96

bá (st.egipt. ) V st.egipt. religiji višja ne-smrtna duša, s počeloma AH in KA tretje du-hovno počelo bitij. Upodabljali so jo kot člo-veku podobno ptico, kar simbolizira gibljivost duše po smrti. Je ena od oblik zagrobnega živ-ljenja. Po smrti še naprej opravlja vse življenj-ske funkcije. B. so sprva pripisovali le božan-stvu, ki se je lahko utelesilo, pozneje pa so ga začeli pripisovati tudi ljudem.

Baál (hebr. ba‘al 'Gospodar, Gospod') Pri ant. zahodnosemit. ljudstvih (Aramejci, Kana-anci, Feničani) ime in splošno poimenovanje nekaterih božanstev. B. je bil bog rodovitnosti (viharja, ki prinaša dež), kot simbol moške moči je imel podobo bika. V Kanaanu so ga častili na kultnih krajih, navadno na vzpetinah (hebr. bāmôt). Starozavezni monoteizem se je s pre-roki ELIJO, OZEJEM in JEREMIJO silovito upiral Ba-alovemu kultu, saj je veljal za malikovalskega.

Baál Hatánja (hebr. ba‘al ha-tanja 'Last-nik Tanje; Avtor Tanje') >Šneur Zalman Ben Baruh.

Baál Haturím (hebr. ba‘al ha-tûrîm 'Go-spodar vrst') > Jakob Ben Ašer.

baál šém (hebr. ba‘al šēm 'gospodar ime-na') V judovstvu naslov ljudskega zdravnika in čudodelnika, ki obvladuje ime ali imena Boga. Oznako so prvič uporabili v zgodnjem sred-njem veku. V 11. stol. je zaslovel b. š., ki so ga hkrati videli na dveh različnih krajih. Neki drug b. š. pa je celo naredil GOLEMA (BAAL ŠEM TOV).

Baál Šém Tôv (hebr. ba‘al šēm tôb 'Go-spodar dobrega imena', pr. i. Izrael Ben Elie-zer) (Okopy v Ukrajini, ok. 1700–1760, Między-bórz, Poljska) Ukrajinski rabi, mistik in ljudski zdravnik, splošno znan pod okr. imenom Bešt.

Odraščal je kot sirota, dobil je le skrom no for-malno izobrazbo, a se je vpeljal v skrivnosti KA-BALE, ko je prebiral rokopise, ki mu jih je zapustil legendarni Baal Šem Adam; od drugih mojstrov pa se je naučil, kako se vzdigneš v nebesa. Med enim svojih vnebohodov je spoznal MESIJO. Kot potujoči zdravnik je poleg zdravilnih zeli upo-rabljal čarila in zarotovanje, povrhu pa je nare-dil GOLEMA. B. Š. T. je ustanovil HASIDIZEM; nje-gov verski nauk, svojevrstna uporabna kabala, je imel močan vpliv, saj ga je prilagodil potre-bam preprostih, za silo pismenih Judov.

baál tef íla (hebr. ba‘al tefillāh 'gospodar molitve') >hazan.

baál tešúva (hebr. ba‘al tĕšûbāh 'gospo-dar pokore') V judovstvu skesani grešnik. Nje-gova zasluga pred Bogom je lahko celo večja ka kor pri človeku, ki samo formalno spoštuje Božjo postavo. Kabalisti povezujejo skesanost z odkupom, ortodoksni judje z vstajenjem; iskre- no kesanje z etično spreobrnitvijo pa je zasto-palo MUSARSKO GIBANJE.

Báb (arab. Bāb ad-Dīn 'Vrata vere'; pr. i. Mirza Ali Mohamed) (Širaz, 1819–1850, Ta-briz) Šiitski reformator, ustanovitelj BABIZMA. Bil je reven šiit, privrženec meditacije, človek s širokim znanjem brez formalne izobrazbe. L. 1844 se je razglasil za »vrata vere«, dvanaj-stega IMAMA, pričakovanega MAHDIJA. Izzval je močno egalistično mistično gibanje: perz. ob-lasti so gibanje zadušile, B. usmrtile, njegove privržence pa izgnale v Irak. Med njimi je bil tudi Mirza Husajn Ali, ustanovitelj BAHAJSTVA. Babovo telo danes počiva v BABOVEM MAVZOLE-JU na pobočju gore KARMEL pri Hajfi v Izraelu in je eno od bahajskih svetišč. Njegovi glavni

b

0096-0170-B.indd 960096-0170-B.indd 96 10/1/2007 8:02:15 AM10/1/2007 8:02:15 AM

97

deli sta 'Knjiga med dvema svetiščema' in Bayān ('Knjiga razodetja').

Bábilon (hebr. Babel, iz akad. Bab-ilu 'Bož-ja vrata') Ant. mesto ob sp. toku Evfrata, ne-kdanja prestolnica Babilonije. Ustanovili so ga Sumerci v 4. tisočl. pr. n. š., v 2. tisočl. pr. n. š. pa so ga Babilonci naredili za glavno mesto kraljestva; postalo je največje in najrazkošnej-še mesto antike. V času HAMURABIJA (18. stol. pr. n. š.) je B. dosegel veliko gospodarsko in vojaško moč ter postal versko središče (Mar-dukov tempelj, zigurat Entemenanki, Ištarina vrata). V SZ je B. simbol malikovalske velesile, v NZ pa se tako imenuje RIM. Pogost motiv v likovnih umetnostih.

bábilonska relígija Politeistična religi-ja, ki je na podlagi sumer. religije nastala v Ba-biloniji, značilna pa je tudi za vse druge mezo-potamske religije. Viri za spoznavanje b. r. so klasični zgodovinarji Herodot, Strabon, SZ in starodavna besedila, napisana v klinopisu, ki so jih odkrili v 20. stol.: ENUMA ELIŠ, ep o GIL-GAMEŠU, Ištarina in Nerg alova pot v pekel idr.

V b. r. so bila čaščena mnoga božanstva: ADAD, ANU, Bel, EA, IŠTAR, MARDUK, Nebo, NER-GAL, Ninurta, ŠAMAŠ, SIN, TAMUZ. Ta božanstva

so po večini pobožanstveni naravni pojavi in po božanstveni ljudje, zlasti kralji. Glavni bog je bil Marduk. Hamurabi iz 18. stol. pr. n. š. ga je razglasil za zavetnika Babilona; njemu v čast je napisan Enuma eliš. Med asir. vladavino je prevladoval bog ASUR. Pri naštevanju bogov so se pojavljale triade Anu – Enli – Ea ali Ša-maš – Sin – Ištar (Sonce – Mesec – ozvezdja). Boginje so se stapljale v eno boginjo Ištar. Po-leg verovanja v božanstva so Babilonci verova-li tudi v duhove in demone. Prakticirali so MA-GIJO in magijske obr ede. Verjeli so v vpliv neba na dogajanje na zemlji. Pri razlaganju božjih znamenj na zemlji so imeli posebno vlogo sve-čeniki. Prihodnost so prerokovali iz zvezd (AS-TROLOGIJA). Središče bogočastja je bil tempelj (ZIGURAT), običajno zgrajen stopničasto. Glav-ni praznik je bil novo leto. Praznovali so ga med poletnim enakonočjem, s procesijami in službo božjo, s katero so ovekovečali poroko bogov. V molitvah in obredih se izraža njihovo zavedanje greha: k bogovom so molili, da jim odpustijo greh, kakor pričajo spokorniški psal-mi, podobni biblijskim. Verovanje v POSMRTNO ŽIVLJENJE ni bilo posebno razvito. Duše pokoj-nikov so odhajale v podzemlje, iz katerega ni bilo vrnitve in v katerem je vladal bog Alatu. V nekaterih besedilih se pojavlja tudi misel o božji sodbi.

Babilon, tloris: 1 Nebukadnezarjeva poletna palača, 2 tempelj novoletnega slavja, 3 glavna palača, 4 Nimahin tempelj, 5 viseči vrtovi, 6 babilonski stolp (zigurat), 7 Sveta vrata, 8 Mardukov tempelj, 9 Sveta cesta, 10 Ištarin tempelj, 11 helenistično gledališče, 12 Mardukova vrata, 13 Ninurtova vrata, 14 Urašova vrata, 15 Belit/Ninin tempelj, 16 Adadov tempelj, 17 Šamašev tempelj, 18 Hiša mrtvih, 19 Šamaševa vrata, 20 Ninurtov tempelj, 21 Lugargirova vrata, 22 Ištarina vrata, 23 pokopališče

Babilon, Ištarina vrata

bábilonska relígija

0096-0170-B.indd 970096-0170-B.indd 97 10/1/2007 8:02:16 AM10/1/2007 8:02:16 AM

98

bábilonska súžnost >babilonsko iz-gnanstvo.

babilónski stòlp Po bibl. zgodbi stolp, ki so ga gradili potomci NOETA, da bi se vzdignili do neba. Bog jim je preprečil načrt tako, da je graditeljem »zmešal jezik vse zemlje« (1 Mz 11,9). Zgodba po vsej verjetnosti izvira od bab. ZIGURATA. B. s. je simbol brezglavega hlastanja za slavo in oblastjo, simbol ošabnosti civiliza-cije brez duhovnih in moralnih vrednot.

Babilónski Tálmud >Talmud.babilónsko izgnánstvo Izgon prebi-

valcev Jeruzalema in Jud. kraljestva v Mezopo-tamijo (597, 587 in 582 pr. Kr.), potem ko je bab. kralj NEBUKADNEZAR II. zavzel JERUZALEM in uničil TEMPELJ; tudi babilonska sužnost. V izgnanstvu sta delovala preroka EZEKIEL in DRUGI IZAIJA, tolažila ljudstvo in mu vlivala upanje na vrnitev. Duhovniki so zbirali svete spise in jih prepisovali. Razvijali so oblike bo-goslužja, ki niso bile povezane s tempeljskim kultom. Poudarjali so, kako pomembni so ZA-VEZA, OBREZOVANJE in ŠABAT (sobota). B. i. je bilo

za Jude obdobje duhovnega preroda. Pod vod-stvom duhovnikov in prerokov si je ljudstvo pridobilo versko in narodno zavest, tako da b. i. pomeni začetek judovstva. 539 pr. Kr. je mogočni BABILON strl perz. kralj KIR II. VELIKI, leto zatem je dal Judom svobodo in možnost vrnitve v domovino. Vrnitev v Judejo popisuje starozavezna zgod. knjiga Ezra.

babísti Privrženci BABIZMA.babízem (po vzd. Bab arab. reformatorja,

iz perz. bāb 'vrata nebeškega kraljestva') Šiit-sko reformno gibanje iz 19. stol., ki je nastalo v Perziji. Njegov začetnik je bil Mirza Ali Mo-hamed, im. BAB. Babistični nauk vsebuje Ba-bov Bayān ('Knjiga razodetja'). V b. so odprav-ljeni šeriatski predpisi o molitvi, postu, ženitvi, ločitvi in nasledstvu; uvedeno je duhovno raz-laganje islam. eshatologije (raj, pekel, vstaje-nje); nova KIBLA je postalo Babovo bivališče; Bog se neprestano razodeva skozi svojega od-poslanca v verski skupnosti; uveden je novi »duhovni« koledar, ki ima 19 mesecev, vsak mesec pa 19 dni. Babisti so pridigali o družbe-nih reformah, vseobčem bratstvu in enako-pravnosti žensk v družbi. Perz. oblasti so giba-nje zadušile v krvi, nekatere babistične ideje pa so se ohranile v BAHAJSTVU.

Bábov mavzolêj Bahajsko svetišče na obronkih gore KARMEL v Izraelu. Tam so gro-bovi, v katerih ležijo BAB, BAHA ULAH in ABDUL BAHA, duhovni začetniki BAHAJSTVA. Zgrajen je v klasicističnem slogu in ima pozlačeno kupo-lo. Tja romajo BAHAJCI.

babúni V srv. Srbiji slabšalni izraz za BO-GOMILE. V 12. stol. jih je ostro preganjal Štefan Nemanja, Dušanov zakonik iz 15. stol. pa proti njim predpisuje določene kazni.

Bach, Johann Sebastian [báh, jóhan se-bástjan] (Eisenach, 1685–1750, Leipzig) Nem. skladatelj, po rodu iz ugledne glasbeniške dru-žine. Glasbeno izobrazbo je dobil v rojstnem mestu, izpopolnjeval pa se je v Lüneburgu in Lübecku. L. 1703 je postal član dvorne kapele v Weimarju, 1717 voditelj dvorne kapele v Köthnu, 1723 pa KANTOR cerkve sv. Tomaža in mestni glasbeni ravnatelj v Leipzigu. Je glavni predstavnik poznega baroka v evr. glasbi. S svojo vzgojo je bil vezan na luteranstvo, klasič-no humanistično izobrazbo in teocentrično--simbolično razumevanje glasbe. Njegova glas-ba je ustvarjalna sinteza protestantske cerkv. glasbe (KORAL) ter it. in fr. kult. vplivov. Njegov

babilonski stolp, Graditev babilonskega stolpa, miniatura iz 11. stol., Britanski muzej, London

bábilonska súžnost

0096-0170-B.indd 980096-0170-B.indd 98 10/1/2007 8:02:18 AM10/1/2007 8:02:18 AM

99

duhovni glasbeni opus (pasijoni, maše, orato-riji, kantate, moteti, koralne zborovske pri-redbe) je navdihnjen z globoko kršč. vero in prežet z visoko duhovnostjo. Glavna duhovna dela: Magnificat 1723–30 (Magnifikat), Johan-nespassion 1723 (Janezov pasijon), Matthäus-passion 1729 (Matejev pasijon), Die h-Moll--Messe 1732–37 (Maša v h-molu), Die Kunst der Fuge 1749 (Umetnost fuge).

Bachelard, Gaston [bašlár, gastón] (Bar- -sur-Aube, 1884–1962, Pariz) Fr. filozof; bil je prof. filozofije znanosti na dijonski univerzi in Sorboni. Ukvarjal se je z vprašanjem epistemo-logije in psihoanalizo znanstvenega spozna-nja. Obenem je preučeval pesniško domišljijo, s čimer je pripomogel k boljšemu ra zu mevanju relig. simbolov. Glavna dela: L'eau et les rêves 1942 ('Voda in snovi'), La poétique de la rêverie 1960 ('Poetika sanjarjenja'), La flamme d'un chan delle 1961 ('Plamen sveče').

Báčkovo (bolg. Бaчкoвo) Bolg. pravoslav-ni samostan blizu Asenovgrada, južno od Plov-diva; po velikosti drugi največji v Bolgariji. Ustanovil ga je 1083 dvorjan z biz. dvora Komnenov, v 14. stol. je bil središče bolg. srv. kulture. Na njegovem dvorišču stoji cerkev sv. Bogorodice iz 1604 s freskami.

bádal (arab. badal 'namestnik') V islamu tisti, ki v imenu drugega in na njegove stroške opravi romanje v MEKO (HADŽ). Pošljejo ga na-mesto osebe, ki bi morala obvezno opraviti ro-manje, pa tega zaradi bolezni ali starosti ne more. PETERO STEBROV.

Bádb >Danu.badhán (aram. badhan 'burkež') Zlasti pri

vzhodnoevr. Judih šaljivec, ki je zabaval svate s petjem, ugankami in šalami, predvsem o ne-vesti in ženinu. Ker je rad prestopil mejo do-brega okusa, ne da bi bil prizanesljiv vsaj do mladoporočencev, bi ga bili nekateri najraje prepovedali. A razvedrilo se je ohranilo, mo-goče tudi po zaslugi preroka ELIJE, ki se je (po Talmudu) med enim svojih spustov iz nebes na zemljo zavzel za b., češ da si zasluži prostor v OLAM HABI, ker spravlja žalostne v dobro voljo.

bádnjak (st.slovan. b'deti 'bdeti, čuvati') Panj ali hlod, ki ga pri Slovanih na BOŽIČNI VE-ČER med posebnim obredom s polivanjem pri-nesejo v hišo in položijo na ogenj. Južni Slova-ni so prevzeli običaj BOŽIČNEGA PANJA na ognjišču in mu dali svojo razlago in poimenovanje v skladu z verskimi predstavami o vrhu in dnu

leta: badnji dan 'dan na dnu (leta)' in badnji večer 'večer na dnu (leta)'.

