UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

VLOGA SLUŽBE NOTRANJE REVIZIJE PRI VZPOSTAVITVI

SISTEMA OBVLADOVANJA OPERATIVNIH TVEGANJ V

ŽIVLJENJSKI ZAVAROVALNICI

Ljubljana, maj 2016 ANDREJA KOVAČIČ

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Andreja Kovačič, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, izjavljam, da sem

avtorica magistrskega dela z naslovom Vloga službe notranje revizije pri vzpostavitvi sistema obvladovanja

operativnih tveganj v življenjski zavarovalnici, pripravljenega v sodelovanju s svetovalcem red. prof. dr.

Markom Hočevarjem.

Izrecno izjavljam, da v skladu z določili Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 s

spremembami) dovolim objavo magistrskega dela na fakultetnih spletnih straneh.

S svojim podpisom zagotavljam, da

je predloženo besedilo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;

je predloženo besedilo jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za izdelavo

zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem

o poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam v magistrskem

delu, citirana oziroma navedena v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske

fakultete Univerze v Ljubljani, in

o pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti (v pisni ali grafični obliki)

uporabljena v tekstu in sem to v besedilu tudi jasno zapisala;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih –

kaznivo po Kazenskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami);

se zavedam posledic, ki bi jih, na osnovi predloženega magistrskega dela, dokazano plagiatorstvo lahko

predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom.

V Ljubljani, 5. maj 2016 Podpis: ______________________________

i

KAZALO

UVOD ................................................................................................................................... 1

1 OPREDELITEV IN VLOGA ŽIVLJENJSKE ZAVAROVALNICE ..................... 3

1.1 Zakonodajni okvir urejanja zavarovalništva ............................................................ 4

1.2 Opredelitev in ločevanje zavarovalnic ..................................................................... 8

1.2.1 Delitev zavarovalnic ........................................................................................ 9

1.2.2 Pomen in vloga življenjskih zavarovalnic ..................................................... 10

2 UPRAVLJANJE TVEGANJ ..................................................................................... 11

2.1 Opredelitev tveganja ............................................................................................... 11

2.1.1 Definicija tveganja ......................................................................................... 12

2.1.2 Vrste tveganj .................................................................................................. 13

2.2 Operativno tveganje ................................................................................................ 17

2.3 Sistem upravljanja zavarovalnice ........................................................................... 19

2.4 Sistem upravljanja tveganj ..................................................................................... 21

2.4.1 Funkcija upravljanja tveganj .......................................................................... 24

2.4.2 Funkcija notranje revizije .............................................................................. 26

2.4.3 Sistem notranjih kontrol in funkcija skladnosti ............................................. 27

2.4.4 Aktuarska funkcija ......................................................................................... 27

2.4.5 Sposobnost in primernost ............................................................................... 28

2.4.6 Izločeni posli .................................................................................................. 29

2.5 Tristebrni pristop in operativno tveganje ............................................................... 29

2.6 Upravljanje operativnih tveganj ............................................................................. 31

2.6.1 Okvir upravljanja operativnih tveganj ........................................................... 32

2.6.2 ORSA ............................................................................................................. 37

2.7 Odgovornost poslovodstva in nadzorovanje .......................................................... 38

3 NOTRANJA REVIZIJA V ZAVAROVALNICI .................................................... 39

3.1 Pravna podlaga za ustanovitev in delovanje notranje revizije ................................ 39

3.2 Opredelitev notranjega revidiranja ......................................................................... 41

3.2.1 Revizija in notranje revidiranje ...................................................................... 41

3.2.2 Notranji revizor in notranja revizija ............................................................... 42

3.2.3 Ustanovitev notranjerevizijske službe in obseg delovanja ............................ 43

3.3 Funkcija notranje revizije v zavarovalnici ............................................................. 44

3.4 Notranja revizija in tveganja .................................................................................. 47

3.4.1 Umeščenost notranje revizije v sistem upravljanja tveganj ........................... 47

3.4.2 Notranja revizija in operativno tveganje ........................................................ 50

3.4.3 Strokovna znanja notranjih revizorjev ........................................................... 52

4 NOTRANJA REVIZIJA IN OPERATIVNO TVEGANJE V ŽIVLJENJSKI

ZAVAROVALNICI ................................................................................................... 54

4.1 Sistem upravljanja zavarovalnice ........................................................................... 54

4.2 Upravljanje tveganj v zavarovalnici ....................................................................... 55

4.3 Upravljanje operativnih tveganj v zavarovalnici .................................................... 57

4.4 ORSA zavarovalnice .............................................................................................. 58

ii

4.5 Odbor za tveganja v zavarovalnici .......................................................................... 60

4.6 Sistem notranjih kontrol v zavarovalnici ................................................................ 60

4.7 Notranja revizija v zavarovalnici ............................................................................ 63

4.8 Program izboljševanja kakovosti in revizijska komisija v zavarovalnici ............... 66

4.9 Vloga notranje revizije pri oblikovanju sistema upravljanja operativnih tveganj v

zavarovalnici ........................................................................................................... 67

4.10 Priporočilo za zavarovalnice in notranje revizorje ................................................. 70

SKLEP................................................................................................................................. 71

LITERATURA IN VIRI .................................................................................................... 73

PRILOGE

KAZALO SLIK

Slika 1: Tveganja na ravni finančnega ali drugega podjetja ............................................. 14

Slika 2: Primeri dejavnikov ključnih tveganj ................................................................... 15

Slika 3: Klasifikacija tveganj v zavarovalnici .................................................................. 16

Slika 4: Sistem upravljanja: Izbrani ukrepi upravljanja tveganj v Solventnosti II ........... 21

Slika 5: Cilji Solventnosti II ............................................................................................. 22

Slika 6: Splošen cikel upravljanja tveganj ........................................................................ 26

Slika 7: Tri stebrni pristop k Solventnosti II..................................................................... 30

Slika 8: Okvir upravljanja operativnih tveganj prek treh obrambnih linij ........................ 33

Slika 9: Aktuarski kontrolni cikel upravljanja operativnih tveganj .................................. 35

Slika 10: Vloga zagotovil in svetovalna vloga notranje revizije ........................................ 48

Slika 11: Aktivnosti notranje revizije v sistemu upravljanja tveganj ................................. 49

1

UVOD

Svetovni finančni sektor se je v letu 2008 soočil z nepredvidljivimi težavami, zajela ga je

nelikvidnost, mnoge ustanove postopno tudi nesolventnost. Prenapihnjene tržne vrednosti

finančnih instrumentov so se nenadoma sesule, kar je imelo boleče posledice za celotno

finančno industrijo, njene uporabnike in tudi pristojne nadzornike. Največje svetovne banke in

zavarovalnice so čez noč postale nesolventne, nekatere so objavile stečaj. Z nastopom

finančne krize so zavarovalnice izkazale bistveno slabše poslovne rezultate, na katere so

dodatno vplivale tudi škode iz naslova naravnih nesreč. Finančna kriza je tako prinesla

negotovost tudi v zavarovalniški sektor (AZN, 2009, str. V).

Interes vsake družbe je imeti razvit finančni sistem vključno z razvitim zavarovalništvom, za

to pa je potrebno zagotavljanje trdnosti in zanesljivosti delovanja zavarovalniškega trga, ki

vzbuja zaupanje. Delovanje zavarovalniškega trga je odvisno od delovanja zavarovalnic, za

katero je odgovorno poslovodstvo, hkrati pa tudi država kot regulator njihovega delovanja,

predvsem z vidika obvladovanja tveganj.

Tveganja so osnovna sestavina poslovanja zavarovalnic, česar se poslovodstvo vse bolj

zaveda in izkazuje vedno večjo potrebo po prepoznavanju tveganj in minimiziranju njegovih

morebitnih negativnih ekonomskih posledic. Poslovodstvo mora biti sposobno tveganja

predvideti, pravočasno zaznati, razumeti in oceniti ter poskrbeti za njihovo obvladovanje. Pri

tem potrebuje usposobljene in neodvisne strokovnjake, ki imajo dober vpogled v poslovanje

zavarovalnice ter omogočajo poslovodstvu in nadzornemu svetu, da ob njihovi podpori dela v

smeri doseganja poslovnih ciljev zavarovalnice. V takšni vlogi se danes pojavlja funkcija

notranje revizije zavarovalnice, katere vloga se je že več kot 10 let nazaj spremenila od

tradicionalnega pristopa revidiranja k bolj produktivnemu in na tveganjih zasnovanemu

opravljanju funkcije revidiranja in dajanja zagotovil ter svetovanja. Tako funkcija notranje

revizije ni le zakonska nuja, ampak je nepogrešljiva za poslovodstvo in nadzorni svet.

Ključno vlogo in odgovornost pri upravljanju tveganj in notranjem nadzoru ter posledično pri

finančni trdnosti zavarovalnice imajo organi vodenja zavarovalnice. Zakon o zavarovalništvu

(Ur.l. RS, št. 93/2015, v nadaljevanju ZZavar-1) natančno opredeljuje odgovornost organov

vodenja in nadzora zavarovalnice, še posebno pa poudarja upravljanje tveganj na različnih

področjih delovanja zavarovalnice. Pogoj za uspešno upravljanje tveganj je obstoj

učinkovitega sistema upravljanja zavarovalnice in notranjih kontrol, pri čemer mora biti

politika upravljanja tveganj vgrajena v poslovno politiko zavarovalnice. Zato ima vodstvo

zavarovalnice velik interes vključiti v proces vzpostavitve in preverjanja učinkovitega sistema

notranjih kontrol tudi svojo službo notranje revizije.

Osnovni namen magistrskega dela je prikazati in oceniti vlogo in pomen funkcije notranje

revizije pri vzpostavljanju oziroma izboljševanju sistema notranjih kontrol in upravljanju

tveganj v življenjski zavarovalnici tako s teoretičnega kot praktičnega vidika. Področje dela je

2

omejeno na vsebinsko proučevanje operativnih tveganj, ki pa je zaradi celotne slike

upravljanja tveganj v zavarovalnici predstavljeno tudi širše.

Raziskovanje vsebine problematike magistrskega dela je usmerjeno k preverjanju hipoteze, da

ima funkcija notranje revizije v zavarovalnici pomembno vlogo pri vzpostavitvi učinkovitega

sistema upravljanja operativnih tveganj, pri čemer ima tudi vsa potrebna strokovno-tehnična

znanja in izkušnje v zvezi z operativnimi tveganji zavarovalnice. Hipotezo preverjam na

konkretni življenjski zavarovalnici.

Glavni cilji magistrskega dela so:

proučiti in poudariti pomen upravljanja operativnih tveganj v finančnih zavarovalnih

institucijah;

prikazati in poudariti vlogo funkcije notranje revizije v zavarovalnici, presojati njeno

usposobljenost s strokovnih področij poslovanja zavarovalnice in njeno vključevanje v

sistem upravljanja operativnih tveganj v zavarovalnici;

preveriti upravljanje operativnih tveganj v življenjski zavarovalnici v Republiki Sloveniji

in presojati vpletenost njene funkcije notranje revizije pri vzpostavljanju oziroma

preoblikovanju sistema upravljanja operativnih tveganj.

V ta namen sem najprej proučila razpoložljivo tujo in slovensko literaturo ter vire s področja

obvladovanja in upravljanja tveganj s poudarkom na operativnih tveganjih, ter notranjega

revidiranja, vključno z najnovejšimi zakonodajnimi okviri in praksami. S pomočjo izčrpnega

vprašalnika in intervjuja ključnih oseb konkretne življenjske zavarovalnice sem analizirala in

presojala dejansko vlogo funkcije notranje revizije pri vzpostavitvi oziroma preoblikovanju

sistema upravljanja operativnih tveganj z vidika skladnosti z zakonodajo in postavljene

hipoteze.

Vsebina magistrskega dela je namenjena poslovodnim osebam in nadzornim svetom, ki so

dolžni skrbeti za varno in trajno poslovanje podjetja in v zvezi s tem dosegati čim boljše

poslovne rezultate tudi na račun dobrega obvladovanja tveganj in pri tem čim bolj učinkovito

izkoristiti sposobnosti in znanja notranjih revizorjev. Delo je namenjeno tudi notranjim

revizorjem v duhu krepitve zavedanja njihove vrednosti za podjetje z vidika usmerjenega

strateškega pogleda na poslovanje podjetja, usklajenosti njihovega delovanja s cilji

poslovodstva ter pomembnosti širitve znanj, izkušenj ter v prihodnost usmerjenega pogleda na

poslovanje podjetja, ki temelji na tveganjih. Ker naloga obravnava zavarovalnice in nov

solventnosti režim, ki ga v prakso vpeljuje nedavno sprejeti Zakon o zavarovalništvu, je

namenjena vsem zaposlenim v zavarovalnicah, ki morajo skrbeti za pravočasno

prepoznavanje operativnih tveganj pri vsaki aktivnosti, ki jo izvajajo, ter o njih ustrezno

poročati. Vodstveni kader in nosilci ključnih funkcij v zavarovalnici bodo na podlagi vsebine

tega magistrskega dela pridobili na večjemu zavedanju svoje vloge in odgovornosti v sistemu

obvladovanja tveganj in pri širjenju ustrezne kulture tveganj v zavarovalnici.

3

Za namene magistrskega dela bomo uporabljali pojem upravljanje tveganj, čeprav je bil pri

nas do sedaj bolj v uporabi izraz obvladovanje tveganj. Upravljanje tveganj je širši pojem od

obvladovanja tveganj. Se pa oba izraza pojavljata kot prevod angleškega izraza risk

management, vendar se vsebinsko razlikujeta, kar je v nadaljevanju magistrskega dela tudi

obrazloženo.

Najnovejša evropska in slovenska zavarovalniška zakonodaja opredeljuje in podrobneje

obravnava upravljanje tveganj in sicer v sklopu sistema upravljanja zavarovalnice. Zato v

izogib nejasnostim s strani oseb, katerim je delo namenjeno, uporabljamo v magistrskem delu

pojme, uveljavljene z najnovejšim Zakonom o zavarovalništvu.

Magistrsko delo je razdeljeno na štiri poglavja, ki si sledijo v logičnem zaporedju od

splošnega h konkretnem. Enako je razporejena tudi snov znotraj posameznega poglavja.

Prvo poglavje je namenjeno predstavitvi zakonodajnega okvira urejanja zavarovalništva,

sistema upravljanja in ločevanja zavarovalnic. V nadaljevanju je opredeljeno področje

upravljanja tveganj na splošno in nato konkretneje v zavarovalnici, kjer so predstavljena vsa

pomembnejša tveganja, s poudarkom na operativnih tveganjih in njihovem upravljanju ter

odgovornosti poslovodstva za upravljanje tveganj. Tretje poglavje opredeljuje

notranjerevizijsko službo vključno z njenimi temeljnimi funkcijami za doseganje ciljev

poslovodstva zavarovalnice ob hkratnem zagotavljanju neodvisnosti in strokovnosti. Zadnje

poglavje prenaša teoretična spoznanja v prakso, na podlagi česar preverjamo postavljeno

hipotezo v praksi ter dajemo priporočila.

Zaključek vsebuje povzetek najpomembnejših ugotovitev glede vsebine dela in postavljenih

hipotez s sklepno mislijo.

1 OPREDELITEV IN VLOGA ŽIVLJENJSKE ZAVAROVALNICE

Ženevsko združenje (Geneva Association, 2012, str. 2-4), ki je vodilni mednarodni

raziskovalni trust za strateško pomembne zadeve v zvezi z zavarovalništvom in upravljanjem

tveganj pravi, da se »zavarovanja ne sme dojemati le kot inštrument zaščite, ampak še bolj kot

partnerstvo, ki omogoča posameznikom in podjetjem širiti svoja krila tja, kamor sicer ne bi

upali iti«. Ob zavarovalništvu najprej pomislimo na njegovo vlogo zaščite, saj nam v primeru

nepredvidljivih dogodkov, na katere nimamo vpliva, kot so na primer bolezen, nezgoda, smrt,

naravne katastrofe in podobno, zavarovanje omogoča, da si popolnoma ali vsaj deloma

opomoremo od povzročene škode. Vendar pa je vloga zavarovalništva širša, saj prek

upravljanja, diverzifikacije in absorbiranja tveganja posameznikov in podjetij ustvarja pogoje

za druge aktivnosti, kot so nakupi nepremičnin ali ustanovitev podjetja. Te aktivnosti pa

ponovno vzbudijo povpraševanje, omogočajo ponudbo in podpirajo trgovanje. Podobno to

deluje pri posameznikih. Skupni vpliv zavarovanja je tako izenačitev vzorcev potrošnje in

prek dolgoročnih vlaganj v projekte in podjetja zavarovanja prispevajo k finančni in socialni

stabilnosti.

4

Osnovni prispevki zavarovanja k družbeni in ekonomski rasti so bili začrtani že pred

dvajsetimi leti in so v osnovi še vedno enaki (Geneva Association, 2012, str. 4):

omogočajo bolj učinkovito upravljanje različnih tveganj;

spodbujajo zmanjševanje izgub;

povečujejo mirnost zaradi večje varnosti in spodbujajo finančno stabilnost;

pomagajo razbremeniti državo pri zagotavljanju vseh storitev socialnega varstva za

državljane prek sistema socialne varnosti;

pospešujejo trgovino in poslovanje, ki podpirata podjetja in gospodarsko rast;

aktivirajo oziroma spodbujajo domače varčevanje;

spodbujajo učinkovitejšo alokacijo kapitala, ki pospešuje razvoj finančnih storitev.

Prav zaradi teh številnih razlogov bi zavarovalništvo morali razumeti ne le kot mehanizem

zaščite in upravljanja tveganj, temveč kot partnerstvo, ki omogoča posameznikom in

podjetjem, da širijo svoja krila tja, kamor sicer ne bi upali iti.

Zavarovalništvo je za neobveščeno javnost zahtevno za razumevanje. Je pa z vidika varstva

potrošnikov razumevanje zavarovanj in predvsem informacij, podanih s strani zavarovalnic

ter zavarovalnih zastopnikov in posrednikov, nujno za sprejemanje pravilnih odločitev. To je

toliko bolj pomembno tudi zato, ker se potrošniki kljub temu, da imamo na voljo vse

informacije in razumemo zavarovanja, ne odločamo racionalno, ampak vpletamo v svoje

odločitve tudi čustva.

Na voljo je precej virov z razlago zavarovalniških pojmov. Slovensko zavarovalno združenje

(v nadaljevanju SZZ) na primer na svoji spletni strani objavlja širok nabor zavarovalniških

izrazov, ki je uporaben predvsem za zavarovalniške strokovnjake. Tako v njem zasledimo tudi

ogromno angleških izrazov in izrazov, ki z vidika širše javnosti niti niso pomembni, saj so

preveč strokovni. Po drugi strani pa zasledimo v javno dostopnih medijih in v strokovni

literaturi slovar zavarovalnih pojmov, ki so pomembni za razumevanje zavarovanj, ki jih

potrošniki sklepamo vsak dan, zato teh pojmov v magistrskem delu podrobneje ne

obravnavamo.

1.1 Zakonodajni okvir urejanja zavarovalništva

Zavarovalništvo je kot pomemben del finančnega sektorja nujno za normalno delovanje

gospodarstva in širše družbe. Z vse večjim razvojem zavarovalniškega trga se kaže tudi

potreba po razvoju ustreznega nadzora nad zavarovalnicami in njenimi prodajnimi kanali,

katerega osnovni namen je ustrezno varstvo potrošnikov. Področje zavarovalništva je treba

urediti prav zato, ker so potrošniki sami negotovi, ali bodo za plačano premijo sploh prejeli

zavarovalnino s strani zavarovalnice, če se zgodi zavarovalni primer, saj z zavarovanjem

kupijo le obljubo. Ne razumejo vedno, kakšno sposobnost imajo zavarovalnice izpolnjevati

5

svoje obveznosti iz zavarovalnih pogodb in kakšno vlogo pri tem ima solventnost

zavarovalnice. Poleg tega pa interesi potrošnikov in interesi zavarovalnic niso enaki, na trgu

vlada asimetrija informacij, zaradi česar se srečujemo s slabimi tržnimi praksami, ki običajno

niso v korist potrošniku. Zakonodajalec se zato še posebno osredotoča na uvedbo ukrepov,

katerih namen je zagotavljati solventnost zavarovalnic oziroma minimizirati motnje in izgubo

zaradi insolventnosti ter poskrbeti za varstvo potrošnikov.

Slovensko zavarovalno pravo je podrejeno zavarovalnemu pravu Evropske unije (v

nadaljevanju EU), saj so določbe uredb in direktiv prenesene v nacionalno zakonodajo

oziroma veljajo pred njo. Pravo EU je poseben mednarodni pravni sistem, ki deluje vzporedno

s pravom držav članic EU. Ima neposredni učinek v pravnih sistemih držav članic in ima na

mnogih področjih, predvsem na področju ekonomske in socialne politike, prednost, kar

pomeni, da pravila, sprejeta na ravni EU, prevladajo nad pravili, vsebovanimi v pravnih redih

držav članic. Pravo EU je avtonomno pravo, saj svoje veljavnosti ne črpa iz morebitne

poznejše odobritve nacionalnih organov držav članic, temveč se opira na zakonodajne

pristojnosti organov EU (Šker, 2010, str. 14).

Zavarovalništvo je v Sloveniji regulirano z zakonskimi predpisi, podzakonskimi akti,

splošnimi in posebnimi zavarovalnimi pogoji, uzancami ter sodno prakso in pravno doktrino.

Temeljni pravni okvir zavarovalništva v Sloveniji predstavlja Zakon o zavarovalništvu, ki se

je začel uporabljati s 1. januarjem 2016, ter podzakonski predpisi, sprejeti na njegovi podlagi.

Česar ne ureja Zakon o zavarovalništvu, ureja druga splošna slovenska zakonodaja z

ustreznega področja. Korporacijsko pravo ureja Zakon o gospodarskih družbah (Ur.l. RS, št.

65/2009-UPB1, 33/2011, 91/2011, 100/2011 Skl.US, 32/2012, 57/2012, 44/2013 Odl.US,

82/2013, 55/2015, v nadaljevanju ZGD-1). Pogodbeno pravo v osnovi ureja Obligacijski

zakonik (Ur.l. RS, št. 97/2007-UPB1) in dodatno tudi Pomorski zakonik (Ur.l. RS, št.

120/2006-UPB2, 88/2010, 59/2011), Zakon o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v

letalstvu (Ur.l. RS, št. 27/2011-UPB2), Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur.l. RS,

št. 93/2007-UPB3, 40/2012-ZUJF, 4/2016). Pravni okvir slovenskega zavarovalništva

predstavljajo tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS, št.

72/2006-UPB3, 114/2006-ZUTPG, 91/2007, 71/2008 Skl.US, 76/2008, 62/2010-ZUPJS,

87/2011, 40/2011-ZUPJS-A, 40/2012-ZUJF, 21/2013-ZUTD-A, 63/2013-ZIUPTDSV,

91/2013, 99/2013-ZUPJS-C, 99/2013-ZSVarPre-C, 111/2013-ZMEPIZ-1, 95/2014-

ZIUPTDSV-A, 95/2014-ZUJF-C, 47/2015-ZZSDT, 90/2015-ZIJZ-1, 90/2015-ZIUPTD),

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 96/2012, 39/2013, 46/2013-

ZIPRS1314-A, 63/2013-ZIUPTDSV, 99/2013ZSVarPre-C, 101/2013-ZIPRS1415, 111/2013-

ZMEPIZ-1, 44/2014, 85/2014-ZUJF-B, 95/2014-ZIUPTDSV-A, 97/2014-ZMEPIZ-1A,

95/2014-ZIPRS1415-C, 95/2014-ZUPPJS15, 95/2014-ZUJF-C, 31/2015-ZISDU-3, 90/2015-

ZIUPTD, 90/2015-ZUPPJS16, 96/2015-ZIPRS1617, 102/2015, v nadaljevanju ZPIZ-2),

Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (Ur.l. RS, št. 60/2007,

19/2010, 77/2011, 108/2012-ZIS-E, 19/2014), Zakon o varstvu potrošnikov (Ur.l. RS, št.

98/2004-UPB2, 117/2004 Skl.US, 46/2006 Odl.US, 114/2006-ZUE, 126/2007, 86/2009,

6

78/2011, 38/2014, 19/2015) in drugi predpisi, ki urejajo obvezna zavarovanja oziroma

kakorkoli drugače posegajo v poslovanje subjektov nadzora (Šker, 2010, str. 14).

Zakon o zavarovalništvu prenaša v slovenski pravni red potrebne direktive EU. Zadnja

bistvena sprememba je prenos Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne

25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in

pozavarovanja (Solventnost II) (Ur.l. EU, št. 335, 17. december 2009, v nadaljevanju

direktiva Solventnost II).

Agencija za zavarovalni nadzor na svoji spletni strani opredeljuje Solventnost II kot nov

evropski sistem nadzora, katerega namen je nadzornim organom pri opravljanju nadzora nad

poslovanjem zavarovalnic zagotoviti podlago za uporabo kvalitativnih in kvantitativnih orodij

oziroma ukrepov za ocenjevanje kapitalske ustreznosti (po)zavarovalnic z zadostno točnostjo

(Nove kapitalske zahteve za zavarovalnice in pozavarovalnice, 2016).

Začetki nove ureditve Solventnost II segajo v leto 1997, ko je bila v okviru evropskih

zakonodajnih institucij sprejeta odločitev o oblikovanju obširnega sistema novih kapitalskih

zahtev za zavarovalnice in pozavarovalnice, dokončno pa je bila urejena s sprejetjem direktive

Solventnost II in izvedbenih predpisov na njeni podlagi. Evropski zavarovalni predpisi,

vpeljani v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja (Solventnost I), so namreč predstavljali t.i.

minimalno harmonizacijo in s tem dopuščali možnosti odstopanj od predpisov, kar je vodilo v

različne zavarovalne zakonodajne rešitve in prakse v državah članicah EU.

Solventnost I je bila tudi prvenstveno osredotočena na kapitalsko ustreznost zavarovalnic in ni

vključevala zahtev glede upravljanja tveganj in sistema upravljanja zavarovalnic. Solventnost

II pa obravnava tveganja širše ter izpostavlja pomembnost pravil sistema upravljanja (angl.

corporate governance rules) in tveganja tržnega ravnanja (angl. market conduct risk). Namen

Solventnosti II je poenotenje zavarovalnih zakonodaj in praks v vsej EU. Nova pravila bodo

zagotovila enotno in višjo raven varstva zavarovalcev in upravičencev po vsej EU, kar

zmanjšuje verjetnost, da le-ti utrpijo izgube v primeru, če zavarovalnice zaidejo v težave. Kot

enoten evropski standard naj bi Solventnost II pomagala pri učinkovitejši zaščiti interesov

zavarovancev, saj bo verjetnost nezmožnosti zavarovalnic za izplačevanje odškodnin v okviru

novega solventnostnega režima Solventnost II močno zmanjšana. Solventnost II bo tudi

omogočila zavarovalnicam lažje poslovanje oziroma sklepanje zavarovanj v drugih državah

članicah EU oziroma evropskega gospodarskega prostora (v nadaljevanju EGP), saj bodo

predpisi in prakse poslovanja zavarovalnic z uveljavitvijo Solventnosti II poenoteni v vseh

državah članicah EU oziroma EGP (Nove kapitalske zahteve za zavarovalnice in

pozavarovalnice, 2016).

Nova pravila zahtevajo od zavarovalnic, da se še posebej osredotočijo na izboljšanje

upravljanja tveganj in mu namenjajo znatna sredstva. Novi sistem bo vpeljal večjo

usmerjenost v prihodnost in prihodnje dogodke, ki bi lahko vplivali na finančni položaj

7

podjetja. Novost na tem področju je uvedba presoje v prihodnost usmerjene lastne ocene

tveganja in solventnosti (angl. Own Risk and Solvency Assessment, v nadaljevanju ORSA).

Z vsebinskega vidika Zakon o zavarovalništvu v splošnih določbah opredeli predmet in

uporabo zakona ter osnovne pojme in kratice predpisov EU, definira zavarovalne posle in

zavarovalne vrste, zavarovalnice in pozavarovalnice ter druge pomembnejše pojme oziroma

odnose pomembne za pravilno razumevanje zakona. V poglavju o statusnih določbah zakon

navaja dovoljene pravnoorganizacijske oblike in kasneje v nadaljevanju organe vodenja in

nadzora zavarovalnic in pozavarovalnic. Opis dejavnosti zavarovalnic in pozavarovalnic

vključuje tudi navedbo potrebnih dovoljenj za opravljanje dejavnosti. Zakon o

zavarovalništvu vključuje tako določbe za zavarovalnice kot pozavarovalnice, vendar se v

magistrskem delu osredotočamo na zavarovalnice.

Zakon o zavarovalništvu definira območje delovanja zavarovalnic, vključno z opravljanjem

zavarovalnih poslov na območju države članice in na območju tretje države, ter opredeljuje

svobodo ustanavljanja. Jasno podaja zahteve za pridobitev dovoljenja za opravljanje

zavarovalnih poslov, vključujoč poslovni načrt zavarovalnice in opis ureditve sistema

upravljanja zavarovalnice, ter obseg dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov.

Z vidika uvedbe solventnosti II je potrebno omeniti poglavje upravljanja tveganj (angl. risk

management), del zakona, ki predpisuje potrebno vzpostavitev trdnega in zanesljivega sistema

upravljanja zavarovalnice (angl. system of governance) z vzpostavitvijo štirih ključnih funkcij

(angl. key functions) in njihovih nosilcev, ter opredelitev različnih vrst tveganj, temeljnih

pravil o upravljanju tveganj z lastno oceno tveganja in solventnosti.

Zavarovalnica mora zagotoviti, da vedno razpolaga z ustreznim kapitalom glede na obseg in

vrste zavarovalnih poslov, ki jih opravlja, prav tako mora oblikovati ustrezne zavarovalno-

tehnične rezervacije. Kapitalske zahteve odražajo zlasti specifičen profil tveganj (angl. risk

profile) vsake zavarovalnice. Zavarovalnice, ki dobro upravljajo svoja tveganja, bodisi ker

imajo stroge in striktne politike, dobre notranje kontrole (angl. internal controls), ker izbirajo

ustrezne tehnike za zmanjševanje tveganj, bodo potrebovale manj kapitala kot tiste, ki bodo

poslovale bolj tvegano in bodo morale imeti v lasti več kapitala, da bodo zagotovile ustrezno

izpolnjevanje svojih obveznosti iz zavarovalnih pogodb.

Zakon o zavarovalništvu nadalje jasno opredeljuje odgovornost organov vodenja in nadzora

za spoštovanje pravil o upravljanju tveganj in vsake od štirih ključnih funkcij v zavarovalnici,

med katere sodi poleg funkcije upravljanja tveganj (angl. risk management function), funkcije

skladnosti (angl. compliance function) in aktuarske funkcije (angl. actuarial function) tudi

funkcija notranje revizije (angl. internal audit function). Z vidika upravljanja tveganj in

notranjih kontrol zakon natančneje opredeljuje izločene posle oziroma zunanje izvajanje

(angl. outsourcing), vrednotenje sredstev in obveznosti zavarovalnice in zavarovalno-tehnične

rezervacije za namene izračuna kapitalskih zahtev, lastne vire sredstev zavarovalnice,

zahtevani solventnostni kapital (angl. solvency capital requirement, v nadaljevanju SCR) in

8

zahtevani minimalni kapital (angl. minimal capital requirement, v nadaljevanju MCR),

naložbe zavarovalnice ter druga dodatna pravila za upravljanje tveganj. Zavarovalnicam in

drugim subjektom nadzora je naložena dolžnost poročanja in varovanje zaupnih podatkov.

Cilj novega solventnostnega režima je predvsem varstvo potrošnikov in sicer posredno prek

kapitalske ustreznosti in stabilnosti zavarovalnic in tudi neposredno ob sklenitvi zavarovanja

in poprodajnih storitev. Vse to opredeljuje poglavje Zakona o zavarovalništvu, ki predpisuje

zavarovalne pogodbe in splošne pogoje ter obveznost zavarovalnice, zavarovalnih

zastopnikov in posrednikov glede obveščanja zavarovalcev pred sklenitvijo zavarovalne

pogodbe, ob sklenitvi ter med njenim trajanjem.

Zakon o zavarovalništvu v ločenem poglavju obravnava poslovanje pokojninskih družb in

prvega pokojninskega sklada ter pravila za poslovanje zavarovalnic, ki upravljajo pokojninske

sklade kot kritne sklade ali vzajemne pokojninske sklade, in upravljavca sklada obveznega

dodatnega zavarovanja, kar pa ni fokus te magistrske naloge.

Izvajanje določb Zakona o zavarovalništvu in drugih zakonov, ki urejajo zavarovalništvo,

nadzira Agencija za zavarovalni nadzor, zakon pa opredeljuje še druge njene pristojnosti in

odgovornosti.

Zakon o zavarovalništvu v primerjavi s predhodnim zakonom vpeljuje pravila za vzpostavitev

učinkovitega sistema upravljanja zavarovalnic in kriterije ustreznega tržnega ravnanja (angl.

market conduct) ter širi pooblastila in orodja nadzornemu organu, Agenciji za zavarovalni

nadzor, za učinkovito izvajanje nadzora na zavarovalniškem trgu, vse z namenom

zagotavljanja finančne stabilnosti zavarovalnega trga in varstva potrošnikov.

