UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

MITJA ERJAVEC

MARK TULIJ CICERO - KOT PRAVNIK

Diplomsko delo

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

MARK TULIJ CICERO - KOT PRAVNIK

Študent: Mitja Erjavec Študijski program: UNI - pravo Smer: Javno pravo Mentor: prof. dr. Janez Kranjc

Maribor, september 2016

Zahvala

Ob izdelavi diplomskega dela Mark Tulij Cicero – kot pravnik,

se zahvaljujem prof. dr. Janezu Kranjcu za mentorstvo,

zgledno sodelovanje in pomoč in pri izdelavi diplomskega dela.

Moji družini se zahvaljujem za vztrajne vzpodbude.

Tudi brez njihovih naporov tega diplomskega dela ne bi bilo.

Sodelavcem se zahvaljujem za izkazano razumevanje

zaradi odsotnosti med mojim izrednim študijem.

Mitja Erjavec

Beatus autem esse sine virtute nemo potest nec virtus sine ratione constare.

(Nihče ne more biti srečen brez kreposti, kreposti pa ne more biti brez modrosti.)

(M. T. Cicero, De natura deorum I,48)

Kazalo

1. Uvod … 1

2. Življenje in delo Marka Tulija Cicera … 2

2.1. Šolanje in kariera Marka Tulija Cicera … 2

2.1.1. Poklicna pot Marka Tulija Cicera … 2

2.1.2. Umor Marka Tulija Cicera … 3

2.2. Opus Marka Tulija Cicera … 4

2.2.1. Govorniški spisi Marka Tulija Cicera … 4

2.2.1.1. Obrambni spisi Marka Tulija Cicera … 4

2.2.1.2. Obtožbeni spisi Marka Tulija Cicera … 6

2.2.1.3. Politični spisi Marka Tulija Cicera … 6

2.2.1.4. Osebni spisi Marka Tulija Cicera … 6

2.2.2. Filozofski opus Marka Tulija Cicera … 7

2.2.2.1. Filozofski spisi Marka Tulija Cicera … 7

2.2.2.2. Pravno politični spisi Marka Tulija Cicera … 9

2.2.2.2.1. Spis O republiki (De re publica) … 9

2.2.2.2.2. Spis O zakonih (De legibus) … 10

2.2.3. Govorniški spisi Marka Tulija Cicera … 10

2.2.4. Pisma Marka Tulija Cicera … 12

2.2.5. Slovenski prevodi del Marka Tulija Cicera … 13

3. Sodno govorništvo Marka Tulija Cicera … 15

3.1. Pravna ureditev rimskega kazenskega sodstva … 15

3.2. Razvoj rimskega kazenskega prava … 16

3.2.1. Kazniva dejanja in sankcije v rimski republiki … 17

3.2.2. Sankcioniranje kaznivih dejanj v obdobju Cicera … 17

3.2.2.1. Smrtna kazen … 18

3.2.2.2. Denarna kazen … 18

3.2.2.3. Konfiskacija premoženja … 19

3.3. Rimski kazenski postopek v obdobju Cicera … 19

3.3.1. Načela rimskega kazenskega postopka … 20

3.3.1.1. Načelo javnosti … 20

3.3.1.2. Načelo zakonitosti … 21

3.3.1.3. Načelo zasebne obtožbe … 21

3.3.2. Faze rimskega kazenskega postopka … 22

3.3.2.1. Ovadba in obtožba storilca kaznivega dejanja … 22

3.3.2.1.1. Takojšnje priznanje storitve kaznivega dejanja … 23

3.3.2.2. Fiksiranje sodnega postopka in glavna obravnava … 23

3.3.2.2.1. Vloga govornikov na glavni obravnavi … 24

3.3.2.2.2. Zaslišanje prič na glavni obravnavi … 24

3.3.2.2.3. Rimska testimonia publica in lavdatorji … 25

3.3.2.2.4. Dokazovanje z listinami in z indici … 26

3.3.2.3. Zaključek sojenja in glasovanje o krivdi … 27

3.3.2.4. Izvršitev sodbe brez možnosti pritožbe … 27

3.3.3. Sodno govorništvo Marka Tulija Cicera … 28

3.3.3.1. Obrambni govor Marka Tulija Cicera za Gaja Rabirija … 28

3.3.3.2. Kazenski postopek Marka Tulija Cicera proti Gaju Veru … 29

3.3.3.2.1. Cicerov govor proti Gaju Veru … 29

3.3.3.3. Govori Marka Tulija Cicera proti Katilini … 30

3.3.3.4. Kaznovalni koncept Marka Tulija Cicera … 32

3.3.3.4.1. Cicerova opredelitev funkcije kazni … 33

3.3.3.4.2. Cicerov cilj kaznovanja storilcev kaznivih dejanj … 34

3.3.3.5. Govorniški slog Marka Tulija Cicera … 34 3.3.3.6. Pomen sodnega govorništva Marka Tulija Cicera

za poznavanje rimskega kazenskega prava … 35

4. Sklep … 36

5. Bibliografija … 38

Povzetek

Diplomska naloga opisuje Marka Tulija Cicera kot pravnika. Izviral je iz podeželske plemiške

družine, v kateri mu je bilo že v otroških letih omogočeno učenje grščine. Njegova

nadarjenost je pritegnila pozornost nekaterih največjih rimskih in grških intelektualcev. Med

študijem v Rimu in v Grčiji je absorbiral znanja starih grških filozofov, pesnikov, govornikov

in pravnikov, ki jih je kasneje v latinščini posredoval širokemu krogu ljudi. Pridobljena znanja

je uporabil pri svojem delu med njegovo pisateljsko, filozofsko, politično, govorniško in

pravniško kariero. Pri opravljanju funkcije kvestorja, edila, pretorja in konzula se je zavzemal

za enakost vseh ljudi. Na pravnem področju je nastopal kot uspešen zagovornik, tožilec in

pretor. V različnih sodnih postopkih je obsojal dejanja proti državi, korupcijo v volilnih

kampanijah najvišjih predstavnikov oblasti, izkoriščanje prebivalcev provinc, poneverbe in

ponarejanja denarja, uboje in zastrupitve ter povzročanje javnega nereda in nasilja, kar so bila

pogosta kriminalna dejanja ob koncu rimske republike. Cicerov slog pravne argumentacije in

impresivnega sodnega govorništva sta bila uspešna pri dokazovanju krivde ali nedolžnosti

obsojenca, kar sta bili edini možni sodbi tedanjega časa. Med konzulskim mandatom je Cicero

nadomestil smrtno kazen z izgonom iz države za obdobje desetih let. Njegovi spisi in

korespondenca so pomemben vir proučevanja rimskega kazenskega prava. Cicero se je

zavzemal za obstoj rimske republike, ki pa je propadla kmalu po njegovi smrti.

Ključne besede: Mark Tulij Cicero, pravnik, govornik, republika, rimsko kazensko pravo.

Abstract

The thesis describes Marcus Tullius Cicero as a lawyer. He originated from the rural noble

family, what enabled him to study Greek in his early childhood. His talent attracted the

attention of some of the greatest Roman and Greek intellectuals. During his studies in Rome

and Greece he absorbed the knowledge of the ancient Greek philosophers, poets, lawyers and

orators, whose knowledge he later forwarded in Latin to wide circles of people. He used all

the acquired knowledge in his work during his writer's, philosophical, political, rhetorical, and

lawyer’s career. In carrying out his functions as the Questor, Edil, Praetor and Consul he was

committed to ensuring equality of all people. In the legal field, he acted as a successful

advocate, prosecutor and praetor. In various court proceedings he condemned actions against

the state, corruption of the highest representatives of government in electoral campaigns,

exploitation of the provinces population, embezzlement and forgery of money, killing,

poisoning and causing public disorder and violence, which were common crimes at the end of

the Roman Republic. Cicero’s style of legal reasoning and impressive judicial rhetoric was

successful in proving the guilt or innocence of the convict, which were the only possible

judgments at the time. During his consulate mandate, Cicero replaced the death penalty with

expulsion from the country for a period of ten years. His writings and correspondence are an

important source of studying Roman criminal law. Cicero has argued for and advocated the

existence of the Roman Republic, which collapsed soon after his death.

Key words: Marcus Thullius Ciceron, a lawyer, orator, Republic, Roman criminal law.

1

1. Uvod

V zadnjem letniku študija na Visoki šoli za javno upravo smo pri tedanjem predsedniku

Ustavnega sodišča republike Slovenije prof. dr. Lovru Šturmu v seminarski nalogi

opredeljevali kršitve in ogrožanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin na področju javne

uprave v Sloveniji pred njeno osamosvojitvijo. Po uspešno opravljeni presoji sem se odločil,

da bom po opravljenem zagovoru diplomskega dela pri prof. dr. Mihi Brejcu nadaljeval študij

na Pravni fakulteti. Po opravljenih izpitih na Pravni fakulteti sem si želel opravljati diplomsko

delo pri predmetu Rimsko pravo. Za mentorstvo sem zaprosil prof. dr. Janeza Kranjca ter

izbral temo z naslovom Mark Tulij Cicero - kot pravnik. Prof. dr. Janez Kranjc, ki je že med

predavanji in študijem pri predmetu Rimsko pravo pustil v meni globok vtis, je mojo željo

izpolnil in mi odobril opravljanje diplomskega dela. Najprej sem obnovil moje znanje o

rimskem pravu ter začel z delom, med katerim mi je mentor nudil vso potrebno strokovno

pomoč.

Vsebina diplomskega dela se nanaša na življenje, opus ter poklicno kariero Marka Tulija

Cicera. Podrobneje je obravnavana njegova pravniška in govorniška kariera. Tedaj so v

sodnih postopkih stranke nastopale same ali pa so jih zastopali govorniki, ki so pred

ljudstvom in senatom z obvladovanjem retoričnih veščin in prepričljivostjo odločilno vplivali

na izid sojenja. Zaradi boljšega razumevanja pomena govornikov v tedanjih razmerah in

njihovega vpliva na sodno govorništvo je najprej opisan razvoj in pravna ureditev rimskega

kazenskega prava ter značilnosti rimskega kazenskega sodstva ob koncu republike.

Predstavljena so načela in faze rimskega kazenskega postopka ter načini dokazovanja

kaznivih dejanj in njihovo sankcioniranje.

Osrednji del diplomske naloge se nanaša na sodno govorništvo Marka Tulija Cicera. Poskusil

sem analizirati različne vire o življenju in delu vsestransko ustvarjalnega filozofa, politika,

pravnika in govornika Marka Tulija Cicera, logično povezati obravnavano vsebino in na tej

osnovi opraviti objektivnejšo sintezo vrednotenja Cicera kot pravnika in sodnega govornika v

tedanjem okolju in kasnejšem obdobju. Opisani so nekateri sodni govorniški nastopi, iz

katerih spoznavamo značilnosti kaznovalnega koncepta in cilje kaznovanja storilcev kaznivih

dejanj ter opredelitev funkcije kazni in govorniški slog Marka Tulija Cicera. V sklepnem delu

diplomske naloge je na podlagi pridobljenih spoznanj strnjen pomen sodnega govorništva

Marka Tulija Cicera za naše poznavanje rimskega kazenskega prava.

Sveto pri Komnu, 24.09.2016

Mitja Erjavec

2

2. Življenje in delo Marka Tulija Cicera

Mark Tulij Cicero se je rodil 3. januarja leta 106 pr.n.š. v Arpinu. Izhajal je iz premožne

viteške družine z zdravo domoljubno in državljansko tradicijo. Cenil je delo prednikov in bil

je nanje ponosen. Izobraževal se je iz naukov starih grških filozofov, pesnikov, retorikov,

zgodovinarjev in rimskih pravnikov, kar se je odražalo v njegovi miselnosti, kulturi in

umetnosti. Bil je prvi pomembnejši rimski filozof, uspešen politik in pravnik ter

najpomembnejši rimski govornik. Ohranjena so Cicerova pisma, filozofski spisi, eseji in

govori iz katerih spoznavamo njegovo osebnost in značilnosti obdobja pred koncem

republike. Cicero spada med najbolj vsestranske osebnosti rimske antike.

2.1. Šolanje in kariera Marka Tulija Cicera

Družina Marka Tulija Cicera je bila del lokalnega plemstva. Njegov oče je bil izobražen in

široko razgledan član viteškega reda, mati pa skrbna gospodinja. Cicero je bil marljiv učenec

in že pri petnajstih letih je odpotoval v Rim, kjer se je posvetil študiju. Ob začetku študija so

zanj skrbeli sorodniki, predvsem stric Lucij Cicero. Že tedaj sta ga spremljala pravnik Kvint

Mucij Scevola in govornik Licinij Kras, ki sta postala njegova učitelja in duhovna voditelja

ter Cicera vpeljala v pravne vede in v politično življenje. Ko se je Cicero pridružil

Scipionovemu krožku in se povezal z rimsko intelektualno aristokracijo, je postalo

govorništvo njegova prva ljubezen. Ciceru je učenje govorništva, prava, filozofije, pesništva,

književnosti in zgodovine razširilo duhovna obzorja. Želja po učenosti ga je tako prevzela, da

je zvesto poslušal tedanje najslavnejše politične govornike in najznamenitejše učitelje. Z

nekaterimi od njih se je kasneje družil tudi v Atenah in na Rodosu, kamor se je po prvih

govorniških uspehih zatekel pred maščevanjem političnih nasprotnikov, predvsem pa zaradi

dodatnega izobraževanja in izpopolnjevanja v govorništvu.1

2.1.1. Poklicna pot Marka Tulija Cicera

Mark Tulij Cicero se je že med študijem udeležil zavezniške vojne proti Rimu. Ob koncu

vojne ni nadaljeval vojaške kariere ampak se je posvetil študiju. Po končanem študiju prava in

govorništva je v različnih sodnih postopkih nastopal najprej v vlogi zagovornika ter nato v

vlogah tožilca in pretorja. Govorniške spretnosti so Ciceru kot pravniku omogočale, da je

prevzemal sila kočljive pravde.2 Že s prvimi uspešnimi nastopi je javnosti pokazal svojo

strokovnost in sposobnost. Leta 79 pr.n.š. je Cicero prvič zapustil Rim, kamor se je po dveh

letih bivanja v Grčiji ponovno vrnil in nastopil politično kariero, na katero je bil dobro

pripravljen. Poročil se je z bogato plebejko Terencijo. Rodila sta se jima dva otroka, hči Tulija

in sin Mark. Leta 75 pr.n.š. je postal Cicero kvestor na Siciliji. Službo je opravljal preudarno

in zmerno, tako da je užival velik ugled in spoštovanje prebivalcev province. Leta 70 pr.n.š. je

1 Povzeto po B. Riposati, Zgodovina latinske književnosti, Založba Dante Alighieri,Italija 1983, str.221.

2 Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 229.

3

kot tožilec uspešno obtožil provincialnega namestnika na Siciliji Gaja Vera, ki je na Siciliji

plenil ter izžemal ubogo ljudstvo. Čeprav je Vera pred sodiščem zagovarjal govorniški prvak

Hortenzij, je Cicero dosegel sijajen govorniški uspeh. Po odmevnem postopku je postal

ugleden govornik in perspektiven politik. Leta 69 pr.n.š. je Cicero postal edil in leta 66 pr.n.š.

pretor. Cicerova žena Terencija se je zavzemala za moževo politično kariero in jo tudi delno

financirala. Želela sta si, da bi njun sin postal filozof. Ko je Mark odrastel, sta ga napotila na

študij v Atene. Cicerova vsestranska kariera se je vzpenjala in dosegla vrhunec leta 63 pr.n.š.,

ko je po zmagoslavju nad protikandidatom Katilino postal konzul v Rimu. Tega leta je

dosegel višek politične in govorniške kariere, ki so jo zaznamovali zmagoslavni govori proti

Katilini in zarotnikom ter uspešno zastopanje obtoženega ostarelega senatorja Gaja Rabirija in

kasneje Lucinija Murena. Ker je bila usoda Rima tedaj odvisna od Cicera, ga je rimsko

ljudstvo navdušeno pozdravilo kot očeta domovine (pater patriae). Žal pa je bila njegova

slava kratkotrajna, saj je bil kmalu izpodrinjen. Ko so se Cezar, Pompej in Kras združili v prvi

triumvirat in zasedli vodilna mesta v državi, je Cicero posumil, da bi s pridružitvijo ogrozil

obstoj republike, zato je povabilo mednje zavrnil in se je raje umaknil iz javnega življenja.

Ciceru se je leta 58 pr.n.š. po izvolitvi za ljudskega tribuna Publij Klodij Pulher hudo

maščeval. Zasovražil ga je že v preteklosti, ker Cicero ni hotel po krivem pričati v njegovo

korist in ga rešiti obtožbe bogoskrunstva. Predložil je zakonski osnutek lex Clodija, ki je

predvideval izgnanstvo in zaplembo premoženja za človeka, ki bi dal usmrtiti rimskega

državljana brez redne obravnave in možnosti pritožbe na zbrano ljudstvo, kar je storil Cicero

v primeru Katilinovih zarotnikov, ko je bil rimski konzul,. Retroaktivna veljava zakona je

povzročila izgon Cicera iz Rima, zaplembo njegovega premoženja in rušitev družinske vile.

Cicero je bil politično preganjan, bežal je iz kraja v kraj, imel je polno sovražnikov in malo

prijateljev. Zelo težko obdobje v njegovem življenju je trajalo do leta 57 pr.n.š., ko se je po

Pompejevem posredovanju sredi bučnih ovacij zmagoslavno vrnil v Rim. Ni se več počutil

varnega in tudi spora med Cezarjem in Pompejem mu ni uspelo pobotati. Opravljal je svoj

poklic in se vrnil v javno življenje. Leta 51 je Cicero postal prokonzul v provinci Kilikiji. Po

končani državljanski vojni se je umaknil iz političnega prizorišča in Cezar mu je spregledal

sodelovanje z njegovim nasprotnikom Pompejem. Začelo se je zadnje brezupno obdobje

njegovega dramatičnega življenja, ki se je zelo negativno odražalo na sprva srečnem

družinskem življenju. Po sporu z bratom Kvintom so družinski spori povzročili, da sta se

Cicero in Terencija leta 46 pr.n.š. razšla. Po ločitvi se je Cicero poročil s petnajstletno

Pubilijo, od katere se je ločil že naslednje leto, kmalu po nenadni smrti hčerke Tulije. Ker je

Tulija pomenila Ciceru največ v življenju, ga je njena smrt zelo prizadela in pahnila na rob

obupa. Iz zagrenjenosti in obupanosti se je zatekel k filozofiji, kjer je iskal utehe za svojo

žalost.3 Cicero je republikansko idejo gojil celo življenje, ohranil jo je med vladavino Cezarja

in po njegovem umoru, vse do svoje smrti.

2.1.2. Umor Marka Tulija Cicera

Po atentatu na Cezarja se je Cicero leta 44 pr.n.š. vrnil v politično areno, pogumno posegel v

politični boj in poskusil še zadnjič rešiti republiko. Za mesto konzula se je tedaj v Rimu

potegoval tudi njegov nasprotnik general Mark Antonij, ki je bil zagovornik Cezarjevih idej.

Cicero je napisal štirinajst govorov, ki jih je po Demostenovih govorih proti makedonskemu

3 Povzeto po B. Riposati, o. c., str.222-223.

4

kralju Filipu poimenoval Filipike. V govorih je napadel Marka Antonija, ki se je potegoval za

Cezarjevo nasledstvo. Ker sta se Antonji in Oktavijan povezala in ustanovila drugi triumvirat

je ostal Cicero osamljen. Po Antonijevi proskripciji je pobegnil iz Rima in zbolel. Med begom

so ga zajeli plačani morilci, ki jih je najel njegov nespravljivi sovražnik Antonij. Morilci so

mu odsekali glavo in obe roki, ki so jih položili na rimski forum, kot opozorilo in v opomin

drugače mislečim.4 Cicerov sin se je kasneje maščeval očetovim morilcem. Kmalu po umoru

Cicera je rimska republika propadla. Prvi rimski cesar je postal Cezarjev adoptivni sin

Oktavijan Avgust.

