1

PARALELE AKTIVNE IMAGINACIJE

Diplomsko delo za pridobitev akademskega naziva Bakalavreus

psihoterapevtske znanosti

na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani

Roman Puš

Mentorica: Doc. dr. Lea Šugman Bohinc

Ljubljana, maj 2014

2

ZAHVALA

Najprej se iskreno zahvaljujem mentorici doc. dr. Lei Šugman Bohinc za vodenje in

usmerjanje, za vso podporo, za natančno branje, za potrpežljivo spremljanje, ob katerem sem

tudi sam rasel in poglabljal svoje znanje.

Zahvaljujem se tudi družini, za pomoč in podporo v letih mojega šolanja.

Zahvaljujem se tudi kolegici Katarini Šušteršič in učitelju dr. Jožetu Magdiču za sodelovanje

pri pisanju diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi podjetju Snaga d.o.o., sodelavcem in direktorju Janku Kramžarju, ki so

mi stali ob strani v vseh letih študija.

Zahvaljujem se tudi Katji Plut za srčno prevajanje in lektoriranje.

3

POVZETEK

V diplomski nalogi je postavljena aktivna imaginacija kot izbrano teoretično izhodišče na

podlagi teorije avtorja C.G. Junga, z dodanimi vidiki in pogledi drugih avtorjev - Sigmunda

Freuda, M.-L. von Franz in Edvarda Edingerja - glede razreševanja težave prehoda v svet

arhetipskih duševnih slik skozi različne plasti strukture psihe. V prvem delu naloge je

opredeljena aktivna imaginacija v strukturi psihe, podana predstavitev tipologije osebnosti

skozi model, predstavljeni so transferji in izbrana razvojna metoda, v drugem delu pa je

podana razlaga praktične aplikacije in uporabe aktivne imaginacije v kontekstu terapevtskega

dela. Cilji diplomske naloge so opisati in kritično oceniti izbrano razvojno metodo, predstaviti

in analizirati proces psihoterapije skozi paralelne vidike aktivne imaginacije in opozoriti na

različne načine pristopov. Osrednji namen naloge je torej približati bralcu vrednost in

uporabnost izbrane metode aktivne imaginacije v procesu samorazvoja.

Aktivna imaginacija C. G. Junga je plod kreativnega dela iz obdobja njegove krize ob ločitvi

od S. Freuda in predstavlja inovativni pristop, ki pomaga klientu s pomočjo duševnih slik

razviti odnos, ki ima potencial spoštovanja. Ker se ljubezen tako pogosto na nivoju analne

faze razcepi na jezo in žalost, nam je aktivna imaginacija lahko v pomoč, da najdemo vez z

ljubeznijo, zakopano v naših koreninah, ki generira dinamiko spoštovanja.

Ključne besede: arhetip, aktivna imaginacija, duševna slika in kriza, razreševanje transferja.

4

Kazalo

1. Uvod, stran 7

2. Slovar pojmov, stran 10

3. Aktivna imaginacija v polju Jungove strukture psihe, stran 16

3.1. Aktivna imaginacija in predstavitev tipologije, stran 19

3.2. Jungov model, prikazan na način piramide, stran 19

4. Metoda aktivne imaginacije skozi transfer, stran 23

4.1. Hipoteza, stran 25

4.2. Metode in tehnike, stran 26

4.3. Predmet raziskave, stran 26

4.3.1. Transferna uporaba koncepta aktivne imaginacije, stran 26

4.3.2. Klinični material pacienta, stran 27

4.3.3. Interaktivna teoretska perspektiva, stran 30

4.3.4. Sklep, stran 34

5. Aktivna imaginacija kot tehnika, stran 36

5.1. Aktivna imaginacija v luči odnosa do sebstva, stran 36

5.2. Aktivna inflacija, stran 43

6. Predstave razvojno kot predhodnik aktivne imaginacije, stran 47

6.1. Faze razvoja libida po Sigmundu Freudu, stran 47

6.1.1. Predstava doživljanja sočloveka in analno obdobje, stran 48

6.2. Emocionalno nabiti kompleks, stran 50

7. Nevroznanost in aktivna imaginacija, stran 53

5

8. Analiza empiričnega primera s perspektive tehnike aktivne imaginacije, stran 61

8.1. Primer Zofija, stran 62

8.2. Prispevek aktivne imaginacije v procesu terapije, stran 63

8.3. Kaj je sprožilo terapevtski proces?, stran 71

8.4. Glavni učinki psihoterapije, stran 72

8.5. Točka, v kateri sva terapijo zaključila, stran 72

8.6. Prispevek tehnike aktivne imaginacije k celotnemu terapevtskemu procesu, stran 73

9. Drugačen primer aplikacije aktivne imaginacije, Mercurius, stran 75

9.1. Test aktivne imaginacije v tenisu, stran 76

9.2. Paralele modela imaginacije iz tenisa s psihoterapijo, stran 81

10. Literatura, stran 83

11. Drugi viri, stran 85

6

Kazalo slik

Slika 1, Struktura psihe 1, stran 20

Slika 2, Struktura psihe 2, stran 21

Slika 3, Zavest kot stanje, stran 21

Slika 4, Struktura psihe v piramidi s tipološko zgradbo, stran 22

Slika 5, Celostnost psihe, stran 38

Slika 6, Zgradba nevrona, stran 56

Slika 7, Dve možganski hemisferi, stran 58

Slika 8, Možgani, stran 60

Slika 9: Stara čarovnica, stran 69

Slika 10, Hermafrodit, stran 75

Slika 11, Merkur, stran 75

Slika 12, Žoga in ravnotežje 1, stran 77

Slika 13, Žoga in ravnotežje 2, stran 77

Slika 14, Žoga in ravnotežje 3, stran 78

Slika 15, Imaginarna točka forehand 1, stran 79

Slika 16, Imaginarna točka forehand 2, stran 79

Slika 17, Imaginarna točka backhand 1, stran 80

Slika 18, Imaginarna točka backhand 2, stran 80

Slika 19, Imaginarna točka servis, stran 81

7

1. Uvod

Švicarski psihiater Karl Gustav Jung je imel pomembno vlogo pri razvoju tehnike aktivne

imaginacije. In Jung je tudi razvil svojo vejo globinske psihologije, ki jo je poimenoval

analitična psihologija. Jungu se je pot prekrižala s Sigmundom Freudom, ustanoviteljem

psihoanalize, ki je ta izraz predstavil leta 1896, ko je trdil, da lahko privede v zavest tisto, kar

je pred tem bilo v nezavednem. Njuno prvo srečanje je bilo v marcu 1907.

Omeniti je treba Jungovo zanimanje za okultne fenomene, ki jih je opisal v svoji doktorski

disertaciji. Kasneje, kot je napisal v knjigi Spomini, sanje, misli, mu je obsežna izkušnja iz

spiritističnih seans med študijem medicine omogočila, da je opravil s svojo najzgodnejšo

filozofijo, ter mu omogočila psihološko stališče. Pravi, da je spoznal o človeški duši nekaj

objektivnega. (Jaffe, 1971: 122123)

Po opravljenem državnem izpitu je nastopil službo na kliniki. Imel pa je tudi močno izkušnjo,

ki je botrovala odločitvi, da se je odločil specializirati psihiatrijo. Bil je sicer odličen v interni

medicini, kjer so mu bila vrata na široko odprta, pa vendar se je odločil za psihiatrijo. O njej

sprva ni imel dobrega mnenja, tudi študiral je ni rad, zaradi česar tudi predavanja pri njem

niso vzbudila zanimanja. Kot piše Jung, je v predgovorih splošnih učbenikov pisalo o tem,

kako psihiatrični učbeniki v sebi nosijo bolj ali manj subjektiven pečat.

Ključen je bil moment, ko je avtor učbenika Kraft Ebing pisal o subjektivnem pečatu in

poimenoval psihozo kot bolezen osebnosti, kar je Junga močno razburilo. Kot je mislil, je bil

učbenik deloma tudi subjektivna izpoved avtorja, v kateri je s prejudici in celo svojo tu bitjo

stal za objektivnostjo svojega izkustva ter s celoto svoje osebnosti odgovarjal na bolezni

osebnosti. Tako je Jungu teh nekaj namigov razjasnjujoče osvetlilo problem psihiatrije, kar ga

je nepreklicno potegnilo v njeno območje. Tu sta se zlila dva tokova njegovega zanimanja, tu

je bilo skupno izkustveno področje bioloških in duhovnih dejstev. Kot pravi, je bil tu trk

narave in duha. Razlog, zaradi katerega je imel o psihiatriji tako slabo mnenje, je tudi v tem,

da takrat ni bilo psihologije, ki bi človeka obravnavala kot celoto in ki bi v obravnavo

vključila tudi njegove bolne različice. (Jaffe, 1971: 123124)

8

Od takrat naprej je želel vedeti, kako se človeški duh odzove v primeru lastnega uničenja, ker,

kot pravi, se mu je psihiatrija zdela artikuliran izraz tistega biološkega odziva, ki se polasti

tako imenovanega zdravega duha v primeru duševne bolezni. (Jaffe, 1971: 128)

Kot omenja Jung, so v njegovem času na psihiatriji paciente etiketirali, jih ožigosali z neko

diagnozo in s tem je bil primer povečini rešen. Tako psihologija duševnega bolnika ni igrala

nobene vloge. In v tem polju je nastopil Freud, ki je postal za Junga življenjsko pomemben s

svojimi temeljnimi raziskavami o psihologiji histerije in sanj. Njegova dognanja so Jungu

kazala pot k nadaljnjim raziskavam in k razumevanju posameznih primerov. Prav Freud je v

psihiatrijo prinesel psihološka vprašanja, čeravno ni bil psihiater, temveč nevrolog. (Jaffe,

1971: 130)

Jung nazorno omenja dilemo, s katero se je srečeval v začetku svojega dela. Omenja primer

pacientke, ki so jo poslali na kliniko z diagnozo melanholije. Po vseh testih na kliniki ji je bila

postavljena diagnoza shizofrenije ali, kot se je takrat reklo, dementia praecox. Jungov vtis, da

v tem primeru ne gre za shizofrenijo, ampak za depresijo, ga je gnal, da je sam opravil z njo

še preiskave po lastnih metodah. Torej je opravil diagnostični test asociacij oziroma

asociacijski eksperiment in se pogovarjal z njo o njenih sanjah. Vse to je osvetlilo njeno

preteklost tam, kjer je običajna anamneza ni. Zaključek tega primera je bil takšen, da je bila

pacientka odpuščena po štirinajstih dnevih.

V mnogih psihiatričnih primerih so skrite zgodbe, za katere nihče ne ve, in po Jungovem

mnenju se prava terapija začenja šele po raziskavi te osebne zgodbe, ki je pacientova

skrivnost, zaradi katere se je zlomil. Pravi, da ta zgodba vsebuje ključ za pacientovo

obravnavo. Zdravnik jo mora izvedeti, zato mora zastavljati vprašanja, ki se tičejo celega

človeka, in ne samo njegovega simptoma. Hkrati pa raziskovanje zavestnega gradiva ne

zadostuje, morda lahko odpre pot asociacijski eksperiment, ali sanje, ali pa dolgotrajen in

potrpežljiv človeški stik. (Jaffe, 1971: 132133)

Ko je imel Jung leta 1935 predavanja na kliniki v Tavistocku, je pri pojasnjevanju, katere

metode je koristil pri odkrivanju nezavednega, posebno pozornost namenil asociacijskemu

testu, sanjam in aktivni imaginaciji. Mnogi so bili kar presenečeni, da je omenil asociacijski

test, ker naj se že dolgo ne bi uporabljal. Vendar ga je omenil, ker je bil izjemno pomemben v

zgodnjih raziskovanjih, saj je potrdil avtonomnost nezavedne narave. Predvsem pa je pokazal,

da obstaja čustvena komponenta kompleksa, s čimer je podal dokaz o Freudovi teoriji

potiskanja. Hkrati pa je uvidel, da telo in um delujeta kot celota in je kot prvi prepoznal

9

pomen emocij ob hkratnih fizioloških spremembah, kar se danes imenuje psihosomatski

fenomeni. (Jung, 1976: 1112)

10

2. Slovar pojmov

Aktivna imaginacija: To so „nizi fantazij, ki jih oživlja usmerjena koncentracija“.

