Priloge 22.5.2014 De127 stran 34 / /levicnikve 13:48:33

22 . maja 2014

|

35

34

|

22 . maja 20 14

Dnevnikova triatlonska ekipa

Prvega ne pozabiš n i kol i

Dnevnikova triatlonska ekipa je

po nekaj mesecih treninga odšla

po zelo potrebne tekmovalne

i z ku šnje, potrebne za Dnevnikov

triatlon v Portorožu. Tekmovanja

na Ptuju se je udeležilo kar osem

njenih članov, šest fantov in dve

dekleti. Vsi so ga uspešno končali

in bili tudi z rezultati več kot

z adovoljni.

Meseci pridnega dela so se izkazali za več

kot dobro popotnico in tudi tisti, ki so doslej

nekako dvomili, da bodo kos triatlonu, so si

dokazali, da zmorejo in ga odtečejo celo

bolje, kot so pričakovali. Igor Krajnc, ki je

na Ptuju sprint triatlon odtekel prvič.

»Priznam, da sem na začetku imel malo

treme. Bal sem se, da bom prehitro plaval v

bazenu, vendar to skoraj ni bilo možno, saj

je bila na progi gneča. Sem bil pa

zadovoljen, da sem nekaj tekmovalcev v

vodi prehitel. Odlična izkušnja,« nam je

povedal Igor, ki je sicer utrpel manjši padec

s kolesa. »Bilo je na začetku, ko sem eno

nogo zapel na kolo, druge še ne. Očitno

potrebujem še nekaj izkušenj z vpenjanjem

noge v padala,« nam je v smehu povedal

Igor, ki je šele letos začel voziti tudi cestno

kolo. »Vsekakor je bila spodbuda navijačev

in tudi sotekmovalcev in članov Dnevnikove

triatlonske ekipe, ki so me na progi bodrili,

odlična,« je dodal. Nekaj več plavalnih

treningov pa čaka Romana Novaka.

»Vsekakor je bila to odlična preizkušnja, s

tekmo, kolesarjenjem in rezultatom pa sem

tudi zadovoljen. Opazil sem le, da

potrebujem več plavalnih treningov, saj sem

na plavanju izgubil kar nekaj minut,« je

povedal. ( vl )

Triatlona na Ptuju se je udeležilo kar osem članov Dnevnikove triatlonske ekipe (eden je »uradno slikanje« zamudil), ves čas pa jih je bodril trener

Martin Krašek .

Polona Novak pa se je odločila, da na ljubljanske »trojke« popelje moža Igorja (na desni) in

skupnega prijatelja Leona Furmana.

Robert Lovrič: »Ko pomislim na tekmo, najprej pomislim na izziv, s

katerim sem opravil. To so bile še pred šestimi meseci zgolj lepe

sanje v moji glavi in danes kar ne morem verjeti, da je prvi triatlon

za menoj. Izkušnje vsekakor ne bom pozabil. Vso to evforijo še

dodatno poveča ekipni duh, ki ga je v DtE čutiti na vsakem

treningu in ga je bilo včeraj še več. Športni duh je bil prisoten med

vsemi udeleženci. To se je najbolj občutilo, ko se nas je devet

tekmovalcev nagnetlo v isto plavalno progo. Bolj izkušeni so nas

s p raševali o predvidenem času plavanja in nam nesebično

predlagali, naj zasedemo boljši izhodiščni položaj. Neverjetno!