2.2. Opus Marka Tulija Cicera

Cicero se je v mladosti posvečal pesništvu, vendar ni nobena njegova pesnitev ohranjena v

celoti. Uspešno je prevajal grške klasične in helenistične pesnitve, Ksenofontova, Platonova

in Homerjeva dela, od katerih so ohranjeni nekateri odlomki. Prevedene pesmi je preoblikoval

in njihovo predlogo obogatil z osebnimi prvinami. Iz ohranjenih verzov izhajalo Cicerove

umetniške sposobnosti. Cicero je najprej pisal obrambne govore za zagovore obtožencev ter

kasneje obtožbene in politične govore, po vrnitvi iz pregnanstva je napisal tudi nekaj

osebnih govorov. V govorništvu se izraža vsa njegova filozofska, pravniška in politična

dejavnost.5 Cicero je že med študijem izkazoval veliko zanimanje za grško filozofijo.

Njegova filozofska dela združujejo filozofsko ter politično in pravno vsebino. Večino

filozofskih del in razprav je napisal med upadanjem politične kariere, ko je bil na oblasti

Cezar in po smrti hčerke Tulije. Cicero je začel pisati govorniške priročnike že med študijem

in je svoje znanje in izkušnje posredoval naprej s spisi o teoriji retorike. Od mladosti naprej

si je dopisoval z družino, s sinom Markom, s sorodniki in s prijatelji. V obsežnem Cicerovem

opusu zavzema posebno mesto njegova korespondenca, ki obsega 931 pisem.6

2.2.1. Govorniški spisi Marka Tulija Cicera

Najobsežnejši del celotnega opusa Marka Tulija Cicera zajemajo njegovi govorniški spisi. Že

med šolanjem v Rimu se je družil z rimsko intelektualno aristokracijo in je vzljubil govorniški

poklic, ki ga je opravljal vse do smrti. Cicerov govorniški opus obsega sodne spise, ki

vsebujejo zagovorniške in obtožbene govore v zadevah iz zasebnega in kazenskega prava ter

politične in osebne spise.

2.2.1.1. Obrambni spisi Marka Tulija Cicera

Cicero je začel govorniško kariero leta 81 pr.n.š. s prvimi zagovorniškimi nastopi, v katerih je

javnosti pokazal izredne odvetniške sposobnosti.7 Njegovi zagovori obtožencev so bili od

4 Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 223.

5 Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 225.

6 Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 243.

7 Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 223.

5

vseh njegovih sodnih govorov najštevilčnejši. Javnost je postala pozorna nanj že ko mu je bilo

petindvajset let in je na prvi obravnavi v zadevi iz zasebnega prava uspešno zagovarjal

toženca. Najpomembnejši Cicerovi nastopi v vlogi zagovornika obtožencev so:

- Cicerova obramba Kvinkcija (Pro Quinctio) iz leta 81 pr.n.š., je bil prvi Cicerov primer,

ko je v reševanju spora glede delitve premoženja branil dediča umrlega brata, s katerim je

opravljal povzpetniški tožnik gospodarske posle zasebne narave. Toženi Kvinkcij je bil po

zaslugi učinkovitega Cicerovega zagovora oproščen.

- Cicerova obramba Seksta Roscija iz Amerija (Pro Sexto Roscio Amerino) iz leta 80

pr.n.š., je bil prvi večji Cicerov kazenski primer, v katerem je tožnikoma očital lažno obtožbo

Roscija ter porotnike prepričal, da sta prav tožnika najbolj verjetna morilca. Cicero je

pojasnil, da je bila obtožnica vložena zaradi velike politične moči iz ozadja. Z odličnim

govorniškim nastopom je obranil posredni izziv diktatorja Sula in dosegel oprostitev

obtoženega Roscija.

- Cicerova obramba komičnega igralca Roscija (Pro Roscio Comoedo) iz leta 76 pr.n.š., je

bil uspešen zagovor komika, od katerega je njegov kolega Franij neupravičeno terjal

odškodnino.

- Cicerova obramba Fonteja (Pro Fonteio) iz leta 69 pr.n.š..

- Cicerova obramba Cecina (Pro Caecina) iz leta 69-68 pr.n.š., v civilni pravdi naperjeni

proti Ebuciju, ker je Cecinu oporekal lastninsko pravico na podedovanem zemljišču.

- Cicerova obramba Kluencija (Pro Cluentio) iz leta 66 pr.n.š., ker je bil obtožen

zastrupljanja.

- Cicerova obramba Rabirija (Pro Rabirio) iz leta 63 pr.n.š., ker je bil ostareli senator

obtožen umora izpred 37 let.

- Cicerova obramba Murena (Pro Murena) iz leta 62 pr.n.š., ker je bil obtožen

podkupovanja.

- Cicerova obramba Sula (Pro Sulla) iz leta 62 pr.n.š., ker je bil obtožen sodelovanja v

zaroti.

- Cicerova obramba pesnika Arhija (Pro Archia Poeta) iz leta 62 pr.n.š., zaradi oporekanja

pesnikovi pravici do rimskega državljanstva, ki jo je Cicero zagovarjal s hvalnico pesništvu.

- Cicerova obramba Flaka (Pro Flacco) iz leta 59 pr.n.š..

- Cicerova obramba Sekstija (Pro Sextio) iz leta 56 pr.n.š..

- Cicerova obramba Celija (Pro Caelio) iz leta 56 pr.n.š.,zoper zlobno sestro tribuna Klodija.

- Cicerova obramba Balba (Pro Balbo) iz leta 56 pr.n.š..

- Cicerova obramba Plancija (Pro Plancio) iz leta 54 pr.n.š..

- Cicerova obramba Skaura (Pro Scauro) iz leta 54 pr.n.š..

- Cicerova obramba Rabirija (Pro Rabirio Postumo) iz leta 54 pr.n.š..

- Cicerova obramba Milona (Pro Milone) iz leta 52 pr.n.š., ker je bil obtožen krivde za

Klodijev umor.

- Cicerova obramba Marcela (Pro Marcello) iz leta 46 pr.n.š., v kateri je Cicero hvalil

Cezarja, ker je popustil bivšemu Pompejevemu privržencu Marcelu.

- Cicerova obramba Ligarija (Pro Ligario) iz leta 46 pr.n.š., v kateri je Cicero pregovarjal

Cezarja, naj bo usmiljen do Ligarija.

- Cicerova obramba kralja Deiotarija (Pro rege Deiotaro) iz leta 45 pr.n.š., v kateri je

Cicero pregovarjal Cezarja, naj bo prizanesljiv do Deiotarija.8

8 Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 226-228.

6

2.2.1.2. Obtožbeni spisi Marka Tulija Cicera

Med govorniško kariero je Cicero nastopal tudi kot tožilec. Čeprav so bili njegovi obtožbeni

govori redkejši od zagovorniških, so mu prinesli uspeh in slavo. Najpomembnejši govori

Marka Tulija Cicera v vlogi tožilca so:

- Cicerova obtožba proti Gaju Veru (In Verrem) iz leta 70 pr.n.š., ko je Cicero v

obtožbenem postopku proti Veru uspešno zastopal ogoljufane prebivalce Sicilije.

- Cicerova obtožba proti Katilini (In Catilinam) iz leta 63 pr.n.š., ko je Cicero po

Katilinovem neuspelem poskusu prevzema oblasti v Rimu imel štiri govore proti Katilini in

zarotnikom.

- Cicerova obtožba proti Vatiniju (In Vatinium) iz leta 56 pr.n.š..

- Cicerova obtožba proti Pizonu (In Pisonem) iz leta 55 pr.n.š., ker je Pizon odobril zakon, ki

ga je predložil Klodij in zaradi katerega je moral Cicero v izgnanstvo. Cicero je v govoru De

provinciis consularibus predlagal in dosegel odpoklic prokonzula Pizona iz Makedonije.9

2.2.1.3. Politični spisi Marka Tulija Cicera

Cicero je že na začetku govorniške kariere pokazal politično prepričanje. Ko je leta 63 pr.n.š.

postal konzul v Rimu so dosegli višek tudi njegovi politični govori. Po smrti Cezarja se je

ponovno razvnela Cicerova govorniška drznost, ognjevitost in napadalnost. Ti govori so

labodji spev moža, ki je celo življenje z besedo, peresom in dejanji služil domovini.10

Najpomembnejši politični govori Cicera so:

- Cicerov zagovor Manilijevega zakona (De imperio Cn. Pompei) iz leta 66 pr.n.š., s katerim

so Pompeju podaljšali rok vrhovnega poveljstva v vojni proti Mitridatu in Tigranu.

- Cicerovi štirje govori o Zemljiškemu zakonu (De lege agraria), ki so nastali leta 63

pr.n.š., ko je Cicero opravljal konzulsko službo. V senatu je izvedel štiri govore o

Zemljiškemu zakonu in nastopil proti tribunu Publiju Serviliju Rulu, ki je predlagal takšno

razdelitev državnega zemljišča, da bi zrahljala Pompejevo oblast.

- Cicerovi štirje govori proti Katilini (In L. Sergium Catilinam) iz leta 63 pr.n.š., ki jih je

Cicero izvedel na začetku opravljanja konzulske službe.

- Cicerovi govori proti Marku Antoniju (In Marcum Antonium Philippicae XIV) iz leta 44-

43 pr.n.š. so Cicerovi zadnji govori. V njih je napadel Marka Antonija, ki se je potegoval za

Cezarjevo nasledstvo, kar je bilo za Cicera usodno.

2.2.1.4. Osebni spisi Marka Tulija Cicera

Po vrnitvi iz pregnanstva je Cicero napisal osebne govore (Post reditum), ki so nastajali med

letoma 57-56 pr.n.š. in se nanašajo na odpravo posledic njegovega protipravnega izgona iz

Rima. Štirje osebni govori Cicera so:

9 Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 226-228.

10 Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 228.

7

- Cicerova zahvala senatu ob vrnitvi državljanskih pravic (Oratio cum senatui gratias

egit).

- Cicerova zahvala ljudstvu ob vrnitvi pravic (Oratio cum populo gratias egit).

- Cicerova zahteva za vrnitev zemljišča njegove porušene hiše (De domo sua ad

Pontifices).

- Cicerovo nasprotovanje zlonamernemu obrekovanju Klodija po končani obnovi

Cicerove porušene hiše (De haruspicum responso).11

2.2.2. Filozofski opus Marka Tulija Cicera

Cicero je začel pisati filozofske spise po letu 45 pr.n.š.. Zaradi Cezarjeve tiranije, občutka

izrinjenosti ter potrtosti po smrti hčerke Tulije, se je vse bolj zapiral vase in dosti razmišljal.

Cicero je v pismu prijatelju Atiku zapisal: »Ko sem bil pri tebi, sem prebral vse, kar je bilo

napisanega o tem, kako lajšamo duševne bolečine, toda žalost je prevpila vso tolažbo.«12

Cicero se je v žalosti zatekel k filozofiji in razmišljal o resničnih življenjskih vrednotah ter o

smotrnosti življenja. Poglabljal se je v filozofske modrosti, ki jih je podoživljal in o njih pisal.

2.2.2.1. Filozofski spisi Marka Tulija Cicera

Čeprav so Rimljani ob koncu republike sloveli po zmagoviti vojski, po pravnih ustanovah in

po politični ureditvi države, so na področju filozofije krepko zaostajali za dosežki Grkov.13

Cicero si je želel filozofsko obogatiti Rimljane. Predvsem v zadnjih dveh letih življenja je

ustvaril velik filozofski opus. Njegova filozofska dela niso ohranjena oziroma niso ohranjena

v celoti. Najpomembnejši Cicerovi filozofski spisi so:

- Spis Tolažba samega sebe (Consolatio ad se ipsum) je bil Cicerov prvi filozofski spis.

Napisal ga je meseca marca leta 45 pr.n.š. po grškem vzoru. Spis, v katerem je Cicero svoje

duhovno razpoloženje usmeril v filozofsko dejavnost, predstavlja izvirni vzor tolažilnega

pisanja namenjenega samemu sebi. V njem se Cicero sklicuje na grške pisatelje in s primeri iz

rimske zgodovine utemeljuje razloge, ki lahko potolažijo nesrečnega človeka.

- Spis Hortenzij ali knjiga o filozofiji (Hortensius seu de philosophia liber) je napisan v

obliki dvogovora, v katerem Cicero zagovarja filozofsko izobrazbo, ki ji njegov sogovornik

oporeka in jo šteje za nekoristno. Delo hvali in vzpodbuja filozofske študije.

- Spis O največjem dobrem in največjem zlu (De finibus bonorum et malorum) je nastal leta

45 pr.n.š. in obravnava najvišjo dobrino (summum bonum), ki obstaja v človeški sreči. Spis

obsega pet knjig, posvečenih Brutu (Marcus Iunius Brutus) rimskemu politiku, senatorju in

zagovorniku republike, ki je sodeloval v zaroti proti Cezarju.

Prva knjiga povzema razpravo, ki se odvija v Cicerovi vili. V njej poleg Cicera sodeluje

filozofsko in leposlovno izobražen L. Manilij Torkvat ter moder in odločen Cicerov prijatelj

G. Valerij Triarij. Sogovorniki v obliki dialoga odgovarjajo na Cicerova vprašanja in

pojasnjujejo epikurejski nazor o človekovi sreči.

11

Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 227. 12

Cic. Ad Atticum, 12, 14, 3. Navedek po B. Riposati, o. c., str. 237. 13

Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 236.

8

Druga knjiga, v kateri nastopajo isti sogovorniki, vsebuje izčrpne Cicerove odgovore in

njegovo trditev, da je osnova človekove sreče naslada, ki je nevzdržna.

Tretja in četrta knjiga obravnavata razpravo, ki poteka v Lukulovi vili v Tuskulu. Debato o

sreči in pomenu stoiškega nauka vodi Kato Utičan, ki zagovarja stoiški nauk. Po njegovem

mnenju je summum bonum pošteno in modro življenje, ki ga človek živi po pameti in v skladu

z naravo. Cicero temu nasprotuje, prevzame besedo in opozarja na neskladnosti in

pomanjkljivosti stoiške miselnosti v odnosu do akademskega gledanja, ki je doslednejše,

odgovornejše in bolj logično.

Peta knjiga vsebuje razpravo izpred let na Akademiji v Atenah, v kateri poleg Cicera sodeluje

še njegov brat Kvint, bratranec Lucij, Atik in M. Pupij Pizo. Slavni filozof in govornik Pizo v

razpravi o akademskem in o peripatetičnem nauku zagovarja akademsko etiko, po kateri je za

človeka največje dobro telesno zdravje v skladu z naravo ter duhovna popolnost v soglasju s

krepostjo. Navzoči filozofi trditvam pritrjujejo in prav tako tudi Cicero, vendar z nekaterimi

pridržki.

- Spis Akademske knjige (Academicorum libri) je nastal leta 45 pr.n.š. in obsega dve knjigi,

ki ju je Cicero kasneje predelal v štiri knjige. Dialogu o spoznavni teoriji med dvema bivšima

konzuloma iz rimske visoke družbe je dodal še enega glavnega sogovornika. V delu se Cicero

loteva spoznavne teorije z akademskimi nazori, kakor sta jih izoblikovala Cicerova učitelja iz

nove akademije. Trdila sta, da človek pride do resnice, ki biva v njem in v njegovem okolju,

po umskem postopku, ki temelji na verjetnostni teoriji.

- Spis O naravi bogov (De natura deorum) je izšel leta 45 pr.n.š. in obsega tri knjige

posvečene rimskemu politiku, senatorju in zagovorniku republike Brutu. V razpravi, kjer

Cicero ne sodeluje, vsak sogovornik zagovarja različne epikurejske, stoiške ali novo-

akademske nazore o bivanju in naravi bogov ter o njihovih posegih v naš svet. Cicero po

končani razpravi soglaša, da človekovemu duhovnemu hrepenenju najbolj ustreza, da božji

um ustvarja, ureja in vlada svetu.14

- Spis Razprave iz Tuskula (Tusculanae disputationes) je izšel po Cezarjevem umoru leta 44

pr.n.š. in obsega pet knjig. Vsebinsko je to moralna razprava, v kateri Cicero razglablja o

človekovi sreči in se trudi poiskati način, kako pomagati človeku odkriti ovire do

zadovoljstva, najti tolažbo v žalosti ter premagovati bolečino in strah pred smrtjo. Delo

prikazuje zglede odločnosti in kreposti, ki so jih v zgodovini zapustile številne grške in rimske

osebnosti. Riposati sklene razpravo z mislijo: »Za človeško srečo zadostuje krepost. Ta mu

namreč vliva moči in daje velikodušnosti, potrpežljivosti in duhovne vedrine. Z njimi mora

premagati strah, žalost in druge življenjske bridkosti.«15

- Spis O vedeževanju (De divinatione) obsega dve knjigi, v katerih sta sobesednika Cicero in

njegov brat Kvint. Razprava prinaša staroveške podatke o ljudskem verovanju. Cicero

nasprotuje bratovemu praznoverju, da obstaja božje razodetje, ki je neposredno (sanje,

navdihi) ali posredno, kot je vedeževanje. Cicero na osnovi akademskih naukov dokazuje, da

je vedeževanje neosnovano in pogosto zbuja zasmeh ter poudarja, da ne namerava rušiti

uradne vere v državi.

- Spis O usodi (De Fato) dopolnjuje razprave z bogoslovno vsebino in ni ohranjen v celoti. V

njem se Cicero pogovarja o svobodi in se razhaja s stoiki, ki so podrejali svobodo nujnosti in

usodi. Cicero je priznaval svobodno voljo in zato tudi človekovo odgovornost za dejanja.

14

Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 238- 239. 15

B. Riposati, o. c., str. 239.

9

- Spis O starosti (Cato Maior de senectute) je izšel leta 44 pr.n.š.. Moralističen spis

predstavlja razgovor o starosti in je posvečen prijatelju Atiku. Cicero v spisu zavrača

obrabljene očitke zoper stara leta in poudarja, kako jih lahko nadomestimo s prijetnimi

umskimi dejavnostmi, saj starost umirja strasti, ki polenijo telo in zbudijo hrepenenje po

smrti, ki nam utre pot v nesmrtnost.

- Spis Lelij o prijateljstvu (Laelius de amicitia) je krajši spis z veliko topline in etike, ki je

izšel leta 44 pr.n.š.. Po njem je Cicero povzel posvetilo prijatelju Atiku. V njem glavni

sogovornik G. Lelij v preprosti govorni obliki pojasnjuje stranskima sogovornikoma G.

Franiju in K. Muciju Scevoli vse o prijateljstvu. Iz spisa izžareva antična duhovna

aristokratičnost, značilna za Scipionov krožek. Nekaterim pomeni prijateljstvo duhovno

nujnost, običaj, izraz čustev in človekoljubja ter vajo v kreposti.

