UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · 2017. 11. 28. · univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene vede fluoresceinska angiografija pri starostni degeneraciji makule

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

FLUORESCEINSKA ANGIOGRAFIJA PRI

STAROSTNI DEGENERACIJI MAKULE – VLOGA

MEDICINSKE SESTRE

(diplomsko delo)

Maribor, 2012 Ana Leskovar

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: red. prof. dr. Dušica Pahor, dr. med.

Somentor: predav. Barbara Donik, univ. dipl. org.

Ana Leskovar: Fluoresceinska angiografija pri starostni degeneraciji makule

I

POVZETEK

Diplomsko delo opisuje fluoresceinsko angiografijo pri starostni degeneraciji makule in

vlogo medicinske sestre od sprejema bolnika na oddelek do njegovega odpusta iz

bolnišnice.

Raziskava je temeljila na deskriptivni metodi dela z študijem domače in tuje literature.

Raziskavo smo izvedli s pomočjo anonimnega anketnega vprašalnika, ki je vključeval 40

naključno izbranih bolnikov, ki so prišli na pregled v ambulanto za zdravljenje starostne

degeneracije makule na Oddelek za očesne bolezni v Univerzitetni klinični center Maribor.

Ugotovili smo, da se ljudje, ki obiskujejo ambulanto za zdravljenje starostne degeneracije

makule zavedajo, kako resne so lahko degenerativne spremembe na rumeni pegi in da jih

večina ne stori dovolj, da bi zmanjšali dejavnike za nastanek starostnih sprememb na

rumeni pegi. Navodila, ki jih dobijo bolniki po opravljeni fluoresceinski angiografiji na

Oddelku za očesne bolezni so za bolnike dovolj razumljiva, da jih lahko upoštevajo. Vloga

medicinske sestre pri fluoresceinski angiografiji je za bolnika pomembna in poudarek

temelji na zdravstveno vzgojnem delu medicinske sestre.

Medicinska sestra je vključena v vse aktivnosti zdravstvene obravnave bolnika. Izvaja

strokovno zdravstveno nego in zdravstveno vzgojno deluje na ljudi, kamor spada tudi

poučevanje bolnika o preprečevanju vpliva dejavnikov tveganja za nastanek bolezni in

zdrav način življenja.

Ključne besede: Fluoresceinska angiografija, starostna degeneracija makule, medicinska

sestra, bolnik


II

ABSTRACT

The thesis describes fluorescein angiography for age-related macular degeneration and the

role of nurse from the admission of the patient to the hospital to the moment when the

patient is being discharged.

The research was based on descriptive method with the study of domestic and foreign

literature. The research included anonymous questionnaire solved by 40 randomly chosen

patients at the clinic for healing age-related macular degeneration at the department of

Ophthalmology in University Clinical Centre Maribor.

Research shows that the people, who visit the clinic for healing age-related macular

degeneration, are aware of the seriousness of this condition and that most of them do not

do enough to prevent the macular degeneration. Instructions given to the patients, after the

fluorescein angiography has been done, are clear enough and easy to follow. The role of

nurse at the fluorescein angiography is important, mostly for the part of health education.

Nurse is included in all parts of medical treatment of the patient. She implements

professional medical care and medical education, which also includes education of the

patients on how to prevent the risk factors for diseases and how to lead a healthy lifestyle.

Key words: Fluorescein angiography, age-related macular degeneration, nurse, patient


III

KAZALO

KAZALO GRAFOV ..................................................................................................... VI

1 UVOD .......................................................................................................................1

1.1 Namen diplomskega dela ........................................................................................2

1.2 Cilji diplomskega dela ............................................................................................2

2 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA OČESA .............................................................3

2.1 Očnica ....................................................................................................................3

2.2 Zunanja očesna ovojnica (beločnica in roženica) ....................................................4

2.3 Roženica ................................................................................................................4

2.4 Veke .......................................................................................................................5

2.5 Veznica ..................................................................................................................5

2.6 Žilnica ....................................................................................................................5

2.7 Šarenica (iris) .........................................................................................................6

2.8 Ciliarno telo ali ciliarnik (corpus ciliare).................................................................6

2.9 Žilnica (chorioidea) ................................................................................................7

2.10 Mrežnica (tunica interna, tunica nervosa) ...............................................................7

2.11 Prostori v notranjosti očesa .....................................................................................8

3 STAROSTNA DEGENERACIJA MAKULE .........................................................9

3.1 Dejavniki tveganja za nastanek starostne degeneracije makule.............................. 10

Dejavniki tveganja na katere ne moremo vplivati: .................................................... 10

Dejavniki tveganja na katere lahko vplivamo: .......................................................... 10

3.2 Epidemiologija SDM ............................................................................................ 11

3.3 Vrste starostne degeneracije makule ..................................................................... 11

3.3.1 Suha ali ne-neovaskularna oblika starostne degeneracije makule ................. 11

3.3.2 Vlažna ali neovaskularna oblika starostne degeneracije makule ................... 12

3.3.3 Simptomi in znaki vlažne ali neovaskularne oblike starostne degeneracije

makule 12

4 PREISKOVALNE METODE ZA UGOTAVLJANJE STAROSTNE

DEGENERACIJE MAKULE ....................................................................................... 13


IV

4.1 Anamneza ............................................................................................................ 13

4.2 Pregled ostrine vida .............................................................................................. 13

4.3 Pregled z biomikroskopom ................................................................................... 14

4.4 Pregled očesnega ozadja z oftalmoskopom ........................................................... 15

4.5 Amslerjeva mreža ................................................................................................. 16

4.6 OCT - optični koherentni tomograf ...................................................................... 17

4.7 Slikanje očesnega ozadja – foto fundi ................................................................... 18

4.8 Avtofluorescenca .................................................................................................. 18

4.9 Fluoresceinska angiografija .................................................................................. 18

4.10 Škodljivi učinki fluoresceinske angiografije ......................................................... 21

4.11 Zdravljenje suhe oblike starostne degeneracije makule ......................................... 22

4.12 Zdravljenje vlažne ali neovaskularne oblike starostne degeneracije makule .......... 23

5 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA S STAROSTNO DEGENERACIJO

MAKULE ....................................................................................................................... 24

5.1 Sprejem bolnika na oddelek .................................................................................. 24

5.2 Priprava bolnika na Fluoresceinsko angiografijo ................................................... 25

5.2.1 Psihična priprava bolnika ............................................................................. 25

5.2.2 Fizična priprava bolnika ............................................................................... 26

5.3 Priprava izvajalca fluoresceinske angiografije ...................................................... 26

5.3.1 Psihična priprava ......................................................................................... 26

5.3.2 Fizična priprava ........................................................................................... 26

5.4 Izvedba negovalne intervencije ............................................................................. 27

5.5 Zdravstvena nega bolnika po Fluoresceinski angiografiji ...................................... 27

5.6 Dokumentiranje preiskave .................................................................................... 28

5.7 Zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre ob odpustu bolnika .......................... 28

6 KOMUNIKACIJA Z BOLNIKOM S STAROSTNO DEGENERACIJO

MAKULE ....................................................................................................................... 29

7 KAKOVOST ŽIVLJENJA BOLNIKA S STAROSTNO DEGENERACIJO

MAKULE ....................................................................................................................... 32

8 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ................................................................. 34


V

8.1 Raziskovalna vprašanja ........................................................................................ 34

8.2 Raziskovalne metode ............................................................................................ 34

8.3 Raziskovalni vzorec ............................................................................................. 34

8.4 Raziskovalno okolje ............................................................................................. 35

8.5 Etični vidiki .......................................................................................................... 35

8.6 Obdelava podatkov ............................................................................................... 35

9 REZULTATI .......................................................................................................... 36

10 RAZPRAVA ........................................................................................................... 46

11 SKLEP .................................................................................................................... 48

LITERATURA ............................................................................................................... 49

VIRI: .............................................................................................................................. 52


VI

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Struktura anketirancev po spolu ........................................................................... 36

Graf 2: Struktura anketirancev po starosti......................................................................... 36

Graf 3: Koliko ste bili stari, ko so vam postavili diagnozo starostna degeneracija makule?

................................................................................................................................. 37

Graf 4: Kakšno obliko starostne degeneracije makule imate? ........................................... 37

Graf 5: Ali živite v strahu pred izgubo vida? .................................................................... 38

Graf 6: Kakšen je vaš vid sedaj?....................................................................................... 38

Graf 7: Kaj je bil poglavitni razlog za odločitev o obisku zdravnika? ............................... 39

Graf 8: Kdo vas je prvi poučil o tej bolezni? .................................................................... 39

Graf 9: Ali menite, da ste dovolj seznanjeni z resnostjo te bolezni in njeno nevarnostjo za

izgubo vida? ............................................................................................................. 40

Graf 10: Ali se zavedate pomena rednih kontrol v očesni ambulanti in uporabo Amslerjeve

mreže?...................................................................................................................... 40

Graf 11: Ali ste seznanjeni z načinom zdrave prehrane pri starostni degeneraciji makule? 41

Graf 12: Ali menite, da storite dovolj, da bi zmanjšali dejavnike, ki vplivajo na razvoj

starostne degeneracije makule (kajenje, nezdrava prehrana, izpostavljanje sončnim

žarkom,…)? ............................................................................................................. 41

Graf 13: Ali ste že imeli opravljeno preiskavo fluoresceinska angiografija pri starostni

degeneraciji makule? ................................................................................................ 42

Graf 14: Kdo vas je seznanil o poteku preiskave? ............................................................. 42

Graf 15: Ali ste dobili navodila, ki jih je potrebno upoštevati po končani preiskavi? ........ 43

Graf 16: Ali so bila ta navodila razumljiva? ..................................................................... 43

Graf 17: Se vam zdi pomembno, da vam medicinska sestra poda zdravstveno vzgojna

navodila glede vaše bolzeni? .................................................................................... 44

Graf 18: Prosim ocenite strokovnost medicinske sestre, ki je sodelovala pri fluoresceinski

angiografiji. .............................................................................................................. 44

Graf 19: Ali menite, da je javnost premalo ozaveščena o tej bolezni? ............................... 45


VII

KAZALO SLIK

Slika 1: Zgradba očesa .......................................................................................................3

Slika 2: Pogled skozi zdravo in skozi oko s starostno degeneracijo makule ........................9

Slika 3: Biomikroskop ali špranjska svetilka .................................................................... 15

Slika 4: Amslerjeva mreža pri normalnem vidu ................................................................ 16

Slika 5: Amslerjeva mreža pri starostni degeneraciji makule ............................................ 16

Slika 6: OCT zdravo oko - rumena pega ........................................................................... 17

Slika 7: OCT bolnika s starostno degeneracijo makule ..................................................... 17

Slika 8: Preiskava fluoresceinska angiografija .................................................................. 19

Slika 9: Normalno oko ..................................................................................................... 21

Slika 10: Oteklina v makuli s puščanjem in kopičenjem fluoresceina ............................... 21

Ana Leskovar: Fluoresceinska angiografija pri starostni degeneraciji makole

1

1 UVOD

Rumena pega ali makula (lat. macula lutea) je mesto najostrejšega vida. Makula v premeru

meri 1,5-2 mm in je za svetlobo najbolj občutljivo mesto mrežnice.

