UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · 2017-11-28 · vsekakor zdravstveni delavec potrebuje, ta pa je ena izmed vodil za uspešno delo z ljudmi. Zdravstveni delavci

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

KOMUNIKACIJA IN POMEN EMPATIJE

V ZDRAVSTVENI NEGI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2016 Helena Železnik

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: Predav. mag. Barbara Donik, univ. dipl. org.

ZAHVALA

Ob koncu svojega diplomskega dela, bi se rada iskreno zahvalila svoji mentorici predav. mag.

Barbari Donik, za vso strokovno pomoč, prijaznost in nasvete pri pisanju diplomskega dela.

Rada bi se zahvalila tudi svoji družini, za vso pomoč, potrpežljivost in podporo, ki so mi jo

nudili v času študija.

Hvala pa tudi vodstvu in vsem zaposlenim Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor,

ker so mi omogočili in sodelovali v moji raziskavi.

Hvala vsem!

Helena Železnik: Komunikacija in pomen empatije v zdravstveni negi

I

POVZETEK

Teoretična izhodišča: Poklic medicinske sestre je poklic, kjer so te neprestano v stiku z

ljudmi. Vsak, ki se za ta poklic odloči, mora kljub ustreznemu znanju imeti razvite dobre

komunikacijske sposobnosti in osebnostne lastnosti. Ena glavnih lastnosti je empatija, ki jo

vsekakor zdravstveni delavec potrebuje, ta pa je ena izmed vodil za uspešno delo z ljudmi.

Zdravstveni delavci morajo znati poslušati, se znati pogovarjati, slišati in predvsem razumeti

pacienta, kot tudi njegove svojce. Namen diplomskega dela je ugotoviti kakšen je pomen

komunikacije in empatije v zdravstveni negi.

Metodologija raziskovanja: Uporabili smo deskriptivno metodo. Za literaturo smo uporabili

slovenske kot tudi tuje strokovne članke in knjige na temo komunikacije in empatije.

Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji dela. Raziskavo smo izvedli s pomočjo

pripravljenega anketnega vprašalnika. V raziskavo je bilo vključenih 50 zaposlenih v

zdravstveni negi Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor.

Rezultati:. Rezultati raziskave so pokazali, da so se vsi anketirani, za poklic medicinske

sestre odločili, ker jih to delo veseli. Zavedajo se, da imata komunikacija in empatija velik

pomen v tem poklicu, saj se jih je kar 22 (48,9 %) strinjalo, da je empatija sposobnost

razumevanja in prepoznavanja čustev drugih oseb in prepoznavanje neverbalnih znakov

komuniciranja. Pripravljeni so se pogovarjati s pacienti, si za pogovor vzeti dovolj časa, pri

tem pa uporabljati empatično- podporno komunikacijo.

Diskusija in zaključek: Pomembno je, da vzpostavljamo in vzdržujemo medsebojne odnose.

Vsekakor je to najpomembnejše pri poklicih pomoči, saj moramo znati pomagati tistim, pri

katerih zaznamo, da potrebujejo našo podporo in pomoč. Vsak zdravstveni delavec mora biti

empatičen, saj bo lahko le tako dober v svojem poklicu in bo zagotovil kakovostno

zdravstveno oskrbo.

Ključne besede: Empatija, podporno komuniciranje, empatično komuniciranje, sočutje,

medicinske sestre, pacienti.


II

ABSTRACT

Theoretical basis: Persons involved in the health care professions are constantly in contact

with people. Anyone who chooses this profession needs to have highly developed

communication skills and appropriate personality traits, in addition to the necessary

knowledge. One of the most important features for a health care professional is empathy, as

this is one of the required principles enabling effective work with people. Health care

professionals need to be able to listen, talk, hear and understand a particular patient as well as

his relatives. The purpose of the degree paper is to determine the importance of

communication and empathy in health care.

Research methodology: We used the descriptive method. Literature included the Slovenian

and foreign professional articles and books on the topic of communication and empathy.

Research was based on quantitative work methods and was conducted by using a

questionnaire. The study included 50 health care employees at the Dr. Adolf Drolc health

centre in Maribor.

Results: The results of the research showed that all the respondents chose the health care

profession because they were greately interested in it. They are aware that communication and

empathy have great importance in this profession, while as many as 22 (48.9 %) of them also

agreed that empathy is the ability to understand and recognize the feelings of others and

identify their nonverbal signs of communication. They are ready to talk to patients, no matter

how long it takes, while at the same time using empathic and supportive communication.

Discussion and conclusion: It is important that we establish and maintain interpersonal

relationships. This is even more important in health care professions, because we should help

those who we think need our support and help. Every health care professional should be

empathic, as this is the only way that they can perform well in their profession and provide

high-quality health care.

Keywords: Empathy, supportive communication, empathic communication, compassion,

nurses, patients.


III

KAZALO

POVZETEK ................................................................................................................................ I

ABSTRACT .............................................................................................................................. II

KAZALO ................................................................................................................................. III

KAZALO GRAFOV ................................................................................................................ IV

KAZALO TABEL .................................................................................................................... IV

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA ................................................................................................ 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ......................................................................... 3

2.1 Namen .............................................................................................................................. 3

2.2 Cilji ................................................................................................................................... 3

3 EMPATIJA .............................................................................................................................. 4

3.1 Različna pojmovanja empatije ......................................................................................... 5

3.2 Dimenzije empatije .......................................................................................................... 6

3.3 Neverbalna oblika empatije .............................................................................................. 7

3.4 Stopnje empatije v odzivu medicinske sestre ................................................................... 8

3.5 Empatija in sočutje ......................................................................................................... 10

4 NAČINI KOMUNICIRANJA ............................................................................................... 11

4.1 Empatično komuniciranje .............................................................................................. 11

4.1.1 6 korakov do empatičnega komuniciranja.............................................................. 12

4.2 Podporno komuniciranje ................................................................................................ 14

4.3 Čustveno komuniciranje ................................................................................................. 15

5 EMPIRIČNI DEL .................................................................................................................. 16

5.1 Raziskovalna vprašanja ali hipoteze .............................................................................. 16

5.2 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................................... 16

5.3 Predvidena metodologija raziskovanja ........................................................................... 16

5.3.1 Raziskovalne metode ............................................................................................... 16

5.3.2 Raziskovalno okolje ............................................................................................... 17

5.3. 3 Raziskovalni vzorec ............................................................................................... 17

5.3.4 Postopki zbiranja podatkov ..................................................................................... 17


IV

5.4 Etični vidik ..................................................................................................................... 17

6 REZULTATI ......................................................................................................................... 18

7 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA .................................................................................. 28

8 SKLEP ................................................................................................................................... 30

LITERATURA ......................................................................................................................... 31

Priloga 1: Anketni vprašalnik ................................................................................................. 1

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Spol .............................................................................................................................. 18

Graf 2: Starost .......................................................................................................................... 18

Graf 3: Delovne izkušnje .......................................................................................................... 19

Graf 4: Odločitev za poklic ...................................................................................................... 19

Graf 5: Pojem empatija ............................................................................................................ 20

Graf 6: Opis empatije ............................................................................................................... 20

Graf 7: Vpliv izkušenj na empatijo .......................................................................................... 21

KAZALO TABEL

Tabela 1: Stopnje empatije ......................................................................................................... 9

Tabela 2: Strinjanje s trditvami, ki so se nanašale na izražanje empatije (1- 20) .................... 21

Tabela 3: Strinjanje s trditvami, ki so se nanašale na vprašanja kako izkazujemo empatijo (1-

19) ............................................................................................................................................. 25


1

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA

Ljudje smo socialna bitja in zato hote ali nehote, zavestno ali tudi ne, nenehno komuniciramo.

Komunikacija poteka tudi, ko molčimo. Nenehno se družimo z drugimi, si izmenjujemo

mnenja, stališča, izkušnje, občutke in čustva. Svoja razmišljanja hočemo deliti z drugimi,

nanje vplivati, razvijamo odnose, prav tako pa tudi sprejemamo sporočila drugih. Naša

komunikacija ne poteka samo z besedami, temveč tudi s telesno govorico. Tako navežemo

medosebne odnose, katere pa lahko razvijamo ali pa tudi prekinjamo (Rakovec- Felser, 2009).

Poklic medicinske sestre je eden izmed poklicev, kjer se te neprestano srečujejo in delajo z

ljudmi. Vsaka medicinska sestra mora zato imeti zelo dobre komunikacijske sposobnosti, prav

tako pa razvite dobre osebnostne lastnosti.

Pajnkihar & Lahe (2006) sta citirale delo Pajnkihar, ki pravi da: »V zdravstveni negi, kjer

medicinske sestre zaradi tradicije, vpliva okolja in zdravstvenega sistema ne oblikujejo

medsebojnih enakovrednih odnosov s pacienti, tudi same nimajo možnosti doseči

enakovrednega odnosa v timu.« Medicinska sestra mora skrbeti za vzpostavitev partnerskega

odnosa s pacientom, tako da se empatično in intelektualno odziva na njegove potrebe in

težave.

Železnik (2006) navaja, da se od zdravstvenih delavcev pričakuje, da se morajo znati

pogovarjati, poslušati in slišati, morajo znati izrekati mnenja, predvsem pa imeti razumevanje

do pacienta in njegovih svojcev. Medicinska sestra je profesionalka, katera mora imeti

različne komunikacijske sposobnosti, te načine obvladati in jih prilagajati posamezniku, saj

brez teh ne more zagotoviti kakovostne zdravstvene nege, prav tako pa ne zadovoljstva v

svojem poklicu.

Urbančič (2008) pravi, da so prav medicinske sestre tiste, ki se srečujejo s pacienti v vsakem

obdobju. Te spremljajo ljudi od spočetja pa vse do smrti, tako v zdravju kot tudi v bolezni.

