VSEBINA

03 BESEDA UREDNICE Adela Anzeljc

03 INTERVJU 03 STANE FLORJANČIČ, nekdanji ravnatelj zavoda za slepe

in slabovidne ter naš dolgoletni prijatelj Viki Vertačnik

07 AKTUALNO 07 DOGODKI V DRUGI POLOVICI LETA

Ivan Mlačnik 09 KRITIČNA MISEL 09 Najava postajališč za slepe

Luj Šprohar 10 TEHNIČNI PRIPOMOČKI

ASH QuickLook Zoom, Brajeva vrstica Humanware BrailleConnect 40 Robert Merič

11 KDOR VE, NAPREJ POVE 11 Slepi lahko enakovredno doživljamo vse atrakcije

zabaviščnih parkov Aleš Kuhar

16 Izpolnjena želja Dušan Jesenšek

18 LITERARNI KOTIČEK 18 Sladko življenje

Jože Prijatelj 19 OKROGLA DEKLETA

Jože Prijatelj 19 ŠPORT 20 SHOWDOWN – namizni tenis za slepe in slabovidne

Janez Mlačnik 21 SLEPEMU SE VSE ZGODI 21 Jelka Vuk - Novakovič

BESEDA UREDNICE Dragi bralci in bralke, spet vam naše društvo z glasilom vošči za praznike. V imenu sodelavcev in soustvarjalcev Pike želim vsem, ki tole berete, mir in veselje božičnih praznikov, naj razen daril prinesejo tudi počitek, da se bomo lahko z novim zagonom in zaupanjem odpravili novemu letu naproti. Voščim vam, naj bo prihajajoče leto uspešno in srečno, naj življenja ne grenijo razne skrbi in krize, skozi katere nas bo peljalo leto 2009. Ob tej priložnosti se tudi zahvaljujem vsem sodelavcem Pike, tistim, ki stalno sodelujete in si prizadevate, da Pika kolikor toliko redno izhaja in okvirno obdrži svojo obliko, kakor tudi tistim, ki se le občasno oglasite in popestrite naše glasilo. Hvala za zaupanje in misli, ki ste jih pripravljeni deliti z drugimi. Upam, da se nam bo v novem letu pridružil še kdo nov in da se tisti, ki ste že kdaj spregovorili v Piki, še oglasite. Res obstaja Pika šele drugo leto, šele četrtič prihaja med nas, a prav zato je pomembno pogledati nazaj in premisliti, kako naprej. Če hoče biti pravo glasilo društva, je nujno, da jo predvsem oblikujejo člani, da bo postala nekoč tako pestra in raznolika, kot je ljubljansko društvo, ki ima veliko kar se da različnih članov. Veseli me, da se tudi v Piki pojavljajo različni avtorji z različnimi prispevki. Še se lahko pohvalimo, da se je do zdaj v vsaki številki oglasil kak nov avtor, pa tudi to je razveseljivo, da se nekateri oglašate večkrat. Tako Pika hkrati ohranja okvirno obliko in se z vsako številko spreminja. To jo dela živo, naj živi še naprej.

INTERVJU V tej rubriki v vsaki številki objavimo intervju z nekom, ki je pomemben za nas slepe in slabovidne. Lahko je to intervju s kakšnim našim članom ali članico, lahko pa z nekom, ki sicer ni naš član, a s svojim delom pomembno vpliva na naš vsakdan. Vse bralke in bralci ste lepo povabljeni, da predlagate osebo za intervju na teh straneh. INTERVJU – STANE FLORJANČIČ, nekdanji ravnatelj zavoda za slepe in slabovidne ter naš dolgoletni prijatelj Najbolj ponosen sem na dobre stike s starši in družinami.

  3     

Izbor tokratnega gosta intervjuja ni bil težak. Gospod Stane Florjančič je naš dolgoletni prijatelj, sodelavec in učitelj. Mnogi se ga radi spominjamo že iz osnovne šole, ogromno pa je na formalni in neformalni ravni sodeloval tudi z vsemi društvi, med drugim tudi z našim. Njegovo častno članstvo v našem društvu jasno priča o tem. Pred kratkim se je upokojil in s tem sklenil zelo uspešno obdobje svojega življenja. Je pa še vedno zelo dejaven na različnih področjih in izredno zanimiv in dragocen sogovornik.

Se lahko najprej na kratko predstavite? Rojen sem v Vižmarjah pri Ljubljani. Končal sem učiteljišče in nadaljeval študij tiflopedagogike v Ljubljani. Najprej sem delal dve leti v Kamniku, nato ves čas do upokojitve v zavodu za slepe in slabovidne na raznih delovnih mestih. Na Danskem sem opravil specializacijo iz orientacije. Imam družino. Z ženo, tastom in taščo sem se spoznal v službi. Kdaj in kako ste se prvič srečali s slepim človekom? Z Domom Malči Belič, kjer sem zaradi težkih socialnih razmer doma živel pet let, smo šli v kolonijo v Banjole. Tam sem spoznal slepega fanta, ki ga je spremljal eden mojih sošolcev.