Med najpogostejše okvare makule sodi starostna degeneracija makule, ki je vodilni vzrok

slepote pri ljudeh starejših od 50 let v razvitem, zahodnem svetu. Bolezen je poznana že

več kot sto let. Prvič jo je opisal Otto Haab leta 1885.

S številnimi raziskavami je podprto mnenje, da je starostna degeneracija makule (rumene

pege) posledica interakcije genetskih dejavnikov okolja, glavni dejavnik za njen nastanek

pa je starost.

Za ohranitev dobrega vida je pomembno čimprejšnje odkritje sprememb na rumeni pegi in

takojšnje zdravljenje oziroma zaviranje napredovanja bolezni. Sami lahko veliko naredimo

za ohranitev vida, tako z rednimi pregledi pri oftalmologu, kot domačo uporabo

Amslerjeve mreže.

Za postavitev natančne diagnoze starostna degeneracija makule (rumene pege) nam je v

pomoč preiskava fluoresceinska angiografija. Je invazivna slikovna diagnostična

preiskava, pri kateri intravenozno vbrizgamo kontrastno stredstvo – fluorescein.

Pri zdravljenju bolnikov s starostno degeneracijo makule sodeluje tim zdravstvenih

delavcev, v katerem ima vsak svoje naloge in dolžnosti. Razvoj in vloga zdravstvene nege

pri bolniku s starostno degeneracijo makule sta trenutno kar dobro razviti. V prihodnje pa

je treba to vlogo nadgrajevati, saj se tudi tehnike dela v današnjem času hitro razvijajo in

spreminjajo.

Medicinska sestra se pri delu z bolnikom s starostno degeneracijo makule sreča s slepimi in

slabovidnimi bolniki. Zato je pomembno, da so medicinske sestre poučene o delu in

zakonitostih komunikacije s slepimi in slabovidnimi.

Bolniki, ki jim je postavljena diagnoza starostna degeneracija makule, se morajo vso

življenje spoprijemati z različnimi težavami in posledicami, ki jih prinaša bolezen. Zato je

pomembno, da medicinska sestra pomaga slepemu in slabovidnemu bolniku in njegovi


2

družini tako, da bo razvil pozitivno stališče o bolezni in da bo usmeril svoje sposobnosti v

uspešno izrabo preostalega vida. Tako delo zahteva od medicinske sestre visoko strokovno

usposobljenost in pa tudi osebne lastnosti, kot so empatija, potrpežljivost, razumevanje in

prijaznost do bolnikov in njihovih svojcev.

1.1 Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstaviti fluoresceinsko angiografijo pri starostni

degeneraciji makule in pomen medicinske sestre pri diagnostičnih postopkih bolnika s

starostno degeneracijo makule.

1.2 Cilji diplomskega dela

Predstaviti starostno degeneracijo makule.

Predstaviti fluoresceinsko angiografijo in vlogo medicinske sestre pri fluoresceinski

angiografiji.

Ugotoviti ali so bolniki dobro seznanjeni s starostnimi spremembami v rumeni pegi

in posledično izgubo vida.


3

2 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA OČESA

Oko ali zrklo (bulbus) je parni organ. Pri odprtih vekah vidimo le sprednje dele očesa. To

so roženica, sprednji prekat, šarenica z zenico in del beločnice, ki jo prekriva veznica.

Zadnji deli očesa so obdani z maščevjem in očesnimi mišicami ter ležijo skupaj z živci in

žilami v očnici (Gračner in Pahor, 2003, str. 15).

Slika 1: Zgradba očesa

Vir: Optika Pirc, 2005

2.1 Očnica

Očnica (orbita) je s kostmi omejena, naprej odprta lobanjska votlina in ima obliko naprej

odprtega kostnega lijaka. Omejujejo jo deli sedmih lobanjskih kosti. Poleg očesa se

nahajajo v očnici še očesni živec, 4 preme in 2 poševni očesni mišici, del solzne žleze, še

nekatere druge mišice, živci in žile, večji del pa izpolnjuje orbitalno maščevje z vezivnim

tkivom. Očnico ovija periorbitalna vezivna plošča, ki spredaj prehaja v obe veki. Oko je

zato zaščiteno z vseh strani (Gračner in Pahor, 2003, str. 31).


4

Premer očesa, ki ima obliko krogle, je okoli 23 mm. Oko je sestavljeno iz treh očesnih

ovojnic: zunanja daje očesu obliko in oporo, srednja skrbi za prehrano očesa, notranja pa

sprejema svetlobo in zaznava slike. V notranjosti očesa ločimo tri prostore: sprednji in

zadnji prekat, ki ju izpolnjuje prekatna vodica, ter steklovinski prostor, v katerem je

steklovina (ibid, str. 15).

2.2 Zunanja očesna ovojnica (beločnica in roženica)

Beločnica (sclera) je bela, čvrsta vezivna opna, ki tvori ogrodje zrkla in ščiti notranjost

očesa. Beločnica predstavlja okoli 85 % skupnega obsega očesa in ne prepušča svetlobe v

notranjost očesa (Vidim, Center za zdravljenje očesnih bolezni, 2011).

Beločnica je sestavljena predvsem iz fibroznih vlaken, zato je zelo čvrsta. V sprednjem

delu jo pokriva veznica. Na zunanjo površino beločnice se priraščajo zunanje očesne

mišice, ki premikajo zrklo. V zadnjem delu beločnice je odprtina, skozi katero izstopa

vidni živec (Gračner in Pahor, 2003, str. 63).

Spredaj prehaja beločnica v roženico (cornea), ki je prozorna, brez žil in polna živčnih

končičev, da se oko pri najmanjšem dotiku takoj zapre (roženični refleks). Roženica ostane

prozorna le, če je vlažna. Za vlago skrbijo solze in samodejno utripanje vek (ibid., str. 16).

2.3 Roženica

Roženica (cornea) je optično okno očesa, sestavljena je iz petih slojev prozornega in

elastičnega tkiva brez žil. Hrani se iz obrobnih žilic, iz prekatne vodice in iz solznega

filma. Le skozi to okno lahko z oftalmoskopom, ob čistih in prozornih lomnih medijih

(roženica, prekatna vodica, zenica, leča, steklovina) opazujemo žile v telesu neposredno in

neinvazivno. Normalen premer roženice je pri odraslih v povprečju 11,5 mm (Gračner in

Pahor, 2003, str. 55).


5

2.4 Veke

Pod kožo obeh vek (palpebra) se nahaja krožna mišica (musculus orbicularis), ki pri

močnem zapiranju očesa stisne obe veki. Normalno zapiramo oko s pomočjo mišice, ki

dviga in spušča zgornjo veko (musculus levator palpebrae). Spodnja veka pri tem miruje in

služi le za oporo. Obema vekama omogoča čvrstost fibrozna plošča, ki ima obliko

polmeseca (tarsus). V njej so radialno razporejene Meibomove žleze, ki mastijo robove vek

in preprečujejo, da bi se solze prelivale čez rob. V bližini notranjega očesnega kota je na

vsaki veki solzna luknjica, skozi katero odtekajo solze proti nosu. Notranja površina vek je

prekrita z veznico, ki se čvrsto prilega tarzusu in prehaja čez zgornjo in spodnjo prehodno

gubo na beločnico zrkla (Gračner in Pahor, 2003, str. 35).

2.5 Veznica

V področju očesne špranje je beločnica pokrita s tanko, skoraj prozorno sluznico,

imenovano veznica (conjuctiva), ki prekriva tudi notranjo površino vek. Veznica je gladka

in vlažna sluznica. Bulbarni del veznice je normalno prozoren, skozi njega proseva

beločnica, vidne so le posamezne veznične žile.

Veznica (conjuctiva) ima tri dele:

veznica zrkla (conj. bulbi) prekriva sprednje dele beločnice in se končuje na robu roženice;

veznica vek (conj. tarsi) prekriva notranjo površino vek, čvrsto se prilega na tarzus in se

končuje na robu vek;

oba dela povezuje veznica zgornje in spodnje prehodne gube (conj. fornicis), (Gračner in

Pahor, 2003 str. 49).

2.6 Žilnica

Srednja očesna ovojnica je zelo bogata z žilami, zato jo imenujemo žilna ovojnica (tunica

media, tunica vasculosa, uvea). Je temne barve in spominja na grozdne jagode.

Sestavljena je iz:


6

sprednjega dela: šarenica (iris),

srednjega dela: ciliarno ali resasto telo (corpus ciliare),

zadnjega dela: žilnica v ožjem pomenu besede (chorioidea) (Gračner in Pahor, 2003, str.

69).

2.7 Šarenica (iris)

Šarenica je sprednji del žilne ovojnice, ki ga vidimo s prostim očesom. Ima obliko plošče

premera 10 do 20 mm. V sredini šarenice je odprtina ali zenica (pupilla9, ki je okrogla in

deluje kot optična zaslonka. Predstavlja mejo med sprednjim in zadnjim prekatom, ki sta

preko zenice med seboj povezana. S korenom je šarenica pritrjena na ciliarno telo. Ta del

je najtanjši in se pri poškodbah najlažje odtrga (iridodialysis). V temi se zenica razširi in

omogoča, da pride v oko več svetlobe. Pri osvetlitvi se zoži in tako ščiti telo pred motečo

svetlobo. V šarenici sta dve mišici. Ena je krožne oblike in deluje kot sfinkter zenice,

povzroča njeno zožitev ali miozo. Oskrbujejo jo parasimpatična vlakna okulomotoričnega

živca. Druga mišica je dilatator zenice, povzroča razširitev zenice ali midriazo. Njena

vlakna potekajo od korena šarenice k zeničnemu robu. Oskrbujejo jo simpatična živčna

vlakna. Obe mišici sta iz gladkih mišičnih vlaken in sta edini ektodermalni mišici v telesu

(Gračner in Pahor, 2003, str. 69).

