160-letnica Mohorjeve družbe v Celovcu

P R I L O G ADNIXIV

Š T I R I N A J S T

n o v e m b e r 2 0 1 1

DRUŽINA in DOM

2kibic

Z B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

U V O D N I K

Slomškova oporokaPriloga, ki jo imate v rokah, je nekaj posebnega. Običajni obseg je podvojen, vsebina pa praz-nična, ker je v celoti posvečena jubileju ustano-ve, ki je imela in ima ključni pomen za sloven-sko narodno skupnost na Koroškem, povrh pa kot nobena druga ustanova simbolizira našo trajno povezavo z matičnim narodom in z rojaki po svetu. 160-letnica Mohorjeve družbe je do-ber povod, da skupaj pretehtamo vizije in na-gibe naših prednikov, da ugotovimo kakšno je današnje stanje Mohorjeve družbe z njeno raz-vejano in raznoliko dejavnostjo ter da pogleda-mo, kakšni so izzivi in možnosti za prihodnost. To tridelnost najdete tudi v pričujoči prilogi, pri prebiranju prispevkov pa boste lahko ugotovili, da vse tri dele povezuje Slomškova že znameni-ta oporoka.

Drage bralke, dragi bralci!Nedelja je bila z Mohorjevo vedno v poseb-ni meri povezana. Ne samo, ker smo v Mohor-jevi hiši na »Viktringerci« že od nekdaj našli svoj dom, temveč imamo tako po našem izvo-ru, zdajšnjem delovanju in vizijah za prihodnost podobna izhodišča. Z začetkom izhajanja na-ših družinskih in kulturnih prilog smo to naše sodelovanje še okrepili, saj je nekdanja Mohor-jeva revija Družina in dom postala sestavni del teh prilog. Zato je naš kulturni urednik Vincenc Gotthardt to praznično številko pripravil skupaj s pomočjo naših kolegov iz Mohorjeve založbe in urednice Družine in dom, Gabi Frank.

Veliko veselja, dobrih misli in novih spoznanj vam, drage bralke in dragi bralci, želim pri pre-biranju, Mohorjevi družbi pa vse najboljše za iz-redni jubilej.

Ob navzočnosti številnih častnih gostov je celovška Mohorjeva v torek, 27. septembra, praznovala 160-letnico svojega delovanja. Ob tej priložno-sti sta za Mohorjevo družbo spregovorila predsednik Jože Kopeinig in pa ravnatelj Anton Koren. Oba govora najdete v celoti na naši spletni strani (www.nedelja.at), na tem mestu pa objavljamo »besedni oblak« obeh go-vorov. Poseben računalniški program analizira celoten govor in porazdeli besede po pogostosti uporabe, tako da nastane zanimiva slika.

Jože KOPEING, predsednik Mohorjeve družbe

Anton KOREN, ravnatelj Mohorjeve družbe

REKLA STA - na en pogled

TONE KORENr a v n a T e l jm o h o r j e v e

HANZI TOMAŽIČg l a v n i U r e d n i kn e d e l j e

Naslovnico tokratne kulturne priloge je oblikoval Rudi Benetik. Za Rudija Benetika je pomemben vsak detajl. Tudi to, kaj je bilo pred 160 leti drugače kot danes. Na proglasu o ustanovitvi Mohorjeve, ki mu je služil za

pod lago kolaža, je zbudila njegovo pozornost pika za datumom 1851 (27. juli-ja 1851.). Z naslovnico je želel pokazati ustanovo, ki z izročilom preteklosti um-irjeno kljubuje izzivom časa.

160160 SLEDOVISLEDOVISLEDOVISLEDOVI160SLEDOVI160160SLEDOVI160SLEDOVISLEDOVISLEDOVISLEDOVI

1010201010102010

P R I L O G A

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

n o v e m b e r 2 0 1 1

DRUŽINA in DOM

3

prava vera vam bodi luč

volja,Dobraboj in vera

P I Š E J O Ž E V A L E Š K O

materni jezikSLEDOVISLEDOVIprava SLEDOVIprava veraSLEDOVIvera vam bodi lučSLEDOVIvam bodi luč SLEDOVI SLEDOVI

materni jezikSLEDOVImaterni jezikveramaterni jezikveraSLEDOVIveramaterni jezikvera vam bodi lučmaterni jezik

vam bodi lučSLEDOVIvam bodi lučmaterni jezik

vam bodi lučpa ključ do zveličavne omike

»Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi

slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.« Ta stavek pravkar preminulega pesnika Toneta Pavčka mi je prišel naproti, ko sem začel premišljevati o naši najstarejši narodni in kulturni organizaciji. Kolikokrat se je Mohorjeva družba v svoji zgodovini znašla v težko rešljivem in neugodnem stanju. Mohorjevo sta ogrožala nemški nacionalizem in slovenski komunizem. V skrajni stiski je večkrat stala na križpotju. Zakoreninjena v veri si je s podedovano korajžo ustanoviteljev utirala pot skozi čas.

Že nekaj let mi je poverjena naloga, da sodelujem kot odbornik. Skupno z drugimi razmišljam, kako je treba usmerjati dejavnosti, da bo Mohorjeva idejno in gospodarsko obstala na prepihu časa. V zadnjih letih smo močno izpostavljeni kritičnemu ocenjevanju javnosti. To je dobro in prav, saj se tudi v naši narodni skupnosti križajo različni svetovni nazori, ki so povezani z raznovrstnimi političnimi vplivi. Trudimo se, da bi »Mohorjev dom« ostal privlačen in domač, kar nam žal ni vedno uspelo. Slovenci tako hitro obolimo za nekim posebnim bacilom, ki napada narodni organizem in ga razdvaja: bacillus slovenicus multiformis inimicus (BSMI). (Trenutno deluje v Sloveniji, ko pred volitvami nastajajo nove stranke, v katere se vpisujejo užaljeni župani in celo predsedniki. Tako, da ne veš, kdo je kdaj koga okužil.)

»V začetku je bila beseda.« Kar je napisal apostol Janez v prvem stavku svo

jega evangelija, ostaja merodajno za Mohorjevo. To je naša domača, slovenska beseda, ki vzpodbuja in razveseljuje, tolaži in krepi. To je in ostaja knjiga v slovenskem jeziku. Da Mohorjeva ni ostala edina slovenska založba na Koroškem, je dokaz rastočega razcveta Koroških Slovencev. Se mi pa zdi, da bi bila slovenska beseda še bolj živa med nami, če bi založniki drug drugega podpirali. Konkurenca je potrebna, a zakaj jo gledamo zgolj iz vidika nasprotstva? Ali nismo bili nekdaj prepričani, da je moč v skupnosti? Mislim, da bi bila tako vsaka naših založb bolj uspešna in vse skupaj bi na prostem trgu postale bolj konkurenčne. Morda potem Maji Haderlap ne bi bilo potrebno, da si za svojo izvrstno uspešnico poišče majhno nemško založbo? Medtem ko se med seboj »tepemo« za drobtinice podpor, se drugi veselijo dobička.

Ne, zares ne gre samo za dobiček in nikdar ne sme biti tako. Potrebno je pošteno gospodarstvo, sicer se vse podre. V Evropi trenutno spet boleče doživljamo, kako se podira fi nančni svet, ker so se nekatere vodilne osebe in tudi države zapletle v nepošteno gospodarjenje in zlagano korupcijo. Ne smemo pozabiti, da naj denar in gospodarstvo služita človeku. Sicer nas nepotešljivi pohlep hitro pahne v globoko brezno. Z mirno vestjo smem ugotoviti, da sem v vseh letih, odkar sem odbornik Mohorjeve, čutil pri vseh, ki delajo v Mohorjevi,

osnovno poštenost in družbeno odgovornost.

Marsikdaj smo čutili izziv časa, ki našo družbo stalno spreminja. Še vedno me kdo vpraša, ali je bila prodaja Modestovega doma res potrebna. Ko se je vedno več dijakov začelo voziti vsak dan domov, je bilo treba ukrepati. Mnogokrat smo dolgo sedeli in premišljevali, kako naj ravnamo, da ne bi zatajili duhovnega izročila ustanoviteljev. Zagotovili smo vsem, ki želijo biti v domu, mesto v Slomškovem domu in poskrbeli, da bi primankljaj ne požrl tega, kar je nam poverjeno kot dobrina. Prav tako smo se trudili za dobro rešitev študentskega doma Korotan na Dunaju. Ker smo bili napadeni od zgoraj omenjenega bacila, se je vse skupaj zavleklo boleče dolgo. Kljub vsem nevšečnostim je Korotan ostal dom za slovenske študente na Dunaju.

Za prihodnost si želim, »da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega

pota«. Za to potrebujemo pristne in globoke mislece, ljudi, ki razvijajo fantazije, ki pestro in slikovito opisujejo današnji svet. Treba je: »Do bóli misliti. Misliti tenko./ Znova domisliti domišljeni svet.« (Tone Pavček) Razvijajmo vizije, kakor so to storili Andrej Einspieler, Anton Janežič in blaženi Anton Martin Slomšek. Treba je mnogo preprostih besed – in da jih uresničimo za narodov blagor.

4kibic



dD R U Z I N Aid

i n D O M

Kaj ima opravitiz ustanovitvijo Mohorjeve Georg somer?

Osem oseb je podpisalo oklic »društva, ki bo za Slovence iz-dajalo in med njimi širilo dob-re knjige«. Nekatere izmed njih so poznavalcem slovenske kul-turne zgodovine dobro znane, nekatere manj, druge sploh ne več. Minljivost ugleda, slave in drugih okoliščin življenja in delovanja govori iz tega spoz-nanja.

Štiri osebnosti vedno omenjamo, ko gre za zgodnje obdobje Mohorjeve družbe. Seveda na prvem mestu za ustanovitev zaslužnega lavantinskega škofa Antona Martina Slomška, vendar ga med podpisniki proglasa sploh ne najdemo. Med podpisniki gotovo najbolje poznamo Andreja Einspielerja, Antona Janežiča in Matijo Majarja – Ziljskega. Po rojstnem kraju je med podpisniki pet Korošcev, dva sta Kranjca, eden Štajerec, vendar so bili po kraju delovanja, vsaj leta 1851, vsi na Koroškem. Šest jih je bilo duhovnikov, samo dva laika. Najstarejši podpisnik je bil Karel (Dragotin) Robida (rojen 1804), najmlajši Anton Janežič (rojen 1828).

Poglejmo kratko na manj znane podpisnike oklica:

Balant (Valentin) Lesjak je bil tedaj župnik v Dvoru (Kranzelhofen). Rodil se je leta 1813 v župniji Št. Jakob v Rožu. Kot kaplan je služboval od leta 1839 do 1849 v raznih krajih Roža. Leta 1849 je postal župnik v Dvoru, umrl pa je leta 1888 kot župnik na Peravi pri Beljaku (Perau), danes beljaški mestni četrti. Zakaj ga najdemo med podpisniki, iz arhivskih virov ni mogoče ugotoviti.

Karel Robida (rodil se je leta 1804 v Ljubljani, umrl pa leta 1877 v Celovcu) ni tako nepopisan list, saj je bil gimnazijski profesor, avtor številnih slovenskih strokovnih in poljudnoznanstvenih knjig ter krajših prispevkov o fi ziki, medicini itd. Leta 1825 je v Št. Pavlu v Labotski dolini vstopil v benediktinski red. Objavljal je tudi nemške strokovne članke. Na celovški gimnaziji in liceju je poučeval matematiko in fi ziko. Med njegovimi učenci je bil tudi poznejši fi zik Jožef Stefan. Ko je na Koroškem izhajal deželni uradni list tudi v slovenščini, je

bil Robida eden izmed prevajalcev.

Jožef Rozman (1812–1874) je bil doma v Stražišču pri Kranju. Zadnja tri leta svojega bogoslovnega študija je opravil v Celovcu, kjer se je pri Slomšku ogrel za slovensko kulturno delovanje. Služboval je na Štajerskem, leta 1848 pa je postal kanonik v Št. Andražu v Labotski dolini. Objavljal je večinoma v almanahu »Drobtince«, ki jih je nekaj let tudi urejal. Umrl je kot župnik v Slovenskih Konjicah.

Gregor Somer (1814–1893) je poleg Antona Janežiča edini laik med podpisniki proglasa. Rodil se je na Golšovem in se zgodaj navdušil za slovenstvo. Leta 1847 je postal učitelj v Borov ljah. V tem industrijskem kraju je uvedel slovenski učni jezik, svoje učence je učil celo cirilico. Zaradi navdušenja za slovenstvo in slovanstvo je prišel navzkriž z župnikom in dekanom v Kapli ob Dravi, deloma pa tudi z boroveljskim občinskim zastopstvom. Leta 1854 je bil imenovan za učitelja na celovški normalki (predhodnici učiteljišča).

»Slomšek, Janežič

in Einspieler,« je

hiter odgovor na

vprašanje: »Kdo

je ustanovil Mo-

horjevo družbo?«

Kaj pa je z ostali-

TEODOR DOMEJ z g o d o v i n a r

Kaj ima opravitiz ustanovitvijoKaj ima opravitiz ustanovitvijoKaj ima opraviti

Mohorjeve Georg somer?z ustanovitvijo

Mohorjeve Georg somer?z ustanovitvijo

Osem oseb je podpisalo oklic »društva, ki bo za Slovence iz-

»Slomšek, Janežič

in Einspieler,« je

hiter odgovor na

vprašanje: »Kdo

je ustanovil Mo-

horjevo družbo?«

Kaj pa je z ostali-

TEODOR DOMEJz g o d o v i n a r

S L E D O V I160160

5

z ustanovitvijo Mohorjeve Georg somer?

Alois Schwarz, krški škof in protektor Mohorjeve družbe

Mohorjeva je ime za hišo na vetrinjskem obmestju, ki je sinonim za dialog in mir-no sožitje. Ustvarja stike med koroškimi Slovenci, Slovenci iz Republike Slovenije in slovenskimi rojaki iz vsega sveta. S pogledom na raznoliko dejavnost Mohorjeve založbe pomislim na besedo fi -lozofa Ludwiga Wittgensteina. Veliko se je ukvarjal z jezikom in rekel: »Jezik ust-varja resničnost.« Če pomislimo na to, kakor smo slišali, da najdemo v vsaki slovenski hiši knjige iz Mohorjeve hiše, potem tudi vemo, da ta ustanova ustvarja in posreduje sloven ske resničnosti. V našem času, ko človeku ni več treba trenirati spomina zaradi računalniških pro-gramov, ker lahko vse poišče na Googlu in drugih iskalnikih, so tiskovine Mohor-jeve založbe protikultura kulture pozabljivosti. Če pa se jezik odraža še v pesmih, pesnitvah in melodijah ter umetninah, ustvarja prihodnost.

Ko je leta 1869 stopil v veljavo državni šolski zakon, so ga Slovencem nenaklonjene šolske oblasti imenovale za okrajnega šolskega nadzornika v Millstattu v nemškem delu dežele. Nekaj let je poučeval še na ljudski šoli v Treffl ingu. Somer je bil avtor nekaterih pedagoških spisov. V koroško slovensko kulturno in politično gibanje se je vpisal kot glasnik gibanja za enakopravnost Slovencev.

Franjo Zorčič (1818–1883) je bil po rodu iz Brežic. V Celovcu je študiral bogoslovje in postal duhovnik. V letih 1848–1852 je bil spiritual v celovškem bogoslovju. Po odhodu iz Celovca je služboval v lavantinski škofi ji, od leta 1862 v Mariboru, med drugim nekaj časa kot ravnatelj semenišča.

Vsi podpisniki imajo nekaj skupnega: vsi so uživali zaupanje škofa Slomška, večinoma so bili njegovi učenci, ko je bil Slomšek spiritual celovškega bogoslovja in hkrati učitelj slovenščine. Tam so dobili stik s pedagoškim, kulturnim in literarnim delom.