Baeck, Leo [bék, léo] (Leszno, Poljska, 1873–1956, London) Nem. filozof in teolog jud. rodu, rabi v Opolah in Düsseldorfu, od 1912 v Berlinu. Predaval je midraš in homile-tiko na berlinski jud. univerzi. Bil je duhovni vodja reformnega judovstva, od 1922 predsed-nik Zadruge nem. rabijev (B’nai B’rith); 1943 je bil aretiran. Po 1945 se je nastanil v Londo-nu, postal eden ustanoviteljev ter vodja Svet. zveze naprednega judovstva. Po B. je jud. reli-gija najvišji izraz moralnih norm, »klasična« vera dejavnosti in ne občutkov, v nasprotju z »romantičnim« krščanstvom. Judovstvo ima univerzalno nalogo, vendar je zaradi zgod. da-nosti vezano na en sam narod. Glavna dela: Das Wesen des Judentums 1905 ('Bistvo judov-stva'), Romantische Religion 1922 ('Romantično verstvo'), Dieses Volk 1955–57 ('To ljudstvo').

bága (avestsko baga 'ki deli, razdaja, oskr-buje', sansk. bhaga 'ki daruje, milostni gospo-dar') V MAZDAIZMU eden od božanskih atribu-tov; v novoperz. jeziku b. pomeni boga.

bahaízem (po arab. bahā’ 'sijaj') >bahaj-stvo.

bahájci Privrženci BAHAJSTVA; tudi baha-isti.

bahájstvo Moderno relig. gibanje in nauk, ki sta se v 19. stol. razvila iz perz. ŠIIZMA; tudi bahaizem. B. se imenuje po ustanovitelju BAHI ULAHU, privržencu BABA (BABIZEM). Nastalo je 1863, ko se je Mirza Husajn Ali v Bagdadu raz-glasil za dvanajstega IMAMA in pričakovanega MAHDIJA. Čeprav je b. iz islama prevzelo strogi monoteizem, iz šiizma pa pričakovanega Mah-dija, se je oblikovalo kot posebna sinkretična religija. Iz neoplatonizma je prevzelo nauk, da je Bog svetloba spoznanja in ljubezni, ter nauk o kozmičnih ciklusih. Vključene so tudi neka-tere sestavine razsvetljenstva (uskladitev vere in znanosti) ter nekatere humanitarne prvine krščanstva.

NAUK V b. je Bog transcendenten, eden in neustvarjen, izraža pa se skozi stvarjenje, EMA-NACIJO. Je nespoznaven in se razodeva skozi preroka, poslanega ob določenem ciklu in do-ločeni duhovni rasti. Božje razodetje ni konča-no, temveč se dogaja neprestano in v določe-nih ciklih. Vsak cikel je imel po enega glasnika (Adama, Noeta, Abrahama, Mojzesa, Budo, Je-zusa, Mohameda). Prerok današnjega ciklusa

bahájstvo

0096-0170-B.indd 990096-0170-B.indd 99 10/1/2007 8:02:19 AM10/1/2007 8:02:19 AM

100

je bil Baha Ulah, sinteza dosedanjih razodetij. Bistvo vseh religij je Božja ljubezen, enost Boga in bratstvo vseh ljudi: razne rase, jeziki in narodi so le pisano cvetje enega vrta.

KULT v b. je reduciran, nima svečeništva niti posebej predpisanih obredov. Bahajci vendar-le zidajo svetišča in letno proslavljajo 9 praz-nikov, ki so povezani s počitkom. Bahajsko leto se začenja 21. marca in ima 19 mesecev po 19 dni. Vsakega prvega dne v mesecu se verniki sestanejo zaradi branja svetih besedil, molitev, administrativnih opravil in skupnega praznovanja. Od 2. do 21. marca poteka post na musl. način. Bahajci imajo tudi svoje svete kraje (BABOV MAVZOLEJ v Hajfi pod KARMELOM, vrt Ridvan pri Bagdadu in Babov dom v Šira-zu), kamor romajo.

SKUPNOST v b. je organizirana kot zveza kra-jevnih duhovnih svetov, ki jo na svet. ravni združuje Univerzalna hiša pravice z 9 vrhovni-mi svetovalci. Njeno središče je v izr. Hajfi. Na čelu skupnosti je »varuh Božjega naročila«, ker pa ŠOGI EFENDI ni zapustil neposrednega krvnega naslednika, to funkcijo od 1963 oprav-ljajo vrhovni svetovalci. Bahajci so razširjeni v Aziji, Afriki, Zahodni Evropi in ZDA, nekaj jih je tudi v Sloveniji. Danes jih je ok. 6 mil.

Bahá Uláh (arab. Bahā’Allāh 'Alahov sijaj'; pr. i. Mirza Husajn Ali) (Teheran, 1817–1892, Ako) Ustanovitelj BAHAJSTVA. V mladosti je bil navdušen privrženec BABA in nekaj let po nje-govi usmrtitivi je vodil neko babistično sekto. Ko je perz. oblast BABISTE izgnala v Irak, je z nji-mi odšel tudi Mirza Husajn Ali. L. 1863 se je na praznik ridvan v nekem vrtu blizu Bagdada pred svojimi privrženci razglasil za B. U., dva-najstega IMAMA, tj. MAHDIJA, ki ga je napovedal Bab. Tur. oblasti so ga zaprle v Ako, trdnjavo na pobočjih KARMELA; od tam je razvil intenzivno politično dejavnost, tam je tudi u. in je pokopan v BABOVEM MAVZOLEJU. Svoj nauk (BAHAJSTVO) je razložil v Sv. knjigi. Za svojega naslednika je do-ločil najstarejšega sina po imenu ABDUL BAHA.

Báhram >Verethragna.Bajamónti, Júlije (Split, 1744–1800,

Split) Hrv. duhovni skladatelj. V Padovi je štu-diral medicino in glasbo ter 1773 doktoriral. V l. 1785–90 je bil zdravnik in orglar v Hvaru, zatem zdravnik v Splitu, kjer je bil še kapelnik splitske katedrale. V rokopisu je zapustil sko-raj 200 del, večidel cerkv. motete, maše, lita-nije, dva rekviema (Rekviem iz 1787 ob smrti

R. J. BOŠKOVIĆA) idr. Scenski oratorij Prijenos sv. Dujma 1770 (Prenos sv. Dominika) je naj-zgodnejši ORATORIJ kakega hrv. avtorja. Njego-ve skladbe navdajata vedrina in optimizem.

bajanízem (lat. baianismus) Nauk kato-liškega teologa BAJUSA, po katerem je človek zaradi posledic IZVIRNEGA GREHA popolnoma ne-zmožen opravljati dobra dela in lahko samo greši. B. je obsodil papež Pij V. z bulo Ex omni-bus afflictionibus 1567.

bajít (hebr. bajît 'hiša, škatla') V judovstvu ena od dveh kockastih škatlic iz črnega usnja, v katerih je pergament s prepisom 4 odlomkov iz Tore (2 Mz 13,1–10; 11–16; 5 Mz 6,4–9; 11,13–21). Pravoverni si ju ob vsakdanji jutra-nji molitvi z jermeni privežejo k levici in na čelo kot znamenje, da imajo Toro vseskozi pri srcu in v mislih (5 Mz 6,8); vendar ju nosijo samo ob delavnikih, kajti ŠABAT in prazniki so znamenje že sami zase. TEFILIN.

bájram (tur.-perz. bayram 'slavje, praz-nik') V islamu izraz za dvoje glavnih musl. praz-nikov. Ramadanski b. se praznuje po koncu ramadanskega posta, v prvih treh dneh meseca ŠAVALA. Hadžijski b. ali KURBANSKI BAJRAM se sla-vi med HADŽEM v Meko, 10.–13. dne v mesecu zulhidža, ko se zakolje KURBAN, žrtvena žival. Oba praznika počastijo s SALATOM in HUTBO.

bajrámi šêrif (perz.-arab. 'častni bajram') V islamu spoštljivo poimenovanje, ki ga včasih dajo glavnemu islam. prazniku BAJRAMU.

bajramíti (po arab. bayram 'slavje, praz-nik') Derviški red, ki ga je na prehodu iz 14. v 15. stol. v Ankari ustanovil Hadži Bajram Veli, po katerem se imenuje; tudi bajramije. B. so razvili poseben skriti ZIKR in se razvejili na več sekt: hamzeviti, šejhiti, dželvetiti idr. Pripad-niki reda nosijo posebno derviško kapo (TADŽ) s 6 ploskvami, simbolom celotne stvarnosti. Svetišča b. (TEKIJE) so bila v Ankari, Carigradu in Izmirju.

Bajus, Michael [bájus, míhael] (Mélin, 1513–1589, Louvain) Valonski teolog, začet-nik BAJANIZMA; kot zagovornik teorije o nepo-boljšljivosti človekove sprijene narave soroden brit. menihu PELAGIJU; oba sta zavračala nauk AVGUŠTINA o IZVIRNEM GREHU, češ da si lahko človek sam pridobi večno blaženost, če le iz-polnjuje Božje zapovedi.

Bakábi (majevsko Bacab) V majevski mi-tologiji 4 božanski bratje, potomci vrhovnega boga ITZAMNÁJA in boginje tkanja, zdravilstva

Bahá Uláh

0096-0170-B.indd 1000096-0170-B.indd 100 10/1/2007 8:02:19 AM10/1/2007 8:02:19 AM

101

ter rojevanja IXCHEL. Na dvignjenih rokah no-sijo nebeški svod, vsakdo med njimi stoji na eni od strani neba, označenih z barvami (vzhod je rdeč, sever bel, zahod črn in jug rumen), in uravnava po en štiriletni cikel. B. so najbrž ma-nifestacije enega samega božanstva.

Bákač, Tóma (?, 1435–1521, ?) Zagreb-ški škof (od 1487) in kardinal (od 1510). V l. 1510–18 je upravljal Zagrebško, 1513–21 pa Senjsko škofijo. Bil je vzgojitelj mladoletnega kralja Ludvika II., osrednja osebnost v Ogrski in Hrvaški 15.–16. stol. Za obrambo Zagreba pred Turki je dal pozidati Bakačev stolp, ki je bil porušen 1906.

bakáš (aram. bāqāš 'prošnja') Jud. spokor-na molitev, ki se poje pred svitom zimskih ša-batov. Nastala je ob koncu 16. stol. in sčasoma spodbudila razvoj bratovščin, t. i. stražarjev svita, ki so se, negujoč to petje, razširile po evr. deželah, zlasti v Italiji. SINAGOŠKA GLASBA.

Bákh (gr. Βάκχος) Pridevek, EPIKLEZA ime-nu st.gr. boga DIONIZA.

bakhanálije (lat. bacchanalia) Rim. praz-novanja v čast boga BAKHA s skrivnimi verski-mi obredi, ki so jih BAKHANTI in BAKHANTKE buč-no in razuzdano proslavljali ponoči. Grki so jih razširili po svojih sredozemskih naselbinah, pozneje pa iz Velike Grčije v Etrurijo in mesto Rim. V začetku 2. stol. pr. n. š. so se skrivne združbe bakhantov in bakhantk zelo namno-žile. Ker so prišle na slab glas, je rim. senat ma-lodane prepovedal njihovo delovanje.

bakhánti (lat. bacchari 'bučno proslavlja-ti Bakha') V starem Rimu privrženci in slavite-lji gr. boga BAKHA. BAKHANALIJE.

bakhántke (gr. Βάκχαι) Pri starih Grkih ženske, obsedene z BAKHOM, Bakhove oz. Dio-nizove privrženke. BAKHANALIJE.

báki (aram. baki 'omikani') V judovstvu naslov omikanega, izobraženega in duhovite-ga talmudista.

Bákoš, Míhael (Šalovci, ok. 1742–1803, Surd na Madžarskem) Slov. nabožni pisec; bil je protestantski župnik v Surdu, naslednik Š. KÜZMIČA. Sestavil je rokopisni obrednik (Agen da sermone vandalico conscripta 1785), izdal abecednik 1786 in prvo tiskano evange-ličansko pesmarico s 374 pesmimi in 10 psal-mi (Nouvi graduval 1789).

Balántič, Francè (Kamnik, 1921–1943, Grahovo) Slov. pesnik; padel (zgorel) kot do-mobranec v Grahovem. V poeziji je izhajal iz

katoliške pesniške tradicije, gojil ekspresivno religiozno liriko, v kateri se vidna razklanost med človekovo čutnostjo in svetostjo pomiri v boguvdanosti in smrti. Prvi izbor pesmi (V ognju groze plapolam) je izšel posmrtno 1944; po 2. svet. vojni so ga objavljali v Argentini, v Sloveniji je njegovo delo izšlo šele v 80. l. 20. stol. (Muževna steblika 1984).

baldahín (it. baldacchino, iz Baldacco 'Bagdad, svilena tkanina iz Bagdada') 1. Tka-nina, ki so jo razpeli nad OLTARJEM, škofovim prestolom ipd. Pogosto je okrašena z vrvicami in vezenjem in pritrjena na 4 nebesne stebre.

baldahin v cerkvi sv. Petra v Rimu

France Balantič

baldahín

0096-0170-B.indd 1010096-0170-B.indd 101 10/1/2007 8:02:19 AM10/1/2007 8:02:19 AM

102

Pri procesijah se nosi NEBO. 2. Zidana streha, ki stoji na stebrih nad kipi ali oltarjem. B. je najpogosteje narejen iz kamna ali marmorja in je nemalokrat zelo dragocena umetnina.

baldaršêr (jid. baldaršer, iz hebr. ba’al dar šān 'gospodar razlage') Jud. popotni pridi-gar v vzhodnoevr. deželah. Živel je od milošči-ne, hodil večinoma po istih krajih, spotoma sporočal novice raznim jud. skupnostim. Naj-slovitejši b. je bil Rajezer Rebe (konec 18. in zač. 19. stol.). DARŠAN, DERAŠA.

Baldur [báldur] (st.nord. Baldr 'Gospod') V st.germ. religiji bog svetlobe in pravice iz rodu AZOV, sin ODINA in FRIGG. Je utelešenje nord. idealnega človeka, ljubljenec bogov, ki so mu podarili neranljivost, ranljiv le z orožjem, napravljenim iz omelinega lesa. Umrl bo zara-di podlosti boga LOKIJA, preboden z omelo. Njegova smrt bo naznanila in začela propad bogov in uničenje sveta (RAGNARÖK), preobraz-bo kozmosa v kaos, po vsem tem pa bo B. vstal od mrtvih v novo očiščeni svet v ASGARDU.

Balić, Kárlo [bálič, ~] (Katuni pri Omišu, 1899–1977, Rim) Hrv. katoliški mariolog; frančiškan. Bil je prof. teologije na Frančiškan-skem bogoslovju v Makarski, 1933–73 na Frančiškanski bogoslovni univerzi Antonijanu v Rimu ter 1959–73 na Papeški univerzi LATE-RAN. Njegovo teol. delo je bilo usmerjeno v SKOTIZEM in MARIOLOGIJO. L. 1946 je ustanovil MEDNARODNO PAPEŠKO MARIJANSKO AKADEMIJO ter kot njen predsednik organiziral in vodil med-narodne mariološke in marijanske kongrese. Bil je vodilni svet. medievalist, eden od naju-glednejših mariologov. Glavna dela: Les com-mentaires de Jean Duns Scotus sur les quatre livres des Sentences 1927 ('Komentarji Janeza Du nsa Škota k štirim knjigam Sentenc'), Theolo-giae marianae elementa 1933 ('Elementi mario-logije'), Sv. Toma Akvinski i drugi naučitelji 1938 ('Sv. Tomaž Akvinski in drugi učitelji'), De debito peccati originalis in B. Virgine Mariae 1941 ('O izvirnem grehu pri Bl. Devici Mariji'), Testimonia de assumptione Beatae Virginis Ma-riae ex omnibus saeculis 1948 ('Pričevanja o vne-bovzetju Blažene Device Marije iz vseh stoletij').

baltekíja (hebr. ba’al tôqēa‘ 'trobentač') V judovstvu vernik, ki pri sinagoški liturgiji ob novem letu in na spravni dan zatrobi v ŠOFAR.

Balthasar, Hans Urs von [báltazar, háns úrs fon] (Luzern, 1905–1988, Basel) Švic. katoliški teolog. Teologijo je študiral v Lyonu,

v Münchnu in na Dunaju, v Berlinu in Zürichu pa književnost in filozofijo. V duhovnika je bil posvečen 1936. L. 1929 je vstopil v Jezusovo družbo; 1940 je jezuite zapustil, ustanovil In-štitut sv. Janeza in začel 1969 izdajati medna-rodno teol. revijo Communio ('Obhajilo'). Bal-thasarjevo obsežno in vsestransko teol. delo za znamujejo trojni vplivi: vplivi moderne za-hodne kulture, vzhodnih cerkv. očetov in mi-stična izkušnja Adriane von Speyer. Vodil je dolgoletno polemiko s K. BARTHOM. Poleg J. DA- NIÉLOUJA in H. de LUBACA je glavni predstavnik TEOLOGIJE IZPOLNITVE (celotna relig. izkušnja člo-veštva stremi k svojemu izpolnjenju v Kristu-su). Bog se po B. razodeva v svetu (teol. esteti-ka), LOGOSU (teol. logika) in zvezi z ljudmi (teol. dramatika). Glavna dela: Theologik 1947 ('Bo-žanska logika'), Herrlichkeit 1961–69 ('Gospo-dovanje'), Theodramatik 1973–83 ('Božanska dramatika').

báltska relígija Sistem verskih predstav in mitskih izročil davne skupnosti balt. ple-men: Prusov, Litovcev, Aukštaitov, Letoncev, Kurijev idr. Prve vesti o b. r. je najti v 45. po-glavju Tacitove Germanije, zatem v zapisih an-glosaških in nem. srv. piscev. Po končanem pokristjanjevanju v 16. stol. so se ostanki po-ganstva, odrinjeni v domeno neuradne kultu-re, še naprej vztrajno ohranjali. Pomemben vir je tudi tradicionalna kultura, zlasti latvijska in litovska. Kot glavno božanstvo so balt. ljud-stva častila boga nebeščana (DIEVAS). V ne-kakšni povezavi z njim je gromovnik PERKU-NAS. Dievas ima dvojčke (pri Letoncih DIEVA DELI, pri Litovcih Dievo sunelai); z njimi je po-vezano izročilo, ki se navezuje na indoevr. mit o božanskih dvojčkih (ind. AŠVINA, gr. DIOSKU-RA). Pomembno vlogo ima tudi boginja sonca SAULE (tudi litov.); včasih je povezana z bogi-njo meseca (litov. Menuo). Drugi arhaični mitski motiv je nebesna poroka Sonca in Me-seca; ta motiv se pojavlja v več različicah. Zla-sti pomembna je bila boginja usode LAIME, ki prinaša uspeh in srečo, daje rodovitnost zem-lji in plodnost živini. Številni liki iz b. r. so pre-prosto personifikacije naravnih pojavov: VEJO-PATIS je gospodar vetra, Gabija ognja, Medeina zavetnica gozda ipd., obstajal pa je tudi pisan svet duhov.

bálzam (gr. βάλσαμον 'dišeča smola') Di-šeča tekoča smola nekaterih dreves; uporablja se pri obredih zaradi vonja in zdravilnosti.

baldaršêr

0096-0170-B.indd 1020096-0170-B.indd 102 10/1/2007 8:02:20 AM10/1/2007 8:02:20 AM

103

balzamíranje Prepojitev pokojnikovega telesa z dišečimi olji, smolami in skrivnimi snovmi, ki preprečujejo razkroj. Nekoč so b. uporabljali Egipčani, Inki in Azteki. MUMIFICI-RANJE.