Tehnika aktivne imaginacije: Spodbujanje fantaziranja in produciranja sanj v budnem

stanju. Je Jungov izvirni način raziskovanja in ozaveščanja vsebin nezavednega (svojih

pacientov in tudi lastnih). (Trebješanin, 2008: 1415)

Analitična psihologija: Psihološka smer, ki jo je zasnoval Jung leta 1914. V to spada izvirna

psihološka teorija Junga in njegovih sodelavcev ter naslednikov. (Trebješanin, 2008: 25)

Anima: (lat. anima: dah, duša, življenjski princip). Je ženski princip, skrit v nezavednem

moškega. (Trebješanin, 2008: 27)

Animus: (lat. animus: duh, „razumna“ duša, mišljenje, sodba). Je moški princip, skrit v

ženskem nezavednem. Arhetipska predstava moškega v duši ženske. (Trebješanin, 2008: 35)

Anksioznost (nem. Die Angst; ang. anxiety). Nedorečen strah, viseč v zraku; bojazen, da se

bo zgodilo nekaj strašnega. (Trebješanin, 2005: 251)

Arhetip (grš. princip, začetek in tudi lik, vzor, vtis). V najširšem smislu termin predstavlja

prototip, pravzor ali prasliko. To so skriti temelji ali korenine zavestne duše. (Trebješanin,

2008: 40)

Biologija -e ž ( ) veda o življenju organizmov: razvoj biologije; molekularna biologija;

biologija človeka, morja / profesor biologije. (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1995: 46)

Duh: V filozofiji nematerialni princip, ki ustvarja, ureja in upravlja z materialnim svetom.

Običajni pomen, človeška sposobnost, ki se izraža v njegovem nematerialnem miselnem,

moralnem, ustvarjalnem, umetniškem, mitološkem, filozofskem, metafizičnem in religioznem

delovanju. (Trebješanin, 2008: 111)

Duša: (nem. Seele). Poseben del psihe, avtonomen kompleks funkcij, ki prvenstveno

označuje moč imaginacije, ustvarjanje emocionalno nabitih slik in simbolov. Beseda izhaja iz

besed sila, moč, kar duši daje pomen nevidne življenjske moči, pobudniške sile. (Trebješanin,

2008: 112)

11

Ekstraverzija: Stanje naravnanosti in koncentracije psihične energije na objekt, usmerjenost

libida k zunanjemu svetu. Gre za vez subjekta do objekta v smislu pozitivnega gibanja,

subjektivnega zanimanja za objekt. (Trebješanin, 2008: 121)

Gon: (knjiž. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju);

nagon: animalni goni v človeku; spolni gon; gon po obstoju; po samoohranitvi/ ljubezen je

močen življenjski gon gibalo // želja, sla: sledil je svojemu gonu. (Slovar slovenskega

knjižnega jezika, 1995: 247)

Halucinacija: -e ž (á) psiht. zaznava, ki nastane zaradi možganskih ali duševnih motenj:

doživljati, imeti halucinacije; v halucinacijah je videla bele miške; slušna, vidna halucinacija /

ni vedel, ali je halucinacija ali resnica. (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1995: 268)

Hipnoza: (grš. sen). Tehnika, s katero hipnotizer pripelje neko osebo v stanje spremenjene in

močno zmanjšane zavesti. (Trebješanin, 2005: 84)

Histerija: (grš. maternica). Vrsta nevroze, pri kateri so prevladujoči simptomi mnoge in

raznovrstne funkcionalno telesne, senzorne, motorične in mentalne motnje, katerih izvor je

psihogen. (Trebješanin, 2005: 86)

Identifikacija: Proces poistovetenja ega ene osebe z egom druge osebe, ki se jo ima za vzor.

(Trebješanin, 2005: 91)

Individualno nezavedno: Manjši in vrhnji sloj nezavednega, ki je posameznikov oseben.

Vsebuje doživetja iz osebne zgodovine posameznika, zbrane izkušnje, ki so bile nekoč

zavestne, a so iz različnih razlogov prešle v nezavedno. (Trebješanin, 2008: 246)

Inflacija: (lat. inflare: napihniti, inflatio: napenjanje). Širitev zavesti zunaj lastnih meja, pri

katerem prihaja do množičnega vdora vsebin iz kolektivnega nezavednega v zavest oziroma

se zavest razlije po nezavednem. (Trebješanin, 2008: 166)

Introverzija: (nl. introversio: obrnjenost navznoter). Tip naravnanosti, ki ga posameznik

zavzame in ki označuje usmerjanje in obračanje k notranji stvarnosti, obračanje psihične

energije od objekta k subjektu. Je sorazmerno trajna orientacija libida k lastnemu notranjemu,

subjektivnem svetu. (Trebješanin, 2008: 174175)

12

Jaz/ego: (nem. ich, ang. self). Središčni, kohezivni in najpomembnejši del zavestne osebnosti,

ki je subjekt vseh aktov (izraz osebnih zunanjih odločitev ali volje) zavesti. (Trebješanin,

2008: 179)

Kolektivno nezavedno: Najstarejši, najpomembnejši in najvplivnejši sistem celotne psihe.

Predstavlja duhovno zakladnico podedovanih izkušenj prednikov, dano v obliki vrojenih

predispozicij za določen način človekovega doživljanja in odzivanja na okolje. (Trebješanin,

2008: 205)

Kontratransfer: Pojav, ki se dogaja v procesu psihoterapije, a je sestavljen iz nenamernega,

nenadzorovanega in nezavednega emocionalnega odziva analitika na pacientovo vedenje in

osebnost ter pojav transferja s strani pacienta. (Trebješanin, 2008: 217)

Kompleks: (lat. complexus: zapleten, sestavljen iz povezanih delov; nem. komplex).

Medsebojno povezane, emocionalno obarvane zaznave, predstave, misli in spomini v

osebnem nezavednem, združene okoli nekega osrednjega objekta (osebe, predmeta ali

simbola). Ta objekt, ki predstavlja jedro kompleksa, kot magnet privlači zelo raznolike

psihološke izkušnje, povezane z njim, in ima veliko afektivno vrednost za subjekt.

(Trebješanin, 2008: 210)

Libido: (lat. libido: sla, nagon, hotenje, želja, poželenje), je za Freuda do konca ohranil široko

sprejet seksualni pomen (vse predgenitalne in genitalne težnje). V psihoanalizi označuje

izključno energijo seksualnega nagona, „seksualno lakoto“. Po Jungu pa se libido razume kot

katerakoli nagonska želja, lakota, želja po moči, želja po Bogu, težnja k razdiralnosti,

spokojnosti, seksualna želja. (Trebješanin, 2008: 245)

Melanholija: (grš. črn in žolč). Duševna bolezen, pri kateri so prevladujoči simptomi občutki

žalosti. Depresija, brezvoljnost, kronična utrujenost, občutki praznine, občutki lastne

nevrednosti in občutki krivde, misli na samomor kot ekstremen primer. (Trebješanin, 2005:

136)

Nevrolog: Zdravnik s specializacijo iz nevrologije, vede o živčnem sistemu, živčnih boleznih

in o njihovem zdravljenju.

(Vir:http://www.ess.gov.si/ncips/cips/opisi_poklicev/opis_poklica?Kljuc=434&Filter)

13

Nevroza: Lažja oblika duševne bolezni, pri kateri obstajajo psihogene funkcionalne motnje v

psihičnem življenju, medtem ko je organska plat ohranjena. (Trebješanin, 2005: 157)

Nevroznanost: znanost o živcih: razvoj kognitivne nevroznanosti.

(Vir:http://books.google.si/books?id=LtliAgAAQBAJ&pg=PA239&lpg=PA239&dq=SLOV

AR+NEVROZNANOST&source=bl&ots=4j0bvpk8jy&sig=A4RbUrIpJrEirbQlJjCq_Usn8xQ

&hl=sl&sa=X&ei=s_FwU877MYjDyQOsm4G4Bg&ved=0CDkQ6AEwBA#v=onepage&q=

SLOVAR%20NEVROZNANOST&f=false)

Nezavedno: Vse, kar je psihično, vendar je nedostopno našemu zavestnemu jazu.

(Trebješanin, 2008: 283)

Numinozno: (lat. numen: čudežna moč, božanska sila). Izraz, ki ga v svoji klasični knjigi

»Sveto« uporablja Rudolf Otto, da opiše tisto, kar je skrivnostno, nadnaravno, veličastno,

neobvladljivo in strašno. (Trebješanin, 2008: 292)

Objektivno: -vna -o prid., objekt vnejši ( ) 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po

osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek,

sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno

ocenjevanje // neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti

naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni. (Slovar

slovenskega knjižnega jezika, 1995: 702)

Subjektivno: -vna -o prid. ( ) 1. ki izhaja iz osebe, ki čuti, misli, deluje, in ne iz predmeta,

okolja: subjektivni vzroki nesreč; imeti subjektivne in objektivne težave / publ. objektivni

faktorji so letalo, vreme, človek pa je subjektivni dejavnik // odvisen od doživljanja, mišljenja

in ne od predmeta: subjektivni razlogi; subjektivni vidik / subjektivna resničnost / subjektiven

opis dogodka / subjektivni občutek - filoz. subjektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet

idej ne da spoznati. (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1995: 1330)

Ojdipov kompleks: Zapletena in v prvi vrsti nezavedna afektivna konstelacija, ki se pojavlja

v odnosu otrok-oče-mati v obdobju med tretjim in petim letom v faličnem obdobju.

(Trebješanin, 2005: 57)

14

Projekcija: (lat. proicio, iectum = vreči naprej, izgnati, pregnati). Po Jungu je to „splošni

psihološki mehanizem, s katerim se subjektivne vsebine katerekoli vrste prenašajo na objekt“.

(Trebješanin, 2008: 318)

Prima materia: (lat. prva materija). Pojem srečamo pri grških filozofih Empedoklu in

Platonu, opisuje pa brezobličen substrat, brez določenih lastnosti, sposoben prevzeti različne

lastnosti. (Trebješanin, 2008: 316)

Psiha: Najširši psihološki pojem, ki zajema celovitost notranjih, psihičnih pojavov (zavestnih,

individualno nezavednih in kolektivno nezavednih). Jung v nasprotju z mnogimi drugimi

psihologi v pojmih razlikuje med dušo in psiho. Psiho razume kot celovitost vseh psihičnih

procesov, ne samo zavestnih, ampak tudi nezavednih. Dušo pa razume kot določen, omejen

kompleks funkcij, ki bi se lahko najbolje označil kot osebnost. (Trebješanin, 2008: 324)

Psihična funkcija: Po Jungu je to določen vidik psihičnega delovanja, „vidna oblika libida, ki

v različnih okoliščinah načelno ostaja sebi enaka, morda na enak način, kot se fizična moč

lahko opazuje kot vsakdanja vidna oblika fizikalne energije“. Jung našteva štiri osnovne in

neodvisne funkcije: mišljenje, čutenje, čustvovanje in intuicija. (Trebješanin, 2008: 326)

Psihoanaliza: (grš. duša in odpiranje, razlaganje). Sam termin pomeni razčlenjevanje

duševnih dogajanj in Freud ga je prvič uporabil 1896. (Trebješanin, 2005: 209)

Psihoterapija: Zapleten, dialektičen, enakovreden in predvsem človeški odnos izmenjave in

vzajemnega zaupanja dveh osebnosti (analitika in pacienta). (Trebješanin, 2008: 330)

Psihoza: Težja oblika duševne bolezni. Pri obolelem prihaja do težkih motenj v mišljenju,

afektivnem življenju in pri njegovem odnosu do stvarnosti. (Trebješanin, 2005: 214)

Sebstvo: (nem. das Selbst; ang. the self) Osrednji in glavni arhetip, ki je arhetip popolnosti,

reda in celovitosti psihe. Jung ga opiše kot „enotnost in celotnost celotne osebnosti“.