Manfred Sauer, superintendent evangeličanske Cerkve na Koroškem

Geslo Primoža Trubarja, ki je prevedel biblijo v slovenski je-zik, se je glasilo: stati inu ob-stati.To geslo po mojem mnen-ju ustreza tudi na poseben način delovanju Mohorjeve. V politično težavnih in razburljivih časih je Mohorje-va dokazala stabilnost in pokazala pokončnost. Odgovorni so vedno ostali zves-ti svojim ciljem in težnjam, tako z raznolikimi in zahtevnimi publikacijami kakor tudi z uspešnimi izobraževalnimi pobudami pospešujejo samostojno in kritično mišljenje, negujejo bogat zaklad svojega jezika s ponosom in tako bistveno soobli-kujejo duhovno in kulturno življenje, in to ne samo v deželnem glavnem mestu.Za to pogumno pot stabilnosti, pa tudi upora proti politični in duhovni ozkosrčnosti, bi se prisrčno zahvalil. Za vse, kar je opravila v preteklih 160-ih letih, bi rad prisrčno čestital. Za prihodnost želim vsem sodelavkam in sodelavcem še naprej vse najboljše, veliko uspeha in spremljajočega Božjega blagoslova.

55

spiritual celovškega bogoslovja in hkrati učitelj slovenščine. Tam so dobili stik s pedagoškim, kulturnim in literarnim delom.

mišljenje, negujejo bogat zaklad svojega jezika s ponosom in tako bistveno soobli-kujejo duhovno in kulturno življenje, in to ne samo v deželnem glavnem mestu.Za to pogumno pot stabilnosti, pa tudi upora proti politični in duhovni Za to pogumno pot stabilnosti, pa tudi upora proti politični in duhovni ozkosrčnosti, bi se prisrčno zahvalil. Za vse, kar je opravila v preteklih 160-ih letih, ozkosrčnosti, bi se prisrčno zahvalil. Za vse, kar je opravila v preteklih 160-ih letih, bi rad prisrčno čestital. Za prihodnost želim vsem sodelavkam in sodelavcem še bi rad prisrčno čestital. Za prihodnost želim vsem sodelavkam in sodelavcem še

mi, ki so podpisali ok-

lic za ustanovitev Mo-

horjeve družbe pred

160 leti? Teodor Do-

mej je brskal po arhi-

vih in nam jih na krat-

ko predstavlja.

Č E S T I T K E160160

6kibic



dD R U Z I N Aid

i n D O M6

To jepodvig,ki ga nihce ne more ponoviti

ANAFILIPIČŠ T U d e n T k an a P e d a g o Š k i a k a d e m i j i

S L E D O V I160160

Najprej sem obiskala gospo Marijo Inzko, ki me je toplo sprejela in mi

potrpež ljivo odgovarjala na vprašanja. Izvedela sem toliko novega in zanimivega, da na žalost ne morem vsega zapisati.Gospa Inzko mi je pripovedovala, da se je Andrej Einspieler rodil leta 1813 v Svečah kot nezakonski sin. Starši so se poročili šele dve leti po sinovem rojstvu zaradi težav z dediščino. Izhajal je iz Preglejeve hiše, na kateri je danes spominska plošča, ki spominja na dom Einspielerjev. S 23imi leti je bil posvečen v duhovnika. V ta poklic mu je sledilo še pet nečakov, ki jim je na lastne stroške omogočil šolanje in študij. Teh šest duhovnikov je tedaj odločilno sooblikovalo politično in kulturno življenje koroških Slovencev. Andrej Einspielerja je bil ustanovitelj slovenske žurnalistike na Koroškem. Ko je bil star 35 let, je začel pisati, izdajati in vzdrževati pet do šest različnih listov, ki so večinoma izhajali v Celovcu. Andrej je bil učenec Antona Martina Slomška, ki ga je navdušil za slovensko besedo

in kulturo in tako je Andrej začel delovati v prid slovenskih ljudi ne samo na Koroškem. To je bilo okrog leta 1848, ko je bila pomlad narodov. Einspieler je sam trdil, da če se takrat ne bi prebudil, bi postal Nemec.Bil je kaplan v 15ih farah, saj so ga neprenehoma premeščali in se tako ni mogel nikjer zasidrati. Zato si je s študijem prislužil naziv profesorja in začel poučevati na višji realki. Dobil je plačo profesorja, ki je bila za tedanje čase zelo visoka, in tako si je lahko privoščil, da je med drugim kupil tudi zemljišče v Celovcu, kjer je sezidal Kolpingov dom za slovenske vajence. Leta 1862 je bil izvoljen v celovški deželni zbor.Ko je leta 1887 imel zlato mašo, je bil že znan in slovit. Zato je prišlo zelo veliko ljudi v Sveče. Simon Gregorčič pa je Einspielerju na čast celo napisal pesem. A že leto kasneje je Einspieler umrl.Marija Inzko je povedala, da je njena tašča vedno znova pripovedovala anekdote o znamenitem sorodniku in je imela ohranjene še podobice od Andrejeve nove maše. Vse to je dala naprej otro

kom, ki so se navdušili za njegovo življenjsko delo. Na vprašanje, kako ocenjuje Einspielerjevo delo, je gospa Inzko odgovorila: »Ostal nam je v najlepšem spominu in ga imamo za velikega Slovenca, ki je ogromno naredil na področju kulture Slovencev, predvsem z ustanovitvijo Mohorjeve. To je podvig, ki ga nihče več ne more ponoviti. Še zdaj, po 160ih letih, je vidno njegovo delo, ki ga nadaljuje Mohorjeva in tako vrši svoje poslanstvo, čeprav na drug način. Vedno znova se čudim, koliko je imela Mohorjeva članov in kam povsod je pošiljala svoje knjige in neutrudno izobraževala ljudstvo na vseh področjih. Morda so izdajali preveč verskega, ampak to je razumljivo, saj so v glavnem duhovniki vodili ustanovo. Izhajale pa so seveda tudi strokovne knjige za kmetijstvo, vinarstvo, travništvo, gozdarstvo, zdravilstvo, celo take, ki so dajale navodila za pisanje testamenta, prošnje, pritožbe, itd. Izdajala je knjige o zgodovini, zem ljepisu, tujih krajih, potopisih. Vse to je Mohorjeva razširjevala med svojimi člani.«

podvig,Ob 160. obletnici Mohorjeve družbe sem se vprašala, kdo sta pravzaprav njena glavna ustanovi-telja. Čeprav sem koroška Slovenka, moram priznati,

Pri Pregleju v Svečah

77

Obiskala sem tudi rojstno hišo Antona Janežiča, drugega glavnega so

ustanovitelja Mohorjeve, v Lešah pri Št. Jakobu v Rožu. Tudi tam so me lepo sprejeli. V tej veliki kmečki hiši se je leta 1828 rodil Anton Janežič. Imel je štiri brate, od katerih sta se poleg njega še dva odločila za študij oz. so ju poslali študirat.

Iz te družine so torej izšli trije visoko izobraženi moški, kar je bilo za tedanje čase skoraj senzacionalno. »Danes se marsikdo čudi, da je takrat kmečka družina trem otrokom lahko omogočila študij, saj je bilo to za njih fi nančno zelo naporno,« je s ponosom povedal Franci Janežič. To res ni bilo od muh, saj bi lahko šla rakom žvižgat celo domačija. Ko so v srednje šole uvedli pouk slovenščine, se je v Celovcu za profesorja javil Anton Janežič. Ker pa še ni imel prave izobrazbe, je poučeval brez plačila. Denar je služil s tečaji slovenščine za uradnike in pravnike ter s prevajanjem deželnih zakonov in uradnih razglasov. Njegova želja

postati učitelj je bila tako močna, da je na Dunaju dokončal študij slovenščine in nemščine. Težko se je učil, a ne ker ne bi bil nadarjen, temveč ker je bil večkrat lačen kot sit. Živel je v mrzli kleti, kjer je zbolel za jetiko. To je bil tudi razlog njegove prezgodnje smrti leta 1869. Pokopali so ga v Celovcu, leta 1960 pa so ga prekopali na domače pokopališče v Št. Jakobu, kjer je pred vhodom v cerkev tudi spominska plošča.Janežič je bil poročen z Dunajčanko, s katero je imel hčerko in sina. Čeprav se je rad vračal v rojstno hišo, njegova žena ni navezala trdnejših stikov in tako se je Antonova družina po njegovi smrti vrnila na Dunaj. Takrat se je izgubila sled za njimi.

Anton Janežič je bil soustanovitelj Mohorjeve družbe, bil njen tajnik do leta 1868 in vodilno sooblikoval knjižni program družbe. Izdajal in urejal je literarne revije, kakor npr. tudi prvo slovensko literarno revijo Slovenska bčela, v kateri so julija 1851 objavili razglas o ustanovitvi Mohorjeve. Pisal je učbenike za sloven

ski jezik ter z vnemo sestavljal slovenskonemški in nemškoslovenski slovar. Primerek tega slovarja, ki je izšel v neštetih izdajah, hranijo tudi na Janežičevi domačiji. Janežičeva »Slovenska slovnica« iz leta 1854 je nato doživela še deset izdaj.

Iz Janežičevega rodu sta izšla še dva študirana sinova: Valentin Janežič, živinozdravnik, ki je leta 1872 ustanovil posojilnico v Št. Jakobu, ter Šimen Janežič, ki si je izbral vojaško kariero ter po tem, ko ni več mogel biti vojak, ustanovil Mohorjevo tiskarno, jo dolga leta vodil, sestavljal imenik Mohorjevih družnikov ter vodil Mohorjeve račune.

Družina Janežič s ponosom ohranja spomin na njihove prednike in to ponazarja s spominsko ploščo, ki visi na pročelju njihove hiše v čast Antonu Janežiču. »Anton je bil velik idealist. Živel in umrl je za slovenski jezik,« je zaključila Milica Janežič.

idealistanton je bil velik

da o teh dveh velikih slovenskih možeh pravzaprav ne vem veliko. Zato sem se odpravila do sorodnikov Andreja Einspielerja in Antona Janežiča.

Pri Janežiču v Št. Jakobu

8kibic



dD R U Z I N Aid

i n D O M8

Zgodovina Mohorjeve v dvanajstih skicah

HANZI FILIPIČz g o d o v i n a r

S L E D O V I

1�25. februarja 1851 je bil Anton Martin Slomšek, takrat že lavantinski knezoškof, v Celovcu in je ob tej priložnosti obiskal tudi koroš kega rojaka Andreja Einspielerja, ki je bil kaplan pri šentiljski fari. Škof ga je povabil, da naj o veliki noči pride v Šentandraž in si ogleda tamkajšnje prekrasne velikonočne krese. Toda Slomšek je imel v mislih nekaj popolnoma drugega.

Ko sta se namreč 19. aprila 1851

Andrej Einspieler in Franjo Zorčič odpravila v Šentandraž, je škof po obedu na velikonočno nedeljo povabil Einspielerja na sprehod po škofovem vrtu. Andrej Einspieler se je 25 let kasneje takole spominjal škofovih besed: »Tu mi z milimi in serčnimi besedami začnó popisovati, kako potrebno in tudi lehko bi sedanje dni bilo osnovati in na noge spraviti društvo, ktero naj med Slovenci šíri dobre slovenske bukve.« Blaženi škof Anton Martin Slomšek je tako na velikonočno nedeljo davnega leta 1851 dal odločilno pobudo za ustanovitev »Družbe sv. Mohora«.

2 Andrej Einspieler je v svojih spominih na pogovor s škofom zapisal tudi, zakaj se je Slomšek tako trudil za ustanovitev dobre ljudske založbe: »Pri sercu jih je bolelo pomanjkanje za ljudsko izobraževanje pripravnih knjig. Dobro pa so vedeli, da eden edin človek ne more vsem potrebam zadostiti. Za to so izmislili pač kaj krasno napravo v prid ukaželjnim Slovencem. Hotli so namreč ›društvo za izdavanje dobrih slovenskih bukev‹ osnovati.« A uresničitev tega namena so preprečile oblasti, kar je Slomška zelo prizadelo, saj »so Nemci že zdavnej enako društvo imeli«, prošnja za enako »dobroto« za Slovence pa so odrekli možu, »katerega edino ime je poroštvo dovolj bilo, da bo društvo v čistem keršanskem duhu postopalo«. A Slomšek se ni dal ugnati, še manj ga je to odvrnilo od tega, da bi delal »v višjo čast božjo in v blagor tistega ljudstva, med kterega me je previdnost božja postavila«. In tako je Slomšek na velikonočno nedeljo leta 1851 bodril Andreja Einspielerja: »Zdaj so nastopili nam Slovencem ugodniši in prijazniši časi; zdaj smemo tudi mi Slovenci po slovenski pisati in delati za naši mili narod slovenski.«

3�27. julija 1851 so Andrej Einspieler, kaplan v Celovcu, Franjo Zorčič, spiritual v Celovcu, Jožef Rozman, stolni korar v Šentandražu, Anton Janežič, učitelj v Celovcu, Dragotin Robida, profesor v Celovcu, Matija Majar, žup nik v Gorjah, Balant Lesjak, župnik v Dvoru, Gregor Sommer, učitelj v Borovljah, v literarni reviji »Slovenska Bčela«, ki jo je urejal Anton Janežič, razglasili ustanovitev društva, »katero bode dobre bukve za Slovence izdajalo in jih med njimi razširjevalo«.

V razglasu so bile zastavljene tudi že vsebinske smernice delovanja tega društva. Društvo naj bi skrbelo, »da se keršanski in pobožni duh […] obvaruje in uterjuje«, društvo naj bi učenim Slovencem ponudilo možnost, da svoj dela »med ljudi spravijo« in društvo naj bi pomagalo pri tem, »da mi svojo književnost in jezik svoj olepšamo in obogatimo in tako tudi slovenski narod na višo stopinjo keršanske omike in prave sreče in česti povzdignemo«.

160160

99

4�Mohorjevo društvo v prvem desetletju svojega obstoja ni moglo prav zaživeti. Izdajalo je v glavnem versko literaturo, med njegovimi družniki je bilo okrog 70 % duhovnikov in le 5 % kmetov. Politične razmere so bile spet bolj nenaklonjene, pa tudi število ljudi, ki so bili vešči branja, takrat ni bilo pretirano visoko. Tako društvo ni doseglo svojega glavnega namena, da bi namreč izdajalo knjige za preprosto ljudstvo.

Iz teh razlogov sta Andrej Einspieler in Anton Janežič društvo leta 1860 razpustila in ustanovila bratovščino Družbo sv. Mohorja. Pri tem sta najbolj računala z organizacijsko močjo slovenskih duhovnikov: »Le ž njihovo pripomočjo bo zamoglo pognati svoje korenine tudi v jedro slovenskega naroda.« Krški škof Valentin Wiery, ki se je sam naučil slovenščine in je bil tudi sicer naklonjen koroškim Slovencem, je predlog dobrohotno sprejel in potrdil »cerkveno bratovščino ali družbo, ktera bi Slovence po notranjem Avstrijanskem v pobožnosti vadila, zraven pa tudi med njimi dobre katoliške bukve razširjala«.

5 Svoj prvi večji uspeh je Mohorjeva družba doživela v letih 1867 do 1875. V tem obdobju je poraslo število udov z manj kot 10.000 na 26.336 udov leta 1875. Toliko Slovenk in Slovencev je prejemalo vsakoletni knjižni dar. Leta 1871 je družba že sporočila, da »je postala slovenskemu narodu občna učilnica«. Od leta 1860 do 1871 je izdala skupaj 61 knjig s 530 tiskarskimi polami. Ob dejstvu, da je bil izid vsake knjige takrat precejšen podvig in je bilo treba tiskati visoke naklade, je bil to zares nepričakovan uspeh.

Naraščajoče število udov in vedno večje naklade so vzbudile potrebo po lastni tiskarni, ki je leta 1871 začela obratovati v Celovcu. Drugi večji porast je sledil v devetdesetih letih 19. stoletja, ko je število udov dobesedno poskočilo z 41.552 leta 1888 na 78.596 udov leta 1900. Največje število udov je Mohorjeva dosegla v letu 1918. Takrat je bilo na knjižni dar naročenih 90.512 oseb. Na Koroškem je leta 1910 prejelo knjižni dar kar 6.438 oseb. Tako ni čudno, da še danes lahko najdemo mohorjevke v hišah in krajih, kjer že več generacij ne govorijo več slovensko.

6�Levji delež uspeha je treba pripisati skrbno izbranemu knjižnemu programu Mohorjeve. Vodila, »ktera so bila poterjena od čezpolovičnice vseh živih dosmertnih udov« leta 1868, so bila temeljni kamen knjižnega programa Mohorjeve. »Da doseže družba ali bratovščina sv. Mohora svoj imenitni namen, dajala bo vsako leto na svitlo:

• dvoje ›slovenskih Večernic‹, namenjenih priprostim kmečkim ljudém, ki bodo obsegale razne manjše pripovedne in podučne séstavke ali kako veče pripovedno ali podučno delo;

• ›Koledar‹, ki bode obsegal, mimo navadne pratike in imenika vseh družnikov, razne krajše pripovedke in druge podučne spise;

• kolikor bodo pripuščale denarne moči, razne druge bukve, priprostemu kmetu v poduk ali pa čast. duhovščini ali učiteljem v koristno rabo.

