Sociologija – gradivo za interno uporabo

Izobraževalni program:

- srednješolsko izobraževanje

Vsebinski sklop:

SOCIOLOGIJA

Skripta je namenjena kot dodatek k predavanjem avtorja. Kakršnakoli druga uporaba

je dovoljena le s pisno privolitvijo avtorja. Reprodukcija tega dela (fotokopiranje) se

lahko uporablja le s pisno privolitvijo avtorja. Besedilo ni lektorirano.

Pripravila in uredila: Metka Karlovšek

Litija, september 2012

Izobraževalni center Geoss d.o.o.

Sociologija – gradivo za interno uporabo

UVOD V SOCIOLOGIJO

1.1 OPREDELITEV SOCIOLOGIJE

Sociologija je znanost ali veda, ki se sistematično ukvarja s proučevanjem družbe,

družbenega življenja in z življenjem posameznika v družbi.

Sociologija preučuje:

- družbene skupine

- družbene pojave in oblike

- družbena dejstva in ustanove, ki imajo moč prisile in so neodvisne od

posameznika

- obnašanje, ki se oblikuje v družbi

Živimo v kompleksnem družbenem okolju. Vsak od nas se vključuje v različne

odnose z drugimi ljudmi, je član različnih družbenih skupin. Znanstvena disciplina,

katere predmet proučevanja je družba, se imenuje sociologija.

1.2 PREDMET SPOZNAVANJA

Problem, ki ga proučujejo posamezne znanstvene discipline je lahko skupen,

razlikuje pa jih vidik ter način zastavitve in obravnave posameznega vprašanja.

Vsaka znanstvena disciplina ima opredeljen predmet raziskovanja, urejen sistem

znanstvenih spoznanj ter razvite metode raziskovanja, značilne za posamezno

znanstveno disciplino. Zato je najpomembnejša razlika med sociologijo in drugimi

znanstvenimi disciplinami način proučevanja, to je sociološki pristop in ne predmet

proučevanja.

Zbrala in uredila Metka Karlovšek Stran 2


1.3 SOCIOLOGIJA IN VSAKDANJE SPOZNANJE

O znanstvenem (sociološkem) spoznanju govorimo takrat, kadar so pri raziskovanju

upoštevane zahteve po:

• splošnosti,

• objektivnosti,

• preverljivosti,

• veljavnosti,

• zanesljivosti,

• natančnosti in

• sistematičnosti.

1.4 SOCIOLOGIJA KOT ZNANSTVENA DISCIPLINA

Znanstvena spoznanja se oblikujejo v procesu raziskovanja. V stvarnosti obstaja

določen red ali zakonitost, da dogodki niso povsem naključni, da je pojave in procese

moč raziskati in da med pojavi obstaja neka povezanost.

Najsplošnejše videnje pojava imenujemo hipoteza ali domneva. Spremenljivka je

pojav, lastnost ali značilnost, ki se spreminja. Odvisna spremenljivka je tista, ki je

predmet našega proučevanja in se spreminja, ker nanjo vpliva, oziroma deluje

neodvisna spremenljivka.

Populacija je skupnost vseh enot pojava, ki ga proučujemo, opredelitev pa je

odvisna od zastavitve raziskovalnega problema.

Vzorec je del proučevane populacije, na podlagi katerega lahko sklepamo o celotni

populaciji. To pomeni, da rezultate, dobljene na vzorcu, posplošimo na celotno

populacijo.

1.5 METODE SOCIOLOŠKEGA RAZISKOVANJA

Metode raziskovanja so:

• metoda opazovanja

• eksperiment , imamo dve skupini eksperimentalno in kontrolno



• metoda spraševanja – intervju (strukturiran - vprašanja so vnaprej

pripravljena in nestrukturirani), anketa (pisno odgovarjanje)

• metoda analize dokumentov

SOCIALIZACIJA

2.1 OPREDELITEV SOCIALIZACIJE

Socializacija je proces, v katerem se posameznik nauči vzorcev vedenja, ravnanja in

sprejemanja vrednot in norm, ki veljajo v neki družbi in jih prevzema za svoje. Traja

celo življenje, saj se posameznik vse do svoje smrti uči vedenja, sprejema, spreminja

in oblikuje vrednote in stališča, spreminja vzorce vedenja in svoja prepričanja.

Socializacija ni v vseh obdobjih življenja enako intenzivna, ne poteka na enak način,

nima enake vsebine in učinkov. Družbeni in kulturni kontekst pomembno določa

kako odrasli razlagajo otrokove potrebe in zahteve. Prav v procesu socializacije se

oblikuje identiteta posameznika, kako nas vidijo drugi pa je neke vrste socialno

ogledalo.

2.2 STOPNJE SOCIALIZACIJE

Primarna socializacija

Zajema obdobje otrokove nesamostojnosti in odvisnosti od drugih. Običajno poteka

znotraj družine, značilni so intimni, osebni in pristni odnosi med člani družine,

vzpostavljajo se čustvene vezi.

To je čas, ko otrok spozna temeljna družbena pravila in se razvija kot osebnost.

Vrednote, norme in pravila sprejema kot edino možnost. Proces učenja v primarni

socializaciji poteka predvsem s posnemanjem, igranjem vlog,ter se s tem istoveti z

odraslimi.



Starši uporabljajo sistem nagrad in kazni – pozitivno in negativno sankcioniranje

vedenja.

Osamitev v prvih letih življenja je povezana s pomembnim zaostankom pri učenju

jezika, prisvajanju družbenih veščin – primer izoliranih otrok. Za razvoj človeka kot

družbenega bitja je pomembna trajna in stabilna vez z vsaj enim človekom v

zgodnjem otroštvu, tako je primarna socializacija odločilnega pomena za nadaljnje

življenje.

Sekundarna socializacija

V modernih družbah je za večino ljudi to predvsem obdobje šolanja. Nekateri

strokovnjaki kot sekundarno socializacijo označujejo obdobje poznega otroštva in

adolescence. Meje med primarno in sekundarno socializacijo ni možno natančno

določiti.

Z vključitvijo v institucije se posameznikovo delovanje bistveno razlikuje od

delovanja v družinskem krogu.

Za sekundarno socializacijo je značilno učenje in prevzemanje novih vlog.

Terciarna socializacija ali socializacija odraslih

Poteka po obdobju adolescence – pubertete – 16 do 19 let. Povezana je s

pridobivanjem norm, vrednot in pravil, ki so potrebna za vstop na trg delovne sile.

Značilno je prevzemanje vlog matere, očeta, moža, žene.

2.3 DEJAVNIKI SOCIALIZACIJE

DRUŽINA

Je velika družbena skupina v kateri otok pridobiva prve izkušnje. Velika moč

izkušenj je zaradi čustvene povezanosti članov. Tradicionalna družina določa status



članov, ki pomembno vplivajo na njihovo življenje. Moderna družina nima pomena

pri določanju statusa. Socializacija poteka v okviru majhne nuklearne družine. Na

različnost poklica vplivajo izobrazba in poklic staršev, vaško ali mestno okolje. V

današnjem svetu otroci ne prevzamejo vedenjskih vzorcev svojih staršev.

Tipi družine v različnih družbah:

enoroditeljske – eden od staršev živi sam z otrokom

nuklearna družina – dve generaciji živita skupaj

reorganizirana družina – razvezan roditelj oblikuje novo družino z novim partnerjem

razširjena družina – člani več družin živijo skupaj (podaljšano izobraževanje,

brezposelnost, stanovanjske stiske, varstvo otrok)

VZGOJNOIZOBRAŽEVALNE ORGANIZACIJE

Šolanje je formaliziran proces, ki ga opredeljujejo učni predmeti, snov, ki jo je treba

obvladati, postopki preverjanja znanja.

Obvezna uvedba šolanja – šola postane obvezna po reformah Marije Terezije v drugi

polovici 18. stoletja. Šola postane pomemben dejavnik socializacije za večino ljudi,

ker ima svoj ritem dela in življenja, svoj hišni red (formalna in neformalna pravila),

šola posreduje vrednote in norme, pravila vedenja. Učenec spozna formalne in

brezosebne odnose, nauči se tekmovalnosti.

SKUPINE VRSTNIKOV

Posebno značilna je ta pripadnost v otroštvu in mladosti. Posameznik se srečuje s

svojimi vrstniki v vrtcu, na domačem igrišču, v soseski, šoli in prostem času.

Druženje je občasno, v skupini si vrstniki oblikujejo socialne izkušnje.

MNOŽIČNI MEDIJI

Pisni, govorni, vizualni, akustični mediji. Elektronski mediji - Tv, računalniki, video,

medmrežje



Mediji oblikujejo vrednote in oblikujejo naša stališča, vplivajo na oblikovanje

kulturne identitete, življenjski slog, pridobivanje novih informacij. Mediji lahko

vplivajo negativno na vrednote, zato je potrebno izoblikovati kritičen odnos do

sprejemanja ponujenih informacij.

RELIGIOZNE INSTITUCIJE

V večini družb ima pomembno vlogo in sicer v tem, da kaže ljudem sprejete načine

vedenja. Religija zagotavlja vrsto moralnih norm. Te se ne prikazujejo kot naravna

pravila družbe, temveč kot pravila dana od Boga. Socializacijski procesi potekajo

tako, da posameznik sprejema kulturno dediščino pod vplivom staršev.

2.4 RESOCIALIZACIJA

Vnovična socializacija poteka takrat, kadar so učinki prejšnjih socializacij zmanjšani

ali celo izničeni, obstajajo posebne ustanove, ki skrbijo za sistematično spreminjanje

odklonskega vedenja (zapori, psihiatrične bolnišnice, komune za zdravljenje

narkomanov, poboljševalnice).

Posameznik se uči novih dodatnih procesov vedenja in vstopi v proces

preoblikovanja njegove osebnosti – resocializacija kriminalcev, narkomanov,

alkoholikov in podobno.

S pomočjo strokovne literature analiziraj, kako so živeli otroci v preteklosti, kakšne

spremembe so se zgodile, kaj se dopušča, kaj se zahteva!



KULTURA

3.1 OPREDELITEV KULTURE

Človek je sicer res neke vrste produkt družbe in kulture, je pa hkrati tudi enkratna in

neponovljiva osebnost in kot tak vpliva na družbo. Kot ni možen človek brez družbe

tudi družba in kultura ni možna brez delujočih posameznikov.

Beseda »cultura« izvira iz latinske besede, ki pomeni obdelovanje zemlje, gojenje in

negovanje.

- Kultura je pomenila vzgojo in izobraževanje, pa tudi spoštovanje.

- Za mnogo ljudi je pojem kultura oznaka za umetnost, umetniško

ustvarjanje in za »uživanje« ob spremljanju umetniških del

- Kultura je duhovno ustvarjanje na področju religije, filozofije, znanosti

- S pojmom kultura označujemo tudi vzorce vedenja, sociologi in

antropologi opredeljujemo pojem kultura kot način življenja.

3.2 SESTAVINE KULTURE

Različne družbene ustanove producirajo kulturo v obliki gledališč, galerij, muzejev,

opernih hiš, knjižnic.

Sestavine kulture so:

- Vzorci vedenja: so ponavljajoča oblika ravnanja v podobnih situacijah na področju

prehranjevanja, spolnosti, skrb za otroke. Vzorec vedenja je tudi obzirnost,

uglajenost, razumsko vedenje v konfliktnih situacijah in podobno.

- Jezik: oblika sporazumevanja, ki omogoča prenašanje in prevzemanje kulture iz

generacije v generacijo. Je sredstvo sporazumevanje in kopičenje znanj, izkustev in

vedenja.

- Norme: pravila ravnanja v neki družbi, kaj je sprejemljivo in kaj ne, kakšen način

vedenja se od pripadnikov določene družbe pričakuje oziroma zahteva. Izražene so

kot prepovedi in zapovedi, nekatera pa kot navodila.



Neformalne družbene norme so nenapisana pravila, ki jih ljudje spontano in

neorganizirano oblikujejo v vsakdanjem življenju kot moralna pravila.

Formalne družbene norme določa država s svojim monopolom fizičnega prisiljevanja

(formalne sankcije). Pravne sankcije izrekajo sodišča v obliki denarne ali zaporne

kazni.

Negativne sankcije so zasmehovanje, izogibanje, nenaklonjenost, izobčenje iz

določene družbene skupnosti, grožnje, zapor, denarne kazni ali celo smrt.

Pozitivne sankcije so odobravanje, pohvale, nagrade, spoštovanje

- Vrednote: sistem idej, kaj je dobro, pozitivno in kaj je zaželeno v nekem okolju,

družbi. Vrednote so splošne smernice ravnanja, norme so izpeljane iz vrednot in

pomenijo konkretne napotke za ravnanje. Vrednotenje posameznih pojavov je

odvisno od osebnosti, kulture, posameznika in od časa. Če je vrednota individualni

uspeh, si bodo posamezniki prizadevali biti povsod najboljši. Če je vrednota imeti

več materialnih dobrin, bodo posamezniki svoj čas in energijo usmerili v njihovo

kopičenje

- Materialni objekti: orodje, orožje, stroji, zgradbe

3.3 KULTURNA PLURALNOST SODOBNIH DRUŽB

Kultura se z generacijami spreminja, vrednote in norme mladih niso nikoli

popolnoma enake vrednotam staršev. Na spreminjanje vplivajo tudi inovacije – pojav

novih vzorcev vedenja, nove tehnologije, stroji, orodja, tudi nove ideologije.

Spremembe nastajajo tudi s srečanji razločnih kultur, taka srečanja so za posamezne

kulture lahko tudi usodne, ker pogosto vodijo v uničenje oziroma propadanje

njihove kulturne identitete – etnocid.

Srečanje različnih kultur lahko prispeva k nastanku nove kulture. Odnose med

različnimi kulturami in njihove stike imenujemo interkulturalizem. Na spreminjanje

kultur vpliva tudi proces globalizacije, internet, mediji...

ETNOCENTRIZEM



Kadar drugo kulturo presojamo izključno s stališča lastne kulture se to imenuje

etnocentrizem. Etnocentrizem vključuje prepričanje, da pripadamo najboljšim,

oblikuje občutek skupinskega ponosa, krepi kolektivno samozavest, lahko povzroči

sovražno razpoloženje do drugih družbenih skupin. Trditev o nižjih in višjih

kulturah je nesmiselna in je bila vedno le izgovor za razna zgodovinska dejanja –

kolonializem, fašizem, nacizem... Takšne trditve so nesmiselne, saj so kulture le

različne vendar vse enako vredne.

Evropocentrizem zagovarja evropsko kulturo kot celoto.

Kulturni relativizem – opazuje in ocenjuje določene sestavine kulture z vidika lastne

kulture.

SUBKULTURA

Moderne družbe so kompleksne. Ljudje se med seboj razlikujemo po družbenem

položaju, izobrazbi, generacijski pripadnosti, poklicu, religioznosti, etnični

pripadnosti... Posledica tega je kulturna pluralnost. Skupine znotraj glavnega toka

kulture izoblikujejo svoj sklop vrednot, norm, vzorcev, obnašanja... V takšnih

primerih govorimo o subkulturi (subkultura Romov, v ZDA Amišev..). Značilne so

predvsem subkulture mladih. Že v 50 ih letih so se začele odpirati širše možnosti

potrošnje (v ZDA). Mladi so imeli tako čas kot denar za različne dobrine (radio,

filme, oblačila, glasbo, žure...)

V bistvu gre za prehodno obdobje iz obdobja odvisnosti od družine, v kateri so

zrasli, v neodvisnost, ko se bodo morali v ekonomskem in družbenem smislu znajti

sami. Tu gre za obrobnost in doživljanjem nemoči, kar naj bi bilo skupno vsem

mladim približno do 25. leta.

Gre tudi za čas uporništva, zavračanja obstoječih norm in vrednot ter iskanja novih.

V skrajnem primeru gre tudi za prestopništvo.

Seveda vsi mladi niso v enakem položaju, saj med njimi obstajajo velike razlike.



ODNOS DO TELESA: ZDRAVJE, BOLEZEN IN STARANJE

Kako izboljšati kvaliteto svojega življenja? Ko izboljšamo kakovost svojega življenja,

se poveča tudi naše zadovoljstvo in življenjska radost. S tem pa v največji meri

pomagamo tako sebi kot tudi drugim, saj naše počutje in pozitivna naravnava

odločilno vplivata na naše vedenje in odnos do celega sveta.

Človek je kompleksno, večplastno bitje. Odločilni dejavniki, ki vplivajo na človekovo

psihofizično stanje in počutje so sreča,

4.1 SREČA

Človekovo naravno stanje je zadovoljstvo oziroma sreča.

Ko te nekdo vpraša: »Kako si?« in mu odgovoriš: »V redu ali dobro«, bo to brez

začudenja sprejel. Če pa odgovoriš: »Slabo«, te bo vprašal: »Kaj je narobe?«

Torej mora biti nekaj narobe, da smo nezadovoljni.

Tudi za dojenčke ljudje pravijo, če niso zadovoljni, so lačni, morda imajo polno

plenico, ali pa so bolni.

Kaj je torej razlog našega nezadovoljstva? Če nismo lačni in ker plenic več ne nosimo,

smo torej vsi bolni?

Poglejmo si glavne razloge, zakaj smo nezadovoljni:

Telesna raven:

Ljudje smo praviloma nezadovoljni ali nesrečni, če imamo fizične bolečine, telesne

bolezni ali če ne moremo zadovoljevati temeljnih eksistenčnih potreb (nimamo

hrane, obleke, bivališča…). Tudi spolnost bi lahko uvrstili med osnovne telesne

potrebe.

Čustvena raven:



Največ trpimo zaradi »negativnih« razpoloženj in čustev, ki izvirajo iz

nezadovoljenih psiholoških potreb, praviloma zaradi nesrečnih in nezadovoljujočih

odnosov in/ali aktivnosti.

Mentalna raven:

Največ nezadovoljstva si pridelamo zaradi »negativnih« prepričanj in odvečnih

hotenj. Torej gojimo prepričanja, ki nam škodijo in želimo ali hočemo nekaj, kar

verjetno sploh ne potrebujemo ali ne moremo uresničiti - na primer, da bi

»spremenili« druge (spremenili se bodo le, če bodo tako hoteli sami).

Duhovna raven:

Nezadovoljstvo, ki izvira iz bivanjske praznine – življenje se nam zdi prazno ali

nesmiselno pa čeprav smo zdravi in je naše družinsko ali partnersko življenje

urejeno, smo uspešni v šoli in/ali službi... vendar nezadovoljstvo in neizpolnjenost

ostajata.

Z odpravljanjem vzrokov nezadovoljstva, se zadovoljstvo in sreča povečujeta.

Ta delitev vzrokov na štiri ravni je seveda le zaradi razvidnosti, v bistvu smo ljudje

celostna bitja in vsaka aktivnost se odraža na vseh ravneh.

Na primer:

Kakor misliš - verjameš, tako čutiš, deluješ in tako tudi izgledaš.

Tudi starodaven zdravilski sistem ajurveda pravi:

»Če hočeš vedeti, kaj je človek doživljal v preteklosti, si danes oglej njegovo telo. Če

hočeš poznati človekovo telo v prihodnosti, si danes oglej njegova doživetja.«

Na naša doživetja pa lahko vplivamo.

Na primer, če se ti zelo mudi, se lahko počutiš slabo, lahko sprožiš čustva jeze in

razne neprijetne občutke, nervoza, povečan utrip, potenje… razen, če se prepričaš in

naravnaš drugače.



Tudi obratno: telesne aktivnosti vplivajo na počutje. Že preprost poskus nam pokaže,

kako težko je biti depresiven ali žalosten, če se na primer držimo vzravnano, usta

potegnemo v širok (narejen) nasmeh in zraven delamo hitre kretnje, na primer hitro

ploskamo in/ali skačemo.

Vsaka sprememba, ki jo vnesemo v življenje, vpliva na človeka kot celoto. Ljudje, ki

dandanes težijo k zdravemu načinu življenja, pogosto vlagajo samo v rekreacijo ali v

prehrano. To je gotovo boljše kot nič. Vendar pri celostnem pristopu k človeku, torej

da skrbimo poleg telesa še za čustveno, mentalno in duhovno razsežnost, dosežemo

sinergični učinek 1+1=3. To pomeni, da se začnejo spremembe v našem življenju

dogajati zelo hitro. Temu ustrezno se spreminja tudi naše zavedanje in kvaliteta

bivanja. Ravno zato pa je potrebna zmernost, saj telo in naša duševnost potrebujeta

svoj čas, da dosežeta ravnovesje na novi ravni bivanja.

Z odpravljanjem vzrokov nezadovoljstva naredimo prostor tudi ljubezni. S tem ne

mislim zaljubljenosti, ampak občutenju ljubezni do staršev, partnerja, otrok,

prijateljev... Če smo jezni, zagrenjeni, obupani, depresivni, ljubosumni, ponižani,

nasičeni vsega…, če razmišljamo negativno…, za ljubezen ni prostora. Ko ljubimo,

smo srečni. Če ne ljubimo, lahko najdemo le bežna čutna zadovoljstva, izpolnjujoče

sreče pa ne.

