Popotovanje Nikolaja Nikica - Ivan Cankar

BESeDAPOPTOVANJE NIKOLAJA NIKIA

1

Ivan Cankar

PoptovanjeNikolaja Nikia

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S


2

BESeDAIvan CankarPOPTOVANJENIKOLAJA NIKIA

To izdajo pripravilFranko [email protected]

ISBN 91-7301-139-8

[email protected]

www.omnibus.se/beseda


3

l

Nehalo je deevati, in zapihal je mrzel veter. Na za-hodu je obrobila oblake rdea svetloba in na zvo-nikih se je zalesketalo mokro zlat. Ali ta svetloba je tre-petala kakor umirajoa svea; arki so bledeli ter se dvi-gali in e so segale iroke sence preko ceste in poslopijter zagrinjale mesto v vlano sivo haljo.

Nikolaj si je zavihal ovratnik, da bi se ne prehladil;stopal je varno in oprezno, zakaj po tlaku so se razpro-stirale rumene lue. Njegov spremljevavec Dioniz se nibrigal mnogo za te stvari; hodil je malomarno in njegovprozorni havelok je frfotal veselo po zraku.

Stopiva tu notri; krma nedostojna, toda vino pote-no!

Kakor se vam zdi, je odgovoril Dioniz ter zavil ssvojim znancem v dolgo temno veo. Na pragu je stalkrmar, debel lovek s emernim obrazom in s pisanoepico na glavi. Krma je bila res nedostojna. Od stro-pa je visela umazana svetilka ter razsvetljevala etverosivih sten. Stolov ni bilo; ob stenah dolge, rdee pobar-vane klopi; mize surovo rezane in e vlane in umaza-ne od razlite pijae.


4

e vse kakor nekdaj! ... Nikolaj se je ozrl po sobiin poseben smehljaj mu je zatrepetal na ustnicah.

Cele dolge veere sem presedel v tej beznici; takratko sem bil e velik in ponosen lovek ... ko je bila eprihodnost pred menoj. Zat zahajam najraji tu sem.

Ali ste bili tudi vi kdaj velik in ponosen lovek?Ni ve o tej stvari ... pijva!Zaspani krmar je prinesel vina, obstal za trenutek

poleg mize, tudiral svoja gosta ter se vrnil k durim.Nikolaj je pokusil vino, nat se je naslonil ob zid ter

se zagledal v strop. lz njegovih o je sijalo nekaj sanja-vega, pol veselega, pol otonega. Zapalil si je smotko.

D, Dioniz ... to vam je ivljenje, kakrno je moje!Poptovanje ... lovek nima dma, in vi ne veste, kajje dom. Posebno ob nekaterih asih, na Sveti veer reci-mo, bi se lovek najraji razjokal. uti se tak osamlje-nega in ... starega! D, starega! Zdi se mi kot da bi imelvse ivljenje za seboj ... kot da bi se preganjal po sve-tu samo e zategadelj, ker se je pa treba poganjati ...D, d, kadar pijem to udovito vino s Trke gore, se meprime zmerom melanholija.

Dioniz je naslanjal glavo v dlani. Njegov kozarec je bilprazen.

Glejte, meni ni treba ni vina s Trke gore; predragoje zame. Tudi brez vina me obide melanholija, e le sto-pim na cesto in vidim par neumnih obrazov. ln cel tega


5

ni treba. Kadar sedim v svoji sobi, moram delati z vsoglavo in z vsem srcem, ali pa misliti na kakrnokoli bu-dalost; e bi mislil nse, bi vzel vrv ter se obesil; na stro-pu moje sobe je namre mona elezna kljuka, vrag vediem. Mene zel enira ta kljuka, pohujuje me.

Dionizu je stopila kri v lica in njegov kozarec je bilvdrugi prazen.

Nikolaj je stresel z glavo; pogladil se je po elu ter seglasno zasmejal. Odmevalo je samotno in dolgoasnokakor po mrtvanici.

No, no ... prosim vas! Tak dale ni treba tirati tehstvar. ivi se, kakor je. Vse je odvisno od loveka same-ga. e vas dolet kaj neumnega, se zavijte v suknjo ter simislite, da se vam ni ni pripetilo. lovek je nesreensam, e se ukvarja s svojo nesreo. Predstavljajte si, dase vam godi imenitno, in godilo se vam bo imenitno!

Dioniz se je nasmehljal.ln tak dalje! ... Ali ste e kdaj umirali?Nikoli, je odgovoril Nikolaj zauden in prestraen.Glejte, jaz umiram skoro vsak veer. Zdi se mi, da

prihaja moja zadnja ura. Moje srce zastane, in v prsih mije prazno. Ne morete si misliti, kako je loveku, kadarumira. Spomni se, da ni v svojem ivljenju napravil nie-sar dobrega, niesar velikega, in od alosti in kesanjaumira tudi njegova dua. Sam zat bi izpraznil rad


6

najmanji predal svojega srca, da bi mi ne bilo takoteko, kadar pride zadnja ura ...

Kaj vam prihaja na pamet!Na stran torej; to so grenke stvari ... in vino je slad-

ko ...ln Nikolaj je naroil drugo steklenico. Molala sta ne-

kaj asa ob. Nikolaj se je igral s kozarcem; napsled jenekoliko vzklonil glavo ter pogledal Dionizu naravnostv oi z veselim, skoro otrokim smehljajem.

Ali se kdaj spominjate na Heleno?Dionizu se je elo nagubalo, in v senca mu je stopila

rdeica.D, spominjam se ... je odgovoril poasi in neka-

ko zlovoljno; ozrl se je v Nikolajev obraz, in ko je zapa-zil njegov nedolni smehljaj, je stisnil ustnice; nat si jenatoil vina ter izpraznil kozarec na duek.

Spominjam se, da ... Neko sem poptoval iz-gubljen lovek po nai prostrani domovini in takosem priel v najlepi kraj na svetu. Zelena dolina, sredidoline potok, ob potoku z belim peskom posuta cesta inob cesti, skrite v drevju, lepo pobeljene hie. Nad doli-no nizek holm, poraen z visokimi kostanji. Tak semromal navzgor po beli poti, pred visokimi kostanji. Mojesrce je bilo mirno in lehko, etudi so bili evlji strgani inso bile moje hlae skresane ... ln takrat sem videl en-sko, kakrne nisem videl v svojem ivljenju ne prej ne


7

pozneje. Prila je mimo, Bog vdi odkod; jaz sem slonelob kostanju in kostanj in bela cesta pred mano in veszeleni gozd in vsa zelena dolina tam doli, vse se je zazi-balo pred mano. Na ovinku je izginila za kostanji belaobleka in je izginilo dvoje velikih, mokrih, nedolnih oi... Kaj mislite, kaj se mi je hotelo, da bi storil v tistemtrenutku?

Nikolaj ga je praal z omi.Pogledal sem na debelo vejo nad sabo, in al mi je

bilo, da nisem imel vrvi pri sebi ...Ne budalite ... to so ekstravagance, ni drugega!Niso ekstravagance. Pomislite! ... lovek ugleda

pred sabo nekaj udovitega in spozna, da je to edini ciljnjegov. e spozna obenem, da tega cilja ne more dosei,kaj mu potem ostane, praam vas? e je pameten, seobesi, in stvar je pri kraju! No, jaz se nisem obesil in setudi ne mislim. Meni je usojeno, da nosim to breme dokonca ...

Nikolaj je molal ter se igral s prstom po razlitemvinu na mizi. Smehljaj je izginil z njegovega obraza.

Zakaj je niste poiskali?Dioniz ga je pogledal zauden.Ona sama bi bila rada govorila z vami, je dostavil

Nikolaj tie in mukoma, ne da bi se ozrl Dionizu v oi.Nat je zamahnil z rok ter nadaljeval hitro in razbur-jeno.


8

Vi ste, oprostite, uden lovek! Tiste ekstravagance... vrag jih vzemi! emu ne ivite, kakor ive drugiljudje? Res, vaa usoda ni lepa in vaa pot je bila trnje-va. Toda izbrali bi si bili lehko sam iroko belo cesto, inne bilo bi vam sile. Tudi svoje visokoletee cilje bi leh-ko dosegli; tako pa jih ne doseete nikoli. Sami ste sipostlali!

Zakaj ste se razburili? je odgovoril Dioniz mirno innalahko. Gotovo, odprtih mi je bilo sto stez, ali jazhodim raji po trnju nego po blatu. Tiste iroke ceste sonamre zel blatne. No, nazadnje: kaj mi je danes hude-ga? Diurnist! Kdo bi se pritoeval? Res bi bil lehko kajdrugega, in udno se mi zdi, da je toliko ljudi na svetu,ki so popolnoma nevedni in nemoralni in kljub temu... niso diurnisti. Ali naposled je treba tudi premisliti:kaj bi bilo s temi ubogimi ljudmi, e bi jaz zasedel njihmesta? Kakor pravi Heine: ,Biserje temu in onemu ra-kev. Tako je vse v redu.

Pijva! Napravili ste me nervoznega.Ali Dionizu je seglo vino v glavo in ovladala ga je po-

sebna veselost.Kako dober lovek ste vi, Nikolaj Niki! Ali so vsi

banni agentje tak dobri ljudj? ... Prej, ko ste mi po-vedali, da bi bila Helena rada govorila z mano, vam jebilo teko pri srcu. Vi ste namre zaljubljeni vanjo ...

Jaz?


9

No, glejte! Take stvari se poznajo na oh. Pogleda-li ste v stran in v tistem trenutku sem se preprial, da stezaljubljeni vanjo. To ni ni hudega in ni pohujljivega.Tudi jaz sem zaljubljen vanjo in reem vam: dal bi svo-jo desno roko, da bi mogel poljubiti ipke njenega kri-la ... Pijva torej! In kljub temu ste mi povedali, da bibila rada govorila z mano; kaj takega je teko povedati,e je lovek zaljubljen ... Ne jezite se, prosim! ...

Nikolaju je bilo sitno; zdelo se mu je, da je odprla tujaroka vrata njegovega srca ter brskala brez spotovanjapo skrivnostih, ki jih je skrival celo sam sebi. Dionizu seje poznalo, da je mnogo pil. V suha lica mu je stopila kri,svetle oi jetinega loveka so se lesketale v posebni lui.Govoril je hitro in s slastjo, kakor govori lovek, ki nimapogostokrat prilike, da bi izpraznil svoje srce.

Vi ste plemenit lovek, zato se pred vami lehko po-niam. asih, glejte, se mi zdi, da mislim previsoko osebi, da se vse tisto, kar sanjam o svoji prihodnosti, nebo nikoli uresniilo. V tistih alostnih urah utim, kakonizko stojim, tako nizko, da bi bilo treba nadlovekemoi, e bi se hotel povzpeti tja gor, kamor gledam vsvojem hrepenenju ... Ali e to je slabo znamenje, dasanjam. Kolikor lepe in predrzneje so sanje, temboljumazana je resnica; tako je zmerom. ln iz lepote in pre-drznosti svojih sanj sklepam, da je moj poloaj zelo a-losten ... Ali vas dolgoasim?


10

Ne, toda jaz mislim, da se po nepotrebnem vdajatepesimizmu.

Motite se; pesimist nisem. Ko bi bil pesimist, bi pu-stil pri miru svoje preprianje in svoje visoke narte terbi se brigal samo, da bi se dokopal po kakrnikoli potido boljega kruha. Ali na alost nisem pesimist in zatose nikoli nisem brigal, da bi se dokopal do tistega zae-ljenega kruha. Kosil sem ob svojem preprianju in ve-erjal ob svojih nartih.