2.8 Ciliarno telo ali ciliarnik (corpus ciliare)

Ciliarno telo je srednji del žilne ovojnice, ki se spredaj nadaljuje v šarenico, zadaj pa v

žilnico. Na prerezu je trikotne oblike. Njegov sprednji del ima nastavke (processus

ciliares), iz njih potekajo zonule, na katerih visi leča. Vloga ciliarnega telesa je sodelovanje

pri akomodaciji in pri tvorbi prekatne vodice. Pri akomodaciji se ciliarna mišica skrči,

zonule se sprostijo in leča se izboči. Moč lomljenja se poveča in lahko gledamo na bližino

(Gračner in Pahor, 2003, str. 69).


7

2.9 Žilnica (chorioidea)

Žilnica predstavlja zadnji 2/3 žilne ovojnice. S svojimi žilami oskrbuje notranjo ovojnico

ali mrežnico. Spredaj sega od ciliarnega telesa do odprtine za vidni živec zadaj (Gračner in

Pahor, 2003, str. 70).

2.10 Mrežnica (tunica interna, tunica nervosa)

Mrežnica je notranja očesna ovojnica (tunica interna, tunica nervosa). Sestavljena je iz

slepega dela (pars coeca retinae), ki pokriva z notranje strani šarenico (pars iridica) in

ciliarno telo (pars ciliaris) in ni sposoben sprejemati vidnih dražljajev ter iz optičnega dela

(pars optica retinae), ki z notranje strani pokriva žilnico. Ta del zaznava svetlobo.

Sestavljena je iz desetih slojev:

pigmentnega sloja,

sloja čepnic in paličic,

zunanje mejne membrane (membrana limitans externa),

zunanjega zrnatega sloja (stratum granulosom externum),

zunanjega mrežastega sloja (stratum reticulare externum),

notranjega zrnatega sloja (stratum granulosom internum),

notranjega merežastega sloja (stratum reticulare internum),

sloja živčnih celic (stratum gangliosum),

sloja optničnih vlaken (stratum fibrarum opticum),

notranje mejne membrane (membrana limitans interna) (Brovet-Zupančič, n.d.,

str.6).

Med njimi je najvažnejši sloj čutilnih celic ali sloj nevroepitelnih celic, ki leži v globjih

delih mrežnice. V mrežnici imamo dve vrsti čutilnih celic: paličice in čepke. Paličice

zaznavajo svetlobo in temo. Sposobnost prilagajanja na svetlobo in temo imenujemo


8

adaptacija; lahko je različna in je pri nekaterih boleznih motena. Čepki pa so odgovorni za

centralno vidno ostrino in barvni vid (Gračner in Pahor, 2003, str. 77).

Na optičnem delu mrežnice sta dve posebni področji. Eno je glava oziroma začetek

vidnega živca (papilla nervi optici). Na tem mestu optična vlakna izhajajo iz zrkla in

tvorijo vidni živec. Velokost papile je 1,5 mm. Ker je to področje brez čutnih celic, ga

imenujemo slepa pega (ibid., str. 78).

Rumena pega (macula lutea) je področje najostrejšega vida, veliko 1,5 do 2 mm. V njej se

nahajajo predvsem čepki, ki so odgovorni za centralni in barvni vid. V sredini makule je

manjša vdolbina, to je centralna jamica ali foveola (foveola centralis maculae luteae). Na

tem področju se nahajajo predvsem čepki. (ibid., str. 78).

Notranje sloje mrežnice prehranjuje centralna mrežnična arterija (arterija centralis retinae),

ki vstopa v oko z vidnim živcem, v zunanjem delu pa se mrežnica prehranjuje iz kapilar

žilnice (ibid., str. 79).

2.11 Prostori v notranjosti očesa

V notranjosti očesa ločimo tri prostore:

Sprednji prekat omejujeta roženica in šarenica. Njegov najpomembnejši del je zakotje, kjer

se stikajo roženica, beločnica in koren šarenice. Tkivo beločnice je na tem mestu prozorno

v obliki ozkega traku (trabeculum). Skozi te pore odteka prekatna vodica iz očesa v

Schlemmov kanal, ki leži v obliki obroča za trabekulumom, nato pa v venozni krvotok.

Prekatna vodica priteče iz zadnjega prekata v sprednjega skozi zenico (Gračner in Pahor,

2003, str. 18).

Zadnji prekat je prostor med lečo, zadnjo površino šarenice, ciliarnikom in steklovino.

Največji prostor v očesu je steklovinski prostor, ki se nahaja med lečo in mrežnico.

Izpolnjuje ga prozorna, žolčasta steklovina, ki je obdana z nežno membrano (membrana

hylaoidea) (ibid., str.19).


9

3 STAROSTNA DEGENERACIJA MAKULE

Starostna degeneracija makule (rumene pege) se prvič omenja kot bolezen leta 1885 v

opisu Otta Habba, ko opisuje pigmentne in atrofične spremembe v rumeni pegi po 50. letu

starosti, ki vodijo v napredujoče propadanje centralnega vida (Kraut, 2004, str. 371).

Starostna degeneracija rumene pege prizadene rumeno pego (makulo), majhen predel na

sredini mrežnice, ki nam omogoča, da vidimo podrobnosti, na katere smo usmerjeni, kot so

npr. besede v knjigi ali slike na televiziji. S pomočjo celotne mrežnice lahko vidimo, da je

pred nami knjiga, s pomočjo rumene pege pa lahko preberemo, kar je v knjigi napisano.

Zaradi starostne degeneracije makule lahko centralni vid peša počasi skozi več let, lahko

pa nastopi hitro in povzroči hudo in neozdravljivo centralno slepoto v nekaj mesecih ali

celo nekaj tednih. Zgodnje odkrivanje in prepoznavanje bolezni lahko prispeva k

ohranjanju vida. (Novartis Ophthalmics, 2007a, str. 3).

Slika 2: Pogled skozi zdravo in skozi oko s starostno degeneracijo makule

Vir: Cvenkel, n.d.

Starostna degeneracija makule (SDM), prvotno imenovana starostna makulopatija oz.

senilna degeneracija makule, je v ZDA pri ljudeh nad 50. letom starosti vodilni vzrok za

hudo izgubo centralne vidne ostrine na enem ali obeh očesih. Izraz degeneracija makule se

lahko uporablja za opis kakršnekoli degenerativne anomalije v makuli. Naravno staranje


10

vodi do sprememb mrežnice, retinalnega pigmentnega epitela (RPE), Brauchove

membrane in horiokapilaris v področju makule:

spremembe v sloju fotoreceptorjev,

kopičenje z lipidi bogate snovi v RPE,

posledica je motnja v delovanju mrežnice in motnja v prekrvavitvi žilnice, ki vodi

do razvoja neovaskularne oblike SDM,

v horiokapilarisu pride do napredovanja involucijskih sprememb (Liesengang et al.,

2007, str. 55).

3.1 Dejavniki tveganja za nastanek starostne degeneracije makule

Dejavniki tveganja na katere ne moremo vplivati:

starost,

spol,

barva oči,

dednost.

Dejavniki tveganja na katere lahko vplivamo:

kajenje,

visok krvni pritisk,

izpostavljenost sončni svetlobi,

neustrezna prehrana,

premajhna telesna dejavnost (Vidrih, 2001, str. 24).


11

3.2 Epidemiologija SDM

V Sloveniji za enkrat natančnejših epidemioloških študij o starostni degeneraciji makule še

ni opravljenih.

V Evropi je približno število prizadetih ljudi 700.000. Večja je starost, večja je nevarnost

za SDM (0,7 – 1,4% pri ljudeh od 65 – 75. leta starosti, 11 – 18,5% pri ljudeh nad 85.

letom starosti). Povprečna starost prebivalstva se povečuje, zato bo razvoj starostne

degeneracije makule predstavljal nevarnost za vse več ljudi (Lang, 2004, str. 363).

3.3 Vrste starostne degeneracije makule

Razlikujemo dve glavni obliki, suho ali ne-neovaskularno in vlažno ali neovaskularno

obliko starostne degeneracije makule.

3.3.1 Suha ali ne-neovaskularna oblika starostne degeneracije makule

Starostno degeneracijo makule je težko odkriti na začetni stopnji, saj se vid lahko slabša,

ne da bi se tega zavedali. Do tega pride zato, ker oči in možgani lahko nekaj časa sami

premagujejo poslabšanje vida. Če namreč starostna degeneracija makule okvari vid na

enem očesu, se bo zdravo oko prilagodilo in nadoknadilo pomanjkljiv vid drugega očesa

(Novartis Ophthalmics, 2007a, str. 7).

80-90% ljudi prizadene suha oz. ne-neovaskularna oblika starostne degeneracije makule.

Na začetni stopnji suhe oblike starostne degeneracije makule se običajno pojavijo druze.

Druze so male, okrogle rumene lezije, ki se znotraj makule nahajajo na območju RPE.

Histološko gledano ta material odgovarja nenormalnemu zgoščevanju znotraj Bruchove

membrane. Ultrastrukturno gledano pa ta material vključuje depozite bazalne lamine

(zrnast z lipidi bogat material in redka kolagenska vlakna) in linearne bazalne depozite

(fosfolipidni mehurčki in z elektroni nabite granule znotraj Bruchove membrane).

Zgoščena notranjost Bruchove membrane in RPE se lahko odcepita od preostale Bruchove

membrane, kar posledično povzroči epitelno izločanje pigmenta. Če je ta izloček majhen,

ga lahko identificiramo kot veliko druzo. Ko izloček pokriva relativno veliko površino, pa


12

ga lahko identificiramo kot izloček RPE.. Ker druze redko prizadenejo fotoreceptorje nad

nenormalnim materialom, ponavadi ne povzročajo simptomov. Vseeno pa pri nekaterih

bolnikih lahko pride do minimalne izgube fotoreceptorjev, kar povzroči poslabšanje vida

ali pa težave pri prilagajanju v temi (Liesengang et al., 2007, str. 55).

3.3.2 Vlažna ali neovaskularna oblika starostne degeneracije makule

Do vlažne oblike starostne degeneracije makule pride samo pri okrog 10 do 20% vseh

primerov starostne degeneracije makule. Vlažna oblika je precej bolj nevarna in huje

prizadene vid, saj prav vlažna oblika povzroči večino primerov hitre, hude in trajne izgube

vida (Novartis Ophthalmics, 2007a, str. 14).

