Embed Size (px)
Citation preview
KONSERVATORIJ ZA GLASBO IN BALET LJUBLJANA
Višja baletna šola
KATARINA ŠKRJANC
BALET ILUZIJE SLAVKA
OSTERCA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
KONSERVATORIJ ZA GLASBO IN BALET LJUBLJANA
Višja baletna šola
KATARINA ŠKRJANC
BALET ILUZIJE SLAVKA
OSTERCA
DIPLOMSKO DELO
Mentor: dr. Leon Stefanija
Ljubljana, 2018
ZAHVALA
Zahvalila bi se mentorju dr. Leonu Stefanija za nasvete in predloge pri nastajanju diplomske
naloge, dr. Henriku Neubauerju za vse informacije o baletu Iluzije in za prevod izvirnega
scenarija iz francoščine v slovenščino ter Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana za
izposojo kostumov in uporabo baletne dvorane. Zahvaljujem se tudi vsem plesalkam iz
Društva za razvoj baletne umetnosti in baletnih plesalcev ter ostalim baletnim plesalcem, ki
so pripomogli k izvedbi koreografij.
Zahvala pa tudi moji mami, ki me je vsa leta podpirala in verjela vame.
POVZETEK
Diplomska naloga se ukvarja s slovenskim baletom Iluzije skladatelja Slavka Osterca. Na
začetku sem povzela tako Osterčev originalni scenarij kot priredbo Marije Vogelnik, ki jo je
za svoj balet uporabil koreograf Henrik Neubauer. Dotaknila sem se tudi glasbe S. Osterca
in instrumentacije zadnjega dejanja baleta Iluzije. Slednjega je instrumentiral Demetrij
Žebré, saj je S. Osterc žal preminil, preden je dokončal zadnje dejanje. D. Žebré se je lotil
težke, a lepe naloge, h kateri ga je spodbudil bližajoči se kongres jugoslovanskih
skladateljev. V nadaljevanju sem analizirala oba baletna scenarija in izpostavila razlike med
njima. Predstavila sem tudi kritike uprizoritve, ki odražajo mišljenje ljudi v tistem času.
Baletna koreografija je bila bolj sodobne kot klasične narave. Ljudi je zmotilo, da plesalke
niso bile obute v špice, kar je bilo za tisti čas nenavadno. Zadnji del diplomske naloge
vsebuje mojo priredbo predstave in na novo postavljeno koreografijo za drugo sliko prvega
dejanja – »Čarovnikovo kolibo«. Poustvarila sem tudi prvo sliko drugega dejanja z naslovom
»Paradiž – Začetek sveta « ali »raj« po M. Vogelnik.
Ključne besede: balet, slovenski balet, Iluzije, koreografija
Ključne besede: balet, slovenski balet, Iluzije, koreografija
ABSTRACT
The thesis focuses on Illusions, a Slovenian ballet composed by Slavko Osterc. I summarise
both S. Osterc’s original scenario and its adaptation by Marija Vogelnik that choreographer
Henrik Neubauer used for his ballet. I also touch on the music of S. Osterc and the
instrumentalisation of the last act of the ballet. The latter was made by Demetrij Žebré as S.
Osterc sadly passed away before finishing the last act. Motivated by an upcoming congress
of Yugoslavian composers, D. Žebré took on a challenging but beautiful task. In the
following chapters, I analyse both scenarios and illustrate the differences between them.
Further on, I focus on ballet critiques that reflect what people thought of the performance
back then. The nature of the choreography was more contemporary than classical. People
were upset over the fact that the dancers did not wear pointe shoes, which were customary
at the time. The last section of the thesis is my adaptation of the play and my recreation of
the choreography for the second scene of the first act – “The Magician’s Cabin”. I also
recreated “Paradise The Beginning of the World” – the first scene of the second act or
“Heaven” by M. Vogelnik).
Keywords: ballet, Slovenian ballet, Illusions, choreography
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ................................................................................................................................. 7
2 GENEZA BALETA ILUZIJE SLAVKA OSTERCA IN KOREOGRAFA HENRIKA
NEUBAUERJA ..................................................................................................................... 8
3 IZVIREN SCENARIJ BALETA ILUZIJE (SLAVKO OSTERC) .................................. 11
3.1 PRVO DEJANJE ....................................................................................................... 11
3.2 DRUGO DEJANJE ................................................................................................... 14
3.3 TRETJE DEJANJE ................................................................................................... 18
3.4 GLASBA SLAVKA OSTERCA ............................................................................... 20
4 ANALIZA IZVIRNE IN NEUBAUERJEVE KOREOGRAFIJE ................................... 21
4.1 PRVO DEJANJE – SLIKARJEV ATELJE .............................................................. 25
4.2 DRUGO DEJANJE ................................................................................................... 25
4.3 TRETJE DEJANJE ................................................................................................... 27
5 KRITIKE .......................................................................................................................... 29
6 POUSTVARJANJE .......................................................................................................... 32
7 VIRI IN LITERATURA ................................................................................................... 34
KAZALO SLIK
Slika 1 Alenka Bartl, SNG Opera in balet Ljubljana, 25. 4. 1962 ...................................... 23
Slika 2 Alenka Bartl, SNG Opera in balet Ljubljana, 25. 4. 1962 ...................................... 24
7
1 UVOD
Za raziskovanje slovenskega baleta sem se navdušila že pred časom, ko sem se odločila, da
se bom podala v koreografske vode. Ob preučevanju letnih načrtov baletnih hiš sem prišla
do naslednje ugotovitve: vsako leto izvajajo balete, ki spadajo v železni repertoar. Kot že
beseda sama pove, to so dela, ki so tradicionalna in so že več stoletij uvrščena v repertoar
znanih in manj znanih baletnih hiš. Ti baleti so tudi med obiskovalci najbolj poznani in so
posledično take prestave tudi najbolj obiskane. Omenjene ugotovitve so me pripeljale do
nekaterih vprašanj: Zakaj tokrat na repertoarju ni slovenskega baleta na glasbo slovenskega
skladatelja? Mar slovenski skladatelji ne pišejo oziroma niso pisali glasbe za balet? Ali ne
cenimo naših umetnikov, ki so se trudili, da bi imeli tudi mi bogato zgodovino baleta?