Pil je hitro, da se mu je razlilo vino po prsih.Ne mislite, da bledem. Bojim se, da ne bi dovril iv-

ljenja svojega brez koristi. Sanjal sem dovolj; zdaj somoje sanje konkretne pred mano in razvrstim jih z ve-o roko. V mojih predalih je popisanih papirjev vsepolno, in v moji glavi je misli e ve. Pretudiral sem na-tanko, koliko asa bo treba, da sezidam to poslopje,polutretje leto, to je trideset mesecev. Ni ve in nimanj. Zdaj se bo nehala vsa brezsmotrna razbrzdanostfantazije, in prielo se bo hladno, filistrsko delo.

Kakno bo to delo?Poslopje: kamen na kamen; e vam pokaem enega

samega, ne boste razumeli vrednosti in pomena ... Polzgodovina, pol filozofija; ne spada v nobeno rubriko.Podobno bo kvejemu tragediji; kdor pie zgodovinonaega naroda ne tisto oficialno zgodovino, ki se peaz zunanjostmi pie prva dejanja tragedije; glavni


11

junak je pasivna natura, pravijo, da take nature nesodijo v tragedijo, toda estetiki so abotni ljudje. Ekspo-zicija je tako jasna, in konflikt tako naraven, da je kata-strofa neizogibna, e se Bog ne usmili tega klavrnegajunaka. To je okvir, je glavna poteza, ali glavna stvar ni.Mene zanima najbolj ta del tragedije, ki se vri ravnokar.Ta del je namre humoristien intermezzo ...

Nikolaj je molal. Poslual je Dioniza in otonost muje legala na srce.

Vi sami, Dioniz, ste ta junak. Kaj ste napravili iz svo-je mladosti? Razdrobili ste svojo silo v malenkostih, za-pravili ste se v sanjah ...

util je, da govori brezobzirno, toda besede so mustopale siloma na jezik.

Veliastno delo pred sabo, ali e stopite korak na-prej, se umakne tudi delo; nikoli ga ne doseete, nikoline dovrite ... Kakor lovek, ki hodi po ravni cestiopolnoi in se izkua z luno: hiti in tudi luna hiti medoblaki, obstane in tudi luna obstane; ne prehiti je nikoli... Take narte nikdar zaetih in nikdar dovrenih delpolje Bog v tolabo nesrenim ljudem, tistim pasivnimjunakom, ki jih ivljenje ubija, ker ga ne razumejo.

Dioniz je prebledel, a Nikolaju je bilo, da bi se razjo-kal.

Oprostite mi, Dioniz, nisem vas mislil aliti. Verje-mite mi tudi, da gledam na vas in na vao prihodnost z


12

veselim priakovanjem in da ste mi vredni ve, kakortolpa onih ljudi, ki delajo, a bi bolje storili in bi ve ko-ristili, da bi drali kriem roke. Ne hudujte se nad mano,Dioniz!

Obraz Dionizov je ostal teman in resen.Ali ni skoro as? Da ne zamudite!Nikolaj je pogledal na uro, nato je poklical krmarja

ter plaal. Odpravila sta se mole, a med vratmi je pri-jel Dioniz Nikolaja za roko ter opomnil z malovanimglasom in kakor mimogrede:

Mislite si, da nisem govoril niesar. asih mi priha-jajo na jezik besede, ki imajo z mojimi mislimi le maloopravka. e se vam zdi, da sem naiven lovek, se moti-te ... ln e to: kadar vidite Heleno, ne zinite o meni be-sede. Meni ni prijetno, e govore o meni ljudje, ki jih... spotujem ...

Poslovila sta se sredi ceste. Ko se je Dioniz e okrenilter stopil korak v stran, ga je dral Nikolaj e zmerom zaroko. Bilo mu je teko in rad bi izpregovoril ljubeznivobesedo, toda eniral se je, kakor da bi stal pred love-kom vejim in plemenitejim od sebe. Gledal je za njim,ko se je zibala samo e nejasna, rna postava po slaborazsvetljenih ulicah.

Bog vas ivi, Dioniz!Dioniz se ni ve okrenil; izginil je za oglom, in njegovi

koraki so utihnili.


13

Nikolaj je stopal urno, zakaj bilo je pozno in pot dokolodvora je bila e dolga. Tlak se je bil e posuil, alibilo je hladno kakor v novembru. Svetilke so gorelemedlo in dolgoasno in ljudi skoro ni bilo na cesti.

Hudo mu je bilo, da se je bil razgrel brez vzroka incelo neopravieno in da je govoril tako krivino in suro-vo, kakor dotlej nikoli v svojem ivljenju. Nikolaj Nikije bil miren, resen in poten lovek, kakor so vsi tistiljudje, ki imajo zdrava, polna lica, jasne oi in goste lase.alil ni nikoli nikogar; bil je srena natura, ki ne pridenikoli z ivljenjem navzkri, ki zna povedati resnico znerazaljivimi besedami in ravna poteno, ne da bi imelkode od tega.

Na kolodvoru je bilo ivahno. Peron je bil poln, insamo e zaostali popotniki so stali pred blagajnico. Ni-kolaj je pohitel po karto, se preril skozi gneo ter stopilv kupe drugega razreda.

V kupeju ni bilo nikogar, kar je bilo Nikolaju zelo po-godi. Ali najbr ga je bil ele ravnokar kdo ostavil, zakajdialo je mono po parfumu in po dobrem tobaku ...Vlak je zavigal, in plinove svetilke pred kolodvoromso izginile v daljavo.

Nikolaj je odgrnil zagrinjalo pred oknom. No je bilaprelepa, vse nebo posejano z zvezdami. lzmed vzhodnihhribov se je vzdignil mesec, velik in rde, ali e hladenin brez svetlobe. Kolikor vie je vstajal, tembolj se je iril


14

srebrni kolobar krog njega; rdea barva je bledela, a ob-enem je dobivala arkov in gorkote. Proga se je vila poneizmerni ravni; ele tam dale, v temni noi, se je iri-la temna stena gozdov. Ob progi je tekla iroka reka;asih se je zazdelo Nikolaju, da slii njeno zamolklo u-menje. Zdaj pa zdaj se je zasvetil val v trepetajoem ar-ku meseine, kakor da bi bila padla srebrna koljka namirno gladino.

Nikolaj je gledal, ali polagoma mu je legal spanec natrepalnice. Od zauitega vina mu je bilo toplo, le asihmu je inil po hrbtu in po nogah prijeten mraz. Ovil jesuknjo tesneje krog kolen ter naslonil glavo ob okno.

Mislil je samo nejasno; misli in slike so se menjavalev njegovem spominu brez posebne zveze. Ali util je nasrcu zmerom e nekaj tekega. Za trenutek se ni mogeldomisliti, kaj je napravil slabega, kako se je pregreil. Alihipoma mu je stopil pred oi obraz Dionizov, in zazebloga je po vsem telesu.

Moje srce je trdo ... oprosti mi, Dioniz, kakor Bogoprosti!

Trepalnice so se mu nekoliko vzdignile in v poluspa-nju se je ozrl po iroki ravni. Sredi poljane je stalo golo,posueno drevo; dolge veje so se iztezale ter segale viroko kakor pohlepne koene roke. Ali Nikolaj je spo-znal, da to ni bilo golo drevo in da to niso bile prepere-le veje.


15

Tam po poljani je hodila smrt s silnimi koraki; kadarje vzdignila koso, je segla z njo do neba. Hodila je popoljani ter zamahovala s silno koso in padale so glavelepo cvetoih ro. Nikolaj je zapazil med njimi glavoDionizovo: vdrta lica, jetine oi. Kosa je zavigala pozraku in

Nikolaj je zdihnil globoko in trepalnice so mu zlezlena oi.


16

II

Vlak je zavigal, vozovi so se stresli ter obstali. Ni-kolaj se je zdramil; skoil je prestraen kviku, po-gledal skozi okno ter ital napis na nizkem kolodvor-skem poslopju.

Orenik!Samotna postaja, oddaljena od vasi dobre pol ure. Ni-

kolaj je pograbil urno svoj mali kovg ter stopil iz ku-peja. Na peronu ni bilo skoro nikogar. Zaspan uradnikje stal ob progi; na klopi poleg vrat je sedela skljuenaenska, zavita v dolgo sivo ruto, tako da se je videl izzanje samo koeni nos. Svetilke so gorele klavrno; raz-svetljevale so le za silo peron in veo.

Nikolaj se je ozrl; nobenega voza in sploh ive duenikjer. Za kolodvorom se je razprostirala temna in tiharavan; cesta, posuta z belim kamenjem, se je svetila vmeseini.

Stisnil je glavo globoko v ovratnik ter se odpravil napot.

udno je loveku, kadar je sam sredi samotne, neiz-merne noi. Slii glas svojih korakov in obstane; zdi semu, da hodi nekdo za njim. Ozre se in naokoli stoji


17

rnolee tiho drevje; niti list se ne gane. Obide ga poseb-no ustvo, ne bojazen, toda nekaj sladkega, nemirne-ga. Njegove misli dobe peroti, povzpno se svobodno kzvezdnatemu nebu, frfotajo s perotmi ob srebrnem ko-lobarju lune ... Prihajajo spomini, jasni in bujni kakornikoli. Kar je lovek doivel, vidi v posebni lui; biserekoplje iz svoje preteklosti ...

Nikolaj se je spominjal, kako je hodil prvikrat po tejpoti. Zdela se mu je takrat dolgoasna in vsakdanja.Vrhu tega ni dobil v Oreniku potenega prenoia;spal je na trdi postelji, in sanjale so se mu same neum-nosti. Prihodnji dan se je napotil na grad po opravilih.Gospodar ga je sprejel prijazno; ko sta sedela po oprav-ljenem delu pri steklenici vina, je prila v sobo gospo-darjeva hi. Nikolaj je vstal ter se priklonil; zautil je vlicih gorkoto in od tistega trenutka se je vedel nerodnoin otroje.

Helena Ratejeva je bila takrat sedemnajstletno, komajrazvito dekle. Njeno telo je bilo vitko in gibko, njenekretnje so bile mehke, valovite, kakor jih dobe navadnosamo omoene enske. Polt njenega obraza je bila udo-vito fina, prozorna in bela, nadahnjena z rdeico takonalahko, kakor da bi odsevala na licih samo ronataboja tapet ali rdeih ro na vrtu ali trepetajoa, umira-joa svetloba zalega sonca. Oi so gledale jasno, neko-liko zaudeno, kakor gledajo oi dveletnih otrok.


18

Nikolaj je govoril z njo komaj par besed, par vljudnihfraz. Prihodnji dan se je poslovil in ko se je vraal pocesti proti kolodvoru, je spoznal, da se je izpremenilovse v njem in okoli njega. Videl je vso udovito lepoto tesamotne pokrajine, zakaj tudi sam se je util osamljene-ga in otonega.

Sreal se je pozneje z Ratejem pogostokrat v mestu, injeseni, v oktobru, je popotoval vdrugi na orehovskigrad. Popotoval je po opravkih, ki nikakor niso bili nujniin bi se dali opraviti pismeno. Toda Ratej ga je vabil, inNikolaj se je naposled odloil, etudi je bil nezadovoljensam s seboj. Ko je kupil karto, je stal nekaj asa e naperonu in oblo ga je, da bi se vrnil. Ali stopil je v kupemehanino, kakor bi ga vodila nevidna roka. Bilo ga jesram, a njegovo srce je bilo veselo vznemirjeno.

Tisti oktobrski dnevi so bili nenavadno lepi. Zrak jebil ist in sve, sonce je sijalo e zmerom s poletnim a-rom, in le na polju in drevju se je poznala pozna jesen.Pot, ki je vodila med kostanji po holmu navzgor, je bilavsa pokrita s irokim, zlatorumenim listjem; padalo jena tla polagoma, obealo se na spodnje veje, trepetalo infrfotalo po zraku, kot da bi se branilo svoji usodi z zad-njo nezavedno mojo.

Nikolaj je ostal na gradu tri dni in ko se je vraal vmesto, so dobile njegove oi teman in moten izraz, so seprikazale gube ob njegovih ustnicah.