Vsi spisi, ki je misli družba na svitlo dati, morajo v čisti, lehko umevni slovenščini zloženi, in po kakem vis. čast. škofijstvu poterjeni biti.«

dvanajstih Zgodovina Mohorjeve v dvanajstih skicah

10kibic



dD R U Z I N Aid

i n D O M10

S L E D O V I160160

7�Oglejmo si vsaj še eno oceno Mohorjeve družbe iz nemškonacionalnega tabora. Med prvo svetovno vojno so vojaški poročevalci, pravzaprav vohuni, v zaledju poizvedovali o razpoloženju ljudi. Med temi vohuni je bil tudi poročnik Michel Angelo Zois, ki je imel nalogo po dolgem in počez »obdelati« koroške Slovence in jih je tudi vestno denunciral pri armadnem poveljstvu. Kar nekaj njegovih poročil je ohranjenih. O Mohorjevi je zapisal: »Die Hermagoras Bruderschaft wurde im Jahre 1860 errich tet, um unter den Slovenen gute Bücher zu verbreiten, und den katholischen Glauben zu stärken. (…) Den Zweck, gute Bücher im Volke zu verbreiten, hat die Bruderschaft zweifellos erfüllt, denn laut mündlicher Mitteilungen beträgt die Summe der bis nun in Verkehr gebrachten Bände über 11 Millionen!«. Zois je menil, da je to vsekakor zavidljiv dosežek, če se Mohorjeva ne bi ubadala tudi s politiko. Zato je krepko mahnil po starodavni ustanovi: »Der Hermagoras Verein ist mit seiner auf den Pfarrhöfen fussenden Organisation, seinen zumeist guten Büchern, seinen Mitteln, seiner Mitgliederanzahl unbedingt eine Macht, die nicht nur berücksichtigt, sondern auch bekämpft werden muss und dies mit den eigenen Waffen.«

8 Ko je s koncem prve svetovne vojne razpadla tudi habsburška monarhija, so v času obrambnih bojev na Koroškem tudi za Mohorjevo v Celovcu napočili težki časi. V Koledarju za leto 1920 je najbrž Janez Hutter poročal, da se je Mohorjeva »pod nemško avstrijsko upravo« komaj mogla »geniti«.

Poročilo je ugotavljalo, da »šele meseca rožnika in mal. srpna leta 1919., v onih dveh mesecih, ko so Srbi zagospodovali Celovcu, se je Mohorjeva družba zveselila svobode.« Takrat je Mohorjeva šele lahko razposlala svoj knjižni dar za leto 1918. Hutter piše, da so mis lili, da bodo za večno ostali varni v Celovcu, toda: »Pa nakrat nam povedo odlične osebe, da je najbolj previdno ter najbolj varno za tiskarno kakor Družbo, če se umakne iz Celovca. (…) Hitro, hitro se je moral beg vršiti, manj ko v enem tednu, preden se na povelje iz Pariza – so rekli – umaknejo iz Celovca in njega bližnje okolice Jugoslovani.

To je bila skrb in strah in delo!« Skrb, strah in delo pa so navsezadnje omogočili, da so iz krepkega debla celovške Mohorjeve zrasle tri veje: Celjska, Celovška in Goriška.

9�»Ko se je tiskarna Družbe sv. Mohorja leta 1920 (pravilno 1919, opomba H. F.) preselila na Prevalje, se nam je v Celovcu zdelo, da se je ustavilo srce koroških Slovencev«, je zapisal nepodpisani pisec v Koledarju za leto 1948. Nobena koroška tiskarna ni bila pripravljena tiskati slovenskih tiskovin. Tako so koroški Slovenci knjižni dar dobivali najprej s Prevalj, kasneje iz Celja.

Ko so nacionalni socialisti marca leta 1938 v Avstriji prevzeli oblast, so se že kmalu pojavljali prvi apetiti nacističnih uradov po hiši na Vetrinjskem obmestju. 22. maja 1940 je oblast razpustila in prepovedala Mohorjevo družbo ter zaplenila njeno premoženje z utemeljitvijo, da je njeno delovanje »nezaželeno in nedopustno«. Ker se je odbor Mohorjeve nato pritožil, so nacisti še bolj jasno »utemeljili«: »(…) zumal der Verein allgemein auf Kosten der deutschen Bevölkerung in Kärnten Slowenenpolitik betrieb und sich somit dem Deutschtum gegenüber ablehnend betätigt hat, daher als volks und staatsfeindlich zu betrachten ist«.


1111

10��Pretresljiva črtica v Mohorjevem koledarju za leto 1948 z naslovom »Mohorjeva hiša v božjih rokah« opisuje srečno usodo matične hiše na Vetrinjskem obmestju 26. Črtico je zapisal duhovnik, ki je 16. januarja 1944 doživel prvi bombni napad na Celovec v Mohorjevi hiši: »Ko je bombardiranje nekoliko ponehalo, pravim: ›Gospa, danes nas je rešila Vaša molitev.‹ ›Ne moja molitev, temveč Vaš blagoslov,‹ mi odgovori. In res, ko smo čez nekaj časa šli gledat na cesto: Okrog hiše vsepovsod razvaline in mrliči. V razvalinah je bila velika Thalerjeva hiša, ena največjih v Celovcu. Pod razvalinami veliko mrtvih. Severno je bila zadeta Gorjupova hiša, v razvalinah hišica, ki se je držala Mohorjeve. Tudi v njej mrliči. Na severno stran je bila močno poškodovana velika Hinterhuberjeva hiša in za njo vse v razvalinah. Podrte so bile hiše na južni strani. Le naša Mohorjeva hiša je ostala nepoškodovana. Prestala je tudi vse ostale napade. Še danes se sveti na njenem pročelju mozaik sv. Mohorja in Fortunata, ki sta nam obvarovala dom slovenske kulture v Celovcu.«

11 Valentin Podgorc, predsednik Mohorjeve družbe, je že 12. junija 1945 odločno zahteval vrnitev zaplenjenega premoženja: »Es ist der ganzen Welt bekannt geworden, welch schweren Vergewaltigungen, Drangsalierungen und Martern das slowenische Volk von den nationalsozialistischen Machthabern ausgesetzt worden ist (…).

Es ist ein Akt der Weltgerechtigkeit und des internationalen Gerechtigkeitsgefühls, dass dem slowenischen Volk für das ihm widerfahrene Unrecht Genugtuung gegeben wird und dass die dem slowenischen Volk angetanen Schädigungen so rasch als möglich wieder gutgemacht werden.«

Leta 1947 sta izšla prvi povojni Koledar (za leto 1948) in Večernice z naslovom »Vsem, ki so trpeli«. Od takrat v Celovcu vsako leto spet redno izhaja Mohorjev knjižni dar. Leta 1951 je začela obratovati tiskarna, istega leta knjigarna, od leta 1953 so bili v Mohorjevi hiši dijaški domovi za slovenske dijake, od leta 1979 Mohorjeva daje streho prvemu dvojezičnemu vrtcu, od leta 1989 v njej deluje prva dvojezična ljudska šola v Celovcu in še bi lahko naštevali.

12�Ko so komunistične oblasti v Sloveniji leta 1963 zapisale, da je »celotna dejavnost Mohorjeve družbe iz idejnopolitičnega vidika negativna«, je bil to pravzaprav velik kompliment. Celovška Mohorjeva je v svinčeni dobi komunističnega totalitarizma v Jugoslaviji omogočala izdajanje in tiskanje knjig slovenski politični emigraciji, ki je opozarjala na komunistične zločine, strahovite poboje po vojni, katerih razsežnosti poskušajo nekateri znanstveniki šele danes vsaj približno izmeriti. Tiskala pa je tudi knjige, ki so zahtevale demokratizacijo Slovenije in decentralizacijo Jugoslavije. To so bili prvi duhovni začetki slovenske osamosvojitve. Kdor se je v rajnki Jugoslaviji drznil brati ali celo samo imeti kakšno tako knjigo, je tvegal zapor.

To je bridko izkusil pisatelj Drago Jančar: »Knjiga, ki je tako bistveno posegla v moje življenje, je nosila na rdečih platnicah črn napis: V Rogu ležimo pobiti. Resnica, ki jo je prinesla ta knjiga (…) je bila močnejša od mnogih knjig moje dotedanje socialistične vzgoje.«


kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I


dD R U Z I N Aid

i n D O M12

v Zahomcu smo našli

Mohorjevo knjigo najstarejšo

Najstarejša Mohorjeva knjiga je iz leta 1868

Milka Kriegl, ZahomecKristusovo življenje in smert v premišlje-vanjih in molitvah. Poleg Gašparja Erhar-da za Slovence predelal Štefan Kociančič, profesor bogoslovja v Gorici. Na svetlo dala družba sv. Mohora. Z dovoljenjem visoko-častitega kerškega knezoškofi jstva. V Ce-lovcu 1868.

Hanzi Mlečnik, Celovec in Sele KotKoledarček družbe svetega Mohorja za na-vadno leto 1871. Na svitlo dala družba sve-tega Mohora v Celovcu 1870.

Luka Hudl, GlobasnicaŽivljenje svetnikov in svetnic Božjih. Po naj-boljših virih spisal Matija Torkar. Tretji del. Izdala družba sv. Mohora v Celovcu 1871.

Marija Inzko, SvečeKoledarček družbe sv. Mohora za 1872. Na svitlo dala družba svetega Mohora 1871.

Franci Špicar, HodišeČrtice iz življenja in trpljenja svetega Oče-ta papeža Pija IX. Spisal Janez Marinič. Slo-venske večernice za poduk in kratek čas. Iz-dala družba sv. Mohora v Celovcu 1872.

Simon Trießnig, LočeKristusovo življenje in smert v premišljeva-njih in molitvah. II. del. Poleg Gašparja Er-harda za Slovence predelal Štefan Kocian-čič, profesor bogoslovja v Gorici. 1873.

Luise Ruhdorfer, BekštanjKristusovo življenje in smert v premišlje-vanjih in molitvah. Poleg Gašparja Erhar-da za Slovence predelal Štefan Kociančič, profesor bogoslovja v Gorici. Na svetlo dala Družba sv. Mohora. Drugi del. I. snopič. V Celovcu 1873.

Janko Writzl, Bistrica v RožuUmno kletarstvo slovenskim vinorejcem v poduk, z 12 podobami. Spisal Josip Vo-šnjak. 1873.

Jelica Klančnik, Sele KotJohann Nepomuk Štöger: Nebeška krona ali premišljevanje o nebesih. 1876.

Marjan Kordaš, LjubljanaSlowenisches Sprach= und Uebungsbuch. Nebst einer Chrestomathie und einem slowenisch = deutschen und deutsch = slo-venischen Wörterverzeichniß. Für den er-

Na polici, v sodu pod zemljo in spet na policiNedelja je iskala najstarejšo Mohorjevo knjigo in našla ob tem predvsem veliko spoštovanje do ustanove, ki je s knjigo ljudem v Rožu, Podjuni in na Zilji ter med Slovenci po vsem svetu ohranjala slovensko besedo. Mohorjeve knjige imajo po mnogih domovih

posebno spoštljivo mesto, pa čeprav so doživele marsikatero usodo. Milka Kriegl iz Zahomca nam je poslala po eletronski pošti naslednje sporočilo: »Nco sn mav kramava pa buklah mpa koj sn dabiva? Bukl∂ z leta 1868, Mohorjeva Celovec. Je pa še b∂č drujah na palic∂.« V Ziljskem narečju je po elektronski pošti sporočila, da je na polici našla Mohorjevo knjigo iz leta 1868. »Morda je bolj zadaj še kaka starejša,« mi reče, ko jo obiščem. Des ka v regalu se je zaradi teže usedla na ostale stare Mohorjeve knji

ge. Do vseh ni prišla. »Tu so na varnem,« pravi.Mohorjeve knjige pri Krieglu v Zahomcu niso bile vedno na varnem. Med drugo svetovno vojno so nacisti pod vaško lipo zbirali slovenske knjige. Nekaj jih je takrat odšlo s Krieg lovega doma, večina pa jih je vojno preživela v drvarnici. Oče Milke Krie gl jih je skril v velik železen sod ter jih zakopal. Enako je naredil s tamburicami. Les tamburic vojne ni preživel, knjige so jo. Ena od teh je knjiga iz leta 1868 in je najstarejša knjiga, za katero smo zvedeli, ko smo

S L E D O V I16016018

68

1871

1873

1870

1871

1872 18

73

1873

1876

1879


Mohorjevo knjigo najstarejšov Zahomcu smo našli najstarejšov Zahomcu smo našli

Mohorjevo knjigo najstarejšo

Mohorjevo knjigo

Milka Kriegl: ... že predniki so listali po njih

13


Mohorjevo knjigo

sten Unterricht bearbeitet von Dr. Ja-cob Sket k. k. Gymnasial,-Lehrer am Staatsobergymnasium zu Klagenfurt. Klagenfurt, 1879. Druck und Verlag der St. Hermagoras-Buchdruckerei.

Maria Toljić, PliberkSlovenski Goffi ne ali Razlaganje cerk-venega leta. Poslovenil Lambert Ferč-nik, dekan v Žabnicah. Na svitlo dala Družba sv. Mohora v Celovcu. Z dovol-jenjem vis. č. Kerškega knezoškofi jstva 1881. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.

Jože Demšar, Breška vasŠmarnice ali: Romanje v nebeško kralje-stvo v Marijinem mesecu. Spisal Lud-vik Škufca. Izdala in založila družba sv. Mohora v Celovci. Z dovoljenjem visokočas titega Krškega knezoškofi j-stva. 1886.

Ljudmila Mohar, NagelčeDr. Janez Gogala, korar in imenovani škof Ljublanski. Spisal Dr. Lampe. Slo-venske večernice za poduk in kratek čas. 42. zvezek. Izdala družba sv. Mo-hora 1888.

Janez Starman, Špital ob DraviŽivljenja srečen pot. Nauki, vzgledi in molitve za mladeniče. Spisal Anton Martin Slomšek, bivši knez in škof la-vantinski. Novič izdala Družba sv. Mo-horja v Celovcu 1893.

Družina Franz Wiegele, ZahomecZgodbe Svetega pisma I. Spisal Franči-šek Lampe. 1894.

Rudi Gröblacher, TrebinjaZgodbe Svetega pisma I. Spisal Franči-šek Lampe. 1894.

Gabi Partl, MačeSlovenska pesmarica (za moške zbo-re). Uredil Jakob Aljaž. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu 1900.

Marija Hobel, Goselna vasSlava Gospodu. Spisal Jožef Rozman. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu 1900.

Tatjana Angerer, Kotmara vasDomači vrtnar. Janez Koprivnik. 1903.

Marija Kelich, BajtišeSveta evharistija. V spomin na medna-rodni evharistični kongres. Dr. G. R., du-hovnik krške škofi je. Izdala Mohorjeva v Celovcu 1912.

Marko Marko, Horce Podobe iz narave. Spisal Frančišek Pen-gov. Ilustriral Anton Koželj. Izdala in za-ložila Mohorjeva družba 1916.