- Spis O dolžnostih (De officiis) je Cicerov zadnji pomemben filozofski spis, napisan leta 44

pr.n.š. in posvečen sinu Marku, ki je tedaj študiral v Atenah. Spis obsega tri knjige, od katerih

prvi dve razpravljata o koristnosti in poštenosti, tretja pa o razglasju med koristnostjo in

poštenostjo. 16

Do sedaj najlepši spis iz moralne filozofije, ki izraža plemenitost človeštva, je

poln moralnih naukov, misli o bratstvu, pravičnosti in poštenosti, ki bi morale biti odlike

vsakega človeka. Riposati jih povzema po Ciceru z naslednjimi besedami: »Nasilje je treba

vsekakor zavračati, ker je izraz surovosti in divjosti. Vojne moramo obsojati, ker so najhujša

posledica nasilja, razen če jih ne narekujejo višje zahteve po miru. Do premaganih moramo

biti mili in prizanesljivi. Krivce je treba kaznovati, toda brez jeze in sovraštva v srcu, da ne bi

morda žalili nasprotnikovega dostojanstva. Kazen pa bodi sorazmerna s krivdo. Pravičnost

moramo upoštevati tudi v odnosih do sužnjev. Smemo sicer zahtevati, da nam služijo, vendar

jih moramo pravično poplačati. Ljudje naj se spoštujejo in ljubijo, ker so med seboj bratje v

veliki človeški družini.«17

2.2.2.2. Pravno politični spisi Marka Tulija Cicera

Cicerova filozofska spisa, ki imata politično in pravno vsebino sta spis De re publica, ki

razpravlja o nastanku in naravi države ter spis De legibus, ki razpravlja o nastanku in naravi

zakonov. Spisa sta kakor vsa ostala dela (razen De officis), napisana po grškem zgledu v

obliki dvogovora z vprašanji in odgovori ter z utemeljitvijo iskane resnice.

2.2.2.2.1. Spis O republiki (De re publica)

Spis O republiki (De re publica) predstavlja bogato zgodovinsko, filozofsko, politično in

poučno sintezo, napisano po vzoru istoimenskega Platonovega dela. Deli sta si podobni po

splošni zasnovi in odlomkih ter po pojmovanju vrhovnega vladarja (princepsa). Spis O državi

je nastajal od leta 54 pr.n.š. do leta 51 pr.n.š..in obsega tri dni trajajoč razgovor, v katerem so

leta leta 129 pr.n.š. v predmestni vili Scipia Emilijana sodelovali Scipio Emilijan, Gaj Lelij,

Lucij Furij, Fil, Kvint Elij Tubero, Gaj Fanij, Publij Rutilij Ruf in Kvint Mucij Scevola

Avgur. Razpravljali so o popolni državni ureditvi, o dotlej poznanih oblikah vladavine, tj.

16

Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 240. 17

Glej Cic. De Officiis, I.,89. Navedek po B. Riposati, o. c., str. 241.

10

monarhijo, aristokracijo in demokracijo. Celoten spis je obsegal šest knjig, ki se niso ohranile

v celoti.18

Prva knjiga prikazuje tri vrste vladavine, njihove pomanjkljivosti in spremembe. Scipio

Emilijan predloži četrto obliko vladavine, ki naj bi bila sinteza vseh prejšnjih.19

Druga knjiga utemeljuje predlog Scipia Emilijana in dokazuje, da je rimska država, ki je izraz

celokupnega naroda, boljša od grške, ki je izraz volje ene same osebe. V luči zgodovinskih

podatkov pretresa počasni razvoj in dozorevanje rimskega naroda, njegovo modro vladavino

in zakone, ki ščitijo osebne in družinske pravice.

Tretja in četrta knjiga sta nepopolni. V njih Scipio Emilijan dokazuje, da dobro utemeljena

država temelji na pravičnosti (iustitia), povzdiguje javno blaginjo (bonorum publicum),

zagovarja pravico do zasebne lastnine ter obsoja nemoralne predstave in plese.

Peta knjiga naj bi bila posvečena poveličevanju zdravega in poštenega življenja starih

Rimljanov in osvetljevanju zaželenih vrlin vladarjev.

Šesta knjiga je nadaljevanje pete knjige in se končuje s sanjami Scipia Emilijana, v katerih

sreča svojega adoptivnega deda Scipia Afrikana in svojega očeta Lucija Emilija Pavla in se z

njima pogovarja o posmrtnem življenju in nebesih, ki so plačilo za pravične ljudi, ki so svoje

najboljše moči posvetili domovini.

Cicerova filozofska vizija države: Ciceru država ni predstavljala le namišljene tvorbe, ampak

stvarnost s slavno preteklostjo, z zakonodajalci in z vojaškimi poveljniki ter z zgodovinskimi

osebnostmi. To je bil antični Rim, ki se je skozi stoletja izražal s svojo kraljevino, z

republikansko ustavo, s konzulsko oblastjo, z zakonodajo, s senatskim zborom ter s svojo

ljudsko in aristokratsko vlado. Cicero je podoživljal zgodovino rimskega naroda v njegovi

idealni preobrazbi. Prizadeval si je, da bi se uspehi Rimljanov ponavljali v prihodnjem

razvoju, ki bi pripeljal do družbenega ravnovesja in do trdne politične ureditve. V Cicerovi

zamisli o državi so zaživele njegove sanje in preteklost je podoživljal kot sedanjost. V

prihodnosti si je zamišljal politične voditelje in ustanove, ki bi ustrezali predvsem moralnim

pričakovanjem in standardom. Poudarjal je pomen državljanske vzgoje, vrline pravega

državnika ter pravičnost in krepost. Cicero je izvoru države pripisoval globoko rimsko

etičnost, kajti država ne nastane iz nujnosti, da se ljudje združujejo in si pomagajo ter se

branijo, kot sta trdila Platon in Aristotel, ampak iz zavesti ljudstva, ki se združuje na osnovi

koristnosti, pravičnosti in državljanskih kreposti.20

2.2.2.2.2. Spis O zakonih (De legibus)

Spis O zakonih (De legibus) predstavlja razgovor med Cicerom, njegovim bratom Kvintom

in Pomponijem Atikom. Razprava je obsegala pet knjig, od katerih so se ohranile prve tri.

Prva knjiga je hvalnica naravnemu zakonu, na katerem mora temeljiti pozitivno pravo.

Naravno pravo ne izvira iz človeškega mišljenja in prepričanja, ampak ga je Bog zapisal v

naša srca in v njem utemeljil krepost, pravičnost, človeška načela in verski čut, ki nas

povezuje z onostranstvom. Ko spoznava človek samega sebe, spoznava tudi kar je v njem

božanskega in kar ga dviga na božjo raven ter ga spodbuja, da deluje v skladu s svojim

človeškim dostojanstvom ter spoštuje zakone in skupnost.

18

Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 233 - 234. 19

Scipion Emilijan je bil velik zagovornik republike, zato je Cicero uporabljal njegov lik v dialogih spisov. 20

Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 235.

11

Druga knjiga je posvečena verskim zakonom, ki izvirajo iz naravnega zakona, ki prihaja od

boga. Verski zakoni urejajo obrednik svetih daritev, koledar, svečeniško ustanovo in javne

predstave. Druga knjiga vsebuje verske zakone, ki so napisani v starinskem slogu Zakonika

XII. plošč.

Tretja knjiga opisuje državne službe in njihovo preteklost. Cicero razpravlja o nižjem

uradništvu, kamor spadajo vojaški tribuni, kvestorji in edili ter o konzulih in senatorjih. Spis

O zakonih vsebuje pomembne zgodovinske podatke o pozitivnem in naravnem pravu. V njem

gleda Cicero na nravstvene in verske vidike zakonov s stališča platonskih, aristotelovskih in

stoiških nazorov iz nove akademije. Izraža jih stvarno in z zavestjo Rimljana. Spis O zakonih

predstavlja bogato kulturno dediščino, ki je moralna osnova rimske antične kulture, njene

zakonodaje in družbene ureditve.21

2.2.3. Govorniški spisi Marka Tulija Cicera

Cicero je bil velik govornik in velik govorniški teoretik. S svojimi govorniškimi spisi je dal

Rimljanom in kulturnemu svetu govorniško tradicijo, katere izročilo je iz rimske kulture

prešlo v svetovno kulturo in se je ohranilo do današnjih dni. Z znanjem in izkušenostjo je

ustvaril nesmrtna dela in prave umetnine, ki so se ohranile kot izraz najpristnejšega

klasicizma. Cicero je bil po Platonu prvi, ki mu je uspelo uskladiti retoriko z modroslovjem.

Dokazal je, da teorija govorništva ni samo stvar tehnike, ampak tudi znanosti, kajti njene

korenine segajo v človekove naravne lastnosti. Menil je, da je popoln govornik tudi dober

človek in govornik, ki obvlada umetnost logičnega razpredanja misli, hkrati pa združuje

teoretična in praktična načela, znanstvene zahteve in sodno kazuistiko. Tako je Cicero

poduhovil svoj visoki kulturni vzor, katerega bistvo sta človečnost in univerzalnost.

Najpomembnejši Cicerovi govorniški spisi so:

- Spis O določitvi snovi (De inventione) je Cicero napisal pri dvajsetih letih in ga ni

dokončal. Dve knjigi, ki sta izšli malo pred Cicerovim prvim govorniškim nastopom, sta

pomanjkljivi, nepregledni in podobni šolskim zapiskom. Spis predstavlja prvo pisano

znanstveno razpravo o teoriji govorništva. Zanimivi so uvodi, v katerih Cicero poveličuje

pomen govorništva za kulturo in civilizacijo človeštva.22

- Spis O govorniku (De oratore) sega v leto 55 pr.n.š. in je nastal po Aristotelovem zgledu.

Obsega tri knjige v obliki živahnega in dramatičnega razgovora o naravi retorične umetnosti,

v katerem sodelujejo sami strokovnjaki, ki so imeli za seboj bogato kulturno dejavnost na

različnih področjih. V prvi knjigi Kras povzdiguje pomen vsestranske izobrazbe in

umetniškega čuta v govorništvu. Antonij trdi nasprotno in poudarja pomen iznajdljivosti in

naravnih sposobnosti govornika v sodnih zadevah. V drugi knjigi poudarja Antonij pomen

navdiha in zbiranja gradiva (inventio), da poišče najprimernejše dokaze za pravdo. Pri tem mu

bolj kot izobrazba pomaga bistroumnost, razmišljanje, umetniška izkušenost in zgledovanje

po že obstoječih vzorih. V tretji knjigi Kras razpravlja o jezikovnem in stilnem oblikovanju

(elocutio) in o podajanju (actio) ter jasno razvija nauk o pravilni latinščini. V nadaljevanju je

govora o ritmičnih sklepih, o miselnih in besednih figurah ter o umetnosti govorice telesa in

glasovni intonaciji v sozvočju z različnim govornikovim čustvovanjem. Spis je vsesplošna

21

Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 236.

22 Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 229-233.

12

znanstvena razprava o retoriki, v kateri se dopolnjujeta praktični in teoretični vidik

govorništva in izpostavlja zahteva povezanosti med filozofijo in retoriko ter med

izobraženostjo in odvetniško izkušenostjo. Govornika morajo voditi modrost in razsodnost,

okus in uglajenost, tako da bo uskladil nastop in govorico z okoliščinami in osebami, skratka

da bo vedno znal presoditi, kaj se spodobi. V spisu je slog sproščen, razgiban, zvočen,

vznesen in v celoti prijeten ter usklajen z zahtevno vsebino, Cicerov humanistični ideal pa

pridobiva jasnejše obrise.23

- Spis Brut (Brutus) je nastal leta 46 pr.n.š. in opisuje zgodovinski razvoj govorništva od

grških začetkov do Cicerovih časov. V razpravi so sodelovali Cicero, njegov prijatelj Atik in

Brut, ki je bil predvsem filozof in privrženec atiške struje. Cicero opisuje lik govornikov in

ocenjuje njihove govore ter njihov doprinos k razvoju govorništva v povezavi s prejšnjim in

kasnejšim obdobjem. Najbolj pohvalno se izraža o tistih govornikih, ki so spremenili

govorništvo v šolo kreposti in v bojno orožje za najsvetlejše človeške in državljanske vzorce.

Po razpravi, ki predstavlja poskus kritičnega pisanja zgodovine govorništva, Riposati

ugotavlja, da je pravo govorništvo tisto, ki ima moč in sposobnost, da poslušalca pritegne in

prepriča.24

- Spis Govornik (Orator) je nastal leta 44 pr.n.š. z namenom osvetlitve idealne podobe

popolnega govornika, ki pomeni združitev teoretične govorniške izkušnje in praktične

sposobnosti, kar pa v celoto morebiti ni in tudi ne bo nihče uresničil. Spis v prvem delu

obravnava večji del snovi iz spisa De oratore, v drugem delu pa poteka razprava o ritmični

prozi in njeni notranji umetniški sestavi. Spis Govornik ima jasno začrtano zgradbo in je pravi

vzor umetniške proze, čistega izraza in jezikovne tehnike. Ker se pred Cicerom v Rimu ni

nihče zanimal za muzikalno naravo in ustroj besed, grški nauki pa niso bili jasni, ni bilo lahko

osvetliti idealno podobo popolnega govornika. Tudi na tem področju je Cicero pogumno utiral

novo pot, njegove ugotovitve pa so ustvarile izročilo »ciceronske proze«, ki je najimenitnejši

izraz njegove govorniške umetnosti in najpopolnejši dosežek latinske stilistike.25

- Spis Najboljša vrsta govornikov (De optimo genere oratorum) je predgovor za prevod

Demostenovega in Ajshinovega grškega govora. Cicero je hotel dokazati, da je govorništvo

nedeljivo, njegova izrazna tehnika pa je lahko različna, ko pravi: »Popoln je tisti govornik, ki

s svojo besedo razsvetljuje, zabava in gane poslušalce.« 26

- Spis Govorniške razčlenitve (Partitiones oratoriae) vsebuje kratek pregled teorije

govorništva, v obliki vprašanj in odgovorov, ki ga je Cicero pripravil za sina Marka ter

osvetljuje zahtevna vprašanja kot so trditev, teze, dokazovanje in sestavine govora. Vsebina

povzema prejšnja dela in poenostavlja podrobne delitve iz drugih spisov ter predstavlja

strnjen priročnik slavilne, svetovalne in sodne teorije govorništva.27

- Spis Topika - O najboljši vrsti govornikov (Topica) je Cicerovo zadnje delo o teoriji

govorništva in vrhunec njegovega ustvarjanja. Nastalo je leta 44 pr.n.š. in naj bi bila delna

predelava Aristotelovega istoimenskega spisa. V spisu Cicero razlaga, kako poiskati snov za

razne vrste govorov in zajema vse, kar so o invenciji, iskanju in utemeljevanju dokazov

23 Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 230-231.

24 Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 231. 25

Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 232. 26

Glej Cic., De optimo genere oratorum , I.,3., Navedek po B. Riposati, o. c., str. 232. 27

Ciceron M. T., Partitiones oratoriae, prevod Matjaž Babič, M. Cerar in M. Cerar ml., Ciceron & Ciceron –

O govorništvu na kratko, Traditio lampadis, Ljubljana 2012, str. 109.

13

povedali antični govorniki in filozofi. Delo je primerno za širok krog ljudi saj je njegov

»topični« nauk tesno povezan z dialektično umetnostjo.28

2.2.4. Pisma Marka Tulija Cicera

Cicero je že od mladosti naprej vzdrževal obsežno korespondenco z družino, s sorodniki, s

prijatelji, s sodržavljani in s političnimi osebnostmi. V 37. knjigah so ohranjene štiri zbirke

Cicerovih pisem. Druge zbirke, med katerimi so tudi pisma napisana v grščini, so se izgubile.

Čeprav je ohranjenih le polovica vseh pisem, predstavlja njegova korespondenca eno

najzanimivejših pričevanj človeškega duha v zgodovini antične književnosti. Njegova pisma

predstavljajo najobširnejše in najbolj živo pričevanje o tedanjih življenjskih razmerah in

odnosih v tedanji družbi. Iz Cicerove korespondence odseva njegova osebnost v javnem in

zasebnem življenju, s svojo mehkobo in intimnostjo, z upanji in bojaznimi, s političnimi

skrbmi in jezo ter z grenkimi razočaranji. To je najintimnejša in iskrena izpoved, kakor je

privrela iz razuma in iz srca moža, ki ni znal molčati, kajti še v tišini je čutil, da mora

posredovati drugim svoja razmišljanja in pogovore s samim seboj, ki so mu jih narekovale

vsemogočne življenjske razmere. Življenje mu namreč ni dalo miru, neprestano ga je gnala

notranja nuja in ga mučila razklanost med idealom in resničnostjo, v kateri ni bilo prostora za

doktrinarna vprašanja in filozofske ali leposlovne probleme, ki spadajo v miselni in duhovno

poglobljeni svet, temveč samo za človeška vprašanja, za vsakdanja dogajanja, za čustvene

izlive in bežne vtise, ki jih je Cicero marsikdaj kradoma utrgal na potovanjih ali na senatskih

sejah, v razgovoru s prijatelji ali v prečutih nočeh. Ker vsebujejo Cicerova pisma tedanjo

zgodovino, so tudi pomemben zgodovinski spomenik časa ob propadanju rimske republike.29

2.2.5. Slovenski prevodi del Marka Tulija Cicera

Dela Marka Tulija Cicera so nam danes dostopna v izvirnem latinskem jeziku in številnih

prevodih. Nekateri spisi so prevedeni tudi v slovenski jezik:

- Leta 1938 je pri Banovinski založbi šolskih knjig in učil v Ljubljani izšlo Cicerovo delo

Govori proti Katilini (M. Tulij Cicero – Orationes in Catilinam (I. et IV.)), ki sta ga priredila

Marko Bajuk in Milan Grošelj.30

- Leta 1939 je pri Banovinski založbi šolskih knjig in učil v Ljubljani izšel Cicerov govor De

imperio Cn. Pompei ad Quirites oratio, ki ga je priredil Franc Belec.31

- Leta 1972 je pri Založbi Obzorja v Mariboru izšlo Cicerovo delo Največje dobro in

največje zlo (Marcus Tullius Ciceron - De finibus bonorum et malorum), ki sta ga prevedla

Fran Bradač in Tone Ločnikar.32

28

B. Riposati, o. c., str. 233. 29

Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 243. 30

M. Bajuk, M. Grošelj, M. Tullius Cicero - Orationes in Catilinam (I. et IV.), Banovinska zaloga šolskih knjig

in učil, Ljubljana 1938. 31

F. Belec, M. Tullius Cicero - De imperio Cn. Pompei ad Quirites oratio, Banovinska zaloga šolskih knjig in

učil, Ljubljana 1939. 32

F. Bradač, T. Ločnikar, J. Košar, M. Tullius Cicero - Največje dobro in največje zlo, Založba Obzorja v

Mariboru, Maribor1972.

14

- Leta 2002 je pri Založbi Sidro v Ljubljani izšlo Cicerovo delo O govorniku (Marcus

Tullius Cicero – De Oratore), ki ga je prevedla Ksenja Geister.33

- Leta 2004 je pri Založbi Litera v Mariboru izšlo Cicerovo delo Lelij - O prijateljstvu

(Marcus Tullius Cicero – Laelius de amicitia), ki ga je prevedla Barbara Zlobec Del

Vecchio.34

- Leta 2008 so pri Založbi Litera v Mariboru izšli Cicerovi Štirje govori proti Katilini

(Marcus Tullius Cicero – In L. Sergium Catilinam), ki ga je prevedla Barbara Zlobec Del

Vecchio.35

- Leta 2010 je pri Založbi ISH publikacije v Ljubljani izšlo Cicerovo delo O prerokovanju

(Marcus Tullius Cicero - De divinatione), ki ga je prevedla Nada Grošelj.36

- Leta 2011 je pri Študentski založbi v Ljubljani izšlo Cicerovo delo O dolžnostih (Marcus

Tullius Cicero - De officiis), ki ga je prevedla Nada Grošelj.37

- Leta 2012 je pri Založbi Traditio lampadis v Ljubljani izšlo Cicerovo delo Cicero & Cicero

- O govorništvu na kratko - Govorniške razčlenitve, (Marcus Tullius Cicero – Partitiones

oratoriae) ki ga je prevedel Matjaž Babič.38

- Leta 2015 je pri Inštitutu Antona Trstenjaka v Ljubljani izšlo Cicerovo delo Pogovori o

starosti (M. Tullius Cicero – Cato Maior de senectute), ki ga je prevedla Vida Pust Škrgula.39

V slovenski jezik so prevedena tudi nekatera Cicerova pisma, ki jih je v samozaložbi izdal

Boris Tomažič. Leta 1950 je v Gorici v Italiji izšla knjiga Ciceronova pisma in berila.40

Leta

1954 je v Sloveniji izšlo delo Izbor Ciceronovih pisem.41

Leta 1955 je v Trstu izšel učbenik

Izbor Ciceronovih pisem.42

Nekaj manjših odlomkov iz Cicerovih del, ki se nanašajo na pravo najdemo tudi v literaturi,

ki se navezuje na rimsko pravo. Leta 1998 je pri Založbi ČZ Uradni list RS v Ljubljani izšlo

delo Primeri iz rimskega prava.43

Pri GV Založbi - Pravna obzorja iz Ljubljane je bilo leta

2006 izdano delo Latinski pravni reki.44

Leta 2013 je pri isti založbi izšlo delo Rimsko

pravo45

in leto kasneje delo Pozabljene latinščina.46

Avtor vseh navedenih del je Janez

Kranjc.

