UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

DEJAVNOSTI LOGISTIKE V PODJETJU VIPAP VIDEM KRŠKO

Kandidatka: Janja Švajger Študentka rednega študija Številka indeksa: 81549328 Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar, docent

Krško, junij 2004

2

Predgovor Za diplomsko nalogo na temo logistike sem se odločila, ker mi je bila že v času študija od vseh predmetov najbolj zanimiva mednarodna poslovna logistika. Tudi med opravljanjem prakse mi je prav prišlo znanje ravno iz tega predmeta. Prakso sem opravila v podjetju Vipap Videm Krško, ki se ukvarja s proizvodnjo ter prodajo papirja in celuloze. Iz tega razloga sem se odločila, da bom pisala diplomsko nalogo na temo »Dejavnosti logistike v podjetju Vipap Videm Krško«. Pri logistiki gre za elemente, ki so potrebni za premagovanje prostora in časa. Ti elementi so: zunanji transport, notranji transport, skladiščenje, zaloge, manipuliranje z blagom, informacije, komunikacije in kontrola ter kadri. Premagovanje prostora in časa spada med primarne potrebe vsake družbe, ker proizvodnja materialnih proizvodov in informacij ni niti prostorsko niti časovna istovetna z ostalimi poslovnimi procesi (nabavo, prodajo in porabo). Naš namen je bil analizirati področje logistike v izbranem podjetju in na podlagi tega izdelati predloge za njegovo izboljšanje. Zastavili smo si naslednje cilje:

• opredelitev logistike s teoretičnega vidika; • proučiti potek logističnih procesov v izbranem podjetju; • ugotoviti, na katerem področju oziroma področjih v podjetju so najbolj vidne

slabosti in pomanjkljivosti, kar zadeva logistiko; • proučiti možnosti za izboljšanje logistične dejavnosti; • izdelati predloge izboljšav.

Predpostavili smo, da bo logistika v podjetju predstavljala zelo pomemben element konkurenčne prednosti podjetja. Omejili smo se na proučevanje dejavnosti le tistih oddelkov podjetja, ki se ukvarjajo z logistiko. Druga omejitev pa je bila omejen dostop do podatkov. Tako smo zajeli tiste podatke, ki so dostopni javnosti in zaposlenim, s katerimi smo se pogovarjali. Pomen logistike je v zadovoljevanju potreb po premagovanju časa in prostora med dobavitelji in podjetjem, med posameznimi fazami proizvodnje ter od podjetja do kupca. Ključna cilja logistike v proizvodnem podjetju sta: zniževanje stroškov in izboljšanje kakovosti storitev za kupca. Logistika v slovenskih podjetjih mnogo zaostaja za podjetji razvitih držav, kjer so logistični oddelki enakovredni vsem ostalim oddelkom v podjetju in je delo med njimi koordinirano. V velikem obsegu je potrebno vlagati v izobraževanje in nenehno usposabljanje zaposlenih, da bodo lahko izkoristili možnosti, ki jih ponuja razvoj logistike. Z diplomsko nalogo smo izpolnili zastavljene cilje in tudi potrdili naše trditve. Podjetje bi lahko z nekaterimi organizacijskimi spremembami doseglo boljše poslovanje v samem podjetju. Nekaj izboljšav je možnih s spremembami v skladiščnem poslovanju.

3

Z logističnimi dejavnostmi se v podjetju ukvarja sektor komerciale, v okviru katerega delujejo naslednji oddelki: nabava, prodaja in špedicija. Slednji se deli še na: logistično služno, carinsko službo, notranji transport ter prodajno skladišče papirja in celuloze. Z integracijo med posameznimi oddelki bi lahko podjetje izboljšalo kakovost storitev ter zmanjšalo stroške. Glede na podrejeni položaj logistične službe, predvsem v primerjavi s podjetniško logistiko v razvitih državah, je na potezi vodstvo, da se odloči, ali bo služba logistike v bodoče drugače organizirana, tako da bo dobila večje kompetence odločanja in bo lahko napredovala, ali pa bo ostala na enaki ravni kot je danes, ko je, kot pravi komercialist logistike, podaljšana roka prodaje.

4

KAZALO 1 UVOD ................................................................................................................................ 5

1.1 Opredelitev področja in opis problema ....................................................................... 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................... 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................................ 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................. 6

2 OPREDELITEV LOGISTIKE ....................................................................................... 7 2.1 Značilnosti logistike .................................................................................................... 7 2.2 Pomen logistike ........................................................................................................... 8

2.2.1 Pomen logistike za narodno gospodarstvo ........................................................... 9 2.2.2 Pomen logistike za podjetje................................................................................ 10

2.3 Cilji podjetniške logistike.......................................................................................... 11 2.4 Dobavna veriga.......................................................................................................... 12 2. 5 Outsourcing .............................................................................................................. 14

3 ELEMENTI LOGISTIČNEGA SISTEMA ................................................................. 16 3.1 Zunanji transport ....................................................................................................... 16 3.2 Notranji transport....................................................................................................... 18 3.3 Skladiščenje ............................................................................................................... 19 3.4 Zaloge ........................................................................................................................ 21 3.5 Manipuliranje z blagom............................................................................................. 23 3.6 Informacije, komunikacije in kontrola ...................................................................... 23 3.7 Kadri .......................................................................................................................... 24

4 LOGISTIČNE SPREMLJEVALNE DEJAVNOSTI.................................................. 25 4.1 Špedicija .................................................................................................................... 25 4.2 Transportno zastopanje.............................................................................................. 26 4.3 Kontrola blaga in storitev .......................................................................................... 27

5 PREDSTAVITEV PODJETJA VIPAP VIDEM KRŠKO.......................................... 29 5.1 Podjetje skozi čas ...................................................................................................... 29 5.2 Organizacijska struktura podjetja .............................................................................. 30 5.3 Predstavitev proizvodnih programov ........................................................................ 32

6 NABAVNA LOGISTIKA V PODJETJU VIPAP VIDEM KRŠKO ......................... 35 6.1 Organiziranost nabave ............................................................................................... 35 6.2 Stopnje nabavnega procesa........................................................................................ 39

7 DISTRIBUCIJSKA LOGISTIKA V PODJETJU VIPAP VIDEM KRŠKO ........... 43 7.1 Prodajne poti.............................................................................................................. 43 7.2 Organiziranost zunanjega transporta in odprema blaga ............................................ 44

8 ŠPEDICIJSKA DEJAVNOST V PODJETJU VIPAP VIDEM KRŠKO.................. 45 8.1 Logistična služba ....................................................................................................... 45 8.2 Carinska služba.......................................................................................................... 46 8.3 Notranji transport....................................................................................................... 47 8.4 Prodajno skladišče papirja in celuloze ...................................................................... 48

9 PREDLOGI IZBOLJŠAV NA LOGISTIČNEM PODROČJU ................................. 51 10 SKLEP ........................................................................................................................... 53 11 POVZETEK .................................................................................................................. 55

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema V diplomski nalogi bomo predstavili dejavnosti logistike. Gre za pretok materiala in informacij, ali natančneje za logistične elemente, ki so potrebni za premagovanje prostora in časa. Ti elementi so naslednji: zaloge, skladiščenje, notranji transport, itd. Premagovanje prostora in časa spada med primarne potrebe vsake družbe, ker proizvodnja materialnih proizvodov in informacij ni niti prostorsko niti časovna istovetna z ostalimi poslovnimi procesi (nabavo, prodajo in porabo). Logistika je razmeroma mlada veda (razmah po šestdesetih letih prejšnjega stoletja), ki pa zelo hitro pridobiva na pomenu in postaja vse pomembnejši element konkurenčne prednosti podjetja. Tako bodo morala podjetja na novo oblikovati svojo logistično strategijo (Kaltnekar 1993, 102). Konkurenčno prednost si bodo zagotovila le z ustrezno usklajenostjo vseh materialnih in z njimi povezanih informacijskih tokov, pravilnim angažiranjem lastnih in tujih zmogljivosti in s preglednostjo celotne dobavne verige. Dobra organiziranost logistične službe je odvisna od politike podjetja. Potrebna je optimalna kombinacija dejavnosti, da bi bilo delo čim učinkovitejše. Iz tega razloga je treba nujno spremljati in uvajati novosti, ki jih na področju logistike ponuja tržišče. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je analizirati področje logistike v izbranem podjetju in na podlagi tega izdelati predloge za njegovo izboljšanje. Trg Evropske unije je izredno velik, zato bodo zahteve do logistike še večje, saj bodo nastale še večje prostorske in časovne razlike med dobavitelji, proizvajalci in kupci. Povečana razdalja pomeni tudi morebitno povečanje števila udeleženih prevoznikov, transportni nosilci so lahko različni. Vse to so dejavniki, ki povečujejo stroške logistike. Cilji naloge so naslednji:

• opredelitev logistike s teoretičnega vidika; • proučiti potek logističnih procesov v izbranem podjetju; • ugotoviti, na katerem področju oziroma področjih v podjetju so najbolj vidne

slabosti in pomanjkljivosti, kar zadeva logistiko; • proučiti možnosti za izboljšanje logistične dejavnosti; • izdelati predloge izboljšav.

6

Trditve, ki jih bomo skušali dokazati v svojem delu, so naslednje:

• s posvečanjem večje pozornosti logistiki bi podjetje lahko zmanjšalo stroške podjetja;

• v podjetju je potrebna večja integracija med posameznimi oddelki, saj bi se s tem doseglo boljše komuniciranje, kar bi vodilo k zmanjšanju stroškov in kvalitetnejšim storitvam;

• z nekaterimi organizacijskimi spremembami bi podjetje lahko doseglo boljše poslovanje.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Logistika v slovenskih podjetjih ni tako razvita kot v tujih podjetjih, kar pomeni, da imamo pri nas še veliko rezerv na tem področju. Predpostavili smo, da bo logistika v podjetju predstavljala zelo pomemben element konkurenčne prednosti podjetja. Pri raziskavi se bomo omejili na proučevanje dejavnosti le tistih oddelkov podjetja, ki se ukvarjajo z logistiko. Druga omejitev pa je omejen dostop do podatkov. Tako bomo zajeli podatke, ki so dostopni javnosti in zaposlenim, s katerimi se bomo pogovarjali. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Naša raziskava bo poslovna, saj gre za proučevanje dejavnosti logistike podjetja. Uporabili bomo dinamično metodo; to pomeni, da bomo proučili sedanje stanje logistike in kakšne spremembe se obetajo. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili naslednje metode:

- metodo deskripcije, s katero bomo opisovali dejstva, procese in ugotovitve; - metodo klasifikacije, s katero bomo definirali določene pojme; - komparativno metodo, s pomočjo katere bomo prišli do novih sklepov in

predlogov. - metodo kompilacije, ki pomeni povzemanje spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov

drugih avtorjev. V okviru analitičnega pristopa pa bomo uporabili:

- metodo sinteze, - metodo analize.

7

2 OPREDELITEV LOGISTIKE 2.1 Značilnosti logistike Pojem logistika izvira iz vojaške doktrine, kjer je bilo jasno, da učinkovitost vojaške organizacije ni odvisna samo od orožja, borbene sposobnosti in borbenega duha, ampak tudi možnosti prevoza streliva in hrane ter oskrbovanja z njima. Urejanje prevoza in oskrbe z materialom, hrano in strelivom so imenovali logistika (Weele 1998, 237). Izraz logistika pomeni fizični tok materiala in proizvodov ter informacij od dobavitelja surovin prek proizvajalca in morebiti trgovca do končnega potrošnika gotovih proizvodov (Požar 1976, 67). Vodenje logistike vsebuje vse materialne tokove, in sicer: tok nabavljenega materiala v podjetje, tok v proizvodnem procesu in tok izdelkov do kupcev. Izhodiščno točko predstavlja kratkoročni prodajni plan in z njim povezan plan izdelkov. Funkcija logistika vsebuje torej kratkoročno planiranje materiala, oskrbo s surovinami in drugim materialom, notranji transport, skladiščenje in fizično distribucijo (Weele 1998, 238). Glede pojma logistike v glavnem zasledimo naslednje pristope (Oblak 1987, 21):

• glede na dejavnost: transportna, skladiščna, špedicijska, distribucijska, nabavna logistika, intralogistika, trgovinska logistika itd.;

• glede na področje uporabe: industrijska, vojaška, poslovna, marketinška, tehniška, bolnišniška, gospodinjska logistika itd.;

• glede na področje opazovanja: mikrologistika, metalogistika, makrologistika, interorganizacijska logistika, podjetniška oziroma poslovna logistika itd.

Logistični sistem ima vse lastnosti dinamičnega organizacijskega sistema, ki so (Ivanko 2001, 6-7):

• da s svojim delovanjem teži k določenim smotrom, • da so sestavine sistema ljudje, sredstva za delo in premeti dela, • da se v sistemu odvija proces, v katerem se aktivirajo sestavine sistema, da bi se z

njihovo interakcijo dosegli smotri in cilji. Povpraševanje po logističnih storitvah je v bistvu izvedeno povpraševanje, ker ne nastaja samo po sebi, ampak v zvezi z izvedbo prodajne storitve v prodajnem kanalu (Oblak 1987, 83). Logistiko lahko obravnavamo z dveh vidikov (Ogorelc 1996, 2):

• s podjetniškega vidika, t.j. podjetniška ali poslovna logistika; • z vidika narodnega gospodarstva, t.j. narodnogospodarska logistika ali tudi

makrologistika.

8

Poslovna logistika kot disciplina ekonomike obravnava logistične procese v okviru podjetja. Pomeni veščino vodenja vseh aktivnosti, ki pospešujejo premikanje materiala in proizvodov od izvora do porabnika. Definicij poslovne logistike je več, skupno vsem pa je, da je to proces vodenja vseh aktivnosti, ki služijo za premikanje surovin, polproizvodov in gotovih proizvodov od dobaviteljev, nato znotraj podjetja samega, pa do kupcev (Ivanko 2001, 5). Logistiko moremo pojmovati tudi kot samostojno vedo, ki proučuje logistične sisteme: opisuje, razlaga in oblikuje logistične procese z vidika celotnega gospodarstva (Ogorelc 1996, 2). Sestavine makrologistike so (Ogorelc 1996, 3-4):

• logistični objekti: stvari, energija, informacije, • logistična sredstva: vozila, skladišča, terminali,itd., • logistična omrežja: cestno omrežje, železniško omrežje, omrežje cevovodov, • logistični nosilci: transportni poslovni sistemi (železnica, cestni prevozniki itd.),

transportni terminali (kopenski terminali, letališča, rečna pristanišča, luke). Za optimalno uspešnost logističnega sistema v organizaciji je nujno povezovanje z drugimi področji poslovanja organizacije, in sicer (Mihelič 2001, 127):

• če hoče proizvodna funkcija izpolniti zahteve distribucijske logistike (napolniti skladišča, skrajšati dobavni čas, upoštevati posebne želje kupcev), tega ne more zadovoljivo rešiti brez povezave s sodobnim sistemom nabavne logistike, ki ji lahko pravočasno dostavi surovine in repromaterial v želeni količini in kakovosti;

• na področju notranje logistike so problemi proizvodnje, notranjega transporta, skladiščenja in manipulacij med seboj tesno povezani; v procesu proizvodnje nastajajo zaloge polproizvodov in gotovih proizvodov; notranji transport povezuje posamezne faze proizvodnega procesa ter manipulacije, sam pa je odvisen od razporeditve zgradb in naprav;

• proizvodnja, skladiščenje in transport morajo biti harmonizirani v smislu optimalne usklajenosti, ki neposredno vpliva na zmanjšanje stroškov logistike in skrajšuje pretočne čase proizvodnih linij;

• trženjski splet je pogojen z izvajanjem logističnih dejavnosti v fazi distribucijske logistike; osnovna funkcija v tem okviru je v optimalni dostavi prave količine, ustrezne kakovosti na pravo mesto.

2.2 Pomen logistike Pomen logistike je v zadovoljevanju potreb organizacije po premagovanju prostorskih in premoščanju časovnih razlik med viri materiala (dobavitelji) in proizvodnim podsistemom organizacije, od tod pa do točke željene dostave proizvodov (Mihelič 2001, 117). Logistika se neprestano spopada z novimi izzivi ter se spreminja hitreje kot kdajkoli prej. Največji pomen pri tem gre pripisati vse naprednejši tehnologiji. Ta se kaže npr. v gibanju

9

materiala – npr. elektronska identifikacija paketov, satelitsko sledenje kamionov in sistem avtomatskega vodenja – največji vpliv pa je prišel s komunikacijami (Waters 2003, 30). V procesu globalizacije industrije in trgovine ter zaradi potreb konkurenčnosti so logistične zahteve vedno večje. Tako mora biti logistika (ITL 2000, 25-26):

• orodje za obvladovanje oskrbovalnih verig, • zanesljiva, točna in hitra, • varna in stroškovno sprejemljiva, • izjemno odzivna, • omogočati mora oskrbo po sistemu »just-in-time«, • vsebovati sisteme za informacijsko spremljanje in sledenje pošiljk, • temeljiti na elektronskem poslovanju celovitih informacijskih sistemih.

