sem stekla po telefon in nazaj v

svojo sobo. Bila je mami. Povedala sem ji, da po hiši nekaj škripa. Ona pa me je potolažila, da naj ne

skrbim. Odšla sem v dnevno sobo gledat televizijo, da bi se zamotila.

Čez nekaj časa pa je začelo škripati še močneje. Slišalo se je, kot da je nekdo v hiši in prihaja po

stopnicah. Vseeno sem zbrala pogum in odšla pogledat, kaj se dogaja. Ko sem prišla do stopnic, tam

nisem videla nikogar. Stekla sem nazaj po stopnicah. Zdaj pa me je bilo že čisto zares tako močno strah,

da nisem vedela, kaj naj sploh še naredim. Poklicala sem očija, a se mi ni oglasil. Odšla sem na teraso,

da ne bi slišala škripajočega zvoka.

Ulegla sem se v visečo mrežo in začela brati. Kar naenkrat pa me je pozdravil moški glas. Močno sem

se ga ustrašila, da sem skoraj padla iz viseče mreže. Bil je oči. Tako sem se ga razveselila, da sem ga

močno objela.

Od tistega dneva naprej nisem nikoli več rada sama doma.

Špela Bartolj

Ste se že kdaj bali teme? No, če bi se vam zgodilo, kar se je meni, bi vam

srce odpovedalo in za tem padlo v čevlje.

Zgodilo se je v soboto zvečer med zimskimi počitnicami leta 2015. Dan je potekal kot po navadi, dokler

po kosilu nisem storila, kar sem na koncu dneva obžalovala. Moj mlajši bratranec Adi me je izzval, naj

pogledam grozljivko z njim. Seveda nisem zavrnila, saj nisem želela izpasti strahopetna. Z Adijem sva si

s tresočimi zobmi in telesom ogledala grozljivko. Do večera sva ostala v istih pozicijah, ko se nama je

pridružila še babica, prižgala dišečo svečko in takrat se je zgodilo nekaj nenavadnega.

Luči so ugasnile, ampak elektronski aparati so se prižgali. Dogajalo se je dolgo, ampak to še zdaleč ni

bilo vse. Naenkrat so se luči začele prižigati in ugašati, ravno tako elektronski aparati. Tako zelo sva se

bala, da sva se karseda močno prijela za roke in stekla v dedkovo spalnico. Skrila sva se pod odejo, se

stisnila še močneje ter se tresla, kot da bi na tla padel meteor. Tako zelo sva se bala, da niti opazila

nisva, da dedka in babice ni. Ko sva končno dojela, da ju ni, sva se objela in stekla v kuhinjo, medtem

sva se še stotisočkrat spotaknila in padla. Ko sva prišla v kuhinjo, se je trikrat zaslišal zvok: »Brrrrrr …«

Dogovorila sva se, da bova tekla skozi vrata, pa če bo treba, do Marsa. In tako sva z zaprtimi očmi tekla

skozi vrata, kar ni bila ravno pametna ideja, saj je bila pred vrati lestev. Tja jo je postavil mojster, ki je

prišel popravit električno napeljavo. Na srečo ni bilo nikogar na njej, zato se ni nihče poškodoval (le

najini glavi sta še cele počitnice imeli buške). Pred hišo sta ob mojstru stala babica in dedek in se

smejala najinima prestrašenima obrazoma.

Preostanek večera smo vsi uživali pri gledanju filma in sladkanju s sadjem. Z Adijem pa sva se še cel

teden grdo gledala.

Lana Alibegić

KAKO LEP DAN JE BIL

V petek, 8. 7. 2016, so se moji starši odpravili na dopust, jaz pa sem odšla k

svoji teti Tjaši in njenemu partnerju Andreju. Moja teta je takrat v trebuščku nosila mojega bratranca.

Dan se je počasi iztekal in teta nam je pripravila okusno večerjo, nato pa smo odšli vsak v svojo posteljo.

Sredi noči sem morala oditi na stranišče. Ko sem hodila proti stranišču, sem se ozrla proti tetini spalnici.