Spomnim se, da je dobro igral na orglice. Kako to, da ste začeli delati v zavodu za slepe? Prijavil sem se na razpis, najprej kot vzgojitelj. Po letu 1975 sem že prevzemal tiflo mobilno službo. Občasno sem po potrebi tudi učil različne predmete. Pet mandatov sem bil tudi ravnatelj. Kaj od tega, kar ste delali s slepimi, ste delali najraje? Učil ples in orientacijo. Na katero stvar pri svojem delu ste najbolj ponosni, in kaj bi zagotovo naredili drugače, če bi lahko? Najbolj ponosen sem na zelo dobre stike s starši in družinami, na čemer temelji vse. Spremenil bi to, da bi se že zgodaj naredilo več na usposabljanju vseh, ki delajo z otrokom zaradi lažje integracije.

  4     

Kako se je skozi leta spreminjal odnos družbe do slepih in slabovidnih? Že v kamniškem zavodu sem se zavzemal zato, da smo hodili z gojenci čim več ven, enako v Ljubljani. Na začetku je bil strašen šok za okolje, ko smo šli s palico na cesto. Danes je to neprimerljivo. Je skoraj nekaj vsakdanjega. Veliko so pripomogli sami invalidi s tem, da se vključujejo v okolje, vsekakor pa tudi mediji. Vsi, ki delamo za slepe, bi morali narediti še več. Odnos se je spremenil v pozitivno smer. Vendar je velika razlika med pristopom posameznikov, ki o slepih in slabovidnih bistveno več vedo in pristopijo veliko bolj spontano kot pred leti, in odnosom družbe kot take, ki vsem invalidom še vedno postavlja mnoge nepotrebne ovire. Sam to najprej opazim v prometu. Tudi mene zelo boli, ker sistem najavljanja postaj na mestnih avtobusih še vedno ne deluje kot bi moral. Dostikrat se mi zgodi, da pridem na avtobus, šofer me prepozna kot tistega, ki uči slepe orientacije, in takrat vključi napovedovanje postaj. Kateri so danes največji problemi slepih in slabovidnih?

Zaposlovanje. Poleg ovir, ki jih postavlja družba, tudi ustanove, ki bi slepe in slabovidne lahko zaposlovale ne naredijo dovolj. Pri zaposlovanju bi morala zveza in zavod tesno sodelovati in svetovati pri usmerjanju. Tudi kvotni sistem ni najbolj pravičen,

saj vsi invalidi niso enako lahko zaposljivi. Kaj bi morali slepi in slabovidni sami pri sebi spremeniti, če kaj? Slepi se ne bi smeli smiliti samim sebi in pričakovat, da bo okolica kar tako skakala okoli njih. Tudi če je človek slep ali slaboviden, mora biti samostojna osebnost.

  5     

Kaj vas pri slepih in slabovidnih najbolj moti in kaj pri njih najbolj občudujete? To je precej individualno. Pri mnogih ljudeh me je motilo obnašanje za mizo. Neka osnovna kultura mora obstajat. Občudovanja vredna pa je spet velika samostojnost drugih. Če si slep ustvari dom, družino, da funkcionira v okolici, vidijo da je (normalen). Kaj lahko poveste o svojem sodelovanju z MDSS Ljubljana, kot vem ste tudi častni član našega društva? Dobro sodelujem odkar sem v zavodu, vključeval sem se v mnoge aktivnosti, imel sem celo plesne vaje, otroci iz zavoda so veliko sodelovali z društvom, imeli smo razne skupne akcije. To je bilo pomembno tudi, ker je bilo ogromno članov tudi naših učencev. Ogromno sem sodeloval tudi na planinskih pohodih. V zadnjih letih tudi na seminarjih za kasneje oslepele. Z mnogimi posamezniki pa sem imel tudi orientacijo. Vedno sem imel tudi dobre odnose zaposlenimi na društvu. Še vnaprej bi moralo biti sodelovanje tako zgledno. Kaj lahko poveste o vašem delu pri Zvezi prijateljev mladine. Tam sem začel z delom že leta 1962 kot učitelj plavanja in smučanja. Kasneje sem bil v kolonijah vzgojitelj in tudi pedagoški vodja ter upravnik. Na Viču sem aktiven že preko 30 let. Zadnjih nekaj let sem tudi predsednik. Kakšno glasbo radi poslušate? Ni glasbe, da je ne bi rad poslušal, največ pa klasiko in domačo. Z glasbo sem zrasel skozi ples. Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Še veliko jih je. Vedno bom rad sodeloval s slepimi, kolikor bo mogoče. V zvezi s tem bi poudaril, da kot velik problem čutim pomanjkanje izobraževanja strokovnega kadra za učenje specialnih znanj, posebej orientacije in mobilnosti. Zelo rad vrtnarim in sadjarim. Zelo rad hodim na Šmarno goro, Slavnik in Rožnik. Če se le da, sem vsak dan na Rožniku. Zelo rad kolesarim. Rad sem na morju in v hribih. Pogovarjal sem se: Viki Vertačnik

  6     

AKTUALNO Pika hoče sporočiti, vsaj nekaj tega, kar je na društvu trenutno aktualno. K sodelovanju vabi vse, ki za društvo ali na društvu kaj zanimivega počnete. Pišite Piki, da bodo vedeli vsi!

