Višje sodišče v LjubljaniCivilni oddelek

VSL sodba in sklep I Cp 4136/2010

ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.4136.2010

Evidenčna številka: VSL0068310Datum odločbe: 18.05.2011Področje: CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO -ZAVAROVALNO PRAVOInstitut: podredni tožbeni zahtevek - načelo dispozitivnosti - prekoračitev tožbenega zahtevka - obveznozavarovanje pred odgovornostjo - poklicna odgovornost - zavarovalna pogodba - ugovori zavarovalnice -odbitna franšizaZveza: ZPP člen 350, 350/3.

OZ člen 965, 965/1.

ZZasV člen 37.

Jedro

Sodišče prve stopnje je podredni zahtevek (zoper tretjo toženko) nepravilno zavrnilo, saj o njem ne bi smeloodločati, ker je (delno) ugodilo primarnemu zahtevku. Pri tem je kršilo načelo dispozitivnosti, saj je zodločanjem o podrednem zahtevku prekoračilo tožbeni zahtevek.

Glede na to, da je zavarovanje poklicne odgovornosti za škodo, povzročeno v zvezi z opravljanjem dejavnosti,po 37. členu ZZasV obvezno, in da sta zavarovalec in zavarovalnica prisiljena vstopiti v zavarovalno razmerjez namenom zaščite oškodovanca, zavarovalnica proti oškodovancu nima ugovorov iz pogodbe. Če pa bozavarovalnica dokazala, da je prišlo do izgube zavarovalnih pravic, bo imela od zavarovanca pravicoregresirati odškodnino, ki jo bo oškodovancu izplačala, z obrestmi in stroški.

Izrek

Pritožbi tožnika zoper sodbo se delno ugodi in se sodba v 3. točki izreka razveljavi.

Pritožbi druge toženke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba v prvem odstavku 2. točke izreka, glededruge toženke spremeni tako, da je druga toženka Z. T., d.d., nerazdelno s prvo toženko dolžna plačati tožečistranki v roku 15 dni 13.148,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3,150.998,34 SIT po prevzemnemtečaju od 4. 6. 2005 do 31. 12. 2006 v evrski protivrednosti in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.148,88EUR od 1. 1. 2007 dalje do izpolnitve obveznosti.

Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

Pritožba tožnika zoper dopolnilni sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožnik in tretja toženka sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti drugi toženki pritožbene stroške v znesku 113,52 EURz zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitevobveznosti, določene v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka K. P., d.o.o.dolžna tožniku v roku 15 dni vrniti denarna sredstva v višinah in valutah kot so razvidne iz izreka tega delasodbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2005 dalje do izpolnitve obveznosti po 8 % letniobrestni meri, in vrniti 12.453,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz tega dela izrekasklepa (1. točka izreka); razsodilo, da sta toženki K. P., d.o.o. in Z. T., d.d. nerazdelno dolžni tožniku v roku15 dni plačati 14.609,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3,501.109,27 SIT po prevzemnem tečajuz dne 4. 6. 2005 do 31. 12. 2006 v evrski protivrednosti in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.609,87 EURod 1. 1. 2007 dalje do izpolnitve obveznosti, kar je zahteval tožnik več ali drugače, je sodišče zavrnilo (prvi indrugi odstavek 2. točke izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka Zbornica RS za zasebno varovanjedolžna tožniku v roku 15 dni plačati 80.176,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).Odločilo, da sta toženki K. P., d.o.o. in Z. T., d.d. tožniku dolžna solidarno povrniti 1.916,56 EUR pravdnihstroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne popoteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (predzadnji odstavek izreka). Odločilo, da je tožnikdolžan toženki Zbornici RS za zasebno varovanje povrniti 4. 321,45 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, vprimeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (zadnji odstavek izreka).

2. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan toženki Zborniciza razvoj slovenskega zasebnega varovanja povrniti 745,78 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni.