(Trebješanin, 2008: 384)

Shizofrenija: (grš. razdeljen in duša, duh). Cepitev različnih psihičnih funkcij po E.

Bleulerju. (Trebješanin, 2005: 239)

Simptom: (grš. primer, nesreča, obeležje). Na opisni ravni lahko psihogeni simptom

definiramo kot katerokoli škodljivo ali nekoristno dejanje, zaradi katerega se neka oseba

pritoži z izražanjem težave. (Trebješanin, 2005: 242)

15

Sinhroniciteta: (nem. Synchronizitat). Nevzročno povezovalen princip, ki pojasnjuje vez

časovno in smiselno združenih, a vzročno nepovezanih pojavov. (Trebješanin, 2008: 375)

Subliminalno zaznavanje: (lat. sub: spodaj in prag, vhod). Posebna vrsta percepcije, ki se

dogaja pod pragom zavesti, ker so dražljaji prešibki, kratkotrajni in/ali neprijetni, tako da

nimajo moči, da bi izzvali zavestno doživetje. (Trebješanin, 2008: 395)

Test asociacij: (nem. Asoziation-experiment; ang. Word Association Test). Jungov test, ki se

uvršča v prve projekcijske teste, zgrajen, preizkušen in dograjevan v obdobju 19071910,

torej v času, ko je bil Jung Freudov sodelavec. Test je prvi poizkus, da se nezavedni

kompleksi in proste asociacije raziščejo na natančen in eksperimentalen način ter da se

rezultati tudi ovrednotijo. (Trebješanin, 2008: 411)

Transfer: (nem. Ubertragung; od lat. transfere: prenašanje). V vsaki psihoterapiji se

vzpostavi značilen, močan in skrivnosten emocionalen odnos pacienta do analitika, pri

katerem pa s strani analitika ni bilo nikakršnega povoda. (Trebješanin, 2008: 416)

Zavest: Del psihe, ki ga oseba pozna in ki je nerazdružljivo povezan z jazom. Jaz-kompleks

je ne samo vsebina, ampak tudi pogoj zavesti, ker je vsak psihični element zavesten samo, če

je povezan s tem kompleksom. Zavest je stanje budnosti, katerega središče je jaz.

(Trebješanin, 2008: 401)

16

3. Aktivna imaginacija v polju Jungove strukture psihe

V knjigi Edvarda F. Edingerja, naslovljeni Jaz in arhetip (Ego and Archetype), je razčlenjena

dinamika med aktivno imaginacijo in aktivno inflacijo. V grobem gre za razlikovanje na ravni

jaza/ega.

Problem je naslednji: „Pri aktivni imaginaciji sodeluje zdrav jaz/ego pri aktivni inflaciji pa

nevrotičen.“ (Magdič, 2012)

Edinger poda nazoren opis aktivne imaginacije in piše, da posameznikova razpoloženja in

čustva vzamemo za začetno točko aktivne imaginacije. Če jih jemljemo kot naključna

oziroma imajo za nas le zunanje, fiziološke vzroke, potem ne bomo imeli podlage za iskanje

njihovih psiholoških pomenov. Zato moramo počakati na izkušnjo, ki nam prinese spoznanje,

da duhovni pomen obstaja. Tako mora na začetku imeti posameznik vsaj dovolj vere, da bo

lahko sprejel duhovni pomen kot hipotezo, ki naj bi jo tudi preizkusil. (Edinger, 1972: 113)

V odgovor na Jobovo knjigo je Jung napisal delo Odgovor na Joba, v katerem obravnava

Jobovo zgodbo kot preobrat v kolektivnem razvoju hebrejsko-krščanskega mita skupaj z

evolucijo božje podobe oziroma arhetipa sebstva. V Jobovi knjigi je mnogo simboličnih

poročil o soočenju s sebstvom. Torej se razume samo Jobovo soočenje z Bogom kot odločilna

sprememba človekovega zavedanja o božji naravi. To seveda prinese za posledico, da Bog na

takšno vedenje tudi odgovori. Pride do božjega počlovečenja in njegovega učlovečenja v

Kristusu. Vendar pa Edinger pravi, da sam zgodbo dojema drugače, in sicer kot opis osebne

izkušnje, v kateri se „jaz“, kot ga on imenuje, prvič zavestno sooči s sebstvom. (Edinger,

1972: 111)

Osnovni pojmi Jungove strukture psihe so jaz, individualno nezavedno in kolektivno

nezavedno z arhetipi in osrednjim arhetipom sebstvom. Jung je na predavanjih v Tavistocku

takole pojasnil svoje videnje psihologije: (Jung, 1976: 17)

Če pogledamo širše, gre za psihologijo, ki je veda o zavesti in šele nato tudi veda o produktih

tistega, kar imenujemo nezavedna psiha. Nezavedne psihe pač ne moremo neposredno

raziskovati, ker nismo v stiku z njo. Tako se v bistvu ukvarjamo samo z zavednimi produkti,

za katere pa menimo, da izhajajo iz področja, imenovanega nezavedno, torej iz področja

nejasnih predstav. Če pogledamo desetletnika ali desetletnico, menimo, da sta zavestna, pa

vendar se lahko pokaže, da lahko gledamo na zavest brez kakršnekoli zavesti o jazu. V teh

primerih je značilno, da nenadoma spoznajo: „Jaz sem,“ kar pomeni, da prvič v življenju

17

dojamejo, da so oni tisti, ki doživljajo, se vračajo v preteklost, da bi se spomnili določenih

dogodkov, hkrati pa se ne spominjajo, da so oni sodelovali v njih.

Tako moramo priznati, da ko rečemo „jaz“, še nimamo absolutnega merila, po katerem bi

vedeli, ali je bilo to doživetje „jaza“ popolno ali ne. Tako da sedaj še ne vemo, kako važen je

res jaz za človeka.

Zavest je kot površina ali ogrinjalo okoli ogromnega področja nezavednega. O nezavednem

ne vemo, kakšen vpliv ima, ker ne vemo ničesar o njem. Ko rečemo nezavedno, naj bi tudi

povedali, kaj to je, pa vendar sporočamo, da ne vemo, kaj je. Imamo določene znanstvene

potrditve, ki potrjujejo njegov obstoj. Sicer pa imamo le posredne dokaze o obstoju praga pod

umsko zavestjo. Tako naj bi bilo vedno „kakor da“-izkušnja.

Zavest je po večini proizvod opazovanja in iznajdljivosti v zunanjem svetu. Nahajala naj bi se

v velikih možganih. Verjetno je bilo to središče za čutilni organ kože naših daljnih prednikov

in ker se je zavest razvila od tukaj, je zaradi tega ohranila funkcijo čutenja in orientacije. Tako

so na začetku 17. in 18. stoletja francoski in angleški psihologi želeli zavest izpeljati iz čutil,

ker da naj bi zavest vsebovala le čutilne informacije. Šlo je za znani rek: ničesar ni v umu,

česar ni bilo v čutilih. Podobne tokove lahko še sedaj vidimo v psiholoških teorijah. Recimo

Freud ne izpeljuje zavesti iz čutilnih informacij, vendar pa izpeljuje nezavedno iz zavednega,

kar je enaka racionalna pot.

Jung pa gleda na zavestno ravno nasprotno, in sicer trdi, da je nezavedno predhodno

zavestnemu, ki vznikne iz njega. In pomembno dejstvo o zavesti je, da nič ne more biti

zavestno, če ne obstaja jaz v odnosu s tistim, na kar se nanaša. Torej, karkoli ne bo v odnosu z

jazom, tudi ne bo zavestno. S tem je mogoče tudi definirati zavest kot odnos psihičnih vsebin

do jaza.

Kaj pa je torej potem jaz? Jaz je zapleten pojem, prvič je to splošno doživljanje lastnega

telesa, lastnega obstoja in tudi podatki iz spomina, torej določena zamisel o trajanju ali o

dolgem nizu spominov. Posledično je zaradi tega imenovan kompleks psihičnih dejstev. Ta

kompleks ima veliko privlačno moč, podobno kot je to pri magnetu, in privlači vsebine iz

nezavednega, to je iz tistega dela, o katerem nič ne vemo. Hkrati pa privlači tudi zunanje

vtise, ki, ko stopijo v stik z jazom, postanejo zavestni. Jung pravi, da razume jaz kot vrsto

kompleksa. Najbližji in najdražji kompleks, ki ga sprejemamo, je naš jaz. Je vedno v središču

naše pozornosti in želja ter tako absolutno in potrebno središče zavesti. Če se jaz razdeli, kot

18

je to pri shizofreniji, je posledica ta, da oseba izgubi doživljanje vrednosti. Različne vsebine

zavesti tako postanejo nedostopne za prosto reprodukcijo. (Jung, 1976: 21)

Kot pravi Jung, se z nezavednimi procesi ne moremo neposredno ukvarjati, ker nam niso

dostopni. Tudi niso neposredno vidni. Pokažejo se le skozi svoje produkte in mi potem

predvidevamo, ker so neobičajnih kvalitet, da morajo od nekod izvirati. To polje teme

imenujemo nezavedna psiha. Zunanje psihične vsebine zavesti se v osnovi razvijajo pod

vplivom zunanje okolice, s posredovanjem čutilnih informacij. Vendar vsebine nastajajo še iz

drugih virov, kot so to spomin, presoja, temna sfera uma, nezavedno. O tem izvemo skozi

notranje psihične funkcije, torej tiste, ki niso pod našim nadzorom. Te funkcije so sredstvo za

to, da nezavedni material pride do površja zavesti. Tako vsebine, katerih produkti preidejo

mejo zavedanja, delimo na dve skupini.

Prva skupina vsebuje prepoznaven material iz osebne zgodovine, to je vsebina osebne narave,

in produkte instinktivnih procesov, ki osebnost naredijo kot celoto. Nato so tu še pozabljene

in potisnjene vsebine ter take, ki imajo kreativno naravo. V elementih te skupine ni prav nič

neobičajnega in bi lahko bili pri drugi osebi zavestni. Te imenuje Jung osebno nezavedno;

sestavljeno je iz osebnih elementov, ki sestavljajo osebnost kot celoto.

Druga skupina vsebin pa je popolnoma nepoznanega izvora oziroma takšnega, ki ga ne

moremo pripisati osebni izkušnji. Te vsebine so značilne po nerazjasnjenih posebnostih in to

je pravzaprav njihov mitološki značaj. Zdi se, kot da pripadajo vzorcu, ki ni lasten enemu

posameznemu umu ali osebi, ampak človeštvu v celoti. Pripadajo, ker niso podedovane,

človeštvu v celoti in so kolektivne narave. Te kolektivne vzorce imenujemo arhetipi. Arhetip,

kar izhaja iz typos, pomeni tisto, kar je vtisnjeno, določeno skupino vsebin arhaične narave, ki

po obliki in smislu ustrezajo mitološkim motivom. Mitološki motivi pa se v čisti obliki

pojavljajo v pravljicah, mitih, legendah in folklori. Eden od najbolj znanih motivov je lik

Heroja, Rešitelja, in Zmaja, ki naj bi ga heroj premagal.

Izražen je mehanizem introverzije zavestnega uma v globlje plasti nezavedne psihe. Primer,

ko se plasti kolektivno nezavednega razlikujejo od osebno nezavednega, se je pojavil pri

Jungovem raziskovanju nezavednega pri črncih. Vprašanje, ki si ga je zastavil, je bilo, ali so

kolektivni vzorci povezani z raso ali pa so a priori kategorije imaginacije. Šlo je za sanje, v

katerih je bil človek, razpet na kolesu. Bolj logično bi bilo sanjati človeka, razpetega na križu,

z ozirom na religioznost črncev. Če sanjavec pred tem ni imel nobenega stika s to idejo, je to

arhetipska predstava, ker je križanje na kolesu mitološki motiv. Gre za je starodavno sončevo

19

kolo. Križanje pa je žrtvovanje bogu Soncu, da bi bil milosten, potrebno je bilo žrtvovanje za

plodnost zemlje. Sončevo kolo je izrazito arhaična ideja, morda najstarejša religijska ideja, ki

obstaja. (Jung, 1976: 4547)

Govorili smo že o zavesti, a še ni bilo nič povedanega o njenih štirih funkcijah. To so miselna,

intuitivna, čutilna in čustvena. Te funkcije zavesti si lahko predstavljamo razporejene v krogu,

in če med njimi potegnemo križ, je miselna nasproti čustveni in čutilna nasproti intuitivni. Še

pomembneje za predstavo o strukturi psihe pa je, da krog vzamemo kot kolo, ki vozi po travi

in ta sega približno do polovice. S tem dobimo pomembno perspektivo o razmerju med

zavednim in nezavednim delom.