Vlažno ali neovaskularno SDM povzroča horioidalna neovaskularizacija (CNV). Podrobni

mehanizmi, ki pripomorejo k razvoju neovaskularne SDM, še vedno niso znani, čeprav so

odkrili že nemalo dejavnikov za razvoj CNV. Nenavadne novostvorjene krvne žile se širijo

iz horiokapilarisa preko Bruchove membrane v prostor pod RPE ali pa nevrosenzorno

mrežnico (NSM), kjer lahko puščajo serozno tekočino, lipide in kri. Na koncu se razvije

fibrovaskularno tkivo, ki vodi do nepopravljive hude izgube vida in centralnega skotoma.

Vlažna ali neovaskularna SDM je odgovorna za približno 90% vseh primerov hude izgube

vida pri SDM (Lang, 2004, str. 73).

Za neovaskularno SDM je značilno eno ali več sledečih morfoloških sprememb: odstop

nevrosenzorne mrežnice, odstop RPE, neovaskularna membrana pod mrežnico ali pod

RPE, krvavitev pod ali v mrežnici, trdi eksudati (lipidi), brazgotine/glialna tkiva ali fibrinu

podobni depoziti (ibid., str. 363).

3.3.3 Simptomi in znaki vlažne ali neovaskularne oblike starostne degeneracije makule

Prvi simptom je navadno zamegljena ali popačena slika pri bližinskem vidu. Zgodnji

simptomi so še zveriženost centralnega vida (metamorfopsija). Ravne linije, kot na primer

okvir vrat ali drog, izgledajo lomljeni, velikost in barve predmetov so lahko različni na eno

ali drugo oko. Poslabšanje vida je različno, značilno pa je, da pri vlažni obliki nastane na

hitro (Kraut, 2004, str. 372).


13

4 PREISKOVALNE METODE ZA UGOTAVLJANJE STAROSTNE

DEGENERACIJE MAKULE

Starostna degeneracija makule, je bolezen, ki postaja s staranjem prebivalstva vse bolj

pogosta. Zgodnje odkrivanje in prepoznavanje bolezni lahko prispeva k ohranjanju vida in

prav zato je tako pomembno redno obiskovanje oftalmologa. Za splošnega zdravnika je

pomembno, da bolnika nemudoma napoti k oftalmologu, če mu ta potoži, da opaža v

zadnjih dneh ali tednih zmaličeno sliko ali da ima naenkrat na sredini očesa moten vid pri

bližinskem gledanju (Kraut, 2004, str. 374).

4.1 Anamneza

Prvi podatki v anamnezi zajemajo splošne osebne podatke bolnika, kot so ime, priimek,

starost, bivališče in poklic. Bolnika najprej povprašamo o glavnem zdravstvenem

problemu, zdravstvenem stanju v njegovi preteklosti (bolezni, operacije,…), družinski

anamnezi, prebolelih otroških boleznih, socialnem statusu in življenjskih razmerah,

zdravilih, ki jih jemlje, o morebitnih alergijah.

Anamneza bolnika zajema podatke o očesnih boleznih, sedanjih težavah z očmi, kot so

meglen vid, poslabšanje vidne ostrine, črne pike pred očmi, zakrivljene slike. Anamneza

mora zajemati tudi podatke o morebitnih dejavnikih tveganja (kajenje, visok krvni tlak,

prekomerna telesna teža oziroma debelost,…).

Na ta način zbrane informacije o bolnikovem zdravstvenem stanju pripomorejo zdravniku,

da postavi diagnozo in se odloči za nadaljne zdravljenje, ki je potrebno, da se bo bolnikovo

zdravstveno stanje izboljšalo.

4.2 Pregled ostrine vida

Vidna ostrina (visus) je izraz kakovosti centralnega ali makularnega vida. Mrežnica očesa

ni povsod enako občutljiva. Največja občutljivost je v rumeni pegi ali makuli. Vidna


14

ostrina (visus) je sposobnost očesa, da loči dve točki med seboj. Tako se vidna ostrina

določi z najmanjšim kotom, pod katerim vidimo dve točki še ločeno kot dve točki. Ta kot

imenujemo vidno kot, kar pomeni da sta dražena dva čepka v makuli, med njima pa je

eden, ki ni dražen. V območju makule so čepki v obliki mozaika iz šesterokotnikov

(Gračner, 2007, str. 27).

Na podlagi vidnih kotov so narejene tablice za določanje ostrine vida npr. Snellenove

tablice na katerih so črke, številke, E-znaki in slikice. Del znaka obsega 1 minuto vidnega

kota, cel znak pa obsega 5 minut vidnega kota. Znaki so različnih velikosti, razdalja na

kateri posamezni znak obsega 5 minut vidnega kota je napisana ob robu. Vid običajno

testiramo s 5 ali 6 metrov (običajno tako, da je na razdalji 2,3 - 3 m ogledalo) zato, ker je

normalni vidni sistem sposoben prepoznati znak velikosti 5 minut na 6 metrov. Ostrino

vida izrazimo kot kvocient med razdaljo na kateri preiskovanec posamezni znak prebere in

razdaljo, na katero bi moral preiskovanec ta znak brati glede na normalno vidno ostrino.

Primer 1: razdalja na katero prebere znak 6 m; znak za 6 m: 6/6 = 1,0.



Vidno ostrino določimo najprej brez korekcijskih stekel – visus naturalis – sine

correctione (s.c.), nato, če je potrebno vid korigiramo – cum correctione (c.c.) (Hawlina,

n.d.).

4.3 Pregled z biomikroskopom

Špranjska svetilka je sestavljen mikroskop. Sestavljajo ga zbiralne in projekcijske leče,

špranja in svetilka. Med pregledovanjem očesa z biomikroskopom, se združita špranja na

aparatu in osvetljena slika špranje na opazovanem očesu v eno točko. S tem dobimo

občutek optičnega reza. S špranjsko svetilko pregledujemo sprednje dele očesa. Na

roženici lahko določimo v kateri plasti se nahajajo spremembe. Ocenimo lahko globino

sprednjega prekata. V očesni vodici, ki je normalno optično prozorna, lahko odkrijemo

opacitate. V fokusnem žarku lahko natančno pregledamo sprednjo površino šarenice in

določimo plasti leče (Hawlina, n.d.).


15

Slika 3: Biomikroskop ali špranjska svetilka

Vir: Cvenkel, n.d.

S pomočjo različnih preiskovalnih kontaktnih leč, ki jih položimo na anestezirano

roženico, lahko pregledamo v sprednjem prekatu tudi zakotje (gonioskopija). Na očesnem

ozadju vidimo s kontaktno lečo določene podrobnosti plastično, pregledamo pa lahko tudi

tiste sprednje dele mrežnice, ki jih z oftalmoskopom ne moremo videti (Gračner in Pahor,

2003, str. 24).

4.4 Pregled očesnega ozadja z oftalmoskopom

Za pregled očesnega ozadja je potrebno zenico najprej razširiti s kratkotrajnim midriatikom

(npr. 1% Mydriacil). Ko je zenica dobro razširjena lahko pri bolniku pogledamo očesno

ozadje.

Z oftalmoskopom, ki ga je zasnoval nemški fizik in zdravnik Hermann von Hemholtz že

leta 1851, pregledamo lomne medije, predvsem prozornost leče in steklovine ter očesno

ozadje, zlasti papilo očesnega živca in mrežnico z žilami, deloma pa tudi žilnico (Gračner

in Pahor, 2003, str. 25).


16

4.5 Amslerjeva mreža

Test z Amslerjevo mrežo se dela z vsakim očesom posebej. Če uporabljamo očala, si jih je

treba pred začetkom testa nadeti. Mrežo je treba namestiti na primerno razdaljo za branje

(30-40 centimetrov stran od obraza). Eno oko si pokrijemo z roko, z drugim pa gledamo v

osrednjo točko na mreži. Pogled ves čas upiramo v osrednjo točko, med tem preverimo če

so vse črte okrog točke ravne in vsi kvadratki enako veliki. Če se nam zdi kakšno mesto na

mreži zamegljeno, popačeno, drugačne barve ali kakorkoli nepravilno ali drugačno kot pri

zadnjem testu, se takoj posvetujemo z okulistom (glej Novartis Ophtalmics, 2007a, str.12).

Slika 4: Mreža pri normalnem vidu

Vir: Novartis Ophthalmics, 2008

Slika 5: Mreža pri starostni degeneraciji makule

Vir: Novartis Ophthalmics, 2008


17

4.6 OCT - optični koherentni tomograf

OCT je oblika optične tomografije, ki deluje na podlagi koherenčnih in interferenčnih

lastnosti svetlobe. Omogoča več načinov skeniranja mrežnice:

tridimenzionalno,

krožno skeniranje,

linijsko skeniranje.

Skeniranje s prekrivanjem večjega števila slik istega linijskega skena

Za kvalitetno sliko je potrebna dobra svetlobna prehodnost optičnih medijev (steklovine,

leče,..). V večini primerov opravimo tridimenzionalno slikanje 6x6 mm velikega polja

mrežnice v področju makule.

Slika 6: OCT zdravo oko - rumena pega

Vir: Cvenkel, n.d.

Slika 7: OCT bolnika s starostno degeneracijo makule

Vir: Cvenkel, n.d.


18

4.7 Slikanje očesnega ozadja – foto fundi

Foto fundi je slikanje očesnega ozadja pri široki zenici z midriatično kamero lahko pa tudi

pri normalno široki zenici z nemidriatično kamero.

4.8 Avtofluorescenca

Avtofluorescenca je neinvazivno slikanje, kjer s pomočjo filtrov registriramo, koliko

mrežnica sama po sebi brez vbrizganih barvil fluoresceira – odboj lipofuscina v

pigmentnem epitelju in hialina v druzah (Klemenc, 2008, str.17).

4.9 Fluoresceinska angiografija

Uporaba fluoresceinske angiografije fundusa je že mnoga leta razširjena. McLean in

Maumenee sta bila prva, ki sta leta 1955 fluoresceinsko barvilo uporabila na človeku.

Januarja 1960 pa sta Novotny in Alvis napravila prvi človeški fluoresceinski angiogram in

razvila osnovni fotografski sistem za dokumentiranje pretoka skozi žile mrežnice (Boyd,

2008, str. 21).