Zdelo se mi je čudno, saj so bila vrata spalnice priprta. Hitro sem stekla v sobo in zaspala. Zjutraj sem

se zbudila in odšla na stranišče. Ko sem že odhajala proti sobi, sem zaslišala odklepanje vrat. Hitro sem

stekla v posteljo in se čez glavo pokrila z odejo, zatem pa sem slišala še škripanje stopnic. Nekdo se mi

je približeval, srček mi je močno bil. Naenkrat pa me je nežna roka pobožala po rami. Bila je soseda

Marjetka, za njo pa je k meni prišla še mama Milena. Skupaj sta mi povedali, kaj se je zgodilo: dobila

sem bratranca. Od sreče sem zajokala in objela mamo.

Ostali del vikenda sem preživela pri mami. Vse se je srečno končalo, najbolj pa sem bila zadovoljna jaz,

saj sem dobila bratranca.

Manca Sladič

Bilo je jutro in mami me je prišla zbudit. Budila me je, ampak jaz sem se delala,

da spim, ker se mi ni dalo vstati. Mami je odšla iz sobe in brskala po torbici, da bi našla telefon, ker je

dobila sporočilo. Vsa vesela je prišla v mojo sobo in me ponovno začela buditi. Nehala sem se

pretvarjati, da spim, ker me je zanimalo, zakaj je tako vesela. Mami mi je dala telefon v roke, rekla mi

je, naj preberem sporočilo. Vzela sem telefon in začela brati sporočilo, ki ga je poslala moja sestrična

Ines:

Danes ob 04:15 je na svet prišla mala princeska Lili. Dolga je 49 cm in težka 2,5 kg. Upam, da naju bosta

prišli obiskat.

Lili in Ines

Nisem mogla verjeti, da se je rodila mala Lili, ki smo jo vsi nestrpno čakali. Moja mami in moja sestra

Petra sta jo šli že isti dan, na 31. 5. 2018, obiskat. Zelo je bila podobna svojemu očiju. Zdaj je stara že

pol leta in komaj čakam, da ji bom kazala fotografije, ko je bila majhna.

Anja Mirtič

Nekega poletnega dne smo se moj oče, mami, sestri in jaz začeli odpravljati

na morje. Bil sem vesel, saj sem šel prvič. Čudil sem se, zakaj moja starša in sestri pakirajo stvari. Oče

mi je rekel »Staš, mar ne boš vzel s seboj nobenih igrač?« Brez besed sem stekel v svojo sobo kjer sem

imel tri velike zaboje, polne lego kock. Enega od zabojev sem vzel s seboj. Mami mi je spakirala obleke.

Sam sem se vesel usedel v avto in čez nekaj minut smo se že peljali. Med potjo sta mi sestri govorili,

kako lepo je na morju. Kmalu sem zaspal. Ko sem se zbudil, sem pred sabo zagledal veliko belo hišo. Ko

smo se namestili, sem takoj oblekel v kopalke in z očetom odšel v morje. Ko sem se vrnil, smo se

odpeljali najprej v Izolo, nato pa v Piran, kjer smo počeli marsikaj.

Zelo sem užival in odločil sem se, da bom tudi naslednje leto odšel na morje.

Staš Meglič

Že zelo dolgo sem si želel, da bi šel v vodni park s tobogani.

Šli smo na dopust na hrvaško morje. Morje je bilo čudovito in ozračje toplo. Takoj ko smo prišli, smo

se dogovorili, da bomo šli tretji dan našega dopusta, ker smo bili Eva, Filip in jaz v šoli pridni, v zabaviščni

vodni park Aquacolors. Zvečer smo v potovalko spravili brisače, kremo za sončenje, sončna in vodna

očala, malico in denar.

Zjutraj sem bil zaradi navdušenja prvi pokonci. Šel sem zbudit mamo in skupaj sva pripravila obilen

zajtrk. Po zajtrku smo se odpravili proti Novigradu. V mislih sem si predstavljal, kako se spuščam po

največjem toboganu in kričim na ves glas. Čeprav sem si predstavljal najrazličnejše stvari, mi je bilo

vožnja precej dolga. To je bilo zaradi moje neučakanosti.