3.1 Aktivna imaginacija in predstavitev tipologije

Običajna predstava s perspektive energije se gleda v Jungovi analitični psihologiji skozi

tipologijo. Osnova tipologije C. G. Junga so 4 možne tipološke funkcije: miselni tip, intuitivni

tip, čutilni tip in čustveni tip. Za razumevanje aktivne imaginacije na znanstveni način se

moramo opreti na teorijo sistema Jungove tipologije.

Na kratko je izhodišče naslednje: vsak od 4 posameznih tipov osebnosti ima svojstvene

lastnosti in hkrati velja, da ima vsak posameznik v sebi vse elemente različnih osebnosti.

Vendar so elementi različno integrirani v osebnosti. Razporejeni so po različnih ravneh

zavedanja, glavna funkcija predstavlja zavest jaza, sledita globlji dve pomožni funkciji, ki

predstavljata individualno nezavedno, in najgloblje je naša nezavedna funkcija, ki predstavlja

kolektivno nezavedno.

Obravnavamo dinamično polariziranje posameznih „nasprotij“ tipov osebnosti. Gre za

nasprotja intuitivec nasproti čutilcu in čustvovalec nasproti miselnemu tipu, introvertnost

nasproti ekstravertnosti. Glavne funkcije so postavljene nasproti nezavedni funkciji. Tu

imamo še povezanost na ravni 2 aktivnih, intuitivnega in miselnega, ter 2 pasivnih tipov,

čustvenega in čutnega.

3.2 Jungov model, prikazan na način piramide

Ego je organ zavesti in točka, od koder se aktivna imaginacija spušča vedno globlje v

nezavedno. Za razumevanje zavesti je treba upoštevati tipologijo: glavna funkcija je najbližje

egu in jo uporabljamo pri zastopanju stališč. Del individualno nezavednega pa je premalo

20

zavesten gledano na celotno polje zavesti in je tako podzavesten ali nezaveden. Pod tem

poljem pa so še kolektivno nezavedno in arhetipi.

Po pripovedovanju dr. Jožeta Magdiča so nastale slike 1,2,3,4 iz dne 14. avgusta 2012.

Slika 1: Struktura psihe 1

Slika 2: Struktura psihe 2 struktura psihe v obliki piramide

21

Slika 3: Zavest kot stanje primer 4 tipoloških funkcij v dinamičnem odnosu

Primer za intuicijo kot glavno funkcijo in emocionalno kot prvo pomožno funkcijo:

Slika 4: Struktura psihe v piramidi s tipološko zgradbo

22

23

4. Metoda aktivne imaginacije skozi transfer

Jung je razložil transfer kot primer veliko bolj splošnega procesa projekcije in povedal, da je

to pogosto osnovni problem v analizi. Izkušnje in znanje analitika so po njegovem še posebno

pomembne, ko se sreča s fenomenom kontratransferja.

Aktivna imaginacija se po Jungovi izkušnji v terapiji lahko koristi skupaj s spontanim

slikanjem in risanjem. To je zelo pomembno še posebno za tiste, ki niso mogli svojih fantazij

pretočiti v besede. Hkrati pa je to omogočalo pacientom, da so v prostem času dejavno

sodelovali v procesu. (Jung, 1976: 13)

Ko so Junga spraševali o njegovi psihoterapevtski ali analitični metodi, ni dal enoznačnega

odgovora. Dejal je, da je terapija pri vsakem primeru drugačna in da vsakega pacienta

obravnava kar se da individualno. Po njegovem lahko splošno veljavna pravila postavimo le

cum grano salis in da je psihološka resnica veljavna le tedaj, če jo lahko tudi obrnemo.

Rešitev, ki zame ne bi prišla v poštev, je za nekoga ravno prava. Hkrati pa je treba paziti, da

se ne odločimo za določeno rutinsko pot, in vedeti, da je duša veliko bolj zapletena in

nedostopna kot telo. Pri tem pa psihoterapevt ne sme razumeti zgolj pacienta, enako dobro

mora razumeti tudi samega sebe. Zato je nujna tudi lastna analiza, tako imenovana študijska

analiza. (Jaffe, 1971: 146147)

Po tem ko je leta 1900 Jung prebral Freudovo knjigo Sanje, je kasneje prebral celotno

Interpretacijo sanj ter Študije o histeriji, ki sta jih izdala skupaj z Josefom Breuerjem leta

1895. Pred Freudom so psihiatri imeli za lastnost večine nevrotičnih simptomov pomanjkanje

integracije in beseda disociacija je bila uporabljena za tisto, kar je videti kot nepovezanost

med osebnostjo in mislimi, aktivnostmi, sanjami, zablode in prisile (kompulzije), ki so videti,

kot da so zunaj karakterja.

Srečanje s Freudovim pisanjem je Jung videl kot razsvetlitev skrivnosti, da je potiskanje

faktor tako v psihozah kot v nevrozah in da se zablode lahko analizirajo kot sanje. Še dve leti

prej ni bilo možno narediti doktorata na temo seans. V letu 1900 pa profesor psihologije

Theodore Flournoy izda knjigo Od Indije do planeta Mars, kjer opiše primer medija pod

imenom Helen Smith. Njene zgodbe obravnava kot produkt subliminalne imaginacije

(imaginacije pod pragom zavedanja), ki ima osnovo v pozabljenih spominih in nepriznanih

željah. Tako je Jung diskutiral z Bleulerjem o spiritualizmu in ga je on tudi spodbudil, da je

24

svojo doktorsko tezo namenil seansam (spiritističnim sestankom). Leta kasneje, l. 1935, pa je

Jung povedal, da je bilo tisto, kar je njegovo delo najbolj radikalno razlikovalo od

Freudovega, ideja o neodvisnosti nezavednega. Dejal je, da je to odkril že leta 1902. Takrat je

študiral psihološko zgodovino mladega dekleta. Jung je delal s Helly po metodi Charcota, ki

je uporabljal hipnozo pri študiju histerije. Veljalo je namreč, da je hipnoza najboljši način, da

si pridobiš dostop do nezavednega uma. (Hayman, 1999: 5657)

Izposodil si je Flournoyevo besedo cryptomnesia, da opiše proces, v katerem spomini bledijo

iz zavesti in se vračajo med polmesečnimi transi. Poizkusil je analizirati odnos podosebnosti,

kot recimo dveh dedkov, s Hellyjino ego zavestjo. Domneval je, da sta bila dramatizirano

razdvojena od njenega sanjskega ega. Jung je uporabil Freudov termin histerične

identifikacije za stanje, ko si z lastnim interesom odpeljan v osebo (objekt). Sanjarjenje se

lahko razvije v histerični delirij, v katerem sanjske fantazije postanejo halucinacije. Patološki

lažnivec, ki podleže svojim fantazijam, je kot otrok, ki izgubi sebe v svoji igri, ali igralec, ki

izgubi sebe v svoji vlogi. Razlika med temi in mesečnikovo ločenostjo (dissociation)

osebnosti je samo razlika v stopnjah. Če bi bila Helly pacientka in bi Jung imel Freuda za

supervizorja, bi ji rekel, naj pove vse, kar ji pride na misel, vse, dokler se ne bi mogla soočiti s

svojimi spomini in dojemanji, ki so potonili v nezavedno in se ponovno pojavili med transi

kot podobe in ideje. Jung je kasneje verjel, da je integracija možna s tem, ko se material iz

nezavednega prinese v zavest. Vendar pa je tu dekle spodbujal, naj verjame v svoje

sposobnosti kot medij, jo hipnotiziral v trans in ostajal del drame s tem, ko je spraševal

podosebnosti, kot da nimajo nič z njeno izkušnjo ali z njenimi emocijami, ki jih je želela

potisniti, čeprav je verjel, da bi jo lahko ranil s tem, ko jo je spodbujal k nagnjenosti k

ločenosti (dissociation). Namesto da bi sledil dokazom o potiskanju do logičnega konca, je

trdil, da ji je pomagal s pogovorom s podosebnostmi.

Dejal je, da je individualnost podzavesti vedno velik korak naprej in ima izjemen vpliv

na nadaljnji razvoj podzavestnih dejanj. In prav ta ideja je postala osnovna v njegovi

teoriji. Kasneje je izpraševal like v svojih fantazijah in učil paciente, da so enako počeli v

svojih. To tehniko je imenoval aktivna imaginacija. Kasneje je termin podzavest nadomestil z

nezavednim, ki ga kdaj pripisuje nezavedni duševni aktivnosti v posamezniku in kdaj zunanji

nakopičeni sili, kar se misli, kot da deluje narava ali usoda na človeško življenje. Nagnjenje,

da verjame v neodvisnost nezavednega, je v skladu z njegovim otroškim zavračanjem, da

sprejme odgovornost za takšne podobe, kot sta veliki penis in sveti iztrebki. Če so se mu

prikazali, naj bi bilo to zaradi neke zunanje sile, ki jih je vsadila v njegov um. Po Anthonyju

25

Storru je zabloda tistih, ki jim zunanja sila neke vrste vsadi ideje v njihov um, eden ključnih

znakov za shizofrenijo, znana kot miselni vsadki. (Hayman, 1999: 5860)

Jung je odkril aktivno imaginacijo med letoma 1913 in 1916, to je po tem, ko se je ločil od

Freuda in je trpel zaradi otrplosti, zaspanosti in prestrašenosti. Grozilo je, da ga to počutje

povsem prevzame. Tako je moral najti način, metodo, ki ga bo pozdravila od znotraj. Ker ni

vedel, kaj naj naredi, se je povezal z impulzi in s podobami iz nezavednega. Čez čas je

spoznal, da ko mu uspe prevesti svoje emocije v podobe, postane notranje pomirjen in varen.

Kar pa je zelo pomembno pri razumevanju aktivne imaginacije in seveda hitro prezrto, je, da

Jung ni samo opisal metode in njenih stopenj ter oblik, temveč je povezal aktivno imaginacijo

pri delu s sanjami in transfernim odnosom. (Chodorow, 1997: 14)

4.1 Hipoteza

Namen prikaza spodnjega primera je, da raziščem izkušnjo odtujenosti s pomočjo aktivne

imaginacije, in sicer skozi način simbolične obravnave pritožbe. To pomeni, da sem sprejel

hipotezo, da pacientov prvi, osnovni problem ni tudi jedro kompleksa. To naj bi bil drugi

problem, ki ga pacient predstavi, in zajema že na videz komponente agresivnosti, vendar mu v

celoti manjka naboj v izpovedi, da bi se z njim pacient lahko direktno soočil. Torej predstavil

bom primer, ko je bil prvi strah pacientke povezan s tem, da bi zbolela za rakom. Drugi strah

pa je bil ta, da se panično boji velikih hitrosti. V procesu zdravljenja sem uporabil aktivno

imaginacijo in prva podoba na začetku zdravljenja je bilo limonino drevo, ki dejansko

predstavlja aktivno inflacijo, medtem ko je na koncu prišlo do aktivne imaginacije drevesa

oljke, ki predstavlja razrešitev odtujenosti in vzpostavitev osi jaz-sebstvo. Tukaj sem želel

prikazati simbolizem para nasprotij skozi pacientova dva strahova, ki bi lahko bila

enakovredna, brez medsebojne interakcije in dinamike. Moja hipoteza je, da sta dva strahova

v medsebojnem odnosu in da pacient vedno izrazi model para nasprotij, ki se ju lahko poveže

šele v procesu zdravljenja. Tudi je čutiti razliko ko se izrazi prvi strah, bo to moč povezati s

premagovanjem, medtem ko je drugi stvar poraza. V procesu do drugega ne pridemo hitro in

na lahek način.