1.2 Opredelitev in ločevanje zavarovalnic

Zavarovalnice so nedepozitni finančni posredniki, imenovani tudi institucionalni investitorji

ali investicijske finančne institucije. Njihov osnovni namen je prevzemanje tveganja namesto

nekoga drugega (zavarovanca) v zameno za določeno plačilo (premijo).To je hkrati najbolj

učinkovit sistem prenosa tveganja v praksi. Mehanizem zavarovanja je torej upravljanje in

zmanjševanje tveganj ter temelji na načelu delitve odgovornosti med zavarovalnico in

zavarovancem. Zavarovalnica sredstva, ki jih pridobi prek plačila premij, investira v

gospodarstvo. To lahko stori zaradi specifike zavarovanj - časovnega zamika med plačilom

premije in izplačilom obveznosti. V gospodarstvo pa investira tudi svoja sredstva oziroma

kapital.

Zavarovalnice torej ponujajo storitve upravljanja s tveganji in prek tega pomagajo pri

oblikovanju inovativnih produktov ter prispevajo k reševanju nujnih globalnih družbenih

izzivov, kot so staranje prebivalstva in prihajajoče grožnje, kot so klimatske spremembe (angl.

climate change) in kibernetsko tveganje (angl. cyber risk).

9

Zavarovalniški sektor z vidika življenjskih, premoženjskih in pokojninskih zavarovanj ter

predvsem svoje vloge institucionalnega investitorja igra pomembno vlogo v gospodarstvu kot

tudi v družbi in je kot pomemben del finančnega sektorja nujen za normalno delovanje

gospodarstva in širše družbe. S tega vidika se nenehno povečuje pomembnost zagotavljanja

visoke kakovosti regulativnih in nadzornih standardov ter praks v zavarovalništvu po vsem

svetu.

1.2.1 Delitev zavarovalnic

Zavarovanja v grobem delimo na dve kategoriji:

zdravstveno in življenjsko zavarovanje in

splošno oziroma premoženjsko oziroma neživljenjsko zavarovanje.

Temu ustrezno se po Zakonu o zavarovalništvu (ZZavar-1, 26. čl.) zavarovalnica lahko

ustanovi kot življenjska ali kot premoženjska zavarovalnica. In sicer lahko zavarovalnica

opravlja zavarovalne posle le v skupini življenjskih zavarovanj (in tudi zavarovalne posle

zdravstvenih in nezgodnih zavarovanj) ali pa le v skupini premoženjskih zavarovanj. Ne glede

na navedeno pa lahko zavarovalnica, ki je 1. maja 2004 hkrati opravljala zavarovalne posle v

zavarovalni skupini življenjskih in v zavarovalni skupini premoženjskih zavarovanj, še naprej

hkrati opravlja vse navedene zavarovalne posle. Takšno zavarovalnico imenujemo

kompozitna zavarovalnica.

Zdravstveno zavarovanje je namenjeno kritju tveganj povezanih z boleznijo ali telesno

poškodbo in nudi povračilo stroškov zdravljenja, to so zdravila, obisk zdravnika, bivanje v

bolnišnici in drugi podobni stroški. Življenjsko zavarovanje je namenjeno izplačilu

zavarovalnine upravičencu v primeru smrti zavarovanca ali ob drugih dogodkih (rojstvo

otroka, poroka), lahko pa nudi tudi izplačilo v enkratnem znesku ali v obliki rente za določeno

vnaprej dogovorjeno obdobje, če zavarovanec doživi določeno dobo, oziroma izplačevanje

dodatne starostne pokojnine, ko zavarovanec doseže določeno starost. Pogoj za takšno

izplačilo je plačilo ustrezne enkratne ali obročne premije v predhodnem obdobju.

Premoženjsko zavarovanje pa krije vse tipe poškodb premoženja ali incidente, ki vplivajo na

poslovne odločitve in so odraz zunanjih faktorjev ali nenamernega obnašanja s strani

zavarovalca, kot so nezgoda povzročena tretjim osebam, požar, poplave, pravna dejanja,

naravne katastrofe, odgovornost in podobno.

Agencija za zavarovalni nadzor na svoji spletni strani javno objavlja veljaven seznam

zavarovalnih subjektov (Seznam zavarovalnih subjektov, 2016), ki lahko opravljajo

zavarovalno dejavnost v Republiki Sloveniji. Iz seznama je razvidno, da na območju

Republike Slovenije posluje petnajst zavarovalnic, od tega je sedem kompozitnih. Štiri

zavarovalnice so življenjske zavarovalnice, izmed katerih je le ena specializirana za sklepanje

izključno življenjskih zavarovanj, ena poleg življenjskih zavarovanj sklepa tudi zavarovanja

iz zavarovalne vrste nezgodnih zavarovanj, dve pa poleg življenjskih sklepata še zavarovanja

10

iz zavarovalne vrste nezgodnih zavarovanj in zavarovalne vrste zdravstvenih zavarovanj. Štiri

zavarovalnice so specializirane za premoženjska zavarovanja, in sicer vsaka za omejeno

število zavarovalnih vrst: najmlajša zavarovalnica je specializirana izključno za trženje

zavarovanj iz zavarovalne vrste kavcijskih zavarovanj, ena je specializirana izključno za

kreditna zavarovanja, ena izključno za zdravstvena zavarovanja, ena pa trži zavarovanja iz

zavarovalne vrste nezgodnih zavarovanj in zavarovalne vrste zdravstvenih zavarovanj.

Na območju Republike Slovenije deluje tudi šest podružnic držav članic, od tega sta dve

kompozitni, ostale pa premoženjske. Za opravljanje pozavarovalnih poslov na območju

Republike Slovenije sta registrirani še dve pozavarovalnici, tri pokojninske družbe pa imajo

dovoljenje za opravljanje dodatnih pokojninskih zavarovanj po ZPIZ-2. Takšno dovoljenje pa

ima tudi pet zavarovalnic, ki ima med drugim tudi dovoljenje za opravljanje zavarovalnih

poslov v skupini življenjskih zavarovanj.

Seznam zavarovalnic glede na zavarovalno dejavnost prikazuje Priloga 4.

1.2.2 Pomen in vloga življenjskih zavarovalnic

V gospodarstvih, kjer se država vse bolj odmika od pojma socialne države, torej ko kljub

plačevanju prispevkov danes ne moremo pričakovati ustrezne osnovne socialne varnosti v

prihodnosti, pridobivajo na pomenu življenjska in pokojninska zavarovanja ter življenjske

zavarovalnice in pokojninski skladi. Obvezno pokojninsko zavarovanje v Sloveniji (prvi

steber) zaradi staranja prebivalstva, višanja upokojitvene starosti in daljše življenjske dobe ter

boljšega zdravja ljudi ne bo zagotovilo ustreznega nivoja pokojnin v prihodnosti, torej tudi ne

socialne varnosti, za kar bomo morali Slovenci poskrbeti sami z različnimi drugimi

alternativnimi oblikami varčevanja in zavarovanja. Med te sodijo tudi dodatna pokojninska

(drugi steber) in življenjska (tretji steber) zavarovanja.

Življenjska zavarovanja se pojavljajo v različnih oblikah. Nekatera dajejo zgolj zavarovanje

za primer nastanka zavarovalnega primera smrti, druga pa predstavljajo poleg tovrstnega

osnovnega, in po potrebi dodatnega zavarovalnega jamstva, tudi dolgoročno obliko

varčevanja. To varčevanje je namenjeno na primer za posebne življenjske dogodke v

prihodnosti, kot so rojstvo in šolanje otroka, poroka, varčevanje za starost oziroma za dodatno

pokojnino. Varčevalna komponenta se pojavlja v obliki varčevanj z garancijo zavarovalnice

(t.i. življenjska zavarovanja za primer smrti in doživetja oziroma mešana življenjska

zavarovanja), ki so se na slovenskem trgu masovno pojavljala v 80-ih letih prejšnjega stoletja.

Tovrstni produkti dajejo jamstvo tako za izplačilo v primeru nastanka zavarovalnega primera

kot tudi za izplačilo ob doživetju dogovorjenega datuma konca zavarovanja. Dejstvo pa je, da

je vsaka oblika garancije relativno draga in to ceno plačujejo zavarovalci od zbranih sredstev,

ki se vodijo na njihovi zavarovalni polici (t.i. vrednosti police). Tega se zavarovalci še ne

zavedajo dobro, kar je dodatni razlog, da je v Sloveniji povpraševanje po takšnih vrstah

življenjskih zavarovanj še vedno večje kot povpraševanje po ostalih oblikah naložbenih

življenjskih zavarovanj. S finančno krizo in nihanji na finančnih trgih ter v obdobju nizkih

11

obrestnih mer, ko zavarovalnice nimajo več tako dobrih pogojev za doseganje donosov, ki jih

jamčijo na podlagi produktov sklenjenih v preteklosti, prehajajo zavarovalnice k drugačnim

vrstam produktov. Od leta 2002 dalje se v Sloveniji pojavljajo prva naložbena življenjska

zavarovanja, vezana na različne referenčne vrednosti – vzajemne ali investicijske sklade,

indekse, portfelje naložb in podobno. Z večanjem konkurence in ozaveščenosti strank so

zavarovalnice prisiljene k inovativnosti zavarovalnih produktov in storitev, kamor sodi tudi

inovativnost naložbenih možnosti naložbenih življenjskih zavarovanj. Pri naložbenih

življenjskih zavarovanjih je pomembno izpostaviti dejstvo, da naložbeno tveganje, torej

tveganje za gibanje vrednosti police, nosi zavarovalec sam. Zavarovalnica pa jamči le za

izplačilo zavarovalne vsote v primeru nastanka zavarovalnega primera, dogovorjenega z

zavarovalno pogodbo. Pri naložbenih življenjskih zavarovanjih se je že z vidika tržnega

tveganja in stroškov ter davkov, povezanih z življenjskimi zavarovanji v primeru prekinitve

zavarovanja pred potekom desetih let, pomembno zavedati pomena dolgoročnosti

zavarovanja.

Manj kot imajo prebivalci zagotovljene socialne varnosti s strani države, bolj se odgovornost

za ustrezno socialno varnost v prihodnosti prelaga na posameznika samega oziroma na

njegove družinske člane. Poleg svoje vloge, ki jo imajo zavarovalnice z vidika zagotavljanja

zavarovalnega jamstva in nudenja možnosti varčevanja oziroma naložb ter s tem prispevanja

k socialni varnosti zavarovancev, življenjske zavarovalnice predstavljajo pomembnega

institucionalnega investitorja v gospodarstvo.

Zdravje življenjskih zavarovalnic je še toliko bolj pomembno prav zaradi že omenjene

socialne vloge življenjskih zavarovalnic pri (vsaj delni) razbremenitvi države pri

zagotavljanju finančne varnosti prebivalstva ter njihove vloge pri splošnem gospodarskem

razvoju in razvoju finančnih trgov. Zdrava zavarovalnica je likvidna in stalno kapitalsko

ustrezna zavarovalnica, ki vzpostavi ter uresničuje trden in zanesljiv sistem upravljanja, kot

ga opredeljuje režim Solventnost II oziroma Zakon o zavarovalništvu.

2 UPRAVLJANJE TVEGANJ

2.1 Opredelitev tveganja

Večina podjetij tveganje vidi kot grožnjo uspehu in tveganja sprejme le, če ustrezajo

njihovemu profilu tveganja in naklonjenosti tveganju oziroma pripravljenosti za prevzem

tveganja (angl. risk appetite). Kar pomeni, da morajo biti uravnotežena z nagrado, ki jo

podjetje lahko dobi, če se tveganje ne uresniči. Nepredvideni dogodki, ki se lahko zgodijo

kadarkoli, običajno predstavljajo tveganje, vendar pa to niso nujno le grožnje, ampak lahko

nepredvideni dogodki predstavljajo tudi priložnosti za uspeh. Upravljanje tveganj je funkcija,

ki podjetje ščiti pred negativnimi posledicami nepredvidenih dogodkov, tako zunanjih kot

notranjih, lahko pa ob premalo znanja in zavedanja o tveganjih predstavlja tudi ovire pri

izkoriščanju priložnosti.

12

Če se tveganja zavedamo, nas to vzpodbuja k preventivnemu delovanju, kar veča naše

možnosti za uspeh. Uresničena negativna tveganja pa moramo sprejeti kot ceno za učenje in

nabiranje izkušenj, kar je potrebno izkoristiti za preprečevanje ponavljanja enakih napak v

prihodnosti (Drobnič, 2008, str. 18).

Današnja družba je podvržena hitrim spremembam političnega, ekonomskega, socialnega,

tehnološkega, pravnega in ekološkega okolja ter konkurenci. Enako je s poslovnim okoljem

zavarovalnic; zavarovalniški trg je zaznamovan predvsem s padci obrestnih mer,

internacionalizacijo finančnega posredništva in nihanji na finančnih trgih, prav tako se je

zaostrila konkurenca. Čeprav so slovenske zavarovalnice prebrodile finančno krizo brez

večjih težav, bo morala zavarovalnica, ki bo dolgoročno želela obstati ali napredovati v

takšnih spremenljivih okoliščinah, namenjati veliko več pozornosti upravljanju s tveganji in

tako skrbeti za svojo kapitalsko ustreznost in prek tega za zaščito interesov zavarovalcev

oziroma zavarovancev, lastnikov in nenazadnje za zdravje in trdnost finančnih institucij in

finančnega sistema države (Kožman, 2011, str. 107-108).

2.1.1 Definicija tveganja

Obstaja precej različnih definicij tveganja, kateremu pripisujejo veliko nekonsistentnih in

nejasnih pomenov. Posledično zaradi tega na različnih področjih obstajajo tudi različni

pristopi do upravljanja tveganj.

V splošnem tveganje označuje možnost nastanka nesrečnega dogodka, ki lahko povzroči

škodo ali kaj neprijetnega nasploh. V poslovnem smislu take ocene pomenijo tveganje, da

bodo dejanski rezultati drugačni od pričakovanih, kar velja tudi pri poslovanju zavarovalnih

finančnih institucij (Dvoršak, 2005, str. 46).

Uporabno definicijo tveganja objavljajo avstralski in novozelandski standardi v Standardih

upravljanja s tveganji (Standards Australia, Standards New Zealand, 1999, str. 3), ki

opredeljujejo tveganje kot možnost, da se bo zgodilo nekaj, kar bo vplivalo na cilj, in se meri

glede na posledice in verjetnost. Posledica tveganja je torej lahko pozitivna ali pa negativna,

zato se je kasneje v teh standardih koncept tveganja spremenil z naslednjo definicijo:

»Upravljanje tveganj obsega tako prepoznavanje priložnosti kot izogibanje ali zmanjševanje

izgub.« (IAA, 2004, str. 26).

V praksi nas vsekakor bolj skrbijo nevarne posledice, če se tveganje uresniči, ker to nas

ogroža. In prav zaradi tega in pa seveda zaradi novega solventnostnega režima z vidika

skladnosti poslovanja se zavarovalnice vse bolj intenzivno ukvarjajo z učinkovitim

upravljanjem tveganj.

13

2.1.2 Vrste tveganj

Učinkovito upravljanje tveganj je v praksi še relativno mlada disciplina, ponekod je še zelo

slabo razvita in zato obstajajo tudi različne klasifikacije tveganj, ki pa se hkrati tudi močno

razlikujejo med različnimi dejavnostmi.

Podjetja so izpostavljena različnim oblikam tveganja, ki se po Jorionu (2007, str. 3-4, 333-

334, 495, 516-520) klasificirajo v poslovna in neposlovna tveganja. Njihova nadaljnja delitev

je razvidna s Slike 1 v nadaljevanju.

Poslovna tveganja (angl. business risks) so tista, na podlagi katerih podjetje ustvarja

konkurenčne prednosti in vrednost za delničarje, ter vključujejo poslovne odločitve (angl.

business decisions) podjetij in poslovno okolje (angl. business environment), v katerem

podjetje deluje. Tveganje poslovnih odločitev se pojavlja pri odločitvah glede razvoja

produktov, marketinških strategij in pri izbiri organizacijske strukture podjetja ter po drugi

strani kot širše strateško tveganje (angl. strategic risk), ki odraža odločitve s strani vodstva

podjetja. Tveganje poslovnega okolja vključuje makroekonomska tveganja (angl.

macroeconomic risks), ki izhajajo iz ekonomskih ciklov ali fluktuacije v prihodkih in

monetarnih politikah, kot tudi tveganje konkurence (angl. competition risk) in tveganje

tehnoloških inovacij (angl. technological innovation risk). Poslovno tveganje je z vidika

kreiranja tako donosov kot izgub simetrično. Lahko rečemo, da so korporacije »plačane« za

to, da nosijo poslovna tveganja. Poslovna tveganja imajo vpliv na prihodke, če družba ne

reagira na hitro spreminjajoče se pogoje. Izpostavljenost poslovnemu tveganju je jedro

pristojnosti vseh poslovnih aktivnosti.

Neposlovna tveganja (angl. non-business risks) so običajno klasificirana kot finančna in

ostala tveganja. Finančna tveganja (angl. financial risks) so povezana z možnimi izgubami

zaradi aktivnosti na finančnih trgih, na primer izgube kot rezultat spreminjanja obrestnih mer

ali zaradi neizpolnjevanja finančnih obveznosti. V osnovi se delijo na tržno (angl. market risk)

z vključenim likvidnostnim (angl. liquidity risk) tveganjem, kreditno (angl. credit risk) in

operativno tveganje (angl. operational risk). Ta tveganja so medsebojno povezana. Tržno in

kreditno tveganje sta simetrični, ker obe lahko kreirata dobičke ali izgube, medtem ko

operativno tveganje večinoma kreira izgube. Tržno tveganje je tveganje nastanka izgub zaradi

gibanja višine oziroma volatilnosti tržnih cen. Likvidnostno tveganje z vidika našega

proučevanja pomeni nesposobnost izpolnjevanja plačilnih obveznosti. Kreditno tveganje je

tveganje nezmožnosti podjetij oz. poslovnih partnerjev (kupcev, dobaviteljev itd.) izpolnitve

svojih pogodbenih obveznosti. Operativno tveganje je tveganje izgube zaradi neustreznih ali

neuspešnih notranjih procesov, ljudi in sistemov ali zaradi zunanjih dogodkov. Ta definicija

operativnega tveganja vključuje tudi pravno tveganje (angl. legal risk) in tveganje dogodkov

(angl. event risk). Ostala tveganja (angl. other risks) vključujejo tveganje ugleda in

regulatorno ali politično tveganje. Tveganje ugleda (angl. reputational risk) je tveganje

izgube, ki presega neposredne operativne izgube zaradi oškodovanega ugleda podjetja.

Regulatorno (angl. regulatory risk) ali politično tveganje (angl. political risk) je tveganje

14

izgub zaradi sprememb v zakonodajnem ali političnem okolju. Ta tveganja je zelo težko

oceniti in niso predmet formalnega merjenja.

Slika 1: Tveganja na ravni finančnega ali drugega podjetja

Vir: P. Jorion, Value at Risk. The New Benchmark for Managing Financial Risk, 2007, str. 516.

Splošno sprejete klasifikacije tveganj za zavarovalniška tveganja ni. Različni finančni

nadzorniki pripravljajo klasifikacije tveganj, ki najbolje opisujejo njihove profile tveganja,

obstajajo pa nekateri skupni elementi takšnih klasifikacij, medtem ko prevzemajo

zavarovalnice tudi takšna tveganja, ki iz bančnih klasifikacij tveganj niso razvidna (IAA,

2002, str. 12).

Tveganja, s katerimi se sooča organizacija in njeno poslovanje, so lahko posledica zunanjih in

notranjih dejavnikov. Slika 2 predstavlja primere dejavnikov ključnih tveganj in kaže, da

imajo lahko nekatera specifična tveganja tako zunanje kot notranje vplive. Nadalje se ta

tveganja kategorizirajo v tipe tveganj, kot so strateško tveganje, finančno tveganje, operativno

tveganje, hazard in podobno (IRM, 2002, str. 2).

15

Slika 2: Primeri dejavnikov ključnih tveganj

Vir: IRM, A Risk Management Standard, 2002, str. 3.

Kot opredeljuje Mednarodno združenje aktuarjev (angl. International Actuarial Association

ali IAA) (2002, str. 17-19), bi lahko vsa tveganja na ravni obravnavanega podjetja lahko

razvrstili na tista, ki so direktno povezana s produkti, ki jih podjetje prodaja (t.i. poslovna

tveganja), in na tista, ki so povezana s poslovanjem podjetja na splošno in niso direktno

povezana s produkti (t.i. neposlovna tveganja). Uporablja se lahko enaka klasifikacija tveganj

za življenjske ali premoženjske zavarovalnice, vendar pa je relativna pomembnost nekaterih

vrst tveganj različna. Na primer tveganja povezana s sredstvi iz naslova zavarovalnih

produktov in posledično tveganje upravljanja sredstev in obveznosti (angl. asset liability

management risk) so tipično bolj pomembna za življenjske zavarovalnice kot za

premoženjske zavarovalnice zaradi bistveno večjega naložbenega elementa, ki je prisoten v

veliko produktih življenjskih zavarovanj.

Možnih je več različnih pristopov h klasifikaciji tveganj v zavarovalnici in tudi vsaka od

večjih zavarovalnic ima svojo lastno klasifikacijo. Ena od bolj uveljavljenih je prikazana na

Sliki 3; to je klasifikacija iz poročila Mednarodnega združenja aktuarjev (IAA, 2002, str. 19),

ki je nadgradnja klasifikacije podjetniških tveganj s Slike 1.

16

Slika 3: Klasifikacija tveganj v zavarovalnici

Vir: IAA, Report of Solvency Working Party. Prepared for IAA Insurance Regulation Committee, 2002, str. 19.

Ne glede na uporabljeno klasifikacijo tveganj so vsa tveganja v zavarovalnici medsebojno

povezana, kar zahteva združen pristop k tveganju oziroma oceni solventnosti. S tem namenom

lahko zavarovalniška tveganja kategoriziramo v štiri osnovne skupine (IAA, 2004, str. 26), ki

jih Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1, čl. 145-148) opredeljuje takole:

zavarovalno tveganje (angl. underwriting risk) je tveganje nastanka izgube ali neugodne

spremembe v vrednosti zavarovalnih obveznosti zaradi neustreznih premij in neustreznih

predpostavk, upoštevanih v izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij;

kreditno tveganje je tveganje izgube ali neugodne spremembe v finančnem položaju

zavarovalnice zaradi nihanj v kreditnem položaju izdajateljev vrednostnih papirjev,

nasprotnih strank in morebitnih dolžnikov, ki so jim izpostavljene zavarovalnice v obliki

tveganja neplačila nasprotne stranke, tveganja spremembe kreditnega pribitka in tveganja

koncentracije tržnega tveganja;

tržno tveganje je tveganje nastanka izgube ali neugodne spremembe v finančnem

položaju zavarovalnice, ki nastane zaradi nihanj v višini in spremenljivosti tržnih cen

sredstev, obveznosti in finančnih instrumentov;

operativno tveganje je tveganje izgube zavarovalnice zaradi neprimernega ali

neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanja ljudi ali delovanja sistemov ali zaradi

zunanjih dogodkov.

17

Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1, čl. 149) pa opredeljuje tudi likvidnostno tveganje, to je

tveganje zavarovalnice, da ne more unovčiti naložb in drugih sredstev za poravnavo svojih

finančnih obveznosti, ko te zapadejo.

Vsaka od osnovnih kategorij tveganja vsebuje več specifičnih vrst tveganj, vendar v

nadaljevanju za namene te naloge podrobneje obravnavamo le operativno tveganje.

2.2 Operativno tveganje

Osnovni cilj vsakega podjetja je ustvarjanje dobička, ki predstavlja donos lastnikom iz

poslovanja podjetja, kjer v toku procesa poslovanja nosijo tudi breme operativnih tveganj.

Operativno tveganje je torej tveganje izgube, ki lahko nastane zaradi napak v teh procesnih

aktivnostih. Do izgub lahko pride iz naslova uporabe proizvodnih vložkov v podjetju, kot so

naravni viri, delo in kapital, v procesu proizvodnje končnih proizvodov in storitev. In

razumevanje tega proizvodnega procesa je ključno za razumevanje operativnega tveganja

(Milliman, 2013, str. 7).

Do prekomerne izpostavljenosti operativnemu tveganju in posledično celo do propada

podjetja lahko pride iz katerega koli vira, ki sestavlja posamezen proces v podjetju.

Operativno tveganje namreč obstoji v vsaki dejavnosti, v vsakem procesu in v vsaki aktivnosti

podjetja ter sloni na slehernem zaposlenem. Zaradi tega ga je nemogoče upravljati centralno.

Operativnega tveganja se tudi ne da razpršiti, kar pomeni, da dokler so ljudje, sistemi in

procesi nepopolni, operativnega tveganja ni mogoče v celoti odpraviti.

Operativno tveganje je mogoče z usmerjenimi aktivnostmi precej zmanjšati, predvsem z

učinkovitim upravljanjem tveganj s poudarkom na ustrezno vpeljanih in nadzorovanih

notranjih procesih ter postavitvi odgovornosti (Šalamun, 2009, str. 24). Tveganje se lahko

zmanjša tudi s pomočjo instrumentov zavarovanja, na primer z zavarovanjem premoženja

pred uničenjem, krajo, izgubo, z zavarovanjem odgovornosti nosilcev ključnih funkcij

(vključno s poslovodstvom) za škode zaradi procesnih napak ali opustitve dolžnega ravnanja.

Vendar pa kakršni koli instrumenti zavarovanja nikakor ne odvezujejo vodstva zavarovalnice

njihove odgovornosti.

Operativno tveganje je obvladljivo do stopnje dovoljenega tveganja, to je do tveganja, ki smo

ga še pripravljeni sprejeti za dosego svojih ciljev, in je določeno z razmerjem med stroški

izboljšav in pričakovanimi koristmi. Globalizacija, vse širša uporaba interneta in porast

socialnih medijev ter vse večje zahteve po večji odgovornosti podjetij po vsem svetu krepijo

potrebo po ustreznem upravljanju operativnih tveganj.

Ker se operativno tveganje precej prekriva z ostalimi vrstami tveganja, je za potrebe merjenja

operativnega tveganja, kot je na primer izračun zahtevanega kapitala za operativno tveganje,

potrebno natančno poznati njegovo definicijo. V preteklosti je industrija uporabljala ozko

definicijo operativnega tveganja, ki je bila omejena na tveganje iz operacij, kar je na primer

18

vključevalo transakcijske procese in sistemske napake. V tej definiciji ni vključeno tveganje

iz naslova goljufij, ki je predvsem v finančnih institucijah glavni vzrok težav. Po drugi strani

pa je operativno tveganje opredeljeno kot katero koli tveganje, ki ni tržno ali kreditno

tveganje. Ta definicija pa je preširoka za namen uporabe merjenja operativnega tveganja

(Jorion, 2007, str. 495).

Kot navaja Kanadski aktuarski inštitut (angl. Canadian Institute of Actuaries, v nadaljevanju

CIA) (v Dalla Valle, Fantazzini in Giudici, 2014, str. 7), temelji definicija operativnega

tveganja, ki jo je sprejela večina svetovnih nadzornih združenj, na definiciji, prvotno določeni

za regulacijo bank. Ta pravi, da operativno tveganje vključuje neposredne ali posredne izgube

zaradi neustreznosti ali nepravilnega delovanja postopkov, človeških virov in notranjih

sistemov ali zaradi zunanjih pojavov.

Tako je po mnogih razpravah in na podlagi baselskih regulatorjev industrija postavila

naslednjo definicijo: »Operativno tveganje je nevarnost izgube zaradi neustreznega ali

nepravilnega izvajanja notranjih procesov, ravnanja ljudi ali delovanja sistemov ali zaradi

zunanjih dogodkov.« Ta definicija vključuje pravna tveganja in izključuje strateška tveganja

in tveganje izgube ugleda (Jorion, 2007, str. 495).

Znotraj sporazuma Basel II je definirano pravno tveganje kot tveganje, ki vključuje, vendar ni

omejeno na, izpostavljenost globam, kaznim ali kazenskim odškodninam zaradi nadzornih

aktivnosti, kot tudi zasebne poravnave (IAA, 2015, str. 4-3). Operativno tveganje lahko

vključuje tudi druga tveganja, ki izhajajo iz dogodkov kot so goljufije, varnost, varstvo

zasebnosti, pravna tveganja, fizična tveganja (npr. zaustavitev infrastruktur) ali okoljska

tveganja.

Je pa včasih zelo težko umestiti vsa operativna tveganja, ki se pojavljajo v zavarovalniškem

poslovanju, v to definicijo. Na primer, napačna odločitev vodstva zavarovalnice, ki

predstavlja strateško tveganje, lahko krepko zviša operativno tveganje (SAAJ, 2013, str. 13).

Mednarodno združenje zavarovalnih nadzornikov (angl. International Association of

Insurance Supervisors, v nadaljevanju IAIS) v svojem slovarju opredeljuje operativno

tveganje kot »tveganje, ki izhaja iz neustreznosti ali nepravilnega delovanja notranjih

sistemov, ljudi, postopkov in kontrol, ki vodijo do finančne izgube. Operativno tveganje

vključuje tudi skrbniško tveganje (angl. custody risk), to je tveganje izgube vrednostnih

papirjev v hranjenju zaradi plačilne nesposobnosti, malomarnosti ali goljufivega delovanja

skrbnika ali podskrbnika. Podobno kot bančna definicija tudi zavarovalniška izključuje

strateško tveganje in tveganje izgube ugleda (CIA, 2014, str. 10-11). Možni vplivi na ugled

zaradi dogodka operativnega tveganja bi morali biti ocenjeni kot del procesa upravljanja

operativnih tveganj. Kot posledica te opredelitve je operativno tveganje neločljivo povezano z

vsemi zavarovalnimi produkti, dejavnostmi, procesi in sistemi, upravljanje operativnih

tveganj pa je temeljni element programa upravljanja tveganj zavarovalnice. Poleg tega je

19

potrebno v okviru operativnega tveganja v zavarovalnici upoštevati tudi aktivnosti oziroma

procese, posredovane v zunanje izvajanje (CRO Forum, 2014, str. 4).

Vzroki operativnega tveganja so različni. V zavarovalnici so to običajno (CRO Forum, 2014,

str. 4-5):

notranji procesi: napake pri oblikovanju in izvedbi osnovnih zavarovalnih in podpornih

procesov, kot so prodaja in marketing, ocena rizika, izdaja zavarovalnih polic,

zaračunavanje strankam in inkaso premije, pozavarovanje, izplačilo škod, oblikovanje

rezervacij, postopki in procesi zunanjega izvajanja;

sistemi: neustrezno zaščita podatkov in varovanje, slabe kontrole dostopov v sisteme,

nestabilni in preveč kompleksni sistemi, pomanjkanje ustreznega testiranja pred

lansiranjem sistema, pomanjkanje sistemov in ustreznih orodij;

ljudje: človeške napake, goljufije, nenadzorovana fluktuacija zaposlenih, prekomerna

odvisnost od ključnih kadrov, neustrezne spretnosti in znanja glede na zahteve delovnega

mesta, neustrezen nadzor upravljanja zavarovalnice;

zunanji dogodki: naravne nesreče (poplave, požari, potresi ipd.) in namerno povzročene

nesreče (terorizem, politični in socialni nemiri), ki lahko vplivajo na trajnost poslovanja

zavarovalnice, spremembe v zakonodajnem okolju vključno z novimi predpisi.

Obstaja ključna razlika med naravo poslovanja bank in zavarovalnic: narava obsežnega

zavarovalnega poslovanja je predvsem strateška, medtem kot je narava poslovanja bank s

prebivalstvom predvsem transakcijske narave. Banke, ki poslujejo s prebivalstvom, so bolj

izpostavljene operativnemu tveganju v smislu dogodkov »večje frekvence – nizke

pomembnosti«, ki so povezani z napakami v transakcijah, kot pa bi bile večje zavarovalnice.

Je pa znano, da dogodki »nizke frekvence – visoke pomembnosti« predstavljajo enako

pomemben izziv tako za banke kot za zavarovalnice (SAAJ, 2013, str. 13).

2.3 Sistem upravljanja zavarovalnice

Sistem upravljanja zavarovalnice je lahko enotirni sistem z upravnim odborom ali pa dvotirni

sistem z upravo in nadzornim svetom. Kadar v nadaljevanju govorimo o poslovodstvu,

upravi, upravnem odboru, organih vodenja, je s tem mišljeno najvišje vodstvo zavarovalnice,

ki ima vsa pooblastila za njeno zastopanje in s tem tudi svoje odgovornosti in ki je odgovorno

za vzpostavitev ter vzdrževanje učinkovitega sistema upravljanja zavarovalnice.

Direktiva Solventnost II (Ur.l. EU, št. 335, 17. december 2009, str. 4) navaja, da je nekatera

tveganja mogoče ustrezno obravnavati samo z zahtevami glede upravljanja in ne s

količinskimi zahtevami, razvidnimi iz zahtevanega solventnostnega kapitala. Za ustrezno

upravljanje zavarovalnice in za regulativni sistem je potreben učinkovit sistem upravljanja, ta

pa vključuje funkcijo upravljanja tveganj, funkcijo skladnosti, funkcijo notranje revizije in

aktuarsko funkcijo.

20

Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1, čl. 50) enako opredeljuje, da morajo vse zavarovalnice

vzpostaviti in uresničevati trden in zanesljiv sistem upravljanja, ki bo zagotavljal dobro in

preudarno upravljanje dejavnosti. To vključuje vzpostavitev pregledne organizacijske

strukture z natančno opredeljenimi, preglednimi in doslednimi notranjimi razmerji glede

odgovornosti ter učinkovit sistem za zagotovitev prenosa informacij. Obsega učinkovite in v

organizacijsko strukturo ter procese odločanja zavarovalnice integrirane ključne funkcije

upravljanja. Zavarovalnice morajo imeti strategijo, pisna pravila, procese in postopke

upravljanja tveganj najmanj z določenim načinom upravljanja tveganj, spremljanja skladnosti,

sistemom notranjih kontrol (angl. internal control system), notranjo revizijo (angl. internal

audit), aktuarsko funkcijo in izločene posle oziroma zunanje izvajanje, če zavarovalnica del

poslovanja prenese na drugo osebo. Vodstvo zavarovalnice pa mora zagotoviti, da se takšna

pisna pravila izvajajo. Pravila sistema upravljanja so predmet rednega notranjega pregleda

zavarovalnice najmanj enkrat letno, predhodno pa jih potrdi upravni odbor oziroma uprava

zavarovalnice s soglasjem nadzornega sveta zavarovalnice.