Eden možnih načinov komuniciranja je podporno komuniciranje, ki omogoča, da v

zdravstveni negi dajemo pomoč tistim, ki našo pomoč in podporo potrebujejo. Pomoč lahko

nudimo tako, da nekoga čustveno podpiramo ko to potrebuje, lahko ga pa podpiramo v

interakciji z drugo situacijo. Na takšen način lahko nekomu olajšamo bolečino. Pomembna

dejavnika tega komuniciranja sta empatija in sočutje (Ule, 2009).


2

Kot smo že omenili mora vsak, ki se odloči za poklic zdravstvenega delavca imeti razvito

empatijo. Mora videti oziroma znati čutiti z drugim, saj mu bo lahko le na tak način pravilno

pomagal in mu zagotovil kakovostno zdravstveno oskrbo. Znati mora človeku svetovati, ko to

potrebuje, ga potolažiti in predvsem pomembno je, da razvija empatičen odnos do pacienta.

Mora ga znati razumeti, z njim sočustvovati in uporabljati podporno - empatično

komunikacijo. Znati se mora postaviti na stališče drugega in videti svet iz druge perspektive,

le tako bo dober zdravstveni delavec.

Pri zdravstveni oskrbi je zelo pomembno, da znamo pacienta poslušati in ga tudi slišati.

Velikokrat ko pacienti govorijo o svojih težavah,o tem, da čutijo strah, je medicinska sestra

tista, ki ga mora pomiriti, dati upanje na najboljši razplet v zdravljenju. Ponavadi hočejo

pacienti slišati le potrditev, da vseeno ne bo tako hudo. Čeprav se sami v sebi zavedajo

situacije in morda tudi, da razplet ne bo takšen kakršnega bi si želeli.

Medicinska sestra mora zato predvideti kaj narediti v določeni situaciji in tudi kdaj.

Pacientom in hudo bolnim, včasih ne pomeni toliko kaj bodo za njih naredili fizično, ampak

jim bo pomenilo veliko več to, da jim bodo zdravstveni delavci znali prisluhniti in jim

namenili razumevajočo besedo, topel pogled in dotik.


3

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 Namen

Namen diplomskega dela je ugotoviti kakšen je pomen komunikacije in empatije v

zdravstveni negi.

2.2 Cilji

Cilji diplomskega dela so:

- predstaviti čustveno, podporno in empatično komunikacijo,

- opisati dimenzije empatije in neverbalne oblike empatije,

- predstaviti stopnje empatije v odzivu medicinske sestre,

- ugotoviti koliko so medicinske sestre seznanjene s pojmom empatija in kako vzpostavijo

empatičen odnos do pacienta.


4

3 EMPATIJA

Pri poklicih, kjer je delo zaposlenih usmerjeno v delo z ljudmi in kjer so zaposleni v

nenehnem stiku z njimi, morajo kljub ustreznemu znanju, imeti razvite še dobre

komunikacijske sposobnosti. Imeti morajo motivacijo in dobre osebnostne lastnosti. Brez teh

pri takšnem delu ne bi mogli biti uspešni. Ena teh lastnosti je empatija in prav poklic

medicinske sestre je eden poklicev, kjer je ta sposobnost empatičnega odnosa ena izmed

pomembnih lastnosti, ki jo medicinska sestra mora imeti. Zmožnost empatičnega odnosa je

ena izmed vodil za uspešno delo z ljudmi (Škerbinek, 1991).

Pojem empatija je po nastanku zelo mlad. Prvič se je začel pojavljati na začetku 20. stoletja

(Simonič, 2010). Beseda empatija izvira iz grščine, leta 1873 jo je nemški filozof Robert

Vischer (1847- 1933) prevedel v nemščino, kot besedo ˝Einfuhrung˝ (Rakovec- Felser, 2009).

Pojem Einfuhrung, lahko prevedemo tudi kot vživljanje (Simonič, 2010).

Najprej so se s pojmom empatija začele ukvarjati različne znanosti, kot so filozofija in

psihologija (Simonič, 2010). V psihologiji empatijo označujejo kot zmožnost prepoznavanja,

razumevanja in občutenja. Povedano drugače je to sposobnost, da se ena oseba postavi v tujo

kožo in razume položaj druge osebe in z njo čuti (Rakovec- Felser, 2009).

Greiner (1989) je zapisal, da je empatija temeljna predpostavka nudenja pomoči.

Zdravstvenim delavcem pripomore razumeti položaj drugega, videti osebo z druge

perspektive, s katerim lahko lažje ugotavlja trenutne potrebe posameznika v zdravstveni negi.

Mercer s sodelavci (2005) navaja, da mlajši ljudje besedi empatija ne dajo takšnega pomena

kot starejši.

Pri empatiji ni bistvenega pomena le prenos čustev, vendar gre za prevzemanje celotnega

pogleda s strani druge osebe. Je razumevanje položaja drugega, da se postavi v njegovo

stališče in razume njegova čustva. Proces empatije se večkrat otežuje prav zaradi nezadostnih

izkušenj, ki bi omogočale se vživeti v situacijo posameznika (Ule, 2005).


5

3.1 Različna pojmovanja empatije

Beseda empatija se je od 20. stoletja pa vse do danes pojavljala v najrazličnejših pomenih.

Največ so se s tem pojmom ukvarjali filozofi, behavioristično orientirane znanosti

družboslovja, največ pa psihologi (Simonič, 2010).

Beseda empatija pomeni in je sposobnost razumevanja in prepoznavanja čustev drugih ljudi.

Psihologinja Starčević je zapisala, da empatija temelji na zavesti o sebi, saj tisti, ki ne

razumejo sebe in prav tako svojih čustev, niso sposobni in ne morejo razumeti čustev drugih

ljudi. Pravi, da je empatija sposobnost branja in razumevanja neverbalnih znakov

komuniciranja. Ti znaki so mimika obraza, kretnje, očesni stik, ton govora. Empatija je vir

sočutja, da upoštevamo in prepoznamo potrebe drugih ljudi. Je temelj moralnega presojanja,

delovanja, prav tako pa tudi občutek za pravičnost in spoštovanje (Starčević Vukajlović, brez

datuma).

Kakor psihologi, tudi večina filozofov z besedo empatija označujejo stanje, ki pomeni

razumevanje in zavedanje notranjega sveta in stanja drugega. Je zmožnost se vživeti v

drugega in tako spoznati izkušnje in doživljanje človeka. Lahko jo opredelimo kot sposobnost

nekoga, da se postavi na mesto drugega človeka, pri čem razume in se lahko vživi v misli in

občutke te osebe. Simonič (2010) definicijo empatije povzema po Wispe –u: »Empatija brez

obsojanja pomeni razumeti pozitivne in tudi negativne izkušnje ljudi.«

Rakovec- Felser (2009) opisuje različne avtorje in njihova pojmovanja empatije. Razlaga, da

je Greenson opisal empatijo kot: »Empatija je zmožnost slediti tujim mislim in podoživeti

njegova občutja.«-; in Rogers kot: »Empatija je zmožnost, da zaznamo notranji svet drugega,

njegov čustveni in miselni svet, da občutimo njegovo bolečino ali veselje, predvidevamo, kako

ju občuti druga oseba in kje vidi razloge zanju.«

Simonič (2010) v svojih delih omenja filozofinjo in učiteljico Edith Stein (1891- 1942), ki je

bila uvrščena med pomembne ženske 20. stoletja. Spadala je med mislece katoliškega

ženskega gibanja. Bila je znanstvenica in avtorica mnogih del. Empatijo je opredelila kot

izkustvo doživljanja drugih: »Empatija je dojemanje drugih osebkov in njihovih doživljajev.«.

Gre za dejanje, kjer lahko izkusimo, osvojimo in razumemo tuje doživljanje.


6

Pri empatiji se lahko reče, da ne gre zato, da vstopamo samo mi v drugega in ga razumemo,

vendar tudi drugi vstopajo v nas in našo zavest. S tem sprejemamo enako vsebino, kakršno

doživlja druga oseba. Tako dobimo dostop do notranjega življenja drugih (Simonič, 2010).

3.2 Dimenzije empatije

Empatija je večdimenzionalni koncept, v katerega vključujemo moralno, emocionalno,

kognitivno in vedenjsko komponento. Empatijo se lahko definira kot sposobnost

komunikacije, katera omogoča razumevanje posameznika, perspektive občutkov in zmožnost

preverjanja točnosti razumevanja, ter delovanje storitev, ki so v pomoč uporabniku (Mercer &

Reynolds, 2002).

KOGNITIVNI VIDIK- ta se pojavi, ko se ena oseba postavi v položaj druge osebe. Situacijo

gleda iz stališča drugega in s tem začasno sprejme tuja gledanja (Rakovec- Felser, 2009). Je

sposobnost menjave perspektiv. Oseba prevzame in se postavi v položaj drugega. Je začasna

menjava mentalnih presoj, saj začasno opustimo svoje mnenje in se postavimo v mišljenje

drugega (Ule, 2005).

ČUSTVENI VIDIK- Je sočutje, zaradi katerega se vživimo v čustva in občutke druge osebe

(Ule, 2010). Je vidik, ko čutimo z drugo osebo in podoživljamo njegovo situacijo.

Podoživljamo njegovo izgubo, žalost in občutke (Rakovec- Felser, 2009). Če se kombinira

čustvena in kognitivna dimenzija, se začasno prevzamejo čustva drugega (Ule, 2005).

ETIČNI VIDIK- »Skrb za dobrobit drugega« Ta nam omogoča in nas spodbuja, da za

počutje drugega prevzamemo odgovornost (Ule, 2010). In kot navaja Rakovec Felser (2009),

etični vidik nastane s trenutkom, ko podoživljanje in razumevanje stiske drugega privede do

tega, da smo pripravljeni drugemu ponuditi podporo in pomoč.


7

3.3 Neverbalna oblika empatije

Medicinska sestra je profesionalka, ki ima različne komunikacijske sposobnosti in zato mora

obvladati različne načine komunikacije, ki jih prilagaja posamezniku (Železnik, 2006).