DOGODKI V DRUGI POLOVICI LETA Ko smo prebirali prejšnjo Piko, se je pričelo poletje, mislili smo na tak ali drugačen dopust in tudi dogajanje na našem društvu se je poletno umirilo. V začetku julija smo se zbrali na našem letnem srečanju na Okroglem. Prišlo je lepo število naših članov in spremljevalcev in strinjamo se, da je poletni čas zelo primeren za naša srečanja. Tudi v letu 2009 bo srečanje prvo soboto v juliju. Ob srečanju smo izvedli pohod od Ljubljane na Okroglo. Dobrih pet ur hoje je bilo potrebno, da smo prispeli na cilj. Prepričani smo, da bo pohod postal vsakoleten. Poletje smo izkoristili tudi za krajši planinski pohod, primeren za večje število članov. Hoja v hribe in hoja nasploh je zelo primerna rekreacija nas slepih in slabovidnih. Zato si želimo, da bi bili krajši in daljši pohodi pogosteje uvrščeni v koledar dogajanja. Jesenje je bil že eden od njih in priznati je treba, da se človek počuti zmagovalca, ko se vrne domov in je za njim lep dan. To je bil kratek pohod, a morda bomo nekoč še večji zmagovalci.

  7     

Polni novih moči od poletnega dogajanja smo pričakali september, ko se je zopet pričelo resnejše delo. Podelili smo tehnične pripomočke, ki jih je društvo kupilo s pomočjo dobrodelne akcije fotoreporterjev Enooki, ki so s prodajo fotografij zasluženi denar namenili slepim in slabovidnim. Zasedal je naš izvršni odbor in sprejel nekaj pomembnih sklepov, slepi in slabovidni planinci pa so se udeležili pohoda na Snežnik.

V našem preletu glavnih dogodkov smo že v oktobru. V Mariboru smo se udeležili predstavitve kolekcije novih belih palic za slepe, izveden je bil, letos že tretji, seminar za naše nove člane, veliko naših članov pa se je udeležilo izleta na primorsko. V drugi polovici oktobra sva se dva šahista iz našega društva, Gregor Čižman in Janez Mlačnik, kot člana

slovenske reprezentance udeležila šahovske olimpijade za slepe in slabovidne na grškem otoku Kreta. Pisatelj, naš član Luj Šprohar je v novembru predstavil svojo novo knjigo Iluzije so utrujene. V Ljubljani je bil izveden mednarodni kegljaški turnir, ki so se ga udeležili tekmovalci iz treh držav. Bili smo priča izjemnemu dogodku, predstavitvi filma z zvočnim opisom dogajanja. Takšen film lahko spremljajo tudi slepi »gledalci«. Do nas slepih pa je na pobudo slepih in slabovidnih intelektualcev, ki delujejo pri Zvezi slepih in slabovidnih Slovenije, stopil sam predsednik države dr. Danilo Türk. Naše misli in načrti pa se že usmerjajo proti letu 2009. Prišel je december in z njim večinoma veseli dogodki. Novoletno rajanje na Livadi, novoletna srečanja po drugih področjih našega delovanja, organizirali smo Miklavževanje za naše otroke in imeli sejo izvršnega odbora.

  8     

  9     

Omenil sem le nekatere dogodke, ki sem jih povsem naključno izbral. Mnogo drugega bi bilo treba še omeniti: srečanja skupin za samopomoč in dogodke, ki so jih pripravile naše članice, pa bralni krožek, obilica ostalega športnega dogajanja. V poslovnem delu dejavnosti pa je jesen zatrpana z programi in poročili, skratka z mnogo potrpežljivega in natančnega dela, ki bo društvu omogočil takšno ali pa še boljše delovanje v prihodnjem letu. Srečno! Janez Mlačnik

KRITIČNA MISEL Bi kdo rad odprl polemiko? Lahko gre za probleme slepih in slabovidnih, za Zvezo, Društva, medicinske, socialne ali druge probleme, lahko gre za problematiko, o kateri razmišljate, ne glede na to, ali je neposredno povezana s slepoto in slabovidnostjo ali ne.

Najava postajališč za slepe Zadnje čase se vse bolj pogosto dogaja, da aparature za najavo postajališč niso vključene. Pozanimal sem se pri nekaterih voznikih, ki jih osebno poznam, zakaj tako. Povedali so mi, da so nekatere proge spremenjene, in tako je treba predelati računalniški program. Pa sem se vprašal, koliko ur dela je potrebnih, da se to prilagodi. Nekoč so mi odgovorni na MPP povedali, da so sodobni avtobusi skoraj tako opremljeni kakor letala. Tako visoka elektronika. Torej lahko po tem sklepam, da problem ni tako velik, da se ga ne bi dalo rešiti. Torej gre za svojevrstno aroganco pristojnih. To sedaj lahko že odgovorno trdim. Nekoč sem celo slišal pripombo, kako nekatere potnike take najave motijo. A ne vem zakaj. Ali se ne vprašajo, kako mene moti, da si pred vstopom v avtobus ne pripravljajo drobiža ali celo mesečne vozovnice. Seveda, starejši ljudje so in počasnejši in nerodnejši, če hočete. To moram kratko malo razumeti, oni pa mojih težav zaradi slepote ne morejo. Malo več odprtosti, tolerance ali strpnosti res ne bi škodilo, če hočemo živeti drug z drugim.