3. Zoper sodbo sta pravočasni pritožbi vložila tožnik in druga toženka Z. T., d.d. Ljubljana.

4. Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložil tožnik.

5. Tožnik se zoper sodbo pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolneugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in sicer zoper odločitev v drugemodstavku 2. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev dela tožbenega zahtevka (nad 14.609,87 EUR), zoperodločitev v 3. točki izreka in zoper odločitev o pravdnih stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbiugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi zahtevano v celoti, podrejeno pa sodbo vizpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev v 3. točki izreka panaj pritožbeno sodišče razveljavi. Navaja, da je proti tretji toženki tožbo vložil podrejeno. Sodišče jeprimarnemu zahtevku (delno) ugodilo, zato o podrejenem ne bi smelo odločati. Ker je, je s tem kršilo določbo192. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitostsodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev v 3. točki izreka razveljavi. Ne strinja se z dokazno ocenosodišča prve stopnje, da tožnik večje škode od priznane ni dokazal. Pri tem je o istih vprašanjih sodišče najprejnavajalo, da tožnik ni dokazal vseh svojih trditev, nato pa še podalo dokazno oceno o dokazu. Tako je naprimer zaključilo, da listina priloga A38 nima nobene dokazne vrednosti, ker gre za fotokopijo brez datuma inpodpisa, na kar je v nadaljevanju navedlo, da tožnik ni predložil izpisa denarja iz ločenega prostora. Če bi todržalo, potem ni mogoče ocenjevati dokumenta A38, kajti ravno ta dokument je predstavljal specifikacijoukradene gotovine z dne 2. 6. 2005. Sodišče torej isti dokaz enkrat označuje kot listino brez vrednosti, enkratpa kot dokaz, ki ima dokazno vrednost. Sodišče bi moralo zaključiti, da je bil v kovinski kovček dan tudiznesek v tolarski protivrednosti 13,616.029,00 SIT. Če meni, da temu ni bilo tako, pa bi moralo izvedene