Nekaj nove energije ti med tekmo vlije tudi srečanje na progi s

kolegom, prav tako pa si vesel vsakega znanega obraza ob progi, ki

te spodbuja, fotografira in se veseli zate. Ko sem skočil v vodo, sem

bil povsem miren, pred tem pa je bilo v zraku veliko nestrpnosti in

pričakovanj. Ker mi plavanje zelo ustreza, me je voda pomirila in

užival sem vseh 750 plavalnih metrov. Da bi pozdravili tudi

najb oljše v posameznih kategorijah, smo počakali na razglasitev

rezultatov in podelitev medalj. Od teh nas trenutno loči še kar

nekaj minut, a smo se potolažili z mislijo, da jih bomo, če ne prej,

dobili v starejših kategorijah, kjer je tekmovalcev manj. Nekatere

od njih na včerajšnji tekmi niso zasedle niti vseh treh mest na

zmagovalnem odru. Torej, čaka nas še veliko let treninga.«

Roman Novak v akciji

Vesno Simič je na Ptuj prišla bodrit vsa družina – moč Srdjan Simić, tudi sam

aktiven triatlonec v TK Ljubljana, ter otroka Ina in Jan: »Kar nekaj let sem se

že spogledovala s triatlonom. Bolj od daleč sicer, nato z ogledom triatlonskih

tekem in nakupom specialke takoj po drugi porodniški. Bilo je zelo

ambiciozno, ampak dlje od tega ni šlo. Potem pa sem v novembru zasledila

oglas za Dte, se prijavila in začela trenirati trikrat na teden: plavanje, tek in

občasno kolo. Kot mama desetletne Ine in sedemletnega Jana ter kot

regionalna vodja prodaje z nešteto službenimi potmi sem morala življenje

spremeniti in si ga predvsem veliko bolje organizirati. A je šlo. Večinoma mi

je uspelo slediti programu. Predvsem zato, ker je ekipa tako zelo v redu, pa

tudi zato, ker popolnoma zaupam trenerjem in njihovi strokovnosti.

In potem je prišla ideja, da se po programu prijavimo tudi na Ptuj. Prijavila

sem se, a se le nekaj dni pred tekmo zaradi strahu, da taki preizkušnji po

samo petih mesecih vadbe še nisem kos, tudi skorajda odjavila. Na srečo

imamo trenerje, ki so nam opora tudi v takih trenutkih. Po spodbudnih

zagotovilih Lane, da sem zmožna preplavati plavalno razdaljo sprint

triatlona, sem ostala med 32 ženskami, prijavljena v tej disciplini. Na tekmo

sem odšla popolnoma mirna, saj zaradi razpetosti med družino in službo

jemljem triatlon zgolj kot sredstvo za ohranjanje telesne forme in sprostite v.

V plavalni progi je bila konkurenca huda. Kljub zagotovilom, da vsa dekleta

in gospe plavajo počasi in da ni nobeni pomemben rezultat, je bilo prvih

nekaj minut plavanja prava borba za življenje. Kar nekaj udarcev je padlo ...