33

K. Geister, M. Tullius Cicero - O govorniku: trije pogovori o govorniku, posvečeni bratu Kvintu, Založba

Sidro v Ljubljani, Ljubljana 2002. 34

B. Zlobec Del Vecchio, M. Tullius Cicero - Lelij - O prijateljstvu, Založba Litera v Mariboru, Maribor 2004. 35

B. Zlobec Del Vecchio, M. Tullius Cicero–Štirje govori proti Katilini, Založba Litera v Mariboru,

Maribor 2008. 36

N. Grošelj, M. Tullius Cicero- O prerokovanju, Založba ISH publikacije v Ljubljani, Ljubljana 2010. 37

N. Grošelj, M. Tullius Cicero- O dolžnostih, Študentska založba v Ljubljani, Ljubljana 2011. 38

M. Babič, M. Tullius Cicero- Ciceron & Ciceron – O govorništvu na kratko, Založba Traditio lampadis v

Ljubljani, Ljubljana 2012. 39

V. Pust Škrgula, M. Tullius Cicero -Pogovori o starosti, Inštitut Antona Trstenjaka v Ljubljani,

Ljubljana 2015. 40

B. Tomažič, M. Tullius Cicero- Ciceronova pisma in berila, samozaložba, Gorica 1950. 41

B. Tomažič, M. Tullius Cicero- Izbor Ciceronovih pisem , samozaložba, Slovenija 1954. 42

B. Tomažič, M. Tullius Cicero- Izbor Ciceronovih pisem , samozaložba, Trst 1955. 43

J. Kranjc, Primeri iz rimskega prava, Založba ČZ Uradni list RS v Ljubljani, Ljubljana 1998. 44

J. Kranjc, Latinski pravni reki, GV Založba - Pravna obzorja iz Ljubljane, Ljubljana 2006. 45

J. Kranjc, Rimsko pravo, GV Založba - Pravna obzorja iz Ljubljane, Ljubljana 2013. 46

J. Kranjc, Pozabljena latinščina, GV Založba - Pravna obzorja iz Ljubljane, Ljubljana 2014.

15

3. Sodno govorništvo Marka Tulija Cicera

Sodno govorništvo Marka Tulija Cicera predstavlja osrednji del njegovega opusa. Opredelitev

pomena Cicerovega govorništva zahteva poznavanje razmer v tedanji družbi in značilnosti

kazenskega sodstva, ki se je v obdobju rimske republike delilo na dve značilni obdobji. Prvo

obdobje rimskega kazenskega prava se je začelo z vzpostavitvijo republike leta 509 pr.n.š. in

je trajalo do leta 201 pr.n.š.. V tem času zgodnje in srednje republike je bil uveljavljen

Zakonik XII. plošč. Prvotni kazenski postopek, ki je potekal v ljudskih skupščinah (komicijih)

pod vodstvom magistrata, je po treh stoletjih delovanja postal neekonomičen, zastarel in v

tedanjih razmerah neustrezen. V obdobju pozne republike je bil sredi 2. stoletja pr.n.š.

vzpostavljen nov sistem stalnih kazenskih porotnih sodišč (quaestiones perpetuae). V drugem

obdobju rimskega kazenskega prava, ki je trajalo do konca republike leta 27 pr.n.š., je bila

leta 81 pr.n.š., pod vodstvom rimskega politika, diktatorja in vojskovodje Lucija Kornelija

Sula, izpeljana reforma rimske kazenske zakonodaje.47

Ustroj in način dela rimskega

kazenskega pravosodja koncem republike v veliki meri poznamo prek Cicerovih obrambnih

govorov.

3.1. Pravna ureditev rimskega kazenskega sodstva

Ob začetku Rimske republike je še veljalo običajno pravo. Ker so si vodilni patriciji vedno

razlagali pravo sebi v prid, je na željo plebejcev po pravni varnosti leta 450 pr.n.š. nastal

Zakonik XII. plošč. Razlaga zakonika je bila sprva dobesedna, kasneje pa se je s pomočjo

interpretacije prilagajala novim razmeram.48

Zakonik XII. plošč je urejal civilni postopek in

izvršbo, družinsko in dedno pravo, premoženjsko pravo, kazensko pravo, določila o pokopu

ter dodatna določila, pri čemer v času zakonikovega nastanka še niso razlikovali med

posameznimi pravnimi področji. V Zakoniku XII. plošč vsebujeta kazenskopravna določila

predvsem VIII. in IX. plošča.49

V celotnem obdobju republike je kazensko pravo glede na

različno vsebino kaznivih dejanj razlikovalo zasebnopravne (delicta) in javnopravne

(crimina). Plošča VIII. je opredelila veliko število rimskih delicta (delicta privata), ki so

kazniva dejanja zasebnopravne narave usmerjena proti interesom posameznika (tatvina, rop,

telesna poškodba, uboj…) in se preganjajo na temelju tožbe oškodovanca v okviru civilnega

postopka. Plošča IX. je opredelila rimske crimina (delicta publica), ki so kazniva dejanja

sakralne ali politične narave in prizadenejo celotno skupnost. Najpogostejši kršitvi

družbenega reda in njegovih temeljnih dobrin sta bili umor (parricidium) in izdaja domovine

(perduellium). Ker posledic kršitev temeljnih dobrin ni mogoče opredeliti kot materialno

škodo tudi kazen zanje ni bila objektivno merljiva, zato so pri kaznovanju izhajali bolj iz

vrednostne narave kot iz posledic dejanja.50

47

Povzeto po I. Jaramaz – Reskušić, Kaznenopravni sustav u antičkom Rimu, Kaznenopravno – kriminalistička

biblioteka »Vladimir Bayer«, Zagreb 2003, str. 49. 48

Povzeto po J. Kranjc, Rimsko pravo, GV Založba, Pravna obzorja , Ljubljana 2013, str. 82. 49

Slovenskega prevoda Zakonika nimamo. Poleg prevodov v svetovne jezike obstajata tudi prevoda v

srbohrvaški (Dr. Antun Malenica, Izvori rimskega prava, Tom I, Beograd 1989, str. 65 in nasl.) in hrvaški jezik

(A. Romac, Zakonik dvanaest ploča, Latina et Graeca, Zagreb 1994, str. 79 in nasl. Knjiga obsega tudi obsežno

uvodno študijo o zakoniku in najstarejšem rimskem pravu.) 50

Povzeto po J. Kranjc, Zbornik znanstvenih razprav - XLII. Letnik, Ljubljana 1982, str. 117-118.

16

Vir kazenskega prava so bili še zakoni, ki so bili tedanji konkretni odgovori na družbene

probleme. Vnaprejšnja zakonska opredelitev kaznivih dejanj in kazni zanje je preprečevala

anarhijo in preveliko zlorabo kaznovalne oblasti. Zakoni so opredeljevali zločine (crimina) in

kazni zanje (poena) ter osnovali posebna stalna porotna kazenska sodišča (quaestiones

perpetuae). Med najpomembnejšimi zakoni je bil Lex Valeria de provocatione iz leta 300

pr.n.š., ki je omejil magistratsko kaznovalno oblast.

3.2. Razvoj rimskega kazenskega prava

Razvoj rimskega kazenskega prava se med drugim vidi v različnih razvojnih oblikah sodišč.

V obdobju zgodnje in srednje republike je potekalo ugotavljanje kaznivih dejanj pred

ljudskimi skupščinami (komiciji) pod vodstvom magistrata. Tedanji inkvizitorni kazenski

postopek (iudicia populi) se je začel z javno vložitvijo tožbe pred magistratom. Dolgotrajno

sojenje, ki ga je sprožil pretor, tribun ali edil, je potekalo v dveh fazah.51

V prvi fazi so

ugotavljali kazniva dejanja osumljene osebe in razpravljali o krivdi pred sodnimi sveti ter

predložili kazni. Po predhodni kontroli javnega mnenja, izvedenega z glasovanjem ljudstva o

zavrnitvi ali pritrditvi predlagane kazni pravosodnega magistrata, je bila v drugi fazi pred

tributskim ali plebejskim zborom izrečena kazen. Storilec kaznivega dejanja je za pomoč

lahko zaprosil drugega magistrata ali ljudskega tribuna. Posebnost komicijskega postopka je

bila možnost pritožbe na odločitev magistrata (provocatio ad populum), saj je Zakonik XII.

plošč vseboval določbe, ki so državljanom omogočile pritožbe zoper izrečene kazni in

omejevale magistratom zlorabo kaznovalne oblasti, kar je opisal tudi Cicero v delu De re

publica.

V drugem stoletju pr.n.š. se je zaradi večjega nasilja in številnejših javnopravnih deliktov

(crimina) povečevalo tudi število sodnih zadev. Zaradi neekonomičnega in počasnega

postopka pred maloštevilnimi ljudskimi skupščinami, so po prvi reformi kazenskega sodstva

leta 206 pr.n.š., osnovali izredna sodišča (quaestiones extraordinariae) in stalna kazenska

sodišča (quaestiones perpetuae). Izredna kazenska sodišča so delovala do leta 123 pr.n.š., ko

je lex Sempronia de capite civis prepovedal njihovo ustanavljanje brez zakonodajnega akta in

brez potrditve ljudstva. Ob koncu republike se je večalo število stalnih kazenskih sodišč

(quaestiones perpetuae), ki so jih ustanavljali za točno določena in z istim zakonom

predvidena kazniva dejanja.

Komicijski kazenski postopek z magistrati kot tožniki ni bil nikoli odpravljen, ampak je bil po

drugi reformi kazenskega sodstva z lex Cornelia omejen na posamezne izjemne primere.

Rimski magistrat je še vedno lahko brez posebnega postopka kaznoval osebe, ki so bile pri

dejanju zalotene (manifesti), ki so kaznivo dejanje takoj priznale (confessi) ter sovražnike

Rima (hostes). Manjša kazniva dejanja (prestopke, neposlušnost in neizvrševanje oblasti

magistratov) so še vedno reševali magistrati sami in samostojno. Tudi pri kaznivih dejanjih

sužnjev in svobodnih Rimljanov nižjega stanu ni prišlo do rednega postopka, ampak so

storilca neposredno kaznovali t.i. tresviri capitales, ki so skrbeli za red in mir v mestu ter

nadzorovali zapore, v katerih so izvrševali smrtne kazni.

51

Povzeto po E.Costa, o. c.,str.131-132.

17

3.2.1. Kazniva dejanja in sankcije v rimski republiki

Glavna kazniva dejanja, ki so jih obravnavala redna sodišča, so bila umor (parricidium) in

izdaja domovine (perduellium) ter druga kazniva dejanja proti rimski državi in njeni javni

varnosti (uboj; zastrupljanje; krivo pričanje; ponarejanje listin in denarja; podkupovanje;

nasilje; krvoskrunstvo; tatvina javnega premičnega premoženja; zlorabe položaja rimskih

uradnikov v provincah; prilaščanje premoženja z zlorabo oblasti in umetno dvigovanje cen

žita v špekulativne namene). Proti koncu republike so bili sprejeti zakoni, ki so z novimi

oblikami kaznivih dejanj prepovedovali volilno korupcijo (ambitus), vojne delikte, oderuštvo,

posilstvo ter igre na srečo.

V dolgi zgodovini rimske republike so se spreminjale različne kazni (usmrtitev, denarna

kazen in izgon iz Rima). V komicijskem sodnem postopku (iudicia populi) je bilo kaznovanje

odvisno od magistratove diskrecijske odločitve o kazni. Izrečene kazni magistrata so bile

globa ali zastavitev in javno uničenje premične stvari, bičanje ter izgon storilca kaznivega

dejanja iz Rima. Samostojni kazni za kazniva dejanja sta bili usmrtitev (poena mortis) ter

plačilo določene vsote denarja (multa).52

Ko je bil vzpostavljen nov kazensko sodni sistem

stalnih porotnih sodišč (quaestiones perpetuae) je nastal tudi nov sistem predpisanih kazni

(poena legis), dotedanje oblike kaznovanja pa so bile v zadnjem stoletju republike minimalno

nadgrajene. Komicijski kazenski postopek z magistrati kot tožniki ni bil nikoli odpravljen,

ampak je bil po drugi reformi kazenskega sodstva z lex Cornelia omejen na posamezne

izjemne primere.

3.2.2. Sankcioniranje kaznivih dejanj v obdobju Cicera

Hudi pretresi v Rimu pred koncem republike so povzročili potrebo po drugi obsežni reformi

kazenskega sodstva.53

Njen avtor je bil Lucij Kornelij Sula, ki je leta 81 pr.n.š. predlagal

komiciju sprejetje zakona lex Cornelia iudiciaria. Uveljavitev zakona je povzročila obsežno

reformo kazenske zakonodaje. Zaradi potrebe po vzpostavitvi porušenega javnega reda in

miru so najtežja kazniva dejanja (udarjanje, pretepanje in nezakonit vstop v tujo hišo) prešla

iz delicta privata na nivo crimina. Ob koncu republike je v Rimu delovalo devet stalnih

porotnih kazenskih sodišč (quaestiones perpetuae). Pet sodišč je presojalo kazniva dejanja

politične narave (maiestas, repetundae, ambitus, peculatus, …), štiri sodišča pa so presojala

splošna kazniva dejanja (homicidium, parricidium, falsum, iniuria,…). S sprejetjem večjega

števila zakonov so bila različna področja kaznivih dejanj razdeljena na tri skupine.

Kazniva dejanja proti državi (crimen maiestatis) so politična kazniva dejanja (veleizdaja,

napadi na neodvisnost in varnost države, napadi na veličanstvo in organe rimskega naroda).

Kazniva dejanja ogrožanja življenja in telesa so družbi nevarna dejanja, ki indirektno

povzročijo smrt (oboroženi poskusi ubojev, grabež, podtikanje požara, nepravično izrekanja

kazni s strani magistratov ali predsedujočih porotnikov, lažne prijave, prejemanja podkupnin

in dogovori za obsodbo nedolžnih ljudi, krivo pričanje ter promet in uporaba strupov).

Kazniva dejanja proti javnemu redu so bila ponarejanja žigov, denarja in oporok

(vpisovanja lažne poslednje volje oporočitelja; uporaba lažne oporoke; odtujitev in prikrivanje

52

Povzeto po I. Jaramaz – Reskušić, o. c., str. 134. 53

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str 87–125.

18

avtentične oporoke; ponarejanje, zamenjava, uničevanje in predčasno odpiranje oporoke…).54

V času Cicera so bile besede za kazniva dejanja maleficium, delictum, facinus, flagitium,

scelus, peccatum, fraus.55

Za storilce kaznivih dejanj sta bili z reformo kazenske zakonodaje uzakonjeni dve glavni

kazni. To sta bili smrtna kazen (poena capitis) in denarna kazen (multa). Z zakonom so bila

ustanovljena sodišča za presojo točno določenih kaznivih dejanja. Njihova sodba je bila

omejena le na odločitev o krivdi ali o nedolžnosti. Protisloven sistem kazni, utemeljen na

smrtni kazni (poena capitis), premoženjski kazni (poena pecuniaria), denarni kazni (multa)

in proti koncu republike kazni izgona iz države (exilium), ni dajal diskrecijske pravice

uporabe načela proporcionalnosti med kaznijo in težo kaznivega dejanja ter ni upošteval

nevarnosti storilca in drugih okoliščin kaznivega dejanja, zato sodba ni odstopala od

predpisanih kazni. Konfiskacija premoženja (publicatio bonorum) je bila akcesorna kazen

ob izgonu storilca iz države.56

3.2.2.1. Smrtna kazen

Smrtna kazen (poena capitis) je bila v obdobju pozne republike predpisana za storilca

kaznivega dejanja izdaje države ali za umor. Izogib smrtni kazni je omogočil prostovoljni

dosmrtni eksil (izgnanstvo) in konfiskacija premoženja storilca kaznivega dejanja. Pravno

tehnični aspekt prostovoljnega izgona iz države (exilium), s katerim se je storilec izognil kazni

usmrtitve, opredeljuje Cicero z naslednjimi besedami: »Exilium ni z zakonom predipisana

kazen temveč je pobeg pred kaznovanjem in način, s katerim se pred izrekom kazni obtoženec

izogne zaprtju, po izreku kazni pa usmrtitvi….«57

Šele Cicerov zakon lex Tullia de ambitu je leta 63 pr.n.š. prvi uvedel izgon iz Rima kot

samostojno kazen za delikt volilne korupcije. Izgon je trajal za obdobje desetih let in ne

dosmrtno. S tem zakonom se je začel postopek reforme sistema z zakonom predpisanih

kazni. Kasneje je izgon iz Rima predpisoval tudi zakon lex Clodia. Leta 46 pr.n.š. sta

Cezarjeva lex Iulia ter leta 43 pr.n.š. lex Pedia predpisala kazen izgona poleg dotedanjih

kaznivih dejanj tudi za umor (parricidium) in izdajo domovine (perduellium).

3.2.2.2. Denarna kazen

Denarna kazen (multa - poena pecuniaria), ki jo je v zgodnji republiki izrekala komicijska

skupščina, je bila v obdobju pozne republike najpogosteje izrečena kazen za kazniva dejanja

crimina. Leta 123 pr.n.š. je zakon lex Acilia repetundarum opredelil crimen repetundarum,

vzpostavil odgovarjajoče sodišče ter predpisal postopkovna pravila s ciljem kaznovanja

kaznivih dejanj izsiljevanja z denarno kaznijo v primeru protipravnega odvzema

premoženjske vrednosti s strani rimskega magistrata ali senatorja (repetundae), v primeru

poškodb (iniuria) ter v primeru ugrabitev, prodaje ali nakupa svobodnega človeka in skrivanja

tujega sužnja (plagium). Vsak rimski državljan je lahko obtožil rimskega magistrata, senatorja

ali člana njegove družine za izsiljevanje v Rimu ali v provinci ter ga preganjal s ciljem

54

Povzeto po I. Jaramaz – Reskušić, o. c., str. 92- 99. 55 Povzeto po E.Costa,Cicerone Giureconsulto, Libro V– Il diritto e il processo penale, Zanichelli Bologna 1927,str.59-60. 56

Povzeto po I. Jaramaz – Reskušić, o. c., str. 170. 57 Glej Cic., Oratio pro A. Caecina, 34., 100., Navedek po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 140,

19

kaznovanja. Denarna kazen se je izrekala v enkratni ali dvakratni višini odvzete premoženjske

vrednosti.58

Ob glavni kazni se je izrekala še konfiskacija premoženja kot stranska kazen.

