Larisa Korošec

PRIMERJAVA ORGANIZIRANEGA KRIMINALA V ITALIJI IN NA JAPONSKEM

Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in

policijsko delo

Ljubljana, april 2018

PRIMERJAVA ORGANIZIRANEGA

KRIMINALA V ITALIJI IN NA JAPONSKEM

Diplomsko delo

Študentka: Larisa Korošec

Študijski program: visokošolski študijski program Varnost in policijsko delo

Mentor: doc. dr. Igor Lamberger

I

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju dr. Igorju Lambergerju za svetovanje in usmerjanje pri pisanju

diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi družini, prijateljem in sošolcem za spodbujanje in podporo, ki so mi jo

nudili v času študija in pri pisanju diplomskega dela.

Hvala, brez vas mi ne bi uspelo!

II

Primerjava organiziranega kriminala v Italiji in na

Japonskem

Ključne besede: organizirani kriminal, organizirana kriminalna združba, mafija, camorra,

jakuza

Povzetek

V Italiji je nastalo več različnih oblik organiziranih kriminalnih združb. Vse so zelo razvejane in razširjene po vsem svetu, največja med njimi pa je camorra. Na Japonskem, ki sicer velja za eno izmed najvarnejših držav, pa deluje jakuza, največja in najmočnejša kriminalna združba na svetu. Kriminalne združbe, kot jih poznamo danes, sprva niso bile tako dobro organizirane. Njihove začetke predstavljajo tolpe upornikov in tatovi, ki so običajno delovali posamezno in nepovezano. Kasneje, z razvojem družbe in držav, pa so se razvijale tudi kriminalne združbe, ki so postale vedno bolj povezane, organizirane in strukturirane. Osnovo vsake kriminalne združbe predstavlja družina, ki jo vodi šef in lahko ima strogo hierarhično ali pa bolj prožno strukturo. Družine lahko temeljijo na krvnem sorodstvu, ni pa nujno. Ponekod velja institut posvojitve. V vsaki družini velja za najpomembnejšo vrlino zvestoba, izdajo strogo kaznujejo z izgonom ali pa celo s smrtjo. Pripadniki kriminalnih združb morajo ponotranjiti in upoštevati določene običaje in pravila. V Italiji za star mafijski običaj, ki izraža največje spoštovanje, velja poljubljanje rok. Na Japonskem pa se poslužujejo bolj ekstremnih običajev. Tam, si za izkazovanje zvestobe vodji, sekajo zgornje členke mezincev. Najstrožje pravilo, ki ga morajo upoštevati člani vseh kriminalnih združb pa je zakon molčečnosti (omerta). Tudi pri sprejemanju novih pripadnikov v združbo, se poslužujejo določenih običajev in obredov. Na Japonskem je to izmenjava čaš sakeja in tetoviranje celega telesa, v Italiji pa pungitura. Ti obredi imajo običajno tudi religiozno vsebino. Kriminalne združbe se ne ukvarjajo samo z ilegalno dejavnostjo, temveč tudi z legalno. S slednjo namreč lahko perejo nezakonito pridobljen denar in zabrišejo sledi svojega ilegalnega delovanja. Izmed ilegalnih dejavnosti je najbolj dobičkonosna trgovina z drogo, sledita ji izsiljevanje ter vodenje in nadzor iger na srečo. Najbolj okrutna dejavnost s katero se ukvarjajo kriminalne združbe pa je trgovina z ljudmi. Vpletenost kriminalnih združb v politiko, sodstvo in policijo danes ni več skrivnost. Predstavlja pa veliko oviro pri boju zoper organizirani kriminal. Ponekod so se tako infiltrirale v sam vrh države, da jih označujejo kot dodatno vejo oblasti.

III

Comparison of organized crime in Italy and Japan

Keywords: organized crime, organized criminal group, mafia, Camorra, Yakuza

Abstract

Various forms of organized criminal groups were formed in Italy. They are all very scattered and spread all over the world. The largest among them is Camorra. Japan, which is considered as one of the safest countries, is the home of the largest and most powerful criminal group, the Yakuza. Criminal groups, as we know them today, were initially not so well organized. They started out like gangs of rebels or thieves, who usually acted individually and unrelatedly. Later, with the development of society and countries, criminal groups also developed. They became increasingly connected, organized and structured. A family represents the basis of each criminal group. The family is led by a boss and can have a strictly hierarchical or a more flexible structure. These families can be based on blood relatives, but not necessarily. Some also practice the institute of adoption. The most important virtue in every family is faithfulness. Treachery is severely punished by expulsion or even death. Members of criminal groups must internalize and follow certain customs and rules. An old mafia custom in Italy, is to kiss one's hand, which expresses utmost respect. Meanwhile in Japan, more extreme customs are used. To display loyalty, a portion of the pinky finger above the top knuckle is cut off. The strictest rule, that the members of criminal groups must obey, is the law omerta. Even when accepting new members in a criminal group, they use certain customs and rituals. In Japan an exchange of cups of sake and tattooing of the entire body represents the ritual of accepting a new member. In Italy they use the ritual called pungitura. Usually these rituals also have religious content. Criminal groups do not engage only in illegal activity, but also with a legal act. With the latter, they can launder illegally acquired money and blur the traces of their illegal activities. Among the illegal activities, the most profitable is drug trafficking, followed by extortion and the management of games of chance. The most cruel activity of all criminal groups represents human trafficking. The involvement of criminal groups in politics, the judiciary and the police is no longer a secret. It represents a major obstacle in fighting against organized crime. In some cases they have infiltrated in the country's highest government, so they identify them as an additional authority branch.

IV

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................... 1

1.1 Predmet preučevanja ..................................................................................................................... 2

1.2 Cilji zaključnega dela ...................................................................................................................... 3

1.3 Hipoteze ......................................................................................................................................... 3

1.4 Metode dela ................................................................................................................................... 3

1.5 Struktura zaključnega dela ............................................................................................................. 4

2 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV ........................................................................ 5

2.1 Organizirani kriminal ...................................................................................................................... 5

2.2 Organizirana kriminalna združba .................................................................................................... 6

2.3 Mafija ............................................................................................................................................. 7

3 ORGANIZIRANI KRIMINAL V ITALIJI ........................................................................ 9

3.1 Zgodovina in razvoj camorre ........................................................................................................ 12

3.2 Organiziranost in struktura camorre ............................................................................................ 13

3.3 Pridobivanje članstva v camorri ................................................................................................... 16

3.3.1 Ženske v camorri ............................................................................................................................ 17

3.4 Razširjenost .................................................................................................................................. 18

3.5 Dejavnost ..................................................................................................................................... 20

3.6 Boj proti organiziranemu kriminalu v Italiji .................................................................................. 24

3.7 Camorra danes ............................................................................................................................. 28

V

4 ORGANIZIRANI KRIMINAL NA JAPONSKEM .......................................................... 29

4.1 Zgodovina in razvoj jakuze ........................................................................................................... 29

4.2 Organiziranost in struktura jakuze ............................................................................................... 31

4.3 Pridobivanje članstva v jakuzi....................................................................................................... 32

4.4 Razširjenost .................................................................................................................................. 33

4.5 Dejavnost ..................................................................................................................................... 36

4.6 Boj proti organiziranemu kriminalu na Japonskem ....................................................................... 38

4.7 Jakuza danes ................................................................................................................................ 40

5 RAZPRAVA IN ZAKLJUČEK .................................................................................... 41

5.1 Preverjanje hipotez ...................................................................................................................... 44

VIRI IN LITERATURA .................................................................................................... 46

1

1 UVOD

Organizirani kriminal predstavlja temno plat naše družbe. Skozi zgodovino se je razvijal

skupaj z njo, in se tako iz prvotnih tihotapcev in tatov, razvil v sofisticirane gospodarske

strukture, kibernetski kriminal in globalno trgovino z drogo. (Finckenauer, 2007)

Organizirani kriminal prinaša več milijard vreden dobiček. Z njim se ukvarjajo

profesionalci, ljudje, ki jim je zločin kot posel. Njihove organizacijske strukture so

podobne legitimnim multinacionalnim korporacijam, ki imajo hierarhično oblikovano

vodstvo, kateremu pomagajo računovodje in finančni svetovalci, ki so zadolženi za pranje

nezakonito pridobljenega denarja. Takšen neobdavčen dobiček pa omogoča

organiziranemu kriminalu, da kupuje vlade in preko njih tudi države. (Freemantle, 1996)

Meje med ilegalno in legalno dejavnostjo organiziranih kriminalnih združb so danes vedno

bolj zabrisane. (Širok, 2010)

Organizirani kriminal zato sodi med najnevarnejšo kriminaliteto, saj deluje na sivem polju

in je zaradi takšne narave delovanja večinoma prikrit. Je dinamičen in kompleksen pojav,

ki je vedno bolj v porastu, razlog za to pa je prilagodljivost kriminala na spremembe, ki

potekajo v družbi. (Dobovšek, 2009)

Ob besedah 'organizirani kriminal' vsi najprej pomislijo na mafijo, kriminalno združbo, ki si

pridobiva ogromne količine premoženja predvsem z ilegalno dejavnostjo. Poleg tega pa se

ukvarja tudi z legalno dejavnostjo, s pomočjo katere pere nezakonito pridobljen denar.

Pojma 'organizirani kriminal' in 'mafija' nista sinonima, čeprav ju mnogi tako razumejo.

Organizirani kriminal je opis neke dejavnosti, mafija pa predstavlja kulturo in način oz.

obliko kriminala. Mafija torej predstavlja edinstveno in posebno obliko organiziranega

kriminala, nikakor pa ni edina oblika organiziranega kriminala. (Finckenauer, 2007)

2

»'Mafija' je predvsem italijanski, sicilijanski pojem, vendar uporabljajo to besedo tudi

drugod po svetu. Če je kaj tajnega, ilegalnega, konspirativnega, temu radi pravimo

'mafija'.« (Spectator, 1975, str. 7)

Mafija je zelo razvejana, razširjena in močna, njeno najmočnejše orožje pa je zakon

molčečnosti – omerta. (Spectator, 1975)

Mafije so del kriminalnega podzemlja, ki se ukvarja z zelo dobičkonosno dejavnostjo ter

predstavljajo veliko grožnjo državam in njihovim prebivalcem po vsem svetu.

(Finckenauer, 2007)

Organizirani kriminal zadovoljuje določene potrebe in zagotavlja nekatere dobrine, ki jih

država in njen legitimni sektor ne moreta. Organizirani kriminal torej izkorišča šibkost

države, najnevarnejši pa postane takrat, ko jo začne nadomeščati. (Finckenauer, 2007)

Za boj proti organiziranemu kriminalu in kriminalnim združbam so pomembni ostri

policijski in pravosodni ukrepi. Brez njih kriminalnih združb ni mogoče poraziti, saj niso le

oborožene vojske izsiljevalcev in preprodajalcev, ampak gre za zelo dobro organizirane v

državo infiltrirane poslovne združbe. (Širok, 2010)

1.1 Predmet preučevanja

Predmet preučevanja zaključnega dela je organizirani kriminal v Italiji in organizirani

kriminal na Japonskem.

V Italiji se je razvilo več kriminalnih združb, vsaka na svojem območju. Mafija je nastala na

Siciliji, camorra se je razvila v Neaplju, n'drangheta v Kalabriji ter najnovejša italijanska

kriminalna združba Sacra corona unita v pokrajini Apoliji. (Dobovšek, 2009)

V zaključnem delu bom obravnavala predvsem camorro, ki je največja izmed vseh

italijanskih kriminalnih združb.

3

Poleg camorre pa bom obravnavala tudi japonsko kriminalno združbo, ki je ena izmed

najmočnejših in največjih organiziranih kriminalnih združb na svetu. Imenuje se jakuza in

velja za najbolje organizirano kriminalno združbo, ki pa ne deluje samo na Japonskem,

ampak tudi drugod, npr. v Južni Koreji, na Filipinih, Havajih itd. (Ferfila, Kudo in Phillips,

2006)

1.2 Cilji zaključnega dela

Cilji zaključnega dela so:

- preučiti in primerjati organizirano kriminalno združbo v Italiji z organizirano

kriminalno združbo na Japonskem,

- predstaviti njuno zgodovino, razširjenost po svetu, strukturo, dejavnosti s katerimi

se ukvarjata in ugotoviti razlike oz. podobnosti,

- predstaviti kako se Italija in Japonska spopadata s pojavom organiziranega

kriminala.

1.3 Hipoteze

Hipoteza 1: Jakuza je številčnejša in bolj razširjena organizirana kriminalna združba kot

camorra.

Hipoteza 2: Člani kriminalnih združb so praviloma samo moški, ženske ne morejo postati

polnopravne članice jakuz ali camorre.

1.4 Metode dela

V zaključnem delu bom uporabila deskriptivno metodo, kjer bom s pomočjo domače in

tuje literature opisala temeljne pojme in zgodovino, strukturo, dejavnosti ter razširjenost

obeh organiziranih kriminalnih združb. Opisala bom tudi, kako se v Italiji in na Japonskem

4

spopadajo z organiziranim kriminalom. Nato pa bom uporabila primerjalno metodo, s

pomočjo katere bom primerjala organizirani kriminalni združbi v teh dveh državah.