Sama si želim ustvarjati na glasbo slovenskih skladateljev, kar me je tudi pripeljalo do te
diplomske naloge in do ideje, da poustvarim in na novo postavim del baleta Iluzije. Tudi
sama želim v prihodnosti sodelovati s slovenskimi skladatelji in postaviti slovenski balet.
Menim, da je tega premalo in da je sodelovanja med slovenskimi umetniki prav tako
premalo. Zato sem si izbrala tudi koreografa dr. Henrika Neubauerja, saj se je skozi svojo
kariero zelo zavzemal za slovenski balet in k temu veliko prispeval. Sam je v Gledališkem
listu št. 5 (1961/62) za predstavo Iluzije povedal, da je želja baletnih plesalcev in predvsem
njegova želja, da bi se nadarjeni skladateljski rod odločil za sodelovanje pri ustvarjanju
skupnih, predvsem naših slovenskih baletov. Želja je bila, da bi se vsako leto izvedel po en
slovenski balet. Žal je od tega že kar nekaj let, pa imamo še vedno zelo zelo malo slovenskih
baletov. Nedavno pa je izšla tudi Neubauerjeva knjiga z naslovom Baleti slovenskih
skladateljev: od Možička do baleta do baletnega Fausta, kjer nam avtor predstavi vse
slovenske balete slovenskih skladateljev.
8
2 GENEZA BALETA ILUZIJE SLAVKA OSTERCA IN
KOREOGRAFA HENRIKA NEUBAUERJA
V Gledališkem listu št. 5 (1961/62) lahko preberemo, da je baletno pantomimo v treh
dejanjih Slavko Osterc (1895–1941) pisal med letoma 1937–1941 med delovanjem v
Veržeju (iz pisem S. Osterca prijatelju Risti Savinu). H. Neubauer je ob obisku soproge R.
Savina našel skrbno urejeno mapo, ki je vsebovala pisma in dopisnice, ki jih je pisal Osterc
svojemu velikemu prijatelju in kolegu Savinu. V obilici pisem je kmalu zasledil dopisnico,
v kateri je Osterc pisal svojemu prijatelju 2. avgusta 1937 iz Veržeja med drugim takole:
››Jaz sem končal Nonet (Fl, Ob, Cl, Cor, Fg, V, Via, Vel, B) in delam sedaj 1. Mouvement
symphonique Nro II in eno pantomimo‹‹. To je Neubauerja vzpodbudilo, da je temeljito
pregledal vso korespondenco in zasledil še več pisem, ki so omenjale posamezne faze
nastajanja baleta Iluzije (Gledališki list, 1961/62, str. 136).
Naslednjo vest o baletu zasledimo šele v pismu z dne 20. oktobra 1938: ››Zdaj delam še
malo ´drobiža´ – suito za orgle. Že imam 2 stavčka: kanon, passacaglio, pa še kake 3 zraven
naredim. Potem pa spet ˝los˝ na balet‹‹ (Gledališki list, 1961/62, str. 136).
10. junija istega leta pa že piše določneje: ››No, toliko uradno! Privatno: S pantomimo sem
v sredini II. dejanja – med slikama imam 4 velike orkestrske medigre (3 so že gotove), ki jih
bom napisal v posebne 4 partiture kot nekako simfonijo, tako da se lahko izvajajo kot suita
ali pa vsaka zase. Skupen naslov bo: Quatre pieces Symphoniques – vsak zase pa 1. Marche,
2. Caprice, 3. Marche triste (ta je hecen – kakih 6–7 minut ff – to je ˝triste˝ ) in 4. Tocate.
Včeraj sem začel (1. Marche) instrumentirati – 2 strani, 2 uri. Partitura je tako črna, da bo
ves Blech eksplodiral.‹‹ 18. decembra v istem letu je komponiranje teh mediger že skoraj
gotovo: ››Ta čas sem končal eno petdelno suito za orgle in 3. stavek simfonije (musique
funebre), 4. bo podivjana Toccata. Hkrati bodo ti 4 stavki simfonije kot medigre pri
˝Szenenwechsel˝-u v pantomimi‹‹ (Gledališki list, 1961/62, str. 137).
Napisanih mediger (Quatre piéces Symphoniques) med slikami II. dejanja v baletu niso
mogli uporabiti, saj so bile predolge. Trajale so namreč od 10 do 15 minut, to pa bi bilo za
gledalce občutno predolgo, saj so bili prizori na odru dolgi zgolj 5 do 10 minut (Gledališki
list, 1961/62, str. 137).
Pismo z dne 20. novembra 1939 je potrdilo mnenje Neubauerja, da je skladatelj hotel v
drugem dejanju postaviti svet v toku časa, kar iz obnotnih opazk ni bilo mogoče razbrati. To
9
pismo pa točno pojasnjuje pomen posameznih slik – prividov, čeprav je vsebino nekaterih
skladatelj kasneje še nekoliko spremenil − in tudi v njihovi priredbi H. Neubauerja je prišlo
do sprememb druge in tretje slike tega dejanja (Gledališki list, 1961/62, str. 137).
S. Osterc je nadaljeval: ››S pantomimo ˝Iluzije˝ končavam II. dejanje. II. dejanje ima 5
˝prividov˝:
1. Paradiž …………………………… Začetek sveta
2. Inferno …………………………….. Prvi greh in posledice
3. Abu Hasan in Ali Baba …………….. Orient
4. Hollywood …………………………. Gegenwart
5. OUR (Osterčevi Universal Roboti) ... Zukunft
III. dejanje bo nadaljevalo ̋ dejanje˝, (ki je bilo prekinjeno na koncu I. dejanja). Torej – vedno
kaj novega – skoraj več kot ˝Im Westen˝‹‹ (Gledališki list, 1961/62, str. 138).
V začetku leta 1940 je bil S. Osterc operiran zaradi ulkusa na želodcu in tudi zdravljenje na
nevrološkem oddelku mu je za nekaj časa preprečilo skladateljsko delo. Pismo z dne 12.
aprila 1940 pa že dokazuje, da je na nogah: ››Grozno dosti pisarije sem moral zadnji čas
nadoknaditi, vendar tudi že pridno komponiram: nadaljujem balet in istočasno delam
˝Fantasie chromatique˝ za klavir‹‹ (Gledališki list, 1961/62, str. 138).