Obtožencu so kasneje tudi prepovedali opravljati javno službo in biti priča, sodnik ali

zastopnik na sodišču. Leta 67 pr.n.š. je denarno kazen predpisal zakon lex Icilia Calpurnia za

za delikt volilne korupcije (ambitus). Čeprav denarna kazen za izsiljevanje (repetundae) ni

predpisovala druge kaznovalne oblike, je v praksi prihajalo do prostovoljnega odhoda v

izgnanstvo, s čemer se je obsojenec izognil premoženjskemu osiromašenju, bankrotu ter

preprečitvi bodoče politične kariere kot posledice obsodbe na denarno kazen v dvakratni

vrednosti prisvojenih sredstev.

3.2.2.3. Konfiskacija premoženja

Konfiskacija premoženja (publicatio bonorum) se je izrekala kot akcesorna kazen v primeru

oškodovanja države (perduellio, proditio, defectio…) in ni imela lastnosti glavne kazni.

Premoženje, ki je bilo obsojencu trajno odvzeto, je postalo državna last in se je prodajalo na

javni dražbi. Kazen je kmalu prerasla v specifično obliko davka na premoženje in tako postala

dodatno sredstvo, ki je bilo v okviru pregona namenjeno prevratu in prerazporeditvi bogastva.

Kazen je bila namenjena zaščiti državnih interesov in ni bila skladna z načelom rimske osebne

odgovornosti storilca kaznivega dejanja ampak je prizadela tudi njegove naslednike.59

3.3. Rimski kazenski postopek v obdobju Cicera

Do rednega kazenskega postopka je prišlo, kadar obtoženec krivde ni priznal oziroma ni bil

zaloten pri storitvi kaznivega dejanja. Rimski kazenski postopek je bil v obdobju pozne

republike akuzatoren. Zaradi potrebe po odpravi pomanjkljivosti ljudskih skupščin in

izrednih sodišč je zakon za točno določena kazniva dejanja in z istim zakonom predvidena

kazniva dejanja, konstituiral stalna porotna sodišča (quaestiones perpetuae).60

Senat je

sestavljalo od 40 do 70 porotnikov, ki so jih za konkretni postopek izžrebali izmed okoli 450

kandidatov, ki jih je predlagal novo izvoljeni pretor. Izvoljeni porotniki so kot poslušalci

prisostvovali razpravi, ki ji je predsedoval pretor ali nižji magistrat in so na koncu izrekli

krivdorek. Kazenski postopek je potekal po načelih javnosti, zakonitosti in zasebne obtožbe.

Izven Rima so imele kolonije (province) in nekatere mestne občine (municipiji) lastno

kazensko sodstvo, tako da se je njihov kazenski postopek sprva razlikoval od tistega v Rimu.

Po letu 89 pr.n.š., ko se je končala zavezniška vojna in so se italska ozemlja priključila Rimu,

so imele mestne občine lastno kazensko sodstvo s sodnimi sveti, pred katerimi se je odvijalo

javno sojenje z analognimi pravili kazenskega postopka, kot so bila pravila rednih kazenskih

sodišč in z analognimi kaznimi, kot so bile kazni izrečene pred rednimi kazenskimi sodišči

(quaestiones perpetuae) v Rimu.61

V provincah je bilo rimskim državljanom dovoljeno, da so

bili v primeru dokazane ali dokazljive obtožbe z oboroženim spremstvom poslani na sojenje v

Rim. Kazenski postopek v provincah niso določali natančni procesni predpisi, sodišča so bila

58

Denarna kazen za ablatum, captum, coactum, conciliatum, aversum. 59

Povzeto po I. Jaramaz – Reskušić, o. c., str. 147 - 162. 60

Povzeto po J. Kranjc, Zbornik znanstvenih razprav - XLII. Letnik, Ljubljana 1982, str 93-95. 61

Povzeto po I. Jaramaz – Reskušić, o. c., Zagreb 2003, str. 111.

20

odvisna od upravitelja province in pogosto je prihajalo do pristranskega sojenja. Potek

kazenskega postopka in organizacijo kazenskega pravosodja v zadnjem stoletju republike

lahko povzamemo iz Cicerovih spisov in govorov.62

3.3.1. Načela rimskega kazenskega postopka

Rimsko pravo ni poznalo enotnega kazenskega postopka in tudi njegova načela niso bila

nikjer izrecno napisana. V celotnem tisočletju rimske antike je samo v obdobju republike pri

sojenju na rednih sodiščih (quaestiones perpetuae) prevladoval akuzatorni kazenski postopek,

za katerega je veljalo nekaj temeljnih značilnosti:

1. postopek je bil javen;

2. kazenski pregon se ni pričel po uradni dolžnosti, ampak je postopek sprožil zasebni tožnik;

3. obtožencu je bilo treba dati dovolj prilike za obrambo;

4. o krivdi obtoženca je odločala najprej porota, kasneje pa magistratov konzilij;

5. postopek je bil usten.

Načelo ustnosti postopka se je na začetku republike vedno uporabljalo, kasneje pa se je v

(naročenem) pisnem postopku in v postopku pred sodiščem uveljavila pismenost (predvsem v

ekstraordinarnem postopku). Ker so se naštete značilnosti pojavljale v vsakem kazenskem

postopku, lahko govorimo o načelih javnosti, zakonitosti in zasebne obtožbe v rednem

kazenskem postopku rimske republike.63

3.3.1.1. Načelo javnosti

Načelo javnosti je imelo nekoliko drugačno vsebino kot danes in ni veljalo, kadar je zaradi

političnih kaznivih dejanj senat sodil za zaprtimi vrati v kuriji. Redni kazenski postopek je bil

(do sredine 2.stol.n.š.) javen in je potekal na forumu ali na drugem javnem kraju. Prisostvoval

mu je kdorkoli, nekateri ljudje so le pasli zijala, drugi so nedisciplinirano in glasno spremljali

postopek. Govorniku so bučno pritrjevali, ga spodbujali in razvneli ter verjeli, da je od

govornika odvisno kakšna bo izrek sodbe. Tako je bil po zaslugi Marka Tulija Cicera dosežen

vrhunec rimskega govorništva, ki se je razvilo do neslutene popolnosti in raznolikosti ter se v

okviru javnega sojenja (iudicium publicum) pred rednimi sodišči (quaestiones perpetuae)

približalo dotlej nedosegljivim zgledom helenske retorike. Čeprav je neposredna in aktivna

udeležba javnosti pripomogla k objektivnosti postopka, je lahko včasih privedla do zavajanja

javnosti s strani demagoškega govornika ter do neobjektivnega postopka. Načelo javnosti je

veljalo za sojenje na forumu še nekaj časa po koncu republike. Najkasneje od konca 2.

stol.n.š. je izginilo komicialno kazensko sodstvo in javni rimski kazenski postopek. V

obdobju principata se je pojavil kognicijski sodni postopek, ki se je odvijal v dvoranah in

pisarnah. Govornik je imel na voljo omejen čas, vmesna vprašanja sodnika so še zmotila

govornikov koncept ter oslabila njegovo nekdaj prodorno moč. Postopki pred cesarjem in

pred sodniki so potekali tajno (secretum) in so postajali vse bolj interna zadeva pravosodnih

organov.

62

Povzeto po J. Kranjc, Zbornik znanstvenih razprav - XLII. Letnik, Ljubljana 1982, str. 96. 63

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str 102.

21

3.3.1.2. Načelo zakonitosti

Rimsko kazensko pravo izrecno ni poznalo načela zakonitosti. Ker je bil za ustanovitev sodišč

(quaestio) potreben poseben zakon, na katerega je bilo sodišče materialno in procesno vezano,

so se zametki načela (ni zločina, ni kazni brez predhodnega zakona - nullum crimen, nulla poena

sine lege praevia) pojavljala že v okviru rimskega rednega kazenskega postopka. Do

odstopanja od načela je prihajalo v postopku pred magistrati ter navidezno v postopku pred

cesarjem ali senatom, ki sta imela zakonodajno oblast. Čeprav je tudi v rimskem kazenskem

pravu prihajalo do formalnih in vsebinskih kršitev postopka, je bil redko kdaj obtožen nekdo

za dejanje, ki ga je storil še predno je nek zakon tako dejanje proglasil za kaznivo. V praksi je

imelo dokaj omejeno število kaznivih dejanj dokaj široke opredelitve dejanskih stanov. Pri

opredelitvi kaznivih dejanj pa enkraten akt zakonodajalca ni dokončno opredelil vseh

kaznivih dejanj, ampak so kazniva dejanja opredeljevali postopoma in kontinuirano.64

3.3.1.3. Načelo zasebne obtožbe

Načelo zasebne obtožbe je veljalo v magistratnem postopku, v postopku pred senatom in v

postopku pred cesarjem. Tudi če je šlo za izrazito javni interes, je moral tožbo za postopek

vložiti zasebni tožnik, kar je preprečevalo, da bi rimski kazenski postopek postal uradni

postopek v smislu modernih kazenskih postopkov.65

Kdor je pred magistratom vložil ovadbo

(nominis delatio) je moral priskrbeti tudi dokazno gradivo in je postal stranka, ki je izvedla

dokazni postopek, magistrat pa je povabil predlagane priče. Tako je v uradni zadevi na

obravnavi podal obtožnico sam delator, ki je tudi izvedel vse dokaze s predlaganimi pričami.

Čeprav je delatorja včasih motivirala maščevalnost, državljanska zavest, osebno sovraštvo ter

razne oblike stimulacije kot so delež obtoženčevega premoženja, pridobitev rimskega

državljanstva, spregled kazni itd., je moral nastopati v javnem interesu in ne iz maščevanja.

Prehude zlorabe pravice do obtožbe so skušali preprečiti z zakoni. Pravico do obtožbe so

odvzeli obsojencem in mlajšim od 17 let ter ženskam. Izjeme so bile pri hujših političnih

kaznivih dejanjih, kjer je nad vsem drugim prevladal interes države.

Institut zasebne tožbe je sprva veljal za rimsko kazensko in civilno pravo. Kadar je šlo ljudem

samo za osebno maščevanje nad obtoženim, so raje kot s tožbo v civilnem postopku začenjali

postopek z delacijo v kazenskem postopku. Ker tožniku ni bilo potrebno skrbeti za izvršitev

kazni, ni bila potrebna prisega (sacramentum), predložene priče pa so bile uradno vabljene in

dolžne pričati. Kasneje se je najprej neizrazit javni interes postopoma razvil v državni interes,

ki ga je zastopal državni aparat in povzročil dokončno ločitev med civilnim in kazenskim

postopkom. Načelo zasebne obtožbe ni veljalo za ukrepe v okviru vzdrževanja javnega reda in

miru. Po koncu republike je razvitejši birokratski aparat lahko sam zbral dokaze, izvedel

dokazni postopek in odpravil vložitev zasebne tožbe ter tako zreduciral funkcijo zasebnega

tožnika na vložitev ovadbe. V cesarski dobi so praktični razlogi omogočili prehod delicta v

crimina in kazenski postopek je tako dobil novo vsebino, ki ga je dokončno ločila od navzven

podobnega civilnega postopka.66

64

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str. 103-104. 65

Postopek pred sodiščem je sprožil posameznik, danes pa ga sprožijo državni organi po uradni dolžnosti. 66

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str 104-106.

22

3.3.2. Faze rimskega kazenskega postopka

V zadnjih letih republike se je zelo povečalo sojenje stalnih porotnih sodišč (quaestiones

parpetuae), ki so bila ustanovljena z zakonom za točno določena kazniva dejanja. Imela so

predpisana skupna postopkovna pravila in prinesla so radikalne spremembe na področju

rimskega kazenskega postopka. Za razliko od postopkovnega modela pri sojenju v ljudskih

skupščinah (iudicia populi) z možnostjo pritožbe na zbrano ljudstvo (provocatio ad

popullum), kjer so sodni postopek začeli magistrati, je sojenje stalnih porotnih sodišč določal

edinstveni akuzatorni kazenski postopkovni model z mehanizmi, ki so zagotavljali

temeljitejše ugotavljanje dejanskega stanja in kvalitetnejšo presojo. Na glavni obravnavi so

stranke običajno zastopali govorniki. Sodbe ni ugotovilo sodišče pravno tehnično ampak

senat, sestavljen iz svobodno izbranih rimskih državljanov, ki so prisostvovali glavni

obravnavi.67

Glavni namen dokaznega postopka je bil prepričati sodnike o obtoženčevi krivdi

oziroma nekrivdi, ne pa poiskati materialno resnico. Pri navajanju dokazov, v razpravi o

dokazih in pri izboru dokazov so imeli sodniki povsem proste roke, saj dokaznih pravil niso

poznali in so izjave strank (razen priznanja) prosto vrednotili.68

Po razjasnitvi sporne zadeve

je prišlo do glasovanja in do izreka sodbe. Cilj rimskega kazenskega postopka je bil ugotoviti,

ali je obtoženec v resnici storil kaznivo dejanje ali ne. Rimska kazenska sodba, na katero se ni

bilo mogoče pritožiti, je bila kratka in jasna (kriv ali ne). Najprej o sami kazni ni bilo govora,

kasneje je bila v okviru rednega postopka s krivdorekom precizirana tudi predpisana kazen.

Kdor je glasoval za »kriv« je glasoval tudi za določeno kazen, ki ji je sledila izvršitev.69

3.3.2.1. Ovadba in obtožba storilca kaznivega dejanja

Uvod v kazenski postopek pred sodiščem (quaestiones parpetuae) je lahko opravil rimski

polnoletni državljan. Potencialni tožnik je najprej pozval obdolženca, naj gre z njim pred

pravosodnega magistrata (prvotno pred konzula, kasneje pred pretorja). Ob morebitnem upiranju

je bil obdolženec prignan s silo. Postopek se je začel najprej z ustno, kasneje pa s pismeno

ovadbo obdolženca. Potencialni tožnik je zaprosil pretorja ali predsedujočega, če ima pravico

vložiti obtožnico (postulatio). Predsedujoči magistrat je najprej preveril elemente obtožbe,

pogoje za sprejem obtožbe (nominis receptio), obstoj zakonskih predpostavk za sprožitev

postopka ter dostojanstvo in ugled predlagatelja obtožbe.70

Kadar je v zadevi nastopil en sam

tožnik je bila obtožba problematična. V primeru večjega števila predlagateljev obtožbe se je

magistrat posvetoval o tem, komu naj dovoli vložitev obtožnice. Izbral je najboljšega tožnika,

kar pojasnjuje Cicero: »Cilj je pravica, ki se marsikdaj ne ugotavlja sama po sebi, ampak na

podlagi primerjave, npr. ko se razpravlja o vprašanju prednosti pri tožbi. V takih posamičnih

zadevah se sprašujemo, kaj je bolj oziroma najbolj pošteno.«71

Izbrani tožnik, ki bi bil v

primeru obrekovanja obtožen pred istim sodiščem, je moral priseči, da je obtožba utemeljena.

Predlagatelji, ki niso uspeli dobiti glavne obtožnice, so se lahko pridružili obtožbi glavnega

67

Povzeto po I. Jaramaz - Reskušić, o. c., str.103-104. 68

Povzeto po E. Costa, o. c., str.142. 69

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str. 98. 70 Povzeto po E. Costa, o. c., str.134. 71

Glej Cic., Partitiones oratoriae, 94., Navedek po Matjaž Babič, M. Cerar in M. Cerar ml., Ciceron &

Ciceron – O govorništvu na kratko, Traditio lampadis, Ljubljana 2012, str. 109.

23

tožnika ter ga podpirali in dopolnjevali (subscribtores).72

Z vpisom imena obtoženca v

seznam obtožencev (inscriptio inter reos) je bila obtožnica formalno vložena (nominis

delatio). Z njenim sprejemom (nominis receptio) se je uradno začel kazenski postopek.73

3.3.2.1.1. Takojšnje priznanje storitve kaznivega dejanja Po sprejemu obtožbe so obtožencu povedali, česa ga dolžijo ter vprašali, če dejanje prizna.

Kadar obdolženec dejanja ni priznal je s tem fiksiral sodni postopek. Postopek je bil odveč in

ugotavljanje krivde obtoženca je bilo končano, če je obtoženec dejanje priznal in se tako

izenačil z obsojenim. V kapitalnih zadevah mu je bilo po starih šegah in navadah (more

maiorum) mogoče takoj izvršiti smrtno kazen, za denarne kazni pa je bilo potrebno določiti

samo še njeno višino. Krivdo je bilo mogoče ugotoviti z izrecno izjavo obtoženca, s pobegom

obtoženca in s podkupovanjem tožnika. Če obtoženec v postopku pred pretorjem na izrecno

tožnikovo trditev, da je storil določeno kaznivo dejanje ni dal odgovora, je tudi molk štel za

priznanje.74

Obtoženčevo priznanje kaznivega dejanja je praktično štelo za najpomembnejši

dokaz in se je podobno kot v civilnem pravu izenačevalo s pravnomočno sodbo. Ne glede na

resnico je vtis priznanja preglasil vse morebitne nasprotne pomisleke in dokazovanje se je

končalo, prizadevanja zagovornikov pa so se osredotočila na odločanje, da se obtoženec

oprosti ali mileje kaznuje. Vendar pa je priznanje krivde moralo biti prostovoljno, saj so se

Rimljani zavedali relativnosti vsakega priznanja, ko je zaslišani vedel in slutil, kaj bi želel od

njega slišati zasliševalec in to tudi povedal, ker je upal, da bo s priznanjem dosegel konec

muk in se ni oziral na resnico. Zato izsiljenega in z mučenjem doseženega priznanja, razen pri

sužnjih, niso upoštevali. Če je obstajal utemeljen sum, da priznanje ni resnično, je tudi po

priznanju kaznivega dejanja magistrat lahko preveril njegovo resničnost.75

3.3.2.2. Fiksiranje sodnega postopka in glavna obravnava

Kadar obtoženec krivde ni takoj priznal, so fiksirali sodni postopek in določili narok za prvo

obravnavo. Najprej so pod vodstvom predsedujočega magistrata v sodelovanju z obtožencem

konstituirali 30 do 75 člansko mešano sodno poroto, sestavljeno iz senatorjev in vitezov ter

kasneje tudi tribunov (consilium quaestionis). Po zaprisegi porotnikov o nepristranskem

sojenju je moral sojenju prisostvovati obtoženec. Glavna obravnava je potekala javno na

forumu s predsedovanjem magistrata, ki je izdal edikt in napovedal vrstni red razprave.76

Med

branjem obtožnice so sodni porotniki molčali in poslušali govor predsedujočega magistrata.

Sledila je beseda strank, najprej tožnika, ki je redno govoril sam. Za njim je v imenu

obtoženca nastopil govornik; obtoženec se je sam branil le izjemoma.77

Trajanje govora je

bilo zakonsko določeno, pri čemer je bil čas namenjen obrambi polovico daljši od časa

namenjenega obtožbi.

72

Povzeto po J. Kranjc, o. c. , str. 108. 73

Povzeto po E.Costa, o. c., str.133-136. 74

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str. 100. 75

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str 101. 76

Povzeto po E. Costa, o. c., str.137 - 140. 77

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str 107.