V okviru direktive Solventnost II (Ur.l. EU, št. 335, 17. december 2009, str. 49) ostane

vodstvo zavarovalnice v celoti odgovorno za izpolnjevanje vseh svojih obveznosti, kadar

odda funkcije ali kakršne koli dejavnosti zavarovanja v zunanje izvajanje. Zunanje izvajanje

ključnih ali pomembnih operativnih funkcij ali dejavnosti ne sme materialno poslabšati

kakovosti sistema upravljanja podjetja, neupravičeno povečevati operativnega tveganja,

zmanjšati sposobnosti nadzornih organov pri spremljanju skladnosti podjetja z njegovimi

obveznostmi ali ogroziti izpolnjevanje obveznosti zavarovalcem oziroma upravičencem.

Zavarovalnice morajo pravočasno obvestiti nadzorne organe, preden dajo ključne funkcije v

zunanje izvajanje in tudi o kasnejšem vsebinskem razvoju v zvezi s temi funkcijami.

Sistem upravljanja zavarovalnice preverjajo notranja revizija, zunanja revizija in nacionalni

nadzorni organ. Slednji ima ustrezna sredstva, metode in pooblastila za preverjanje sistema

upravljanja zavarovalnic in to predvsem z vidika, ali organizacijska struktura, postopki in

sistemi, strategije in procesi zavarovalnice, vključno s procesi poročanja, ki jih je vzpostavila

zavarovalnica, ter lastni viri sredstev zavarovalnice zagotavljajo trden in zanesljiv sistem

upravljanja. Nadzorni organ ima pooblastilo od vodstva zavarovalnice zahtevati izboljšanje in

okrepitev sistema upravljanja ter vzpostavitev ustreznih mehanizmov za obvladovanje

tveganj, ki jim zavarovalnice je ali bi jim lahko bila izpostavljena pri svojem poslovanju.

Slika 4 prikazuje pregled sistema upravljanja z vsemi ključnimi sestavnimi komponentami

vključno s principi sposobnosti in primernosti (angl. fit and proper), proporcionalnosti (angl.

proportionality), obveznimi ključnimi funkcijami, procesi, sistemi in splošnimi zahtevami.

21

Slika 4: Sistem upravljanja: Izbrani ukrepi upravljanja tveganj v Solventnosti II

Vir: D. Armin & P. Radek, Solvency Consulting, Integrated Risk Management, 2011, str. 18.

2.4 Sistem upravljanja tveganj

Tveganje je prisotno praviloma pri vsaki poslovni odločitvi na vseh ravneh podjetja in ne da

se mu izogniti. Zato je za podjetje pomembno, da so takšna tveganja pravočasno in ustrezno

prepoznana, merjena ter obvladana. Ustroj celovitega sistema upravljanja tveganj omogoča

pravočasno odkrivanje za obstoj in nadaljnji razvoj zavarovalnice usodnih izgub.

Kot smo že uvodoma pojasnili, magistrsko delo obravnava upravljanje tveganj, kot ga

predpisuje Zakon o zavarovalništvu. Upravljanje tveganj je širši pojem od obvladovanja

tveganj. Obvladovanje tveganj pomeni odločujoče vplivanje, da do tveganja ne pride ali da se

giblje v dopustnih okvirih in da se njegove negativne posledice čim bolj zmanjšajo. Je v

domeni tistih zaposlenih, ki so jim naloge obvladovanja tveganj dodeljene. Upravljanje

tveganj pa je celoten cikel od identifikcije tveganj, njihove analize in vrednotenja, ukrepanja

oziroma obvladovanja, poročanja o tveganjih in njihovega spremljanja z namenom doseganja

poslovnih ciljev podjetja. Upravljanje tveganj je v domeni poslovodstva zavarovalnice, saj gre

za odločanje o celotnem sistemu tveganj (vključno s fazo obvladovanja tveganj) ter določitev

naklonjenosti tveganju in želene kulture tveganj (angl. risk culture) zavarovalnice.

Sistem upravljanja tveganj (angl. enterprise risk management, v nadaljevanju ERM) se

ukvarja s tveganji in priložnostmi, ki vplivajo na ustvarjanje ali ohranjanje vrednosti.

Definiran je kot proces, ki ga izvaja vodstvo podjetja in drugi zaposleni z namenom

identifikacije možnih dogodkov, ki lahko vplivajo podjetje, in upravljanja tveganja tako, da

22

ostanejo znotraj mej pripravljenosti za prevzem tveganja, ter z željo zagotoviti razumno

stopnjo tveganja glede na doseganje ciljev podjetja (COSO, 2014, str. 2). Enoten ERM, ki bi

bil primeren za vsa podjetja, ne obstaja; sistem je treba prilagoditi posameznemu podjetju.

Vsako podjetje ima kulturo tveganj, to je kombinacijo vedenja ljudi v podjetju, ki bodisi

podpirajo ustrezne cilje, aktivnosti in izide podjetja in zmanjšujejo tveganja nedoseganja

ciljev ali pa ne. Pomembno je, kakšno vedenje ljudi želimo v podjetju v odnosu do

upravljanja tveganj. Potrebno obnašanje pri upravljanju tveganj se lahko razlikuje odvisno od

podjetja, panoge, lokacije poslovanja tako znotraj ali zunaj nacionalne države vključno z

zakonskimi zahtevami. Vendar pa sama želja ali odločitev po vedenju, ki ga želimo za

vpeljavo ustrezne kulture tveganj, ni dovolj. Potrebna je učinkovita implementacija okvirov

tveganj in procesov, ljudje pa morajo biti zainteresirani in sposobni se vesti tako, da podpirajo

aktivnosti, ki podpirajo tveganja. To je takšno vedenje, ki bo skozi čas vzpostavilo želeno

kulturo tveganj. Človeško vedenje in sposobnost sta ključni za uspešen ERM (IAA, 2009, str.

18-19).

Sistem Solventnost I, ki je bil uveden v 70-ih letih prejšnjega stoletja, je določal minimalne

standarde in se je odzival le na zavarovalna tveganja, določenih ostalih tveganj pa ta sistem ni

zaznal. Ker ni dajal pobude za ustrezno upravljanje s tveganji, se je razvil povsem nov model

definiranja potrebnega kapitala, ki z dovolj veliko verjetnostjo zagotavlja trajno solventnost

zavarovalnic in zajema čim več tveganj, s katerimi se zavarovalnica pri svojem poslovanju

sooča. Solventnost II predstavlja temeljito spremembo evropske zavarovalne zakonodaje in

velik poseg v ERM zavarovalnic. Je nov in močnejši sistem zagotavljanja kapitalske

ustreznosti in upravljanja s tveganji za vse evropske zavarovalnice z namenom zaščite

zavarovalcev, zavarovancev in upravičencev, kar prikazuje Slika 5.

Slika 5: Cilji Solventnosti II

Vir: FSA, Transposition of solvency II. Part 1, 2011, str. 10.

Nove kapitalske zahteve bodo bolje odražale tveganja zavarovalnic in vpeljale novo,

usklajeno ureditev (vključno z nadzornim sistemom), ki bo zagotovila dosleden, skrben in

23

varen zakonodajni okvir po vsej Evropi. Takšen strožji sistem bo hkrati poglobil integracijo

zavarovalniških trgov, povečal mednarodno konkurenco, povečal zaščito zavarovalcev,

zavarovancev in upravičencev ter omogočal večjo preglednost finančnega položaja

zavarovalnic. Solventnost II je zakonodajni sistem, ki temelji na načelih in ki prek prehajanja

od kvantitativnega h kvalitativnemu pristopu odraža dejansko izpostavljenost tveganju.

Slovenske zavarovalnice se morajo, odkar je Slovenija polnopravna članica EU, ravnati

skladno s pravili, ki veljajo na evropskem trgu. Ta pravila, tako kot tudi Zakon o

zavarovalništvu (ZZavar-1, čl. 154), od zavarovalnic zahtevajo takšen ERM, da pri

oblikovanju zavarovalno-tehničnih rezervacij, upravljanju sredstev in obveznosti, naložbah in

ukrepih za zmanjševanje tveganj ter pri izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala in

zahtevanega minimalnega kapitala upoštevajo vsa tveganja, katerim so izpostavljene

vsakodnevno pri svojem poslovanju; to so zavarovalna, tržna, kreditna, operativna,

likvidnostna tveganja, tveganje koncentracije (angl. concentration risk) in drugo.

ERM je sredstvo za doseganje ciljev zavarovalnice, ki se izvaja s pomočjo zaposlenih na vseh

ravneh v zavarovalnici na podlagi postavljenih strategij ter kratkoročnih in dolgoročnih ciljev

zavarovalnice. Njegov namen je:

preprečevanje in odpravljanje nepravilnosti in pomanjkljivosti v delovanju zavarovalnice

ter posledično zniževanje stroškov;

učinkovita identifikacija in odzivanje na dogodke, ki pozitivno ali negativno vplivajo na

poslovanje,

usklajevanje ciljev zavarovalnice s pripravljenostjo za prevzem tveganja, ki predstavlja

tisto stopnjo tveganja, ki jo je zavarovalnica pri uresničevanju ciljev še pripravljena

sprejeti;

sprotno uvajanje izboljšav.

Zahteve Solventnosti II ne prinašajo le poslovnih koristi, temveč so povzročile tudi

preoblikovanje notranjih procesov v zavarovalnicah in njihovo optimizacijo ter posledično

prek bolj transparentne notranje strukture omogočajo zavarovalnicam učinkovitejše

upravljanje s svojo izpostavljenostjo tveganjem. Vse to naj bi privedlo do nižjih kapitalskih

zahtev.

Novi solventnostni režim z vidika obravnavane tematike upravljanja tveganj prinaša v

primerjavi s predhodnim solventnostnim režimom naslednje:

Nove zahteve za v prihodnost usmerjeno lastno oceno tveganja in solventnosti (ORSA),

ki jo obravnavamo v nadaljevanju magistrskega dela v sklopu upravljanja operativnih

tveganj.

24

Ne vključuje posebnih zahtev za zunanjo revizijo, medtem ko jih Zakon o

zavarovalništvu (ZZavar-1, čl. 258) vsebuje. Vendar pa Evropski nadzorni organ za

zavarovanja in poklicne pokojnine s sedežem v Frankfurtu (angl. The European Insurance

and Occupational Pensions Authority, v nadaljevanju EIOPA) poudarja pomen visoke

kakovosti informacij javnega značaja in ustrezno uporabo zunanjih revizijskih storitev z

vidika javnih razkritij, saj se ravno javna razkritja v okviru Solventnosti II smatrajo za

premik v vzorcu obnašanja v komunikaciji med zavarovalnicami in njihovimi deležniki,

kjer slednji (s poudarkom na potrošnikih) prejemajo dosledne in primerljive informacije

glede solventnosti in finančnega stanja zavarovalnic (EIOPA, 2015a, str.). Novi Zakon o

zavarovalništvu (ZZavar-1, čl. 258) še vedno določa za zavarovalnice obvezni revizijski

pregled letnega poročila zavarovalnice in revizorjevo poročilo, ki poleg revidiranja in

pregleda obsega tudi dodatno revidiranje ter dodatno revizorjevo poročilo.

Izpostavlja štiri ključne funkcije upravljanja vsake zavarovalnice, na katerih morajo

biti imenovani ključni nosilci teh funkcij, ki morajo biti sposobni in primerni. Ta zahteva

za določene zavarovalnice pomeni organizacijske spremembe, saj slovenskim

zavarovalnicam v preteklosti določenih funkcij ni bilo treba imeti, npr. ni bilo treba

imenovati osebe za opravljanje funkcije skladnosti poslovanja, medtem ko so določene

funkcije pogojevale pridobitev dovoljenja Agencije za zavarovalni nadzor (npr.

pooblaščeni aktuar).

Štiri ključne funkcije so funkcija upravljanja tveganj, funkcija spremljanja skladnosti,

funkcija notranje revizije in aktuarska funkcija. Funkcija notranje revizije mora biti

neposredno podrejena upravi zavarovalnice ter funkcionalno in organizacijsko ločena od

drugih delov zavarovalnice, kar je veljalo tudi v prejšnjem režimu. Vendar pa novi Zakon

o zavarovalništvu ne predpisuje več, da mora zavarovalnica zaposliti najmanj eno osebo,

ki je pridobila naziv revizor, preizkušeni notranji revizor oziroma pooblaščeni revizor,

ampak mora uprava zavarovalnice le pooblastiti nosilca funkcije notranje revizije v

soglasju z nadzornim svetom. To pomeni, da sta tako funkcija kot nosilec funkcije lahko

tudi izločen posel. Zakon o zavarovalništvu tudi ne zahteva več, da je aktuar v

zavarovalnici pooblaščeni aktuar z dovoljenjem oziroma licenco Agencije za zavarovalni

nadzor, kot je to veljalo prej, ampak predpisuje le potrebna akutarska znanja za (s strani

uprave pooblaščenega) nosilca te ključne funkcije.

Vpeljuje možnost uporabe kapitalskega dodatka nadzornim organom v posebnih

okoliščinah, ko sistem upravljanja v zavarovalnici močno odstopa od predpisanih

standardov.

2.4.1 Funkcija upravljanja tveganj

Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1, čl. 144) opredeljuje upravljanje tveganj kot ugotavljanje,

merjenje oziroma ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj na vseh ravneh, vključno

25

s poročanjem o tveganjih, ki jim zavarovalnica je ali bi jim lahko bila izpostavljena pri

svojem poslovanju.

Funkcija upravljanja tveganj je investicija v prihodnost zavarovalnice in ne zgolj zakonska

zahteva, ki jo morajo zavarovalnice izpolnjevati. Prek podpore in asistence poslovodstvu je

odgovorna za učinkovito implementacijo in integracijo sistema upravljanja tveganj (ERM) v

vsakodnevni poslovni proces.

Pomembno je upoštevati ločevanje nalog, kjer mora biti funkcija upravljanja tveganj

neodvisna pri opravljanju svojih nalog, kar pomeni, da člani funkcije upravljanja tveganj niso

vključeni v vsakodnevne poslovne procese. Princip neodvisnosti pa je pomemben tudi pri

delitvi odgovornosti upravljanja tveganj od odgovornosti iz poslovanja.

Učinkovit ERM v režimu Solventnost II zahteva (AZN, 2014, str. 10):

Jasno definirano in dobro dokumentirano strategijo tveganj, ki vključuje cilje, ključne

principe, opredelitev osnovne pripravljenosti za prevzem tveganja in razdelitev

odgovornosti znotraj celotne zavarovalnice, in ki je konsistentna s poslovno strategijo

zavarovalnice.

Izdelavo in vzdrževanje politike tveganj, v kateri se opredeli vsaj:

- kategorije materialnih tveganj po vrstah tveganj in metode za njihovo merjenje;

- opis, kako se obvladuje posamezne kategorije in področja tveganj;

- opis povezanosti tveganj z oceno celotnih solventnostnih potreb iz v prihodnost

usmerjene ocene lastnih tveganj (na podlagi načela ORSA) in predpisanih kapitalskih

zahtev;

- meje dovoljenega tveganja v vseh kategorijah tveganj v skladu s splošno

pripravljenostjo zavarovalnice za prevzem tveganj;

- pogostost in vsebino rednih stresnih testov ter okoliščine, ki bi upravičile ad hoc

stresne teste.

Izdelavo in vzdrževanje politike obvladovanja zavarovalnega tveganja in tveganja

oblikovanja zavarovalno-tehničnih rezervacij, politike upravljanja sredstev in obveznosti,

politike upravljanja z naložbenim tveganjem, politike upravljanja likvidnostnega tveganja.

Izdelava in vzdrževanje politike obvladovanja operativnega tveganja, v kateri se

vključujejo vsaj:

- opredelitev operativnih tveganj, katerim je ali bi lahko bila izpostavljena, in oceno

načina njihovega zmanjšanja;

- aktivnosti in notranje postopke za obvladovanje operativnih tveganj, vključno s

sistemom informacijske tehnologije, ki jih podpira;

- omejitve dovoljenega tveganja v zvezi z glavnimi področji operativnega tveganja

zavarovalnice;

- vzpostavitev procesa za beleženje in spremljanje dogodkov operativnega tveganja.

26

Poročanje upravnemu, upravljalnemu ali nadzornemu organu o tveganjih, ki so bila

opredeljena kot potencialno materialno pomembna, in na svojo pobudo ali na zahtevo

upravnega, upravljalnega ali nadzornega organa tudi o drugih posebnih področjih tveganj.

Slika 6 v nadaljevanju prikazuje splošen cikel upravljanja tveganj. Kvaliteten proces

upravljanja tveganj je neprekinjen in trajen proces, ki se običajno začne s fazo identifikacije

tveganj, sledi ji analiza tveganj in ukrepi za njihovo obvladovanje, nato pa poročanje o

tveganjih in predvsem njihovo kontinuirano spremljanje. Ne glede na velikost zavarovalnice

mora vsaka spoštovati principe in dobre prakse upravljanja tveganj in ustrezno upravljati vsa

identificirana materialna tveganja.

Slika 6: Splošen cikel upravljanja tveganj

Upravljanje tveganj mora biti proces, ki se nenehno izboljšuje in razvija ter je prepoznaven

skozi uresničevanje strategije zavarovalnice. Strategijo mora prenesti na operativni nivo, kjer

se mora vsak vodilni in zaposleni zavedati, da je upravljanje tveganj del njegovega

vsakdanjega dela. Prav zato je pomembno, da je upravljanje tveganj vgrajeno v organizacijsko

kulturo s pomočjo internih predpisov in vodstva zavarovalnice. Neustrezno upravljanje

tveganj v zavarovalnici in pomanjkljive notranje kontrole ogrožajo izpolnjevanja strateških

ciljev zavarovalnice in njeno uspešnost, v skrajnem primeru lahko povzročijo tudi njen

propad. Ni nujno, da gre pri tem za vrednostno pomembne dogodke. Na ugled in z njim tudi

na obstoj zavarovalnice lahko na primer usodno vpliva neprimerno, neetično ravnanje ali

medijsko odmevne napake pri poslovanju (AZN, 2014, str. 10).

2.4.2 Funkcija notranje revizije

Z vidika magistrske naloge in preverjanja hipoteze je poleg podrobnejše obravnave funkcije

upravljanja tveganj in ločeno operativnih tveganj, ki sta predmet tega poglavja, pomemben

podrobnejši vpogled v funkcijo notranje revizije. Direktiva Solventnost II (Ur.l. EU, št. 335,

17. december 2009, 147. člen) opredeljuje, da mora biti učinkovita funkcija notranje revizije v

27

zavarovalnici objektivna in neodvisna od ostalih funkcij poslovanja. Ocenjevati mora, ali so

notranji sistem nadzora podjetja in drugi elementi sistema upravljanja, ustrezni in učinkoviti.

Kot je veljalo tudi po prejšnji ureditvi, se vse ugotovitve in vsa priporočila notranje revizije

poročajo upravnim, upravljalnim ali nadzornim organom, ki določijo, kakšni ukrepi se

sprejmejo v zvezi z vsako ugotovitvijo in priporočilom notranje revizije, in zagotovijo

izvrševanje teh ukrepov. Ker je notranja revizija osrednja ključna funkcija te magistrske

naloge, jo ločeno obravnavamo v točki 3.

2.4.3 Sistem notranjih kontrol in funkcija skladnosti

Direktiva Solventnost II kot tudi Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1, čl. 160) z vidika

ustreznega upravljanja tveganj nalagata zavarovalnicam, da imajo vzpostavljen učinkovit

sistem notranjih kontrol, ki vsebuje najmanj upravne in računovodske postopke, okvir

notranjega nadzora, ustrezno ureditev glede poročanja na vseh ravneh podjetja in funkcijo

spremljanja skladnosti. Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1, čl. 159) podrobneje opredeljuje,

da mora zavarovalnica vzpostaviti učinkovit sistem notranjih kontrol za ugotavljanje in

merjenje tveganj, ki jim zavarovalnica je ali bi jim lahko bila izpostavljena pri svojem

poslovanju, izračunavanje in preverjanje izpolnjevanja zahtev Zakona o zavarovalništvu in

predpisov o upravljanju tveganj glede zavarovalno-tehničnih rezervacij, zahtevanega

solventnostnega kapitala, zahtevanega minimalnega kapitala in naložb ter ugotavljanje

skladnosti tveganj zavarovalnice s tveganji, predvidenimi v strategijah in pisnih pravilih

zavarovalnice. Zavarovalnica mora organizirati svoje poslovanje in tekoče voditi poslovne

knjige, poslovno dokumentacijo in druge administrativne oziroma poslovne evidence tako, da

je mogoče kadar koli preveriti, ali posluje v skladu s pravili o upravljanju tveganj.

Zavarovalnica v okviru sistema notranjih kontrol vzpostavi tudi funkcijo spremljanja

skladnosti, ki deluje neodvisno, Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1, čl. 160) pa natančno

definira njene odgovornosti.

Sistem notranjih kontrol je celota ukrepov, s katerimi uprava in nižje vodstvo zagotavljata

urejeno in preudarno poslovanje glede na postavljene cilje, ekonomično in učinkovito

uporabo virov, pripoznavanje in ustrezni nadzor nad tveganji, ki jim je poslovanje

izpostavljeno, celovitost in zanesljivost finančnih upravljalnih informacij ter skladnost z

veljavno zakonodajo, sprejetimi politikami, načrti in internimi pravili. Uprava družbe je

izključno odgovorna, da prek nižjih vodstev vzpostavi in vzdržuje primeren in učinkovit

sistem notranjih kontrol, sistem merjenja in ocenjevanja vseh vrst poslovnih tveganj,

primerno raven kapitala glede na tveganja in postopke za spreminjanje skladnosti z regulativo

ter z notranjimi pravili.

2.4.4 Aktuarska funkcija

Zavarovalnica kot ključno funkcijo organizira učinkovito aktuarsko funkcijo in imenuje

oziroma pooblasti nosilca te funkcije ter sprejme akt, v katerem opredeli njene naloge,

pristojnost nosilca aktuarske funkcije, postopek njegove pooblastitve in znanje, ki ga mora

28

imeti nosilec aktuarske funkcije. Solventnost II ne zahteva več, da je aktuar v zavarovalnici

pooblaščeni aktuar z dovoljenjem. Zavarovalnica za nosilca aktuarske funkcije pooblasti

osebo (ZZavar-1, čl. 167), ki dokaže, da ima ustrezna predpisana znanja in izkušnje za

opravljanje aktuarskih nalog, ki so sorazmerna naravi in zahtevnosti nalog, ki jih izvaja.

Hkrati pa mora biti nosilec aktuarske funkcije zmožen Agenciji za zavarovalni nadzor

dokazati, da uporabljene aktuarske metode, tehnike in predpostavke ustrezajo tveganjem, ki

jim je izpostavljena zavarovalnica, kot tudi njenemu poslovanju. Zavarovalnica in Agencija za

zavarovalni nadzor preverjata izpolnjevanje tovrstnih zahtev v okviru preverjanja

izpolnjevanja zahtev zavarovalnice z vidika »sposobnosti in primernosti«. Agencija za

zavarovalni nadzor s Sklepom o potrebnem znanju za nosilca aktuarske funkcije in

pooblaščenega aktuarja (Ur.l. RS, št. 9/2016) uvaja prehodno določbo za vse tiste osebe, ki so

na dan 31. decembra 2015 imele dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za pooblaščenega

aktuarja, in sicer se zanje šteje, da imajo znanja iz vsebin, kot jih določa vsebina ustreznega

podzakonskega akta.

2.4.5 Sposobnost in primernost

Solventnost II zahteva od zavarovalnic in nadzornih organov posamezne države članice, da

opravijo oceno sposobnosti in primernosti za vsakega nosilca ključne funkcije kot tudi za

osebe, ki dejansko vodijo zavarovalnico, ker se tudi te smatrajo za ključne osebe.

Kriteriji sposobnosti in primernosti so opredeljeni v direktivi Solventnost II in preneseni v

Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1, čl. 52), ki navaja, da mora biti nosilec ključne funkcije

oseba, ki:

je ustrezno strokovno usposobljena ter ima lastnosti in izkušnje, potrebne za zanesljivo in

preudarno opravljanje nalog ključne funkcije;

ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja;

nad njo ni bil začet postopek osebnega stečaja;

ni oseba, ki v zavarovalnici opravlja funkcijo člana uprave ali prokurista;

ni oseba, za katero je Agencija za zavarovalni nadzor v zadnjih petih letih zavarovalnici

pravnomočno naložila odvzem pooblastila za ključno funkcijo zaradi hujše kršitve določb

Zakona o zavarovalništvu v zvezi z upravljanjem tveganj oziroma nadzorom,

upravljanjem tveganj in razkritij na ravni skupine, oziroma za katero je Agencija za

zavarovalni nadzor v zadnjih petih letih pokojninski družbi pravnomočno naložila

razrešitev imenovanega pooblaščenega aktuarja zaradi hujše kršitve nalog pooblaščenega

aktuarja po Zakonu o zavarovalništvu;

je oseba dobrega ugleda in integritete.

Nosilec ključne funkcije notranje revizije mora dodatno izpolnjevati pogoj, da je pridobil

naziv preizkušeni notranji revizor skladno z zakonom, ki ureja revidiranje.

29

2.4.6 Izločeni posli

Zavarovalnica mora v sklopu pisno opredeljenih pravil sistema upravljanja pripraviti tudi

pisna pravila v zvezi z izločenimi posli, če funkcijo oziroma aktivnost, ki je ključna ali

pomembna, da v zunanje izvajanje. V ta pravila mora vključiti tudi seznam vseh izločenih

poslov. Kadar zavarovalnica prenese pomemben del poslovanja v zunanje izvajanje kot

izločeni posel, je sama v celoti odgovorna za izpolnjevanje svojih obveznosti. Izločeni posli

so predmet upravljanja tveganj in notranjih kontrol. Kadar se v zunanje izvajanje prenese

ključne funkcije, mora prevzemnik izločenega posla izpolnjevati pogoje, ki jih za opravljanje

posamezne ključne funkcije, ki se prenaša, določa Zakon o zavarovalništvu ali predpisi, izdani

na njegovi podlagi.

Zakon o zavarovalništvu tudi določa (ZZavar-1, čl. 171), da mora zavarovalnica sprejeti akt, s

katerim določi pristop k izločenemu poslu in postopke izvajanja izločenih poslov za čas

trajanja pogodbe o izločenem poslu, ter podrobnejšo vsebino tega akta.

Uprava in nadzorni svet zavarovalnice morata v okviru svojih pristojnosti zagotoviti

poslovanje, ki je skladno z zakonodajo in temu ustrezno pisno določiti natančna, pregledna in

dosledna notranja razmerja glede odgovornosti. Odobriti morata ter redno preverjati (najmanj

enkrat letno ob izvajanju notranjega pregleda) strategije in pisna pravila glede upravljanja

tveganj, sistema notranjih kontrol, notranje revizije, aktuarske funkcije in zunanjega izvajanja

(ZZavar-1, čl. 158).

2.5 Tristebrni pristop in operativno tveganje

Solventnost II temelji na tristebrnem pristopu, kot ga prikazuje Slika 7, pomemben vsebinski

sklop pa je tudi nadzor na ravni skupine. Stebri so definirani s strani EIOPE. Vsak steber

pokriva drug pristop in vidik novih solventnostnih zahtev:

Steber I: kvantitativne solventnostne zahteve oziroma kapitalska ustreznost

Pokriva vse finančne potrebe in kalkulacije; to so vrednotenje sredstev in obveznosti,

zavarovalno-tehnične rezervacije, lastni viri sredstev, zahtevani solventnostni kapital

(SCR), zahtevani minimalni kapital (MCR) in naložbe. Določa tudi, katera tveganja, in v

kakšnih korelacijah, se upoštevajo pri izračunu kapitala. Cilj tega stebra je, da

zavarovalnice zagotovijo ustrezen tvegani kapital. Vsa vrednotenja v tem stebru morajo

biti narejena preudarno in pregledno. Zavarovalnice lahko uporabijo standardno formulo

ali notranji model izračunov; slednjega mora potrditi nacionalni nadzorni organ.

Steber II: kvalitativne zahteve oziroma sistem upravljanja

Pokriva splošne določbe o nadzoru in nalaga višje kakovostne zahteve za zavarovalnice

glede sistema upravljanja. Med te sodijo v prihodnost usmerjena lastna ocena tveganj in

solventnosti (ORSA) ter upravljanje kapitala; sistem upravljanja tveganj (ERM) s

strategijo upravljanja tveganj, politikami, procesi in procesi notranjega poročanja; politike

30

z notranjim kontrolnim sistemom, skladnostjo in poročanjem na vseh nivojih; štiri ključne

funkcije (funkcija skladnosti, funkcija notranje revizije, aktuarska funkcija, funkcija

upravljanja tveganj) z zahtevami glede izločenih poslov in glede sposobnosti in

primernosti nosilcev ključnih funkcij ter upravnih in nadzornih organov zavarovalnice.

Steber III: Poročanje in razkritja oziroma transparentnost

Ureja poročanje nadzornim organom in javno razkritje informacij ter s tem višjo stopnjo

preglednosti za nadzorne organe in splošno javnost. Vključuje letno poročilo oziroma vse

informacije za nadzorne organe, ki so potrebne za oceno stanja v zavarovalnici in za

sprejem ustreznih odločitev, in javno poročilo o solventnosti in finančnem stanju, ki

povečuje stopnjo razkritij.

Slika 7: Tri stebrni pristop k Solventnosti II

Vir: D. Armin & P. Radek, Solvency Consulting, Integrated Risk Management, 2011, str. 6.

V skladu s klasifikacijo tveganj po novem solventnostnem režimu ima operativno tveganje

zavarovalnice vedno večjo vlogo v drugem stebru, ki spada pod zahteve prvega stebra, v

sklopu katerega se opredeli velikost operativnega tveganja za izračun zahtevanega

solventnostnega kapitala (SCR). In sicer se pri njegovem izračunu ločeno izračunata

zahtevani kapital za operativno tveganje in kapital za ostale vrste tveganj.

Zavarovalnica zahtevani solventnostni kapital (SCR) izračuna ob predpostavki, da bo

zavarovalnica poslovala tudi v prihodnje in da bo ta kapital kril obstoječe poslovanje in novo

poslovanje, planirano za naslednjih 12 mesecev. V izračunu upošteva vsa merljiva tveganja,

ki jim je zavarovalnica izpostavljena, ter učinke ukrepov za zmanjševanje tveganj. SCR

zavarovalnica izračuna najmanj enkrat letno in o tem poroča Agenciji za zavarovalni nadzor.

Izračuna ga vedno tudi takrat, ko profil tveganja zavarovalnice močno odstopa od upoštevanih

31

predpostavk za izračun SCR ob zadnjem poročanju Agenciji za zavarovalni nadzor. SCR krije

(ZZavar-1, čl. 203) najmanj tveganja, kot so tveganje premoženjskih zavarovanj, tveganje

življenjskih zavarovanj, tveganje zdravstvenih zavarovanj, tržno tveganje, tveganje neplačila

nasprotne stranke in operativno tveganje. Slednje vključuje pravna tveganja in izključuje

tveganja, ki izhajajo iz strateških odločitev in tveganje izgube ugleda.

Zavarovalnica mora pri izbiri metode vrednotenja operativnega tveganja upoštevati

uporabljeno definicijo operativnega tveganja in morebitna navzkrižja tega tveganja z ostalimi

vrstami tveganja, saj so nekatera operativna tveganja lahko zajeta že v kakšni drugi vrsti

tveganja in so zato lahko določena tveganja zajeta dvakrat ali pa sploh niso zajeta v izračunu.

2.6 Upravljanje operativnih tveganj

Upravljanje operativnih tveganj je osnova vsakega podjetja, saj se večina proizvodnih

vložkov podjetja uporablja v operativnih aktivnostih. Mnogi ljudje so že vede ali nevede

strokovnjaki na področju upravljanja operativnih tveganj z vidika njihove lastne operativne

aktivnosti. Vendar pa je za vsako podjetje z več kot le nekaj zaposlenimi skoraj nemogoče, da

je vsak posameznik tudi strokovnjak na področju upravljanja operativnih tveganj na ravni

podjetja (Milliman, 2013, str. 7).

Evropski direktivi Basel II in Solventnost II na področju upravljanja tveganj v bančništvu in

zavarovalništvu namenjata pomemben del pozornosti operativnemu tveganju, njegovi

identifikaciji, merjenju in uravnavanju in ga vključujeta v zahteve za izračun kapitalske

ustreznosti bank in zavarovalnic. Izdelava celovitega sistema upravljanja operativnega

tveganja je predpogoj, da lahko finančna institucija ustrezno uporabi predpisane metode za

ocenjevanje kapitalskih zahtev za operativno tveganje.

Operativno tveganje je lahko najbolj škodljiva oblika tveganja, saj je posredno odvisno za

številne zlome finančnih institucij. Ta vrsta tveganja je prisotna že od nekdaj, je pa

upravljanje operativnega tveganja disciplina s čisto svojo strukturo, orodji in procesi, ki se je

danes lotevamo širše in bolj sistematično kot nekoč. Operativna tveganja poskušamo čim

bolje ovrednotiti, ker so lahko predmet kapitalskih zahtev šele, ko so enkrat ovrednotena.