A zame preplavati petnajst dolžin olimpijskega bazena v prosti tehniki ni

pretiran napor. Po vseh teh treningih je tako tudi prav! Presenetila so me le

mehke noge, ki po plavanju niso bile ravno vodljive, ko je bilo treba zajahati

kolo. Tega pač nismo trenirali. Kolesarim sicer zelo rada in zato sem tu

resnično uživala. Ob bučnem navijanju družinskih članov, ki so me z vso

resnostjo spremljali pri vsem, kar sem počela v zadnjem času, in

vsakokratnim dvigom roke, navijanjem ter nasmehom na ustih prav vsakega

člana Dte, ki mi je pripeljal naproti, je dvajset kilometrov minilo hitreje, kot

bi si mislila. Po menjavi me je čakal še tek, ki mi ne gre ravno od nog, po

kolesarjenju pa je še prav posebno težak. Če tega ne bi večkrat poskusili na

treningih, bi prvemu kilometru z nogami, težkimi kot svinec, verjetno sledil

neslaven odstop. Pripravljena na to in z mislijo, da bo kmalu bolje, sem

nadaljevala v tempu, ki je bil zame, ko sem se sama, brez trenerskih

napotkov pripravljala na deset kilometrov teka, nedosegljiv. Ni bilo lahko, a

sem imela najboljšo podporo – svojo družino, odlično trenersko ekipo in

druge člane Dte, s katerimi so se stkale prav posebne vezi. Vezi, ki so se

spletale na treningih, ko smo se skupaj mučili na tekaških poteh, na kolesu

in na klepetu pred treningi in po treningu v Šusu. Te vezi bodo ostale za

vedno, saj brez svoje ekipe zagotovo ne bi zmogla izpolniti svojih sanj in

končati svoj prvi triatlon. Saj veste, prvega ne pozabiš nikoli. To pa še zlasti

velja, če si kot popoln začetnik razvrščen med veterane (smeh).«

Priloge 22.5.2014 De127 stran 35 / /levicnikve 13:48:33

22 . maja 2014

|

35

34

|

22 . maja 20 14

Dnevnikova triatlonska ekipa

Prvega ne pozabiš n i kol i

Dnevnikova triatlonska ekipa je

po nekaj mesecih treninga odšla

po zelo potrebne tekmovalne

i z ku šnje, potrebne za Dnevnikov

triatlon v Portorožu. Tekmovanja

na Ptuju se je udeležilo kar osem

njenih članov, šest fantov in dve

dekleti. Vsi so ga uspešno končali

in bili tudi z rezultati več kot

z adovoljni.

Meseci pridnega dela so se izkazali za več

kot dobro popotnico in tudi tisti, ki so doslej

nekako dvomili, da bodo kos triatlonu, so si

dokazali, da zmorejo in ga odtečejo celo

bolje, kot so pričakovali. Igor Krajnc, ki je

na Ptuju sprint triatlon odtekel prvič.

»Priznam, da sem na začetku imel malo

treme. Bal sem se, da bom prehitro plaval v

bazenu, vendar to skoraj ni bilo možno, saj

je bila na progi gneča. Sem bil pa

zadovoljen, da sem nekaj tekmovalcev v

vodi prehitel. Odlična izkušnja,« nam je

povedal Igor, ki je sicer utrpel manjši padec

s kolesa. »Bilo je na začetku, ko sem eno

nogo zapel na kolo, druge še ne. Očitno

potrebujem še nekaj izkušenj z vpenjanjem

noge v padala,« nam je v smehu povedal

Igor, ki je šele letos začel voziti tudi cestno

kolo. »Vsekakor je bila spodbuda navijačev

in tudi sotekmovalcev in članov Dnevnikove

triatlonske ekipe, ki so me na progi bodrili,

odlična,« je dodal. Nekaj več plavalnih

treningov pa čaka Romana Novaka.

»Vsekakor je bila to odlična preizkušnja, s

tekmo, kolesarjenjem in rezultatom pa sem

tudi zadovoljen. Opazil sem le, da

potrebujem več plavalnih treningov, saj sem

na plavanju izgubil kar nekaj minut,« je

povedal. ( vl )

Triatlona na Ptuju se je udeležilo kar osem članov Dnevnikove triatlonske ekipe (eden je »uradno slikanje« zamudil), ves čas pa jih je bodril trener

Martin Krašek .

Polona Novak pa se je odločila, da na ljubljanske »trojke« popelje moža Igorja (na desni) in

skupnega prijatelja Leona Furmana.

Robert Lovrič: »Ko pomislim na tekmo, najprej pomislim na izziv, s

katerim sem opravil. To so bile še pred šestimi meseci zgolj lepe

sanje v moji glavi in danes kar ne morem verjeti, da je prvi triatlon

za menoj. Izkušnje vsekakor ne bom pozabil. Vso to evforijo še

dodatno poveča ekipni duh, ki ga je v DtE čutiti na vsakem

treningu in ga je bilo včeraj še več. Športni duh je bil prisoten med

vsemi udeleženci. To se je najbolj občutilo, ko se nas je devet

tekmovalcev nagnetlo v isto plavalno progo. Bolj izkušeni so nas

s p raševali o predvidenem času plavanja in nam nesebično

predlagali, naj zasedemo boljši izhodiščni položaj. Neverjetno!