19

Takrat je bil na gradu vsakdanji gost Albin Rekar. Ni-kolaj ga je poznal e prej in ni mu bil simpatien. Rekarje bil mlad, komaj tridesetleten mo, zelo elegantnoobleen in izredno izobraen. Njegov obraz ni bil po-sebno lep; oi globoke in pogled blaziran, ob ustnicahdvoje ostrih, dolgih gub, ki so dajale obrazu nekaj samo-zavestnega in prezirljivega. Ali kadar se je smejal, je za-sijala v njegovih oeh in na vsem obrazu vesela, zaup-na razposajenost, in v takih trenutkih se je Nikolajuzdelo, da bi ga prosil oproenja, da bi se kakorkoli po-nial pred njim. Rekar je bil slikar; delal je malo in po-potoval mnogo. Mudil se je v Oreniku, svoji rojstnivasi, samo sluajno in za par tednov.

Stari Ratej se je brigal samo za svoje obirno posest-vo; malokdaj je priel v drubo in tudi obedoval je naj-raji sam; asih ga do veera ni bilo domov, a kadar seje vrnil, je bil utrujen in legel je kmalu spat. Bil je mol-e, osoren lovek. Goste obrvi so mu segale skoro dooi, njegova postava je bila iroka in pleata; hodil je,kakor da bi nosil na ramah teko breme. Soproga mu jebila preprosta enska, ki je imela najraja opravila shlapci in deklami.

Rekar se je bil napravil na gradu povsem domaega.Postavil si je na dvoriu enostaven atelje in e je stopiliz njega na prag, je imel najlepi razgled po dolini. Trdilje, da tam doli ne more delati, ker se uti tesnega in po-


20

nianega, e ne stoji njegov atelje vsaj tako visoko, ka-kor srednje velik zvonik. Navadno je sedel na klopi, ka-dil cigarete ter gledal v dolino s poluzaprtimi omi. Za-klenil se je v atelje samo, kadar je bil slabe volje.

Tisti dan, ko je priel Nikolaj na posete, je bila na gra-du veja druba: uitelj iz Orenika, nekoliko uradnikovin mlada gospodina, hi nekega posestnika iz okolice.Vrnila se je bila pred kratkim iz mesta, in na njenem ra-dovednem, skoro lokavem obrazu so se e poznali sle-dovi intitutskega ivljenja.

Sedeli so vsi pod koatim kostanjem pred gradom.Ratej je stal na pragu, ogrnjen v lahko jesensko suknjo;odpravljal se je z doma. Ko je ugledal Nikolaja, se jezjasnil njegov obraz; pozdravil ga je prijazno, skoroiskreno, a nato je zakrial v veo:

Ali je pripravljena soba?Znotraj je odgovoril tenk glas, in nekdo je hitel z

urnimi koraki po stopnicah navzgor.Danes imate drubo, gospod Niki ... posluite se

je! Je itak nedelja in vrhu tega moram po opravkih. Na-rediva jutri svoje stvari ... Pojdite torej in predstavitese! Z Bogom!

Stisnil mu je roko in ko je el mimo drube, je pri-vzdignil nekoliko klobuk, ne da bi se ozrl.

Najprvi je vstal Rekar ter pozdravil Nikolaja z veselimin razposajenim obrazom.


21

Solidnost prihaja v nao drubo, gospda ... Bogvas ivi, Nikolaj Niki! Kaj je novega v mestu?

Ni ni novega. Klanjam se, gospodina Helena!Izpreletelo ga je toplo, ko je stisnil njeno ozko, belo

roko, in sklonil je glavo v poluzavedni elji, da bi polju-bil te otroke prstke. Ozrl se je razmiljen po drubi:dolgoasni papirnati obrazi. Rekar mu je pogledal v oi,spail ustnice v komaj vidnem nasmehu ter se obrnil vstran.

Ali pojdete z nami v Leevje, gospod ... Niki? jepraal uitelj, suh lovek z redko, rdeo brado in zgrb-ljenim, od dela ali od skrbi upalim obrazom.

V Leevje?Tam je namre veselica nocoj, je pojasnjeval Rekar.

Seveda pojdete z nami, drugega dela itak nimate...Nikolaj je sedel etrt ure z njimi, ali bilo mu je neka-

ko neprijetno. util se je samega, kakor se uti lovek, kiv, da ni drubi neobhodno potreben. Vstal je kmalu terse odpravil v svojo sobo, da bi se umil ter si osnail oble-ko.

Iz sobe se je videlo samo po gozdu in v ozko dolinico,ki je leala med hribovjem kakor zelena latvica. Grad jestal na robu nizkega grievja, ki se je vzdigalo skoroneposrednje in strmo iz ravnine.

Lahk veter je pripogibal vrike kostanjev; umelo jeneprestano in skoro se je videlo, kako se je polagoma


22

odvijala od vejevja rumenolistnata halja. asih se jevzdignil posamezen list nad vrh drevesa, se stresel ka-kor v strahu ter izginil med vejevje. Sonce je stalo enizko na zahodu, etudi je bilo e zgodaj popoldne. ar-ki njegovi so bili svetli in gorki.

Nikolaju je bilo pri srcu otono, sam ni vedel zakaj.Zdelo se mu je, da je slab in majhen in nepotreben, dabi ga nihe ne pogreil, e bi to uro zatisnil oi za zme-rom ... Napsled je stresel z glavo ter stopil po sobi strdimi koraki. Njegove misli so se mu zazdele smene inotroje.

Popoldne, blizu pred mrakom, se je odpeljal z dru-bo v Leevje. Zasedli so dva voza. V prvem so sedeliRekar, Helena, Nikolaj in ona gospodina iz mesta, vdrugem je bilo troje uradnikov, in med njimi je sedeladolgoasna enska s irokim belim klobukom; Nikolaj jeprej nikoli ni videl.

Med potjo je govoril skoro sam Rekar, ki je bil nena-vadno veselo razpoloen. Prigal si je neteto cigaret, alivsako je vrgel po prvem dimu v dolgem kolobarju pre-ko ceste. Nikolaja je eniral njegov globoki, svetli po-gled, pogled ljudi, ki iv svoje resnino ivljenje samozase, kadar jih nihe ne vidi.

Spominjal se je Nikolaj, da so govorili med potjo oDionizu. Rekar se je naslonil na blazino, pogledal v nebo


23

ter izpregovoril s posebnim, napol aljivim, napol trp-kim naglasom.

Da ... Dioniz ... Vi ga poznate, Helena?Ne, ali rekli ste e, da je hodil tod okrog; rada bi ga

poznala.lnteresanten lovek. lz nae druine je. Jaz mislim

namre, da bi ivel na njegovem mestu prav tako, kakorivi on, in narobe. e bi on imel denarja, bi zapravljaldenar in samega sebe in svojo mo in svoje telo in svo-jo duo ... kakor delam jaz ...

Helena se je ozrla nanj s prestraenimi omi, ali on jeni videl.

Tako je pri nas. lmenujte mi loveka, ki je bil ustvar-jen za to, da bi napravil kaj velikega, in ki je resninokaj storil! Delajo samo tisti, ki niso bili ustvarjeni za to;hvala jim zakaj tem veja je njih zasluga! ... ln ven-dar bi bilo krasno, da bi tak lovek napravil tisto, kar leiv njem od rojstva ... Ali tako nosi s seboj svojo velikonalogo in se ubija v zavesti, da je ne izvri nikoli, da ivibrez cilja in brez koristi. Zakaj to je pravilo, ki se ne drazveljaviti in ki ne pozna izjem: nekateri se uniijo predasom sami in nekatere uniijo drugi. Dioniz se uniu-je sam in drugi ga podpirajo pri tem, kolikor je v njihmoi, a jaz

ln vi?


24

Rekar je opazil njen plani obraz; zamahnil je z rokoter se glasno zasmejal.

O meni ni govora ...Nagnil se je blie k njej ter ji pogladil roko. Nikolaj je

pogledal na polje; ko se je Rekar zasmejal, ga je izprele-tel mraz po kosteh ...

Pot je bila dolga. Vila se je med travniki in polji, mimosamotnih hi in posameznih gru golega drevja.

Na odprti poljani je bil veter moneji in raznesel jezadnje ostanke listja naokoli po travnikih. Ko so se bli-ali Leevju, je sonce zalo, in sence so se razgrnile ezvso ravan ...

Veselica se je vrila e popoldne; blagoslavljali so i-talniko zastavo. Zveer je bila zabava v italniki dvo-rani. Rekar ni gledal mnogo na oder, kjer so igrali igrav-ci-diletanti staro burko; oziral se je po posluavcih inzabaval se je izvrstno. Tudi Heleni se ni videlo, da bi joposebno zanimale stvari na odru; toda njen obraz je bilsreen: lica svea in vroa, oi vesele. Nikolaj se ni bri-gal niti za oder, niti za avditorij; bil je slabe volje in raz-miljen. Po igri so zapeli kmeki pevci nekaj pesmi, intisti stari, enostavni, melanholini napevi so vplivali naNikolaja s udovito silo; stopile so mu solze v oi. Ozrlse je nehot na Rekarja; videl je teman obraz in obupupodobno alost v oeh ...


25

Po veselici so se pomudili v krmi komaj pol ure, natoso se odpravili domov. No je bila lepa, etudi je bilapolovica neba prepreenega s prozornimi oblaki. asihse je pot zasvetila v meseini, a takoj so zopet priplavaleiroke sence preko poljane.

Nikolaj je molal in gospodina poleg njega se je dol-goasila. Ni ga niti vznemirilo, ko je glasno zazehala terse naslonila ob njegovo ramo. V drugem vozu so sesmejali, da se je razlegalo po tiini naokoli.

Rekar in Helena sta sedela tesno drug ob drugem tergovorila malo in poluglasno. Nikolaj je opazil, da sta sedrala za roko, in videl je tudi, kako so se lesketale Hele-nine oi v mokrem ognju.

Rekar je ukazal vozniku, naj postane.Kaj mislite, ali bi ne bilo bolje, da bi se malo izpre-

hodili?Nikolaj je razumel posebni naglas v Rekarjevih bese-

dah.Ne ... vozili bomo poasi ... Pridite za nami ...Hotel je rei e nekaj, ali obmolknil je in v licih je za-

util mraz.Helena in Rekar sta ostala zadaj. Nikolaj se je ozrl;

videl je ob cesti dvoje temnih postav, spojenih v eno.Vozite kakor prej ... pot tako ni ve dolga!Pozneje je zatisnil oi ter zastokal, kadar se je spom-

nil tistega veera. Nebo se je razprostiralo pusto in neiz-


26

merno nad samotno pokrajino; sence so beale prekoplanjave, segale s silnimi rokami od vseh strani ter leg-le mrzle in temne na njegovo duo.

Gospodina se je naslanjala teko ob njegovo ramo;ko se je sklonil nie ter ji pogledal v obraz, je zapazil, daje zadremala ...

Helena in Rekar sta prila na grad pol ure pozneje.Nikolaj ni akal nanja; el je takoj v svojo sobo ter seslekel. Ko je legel na posteljo, mu je prilo na misel, daje umazan in sebien lovek, in da je njegova alost ne-ista in neopraviena. Zdihnil je ter zatisnil oi, da bizaspal, a zaspati ni mogel do jutra.

Dopoldne drugega dne je opravil z Ratejem svojeposle; nato se je el izprehajat.

S Heleno in Rekarjem se je sreal ele pri veerji. Ra-tej je toil mona vina, in Rekar in Nikolaj sta pila mno-go. Nikolaj je pogledal Heleni samo enkrat v obraz, apozneje ni imel ve moi, da bi se ozrl nanjo. Njene oiso bile izpremenjene; gledale so zamiljeno, a obenemje bilo v njih nekaj samozavestnega, odsev neizmerne,zmagoslavne radosti; njena lica so bila bela kakor prej,toda to je bila belota razbeljenega eleza; ustnice so bilenapete in ivo rdee.