Fluoresceinska angiografija je pri obolenju makule obvezna preiskava. Je neizogibna,

invazivna diagnostična metoda pri zdravljenju žilnih bolezni mrežnice, ki jo uporabljamo,

da postavimo diagnozo in da natančno določimo področje, ki ga je potrebno zdraviti z

laserjem ali da ugotovimo, zakaj so spremembe na ozadju vplivale na naš vid.

Izraz »fluorescenca« se nanaša na trdo, tekočo ali plinasto materijo, ki oddaja absorbirano

radiacijsko energijo v obliki elektromagnetne radiacije na enaki ali daljši valovni dolžini.

Pri fluoresceinski angiografiji se fluorescentna substanca posreduje intravenozno. Malo

zatem se s pomočjo krvnega obtoka in retinalnih žil razširi po horoidei. Stimulirajoča

svetloba pride v oko skozi filter in potem kot rezultat fluorescenčne substance proizvaja

svetlobne emisije na različnih valovnih dolžinah, ki so s pomočjo sekundarnega filtra

zreducirane na primerno definirane spektre emisij. Ti pa so lahko potem fotografirani in/ali

posneti (Heimann, 2006, str.1).


19

Slika 8: Preiskava fluoresceinska angiografija

Vir: Cvenkel, n.d.

Za fluoresceinsko angiografijo potrebujemo fundus kamero z avtomatskim prenosom

posnetka ali digitalno kamero, elektronsko bliskavico z 465-490 nm eksitacijskim filtrom

(modro-zeleni spekter) in 520-530 nm snemalnim filtrom (zeleno-rumeni spekter).

Povečavo in montažo posnetkov za retinalno analizo lahko izpeljemo (odvisno od

uporabljenega tipa fundus kamere) z uporabo različnih velikosti polja, ki je na voljo.

Običajno se za makularna obolenja uporablja standardna 30 stopinjska nastavitev

osvetlitve (ibid., str.1)

V zadnjih letih se v praksi vse bolj uporablja digitalni dokumentacijski sistem. Njihova

prednost je, da omogočajo takojšnjo oceno in montažo posnetkov (s prilagajanjem

odtenkov in ostrine) ter da nudijo tudi elektronsko arhiviranje in shranjevanje podatkov,

kar omogoča hiter dostop do teh podatkov preko računalniškega omrežja z več različnih

lokacij (ibid., str. 1).

Kakovost posnetkov za analizo je odvisna od izkušenj fotografa ter bolnikovega

sodelovanja. Drugi dejavniki, ki lahko imajo negativen vliv na angiogram so: zamegljenost

medija, nezadostno razširjena zenica, prepočasno in nezadostno injiciranje barvila in

nezanesljiva ali slabo konfigurirana oprema ali napaka pri procesiranju angiograma (ibid.,

str. 1).

Natrijev fluorescein (C20H10O5Na2, MG 376) je barvilo, ki se uporablja za

fluoresceinsko angiografijo.

Približno 70-80% natrijevega fluoresceina se veže s plazemski proteini, 20-30% pa se ga

sploh ne veže. Injiciran 20% fluorescein se v krvnem obtoku razredči za približno 600-krat


20

in se razkropi po celotnem telesu. Z izjemo centralnega živčnega sistema, mrežnice in do

določene mere tudi irisa (šarenice), lahko nevezan natrijev fluorescein svobodno pronica

skozi vse žile v telesu. Nekaj minut po injiciranju so na koži, sluznici (vidno do 6 ur po

injiciranju) in v urinu (vidno do 36 ur po injiciranju ali več, če je delovanje ledvic

omejeno) razvidni znaki rumenega barvila. To pa lahko vpliva na nekatere laboratorijske

izvide, dokler se barvilo popolnoma ne izloči iz telesa. Izločanje natrijevega fluoresceina

poteka pretežno skozi ledvice in ne skozi jetra (ibid., str. 1).

Fluoresceinske študije so ponavadi razdeljene v štiri faze: fazo pred polnjenjem, prehodno

fazo, fazo ponovne cirkulacije in pozno fazo.

Faza pred polnjenjem oz. arterialna faza: Pojavi se po vnosu, vendar preden

fluoresceinsko barvilo preide v očesno cirkulacijo. Angiogrami, ki so nastali v fazi pred

polnjenjem, so uporabna sredstva za določanje osnovnih stopenj psevdofluorescence ali

avtofluorescence, ki pa lahko v nasprotnem primeru vodijo do napak pri interpretaciji.

Prehodna faza: Odgovarja prvemu popolnemu pretoku fluoresceina skozi žile žilnice in

mrežnice, ter se pojavi približno 30 sekund po injiciranju barvila. Deli se na:

arterialno fazo: Odgovarja popolnemu arterijskemu polnjenju,

kapilarno (arteriovenozno) fazo

venozno fazo: Pojavi se, ko se vene v celoti napolnijo in se barvilo začne prazniti iz

arterij.

Faza ponovne cirkulacije: Odgovarja prvi vrnitvi krvi, ki vsebuje fluorescein, iz splošne

cirkulacije nazaj v oko in je zaključena približno 3 minute po začetku študije. Fluorescenca

ponovne cirkulacije je bistveno bolj bleda kot prehodna fluorescenca. Zgodnje obarvanje

ali puščanje sta ponavadi opazna na tej stopnji študije.

Pozna (eliminacijska) faza: Predstavlja popolno odstranitev fluoresceinskega barvila iz

cirkulacije, pri čemer najdemo le mesta z ostanki puščanja in obarvanja. Praktično gledano

je odstranitev dejansko zaključena v 30 minutah po vnosu (Boyd, 2008, str. 22).


21

Slika 9: Normalno oko

Vir: Cvenkel, n.d.

Slika 10: Oteklina v makuli s puščanjem in kopičenjem fluoresceina

Vir: Cvenkel, n.d.

4.10 Škodljivi učinki fluoresceinske angiografije

Intravenozno injiciran natrijev fluorescein na splošno prenesemo brez kakršnihkoli večjih

problemov. Možne stranske učinke lahko klasificiramo kot blage (približno od 1 na 20 do

1 na 100 angiografij), srednje (približno 1 na 60) in resne (približno 1 na 2000). O smrtnih

primerih takoj po fluoresceinski angiografiji so poročali v vsaj sedmih primerih in

izračunana je bila frekvenca 1 na 220 000. Pogostost škodljivih učinkov se je v zadnjih

letih zmanjšala zaradi razpoložljivosti boljših fluoresceinskih preparatov (Breckwoldt in

Kellner, 2006, str. 2).


22

Najbolj običajen stranski učinek, opažen v praksi, je slabost, ki se pojavi približno 30 s po

injiciranju. Na splošno je ta samoomejujoča, vendar pogosto sovpada s pomembno fazo

arteriovenoznega transferja in lahko zaradi rezultirajočih omejenih fotografskih okoliščin

resno poslabša kakovost angiografije (ibid., str. 2).

Kljub redkosti resnih stranskih učinkov morata zdravnik in medicinska sestra, ki izvajata

fluoresceinsko angiografijo, biti sposobna prepoznati resne nevarnosti in primerno

ukrepati. Oralni vnos fluoresceina je bil predlagan kot alternativna metoda, vendar pa je po

tem vnosu bila opažena tudi anafilaktična reakcija (ibid., str. 2).

Anafilaktični šok je redek škodljiv učinek fluoresceinske angiografije, ki se lahko naglo

razvije v situacijo, ki ogroža življenje. Pogostost je približno 1-krat na 2000 pregledov.

Anafilaktične in anafilaktoidne reakcije se ne razlikujejo po njihovih kliničnih profilih,

prav tako pa se ne razlikujejo tudi po individualnih akutnih zdravljenjih. Z vidika

metodologije bi resnost anafilaktične reakcije morala biti opredeljena glede na klinično

stopnjo. Različni sistemi organov lahko vzporedno razvijejo popolnoma različne stopnje. V

nekaterih primerih je hitra in precizna intervencija bistvenega pomena. Zaradi redkosti teh

primerov je za medicinsko ekipo pomembno obvladanje temeljnih postopkov oživljanja

(ibid., str. 2).

4.11 Zdravljenje suhe oblike starostne degeneracije makule

Za suho obliko starostne degeneracije makule, še ni na voljo nobenega preverjenega

zdravljenja. Zdravljenje suhe oblike SDM je predvsem spremljanje in zaviranje

napredovanja bolezni. Najprej nam bo očesni zdravnik predlagal nekaj sprememb v našem

življenju, ki lahko upočasnijo razvoj bolezni: drugačno prehrano, opustitev kajenja,

izogibanje prekomernemu izpostavljanju sončni svetlobi. Svetoval nam bo redne kontrolne

preglede in uporabo Amslerjeve mreže za spremlanje bolezni (Novartis Ophthalmics,

2007a, str. 9).

Sedaj obstajajo tudi trdni dokazi, da lahko redna uporaba velike količine multivitaminov

in antioksidantov zmanjša tveganje za napredovanje starostne degeneracije makule.

Obstajajo pa tudi dokazi, da je lahko koristna tudi uporaba luteina, zato tudi veliko

komercialno dosegljivih sestavin sedaj vsebuje lutein (Kanski, 2007, str. 632).


23

4.12 Zdravljenje vlažne ali neovaskularne oblike starostne degeneracije makule

Vlažno ali neovaskularno obliko starostne degeneracije makule zdravimo z lasersko

fotokoagulacijo in z zaviralci endotelijskega rastnega dejavnika (anti-VEGF = vascular

endothelial growth factor). Anti-VEGF preprečuje novostvorjenim krhkim krvnim žilam,

da bi rasle in prepuščale kri. Zdravilo apliciramo z injekcijami direktno v steklovino

(intravitrealno), s čimer se izognemo sistemski administraciji in s tem zmanjšamo

incidenco možnih sistemskih stranskih učinkov. Poseg opravimo ob aseptičnih pogojih in v

topični ali subkonjunktivalni anesteziji.

Po injiciranju anti-VEGF še zdravnik pregleda oči in izmeri očesni tlak. Po aplikaciji anti-

VEGF si morajo bolniki še nekaj dni dajati v oči kaplijice za preprečitev morebitne

okužbe.

V poteku zdravljenja z anti-VEGF večina bolnikov opaža, da njihov vid ostaja enak, pri

nekaterih pa se izboljša (Novartis Ophtalmics, 2007b, str.7).