24

3.3.2.2.1. Vloga govornikov na glavni obravnavi

Na glavni obravnavi sta si tožnik in obtoženec prizadevala v govorih navajati čim več

dokazov za obtoženčevo nedolžnost ali krivdo. Že v Cicerovem času je veljalo pravilo, da so

na glavni obravnavi interese obtoženca zastopali drugi. To so bili patroni, ki so nastopali pred

sodiščem za druge, da bi si tako zagotovili pristaše za politično kariero ali advocati, ki so se

angažirali v tujem procesu kot juristi ali prijatelji obtoženca.78

Cicero si je predstavljal

pravega govornika kot široko izobraženo in uglajeno osebo ter zaščitnika pravične družbe, ki

v vsakem trenutku pravilno razsoja in nastopa usklajeno z okoliščinami in osebami.79

V

rimskem kazenskem postopku se je nastop govornika najbolj drastično razlikoval od civilnega

postopka. Prevladovalo je vrednostno odločanje, ki je bilo prisotno že pri opredelitvi

določenega dejanja za kaznivo, medtem ko je v civilnem postopku prevladovalo pravno

logično sklepanje. Govornik je pred sodiščem v prvi vrsti imel nalogo prepričati sodnike, kar

Cicero pojasnjuje: »Dober govornik (eloquens) je tisti, ki govori pred sodiščem tako, da

dokaže, razvedri in gane, pri čemer pa je njegova resnična moč prav v tem, da gane.«80

Govornik je moral poznati tudi pravo, vendar to šele na drugem mestu. Običajno je bilo več

govornikov na obtoženčevi strani kot na tožnikovi, njihovo število je bilo sprva omejeno,

kasneje so bili največ štirje, po državljanski vojni pa dvanajst. Čas na voljo govornikom je bil

določen z zakonom in omejen. Upoštevali so samo govornikovo resnično nastopanje, ne pa

tudi izjave prič in branje listin. Potek časa in konec govora je glasnik naznanil z glasnim

vzklikom ter možnost repliciranja zreduciral na krajša vprašanja in odgovore. Ta alterakcija,

je zahtevala od govornika prisotnost duha, bistrost in spretnost ter je zmanjšala možnost

korigiranja nekritičnih izvajanj govornikov nasprotne strani. Ker dokazni postopek ni imel

strogo predpisanih dokaznih pravil, so bili predsedujoči magistrati in člani sodnega sveta med

obravnavo prepuščeni spretnosti odvetnikov in govornikov, ki so odločno vplivali na rezultat

dvoboja med tožnikom in obtoženim ter končno sodbo. 81

3.3.2.2.2. Zaslišanje prič na glavni obravnavi

Po končanem izvajanju govorov (actio prima) in čitanju raznih zapisov ali pisnih pričanj, ki je

potekalo po pravilu oratio continua, je sledilo zaslišanje in navzkrižno izpraševanje prič.

Priča je bil lahko le svoboden Rimljan, ki ni bil sorodnik ali zagovornik obtoženca in ni bil v

posebnem odnosu nasproti obtožencu. Šele v Cicerovem času so lahko v kazenskem postopku

ženske pričale enakovredno z moškimi. Priča je morala priseči, da ne bo govorila neresnice in

ne bo ničesar zamolčala. Čeprav je veljalo načelo, da nastopajo pred sodiščem priče

prostovoljno, je le obtoženec lahko zahteval pričevanje proti volji priče, ki ni bila pripravljena

dati izjave. Vprašanje ji je najprej zastavila stranka, ki je pričo povabila, nato pa še stranka,

zoper katero je priča pričala, pri čemer je sodni glasnik (praeco) pričo najprej naznanil

(citiral). Rezultate takega križnega zaslišanja so kratko protokolirali. Cicero je v svojih

govorih take zapise večkrat omenjal oziroma jih je dobesedno navajal. Zapisi najprej niso

imeli posebnega pomena, v primeru časovne odmaknjenosti posameznih narokov pa je

78

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str 108. 79

Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 231. 80

Cic., Orator, 21., Glej J. Kranjc, o. c. , str. 108. 81

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str. 107-109.

25

zapisano pričevanje večkrat pojasnilo izpovedi posameznih prič. Ker je bilo Rimljanom jasno,

da priča ne izpoveduje objektivne resnice ampak svoje subjektivno mnenje, so sodniki njihove

izjave in izjave strank vrednotili povsem prosto in nanje niso bili vezani. Kot zadosten dokaz

sta šteli šele identični izjavi vsaj dveh prič. Nekatere priče so bile glede na stan, narodnost,

nečastno obnašanje in na krivo prisego manj zanesljive. Verodostojnost izjav prič je bila

odvisna tudi od načina podajanja izjave in od vtisa, ki ga je priča napravila pred sodiščem.82

Miren in uravnovešen nastop priče pred sodiščem je napravil na sodnike boljši vtis kot

emotiven, pristranski ali negotov nastop. Kadar je bila priča obtožencu posebej naklonjena ali

ga je sovražila, sodniki niso bili vezani na njeno izpoved. Zaradi izrednega pomena vtisa, ki

ga je napravil nastop priče, so morale priče pred sodiščem osebno podati ustno izjavo na

osnovi lastnega zaznavanja in le izjemoma pisno izjavo (deposito). Dopuščene so bile od

sedmih prisotnih oseb pri pričanju zapečatene pisne navedbe odsotnih prič. Kdor je dal izjavo

izven procesa in brez zaprisege, se je imenoval index.83

Po Pompejevi reformi kazenskega

prava, ko je bil vrstni red procesnih dejanj spremenjen in čas namenjen govornikom omejen,

se je pomen protokoliranja izjav prič povečal. Prič niso več zaslišali po končanih govorih

obeh strank, ampak so bile zaslišane pred tem. Govori so bili vnaprej pripravljeni in prikrojeni

konkretni situaciji, pri čemer so pogosto citirali protokolirane izjave prič. Zasliševanje

večjega števila ljudi ni bilo mogoče, zato so se njihove izjave navadno predložile v pisni

obliki. Take izjave so se pred sodiščem prebrale, podpisniki pa so potrdili njihovo pristnost.84

3.3.2.2.3. Rimska testimonia publica in lavdatorji

Čeprav je sodišče v obdobju republike formalno odločalo le o dejanju, za katero je bilo

pristojno, se je med sodnim postopkom govorilo tudi o drugih dejanjih obtoženca, ki so

pomagala ustvariti dejansko sliko o obtožencu. Ob pričah in dokaznem gradivu so bili

testimonia publica in lavdatores rimska posebnost dokazovanja. Njihove izjave se niso

nanašale na dogodek ali dejanje, ampak so se nanašale na obtoženčevo osebo in so tožbo

utemeljevale ali izpodbijale. Testimonia publica so bila pisna pričevanja širše skupine ljudi na strani tožnika. V imenu

skupine jih je prebral pred sodiščem osebni odposlanec, ki je pojasnjeval vsebino pričevanj in

odgovarjal na vprašanja. Ker rimski kazenski postopek ni poznal zastaranja, so imela javna

pričevanja velik pomen. V konkretnem procesu so sodniki brez posebne obtožbe upoštevali

tudi enakovredna dejanja, ki jih je obtoženec storil poleg inkriminiranega in so jih priče

izpovedale oziroma potrdile. Ker sodniki niso bili vezani na izvedene dokaze, očitni dokazi

niso mogli preprečiti oprostilne sodbe, tako da je bil kriv lahko oproščen. Tudi za obsodilno

sodbo niso bili potrebni trdni dokazi. Najvažnejši je bil vtis in mnenje, ki so ga o obtožencu

imeli sodniki, zato je imel dobro zrežiran nastop večjega števila prič in govornikov, ki je

napravil na sodnike neugoden vtis o obtožencu kot človeku večji pomen, kot pa sama vsebina

izpovedb posameznih prič. Pri odločanju je do izraza prišel dualizem, saj je bilo v nasprotju s

82

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str 110-112. 83

Naznanilca kaznivega dejanja, ki je dal izjavo izven procesa, so imenovali index. V primeru hujših političnih

deliktov ni bil kaznovan, kdor je sodeloval v zaroti in kot index izdal storilca. Ob koncu republike so ovaduhi

nosili informacije mogočnim zaščitnikom in si tako služili kruh. Cicero prišteva Katilina med tri najbolj

razvpite tedanje politike, obdane z ovaduhi in nasilniki. Povzeto po J. Kranjc, o. c., op. 161, str. 112. 84

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str. 112-113.

26

civilnim pravno logičnim vrednotenjem okoliščin, odločanje v kazenskem pravu izrazito

vrednostno.

Lavdatorji so pričali na strani obtoženega z enakim namenom kot testimonia publica na

strani tožnika. S pisnimi ali ustnimi izjavami so želeli pokazati osebne vrline obtoženca in

tako dokazati neutemeljenost obtožbe ter dokazati, da je obtoženec v resnici dober človek.85

Učinek njihovega pričanja pa ni bil odvisen samo od dokazov, ampak tudi od njihovega

ugleda in politične moči, kar je vplivalo na subjektivnejše odločanje sodnikov, zato si je

vsakdo želel zagotoviti čim vplivnejše lavdatorje. Po zaprisegi jim je tožnik tako kot pričam

zastavljal vprašanja. Zakon je preprečeval, da bi na strani senatorjev nastopali vplivni

lavdatorji, kar je povečalo objektivnost sojenja in preprečilo preveč očitna merjenja moči

znotraj senata. Po Cicerovem mnenju je moralo biti lavdatorjev najmanj deset, če ne je bilo

bolje biti brez njih. Samo eden ali nekaj lavdatorjev bi obtožencu bolj škodovalo kot koristilo,

saj bi delovali smešno in nebogljeno ter ne bi mogli napraviti celovitega vtisa. Ciceru je večje

število lavdatorjev pomenilo večjo moč in večje upanje na uspeh. V primeru večjega števila

lavdatorjev bi izgledalo, kot da pripovedujejo nekaj splošno znanega in nespornega. Pompej

je poskusil z lex Pompeia de ambitu iz leta 52 pr.n.š. odpraviti lavdatorje, vendar mu ni

uspelo.86

3.3.2.2.4. Dokazovanje z listinami in z indici

Listine so bile zlasti pri izsiljevanju in podkupovanju poleg izjav prič glavni dokazi storitve

kaznivega dejanja. Rimljani so vodili gospodarske knjige, iz katerih je bilo razvidno, kje in

kako je nekdo dobil posamezno stvar. V času rednega kazenskega postopka je bilo dokumente

mogoče zahtevati od obtoženca in od oseb, ki bi take listine imele, pa jih ne bi hotele izročiti.

Da bi preprečili zlorabo najdenih dokumentov, so jih pred pričami takoj zapečatili in izročili

predsedujočemu sodišča ter uporabili za dokazovanje. »Cicero celo omenja primer, ko je (kot

tožnik!) nenadoma vdrl v hišo imetnika knjig oziroma listin in se jih na ta način polastil.«87

Indici so imeli v rimskem kazenskem postopku velik pomen. Delili so jih na predhodne

(grožnje), sočasne (klic na pomoč) in naknadne (sledovi). Indice so ločevali na nujne (dejstva, iz

katerih se je dalo sklepati na okoliščino) in verjetne (iz katerih se je sklepalo iz okoliščin, ki so

imele redno, ne pa nujno, določen vzrok ((če je mati, ljubi otroka; če so prašni čevlji)).

Pomembnejši so bili verjetni indici, pri katerih je šlo za dokazovanje na relaciji motiv –

storitev (sovraštvo je motiv za uboj), da se dokaže obstoj zadostnega motiva, ki bi lahko

narekoval storitev konkretnega dejanja. Iz navodil Cicera in Kvintilijana v zvezi z motivi

bodočim govornikom izhaja izreden pomen spretnega in prepričljivega navajanja zlasti

verjetnih (probabilia) indicev za posamezen postopek.88

»Kot namreč pravi Kvintilijan,

posamezni indici nimajo teže, vsi skupaj pa napravijo veliko škode; ne sicer – kot duhovito

pravi – kakor strela (fulmen), ampak kot bi klestila toča (grandine).«89

85

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str. 114. 86

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str. 114-115. 87

Cic. In Verr. Act. Sec. 4. 140., Navedek po J. Kranjc, o. c., str. 115. 88

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str. 116. 89

Tako j. Kranjc, o. c., str. 116, ki navaja Quint. Inst. Orat. 5, 9, 9, ; 5, 12, 5.

27

3.3.2.3. Zaključek sojenja in glasovanje o krivdi

Pred sodiščem quaestiones parpetuae je je potekala glavna obravnava po akuzatornem načelu

in z njim povezano razpravno maksimo, kar je obtožencu zagotavljalo ustrezno obrambo. Če

tožnik ni dokazal obtožnih trditev, obtoženec ni bil dolžan izvajati dokazov za svojo obrambo.

Posamezno sodišče je lahko odločalo le o dejanju, ki ga je kot kaznivo opredeljeval zakon, s

katerim je bilo sodišče ustanovljeno, ne pa o steku večjega števila kaznivih dejanj. Za vsako

kaznivo dejanje je bil predviden poseben postopek. Načelno je sodišče v rednem postopku

lahko izbiralo le med popolno obsodbo in oprostitvijo obtoženca, ne pa o višini kazni, saj je

bila s krivdorekom avtomatsko povezana tudi kazen, ki jo je predpisoval posamezen zakon.90

Javna razprava se je po koncu dokaznega postopka končala s povzetkom, z obrazložitvijo in z

zaključnimi besedami predstavnikov vsake strani, na kar je sledilo glasovanje in izrek sodbe.

Glasovanje je vodil in usmerjal predsedujoči magistrat. Sodniki so prosto presojali predložene

dokaze. Vsak član sodne porote je dobil voščeno ploščico (tabello), na kateri je bila na eni

strani črka A (absolvo – oproščam) in na drugi strani črka B (condemno – obsojam), na kar je

glede na svojo odločitev izbrisal eno črko ter ploščico odložil. Načelo svobodne presoje

dokazov je porotnikom omogočalo, da so odločali brez omejevanja z dokaznimi pravili in

brez ozira na hierarhijo dokaznih sredstev. Če več kot tretjina porotnikov na osnovi preizkusa

dokazov primera ni mogla presodit in sprejeti oprostilne ali obsodilne odločitve, so se lahko

dogovorili, da bodo celotno razpravo ponovili (ampliatio) in drugič razpravo nadaljevali

(comperendatio).91

Da ne bi na naslednji obravnavi po nepotrebnem podaljševali postopka, je

bila sodna obravnava razdeljena na dve fazi, ki se nista ponavljali ampak sta se lahko le

dopolnjevali v skladu z razsvetlitvijo spornega vprašanja. Med eno in drugo obravnavo (actio

prima in actio secunda) je moral preteči vsaj en dan odmora. Govorniki so se v svojih govorih

lahko sklicevali na izjave prič, ki so bile podane v prvi obravnavi. Tožnik je govoril sam,

prvotno tudi obtoženec.92

Po koncu ponovljene razprave je prišlo do ponovnega glasovanja.

Po končanem glasovanju je predsedujoči magistrat preštel glasove in razglasil obtoženca za

krivega ali nedolžnega ter zapisal izid glasovanja.

3.3.2.4. Izvršitev sodbe brez možnosti pritožbe

Razglasitvi sodbe je sledila njena izvršitev. Kazen za kaznivo dejanje je bila z zakonom

vnaprej določena in sodniki je niso smeli spreminjati glede na težo in okoliščine kaznivega

dejanja. Če je obtoženec že prej priznal storitev kaznivega dejanja ali če je bil splošno znan

kot storilec kaznivega dejanja, je odpadel kazenski sodni postopek in magistrat je neposredno

po priznanju storilcu izrekel z zakonom predpisano kazen. Po letu 81 pr.n.š., ko je Lucij

Kornelij Sula reformiral kazensko zakonodajo, njegov zakon lex Cornelia iudiciaria ni več

predpisoval smrtne kazni ampak dosmrtni izgon iz države. V primeru kaznivih dejanj

neupravičenega izsiljevanja in prisvajanja tujega premoženja (repetundae) ter poneverb

(peculatus), je zakon predpisoval variabilne denarne kazni v sorazmerni višini s povzročeno

škodo ali z odvzetim premoženjem. V takem primeru je glavni sodni obravnavi, pred istim

sodiščem sledila dopolnilna arbitrarna obravnava, na kateri so odločali o višini plačila denarne

90

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str 115. 91

Povzeto po E. Costa, o. c. , str.148 - 151. 92

Povzeto po J. Kranjc, o. c., str 107.

28

kazni (litis aestimatio). Pošteno sojenje je bilo zagotovljeno s prisego magistratov in

kaznovanjem sodnikov v primeru zlonamernega kršenja zakona. Ne glede na zahteve po

preverjanju sodnih odločitev sodišč pa je ostal postopek pred stalnimi porotnimi sodišči

enostopenjski in brez možnosti pritožbe.93

3.3.3. Sodno govorništvo Marka Tulija Cicera

Mark Tulij Cicero je bil največji rimski govornik in prvi večji rimski filozof. V sodnih

procesih je jasno pokazal svoje izredne odvetniške sposobnosti in politično prepričanje. V

nadaljevanju so predstavljeni nekateri Cicerovi govorniški nastopi v vlogi zagovornika in

tožilca. Opisani so njegovi obtožbeni govori proti Gaju Veru iz leta 70 pr.n.š., nekateri

odlomki iz njegovih govorov proti Katilini in sodni govor v obrambi Gaja Rabirija iz leta 63

pr.n.š., ko je bil Cicero na vrhuncu svoje politične kariere. Iz teh govorov izhajajo nekatera

spoznanja glede Cicerovega govorniškega sloga in kaznovalnega koncepta, glede

opredeljevanja funkcij kazni in ciljev kaznovanja ter glede Cicerovega odnosa do

humanejšega kaznovanja (humanitas) in udejanjanje njegove filozofsko pravne ideje v

sodnem govorništvu.

3.3.3.1. Obrambni govor Marka Tulija Cicera za Gaja Rabirija

Cicero je leta 63 pr.n.š. med svojim konzulskim mandatom branil ostarelega senatorja Gaja

Rabirija zaradi domnevnega zločina, storjenega pred 37 leti. Plebejski tribun Tit Labien je

obtožil nekdanjega senatorja Rabirija zaradi sodelovanja pri protipravni smrtni obsodbi Lucija

Apuleja Saturnija kaznivega dejanja veleizdaje (perduellio).

Cicero je v obrambnem govoru potrdil zakonitost in politično nujnost spoštovanja odločitev

senata iz leta 100 pr.n.š., s katero je senat s ciljem varovanja državne varnosti, konzulom in

drugim najvišjim magistratom naložil nasilno preprečitev Saturnijevega upora, s katerim je

bilo storjeno kaznivo dejanje proti državi (crimen maiestatis). Cicero je pri tem poudaril, da

ni pravnih temeljev za sprožitev kazenskega postopka proti nekdanjemu senatorju Rabiriju, ki

je ukrepal s ciljem zaščite države in je izvrševal zapovedi legalnih organov oblasti. Cicero je

zanikal, da bi senat dodelil Saturniju imuniteto ter popolnoma podprl zakonitost izvršitve

Saturnijeve usmrtitve.

Po končani obrazložitvi Rabirijeve obrambe se je Cicero, zaradi zahtev državne varnosti in

dolžnosti konzula, z vzvišenim stilom emocionalnega govora najodločneje skliceval na

odločitev senata o ukinitvi starega načina kaznovanja. Zavzel se je za blažje kaznovanje

svojega varovanca Rabirija. Pri tem je navajal republikanske svoboščine in pravice, ki so

rimskim državljanom jamčile humanejše kaznovanje (humanitas). Na ta način je uspešno

obranil svojega varovanca Rabirija ter mu namesto kazni usmrtitve omogočil prostovoljni

odhod v izgnanstvo z naknadno prepovedjo nudenja zatočišča (aquae et igni interdictio).94

93

Povzeto po I. Jaramaz - Reskušić, o. c. , str.107-111. 94

Povzeto po I. Jaramaz - Reskušić, o. c., str. 177- 178.