Kako napreduje vae delo, gospod Rekar? je praalRatej s komaj vidnim ironinim nasmehom v oeh.

Rekar je skomizgnil z ramami, ne da bi odgovoril.


27

Zakaj nam ne poveste niesar o svojem velikemdelu? Zaklepate se, kakor da bi se bali naih oi. Todavarujte se! ... Jaz pridem kdaj ter se vtihotapim poti-homa, polagoma ... niti utili ne boste, ko vam bomstala za ramo ... in potem zopet po prstih, potihoma,polagoma

Rekar jo je pogledal s temnim, sovranim pogledom,in beseda ji je zastala. Videlo se je, da je siloma zadre-vala solze, in jecala je plano: Nisem mislila resno ...nisem vas hotela aliti ...

Rekar je odgovoril kratko in hladno: Tudi jaz nisemmislil resno!

Nato je nadaljeval lehko in skoro veselo: To je deloizmed tistih del, gospod Nikolaj Niki, o katerih semgovoril med potjo. lzmed tistih del, ki niso nikoli do-vrena. Delo samo na sebi je veliastno, kakor je veli-astno vse, v emer poiva vsa loveka dua. Ali to je: to delo ni nikoli zaeto in nikoli dovreno. Pozna gasamo tisti, v igar dui spi, in se raduje nad njim v svo-jih najlepih urah. alostna je ta stvar, e se premisli ...Le asih pade arek od tega spoetega, a nikdar poroje-nega dela ter se utelesi. ln e to je nekaj: ljudje obudu-jejo ta posamezni arek, ta odpadek od neskonnegabogastva; kako bi se ele udili, da bi videli bogastvosamo! Ali glejte, to se ne zgodi nikoli. Zakaj kakor sem


28

rekel: tisti ljudje, ki so ustvarjeni za tista veliastnadela ali se spominjate? No, glejte!

Helena se je zgenila na stolu; vstala je hitro ter odlaiz sobe. Rekar je to komaj opazil; govoril je dalje in pil.Nikolaju je bilo srce teko.

ez nekaj minut se je Helena vrnila v sobo, in njenobraz je bil resen in alosten.

Rekar je naslonil glavo ob dlan, a nenadno je udaril skozarcem nalahko po mizi ter izpregovoril s trdim,skoro osornim glasom, ne da bi pogledal komu v oi:lzmed vseh teh ljudi sem jaz najslabotneji in najni-vredneji ... Jaz vem, da bo to moje zadnje popotova-nje in da se to pot definitivno zakopljem, ali vkljubtemu pojdem. Listje odpada in kadar odpada listje, meprime usoda pod pazduho ... Gospod Ratej, ali botrajalo moje premoenje e dve leti?

Ratej je pomajal z ramami.Kakor vas je volja ... Vi ste me postavili za oskrb-

nika, denar je va. Toda kakor veste, je hia e v tujih ro-kah; ostane e nekaj sveta.

Rekar je gledal s temnim pogledom predse. Napsledse je pogladil po elu, in obraz se mu je razjasnil.

Zdaj pojdete odtod ... gospod Rekar? je vpraalaHelena s tihim glasom; njena lica so bila bleda, in obustnicah se je prikazalo dvoje gub, ki jih prej ni bilo.

Rekar je pogledal v tla.


29

Moram! ...Nadaljeval je jecaje in neodlono:Napsled ... Bog vedi, kaj se zgodi ... ln tudi ne-

varnosti ni zraven nobene. Kar sem govoril, so bile samo... abstraktne fraze. V svet moram ... zaradi svojegadela ... Tukaj mi je tesno ... e le zganem s komolci,zadenem ob plot ...

Helena je gledala vanj nepremino, z velikimi, mokri-mi omi.

Nikolaj je vstal; util je globoko zanievanje do tegaloveka in pljunil bi mu bil najraji v obraz. Ali obenemmu je bilo pri srcu, da bi pokleknil predenj ter ga prosil,naj ostane . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Tako so prihajali v njegovo duo prejnji asi in tedanjibolestni nemir se je spajal s sedanjo tiho vdanostjo vposebno, sladko-otono razpoloenje ...

Nekje v bliini je zalajal pes; Nikolaj je vzdignil glavoter opazil udoma, da je prehodil vso dolgo pot do vasi.Ob cesti, za sadnim drevjem, so stale nizke hie. Bilo jee blizu jutra in tupatam se je zasvetilo okno.

Potrkal je s pestjo na vrata gostilnice; po dolgem asuso se oglasili koraki, in prila je odpirat stara, suha en-ska, zavita v sivo ruto.


30

Ej, Bog vas sprejmi, gospod Nikolaj Niki ... Z ju-tranjim vlakom?

Ali je soba prazna?Prazna, samo postelja ni pogrnjena. Potrpite, takoj

bo vse pripravljeno.Hitela je pred njim z brleo lujo v roki po lesenih, ve-

gastih stopnicah v edino nadstropje.V sobi je bilo mraz; stene so bile gole in e nedavno

pobeljene; le nad posteljo je visela sveta podoba.enska, ki je bila prila odpirat, je prinesla pernic in

odeje. Nikolaj si je sezuval evlje.Ali je kaj novega na gradu?Eh ... na gradu! ...Odgovorila je z zategnjenim glasom, ki je lealo v

njem nekaj pomilujoega in kodoeljnega obenem.Nikolaj je prestal s sezuvanjem ter se ozrl nanjo.No?Rakovo pot gre vse skupaj ... saj boste itak videli

... Stari pije in zapija in dekle ...Kaj je z njo?Kaj je z njo? Jaz ne vem, kaj je z njo ... No, Bog se

je usmili ... Lahko no in dobro spite!Nikolaj je bil vznemirjen. lmel je pa svoje nazore o

enskem blebetanju, ali vkljub temu se mu je srce stis-kalo v nerazumljivi bojazni.


31

III

Kosil je v Oreniku, a po kosilu se je napravil nagrad. Bilo mu je teko in neprijetno, ko je stopal poznani poti po holmu navzgor. Takrat je bila pozna jesen,a danes so kostanji zeleneli in pihal je vlaen aprilov ve-ter.

Okrog grada je bilo vse tiho; hlapci so bili na polju. Vvei mu je prila naproti gospodinja, in Nikolaju se jezdelo, da se je jako postarala. Poteze njenega nekdajlepega obraza so bile rezke in globoke, oi so leale vrdee obrobljenih jamah. Obleena je bila kakor dekla;na glavi je imela podvezano ruto, iz katere je gledalo parkodrov si vih las.

O ... pozdravljeni, gospod Niki!Obrisala si je roko v predpasnik; Nikolaja je razveselil

izraz iskrene radosti, ki se je prikazal v njenih oeh.Moj mo je v veliki sobi; prosim, pojdite tj!la je pred njim ter je odprla vrata.Gospod Niki.Ratej je sedel za mizo, vso pokrito s papirji. Ob njego-

vi desni strani je stala na majhni mizici tasa s stekleni-co in kozarcem. lztegnil je roko preko mize, pozdravil


32

Nikolaja ter ukazal prinesti e en kozarec in novo stekle-nico.

Nikolaju se je zdelo, kakor da se je Ratej tekom letazdebelil in da je njegov obraz bolj rde in zabuhel, negoje bil prej.

Govorila sta hladno in malo, kakor da bi se bila v temasu drug drugemu odtujila. Nikolaj je zapazil v Rateje-vih oeh nekaj lokavega, nelepega. Tudi se mu je zdeloudno, da je Ratej v svojem vedenju in v svojih besedahnekako poudarjal, da stoji kot posestnik vie nad navad-nim bannim agentom. Nikolaj je bil v nekaterih ozirihzelo bister in tako je spoznal e iz tega vedenja, da jeRatej zavozil; kako dale da je zavozil, tega si takrate ni mislil. Uganil je po priliki ele pozneje iz razlinihopomenj, iz zlovoljnih, napol razumljivih besed in iznervoznosti, s katero se je Ratej ogibal razgovorom ogospodarstvu. Prej sploh ni govoril o drugih stvareh. Kerje imel Nikolaj to pot ve opravila po vaseh naokolinego na gradu, je zvedel, od drugih ljudi, da se je Ratejnenadno in popolnoma izpremenil; pil je in igral, napolje in na age ga ni bilo nikoli ve ...

Nikolaju je bilo tesno poleg tega loveka in odgovar-jal mu je napsled prisiljeno in kratko. Ratej je gledalvanj s svojimi majhnimi, topimi, zalitimi omi; njegoveustnice so bile debele in mokre; govoril je glasno in ne-koliko hripavo, a smejal se je hrupno, da se mu je stre-


33

salo debelo telo. Kolikor ve je pil, tembolj je bil zgovo-ren; primeknil je svoj stol blie k Nikolaju, polagal muroko na ramo ter se sklanjal z glavo k njemu; Nikolajuse je studila teka vinska sapa, ki je prihajala hropee izRatejevih ust.

Ali ste sliali o nesrei Rekarjevi? ... Sam je dejal,da letos propade, in glejte, propal je. lzpolnila se jeusoda ...

Koliko je resnice na tej stvari?Vse je resnica, gospod Nikolaj Niki! Usoda njego-

va se je izpolnila. ivljenje ga je ubilo, kakor je sam ho-tel.

Ratej je govoril poasi ter gledal Nikolaju lokavo vobraz.

Kakor je sam hotel, zapomnite si to, gospod NikolajNiki! ... Ljudje laejo strahovito ... Ljudje laejo, la-ejo!

Kri mu je zalila lica in prijel je Nikolaja trdo za roko.Ali sem mu jaz ukazal, da naj hodi po svetu, da naj

se unii? Jaz mu nisem ukazal niesar; stal sem ob stra-ni: ,Delaj, kakor te je volja! Ali sem njegov varuh?Premoenje je bilo njegovo; zahteva li denarja, tu gaima, tvoj je! ... Ljudje laejo, laejo!

Vi niste krivi, prav imate!


34

Ratej je za trenutek molal ter gledal Nikolaju pazlji-vo v oi, kakor da bi dvomil nad odkritosrnostjo njego-vih besed.

e bi hotel pograbiti vse premoenje njegovo, menibi se niti poznalo ne bilo; dovolj sem imel ... Ali je bilgreh, da sem jaz pokupil njegova posestva? e bi jih jazne bil, bi jih bil kdo drugi. Plaal sem, kakor je sam ho-tel, moje roke so iste ... Vi ste pameten lovek, Ni-kolaj Niki, z vami je lehko govoriti ... Pomislite, pro-sim: ali je kaj greha na tem, da sem kupil Rekarjeva po-sestva? Ali sem ga uniil jaz, e sem mu izplaeval kup-no ceno? Ali je kaj greha na tem?

Nikolaj je spoznal, da na stvari ni bilo greha, todavkljub temu se mu je zazdel Ratej hipoma oduren insurov.

Ljudje laejo. Pravijo, da sem ga s svojo uslunostjounieval, da sem pustil otroka na cesto ... Pravijo,da sem se polakomnil njegove hie, njegovega polja innjegovih gozdov ... da sem kupoval od otroka, kakorse mi je hotelo ... Pravijo, da sem napravil greh, ki nizapisan ne v bojih zapovedih, ne v lovekih postavahin ki je vendar velik greh ... Odgovorite mi, NikolajNiki! ...

Nikolaj je pomolal; napsled se je ozrl v stran ter iz-pregovoril z neodlonim glasom: Nisem va sodnik,gospod Ratej!


35

Le govorite, kar povejte jasno svoje misli, NikolajNiki! je nadaljeval Ratej hlastno in z nekoliko trepe-tajoim glasom. Jaz vem, kako je v vaem srcu tole uro.lmate popolnoma prav; vi ste bister in pameten lovek.Poglejte me, jaz sam utim tisti greh, ki ni nikjer zapi-san! Jaz vem, da tisto posestvo ni moje, da lei bojaroka na njem. Tisto polje ne bode nikoli rodilo, in hojese bodo posuile v tistih gozdih, vse po vrsti. Zatorejstran! Jaz ne bom nikoli oral na tistem polju in nikoli nebom sekal po tistih gozdih ...