Končno smo prišli do parkirišča. Za parkiriščem je bila stavba, še zanjo pa barviti in zelo visoki tobogani.

Pri blagajni je bila že gneča, zato je mama šla sama kupit vstopnice. In zdaj je sledilo moje veliko

čudenje. Ko smo vstopili, sem zagledal bazene, barvite, visoke in hitre tobogane, polno ležalnikov ter

senčnikov. Ker je bilo toboganov zelo veliko, sem se odločil, da bom preizkusil vse po vrsti. A naprej me

je moral oči namazati s kremo za sončenje, ker je sonce močno pripekalo. Prvi na vrsti je bil vijolični

tobogan. Bil je sicer hiter, a ne prav navdušujoč. Naslednji na vrsti je bil zelo zaviti, oranžni tobogan.

Postavil sem se v vrsto in kar dolgo sem čakal. Vsaj tako se mi je zdelo. Prišel sem na vrsto in se spustil

po toboganu. Ta je bil dosti hitrejši od prejšnjega, a nič v primerjavi z naslednjim. Tobogan, ki je sledil,

je bil najdaljši, najhitrejši tobogan v celem parku. Šel sem v zelo dolgo vrsto in končno prispel do mesta

spusta. Zaprli so me v loputo, stal sem na železni deski. Preštel sem do pet, deska se je umaknila in z

njo tudi jaz. Začel sem drveti po toboganu. To je bila najhitrejša vožnja v mojem življenju. Kričal sem,

kolikor sem mogel, a nisem se slišal. Preveč grozljivo je bilo. Kmalu zatem se je vožnja zaključila, in ko

sem prišel ven, sem se od strahu še vedno tresel.

Potem so šli mami, oči, Eva in Filip na tobogan, ki je izgledal kot nekakšna skleda. Vsi skupaj so se ulegli

na napihnjeno okroglo blazino in se spustili. Kričali so tako, da se jih je slišalo na drugem koncu parka.

Ko so prišli dol, smo se šli se ohladit in posladkat na mavrične ledenke. Kmalu zatem se je Aquacolors

začel zapirati in morali smo oditi. Vsega lepega je enkrat konec. Zelo je bilo zabavno in upam, da se mi

bo to še kdaj ponovilo.

Jakob Kašič

Bila je sobota, 17. 11. 2018, zjutraj sem vstala kot po navadi. Vedela pa sem,

da je v Supernovi Ljubljana tistega dne finalni izbor za top najstnico 2018 in da bosta tam nastopala

BQL in Nika Zorjan. Zato sem mami vsakih pet minut vprašala, če me lahko pelje. Mami ni hotela, ker v

Ljubljano ni še nikoli peljala, nato pa je končno privolila. Hitro sem to povedala še bratu Taju. Ni bil

ravno vesel, a je kljub temu šel z nama.

Po slabi uri vožnje smo prispeli v Ljubljano. Dogodek se je začel ob desetih, zato smo se odpravili še na

pijačo, saj je bila ura komaj devet.

Vsa nestrpna srkam še zadnje kapljice kokakole. Gledam okrog in zagledam fanta iz dueta BQL in Niko

Zorjan, ki so se peljali mimo mene. Srce mi je bilo vse hitreje in hitreje. Mami sem vprašala: »Grem

lahko za njimi?« Rekla je, naj počakam, vendar je nisem upoštevala. Pograbila sem svoje stvari in stekla

v nakupovalni center pred glavni oder, bila sem v prvi vrsti.

Najprej so se predstavile štiri finalistke, nato je sledil nastop Nike Zorjan s pesmijo Za vedno/Za skaus,

po predstavitvi še štirih finalistk pa je sledil nastop BQL s popularno pesmijo Heart of gold. Ko so se

predstavile še ostale finalistke, so Nika in fanta iz BQL skupaj zapeli poletni hit Vroče. Sledilo je še

fotografiranje in podpisovanje. Fantoma iz BQL in Niki Zorjan sem izročila obeske, za katere so se

zahvalili. Bila sem zelo vesela.