Bamberg [bámberg-] Staro nem. mesto na Bavarskem, ki so ga v 10. stol. pokristjanili menihi iz Fulde. Stolnica iz 1. tretjine 13. stol., ki jo je dal zgraditi Oto Bamberški, je triladijska krožna obokana bazilika s prečno ladjo, 4 stol-pi po vzoru iz LAONA (po 81 m), korom s pritli-kavsko galerijo, portalom in slovito stavbno plastiko (Bamberški jezdec ok. 1200). V cerkvi je grobnica Henrika II. in papeža Klemena II.; ob cerkvi sta stara škofovska rezidenca iz 16. stol. (Alte Hofhaltung) in nova iz 17. stol.

Bána (sansk. Bā�a) 1. V brahmanizmu mitski lik, prijatelj ŠIVE in sovražnik VIŠNUJA; eden od sinov boginje Diti, od katere izvira rod demonov in velikanov, ki se bojujejo z bo-govi in motijo opravljanje daritev. 2. Ind. pisec iz ok. 600. Živel je na dvoru kralja Harše (606 do 647) in je pisec njegovega življenjepisa Har�acarita ('Harševo življenje'). V njem piše tudi o dvornih in relig. običajih in obredih ter se izkazuje kot častilec boga Šive in kulta Ve-like matere v podobi boginje DURGE. Njegov ŠIVAIZEM je izpričan tudi v pomembnem delu sansk. umetniške proze Kādambarī, ki govori o ljubezni med Kadambari in Čandrapido.

Banáras (tudi Benares) >Varanasi.bandêra 1. Izvezena cerkv. zastava, ki se

obeša na prečko; tudi bandero. Na b. so upo-dobljeni verski simboli, podobe svetnikov ali angelov; navadno se nosi na drogu ob procesi-jah in romanjih. 2. Prapor cerkv. redov.

Báñez, Domingo [bánjes, domíngo] (Me- dina del Campo, 1528–1604, Medina del Cam-po) Špan. dominikanski teolog. Študiral je na univerzi v Salamanci. L. 1547 je vstopil v do-minikanski red; bil je prof. teologije na špan. dominikanskih učiliščih (Ávila, Valladolid, Sa-lamanca). V teol. spisih je sledil TOMIZMU in polemiziral z molinisti (MOLINIZEM) o svobodi in milosti. Njegov teol. nauk se imenuje BANJE-ZIZEM, privrženci pa BANJEZISTI. Glavni deli: De fide, spe et charitate 1584 ('O veri, upanju in lju-bezni'), De jure et justitia 1594 ('O pravu in pra-vičnosti').

banjezísti Privrženci BANJEZIZMA.banjezízem Nauk o svobodi in milosti

špan. dominikanca D. BÁÑEZA. Uprl se je MOLI-

NIZMU in njegovemu poudarjanju človeške svo-bode na škodo milosti.

Bankei Jotáku [bankêj ~] (jap. Bankei Yōtaku; tudi Bankei Eitaku) (1622–1693) Jap. budist, učitelj zenbud. šole RINZAJ. Zavračal je ortodoksno učenje ZENA.

bantújska relígija Etnična religija ban-tujskih ljudstev, ki živijo v osrednji in južni Afriki. Čeprav se v relig. smislu ta ljudstva med-sebojno precej razlikujejo, imajo skupne zna-čilnosti: verovanje v duhove prednikov, ki so varuhi moralnega reda; strah pred čarovnica-mi in čaranjem; vero v enega, daljnega vrhov-nega boga, ki ga redko častijo, vendar se pojav-lja pod mnogimi imeni (Iruva, Katonda, Leve, Modimo, Mulangu, Nzambi idr.); nekatera od teh označujejo očeta neba in sonca ali pa je vr-hovno božanstvo celo jasno ločeno od narav-nih pojavov.

baptistêrij (lat. baptisterium) >krstilnica.baptísti (gr. βαπτίζω 'krstim, potopim')

Člani kršč. skupnosti, ki krstijo odrasle. Mest-na cerkev je skupnost vernikov, neodvisna in navadno urejena kot KONGREGACIJA. Baptistič-na načela so avtoriteta Biblije za vsa vprašanja nauka in življenja, ločenost cerkve od države, svoboda vesti in razlaganje Biblije, posveče-nost vseh vernikov. Od obredov za Kristusova dejanja štejejo le Gospodovo večerjo in KRST. B. so nadaljevali nauk švic. ANABAPTISTOV, če-prav z njimi niso bili neposredno povezani. L. 1608 sta J. SMITH in T. Helwys, ki sta po-begnila iz Anglije, v Amsterdamu ustanovila prvo baptistično skupnost. Helwys se je 1611 vrnil v London in osnoval skupnost odprtih (splošnih, generalnih) b. z arminijansko teo-logijo (AR MINIJANSTVO); obe zvezi sta se 1891 združili. Najbolj znani ang. b. so bili W. CA-REY, ustanovitelj Brit. baptistične misije, slovi-ti pridigar C. H. SPURGEON in državnik Lloyd George. V Ameriki je prvo skupnost b. neod-visno od ang. gibanja 1639 ustanovil R. Willi-ams v mestu Pro vidence. Znana am. b. sta bila M. Luther KING in evangelizator B. GRAHAM. Največja od 30 po družnic je Južnobaptistična zveza, pomembna je tudi Zveza am. b. (prej Severni b.). V Evropi je prvo baptistično cer-kev 1834 v Hamburgu ustanovil J. G. Oncken. L. 1905 je bila ustanovljena Svet. baptistična zveza, ki ima danes ok. 150 000 cerkva in 40 mil. vernikov, skupaj z otroki in simpatizer-ji pa ok. 100 mil. V Sloveniji je 6 baptističnih

baptísti

0096-0170-B.indd 1030096-0170-B.indd 103 10/1/2007 8:02:20 AM10/1/2007 8:02:20 AM

104

cerkv. občin; prva občina je bila ustanovljena 1923 v Trbovljah.

Barába (aram. bar-’abbā’ 'Očetov sin') Mo-rilec, soimenjak JEZUSA, omenjen v evangelj-skih pričevanjih (Mt 27,16–21) o Jezusovem trpljenju. Tega razbojniškega Jezusa je PONCIJ PILAT, rim. upravitelj Judeje, izpustil na pros-tost namesto Jezusa Kristusa na zahtevo mno-žice, ki so jo pregovorili jud. veliki duhovniki in starešine.

barabán (po svetopisemskem razbojniku Barabi) Pred koncilsko prenovo molitvenika hrup in udarjanje ob tla v VELIKEM TEDNU po jutranji službi (lat. officium tenebrarum). Ugašanje sveč in udarjanje s šibo naj bi pona-zarjali trpljenje in udarce, ki jih je prenašal Je-zus Kristus.

Baradêj, Jákob (arab. Al-Baradai) (?–578, Edesa) Sir. menih; monofizitski škof v Edesi in ustanovitelj JAKOBITOV.

Báraga, Fríderik Irenêj (Mala vas pri Dobrniču, 1797–1868, Marquette, Michigan) Slov. misijonar, od 1831 je misijonaril med se-vernoam. Indijanci. L. 1853 je postal škof in apo stolski vikar v Michiganu. Pokristjanil je večino Indijancev iz plemena Otava in Očipva, jih učil brati in pisati, gradil zanje REDUKCIJE, jim napisal molitvenik in katehezo (Katolik enami-ad 1850), slovar in slovnico očipvejščine v ang. jeziku. Raziskoval je kulturo severnoam. Indi-jancev (knjiga Popis navad in sadershanja Indi-janov polnozhne Amerike 1837 (istega leta tudi nem. in fr. izdaja). V slovenščini tudi Krščanski nauk za Indijance 1997.

Báragovo semeníšče Bogoslovno se-menišče na bivšem ljubljanskem pokopališču

sv. Krištofa ob Navju za Bežigradom, im. po misijonskem škofu F. I. BARAGI. Načrt zanj je naredil arhitekt J. PLEČNIK; gradbena dela so se začela 1936 in prekinila 1941. L. 1956 je A. BI-TENC osrednji del stavbe preuredil; danes so v štirinadstropni polkrožni stavbi (im. Aka-demski kolegij) z obhodnim hodnikom po zgledu rim. Koloseja in Angelskega gradu Fe-stivalna dvorana (z monumentalnim stebr-nim stopniščem, preddverjem in veliko dvo-rano ter okrasnimi skulpturami), Slov. mla-dinsko gledališče, Pionirski dom ter Študentski dom.

Barák (hebr. bārāq 'blisk') Po Bibliji Abi-noamov sin iz Kedeša v Galileji, vodja DVANAJ-STIH IZRAELOVIH RODOV v boju s Kanaanci. Pripada skupini 6 velikih sodnikov. Potem ko ga je pre-rokinja DEBORA opomnila, kaj mu je ukazal Go-spod (Sod 4,5), je pod goro TABOR potolkel Si-sero, poveljnika vojske kralja Jabina. Ustno izročilo o teh dogodkih ok. 1125 pr. Kr. je bilo po Kirovem razglasu 538 pr. Kr. zapisano v Sodnikih.

báratron (gr. βάραθρον 'prepad', lat. ba-rathrum) Sprva morišče blizu Aten, kamor je krvnik pehal obsojence; pozneje pri Plavtu, Lukreciju idr. rim. piscih izraz za pekel. POD-ZEMLJE.

barbár (gr. βάρβαρος, lat. barbarus) Gr. izraz za človeka, ki ne govori grško; tujec. V NZ je z izrazom »Grki in barbari« označeno vse človeštvo. Prepad med Grki in barbari kot tudi med Judi in pogani je odpravil Kristus.

bárd (ir. bard, velško bardd 'pevec') >dru-idi.

bárdo (tibet. bardo 'medstanje', sansk. an-ta rāb hava) V tibet. budizmu stanje ali obdob-je med smrtjo in ponovnim rojstvom. Razliku-jemo 6 takih stanj: b. rojstva, sanj, meditacije, smrtne ure, vrhovne stvarnosti in nastajanja. Prvi trije bardi zaznamujejo življenje, zadnji trije pa obdobje 49 dni, tj. proces smrti in po-novnega rojstva.

Bárdo thodól >Tibetanska knjiga mrtvih.barehú (hebr. bārĕkû 'Blagoslavljajte!', iz

bērak 'blagosloviti') V judovstvu uvodna bese-da BLAGOSLOVA, slovesno povabilo, ki mu v ju-tranji molitvi ŠAHRISU sledita še dva blagoslova in molitev ŠEMA JISRAEL, izpoved vere v enega Boga; pri večernem obredu se tudi MAARIV zač-ne z barehujem. Zanj mora biti navzočih vsaj 10 odraslih moških, tj. MINJAN.

Friderik Irenej Baraga

Barába

0096-0170-B.indd 1040096-0170-B.indd 104 10/1/2007 8:02:21 AM10/1/2007 8:02:21 AM

105

Bár Kóhba (aram. bar kokbā 'Sin zvezde'; pr. i. Simeon Ben Kosiba) (Kosiba?, ?–135, Bethar) Voditelj upora Judov proti Rimljanom 132–135, ki se je razglasil za MESIJO. V talmud-skih anekdotah nastopa kot silak in samodr-žec, o tem pričajo tudi zapisi iz časa upora, najdeni 1947–52 v jami ob Mrtvem morju, med njimi tudi Bar Kohbovo pismo. Osvobo-dil je JERUZALEM, vendar je bil poražen in ubit pri Betharju.

Barmenska deklarácija [bármenska ~] (nem. Barmer Theologische Erklärung) Teol. do-kument evangeličansko-protestantskih cerkva, nastal na sinodi v Wuppertal-Barmenu 1934. Povod za B. d. je bila brauneška sinoda 1933, na kateri so t. i. nem. kristjani poskušali z libe-ralno teologijo upravičiti na ci ona l socializem. Načrt za deklaracijo je podal K. BARTH: sestoji iz 6 tez, ki so podkrepljene s citati iz Sv. pisma. Deklaracija obsoja nekatere teze, npr. tiste, da so viri razodetja tudi zunaj Sv. pisma in da za nekatera področja življenja ni potrebno, da so podrejena Kristusu. B. d. je bila primeren na-črt za ekumenske napore, ki so potekali po 2. svet. vojni.

bár mícva (hebr. bar mivāh 'sin zapove-di') Obred, s katerim Judje proslavijo dečkovo versko odraslost, ki jo doseže en dan po 13. letu, ko postane polnopraven član skupnosti in lahko pride v MINJAN. B. m. je bil prvič zapi-san v 13. stol., čeprav je verjetno obstajal zdav-naj prej. Slovesnost poteka v SINAGOGI; ob bla-goslovu se dečkov oče zahvali Bogu, ker ni več odgovoren za sinova dejanja. Osrednji del pro-slave je povabilo dečku, naj pride na bimo (AL-MIMAR), da bo bral iz Tore. AŠKENAZI ta dogodek zmeraj proslavijo v soboto. BAT MICVA.

Bárnaba (aram. bar-nābā 'Sin tolažbe') (?–61 n. š., Salamina) Svetnik. Ciprski levit Jo-žef, B. so ga klicali apostoli (Apd 4,36). V Jeru-zalemu je sprejel kršč. vero, predstavil apo-stolom spreobrnjenca PAVLA in postal njegov spremljevalec. Prodal je vso posest, izkupiček pa podaril dvanajstim apostolom. Po njihovem naročilu je obiskoval kristjane v Antiohiji, prvo večinsko skupnost spreobrnjenih poganov. S Pavlom je misijonaril na Cipru in v Mali Aziji 46–49. Izročilo pravi, da je bil do smrti kame-njan v Salamini.

barnabíti (tudi regularni kleriki sv. Pav-la) Duhovniška bratovščina, ki so jo 1530 usta-novili A. M. Zaccari, G. Morigi in B. Ferrari in

je im. po matični hiši sv. BARNABE v Milanu. L. 1533 jo je priznal papež Klemen VII., Gre-gor XIII. pa 1579 končno potrdil način njene-ga delovanja. Bratovščina se je usmerila na utrjevanje ljudske pobožnosti in moralne čis-tosti, dosežene z vzornim življenjem. Posebno je negovala evharistijsko pobožnost. Žensko vejo b. je 1535 ustanovila Luisa Torelli in jo poimenovala angleške sestre. V 17. stol. so si b. prizadevali za vzgojo mladine, v 18. stol. pa za misijone v Burmi, skand. deželah in Rusiji. Ustanavljali so kolegije v Italiji, Španiji, Fran-ciji in Avstriji.

barók (iz port. barocco 'nenavaden biser') Slogovno obdobje evr. umetnosti in kulture med renesanso in klasicizmom (1580–1730), ki se je uveljavilo zlasti v arhitekturi, kiparstvu, slikarstvu, glasbi in literaturi. Deli se na zgod-nji, srednji in visoki ali pozni b. (slednji im. tudi rokoko); v večjem delu se prekriva z ob-dobjem PROTIREFORMACIJE in KATOLIŠKE PRENOVE. Izraža razklanost sveta in človeka med tostran-stvom in onstranstvom, čutnostjo in razumom, življenjem in smrtjo.