188

1

188

8

190

019

03

190

319

1219

16

189

318

94

189

4188

6

bralke in bralce Nedelje prosili, da nam sporočijo, kako stare Mohorjeve knjige hranijo doma. Milka Kriegl o starih Mohorjevih knjigah: »To je del moje zgodovine, saj so že predniki listali po njih in se iz njih učili. Že sama zgodba okrog teh knjig je pretresljiva zgodovina.« Mohorjeve in druge slovenske knjige so med vojno sežigali. Mohorjeve knjige pa so bile nekaterim družinam, ki so bile izseljene, tudi spremljevalke v taborišča. Voltova družina iz Most je nesla med malenkostmi, ki jih je smela vzeti s seboj v izseljeništvo, tudi dve Mohor

jevi knjigi. Knjige so se z njimi vrnile. Ko je moral Lojze Starman bežati iz Slovenije v Avstrijo, je bila v njegovi prtljagi tudi Mohorjeva knjiga. »Tiste dni v začetku maja 1945 mi je bilo naročeno, da naj svoje reči pripravim, če bo res treba iti. Ker je bila knjižica z naslovom ›Življenja srečen pot‹ res moja, sem jo položil k obleki. Oče mi jo je dal, ker takrat ni bilo nobenega dobrega branja na razpolago.«

Da Mohorjeve knjige ne bodo šle v izgubo, skrbi pri Greinerju v Globas nici Luka Hudl. Hrani pravo zaklad nico

Mohorjevih knjig. Že njegova babica je bila članica Mohorjeve družbe in tako so knjige desetletja oblikovale družinsko življenje. V zadnjih letih pa je Luka Hudl z veliko skrbnostjo zbiral knjige pri sosedih in jih tako rešil pred propadom. In kdor misli, da so stare Mohorjeve knjige samo na knjižnih policah, ta bo lahko pri Gröblacherjevih na Trebinji ugotovil, da se moti. Tam 86letna stara mama še danes prebira iz Svetega pisma, ki ga je Mohorjeva izdala leta 1894.

Pripravil V i n c e n c G o t t h a r d t

Hanzi Mlečnik iz Celovca je pred leti v Selah Kotu kupil majhno kmetijo. Na tej kmetiji je v stari skrinji našel približno 50 starih knjig. S svojima otrokoma Davidom in Tabejo iz letnic izida izračunava, koliko so knjige stare.

14kibic



dD R U Z I N Aid

i n D O M

M O H O R J E V A Z A L O Ž B A160160 TU�IN�ZDAJTU�IN�ZDAJTU�IN�ZDAJTU�IN�ZDAJ160TU�IN�ZDAJ160160TU�IN�ZDAJ160TU�IN�ZDAJTU�IN�ZDAJTU�IN�ZDAJTU�IN�ZDAJTU�IN�ZDAJ

Mohorjeva družba Celovec je najstarejša ustanova koroških Slovencev s 160let

no tradicijo, kraj srečanja in dialoga, zdravo drevo z močnimi koreninami in z bogato razvejano dejavnostjo.Kakor najbrž večina Slovencev, sem tudi jaz imel v otroških letih prvi kontakt z Mohorjevo preko knjižnega daru. Vsako leto malo pred božičem je župnik v cerkvi oznanil, da so prispele Mohorjanke, ki smo jih nato dvignili v župnišču in odnesli na naše domove.Naslednji moji kontakti z Mohorjevo so bila dijaška leta, bivanje v dijaškem domu v Marijanišču, ki so ga oskrbovali salezijanci. Zelo rad se spominjam na ta leta, tudi na obiske pevskih vaj v kletnih prostorih Mohorjeve, kakor tudi na aktivnosti v študentskem klubu KDZ, ki so se prav tako vršile v prostorih Mohorjeve. Spominjam se tudi govorne vaje v Slovenski gimnaziji, ko sem govoril

o soustanovitelju Mohorjeve, škofu Antonu Martinu Slomšku. Kar nekaj knjig sem prebral in takrat sem tudi podrobneje spoznal delovanje in poslanstvo Mohorjeve, ki je učila brati Slovence po vsem svetu. Takrat si nisem mogel predstavljati obsežnosti letne naklade knjižnega daru 90.000 in več, kar pa se mi zdi iz današnjega vidika nekaj enkratnega. Do danes je Mohorjeva izdala že več kot 25 milijonov knjig.Nekaj let pozneje, ko sem bil v službi in odborih v slovenskem bančništvu, sem Mohorjevo spoznal kot zanesljivo in kompetentno partnerico, ki je bila dejavna na različnih področ jih. Pa tudi kot važno gospodarsko ustanovo, ki je bila in je ena največjih delodajalk koroških Slovencev. Tudi vse pisarniške potrebščine in tiskovine bančnega poslovanja nam je dobavljala Mohorjeva. Vsa leta je Mohorjeva tudi središče in kraj, kjer se odvijajo slovenske prireditve, razni shodi kot tudi politič

na srečanja. Hiša je dom za okrog 30 slovenskih društev in organizacij: kulturnih, cerkvenih, znanstvenih, izobraževalnih in gospodarskih ustanov. Trenutno imam čast, da lahko kot vodja Mohorjeve založbe, prve in najstarejše slovenske založbe z bogato založniško dejavnostjo, skupaj s sodelavci sooblikujem program in vodim poslovanje založbe, ki je dejavna poleg rednega programa tudi na področju šolskih knjig.Mohorjeva je zame živ most ne samo med obema narodoma na avstrijskem Koroškem, temveč tudi med Avstrijo in Slovenijo, in to ne samo zaradi obsežnih prireditev, temveč predvsem tudi s samostojno medijsko ponudbo, z izdajanjem literature v obeh deželnih jezikih ter z dvojezično šolo in vzgojo otrok in mladine. Mohorjeva je bila in bo tudi v prihodnje kraj srečanja in dialoga. Zamisel naših ustanoviteljev se uresničuje naprej, postala je brezčasna.

KelihFranc

vodja Mohorjeve založbe

15


šolskih knjigIzdajanje

je dobra tradicija Mohorjeve

FRANC KELIHm o h o r j e v az a l o ž b a

materni jezikTU�IN�ZDAJprava TU�IN�ZDAJprava veraTU�IN�ZDAJvera vam bodi lučTU�IN�ZDAJvam bodi luč TU�IN�ZDAJ

materni jezikTU�IN�ZDAJmaterni jezikveramaterni jezikveraTU�IN�ZDAJveramaterni jezikvera vam bodi lučmaterni jezik

vam bodi lučTU�IN�ZDAJvam bodi lučmaterni jezik


Poleg izdajanja knjig splošnega programa je zelo pomembno tudi izdajanje in zalaganje šolskih knjig. Šolske knjige zavzemajo vsako leto veliko dela in napora, kajti tisk učbenikov in oskrba avstrijskih založb, ki skrbijo za distribucijo nemških veroučnih knjig po vsej Avstriji, zahtevata veliko logističnega napora in organizacije.

Kot član Avstrijskega združenja katoliških založb in tiskarn smo soodgovorni za pripravo in izdajanje veroučnih šolskih knjig, ki jih potrjuje Avstrijska ško fovska konferenca. Tako trenutno mi skrbimo za tisk in distribucijo 30 avstrijskih veroučnih knjig. Po večletnem prizadevanju nam je leta 2006 uspelo, da je Krška škofi ja Mohorjevi založbi zaupala celotno distribucijo nemških veroučnih knjig na Koroškem. Zato od leta 2006 v zadovoljstvo vseh oskrbujemo tudi knjigarne in šole na Koroškem, in to tako z veroučnimi knjigami – trenutno je teh, potrjenih v avstrijski šolski akciji, 50 ter 25 v elektronski obliki – kot tudi z našimi slovenskimi učbeniki, ki jih zalagamo za področje manjšinskega šolstva na Koroškem. Na Koroškem smo pravzaprav edina slovenska založba, ki izdaja slovenske učbenike. Zavedamo se, da je izdajanje šolskih knjig in učbenikov dobra tradicija naše ustanove in da je to tudi v

skladu z našim poslanstvom.Z izdajo treh novih učbenikov za osnovno šolo in za višje gospodarske izobraževalne ustanove na Koroškem, kot tudi z izdajo petih novih učbenikov za gimnazijo, kot tudi za strokovne in osnovne šole v Sloveniji, smo skupno število učbenikov v Avstriji in Sloveniji, ki jih ponujamo v akciji šolskih knjig, povišali na skupno 102 naslova. Od teh ponujamo tudi 5 učbenikov v elektronski obliki (SbX učbeniki).

V zadnjem času je uredniški trg in šolsko politiko v Sloveniji precej razburkala tema o učbenikih, predvsem nov pravilnik o potrjevanju učbenikov – in to v dveh detajlih: eno so recenzije, drugo pa obveza ministrstva. Analiza učbeniškega trga in primerjava z Evropo kažeta, da je konkurenčnih učbenikov v Sloveniji bistveno manj kot v večini evropskih držav. Vendar se je trg učbenikov razvijal tudi tu, tako se je tudi izcimilo, da so se kljub večjemu številu učbenikov za osnovno šolo pri praktično vsakem predmetu izoblikovali trije vodilni učbeniki. S tem se vidi, da je trg že naredil selekcijo. Program Mohorjeve založbe iz Celovca – prve in najstarejše slovenske založbe – je naravnan k ohranjevanju, spoštovanju in razvijanju vrednot, ki pomagajo slovenskemu človeku ohranjati pokončnost, vero in na

rodno zavest. Kot član Avstrijskega združenja založnikov za verske učbenike se bomo v prihodnje postopoma vključevali tudi v pripravo verskih učbenikov v Sloveniji, v začetku bomo za naslednje šolsko leto v sodelovanju s kateheti pripravili dodatna veroučna gradiva.

Novost in poseben dogodek za našo založbo pa je bila v zadnjih letih izdaja prvega nemškega učbenika za likovno vzgojo v Avstriji nasploh – Augenschmaus Band 1, Band 2 in Band 3 – avtoric in avtorja, visokokvalifi ciranih učiteljic in učitelja umetnostne vzgoje Ingrid Gasser, Regine Zachhalmel in Alojzija Kalinška. Učbenik je potrjen za predmet likovne vzgoje na avstrijskih ljudskih šolah, za manjšinsko šolstvo na Koroškem, kot tudi za predmet likovne vzgoje za osnovno šolo v Sloveniji.

Do pozitivnih premikov na področju učbenikov je prišlo tudi v Bosni in Hercegovini, kjer že nekaj časa v sodelovanju in s fi nančno podporo z avstrijsko družbo ADA ter z mednarodnimi strokovnjaki in avtorji iz SLO in BiH poteka projekt »Gospodarsko preduzeće«, ki predvideva izdajo 4 učbenikov gospodarskega poslovanja in to v treh jezikih: v bosanščini, hrvaščini in srbščini.

Mohorje-

va založba

je tudi za-

ložba učbe-

nikov. Izda-

la je že 102

naslova.

Iz učbeni-

kov Mohor-

jeve založ-

be se učijo

tudi v Slo-

veniji. Kma-

lu bodo izšli

prvi učbe-

niki tudi za

pouk v Bos-

ni in Herce-

govini.

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I


dD R U Z I N Aid

i n D O M16

M O H O R J E V A K N J I G A R N A160160

Z Mohorjevo sem se srečeval od otroških let dalje, čeprav nikjer ni na veliko pisalo Mohorjeva. Tu je najprej Pratika, ki jo je na naš doma prinesel Tonči Dolinšek. Tu so bile knjige knjižnega daru ob koncu leta. Potem sem prišel, star deset let, v dijaški dom Marijanišče v Celovec. Sedaj pa sem že 25 let vodja Mohorjeve knjigarne v Celovcu. Pa se podajmo še enkrat na začetek. Pratika in Tonči Dolinšek. To sta dva pojma, ki sta se mi šele v poznejših letih odkrila za dve kakovostni znamki Mohorjeve. Počasi sem se vedno bolj zavedal in tudi spoznaval, Pratika in Tonči Dolinšek, to je Mohorjeva. Pozneje sem Tončija Dolinška srečeval v kleti Mohorjeve. Največkrat je čakal, da so mu dali zadostno število Pratik, da je lahko šel z njimi na slovenske domove na Koroškem. Počasi se mi je tudi odprlo: tudi knjige, ki smo jih doma dobivali ob koncu leta, so bile Mohorjeve knjige, tiskane v Mohorjevi tiskarni. Ko pa sem

potem nastopil službo vodje v Mohorjevi knjigarni, sem še bolj spoznal, kako zelo je Mohorjeva zaznamovala moje življenje že v otroštvu in mladosti. Ne le s knjigami, ampak tudi v Mohorjevem domu sem bil. Rekli smo mu Marijanišče. Šele z leti sem dojel, kako močno je Mohorjeva bila prisotna v mojem življenju, čeprav je le redko kje z veliki črkami bilo zapisano Mohorjeva. In tako je tudi danes: šele ob natančnejšem pogledu postane viden rokopis Mohorjeve.

In kaj pomeni Mohorjeva zame danes? Je moj delodajalec. Je slovenska ustanova s prvenstveno nalogo ohran jati slovenski jezik in kulturo na Koroškem. Je krščanska ustanova, je kraj srečanja, Mohorjevo poslopje v Celovcu pa je tudi dom različnim slovenskim ustanovam.

Moja vizija je seveda povezana s knjigarno. Ker imamo v Celovcu dve slovenski knjigarni, si želim združitev obeh v eno. Do takrat pa imam dva velika cilja: uspešno izpeljati gospodarske ukrepe za preživetje knjigarne in povečanje prodaje slovenskih knjig.

OTROŠKE KNJIGE MOHORJEVE ZALOŽBE

Iz-berite!Christine NöstlingerFranceve detektivske zgodbe19,90 evra, 59 strani, 14,5 x 20,5 cmTokrat se mora Franc z Gabi igrati detektive. V veleblagovnici cele dneve čakata tatove, toda na koncu sta sama osumljena kraje.

Christine Weeber/David KasslDandi – Zgodba nekega psa21 evrov, 28 strani, 21,5 x 24,5 cmIme mi je Dandi in sem mlad psiček. Vsak dan odkrivam nove stvari.

Niko KupperSkriti zaklad16,50 evra, 28 strani, 18,5 x 26 cmMali Samo odkrije in izve marsikaj zanimi-vega v zvezi z rokopisi, ki so danes znani kot Brižinski spomeniki.

Lenčka KupperPrižgimo si lučke14,90 evra, 34 strani, 22 x 22 cmBogat prispevek k otroški in mladinski glasbeni literaturi je zbirka otroških pesmi Lenčke Kupper.

KreutzMiha vodja Mohorjeve knjigarne

pratikanajprej je bila

17

M O H O R J E V A T I S K A R N A160160

Nekaj let po ustanovitvi Mohorjeve družbe leta 1851, ki si je zastavila cilj, da bo izdajala dobre in poceni knjige za slovensko govoreče prebivalstvo habsburške monarhije, je vedno bolj postajalo jasno, da Mohorjeva potrebuje tudi svojo tiskarno. Te želje so se uresničile leta 1971, ko je pričela tiskati slovenske knjige nova Mohorjeva tiskarna. Celih sedem let so se trudili za dovoljenje. V Celovcu sta bili dotlej dve tiskarni, ki sta bili Slovencem nenaklonjeni, tako da so knjige večinoma tiskali v Ljubljani v Blaznikovi tiskarni. Poleg Mohorjevih knjig so nato tiskali Besednik, slovstveni list Antona Janežiča in Einspielerjevo glasilo Slovenski prijatelj ter do leta 1920 tudi glasilo Mir. Ravnatelj tiskarne in knjigoveznice je bil Simon Janežič, ki si je tudi prizadeval za gradnjo novega tiskarskega poslopja na Vetrinjskem obmestju. Tiskarna je uspešno delovala do leta 1919, ko je bilo delovanje prepovedano in se je morala čez noč umakniti na Preval

je v Slovenijo. Ravnatelj tiskarne Jožef Zeichen je opravil dve selitvi, na Prevalje in leta 1927 v Celje, kjer je delovala v medvojni Jugoslaviji pod okriljem Celjske Mohorjeve družbe. Ko so Mohorjevi po 2. svetovni vojni vrnili nepremičnine – pravzaprav matično hišo na Vetrinjskem obmestju, ki jo je nacionalsocialistični režim zaplenil leta 1940 – je bil eden izmed prvih korakov k uspešni obnovi delovanja Mohorjeve družbe po drugi svetovni vojni prav pridobitev koncesije za tiskarno. Za ta korak se je Mohorjeva odločila, čeprav je bila matična hiša takrat hudo opustošena in popolnoma izropana leta 1951. Do julija 1995 je bila tiskarna v prostorih Mohorjeve hiše nato se je preselila v nekdanjo tovarno Adidas v Vetrinj. Da bi tiskarna v prihodnosti ne le ohranila, temveč tudi izboljšala kakovost storitev in tako ostala v trenutnih težavnih časih za tiskarsko stroko konkurenčna, je kupila sodobne stroje za pripravo tiska ter petbarvni tiskarski stroj v skupni vrednosti 1,5 milijona evrov. Ob blagoslovitvi novega petbarvnega tiskarskega stroja je mesto Celovec s takratnim županom Scheucherjem leta 2007 podelilo Mohorjevi tiskarni grb mesta Celovec.

