Sardinija 2009 & Francija (Centralni Masiv) Nekoč je nekdo izmed pametnejših na forumu izjavil, da je Sarda lepa in vredna ogleda. Za enkraten obisk. Nam se je letos po spletu okoliščin zgodilo, da je Sarda po treh zaporednih letih Grčije izbrala nas. Tako smo se po letu 2005 po naporni in dolgi vožnji v zgodnjih jutranjih urah znova znašli v smrdljivem in zatohlem pristanišču, imenovanem Livorno. Prišli smo brez velikih pričakovanj, s knjižno izdajo WOMO nach Sardinien, veselje do tiskanja forumaških potopisov pa sem izgubil v trenutku, ko mi je potopis v začetku omenjenega genija povsem zabil tiskalnik – 66 strani epskega dela paparacija v senci, ki se promovira pod geslom Kratko in jedrnato. Jutranja varianta (odhod ladje ob 8.00 ) ni dobra. Komaj dobro uspem zatisniti oči, že me zbudi nevljudno nabijanje po vratih našega Knavska. Ob petih zjutraj se je Luigi odločil izvesti pomembno nalogo prestrukturiranja vrste. Očitno je bil tudi slušatelj katere izmed znanih Toscanskih managerskih šol in je postopek optimiziral s pregledom naših kart in merjenjem našega mobilnega premoženja. Tako se premaknemo slabih 100 metrov in zdaj urejeno čakamo, da konzerva z imenom Mobby Tommy sploh pripluta v pristanišče. Vsaj vkrcavanje poteka hitro in avtodomarji smo prvi na ladji. Camping on Boarda na teh zaprtih trajektih hvalabogu ne poznajo, saj bi bilo zaradi zadušljivosti prevelika stopnja smrtnosti med osebki našega rodu. Hitro se zavlečemo v salon, kjer zavzamemo položaje na kavčih v iztegnjeni horizontali. Več kot pol vožnje prespim, dvakrat z otrokoma navajena luksuza grških trajektov sicer preverimo, če ima bazen na ladji res le okrasen značaj in rubriko v prospektu. Po 6 urah plovbe pristanemo v Olbiji in naslednjič se vkrcam na Deck Numero Tre zadnji. Solanas ( N 39,13342 ; E 9,4321 ) Naš prvi postanek je ena najlepših plaž na otoku, Porto de Taverna ( N 40,85863 ; E 9,65201). Do sanjske plaže z romantičnem pogledom na otok Tavolaro, na kateri kraljujejo mufloni, ji manjka le to, da poleg nas vsaj še 500 Italjanov dnevno ve, da je to Top plaža v tem okolišu. Pozno popoldne smo pripravljeni na konkreten premik proti jugu otoka, kjer nas že čakata Buddy (Leone) in Hribi. Do Cagliarija je vseskozi brezplačna hitra cesta s 4 pasovi, zato smo v dobrih dveh urah že na zbornem mestu na plaži Solanas. Na makadamskem delu parkirišča stoji vsaj 20 kamperjev in meni se to ne zdi nič posebnega. Klasična Sarda pač, če je lepa plaža in označen plejs na italjanskih forumih, potem se z malo sreče gibamo v teh gabaritih.

Nekaj dolgih trenutkov kasneje Leone in Hribi zaradi števila kamperjev skoraj padeta na hrbet, saj naj bi jih v celem tednu ne videla toliko na enem mestu. Prespimo kar na asfaltnem delu parkirišča, zjutraj pa se situacija drastično popravi. Plaža Solanas je namreč ena redkih na območju okoli Vilasimiusa, kjer lokalne oblasti tolerirajo nočitve avtodomarjev in tako se večina kamperjev podnevi preseli na druge plaže, mi pa na Top prostor, kjer tvorimo skoraj že patentirano L formacijo. Mivka je zrnasta in se ne dviguje, tako da je morje kristalno čisto. To je vsekakor Sardi potrebno priznati, definitivno je na tem sredozemskem otoku najčistejše morje. Tačka. Na pogled seveda, biološki rezultati bi bili verjetno drugačni. Plaža nam je tako všeč, da ostanemo dva dneva. Tudi stoli, miza, tenda, roštilj in ostali nujno potrebni pripomočki niso problem, ni pa nobene druge infrastrukture v bližini razen smetnjakov. Če primerjam Sardo pred 4 leti s Sardo danes, imam občutek, da so se malo najedli množičnosti. Pred štirimi leti smo bili navdušeni nad sterilnostjo otoka, na vsakem parkingu je bil postavljen zabojnik in to kot po pravilu prazen. Niti enkrat nismo imeli težav z odlivanjem naših kemično obdelanih bioloških bombic. Letos vsaj na južnem in zahodnem delu otoka le redko najdeš smetnjak, pa še ta je kot po pravilu poln. Če imaš prostor, kot je Solanas, na katerem v sezoni dva meseca spi po 20 kamperjev in dnevno pride po sto avtomobilov, moraš biti popoln uradniški kreten, da občina ne reskira nekaj ojrov in postavi nekaj zelenih Dixijev. Tako vsa vsebina zelenih kaset konča v zelenem ustju rečice, ki se zliva v isti zaliv s prej omenjenim kristalnim morjem, s to razliko, da Slovenci to počnemo v zavetju noči, Italjani pa kar sredi dneva. Noč nam popestri Jure, ko petkrat obrne vsebino svojega želodca. Na plaži izvedemo nekaj hudih bitk s vodnimi topovi, otroci se mečejo v popoldanske valove, z Buddyem skupaj presurfava tri metre in pol in že je sonce tik pred tem, da se vrže v vodo. Ko nam še avtomobilistični kopalci odprejo izhod iz našega kraljestva, smo pripravljeni na premik. Kratkoročno do Cagliarija, dolgoročna pa na zahodno obalo otoka. Na WOMO koordinati natočimo svežo vodo ( N 39,1388 ; E 9,4299 obvezna oprema so klešče), potem pa za las ujamemo Auchan ( N 39,23061 ; E 9,0917) v Cagliariju. V bistvu ne bi šlo za las, če ne bi jazd kot vodič naredil častnega kroga. Ste se že kdaj vprašali, od kje fenomen polnega 4-tonca, ki po samo dveh dnevih dopusta potrebuje injekcijo novega nakupovalnega vozička s kupčkom ? Nam se zgodi vedno. Sobota ob desetih zvečer ni ravno najboljši čas za ogled Sardskega glavnega mesta. Obkrožimo stari del mesta v obupnem poskusu iskanja 20 metrov dolgega in 2.5 metra širokega parkirnega prostora za naše mrcine, ampak v nulti coni ni uspeha, ostale cone pa so že predaleč za noge naših utrujenih bojevnikov. Res škoda, ker nočni vrvež, je več kot obetajoč. Masua ( N 39,33416; E 8,42054 ) Na WOMO parkingu ( N 39,20903 ; E 9,12272) ob poslušanju karaok parlament le določi naslednji cilj – plažo s pogledom na Pan di Zuchero. Masua. Naš konvoj pripluži do konca asfaltne ceste, konkretno nagnjene, kjer je WOMO označil svojo koordinato. Tukaj smo že bili in bil je srčkan PZA tam preko hriba s tuši z vročo vodo, ograjco, ličnimi lučkami, pospravljeno. Edini problem je bil že takrat cesta. Luknjast makadam z zelo konkretnim klancem. Tako prvi postavim svojega Dučeja na vzletno rampo in poskušam v soju žarometov poiskati kakšen znak o obstoju PZA, Ničesar. Pogledam v nebo kot Schumi, konji zarezgetajo in Duče poleti. Dobesedno, ker na edinem ovinku ni več luknjičast makadam, ampak gramoznica. Prepričan, da sem grdo zgrešil idealno linijo, Buddya po CB-ki obvestim, naj raje vzame levo varianto ovinka. Še dobro, da imamo CB postaje. Zdaj raje iz sedla peš zletim do že malo mističnega PZA-ja in ves srečen vidim bele strehe kamperjev, pa tudi cesta je lepša. Pripešačim nazaj na hrib in moj Duče še vedno sameva kot upehan konj sredi puščave. Spustim se do parkirnega prostora (to je edino, kar je ostalo od PZA-ja), potem CB-ka le zašumi in Buddy pove Hribiju, da je leva varianta še mnogo slabša in da se je tam zakopal. No, res dobro, da imamo CB-ke.