Sedemnajst dni kasneje, 29. aprila 1940, piše o komponiranju baleta še več: ››Včeraj sem
prav pridno nadaljeval balet – gre mi kar samo od sebe. Delam z lahkoto, čeprav sem se
pričel precej rediti – mislim, da v mojem sedanjem stanju to ni zguba‹‹ (Gledališki list
1961/62, str. 138).
In 4. aprila 1940 že zopet izraža zadovoljstvo nad uspešnim delom: ››Predvčerajšnjim in
včeraj sem spet ogromno naredil na baletu – kar samo od sebe gre in po vrhu še čisto
originelno!‹‹ (Gledališki list 1961/62, str. 138).
Pol leta kasneje, 19. novembra 1940, je delo še bolj napredovalo: ››Dragi prijatelj, oprosti
mi, da šele danes odgovarjam na tvojo prijetno kartico – saj veš … No, javljam ti, da je
čistopis (podčrtal Slavko Osterc) klavirskega izvlečka mojega baleta že v III. (zadnjem)
dejanju. (Gledališki list 1961/62, str. 139).
10
Čez poldrugi mesec, 7. januarja, gre klavirski izvleček že v tisk: ››Dragi! Danes bom zelo
kratek, v par dneh dobiš daljši ˝izveštaj˝. Sem ravno prebolel gripo in noter spravljam, kar
sem zamudil. Delam vsega vraga: danes bom končal ˝Kromatika in modulacija – Navodila
komponistom˝. Izide v srbščini, v latinici. – Hkrati že tiskamo 30 izvodov klavirskega
izvlečka ˝Iluzije˝ (balet). Sem sredi korektur, pa tudi zadnje dejanje še ni čisto gotovo …‹‹
(Gledališki list, 1961/62, str. 139).
Osterc je želel premiero svojega baleta izvesti v Moskvi. O tem so leta 1941 tudi potekala
dogovarjanja. Žal se premiera v Moskvi nikoli ni zgodila zaradi dveh dogodkov. Prvi je bil
vojna, drugi pa Osterčeva smrt. Zaradi njegove smrti je ostala nedokončana tudi
instrumentacija tretjega dejanja. Instrumentacijo za tretje dejanje je nato napisal nekdanji
Ostrčev učenec, Demetrij Žebré. Spodbudilo ga je dejstvo, da bo aprila 1962 v Ljubljani
kongres jugoslovanskih skladateljev in da bo ob tej priliki ljubljanska opera želela uprizoriti
domače odrsko delo.
11
3 IZVIREN SCENARIJ BALETA ILUZIJE (SLAVKO OSTERC)
ILUZIJE Osterčev scenarij (Prevod: Henrik Neubauer)
3.1 PRVO DEJANJE
1. slika – SLIKARJEV ATEJE
Slikar dokončuje fantazijsko sliko, ki je že uokvirjena na stojalu. Nekajkrat gre par korakov
nazaj in opazuje svoje delo, nato nadaljuje.
Gre 2 do 3 korake nazaj.
Ponovno se približa sliki in naredi nekaj popravkov.
Občuduje sliko in je očaran.
Napravi še nekaj popravkov, razburjen je.
Spet gre nekaj korakov nazaj, gleda sliko s čedalje večjo strastjo. Žalosten je, ker slika ni
živa.
Odloži čopič in paleto ter opazuje sliko z željo, da bi bila živa.
Čarovnik se pokaže ob stojalu le za trenutek in se takoj skrije.
Slikar je presenečen, zdi se mu, da ima privid.
Čarovnik se ponovno pokaže in se ne premakne več. Slikar ga opazi in ga presenečeno gleda.
Čarovnik ga pozdravi z ljubeznivo gesto.
Slikar ga še vedno presenečen gleda, a vendar z več zaupanja.
Čarovnik mu namigne: Zakaj se me bojiš? Lahko ti pomagam. Nato gre pred sliko in jo
občuduje. Posebej pokaže posamezne dele slike, ki jih pohvali vsakega posebej, nakar izrazi
svoje zadovoljstvo nad vso sliko.
Čarovnik se približa slikarju in mu razlaga z vse bolj živahnimi gestami, da bo sliko oživil.
Čarovnik mu pokaže: 'Tvoja bo!' – Slikar omahuje in se ne more odločiti.
Čarovnik mu bolj in bolj prigovarja: popolnoma tvoja bo.
Slikar s kretnjo: In ti, kaj želiš?
Čarovnik: Kaj lahko daš, ubogi dečko? Dam ti jo. Meni bo ostal le okvir.
12
Preroški glas z ozadja odra: Pazi se, pazi se! Ko bo oživela, ne sme vstopiti v okvir, sicer bo
spet postala slika. Vznemirjeni slikar za trenutek še premišljuje in pokaže, da se strinja.
Čarovnik se mu počasi bliža in mu poda roko.
Podata si roki, zadržita na kratko v znak sklenjene pogodbe.
Slikar prosi čarovnika, da čim prej oživi sliko.
Čarovnik: Ne morem je spremeniti tukaj. Kaj naj storiva? Pojdiva s sliko v gozd v mojo
kočo. Tam jo bom oživil.
Čarovnik hoče vzeti sliko, da jo odnese, slikar mu jo skoraj iztrga iz rok, da jo bo odnesel
sam.. Čarovnik mu odstopi, se smehlja, nakaže z roko smer in počasi gre. Slikar mu urno
sledi.
Zastor počasi pade.
Med 1. in 2. sliko igra orkester MARCHE iz 'Štiri simfonične skladbe' istega avtorja.
2. slika – ČAROVNIKOVA KOČA V GOZDU – ZNOTRAJ
Razporeditev notranjosti po navodilih koreografa in scenografa.
Zastor. Lutke so že pripravljene za ples 'quasi menuetto' – hočejo izkoristiti čarovnikovo
odsotnost.
Ples lutk.
Lutke plešejo v krogu.
Lutke zastanejo čuteč, da se čarovnik bliža.
Slišijo se koraki.
Prestrašene lutke se umaknejo na svoj prostor.
Vse so malo vznemirjene prišle na svoj prostor. Čarovnik in slikar vstopita.
Čarovnik s svojo delavnico pritegne slikarjevo pozornost. Slikar pazljivo gleda in strastno
drži sliko, ki jo je prinesel s seboj. Čarovnik gre z njim naokrog in se ustavi pred vsakim
predmetom.