1.5 Struktura zaključnega dela

Zaključno delo sem razdelila na pet glavnih poglavij, vsako od njih pa je razčlenjeno še na

več podpoglavij. V prvem poglavju je opisan problem, ki je predmet preučevanja

zaključnega dela ter cilji, metode in hipoteze zaključnega dela. V drugem poglavju so

opredeljeni temeljni pojmi. V tretjem in četrtem pa sta predstavljeni organizirani

kriminalni združbi camorra in jakuza. Opisan je njun razvoj, organiziranost in struktura,

pridobivanje članov, razširjenost, dejavnosti z katerimi se ukvarjata ter boj proti

organiziranemu kriminalu v Italiji in na Japonskem. V zadnjem poglavju pa so

predstavljene podobnosti in razlike kriminalnih združb ter preverjeni hipotezi, ki sem ju

zastavila na začetku zaključnega dela.

5

2 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV

2.1 Organizirani kriminal

Splošne mednarodno sprejete definicije organiziranega kriminala ni. Obstaja pa več

različnih opredelitev tega pojma, v katerih se odražajo določene skupne značilnosti, kot so

moč, dobiček, uspeh, korupcija, strukturna organiziranost, zastraševanje in sila, dalj časa

trajajoča dejavnost, načrtovan kriminal itd. (Dobovšek, 2009)

»Največ poskusov definiranja izhaja iz ZDA, kjer je organiziran kriminal opredeljen kot

združenje dveh ali več oseb, namenjeno vzpostavitvi monopola na določenem

zemljepisnem prostoru, v takšni kriminalni dejavnosti, ki prinaša dobiček ali kontinuiran

finančni dohodek. To dosega s terorjem ali nasiljem zoper tiste, ki se upirajo ali

nasprotujejo njegovemu razvoju, razrašča pa se s podkupovanjem javnih delavcev, katerih

sodelovanje je nujno potrebno za obstoj in nadaljnji razvoj ilegalnega delovanja.«

(Dobovšek, 2009, str. 15)

Slovenska policija uporablja Europolovo definicijo, ki navaja enajst kriterijev za

opredelitev organiziranega kriminala.

O organiziranem kriminalu govorimo takrat, ko so izpolnjeni vsi štirje obvezni kriteriji in

dva od sedmih neobveznih kriterijev. Obvezni kriteriji so: združba vsaj treh ljudi, deluje v

daljšem časovnem obdobju, njihov cilj je premoženjska korist ali družbena moč, izvršujejo

težja kazniva dejanja. Neobvezni kriteriji pa so: uporaba nasilja ali korupcije, delovanje na

mednarodni ravni, vpletenost v pranje denarja, uporaba notranjih pravil ravnanja, točno

določena delitev vlog in nalog za člane, uporaba podjetniškega načina delovanja ter

vplivanje na medije, gospodarstvo, državno upravo in politiko. (Dobovšek, 2009)

6

Glavne in temeljne dejavnosti organiziranega kriminala so: trgovina z drogo, trgovina z

orožjem, kraje in tihotapljenje avtomobilov, prostitucija, trgovina z ljudmi in človeškimi

organi, igre na srečo, kreditiranje, izsiljevanje, tihotapljenje jedrskih snovi, računalniška

kriminaliteta, ponarejanje, pranje denarja, korupcija ter mednarodna trgovina z

ogroženimi živalskimi vrstami. (Dobovšek, 2009)

V obseg pojma organizirani kriminal sodijo tudi naslednji pojmi (Dobovšek, 2009):

- internacionalni organizirani kriminal, ki ga predstavljajo kriminalne združbe, ki

delujejo v eni državi, po potrebi pa svoje posle širijo tudi v sosednje države,

- transnacionalni organizirani kriminal, ki ga predstavljajo kriminalne združbe, ki

imajo vodstvo v eni državi, zaradi svoje razširjene dejavnosti pa delujejo tudi v

drugih državah,

- multinacionalni organizirani kriminal, kjer se združujejo kriminalne združbe

posameznih držav in njihovo delovanje poteka v več različnih državah ter

- globalni organizirani kriminal, ki zajema vse pojavne oblike organiziranih

kriminalnih združb po svetu.

2.2 Organizirana kriminalna združba

Kazenski zakonik opredeljuje organizirano kriminalno združbo kot hudodelsko združbo.

Predstavlja pa jo skupina najmanj treh oseb, ki so se združile, da bi izvrševale kazniva

dejanja, za katera se sme izreči kazen več kot tri leta zapora. (»Kazenski zakonik *KZ-1+«,

2012)

Konvencija organizacije združenih narodov proti transnacionalnemu organiziranemu

kriminalu v drugem členu, organizirano kriminalno združbo definira kot strukturirano

skupino treh ali več oseb, ki obstaja in deluje v določenem časovnem obdobju z namenom

storitve enega ali več hujših kaznivih dejanj, da bi si posredno ali neposredno pridobila

finančno ali materialno korist. (United Nations office on drugs and crime [UNODC], 2004)

7

Organizirana kriminalna združba je kakršnakoli skupina, katere primarni namen je

pridobivanje dobička z ilegalno dejavnostjo in ki ima korporativno strukturo, ohranja pa se

z uporabo ustrahovanja in korupcije. (von Lampe, n. d.)

2.3 Mafija

Mafija je ena izmed temeljnih pojavnih oblik organiziranega kriminala.

V dialektu Palerma beseda 'mafija' pomeni lepoto, odločnost, moč in hrabrost. (Gambetta

v Dobovšek, 2009)

Mnenja o tem, od kod izvira beseda 'mafija', se razlikujejo. Nekateri menijo, da izhaja iz

arabske besede mahias, ki opisuje bahača, hvalisavca ali pogumneža. Drugi pa, da izhaja iz

druge arabske besede mu afah, ki pomeni upornik, nasprotnik zakona ali nasprotnik

nasilja. (Spectator, 1975)

Mafijski tip organiziranega kriminala povezuje določeno število ljudi, ki so organizirani na

hierarhični osnovi, ki temelji na sorodstvu ali prijateljstvu, z namenom, da bi si z legalnimi

in ilegalnimi dejavnostmi ustvarili dobiček in moč. Za takšne skupine je značilno

tekmovanje in boj za prevlado v določeni dejavnosti ter uporaba sile in podkupovanja za

doseganje ciljev in zagotavljanje discipline znotraj skupine. Članstvo v takšni skupini je

praviloma omejeno na sorodnike in bližnje prijatelje , občasno pa uporabijo tudi zunanje

sodelavce. (Dobovšek, 2009)

Mafija je tradicionalno organizacijsko združenje, v katerem člani z uporabo groženj in

fizične sile izgradijo sistem konspiracije nasproti organom pregona ter vplivajo na politiko

in gospodarstvo. Glavni cilj takšnega združenja je čim večji dobiček in obramba pozicij ter

oblasti. Znotraj združbe vlada stroga poslušnost članov skupine, ki so za doseganje ciljev

ali obrambo svojih pozicij takoj pripravljeni uporabiti fizično silo. (Dobovšek, 2009)

8

Italijanska definicija mafije je opredeljena kot združevanje mafijskega tipa. Člani mafije se

združujejo zaradi izvrševanja kaznivih dejanj in doseganja inkriminiranih ciljev, za dosego

katerih uporabljajo nasilje. Za tovrstno združevanje pa je značilna tesna notranja

povezanost in strogo upoštevanje zakona molka oz. zakona omerte. (Dobovšek, 2009)

9

3 ORGANIZIRANI KRIMINAL V ITALIJI

V Italiji obstajajo štiri oblike organiziranih kriminalnih združb. Poleg camorre so to še

Mafija, n'drangheta in Sacra corona unita. (Dobovšek, 2009)

Italijanske kriminalne združbe so najbolj dobičkonosne organizacije v Italiji. Vse štiri

združbe skupaj obrnejo 130 milijard evrov na leto. Infiltrirale so se v vse veje

gospodarstva, v zdravstvo, kmetijstvo, promet in tudi v trgovske verige. Ne delujejo samo

v Italiji, ampak tudi v drugih evropskih državah, kjer imajo svoja podjetja v katerih perejo

denar. (Širok, 2010)

Italijanske organizirane kriminalne združbe so zelo razvejane in razširjene po vsem svetu,

zato za njih uporabljajo izraz la piovra (hobotnica). (Freemantle, 1996)

Organizirani kriminal se je najprej pojavil na Siciliji. Sicilija je 'domovina' mafije.

Sicilijanska Mafija je ustvarila mafijske družine, plačevanje zaščite, podkupovanje in tajni

sodni sistem že pred 19. stoletjem. Beseda 'mafija' pa se je prvič uradno uporabila leta

1863. (Durden Smith, 2005)

Sicilijanska Mafija je oblikovala tudi pravilo omerte oz. pravilo molčečnosti, ki ga mora

strogo spoštovati vsaka mafija. Po tem pravilu pripadniki mafije ne smejo ničesar izdati o

njenem delovanju. (Freemantle, 1996)

Sicilijanski mafijci svoje združbe imenujejo Cosa nostra (naša stvar) in ne Mafija. Cosa

nostra je sestavljena iz več družin in temelji na sorodstvenem načelu. Družine so

razdeljene na desetine, ki jih predstavljajo vojaki, katerim poveljujejo capodecini (vodje

desetine) in picciotti, ki so po lestvici najnižje v mafijski hierarhiji in še niso postali

polnopravni člani. Vsako družino vodi šef. Šefi najpomembnejših družin pa so združeni v

pokrajinsko komisijo oz. mafijsko kupolo. To je kolektivni organ, ki sprejema

najpomembnejše odločitve v zvezi z delovanjem Mafije. (Širok, 2010)

10

Dejavnosti s katerimi se ukvarja sicilijanska Mafija so: tihotapljenje ter preprodaja cigaret,

orožja in drog, zvodništvo, pobiranje varščin, izsiljevanje, gradbeništvo (ilegalno in

legalno) in pranje denarja. Prestolnico in strateško središče delovanja Mafije pa

predstavlja mesto Corleone. (Širok, 2010)

Mafija je med invazijo na Sicilijo nudila pomoč zaveznikom. Italija je zato po drugi svetovni

vojni sprostila pritisk nad Mafijo. Prevencija je v tem času temeljila na premestitvi članov

Mafije iz domačega mafijskega okolja na sever Italije. Tako se je Mafija začela širiti na

sever države. Zaradi selitve in prilagoditve novemu okolju, se je okoli leta 1980 Mafija

spremenila iz tradicionalno kmečke organizacije v podjetniško organizacijo. (Dobovšek,

2009)

Iz Sicilije se je začela italijanska Mafija širiti tudi v ZDA. (Durden Smith, 2005)

Naslednja izmed italijanskih organiziranih kriminalnih združb je n'drangheta1, ki ji sprva

niso posvečali veliko pozornosti, saj se niti niso zavedali njene moči. Mnogi so bili

prepričani, da sploh ne obstaja.

Nastala je v Kalabriji, mesto San Luca pa je strateško središče njenega delovanja. (Širok,

2010)

N'drangheta je organizirana po federativnem sistemu in ima strogo hierarhično strukturo.

Osnovna enota sistema je n'drina - družina, ki temelji na krvnem sorodstvu. Vodja družine

je capobastone. Vrh družin n'dranghete, ki ga predstavljajo vodje družin, pa se imenuje

crimine.

Ko se crimine sestane, si med sabo poročajo o delu svojih n'drin in skupaj sprejemajo

najpomembnejše odločitve glede delovanja n'dranghete. Vsako leto izberejo tudi novega

vodjo vseh vodij, ki se imenuje capo crimine. Capo crimine koordinira delo vseh n'drin na

najvišji ravni, ne more pa se vtikati v njihovo notranje delovanje. (Širok, 2010)

1 Beseda n'drangheta izvira iz grške besede andragathia, ki pomeni možatost, odločnost, pogum in poštenost.

11

Dejavnosti s katerimi se ukvarja n'drangheta so: trgovina z drogo in orožjem, prostitucija,

izsiljevanje ter pranje denarja v gostinstvu in hotelirstvu. Ena izmed prvih dejavnosti s

katero se je začela ukvarjati pa so bile ugrabitve premožnih ljudi, za katere je potem

zahtevala visoke odkupnine. N'drangheta deluje tudi zunaj Italije, in sicer v Nemčiji, na

Nizozemskem, v Kanadi in Avstraliji. (Širok, 2010)

V Apuliji pa je nastala najmlajša izmed italijanskih kriminalnih združb. Imenuje se Sacra

corona unita, njena prestolnica in strateško središče pa je mesto Mesagne. (Širok, 2010)

Sacra corona unita je nastala po vzoru n'dranghete. Ima enako hierarhično strukturo in pri

iniciaciji novih članov uporabljajo starodavne obrede, ki so enaki kot pri n'drangheti.