Če se nam slučajno ne dogaja, si tako vsaj popestrimo življenje s kakšnim neumnim nasvetom. Vsaj prostor na travi ja raven in imamo dovolj prostora za L formacijo. Plaža je majhna in mivkasta in jo tvorita dva zaliva, ločena s skalami, nekaj minut hoje proti Panu pa je še nekaj prodnatih plaž. Fi mnogo prevelik. Zjutraj napihnemo naš raft in odveslamo do tako opevane skale sredi morja. Res je lepo. Medtem, ko nam veslanje proti toku in vetru vzame skoraj uro, smo nazaj mimo Porto Flavia, ki je preurejen v muzej, v slabih 10 minutah.

Ob tem, da je samo krmar malo močil veslo, ostali galjoti pa na zasluženem počitku. Tokrat nam popoldne popestri Jaka, kajti tudi on nekajkrat obrne vsebino želodca. Torej ni vzrok pokvarjena salama, temveč trebušna viroza, ki smo jo morda pobrali na poti ali pa jo negovali že v Ljubljani. Pod cesto Leone med paparaci obhodom odkrije slap s sladko vodo. Zvečer sledi roštiljada z morskimi sadeži, potem pa spet ponoči premik do naslednje plaže – že kar znamenite Cale Domestice.

Cala Domestica (N 39,37167 ; E 8,38297 ) Vsekakor scensko ena najlepših sardskih plaž, vendar ji hudo zbija točke oddaljenost od morja. Če med smrčanjem ne slišiš bučanja morskih valov, potem to vsekakor ni za top kategorijo. Travnik, ki ima v tem stoletju funkcijo PZA-ja, je raven v nulo, za 10 ojrov na nočitev (do 12 ure naslednji dan) ti nudijo še svežo vodo, tuširanje med osami in barček. PZA je gigantski, po moji oceni jih na bogato lahko parkira vsaj 100, nimajo pa niti enega smetnjaka, kaj šele Dixija. Scene v avgustu, ko je tukaj po 50 in več kamperjev si raje niti ne predstavljam.

V soju mesečine izmerimo število korakov do plaže in Miša ugotovi, da ni drame. Je precej bližje, kot zgleda. 376 korakov, če smo natančni. Jaka še ni zaključil s svojimi želodčnimi saltami, ko je štafeto že prevzel Mark. Hribija pa v pripravljenosti na nočne podvige, raje kar pripravita lavorčke, ampak na srečo pri njih noč mine mirno. Stari prdci pa itaq nismo v nevarnosti, saj redno in vneto razkužujemo svoje želodce z zdravilnimi alkoholnimi zvarki. Jaka in Mark se naslednji dan vrneta med žive in zmoreta tudi opoldanski sprehod do Saracenskega stolpa. Popoldne obiščemo še malo sestrsko plažico, dostopno preko tunela. Tam mimo po soteski vodi tudi označena planinska pot do Bruggherra, sanjsko za prvomajske praznike ali morda še bolje za krompirjeve. Capo Pecora ( N 39,45538 ; E 8,38455 ) Pot nas preko sladolednega postanka v Bruggherru (na pogled živahno mestece, PZA ni pustil kakšnega posebnega vtisa) in San Nicolaja ( PZA nad obalo v terasah, zaliv carski, lepi valovi) do Capo Pecore, ki od daleč ali na Guglu zgleda mnogo lepše, kot je v resnici. V bistvu je bila to ena redkih plaž, do katere sem gojil posebno pričakovanje, nekaj divjega naj bi bilo v njej. Na splošno velja, da vse plaže na rtih na Sardi niso nič kaj posebnega in enako velja tudi za Ovčji rt. (še veliko bolj sta v buli Capo Comino in Capo Ferato).

Nekaj zaskrbljenih pogledov nad stanjem dovozne poti, vendar pet italjanskih kamperjev spodaj nas prepriča, da bo šlo. Hribija celo prepričamo, da skine vespo in pregleda vse ostale možnosti na sicer zelo prostranem rtu, vendar izkaže se, da je naša od dežja razdrapana cesta še najboljša. Kljub vsem ogromnem prostoru zaradi erozije, mivke in slabih cest sprva ne najdemo prostora, da bi se vsi trije skupaj zložili v formacijo. Šele po zaužitem hladnem pivu, se nam možgani toliko zbistrijo, da se spokamo v skoraj idealno postavitev, tokrat smo si izbrali trikotnik. Plaža je netipična, saj je zelo malo mivke in veliko kamenja. Še bolj neugodne so velike skale v sicer plitvem morju. Skratka, lepo za pogledat, lepo za dva izkušena razvajena, da se malo razvajata drug drugega, družine z malimi otroci pa raje ostanite v San Nicolao. Tako se tudi našim otrokom veliko več dogaja na kopnem kot v morju. Zjutraj med jutranjo kavo z zanimanjem opazujemo prvega Italjana, ki se je odločil prikopati nazaj iz divjine v asfaltno civilizacijo. Totalna polomija, kopanje zdaj enega, zdaj drugega kolesa, nasedanje, nagibanje, skratka cel repertoar uničevanje kamperja. Jebenti ovce, pustili smo se nategniti parim butastim rentarjem na Ovčjem rtu. Da je res izgledalo grdo, vas prepriča podatek, da smo se vsi trije zakopali v svoje kamperje, izkopali svoje lopate in kao se odločili izkopati svojo pot skupaj z Italjani na svobodo po lepši poti, ki pa se konča z meter visokim kupom zbite zemlje v obliki ležečega policaja. V skupno akcijo United Europe se je pridružil en sinček enega Italjana, opremljen s smetiščnico in metlo. Sicer se res izkaže, da gre samo za zbito zemljo in v sili bi jo najbrž res prekopali, ampak na srečo nas muk reši naslednji Italijan, ki se brez ene same težavce pripelje v raj. Potem ta junak, ki je res zgledal mnogo pameten, vzame svežo vodo, polije idealno špuro za ostale, ki so zgledali jako manj pametni. Medtem so že peš znosili vso odvečno kramo in na koncu se brez najmanjših težav prepeljejo še ostali. Popoldne naju zapusti Hribi, ki si je zaželel nekaj dni sproščenega ležanja na Is Arutas plaži. Piscinas ( N 39,5412 ; E 8,45108 ) Z Buddyem pa jo mahneva proti Piscinas, meni osebno z naskokom Top plaža na Zahodnem delu otoka. Po površini največje sipine v Evropi, scenski plažni barčki in zaradi razmeroma neugodnega dostopa in ogromne dolžine plaže (v bistvu se proti jugu vleče vse do Schivu plaže) najmanjša gostota kopalcev. Pridemo v zgodnjih večernih urah, ko vsi ostali že odhajajo. Ranger nas takoj sicer prijazno obvesti, da spanje tu ni dovoljeno in v kasnejšem razgovoru v baru izvemo, da smo bili leta 2004 še zadnji srečniki, ki so nam to uradno dovolili. V bistvu čisto razumem tako odločitev, verjetno okolica ne bi zdržala pritiska PZAja oziroma velike količine avtodomarjev na Sardi. Največje zadovoljstvo nam prinese sprehod in tek po sipinah in opazovanje sončnega zahoda ob bučanju valov v čisti nirvani brez stalnega čebljanja neumornih Italjanov. Za spanje se premaknemo na parking ob cesti (N 39,54966 ;E 8,45537), kjer je prostora za tri razumevajoče avtodome. Zjutraj imamo idealen plan, da gresta mami z otroci direktno na plažo preko sipin, fotra pa se pomatrata s kamperji. Na žalost je plan idealen samo do Luigija v rumenem brezrokavniku z rdečo tablo, ki straži jutranji dovoz iz južne strani. No go, nekaj se dogaja, strada je kjuzo. Pogled na TT ja katastrofičen, Luigi naju pošilja na 40 km ovinka, od tega 15 km makadama. Do MonteVechija še nekako gre, če odmislim 1000 odvečnih ovinkov, potem pa stara rudarska cesta, ki jo zasipajo z novim šodrom. Na srečo se večino časa spuščava proti morju, na najino nesrečo pa se srečava s ogromnim prekucnikom, valjarjem in še eno pošastjo na 4 ogromnih kolesih ravno sredi najbolj strmega ovinka, kjer se cesta spet dviga. Luigi, Francesco in GianCarlo naredijo totalno štalo. Luigi, voznik 20-tonskega prekucnika se mi prijazno umakne v položni del ovinka, GianCarlo, voznik valjarja se ne vzmenirja in ne vidi nobene potrebe, da bi kaj povaljal, Francesco, voznik pošasti, ki rine šoder pa je na isti frekvenci s GianCarlom. Usmerita me tako na najbolj strm del ovinka in jazd se zapodim kot svina med buče.