Ključni element neverbalne komunikacije je govorica telesa. Sporočila, ki se posredujejo prek

gibov telesa, obrazne mimike in drže telesa imenujemo kinestetična sporočila. Z raznimi gibi

in kretnjami nadomestimo besedni govor in ga na tak način podpremo (Trček, 1998).

Istočasno lahko komuniciramo s pogledi, obrazno mimiko, telesno držo, tonom glasu, seveda

pa tudi prek tega, kar imamo oblečeno in z prostorsko razdaljo (Rakovec- Felser, 2009). Ob

pogovoru s pacientom se mora zdravstveni delavec postaviti tako, da pacienta gleda direktno

ob tem pa uporablja številne neverbalne znake komuniciranja.

Da smo ob pogovoru empatični rahlo prikimavamo ter odkimavamo, kar pomeni ali se

strinjamo ali ne. K sogovorniku smo obrnjeni z obrazom, saj lahko le tako z njegovega obraza

razberemo sporočila in njegove misli. Sogovorca gledamo v oči z namenom, da vidimo kako

reagira, saj na tak način sprejemamo njegova povratna sporočila (Trček, 1998). »Obraz je

ogledalo naše duše«, pravi Rakovec- Felser (2009). Ob pogovoru na obrazu obdržimo rahel

nasmeh, kar pacientu pokaže našo zanimanje, poslušanje in občutek prijaznosti,

sprejemljivosti.

Najpogostejša neverbalna komunikacija je govorica naših rok. Z njimi gestikuliramo kadar

komuniciramo. Te kretnje so odvisne od moči in položaja v katerem je oseba. Odprte roke,

naj bi pomenile odprtost, prekrižane pa nestrinjanje in obrambo (Trček, 1998).

Med neverbalno komunikacijo pa spada tudi dotik. Dotik je pomemben del komunikacije,

pravzaprav je najpomembnejši saj največ razkrije (Rungapadiachy, 2003). Je prva človeška

komunikacija po rojstvu, prav tako pa lahko tudi zadnja ob smrti. Tega so največkrat deležni

zdravstveni delavci ali svojci, ko si umirajoč zaželi, da ga nekdo ob smrti drži za roko (Trček,

1998).

Z dotikom pa mora biti posebej previdna medicinska sestra, saj mora vedeti, da tudi dotik ni

zmeraj dobrodošel in nima terapevtskega učinka. Tako bodo zlorabljene osebe, dotik ali

trepljanje po ramenih občutile kot neprijetno, medtem ko bo starostnik zelo vesel nad našim

dotikom (Rakovec- Felser, 2009).


8

V vsesplošnih pogovorih z drugo osebo moramo paziti na telesno razdaljo. Te so intimna,

osebna, socialna in javna razdalja. Intimne so v razdalji 50 centimetrov. Osebne razdalja sega

do 120 centimetrov. Sogovorca se gleda v oči. Je razdalja s katero komuniciramo s prijatelji,

sorodniki in znanci. Socialna razdalja sega od 2,5 do 3,5 metra in se uporablja v formalnih

poslovnih, svetovalnih in izobraževalnih pogovorih. Javna razdalja pa je ta, ki se uporablja na

raznih predavanjih in sega več kot 3,5 metre (Rakovec- Felser, 2009).

3.4 Stopnje empatije v odzivu medicinske sestre

Kot prva stopnja v odzivu medicinske sestre je ta, da poznamo ime pacienta. Z verbalno in

neverbalno komunikacijo vzpostavljamo medsebojni odnos, tega pa vzdržujemo s pomočjo

gest, obrazno mimiko in očesnim stikom (Škerbinek, 1991).

V drugo stopnjo uvrščamo poslušanje. To pacienta spodbudi h govorjenju. Ob poslušanju je

primerno rahlo kimanje z glavo, prisoten nasmešek medicinske sestre, ter uporaba besed, ki

potrdijo poslušanje in pacienta spodbujajo. To so na primer: »mi poveste še enkrat« in

»nadaljujte« (Škerbinek, 1991).

Pri razjasnjevanju medicinska sestra sprašuje z vprašanji odprtega tipa. Zavzetost medicinske

sestre mora biti skladna z zaskrbljenostjo pacienta. Informacije, ki jih sestra pridobi, pa

omogočijo, da razumemo klientovo doživljanje (Škerbinek, 1991).

Ob pogovoru s pacienti mora medicinska sestra vedeti koliko je pacient informiran o svoji

bolezni in kakšno znanje ima o njej. Pogovor poteka na nivoju, ki ga bo pacient razumel.

Razlaga ne sme vsebovati strokovnih izrazov, če teh pacient ne razume. Medicinska sestra

mora od pacienta dobiti potrditev, da je vse potrebno razumel in mu omogočiti, da sam

postavi dodatna vprašanja in na njih dobi odgovore in pojasnila.

Ob analiziranju vodenja dosežemo visoko stopnjo empatije. To se doseže v skupinskem

pogovoru, ko lahko zdravstveni delavci identificirajo svoja nerazumevanja, katere so pri

komunikaciji s pacientom dobili.

Empatijo označujemo kot osnovno sposobnost za delo medicinske sestre. Ta ji omogoča

pravilno vrednotenje pacientovih potreb in popolni negovalni načrt. Empatični odnos

kvalitetno zdravstveno nego oplemeniti in jo omogoči. Visoka stopnja empatije doseže s

prakso in samoizobraževanjem (Škerbinek, 1991).


9

Tabela 1: Stopnje empatije

stopnja kategorija vedenje

1. Sprejemanje korektno prepoznavanje

kontakt z očmi

odprta drža

odziv na namig

2. Poslušanje kimanje

smehljanje

spodbuden odziv

uporaba terapevtske tišine

3. Razjasnjevanje odprta vprašanja

retestiranje problemov

validacija percepcije

poznavanje zmedenosti

zagotavljanje spoštovanja

popolni odgovori

4. Informiranje in spoznavanje upoštevanje stopnje znanja klienta

seštevanje

5. Analiza identifikacija za klienta nepoznanih čustev

interpretacija prikritega

konfrontacija s konflikti

Vir: Škerbinek (1991)


10

3.5 Empatija in sočutje

Empatija je ključnega pomena v vseh poklicih pomoči. Pogosto pa ravno pri teh

profesionalnih izvajalcih oz. nudenju pomoči ta ni prisotna (Hvalec & Straus, 2010).

Ščavničar (2003) pravi, »Empatija je osebnostna lastnost in veščina, ki je potrebna v poklicih

pomoči«.

Empatija se začne razvijati zelo zgodaj v otroštvu. Razvija se s spoznanjem medsebojnih

odnosov in odvisnosti med ljudmi. Je odvisna od vrednot ob katerih otrok odrašča. Otrok, ki

zelo rad pomaga, se dobro počuti, s tem pa se krepi njegova samopodoba in tudi njegov

psihosocialni razvoj (Rakovec- Felser, 2009).

Sočutje je velikokrat odgovor na podlagi notranjega občutka, ko nekdo potrebuje pomoč. Biti

sočuten pomeni, da drugo osebo spoznamo kot človeka, ne pa da presojamo po tem kaj počne,

kakšen poklic ima oziroma kakšen je njegov družbeni položaj (Tschudin, 2004).

Velikokrat zamenjujemo besedo empatija z sočutjem, vendar bi lahko sočutje opisali kot

nekakšno usmiljenje do težav drugega. Če smo sočutni podoživljamo občutke in čustva

drugega, kot na primer bolečino. V nasprotju pa je empatija veliko več, pomeni, ne samo, da

čutimo, ampak tudi razumemo stisko drugih. Empatija in sočutje se razlikujeta tudi po tem, da

kadar smo sočutni sprejmemo nek razlog za bolečino sočloveka, empatični pa smo lahko tudi,

če nismo sočutni (Ule, 2010).

Eden pomembnih elementov sočutja je vživljanje v sočloveka. Vživljanje je zelo pomembno

pri razumevanju duševnih procesov (Ule, 2003).

Lunder (2005) pravi, da namen vživljanja v pacienta ni v tem, da delimo občutke z njim,

vendar da razumemo njegove občutke v času, ko se z njim pogovarjamo. Ti so pa nam lahko v

veliko pomoč pri reševanju teh problemov.


11

4 NAČINI KOMUNICIRANJA

Komunikacija je temeljno orodje nudenja zdravstvene oskrbe in je predpogoj za vsakega, ki

se za poklic nudenja pomoči odloči. Vsi ti morajo znati dobro komunicirati, predvsem pa

morajo dobro poznati samega sebe. Zavest prispeva k učinkoviti komunikaciji. Predvsem pa

mora taka oseba imeti razvite tri dejavnike in ti so poslušanje, sledenje in odzivanje

(Rungapadiachy, 2003).

Ko spoznamo kaj se v nas dogaja, lahko lažje razumemo svet drugih ljudi. S tem pridobivamo

samozavest, da se lahko začnemo ukvarjati z drugim človekom. Učinkovito in empatično

pomagati oziroma komunicirati pomeni, da ostanemo neprizadeti, ko človek pomoči več ne

potrebuje. Ne počutimo se izčrpanega, vendar dobimo občutek, da smo ob pomoči do drugega

človeka obogateli. S tehnikami komuniciranja drugim sporočamo, da se zanj zanimamo.

Sporočilo, ki mu posredujemo mora biti vzpodbudno in primerno. Vsaka pomoč poteka tako,

da je druga oseba na koncu pomoči v bistvu boljšem položaju kot pred tem (Tschudin, 2004).

4.1 Empatično komuniciranje

Filipič (1998) meni, da mora medicinska sestra v profesionalni komunikaciji zraven

teoretičnega znanja zdravstvene nege poznati tudi samo sebe. Razumevanje sebe in svojega

doživljanja z doživljanji drugih ljudi je osnovno za uspešno interakcijo z drugimi. Večja

samopodoba omogoča večjo prilagodljivost na zahteve ljudi, s katerimi se srečuje

vsakodnevno.