(Širok, 2010)

Klani Sacre corone unite so samostojni, neodvisni, nepovezani in niso enovita

organizacija, ampak koalicija sodelujočih klanov. Imajo vertikalno strukturo s

centraliziranim vodstvom. (Širok, 2010)

Sacra corona unita predstavlja posredniško mafijo in skrbi za stike med italijanskimi in

tujimi kriminalnimi združbami ter za tranzit drog, orožja, ljudi, strupenih odpadkov,

cigaret in tehnoloških izdelkov, ki poteka predvsem po morskih poteh.

Ukvarja pa se tudi z dejavnostmi kot so: izsiljevanje, pobiranje varščin, tihotapljenje,

trgovina z drogo in orožjem ter cigaretami in ljudmi, nadzor ilegalnih igralnic in pranje

denarja. (Širok, 2010)

»Italija je ena od sedmih industrijsko najmočnejših držav na svetu. In kljub temu na

njenem ozemlju z izčrpavanjem gospodarstva, torej samo z izsiljevanjem, oderuštvom,

krajami in ropi, goljufijami, tihotapstvom, ponarejanjem, črnograditeljstvom, javnimi

naročili in igrami na srečo, kriminalne organizacije na leto zaslužijo šest odstotkov bruto

družbenega proizvoda.« (Širok, 2010, str. 152)

12

3.1 Zgodovina in razvoj camorre

Beseda camorra, naj bi se prvič uradno uporabila leta 1735. Izvor camorre pa ni povsem

jasen. Obstaja več teorij o njenem nastanku in razvoju. Ena izmed njih je, da je nastala kot

potomka španske skrivne združbe Garduna,2 ki se je prenesla v Neapelj v času, ko so

španci vladali južni Italiji. Druga teorija pravi, da so nasledniki tatov, imenovanih lazzaroni.

Ko se je Neapelj začel razvijati in širiti, se je z njim razvijal in širil tudi organizirani kriminal.

In tako so iz lazzaronijev, ki so delovali kot posamezniki, nastali camorristi, ki so se

povezali v kriminalno organizacijo.

Najverjetneje pa se je camorra razvila iz neapeljske družbe, ki je takrat živela pod strogo

avtokratsko vladavino kralja Ferdinanda II, ki je nasprotoval številnim inovacijam in s tem

naprednemu razvoju družbe. Zaradi tega je vladala revščina in pomanjkanje, ljudje pa so

se zatekali h kriminalu. (Behan, 2009)

Camorra je nastala v Kampanji v mestu Neapelj že v 16. stoletju. Razmahnila pa se je

konec 18. in na začetku 19. stoletja. Od ostalih italijanskih organiziranih kriminalnih

združb se razlikuje po tem, da se ni razvila na deželi, ampak v mestu. (Širok, 2010)

Leta 1820 so nastali prvi policijski zapisi o camorri. Iz njih je razvidno, da je že takrat iz

sprva nepovezane združbe pripadnikov, ki so ropali in pobirali varščino, postala

organizirana struktura s posebnimi iniciacijskimi obredi. (Širok, 2010)

V obdobju od njihovega nastanka do leta 1860 so pripadniki camorre nosili 'uniforme', saj

so želeli biti prepoznavni. Oblačila, ki so jih nosili, so bila tesna jakna, široke hlače in

beretka. Imeli so tudi tetovaže in veliko prstanov na rokah. Zaradi težnje po pripadnosti

srednjemu družbenemu razredu, ki je prevladovala kasneje, pa so njihova oblačila postala

bolj ugledna in nevpadljiva. (Behan, 2009)

2 Ustanovljena je bila leta 1417 v Španiji.

13

Camorra naj bi dobila ime po igri na srečo, ki jo je nadzorovala. Beseda camorra (capo di

morra) naj bi bila sestavljenka besede capo (vodja) in imena igre (morra3). Beseda morra

je pomenila tudi bando, pretep in pa takso, ki so jo morali za zaščito plačevati lokali, v

katerih so igrali igre na srečo. (Širok, 2010)

Po nekaterih drugih teorijah pa naj bi ime camorra izviralo iz besede gamurri. To je ime za

kratko jakno, ki so jo nosili španski banditi v Neaplju, v času ko je bil ta pod špansko

prevlado. (Širok, 2010)

Pri camorri bi lahko govorili o nastanku več različnih camorr. Klani camorre se namreč

med seboj zelo razlikujejo. Razlikujejo se po svoji zgodovini in glede na ozemlje na

katerem delujejo. Neapeljska camorra ima urbane korenine, zato je zelo podobna

ameriškim gangom. Camorra zunaj mesta, ki ima ruralne korenine pa je bolj podobna

sicilijanski Mafiji. Ta druga skupina je tudi zelo dobro organizirana in bolj nevarna od prve,

njeni posli pa presegajo meje Italije. (Širok, 2010)

3.2 Organiziranost in struktura camorre

Izraz, s katerim pripadniki camorre označujejo in opredeljujejo sami sebe, je Sistem.

Pripadniki Sistema so se med seboj vedno klicali po vzdevkih, zato so se njihova prava

imena in priimki pogosto izgubili. Vzdevka si ne izberejo sami, podeli jim ga usoda.

Predstavlja pa pripadnost sistemu in šefu družine podeli identiteto. (Saviano, 2008)

Osnovna enota vsake italijanske organizirane kriminalne združbe je la famiglia oz. družina.

(Durden Smith, 2005)

V camorri družino predstavlja klan, ki je organiziran na podlagi zločinskih namenov. V

klanu je najpomembnejša popolna zvestoba, izdaja se kaznuje z smrtjo. Za najhujšo izdajo

pa velja dezerterstvo in spreobrnitev v poštenost. (Saviano, 2008)

3 Poulična igra, pri kateri sta dva ali več igralcev hkrati pokazala prste na eni roki. Tisti igralci, ki so stavili, pa so poskušali ugotoviti seštevek vseh prstov.

14

Tistega, ki se je spreobrnil in prestopil na stran tožilstva so imenovali pentito. To je

skesanec oz. mafijska priča. (Durden Smith, 2005)

Camorra se deli na več družin oz. klanov, vsak izmed njih pa ima svojega vodjo oz. šefa.

Posle vseh klanov vodi in koordinira Direktorat. To je gospodarsko, finančno in operativno

telo, ki ga sestavljajo podjetniki in šefi različnih camorrističnih klanov.

Camorra ima federalno in prožno strukturo, zato klani delujejo kot poslovni odbori.

(Saviano, 2008)

Camorra ima horizontalno strukturo in je federativna, kar pomeni, da vsak klan svoj

teritorij sam avtonomno upravlja. (Širok, 2010)

Nima stroge hierarhije, krvno sorodstvo pripadnikov klana je sicer pomembno, ni pa

ključno. (Behan, 2009)

Vodjo oz. šefa klana so sprva imenovali compare ali compariello (tovariš), kasneje pa so

začeli uporabljati izraz padrino (boter). Vodja ima pod sabo več območnih vodij, ki vsak na

svojem območju nadzirajo ostale pripadnike in delavce camorre. Osebo, ki je v camorri

najnižje na hierarhični lestvici pa imenujejo picciotto. (Saviano, 2008)

Šefi camorrističnih klanov niso večni, ampak se pogosto menjujejo. Na podlagi

menjavanja šefov in posledično menjavanja kriminalnih dejavnosti, ki jih opravljajo klani

(vsak novi šef se namreč odloči za drugo dejavnost, ki jo bo opravljal), pa izvira njihova

gospodarska moč. Klani se z vsakim novim šefom obnavljajo in iščejo nove, bolj

dobičkonosne dejavnosti. Ko en šef doseže popolno oblast ali pa ga ubijejo ali zaprejo, se

že drugi pripravlja, da bo zasedel njegovo mesto (lahko je sin, nečak, brat, ali pa šef

manjše skupine, ki je prej z njim sodelovala). (Saviano, 2008)

15

Razpečevalci, upravljavci skladišč in kurirji niso člani camorre. Trgovina z drogo je

ogromen posel v katerem dela veliko ljudi. Ti pa pogosto sploh ne vedo za katero

camorristično družino delajo. V primeru, da bi koga dobili in bi se pokesal, je njegovo

poznavanje organizacije zelo omejeno in zato ne more ogroziti celotne družine. (Saviano,

2008)

Prav tako tudi 'podmornice' niso pripadniki Sistema in nikoli ne postanejo polnopravni

člani camorre, kar pa pomeni, da se ne morejo povzpeti na višje ravni klana. 'Podmornice'

so uslužbenci camorre, zadolženi za raznašanje mesečne plače družinskim članom zaprtih

ali ubitih članov camorre. To delo običajno opravljajo upokojenci, stari knjigovodje in

računovodje. Poleg mesečne plače prinesejo tudi hrano: pršut, kruh, jajce, sadje…

(Saviano, 2008)

Večje camorristične družine imajo tudi zasebno vojsko, ki jih varuje. Gre za organizacijo z

zapleteno zgradbo, ki jo predstavljajo morilci. Za nujne primere ima na voljo ogromno

avtomobilov in motornih koles. Ima tudi skrivno orožarno s kovači, ki so pripravljeni, da

uničijo orožje takoj po izvršenih umorih. Znotraj te organizacije obstaja logistična mreža,

ki morilcem omogoča, da takoj po umoru odidejo na urjenje v streljanju, da s tem

prikrijejo sledi smodnika. S tem jim zagotovijo tudi alibi, saj na teh streliščih beležijo

prihode oseb. Obstaja tudi mreža, ki tem morilcem dobavlja oblačila, ki jih nosijo v času

napada in jih nato takoj po opravljenem napadu uniči. Ta organizacija je zelo zanesljiva in

učinkovita ter stori vse, da umorov ni mogoče dokazati na sodišču. (Saviano, 2008)

V vseh kriminalnih združbah imajo svoje običaje in pravila, ki jih morajo upoštevati.

Poljubljanje rok je star mafijski običaj, ki je odraz največjega spoštovanja v mafiji in se ga

poslužujejo v vseh združbah, tudi camorri. Gre za spoštovanje, ki ga izražajo člani nižje na

hierarhični lestvici svojim šefom, pa tudi šefi med seboj. Najstrožje pravilo, ki ga morajo

člani camorre upoštevati pa je zakon omerte oz. zakon molčečnosti. (Freemantle, 1996)

16

Za šefe camorre pa velja, da morajo in si želijo umreti tako, da jih ubijejo v kakšnem

mafijskem spopadu. S tem se namreč odraža njihov pogum, pomembnost in pripadnost

Sistemu. Vsaka druga smrt je za šefa klavrna. (Saviano, 2008)

3.3 Pridobivanje članstva v camorri

Pri sprejemanju novih pripadnikov uporabljajo obred pungitura. Obred poteka tako, da

kandidata z iglo zbodejo v blazinico kazalca na desni roki in pustijo da kri kaplja na podobo

Pompejske Matere Božje. Nato si jo vsi voditelji klana podajajo iz rok v roke in če pri tem

Mater Božjo vsi poljubijo, to pomeni da je kandidat sprejet v camorro. Za konec pa to

krvavo podobo sežgejo nad svečo. (Saviano, 2008)

Novo vojsko klanov neapeljske camorre predstavljajo dečki, stari med 12 in 17 let, ki jih

začnejo novačiti takoj, ko so zmožni biti zvesti klanu. Običajno gre za sinove ali brate

pripadnikov klana ali pa izhajajo iz družin, ki le občasno delajo za klan. Prednost za klane

pri novačenju tako mladih potencialnih članov je ta, da lahko dajo dečkom manj kot pol

plače odraslega pripadnika na nižjem rangu.

Naloge, ki jih ti dečki opravljajo so: razpečevanje mehke droge, kasneje začnejo tudi z

razpečevanjem tablet, nato pa še s prodajo kokaina. Ko že nekaj mesecev delajo za klan,

dobijo tudi orožje (polavtomatsko ali avtomatsko pištolo) za zaščito, s tem pa pridobijo

tudi na veljavi. To, da so dobili orožje, že predstavlja napredovanje in možnost vzpona

proti vrhu klana. Ko postanejo zanesljivi in si pridobijo popolno zaupanje območnega

vodje, lahko dobijo pomembnejšo vlogo. Postanejo lahko stražarji in nadzirajo tovornjake,

ki dostavljajo blago trgovinam ali pa opravljajo nadzor na gradbiščih. Ti dečki imajo enake

odgovornosti kot odrasli camorristi. Kariero začnejo zelo zgodaj in lahko hitro napredujejo

na vodilna mesta, s tem pa se zelo spreminja notranja struktura camorrističnih klanov.

Mladi mafijski šefi postanejo nepredvidljivi, neusmiljeni in imajo svoje strategije, ki so

nerazumljive za organe pregona in protimafijske enote. (Saviano, 2008)

17

Večini dečkov ne uspe postati član camorre, saj camorra skoraj nobenega iz mlajše

generacije ne sprejme za polnopravnega člana. Camorristi svoje pripadnike in delavce

pridobivajo tako od drugod kot iz Italije. Delavce pridobivajo predvsem iz naselja Parco

Verde iz Kampanje, saj tamkajšnji fantje predstavljali zelo poceni delovno silo, celo

cenejšo od delovne sile iz Nigerije ali Albanije. Uporabljajo jih kot razpečevalce, voznike,

kurirje ali stražarje ozemlja. Ti fantje nikoli ne postanejo pravi camorristi, večinoma jih le

izkoriščajo za delo, saj v zameno za opravljeno delo ne zahtevajo ničesar. Dovolj jim je, da

dobijo motorno kolo, zanje to pomeni veliko pridobitev, saj živijo v veliki revščini in

pomanjkanju, brez možnosti za zaposlitev. Delo, ki ga opravljajo pa camorri doprinese

dobiček v desetkratni vrednosti tega motorja.