Pa še nekaj me je zbodlo. Zadnje čase opažam, da so v jutranjem času avtobusi hlajeni s klimo. Ob sedmih zjutraj, ko se odpravim na avtobus proti službi, res ne potrebujem dodatnega hlajenja. In potem poslušam, kako velike stroške ima prevozniško podjetje. Tu bi se dalo prihraniti kup denarja, da o nelagodju ob jutranjem nepotrebnem hladu ne govorim. Ne razumem, zakaj tovrstna potratnost, ki nikomur ne koristi in še neprijetna je. Ali stvari po nekakšni tihi perfidnosti funkcionirajo tako, da bi nam bilo težje in slabše. Druge razlage nimam. Ali odgovorni ljudje z MPP ne uporabljajo avtobusov kot prevoznega sredstva, da teh reči ne poznajo? Luj Šprohar TEHNIČNI PRIPOMOČKI Ali katerega od tehničnih pripomočkov zelo dobro poznate? Potem ga v tej rubriki lahko predstavite. Tudi če bi kdo rad več izvedel o kakem pripomočku, naj vpraša Piko, potrudila se bo najti odgovor in bo z veseljem predstavila tiste pripomočke, ki so še posebej zanimivi za bralce.

ASH QuickLook Zoom

Predstavljam vam tehnični pripomoček QuickLook Zoom podjetja ASH. To je elektronsko povečevalo in je podobno povečevaloma Lucky in Pocket Viewer. Od omenjenih se razlikuje po velikem LCD zaslonu (10.92 cm), možnosti zamrznitve slike, ter več različnih barvnih shemah (belo besedilo na črni podlagi, rumeno besedilo na črni

podlagi , črno besedilo na rumeni podlagi…). QuickLook Zoom omogoča povečavo od 3x pa vse do 18x, v devetih korakih. Kar pa postavlja to povečevalo v ospredje, je dejstvo, da je trajanje baterije od 4 do 7 ur, polni pa se le 3 ure. Omogoča vklop in izklop osvetlitve, kar nam pride prav pri branju s svetlečih površin.

  10     

Kar pa vas najbolj zanima, je verjetno cena. Za Slovenijo pripomoček uvaža podjetje OPTICUM, zanj pa je treba odšteti med 750 in 800 EUR. Brajeva vrstica Humanware BrailleConnect 40

BrailleConnect 40 je 40 celična brajeva vrstica. Vsako celico sestavlja 8 pik. Je izjemno lahka (600 gramov) in majhna (310x86x18 mm). Primerna je za

osebne in prenosne računalnike ter tudi mobilne naprave. Vrstica omogoča priklop na dva načina in sicer preko vodila USB ter preko Bluetooth povezave, kar nam omogoča, da lahko vrstico uporabljam tudi z mobilnim telefonom ali dlančnikom. Podprta je s programom TALKS ter z računalniškim programom Jaws ali Virgo. S pomočjo tipk na vrstici jo lahko uporabljamo tako kot brajev pisalni stroj, kar pomeni, da se lahko izognemo uporabi tipkovnice. Vrstica obstaja tudi v manjših izvedbah in sicer 12 celic, 24 celic in 32 celic. Zastopnik za to brajevo vrstico je podjetje DIOPTA, cena za ta model pa je 5.170 EUR. Za dodatne informacije pišite na e-mail naslov robert@mdsslj.si ali pokličite 01 421 00 73 Robert Merič KDOR VE, NAPREJ POVE V tej rubriki je v vsaki številki prostor za vaše prispevke v zvezi s kakšno zanimivo dejavnostjo, s katero se ukvarjate. Vseeno je, ali gre za vašo poklicno dejavnost ali hobi, važno je le, da bo stvar zanimiva za širši krog bralk in bralcev. Na začetku morda tudi malo opišite vaše delo v zvezi z dejavnostjo, ki jo predstavljate( kako dolgo že to počnete, na kakšen način prihajate do določenih podatkov itd.).

Slepi lahko enakovredno doživljamo vse atrakcije zabaviščnih parkov

  11     

Med 23. majem in 15. junijem letos je v Ljubljani ponovno gostoval velikanski lunapark, ki je prispel neposredno iz Amsterdama na Nizozemskem. V otroštvu me te atrakcije niso ravno zanimale, me pa zdaj, pri tridesetih letih, toliko bolj. Zato sem se kar hitro odločil, da se odpravim tja. Park je bil postavljen na parkirišču edinega večjega nakupovalnega središča v Ljubljani. Prvič sem ga raje obiskal s spremljevalcem. Poskusil mi je kar najbolje opisati vse zabaviščne atrakcije, se pravi naprave. Seveda sem vsako tudi preizkusil. Vseh mogočih zanimivosti je bilo približno 35. Naj omenim Mega booster. Usedel si se na napravo, se z varnostnimi

ograjicami priklenil k sedežu, nato pa te je stvar najprej vrtela kot navaden vrtiljak, vrhunec pa je bil dosežen s spremembo smeri, še pred tem te je dvignilo kakih 50 metrov v zrak ter te hitro vrtelo naprej in nazaj, kot bi delal prevale. Vmes so bili seveda nori zvočni efekti, tako s strani ozvočenja te naprave, kot s človeških ust. Nekateri so