Malo zrinjeni 30 cm visok kup šodra pod sopihajočim 4-toncem seveda popusti in lahko treniram rikverc mimo prekucnika. Vajo ponovim iz višjega zaleta podobno kot Bogdan Norčič v Planici. Tokrat skoraj zmagam že v izteku doskočišča, ko se praktično na ravnem kar naenkrat obe kolesi spet vgrezneta. Giancarlo in Francesco zdaj že malo čukasto gledata in celo ugasneta cigareti. Potem nekaj prešine Luigija v prekucniku, ki bi se rad nekam premaknil, ampak tudi njegovih 20-ton je rahlo pretežkih. Kabina kamiona niha po pol metra, ko zaganja svoj zadnji pogon, ampak premakne se samo 20 centi, pa še to v globino. V Totalno A je to situacijo pridemo, ko Luigi spusti svojih 10 ton šodra sebi za ritjo. Krasno, prej je šel vsaj lohka rikverc, zdaj je vkopan sredi ovinka z ogromnim kupom šodra za ritjo, prazen kiper še vedno rine kot zmešan in premakne se dodatnih 10 centi. V Globino seveda. Luigi ves upehan ostane brez idej in potem le pripluži Francesco s svojo drezino in potegne šoder še dodatnih 50 metrov proti že kar dolgi koloni na soncu ujetih morja željnih turistov. Giancarlo pa zvalja spet seveda najbolj strm del ovinka. Zdaj je prostora še mnogo manj in GianCarlu zagrozim, da po levi živ niti ne poskušam in naj zvalja še položnejšo varianto mimo prekucnika. Malo se popraska po glavi, potem pa končno le privoli. Gre zelo na ozko, kakšnih 10 cm je prostora med desno stranico in kiperjem, ampak gre. Celo uro nam je vzela tale telovadba in sredi dneva le prideva na plažo, kjer za grand finale zgrožen ugotovim, da sem se ves čas peljal z zadnjim priprtim oknom. Sicer le nekaj centijev, ampak dovolj za to, da je tudi v spalnici makadam. Neva je seveda nad mojim novim podvigom nadnavdušena. Za popoln dan so se medtem pojavili že popolni valovi in ko Jureta spravljam iz vode, me uščipne v ledvenem delu hrbta. Sanjsko. Večer preživimo na sipini, v trdi temi pa smo pripravljeni na premik. Is Arutas ( N 39,96182 ; E 8,40207) Nekaj čez polnoč parkiram na slepo med 80 kamperji, porazdeljenih na treh različnih PZA-jih na Mami Erni točno zraven Hribija. Tudi on je imel naporen dan, saj je od planiranega ležernega ležanja zaradi močnega mrzlega zahodnika samo lovil kotaleče se stole po travniku.

Tudi ta polotok je stalnica v planirani potovnici skoraj vsakega obiskovalca Sarde. Riževa plaža itaq. Izginja, zato so Skrbniki narave celo organizirani, vsak dnevni obiskovalec polotoka plača parkirnino v sklad in naredili so celo nekaj tušev, s katerimi umijemo noge in natikače in tako dragocenih rižkov ne trosimo naokoli.

Za smrdečo morsko travo, naloženo v meter na visoko, seveda nimajo ne časa, ne volje, da bi jo po očitno razburkani zimi, odstranili. Poleg tega sledi še šok ob prvem stiku z morsko vodo. Suunto pokaže 21. Kot da bi sanjal iste sanje, ponovitev leta 2004. Takrat je bilo tukaj 18 stopinj. Pri naslednjem obisku otoka, bom ta predel z veseljem izpustil. PZA sicer premore izpust in svežo vodo, ampak to storitev je potrebno posebej doplačati in izvesti jo je možno le med obiskom gazde. Pripluži enkrat dopoldne, da popiše kamperje in enkrat popoldne, da pokasira. Veter sicer dopoldne najprej ugasne, vendar kasneje se žal izkaže, da samo nabira zalet. Popoldne spet nabija, tako da s težavo izpeljemo roštiljado. Zvečer že seka in po izkušnjah ni druge rešitve, kot beg na vzhod otoka. Rio Berchiddas ( N 40,47997 ; E 9,80753 ) Med begom na vzhodni del otoka, si ogledamo še Nuraghe Losa. (N 40,11666 ; E 8,79292 ). Za popestritev ravno takrat v neposredni okolici sajta zagori in v močnem zahodniku to seveda ni šala. Takoj prihrumi cel bataljon gasilcev in na koncu še helikopter, ki neumorno poliva in poliva. Parkrat je glede na barvo dima skoraj že uspel, ko znova potegne. Nikakor ne morem razumeti, zakaj imajo te južne evropske države stalne probleme s požari, imajo po več sto bojnih letal in v povprečju 3-5 Canadairov in nekaj helikopterjev. Celo pot po sredini otoka vleče zahodnik, tik pred vzhodno obalo pa obrne v severnik oziroma severovzhodnik. Če pri jakosti vetra nič ne profitiramo, je vsaj morje kakšnih 5 stopinj topleje. Rio Berchiddas je v bistvu ena lepših plaž. Tudi dovolj dolga je, tako da z malo truda vsak dobi prvo vrsto in nekaj prostega placa med brisačkami. Ima pa veliko parkirišče in veliko ljudi se pride kopat iz okoliških mest, ki so zelo turistična.