Ta dan mi bo ostal v spominu do konca življenja, saj sem videla svoja velika idola, ki mi dajeta

motivacijo. Podpise skrbno hranim v dnevniku s ključavnico. Dan je bil res enkraten.

Sana Sporer

Bil je sedmi januar. Skupaj z družino smo se odpravili v Trebnje, kjer sem imel

nogometni turnir. Bil sem zelo živahen, in če povem po resnici, me je bilo kar malo strah.

Prišli smo do dvorane. Ko sem videl vse igralce, starše in trenerje, mi je srce začelo biti kot kazalec v

uri. Ko je trener stopil iz avtomobila, je imel slabo novico. Rekel nam je, da na tekmi ne bo našega

vratarja, ker je zbolel. Na srečo je vskočil naš rezervni vratar Jaka. Odšli smo v dvorano, se preoblekli

in se odšli ogret. Ko sem videl vse igralce, me je bilo kar malo strah. Navadil sem se in se potrudil po

svojih najboljših močeh. Ko smo se ogreli, smo odšli na tribuno, kjer smo čakali na našo prvo tekmo.

Kar nekaj časa smo gledali druge ekipe, kako so uživale v igri. Sodnik je zapiskal konec tekme. Pomočnik

glavnega sodnika je v mikrofon povedal: »Na igrišče naj stopita ekipi NK Mirna in NK Brežice.«

Začeli smo igrati. Bil je poseben občutek, ko si na igrišču in te gleda na stotine ljudi. Zadeli smo prvi gol,

drugega in nato še tretjega. Ko smo vodili, je bilo igrati veliko lažje. Nasprotnik je naredil prekršek. Bilo

je 15 m od gola. Takoj sem vedel, da bo trener izbral tistega, ki ima najboljši strel. To sem bil seveda

jaz. Starši so vpili: »Dajmo, Žak, zadeni!« Zavedali so se, da bo težko zadeti, vendar so še naprej navijali

zame. Streljal sem, žoga je letela in letela. Nisem videl, kje je pristala žoga. Videl sem le, da so se

soigralci veselili, in ugotovil sem, da sem zadel. Bil sem presrečen. Navijači so bili navdušeni. Tekma se

je končala 4:0.

V skupinskem delu smo odigrali še dve tekmi. Eno smo izgubil, drugo zmagali. Odšli smo v odločilne

boje. Takrat je bilo najtežje. Prvo tekmo v izločilnih bojih smo zmagali brezhibno. Nasprotnike smo

premagali 3:0.

Bližala in bližala se je polfinalna tekma. Bili smo poklicani in pozitivno nastrojeni odšli na igrišče. Po

desetih minutah tekme smo bili izenačeni. Sledile so enajstmetrovke. Naš vratar Jaka ni bil dovolj

izkušen, zato sem ga nadomestil jaz. Prvi so streljali nasprotniki. Srce mi je bilo tik tok tik tok. Igralec je

streljal, jaz sem se vrgel in branil. Naslednji strel sem izvajal jaz. Seveda sem zadel. Že po treh strelih

smo vodili in na koncu tudi zmagali.

Čeprav smo v finalu zgubili, smo z dvignjeno glavo odšli domov.

Žak Višček

Bilo je lepo sobotno jutro in z družino smo se odločili, da ta lep dan izkoristimo za

izlet na morje. Pozajtrkovali smo, pripravili malico in se odpravili na pot proti našemu morju.

Med potjo sva s sestro Mašo šla na internet, da bi poiskala, kaj zanimivega bi si lahko ogledali. Naša

prva postojanka je bil kraj Socerb. Na vrhu tega kraja stoji delno obnovljen grad, v katerem je tudi

gostišče. Blizu gradu je razgledna točka, s katere se lepo vidi morje, Trst in njegova okolica.

Naš naslednji cilj je bilo školjčišče v Ankaranu. Tam sva s sestro nabrala veliko lepih školjk. Ker je bilo

vroče in smo postali žejni, smo se s prijatelji dogovorili, da se dobimo v Piranu na pijači. Usedli smo se

na teraso lokala in uživali ob pijači in na toplem jesenskem soncu. V morju sem zagledal tudi nekaj

pogumnih plavalcev.