13
Slikar nestrpno čaka in da čarovniku znak, naj začne.
Čarovnik mu nakaže, da bo takoj začel. Od strani prinese krožnik, na katerega krožno da
nekaj kosov kadila.
Čarovnik drži roki nad kadilom, ki se začenja smoditi.
Nad krožnikom se pojavi dim v obliki stebra.
Oba opazujeta dogajanje.
Čarovnik vzame sliko iz slikarjevih rok in jo postavi navpično nad dim, ki končno prekrije
vso sliko.
Čarovnik začenja svoje zaklinjanje. Ko postane dim gostejši, se deklica postavi v okvir in
nadomesti sliko.
Dim se razprši, počasi so dekličini obrisi jasnejši.
Čarovnik nakaže deklici, da zapusti okvir.
Deklica gre iz okvirja in se ustavi približno na sredini odra.
Očarani slikar skoči do nje, jo objame in nekaj časa ostaneta objeta.
Čarovnik ju opazuje.
Čarovnik zaploska z rokama.
Deklica ostane mirna, slikar plane iz objema, čarovnik pokaže na dim, iz katerega se sliši:
„Vse kar želiš, boš dobil … A pazi, da deklica ne bo stopila v okvir – takoj bo postala slika.“
Zastor pade počasi, medtem čarovnik hitro odide. Slikar in deklica se objameta.
14
3.2 DRUGO DEJANJE
(Vse slike 2. dejanja opazujeta čarovnik in slikar z deklico.)
1. slika – RAJ
Zastor se počasi dvigne. – V ozadju Adam.
Adam gre naprej, se usede pod jablano in občuduje naravo.
Zdolgočaseni Adam stegne roki in zeha. Eva pride z druge strani ozadja na oder.
Eva se uleže na hrbet v senci jablane, katere sadeži visijo nizko. Dolgočasi se.
Oba nimata nikakršnega zanimanja drug za drugega niti se ne pogledata.
Iz ozadja se jima približuje kača.
Kača pleše in spodbuja Adama in Evo, da vzameta prepovedan sad z drevesa.
Eva s čedalje večjim poželenjem gleda sadež, Adam je miren.
Eva stegne roki proti sadežu. Ker ve, da je to prepovedan sad, umakne roko.
Ponovno Eva stegne roko in vzame jabolko. Malo ga ogleduje in ga hoče dati Adamu.
Adam gleda in ga po kratkem premisleku odkloni in obrne hrbet.
Eva mu hoče še enkrat dati jabolko in se mu približa.
Adam se hitro odloči, nervozno ugrizne in se približa Evi. Oba se dvigneta in počasi odhajata
v ozadje.
Med tem prizorom se raj spremeni v pekel.
2. slika – PEKEL
Sadeži na drevesu se dvignejo tako visoko, da se jih komaj doseže in v naslednji točki, ko
jih hočejo balerine utrgati, se dvignejo še višje.
Prva balerina se približa plešoč in hoče utrgati sadež, ki se avtomatsko umakne, druga
balerina enako kot prva. Med tem časom prva balerina nadaljuje svoje gibe. Nadaljevanje je
podobno. Tretja balerina. Četrta balerina. Vse štiri z enakimi gibi.
Obupane so.
15
Pokleknejo in stegujejo roke k nebu.
Zadnji gibi so povsem obupani.
Ostanejo na kolenih, ukrivljene z rokami ves čas v zrak.
Zastor.
Med 2. in 3. sliko igra orkester CAPRICE iz 'Štiri simfonične skladbe' istega avtorja.
3. slika – SEZAM
Zastor. – Sezamova skala je zaprta – Pred vrati dve vratnici, ki se odpirata levo in desno.
Slikar, deklica in čarovnik pridejo.
Ustavijo se, čarovnik jima pokaže Sezam in obkrožujoči prehod: Ali ni čudovit? Gledata ga.
Čarovnik pokaže. To ni nič. Poglejta! Dela gibe, kot bi hotel odpreti vrata – vrata se počasi
odpirajo.
V notranjosti skale sedijo okrog mize razbojniki, v ozadju Abu Hasan.
Razbojniki se dvignejo in se pripravijo za ples. Spredaj Abu Hasan.
Čarovnik da znak za ples.
Ples razbojnikov. Zavzamejo držo.
Začnejo plesati.
Abu Hasan sam.
Vsi plešejo.
Ples je končan. Razbojniki ostanejo v drži 'mirno', dokler ne pade zastor. Čarovnik, slikar in
deklica nekaj časa gledajo, odobravajo z glavami, nato počasi odidejo.
Med 3. in 4. sliko igra orkester MUSIQUE FUNEBRE iz 'Štiri simfonične skladbe'
istega avtorja.
16
4. slika – MISS HOLLYWOOD
Dvorana za natečaj plesa in lepote. Ozadje dvignjenega odra za žirijo.
Zastor se počasi dviga.
Žirija: štirje starodavni baletni mojstri. Prvi ima brado do tal in jo nosi v rokah. Drugi ima
brado do kolen, tretji do pasu, četrti do sredine prsi. Prvi, drugi in tretji pridejo na oder, četrti
ostane zadaj, da usmerja ples. Devet konkurentk za Miss Hollywood je že v vrsti,
pripravljene so za ples.
Slikar, deklica in čarovnik so ob strani spodaj.
Baletni mojster da znak za ples in ga 'vodi'. Ples konkurentk. Tri v sredini plešejo boljše kot
ostalih šest.
Baletni mojster prekine ples in izključi šest plesalk. Odidejo. Preostale tri plesalke dobijo od
žirije znak soglasja.
Ples trojice.
Baletni mojster znova prekine ples. Člani žirije pohvalijo plesalko v sredini in jo pokažejo s
prsti. Dve neizbrani konkurentki se umakneta vsaka v svojo stran. Mladenič pride s plakatom
z napisom 'Miss Hollywood'. Baletni mojster ga ustavi, ker člani žirije s smešnimi gibi
prosijo plesalko, da zapleše 'solo'. Vse to se dogaja zelo hitro.
Zmagovalka se postavi v pozo za ples.
'Solo' ples.
Pleše 'quasi polko'.
Še valček.