Ule (2003) v svojem delu citira odstavek avtorja Gottschlish iz leta 1998 in ta pravi, da

»Empatično komuniciranje« razumemo kot del zdravilnega procesa, procesa, ki zajema tako

tistega, ki pomaga, kot tistega, ki išče pomoč. Kadar dopustimo, da nekdo postane del našega

srca, potem zdravimo. Ko pomagamo drugemu, da ozdravi, zdravimo tudi svoje srce.«

Naloga medicinske sestre je, da pacienta poučuje in informira o izražanju potreb po pomoči,

ki jo potrebuje, po podpori, ter o odločitvah o obravnavi in zdravstveni negi. Odgovorna je, da

vzpostavi medsebojni partnerski odnos z empatičnim odzivanjem na pacientova prepričanja,

težave in potrebe (Pajnkihar & Lahe, 2006).


12

Železnik (2006) v svojem članku navaja, da mora vsaka medicinska sestra biti : »izobražena,

mora premišljevati, biti rahločutna, uporabljati empatijo, znati komunicirati in etično

presojati. Od medicinske sestre se pričakuje, da se zna pogovarjati, izrekati mnenja,

oblikovati ideje in ideale, predvsem pa izraziti veliko razumevanje do pacienta, njegovih

svojcev ter pomembnih drugih.«

Velikokrat se v zdravstvu pozabi, kako zelo je pomembna prijazna beseda, dotik, nasmeh ob

tem ko negujemo pacienta. Zavedati se je treba, da bolan človek običajno ne potrebuje

ničesar, razen toplega pogleda, dotika ali pa razumevajočo besedo (Železnik, 2006).

Empatično komuniciranje je temelj za zaupanje, avtonomijo in dostojanstvo osebe. Izraža se

kot skrb in odgovornost za sočloveka (Ule, 2010). Kogovšek in Škerbinek (2002) pa citirata:

»Vsak človek je enkraten, neponovljiv.« Bolj kot človeka oziroma pacienta poznamo, lažje

mu lahko pomagamo.

4.1.1 6 korakov do empatičnega komuniciranja

Empatija pomeni pripravljenost na odprt odnos in naklonjenost do drugih in drugačnih.

Sposobnost empatije je treba ohraniti tudi, ko nismo najbolj razpoloženi, na primer kadar smo

bolni in ko ne dajemo dovolj pozornosti tistim, s katerimi naj bi se strokovno ukvarjali. V

odnosih empatija ni enosmeren proces, saj jo pričakujemo tudi od tistih ljudi, katere učimo in

tistih, katerih jih učeči zdravijo, torej pomeni od pacientov, saj tudi ti, čeprav trpeči zmorejo

doseči določeno stopnjo empatičnosti (Stamos & Lunaček, 2012).

Balzer Riley (2012) opisuje 6 korakov empatičnega komuniciranja, ki so:

1. Zbistri svojo glavo in v njej vzpostavi red. V zasebnem življenju imamo velikokrat

polno raznih skrbi, katere nastanejo zaradi dela in ti dajejo občutek nelagodja, ko se

pogovarjamo s pacienti. Ob pogovoru moramo sogovorcu posvetiti pozornost, saj se

bomo le tako lahko učinkovito soočili z njegovo situacijo. Pacienta moramo poslušati

empatično in od njega pridobiti popolne informacije.

2. Osredotočimo se na sogovornika. Ob pogovoru je bistveno, da poslušamo in slišimo

pacienta in da s vprašanji preverimo ali smo vse razumeli. Sogovorca ob pogovoru ne

prekinjamo.


13

3. Pozorni smo na pacientova verbalna in neverbalna sporočila. Med pogovorom

poslušamo pacienta kakšne besede uporablja pri opisovanju svojih občutkov. Med tem

opazujemo tudi neverbalne znake komuniciranja in na tak način opazujemo kakšna

sporočila nam želi na tak način posredovati.

4. Vprašamo se, kaj hoče sogovorec, da slišimo. Ob pogovoru skušamo razbrati najbolj

pomembne podatke, ki nam jih sogovorec posreduje. Naši odgovori morajo biti takšni

kakršne si sogovorec želi slišati, saj le tako delujemo sočutni.

5. Podaj empatičen odgovor. Naš odgovor mora biti specifičen in natančen, pozorni

moramo biti tudi na neverbalno komunikacijo. Do sogovorca izžarevamo toplino, da

bo začutil sprejemanje in razumevanje.

6. Preveriti se mora učinkovitost empatije. Pozorni smo na sogovorčev neverbalni

odziv, ali se smeje ali je navdušen, ker smo ga razumeli. Sogovorec mora čutiti

olajšanje po pogovor.


14

4.2 Podporno komuniciranje

Ule (2009) pravi, da je empatija eden od dejavnikov podpornega komuniciranja. To je vrsta

besednega in nebesednega komuniciranja. Njen namen je pomagati tistim, pri katerih

zaznamo, da potrebujejo našo podporo in pomoč.

Za večino ljudi je boleče, če vidijo druge ljudi v nesreči. Seveda pa se v življenju ljudje

različno odzivamo na bolečine drugih in to se zmanjša ob nudenju njihove pomoči. Podporno

vedenje in komunikacija tako zmanjšata bolečino obeh. Tistega, ki trpi in tudi drugega, ki

sočustvuje z njim (Ule, 2005).

Študije so pokazale, da ima podporno komuniciranje pozitiven učinek na vsakdanje življenje,

počutje ljudi in njihovo zdravje. Če je to komuniciranje učinkovito, poveča samo

učinkovitost, reševanje konfliktov in soočenje z stresnimi situacijami. Povečuje kakovost

življenja in ljudi povezuje (Ule, 2005).

Ule (2003) navaja, da je vzpodbudno komunikacijsko okolje odločilnega pomena pri

zdravljenju številnih problemov in bolečin današnjega človeka.

Kar nekdo pove lahko v sogovorcu sproži nelagodje in tudi odpor in kasneje umik. Lahko pa

v nekom zaradi tega, kar je bilo povedano posredno ali neposredno sproži občutek, da se ta

oseba počuti spodbujen in zazna več energije v sebi, tako pa je pripravljen nadaljevati kontakt

(Rakovec- Felser, 2009).

Bratuž, Vodovnik & Čuk (2011) so zapisali, da je : »Občutek, da razumemo drugega in da ta

razume nas, po navadi navdaja z zadovoljstvom.«

Podporno komuniciranje izraža visoka etična načela. Ta so odgovornost, skrb za drugega,

zaupanje, empatija in sočutje. (Ule, 2010)


15

4.3 Čustveno komuniciranje

Komunikacija je pomemben element sporazumevanja med ljudmi in zato ji je potrebno

posvetiti veliko pozornosti. Če ne bi komunicirali, ne bi mogli vzpostaviti medsebojnih

odnosov, ti pa so zelo pomembni, saj vplivajo na kakovost našega življenja. Dokazano je, da

je ravno molk eden najhujših oblik psihičnega nasilja (Klemenc, 2006).

Z besedno in nebesedno komunikacijo drugim sporočamo, da se zanj zanimamo in zato

morajo biti naša sporočila primerna in vzpodbudna. Vsak se mora naučiti pravilno

komunicirati z drugimi ljudmi, saj je še kako pomembno na kakšen način povemo in se

pogovarjamo z sogovornikom (Tschudin, 2004). Torej to pomeni, da ne le z besedo in

vsebino, ampak tudi z številnimi znaki in obliko, ki nenehno spremljajo našo govorico,

povemo vse tisto kar si želimo povedati, veliko pa tudi tega česar ne želimo (Rakovec- Felser,

2009).

Če komuniciramo brez čustev, je to komunikacija brez sočutja in empatije. V takem

komuniciranju se oseba počuti bolj kot opazovalec in ne kot udeleženec pogovora. Čustva v

komunikaciji morajo biti prisotna in upoštevana, saj so najpomembnejši del komunikacijskega

procesa. Pomembne so zaradi sporočilne vrednosti in sporočilne moči (Ule, 2009).

Ule (2009) v svoji knjigi navaja, da klinična praksa določa posebno čustveno disciplino,

predvsem pa, da terapevt, kot tudi zdravstveni delavec v pogovor ne vpleta svojega

čustvenega stanja in tega kar pri tem doživlja ob pogovoru. Svojih čustev ne meša z

bolnikovim, kar pa ne pomeni, da v tem odnosu ni prisotne empatije in sočutja.

Ljudje s komunikacijo izražamo čustva in občutke na zelo različne načine. Ta sporočila

vplivajo na razumevanje, kot tudi na odnose med sogovorci. Čustva dajejo komunikaciji

energijo, saj če med pogovorom čustveno komuniciramo je pogovor živ in živahen, če pa v

pogovoru čustev ni prisotnih, je tak pogovor dolgočasen (Ule, 2009).

Na tak način komuniciramo zato, da z drugimi delimo čustva ali pa dobivamo odzive nanje,

nasvete in tudi podporo. Ko se vsakodnevno pogovarjamo a lastnih čustvih, damo možnost,

da ta čustva ne samo opisujemo, vendar jih s tem tudi pojasnjujemo, raziskujemo. Ti so

pomembna dimenzija čustvene komunikacije, katera pa ima na soljudi terapevtske učinke. Če

čustva in občutke zadržujemo, na tak način izgubimo zelo pomembne informacije drug o

drugem (Ule, 2009).


16

5 EMPIRIČNI DEL

5.1 Raziskovalna vprašanja ali hipoteze

1. Ali so diplomirane medicinske sestre seznanjene z besedo empatija in kaj za njih ta pojem

pomeni?

2. Na kakšen način zaposleni v zdravstveni negi najpogosteje pokažejo empatičen odnos do

pacienta?

3. Ali so delovne izkušnje zaposlenih v zdravstveni negi povezane z izražanjem empatije na

delovnem mestu?