vzklikali zaradi strahu, jaz pa iz strašne želje po »še«. Prišel je zadnji dan gostovanja, 15. Junij, ko sem v večernih urah sam, brez pomoči spremljevalca ponovno obiskal omenjeni lunapark. Takrat sem bil prepuščen samemu sebi in zaposlenim v lunaparku. Vse je potekalo brez težav. Že ob prvi želji po vožnji z neko napravo sem naletel na prijaznega gospoda, ki mi je ponudil pomoč. Tako mi je uspelo obiskati tudi ostale atraktivne naprave, ki sem si jih želel preizkusiti. Po nekaj deset vožnjah in vrtenjih sem, seveda na mojo željo, obiskal tudi poslovne prostore kolektiva, da bi morda vzpostavil stik še s kom od zaposlenih. In tako sem spoznal gospoda Erwina Jorno, starega 31 let, doma iz Amsterdama. Pred odhodom domov sva si izmenjala elektronske naslove. Od tega dne dalje se je vse skupaj začelo odvijati z veliko hitrostjo. V nekajkratnem prijateljskem pisanju sva se pogovarjala o načinu življenja slepih, možnostih gibanja, problemih ipd. Nato pa je sledilo nekaj nepričakovanega, veliko presenečenje. V enem od naslednjih sporočil me je vprašal, če sam potujem tudi v tujino, in če sem pripravljen obiskati mesto Amsterdam. Spraševal sem se, če morda ne gre za kako zvijačo. Potreben je bil premislek. Pomislil sem, da bi pustil vse skupaj pri miru, a po

  12     

enotedenskem premisleku sem se le opogumil in sklenil, da se spustim v to pustolovščino. Gospodu sem sporočil, da z moje strani ni težav. Skrbeli so me le stroški povezani s potjo. 8. Julija prispe novo elektronsko sporočilo. V njem gospod pove, da čaka le še potrditev direktorja parka. Sledi še nekaj splošnih vprašanj o mojem gibanju, načinu življenja ipd. 11. julija dobim priporočeno pošiljko. Kakšna reklama ali opomin si mislim. Pa mi poštna uslužbenka pojasni, da je prispelo zame vrednostno pismo iz tujine. V kuverti so se res nahajali različni dokumenti, pošta pa je prispela iz Amsterdama. Za pomoč pri branju sem poprosil enega od sosedov v bloku. Šlo je za različne vstopnice, pozdravno pismo gospoda Erwina Jorne, najpomembnejši dokument pa je bila povratna letalska vozovnica za Amsterdam. Prvi hip me je obšel dvom, da se morda kdo norčuje iz mene, potem pa me je zajelo nepopisno veselje. Kot bi zadel glavni dobitek na loteriji. Vedel sem, da mi obisk Nizozemske ne uide. Samo da ne bi kaj zbolel, kar je moja poletna navada. Vozovnica je bila rezervirana za 20. Julij. Groza, tako hitro. Jaz pa moram do takrat še vedno hoditi v službo in uspešno opravljati delovne obveznosti. Tisti petek, po končani službi, ki je bila bolj sanjaško opravljena, kajti misli so mi že pošteno uhajale v Amsterdam, sem zvečer spakiral še kovček. Po glavi so se mi podili še zadnji resni pomisleki, ali se sploh podati na to pot. Ne, si rečem, preveč vznemirljivi trenutki bi bili zamujeni, med drugim obisk Nizozemske, Amsterdama, mesta neskončne zabave… Odhod letala je bil v nedeljo ob 5. uri zjutraj. Za mano pa nekaj neprespanih noči. Spijem še zadnjo kavico doma v Sloveniji, še nekaj taktov narodnozabavne glasbe, ki mi odmeva s televizijske postaje, katere program redno spremljam. Pred mano pa največja pustolovščina mojega življenja. Ura je pol treh ponoči. Nekaj mladeničev, ki so verjetno odhajali iz znanega ljubljanskega nočnega lokala glasno prepeva popevko Ne reci nikdar… Jaz pa pod roko že držim kolegico, starejšo gospo, ki me bo odpeljala na letališče Jožeta Pučnika Brnik, kjer se moja samostojna pot šele začne. Še vedno obstaja druga možnost, oditi

  13     

nazaj v stanovanje, na moj drugi dom, poklicati prijateljico in se raje kot v Angleščini pogovarjati v Slovenščini? Ne, tako daleč je šlo dobro, pa bo šlo tudi do konca, si prigovarjam. Na letališču vse poteka, kot po maslu. Pregled prtljage, gospa pri okencu pristojnim sporoči, da gre za slepo osebo. Ne komplicirajo, pravijo, da bodo poskrbeli zame. Potoval sem namreč preko Frankfurta, kjer sem se moral vkrcati na letalo skandinavske družbe. Spijem še gorenjsko kavo na letališču, stisk rok, vsaj za en teden slovo od domovine. Potovanja se ne da več preklicati. Sem že na letalu za Frankfurt!

V Frankfurtu brez težav prestopim na letalo za Amsterdam, seveda s pomočjo mlade stevardese. Zelo prav mi pride, da sem pravi mali angleški slovar in tako nimam težav s komunikacijo. Na nizozemskih tleh pristanemo malce bolj na trdo. Sledi stisk roke gospoda Erwina Jorne. Torej,

je vse skupaj le resnica. Opazim, da je vreme precej bolj hladno. Kasneje mi je Erwin povedal, da je zunaj 17 stopinj C. Julija se baje temperature dvignejo največ do 21, maksimalno do 23 stopinj Celzija. Z avtomobilom se odpeljeva do mesta, kjer bom prebival. Tako hitro sva na cilju? Jaz pa sem si predstavljal Amsterdam po velikosti približno takega kot je London, ki sem ga že obiskal. Pa sva prispela na cilj v desetih minutah vožnje, z vsemi semaforji vred. Kraj, kjer sem bil nastanjen, se nahaja na zahodnem delu Amsterdama, v bližini živalskega vrta, kjer je stalno nameščen lunapark, ki sem ga obiskal v Ljubljani. Gre za mobilno, torej montažno hišo, v stilu resničnostnega šova na eni naših najbolj gledanih televizij, le da je tu vse povsem podobno običajnemu stanovanju. Tu namreč živi tudi del zaposlenih v zabaviščnem parku, vsega skupaj jih je okrog 200, nekaj jih prebiva tudi v najetih stanovanjih v blokih. Direktor pa živi v hiši, ta ponavadi nikamor ne potuje, podjetje ima namreč sedež v Amsterdamu s predstavništvi oziroma odgovornimi osebami po drugih državah.