Člani žirije gredo svečano z odra, da čestitajo zmagovalki, a gredo tako počasi, da komaj
pridejo do plesalke in se samo poklonijo z rokami. Mladenič se približa zmagovalki in ji
obesi okrog vratu plakat 'Miss Hollywood' in se oddalji. – Aplavz publike nespretno sprejme
mladenič. Člani žirije ga opogumljajo. Zastor počasi pade.
Med 4. in 5. sliko igra orkester TOCATE iz 'Štiri simfonične skladbe' istega avtorja.
17
5. slika – ŽIVALI IN ROBOTI
Roboti tvorijo kuliso. Vhod ob strani je tako ozek, da ga robot, ki vstopi pozneje v vrsto,
zapre. Na odru so 4 kletke: v prvi je lev, v drugi medved, v tretji kozel in v četrti osel. Kletke
so zaprte.
Robot – dreser koraka pred kletkami z 'nagajalko' in ne gleda ne levo ne desno.
Robot odpre levovo kletko in gre proti tisti z medvedom.
Lev pride počasi iz kletke in se ogleduje. Medtem robot odpre medvedovo kletko in gre proti
tisti s kozlom, ki jo tudi odpre, in takoj nato odpre oslovo kletko. Medved, kozel in osel
pridejo drug za drugim. Najprej se otresejo, ko gledajo robota, ki gre proti kulisi, vstopi med
vrsto, kjer so bila prej vrata, in položi 'nagajalko' pred svoje noge.
Živali se vse bolj 'razživijo'.
Lev vzame 'nagajalko' in začne 'terorizirati' kozla. Kozel se mu umakne in se dvigne na
zadnje noge, a od njega se dviga tak smrad, da se je lev prisiljen umakniti in si zamašiti nos.
Medved in osel opazujeta ta 'boj za življenjski prostor' z zanimanjem in sedita pred svojima
kletkama.
Stiliziran ples kozla in leva.
Borba še ni odločena.
Boj se umirja. Lev in kozel ima dovolj. Oba se usedeta pred svoji kletki. Izčrpani lev položi
'nagajalko' pred medveda, ki jo vzame, vstane in začne 'terorizirati ' osla.
Ples medveda in osla. Medved napada, osel se umika. Včasih je prekratek, včasih predolg,
obrne se k medvedu s svojo glavo ali s stranjo, a ne uspe obrniti zadnjice proti medvedu, ki
se mu zna izogniti. – Vse do 'Moderato' se pripravljata, nato začne ples.
Medved se pripravlja za odločilni napad.
Ples. – Medved pridobiva na 'terenu', a zelo počasi.
Medved je utrujen, napad pojema.
Medved si oddahne, osel izrabi priložnost in ga prosi, klečeč na zadnjih nogah in iztegnjenih
sprednjih nogah, da mu bo nekaj sporočil na uho.
Medved se strinja, osel mu reče na uho, naj dovoli, da bo obrnil svojo zadnjico proti njemu.
18
Po krajšem premisleku mu medved da znak, da je za to. Osel se hitro obrne in ga udari. – Od
tega trenutka se medved počasi umika pred stalno oslovo nevarnostjo.
Medved se utrujen usede. Tudi osel se usede. Robot pride izza kulise, vzame medvedu
'nagajalko' in prisili živali, da na nek način sklenejo dogovor. Lev, kozel, medved in osel se
prijateljsko združijo v plesu.
Grotesken ples. – Vidi se, da plešejo prisiljeno, robot narekuje gibanje.
Razgiban ples.
Slikar pokaže: Pojdimo, dovolj je!
3.3 TRETJE DEJANJE
TRG PED CERKVIJO
Zastor. Sejem, proščenje. – Množica vrvi, trgovci prodajajo svojo robo, občinstvo si ogleduje
stvari, kupuje, menjava itd.
Dva klovna prideta na oder in kažeta svoje spretnosti. Ljudje ju gledajo, a vrvenje ne poneha.
Berač in fant zamenjata klovna in se postavita na njuno mesto. – Fant nosi s seboj vrsto slik,
ki jih kaže, medtem ko berač poje 'moritate'. Nekaj kitic pojeta oba, fant oktavo višje.
Po cesti gresta študenta dva, Še prej, ko sta iz krčme šla,
sta s črne šole šolarja. sta htela, da bi plačala.
Pa reče jima kelnarica:
Pa v eno krčmo prideta ne bosta nič mi plačala,
in vsak eno pivo pijeta. le to bosta povedala,
kar jaz vaju bom vprašala.
Študenta sta zadovoljna bla, Kam tiste kelnarce pridejo,
sta kelnarco poslušala. ki matere deco zapravljajo?
Ko sta jo že poslušala; Tiste kelnarce v keho pridejo,
19
je tri stvari povprašala. ki matere deco zapravljajo.
Kam tiste kelnarce pridejo, Še prej ko sta iz krčme šla,
ki vodo med vino mešajo? sta kelnarco povprašala;
Študenta sta se spogledala, Oj, Mici, Mici, Micka,
oba sta odgovarjala: kaj si ti vse to delala?
Tiste kelnarce v keho pridejo, Če bi jaz tega ne delala,
ki vodo med vino mešajo. bi jaz tega ne vprašala.
Kam tiste kelnarce pridejo, Ko sta že študenta na cesti bla,
ki druge ljudi opravljajo. sta Micki še odgovarjala:
Sediš, sediš, sedela boš,
če vse to žandarjem povedala boš
(Gledališki list, 1961/62, str. 141-142)
IX. kitica, stran 159: Čarovnik pride, odriva ljudi, da napravi prostor za ljubimca, ki gresta
v cerkev k poroki.
Slikar in deklica prideta počasi iz ozadja odra, oblečena sta za poroko, radovedneži jima
sledijo.
Čarovnik izgine med množico.
Bližata se cerkvi.
Ko sta oba pred cerkvijo, se čarovnik približa, ne da bi ga opazila in vrže okvir slike prek
deklice in takoj izgine. Deklica pade, ljudje jo najprej obkolijo, nato zgroženi odidejo.
Deklice ni več – ostane le slika na tlaku. Slikar obupan poklekne. Čez nekaj časa se čarovnik
pojavi v ozadju odra na vzvišenem prostoru, si mane roki z zadovoljnim izrazom na obrazu.
Zastor počasi pade.