dokaze ocenjevati vsakega posebej, kakor tudi vse dokaze skupaj. Tožnik navedenega denarja ni prikazoval vblagajni menjalnice, pač pa ga je, če je bilo to potrebno, kljub temu uporabljal pri menjalniških poslih. Če bives denar odvajal na poslovno banko, bi ga moral pretvoriti v SIT po nakupnem nižjem tečaju in ga, ko bipotreboval devize, kupiti po prodajnem višjem tečaju. Ne gre za to, ali je bil ta denar hranjen in prikazovanskladno s pravili, ampak ali je ta denar dejansko obstajal in ali je bil dan v kovinski kovček. V dokaz svojihtrditev, da je denar obstajal v tej višini in da je bil dan v kovinski kovček, je tožnik predlagal listinske dokazekakor tudi zaslišanje prič G. in K. G. in sebe. Pri tem je pomemben spis Okrožnega državnega tožilstva vKranju, čigar ugotovitve so skladne s tožbenimi zatrjevanji, izpovedba tožnika, kakor tudi priče G. G. inlistinski dokazi. Specifikacija ukradene gotovine z dne 2. 6. 2005, priloga A4, je bila narejena neposredno pougotovitvi, da je denar izginil in je bila narejena na zahtevo kriminalistov. Takšno listino vsebuje tudi tožilskispis, priloga C5. Sodišče celo zneska 5,088.301,98 SIT, ni upoštevalo v celoti, čeprav ga izkazuje tudi potrdiloB. S.. Štelo je, da je priča G. G. pojasnil, da je bilo v kovinsko blagajno dejansko dan znesek naveden na listiniA4, to je znesek 3.501.108,12 SIT. Specifikacija ukradene gotovine z dne 2. 6. 2005 prikazuje ves denar, ki jebil dan v blagajno, kar je večkrat potrdil tudi G. G.. Ni prepričljiva dokazna ocena sodišča, ki verjameizpovedbi G. G., da je dal iz "šalterja" v kovinsko blagajno manj denarja, kot je navedeno v blagajniškemdnevniku. Vse ostale navedbe iste priče, ki so šle v prid tožniku, pa je spregledalo ali zavrnilo. Ne drži, datožnik ni predložil izpisa denarja iz ločenega prostora, ta izpis je listina A38, ki je povsem skladna sspecifikacijo ukradene gotovine z dne 2. 6. 2005. Zgrešeni so zaključki sodišča prve stopnje tudi v zvezi zzavarovalno polico A. S.. Zavarovalna vsota je bila 150.000,00 EUR, polica ne pokriva prevoza denarja, ki gaje opravljala prva toženka. Zavarovalna vsota dokazuje, da je bilo v menjalnici bistveno več denarja kot5,000.000,00 SIT oziroma 20.000,00 EUR. Čemu bi tožnik plačeval visoko zavarovalno premijo, če bi bila vmenjalnici relativno majhna vsota denarja. Očitek sodišča, da tožnik ni predložil letnih bilanc družbe, izkazaposlovnega izida, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti višino dodatnega denarja, je zgrešen. Iz bilanceposlovnega izida je razvidno poslovanje družbe glede na prejšnje leto. Iz nje ne bi bilo razvidno ničesar vzvezi z višino sredstev, s katerimi je poslovala družba. Priča K. G. res ni bila v pomoč dokaznemu postopku,saj se večine stvari ni spomnila. Njeno pričanje ima zato neznaten pomen, zato dokazna ocena sodišča o višinidenarja danega v kovinsko blagajno, ne more temeljiti na analizi njenih izjav. Nepravilna je tudi odločitev, daje tožnik dolžan tretji toženki povrniti pravdne stroške. Preden je bil izveden dokazni postopek, tožnik nimogel vedeti, ali je v času škodnega dogodka obstajalo zavarovalno kritje pri drugi toženki, ali ne. Kolikor bise tekom postopka izkazalo, da je tretja toženka dosegla, da v času škodnega dogodka med zavarovanci ni bilotožnika, bi bila podana njena odškodninska odgovornost. Tožba zoper tretjo toženko je bila potrebna, to paizključno zaradi njenega ravnanja, to je prikazovanja stanja v zvezi z zavarovalnim kritjem za tožnika. Sodiščebi moralo tako v razmerju do tretje toženke stroške presojati po načelu krivde, ob uporabi 165. člena ZPP.

6. Tretja toženka je na pritožbo, kolikor se nanaša nanjo, odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Upiranjetožbenemu zahtevku ne predstavlja zakrivljenega ravnanja v smislu 165. člena ZPP, v pravdo je bilapritegnjena po volji tožnika, tožba ji je bila vročena v odgovor, sodišče je zahtevek zoper njo obravnavalosočasno z zahtevkom zoper prvo in drugo toženko.

7. Druga toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (prvi odstavek 2. točke izreka sodbe, predzadnjiodstavek izreka sodbe) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbiugodi in tožbeni zahtevek kolikor se nanaša nanjo, v celoti zavrne s stroškovno posledico. Ne strinja se zzaključkom sodišča, da so neutemeljeni ugovori pritožnice o izgubi zavarovalnega kritja zaradi kršitevPosebnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti izvajalca zasebnega varovanja O – IZV/99 (vnadaljevanju Posebni pogoji O-IZV/99). Sodišče odločitev opira na sodno prakso, ki jo predstavlja ena samasodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 262/2001. Pritožba se sklicuje na določbi 944. in 953. členaObligacijskega zakonika – OZ in na Posebne pogoje za zavarovanje poklicne odgovornosti izvajalcevzasebnega zavarovanja O-IZV/99, ki v drugem odstavku 2. člena določajo, da z zavarovanjem ni kritaodgovornost za škodo zaradi namerne kršitve obveznosti iz pogodbe o fizično-tehničnem varovanju ter zakonao zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja. V konkretnem primeru je nesporno, da jeprva toženka kot imetnik licence, namerno kršila obveznosti iz pogodbe in iz zakona. Delavca nistaizpolnjevala zakonsko določenih pogojev za varnostnika, nista imela licence, prva toženka je za prevoz