  14     

Sledi nekakšen zajtrk. Sprašujem se, bo pašteta, morda jajce na oko, bom jedel Jeternico (tako se reče zasavski klobasi)? O hrani z gospodom še nisva veliko govorila. Bom že preživel, si mislim. Na nizozemskem za zajtrk večinoma jedo sir, vendar povsem drugačnega okusa kot je naš bohinjski ali katerikoli drug naš sir. Sira pa že nasploh ne obožujem, pa bo za silo že šlo, si mislim. Po zajtrku seveda sledi kava, zraven moja razvada. Priboljšek v obliki prižgane paličice. Nato sem malce spremljal osebje, ki je opravljalo svoje jutranje obveznosti. Vsak dan se park ob določeni uri namreč odpre za obiskovalce. Po enodnevni sprostitvi smo si šli ogledat nekatere znamenitosti, ki so bile zame dostopne. Obiskali smo muzej voščenih lutk, podoben tistemu v Londonu. Tu mi stvari niso bile dostopne, zato mi je gospod Erwin na najboljši možen način poskusil stvari opisati. Bolj zanimivo pa je bilo v znameniti holandski coklarni v vasici Zaanse Schans. Tu se seveda še vse izdelujejo ročno. Od oblikovanja surovega lesa do kopita ipd. Le brušenje lesa poteka strojno. Vrednost teh cokel je zaradi ročnega dela kar velika. Muzejev v tej vasici nisem obiskal, ker nismo vedeli kateri bi bil lahko zanimiv za slepe. Omenjena vasica je znana tudi po kar 700 mlinih na veter in posebnih lesenih hiškah. Naslednja zanimivost pa je bil Cvetlični trg Alsmer v središču Amsterdama. Če želiš kupiti kakšen šopek za svojo drago, se moreš udeležiti licitacije. Tu se z rožami trguje. Stojnice ponujajo različno cvetje, prevladujejo vrtnice. Na žalost je namesto kake deklice od mene dobil svoj šopek le g. Erwin, v zahvalo za prijazno vodenje in spremljanje. Sprehodila sva se še preko damskega trga, mimo kraljeve palače. Sledil je postanek v Rdeči četrti. Vse skupaj zgleda kot nakupovalno središče sredi Ljubljane. Tu imaš na razpolago trgovino s samimi kondomi, kinodvorane, v katerih vrtijo izključno filme z erotično vsebino. Glavna atrakcija pa so na stežaj odprta vrata javnih hiš, kjer si lahko, če te stvar zanima, brez težav privoščiš sprostitev v obliki namišljene ljubezni. V lokal lahko vstopiš le z osebno

  15     

izkaznico. Uslužbenec preveri polnoletnost in ti ponudi možen izbor deklet, ki so na razpolago za tisto urico. Midva se skozi četrt le sprehodiva. Te znamenitosti sem si ogledal v večih dnevih, ker je gospod Erwin imel kup delovnih obveznosti. Ostala je še cela kopica znamenitosti. Od brusilnice diamantov, kraljeve palače ipd. Nekatere so kar precej oddaljene iz Amsterdama. 26. Julij je tu. Sledi še zadnja sprostitev v zabaviščnem parku. Temu sledi večerja z večino delavcev tega parka. Poslušamo tradicionalno nizozemsko glasbo. počasi bo treba jemati slovo. G. Erwin me bo v nočnih urah odpeljal do letališča, kjer se bo začela moja vrnitev domov. Vse je šlo brez težav. Prestop na drugo letalo in že stisnem roko gospe, ki me bo odpeljala proti domu. To dogodivščino si bom zapomnil za vse večne čase. Z g. Erwinom sva še vedno v stikih prek elektronske pošte in občasno tudi preko mobilnega telefona. Morda pa podvig še kdaj ponovim. Kdo bi vedel. Aleš Kuhar Izpolnjena želja Kako lepo je, ko se nam izpolni katera od velikih želja. Čudoviti občutki! Ko se oziramo nazaj, se spomnimo raznih ovir in si rečemo: »Le to je dobro, da nisem odnehal!« Predstavil vam bom eno takšnih zgodb. Mislim, da je zanimiva. Morebiti se boste celo malce zamislili. Pred nekako osmimi leti sem slišal o možnosti skoka s padalom iz letala v tandemu. tudi za nas slepe ali slabovidne. Nisem preverjal, ali je to res izvedljivo. Takoj sem se navdušil. »To pa je nekaj, dogodivščina in pol!« Ja, takole na daleč je izgledalo čisto enostavno. Kar videl sem se, kako prifrčiva izpod neba. In elegantno pristaneva. Bil sem ves v ognju. Dolge mesece. Zatem je moja zagretost, le na videz, izpuhtela. Prejšnje leto, po uspešnem poletu z balonom se je zamisel ponovno pojavila v vsem svojem sijaju. Žal se nisem zganil. Kar čakal sem, dokler ... Sredi sprehoda mi je blag »angelski« glas nedvoumno razložil: »Do sedaj si le sanjaril, tuhtal, premleval. Zdaj pa na delo!« Na moje presenečenje se nisem upiral. Začel sem ukrepati. Iskanje podatkov, številni pogovori in glavno, odločitev, kateri inštruktor je po mojem mnenju najbolj primerna oseba za tak projekt. Potem pa čakanje in ugotovitev, da nisem noben heroj! Strah me je vedno močneje stiskal za vrat. A velika želja po takem doživetju je sčasoma le prevladala.