Ko smo popili, smo skupaj odšli na ogled piranskega akvarija. Imeli smo srečo, da smo prišli ravno ob

hranjenju rib in ostalih morskih živali. Všeč mi je bilo, ko so se ribe borile za svojo hrano.

Ker je bila že pozna ura in smo bili lačni, smo z družino odšli v Izolo na okusno večerjo in nato že malo

utrujeni domov.

Ta izlet mi je bil zelo zanimiv in mi bo ostal zavedno v spominu.

Gal Zidar

VSE NAJBOLJŠE

Zgodilo se je decembra 2017, bil je moj 10. rojstni dan. S svojimi prijatelji sem bil na

bovlingu v Galaksiji v Trebnjem. Ko smo nekaj časa igrali, je bila na vrsti malica, in to je bila – kaj drugega

seveda – pica. Po bovlingu pa je bila na vrsti torta. Zabavali smo se, jedli in pili sok. Ko smo pojedli, so

po prijatelje prišli starši. Z nami sta ostala še dva, ki smo ju domov na Mirno odpeljali mi.

Ko sem prišel domov, sem pred vrati zagledal sorodnike. Vsi so mi čestitali in dali darilo. Ko smo prišli

v hišo, me je bratranček vprašal, če greva na prenosniku igrat igrice. Odšla sva v mojo sobo. Ko sem

videl, da gre sestra za menoj, se mi je zdelo zelo čudno. Prišel sem v sobo in zagledal novo pisalno mizo

in na njej nov računalnik. Prižgal sem ga in prosil sestro, naj mi naloži eno zelo dobro igrico. Noge so se

mi tako tresle, da nisem mogel stati. Usedel sem se na posteljo in jokal od sreče. Ko je moja sestra

naložila igrico, sva jo šla z bratrančkom igrat. Stemnilo se je in bratranček je moral iti domov.

To je bil moj naj ljubši dan, zato ga ne bom nikoli pozabil.

Martin Prijatelj

Bil je moj rojstni dan. Sestra Nika in mami sta vstopili v mojo sobo in mi zapeli:

»Vse najboljše za te …« Čudila sem se, zakaj v rokah nimata daril, samo rekli sta mi, naj se hitro oblečem

in pridem v avto.

Ko smo se odpeljali, sem vprašala: »Kam pa gremo?» Oči mi je povedal, da se peljemo v Celje, v

zavetišče Mačja hiša. Takoj sem vedela, da se mi bo izpolnila dolgoletna želja − dobila bom mucka.

Pripeljali smo se do Mačje hiše, stopili smo iz avta in pozvonili. Čakamo, čakamo, pa nič. Še enkrat smo

pozvonili in tudi zdaj ni nihče odprl. Usedla sem se avto in od žalosti začela jokati, saj sem se bala, da

mucka ne bom dobila. Oči mi je rekel, naj ne bom žalostna. Pogledal je na internet, če kdo odda

kakšnega mucka. Poklicali smo prvega ponudnika. Ta je rekel, da so mucka oddali pred petimi

minutami. Poklicali smo še enega ponudnika, ta je rekel, da so mucka oddali pred enim tednom. Pred

očmi se mi je stemnilo, skoraj sem obupala. V tretje pa nam je uspelo, kot pravi slovenski pregovor: »V

tretje gre rado.« Po mucka smo se odpravili v Zagorje. Tam nas je sprejela prijazna gospa in nam v

solzah dala mucka. Bil je majhen, oranžen in konec repa je imel zavit v bunkico. Od sreče sem skakala

do stropa. Po poti domov smo se ustavili na pici. Muco smo vzeli s sabo v restavracijo, pojedla nam je

vso salamo s pice.

Nadaljevali smo z vožnjo in prišli domov. Muca se je nas in hiše hitro privadila. Ob tem dogodku sem

se naučila, da nikoli ne smem obupati, ampak moram vedno vztrajati do konca.

Hana Kadunc

Septembra sem svoje prijatelje povabil na praznovanje svojega rojstnega

dne. Prišla sta samo dva, Nik in Matija. Po pouku nas je moja mami prišla iskat pred šolo. Odpeljali smo

se v Ljubljano.