2.2.1 Pomen logistike za narodno gospodarstvo Logistični sistem je pomemben razvojni dejavnik narodnega gospodarstva. Nanj vplivajo zlasti potrebe tržišča, naraščanje mednarodne menjave, število novih proizvodov, stroški pretoka materiala, problem energije ter uvajanje sodobnih transportnih sredstev (Ivanko 2001, 1). Institucionalni ali funkcionalni vidik obravnave logističnih problemov poslovnega sistema sta zaradi njune sestavljenosti in dinamike manj primerna načina. Oba vidika je treba obravnavati združeno in upoštevati tudi informacijsko-dokumentarni ter procesni vidik. Ugotavljanje procesnega logističnega pretoka stvari, energije in ljudi v medorganizacijskem vidiku daje šele dovolj jasno sliko o delitvi dela v gospodarstvu in s tem v zvezi ustrezno razlikovanje potreb, vezano na prostorsko namestitev industrijskih, trgovinskih in storitvenih poslovnih sistemov ter gospodinjstev. Če to obravnava le posamezen nosilec določene logistične naloge, vodi to do parcialnih rešitev za zadovoljevanje lastnih koristi tega posameznega nosilca, pri tem pa se zanemarja funkcija logistike in njene koristi za druge udeležence ter za celotno narodno in mednarodno gospodarstvo (Oblak 1997, 29). Pri nabavi, proizvodnji in prodaji, ki predstavljajo temeljne poslovne procese gospodarskih organizacij, nastajajo številne premostitvene potrebe. Po eni strani se kažejo potrebe po premoščanju v gospodarstvu zaradi delitve dela, dislociranosti in časovne razporeditve nabave, proizvodnje in porabe, po drugi strani pa se s premoščanjem prostorske in časovne neenakomernosti med proizvodnjo in porabo blaga soodloča o strukturi, prostorski in časovni organiziranosti preoblikovalnega sektorja s pogoji transfera (Oblak 1997, 29). V razmerah globalizacije pomen logistike stalno narašča (ITL 2000, 26):

• logistika je neobhodna sestavina globalne poslovne in tržne strategije; • logistika ostaja nesporno sredstvo za povečevanje konkurenčnosti podjetja in za

zadovoljevanje potreb kupcev kjerkoli v svetu; • učinkovita logistika mora zagotavljati zniževanje stroškov, oblikovanje

diferencirane ponudbe kupcem in čim boljši servis kupcem;

10

• logistiko praviloma kontrolirajo globalni prodajalci blaga; • logistika je instrument globalnega managementa dobavnih verig.

Smoter logistike je v tem, da omogoča po vrsti, količini, kakovosti, prostoru in času prilagojen dovoz stvari, tako kot so potrebne za izvedbo proizvodnih, storitvenih in potrošnih procesov. Iz tega izhaja, da ima logistika vpliv na celotno gospodarstvo, saj učinkuje na njegove stroške ter vsebuje rešitve, ki ne zadevajo le posameznega poslovnega sistema (Oblak 1987, 31). 2.2.2 Pomen logistike za podjetje Na pomen podjetniške logistike so vplivale zlasti naslednje okoliščine (ITL 2000, 24):

• globalizacija poslovanja v industriji in trgovini ter globalizacija trgov, • spremembe v obsegu in strukturi blagovnih tokov in zaostreni pogoji konkurence, • odprava ovir pri trgovanju in prostem pretoku blaga, kapitala in ljudi, • vplivi liberalizacije trga ter vplivi deregulacije in harmonizacije pogojev

poslovanja, • v Evropi še posebej učinki delovanja enotnega evropskega trga, • povečan pritisk javnosti in državnih organov za zaostritev varnostnih in ekoloških

standardov. Logistika postaja enakovreden dejavnik pri nakupnih odločitvah. Poleg institucionalnega in funkcijskega vidika je zelo pomemben tudi procesni vidik opazovanja logističnih aktivnosti. Osrednjo vlogi pri vsem tem ima informacijski tok. Za obvladovanje teh razmer so vse bolj potrebni ustrezno izobraženo managerji, saj izrazito raste pomen logistike kot odločujočega dejavnika konkurenčnosti (ITL 2002, 68). Za številna podjetja je logistika pomemben dejavnik uspešnosti in konkurenčnosti. Bolj ko podjetje uporablja logistiko za ustvarjanje konkurenčnih prednosti, tem bolj nezadostna je njena vloga podporne funkcije. V tistih podjetjih, kjer so uvideli strateški pomen logistike, v smislu organizacijske integracije, je logistika na višjem položaju v organizacijski hierarhiji (Logožar 2002, 9). V večini slovenskih podjetij je logistična dejavnost razdrobljena po glavnih sektorjih podjetja, kot so npr. nabavna logistika in skladiščenje nabavnega materiala v nabavnem oddelku, skladiščenje gotovih izdelkov, odprema in transport v marketingu, vodenje zalog v finančnem oddelku itd. Poznamo tudi »formalno« organiziranost, ki pomeni, da imamo v podjetju poseben oddelek za logistiko, ki pa tudi vedno ne zajema vseh elementov logistike, npr. vodenje zalog (ITL 2003, 26). Podjetniška logistika v razvitih državah je po ocenah 15 let pred slovensko podjetniško logistiko. V teh državah so logistični oddelki enakovredni vsem ostalim oddelkom v podjetju ter svojo dejavnost izvajajo v koordinaciji z drugimi oddelki. Razmišljajo tudi o procesnem vodenju logistike, ki jo delno izvajajo timi, sestavljeni iz raznih delovnih področij v podjetju (ITL 2003, 26).

11

2.3 Cilji podjetniške logistike Z vidika vodenja podjetja so dobro postavljeni cilji odločilnega pomena za management organizacije. Cilji povezujejo dejavnike organizacije, predstavljajo usmeritve poslovanju in odločanju ter nenazadnje omogočajo vrednotenje uspešnosti in olajšajo medsebojno koordinacijo (Mihelič 2001, 35). Glavni cilji dobrega vodenja logističnih storitev so (Logožar 2002, 13):

• znižanje stroškov logistike, ki dosegajo včasih v podjetjih tudi 30% in več prodajne cene. To se doseže s skrajšanjem poti, s primernim znižanjem zalog, z naročanjem primernih količin blaga, da bi se izognili čezmernim zalogam, s koncentracijo tovorov, s pravilnim pakiranjem, z uvedbo ustrezne mehanizacije, s sodobno informacijsko tehnologijo itd.;

• izboljševanje kakovosti logistike pri kupcih, kar dosegamo npr. z večjo hitrostjo in točnostjo dobav, z opravljanjem logističnih storitev »od vrat do vrat«, z dostavo blaga ob pravem času in na pravem kraju, z veliko zanesljivostjo, z dostavo blaga v zahtevani obliki in nepoškodovano, s primerno ceno itd.;

• varstvo okolja – nanj najbolj vplivajo zlasti trije elementi logistike, in sicer: pakiranje (embalaža), transport (onesnaževanje zraka in voda, hrup) in skladiščenje (izraba prostora);

• humanizacija dela – pri organiziranju in izvajanju logističnih dejavnosti je potrebno posebno pozornost posvečati ergonomiki dela in preprečevanju poklicnih bolezni.

Cilj logističnega sistema je optimirana preskrba proizvodnje in optimirana dobava naročenih dobrin porabnikom oziroma kupcem. To pomeni za proizvodno podjetje premagovanje prostorskih in časovnih razlik med dobavitelji, nabavo, proizvodnjo, prodajo in porabniki. Pri vsem tem je potrebno upoštevati optimalne proizvodne količine, optimalne količine naročanja, čas preskrbe, zanesljivost preskrbe in kvaliteto dobavnega servisa (Mihelič 2001, 117). Med pomembnejše cilje logističnega sistema šteje Kaltnekar (1993, 48-52) naslednje:

• ustrezna vključitev v celoten poslovni proces podjetja in izpolnjevanje vseh nalog, ki jih ta integracija postavlja;

• z ustrezno notranjo organizacijo vseh dejavnosti, ki so odgovorne za materialno preskrbo, zagotavljanje njihovega koordiniranega delovanja pri opravljanju postavljenih nalog;

• s sodelovanjem v kadrovanju in izobraževanju, z ustreznim uvajanjem v delo, z razvijanjem odgovornosti in dobrih odnosov zagotavljati strokovnost in povezanost službe, uspešno opravljanje njenih nalog in smotrn razvoj v službi zaposlenih delavcev;

• zagotavljanje planske preskrbe vsega potrebnega materiala v zahtevanih količinah in kvalitetah, ga pravočasno dostaviti na zahtevana mesta in s tem omogočiti nemoteno delo v proizvodnji in drugih službah v delovni organizaciji;

• zagotavljanje uspešne distribucije gotovih proizvodov do kupcev v skladu z njihovo časovno in prostorsko opredeljenimi zahtevami;

12

• prizadevanje za čim boljšo likvidnost organizacije, kar skuša doseči s smotrnim razporejanjem finančnih zmogljivosti, z usklajevanjem dobav s finančnimi zmogljivostmi, s hitro distribucijo proizvodov in s čim hitrejšim obračanjem zalog;

• vzdrževanje solidnih odnosov z dobavitelji in kupci ter zagotavljanje obojestranske zanesljivosti dobav;

• tekoče obveščanje delov podjetja o stanju in spremembah na tržišču ter o celotnem zunanjem in notranjem poslovanju z materialom in proizvodi;

• z urejenim planiranjem, evidentiranjem in celotnim administrativnim poslovanjem zagotavljanje preglednosti in kontrole dela ter celotnega poslovanja v podjetju.

V podjetjih, v katerih prevladuje funkcionalno razmišljanje, je velika pozornost namenjena prilagodljivosti. Logistika in prilagodljivost se med seboj dopolnjujeta. Cilj logistike je odpravljanje pomanjkljivosti v funkcionalnem razmišljanju in zagotovitev boljših storitev kupcem (Weele 1998, 237-238). Za realizacijo posameznih ciljev poslovnega sistema je potrebno sprejemanje ukrepov tudi na drugih področjih njegovega poslovanja. Tako npr. ne moremo doseči boljše izrabe transportnih zmogljivosti, če ne bomo v ta namen prilagodili tudi informacijskega sistema (Oblak 1987, 114). Tako mora pri ciljih obstajati nekakšna hierarhija, kar pomeni, da morajo biti posamezni cilji nadrejeni drugim ciljem (Požar 1985, 107). 2.4 Dobavna veriga Dobavna veriga je tok materiala, informacij, plačil ter storitev, ki poteka od dobaviteljev surovin, skozi tovarne in skladišča do končnih uporabnikov. Vključuje organizacije in procese, ki ustvarjajo in dobavljajo proizvode, informacije in storitve končnim uporabnikom (ITL 2003, 39). Dobavna veriga je skupek procesov, katerih cilj je zadovoljiti kupca. Vključuje nabavo, proizvodnjo, distribucijo, odstranitev odpadkov, skupaj s transportom, skladiščenjem in informacijsko tehnologijo. Pomembno je, da je blago ob pravem času na pravem mestu, v pravi količini in kakovosti ter po pravi ceni (Waters 1999, 40). Razvoj dobavne verige je pospešila želja po znižanju zalog, ki so se kopičile na točkah prehoda blaga med akterji v dobavni verigi, in želja po zmanjšanju števila teh točk. Razlog za povezovanje v dobavni verigi je tudi potreba po maksimiranju nakladalnih faktorjev vozil, zmanjšanje praznih voženj, optimalna alokacija tovora med raznimi vrstami transporta in standardizacija rokovalnih sistemov, ki so povečali izkoriščanje vozovnih in skladiščnih zmogljivosti (ITL 2003, 14). Dobavna veriga sestoji iz številnih aktivnosti in organizacij, ki premeščajo material od prvotnega dobavitelja do končnega uporabnika. Vsak proizvod ima svojo lastno dobavno verigo, ki je unikatna (Waters 2003, 7).

13

SLIKA 1: SPLOŠEN PREGLED DOBAVNE VERIGE ZA PAPIR vrtnar gozdar Semenska rastlina mlado drevo dozorelo drevo drvar predelava predelava rezanje veliki surov papir drobni zmletek hlodi zvitki papirja dokončanje mali zvitki rezanje transport stroj za končanega formati papirja zavijanje papirja transport nakup transport končni trgovec na trgovec na kupec drobno debelo Vir: Waters (2003, 8). Logistika je odgovorna za pretok materiala skozi dobavno verigo. Ta funkcija se imenuje management dobavne verige (Waters 2003, 17). Za lažje razumevanje managementa dobavnih verig in njen svetovni pomen, moramo vedeti, da (Jakomin in Veselko 2004, 4):

• ponuja celotni proces oskrbovanja in servis do končnega porabnika; • vsebuje vse logistične in druge procese v enovitem sistemu; • vsebuje procese nabave, proizvodnje, distribucije, poprodaje in ekologije; • je usklajeno skozi informacijski sistem, ki je dostopen vsem udeležencem v

procesu; • cilj je zadovoljevanje strank, ki pa se mora kazati tudi v zmanjševanju stroškov; • je uspeh povezan z vsakim udeležencem, vsak udeleženec pa je povezan s celotno

dobavno verigo. Temeljno vprašanje managementa dobavne verige je razvoj pravšnjih odnosov med akterji dobavne verige. Podjetja v dobavni verigi ne nastopajo v konkurenci med seboj individualno, ampak v sklopu druge dobavne verige, kar pomeni, da nastopajo v konkurenci kot člani dobavne verige v celoti proti članom druge dobavne verige kot celote, pri čemer je potrebno upoštevati sinergijske učinke celotne dobavne verige (ITL 2002, 14). Za proizvodno podjetje je značilna linearna dobavna veriga. Le-to sestavljajo tri komponente, in sicer (ITL 2003, 40-41):

1. Dobavitelji. Glavni aktivnosti v tem segmentu sta nabava ter dobava materiala in surovin.

2. Notranje funkcije. Ta segment zajema vse procese, ki jih določeno podjetje potrebuje za prenos inputov v outpute. Aktivnosti v tem segmentu so: rokovanje z blagom, management zalog, proizvodnja in kontrola kakovosti.

14

3. Distributerji. Ta segment vključuje vse distribucijske procese in procese, ki so potrebni, da se blago dostavi končnim odjemalcem. Glavne aktivnosti tega segmenta so: pakiranje, skladiščenje in dostava.

Pomembno je, da je delo vseh podjetij, ki sodelujejo v dobavni verigi, koordinirano, saj v nasprotnem primeru optimizacija logistike ni mogoča. Koordinacija je naloga managementa dobavne verige. Informacijska povezava med podjetji in tesnejša integracija logističnih dejavnosti omogoča podjetjem skrajšanje časa dobav in zmanjševanje zalog v korist vsem podjetjem v verigi (ITL 2002, 8). Bolj ko je upravljanje verig zapleteno, večja je potreba po integraciji samostojnega sistema, da postane del celotne verige. Upravljanje dobavnih verig je razdeljeno na dele, kjer vsak delček deluje po svoje in sprejema samostojne odločitve, skupaj pa so učinkovita celota (Jakomin in Veselko 2004, 4). 2. 5 Outsourcing V podjetju je treba opredeliti temeljne logistične strategije, to so: izključna uporaba lastnih, izključna uporaba tujih ali sočasna uporaba lastnih in tujih logističnih storitev. Preden pa se odločimo za katerokoli različico, moramo ugotoviti ali bomo uspeli z zunanjo oskrbo znižati stroške in ohraniti kakovost logistike. Pri ocenjevanju prednosti in pomanjkljivosti ene ali druge možnosti je potrebno upoštevati transakcijske in oportunitetne stroške (Ogorelc 2001, 456). Ena najpogostejših »kombiniranih možnosti« v zunanjem transportu je: opravljanje lokalnih prevozov z lastnimi transportnimi sredstvi, daljinske prevoze pa prepustiti javnemu cestnemu prevozniku. (Ogorelc 1999, 23) Prednosti zunanje oskrbe so naslednje (Veselko in Jakomin 2004, 7):

• pospešitev dobrobiti, ki jih prinaša reorganizacija podjetja, • dostop in povezava s svetovnimi viri poslovnih zmogljiovosti, • priliv kapitala, • sprostitev virov za druge namene, • težave pri upravljanju ali nesposobnost kontrole, • izboljšanje podjetniške osredotočenosti, • prej zasedeni viri kapitala postanejo sproščeni, • zmanjševanje poslovnega tveganja.

Glavni in najočitnejši razlog za outsourcing je dejstvo, da podjetja pogosto niso sposobna sama opravljati logistike. S tem, ko se podjetje odloči za outsourcing, dobi tudi dostop do strokovnega znanja, ki ga ima management logistike (Waters 1999, 218). Glavni vzroki za zaskrbljenost pa so (Veselko in Jakomin 2004, 9):

• prehodno obdobje, • raven specializiranosti in poslovna sposobnost logističnega ponudnika,

15

• varnost, • zaupanje, • cena.

Prehodno obdobje je najbolj občutljivo, saj gre za veliko negotovosti in spoznavanja med partnerskima podjetjema. Nastajajo korenite spremembe, ki podjetjema puščajo veliko nerešenih vprašanj.