29

3.3.3.2. Kazenski postopek Marka Tulija Cicera proti Gaju Veru

Iz Cicerovih govorov proti Gaju Veru je razvidno, da so bili v pozni republiki kazenski

postopki v provincah prepuščeni samovolji magistrata oziroma provincialnega upravitelja. Ta

je obtoženca obsodil s pomočjo porote, ki jo je sestavil iz rimskih državljanov iz province na

osnovi lastne presoje, kar ni temeljilo na pravni normi in ni bilo primerljivo s sestavo sodišč v

mestu Rimu (quaestiones perpetuae). Ker sta bila tudi kazenski in dokazni postopek v

provinci podvržena inkvizitornemu načelu in so bila sodišča sestavljena po lastni presoji

magistrata, ni bila zagotavljena nepristranost in neodvisnost sojenja. V provincah tudi obtožba

ni bila nujno potrebna, saj je magistrat lahko tudi v primeru obstoja tožnika sam izvajal

preiskavo in zbiral dokazni material v korist ali na škodo obtoženca, ki pa veljavno ni smel

biti obsojen v odsotnosti. Iz navedenega izhaja, da je bila ob koncu republike kazenska

represija v provincah prepuščena prisili magistrata, ki je v okviru svojih pooblastil vladal

provinci. Zlorabe sodne oblasti magistratov so bile pogoste in prihajalo je do številnih kršitev

na škodo lokalnega prebivalstva.95

Zaradi potrebe po zaščiti lokalnega prebivalstva je bil leta 122 pr.n.š. sprejet zakon lex Acilia

repetundarum. Pravna narava dotedanje civilnopravne tožbe (actio repetundarum) je bila

spremenjena v kazenskopravno. Na osnovi zakona je bilo ustanovljeno prvo stalno kazensko

porotno sodišče (quaestio perpetua repetundarum), ki je bilo namenjeno kaznovanju rimskih

magistratov in senatorjev v primeru zlorabe in izkoriščanja prebivalcev rimskih provinc. V

primeru izsiljevanja, protipravnega odvzema premoženjske vrednosti in oškodovanja

lokalnega prebivalstva s strani rimskega magistrata ali senatorja, je porotno sodišče v

premoženjski sodbi izrekalo z zakonom opredeljeno denarno kazen (multa - poena

pecuniaria), ki je bila v obdobju pozne republike najpogosteje izrečena kazen.96

Višina kazni

je bila določena z enkratnim ali dvakratnim zneskom višine vrednosti odvzetega premoženja.

Najprej je zakon lex Calpurnia de repetundis predpisal kazni, ki so nalagale vračilo

nezakonito prisvojenega premoženja ali plačilo denarnega ekvivalenta, kasneje pa je lex

Acilia repetundarum kazen povišal na dvakratni znesek vrednosti odvzetih stvari in denarja.97

Ob glavni kazni se je kot stranska kazen izrekala konfiskacija premoženja. Obsojencu so

prepovedali opravljati javno službo, biti priča, sodnik ali zastopnik na sodišču.

3.3.3.2.1. Cicerov govor proti Gaju Veru

Gaj Ver je med službovanjem od leta 74 pr.n.š. v rimski provinci Siciliji, kot mestni pretor in

nato sodni upravnik, kršil številne predpise, po svetiščih kradel umetnine in izkoriščal lokalne

prebivalce tako, da jim je neusmiljeno nalagal davke, izsiljeval dajatve in jih kot brezčuten

tiran obsojal na smrt.98

V času ko je bil Cicero kvestor na Siciliji so ga stanovalci otoka

seznanili z obstojem kaznivih dejanj s strani provincialnega namestnika Gaja Vera. Leta 70

pr.n.š. je Cicero primer raziskal, zbral dokaze za obstoj kaznivih dejanj in kot tožnik zastopal

ogoljufane prebivalce rimske province Sicilije zaradi izsiljevanja in protipravnega

odvzemanja premoženjske vrednosti (repetundae). S sedmimi tožbenimi govori je razkrinkal

95

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 111-114. 96

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 159. 97

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 87-89. 98

Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 226.

30

Verovo nepošteno ravnanje. Tožilsko funkcijo je nastopil po prvih dveh govorih (Divinatio in

Q. Caecilium), ki sta mu omogočila, da je preprečil kandidaturo protikandidatu za tožilca

Ceciliju Nigru, ki je hotel vplivati na sodnike in Vera oprostiti. Ko je Cicero predstavil

obtožnico, je Ver že po prvem delu govorov (actio prima) zbežal v pregnanstvo in tako

priznal krivdo. Zavedal se je, da bi mu bila po končanem sojenju za izsiljevanje in

izkoriščanje prebivalstva province Sicilije, izrečena glavna kazen v dvakratnem denarnem

znesku vrednosti protipravno odvzetega premoženja ter stranska kazen konfiskacija

premoženja.99

Kljub pobegu obtoženega Gaja Vera je Cicero opravil še drugi del govorov

(actio secunda) in v petih govorih navedel jasne dokaze za vsako obtožbo posebej (De

preatura urbana, De iurisdictione Siciliensi, De re frumentaria, De signis in De suppliciis).

Cicero je v obtožbi navedel tudi samovoljo Vera, ki je obsodil obtoženca Stheniusa v

odsotnosti, čeprav bi obtoženec moral prisostvovati pri vložitvi obtožnice in pri sodnem

postopku. Cicero je v obtožbi dokazal, da sojenje v odsotnosti obtoženca ne velja in tudi

obsodba izgona Stheniusa iz Rima ni veljavna, saj bi moral obtoženi Sthenius po tedanjem

akuzatornem načelu kazenskega postopka prisostvovati celotnemu sojenju. Cicerovo

dokazovanje je prepričalo plebejske tribune, da so Stheniusa spoznali za nedolžnega.100

V zadnjem delu govora proti Veru je Cicero opisal zaščito prebivalstva v provincah. »Kar

zadeva province lahko iz Cicerovih govorov zoper Vera vidimo, da je imel tu provincialni

namestnik Ver pravzaprav polno kaznovalno oblast, podobno magistratski coercitio v

najstarejšem obdobju. Ker tukaj ni bilo natančnejših procesnih predpisov, je bil ta postopek

veliko bolj prožen in ekonomičen, hkrati pa kajpak veliko bolj podvržen zlorabam s strani

posameznega provincialnega namestnika.«101

Govor proti Veru potrjuje, da je Cicero za enega od osnovnih načel dobrega upravljanja z

državo smatral zastraševanje in strogost. Pri tem je naglaševal, da so v cilju preventivne

funkcije kaznovanja že pred pretorjem obstajale temnice in bile ustanovljene številne kazni za

zle in nepoštene. Poudarjena je bila preventivna funkcija kazni in prevladovala je maščevalna

koncepcija močne kaznovalne politike, ki jo je rimska država sprejemala proti notranjemu in

zunanjemu sovražniku.102

3.3.3.3. Govori Marka Tulija Cicera proti Katilini

Štirje govori proti Katilini so znamenito delo Marka Tulija Cicera in rimske antike nasploh.

Kot prvi konzul iz rodu Tulijev (homo novus) je Cicero takoj po izvolitvi razkril zaroto, ki naj

bi povzročila socialno revolucijo, prevrat v državi in njegov uboj. Zarotnikom je načeloval

patricijski vodja radikalno populističnega gibanja in večkrat poraženi kandidat za konzula

Lucij Sergij Katilina, potomec ugledne rimske aristokracije, ki je zaradi neuspešne konzulske

kandidature vse svoje sposobnosti uporabil proti domovini.103

Po razkritju poskusa prevrata je

99

Obsojenemu storilcu kaznivega dejanja je po njegovi odsotnosti na sodni razpravi ali po izreku odločitve o

pregonu in zapustitvi domovine, magistrat izrekel izključitev iz rimske skupnosti in odvzem vsega nujnega za

potrebe življenja, kar je povzročilo izgubo pravice življenja na področju rimske države, izgubo rimskega državljanstva, zaplembo premoženja, prepoved vračanja z zagroženo smrtjo ter prepoved nudenja zatočišča

pregnani osebi. 100

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 115. 101

Tako J. Kranjc, Zbornik znanstvenih razprav - XLII. Letnik, Ljubljana 1982, str. 96. 102

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c. , str. 171. 103

Povzeto po B.Zlobec Del Vecchio, M.T.Ciceron – Štirje govori proti Katilini, Litera, Maribor 2008, str.125.

31

Cicero od 8. novembra do 5. decembra leta 63 pr.n.š. proti Katilini in zarotnikom pred

senatom opravil štiri govore, v katerih je senatu in rimskemu ljudstvu razkril, kako je

preprečil nevarni tolpi zavržencev poskus prevrata, ki bi s pomočjo tuje vojske ogrozil obstoj

rimske republike.104

Prvi govor proti Katilini je imel Cicero dne 8. novembra leta 63. pr.n.š. v svetišču Jupitra

Statorja ob vznožju Palatina. Senatorjem je ob prisotnosti Katiline razkril zaroto.105

Cicero je

po končanih začetnih navedbah v prvem govoru prisotnemu Katilini očital njegove

raznovrstne prevratniške dejavnosti. V imenu stabilnosti države in v imenu senata na oblasti

(rei publicae utilitas) mu je uspelo prepričati senat o nujnosti izglasovanja smrtne kazni za

Katilino in njegove zarotnike. Že v prvem govoru je dokazal, da je Katilina sovražnik rimske

republike in zato dosegel izgon Katiline v Etrurijo, s čemer je Katilina izgubil rimsko

državljanstvo in postal podvržen sumarnemu kaznovanju brez izvedbe rednega kazenskega

postopka, saj ga zakon lex Sempronija de capite civis ni več ščitil.106

Drugi govor je imel Cicero 9. novembra leta 63. pr.n.š.. V govoru, ki je bil namenjen

ljudstvu, je zbrani množici razodel nakane Katiline.107

Cicero je pojasnil dogodke in potrdil

pobeg Kataline iz Rima. S tem je umiril državljane in prestrašil zarotnike.108

Tretji govor je imel Cicero na večer 3. decembra leta 63. pr.n.š.. Ljudstvu je razodel, kako je

po neuspelem prevratu ponovno razkril Katilinove pristaše. Izvedel je, da so se zarotniki še

zadrževali v mestu in hoteli zažgati Rim, njega ubiti ter Katilini omogočiti lažji povratek v

mesto.109

Nadaljeval je zbirati dokaze, da bi lažje pridobil priznanja zarotnikov. Pri tem so mu

pomagali poslanci iz Galije, ki jim je eden od glavnih zarotnikov pretor P. Kornelij Lentul

obljubil pomoč, če bi podprli vojsko pod poveljevanjem Katilina med njenim upadom v Rim.

Cicero je organiziral nočni napad, v katerem so bili zajeti poslanci in zaplenjena pisma, ki so

bila zapečatena in namenjena Katilini. V nadaljevanju tretjega govora je Cicero zbranemu

ljudstvu opisal, kako je s pomočjo izjav in pisem poslancev pred senatom osvetlil priznanje o

načrtovanih umorih, sežigih in grabežih devetih zajetih zarotnikov, na temelju katerih je Senat

sprejel odločitev o njihovem priporu.110

Ko je Cicero v dokaznem postopku proti devetim

obtoženim zarotnikom pred senatom zaslišal poslance in predočil pisma, so storilci kaznivega

dejanja pred senatom priznali krivdo za hudodelstvo in načrtovano zaroto. Predno so bili

obtoženci odvedeni v temnico je Cicero zbranemu ljudstvu dejal: »Meni so se, someščani,

povsem relevantni dokazi in znaki zločinstva zdeli predloženi listi, pečati, roke, njihova

priznanja, ampak še bolj očitni dokazi so bili barva obraza, oči, molk, ker so tako osupnili in

gledali v tla in drug drugega pogledali, kot da jih ne bi drugi ampak sami sebe izdali.« 111

104

Ker do tedaj proti Katilini ni bil sprožen še noben postopek in po veljavnem zakonu lex Sempria de capite

civis rimski državljan ni mogel biti kaznovan brez predhodnega rednega sodnega postopka, so Cicerovo

preprečitev Katilinove zarote kasneje spremljale številne težave. Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o.c., str.178. 105

Povzeto po B. Zlobec Del Vecchio, M.T.Ciceron – Štirje govori proti Katalini, Litera, Maribor 2008, str.126. 106

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 178. 107

Povzeto po B. Zlobec Del Vecchio, o. c., str.126. 108

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 178. 109

Povzeto po B. Zlobec Del Vecchio, o. c. , str.126. 110

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 178. 111

Glej In L.S. Catilinam, III.5.; Navedek po A. Veber, M. Tulija Cicerona Izbrani govori, Zagreb, 1903, str. 86.

32

Četrti govor je imel Cicero 5. decembra leta 63. pr.n.š. v svetišču boginje Konkordije.112

Na

kratko je predstavil dosežene rezultate in pozval senatorje, naj dokončno presodijo in izrečejo

kazen. Med razpravo je večkrat naglasil koristi rimske države in potrebo po rešitvi rimskega

naroda. Cicero je pozval senatorje: »Zato posvetite, zbrani senatorji, vso vašo skrb državi,

ozrite se na vse nevihte, ki nam pretijo, če jih ne preprečite.«113

V nadaljevanju je Cicero senatorjem predstavil svoje mnenje glede kaznovanja zarotnikov in

podprl predlog Decija Silana, ki se je zavzel za usmrtitev zarotnikov. Tudi Cicero se je zavzel

za izglasovanje smrtne kazni, ne pa dosmrtne ječe in odvzema premoženja brez možnosti

naknadne pomilostitve, kot je za zajete zarotnike predlagal Cezar.114

Cicero je kritiziral

Cezarja, ker se je zavzemal za nič manj strogo kazen, ter zagrozil s težkimi kaznimi za osebe,

ki bi kaznovane zarotnike hotele osvoboditi iz ječe in poudaril: »Naj bo vseeno korist države

močnejša, ne glede na mojo nevarnost.«115

V končnem govoru je Cicero še enkrat poudaril:

»Zato se odločite zbrani senatorji, kakor ste začeli, zavestno in važno, o skupnem vašem in

rimskega naroda blagostanju, o vaših ženah in otrocih, o oltarjih in ognjiščih, o svetiščih in

hramih, o hišah in naseljih celega mesta, o ustavi in svobodi, o dobrem Italije, da o celotni

državi.«116

Po končani razpravi so ujete Katilinove pristaše senatorji obsodili na smrtno

kazen, ki so jo izvršili še istega dne.

3.3.3.4. Kaznovalni koncept Marka Tulija Cicera

Na osnovi spoznanj praktičnega delovanja Marka Tulija Cicera v vlogi filozofa, politika,

pravnika in govornika v obrambnem govoru za Rabirija, v obtožbenem govoru proti Veru ter

v govoru proti Katilini in zarotnikom, je bil opravljen povzetek Cicerovega kaznovalnega

koncepta.

Iz Cicerovega govora zoper Katilino izhaja, da se je Cicero zaradi zaščite stabilnosti države

in obstoječe družbeno politične ureditve (rei publicae utilitas), pretresene zaradi Katilinove

zarote, najprej poslužil analogije med comfessus in manifestus, kar je omogočilo sumarno

kaznovanje brez rednega kazenskega postopka, zajamčenega z zakonom lex Sempronia de

capite civis. S tem je Cicero uporabil doktrino, po kateri je najstarejše rimsko kazensko pravo

v primeru storilčevega priznanja krivde sprožilo sumarno kaznovanje brez rednega

kazenskega postopka, v katerem bi dokazovali utemeljitev obtožbe in storilčevo krivdo. Na tej

osnovi je Cicero v četrtem govoru poudaril, da sovražnik republike ne sme več biti rimski

državljan in se zavzel za strogo kaznovanje oziroma na nujnost kaznovanja s smrtno kaznijo

za vse zarotnike.

Iz Cicerovega obrambnega govora pri zastopanju ostarelega senatorja Gaja Rabirija iz leta 63

pr.n.š., obtoženega zaradi domnevno protipravne smrtne obsodbe izhaja, da se je Cicero z

navajanjem republikanskih pravic in svoboščin, ki so njegovemu varovancu zagotavljale

blažje in humanejše kaznovanje (humanitas), dejansko zavzemal za zagotovitev stabilnosti

112

Povzeto po B.Zlobec Del Vecchio, o. c., str.127. 113

Glej In L.S. Catilinam, IV.2.; Navedek po A.Veber, M.Tulija Cicerona Izbrani govori, Zagreb,1903,str.90-1. 114

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c. , str. 179-180. 115

Glej In L. S. Catilinam, IV.5.; Navedek po A.Veber, M.Tulija Cicerona Izbrani govori, Zagreb, 1903, str.92. 116

Glej In L.S. Catilinam, IV.11.; Navedek po A. Veber, o. c.,str.96.

33

rimske države ter obstoječe republikanske državne ureditve, kar je bil končni cilj Cicerovega

pravniškega, političnega, filozofskega in govorniškega delovanja.117

Cicero je v govoru proti Veru poudaril, da je za tožilca najpomembnejša zmaga v sodnem

postopku, pri čemer je njen najboljši dokaz odvajanje na oder tistih oseb, ki so izzivale strah.

Iz Cicerovih filozofsko političnih idej o kaznovanju v njegovih virih izhaja, da so že v

njegovem času bile z zakonom predpisane kazni namenjene povračilu in prevenciji.

Zakonodaja o volilni korupciji je v veliki meri rezultat Cicerovih govorniških, filozofskih in

konzulskih aktivnosti ter aktivnosti njegovih kolegov.118

3.3.3.4.1. Cicerova opredelitev funkcije kazni

Pri opredelitvi funkcije kazni Cicero poudarja da posamezna kazen lahko učinkovito

funkcionira le, če je vnaprej z zakonom predpisana za kaznivo dejanje storilca, ki bi kasneje

storil to kaznivo dejanje ter s predpostavko, da kazen, ki je izrečena v sodnem postopku, ni

večja od storjenega kaznivega dejanja.119

Preventivna funkcija kaznovanja ima za cilj prevzgojo in izboljšanje (emendare) storilca

kaznivega dejanja. Razvil jo je že Platon, ki je menil, da je kazen namenjena zdravljenju in

ideji dobrega. V delu Georgija je razlagal to doktrino o delikventu kot bolniku, ki mu je kazen

pomenila zdravilo.120

Prevzgojo storilca kot izraz, da ne bi ponovno storil nedopustnega

dejanja, srečamo v znamenitem Pavlovem stavku: »Poena constituitur in emendationem

hominum.«121

Prevzgojna funkcija kaznovanja poudarja, da je predvsem primernost kazni pomembna za

uresničitev popravne funkcije kazni v odnosu na namen in željo potencialnega storilca za

storitev kaznivega dejanja. Platon je v delu Zakoni razlagal prevzgojo storilca in njegove

duše, katere pomanjkljivosti povzročajo kaznivo obnašanje, kot generalno prevencijo za

dosego enega od ciljev kaznovanja. Kranjc ugotavlja, da so Platonovo teorijo o prevzgojnem

učinku kazni, pod vplivom grške filozofije zastopali nekateri rimski pisci, vendar pa klasični

pravniki glagol emendare (izboljšanje) ne uporabljajo vedno kot izboljšanje storilca kaznivega

dejanja ampak kot eufemizem.122

Platonova doktrina, ki kazni pripisuje vlogo sredstva za

storilčevo prevzgojo in poudarja, da predstavlja zlo, ki ga povzroči kazen, prav tako enak

učinek za samega storilca, je bila v prevelikem nasprotju z rimsko prakso in ni našla

simpatizerja niti v Cicerovem pragmatičnem konceptu kazni.123

Cicero utemeljuje ustrahovalno funkcijo kaznovanja v spisu O zakonih (De legibus) kot

glavno in trajno osnovo učinkovitosti in opravičevanja kaznovanja ter pojasnjuje, da strah

pred kaznijo ni samo podvržen sramoti, ampak tudi nujno potreben za preprečevanje in

odvračanje storilca od izvrševanja prepovedanih dejanj. Zato najpametnejši ljudje upravičeno

hvalijo tisti zakon, ki je koncipiran tako, da je z močjo božje volje ukazoval, ustrahoval in

odvračal od storitve kaznivih dejanj.124

Cicero smatra, da je zastrahovalna funkcija kazni

117

Povzeto po I. Jaramaz - Reskušić, o. c., str. 178. 118

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 171- 180. 119

Glej Cic. De Officiis, I.,89. Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 173-174. 120

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 421. 121

Paul D.48, 19, 20: Kazen se izreka zato, da bi se ljudje poboljšali. 122

Povzeto po J. Kranjc, Zbornik znanstvenih razprav – letnik 47, Kaznovanje, Ljubljana 1987, str. 6-7. 123

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c. , str. 176, 124

Glej Cic. De Legibus, 1,14; 2,4,8, Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 173.