Morje je kristalno čisto in vsaj prvih 30 metrov zelo plitko, tako da je idealno za male otroke. Sveže vode nima, ima pa mobilen barček s sladoledom in hladnim pivom. V tem barčku kupimo tudi parkirni listek (6 ojrov za kamper) in prvi dan ga še pravočasno naloživa na kamper, naslednji dan pa me že čaka obvestilo o mandatni kazni v višini 38 ojrov. Parkirni listek sem sicer kupil, ampak obesil sem ga šele po prvem prihodu iz plaže okoli dveh popoldne. Redarja nikjer več na obzorju, pa tudi sicer se mi ne da matrat, saj me kazen po veliki verjetnosti nikoli ne bo našla. Zvečer se poslovimo od Buddya, ki odhaja domov, mi pa ostanemo na tej plaži še celo nedeljo. Naš naslednji cilj je Cala Gonone in nedelja sigurno ni dober dan za obisk le s čolnom dostopnih plaž v zalivu Orosei. Cala Gonone ( N 40,2793 ; E 9,62871) Zvečer se mimo Dorgalija in preko tunela spustimo v to obljubljeno deželo. Že prvi vtis je sumljiv, saj je v dolini za sardske razmere ogromno betona in luči. Če je cela Sarda arhitekturni biser, me tole precej spominja na hrvaško ali špansko katastrofo. Najprej potegnemo do Cala Friuli, kjer sicer cesto prav na koncu popravljajo, vseeno pa tam spita dva Francoza s kamperji. Mi se odločimo vseeno za PZA, kjer že v predsezoni hočejo 25 ojrov na gajbo.

V bistvu nudijo vse, kar avtodomar potrebuje in še več in v kakšnem butastem testu bi mogoče dobili celo 114 točk od 115. Ampak vseeno, prostor nima neke energije, nabildan pleško na recepciji cel dan pometa svojo kapijo, skreti(ki jih sicer ne rabimo) pa so brez papirja in umazani. Bljek, skratka. Poleg tega mi takoj začne nek italijanski Mišo Kovač nabijat kancone iz bližnje terase, mirno noč preseka ognjemet, vsekakor znamenja Spizdite. Ampak mi se ne damo in zjutraj preverim ponudbo ladjic v dober kilometer oddaljenem portu. Ena agencija z 10 ladjicami imajo koncesijo, vsi ostali ponujajo samo gumone v izposojo. 4 koma 5 metrov s 40 KM Yamahcami lohka tukaj ožemaš brez izpita. Seveda se odločimo tudi za ogled znamenite morske jame in privoščimo si še celodnevno kopanje na Cali Luni. 80 ojrov nas pride to veselje za 4 – člansko družino. Na plaži si lahko, kolikor zdržiš, vsako uro pa odide nazaj ladjica, ki te vrne v civilizacijo. Neva spoka survival kit in jasno, da smo obloženi kot Šerpe. Najprej se ustavimo v dober kilometer dolgi jami, skozi katero si reka utira pot do morja. Do leta 1984 naj bi se tukaj še razmnoževali sredozemski tjulni, potem pa so obupali. Jama je lepa, vsekakor pa le vzemite kakšen pulover ali pa vsaj brisačo. Potem naša ladjica pride do obljubljene sanjske plaže. Na plaži je tudi 4-5 jam, pa tudi lega same plaže je taka, da je senca na določenih mestih že opoldne. Torej, marelo vsekakor izpustite iz survival kita, seveda če imate že nekaj podlage. Prvi vtis je kar navdušujoč, plaža prodnata, voda čista (sicer nič bolj recimo kot na Rio Berchiddas), scenske luknje v pečini in precej lepa dolina v ozadju. Vsakih 10 minut pa pride nova ladjica z novimi 100 Robinzoni, naveličanih polnih sardskih plaž, ki so se zaželeli samote. Še sreča, da je največ tistih Robinzonov, ki so si

privoščili mini križarjenje. To je šele natega, odpeljejo te na 3-4 lepe plaže, poteka pa po naslednjem scenariju :

- ladjica se zategne s ful gasom na Fi 8 - dva morska Jacka Sparrowa skočita že med gasom na kopno in spustita dvižni most - Robinzoni se postavijo v vrsto in se pol ure izkrcavajo - kapitan nabije gas, oba Jacka naložita dvižni most in se že pri hitosti 7 vozlov ujameta

za štrik in splezata na ladjo - kapitan in Jacka spijejo zasidrani vsak po dva hladna pira, medtem ko se Robinzoni

borijo za svoj kvadratni meter samote - kapitan dvakrat zatrobi in po pol ure s polnim gasom ponovi postopek - Robinzoni vstanejo, spokajo svoj Survival kit in se postavijo v vrsto kot šolarčki - Spet se pol ure nakladajo na ladjo - Postopek ponovijo še na treh drugih plažah - Če seštejemo , je njihov dan razdeljen na :

o Dve uri vožnje in zibanja na valovih o 3 ure vkrcavanja in izkrcavanja o eno uro iskanja idealnega kvadratnega metra samote o pol ure kopanja, če nimajo preveč fotosešna

Mi se potem prestavimo v oddaljen, sončen del zaliva, ki je skoraj prazen, saj večina teh selečih se Robinzonov nima časa, da bi se prebila tako daleč. Sprehodimo se še v notranjost doline, kjer odkrijemo pravo zidano restavracijo, tako da od res nujnega survival kita dejansko potrebujete samo denarnico. Sledi še najbolj naporen del dneva, to pa je vkrcavanje nazaj na ladjico. Vsi Robinzoni, ki smo se nabirali celo dopoldne, imamo ob pol petih polno kapo samote in hočemo pobegniti nazaj v civilizacijo. Ladjice male, a nas veliko. Za nameček so si Sparowi omislili še pregled že itaq dragih kart. Zaradi tistih 5 čudakov v gojzarjih, ki so prišli v eno stran peš, priplaval pa ni po moje nihče. Vkracavnje zgleda potem takole :

- ladjica ponovno priglisira na kopno - prebereš karto in počekiraš, če sodi v skupino tvojih ladjic - držiš vse pukle Survival Kita in čekiraš otroke, če jih ni kakšen preveč naveličan

Robinzon v agoniji že pohodil - grozd Robinzonov se nekako zgužva okoli dvižnega mosta - seveda se na dvižni most najprej prebijejo najbolj stare in najbolj debele Italjanke, ki

so že najbolj naveličane življenja brez Barille - na mostu ima razgled in nadere svojega Francescota, kje se obira - potem se cel grozd razmakne in na svobodo se hočeš nočeš reši se Francesco - ravno ko pridemo mi na vrsto, ki smo medtem tudi že razmaknili komolce, Jacka

skleneta, da je ladja polna in sledi ponovitev postopka. Po celem dnevu samote si zaželimo malo družbe in privoščimo si večerjo v prijetni restavraciji ob rivi. Osalla ( N 40,32995 ; E 9,67494) TT me seveda hoče na vsak način peljati mimo tunela direktno na plažo Osallo, ki je malo bolj severno od Cala Gonone. WOMO ima na tej cesti rdeči vprašajček, čeprav sem skoraj prepričan, da bi šlo. Vseeno je že tema, dogodivščin pa tudi že imam dovolj za en dan. Splezam čez tunel nazaj do Dorgalija, potem pa kar drito navzdol. Ozko in gozdnato. Idealno za mojih 305 + kajak na strehi. Na srečo nikogar ne srečam, ne poberem nobene veje in priključim se na isto cesto, po kateri me je že na začetku želel peljati TT. Seveda že po vzponu čez sedlo, je pa cesta betonska. V trdi temi priplužim do Osalle, kjer skoraj ne morem

verjeti svojim očem. Na plaži smo sami samcati. Zjutraj se nam na srečo pridruži novih 500 Italjanov oziroma polovica Dorgalija. Plaža je nekoč imela tuš, še danes ima kantino in sladoledarja, predvsem pa je znana po svojih valovih. Će želite velike valove, potem preživite kakšen dan tukaj. Zelo je zabavno. Predvsem nam temeljito spuca ušesne kanale in še kakšnega in zvečer s težavo otroka prepričamo v odhod.