Če primerjamo aktivno inflacijo in odtujenost, vidimo, da je aktivna inflacija nujna

spremljevalka razvoja jaza, kot je izkušnja odtujenosti prvi korak k zavedanju sebstva.

Kierkegaard je videl izkušnjo odtujenosti v tem, ko pravi, da je toliko povedanega o

zavoženih življenjih, a je zavoženo samo tisto, ki je ogoljufano za človeške radosti in

26

bridkosti, tako da se človek ni nikoli večno in dokončno zavedel samega sebe kot duha. Ali

drugače, da Boga ni moč doseči drugače kot z obupom.

Medtem pa Jung o isti stvari pravi na psihološki način, da ko se sebstvo trudi, da bi se

samouresničilo, se vzpne nad osebnost jaza. Njegova narava je bolj sveta, vseobsegajoča in

hkrati temnejša od jaza, zato ga sooča s problemi, pred katerimi bi jaz seveda rad zbežal. To

pa seveda povzroči veliko spremembo v posamezniku, ker mu upade krepostna hrabrost, ali

sposobnost uvida, ali pa oboje hkrati, vse dokler na koncu ne odloči usoda. Tako je na koncu

posameznik žrtev odločitve, ki je ni sprejela lastna glava ali lastno kljubovalno srce. Tu

vidimo numinozno moč sebstva in razlog, zakaj je ne moremo drugače izkusiti. Končno pa to

pomeni, da izkušnja sebstva za jaz vedno pomeni poraz. In tudi zato je Jung povezal

odtujenost z religiozno izkušnjo. (Edinger, 1972: 7273)

4.2 Metode in tehnike

Osnovni pristop v raziskavi bo analiza empiričnega sekundarnega gradiva, vezanega tudi na

moj terapevtski primer. Gre torej za kvalitativno analizo študijo primera. Osnovno merilo za

uspešnost raziskave je aktivna imaginacija kot metoda in tehnika.

4.3 Predmet raziskave

Predmet raziskave je moj primer na študiju analitične psihologije z uporabo metode aktivne

imaginacije.

4.3.1 Transferna uporaba koncepta aktivne imaginacije

Jungovska aktivna imaginacija in transfer – razvoj

Aktivna imaginacija je že od nekdaj pomemben proces tako zame osebno kot pri delu z

mnogimi mojimi pacienti. Način, na katerega Joan Chodorow razume Junga, mi je delno

osvetlil to temo: „Jung je dejal, da na nobenem seminarju o aktivni imaginaciji ne bi smeli

izpustiti zgodbe o priklicevalcu dežja.“ Chodorowova v nadaljevanju navaja Jungovo

doživljanje: „Celotna zadeva se me dotakne in me nemudoma iztiri. Kaj torej lahko storim?

Potrebujem majhno kočo, v kateri sem lahko, kdor sem, meditiram, se spravim k sebi. In

potem, ko sem sam spet v redu, je v redu tudi vse drugo. Zdaj sem v Tau; prej je manjkalo

dežja, in zdaj dežuje.“ (Jung v Chodorow, 1997: 1920)

27

Te Jungove besede so Joan Chodorowovi pomagale razumeti, da je „človeška psiha izjemno

dvoumna. V vsakem posameznem primeru se moramo vprašati, ali sta stališče ali t. i. habitus

avtentična ali nista morda samo kompenzacija za svoje nasprotje.“ (Jung v Chodorow, 1997:

8788) Če imamo to v mislih, je „domišljija igra, dejavnost sama po sebi, aktivna imaginacija

pa je tisti del igre, kjer se vanjo vključi lepota. A grem celo dlje: ne le, da dam pacientu

možnost najti asociacije na svoje sanje, tudi sebi dam enako možnost. Nato mu svoje zamisli

in mnenja predstavim.“ (Jung v Chodorow, 1997: 90)

Raziskoval sem delo Jan Wiener, ki je obogatilo moje razumevanje transferja: „V celoti vzeto

je Jung termin transfer uporabljal nejasno. Njegovega pomena ni želel omejiti na projekcije

starševskih podob, vselej je želel pustiti prostor tudi za arhetipsko; vendar je pri preširokih

definicijah tvegano, da koncept v celoti izgubi pomen.“ (Wiener, 2011: 7) Pri razvijanju

svojega kliničnega dela poskušam uporabljati oba načina razumevanja.

Potrditev za to najdem v navajanju Margaret Wilkinson, da „se danes oblikuje vse širši

konsenz, da levohemisferične interpretacije preprosto ne zadoščajo in da je nujna

desnohemisferična empatična povezava, še posebej pri pacientih, ki so doživeli zgodnjo

travmo v odnosih.“ (Wilkinson, 2010: 8586) Da sklenem poudarjanje pomembnosti

zavedanja transferja, bom uporabil besede Wienerjeve: „Jungov teleološki poudarek transferja

kot projekcije tega, česar še ne vemo, je v nasprotju s Freudovim poudarkom na transferju kot

vračanju potisnjenega, kar je imenoval ,nove izdaje starih konfliktovʻ (Freud, 1916: 454).“

(Wiener, 2011: 8)

Zanimivo je prebrati razmišljanje, da „so s terapevtskega stališča besede zelo omejene. V

ordinaciji jih lahko kot obrambo uporabljata oba člana diade. […] Knox (2008) opaža, da je v

napačni fazi psihičnega razvoja celo najmilejša interpretacija lahko s strani pacienta

razumljena kot ,nenamerno zrušenje celega svetaʻ (str. 31).“ (Wilkinson, 2010: 89)

4.3.2 Klinični material pacienta

Primer

V obravnavanem primeru gre za moškega z imenom Tom, starega okoli 40 let, prikazuje pa

začetek analize, ki je trajala skoraj 3 leta. Vključevala je ločitev od matere in prepoznavanje

razhajanj med Tomovim samovrednotenjem in arhetipskim pomenom simbolnega življenja.

Bil je poročen z zelo skrivoma dejavno in ambiciozno ženo, ki je Tom ni jemal resno. Imel je

dve hčeri, stari 6 mesecev in 6 let. Delo z aktivno imaginacijo mu je delalo težave. V okviru

28

transferja sem izkusil njegove težave zaradi pasivne imaginacije, kar me je skozi proces

odnosa prisililo v spremembo pristopa v analitičnem delu.

Analiza

Skladno z mojim kontratransferjem se je zdelo žalostno, da je bil Tom razcepljen med seboj

in svojim stricem ter se ujel v past dogajanja med sabo in stricem kot „suženj, zvest svojemu

gospodarju“. Tom je poskušal biti stricu zvest in mu je redno prinašal uporabne informacije,

v zameno pa ni dobil ničesar. Pravzaprav mu je stric že dolgo pred njegovim prihodom k meni

obljubil službo. Videti je bilo, da Tom neformalno že dela za strica, a se je ta „izogibal

iskrenosti in mu dajal verjeti, da je na preizkusu“. Tomu se je zdelo, da mu sorodstvo s

stricem lahko odpre mnoga vrata, in ker je bil s stricem v tako močnem transfernem odnosu,

se je res znašel na krajih, kjer je prišel do uporabnih informacij, kar je bilo stricu všeč.

Drugi vidik ločevanja od strica, „ki je svoje življenje posvetil ščitenju preostalih sužnjev“, je

bila Tomova potreba po povezovanju. Na začetku terapije mi je Tom dejal, da je bil materin

najljubši sin, nato je utihnil in dvomeče sklenil: „... ali pa se mi samo zdi, da me mati

podpira.“

Kontratransfer

Tom me je poklical pri svojih štiridesetih. Govoril sem z njim o jungovski analizi in o tem,

kdaj bi se lahko oglasil. Analiza ga je zanimala, ker mu je bil stric obljubil dobro službo v

svojem podjetju, a je izpolnitev obljube že mnogo let redno prestavljal na pozneje.

Sprejel sem ga, da se dogovoriva o načinu in podrobnostih poteka analize. Na začetku je bil

moj kontratransferni občutek tak, da gre za dober posel. V prvih pogovorih sem imel občutek,

da je to človek, ki kupi, kar potrebuje, po pošteni ceni.

Zatem se je zgodilo nekaj malce drugega. Pomenilo je, da bom moral skrbno premisliti glede

tega moža.

Terapevt: Cena za 90-minutno seanso je …

Tom: Prav.

Terapevt: In se plača po vsaki seansi.

Tom: Prav, samo eno vprašanje, je mogoče plačati po koncu terapije?

29

Terapevt: Kako to mislite? To bi lahko pomenilo plačati šele po mnogo letih.

Tom: No, lahko vam jamčim, da bom zagotovo plačal, in še več boste zaslužili, če dobim

službo v stričevem podjetju.

Terapevt: Žal mi je, ampak na tak način ne morem delati z vami.

Tom: Res si želim delati z vami in bi rad povedal samo, da bi bili lahko na koncu za svoje

delo dobro nagrajeni.

Terapevt: Glejte, potrebujem samo običajno plačilo, brez dodatkov.

Tom: Upam, da ne mislite, da sem nepošten človek?

Terapevt: Ne, sploh ne, toda to je edina možnost, da ste se lahko psihoterapevtski proces

odvija z udeležbo obeh.

Tom: Potem pa prav.

Bil je težaven transfer. Bil sem odločen ostati pri svojem običajnem načinu zaračunavanja in

občutek sem imel, da me je poskusil prisiliti v to, da se odzovem kot „hladen poslovnež“.

Toda po drugi strani moram reči, da sem skozi kontratransfer občutil neko vrsto praznine, kot

da bi obstajala velika potreba po varnem prostoru, v katerem naj bi ga na dolgi rok pestoval.

Ko je Tom odšel, sem dobil transferni občutek, da sem spustil priložnost za zelo dober posel.

Začela sva sodelovati in Tom je prihajal redno vsak teden. Dva meseca pozneje je dejal, da

čaka, da stric z njim podpiše pogodbo o delu. To je dejal na način, ki je bil videti, kot da čaka,

da mu mati postreže kosilo. Razumel sem, zakaj je bilo za Toma tako težko doseči primeren

sporazum. Izvedel sem, da je kot otrok moral vselej sam začeti kuhati, preden se je mati vrnila

z dela, da je pripravil obrok, ki ga je mati nato samo dokončala. Seveda je hrano včasih tudi

zažgal ali pa se mu je ponesrečila. Ob tej težavni izkušnji se je naučil kuhati sam. Pozneje je

jedel tudi v restavracijah ali pa je jedel samo sendviče, kadar je bil zdoma, ker je bil

prezaposlen, kar se je dogajalo precej pogosto.

Približno ob istem času sva poskusila s prvo aktivno imaginacijo in narisal je tudi sliko, na

kateri so bili oseba moškega spola, hiša, drevo in pes. Risbo je naslovil Kreacija z zaprtimi

očmi. Aktivna imaginacija je po mojem kontratransfernem občutku simbolno razkrivala

pomanjkanje zaupanja, ki so ga na mnogih ravneh predstavljali objekti na risbi.

30

Kot lahko vidimo, se sploh ni zavedal, kaj se dogaja, in razlog, da mi ni zaupal, je bila

njegova negativna izkušnja, da zatem ne bo dobil kosila. V temelju njegovega problema torej

ni bil posel s stricem. Iz njegovega transferja lahko sklenem, da je terapijo uporabljal za to, da

bi mu pomagala pri strahu pred zaupanjem kljub potrebi po zaupanju; natanko pri tem, kar je

izkusil pri poslu s stricem. Toda način, na katerega je sklepal posle, se je izražal z določenim

hladom, ki ga je povzel od matere skozi projekcijsko identifikacijo.

Pozneje so se mi pojavljale kontratransferne podobe jokajočega dojenčka in občutek, da je

zagotovo nepravično, da dojenček joka. Pojavila se je tudi podoba matere poleg dojenčka,

nezmožne vzpostaviti pravi čustveno topel odnos z njim.

Tomu nisem povedal ničesar o svojih občutkih, da se mož ne bi umaknil iz transfernega

procesa.