V arhitekturi odlikuje b. gradnja monu-mentalnih cerkva, samostanov in dvorcev, razgibanih s stavbno plastiko (kariatide, ste-bri, vodnjaki, kipi) in iluzionističnimi poslika-nimi stro pi. B. se je začel v Italiji z zgradbami G. L. BERNINIJA, G. Guarinija in F. Borromini-ja; pomemben je še v Španiji (bujen dekora-tivni slog plateresco), na Portugalskem (slog kralja Ema nuela), v Nemčiji in Avstriji (samo-stana MELK, Einsideln). Med slikarji b. so po-membni Caravaggio, G. B. Tiepolo, RUBENS, EL GRECO, D. VELÁZQUEZ, B. E. Murillo, F. de ZURBARÁN, J. de RIBERA; v fr. slikarstvu pa zlasti umetniki poznega b. ali rokokoja (J.-A. Wat-teau, F. Boucher, J.-H. Fragonard). V glasbi b. izraža ekstatična duševna stanja, goji mono-dijo s pevskim okrasjem, med zvrstmi pa MO-TET, madrigal, ORATORIJ, KANTATO, CERKVENO SO-NATO in fugo. Poglavitni baročni skladatelji so A. in G. GABRIELI, C. MONTEVERDI, G. CARISSI-MI, H. PURCELL, D. BUXTEHUDE, J. PACHELBEL, H. SCHÜTZ, J. S. BACH, A. CORELLI, G. F. HÄN-DEL, A. SCARLATTI, G. P. TELEMANN. V književ-nosti je za b. značilen nabrekel slog, teme in motivi minljivosti, ničevosti, smrti, hrepene-nja po duhovnem; doživljanje sveta kot gleda-liškega odra (THEATRUM MUNDI, JEZUITSKA DRA-MA); raba alegorije; zvrsti oda, HIMNA, relig. ep,

barók

0096-0170-B.indd 1050096-0170-B.indd 105 10/1/2007 8:02:21 AM10/1/2007 8:02:21 AM

106

PRIDIGA (ABRAHAM A SANTA CLARA). Med knji-ževniki b. so vodilni pesniki in dramatiki L. de Gongora, Calderón de la Barca, G. Marini, ang. METAFIZIČNI PESNIKI, zlasti J. DONNE, J. MILTON.

Na Slovenskem je b. doživel razcvet zlasti v cerkv. graditeljstvu (cerkve v NOVI ŠTIFTI, Sv. Rok nad Šmarjem pri Jelšah, SLADKA GORA, TUNJICE, GORNJI GRAD, uršulinska cerkev v Ljub-ljani). Med graditelji so se uveljavili G. MAČEK ST., C. ZULLIANI, M. Perski, L. PRAGER. Bogati so baročni zlati oltarji, sakralna plastika, cerkv. oprema (prižnice, korne klopi) in cerkv. poso-dje; izdelovali so jih F. ROBBA, J. STRAUB, A. POZ-ZO, J. J. SCHOY, M. KUŠA. V slikarstvu s stenski-mi poslikavami cerkva izstopajo G. QUAGLIO, F. JELOVŠEK, V. J. METZINGER, F. BERGANT, A. CE-BEJ, A. J. LERCHINGER, F. I. FLURER, F. M. STRAUSS, J. M. KREM SER SCHMIDT. Poznobaročne (roko-kojske) so zlasti Jelovškove freske na Sladki Gori, Lerchingerja v Petrovčah, OLIMJU, Slo-venski Bistrici, pa tudi knjižne miniature S. T. V. Grahovarja. Med baročnimi glasbeni-ki so se uveljavili G. PLAVEC, I. Posch, J. K. DO-LAR, med umetniki besede pa zlasti pridigarji (JANEZ SVETOKRIŠKI, ROGERIJ LJUBLJANSKI).

Baronio, Cesare [barónijo, čézare] (lat. Baronius) (Sora, 1538–1607, Rim) It. cerkv. zgodovinar. Po študiju teologije v Veroni in Neaplju se je pridružil ORATORIJANCEM in postal naslednik FILIPA NERIJA pri oratorijancih. De-javno je sodeloval v reformi cerkv. molitveni-ka, postal kardinal in načelnik Vatikanske knjižnice. Njegovo glavno delo so Annales ec-clesiastici I–XII 1588–1607 ('Cerkveni letopisi'), do tedaj najobsežnejši prikaz cerkv. zgodovine od pracerkve do 1198. Delo, ki želi dokazati, da imata nauk in urejenost Katoliške cerkve svoj začetek v apostolskih časih, je odgovor na Mag deburške centurije M. VLAČIĆA Ilirika.

Bártelj, Lúdovik (Mirna Peč, 1913–2006, Dole pri Litiji) Slov. teolog in filozof. V duhu filozofije F. Vebra, zlasti njegove Knjige o Bogu 1934, je utemeljil realistično filozofijo o biti Boga kot etične Pravrednosti, Svetosti, na glo-binskem razumu kot zmožnosti duha, da zre bistvo stvarnosti. Dela: Človek-svet-Bog 1970, Globinski razum in prastvarnost I–II 1983.

Barth, Karl [bárt, kárl] (Basel, 1886 do 1968, Basel) Švic. kalvinistični teolog. Prvotno je bil pastor v Safenwilu, zatem od 1921 prof. v Göttingenu, od 1925 v Münstru in od 1930 v Bonnu. Kot nasprotnik nacionalsocializma

in ustanovitelj IZPOVEDUJOČE CERKVE je 1935 iz-gubil profesuro in odtlej do 1962 deloval v Baslu. Bil je soustanovitelj in zagovornik DIA-LEKTIČNE TEO LOGIJE. Boga lahko razume samo človek, izpolnjen z vero, ki je razodeta v Jezu-su Kristusu. Središče njegove religije, BARTI-ZEM, ni več človek s svojo »religiozno« zavest-jo, temveč Božja beseda; poskus »religije«, da ustvari neskončno oddaljenost med Bogom in človekom, je napačen. Kršč. oznanilo je »ozna-nilo Božjega humanizma«: »Božje človeštvo« je izvor človeškega dostojanstva. Barthova kritika KULTURNEGA PROTESTANTIZMA (F. SCHLEI-ERMACHERJA) je bila preobrat v protestantski teologiji. Glavna dela: Der Römerbrief 1919 ('Pismo Rimljanom'), Kirch liche Dogmatik 1936 do 1967 ('Cerkvena dogmatika'), Die protestan-tische Theologie im XIX. Jh. 1947 ('Protestant-ska teologija v 19. stol.').

bartízem Teol. smer, im. po K. BARTHU; poudarja misel o transcendentalnem, nedo-umljivem in nedostopnem Bogu ter o Božjem humanizmu kot izvoru človekovih pravic in dostojanstva.

Bártol, Vládimir (Sv. Ivan pri Trstu, 1903–1967, Ljubljana) Slov. pripovednik, dra-matik in esejist. Pod vplivom psihoanalize (S. FREUD, C. G. JUNG, A. Adler) je ustvaril so-dobno psihološko, zgod. in fil. prozo; preuče-val je platonski dialog, Koran ter arab.-perz. filozofijo in literaturo, dela N. Machiavellija in F. W. NIETZSCHEJA. Na tej podlagi je napisal zbirko novel Al Araf 1935 in roman Alamut 1938, ki govori o HASANU IBN SABI (»starcu z gore«), vodji perz. ISMAILITOV v 11. stol. na gori Alamut, ki je izuril ASASINE, da so pod vplivom hašiša opravljali teroristične napade v seldžu-škem imperiju.

Karl Barth

Baronio, Cesare

0096-0170-B.indd 1060096-0170-B.indd 106 10/1/2007 8:02:21 AM10/1/2007 8:02:21 AM

107

Bartolomêj > Jernej.Báruh (hebr. bārûk 'Blagoslovljeni') Pisar

preroka JEREMIJE, za nekatere celo navdihova-lec njegovih prerokb, iz ugledne rodovine. De-loval je v JERUZALEMU, ko je Judeji vladal kralj Sedekija (598–587 pr. Kr.). Po padcu Jeruza-lema 587 je bil z Jeremijo odpeljan v Egipt, kjer se je sled za njim izgubila. Zapisoval si je Jeremijeve besede in jih potem bral ljudstvu v TEMPLJU. Nekatera poglavja v Jeremiji, zlasti ti-sta o prerokovem preganjanju, so najbrž nje-gova. Pripisujejo mu tudi starozavezno knjigo Baruh, ohranjeno v grščini, ki ji je bilo v 1. stol. pr. Kr. dodano Jeremijevo pismo. Po barvitosti slovijo poznejše psevdonimne Baruhove apo-kalipse, zlasti sir. in grška.

Baruzi, Jean [barizí, žán] (Pariz, od 1881 do 1953, Pariz) Fr. religiolog; bil je prof. za zgodovino religij na Fr. kolegiju. Preučeval je mistično izkušnjo; ta je po njem izkušnja sebe, Boga in sveta v ekstazi, ki usklajuje ce-lotnost obstajanja in ga obnavlja. Svojo izkuš-njo mistiki najpogosteje zapišejo (sv. JANEZ OD KRIŽA), vendar ne vedno (sv. FRANČIŠEK ASIŠKI); zapisana mistična izkušnja postane predmet fenomenološkega raziskovanja. Glav-na dela: Leibniz et l'organisation religieuse de la terre 1907 ('Leibniz in religiozno urejanje Zemlje'), Saint Jean de la Croix et l'experience mystique 1924 ('Sv. Janez Od Križa in mistična izkušnja'), L'intelligence mystique 1986 ('Mi-stični um').

bárve V religiji ena izmed oblik verske sim-bolike; b. simbolizirajo naravne prvine, pros-tor in čas. Poleg besed, tonov ter kretenj so glavno sredstvo izražanja in sporočanja verske izkušnje. Še posebej se izražajo v sakralni umet-nosti, pri liturgični opravi in kultnih predme-tih. Simbolika b. obstaja v vseh religijah. Tako se 7 mavričnih b. usklaja s 7 notami, 7 nebesi, 7 planeti, 7 dnevi v tednu. B. simbolizirajo na-ravne prvine, prostor in čas. V ANIMISTIČNIH IN POLITEISTIČNIH RELIGIJAH imajo b. magično moč. SZ ne uporablja navadnih imen b., marveč jih označuje s konkretnimi stvarmi (mleko pome-ni belo, zemlja rdečo, nebo modro barvo). V KRŠČANSTVU imajo b. natančno določeno sim-boliko v liturgiji (LITURGIČNE BARVE) in cerkv. slikarstvu. V ISLAMU je simbolika b. tudi zelo raznovrstna, povrhu imajo magično vrednost. Zelena se povezuje z Božjimi sli, zlasti z MO-HAMEDOM, z barvo Koranovih platnic, minbar-

jevih zaves idr. predmetov v DŽAMIJI. Bel je turban verskih uslužbencev, črna obleka aske-tov, rdeč šiitski turban. Pri obredih večine re-ligij imajo b. ustaljeno vrednost, njihovi sim-bolični pomeni so le redko pridržani samo posvečenim.

Básar, Jêrnej (Bitnje, 1683–1738, Ljub-ljana) Slov. pridigar, jezuit v Trstu, Gorici, Ce-lovcu in Dobrli vasi na Koroškem. Po vzoru Duhovnih vaj IGNACIJA LOJOLSKEGA je objavil zbirko 52 slov. nedeljskih pridig, v katerih go-vori zlasti o grehu in kazni (Pridige iz bukvic, imenuvanih Exercitia s. očeta Ignacija, zložene na usako nedelo čez lejtu 1734).

baselski koncíl [bázəlski ~] Sedemnajsti EKUMENSKI KONCIL, ki se je začel 1431 v Baslu, nadaljeval pa 1438 v Ferrari, kamor ga je pre-stavil papež Evgen IV., in nato v Firencah 1439. Isto leto so koncilski očetje v Baslu zamenjali papeža z novim, Feliksom V., a ta je moral od-stopiti, ker si je prejšnji kmalu pridobil naklo-njenost vladarjev. V Firencah so kljub vsemu dosegli začasno združitev carigrajske in rim. cerkve.

Bástet (st.egipt. stt) St.egipt. boginja glas-be in plesa, žena boga PTAHA, članica memfi-ške božanske triade. V obdobju Nove države so jo v podobi levinje častili kot boginjo vojne. Včasih so jo istovetili z boginjo SEHMET. Od ok. 1500 pr. n. š. so jo častili v podobi mačke, večinoma v nilski delti, zlasti v Memfisu. Sle-dove kulta so odkrili tudi v Italiji, kamor so ga prenesli Rimljani.

Bastide, Roger [bastíd-, rožé] (Nîmes, 1898–1974, Maisons-Laffite) Fr. antropolog in religiolog. V l. 1958–68 je bil prof. socialne in relig. etnologije na Sorboni. Preučeval je od-nos med krščanstvom ter afr. in indijan. reli-gijami v Lat. Ameriki, pri čemer se je osredinil na AKULTURACIJO in SINKRETIZEM. B. je razlikoval materialno akulturacijo (današnje kult. vsebi-ne) od formalne akulturacije (preostala men-taliteta). Glavna dela: Les problèmes de la vie mystique 1931 ('Problemi mističnega življenja'), Elements de sociologie religieuse 1935 ('Prvine religijske sociologije'), Religions africaines au Brésil 1960 ('Afriške religije v Braziliji'), Le sac-re sauvage 1975 ('Divje sveto').

Báška plôšča (hrv. Bašćanska ploča) Skrajšan zapis darovnice kralja Zvonimirja iz ok. 1100 cerkvi sv. Lucije v Baški na otoku Krku. Oble glagolske črke so vklesane v kam-

Báška plôšča

0096-0170-B.indd 1070096-0170-B.indd 107 10/1/2007 8:02:22 AM10/1/2007 8:02:22 AM

108

nito ploščo. Je eden najstarejših spomenikov hrv. jezika.

Batalha [batálja] Kraj na Portugalskem z znamenitim dominikanskim samostanom Ma-rije Zmagovalke (port. Mosteiro de Santa Ma-ria Vitoria), zgrajen 1388–1533, po zmagi Por-tugalcev in Angležev nad Španci v bitki pri Aljubarroti 1385, v slogu cvetoče emanuelov-ske gotike. Samostanska triladijska bazilika ima prečno ladjo, 7 kapel, križni hodnik, 15 m visok portal s kiparskim okrasjem in nedo-končano kapelo iz 16. stol.; v grobni kapeli so sarkofagi kralja Janeza I. iz dinastije Avis in njegove žene Filipe Lancastrske ter njunih otrok.

batiníti Mistiki sunitske in šiitske, v prvi vrsti ismailitske usmeritve. Zunanji svet (�āhir) je zanje le simbol in odsev notranjega sveta (bā�in), ki se poučenim odkriva s posebnim postopkom (ta’wīl); ta postopek se uporablja za sveta besedila, zato se tudi Koran razlaga alegorijsko in ezoterično (BATINIZEM). Nekateri derviši so razvili posebne obrede, s katerimi se poglabljajo v notranje duhovno življenje. SUFI-ZEM, ISMAILITI.

batinízem (po arab. bā�in 'notranji, skrit') V islamu ezoterično razlaganje koranskega besedila. Do skritega notranjega smisla se pro-dre z alegorijsko metodo. Zunanja oblika be-sedila (�āhir) je zgolj koprena za oči nepouče-nih. Privrženci ezoteričnega razlaganja so BATINITI. B. je razširjen med šiiti, zlasti v ismai-litskih sektah in SUFIZMU. ZAHIRITI.

bát kól (hebr. bat qôl 'hči glasu') V rabin-skem, zlasti talmudskem slovstvu nebeški glas, ki sporoča Božjo voljo; menda nenehno svari s Sinaja, da je zanemarjanje Tore strašen greh. Sliši ga lahko kateri koli človek ali skupina lju-di, v nasprotju z RUAH HAKODEŠEM. Po izročilu deluje tudi po smrti zadnjega starozaveznega preroka, tako da dopolnjuje in razlaga že iz-polnjene prerokbe.

bát mícva (hebr. bat mivāh 'hči zapove-di') V judovstvu proslava polnoletnosti dekli-ce; ko dopolni 12 let in en dan, velja za odraslo in se mora držati zapovedi. Na slovesnosti v sinagogi jo pokličejo k branju Tore, podobno kakor BAR MICVO. V reformiranem judovstvu pa so že v 19. stol., ne ravno v veselje pravo-vernih rabijev, tako za dečke kakor za deklice vpeljali lažji obred potrditve.

Batšéba (hebr. bat-šeba‘ 'Hči razkošja') Najljubša žena izr. kralja DAVIDA, mati njego-vega naslednika SALOMONA. V bibl. zgodbi o prešuštvu je prikazana kot žena hetitskega vo-jaka Urijaja, ki ga je David zaradi B. poslal v smrt tako, da ga je dal postaviti v najhujši boj-ni metež (2 Sam 11,15). Po talmudski razlagi je bila B. ločenka, tako da Davidovo razmerje z njo ni bilo prešuštno. Imela je pomembno vlo-go ob prehodu kraljeve oblasti na Salomona.

Bávčer, Martín (tudi Martin Bauzer ali Martin Bautscher) (Selo pri Ajdovščini ali Sol-kan, 1595–1668, Gorica) Slov. humanist, teo-log, zgodovinar; dr. filozofije, prof. na jezuitski gimnaziji. Preučeval je zgodovino OGLEJSKEGA

Baška plošča

Batalha

0096-0170-B.indd 1080096-0170-B.indd 108 10/1/2007 8:02:22 AM10/1/2007 8:02:22 AM

109

PATRIARHATA in tržaške škofije. Glavno delo: Hi-storia rerum Foroiulensium 1857–63 (Zgodbe iz Norika in Furlanije 1975).