Vzdignil je kozarec.V tem kozarcu, glejte, je raztopljena veliastna hoja;

Bog vedi, morda je cela njiva v njem. Pijte!Nikolaja je bilo strah; izpraznil je bil en sam kozarec,

ali vino mu je stopilo v glavo in motno mu je bilo predomi. Ratej je postavil kozarec na mizo; ko je vstal, se jeskoro opotekel. Na njegovem obrazu se je prikazalauporna samozavest, in ile so se mu napele na elu.Tudi Nikolaj je vstal.

Kaken greh pa je to, hudia? Kakna neumnost paje to? ... Vi vsi, ki ste bolji od mene, pridite tu sem termi poglejte naravnost v oi! Ni ga, ki bi osramoen neupognil glave. Jaz sem pameten lovek, in Rekar je bilnorec; to je ves razloek. Kdo me more kriati zaraditega? Ali sem jaz Bog in usoda in natura? ... Ne bojtese, Nikolaj Niki! Sedite in pijte!


36

Dekla je prinesla svetilko. Nikolaj se je poslovil terodel v sobo, ki je bila navadno pripravljena zanj. Podstopnicami mu je prilo na pamet, da bi odel brez slo-vesa ter prenoil v Oreniku. Toda premislil se je ter sto-pal poasi navzgor.

Stal je nekaj asa pri oknu ter gledal po gozdu raz-miljen in brez jasnih misli. Polagoma in brez dolone-ga vzroka mu je segalo v srce nekaj neizmerno grenke-ga, in oi so se mu osolzile. Morda je prihajal ta ut ve-like, tihe alosti tam od gozda, ki se je razprostiral, dok-ler je seglo oko. Vrhovi dreves so se e svetili v soncu,toda polagoma je svetloba ugaala in sence so vstajaleod tal, plazile so se od vzhoda kakor tihega morja valo-vi ter se razgrinjale preko doline. Nikolaj je stal ob oknudo poznega veera, ko so se zasvetile na nebu prve zvez-de. Ugledal je nad gozdom veliko, temno rdeo plooin v tistem hipu se je spomnil veera, ko se je vozil z Re-karjem in Heleno proti Leevju.

Ostavil je sobo. Stopnice so bile temne in tipal je zrokami, da bi nael pot. Zunaj je bilo e nekoliko svet-lo; iz oken velike sobe je sijala rdea lu.

Po stezi, ki je vodila iz gozda na grad, mu je prila na-proti Helena, s tihimi, trudnimi koraki, glavo nekolikosklonjeno. V polutemi se je zdel Nikolaju njen obraz ne-navadno upal; oi so bile prevelike in preresne za njenaozka in e zmerom otroka lica.


37

Gospod Niki ... kako ste me razveselili!Nikolaj ni vedel besede. Dral je njeno drobno roko v

svoji; polagoma se je sklonil ter se doteknil z ustnicaminjenih mrzlih prstov.

Kaj ste delali, da vas toliko asa ni bilo? Poldrugoleto je e, kar ni bilo v nai hii dobrega loveka.

Opazil je, da je bil njen glas globokeji in mehkejikakor nekdaj; leala je v njem grenkoba prestanegatrpljenja. Tudi njen smehljaj je bil grenak in napol pri-siljen; njene oi se niso smejale ve.

la sta poasi proti velikemu kostanju pred gradomter sedla za mizo, kjer je sedela nekdaj druba, ki se jeodpravljala v Leevje. Ko je e sedel, je Nikolaj zapazil,da je zasedel Rekarjevo mesto. Pod kostanjem je biloskoro isto tema; samo arek iz okna je padal na Hele-nin obraz, in Nikolaj je zapazil dvoje globokih, od sol-za izkopanih brazd pod njenimi omi.

Pri nas se je mnogo izpremenilo v tem asu, gospodNikolaj!

Mnogo se je izpremenilo ... in tudi vi ste se izpre-menili, gospodina Helena!

Kakor se vse izpremeni v senci.Nikolaja je duilo v grlu. Vstal je ter stopil blie k njej.Verjemite ... dal bi bil svojo srno kri, da bi se to ne

bilo zgodilo ... etudi ... Razpolagajte z mano, go-spodina Helena!


38

Hotel je povedati vse kaj drugega; jecal je in besede somu izginile. Helena se je nasmehljala.

Jaz vam zaupam, gospod Nikolaj, vam edinemu. Viste tudi edini, ki bi vas hotela esa prositi; drugega ninikogar, isto sami smo zdaj ... Ali ostanete pri nas ezno?

Nikolaj je sdel na svoj prostor; kri, ki mu je bila priki-pela v glavo, se mu je vrnila v srce, in bilo mu je hladno.

Ostanem, ali mislil sem e oditi.Ne da bi me pozdravili?Ne da bi vas pozdravil! elel sem vas videti in zato

sem priel; ali mislil sem v zadnjem trenutku, da bi bilobolje No, to je bila neumna misel. Verjemite mi, da seutim srenega v svoji alosti, kadar ...

Helena mu je pogledala v obraz, in Nikolaj je umolk-nil, osramoen in nezadovoljen sam s seboj. Vstala stater se vrnila v grad. Ko sta se poslovila, se je ozrla vanjz velikim, iskrenim pogledom, in Nikolaju je zatrepetalosrce.

Od okna je videl doli pod kostanj in predstavljal si jee enkrat tisto minuto, ko je sedel poleg nje. Hipoma somu privrele vse tiste odkritosrne, ljubeznive, soutnebesede, ki bi jih bil moral govoriti. Stiskal je njeno mrzlodrobno roko, in na njene prste so padale solze iz njego-vih oi. Poloil je prednjo vso svojo globoko, vdano lju-bezen, ne da bi oskrunil njenih spominov na onega lo-


39

veka, ki je gledal nanjo iz teme s svojimi svetlimi, vdrti-mi omi ter uval svojo posest ...

Legel je na posteljo v munih mislih, ki so prehajalepolagoma v teke, neprijetne sanje.


40

IV

Zgodaj zjutraj je odel v okolico po opravilih. Ratejmu je dal voz ter ga povabil na kosilo.Ponoi se je vreme izpremenilo. Pihal je od juga topel

veter in preko neba so begali oblaki; zjasnilo se je za hip,a takoj se je zopet sonce skrilo, in ravan se je zavila vsence ...

Nikolaj se je vrnil na grad precej utrujen, a vendarzdrav in sve. Govoril je z razlinimi ljudmi o vsakdan-jih stvareh, in to mu je prepodilo alostne misli, ki so gabile oble ob zori, ko je odprl oi in se spomnil prej-njega dne. Lica njegova so bila rdea, in gledal je vese-lo in jasno.

Ratej je bil pri kosilu malobeseden. Ko sta ostala samapri vinu, je izpraeval Nikolaja o njegovih potih, o mest-nih novicah, doteknil se je celo politike, a razgovoraprejnjega veera ni omenil z nobeno besedo. Vendar semu je poznalo, da ni molal nala in da se ni eniral;njegovo vedenje je bilo naravno in mirno; govoril je, ka-kor se govori navadno z dobrim znancem. Vstal je kma-lu ter si je dal naprei voz; Nikolaj ga ni praal, kam seodpravlja; ali ko mu je dal Ratej roko, je opazil v njego-


41

vih oeh nekaj temnega in nemirnega, tisti izraz, ka-kor ga ima lovek, ki misli storiti nekaj nelepega: Kaj tebriga? To je moja isto zasebna stvar!

Nikolaj je stal pred gradom ter gledal za vozom, ki jehitel navzdol po peeni poti ter izginil v par minutah zakostanji; prikazal se je ez nekaj asa v dolini, a potemje zavil na iroko cesto proti Leevju ... Ko se je Nikolajozrl, je ugledal ob oknu Heleno; pozdravil je ter stopil vhio.

Helena mu je prila v vei naproti.Ali se dolgoasite, gospod Niki?Ne, meni ni nikoli dolgas, kvejemu v mestu v ne-

prijetni drubi ...Stopila sta v sobo blizu obednice. Preproge so bile

temne, stene tapecirane v zamolklordeih barvah, tudipohitvo je bilo temno in nekako teko masivno. Zunajje bil jasen dan, a le malo svetlobe je prodrlo izza gardin.

Helena je sedla h klavirju.Komaj so zazveneli prvi mehki, tihi glasovi, se je zgr-

nila po sobi sladka, skrivnostna otonost in Nikolaju jebilo blago in teko obenem. Videl je pred sabo Heleninprofil in takrat ele je zaslutil, koliko je pretrpela ta is-ta dua neizkuenega, veselega in zaupnega otroka. Prejso stale njene obrvi v dveh finih volutah visoko nadomi; zdaj so se zniale in delale so strogo, ravno rto;njene ustnice so bile prej polne in nedolono zarisane;


42

zdaj so bile krepko zartane, skoro pretanke. Tako jelegla na njen obraz, na njene mehke, zrele kretnje res-na melanholija, in Nikolaju se je zdela nepristopneja insveteja kakor kdaj prej. Ali to ga ni alostilo, niti se niutil tujega poleg nje ...

Vsa soba je bila polna otonih pesmi; izpod njenihtrepetajoih, hiteih prstov so vstajali zamolkli glasovi,se spajali ter umirali. Nikolaju se je zazibala dua v sa-njah in preivel je udovito uro. Spoznal je takrat natan-ko, koliko je lepega in sladkega v njegovem srcu; spo-znal je in kar ni mogel prej nikoli: vse lepe sanje svojein vse svoje sladke elje je ovil v najkrasneje besede slo-varja ter jih poloil pred njene drobne noge z vdanimtrubadurskim priklonom. In z milostnim smehljajem nakraljevskih ustnicah je sprejela ona njegov ponini darter mu ponudila v zahvalo svoje drobne mrzle prstke, dajih je poljubil ... Dvomi in alost in resignacija, vseje izginilo brez sledu iz njegovega srca. emu dvomi inalost in resignacija? ivljenje lei pred veselimi omikakor zelena pokrajina, polna srebrne rose in sonniharkov. Nikjer sence, nikjer nerodovitnega osata, vsesamo svetlo sonce in samo sono zelenje. Senc v resni-ci niti ni in ni osata. Samo kadar je lovek bolan, vidistvari, ki jih ni, vidi strahove. Treba je samo veselo po-gledati, in sence izginejo in osat se izpremeni v cvetoeroe. Vse je odvisno od loveka samega. Svet je lep in


43

dovren, ne pozna nesoglasja, ne pozna nesree. Aliljudje, ki imajo nezdravo kri, opazijo pege celo na son-cu, opazijo trnje na roi. Treba se je samo otresti bolez-ni, melanholijo je treba pregnati in sonce sije isto,kakor je sijalo ...

Helena je zaprla klavir.Hvaleen sem vam neizmerno, gospodina Helena!

Zakaj ne nadaljujete?Helena se je nasmehljala, ko je videla blaeni, sanjavi

izraz na Nikolajevem obrazu. Vstal je teko in bal se jeskoro, da bi ne izginilo tisto sladko in ugodno ustvo, kije leglo v njegovo srce.

Ali se vam hoe na izprehod, gospod Niki? Spremi-te me!

la sta poasi po gozdni poti navzdol. Nikolaj je opa-zil, da pot ni bila ve tako skrbno posuta, kakor nekdajin da je priela na nekaterih mestih poganjati trava. Nadrevju se je prikazovalo zelenje; popki so se odpirali inmoan, skoro preteak pomladanski duh se je iril na-okoli.

Nikolaj se je util veselega in zadovoljnega. Njegovaljubezen je izgubila vso grenkost in otonost. Prej se muje zdela kakor bolestno-sladko breme, ki ga je asih tei-lo z neizmerno silo, da je stokal od boleine. Zdaj je ho-dil lehko kakor brezskrben otrok.