20
3.4 GLASBA SLAVKA OSTERCA
Slavko Osterc je bil avantgardist, čigar skladbe so bile izvajane doma na sodobnih glasbenih
festivalih pa tudi v širšem glasbenem svetu.
˝Iluzije˝ je Osterc skomponiral prav pred začetkom druge svetovne vojne in jih ni do kraja
instrumentiral. Čeprav so bile v vsebinskem smislu potrebne spremembe, je umetniška
vrednost dela ostala nespremenjena.
Žebré je povedal, da je želel ostati čim zvestejši načinu skladateljevega instrumentiranja, ki
je prav v tem delu precej različno od instrumentacije drugih komponistovih del. V ˝Iluzijah˝
je Osterc opustil zvočno nasičenost in se lotil solistične obdelave instrumentov. Posebno
značilne so skupine pihal, ki jih skladatelj ni postavil v pravem smislu instrumentiranja v
idealno sozvočje, pač pa v zapovrstnem redu partiturnih glasov. Vse to je precej nenavadno
in zato je moral Žebré skladbo dodobra preštudirati, docela spoznati in sprejeti
instrumentacijo prvega dela, pa nadaljevati s svojimi najboljšimi močmi v duhu avtorjeve
intencije (Gledališki list, 1961/62, str. 134-35).
Darja Koter je zapisala, da v stavku Religioso Osterc dosledno gradi polifono, s kvartnimi
in kvintnimi harmonijami pa neprestano prestopa meje tonalnosti (Koter, 2012, str. 138).
Balet Iluzije je pravzaprav ˝izpoved umetnika o ustvarjalnem odnosu do umetniškega dela:
izpoved o ljubezni do ustvarjenega, ki med ustvarjanjem raste in z rojstvom nove umetniške
ideje ugasne˝ (Rijavec, 1979, str. 211).
21
4 ANALIZA IZVIRNE IN NEUBAUERJEVE KOREOGRAFIJE
Kot je bilo že povedano, je Osterčevo delo prekinila smrt. Instrumentalizacijo je tako
nadaljeval Demetrij Žebré, ki je imel zelo težko delo, saj je Osterc v tem baletu opustil
instrumentalno nasičenost in se odločil za solistično vodenje instrumentov. Žebré je bil v
začetku šestdesetih let tudi direktor Opere in baleta v Ljubljani in z njegove strani je prišla
pobuda za uprizoritev Osterčevega baleta. Henrik Neubauer pa je bil takrat vodja baletnega
ansambla v Ljubljani. Žebré je to uprizoritev predlagal tudi zaradi kongresa jugoslovanskih
skladateljev, ki je takrat potekal (aprila 1962). Ta balet je bil torej premiera za te skladatelje
in pa seveda tudi za občinstvo. Henrik Neubauer se je takoj strinjal s tem, da bi uprizorili
balet Iluzije, saj si je vedno prizadeval za to, da bi se izvajalo čim več slovenskih baletov.
Žebré se je odločil tudi, da posodobi celoten scenarij, ki je bil po njegovem mnenju precej
zastarel. Glede tega se je začel dogovarjati z Marijo Vogelnik, ki je bila moderna plesalka in
tudi ilustratorka, risarka ter arhitektka. M. Vogelnik je na to pristala in spremenila nekaj
ključnih likov v Osterčevem scenariju. V novem scenariju (Gledališki list, 1961/62), ki ga
je preuredila M. Vogelnik, so zamenjali čarovnika s Časom, inferno za pekel – svet
suženjstva Abu Hasan in Ali Baba v mrtvaški ples, Hollywood in roboti so ostali (Neubauer,
2017).
Med analizo izvirnega scenarija in scenarija Vogelnikove sem zasledila še naslednje:
V 1. sliki prvega dejanja Osterc napiše, da čarovnik in slikar odideta v čarovnikovo kolibo,
kjer bo čarovnik deklico pričaral iz slike, v scenariju Vogelnikove pa zasledimo, da piše o
tem, kako Čas, ki vlada času in prostoru, zapove menjavo časa in prostora.
V 2. sliki prvega dejanja opazimo razliko v tem, da se po Osterčevem scenariju vse dogaja
v čarovnikovi kolibi, kjer pred prihodom čarovnika in slikarja plešejo lutke, pri Vogelnikovi
pa se pojavijo bitja časa, ki napolnijo in obvladajo prostor.
V drugem dejanju se pojavijo razlike, kjer Vogelnikova 1. sliko Paradiž – začetek sveta
zamenja z naslovom Raj – svet praljudi (pravek). Tako v Osterčevem kot v scenariju
Vogelnikove zgodba govori o Adamu, Evi, kači in o izvirnem grehu.
2. slika Inferno – prvi greh in posledice Vogelnikova spremeni v Pekel – svet suženjstva
(stari vek). Osterc v tej sliki opisuje, kako se balerine stegujejo k jabolkom, ki visijo z dreves,
medtem ko Vogelnikova piše o sužnjih, kako plešejo in hrepenijo po svobodi.
22
3. slika Abu Hasan in Ali Baba – Orient ali kot je napisala Vogelnikova Mrtvaški ples (stari
vek). Osterc govori o razbojnikih v Sezamovi skali. Vogelnikova pa piše o tem, da smrt ne
izbira in da smo vsi enako pred poslednjim plesom s Smrtjo.
4. slika Hollywood – Gegenwart ali Miss Hollywood (sedanjost) po Vogelnikovi. Scenarij
je načeloma pri obeh enak, s tem da se Osterčeva zaključi mirno in elegantno, Vogelnikova
pa je v tej sliki dodala malo dramatičnosti, ko je v scenarij dodala, da se tekmovalke, ki niso
zmagale, razburijo in strgajo plakat Miss.
5. slika OUR (Osterčevi univerzalni roboti) – Zukunft oz. Roboti (prihodnost). V tej sliki pa
se scenarija popolnoma razlikujeta. Osterčevi roboti se dogajajo med živalmi in roboti, robot
je dreser, ki živali eno po eno spušča iz kletke, te si med seboj nagajajo, nato jih robot na
nek način prisili, da sklenejo dogovor in se spoprijateljijo. Vogelnikova pa piše o robotih in
ljudeh in o tem, kako roboti počasi uničujejo ljudi, ki jim vedno bolj sledijo.