Bayle, Pierre [bêl, pjêr] (Le Carla, od 1647 do 1706, Rotterdam) Fr. filozof. Vzgojen je bil v KALVINIZMU; 1668 je prestopil v katolištvo, a se je 1670 vrnil h KALVINIZMU in emigriral v Že-nevo. Od 1675 je v Sedanu predaval filozofijo, od 1681 pa v Rotterdamu zgodovino. Čeprav je vse življenje ostal kalvinistični vernik, je s svo-jim racionalističnim duhom utrl pot razsvet-ljenstvu in vplival na ateistično usmeritev L. A. FEUERBACHA. V svojih delih si je prizade-val za svobodo mišljenja, raziskovanja in svet. nazora, tudi ateističnega. Relativiziral je religi-jo v korist MORALE, ki se po njegovem lahko določa sama iz sebe le s splošno veljavnimi stališči. Zato je menil, da je mogoča tudi ate-istična družba (ateist je po njegovem bližji Bogu kot praznoveren kristjan). Zaradi njego-ve ostre kritike dogem in tradicije mu je refor-mirana cerkev odvzela profesuro v Rotterda-mu, Katoliška cerkev pa ga je dala na SEZNAM PREPOVEDANIH KNJIG. Njegovi glavni deli sta Pensées diverses 1680 ('Različna razmišljanja') in Critique de l'histoire du calvinisme 1682 ('Kritika zgodovine kalvinizma').

Bazilíd (gr. Βασιλείδης) Aleksandrijski gnostik iz 2. stol.; rodil se je v Siriji, poučeval pa v Aleksandriji. Trdil je, da stvarjenje ni bilo neposredno Božje delo, temveč delo posredni-ka med Bogom in človekom. Ustanovil je sek-to BAZILIDIJANCEV, ki se je ohranila do 4. stol. Ukvarjal se je z gnostično eksegezo evangelija (Exegetica, 24 knjig). GNOSTICIZEM.

bazilidijánci Gnostična aleksandrijska sekta, ki jo je ustanovil BAZILID v 2. stol. Ohra-nila se je do 4. stol. GNOSTICIZEM.

Bazílij > Janez Besarion.bazilijánci (lat. Ordo Basilianus 'Bazilijev

red'; kr. OB) Grškokatoliški meniški red, ki živi po vodilu sv. BAZILIJA VELIKEGA. Poimenovanje je nastalo v Italiji (14. stol.) za tamkajšnje me-nihe gr. tradicije. Red obsega tri veje (kritofe-ratinci, JOZAFATINCI in malkitski b.); malkitski b. so se razčlenili na tri podveje (SALVATORIJAN-CI, SOARITI in ALEPINCI). B. pripadajo cenobitske-mu meništvu in živijo v manastirjih (samosta-nih). Predstojnik MANASTIRJA je IGUMAN. Obsta-ja tudi ženska veja reda, BAZILIJANKE. B. delujejo na Češkem, Poljskem, Bližnjem vzhodu, v Ukrajini in ZDA. Včasih se ime b. rabi tudi za

pravoslavne menihe, ki se držijo prilagojenega vodila sv. Bazilija Velikega.

bazilijánke Ženska veja reda BAZILIJANCEV. Predstojnica manastirja se imenuje IGUMANKA. Na Hrvaškem sta 2001 delovali dve provinci: Ukrajinska provinca vasilijank ('Ukrajinska provinca bazilijank') v Osijeku in Hrv. vicepro-vinca bazilijank v Križevcih in Zagrebu (7 hiš).

Bazílij Véliki (lat. Basilius Magnus, gr. Βασίλειος Μέγας) (Cezareja v Kapadokiji, 329–379, Cezareja v Kapadokiji) Svetnik, škof, starejši brat sv. GREGORJA IZ NISE. Šolal se je v rodnem Carigradu in Atenah, kjer se je sprija-teljil s sv. GREGORJEM NAZIANŠKIM. Menih je po-stal 356, duhovnik 362, cezarejski škof 370. Propagiral je helenistično izobrazbo, zlasti PLATONIZEM. Z 'Velikim in Malim vodilom' je organiziral cenobitsko meništvo v Kapadokiji (BAZILIJANCI). Reformiral je liturgijo (liturgija B. V.); pisal homilije, dogmatične, asketske spise; bojeval se je proti ARIJANSTVU. Glavna dela: Φιλοκαλία ('Ljubezen do lepote'), ξά-μερον 378 ('Heksameron'), πιστολαί 357–378 ('Poslanice'). Goduje 2. januarja in 14. junija na Zahodu ter 1. januarja na Vzhodu.

bazílika (gr. βασιλική 'kraljevska dvorana') Zgodnjekršč. bogoslužna stavba; razvila se je v 4. stol. iz ant. bazilike, stavbe za javne potre-be. Razlikujemo dva glavna tipa: zahodni ali lat. in vzhodni tip. Zahodna b. je podolgovata dvorana s 3 ladjami: srednja ladja je višja od stranskih, prečna ladja (transept) s polkrožno apsido je na vzhodnem delu, ATRIJ (portik) pa na zahodnem. Vzhodna b. je centralna zgrad-ba v obliki GRŠKEGA KRIŽA, nad križiščem je ku-pola. Na vzhodni strani je znotraj polkrožna,

bazilika, prerez bazilike Sv. Apolinarij v Classeju, Ravena

bazílika

0096-0170-B.indd 1090096-0170-B.indd 109 10/1/2007 8:02:23 AM10/1/2007 8:02:23 AM

110

zunaj poligonalna APSIDA, na zahodni strani je preddverje (narteks) in atrij (pozneje se ORI-ENTACIJA spremeni). Glavni liturgični prostor sestavljajo: OLTAR, AMBONA, KATEDRA, SUBSELIJE, KRSTILNICA, KANTAR, PROTEZA, DIAKONIKON, KATE-HUMENEJ idr.

bazílika sv. Márka (it. Basilica di San Marco; tudi Sveti Marko) Katedrala po biz. zgledih na trgu sv. Marka v Benetkah, zgraje-na 1094; služila je kot kapela beneških dožev. L. 832 je bila na tem mestu posvečena kapela z grobom sv. MARKA, pozneje so cerkev prede-lovali v romanskem, got. in renesančnem slo-gu. Zgrajena je v obliki GRŠKEGA KRIŽA, nad njim je 5 kupol. Krasijo jo v vogal vzidana skupina rim. četrtnih oblastnikov (Dioklecijan, Maksi-mijan, Konstancij Hlor, Galerij), zlata ikona nadangela Mihaela iz 19. stol., 4 pozlačeni bronasti konji sv. Marka. V notranjosti stoji dvoranska kripta, zlat oltar (Pala d'Oro), ok. 8000 m2 mozaikov na stenah, obokih, ku-polah z zgodbo sv. Marka ter prizori iz SZ in NZ. Poleg bazilike stoji KAMPANILE iz 12. stol., na katerem je kip nadangela Gabriela.

bazílika Sv. Pétra >Sveti Peter.Bazilísa (Nikomedija, zdaj Izmid v Turči-

ji, ok. 294–304, Nikomedija) Svetnica, mučen-ka, usmrčena kot deklica med Dioklecijano-vim preganjanjem; omenjena pri sir. zgodnje-kršč. martirologih; prikazana tudi na Drevesu sremskih svetnikov in blaženih (Arbor Sancto-rum ac Beatorum Syrmiensium) iz l. 1777 v vu-kovarskem frančiškanskem samostanu. Goduje različno, v Sloveniji npr. 3. septembra, na Hr-vaškem 29. avgusta.

bdênje >vigilije.Bea, Augustin [béa, agustín] (Riedböh-

ringen, 1881–1968, Rim) Švic. jezuit; knjižni-čar, prof. na papeškem Bibl. inštitutu. L. 1959 je bil im. za kardinala, 1960 je postal vodja Taj-ništva za edinost kristjanov, 1963 član Sv. ofi-cija. Eden najpomembnejših udeležencev dru-gega vatikanskega koncila. Veliko je prispeval k razvoju EKUMENIZMA in dialoga ter koncilske obnove.

beatifikácija (lat. beatificatio 'razglasi-tev za blaženega') V katolištvu slovesno deja-nje, s katerim PAPEŽ pokojni krščeni osebi po-deli naslov BLAŽENEGA; druga stopnja v procesu KANONIZACIJE. Beatificirana oseba se časti v del-ni cerkvi, ne pa tudi splošno.

Beati pauperes spiritu [beáti páperes spíritu] (lat. 'Blagor ubogim v duhu') Novoza-vezni izrek iz poglavja o blagrih (Mt 5,3), kjer so ubogi v duhu ljudje, ki se iz pobožnih nagi-bov odpovejo premoženju in sprejmejo ubo-štvo; pomeni, da si polnost duhovnega življe-nja pridobijo tisti, katerih duha ne ovirajo materialne dobrine, čeprav jih smejo posedo-vati. Ti ljudje so duhovno odprti tudi za druge, zlasti duhovne in kulturne dobrine.

Becalél (hebr. bĕal’ēl 'Božja senca') Mojzesov sorodnik, Urijajev sin Hurovega rodu, rokodelski mojster (2 Mz 31,2). Posta-vil je shodni šotor, izdelal SKRINJO ZAVEZE, sve-tiščno pohištvo in najraznovrstnejšo opremo iz zlata, srebra, bakra, kamenja in lesa. Po HAGADI je delal samostojno, neodvisno od MOJZESA; po jud. izročilu ga je navdihnil Sv. Duh, zato se mu pripisuje iznajdba ezo-terike, še zlasti tam, kjer razpravlja o nebe-škem svetišču.

Becket, Thomas [béket, tómas] (Lon-don, 1118–1170, Canterbury) Ang. prelat in kancler normanskega rodu; svetnik. Bil je iz-vrsten pravnik in je opravljal različne diplo-matske misije. L. 1155 ga je kralj Henrik II. imenoval za kanclerja, 1162 pa je postal can-terburyjski nadškof. Čeprav je bil kraljev pri-jatelj, se je na zboru v Clarendonu 1164 uprl podrejanju cerkve državnim interesom, ob-davčevanju cerkv. posesti, zlasti pa zahtevi, da duhovnikom sodijo posvetni sodniki (CLAREN-DONSKE KONSTITUCIJE). Podprl ga je papež Alek-sander III., vendar so ga kraljevi privrženci ubili v katedrali. Za svetnika je bil razglašen 1173. Goduje 22. decembra.

bazilika, tloris: 1 oltar, 2 ambona, 3 katedra, 4 subselije, 5 krstilnica, 6 kantar, 7 proteza, 8 diakonion, 9 katehumenej

bazílika sv. Márka

0096-0170-B.indd 1100096-0170-B.indd 110 10/1/2007 8:02:23 AM10/1/2007 8:02:23 AM

111

Béda Častivrédni (lat. Beda Venerabilis; tudi Beda Častitljivi) (Northumbrija, 673– 735, Jarrow) Svetnik, ang. benediktinec, cerkv. učitelj. Zelo mlad se je šolal v samostanu v Wearmouthu, po 3 letih je odšel v benediktin-sko opatijo v Jarrowu, kjer si je pridobil knji-ževno in teol. izobrazbo. Tam je ostal vse živ-ljenje; 692 je prejel diakonsko, 703 mašniško posvečenje. V latinščini je pisal teol., zgod., slovnična in znanstvena dela, življenjepise svetnikov, pesmi, kronike, pisma; spisi v nje-govi materinščini se niso ohranili. Glavna dela: Historia Ecclesiastica Gentis Anglorum 731 ('Cerkvena zgodovina angleškega naroda'), De Natura Rerum ('O naravi'). Goduje 25. maja.

begárdi (iz nizoz. beggaert 'berač, menih') V cerkv. zgodovini verske razsvetljenske sek-te, v 13. in 14. stol. razširjene po Flandriji in Nizozemski. Poudarjale so evangeljski radika-lizem in bile bolj ali manj heterodoksne. B. so obsodili na vienskem koncilu 1311 in so zara-di preganjanja izginili ob koncu 14. stol.

begíne (srv.lat. beguina) Pripadnice srv. verskih združb, ki so nastale ok. 1200 v Flan-driji in na Nizozemskem. Posvečale so se skupnemu duhovnemu življenju brez dajanja

trajnih zaobljub. Živele so v beginažah, hišicah okrog vrtne kapelice, in se posebej ukvarjale s karitativno dejavnostjo. Ime naj bi dobile po utemeljitelju Lambertu Beghu ali Le Bégueu.

bég pred svétom (lat. fuga mundi) V kršč. ASKEZI in duhovnosti umik iz sveta kot področja sle in greha. V SZ ni asketske izkuš-nje tega bega, saj se dojema kot primeren prostor, ki ga je Bog s stvarjenjem daroval člo-veku za njegovo uresničenje. Šele v helenizmu je platonski dualizem prinesel judovstvu pesi-mistično vrednotenje sveta (ESENI). V SINOPTIČ-NIH EVANGELIJIH ni nikjer odklonilnih stališč do sedanjega sveta, marveč samo spodbuda k iskanju prihodnjega sveta in notranje neodvis-nosti od snovnih dobrin, ki ne smejo postati ovira pri posnemanju Kristusa. JANEZ in PAVEL poglabljata evangeljski pogled na svet in pou-darjata nezdružljivost posvetne sle in duha Božjega kraljestva. CERKVENI OČETJE priznavajo pozitivnost bitja, vendar poudarjajo potrebo po afektivni ločenosti od sveta, da bi se ne-govalo nagnjenje k duhovnim dobrinam. V 2. pol. 3. stol. je vzniknilo asketsko duhovno gibanje (EREMITIZEM, CENOBITIZEM), ki je pou-darjalo beg pred svetom. To gibanje je nastalo po MILANSKEM EDIKTU 313, da se krščanstvo ne bi poenačilo z družbeno-političnimi sistemi in hedonizmom rim. cesarstva. Z askezo meni-hom ni šlo za dualistično zaničevanje sveta, z njo so poudarjali eshatološko razsežnost Bož-jega kraljestva. V srednjem veku se je meniška askeza včasih spodbujala tudi z manihejskim prezirom do ustvarjenega sveta, a to ni bil nik-dar uradni nauk. FRANČIŠEK ASIŠKI je pozitivno vrednotil in sprejemal posvetne vrednote, so-lidarnost z vsemi bitji, zlasti z ljudmi. So dob-na kršč. duhovnost si prizadeva popraviti ne-katere zmote askeze, zato podpira pozitivno vrednotenje ustvarjenega sveta, sodelovanje pri njegovi graditvi ter uskladitev delovanja in kontemplacije.

begúni (rus. бегуни 'begunci') Rus. sekta STAROVERCEV, ki jo je konec 18. stol. ustanovil pobegli vojak Evfimij. B. so zavračali duhovni-štvo, se upirali tlačanstvu in socialnim refor-mam PETRA I. VELIKEGA, rus. državo pa šteli za zver iz Razodetja. Od privržencev so zahtevali pretrganje vseh vezi z družbo (nesluženje voj-ske, neplačevanje davkov) in beg v puste pre-dele. V 19. stol. so to zahtevo zamenjali s sim-bolnim predsmrtnim umikom v skrivne celice,

Thomas Becket, usmrtitev

begúni

0096-0170-B.indd 1110096-0170-B.indd 111 10/1/2007 8:02:26 AM10/1/2007 8:02:26 AM

112

kjer so živeli kot puščavniki. Danes živi nekaj b. na Srednjem Uralu in v vzhodni Sibiriji.

bég v Egípt V Evangeliju po Mateju beža-nje JOŽEFA z JEZUSOM in MARIJO v Egipt, da bi se izognili morilcem, ki jih je nadnje poslal HE-ROD I. VELIKI. Pogost ikonografski motiv v srv. in renesančnem slikarstvu (mdr. A. ALTDOR-FER, A. Carracci idr.).

Bektáš, Velí (arab. Wālī Bektāš) (ok. 1210–1271) Tur. musl. mistik, po rodu iz Horasana v Perziji; ustanovitelj in zavetnik derviškega reda BEKTAŠITOV. Bil je učenec babe ISHAKA. Re-dovna pravila so podana v Bektaševem zborni-ku pod naslovom Maqālāt ('Govori'); v 16. stol. so jih v stihih prevedli iz arab. v tur. jezik. Bek-tašev grob je v Haci Bektaşu, kjer stoji matična bektašijska TEKIJA. SUFIZEM, DERVIŠI.

bektašíti (arab. bektāšīyya) Tur. red DER-VIŠEV, ki ga je v 13. stol. ustanovil Veli BEKTAŠ; tudi bektašije. Redovna pravila so opisana v Bektaševem zborniku Maqālāt ('Govori'). Te-melj tega reda je šiitski nauk, priznavanje 12 imamov, zlasti pa čaščenje ALIJA. Pripadniki reda zanemarjajo islam. bogoslužne dolžnosti, zlasti SALAT. Poleg izrazite ljudske mistike so v njihovih obredih tudi predislam. sestavine, zlasti kršč.: med sprejemanjem novih članov delijo vino, kruh in sir; za grehe se verniki spo-vedujejo duhovnim vodjem in od njih spreje-majo odvezo; v obredih sodelujejo ženske z razkritimi obrazi. Na čelu reda je čelebi, ki je bival v matični TEKIJI, sezidani nad svetniko-vim grobom v Haci Bektaşu. Ta služba je pre-hajala z očeta na sina. Neoženjeni člani (manj-ša skupina) imajo posebnega poglavarja (dede) in se prepoznavajo po nošenju uhana. Pogla-var tekije se imenuje baba, član, ki je dal zaob-ljubo, DERVIŠ, tisti, ki je podal le prvo zaoblju-bo, muhib, neposvečeni privrženec pa ašik. Pripravnike vodi muršid. B. nosijo belo kapo s 3–4 gubami, simboli 4 vrat in 12 imamov, okrog vratu pa dvanajstcevni emblem teslim taš ter dvorezno sekirico teber. Bektašitske te-kije so zidali od Bagdada, Karbale in Kaira prek Anatolije do Makedonije, Albanije in Bosne (Sarajevo). Ta red je globoko zaznamo-val pobožnost tur. naroda, razširil bogato mi-stično književnost in lirsko pesništvo. Od 15. do 19. stol. so bili b. posebej povezani z jani-čarji, ki so bili člani tega reda. Ukinitev jani-čarjev 1826 je prizadela tudi b., 1925 pa so jih skupaj z drugimi DERVIŠKIMI REDOVI v Turčiji

ukinili. Red se je do danes obdržal v nekaterih balkanskih državah: v Albaniji, na Kosovu in v Makedoniji. SUFIZEM.