Nekaj nove energije ti med tekmo vlije tudi srečanje na progi s

kolegom, prav tako pa si vesel vsakega znanega obraza ob progi, ki

te spodbuja, fotografira in se veseli zate. Ko sem skočil v vodo, sem

bil povsem miren, pred tem pa je bilo v zraku veliko nestrpnosti in

pričakovanj. Ker mi plavanje zelo ustreza, me je voda pomirila in

užival sem vseh 750 plavalnih metrov. Da bi pozdravili tudi

najb oljše v posameznih kategorijah, smo počakali na razglasitev

rezultatov in podelitev medalj. Od teh nas trenutno loči še kar

nekaj minut, a smo se potolažili z mislijo, da jih bomo, če ne prej,

dobili v starejših kategorijah, kjer je tekmovalcev manj. Nekatere

od njih na včerajšnji tekmi niso zasedle niti vseh treh mest na

zmagovalnem odru. Torej, čaka nas še veliko let treninga.«

Roman Novak v akciji

Vesno Simič je na Ptuj prišla bodrit vsa družina – moč Srdjan Simić, tudi sam

aktiven triatlonec v TK Ljubljana, ter otroka Ina in Jan: »Kar nekaj let sem se

že spogledovala s triatlonom. Bolj od daleč sicer, nato z ogledom triatlonskih

tekem in nakupom specialke takoj po drugi porodniški. Bilo je zelo

ambiciozno, ampak dlje od tega ni šlo. Potem pa sem v novembru zasledila

oglas za Dte, se prijavila in začela trenirati trikrat na teden: plavanje, tek in

občasno kolo. Kot mama desetletne Ine in sedemletnega Jana ter kot

regionalna vodja prodaje z nešteto službenimi potmi sem morala življenje

spremeniti in si ga predvsem veliko bolje organizirati. A je šlo. Večinoma mi

je uspelo slediti programu. Predvsem zato, ker je ekipa tako zelo v redu, pa

tudi zato, ker popolnoma zaupam trenerjem in njihovi strokovnosti.

In potem je prišla ideja, da se po programu prijavimo tudi na Ptuj. Prijavila

sem se, a se le nekaj dni pred tekmo zaradi strahu, da taki preizkušnji po

samo petih mesecih vadbe še nisem kos, tudi skorajda odjavila. Na srečo

imamo trenerje, ki so nam opora tudi v takih trenutkih. Po spodbudnih

zagotovilih Lane, da sem zmožna preplavati plavalno razdaljo sprint

triatlona, sem ostala med 32 ženskami, prijavljena v tej disciplini. Na tekmo

sem odšla popolnoma mirna, saj zaradi razpetosti med družino in službo

jemljem triatlon zgolj kot sredstvo za ohranjanje telesne forme in sprostite v.

V plavalni progi je bila konkurenca huda. Kljub zagotovilom, da vsa dekleta

in gospe plavajo počasi in da ni nobeni pomemben rezultat, je bilo prvih

nekaj minut plavanja prava borba za življenje. Kar nekaj udarcev je padlo ...

A zame preplavati petnajst dolžin olimpijskega bazena v prosti tehniki ni

pretiran napor. Po vseh teh treningih je tako tudi prav! Presenetila so me le

mehke noge, ki po plavanju niso bile ravno vodljive, ko je bilo treba zajahati

kolo. Tega pač nismo trenirali. Kolesarim sicer zelo rada in zato sem tu

resnično uživala. Ob bučnem navijanju družinskih članov, ki so me z vso

resnostjo spremljali pri vsem, kar sem počela v zadnjem času, in

vsakokratnim dvigom roke, navijanjem ter nasmehom na ustih prav vsakega

člana Dte, ki mi je pripeljal naproti, je dvajset kilometrov minilo hitreje, kot

bi si mislila. Po menjavi me je čakal še tek, ki mi ne gre ravno od nog, po

kolesarjenju pa je še prav posebno težak. Če tega ne bi večkrat poskusili na

treningih, bi prvemu kilometru z nogami, težkimi kot svinec, verjetno sledil

neslaven odstop. Pripravljena na to in z mislijo, da bo kmalu bolje, sem

nadaljevala v tempu, ki je bil zame, ko sem se sama, brez trenerskih

napotkov pripravljala na deset kilometrov teka, nedosegljiv. Ni bilo lahko, a

sem imela najboljšo podporo – svojo družino, odlično trenersko ekipo in

druge člane Dte, s katerimi so se stkale prav posebne vezi. Vezi, ki so se

spletale na treningih, ko smo se skupaj mučili na tekaških poteh, na kolesu

in na klepetu pred treningi in po treningu v Šusu. Te vezi bodo ostale za

vedno, saj brez svoje ekipe zagotovo ne bi zmogla izpolniti svojih sanj in

končati svoj prvi triatlon. Saj veste, prvega ne pozabiš nikoli. To pa še zlasti

velja, če si kot popoln začetnik razvrščen med veterane (smeh).«