La Caletta ( N 40,59207 ; E 9,75657) Za zadnji dan na Sardi enostavno moramo preizkusiti hvaljeno senco te plaže. Med potjo pomagamo pokvarjenemu dvigalu in premaknemo nekaj kosov pristnega sardskega marmorja. Moram priznat, da je kar tricky in da sem kar nekaj časa iskal primeren prostor, kjer sem se upal s lahkim srcem zapeljat na mivko. Izdatno mi pomaga Italijan, ki je bil že sparkiran na Hribijevem in Leonetovem mestu. Tudi ta plaža ima svojo posebnost in sicer so to dolgi in ne preveč veliki valovi, ki pa so idealni za surfanje na telesnih deskah.

Jaka se vozi tudi do 50 metrov in še sreča, da imamo zvečer odhod ladje, sicer ga ne bi spravili iz te plaže. Sicer se plaža čez dan kljub ogromnim dimenzijam kar lepo napolni, sicer pa kje se ne na Sardi. Popoldne v Olbiji izvedemo še šoping v Intersportu (N 40,90846 ; E 9,5181) in Auchanu (N 40,90842 ; E 9,52309), ob devetih pa pridemo v vrsto v trajektno pristanišče (N 40,92254 ; E 9,51928). 15 minut čakanja, potem pa vkrcavanje. Tokrat smo na nočnem trajektu do Genove in ker smo brez kabine upoštevamo Buddyem nasvet. S armiči in spalkami okupiramo del ob otroškem igrišču. Do polnoči je glasno, potem pa tudi italijanski otroci omagajo in prav mirno prespimo. Ob pol osmih zjutraj se izkrcamo v Genovi (port – N 44,40827; E 8,91147). Promet iz porta na AC je katastrofa.

Francija Naš drugi del dopusta je rezerviran za veslanje. Južne francoske reke so idealne za veslanje z otroci, saj so tople, čiste, vsaka ima svoj kanjon, hkrati pa niso nevarne ob normalnih vodostajih. Idealno bi bilo, če bi iz Sarde našli trajekt do Marseilla, pa ga nismo. Tako nas je prvi dan čakal kar konkreten premik čez vročo Provanso do Langedouca. Bili bi malo nori, če bi julija prevozili Provanso in si ne ogledali cvetočih polj sivke. V bistvu jo ravno še ujamemo na platoju Valensole, saj je na nekaterih poljih že požeta. Na PZA-ju v Riezu (N 43,81648 ; E 6,09202) natočiva vodo ( s kantami in lijakom, ker drugače žal ne gre)

Po ogledu sivkinih polj ugotoviva, da je Tarn predaleč in da bova etapo raje zaključila na morju v nam ljubi plaži med Sete in Cap d'Agdom. (N 43,36183 ; E 3,6102) Od našega zadnjega obiska je minilo dobro leto, vmes pa so Francozi za 25 miljonov ojrov uredili prvih 6 km obale. Premaknili traso ceste bolj v ozadje, naredili ograje proti peščenim nanosom, uredili parkirišča, sanitarije, tuše in opazovalne stolpe. In seveda višinske omejitve. Seveda niso pozabili tudi na kamperje in naredili vmes parking za cca 40 avtomomov. ( N 43,36702 ; E 3,61619).

Drugih 6 km je ostalo enakih in tukaj je še vedno raj za kamperje. Zvečer se skopamo v toplem morju, ki pa ni tako kristalno kot na Sardi. Je pa mogoče ravno zato ogromno školjk.

Tarn Zjutraj se po kopanju v oblačnem in dokaj mrzlem jutru odpravimo proti Tarnu. Avtocesta je do Millau-a iz meni neznanih razlogov brezplačna. Tam od leta 2004 stoji ponos moderne francoske arhitekture, Viadukt d' Millau. 7 stebrov, 3% nagib, 343 metrov višine, 2460 metrov dolžine, 36.000 ton jekla, 205.000 ton betona. Impresivno. Po nakupu poceni nafte v Geantu (N 44,1161 ; E 3,06936) in seveda spet polnega vozička, obisku sanitarca ( N 44,09476 ; E 3,0824) ter kosilu na parkirišču za kamperje (N 44,09592 ; E 3,08588), se v deževnem popoldnevu odpravimo v sotesko reke Tarn. Ljubezen na prvi pogled. Vroča in strastna.

Ne bom se trudil z opisom, ker cukra ne prenašam, ampak ogled Tarna pa res toplo priporočam. V La Malenu dobimo še zadnje prosto mesto v malem kampu ob reki. (Camping Municipal N 44,30094 ; E 3,31741 ) Zvečer sprehod v flisih po slikoviti kamniti vasici, vendar

nas mraz prežene v toplo zavetje Trume. Buddy me iz Slovenije pomiri, da je vremenska dobra in da se bo počasi otoplilo nazaj na 30 stopinj. Sainte Enimie (vstop : N 44,3651 ; E 3,4127 ) – La Malene ( izstop : N 44,30094 ; E 3,31741 ) Biblija, ki jo potrebujete za veslanje po južnih francoskih rekah, nosi naslov White Water Massif Central in spesnil jo je legendarni Peter Knowles. Idealna etapa, 14 km dolga, za spoznavanje z reko in ogrevanje. S kamperjem se zapeljem do St.Enimija(vstop v reko na N…), zložim posadko in opremo, nazaj v kamp in na štop z veliko optimizma. Takoj mi ustavi en lokalni čolnar in sledi zelo hitro vožnja proti štartu. Vmes tipčku zazvoni telefon in pesimist pomisli, hopla, zdejle ga bo centrala obrnila in jazd bom brez alternative in the middle of nowhere. Alternativa je namreč kolo, ki pa ima to slabo lastnost, da ga je treba iti potem tudi iskat. Energija sledi misli in izvede se točno moj butast scenarij. Na srečo mi res kmalu spet ustavita nemška turista in dostavita do St.Enimie.

Enimija je bila kraljevske rodu in ko jo je po legendi lovil hudič, je prosila boga, naj jo reši s padajočimi skalami. Molila je res zavzeto, saj se je v razdalji enega kilometra podrla cela dolina, pokopala hudiča in ustvarila sifone, zaradi katerih je zdaj reka tam neprevozna. Hudič jo je po terminologiji naših mladičev hotel poseksat, in ker mu ni dala, je zdaj posvečena. Tako je to. Posebnost tega odseka so slikovite vasice, ki jih prečkaš na vodni poti. Brzic je malo, edina potencialno nevarna je dobro označena. Voda je smaragdno zelena, čista in polna rib. Pojavi se težava v obliki močnega vetra, ki seveda piha po reki navzgor, zato smo v St.Chelyu du Tarn že pošteno zmatrani. Parkiramo raft, ga potegnemo visoko na obalo in napolnimo z našimi stvarmi, sami pa gremo na ogled vasice in v iskanje kosila. Medtem, ko trije moški želimo takoj v picerijo, edina ženska prevlada in hoče pogledat naš čoln iz mosta. Pogled ni bil niti najmanj lep.