Bél (akad. bel 'veter') >Enlil.béla magíja Magija, ki okultne sile prikli-

cuje v dobre namene, zlasti ob poljedelskih in lovskih obredih, obredih za dež, ozdravljenje, pomiritev in uspešno delovanje. Njeno na-sprotje je ČRNA MAGIJA.

belarminízem (lat. bellarminismus) Nauk R. BELLARMINA o odnosu med cerkvijo in drža-vo. Po njegovem se cerkv. oblast nanaša samo na duhovne stvari, v posvetne pa se lahko vmešava le posredno, kadar to zahtevajo ogro-žene duhovne in moralne vrednote. S tem je bilo odstranjeno srv. prepletanje dveh ravni, cerkv. in politične.

Bélcebub (iz hebr. ba‛al zebûb 'gospodar muh') 1. Knez hudobnih duhov, čigar različno razlagano ime je najverjetneje slabšalna popa-čenka od Baala Zebuba, boga iz filistejskega preročišča v Ekronu. 2. V Bibliji poglavar de-monov, s katerim je Jezus izganjal zle duhove (Mt 12,24; Mr 3,22).

Belén (kelt. belenus 'sijajen, bister') Eno od najstarejših kelt. božanstev, povezano s pa-stirsko dejavnostjo. Izvira iz predrim. obdob-ja, njegov kult je bil zelo razširjen. Častili so ga v severni Italiji, Noriku v vzhodnih Alpah, juž-ni Galiji, verjetno tudi v Britaniji, zlasti pa na območju Ogleja (venetski Belin). V rim. ob-dobju so ga istili z APOLONOM (na galskih na-pisih Apolloni Beleno), postal je bog zdravja, zdravljenja in ozdravljenja, njegov kip so po-stavljali po bolnišnicah. Na njegov kult se ver-jetno navezuje starodavna verska majska pro-slava BELTANE.

Beliál (hebr. bĕlijja‛al 'ničvreden, neupo-raben') V SZ zlobnež, hudoba; v NZ omenjen samo enkrat kot Beliar (2 Kor 6,15), kot satan, Kristusov nasprotnik. V jud. apokrifnem in ra-binskem slovstvu knez zla, duh teme, SATAN, Božji nasprotnik, glavar padlih angelov; pre-magal ga bo Pravičnik z angeli, v vojni na kon-cu časov. M. LUTHER ga uporablja kot poosebi-tev greha. V Izgubljenem raju J. MILTONA je B. eden od padlih angelov.

béli kanóniki >premonstratenci.béli meníhi Nekdanji slov. izraz za CI-

STERCIJANE, nastal zaradi njihovega belega HA-BITA. Zaradi tega in črnega škapulirja so jih na podeželju imenovali tudi »srakarji«.

bég v Egípt

0096-0170-B.indd 1120096-0170-B.indd 112 10/1/2007 8:02:26 AM10/1/2007 8:02:26 AM

113

Béli očétje (fr. Pères Blancs, lat. Missio-narii Africae, Patres Albi 'Misijonarji Afrike, Beli očetje'; kr. PA) Misijonarska družba, ki jo je v Alžiru 1868 ustanovil kardinal C. M. LAVI-GERIE z namenom, da bi delovala v Afriki. Ime-nujejo se po belih talarjih; 1908 jih je potrdil papež Pij X. Vrhovno kurijo imajo od 1952 v Rimu. B. o. namesto običajnih zaobljub delajo misijonarsko. Družbo sestavljajo duhovniki in redovniki neduhovniki. Njihova prva naloga je vzgoja domačih duhovnikov, katehetov in uči-teljev, širjenje obrtnih in poljedelskih šol, v novejšem času pa tudi družbenih ustanov. L. 1963 so imeli 8 semenišč.

Bell, Daniel [bél, dénjel] (New York, 1919) Am. sociolog religije; od 1970 je bil prof. sociologije na Kolumbijski in Harvardski uni-verzi. Preučeval je pojav in širjenje novih reli-gioznih in fundamentalističnih gibanj v začet-ku 80. l. 20. stol. B. gleda nanje kot na »vrnitev svetega«, resakralizacijo družbe po močni se-kularizaciji v 19. in 20. stol., ko se je zgodil »zaton svetega«. To prebujanje religioznosti je po njegovem povzročila duhovna kriza mo-derne družbe. Njegovo glavno religiološko delo je The Return of the Sacred 1977 ('Vrnitev svetega').

Bellah, Robert Nelly [béla, róbərt néli] (Albus v Oklahomi, 1927) Am. relig. sociolog; prof. sociologije na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju. Preučeval je vrednote, ki jih pri-padniki kake družbe štejejo za svete, in druž-beni odziv nanje. Po zgledu M. WEBRA je pre-učeval odnos jap. relig, izročila na družbeno uspešnost. Preučeval je tudi preobrazbo po-svetnih vrednot v svete; pri tem je vpeljal po-jem CIVILNA RELIGIJA, ki skupaj s tradicionalnimi relig. vplivi funkcionira kot prava. Njegovi glavni deli sta Tokugawa Religion 1957 ('Toku-gavska religija') in Civil Religion in America 1967 ('Civilna religija v Ameriki').

Bellarmin, Robert [belarmín, róbert] (pr. i. Francesco Romolo) (Montepulciano pri Sieni, 1542–1621, Rim) It. katoliški teolog, svetnik, cerkv. učitelj. Bil je nečak papeža Marcela II. V jezuitski red je stopil 1560. V l. 1570–76 je predaval teologijo v Louvainu, 1576–88 pa v Rimu, 1594–97 je bil provincial Jezusovske province v Neaplju. L. 1599 je bil imenovan za kardinala, 1602–05 je deloval kot capuanski nadškof, zatem je služboval v Rim. kuriji. Sodeloval je pri koledarski reformi

papeža Gregorja XIII. in popravkih lat. prevo-da Biblije (VULGATA). Pri Galilejevem procesu se je trudil, da bi ga spravil s kršč. cerkvijo. Nje-gova Dottrina cristiana breve 1597 ('Krščanski nauk na kratko') je dosegla ok. 400 izdaj v 60 je-zikih. Glavno delo: Disputationes de controver-siis christanae fidei I–III 1586–93 ('Razprave o sporih krščanske vere'). Goduje 17. novembra.

Bellini, Giovanni [belíni, džováni] (tudi Giambellino) (Benetke, 1427 ali 1430–1516, Benetke) It. renesančni slikar, najpomembnej-ši član beneške slikarske družine. Slikal je pre-težno religiozne podobe, velike oltarne table ali manjše slike s temo »svetega pogovora« (sacra conversazione). Znane so njegove upodobitve svetnikov (Boštjanov triptih 1460–64, Sv. Justi-na 1476) in madone s svetniki (Frizionijeva Madona 1460–64, Pietà/Sočutna 1460, Daviso-va Madona 1460–65, Marijino kronanje 1475, Madona z drevesom 1487, Marijin triptih 1488). V sliki Spremenitev na gori (ok. 1480) je izrazil čudenje ob misteriju stvarjenja in narave.

Belóna (lat. Bellona, iz bellum 'vojna') V st.rim. mitologiji UBOŽANJENJE razdiralne in mestnemu redu nasprotujoče sile; družica MARSA, oborožena s krvavim bičem, včasih pri-kazana s kačami v laseh. V svečanih obrednih izjavah so jo omenjali takoj za bogom JANOM ter JUPITROM, Marsom in KVIRINOM kot gospo-darji vojnih dogajanj; pred njenim svetiščem in stebrom (lat. columna bellica) zunaj mestnega obzidja so FECIALI opravljali obred pred ozna-nitvijo vojnega spopada.

Belorúska avtokefálna pravoslávna cérkev Kanonsko nepriznana cerkev belo-rus. pravoslavne diaspore. L. 1995 je imela ok. 140 000 vernikov v ZDA, Kanadi in Avstraliji. Nastala je 1922, po oktobrski revoluciji 1917.

Belorúski zbòr severnoamêriških pra voslávnih cerkvá Kanonsko priznana Pravoslavna cerkev belorus. eparhij v ZDA in Kanadi. Z njo upravlja upravitelj s sedežem v New Jerseyju in je pod neposredno jurisdikci-jo CARIGRAJSKEGA EKUMENSKEGA PATRIARHATA.

beltane [béltejn] (ir. Beltine 'Belov ogenj') Kelt. verski praznik z obredom očiščenja pred poletno pašo; domnevajo, da je bil povezan z bogom BELENOM. V prvih majskih dneh so se sestajali DRUIDI, da bi oznanili začetek svetlega letnega časa, kurili kresove na odprtem in med dvema ognjema vodili živino, da bi jo s tem za-ščitili pred boleznijo in zlom.

beltane

0096-0170-B.indd 1130096-0170-B.indd 113 10/1/2007 8:02:27 AM10/1/2007 8:02:27 AM

114

béma (gr. β�μα 'vzpetina, povišanje') 1. V zgodnjekršč. cerkvah pridvignjen in ograjen prostor, na katerem stoji oltar. 2. OLTAR v cer-kvah z biz. obredom. Sprva so biz. cerkve ime-le samo b., sčasoma pa sta nastala še dva po-možna oltarja: DIAKONIKON in PROSKOMIDIARION (PROTEZA). 3. V sinagogi bima (ALMIMAR).

Benamozegh, Elia [benamózeg-, elíja] (Livorno, 1823–1900, Livorno) It. jud. teolog, rabi, pridigar v Livornu. Bil je naklonjen mi-stičnemu razglabljanju (polemiziral je s kriti-kom kabalističnega izročila S. D. LUZZATTOM), velja za enega zadnjih evr. kabalistov. Preuče-val je jud. izročilo kot poseben fenomen v raz-merju do krščanstva, potem jud. verski univer-zalizem in etnični partikularizem, pa judovstvo kot vero duhovniškega ljudstva in krščanstvo kot vero drugih Noetovih potomcev (člove-štva). Dela: Matrice della Scrittura I–V 1862 ('Svetopisemska matica'), Storia degli esseni 1865 ('Zgodovina esenov'), Teologia apologetica e dogmatica 1877 ('Apologetska in dogmatična teologija'), L'Israël et l'Humanité 1914 ('Izrael in človeštvo').

Benáres (tudi Banaras) >Varanasi.Ben Chorin, Šalóm [bén horín, ~] (pr. i.

Fritz Rosenthal) (München, 1913–1999, Jeru-zalem) Jud. pisatelj in religiolog, 1935 se je od-selil v Palestino in tam ustanovil skupnost re-formističnega judovstva. Preučeval je jud.-kršč. teol. teme, zavzemal se je za večje medsebojno razumevanje kristjanov in judov, Nemcev in Judov. Dela: Das Messiasspiel 1933 ('Igra o Me-siji'), Die Antwort des Jona 1956 ('Jonov odgo-vor'), Juden und Christen 1960 ('Judje in kristja-ni'), Bruder Jesus 1967 ('Brat Jezus'), Jüdischer Glaube 1975 ('Judovska vera'), Paulus 1980 ('Pa-vel'), Mutter Mirjam 1982 ('Mati Mirjam'), Jü-dische Ethik 1983 ('Judovska etika').

Bendída (gr. Βενδĩς) Tračanska boginja lova. Enačili so jo z gr. ARTEMIDO, HEKATO in PERZEFONO. Tračani so njen kult ok. 430 pr. n. š. prinesli v Atene. Praznik bendidije (Βενδίδεια) so praznovali v Pireju, v njenem svetišču Ben-didiju, z obhodom, celonočnim bdenjem in tekmo ob baklah.

Benedictus [benedíktus] (lat. 'Hvaljen') >Hvaljen.

Benédik, Metód (Stražišče pri Kranju, 1943) Slov. teolog in cerkv. zgodovinar; kapu-cin. Teologijo je študiral v Ljubljani in bil 1968 posvečen v duhovnika; na GREGORIANI v Rimu

je doktoriral 1973 z disertacijo Die Kapuziner in Slowenien 1600–1750 ('Kapucini v Sloveniji'). Je prof. cerkv. zgodovine na Teol. fakulteti v Ljubljani (od 1973), predstojnik Inštituta za zgodovino Cerkve in urednik publikacije Acta Ecclesiastica Sloveniae (od 1988); bil je dekan 1990–94. Preučuje Cerkev v obdobju KATOLI-ŠKE PRENOVE, posebej na Slovenskem. Kot ured-nik in soavtor je pripravil knjige Zgodovina Cerkve na Slovenskem 1991, Zgodovina katoli-ške Cerkve 1999 in Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju 2002. Med samostojnimi deli B. so najpomembnejša: Papeži – od Petra do Janeza Pavla II. 1989, 21996, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih 1994, Sveto leto 2001 in Go-spodov dan z besedo 2005.

benedikcionál (iz lat. benedictio 'blago-slov') Liturgična knjiga z besedili BLAGOSLOVOV, ki jih daje škof. V poznem srednjem veku je b. vseboval tudi besedila za zaklinjanje.

Benedíkt I. (lat. Benedictus) 62. papež (575–579), po rodu Rimljan. Med njegovim pontifikatom so Langobardi zavzeli Italijo.

Benedíkt II. Svetnik; 81. papež (684 do 685), po rodu Rimljan. Za papeža so ga izbrali 683 in je dolgo čakal na potrditev biz. cesarja. Dosegel je, da prihodnjim papežem po izboru ni bilo treba čakati na cesarsko potrditev. Go-duje 8. maja.

Benedíkt III. 104. papež (855–858). Ce-sar Ludvik II. mu je postavil nasproti protipa-peža Anastazija III. Bibliotekarja in ta ga je dal vreči v temnico. B. III. je ponovno vzpostavil oblast ob pomoči ljudstva in klera.

Benedíkt IV. 117. papež (900–903), po rodu Rimljan. Med njegovim kratkim pontifi-katom ni bilo pomembnejših cerkv. dogod-kov. L. 901 je okronal cesarja Ludvika III.

Benedíkt V. Gramátik (lat. Benedictus Grammaticus) (?–966, Hamburg) 132. papež (964). Po smrti Janeza XII. so ga Rimljani iz-brali za papeža in ga postavili nasproti Leo-nu VIII. Odstavil ga je cesar Oton I. in ga zaprl v Hamburgu; tam je tudi umrl. Nekateri ga štejejo za protipapeža.

Benedíkt VI. 134. papež (973–974), kan-didat cesarja Otona I. Po cesarjevi smrti ga je zrušila in umorila protinem. stranka (Kres-cencij in kardinal Franco); slednji je bil izbran za protipapeža (BONIFACIJ VII.).

Benedíkt VII. 135. papež (974–983), po rodu iz družine tuskulanskih grofov in kandidat

béma

0096-0170-B.indd 1140096-0170-B.indd 114 10/1/2007 8:02:27 AM10/1/2007 8:02:27 AM

115

cesarja Otona II. Na lateranski sinodi 981 je ob-sodil SIMONIJO.

Benedíkt VIII. (pr. i. Teofilakt) 144. pa-pež (1012–24), po rodu iz družine tuskulan-skih grofov. Zrušil je protipapeža Gregorja in pregnal Saracene s Sardinije. Na pavijski sino-di 1022 je poostril cerkv. disciplino in obsodil konkubinat med duhovništvom.

Benedíkt IX. (pr. i. Teofilakt) (?–1055) 146. papež (1033–45), po rodu iz družine tu-skulanskih grofov, posinovljenec Benedik-ta VIII. Ob izboru za papeža še ni bil star 15 let. Papeško službo je opravljal trikrat. Sprva ga je podpiral cesar Konrad III., zatem je bil pregnan v korist Silvestra III. L. 1045 se je po-novno vrnil v Rim in abdiciral v korist Gre-gorja VI.

Benedíkt X. (pr. i. Johannes Mincius) Protipapež (1058–59). Vsilila ga je tuskulan-ska stranka, zrušila pa reformna stranka (HIL-DEBRAND in sv. PETER DAMIANI) in ob pomoči Normanov izbrala Nikolaja II.