Takšen večji poudarek so na operativna tveganja dali bančni regulatorji, ko so predlagali nove

kapitalske zahteve za operativno tveganje, in enako se je zgodilo z zavarovalnicami s

Solventnostjo II.

Razvoj upravljanja operativnega tveganja v zavarovalnicah je potekal drugače kot v drugih

finančnih institucijah. Zavarovalnice se tako kot tudi drugi sektorji gospodarstva že dolgo

zavedajo operativnega tveganja, zato so vzpostavile sistem notranjih kontrol za preprečevanje

goljufij, napak v transakcijah, in podobno. Že zgodaj so se osredotočile na procesno tveganje

zaradi količine ročnega dela s podatki (npr. ocena zavarovalnega tveganja, reševanje škod), so

se pa izgube iz naslova tega tveganja vključile v izračun zavarovalne premije in tako posredno

že vračunale kar v zavarovalno tveganje. Vendar pa so z vedno bolj natančno opredelitvijo

32

operativnega tveganja zavarovalnice začele operativno tveganje izločati iz zavarovalnega

tveganja, kar daje morda napačen vtis, da so zavarovalnice šele takrat začele izpostavljati

operativno tveganje (BCBS, 2003b, str. 5). Ker pa se materialna škoda, ki izhaja iz

operativnega tveganja, še kar pojavlja, je iz ekonomskega vidika primerno in z regulatornega

vidika obvezno imeti oblikovan kapital za kritje tega tveganja.

Upravljanje operativnega tveganja vključuje širok nabor tveganj in prikazuje velik razpon v

pomembnosti teh tveganj za posamezno podjetje. Zanesljivost kateregakoli modeliranja

operativnega tveganja je močno povezana z dejansko kakovostjo notranjih ali zunanjih

podatkov. Pomanjkanje zgodovinskih podatkov je na primer značilno za dogodke velike

frekvence in nizke pomembnosti, ki ogrožajo stalnost poslovanja, zato je težko razumeti

tveganje, ki ga prinašajo. Izračuni zahtevanega kapitala na podlagi modelov pa so za takšna

operativna tveganja negotovi. Zato zavarovalnice kot dopolnitev zgodovinskih podatkov

glede izgub iz operativnih tveganj vključijo v izračune tudi strokovno presojo (angl. expert

judgement). Po drugi strani pa v zavarovalnicah obstaja tudi nevarnost pojava ekstremnih

škod, ki so nizke frekvence; te lahko povzročijo tudi propad zavarovalnice. Zanje je najbolj

učinkovita kvalitativna ocena. Operativno tveganje je ozko povezano s kulturo tveganja

zavarovalnice, kjer je nizka kultura tveganj v preteklosti vodila do velikih finančnih izgub v

zavarovalnicah. Operativno tveganje ima izmed vseh tveganj najmočnejši kvalitativni vidik,

zaradi česar ga je še toliko težje identificirati, ovrednotiti in upravljati. Za zavarovalnice je

ključno postaviti sistem in prakso upravljanja operativnega tveganja, ki presegata upravljanje

zgolj na podlagi formuliranega izračuna oziroma modela. Fokus vrednotenja operativnega

tveganja mora biti usmerjen tudi na procese in metodologije, ki se uporabljajo za določitev

zahtevanega kapitala, ustreznost in kakovost uporabljenih podatkov, pogostnost posodabljanja

uporabljenih predpostavk in zanesljivost pridobljenih vrednosti (IAA, 2015, str. 2-12).

Če zavarovalnica nima pravega procesa z vidika upravljanja tveganj, je to že samo po sebi

operativno tveganje. Implementacija strategij, politik in procedur v zvezi z operativnimi

tveganji je nujen predpogoj, da zavarovalnice zagotovijo ustrezen sistem upravljanja teh

tveganj, upoštevajoč stopnjo, naravo in kompleksnost tveganj.

2.6.1 Okvir upravljanja operativnih tveganj

Učinkovit okvir upravljanja operativnega tveganja mora biti sposoben vključiti vse različne

gradnike tveganja, vključno z identifikacijo in oceno tveganj, oceno tveganega kapitala,

spremljanjem tveganja, zmanjševanjem tveganja, pripravljenostjo za prevzem tveganja in

postavitvijo mej tveganja, analizo občutljivosti na tveganja, nastajajočo oceno tveganja, oceno

kulture tveganja in poročanjem o tveganjih, distribucijo in komunikacijo. Vse naštete

sestavine so pomembne in za razliko od tradicionalnih pristopov k upravljanju tveganj, ki so

obravnavali vsako od naštetih točk bolj ali manj ločeno, jih novi pristop obravnava združeno

(Milliman, 2013, str. 8).

33

Del učinkovitega okvira upravljanja operativnih tveganj je definiranje vlog in odgovornosti v

vsaki izmed treh obrambnih linij, opisanih v nadaljevanju in prikazanih na Sliki 8.

Slika 8: Okvir upravljanja operativnih tveganj prek treh obrambnih linij

Vir: ECIIA, The role of Internal Audit under Solvency II, 2013, str. 11; CRO Forum, Principles of Operational

risk Management and Measurement, 2014, str. 7.

Še posebej pomembna je neodvisnost funkcije upravljanja operativnih tveganj od

administracije oz. operativnih procesov kot tudi poslovodstva. Ta funkcija tudi ne sme imeti

nobene odgovornosti z vidika ciljev poslovanja in finančnih rezultatov. Funkcija upravljanja

tveganj je odgovorna le za sprejemanje odločitev potrebnih za ustrezno izpolnjevanje njenih

nalog, brez vpliva ostalih. Za to pa je potrebno dobro razumevanje poslovanja zavarovalnice.

Funkcija upravljanja tveganj mora postati integrirana funkcija vsakega področja poslovanja

zavarovalnice ob hkratnem zagotavljanju ustreznega ločevanja nalog. Takšno ločevanje nalog

zagotovi uprava oziroma poslovodstvo, ki je tudi odgovorno za neodvisnost med njimi, s tako

imenovanimi tremi obrambnimi linijami (angl. three lines of defense), prikazanih na Sliki 8,

in so za upravljanje operativnih tveganj naslednje:

Prva obrambna linija – prevzemniki tveganj (angl. risk takers): Vsi zaposleni v

podjetju imajo osnovno odgovornost identificirati in ovrednotiti operativna tveganja ter

ukrepati v smeri obvladovanja in blažitve tveganj kot nujni del njihove vsakodnevne

aktivnosti. Odgovorna je za razvoj, implementacijo in vzdrževanje učinkovitega

kontrolnega okolja ter poročanje funkciji upravljanja tveganj.

Druga obrambna linija – funkcija upravljanja tveganj: Nameniti mora zadostne vire

definiranju in vzdrževanju metodologije in okvira za upravljanje operativnih tveganj.

Višje vodstvo mora zagotoviti razpoložljivost zadostnega števila izobraženih (znanje o

upravljanju tveganj in poslovanju) in usposobljenih ljudi. Odgovorna je za neodvisno

34

nadzorovanje in ocenjevanje profila tveganj ter svetovanje višjemu vodstvu glede

identifikacije operativnih tveganj in vzpostavitve učinkovitega notranjega kontrolnega

sistema, zasnovanega na tveganjih. Odgovorna je za prikaz, ali sistem notranjega nadzora

učinkovito deluje v celotnem podjetju. Razvija, implementira in vzdržuje okvir

upravljanja tveganj, izvaja analizo tveganj, sprejema odločitve glede tveganj, izdaja

priporočila o omejitvah in svetuje.

Tretja obrambna linija – funkcija notranje revizije: Zagotavlja objektivno in

neodvisno oceno okvira upravljanja operativnih tveganj, vključno z oceno izvajanja

aktivnosti obvladovanja tveganj v prvi in drugi obrambni liniji, kot tudi preverjanje prek

neodvisnega preskušanja. V osnovi potrjuje obstoj in delovanje učinkovitih kontrol.

Uprava določi strategijo poslovanja ter poslovne cilje in temu ustrezno določi tveganja,

pripravljenost za prevzem tveganja glede na sposobnost prevzemanja tveganja, spremlja

profile tveganja podjetja in notranja poročila o tveganju.

Pri vzpostavitvi sistema upravljanja operativnega tveganja mora podjetje najprej določiti, kaj

sploh želi doseči, in oblikovati strategijo na najvišji ravni, kako želi te cilje doseči. Sledi

priprava pisne politike tveganj (angl. risk policy), ki na način, ki je razumljiv vsem

vključenim udeležencem v procesu upravljanja tveganj, natančno opredeljuje načela

upravljanja operativnih tveganj (npr. stopnje, pri katerih so tveganja še sprejemljiva),

definicijo operativnega tveganja, njegove poglavitne cilje in cilje za specifična tveganja,

organizacijsko strukturo ter vloge in odgovornosti (predvsem poslovodstva). Predvsem pa

mora poslovodstvo poskrbeti za ustrezno kulturo tveganja v podjetju.

Kultura tveganj je sistem vrednot in vedenjskih vzorcev ljudi, ki vplivajo na vsakodnevne

aktivnosti. Vsako podjetje ima kulturo tveganj, edino vprašanje je, ali ta podpira ustrezne

cilje, aktivnosti in izide ter ali zmanjšuje tveganja nedoseganja želenih ciljev (IAA, 2009, str.

18). Vsi zaposleni se morajo zavedati tveganj v zavarovalnici in prevzeti odgovornost za

tveganja, za katera so odgovorni, kajti ugled zavarovalnice lahko ogrozi ena sama oseba.

Vodstvo zavarovalnice je odgovorno za vzpostavitev in ohranjanje učinkovite kulture tveganj,

vsi zaposleni pa morajo delovati skladno z njim.

Končni cilj upravljanja operativnega tveganja je sposobnost predvideti potencialne izgube z

namenom ukrepanja, preden je prepozno.

Najpomembnejši element pri kateri koli nalogi upravljanja tveganj je najprej določitev

celovitega okvira upravljanja tveganj v poslovanju. Na Sliki 9 je podan okvir upravljanja

operativnih tveganj z aktuarskim kontrolnim ciklom (SAAJ, 2013, str. 47-56):

35

Slika 9: Aktuarski kontrolni cikel upravljanja operativnih tveganj

Vir: SAAJ, Operational risk management: Practical implications for the South African insurance industry, 2013,

str. 47.

Identifikacija (angl. risk identification) in ocena tveganj (angl. risk assessment) morata jasno

opredeliti izpostavljenost operativnim tveganjem in prioritizacijo virov za zmanjševanje tem

izpostavljenostim. Obseg postopka identifikacije in ocenjevanja mora biti usmerjen v

prihodnost in mora vključevati celoten poslovni proces vključno z izločenimi posli. Obširna

in celovita identifikacija operativnih tveganj se opravi na vseh nivojih v podjetju na podlagi

vzpostavljene klasifikacije operativnih tveganj, da se zagotovi popoln pogled nad

potencialnimi nevarnostmi. Del identifikacijskega procesa je tudi definiranje ključnih

indikatorjev tveganja (angl. key risk indicators), ki so predmet nenehnega preverjanja in

nadgrajevanja. Ta kvantitativna merila predstavljajo uspešnost upravljanja operativnih tveganj

za specifične poslovne enote in procese ter imajo namen zagotoviti zgodnjo identifikacijo

potencialnih izgub in izvedbo ukrepov za njihovo preprečitev. Po identifikaciji in

kategorizaciji operativnih tveganj se na podlagi kriterija »frekvenca - pomembnost« vsake od

kategorij operativnih tveganj opravi njihova prioritizacija in matrika tveganj. Identifikaciji

sledi bolj podrobna ocena in merjenje operativnih tveganj za pridobitev boljšega

razumevanja vplivov in izgub, ki izhajajo iz dogodkov operativnega tveganja, kot tudi

pogostost njihovega nastanka. Merjenje operativnih tveganj je iskanje primerne vrednostne

ocene s ciljem podpreti kakovost poslovodnih odločitev vodstva oziroma upravljavcev

tveganja in je še posebej pomembno pred oceno kapitala podjetja. Upravljanje in merjenje

operativnih tveganj zahtevata stalno izpopolnjevanje procesa in ustrezno usposobljene ljudi v

službi upravljanja s tveganji, da bi lahko bilo učinkovito in uspešno.

Ocenjevanje in merjenje operativnih tveganj dobita na pomenu šele, ko se uporabljata za

izboljšanje upravljanja operativnega tveganja (angl. operational risk management).

Učinkovit sistem upravljanja operativnega tveganja lahko zmanjša vsakodnevne izgube in

36

verjetnost nastanka incidentov večje razsežnosti ter omogoča večjo osredotočenost na

aktivnosti v podjetju za doseganje poslovnih ciljev. Poslovodstvo se na podlagi rezultatov

ocene tveganja odloča, kateri ukrep je najprimernejši za identificirana tveganja ob

upoštevanju svojih osnovnih poslovnih ciljev, politik ter pripravljenostjo za prevzem

tveganja. Osnova za zmanjševanje tveganj je učinkovit nadzor nad tveganji, ki se mora

izvajati optimalno glede na povezavo med učinkovitostjo in stroški posamezne nadzorne

aktivnosti. Končni korak pri procesu upravljanja tveganj je priprava registra, ki vključuje

podrobne podatke o vseh identificiranih in ocenjenih tveganjih skupaj z uporabljeno

upravljavsko ali nadzorno odločitvijo. Ta korak cikla upravljanja tveganj predstavlja osnovo

za ORSO.

Izračun zahtevanega kapitala, potrebnega za poslovanje, vpliva na določitev ustrezne

strategije financiranja operativnih tveganj, treba pa je upoštevati tudi finančne posledice za

vse vidike procesa upravljanja. Ni dovolj imeti le določen kapital za pokrivanje operativnih

tveganj, ampak se je treba usmeriti tudi v izboljšanje osnov razumevanja operativnega

tveganja z namenom izboljšanja učinkovitosti kontrol.

Spremljanje operativnih tveganj mora biti stalen proces, skozi katerega je zavarovalnica

sposobna pridobiti povratno informacijo o učinkovitosti predhodnih faz kontrolnega cikla in v

katerega se vključi vse ljudi, ki so kakorkoli povezani s tveganjem. Namen takšnega stalnega

procesa je olajšanje kontinuiranega spremljanja operativnih tveganj ter pravilno in pravočasno

poročanje o morebitnih grožnjah, predvsem pa hitro reakcijo na kakršno koli pomembno

vplivno spremembo. V fazo spremljanja spada tudi poročanje o operativnih tveganjih na vseh

stopnjah podjetja, s čimer se poslovodstvu omogoči konsolidiran vpogled na tveganja in se

tako pritegne njihovo pozornost na področja, ki so morda bila spregledana v predhodnih

ocenah poslovanja (SAAJ, 2013, str. 48-56).

Izpostavljenost operativnim tveganjem se v času spreminja; lahko se poveča, ko se

zavarovalnica vključi v nove aktivnosti, razvije nove produkte, vstopa na nove ali predvsem

neznane trge, implementira nove poslovne procese ali tehnološke sisteme. Stopnja tveganja se

lahko spremeni, ko zavarovalnica pri posameznem poslovnem procesu prehaja iz ene v drugo

fazo razvojnega cikla produkta, procesa oziroma sistema. Zavarovalnica mora vsem tem

spremembam redno slediti in upoštevati: spremembo profila tveganja in tolerance

operativnega tveganja, potrebne kontrole, postopke za obvladovanje tveganja in strategije za

zmanjšanje tveganja, spremembe ustreznega praga tveganja ali omejitev, in postopke za

merjenje, spremljanje in upravljanje operativnega tveganja. Jasno je, da se morajo ustrezna

sredstva nameniti tudi človeškim virom in tehnološki infrastrukturi kot del procesa odločanja.

Proces izvajanja je treba spremljati in dajati povratno informacijo nazaj v funkcijo upravljanja

tveganja z namenom identifikacije morebitnih pomembnih razlik glede pričakovanega profila

operativnega tveganja in za obvladovanje morebitnih nepričakovanih tveganj (CRO forum,

2014, str. 10).

37

Zdrav in trden način upravljanja operativnih tveganj zahteva ustrezno določitev vlog in

odgovornosti za vse udeležence v sistemu upravljanja operativnih tveganj, neodvisnost

funkcij in revizijsko funkcijo, še posebno pa podporo poslovodstva zavarovalnice, predvsem

njegovo pravočasno vključitev v upravljanje aktivnosti in odločevalske procese. Potreben je

tudi trden okvir upravljanja operativnih tveganj, ki vključuje vse elemente od identifikacije,

merjenja, spremljanja skozi nadzor in aktivnosti zmanjševanja tveganj kot tudi zmožnosti

poslovnega okrevanja in procesa neprekinjenega poslovanja. Kakovost procesov poslovanja

in upravljanja tveganj vodi k učinkovitosti okvira za obvladovanje operativnih tveganj (CRO

Forum, 2014, str. 3).

2.6.2 ORSA

Del učinkovitega sistema upravljanja tveganj je upravljanje operativnih tveganj, ki ga

zavarovalnice opredelijo v pisnih pravilih poslovanja, in izvedba ORSE, ki jo mora opraviti

vsaka zavarovalnica. ORSA je sestavni del poslovne strategije zavarovalnice in se stalno

upošteva pri strateških odločitvah, zato jo zavarovalnice izvedejo po vsaki pomembni

spremembi v svojem profilu tveganj ter obvestijo nadzorne organe o rezultatih posamezne

ORSE kot del informacij pri rednem poročanju.

Vsaka zavarovalnica mora poleg izračuna MCR in SCR v okviru prvega stebra Solventnosti II

izvesti v prihodnost usmerjeno lastno oceno tveganja in solventnosti (ORSO), ki predstavlja

pomemben del drugega stebra. Kot navaja Inštitut in fakulteta aktuarjev (angl. Institute and

Faculty of Actuaries, v nadaljevanju IFoA), definira EIOPA ORSO kot »celoto procesov in

postopkov, uporabljenih za identifikacijo, ocenjevanje, spremljanje, obvladovanje in

poročanje kratkoročnih in dolgoročnih tveganj, ki jim je zavarovalnica izpostavljena, in za

določitev lastnih sredstev, potrebnih za zagotovitev stalne solventnosti zavarovalnice«.

Zavarovalnica mora identificirati vsa tveganja, ki so predmet ORSE, in s tem povezane

postopke in kontrole za upravljanje tveganj, kar pa vključuje tudi tista bolj kvalitativna

tveganja, ki niso nujno upoštevana v okviru prvega stebra, kot na primer tveganje izgube

ugleda (IFoA, 2014, str 13).

Skladno s Sklepom Agencije za zavarovalni nadzor o lastni oceni tveganja in solventnosti

(Ur.l. RS, št. 1/2016, v nadaljevanju Sklep ORSA) zavarovalnica oceni solventnostne potrebe

najmanj za čas trajanja svoje poslovne strategije oziroma najmanj za prihodnja tri leta, pri tem

pa upošteva tudi tveganja za katera ocenjuje, da se lahko uresničijo izven časovnega obdobja

teh treh let. ORSO izvede vsaj enkrat letno oziroma ob vsaki pomembni spremembi profila

tveganj. Zavarovalnica zagotovi, da se ocena solventnostnih potreb ustrezno upošteva pri

izdelavi poslovnih načrtov in strategij. Agencija za zavarovalni nadzor upošteva ORSO

zavarovalnice pri preverjanju nadaljnjih potreb po dokapitalizaciji, zavarovalnice pa ji morajo

biti sposobne dokazati, da poslovodstvo ORSO uporablja pri strateških odločitvah. Sklep

ORSA dodatno opredeljuje, kako morajo zavarovalnice pripraviti ORSO, kaj vse vključijo v

oceno o stalnem izpolnjevanju kapitalskih zahtev, kako mora biti sestavljen proces ORSE,

kjer se med drugim navaja, da mora zavarovalnica podati informacije tudi o kvalitativnih

38

tveganjih, ki se jim izpostavlja. Sklep ORSA tudi določa, da morajo zavarovalnice imeti svoj

akt o lastni oceni tveganj in solventnosti, in jim nalaga evidentiranje in dokumentiranje vseh

korakov izvedene ORSE ter njenih rezultatov. Opredeljeno je poročanje o ORSI navznoter in

navzven ter načelo sorazmernosti z vidika izbora metod vrednotenja in kompleksnosti procesa

izvajanja ORSE ter pogostnosti njenega izvajanja.

Smernice o lastni oceni tveganj in solventnosti (EIOPA, 2015b, str. 2) dajejo zavarovalnici

nalogo, da se sama odloči o izvedbi ORSE glede na naravo, obseg in zahtevnost tveganj,

povezanih z njeno dejavnostjo, saj ocena skupnih solventnostnih potreb izraža njen lasten

pogled na tveganja, kapital in druga sredstva zavarovalnice, potrebna za obvladovanje teh

tveganj. Bistveno je, da uprava ali nadzorni svet zavarovalnice poznata vsa pomembna

tveganja, s katerimi se srečuje zavarovalnica, ne glede na to, ali so tveganja zajeta v izračunu

zahtevanega solventnostnega kapitala in količinsko opredeljiva ali ne, ter da prevzameta

aktivno vlogo pri ORSI.

ORSA zahteva veliko več informacij, kot pa jih je bilo na razpolago v prejšnjem

solventnostnem režimu. Te informacije naj bi dale celovito sliko o vseh tveganjih, s katerimi

se srečuje zavarovalnica, tako v trenutni situaciji kot skozi celotno plansko obdobje, o mejah

dovoljenega tveganja in poslovni strategiji, in naj bi prikazale relacijo med funkcijo

upravljanja kapitala in temi tveganji. ORSA predstavlja enega najpomembnejših razvojev z

vidika Solventnosti II in v veliko primerih bo ravno ORSA zahtevala kulturne spremembe

znotraj zavarovalnice. Če se ORSA uporablja pravilno, bo postala osrednji del vsakdanjega

življenja in poslovne strategije zavarovalnice.

2.7 Odgovornost poslovodstva in nadzorovanje

Poslovodstvo v podjetju mora poznati vsa obvladljiva in neobvladljiva poslovna tveganja v

skladu s sprejeto strategijo njihovega obvladovanja. To pomeni, da pozna notranja in zunanja

tveganja, ki ogrožajo uresničevanje poslovnih ciljev, narejena pa je tudi ocena vpliva

neželenih poslovnih dogodkov in stanj. Poslovodstvo mora poskrbeti, da so za vsa tveganja,

ki jih lahko obvladuje, vzpostavljene ustrezne notranje kontrole, ki tudi delujejo (revizija

poslovanja oz. revizija notranje kontrolne ureditve). Prav tako mora razkriti tista tveganja, ki

jih ne more obvladovati in zanje tudi ne more vzpostaviti kontrolnega sistema (Koletnik,

2007, str. 51).

Uprava zavarovalnice je odgovorna za vzpostavitev in uresničevanje trdnega sistema

upravljanja, ki v svoji organizacijski strukturi in procesih odločanja vključuje integrirane

ključne funkcije upravljanja, med katerimi je tudi funkcija upravljanja tveganj. Tudi za to

funkcijo ima zavarovalnica pisno opredeljena pravila (v sklopu skupnih pisnih pravil sistema

upravljanja), ki so predmet rednega, najmanj letnega pregleda, predhodno pa jih potrdi

vodstvo zavarovalnice s soglasjem nadzornega sveta. Tako je zadoščeno smernicam o sistemu

upravljanja, ki opredeljujejo, da je upravni, upravljalni ali nadzorni organ zavarovalnice

odgovoren za zagotovitev učinkovitega sistema obvladovanja tveganj, določitev

39

pripravljenosti za sprejem tveganj in splošno omejitev dovoljenega tveganja ter odobritev

glavnih strategij in politik za obvladovanje tveganj.

Odgovornosti vodstva zavarovalnice na področju ERM so predvsem (AZN, 2014, str. 10):

odobritev strategij in politik prevzemanja tveganj in upravljanja tveganj;

zagotavljanje ažurnosti strategij in politik prevzemanja tveganj in upravljanja tveganj v

odvisnosti od sprememb v notranjem in zunanjem okolju zavarovalnice;

zagotavljanje, da so strategije in politike prevzemanja tveganj in upravljanja tveganj

celovite in da sorazmerno upoštevajo tveganja, ki jih zavarovalnica prevzema v okviru

svojega poslovanja;

določitev in s tem zavestno dopuščanje stopnje pripravljenosti za prevzem tveganja;

spremljanje in redno ocenjevanje učinkovitosti sistema upravljanja;

zagotavljanje jasnega in dokumentiranega procesa sprejemanja pomembnih odločitev ter

jasne razmejitve pristojnosti in nalog zaradi vzdrževanja skladnosti z notranjimi

odločitvami in postopki;

spodbujanje takšne organizacijske kulture, ki daje poštenemu in neoporečnemu izvajanju

poslovnih dejavnosti največjo prednost.

Vodstvo zavarovalnice sprejema ustrezne ukrepe glede na tveganja in stanje kapitalske

ustreznosti, kjer se lahko odloči, da tveganje sprejme, zmanjša, prenese (npr. pozavarovanje,

sozavarovanje, združitev pravnih subjektov …) ali odstrani. Mora pa dobro razumeti učinke

svojih ukrepov, da lahko predvidi posledice na kapitalsko ustreznost tudi v primeru pojava

neželenih okoliščin (AZN, 2014, str. 12).

Vzpostavitev in razvoj sistema celovitega upravljanja operativnih tveganj je izredno

pomembno z vidika zagotavljanja trdnosti in ustreznosti poslovanja zavarovalnice, zato je

upravi naloženo in je tudi odgovorna za sprejemanje pobud za razvoj in vzpostavitev takega

sistema.

3 NOTRANJA REVIZIJA V ZAVAROVALNICI

3.1 Pravna podlaga za ustanovitev in delovanje notranje revizije

V Sloveniji pa je bil 11. januarja 1994 ustanovljen Slovenski inštitut za revizijo, ki je postavil

temelje za revizijsko stroko. Podlago za njegovo ustanovitev je predstavljal Zakon o

revidiranju, sprejet julija 1993, ki je za ustanovitelja inštituta postavil Zvezo računovodij,

finančnikov in revizorjev Slovenije. Kmalu po ustanovitvi so bili sprejeti prvi temeljni akti, ki

so urejali delovanje revizijske stroke v Sloveniji, kot na primer kodeks poklicne etike

zunanjega revizorja, temeljna revizijska načela, navodila za delovanje revizijskih družb in

drugi (Slovenski inštitut za revizijo, 2016). Leta 2001 je bil sprejet nov Zakon o revidiranju

(Ur.l. RS, št. 65/2008, 63/2013), izvoljen revizijski svet in izdelana nova vizija razvoja

40

revizijske stroke za naprej, kar je predstavljalo začetek naprednejše dobe revidiranja v

Sloveniji.

Slovenski inštitut za revizijo (v nadaljevanju SIR) je sprejel Hierarhijo pravil notranjega

revidiranja (Ur.l. RS, št. 31/2010), ki določa prednostni red in način spoštovanja veljavnih in

zavezujočih pravnih in strokovnih pravil ter poklicno-etičnega vedenja notranjih revizorjev v

Republiki Sloveniji. Na prvi ravni se upoštevajo Zakon o revidiranju ter zakoni, ki urejajo

notranjo revizijo v posameznih dejavnostih in na posameznih področjih vključno s pravnimi

predpisi, izdanimi na njihovi podlagi, ki za posamezno dejavnost tudi opredeljujejo, ali je

oblikovanje službe oziroma funkcije notranje revizije v posamezni dejavnosti obvezna. Na

prvi ravni se upoštevajo še Mednarodni standardi strokovnega ravnanja pri notranjem

revidiranju in Kodeks poklicne etike notranjih revizorjev, ki jih je oboje sprejel Inštitut

notranjih revizorjev Združenih držav Amerike (angl. The Institute of Internal Auditors, v

nadaljevanju IIA). Nadalje Kodeks notranjerevizijskih načel (Ur.l. RS, št. 40/2011), Kodeks

poklicne etike notranjega revizorja (Ur.l. RS, št. 63/2011) Slovenskega inštituta za revizijo (v

nadaljevanju Inštitut) ter Slovenski standardi notranjega revidiranja. Drugo raven

predstavljajo pojasnila in stališča strokovnega sveta Inštituta, usmeritve nadzornih inštitucij v

Republiki Sloveniji, metodološka gradiva in priročniki Inštituta ter izvedbena navodila. Tretjo

raven pa predstavljajo domača in tuja strokovna literatura o notranjem revidiranju in splošno

sprejeta strokovna pravila (načela, standardi in drugo) o notranjem revidiranju v tuji praksi.

Mednarodni standardi strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju (v nadaljevanju

Standardi) predstavljajo obvezne zahteve, ki določajo enotna merila in pravila za ravnanje

posameznega notranjega revizorja in za notranjerevizijsko dejavnost, ki se izvaja v različnih

pravnih in kulturnih okoljih. Namen Standardov je jasno opredeliti temeljna načela ravnanja

pri notranjem revidiranju, zagotoviti okvir za izvajanje in uveljavljanje notranjega revidiranja,

ki prinaša dodano vrednost, vzpostaviti podlago za ocenjevanje delovanja notranje revizije in

spodbujati boljše organizacijske procese in delovanje. Standardi obravnavajo osnovne

lastnosti organizacij in posameznikov, ki izvajajo notranje revidiranje (standardi značilnosti),

ter opisujejo naravo notranjega revidiranja in določajo sodila kakovosti za namene presojanja

uspešnosti izvajanja teh storitev (standardi delovanja). Standardi izvedbe, ki nadgrajujejo

standarde značilnosti in standarde delovanja, pa določajo zahteve za dajanje zagotovil ali

svetovanje (IIA, 2012, str. 2).

Kodeks poklicne etike notranjega revizorja (v nadaljevanju Kodeks etike) je zapis

strokovno-moralnih pravil, po katerih se je notranji revizor dolžan ravnati pri opravljanju

notranjerevizijskih nalog (Ur.l. RS, št. 63/2011, str. 9014). Definira notranje revidiranje in

določa načela, ki ustrezajo stroki in navadam notranjega revidiranja, opisuje pričakovane

osebne značilnosti in veščine notranjega revizorja, pravila vedenja in norme obnašanja.

Kodeks etike so dolžni spoštovati notranji revizorji pri opravljanju notranjerevizijskih nalog

in tudi podjetja.

41

Kodeks notranjerevizijskih načel (v nadaljevanju Kodeks načel) opredeljuje (Ur.l. RS, št.

40/2011, str. 5281) nadziranje kot temeljno sestavino poslovodenja vsake organizacije. Je

temeljna obveznost poslovodstva, ki je nosilec poslovnih dejavnosti in odločitev ter je

odgovorno za opredeljevanje vizije, poslanstva, strateških in izvedbenih ciljev delovanja, za

načrtovanje, uresničevanje in nadziranje poslovnih procesov. Zaradi izvedbe nadziranja

poslovodstvo vzpostavi in uvede ureditev notranjega kontroliranja, ki zajame vsa področja

poslovanja, to ureditev pa mora nenehno preverjati in izpopolnjevati. Učinkovitost ureditve

notranjega kontroliranja nadzoruje poslovodstvo ob pomoči notranjih revizorjev.

V zavarovalništvu notranje revidiranje in funkcijo notranje revizije dodatno ureja Zakon o

zavarovalništvu, ki uvaja določbe direktive Solventnost II in Delegirane uredbe Komisije

(EU) 2015/35 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2009/138/ES Evropskega

parlamenta in Sveta o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in

pozavarovanja (Solventnost II) (Ur.l. EU, št. 12, 17. januar 2015, v nadaljevanju Delegirana

uredba).

3.2 Opredelitev notranjega revidiranja

3.2.1 Revizija in notranje revidiranje

Revizija je dejavnost oziroma opravilo strokovnih oseb pri preiskovanju in ocenjevanju

pravilnosti in resničnosti postopkov, stanj ali drugih dejstev, revidiranje pa proces

sistematičnega naknadnega spoznavanja in izražanja mnenja o strokovni neoporečnosti

poslovnih dogodkov, procesov ali stanj in poklicno-moralni neoporečnosti njihovih

izvajalcev. Revidiranje pomeni po Zakonu o revidiranju (ZRev-2, čl. 3) revidiranje

računovodskih izkazov, druge posle dajanja zagotovil in posle opravljanja dogovorjenih

postopkov, ki se izvajajo na podlagi pravil Mednarodne zveze računovodij (angl.

International Federation of Accountants, v nadaljevanju IFAC) s področij revidiranja, dajanja

zagotovil in etike, pri čemer so ta pravila Mednarodni standardi revidiranja (MSR) in drugi

mednarodni standardi, okvirna določila, stališča in kodeks etike, ki jih izdaja IFAC in so

povezani z revidiranjem. Revidiranje se izvaja za nazaj z namenom identifikacije

nepravilnosti in je usmerjeno v prihodnost, ker predlaga ukrepe za izboljšave na revidiranih

področjih. Njena dodana vrednost se presoja glede na ekonomsko koristnost za podjetje v

primerjavi s stroški za njeno izvedbo.

Med strokovna področja revidiranja spada med drugim tudi notranje revidiranje, ki se je v

osnovi razvilo kot razširitev zunanjega revidiranja in se je osredotočalo na računovodske

evidence, postopoma pa se je razvilo kot storitev dajanja zagotovil in svetovanja predvsem za

področja upravljanja tveganj, nadzor in upravljavske procese. Tako zunanja kot notranja

revizija obstojita zato, ker so lastniki podjetij potrebovali neodvisno oceno poslovanja

podjetja. V nadaljevanju razvojnega procesa notranje revizije je njena vloga napredovala na

nefinančna področja in notranje kontrole, s čimer so notranjerevizijske službe dobile visoko

mesto v organizacijskem ustroju podjetja. Zaposlovati so se začeli vodje revizijskih služb, še

42

na višjo raven pa je ta funkcija prišla z uvedbo revizijskih komisij, ki podpirajo poslovodstvo

in nadzorni svet (Pickett, 2005, str. 4).