4.3.3 Interaktivna teoretska perspektiva

„Z Jungovega vidika nezavedno projiciramo, česar še ne vemo, na terapevta, da bi izvedeli

več o sebi.“ (Wiener, 2011: 8) Moj pacient je terapijo uporabljal v ta namen. Poskušal sem

uporabljati aktivno imaginacijo, da bi mu v tem procesu pomagal. Boril se je z določenimi

vidiki materinskega kompleksa.

Joan Chodorow spominja, da je bilo delo The Transcendent Function (Transcendentna

funkcija) (1916/58) Jungovo prvo daljše delo, v katerem je pisal o metodi, ki jo je pozneje

imenoval aktivna imaginacija. V tem zgodnjem delu se osredinja na oblike aktivne

imaginacije in njene možnosti. Izpostavlja, da je „po Jungu neposredna izkušnja nezavednega

in dejavno ukvarjanje z njim […] način, na katerega se težaven kompleks postopoma

transformira in razblini.“ (Chodorow, 1997: 18)

Chodorowova poudarja dragocenost aktivne imaginacije: „Termin ,transcendentna funkcijaʻ

vključuje tako metodo kot vrojeno funkcijo psihe. V nasprotju s tem se termin ,aktivna

imaginacijaʻ nanaša zgolj na metodo. Toda očitno metoda (aktivna imaginacija) temelji na

funkciji psihe, ki producira podobe, to je na domišljiji.“ (Chodorow, 1997: 35) V delu

Mysterium Coniunctionis Jung pojasnjuje, da je aktivna imaginacija pot do samospoznanja.

Nagibal se je k fokusirani podobi, k vodenemu pristopu, in ostajal pri fenomenologiji

psihološke izkušnje. (Cambray in Carter, 2007: 1)

31

Cambray in Carterjeva izpostavljata, da „[o]dprtost za procese v nezavednem, z vsemi

nevarnostmi in novostmi, ki jih lahko odrivanje spominov in želja sproži, povzroči, da se

razum usmeri k meji med redom in kaosom, prostoru globlje psihološke ustvarjalnosti. Ta

formulacija se je v polnosti izrazila v Jungovih poznejših zamislih glede ,aktivne

imaginacijeʻ, ki jo je razumel kot ,proces naravne amplifikacijeʻ z globoko čustvenim jedrom,

nujnim za preobrazbo“ (Cambray in Carter, 2007: 18). Poleg tega je tu „[d]rugi aspekt

amplifikacije, ki ga sodobna znanost vidi v novi luči, […] mrežni oz. omrežni vidik asociacij,

ki se zgoščajo okrog specifičnih podob ali zamisli.“ (Cambray in Carter, 2007: 18)

Davidsonova je napisala razpravo Transference as a form of active imagination (Transfer kot

oblika aktivne imaginacije, 1966), ki je izzvala tiste, ki so ločevali „klinični“ vidik jungovske

prakse od „simbolnega“ pristopa. Njeno razpravo lahko zato vzamemo kot znanilko

sodobnega raziskovanja uporabe domišljije na področjih transferja in kontratransferja. Danes

je jasno, da lahko amplifikacijo in aktivno imaginacijo jemljemo kot nujna procesa, ki lahko

omogočita in olajšata proces individuacije (Cambray in Carter, 2007: 2022).

Wienerjeva (2011) predlaga, „da sprejmemo termin transferna matrica kot sodobno jungovsko

metaforo, ki se nanaša na sokonstruirani prostor in okvir za razmišljanje o transferju, ki

omogoča učenje skozi izkušnjo znotraj odnosa“ (str. 1618).

Ta pomembna zamisel se je najprej pojavila pri Plautu leta 1966, ko je zapisal, da „,zanašanje

zgolj na podobe vodi v neke vrste puščavo, če ni združeno z analizo osebnih odnosovʻ (Plaut,

1966: 113). Pozneje v istem delu piše, da je ,sposobnost oblikovanja podob in konstruktivne

uporabe teh z razdruževanjem in ponovnim združevanjem v nove vzorce […] odvisna od

posameznikove sposobnosti zaupanja […] Nezmožnost na tem področju osiromaši življenje in

zahteva skrbno analizo transferja, da se okrepi egova funkcija zaupanja tako v odnosih kot pri

imaginacijiʻ (Plaut ibid, 130).“ (Wiener, 2011: 1315)

Še ena pomembna avtorica, Von Franzova (1993), piše, da „medtem ko so sanje lahko pri

notranjem razvoju pomembne, lahko aktivna imaginacija intenzivira in pospeši razvoj s tem,

da pomaga napredovati pri delu zavesti. [… P]ozitivni učinek je posledica poskusov, da

objektiviramo (skrbno opazujemo) vsebine nezavednega v budnem stanju in se z njimi

zavestno povezujemo.“ (str. 146)

Aktivno imaginacijo tisti brez ustreznega izobraževanja zlahka zamenjajo s pasivno. Povzetek

Von Franzove, v katerem našteva, kaj aktivna imaginacija ni, se mi zdi precej uporaben:

32

1. „notranji kino“, ki ga večina ljudi vidi, kadar zaprejo oči;

2. „pogovarjanje s seboj“, kar večina kdaj pa kdaj počne;

3. kontemplacija;

4. podobe, ki se jih ne upošteva in ne jemlje za resnične;

5. ko se posameznik pojavi v podobi fiktivne osebnosti;

6. vodeno upodabljanje;

7. „Kadar se domišljija zlahka vklopi, je to pogosto sumljivo, kajti prava aktivna imaginacija

zahteva precejšen trud in more v začetku redko trajati dlje kot deset ali petnajst minut.“

(Von Franz, 1993, 147148)

Von Franzova poudarja, da je „stik egovega kompleksa z nezavednim poživljajoč in

navdihujoč, to pa je pravzaprav temelj vsega našega terapevtskega truda.“ (Von Franz, 1980:

10)

Če povzamemo: „Transfer, kot ga razumemo danes, je naraven, arhetipski proces, po naravi

razvejan in večsmeren. Prinaša več ravni transferja, ki vključujejo erotično, psihotično,

negativno, idealizirajoče in zasvajajoče. Včasih se zdi, da ga sploh ni. Kar je ,transferiranoʻ, je

vselej nezavedno: kompleks s koreninami v preteklosti, ki se je zdramil v sedanjosti; trenutno

razpoloženje, ki ga pacient še ni ozavestil; notranji objekt, projiciran na terapevta; infantilna

bojazen ali fantazija; lahko pa se nenadoma pojavi nekaj novega in arhetipskega, kar se je

prvič aktiviralo znotraj terapevtskega odnosa, kot npr. Sternovi ,trenutki srečanjaʻ (Stern,

1998).“ Sklenemo lahko, da uporaba domišljije kljub vsemu vključuje „tako mentalno

funkcijo kot mentalni prostor, in ta funkcija, ki jo bolj usmerja ego, je potrebna, da lahko

ovrednotimo in razumemo pomen tega, kar doživljamo v odnosu s pacientom. Seveda pa je

težka naloga razločiti, katere od teh [vsebin] pripadajo terapevtu in katere izhajajo bolj iz

pacientovih transfernih projekcij.“ (Wiener, 2011: 56)

Zanimivo je, da je Jung odkril, da so tudi na Kitajskem v preteklosti izvajali aktivno

imaginacijo na alkemičen način, z uporabo alkemičnih idej in podob ter izrazja. Njihov izraz

za geschehen lassen je bil wu wei, pomeni pa isto: dovoli, naj se zgodi. Jung je do tega prišel

zgolj z eksperimentiranjem. To, kar je danes nekakšno temeljno pravilo aktivne imaginacije,

bi lahko ubesedili kot pravilo „ostani s podobo, ki se pojavi“ (Stein in Brutsche, 2009: 8).

33

V tem okviru se lahko strinjamo z Davidsonovo (v Fordham, 2002), ki piše: „Tu želim

poudariti in pojasniti, zakaj mislim, da obstaja vzporednica med Jungovo zamislijo aktivne

imaginacije in eno temeljnih lastnosti same analize. Po mojem mnenju je v prvi vrsti terapevt,

in ne pacient, tisti, čigar odnos do aktivne imaginacije mora biti pozitiven. Terapevt mora

delovati kot nosilec ali posoda za pacientovo potencialno integrativno funkcijo ega. Nekdo

mora biti tam entiteta, v katero se nezavedna drama pacienta lahko projicira.“ (str. 191)

Avtorica zaključuje z Jungovim citatom: „Edini način, da dosežemo [nezavedne vsebine], je

ta, da poskusimo doseči zavesten odnos, ki omogoča, da nezavedno sodeluje, namesto da bi

bilo prisiljeno v obrambo.“ (Jung v Fordham, 2002: 191)

Fordham (2002: 73) je pisal o tem, kaj je aktivna imaginacija v celoti: „Želim spomniti na

nekaj relevantne terminologije. Pri obravnavi ega v povezavi s kolektivnim nezavednim se je

Jung na ego nanašal kot na subjekt; ta zamisel se sklada z Winnicotovim terminom ,ego

subjektaʻ. Oba zaobjemata vse izkušnje, ki jih doživljamo kot ,jazʻ in moj notranji svet, torej

vse, kar občutim, kot da je znotraj mojih misli ali telesa. V nasprotju s tem je realni objekt:

mati ali realnost, kakršna je. Na koncu imamo tranzicijske objekte in njihove pojave, kar se po

Jungu sklada z objektivno psiho.“ Misel nadaljuje takole: „Če lastnosti aktivne imaginacije

preučujemo […] skupaj s priporočenimi načini za ravnanje z njimi, se tesno skladajo z

lastnostmi tranzicijskih pojavov.“ Tu ločimo:

„zunanje objekte, ki so navidezno izključeni, ko se načrtno osredinimo na podobe, ki

se pojavijo, ko se ego subjekta odreče nadzoru nad njimi.

Da bi ego lahko vodil, ga moramo občutiti kot subjekt, ki se kot tak razlikuje od

duševnih slik, katerih objektivnost poudarimo tako, da fantazije narišemo, naslikamo,

oblikujemo kip ali napišemo. Neosebno lastnost duševnih slik poudarjajo vsi, ki pišejo

o tej temi.“ (Fordham, 2002: 73)

Zato se zdi skladno z zamislijo tranzicijskih pojavov kot temelja aktivne imaginacije, da je bil

Jung mnenja, da ta in pa preučevanje sanj omogočata zmanjšanje pogostosti seans. Menil je

tudi, da so dolge počitnice možne in celo zaželene. (Fordham, 2002: 75)

Tako ni dvoma, da so tranzicijski objekti in tranzicijski pojavi opredeljeni in njihove

manifestacije povezane z aktivno imaginacijo, kot primer lahko vzamemo Jungovo pripoved o

tem, kako se je začelo njegovo lastno soočenje z nezavednim. Razvidno je, da prehodni

podatki ležijo v temelju aktivne imaginacije. To lahko torej povežemo z ločitvijo, še posebej

od matere. (Fordham, 2002: 77)

34

V luči primerjanja se lahko iz kognitivne znanosti in nevrobiologije naučimo o vplivu travme

na razvoj, kar z jungovskega vidika opisujeta Knoxova (2001, 2003) in Wilkinsonova (2003).