Benedíkt XI. (pr. i. Niccolò Boccasini) (Treviso, 1240–1304, Perugia) Blaženi; 192. papež (1303–04). Dominikanec, vrhovni pred-stojnik dominikanskega reda (1296) in ostijski škof (1298). Bil je privrženec Bonifacija VIII. Ko je postal papež, je obsodil Bonifacijeve mo-rilce, vendar je poskušal zgladiti spor s Fili-pom IV. Lepim in rim. rodbino Colonna; ta je imela v Rimu oblast, zato je dvor preselil v Pe-rugio in bil tam verjetno zastrupljen.

Benedíkt XII. (pr. i. Jacques Fournier) (Saverdun, ok. 1285–1342, Avignon) 195. pa-pež (1334–42); Francoz, cistercijan in opat v Fontfroidu. L. 1317 je postal škof v Pomiersu, 1327 pa kardinal. Bil je izvrsten teolog in je so-deloval v glavnih kontroverzah tedanjega časa. Poskušal je reformirati nekatere redove in pa-peško kurijo. Začel je graditi papeško palačo v AVIGNONU.

Benedíkt XIII. (pr. i. Pietro Francesco Orsini) (Gravina, 1649–1730, Rim) 243. pa-pež (1724–30); dominikanec in beneventski nadškof (1686). Odobraval je bulo UNIGENITUS, vendar je bil nepopustljiv z janzenisti.

Benedíkt XIII. (pr. i. Pedro de Luna) (Illueca, 1324–1423, Peñiscola) Protipapež (1394–1423), po rodu Španec. Pridružil se je avignonskemu protipapežu Klemenu VII. in ga nasledil. Zrušili so ga na koncilih v Pisi 1409 in Konstanci 1417.

Benedíkt XIV. (pr. i. Prospero Lamber-tini) (Bologna, 1675–1578, Rim) 245. papež (1740–58); strokovnjak za kanonsko pravo, erudit in izvrsten diplomat, največji papež 18. stol. Podpiral je zgod. in naravne vede in dal tiskati popis rokopisov Vatikanske knjižnice. Dopisoval se je z znanstveniki in učenimi ljud-mi (VOLTAIRJEM, R. BOŠKOVIĆEM). Dal je revidira-ti SEZNAM PREPOVEDANIH KNJIG (G. GALILEJ in N. KOPERNIK sta bila s spiska zbrisana 1759). V 2. pol. svojega pontifikata je postal strožji proti prostozidarstvu, teizmu in materializmu. Bil je popustljiv glede preganjanja jezuitov na Portu-galskem in v Braziliji in je obsodil prilagajanje (AKOMODACIJA) jezuitskih misijonarjev kit. in ind. kulturi. S konstitucijo Ex pastorali munere ('Iz pastoralne službe') je odredil, da morajo du-hovniki GLAGOLJAŠI uporabljati mašno knjigo in bogoslužni molitvenik v st.slovan. tiskani gla-golici. Podprl je ustanovitev glagoljaškega se-menišča v Priku pri Omišu (1750) in romanje v Marijo Bistrico (posebni odpustki). L. 1751 je ukinil OGLEJSKI PATRIARHAT, za slov. ozemlje pa 1752 ustanovil nadškofijo v Gorici in imenoval za goriškega nadškofa M. ATTEMSA.

Benedíkt XIV. (pr. i. Bernard Garnier) (?–1430) Protipapež (1425–?). Postavili so ga nasproti Klemenu VIII.

Benedíkt XV. (pr. i. Giacomo della Chie-sa) (Genova, 1854–1922, Rim) 256. papež (1914–22). Deloval je v diplomatski službi Sv. sedeža. L. 1907 je postal bolonjski nadškof, 1914 pa kardinal. Med 1. svet. vojno je deloval miroljubno, poskušal izboljšati položaj vojnih ujetnikov in omiliti sovražnost vojskujočih se strani. Zaradi tega stališča so Sv. sedež izključi-li iz mirovne konference. Po vojni so se odnosi med Sv. sedežem, Veliko Britanijo, Nizozem-sko in Francijo izboljšali. B. XV. je vzpostavil

Benedikt XIV.

Benedíkt XV.

0096-0170-B.indd 1150096-0170-B.indd 115 10/1/2007 8:02:27 AM10/1/2007 8:02:27 AM

116

diplomatske povezave z novonastalimi člani-cami (Madžarsko, Češkoslovaško, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev). V Italiji je kato-ličanom dopustil, da sodelujejo v političnem življenju, ko je bila 1919 ustanovljena kršč. usmerjena It. ljudska stranka. Njegov pontifi-kat zaznamujeta skrb za misijone in želja po vzpostavitvi cerkv. enotnosti (Kongregacija za vzhodno cerkev in Vzhodni inštitut). B. XV. je spodbujal delovanje katoliških laikatov in ka-toliških društev. Razglasil je novi Zakonik cer-kvenega prava 1917. Prizadeval si je zaščititi verske in narodnostne pravice istrskih Slo-vencev in Hrvatov znotraj it. države; pred-stavniki slov. in hrv. duhovščine so mu 1920 izročili spomenico o nasilju nad duhovniki in verniki obeh narodov pod Italijo, zato je obso-dil nasilje.

Benedíkt XVI. (pr. i. Josef Alois Ratzin-ger) (Marktl am Inn, 1927) 263. papež (od 2005), nem. teolog in kardinal. Filozofijo in te-ologijo je študiral 1946–51 v Freisingu in Münchnu, v duhovnika je bil posvečen 1951. V l. 1952–59 je predaval katoliško teologijo na Teol. fakulteti v Freisingu, 1959–63 v Bonnu, 1963–69 v Münstru, 1966–69 v Tübingenu in 1969–77 v Regensburgu. V l. 1962–65 je bil koncilski teolog, 1969–77 pa član Mednarod-ne teol. komisije. L. 1977 je bil imenovan za münchenskega nadškofa, 1978 za kardinala; od 1981 je bil prefekt KONGREGACIJE ZA VERSKE NAUKE. Mnogo ugovorov so izzvale njegove uradne odločitve v imenu cerkv. učiteljstva proti kritičnim stališčem univerzitetne teolo-gije H. KÜNGA in E. Drewermanna ter proti ne-katerim načelom TEOLOGIJE OSVOBODITVE, zlasti L. BOFFU. Opravil je redakcijo novega Katoli-škega katekizma. L. 2005 so ga na KONKLAVU iz-brali za novega papeža (po dolgem času spet

nem. narodnosti), naslednika Janeza Pavla II. Glavna dela: Einführung in der Christentum 1968 (Uvod v krščanstvo 1975, 2005), Demokra-tisierung in der Kirche, s H. Meierjem 1970 ('Demokratizacija cerkve'), Salz der Erde 1996 (Sol zemlje 1998), Aus meinem Leben 1998 (Iz mojega življenja 2005), Gott und die Welt 2000 (Bog in svet 2003), Gesù di Nazaret 2007 (Jezus iz Nazareta 2007).

Benedíkt Anianski [~ anjánski] (ok. 750 do 821, Aachen) Svetnik; benediktinski opat. S podporo cesarja Ludvika Pobožnega je re-formiral benediktinske samostane v frankov-skem cesarstvu. Ustanovil je opatijo v Anianu pri Montpellieru. Komentiral in kodificiral je pravilo BENEDIKTINCEV. Goduje 11. februarja.

Benediktbeuern [bénedigdbojərn] (lat. Benedigdoburum) Nekdanja benediktinska opatija v augsburški škofiji na Nemškem, usta-novljena 739–740 kot škofovski samostan. V njej so sprva stanovali REGULARNI KANONIKI, od 1031 pa BENEDIKTINCI. V srednjem veku je bila pomembno kult. in politično središče. Opatij-ska cerkev iz 17. stol. je pomemben spomenik baročne umetnosti; freske je poslikal C. D. Asam. L. 1803 so opatijo ukinili; danes je v njej Visoka teol. šola, ki jo vodijo salezijanci.

Benedíkt Biscop [~ bískop] (tudi Biscop Baducing) (Northumbrija, 628–690, Wear-mouth) Svetnik; anglosaški menih, opat samo-stana sv. Avguština v Canterburyju. Pomagal je TEODORJU IZ TARZA, canterburyjskemu nadško-fu, pri reorganiziranju cerkve na Angleškem. Ustanovil je benediktinska samostana v Wear-mouthu in Jarrowu. Podpiral je prežemanje rim. in kelt. obreda. Goduje 12. januarja.

benediktínci (lat. Ordo Sancti Benedicti 'Red sv. Benedikta'; kr. OSB) Najstarejši kato-

Benedikt XV.

Benedikt XVI.

Benedíkt XVI.

0096-0170-B.indd 1160096-0170-B.indd 116 10/1/2007 8:02:28 AM10/1/2007 8:02:28 AM

117

liški meniški red. Ustanovil ga je sv. BENEDIKT IZ NURSIJE 529 in sestavil zanj redovno VODILO (Regula po 530). Žensko vejo reda (BENEDIKTIN-KE) je ustanovila sv. SHOLASTIKA, Benediktova sestra. Matični samostan so zgradili na MONTE CASSINU 529, jugovzhodno od Rima. Geslo reda moli in delaj (ORA ET LABORA) pomeni združitev meditacije (skupna molitev) in dejavnosti (te-lesno in umsko delo). Redovniki delajo poleg treh ustaljenih redovnih zaobljub (POKORŠČINA, UBOŠTVO in ČISTOST) še četrto: zaobljubo stal-nega bivališča (stabilitas loci). Nosijo črn ha-bit, škapulir in kapuco. Živijo v samostanu (opatiji), katerega predstojnik je opat. Od 6. do 13. stol. so b. zaznamovali versko, družbe-no in kulturno življenje zahodnega kršč. sveta (misije, prepisovanje ant. in srv. rokopisov, vpeljava germ. in slovan. narodov v rim. civi-lizacijo). Doživeli so tri reforme, clunyjsko (10. stol.), cistercijansko (11. stol.) in trapi-stovsko (17. stol.). V 19. stol. so doživeli pre-rod v Franciji (opatija SOLESMES) in Nemčiji (opatija BEURON) kot izrazito kontemplativni red, ki neguje liturgijo in koralno petje. V zgo-dovini so imeli ok. 37 000 samostanov in so dali 40 papežev. V 20. stol. je ostalo ok. 170 moških samostanov (8000 redovnikov) in 300 ženskih (13 000 redovnic). Danes so razširjeni po Evropi, Ameriki, vzhodni Afriki in Južni Koreji. V Sloveniji bližnjih deželah so imeli več opatij v Furlaniji in na Koroškem: v 6. stol.

so imeli samostan sv. Janeza Krstnika v ŠTIVA-NU ob reki Timavi, b. iz Salzburga pa so pod vodstvom škofa sv. MODESTA misijonarili v Ka-rantaniji; ustanovili so samostana v Innichenu (769) in Kremsmünstru (777). Benediktinske opatije na robu slov. etničnega ozemlja so bile v OSOJAH (ok. 1000), Admontu (1074), Št. Pav-lu (1091), Millstattu (1091), PODKLOŠTRU (1106), ROŽACU in MOŽACU (1115); priorati pa v Val-doltri (1072), Sv. Benediktu v Slovenskih gori-cah (1093), Monoštru in GORNJEM GRADU (1140, do 1473). Danes imajo priorat v Sv. Križu nad Mariborom.

benediktínke Ženska veja reda BENEDIK-TINCEV. Ustanovila jih je sv. SHOLASTIKA (6. stol.), sestra sv. BENEDIKTA IZ NURSIJE. Danes je v Ev-ropi ok. 300 ženskih benediktinskih samosta-nov z ok. 13 000 redovnicami. Samostan, ki ima status opatije, vodi opatica, tistega s sta-tusom priorata pa priorka. Najstarejša samo-stana b. na Slovenskem sta bila Jezero (1002) in KRKA (1043).

Benedíkt iz Núrsije (lat. Benedictus Nursiensis) (Nursija, zdaj Norcia, Italija, ok. 480–547, Monte Cassino) Ustanovitelj zahod-nega kršč. redovništva, svetnik; im. tudi OČE ZAHODNEGA MENIŠTVA. Vzgojo in izobrazbo je dobil v Rimu. Po triletnem puščavniškem živ-ljenju v votlini pri Subiacu so ga menihi iz sa-mostana Vicovaro imenovali za predstojnika. Od tam se je umaknil na MONTE CASSINO, kjer

benediktinci, samostan v Fuldi, Nemčija (levo); grb (desno)

Benedíkt iz Núrsije

0096-0170-B.indd 1170096-0170-B.indd 117 10/1/2007 8:02:30 AM10/1/2007 8:02:30 AM

118

je ustanovil prvi benediktinski samostan 529. V njem je napisal redovno pravilo (Regula po 530, slov. prevod PRAVILO SV. BENEDIKTA 1920, 1980), tam je bil tudi pokopan ob sestri SHO-LASTIKI. Potem ko so opatijo 584 razdejali Lan-gobardi, so bili Benediktovi posmrtni ostanki preneseni v Fleury (Saint-Benoît-sur-Loire). Njegov življenjepis je sestavil papež GRE-GOR I. VELIKI ('Dialogi'). Upodobitve: redovnik v črnem habitu z opatsko palico in mitro (vča-sih tudi z drugimi atributi: golobica, vran, kri-stalen KELIH s kačo, kazalec na ustih). L. 1958 je bil razglašen za »očeta Evrope in zavetnika Zahoda«. Goduje 11. julija.

benefícij (lat. beneficium 'dobrota, milost') 1. V cerkv. zgodovini cerkv. fevd, ki so ga od kralja dobivali škofje in opati. 2. V cerkv. pra-vu NADARBINA oz. prebenda, tj. prihodki, vezani na kako cerkv. službo (župnija, škofija) ali čast (kanonikat, priorat, opatija).

Bené Hamizráh (hebr. bĕnê ha-mizrāḥ 'Sinovi Vzhoda') >Vzhodni Judje.

Bené Ízrael (hebr. bĕnê Jiśrā’ēl 'Sinovi Iz-raela') Etnična skupina jud. vere, nastanjena na mumbajskem območju. Več stoletij so ži-veli ločeno od vplivov drugih ind. Judov. Po enem izročilu so potomci 7 parov Judov, ki so preživeli ladjelom iz 2. stol. po Kr., po drugem otroci 10 rodov SEVERNEGA KRALJESTVA, ki so iz-ginili, ko so Izrael 721 pr. Kr. osvojili Asirci. Večino vere so postopoma pozabili, a so ohra-nili OBREZOVANJE, držali so se postav prehrane ter spoštovali ŠABAT in pomembnejše praznike.

Prvo sinagogo v Mumbaju (nekoč Bombaj) so si zgradili šele 1796. Po ustanovitvi izr. države 1948 so se številni odselili tja, ker pa se niso dosledno držali HALAKE (predvsem zaradi ne-spoštovanja ortodoksne poročne postave), so šele 1964 dobili status polnopravnih Judov.

Bénjamin (hebr. binjāmîn 'Sin desnice, Sin juga') Sin RAHELE, brat JOŽEFA, 12. sin JAKO-BA (1 Mz 35,18), praoče Benjaminovega rodu, iz katerega sta izšla prvi izr. kralj Savel in apo-stol PAVEL (Rim 11,1). Tudi Jakobov najljubši sin, ker je bil pač najmlajši. Benjaminov rod je skupaj z Judovim sestavljal JUŽNO KRALJESTVO Judejo.

Benković, Benedíkt [bénkovič, ~] (bli-zu Zadra, ok. 1460–1522, Judenberg) Hrv. te-olog in filozof; frančiškan. Dvakrat, 1493 in 1518, je bil provincial Dalmatinske province sv. Hieronima. V 2. desetletju 16. stol. je po-stal prof. teologije in filozofije v Rimu. Imajo ga za avtorja spisa s 23 stranmi Navigium B. M. Virginis 1495 ali 1498 ('Ladja Bl. D. Marije'), ki se je ohranil v knjigi Stella clericorum 1538 ('Kleriška zvezda').

bén Tóra (hebr. ben tôrāh 'sin Tore') Jud. vernik, ki je dobro vpeljan v talmudski in ra-binski nauk ter se drži verskih postav in pred-pisov, v nasprotju z neomikanim ljudstvom (AM HAAREC). Pri sinagoškem bogoslužju bere iz Tore. ALIJA.

Benveniste, Émile [benveníst, emíl] (Alep, 1902–1976, Versailles) Fr. lingvist in orientalist. Od 1937 je bil prof. na Fr. kolegiju. Zgodovino religij je preučeval z lingvističnega stališča (indoevr. leksika in indoevr. predzgod. ustanove in verovanja; leksika kršč. skupnosti v Srednji Aziji). Glavna religiološka dela: The Persian Religion According to the Chief Greek Texts 1929 ('Perzijska religija v primerjavi z glavnimi grškimi besedili'), Les mages dans l'an-cien Iran 1938 ('Magi v stari Perziji'), Le voca-bulaire des institutions Indo-européennes I–II 1969, 1989 ('Slovar indoevropskih ustanov').

beráha (hebr. bĕrākāh 'blagoslov') V ju-dovstvu liturgična in zasebna zahvalna moli-tev, ki se je ustalila v dobi drugega TEMPLJA (navadno se začne z obrazcem: »Blagoslovljen si, Gospod naš Bog, Kralj vesolja«) in katere različice obstajajo za dolgo vrsto priložnosti. Da ne bi pozabili, da je vir vseh blagoslovov Bog, pravoverni judje zmolijo po sto berah na dan (EVLOGIJA, DOKSOLOGIJA).