Skozi osebnostni razvoj se je potrebno osvoboditi spon bojazni in ogroženosti, s

katerimi se zapiramo v ječo nezadovoljstva.

Zadovoljstvo je torej eden izmed osnovnih pogojev, da odpremo srce in naredimo

prostor ljubezni.

Ljubezen je otrok svobode.


http://vitaminiplus.freehost386.com/blaz/My%20Documents/DOKUMENTI/KNJIGE%20VSE/POLEP%C5%A0AJ%20SI%20DAN%20-%20OSTANI%20MLAD/en/close-up?o=2949500&memlevel=C&a=c&q=heart&s=31&e=60&show=&c=&cid=&findincat=&g=&cc=&page=2


Podobno kot duhovni tudi psihoanalitski pogled na ljubezen pravi, da je ljubezen

ponovno odkritje prvobitnega stanja veličastne popolnosti, enosti, ki sega nazaj v

zgodnje otroštvo.

Sreča je ljubezen, nič drugega. Kdor lahko ljubi, je srečen.

Hermann Hesse

Če povzamem: trpljenje lahko zmanjšamo in povečamo zadovoljstvo tako, da

ustrezno skrbimo za fiziološke potrebe, vzdržujemo dobre odnose z ljudmi,

opravljamo aktivnosti, ki nas zadovoljujejo, ohranjamo pozitivno miselno naravnavo

in odpremo srce.

Fizičnih bolečin morda edinih ne moremo v celoti odpraviti, na čustveni in mentalni

ravni pa je možno odstraniti večino vzrokov trpljenja in nezadovoljstva.

Popolnoma pa jih lahko odstranimo le z duhovnim doživljanjem sveta,

nenavezanostjo na lastno telo, stvari in osebe ter bivanjem v ljubezni do vsega.

4.2 ZDRAVJE

Se ti zdi samoumevno, da si zdrav? Znano je, da imamo v glavnem, ko smo mladi

obilo zdravja, ki ga ne cenimo. S hudim miselnim, čustvenim in fizičnim nasiljem

nad samim seboj si ga velikokrat kmalu tudi zapravimo. Preostanek življenja pa

delamo na tem, da ga pridobimo nazaj.

Nasilje nad sabo izvajamo seveda tudi na vseh štirih ravneh:

Na telesni ravni v sebe vnašamo ogromno strupov: alkohol, nikotin, druge droge,

razna »zdravila«, neustrezno hrano, pijačo in onesnažen zrak. Premalo se gibamo in

po drugi strani včasih pretiravamo, premalo spimo, imamo porušen bioritem…

Naša čustva in razpoloženja ter naš um so kot gugalnica. En dan smo zgoraj, nato

smo že spodaj pa spet malo zgoraj... Z gojenjem skrbi, strahov, jezo, ljubosumjem,

zavistjo, sovraštvom…, se razjedamo in uničujemo. Nekaj časa želimo eno, nato



hočemo ali nočemo drugo in tretje,...deseto...stoto... Se silimo, priganjamo, hitimo in

mučimo.

Morda pa imamo marsičesa preveč in v bistvu ne vemo, kaj hočemo.

Zakaj smo na svetu, kam gremo...?

Znano je, da je večina bolezni psihosomatskega izvora. Vse je energija. To pomeni, če

smo ljudje dalj časa nezadovoljni, si z miselno in čustveno energijo vzpostavimo v

telesu energetsko neravnovesje in blokiramo harmoničen pretok energij. Kot sem že

omenil nezadovoljstvo ni »primarno« stanje in se lahko kmalu izrazi kot fizična

bolečina, žleze z notranjim izločanjem stimuliramo ali zaviramo, dosežemo

hormonsko neravnovesje in če tako nadaljujemo tudi zbolimo.

To se na primer zgodi, če predolgo žalujemo, preveč skrbimo, ali se bojimo, če se

stalno jezimo... ali če nas »razjeda« močna želja ali hotenje, pa je ne uresničimo, niti

se ji ne odpovemo, oziroma zamenjamo z uresničljivo.

Ko povečamo zadovoljstvo in zmanjšamo nezadovoljstvo, si zdravje ohranimo in

izboljšamo imunski sistem. Če smo pa že bolni, s tem pripomoremo k okrevanju.

4.3 MLADOST

Nekoč je bila povprečna človeška življenjska doba trideset let, še v devetnajstem

stoletju so ljudje umirali pri petdesetih, danes je povprečna življenjska doba več kot

sedemdeset let in stalno narašča, kljub temu da izvajamo nad sabo hudo telesno,

čustveno, mentalno in duhovno nasilje. Kaj misliš, kolikšna bi bila življenjska doba

človeka, če bi živeli bolj zdravo, manj nasilno in bolj zadovoljno? Gotovo mnogo več.

Če opazujemo, kateri ljudje se počasneje starajo ali bolj dolgo živijo, vidimo, da so to

zelo umirjeni ali v življenju zelo zadovoljni posamezniki. Mladostno delujejo tudi

ljudje, ki sprejemajo sebe in vse svoje lastnosti ter niso nekaterih čustev in

nezaželenih delov sebe skrili ali potlačili pred samimi sabo in drugimi. Svoje

lastnosti pa zmorejo tudi okolju ustrezno izražati. Za potlačevanje »negativnih«



delov sebe, nošenje »mask« in prikazovanje sebe v »boljši«, umetni luči, porabimo

namreč ogromno energije in življenjsko energijo na teh področjih blokiramo.

Tako so bolj mladostni tudi ljudje, ki so ohranili sposobnost igranja in so v osebnost

integrirali svoj otroški del, ne pa ga potlačili. Ostali so spontani in se ne sramujejo

joka, smeha, nežnosti, negotovosti ali če jim je nerodno ter zmorejo izražati vsa

čustva. Tako uporabljajo manj mask in obrambnih mehanizmov.

Bolj vitalni in mlajši izgledajo tudi ljudje, ki imajo višji energetski potencial.

Nekateri so se z njim že rodili, drugi pa si ga lahko pridobimo z delom na sebi.

Ko odstranjujemo vzroke nezadovoljstva, imamo tudi več energije.

Kaj je mladost in kaj je starost?

Razlikujemo:

Kronološka starost

to je starost glede na rojstni datum. Pove nam, kolikokrat se je Zemlja zavrtela okoli

Sonca, odkar smo prišli na svet.

Biološka starost

je starost oziroma vitalnost organizma (življenjski in celični procesi) v primerjavi z

ostalimi ljudmi iste kronološke starosti. Nekateri merljivi kazalci so: aerobna

zmogljivost, raven hormonov, učinkovitost imunskega sistema, učinkovitost

metabolizma, mišična moč, mišična masa, količina antioksidantov, količina maščevja,

gostota kosti, krvni tlak, slušni prag, prag vidnega zaznavanja, uravnavanje telesne

temperature, debelina kože, raven holesterolov in lipidov, uravnavanje količine

krvnega sladkorja...

Psihološka starost – koliko se počutimo stari oziroma mladi.

Dejstvo je, da na kronološko starost nimamo vpliva, zato pa lahko vplivamo na

biološko in psihološko starost. Biološka starost je lahko precej nižja ali pa višja od

kronološke starosti.



Vsi našteti dejavniki na vseh ravneh, torej skrb za telo, stabilno čustveno življenje,

pozitivne misli in prepričanja kot tudi duhovna naravnava, vplivajo na biološko

starost. Raziskave so pokazale, da na biološko starost zato tudi vpliva naše

prepričanje o tem, koliko se počutimo stari, torej psihološka starost. Če se bomo

počutili mlajše, bomo izgledali mlajši, kar se bo odražalo tudi na organizmu.

Dr. Deepak Chopra navaja dve ključni sili, ki vplivata na procese staranja pri

človeku. To sta evolucija in entropija. Evolucija teži k ohranjanju in razvijanju,

entropija pa k razpadu in propadu. Z vnašanjem harmonije v življenje in koristnimi

navadami pomagamo sili evolucije in ohranjamo zdravje in mladost, s škodljivimi

razvadami pa pospešujemo entropijo. Tudi sodobna odkritja kvantne fizike dajejo

osupljiva spoznanja. Torej, da nismo samo snovno telo ampak polje neskončnih

možnosti. Telo je hkrati snovno (delec) in nesnovno (val), od našega prepričanja pa je

odvisno, kako ga bomo dojemali. Če ga dojemamo kot delec ali snov, nimamo

možnosti za pomladitev ali za druge kvantne preskoke. Če pa ga doživljamo kot val,

oziroma kot mrežo energij in inteligenc pa imamo odprte vse možnosti.

Sedaj si morda želiš, da bi izgledal starejše. Pri tridesetih boš vesel/a, če ti bodo rekli,

da si dvajset. Kaj pa pri štiridesetih? Bi rad izgledal petdeset ali trideset?

Ali morda pri petdesetih? Ne verjameš, da je možno izgledati na primer dobrih

trideset ali pa si že ostarel kot starček pri sedemdesetih? Pri sedemdesetih lahko

izgledaš vitalen petdesetletnik ali celo mlajše? Tisti pa, ki so stari pri petdesetih, bodo

sedemdeset težko dočakali.

Pri človeku imajo pomemben vpliv na staranje psihološki in duhovni dejavniki. Pri

živalih ni tako. Vsak pes je star pri dvajsetih. Vsak slon je star pri stotih.

Človek pa ima svobodno voljo, s katero lahko vpliva tudi na proces staranja.

Pri opazovanju psiholoških lastnosti stoletnikov so ugotovili, da se na spremembe

večinoma odzivajo kreativno, torej so fleksibilni, prilagodljivi, ne pa togi. Niso

napeti in želijo živeti.

Z apatijo, občutkom nemoči in nezadovoljstvom se najhitreje uničujemo in

propadamo. Sreča in zadovoljstvo pa sta učinkovita dejavnika, ki ta proces zavirata



ali ga celo obrneta. Dokazano je, da se ob ustrezni spremembi načina življenja,

lahko tudi pomladimo, torej znižamo biološko starost.

KAKŠNI SO TVOJI ŽIVLJENJSKI CILJI?

Vsi želimo, da bi bili srečni, zdravi in zadovoljni.

Večina si nas želi ustvariti družino in imeti dobro službo. Pa je to za srečno, zdravo in

zadovoljno življenje dovolj, oziroma je to nujno potrebno?

Sprehodi se po mestu in opazuj ljudi. Večina jih ima družino in službo. Koliko jih

izgleda zadovoljnih? Zelo, zelo malo. Doma in v službi so skregani, se prepirajo,

pestijo jih razne bolezni, obremenjujoča prepričanja...

Morda imaš tudi dodatne cilje.

Si želiš biti slaven ali premožen, živeti v materialnem blagostanju? Tudi to lahko

pripomore k povečanju zadovoljstva, vendar je potrebno odstraniti ostale temeljne

vzroke nezadovoljstva. Sami po sebi slava, materialno blagostanje ali visok družbeni

položaj ne zagotavljajo sreče.

»Uspeh ti da marsikaj, ne da ti pa tiste notranje sreče, ki ti jo prinese ljubezen.«

Sam Goldwyn

Ali ni največji uspeh, da smo resnično srečni?

Vsi poznamo srečo, ko smo zaljubljeni. Ta na žalost kmalu mine, ko spregledamo, da

smo drugo osebo idealizirali oziroma spoznamo tudi njene slabosti.

Kaj pa ljubezen? Ljubezen je bolj široka in omogoča, da sprejmemo druge z njihovimi

slabostmi.

Kako torej do ljubezni?

Smo pripravljeni spremeniti odnos do sebe, drugih in do življenja?

Želimo imeti zelo dobre odnose z ljudmi tako doma kot v službi, s sosedi in ostalimi?

Danes je večina ljudi prepričanih, da je nujno, da se prepirajo, pritožujejo,

obtožujejo... Možno je doseči raven zavedanja, znanja in ljubezni, ko to ni več



potrebno. Nesoglasja se dajo reševati z dialogom. Pogosto pa usahne tudi povod za

nesoglasje, če do ljudi ne gojimo več nerealnih pričakovanj in jih sprejmemo v celoti.

Tako je cilj lahko osebnostna rast in ustvarjanje pogojev, da lahko ljubezen neovirano

teče in se razvija: s preseganjem omejujočih prepričanj, sprejemanjem sebe, izražanjem

in razvijanjem skritih potencialov in kvalitet dosegati raven zavedanja in bivanja, kjer

lahko živiš z ljubeznijo bolj polno, svobodno, brez strahu, predsodkov, odvečnih

skrbi in v boljših medsebojnih odnosih.

Ob tem sta ti podarjena tudi umirjenost in stabilnost v življenju.

Cilj je lahko samorealizacija in življenje v brezpogojni ljubezni, ki je končni domet

osebnostne in duhovne rasti, vendar ker tega ne poznamo, dokler tega ne izkusimo,

si je bolje postaviti kratkoročnejše cilje, da se na poti zabavamo in dosežemo nekaj

konkretnega, kar nas dodatno motivira. Na poti do samorealizacije so lahko tudi

zdravje in mladostnost, povečevanje notranje svobode, izboljševanje medsebojnih odnosov

vmesni cilji, vendar moramo biti previdni, da nam ne postanejo preveč pomembni,

da sami sebe ne zaslepimo in pozabimo na srečo.

Pomembno je, da vemo, kateri so naši življenjski cilji, saj iz njih črpamo motivacijo za

spremembe in zamenjavo raznih navad, ki nas pri realizaciji ciljev ovirajo.

Usmerjenost na dolgoročnejše cilje kot je na primer spreminjanje lastnih kvalitet,

kako upočasniti staranje..., nam pomaga, da nam razne vsakodnevne aktivnosti in

hotenja niso več tako življenjsko pomembna. Tako smo manj navezani in opazujemo

dogajanje bolj iz distance ter delujemo manj impulzivno in vzkipljivo ter lažje

ohranjamo umirjenost in zadovoljstvo.

Vsi navedeni cilji so nam dosegljivi.

Kako torej odstraniti nezadovoljstvo, zmanjšati bolezni, upočasniti staranje? Kako do

sreče?



4.5 METODE IN NAČINI ZA DOSEGO CILJEV

So vsi načini, s katerimi koristimo sebi in ne škodimo drugim ter pripomorejo k

povečanju zadovoljstva. V glavnem gre za zamenjavo škodljivih in nekoristnih

navad z navadami, ki izboljšajo kvaliteto življenja.

1. Na fizični ravni je to skrb za telo:

- Vnašanje čistejše in bolj zdrave hrane, vode in zraka.

- Rekreacija in/ali fizično delo.

- Skrb za bioritem, ustrezna količina spanja, urejeno spolno življenje...

2. Za večjo stabilnost na čustveni ravni razvijamo čustveno inteligenco in ustrezno

zadovoljujemo psihološke potrebe:

Učimo se ustreznega ravnanja s svojimi čustvi in odzivanja na čustva drugih,

razvijamo sposobnost komunikacije in reševanja konfliktov, razvijamo odgovornost,

čustveno samostojnost, osebno celovitost in tako izboljšujemo odnose z ljudmi ter

izbiramo aktivnosti, ki nas zadovoljujejo.

3. Na mentalni ravni zamenjujemo negativne in toge misli ter prepričanja z bolj

pozitivnimi in odprtimi.

4. Na duhovni ravni izvajamo različne duhovne prakse, kot so pomoč sočloveku,

meditacija, molitev, predanost, transcendenten pogled na svet, prebiranje duhovne

literature, poglabljanje razumevanja, sprejemanje življenja... in odpiramo srce.

Metoda ni hlastanje po užitkih, niti odrekanje le teh, ampak ohranjanje čim bolj

trajnega in stabilnega zadovoljstva z zmernostjo, samodisciplino in samonegovanjem

(nežnost in sprejemanje samega sebe).

»Užitek ni v stvareh, ampak v nas samih.«

Richard Wagner

POGOJ za uresničitev navedenih ciljev: da smo pripravljeni spreminjati

nezadovoljujoče navade in navade, ki nam škodijo.



Kako?

I. NEGOVANJE TELESA

PROSTI RADIKALI IN ANTIOKSIDANTI

Poglejmo, kaj pravi o zdravju, upočasnjevanju staranja in izboljšanju počutja sodobna

znanost v zvezi z biokemičnimi procesi v telesu:

Mnenje zdravnikov je, da še nihče ni umrl zaradi starosti, ampak vsi umremo zaradi

poškodb ali bolezni. Torej ne umremo zaradi starosti, ampak smo ubiti.

Kaj nas ubije? Kaj je vzrok »naravne« smrti?

Umiramo zaradi škode, ki je povzročena našim celicam. Celice po vsem telesu in v

vseh organih poškodujejo prosti radikali in ostale telesu škodljive snovi. Prosti

radikali nastajajo pri izgorevanju hranil v celicah. Ob tem je potreben kisik, ki smo ga

pridobili z dihanjem. Okoli 5 % tega kisika pa se pretvori v škodljive kisikove spojine

– proste radikale. Prostim radikalom manjka v zgradbi kakšen elektron, ali pa imajo

kakšnega preveč in so zato nestabilni. So visoko reaktivni in nasilno reagirajo z vsako

snovjo, s katero pridejo v stik. Tako poškodujejo celice. Imunski sistem sicer razkroji

poškodovane celice, vendar se ob tem ponovno sprosti nekaj prostih radikalov, ki

delajo škodo še naprej.

Prosti radikali nastajajo tudi zaradi kajenja, sonca, radiacije, celo čustveni stres

povzroči nastanek prostih radikalov.

Proste radikale nevtralizirajo tako imenovani antioksidanti, ki jih proizvaja telo

samo, nekatere pa dobimo s prehrano. Najpomembnejši antioksidanti so:

Vitamini: E, C, beta karoten, minerali: selen, železo, cink, baker, magnezij in spojine:

CoQ10, L-glutation, N-acetil cistein, alfa lipoična kislina, melatonin, silimarin...

Zelo pomembna v boju proti prostim radikalom sta vitamina E in C.

Problem je v tem, da telo v večini primerov po petindvajsetem letu proizvaja vse

manj antioksidantov, s prehrano pa jih ne dobimo dovolj, saj je hrana osiromašena

vitaminov in mineralov zaradi masovne proizvodnje in izčrpane zemlje, pa tudi

jedilniki so praviloma slabo sestavljeni. Obroki vsebujejo premalo sadja in zelenjave



in preveč maščob. Visoko kalorična hrana poveča število prostih radikalov, saj je

potrebno veliko kisika, da se ta hrana predela v energijo ali v maščobo.

Zato je potrebno uživati nizkokalorično hrano.

Več kot pojemo, več kisika potrebujemo in več prostih radikalov nastane. Tudi zato je

prekomerno uživanje hrane škodljivo. Če prekomerno povečamo telesno težo še

dodatno obremenimo organe, hrbtenico, zamastimo žile z odvečno maščobo, ki se

kopiči v telesu...

Vitki živijo dlje in bolj zdravo.

Pri predelavi in obdelavi hrane se uniči veliko hranilnih snovi, tudi antioksidantov.

Zato je potrebno uživati čim bolj naravno, nepredelano hrano.

Ogromno prostih radikalov se sprošča tudi pri prekomerni fizični obremenitvi telesa,

saj se količina porabljenega kisika lahko poveča tudi do dvajsetkrat. Bolečine v

mišicah po prekomernih naporih nastajajo zaradi škode, ki so jo ustvarili prosti

radikali.

Z neustrezno prehrano in nezdravim načinom življenja slabimo naš imunski

sistem, ki vedno težje nevtralizira proste radikale v telesu in popravlja škodo, ki

so jo že povzročili. Zaradi stresa, psihofizičnih naporov, bolezni, vnesenih

strupov, prekomernega sončenja..., antioksidanti ne zmorejo več zadostne

obrambe pred prostimi radikali, ki se podajo na uničujoč pohod po organizmu.

Tako se ustvari začaran krog in propadanje telesa je vse hitrejše. Tkiva se starostno

spreminjajo. Videz in funkconalnost organov se poslabšata. Suha in neelastična koža,

izpadanje las, so le nekateri zunanji pokazatelji, seveda se tudi v telesu in notranjih

organih dogaja degenerativni proces.

Poškodovanje in uničenje celic poraja razne degenerativne in kronične bolezni ter v

končni fazi tudi umiranje zaradi srčnih obolenj, različnih vrst raka, pljučnih bolezni,

obolenja jeter in ledvic ter drugih bolezni. Prav nič čuden torej ni porast rakastih in

ostalih obolenj povezanih s prostimi radikali.



Z eliminiranjem raka bi podaljšali povprečno življenjsko dobo za dve leti, s

preprečitvijo na primer vseh srčnih bolezni pa še za dodatnih sedem let.

Staranje lahko opišemo kot proces, ki zmanjšuje količino zdravih celic v našem

telesu. Celice iz organov in tkiv izginjajo. Največ celic umre v živcih, mišicah,

ledvicah in žlezah. Po tridesetem letu povprečno okoli 0,6 % letno. Telo izgubi

sposobnost reproduciranja nekaterih celic. Za uničene celice telo ne najde vedno

zamenjave. Ker celice postopoma izginjajo, telo ni več sposobno boja s sovražnikom.

Starejša oseba bo po fizičnem naporu potrebovala več časa, da bo spet normalno

zadihala in po bolezni okrevala.