Kodeks poklicne etike notranjih revizorjev, ki jih sprejema IIA (IIA, b.l., str. 1), definira

notranje revidiranje kot dejavnost neodvisnega, nepristranskega dajanja zagotovil in

svetovanja, namenjeno krepitvi in zaščiti vrednosti podjetja ter izboljšanju njegovega

delovanja.

3.2.2 Notranji revizor in notranja revizija

Notranje revidiranje lahko opravljajo strokovno usposobljeni ljudje v podjetju ali zunaj njega,

ki se poklicno ukvarjajo s presojanjem njegovega celotnega ali delnega poslovanja. To so

preizkušeni notranji revizorji, ki so dobri poznavalci revidiranega področja in opora

poslovodstvu, nadzornim svetom, lastnikom podjetij, upnikom in drugim deležnikom pri

poslovnih in drugih odločitvah. Neodvisno in nepristransko spoznavajo in izražajo mnenje, ali

so revidirane naloge opravljene na resničen in pošten način (Koletnik, 2007, str. 41). Tovrstna

mnenja so zlasti pomoč poslovodstvu in nadzornemu svetu pri izpolnjevanju ciljev podjetja

ter pri varovanju premoženja, ugleda in pri trajnostnem razvoju podjetja.

Notranja revizija pomaga poslovodstvu pri nadzorovanju aktivnosti, ki jih poslovodstvo samo

ne more nadzirati, pri identifikaciji in zmanjševanju tveganj, potrjevanju poročil za višje

vodstvo, zagotavljanju informacij za odločanje poslovodstva, pregledovanju za prihodnost in

preteklost, pri podpori linijskim vodjem pri opozarjanju na kršitve postopkov in načel

upravljanja (Pickett, 2005, str. 8).

Temeljna načela strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju so za notranjega revizorja

neoporečnost, nepristranskost, zaupnost, usposobljenost ter strokovnost in potrebna poklicna

skrbnost. Biti mora neodvisen. Notranji revizor je dolžan delovati učinkovito, gospodarno in

uspešno, v skladu s Standardi, Kodeksom načel in Kodeksom etike. Rezultati dela notranje

revizije dajejo zagotovila na podlagi ocene tveganj, izkazujejo prodornost, proaktivnost in

usmerjenost v prihodnost, spodbujajo izboljšave v organizaciji (Pravila stroke, 2016).

Standardi zahtevajo (IIA, 2012, str. 4-9), da vodja notranje revizije vzpostavi, razvija,

vzdržuje in izvaja program zagotavljanja in izboljševanja kakovosti, ki pokriva vse vidike

notranje revizije, in da stalno spremlja njeno uspešnost. Vodja notranje revizije o izidih

programa poroča upravi in nadzornemu svetu organizacije. Program mora biti zasnovan tako,

da omogoča ocenjevanje skladnosti notranje revizije z opredelitvijo notranjega revidiranja,

kot je pripoznana v notranjerevizijski temeljni listini in Standardih, ter oceno, ali se notranji

revizorji ravnajo po Kodeksu etike. Program presoja tudi učinkovitost in uspešnost notranje

revizije ter ugotavlja možnosti za izboljšave. Vključevati mora notranjo in zunanjo presojo.

Pri notranjih presojah gre za stalno spremljanje delovanja notranje revizije, ki je sestavni del

dnevnega nadziranja, pregledovanja in merjenja dela notranje revizije, in občasna

samoocenjevanja ali presoje s strani drugih oseb v organizaciji, ki dovolj dobro poznajo

43

notranje revidiranje, in se izvajajo z namenom ocene skladnosti z opredelitvijo notranjega

revidiranja, Kodeksom etike in Standardi. Organizacija mora tudi poskrbeti, da se najmanj

enkrat na vsakih pet let opravi zunanja presoja dela notranje revizije s strani usposobljenega

neodvisnega presojevalca ali presojevalne skupine zunaj organizacije. Vodja oziroma nosilec

funkcije notranje revizije se mora z nadzornim svetom organizacije vnaprej dogovoriti o

obliki in pogostnosti zunanjih presoj ter primernosti oseb oz. osebe, ki opravlja zunanjo

presojo ter pri tem upošteva vsako morebitno navzkrižje interesov. Zunanje presoje lahko

potekajo tudi v obliki samoocenjevanja z neodvisno zunanjo potrditvijo.

3.2.3 Ustanovitev notranjerevizijske službe in obseg delovanja

Podjetje se pri svojem poslovanju srečuje z vrsto okoliščin, ki preprečujejo doseganje

njegovih ciljev - imenujejo se tveganja. Notranja revizija mora biti pravilno umeščena v

poslovni sistem podjetja ter usklajena s strategijami, cilji in tveganji podjetja, imeti mora

ustrezne vire v podjetju, izkazovati mora kakovost in nenehno izboljševanje ter mora

učinkovito komunicirati. Notranji revizor mora imeti v procesu načrtovanja in izvajanja

notranjerevizijske dejavnosti stalno pred seboj cilje poslovodstva podjetja, ki se odražajo v

ciljih notranjerevizijske službe. Notranjerevizijska služba se v podjetju ustanovi kot služba

najvišjega poslovodstva.

Notranjerevizijska služba se v podjetju formalno ustanovi z notranjerevizijsko temeljno listino

(angl. internal audit charter), v kateri se opredeli namen, pristojnost, odgovornost in naloga

notranje revizije v podjetju. Odobri jo poslovodstvo podjetja in nadzorni svet. S to listino se

formalno uredi položaj notranjega revizorja v podjetju in odobri dostop do evidenc, osebja,

prostorov in opreme, ki so potrebni za izvajanje dela. Posebej se opredeli področje dela

notranjega revizorja, kar zajema natančno opredelitev narave storitev dajanja zagotovil in

svetovalnih storitev. Notranjerevizijska listina je najpomembnejši dokument

notranjerevizijske dejavnosti v podjetju, zato mora jasno poudariti neodvisnost in

nepristranskost notranjega revizorja, zavezanost delovanju v skladu s stroko in etiko ter

izpostaviti, da notranji revizor v podjetju nima nobene izvajalske funkcije (Drobnič, 2008, str.

7).

Obseg delovanja notranje revizijske službe vključuje celotno poslovanje podjetja; to so

upravljanje podjetja s strani poslovodstva in nadzornega sveta, kultura tveganj in sistem

notranjih kontrol (in je hkrati tudi neločljiva sestavina sistema notranjih kontrol),

komuniciranje s poslovodstvom in nadzornim svetom ter presojanje njune vloge pri odločanju

glede pripravljenosti prevzemati tveganja in z vidika tveganj predvsem, ali uprava, izvršni

direktorji in nosilci ključnih funkcij prepoznavajo vsa pomembna tveganja, jih analizirajo ter

ustrezno sporočajo poslovodstvu in nadzornemu svetu ter ali so tveganja ustrezno

obvladovana. Njeno delovanje vključuje tudi presojanje pomembnih dogodkov v podjetju, ki

vplivajo na doseganje ciljev poslovodstva, kot so uvedba novih produktov in storitev, novih

prodajnih poti, širitev na nove trge, projekti prenove tehnološke podpore, fluktuacija

zaposlenih in podobno.

44

Notranja revizija mora prinašati dodano vrednost podjetju. Namen obstoja vsakega podjetja je

ustvarjanje vrednosti ali dobička za svoje lastnike in druge deležnike, poslovne partnerje,

stranke. Ta vrednost se ustvarja prek razvoja produktov, storitev in njihovega trženja. Notranji

revizorji si v procesu zbiranja podatkov za razumevanje in oceno tveganj oblikujejo celovit

vpogled v vse procese delovanja podjetja ter tako pridobijo vpogled v možnosti za njihovo

izboljšavo, kar komunicirajo s poslovodstvom ali drugimi sodelavci v podjetju v obliki

priporočil, nasveta ali na drug način (Pickett, 2005, str. 271).

Notranja revizija s priporočili in zagotovili spodbuja odgovorne k izboljševanju učinkovitosti

poslovanja, upravljanja tveganj in notranjih kontrol. Notranja revizija opravlja, običajno po

nalogu poslovodstva, tudi funkcijo svetovanja v obliki priporočil poslovodstvu. Odločitve

ostajajo v domeni poslovodstva, kar pomeni, da noben nasvet notranje revizije ne razrešuje

poslovodstva odgovornosti za pravilno in urejeno poslovanje. Notranji revizor nima pooblastil

ali neposredne odgovornosti za odločanje o aktivnostih, ki jih revidira, in tudi ne prevzema

odgovornosti za oblikovanje, uvajanje, izvajanje ali nadziranje postopkov poslovanja v

podjetju. Notranji revizorji tudi ne smejo izvajati vodstvenih funkcij niti nobenih drugih

operativnih funkcij v družbi, ki jo revidirajo. Funkcija svetovanja in dajanja zagotovil se

izključujeta; notranji revizor ne more dajati zagotovil za področja, za katera je svetoval.

Poslovodstvo mora zato presoditi, pri izvajanju katere storitve prinaša notranji revizor večjo

dodano vrednost glede na stroške. Običajno imajo notranji revizorji svetovalno vlogo takrat,

kadar se uvajajo novi procesi in novi projekti ali kadar se uvajajo izboljšave morebitnih

ugotovljenih slabosti v poslovanju.

Notranja revizija na eni strani revidira poslovanje s poudarkom na vzpostavljanju notranjih

kontrol za pravočasno prepoznavanje tveganj ter skrbno upravljanje z njimi. Na drugi strani

pa ima svetovalno vlogo z namenom dodajanja vrednosti in izboljšanja organizacijskih

funkcij. Notranji revizor je pregledovalec in preiskovalec, svetovalec, pa tudi usmerjevalec in

sodelavec. Je pa osnova delovanja notranjega revizorja še vedno revidiranje in ne svetovanje.

3.3 Funkcija notranje revizije v zavarovalnici

Delovanje funkcije notranje revizije v zavarovalnici dodatno ureja Zakon o zavarovalništvu,

ki določa (ZZavar-1, čl. 50), da zavarovalnica v sklopu vzpostavitve in uresničevanja trdnega

in zanesljivega sistema upravljanja vzpostavi učinkovite in v organizacijsko strukturo ter

procese odločanja zavarovalnice integrirane ključne funkcije upravljanja, med katere sodi tudi

funkcija notranje revizije. Zanjo ima zavarovalnica opredeljena ter s strani uprave in

nadzornega sveta potrjena pisna pravila v sklopu pravil sistema upravljanja, ki so predmet

rednega, najmanj letnega pregleda. Ta pravila predstavljajo notranjerevizijsko temeljno listino

skladno s Standardi. Funkcija notranje revizije je podrejena neposredno upravi zavarovalnice

in je funkcionalno ter organizacijsko ločena od drugih delov zavarovalnice.

45

Nosilec funkcije notranje revizije mora ustrezati zahtevam sposobnosti in primernosti,

opredeljenimi z Zakonom o zavarovalništvu, opisanih v točki 2.4.5, ter morebitnimi

podzakonskimi akti, sprejetimi na njegovi podlagi. Poslovodstvo zavarovalnice za nosilca te

ključne funkcije pooblasti osebo, ki ustreza tudi kriterijem, določenim s politiko

zavarovalnice glede izpolnjevanja zahtev sposobnosti in primernosti, ki običajno vključuje še

druge kriterije poleg zakonskih, še posebno, kadar ima zavarovalnica več lastnikov, vsakega s

svojimi zahtevami.

Delegirana uredba (Ur.l. EU, št. 12, 17. januar 2015, čl. 271) določa, da osebe, ki izvajajo

funkcijo notranje revizije, ne prevzemajo nobenih odgovornosti za nobeno drugo funkcijo.

Hkrati pa dopušča, predvsem ob upoštevanju načela sorazmernosti in ob določenih drugih

pogojih, opredeljenih v delegirani uredbi, da lahko osebe, ki izvajajo funkcijo notranje

revizije opravljajo tudi druge ključne funkcije. Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1, čl. 52)

opredeljuje, da je nosilec ključne funkcije oseba, ki jo pooblasti uprava s soglasjem

nadzornega sveta kot osebo, odgovorno za eno ali več ključnih funkcij zavarovalnice,

izpolnjevati pa mora z Zakonom o zavarovalništvu predpisane pogoje (ZZavar-1, čl. 52), ki

poleg pogojev, ki veljajo za nosilce vseh ključnih funkcij, predpisuje tudi pogoj, da je nosilec

ključne funkcije notranje revizije lahko le oseba, ki je pridobila naziv preizkušeni notranji

revizor v skladu z zakonom, ki ureja revidiranje. Za nosilca funkcije notranje revizije

zavarovalnica lahko pooblasti tudi osebo, ki je imela na dan pričetka uporabe Zakona o

zavarovalništvu naziv revizor ali pooblaščeni revizor in pet let delovnih izkušenj iz

opravljanja nalog notranje revizije v zavarovalnici (ZZavar-1, čl. 634).

Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1, čl. 162) opredeljuje notranje revidiranje kot na oceni

tveganj zasnovan stalen in celovit nadzor nad poslovanjem zavarovalnice z namenom

preverjanja in ocenjevanja, ali so procesi upravljanja tveganj, kontrolnih postopkov in

upravljanja zavarovalnice ustrezni ter delujejo na način, ki zagotavlja doseganje pomembnih

ciljev zavarovalnice, ki so: 1) uspešno in učinkovito poslovanje zavarovalnice, vključno z

doseganjem ciljev poslovne in finančne uspešnosti, ter varovanje sredstev pred izgubo; 2)

zanesljivo, pravočasno, in pregledno notranje in zunanje računovodsko in neračunovodsko

poročanje; 3) skladnost z zakoni in drugimi predpisi ter notranjimi pravili.

Notranja revizija vsako leto izdela na oceni tveganj zasnovan letni načrt dela za naslednje

leto. Načrt obsega področja poslovanja, na katerih bo notranja revizija opravila pregled

poslovanja, in opis vsebine načrtovanih pregledov poslovanja po posameznih področjih,

vključno s proračunom, načrtovanjem kadrovskih virov in sredstev za delo, okvirnim načrtom

izobraževanja in usposabljanja, ter izvajanjem programa zagotavljanja in izboljševanja

kakovosti ter drugimi aktivnostmi. Letni načrt dela notranje revizije sprejme uprava

zavarovalnice v soglasju z nadzornim svetom. Slednji tudi nadzira primernost postopkov in

učinkovitost delovanja notranje revizije in obrazloži skupščini delničarjev svoje mnenje k

letnemu poročilu notranje revizije. Notranja revizija naj bi, kot velja priporočilo v praksi,

celoten obseg poslovanja zavarovalnice pregledala najkasneje v časovnem obdobju 3-5 let,

odvisno od velikosti in kompleksnosti poslovanja zavarovalnice, medtem ko se ključna

46

tveganja spremljajo stalno. Prednostne naloge notranjerevizijskega pregleda se določijo na

podlagi strategije, letnega načrta, poročila o poslovanju, politiki ipd., pri čemer se presoja, ali

je podjetje opredelilo ključna tveganja in kako učinkovito so ta ključna tveganja upravljana.

Notranja revizija najmanj za vsako polletje izdela poročilo o notranjem revidiranju. Poročilo

poleg opisa vsebine opravljenih pregledov poslovanja, ugotovitev in priporočil iz posameznih

pregledov poslovanja ter ugotovitev v zvezi z uresničevanjem priporočil notranje revizije

vključuje najmanj tudi oceno primernosti in učinkovitosti upravljanja tveganj na področjih

poslovanja, ki so bila predmet pregleda, ter oceno primernosti in učinkovitosti delovanja

sistema notranjih kontrol na področjih poslovanja, ki so bili predmet pregleda. Notranja

revizija izdela vsako leto letno poročilo o notranjem revidiranju, ki obsega 1) poročilo o

uresničitvi letnega načrta dela notranje revizije in 2) povzetek pomembnejših ugotovitev

notranje revizije na podlagi opravljenih pregledov poslovanja, kot to naredi za polletno

poročanje. Vsa redna poročila notranja revizija predloži upravi in nadzornemu svetu, uprava

zavarovalnice pa z letnim poročilom o notranjem revidiranju z mnenjem nadzornega sveta

seznani skupščino. Uprava zavarovalnice v zvezi s priporočili notranje revizije določi ukrepe

in zagotovi njihovo izvrševanje, kar notranja revizija redno spremlja in v zvezi s tem ustrezno

obvešča upravo in nadzorni svet (ZZavar-1, čl. 165).

Če se zavarovalnica odloči, da bo prenesla izvajanje ključne funkcije notranje revizije na

drugo osebo, mora prevzemnik izločenega posla izpolnjevati pogoje glede znanja in izkušenj

ter druge predpisane pogoje, ki jih predpisuje zakonodaja (ZZavar-1, 173 člen). Poslovodstvo

zavarovalnice za zunanje izvajanje te funkcije odgovarja enako, kot če bi to funkcijo

opravljale v zavarovalnici zaposlene osebe. Poslovodstvo se odloči in presodi, ali je bolje

organizirati notranjerevizijsko funkcijo znotraj podjetja ali pa jo dati v zunanje izvajanje na

podlagi različnih kriterijev, med katerimi so tudi proaktivnost, inovativnost vključno s

strokovnim znanjem in izkušnjami, osredotočenost, motiviranost, integriranost. Vsekakor je

pomembno, da mora notranjerevizijska funkcija zagotoviti vsa potrebna znanja, ki zadevajo

poslovanje zavarovalnice (računovodstvo, revidiranje, finance, statistika, aktuarstvo, IT,

davki, pravo …), ker če jih ne, je potrebno dodatno zunanje izvajanje ali pa notranja revizija

ne sme dajati zagotovil in svetovati.

Zakon o zavarovalništvu tudi določa, da mora nadzorni svet zavarovalnice imenovati

revizijsko komisijo (ZZavar-1, čl. 70), dodatno k izvajanju notranje in zunanje presoje

skladno s Standardi. Imenovanje in sestavo revizijske komisije podrobneje opredeljuje Zakon

o gospodarskih družbah. Ta določa, da mora imeti revizijska komisija predsednika, ki je

hkrati član nadzornega sveta, in vsaj 2 člana, od katerih mora biti vsaj eden neodvisen

strokovnjak in usposobljen za računovodstvo ali revizijo, ter da so lahko preostali člani

revizijske komisije (t.j. vsi, razen tistih, ki so neodvisni strokovnjaki) člani nadzornega sveta.

Naloge revizijske komisije se določijo v sklepu nadzornega sveta o njenem imenovanju in

tudi v Poslovniku o delu revizijske komisije. Že po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1,

čl. 280) pa z vidika upravljanja tveganj in dela notranje revizije naloge revizijske komisije

obsegajo tudi spremljanje učinkovitosti in uspešnosti notranjih kontrol v zavarovalnici,

47

notranje revizije in sistemov za obvladovanje tveganj in sodelovanje z notranjim revizorjem,

zlasti z medsebojnim obveščanjem o glavnih zadevah v zvezi z notranjo revizijo.

3.4 Notranja revizija in tveganja

Operativno tveganje je prisotno povsod, v vseh procesih zavarovalnice, v vseh organizacijskih

enotah. Z vidika vse večjega splošnega zavedanja pomembnosti operativnega tveganja v

zavarovalnici jim vse večjo pozornost posvečajo tako poslovodstvo kot notranja in zunanja

revizija ter nadzorni organi.

3.4.1 Umeščenost notranje revizije v sistem upravljanja tveganj

Umeščenost notranje revizije v ERM izpostavljajo že Standardi, ki pravijo (IIA, 2012, str. 7),

da morajo biti notranji revizorji pozorni na pomembna tveganja, ki bi lahko vplivala na cilje,

delovanje ali vire. Pri tem pa zagotovila notranjega revizorja, čeprav so dana s potrebno

poklicno skrbnostjo, ne jamčijo, da bodo prepoznana vsa pomembna tveganja. Standardi tudi

pravijo, da morajo biti notranji revizorji dovolj strokovno usposobljeni, da ocenijo oz.

poznajo določena tveganja v podjetju, da dovolj dobro poznajo kontrole in ustrezne revizijske

metode za izvedbo revizije povezane s temi tveganji. Vendar pa se od njih ne pričakuje, da

imajo takšno strokovno znanje kot osebe, ki se sicer kot strokovnjaki ukvarjajo z aktivnostmi,

ki zmanjšujejo takšna tveganja v podjetju oziroma da imajo takšna znanja kot revizorji, ki so

specializirani za določene vrste revizij (na primer revidiranje informacijske tehnologije).

Standardi tudi pravijo (IIA, 2012, std. 2100), da mora notranja revizija ocenjevati upravljanje

podjetja, upravljanje tveganj in notranje kontrolne postopke ter prispevati k njihovemu

izboljševanju, medtem ko izvedbeni standard (IIA, 2012, str. 12, std. 2110.A1) pojasnjuje, da

mora notranja revizija spremljati in ocenjevati uspešnost sistema upravljanja tveganj podjetja.

Z vidika svoje vloge pri izboljševanju sistema upravljanja tveganj ter tudi dajanja zagotovil

notranja revizija težko ohranja svojo neodvisnost, vendar pa je to današnja nova vloga

notranje revizije.

Pri upravljanju s tveganji, ki je ključna odgovornost poslovodstva, ima notranja revizija lahko

različno vlogo. Lahko je sploh nima, lahko samo revidira procese upravljanja tveganj, lahko

aktivno in kontinuirano podpira upravljanje tveganj s svojo prisotnostjo v nadzornih

komisijah ali pri poročanju, lahko pa ima pomembno vlogo pri upravljanju in koordiniranju

procesa upravljanja tveganj. Kakšno vlogo ima notranja revizija v posameznem podjetju, je

stvar odločitve poslovodstva in revizijske komisije. Vloge notranje revizije z vidika dajanja

zagotovil in svetovanja poslovodstvu podjetja prikazuje Slika 10. Se je pa potrebno zavedati,

da so revizije bolj zanesljive, če je vloga notranje revizije popolnoma neodvisna, in da dodano

vrednost notranje revizije prispeva njeno specialno znanje pri spodbujanju uspeha podjetja

(Pickett, 2005, str. 78-79).

48

Slika 10: Vloga zagotovil in svetovalna vloga notranje revizije

Vir: K. H. Spencer Pickett, The essential handbook of internal auditing, 2005, str. 79.

Vloga notranje revizije pri posameznem pristopu s Slike 10 (Pickett, 2005, str. 79):

Pristop 1: Pregleduje način vzpostavitve in izvajanja sistema upravljanja tveganja,

njegovo zanesljivost in primernost, pri tem pa lahko poslovodstvu daje neodvisno

zagotovilo glede stanja upravljanja tveganj (standardni revizijski pristop).

Pristop 2: Svetuje in usmerja po naročilu poslovodstva kot nadgradnja pristopa 1.

Pristop 3: Sodeluje pri ozaveščanju z organiziranjem in vodenjem delavnic, kjer

izpostavljajo sistem upravljanja podjetja, upravljanje tveganj in nadzor.

Pristop 4: Omogoča izvedbo delavnic, kjer prenese sporočilo glede upravljanja tveganj po

celotnem podjetju, vodi delavnice, kjer vpletenim pomaga prepoznati tveganja, pripraviti

registre tveganj in akcijske načrte.

Pristop 5: Pripravlja podatkovno zbirko korporativnih tveganj iz vseh aktivnosti v

podjetju, ki temeljijo na tveganjih, in razvija poročevalski sistem za pripravo poročil na

posamezni stopnji podjetja. Njena vloga je podobna vlogi funkcije upravljanja tveganj v

podjetju.

Pristop 6: Notranja revizija ima dve ločeni enoti. Prva se orientira na svojo osnovno vlogo

standardnega revizijskega pregleda s poudarkom na identificiranih operativnih tveganjih,

druga pa opravlja svetovalne storitve z vidika samoocene nadzora nad tveganji.

Pristop 7: Aktivna vloga notranje revizije pri celotni vzpostavitvi in razvoju

sistematičnega upravljanja tveganj v podjetju, vse dokler ne začne proces delovati. Po

vzpostavitvi procesov se umakne stran od svetovalne vloge in se vrača nazaj k svoji

stra

teg

ija

no

tran

je

rev

izij

e

vk

lju

čen

ost

revizijski pregled

nasvet glede strukture

ozaveščanje-informiranje

delavnice

podatkovne baze tveganja

poročevalski sistem

visoka

zagotovila svetovanje

nizka

1

2

3

4

5

6

7

49

osnovni vlogi notranje revizije, s čimer postavi vso odgovornost za delovanje sistema

upravljanja tveganj nazaj na poslovodstvo.

Do problema neodvisnosti, problema pristranskosti in posledično nasprotja interesov notranje

revizije običajno pride pri opravljanju drugih nalog, kot so revizijske naloge, in sicer takrat,

kadar notranji revizor revidira tista področja poslovanja, za katera je tudi svetoval. Konkretno

to pomeni, da ta področja ne bi ocenjeval dovolj kritično, kot če bi svetovanje opravil nekdo

drug.

Aktivnosti notranje revizije v sistemu upravljanja tveganj lahko predstavimo, kot prikazuje

Slika 11. Polja označena z 1, 2 in 3 prikazujejo področja, kjer je kršena neodvisnost notranje

revizije.

Slika 11: Aktivnosti notranje revizije v sistemu upravljanja tveganj

Osnovna vloga revidiranja in dajanja zagotovil vključuje naslednje aktivnosti (Pickett, 2005,

str. 80):

vrednotenje in dajanje zagotovil glede procesa upravljanja tveganj,

dajanje zagotovil pravilnega vrednotenja tveganj,

vrednotenje poročanja ključnih tveganj,

pregled upravljanja ključnih tveganj.

Aktivnosti, ki so še sprejemljive, da ni ogrožena neodvisnost notranje revizije, so (Pickett,

2005, str. 80):

olajšati identifikacijo in oceno tveganj,

učiti poslovodstvo pri odzivanju na tveganja,

koordinirati aktivnosti ERM sistema,

konsolidirano poročanje o tveganjih,

Vrednotenje in dajanje zagotovil glede

procesa upravljanja tveganj

Dajanje zagotovil pravilnega

vrednotenja tveganj

Vrednotenje poročanja ključnih

tveganj

Pregled upravljanja ključnih tveganj

50

ohranjanje in razvoj ERM sistema,

zavzemanje za vzpostavitev sistema ERM,

razvoj strategije upravljanja tveganja za odobritev na upravi.

Potrebne varovalke za ohranjanje neodvisnosti pa so (Pickett, 2005, str. 80):

Jasno mora biti, da poslovodstvo ostaja odgovorno za upravljanje tveganj;

Narava odgovornosti notranje revizije se mora dokumentirati v ustanovni listini notranje

revizije, ki jo potrdi revizijska komisija;

Notranja revizija ne sme upravljati nobenega tveganja v imenu poslovodstva;

Notranja revizija naj zagotovi svetovanje in podporo pri odločanju poslovodstva in naj ne

prevzema nase same odločitve o upravljanju tveganja;

Notranja revizija ne more dati objektivnega zagotovila o katerem koli delu procesa

upravljanja tveganj, za katerega je odgovorna. Takšno zagotovilo morajo dati druge

ustrezno kvalificirane osebe;

Vse storitve izven dajanja zagotovil se smatrajo kot svetovanje, pri čemer je potrebno

upoštevati vse veljavne standarde delovanja notranje revizije.

3.4.2 Notranja revizija in operativno tveganje

Z vidika operativnega tveganja je pri pregledu celovitega sistema upravljanja operativnega

tveganja v zavarovalnici potrebno preučiti, ali je sistem primeren in sorazmeren z obsegom in

naravo poslovanja zavarovalnice, če ustreza profilu tveganja zavarovalnice in če ustreza ravni

zapletenosti in zahtevnosti tehnik vrednotenja oziroma merjenja operativnega tveganja

zavarovalnice. Tip in stopnja tehnik merjenja operativnih tveganj, ki ju uporablja

zavarovalnica, morata biti določena glede na strateške cilje zavarovalnice, raznolikost njenega

poslovanja in stopnjo zahtevnosti operativnih tveganj, s katerim se zavarovalnica sooča.

Notranji revizor mora ugotoviti, ali celovit sistem upravljanja operativnega tveganja deluje

učinkovito in ali se vloge in odgovornosti poslovodstva zavarovalnice izvajajo ustrezno;

predvsem ali poslovodstvo ustrezno implementira izvajanje politike upravljanja operativnega

tveganja, razvoj notranjih pravil in organizacijskih okvirov ter razvoj sistema aktivnosti

ocenjevanja in izboljšav. Če notranja revizija zazna težave, jih predstavi poslovodstvu skupaj

s priporočili. Notranji revizor mora kasneje tudi preveriti status izboljšav glede na

izpostavljene bistvene ugotovitve zadnjega pregleda in določiti, ali je poslovodstvo ustrezno

ukrepalo.

Vloga notranje revizije pri razvoju in vzpostavljanju sistema upravljanja operativnega

tveganja v zavarovalnici ni neposredno opredeljena v nobenem aktu, je pa opredeljena za

banke, in sicer je to vsebina drugega načela Priporočil za vzpostavitev in izvajanje sistema

obvladovanja operativnega tveganja za banke (angl. Sound Practices for the Management and

Supervision of Operational Risk, v nadaljevanju Priporočila), kar lahko preslikamo tudi na

zavarovalnice. V Priporočilih je navedeno, da mora poslovodstvo zagotoviti, da je upravljanje

51

operativnih tveganj zavarovalnice predmet efektivnega in celostnega notranjega pregleda s

strani operativno neodvisnih, ustrezno usposobljenih in kompetentnih oseb, in da funkcija

notranje revizije ne sme biti neposredno odgovorna za upravljanje operativnih tveganj. Kar

pomeni, da bi morale imeti zavarovalnice vzpostavljeno notranjo revizijo, ki potrdi učinkovito

implementacijo operativnih politik in procesov, uprava oziroma revizijska komisija pa bi

morala zagotoviti, da je obseg in pogostnost izvajanja notranjerevizijskih pregledov ustrezen

izpostavljenosti tveganjem. Notranja revizija mora periodično potrditi, da je okvir upravljanja

operativnega tveganja učinkovito vzpostavljen po celotnem podjetju. Uprava mora zagotoviti

ustrezno neodvisnost funkcije notranje revizije v delu, kjer je ta vključena v nadzor nad

okvirom upravljanja operativnega tveganja, je pa ta neodvisnost lahko ogrožena, če je

notranjerevizijska funkcija neposredno vključena v proces upravljanja operativnih tveganj.

Notranjerevizijska funkcija lahko doprinese tistim, ki so neposredno odgovorni za upravljanje

operativnih tveganj, ne sme pa biti direktno odgovorna za upravljanje operativnih tveganj.

Praksa v pretežno malih bankah je takšna, da ima funkcija notranje revizije osnovno

odgovornost pri razvijanju programa upravljanja operativnega tveganja. V teh primerih bi

morale banke z vidika zagotavljanja neodvisnosti notranjerevizijske funkcije pri nadzoru

okvira upravljanja operativnega tveganja odgovornost za vsakodnevno upravljanje

operativnih tveganj prenesti čim prej drugam (BCBS, 2003a, str. 6-7).

Vključevanje notranje revizije v sistem upravljanja operativnega tveganja posredno in

formalno zahteva zavarovalniška zakonodaja in Standardi. Gledano vsebinsko na notranjo

revizijo pa ima ta določene lastnosti, ki so za poslovodstvo z vidika vzpostavitve sistema in

nadzorovanja sistema upravljanja operativnega tveganja prednost. Notranja revizija je

nepristranska, zavezana je k spoštovanju Standardov in kodeksov, ima pregled nad celotnim

poslovanjem zavarovalnice vključno s podrobnim vpogledom v posamezna področja

poslovanja, zaposleni ji zaupajo, ima določena strokovna znanja in predvsem izkušnje z

revidiranih področij, še posebno s področja notranjih kontrol in s področja upravljanja

operativnih tveganj. In nenazadnje je v neposredni povezavi s poslovodstvom, kar ji omogoča

dodatno možnost izpostaviti morebitne probleme.

Notranji revizorji se bodo morali, tisti, ki se še niso, usmeriti k revidiranju, zasnovanem na

tveganju (angl. risk-based auditing), kjer so revizijske storitve odvisne od tega, kako podjetje

zaznava tveganja. Revizijski proces se mora začeti z razumevanjem tveganj, ki so predmet

notranjih kontrol, in ne zgolj s klasičnim pregledovanjem postavljenih notranjih kontrol in

presojanjem njihove ustreznosti znotraj podjetja (Pickett, 2003, str. 6). Notranji revizorji se

morajo začeti vse bolj posluževati tudi kvalitativnih in mehkih metod izvajanja revizije,

samoocene, zavedati se konkretnih tveganj v prihodnosti glede na vsebino poslovanja

podjetja, biti morajo pozorni na priložnosti iz naslova tveganj, spodbujati spremembe, se

pogajati, delovati morajo preventivno in hkrati strateško ter tako tudi svetovati.

52

3.4.3 Strokovna znanja notranjih revizorjev

Sekcija za notranjo revizijo, ki deluje v okviru Slovenskega inštituta za revizijo, skrbi za

povezovanje stroke notranjega revidiranja na državni ravni ter promocijo notranjega

revidiranja in izobraževanja notranjih revizorjev na temelju državne zakonodaje.