Ko smo prispeli v kino, smo kupili vstopnice za film Megalodon. Preden smo odšli v dvorano, kjer se je

predvajal film, smo odšli na WC. Ko smo vstopili, je Matija zakričal, ker se je ustrašil čistilke. Čistilka je

zaklela, mi pa smo odhiteli v dvorano. V dvorani ni bilo nobenega razen nas. Ker se film še ni začel, smo

se pred ogromnim platnom igrali, delali stoje in lovili. Kar naenkrat pa se je začel film. Stekli smo na

sedeže, ki smo si jih izbrali. V grozljivem delu filma sem se skril pod stol in Nika zgrabil za nogo. Nik se

je tako ustrašil, da se je prevrnil s sedeža. Med filmom smo seveda jedli bonbone. Po koncu filma smo

odšli v Mcdonalds. Ko smo se najedli, smo se odločili, da gremo na avtomobilčke, in uživali v

zaletavanju. Na poti domov sva z Nikom sedela v prtljažniku in igrala grozljivo igrico Grenny. Najprej

smo domov odpeljali Matijo, nato pa še Nika.

Ko sem zvečer legel v posteljo, sem pod sabo začutil nekaj trdega. Pogledal sem k nogam, in zagledal

avto na daljinsko vodenje. Zelo sem bil srečen, in nisem še doživel bolj razburljivega rojstnega dne.

Gal Gazvoda

V sredo, 5. 12. 2018, sem z velikim navdušenjem čakala, da nastopi nov dan. To

pa zato, ker sem sumila, da se mi bo zgodilo nekaj zelo lepega.

Isti dan, v sredo zvečer, so se mami, mama in Jure odpravili v Novo mesto po darilo za Miklavža.

Napisala sem mu, da si zelo želim hrčka. Preden pa so odšli, so rekli, da ko pridejo, se moram zapreti v

sobo.

Ko sem ostala sama doma, sem se učila. Med učenjem se mi je zdelo, da slišim korake. Zaradi velikega

strahu sem se zaprla v sobo. Razmišljala sem, kdo bi lahko bil. Odprla sem vrata, a ni bilo nikogar. Zopet

sem se šla učit. Čez pol ure sem mami napisala sporočilo, kje je, kdaj pride. Ni bilo odgovora. Napišem

ji: »H-a-l-o.« Nato pa dobim sporočilo: »V trgovini, kmalu pridem.« Spet slišim, kot da nekdo hodi po

stanovanju. Stečem do vrat, jih zaprem in se skrijem pod posteljo. Čez nekaj časa strah izgine. Naprej

se učim. Nato pa pogledam na uro. Minili sta že ura in pol, odkar jih ni. Mami napišem sporočilo: »Kje

si?« Ni bilo odgovora. Pa se ustrašim, da je kaj narobe.

Zazvoni mi telefon. Tako se ustrašim, da kar skočim pod odejo. Pogledam, gledam in vidim, da me kliče

mami. Zelo počasi se javim. Mami mi reče: »Nehaj »težiti«, kmalu pridemo«. In res so. Zaprla sem se v

sobo. Čez pet minut sem vprašala: »Grem lahko ven?« Nato pa mi mami reče: »Pridem jaz k tebi, nikar

ne hodi ven!« Malo sva se pogovarjali, nato pa mi mami dovoli, da lahko pridem ven.

Zapre mi oči in me vpraša, kaj slutim, da bom dobila. Rekla sem: »Mislim, da hrčka, ker sem si ga tudi

zaželela.« Ko odmakne roko z mojih oči, poskočim od veselja. Pred mano je stal hrček. Od veselja sem

skoraj zajokala. Vsem sem se tisočkrat zahvalila. Zelo so me presenetili, čeprav sem jim povedala, da si

ga želim. Mislila sem tudi, da darilo dobim šele naslednji dan.

Zelo sem srečna in bolj ubogam mami ter imam lepše ocene.

Nina Pia Frelih

Počil je lonec in naših zgodb je konec.