  16     

Sobotno dopoldne. Sedel sem pred letališko zgradbo in čakal Aleša. Mama na moji desni, šofer, tudi prijatelj, na levi. Možakar me je sumničavo opazoval. »Kaj če se premisli. Če jo zadnji hip popiha?" Ni vedel, da sem parkrat tudi sam pomislil na tak izid. Prikorakal je moj inštruktor. Segla sva si v roko in strahovi so se, za nekaj časa, razbežali. Zanimive priprave, pojasnila, napotki. Vse to me je zamotilo, a ne za dolgo. V letalu smo bili štirje, poleg naju še dekle in mladenič, ki naj bi odskočila pred nama. Aleš je sedel za menoj in sproščeno kramljal. Sam pa sem postajal vedno bolj zamišljen, vedno bolj tih. A še smo bili na trdnih tleh. To me je tolažilo. Ko pa je zagrmel motor, se je sprožil pravi plaz: »Bom zmogel? Se bom znal sprostiti? Ali pa bom ves trd od strahu? Kaj, če me izda mehur? Kaj pa padalo? Pa pristanek? Seveda, ne bom videl, kako daleč sva še od tal. Bom znal v pravem trenutku narediti tisto, kar je treba?«

Malo morje vprašanj, dvomov. Roka na ramenu, ne boste verjeli, je delovala čudežno! Bili smo na višini 3000 metrov. Še približno deset sekund do skoka. Ti trenutki so bili, vsaj zame, sila naporni. Kaj vse se je dogajalo v meni, ko sva se centimeter za centimetrom začela pomikati proti tisti grozeči odprtini. Jojmene! Rad bi se malo odpočil, razmislil, nekajkrat globoko vdihnil. Nič ni pomagalo. Počasi sva drsela proti izhodu. Hrumenje mogočnih sil se je neizprosno bližalo. Hotel sem nekaj reči, sam ne vem kaj, a saj me tako in tako ne bi nihče slišal. V stotinki sekunde sem to doumel. Torej, kar bo, pa bo! Besnenje

vetra me je že skorajda posrkalo vase. Za hip me je zgrabila panika. Tedaj ob ušesu znan odločen glas: »Noge pod letalo!« Nagonsko sem ubogal ter za hipec pomislil na angele. In že se je zgodilo. Aviona ni bilo nikjer več. Midva pa sva letela z vrtoglavo hitrostjo. Kot si lahko mislite, sva, hvala Bogu, uspešno pristal. Trenutek, dva, da sem prišel k sebi, Potem sem visoko dvignil roke ter zavpil: »Zmagala sva!« Zares, nepozabna, čudovita dogodivščina! A brez tistih, ki mi pomagajo in me podpirajo, tudi tokrat ne bi šlo. Lahko rečem le, hvala! Pohvaliti moram tudi prijazne ljudi z letališča Moškanjci, še posebej Aleša. Zares se je potrudil.

  17     

Naj za konec, spoštovane, spoštovani, pripišem še namig: Ko boste pripravljeni, ko boste ravno prave volje, poglejte vase in se vprašajte, kaj pa moje želje? In če se vam zares utrne kaka nenavadna zamisel? Nikar je takoj ne zavrzite. Dajte ji čas, da se izoblikuje, da se razvije. To vam polagam na srce! Dušan Jesenšek LITERARNI KOTIČEK Pika je prepričana, da znajo njene bralke in bralci veliko povedati tudi na literarni način. Spet se oglaša eden naših članov z dvema pesmima. Pravzaprav jih je poslal več, a so po vsebini primernejše za poletno številko, takrat jih bomo tudi objavili.

Sladko življenje

Kri moja sladka je postala Iz nje kruta bolezen je nastala

Ne kapsula ne tableta

Mi nič dobrega ne obeta Prijazen zdravnik ali zdravnica me na hitro prepriča.

Ne mislite na bolezen,

Mislite na veselje, Samo veselje podaljšuje vam življenje.

Edino zdravilo je še insulin,

Ta mi toliko pomaga, Da še živim.

  18     

Čas počasi teče, moje telo se že opoteče, Dolgotrajna bolezen me hromi K večnemu počitku me podi.

V Slovenski ljubeči zemlji

Vsi enaki bomo postali Ali v žari, posuti ali pokopani.

Jože Prijatelj

OKROGLA DEKLETA

Okroglo lice obraz lepotice, okrogla dekleta,

so vroča, lepa in ljubeča.

Njih oblina ni lupina njih oblina je toplina.

Ko me objame me tako prevzame,

da se mi srce vname.

V ljubezni se kar topijo, vse najboljše si želijo,

kdor na njih se kaj spozna, se rad z njimi ljubi in igra.