Proces staranja škoduje imunskemu sistemu, kar slabša obrambo proti virusom in

tumorjem, rane se kasneje zacelijo… Možgani izgubijo ogromno število celic v

ključnih poteh nevrov in zato je reakcijski čas daljši, učenje postaja manj učinkovito,

celo kratkoročni spomin peša. Končna posledica staranja možganov je globalni upad

miselnih funkcij, kar strokovno poimenujemo demenca. Če bi znali v celoti preprečiti

staranje možganov, bi bila to pot v nesmrtnost.

Izmed vseh znanih antioksidantov je za možgane neposredno najpomembnejši

melatonin. Melatonin je hormon, ki ga sintetizira žleza češarika v možganih in sicer

ponoči v času spanja. Kontrolira dnevni ritem drugih hormonov, spanje, imunski

sistem in miselne (kognitivne) funkcije možganov. Količina hormona, ki ga uspe

sintetizirati češarika, po 25. letu začne upadati. Po 80. letu starosti ga ne izdeluje več.

V medicini se melatonin uporablja kot zdravilo za nespečnost ali zdravljenje

porušenega arhitektonike spanja. Melatonina je največ v rjavem rižu, ovsenih

kosmičih in koruzi, pol manj pa tudi v paradižniku in bananah.

Živčevje je zelo specializirano tkivo, ki je v evolucijskem razvoju postalo življenjsko

odvisno od pravilnega delovanja vseh drugih organov v telesu. Energijo za delovanje

mu priskrbijo in prilagodijo zdrava prebavila. Dihala nepretrgoma oskrbujejo kri z

zadostnimi količinami kisika, zdrava kri pa prenaša hranila ter kisik v možgane in

odpadne produkte iz njih. Tudi bolezen srca (črpalke) in žil (cevi) lahko ogrozi



preskrbo možganov. Nepravilno delovanje katerega koli organa v telesu se odraža v

bolezni vseh ostalih, tudi možganov.

Kemične reakcije ogrožajo naše telo, ne čas. Če bi imeli pod nadzorom škodljive

kemijske reakcije v telesu, bi imeli pod nadzorom tudi proces staranja. Od tega pa

seveda ni odvisna samo dolžina, ampak tudi kakovost našega življenja.

VITAMINI IN MINERALI

Večina prehrambenih trgovin prodaja hrano, ki je bila gojena na velikih farmah, kjer

zemlja zaradi stalnega izkoriščanja s časom, postane revna z vitalnimi sestavinami.

Večina pridelave se danes usmerja na količino pridelanega in ne na kakovost. Takšni

hrani primanjkujejo sestavine, ki jih telo nujno potrebuje.

Prav zato, ker vnos sestavin, ki jih telo nujno potrebuje, lahko prilagajamo, je bilo to v

zadnjih desetletjih predmet številnih znanstvenih raziskav in prvi rezultati so zelo

ugodni. Dodatno uživanje antioksidantov nedvomno predstavlja obetavno področje

preventive in zdravljenja kroničnih bolezni, ki povzročajo večino obolelosti in

smrtnosti v razvitem svetu še vedno ostajajo nerešen izziv za sodobno medicino.

Pomembno je, da se zavedamo, da dodaten vnos antioksidantov, mineralov in

vitaminov ne more nadomestiti zdravega načina življenja. Ob nepravilnem

razmerju in prevelikih količinah vnašanja določenih vitaminov, mineralov in

antioksidantov lahko telesu bolj škodimo kot koristimo, zato velja previdnost.

Pri depresiji in slabem počutju je vitaminska terapija priporočljiva, nikakor pa ne

more nadomestiti profesionalnega zdravljenja pri specialistu. Lahko pa je koristna za

preventivo ali podporno zdravljenje, da bi bolezen trajala krajši čas in z blažjimi

simptomi. Vsem, ki se nagibajo k depresijam, so vitamini skupine B v veliko pomoč.

Za vse vitamine te skupine je značilno, da ohranjajo zdravo fizično in čustveno stanje

organizma.

Celo manjše pomanjkanje Vitamina C lahko povzroča utrujenost in vpliva na

psihično stanje človeka. Vitamin C krepi imunski sistem, ta pa je pri depresivnih



ljudeh potreben okrepitve. Vitamina C je veliko v limonah, kiviju, pomarančah,

peteršilju, rdeči papriki in večini ostalega nepredelanega sadja in zelenjave.

Eden pomembnih antioksidantov je glutation. Odnaša toksine iz telesa, krepi celice

prebavnega trakta in pomaga ohranjati zdrav imunski sistem. Dobimo ga v sadju in

zelenjavi. Danes je zelo razširjena uporaba koencima Q-10. Pri poskusnih živalih

ohranja mladost. Stranski učinki jemanja koencima Q-10 zaenkrat niso poznani.

Zelo močni antioksidanti, ki spadajo v skupino fenolov so v zelenem čaju,

borovnicah, jagodah, malinah, robidnicah, brusnicah, grozdju in njegovih peškah, ki

jih je priporočljivo prežvečiti.

Strokovnjaki priporočajo uživanje dodatkov antioksidantov (vitamina C, E, selena in

beta karotena) ter cinka, ki ga je veliko v oreških in polnovrednih žitih. Beta karoten

je pigment oranžne barve, ki ga je veliko v korenju, krompirju, bučkah, marelicah in

špinači in je tudi vsestranski antioksidant. Zavira in preprečuje raka, bolezni srca,

ohranja mladost....

Česen, surov ali kuhan vsebuje veliko antioksidantov oziroma vsebuje najmanj

štiristo snovi, ki varujejo celice pred poškodbami in vse telo pred prezgodnjim

staranjem. V česnu so antibiotiki, ki zavirajo viruse. Česen znižuje holesterol, krvni

pritisk, zavira raka, preprečuje krvne strdke in nevarnost srčnega napada, obnavlja

možganske funkcije in podaljšuje življenje.

Zeleni in črni čaji imajo veliko antioksidantov ter seveda sadje in zelenjava.

Gotovo je najbolj varno, da uživamo v sadju in zelenjavi ter živimo aktivno in

svobodno brez škodljivih razvad in milijardam celic, ki v vsakem trenutku

neutrudno delajo za nas, privoščimo le najboljše!

OMEGA 3 MAŠČOBNE KISLINE, VLAKNINE, PROBIOTIČNI IZDELKI IN

ENCIMI



Človeku lahko torej zaradi neustrezne prehrane primanjkuje vitaminov, mineralov,

omega 3 maščobnih kislin pa tudi vlaknin in prebavnih encimov.

Omega 3 maščobne kisline so glede koristnosti za zdravje med maščobami nekaj

posebnega. Izničujejo proste radikale, preprečujejo bolezni srca in ožilja, obtočil...

Najdemo jih v ribah, od rastlin pa v orehih, lanenem semenu, brokoliju, špinači,

zeleni solati in fižolu.

Vlaknina je snov, ki daje rastlinam strukturo in stabilnost. Nekatere vrste vlaknin se

ne topijo v vodi in jih najdemo v zunanjem ovoju žitnih zrn, ki jih pri strojnem mletju

odstranijo, ob tem pa tudi uničijo esencialne maščobne kisline. Vlaknine potujejo

skoraj nespremenjene skozi prebavni sistem. So torej balast, ki pomaga telesu, da se

reši odpadnih snovi. Bakterije potrebne za zdravo delovanje črevesja, lahko svoje

delo opravljajo le, če so v črevesju vlaknine. Naravne vlaknine ohranjajo zdrav

prebavni sistem in krvni sladkor na ustrezni ravni, ker vplivajo na normalno

proizvodnjo inzulina. Preprečujejo črevesnega raka in druge bolezni črevesja, ker

vežejo nase toksične snovi, ki se nato z vlakninami vred izločijo iz telesa.

Pomanjkanje vlaknin prispeva k črevesnim obolenjem, boleznim srca, k debelosti in

sladkorni bolezni.

Omega esencialne maščobne kisline kot tudi vlaknine skupaj pomagajo uravnavati

raven holesterola v krvi oziroma ga znižujejo.

Priporočljiva dnevna količina zaužitih vlaknin je 25 do 35 gramov. V ZDA so

raziskave pokazale, da je povprečna dnevna količina zaužitih vlaknin le 10 gramov.

Količina vlaknin na primer v pol skodelice fižola je 6 gramov, v enem srednje

velikem krompirju 2,5 grama, v srednje veliki jabolki 4 grame, v pol skodelice leče 4

grame, v veliki banani 3 grame, v polovici skodelice korenja 2 grama.

Črevesju lahko pomagamo tudi tako, da občasno uživamo probiotične izdelke, ki

vsebujejo koristne bakterije za uravnavanje črevesne flore.



Če uživamo dovolj sadja in zelenjave ter ustrezne prehranske dodatke, telesu tudi

omogočimo, da proizvaja dovolj prebavnih encimov, ki so potrebni pri razgradnji

hrane.

Ob uživanju dodatkov k prehrani so rezultati raziskav pokazali, da je najbolj

učinkovito, če uživamo v kombinaciji omega 3 maščobne kisline, vitamine,

minerale in vlaknine.

FENG SHUI

Tudi stara kitajska filozofija življenja Feng Shui in tradicionalna kitajska medicina

pravita, da dokler so notranji organi zdravi, smo odporni proti boleznim. Želodec in

debelo črevo predstavljata notranjo zaščito proti boleznim. Zunanjo zaščito pa

predstavljajo pljuča, ki z zdravim delovanjem omogočajo dobro obrambo telesa

oziroma delovanje energetske zaščite, ki ovija telo. Energijo, ki je na razpolago

človeku, delijo na energijo, ki jo prinesemo na svet, tako imenovani predrojstni qi, ki

smo ga dobili od staršev in na energijo, ki jo dobimo po rojstvu ali porojstni qi.

Predrojstni qi naj bi bil odvisen od dobrega energetskega stanja staršev ob spočetju

otroka, porojstni qi pa je odvisen od tega, kakšno hrano uživamo, kakšno vodo

pijemo in kakšen zrak dihamo, oziroma kako zdravo živimo. Od predrojstne energije

je odvisna tudi dolžina našega življenja.

Vendar, več kot pridobimo porojstne energije z zdravim načinom življenja, tem

manj zalog predrojstne energije bomo načeli in dalj časa bomo živeli. Koliko

energije oziroma qi-ja bomo lahko izločili iz hrane, pa je odvisno od zdravega

delovanja prebavil, vranice in trebušne slinavke.

Razen nezdravega načina življenja in prehranjevanja škodi notranjim organom tudi

neustrezno toplotno razvrščanje hrane. V preteklosti to ni bil problem, saj ni bilo na

razpolago izvensezonskih živil. Zato je priporočljivo, da pozimi ponovno uživamo

predvsem zelje, fižol, krompir, radič, korenček, buče, brstični ohrovt, kostanje in

oreške…, ki imajo veliko jang energije oziroma ogrevalni učinek. Ne pretiravajmo pa



z uživanjem južnega sadja in mleka oziroma mlečnih izdelkov, ki imajo predvsem jin

ali hladilno energijo.

Tudi industrijsko predelan sladkor (saharoza) hladi vranico in celo telo, saj se pri

presnovi saharoze porabljajo vitamini in minerali, pospešuje karies, razvijanje

črevesnih gliv, kožnih bolezni in drugih toksičnih procesov v črevesju, kot je gnitje in

vretje hrane v črevesju.

KAKO TOREJ UŽIVATI BOLJ ZDRAVO HRANO?

Zmanjšujmo uživanje hrane živalskega izvora. Ta hrana praviloma vsebuje več

strupov zaradi krmil, zdravil in nezdravega »življenja« živali. Živali redijo v

utesnjenih prostorih brez gibanja in brez dnevne svetlobe. Še dodatno trpijo, ko imajo

mladiče in jih predčasno ločijo, da nehumanega transporta in klanja niti ne omenjam.

Ob tem živali izločijo veliko adrenalina in sečne kisline, kar se odraža tudi na ljudeh,

če takšno hrano uživajo. Meso vsebuje veliko eksplozivne, nemirne energije, kar se

seveda odraža tudi v nezadovoljujočih medsebojnih odnosih, saj se ljudje odzivajo

bolj impulzivno in na ta način sproščajo nemir.

Vegetarijanci živijo po sedanjih raziskavah v povprečju sedem let dlje od

nevegetarijancev.

Pravijo, da lahko vegetarijancem primanjkuje vitamina B12, vendar ga je veliko v

mleku, jogurtu, kislem zelju, kvasu, pšeničnem sladu, algah in seveda v raznih

biozeliščnih dopolnilih k prehrani.

Težimo k povečevanju uživanja žive, surove rastlinske hrane, to je hrana, ki ni bila

zamrznjena, toplotno ali mehansko obdelana. Surova hrana vsebuje več življenjske

energije. Uživajmo manj postane hrane, ki izgublja svojo zdravilno in energijsko moč.

V postani hrani se tudi povečuje količina strupenih snovi.

Izogibajmo se ocvrti hrani in prežgani maščobi.

Sadja in zelenjave, če je le mogoče, ne lupimo, temveč temeljito umijemo ali

zdrgnemo. V lupini in pod njo je namreč največ vitaminov. To prakticirajmo le pri



biološko pridelanih živilih, ostala pa rajši olupimo, saj imajo ravno v lupini največ

kemikalij, ki so jih dodali s škropivi pri rasti ali pri transportu za podaljšanje

obstojnosti živil.

Zmanjšamo uživanje belega sladkorja (saharoze) in saharina. To nadomestimo s

sadnim sladkorjem (fruktozo), javorjevim sirupom, v manjših količinah z medom, še

bolje pa z riževim, ječmenovim sladom… Namesto vitaminskih bonbonov raje

uživajmo suho sadje.

Jejmo večinoma sezonsko sadje in zelenjavo, saj daljši prevozi uničujejo vitamine,

živilom pa za obstojnost pogosto dodajajo tudi kemikalije.

Zmanjšamo uživanje proizvodov iz bele moke, belega riža ter uživajmo proizvode iz

polnovredne moke, riža... Mlečne proizvode lahko zamenjujemo na primer z

ovsenim mlekom, sirom iz rastlinskih maščob (na primer od proizvajalca Good

Food)...

Polnovredna hrana je bolj nasitna, zato so obroki manjši. Tako se izognemo še

enemu negativnemu vplivu hitre hrane – pretirani debelosti, kar je vse večji problem

v zahodnem svetu oziroma pri ljudeh, ki živijo v materialnem izobilju in čustveni

lakoti.

Izogibajmo se genetsko spremenjeni hrani. Dajmo prednost ekološko pridelanim

živilom. Če imamo možnost, si pridelajmo vsaj nekaj hrane sami brez škropiv in

umetnih gnojil, drugače pa kupujmo na bioloških tržnicah in trgovinah z zdravo

prehrano.

Priporočljivo je tudi, da ne uživamo preveč različne hrane naenkrat kot tudi da je ne

uživamo med obroki, da po nepotrebnem ne obremenjujemo prebavil. Hrano dobro

prežvečimo. Tako jo dobro prepojimo s slino, s čemer olajšamo delo našim

prebavilom.

Pomembno je, da prehranjevalne navade spreminjamo počasi, da se organizem

navadi. Če zmanjšamo uživanje mesa, ga je potrebno nadomestiti z drugo



beljakovinsko hrano. Soja, pira, pšenica, čičerika ter ostale stročnice in žitarice ter

proizvodi iz njih so možna alternativa.

Za vnos dodatne količine omega-3 maščobnih kislin lahko uživamo čajno žličko

lanenega semena dnevno, ki ga pred zaužitjem 30 minut namakamo v vodi. V ustih

ga dobro zgrizemo in nato popijemo kozarec vode. Laneno seme pomaga tudi proti

zaprtju, le da ga je v tem primeru potrebno uživati trikrat dnevno.

Da bolj zanesljivo nadomestimo in dopolnimo vse potrebne sestavine v telesu

predvsem vitamin B12, antioksidante..., lahko uživamo razna biozeliščna dopolnila

k prehrani. Na tržišču jih je precej. Po mojih izkušnjah so zelo kvalitetni proizvodi

podjetja Life Plus.

Več o tem na moji internetni strani: HTTP://WWW.DEMISE.SI/~BLAZ

Veliko informacij lahko dobite tudi v trgovinah z zdravo prehrano, dobro pa je vzeti

v roke nekaj tovrstne literature.

Pomembno je vedeti, da ni splošnega prehranjevalnega recepta za vse ljudi.

Nekateri gotovo morajo jesti meso, na primer Eskimi..., nekaterim bolj odgovarja

prehrana iz žitaric in stročnic, drugim bolj sadje, zelenjava in oreščki...

Pomembno je, da poslušamo sebe in svoje telo ter prilagodimo prehrano našim

potrebam kot tudi, da nismo pozorni le na okus hrane, temveč predvsem na vpliv

hrane na naše počutje in telo, ko jo použijemo.

Znani rek pravi, da jemo zato, da živimo in ne živimo zato, da jemo.

Kljub temu pa si pripravimo čim bolj okusno hrano in uživajmo v njej.

Če smo zadovoljni, takšno energijo tudi oddajamo. Tudi hrana, ki jo pripravljamo z

zadovoljstvom in ljubeznijo, je zato bolj kvalitetna, kot seveda tudi obratno, jeza,

nervoza, skrbi, zavist, ljubosumje... vplivajo na kvaliteto energije hrane in na vse

okoli nas.

Pri hrani je pomemben tudi obred ob uživanju, ki nam pomaga, da smo s pozornostjo

bolj v sedanjem trenutku, kar omogoča, da bolj zavestno uživamo hrano. To pa



okrepi njene pozitivne učinke. Če uživate prehranske dodatke, so lahko pozitivne

afirmacije zelo dobrodošlo dopolnilo (več o tem v poglavju o negovanju misli).

Del energije, ki nam jo da zaužita hrana, se porabi za naše misli in čustva. Na misli in

čustva vplivajo tudi lastnosti zaužite hrane.

Ne pijmo med jedjo. To razredči prebavne sokove. Med obroki pa je priporočljivo

popiti vsaj 6 kozarcev vode na dan. To bo pomagalo tudi našemu izgledu, saj bo naša

koža manj suha in mladostno bolj polna. Voda je tudi najcenejši lepotni eliksir. Če je

ne pijemo dovolj, jo telo iz kože potegne v notranjost. Koža se izsuši in nastanejo

gube.

KAKO IZBOLJŠATI KVALITETO VODE IN ZRAKA?

Kvaliteto vode lahko izboljšamo z uporabo kvalitetnih filtrov, ki jih redno

menjavamo. Filtri iz vode v večji meri izločijo težke kovine (svinec...), ki se sicer

nalagajo po telesu, klor, apnenec, bakterije, določene pesticide...

Tudi z dobro mislijo, molitvijo, mantro ali energetskimi simboli lahko

harmoniziramo strukturo vode.

Kvaliteto zraka je verjetno najtežje izboljšati, saj bi se meščani morali preseliti iz

mesta. Po možnosti nabavimo ionizator. Pomembni so seveda tudi zdravi bivalni in

delovni prostori, brez plesni, odvečne vlage, s čim manj strupov, ki jih praviloma

vsebuje novo pohištvo in razni premazni laki.

Bivanjske prostore veliko zračimo še posebno, ko je zunaj bolj čist zrak in se takrat

tudi rekreiramo. Čim pogosteje hodimo na sprehode ali rekreacijo v naravo.

TELESNO GIBANJE IN DRUGI NAČINI ZA VZDRŽEVANJE TELESA

Telesno gibanje - rekreacija in/ali fizično delo vsaj vsak drugi dan in če je le možno,

je dobro, da se prepotimo.

Če ne pretiravamo, telesno gibanje ugodno vpliva na počutje, uskladi energetske

tokove v telesu in pospeši izločanje strupov iz telesa. Ohranja prožnost in moč mišic,

izboljša trdnost kosti, upočasnjuje staranje, sesedanje hrbtenice...



Posebej bi izpostavil redno vadbo Joge. Najlažje in bolj kvalitetno se jo lahko

naučimo na kakšnem tečaju ali iz kvalitetnih knjig, nekaj video materiala pa se da

izposoditi tudi v večjih videotekah.

Kako hitro propadajo mišice, če jih ne uporabljamo, pove podatek, da se v devetih

dneh mirovanja oziroma ležanja zniža zmogljivost organov za 21%, že samo srce se

skrči za 10 odstotkov.

Znanstveniki so ugotovili, da prava mera gibanja zagotavlja daljše življenje in

ohranja zdravje. Kdor porabi za trening več kot 3500 kalorij na teden, torej če v tem

pretirava, si življenjsko dobo spet skrajša.

Srce športnika udari na minuto 60 krat namesto 80 krat, torej dela 25 odstotkov manj

in zato bije dvajset let dlje.

Od vseh športov je najbolj praktičen tek, ki aktivira kar 70 % mišic. Pred tekom je

potrebno z ustreznimi vajami mišice segreti. Zmeren tek povzroča, da se telo in

možgani preplavijo s kisikom, omogoča lažji pretok misli, zviša se odpornost, znižuje

pa se krvni tlak, raven holesterola, sečne kisline. Tek preprečuje sladkorno bolezen,

osteoporozo, nespečnost... Tek zbuja seksualno poželenje in dobro razpoloženje ter

krepi samozavest. Pri počasnem teku, pri katerem se ne zadihamo, mišice kurijo

maščobo, sladkor (glukoza) pa ostane možganom. Kdor teče, avtomatično začne bolj

pravilno jesti, saj tek prebudi inteligenco telesa, ki nam tako sporoča, kaj

potrebujemo.