Če te fante pri kakšnem nadzoru ulovijo, morajo odslužiti zaporno kazen, camorra pa ne

krije stroškov sodnega procesa in tudi njihove družine ne prejemajo odškodnine ali

denarne pomoči, saj fantje niso polnopravni člani camorre. (Saviano, 2008)

Za svoje polnopravne člane pa camorra vedno poskrbi. Plača jim stroške sodnih procesov,

če jih ulovijo in obtožijo. Če jih zaprejo ali so ubiti v mafijskih spopadih, pa njihove družine

prejemajo njihovo mesečno plačo. (Saviano, 2008)

3.3.1 Ženske v camorri

»Ženske camorre z svojimi telesi jamčijo ohranjanje zavezništev, njihov obraz in vedenje

povzemata in dokazujeta moč družine, v javnosti jih prepoznaš po črnih tančicah na

pogrebih, po kričanju med aretacijami, po poljubih, ki jih pošiljajo skozi rešetke med

sodnimi obravnavami.« (Saviano, 2008, str. 111)

Ženske so bile že od nekdaj udeleženke camorrističnih klanov. Prvi uspeh za ženske, ki so

žene članov camorre, je mesečna plača, ki jo prejemajo od klana, če njihov mož pristane v

ječi ali če je ubit v mafijskem spopadu. Poroka s članom camorre za žensko pomeni, da si

je prisvojila kapital. Denar dobi tudi, če je njegova stalna punca ali pa, če ima z njim

18

otroka. Če član camorre nima stalne punce ali žene, denar prejema njegova mama.

(Saviano, 2008)

Vloga žensk v camorri se je skozi leta spreminjala. Iz prvotno materinskega lika in

pomočnice v težkih časih se je spremenila v vlogo menedžerk, ki se ukvarjajo z

podjetništvom in financami.

Izmed voditeljic camorre se je v zgodovino najbolj zapisala Anna Mazza. Ko je ovdovela je

po svojem možu prevzela vodenje klana. Klicali so jo 'črna vdova camorre'. Klan je vodila

več kot 20 let in ga organizirala kot hierarhično podjetje. Zgradila je camorristični

matriarhat, v katerem so ženske predstavljale pravo središče moči in postale voditeljice,

telesne stražarke in podjetnice. Moški pa so predstavljali vojake, posrednike in

menedžerje po ženskem nareku. (Saviano, 2008)

Ženske v camorri so sprva imele zagotovljeno imuniteto, veljal je nek kodeks časti, da se

žensk camorre v mafijskih vojnah ne ubija. Kasneje, ko se je njihova moč vedno bolj

večala, pa se je tudi to spremenilo. (Saviano, 2008)

Absolutno moč Sistema predstavlja vedno več žensk in za razliko od moških, se do danes

še nobena voditeljica camorre ni pokesala. (Saviano, 2008)

3.4 Razširjenost

Camorra je po številu svojih članov največja kriminalna združba v Evropi. (Saviano, 2008)

Deluje na območju petih neapeljskih pokrajin in je sestavljena iz več kot 100 klanov.

(Širok, 2010)

Di Lauro je ena izmed največjih camorrističnih družin. Paolo Di Lauro, šef družine, je bil na

seznamu tridesetih najbolj nevarnih italijanskih kriminalcev.

Poleg družine Di Lauro pa sta med največjimi in najmočnejšimi družinami tudi klan

Nuvoletta in Casalčani. (Saviano, 2008)

19

Glavni posli camorre potekajo zunaj Neaplja. Camorra namreč ne deluje samo na območju

Neaplja in Kampanje, ampak po celotni Italiji, Evropi in svetu. (Saviano, 2008)

Najbolj razširjen posel camorre je trgovanje z oblačili. Secondiglianski camorristični klani

namreč oskrbujejo mednarodno tržišče oblačil. Po vsem svetu so razširjeni njihovi ljudje,

podjetja in izdelki. (Saviano, 2008)

Pri najbolj dobičkonosnem poslu, trgovini z drogo, glavno tržišče predstavlja Evropska

Unija, kamor prodajo največje količine drog. Večinoma preprodajajo kokain, heroin in

marihuano. (Freemantle, 1996)

Kokain iz Južne Amerike preko Španije uvažajo v Italijo in ga nato prepeljejo v Albanijo.

Heroin pa iz Afganistana v Italijo prepeljejo preko Bolgarije, Kosova in Albanije. Hašiš in

marihuano dovažajo z Magreba, razpečujejo pa ga tudi Turki in Albanci. (Saviano, 2008)

Njihovo delovanje v Evropi pa ne obsega samo trgovine z drogo, ampak tudi trgovino z

orožjem. Camorra je prevzela skladišča orožja vzhodnoevropskih držav (Romunija, Poljska,

bivša Jugoslavija) in postala glavni vir trgovcev z orožjem.

Ta dejavnost poteka tudi v svetovnem merilu, saj camorra nadzoruje večino celotne

mednarodne trgovine z orožjem.

Trgovina z orožjem in trgovina z drogo sta tesno povezani. Orožje namreč v zameno za

kokain prodajajo ETI4 in gverilcem v Peruju. (Saviano, 2008)

Orožje so dobavljali tudi v Srbijo in v zameno za to po ugodnih cenah kupovali podjetja,

tovarne, farme… in tam širili italijansko podjetništvo. (Saviano, 2008)

Camorra deluje še v eni evropski državi, to je Črna gora, od koder so v Italijo tihotapili

cigarete. Mafijski šefi, člani in računovodje pa imajo tam svoja zatočišča. Med Italijo in

4 ETA je baskovska teroristična organizacija.

20

Črno goro namreč ni nobenega dogovora, zato imajo tam popolno imuniteto pred

zakonom. (Širok, 2010)

Camorra nezakonito pridobljen denar pere v restavracijah, nočnih klubih in hotelih v

vzhodni Evropi. (Širok, 2010)

Za pranje denarja uporablja tudi igralnice v Moskvi, ki v bistvu delujejo kot menjalnice.

Raj za pranje denarja pa je Monako, saj ima zelo prizanesljiv bančni sistem in zaradi tega

camorri predstavlja finančno bazo. Camorra v Monaku 'kupuje' tudi državljane, da lahko

pod njihovimi imeni skriva družbe za pranje denarja. (Freemantle, 1996)

Zaposluje pa tudi francoske odvetnike in računovodje, da ji pomagajo skriti vpletenost v

gradbene posle in nakupe nepremičnin v Franciji. Francija camorri predstavlja državo v

kateri nalaga svoje bogastvo in pere denar, in ne državo v kateri izvaja svoje kriminalne

dejavnosti. (Freemantle, 1996)

Delovanje camorrističnih klanov sega vse do Kitajske. Od tam v Evropo uvažajo izdelke

visoke tehnologije in jih prodajajo pod lažno blagovno znamko. Uvažajo digitalne

fotoaparate, kamere ter električno orodje (vrtalnike, kotne brusilke..) in jih prodajajo pod

imenom cenjenih blagovnih znamk kot so Bosch, Hilti in Canon. (Saviano,2008)

Klani imajo zveze tudi v Romuniji in afriških državah kot so Somalija, Nigerija in

Mozambik, kamor nezakonito odvažajo in odlagajo odpadke. (Saviano, 2008)

3.5 Dejavnost

Camorra si je pridobila veliko gospodarsko moč, ki pa ne izhaja samo iz kriminalne

dejavnosti, temveč iz uravnovešanja zakonito in nezakonito pridobljenega kapitala.

Prestolnica camorre in njene podjetniške moči je mesto Casal di Principe. (Saviano, 2008)

21

Najdonosnejša dejavnost camorre je bila že v preteklosti in se je kot taka ohranila vse do

danes, izsiljevanje trgovcev in pobiranje varščine. Poleg te dejavnosti, se je v svojih

začetkih camorra ukvarjala tudi z nadzorovanjem iger na srečo, predvsem igre imenovane

morra. S to dejavnostjo se ukvarja tudi danes. (Širok, 2010)

Camorra se torej ukvarja z izsiljevanjem podjetij (tudi z izsiljevanjem kot vsiljevanjem

storitev). Podjetja camorri vsak mesec plačujejo v zameno za ekonomsko zaščito pred

bankami, točno dostavo ter spoštovanje trgovskih zastopnikov. Podjetja jim plačujejo tudi

podkupnino, da uničujejo konkurenco (z grožnjami, ustrahovanjem, izsiljevanjem). S tem

si je camorra pridobila velik dobiček, podjetja pa so si zagotovila monopol na tržišču in

nenehno prodajo. In tako se druge blagovne znamke, razen tistih, ki jih je vsilila camorra

in od njih pobira denar, ne morejo prodajati na območju, ki je pod vodstvom oz.

nadzorom kakega camorrističnega klana. (Saviano, 2008)

Camorra se ukvarja tudi z posredništvom za podjetnike, prevozništvom, zakonitim in

nezakonitim gradbeništvom (ogromno zgradb v Neaplju in okolici so zgradili na črno) ter

nezakonitim trgovanjem z odpadki (odvažanje in odlaganje strupenih in nestrupenih

odpadkov), ki prinaša camorri ogromen dobiček. Camorra je pri odvozu smeti in odpadkov

vodilna v Evropi, promet z odpadki pa poteka s severa na jug Italije. Jug Italije, predvsem

Kampanja, tako predstavlja nezakonito odlagališče odpadkov. Odlagališča na črno so

opuščeni kamnolomi in kmetijska zemljišča. Na območju Neaplja je veliko smetarskih

podjetij povezanih s camorro. Lastniki velikih tovarn in tudi manjših podjetij imajo z

legalnim odvozom odpadkov velike stroške. Cena legalnega odvoza znaša od 21 do 62

centov na kilogram, medtem ko klani camorre odpadke odvažajo za 9 do 10 centov na

kilogram. (Saviano, 2008)

Ukvarjajo se tudi s ponarejanjem izdelkov kot so: zgoščenke, računalniški programi,

sončna očala, ure, kozmetika, oblačila, obutev... Središče te industrije je v Neaplju. Gre za

globalni posel, ki je nadomestil tihotapljenje cigaret (ki je bilo ena izmed prvih dejavnosti

camorre). Camorra to dejavnost financira, izvajajo pa jo druge manjše skupine. V tej

22

dejavnosti je zaposlenih veliko Neapeljčanov in priseljencev (saj tam vlada velika

brezposelnost, camorra pa predstavlja edino možnost zaposlitve). S to industrijo camorra

zasluži od 4 do 6 milijard evrov na leto. S tem dobičkom pa potem financira druge

dejavnosti, kot so trgovina z drogo in orožjem ter prostitucija. (Širok, 2010)

Zaradi kronične brezposelnosti in odsotnosti projektov, ki bi pomenili nek družbeni

napredek, sta Secondigliano in Scampia postala prostor za skladiščenje ogromnih količin

drog ter prostor za pranje denarja, pridobljenega s prekupčevanjem. Delež razpečevalcev

na število prebivalstva je na tem območju med petimi najvišjimi na svetu. (Saviano, 2008)

Scampia, ki leži na severu Neaplja, predstavlja največjo prodajalno drog na prostem v

Evropi. Sledi ji Secondigliano. Prodajajo heroin, kokain in lahke droge, kar jim prinese tudi

do 500.000 evrov dobička na dan. Za pomoč pri preprodaji drog zaposlujejo družine, ki na

tem območju živijo v veliki revščini. Delo za camorro je za te družine edini vir prihodka in

edina možnost preživetja, kar pa zna camorra zelo dobro izkoristiti. (Širok, 2010)

Največ so preprodali heroina, potem pa ga je začel postopoma izpodrivati kokain, ki je bil

prej droga višjih slojev. Camorra je frizerje in lastnike lepotnih salonov spremenila v

razpečevalce kokaina. Dobičke, ki si jih je pridobila z trgovino z drogo, pa je vlagala v

nakupe stanovanj in hotelov, v zasebne šole in umetnostne galerije. (Saviano, 2008)

Camorra nadzoruje večino mednarodne trgovine z orožjem in predstavlja glavni vir

trgovcev z orožjem. Trgovanje z orožjem pa je tesno povezano z trgovino z mamili, saj v

zameno za drogo prodajajo orožje drugim kriminalnim združbam po svetu. (Saviano,

2008)

Camorristični klani oskrbujejo mednarodno tržišče oblačil. Nadzirajo celoten proces

izdelave oblačil, obudili so vse vrste tekstilnih, čevljarskih in usnjarskih obratov v katerih

izdelujejo izdelke, ki so enaki kot tisti iz velikih modnih hiš. Gre za popolne dvojnike

23

izvirnikov. S tem poslom je vsaka camorristična družina v enem letu obogatela za približno

tristo milijonov evrov. (Saviano, 2008)

Preprodaja oblačil je postala skoraj tako dobičkonosna kot preprodaja drog. Enak dobiček

kot preprodaja drog, pa je doprineslo nezakonito odlaganje strupenih odpadkov. Pri tem

poslu se namreč obrne 4,5 milijarde evrov na leto. (Širok, 2010)

Nezakonito odlaganje odpadkov je povezano tudi z goljufijami, ki jih izvajajo na področju

kmetijstva. Klani stehtajo smeti in drugi odpad, da teža ustreza teži odvečnega pridelka

sadja in zelenjave in jih odvržejo v zbiralna mesta, kamor Evropska Unija v uničenje

pošilja presežek kmetijskih pridelkov. Nato poberejo odškodnino, ki jo Evropska Unija

izplačuje kmetom za odvržen odvečen pridelek, v resnici pa to sadje in zelenjavo naprej

prodajajo na črnem trgu. (Saviano, 2008)

Banke podjetjem na črno ne dajejo posojil, za delavce pa imajo preveliko obrestno mero.