Jože Prijatelj ŠPORT Slepi in slabovidni se za šport zanimamo in se z njim ukvarjamo, tako tudi Pika. Rada bi kaj povedala o športih, ki nas zanimajo, in predstavila dosežke, ki se o njih premalo ve. Želi si vašega zanimanja in pričakuje vaše prispevke. Poskrbite, da ne bi česa pozabila povedati!

  19     

SHOWDOWN – namizni tenis za slepe in slabovidne Za razliko od ostalih športnih panog, ki smo jih predstavili v našem glasilu (golbal, šah in stezno kegljanje), je showdown razmeroma mlada disciplina. V svetu se uveljavlja zadnje četrt stoletja, v Sloveniji pa ga igramo kakšnih deset let. A izkazalo se je, da je igra dinamična in zanimiva. Tako »namizni tenis za slepe in slabovidne« z velikimi koraki prihaja na naša športna prizorišča. Igro je v šestdesetih letih izumil Kanadčan Joseph Lewis in jo vrsto let preizkušal in dopolnjeval. Pri tem mu je ves čas pomagal kanadski športnik Patrik York. Uradno je bil showdown prvič predstavljen na paraolimpijskih igrah v Amhemu v Holandiji, leta 1980. Od takrat se je pričel širiti po državah širom sveta predvsem kot nova oblika rekreacije, v zadnjih letih pa je postal tudi ena zanimivejših tekmovalnih panog. Showdown igrata dva igralca na podolgovati mizi s štirinajst centimetrov visoko ograjo na robu, zaobljenimi koti in zaščitno desko na sredini (po širini), ki je nekoliko dvignjena od igralne površine. Na krajših stranicah mize sta vdolbini z mrežico (vdelani sta v mizo in v ogrado), ki služita kot »gola«. Igra se z podolgovatimi loparji, cilj pa je, da igralec pošlje žogico v nasprotnikov gol, tako da se žogica kotali po igralni površini in se ne

dotakne zaščitne deski. Žogica je iz trde plastike in vsebuje kovinske delce, torej je slišna. Seveda je še vrsta drugih pravil in načinov, kako se zbira točke, a osnova je v doseganju čim več golov. V Sloveniji je bila igra prvič uradno predstavljena leta 1997. Kasneje smo si hitro priskrbeli mize in ostalo potrebno opremo in

showdown se je priljubil slepim in slabovidnim pri nas. Pričela so se

  20     

  21     

druženja in igranje za rekreacijo, vzpostavil pa smo tudi sistem tekmovanj in dobili prve prvake. Posebno draž teh tekmovanj pa predstavlja dejstvo, da so to tudi kvalifikacijska tekmovanja, ki posameznikom omogočijo uvrstitev in sodelovanje na mednarodnih tekmah. Tudi tam smo Slovenci že pokazali, da smo igro pri nas vzeli zelo zares. Janez Mlačnik SLEPEMU SE VSE ZGODI Kdor se rad nasmeje na svoj račun, ali na račun nevšečnosti, ki jih povzročata slepota in slabovidnost, lahko zaupa Piki svoje anekdote za dobro voljo, v razvedrilo in opozorilo. Prebrala sem v tem časopisu nekaj doživljajev naših članov. Bilo mi je všeč. Saj res, zaradi te naše izgube vida doživimo marsikatero "tragikomedijo". Tokrat navajam dva nerodna trenutka, ki sta se pripetila meni in Ivanki. Imam še nekaj takšnih črnih humorjev. Ivanka je s svojo belo palico vstopila v avtobus. Počasi, previdno se ja pomikala naprej, a še preden ji je uspelo najti oprijemek, je šofer naglo zavrl. In kaj - Ivanko je vrglo nekemu sedečemu potniku v naročje. »Kakor, da sem padla na žerjavico,« mi je v smehu pripovedovala. »Skočila sem in se na vse načine opravičevala!« Gospod – sedeči potnik- pa mirno, neprizadeto: »Gospa, sej vas bom pestvu!« Ivanka je šla pri prvi postaji dol in pravi, da je napol živa prišla domov. Meni se je tudi nekaj neprijetnega zgodilo v avtobusu. Vstopim s svojo belo palico, se lepo počasi pomikam naprej. Z levo roko skušam otipati rob kakšnega sedeža. Slabo ocenim višino naslanjača; sežem malo previsoko – in kaj – zagrabim za košato in gosto žensko frizuro. Prepričana sem bila, da me je ženska divje pogledala. Še preden me je utegnila ozmerjati, sem se na vse kriplje opravičevala. Pa recite, da naše življenje ni tragikomično! Jelka Vuk - Novakovič

IZDAJA

Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Ljubljana

Jamova 5, 1000 Ljubljana

UREDNICA

Adela Anzeljc

UREDNIŠKI ODBOR

Ivan Mlačnik, Viki Vertačnik, Barbara Krejči Piry

TEHNIČNI UREDNIK IN AVTOR RISB

Boštjan Vinkovič

LEKTORICA

Marija Anzeljc

MEDOBČINSKO DRUŠTVO SLEPIH IN SLABOVIDNIH LJUBLJANA

Jamova 5, 1000 Ljubljana, Telefon: (01) 25 22 360 Fax: (01) 25 14 279

Elektronski naslov: mdsslj@zveza-slepih.si Spletna stran: http://www.mdsslj.si

Vaše prispevke za PIKO lahko pošljete na

elektronski naslov: ivan@mdsslj.si, po navadni pošti ali jih osebno oddate na zgornji naslov društva

s pripisom »Za PIKO«