Z Mohorjevo sem se srečal že

kot dojenček. Doraščal sem

namreč v Mohorjevi hiši v Ce-

lovcu. Moj oče je delal v Mo-

horjevi tiskarni in je v isti hiši

tudi živel. Tako sem že zelo

zgodaj prišel v stik tudi z Mo-

horjevimi knjigami. Tudi ko

sem začel obiskovati Sloven-

sko gimnazijo, sem stanoval v

Mohorjevem domu.

In sedaj, ko vodim Mohorje-

vo tiskarno, lahko rečem samo

naslednje: ponosen sem, da

lahko delam v Mohorjevi. To

pa tudi zaradi tega, ker je Mo-

horjeva renomirano podjetje,

ki si je ime pridobilo v večde-

setletnem obstoju.

blažejMilan vodja Mohorjeve tiskarne

natisnjeneod ideje do

knjige

18kibic



dD R U Z I N Aid

i n D O M

M O H O R J E V A L J U D S K A Š O L A160160

Mohorjeva je povezana z menoj že vse življenje, saj je bila moj prvi dom Mohorjeva hiša. Tam sem

stanovala s starši do leta 1957, dokler se nismo preselili na Križno goro. Z Mohorjevo povezujem svoje sorodnike – rada se spominjam božiča, saj smo ga praznovali najprej v Mohorjevi. Nedeljo za nedeljo sem tam obiskovala sveto mašo. Spominjam se gimnazijskih let, saj so v Mohorjevi stanovale sošolke, s katerimi sem hodila v Slovensko gimnazijo. Otroški vrtec »Naš otrok«, ki je nastanjen v Mohorjevi hiši, je bilo prvo zavetje mojih štirih hčerk. Z Mohorjevo povezujem »Naš tednik – Kroniko«, saj je bila tam v službi tudi moja mama. Povezujem pevske vaje MePZ Gallus, kjer sem pela in smo imeli vaje v kletnih prostorih. Mohorjevo povezujem s knjigo – saj je leta bila stalna spremljevalka naše družine. Stari oče, Rojškov ata, jih je ovil s papirjem, jih oštevilčil in imel lastno knjižnico, knjige še zdaj hranimo. V Mohorjevi so kulturne ustanove, s katerimi sem tesno povezana, tam ima svoj dom NSKS, katere ustanovitelj je bil stari oče dr. Joško Tischler. Njegov spomin je po njegovi smrti Mohorjeva družba počastila s poimenovanjem dvorane. Glede na aktivnosti in vsebino Mohorjeve družbe je naziv »Prireditveni center« prepoceni. Primerno bi bilo, da je ime dr. Joška Tischlerja vidno tudi na vseh vizualnih označbah in prospektih. Od leta 1989 naprej pa sem sama tako imenovana »mohorjanka«.Tako sem povezana z Mohorjevo skozi vse svoje življenje in upam, da bo tako ostalo.

V vseh letih je korakala naprej, doživljala vzpone in tudi padce, danes deluje uspešno, čeprav se je zmanjšalo število učencev.Ker smo zasebna šola, je treba plačevati šolnino (100 evrov mesečno, 10 x letno). Združenje staršev pa pomaga socialno šibkejšim družinam pri plačevanju šolnine, podpira pa tudi dejavnosti šole.Šola je majhna, pregledna, družinska, majhni razredi, polni ljubkih otrok.Kolege odlikuje prijaznost, inovativnost, nove ideje in

ved no dobra volja.Šola je več – to je bilo in je še naše geslo. Šola ni samo kraj učenja, šola je kraj srečanja, kraj, kjer se lahko zabavamo, delamo z umetniki, razkrivamo, odkrivamo naravo, spoznavamo nove prijatelje, se učimo, pojemo, molimo, skupno obhajamo svete maše, prvo sveto obhajilo, spoznavamo druge jezike, prevzemamo odgovornost, je kraj, kamor radi prihajamo.Poučujemo en dan v slovenskem in en dan v nemškem jeziku.

hartmannMarica

porodnih krcihpo dolgih

je bila ustanovljena Mohorjeva ljudska šola

ravnateljica Mohorjeve ljudske šole

19

Od drugega razreda naprej se otroci igraje učijo osnov italjanskega jezika, v tretjem in četrtem pa tudi še angleščine.V šoli je doma tudi oddelek Glasbene šole na Koroškem.Vedno, ko se začne šolsko leto, sem soočena z vprašanjem, kakšno je letošnje težišče? Vedno znova je odgovor: jezik, slovenski jezik.Slovenščina je bila in je še vedno v ospredju. Vedno več je takih otrok, ki tega jezika ne znajo več. Tako smo postavljeni pred dejstva in treba je iztržiti vse možnosti, ki jih imamo. Včasih ni tako enostavno ugoditi vsem, toda trudimo se. Biti pa moraš dosleden, kreativen, pogumen in inovativen. Želja strašev je, da se njihov otrok nauči slovenskega jezika do konca četr

tega razreda. Zato smo se pred 15imi leti odločili za partnersko šolo – OŠ Janka Glazerja iz Ruš – pod geslom »Otroci gradimo mostove« smo izdelali koncept za izmenjavo, ki smo ga v teh letih vedno znova preverili in pogoje izboljševali. V drugem razredu spoznajo naši šolarji sošolce iz Ruš, v tretjem razredu se peljejo za dva dni v Ruše, Rušani pa vrnejo obisk in pridejo dva dni na Rebrco. V adventnem času pripravimo skupen obisk adventne tržnice v Celovcu. V četrtem razredu pa so jeseni Rušani na 4dnevnem bivanju v Celovcu (izleti, spoznavanje Celovca, izdaja brošure), spomladi pa so naši učenci v Rušah. Pozimi se vsi srečajo na Pohorju na skupnem športnem tednu.

Od leta 2005 naprej pripravljamo project »FISZ – intenzivno učenje slovenskega jezika«, vsak razred tematsko dela 14 dni v slovenskem jeziku (oktobra) in temo pili en teden junija. Vsako drugo leto obiščemo kraj v Sloveniji, tako tudi spoznavamo kraje zunaj naše domovine.V naše vrste vabimo slovenske gledališčnike, ki nas popeljejo v svet lutkarstva in gledališča.Otroci zelo radi prepevajo v šolskem zboru, igrajo pri orffovi skupini in se športno udejstvujejo.

V popoldanskem varstvu, ki ga vodi kolegica Veronika Lapusch, dopolnjujejo naše delo. Veliko se tam dogaja:

Ponudba bivanja po nujnosti tudi v počitnicah

OdprtostPraznovanja skozi šolsko leto Oaza sredi CelovcaLjubezen do otrokDomače nalogeAktivnosti – glasba, športNadzorstvoSodelovanje z umetnikiKreativnostOtroci

Bralna vzgoja, bralna nočInovativnost, igranje, izletiVaje za razne dejavnostiAngažiranostNaravaJesenski izletEvropa

Tako je življenje na šoli in v varstvu zelo raznoliko, in in in … vedno znova se začenja novi dan!

ljudska šola

Dan odprtih vrat Vse tiste, ki naše šole ne poznajo, in tiste, ki se zanimajo zanjo, pa vabimo na dan odpr-tih vrat, 15. 11. 2011 od 8.00 do 9.30.

20kibic



dD R U Z I N Aid

i n D O M

Mohorjeva je v teh dneh praznovala »častitljivih« 160 let. V teh letih se je razvila v močno usta

novo, ki je dejavna na raznih gospodarskih in izobraževalnih področjih.28 let sem bolj ali manj povezan s to ustanovo.Mohorjevo sem spoznal, ko so me starši s »krhkimi« 10 leti vpisali v Slovensko gimnazijo, istočasno pa samoumevno tudi v Mohorjev dijaški dom. Brez doma obisk šole za dijaka s podeželja ne bi bil mogoč. 8 let sem tako užival vzgojo šolski sester in salezijanskih vzgojiteljev, zadnja 4 leta v slovitem Heimlingerju. Ob pogledu nazaj lahko rečem, da teh šolskih let v domu ne bi hotel pogrešati. Posredovali so mi vzgojo, ki mi je koristila poleg vzgoje staršev v poznejših letih in lahko rečem v tej ali drugi obliki še tudi v današnji vlogi kot ravnatelju Slomškovega doma. 20 let doživljam Mohorjevo predvsem kot ravnatelj Slomškovega doma. Vzgojitelji se trudimo, da bi mladim v domu posredovali ljubezen do vere in jezika in tako ostali zvesti zamisli ustanoviteljev.Mohorjevi želim, da bi se tudi v prihodnje čutila zavezana verskokulturnemu poslanstvu in da bo tudi v prihodnje, kot je zapisal soustanovitelj blaženi Martin Slomšek, »njen trud slovenščini žlahtni sad prinašal«.

Dijaški dom v samem osrčju mesta je danes drugi dom za mlade, ki med šolskim tednom stanujejo v Celovcu. Nad 40 dijakov v starosti med 10 in 19 leti se vsako leto odloči za bivanje v Slomškovem domu, ki jim nudi zdaleč več kakor samo posteljo.Med šolskim letom se v prostorih Slomškovega doma razširi živahnost in pozitivno ozračje, ki ga zaznamo daleč naokrog po Mohorjevi hiši. Slišimo smeh mladih, čutimo njihovo odprtost in vidimo žareče oči. Morda to kdo interpretira kot ropot, predrznost in vsiljiv pogled, toda takšen človek se še nikdar ni ukvarjal z mladimi, kaj šele da bi jih skušal razumeti.To je naloga vzgojiteljev, ki se zavedajo pomembnosti vzgoje in velike odgovornosti pri delu z mladimi. Vzgojno delo se spreminja iz leta v leto, saj se spreminjajo tudi družba, družinska razmerja in pogoji, v katerih otroci doraščajo. Tako je individualnost vedno pomembnejša, saj ni človeka, ki

bi bil drugemu enak in to velja tudi za mladino. Tako Slomškov dom podpira svoje dijake na raznih področjih. V ospredju je seveda šolanje. Poleg pomoči pri učenju pa vzgojitelji nudijo razne aktivnosti. Šport, gledališka in pevska dejavnost, kreativnost, družabnost, izleti itd. so stalnice, ki naj mladino animirajo k smiselnemu oblikovanju prostega časa. Seveda pa je za Slomškov dom pomembno posredovanje verskih vrednost. V novi kapeli se dijaki srečavajo pri skupnih bogoslužjih. Največji cilj vzgojiteljev je, da bi v dijakih vzbudili zdrav optimizem, jim dali čut za druge, jim posredovali samozavest in jih pripravili na odgovorno življenje. Pod tem vidikom bomo morda na stopnišču Mohorjeve hiše srečavali mlade z razumevajočimi in spoštljivimi očmi in se z njimi veselili njihove dobre volje.

m a R t I n a t R a U n I K

S L O M Š K O V D O M160160

Kelichnherman

za mladeDrugi dom

ravnatelj slomškovegadoma

n

21

Kaj pravi-jo gojenke o Slomškovem domu?Zakaj si se odločila za biva-nje v Slomškovem domu?Agnes Körbler: »To je čisto enostavno. Hote-la sem se šolati na ZG za Slovence in ker sem doma na Štajerskem, sem iska-la možnost bivanja v Ce-lovcu. Slomškov dom je bila rešitev zame, saj so tu stanovali tudi že moji bratje in sestra. S Slom-škovim domom so bili iz-redno zadovoljni, kar je prepričalo tudi mene.«Maria Ladinig: »Tudi moja sestra in brat sta že bila v Slomškovem domu. Vsak konec tedna sta mi pravila, kaj vse tu med ted nom doživljata, zato sem bila precej radove-dna.«

Ali nisi imela domotožja?Sabina Sušnik: »No ja, malo že, ampak pogovar-jala sem se z mojo sosta-novalko, se družila z osta-limi ›domovci‹, sedela na kavču, ki je vedno kraj druženja, se pogovarjala in igrala. Tako je čas hitro minil. Kadar pa ni prav nič pomagalo, sem pa pokli-cala domov.«Maria: »Večino časa sem se v domu počutila zelo dobro. Hitro sem se vži-vela in dom je postal moja druga družina.«

Kaj ima dom, česar doma nimaš?Agnes: »Ves čas preživim s prijatelji in dijaki moje starosti, prav tako pa vsa-ko leto spoznam nove di-jake, ki so večinoma zelo simpatični. Všeč mi je, da lahko stanujem s prija-teljico, tako mi ni nikdar dolgčas.«

dijaških domovZgodovina Mohorjevih

Nastanek Mohorjevega doma je bil zelo skromen. V šolskem letu 1953/54 je ravnatelj družbe prelat Podgorc svoje stanovanje v Mohorjevi hiši dal na voljo šolskim sestram, ki so sprejele pod svojo streho 8 deklet.Leta 1957, ko je bila ustanovljena Zvezna gimnazija za Slovence, so v Celovcu potrebovali dijaški dom za mladino. Mohorjeva družba je kupila še sosedne hiše in uredila dijaški dom, v katerega se je v šolskem letu 1958/59 vselilo 75 fantov in 43 deklet.Ker so prostori postali pretesni, je Mohorjeva od družine Heimlinger, ki je imela v najemu nekdanji hotel Trabesinger, odkupila večji del hiše in tam ustanovila fantovski dijaški dom. V šolskem letu 1959/60 se je v Heimlinger vselilo 52 fantov. Stanovali so v zelo težavnih razmerah. Ni bilo centralne kurjave, niti primernih sanitarnih naprav. Bilo je nevzdržno, zato so ob koncu šolskega leta 1973/74 fantje zapustili hišo Heimlinger in se preselili v škofi jsko malo semenišče – Marijanišče v Celovcu. Vzgojo fantov v Mohorjevih domovih so od leta 1957/58 prevzeli salezijanci. Do smrti je fantovski dom z velikim idealizmom vodil prof. dr. France Cigan.Slomškov dom v centru mesta je bil dograjen leta 1974. Vanj pa so se vselile šol

ske sestre in 87 gimnazijk.Fantovski dijaški dom se je moral večkrat seliti. Pogodba za Marijanišče se je iztekla leta 1984. V tem letu so slovesno odprli na novo sezidani Modestov dom, kjer je bilo prostora za 130 dijakov. Prvih šest let so pod vodstvom salezijancev stanovali v domu samo fantje. Ko pa je Mohorjeva leta 1989 razpustila Slomškov dom, je združila dijake in dijakinje pod streho Modestovega doma. Vzgojno delo je bilo do leta 1998 v rokah salezijancev in šolskih sester, nato so prevzeli vzgojo laični vzgojitelji pod vodstvom Hermana Kelicha. Zaradi izboljšanja prometnih povezav, uvedbe petdnevnega učnega tedna in drugih okoliščin je raslo število učencev, ki so se vozili v šolo z javnimi prometnimi sredstvi, število domskih dijakov pa upadalo. Finančna obremenitev je postajala vedno večja, tako se je odbor Mohorjeve odločil, da Modestov dom proda.Po izrečeni želji staršev in dijakov pa je prišlo do odločitve, da smo na novo oživili Slomškov dom v Mohorjevi hiši. Infrastruktura je bila že pripravljena. 13. septembra 1999 se je v Slomškov dom vselilo 32 dijakinj iz Avstrije, Slovenije in Italije. Udobno opremljeni prostori so jim dali občutek domačnosti, tako je do danes število dijakov naraslo nad 40.