denarja uporabljala navadno vozilo namesto vozila, prirejenega za prevoz denarja itd. Kljub temu pa jeopravljala storitve po pogodbi o prenosu in hrambi gotovine. Iz navedenega izhaja, da je podana namernakršitev prve toženke tako pogodbe kot zakona. Aktivno in zavestno je delovala v smeri nastanka škode. Vzavesti je morala imeti dejstvo, da bo do izginitve denarja oziroma blagajne prišlo oziroma je hotela/privolilav nastanek škode. Zakon o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV) določa obveznost sklenitve pogodbein minimalno zavarovalno vsoto, samega obsega zavarovanja pa ne določa in ga podrobneje ne ureja. Ta jeprepuščen svobodi pogodbenih strank. Stranki sami svobodno določata pogoje za varovanje, predvsem obsegzavarovanja, izključitev jamstev itd. Splošni pogoji druge toženke predstavljajo materialno pravo, ki ga jepotrebno uporabiti. Tudi pri pogodbenem zavarovanju in ne samo pri obveznem, kot to napačno navajasodišče prve stopnje, ima oškodovanec pravico od zavarovalnice z direktno tožbo zahtevati povrnitev škode(965. člen OZ). Tak zahtevek res temelji na zakonu in ne na pogodbi, vendar sodišče pri tem prezre, da je pravsklenjena zavarovalna pogodba tista, ki oškodovancu sploh omogoča vložitev direktne tožbe. Zato je nujnoupoštevati dogovorjene splošne pogoje. ZZasV ne določa, da zavarovalnica nasproti oškodovancu ne moreuveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu kot to npr. določa Zakon o obveznih zavarovanjihv prometu. Tudi ne določa pravice do regresa, ne ureja škodnega sklada. Če se ne upošteva splošnih pogojevin dogovorjenih izključitev jamstva, je odgovornost zavarovalnice neomejena, kar je v nasprotju z namenomin bistvom zavarovalne pogodbe. Zakonska obveznost sklenitve zavarovanja in zakonsko določena višinazavarovalne vsote je res določena v interesu varstva oškodovanca, vendar njegovo varstvo ni neomejeno.Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o neupoštevanju dogovorjene odbitne franšize. Obveznostzavarovalnice v nobenem primeru ne more presegati zneska obveznosti, ki je določen v zavarovalni pogodbi.Takšno stališče je že zavzela tudi sodna praksa.

8. Tožnik izpodbija dopolnilni sklep zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnegaprva. Navaja, da mu sodišče ni vročilo predloga tretje toženke za izdajo dopolnilnega sklepa. S tem je kršenonačelo kontradiktornosti, ni pa mogoče tudi preveriti, ali so bili s sklepom priznani stroški priglašeni do koncaglavne obravnave. Sodišče je o stroških postopka že odločilo s sodbo, zato o stroških, ki so bili pravočasnopriglašeni, ne more odločati še enkrat. Sodišče z dopolnilno odločbo lahko odloči o stroških, vendar le, če ostroških postopka sploh ni odločilo (325. člen ZPP). Kot v pritožbi zoper sodbo, navaja, da je pri odločitvipotrebno upoštevati, da je bila tožba zoper tretjo toženko potrebna, izključno zaradi njenega prikazovanjastanja v zvezi z zavarovalnim kritjem za prvo toženko.