Preizkušeni notranji revizor je tisti notranji revizor, ki je v izobraževanju, organiziranem s

strani Slovenskega inštituta za revizijo pridobil strokovni naziv preizkušeni notranji revizor.

V sklopu izobraževanja za pridobitev naziva preizkušeni notranji revizor so pokrita znanja s

področja gospodarskega prava in upravljanja podjetij, poslovnih financ in finančnega

analiziranja, poklicne etike, računovodstva za odločanje, sestave letnega poročila,

konsolidiranja in revidiranja, civilnega prava in gospodarskih pogodb, izvajanja

notranjerevizijskih poslov, strokovnega in etičnega ravnanja pri notranjem revidiranju, vloge

notranje revizije in notranjerevizijskega načrtovanja, upravljanja poslovnih procesov ter

informacijske tehnologije in z njo povezanih tveganj. Po pridobitvi strokovnega naziva mora

notranji revizor na vsaki dve leti opraviti program dodatnega izobraževanja za preizkušene

notranje revizorje, na podlagi katerega lahko zaprosi za podaljšanje veljavnosti dovoljenja za

opravljanje nalog pooblaščenega notranjega revizorja (ki tudi velja dve leti od izdaje). S tem

tudi potrdi objavljanje svojih podatkov v Registru preizkušenih notranjih revizorjev

Slovenskega inštituta za revizijo. Način in obliko takšnega dodatnega izobraževanja ter

dokazila v zvezi z opravljenimi obveznostmi predpisuje Pravilnik o priznanju dodatnega

izobraževanja za revizorje, preizkušene računovodje, preizkušene notranje revizorje,

preizkušene poslovne finančnike, preizkušene revizorje informacijskih sistemov in

preizkušene davčnike (Ur.l. RS, št. 14/2009).

Standardi zahtevajo, da se morajo notranji revizorji stalno izobraževati in izpopolnjevati svoje

znanje, veščine in druge sposobnosti (v nadaljevanju strokovna usposobljenost), saj morajo

zagotoviti, da so posli opravljeni strokovno in s potrebno poklicno skrbnostjo. Notranja

revizija kot celota mora imeti ali pridobiti znanje, veščine in druge sposobnosti, ki so potrebni

za opravljanje njenih nalog. Če notranji revizorji niso ustrezno strokovno usposobljeni, mora

vodja notranje revizije odkloniti svetovanje ali pa pridobiti ustrezen nasvet in pomoč, ki sta

potrebna za izvedbo celotnega ali dela svoje naloge (IIA, 2013, str. 6-7).

Solventnost II prinaša za notranjo revizijo nove izzive, ki se jih morajo zavedati tako nosilci

funkcije notranje revizije kot tudi poslovodstvo zavarovalnice. Fokus notranje revizije se

prenaša vse bolj tudi na tehnična in strokovna znanja notranje revizije, kar posledično pomeni

(KPMG, 2012, str. 6):

večjo potrebo po dodatnih virih in različnem naboru oziroma sestavi strokovnih znanj

notranje revizije, kot na primer strokovnjakih za kreditna in tržna tveganja, posameznikih

z aktuarskimi znanji in podobno;

53

potrebo po novih orodjih in tehnologiji za dajanje zagotovil znotraj režima Solventnost II

in na področjih, ki se v prejšnjem režimu niso revidirala, kot na primer aktuarskih

modelih;

ustanovitev notranjerevizijske funkcije z novo opredeljenimi nalogami in ustrezno

komunikacijo njene nove vloge znotraj strukture upravljanja zavarovalnice vključno s

tem, kako funkcija notranje revizije sodeluje s funkcijo skladnosti in funkcijo upravljanja

tveganja;

povezavo med planom dela notranjerevizijske funkcije ter oceno tveganega in

zahtevanega kapitala;

potrebo po novem usposabljanju in oblikovanju novega okvira znanja ter usposobljenosti

zaradi novega načina dela;

potrebo razviti nov sistem poročanja, ki podpira nov način dela in metode ocenjevanja

tveganja.

V primerjavi s predhodnim solventnostnim režimom mora v Solventnosti II nosilec notranje

revizije izpolnjevati zakonske zahteve sposobnosti in primernosti, ki smo jih navedli že v

točki 2.4.5. Način in vsebina ocenjevanja sposobnosti in primernosti morata biti v

zavarovalnici pripravljena tako, da ustrezata zahtevam poslovodstva, ki so skladnost z

zavarovalniško zakonodajo in notranjerevizijsko stroko, predvsem pa, da se nosilec

notranjerevizijske funkcije zaveda pomembnosti ustrezne integracije vloge notranje revizije v

celoten sistem upravljanja zavarovalnice. Poslovodstvo mora na podlagi ocene sposobnosti in

primernosti nosilca notranjerevizijske funkcije dobiti potrditev, da je oseba vredna zaupanja

in da se nanjo lahko zanese s strokovnega vidika. S solventnostjo II so še večji pomen dobila

področja notranjih kontrol in upravljanja tveganj v zavarovalnici, ki jih je potrebno nadgraditi

z vidika vedno zahtevnejših tehničnih in strokovnih področij delovanja zavarovalnice. Za

poslovodstvo je še posebno pomemben strateški pogled nosilca funkcije notranje revizije na

poslovanje zavarovalnice, ker le tako lahko ta funkcija ustrezno sledi usmeritvam

poslovodstva in ga opozarja na morebitne nepravilnosti in tveganja.

Z naraščajočo kompleksnostjo poslovanja zavarovalnic, s hitrimi tehnološkimi spremembami

in vedno novimi področji revidiranja, kar vse povzroča nova in večja ter raznovrstna tveganja,

tudi poslovodstvo zavarovalnice od notranjih revizorjev pričakuje vsak dan več, saj je

potrebno vsa tveganja zaznati in jih obvladovati, poslovodstvu pa nuditi pravočasne in

kvalitetne informacije. Notranji revizor mora ponuditi poslovodstvu zavarovalnice vedno

večjo dodano vrednost in bolj poglobljene storitve. Stalno izpopolnjevanje in izobraževanje ni

le predpisana nuja, ampak realna zahteva poslovodstva, saj je zanj ključno, da ima dovolj

strokovno revizijsko službo, na katero se lahko zanese. Vendar pa kljub visoki strokovnosti

notranja revizija ne more dobro delati, če nima vse potrebne podpore s strani poslovodstva.

54

4 NOTRANJA REVIZIJA IN OPERATIVNO TVEGANJE V

ŽIVLJENJSKI ZAVAROVALNICI

Zakon o zavarovalništvu iz leta 2000 (Ur.l. RS, št. 13/2000) je na območje Republike

Slovenije vpeljal določbo, da lahko opravlja zavarovalnica zavarovalne posle le v zavarovalni

skupini življenjskih zavarovanj ali v zavarovalni skupini premoženjskih zavarovanj, česar

predhodni Zakon o zavarovalnicah (Ur.l. RS, št. 64/1994 in nadaljnji) ni predpisoval.

Posledično je ustanovitev življenjskih zavarovalnic vezana na leto 2000 in kasneje. Od takrat

pa do danes je v Sloveniji delovalo vsega 5 življenjskih zavarovalnic, od katerih se je portfelj

življenjskih zavarovanj ene izmed njih prenesel na drugo kompozitno zavarovalnico. Danes

na območju Republike Slovenije delujejo štiri življenjske zavarovalnice. Vse so dokaj mlade

in so si z vidika kompleksnosti poslovanja in velikosti, merjene po številu zaposlenih ter po

številu produktov in raznolikosti procesov poslovanja, dokaj podobne. Z vidika majhnosti

slovenskega trga in preglednosti poslovanja v magistrskem delu predpostavljamo, da imajo

vse štiri zavarovalnice dokaj podoben model upravljanja operativnih tveganj in vzpostavljene

funkcije notranje revizije v najnovejši obliki, ki se s Solventnostjo II in novim Zakonom o

zavarovalništvu šele uvaja z začetkom letošnjega leta.

Zato v nadaljevanju podajam ključne ugotovitve glede proučevane tematike za konkretno

življenjsko zavarovalnico, ki ostaja neimenovana, na podlagi poglobljenega intervjuja s

poslovodstvom te zavarovalnice in drugih informacij pridobljenih iz njihovih internih aktov in

virov. Opisano stanje odraža dejansko izvajanje opisanih aktivnosti v primerjavi s pisnimi

politikami zavarovalnice. Hipotezo preverjam na podlagi ugotovitev za to življenjsko

zavarovalnico, ki jo v nadaljevanju posplošim za vse zavarovalnice v Republiki Sloveniji.

4.1 Sistem upravljanja zavarovalnice

Življenjska zavarovalnica (v nadaljevanju zavarovalnica) je oblikovana kot delniška družba in

je z vidika lastniške strukture del večje finančne skupine. Ima dvotirni sistem upravljanja, to

je dvočlansko upravo in nadzorni svet.

Sistem upravljanja zavarovalnice s samo uveljavitvijo novega Zakona o zavarovalništvu ni

doživel bistvenih sprememb, ker se je zavarovalnica zaradi pravočasne usklajenosti z novo

zakonodajo že v pripravljalnem obdobju prilagodila novemu solventnostnemu režimu. Ne

glede na to pa se je uprava že pred Solventnostjo II zavedala pomembnosti tveganj z vidika

uresničevanja svojih poslovnih ciljev in potrebe po strokovni podpori s strani funkcije

notranje revizije, zaradi česar v organizaciji poslovanja ni bilo bistvenih pretresov.

Zavarovalnica ima vzpostavljen in uresničuje trden in zanesljiv sistem upravljanja, ki z vidika

poslovodstva zagotavlja nemoteno in varno upravljanje dejavnosti. Vzpostavljeno ima

pregledno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenimi odgovornostmi in učinkovit

sistem poročanja znotraj zavarovalnice predvsem za zagotovitev pravočasnih in točnih

55

informacij za namene odločanja, kot tudi poročanje navzven. Ključne funkcije upravljanja so

umeščene takoj pod upravo kot štabne službe, ki so ustrezno integrirane v celoten sistem

upravljanja zavarovalnice in za katere je uprava sprejela ustrezne politike delovanja in v

soglasju z nadzornim svetom pooblastila nosilce ključnih funkcij (ki so hkrati tudi vodje

služb). Nosilci ključnih funkcij imajo neposreden dostop do uprave, nadzornega sveta in

revizijske komisije in so tudi odgovorni za izvajanje vsake izmed ključnih funkcij, katere

nosilci so, ne glede na to, ali se funkcija izvaja izključno znotraj zavarovalnice ali v

kombinaciji z zunanjimi izvajalci. Za vse nosilce ključne funkcije je zavarovalnica izvedla

postopek preverjanja sposobnosti in primernosti, ki je usklajen z zakonskimi zahtevami,

smernicami lastnikov in predvsem dodatnih kvalitativnih zahtev uprave vse z namenom

doseganja ciljev poslovanja.

Uprava zavarovalnice vsako leto pripravlja petletno strategijo poslovanja, ki je osnova za

pripravo strategij oziroma ciljev in plana dela ključnih funkcij.

Uprava zavarovalnice je v soglasju z nadzornim svetom v sklopu politik sistema upravljanja

sprejela naslednje politike:

Krovno politiko upravljanja tveganj, znotraj nje pa ločeno politiko upravljanja z

naložbenim tveganjem, politiko o upravljanju z likvidnostnim tveganjem, politiko

upravljanja z zavarovalnim tveganjem, politiko pozavarovanja, politiko upravljanja z

operativnimi tveganji in načrt neprekinjenega poslovanja;

Politiko lastne ocene tveganja in solventnosti;

Notranjerevizijsko temeljno listino;

Politiko o sistemu notranjih kontrol;

Politiko o ocenjevanju usposobljenosti in primernosti nosilcev ključnih funkcij ter

nosilcev poslovnih funkcij zavarovalnice;

Politiko o zunanjem izvajanju;

Politiko delovanja funkcije skladnosti poslovanja;

Politiko aktuarske funkcije;

Politiko poročanja in razkritij po Solventnosti II;

Politiko o ocenjevanju usposobljenosti in primernosti članov uprav in nadzornega sveta in

Politiko zagotavljanja kakovosti podatkov.

Zavarovalnica ima v vsaki od politik poleg strokovne vsebine jasno opredeljeno odgovornost

za njeno pripravo in posodabljanje in to, kdo vse jo obravnava, preden se predloži v sprejem

upravi zavarovalnice.

4.2 Upravljanje tveganj v zavarovalnici

Uprava zavarovalnice se dobro zaveda pomembnosti tveganj in nadzora nad tveganji, zato je

že nekaj let pred začetkom veljavnosti novega Zakona o zavarovalništvu sprejela krovno

56

politiko upravljanja tveganj (v nadaljevanju krovna politika). V njej opredeljuje splošno

strategijo upravljanja tveganj in strukturo sistema upravljanja tveganj z registrom tveganj, ki

jim je zavarovalnica izpostavljena pri svojem poslovanju, cilje in ključna načela upravljanja

tveganj, stopnjo pripravljenosti za prevzem tveganja ter pregled, spremljavo in poročanje

tveganj.

Sistem upravljanja tveganj upravi predstavlja orodje za ustrezno, predvsem pa pravočasno

identifikacijo in merjenje vseh tveganj iz notranjega in zunanjega okolja, ki bi lahko ogrozila

poslovanje zavarovalnice.

Cilji politike upravljanja tveganj v zavarovalnici so usklajeni s cilji poslovodstva in stremijo k

vzpostavitvi učinkovitih mehanizmov za zagotavljanje stabilnega in trajnega poslovanja

zavarovalnice ob upoštevanju pripravljenosti zavarovalnice za prevzem tveganja, kar

zavarovalnica opredeli v ločenem dokumentu. Dokument Stopnja sprejemljivosti tveganj

(angl. risk appetite) sprejme nadzorni svet vsako leto posebej. V njem so med drugim

določene tudi glavne meje za prevzem tveganj.

Temeljno načelo upravljanja tveganj je načelo usmerjenega pogleda v prihodnost.

Zavarovalnica v sklopu politike upravljanja tveganj pripoznava kot pomembne naslednje vrste

oziroma področja tveganj:

zavarovalno tveganje in tveganje oblikovanja zavarovalno-tehničnih rezervacij;

naložbeno tveganje ter upravljanje sredstev in obveznosti;

likvidnostno tveganje;

pozavarovanje in druge tehnike zniževanja tveganja;

operativno tveganje;

zagotovitev neprekinjenega poslovanja.

Za navedena področja tveganj ima zavarovalnica oblikovane ločene politike, ki opisujejo

specifična tveganja znotraj posameznega področja tveganj, načine njihove identifikacije,

merjenja, spremljanja, obvladovanja in zniževanja teh tveganj, kot tudi pogostnost in način

poročanja ter odgovornosti za njihovo upravljanje, vključno s stresnimi testi. Popolnoma

ločeno pa krovna politika določa politiko ORSE, ki povezuje več pomembnih področij in

poslovnih procesov.

Krovna politika izrecno navaja, da je za upravljanje s tveganji v zavarovalnici odgovorna

uprava zavarovalnice, česar se uprava dobro zaveda, zato določa takšno postavitev in

strukturo sistema upravljanja tveganj, ki je usmerjena k usklajenosti ciljev službe upravljanja

tveganj s strategijo poslovanja in cilji zavarovalnice. Pri tem pripisuje ključno vlogo notranji

reviziji, ki s svojo prisotnostjo na vseh odborih zavarovalnice in prek pregledov redno

spremlja poslovanje zavarovalnice, izpolnjevanje danih priporočil in ocenjuje vpliv

57

pomembnih tveganj na doseganje poslovnih ciljev. S svojimi aktivnostmi daje upravi

potrebne informacije za odločanje in ohranjanje varnosti in trajnosti poslovanja.

Za vzpostavitev in posodabljanje krovne politike in iz nje izvedenih politik je zadolžena

služba za upravljanje tveganj, na operativnem področju pa za posamezna materialno

pomembna tveganja posamezna organizacijska enota. Politiko pred predložitvijo v sprejem

upravi pregleda, obravnava in potrdi odbor za tveganje. Služba upravljanja tveganj je

odgovorna tudi za pripravo rednega četrtletnega in po potrebi izrednega poročila v zvezi s

tveganji, ki ju mora enako kot politike v zvezi s tveganji pred sprejemom na upravi

obravnavati in potrditi odbor za tveganja.

4.3 Upravljanje operativnih tveganj v zavarovalnici

V sklopu krovne politike upravljanja tveganj je zavarovalnica tudi že pred nekaj leti

vzpostavila politiko upravljanja operativnih tveganj, kar ponovno nakazuje zavedanje uprave

glede pomembnosti operativnega tveganja, ki ga postavlja ob bok zavarovalnemu,

kreditnemu, tržnemu in likvidnostnemu tveganju.

Zavarovalnica v procesu upravljanja operativnih tveganj prepoznava vse faze procesa

upravljanja teh tveganj, kot so prikazane na Sliki 9. Uprava jasno poudarja zavedanje

pomembnosti stalnega spremljanja operativnih tveganj, na podlagi česar se po potrebi opravi

tudi sprememba omejitev ali drugih pogojev, ki izhajajo iz same politike upravljanja

operativnih tveganj, vse z namenom doseči želeno raven in kakovost upravljanja teh tveganj.

Zavarovalnica kot pomembna operativna tveganja pripoznava namerne prevare, napačne

delovne postopke (npr. nesreče pri delu, diskriminacija, kršitev varnostnih pravil), neustrezno

poslovanje s strankami, predvsem potrošniki oziroma zavarovanci, zavarovalci in upravičenci

ter napačno ali nepopolno izvedbo notranjih procesov dela. Pri tem se zaveda, da so navedena

tveganja in posledično škodni dogodki, ki izhajajo iz teh tveganj, lahko medsebojno povezani

in se pojavijo hkrati ter so zato lahko še toliko bolj ogrožajoči. Med pomembnimi

operativnimi tveganji izpostavlja zavarovalnica tveganje prekinitve poslovanja zaradi

različnih vzrokov (naravne nesreče, izpadi telekomunikacijskih ali električnih omrežij, motnje

v delovanju programske podpore, vandalizem ipd.), zaradi česar ima vzpostavljen načrt

neprekinjenega poslovanja, ki pa je v domeni službe za informacijsko tehnologijo.

Postopek identifikacije operativnih kot tudi vseh ostalih tveganj zavarovalnice se vrši z

vsakega delovnega mesta in ne samo z ene organizacijske enote. V procesu identifikacije

tveganj zavarovalnica upošteva vsa tveganja, ki se jim izpostavlja v trenutku izvajanja ocene,

in tveganja, ki bi jim lahko bila izpostavljena v prihodnosti, ter ta tveganja popiše v obliki

registra, ki je sestavni del politike upravljanja operativnih tveganj. Register zajema opis

tveganj in njihovo kategorizacijo, odgovornosti, povezavo na proces dela, oceno pogostnosti,

vpliva, kontrolne točke in oznako pomembnosti tveganja. Posodablja se redno letno na

58

podlagi informacij s strani organizacijske enote zavarovalnice, kjer tveganje nastaja oziroma

kjer se identificira. Skrbnik registra je služba za upravljanje tveganj.

Zavarovalnica vodi tudi register škodnih dogodkov, to so realizirana tveganja z negativnim

vplivom na poslovanje zavarovalnice. Evidenca takih škodnih dogodkov služi za ustrezno

dopolnitev registra tveganj, predvsem pa za ustrezno dopolnitev delovnega procesa, kjer se je

škodni dogodek pojavil. Škodne dogodke obravnava odbor za tveganje, ki tudi predlaga

ukrepe. O najpomembnejših tveganjih škodnih dogodkov se četrtletno obvešča nadzorni svet

prek poročila o upravljanju tveganj, ki se predhodno obravnava tudi na revizijski komisiji.

Pogoj za uspešno upravljanje operativnih tveganj je natančen popis vsakega poslovnega

procesa z obvezno opredelitvijo kontrolnih točk, kar v zavarovalnici tudi poteka.

Poročanje o upravljanju operativnih tveganjih je sestavni del rednega četrtletnega poročanja o

upravljanju vseh tveganj upravi in nadzornemu svetu.

Prva obrambna linija je v vsakem primeru odgovorna za obveščanje službe za upravljanje

tveganj glede pomembnih operativnih tveganj ter o vseh dejstvih, pomembnih za opravljanje

nalog, vezanih na posamezno tveganje. Služba upravljanja tveganj v zavarovalnici je ločena

od vsakodnevnega poslovnega procesa, s čimer je zagotovljena potrebna neodvisnost.

4.4 ORSA zavarovalnice

Zavarovalnica ima ločeno od krovne politike oblikovano politiko ORSA, ki opredeljuje

skupno več področij in poslovnih procesov; pripravlja jo služba za upravljanje tveganj.

Politika ORSA opredeljuje proces identifikacije, presoje, spremljanja, upravljanja in

poročanja tveganj, ki jim zavarovalnica je ali pa jim bo izpostavljena v svojem poslovanju,

vse z namenom določitve in oblikovanja ustreznih lastnih sredstev za izpolnjevanje kapitalske

ustreznosti oziroma solventnostnih potreb v prihodnosti.

Uprava zavarovalnice se zaveda pomembnosti smiselne medsebojne povezanosti poslovne

strategije zavarovalnice in upravljanja tveganj ter upravljanja s kapitalom zavarovalnice, za

kar je med drugim potrebna tudi ustrezno razvita kultura tveganj. To je kombinacija vedenja

ljudi v zavarovalnici, ki podpira cilje in aktivnosti zavarovalnice ter zmanjšuje tveganja.

Uprava je vzpostavila sistem upravljanja tveganj v zavarovalnici ter ga ustrezno komunicirala

na vse nivoje poslovanja zavarovalnice, s čimer želi doseči zavedanje in interes zaposlenih k

vedenju, ki podpira učinkovito upravljanje tveganj. S tem namenom je služba za upravljanje

tveganj že v samem začetku priprav na Solventnost II o tveganjih izobrazila vse zaposlene na

ustrezen, predvsem enostaven, pregleden in razumljiv način ter je še naprej odgovorna za

vzpostavljanje in vzdrževanje ustrezne kulture tveganj. Vsi zaposleni v zavarovalnici so

seznanjeni s sistemom upravljanja tveganj in predvsem s tem, kako morajo biti pri

vsakodnevnem delu pozorni na tveganja in kako morajo o teh tveganjih poročati. Kultura

59

tveganj se vzpostavlja tudi prek odbora za tveganja, kjer poteka informiranje in izobraževanje

članov odbora, ki to znanje prenašajo naprej na nižji nivo.

Zavarovalnica v sklopu politike ORSA obravnava vsa tveganja, ki izhajajo iz poslovanja

zavarovalnice. To so tista tveganja, ki so pomembna za izračun SCR in tudi vsa druga, ki so v

okviru procesa pripoznana kot materialna. Del ORSE je tudi opis metodologije izvedbe

scenarijev, uporabljenih v procesu ORSA.

V teoretičnem delu naloge smo spoznali pomembnost kakovosti podatkov, ki se uporabijo za

izračun kapitalskih zahtev. Zavarovalnica se tega kriterija močno zaveda, zato je vzpostavila

politiko zagotavljanja kakovosti podatkov in s tem postavila ustrezne standarde.

V procesu ORSA zavarovalnica opredeli poslanstvo in strategijo zavarovalnice, plan

poslovanja, stopnjo pripravljenosti za prevzem tveganja, identifikacijo tveganja, presojo

pokritosti tveganj s standardnim modelom za izračun SCR, določitev solventnostnega

položaja in solventnostnih potreb, njegovo projekcijo v prihodnost, upravljanje in spremljanje

solventnostnega položaja. Vse to ustrezno dokumentira prek zapisov in poročil. Poročilo

ORSA je namenjeno upravi in nadzornemu svetu ter nadzornemu organu. ORSO ima

zavarovalnica integrirano v celoten sistem upravljanja zavarovalnice in ga deloma opiše tudi v

javnih razkritjih v poročilu o solventnosti in finančnem položaju.

Uprava se je že pred uvedbo režima Solventnost II zavedala pomembnosti in nevarnosti, ki

izhajajo iz operativnih tveganj, ter jih ustrezno obvladovala. Kljub temu pa z uvedbo novih

zahtev in ORSE uprava ugotavlja izboljšanje obstoječega sistema upravljanja tveganj, ker ji je

nov sistem odprl širši pogled na tveganja. Rezultate ORSE uporablja uprava zavarovalnice kot

osnovo za poslovne in strateške odločitve, to je pri planiranju, upravljanju kapitala in širjenju

poslovanja tako z vidika novih produktov kot novih prodajnih poti.

Zavarovalnica ORSO izvaja redno letno in je časovno usklajena s procesom planiranja, kajti

potrjen plan je osnova za izvedbo ORSE. Izredno jo mora izvesti, če pride do izrednih razmer

v zunanjem ali notranjem okolju poslovanja zavarovalnice, ki niso bile upoštevane v

predpostavkah in ki vplivajo materialno na solventnostne potrebe zavarovalnice. To so lahko

finančna kriza, regulatorne spremembe, uvedba novega zavarovalnega produkta ali nove

/prodajne poti, širitev na tuje trge in podobno, zaradi česar se lahko spremeni tudi profil

tveganja zavarovalnice in naklonjenost tveganju zavarovalnice.

Za proces in rezultate ORSE je odgovorna uprava, kar je jasno opredeljeno v politiki ORSA.

Uprava ORSO predloži nadzornemu svetu v potrditev, nato pa v zakonsko določenih rokih o

njej poroča nadzornemu organu.

V pripravi ORSE sodelujejo strokovnjaki tehničnih področij (sektor aktuarstva in razvoj

produktov, sektor financ in računovodstva), ki so odgovorni tudi za kvaliteto vhodnih

podatkov, sam proces priprave ORSA pa koordinira služba za upravljanje tveganj, ki je

60

zadolžena za nadaljnje posodabljanje politike ORSA. Uprava zavarovalnice odgovornost za

pregled in presojo procesa ORSA zadolži službo notranje revizije.

4.5 Odbor za tveganja v zavarovalnici

Zavarovalnica ima skladno s poslovnikom o delu uprave organiziranih več delovnih teles

oziroma kolektivnih organov odločanja, ki so namenjeni izmenjavi mnenj in izkušenj ter

informiranju vseh ključnih akterjev v zavarovalnici. Še posebno pomembna pa je njihova

vloga pri preprečevanju morebitnih nasprotij interesov, zlasti v primerih, ko je na primer en

član uprave odgovoren za več povezanih področij in s tem lahko celoten cikel določenega

poslovnega procesa pade pod odgovornost ene osebe.

Eden izmed takšnih odborov je tudi že predhodno omenjeni odbor za tveganja. To je delovni

organ, ki:

je odgovoren za spremljanje, usmerjanje in nadzor upravljanja tveganj zavarovalnice;

je pristojen za obravnavo krovne politike in politik upravljanja tveganj znotraj nje s

pripadajočimi prilogami oziroma pravilniki;

obravnava procese ORSE in poročila ORSE, četrtletna poročila o upravljanju s tveganji,

redna poročila nadzornemu organu in poročila o solventnosti in finančnem položaju;

obravnava najpomembnejša identificirana tveganja in predloge za njihovo obvladovanje;

obravnava definiranje in potrjevanje metodologij na področju tveganj;

sprejema odločitve v povezavi z obvladovanjem tveganj;

obravnava negativne izide realiziranih tveganih dogodkov;

širi osveščenost o tveganjih;

potrjuje predlog organiziranja in izvajanja ostalih aktivnosti s področja tveganj.

Odbor deluje kot posvetovalni organ skladno z oblikovanim poslovnikom o delu odbora za

tveganja, njegovi člani so direktorji sektorjev in vodje služb, torej se ga redno udeležuje tudi

nosilec notranjerevizijske funkcije. S takšnim delovanjem uprava zagotovi ustrezno notranjo

informiranost, izobraževanje o posameznih tveganjih in širjenje prave kulture tveganj ter

preprečevanje morebitnega nasprotja interesov v zavarovalnici. Odbor vodi nosilec ključne

funkcije upravljanja tveganj, ki o sklepih odbora redno poroča upravi na sejah uprave.

4.6 Sistem notranjih kontrol v zavarovalnici

Zavarovalnica je še pred uveljavitvijo Solventnosti II vzpostavila delujoč sistem notranjih

kontrol, ki daje razumno zagotovilo za obvladovanje tveganj, ki so sestavni del poslovanja

zavarovalnice.

Cilji sistema notranjih kontrol so zagotavljanje uspešnega in učinkovitega poslovanja,

varovanja sredstev in podatkov, zagotavljanje zanesljivosti, celovitosti in pravočasnosti

61

informacij ter zagotavljanja skladnosti z zakoni in drugimi predpisi, sklenjenimi pogodbami

in notranjimi pravili zavarovalnice ter finančne skupine.

Notranje kontrole so vgrajene v poslovne procese zavarovalnice in skupno predstavljajo način

vodenja zavarovalnice. Ker se poslovni procesi spreminjajo, se spreminjajo tudi notranje

kontrole, ki se lahko odražajo v načinu vodenja zavarovalnice. Za vzdrževanje učinkovitega

sistema notranjih kontrol si uprava in vodje organizacijskih enot prizadevajo vzpostaviti in

vzdrževati takšno korporativno kulturo, v kateri sistem notranjih kontrol učinkovito deluje.

Korporativna kultura zavarovalnice se odraža skozi vodstveno filozofijo in slog vodenja

zavarovalnice in organizacijskih enot, ki je tak, da ima vpliv na način poslovanja, na

postavljanje ciljev, na ocenjevanje tveganj, na kontrolne aktivnosti, na informacijski in

komunikacijski sistem ter na nadzorne aktivnosti. Notranje kontrolno okolje predstavljajo vsi

zaposleni v zavarovalnici s svojim strokovnim znanjem, izkušnjami in etičnimi vrednotami.

Uprava zavarovalnice zato opredeljuje usmeritve, ki oblikujejo notranje kontrolno okolje, v

različnih aktih na področju etičnega ravnanja zaposlenih, organizaciji zavarovalnice,

pooblastil, internega upravljanja, zaposlovanja, strateških in poslovnih usmeritev oziroma

ciljev poslovanja zavarovalnice in zagotavljanja ustreznega okolja, virov in drugih pogojev za

učinkovito, strokovno in nemoteno delovanje notranje kontrolnih funkcij.

Za zagotavljanje vzpostavljanja in stalnega delovanja ter izpopolnjevanja sistema notranjih

kontrol so pomembni vsi zaposleni v zavarovalnici skladno s svojimi delovnimi nalogami in v

odvisnosti od ravni odgovornosti. Uprava zavarovalnice zagotavlja organizacijo sistema

notranjih kontrol prek sprejemanja ustreznih aktov in politik.

Pomemben element učinkovitega sistema notranjih kontrol v zavarovalnici predstavljajo

poleg ustreznega notranjega kontrolnega okolja tudi:

Procesi prepoznavanja in ocenjevanja tveganj, ki jih zavarovalnica z namenom

uspešnega delovanja v konkurenčnem okolju in ohranjanja kapitalske moči, dobrega

imena ter kvalitete svojih storitev in ponudbe, obvladuje skladno s postavljenimi

politikami v zvezi z upravljanjem tveganj.

Izdelan popis poslovnih procesov z opredelitvijo poslovnih procesov, prepoznanimi

tveganji in kontrolnimi točkami, ki je predmet rednih polletnih pregledov in dopolnitev s

strani nosilcev poslovnih procesov.

Kontrolne aktivnosti, vključene v posamezne postopke in procese; to so pooblastila in

delegiranje, razmejitev obveznosti, poročanje in izogibanje nasprotju interesov, omejitev

dostopov do sredstev, podatkov in informacij, odobravanje, verifikacije, avtorizacije,

poročanje, analize poročil, računovodske in knjigovodske kontrole, kontrole informacijske

tehnologije, načrt neprekinjenega poslovanja informacijskih sistemov in poslovnih delov

ter obnovitveni načrt. Izbor kontrolnih aktivnosti in njihova vključitev v posamezne

procese sta odvisna od ciljev, značilnosti in posebnosti posameznega procesa, tveganj, ki

62

so lahko prisotna v posameznem procesu, odločitev, kako bo zavarovalnica obvladovala

tveganja (zmanjševanje, zavarovanje, delitev), sprejetih oziroma ciljnih mej za posamezno

tveganje ter koristi in stroškov kontrolnih aktivnosti. Izbor kontrolnih aktivnosti in njihova

vključitev v dnevno izvajanje poslovnih procesov se dokumentirata v internih aktih,

načrtih in navodilih za delo oziroma sta vključena v popis poslovnih procesov.

Informiranje in komuniciranje, ki predstavlja zadostne, ustrezne, zanesljive, pravočasne

in dosegljive finančne in poslovne informacije, informacije o skladnosti z notranjim in

regulatornim okoljem ter pravili, informacije o dogajanjih na trgih in pogojih, ki se

uporabljajo v procesih odločanja. Sistem informiranja je v velikem obsegu računalniško

podprt z ustreznimi revizijskimi sledmi.