Zato se camorra ukvarja tudi z dajanjem posojil z nizko obrestno mero (od 2 do 4 %)

podjetjem, ki delajo na črno. In tudi za delavce, kapital camorre pomeni možnost, da

dobijo kredit. (Saviano, 2008)

»Tako si v občinah, v katerih se več kot 40 odstotkov prebivalcev preživlja z delom na

črno, lahko šest družin od desetih še vedno kupi stanovanje.« (Saviano, 2008, str. 28)

Camorra za pranje denarja uporablja predvsem igralnice, ki jih ima v lasti in v bistvu

delujejo kot menjalnice. Tudi hoteli so dobra investicija, ki prinaša dobiček. (Freemantle,

1996)

Klani camorre imajo v lasti tudi številna športna in glasbena društva, živinske farme in

zazidljiva zemljišča ter satelitska podjetja in podjetja za zemeljska dela, v katera vlagajo

svoj kapital in ga tako tudi perejo. (Saviano, 2008)

24

Nepremičnine, ki jih ima v lasti camorra pa so tudi domovi za starejše in klinike, katere

uporabljajo za svoj najbolj grozovit posel – nezakonito presajanje človeških organov.

Camorra se torej ukvarja tudi s trgovanjem s človeškimi organi. V skrivne klinike in

bolnišnice na odvzem organov pošilja predvsem mehiške, tajske pa tudi evropske otroke.

(Freemantle, 1996)

V rokah imajo hotele, zemljišča, transport, izdelavo cementa, prehrambno distribucijo,

klavnice in obdelavo mesa ter peko kruha.

Nezakonita peka kruha, pri kateri pečejo brez higieničnih kontrol, brez kontrol moke in

vode, za kurjenje peči pa uporabljajo vse vrste odpadkov, tudi zdravju škodljive, prinese

ogromen dobiček. Klani pekarne prisilijo, da pod ceno prodajajo samo njihov kruh, pri tem

pa obrnejo pol milijarde evrov denarja. (Širok, 2010)

Pri opravljanju svoje zakonite in nezakonite dejavnosti in doseganju ciljev, camorra ne

more mimo umorov. Umori so za camorro nujno potrebni in predstavljajo del življenja

vsakega šefa in člana camorre. Območja v Italiji, ki jim vladajo camorristični klani, so

območja z najvišjo stopnjo umorov, ne samo v Italiji, ampak tudi v Evropi. Izmed vseh

organiziranih kriminalnih združb po svetu, je camorra tista, ki je pobila največ ljudi, tudi

nedolžnih. (Saviano, 2008)

Camorra je v manj kot 30 letih ubila več kot 4000 ljudi, infiltrirala se je v več kot 90 občin v

območju Neaplja, na leto pa obrne za 30 milijard evrov poslov. (Širok, 2010)

3.6 Boj proti organiziranemu kriminalu v Italiji

Organizirani kriminal v Italiji obravnavajo pred posebnim sodiščem za zaščito države. In

čeprav so organizirane kriminalne združbe v Italiji obstajale in delovale že prej, je bil v

njihovem kazenskem zakoniku organizirani kriminal (opredeljen kot mafija), prvič

omenjen šele leta 1930. (Dobovšek, 2009)

25

V Italiji je ustanovljenih več organizacij, ki se borijo proti organiziranemu kriminalu. Sem

spadajo: parlamentarna preiskovalna protimafijska komisija5, posebna protimafijska

tožilstva in Nacionalna direkcija za boj proti mafiji (DNA). Gre za preiskovalno telo s

sedežem v Rimu, ki zbira informacije o vseh mafijskih preiskavah, ki potekajo v Italiji.

Namen tega telesa je, da bi imeli vsi tožilci na enem mestu dostop do vseh podatkov v

zvezi z organiziranim kriminalom (ustvarili so bazo podatkov za organizirani kriminal).

Zamisel zanj je dobil Giovanni Falcone 6. Med te organizacije sodi tudi protimafijska mreža

Libera. Civilnodružbena organizacija za boj proti mafiji, v okviru katere so zaplenili nekaj

premoženja določenih organiziranih kriminalnih združb in ga namenili družbenim

potrebam (zasežena zemljišča so dali ljudem, da so jih lahko obdelovali, zasežene zgradbe

pa so spremenili v šole ali socialne centre). (Širok, 2010)

Največji uspeh v boju proti organiziranemu kriminalu v Italiji predstavlja najdaljši in

najbolj zapleten sodni proces, imenovan 'Spartacus', ki je trajal 7 let in 21 dni. Skupaj je

bilo 626 obravnav. V tem procesu jim je uspelo obsoditi in zapreti kar nekaj camorristov in

članov drugih italijanskih kriminalnih združb. (Saviano, 2008)

Sodni procesi in obsodbe, ki so v zapor spravile ogromno camorristov, so slonele na

izjavah, ki so jih podali pentiti7. Camorra je zato v opozorilo ostalim morebitnim

skesancem, pobijala pentite in sodnike, ki so verjeli njihovemu pričanju. S tem si je želela

zagotoviti čim manj skesancev iz svojih vrst, da bi se posledično izognila sodbam in

zapornim kaznim. (Freemantle, 1996)

Pri nekom, ki izda mafijskega šefa se še posebej 'potrudijo' in ga ubijejo na zelo krut način.

V sežganem avtomobilu so nekoč našli izdajalčevo obglavljeno truplo na sovoznikovem

5 Preiskovala je organizirani kriminal in na podlagi svojih preiskav pripravljala priporočila za parlament. (Behan, 2009) 6 Italijanski tožilec, ki se je boril proti mafiji in bil leta 1992 zaradi tega ubit v atentatu, ki ga je nanj izvedla mafija. 7 Nekdanji mafijci, ki so postali policijski ovaduhi in se s tem pokesali, da bi imeli milejšo obravnavo ali sodbo.

26

sedežu, glavo pa na zadnjih sedežih. Glava je bila odrezana z kotno brusilko. (Saviano,

2008)

Prva izmed največjih težav pri boju proti organiziranemu kriminalu, je ta, da mafijski šefi,

kljub temu, da so zaprti, še vedno vodijo in koordinirajo svoje klane. V italijanskih zaporih

so zaradi tega sprejeli strožje ukrepe. Ukrep, ki so ga sprejeli se imenuje režim 41 bis, z

njim so zapornikom omejili stike z zunanjim svetom, prepovedali branje časopisa in

gledanje televizije ter uvedli prepoved obiskov (razen za najožje družinske člane, ki jih

lahko pridejo obiskat za samo nekaj minut, enkrat na mesec). Najpomembnejše šefe pa so

začeli zapirati po zaporih izven območja kjer deluje njihov klan. S temi ukrepi so poskušali

šefom preprečiti nadaljnje delovanje in vodenje klanov neposredno iz zapora. (Širok,

2010)

Druga velika težava so sodni procesi v Italiji. So zelo dolgotrajni, naj bi bili celo najdaljši v

Evropski Uniji, kar pa prav tako otežuje boj proti kriminalnim združbam, saj stvari

zastarajo, dokazi pa se 'izgubijo' in izginejo. Med dolgotrajnim procesom, ki lahko traja

tudi po 10 let, pa so kriminalci na prostosti in lahko nemoteno delujejo. (Freemantle,

1996)

Tretjo večjo težavo pa predstavlja to, da je organizirani kriminal v Italiji prodrl v vlado,

policijo in sodstvo. To jim je uspelo predvsem z pomočjo korupcije in jim pomagalo da so

ostali nekaznovani in nemoteno opravljali svojo ilegalno dejavnost. Tako camorra, kot tudi

vse ostale organizirane kriminalne združbe v Italiji, so bile tako implementirane v sam vrh

države, da jim je bilo nemogoče soditi in jih obsoditi. Vsepovsod so imele na svoji strani

prave ljudi – politike in sodnike, ki so prirejali ali izbrisali dokaze, se odločali po navodilih

mafije, zanikali njen obstoj ter preprečevali sprejetje zakonov proti mafiji. (Freemantle,

1996)

Šibkost sodnikov in zakonodaje, ki omogočata spodkopavanje le-te, imata velik vpliv na

to, da je mafija tako uspešna. Tudi šefi camorre imajo med sodniki in tožilci 'politične

27

svetovalce', ki so za plačilo pripravljeni sodne postopke proti camorri opustiti ali ukiniti.

(Freemantle, 1996)

Na jugu Italije so razpustili veliko občinskih uprav, ker se je v njih infiltrirala camorra.

Kampanja pa je bila prva izmed občin, ki so jih dali pod neposredno upravo države zaradi

infiltracije camorre v vodstvo občine. (Saviano, 2008)

» V Kampanji je v veljavi premišljena strategija, ki daje vtis, da so najvidnejše in medijsko

najbolj izpostavljene politične strukture formalno nedojemljive za povezovanja z

organiziranim kriminalom, na podeželju, v krajih, kjer imajo klani potrebo po oboroženem

varstvu, skrivanju ubežnikov, izvajanju manj prikritih ekonomskih manevrov, pa so stiki

med politiki in camorrističnimi družinami tesnejši.« (Saviano, 2008, str. 41)

Večina sodnih procesov proti politikom, ki so osumljeni sodelovanja s camorro, se zaključi

z oprostilnimi sodbami zaradi pomanjkanja dokazov. Povezave med camorro in politiko je

namreč zelo težko preiskovati in še težje dokazati. (Širok, 2010)

Kljub vsemu, pa ljudje skorumpirane politike še vedno volijo in ti tudi zmagujejo na

volitvah. V to jih prisili camorra, ki zna zelo dobro izkoristiti dejstvo, da je v veliko predelih

Kampanje za ljudi edini vir zaposlitve. Zagrozi jim, da bodo izgubili službo če ne bodo volili

stranke ali kandidata, ki ga zahteva camorra. (Behan, 2009)

Nudenje zaposlitve ljudem daje camorri moč, da vpliva na volitve. Posledično imajo vedno

večjo moč skorumpirani politiki, ki so vedno znova izvoljeni in v zameno podpirajo

camorro in njeno dejavnost ter ji pomagajo, da se vedno znova izogne preiskavam in

obsodbam. In tako nastane začaran krog. (Behan, 2009)

V Italiji so sprejeli številne zakone za boj proti organiziranemu kriminalu. Čeprav je minilo

veliko let od predloga za zakon do veljave vsakega zakona, se jih je skozi leta uveljavilo

vedno več. Med pomembnejšimi sta: zakon po katerem se lahko sodno preganja tudi

28

tiste, ki sodelujejo z mafijo čeprav niso njeni člani in zakon po katerem se lahko

kriminalnim združbam zapleni premoženje, zemljišča ter nepremičnine in jih nameni

različnim družbenim potrebam. (Širok, 2010)

Camorra deluje na preseku zakonitega in nezakonitega poslovanja. Zato ji je zelo težko

dokazati kriminalna dejanja, ki jih izvaja. Vsak uspešen sodni proces, prijetje šefa in članov

camorre pa pomeni zgolj zamenjavo vodstva in ne uničenje Sistema. Zato je boj proti

camorri težek, saj se Sistem nenehno, z vsakim novim šefom, obnavlja. (Saviano, 2008)

3.7 Camorra danes

Danes mafijski šefi ne preživljajo več dnevov na ulici skupaj s svojimi območnimi vodji,

ampak hodijo na univerzo, študirajo, diplomirajo in potujejo, predvsem pa preučujejo

mehanizme vlaganja, saj so ti osnova za uspešen posel. (Saviano, 2008)

Tudi mafijska tradicija se je zelo spremenila. Ni več ena družina zvesta samo enemu vodji,

zdaj mafijske družine vodijo odbori profesionalnih kriminalcev. (Freemantle, 1996)

Obred pungitura, ki ga uporabljajo pri sprejemu novih članov, je star mafijski običaj, ki

vedno bolj tone v pozabo. (Saviano, 2008)

Velike spremembe pa se dogajajo tudi v organizacijski strukturi klanov. Vedno

pomembnejšo vlogo in večjo moč imajo ženske. Njihova vloga ni več zgolj materinska,

vedno bolj se prebijajo v vrh mafije in postajajo vplivne voditeljice. (Saviano, 2008)

29

4 ORGANIZIRANI KRIMINAL NA JAPONSKEM

Japonska je znana kot ena izmed najbolj varnih držav na svetu, kljub temu pa na njenem

ozemlju deluje najmočnejša, najbogatejša, najštevilčnejša in najbolje organizirana

kriminalna združba na svetu. To pa je mogoče predvsem zaradi tega, ker so pripadniki

jakuz predstavljeni kot romantični Robin Hoodi, ki skrbijo za revne in kot nadaljevalci

herojske samurajske tradicije.