24

5 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA S STAROSTNO

DEGENERACIJO MAKULE

Delo medicinske sestre močno vpliva na zdravje in življenje ljudi. S tem prevzema veliko

odgovornost, ki je ni mogoče opredeliti samo z zakoni in predpisi, pomembna je etična

drža posameznika, ki izhaja iz njegovih moralnih vrednot. Medicinska sestra je

zagovornica koristi bolnika in mu nudi fizično, psihično, socialno, duhovno ter moralno

podporo (Kersnič in Filej, 2006, str. 1).

5.1 Sprejem bolnika na oddelek

Na dan sprejema se bolnik javi v sprejemni ambulanti Oddelka za očesne bolezni. S seboj

mora imeti kartico zdravstvenega zavarovanja, napotnico in vso zdravstveno

dokumentacijo. Tukaj ga sprejme medicinska sestra in prevzame vso njegovo zdravstveno

dokumentacijo, skupaj s kartico zdravstvenega zavarovanja in napotnico. Nato sledi

kompletni oftalmološki pregled, ki ga opravi zdravnik oftalmolog v sodelovanju z

medicinsko sestro. V sprejemni ambulanti se za bolnika pripravi temperaturni list, na

katerega se zabeležijo bolnikovi podatki, vitalne funkcije, ter zdravila, ki jih bolnik

prejema. Medicinska sestra iz sprejemne ambulante spremlja bolnika na oddelek, kjer ga

sprejme diplomirana medicinska sestra, skupaj z vso dokumentacijo.

Diplomirana medicinska sestra dokumentacijo in temperaturni list pregleda, pripravi

dokumentacijo zdravstvene nege in napotnice za preiskavo krvi (elektroliti, retenti, ki so

potrebni pred pričetkom fluoresceinske angiografije), ki so že naročene na temperaturnem

listu ali so opredeljene v oddelčnem protokolu (glej Pušnik, 2004, str.1).

Diplomirana medicinska sestra preda bolnika sobni medicinski sestri, ki se bolniku tudi

predstavi. Sobna medicinska sestra pelje bolnika v sprejemno sobo, kjer se bolnik ob njeni

pomoči ali pomoči svojcev preobleče v bolniško perilo. Medicinska sestra zabeleži

bolnikovo garderobo in jo spravi v garderobno omaro. Bolniku izmeri telesno težo, telesno

višino, telesno temperaturo in pa krvni tlak in izmerjene vrednosti zapiše na temperaturni


25

list. Bolnika pelje do bolniške sobe, ga seznani s prostori, posteljno enoto (postelja,

posteljna omarica, lučka, klicna naprava,…) in hišnim redom.

5.2 Priprava bolnika na Fluoresceinsko angiografijo

Zdravnik oftalmolog, ki se je odločil poslati bolnika na fluoresceinsko angiografijo mu je

najvrjetneje že dal ustna in pisna navodila o poteku preiskave. Bolnik je v sprejemni

ambulanti privolil in podpisal soglasje za izvedbo fluoresceinske angiografije.

Diagnostični postopek pri fluoresceinski angiogrefiji zahteva posebna znanja za

medicinsko sestro. Zanj je značilna intenziteta dogajanja (glej Blažič, 2000, str. 28).

Vloga medicinske sestre pri fluoresceinski angiografiji je ustrezna priprava

zdravstveno/negovalne dokumentacije, priprava bolnika, psihična in fizična, ter ustrezna

izvedba naročenih preiskav.

Medicinska sestra se čez pogovor z bolnikom seznani s psiho-fizičnim stanjem bolnika ter

sproti ugotavlja potrebe po zdravstveni negi.

5.2.1 Psihična priprava bolnika

bolnika seznanimo s cilji in namenom negovalne intervencije,

bolniku razložimo pomen in pomembnost širokih zenic,

preverimo bolnikovo razumevanje razlage,

bolnika poučimo kako naj sodeluje, pomirimo ga, pridobimo njegovo zaupanje ter

pripravljenost za sodelovanje,

razložimo mu pomembnost in potrebo po nastavitvi i.v. kanile,

seznanimo ga z načinom in časom preiskave,

seznanimo ga s potrebo po dobrem sodelovanju (široko odprte oči, ne odmikanje od

fundus kamere, dokler ga tega ne prosimo, poslušanje navodil zdravnika med

preiskavo ter sodelovanje s pogledom po njegovih navodilih),


26

pri izvedbi upoštevamo sprejemljive želje bolnika

Bolniku razložimo potek preiskave in ga seznanimo, da je sodelovanje med preiskavo

ključnega pomena, saj bodo rezultati preiskave le tako učinkoviti (Luft, 2008, str. 4).

5.2.2 Fizična priprava bolnika

Preverimo bolnikovo identiteto (zapestnica, dokumentacija),

preverimo bolnikovo dokumentacijo (preiskave, soglasje za poseg),

apliciramo midriatične kaplice (1%Mydriacyl, 10% Phenilephrine),

nastavimo i.v. kanilo,

pred preiskavo preverimo širino zenic (Luft, 2008, str. 4).

5.3 Priprava izvajalca fluoresceinske angiografije

Prav tako kot je pomembna priprava bolnika na preiskavo, je zelo pomembna tudi priprava

zdravstvenega delavca.

5.3.1 Psihična priprava

Miselno osvežimo potek izvedbe negovalne intervencije,

z zdravnikom se dogovorimo za koordinacijo dela.

5.3.2 Fizična priprava

Z rokavicami si zaščitimo roke pred kontrastom,

iz ampule izvlečemo 5 ccm 10% Fluoresceina,

brizgalko zaščitimo z iglo in jo odložimo na taso.


27

5.4 Izvedba negovalne intervencije

Bolnika udobno namestimo v sedeči položaj pred fundus kamero,

bolnikovo roko z nastavljeno i.v. kanilo položimo na pripravljeno oporo,

bolnikovo glavo približamo kameri in mu namestimo brado v namenjeno vdolbino,

bolnikovo čelo prislonimo do obroča, ki loči bolnika od fundus kamere,

z dviganjem in spuščanjem mize, na kateri je kamera, poiščemo pravokoten položaj

do bolnikovih oči,

preverimo udobnost položaja bolnika, ki bo trajal 20-30 minut,

po naročilu zdravnika vbrizga diplomirana medicinska sestra v bolusu 5 ccm

kontrasta v veno,

odstranimo brizgalko in zapremo i.v. kanilo z zamaškom,

opazujemo področje roke z i.v. kanilo (morebitno para injiciranje kontrasta),

opazujemo bolnika (dihanje , navzeja, slabost),

bolnika spodbujamo k čimboljšemu sodelovanju,

pomagamo pri vzdrževanju razprtosti oči (če sam ne more, mu oči razpremo z

našimi rokami),

ko kontrast preide v žile mrežnice zdravnik prične s slikanjem (Luft, 2008, str. 5).

5.5 Zdravstvena nega bolnika po Fluoresceinski angiografiji

Po končani preiskavi odmaknemo bolnika od fundus kamere. Pomagamo mu, da se

premesti v sosednji prostor in ga namestimo v udoben sedeč položaj. Preverimo stanje roke

in žile na mestu, kjer smo vbrizgali kontrastno sredstvo. Bolnika poučimo, da nas takoj

obvesti v primeru pojava neželenih stranskih učinkov (slabost, srbenje, težko dihanje,

izpuščaji). Bolnika poučimo, da se kontrast izloča skozi ledvice in da mora ta dan spiti


28

dosti tekočine, da se bo kontrast iz telesa čim hitreje izločil. Razložimo mu tudi, da bodo

nekje do 6 ur njegova koža in sluznice rumenkaste barve in da bo zaradi midriatičnih

kapljic, ki jih je prejel videl še nekaj časa megleno. Do naslednjega jutra bo učinek teh

kaplic prenehal. Bolniku se zahvalimo za dobro sodelovanje in ga pospremimo na oddelek.

5.6 Dokumentiranje preiskave

Podatke obravnave dokumentiramo v negovalno dokumentacijo zdravstvene nege (sprejem

bolnika, izvajanje preiskave, odhod bolnika iz kabineta za fluoresceinsko angiografijo), o

stanju bolnika ter posebnostih poročamo nadzorni medicinski sestri na oddelku (Luft,

2008, str. 6).

5.7 Zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre ob odpustu bolnika

Medicinska sestra se na dan odpusta pogovori z bolnikom mu poda zdravstveno-vzgojna

navodila in mu izroči zloženko o starostni degeneraciji makule, Amslerjevo mrežo in

morebiti tudi zloženko o zdravljenju z anti- VEGF (zaviralci endotelijskega rastnega

dejavnika).

Medicinska sestra bolniku razloži vlogo zdrave prehrane pri obolenju starostne

degeneracije makule ( pomanjkanje antioksidativnih vitaminov in mineralov je pomemben

dejavnik tveganja za nastanek bolezni). Bolniku svetuje tudi prenehanje kajenja, in

pretiranega izpostavljanja sončnim žarkom. Zelo pomembno je bolniku razložiti tudi, da

sta pogosta dejavnika tveganja za nastanek bolezni tudi visok krvni tlak in prekomerna

telesna teža. Zato je potrebno, da bolnik pazi na zdravo prehrano in da z osebnim

zdravnikom uredita visok krvi tlak.

Medicinska sestra bolniku razloži tudi uporabo Amslerjeve mreže, še posebej pa poudari,

da če pri svojem vidu opazi kakršnokoli spremembo, se mora takoj posvetovati s

zdravnikom-oftalomologom.


29

6 KOMUNIKACIJA Z BOLNIKOM S STAROSTNO

DEGENERACIJO MAKULE

Beseda komunikacija izhaja iz latinske besede communicare, ki pomeni narediti nekaj

skupaj ali deliti kaj s kom. Danes s komunikacijo mislimo predvsem na izmenjavo mnenj

in stališč ter nastajanje skupinskih ali skupnih mnenj in stališč (narediti nekaj skupaj) ter

posredovanje obvestil (deliti kaj s kom) (Kobentar et al., 1996, str.5).

V procesu komuniciranja velja pravilo medsebojnega sodelovanja oziroma odnosa. Zato je

uspešnost komuniciranja odvisna od sodelovanja medicinske sestre in bolnika, pri čemer

morata sodelovati oba. Ta odnos mora biti aktiven, potrebno ga je vzpostaviti in kasneje

nadgrajevati in vzdrževati, da dosežemo želeni cilj.

Komunikacija je zelo pomembna osnovna življenjska aktivnost pri obravnavi bolnika. Zelo

pomembno je, na kakšen način se bolniku približamo in z njim vzpostavimo stik. Bolniki

so zelo občutljivi in ranljivi, in v takšnih situacijah je zelo pomemben pristop medicinske

sestre k bolniku, način komuniciranja, mimika obraza, drža, prijaznost in nasmejanost.