Nadzorne aktivnosti in ukrepanje z namenom izboljšav oziroma saniranjem posledic, ki

se izvajajo stalno v vsaki notranji organizacijski enoti, ki je v največji možni meri

informacijsko podprta oziroma na drug način avtomatizirana. Nadzor deluje dinamično in

v realnem času kot sestavina delovnega procesa, vključno s sistemom poročanja, ker se le

tako lahko izkoristi prednost hitrega odkrivanja nepravilnosti in ustrezno korigira sistem

notranjih kontrol. O pomembnih kontrolnih pomanjkljivostih, neučinkovito

nadzorovanem tveganju ali morebitnih novih oziroma drugačnih tveganjih se poroča

nosilcu funkcije upravljanja tveganj, nosilcu funkcije skladnosti poslovanja in upravi

zavarovalnice. Nadzor se kot stalna dejavnost kombinira z občasno ocenitvijo

vzpostavljanja in delovanja sistema notranjih kontrol v posameznih organizacijskih

enotah. Celovit nadzor nad delovanjem sistema notranjih kontrol in pregled učinkovitosti

delovanja tega sistema izvaja notranja revizija. Uprava zavarovalnice izvaja nadzor prek

redne obravnave poročil, del izvajanja nadzora pa lahko delegira posameznim notranjim

organizacijskim enotam. Uprava zavarovalnice, revizijska komisija in nadzorni svet

četrtletno obravnavajo poročilo o opravljenih notranjih revizijah, poročilo o upravljanju

tveganj in poročilo o delovanju funkcije skladnosti poslovanja ter po potrebi sprejmejo

ustrezne ukrepe za izboljšanje sistema notranjih kontrol.

Zavarovalnica celoten sklop obravnav v zvezi s sistemom notranjih kontrol zaokroža s

poročili o doseganju poslovnega načrta in o obvladovanju tveganj ter z obravnavo ugotovitev

zunanjih revizorjev oziroma nadzora s strani nadzornega organa oziroma drugih pristojnih

organov.

Uprava zavarovalnice zahteva, z vidika tveganj in možnosti za njihovo obvladovanje ter skrbi

za varno, uspešno in učinkovito poslovanje zavarovalnice, od vseh direktorjev in vodij

organizacijskih enot stalno pregledovanje in ustrezno izpopolnjevanje obstoječega sistema

notranjih kontrol zavarovalnice. Ta zahteva je izpolnjena, če direktorji in vodje

organizacijskih enot najmanj enkrat letno pregledajo sistem notranjih kontrol za vse poslovne

procese v svoji organizacijski enoti v skladu z metodikami obvladovanja tveganj, ki veljajo v

zavarovalnici. Uprava od direktorjev in vodij tudi zahteva, da ob vsakem pomembnem

realiziranem tveganju (škodnem dogodku) poročajo skladno z določili sprejete politike o

63

upravljanju operativnih tveganj in škodni dogodek ustrezno zabeležijo skupaj z navedbo

vzrokov za njihov nastanek, predlogom ukrepov ter ukrepi za preprečitev nadaljnjih škod

oziroma ukrepi za izpopolnitev sistema notranjih kontrol.

4.7 Notranja revizija v zavarovalnici

Zavarovalnica ima v svoji organizacijski strukturi vzpostavljeno službo notranje revizije, ki je

podrejena neposredno upravi ter je funkcionalno in organizacijsko ločena od drugih delov

zavarovalnice. Politika delovanja notranje revizije je opredeljena v notranjerevizijski temeljni

listini, ki je sestavni del pravil sistema upravljanja zavarovalnice in ki opredeljuje predvsem

njeno vlogo, pooblastila in odgovornosti, organizacijo, področje delovanja, standarde in

načela delovanja, načrtovanje in poročanje.

Služba notranje revizije v zavarovalnici ne prevzema odgovornosti za nobeno drugo funkcijo

razen za izvajanje svojih nalog, s čimer uprava dodatno zagotavlja njeno neodvisnost in

preprečevanje morebitnega nasprotja interesov, do katerega lahko pride, če bi notranja revizija

opravljala dve ali celo več nezdružljivih funkcij. Zavarovalnica je imela službo notranje

revizije enako organizirano tudi pred uvedbo Solventnosti II, le da je skladno z novim

režimom pooblastila nosilca notranjerevizijske funkcije ter ustrezno preverila njegovo

sposobnost in primernost, uvedla pa je tudi ločene sestanke nosilca notranje revizije s

predsednikom revizijske komisije; po novem revizijska komisija tudi potrjuje nagrajevanje

nosilca funkcije notranje revizije. Vsi ti ukrepi so bili sprejeti z namenom dodatne krepitve

neodvisnosti nosilca funkcije notranje revizije.

Zavarovalnica je del večje finančne skupine, zato je vzpostavila takšen sistem preverjanja

sposobnosti in primernosti, ki ustreza tako smernicam lastnikov kot zahtevam nadzornega

organa, predvsem pa strogim kriterijem uprave zavarovalnice. Slednja vidi vlogo službe

notranje revizije zelo jasno in usmerjeno, zato od nosilca te funkcije poleg ustrezne izobrazbe,

izkušenj in strokovnega znanja zahteva stabilno osebo s sposobnostjo strateškega pogleda na

poslovanje zavarovalnice, pogleda v prihodnost, ki zna skladno s poslovnimi cilji in plani

predvidevati in oceniti vpliv identificiranih pomembnih oziroma materialnih tveganj na

poslovanje zavarovalnice ter temu ustrezno predlagati letni plan dela oziroma ustrezno

svetovati upravi. Brez uspešno opravljenega testa sposobnosti in primernosti poslovodstvo ne

pooblasti nosilca funkcije notranje revizije niti nosilca katere koli druge izmed štirih ključnih

funkcij. Zavarovalnica ima vzpostavljene zahteve glede nujnosti kontinuiranega izobraževanja

nosilcev ključnih funkcij in to vključuje v svoj sistem preverjanja in zagotavljanja njihove

stalne sposobnosti in primernosti.

Uprava zavarovalnice je zato za nosilca funkcije notranje revizije pooblastila osebo, ki ustreza

vsem navedenim kriterijem in je tako sposobna presojati celoten sistem upravljanja

zavarovalnice, sistem upravljanja tveganj in sistem notranjih kontrol na podlagi celovitega

vpogleda v poslovanje zavarovalnice ter od njega pričakuje tudi priporočila z vseh teh

področij. Vključuje jo v vse odbore oziroma kolegije direktorjev in vodij zavarovalnice, da

64

zagotovi njeno ustrezno informiranost ter od nje pravočasno, na samih sejah oziroma

posvetih, pridobi opozorila ali predloge, po naročilu uprave pa ji na določenih področjih tudi

svetuje.

Uprava od notranje revizije ne pričakuje ozko usmerjenega strokovnega znanja z različnih

tehničnih področij dela v zavarovalnici. Torej od nje ne pričakuje, da presoja na primer

ustreznosti naložb, izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij in drugih aktuarskih izračunov

oziroma ustreznosti modelov, temveč da pregleduje kontrolne točke, vzpostavljene v

posamezni procesni aktivnosti in opozarja na neustreznost ali pomanjkanje kontrol. Notranja

revizija mora imeti takšno stopnjo seznanjenosti z vsebino in delovnimi procesi na specialnih

tehničnih področjih, da lahko suvereno preverja ustreznost vzpostavljenih notranjih kontrol

znotraj posameznega strokovnega področja in v njihovi medsebojni povezavi ter jih poveže s

strategijo in cilji poslovanja zavarovalnice. Zahteva pa dobro poznavanje področij, ki so že

dolgo časa v domeni notranje revizije vključno s področjem upravljanja tveganj, saj mora v

sklopu rednega obdobnega poročanja za vsako revidirano področje notranja revizija podati

oceno primernosti in učinkovitosti upravljanja tveganj in delovanja sistema notranjih kontrol.

Ker se uprava zaveda, da služba notranje revizije v zavarovalnici ne more imeti vsega

strokovno tehničnega znanja kot ga imajo strokovnjaki posameznih področij, se po potrebi in

predvsem z vidika »drugega mnenja« poslužujejo zunanjih izvajalcev, revizorjev ali zgolj

strokovnjakov (na primer področje informacijske tehnologije in aktuarstva), ki na specifičnih

področjih podpirajo delovanje notranje revizije ali pa upravo neposredno. Kadar podpirajo

službo notranje revizije, se jih obravnava, kot bi bili del službe notranje revizije in so pod

okriljem nosilca funkcije notranje revizije. Uprava pa ostaja odgovorna zanje enako, kot če bi

bili zaposleni v zavarovalnici.

V zavarovalnici službo notranje revizije predstavlja ena zaposlena oseba, to je nosilec ključne

funkcije notranje revizije in hkrati vodja službe notranje revizije, ki na osnovi opravljenih

revizij daje zagotovila o delovanju sistema notranjih kontrol in upravljanja s tveganji ter tudi

svetuje na tem področju. Dobro se zaveda operativnih tveganj in ima znanja ter izkušnje s

področja upravljanja teh tveganj. Operativna tveganja so prisotna v vsaki dejavnosti in ne

samo v zavarovalništvu, zato so za poslovodstvo zelo pomembne tudi pretekle izkušnje, ki jih

ima nosilec te funkcije v drugih dejavnostih.

Nosilec notranjerevizijske funkcije pripravlja letni načrt dela, ki ga sprejme uprava v soglasju

z nadzornim svetom zavarovalnice. V letnem načrtu dela se opredeli področja poslovanja, ki

bodo predmet notranjerevizijskega pregleda v tem obdobju, opis vsebine načrtovanih

pregledov po posameznih področjih ter proračun in načrt virov za to službo. V primeru večjih

sprememb v upravljanju tveganj v zavarovalnici ali sprememb v kontrolnem sistemu lahko

uprava ali služba notranje revizije predlaga izredni pregled ali druge naloge pregleda, ki niso

opredeljene v letnem načrtu. Pobudo za izredne preglede lahko dajo tudi vodje drugih

sektorjev oziroma služb, ki so dolžni obvestiti notranjerevizijsko službo o vseh dejstvih,

65

pomembnih za opravljanje nalog, vezanih na upravljanje tveganj ali pa sprememb v

kontrolnem sistemu.

Podlaga za letno načrtovanje notranjerevizijskih pregledov je analiza tveganosti, na osnovi

katere se določijo prednostne naloge službe za naslednje leto. Na podlagi opravljene ocene

tveganj notranjerevizijska služba pripravi in vzdržuje strategijo dela za obdobje, v katerem je

zagotovljena pokritost celotnega poslovanja zavarovalnice vključno s celotnim sistemom

upravljanja zavarovalnice.

V letnem načrtu revizijskih pregledov se med drugim definirajo tudi skupni pregledi, ki se

predhodno uskladijo s centrom notranjih revizorjev materinske družbe. Po potrebi notranji

revizorji tega centra, kot svetovalci, sodelujejo pri revizijskih pregledih v smislu nudenja

dodatne strokovne pomoči notranjim revizorjem zavarovalnice. Uprava se, kot že omenjeno, z

vidika potrebe po strokovno-tehničnih znanjih po potrebi poslužuje tudi zunanjih sodelavcev.

Služba notranje revizije izvaja celovit nadzor nad delovanjem sistema notranjih kontrol in

pregled učinkovitosti delovanja tega sistema. Opravlja vsestranske notranje revizije sistema

notranjih kontrol na osnovi letnega načrta dela notranje revizije. O svojih ugotovitvah in

priporočilih poroča neposredno revidirancem, upravi zavarovalnice ter revizijski komisiji

nadzornega sveta. Sistem poročanja notranje revizije je četrtletni, vsako leto pa notranja

revizija izdela tudi končno letno poročilo o notranjem revidiranju, iz katerega je razvidno, ali

je svoj plan dela izvršila, kot je bilo predvideno, in predstavi pomembnejše ugotovitve

pregledov. Uprava z letnim poročilom seznani skupščino.

Notranja revizija redno spremlja tudi izvrševanje podanih priporočil, in sicer mesečno na

kolegijih uprave, kjer so prisotni direktorji sektorjev, vodje služb in uprava, ter četrtletno na

revizijski komisiji in seji nadzornega sveta.

Uprava zaupa in se zanese na nosilca ključne funkcije notranje revizije ter mu nudi popolno

podporo pri delovanju. Uprava ima različne izkušnje z notranjimi revizorji, zato toliko bolj

poudarja pomen znanja, izkušenj in določenih že prej navedenih osebnostnih lastnosti nosilca

te ključne funkcije. Vedno obstaja nevarnost, da na to delovno mesto iz kakršnih koli

razlogov uprava pooblasti osebo, ki je v primerjavi s trenutnim nosilcem notranje revizijske

funkcije manj izkušena in ima manj specifičnega znanja, ki ga zahteva uprava. V tem primeru

bi uprava poskrbela, da ima takšen nosilec funkcije notranje revizije ustrezen dostop do vseh

informacij, ki jih potrebuje za svoje delo, pogosteje bi z njo komunicirala in jo nadzirala,

poskrbela bi, da se udeležuje vseh potrebnih dodatnih izobraževanj in treningov, da preraste v

osebo, ki bo vredna čim večjega zaupanja z vidika samostojnosti in kakovosti opravljanja

notranjerevizijske funkcije kot podporne funkcije upravi.

66

4.8 Program izboljševanja kakovosti in revizijska komisija v zavarovalnici

V zavarovalnici mora nosilec funkcije notranje revizije skladno s Standardi razvijati in

vzdrževati program zagotavljanja in izboljševanja kakovosti (v nadaljevanju program), ki

pokriva vse vidike notranje revizije. Vključevati mora tako notranjo kot zunanjo presojo in v

tem kontekstu poskrbeti za stalno in občasno presojanje celotnega spektra revizijskega in

svetovalnega dela, ki ga opravlja notranja revizija. O izsledkih programa mora nosilec

notranjerevizijske funkcije poročati upravi, revizijski komisiji in nadzornemu svetu. O izidih

zunanjih presoj se skupaj z akcijskim načrtom poroča po koncu vsakega takega ocenjevanja,

izidi občasnih presoj in stalnega spremljanja pa se poročajo najmanj enkrat letno. Občasne

notranje presoje se izvajajo zato, da se oceni skladnost z opredelitvijo notranjega revidiranja,

kot izhaja iz notranjerevizijske temeljne listine, s kodeksom in Standardi ter priročnikom za

revidiranje centra notranje revizije materinske družbe. V zavarovalnici so se v okviru

občasnih notranjih presoj v preteklem letu spremljale spremembe pravil stroke, kar se v

zavarovalnici izvaja na način rednega izobraževanja pri Slovenskem inštitutu za revizijo (SIR)

in udeležbe na rednih mesečnih sestankih IIA ter spremljanja pravil stroke na spletni strani

SIR. V zavarovalnici so bile v preteklem letu po vsakem izvedenem rednem pregledu

izvedene tudi občasne presoje s samoocenitvijo. Notranja revizija je ugotovila, da so se redni

pregledi izvajali skladno s Standardi in vsemi internimi pravili zavarovalnice oziroma

skupine. Zunanjo presojo je zavarovalnica izvedla v času pred imenovanjem trenutnega

nosilca notranjerevizijske funkcije, kjer so bile izpostavljene določene ugotovitve in je uprava

zavarovalnice tudi ustrezno ukrepala.

Zavarovalnica ima s sklepom nadzornega sveta oblikovano revizijsko komisijo. Sestavljena

je iz dveh članov nadzornega sveta in enega zunanjega člana, usposobljenega za

računovodstvo ali revizijo, ki je neodvisen. Predsednika in njegovega namestnika ter člane

revizijske komisije imenuje nadzorni svet s sklepom. Sestaja se praviloma štirikrat letno na

rednih ali korespondenčnih sejah, predsednik pa lahko skliče izredno sejo, kadar je o zadevi

treba odločati hitro in ni mogoče čakati na redne seje. Seje so zaupne narave, če tako določi

predsednik. Praviloma se sestaja revizijska komisija pred sejo nadzornega sveta istega dne.

Naloge revizijske komisije zavarovalnice so določene v poslovniku revizijske komisije in so

povzete iz Zakona o gospodarskih družbah. Predvsem pa je z vidika proučevane tematike

pomembno ponovno izpostaviti spremljanje učinkovitosti in uspešnosti notranjih kontrol v

zavarovalnici, notranje revizije in sistemov za obvladovanje tveganj ter sodelovanje z

notranjim revizorjem, zlasti pri medsebojnem obveščanju o glavnih zadevah v zvezi z

notranjo revizijo.

Revizijska komisija ima pomembno vlogo pri preverjanju oziroma zagotavljanju

organizacijske neodvisnosti notranje revizije v zavarovalnici. In sicer mora revizijska

komisija odobriti notranjerevizijsko temeljno listino, na tveganjih zasnovan načrt dela

notranje revizije, proračun in načrt virov za notranjo revizijo. S strani nosilca

notranjerevizjske funkcije mora biti obveščena o delovanju notranje revizije, odobriti mora

67

odločitve v zvezi z imenovanjem in razrešitvijo nosilca notranjerevizijske funkcije, odobriti

nagrajevanje nosilca ter opraviti ustrezno poizvedbo pri vodstvu zavarovalnice in nosilcu

notranjerevizijske funkcije, da ugotovi, ali obstajajo morebitne neustrezne omejitve glede

obsega dela ali virov.

Revizijska komisija v sklopu rednega dela pregleduje, spremlja in nadzoruje gradiva

zavarovalnice, pripravljena za sejo nadzornega sveta, in druga gradiva, ki se nanašajo na

naloge revizijske komisije, in o njih podaja svoje mnenje, predloge, stališča in tudi morebitna

opozorila nadzornemu svetu družbe. Revizijska komisija o zadevah ne odloča, ampak jih, v

kolikor je to potrebno, pošlje v odločanje s predlogom sklepa nadzornemu svetu

zavarovalnice.

Revizijska komisija na svojih rednih sejah z vidika notranje revizije in upravljanja tveganj

običajno obravnava naslednje točke:

Notranja revizija: četrtletno poročilo notranje revizije, revizijsko mnenje o kakovosti

kontrolnega sistema, poročilo službe notranje revizije za preteklo leto, mnenje nadzornega

sveta o delu notranje revizije, poročilo o izvajanju programa za zagotavljanje in

izboljševanje kakovosti službe notranje revizije, načrt dela notranje revizije za naslednje

leto, sestanek z nosilcem funkcije notranje revizije.

Upravljanje tveganj: četrtletno poročilo, ORSA poročilo, stopnja sprejemljivosti tveganj

za naslednje leto.

Revizijska komisija obravnava točke poročanja in načrta dela tudi za ostale ključne funkcije

ter področje zunanje revizije in finančna poročila zavarovalnice vključno s planiranjem.

4.9 Vloga notranje revizije pri oblikovanju sistema upravljanja

operativnih tveganj v zavarovalnici

V zavarovalnici je uprava tista, ki zahteva od nosilca funkcije notranje revizije znanje in

izkušnje tudi s področja upravljanja tveganj, še posebno operativnih tveganj, ki nastajajo na

vsaki stopnji poslovanja zavarovalnice in pri vsaki osebi ter lahko v najslabšem primeru

povzročijo celo propad zavarovalnice.

V zavarovalnici je za izvajanje in koordinacijo nalog upravljanja operativnih tveganj in za

oblikovanje politike upravljanja s temi tveganji zadolžena služba za upravljanje tveganj in kot

nadgradnja v sistemu upravljanja tveganj še odbor za tveganja. Kljub temu ima služba

notranje revizije v zavarovalnici pomembno vlogo za poslovodstvo z vidika neodvisnega

presojanja ustreznosti vzpostavljenih procesov in notranjih kontrol upravljanja operativnih

tveganj ter tudi ustreznosti notranjih kontrol pri uresničevanju strategije zavarovalnice.

Notranja revizija identificira pomanjkljivosti in priporoči izboljšave oziroma daje zagotovila,

68

s čimer daje pomembne informacije drugi liniji obrambe in upravi za izboljšavo sistema

upravljanja operativnih tveganj.

Svojo svetovalno vlogo v zavarovalnici notranji revizor izvaja na področjih, ki jih ne revidira,

čeprav se uprava zaveda, da je včasih meja med dajanjem priporočil in svetovanjem tanka.

Vendar pa služba notranje revizije v zavarovalnici neposredno ne sodeluje pri vzpostavitvi ali

izboljšavah sistema upravljanja operativnih tveganj, kar pomeni, da ne svetuje pri vzpostavitvi

ali popisu procesov, kontrolnih točk, ne pripravlja politik in podobno. Notranja revizija

izpostavlja kritične točke, kjer je potrebno uvesti dodatne kontrole, način in vsebino

vzpostavitve takšnih kontrol pa prepušča v odločanje upravi. Uprava zavarovalnice se odloči

za ustrezno spremembo sistema upravljanja operativnih tveganj in za to zadolži odgovorne

službe. Običajno naroči funkciji upravljanja tveganj ustrezno izvedbo oziroma uresničitev

danih priporočil s tega področja, se pa tudi zgodi, da zaprosi notranjega revizorja za dodatno

širšo obrazložitev danih priporočil, predvsem z vidika pravilnega razumevanja izpostavljene

problematike. Uprava se zaveda, da gre v takšnih primerih lahko že za funkcijo svetovanja.

Uprava notranjemu revizorju, ki izpolnjuje zahteve sposobnosti in primernosti, zaupa in zato

prepusti v presojo in odločitev, da ji v primerih, ko bi njegova funkcija prešla v vlogo

svetovanja, ki bi lahko oslabila njegovo neodvisnost in nepristranskost, to tudi ustrezno

razkrije. Enako ji nosilec funkcije notranje revizije sporoči morebitno pomanjkanje

strokovno-tehničnih znanj, ki jih potrebuje, da poda kakovostno presojo revidiranih področij

in njihovo integriranost v sistem upravljanja zavarovalnice. V takšnih primerih notranji

revizor upravi razkrije nevarnosti nasprotja interesov ali pomanjkanja znanj in predlaga

upravi, da se določena svetovalna storitev ali zagotovitev dodatnih tehnično-strokovnih znanj

izvrši prek zunanjih izvajalcev.

Zavarovalnica se je z vidika vloge notranje revizije v zavarovalnici, kot je prikazano na Sliki

10, opredelila za pristop 2.

V obravnavani zavarovalnici je trenutna praksa upravljanja operativnih tveganj izvajanje

sistema vrednotenja teh tveganj, ki ima vpliv na izračun SCR, kar vsekakor vpliva na

odločanje in upravljanje zavarovalnice kot celote. Zavarovalnico operativna tveganja ne

skrbijo le zaradi regulatornih zahtev, ampak jih k temu vodi cilj doseganja dobička oziroma

dodane vrednosti in hkrati zavedanje glede možnih hujših posledic neustreznega upravljanja

operativnih tveganj. Kljub zavedanju uprave glede pomembnosti operativnega tveganja le-ta

priznava, da so ji nove ragulatorne zahteve odprle nove dimenzije vpogleda v pomembnost

upravljanja operativnih tveganj in odprle nove možnosti za izboljšanje sistema upravljanja

zavarovalnice.

V obravnavani zavarovalnici lahko postavljeno hipotezo, da ima funkcija notranje revizije v

zavarovalnici pomembno vlogo pri vzpostavitvi učinkovitega sistema upravljanja operativnih

tveganj, pri čemer ima ta tudi vsa potrebna strokovno-tehnična znanja in izkušnje v zvezi z

operativnimi tveganji zavarovalnice, potrdimo.

69

Vloga notranje revizije je vsekakor pomembna in celo nepogrešljiva pri vzpostavitvi

učinkovitega sistema upravljanja operativnih tveganj, saj je prek svojih priporočil s področja

upravljanja vseh tveganj in spremljanja izvajanja teh priporočil jasno sporočila upravi

zavarovalnice, da je (v časih, ko sistem upravljanja operativnih tveganj še ni bil ločen od

ostalih tveganj) treba ločeno obravnavati upravljanje operativnih tveganj z vidika njihove

pomembnosti. S Solventnostjo II je uprava že sama izvedla ukrepe uskladitve z novo

zakonodajo prek službe upravljanja tveganj. Notranja revizija pa je pri revidiranju sistema

upravljanja tveganj in predvsem s svojim pogledom v prihodnost s priporočili prispevala k

njegovemu izboljšanju v smeri povečanja njegove učinkovitosti. Vendar pa notranja revizija z

vidika takšne vključenosti v sistem upravljanja operativnih tveganj ne more imeti nobene

odgovornosti za njegovo vzpostavitev, saj se tako zagotavlja njena neodvisnost. Notranja

revizija namreč sistem upravljanja operativnih tveganj revidira, to je neodvisno preverja in

nadzoruje ter daje priporočila, poroča o izvrševanju teh priporočil in daje neodvisne ocene

upravljanja tveganj na nivoju zavarovalnice. Skladno s svojo svetovalno funkcijo pa lahko

svetuje v zvezi z implementacijo okvira upravljanja operativnih tveganj tako, da pripravi

pregled obstoječih notranjih kontrol v posameznih fazah kontrolnega cikla upravljanja

operativnih tveganj na podlagi preteklih podatkov.

Solventnost II je novost, zato je težko presoditi, kako vzpostaviti nov sistem upravljanja

operativnega tveganja tako, da se zadosti zakonskim zahtevam. Zato uprava tu sledi svoji

zdravi presoji glede vpliva operativnega tveganja na trajnost poslovanja zavarovalnice in

računa na izkušenega nosilca notranjerevizijske funkcije, ki je še posebno strokovnjak na

področju operativnih tveganj. Kar pomeni, da pregled tega področja poteka profesionalno in

suvereno, uprava pa bo v primeru neustreznosti v procesih in identifikacije morebitnih

nevarnosti pravočasno obveščena prek ustreznih poročil in priporočil. Če bi uprava za nosilca

ključne funkcije notranje revizije pooblastila osebo, ki ne bi imela tako dobrih izkušenj prav s

področja operativnih tveganj, bi poskrbela za zunanje strokovnjake, ki bi bodisi dopolnjevali

funkcijo notranje revizije na tem področju ali pa bi opravili vlogo svetovanja pri vzpostavitvi

sistema upravljanja operativnega tveganja, odvisno od okoliščin in kulture upravljanja

operativnih tveganj, ki bi vladale takrat v zavarovalnici.

Pri potrditvi hipoteze je pomembno ponovno poudariti, da je vsa odgovornost na upravi

zavarovalnice. V konkretni zavarovalnici se uprava zelo dobro zaveda svoje odgovornosti,

zato ji pri odločanju ni vodilo zgolj zadostitev zakonskim zahtevam, ampak zagotoviti trajnost

poslovanja zavarovalnice in ob tem dosegati čim boljše poslovne rezultate. V ta namen uprava

učinkovito uporabi svojo funkcijo notranje revizije tako, da ima od nje kar največjo dodano

vrednost tudi pri preverjanju sistema upravljanja operativnih tveganj in notranjih kontrol v

zvezi z njimi in hkrati tudi pri vzpostavljanju primerne kulture tveganj v zavarovalnici.

70

4.10 Priporočilo za zavarovalnice in notranje revizorje

Zavarovalnice v Republiki Sloveniji so podvržene istemu regulatornemu okviru v zvezi z

opravljanjem zavarovalnih poslov na območju Republike Slovenije. Ima pa vsaka izmed njih

svoj poslovni model ter je posledično podvržena različnim zunanjim in notranjim vplivom

dogodkov in tveganj na poslovanje, kar pomeni, da mora vsaka zase vzpostaviti sistem

upravljanja tveganj, ki je zanjo najbolj primeren z vidika doseganja strateških ciljev

poslovanja.

Ker je z vidika operativnega tveganja poslovanje zavarovalnice odvisno pretežno od ljudi, ki

so zaposleni v zavarovalnici oziroma delujejo za zavarovalnico, je zelo pomembno, da vse

ključne osebe, ki opravljajo ključne naloge za zavarovalnico, ustrezajo kriteriju sposobnosti in

primernosti. To so v prvi vrsti osebe, ki zavarovalnico vodijo (člani uprave, izvršni direktorji,

prokuristi), in druge ključne osebe, torej člani nadzornega sveta, osebe, ki so nosilci obveznih

ključnih funkcij, in osebe drugih ključnih funkcij, ki so z vidika tveganosti v politiki

zavarovalnice opredeljene kot ključne. Če ključne naloge opravljajo osebe, ki ne ustrezajo

kriterijem sposobnosti in primernosti, predstavlja to za zavarovalnice veliko operativno

tveganje. Zavarovalnice se morajo zavedati, da četudi imajo v tem trenutku optimalno

vzpostavljen sistem upravljanja in sistem upravljanja tveganj, ni nujno, da bo jutri tudi tako.

Zato so priporočila v nadaljevanju namenjena vsem zavarovalnicam.

Lastniki zavarovalnice se morajo zavedati, da je njihova odgovornost, koga imenujejo za

člane nadzornega sveta zavarovalnice in da na takšne funkcije imenujejo osebe, ki

izpolnjujejo kriterije sposobnosti in primernosti za člana nadzornega sveta, in sicer tako

individualno kot kolektivno za celotni nadzorni organ.

Nadzorni svet zavarovalnice je odgovoren za imenovanje članov uprave zavarovalnice in s

tem za izpolnjevanje kriterijev sposobnosti in primernosti, opredeljenih za člane uprav

individualno in kolektivno, s čimer prevzemajo odgovornost za to, kako bo izbrani poslovodni

organ vodil zavarovalnico, upravljal tveganja in dosegal strateške cilje.

Uprava je dolžna zagotoviti, da zavarovalnica posluje skladno z veljavno zakonodajo in da

sledi zastavljenim strateškim ciljem, kajti to je prvi korak k zavedanju poslovodstva o svoji

odgovornosti. V sklopu vzpostavitve zanesljivega in trdnega sistema upravljanja je uprava

zavarovalnice odgovorna za ustrezno kadrovanje znotraj ali/in zunaj zavarovalnice (v primeru

izločenih poslov), predvsem pa za imenovanje izvršnih direktorjev in nosilcev ključnih

funkcij v zavarovalnici, ki so sposobni in primerni. V sklopu preverjanja sposobnosti in

primernosti je priporočljivo, da zavarovalnica vzpostavi dovolj stroge zahteve za zagotovitev

kvalitetnega izvajanja teh funkcij.

Vsi navedeni organi, odgovorni za imenovanje ključnih oseb na ključne funkcije na vseh

omenjenih relacijah, so tudi po imenovanju teh ključnih oseb dolžni skrbeti za zagotavljanje

71

stalne sposobnosti in primernosti imenovanih oziroma pooblaščenih oseb na ključnih

funkcijah.

Uprava zavarovalnice naj poleg zakonsko predpisanih zahtev in usmeritev z vidika sistema

upravljanja zavarovalnice zagotovi takšen sistem, ki bo odražal zavedanje njene odgovornosti

ter prek katerega bo predvsem dosegala sledeče cilje:

pravočasno prepoznavanje in obvladovanje tveganj na vseh nivojih poslovanja

zavarovalnice ter njihovo upravljanje prek ustrezne kulture tveganj in ustreznega sistema

notranjih kontrol, s čimer se zagotovi sanacija težav že v samem procesu notranjega

nadzora in s tem doseganje strateških ciljev poslovanja;

ustrezen pretok informacij na vseh nivojih poslovanja zavarovalnice, predvsem pa tok

informacij do uprave in nadzornega sveta za potrebe odločanja;

neodvisnost članov ključnih funkcij in zunanjega člana revizijske komisije;

transparentnost na vseh nivojih poslovanja zavarovalnice, še posebno kadar se pojavljajo

dileme, težave, morebitna nasprotja interesov ob na primer združevanju nalog ključnih

funkcij, ter vzpostavitev ustreznih odborov odločanja;

»izkoriščanje« vseh ključnih funkcij za namene odločanja uprave, torej za namene, zaradi

katerih obstojijo, seveda pa si mora uprava razjasniti, kaj od ključnih funkcij pričakuje,

jim nameniti dovolj časa, ustrezne vire in dostop do informacij.

Notranji revizorji zavarovalnic se morajo zavedati svojega pomena za sistem upravljanja

tveganj v zavarovalnici. Postati morajo bolj aktivni kot nekoč, samoiniciativni, gledati morajo

v prihodnost in ne le pregledovati preteklega stanja. Če potrebujejo določene informacije, se

morajo angažirati sami, da do teh informacij pridejo, uprava pa jim mora zagotoviti njihovo

dostopnost prek vseh organov zavarovalnice. Skrbeti morajo za svoje stalno izobraževanje in

si izoblikovati, tisti ki si še niso, v prihodnost usmerjen pogled, osredotočen na tveganja, kajti

le takšen pristop je konkurenčen in zavarovalnici daje dodano vrednost. Uprave zavarovalnic

se vse bolj zavedajo pomena in pomembnosti ključne funkcije notranje revizije za njihovo

odločanje, saj za razliko od ostalih ključnih funkcij deluje v tretji obrambni liniji upravljanja

tveganj, kjer ocenjuje tudi izvajanje aktivnosti prvih dveh obrambnih linij in s tem ostalih

ključnih funkcij ter daje upravi tudi zagotovila, da so tveganja ustrezno obvladovana.

Prikazan primer konkretne zavarovalnice je lep vzgled učinkovitega sistema upravljanja

zavarovalnice in delovanja notranje revizije za vse ravni poslovanja.

SKLEP

V praksi ne obstaja enoten seznam, kaj mora početi notranja revizija pri svojem delu v

podjetju, da prispeva dodano vrednost, kajti včasih so tehnike za prispevek k vrednosti

podjetja tako specifične, kot je specifično vsako podjetje, za katerega notranja revizija dela

(Pickett, 2005, str. 273).

72

Zato je pomembno, kako poslovodstvo podjetja razume vlogo notranje revizije in kako jo

uporabi za doseganje svojih poslovnih ciljev. Funkcijo notranje revizije bi vsa podjetja morala

obravnavati kot orodje za izboljšanje procesov zavarovalnice in notranjih kontrol, povezanih z

njimi prek dajanja zagotovil in priporočil, pa tudi kot orodje za dodajanje vrednosti

poslovodstvu prek neodvisnega svetovanja. S Solventnostjo II je to zavedanje v

zavarovalnicah še toliko bolj pomembno.