Jakuze že od nekdaj cenijo vrednote samurajskega kodeksa bušido, poleg tega pa

upoštevajo še dva pomembna standarda obnašanja. To sta giri, občutek obveznosti in

dolžnosti ter nindža, kjer gre za čustvovanje in sposobnost razumevanja drugih. (Ferfila,

Kudo in Phillips, 2006)

»S tem, ko so sprejeli vrednote girija in nindže, so jakuze pomembno pridobile v očeh

javnosti, saj so dokazale, da tako kot najboljši samuraji tudi oni lahko združijo čustvovanje

in sočutje z velikimi bojevniškimi veščinami.« (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006, str. 53)

4.1 Zgodovina in razvoj jakuze

Kabuki-mono, znani po vdanosti in tovarištvu, so bili prva oblika upornikov na Japonskem.

Sestavljali so znamenite kriminalne tolpe srednjeveške Japonske. Oboroženi z dolgimi

meči so hodili po ulicah fevdalnih japonskih mest in terorizirali prebivalce.

V tem obdobju je šogun Tokugava končal stoletja dolge vojne med fevdalci, kar pa je bilo

slabo za bojevnike samuraje, saj so ostali brez dela, ker vojskovanje in bojevniške veščine

niso bile več tako potrebne. Zato so tisti, ki se niso mogli prilagoditi urejenemu mestnemu

življenju, postali kabuki-mono oz. 'brezdelni samuraji', ki so se ukvarjali z ropanjem mest,

vasi in teroriziranjem prebivalcev.

Kabuki-mono, šogunove služabnike, bi lahko označili za prve predhodnike današnjih jakuz.

(Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

30

Prve jakuze pa so se pojavile sto let kasneje. Delili so se v dve skupni, in sicer v sleparje in

hazarderje bakute ter v cestne krošnjarje tekidže. Pripadnike so pridobivali predvsem iz

najnižjih družbenih slojev.

Do sporov med skupinama ni prihajalo, saj je vsaka delovala znotraj svojega

dogovorjenega okoliša. Bakute so delovali ob velikih prometnicah in v mestih, tekidže pa

na tržnicah in sejmih. Slednji so se do sredine 18. stoletja že dobro organizirali in

nadzorovali prenosne stojnice na sejmih. Odžabunov (botrov, šefov) dom je predstavljal

štab tolpe, v njem so tudi usposabljali novince. Učili so jih obrti in raznih tehnik goljufanja.

(Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

» Vsi člani teh pol legalnih organizacij pa so morali biti poslušni do odžabuna in treh svetih

zapovedi tekidža: ne dotikaj se žene drugega člana, ne povej skrivnosti organizacije

policiji, popolna zvestoba odnosu odžabun-kobun8.« (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006, str.

50)

Tokugavova vlada je v tem obdobju izdala dekret, da morajo plemiči vsaj enkrat na leto

priti v Tokio. Z tem so želeli preprečiti neposlušnost provinc. Po glavnih prometnicah je

zato potekal velik pretok ljudi, predvsem gospodov in njihovih slug. Zato so ob

prometnicah zrastla počivališča s prenočišči in možnostmi za zabavo.

Do sredine 19. stoletja je bila večina počivališč v rokah tolp bakuto, saj so bila idealno

mesto za razcvet hazarderske obrti. V tem obdobju so prvič uporabili besedo jakuza, ki je

pomenila najslabši možen rezultat pri kvartopirski igri. V 20. stoletju pa so z jakuzami

začeli označevati organizirane kriminalne združbe. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Tudi tolpe bakuto so razvile svoja pravila: stroga obveza molčečnosti, poslušnost

odžabun-kobun razmerja in sprejemanje svojega položaja glede na hierarhijo tolpe. Kdor

je prekršil pravila je bil kaznovan s smrtjo ali izgonom. O izgonu kršitelja je odžabun

obvestil tudi vse ostale tolpe bakuto in po nenapisanem pravilu, ga ni smela medse

sprejeti nobena druga tolpa. Kazen za resnejše prekrške je bila tudi, da so kršitelju

8 Vloga očeta-vloga otroka.

31

odsekali vrhnji člen mezinca. Takšna praksa kaznovanja in izkazovanja zvestobe se je

ohranila vse do danes. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Ko se je končalo obdobje družine Tokugava in je Japonska postajala industrijska velesila,

so tolpe bakuto in tekidža, torej jakuze, začele posegati v politiko. S tem so si hoteli

zagotoviti, da jih bo vlada pustila pri miru. Veliko politikov pa je imelo tudi korist od

nasilja, ki so ga kot protiuslugo nudili jakuze. Pomagali so namreč razbijati delavske

stavke, z atentati so iz politike odstranjevali njim neustrezne ljudi, itd. Jakuze so imele

velik vpliv na politične stranke, sodelovali so tudi pri postavljanju najvišjih uradnikov,

ministrov in predsednikov. Svoje politične povezave jakuze uporabljajo kot ščit, da lahko

nemoteno izvajajo svoje nelegalne dejavnosti. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Pripadniki jakuz so že od nekdaj prepoznavni po tem, da si v dokaz predanosti vodji sekajo

členke prstov. Vodje jakuz jih imajo v svojih štabih potopljene v kozarce s špiritom in

razstavljene v opozorilo.

Jakuze so prepoznavne tudi po tetovažah po celem telesu. Tetoviranje je bilo na začetku

kaznovalni ukrep oblasti, s katerim so prestopnika vidno izločili iz civilnega okolja. Kasneje

pa so si pripadniki kriminalnih združb sami dali tetovirati cela telesa, da bi z tem dokazali

kako so pogumni in trdoživi, saj je bilo tetoviranje dolgotrajen in zelo boleč proces. S tem

dejanjem so se tudi distancirali od preostalih ljudi in se označili kot posebneži. (Ferfila,

Kudo in Phillips, 2006)

4.2 Organiziranost in struktura jakuze

Jakuze so organizirane v več kriminalnih sindikatov. Vsak izmed njih pa nadzira svoje

ozemlje. Vsak sindikat je vojaško hierarhično oz. piramidno organiziran in ima

paternalistično strukturo ter se deli na jedro in na pridruženo članstvo. Na vrhu piramide

je odžabun, pod njim so njegovi mlajši bratje, najnižjo in najširšo raven pa predstavljajo

kobuni, ki nadzorujejo vajence in druge pridružene člane. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

32

Podobno kot camorra so se tudi jakuze organizirale v družine (sindikate). Družinske

povezave pa ne temeljijo na krvnem sorodstvu, ampak na institutu posvojitve. Na čelu

družine je šef oz. oče (odžabun), ostali člani pa se delijo na starejše brate, mlajše brate in

otroke (kobuni). Ta hierarhična struktura temelji na razmerju odžabun-kobun, ki pomeni

vloga očeta-vloga otroka. Odžabun daje nasvete ter nudi zaščito in pomoč, v zameno za

zvestobo in usluge svojih kobunov. Zaupanje, ubogljivost in zvestoba jakuz je

neprimerljiva z odnosi med člani ostalih kriminalnih združb po svetu. (Ferfila, Kudo in

Phillips, 2006)

Če kobun prekrši zakon, odžabuna prosi za odpuščanje tako, da si z kratkim samurajskim

mečem pri prvem sklepu odseka prst. (Freemantle, 1996)

Vsi jakuzovski sindikati imajo tog hierarhični sistem in so hermetično zaprti, zato se v njih

ne more vtihotapiti noben vohun. (Freemantle, 1996)

4.3 Pridobivanje članstva v jakuzi

Vstop v krvno sorodstvo oz. postopek sprejemanja novincev je v preteklosti predstavljala

izmenjava čaš sakeja. Obred so običajno opravljali pred svetiščem, tako da je imel tudi

religiozno sestavino. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Vse kriminalne združbe imajo določeno slovesnost in obrede ob sprejemanju novega

člana, jakuze pa so znani po tem, da so njihovi obredi najbolj nenavadni. Po tradiciji si

morajo namreč novi člani tetovirati celo telo. (Freemantle, 1996)

Večina se jakuzam pridruži zato, da bi pridobila družino in varnost. Vir novih jakuz je

predvsem najnižji sloj japonske družbe ter tujci, predvsem Korejci in Kitajci. Te skupine

ljudi imajo običajno slabšo izobrazbo ali pa nimajo družin in živijo sami. Članstvo v jakuzi

za njih pomeni izhod iz uboštva in jim omogoča preživetje. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

33

Člani jakuze ne prikrivajo pripadnosti tolpam in ne skrivajo svojih štabov. Jakuzovski

sindikati svoje člane opremijo z vizitkami, ki jasno kažejo kateri tolpi pripadajo. Na njih je

znak tolpe in označen položaj člana. Uporabljajo pa tudi druge simbole, kot so zastavice,

svetilke in himne. Večji sindikati celo izdajajo svoje časopise, ki jih nato dobijo vsi

pripadniki.

Znotraj tolp se je razvil tudi močno profiliran žargon, ki ga drugi Japonci skorajda ne

razumejo. Vsaka tolpa je razvijala svoje izraze. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Vsem ne uspe, da bi se priključili jakuzam. Predvsem zaradi njihovih strogih pravil in

nestrpnosti do napak. Zavrnejo okoli 10% kandidatov, tisti, katere sprejmejo pa praviloma

postanejo člani za vse življenje, saj je izstop skoraj nemogoč. (Ferfila, Kudo in Phillips,

2006)

Jakuze imajo stroga pravila in tudi stroge kazni za kršitelje. Najpogostejši kazni sta sekanje

členka mezinca in izgon. Ko izženejo kršitelja, sindikat jakuz pošlje odprte dopisnice

ostalim sindikatom in jih obvesti o izgonu člana in da naj ga ne sprejmejo medse. (Ferfila,

Kudo in Phillips, 2006)

4.4 Razširjenost

Pred drugo svetovno vojno so bile skupine jakuz manjše. Eno skupino je sestavljal

odžabun in okoli 50 kobunov. Po vojni pa je število pripadnikov nekaterih skupin narastlo

na več sto ali celo več tisoč. Takšno skupino so sestavljali odžabun, nekaj deset

pododžabunov in stotine ali več tisoč kobunov. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Na Japonskem je bilo konec leta 1996 skupno 79.900 članov jakuze. Od tega 46.000 jakuz,

ki so bili organizirani v 3120 tolp in 33.900 pridruženih članov – neprofesionalcev, kar je

manj kot v prejšnjih letih. (Shigeru v Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

34

Število pripadnikov jakuze se glede na statistike torej manjša. Kljub temu, pa jakuze

ostajajo največja organizirana kriminalna združba na svetu. Dejansko se torej število jakuz

ne manjša, jakuze se namreč izgubljajo v dveh kanalih in jih statistike zato ne morejo

upoštevati. Prvi kanal so legalni posli s katerimi se ukvarja vse več jakuz. Svoje dohodke

najraje vlagajo v delnice, finančno industrijo, gradbeništvo in zabaviščno industrijo. Drugi

kanal pa so države v katere prenašajo svoje nezakonite dejavnosti. Delujejo predvsem v

Južni Koreji in na Filipinih, pa tudi na Havajih, v Los Angelesu in Singapurju. (Ferfila, Kudo

in Phillips, 2006)

Jakuze so se že v sedemdesetih letih razširili po vsej Jugovzhodni Aziji, delovali so

predvsem v Južni Koreji, na Filipinih, Tajvanu in Tajski, opazili pa so jih tudi v Indoneziji,

Maleziji, Hongkongu in Singapurju. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

V vzhodnoazijskih državah se je prostitucija zelo razširila, na Tajvanu so nastale zelo

poceni javne hiše in tudi v vsakem večjem mestu v Južni Koreji. Korejske prostitutke so

bila večinoma mladoletna dekleta iz revnega podeželja, ki so jih z uporabo nasilja prisilili v

prostitucijo. 'Seks turizem' se je razvil tudi na Filipinih in na Tajskem, kjer so revne družine

prodajale svoje hčerke, nekatere pa so prišle prostovoljno, da bi se rešile revščine. Edino

delo, ki je bilo na voljo pa je bilo delo v nočnih klubih. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Konec sedemdesetih let je 'seks turizem' postal najbolj donosna industrija.