Najpomembnejši so dokazi, da obstaja ločen spominski sistem, v katerem so izkušnje

navezanosti kodirane in shranjene ločeno od avtobiografskih spominov. Te so razvidne v

analitičnem odnosnem procesu in jih je že dolgo tega opisala teorija transferja in

kontratransferja. (Woodhead, 2009: 143160)

Rad bi spomnil na še en pristop, imenovan tudi Movement in Depth (Gibanje v globino) in

Active Imagination in Movement (Aktivna imaginacija v gibanju), ki vabi k sestopu v notranji

svet psihe: „Verjetno na podlagi dejstva, da se arhetipska duševna slika […] morda nanaša

neposredno na fizične spremembe, je Jung (1931) objavil primer, v katerem je na podlagi

dvojih sanj zaključil, da se duševna slika nanaša na organsko bolezen.“ (Fordham, 2002: 162)

H. G. Heyer, bližnji Jungov sodelavec, je raziskoval psihosomatsko medicino in zapisal

naslednje: „Odkriti moramo mentalni ekvivalent, psihični način izražanja, vsakega

organskega področja [… S]vet podob je uglašen s slepimi organskimi dogajanji […] četudi se

ta psihološko pojavljajo kot podobe, delujejo fiziološko.“ (Fordham, 2002: 163)

„L. 1963 je C. A. Maier, drug analitik, ki je bil Jungu blizu, objavil delo z naslovom A

Jungian approach to psychosomatic medicine [Jungovski pristop k psihosomatski medicini]

[…] Psihične manifestacije, trdi, niso vzrok fizičnih stanj, niti obratno; psiha in soma sta

nasprotna, kot duh in instinkt, in konflikt med njima lahko razreši samo odkritje simbola, ki ju

povezuje.“ (Fordham, 2002: 164)

4.3.4 Sklep

Poskusil sem predstaviti pomen metode aktivne imaginacije C. G. Junga skozi terapevtska

načela psihoanalize, znotraj katere je aktivna imaginacija, kot jo razumem, kot metoda

samoraziskovanja pomembna nosilka dinamike transferja.

Wienerjeva (2011) se je navezala na Alfreda Plauta, ko je poudarjal nujnost razlikovanja med

transferjem in kontratransferjem: „Če damo kontratransferju posebno, pozitivno mesto v

teoriji in praksi, […] postane zelo uporaben indikator transferja.“ (Wiener, 2011: 57)

Freudovo mnenje je bilo, da je kontratransfer v temeljnem položaju nevtralnosti. Toda Jung je

trdil, da „vse projekcije izzovejo kontraprojekcije […] Kontratransfer je torej prav tako

uporaben in pomenljiv ali pa enako v napoto kot transfer pacienta, glede na to, ali poskuša

vzpostaviti tisto tesnejšo povezavo, nujno za realizacijo določenih nezavednih vsebin, ali ne.“

35

(Wiener, str. 5859) Tu je pomembno omeniti še dva ugledna avtorja: „Guggenbuhl-Craig in

Groesbeck razlagata, da se terapevt lahko identificira z arhetipom ,zdravilcaʻ, pri čemer

pacienti ostanejo v položaju edinih ,ranjenihʻ“ (str. 63). Wienerjeva je napisala, da „lahko

kontratransfer mislimo kot posebno obliko aktivne imaginacije, ki jo terapevt lahko uporabi

pri razjasnjevanju pacientovih projekcij […] tudi po mnenju Davidsonove lahko uspešno

analizo mislimo kot živeto aktivno imaginacijo […] kajti […] imaginacija je tako mentalni

prostor kot mentalna funkcija […] torej tako imaginacija kot kontratransfer od terapevta

zahtevata ne le sposobnost ustvarjanja mentalnega prostora, temveč tudi sposobnost uporabe

mentalne funkcije.“ (Wiener, 2011: 6870)

Ob koncu je pomembno premisliti dejstvo, da „aktivna imaginacija terapevta ne more biti

ločena od dogajanja med pacientom in terapevtom, ki, seveda, izhaja iz prostora, ki si ga

delita.“ (Wiener, 2011: 73)

36

5. Aktivna imaginacija kot tehnika

5.1 Aktivna imaginacija v luči odnosa do sebstva

Aktivna imaginacija sodi med najpomembnejša Jungova odkritja. „Gre za specifičen način

domišljijskega meditiranja, s katerim lahko človek hoteno stopi v stik z nezavednim in

vzpostavi zavesten odnos s psihičnimi pojavi. Čeprav jo na nek način lahko vzporejamo z

vzhodnimi oblikami meditacije, na primer jogo ali zenbudistično tehniko, tantrično jogo ali

nekaterimi zahodnimi tehnikami, kot so jezuitske vadbe (Exercitia), pa se od vseh naštetih

bistveno razlikuje,“ piše Marie-Louise von Franz. „Človek pri aktivni meditaciji nima

nobenega zavestnega cilja ali programa. Meditacija postane osamljen poskus svobodnega

posameznika, kar je ravno obratno kot pri drugih prizadevanjih obvladovanja nezavednega, ki

so vodena.“ (Marie-Louise von Franz v Jung, 1964: 208209)

Jung je naredil nekaj primerjav med civiliziranim in arhaičnim človekom, ki so se mu zdele

nujne za razumevanje človekove nagnjenosti k ustvarjanju simbolov in za razumevanje vloge,

ki jo imajo sanje na tem področju. „[V]ideli bomo, kako se v mnogih sanjah pojavljajo

podobe in asociacije, ki so analogne prvobitnim idejam, mitom in obredom. Freud je te

sanjske podobe poimenoval ,arhaični ostanki in že sam izraz namiguje na to, da gre za prvine,

ki so se v človekovi psihi ohranile še iz pradavnine. Takšno stališče zastopajo ljudje, ki

nezavedno razumejo zgolj kot dodatek k zavesti (ali, slikovitejše rečeno, kot smetnjak, kjer se

zbirajo vsi odpadki zavesti).

V nadaljnjem raziskovanju sem ugotovil, da je to stališče neosnovano in nesprejemljivo.

Dognal sem, da so omenjene asociacije in podobe sestavni del nezavednega, da jih lahko

zasledimo povsod in da je povsem nepomembno, ali je sanjavec izobražen, nepismen,

pameten ali neumen. V nobenem primeru ne gre za mrtve ali nesmiselne »ostanke«. Še vedno

delujejo in prav zaradi svoje »zgodovinske« narave so še zlasti dragoceni. Povezujejo

človekov način zavestnega izražanja misli z bolj prvinsko, barvitejšo ter slikovitejšo obliko

izražanja. […] Te »zgodovinske« asociacije so most med racionalnim svetom zavesti in

svetom nagonov.“ (Jung, 1964: 4951)

Jung poudarja, da so sporočila iz nezavednega pomembnejša, kot se zaveda večina ljudi. V

zavestnem življenju smo izpostavljeni vsakovrstnim vplivom. „Drugi nas bodisi spodbujajo

bodisi zatirajo, vznemirja nas dogajanje v službi ali družabnem življenju. Zaradi tega nehote

sledimo potem, ki ne ustrezajo naši individualnosti. Naša zavest je skoraj brez zaščite

37

izpostavljena zunanjim vplivom, ki jo pretresajo, ne glede na to, ali se jih zavedamo ali ne. To

velja še posebej za ljudi, katerih ekstravertirani duhovni princip vso pomembnost pripisuje

zunanjim predmetom, pa za tiste, ki dvomijo o svoji najbolj notranji osebnosti in gojijo

občutke manjvrednosti.

Bolj ko je zavest pod vplivom predsodkov, zmot, fantazij in infantilnih želja, bolj se bo

obstoječa vrzel razmahnila v nevrotično disociacijo, kar vodi v – deloma ali v celoti

izumetničeno življenje, zelo oddaljeno od zdravih nagonov, narave in resnice.“ (Jung,

1964: 51)

V nadaljevanju dela Marie-Louise von Franz piše o tem, da je sebstvo pogosto simbolizirano

z živaljo, kar predstavlja našo nagonsko naravo in njeno povezanost z okoljem, v katerem

živimo. Naša psiha je nekako vtkana v celoten svet, tako zunanji kot notranji. „Vse višje

oblike življenja so uglašene s časovno-prostorskim kontinuumom, v katerem smo. Živali

imajo posebno hrano, poseben gradbeni material, natančno začrtano ozemlje in njihov

nagonski vzorec je ubran in vsemu temu natančno prilagojen. Tudi časovni ritem je

pomemben: pomislimo, da ima večina živali, ki se hrani s travo, svoje mladiče ravno v tistem

letnem obdobju, ko je trava najbujnejša in jo je največ. Neki znameniti zoolog je na osnovi

opazovanj sklepal, da „notranjost“ vsake živali seže globoko v njeno okolje ter „psihizira“ čas

in prostor.

Tudi naše nezavedno je uglašeno z okoljem, v katerem živimo čeprav mehanizmi, ki

vzpostavljajo povezave, daleč presegajo sposobnosti našega razumevanja. Povezano je z ožjo

skupino, sredi katere živimo, z družbo, katere del smo, onkraj tega pa še s

časovno-prostorskim kontinuumom in z vso naravo.“

Von Franzova piše o Naskapijcih, ki znajo razbrati, kdaj je treba na lov in kam. „Naskapijski

lovec iz svojih sanj izpelje besedila in melodije magičnih pesmi, s katerimi bo privabljal

živali.“

Nezavedno pa takšne pomoči ne daje samo človeku, ki je še povezan z naravo. Jung je odkril,

da sanje tudi civiliziranemu človeku pokažejo smernice za premagovanje težav v notranjem in

zunanjem življenju. „Mnoge naše sanje se ukvarjajo s težavami našega zunanjega življenja in

okolja. Na primer drevo pod oknom, kolo, avto ali kamen, ki ga poberemo na sprehodu

takšne stvari so lahko v sanjskem življenju povzdignjene na raven simbola, zato imajo nek

smisel. Če bomo pozorni na svoje sanje, namesto da živimo v hladnem, neosebnem svetu

38

brezsmiselnih naključij, bomo morda začeli prodirati v svoj svet, poln pomembnih in

skrivnostno urejenih dogodkov.“ (Marie-Louise von Franz v Jung, 1964: 209210) „Ko

človek enkrat dojame, kako zelo so v življenju pomembni simboli, ki jih poraja naše

nezavedno (se pravi, kako zelo zdravilen ali razdiralen vpliv imajo), nam postane še težja

naloga, da jih pojasnimo.“ (Marie-Louise von Franz v Jung, 1964: 162)

Slika 5: Celostnost psihe (Marie-Louise von Franz v Jung, 1964: 163)

Notranji usmerjevalni dejavnik, ki se razlikuje od zavestne osebnosti in s katerim se lahko

povežemo, če preučujemo svoje sanje, je sebstvo. „Sanje dokazujejo obstoj upravljalnega

središča, ki botruje nenehni osebnostni rasti in zorenju. Celostnost psihe se sprva pojavi zgolj

kot prirojena možnost. […] V kakšni meri se bo psiha razvila, je odvisno od ega: koliko je

pripravljen poslušati sporočila sebstva ali pa se zanje ne zmeni. Tako kot so Naskapijci

opazili, da bo nekdo, ki je dovzetnejši za namige velikega človeka, sanjal številnejše in

koristnejše sanje, velja tudi za nas. Veliki vrojeni človek bo postal bolj stvaren v osebi, ki je

zanje dovzetna, kot v tisti, ki jih zanemarja. Oseba z razvojem sebstva postane popolnejše

človeško bitje.“ (Marie-Louise von Franz v Jung, 1964: 164)

Ego naj torej ne bi neomejeno sledil svojim samovoljnim vzgibom, temveč naj bi pomagal

uresničiti celovito psiho. „Ego namreč osvetljuje njen celotni ustroj in ji dopušča, da se

ozavesti, s tem pa tudi uresniči. Če sem na primer umetniško nadarjena, a se moj ego tega ne

zaveda, iz mojega talenta ne bo nič. Vseeno je, če ga ne bi bilo. Samo če ga bo moj ego

39

opazil, ga bom lahko uresničila. Vrojena, toda skrita totaliteta psihe ni isto kot celovitost, ki jo

v celoti uresničimo in živimo.

Po eni strani se proces individuacije v človeku (kot tudi v vsakem drugem živem bitju) odvija,

v njegovem nezavednem, sam od sebe. Človek tako izživi svojo prirojeno človeško naravo.

Proces individuacije v pravem pomenu besede pa posameznik izpolnjuje le, če se ga zaveda,

ker bo edino tako z njim vzpostavil živo vez. [… L]ahko [ga] s svobodnimi odločitvami celo

spodbuja in z njim dejavno sodeluje.“ (Marie-Louise von Franz v Jung, 1964: 164)

Von Franzova piše o starejši ženski, ki v življenju ni imela veliko zunanjih uspehov, a ji je

uspelo ustvariti srečen zakon z značajsko težavnim možem in se pri tem razviti v zrelo osebo.