44

Helena se je ustavila pred polupolomljeno klopjo,rno in izjedeno od vlage. Stisnila je ustnice, in Nikolajje samo pogledal v njene oi in etudi ni rekla besede, jerazumel natanko.

Tod sta hodila, morda e v pozni jeseni, ko je lealozgrbljeno listje vsenaokoli, in sedla sta na to klop. On,Rekar, je bil v tistem trenutku vesel in svoboden; govo-ril je o svojem velikem delu, o svojem ivljenju, ki jelealo takrat pred njim v vsej svoji neizmerni lepoti.Stisnil jo je k sebi kakor otroka, kakor majhen draguljna bogatem plau svoje slave. Oklenila se ga je okrogvrata in utila je, kako je bogatela v njegovem bogastvu,kako jo je vzdigal visoko na svojih silnih rokah. Takratje pritrepetal sluajno svetel arek izza rumenega listjain je zaigral na njenih licih in prav na njenih oeh, takoda je stresla s trepalnicami; ona se je zasmejala, in tudion se je zasmejal in se sklonil ter jo poljubil prav na tistomesto, kjer je bil zaigral veseli sonni arek ...

la sta dalje. Helena je molala, a Nikolaju je bilo toprijetno, zakaj util je toliko, da ni vedel, o em bi govo-ril.

Prila sta mimo grue kostanjev, ki so stali v kolobarjuob poti. Ob kostanjih so bile v polukrogu postavljeneklopi, a gladko odsekan tor na sredi je bil namestomize. Helena se je ozrla in je zgenila nalahko z obrvmi.


45

Tukaj je sedel Rekar najraji ... ker se vidi izza ve-jevja po dolini ...

Njen glas je bil tih in zamolkel.Tukaj je sedel morda z njo v tistem poznem asu, ko

je bilo drevje e golo in mokro, zakaj izza listja se odtodne vidi v dolino ... Sedela sta tukaj, in njegov obraz jebil mraen in upal kakor v najtemnejih urah. util je,kako trepee poleg njega v strahu njena dua, kako seozirajo njene oi plano in prosee nanj. Ali takrat jebilo njegovo srce trdo in prazno. Objel jo je mirno z le-vico, ali njegova roka je bila tako mrzla, da se je streslonjeno telo v mrazu in strahu. Govoril je o divjem, kras-nem ivljenju tam zunaj, in ona je videla v njegovihoeh, kako ljubi to divje, krasno ivljenje, kako hrepenipo njem njegova nemirna dua. utila je obenem, da jenjena ljubezen preresnina, preotroka in preslaba, dabi ga mogla navezati nase z monimi vezmi; utila je,kako se izvija polagoma iz njenih rok in stopa v blato... ne da bi se ozrl nanjo, zakaj v njegovem srcu je to-liko studa, alosti in kesanja, da noe oblatiti njene ned-olnosti s pogledom svojih blaznih oi ...

Hodila sta po gozdu skoro do veera, a govorila stamalo. Helena se je utila mirno in varno; poleg Nikola-ja ji je bilo lehko pri srcu, kakor da bi poznal vse njeneskrivnosti in vso njeno alost. Strah jo je bilo, da bi se neposlovil prehitro ter je ne ostavil same v teh velikih


46

praznih sobah poleg tujih obrazov. Vedela je, da jo lju-bi, ali to je ni vznemirjalo; samo nekaj otonega jo jeoblilo, in srce se ji je stisnilo, kadar je utila na svojemobrazu njegov gorki pogled.

Vraala sta se proti gradu.la sta navzgor po veliki poti. V strani je stal visok,

star kostanj z dolgimi, preperelimi vejami; samo parpopkov je poganjalo na koncu spodnjih vej, a na vrhu jebilo vse posueno. Helena se je zdrznila in prijela jeNikolaja za roko.

Ta kostanj je lani e rodil ... Tukaj se je poslavljalRekar ...

Pogledala ga je z velikimi suhimi omi; njene ustniceso ostale poluodprte, kakor pri otroku, kadar ihte za-spi. Nikolaja je obel mraz do nog.

Tukaj se je poslavljal Rekar ... Morda ji ni niti narav-nost pogledal v obraz. Dal ji je roko samo mimogrede,osramoen in obsojen, a vendar preslab, da bi se ubranilgrehu. Ona se je ozirala naokoli in je iskala pomoi; za-kaj videla je, kako se poslavlja ivljenje iz njenega srca.akal je, da izpusti njegovo roko; a ona je stala in trepe-tala; upala je, da se okrene v zadnjem hipu, da stopi zvoza in jo vzame v naroje in se vrne z njo v grad. Ali onje stopil v voz, zapel si je suknjo, pomeknil klobuk naelo ... in voznik je zavignil z biem. Voz se je pre-meknil, kolesa so zahreala po pesku ... Bog s tabo!


47

Stala je, in njeno srce je krialo za njim, kakor kriibolan otrok za materjo ... Zakaj to je samo ala, hotelse je samo poigrati z njenim srcem. e ta trenutek sto-pi z voza in pohiti navzgor in jo objame ... Voz je iz-ginil za ovinkom, in Rekar se ni ozrl ...

la sta okoli grada in Nikolaj se je zaudil, ko je ugle-dal Rekarjev atelje. Vse je bilo e tako kakor nekdaj,samo deske so bile od deja izprane in razjedene.

Vstopila sta. Ilovnata tla so bila razgrapana in prana.V kotu je stal primitiven stol, drugega pohitva ni bilo.Deske so bile na nekaterih mestih razpokane; pol stro-pa je bilo pokritega s ipami, ali steklo je bilo zamazanoin deloma razbito. V ozadju je slonelo ob steni stojalo;iroka deska je bila pregrnjena s platnom.

Tukaj je Rekar delal ... Ali bi radi videli njegovo ve-liko delo?

Stopila je k stojalu ter odgrnila pregrinjalo ... Na de-ski je bilo razpeto platno, vsevprek pomazano s kriei-mi barvami. Samo na enem oglu se je videl ostanekobraza: eno samo veliko, iroko odprto oko je gledalosrepo in prestraeno iz platna.

To je njegovo delo ... Tisti zadnji veer, preden jeodel, sem stala tam zunaj in gledala skozi razpoko; vra-ta je bil zaklenil. Stal je tukaj na sredi, roko iztegnjeno,ter unieval ... Njegov obraz je bil tako bled ... kakormrliki ...


48

Ustnice so se ji tresle in poasi se je iztisnilo iz njenihoi dvoje velikih, svetlih solz ter zdrknilo po licih navz-dol. Nikolaj je stopil k njej. Hotel je rei nekaj tolailne-ga, vsakdanjega, toda pred njo mu je vztrepetalo vsetelo; skoro se ni zavedal, ko je pokleknil na koleno, sklo-nil glavo ter pritisnil njeno roko na svoje elo.

Oprostite mi ... za Boga ... oprostite mi mojo lju-bezen ...

Vstal je kakor v sanjah; util je, da je bil za trenutekslab in otroji. Helena ni odgovorila; pogledala ga je za-udeno in plaho.

Poslovila sta se pred gradom mole in resno; Nikolajuse je zdelo, da je zaigral e tisto, kar mu je bilo ostalo.


49

V

Vstal je pozno, ker je bil zaspal ele v jutro. Od Ra-teja se je poslovil v vei, hladno in nakratko. Videlje, da je bil Ratejev obraz zabuhel in da so bile njegoveoi bolj nego navadno rdee in zalite. Tedaj se je spom-nil, da se je bil ponoi nenadno prebudil: zunaj je nek-do krial s hripavim glasom, a drugi so ga mirili; enskiglas je zajokal, nato je nekdo odurno zaklel; vrata so sehrupoma zaprla, spodaj so odmevali e nekaj asa kora-ki, a potem je vse utihnilo. To mu je inilo hipoma mimooi, a obenem se je domislil, s kaknim lokavim obra-zom se je odpravil Ratej prejnji dan od doma ...

Od Helene se je poslavljal strahoma in kakor osramo-en. Dal ji je roko in pogledal jo je bojee in v zadregi.

Oprostite mi Hvalena sem vam od srca, gospod Nikolaj! Poseti-

te nas zopet!V njenih oeh ni bilo ni ualjenega in ni zlovoljne-

ga. Ko se je ozrl z voza e enkrat proti gradu, je videl, daje stala pred vratmi in gledala za njim ...

Nebo je bilo mrano; sivi, mirni oblaki so se razteza-li od izhoda do zahoda, le asih se je mokro zagrinjalo


50

pretrgalo in pokazal se je koek svetlega neba. Veter jepihal nalahko in drevje se je stresalo v nezavednem pri-akovanju.

Preden e je dospel voz do Leevja, je zapihal od jugamon, topel veter, oblaki so se vznemirili, razkropili seza trenutek, a takoj se zopet zdruili in zgostili, in pri-ele so kapati debele kaplje. Nikolaj se je zavil v suknjo,privihal ovratnik in pomeknil klobuk na elo. Voznik jevignil po konjih, in gosti oblaki prahu so se vzdigali zavozom. Prielo je deevati moneje, in prah se je izpre-minjal v blato. Na kolena in celo na rame so mu brizgaleumazane kaplje. Ko se je ustavil voz pred prvo gostilni-co v Leevju, je lilo v gostih curkih, in Nikolaj je bil do-cela premoen.

Izroil je suknjo in klobuk krmarici ter stopil v gos-posko sobo. En sam gost je sedel v kotu pri oknu ter i-tal stare asopise.

Nikolaj je sedel k drugi mizi, a ko se je vzdignila izzaasopisa debela pleasta glava samotnega gosta, je vstalter ga pozdravil. Gost je iztegnil roko preko mize in od-zdravil z lenim, zaspanim glasom.

Ali ste bili na gradu?Na gradu, gospod davkar! ... Dovolite?Prisedel je in si dal prinesti vina.Davkar je bil debel, neokreten lovek, rdeega mo-

zoljastega obraza in zalitih oi. Prihajal je iz urada vsa-


51

ko uro za nekaj minut v krmo; delo je prepual kon-trolorju, kontrolor adjunktu in adjunkt praktikantu.

Na gradu ni ve prijetno ...Ozrl se je v Nikolaja, kakor da bi priakoval zanimi-

vih novic.lzpremenilo se je nekoliko, je odgovoril Nikolaj

hladno.Stari je bil snoi tukaj; kartal je vso no in napsled

se je hotel pretepati. Siloma so ga spravili na voz.Nikolaju je bilo neprijetno; util se je sam nekako

osramoenega in ponianega pred tem kodoeljnim,dostojnim lovekom, ki bi nikoli ne pal tako globoko, dabi zakartal svoje premoenje in da bi ga morali silomaspravljati na voz.

Tako je, e se lovek zapije. Meni se ni ne smili Ra-tej, ne. Tak lovek, ki ima umazane roke in se je oboga-til po Bog vedi kaknih potih, naj se uniuje, kakor muje drago. Tudi z Rekarjem je ravnal ... ali vam je zna-no, kako je ravnal z njim? Vi ste bili ob tistih asih ve-krat gori.

Nikolaju je inila kri v obraz.Meni ni znano ni slabega. Poteno je ravnal z

njim...Hm ... d d ... Opeharil ga je, e bi radi vedeli.

Dajal mu je denarja, da se je fant izgubil in zapravil ...


52

in on je pri tem napolnil svojo malho ... e bi radi ve-deli! Jaz napsled nimam ni zraven ...

Davkar je vstal nekako zlovoljen, oblekel suknjo terodel.

Nikolaj je ostal v krmi do poldne. Sedel je nekaj asazamiljen, a potem je hodil po sobi s trdimi koraki, rokesklenjene na hrbtu. Ko se je spomnil na davkarja, jespail ustnice ter pljunil v stran, kakor da bi bil ugledalpred sabo blatno golazen ...