16

3 ELEMENTI LOGISTIČNEGA SISTEMA Za uspešno uresničevanje nalog logistike in doseganje zastavljenih ciljev je potrebno dobro poznavanje vseh njenih elementov. Le-ti so med sabo povezani in na različne načine vplivajo na stroške transporta, skladiščenja ter upravljanje s proizvodi (Ferišak in drugi 1983, 3). V logistiki imamo možnost poudarjanja enega ali drugega elementa logistike, da dosežemo optimalni učinek bodisi v zvezi s stroški ali s kakovostjo storitev, skratka tako, da bomo čimbolj zadovoljili kupca. Take kombinacije imenujemo »logistics-mix«, kar bi lahko prevedli kot »najugodnejša kombinacija elementov logistike« (Požar 1985, 102). Logistični proces je Ogorelc (1996, 18) razdelil na naslednje elemente:

• predajne točke: dobavitelji, skladišča, proizvodni centri (obrati, stroji) z uskladiščevanjem in manipulacijami;

• sprejemne točke: kupci, skladišča, proizvodni centri z uskladiščevanjem in manipulacijami;

• transportne poti: vključujejo tudi točke manipuliranja (terminali, postaje, luke) in uskladiščevanja;

• oskrbovanje z energijo in informacijami na sprejemnih in predajnih točkah ter na transportnih poteh.

Racionaliziramo lahko transportne poti, sisteme skladiščenja, transportnih sredstev, pakiranja, manipuliranja z blagom itd. Na splošno lahko rečemo, da pomeni racionalizirati logistiko zmanjšati uporabljeni prostor in skrajšati čas logističnih operacij, vse to na ekonomski način, to je doseči rezultate s kar najmanjšimi stroški (ITL 2000, 70). Členitev elementov, ki se je uveljavila v praksi in jo uporablja večina avtorjev je tale (Logožar 2002, 19):

• zunanji transport, • notranji transport, • skladiščenje, • zaloge, • manipuliranje z blagom, • informacije, komunikacije in kontrola, • kadri, povezani s sistemom.

3.1 Zunanji transport Transport je nujen pogoj za reprodukcijo, saj kraj proizvodnje in kraj porabe navadno ne sovpadata. Tako transport s premagovanjem prostorskih razlik omogoča uresničitev reprodukcijskega procesa. Je bistven dejavnik prostorske delitve dela, razvija in širi blagovno proizvodnjo in trg ter spodbuja razvoj nezadostno razvitih držav in nerazvitih regij (Ogorelc 2001, 1).

17

Cilj odločanja o transportu je zagotoviti, da se bo blago premeščalo z enega na drugo mesto na najvarnejši, najhitrejši in najbolj ekonomičen način (Jelenc 1983, 27). Posebnosti transportnih storitev so naslednje (Oblak 1997, 225-226):

• prevoznih storitev ni mogoče proizvajati na zalogo; • povpraševanje po prevoznih storitvah je izpostavljeno velikim nihanjem (dnevna,

tedenska, mesečna, letna); • storitvena zmogljivost prevozniškega podjetja je praviloma naravnana na

zadovoljevanje povpraševanja ob konicah; • povpraševanje po prevoznih storitvah je največkrat izvedeno iz povpraševanja po

blagu, in tako cena le malo vpliva na celotno povpraševanje po prevoznih storitvah; • povpraševanje je največkrat neparno, kar pomeni, da med dvema krajema v obe

smeri ni enakih količin blaga, ki bi bile predmet prevoza; • velika fleksibilnost transportnih sredstev na delnih transportnih tržiščih omogoča

ob vsakem času veliko konkurenčnost med številnimi prevozniškimi podjetji; • prevoz se opravlja v času in prostoru, zunaj podjetja, medtem ko se proizvajajo

druge storitve na določenem mestu v prostoru znotraj podjetja; • vpliv države na transportno tržišče je izredno velik; • javna podjetja so v ostri konkurenci s privatnimi podjetji; • delež stalnih stroškov je v prevozni dejavnosti zelo visok (tudi do 80% celotnih

stroškov); • potreba po kapitalu in vezavi kapitala ter stroški osebja so v prometnem sektorju

zelo visoki (med 60 in 80%); • prevoz za lastne potrebe in prevozniška podjetja so v ostri medsebojni konkurenci.

Vedno ne odločajo samo stroški pri izbiri načina izvajanja logistike. Večkrat odloča kakovost izvajanja logistike in ne stroški. To velja še posebej za zunanji transport (Požar 1985, 50). Pri sprejemanju transportnih odločitev moramo upoštevati in medsebojno primerjati dejavnike kakovosti transporta, ki so (Jelenc 1983, 25-26):

• hitrost transporta, • cena oz. stroški transportne storitve, ki imajo pomemben vpliv na prodajno ceno

blaga, s tem pa tudi na njegovo konkurenčnost, • rednost transporta, ki vpliva na rednost oskrbe s surovinami, na stabilnost cen,

zmanjšanje skladiščnih stroškov, • točnost transporta, ki vpliva na našo odločitev glede višine varnostnih zalog, le-te

pa imajo velik vpliv na stroške distribucijske logistike, • pogostost oz. dostopnost transporta, ki vpliva na zmanjšanje potrebnih zalog

surovin ali blaga pri kupcih, s čimer se stroški za zaloge in skladiščni prostor bistveno zmanjšajo,

• varnost transporta.

18

Glede na pomembno vlogo transporta v narodnem gospodarstvu je treba transport razvijati celovito in vzporedno z drugimi gospodarskimi dejavnostmi. Potrebno je skrbno proučevanje transportne strukture, še posebej z vidika ugotavljanja ekonomskih učinkov (Ogorelc 2001, 1). Osnovna naloga zunanjega transporta je dostavljanje planiranih količin materiala določene kakovosti v točno določenih časovnih intervalih. K osnovnim nalogam prištevamo tudi planirani odvoz materiala, pogosto pa oboje: dovoz in odvoz (Mihelič 2001, 132). Podjetje lahko z lastnimi transportnimi napravami samo opravlja zunanji transport. V tem primeru skrbi za pravočasno in ekonomično izvedbo vseh potrebnih prevozov, manipulacij blaga itd. (Mihelič 2001, 133). Ugotavljanje transportnih stroškov je stalna naloga transportnega poslovanja organizacije za različne relacije, in sicer v smislu najracionalnejših transportnih poti in obveščanja nabavne službe o tem, ki bo dobavljala pri dobaviteljih, od katerih bodo celotni dostavni stroški najnižji. Naloga zunanjega transporta je tudi oblikovanje transportnih enot, ki bodo omogočale čim lažje manipuliranje v notranjem transportu in skladiščenju (Mihelič 2001, 133). Zunanji transport je sestavni del celotne logistične dejavnosti organizacije, zato mora biti v ustrezni interakciji z ostalimi logističnimi službami v podjetju. Služba zunanjega transporta je največkrat vezana na naslednje organizacijske enote v podjetju: komercialni sektor, nabavni sektor, prodajni sektor ali splošni sektor (Mihelič 2001, 133). 3.2 Notranji transport Notranji transport je nujen sestavni del proizvodnega procesa in njegovo delo traja vse dokler podjetje sploh funkcionira. Lahko bi ga primerjali z ožiljem, ki omogoča življenje celotnemu organizmu (Kaltnekar 1993, 335). Tovrstni transport imenujemo tudi pogonski, industrijski, tehnični in interni transport. Značilnost notranjega transporta je, da se manipuliranje in prevoz specifičnih predmetov (stvari, polproizvodov, gotovih proizvodov,…) odvijata znotraj podjetja s specifičnimi delovnimi sredstvi, zahteva specifično organiziranost upravljanja dela, ima specifičen režim preventivnega in investicijskega vzdrževanja itd. (Zelenika 2001, 258-259). Kot notranji transport razumemo vsa dela v okviru podjetja, ki so v zvezi s transportom in prekladanjem surovin, pomožnega materiala, polizdelkov, izdelkov ter odpadkov (Požar 1976, 132). Gre torej za transport v proizvodnji, skladišču, transport med predelavo in skladiščem, med proizvodno-predelovalnimi obrati ter transport med skladišči znotraj podjetja (Logožar 2002, 22). Razliko med notranjim in zunanjim transportom lahko definiramo s tem, da se prvi odvija v (prostorskem) okviru gospodarske organizacije, drugi pa zunaj (prostorskih) okvirov gospodarske organizacije (Požar 1976, 169).

19

Zaradi usklajenosti svojega delovanja se mora notranji transport povezovati z vsemi ostalimi dejavnostmi v organizaciji. Je integralni del celotnega planiranja v podjetju, predvsem operativnega planiranja v tesni povezavi s planom proizvodnje. To je mogoče predvsem z zbiranjem in posredovanjem potrebnih informacij (Mihelič 2001, 134). Posebni nalogi notranjega transporta sta še kontrola in analiza celotnega dogajanja v notranjem transportu (Mihelič 2001, 134). V notranjem transportu je potrebno upoštevati številne dejavnike, ki vplivajo na izbiro transportnega sredstva, in sicer: tehnične, ekonomske ter nevarnostne značilnosti. Pri prvih je treba upoštevati, ali je v notranjem transportu potrebno nepretrgano ali pretrgano premikanje, nosilnost transportnega sredstva itd. Pri vsem tem pa je treba upoštevati obliko transportnega sredstva in njegovo mobilnost v zvezi s prostorom, kjer se bo premikalo. Ekonomske značilnosti nam povedo, kakšna je rentabilnost transportnega sredstva in kolikšni so obratovalni stroški. Pri izbiri transportnega sredstva je nedvomno treba upoštevati tudi nevarnostno značilnost, saj so, upoštevajoč prostor, čas, način proizvodnje, razpoložljivo delovno silo, lahko različna transportna sredstva različno »nevarna« za poškodovanje ljudi in tovora med obratovanjem (Požar 1985, 61). V funkciji uspešnega opravljanja nalog notranjega transporta je nujno oblikovanje notranje organizacijske strukture te dejavnosti (Mihelič 2001, 134). 3.3 Skladiščenje Osnovna funkcija skladiščenja izhaja iz potrebe po shranjevanju presežkov določene proizvodnje, kar pomeni časovno izravnavanje ponudbe in povpraševanja. V razmerah množične proizvodnje temelji obseg proizvodnje na predvidenih prodajnih možnostih, zaradi česar prihaja do zalog blaga, ki čakajo na kupce (Jelenc 1983, 210-211). Skladišče je logistični podsistem podjetja, ki skrbi za namestitev materiala na in med točko izvora ter točko ponora s ciljem neprekinjene proizvodnje oziroma prodaje. Njegova naloga je tudi, da daje managementu informacije o stanju, pogojih in razpoložljivosti uskladiščenega blaga (ITL 2003, 19). Vse posle v skladiščih opravljajo ali organizirajo skladiščniki. So pravne ali fizične osebe, ki v svojem imenu in za račun komitentov opravljajo skladiščenje blaga, lahko pa opravljajo tudi druge posle v zvezi s tem, npr.: sortiranje, štetje, merjenje, tehtanje (Zelenika 2001, 225-226). Blago se uskladiščuje iz različnih razlogov, in sicer zaradi: časovnih premostitev prodaje in nakupa blaga, potrebnih manipulacij z blagom, sezonskega značaja proizvodnje, kombiniranja različnih vrst transporta, čakanja na transportno sredstev in podobno (Jelenc 1983, 212). Narodnogospodarski pomen skladišč je, da izravnavajo ponudbo in povpraševanje, omogočajo prihranek prostora in racionalnejši pretok blaga (Ivanko 2001, 54).

20

Aktivnosti, ki so vključene v skladiščenje so (Waters 2003, 286):

• sprejemanje blaga od dobaviteljev, • identificiranje blaga, • raztovarjanje materiala iz dostavnih vozil, • kontroliranje količine in kakovosti, • etiketiranje materiala s črtno kodo, • sortiranje blaga po potrebi, • premostitev materiala v večja skladišča, • premostitev materiala v ranžirno področje, • razporejanje materiala glede na naročila, • pakiranje, • nalaganje materiala na dostavna vozila in razpošiljanje naročil, • kontroliranje vseh komunikacij in povezanih sistemov.

Procesi skladiščenja po Oblaku (1997, 189) so naslednji:

• vhod blaga in identifikacija blaga, • sortiranje blaga in priprava blaga za skladiščenje, • določitev skladiščnega mesta, • transport blaga v skladišču, • izdajanje blaga iz skladišča, • pakiranje blaga in priprava za odpravo in • nakladanje blaga na transportno sredstvo.

Osnovni problem namestitve v skladišču je, kako čim bolje izkoristiti skladiščni prostor in pri tem doseči najnižje stroške prenosa in manipuliranja z blagom (Ferišak in drugi 1983, 152). Po osnovni nalogi razlikujemo javna in režijska skladišča. Med javna skladišča sodijo vsa tista skladišča, ki se poslovno ukvarjajo s spravljanjem in hrambo blaga, ki jim ga zaupa deponent in jim za to plača skladiščnino. Vsa ostala skladišča imenujemo režijska skladišča (Požar 1978, 157-158). Po namenu delimo skladišča v (Ivanko in Bergant 1999, 110):

• glavna ali centralna: tista skladišča, ki sprejmejo in evidentirajo ves material, ki je namenjen podjetju;

• pomožna: sem se odpremi blago iz centralnega skladišča; • priročna: namenjena so proizvodnji in trgovski mreži predvsem zaradi hitrejše

oskrbe z blagom; • specialna: namenjena predvsem tistemu materialu, za katerega se zahtevajo posebni

pogoji uskladiščenja (vnetljive snovi, kemikalije, maziva in eksploziv); • sprejemna: samo za določen čas, dokler ni blago odpremljeno v glavno skladišče.

21

Oblak (1997, 188-189) navaja štiri vrste skladišč:

• tovarniška skladišča, imenovana tudi skladišča končnih izdelkov, • centralna skladišča, • območna skladišča, • izdajna skladišča.

Tovarniška skladišča so nameščena blizu proizvodnje in sprejemajo na tem kraju končne izdelke zaradi premoščanja časa med proizvodnjo in prodajo blaga. Funkcija centralnih skladišč je v tem, da po potrebi zapolnijo manjkajoče zaloge blaga tam, kjer jih ni. Naloga območnih skladišč je zagotoviti hrambo blaga, dokler ga ne potrebujejo v proizvodnji ali pa na prodajnem tržišču v neki regiji. S tem se razbremeni hranjenje zalog blaga v drugih skladiščih, razbremenijo se tudi pred in postopnje skladiščenja. Izdajna skladišča so na najnižji stopnji zaporedja skladiščenja. Njihova naloga je, da iz uskladiščenih količin blaga sestavljajo količinske enote blaga po zahtevah odjemalcev in jih pripravijo ter predajo v odpravo.

3.4 Zaloge Zaloge in skladiščenje sta nerazdružljiva elementa logističnega sistema. Pravzaprav se s skladiščenjem in zalogami povezujejo in prepletajo v integralni logistični sistem tudi drugi elementi: transport (notranji in zunanji), manipulacije (pakiranje, paletizacija), komunikacije, informacije, kontrola in delovna sila (Ferišak in drugi 1983, 119). Zaloge materiala in proizvodov služijo kot blažilci med transportom, proizvodnjo in prodajo ter omogočajo neprekinjenost nabave, proizvodnje in prodaje proizvodov (Požar 1976, 75). Zaloge opravljajo več funkcij, med katerimi so najpomembnejše naslednje (Jelenc 1983, 262-263):

• omogočajo geografsko specializacijo proizvodnje z vidika komparativnih prednosti posameznih lokacij v zvezi s produkcijskimi dejavniki;

• omogočajo oblikovanje prodajnega sortimenta iz izdelkov, ki se prodajajo na raznih lokacijah;

• prispevajo k zniževanju stroškov proizvodnje; omogočajo proizvodnjo večjih serij in daljših neprekinjenih proizvodnih ciklov, kar vodi v nižje proizvodne stroške na enoto proizvoda;

• omogočajo vodenje ustrezne transportne politike; tako je na primer odprema večjih pošiljk blaga povezana z nižjimi transportnimi stroški, kot je odprema manjših pošiljk;

• z zalogami se lahko vzdržuje ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem; • z njimi se regulirajo nenadne in nepričakovane spremembe povpraševanja.

22

Slabosti nizkih zalog (Kaltnekar 1993, 274) so:

• ni mogoče vedno zadovoljiti potreb uporabnikov in zato lahko pride do zastojev v drugih procesih ter s tem povezanih poslovnih izgub;

• potrebno je večkratno naročanje, kar povečuje nabavne stroške; • težko je natančno planirati proizvodni proces ali sklepati fiksne pogodbe s kupci,

ker je velika nevarnost izpadov; • pogosto je potrebno spreminjati proizvodne naloge ali plane, kar povzroča težave in

dodatne stroške; • zaradi zamujanj podjetje izgublja dobro ime na tržišču.

Slabosti imajo tudi visoke zalog, in sicer (Kaltnekar 1993, 275):

• visoki skladiščni stroški; • v zalogah vezana sredstva, ki povzročajo večje stroške in pomanjkanje obratnih

sredstev; • potrebne investicije v skladiščni prostor; • nevarnost kvarjenja in poškodb materiala.

Idealno bi bilo, če bi v podjetju imeli sistem brez zalog, kar pa praktično ni uresničljivo niti pri naročilni proizvodnji, kjer zaradi neusklajenosti, na primer proizvodnje in transporta, ne gre brez skladiščenja gotovih proizvodov (Jelenc1983, 263). Poznamo več vrst zalog, Kaltnekar pa navaja tri vrste, in sicer (1993, 277):

• signalne zaloge, • varnostne zaloge, • maksimalne zaloge.