5.2 Predpostavke in omejitve raziskave

Raziskava je bila izvedena s pomočjo anketnega vprašalnika v Zdravstvenem domu dr. Adolfa

Drolca Maribor. Kot omejitev v raziskovanju pa se je pojavilo, ker nekateri anketiranci niso

bili pripravljeni sodelovati in niso vrnili anketnih vprašalnikov.

5.3 Predvidena metodologija raziskovanja

5.3.1 Raziskovalne metode

Za izdelavo teoretičnega dela diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela s

pregledom različne literature. Izvedli smo raziskavo, ki bo temeljila na kvantitativni

metodologiji dela. Raziskavo smo izvedli s pomočjo pripravljenega anketnega vprašalnika, ki

smo ga izdelali v namen raziskave. Del anketnega vprašalnika (trditve pri vprašanju 8 smo

modificirali iz vprašalnika Measuring empathy: reliability and validity of the Empathy

Quotient, (Lawrence, Shaw, Baker, Baron- Cohen, & David, 2004). Rezultate raziskave smo

obdelali in jih grafično ponazorili.


17

5.3.2 Raziskovalno okolje

Raziskava je potekala v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor. Za soglasje smo

zaprosili vodstvo Zdravstvenega doma.

5.3. 3 Raziskovalni vzorec

V raziskovalni vzorec je bilo vključenih 50 zaposlenih v zdravstveni negi Zdravstvenega

doma dr. Adolfa Drolca Maribor. Od tega je bilo vrnjenih 45 (90 %) anket, 4 (8 %) anketnih

vprašalnikov ni bilo vrnjenih, 1 (2 %) vprašalnik pa ni bil v celoti izpolnjen in smo ga

izključili iz obravnave, kar predstavlja 90 % odziv. Sodelovalo je 41 (91,1 %) žensk, 4 (8,9

%) pa je bilo moških. Med anketiranimi je bilo največ tistih, ki so stari nad 46 let, teh je bilo

17 (37,8 %), 10 (22,2 %) je bilo starih od 36- 45 let, starih od 26- 35 let je bilo 12 (26,7 %).

Ostalih 6 (13,3 %) je bilo starih do 25 let. Z največ delovnih izkušenj, nad 31 leti, je

sodelovalo 16 (35,6 %) anketiranih, z 21- 30 let delovnih izkušenj 8 (17,8 %) anketiranih, 11

(24,4 %) anketiranih z 11- 20 let delovnih izkušenj, z 1- 10 let delovnih izkušenj pa je bilo 10

(22,2 %) anketiranih.

5.3.4 Postopki zbiranja podatkov

Ankete smo razdelili v vseh ambulantah Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor.

Izvedba raziskave je potekala v juniju 2015. Anketne vprašalnike smo razdelili med zaposlene

v zdravstveni negi, ki so bili v času dveh tednov na svojih delovnih mestih v dopoldanskem

času. Anketirani so za reševanje ankete imeli 3 dni časa, izpolnjene anketne vprašalnike pa so

vrnili v zaprtih kuvertah.

5.4 Etični vidik

Vsi sodelujoči v raziskavi so bili seznanjeni z namenom, cilji, vsebino, ter s pravico do

odklonitve sodelovanja. Upoštevali smo etična načela zasebnosti in zaupnosti, saj bo

zagotovljena anonimnost anketirancev.


18

6 REZULTATI

Graf 1: Spol

V raziskavi je sodelovalo 41 (91,1 %) žensk in 4 (8,9 %) moških.

Graf 2: Starost

Med anketiranci je sodelovalo največ starih nad 46 let in sicer 17 (37,8 %), od 36- 45 let je

bilo 10 (22,2 %), 12 (26,7 %) je bilo starih od 26- 35 let, ostalih starih do 25, pa je bilo 6

(13,3 %) anketirancev.

4

41

spol

moški

ženski

6

12

10

17

starost

do 25 let

26- 35 let

36- 45 let

nad 46 let


19

Graf 3: Delovne izkušnje

Iz grafa lahko razberemo, da ima večina anketiranih več kot 31 let delovnih izkušenj in sicer

16 (35,6 %). Sledijo anketirani, ki so v svojem poklicu 11- 20 let, teh je 11 (24,4 %). Ostali pa

so še anketirani z 1- 10 let izkušenj, teh je 10 (22,2 %) in 8 (17,8 %) so z 21- 30 let delovnih

izkušenj.

Graf 4: Odločitev za poklic

Na vprašanje, zakaj so se za ta poklic odločili, jih je 45 (100 %) odgovorilo, da zaradi veselja

do tega poklica in veselja dela z ljudmi.

10

11 8

16

delovne izkušnje

1- 10 let

11- 20 let

21- 30 let

nad 31 let

45

odločitev za poklic

kar tako/ni bilo drugeizbire

poklic me veseli


20

Graf 5: Pojem empatija

30 (66,7 %) anketiranih meni, da je prvič za besedo empatija slišalo v šoli oziroma na

fakulteti. Sledi 9 (20 %) anketirancev, kateri so za ta pojem slišali na svojem delovnem mestu

in 7 (15,5 %) je anketirancev, ki so o tem slišali drugje, kot na primer že v osnovni šoli ali v

različnih revijah in člankih.

Graf 6: Opis empatije

Anketirani so na vprašanje, s katero trditvijo bi najboljše opisali pojem empatija, imeli podane

različne odgovore. Kar 22 (48,9 %) se jih je odločilo za odgovor A, kateri pravi, da je

empatija sposobnost razumevanja in prepoznavanja čustev drugih oseb in prepoznavanje

neverbalnih znakov komuniciranja (mimika obraza, kretnje, ton glasu). Z odgovorom B se ni

strinjal nihče, jih pa je 10 (28,9 %) označilo odgovor C. Ostalih 13 (22,2 %) se je strinjalo z

zadnjim odgovorom.

30

9

7

empatija

šola/fakulteta

delovno mesto

drugo

22

10

13

opis empatije

odgovor A

odgovor B

odgovor C

odgovor D


21

Graf 7: Vpliv izkušenj na empatijo

Na vprašanje ali so delovne izkušnje vplivale na razvoj empatije, se jih je večina 42 (93,3 %)

strinjalo z odgovorom da, 3 (6,7 %) pa jih je potrdilo, da delovne izkušnje niso imele vpliva

na razvoj empatije.

Tabela 2: Strinjanje s trditvami, ki so se nanašale na izražanje empatije (1- 20)

VPRAŠANJA POPOLNOMA

SE

STRINJAM

DELOMA SE

STRINJAM

SE NE

STRINJAM

1. Empatijo izražamo verbalno. 13 (28,9 %) 27 (60 %) 5 (11,1 %)

2. Empatijo izražamo

neverbalno.

25 (55,6 %) 17 (37,8 %) 3 (6,7 %)

3. Ključna veščina empatije je

govorica telesa.

13 (28,9 %) 25 (55,6 %) 7 (15,6 %)

4. Zelo dobro znam oceniti kaj

ima druga oseba v mislih in kaj

bo naredila.

10 (22,2 %) 31 (68,9 %) 4 (8,9 %)

5. Ko se pogovarjam, raje

poslušam izkušnje drugih, kot pa

da bi govoril/a o sebi.

14 (31,1 %) 26 (57,8 %) 5 (11,1 %)

6. Všeč mi je ko lahko pomagam

drugim.

38 (84,4 %) 7 (15,6 %) 0 (0 %)

7. Za pogovor s pacientom si

vzamem dovolj časa.

31 (68,9 %) 14 (31,1 %) 0 (0 %)

8. Pacienti so z mano zadovoljni

in me radi pohvalijo.

26 (57,8 %) 19 (42,2 %) 0 (0 %)

9. Ne znam presoditi kdaj bom

koga užalil/a.

4 (8,9 %) 13 (28,9 %) 28 (62,2 %)

10. Povem kar mislim, čeprav to

velikokrat razjezi druge.

6 (13,3 %) 26 (57,8 %) 13 (28,9 %)

42

3

izkušnje

odgovor A

odgovor B


22

11. Če sogovorec stvari ne

razume prvič, mi ni težko

razložiti stvari še enkrat.

35 (77,8 %) 10 (22,2 %) 0 (0 %)

12. Težko presodim, kdaj je kdo

nesramen in kdaj vljuden.

3 (6,7 %) 11 (24,4 %) 31 (68,9 %)

13. Ko rečem nekaj, kar nekoga

užali, mislim, da je to njegov

problem in ne moj.

0 (0 %) 12 (26,7 %) 33 (73,3 %)

14. Ne gane me, ko vidim jokati

druge ljudi.

2 (4,4 %) 4 (8,9 %) 39 (86,7 %)

15. Hudo mi je ko vidim bolnega

človeka.

32 (71,1 %) 5 (11,1 %) 8 (17,8 %)

16. Odreagiram zelo čustveno,

ko imajo prijatelji težave.

17 (37,8 %) 25 (55,6 %) 3 (6,7 %)

17. Prijatelji radi govorijo z

menoj o svojih težavah.

38 (84,4 %) 7 (15,6 %) 0 (0 %)

18. Znam poslušati in sem

pozoren/na.

33 (73,3 %) 12 (26,7 %) 0 (0 %)

19. Prijatelji pravijo, da sem zelo

razumevajoča.

33 (73,3 %) 12 (26,7 %) 0 (0 %)

20. Če sam/a nimam določene

stvari, je ne privoščim tudi

drugemu.

7 (15,6 %) 0 (0 %) 38 (84,4 %)


23

Zgoraj prikazana tabela prikazuje trditve s katerimi so se lahko anketirani strinjali, deloma

strinjali ali tudi ne.

S trditvijo 1, se je deloma strinjalo 27 (60 %) anketiranih, 13 (28,9 %) se je z njo popolnoma

strinjalo in 5 (11,1 %) ljudi se ni strinjalo s podano trditvijo.

S trditvijo 2 se je strinjalo 25 (55,6 %) anketiranih, deloma se je strinjalo 17 (37,8 %), niso se

pa strinjali 3 (6,7 %) anketirani.