1 6 0 L E T N I C A160160 OBZORJAOBZORJAOBZORJAOBZORJA160OBZORJA160160OBZORJA160OBZORJAOBZORJAOBZORJAOBZORJADa bom jasen: na Einspielerje sem ve

dno gledal kot na velikane, ki se jim nikoli ne moreš niti malo približati,

in to tem bolj, čim več sem o njih zvedel. Še posebej pa to velja za Andreja Einspielerja, očeta koroških Slovencev. Božja volja je hotela, da je še doživel svojo zlato mašo in je tako ostalo ohranjene precej dokumentacije, še posebej pa spominska knjižica »Einspieler – zlatomašnik«, ki je izšla septembra 1887, po slavnostni zlati maši, nekaj mesecev pred njegovo smrtjo leta 1888. Od mojega otroštva dalje se spominjam razgovorov o Einspielerjevih. Treba je namreč vedeti, da je bila moja babica zadnja iz Einspielerjevega rodu, ki je nosila to ime, dokler se ni poročila s Kovačevim Foltijem, orožnikom Valentinom Inzkom. Rod Einspielerjevih je izumrl po tej liniji tudi zato, ker je bilo pri družini toliko duhovnikov. Vseh skupaj jih je bilo šest, med njimi najbolj znani, Andrej Einspieler. Nek drug Einspieler, tudi Andrej, pa je bil dolga leta župnik v Slovenjem Plajberku. Lambert je bil eno periodo poslanec v dunajskem parlamentu, Gregor (prošt v Tinjah) je bil nekaj let v koroškem deželnem zboru, kjer pa je bil Andrej celih 27 let.Andrej je bil tudi v celovškem mestnem svetu, kupil je zemljišče za Kolpingovo hišo, da bi slovenski vajenci dobili zavetišče. On in sorodniki so poskrbeli za dosti zemljišča v Pavličevi ulici (danes Zveza Bank). Tudi ogromen del današnjega celovškega sejmišča so kupili, ki pa ga je Mohorjeva po letu 1945 v nesrečnih okoliščinah morala prodati. Pater Oton Einspieler je bil vseučiliščni profesor pri frančiškanih pri Gorici, Janez pa duhovnik v Ukvah. Andrej Einspieler velja za soustanovitelja Mohorjeve družbe in baje je bila ravno njegova ideja tista o bratovščini in udih. Družba sv. Mohorja nikoli ni več doživela takšnega razmah kot takrat, ko je imela do 90.000 članov (udov). Člani so bili od daljne Čečenije, kjer so bili neki Rutarji, pa do

še bolj oddaljenega Kolorada, kjer so delali slovenski rudarji. Zato ni čudno, da se je pri nas doma, še posebej pa pri babici Mariji, rojeni Einspieler, pogosto in s ponosom govorilo o Einspielerjih. Velikokrat o »stricu« Andreju iz Slovenjega Plajberka, kjer je moja babica doraščala. Skoraj logično je bilo tudi, da je oče na graški univerzi napisal disertacijo o Einspielerjih in njihovem delu, predvsem o Andreju. On je bil vedno ponosen na to, da je bila njegova mama Einspielerjeva, in ravno tako je bil ponosen na dejstvo, da je skoraj celo življenje bil član odbora Mohorjeve. To dejstvo, kar je večkrat ponavljal, mu je bilo važnejše kot vse druge funkcije. Kot potomec Einspielerjev sem tudi jaz ponosen, da sem član Mohorjevega odbora, žal mi je samo, da zadnje čase ne morem aktivnejše posegati v delovanje Mohorjeve. Seveda si želim, da bi družba še naprej vršila svoje poslanstvo in Slovence »brati učila«. Danes seveda v nekem drugem smislu. Obstaja dosti politične nepismenosti, tudi kulturne in vse manj je omike. Seveda dolžnosti staršev ne more prevzeti nihče, vendar lahko bogato branje in ponudba založbe v veliki meri pomagata. Tudi ljudska šola Mohorjeve spada med najboljše na Koroškem in Slomškov dom nudi toplo zavetišče gojencem in gojenkam, med katerimi je bila tudi hči Valentina. Pri knjigarni bi si želel, da bi se razširila tudi v kletne prostore, saj je največja razlika med elektronskim branjem in klasično knjigo ravno v tem, da ima pri klasičnem branju vsaka knjiga svoj duh, da lahko listaš po njej in da je lahko vsakemu zvesta spremljevalka. Predokus vsake knjige pa dobiš pri listanju, ko knjigo držiš v rokah in se ji približaš. Tega elektronska knjiga ne zmore. Ravno zato bi si želel razširjeno knjigarno, ki bi bila tako mikavna, da bi zapeljala vsakega bralca in obiskovalca, da se zadrži v njenih mikavnih prostorih in da seveda potem tudi kupi to ali ono knjigo. Mislim, da bi to konec koncev pomaga

Diplomat Valentin Inzko je p. d. Preg-lej v Svečah. Na tem domu se je rodil An-drej Einspieler, eden od ustanoviteljev Mohorjeve družbe. Pregleja smo prosili, da kaj napiše o tem, kako gleda na Ein-spielerje, na Mohor-jevo in na to, kako se kaj sooča s težava-mi, ki se porajajo na Koroškem, če to pri-merja z Bosno, Evro-po in svetom. Vpra-šali smo ga tudi, če ima kako vizijo za Mohorjevo in kaj ji želi.

Inzko valentin

buditelji, ucitelji in boriteljiTudi mi moramo biti

P r e d S e d n i k n a r o d n e g a S v e T a k o r o Š k i h S l o v e n C e v

22kibic



dD R U Z I N Aid

i n D O M

23


materni jezikOBZORJAprava OBZORJAprava veraOBZORJAvera vam bodi lučOBZORJAvam bodi luč OBZORJA

materni jezikOBZORJAmaterni jezikveramaterni jezikveraOBZORJAveramaterni jezikvera vam bodi lučmaterni jezik

vam bodi lučOBZORJAvam bodi lučmaterni jezik


lo tudi utrditi sliko o Mohorjevi, ki je aktivna in uspešna na mnogih področjih, ji pa nekateri očitajo, da je preveč gospodarsko usmerjena. Sam mislim, da seveda brez gospodarske osnove ne gre in to ravno v hudih časih, kakršne doživljamo sedaj, da bi pa moralo biti mogoče, da se spoji oboje: ekonomska osnova in poslanstvo. Če gledam, s kakšnimi problemi se je ukvarjal Lambert Einspieler v dunajskem parlamentu, ali pa Andrej v koroškem deželnem zboru pred več kot sto leti, moram na žalost ugotoviti, da so nekatera vprašanja ostala ista. Uradni jezik, nazadovanje Slovencev, skrb za prihodnost. Kako se bo držal rod v Korotanu, kakšne so njegove perspektive. Simon Gregorčič je o Einspielerju med drugim napisal: »Ti domu si buditelj bil, Ti domu si učitelj bil, Ti domu si boritelj bil. Ti delal si: jesen je tu, prišel je tebi čas sadu!« To je morda tudi sporočilo za današnji čas. Tudi mi moramo biti buditelji, učitelji in boritelji. Tudi za nas bo pričel čas sadu. Klima na Koroškem se spreminja. Na šolskem področju se dogaja vsako leto plebiscit s prijavami in še nikoli jih ni bilo toliko. Nad 4.000 jih je. Na žalost je znanje prijavljenih dostikrat pomanjkljivo, tudi narodna zavest ni vedno prisotna, saj se nekateri učijo slovenščino iz drugih motivov. Vendar vsi, prav vsi vidijo v slovenščini vrednost, vidijo v tem učenju nekaj, kar se splača. To je pa zagotovo pozitivno in se ne sme podcenjevati. Število 4.000 je pa tudi dobra baza, da se gradi nova Koroška, druga Koroška kot pa tista, ki smo je bili do sedaj vajeni. Malo nas je, nismo številni, vendar postajamo iz dneva v dan bolj zanimivi, iz dneva v dan bolj kvalitetni. Naša identiteta je kvaliteta in po tem smo tudi prepoznavni. Tako naj bo tudi z Mohorjevo družbo, tako bo preživela z narodnostno skupnostjo še mnoga leta. In to ji želim iz srca.

Ustanovitev Mohorjeve družbe v Celovcu je tudi izhod iz zagate pedagoga Antona Martina Slomška. Njegova izkušnja, da v Habsburški monar

hiji ljudje iz nižjih slojev, še posebej slovensko prebivalstvo, niso obvladali kulturnih tehnik, ga je bodrila, da odvede svoj narod iz nevednosti k vedenju. V znanju je moč, je spoznal že Slomšek. Njegovo stremljenje po emancipaciji je v absolutistični državi – ki je svoje podložnike rada vlekla za nos in mislila, da je zanje najbolje, če ostanejo nepismeni kmetje, sluge in rokodelci – moralo sprožiti konfl ikte, ki so se v soju nacionalnih gibanj še zaostrili. A Slomšku je šlo za to, da človeka izobrazi za vsakdan, da ga opremi z osebnim dostojanstvom, ki naj mu omogoči, da zmore oceniti odvisnost, zatiranje in izkoriščanje in se temu upre. Število branja veščih se je dvigalo in s tem tudi potreba po novem čtivu. Nadaljnji koraki so postali nujni, namreč izdajanje branja vrednih in ljudem fi nančno dosegljivih knjig. Tako se je rodila zamisel o Mohorjevi družbi, ki naj bi izdajanje takšnih knjig uresničila. Kljub močnemu uporu Metternichove policijske države, ki je Slomška odtlej natanko opazovala, je bila zamisel l. 1851 uresničena. Ta geneza nazorno dokazuje, da Mohorjeva družba s prvim in najprepoznavnejšim konjem v hlevu, založbo, ni postala le »učiteljica slovenskega naroda« (Prežihov Voranc), ampak tudi revolucionarka, ki je slovenskemu narodu pomagala, da se z izobrazbo emancipira in postavi na svoje noge.Mohorjeva založba Celovec je vsa leta ostala na tej poti nazorske neodvisnosti. A revolucionarnega duha ni izgubila, kar dokazujejo ne le načelnost in nepopustljivost v času nacionalsocializma, kakor tudi kasneje v času komunističnega režima v Jugoslaviji, ampak predvsem tudi knjižne izdaje o polpretekli in novejši slovenski zgodovini ter zgodovini Koroške in Avstrije, ki brez strahu pred posledicami dokumentirajo zamolčana dejstva uradnega zgodovinopisja ali dopolnjujejo zgodovinopisje z novimi dognanji. Ta nazorska odprtost in resnicoljubnost se prav tako zrcali v preostalem knjižnem programu v delih najsi iz žlahtnega leposlovja, v iskrivi otroški in mladinski literaturi, v resnicoljubnih zgodovinskih dokumentarcih, v poduhovljenih in duhovitih verskih in fi lozofskih študijah, v čudovitih monografskih in umetniških albumih, v sodobnih učbenikih ali v splošno zanimivih in informativnih stvarnih knjigah. Vse knjige tako ali drugače pričajo o Mohorjevi Celovec kot radovedni, odprti in vedoželjni opisovalki sveta predvsem med Tržaškim zalivom in Dunajem ter med Velikim Klekom in Beogradom.

Kertadrian

buditelji, ucitelji in boritelji revolucionarkauciteljica in ˇ

U r e d n i k m o h o r j e v e z a l o ž b e

24kibic



dD R U Z I N Aid

i n D O M

O B Z O R J A160160

V gospodarstvu kažejo uspeh podjetja številke. Kako bi se uspeh in pomen Mohorjeve dalo opisati brez številk in bi kljub temu bila narejena bilanca?Valentin Kumer: V naravi vsake fi nančne bilance je, da se primerjajo postavke v dobrem s temi, ki so podjetju v breme. Kako pa narediti nematerialno bilanco? No, bom pač tvegal pos kus. Upam, da mi jo bodo bralci odobrili.V breme bilance štejem okoliščine v času, v katerem je bila družba ustanovljena, vse tja do današnjega dneva. Nepripravljenost oblastnikov odobriti slovenskemu prebivalstvu pravico in možnost za izobrazbo v maternem jeziku, je bila v času ustanovitve Mohorjeve neznosna.K temu pride huda prelomnica v času plebiscita ter prepoved in izgnanstvo pod Hitlerjem. Po vojni pa je hudo bolelo nasprotovanje novih oblastnikov »matičnega« naroda, z znanimi motivi, ter tedanja šibka fi nančna osnova družbe. Ali bo Mohorjevi aktualna avstrijska manjšinska politika v korist, se bo šele izkazalo! Dosedanja to ni bila. V njeno dobro pa lahko štejemo:Pravilno ukrepanje in gorečnost takratnih voditeljev, velikanov, kot so bili Slomšek, Einspieler, Janežič in Jarnik, ter več rodov zavednih župnikov in kaplanov. Skupaj so ustvarili protiutež izrazito nemško usmerjeni, ponemčevalni osnovni šoli.V polpreteklem času pa zasledimo najprej spretne gospodarstvenike: duhovnike, sčasoma

pa že tudi laike, strokovnjake, ki so bili in so še vedno kos izzivom časa. K temu šteje razširitev uslug po vojni: od dijaških domov tja do varstva otrok in zasebne osnovne šole ter posodobitev podjetja na vseh področjih udejstvovanja. V času povojne fi nančne stiske ne smemo prezreti znatne gmotne podpore s strani tedaj še močnega zdomstva.Ob 160letnem pregledu najdemo sicer po številu skrčeno, a v jedru močno narodno skupnost, z zavidljivimi uspehi na področ jih kulture, samostojnega političnega gibanja, gospodarstva, literature in umetnosti ter tisoče izobražencev na vseh področjih. Uspehi, ki so vsaj posredno in v večini sad prizadevanj Mohorjeve. Ustanova sama pa ima solidno osnovo za nadaljnje plodno delovanje.Moja »bilanca« je nadvse pozitivna. Z veseljem čestitam in rečem: »HVALA, Mohorjeva! Rodove naših prednikov si naučila pisati in brati, ohranila si nam jezik!«

V čem je moč Mohorjeve z njeno razvejeno dejavnostjo in kje vidi-te njeno mesto na Koroškem?Kumer: Kapital Mohorjeve je najprej njeno izvrstno ime, ki je pojem in hkrati duhovna in blagovna znamka za področja vzgoje, tiska in knjige. Drugi steber vidim v njenih kadrih, v dobro izobraženih in motiviranih sodelavcih, v strokovnem odboru, posebno pa v spretnem vodstvu, ki gleda, da je ladja stalno na pravem kurzu in si tako osvaja vedno nova lovišča. Neprecenljiv pa je njen krog

bralcev in odjemalcev po širnem svetu ter njene zveste poverjenice in poverjeniki. Mesto Mohorjeve vidim trdno zasidrano v sredini naše družbe. Ustanova naj bi ostala povezovalni člen med slovensko in nemško kulturno in družbeno sceno, znotraj in izven meja.Želim si, da bi s svojo ponudbo in s svojim nastopom še naprej zajemala čim širši krog interesentov in tako prispevala k pozitivnemu razvoju naše narodne skupnosti in tudi skupnosti z nemško govorečimi sodeželani.

Kje vidite Mohorjevo ob 200 le-tnici?Kumer: V največji meri bo odvisno od nas samih, od mene in tebe, kašno mesto bo v naši družbi zavzemala Mohorjeva ob svoji 200letnici čez 40 let. Če ne bomo klonili in se ne bomo vdali brezbrižnosti, če bomo torej obdržali zvestobo našemu maternemu jeziku in veri, nam bo Mohorjeva lahko tudi še naprej nudila svoje usluge na vseh dosedanjih in verjetno še na drugih, novih, do sedaj še neodkritih področjih komunikacije. Če pa se bomo temu izneverili, ji bomo vzeli podlago za njeno dejavnost. Tedaj bi ostala le še Hermagoras! Kaj bi na to rekel Slomšek? Osebno sem prepričan, da do tega ne bo prišlo. Upam, da bo glede jezika in identifi kacije z našim poreklom vzklila nova zavest.

Mohorjeva založba je izdala ne-šteto knjig. Kakšna knjiga vam še manjka? Kaj naj bi v njej pi-salo?

Valentin Kumer je bil dolgoletni odbornik Mohor-jeve družbe v Ce-lovcu. Na provo-kativno vprašanje, kaj bi bilo, če Mo-horjeva ne bi bila ustanovlje-na, odgovarja ta-kole: »Na kaj pa naj bi bili koroški Slovenci druga-če ponosni?« Za kulturno prilogo Nedelje je v po-govoru poskusil napraviti bilanco brez številk. Pre-berite, kak šna je ta bilanca.