Sunek vetra je dvignil naš raft, ga obrnil in odnesel na drugi breg reke, vse stvari pa so ležale na plaži ali plavale po vodi. V 9,65 sekunde sem pritekel do vode, preplaval reko in pričel z reševanjem. Škoda, da je bil veter v hrbet premočan in rekord ne bo veljal. Sreča za Osovnikarja. Vse najdemo takoj, razen enega otroškega neoprenskega čevlja, ki ga najdemo potem v naslednjih 10 minutah. Celo popoldne se borimo z vetrom, ob najmočnejših sunkih si tudi ob veslanju letel navzgor po reki, če se nisi usidral za kakšno vejo. Bilo je zelo zabavno. Popoldne si grem mal s kolesom odpočit od indijanke »pazi, kje veslaš« in preverim izstope za naslednjo etapo. Vsak agencija ima svojega in seveda niso vsi primerni za dostop z visokoraslim 4-toncem. Še zadnji večer preživimo v slikoviti vasici. La Malene (vstop N 44,30094 ; E 3,31741 ) – Cirque des Baumes ( izstop : N 44,3062 ; E 3,25389) Tokrat štartamo kar iz kampa. To je najlažji odsek in hkrati najlepši. Najglobji del kanjona. Vasice ob Tarnu so bile do leta 1905 dostopne samo po vodi, saj ni bilo ceste. Barkeljerosi še danes vozijo turiste na isti način, samo da si poleg špičaste ojačane palice zdaj pomagajo še z 6 KM Hondicami. Na tem delu poleg rib najdemo še potočnega raka.

Dan je toplejši, brez vetra in veslanje je en sam užitek. Za plavanje je še vedno neoprenska obleka kar koristna. Na cilju etape spet štopam, tokrat vsaj pol ure brez uspeha. Potem raje nadaljujem za vsak slučaj kar peš in ugotovim,da če štopaš sredi ničesar imaš veliko več šans, kot če štopaš ob kakšnem križišču.

Nedeljsko popoldne izkoristimo za oglede. Point Sublime, od koder je lep razgled na kanjon, ni najboljša odločitev. V bistvu bi veliko več naredili zase, če bi šli po poti direktno iz cilja veslaške etape, vendar smo jo žal opazili šele iz vrha. Jaka si zaželi samote in spustimo se nazaj do Les Vignesa in potem gas v cesto, ki je prepovedana za kamperje. Najprej srečam Nizozemca, kjer še Neva popizdi nanj, da naj se bolj umakne. Ko malo bolje pogledam,

vidim, da je to par, ki sem ga malo prej poštopal. Nekako se zgužvam mimo, potem pa do prvega ovinka, kjer moram popravljat. Vmes jih še par srečam, vsako serpentino popravljam in na vrhu kanjona sem precej izmučen. Parkiramo v vasici La Bourgarie ( N 44,24185 ; E 3,24208) na in gremo peš do izvira z imenom Na koncu sveta. Kako primerno ime. Pot stopi v kanjon, sami kamniti stolpi, preletavajo nas jastrebi, skratka odbito. Počutiš se pozabljen kot nekje v Kanadi in ne sredi Francije.

Zvečer si ogledamo še naravne mostove Arcs di Saint Pierre, kjer tudi prespimo. ( N 44,21829 ; E 3,27273) Uro in pol nam vzame izlet, na poti ne srečamo nikogar. Jama, prazgodovinsko naselje, naravni mostovi, priporočam.

Aven Armand (N 44,22217 ; E 3,35629) Vedno si radi ogledamo še kakšno jamo, čeprav je naš Kras kao najlepši. Meni so všeč tudi drugi krasi, recimo tale na planotah ob Tarnu (Causse Mejean), je čisto pozitivno presenečenje. V bistvu ena sama dvorana, do katere te zdaj pripelje vlakec skozi umetno skopan rov, notri pa kapniški gozd. Louis Armand, domačin iz La Roziera, je jamo odkril 1897, ko se je spustil skozi jamski dimnik 75 metrov globoko. Takih kapnikov nisem še nikjer videl, v bistvu so v obliki naloženih palačink, cvetače, palme, skratka domišljija dela. Slaba ura v jami, ogled vsakih 20 minut, 10 stopinj, 8 ojrov odrasli, 5 ojrov otroci.

Potem si v bližini ogledamo tipično francosko kmetijo iz 19.stoletja v Hyelzasu, ki je preurejena v muzej na prostem. ( parking N 44,21648 ; E 3,3257 )Z evropskimi sredstvi, tako kot vse v Franciji. Tudi zelo poučno in zelo luštno.

Les Vignes (vstop : N 44,27946 ; E 3,23044 ) – La Rozier ( izstop : N 44,19421 ; E 3,20683 ) Popoldne je spet čas za veslanje. Takrat je reka najlepša in predvsem najbolj prazna. Na vrsti je tehnično najbolj zahteven odsek in klasika Tarna. Začne se zanimivo z toboganom

(glisserie) na jezu v Les Vignesu. Jezovi na teh rekah imajo običajno posebno ribjo stezo in poseben tobogan za veslače. Ta je eden izmed višjih, ampak je precej bolj enostavno, kot izgleda na prvi pogled. Tudi če se skipaš, tako kot sta se Nemca pred nami, ni nobene panike, samo kopalci v tolmunu pod jezom imajo zabavo. V tem 11-kilometrskem odseku je polno brzic, vendar res tehnična je samo 'la Sabliere', ki jo tudi enostavno prepoznaš. Ko zagledaš na desni strani edine hiše ob poti, potem vstopiš po sredini v glavni tok, se držiš malo bolj proti levi, potem pa na koncu oster ovinek v desno. Po slabih treh urah veslanja, kopanja in spuščanja po brzicah, smo na cilju pri mostu v La Rozieru. Mene čaka spet kolesarska tura do avtodoma in v tem času (zgodaj zvečer) me prehitijo točno štirje avtomobili, tako da sem srečen, da se nisem odločil za štop.

Adijo Tarn Po zanimivi večerji v La Rozieru vse v trdi temi odpravimo na pot proti naši naslednji reki. Slabih 200 km obupno zavitih in na nekaterih predelih tudi ozkih cest. Pot nas vodi skozi Gorges de la Jonte, kjer je cesta zavita, ampak lepa. Za Meyrueisom se cesta vzpne do prelaza Col de Perjuret, kjer bi bilo najbolje, da bi se povzpel do Chaos de Nimes le Vieuxa in tam prespal. Ampak nisem in vztrajam po dotrajani cesti polno ovinkov. Obupam, da se bom prebil do Floraca in ob malo bolj prvem malo bolj širokem ovinku prespim. ( N 44,27549 ; E 3,58784) Zjutraj se zapeljemo do PZA-ja v Floracu (N 44,32561 ; E 3,59066), ki pa je poln.

Izvedemo vse potrebne dejavnosti na sanitarcu, obisk pekarne, potem pa se odločimo, da obiščemo še en otroški park. Pri dostopu do parka, nam TT seveda servira bližnjico, ki je spet prepovedana za kamperje. Ampak zmoremo, tokrat vse ovinke odpeljemo z lahkoto od prve, srečanja pa so spet problematična. S turisti, posebej z Belgijci.

Pri teh velja pametnejši odneha in se ne splača zanašat na »jazd sm najjači, ima li ko veći«. Pripeljemo se v osrčje narodnega parka Mont Lozere, tako da na sedlu Col de la Loubiere enostavno moramo parkirati ( N 44,49594 ; E 3,62963) in gremo na planinski izlet. Poti so lepo označene, pokrajina podobna našemu Pohorju, flora bogata, saj vidiš tako macesne kot grme

sredozemske makije. Najemo se jagod, divjih češenj in borovnic. Na prvem sedlu obrnemo in tako traja ves izlet z vsem prehranjevanjem le dobri dve uri. Park Le Vallon de Villaret (N 44,5241 ; E 3,6771 ) je spet klasičen primer, kako iz nič narediti turistično atrakcijo. V bistvu je neka mešanica gozdne učne poti, adrenalinskega parka in umetniških instalacij.