Po pol ure lahkotnega teka se sprošča še serotonin, ki preplavi možgane z občutkom

sreče, ACHT poskrbi za kristalno budnost in endorfini zalijejo telo, kar povzroči

občutek radosti.

Z ustrezno mišično aktivnostjo lahko celo določamo, kateri hormon se bo izločal.

Če delamo vaje za krepitev moči, se proizvaja testosteron, ki povzroča rast mišic in

napolni človeka s svežostjo, poletom in energijo.

Naredimo deset do petnajst enakih vaj, nato pa takšen niz vaj še tri do štirikrat

ponovimo. Med posameznim nizom vaj, ko so bile mišice desetkrat ali petnajstkrat



zelo napete, naredimo daljše odmore dolge 60 ali 90 sekund, da si mišice spet

opomorejo. Pravilno izvedbo vaj nas lahko hitro nauči inštruktor fitnessa.

Če med nizi vaj naredimo samo kratke odmore dolge 10 do 30 sekund, si mišice še ne

opomorejo. Človek postaja po vsakem nizu vaj vse šibkejši, dokler mu moči sploh ne

zmanjka. Takrat začnejo mišice proizvajati drugo sredstvo za obnovitev, rastni

hormon. Ta spodbuja mišični razvoj in kurjenje maščob ter jamči za mladost in gladko

kožo.

Priporočljivo je delati vaje za raztezanje (npr. vaje iz Joge), vaje za moč (npr. fitnes)

in vzdržljivost oziroma kondicijo (npr. tek). Če redno opravljamo razna fizična dela

lahko vaje za moč in vzdržljivost izpustimo, koristile pa nam bodo raztezne vaje, s

katerimi bomo vzdrževali prožnost in gibljivost.

Na izboljšanje počutja in zdravja pa vpliva tudi sonce.

Znanost ugotavlja, da sonce pripomore k boljšemu počitku in spancu ter preprečuje

nespečnost. Odrasli potrebujemo poleti manj spanja kot pozimi. UV-žarki

vzpodbujajo delovanje ščitnice in izločanje hormonov, ki dvigujejo metabolizem in

aktivnost organizma. Strupi se hitreje razkrajajo in odpravljajo iz organizma,

prekrvavitev kože in podkožja je boljša, kar pripomore k bolj gladki, čvrsti in napeti

koži, kljub izgubi odvečnega maščevja. Poleti so tudi diete uspešnejše in hujšanje je

lažje. Zmerno izpostavljanje soncu vzpodbuja obnavljanje kože, nohtov in las. Sonce

tudi vzpodbuja delovanje spolnih žlez in krepi spolni nagon, stabilizira živčni sistem

in dviguje razpoloženje. Vzpodbuja tudi psihično in intelektualno aktivnost.

Raziskave so pokazale, da je človekova intelektualna zmogljivost po sončenju boljša.

Jutranje sonce je najbolj zdravo in najbolj priporočljivo se je izpostavljati soncu med

osmo in deseto uro dopoldan. Pretirano izpostavljanje sončnim žarkom pa je seveda

nevarno.

Imunski sistem torej ohranjamo in izboljšujemo z redno telesno aktivnostjo, občasno

izpostavljenostjo sončnim žarkom (štiri do petkrat na teden do pol ure), z dovolj



spanja, znižanjem previsoke teže, uživanjem nenasičenih maščobnih kislin

(rastlinska, ribja olja) in probiotičnih izdelkov, ki pomagajo uravnati črevesno floro.

Zaužiti je potrebno dovolj beljakovin, vitaminov, mineralov in antioksidantov.

Tudi smeh deluje pozitivno na imunski sistem in znižuje stresni hormon kortizol.

Neaktivnost, mraz, premalo spanja in sonca pa imajo na razpoloženje negativen

vpliv.

Naj navedem še nekaj drugih načinov za negovanje in vzdrževanje telesa:

Ustrezna higiena, enakomeren bioritem, dovolj spanja, masaža, uporaba naravne

kozmetike - vlažilnih, hranilnih krem za kožo, savna, ustreznejša drža telesa, zdravo

ležišče in lega telesa (Feng Shui), urejeno in zmerno spolno življenje (prepogosti

spolni odnosi z izlivom semena moškim izčrpavajo telo zaradi prekomerne izgube

energije in vitalnih snovi)...

4.6 Dejavniki, ki vplivajo na zdravo staranje

Upokojevanje in zgodnje upokojevanje

Dobro zdravje je najpomembnejši predpogoj za podaljšanje

delovne dobe zaposlenih. Pri podaljševanju delovne dobe

morata aktivno in kar najbolje sodelovati tako delodajalec kot

tudi zaposleni. Dokazano je, da prilagoditev delovnih nalog,

sprememba nalog, rotacija delovnega mesta in prilagoditev delovnega časa pozitivno

vplivajo na starejše.

Prehranjevanje

Starejši ljudje so bolj podvrženi tveganju zaradi negativnih posledic debelosti, kot so

npr. koronarna srčna bolezen, diabetes in rak. Energijske potrebe starejših so nižje,

toda njihove potrebe po esencialnih hranilih ostanejo enake. Posebno pozornost je

zato treba posvetiti ravnovesju med hranili in energijo. Nizka telesna teža je pri



starejših kazalnik dobrega zdravja.

Okolje

Notranje in zunanje okolje vpliva na aktivnost starejših ljudi in njihovo vključenost v

družbo. Številni starejši bi bili radi bolj mobilni in aktivni.

Duševno zdravje

Dobro duševno zdravje nam omogoča, da kot posamezniki rastemo, se učimo in

zaznavamo življenje kot prijetno in izpopolnjujoče. Za promocijo duševnega zdravja

in blaginje v starosti lahko storimo veliko. Večina starejših ima pozitivno podobo o

staranju, a negativen odnos do starostnih sprememb, kot so pešajoče zdravje, izguba

ljubljene osebe, depresija in pozabljivost. Demenca je duševna bolezen starostnikov,

ki povzroča največ strahu in je tudi najbolj raziskana. Dokazano je, da sodelovanje

starejših pri koristnih dejavnostih deluje pozitivno. Socialna izolacija pa je največji

dejavnik tveganja za slabo duševno zdravje.

Težave pri uporabi zdravil

Starejši ljudje so največji porabniki več kot 100.000 vrst zdravil. Težave z zdravili se

lahko pojavijo zaradi: napačnega oz. neustreznega zdravila, neustreznega

predpisovanja, medsebojnih učinkov, negativnih reakcij, uporabe tveganih zdravil,

nezadostne uporabe zaradi slabe dostopnosti do zdravnika, lekarne ali težav pri

odpiranju embalaže, medsebojnih učinkov z ostalimi vrstami zdravil.

Telesna aktivnost

S staranjem se ljudje vse manj gibljejo, razlike med spoloma so v tem pogledu

majhne. Najmanj aktivni so starejši ljudje (več kot 80 let), bolni ljudje, ljudje, ki

jemljejo zdravila in tisti z nižjo stopnjo izobrazbe in nižjim dohodkom. Telesna

aktivnost izboljša vzdržljivost, moč, ravnovesje in mobilnost za samostojno življenje,

zato imajo telesno aktivni ljudje višjo raven življenja. Dokazano je, da telesna

aktivnost zmanjšuje krvni tlak in verjetnost pojava srčnožilnih bolezni, kapi in

depresije.

Uporaba in zloraba alkohola in tobaka

Pljučni rak je strogo povezan z uživanjem tobaka. Skoraj tretjina moških in četrtina



žensk v EU kadi, pri čemer se delež kadilcev v celotnem prebivalstvu s starostjo

zmanjšuje. Študije so pokazale, da kadilci, ki prenehajo kaditi pri starosti od 65-70 let,

za polovico zmanjšajo tveganje prezgodnje smrti.

Težave z alkoholom so med starejši pogost pojav in povzročajo precejšnje

zdravstvene tegobe.

Socialni kapital in spodbujanje vključevanja starejših v skupnosti

Raziskave kažejo, da imajo ljudje v bogatejših državah EU več socialnega zaupanja. Z

redkimi izjemami ljudje z nižjimi dohodki, še posebej brezposelni, manj zaupajo

drugim ljudem. Dokazano je tudi, da dobrodelno delo starejših povečuje njihovo

duševno blaginjo, tistim, ki so deležni pomoči pa izboljšuje duševno zdravje. Ukrepi

za izobraževanje in družbeno aktivnost starejših ljudi lahko preprečijo njihovo

izolacijo in osamljenost.

Preventivne zdravstvene storitve

Zdravstvena pismenost je med starejšimi ljudmi slabša kot med mlajšimi, kar se

odraža na visoki obolevnosti starejših za kroničnimi boleznimi. Dokazano je, da npr.

cepljenje proti gripi učinkovito zmanjšuje hospitalizacijo pri srčnih boleznih,

cerebrovaskularnih boleznih, pljučnici ter gripi in zmanjšuje umrljivost.

Preprečevanje poškodb

Ljudje v starosti 65 let in več so zaradi zdravstvenih težav ter prizadetega vida, drže

in ravnotežja bolj dovzetni za poškodbe kot mladi ljudje. Obstaja tudi večja

verjetnost, da so te poškodbe resne zaradi osteoporoze in slabotnosti.

STE VEDELI?

Prebivalci Hambletona v Angliji so povabili starejše od 50 let, prikrajšane posameznike, tiste,

ki veliko sedijo in ljudi vseh starosti s povečanim tveganjem za bolezni srca, da začnejo s

sprehodi. Rezultati opravljene ankete so pokazali, da se je dve tretjini udeležencev po začetku

aktivnosti zdravstveno stanje izboljšalo, 50 odstotkov pa jih je povečalo pogostost sprehodov.

Druženje je bil eden glavnih razlogov za sodelovanje.



DRUŽBENE NEENAKOSTI IN SLOJEVITOST

5.1 OPREDELITEV DRUŽBENE NEENAKOSTI IN DRUŽBENE

SLOJEVITOSTI

Družbena neenakost pomeni neenakomerno porazdelitev materialnih dobrin in

ugleda. V začetku je neenakost izhajala iz bioloških razlik glede na spol in starost.

Tako je prihajalo do družbene neenakosti. Družbena slojevitost pa je posebna oblika

družbene neenakosti, o kateri govorimo takrat, ko se na temelju enakega statusa

oblikujejo sloji, ki so med seboj v odnosih nadrejenosti – podrejenosti. Vsaka

družbena slojevitost je bila na nek način utemeljena, upravičena.

5.2 OBLIKE DRUŽBENE SLOJEVITOSTI

Kastni sistem je popolnoma zaprt sistem družbene slojevitosti, ki temelji na

hindujski veri. Na vrhu so brahmani ali svečeniki , drugo kasto tvorijo kšatriji, ki so

bili vojščaki in vladarji, tretji so vajšiji ali trgovci, četrti so v večini šudre, ki so bili

kmetje in obrtniki. Poklicni položaj posameznika v družbi je bil določen z rojstvom,

stiki med kastami niso bili dovoljeni. Zunaj sistema so bili pariji oziroma

nedotakljivi, ki so živeli ločeno in opravljali nečastne in ponižujoče posle. K temu je

prispevala hindujska religija, posebno njen nauk o reinkarnaciji.

Sužnjelastništvo se je pojavilo v prvih civilizacijah starega veka. Izginilo je s

propadom Rimskega imperija. Oblika družbene slojevitosti v katerem je človek

lastnik drugega človeka, lastnik je imel popolno oblast nad sužnjem in njegovim

življenjem. Sužnje so lahko prodali ali nekaznovano ubili. Družba se je delila na

veleposestnike sužnjelastnike in sužnje. Vmes so bili svobodni trgovci in obrtniki.

Zadnji so sužnjelastništvo odpravili v ZDA po secesijski vojni leta 1864 leta.

Stanovi so oblika družbene slojevitosti značilna za fevdalni družbeni sistem. Družba

je temeljila na agrarni proizvodnji. Zemljoposestniška stanova sta bila plemstvo in

duhovščina. Tretji stan so bili trgovci, obrtniki in kmetje. Najnižji sloj so bili tlačani.



Razredi se pojavijo z nastopom kapitalizma. Pripadnost razredu ni urejeno niti

pravno niti religiozno. Status je bil odvisen od človekovih sposobnosti in

prizadevnosti. To je najbolj odprt sistem družbene slojevitosti.

5.3 DRUŽBENA GIBLJIVOST

To je možnost, da človek lahko spremeni svoj položaj znotraj enega sloja ali preide v

višji ali nižji sloj.

Vrste mobilnosti:

• horizontalna (znotraj istega sloja, administrator postane trgovec)

• vertikalna (se posameznik dvigne v višji sloj (družbena promocija) ali zdrsne

v nižjega (družbena degradacija))

• intrageneracijska (v eni generaciji, trgovec napreduje, postane vodja trgovine)

• intergeneracijska (otroci dosežejo višji ali nižji status kot njihovi starši (otrok

zdravnice postane ključavničar)

Velika mobilnost pomeni, da imajo vsi ljudje enake možnosti za uspeh – odprta

družba. Položaj poklicev se skozi čas spreminja, poveča se ponudba nemanualnih

del, manjša ponudba za manualna dela.

SPREMINJAJOČI SE SVET

6.1 ODKLONSKOST

Opredelitev

To je vsako vedenje, ki je družbeno nesprejemljivo, krši družbene norme in s tem

odstopa od pričakovanj in zahtev neke družbe. Takšno vedenje pogosto vzbuja

neodobravanje in zahteva uporabo predpisanih sankcij. Odklonskost je družbeno in

kulturno pogojena.



• kje je bilo dejanje storjeno, v kateri družbi – npr. uživanje marihuane na

Nizozemskem je dovoljeno

• kdaj, čas dejanja – odnos do različnih dejanj se s časom spreminja (primer

homoseksualnosti v stari Grčiji in danes)

• nepremišljenost

• konkretne okoliščine – pitje alkohola in prepevanje veselih pesmi se večini

ljudi zdi sprejemljivo, v poznem času pa je nesprejemljivo

Nobeno dejanje torej ni odklonsko ali konformno samo po sebi.

Kriminal in odklonskost

Kriminalna so tista dejanja, ki kršijo zakon, odklonska dejanja pa so tista, za katera

ljudje sodijo, da so nenormalna. Odklonska dejanja niso nujno tudi kriminalna.

Lahko pa postanejo kriminalna takrat, ko večina ljudi meni, da gre za resne

prestopke, ki bi jih bilo potrebno podvreči zakonu, ali ko skupina ljudi prične

kampanjo, s katero namerava neko dejanje prikazati za nelegalno. To se lahko zgodi,

če so ljudje prepričani, da gre za zlo, ali ker sodijo, da je v njihovem interesu

prikazati dejanje kot nelegalno.

Statistika kriminala

Uradna statistika prikazuje število kriminalnih dejanj, ki so prijavljena policiji in na

način, kako jih kategorizira. Ljudje kriminalnih dejanj vedno ne prijavijo policiji. To

naredijo le, če so dejanja zelo resna ali če je ponujena nagrada.

Kriminalna dejanja se ne prijavljajo v primerih:

• če ljudje niso prepričani, da gre za resna dejanja

• če ljudje menijo, da gre za zasebne zadeve

• če bi se s tem zapletli v morebitni sodni postopek



• če tega niso sposobni

• če je to zanje ponižujoče (posilstvo)

Kriminal belih ovratnikov

Večina kriminala, ki je pomemben v očeh javnosti in policije, je »poulični kriminal«.

Vendar pa je ukradenega veliko več denarja s kriminalom belih ovratnikov s tem

izrazom označujemo kriminalna dejanja, ki jih storijo pripadniki srednjega razreda v

podjetjih. Mednje se prišteva reprogramiranje računalniških programov, tako, da se

določeni osebi nezakonito izplača večjo vsoto denarja ali »friziranje v

knjigovodstvu«, s čimer se izogne obdavčevanju. Za to zvrst kriminala je zanimanja

veliko manj, saj še ne velja za pomembnega ali nevarnega. Manjša je tudi verjetnost,

da bi policija to vrsto kriminala raziskovala, saj je pogosto zelo tehnične narave in se

le redko prijavlja (zato, da ne bi škodovalo ugledu podjetja). Policija bi tudi

potrebovala ustrezne strokovnjake za to področje. Tudi zakoni, oz. sankcije za taka

dejanja so premila.

6.2 DRUŽBENI NADZOR

Vsebuje postopke in sredstva v obliki sankcij, cilj sankcij je, da družba doseže in

vzdržuje konformizem posameznikov. Cilj družbenega nadzora je torej obvladovanje

človekovega vedenja. Vedenje posameznika se mora prilagoditi vnaprej določenim

vzorcem in pričakovanjem. Družbeni nadzor omejuje ljudi v tistem, kar bi radi

počeli, ter jim zapoveduje početi tisto, kar je družbeno sprejemljivo.

Učinkovitost nadzora je odvisna od sodelovanja tistih, ki jim je povzročena škoda.

Postopki zoper storilce so dolgotrajni in pogosto neučinkoviti. Žrtve pa kaznivih

dejanj ne prijavljajo vedno. Tudi kazen in prevzgoja ne dajeta vedno želenih

rezultatov.

Formalni družbeni nadzor



Uradni državni nadzor, ki temelji na zakonih. Formalni nadzor opravljajo organi.

Policija, sodišča, razne inšpekcije, tožilstvo, ki so za to posebej strokovno

usposobljeni. Formalnemu nadzoru so bolj podvrženi člani nižjih družbenih slojev.

Pripadniki višjih slojev imajo številne priložnosti, ki jih velikokrat ni mogoče

nadzorovati. Oblast je temelj formalnega nadzora, bistvena značilnost je represivnost.

Kazen je močno sredstvo za poboljšanje in spreminjanje vedenja (resocializacija).

Osrednja kazen za kršenje formalnih družbenih norm je odvzem prostosti – zapor.

Cilj je prevzgoja kršitelja. Formalni nadzor vključuje tudi institucije kot so: centri za

socialno delo, psihiatrične ustanove in strokovnjake z različnih področij.

Neformalni družbeni nadzor

Pogosto je bolj učinkovit od vseh norm države in od mehanizmov, ki jih ima država

na razpolago za doseganje zaželenega obnašanja. Neformalni nadzor poteka med

ljudmi v vsakdanjem življenju, ko drug drugega omejujejo in nadzorujemo. To

počnejo skupine ali posamezniki, ki nastopajo kot nadzorovalci ali nadzorovani.

Sankcije niso vnaprej predvidene, pogosto so sankcije tudi krute in brezobzirne.

Pozitivne sankcije so pohvale in nagrade za pričakovano vedenje, negativne pa so

izogibanje, zasmehovanje, izobčenje , grožnje in zastraševanje.

V svojem družbenem okolju poišči konkretne primere različnih ravnanj, ki bi jih lahko

opredelili kot odklonska!

6.3 ZNAČILNOSTI MODERNIH DRUŽB

INDUSTRIALIZACIJA

To je ekonomski vidik ali ekonomske in tehnološke modernizacije. Proces nastajanja

in razvoja industrije, ki je povezan s tehnološkimi odkritji v 17. in 18. stoletju. V

procesu industrializacije so se bistveno spremenili načini in vrste produkcije.



V tradicionalnih družbah je prevladoval primarni sektor: poljedelstvo in živinoreja, v

manjšem obsegu obrt in trgovina. Človeška delovna sila je bila poglavitni dejavnik,

produkcija je temeljila v okviru manjših skupnosti, prevladovala je naturalna

produkcija.

Prikaz fevdalne družbe:

• lastnik vse zemlje je bil monarh, ki jo je razdelil med vazale, zato so mu služili

vojsko

• zemljo so obdelovali tlačani, ki so bili osebno nesvobodni, vezani na zemljo,

dajali so dajatve v naravi, pozneje v denarju

• srenjska zemlja (skupna) pašniki, goščave, gozdovi

• mesta – ukvarjali so se z blagovno proizvodnjo, cveteli sta obrt in trgovina, pot

do industrijskega razvoja je vodila prek založništva in manufaktur (prva

zgostitev delovne sile, prvi poskus ločitve dela od družinskega življenja, prvi

poskus gospodarstva v velikem obsegu)

Z industrializacijo se je težišče produkcije preneslo iz primarnega v sekundarnega

sektorja. To je množična produkcija, ki poteka v tovarnah ob uporabi mehanizirane

tehnologije.

Fevdalni produkcijski odnosi so temeljili na osebno nesvobodni delovni sili, za

kapitalistične družbe pa je značilna osebno svobodna delovna sila. Ker so izdelki

namenjeni prodaji na trgu je to blagovno denarna produkcija. Podjetniško

organizirano mezdno delo postane prevladujoča oblika individualnega preživetja

večine prebivalstva. Nov način produkcije vključuje bolj razvejano družbeno in

tehnično delitev dela.