Signalna zaloga je tista višina zaloge, pri kateri je treba sprožiti postopek za nabavo. Določiti jo je treba tako, da bo nova količina materiala prispela ravno takrat, ko bo dosežena varnostna zaloga v skladišču. Torej mora biti enaka porabi v dobavnem roku oziroma za toliko višja od varnostne zaloge. Varnostna zaloga (pogosto imenovana tudi minimalna zaloga ali železna oziroma zlata rezerva, pa tudi alarmna zaloga) je namenjena premostitvi nepričakovanih dogodkov v materialni preskrbi (zamude v dobavi, večje potrebe po materialu zaradi motenj v proizvodnji, večjega povpraševanja kupcev, ipd.). Predstavlja nekakšno rezervo, ki jo smemo potrošiti le pod posebnimi pogoji in po posebnem postopku. Maksimalna zaloga predstavlja zgornjo mejo v višini zalog, do katere je še gospodarno uskladiščevati material. Tudi ta meja ne sme biti nikoli prekoračena, ker bi to po nepotrebnem zviševalo skladiščne stroške ter zaradi prenatrpanosti otežkočalo delo in preglednost v skladiščih.

23

3.5 Manipuliranje z blagom Manipulacije z logističnimi objekti so vmesni členi med skladiščenjem, notranjim in zunanjim transportom. Manipuliranje z blagom je tisti element logističnega sistema, ki vpliva na kakovost in hitrost transporta in skladiščenja. Sem sodijo npr.: pregledovanje kvalitete, prekladanje blaga, pakiranje, paletizacija, nameščanje materiala v skladišča, prevzem surovin in proizvodov iz skladišč, sortiranje, itd. Navedene operacije imenujemo neposredne logistične manipulacije, saj pomenijo pretok blaga v neposrednem logističnem toku. Poleg teh poznamo še posredne manipulacije, ki izhajajo iz komercialno – administrativnih postopkov. Operacije, ki jih lahko štejemo med tovrstne manipulacije so naslednje: urejanje dokumentacije za prevoz, carinske formalnosti, kontrola kvalitete, itd. (Logožar 2002, 24). Manipulacije zagotavljajo, da poteka transportni proces brez zastojev, hitro in varno ter ob čim manjših stroških, in zagotavljajo v fazi mirovanja blaga potrebne storitve zaradi njihove oskrbe in varovanja (Jelenc 1983, 244). 3.6 Informacije, komunikacije in kontrola Informacije so zelo pomembne za podjetje, saj so povod za reakcijo. Če je informacija hitro na razplogo, lahko reakcija sledi takoj, v primeru, da informacija ni popolna, bo reakcija napačna. Integracija informacijskih in komunikacijskih sistemov ni potrebna le za izmenjavo podatkov, temveč tudi za statusno spremljanje blaga do končnega prodajnega mesta. Torej je vključevanje elektronske obdelave podatkov neizogibno, saj pospešuje tok informacij, kar pa ima za blagovni tok dragocene prednosti, kot je npr. pridobitev na času. Pregledna, hitra in zanesljiva izmenjava informacij vpliva na konkurenčno sposobnost izvajalcev logističnih storitev in drugih udeležencev v logističnem kanalu (Oblak 1997, 163). Za dobro vodenje logističnega procesa so potrebne zlasti naslednje informacije (Požar 1976, 294):

• stanje zalog po vrstah blaga in lokaciji, • podatki o blagu v proizvodnji, • podatki o času in materialu, ki je potreben za izdelavo nekega blaga, • podatki o prevoznih stroških na raznih relacijah, • podatki o povpraševanju po blagu, • podatki za analizo povpraševanja kupcev, • podatki o zalogah in času, ki je potreben za izdelavo predvidenega povpraševanja

blaga, • podatki o zalogah in času, ki je potreben za izdelavo predvidenega povpraševanja

blaga. Najpomembnejši dejavnik informacijsko-komunikacijskih tokov so ljudje. Pri tem prihaja tudi do nesporazumov, ki so posledica napačnih interpretacij, nerazumljivosti in zaradi mnogih elementov človeške psihe. Zaradi tega je potrebno, da se tako v oblikovanje informacijsko-komunikacijskih tokov kot v oblikovanje celotne organizacije vključijo strokovnjaki različnih strok, vključujoč organizatorje in informatike (Mihelič 2001, 40).

24

Vse aktivnosti in procese v logističnem sistemu je potrebno kontrolirati. Kontrolo delimo na operativno in upravljalno. Prvo izvaja podjetje med posameznimi procesi, npr. med izvrševanjem naročil izvaja kontrolo formalne in vsebinske pravilnosti računov in drugih dokumentov. Sem štejemo tudi kontrolo zalog v skladišču, kontrolo spoštovanja zastavljenih rokov, kontrolo odprave in drugo potrebno kontrolo. Upravljalno kontrolo pa izvaja tako, da sintetizira podatke o posameznih procesih in aktivnosti ter pojavih znotraj njih v okviru določenega časa (Ferišak in drugi 1983, 260). 3.7 Kadri Potrebe po znanju postajajo vse večje, saj je le-to nujno potrebno za izkoriščanje priložnosti, ki jih ponujajo hitre tehnološke spremembe. Opazno je že pomanjkanje strokovnega znanja (Waters 1999, 256). Poslovna logistika je področje poslovanja, kjer se prepletajo tehnični in ekonomski problemi. Zaradi tega se postavljajo posebne zahteve glede kadrov, ki upravljajo logistiko. Upravljalec logističnih dejavnosti mora biti usposobljen za tehnično in ekonomsko razmišljanje in sklepanje. Znati mora pretehtati in primerjati stroške logistike z učinki logistične storitve; razumeti mora povezanost posameznih delov logističnega sistema in soodvisnost le-tega z drugim instrumenti marketinga (Ferišak in drugi 1983, 271). Ogorelc (1996, 51-52) navaja tele zahteve, ki bi jih načelno morali postaviti za vodjo poslovne logistike:

• poznati mora soodvisnosti znotraj celovitega logističnega področja kakor tudi soodvisnosti logistike z drugimi poslovnimi procesi;

• imeti mora dobro znanje poslovne ekonomije in širše ekonomsko znanje; • poznati in uporabljati mira metode sodobne organizacije dela; • oceniti in izkoristiti mora možnosti, ki jih ponujajo dosežki na področju logistične

tehnologije in tehnike, kar pomeni poznavanje tehnike transporta, uskladiščevanja, pakiranja, paletizacije itd.;

• odprt mora biti do sodobnih kvantitativnih metod in tehnik ter poznati iz tega osnovne pojme in možnosti za uporabljanje teh metod v logistiki za uspešno sodelovanje s specialisti;

• imeti mora solidno tehnično znanje za razumevanje proizvodnih procesov; • imeti mora potrebno strokovno znanje, ki ga pridobi s študijem in izkušnjami v

praksi.

Podjetja bi morala (Ivanko 2001, 19):

• izdelati program kadrov za poslovno logistiko, • pripraviti koncept izobraževanja kadrov, • analizirati delovne razmere, • preizkusiti osebje v logističnem procesu: izvesti testiranje sposobnosti za

opravljanje dela.

25

4 LOGISTIČNE SPREMLJEVALNE DEJAVNOSTI 4.1 Špedicija Od konca 19. stoletja, ko se je začela razvijati špedicija, se je ta dejavnost zelo spremenila. Komitent vse bolj zahteva »kompleten servis«. Pojavili so se še stranski posli, ki niso nič manj pomembni kot klasični posel organiziranja odpreme blaga. Med te posle sodi npr. odstranitev starih oznak, pakiranje, nove signacije, količinska in kakovostna ugotovitev, izvrševanje reklamacij v škodljivih primerih itd. (Požar 1978, 146). Beseda špedicija izhaja iz latinske besede »expeditere«, kar prevajamo z odposlati, odpremiti. Špedicija je specializirana storitvena dejavnost, ki se ukvarja z organiziranjem odprave in sprejema blaga ter s tem povezanimi posli (Ogorelc 1996, 151). To dejavnost opravlja špediter, za katerega lahko rečemo, da je trgovec poslovne logistike, ki priskrbi, organizira, racionalizira in posreduje logistične storitve iz vsega sveta. Njegova dejavnost ne zahteva le splošnega trgovinskega znanja, ampak tudi logistično tehnično-tehnološko znanje (Oblak 1997, 273). Med špediterske storitve sodi (Ogorelc 1996, 154-155):

• dajanje nasvetov komitentom pri sklepanju kupnih pogodb, • izbira prevozne poti, načina in relacije transporta, • organiziranje zbirnih transportov, • preskrbovanje tovornega prostora in sklepanje prevoznih pogodb, • sklepanje pogodb za opravljanje manipulacijskih storitev, • sprejemanje blaga od komitenta in predaja prevozniku, • posredovanje in sklepanje zavarovalnih pogodb, • posredovanje carinjenja blaga, • uskladiščevanje blaga, • organiziranje medpotnih storitev in manipulacij, • spremljanje in nadzor transportov, • organiziranje pregledov posebnih vrst stvari, • izstavljanje špediterskih listin, • preskrbovanje transportnih in drugih listin.

Obseg špediterskih poslov v konkretnem primeru je odvisen od dogovora med špediterjem in komitentom. Težiti je potrebno k preobrazbi klasičnega špediterskega operatorja v špediterskega logističnega operatorja. Za dosego tega je potrebno (Zelenika 2001, 418-419):

• povečati kakovostno raven intelektualnega kapitala, ker je le-ta edini element proizvodnje špediterskih storitev;

• špediterji se morajo aktivno vključiti v aktivnosti vseh vrst logistike;

26

• špediterji morajo nenehno prilagajati svojo poslovno politiko (kadrovsko, tržno, proizvodno, finančno in razvojno politiko) zahtevam in potrebam uporabnikov logističnih storitev;

• špediterji morajo upoštevati notranje dejavnike organizacije (strategijo in načrtovanje, lastno infrastrukturo, faze v proizvodnji špediterskih storitev) in zunanje dejavnike organizacije;

• špediterji morajo imeti sodobno organizirane informacijske sisteme, ki so komplementarni in kompatibilni s sistemi aktivnih udeležencev v logističnih verigah.

Ekonomski pomen špedicije1 Špediter je specializirani člen v verigi proizvajalec – trgovec – prevoznik – porabnik. Ob upoštevanju ekonomskih meril organizira logistični proces, kar pomeni, da izbere najprimernejšo transportno pot, transportnega nosilca, transportno sredstvo, način transporta in dejavnike kakovosti. Poznamo prostorsko, časovno, kakovostno, količinsko ter propagandno funkcijo špedicije. Prostorska funkcija se nanaša na premagovanje prostorskih razlik med proizvajalci in porabniki. Špediter sklepa s prevozniki prevozne pogodbe, posreduje in sklepa zavarovalne pogodbe, opravi posle carinskega posredništva itd. Pri časovni funkciji gre za premoščanje časovnih razlik med proizvajalci in porabniki. Tu je mišljeno organiziranje skladiščenja blaga z vsemi potrebnimi opravili. Kakovostna funkcija se izraža v doseganju najboljšega načina distribucije blaga. Pri količinski funkciji gre za oblikovanje večjih tovornih enot, pri čemer je najpogostejša oblika »zbirni transport«. S propagandno funkcijo je mišljeno informiranje komitentov o transportnem tržišču, po drugi strani pa gre za propagiranje posameznih vrst, oblik in načinov transporta ter opozarjanje na sodobne oblike kombiniranega in multimodalnega transporta. Ekonomske koristi, ki jih imajo komitenti, so naslednje: nižji prevozni stroški, manjša vlaganja v skladišča, transportna sredstva in naprave, večja varnost, manj stroškov za administrativno delo itd. 4.2 Transportno zastopanje Transportno zastopanje je dejavnost zastopanja in posredovanja v transportu v imenu in za račun naročnika. To dejavnost opravljajo specializirana transportno-agencijska podjetja. Najpomembnejša oblika agenta je pomorski agent (Ogorelc 1999, 131).

1 Povzeto po Ogorelcu (1996, 158-159).

27

Storitve v transportnem zastopanju delimo v osnovi na tri skupine: transportne, komercialne in finančne (Mihelič 2001, 160). Podrobnejša delitev transportno-agencijskih storitev pa je sledeča (Ogorelc 2001, 124):

• pomoč komitentu, • pomoč poveljniku in posadki pri sprejemu in odpravi ladje, • pomoč pri sprejemu in odpravljanju potnikov, • posredovanje pri sklenitvi raznih pogodb, • skrb za dopolnitev ladijske posadke, • pridobivanje transportnih in drugih listin pri sprejemanju in odpravi ladje, • nadzor vkrcavanja in izkrcavanja, • kakovostna in količinska kontrola stanja tovora, • upravljanje z ladjami na račun ladjarja.

Na obseg transportno-zastopniških poslov vplivajo zlasti naslednji dejavniki (Mihelič 2001, 161):

• gibanje blagovnih tokov, • stanje na tržišču transportnih storitev, • velikost luk, pristanišč in kopenskih terminalov, • gospodarska moč mest, v katerih se nahajajo terminali, • ekonomsko-politični položaj države.

4.3 Kontrola blaga in storitev Med kontrolne storitve sodijo (Požar 1978, 171-173):

• kontrola kakovosti blaga, to je pregled blaga zaradi ugotovitve njegove kakovosti, • kontrola količine blaga, • kontrola pakiranja blaga, to je pregled embalaže in načina pakiranja, • kontrola odpreme blaga, to je pregled transportnega sredstva in nadzor nad

izvršitvijo odpreme, • kontrola natovarjanja, iztovarjanja, pretovarjanja, transporta in zalaganja blaga, • kontrola skladiščnega prostora, • kontrola načina uskladiščenja blaga, katere cilj je nadzirati pravilen način

uskladiščenja blaga; • kontrola transportnih sredstev, • prevzemanje in izročitev blaga.

Ekonomski pomen kontrole Namen kontrole je ugotoviti, ali kakovost, količina in druge lastnosti blaga oziroma nivo opravljenih storitev izpolnjuje pogoje iz pogodbe, ki sta jo sklenila prodajalec in kupec (Ivanko 2001, 60).

28

Ekonomski interes za opravljanje kontrole imata tako kupec kot prodajalec. Kupcu je v interesu, da prejme blago v dogovorjeni kakovosti in količini, prodajalec pa ima s certifikatom o opravljeni kontroli dokaz, da je pravilno izvršil svojo pogodbeno obveznost in bo tako hitreje vnovčil svoje blago. Opravljena kontrola blaga omogoči tudi hitrejše poslovanje (Ogorelc 1996, 172). Kraj izvajanja kontrole je navadno določen v skladu s transportno klavzulo. Ta kraj je lahko (Ogorelc 1999, 140):

• skladišče v tovarni proizvajalca, • skladišče prodajalca, • namembni kraj ali • kraj, ki ga stranke posebej določijo.

Kontrolirano blago mora izvajalec kontrole shraniti in ga zavarovati pred zamenjavo. To pomeni, da mora opraviti vsa potrebna dela, da zavaruje blago pred zamenjavo; sem sodijo: označevanje, posebni načini zlaganja blaga v skladišču itd. (Ogorelc 1996, 175). Postopki kontrole V praksi so običajni naslednji postopki (Ogorelc 2001, 132):

• kakovostna in količinska kontrola pred odpravo v tovarni ali v skladišču proizvajalca - to je najugodnejši postopek za prodajalca, ker povzroča manjše stroške in zmanjšuje tveganje;

• pogodbena kontrola v namembnem kraju - izvede jo specializirana kontrolna organizacija in za stvari, ki ustrezajo dogovorjenim pogojem, izda certifikat.

• prevzem pri izročitvi kompletnih naprav - predhodni prevzem se opravi v tovarni proizvajalca pred odpravo, končni pa po izteku dogovorjenega roka preizkusnega obratovanja.

Proizvajalec sam izvrši preizkus kakovosti. Takšen prevzem zahteva zaupanje kupca v poslovnega partnerja. Postopek se mora izvajati po vseh načelih, ki veljajo pri prevzemu stvari, ki ga izvaja kontrolna organizacija. Prodajalec izvede kontrolo, če je tako določeno v pogodbi, če ga kupec pisno pooblasti in če gre za posebne vrste stvari (Ogorelc 1999, 141).