3. dejanje – Trg pred cerkvijo Vogelnikova razdeli na dve sliki: 1. slika Semanji dan in veliki
trg ter 2. slika Slikarjev atelje. Osterc v tretjem dejanju piše zgolj o dogajanju na sejmu ter
o tem, kako gresta slikar in deklica v belem v cerkev, kjer na bi se poročila, vendar jima
čarovnik to prepreči, saj vrže okvir slike preko deklice in ta se spremeni nazaj v sliko.
Vogelnikova pa govori o tem, da slikar občuduje deklico v sinjem ter da mu deklica v belem
ne vzbuja več njegove pozornosti, zato jo Čas spremeni nazaj v sliko, slikar pa začne kritično
opazovati deklico v sinjem in ugotovi, da v resnici le deklica v belem ustreza njegovi vnemi.
Sama menim, da bi bila za publiko v današnjem času zanimiva oba scenarija.
V svoji izvedbi sem na novo postavila 2. sliko Čarovnikovo kolibo iz 1. dejanja v prvotnem
scenariju S. Osterca, vendar mi zaradi pomanjkanja in prezasedenosti moških baletnih
plesalcev ni uspelo uprizoriti lika čarovnika, zato sem namesto čarovnika uporabila
čarovnico, drugi liki pa so ostali po prvotnem scenariju. V 2. sliki 1. dejanja oživijo lutke, te
sem uprizorila na bolj komičen način, saj se ne morejo popolnoma mehko - baletno gibati.
Plesati začnejo z bolj trdimi gibi, ki se prelevijo v bolj mehke gibe in nato spet v trde gibe
… lutke zato postanejo jezne, vendar so hitro spet dobre volje, ko so njihovi gibi ponovno
mehki.
Poustvarila pa sem tudi 1. sliko Raj – svet praljudi iz 2. dejanja po koreografiji Henrika
Neubauerja.
23
Kostume za balet Iluzije je delala Alenka Bartelj, sceno pa je postavil Viktor Molka.
Med iskanjem informacij o kostumih sem naletela na žalostno novico, povedali so mi
namreč, da je leta 1997 v celoti pogorel operni in baletni fundus, zato se ni ohranilo nič od
te predstave.
Zasledila sem dve kostumski skici Alenke Bartl, pri kateri je za pridobitev tega gradiva
posredoval Slovenski gledališki inštitut.
Skici prikazujeta 3. sliko 2. dejanja – Mrtvaški ples.
Slika 1 Alenka Bartl, SNG Opera in balet Ljubljana, 25. 4. 1962
24
Slika 2 Alenka Bartl, SNG Opera in balet Ljubljana, 25. 4. 1962
Kot Neubauer sam pove, je poskušal slediti Osterčevemu bolj sodobnemu prikazovanju in
je prav v ples vnesel manj klasičnih gibov. Dodatno je v tem baletu uporabil tudi Religioso,
ki je stavek iz Osterčeve Suite za orkester (1929). Uporabil ga je za duet med deklico v belem
in Časom/čarovnikom, ker se mu je zdela ta skladba primerna za ta pas de deux. Uporabil je
tudi zadnji stavek Suite za ples na trgu v tretjem dejanju (Neubauer 2017).
Zelo zanimiv je tudi Mrtvaški ples. Neubauer se je v dejanju mrtvaškega plesa zgledoval po
freskah iz Cerkve svete Trojice v Hrastovljah in Cerkve svete Marije na Škriljinah (Beram,
Hrvaška) in jih poskušal zajeti v plesu. Sama koreografija je bolj sodobna, saj je tudi
Osterčeva glasba bolj sodobna. Kot navajam v naslednjem poglavju, sta prav sodobnost in
težavnost glasbe med ljudmi sprožili številne kritike. Kritizirali pa so tudi to, da duet ni bil
izvajan na konicah prstov (Neubauer 2017).
25
V Gledališkem listu št. 5 (1961/62) je zapisano:
4.1 PRVO DEJANJE – SLIKARJEV ATELJE
Slikar stoji pred sliko deklice v belem in jo kritično opazuje; všeč mu je; ples občudovanja
in ustvarjalne sreče se spremeni v ples ljubezni do deklice, ki jo je ustvaril. Deklica v podobi
ustreza slikarjevemu ljubezenskemu zanosu. Pojavi se Čas1, mojster gibanja in spreminjanja
sveta. Slikar se vznemiri in vznejevolji; tujec je stopil med njega in njegovo stvaritev. Slikar
skuša zavarovati podobo pred razvrednotenjem Časa. Deklica ob prihodu Časa okameni v
časovni odmaknjenosti. Čas pa je dobre volje; rad ima umetnike, ker čuti sorodnost z njimi;
ustvarjalci so in sežejo preko časa. Res je dobre volje; belo deklico iz podobe, ki je slikarju
prirasla do srca, je prišel oživljat. Slikar je srečen in se počuti kot stvarnik; in deklici bo
vedno zvest; saj jo je sam ustvaril in izbral. Čas, ki vlada času in prostoru, zapove, naj se
menjata čas in prostor. Pojavijo se bitja časa in napolnijo in obvladajo prostor; slikarja, ki
jih opazuje, potegnejo v svoj krog. Slikar je prestrašeno plah, ker so mu ta bitja neznana; je
pogumno odločen, ker hoče zaščititi svojo deklico. Vse se spet umiri, Čas ponudi deklici
roko in jo popelje iz okvirja do slikarja.
Trio Časa, slikarja in deklice. Čas se umakne. Slikar in deklica plešeta duet ljubezni; eteričen
in brezstrasten, ker je deklica slikarjeva stvaritev. Ples ljubezni počasi zadobi pridih telesne
ljubezni.
Čas je zadovoljen.
4.2 DRUGO DEJANJE
V drugem dejanju so med slikami štiri velike orkestrske medigre, ki jih je Osterc napisal v
posebne 4 partiture kot nekako simfonijo, tako da se lahko izvajajo kot suita ali pa vsaka
zase. Skupen naslov je dal Quatre piéces Simphoniques. Pri uprizoritvi Quatre piéces
Simphoniques žal niso uporabili, saj trajajo od 10 do 15 minut in bi bili predolge za medigre
med slikami drugega dejanja, ki trajajo le od 5 do 10 minut. Če bi sledili avtorjevi zamisli,
bi bile medigre daljše kot pa samo dogajanje na odru.