Ob sekundarnem narašča terciarni (storitveni) sektor: razvija se promet, narašča

število trgovin, narašča število bank, razvija se šolstvo, zdravstvo.

URBANIZACIJA



To je nastajanje mest in gibanje prebivalstva v mestih. Moderne družbe opredelimo

danes kot urbane družbe. Mesta so nastala že v preteklosti, vendar pred letom 1900

razen Velike Britanije ni bilo urbanizirane družbe.

Obsežna urbanizacija je značilnost novejše zgodovine in je tesno povezana z

industrializacijo in spremembami v tehnologiji, komunikacijah.

GLOBALIZACIJA

Tudi kot pospeševanje družbenih odnosov na svetovni ravni

Tri dimenzije globalizacije po Giddensu:

o sistem nacionalnih držav (transnacionalne korporacije so glavni akterji

svetovne ekonomije)

o svetovni vojaški red (posedovanje jedrskega orožja odvrača druge od

njegove uporabe)

o mednarodna delitev dela (deindustrializacija nekaterih območij znotraj

»prvega sveta« in nastanek na novo industrializiranih držav »tretjega

sveta« - štirje azijski tigri: Južna Koreja, Hongkong, Singapur, Tajvan.

Globalizacija gospodarstva – cenejša delovna sila

Sprememba komunikacijskih tehnologij – od izuma tiska, elektronski mediji , internet

⇒kulturna globalizacija

Ovrednoti vpliv možnosti, ki jih prinašajo komunikacijske tehnologije in množični mediji v

prosti čas mladih!

POLITIKA IN DRŽAVA

7.1 POLITIKA IN OBLAST

V ožjem pomenu besede predstavlja politika delovanje države in vsa tista

prizadevanja, ki so na državo naravnana. V širšem pomenu besede je politika vsako



družbeno delovanje, ki ima za cilj urejanje osnovnega socialnega položaja ljudi. V

najširšem smislu predstavlja politika raznovrstne procese in načine, s katerimi ljudje

urejajo družbene odnose in nasploh življenje v skupnosti. Splošen izraz torej

označuje politiko kot nauk o državi in upravljanju države. Lahko rečemo, da se

pojavlja politika povsod tam, kjer sta prisotni oblast in moč.

MOČ

Moč je pojav, ki je obstajal in obstaja v vseh družbah, pri primitivnih ljudstvih je bila

družbena moč edino sredstvo prisiljevanja. Imeli so jo plemenski poglavarji, vrači in

magi. Družbeno moč navadno opredelimo kot možnost vplivati na ravnanje in

obnašanje ljudi tudi proti njihovi volji in s prisilnimi sredstvi. Posledice moči ali

nemoči doživljamo neprestano v vsakdanjem življenju.

Vsakomur je iz lastnih izkušenj znano, da ne more vedno delati tega, kar si želi,

predvsem zaradi tega ne, ker temu nasprotujejo drugi ljudje in njihove želje. Prav

tako iz lastnih izkušenj mnogi vedo, da lahko druge ljudi pripravijo do tega, da bodo

delali to, kar želijo oni. Pri tem lahko uporabljajo različna sredstva – od zvitega

nagovarjanja do fizičnega nasilja.

Moč se pojavlja v večini družbenih odnosov (družini, šoli, cerkvi, …). Moč je oblast,

usmerjena na človekovo delovanje, ki je v skladu z voljo le enega ali skupine. Moč je

povsod.

OBLAST

Oblast je verjetnost, da se bo skupina ljudi podredila nekemu ukazu. V nasprotju z

močjo je za oblast značilno določeno ponavljanje, neprekinjenost. Moč se

demonstrira, oblast se utrjuje. Izkazovanje moči je največkrat zelo odločno in

kratkotrajno. Ravnatelj lahko denimo kadilce odločno in hitro prežene iz šolskih

prostorov kljub njihovemu nasprotovanju. Takšna demonstracija moči je uspešna, ni

pa nujno, da bo učinek dolgotrajen. Šele tedaj, ko ni potrebno neposredno in pogosto

izkazovati moči z uporabo sile, govorimo o oblasti. Oblasti pa ne utrjuje samo

navada. Pomembna je tudi legitimnost. Legitimnost pomeni, da lahko oblast v



določenem trenutku uradno uporabi moč. Razlika med oblastjo in prisilo oz.močjo ni

vedno tako enostavna, kot se zdi, saj lahko tudi za zakonodajno oblastjo v državi stoji

fizična prisila.

7.2 TEMELJI DRŽAVNE OBLASTI

NAČELO LJUDSKE SUVERENOSTI

Besedo suverenost (najvišja oblast, samostojnost, popolna neodvisnost) lahko

opredelimo kot najvišjo, neomejeno in neodvisno oblast. Z vidika ustavnega prava

lahko razlikujemo med državno, nacionalno in ljudsko suverenostjo.

Državna suverenost pomeni, da je državna oblast najmočnejša in najvišja sila v

posamezni družbi. Država monopolno razpolaga s sredstvi fizičnega prisiljevanja.

Delimo jo na notranjo in zunanjo suverenost. Notranja suverenost pomeni, da je

država na svojem ozemlju vrhovna, samostojna in enotna organizacija, ki lahko

posega na vsa področja družbenega življenja. Notranja suverenost daje državi

pooblastilo, da uveljavlja svojo oblast na svojem ozemlju in nad svojim

prebivalstvom. Zunanja suverenost se kaže kot priznavanje drugih držav, da pripada

določeni državi suverena oblast. Širša ali ožja mednarodna skupnost priznava državi

vse tisto, kar pripada vsaki neodvisni in samostojni državi. Država ima pravico do

samostojnega urejanja družbenih zadev na svojem ozemlju.

Nacionalna suverenost označuje suverenost naroda kot posebne družbene

skupnosti, ki se oblikuje na strnjenem ozemlju. Povezuje jo skupni jezik, narodna

zavest ter druge zgodovinske in kulturne sorodnosti. Izraža se v pravici vsakega

naroda do samoodločbe in odcepitve.

Ljudska suverenost je načelo, ki označuje ljudstvo kot nosilca suverene oblasti v

posamezni družbeno urejeni skupnosti. Z njim se izraža zamisel o tem, da vsa oblast

v državi izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu. Že sam pojem ljudske suverenosti je

zasnovan tako, da posamezniki na volitvah prenašajo svoj delež suverenosti na

parlament. Tako je državljan kot volivec udeležen pri oblikovanju oblasti. Ustava

Republike Slovenije dosledno sprejema načelo ljudske suverenosti kot suverenost



vseh državljanov. Oblast daje ljudstvu Slovenije, izvajanje oblasti pa prenaša na

slovenske državljane oziroma volivce. Le ti lahko oblast izvajajo preko svojih

predstavnikov ali neposredno. Ljudska suverenost je istovetna demokraciji.

POLITIČNO PREDSTAVNIŠTVO

Ustanove političnega predstavništva, preko katerega se danes skoraj v celoti

uresničuje načelo ljudske suverenosti, so se oblikovale vzporedno s krepitvijo

parlamentarizma ( v Veliki Britaniji) in na temelju francoske ustavnopravne in

politične doktrine. Prve oblike predstavništva so se pojavile že v antiki, svet v atenski

in senat v rimski skupščini. V srednjem veku so nastale stanovske skupščine, ki so jih

najprej sestavljali pripadniki plemstva in duhovščine, pozneje tudi predstavniki

meščanov, ki so nadzorovali in omejevali monarhovo oblast. V Franciji je meščanstvo

z revolucijo 1789 direktno preobrazilo stanovsko v narodno skupščino.

Politično predstavništvo pomeni velik napredek v večstoletnem boju za politično

emancipacijo človeka. Klasična teorija o političnem predstavništvu temelji na

formalno pravni enakosti državljanov in na načelu o enotni in nedeljivi suverenosti

ljudstva.

Poslanski mandat je pooblastilo osebi, da za drugo osebo opravi neko delo, da ga

zastopa ali predstavlja. Mandat opredeljuje obdobje za katero so izvoljeni člani

predstavniških in drugih organov. S pojmom poslanski mandat pa opredeljujemo

razmerje med volivci in izvoljenimi predstavniki.

DRŽAVA

Globalna politična institucija, v kateri se izvaja oblast je država. Ni družbe, v kateri

ne bi potekal boj za vpliv, moč in oblast. Kljub temu pa bi obstoj države v

plemenskih skupnostih ali majhnih, revnih družbah le s težavo dokazali.

Nastajanje države je bil dolgotrajen proces, ki je trajal več tisoč let. Prvotna družbena

skupnost je temeljila na krvnem sorodstvu. V njej je obstajala skupna lastnina in

skupno delo vseh njenih članov. Ker ni bilo pogojev, ni bilo presežne vrednosti, niti

delitve na razrede. Skupne zadeve so reševali na zborih. V obdobju med



praskupnostjo in sužnjelastniško družbo so dozoreli pogoji za nastanek nove

družbene organizacije – države.

Osnovni pogoj, ki je pripeljalo do nastanka države, je priznavanje privatne lastnine in

z njo dovoljeno kopičenje bogastva. Naraščajoče družbene potrebe so vodile do

delitve dela, družba je postajala vse bolj razčlenjena. Pojavili so se bogati in revni.

Lastniki proizvajalnih sredstev so želeli svoj boljši položaj v družbi zavarovati.

Oblikovali so posebno organizacijo, ki je vključevala tudi fizično prisilo – državo. V

državi ljudje niso bili več povezani sorodstveno, ampak teritorialno. Za upravljanje

družbe so oblikovali posebne organe, za njihovo delo pa so uvedli davke. Država je

postala organizacija javne oblasti. Izraz javna oblast pomeni, da gre za dejavnost v

imenu družbe in za njo, izvajajo pa jo le nekateri posamezniki, določene plasti ali

organizacije v družbi.

ELEMENTI DRŽAVE

Temeljni elementi države so:

• ozemlje

• prebivalstvo

• oblast

Ozemlje je prostor (zemeljska površina, zračni prostor, obalno morje, podzemlje), na

katere država uveljavlja svojo suvereno oblast, ki zajema vse tam prebivajoče ljudi.

Prebivalstvo države sestavljajo vsi ljudje, ki prebivajo trajno oziroma začasno na

ozemlju držav. Razlikujemo med državljani in tujci. Država si na svojem ozemlju

podreja celotno prebivalstvo razen tistih tujcev, ki uživajo diplomatsko imuniteto

(veleposlaniki, diplomati).

FUNKCIJE DRŽAVE



Državna oblast se uresničuje prek različnih oblastnih funkcij države. Temeljne

državne funkcije se ločijo med seboj predvsem glede na pravne akte, ki jih sprejemajo

državni organi.

Zakonodajna funkcija je tista funkcija države, v okviru katere državna oblast izdaja

zakone kot najvišje pravne akte v državi. To funkcijo opravlja zakonodajno telo, ki je

sestavljeno iz voljenih predstavnikov ljudstva.

Izvršilnoupravno funkcijo izvajajo izvršilno organi, med katere štejemo državnega

poglavarja, vlado in upravne organe. Vsebina te funkcije je izvrševanje zakonov, ki

jih sprejme zakonodajno telo.

Sodna funkcija se izvaja z avtoritativno ugotovitvijo kršitve pravne norme in njene

odstranitve in sicer predvsem v primeru spora glede tega. Izdajajo se konkretni akti v

obliki sodb. V okviru te funkcije se izvaja tudi ustavnosodna kontrola.

MODERNA DRŽAVA

Predhodnice moderne države so bile v času naše civilizacije:

• grška mestna državica (polis)

• rimska država (civitas res – publica)

• srednjeveška kraljevina (regnum)

Omenjene organizacije niso bile države v pravem pomenu besede, temveč preproste

oblike politične organiziranosti. Moderni tip države, kakršnega poznamo danes, se je

pojavil šele v 18.stoletju, ko se je formalna oblast začela ločevati od družbe. S

pomočjo države je vladajoči razred začel urejati ekonomske in politične odnose.

NALOGE MODERNE DRŽAVE

Država je organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju

suvereno oblast. Predstavlja politično skupnost vladajočih in vladanih. Urejena je po

pravilih in načelih, ki jih sprejemajo in upoštevajo vsi njeni pripadniki – bodisi



prostovoljno ali s prisilo. Zato ima država vojaški, policijski in sodni aparat, ki varuje

politično odločitev.

Ker predstavlja država organizacijo oblasti, ima izključno vlogo nad sredstvi za

telesno prisiljevanje, zato lahko na določenem ozemlju prisiljuje tam živeče ljudi k

poslušnosti. S tem poskuša doseči določeno družbeno urejenost in varnost. Država

preprečuje, da bi se nenehno tekmovanje in spopadanje spremenilo v neobvladljivo

nasilje in nered. V tem je njeno civilizacijsko poslanstvo.

Država je tudi središče političnega odločanja, saj skušajo številne druge politične

organizacije v družbi vplivati na državno oblast in si z njeno pomočjo pridobiti čim

ugodnejši položaj v družbi. Hkrati pa državo sestavlja strokovno usposobljen državni

aparat. Država razpolaga tudi z veliko gospodarsko močjo, saj si lahko priskrbi velika

denarna in druga sredstva, s katerimi krepi svoj aparat in s tem svojo moč. Ljudje

smo se pripravljeni državi prostovoljno podrejati, saj jo priznavamo kot avtoriteto.

Za državo in državljane je zelo pomembno, v kolikšni meri je država uspela doseči

družbeno soglasje o njenih najpomembnejših odločitvah in kako v vsakdanjem

življenju državljani dojemajo delovanje državnega aparata.

PRAVNA DRŽAVA IN CIVILNA DRUŽBA

Pravna država se je pojavila kot zahteva mlade buržoazije v boju proti fevdalni

ureditvi, v kateri je bila samovolja monarha in fevdalcev uradno dovoljena. Pravice

posameznikov niso bile odvisne od zakonov, temveč od dobre volje fevdalnega

gospoda oz.monarha. Načela ustavnosti in zakonitosti v fevdalni družbi niso poznali.

Zato ti dve načeli postaneta sestavni del boja za pravno državo.

Pojem pravne države se je razvijal postopoma. Z razvojem meščanske demokracije se

je oblikoval parlament, nanj pa je bila prenesena zakonodajna oblast monarha. Na ta

način naj bi se v ravnanju državnih organov odražala ljudska volja. Vendar pa za

resnično pravno državo ni pomembno samo to, da mora ravnanje državnih organov

temeljiti na zakonu, temveč je bistveno tudi to, da pri odločanju o vsebini teh

zakonov sodelujejo vsi državljani. To pomeni, da se njihovi skupni in splošni interesi



oblikujejo v pravne norme. Upravni organi smejo delovati le v skladu s pooblastili, ki

jim jih dajejo zakoni in ustava. Ker je delovanje uprave podvrženo sodnemu nadzoru

je potrebno sodnikom zagotoviti neodvisnost. Edino tako so lahko nepristranski

razsojevalci. Državljanom je proti sodnim odločbam dopustna pritožba. Pravna

država je sistem, v katerem se dosledno uresničujeta pravičnost in enakopravnost.

Vsi zakoni, vse pravice in svoboščine veljajo enako za vse ljudi v enakih okoliščinah.

V dvajsetem stoletju se je v modernih demokracijah zahtevi po pravni državi

pridružila še zahteva po socialni državi oziroma državi blaginje. Država mora

prevzeti socialnovarstveno vlogo. Poskrbeti mora za kakovost življenja državljanov,

za njihovo socialno varnost in blaginjo. Skrbeti mora za svobodo dela, socialno

zavarovanje, razvoj zdravstva, šole in kulture. Pri uresničevanju socialnih pravic

imajo državni organi dejavno vlogo, saj morajo presoditi upravičenost državljanov

do določenih sredstev oziroma storitev. Obenem mora socialna država poskrbeti za

ustrezno obdavčenje ustvarjenega dohodka. Pravimo, da se država danes ne

postavlja samo z grbom, zastavo, himno, niti ne s svojo velikostjo, ampak predvsem z

demokratičnostjo političnega sistema in socialno skrbjo za svoje državljane.

V vsaki demokratični in pravni državi je zagotovljeno tudi delovanje civilne družbe.

Civilna družba predstavlja različna področja človekove aktivnosti, sega pa na vsa

področja človekovega življenja in dela (ekonomsko, kulturno, družinsko,

ustvarjalno). Zajema tudi različna družbena gibanja, v katerih se posamezniki

socializirajo in potrjujejo. Odnos države do teh delov družbe ne sme biti dominanten,

ampak mora dopuščati prostor za najrazličnejše spodbude in upoštevati

gospodarske, politične in kulturne različnosti. Delovanje civilne družbe pomeni

ločevanje med družbo in državo. Cilj civilne družbe je širjenje človekovih pravic in

svoboščin in s tem ustvarjanje višje kakovosti življenja.

ORGANIZIRANOST SODOBNE DRŽAVE

Vsaka sodobna družba je zelo zapletena organizacija, ki jo sestavljajo številni organi.

Da bi ljudje vedeli, kako je organizirana državna oblast (državni uslužbenci, uradne



osebe), morajo biti pravice in dolžnosti posameznih državnih organov natančno

določene in razmejene. Organom so zaupane posamezne državne naloge. Vsakemu

državnemu organu morajo določiti njegovo pristojnost. Ta je lahko stvarna in

krajevna. Stvarna pristojnost pomeni vsebinsko opredelitev zadev, krajevna pa določa

območje, na katerem državni organ uresničuje svojo pristojnost. Kljub temu, da so

državni organi razvejani in različni, morajo tvoriti enotno in usklajeno organizacijo.

ZGODOVINSKI RAZVOJ SLOVENSKE DRŽAVE

Posebnost slovenske narodne usode je v tem, da je v zgodovini dolgo shajala brez

lastne države. Razvoj brez nacionalne države je pustil pečat v slovenski

narodnopolitični misli. Z idejo o »Zedinjeni Sloveniji« (1848) je slovenski narod

želel postati bolj enakopraven drugim, politično bolj razvitim in močnejšim narodom

v habsburški monarhiji. Zaradi socialne nerazvitosti slovenske družbe in

pomanjkanja meščanske elite je bila uresničitev te ideje pozna (šele v prvem

desetletju 20. stoletja). Kot majhen narod smo bili brez politične avtonomije.

Zaradi občutka politične majhnosti sploh nismo razmišljali o svoji državi. Socialist

Ivan Cankar je tedaj razmišljal o federativni jugoslovanski republiki. Takrat

najmočnejša politična sila Krščansko socialna slovenska ljudska stranka je

zagovarjala koncept trializma. Z njim se je slovenska politika med prvo svetovno

vojno reševala iz nemškega objema. V njihovem programu je poudarjena narodna

enotnost Slovencev, Hrvatov in Srbov (majniška deklaracija – ustanovitev neodvisne

države v okviru habsburške monarhije).

V takšni jugoslovanski državi se je Slovenija »utapljala« brez jasnega statusa. Leta

1918 so se Slovenci združili v skupno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Pri tem

pa niso razmišljali o svoji suverenosti.

1. decembra 1918 je z združitvijo Države SHS, Kraljevine Srbije in Kraljevine Črne

Gore nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Ker je bila Kraljevina

SHS centralistično urejena, je hitro odpravila nacionalne avtonomne vlade. Poleg



tega je bila slovenska politika še dodatno prizadeta zaradi izgubljenega koroškega

plebiscita (1920) in rapalske mirovne pogodbe istega leta.

Med obema vojnama je ponovno prihajalo v ospredje razmišljanje o slovenski

državnosti predvsem pri majhnih opozicijskih strankah. Za federativni model

jugoslovanske države, v katerem bi se lahko realizirala narodova samoodločba, se je

postavila KP Slovenije (Kardelj). Vodstvo stranke je bilo močno povezano s KPJ (Tito)

in je bilo naslednjih petdeset let trdno prepričano, da lahko svojo socialno –

komunistično vizijo razvija le v vsejugoslovanskem okviru.

Leta druge svetovne vojne so bila leta nacionalne stiske in hkrati leta vzpona

slovenske samozavesti. Osvobodilna fronta (OF) in slovenska kontrarevolucija sta

oblikovali programa o slovenski državnosti in prihodnosti. Zgodovinsko mnogo bolj

pomembna je bila OF, ki je s svojo politično in vojaško močjo predstavlja del

jugoslovanske vojske in je bila s strani antifašistične koalicije priznana kot zavezniška

sila.

V času NOB je prevladovalo stališče, da je slovensko narodno vprašanje podrejeno

višjim revolucionarnim interesom, ki jih je zastopala takratna komunistična

organizacija. To stališče je bilo dokončno veljavno z »Dolomitsko izjavo« in s

prevlado ene same politične stranke

Kljub temu, da je le-ta razglašala pravico do samoodločbe slovenskega naroda,

Slovenci nismo uspeli zgraditi svoje lastne državnosti v novi jugoslovanski državi.

Tako je bila po osvoboditvi slovenska država in slovenska suverenost samo formalno

pravna. Slovenska država je obstajala v zelo centralizirani jugoslovanski federaciji.