34

učinkovito obvladovanje strasti za izvrševanje kaznivega dejanja in nasprotje izvrševanju

kaznivega dejanja, ki izvira iz pričakovane koristi in zadovoljstva. Strah pred kaznijo vodi do

spoštovanja predpisov in zavira širjenje delikvence v rimski skupnosti. Kazen doleti storilca

in njegove najbližje, zato se zaradi kaznivih dejanj, ki ogrožajo varnost rimske države, teži k

intenzivnejšemu ustrahovanju za zagotovitev obstoja družbene ureditve.125

3.3.3.4.2. Cicerov cilj kaznovanja storilcev kaznivih dejanj

Iz Platonovih misli v delu Zakoni izhaja, da je cilj kaznovanja prevzgoja storilca in ne

maščevanje. Costa v delu Cicerone Giureconsulto navaja: »Cicero razen Platonovih del ni

upošteval niti Arstotelov pri Rimljanih že sprejeti kriterij asimetrične proporcionalnosti, ki

pravi, da mora kazen zagotoviti nadomestilo za povzročeno škodo (reparacijo) v odnosu na

povzročeno kršitev pravnega reda.«126

Tudi Cicero je po eni strani izražal vpliv Grkov pri

nasprotovanju smrtni kazni, saj je v celotnem njegovem opusu le pet primerov, ko je govornik

omenjal Platonovo teorijo kaznovanja in vsi so povezani s Katilinovo zaroto. Celotna analiza

govorov proti Katilini nas prepriča, da je Cicerova grožnja s strogim kaznovanjem Katiline

kot državnega sovražnika po eni strani poziv na potrebo po prevzgoji Katiline in njegovih

privržencev, po drugi strani pa pragmatično retorično sredstvo, ki je nujno za preprečitev

zarote ter ohranitev rimske države in njene ureditve, ne pa Cicerovo resnično zavzemanje za

uvedbo korektivne funkcije kazni.127

Cicero je v svojih delih in predvsem v filozofskih spisih De legibus (52-51 pr.n.š.) in De

Officiis (44 pr.n.š.) za primarni cilj kaznovanja postavil zaščito javnega interesa (rei publicae

utilitas) in vzpostavitev stabilnosti države ne pa zagotavljanje humanega kaznovanja.

3.3.3.5. Govorniški slog Marka Tulija Cicera

Poleg Demostena je Cicero eden največjih antičnih govornikov in največji govornik v rimski

zgodovini. Njegovo vzgojo govorništva je nadaljeval poznejši rimski govornik Mark Fabij

Kviltinjan, ki je za Cicera dejal: »Ciceron ne pomeni več osebe, ampak »govorništvo««128

Obvladal je besedo in poznal vse njene odtenke in zmogljivosti ter jo znal uglasiti na vsak

čustven odtenek in sicer božajoče, mehko in ganljivo; silovito in napadalno; dramatično in

zasmehljivo. Cicero si je ustvaril čisto osebno izrazno tehniko z dolgimi, veličastnimi in

donečimi periodami, iz katerih dihata muzikaličnost in poseben čar. Prepojil je govorništvo s

temeljnim znanjem in metodološko urejenostjo, predvsem pa s skladnostjo med življenjem in

mišljenjem, med čustvom in izrazom, med naravo in umetnostjo, saj takšne skladnosti dotlej

niso poznali. Cicero je modro uporabljal govorne tone in izrazno okrasje. Govorni toni so

glede na vsebino preprosti, srednji ali vzvišeni. Glavne in stranske sestavine govorov in

retorične figure so spretno razporejene in odločilno vplivajo na zunanji sijaj govora. Vsebino

govorov je jasno porazdelil na običajne govorne enote, ki jih sestavlja uvod (eksordij); zgodba

125

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 175. 126

E. Costa, o. c. , str.72, 127

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 177, 128

Glej Kvint. Inst. or. 10,1,112: Cicero iam non hominis nomen, sed eloquentiae, Glej Mark Fabij Kvintilijan.

Šola govorništva. Prevedel Matjaž Babič. Ljubljana 2015, str. 750. Glej tudi B. Riposati, o. c., str. 228.

35

ali razlaga predmeta (naracija); utemeljitev ali dokazna podkrepitev (argumreentacija) in

sklep (peroracija). Deli govorov in predvsem nekateri uvodi so prišli v retorične priročnike

kot stalni obrazci. Cicero je v svojih govorih najprej uporabljal azijansko retorično strujo z

deklamatorskim, čustvenim in ritmičnim pretiravanjem, ki jo je po bivanju na Rodosu združil

z atiško strujo. Tako je ublažil svoj slog (po Molonovem nazoru), ki je postal bolj umirjen in

resen: uglajen in ustrezen ter izrazno prosojnejši. Njegova beseda je v uvodu še plaha,

mehka in božajoča ter usklajena z notranjim razpoloženjem; v utemeljevanju je ostra,

ognjevita, ironična in spretno dialektična; v sklepu pa proseča, čustvena in silovita.

Govorniški slog je Ciceru omogočal reševati kočljive pravde. V govoru Pro Roscio si je upal

postaviti po robu Sulovemu miljencu Hrizogonu, ne da bi se bal diktatorjevega maščevanja.

Odločno je nastopil proti izžemalcu province Veru in proti izprijenemu hudodelcu Katilini. V

političnih zadevah je Cicerov govorniški slog omogočal, da se je odločno postavil na

Pompejevo stran, v katerem je videl utelešenje republikanske ideje, ki jo je branil tudi med

vladavino Cezarja, vse do svoje smrti. Čeprav je Cicero zaradi drugih ljudi kdaj odstopil od

svojih načel, njegova poštenost, neoporečnost, predanost konservativni politiki aristokratov,

čut za pravičnost in domovinska ljubezen niso nikdar odpovedali.129

3.3.3.6. Pomen sodnega govorništva Marka Tulija Cicera

za poznavanje rimskega kazenskega prava

Sodno govorništvo Marka Tulija Cicera predstavlja vir spoznavanja razmer v rimski

republiki. Cicerovi govorniški spisi vsebujejo številne podatke o pravni ureditvi antičnega

Rima kar potrjuje Korošec: »V celoti ni ohranjen noben pretorjev edikt, tudi Julijanov ne. Za

starejši edikt najdemo precej navedb v Ciceronovih spisih.«130

Sodno govorništvo je v

celotnem opusu Marka Tulija Cicera najobsežnejše. Ker rimsko kazensko pravo, za razliko od

rimskega civilnega prava, ni bilo nikoli kodificirano, je ohranjena zbirka spisov največji izvor

podatkov, pomembnih za razumevanje in vrednotenje rimskega kazenskega prava, ki je imelo

v pozni republiki kaznovalno, preventivno in delno tudi prevzgojno nalogo. Iz vsebine

filozofsko političnih idej o kaznovanju izhaja, da je kazen družbi prinesla kompenzacijo za

nastalo škodo, njena zastrahovalna narava pa je omogočila ohranjanje obstoječega družbenega

reda. Satisfakcijska funkcija kazni je bila namenjena zaščiti zasebnega interesa oškodovanca

in javnega interesa rimske skupnosti, ki je zaradi vzdrževanja javnega reda prevzela obvezo

uresničitve povračilnih kazni.131

Ideja humanosti (humanitas) je pripeljala do zmanjšanja in

praktične ukinitve smrtnih kazni. Velik del zaslug za to je imel tudi Cicero. Z njegovo

univerzalno politično, pravno, kulturno, filozofsko in govorniško razlago je utemeljil

humanitas kot višji pojem za povezovanje filozofije in retorike. Zasnoval je trajno tradicijo

ideje humanosti na področju zahodne civilizacije. Čeprav sta bila za Cicera najpomembnejša

zaščita javnega interesa in obstoj rimske republike, je humanitas eden najvažnejših dosežkov

razvoja rimskega kazenskega prava.132

129

Povzeto po B. Riposati, o. c., str. 228-229. 130

Navedek po V. Korošec, Rimsko pravo I. del, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 12. 131

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 405. 132

Povzeto po I. Jaramaz-Reskušić, o. c., str. 139.

36

4. Sklep

Mark Tulij Cicero se je med študijem zgledoval po grških filozofih in rimskih pravnikih, kar

se je odražalo v njegovem življenju in delu. Po končanem študiju prava in govorništva je

nastopal v različnih sodnih postopkih. Njegovo govorništvo so spodbujali domača vzgoja,

njegov značaj in želja po uspehu. Kdor tedaj ni imel plemiškega izvora in patricijskih

prednikov ter visoke državne in uradniške tradicije, se je do častnih služb zelo težko prebil.

Ciceru je uspelo, da je postal pravnik in ob govorniški karieri uspešen pretor, kvestor, edil,

prokonzul ter na vrhuncu politične kariere rimski konzul. Ohranjena so Cicerova pisma,

filozofski spisi, eseji in govori iz katerih spoznavamo njegovo osebnost in značilnosti obdobja

ob koncu rimske republike. Cicero je bil prvi pomembnejši rimski filozof, uspešen politik in

pravnik ter najpomembnejši rimski govornik in govorniški teoretik. Ustvaril je novo latinsko

prozo, ki je izrazito osebna, ritmična, zvočna in prepoznavna, saj je rezultat Cicerovega

prirojenega posluha in rahločutnosti. Menil je, da je od vseh njegovih aktivnosti najuspešnejša

njegova politična kariera, danes pa velja za najuspešnejšega govornika v celotni svetovni

zgodovini.

Govorniški spisi sestavljajo pomemben del opusa Marka Tulija Cicera. Z njimi je posredoval

svoje znanje in izkušnje kasnejšim generacijam pravnikov. Njegovi govorniški priročniki

združujejo temelje pisanja govorov in vzgoje govorništva ter teoretične napotke in praktična

znanja, ki so bila pridobljena od izjemnih antičnih govornikov in uporabljena v različnih

kazenskih postopkih. Govorniški spisi prikazujejo razvoj govorništva, opisujejo znanja,

lastnosti ter najpomembnejše naloge govornika, pojasnjujejo Cicerov govorniški slog,

vsebujejo odgovore na vprašanja o sodnem govorništvu ter pojasnjujejo načine iskanja in

utemeljevanja dokazov. Rimljanom in kulturnemu svetu je Cicero posredoval govorniško

tradicijo, katere izročilo je iz rimske kulture prešlo v svetovno kulturo in se je ohranilo do

današnjih dni.

Cicero je na začetku pravniške kariere v sodnih procesih najprej nastopal kot zagovornik,

kasneje kot tožilec in pretor. Kot zagovornik ali tožilec je nastopal v najpomembnejših sodnih

obravnavah. V zelo odmevnih sodnih primerih je zaradi političnih kaznivih dejanj uspešno

preganjal najvišje politike v rimski republiki. Njegovo politično in sodno govorništvo sta se

prepletala. Večina njegovih govorov je političnih, ostali pa imajo politično ozadje. Napisal je

več kot 100 govorov, od katerih je v celoti ohranjenih 58 govorov. Cicero ni govoril vseh

govorov po besedilu, ki ga beremo danes, ampak je besedila pred objavo pregledal in predelal.

Ohranili so se tudi Cicerovi nauki in latinski pravni reki, ki so pogosto ustreznejši od dolgih

opisov in bodo vedno aktualni. Cicero je uspešno govorniško kariero zgradil na osnovi svoje

temeljite izobrazbe in bogatih naravnih darov. Omislil si je podobo vzornega govornika, ki naj

bi združevala lepo postavo, naraven in uglajen nastop, zvonek in prijeten glas, dostojanstveno

in slovesno kretnjo, bister um, globoko spoznanje, živahno domiselnost, živ smisel za

stvarnost v najrazličnejših položajih, temeljito podkovanost v vseh panogah človeškega

znanja in popolno obvladanje besede. Mnoge od teh lastnosti so iz Cicera ustvarile

govorniškega prvaka, ki mu je množica navdušeno ploskala.

37

Iz Cicerovih del spoznamo pravno tehnični aspekt kazni za storilce kaznivih dejanj v

takratnem rimskem imperiju. Najpogostejša kazniva dejanja so bila dejanja proti državi, dejanja ogrožanja življenja in telesa ter dejanja proti javnemu redu. Za kazniva dejanja so bile

predpisane smrtna kazen, denarna kazen in konfiskacija premoženja, ki se je izrekala kot

akcesorna kazen v primeru oškodovanja države. Nadomestilo za smrtno kazen je bil dosmrtni

prostovoljni azil in konfiskacija premoženja storilca kaznivega dejanja. Cicero se je zgledoval

po grški, predvsem Platonovi filozofiji kaznovanja in je kaznovalni politiki tedanjega časa

nasprotoval. Med konzulskim mandatom leta 63 pr.n.š. je začel postopek reforme sistema z

zakonom predpisanih kazni. S sprejetjem zakona lex Tullia de ambitu za primer delikta

volilne korupcije, je kazen dosmrtnega izgona nadomestil s samostojno kaznijo izgona iz

države za obdobje desetih let.

Cicero je oblikoval načela kaznovanja, ki so vlogo govornika sprejemala kot obrambo

obtoženca in kot tožilca ter zagotavljala milejše kaznovanje v primerih nesrečnih okoliščin,

umske prizadetosti in impulzivnosti ter izključevala kaznovanje nenamerno povzročenih

poškodb in storilčevih potomcev. Cicero je z govorniško spretnostjo skrajšal čas med

sojenjem, odločitvijo o kazni in izgonom iz države. Njegove spremembe na področju

rimskega kazenskega prava so se ohranile tudi v naslednjih obdobjih kazenskega prava in

prenesle v sodobne pravne sisteme. Iz celotnega njegovega dela izhaja, da je Cicero pripisoval

glavno funkcijo kazni zastrahovanju, kar se je v smislu preventivne funkcije kazenskih sankcij

ohranilo vse do danes. Najbolj se je zavzemal za zaščito javnega interesa in družbeno

politične ureditve ter za stabilnost in obstoj rimske republike.

Cicero se je razlikoval od pomembnih osebnosti tedanjega časa. Ker je bil usmerjen v

prihodnost, se je po Cezarjevi smrti leta 44 pr.n.š. vrnil v politično areno. Pogumno je posegel

v politični boj in poskusil še zadnjič rešiti republiko. Kmalu po Cicerovem umoru je rimska

republika propadla. Vizija republike, ki se v času po Ciceru zaradi monarhičnih teženj močnih

sil ni ohranila, še danes predstavljala najsodobnejšo obliko državne ureditve. Cicero je bil

slaven med življenjem in ostal je slaven po smrti. Njegova »nedosegljiva dela« so pri

izobražencih vedno uživala velik ugled. Sinergija sistemske povezanosti Cicerovega

vrednotenja grške antične kulture, njegovega študija z najboljšimi učitelji, njegove humane

osebnosti in široke ustvarjalnosti pisca, filozofa, politika, govornika in pravnika je ustvarila

zmagovitega velikana duha in družboslovnega genija, kar potrjuje zastavljeno hipotezo

diplomskega dela.

38

5. Bibliografija -Babič, Matjaž, M. Cerar in M. Cerar ml., Ciceron & Ciceron - Partitiones oratoriae – O

govorništvu na kratko, Založba Traditio lampadis, Ljubljana 2012.

-Babič, Matjaž, Mark Fabij Kvintilijan - Šola govorništva, Šola retorik Zupančič&Zupančič, Ljubljana

2015.

-Bajuk, Marko; Grošelj, Milan, M. Tullius Cicero - Orationes in Catilinam (I. et IV.), Banovinska

zaloga šolskih knjig in učil, Ljubljana 1938.

-Belec, Franc, M. Tullius Cicero - De imperio Cn. Pompei ad Quirites oratio, Banovinska zaloga

šolskih knjig in učil, Ljubljana 1939.

-Bradač,Fran, Ločnikar Tone, Košar Jože, M. Tullius Cicero - Največje dobro in največje zlo, Založba

Obzorja, Maribor 1972.

-Costa, Emilio, Cicerone Giureconsulto, Libro V– Il diritto e il processo penale,Zanihelli, Bologna

1927.

-Geister, Ksenja; Movrin, David; Ogrin, Matija, M. Tullius Cicero - O govorniku: trije pogovori o

govorniku, posvečeni bratu Kvintu, Založba Sidro, Ljubljana 2002.

-Grošelj, Nada, M. Tullius Cicero- O prerokovanju, Založba ISH publikacije, Ljubljana 2010.

-Grošelj, Nada, M. Tullius Cicero- O dolžnostih, Študentska založba, Ljubljana 2011.

-Jaramaz – Reskušić, Ivana, Kaznenopravni sustav u antičkom Rimu, Kaznenopravno –

kriminalistička biblioteka »Vladimir Bayer«, Zagreb 2003.

-Korošec, Viktor, Rimsko pravo I. del, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002.

-Kranjc, Janez, Delicta in crimina v rimskem kazenskem pravu, Zbornik znanstvenih razprav – XLII

letnik, Pravna fakulteta Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, letnik 42, Ljubljana 1982.

-Kranjc, Janez, Kaznovanje in kazni v rimskem kazenskem pravu, Zbornik znanstvenih razprav,

Pravna fakulteta Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, letnik 47, Ljubljana 1987.

-Kranjc, Janez, Primeri iz rimskega prava, Založba ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1998.

-Kranjc, Janez, Latinski pravni reki, GV Založba - Pravna obzorja, Ljubljana 2006.

-Kranjc, Janez, Rimsko pravo, GV Založba - Pravna obzorja, Ljubljana 2013.

-Kranjc, Janez, Pozabljena latinščina, GV Založba - Pravna obzorja, Ljubljana 2014.

-Malenica, Antun, Izvori rimskega prava, Tom I, Beograd 1989.

- Pust Škrgula, Vida, M.Tullius Cicero -Pogovori o starosti, Inštitut Antona Trstenjaka,Ljubljana 2015.

-Riposati, Benedetto, Zgodovina latinske književnosti, Založba Dante Alighieri, Italija 1983.

- Romac, Ante, Zakonik dvanaest ploča, Latina et Graeca, Zagreb 1994.

-Tomažič, Boris, M. Tullius Cicero- Ciceronova pisma in berila, samozaložba, Gorica 1950.

-Tomažič, Boris, M. Tullius Cicero- Izbor Ciceronovih pisem, samozaložba, Slovenija 1954.

-Tomažič, Boris, M. Tullius Cicero- Izbor Ciceronovih pisem, samozaložba, Trst 1955.

-Veber Tkalčević, Adolfo, M. Tulija Cicerona Izbrani govori, Zagreb 1903.

-Zlobec Del Vecchio, Barbara, M.Tullius Cicero - Lelij - O prijateljstvu, Založba Litera,Maribor 2004.

-Zlobec Del Vecchio, Barbara, Mark Tulij Ciceron–Štirje govori proti Katilini, Založba Litera,

Maribor 2008.