Bolniki znajo zelo dobro opazovati odnos medicinska sestra – bolnik, tako, da se na

podlagi tega odločijo kaj in koliko bodo medicinski sestri povedali in zaupali.

Cilj zdravstvene nege je zadovoljevanje potreb bolnika, kar pa je možno le z dobim

komuniciranjem, kar pa zahteva obvladovanje medsebojnih odnosov. Oblikovanje

medsobojnih odnosov je proces, ki se ga moramo naučiti, če ga hočemo obvladati. Pri tem

je izrednega pomena toplina, prijaznost in profesionalnost, ki jo izkazuje medicinska

sestra. Spoštovanje bolnika do njegovega dostojanstva, je temeljna vrednota zdravstvene

nege (glej Pajnkihar in Lahe, 2006, str. 32).

Delo zdravstvenega osebja je izredno humano, osnova zanj pa je prisotnost dobrote,

sočutja in razumevanja človeške stiske. Zdravstveno osebje deluje v timu, ki mora biti

homogen. Tako se ustvarja dobra delovna atmosfera, ki zelo pomirjujoče deluje na bolnika.

Ta se v takšnem okolju počuti varnega, kar pa je za sodelovanje izrednega pomena.

Sodelovanje in korekten odnos osebja med seboj, kakor tudi do bolnika, vpliva na

zadovoljstvo bolnikov in na ugled ustanove kot je bolnišnica (glej Ule, 2003).


30

V zdravstvu se uporablja metoda komuniciranja, ki jo imenujemo terapevtska

komunikacija.

Terapevtska komunikacija se začne takoj, ko bolnik vstopi v sistem zdravstva in traja do

konca izida, ko ugotavljamo učinke ustrezne komunikacije. Na začetku srečanj z bolnikom

je cilj vzpostavitev medsebojnega odnosa in ustvarjanje varnega, neogrožajočega okolja. V

naslednji fazi je potrebna indentifikacija potreb, oblikovanje negovalnih diagnoz,

razjasnitev ciljev in pričakovanj ter usmerjanje bolnika k iskanju zadovoljive in socialno

sprejemljive rešitve (Gorše Muhič, 2009, str. 33).

Pri slepih in slabovidnih osebah je zelo pomembna dobra komunikacija. Slepe in

slabovidne osebe so prikrajšane za vidne vtise, zato bolj uporabljajo druge čute, predvsem

gre za kakovostnejšo izrabo sluha, vonja in tipa. Pri slepih in slabovidnih osebah moramo

biti še posebej pozorni na besedna in nebesedna sporočila, saj slep bolnik zazna tudi t ista

sporočila, ki jih ne moremo nadzorovati (pomilovanje, zadrega). S poznavanjem osnovnih

zakonitosti komunikacije s slepimi ljudmi in s pristopom k slepemu predvsem kot človek k

človeku, lahko omogočimo dobre temelje za kakovostno komunikacijo (Klančič, 2010, str.

26).

Medicinske sestre morajo biti poučene o zakonitostih komunikacije s slepimi in

slabovidnimi. Ob srečanju s slepo ali slabovidno osebo vedno pristopimo k njemu mi.

Bolnika prijazno pozdravimo, se mu predstavimo in ga povprašamo, če lahko kaj storimo

zanj oziroma mu pomagamo. Bolnika se lahko dotaknemo šele takrat, kadar nas bo sprejel

v svoj svet. Slog pogovora, ki ga razvijamo v komunikaciji s slepim in slabovidnim mora

biti ves čas naraven. Slepemu in močno slabovidnemu bolniku moramo vedno naznaniti

naš prihod in odhod iz bolniške sobe ali ambulante. Ob prihodu bolnika na oddelek ali v

ambulanto slepemu in slabovidnemu natančno opišemo prostor, mu nastavimo klicno

napravo v dosego rok, da nas lahko pokliče kadar nas bo potreboval. Slepega ali

slabovidnega bolnika nikoli ne pustimo samega sredi prostora. Kadar bolnika

posprejmemo do sedeža mu vedno njegovo roko položimo na naslonjalo oziroma mu

povemo, na kateri strani je sedež. Kadar je v bolniški sobi več bolnikov, slepemu ali

slabovidnemu predstavimo ostale bolnike, če seveda on to želi. Če smo bolniku pomagali

odložiti plašč ali kateri koli predmet mu natančno povemo, kje se nahaja. Red in točnost

sta za slepe in slabovidne zelo pomembni lastnosti. V bolniški sobi nikjer ne puščamo ovir


31

na mestih, kjer slepi hodi. Kadar potrebuje slepi ali slabovidni bolnik pomoč pri gibanju, se

oprime našega komolca in ga med hojo opozarjamo, ko je treba zaviti levo ali desno. Pri

starejših bolnikih moramo upoštevati, da je poleg vida pogosto poškodovan tudi sluh, zato

je komunikacija s takšnim bolnikom otežena. Za dobro komunikacijo je potrebna

sproščenost.

Potrebno je bolniku vedno dati optimizem, mu pustiti upanje in ga poslušati, preusmeriti na

svetlejše misli, kar je včasih izjemno težko. Z nasmehom mu lahko stisko umilimo. Včasih

si lahko pri tem pomagamo z pravilno mero humorja, pri čemer pa se moramo zavedati, da

lahko bolnik na humor drugače odreagira kakor pričakujemo. Prilagodimo se mu in ga v

iskanju pomoči ne razočarajmo.

Iz opisanega vidimo, kaj vse lahko prinese lepa beseda – nasmeh na obraz, pozitiven

pogled na svet, dobro komunikacijo in dobre medsebojne odnose (Jerčič in Kersnič, 2004,

str. 283).


32

7 KAKOVOST ŽIVLJENJA BOLNIKA S STAROSTNO

DEGENERACIJO MAKULE

Bolniki s starostno degeneracijo makule spadajo v kategorijo slabovidnih oseb z izgubo

centralne vidne ostrine 0,3 do 0,05. Hujše okvare vida nastopijo pri napredovanju bolezni,

ko znaša centralna vidna ostrina od 0,05 do 0,02. Izguba centralnega vida pomeni za

bolnika izgubo sposobnosti branja, pisanja, prepoznavanja oseb in predmetov. Večina

bolnikov s starostno degeneracijo makule ohranijo orientacijo v prostoru in s tem svojo

gibljivost. Gibalna sposobnost zunaj domačega okolja, znanega okolja je prizadeta, zaradi

težjega prepoznavanja cestnih oznak in ovir na poti (glej Vidrih, 2001, str. 24).

Doživljanje poslabšanja ali izgube vida je zelo travmatična osebna izkušnja. Prilagoditev

na poslabšanje vida je proces, ki poteka postopno, v več fazah.

V začetnem obdobju, ob pojavu bolezni, je bolnik poln strahu, dvomov, razočaranja in

potrtosti. Za obdobje razumskega spoznavanja in prilagajanja spremenjeni življenjski

situaciji je značilno, da prizadeti usmeri svoje aktivnosti v iskanje ustrezne pomoči in

druženje z ljudmi, ki imajo podobne težave.

Obdobje stabilizacije, nove organizacije in adaptacije na slabovidnost zahteva od

prizadetega posameznika, da spremeni svoje cilje, vrednote in predstave o življenju.

Poslabšanje vida v starosti zahteva spremembo načina življenja in prilagoditve, ki so nujno

povezane tudi z materialnimi stroški (prehrana, nakup zdravil in pripomočkov za boljši

vid). Danes je na voljo veliko kvalitetnih pripomočkov, ki izboljšajo ali nadomestijo vidno

funkcijo in olajšajo vsakodnevno življenje (Vidrih, 2001 str. 29).

Temeljni cilj je izboljšati kakovost življenja slepih in slabovidnih s poudarkom na

njihovem vključevanju v družbo in na enakovredni udeležbi. Uspešna opremljenost s

pripomočki oslepelemu namreč omogoči preseganje slepote kot komunikacijske in gibalne

oviranosti ter socialne izolacije. Pomen specialne opreme za slepe in slabovidne je tudi v

razbremenitvi družine, saj slepa oziroma slabovidna oseba postane samostojnejša, družina

pa tudi prejme nasvete in ustrezne usmeritve, kako ravnati v posameznih situacijah in na


33

kakšen način urediti bivalno okolje, v katerem slepa oziroma slabovidna oseba biva (Zavod

za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, 2010).

Število bolnikov s starostno degeneracijo makule pri nas hitro narašča, organizirana

družbena skrb za njih je zelo skromna. Institucionirane oblike pomoči so preobremenjene.

Veliko ostarelih slabovidnih ljudi živi na svojih domovih samih. Brez strokovno vodenega

in individualnim potrebam prilagojenega usposabljanja niso sposobni živeti samostojnega

življenja. Večina starostnikov zavrača misel o nastanitvi v dom. Domovi jih prikrajšajo za

zasebnost, prisiljeni so živeti med kopico tujcev in njihovo življenje uravnava hišni red

ustanove. Poslabšanje vida vpliva na zadovoljevanje potreb po samopotrjevanju v

kategoriji »biti«. Izguba samostojnosti in neodvisnosti povzroča pri prizadetih osebah

dvome v lastno vrednost in koristnost, kar se pogosto izraža z občutkom odtujenosti. Skrb

za osebnostno rast in razvoj je pri slepi in slabovidni ostareli osebi zlasti ob nastanku

obolenja močno okrnjena. Prilagajanje na spremenjene življenjske pogoje traja različno

dolgo. Odvisno je od starosti prizadete osebe, stopnje okvare vida in trajanja obolenja

življenje (Vidrih, 2001, str. 30).

Tudi slepe in slabovidne bolnike se obravnava po življenjskih aktivnostih, kot jih je

opredelila V. Henderson. Pri njih gre za večja odstopanja le pri nekaterih aktivnostih,

drugače pa so zelo samostojni. Bolniki si mnogokrat postavijo za cilj, da ostanejo čim dalj

v domačem okolju, to je v okolju, ki jim je blizu in ga dodobra poznajo. Vsi, ki smo ob

njih pa jim nudimo oporo in jih vzpodbujamo, da ohranjajo svoje sposobnosti samooskrbe

(Brložnik, 2008, str. 54).


34

8 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA

8.1 Raziskovalna vprašanja

V diplomskem delu smo si postavili naslednja raziskovalna vprašanja:

Ali se ljudje zavedajo kako resne so degenerativne spremembe na rumeni pegi?