29

5 PREDSTAVITEV PODJETJA VIPAP VIDEM KRŠKO 5.1 Podjetje skozi čas Zgodovina podjetja Vipap Videm Krško d.d. sega v leto 1939, ko je slovenski podjetnik Franc Bonač ustanovil v Krškem obrat za proizvodnjo celuloze. Po vojni je bilo podjetje nacionalizirano in se je preimenovalo v DJURO SALAJ. Začel se je intenzivni razvoj. Leta 1955 so začeli v tovarni poleg celuloze proizvajati tudi papir. Tovarna je kmalu postala največja te vrste v tedanji Jugoslaviji. Zadovoljevala je 80% jugoslovanskih potreb po časopisnem papirju in več kot 50% potreb po celuloznih vlaknih. Do leta 1990 je v zahodni Evropi naraščala poraba papirja povprečno za 2-3% letno. Po letu 1990 (v istem letu se je podjetje preimenovalo v VIDEM) se je začel trend naraščanja ustavljati. Cene papirja so padale in proizvodnja celuloze se je znašla v največji krizi zadnjega desetletja. Videm je zaključil leto 1991 z izgubo v višini 50 mio DEM in leta 1993 je bil za podjetje uveden stečaj. Po zaključenem stečajnem postopku sta bili ustanovljeni dve podjetji, in sicer: VIPAP VIDEM (proizvodnja papirja) in VITACEL (proizvodnja celuloze). Novejša zgodovina tovarne celuloze in papirja v Krškem se je začela leta 1996, ko jo je po stečaju na dražbi kupil češki investitor. Leta 1998 je tovarno prevzel novi lastnik, Investicijska in poštna banka Praga, in od leta 1999 tovarna posluje pod novim imenom VIPAP VIDEM KRŠKO d.d. Trenutni lastnik, Československa obchodni banka a.s. Praga, se zaveda, da je nadaljnji obstoj tovarne, ki se uvršča med ključne nosilce razvoja krške regije, odvisen od čimprejšnje odprave ekoloških problemov in posodobitve tehnoloških procesov (Vipap 2003). Družba je konec leta 1997 izdelala Program ekološke sanacije, leta 1999 pa ga je dopolnila s projektom Dopolnitve in spremembe programa ekološke sanacije, ki ga je odobrilo Ministrstvo za okolje in prostor. To predvideva vsakoletno izvajanje meritev, fazna preverjanja in poročanje o doseženih učinkih izvedenih sanacijskih ukrepov. Navedeni dokument je temeljno vodilo pri izvajanju investicijskih sktivnosti na področju varstva okolja in zajema prepoznavanje bistvenih vplivov na okolje in njihovo zmanjšanje, uskladitev poslovanja v skladu z okoljsko zakonodajo, znižanje specifičnih porab surovin in energije ter dvig ekološke zavesti zaposlenih (Vipap 2003). Letnice, ki zaznamujejo najpomembnejše dogodke v zgodovini podjetja, so naslednje:

• 1938 izbrana lokacija v Krškem • 1939 poskusna proizvodnja celuloze • 1946 ponovni zagon tovarne • 1955 zagon papirnega stroja 1 • 1963 zagon papirnega stroja 2 • 1972 zagon papirnega stroja 4 • 1975 zagon papirnega stroja 3

30

• 1976 zagon novega obrata celulze • 1990 rekonstrukcija papirnega stroja 1 • 1996 tovarno prevzame holding ICEC iz Ostrave • 1998 tovarno prevzame IPB Praga • 2000 tovarno prevzame ČSOB Praga

SLIKA 2: VIPAP VIDEM KRŠKO DANES

Danes je Vipap Videm Krško d.d. največji proizvajalec celuloze in papirja v Sloveniji ter vodilni proizvajalec časopisnega papirja v tem delu Evrope. Je največji neto izvoznik med slovenskimi papirničarji in se tudi sicer uvršča med večje slovenske izvoznike. Temeljni dejavnik uspešnega razvoja podjetja je obvladovanje stroškov v podjetju ter hitra odzivnost na spremembe na trgu. 5.2 Organizacijska struktura podjetja Struktura organiziranosti je sredstvo za uresničevanje organizacijskih ciljev. Cilji se sčasoma spreminjajo, zato moramo strukture organiziranosti prilagajati spremenjenim ciljem. Strukturo organiziranosti oblikujejo naloge, nosilci nalog in njihova medsebojna razmerja. Prikažemo jo z organizacijsko shemo.

31

SLIKA 3: ORGANIZACIJSKA SHEMA PODJETJA VIPAP VIDEM KRŠKO A Vir: Vipap 2003

SEKTOR KAKOVOSTI

KOMERCIALNI SEKTOR

FINANČNO-RAČUNOVOD.

SEKTOR

KADROVSKO-SPLOŠNI SEKTOR

LABORATORIJ VHODNE

KONTROLE IN EKOLOGIJE

LABORATORIJ PAPIRJA

LABORATORIJ CELULOZE

ODDELEK ANALITIKE KAKOVOSTI

ODDELEK NABAVE

ODDELEK ŠPEDICIJE

ODDELEK PRODAJE

FINANČNA SLUŽBA

RAČUNOVOSTVO

SLUŽBA FINAN. NALOŽB IN

VREDNOSTNIH PAPIRJEV

PLANIRANJE IN ANALIZA POSLOV.

IN PROIZVOD.

KADROVSKI ODDELEK

PROIZVODNO-TEHNIČNO PODROČJE

SEKTOR PROIZVODNJE

CELULOZE

SEKTOR PROIZVODNJE

PAPIRJA

SEKTOR VZDRŽEVANJA

IN ENERGETIKE

SEKTOR EKOLOGIJE IN

SISTEMA KAKOVOSTI

ORGANIZACIJ-SKI ODDELEK

ODDELEK VARSTVA PRI

DELU

PRAVNI ODDELEK

PREVAJANJE

UREDNIŠTVO INTERNEGA

GLASILA

POŠTA IN TELEFONIJA

RAČUNALNIŠKI ODDELEK

TAJNIŠTVO IZVRŠILNI DIREKTOR

32

V podjetju se z logistiko ukvarja komercialni sektor in glede na to, da se diplomska naloga nanaša na to področje, bomo v nadaljevanju predstavili le tiste oddelke ter njihove naloge, ki delujejo v okviru omenjenega sektorja. Oddelek nabave izvaja nabavni proces od povpraševanja, ponudbe, priprave pogodb, prevzema blaga do kontrole plačil in razreševanja reklamacij. Pripravlja plane, analize in poročila o nabavi vseh surovin in materialov. Prevzema, skladišči in izdaja vse prevzete vlaknine, kemikalije za proizvodnjo papirja, rezervne dele, osnovna sredstva, potrošni material ter les. Za likvidacijo pripravlja tudi vse prejete fakture. Oddelek prodaje pripravlja plane prodaje po proizvodnih asortimentih in trgih ter poročila o prodaji, izvaja prodajni proces od povpraševanja, ponudbe, priprave pogodb, odpreme blaga do kontrole plačil in razreševanja reklamacij, izvaja tržne analize na prodajnem in nabavnem področju, izvaja tržno komuniciranje ter opravlja promocijske dejavnosti. Oddelek špedicije opravlja vse carinske formalnosti in organizira notranji logistični sistem (na področju skladišča izvaja premike). Organizira prevoze po odpremi in spremlja stroške prevozov. Vodi evidenco stanja zalog gotovih proizvodov, skladišči ter odgovarja za količino zalog in njihovo vrednost. Ureja vso odpremno dokumentacijo, transportne storitve mobilne mehanizacije (viličar, traktor s prikolico, dvigalo itd.) za potrebe družbe in interni železniški transport. 5.3 Predstavitev proizvodnih programov Proizvodni program papirja tvorijo: časopisni papir, brezlesni in lesovinski papirji. Časopisni papirji imajo najdaljšo tradicijo, načrtujejo pa se še širitve proizvodnih zmogljivosti in hkrati postati vodilni proizvajalec časopisnega papirja na trgu Vzhodne Evrope. Brezlesni in lesovinski papirji so trenutno tržno najbolj zanimivi. Da bi bili kar najbolj privlačni za kupce, skuša podjetje tekoče spremljati razvoj uporabnikov in se prilagajati njihovim trendom in potrebam. Časopisni papir Časopisni papir proizvajajo na papirnih strojih PS1 in PS3. Uporablja se za tiskanje revij, periodičnega tiska, telefonskih imenikov, časopisov in žepnih knjig v črno-beli tehniki ter za druge namene. Časopisni papir se proizvaja in prodaja pod naslednjimi imeni:

• SOF – standardni časopisni papir za tiskanje revij, časopisov in žepnih knjig v črno-beli tehniki v ofsetnem tisku ter za razne druge namene,

• MC PRINT – izboljšani časopisni papir za tiskanje časopisov, reklam in vseh vrst knjig v črno-beli tehniki in večbarvni tehniki v ofsetnem tisku (belina 77 %).

33

Brezlesni papir Brezlesni papir proizvajajo na papirnem stroju PS1. Uporablja se za tiskanje vseh vrst knjig, slikanic, revij, katalogov in ostalih edicij; poleg večbarvnega ofsetnega tiska je možna uporaba tudi za ostale tehnike visokega tiska, eden od proizvodov se uporablja tudi v prehrambeni industriji za zavijanje mastnih in drugih proizvodov, potiskan ali dodatno površinsko obdelan se poleg prehrambene industrije uporablja tudi za dekorativne namene. Brezlesni papir sodi v skupino grafičnih papirjev in se proizvaja in prodaja pod navedenimi imeni:

• SAVA OFFSET – za tiskanje vseh vrst knjig, slikanic, katalogov in ostalih edicij v večbarvnem ofsetnem tisku,

• SAVA OFFSET W – za šolski program, • SAVA MFC – za tiskanje knjig, revij, katalogov in ostalega promocijskega

materiala, ki je namenjen predvsem za večbarvno ofsetno tehniko tiska, • SAVA PRO - za tiskanje vseh vrst knjig v črno-beli in večbarvni tehniki v

ofsetnem tisku, • SAVA PRINT – za periodične časopise, revije, kataloge in ostali promocijski

material, risanke, knjige, ki je namenjen predvsem za večbarvno in črno-belo hladno tehniko tiska (belina 75% ali 82%),

• VIPRINT – za periodične časopise, revije, kataloge in ostali promocijski material, ki je namenjen predvsem za večbarvno in črno-belo hladno tehniko tiska (belina 75% ali 82%).

Lesovinski papir Lesovinski papir proizvajajo na papirnem stroju PS2. Uporabljamo ga za pisalne in tiskovne proizvode, tiskanje knjig, predvsem žepnih stripov in šolskega programa. Prav tako kot brezlesni papir sodi tudi lesovinski papir med grafične papirje. Proizvaja in prodaja se pod imenom:

• VIDEM PRINT, ki se uporablja za tiskanje vseh vrst knjig v črno-beli in večbarvni tehniki v ofsetnem tisku in za izdelavo blagajniških rolic (belina 85 %).

Celuloza CBSE CBSE je dolgovlaknata beljena celuloza, proizvedena iz smreke. Pri izdelavi je bolj cenjena kot bukova, ker je zaradi daljših vlaken manj možnosti raztrganja. Značilnosti programa so predpisane s Standardi kakovosti smrekove celuloze, ki jih je izdalo tedanje Ministrstvo za znanost in tehnologijo (Urad RS za standardizacijo in meroslovje), in s specifikacijo izdelka.

34

Celuloza CBB CBB je kratkovlaknata beljena celuloza, proizvedena iz bukve, zaradi mehanskih lastnosti je nekoliko cenejša. Značilnosti programa so predpisane s Standardi kakovosti bukove celuloze, ki jih je izdalo tedanje Ministrstvo za znanost in tehnologijo (Urad RS za standardizacijo in meroslovje) in s specifikacijo izdelka.

35

6 NABAVNA LOGISTIKA V PODJETJU VIPAP VIDEM KRŠKO Oddelek nabave predvsem (Vipap 2003):

• izvaja nabavni proces od povpraševanja, ponudbe, priprave pogodb, prevzema blaga do kontrole plačil in razreševanja reklamacij za vse vrste energentov, kemikalij, rezervnih delov, osnovnih sredstev in potrošnega materiala;

• pripravlja plane, analize in poročila o nabavi vseh surovin in materiala; • prevzema, skladišči in izdaja vse prevzete vlaknine, kemikalije za proizvodnjo,

rezervne dele, osnovna sredstva in potrošni material; • pripravlja za likvidacijo vse prejete fakture za vlaknine, energente, kemikalije,

osnovna sredstva in potrošni material. Skupna letna realizacija nabave kaže 60% uvoza in 40% nabave na domačem trgu. Les, kemikalije in ostale surovine prihajajo v podjetje po železnici ali s cestnimi prevoznimi sredstvi, manjše pošiljke rezervnih delov in testne pošiljke pa s hitro pošto. Podjetje razpolaga z lastnim železniškim tirom, zato je približno 100.000 ton nabave kemikalij, vlaknin in energentov ter 400.000 m3 lesa letno realiziranih po železnici. Vrsto prevoznega sredstva določijo komercialisti v nabavi. Pri tem upoštevajo, ali dobavitelji razpolagajo z železniškim tirom, stroške prevoza, količino nabave, rok dobave, ustreznost skladišč za raztovor blaga itd. Po železnici prihajajo naslednje surovine: pretežni del kemikalij za proizvodnjo celuloze, energenti (premog, mazut), vlaknine in nekaj odpadnega papirja, karbonati ter les. 6.1 Organiziranost nabave Nabava v podjetju Vipap Videm je centralizirana2. Vodja nabave je podrejen komercialnemu direktorju. Notranja organiziranost nabavne funkcije pa je v Vipapu naslednja (Vipap 2002):

• oddelek za nabavo vlaknin, • oddelek za nabavo kemikalij in energentov, • oddelek za nabavo rezervnih delov, osnovnih sredstev in investicijske opreme, • oddelek nabave lesa, • oddelek skladišča, • oddelek likvidacije faktur.

Nabava vlaknin, odpadnega papirja in embalažnih materialov Za nabavo vlaknin in embalažnih materialov komercialist pridobi vsaj tri ponudbe, ki ustrezajo že izdelani ali s strani tehnično-proizvodnega področja potrjeni dobaviteljevi deklaraciji kakovosti. Za vsako novo ponudbo, ki ni v skladu z deklaracijo zahtevane 2 Centralizirana organizacija nabave uspešno deluje, če več poslovnih enot nabavlja enake materiale, ki so hkrati zanje tudi strateško pomembni (Weele 1998, 263).

36

kakovosti, komercialist najprej pridobi pisno potrditev tehnično-proizvodnega področja, šele nato pregleda in ugotovi komercialno primernost ponudbe. Praviloma komercialist zahteva od novega dobavitelja vzorec za laboratorijsko analizo, ki je osnova za odločitev podpisnikov o primernosti oz. neprimernosti kakovosti novega ponudnika. Pri naročanju odpadnega papirja komercialist ravna v skladu s specifikacijo kakovosti v normativih oz. specifikacijo kakovosti, ki je potrjena s strani proizvodnje papirja in usklajena z Evropsko specifikacijo standardnih vrst odpadnega papirja in kartona. Pri novih dobaviteljih komercialist naroči najprej poskusno količino (kamion ali vagon). Po ugotovitvi tehnično-proizvodne in komercialne primernosti ponudbe komercialist pripravi predlog najboljšega ponudnika in v skladu s svojimi pooblastili pripravi eksterno naročilo dobavitelju. Osnova za potrebne količine vlaknin, odpadnega papirja in embalaže sta mesečna plana proizvodnje celuloze in papirja, ki jih nabava prejme od tehnično-proizvodnega področja. Komercialist je dolžan glede na dobljene proizvodne plane skrbeti za tekoče spreminjanje optimalnih in minimalnih oz. varnostnih količin zalog vlaknin, odpadnega papirja in embalažnih papirjev. Podjetje sklene s čim več dobavitelji letne (polletne ali kvartalne) pogodbe o količinah, ki jih lahko le-ti nudijo, saj se s tem pokaže obojestranski interes sodelovanja. Prednost pri enakovrednih ponudbah imajo dobavitelji, ki že imajo certifikat kakovosti ali so drugače poslovno pomembni za poslovno politiko podjetja. Nabava pomožnih sredstev in kemikalij Dobavitelji so izbrani skupno s tehnično-proizvodnim področjem, ki tudi odloča o ustreznosti kakovosti. Ob enaki kakovosti pa komercialist izbere komercialno najugodnejšega dobavitelja. Proces iskanja substitutov oz. nadomestnih dobaviteljev ter izkoriščanja konkurenčnih možnosti mora biti stalna naloga nabave v sodelovanju s tehnično-proizvodnim področjem. S pomembnejšimi dobavitelji podjetje sklene letne (ali polletne) količinske pogodbe. Osnova za potrebne količine pomožnih sredstev in kemikalij so mesečni plani proizvodnje celuloze, papirja in energentov. Komercialist je dolžan glede dobljene proizvodne plane skrbeti za tekoče spreminjanje optimalnih in minimalnih oziroma varnostnih količin zalog pomožnih sredstev in kemikalij. V kolikor pride do odstopanja od proizvodnih mesečnih planov iz kateregakoli vzroka, je proizvodno-tehnično področje odgovorno, da takoj obvesti nabavo o spremembi plana proizvodnje.

37

Nabava tehničnih materialov in storitev V letnem planu je določena kvota, ki je namenjena za:

- rezalne dele, repromaterial in storitve, - strojno opremo, - drobni inventar in avtogume.

Za vse nabave v vrednosti nad 3 mio SIT sektor vzdrževanja in energetike (v nadaljevanju SVE) ali komercialist praviloma pridobi vsaj tri ponudbe; za nabave od 1do 3 mio SVE ali komercialist pridobi dve ponudbi; za vse nabave do 1mio SIT pa vodja nabave lahko da soglasje na osnovi ene ponudbe. Naročnik je dolžan pred vsako izstavitvijo novega internega zahtevka preveriti pri skladiščnikih, če je zaloga, ki jo pokaže računalnik, prosta oziroma rezervirana za drugega porabnika. Nabava pisarniškega materiala in zaščitnih sredstev V letnem planu je določena kvota, ki je namenjena za:

- pisarniški material in - zaščitna sredstva.

Komercialist spremlja izdana naročila za pisarniški material v okviru planske kvote, naročila pa izvaja na podlagi odobrenih internih zahtevkov s strani vodij sektorjev enkrat mesečno pri dveh do treh dobaviteljih, ki so na tem področju najugodnejši po kakovosti, servisu in ceni. Nabava reklamnega in reprezentančnega materiala se ne vodi v okviru materialno skladiščnega poslovanja, saj se s tem zgubi evidenca resničnih potreb po pisarniškem materialu. Nabavlja se posebej ter likvidira kot strošek reklame in reprezentance na stroškovno mesto. Interni zahtevki morajo biti odobreni s strani predsednika uprave. Nabava zaščitnih sredstev poteka v okviru planske kvote, kakovost zaščitnih sredstev potencialnih dobaviteljev potrjuje oddelek varstva pri delu, interni zahtevki pa morajo biti odobreni s strani tehničnega direktorja. Nabava osnovnih sredstev V letnem planu je določena kvota za nabavo novih manjših osnovnih sredstev in kvota za nadomestitve obstoječih osnovnih sredstev. Za vso nabavo osnovnih sredstev od vrednosti 5 mio SIT dalje je potrebno z dobavitelji skleniti pogodbe. Vsa osnovna sredstva mora ob nabavi spremljati ustrezna dokumentacija o uporabi, tehnični brezhibnosti in varnosti.