Novi pogledi na narodno vprašanje so se v skladu z razvojem evropske civilizacije

rodili v nekomunističnih krogih od sredine 80.let dalje (57. številka Nove revije,

sodni procesi proti četverici, poskus organiziranja srbskega mitinga v Sloveniji,

gospodarskimi pritiski). Ogorčenje nad federacijo se je stopnjevalo vse do kongresa

Zveze komunistov Slovenije leta 1989, ko so tudi slovenski komunisti zahtevali

pluralizacijo komunistične stranke. Še istega leta so bile v Sloveniji prve

demokratične volitve, kjer je DEMOS s 56 % parlamentarno zmago sestavil vlado.



Plebiscit o samostojni in neodvisni Sloveniji je potekal 23. decembra 1990. Od 1 460

005 volilnih upravičencev jih je glasovalo 93,2 odstotka, za samostojno državo se je

izreklo 95 odstotkov udeležencev, to je 88,2 odstotka vseh državljanov.

Slovenski parlament je 25. junija 1991 razglasil državo Republiko Slovenijo in da v

Sloveniji začne veljati plebiscitna odločitev in da Slovenija na svojem ozemlju

prevzema oblast. V noči, po razglasitvi neodvisne Slovenije, s 26. na 27. junij 1991 je

sledila intervencija jugoslovanske armade na Slovenijo. Z agresijo na Slovenijo je

kriza internacionalizirana. Za njeno razrešitev se je zavzemala tudi evropska

skupnost.

Novo ustavo neodvisne in samostojne Slovenije smo sprejeli 23. decembra 1991.

Mednarodna skupnost je postopoma začela priznavati Slovenijo kot samostojno

državo. Januarja leta 1992 so nas priznale članice Evropske skupnost in pozneje še

mnoge druge države. Leta 1992 je postala Slovenija članica OZN, leta 1993 pa tudi

članica največje evropske organizacije Sveta Evrope. Leta 1997 je Slovenija postala

pridružena članica Evropske unije, leta 2004 njena članica.

7.3 ORGANIZACIJA DRŽAVNE OBLASTI

PRAVNI VIRI DRŽAVNE UREDITVE SLOVENIJE

Vrste virov:

1. Ustava

2. Zakoni

3. Poslovniki

4. Drugi viri

PREDSTAVNIŠKO TELO

V najširšem pomenu besede je parlament splošno predstavniško telo, ki predstavlja

ljudstvo kot celoto in sprejema najpomembnejše odločitve v državi. Oblikuje se z

neposrednimi volitvami na podlagi splošne in enake volilne pravice. V ustavnih

ureditvah po svetu sta znana tako enodomno kot dvodomno predstavniško telo.



DRŽAVNI ZBOR

V naši družbi takšno zakonodajno funkcijo opravlja državni zbor, ki ima edini

pravico sprejemati zakone (zakonodajna oblast). Sestavlja ga 90 poslancev, ki so

izvoljeni neposredno na podlagi splošne in enake volilne pravice s tajnim

glasovanjem (80. člen ustave). Mandatna doba celotnega državnega zbora in

poslancev je po ustavi štiri leta. V državni zbor se vedno voli tudi po en predstavnik

madžarske in italijanske narodne skupnosti. Poslanci so, tako določa ustava,

predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na nobena navodila na primer političnih

strank, ki jim pripadajo. To pa ne pomeni, da politične stranke nimajo vpliva na

zakonodajno telo. Da bi poslanci lahko samostojno odločali uživajo poslansko

imuniteto. Državni zbor dela na rednih in izrednih sejah, ki jih sklicuje predsednik

državnega zbora. Za vsako odločanje je potrebna prisotnost večine poslancev (46),

predmet običajnega odločanja je potrjen, če zanj glasuje večina prisotnih poslancev

(relativna večina). Za sprejem pomembnejših odločitev je potrebna absolutna večina,

to je večina vseh članov parlamenta. Za najpomembnejše odločitve (na primer

sprememba določenega člena ustave) pa je potrebna dvotretjinska ali celo

tričetrtinska (kvalificirana) večina vseh članov parlamenta.

Pristojnosti državnega zbora:

• sprejema spremembe ustave

• sprejema nacionalne programe, deklaracije, sklepe

• sprejema zakone in druge splošne akte

• sprejema svoj poslovnik

• sprejema državni proračun

• ratificira mednarodne pogodbe

• razpisuje referendum



• voli, razrešuje in imenuje predsednika vlade in ministre, sodnike ustavnega

sodišča, člane računskega sodišča, varuha človekovih pravic, guvernerja

centralne banke

Državni zbor si uredi svoje poslovanje s poslovnikom. Pomembno vlogo pri

uresničevanju nalog parlamenta imajo komisije in odbori (delovna telesa DZ), ki

morajo pred vsakim odločanjem pretresti obravnavana vprašanja in o njih sprejeti

stališča.

Poslanske skupine imajo pomembno vlogo v delovanju DZ, saj vodje poslanskih

skupin sodelujejo v kolegiju predsednika DZ pri organiziranju dela DZ in pri

pripravah na seje in poslovanje DZ.

Zakonodajni postopek je skupek pravil, s katerimi so urejene posamične faze v

postopku sprejemanja zakona ter pravice in dolžnosti udeležencev v tem postopku.

Praviloma je večstopenjski (prva obravnava, druga obravnava). Pomembno vlogo

imajo v zakonodajnem postopku parlamentarni odbori, oziroma komisije.

Državni zbor lahko odredi parlamentarno preiskavo o zadevah javnega pomena, to

mora storiti na zahtevo tretjine poslancev DZ.

Državni zbor na predlog vlade razglaša tudi vojno in izredno stanje v državi, odloča

o nujnih ukrepih in njihovi odpravi. Odloča tudi o uporabi obrambnih sil. Če se ne

more sestati, odloča o teh zadeva predsednik republike. Sprejem zakonov lahko

predlaga državni svet, vlada in vsak poslanec. To pravico imajo tudi volivci (najmanj

5000).

DRŽAVNI SVET

Državni svet je predstavniško telo v širšem smislu. Po ustavi je državni svet

zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Sestavlja

ga 40 svetnikov, ki so voljeni za 5 letni mandat in svoje funkcije ne opravljajo



profesionalno kot poslanci. Ima predvsem nadzorno, svetovalno in iniciativno

nalogo.

Sestava državnega sveta:

• predstavniki delodajalcev (4)

• predstavniki delojemalcev (4)

• predstavniki kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev (4)

• predstavniki negospodarskih dejavnosti (6)

• predstavniki lokalnih interesov (22)

Pristojnosti državnega sveta:

• predlaga državnemu zboru sprejem zakonov,

• daje državnemu zboru mnenje o vseh zadevah iz njegove pristojnosti

• zahteva razpis zakonodajnega referenduma

• zahteva preiskavo o zadevah javnega pomena

PREDSEDNIK REPUBLIKE

Predsednik republike po ustavnih določbah predstavlja Republiko Slovenijo.

Predsednik države ima reprezentativno funkcijo in je vrhovni poveljnik njenih

obrambnih sil. Čeprav je Slovenija parlamentarna republika za katero velja pravilo,

da voli predsednika parlament, izvolimo slovenskega predsednika na neposrednih,

splošnih in tajnih volitvah za dobo 5 let (največ dvakrat zaporedoma). Volitve, ki jih

razpisuje predsednik DZ, so urejene tako, da se voli po dvokrožnem večinskem

sistemu.

Njegove pristojnosti so:

• razpis volitev za državni zbor

• razglas zakonov

• imenovanje državnih funkcionarjev

• imenovanje in odpoklic veleposlanikov

• pomilostitve obsojencev

• podeljevanje odlikovanj, častnih naslovov



• druge naloge (sklic izredne seje in razpustitev državnega zbora)

• predlaga državnemu zboru kandidata predsednika vlade

• v času izrednega stanja ali vojne sme izdati uredbe z zakonsko močjo

Če je predsednik republike trajno ali začasno odsoten (smrt, odstop), opravlja

njegovo funkcijo predsednik državnega zbora. Predsednik republike nima imunitete.

VLADA

Izvršilno vejo oblasti sestavlja vlada in njena ministrstva, ki so po ustavi v okviru

svojih pristojnosti samostojna in odgovorna državnemu zboru. Vlada je tudi najvišji

organ državne uprave. Predsednik vlade skrbi za enotnost njene politične in upravne

usmeritve ter usklajuje delo ministrov. Ministri so skupno odgovorni za svoje delo,

vsak minister pa za delo svojega ministrstva. Mandat vlade je enak mandatu

državnega zbora, lahko pa predčasno preneha.

Ko so znani volilni rezultati v parlament, predsednik države podeli mandat za

sestavo vlade voditelju tiste politične stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov.

Ta pripravi predlog za sestavo vlade, o katerem odloča parlament. Če ga zavrne, ima

imenovani mandatar še eno priložnost za sestavo nove vlade. Ob ponovni zavrnitvi

mora predsednik države imenovati novega mandatarja, najpogosteje iz vrst po

volilnih rezultatih druge najmočnejše stranke. Če parlament ne sprejme nobenega

predloga, predsednik države razpusti parlament in razpišejo se nove volitve. Ko

parlament izglasuje zaupnico mandatarjevemu predlogu o sestavi vlade, le ta lahko

začne delovati.

Naloge vlade:

• izvaja politiko, ki jo določi državni zbor

• vodi, usmerja in usklajuje izvajanje politike države

• predlaga in sprejema politične, ekonomske, pravne in finančne ukrepe

• predlaga zakone v sprejem parlamentu

• izdaja uredbe in druge pravne akte



Predsednik vlade ima močan položaj, saj mora skrbeti za enotnost politične in

upravne usmeritve vlade. Šef vlade lahko poda parlamentu pobudo za preverjanje

politične odgovornosti posameznega ministra ali cele vlade. Če minister ali cela

vlada izgubi zaupanje parlamentarne večine, mora odstopiti. Glasovanje o

nezaupnici vladi ali posameznemu ministru lahko zahtevajo tudi poslanci, lahko pa

sprožijo tudi interpelacijo o delu vlade kot celote ali posameznega ministra.

Interpelacija je posebna oblika uveljavljanja odgovornosti vlade parlamentu. Pomeni

resen pritisk na vlado, če parlament z njenim delom ni zadovoljen. V tem primeru se

o delu vlade začne posebna razprava, ki se lahko konča z nezaupnico vladi ali

posameznemu ministru, ni pa nujno. V praksi sta interpelacija in glasovanje o

(ne)zaupnici vladi močno orožje opozicije.

UPRAVA

Vlada opravlja vse svoje funkcije v tesni povezavi z državno upravo. Državna

uprava zbira in obdeluje večino potrebnih podatkov, ki so nujni za delovanje vlade.

Upravni organi so dolžni poskrbeti za izvrševanje odločitev, ki jih je sprejela vlada.

Pri svojem delu so vezani z načelom zakonitosti. Uprave so ustanovljene za

posamezno ožje upravno področje ali za upravljanje posameznih nalog ministrstev

(uradi, inšpektorati, zavodi, direkcije, agencije). Zadolžene so za opravljanje različnih

strokovnih nalog, ki se lahko izvršujejo le preko ministrstev. V sodobnih družbah

lahko država del upravnih nalog prenese na organe lokalne samouprave, podjetja, pa

tudi posameznike, če dobijo za to javna pooblastila.

OBRAMBA DRŽAVE

Obrambno področje ureja zakon o obrambi in zakon o vojaški dolžnosti.

PRAVOSODNI SISTEM

PRAVOSODJE in SODIŠČA



Izraz pravosodje se uporablja za označitev področja delovanja, ki se nanaša na

različne dejavnosti v zvezi z izvajanjem sodne funkcije. Pravosodni sistem zajema

sodišča in še nekatere druge organe in službe, ki so trajno povezane z delovanjem

tretje – sodne veje oblasti. Nosilec sodne oblasti je sodnik. Izvajanje sodne oblasti ni

mogoče organizirati preko sodnikov kot oseb, temveč preko posebnih državnih

organov – sodišč. Ustava določa, da v Sloveniji ni mogoče ustanavljati izrednih

sodišč, v mirnem času pa tudi ne vojaških sodišč. Sodišča so organizirana po stvarni

in krajevni pristojnosti.

Sodišča delimo na:

1. Splošna sodišča:

• okrajna

• okrožna

• višja

• Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Okrajna sodišča presojajo na nižji, prvi stopnji o manj pomembnih zadevah

(kazenske civilne zadeve). Pristojna so za sojenje, ko gre praviloma za manjše

zagrožene kazni. Postopek vodi in o njem odloča sodnik posameznik. Okrožna

sodišča so tudi prvostopenjska sodišča, ki presojajo zlasti o kazenskih civilnih

zadevah, o gospodarskih sporih, zlorabah intelektualne lastnine, družinskih

razmerjih in drugem. Sodi sodnik posameznik ali senat (sodnik in dva sodnika

porotnika). Višja sodišča so drugostopenjska in odločajo o pritožbah zoper odločbe

okrajnih in okrožnih sodišč. Na tretji stopnji sodi najvišje oziroma Vrhovno sodišče.

Zaradi pomembnosti odločitev, ki jih sprejema, odloča vrhovno sodišče praviloma v

senatu petih sodnikov.

2. Specializirana sodišča

• Delovna in socialna sodišča, ki so specializirana za sojenje o delovnih

sporih, socialni varnosti in drugem



• Upravna sodišča opravljajo funkcijo nadzora nad zakonitostjo

upravnih aktov

DRŽAVNO TOŽILSTVO

To je organ, ki izvaja kazenski pregon v imenu države. Državni tožilec vlaga in

zastopa kazenske obtožbe in ima druge z zakonom določene pristojnosti. Državno

tožilstvo ne sodi v sodno vejo oblasti, temveč je del izvršne veje oblasti. Po svoji

funkciji je samostojnejše in politično neodvisno od upravnih organov. Organizacija

državnih tožilstev se naslanja na organizacijo sodišč: tako poznamo okrožna državna

tožilstva, višja državna tožilstva in državno tožilstvo Republike Slovenije.

ODVETNIŠTVO IN NOTARIAT

Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki v naši praksi ni

nova. Zagotavlja poklicno, strokovno zastopanje pravnih in fizičnih oseb v različnih

postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi. Odvetniki zastopajo stranke na

podlagi posebnega pooblastila. Pri svojem delu so vezani na načela poštenosti,

neodvisnosti in strokovnosti. Notariat je posebna javna služba, ki jo opravljajo

notarji. Zaupana so jim javna pooblastila za sestavljanje listin o vseh pravnih poslih,

hramba teh listin, prevzem denarja in vrednostnih papirjev zaradi izročitve tretjim

osebam in drugo. Notar je lahko samo oseba, ki uživa veliko zaupanje. Imenuje ga

minister za pravosodje. Ministrstvo določi tudi število in razporeditev notarskih

mest po območjih.

USTAVNO SODSTVO

Ustavno sodišče je ustanovljeno z namenom, da varuje najvišja načela pravne

države. Je varuh ustavnosti in zakonitosti. Odloča o skladnosti zakonov z ustavo in

mednarodnimi akti ter splošnimi načeli mednarodnega prava. Odloča o pritožbah

zaradi kršitev človekovih pravic in svoboščin, o sporih glede pristojnosti različnih vej

oblasti in delovanju političnih strank. Pristojno je za odločanje o odgovornosti



predsednika vlade in ministrov. Ustavno sodišče lahko v celoti ali delno razveljavi

zakon, ki ni skladen z ustavo. Zoper posamezni akt državnega organa ali

posameznika, ki je nosilec javnih pooblastil, je možna ustavna pritožba, vendar šele

tedaj, ko so izčrpana vsa druga pravna sredstva. Sestavljeno je iz devetih sodnikov,

ki jih izvoli državni zbor, za dobo devetih let.

7.4 OBLIKE NEPOSREDNE DEMOKRACIJE

S pojmom neposredna demokracija označujemo načine in oblike neposrednega

sodelovanja državljanov pri izvrševanju oblasti.

Vse velike revolucije do konca 19. stoletja so se trudile, da bi ustvarile demokracijo,

oziroma višjo obliko demokracije, kot je bila do tedaj. Kaj je torej demokracija? Že

sama beseda zveni kot obljuba, podobno kot svoboda, enakost.

Prve zamisli o demokratičnem urejanju javnega življenja so nastale v antični Grčiji

500 let pred našim štetjem. Antična demokracija si je za svoje ideale postavila

svobodo, enakost pred zakonom, spoštovanje zakonov in neposredno sodelovanje

državljanov pri izvrševanju oblasti. Vendar pa je antična demokracija priznavala le

enakost za svobodne državljane, pripadnike polisa, kjer naj bi bili vsi enakopravni in

enako primerni za javne službe. Zato volitve niso bile potrebne, predstavnike oblasti

so žrebali. Pravica sodelovanja pri izvrševanju oblasti pa ni veljala za sužnje.

Omejena je bila torej le na ozek krog prebivalstva in je imela veliko nasprotnikov

(Sokrat, Platon). Grško idejo demokracije so prenesli v Rim, kjer se je postopoma

razvila republika.

Zahteva po demokraciji izhaja iz dejstva, da oblast ne sme pripadati posamezniku,

oziroma ozki skupini ljudi, temveč vsem ljudem, ker so le ti nosilci suverene oblasti.

Demokracija je tedaj, kadar lahko večina ljudi v večji ali manjši meri sodeluje pri

oblikovanju državne organizacije in vpliva na njeno delovanje. V demokratičnem

sistemu morajo biti varovane temeljne človekove pravice in svoboščine. V



demokraciji mora biti družbeni sistem zgrajen tako, da je mogoče v njem odločati o

problemih in razreševati dileme v različnih organih. Odločati mora večina z

upoštevanjem stališč manjšin. V moralno političnem smislu je za demokracijo

najpomembnejše vzdušje, ki temelji na strpnosti, enakopravnosti in svobodi, kar

zagotavlja pravna država.

Za sodobno demokracijo je pomemben razvoj liberalizma (svobodomiselnost), ki

izhaja iz tega, da je naloga države predvsem zagotavljanje miru in reda (oblast mora

biti omejena), posameznik pa mora biti svoboden, saj mu pripadajo po naravi dane in

neodtujljive pravice (pravica do življenja, svobode, enakosti in zasebne lastnine).

Urejenost države mora biti določena z ustavo.

OSNOVNE ZNAČILNOSTI SODOBNE DEMOKRACIJE

20. stoletje je liberalni zasnovi demokracije dodalo nove razsežnosti:

• sodobna demokratična država mora biti socialna država (državljanom s

svojimi ukrepi zagotavlja socialno varnost)

• državljan mora biti zavarovan pred državno oblastjo in njenimi zlorabami

• državne institucije morajo biti oblikovane po meri ljudi skladno z njihovimi

potrebami in željami

• suverenost pripada ljudstvu, v njegovem imenu jo izvršujejo izvoljeni

predstavniki

• volitve morajo biti splošne, enake, tajne, na njih ljudje izbirajo med različnimi

strankami

• državna oblast mora biti deljena in uravnotežena

• ustava mora jamčiti temeljne človekove pravice in svoboščine (pravna država)

• ljudje so lahko svobodno organizirajo ustanavljajo politične stranke in

skupine, da bi lahko uveljavljali svoja stališča

• obstaja neodvisni policijski in pravosodni sistem

• svoboda medijev



Izvajanje demokracije je lahko neposredno ali posredno. Neposredna demokracija je

tedaj, kadar o pomembnih družbenih odločitvah odločajo ljudje neposredno na

referendumu.

REFERENDUM

Referendum predstavlja obliko neposrednega odločanja o ustavi, zakonu ali

drugemu pravnemu aktu in o drugem vprašanju, ki je pomemben za družbeno

skupnost. S pravnega vidika pomeni referendum pravico vseh državljanov, ki imajo

volilno oziroma glasovalno pravico, da s splošnim glasovanjem odločijo o

posameznem aktu zakonodajnega telesa. Za to obliko neposrednega izjavljanja

uporabljamo tudi druge izraze, kot je plebiscit, ljudsko glasovanje , odločanje,

posvetovanje. Plebiscit je način izjavljanja volivcev o notranjepravnih ali političnih

vprašanjih.

Značilnost referendumskega izjavljanja je opredeljevanje z da ali ne, oziroma za ali

proti določenemu vprašanju. V praksi je izraz referendum pogosteje uporabljen za

odločanje o ustavnih in zakonskih vprašanjih, izraz plebiscit pa v zvezi z izjavljanjem

o obliki vladavine.

Razvrstitve referenduma po naslednjih merilih:

• glede na območje na katerem se uporablja (SPLOŠNI, LOKALNI)

• glede na vsebino (USTAVNOREVIZIJSKI, ZAKONODAJNI)

• glede na obveznost uporabe (OBLIGATORNI, FAKULTATIVNI)

• glede na čas uporabe (PREDHODNI, NAKNADNI, RAZVELJAVITVENI)

• glede na pravno moč na referendumu sprejete odločitve (POSVETOVALNI)

Posredna oziroma predstavniška demokracija pa je prevladujoča oblika v kateri

državljani prepustijo odločanje izvoljenim predstavnikom. Možna in smiselna je le



tedaj, ko so ljudem zajamčene tudi njihove politične pravice (svobodno izražanje

mnenja, ocenjevanje oblasti). Za delovanje sodobne predstavniške demokracije so

izrednega pomena politične stranke. Preko strank državljani na organiziran način

vplivajo na državno oblast. Za oblikovanje demokratičnih odločitev je pomemben

tudi nastop opozicije, ki se s svojimi nasprotovanji in kritičnimi ocenami prispeva k

premišljenim odločitvam.