Trditev 3- 13 (28,9 %) se jih je strinjalo popolnoma, 25 (55,6 %) se je strinjalo deloma in 7

(15,6 %) se z trditvijo ni strinjalo.

Trditev 4- 10 (22,2 %) se jih strinja s podano trditvijo, 31 (68,9 %) se je strinjalo deloma in 4

(8,9 %) se niso strinjali.

Trditev 5- 14 (31,1 %) se jih je strinjalo, 26 (57, 8 %) se je strinjala deloma in ostalih 5 (11,1

%) se ni strinjala s podano trditvijo.

Trditev 6- 38 (84,4 %) se je strinjalo s trditvijo, 7 (15,6 %) se je z njo strinjalo deloma in

nihče od anketiranih ni navedel nestrinjanja.

Trditev 7- 31 (68,9 %) se strinja, 14 (31,1 %) se strinja deloma in nihče od anketiranih ni

navedel, da se ne strinja.

S trditvijo 8 se popolnoma strinja 26 (57,8 %) anketiranih, deloma se jih strinja 19 (42,2 %)

anketiranih, da se ne bi strinjal ni navedel nihče.

Trditev 9- Le 8 (9 %) se jih popolnoma strinja strditvijo, 13 (28,9 %) anketiranih se strinja

deloma in največ 28 (62,2 %) se s trditvijo ne strinja.

Trditev 10- 6 (13,3 %) anketirancev se strinja, 26 (57,8 %) se strinja deloma in 13 (28,9 % se

jih ne strinja.

Trditev 11- 35 (77,8 %) se jih popolnoma strinja, 10 (22,2 %) se jih strinja deloma in nihče

od anketiranih ni navedel, da se ne bi strinjal.

Trditev 12- 3 (6,7 %) se popolnoma strinjajo, 11 (24,4 %) se jih deloma strinja in največ je

tistih, ki se niso strinjali in teh je 31 (68,9 %).


24

Trditev 13- Nihče ni navedel, da se strinja, 12 (26,7 %) se jih je strinjalo deloma in večina 33

(73, 3 %) se jih ni strinjalo.

Trditev 14- Najmanj jih je označilo, da se s trditvijo strinjajo, označila sta le 2 (4,4 %),

deloma se strinjajo 4 (8,9 %) in največ, 39 (86,7 %), je označilo, da se ne strinjajo.

Trditev 15- večina se z njo strinja 32 (71,1 %), 5 (11,1 %) se deloma strinja in 8 (17,8 %) se

ne strinja s podano trditvijo.

Trditev 16- 17 (37,8 %) anketiranih se z trditvijo strinja, 25 (55,6 %) se strinja deloma in le 3

(6,7 %) se ne strinjajo.

Trditev 17- kar 38 (84,4 %) anketiranih se strinja s to trditvijo, deloma se jih strinja 7 (15,6

%), ter nihče ni označil, da se ne bi strinjal.

Trditev 18- večina se jih popolnoma strinja in sicer 33 (73,3 %), deloma se strinja 12 (26,7

%) in nihče se z njo ne strinja.

Za trditev 19 so rezultati enaki, kot pri trditvi 18.

Trditev 20- s to trditvijo se strinja 7 (15,6 %) anketiranih. Nihče se ni strinjal deloma, ostalih

38 (84,4 %) pa se z njo ni strinjalo.

Ugotovili smo, da je največ, kar 39 (86,7 %) anketiranih označilo, da se ne strinja s trditvijo

14, ki pravi: » Ne gane me, ko vidim jokati druge ljudi«.


25

Tabela 3: Strinjanje s trditvami, ki so se nanašale na vprašanja kako izkazujemo

empatijo (1- 19)

NIKOLI VČASIH VEDNO

1. Pri pogovoru rahlo prikimavam z

glavo, da pokažem, da razumem

sogovornika.

0 (0 %) 22 (48,9 %) 23 (51,1 %)

2. Sogovornika poslušam, vendar ga ob

nestrinjanju prekinem.

0 (0 %) 35 (77,8 %) 10 (22,2 %)

3. Sogovornika aktivno poslušam. 0 (0 %) 12 (26,7 %) 33 (73,3 %)

4. Ob pogovoru ohranjam očesni

kontakt.

0 (0 %) 11 (24,4 %) 34 (75,6 %)

5. Sogovorniku dam občutek, da ga

razumem in sprejemam.

5 (11,1 %) 8 (17,8 %) 32 (71,1 %)

6. Ob pogovoru se osredotočim na to

kar mi hoče povedati sogovorec.

0 (0 %) 8 (17,8 %) 37 (82,2 %)

7. Znam oceniti kako se počuti drugi. 0 (0 %) 26 (57,8 %) 19 (42,2 %)

8. Po pogovoru preverim, če so me

ljudje razumeli.

0 (0 %) 21 (46,7 %) 24 (53,3 %)

9. Znam oceniti človeka, ki reče eno,

misli drugo.

0 (0 %) 34 (75,6 %) 11 (24,4 %)

10. Vem kaj ob pogovoru razmišlja

drugi.

3 (6,7 %) 39 (86,7 %) 3 (6,7 %)

11. Sem nasmejan/a. 0 (0 %) 40 (88,9 %) 5 (11,1 %)

12. Svojih težav ne nosim v službo. 10 (22,2 %) 23 (51,1 %) 12 (26,7 %)

13. Svoje težave rešim na svoj način in

ne razpravljam o njih z drugimi.

3 (6,7 %) 33 (73,3 %) 9 (20 %)

14. Razumem paciente, ki pridejo slabe

volje, jezni.

0 (0 %) 33 (73,3 %) 12 (26,7 %)

15. Imam dovolj svojih težav, ne

morem se obremenjevati z težavami

drugih.

28 (62,2 %) 17 (37,8 %) 0 (0 %)

16. Pacientu strokovno podam svoje

mnenje.

0 (0 %) 30 (66,7 %) 15 (33,3 %)

17. Pacientu podam svoje mnenje na

stopnji, ki jo bo razumel.

2 (4,4 %) 29 (64,4 %) 14 (31,1 %)

18. Vzamem si čas za prijatelja, ki ima

težave.

0 (0 %) 6 (13,3 %) 39 (86,7 %)

19. Ob gledanju žalostnega filma mi

pritečejo solze.

0 (0 %) 18 (40 %) 27 (60 %)


26

Zgoraj prikazana tabela prikazuje trditve med katerimi so se lahko anketirani odločili, če tako

ravnajo vedno, včasih ali pa nikoli.

Trditev 1- 23 (51,1 %) jih je navedlo, da tako ravnajo vedno, 22 (48,9 %), da tako ravnajo

včasih in nihče ni navedel, da tako nikoli ne ravna.

Trditev 2- 10 (22,2 %) tako ravna vedno, 35 (77,8 %) včasih in nihče izmed anketiranih ni

navedel nikoli.

Trditev 3- 33 (73,3 %) se je odločilo za odgovor vedno, 12 (26,7 %) včasih in nihče nikoli.

Trditev 4- 34 (75,6 %) jih je označilo vedno, 11 (24,4 %) včasih in spet nihče izmed

anketiranih ni označil odgovora nikoli.

Trditev 5- 32 (71,1 %) je označilo vedno, 8 (17,8 %) včasih in samo 5 (11,1 %) jih je

potrdilo, da nikoli ne ravna tako.

Trditev 6- 37 (82,2 %) jih je menilo, da tako ravna vedno, 8 (17,8 %) včasih in nihče nikoli.

Trditev 7- 19 (42,2 %) jih tako ravna vedno, 26 (57,8 %) včasih, nihče se ni strinjal z

odgovorom nikoli.

Trditev 8- 24 (53,3 %) vedno ravna tako, 21 (46,7 %) le včasih in spet ni nihče navedel

nikoli.

Trditev 9- 11 (24,4 %) je odgovorilo vedno, včasih jih je označilo 34 (75,6 %) in nihče

nikoli.

Trditev 10- Samo 3 (6,7 %) so označili vedno, večina se jih je strinjala, da to počnejo včasih

in teh je 39 (86,7 %) in le 3 (6,7 %) so menili, da tako ne ravnajo nikoli.

Trditev 11- 5 (11,1 %) vedno, največ se jih je odločilo, da to počnejo včasih, teh je kar 40

(88,9 %), nihče pa ni označil odgovora nikoli.

Trditev 12- Za odgovor vedno se jih je odločilo 12 (26, 7 %), za odgovor včasih 23 (51,1 %)

in nikoli le 10 (22,2 %).

Trditev 13- 9 (20 %) jih tako ravna vedno, 33 (73,3 %) včasih in 3 (6,7 %) nikoli.

Trditev 14- 12 (26,7 %) anketiranih tako ravna vedno, 33 (73,3 %) včasih in nihče od

anketiranih ni označil nikoli.


27

Trditev 15- Nihče ni navedel, da tako ravna vedno, 17 (37,8 %) jih meni, da tako ravnajo

včasih in 28 (62,2 %) nikoli.

Trditev 16- 15 (33,3 %) vedno, 30 (66,7 %) včasih in nihče nikoli.

Trditev 17- 14 (31,1 %) jih tako ravna vedno, 29 (64,4 %) včasih in le 2 (4,4 %) sta menila,

da nikoli ne ravnata tako.

Trditev 18- Kar 39 (86,7 %) tako ravna vedno, 6 (13,3 %) včasih, nihče izmed anketiranih pa

ni menil, da tega ne bi počel nikoli.

Trditev 19- 27 (60 %) je označilo odgovor vedno, včasih 18 (40 %) in zopet nihče ni označil

odgovora nikoli.