38

Nabava investicijske opreme in storitev Osnova za začetek investicijskih aktivnosti je potrjen plan investicij za tekoče leto. Postopek izvajanja investicij je sledeč:

• vodja sektorja tehnologije razvoja (v nadaljevanju STR) predlaga za vsako investicijo vodjo projekta, le-ta predlaga člane projektne skupine, sklep o imenovanju projektne skupine pa izda predsednik uprave;

• sočasno vodja STR predlaga komisijo za izbor dobavitelja/izvajalca del; • sama realizacija nabave investicijske opreme/storitve poteka v oddelku nabave v

sodelovanju z vodjo projekta; • praviloma se sklenejo pogodbe z dobavitelji/izvajalci del za vse nabave od vključno

1 mio SIT, za nižje vrednosti pa se uporablja interni zahtevek z vsemi potrebnimi podpisi.

Nabava inputov, ki imajo status poskusne uporabe Tehnično-proizvodno področje ima pravico naročiti minimalne količine materialov, ki bodo uporabljeni le za industrijski poskus v smislu iskanja novih možnosti in optimiranja proizvodnih procesov, ne glede na komercialno primernost ponudbe. V smislu iskanja alternative in optimalnega izkoriščanja tržne konkurence pa ima pravico naročiti minimalno poskusno količino materialov tudi vodja nabave kljub nekoliko slabši tehnično-proizvodni primernosti, vendar z vednostjo uporabnika. Nabava lesa Gre za nabavo smrekovega celuloznega lesa, bukovega celuloznega lesa in smrekove sekanice za proizvodnjo celuloze ter brusnega lesa za proizvodnjo lesovine, ki se kot proizvod uporabi v proizvodnji papirja. Zaradi posebnih zahtev proizvodnje celuloze je potrebno smrekovo sekanico, kot proizvod smrekovega celuloznega lesa, skladiščiti minimalno 45 dni, obratno pa velja za bukovo sekanico, kjer je zaradi hitrega sušenja zaželen čim krajši čas skladiščenja. Naslednji pogoj, ki vpliva na zalogo, je letni čas. Pozimi je zaradi neugodnih vremenskih razmer dovoz lesa manjši od porabe in se zaloge hitro izčrpajo. To pomeni, da je poleti in jeseni potrebno poskrbeti za večjo zalogo. Skladišče lesa je razdeljeno na področja, kjer se skladišči les po vrstah, dimenzijah in kakovostih. Po vrstah ločijo smrekov in bukov celulozni les, smrekovo sekanico, smrekov brusni les, občasno tudi topolov brusni in borov celulozni les. Po dimenzijah ločijo dolgi les (nerazrezan), sekanico in kratek (razrezan) les. Po kakovosti pa ločijo les prve klase, druge klase, tretje klase ter manipulativni les. Les prihaja v podjetje z vagoni ali kamioni. Vsak kamion spremlja tovorni list CIM in tehtni listek. Količina se prevzame v skladišču lesa, ki je hkrati tudi uradno priznana količina dobavljenega lesa. Prispeli les količinsko in po kakovosti prevzamejo merilci lesa.

39

Naloga skladišča je tudi klasificiranje lesa vsake pošiljke po kakovostih. Če se ugotovi, da kakovost ne ustreza kakovosti na specifikaciji dobavitelja, se takšna pošiljka ne zavrne, pač pa se les sortira in dobavitelj izstavi račun na podlagi ugotovljenega stanja. Za vsako pošiljko uvoženega lesa v skladišču naredijo deklaracijo o količinski in kakovostni kontroli, ki je osnova za uvozno carinjenje. Skladišče poskrbi tudi za razrez dolgega bukovega brusnega lesa, ki ga ročno razžagajo na dolžino 2 m, kasneje pa še strojno na 1 m dolžine. Takšni kosi gredo po posebnih transportnih kanalih v proizvodnjo papirja. Celulozni les je potrebo pred uporabo očistiti v čistilnem bobnu, od tu gre v sekirostroj in nato na kup sekanice, kjer je ločeno skladiščena smrekova in bukova sekanica. 6.2 Stopnje nabavnega procesa Da proces nabave prične s svojimi postopki, je potrebna zahteva materialnih potreb. Te potrebe izražajo notranji uporabniki preko prodajnega plana (Vipap 2002). Iskanje ponudb Ponudbe se iščejo, kadar se uvajajo novi izdelki, ali se iščejo novi dobavitelji oziroma tudi kvartalno za preverjanje cen na trgu. Vsebovati morajo glavne sestavine prodajne pogodbe. Le-te so naslednje: količina, cena, kakovost, rok dobave, plačilni pogoji, dostavni pogoji, morebitna garancija in opcija ponudbe. Za vse nabave v vrednosti nad 3 mio SIT komercialist pridobi praviloma vsaj tri ponudbe, razen pri izjemah, kot so rezervni deli, ki morajo biti originalni, in jih je potrebno naročiti pri proizvajalcu že obstoječe opreme. Analiza ponudb Pred analiziranjem ponudb mora tehnično-proizvodna služba potrditi oziroma zavrniti tehnično-tehnološko primernost ponudbe. Ponudbe se primerjajo med sabo glede cene, dobavnih pogojev, plačilnih pogojev, rokov, garancij in dosedanjih izkušenj. Nato se izdela nabavna kalkulacija, ki je podlaga odločitve za nadaljnja pogajanja. Prednost pri enakovrednih ponudbah imajo dobavitelji, ki že imajo certifikat kakovosti ISO. Pogajanja in izbira dobavitelja Nabavnik se z dobaviteljem pogaja o komercialni vsebini poslov. Pri tem se ločijo pogajanja za trajno sodelovanje in za posamezne nabavne posle; točno je določena kakovost nabavljenega materiala kot tudi količina. Z najugodnejšim dobaviteljem (po ceni, kakovosti in ostalih tržnih pogojih) se sklene posel na podlagi veljavne ponudbe, ki se potrdi z naročilom.

40

Pogajanje in v nadaljnji fazi sklepanje prodajne pogodbe je jedro nabavnega poslovanja, zato mora komercialist ravnati kot dober gospodar in obvladati pogajalske spretnosti. Pogajanja se ne nanašajo samo na cene, ampak tudi na vse ostale prvine, ki so pomembne za sklenitev dogovora. Pogodba S pogodbo se natančno določijo pravice in obveznosti, količina, kakovost, cena, rok, reklamacije, reševanje morebitnih sporov ter plačilni pogoji. S pogodbo nastane pravni posel s soglasjem in voljo obeh strank, s katerim so točno določene obveznosti in pravice strank. V podjetju obstajata dve vrsti pogodb, in sicer: pogodbe za posamezne posle ter dolgoročne pogodbe. Pogodbe za posamezne posle se podpisujejo za enkratna naročila, predvsem pri večjih vrednostih. Dobavitelj je izbran komisijsko po izločanju na podlagi analize ponudb. Izbor dobavitelja za realizacijo investicije v vrednosti več kot 1.500.000 SIT obvezno potrjuje uprava, pogodbe pa podpiše predsednik uprave oziroma njegov pooblaščenec. Podpisnik dolgoročnih pogodb z rednimi dobavitelji za surovine, kemikalije, vlaknine, embalažni material in energente je predsednik uprave oziroma njegov pooblaščenec. S čimveč dobavitelji podjetje sklene letne (polletne ali kvartalne) pogodbe o količinah po tržnih pogojih in ustrezni kakovosti. Vse pogodbe mora na zadnji strani parafirati predlagatelj in za to pooblaščen delavec finančnega sektorja, ki pogodbe pregleda in jih pošlje pravniku. Le-ta pogodbe pregleda in s podpisom potrdi pravno veljavnost pogodb ter jih nato pošlje predsedniku uprave. Originale pogodb hrani predlagatelj pogodbe, fotokopije pa se dostavijo: delavcu, zadolženemu za kontrolo izvajanja pogodbe, finančnemu sektorju in po potrebi delavcem, ki so povezani s pogodbo ter njeno vsebino. Naročanje in odprema Oddelek nabave naroča z namenom dopolnjevanja zalog ter na neposredno zahtevo uporabnikov. V primeru že podpisanih pogodb se preskočijo vmesne faze nabavnega procesa (iskanje, analiza, pogajanja in izbira dobavitelja), naroča se operatitvno glede na stanje zalog v proizvodnem procesu. Naročilo in odprema se morata vsebinsko in formalno skladati s pogodbo. Kjer naročilo ni pogojeno s pogodbo, se nabavlja v smislu najugodnejših pogojev tako količinskih kot cenovnih. Potrditev naročila od dobaviteljev se zahteva za vsa naročila, razen za manjša za potrebe vzdrževanja v vrednosti do 300.000 SIT ter za naročila, ki so predmet letne pogodbe. Podpisnik naročila je vodja nabave, v njegovi odsotnosti pa njegov namestnik. Naročilo parafira tudi komercialist, odgovoren za nabavo določenega materiala. Vsa naročila dobaviteljem se izdajajo izključno preko računalniškega sistema, kar zagotavlja popolno evidenco in spremljanje naročil. Izpolnitev naročila s strani dobavitelja je odprema. Pariteta dobave je odvisna od dogovora med podjetjem in dobaviteljem. Zagotovitev učinkovitega nadzora omogoča pregled naročil, pri katerih je bila dobava prepozna. Pri zamudi mora nabavni referent ustrezno ukrepati oziroma opozoriti dobavitelja. Pri večkratnem opominjanju dobavitelja za zamudo pri dobavi, dobavitelj pade v nižji kakovostni nivo ocenjevanja dobaviteljev.

41

Prevzem blaga Prevzem materiala poteka v skladišču dobavitelja ali pa v skladišču podjetja (kupca), odvisno od dogovorjene paritete. Prevzem blaga v podjetju mora biti usklajen s Pravilnikom o prometni ureditvi znotraj podjetja, Pravilnikom o notranjem transportu in veljavnih cestno prometno predpisih Republike Slovenije. Vsa vozila se evidentirajo pri tovornem vhodu pri vratarski službi, kjer se vpišejo podatki o vozilu, vozniku, času prihoda in namenu vstopa v podjetje. Nato se vozila po nalogu vratarja odpravijo direktno na glavno parkirišče špedicije, kjer opravijo: poenostavljen carinski postopek, količinski prevzem surovin in kemikalij ter količinski prevzem blaga. Vratar je dolžan pregledati carinsko dokumentacijo in komunicirati s skladiščno ter carinsko službo. Dobavitelji imajo možnost vhoda v podjetje s tovornega in železniškega vhoda. V skladu z navodili špedicije in znotraj tega oddelka transporta mora komercialist upoštevati navodila, ki so določena za normalno delovanje servisa logistike. Dovoz blaga mora biti urejen tako, da so na razpolago točne najave za razkladanje različnih surovin med tednom, medtem ko za vikende dovoza materiala ni. Ko blago prispe v skladišče, je obveznost skladiščnika, da opravi količinsko kontrolo in preveri morebitne zunanje napake v blagu. Ne glede na reklamacijo pri prevzemu, mora blago prevzeti in podpisati dobavnico, vendar se napiše reklamacijski zapisnik skupaj z voznikom, ki je blago pripeljal. Ko blago pripelje kurirska služba, se tako količinski kot kakovostni prevzem opravi po fizični dobavi v skladišče, saj je paket zaprt in se vsebina paketa ne vidi. Če se ugotovi količinska ali kakovostna reklamacija, skladiščnik obvesti komercialista. Ob prevzemu mora biti poleg materiala tudi vsa spremljajoča dokumentacija. Glavni dokument je dobavnica, katera mora vsebovati: dobavitelja, datum dobave, kraj izdaje materiala, številko naročilnice oziroma pogodbe, opis dobavljenega materiala, količino in kakovost, če ni že nedvoumno napisano na opisu materiala. Poleg dobavnice, ki je nujen dokument, so lahko zraven še atesti, certifikati, garancijska potrdila proizvajalca in drugi dokumenti. Plačilo nabavljenega materiala Pred plačilom je potrebna tudi kontrola računa, ki se vrši po točno določenem postopku. Večina postopkov je določenih v računovodskih standardih, tako da notranja kontrola samo zmanjšuje možnosti nepravilnosti. Vse odgovorne osebe morajo poskrbeti, da so vsi računi za opravljanje storitve ali dobavljeni material v podjetju največ v osmih dneh. Likvidacija in kontrola prejetih računov traja največ tri dni. Račun mora v postopku kontrole in likvidacije vsebovati: številko naročila in dobavnice oziroma v prilogi potrjen delovni list za opravljeno storitev. Komercialist mora poleg računa priložiti interni zahtevek oziroma kopijo pogodbe, na katero se račun nanaša. Le v tem primeru bo račun likvidiran in poslan v oddelek financ na izvršitev plačila. Plačilo se izvrši v skladu z dogovori v pogodbi ali naročilu. Izvršitev plačila v dogovorjenem roku je tudi osnova za graditev medsebojnega zaupanja. Oblikovanje politike pogojev in načina plačila je neposredno odvisno od finančnega stanja podjetja kot

42

kupca in prodajne politike dobavitelja. Naloga nabave je, da skuša čimbolj podaljšati pogodbeni plačilni rok. To pa zato, ker je prevzem materiala na odlog plačila brezobrestno posojilo dobavitelja in ker se pri plačilu pred dogovorjenim rokom lahko izkoristi popust.

43

7 DISTRIBUCIJSKA LOGISTIKA V PODJETJU VIPAP VIDEM KRŠKO Naloge distribucijske politike opredeljujemo kot splet ukrepov, ki se nanašajo na vse odločitve v zvezi s potjo nekega proizvoda oziroma storitve od proizvajalca do končnega prejemnika. Vsebuje torej izbiro prodajnih kanalov in v tem okviru tudi fizično distribucijo proizvodov (Oblak 1987, 95). 7.1 Prodajne poti Na izbiro prodajnih kanalov vplivajo: obseg prodaje, stroški prodaje, finančna zmogljivost podjetja ter obseg proizvodnje. Izbira prodajne poti terja od proizvajalca temeljito tržno raziskavo (Ivanko in Bergant 1999, 92). Podjetje Vipap svoje izdelke v večini izvozi, in sicer prevladuje izvoz v države Evropske unije. Na sliki smo prikazali države, v katere poteka prodaja vsega proizvodnega programa. Omeniti je potrebno, da v podjetju prevladuje prodaja po posrednih prodajnih poteh, le slaba desetina je neposredne prodaje. Posredne prodajne poti so prodaja preko agentov v Veliko Britanijo in Nemčijo ter prodaja preko trgovinskih distributerjev. Trgovci so za podjetje kupci, če pa gledamo na celoten pretok papirja od proizvodnje do tiskarne, so trgovci vmesni člen, torej posredniki. Neposredna prodaja je razvita le na našem trgu, ki je majhen in s tega vidika obvladljiv. SLIKA 4: PRODAJA PO DRŽAVAH V LETU 2002

11,97%4,78%

5,16%

10,51%

13,74%35%

5,75%

4,14%

8,95%Avstrija

Češka

Hrvaška

Italija

Nemčija

Slovenija

Srbija in Črna Gora

Velika Britanija

Drugo

Vir: Vipap 2002 Skupna prodaja je leta 2002 znašala 208.119 ton papirja in celuloze, od tega 76.754 ton na domačem trgu in 131.365 ton v tujino. S slike je razvidno, da se največ izvozi v Nemčijo, in sicer 13,74% (kar znaša 28.596 ton), sledijo Avstrija z 11,97% (24.912 ton), Italija s 10,51% (21.873 ton), Srbija in Črna Gora 5,75% (11.967 ton), Hrvaška 5,16% (10.739 ton), Češka 4,78% (9.948 ton) ter Velika

44

Britanija s 4,14% (8.616 ton). Del papirja in celuloze pa se proda tudi na domačem trgu, in sicer 35% proizvedene količine. Z distribucijsko logistiko se ukvarjata logistična služba in prodajno skladišče, ki delujeta v okviru špedicije. Cilj, ki ga podjetje želi doseči, je dostaviti blago kupcu ob pravem času, z ustreznim prevoznim sredstvom, s čim nižjimi stroški in nepoškodovano. Glavne aktivnosti v procesu distribucijske logistike so: skladiščenje, odprema blaga in transport do kupca. Vse to zahteva dobro organizacijo, komunikacijo med proizvodnjo in prodajo ter dobro sodelovanje s prevoznikom. 7.2 Organiziranost zunanjega transporta in odprema blaga Dejavnost transporta je zagotovo najpomembnejši element sistema distribucijske logistike, saj zagotavlja gibanje blaga od prodajalca do kupca (Jelenc 1983, 47). Z organiziranjem zunanjega transporta in odpremo v podjetju Vipap Videm Krško se ukvarja logistična služba. Pojavljata se kot zadnja v verigi od proizvajalca do kupca. Odpremni nalog posreduje logistični službi prodajni oddelek, ki ga le-ta oblikuje na osnovi potrjenega naročila s strani oddelka planiranja proizvodnje. Vsebuje vse potrebne podatke za oblikovanje carinske in komercialne fakture ter organiziranje odpreme in zunanjega transporta do kupca. Logistična služba organizira transport do kupca pri prevoznih podjetjih, s katerimi ima podjetje sklenjene letne prevozne pogodbe. Prevozniku posreduje vse podatke o prejemniku in roku dobave. Podjetje ima sklenjene letne prevozne pogodbe s tremi podjetji za cestne prevoze in pogodbo s Slovenskimi železnicami za železniške prevoze. Logistična služba zaenkrat organizira prevoze samo po paritetah DDU (Delivered Duty Unpaid: dostavljeno – carina ni plačana) in DDP (Delivered Duty Paid: dostavljeno – carina plačana). Prevoznik potrdi naročilo z najavo prevoznega sredstva. Če je blago prodano po pariteti FCA Krško (Free Carrier: franko prevoznik; dogovorjeno mesto), za organiziranje prevoza poskrbi kupec ali njegov špediter in najavi prevozna sredstva neposredno komercialistu v prodajnem oddelku. Poleg organiziranja transporta je naloga logistične službe tudi organiziranje odpreme, ko transportno podjetje potrdi naročilo prevoza in najavi prevozno sredstvo. Po določitvi datuma nakladanja oziroma odpreme se upoštevajo datum dobave pri kupcu, prometno-politični dejavniki, letni čas, razni izjemni dogodki na transportni poti, oddaljenost, infrastrukturne ter druge značilnosti določenega tržišča. Odpremni nalog je tudi pogoj za vstop prevoznega sredstva v podjetje pri tovornem vhodu, kjer prevoznik prejme potrditev vstopa vozila za nakladanje blaga. Ko je vozilo naloženo, skladiščnik izpiše odpremnico.