Prej je morda pil ob njegovi mizi, Bog vedi, kolikrat;stal je pred njim z upognjenim hrbtom in sladkim obra-zom ... ne da bi kaj priakoval od njega, poniavalse je samo, kakor se iz notranjega nagiba in brez sebi-nosti poniuje pasja natura. ln danes, ko so ga moralisiloma spravljati na voz, danes je dobila ta naturazopet svoje dostojanstvo in pljuje na evelj, ki ga je epred dobrim letom oblizavala ... Fej! ...

Kosil je brez apetita in po kosilu dal takoj naprei.Ratejev voznik se je vrnil na grad e pred poldnevom;krmar je dal Nikolaju vegast, staromoden voz z okrog-lo zeleno streho; boljega je bil vzel neki gosposki po-potnik, ki se je mudil dva dni v Leevju in se je odpeljalnavsezgodaj v Orenik na kolodvor.

De je polagoma ponehaval; prilo je samo e v drob-nih kapljah kakor iz megle. Toda pot je bila strahovita;


53

blato ez in ez, da so se na nekaterih mestih vdiralakolesa skoro do os.

Ali Nikolaj ni pazil mnogo na pot; glava mu je bilapolna tekih misli.

Spomnil se je tistega veera, ko je sedel v mestni kr-mi, in spomnil se je besed, ki jih je govoril pijani Dionizo svojem veliastnem delu. Obraz Dionizov mu je sto-pil jasno pred oi, in v tistem trenutku je zapazil nena-vadno podobnost med Dionizom in Rekarjem. lsti glo-boki, nemirni pogled, pogled jastrebov, ki lei ob cestiz zlomljenimi perotmi in nima ve toliko moi, da bi seubranil vranom ... Spomnil se je na tisto veerjo priRateju, ko je Rekar povedal, da odpotuje, in je Helenavstala s prebledelim obrazom. utila je nezavedno vsvojem srcu, da se Rekar ne vrne ve, in tudi na njego-vem motnem in upornem pogledu se je poznalo, da jevedel, kam se odpravlja ... Nikolaj se je spomnil ne-nadno tiste samotne hoje, ki jo je videl neko na polja-ni: smrt je hodila po poljani s silnimi koraki in podnjeno koso so krvavele roe ... padale so ponosne gla-ve zaznamenovanih ljudi ...

Zdramili so ga iz misli zategnjeni glasovi romarskepesmi. Sklonil se je izpod strehe in pogledal na cesto.

Visok, nekoliko skljuen starec v obnoeni obleki jenosil spredaj kri iz temnega lesa. Stopal je trdno inteko po blatu, da mu je brizgalo ez kolena; okropljen


54

je bil do vrata, in na nekaterih mestih se je bila e strdilana njegovi obleki blatna plast. Pel je z visokim prijetnimglasom, a poznalo se mu je, da je utrujen; oddehnil se jeglasno za vsako tretjo noto.

Za njim se je vila dolga vrsta romarjev in romaric:sami stari, skljueni ljudje z upalimi obrazi in vdrtimi,trudnimi omi. Vsi blatni in okropljeni, z ronimi venciv rokah in culami na ramah. Njih tresoi, zategnjeni gla-sovi so se razlegali po ravni samotno in otono, kakorda bi prihajali iz neskonne daljave.

Marija, k tebi uboge reve,mi zapueni vpijemo,objokani otroci Evev dolini solz zdihujemo.

Pesem je bila zmerom tija in zmerom bolj oddaljena;samo asih je zazvenela glasneje, kadar je zapihal veter;napsled je utihnila in voz je zavil mimo hriba.

Nikolaja je pretreslo udno ustvo. Nikoli e mu nibilo pri srcu tako teko in alostno. Nenadno, brez zu-nanjega povoda mu je prila misel, ki se je je prestrailsam.

Bilo mu je, kakor da je videl ves ubogi, zanievani, odtee stoletij utrujeni narod, kakor da je videl zadnjeostanke tega na smrt obsojenega naroda ...


55

Drevo je suho in preperelo; gospodar je ukazal, naj seposeka. Na koncu vej, na vriku in ob deblu pa poga-njajo e zmerom zelene mladike; z nenaravno silo semui trudno drevo, da bi se reilo svoji usodi. Ali mla-dike poganjajo in se sue; le redkokdaj se prikae osam-ljen cvet in odpade, e zapiha najlaji veter ...

Vse mladike se sue in vse cvetje odpada, zakaj dre-vo je obsojeno na smrt ...

Vse vene misli ostanejo neizgovorjene, vsa venadela neporojena, vse tiste misli in vsa tista dela, iz ka-terih bi morda vzcvetelo novo ivljenje ...

Dioniz in Rekar sta poznala svojo usodo, usodo mla-dike, pognale iz suhe veje ...

To so bili zadnji ostanki: skljuena, onemogla telesa,vdani obrazi. Z molkom v roki romajo za kriem poblatni cesti; ali njih noge ne utijo blata in ne kamnov inne trnja; njih obrazi upadajo, roke omahujejo in noge setresejo; telo se upogiba in pada, a dua hodi po svojikrasni poti ... Drevo naj se poseka, kakor je ukazalgospodar ...

Nikolaj je vstal ter stisnil elo v dlani, da bi se otreseltekih misli. Ali njegovo srce je ostalo potrto in alost-no ...

Prenoil je v dolgoasni zakotni vasi, kjer je imel ne-kaj opravila, a zjutraj se je odpeljal na tri ure oddaljeni


56

kolodvor. lzstopil je par postaj pred mestom, da bi po-setil Rekarja.

Pot ni bila dolga, zato jo je nastopil pe. ez dobre polure se je zasvetilo izza drevja visoko belo poslopje. Staloje sredi vrta, in drevje je segalo do drugega nadstropja.Okoli vrta je bila visoka elezna ograja; vrata so bila za-klenjena.

Pozvonil je in ez par trenutkov je priel vratar, ki muje povedal, da zdaj ni posetna ura. Nikolaj je dal pokli-cati zdravnika, svojega znanca. Zdravnik je priel eleez dolgo asa in ni bil posebno veselo iznenaden. Pozd-ravil je Nikolaja precej hladno, a odprl mu je vrata, in lasta po istem belem pesku proti poslopju.

Nikolaj se ni brigal veliko za nezadovoljnost zdravni-kovo; ni je skoro opazil. Bil je vznemirjen, in srce mu jeblo, kakor da bi se blial neemu stranemu.

Stopala sta z zdravnikom poasi v prvo nadstropje.Na nekatera malovana vpraanja je odgovarjal Nikolajrazmiljeno in povrno. Na ljudi, ki so prihajali mimo, seni oziral s posebno radovednostjo in opazil ni na njihni nenavadnega. Njih obrazi so se mu zdeli povsem na-vadni, dostojni in celo filistrski.

Zdravnik je odprl duri, in Nikolaj je ostal na pragu.Gospod Rekar ... Helena vas pozdravlja ...Rekar je sedel na tleh in se ni zganil: lene, tope oi so

se ozrle mirno na Nikolaja.


57

Zdravnik se je okrenil zlovoljno.Zdaj ste torej videli.Nikolaju so se tresla kolena, ko je stopal po stopnicah

navzdol. Poslovil se je od zdravnika hitro in mole, a po-tem je skoro beal proti mestu. Hodil je naglo ve kakorpoldrugo uro, a util ni najmanje utrujenosti. Ponavljalje poluglasno in brez misli:

Ta silna natura ... in zdaj topa ival ... ival ...el je naravnost na svoje stanovanje, a do pozne noi

ni mogel ne spati, ne itati. Hodil je po sobi; v sencih muje bilo vroe, in glava ga je bolela. Napsled se je razpra-vil, a premetaval se je dolgo asa po postelji, etudi somu bile trepalnice debele in teke. Napsled ga je obellehk spanec, toda zdramil se je vsak hip, oprl se na ko-molce ter gledal prestraen v temo.


58

VI

Dioniza ob tistem asu ni bilo v mestu. Nikolaj jepozvedaval po njem, ali zvedel ni ni natannega.Sreavali so ga tod in ondod, na isto razlinih krajih;vedeli so vsi samo toliko, da je bil slabo obleen, pust inbolan. Slube ni imel ve nobene; nekega jutra ga ni bilov urad, in nihe ni vedel, kam da se je bil odpravil ...

Nikolaj je ivel mirno in solidno kakor prej. asih gaje oblo, da bi pisal pismo, ali ko je vzel v roko pero, muje bilo nerodno in teko. Besede so se mu zdele otroje;povedale so nekaj isto drugega, nego je bilo tisto, karje hotel povedati. Spoznal je nenadoma, da ni pes-nik...

Sredi maja, ob lepem, jasnem veeru se je izprehajalpo trgu. util se je osamljenega in zelo nesrenega. Dru-gi ljudje so hodili mimo njega veseli in zadovoljni, naobrazih pomlad, ljubezen v oeh. Zamiljen in alostense je napotil proti staremu stanovanju Dionizovemu; nise domislil, da Dioniza e davno ni bilo ve v mestu.

Hia je stala ob vodi; okna etrtega nadstropja so sesvetila v veernem soncu; po trgu in po tihih valovihtam doli so se bile e razprostrle temne sence.


59

el je poasi preko vee, po irokem dvoriu ter za-vil na levo. V vei in na stopnicah ni bilo nikogar, samov tretjem nadstropju je ugledal staro ensko, ki je obe-ala perilo na vrv, razpeto preko koridorja. Ne da bi po-trkal, je odprl duri ter stopil v nizko veliko sobo, v katerini bilo skoro nobenega pohitva.

Stene so bile gole in v kotih zatemnele od vlage. Samonad posteljo je viselo rno razpelo. Postelja je bila pre-grnjena z rdeo odejo.

Nikolaj je obstal med odprtimi durmi. Domislil se je,da je priel po neumnem in v razmiljenosti v isto tujosobo, v kateri nima nikakega opravka ... Nekdo se muje zadel ob komolec, in prila je v sobo majhna, suhaenska; na glavi je imela rno ruto, in njene oi so bileobjokane.

Gospod Niki ... Bog se usmili!Obstala je pred njim; v roki je drala sveo in trudila

se je, da bi prigala veplenko ob rokavu.Nikolaj jo je gledal zauden; ozrl se je od njenega

obraza sluajno in malomarno e enkrat na posteljo, inkri mu je oledenela v ilah.

Globoko pod zglavjem, prav ob zidu je leala glava zzmrenimi lasmi, ki so padali neredno po elu in sencih.Oi so bile samo napol zaprte in izza trepalnic so gle-dale bele punice topo in kakor prestraeno. Lica so bilasivkasta, poraena s poganjajoo redko brado. Pod vra-


60

tom je bila srajca odpeta; roke so bile sklenjene, in prstiso se oklepali krevito majhnega, bakrenega razpela ...Na obrazu je leal trdi, ponosni izraz zmagoslavno pre-stanega trpljenja ...

Nikolaj se je sklonil preko postelje.Dioniz!...Zaskelele so ga solze v oeh in padale so na sklenje-

ne roke Dionizove ...Ostal je pri njem do noi. Gospodinja je prinesla

sveo ter je postavila na mizo. Na stenah so trepetalibledi, zaspani arki; Dionizov obraz se je svetil iz temev nenaravni beloti.

Ko se je odpravljal, je vpraal Nikolaj po ostalini Dio-nizovi. Gospodinja mu je povedala, da ji je bil v svojihzadnjih trenutkih ukazal, naj sege vse papirje, ki soleali v kovgu. V pei je ostal samo e kup pepela ...

Pogreb se je vril ob deevnem vremenu. Zvonili so zmalim zvonom v cerkvi podrunici; za krsto sta la gos-podinja in Nikolaj. Malokdo se je ozrl za pogrebom;ljudje so hiteli mimo po svojih opravkih; le blizu poko-palia se jima je pridruila grbava enska, zavita v dol-go rno ruto. Nikolaj je bil zamiljen in ni pazil na bla-to; okropil se je do vrha suknje ...