Lokalno spolno industrijo so imele v lasti domače tolpe in zvodniki in ne jakuze. So pa

jakuze pogosto financirale takšne posle in ustvarjale povezave z domačimi ponudniki

spolne industrije. Kasneje so na Japonsko začeli novačiti revna in neizobražena dekleta iz

Južne Koreje, Tajvana, Filipinov in Tajske ter jih prisilili v prostitucijo. (Ferfila, Kudo in

Phillips, 2006)

Kot sem že omenila v prejšnjem podpoglavju so tujci vir novih jakuz. Tako so korejske

tolpe del jakuzovskih sindikatov. S posredovanjem korejskih jakuz pa je Južna Koreja

postala zatočišče japonskih kriminalnih združb. Veliki jakuzovski sindikati so odpirali

35

igralnice v obalnih mestih v Koreji. V Seulu in Pusanu pa so v restavracijah in barih prali

nezakonito pridobljen denar. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

V Južni Koreji se je poleg pranja denarja in industrije spolnosti razvila tudi dejavnost

izdelovanja in tihotapljenja drog. Lokalne tolpe, so z denarjem, ki so ga dobile od jakuz

vzpostavile mrežo laboratorijev po vsej Južni Koreji. V teh laboratorijih so izdelovali

ogromne količine tablet, ki so jih potem pošiljali na Japonsko. (Ferfila, Kudo in Phillips,

2006)

Na Filipinih pa se je poleg spolne industrije in tihotapljenja drog razvilo tudi tihotapljenje

orožja. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Že v začetku osemdesetih let so se začeli pripadniki japonskega kriminalnega podzemlja

preseljevati v ZDA, kjer imajo v lasti številne nočne klube, kjer se ukvarjajo s prostitucijo,

razvita pa je tudi trgovina z belimi sužnjami (novačenje deklet na Japonsko). Lotili so se

tudi ostalih dejavnosti kot so izsiljevanje podjetij, tihotapljenje orožja iz ZDA na Japonsko

z katerim oborožujejo japonske kriminalne združbe, trgovina z drogo in pranje denarja.

(Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Veliko japonskih manjšin prebiva v Južni Ameriki, predvsem v Braziliji, zato so jakuze tudi

tu organizirale japonsko podzemlje. Skupaj z domačimi tolpami se jakuze v Braziliji

ukvarjajo s prostitucijo, izvozom Brazilk na Japonsko za namene prostitucije, s preprodajo

drog, igralništvom itd. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Jakuze delujejo tudi v Evropi, kjer se ukvarjajo s pornografsko industrijo in novačenjem

jugovzhodnih azijskih žensk predvsem na Nizozemsko in v Nemčijo, z tihotapljenjem

orožja iz Evrope na Japonsko ter z izsiljevanjem podjetij. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Po mnenju Nemškega Zveznega kriminalnega urada in Interpola, naj bi jakuze delovale v

vseh finančnih središčih Evrope. Eno izmed njih je v Veliki Britaniji v Londonu, kjer naj bi

36

delovala posebna veja jakuze – sokaidža, ki se ukvarja z izsiljevanjem podjetij.

(Freemantle, 1996)

Francoska umetnost je na Japonskem zelo priljubljena, kar pa je odprlo tržno nišo

jakuzam tudi tam. Iz Francije kradejo umetnine in jih nato z lahkoto prodajajo na črnem

trgu v Tokiu na Japonskem. (Freemantle, 1996)

Glede na razširjenost jakuz in obseg njihovih dejavnosti, se je kmalu pojavil problem kaj

storiti z vsem nezakonito pridobljenim denarjem. Ena izmed rešitev je bila naložba v

Havaje in z tem so jakuze razširile svojo dejavnost tudi tja. Na Havajih se poleg pranja

denarja ukvarjajo tudi z prostitucijo, igralništvom, tihotapljenjem orožja in preprodajo

drog, predvsem marihuane. V lasti imajo kupico masažnih salonov in lokalov z peep

predstavami ter prodajaln pornografskih revij in opreme. (Kent v Ferfila, Kudo in Phillips,

2006)

Najbolj razširjene in največje jakuzovske družine oz. sindikati so Jamaguči, Inagava in

Sumijoši, ki predstavljajo Veliko trojico. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

» Od tega je Jamaguči-gumi daleč najmočnejši, saj ima kar 33.600 uradnih in pridruženih

članov, to je 42% vseh jakuz.« (Shigeru v Ferfila, Kudo in Phillips, 2006, str. 91)

Sindikat Jamaguči ima sedež v Kobeju, Inagava in Sumijoši pa v Tokiu. (Freemantle, 1996)

4.5 Dejavnost

Jakuze se ukvarjajo tako z legalno, kot z ilegalno dejavnostjo. 20% dohodkov jakuz naj bi

bilo zakonitih, 80% pa nezakonitih. Najbolj donosna je nezakonita prodaja amfetaminov,

predstavljala naj bi kar 34,8% nezakonitih dohodkov. Na drugem mestu so dohodki iz

neprijavljenega hazardiranja, ki jim sledijo dohodki iz izsiljevanja. (Ferfila, Kudo in Phillips,

2006)

37

Po ameriški okupaciji Japonske so jakuze pridobivale dobiček od povojnega pomanjkanja

in črne borze, ki se je takrat začela razvijati. Ko pa si je Japonska opomogla od

pomanjkanja, se je moralo kriminalno podzemlje preusmeriti. Med vojno so ugotovili, da

amfetaminske tablete poživijo utrujene vojake in jih na veliko začeli uporabljati. Jakuze so

zato organizirale krajo teh tablet iz vojaških skladišč ter jih začele prodajati civilistom.

Tako se je začela razvijati zelo donosna trgovina z drogo.

Po vojni pa se je začela razvijati tudi prostitucija, saj so zaradi pomanjkanja, družine

prodajale svoje hčerke jakuzam, ki so jih nato uporabljali kot prostitutke. (Ferfila, Kudo in

Phillips, 2006)

V šestdesetih in sedemdesetih letih se je začel vzpon turistične industrije, glavni cilj katere

je bil 'seks turizem'. Razvijati se je začela trgovina z belim blagom, predvsem z spolnimi

sužnjami. Izkoriščali so ogromno revnih žensk in otrok iz držav tretjega sveta. Glavne

oblike izkoriščanja so predstavljali: spolni turizem, prostitucija okoli vojaških oporišč,

prodaja žensk in otrok, poroke 'po pošti' in pornografija. (Barry v Ferfila, Kudo in Phillips,

2006).

Jakuze se ukvarjajo tudi z dajanjem posojil in izterjavami, v ta namen so organizirale

podjetja sarakin (morski pes za dolgove). V teh podjetjih lahko Japonci brez formalnosti,

zgolj na podlagi osebne izkaznice dobijo posojila (po zelo visoki obrestni meri – 60%).

Na Japonskem ima ohranjanje dobrega imena velik pomen. Za Japonce je onečaščenje

imena razlog za samomor, umor ali beg od doma. Onečaščenje imena pred javnostjo, ki se

je izvajalo v obliki glasnega obiska na domu ali v službi so izvajala podjetja sarakin proti

tistim, ki niso vrnili posojila. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Jakuze pa niso izsiljevale samo posameznikov ampak tudi podjetja. Razvili so specialiste –

sokaidžo, ki so podjetja izsiljevali in od njih pobirali denar, nekaterim večjim podjetjem pa

so nudili tudi storitev zagotavljanja reda na sestankih delničarjev. Skrbeli so za to, da

nihče ni postavljal neprijetnih vprašanj tako, da so ga preglasili ali pa celo pretepli.

Sokaidže so razvili tehnike zbiranja podatkov, predvsem o glavnih menedžerjih podjetij,

38

da so jim lahko na podlagi teh podatkov grozili z blatenjem imena in jih tako prisilili v

izplačilo denarja. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Sokaidže delujejo po vsej Evropi, kjer prežijo na poslovne in finančne inštitucije. Z

izsiljevanjem vodilnih delavcev pa si pridobijo njihovo poslušnost. (Freemantle, 1996)

Dejavnosti s katerimi se ukvarjajo jakuze so torej: izdelava in tihotapljenje drog, trgovina z

'belimi sužnjami' (prostitucija), tihotapljenje orožja in pranje denarja. V lasti imajo razne

nočne klube in igralnice, ukvarjajo pa se tudi z izterjavami in dajanjem posojil.

4.6 Boj proti organiziranemu kriminalu na Japonskem

Kriminalno podzemlje na Japonskem že tradicionalno razumejo in sprejemajo kot

romantičnega Robin Hooda in v njem ne vidijo vira kriminala ali ogrožanja javne in

zasebne varnosti. Zato še do danes niso sprejeli ustrezne zakonodaje, ki bi preprečevala in

zatirala organizirani kriminal. Politiki si na Japonskem z napadom na jakuze ne pridobijo

dodatnih točk, ampak je učinek ravno nasproten. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Jakuze so sprejeli vrednote girija in nindže ter s tem pomembno pridobili v očeh javnosti,

saj zaradi tega javnost na njih gleda kot na nadaljevalce samurajske tradicije. Dodatne

točke pri domači javnosti so si pridobili tudi z tem, ko so v času po ameriški okupaciji

premagovali tolpe priseljencev, ki so napadale Japonce in posegale po legalnem in

ilegalnem poslovanju. Te tolpe so sestavljale azijske manjšine – Kitajci, Tajvanci, Korejci, ki

so bili v času vojne na Japonsko pripeljani kot suženjska delovna sila. Japonska policija je

bila nemočna in se ni mogla postaviti po robu agresivnim tujcem, zato so posredovali

jakuze. Policija jim je bila zato dolžna uslugo v smislu giri9. (Crane v Ferfila, Kudo in

Phillips, 2006)

9 Občutek obveznosti in dolžnosti.

39

Veliko policijskih akcij, izvedenih proti jakuzam se zgodi le ob gangsterskih obračunih,

posledica katerih je veliko nedolžnih žrtev. Običajno pa so tolpe že v naprej obveščene o

policijski akciji in imajo čas skriti nezakonito blago in orožje, vodje pa imajo čas pobegniti.

Po navadi pripadniki tolpe pustijo policiji nekaj orožja, da ta lahko poveča statistiko

zaplenjenega orožja in z tem ugodi javnosti. Včasih policiji uspe nekaj kriminalcev tudi

aretirati, ki pa jih običajno takoj izpustijo, saj jim ne morejo ničesar dokazati. Jakuze

ostanejo na prostosti in dalje opravljajo svojo dejavnost. Policija pa nikoli zares ne ukrepa,

predvsem zaradi dolžnosti giri, ki narekuje, da si dolžan pomagati ali vrniti uslugo tudi

zaradi pomoči v daljni preteklosti. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Policisti so približno enako izobraženi kot jakuze in prav tako prihajajo iz revnejših družin.

Zato veliko policistov odobrava privrženost jakuz konceptoma giri in nindža in gledajo na

njih kot na sodobne samuraje. Tudi jakuze spoštujejo policijo in razumejo njihovo

dolžnost do varovanja zakonov. Če jakuza ubije drugega člana neke tolpe, se sam javi na

policiji in prizna dejanje ter prevzame odgovornost. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Japonska policija in jakuze imajo poseben odnos, ki bi ga lahko opisali kot mešanico

sodelovanja (imajo tudi dogovor o nenapadanju) in podkupovanja.

Podkupovanje je na Japonskem temelj, ki omogoča izvajanje kriminalnih dejanj. Problem

pa se pojavi v tem, da je na Japonskem težko ločiti med podkupovanjem in tradicionalnim

institutom dajanja daril. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Politiki pa jakuze običajno uporabljajo kot telesne stražarje, kot organizatorje volilnih

kampanj in nabiralce denarja za stranke. V preteklosti so bile javne povezave med ministri

in ministrskimi predsedniki ter jakuzami običajen pojav, danes pa se takšnim javnim

povezavam politiki večinoma izogibajo. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

40

4.7 Jakuza danes

Največja organizacijska sprememba jakuze od nekoč do danes je ta, da morajo imeti

današnji člani jakuze in njihovi zaposleni diplome najboljših japonskih in ameriških

univerz. Kriminal namreč postaja 'beloovratniški' in brez diplome ni mogoče sodelovanje v

zapletenih bančnih operacijah, pranje ogromnih količin denarja ter tihotapljenje drog in

orožja. (Ferfila, Kudo in Phillips, 2006)

Sekanje členkov, tetoviranje in poslušnost kobunov počasi odhaja v pozabo. Jakuze vedno

bolj zanima samo pridobivanje dobička in če jim kdo skuša to preprečiti, jih nič ne ustavi,

da ga ne bi odstranili. Ne zanima jih niti to, če med njihovimi spopadi nastanejo nedolžne

žrtve. Povzročiteljev nedolžnih žrtev se ne kaznuje več, včasih pa je bilo to pravilo.

Vedno pogostejši so tudi napadi na policiste in pa spopadi znotraj tolpe. Sprva so spore

reševali znotraj sindikatov, zdaj pa to počnejo kar na očeh javnosti, posledica tega pa je

vedno večje število nedolžnih žrtev.