Kumer valentin

njeno imenajvecji kapital Mohorjeve je

d o l g o l e T n i Č l a n m o h o r e v e g a o d b o r a

z VaLentInom KUmRom se je PoGoVaRjaL V I n c e n c G o t t H a R D t

25

Kumer: Koroški Slovenci smo pač tak šni, da najraje beremo zgodbe o naših preteklih, po možnosti hudih, časih. Kar meni manjka, je knjiga, ki ima za vsebino prihodnost! Pravzaprav bi take vrste knjig moralo biti več! Napisali naj bi jih avtorji z optimistično naravnanostjo in z vizijami za boljše življenje v družbi in poklicu. Dvigale naj bi vero v lastno moč in sposobnost. Govorile naj bi tudi o dodani vrednosti večjezičnosti in bi s tem krepile samozavest našega človeka. Ciljna skupina bralcev bi morala obsegati predvsem naš mladi in mlajši rod. V najboljšem smislu bi mladini posredovale vrednote jezika in vere ter jih spodbujale k vzgoji svojega naraščaja v našem domačem slovenskem jeziku. Njih naslovi pa bi lahko bili »Lepa naša je beseda ...«, »Dvignimo se in uspeli bomo!« ali pa »Tako BOMO živeli«. Tem knjigam pa bi lahko dodali še navodila za boljše sobivanje z našimi sosedi, slovenskimi in nemškimi. To naj bi bil neke vrste kodeks obnašanja. V njem bi moralo priti do izraza, da z razprtimi komolci in figo v žepu le ne prideš daleč. Da blatenje drugače mislečega ne bo uspešno, še manj pa, da bo sramotilec prišel do ugleda.

Bi bilo kaj drugače, če Mohorjeva ne bi bila ustanovljena?Kumer: Prav gotovo bi bilo skoraj vse drugače! V koroški javnosti slovenščina ne bi igrala vloge. Enako bi bilo na Spodnjem Štajerskem, kjer je blaženi škof Slomšek širil Mohorjevo zamisel in preprečil najhujše odtujevanje. Po vsej verjetnosti bi torej tudi ne nastala samostojna Slovenija in naš jezik ne bi imel veljave kot enakopraven evropski jezik.Na kaj bi tedaj še kak preostali koroški Slovenec, ki se je trmasto zoperstavil pritisku, mogel biti ponosen?

njeno ime

n e k d a n j i v o d j a m o h o r j e v e z a l o ž b e

Tako naletimo v doslej širši publiki manj znanem stališču jugoslovanske delegacije na Mirovni konferenci leta 1919 v Parizu prav na

Mohorjevo v Celovcu kot edinstveno (»unique«) ustanovo (La Société littéraire slovène et Imprimerie »Družba sv. Mohorja« de Celovec (Klagenfurt) est unique en Europe ...), ki da razširi tudi do 90.000 knjig med Slovence, ki jih je skupno le 1.500.000. In to tudi v najbolj zakotno kajžo domovine (»dernière chaumière de paysan«).

Mladje: Zvezdna ura koroške slovenske literature je bil leta 1960 izid prve številke »literarnega glasila Mladje«, ki so ga zasnovali dijaki semenišča na Plešivcu okoli Florjana Lipuša, Eriha Prunča in Karla Smolleja; prve štiri številke je založila in tiskala Mohorjeva družba, saj je pred tem objavljala v svojem mesečniku »Vera in dom« (pozneje »Družina in dom«) in Koledarju prve literarne korake te trojke in prenekaterega Plešivčana. Zdaj je npr. v pripravi prav za pisateljev polokrogli življenjski jubilej zbirka besedil, ki jih je bil Florjan Lipuš objavil pri Mohorjevi do izida njegove nadvse uspešne knjige »Zmote dijaka Tjaža«. Nad lepim številom in kakovostjo teh besedil je menil Lipuš leta 2003 v pismu Mohorjevi: »Presenečen sem nad poslanimi besedili, ker niti tako slaba niso. Ta porazcetlana besedila bi bila za samostojno zbirko in bi bila res najbolj primerna objava pri Tvoji založbi«.

Karavanke smo neštetokrat premostili s številnimi (Okoli 200 jih bo?) likovnimi razstavami v knjigarni v Celovcu, predvsem pa z ustanovitvijo revije »Celovški zvon«, ki je združevala kulturnike iz vseh koncev in krajev sveta, kjer Slovenci smo. Tako ne čudi, da so tedanjemu uredniku Vinku Ošlaku in predsedniku Janku Merkaču na meji zaplenili vse revije, kajti »Knjige so orožje – in orožje je treba prijaviti milici!«V obširnem arhivu hranimo npr. pismo znamenitega pisatelja Petra Handkeja z dne 17. septembra 1979, v katerem pravi, da je spet v Salzburgu in da se hoče resno začeti učiti slovenščino in prosi za posredovanje primernega učitelja. Mohorjeva mu je posredovala učiteljico; Handke je z njeno pomočjo kar kmalu prevedel Lipuševe »Zmote dijaka Tjaža« in s tem dejanjem opozoril nemški jezikovni prostor na izjemno literaturo koroških Slovencev.

»Mohorjeva – velik kup dobrih volj!« Naj živi!

KattnigFranc

dobrih voljMohorjeva je velik kup

IsKrIce ob brsKanju po arhIvu

26kibic



dD R U Z I N Aid

i n D O M

O B Z O R J A160160

Neki koroški novinar in vseved, danes že v pokoju, je pred leti

ugotovil, da je Mohorjeva založba »trgovina z mešanim blagom«. Ne vem, ali je hotel založbo ošvrkniti ali zbuditi. Bivši vodja založbe, danes tudi že v pokoju, je bil ... užaljen. Mislim, da bivši novinar ni doumel ustroja koroške založniške scene, kajti Mohorjeva je bila skozi desetletja edina hiša, ki je skrbela za tako imenovane domače avtorice in avtorje, od Milke Hartman do Gustava Januša, in se je kajpada nabralo dosti različnih vrst tekstov. Šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ob njej – in verjetno prav zaradi Mohorjeve – razvila zanimiva založniška scena, bolj zanimiva kot je bila v tem času nemškojezična na Koroškem. Kakorsibodi, to je zgodovina, imamo jo za seboj, smo jo tako rekoč prestali ...

Danes so založniški izzivi drugačni, pa še kako. Danes so tako v koroškem slovenskem novinarstvu kakor tudi v založništvu drugi subjekti faktorji dogajanja. Slovenska knjiga ni več praznični dogodek, kakor je to v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zanjo še ugotovil literarni papež Matjaž Kmecl. Danes je slovenska knjiga skoraj rutina (čeprav to v resnici ni). Vsekakor je po drugi svetovni vojni izšlo približno dvesto petdeset knjig naših ustvarjalk in ustvarjalcev, velik del prav v Mohorjevi

založbi, pri čemer je Florjan Lipuš, ki ni mohorjanski avtor, verjetno najbolj produktiven. (Faktične in numerične ter druge podatke najdete na www.slolit.at. Obiščite stran spet kdaj!)

Mohorjeva – in z njo njena založba – je stara in »nobel« dama, ki je ob koncu poletja slavila stošestdeseti (!) rojstni dan. V Avstriji je druga najstarejša založba, na Koroškem pa najstarejša, kar so ji domovini zvesti pisci vedno znova oporekali. Neki zgodovinar, danes že med rajnimi, se je v osemdesetih letih prav zaletaval v Mohorjevo. Ko sem ga nekega dne, takrat sem bil pri Mohorjevi v službi, poklical, da bi se z njim v miru pogovoril, je svoj srd lepo nadaljeval in svojo gnojnico zlil na vse koroške Slovence. Kakorkoli že, ne bom mu naknadno izpodbijal njegovega poklica, bil je zgodovinar, a literarni zgodovinar nikakor ne. Mohorjeva založba je naša slovstvena zgodovina – ter hkrati naša literarna prihodnost.

Ko sem bil (v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja) v Mohorjevi založbi urednik, je zadostovalo, da sem »izumil« edicijo »Austriaca« in pozneje »Slovenica«. V »Austriaci« sem objavljal avstrijske avtorje v slovenskem prevodu, na primer Thomasa Bernharda, Elfriedo Jelinek, Canettijevo ženo Vezo in mnogo drugih, v »Slovenici« pa so pozne

je izhajali slovenski pisatelji v nemških prevodih, s čimer je bila Mohorjeva prva, ki je sistematično prevajala v eno in v drugo smer. Klasična trgovina z mešanim blagom! Očitno z mnogimi produkti v »totalni razprodaji«, kajti avtorice in avtorji so drveli v založbine prostore ... Šlo jim je za mesto v »Austriaci« ali v »Slovenici«. Mohorjeva kajpada ni ustregla vsaki in vsakemu, ker tega ni zmogla ne po delovnih silah in tudi ne gmotno. Z urednikovanjem smo se ukvarjali le v troje za šestdeset knjig na leto.

Danes in v prihodnje takšna edicija ne bo zadostovala. Po mojem se bo morala Mohorjeva, da bo vnaprej uspešna, točneje opredeliti. Novo vodstvo založbe je velika priložnost. Svoj program bo morala bolj izostriti in ga ob robovih opiliti za knjige, ki nimajo česa iskati v koroški slovenski založbi, na primer vprašljivi verzi (ne glede na to ali so rimani v slovenščini ali v nemščini) pesnika iz sredine v četrti vrsti. Renome založbe mora biti več vreden kakor nekaj sto prodanih zbirk. Založba se bo morala končno odločiti za enovit »layout« svojih knjig, da lahko bralka in bralec v knjigarni takoj ali celo podzavestno ugotovita, da gre za produkt »made by« Mohorjeva. Prepričan sem, da bi že ta odločitev dvignila promet za nekaj procentov.Še bolj važno bo, da se bo

Ferkjanko

vodstvo – priložnostnovo nova

S o d n i k , P i S a T e l j i n P r o F e S o r

Mohorjeva: hkrati literarna zgodovina in literarna prihodnost

SAN

DRA

AGN

OLI

Mohorjeva dovolj zgodaj, in to je v tem trenutku, znašla med novimi mediji. Odločiti se bo morala za izdajo tekstov in vsebin, nalašč ne pišem o literaturi, v elektronski, v digitalni, v današnji verziji. Vem, da vodja založbe o tem že razmišljuje in da so poskusni zajci že iz »kevdra«. Če bi Mohorjeva tu zaspala pravi trenutek, nikoli ne bi več ujela aktualnega razvoja. V tem smislu Francu Kelihu zaupam: v nekaj mesecih je gospodarske številke založbe spretno spremenil iz dolgoletnega minusa v plus, kar v avstrijskem in v slovenskem založniškem sektorju ni samoumevno. Ne prezrem, da vodi Mohorjeva družba založbo narodnostne skupine, ki potrebuje več finančne podpore kakor običajne edicije in upam, da bo javna roka našo staro damo, ki ni v pokoju, poznala še vnaprej.

Po sto šestdesetih letih smem ugotoviti, da je »mohorjanska kultura«, v novi slovenščini bi rekel »Hermagoras Culture«, nekaj posebnega.

r e ž i S e r , F i l m S k i U S T v a r j a l e C , S l i k a r

Bil je čas, ko so besede neslišno izginjale v praznino. Neusmiljeno so tonile v pozabo

in z njimi kulturno izročilo slovenskega naroda, ki se je vse bolj utapljalo v kulturi večjega naroda. Požiral je slovenski jezik in z njim tudi kulturo. K sreči vseh nas, katerim je drag ta naš materni jezik, in v bogastvo vsega človeštva, so bili tudi takrat ljudje, ki so se tega zavedali. Zavedali so se trenutka, ko je potrebno ukrepati.

To je bila prva ugotovitev, ki je bila moje vodilo pri nastanku filma ob 160letnici Mohorjeve. Upoštevati sem moral tudi dolžino filma, ki ni smel biti daljši od 5 minut in brez dodatnega besedila.V tem kratkem času zajeti tako bogato in razvejano dejavnost te tako pomembne ustanove, je bila skoraj nemogoča naloga, katere sem se lotil z veliko odgovornostjo in spoštovanjem.

Druga ugotovitev Izpostaviti najpomembnejše ustvarjalce te drzne zamisli. Ni bilo težko poiskati teh oseb, kajti obstaja veliko pisnega in filmskega gradiva, katerega je glede na pomembnost ustanove, še vedno premalo.

Tretja ugotovitev Seveda je iz današnjega zornega kota gledanja težko presoditi takratno stanje, ko je bilo potrebno iz nič začeti tako pomembno delo. Samoumevno je bilo, da je družba nastala pod okriljem krščanstva. S tem sta duhovščina in slovenska inteligenca prevzeli breme ohranjanja slovenske besede, ki sta jo širili preko Mohorjeve. Prav ta je prispevala levji delež pri izobraževanju in vodilno vlogo pri opismenjevanju celotnega slovenskega naroda.

Četrta ugotovitev Nehote me je prva misel vrnila v otroštvo: v sobo na podstrešju, kjer so bile police, polne knjig. Z veseljem sem listal po njih. Takrat sem bil prepričan, da samo Mohorjeva izdaja knjige. Pred kratkim pa je pred mano ležal bel list papirja in potrebno je bilo napisati scenarij za videofilm.Odločil sem se s simboliko uprizoriti prehojeno pot Mohorjeve in s tem v gledalcu spodbuditi videnje Mohorjeve iz osebnega pogleda. Kakorkoli že, Mohorjeva je preživela vse čase. Tudi današnji čas, z gospodarsko krizo, ki tudi njej ni najbolj naklonjen. Vendar se lahko s ponosom ozre na svoje avtorje, ki objavljajo svoje knjige pri Mohorjevi. Omeniti pa je treba, da so to najpomembnejši ustvarjalci svojega časa. Nikoli ni zanemarila manj znanih ali šele uveljavljajočih se imen. Bralcu pa je vedno nudila zanimivo in poučno branje.

Peti razmislek Danes Mohorjeva ni samo založba, knjigarna in tis karna, je veliko več, je središče duhovnega, kulturnega in izobraževalnega pomena za vse generacije. Je pomemben povezovalni člen med jeziki, kulturami in ne nazadnje med ljudmi. Zaželimo njej in sebi še veliko let, da bi nas kulturno in duhovno bogatila.

In zadnji razmislek. Ob brskanju po njeni preteklosti in sedanjosti sem začutil dvom, da ni možno pokazati ali napisati pomena Mohorjeve družbe, katerega je odigrala v svojih 160 letih obstoja. Pred vsemi nami pa stojita nov izziv in odgovornost: slediti duhu ustvarjalcev Mohorjeve in iskati nove rešitve in nove poti v prihodnosti.

KlaricIvan

izdaja knjigepreprican, da samo Mohojevaˇ

27

ˇ

28kibic



dD R U Z I N Aid

i n D O M

O B Z O R J A160160

V petdesetih letih preteklega stoletja sem bil otrok in ministrant. Tako okrog božiča so se v farovžu na veliki

mizi v veži kopičile Mohorjeve knjige – koledar, pratika in večernice. V božičnih počitnicah smo jih ministranti po zasneženih poteh raznašali na domove, kjer so Mohorjeve knjige dobile posebno mesto, mi pa kašno darilo ali nekaj grošev. To je bil čas, ko še ni bilo vsiljive televizije, ko se je komaj šele uveljavil radio na policah domov. Običajno je ta omarica, iz katere je prihajala glasba, dobila posebno mesto, ničkolikokrat kar ob Božjem kotičku, ki ga je po malem zasenčila. Ko sem bil star deset let, so me poslali v gimnazijo. Prišel sem v dom Mohorjeve. Spali smo v velikih spalnicah, pozimi je zeblo, nune so bile stroge. Nič se nisem dobro počutil. Ko me je mama prvič obiskala, so mi dovolili, da jo pospremim do avtobusa. Bila sva med zadnjimi, ki so se vkrcali. Tako nesrečnega sem se počutil, da sem v hipu, ko je avtobus odpeljal, smuknil vanj. Prepričan sem bil, da sem rešen. V Borovljah me je mama trdo prijela za roko in sva se z naslednjim avtobusom peljala nazaj proti Celovcu. V Mohorjevem domu sem prebil samo prvo gimnazijsko leto 1956/1957. Tedaj so ustanovili Slovensko gimnazijo, mami pa predlagali, da bi, ker sem komaj in komaj zlezel v drugi razred, tudi jaz vstopil v Slovensko gimnazijo in še enkrat šel v prvi razred. Ker smo bili bolj revni, je mama to zavrnila, saj bi to pomenilo dodatno leto stroškov. Tako sem ostal v nemški gimnaziji in izstopil iz Mohorjevega doma. Z Mohorjevo sem prišel ponovno v stik šele v drugi polovici 60ih let kot študent na Dunaju. Stanoval sem v Korotanu, kjer smo se uprli starokopitnemu režimu patra Tomažiča. Z zaželeno liberalizacijo v domu ni bilo nič, Mohorjeva nas je pustila na cedilu. V določeni meri sem v naslednjih letih škodoželjno spremljal spor patra z Mohorjevo,

tja do nastopa na deželnem sodišču pred nedavnim, kamor je Mohorjeva citirala medtem že zelo starega in – tako se mi je zdelo – že zmedenega graditelja doma Korotan. Odkrito rečeno se mi je malo zasmilil, in pri sebi sem si mislil, da ustanova ni ravnala ravno gentlemansko, kaj šele krščansko. Ko sem se vrnil kot novinar na Koroško, je moja trdna os k Mohorjevi postal urednik založbe Franc Kattnig, vedno radoveden, včasih malo naiven, ampak vedno razsoden kot kakšen kmet, ki zna brez veliko besed natančno pretehtati, če je določena stvar kaj vredna ali samo prazna šara. Jubilej 140letnice Mohorjeve sem z zamakom sicer obeležil v polurni televizijski oddaji leta 1992, ko so v Mariboru pripravili razstavo ob 130letnici soustanovitelja Mohorjeve, škofa Antona Martina Slomška. Ob pripravah sem imel priložnost, da se poglobim v zgodovino te ustanove, ki je – kakor pravimo – Slovence brati učila. Snemalec Ivan Klarič je dopoldne posnel na trgu pred mariborskim muzejem predzadnji kader – in tedaj se je zgodilo: Neka zapora je odpovedala in kamera je treščila na pločnik – in konec. Kaj zdaj? Čakal je še zadnji kader, ko predsednik države Slovenije, Milan Kučan, zvečer svečano odpre razstavo v čast škofu Slomšku – mi pa brez kamere. V Mariboru nam niso znali pomagati, prav tako tudi ne v bližnjem Gradcu.Zvesti Ivan se je odločil, da se pelje v Celovec po drugo kamero, čeprav je bilo tvegano, ali bo pravočasno nazaj.Pridrvel je dobesedno v zadnjem trenutku, postavil kamero in predsednik Kučan, bivši komunist, je začel slavospev lavantinskemu škofu. Tako lepo je govoril, da se nisem čudil samo jaz. Priznam: šele post festum. V tistem hipu pa sem se veselil samo Ivana, kot bi bil otrok pod božičnim drevesom.