Ali so navodila, ki jih dobijo bolniki po opravljeni fluoresceinski angiografiji

dovolj razumljiva?

Kakšno je zaupanje bolnikov v medicinsko sestro, ki sodeluje pri fluoresceinski

angiografiji?

8.2 Raziskovalne metode

Za izdelavo diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela z študijem domače

in tuje literature. Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji dela. Raziskavo smo

izvedli s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval šestnajst vprašanj zaprtega tipa in

tri vprašanja pol odprtega tipa. Na nekatera vprašanja so anketiranci odgovarjali tako, da so

obkrožili piko pred ustreznim odgovorom. Pri vprašanjih pol odprtega tipa so anketiranci

lahko napisali svoj odgovor.

8.3 Raziskovalni vzorec

Vzorec raziskave je sestavljajo 40 naključno izbranih bolnikov z diagnozo starostna

degeneracija makule. V raziskavo je bilo vključenih 22 žensk (55%) in 18 moških (45%).

Statistično obdelani podatki so le delno prikazani grafično, drugi so predstavljeni v pisni

obliki.


35

8.4 Raziskovalno okolje

Raziskava je bila izvedena aprila in maja 2012 v ambulanti za zdravljenje starostne

degeneracije makule, ki se nahaja na Oddelku za očesne bolezni, Univerzitetnega

kliničnega centra Maribor.

8.5 Etični vidiki

Za izvedbo raziskave smo si pridobili soglasje etične komisije Univerzitetnega kliničnega

centra Maribor, soglasje Službe zdravstvene nege in vodstva Oddelka za očesne bolezni.

Sodelovanje bolnikov v raziskavi je bilo prostovoljno in anonimno, imeli pa so tudi

možnost odklonitve sodelovanja. Pri delu smo upoštevali etična načela Kodeksa etike

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Izpolnjene anketne vprašalnike so

anketiranci odložili v posebno škatlo v ambulanti za zdravljenje starostne degeneracije

makule. Na ta način smo jim zagotovili anonimnost.

8.6 Obdelava podatkov

Pridobljene podatke v raziskavi smo predstavili v grafični obliki s pomočjo programa

Microsoft Exel in Microsoft word


36

9 REZULTATI

Na podlagi analize podatkov zbranih z anketnim vprašalnikom smo dobili naslednje

rezultate.

Graf 1: Struktura anketirancev po spolu

Iz prvega grafa je razvidno, da je v raziskavi sodelovalo 40 anketirancev, od tega 22 žensk

(55 %) in 18 moških (45 %).

Graf 2: Struktura anketirancev po starosti

Iz grafa 2 je razvidna starost anketirancev. Najmlajši anketiranec je star do 50 let (2 %),

dva sta bila stara od 51 do 60 let (5 %), dvanajst jih je bilo starih od 61 do 70 let (30 %),

največ anketirancev pa je bilo starih med 71 do 80 let (50 %), sodelovalo je tudi pet

anketirancev, ki so bili stari nad 81 let (13 %). Povprečna starost anketirancev je bila 71,5

let.

0

5

10

15

20

25

Ženske Moški

0

5

10

15

20

do 50 let 51 do 60 let

61 do 70 let 71 do 80 let

nad 81 let


37

Graf 3: Koliko ste bili stari, ko so vam postavili diagnozo starostna degeneracija

makule?

Iz grafa 3 je razvidno da je povprečna starost pri postavitvi diagnoze starostne degeneracije

makule pri ženskah 67,1 let, pri moških pa 59,4 let. Povprečna starost vseh anketiranih

žensk in moških pri postavitvi diagnoze starostna degeneracija makule je 63,3 let.

Graf 4: Kakšno obliko starostne degeneracije makule imate?

Iz zgornjega grafa je razvidno, da imajo 3 (7 %) anketiranci suho obliko starostne

degeneracije makule, 28 (70 %) anketirancev ima vlažno obliko starostne degeneracije

makule, 9 (23 %) anketiracev pa ne ve katero obliko starostne degeneracije makule imajo.

54

56

58

60

62

64

66

68

Ženske Moški

67,1

59,4

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

Suha oblika Vlažna oblika Ne vem

7%

70%

23%


38

Graf 5: Ali živite v strahu pred izgubo vida?

Iz grafa 5 je razvidno da kar 15 (37 %) anketirancev živi v strahu pred izgubo vida, 14 (35

%) anketirancev je odgovorilo, da ne živijo v strahu pred izgubo vida, 11 (28 %)

anketirancev pa občasno sooča z strahom pred izgubo vida.

Graf 6: Kakšen je vaš vid sedaj?

Graf prikazuje rezultate odgovorov o trenutnem vidu pri bolnikih s starostno degeneracijo

makule. Razvidno je da jih ima večina še ohranjeno vidno funkcijo, vendar v različnem

obsegu. 19 (47 %) anketiranih ima sedaj dober vid, 18 (45 %) anketiranih ima sedaj vid

slabši, 2 (5 %) anketiranca imata sedaj zelo slab vid, 1 (3 %) anketiranec pa meni, da ne

vidiji oziroma vidi samo meglene obrise.

0%

5%

10%

15%

20%

25%

30%

35%

40%

Da Ne Občasno

37% 35%

28%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

Dober Slab Zelo slab Ne vidim

74%

45%

5% 3%


39

Graf 7: Kaj je bil poglavitni razlog za odločitev o obisku zdravnika?

Graf 7 prikazuje kaj je bil poglavitni razlog, da so se anketiranci odločili obiskati

zdravnika. 31 (77 %) anketirancem se je poslabšala vidna ostrina, 5 (12 %) anketirancev je

obiskalo okulista zaradi zamegljenega vida, 3 (8 %) anketirancem se je pred očimi pojavila

črna pika in 1 (3 %) anketiranec je navajal, da je opazil skrivljeno sliko.

Graf 8: Kdo vas je prvi poučil o tej bolezni?

Iz zgornjega grafa je razvidno da je 37 (92 %) anketiranih odgovorilo, da jih je prvi poučil

o starostni degeneraciji makule zdravnik-okulist, 1 (3 %) anketirani je dobil prve

informacije iz strokovne literature in 2 (5 %) anketirana je poučil o starostni degeneraciji

makule osebni zdravnik.

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

poslabšanje vida

zamegljen vid črna pika pred očmi

skrivljena slika

77%

12% 8%

3%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

medicinska sestra

okulist strokovna literatura

mediji drugo

0%

92%

3% 0% 5%


40

Graf 9: Ali menite, da ste dovolj seznanjeni z resnostjo te bolezni in njeno

nevarnostjo za izgubo vida?

Graf 9 prikazuje, da je 26 (65 %) anketirancev dovolj seznanjenih z resnostjo starostne

degeneracije makule in njeno nevarnostjo za izgubo vida. Delno je seznanjenih z resnostjo

starostne degeneracije makule in njeno nevarnostjo za izgubo vida 13 (33 %) anketirancev.

Da niso dovolj seznanjeni o starostni degeneraciji makule in nejno nevarnostjo za izgubo

vida, je odgovoril 1 (2 %) anketirani.

Graf 10:Ali se zaveda pomena rednih kontrol v očesni ambulanti in uporabo

Amslerjeve mreže?

Graf 10 prikazuje, da je kar 38 (95 %) bolnikov seznanjenih o rednih kontrolah v očesni

ambulanti in redno uporabo Amslerjeve mreže. 2 (5 %) anketirana pa trdita, da se ne

zavedata pomena rednih kontrol v očesni ambulanti in uporabo Amslerjeve mreže.

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

Da Ne Delno

65%

2%

33%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

Da Ne

95%

5%


41

Graf 11: Ali ste seznanjeni z načinom zdrave prehrane pri starostni degeneraciji

makule?

Iz grafa 11 je razvidno, da je kar 37 (92 %) bolnikov s starostno degeneracijo makule

seznanjenih z načinom zdrave prehrane, 3 (8 %) bolniki pa trdijo, da niso seznanjeni z

načinom zdrave prehrane pri tem obolenju.

Graf 12: Ali menite, da storite dovolj, da bi zmanjšali dejavnike, ki vplivajo na razvoj

starostne degeneracije makule (kajenje, nezdrava prehrana, izpostavljanje sončnim

žarkom,…)?

Zgornji graf prikazuje, da 18 (45 %) anketiranih meni, da stori dovolj, da zmanjšajo

dejavnike tveganja pri starostni degeneraciji makule, 21 (53 %) jih meni da ne storijo

dovolj, da bi zmanjšali dejavnike tveganja, 1 (2 %) anketirani pa meni, da ne stori ničesar,

da bi zmanjšal dejavnike tveganja.

0

0,1

0,2

0,3

0,4

0,5

0,6

0,7

0,8

0,9

1

Da Ne

92%

8%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

Da Ne Delno

45%

2%

53%


42

Graf 13: Ali ste že imeli opravljeno preiskavo fluoresceinska angiografija pri

starostni degeneraciji makule?

Iz grafa 13 je razvidno, da so imeli vsi anketiranci (100%) opravljeno fluoresceinsko

angiografijo.

Graf 14: Kdo vas je seznanil o poteku preiskave?

Zgornji graf prikazuje, da je 28 (70 %) anketiranih o poteku preiskave fluoresceinska

angiografija seznanila medicinska sestra, 12 (30 %) anketiranim pa je potek preiskave

razložil zdravnik.

0%

20%

40%

60%

80%

100%

Da Ne

100%

0%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

Medicinska sestra

Zdravnik

70%

30%


43

Graf 15: Ali ste dobili navodila, ki jih je potrebno upoštevati po končani preiskavi?

Graf 15 prikazuje, da 39 (97 %) anketiranih dobilo navodila, ki jih morajo upoštevati po

končani preiskavi, 1 (3 %) anketirani trdi, da je dobil delna navodila, ki jih mora upoštevati

po končani preiskavi. Nihče od anketiranih pa ni odgovoril, da niso dobili potrebnih

navodil.

Graf 16: Ali so bila ta navodila razumljiva?

Graf 16 prikazuje, da so bila navodila, ki jih je potrebno upoštevati po končani preiskavi

fluoresceinska angiografija razumljiva vsem anketiranim.

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

Da Ne Delno

97%

0% 3%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

Da Ne

100%

0%

Ana Leskovar: Fluoresceinska angiografija pri starostni degeneraci

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · 2017. 11. 28. · univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene vede fluoresceinska angiografija pri starostni degeneraciji makule