Pot je dolga dobre 3 kilometre, večinoma v senci in hladu potokov, tako da koristi vsakemu. Zamislim se nad izjavo Jakata, da mu je to najboljši park, ker je vse tako naravno. Dobre tri ure se nam dogaja na polno, potem pa je čas za premik proti kanjonu reke Ardeche.

Po štirih dneh ponovno odkrijem, da ima moj Duče tudi četrto in peto prestavo. Cesta je lepa, pokrajina še bolj. V tem predelu so celo smučišča, na tej višini je največ kostanjevih dreves. Prave kostanjeve gošče, ježice so že zdaj velike. V naslednjih nekaj kilometrih se spustimo do 500 metrov visoke planote, kjer seveda zaidemo v vinske trte. Rose je doma v teh krajih. Zgodnja jesen mora biti res sanjski čas za obisk. Ker so baje kampi v krajih ob Ardechu dragi, ura pa že pozna, prenočimo na PZA-ju v Saint Alban Auriollesu (N 44,42693 ; E 4,3009), kjer dva francoska seniorja zgubita živce, ker naši mladinci ob pol desetih zvečer še ne spijo, zato se preparkiram po diagonali PZA-ja.

Ardeche Zjutraj se odpeljemo do kampa La Rouviere (N 44,37576 ; E 4,42119), ki smo si ga izbrali že doma. Noro, toliko čolnov nisem videl do sedaj v celem svojem življenju, kot jih je v tej dolini na kupu. Industrija.

Malo smo slutili že doma, da čas ni ravno pravi, ampak tole je skoraj potenca najslabšega scenarija. Skrbi me za prostor v kampu, ampak izteče se idealno. Tokrat smo pobasali predzadnjega, ki je bil še prost. ( cena 52 ojrov za dva dni za našo 4-člansko družino) Kamp smo izbrali na podlagi tega, da je ob reki in ima najlepšo plažo. Voda je topla, ima vsaj 25 stopinj, tolmun je globok, da ne vidiš dna, in skale so idealne za skakanje. Dva metra, 6 metrov, 10 metrov, lahko tudi več, če imaš jajca. Naš Jaka skače iz 6 metrov in je pravi profesor. Mala angleška punčka, približne starosti Miše skače iz višine dveh metrov. Prav tako Jure in mami. Vallon Pont'd Arc ( vstop : N 44,39735 ; E 4,38544 ) – Chames (kamp La Rouviere) Ob štirih popoldne se spravimo iz kampa na našo prvo etapo. S kamperjem se zapeljemo do Salavas, kjer je vstop, kolo pa pustim v kampu. Na vodo se spravimo okoli petih in še vedno prezgodaj. Veslačev je sicer relativno malo, kopalcev pa še vedno ogromno. Navdušen sem nad organizacijo na reki. Pri nas na Soči kajakaše olupimo za dostop do reke, tukaj seveda ne pomislijo na kakšno podobno neumnost. Čolnarskih agencij je mali milijon in vse živijo v sožitju. Ob resnih brzicah imajo reševalce, pred resnimi brzicami imaš označevalne table s skico vsakega kamna, ki gleda iz vode in zarisano optimalno potjo. Enake nalepke so tudi na vseh čolnih, ki jih izposojajo in vsi so tako imenovani Seat on Topi. Čolni so sorazmerno hitri (naša klobasa je bila najpočasnejši čoln na reki), imajo minimalno litražo, kar pomeni, da praktično ni nevarnosti, da bi se ob prevračanju čoln zakajlali med skale in napolnili v vodo. Seveda se turisti prevračajo, celo zelo množično, ampak posledic praktično ni. Dnevno se po vodi spusti po moji oceni med 500-1500 čolnov, večina dvosedov, cena na osebo se giblje od 15-25 ojrov, odvisno od dolžine spusta, skratka lep zaslužek. Pri nas pa prodajamo in računamo zrak in zelo dvomim, da vsaj kakšno koprivo postrižemo.

Povsod tam, ker je reka nizka, in bi sicer nasedel, domači fantje odmaknejo skale in naredijo pretočne kanale, tako da ni nabijanja skupine. Sčasoma te gužva niti ne moti, ni pa nobene šanse, da bi se ji izognil. Lahko jo s pametnim izborom termina zmanjšaš, to pa je tudi vse. V tej etapi, ki vodi tudi pod slovitim naravnim mostom Pont d' Arcom, imamo brzice, ki so si prislužile svoje ime. Še najbolj tricky je Le Charlemagne, ki jo večina imenuje tudi kar Pont d'Arc, saj je edina, kjer že vidiš most. Nikjer ni nobene panike, vse so više manje straight forward z nekaj malega telovadbe pri umikanju skalam, na katere direktno teče tok. Etapo, ki bi sicer trajala dobre pol ure (6 km) raztegnemo na tri ure. Ker imamo naslednji dan v planu najtežji 26-km spust skozi kanjon, ki bi ga radi začeli res zjutraj pred silnimi množicami, bi šli takoj po večerji radi v mižule. Zabava Račun brez krčmarja, oziroma Marka, ki v kampu skrbi za zabavo in vodi čolnarsko agencijo. Vsak dan je zabava v različnem kampu in ravno danes je v našem. Čisti disko na odprtem z odličnim D.J. in raznimi dimnimi efekti. V mraku je že razpoloženje popolnoma odbito in džuska dobesedno cel kamp, od mladine do starih prdcev. Disko komadi naše mladosti, razne lokalne francoske varjante in seveda glavni je Majko Jackson. Beat it. Seveda tudi midva podleževa splošni ekstazi in res se človek vpraša, zakwa hudiča sploh hodi na morje ob kakšni bedni imitaciji Tereze Kesovije brez posluhana zdolgočasenih terasah Ob enajstih nam D.J vlije malo upanja, da bo le zaključil, ampak muzka seka na polno do enih zjutraj. Kanjon Ardecha Itaq da štartamo dve uri za planom ob pol desetih v največji gužvi. V kampu smo se uspeli dogovoriti za prevoz nazaj tako našega čolna kot vseh štirih oseb, tako da vsaj danes nimamo skrbi z logistiko. Imamo pa zato skrb, da se do pol petih privlečemo do 26-km oddaljenega cilja. Vsem se pozna premalo spanja, ni prave energije in že na prvi brzici nasedemo in jazd se fino potolčem po nogi. Potem počasi ujamemo ritem in veslanje spet postane zabavno. Le Dent Noir, najbolj opasna brzica na celi reki, je v tem vodostaju povsem izsušena. Kamnolom. Še celo kamne so naložili tako, da se moraš držati pravilne desne strani in še

vedno jih polovica uspe priti na levo. Potem imajo en Escape route, če takoj močno potegnejo v desno, sicer pa sledi plivanac in vaje iz žabce, v slabem primeru pa še kaj hujšega, saj je Črni Zob sekalec. Tako oster, da imajo tukaj reševalca iz vode in zdravniško oskrbo. V kontriču se parkiramo in pobiramo kape, natikače, skratka vse živo plava mimo nas. Lokalci nam kasneje razložijo, da je zelo donosno večerno iskanje za brzicami, ker je tone nakita, sončnih očal in podobnih izgubljenih dobrin. Kljub malemu vodostaju reka teče, male brzice in slikovita okolica popestrijo galijotske zamahe. V kanjonu sta tudi dva ofišal bivak placa, kjer lahko prenočiš, če vso potrebno opremo zbašeš na čoln. Potrebuješ pa predhodno rezervacijo, ki jo lahko narediš samo v Vallonu. Tukaj je tudi edina pešpot, ki vodi iz kanjona, ima pa 600 metrov višinske razlike in rabiš vsaj Tevo. Vsega skupaj se nabere približno 10 omembe vrednih brzic in običajno pri vseh tok teče direktno na pečine, ki so ponavadi še malo spodjedene.