Po pogrebu je postal pred cerkvijo, stisnil Dionizovigospodinji nekaj denarja v roko ter se vrnil v mesto. el


61

je naravnost v gostilno in pil je mnogo in z nekim vese-ljem kakor nikoli prej ...

Po tretji steklenici ga je obla mehka melanholija.Zaelel si je prijatelja, da bi govoril z njim iskreno in odsrca. Vse, kar je doivel lepega in alostnega, mu je pri-hajalo na spomin, in oi so se mu orosile. Besede so muvrele na jezik; kar je prej komaj util, esar se je zavedalsamo kakor v sanjah, je stopalo predenj jasno in razlo-no ...

Za trenutek ga je zmotil znanec, ki je prisedel k nje-mu, ostal svoje vino dolan ter se poslovil ez par minut.

Dioniz je umrl ... no, d ... koda loveka! Lehkobi bilo kaj iz njega ... bil je vagabund po svoji krivdi.Tako je: kadar lovek uti, da zn ve od drugih, misli,da mu ni treba ve sluiti. ln tako pogine v svoji samo-stojnosti. lovek je ustvarjen za hlapca ... ne pomagani ...

Nikolaj je bil vesel, ko je ostal sam, in njegove misli sose mu vrnile na svetla pota ...

Dal si je prinesti papirja in pisal je lehko in neprisi-ljeno. Stal je pred gradom, pod zeleneim kostanjem, sesklanjal preko njene rame ter epetal besede, kakrnihni poznal prej nikoli. Ljubezen dolgih let se je izlila v enosamo strugo; vsa alost in vsa srea se je spojila v enosamo ustvo ter se utelesila v gorkih besedah ... Licaso mu gorela in rke so se gibale pred motnimi omi ...


62

Omenil je smrti Dionizove, ali celo alost nad usodoprijateljevo ni segla v njegov sladki mir. util je, kakoodpada od njega tea zadnjih dni in kako trepee utru-jeno srce v velikem priakovanju ...

Ko se je vraal domov, je vrgel pismo v nabiralnik.

*

Drugo jutro ga je bilo sram. Zdelo se mu je, da je bil na-pravil prejnji veer nekaj neizmerno neumnega. Spom-nil se je pogreba, in teko mu je bilo: kakor da je bil one-astil spomin Dionizov. Bolela ga je glava in pred omise mu je meglilo. V uradu ni govoril z nikomer; bilo muje, kakor da bi se bil osramotil pred svetom in najboljpred sabo in kakor da bi bil izgubil, kar je imel najlep-ega v svojem srcu ... V tej uri bo itala pismo Stre-sel je z glavo ter se silil, da bi mislil na vsakdanje stvari.Samo da bi ne bil opomnil Rekarja ... v takem pismu... v takem zmagoslavnem tonu! Omadeeval je nje-gov spomin v njenem srcu ... ponial ga je pred njo ssvojim zgodnjim, predrznim upanjem ... kakno upa-nje! Zazdel se je sam sebi neizmerno otroji ... ln da nebi opomnil Dioniza in njegove strane usode ... v na-vadnem ljubezenskem pismu, tako mimogrede meddrugimi frazami ... fej! ... Kdo se more zgraati nadnavadnimi sleparji? Kadar je lovek odkritosren, jezmerom sebien in brezobziren; ni resnino plemeni-


63

tega ni v njegovem srcu; vse samo pretvarjanje, sama la... A da bi ne bil smeen, samo smeen ne! Vse upanjetoliko dolgih, lepih veerov je unieno v enem samemtrenutku. Unieno je vse ivljenje, kaj bi bilo ivljenjebrez tega upanja? ...

Zavedal se je, da je oskrunil svojo isto ljubezen.Samo asih, za kratek hip, ga je oblo nekaj kakor prita-jena, srameljiva radost, da je povedal, kar bi bil moralpovedati e davno ...

Dnevi so se zjasnili, in sonce je sijalo skoro s poletnomojo. Zgodaj v jutru in ob veerih se je izprehajal Ni-kolaj po okolici ter se veselil istega zraka in sveegazelenja. Njegovo ivljenje je teklo mirno kakor reka poravni. Ni bilo veselo, in Nikolaj sam bi si elel druga-nega, toda vdal se je vanj brez upora. Njegova natura jebila zdrava, in sentimentalnost je sovrail. Kadar so muprihajali spomini ob samotnih urah, se jih je silomaotresel ter se napotil v krmo ali na izprehod. Bal se jepreteklosti, toda polagoma je izginila tudi ta bojazen invdajal se je spominom brez posebne alosti ... Njenobraz je dobil v njegovi dui e isteji, nedolneji izraz,njene oi so sijale mirno, kakor z oltarja. Razlila se je ezvse njeno bitje njegova vdana ljubezen ...

Nekega popoldne je dobil v urad pismo; Helena ga jevabila v kratkih besedah, da naj pride kar najhitreje.


64

Vsa resignacija, vsa napol prisiljena mirnost je izginilav enem samem trenutku. lzprosil si je par dni dopustater se odpeljal e tisti veer. Ni se ve spominjal svoje-ga neumnega pisma, niti mu ni prilo na misel, da je bilnapravil kdaj kako nedostojnost. util se je srenega, insrameljivo zatajevano, siloma udueno upanje ga jeosvojilo vsega. Vedel je pa, da je v tem upanju mnogosebinega in celo nekaj nelepega, toda v svoji razposa-jeni srei se je tolail, da je sebinost itak v loveki na-ravi in da bi bilo nespametno odrekati se brez vzroka inna svojo kodo ... Prenoil je v Oreniku in spal je dol-go in trdno. udil se je sam, da je tako malo vznemirjen,a tisti ut zmagoslavne ljubezni, ki je trepetal nepresta-no na dnu njegovega srca, se mu je zdel skoro pregre-en. Ali oital si kljub temu ni niesar in dokazoval si jena tihem, da je pregrenost nekaj relativnega in da jecelo najbolj poteno ustvo v posebnih zvezah in okol-nostih lehko pregreno. Doloenih mej ni nikjer in zatoje teko razloevati med pregrenostjo in potenostjo... Igral se je z lahkimi mislimi, zakaj bal se je skorosvoje velike sree, in strah ga je bilo, da bi se ji vdal z vsoglavo in z vsem srcem ...

Helena ga je priakovala pred gradom; njene oi sobile objokane. Nikolaj se je prestrail, ko je ugledal njenobraz.


65

eljno sem vas priakovala, gospod Nikolaj! Opros-tite, da sem vas vznemirjala. Oe vas je hotel videti ...ne mara nikogar drugega ... nobenega prijatelja ni-mamo ...

Ustnice so se ji tresle; videlo se ji je, da se je silomabranila solzam; govorila je plaho in kakor prosee.

Nikolaj je el z njo v Ratejevo spalnico.Okna so bila pregrnjena, in soba je bila v somraku;

par tankih arkov je prihajalo izza pregrinjala ter se les-ketalo na tleh in na steni. Ratej je sedel v naslanjau,pod glavo blazinico in odejo preko kolen. Njegov obrazje bil zabuhel; oi so gledale mrtvo izpod koatih obrvi.Ozrl se je v Nikolaja z velikim, bojeim pogledom. Ni-kolaj se je nagnil prav blizu k njemu, da bi slial njegovepetajoi glas, ki se mu je izvijal iz prsi z velikim napo-rom.

Oprostite mi ... Zdaj je vse pri kraju ... Skrbitezanjo, siroto ...

Nikolaja je duilo v grlu od soutja, ali obenem mu jebilo grozno pred tem zabuhlim, polumrtvim obrazom.Slial je komaj posamezne besede in ni jih razumel na-tanko.

Ne brigajte se za ni ... Pojdite z njo stran odtod... Naj vzamejo vse ... Vse je njihovo ... Samo ehia tam doli v Leevju ...


66

Nikolaj se je ozrl. Prila je v sobo Ratejeva ena. Prinesla je steklenico s temno tekoino.

Ratej je nalahko stresel z glavo ter ukazal, da naj nesestran. Stala je nekaj asa sredi sobe, nato se je okrenila,a med vratmi je skrila obraz v predpasnik.

Zdaj pojdite stran ... Jaz sem najraji sam, in tudivam je neprijetno ... Z Bogom!

Nikolaj ni vedel, kaj bi storil. Prijel je Ratejevo roko,ki je leala mrtva na kolenih. Ratej ga je pogledal s to-pim, toda globokim in pretresljivim pogledom umira-joega loveka.

Pojdite! ...V veliki sobi je sedela za mizo Ratejevka, vsa objoka-

na in upala. Pripovedovala je Nikolaju, da zadnje ase nibilo Rateja nikoli ve doma, da je bil neko teden dni naDunaju, kjer je v kratkem asu zaigral vse svoje gozdo-ve, da je bil bolan in oduren, kadar se je bil vrnil, in daje pil neprestano. Samo neko na veer je priel k njejter se je razjokal kakor otrok ... Neko po kosilu ga jezadela kap in kdo ve, koliko asa e ...

Dela je roko pred oi, in izza prstov so ji kapale solze.Ne mara ne zdravnika, ne zdravil ... Tudi prej pred

nekaterimi leti je igral in pil skoro tri mesece ... a hi-poma se je streznil in pridobil je v enem letu, kar je bilzapravil ... Prvikrat je bil zagazil na to strano pot preddvajsetimi leti, komaj tirinajst dni po poroki ... Ali


67

takrat je trajalo sam en teden. Ona se je bala, kadar jeodel iz hie s temnim obrazom in zlovoljnimi omi. a-kala je nanj toliko dolgih noi in prejokala toliko sam-otnih ur No zdaj je vedela, da se blia strani ko-nec; utila je to v svojem srcu tisto prvo no, ko je prielob eni domov ter hodil razburjen po veliki sobi do ju-tra...

Nikolaj je poslual in slutil je neizmerno trpljenje tetihe, pozabljene, e zmerom otroke due. Trpljenje jernoralo biti strano v tej uri, da je bruhala na dan v pre-trganih, komaj razumljivih besedah vse tisto, kar je lea-lo toliko asa globoko v srcu ter grizlo in glodalo ...

Pred povratom sta la Nikolaj in Helena iz hie; onaje ogrnila rno ipkasto ruto, izza katere se je svetil njenbeli obraz kakor od alabastra.

la sta po poti okoli grada; pesek je leal samo e tupatam; iz tal je poganjala visoka trava.

Nikolaj se je ozrl zauden. Rekarjeve delavnice ni bilove. Helena je razumela njegov pogled.

Ob viharnem veeru se je zruila in deske so odnesli;to je bilo tisto no, ko se je bil vrnil oe ...

Stala sta v senci, ki je padala od grada, in Heleni jebilo skoro hladno.

Pod njima se je irila zelena dolina; tam doli je sijalosonce e v vsej svoji krasoti, in utila sta oba, kako je


68

vstajalo iz te iste svetlobe nekaj sladkega in tolailne-ga ter legalo na njiju srca.

Nikolaj je prijel Helenino roko, in ona mu ni branila... lz velike bolesti se mu je porodilo upanje; njegovasrea je bila kakor smehljaj na objokanem obrazu. Vnjegovi radosti ni bilo ni glasnega in ni razposajene-ga, in njena ljubezen je bila mirna in resna ... Spomi-njal se je glav, ki so padle pod koso; v enem samem hipuje videl pred sabo obraz Dionizov in Rekarjev, ki sta sespojila v enega. Nehot je sklonil glavo in util se jemajhnega in neznatnega z vso svojo neizmerno sreo.util se je majhnega in neznatnega, ker je mogel biti sreenin ker je mogel iveti ...

Vrnila sta se v grad mol, roko v roki.


69

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-139-8

Documents

Popotovanje Nikolaja Nikica - Ivan Cankar