„Ko mi je potožila, da ni v svojem življenju ničesar ,,dosegla”, sem ji povedala zgodbo

kitajskega modreca Chuang-Tzuja. Takoj jo je razumela in začutila veliko olajšanje:

Popotni tesar po imenu Kamen je na svoji poti sredi polja zagledal orjaški hrast, ki je stal ob

oltarju na prostem. Svojemu vajencu, ki ga je z občudovanjem opazoval, je rekel: ,To drevo je

nekoristno. Če bi iz njega hotel zgraditi ladjo, bi kmalu strohnela; če bi hotel narediti orodje,

bi se zlomilo. To drevo ni za nobeno rabo, zato je tudi doseglo takšno starost.ʻ

A še isti večer v krčmi, ko je tesar legel k počitku, se mu je hrast prikazal v sanjah in mu

rekel: ,Zakaj me primerjaš z vašimi plemenitimi drevesi, z belim glogom, hruško, pomarančo,

jablano in vsemi drugimi, ki obrodijo plodove? Še preden lahko njihovi plodovi sploh

dozorijo, jih ljudje že napadejo in poškodujejo, polomijo jim veje in potrgajo vejice. Tem

drevesom škodujejo njihovi lastni darovi; zaradi njih ne morejo dočakati naravne starosti.

Povsod je tako, zato sem sam že zdavnaj poskušal postati popolnoma nekoristen. Ti ubogi

smrtnik! Pomisli ali bi lahko dosegel svojo rast, če bi bil jaz le malo koristen? Poleg tega

sva oba živi bitji, kako naj eden od naju samega sebe povzdigne, da bo sodil drugemu? Ti

nekoristni smrtnik, kaj ti veš o nekoristnem drevesu?ʻ

Tesar se je zbudil in pretuhtal svoje sanje. Ko ga je kasneje vajenec vprašal, zakaj prav to

drevo ščiti oltar, mu je odgovoril: ,Tiho bodi! Če ne bi bilo drevo poljskega oltarja, bi ga

verjetno že zdavnaj posekali.ʻ

Tesar je svoje sanje očitno dojel. Uvidel je, da je največ, kar lahko človek doseže, izpolniti

svoje poslanstvo, zato bi se morale naše predstave o koristnosti umakniti pred načrti

nezavedne psihe. […]

40

V Chuang-Tzujevi zgodbi je bil pod drevesom, ki je izpolnilo svojo usodo, oltar: surov,

neobdelan kamen, na katerem so ljudje žrtvovali lokalnemu bogu, ,lastnikuʻ tega kosa zemlje.

Simbol poljskega oltarja pokaže, da se mora človek zavestno pokoriti moči nezavednega, če

hoče uresničiti individuacijski proces. Namesto da razmišlja, kaj bi moral narediti, kaj je v

očeh drugih sprejemljivo, kako se običajno ravna, bi se moral preprosto poslušati. Izvedel bi,

kaj od njega želi njegova notranja totaliteta sebstvo tukaj in zdaj, v danih okoliščinah.

Naša drža bi morala biti takšna, kot je drža gorskega borovca: ne jezi se, ko ga kamen pri rasti

ovira, pa tudi ne načrtuje, kako ga bo premagal. Poskuša začutiti, ali naj bi rasel bolj levo ali

bolj desno, v hrib ali stran od hriba. Tako kot drevo bi se morali tudi mi prepustiti temu komaj

zaznavnemu, a vendar izredno močnemu vzgibu, ki izhaja iz težnje po edinstveni, ustvarjalni

samouresničitvi. “ (Marie-Louise von Franz v Jung, 1964: 164166)

„Danes v velikih mestih vse več ljudi strahotno trpi zaradi praznine in zdolgočasenosti. […]

Filmi in televizija, razvedrilni športi in razburljivi politični dogodki jih sicer lahko za nekaj

časa zamotijo, vendar se morajo, izčrpani in razočarani, vedno znova vračati v puščavo lastnih

življenj.

Edino pustolovščino, ki nam je ostala in je vredna našega truda, pa je mogoče najti v

notranjem kraljestvu nezavedne psihe. S tem v mislih se danes veliko ljudi obrača k jogi in

drugim vzhodnim praksam. Žal nam ne ponudijo nobene nove pustolovščine, ker z njimi

prevzamemo tisto, kar je hindujcem in Kitajcem že znano, sami pa se neposredno ne srečamo

z lastnim notranjim življenjskim središčem. Vzhodne prakse pomagajo koncentraciji uma, ker

ga usmerjajo navznoter – postopek, ki je v nekem smislu podoben introverziji v analitičnem

zdravljenju –, vendar obstaja bistvena razlika med njimi in analitično metodo. Jung je razvil

pot, po kateri lahko človek sam, brez pomoči, pride do svojega notranjega središča, da bi

vzpostavil vez z živo skrivnostjo nezavednega. To pa je povsem nekaj drugega, kot če

sledimo dobro izhojeni poti.

Prizadevati si, da bi živi stvarnosti sebstva dajali stalen odmerek vsakodnevne pozornosti, je

približno tako, kot bi si prizadevali sočasno živeti na dveh ravneh ali v dveh različnih

svetovih. Človek se, tako kot prej, posveča zunanjim obveznostim, hkrati pa je nenehno na

preži za namigi in znamenji (v sanjah, pa tudi v zunanjih dogodkih), s katerimi sebstvo

simbolizira svoj namen in nakazuje smer, v kateri teče življenjski tok.

[…]

41

Dva glavna razloga sta, zakaj človek izgubi stik s središčem, ki upravlja njegovo dušo.

Posamezna nagonska sila ali čustvena podoba ga lahko preveč odnese v enostranost in mu

poruši ravnovesje. To se dogaja tudi živalim; spolno vzburjeni jelen bo na primer popolnoma

pozabil na lakoto in varnost. Prvinski človek se zelo boji enostranskosti in izgube ravnovesja,

ki ji pravi ,,izguba duše”. Pretirano sanjarjenje, ki prikrito kroži okoli posameznikovih

kompleksov, prav tako ogrozi njegovo notranje ravnovesje. Sanjarjenja se pojavijo ravno

zato, da človeka povežejo z njegovimi kompleksi; hkrati pa ogrožajo osredotočenost in

nepretrgano delovanje njegove zavesti.

Drugi razlog pa je ravno obraten in je posledica pretirane okrepitve ego zavesti. Čeprav

človek disciplinirano zavest potrebuje za civilizirano opravljanje svoje dejavnosti (vemo, kaj

se zgodi, če se vlakovni kretničar naenkrat prepusti sanjarjenju), je njena izrazita

pomanjkljivost v tem, da prevečkrat onemogoči zaznavanje spodbud in sporočil, ki pridejo iz

središča. Zato ne preseneča, da se številne sanje civiliziranih ljudi ukvarjajo s ponovno

vzpostavitvijo dovzetnosti, zato skušajo popraviti odnos zavesti do sebstva središča

nezavednega.

Med mitološkimi upodobitvami sebstva je precejšen poudarek namenjen štirim koncem sveta

in veliki človek je na mnogih slikah predstavljen kot središče kroga, ki je razdeljen na štiri

dele. Jung je uporabil hindujsko besedo mandala (magični krog), da bi označil strukturo, ki

simbolno predstavlja ,nuklearni atomʻ človeške psihe, čeprav njegovega bistva ne poznamo.

V povezavi s tem se von Franzovi zdi zanimivo, da naskapijski lovec svojega velikega

človeka ni uporabil kot osebo, temveč kot mandalo.

Medtem ko Naskapijci svoje notranje središče doživljajo neposredno in naivno, brez verskih

obredov ali naukov, se druge skupnosti zatekajo k motivu mandale, da bi znova vzpostavile

porušeno notranje ravnovesje. Indijanci plemena Navaho skušajo s peščeno sliko, ki ima

strukturo mandale, bolnega človeka spraviti v ravnovesje s samim seboj in hkrati s kozmosom

s tem pa mu povrniti zdravje.

Vzhodne civilizacije uporabljajo podobne slike, ki posamezniku omogočijo, da se potopi v

globoko meditacijo in s tem okrepi svojo bit. Opazovanje mandale prinaša notranji mir,

občutek, da sta življenju povrnjena smisel in red. Tudi ko mandala samodejno vznikne v

sanjah sodobnih ljudi, ki niso pod vplivom nobenega tovrstnega verskega izročila in o njej ne

vedo ničesar, se bo v posamezniku porodil ta občutek. Morda je v takšnih primerih pozitiven

42

učinek celo večji, kajti vedenje in izročilo lahko spontanost doživetja zavirata ali ga celo

onemogočita.“ (M.-L. von Franz v Jung, 1964: 21415)

Še posebej pogost simbol sebstva je kamen, najsi bo dragocen ali navaden. (M.-L. von Franz

v Jung, 1964: 210) „V krščanskem cerkvenem simbolizmu je Kristus ,kamen, ki so ga zidarji

zavrgliʻ, in ki je nato postal ,vogalni kamenʻ (Lk 20, 17). Reče se mu tudi ,duhovna skalaʻ, iz

katere izhaja voda življenja (1 Kor 10, 4). Srednjeveški alkimisti, ki so iskali skrivnost

materije na predznanstveni način in se nadejali, da bodo v njej našli Boga ali vsaj božansko

delovanje, so verjeli, da je ta skrivnost utelešena v znamenitem ,kamnu modrostiʻ. Nekateri

alkimisti pa so tudi že slutili, da je njihov toliko iskani kamen simbol nečesa, kar je mogoče

najti samo v človekovi psihi. Stari arabski alkimist Morienus je rekel: ,On [kamen modrosti]

je izvlečen iz tebe: ti si njegov mineral in v tebi ga je moč najti; če povemo jasneje, oni

[alkimisti] ga vzamejo iz tebe. Ko to spoznaš, bosta ljubezen in vrednotenje kamna začela

rasti v tebi. Vedi, da je to nedvomno res.ʻ

Alkimistični kamen (lapis) simbolizira nekaj, česar ni mogoče nikoli izgubiti ali raztopiti

nekaj večnega. Nekateri alkimisti so ga vzporejali s človekovim mističnim doživetjem Boga v

duši. Izgorevanje odvečnih psihičnih prvin, ki zakrivajo kamen, je navadno dolgotrajen

proces, poln trpljenja. Vseeno pa ima večina ljudi vsaj enkrat v življenju globoko izkustvo

sebstva. […]

Ker je najvišji in najpogostejši simbol sebstva iz anorganske snovi, nas navaja še na neko

drugo področje zanimanja in ugibanj: na še vedno neznan odnos med nezavedno psiho in

,materijoʻ s to veliko skrivnostjo se spopada psihosomatska medicina. Zaradi proučevanja

njune še vedno neopredeljene in nepojasnjene povezave (lahko se izkaže, da sta ,psihaʻ in

,materijaʻ dejansko isti pojav, prvi je opazovan od ,znotrajʻ in drugi od ,zunajʻ) je dr. Jung

uvedel nov pojem ,sinhroniciteteʻ. Pojem zaznamuje ,smiselno naključjeʻ zunanjih in

notranjih dogodkov, ki sami po sebi niso vzročno povezani. Poudarek je na besedi ,smiselnʻ.

Če se vpričo mene zruši letalo, medtem ko se usekujem, je to nepomembno ujemanje

dogodkov. Preprosto eden izmed pripetljajev, ki se dogajajo ves čas. Če na dom naročim

modro haljo, pa mi pomotoma dostavijo črno ravno na isti dan, ko mi umre eden mojih

bližnjih sorodnikov, potem je to smiselno naključje. Ta dva dogodka sicer nista smiselno

povezana, vendar sta povezana s simbolnim pomenom, ki ga naša družba pripisuje črni barvi.

43

Kadar koli je Jung opazil takšna smiselna naključja v posameznikovem življenju, je bilo

videti (kot so razkrile sanje tega posameznika), da se je v nezavednem te osebe aktiviral neki

arhetip. Naj pojasnim z zgledom črne halje: mogoče je, da se je osebi, ki je dobila črno haljo,

hkrati še sanjalo o temi smrti. Arhetip se je sočasno manifestiral v notranjem in zunanjem

dogodku. Skupni imenovalec pa je simbolno izraženo sporočilo v tem prime