Vse to pa so razlogi, da japonska družba vedno težje sprejema obstoj jakuz. (Ferfila, Kudo

in Phillips, 2006)

41

5 RAZPRAVA IN ZAKLJUČEK

Organizirani kriminal se je pojavil že pred več sto leti. Takrat sta se tudi izoblikovali obe

obravnavani kriminalni združbi. Camorra se je razvila iz sprva nepovezanih posameznikov,

ki so izvajali kazniva dejanja, jakuza pa iz samurajev, ki so ostali brez dela po končanih

vojnah med fevdalci. Obe sta dobili ime po igri na srečo, ki sta jo nadzorovali. Camorra je

dobila ime po poulični igri na srečo, imenovani morra, jakuza pa po najslabšem možnem

rezultatu pri kvartopirski igri, imenovanem jakuza.

Camorra in jakuza sta nastali v različnih kulturnih okoljih, zato sta bili v družbi različno

sprejeti. Japonska družba na jakuze sploh ni gledala kot na kriminalce, temveč kot na

nadaljevalce herojske samurajske tradicije. Italijani pa so pokazali bolj negativen odnos do

camorre in so želeli, da bi država posredovala in se borila proti njej.

Osnovna enota obeh kriminalnih združb je družina. Pri jakuzah je to sindikat, camorra pa

ima klane. Obe združbi se delita na več družin, vsaka izmed njih pa deluje na svojem

ozemlju. Vsaka družina obeh združb je sestavljena iz polnopravnih članov in pridruženih

članov. Krvno sorodstvo pripadnikov je pri camorri sicer pomembno, ni pa ključno.

Medtem ko člani jakuze niso v krvnem sorodstvu, pripadništvo namreč temelji na institutu

posvojitve.

Obe kriminalni združbi sta zelo dobro organizirani in imata svojo strukturo. Jakuze so

vojaško hierarhično organizirane in imajo piramidalno paternalistično strukturo. Pri

camorri struktura ni tako toga in ni strogo hierarhična, ampak je bolj prožna, horizontalna

in fevdalna. Camorristični klan vodi šef (compare, padrino), ki ima pod sabo več območnih

vodij, ki nadzorujejo ostale člane nižje na lestvici. Najnižje na lestvici camorrističnega

klana pa so picciotti. Šefi camorrističnih klanov se povezujejo v operativno telo,

imenovano Direktorat. Jakuze tega telesa nimajo. Jakuzovski sindikat vodi šef (odžabun),

pod njim so njegovi mlajši bratje, najnižje na lestvici pa so kobuni, ki nadzirajo vajence in

pridružene člane.

42

Nove člane si camorra pridobiva tako, da novači mlade dečke iz nižjih družbenih slojev, ki

potem delajo za camorro. Tisti, ki so zanesljivi pa lahko napredujejo in postanejo njeni

člani. Položaje, ki so najvišje na hierarhični lestvici pa običajno zasedajo člani družine šefa

camorre. Jakuza člane prav tako pridobiva iz nižjih slojev in tujcev, ki živijo na Japonskem.

Običajno gre za ljudi s slabšo izobrazbo, ki nimajo družin in so osamljeni. Jakuza jim

predstavlja družino in zaščito, zato se ji pridružijo.

Pri sprejemanju novih članov obe združbi uporabljata obrede, ki imajo religiozno vsebino.

Jakuze izmenjavo čaš sakeja, ki običajno poteka pred kakšnim svetiščem. Camorristi pa

uporabljajo obred imenovan pungitura, v katerem uporabijo podobo Pompejske Matere

Božje.

Jakuze ne skrivajo pripadnosti kriminalni združbi, člani so opremljeni z vizitkami, tako da

lahko vsi vedo kateri tolpi pripadajo. Po tradiciji si pripadniki jakuz tudi tetovirajo celo

telo. Camorristi so od začetka želeli biti prepoznavni, zato so nosili nekakšne uniforme in

imeli tetovaže. Kasneje pa so postajali vedno bolj nevpadljivi.

Za obe kriminalni združbi so značilni določeni običaji. V camorri po starem mafijskem

običaju, ki je poljub roke, izkazujejo največje spoštovanje do šefa. Mafijski šefi v Italiji

veljajo za pogumne in še posebej spoštovane če umrejo tako, da so ubiti v kakem

mafijskem spopadu. Vsaka druga smrt je za njih klavrna. Jakuze pa imajo bolj nenavaden

običaj, svojo zvestobo šefu namreč dokazujejo s sekanjem mezinca.

Zvestoba, ubogljivost in zaupanje so pomembne lastnosti ki jih morajo imeti pripadniki

camorre in jakuz. Zvestoba članov jakuze je neprimerljiva z zvestobo članov ostalih

kriminalnih združb.

Najstrožje pravilo, ki ga morajo upoštevati pripadniki obeh kriminalnih združb je

molčečnost (obveza molčečnosti). Italijanska kriminalna združba ga imenuje omerta.

Pripadniki kriminalnih združb ne smejo policiji ničesar izdati o organiziranosti in delovanju

43

njihove združbe. Izdaja se strogo kaznuje. Jakuze jo kaznijejo s smrtjo ali izgonom,

camorra pa s smrtjo.

Obe kriminalni združbi predstavljata grožnjo državam po vsem svetu, saj imata svoje

dejavnosti razširjene po skoraj vseh celinah. Primarno dejavnost camorre predstavlja

trgovina z drogo, ki je tudi najbolj dobičkonosna. Sledi ji nezakonito trgovanje z odpadki,

preprodajanje oblačil, izsiljevanje ter igre na srečo. Začetna dejavnosti camorre poleg

izsiljevanja ter nadziranja iger na srečo, ki sta se ohranila vse do danes je tihotapljenje

cigaret, ki ga je danes nadomestilo ponarejanje izdelkov. Primarna in najbolj

dobičkonosna dejavnost jakuze je prav tako trgovina z drogo. Sledita ji hazardiranje in

izsiljevanje, ki sta tudi dve izmed prvih dejavnosti jakuz. Poleg teh dejavnosti pa je najbolj

razširjena prostitucija.

Med družinami posameznih kriminalnih združb je velikokrat prihajalo do sporov in vojn za

določeno ozemlje ali za monopol nad določeno dejavnostjo. Jakuze so običajno spore

reševale znotraj sindikatov in ne vsem na očeh in za sabo niso puščale nedolžnih smrtnih

žrtev. Danes se to vedno bolj spreminja. Camorra pa je že od nekdaj veljala za najbolj

kruto kriminalno združbo. Umori so v camorri za doseganje ciljev nujno potrebni. Camorra

je za sabo pustila največ nedolžnih smrtnih žrtev izmed vseh organiziranih kriminalnih

združb na svetu.

Boj proti organiziranemu kriminalu se v obeh državah zelo razlikuje. Na Japonskem še

sploh nimajo sprejete ustrezne zakonodaje. Predvsem zaradi tega, ker na jakuze ne

gledajo kot na kriminalce. Medtem ko so v Italiji skozi vsa leta sprejemali zakone, ki

omogočajo lažji boj proti organiziranemu kriminalu. Ustanovili so tudi številne

organizacije za boj proti kriminalnim združbam. Kljub temu, pa je boj proti

organiziranemu kriminalu v Italiji dokaj neuspešen. Problem predstavljajo predolgi sodni

procesi, saj stvari zastarajo. Pri uspešnih sodnih procesih, ko zaprejo člane ali šefe

camorre pa to pomeni zgolj menjavo vodstva klana camorre. Ko enega šefa zaprejo, že

drugi zasede njegovo mesto in tako se Sistem nenehno obnavlja.

44

V obeh državah sta kriminalni združbi povezani z politiko, policijo in sodstvom, kamor sta

se infiltrirali s pomočjo korupcije. Politiki, policija in sodstvo jim služijo kot ščit, da lahko

nemoteno opravljajo kriminalno dejavnost in se izognejo kaznim in zaporu. Med jakuzami

in policisti velja dogovor o nenapadanju. Oboji namreč izhajajo iz istega družbenega

razreda, zato je med njimi vzpostavljeno neko spoštovanje. Jakuze imajo tudi zelo tog

hierarhičen in hermetično zaprt sistem, zato nobenemu vohunu ne uspe, da bi se

vtihotapil v združbo. To pa predstavlja velik problem pri boju zoper to kriminalno združbo.

Organizirane kriminalne združbe se skozi čas spreminjajo. Določeni običaji in obredi, kot

so tetoviranje, sekanje členkov in pungitura, vedno bolj tonejo v pozabo. Skesanci so

dokaz, da prelomijo tudi obvezo molčečnosti. Vedno bolj jih zanima samo dobiček in

monopol nad določenimi dejavnostmi, zaradi česar je vedno več vojn med tolpami in

vedno več nedolžnih smrtnih žrtev, ki so posledica teh vojn.

Spreminja pa se tudi kriminal, ki postaja vedno bolj podjetniški. Zato morajo danes šefi in

člani jakuz imeti diplome najboljših japonskih ali ameriških univerz. Tudi šefi camorre

hodijo na univerze in diplomirajo, saj je visoka izobrazba postala zelo pomembna za

uspešno vodenje poslov.

5.1 Preverjanje hipotez

Hipoteza 1: Jakuza je številčnejša in bolj razširjena organizirana kriminalna združba kot

camorra.

To hipotezo lahko le delno potrdimo. Jakuza je številčnejša organizirana kriminalna

združba kot camorra, saj velja za največjo kriminalno združbo na svetu. Camorra pa je

največja kriminalna združba v Evropi. Glede razširjenosti pa ne moremo trditi, da je jakuza

bolj razširjena od camorre, saj obe delujeta po skoraj vseh celinah. Jakuza deluje po

jugovzhodni Aziji, kjer primarno dejavnost predstavlja prostitucija. Sledita pa ji trgovina z

drogo in trgovina z orožjem. Deluje tudi v Združenih državah Amerike, kjer se ukvarjajo s

45

prostitucijo, tihotapljenjem orožja, trgovino z drogo, izsiljevanjem podjetij in pranjem

denarja. V Južni Ameriki, predvsem v Braziliji, se ukvarjajo s prostitucijo, preprodajo drog

in igralništvom. V Evropi pa s pornografsko industrijo, trgovino z orožjem ter z

izsiljevanjem podjetij. Camorra prav tako deluje v Aziji, predvsem na Kitajskem, od koder

uvažajo izdelke visoke tehnologije in jih nato prodajajo pod lažno blagovno znamko. Iz

Azije uvažajo tudi heroin. Deluje tudi v Južni Ameriki, od koder uvažajo kokain. V Evropi se

ukvarjajo s trgovino z drogo, trgovino z orožjem in pranjem denarja. Deluje tudi v afriških

državah, kamor nezakonito odlagajo odpadke, iz Magreba pa uvažajo hašiš in marihuano.

Po vsem svetu pa je razširjeno njihovo trgovanje z oblačili.

Hipoteza 2: Člani kriminalnih združb so praviloma samo moški, ženske ne morejo postati

polnopravne članice jakuz ali camorre.

Tudi to hipotezo lahko le delno potrdimo, saj velja le za jakuze. Jakuze imajo namreč

paternalistično strukturo, ki je vojaško hierarhično organizirana. V camorri pa so bile

ženske že od nekdaj udeležene. Sprva res niso bile članice in so imele bolj pasivno vlogo.

Skozi leta pa se je to spremenilo, njihova vloga je postajala pomembnejša. Iz materinske

vloge in vloge pomočnice, se je spremenila v vlogo menedžerke. Danes vedno več žensk

predstavlja absolutno moč Sistema. Najbolj znana izmed ženskih voditeljic camorre je

Anna Mazza, ki je zgradila camorristični matriarhat in kar več kot 20 let vodila svoj klan.

46

VIRI IN LITERATURA

Behan, T. (2009). See Naples & die: The camorra & organised crime. London: Tauris Parke

Paperbacks.

Dobovšek, B. (2009). Transnacionalna kriminaliteta. Ljubljana: Fakulteta za varnostne

vede.

Durden Smith, J. (2005). Mafija: Zgodovina kriminalnega podzemlja. Ljubljana: Mladinska

knjiga Založba, d.d.

Ferfila, B., Kudo, H. in Phillips, P. (2006). Japonska in Slovenija. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.

Finckenauer, J.O. (2007). Mafia and organized crime. Oxford: Oneworld Publications.

Freemantle, B. (1996). Hobotnica: Evropa v primežu organiziranega kriminala. Ljubljana:

Co Libri.

Kazenski zakonik (KZ-1). (2012, 2015, 2016, 2017). Uradni list RS, (50/12, 54/15, 38/16,

27/17). Pridobljeno na

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5050

Saviano, R. (2008). Gomora: Potovanje v krvavi imperij neapeljske camorre. Ljubljana:

Mladinska knjiga Založba, d.d.

Spectator. (1975). Mafija včeraj in danes. Ljubljana: Založba Borec.

Širok, M. (2010). Oblast brez obraza: zgodbe o italijanski mafiji. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

United Nations office on drugs and crime (UNODC). (2004). United Nations convetion

against transnational organized crime and the protocols thereto. Pridobljeno na

http://www.unodc.org/documents/treaties/UNTOC/Publications/TOC%20Convent

ion/TOCebook-e.pdf

von Lampe, K. (n. d.). Definitions of organized crime. Pridobljeno na

http://www.organized-crime.de/organizedcrimedefinitions.htm#interpol