Benedikt iz Nursije

benef ícij

0096-0170-B.indd 1180096-0170-B.indd 118 10/1/2007 8:02:30 AM10/1/2007 8:02:30 AM

119

Berdjájev, Nikoláj Aleksándrovič (rus. Николай Александрович Бердяев) (Ki-jev, 1874–1948, Clamart) Rus. relig. filozof; privrženec kršč. EKSISTENCIALIZMA in PERSONA-LIZMA. Študiral je v Sankt Peterburgu in Hei-delbergu. Zaradi svobodomiselnih idej sta ga preganjali carska in sovjetska oblast. L. 1922 so ga kot »ideološkega nasprotnika komuniz-ma« izgnali iz SZ; odtlej je živel in deloval v Franciji. Bil je prof. filozofije na INŠTITUTU SV. SERGIJA v Parizu, v l. 1925–40 je izdajal re-vijo Путь ('Pot') in v ESPRITU sodeloval z E. MOU-NIEROM. B. je sprva pripadal legalnemu mark-sizmu, potem pa se je prek neokantovstva in rus. bogoiskateljstva vrnil h krščanstvu. Nje-govo eksistencialistično in personalistično mi-sel sta navdihnila vzhodnokršč. teologija (KOZMIZEM, KENOZA, TEOZA v Duhu) in zahod-nokršč. MISTICIZEM (J. ECKHART in J. BÖHME). V številnih fil. delih se B. ukvarja s temo osebe, svobode in objektivizacije. Po njegovem so glavne značilnosti kršč. religiozne izkušnje oseba, svoboda in ljubezen. Objektivizacija (odtujenost, Dasein) je znamenje človeškega padca, izgube nagonske izkušnje. Padec je du-hovni in kozmični dogodek, pripada prana-gonu in je permanenten. SVOBODA je iracio-nalna in primarna (nebit, Ungrund), je izvor človekove ustvarjalnosti, polnosti in tragedije. Zgod. krščanstvo je Boga postavilo nasproti človeku, moderna misel pa človeka nasproti Bogu. Prihodnost krščanstva je B. videl v bo-go-človeški enotnosti v Duhu (TEANDRIZEM). Relig. misel B. je doživela svet. odmev. Glavna dela: Ηoвый cpeдний вeк 1924 (Novi srednji vek 1999), Филocoфия cвoбoднoгo дyxa 1927 do 1928 ('Filozofija svobodnega duha'), L'Esprit et la Liberté 1933 ('Duh in svoboda'), De la de-stination de l'homme 1935 ('O človekovem po-slanstvu'), O paбcтвe и cвoбoдe чeлoвeкa 1939 (O človekovi zasužnjenosti in svobodi 1998), De la dialectique existentielle du divin et de l’hu-main 1947 ('Eksistencialna dialektika božan-skega in človeškega').

beregínje (st.rus. берегыни) V vzhodno-slovan. verovanju ljudem nenaklonjena nadna-ravna bitja. Nekateri znanstveniki menijo, da ime b. izvira iz imena boga PERUNA. VILE.

bêreket (arab. baraka 'blagoslov') V isla-mu obilje gmotnih dobrin, ki ga spremlja sre-ča. B. je Božji dar in Alah ga daje zlasti svojim odposlancem.

Berengar iz Toursa [berengár ~ túra] (Tours, ok. 1000–1088, Tours) Fr. teolog; ar-hidiakon v Toursu. S svojim naukom o evha-ristiji je zanikal stvarno navzočnost in prizna-val samo simbolično. Njegov nauk je obsodilo nekaj papežev (Leon IX., Gregor VII.) in sino-da; po cerkv. obsodbi se mu je odrekel.

berešítska déla (po hebr. ma‘ăśeh bĕrē’šît 'dela v začetku') >berešitski misticizem.

berešítski misticízem (po hebr. bĕrē’šît 'v začetku') V jud. mistiki anonimna ezoterič-na razglabljanja, ki raziskujejo poročilo o na-stanku sveta, predvsem odlomke o stvarjenju v 1. poglavju Geneze; tudi berešitska dela. Takšen je Ma‘ăśeh bĕrē’šît ('Delo stvarjenja'); poleg narave ustvarjenega sveta obravnava tudi nebeški svet, posebej sestavo in število ne-bes, vzpon duše v višje svetove (s tem vpelje HEKALOTSKI MISTICIZEM) idr. Palestinski rabiji so jih po metodi MIDRAŠA sestavljali od 2. stol. po Kr., vendar jih niso smeli širiti. Iz te mistič-ne smeri se je razvil MERKAVSKI MISTICIZEM.

Bergánt, Fortunát (tudi Fortunat Wer-gant) (Mekinje, 1721–1769, Ljubljana) Slov. baročni slikar, prefinjen kolorist; šolal se je na Akademiji sv. Luke v Rimu, slikal po naročilu ljubljanske posvetne in cerkv. gosposke. Poleg

Fortunat Bergant, Sveti trije kralji, cerkev sv. Križa, Križna gora pri Ložu

Bergánt, Fortunát

0096-0170-B.indd 1190096-0170-B.indd 119 10/1/2007 8:02:31 AM10/1/2007 8:02:31 AM

120

portretov je ustvarjal predvsem oljne slike s svetopisemsko tematiko; najbolj znane so v cerkvi na Križni gori pri Ložu, Sv. Jožef in Sv. Frančišek Asiški v samostanu Nazarje, Ža-lostna Mati Božja, Sv. Janez Nepomuk v cerkvi na Veseli Gori, Križev pot v STIČNI 1766.

Bergánt, Húbert (Kamnik, 1934–1999, Ljubljana) Slov. organist in glasbeni pedagog; bil je prof. za orgle na AG v Ljubljani 1965–99. Na orglah je izvedel celoten orgelski opus J. S. BACHA, poleg tega je izvajal zlasti dela sta-rejše glasbe.

Berger, Peter [bêrdžər, pítər] (Dunaj, 1929) Am. relig. sociolog. Od 1981 je prof. so-ciologije na Bostonski univerzi. S fenomenolo-ško metodo je preučeval religiozno mišljenje in občutenje znotraj vsakdanjega življenja. Nje-govi glavni deli sta The Sacred Canopy. Elements of a Sociological Theory of Religion 1967 ('Sveti baldahin. Temelji sociološke teorije religije') in Pyramids of Sacrifice 1976 ('Žrtvene piramide').

Bêrgles, Ciríl (Repče pri Grosupljem, 1934) Slov. pesnik in prevajalec moderne špan. in južnoam. lirike. V njegovi poeziji so močne prvine duhovnosti, v zadnjih zbirkah elementi izrazito katoliške vernosti (ljubezen do Boga, prošnja za Božjo milost, upanje po smrti ipd.). Glavne zbirke: Ta dom je večen 1991, Via dolo-rosa 1996, Noč, nato še dan 1996, Čas darovanja 1999, Tvoja roka na mojem čelu 2006.

Bergson, Henri [berksón, anrí] (Pariz, 1859–1941, Pariz) Fr. filozof; intuicionist, evolucionist in vitalist. Bil je prof. na Collège de France. V delu Les deux sources de la morale et de la religion 1932 ('Dva izvira morale in re-ligije') ločuje dva tipa religije: statično in dina-mično. Statična religija izhaja iz »fabulacijske funkcije«, s katero se človek odzove na neiz-bežno smrt; ta si prizadeva za ohranitev člove-štva. Dinamična religija pa izhaja iz duhovne-ga zanosa (élan vital), primarne izkušnje Boga, kakor je opisana pri mistikih; njen namen je razvoj in napredek človeštva.

berílnik V srv. katedralnih in redovniških cerkvah (večinoma v severozahodni Evropi) zidana pregraja, ki deli posvečeni prostor od cerkv. ladij, kjer so bralni pulti, podobni AMBO-NOM, s katerih berejo evangelije in pisma; tudi lektorij.

berít (hebr. bĕrît 'zveza, pogodba, zaveza') Zveza, ki jo je Bog v SZ sklenil z ljudstvom Iz-raela. ZAVEZA.

Bernanos, Georges [bernanós, žórž-] (Pariz, 1888–1948, Neuilly-sur-Seine) Fr. knji-ževnik s kršč. navdihom. Šolal se je v katoliških šolah in v Parizu diplomiral iz književnosti. Sprva je bil novinar in rojalist, angažiran v Fr. akciji. V romanih se je ukvarjal s temo navz-križja med božansko milostjo in grehom. Za velikimi notranjimi dramami, ki jih doživljajo njegovi liki, je slutiti brezno zla v svetu, junaki pa se skozi tragične situacije vzpenjajo k sve-tlobi. Ob F. MAURIACU in J. GREENU je B. glavni predstavnik kršč. navdihnjenega romana v fr. medvojni književnosti. Glavna dela: Sous le so-leil du Satan 1926 ('Pod Satanovim soncem' 1997), La grande peure des bien-pensants 1931 ('Veliki strah častitih'), Dialogues des carmélites 1952 ('Karmeličanski razgovori').

Bernardín Sienski [~ sijénski] (Mas-sa-Carrara Marittima, 1380–1444, L'Aquila) Frančiškan, svetnik; študiral je pravo v Sieni, 1400 se je posvetil negi kužnih bolnikov. Imet-je je razdelil revežem; 1402 je postal frančiškan, 1404 je prejel mašniško posvečenje. Po 1417 je zaslovel kot spokorniški pridigar. Kot generalni vikar frančiškanskih OBSERVANTOV je s svojim učencem JANEZOM KAPISTRANOM skrbel za ob-servante po vsej Italiji. Na firenškem koncilu 1439 se je zavzel za združitev z Grki. Za svetni-ka je bil razglašen 1450; goduje 20. maja.

Bernárd iz Clairvauxa [~ klervója] (lat. Bernardus) (dvorec Fontaine pri Dijonu, od 1090 do 1153, Clairvaux) Svetnik; cerkv. uči-telj, katoliški mistik in teolog. Bil je pobudnik cistercijanske reforme in duhovni vodja teda-njega zahodnokršč. sveta. Šolal se je v Parizu. S 23 leti je vstopil v red CISTERCIJANOV v Cîteauxu. Bil je opat v Clairvauxu in po opatiji dobil tudi ime. Na sinodi v Troyesu se je zavzel za uradno priznanje TEMPLJARJEV. Po smrti papeža Hono-rija II. je podprl Inocenca II. proti Anakletu II. Pridigal je o DRUGI KRIŽARSKI VOJNI. Uprl se je preganjanju jud. skupnosti v Porenju. Pisal je duhovne in kontroverzijske spise, zapustil šte-vilne pridige (340) in pisma. V teologiji je za-stopal mistično usmeritev in bil nasprotnik ra-cionalizma P. ABELARDA, kar je izrazil v delu Capitula errorum Abaelardi 1140 ('Poglavja o Abelardovih zmotah'). V duhovnosti je zastopal skladnost milosti in svobodne volje ter ljubez-ni in ponižnosti. Spodbude je dobival iz Bibli-je in od sv. AVGUŠTINA, poudarjal pa je Kristu-sovo človeškost (praktični odmev duhovnosti).

Bergánt, Húbert

0096-0170-B.indd 1200096-0170-B.indd 120 10/1/2007 8:02:31 AM10/1/2007 8:02:31 AM

121

Ikonografsko ga predstavljajo kot cistercijana v belem habitu s knjigo ali peresom v roki. Druga dela: Apologia ('Apologija'), De gradibus humilitatis et superbia 1125 ('O stopnjah poniž-nosti in napuhu'), De moribus et oficiis episcopo-rum 1127 ('O škofovskem vedenju in službi'), De consideratione libri V 1149–52 ('Pet knjig o pre-mišljanju'). Goduje 20. avgusta.

Bernárd iz Menthona [~ mantóna] (Menthon-Saint-Bernard, ok. 923–ok. 1009, Menthon-Saint-Bernard) Svetnik; benedikti-nec in ustanovitelj gostišča na alpskih prelazih Mali in Veliki sv. Bernard. Tam so si benedik-tinski redovniki (bernardinci) pri reševanju potnikov, izgubljenih v snežnih neurjih, po-magali z velikimi psi, ki so jih po njih poime-novali za bernardince. B. je zaščitnik alpini-stov. Goduje 15. junija.

Bernárdka Soubirous [~ subirú] (fr. Bernadette Soubirous) (Lourdes, 1844–1879, Nevers) Svetnica; fr. katol. mističarka in lurd-ska vidkinja. Potem ko se ji je 1858 v votlini pri LURDU nekajkrat zapovrstjo prikazala Marija, je to mesto postalo glavno katoliško romarsko središče. L. 1866 je vstopila v samostan sester

usmiljenk v Neversu. Za svetnico je bila raz-glašena 1933. Napisala je delo Carnet intime ('Intimna beležnica'). Goduje 16. aprila.

Bernárd Máriborski (pr. i. Ivan Anton Apostel) (Maribor, 1711–1784, Celje) Slov. redovnik (pater Bernard), kot kapucin živel v različnih štajerskih samostanih. Spisal je pri-ročnik za previdevanje bolnikov (Enchiridion slavis informis assistentium 1757), sestavil nem.- -slov. slovar z ok. 55 000 gesli (Dictionarium germanico-slavonicum 1760); oboje je ostalo v rokopisu.

Bernini, Gian Lorenzo [berníni, džán lorénco] (Neapelj, 1598–1680, Rim) It. kipar in arhitekt, največji baročni mojster 17. stol. Ustvarjal je pod vplivom ant. umetnosti in re-nesanse, njegov pokrovitelj je bil zlasti papež Urban VIII. Začel je z marmornimi kipi ant. junakov in bogov (David 1623–24); spoj kipar-stva in arhitekture je pokazal v bronastem BAL-DAHINU na Petrovem grobu v cerkvi sv. Petra v Rimu 1624–33. L. 1929 je postal arhitekt Sv. Petra in palače Barberinijev. Ravnal je v skladu z odloki tridentinskega koncila 1545–1563, po katerih naj bi umetnost vlivala upa-nje in propagirala krščanstvo. Izdeloval je do-prsja cerkv. dostojanstvenikov in nagrobni-ke (Urban VIII. 1628–47, Kardinal S. Borghese 1632, Aleksander VI. 1671–78), tudi kipe svet-nikov (Ekstaza sv. Terezije 1647–52, Habakuk in angel 1655–61, Sedež sv. Petra 1657–66). Opremil je tudi kapelo Cornarijev v cerkvi Marije Zmagovalke (Santa Maria della Vitto-ria) v Rimu in rim. kapelo Altierijev.

Bernon [bernón] (lat. Berno) (Jura, 850 do 926, Cluny) Blaženi; benediktinec. Prvi opat v CLUNYJU (910) in sestavljalec Clunyjskega vo-dila. Glavno delo: Testamentum ('Oporoka').

Berruguete, Pedro [berugéte, pédro] (Paredes de Nava, ok. 1450–1504, Ávila) Špan. dvorni slikar iz Kastilije; bil je slikar Ferdinan-da in Izabele Kastiljske pod vplivom it. slikar-stva. S freskami je poslikal zakristijo toledske katedrale 1485–88.

bersêrk (st.nord. bersërkr 'ogrinjalo iz medvedjega kožuha') Germ. bojevnik, posve-čen bogu ODINU. Berserki so se zbirali v zveze in bili znani po svetem besnilu, v katerem so brez oklepa jurišali na nasprotnika, verujoč, da so neranljivi. Za njihovo čaščenje Odina je bilo značilno ekstatično oblačenje v kožuhe, najpogosteje medvedje.

Bernard iz Clairvauxa, miniatura iz molitvenika, 15. stol.

bersêrk

0096-0170-B.indd 1210096-0170-B.indd 121 10/1/2007 8:02:31 AM10/1/2007 8:02:31 AM

Leksikon je zelo dobrodošel za vse, ki jih zanima svet verovanja in iskanja nadnaravnega, večnega smisla življenja. Takšni pa smo bolj ali manj vsi.

Msgr. dr. Anton Stres

O krščanstvu, še posebej katoliškem, tako rekoč ni dejstva ali vprašanja, osebe ali pojma, ki ne bi našli svojega mesta v leksikonu in o katerih ne bi nudil zanesljive informacije in opore.

Dr. Marko Kerševan

ok. 11 000 gesel oz. 10 316 geselskih iztočnic ok. 6500

strokovnih izrazov iz splošne religije, teologije, fi lozofi je,

cerkvene zgodovine, sakralne umetnosti 3220 lastnih imen

1037 stvarnih imen (stavbe, ustanove, papeške enciklike,

cerkveni dokumenti, tisk idr.) 356 zemljepisnih imen (sveti

kraji, verska središča, samostani) naglaševanje in izgovor

besed izvor in/ali pomen besed ok. 1000 fotografi j in risb

30 zemljevidov 5 preglednic

SA VERSTVA SVETA

POD ENO STREHO

Od animizma, totemizma in šamanizma prek velikih monoteističnih religij in vzhodnoazijskih verstev do sodobnih ezoteričnih in alternativnih verovanj

I S B N 9 7 8 - 9 6 1 - 2 4 1 - 1 8 3 - 1

9 7 8 9 6 1 2 4 1 1 8 3 1