ogrishorst

konec begav borovljah je bilo

P U b l i C i S T

29

Ko se Mohorjeva družba ponosno ozira na 160 let dolgo prehojeno pot, upravičeno prejema čestitke in po

hvalne besede od vseh mogočih strani. Seme, posejano v Celovcu, se je razraslo v mogočno drevo in pognalo veji v Celju in Gorici, s tem pa zaobjelo slovensko govoreči svet in mu dalo celovito podobo. Slovenci smo postali mohorjani in mohorjanke, knjige Mohorjeve družbe pa »mohorjevke«. Ob praznovanju 160. obletnice ustanovitve Mohorjeve družbe sem presenečeno ugotovil, da vem za Mohorjevo že več kot 80 let, to se pravi polovico obdobja njenega delovanja. Komaj sem se naučil črkovati v ljudski šoli, so mi pri sosedi prišle v roke »večernice« Ivana Laha z naslovom Uporniki. Povest o upornih kmetih iz mojega rojstnega kraja mi je približala Mohorjevo, da so me začele zanimati tudi druge njene knjige. Tedaj pač nisem mogel misliti, da bom kdaj tudi sam smel sodelovati pri »delanju« mohorjevk. A življenjska pot me je leta 1960 iz Akademske založbe v Gradcu po posredovanju župnika Vinka Zaletela pripeljala v Celovec. Tedanji ravnatelj Mohorjeve družbe dr. Janko Hornböck mi je poveril skrb za vodstvo tiskarne. Tako sem se iz bralca mohorjevk prelevil v njihovega izdelovalca in s tem stopil v dolgo vrsto ljudi, ki so že desetletja pred menoj živeli in delali za Mohorjevo. V tistem času se je na tiskarskem področju dogajal velik preobrat. Dotedanji knjigotisk s težkimi svinčenimi formami je dobil hudega tekmeca, ofsetni tisk je z gibljivimi aluminijastimi ploščami omogočil nove tiskarske postopke. Spremenila se je tudi priprava tiskarskih pol, filmska folija in fotografski posnetki so izpodrinili ulivke knjižnih vrstic iz svinca. Še zdaj se večkrat spomnim, kako je morala sestra Lamberta v zgodnjih jutranjih urah, navadno že kmalu po četrti uri, vklopiti stavne stroje, da se je svinec pravočasno otoplil do prihoda stavcev na delo.

A tudi ofsetni tisk je bil v razvoju tiskarstva le prehodno obdobje in treba se je bilo prilagajati in modernizirati tiskarski obrat. Vodstvo tiskarne je prevzel izučen grafik Hanzej Isop, moje delovno področje je postala priprava besedil za knjižne izdaje Mohorjeve založbe. Rad se spominjam pripravljanja rokopisa Črčejeve knjige Po sili vojak, pesniške zbirke Lipov cvet ob 70letnici Milke Hartmanove, več knjig Zaletelovih potopisov o potovanjih in srečanjih s Slovenci po svetu, opisa Marijinih božjih poti na Slovenskem, Koroškem in Tržaškem izpod peresa frančiškanskega patra Odila Hanjška, če omenim le nekatere. Poseben izziv v mojem času pri Mohorjevi je bil natis obsežnega znanstvenega zbornika za mednarodni slavistični kongres v Sofiji leta 1963 po naročilu Rudolfa Trofenika, slovenskega založnika v Münchnu. Odlično opravljeno naročilo je izzvalo odobravanje v strokovnem svetu in utrdilo ugled Mohorjeve tiskarne. Med izdajami, ki jih moram posebej omeniti, je angleška razprava Jožeta Felicijana o ustoličevanju koroških knezov na Gosposvetskem polju; ta je v katalogu ameriške Kongresne knjižnice vpisana pod številko 6725055. Avtor je odkril, da se je Thomas Jefferson pri pisanju Deklaracije o ameriški neodvisnosti oprl na zapis o tem zgodovinskem dogajanju. V Kongresni knjiž nici je pod številko 6724871 vpisana tudi knjiga »Slovenija včeraj, danes in jutri«, ki jo je avtor Ciril Žebot, univerzitetni profesor v Washingtonu, napisal leta 1967, in je v dopolnjeni izdaji izšla že komaj dve leti po prvi. V javnosti so te knjige izzvale izredno veliko pozitivnih in negativnih odmevov, odvisno pač od tedanjih nazorskih gledanj.

vrbincFrance

konec bega ob 160-letnici Mohorjeve

n e k d a n j i v o d -j a m o h o r j e v e T i S k a r n e

30kibic



dD R U Z I N Aid

i n D O M

O B Z O R J A160160

Franc Rehsmann obuja spomine na tiskarno, ki je bila obnovljena

leta 1951. Pogledal je tudi, kdaj se je v svojem življenju z Mohorjevo prvič srečal in kako ga je spremljala skozi življenje. Franc Rehsmann pa je kot sodelavec Mohorjeve tiskarne pripravil do izdaje tudi spomine svojega očeta Franca. Knjiga je izšla pod naslovom Rod pod Jepo. Doživela je tudi ponatis.

Mohorjeva družba me pravzaprav spremlja skozi vse življenje in to je kar dobrih osemdeset let. Otrok nas je bilo doma na mali kmetiji osem in tako smo se ti, ki nismo bili godni za delo, zatekali k babici. Več je imela časa, in ko je predla volno, da nam je mama pletla za zimo nogavice in rokavice, je rade volje spet in spet pripovedovala dogodke iz njene otroške dobe.Tako smo slišali o škofu Slomšku, ki je napisal bukvice, iz katerih se je še ona učila brati v starem župnišču v Ločah ob Baškem jezeru. Na njeni mizi pa je bilo pod starim molitvenikom z velikimi črkami vedno tudi še dosti drugega branja: vsakoletni Mohorjev koledar, večernice in čisto spodaj vsaj en zvezek »Zgodbe iz Svetega pisma«. Po teh zgodbah smo otroci radi listali. Posebej slike so nam bile všeč. Doma na polici v veliki izbi smo seveda tudi imeli »Zgodbe iz Svetega pisma«, iz katerih nam je mama v adventu in postu ob večerih brala, da smo

se seznanili o Jezusovem rojstvu, trpljenju in smrti. Prav tako je bilo v Mohorjevem koledarju zapisano, kdaj bodo zacvilili mladi prašiči in kdaj bodo Šeka, Bavha in Cilka dobile mlade teličke. Komaj pa smo se v šoli naučili branja, nas je tudi oče začel spodbujati, naj sami preberemo krajše sestavke, potem pa večernice in druge knjige. Saj se je tudi on veliko koristnega, sploh pa slovenščine, naučil iz Mohorjevih knjig. Te knjige pa so bile doma v stari omari na podstrešju. Tako sem med počitnicami po ure sedel na podstrešju in listal po starih koledarjih, gledal slike in včasih tudi bral. In kar nekam dobro se mi je zdelo, ko sem med številnimi imeni udov našel tudi naše domače ime.Ko je Hitlerjeva Nemčija zasedla Avstrijo, je bilo tudi konec tisto malo slovenskega pouka v šoli. Na šolskem dvorišču pa je tedanji nadučitelj dal pripraviti ogenj in svečano začel trgati še zadnje slovenske knjige in jih metati v ogenj. Pa tudi v cerkvi župnik ni več smel spregovoriti slovenske besede. Čez nekaj mesecev so ga novi oblastniki z drugimi duhovniki odpeljali v gestapovske zapore, potem pa premestili na nemške fare. Nekatere so izgnali s Koroške, nekaj pa jih je moralo v koncentracijska taborišča, od koder za marsikoga ni bilo več vrnitve. Prišel je april leta 1942. Nekega jutra nas je vzdramil mamin jok in klic: »Naprej mora

mo!« V dobre pol uri naj bi bili pripravljeni za odhod. V temni noči smo morali zapustiti Koroško in bili smo odvedeni v taborišča v notranjosti Nemčije. Težko je bilo tiste dni, ko smo tako trdo občutili nemoč zatiranega in ponižanega. Nekega dne je vodja taborišča povedal, da moram tudi jaz na delo, in sicer v tiskarno v bližini Nürnberga. Tam so mi stisnili v roke merilnik ter pokazali, kako se postavi črka k črki, da nastane beseda. To je bil moj prvi stik s tiskarno. Po vrnitvi na Koroško sem si želel, da bi se izučil za stavca. Tedanji župnik na Pečnici, Lovro Kaselj, mi je svetoval, naj pogledam v Celovec v tiskarno Carinthijo. Vzeli so me in v novem okolju sem začel zbirati črke in dokončal učno dobo. Na koncu velike stavnice v Carinthiji so tedaj že delali »Nedeljo« in »Koroško kroniko«. Potrebovali so stavca, ki vsaj slovensko razume, in so se spomnili mene. Tukaj sem spoznal takratnega urednika Filipa Milloniga. Njega pa je nasledil Janko Hornböck, ki je prinesel novo delo: prvi Mohorjev koledar po vojni in večernice z naslovom »Vsem, ki so trpeli«, v katerih je bilo pisano o nas, ki smo bili pregnani. Že tedaj se je govorilo, da bi bilo lepo, če bi imeli Slovenci na Koroškem svojo tiskarno, a kaj takega si niti sanjati nisem upal. Jeseni leta 1951 so me vabili v Mohorjevo tiskarno, ki je začela obratovati šele pred nekaj dnevi. Ni

rehsmannFranc

svincenih crkbesede iz

d o l g o l e T n i S o d e l a v e C v m o h o r j e v i T i S k a r n i

31

Družba svetega Mohorja si je že pred stošestdesetimi leti postavila izvrsten cilj: kratkočasnost. Ta cilj doseže človek najlažje z branjem knjig. Mohorjani so knjige ime

novali »večernice«. Sredi 19. stoletja niso mogli poznati nasveta Umberta Eca, s katerim se, upam, strinjamo vsi: »Kdor ne bere, ima samo svoje življenje. To pa ni prav.«Leta 1971 je Mohorjeva praznovala 120letnico obstoja in dela v prid bralkam in bralcem. Na praznovanje so bili povabljeni duhovniki, sestrevzgojiteljice, tiskarji, korektorji, delavke iz knjigoveznice in seveda tudi jaz, vajenecčrkostavec v drugem letu štiriletnega izobraževanja. Lepo je bilo in doživel sem nepozaben občutek: v krščanskem smislu smo bili vsi za enega in eden za vse. Številka 120 je zlata številka in izraža tudi očarljivo število dvanajst: ura je dvanajst, en ducat (enakih stvari), dvanajst apostolov, dvanajst porotnikov, poredko kak človek postane star celo 120 let. Mohorjani so s praznovanjem 160letnice že spet vodilni, saj ne poznam inštitucije, ki bi praznovala tudi 160letnico. Pred 400 leti se je v Španiji rodil filozof in teolog, menih Baltasar Gracian, ki sta mu bila v veselje izobrazba in zabava. Bil je stoletja pred drugimi prvi, ki je zapisal v knjigi, ki jo je izdala Mohorjeva družba v Celovcu leta 2009 pod naslovom »Priročni orakelj in umetnost razumnega«, kar danes imenujemo »knigge«. Baron Artur Knigge v knjigi »O druženju s človekom« šele v devetnajstem stoletju razmišlja o istem: kaj pomeni za vsakega pohvala, tolažba, zadovoljstvo, vljudnost, zakaj pomanjkljivost povzroča poželenje, zakaj se izplača miroljubno in zato dolgo živeti. V 300 aforizmih nam Gracian predoča, zakaj marsikatere reči ne potrebujemo, pa tudi, kako si poiskati nekoga, ki bo pomagal nositi nesrečo, in kako znati pozabiti. Ob začetku 17. stoletja svet še ni poznal nacij, tako da Gracian še ni mogel vedeti razumnega odgovora za današnje koroške »buteljne«, ki zaničujejo vse, kar je slovenskega. Norcu reči »nor’c« ne pomeni nujno, da nagovorjeni razume. Koroške »buteljne« osebno označujem kot »kognitivno suboptimirane«, istočasno jim pa priporočam, naj doma pogledajo v »Fremdwörterbuch«, kaj to sploh pomeni, biti »kognitivno suboptimiran«.Na vsak način je Gracianov »Priročni orakelj in umetnost razum nega« zelo pametno darilo ob tej ali oni priložnost.

KrištofGregej

svincenih crk kratkocasnostIzvrsten cilj

n a m e S T o r U b r i k e» g r e g e j e v i C i T a T i «

sem veliko premišljeval. Nekaj sodelavcev in novega ravnatelja Hornböcka sem imel v dob rem spominu in tako sem rad sprejel novo ponudbo. Tiskarna je delovala ravno dva meseca. Za stavnim strojem Linotype je sedel M. Nachtigall, v ročni stavnici Šustaršič, Bund v strojnici, Marta in Rezka ter Kristi Breznik v knjigoveznici, Lovro Sadjak pa povsod, kjer so ga potrebovali. Tedaj se je v tiskarni še delalo s svincem in bilo je dosti bolj umazano in naporno, vendar nekoliko bolj umirjeno, saj noben tiskarski stroj ni tiskal na uro več kot tisoč pol papirja. Čas pa je šel naprej. Prišel je čas fotostavka. Počasi smo se morali posloviti od svinčenih črk in se naučiti nove tehnike tiskanja. Šele takrat sem spoznal, kako so nam prirasle k srcu. Zdaj sem že skoraj dvajset let v pokoju. A ko pridem od časa do časa v Mohorjevo ali tudi v tiskarno, vidim, kako se je vse spremenilo. Le star stroj za stavljenje Linotype v veži Mohorjeve in stari regal s svinčenimi stavki me še vedno prijetno spominjata na vse sodelavce, ki so me spremljali v tiskarni dobrih 35 let.

www.mohorjeva.at www.nedelja.at

cestita Mohorjevi

ste si že zagotovili ste že

knjižni dar? narocniknedelje?

( a b o n m a 3 m e s e c e z a s t o n j )

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank in Klemen Ban. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected] / [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec

Ime in priimek

Ulica/kraj

Poštna štev. Pošta

Hišna številka

Telefon E-mail Datum rojstva

Podpis

NedeljaAbonmaji

Viktringer Ring 269020 Klagenfurt/Celovec

Fax: 0463/54587 3509 | E-Mail: [email protected] | Tel. 0463 54 5 87

cestita Mohorjevi

ste že

nedelje?

Documents

160-letnica Mohorjeve družbe v Celovcu