45

8 ŠPEDICIJSKA DEJAVNOST V PODJETJU VIPAP VIDEM KRŠKO V podjetju Vipap Videm Krško so se leta 1998 odločili za oblikovanje lastne špedicije. Pred tem so bile določene naloge, predvsem carinsko posredovanje, zunanje skladiščenje, organiziranje ladijskega in železniškega prevoza ter nekatere druge dejavnosti, zaupane špediterjem, s katerimi je imelo podjetje sklenjene letne pogodbe. Za naročanje blaga, skladiščenje v lastnih skladiščih, kontrolo zalog, organiziranje cestnega transporta, odpremo blaga pa je poskrbelo podjetje samo v okviru svojih oddelkov. Za lastno špedicijo, ki bi združila dejavnosti carinskega posredovanja, organiziranje zunanjega transporta, skladiščenje ter notranji transport v en oddelek, so se odločili predvsem zaradi želje po znižanju stroškov distribucijske logistike v prodajni vrednosti blaga. Poleg tega sta bila velika pobudnika carinarnica Krško in Generalni carinski urad v Ljubljani. Zaradi velikega obsega uvoznih in izvoznih poslov so podjetju predlagali uporabo poenostavljenih postopkov pri carinjenju in poenostavljenega potrjevanja porekla blaga. Analiza stroškov špediterskih storitev zunanjega špediterja in lastnega špedicijskega oddelka je pokazala možnost zmanjšanja prej omenjenih stroškov. Organiziranost špedicije Oddelek špedicije podjetja Vipap Videm Krško deluje v okviru komercialnega sektorja. Glede na funkcije opravljanja delovnih nalog se deli na štiri službe, in sicer: logistična služba, carinska služba, prodajno skladišče papirja in celuloze ter notranji transport. Osnovne funkcije oddelka špedicije so: opravljanje carinskih formalnosti, organiziranje notranjega transporta, organiziranje zunanjega transporta, spremljanje prevoznih stroškov, vodenje evidence stanja zalog končnih izdelkov, urejanje odpremne dokumentacije, transportne storitve mobilne mehanizacije za potrebe podjetja, interni železniški promet. 8.1 Logistična služba Organizacijska sestava in delo oddelka logistike Organizacijska sestava oddelka logistike, ki deluje v okviru špedicije, le-ta pa v okviru komercialnega sektorja, sestoji iz naslednjih delovnih mest (Vipap 2002):

• Komercialist logistike, ki je direktno podrejen vodji špedicije, sprejema potrjena naročila, odpremne naloge s strani prodaje, usklajuje in preverja zalogo papirja z odpremnimi nalogi, naročila razvrsti po prioriteti, naroči prevozna sredstva in jih terminsko uskladi, prevzema fakture s strani prevoznikov ter opravi likvidacijo le-teh in usklajuje delo s prevozniki.

• Referent logistike, ki je podrejen komercialistu logistike, sprejema potrjena

naročila, odpremne naloge s strani prodaje, usklajuje in preverja zalogo papirja z odpremnimi nalogi, naročila razvrsti po prioriteti, naroči prevozna sredstva in jih terminsko uskladi, prevzema fakture s strani prevoznikov ter opravi likvidacijo le-teh in usklajuje delo s prevozniki.

46

• Administrator je podrejen komercialistu logistike, vodi evidence zalog papirja (gotovi proizvodi, celuloza), opravlja kontrolo med vnosom proizvodnje papirja ter izpisi odpreme, opravlja vnose blagovnih razlik, reklamacij, inventur ter previtja, opravlja izpis mesečnega poročila in vodi evidence dokumentov odpreme blaga.

Potek dela v oddelku logistike Komercialisti v prodaji oblikujejo odpremni nalog, ki vsebuje naslednje podatke: ime kupca, vrsto proizvoda, količino, način nakladanja, vrsto prevoznega sredstva (kamion, vagon, kontejner na kamionu, kontejner na vagonu) in pri kamionskih pošiljkah datum (včasih celo uro) prispetja naloženega kamiona na določeno destinacijo. Komercialist logistike oz. referent nato na osnovi odpremnega naloga naroči potrebno prevozno sredstvo. Naloga komercialista oz. referenta logistike je, da preveri zalogo proizvodov in oblikuje nakladalni nalog, ki vsebuje podatke o datumu naklada, prevozniku, registrski številki prevoznega sredstva, vrsti in količini papirja oz. celuloze, plačniku prevoza, kraju dostave in opombe, kot so npr. način naklada (odvisno od zahteve kupca), datum in ura razklada, če gre blago v izvoz navedemo še kraj uvozne carine in kraj izvozne carine, ali gre za hišno carinjenje (carina podjetja Vipap) ali za carinjenje na Transglobu. Ob vstopu voznika kamiona v tovarno vratar na osnovi registrske tablice vozila izpiše odobritev vstopa vozila za nakladanje blaga in nakladalni nalog ter ju izroči vozniku. Ta nakladalni nalog služi kot osnova za nakladanje papirja oz. celuloze, ker vsebuje vse potrebne podatke za nakladanje, med ostalimi tudi mikrolokacije3, kjer se papir nahaja in je ena izmed važnejših podatkov pri nakladanju papirja na prevozno sredstvo. V primeru, ko pa gre za nakladanje vagonov, skladiščnik sam dvigne nakladalni nalog pri vratarju pri tovornem vhodu. Nato sledi nakladanje papirja oz. celuloze, kjer skladiščni delavec s pomočjo čitalca črtne kode odčita vsak proizvod pred nakladom na kamion oz. vagon, in ko je kamion oz. vagon naložen, se formira in izpiše dobavnica. Skladiščnik dobavnico pregleda, in, če se naložena količina ter vrsta papirja ujemata z nakladalnim nalogom, jo podpiše. Istočasno se izpiše v carinski službi carinska faktura, v prodajnem pa komercialna. 8.2 Carinska služba Z dnem vstopa Slovenije v Evropsko unijo je prišlo do sprememb v carinski službi, in sicer do organizacijskih in kadrovskih sprememb. Carinska služba je predvsem omejena na vodenje statistike prometa blaga. Ukinjene so mejne kontrole na mejnih prehodih z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Ob vstopu je prišlo do zaprtja določenih carinskih izpostav, s tem pa se je zmanjšalo število zaposlenih v carinski službi.

3 Oznaka, s katero je označen skladiščni prostor, in sicer jo sestavljajo štirje znaki (prvi pomeni skladišče, drugi ožji del skladišča , zadnja dva pa določata točno določen prostor, kjer je papir zložen). Vsebuje še zapis v črtni kodi, ki jo skladiščni delavec pred posegom v ta prostor odčita in služi pri manipulaciji oz. vodenju zalog papirja, kar omogoča informacijske povezave s poslovnim sistemom.

47

Z ukinitvijo carinske kontrole je prišlo do odprave uvoznih in izvoznih carinskih deklaracij pri blagovni menjavi z drugimi članicami in tudi DDV se ne bo obračunaval ob vstopu v državo ali iz države. Včlanitev Slovenije v EU je za podjetja prinesla korenite spremembe, saj so bila čez noč postavljena v poslovno okolje enotnega evropskega trga. Tako podjetje Vipap Videm Krško kot ostali imetniki dovoljenj za deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov pri uvozu, ki imajo hkrati status pooblaščenega prejemnika, ostali pooblaščeni prejemniki in pooblaščeni pošiljatelji bodo morali vlagati tranzitne deklaracije in komunicirati s carinskimi organi z uporabo računalniške izmenjave podatkov, imenovane NCTS (New Computerised Transit System - Nov računalniško podprt tranzitni postopek). To dovoljenje je ekonomsko upravičeno le, če imetnik dovoljenja izkaže zadostno dinamiko prometa s tretjimi državami, ki niso članice EU. Podjetja, katerih vrednost blagovne menjave znotraj EU (vsaj enega izmed obeh tokov – odpreme ali prejema blaga) presega vključitveni prag, tj. 100.000 EUR ali več, bodo morala poročati v Intrastat, ki je eden od sistemov statistike zunanje trgovine v EU in zajema podatke o blagovni menjavi Slovenije s članicami EU. 8.3 Notranji transport Notranji transport deluje kot samostojna služba v okviru oddelka špedicije. V njej izvajamo organiziranje transporta, torej premeščanja blaga in manipulacije znotraj podjetja. Zaradi velikega obsega poslovanja se notranji transport pri nabavljenem blagu loči od notranjega transporta in manipulacij končnih proizvodov. Slednji sodi med pristojnosti prodajnega skladišča. Funkcije notranjega transporta so:

• organiziranje ter razkladanje surovin in investicijskega blaga, • nakladanje vračljive embalaže (palete, kontejnerji,…), razen strojnih delov, ki

gredo na popravilo, • premik, s katerim razumemo premikanje železniških vagonov od tirov Slovenskih

železnic po industrijskih tirih do nakladalno-razkladalnih mest in nazaj, • manipulacija z blagom med obrati, • opravljanje transporta za druge naročnike znotraj in zunaj podjetja.

Služba notranjega transporta razpolaga z naslednjimi transportnimi kapacitetami:

• 2 diesel-električni lokomotivi, • 2 mobilni dvigali na tirnicah, • 11 viličarjev različnih nosilnosti, • 4 nakladalci za razsuti tovor, • 2 prikolici, • 2 traktorja za prevoz večjih količin tovora.

Za organiziranje poskrbi vodja notranjega transporta. Pred razkladanjem se s skladiščnikom dogovori za prostor skladiščenja, določi način razkladanja glede na vrsto in

48

zahteve blaga ter način prevoza, način postavitve v skladišču glede na vrsto blaga, način embaliranja in težo enote. Pri vsem tem je potrebno zagotoviti varnost ljudi, prevoznih sredstev ter blaga. Promet na območju tovarne se odvija v skladu z veljavnimi cestno-prometnimi predpisi. Pomembno je, da so vedno vse transportne poti prevozne, zato mora biti razkladanje ali nakladanje organizirano izven transportnih poti. Razkladanje lahko poteka z viličarjem, mobilnim dvigalom, nakladalci, v nekaterih primerih tudi ročno. Premik po industrijskem tiru Na območju industrijskega tira se opravljajo predvsem naslednja premikalna dela (Vipap 2002):

• priprava pripeljanih vagonov na prevzemališču v skupine vagonov za dostavo na posamezna nakladno-razkladalna mesta,

• odvoz pripravljenih vagonov iz prevzemnih tirov na določene tire, • izmenjava vagonov na tirih in priprava le-teh za predajo železnici, • prestavljanje vagonov iz enega manipulativnega mesta na drugo mesto na istem ali

drugem tiru, • izmenjava vagonov na nakladno-razkladnih mestih, • vsa ostala dela, ki se smatrajo kot premik (pripenjanje in odpenjanje vagonov,

zaviranje, pregled vagonov itd.). Nadzorna železniška postaja za industrijski tir je postaja Krško. S Pravilnikom o internem transportu je točno določeno, na katerih tirih se prevzemajo vagoni, ki prihajajo v podjetje na nakladanje ali razkladanje. Prav tako je določeno pri odhodu iz podjetja, na katere tire je potrebno premakniti prazne vagone in na katere naložene. Dovoz in odvoz vagonov na oziroma z dogovorjenega prevzemališča industrijskega tira opravljajo Slovenske železnice s svojo lokomotivo in osebjem. Odvoz vagonov iz prevzemališča na posamezna nakladno-razkladalna mesta ter ves notranji premik pa opravlja premikalno osebje Vipapa s svojo lokomotivo. 8.4 Prodajno skladišče papirja in celuloze Prodajno skladišče ima funkcijo premoščanja časa med proizvodnjo in potrošnjo. Zaradi specifičnosti proizvodnega procesa papirja in celuloze lahko prihaja v določenih trenutkih do zelo povečanega stanja zalog. Da bi bil proizvodni proces čim bolj ekonomičen, skuša planski oddelek združiti kar največ naročil v en proizvodni nalog. To pomeni, da je lahko proizvod narejen veliko prej, kot je datum odpreme. Podjetje razpolaga s tremi centralnimi skladišči:

• skladišče zvitkov papirja, • skladišče palet papirja, • skladišče celuloze.

49

Zvitki, ki čakajo na razrez, se skladiščijo v priročnem skladišču ob prečno rezalnem stroju. V primeru povečanih zalog se prostor išče tudi drugje po tovarni, v izjemnih primerih pa tudi zunaj podjetja. Celulozo je mogoče skladiščiti tudi na prostem, pokrito s PVC folijo. Težje je skladiščiti končne proizvode papirja, ki zahtevajo drugačne pogoje. Skladišče zvitkov lahko sprejme do 3.500 ton papirja. V njem se nalagajo zvitki po številkah naročil. Iz varnostnih razlogov je potrebno zlagati zvitke istih dimenzij oz. začeti z zvitki večjih premerov, na katere se postavljajo zvitki manjših premerov. Skladišče palet sprejme do 1.800 ton papirja. Palete se zlagajo ena na drugo do višine 3,5 m (3-4 palete). Tudi to skladišče je razdeljeno na lokacije. Palete so združene po številkah naročil. Skladišče celuloze ima kapaciteto 3.500 ton, na prostem pa je mogoče skladiščiti tudi do 12.000 ton. Bale celuloze so postavljene glede na vrsto in kakovost celuloze. Zlagajo se v kolone do 6 m visoko. Vsak proizvod, ki pride v skladišče, je označen z etiketo, ki vsebuje podatke o dimenzijah, teži, vrsti blaga, gramaturi, premeru, proizvodnem nalogu, številki naročila, datumu proizvodnje. Opremljena je tudi s črtno kodo. Glavne naloge prodajnega skladišča so sledeče:

• prevzem blaga v skladišče, • organiziranje skladiščenja, • organiziranje in izvajanje transportnih manipulacijih znotraj skladišča, • izdaja blaga in ažuriranje zalog, • nameščanje zalivk.

Skladišče razpolaga z naslednjimi transportnimi kapacitetami:

• za nakladanje zvitkov je aktivnih 7 viličarjev z rotacijskimi kleščami, • za nakladanje palet dva viličarja z vilicami, • za nakladanje celuloze 5 viličarjev s čelnimi kleščami, • v priročnem skladišču pa se manipulacije opravljajo z viličarjem z nosilnim

drogom, nosilnosti 5.000 kg. Način postavitve na prevoznem sredstvu v večini primerov določa kupec, razporeditev blaga pa določa skladiščnik v odvisnosti od dimenzij prevoznega sredstva, dimenzij blaga, načina nakladanja, nosilnosti ter osne obremenitve prevoznega sredstva. Po končanem nakladanju mora skladiščnik ugotoviti naslednje:

• da je blago na prevoznem sredstvu pravilno naloženo in zadostno zavarovano zoper premikanja med prevozom,

• da se naložena količina ujema s količino, navedeno na odpremnici, • da naloženo blago ni poškodovano,

50

• da so vrata in okna vagonov dobro zaprta, • da je cerada cestnih prevoznih sredstev nepoškodovana in pravilno pritrjena na

vozilo. Največji problem skladiščnega poslovanja predstavlja pomanjkanje skladiščnega prostora. Temu problemu je podjetje najbolj izpostavljeno ob sobotah, nedeljah in praznikih, ko nakladanje ne poteka, proizvodnja pa obratuje 24 ur na dan. Zaradi polnosti skladišča so omejene transportne manipulacije, kar ima včasih za posledico počasnejše nakladanje.