V kolikšni meri je posamezna družba sposobna uresničevati demokracijo je odvisno

od vrste dejavnikov (ekonomski, politični, idejni, moralni), ki opredeljujejo dogajanja

v posamezni državi.

LJUDSKA INICIATIVA

Je druga pomembna oblika neposredne demokracije. Ljudska iniciativa pomeni

pravico določenega števila volivcev ali odstotka volilnega telesa, da pisno predlagajo

predstavniškemu telesu pravilno ureditev določenega vprašanja oziroma sprejem

določene odločitve, ki jim ustreza. Predmet ljudske iniciative so lahko ustava, zakoni

in drugi pravni akti.

VOLILNI SISTEM

Volitve so splošno sprejeta demokratična osnova in značilna oblika konstituiranja

političnega predstavništva.

Volilni sistem je skup pravnih pravil, ki urejajo volitve. Obsega predpise o volilni

pravici, organizaciji volitev, postopku in tehniki volitev, o razdelitvi mandatov.

V sodobnih demokratičnih državah imajo volitve osrednjo vlogo v političnem

življenju. So pomemben politični dogodek, okoli katerega poteka boj za oblast. Pri

tem igrajo najpomembnejšo vlogo politične stranke. So eden najpomembnejših

izrazov ljudske suverenosti in nujen pogoj za demokratično oblikovanje državnih

organov. So pogoj za vzpostavitev in ohranjanje pravne države. Volitve volivcem

omogočajo neposredni vpliv na sestavo parlamenta, s tem pa tudi na odločitve, ki jih

le ta sprejema. Z volitvami volivci podelijo poslancem mandat, to je pooblastilo za to,



da odločajo v njihovem imenu o najpomembnejših vprašanjih. Zato volitve

zagotavljajo legitimnost izvajanja oblasti. Za večino posameznikov pomenijo volitve

izraz privrženosti. Obstoj demokratičnih volitev izpolni tudi človekovo potrebo, da

ga politični sistem, v katerem deluje, tudi upošteva.

UVELJAVLJANJE VOLILNE PRAVICE

Pomembno obdobje za uveljavljanje volilne pravice v Evropi je bilo 19.stoletje. V

Avstriji in s tem tudi v slovenskih deželah je leta 1861 zajela volilna pravica le 4 do 8

odstotkov prebivalstva. Splošna moška volilna pravica je bila uvedena deloma leta

1896, v celoti pa za državni zbor leta 1907. Volilna pravica se je širila v splošno (prej

je bila vezana na določeno premoženje) pod pritiskom demokratičnih strank in

delavskega gibanja.

Pri nas je dobil volilni sistem pomembna izhodišča v obdobju med NOB, zlasti pri

oblikovanju ljudske oblasti. Po vojni pa so volitve dobivale značaj potrjevanja oblasti,

izbor kadrov pa je opravljala partija. V samoupravnem sistemu je bilo potrebno

zagotoviti na volitvah tudi visoko udeležbo. Takšne volitve so imele bolj značaj

imenovanja. Pogosto je bila volilna pravica omejena tudi z izobrazbenimi cenzusi.

DEMOKRATIČNE VOLITVE

Volitve so pomembno politično dejanje, ki je določeno s pravili igre. Predstavljajo

vez, ki združuje vladajoče in vladane. Bistvene značilnosti demokratičnih volitev so:

• Predstavljajo splošno volilno pravico. Splošna volilna pravica spada med

temeljne človekove pravice in svoboščine. Ustava republike Slovenije določa:

»Volilna pravica je splošna in enaka. Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico

voliti in biti izvoljen«. V modernih demokratičnih družbah to pomeni, da je

pravica vsakega državljana, da voli, ne glede na njegovo razredno, rasno,

narodnostno, ekonomsko ali drugo pripadnost. V skladu z načelom splošne



volilne pravice so praviloma izključeni oziroma začasno omejeni pri

izvrševanju te pravice le tisti, ki zaradi nesposobnosti (osebne, poslovne) in

mladosti ne morejo glasovati. Volilna pravica obsega pravico voliti (aktivna

volilna pravica) in biti izvoljen (pasivna volilna pravica)

• V demokraciji mora biti zagotovljena enaka volilna pravica. Pomeni, da ima

en glas vsakega volivca enako vrednost in da ima pri volitvah v isto

predstavniško telo vsak volivec en sam glas in da njegov glas nima nobene

prednosti pred drugimi volivci.

• Volitve so lahko posredne in neposredne. Lahko pa sta oba načina

kombinirana. Neposredne so, če volivci sami glasujejo brez posrednika )pri

nas za predsednika države). Posredne pa so, če volivci izberejo samo elektorje,

to je volilne može, ki potem izvolijo člane predstavniškega telesa. V začetku

oblikovanja predstavniških organov so prevladovali posredne volitve, na

splošno pa velja, da so v novejšem času neposredne volitve prevladujoče. So

bolj demokratične, ker so v skladu z ljudsko suverenostjo.

• Zagotovljena mora biti svoboda volitev, to je tedaj, kadar lahko državljani

resnično svobodno izbirajo med več kandidati na volitvah. Svoboda obsega

tudi pravico, da volivec glasuje ali pa tudi ne. Nihče ne sme ovirati njegove

odločitve. V večini držav prevladuje stališče, da je volilna pravica osebna

pravica državljanov.

• Pomembno je, da so volitve izpeljane tajno, brez prisile in da je izpeljano

načelo osebnega glasovanja, kar pomeni, da nihče ne more glasovati po

pooblaščencu. Potekati morajo pošteno (pravilno preštevanje volilnih lističev).

Tajnost glasovanja ima prednost pred javnim glasovanjem, saj se lahko volivec

sam odloči in izbere. Tako ga ne more nihče klicati na odgovornost.

• Za izvedbo demokratičnih volitev je še pomembno določitev volilnih enot,

volilnih imenikov, volilnih organov, sistemov kandidiranja.



SISTEMI DELITVE MANDATOV

Razdeljevanje sedežev v parlamentu med posamezne stranke pogojuje volilni sistem,

ki ga posamezna država uporablja. Volilni sistem je lahko oblikovan po večinskem

ali po proporcionalnem načelu.

VEČINSKI SISTEM

Za večinski sistem razdelitve mandatov je značilno, da se o kandidatih na volitvah

odloča z večino, na način torej, kije običajen pri večini načinov demokratičnega

odločanja. Večina je lahko absolutna, to je nadpolovična ali pa relativna večina.

Pri nas uporabljamo dvokrožni večinski sistem za volitve za predsednika republike.

PROPORCIALNI SISTEM

Dodeljeni predstavniški mandati morajo ustrezati dobljenim glasovom na volitvah

tako, da so razdeljeni sorazmerno s podporo, ki jim jo dajo posamezne skupine

volivcev na volitvah, kar naj bi zagotavljalo, da so različni politični interesi oziroma

stranke, ki jih predstavljajo, ustrezno predstavljeni v parlamentu. Pri

proporcionalnem volilnem sistemu ali sistemu sorazmernega predstavništva se

število mandatov razdeli v sorazmerju s številom glasov, ki so jih dobile posamezne

stranke. S tem je zagotovljeno zastopstvo tudi manjšim strankam. Pri tem sistemu se

najprej določi volilno število, to je število glasov, ki je potrebno za enega poslanca.

Moderni volilni sistem, tudi naš, so navadno kombinacija obeh prejšnjih modelov. To

je mešani volilni sistem.

ŽENSKE IN VOLILNA PRAVICA

V preteklem stoletju so imele ženske v mnogih državah občinsko volilno pravico, če

so plačevale davke, imele določeno premoženje ali zemljiško posest, vendar pa niso

smele glasovati. Zanje je volil mož ali pooblaščeni zastopnik. V Ljubljani so na primer

leta 1911 imele občinsko volilno pravico učiteljice, pozneje ne več. Splošna



parlamentarna ženska volilna pravica je bila pred prvo svetovno vojno zelo redka,

imele so jo le nekatere države (Avstralija, Norveška). Ženske v Sloveniji so dobile

volilna pravico po drugi svetovni vojni, kar je dokaj pozno, vendar pa v primerjavi s

Švico (1971) še spodobno zgodaj. V nekaterih arabskih državah je politika še vedno le

moško polje, zato se volitev ženske ne udeležujejo celo tam ne, kjer imajo sicer

volilno pravico.

Pravno in formalno so pri nas moški in ženske izenačeni v pravicah, kar pa še ni

zadosten pogoj za doseganje enakega položaja. Denimo na volitvah leta 1996 je bilo

na kandidatnih listah malo žensk, še manj pa je bilo izvoljenih. V vlado ni bila

imenovana nobena. Tudi v vodstvih strank jih še vedno ni prav veliko.

POLITIČNA KULTURA IN VOLITVE

Predstavlja celovit način odzivanja na politiko in politično dogajanje, hkrati pa

predstavlja tudi vsoto znanj, političnih stališč in mnenj, ki jih imajo posamezniki o

politiki in o njihovi vlogi v njej. Zato se demokratični politični sistem in

demokratična politična kultura med seboj dopolnjujeta. Gre za strpno soodločanje

med politiko in posameznikom v politiki. Naše volitve so pokazale, da Slovenci

nismo nagnjeni k tveganjem in da bolj težimo k zanesljivosti. Slovenski volivec ni

volilni gorečnež. Volitve jemlje resno in mu ni vseeno koga bo volil. Slovenski

državljani kot volivci niso bili naklonjeni prevelikemu razdajanju svojih glasov med

sicer zelo številne politične stranke.

VOLILNA (NE)UDELEŽBA

Volilni abstinenti niso homogena družbena skupina. V teoriji razlikujemo pozitivne

in negativne abstinente. Volilne raziskave v svetu razkrivajo, da vedno bolj narašča

delež tistih, ki se relativno pozno odločijo, za koga bodo glasovali.



7.5 POLITIČNI PLURALIZEM

Moderne demokracije so plod dolgoletnega zgodovinskega, ekonomskega,

socialnega, političnega in kulturnega razvoja. V njih se pojavlja dvojnost civilne

družbe in države ter nujnost političnega pluralizma. O političnem pluralizmu

govorimo tedaj, kadar znotraj političnega sistema obstaja in deluje več samostojnih,

enakovrednih političnih subjektov, to je več:

• političnih strank

• skupin pritiska

• interesnih skupin

Izraz večstrankarski sistem je nekoliko preozek, saj zajema le strankarski pluralizem.

Dejavnost subjektov mora biti legalna, med njimi mora obstajati tekmovanje, to pa je

tisto, kar pluralistični sistem ločuje od monističnega (kadar je le ena stranka, na

primer KP). Dejavniki političnega pluralizma morajo biti po zakonu enakopravni.

POLITIČNE STRANKE

Nastanek in razvoj modernih političnih strank je tesno povezan s širjenjem splošne in

enake volilne pravice in razvojem parlamentarizma. Moderne politične stranke so

praviloma množične, čvrsto organizirane in centralizirane organizacije. Njihov

primarno cilj je osvojitev oziroma zadržanje oblasti. To lahko v demokratičnih

sistemih dosežejo z zmago na volitvah, v boju za naklonjenost volivcev. Prav

sodelovanje na volitvah politična stranke loči od gibanj in drugih združenj, ki se tudi

ukvarjajo s političnimi problemi. Tako vladne kot nevladne stranke se morajo

zavedati svoje odgovornosti za trdnost države. So namreč tiste, ki v sodobni

demokraciji na nek način vzgajajo ljudstvo v politične subjekte.

KAJ STRANKE SESTAVLJA

• Članstvo in njihova organizacija (razmerje med člani in vodstvom, možnost

članstva, da vpliva na oblikovanje in delovanje političnih strank, medsebojni



odnosi). Demokracija v stranki ni le njihovo interno vprašanje, ampak je

zadeva širše skupnosti.

• Politični programi izražajo dolgoročno vrednostno usmeritev stranke, medtem

ko volilni programi določajo bolj kratkoročne cilje in volilne obljube stranke.

Sodobne stranke so manj ideološke organizacije, kot so bile včasih, so pa bolj

praktične in konkretne.

• Zavzemajo se za osvojitev in ohranitev politične oblasti. Sem spada tudi

vprašanje koalicij (pred in po volitvah), določanje kandidatov, volilni

programi, predvolilne kampanje, finančna sredstva.

Vsaka stranka ima legitimno pravico, da tekmuje z drugimi strankami. Njena naloga

je, da s poštenimi in zakonitimi sredstvi pridobiva podporo volivcev. Obljube, ki jih

stranke dajejo volivcem, morajo biti realne, uresničljive, nezavajajoče. Stranke morajo

biti tudi strpne do objektivne kritike drugih strank.

SKUPINE POLITIČNIH STRANK

Predstavljena delitev je bolj shematične narave, saj se razmere hitro spreminjajo in so

od države do države različne.

Ločimo:

• Liberalne in radikalne stranke

• Konservativne

• Socialistične in socialdemokratske

• Krščansko demokratske

• Komunistične

• Regionalne in etnične

• Desno ekstremistične

• Ekološka gibanja



ŠE NEKAJ MOŽNIH KLASIFIKACIJ STRANK

Glede na številčnost članstva in merila sprejema so stranke lahko množične in

kadrovske. Glede na politična merila so leve, sredinske in desne. Delitev na levico in

desnico se je oblikovala šele v francoski revoluciji ob glasovanju o kraljevi pravici

veta. Vsi zagovorniki kraljevega veta so se posedli na predsednikovo desno stran,

tisti, ki so temu nasprotovali, pa na levo. Takšna arhitekturna delitev je pozneje

postala pomemben okvir za razumevanje evropskega političnega prostora.

Razlikovanje med levico in desnico je bilo v preteklosti omejeno predvsem na delitve

med komunističnimi in socialističnimi na eni strani in konzervativnimi strankami

na drugi. Težave pri takšni delitvi so precejšne, zato pravimo, da naj bi desnico od

levice razločeval bolj konzervativen odnos do tradicionalnih vrednot; na primer:

nestrpnejši odnos do tujcev, kritika socialne države, negativno vrednotenje načela

enakosti ljudi. Praktični položaj desničarskih in skrajnodesničarskih strank pa je v

Evropi od države do države različen. Desne stranke so marsikje razdeljene na

zmerne (krščanski demokrati) in skrajne, pri katerih je prisotna rasna in verska

nestrpnost. Levica je bolj radikalna in liberalnejša. Tipično leve stranke so

socialdemokratske, socialistične in komunistične.

Glede na sodelovanje v parlamentu poznamo parlamentarne in zunajparlamentarne

stranke. Tiste, ki so v parlamentu, pa so lahko pozicijske in opozicijske (te niso v

vladi).

ZGODOVINSKI RAZVOJ STRANK V SLOVENIJI

Politične stranke na Slovenskem so se razvile konec 19. stoletja. Splošna in enaka

volilna pravica (za moške) je bila uvedena leta 1907.

Leta 1890 je bilo ustanovljeno Katoliško politično društvo, ki je preraslo v Katoliško

narodno stranko, leta 1905 pa se preimenuje v Slovensko ljudsko stranko. Leta 1891 je

bilo ustanovljeno Slovensko društvo, ki je uporabljajo različna imena in se je končno

leta 1918 poimenovalo v Jugoslovansko demokratsko stranko.



Leta 1896 je bila ustanovljena Jugoslovanska socialdemokratska stranka, ki se je od

avstrijske osamosvojila in je predstavljala prvo množično stranko. Obstaja pa razlika

med strankarstvom naroda, ki ima lastno državo in strankarstvom, kakršno je bilo

slovensko (najprej v Avstoogrski, kasneje v Kraljevini Jugoslaviji).

Med 1919 in 1929 so bile stranke prepovedane (obdobje kraljeve diktature), obstajali

so le politični tabori s prevladujočo katoliško klerikalno vlogo (Slovenska ljudska

stranka).

Po drugi svetovni vojni je vse do 80. let prevladoval politični monizem s

prevladujočo vlogo komunistične partije.

Šele v drugi polovici 80. let se je na Slovenskem intenzivno razvijal proces

političnega pluralizma. Prve politične stranke so nastajale v okviru bivše SZDL. Po

letu 1989 postanejo tudi pravno samostojne, politični pluralizem je bil legaliziran.

Pričele so se priprave na volitve 1990. Na začetku 90. let velja za našo državo, tako

kot za vse postsocialistične, da je pol stoletja preživela z enostrankarskim sistemom

in razvitega strankarstva ni imela. Istočasno je potekal proces prenove bivših

družbenopolitičnih organizacij. Prednjačila je mladinska, sledila pa ji je bivša ZKS.

Prva je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza in Zveza slovenske kmečke

mladine (1988). Naslednje leto sta bili ustanovljeni še Slovenska demokratična zveza

(SDZ) in Zeleni Slovenije.

Leta 1990 je bilo na temelju zakona o političnem združevanju registriranih skupaj 50

političnih strank oziroma združenj. Vendar pa zakon in praksa pri opredeljevanju,

kaj je politična stranka, nista bila dosledna (kot politična združenja so se registrirala

tudi mnoga društva, gibanja).

Po novem zakonu lahko stranko ustanovi najmanj 200 polnoletnih državljanov

Slovenije. Za registracijo morajo Ministrstvu za notranje zadeve poslati zapisnik o

ustanovitvi stranke, program in statut. Najmanj 200 članov stranke mora svoje

članstvo overoviti pri notarju.

Viri iz katerih se financirajo stranke, so naslednji: članarine, prispevki zasebnikov ter

pravnih in fizičnih oseb, prihodki od premoženja stranke, darila, dotacije iz



proračuna. Merilo za dodelitev sredstev iz proračuna je volilni uspeh stranke na

volitvah v državni zbor.

SKUPINE PRITISKA

Brez skupin pritiska ljudje v demokraciji nimajo vseh možnosti za zastopanje svojih

interesov. To so posebne organizacije, ki jih ljudje oblikujejo, da bi prepričali tiste, ki

so na oblasti, da upoštevajo tudi njihove ideje, ki po strankarskih poteh ne prodrejo v

ospredje. Izvajajo različne pritiske na družbenopolitične dejavnike, na širšo javnost in

na posameznike. Skupine pritiska se navadno ukvarjajo samo z enim vprašanjem,

medtem ko se stranke ukvarjajo s širokim spektrom različnih vprašanj. Na volitve

skupine pritiska ne imenujejo svojih kandidatov. Metode, ki jih uporabljajo, so

najrazličnejše. Lahko organizirajo novinarske konference, kampanje, javne

demonstracije, javna zborovanja in podobno, da lahko predstavijo svoje interese

javnosti. Ponekod pa se poslužujejo tudi nelegalnih sredstev, kot so sabotaže,

obstrukcije, požigi, atentati, ugrabitve in podobno. Skupine pritiska se morajo

potruditi za ustrezno obveščanje javnosti, sicer so neučinkovite.

Po vsebini ločimo promocijske skupine pritiska (Greenpeace), ki podpirajo stališča,

koristna za vso skupnost, ne glede na politično opredelitev; in zaščitniške ali

obrambne skupine, ki se zavzemajo za ožje interese posameznega sloja ali manjših

skupin. Glede na to, kako so organizirane, pa poznamo formalne skupine pritiska

(najrazličnejše organizacije, društva in združenja) in neformalne skupine pritiska.

Slednje se organizirajo ob nekem za določeno skupino ljudi še posebej pomembnemu

dogodku in so kratkotrajne (na primer prebivalci določene vasi se organizirajo za

zaščito svojih pravic in interesov ob gradnji avtoceste čez njihova zemljišča).

INTERESNE SKUPINE

Interesne skupine se oblikujejo zato, da bi ščitile in podpirale kakšen poseben interes

v političnem dogajanju. Na ta način skušajo najrazličnejša strokovna združenja

udejanjati svoje interese, npr. preko medijev vplivajo na javnost, delavski sindikati se



odločijo za stavko, oziroma protestni shod, da bi tako opozorili na svoje probleme. O

ljudeh in o družbenih skupinah izvemo namreč največ tedaj, ko poznamo njihove

potrebe in interese. Le te interesne skupine prenašajo v sfero politike, kjer lahko celo

obrobni interesi in potrebe ljudi postanejo pomembni in skupni vsem. Navadno so

dobro organizirana gibanja s širokim krogom somišljenikov in podpornih članov.

Nimajo programov in ne sodelujejo na volitvah. Ponekod jih imenujejo tudi lobiji

(energetski lobi, upokojenski lobi, stanovanjski lobi).

7.6 USTAVNOST IN ZAKONITOST

Ustavnost in zakonitost sta načeli, ki sodita med temelje vsake sodobne

demokratične države in s tem tudi naše ustavne ureditve.