Vstopi pod kotom 90 stopinj se običajno končajo z žabco, če pa imaš čoln pravočasno pravilno obrnjen, potem je simpl kot pasulj. Veliko se kopamo, Jaka skače, pri kosilu pa je potrebno biti pozoren na ose, kajti tudi te sitnobe so očitno dojele, da je v kanjonu veliko hrane za njih. Tako je enega luštnega malega Francoza, s katerim smo veslali v isti skupini, osa celo pičila v usta. Zanimiva je brzica La Pastiere, ki je v bistvu ogromen balvan, parkiran sredi reke. Glavni tok teče kot ponavadi direktno na simetralo balvana, tako da je zelo fajn, da se že kakšnih 50 metrov prej odločiš, ali greš levo ali desno. Zanimiva pa je še posebej, ker je tukaj templarski nudistični kamp in seveda te čakajo gola presenečenja. Ker jim je očitno zabavno gledati prevračanja turistov, se postavijo tako, da je koncentracija še težja, ne glede na spol veslača. V našem primeru so sapo zajemale predvsem ženske. V zadnjem delu se kanjon nekoliko odpre in ker je v bistvu po celem kanjonu tudi pešpot, opremljena z jeklenicami, je tukaj že veliko kopalcev. Obstaja velika nevarnost, da ti kakšen lokalec prileti bombico v čoln, ker jim je to največja zabava. Zato se v tem delu vesla po sredini reke. Po

točno sedmih urah veslanja zaključimo v Sauzu, kjer je brez pretiravanja 100 kombijev in tovornjakov s prikolami za po več kot 10 čolnov. Zdaj pa najdi svojega.

Vrnemo se v kamp, kjer seveda Jaka spet takoj na plažo in novih 100 skokov. Zvečer se odločimo, da bomo prespali na plaži v hotelu zvezdno nebo. Šlo je gladko do treh zjutraj, ko se je zaključil koncert v sosednjem kampu. Potem pa je Lulu tako intenzivno iskala Pipi in Žužu, da smo popizdili in se prestavili v tišino kamperja. Kajak Zadnji dan izkoristimo še za učne ure kajaka. V planu sem imel veslanje naravnost po tolmunu, Jure pa drugačne, zato se mirno odpelje po reki navzgor do Pont d' Arca. Z vožnjo naravnost torej nobenih problemov. Edino brzico mu prenesem čoln, potem pa veslava in plavava pod mostom. Kmalu za nama prideta tudi Neva in Jaka in potem se izmenično spuščata po tej edini brzici.

Naučimo se še vstopa v protitok in prečenje reke. Navdušenje je veliko in po povratku v Ljubljano, jima obljubim kajak tečaj. Očitno bomo raft prerasli hitreje, kot sem si mislil. Azurna obala Domov se seveda ne upam, ne da bi se ustavil v vsaj eni prodajalni vina. Prvič v šestih daljših potovanjih po Franciji s kamperjem. Škoda predhodnih potovanj brez, res zanimiva izkušnja. Gospod starejših let si je vzel čas in vse živo razložil, čeprav je že od prvega koraka bilo jasno, da nimava pojma. Pljuvalnika ob degustaciji ne uporabljava, kupiva pa srednje blag Rose in črno vino Sirah, ki sede baje h kosilu s svinjino. V Orangu presondiramo naš prvi Decathlon ( N 44,11303 ; E 4,84659) N7 je ena redkih voznih magistralnih cest, ki jih v tem delu Francije rad uporabljam namesto avtocest. Nima niti veliko krožišč, niti veliko semaforjev preko vasi, tako da potuješ sorazmerno hitro. Konča se v Frejusu, kjer pa je relativno blizu Ramatuelle. Prvič pri iskanju PZA-ja butneva v temo in prispeva na območje, kjer so neki čudni kampi brez recepcije. Polno jih je in šele zjutraj skapiram, da so to kampi na kmetijah. Spet ena francoska pogruntavščina, nima veze s France Passion. Kljub vsemu nimam jajc, da bi se ob pol enih ponoči nekam parkiral, zjutraj pa odmaglil. Ko iz vukojebine spet iščem pot v civilizacijo, srečam divjo svinjo. Nekam zmedena je, stoji pred Knausom in noče nikamor. Očitno ji bolj ležijo integrirci , ker meni se potem le počasi umakne in noče tesnega stika z odbijačem. Potem končno najdeva PZA (Buone Terrase N 43,21141 ; E 6,66217) , ki pa je žal poln. Dovolj mi je vsega in parkiram kar pred vhod. Prijazen skrbnik se vrne ob petih zjutraj in nas pusti spati naprej pred vhodom. Potem nas založi še z lokalnim zemljevidom in napoti na res lepo plažo na Escalat ( N 43,18663 ; E 6,64153, parkiranje kamperjev ponoči prepovedano).

Čez nekaj prometnih kolapsov se mimo St.Maxima prebijemo do A8, ki ga zapustimo v Nici. Še zadnji šoping v Auchanu in Decathlonu. ( Šoping center Trinite : N 43,74364 ; E 7,31909) Ker je uvoz na AC zaradi hude nesreče zaprt, se zapeljem še častni krog čez Angleško promenado in nazaj na AC. V enem šutu smo po slabih sedmih urah v domači postelji. Kaj naj re čem na koncu ? O Sardi ne bi zgubljal preveč besed, o njej je pač vse jasno. V poletnem času idealna za neizkušene kamperiste na svojih prvih pravih potovanjih, kjer bodo prerezali popkovino z obveznim dopustovanjem v kampih. Prednost je res čisto morje, poceni počitnice, lepe plaže, ki pa so žal precej polne. Tisti Robinzoni, ki cenite samoto, ne izgubljajte svojega dragocenega časa na Sardi in raje izkoristite priložnost v drugih sredozemskih deželah, dokler le ta še obstaja. Prav dolgo žal tudi tam ne bo. Francija je moja dežela in vedno znova me pozitivno preseneti. Tudi tokrat me je navdušila kljub skrajno neugodnemu terminu. Glede veslanja po divjih in malo manj divjih rekah vem, da večine to ne zanima. Če pa vas pot le

zanese v te kraje, nikar si teh prelepih kanjonov ne oglejte le od zgoraj. Pravo veličino doživiš šele s spustom po reki. To pa v normalnih vodostajih in normalnem vremenu zmore vsak ! Zmagovalna ideja letošnjega dopusta je bila kombinacija poležavanja na lepih plažah, plavanja v čistem morju in aktivnega dogajanja v odmaknjenem delu Francije. Še bomo šli, saj je rek, ki nas čakajo, tam še ogromno. Za ljubitelje statistike še podatek, da smo prevozili 4200 km po cestah, porabili nekje okoli 1500 – 2000 ojrov (350 trajekt, 600 nafta, 150 cestnine, 150 kampi in PZA-ji,…) in pojedli 5 gavrilovič paštet.