9. Pritožbi tožnika in druge toženke zoper sodbo sta delno utemeljeni. Pritožba tožnika zoper dopolnilni sklepje neutemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je podredni zahtevek (zoper tretjo toženko) nepravilno zavrnilo, saj o njem ne bismelo odločati, ker je (delno) ugodilo primarnemu zahtevku. S tem je kršilo načelo dispozitivnosti, saj je zodločanjem o podrednem zahtevku prekoračilo tožbeni zahtevek. To kršitev je tožnik v pritožbi izrecnouveljavljal, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 3. točkiizreka s sklepom razveljavilo (357. člen ZPP). Odločitev ne vpliva na dolžnost tožnika, da tretje toženkipovrne stroške pravdnega postopka. Kot ta pravilno izpostavlja v odgovoru na pritožbo, je bilo v konkretnemprimeru skupno obravnavanje obeh zahtevkov nujno potrebno, prav zaradi ugotavljanja pasivne legitimacije.Pravdni stroški tretje toženke (subsidiarne toženke) so bili zato za pravdo potrebni stroški, po načelu uspeha vpravdi pa jih nosi tožnik (1. odstavek 155. člena, 1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnjev zadnjem odstavku izreka sodbe je torej pravilna in zakonita. Odmere stroškov pritožba konkretno neizpodbija, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tretji toženki stroške odmerilo v skladu zveljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

11. Pravilno in zakonito je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v presežku (nad 14.609,87 EUR) zavrnilo.Prva toženka je odgovorna zaradi kršitve pogodbe (pogodbe o prevozu in hrambi gotovine, priloga A2), zaradikršitve je tožniku nastala določena škoda, obstaja tudi vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti inškodo (drugi odstavek 239. člena OZ). Obstoj škode je torej tožnik izkazal, vendar pa je bilo na njem, dadokaže tudi višino zatrjevane škode. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča mu ni uspelo dokazati, da je bila

škoda višja od ugotovljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje s tem v zvezi je skladna z določbo 8. členaZPP, sodišče je opravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter priodločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo tudi uspeh celotnega postopka. Dokazna ocena je tudilogična in življenjsko povsem prepričljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema (razlogi sodišča prvestopnje strani 14 do 21 sodbe). Tožnik bi moral s stopnjo gotovosti izkazati koliko denarja, ki se je hranil vposebnem prostoru, je bilo (poleg izkupička iz blagajniškega poslovanja menjalnice za ta dan) dne 1. 6. 2005danega v kovinsko blagajno (ki jo je prevzel varnostnik prve toženke in ki je bila nato odtujena iz vozila, vkaterem jo je varnostnik prevažal). To pa mu nedvomno ni uspelo. Če o tem denarju ni vodil ustrezne listinskeevidence, gre to v njegovo breme. Listini pod prilogama A38 in A4 nista ustrezna listinska dokaza, zato jenepomembno sklicevanje pritožbe na ugotovitve v zadevi Ktr 839/2005, kolikor se nanašajo na te listine.Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo, da je listina A38 le fotokopija, brez datuma in podpisa ali navedbeosebe, ki je listino sestavila, da gre očitno le za del izpisa. V zvezi z ocenjevanjem te listine sodišče prvestopnje ni zagrešilo nobenih kršitev določb pravdnega postopka – ne gre za nasprotje med razlogi, ampak zadokazno oceno tudi te listine v skladu z določbo 8. člena ZPP. Specifikacija ukradene gotovine (A4) pa je bilaizdelana enostransko s strani pravnega prednika tožnika, konkretno delavke menjalnice in sama po sebi nemore s stopnjo gotovosti izkazovati, da se je v posebnem prostoru hranila gotovina v višini 13,616.029,00 SIT,pa tudi ne, da je bilo toliko denarja danega v kovinsko blagajno. Da je bil v tej blagajni tudi denar v takšnivišini, ni konkretno izpovedal niti G. G., ki je dne 1. 6. 2005 denar ob koncu dneva spravil v kovinskoblagajno, ki jo je nato odnesel varnostnik. Še manj je to potrdila druga uslužbenka K. G.. Ker mora sodiščeocenjevati vsak dokaz posebej in tudi dokaze kot celoto, je sodišče prve stopnje utemeljeno dokazno ocenilotudi njeno izpovedbo, tako samo zase, kot v povezavi z ostalimi dokazi. Tudi zaključki sodišča prve stopnje vzvezi z zavarovalno polico za primer vloma in ropa, ki jo je tožnik sklenil z zavarovalnico A. S., so pravilni,logični in v skladu s podatki listine – priloga A36. Nedvomno ti podatki potrjujejo zaključek sodišča prvestopnje, da višina limita kritja zavarovanja za primer vloma ali ropa gotovine v prostorih menjalnice in višinalimita kritja nevarnosti pri prenosu ali prevozu denarja, kažeta, da se je prevažalo bistveno manj gotovine, kotse jo je hranilo v prostorih menjalnice. Glede na vse povedano je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, datožnik ni uspel izkazati, da je dodatni denar v resnici obstajal in da je bil tudi dan v kovinsko blagajno, pa tudiče je, kakšna je bila višina tega denarja in je v tem obsegu tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo.