28

7 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA

Medicinska sestra je odgovorna, da vzpostavlja medsebojne odnose tako s pacientom, kot tudi

z njegovimi svojci. Biti mora izobražena, rahločutna, uporabljati empatijo in imeti dobre

komunikacijske sposobnosti, predvsem pomembno pa je, da zna etično presojati. Pričakuje se,

da zna poslušati, slišati pacienta in druge, predvsem pa, da zna izraziti veliko razumevanja do

pacienta, njegovih svojcev in pomembnih drugih, kateri so ob njej (Železnik, 2006).

S pomočjo raziskave smo dobili odgovore na naslednja raziskovalna vprašanja:

1. Ali so diplomirane medicinske sestre seznanjene z besedo empatija in kaj za njih ta pojem

pomeni?

Rezultati raziskave so pokazali, da so medicinske sestre seznanjene z besedo empatija, saj je

30 (66,7 %) anketiranih menilo, da so s tem pojmom bili seznanjeni na fakulteti, 9 (20 %) na

delovnem mestu in ostalih 7 (15,6 %) anketiranih je za ta pojem slišalo drugje, kot so na

primer članki, šole, knjige. Največ anketiranih in sicer kar 22 (48,9 %) se je strinjalo s

trditvijo, da je empatija sposobnost razumevanja in prepoznavanja čustev drugih oseb in

prepoznavanje neverbalnih znakov komuniciranja (mimika obraza, kretnje, ton glasu). 13

anketiranih (28,9 %) jih je menilo, da empatija vir sočutja, da upoštevamo in prepoznamo

potrebe drugih ljudi. Ostalih 10 (22,2 %) pa se je strinjalo, da empatijo najlažje opišejo kot

sposobnost, ko se postavimo v tujo kožo in razumemo položaj druge osebe s katero čutimo.

Stamos & Lunaček (2012) navajata, da je empatija pri poklicih, kjer se zaposleni ukvarjajo

bolj ali manj neposredno z ljudmi ena najpomembnejših psiholoških kvalitet. Brez nje je

nemogočo razumevanje težav drugih. Empatija pomeni pripravljenost na odprt odnos in

naklonjenost do drugih in drugačnih. Zahteva sposobnost, da se lahko z delom sebe

prilagajamo čustvenemu stanju drugih, hkrati pa del sebe ohranimo na distanci.

2. Na kakšen način zaposleni v zdravstveni negi najpogosteje pokažejo empatičen odnos do

pacienta?

Zdravstveni delavci empatijo in empatičen odnos najbolj pokažejo z verbalnim in

neverbalnim izražanjem. Za dober pogovor s pacientom si vzame dovolj časa kar 31 (68,9 %)

anketiranih, seveda pa je treba upoštevati tudi koliko časa medicinske sestre sploh imajo za

enega pacienta. Kar 33 (73,3 %) se popolnoma strinja s trditvijo, da so do pacientov pozorni


29

in jih znajo poslušati, empatijo pa izkazujejo tudi tako, da so razumevajoči, ob pogovoru rahlo

prikimavajo, ohranjajo očesni kontakt, so nasmejani, pacientom razložijo stvari na nivoju, ki

ga bodo razumeli in večina zaposlenih, 24 (53,3 %) tudi vedno preveri razumevanje podanih

podatkov.

Čuk (2005) pravi, da se mora medicinska sestra zavedati pacientove stopnje razumevanja, saj

lahko le na ta način dobi povratno informacijo in pacientovo sporočilo. Poznati mora način

komuniciranja pacienta. Nebesedna komunikacija je bistvenega pomena pri sporazumevanju s

pacientom. Razumevanje te vrste je profesionalna vrlina, ki je pri tem delu obveznost.

Poznavanje elementov neverbalne komunikacije pa je pogoj, da se vzpostavi in ohrani

korekten in zaupljiv odnos do pacienta. Klemenc (2006) navaja, da mora medicinska sestra

znati poslušati, imeti sposobnost empatije in sposobnost vodenja razgovora.

3. Ali so delovne izkušnje zaposlenih v zdravstveni negi povezane z izražanjem empatije na

delovnem mestu?

Večina anketiranih se strinja, da so jim delovne izkušnje doprinesle k izražanju empatije, saj

se jih s tem strinja 42 (93,3 %). Nekateri pa menijo, da delovne izkušnje niso vplivale na

empatijo in ti so le 3 (6,7 %).

Prijazna komunikacija je zelo pomembna, saj se velikokrat povezuje z medicinsko sestro, s

tem pa tudi prijazno zdravstvo, prijazni ljudje in prijazne bolnišnice. V tem se skriva

profesionalnost, empatija in spoštovanje posameznika in njegovih pravic. Profesionalne

komunikacije se lahko do neke mere tudi naučimo (Klemenc, 2006). Proces empatije se

večkrat otežuje prav zaradi nezadostnih izkušenj, ki bi omogočale se vživeti v situacijo

posameznika (Ule, 2005).

V raziskavi smo želeli ugotoviti kakšen je pomen komunikacije in empatije v zdravstveni

negi. Ugotovili smo, da zdravstveni delavci zelo dobro poznajo pojem empatija in razne

načine komuniciranja. Z raziskavo lahko tako potrdimo, da se večina zaveda kako pomembna

je uporaba dobre komunikacije in izražanja empatije v svojem poklicu. Več kot polovica je na

trditve, ki so opisovale izražanje empatije na delovnem mestu potrdila oziroma se z njimi

strinjala, da jih izkazuje do pacientov. Raziskava pa je tudi pokazala, da so večini anketiranih

delovne izkušnje pomagale pri razvoju empatije in le majhen odstotek se s to trditvijo ni

strinjal.


30

8 SKLEP

Za zagotovitev kakovostne zdravstvene nege je zelo pomembna komunikacija, ki je osnovna

pri izvajanju procesov zdravstvene obravnave pacienta. Pri tem največjo vlogo igrajo prav

medicinske sestre, ki so s pacientom stalno v bolniški sobi. Komunikacija je del povezovanja,

zaupanja, ki ga moramo vzpostavljati s pacientom, kot tudi njegovimi bližnjimi, saj lahko le

na tak način vzpostavljamo in ohranjamo dobre medsebojne odnose. Medicinska sestra na tak

način posreduje pomembne informacije, jih tudi pridobiva, predvsem pa pacientu pomaga pri

zadovoljevanju njegovih potreb. Medicinska sestra mora zraven teoretičnega znanja imeti

razvite dobre osebnostne lastnost in poznati samo sebe, saj bo razumevanje sebe in tudi drugih

uspešno vplivalo na celoten proces zdravljenja. Pacienta mora znati poslušati in slišati, mora

imeti razvito empatijo, saj bo lahko le tako uspešno pomagala drugim.

Čeprav je raziskava pokazala, da se zaposleni v zdravstvu zelo dobro zavedajo kako

pomembna je komunikacija in prijazen empatičen odnos do pacientov, pa vseeno menimo, da

se bi morali nekateri pa vseeno bolj poglobiti v samo temo komunikacije in empatije na

delovnem mestu in kako to sploh izražamo do soljudi. Menimo, da je veliko takšnih, ki te

veščine še vedno ne obvladajo, pa čeprav so vsakodnevno v stiku z ljudmi in na položajih kjer

naj bi bila empatija in dobra profesionalna komunikacija ena izmed temeljnih vodil tega

poklica.


31

LITERATURA

Balzer Riley, J. (2012). Communication in Nursing- Empathy (Chapter 10). United States of

America: Jeffrey Patterson.

Bratuž, A., Vodovnik, B., & Čuk, V. (2011). Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih

kot supervizijski problem. V M. Lahe, & A. Lovrenčič (Ured.), Razvijanje

medpoklicnega sodelovanja v času študija na področju zdravstvenih ved 3. študentska

konferenca s področja zdravstvenih ved, Zbornik predavanj z recenzijo (str. 188- 197).

Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede.

Čuk, V. (2005). Komunikacija v zdravstveni negi. Komunicirajmo med seboj; Zbornik

prispevkov (str. 10- 27). Ajdovščina, 15. in 22. oktober, 2005: Nova Gorica; Društvo

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, 2005 (Ajdovščina: Papirna galanterija

Sedmak).

Filipič, I. (1998). Kominikacija v zdravstveni negi. Obzornik zdravstvene nege, (32), 5-6, str.

221- 225.

Greiner, P. A. (1989). The ideas of empathy in nursing: A conceptual analysis. Prevzeto 26.

november 2015 iz Penn libraries University of Pennsylvania:

http://repository.upenn.edu/dissertations/AAI9016036/

Hvalec, Š., & Straus, K. (2010). Empatija in značilnosti udeležencev izobraževanja v

programu bolničar- negovalec. Obzornik zdravstvene nege, (44), 4, str. 245- 252.

Klemenc, D. (2006). Komunikacija kot element kakovostne zdravstvene obravnave z vidika

etičnih načel in pacientovih pravic. V B. Filej, B. M. Kaučič, M. Lahe, & M. Pajnkihar

(Ured.), Kakovostna komunikacija in etična drža sta temelja zdravstvene in babiške

nege Zbornik predavanj in posterjev 1. simpozija zdravstvene in babiške nege (str. 43-

47). Maribor: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Maribor.

Kogovšek, B., & Škerbinek, A. (2002). Zdr. nega bolnika z duševnimi motnjami. Tehniška

založba Slovenije.


32

Lawrence, E., Shaw, P., Baker, D., Baron- Cohen, S., & David, A. (2004). Measuring

empathy: reliability and validity of the Empathy Quotient. Psychological Medicine,

911- 924.

Lunder, U. (2005). Sporazumevanje z bolnikom, ko mu je najtežje. V S. Novakovič (Ured.),

Paliativna oskrba bolnikov z rakom; Zbornik 18. onkološki vikend (str. 83- 5). Laško,

10. in 11. junij 2005, Ljubljana: Kancerološko združenje Slovenskega zdravniškega

društva; Onkološki inštitut; Zveza slovenskih društev za boj proti raku.