51

9 PREDLOGI IZBOLJŠAV NA LOGISTIČNEM PODROČJU Skladiščenje V vseh skladiščih se uporablja blokovni način skladiščenja. Regalne opreme ni. Pri zvitkih in celulozi ni omejitve pri številu slojev zaradi obremenitve spodnjih plasti, zaradi česar se pojavlja problem glede direktne dostopnosti do posameznih artiklov, kadar zasedenost skladišča ne omogoča, da bi bil v vsaki vrsti bloka le en artikel. Predlagamo uporabo sodobne regalne opreme, s čemer bi bil dosežen optimalen izkoristek prostora ter hitra odprema. Skladiščno poslovanje Skladiščenje zvitkov in palet s formati je z organizacijskega stališča slabo urejeno. Prioritete nadomestnih skladišč za posamezne vrste artiklov niso določene, prav tako niso definirane optimalne transportne poti med posameznimi objekti. Nadomestne skladiščne lokacije se izbirajo po lastni presoji, prav tako tudi transportne poti. Posledica tega je, da so tako zvitki kot palete skladiščene na vseh možnih lokacijah, ki zadovoljujejo skladiščne zahteve, transportni stroški se povečujejo, nadzor nad uskladiščenim blagom je otežen. Predlagamo:

• skladišče zvitkov in formata, ki imata najbolj frekventne artikle, naj bi imela svojo stalno lokacijo v primerni stalni zalogi,

• ostali artikli naj bi bili razporejeni na lokacije po trenutnih potrebah, • artikli, ki so predmet reklamacije v reševanju, naj bi imeli določeno mesto.

S tem bi bilo doseženo preglednejše in ažurnejše skladiščno poslovanje. Nadalje predlagamo:

• ureditev prioritet pri določanju nadomestnih skladišč za posamezne vrste izdelkov in določitev optimalnih transportnih poti tako, da ne bi bilo nepotrebnih križanj poti. S tem bi dosegli boljši nadzor nad skladiščno robo ter zmanjšanje stroškov in povečano varnost.

• v bližino vseh treh odpremnih lokacij urediti (ali izkoristiti obstoječo) pisarno, v

kateri bo nameščen tiskalnik za odpremne naloge. Z uresničitvijo tega predloga odpade premeščanje kamionov po dvorišču zaradi čakanja na dokumente, ki se izdajajo na drugi lokaciji, kot se nalaga kamione. Obenem se poveča tudi varnost, saj tako vozniki ne bi hodili po poteh, kjer se lahko vozijo viličarji oziroma druga transportna sredstva.

Integracija Logistične dejavnosti v podjetju so razbite na več oddelkov, kar pomeni, da njihovo delovanje ni usklajeno, kljub temu, da je medsebojno prepleteno. To pa je tudi razlog, da

52

pride pri izvrševanju zastavljenih ciljev posameznih oddelkov do navzkrižij. Že v osnovi je znano, da marketing zahteva za prodajo čim večje število artiklov, proizvodnja in finančni sektor pa čim manjše. Enako bi se lahko reklo za zaloge; prodaja zahteva visoke zaloge, finančni sektor čim manjše itd. Tako je za doseganje optimuma potrebna integracija vseh, ki sodelujejo v verigi.

V podjetju se proizvodnja formatnega papirja prične, ko prodajni oddelek posreduje naročila kupcev. V prodajnem oddelku mora komercialist v potrditvi naročila kupcu napisati tudi datum odpreme. Ko je papir izdelan, ga je za nadaljnjo prodajo potrebno še razrezati. Ker pa je cilj tistih, ki delajo za rezalnim strojem, zgolj razrezati proizvedeni papir po načinu, ki omogoča največjo možno količino razreza, komercialist datum odpreme težko določi, saj ne ve, kdaj bo naročena količina pripravljena za odpremo. Tako prihaja tudi do zamud v dostavi blaga kupcu. Glede na sedanje stanje v podjetju je torej potrebno usklajevanje logističnih procesov v celotnem podjetju. To bi pomenilo, da bi nekdo imel nadzor nad naročili kot tudi nad proizvodnjo papirja; tako bi imel prednost pri rezanju papir, za katerega je določena odprema z najbližjim datumom. Zato predlagamo usklajevanje med prodajnim oddelkom in proizvodnjo. S tem predlogom bi se izboljšala kakovost storitev, saj bi bila dosežena pravočasna dostava blaga kupcu. Vsak od komercialistov v oddelku prodaje oblikuje odpremne naloge za kupce ene ali dveh držav, ki sta mu določeni. Vsak od njih določi datum odpreme ne glede na to, kateri datum so določili drugi komercialisti. Kupci, katerim odprema ni določena na datum, ampak v okviru enega tedna, sami določijo datum in ga sporočijo komercialistu logistike, ki deluje v okviru špedicije. Tako prihaja do tega, da imajo v podjetju toliko kamionov, ki čakajo na nalaganje, da jih ne uspejo naložiti v za to predvidenem času in morajo tako delovni čas podaljšati tudi pozno v noč, medtem ko je kakšen drug dan kamionov za nakladanje premalo. Potreben bi bil koordinator, ki bi izpeljal postopek naročanja kamionov za nakladanje na določen dan in uro. S predlogom bi bila dosežena enakomerna časovna razporeditev, s čimer bi se zmanjšali stroški v podjetju, saj bi bili odpravljeni stroški za nadurno delo vseh tistih, ki so potrebni pri nakladanju blaga na kamione. Odpravljeno bi bilo tudi nezadovoljstvo in nestrpnost voznikov, v podjetju pa nezadovoljstvo viličaristov, ker bi lahko svoje delo opravljali bolj zmerno, s čimer bi bila zagotovljena tudi večja varnost pri delu.

53

10 SKLEP Z diplomsko nalogo smo dosegli zastavljene cilje. S pomočjo del različnih domačih in tujih avtorjev smo opredelili sam pojem ter pomen logistike, elemente logističnega sistema ter logistične spremljevalne dejavnosti. Pomen logistike je v zadovoljevanju potreb po premagovanju časa in prostora med vhodnimi materiali in podjetjem, med posameznimi fazami proizvodnje ter od podjetja do kupca. Logistika postaja tudi pomemben element konkurenčne sposobnosti podjetja. Vse več se govori o dobavni verigi. Le-to sestavljajo vse aktivnosti in organizacije, ki so potrebne, da pride material od dobavitelja do končnega potrošnika. Pri vsem tem je ključnega pomena, da je delo vseh tistih, ko sodelujejo v tej verigi, koordinirano. Več ko je prisotnih aktivnosti in organizacij, večja je potreba po integraciji. Eno podjetje v dobavni verigi ne predstavlja konkurence drugemu podjetju v isti verigi. Logistika v slovenskih podjetjih mnogo zaostaja za podjetji razvitih držav, kjer so logistični oddelki enakovredni vsem ostalim oddelkom v podjetju in je delo med njimi koordinirano. V velikem obsegu je potrebno vlagati v izobraževanje in nenehno usposabljanje zaposlenih, da bodo lahko izkoristili možnosti, ki jih ponuja razvoj logistike. Med elemente logističnega sistema sodijo: notranji in zunanji transport, skladiščenje, zaloge, manipuliranje z blagom, informacije, komunikacije in kontrola ter kadri. Poznavanje le-teh je pomembno, saj lahko z racionaliziranjem skladiščnega sistema, transportnih poti (…) zmanjšamo stroške v podjetju in povečamo kakovost storitev, kar sta tudi ključna cilja v proizvodnem podjetju. Zunanji transport je transport zunaj poslovnega sistema, medtem ko se notranji transport odvija znotraj sistema. Skladiščenje in zaloge sta nerazdružljiva elementa; gre za izravnavanje ponudbe in povpraševanja. Manipuliranje z blagom (pakiranje, prekladanje blaga itd.) vpliva na hitrost in kakovost transporta in skladiščenja. K razvoju logistike veliko pripomore tudi informacijska tehnologija. Kupčevo naročilo pomeni namreč komunikacijo, ki spravi v tek logistične procese v podjetju. Vse te procese pa je potrebno tudi kontrolirati. Ključ k uspešnemu delovanju logistike v podjetju predstavlja pravilna kadrovska zasedba. Tako naj bi vsak organizacijski sistem poskrbel za usposabljanje oziroma izobraževanje zaposlenih. Med logistične spremljevalne dejavnosti sodijo: špedicija, transportno zastopanje ter kontrola blaga in storitev. Pri špediciji gre za organiziranje odpreme in sprejema blaga ter posle, povezane s to dejavnostjo (uskladiščevanje blaga, izstavljanje špediterskih listin itd.). Špediter v bistvu organizira potek logistične dejavnosti; izbere najprimernejšo transportno pot, transportno sredstvo, način transporta itd. Proučili smo potek logistične dejavnosti v podjetju Vipap Videm Krško. Tako kot v večini drugih slovenskih podjetjih je tudi tu dejavnost logistike razdeljena na več oddelkov, in sicer se s tovrstno dejavnostjo ukvarjajo oddelki v okviru sektorja komerciale. Ti oddelki so naslednji: nabava, prodaja in špedicija. Špedicija se dalje deli na štiri službe, in sicer na: logistično službo, carinsko službo, prodajno skladišče papirja in celuloze ter notranji transport. Oddelek nabave prevzema, skladišči ter izdaja vse, za proizvodnjo potrebne, surovine in material. Pripravlja tudi plane, analize in poročila o nabavi vseh surovin in

54

materialov. Prodajni oddelek skrbi za povpraševanje, ponudbo, pripravo pogodb, odpremo blaga ter kontrolo naročil, izvaja tržne analize na prodajnem in nabavnem področju, izvaja tržno komuniciranje ter opravlja promocijske dejavnosti. Oddelek prodaje pripravlja plane prodaje ter poročila o prodaji. Z distribucijsko logistiko se ukvarjata logistična služba in prodajno skladišče, ki delujeta v okviru špedicije. Glavne aktivnosti teh dveh oddelkov so: skladiščenje, odprema blaga in transport do kupca. Prodajni oddelek posreduje logistični službi odpremni nalog, ki ga oblikuje na osnovi potrjenega naročila s strani oddelka planiranja proizvodnje. Oddelek špedicije organizira prevoze po odpremi, ureja vso odpremno dokumentacijo ter vodi evidenco stanja zalog gotovih proizvodov in jih skladišči. Glede podrejeni položaj logistične službe, predvsem v primerjavi s podjetniško logistiko v razvitih državah, je na potezi vodstvo, da se odloči, ali bo služba logistike v bodoče drugače organizirana, tako da bo dobila večje kompetence odločanja in bo lahko napredovala, ali pa bo ostala na enaki ravni kot je danes, ko je, kot pravi komercialist logistike, podaljšana roka prodaje. Tudi naše trditve so se izkazale za resnične. Podjetje bi lahko z nekaterimi organizacijskimi spremembami doseglo boljše poslovanje v samem podjetju. Nekaj izboljšav je možnih s spremembami v skladiščnem poslovanju. Skladišči zvitkov in formata, ki imata najbolj frekventne artikle, naj bi imeli svojo stalno lokacijo v primerni stalni zalogi, ostali artikli pa naj bi bili razporejeni na lokacije po trenutnih potrebah. Potrebna bi bila določitev prioritet pri urejanju nadomestnih skladišč za posamezne vrste izdelkov in določitev optimalnih transportnih poti, s čimer bi dosegli tudi zmanjšanje stroškov in večjo varnost. Z namestitvijo tiskalnika za odpremne naloge v bližino vseh treh odpremnih lokacij bi odpadlo premeščanje kamionov po dvorišču zaradi čakanja na dokumente, dosežena bi bila tudi večja varnost. Z integracijo med posameznimi oddelki bi lahko podjetje izboljšalo kakovost storitev, saj bi se s koordinacijo med proizvodnjo in prodajo izognili zamudam pri odpremi blaga, kar neposredno vodi k bolj kakovostnim storitvam. S koordinatorjem, ki bi naročal kamione za nakladanje na določen dan in uro, bi se zmanjšali stroški za nadurno delo, poleg tega bi bilo odpravljeno tudi nezadovoljstvo voznikov zaradi čakanja, v podjetju pa nezadovoljstvo viličaristov, ki bi tako opravljali svoje delo bolj zmerno, s čimer bi se povečala tudi varnost pri delu.

55

11 POVZETEK Diplomska naloga v teoretičnem delu zajema opredelitev logistike, in sicer: značilnosti logistike, njen pomen, cilje, elemente logističnega sistema, logistične spremljevalne dejavnosti. Opisana sta tudi outsourcing ter dobavna veriga in njen pomen. V empiričnem delu je predstavljena delniška družba Vipap Videm Krško. Bolj podrobno je opisana nabavna logistika v podjetju, distribucijska logistika ter špedicija. Diplomska naloga je zaključena s predlogi za izboljšanje dela na področju logistike v podjetju, saj je to eno izmed vse večjih in pomembnejših področij, kjer se podjetje ne sme zadovoljiti le s povprečnimi rezultati. Ključne besede: logistika, dobavna veriga, outsourcing, skladiščenje, zaloge, transport, špedicija, nabava, distribucija. Abstract The diploma paper in its theoretical part ladles a definition of logistics, the meaning of logistics, its characterisctics, its meaning, aims, elements of logistics' system. There are also discribed outsourcing, supply chain and its meaning. Empirical part presents joint-stock company Vipap Videm Krško. In detail are described purchasing logistics in the company, sales logistics and forwarding agency. The diploma paper ends with some sugestions for work improvement in the field of logistics. That is one of the biggest and very importnat field, because the company can't be satisfied with just an average results. Key words: logistics, supply chain, outsourcing, warehousing, stocks, transport, forwarding agency, purchase, distribution.

56

LITERATURA IN VIRI

1. Ferišak V., I. Medvešček, F. Renko, D. Sremac, B. Šnajder. 1983. Poslovna logistika. Zagreb: Informator Sveučilište u Zagrebu.

2. ITL - Inštitut za transport in logistiko. 2000. Konkurenčne prednosti racionalne podjetniške logistike.

3. ITL - Inštitut za transport in logistiko. 2002. Notranja in zunanja logistika podjetja v logistični verigi.

4. ITL - Inštitut za transport in logistiko. 2003. Partnerstvo v logistični verigi. 5. Ivanko, Štefan, in Bogomil Bergant. 1999. Poslovanje podjetja. Novo mesto:

Visoka šola za upravljanje in poslovanje. 6. Ivanko, Štefan. 2001. Logistika, študijsko gradivo. Novo mesto: Visoka šola za

upravljanje in poslovanje. 7. Jakomin, Igor in Gregor Veselko. 2004. Nabavna logistika-sestavni del oskrbovalne

verige. Logistika in transport. 1:4-5. 8. Jakomin, Igor in Gregor Veselko. 2004. Koncept »just in time« je za sproščanje

zalog in kapitala. Logistika in transport. 2: 6-9. 9. Jelenc, Milan. 1983. Mednarodni in integralni transport blaga. Ljubljana:

Gospodarski vestnik. 10. Kaltnekar, Zdravko. 1993. Logistika v proizvodnem podjetju. Kranj: Moderna

organizacija. 11. Logožar, Klavdij. 2002. Mednarodna poslovna logistika, študijsko gradivo.

Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 12. Mihelič, Anton. 2001. Organizacija in logistika poslovanja, študijsko gradivo.

Brežice: Višja strokovna šola. 13. Oblak, Henrik. 1987. Oblikovanje politike poslovne logistike. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta. 14. Oblak, Henrik. 1997. Mednarodna poslovna logistika. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta. 15. Ogorelc, Anton. 1996. Logistika. Maribor: Ekonomsko – poslovna fakulteta. 16. Ogorelc, Anton. 1999. Mednarodne logistične storitve. Maribor: Studio Linea. 17. Ogorelc, Anton. 2001. Mednarodni transport, študijsko gradivo. Maribor:

Ekonomsko – poslovna fakulteta. 18. Ogorelc, Anton. 2001. Outsourcing v podjetniški logistiki: izbira zunanjih

izvajalcev. Naše gospodarstvo. 5-6: 454-466. 19. Požar, Danilo. 1976. Gospodarjenje v poslovni logistiki. Maribor: Založba Obzorja. 20. Požar, Danilo. 1978. Pomorski, cestni, rečni in zračni transport, špedicija, javna

skladišča in organizacije za kontrolo blaga. Maribor: Visoka ekonomsko komercialna šola.

21. Požar, Danilo. 1985. Teorija in praksa (transporta in) logistike. Maribor: Založba Obzorja.

22. Veselko, Gregor, in Igor Jakomin. 2004. Je outsourcing čudežno sredstvo za zmanjševanje stroškov? Logistika in transport. 3: 6-9.

23. Vipap Videm. 2002. Delovni opis. Krško: Vipap Videm. 24. Vipap Videm. 2002. Poslovnik nabave. Krško: Vipap Videm. 25. Vipap Videm. 2002. Pravilnik o internem transportu. Krško: Vipap Videm. 26. Vipap Videm. 2003. Letno poročilo za leto 2002. Krško: Vipap Videm. 27. Vipap Videm. 2003. Novice. Krško: Vipap Videm.

57

28. Vipap Videm. 2003. Pravilnik o organiziranosti. Krško: Vipap Videm. 29. Zelenika, Ratko. 2001. Prometni sustavi – Tehnologija – Organizacija –

Ekonomika – Logistika – Menadžment. Rijeka: Ekonomski fakultet Sveučilište u Rijeci.

30. Waters, Donald. 1999. Global logistics and distribution planning. London: Kogan page.

31. Waters, Donald. 2003. Logistics. London: Palgrave Macmillan. 32. Weele, Arjan. 1998. Nabavni management. Ljubljana: Gospodarski vestnik.