12. Nesporno je bilo dokazano, da je dnevni izkupiček iz blagajniškega poslovanja menjalnice na dan 1. 6.2005 znašal 5,088.301,98 SIT. Vendar pa tožniku ni uspelo s stopnjo gotovosti izkazati, da je bil ves ta denartudi dan v kovinsko blagajno, ki jo je nato prevzel varnostnik. Kot je izpovedal G. G., zaposlen v menjalnici,ki je denar dal v kovinsko blagajno, je del denarja ostal v menjalnici, ker je po oddaji gotovine še prihajalo domenjalniških poslov. Varnostnik je namreč po kovinsko blagajno prišel okoli 18.30 ure, menjalnica pa je tudipo odhodu varnostnika poslovala še pol ure. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v tem obsegu povsemprepričljiva, zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je bilo v kovinsko blagajno dano 3.501.108,12 SIT, sedaj14.609,87 EUR, pa potrjuje tudi listinska dokumentacija, to je blagajniški dnevniki in specifikacija z dne 2. 6.2005. Tudi v tem obsegu zato pritožbeno sodišče dokazno ocena sodišča prve stopnje sprejema in jepritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

13. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodiščaprve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

14. Zavrnilo je tudi tožnikovo pritožbo zoper dopolnilni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da jedolžan tretji toženki (poleg stroškov odmerjenih v sodbi) plačati 745,78 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni.O delu zahtevka, ki se je nanašal na povrnitev pravdnih stroškov, namreč sodišče prve stopnje v izreku ostroških v sodbi, kolikor se ta nanaša na tretje toženko, ni odločilo (365. člen v zvezi s 366. členom ZPP). Jepa povrnitev teh stroškov tretja toženka zahtevala, v kar bi se lahko prepričal tudi tožnik, z vpogledom v spis.Da tretje toženki ti stroški gredo, je bilo že povedano. Glede odmere pritožba konkretno ne navaja ničesar,pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tudi odmera dodatnih stroškov, skladna z veljavno odvetniško tarifo.Tudi pritožbo tožnika zoper dopolnilni sklep je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka365. člena ZPP).

15. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko temelji na določbi 965. člena OZ. Druga toženka ne izpodbijazaključka sodišča prve stopnje, da je dne 2. 6. 2005 zavarovanje po polici 0110908 obstajalo in da je bila prvatoženka po tej polici zavarovana za poklicno odgovornost. Izpodbija pa njegov zaključek, da prva toženka niizgubila zavarovalnega kritja, kljub temu, da naj bi namerno oziroma iz malomarnosti kršila obveznostidoločene v posebnih pogojih O-IZV/99, kakor tudi določbe Zakona o zasebnem varovanju. Pritožbeno sodiščese, ne glede na pritožbene navedbe, strinja s sodiščem prve stopnje, da glede na to, da je zavarovanje poklicneodgovornosti za škodo, povzročeno v zvezi z opravljanjem dejavnosti, po 37. členu ZZasV obvezno, in da stazavarovalec in zavarovalnica prisiljena stopiti v zavarovalno razmerje z namenom zaščite oškodovanca,zavarovalnica proti oškodovancu nima ugovorov iz pogodbe. Če pa bo zavarovalnica dokazala, da je prišlo doizgube zavarovalnih pravic, bo imela od zavarovanca pravico regresirati odškodnino, ki jo bo oškodovancuizplačala, z obrestmi in stroški. Pri tem se je sodišče prve stopnje povsem upravičeno sklicevalo tudi naodločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 262/2001, ki prav tako izhaja iz namena obveznega zavarovanja (siceravtomobilske odgovornosti). Namen obveznega zavarovanja poklicne odgovornosti je v konkretnem primeruravno v tem, da zavarovalnica jamči za škodo, ki jo utrpijo tretje osebe zaradi napake, opustitve ali kršitvedolžnosti, ki jo je s pogodbo o fizično tehničnem varovanju prevzel zavarovanec, kot to izhaja tudi iz 1. členaPosebnih pogojev O-IZV/99. Ne gre za prostovoljno pogodbeno zavarovanje, kjer sta res stranki tisti, kidoločita obseg zavarovalnega kritja in ko se zavarovalnica lahko odloči, da nekaterih rizikov oziroma škod nebo zavarovala, sklenitelj zavarovanja pa bi bil prost pri odločitvi, ali bo zavarovalno pogodbo sklenil ali ne.Tovrstne ugovorne navedbe je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, iz istih razlogov pa v razmerjudo oškodovanca (tožnika) tudi nista upoštevni določbi 944. in 953. člena OZ. Je pa nepravilna odločitevsodišča prve stopnje o neupoštevanju dogovorjene odbitne franšize. Pritožba utemeljeno opozarja, daobveznost zavarovalnice v nobenem primeru ne more presegati zneska obveznost, ki je določen v zavarovalnipogodbi (prvi odstavek 965. člena OZ). Tožnik je v razmerju do pritožnice upravičen le do tistega denarnegazneska, ki bi ga ta zaradi zavarovalnega primera sicer morala plačati zavarovancu, to je prvi toženki (vprimeru, da bi ta plačal odškodnino zavarovancu in uveljavljal regres pri zavarovalnici), torej z upoštevanjempogodbeno določene odbitne franšize. Drži tudi, da je navedeno stališče skladno z veljavno sodno prakso(primerjaj odločbo VS RS II Ips 751/2005). V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in ododmerjene odškodnine odštelo odbitno franšizo (10 %; 1.460,987 EUR oziroma 350,110,927 SIT). Drugatoženka je tako tožniku dolžna plačati 13.148,88 EUR (prej 3,150.998,34 SIT). Ta znesek je druga toženkadolžna tožniku plačati nerazdelno s prvo toženko. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi druge toženkedelno ugodilo in sodbo v prvem odstavku 2. točke izreka, kolikor se nanaša nanjo, ustrezno spremenilo (358.člen ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdilo(353. člen ZPP).

16. Upoštevaje uspeh druge toženke s pritožbo in okoliščine primera, je pritožbeno sodišče odločilo, da takšnasprememba na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov (predzadnji odstavek izreka sobe) ni vplivala.Pritožbeno sodišče je še odločilo, da glede na minimalen uspeh tožnika s pritožbo (le glede razveljavitve 3.točke izreka sodbe), le-temu, upoštevaje načelo uspeha v pravdi, pritožbeni stroški ne gredo (drugi odstavek154. člena ZPP). Tudi tretja toženka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj navedbe v odgovoru naodločitev niso vplivale, zato ne gre za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

17. Druga toženka je s pritožbo uspela z zneskom 1.460,99 EUR. Od tega zneska ji je pritožbeno sodiščeodmerilo pritožbene stroške. Taksa za pritožbo sedaj znaša 98,52 EUR, prizna pa se ji tudi 15,00 EURmaterialnih stroškov, skupaj torej 113,52 EUR. Te stroške je dolžan povrniti tožnik, v roku 15 dni po prejemuodločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe: 16.11.2011