Slovenska zakonodaja vpeljuje v poslovanje zavarovalnic in delovanje službe notranje

revizije takšne zahteve, na podlagi katerih bi bilo logično sklepati, da ima posredno notranja

revizija v vsaki zavarovalnici zelo pomembno vlogo pri vzpostavitvi učinkovitega sistema

upravljanja operativnih tveganj in tudi vsa strokovna znanja. Vendar pa ni nujno, da lahko

postavljeno hipotezo potrdimo za vsako zavarovalnico v Sloveniji. Namreč od vodstva

zavarovalnice je odvisno, koliko se zaveda dejanskega pomena učinkovite funkcije notranje

revizije v zavarovalnici ter kako in koliko jo sploh vključiti v sistem upravljanja

zavarovalnice. Lahko jo »izkoristi« v celoti za namene, zaradi katerih obstoji, obstaja pa tudi

nevarnost, da uprava podanim priporočilom notranje revizije ne pripisuje pomembne teže.

Obstaja lahko celo nevarnost, da funkcija notranje revizije nima ustreznih znanj in izkušenj za

učinkovito izvedbo revizije sistema upravljanja operativnih tveganj, za kar je zopet odgovorna

uprava. S Solventnostjo II je to zavedanje v zavarovalnicah še toliko bolj pomembno in

Zakon o zavarovalništvu to zavedanje tudi povečuje.

Na področju upravljanja operativnih tveganj in celotnega sistema upravljanja zavarovalnice

bo v prihajajočem letu opazen viden razvoj. V praksi se bo najverjetneje pojavilo precej

vprašanj glede same implementacije novega sistema upravljanja tveganj in izračuna

kapitalske ustreznosti zavarovalnic in sicer predvsem z vidika postavitve jasnih meril in

mehanizmov za čim bolj učinkovito vključevanje upravljanja operativnih tveganj v sistem

upravljanja zavarovalnice. V ta razvoj bo morala biti aktivno vključena tudi funkcija notranje

revizije in ne le funkcija upravljanja tveganj. Kljub vsemu pa bo še vedno obstajala nevarnost,

da se določena operativna tveganja ne bodo zaznala, saj je popolna identifikacija vseh

dejavnikov tveganj v spreminjajočem se okolju praktično nemogoča. Zato bo morala uprava

zavarovalnice imeti ustrezne varovalke oziroma zavarovanja tudi za takšne primere in

predvsem za primere morebitnega pojava velikih škod, ki se pojavljajo z nizko frekvenco in

so težko predvidljive.

Na področju dela notranje revizije v prihodnosti ni pričakovati bistvenih novosti z vidika

zakonskih zahtev, ki jih morajo izpolnjevati notranji revizorji v zavarovalnicah. Pomembno

je, kako notranji revizorji svoje naloge opravljajo v praksi in kakšno dodano vrednost s tem

prispevajo poslovodstvu zavarovalnice. Z vse večjim zavedanjem poslovodstva zavarovalnic

po dodani vrednosti, ki jo lahko notranja revizija prispeva, pa lahko pričakujemo vse večjo

konkurenco med notranjimi revizorji na področju izkazovanja v prihodnost usmerjenega in na

tveganjih zasnovanega pogleda na poslovanje zavarovalnice.

73

LITERATURA IN VIRI

1. About IFAC. Najdeno 28. marca 2016 na spletnem naslovu https://www.ifac.org/about-

ifac

2. About The IAA. Najdeno 28. marca 2016 na spletnem naslovu

http://www.actuaries.org/index.cfm?LANG=EN&DSP=ABOUT&ACT=INDEX

3. About The IIA. Najdeno 28. marca 2016 na spletnem naslovu https://na.theiia.org/about-

us/Pages/About-The-Institute-of-Internal-Auditors.aspx

4. About The Institute of Risk Management. Najdeno 28. marca 2016 na spletnem naslovu

https://www.theirm.org/about/

5. Agencija za zavarovalni nadzor (AZN). (2009). Poročilo o stanju na področju

zavarovalništva za leto 2008. Najdeno 16. februarja 2016 na spletnem naslovu

https://www.a-zn.si/Documents/Porocila/letno_porocilo-2008.pdf

6. Agencija za zavarovalni nadzor (AZN). (2014, 14. marec). ORSA Priročnik (interno

gradivo). Ljubljana: Agencija za zavarovalni nadzor.

7. Armin, D., & Radek, P. (2011, 9. junij). Solvency Consulting, Integrated Risk

Management. Najdeno 15. marca 2016 na spletnem naslovu

http://www.huo.hr/download_file.php?file=solvency-ii_zagreb-june-2011.pdf

8. Basel Committee on Banking Supervision (BCBS). (2003a). Sound Practices for the

Management and Supervision of Operational Risk. Najdeno 8. februarja 2016 na spletnem

naslovu http://www.bis.org/publ/bcbs96.pdf

9. Basel Committee on Banking Supervision (BCBS). (2003b). Operational risk transfer

across financial sectors. Najdeno 19. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.bis.org/publ/joint06.pdf

10. Canadian Institute of Actuaries (CIA). (2014, november). Research Paper on Operational

Risk. Najdeno 19. februarja 2016 na spletnem naslovu http://www.cia-ica.ca/docs/default-

source/2014/214118e.pdf

11. Committee of Sponsoring Organizations of the Treadway Commission (COSO). (2014,

september). Enterprise Risk Management — Integrated Framework. Executive Summary.

Najdeno 12. aprila 2016 na spletnem naslovu http://www.coso.org/documents/

coso_erm_executivesummary.pdf

12. CRO Forum. (2014, september). Principles of Operational risk Management and

Measurement. Najdeno 8. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.thecroforum.org/wp-content/uploads/2014/07/Principles-of-Operational-Risk-

Management-and-Measurement_Final.pdf

13. Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/35 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive

2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta o začetku opravljanja in opravljanju

dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II). Uradni list Evropske Unije št.

12, 17. januar 2015.

14. Direktiva 2009/138/ES evropskega parlamenta in sveta z dne 25. novembra 2009 o

začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost

II) (prenovitev). Uradni list Evropske Unije št. 335, 17. december 2009.

74

15. Drobnič, D. (2008). Na tveganjih zasnovano načrtovanje notranjega revidiranja

(magistrsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

16. Dvoršak, B.J. (2005). Obvladovanje tveganja v zavarovalnih finančnih institucijah.

Ljubljana: Slovensko zavarovalno združenje.

17. EIOPA - Missions and tasks. Najdeno 8. februarja 2016 na spletnem naslovu

https://eiopa.europa.eu/about-eiopa/missions-and-tasks

18. European Confederation of Institutes of Internal Auditors (ECIIA). (2013). The role of

Internal Audit under Solvency II. Najdeno 15. marca 2016 na spletnem naslovu

http://eciia.eu/wp-content/uploads/2013/09/OCV-3.3-IA-In-Solvency-II.pdf

19. European Insurance and Occupational Pensions Authority (EIOPA). (2015a). Need for

high quality public disclosure: Solvency II's report on solvency and financial condition

and the potential role of external audit. Najdeno 8. februarja 2016 na spletnem naslovu

https://eiopa.europa.eu/Publications/Other%20Documents/EIOPA_high%20quality%20pu

blic%20disclosure_Solvency%20II.pdf

20. European Insurance and Occupational Pensions Authority (EIOPA). (2015b). Smernice o

lastni oceni tveganj in solventnosti. Najdeno 21. februarja 2016 na spletnem naslovu

https://eiopa.europa.eu/GuidelinesSII/EIOPA_Guidelines_on_ORSA_SL.pdf

21. Financial Service Authority (FSA). (2011, november). Transposition of Solvency II. Part

1. Consultation paper. Najdeno 8. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.bankofengland.co.uk/publications/Documents/other/pra/policy/2013/transport

ationofsolvency2-1cp11-22.pdf

22. Geneva Association. (2012, september). The Social and Economic Value of Insurance. A

Geneva Association Paper. Najdeno 21. februarja 2016 na spletnem naslovu

https://www.genevaassociation.org/media/99535/ga2012-

the_social_and_economic_value_of_insurance.pdf

23. Hierarhija pravil notranjega revidiranja. Uradni list RS št. 31/2010.

24. Institute and Faculty of Actuaries (IFoA). (2014). Solvency II – Life Insurance. Najdeno

12. februarja 2016 na spletnem naslovu https://www.actuaries.org.uk/sites/default/

files/documents/pdf/iandfsa2solvency-ii2014.pdf

25. Institute of Internal Auditors (IIA). (2012). Mednarodni standardi strokovnega ravnanja

pri notranjem revidiranju. Najdeno 12. februarja 2016 na spletnem naslovu http://www.si-

revizija.si/sites/default/files/notranji-revizorji/nr-ssr-2013.pdf

26. Institute of Internal Auditors (IIA). (b.l.). Kodeks poklicne etike notranjih revizorjev.

Najdeno 12. februarja 2016 na spletnem naslovu http://www.si-

revizija.si/sites/default/files/nr-Kodeks_etike-IIA.pdf

27. Institute of Risk Management (IRM). (2002). A Risk Management Standard. Najdeno 1.

avgusta 2011 na spletnem naslovu https://www.theirm.org/media/886059/

ARMS_2002_IRM.pdf

28. International Actuarial Association (IAA). (2002). Report of Solvency Working Party.

Prepared for IAA Insurance Regulation Committee. Najdeno 17. februarja 2016 na

spletnem naslovu http://www.actuaries.org/CTTEES_INSREG/Documents/

Solvency_Report_EN.pdf

75

29. International Actuarial Association (IAA). (2004). A Global Framework for Insurer

Solvency Assessment. A Report by the Insurer Solvency Assessment Working Party.

Najdeno 25. maja 2011 na spletnem naslovu http://www.actuaries.org/LIBRARY/Papers/

Global_Framework_Insurer_Solvency_Assessment-public.pdf

30. International Actuarial Association (IAA). (2009). Note on Enterprise Risk Management

for Capital and Solvency Purposes in the Insurance Industry. Najdeno 11. marca 2016 na

spletnem naslovu https://www.soa.org/search.aspx?go=True&q=Note+on+Enterprise+

Risk+Management+for+Capital+and+Solvency+Purposes+in+the+Insurance+Industry&p

age=1&pagesize=10&or=True

31. International Actuarial Association (IAA). (2015). IAA Risk Book. Chapter 4 -

Operational Risk. Najdeno 19. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.actuaries.org/LIBRARY/Papers/RiskBookChapters/Ch4_OperationalRisk_20

15-09-10.pdf

32. Jorion, P. (2007). Value at Risk. The New Benchmark for Managing Financial Risk (3rd

ed.). New York: McGraw-Hill.

33. Kodeks notranjerevizijskih načel. Uradni list RS št. 40/2011.

34. Kodeks poklicne etike notranjega revizorja. Uradni list RS št. 63/2011.

35. Koletnik, F. (2007). Notranje revidiranje. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

36. Kožman, K. (2011). Izzivi poslovanja ob uvajanju nove zakonodaje. 18. Dnevi

slovenskega zavarovalništva (str. 107-108). Portorož: Slovensko zavarovalno združenje.

37. KPMG. (2012, 12. april). Solvency II – model assurance. Najdeno 15. decembra 2015 na

spletnem naslovu https://www.kpmg.com/CZ/cs/industry/Insurance/Solvency-II-

Solved/Download/KPMG-Solvency-II%E2%80%93model-assurance-Roubal.pdf

38. Milliman. (2013, februar). Operational risk modelling framework. Najdeno 19. februarja

2016 na spletnem naslovu http://www.actuaries.org.nz/Events/operational-risk-modelling-

framework.pdf

39. Nove kapitalske zahteve za zavarovalnice in pozavarovalnice. Najdeno 9. februarja 2016

na spletnem naslovu https://www.a-zn.si/Default.aspx?id=154

40. Obligacijski zakonik. Uradni list RS št. 97/2007-UPB1.

41. Pickett, K. H. Spencer. (2003). The essential handbook of internal auditing. West Sussex:

John Wiley & Sons Ltd.

42. Pravila stroke. Najdeno 12. februarja 2016 na spletnem naslovu http://www.si-

revizija.si/sekcijanotranjihrevizorjev/pravila-stroke

43. Pravilnik o priznanju dodatnega izobraževanja za revizorje, preizkušene računovodje,

preizkušene notranje revizorje, preizkušene poslovne finančnike, preizkušene revizorje

informacijskih sistemov in preizkušene davčnike. Uradni list RS št. 14/2009.

44. Seznam zavarovalnih subjektov. Najdeno 16. februarja 2016 na spletnem naslovu

https://www.a-zn.si/Default.aspx?id=4

45. Sklep o lastni oceni tveganja in solventnosti. Uradni list RS št. 1/2016.

46. Sklep o potrebnem znanju za nosilca aktuarske funkcije in pooblaščenega aktuarja.

Uradni list RS št. 9/2016.

47. Slovenski inštitut za revizijo. Najdeno 8. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.si-revizija.si/ointitutu/slovenski-institut-za-revizijo

76

48. Slovensko zavarovalno združenje. Najdeno 9. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.zav-zdruzenje.si/osebna-izkaznica/

49. South African Actuarial Journal (SAAJ). (2013, 12. junij). Operational risk management:

Practical implications for the South African insurance industry. Najdeno 19. februarja

2016 na spletnem naslovu https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc

=s&source=web&cd=1&cad=rja&uact=8&ved=0ahUKEwjLp5iC-InMAhVI7RQKHb7l

DGQQFggaMAA&url=https%3A%2F%2Fwww.wits.ac.za%2Fmedia%2Fmigration%2Ff

iles%2FOperational%2520risk%2520management%2520Practical%2520implications%25

20for%2520the%2520South%2520African%2520insurance%2520industryMartin%2520

M%2520and%2520Hayes%2520M%25202013.pdf&usg=AFQjCNGrkLYhD5RAZY_a8i

cXwO8B1EZugQ&sig2=w8MnINJt4AOmYuW8CTOAaQ&bvm=bv.119408272,d.bGs

50. Standards Australia, Standards New Zealand. (1999, 12. april). AS/NZS 4360:1999 Risk

Management. Najdeno 15. marca 2016 na spletnem naslovu

http://rogaine.asn.au/aradocs/file_download/14/AS%20NZS%204360-1999%20Risk%20

management.pdf

51. Šalamun, A. (2009). Vpliv obvladovanja tveganj na kapitalsko ustreznost zavarovalnice

(magistrsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

52. Šker, T. (2010). Osnove zavarovalništva. Najdeno 16. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vs/Gradiva_ESS/Imp

letum/IMPLETUM_49EKONOMIST_Osn_zavarovalnistva_Sker.pdf

53. Welcome to the website of the IAIS. Najdeno 21. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.iaisweb.org/home

54. Zakon o gospodarskih družbah. Uradni list RS št. 65/2009-UPB1, 33/2011, 91/2011,

100/2011 Skl.US, 32/2012, 57/2012, 44/2013 Odl.US, 82/2013, 55/2015.

55. Zakon o revidiranju. Uradni list RS št. 65/2008, 63/2013.

56. Zakon o zavarovalništvu. Uradni list RS št. 93/2015.

PRILOGE

i

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Seznam uporabljenih kratic................................................................................... 1

Priloga 2: Slovar slovenskih prevodov uporabljenih tujih izrazov ....................................... 2

Priloga 3: Opis nekaterih v delu omenjenih institucij oziroma pojmov ................................ 4

Priloga 4: Seznam zavarovalnic, ki delujejo na območju Republike Slovenije .................... 6

Priloga 5: Vprašalnik za poslovodstvo življenjske zavarovalnice......................................... 7

1

Priloga 1: Seznam uporabljenih kratic

AZN Agencija za zavarovalni nadzor

BCBS Basel Committee on Banking Supervision

CIA Canadian Institute of Actuaries

COSO Committee of Sponsoring Organizations of the Treadway Commission

ECIIA European Confederation of Institutes of Internal Auditing

EGP Evropski gospodarski prostor

EIOPA European Insurance and Occupational Pensions Authority

ERM Enterprise Risk Management

EU Evropska unija

FSA Financial Service Authority

IAA International Actuarial Association

IAIS International Association of Insurance Supervisors

IFAC International Federation of Accountants

IFoA Institute and Faculty of Actuaries

IIA Institute of Internal Auditors

IRM Institute of Risk Management

MCR Minimal Capital Requirement

MSR Mednarodni standardi revidiranja

ORSA Own Risk and Solvency Assessment

SAAJ South African Actuarial Journal

SCR Solvency Capital Requirement

SIR Slovenski inštitut za revizijo

SZZ Slovensko zavarovalno združenje

2

Priloga 2: Slovar slovenskih prevodov uporabljenih tujih izrazov

Actuarial function Aktuarska funkcija

Asset Liability Management risk Tveganje upravljanja sredstev in obveznosti

Basel Committee on Banking Supervision Baselski odbor za bančni nadzor

Business decisions Poslovne odločitve

Business environment Poslovno okolje

Business risks Poslovna tveganja

Canadian Institute of Actuaries Kanadski aktuarski inštitut

Climate change Klimatske spremembe

Competition risk Tveganje konkurence

Compliance function Funkcija skladnosti poslovanja

Concentration risk Tveganje koncentracije

Corporate governance rules Pravila sistema upravljanja

Credit risk Kreditno tveganje

Custody risk Skrbniško tveganje

Cyber risk Kibernetsko tveganje

Enterprise Risk Management Sistem upravljanja tveganj

European Confederation of Institutes of

Internal Auditing

Evropska konfederacija nacionalnih

inštitutov notranjih revizorjev

European Insurance and Occupational

Pensions Authority

Evropski nadzorni organ za zavarovanja in

poklicne pokojnine

Event risk Tveganje dogodkov

Expert judgement Strokovna presoja

Financial risks Finančna tveganja

Financial Service Authority Finančni nadzorni organ

Fit and proper Sposoben in primeren

Institute and Faculty of Actuaries Inštitut in fakulteta aktuarjev

Institute of Internal Auditors Inštitut notranjih revizorjev Združenih držav

Amerike

Institute of Risk Management Inštitut za upravljanje tveganj

Internal audit Notranja revizija

Internal audit charter Notranjerevizijska temeljna listina

Internal audit function Funkcija notranje revizije

Internal control system Sistem notranjih kontrol

Internal controls Notranje kontrole

International Actuarial Association Mednarodno združenje aktuarjev

International Association of Insurance

Supervisors

Mednarodno združenje zavarovalnih

nadzornikov

International Federation of Accountants Mednarodna zveza računovodij

Key functions Ključne funkcije

»se nadaljuje«

3

»nadaljevanje«

Key Risk Indicators Ključni indikatorji tveganja

Legal risk Pravno tveganje

Liquidity risk Likvidnostno tveganje

Macroeconomic risks Makroekonomska tveganja

Market conduct Tržno ravnanje

Market conduct risks Tveganje tržnega ravnanja

Market risk Tržno tveganje

Minimal Capital Requirement Zahtevani minimalni kapital

Non-business risks Neposlovna tveganja

Operational risk Operativno tveganje

Operational risk management Upravljanje operativnega tveganja

Other risks Ostala tveganja

Outsourcing Zunanje izvajanje / Izločeni posli

Own Risk and Solvency Assessment Lastna ocena tveganja in solventnosti

Political risk Politično tveganje

Proportionality Proporcionalnost

Regulatory risk Regulatorno tveganje

Reputational risk Tveganje ugleda

Risk appetite Pripravljenost za prevzem tveganja / Stopnja

sprejemljivosti tveganja / Naklonjenost

tveganju

Risk assessment Ocena tveganja

Risk culture Kultura tveganja

Risk identification Identifikacija tveganja

Risk management Upravljanje tveganj

Risk management function Funkcija upravljanja tveganj

Risk policy Politika tveganj

Risk profile Profil tveganja

Risk takers Prevzemniki tveganja

Risk-based auditing Revidiranje zasnovano na tveganjih

Solvency Capital Requirement Zahtevani solventnostni kapital

Sound Practices for the Management and

Supervision of Operational Risk

Priporočila za vzpostavitev in izvajanje

sistema obvladovanja operativnega tveganja

za banke

South African Actuarial Journal Južnoafriški aktuarski list

Strategic risk Strateško tveganje

System of governance Sistem upravljanja

Technological innovation risk Tveganje tehnoloških inovacij

Three lines of defense Tri obrambne linije

Underwriting risk Zavarovalno tveganje

4

Priloga 3: Opis nekaterih v delu omenjenih institucij oziroma pojmov

Agencija za zavarovalni nadzor (AZN) - nadzorni organ v Republiki Sloveniji, ki skladno z

Zakonom o zavarovalništvu opravlja nadzor nad zavarovalnim trgom.

Basel II - predstavlja drugi zbir bančnih predpisov izdanih s strani Baselskega odbora za

bančni nadzor (angl. Basel Committee on Banking Supervision ali BCBS), ki regulirajo

mednarodni bančni sektor z namenom zagotavljanja njegove stabilnosti. Za razliko od prvega

zbira predpisov (Basel I), ki se je osredotočal predvsem na kreditno tveganje, Basel II

predpisuje minimalne kapitalske zahteve finančnih institucij glede na nivo finančnih in

operativnih tveganj, s katerimi se institucija sooča ter tako določa zahteve za upravljanje

tveganj.

European Insurance and Occupational Pensions Authority (EIOPA) - del evropskega

sistema finančnega nadzora, ki sestoji iz treh evropskih nadzornih organov in Evropskega

odbora za sistemska tveganja. Je neodvisno svetovalno telo Evropskemu parlamentu,

izvršilnemu organu EU, ki zastopa interese EU kot celote, in Svetu EU. Njene glavne

zadolžitve so podpiranje stabilnosti finančnega sistema, preglednost trgov in finančnih

produktov, zaščita zavarovalcev, zavarovancev, članov pokojninskih shem in upravičencev.

EIOPA ima sedež v Frankfurtu na Majni v Nemčiji (EIOPA - Missions and tasks, 2016).

Institute of Internal Auditors (IIA) - mednarodno strokovno združenje s sedežem v

Altamonte Springs, Florida, ZDA, ustanovljeno leta 1941. Je mednarodno priznana avtoriteta

notranjerevizijske stroke, svetovni glas, priznani vodja, glavni zagovornik in glavni pedagog.

Člani združenja delujejo na področju notranjega revidiranja, obvladovanja tveganj,

upravljanja, notranjih kontrol, revidiranja informacijske tehnologije, izobraževanja in

varnosti. Ima več kot 180.000 članov (About The IIA, 2016).

Institute of Risk Management (IRM ) - vodilni organ za profesionalno upravljanje s

tveganji. Pomaga graditi odličnost pri upravljanju tveganj z namenom izboljšanja načina

organizacije dela. Nudi globalno priznane kvalifikacije in izobrazbo, objavlja raziskave in

smernice in določene strokovne standarde. Njegovi člani delujejo v številnih vlogah, v vseh

gospodarskih panogah in prek javnega, zasebnega in neprofitnega sektorja po vsem svetu. So

neodvisna in neprofitna organizacija (About The Institute of Risk Management, 2016).

International Actuarial Association (IAA) - svetovno združenje profesionalnih aktuarskih

združenj z vrsto posebnih oddelkov v interesu posameznega aktuarja. Njegovo poslanstvo je

spodbujanje razvoja globalnega poklica aktuarja, ki se ga prizna kot tehnično usposobljenega

in strokovno zanesljivega. Ustanovljeno je bilo leta 1895 in spremenjeno v letu 1998 z novo

ustavo (About The IAA, 2016).

International Association of Insurance Supervisors (IAIS) - prostovoljno združenje

zavarovalnih nadzornikov več kot 200-ih pravnih ureditev v skoraj 140 državah, ki

5

predstavljajo 97 % svetovne zavarovalne premije. Ustanovljeno je bilo leta 1994. Cilji

združenja so spodbujati učinkovit in usklajen nadzor nad zavarovalniško industrijo z

namenom razvijanja in ohranjanja pravičnih, varnih in stabilnih zavarovalnih trgov, ki

delujejo v korist in zaščito zavarovalcev, zavarovancev in upravičencev, ter prispevati k

finančni stabilnosti (Welcome to the website of the IAIS, 2016).

International Federation of Accountants (IFAC) - globalna organizacija za računovodsko

stroko, ki služi javnemu interesu z vidika krepitve poklica in prispeva k razvoju močnih

nacionalnih gospodarstev. Ima več kot 175 članov in sodelavcev v več kot 130 državah in

jurisdikcijah, kar predstavlja skoraj 3 milijone računovodij (About IFAC, 2016).

Slovensko zavarovalno združenje (SZZ), do leta 1997 Slovenski zavarovalni biro -

gospodarsko interesno združenje slovenskih zavarovalnic. Ustanovljeno je bilo leta 1992.

Dejavnost združenja je določena v Zakonu o zavarovalništvu in statutu, enako tudi pogoji za

članstvo (po)zavarovalnic in drugih organizacij v SZZ (Slovensko zavarovalno združenje,

2016).

Stresni testi - testi, s katerimi se ugotavlja morebitne dogodke ali prihodnje spremembe v

gospodarskih razmerah, ki bi lahko neugodno vplivali na kreditno izpostavljenost

zavarovalnice in presojo zmožnosti zavarovalnice, da vzdrži take spremembe. S stresnimi testi

zavarovalnica opravi analizo posledic neugodnega razvoja dogodkov na njen solventnostni

položaj. Stresni testi morajo biti dovolj močni, da presežejo mejo SCR in MCR. Analiza mora

jasno pokazati, kako se stresni scenarij razlikuje od vsakodnevnih situacij. Stresni scenariji

morajo biti dinamični in s pogledom, usmerjenim v prihodnost, in morajo vključevati hkratna

pojavljanja dogodkov na celotnem področju delovanja zavarovalnice ali njene skupine.

Razpon scenarijev mora upoštevati različne vrste dogodkov in stopnje resnosti. Vsaka

zavarovalnica mora razviti svojo lastno politiko za analizo scenarijev in metodologijo za

stresno testiranje (AZN, 2014, str. 24-43).

6

Priloga 4: Seznam zavarovalnic, ki delujejo na območju Republike Slovenije

Kompozitne zavarovalnice: Adriatic Slovenica zavarovalna družba d.d., Generali

zavarovalnica d.d., Grawe zavarovalnica d.d., Merkur zavarovalnica d.d., Zavarovalnica

Maribor d.d., Zavarovalnica Tilia d.d., Zavarovalnica Triglav d.d. (Seznam zavarovalnih

subjektov, 2016).

Pokojninske družbe: Moja naložba d.d., Pokojninska družba A d.d., Skupna pokojninska

družba d.d. (Seznam zavarovalnih subjektov, 2016).

Pozavarovalnici: Pozavarovalnica Sava d.d. in Pozavarovalnica Triglav Re d.d. (Seznam

zavarovalnih subjektov, 2016).

Specializirane premoženjske zavarovalnice: CDA 40 zavarovalnica d.d., SID – prva

kreditna zavarovalnica d.d., Triglav zdravstvena zavarovalnica d.d. in Vzajemna zdravstvena

zavarovalnica d.d., Vzajemna zdravstvena zavarovalnica d.v.z. (Seznam zavarovalnih

subjektov, 2016).

Življenjske zavarovalnice: ERGO življenjska zavarovalnica d.d., Modra zavarovalnica d.d.,

NLB Vita d.d., Prva osebna zavarovalnica d.d. (Seznam zavarovalnih subjektov, 2016).

7

Priloga 5: Vprašalnik za poslovodstvo življenjske zavarovalnice

Sistem upravljanja zavarovalnice:

Kakšna je organizacija zavarovalnice in kako so umeščene v organigram ključne funkcije?

Ali imate strategijo poslovanja zavarovalnice? Kakšen je postopek priprave in

sprejemanja in kdo sodeluje?

Kako imate urejen sistem upravljanja zavarovalnice z vidika novih solventnostnih zahtev?

Zakaj tako?

Katere politike oziroma pravila imate vzpostavljena z vidika sistema upravljanja

zavarovalnice? Kako jih pregledujete oziroma izpopolnjujete?

Kakšna so notranja razmerja in odgovornosti ter sistem prenosa informacij in kako so

zaposleni o tem obveščeni? Kako sta v ta sistem umeščeni funkciji notranje revizije in

upravljanja tveganj ter uprava in nadzorni svet?

Kaj je po vašem učinkovit sistem upravljanja zavarovalnice?

Kako poteka komunikacija med nosilci ključnih funkcij in poslovodstvom?

Zakaj imate oblikovana delovna telesa oziroma odbore? Ali ima uprava člana v teh

odborih?

Sistem upravljanja tveganj:

Kaj vam predstavlja sistem upravljanja tveganj (ERM)? Namen?

Kako imate vzpostavljen ERM in kako skrbite zanj skozi čas?

Kako ga prenašate na operativni nivo?

Ste v primerjavi s prejšnjim sistemom, ki je veljal pred uvedbo ZZavar-1 z vidika ERM

kaj spremenili v sistemu upravljanja zavarovalnice in tveganj? Zakaj da/ne?

Kaj vam predstavlja kultura tveganj? Kakšna je kultura tveganj v vaši zavarovalnici?

Kakšno vedenje zaposlenih želite? Kako ga boste dosegli?

Ste vzpostavili lasten ERM ali imate sistem vzpostavljen na ravni skupine in delegiran s

strani lastnikov?

Kako vidite operativno tveganje v zavarovalnici, kaj vam predstavlja? Kako pomembno

je? Se je vaš pogled na to tveganje spremenil z uvedbo Solventnosti II?

Ali imate poseben pristop/politiko/pravilnik za upravljanje operativnih tveganj in kako se

je to in se še spreminja v času?

Kakšne so odgovornosti poslovodstva in kakšne odgovornosti funkcije upravljanja tveganj

z vidika upravljanja tveganj?

Kako zagotavljate neodvisnost funkcije upravljanja tveganj od vsakodnevnega izvajanja

poslovnega procesa?

Katera tveganja na splošno se vam zdijo pomembna za življenjske zavarovalnice in

konkretno katera operativna tveganja?

Ali takšna pomembna tveganja spremljate kako drugače kot ostala tveganja?

Kako skrbite za ustrezno obvladovanje in upravljanje operativnih tveganj in kdo skrbi za

sistem upravljanja operativnih tveganj?

8

Katera operativna tveganja se vam zdijo najbolj nevarna oz. ogrožajoča za obstoj

zavarovalnice oz. varstvo zavarovancev/zavarovalcev/upravičencev?

Kako dokumentirate operativna tveganja? Kako poteka proces poročanja v zvezi s temi

tveganji in realiziranimi operativnimi tveganji?

Kakšne notranje kontrole imate vzpostavljene v zavarovalnici in še posebno na področju

operativnih tveganj?

Kako preverjate ustreznost notranjih kontrol in kdo jih preverja?

Izvajanje funkcije notranje revizije:

Kaj vam pomeni notranja revizija pri vašem poslovanju? Ali se vam ta funkcija zdi

potrebna?

Kako imate organizirano funkcijo notranje revizije in kako je ustanovljena? Kakšna je

politika delovanja notranje revizije in ali je kje opredeljena?

Kako poteka priprava in potrditev notranjerevizijske temeljne listine in kaj opredeljuje?

Kakšno osebo ste zaposliti v službi notranje revizije? Zakaj ste pooblastili to osebo za

nosilca funkcije notranje revizije?

Kaj je za vas sposobnost in primernost nosilca funkcije notranje revizije?

Ali imate v primerjavi z zakonskimi zahtevami glede sposobnosti in primernosti nosilca

ključne funkcije notranje revizije še kakšne dodatne zahteve?

Kakšne izkušnje mora po vašem imeti nosilec funkcije notranje revizije?

Kakšna znanja mora po vašem imeti nosilec funkcije notranje revizije, ki bi jih še posebej

izpostavili?

Kaj točno preverja funkcija notranje revizije pri pregledih organizacijskih enot, ki

zahtevajo strogo strokovna tehnična znanja?

Kaj je za vas učinkovit sistem notranjih kontrol? Kako imate vzpostavljenega? Kdo je

odgovoren zanj? Kdo skrbi zanj?

Kakšen program zagotavljanja in izboljševanja kakovosti imate vpeljan v poslovanje

zavarovalnice?

Kakšna je vloga revizijske komisije?

Kakšen je cikel pregleda celotnega poslovanja zavarovalnice?

Ali in kako opredelite ključna tveganja in kako jih spremlja notranja revizija glede na letni

načrt dela?

Kdo pripravi letni načrt dela notranje revizije in na kakšen način? Kako se pri tem

upoštevajo tveganja?

Ali je v delu notranjerevizijske funkcije po vašem mnenju kakšna razlika od ostalih

ključnih funkcij, predvsem z vidika v prihodnost usmerjenega pogleda na podlagi ocene

tveganj?

Kako se spremlja uresničevanje letnega načrta dela notranje revizije?

Kako poteka komunikacija med notranjo revizijo in vodstvom zavarovalnice ter

komunikacija med ključnimi funkcijami?

Ali proces integracije funkcije notranje revizije poteka skladno z vašimi pričakovanji in

zahtevami oz. ali bi še kaj spremenili?

9

Kakšne so po vašem mnenju zakonske omejitve dela notranje revizije z vidika

izpolnjevanja pričakovanj oziroma želja poslovodstva? Če da, kako zapolnjujete to vrzel?

Kako upoštevati priporočila notranje revizije in kako jih izpolnjujete?

Ali opravlja notranja revizija tudi svetovalne storitve?

Kako zagotavljate njeno neodvisnost?

Kaj bi storili, če izgubite trenutnega nosilca notranje revizijske funkcije in bi za to

delovno mesto morali pooblastiti osebo, ki sicer ustreza vsem minimalnim kriterijem za to

funkcijo, a vseeno manj kot oseba, ki je trenutni nosilec te funkcije?

Ali boste v prihodnosti še kaj bistvenega spremenili v zvezi z obravnavano tematiko?

Predvidevate kakšen ključni razvoj na področju upravljanja tveganj in sistema upravljanja

zavarovalnice?