Mercer, S. W., & Reynolds, W. J. (2002). Empathy and Quality of care. Prevzeto 2. marec

2015 iz British Journal of General Practice:

http://bjgp.org/content/52/supplement/S9.full.pdf+html

Mercera, W. S., McConnachie, A., Maxwell, M., Heaneyd, D., & Watta, C. (2005). Relevance

and practical use of the Consultation and Relational Empathy (CARE) Measure in

general practice. Prevzeto 26. november 2015 iz Family Practice:

http://fampra.oxfordjournals.org/content/22/3/328.short

Pajnkihar, M., & Lahe, M. (2006). Spoštovanje pavientovega dostojanstva in avtonomnosti v

medsebojnem partnerskem odnosu med medicinsko sestro in pacientom. V B. Filej, B.

M. Kaučič, M. Lahe, & M. Pajnkihar (Ured.), Kakovostna komunikacija in etična drža

sta temelja zdravstvene in babiške nege- Zbornik predavanj in posterjev 1. simpozija

zdravstvene in babiške nege (str. 31-34). Maribor: Društvo medicinskih sester, babic

in zdravstvenih tehnikov Maribor.

Rakovec- Felser, Z. (2009). Psihologija telesnega bolnika in njegovega okolja. Maribor:

Založba Pivec.

Rungapadiachy, D. M. (2003). Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy d.o.o.

Sašek, N., & Saje, M. (2011). Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi. V M. Lahe,

& A. Lovrenčič (Ured.), Razvijanje medpoklicnega sodelovanja v času študija na

področju zdravstvenih ved, 3. študentska konferenca s področja zdravstvenih ved,

Zbornik predavanj z recenzijo (str. 257- 264). Maribor: Univerza v Mariboru,

Fakulteta za zdravstvene vede.


33

Simonič, B. (2010). Empatija. Ljubljana: Založba Brat Frančišek in Frančiškanski družinski

inštitut.

Stamos, V., & Lunaček, M. (2. junij 2012). Pomembnost empatije- (The importance of

empathy). Prevzeto 10. april 2015 iz Deep Dyve: https://www.deepdyve.com/lp/de-

gruyter/pomembnost-empatije-eNasbKS6yA

Starčević Vukajlović, M. (brez datuma). Čustvena inteligenca. Prevzeto 21. november 2014 iz

Nova akropola kulturno društvo: http://www.akropola.org/clanki/clanek.aspx?lit=51

Ščavničar, E. (2003). Vzpostavitev podpornega odnosa v superviziji s poudarkom na empatiji.

Obzornik zdravstvene nege, (3),37, str. 183- 187.

Škerbinek, L. (1991). Empatija. Obzornik zdravstvene nege, 25, str. 51- 57.

Trček, J. (1998). Medosebno komuniciranje- Kontaktna kultura-. Ljubljana: Korona plus

d.o.o.

Tschudin, V. (2004). Etika v zdravstveni negi- razmerja skrbi. Ljubljana: Založba Educy

d.o.o.

Ule, M. (2003). Spregledana razmerja. Maribor: Založba Aristej.

Ule, M. (2005). Psihologija komuniciranja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Ule, M. (2009). Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov. Ljubljana: Založba FDV.

Ule, M. (2010). Pomen empatije in dobre komunikacije z zdravstvenim osebjem za zdravje

bolnika. V B. Skela Savič, S. Hvalič Touzery, K. BM, & eds (Ured.), Kako izboljšati

odnos zdravstvenih delavcev v kliničnem okolju in študentov zdravstvene nege do

gerontologije ter dvigniti strokovni ugled do dela s starejšimi;Zbornik prispevkov z

recenzijo.Interaktivna konferenca z učnimi delavnicami (str. 17-23). Jesenice 9. in

10.9.2010.Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego.

Urbančič, K. (2008). Komunikacija s starši prezgodaj rojenega otroka v enoti intenzivne nege

in terapije. Obzornik zdravstvene nege, (32) 3- 4, str. 155- 66.


34

Železnik, D. (2006). Pomen komunikacije in etike v zdravstveni negi. V B. Filej, B. M.

Kaučič, M. Lahe, & M. Pajnkihar (Ured.), Kakovostna komunikacija in etična drža sta

temelja zdravstvene in babiške nege Zbornik predavanj in posterjev 1. simpozija

zdravstvene in babiške nege (str. 35- 42). Maribor: Društvo medicinskih sester, babic

in zdravstvenih tehnikov Maribor.

1

Priloga 1: Anketni vprašalnik

Spoštovani,

Sem Helena Železnik, študentka Fakultete za zdravstvene vede Maribor. Pripravljam

diplomsko nalogo z naslovom »Komunikacija in pomen empatije v zdravstveni negi«. S

pomočjo anketnega vprašalnika, ki je pred Vami želim pridobiti podatke, ki jih bom

potrebovala v svojem raziskovalnem delu pri pisanju diplomske naloge. Vljudno vas prosim,

da si vzamete nekaj minut časa za izpolnitev tega vprašalnika.

Vprašalnik je anonimen, rezultati pa bodo objavljeni izključno le v moji diplomski nalogi.

Za sodelovanje se Vam najlepše zahvaljujem.

Helena Železnik

2

1. SPOL 2. STAROST 3. DELOVNE IZKUŠNJE

M/Ž a) do 25 let a) 1- 10 let

b) 26- 35 let b) 11- 20 let

c) 36- 45 let c) 21- 30 let

d) nad 46 let d) nad 31 let

4. Zakaj ste se odločili za ta poklic? (pomislite na sam začetek, ko ste študij začeli)

a) vpisal/a sem se kar tako, ker ni bilo druge izbire

b) ta poklic me veseli saj rad/a delam z ljudmi in jim pomagam

5. Kje ste slišali za besedo empatija?

a) v šoli/na Fakulteti

b) na delovnem mestu

c) drugo: __________

6. S katero trditvijo bi najboljše opisali pojem empatija? Označite le eno trditev

a) Empatija je sposobnost razumevanja in prepoznavanja čustev drugih oseb in prepoznavanje

neverbalnih znakov komuniciranja (mimika obraza, kretnje, ton glasu).

b) Empatija je sposobnost, da se postavimo v kožo drugega, podoživljamo njegova čustva in

se zato počutimo utesnjene, nemočne.

c) Empatija je sposobnost, ko se postavimo v tujo kožo in razumemo položaj druge osebe s

katero čutimo.

d) Empatija je vir sočutja, da upoštevamo in prepoznamo potrebe drugih ljudi.

3

7. Spodaj napisane trditve opisujejo uporabo in izražanje empatije na delovnem mestu.

Prosim, da z križcem označite strinjanje oz. nestrinjanje s podanimi trditvami.

VPRAŠANJA SE NE STRINJAM DELOMA SE

STRINJAM

POPOLNOMA SE

STRINJAM


verbalno.


neverbalno.

3. Ključna veščina

empatije je govorica

telesa.

4. Zelo dobro znam

oceniti kaj ima druga

oseba v mislih in kaj

bo naredila.

5. Ko se pogovarjam,

raje poslušam

izkušnje drugih, kot

pa da bi govoril/a o

sebi.

6. Všeč mi je ko

lahko pomagam

drugim.

7. Za pogovor s

pacientom si vzamem

dovolj časa.

8. Pacienti so z mano

zadovoljni in me radi

pohvalijo.

9. Ne znam presoditi

kdaj bom koga

užalil/a.

10. Povem kar

mislim, čeprav to

velikokrat razjezi

druge.

11. Če sogovorec

stvari ne razume

prvič, mi ni težko

razložiti stvari še

enkrat.

12. Težko presodim,

kdaj je kdo nesramen

in kdaj vljuden.

4

13. Ko rečem nekaj,

kar nekoga užali,

mislim, da je to

njegov problem in ne

moj.

14. Ne gane me, ko

vidim jokati druge

ljudi.

15. Hudo mi je ko

vidim bolnega

človeka.

16. Odreagiram zelo

čustveno, ko imajo

prijatelji težave.

17. Prijatelji radi

govorijo z menoj o

svojih težavah.

18. Znam poslušati in

sem pozoren/na.

19. Prijatelji

pravijo,da sem zelo

razumevajoča.

20. Če sam/a nimam

določene stvari, je ne

privoščim tudi

drugemu.

NIKOLI VČASIH VEDNO

1. Pri pogovoru rahlo

prikimavam z glavo,

da pokažem, da

razumem

sogovornika.

2. Sogovornika

poslušam, vendar ga

ob nestrinjanju

prekinem.

3. Sogovornika

aktivno poslušam.

4. Ob pogovoru

ohranjam očesni

kontakt.

5. Sogovorniku dam

občutek ,da ga

razumem in

sprejemam.

6. Ob pogovoru se

osredotočim na to kar

mi hoče povedati

sogovorec.

5

7. Znam oceniti kako

se počuti drugi.

8. Po pogovoru

preverim, če so me

ljudje razumeli.

9. Znam oceniti

človeka, ki reče eno,

misli drugo.

10. Vem kaj ob

pogovoru razmišlja

drugi.

11. Sem nasmejan/a.

12. Svojih težav ne

nosim v službo.

13. Svoje težave

rešim na svoj način in

ne razpravljam o njih

z drugimi.

14. Razumem

paciente, ki pridejo

slabe volje, jezni.

15. Imam dovolj

svojih težav, ne

morem se

obremenjevati z

težavami drugih.

16. Pacientu

strokovno podam

svoje mnenje.

17. Pacientu podam

svoje mnenje na

stopnji, ki jo bo

razumel.

18. Vzamem si čas za

prijatelja, ki ima

težave.

19. Ob gledanju

žalostnega filma mi

pritečejo solze.

8. Ali mislite, da so vam delovne izkušnje in delo z različnimi ljudmi pomagale razvijati

empatijo do sočloveka?

a) da, delovne izkušnje so vplivale na razvoj empatije

b) ne, delovne izkušnje mi niso pomagale pri razvoju empatije

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · 2017-11-28 · vsekakor zdravstveni delavec potrebuje, ta pa je ena izmed vodil za uspešno delo z ljudmi. Zdravstveni delavci