USTAVNA OPREDELITEV SLOVENSKE OBLASTI

Spoznali smo, kaj je politika in kakšna je moč političnih institucij, zato je prav, da

natančneje spoznamo tudi podobo naše oblasti. S parlamentarnim sistemom, kakršen

je zdaj naš, se uvrščamo v krog med seboj neodvisnimi vejami oblasti:

• zakonodajno

• sodno

• izvršilno

USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE

Z nastankom nove slovenske države, smo svojo prvo ustavo sprejeli 23. decembra

1991. Ustava je najvišji pravni akt države, ki določa temeljna načela in oblike

družbene, politične in gospodarske ureditve države. Naša ustava v preambuli

razglaša Slovenijo za neodvisno državo. Izhaja iz temeljnih človekovih pravic in

svoboščin ter iz pravic slovenskega naroda do samoodločbe.

V temeljnih načelih ustave pa je Slovenija opredeljena kot demokratična republika in

kot pravna in socialna država. Je država vseh svojih državljanov in državljank.



Oblast pripada ljudstvu, izvršuje pa jo neposredno z volitvami. Oblika državne

oblasti je urejena v skladu z načelom delitve oblasti. Po obliki državne ureditve je

Slovenija enotna država.

Država se zavezuje, da bo varovala pravice in svoboščine, zagotavljala pravice

italijanske in madžarske narodne skupnosti in skrbela za Slovence po svetu

(manjšine in izseljence). Prav tako je njena skrb ohranjanje naravnega bogastva in

kulturne dediščine.

Država in cerkev sta ločeni, vse verske skupnosti v Sloveniji pa so enakopravne.

Njihovo delovanje je svobodno.

Med osnovna načela vsake demokratične pravne države sodita ustavnost in

zakonitost. Načelo ustavnosti je v odnosu do načela zakonitosti primarno načelo.

Zakon je pod ustavo in mora biti z njo v skladu. Med pravnimi akti mora vladati

skladnost. Nižji pravni akti morajo biti tako po obliki kot po vsebini usklajeni z

višjimi. V splošnih določbah je oblikovana tudi zahteva, da morajo biti zakoni in

drugi splošni akti v skladu z veljavnimi načeli mednarodnega pava in z

mednarodnimi pogodbami.

V skladu z načelom demokratičnega političnega sistema ustava zagotavlja lokalno

samoupravo.

V splošnih določbah so opredeljeni tudi državni simboli in uradni jezik. Sklepna

določba pa zagotavlja tujcem, da imajo vse pravice, ki so zagotovljene z ustavo, razen

tistih, ki jih imajo po ustavi samo državljani Slovenije.

Politične institucije države Politične institucije družbeZakonodajna

oblast

Izvršilna oblast Sodna oblast

Javnost

Civilna družba



parlament Vlada

Predsednik

republike

Državna uprava

Lokalna uprava

Policija

vojska

sodišča Interesne skupine

Politične stranke

Skupine pritiska

Družbena gibanja

LOKALNA SAMOUPRAVA

Občine so temeljne lokalne skupnosti, ki jih je uveljavila nova slovenska ustava in s

tem določila preobrazbo komunalnega sistema v sistem lokalne samouprave.

Obsegajo naselje ali več naselij, ki jih povezujejo skupne potrebe in interesi

prebivalcev. Pogoj za ustanovitev novih občin je referendumsko izražena volja ljudi.

Po zakonu iz leta 1995 je bilo v Sloveniji 147 občin, njihovo število pa je že naraslo.

Občine urejajo in opravljajo svoje zadeve na določenem področju, predvsem tiste, ki

zagotavljajo občanom čim bolj kakovostno in prijetno življenje. Hkrati pa izvršujejo

naloge, ki jih nanje prenese država s posebnimi zakoni. Lokalne skupnosti imajo

pravico povedati svoje mnenje pri sprejemanju vseh odločitev, ki jih neposredno

zadevajo. Občine predstavljajo in zastopajo župani. Najvišji organ odločanja v

občinah pa so občinski sveti. Število članov občinskega sveta je odvisno od števila

prebivalcev občine. Podrobnejša pravila za delovanje občin določajo statuti. Občine

se financirajo iz lastnih sredstev, iz posojil in sredstev države.

JAVNE FINANCE

Da država in lokalne skupnosti lahko delujejo je potrebno veliko finančnih sredstev.

Njihovo zbiranje in razporejanje mora biti natančno zakonsko urejeno. Ustava

določa, da država in lokalne skupnosti pridobivajo potrebna sredstva z davki in

drugimi obveznimi dajatvami in s prihodki iz lastnega premoženja. Višino davkov,



carin in drugih dajatev predpisujejo državni zakoni. Vsi prihodki in izdatki države in

lokalnih skupnosti morajo biti zajeti v njihovih proračunih.

RAČUNSKO SODIŠČE

Računsko sodišče nima značilnosti sodišča. Ima devet članov, ki jih imenuje državni

zbor za dobo devetih let. Je najvišji organ kontrole državnih računov, državnega

proračuna in celotne javne porabe. Računsko sodišče je pri svojem delu neodvisno in

vezano na ustavo in zakon. Pri svojem delu lahko zahteva vsa obvestila, listine,

poslovne knjige in druge dokumente, ki se nanašajo na poslovanje. Lahko predlaga

tudi razrešitev odgovornih oseb v primeru zlorab.

CENTRALNA BANKA

Zakon predpisuje, da je centralna banka Republike Slovenije Banka Slovenije.

Centralna banka pomeni vrhovno monetarno oblast v državi. Njena glavna naloga je

izdajanje denarja in skrb za njegovo stabilnost. Razpisuje tudi javna posojila. Pri

svojem delu je samostojna, odgovarja pa neposredno državnemu zboru. Njena

najpomembnejša organa sta Svet Banke Slovenije in njen guverner.

7.7 VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC

Določitev človekovih pravic in svoboščin z ustavo sama po sebi še ne daje

nikakršnega jamstva, da se bodo te pravice v praksi tudi uresničevale in spoštovale.

Z ustavo je potrebno opredeliti tudi varovalne mehanizme, ki bodo omogočali

učinkovito varstvo teh pravic in svoboščin.

Ombudsman je švedska beseda in pomeni pooblaščenec, oziroma zastopnik, tudi

zaupnik. To ime se je v širši javnosti uveljavilo kot ime za institucijo, ki varuje in

zastopa posameznika v sporu z organi, ki izvajajo javna pooblastila. Ustava RS

predpisuje oblikovanje varuha človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot

institucije za neformalno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v

razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in javnih pooblastil.



Varuh človekovih pravic mora biti pri svojem delu neodvisen in samostojen.

Mandatna doba varuha človekovih pravic in njegovih namestnikov traja šest let.

7.8 OBLIKE VLADAVINE

Obliko vladavine določamo glede na to, kako je organiziran šef države in kakšne so

njegove pristojnosti in odgovornosti. Državni poglavar ima v sodobnih sistemih zelo

različen položaj in naloge. Gre za individualni ali kolektivni organ, ki predstavlja

državo doma in v tujini ter opravlja druge izvršilne zadeve.

Funkcija šefa države se je zgodovinsko razvila iz absolutne monarhije, v kateri je imel

njen nosilec celotno vrhovno državno oblast in jo je izvajal preko podrejenih

uslužbencev. V sodobnih ustavnih sistemih pa ima šef države le omejene možnosti

neposrednega poseganja na področje zakonodaje. Eno skrajnost predstavlja ureditev,

v kateri ima šef države v mirnem času zelo omejene, pretežno protokolarne

pristojnosti. Drugo skrajnost pa predstavlja ureditev, v kateri je šef države vrhovni

nosilec izvršne oblasti (vlade9, predstavnik države doma in v tujini, poveljnik

oboroženih sil in pomembno vpliva na odločanje zakonodajnega organa

(parlamenta).

Po obliki vladavine razdelimo na:

• monarhije

• republike

MONARHIJA

Pomen pojma monarhija (samovlada) je nastal v fevdalizmu in se je kljub različnim

spremembam, ohranil vse do današnjih dni. Temeljna oblast pripada eni vladarski

osebi, to je samovladarju (kralju, cesarju, sultanu, knezu, radžu, šahu, emirju). Zato

imamo tudi posebne nazive monarhij: kraljevina, cesarstvo, emirat, kneževina.

Monarh pride na oblast na podlagi dedovanja in je dosmrtni vladar. Vendar pa vse

monarhije niso zasnovane enako.



Absolutna neomejena monarhija je tedaj, ko je monarh nosilec celotne državne

oblasti. Lahko sprejema zakone, ne da bi bil pri tem odvisen od kakega drugega

dejavnika, saj nastopa kot organ zakonodajne, sodne in izvršilne oblasti. Vladarjeva

oseba je nedotakljiva. Za svoja dejanja ne odgovarja nikomur. V rokah ima vse

najpomembnejše državne funkcije. Najpogostejše oblike absolutnih monarhij so bile

v klasični fevdalni dobi (Ludvik XIV.) vendar pa zgodovinsko niso bile omejene le na

čas, v katerem so v Evropi doživljale svoj višek, ampak so se monarhije v manj

izraznih oblikah pojavljale tudi kasneje.

Ker se je praksa monarhizma soočila z revolucijami in novonastalimi republikami, so

se v zgodovini postopno oblikovale omejene monarhije, v katerih so vladarji svojo

oblast delili z drugimi organi (parlament). V najbolj izraziti obliki se je razvila v

Veliki Britaniji, kjer je šlo za uravnoteženost med monarhom in zgornjim domom

(plemstvom) in spodnjim domom (predstavniki ljudstva).

Kadar monarhovo oblast omejijo z ustavo, govorimo o ustavni monarhiji.

Parlamentarna monarhija se je postopoma izoblikovala v 18.stoletju. Monarhu

pripadajo praviloma le še protokolarne naloge. Vlada oziroma posamezni ministri so

tisti, ki morajo prevzeti odgovornost za vsa pomembnejša dejanja v državi. Tak

vzorec parlamentarne monarhije so po angleškem vzoru prevzele še Nizozemska,

Švedska, Norveška in Belgija. Resnična moč kralja je zelo omejena in je v marsičem

prešla na parlament.

REPUBLIKA

V Evropi je republika najpogostejše oblika vladavine, v kateri vlada več subjektov. O

republiki govorimo tedaj, kadar je poglavar države voljeni predsednik, so pa tudi

take, ki jih vodi kolektivni organ (predsedstvo). Vodstvo republike je večinoma

demokratično izvoljeno, lahko pa se voditelji povzpnejo na oblast tudi nasilno (z

državnim udarom).

Pristojnosti, ki jih ima predsednik, so v posameznih državah različno urejene.

Vsekakor pa ima pravico da:



• predstavlja državo doma, nasproti drugim državam in mednarodnim

organizacijam

• sodeluje z zakonodajno oblastjo

• opravlja izvršilne pristojnosti v državi

Glede na razmerje med zakonodajno in izvršno oblastjo delimo republike na:

• parlamentarne

• predsedniške

V parlamentarni republiki praviloma voli predsednika parlament. V Sloveniji

uresničujemo prakso, ki je značilna za večino sodobnih evropskih parlamentarnih

sistemov. Predsednik ima pretežno reprezentativno vlogo, njegove pristojnosti so

omejene. To pa ne pomeni, da predsednik republike ne more igrati nobene

pomembne politične vloge, še zlasti v času šibkih vladnih koalicij. Veliko je namreč

odvisno tudi od njegovih osebnih lastnosti.

V predsedniški republiki državljani volijo predsednika neposredno, zato je njegov

položaj praviloma močnejši. Tipičen predsedniški sistem imajo ZDA (ki so ga

povzele v svoje ureditve tudi mnoge druge, zlasti južnoameriške, afriške in azijske, v

zadnjem času pa tudi nekatere bivše socialistične države srednje in vzhodne Evrope,

med njimi Srbija in Hrvaška). Predsednik opravlja funkcijo šefa države, nosilca

izvršne oblasti in vrhovnega poveljnika oboroženih sil. Ministri so njegovi podrejeni

pomočniki. Kot nosilec izvršne oblasti ima nadzor nad celotnim upravnim aparatom,

s pomočjo katerega lahko učinkovito spremlja izvajanje zakonov.

V praksi vodenja držav se uveljavlja tudi mešani sistem, kjer se dopolnjujejo

značilnosti predsedniške in parlamentarne republike (Francija).

7.9 DRŽAVLJANSTVO

Državljanstvo pomeni trajno, pravno in politično vez, ki veže posameznika na

državo. Vsaka oseba ima kot državljan poseben status, po katerem se loči od tujca.



Državljan ima do države določene pravice in tudi dolžnosti. Odnos med državo in

posameznikom je torej dvosmeren. Dolžnosti državljana so povezane s splošnim

političnim razvojem neke države, njeno demokratičnostjo in s spoštovanjem

človekovih pravic. Dolžnosti državljana do države so denimo služenje vojaškega

roka in plačevanje davkov; med posebne obveznosti sodijo še določene oblike

obnašanja in ravnanja, ki od njega zahtevajo spoštljivost do države in njenih

institucij.

Prav tako pa ima dolžnosti tudi država do državljana. Ščititi in varovati ga mora v

lastnih mejah, prav tako zunaj meja, zagotavljati mu mora šolstvo, zdravstvo, socialo.

Pravice, ki jih ima državljan:

• lahko voli in je izvoljen v vse organe oblasti

• ima pravico do dela

• ima pravico do prodaje in nakupa zemljišč

• ima pravico do bivanja v domovini

ZGODOVINA DRŽAVLJANSTVA

Državljanstvo, kot ga pojmujemo danes, poznamo šele od francoske revolucije dalje.

Prej tega pojma niso poznali, oziroma so bili posamezniki podložniki določene

države ali mesta. Šele od leta 1789 so začeli razlikovati državljane in tujce.

Slovenija je bila v preteklosti razdeljena na več upravnih področij. Do konca

I.svetovne vojne je bila pod Avstrijo. Do takrat so tu veljali avstrijski zakoni o

državljanstvu. Na večjem predelu Slovenije je pozneje veljal zakon o državljanstvu

Kraljevine Jugoslavije. Ker pa je bila Primorska pod Italijo, so na tem območju veljali

italijanski predpisi.

Po drugi svetovni vojni smo leta 1945 dobili zakon o državljanstvu FLRJ. Tako so

Slovenci, razen Primorcev, postali državljani Ljudske republikeSlovenije in FLRJ.

Primorci pa so postali državljani naše republike šele po uveljavitvi mirovne pogodbe

z Italijo leta 1947. svoj prvi zakon o državljanstvu je Slovenija dobila leta 1950, a je bil

pozneje še dvakrat dopolnjen in spremenjen.



Z osamosvojitvijo je bil sprejet tudi prvi zakon o državljanstvu samostojne Republike

Slovenije.

PRIDOBIVANJE IN PRENEHANJE DRŽAVLJANSTVA

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije določa, da se državljanstvo pridobi:

• po rodu (starših)

• z rojstvom na območju RS (se v državi rodi ali je najden)

• z naturalizacijo (s sprejemom v državljanstvo na podlagi prošnje)

• po mednarodni pogodbi

Državljanstvo lahko preneha:

• z odpustom (na željo posameznika)

• z odrekom (če ima tuje državljanstvo in živi v tujini)

• z odvzemom (če živi v tujini in ima tuje državljanstvo, če s svojim delom

škoduje interesom Republike Slovenije)

• po mednarodni pogodbi

Države imajo do podeljevanja državljanstva različen odnos. Zaradi močnih političnih

sprememb v 90. letih v vzhodnoevropskih državah in zaradi naraščanja števila

brezposelnih so začele države na zahodu uvajati omejevalno politiko do imigrantov.



Kazalo

UVOD V SOCIOLOGIJO ............................................................................................................... 2

1.1 OPREDELITEV SOCIOLOGIJE ............................................................................................ 2

1.2 PREDMET SPOZNAVANJA ................................................................................................. 2

1.3 SOCIOLOGIJA IN VSAKDANJE SPOZNANJE .................................................................. 3

1.4 SOCIOLOGIJA KOT ZNANSTVENA DISCIPLINA .............................................................. 3

1.5 METODE SOCIOLOŠKEGA RAZISKOVANJA ................................................................... 3

SOCIALIZACIJA .............................................................................................................................. 4

2.1 OPREDELITEV SOCIALIZACIJE ........................................................................................... 4

2.2 STOPNJE SOCIALIZACIJE ................................................................................................... 4

2.3 DEJAVNIKI SOCIALIZACIJE ................................................................................................ 5

2.4 RESOCIALIZACIJA ............................................................................................................... 7

KULTURA .......................................................................................................................................... 8

3.1 OPREDELITEV KULTURE ....................................................................................................... 8

3.2 SESTAVINE KULTURE ............................................................................................................ 8

3.3 KULTURNA PLURALNOST SODOBNIH DRUŽB ................................................................... 9



ODNOS DO TELESA: ZDRAVJE, BOLEZEN IN STARANJE ......................................................... 11

4.1 SREČA ................................................................................................................................ 11

4.2 ZDRAVJE ......................................................................................................................... 14

4.5 METODE IN NAČINI ZA DOSEGO CILJEV ................................................................... 20

4.6 Dejavniki, ki vplivajo na zdravo staranje ..................................................................... 34

DRUŽBENE NEENAKOSTI IN SLOJEVITOST ................................................................................. 37

5.1 OPREDELITEV DRUŽBENE NEENAKOSTI IN DRUŽBENE SLOJEVITOSTI ......................... 37

5.2 OBLIKE DRUŽBENE SLOJEVITOSTI .................................................................................... 37

5.3 DRUŽBENA GIBLJIVOST .................................................................................................... 38

SPREMINJAJOČI SE SVET ............................................................................................................ 38

6.1 ODKLONSKOST ................................................................................................................. 38

6.2 DRUŽBENI NADZOR .......................................................................................................... 40

6.3 ZNAČILNOSTI MODERNIH DRUŽB ................................................................................... 41

POLITIKA IN DRŽAVA ................................................................................................................. 43

7.1 POLITIKA IN OBLAST .......................................................................................................... 43

MOČ ...................................................................................................................................... 44

OBLAST ................................................................................................................................... 44

7.2 TEMELJI DRŽAVNE OBLASTI ............................................................................................. 45

NAČELO LJUDSKE SUVERENOSTI ....................................................................................... 45

POLITIČNO PREDSTAVNIŠTVO ............................................................................................ 46

DRŽAVA ................................................................................................................................. 46

MODERNA DRŽAVA ............................................................................................................ 48

PRAVNA DRŽAVA IN CIVILNA DRUŽBA ............................................................................ 49

ORGANIZIRANOST SODOBNE DRŽAVE ............................................................................ 50

ZGODOVINSKI RAZVOJ SLOVENSKE DRŽAVE ................................................................. 51

7.3 ORGANIZACIJA DRŽAVNE OBLASTI .............................................................................. 53

PRAVNI VIRI DRŽAVNE UREDITVE SLOVENIJE .................................................................. 53

PREDSTAVNIŠKO TELO ......................................................................................................... 53

PREDSEDNIK REPUBLIKE ....................................................................................................... 56

VLADA ................................................................................................................................... 57



UPRAVA ................................................................................................................................. 58

OBRAMBA DRŽAVE .............................................................................................................. 58

PRAVOSODNI SISTEM .......................................................................................................... 58

USTAVNO SODSTVO ............................................................................................................ 60

7.4 OBLIKE NEPOSREDNE DEMOKRACIJE ........................................................................... 61

REFERENDUM ........................................................................................................................ 63

LJUDSKA INICIATIVA ............................................................................................................ 64

VOLILNI SISTEM ..................................................................................................................... 64

UVELJAVLJANJE VOLILNE PRAVICE .................................................................................. 65

SISTEMI DELITVE MANDATOV ............................................................................................. 67

ŽENSKE IN VOLILNA PRAVICA ............................................................................................ 67

POLITIČNA KULTURA IN VOLITVE ....................................................................................... 68

VOLILNA (NE)UDELEŽBA ...................................................................................................... 68

7.5 POLITIČNI PLURALIZEM ..................................................................................................... 69

POLITIČNE STRANKE ............................................................................................................. 69

SKUPINE POLITIČNIH STRANK .............................................................................................. 70

ŠE NEKAJ MOŽNIH KLASIFIKACIJ STRANK ......................................................................... 71

ZGODOVINSKI RAZVOJ STRANK V SLOVENIJI ................................................................. 71

SKUPINE PRITISKA .................................................................................................................. 73

INTERESNE SKUPINE .............................................................................................................. 73

7.6 USTAVNOST IN ZAKONITOST ........................................................................................... 74

USTAVNA OPREDELITEV SLOVENSKE OBLASTI ................................................................. 74

USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE .......................................................................................... 74

LOKALNA SAMOUPRAVA ................................................................................................... 76

JAVNE FINANCE ................................................................................................................... 76

RAČUNSKO SODIŠČE .......................................................................................................... 77

CENTRALNA BANKA ............................................................................................................ 77

7.7 VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC ........................................................................................ 77

7.8 OBLIKE VLADAVINE .......................................................................................................... 78

MONARHIJA ......................................................................................................................... 78

REPUBLIKA ............................................................................................................................. 79

7.9 DRŽAVLJANSTVO ............................................................................................................. 80

ZGODOVINA DRŽAVLJANSTVA ......................................................................................... 81



PRIDOBIVANJE IN PRENEHANJE DRŽAVLJANSTVA ......................................................... 82

Kazalo ........................................................................................................................................... 83