Skladatelj je v drugem dejanju želel prikazati svet v toku časa.
1 Vogelnik je namesto čarovnika napisala Čas.
26
II. dejanje ima pet prividov:
1. Paradiž ………………………………. Začetek sveta
2. Inferno ……………………………... Prvi greh in posledice
3. Abu Hasan in Ali Baba …………….. Orient
4. Hollywood …………………………. Gegenwart
5. OUR (Osterčevi Universal Roboti) ... Zukunft
POTOVANJE SKOZI ČAS
Mojster Čas vodi slikarja in deklico skozi svoj svet.
1. slika: RAJ – svet praljudi (pravek)
[S. Osterc je 1. sliko poimenoval Paradiž – ZAČETEK SVETA]
Prva človeka se sprehajata po raju; brez ljubezni in občutka za lepoto. Kača Spoznanja ju
srečuje in prebuja iz pranevednosti ter jima odkriva svet lepote in spoznanje ljubezni, ki
spreminja žival v človeka. Ljubezen ljudi se poveže z lepoto narave.
2. slika: PEKEL – svet suženjstva (stari vek)
[S. Osterc je 2. sliko poimenoval Inferno – PRVI GREH IN POSLEDICE]
Ples suženj je ples nesvobode in želje po svobodi, gospodar izbira in izbere lepo mlado
dekle; odpelje jo. Sužnje ostanejo; ostane suženjstvo in hrepenenje po svobodi.
3. slika: MRTVAŠKI PLES – (srednji vek)
[S. Osterc je 3. sliko poimenoval Abu Hasan in Ali Baba – ORIENT]
Smrt stoji pred vsemi in ne izbira; ples kralja in kraljice, duhovnikov in vojakov, beračev in
obsojencev in osumljencev. Smrt ne izbira, vsi so enaki v poslednjem plesu s Smrtjo.
4. slika: MISS HOLLYWOODA – (sedanjost)
[S. Osterc je 4. sliko poimenoval Hollywood – GEGENWART]
Prireditelj volitev Miss Hollywooda sprejema žirijo. Plesni mojster pripelje tekmovalke in
jih razporedi; predstavi jih skupno in posebej. Ples tekmovalk – karikatura neumnosti,
27
afektiranosti, neokusnosti in blaziranosti. Žirija ocenjuje in izbere. Izbranka še enkrat stopi
pred publiko; neizbrane tekmovalke se razburjajo; raztrgajo častni napis Miss; zbežijo.
Ostane veličastna žirija, ostane še veličastnejši prireditelj. Ostane nov napis Miss
Hollywooda, ki osramočenemu prireditelju čez vse pristaja.
5. slika: ROBOTI – (bodočnost)
[ S. Osterc je 5. sliko poimenoval OUR (Osterčevi univerzalni roboti) – ZUKUNFT ]
Ljudje ustvarijo Robota in mu ukazujejo; veselijo se njegovih sposobnosti. En Robot, dva
Robota, trije Roboti; več Robotov, veliko Robotov. Pohod Robotov; znanstveno natančen in
urejen; tog in brezdušen. Ljudje ga opazujejo in se mu prilagajajo; neopazno sprejemajo
njegov ritem in red. Njegovo oblast. Ubogajo Robota; kdor se upre ali zmeša v njegovem
redu, je pokončan. Roboti ga pohodijo in zmečkajo. Vedno več Robotov, vedno manj ljudi.
Veliko Robotov; samo še trije, še dva, še en poslednji človek. Poslednji človek se zmeša
sredi Robotovih ritmov; Roboti ga uničijo. Toda brez njega se njihove poti zmešajo; Roboti
se zaletavajo in kvarijo in drobijo. Splošna katastrofa.
4.3 TRETJE DEJANJE
Tretje dejanje nadaljuje dejanje, ki je bilo prekinjeno na koncu I. dejanja.
1. slika: SEMANJI DAN IN VELIKI TRG
Zgodnje jutro in prva zora, slikar in deklica plešeta v nov dan. Deklica v sinjem prepleše in
preleti prostor. Lepa mlada deklica v sinjem; lepa v barvah in linijah in gibanju; lepa, da bi
jo človek naslikal! Trg se napolni in oživi. Popotni cirkuški klovni in artisti razkazujejo svoje
znanje. Nekdo prodaja balončke; otroci z balončki. Spet se pojavi deklica v sinjem; lepa
mlada deklica v sinjem, ki bi jo človek naslikal zaradi njene lepote. Slikar jo opazi, ostrmi,
zasije in zapusti deklico v belem ter pohiti za novo vizijo novega ustvarjanja. Mali punčki je
pobegnil balonček. Bela deklica je ostala sama, sama poleg Časa. Tekst moritatov (besedilo
SLAVKO OSTERC): Na trg pride berač z dečkom in deklico. Berač prepeva moritate, deček
in deklica pa jih s pantomimo razlagata.
Trg se prazni; prihaja noč.
Slikar spremlja deklico v sinjem in sanja o novi sliki.
Čas spremlja deklico v belem; ji snema pridih telesnosti in življenja (Gledališki list, 1961-
62, str. 141-142).
28
2. slika: SLIKARJEV ATELJE
Slikar se je ves predal podobi deklice v sinjem. Deklica v belem ne vzbuja več njegovega
zanimanja in je s tem izgubila čustvenost. Čas prepusti deklico v belem njenemu okvirju;
deklica se spet spremeni v sliko. Slikar stoji pred podobo deklice v sinjem in jo kritično
opazuje: všeč mu je; ples občudovanja in ustvarjalne sreče se spreminja v ples ljubezni do
deklice, ki jo je ustvaril. Deklica v podobi ustreza slikarjevi ljubezenski vnemi (Gledališki
list, 1961/62, str. 139–142).
29
5 KRITIKE
Ž. Kraiger 26. 5. 1962 v NRazgl najprej obširno poučuje bralca o izvoru klasičnega baleta in
orientalskega plesa, iz katerega naj bi izhajala moderna plesna smer, nato pa zelo kritično
ocenjuje ˝Iluzije˝: ›› Koreografova ideja in njegova osnovna zamisel zahteva dobro
poznavanje zakonitosti moderne plesne umetnosti in povsem širšega znanja in širšega
obvladovanja moderne plesne tehnike. Če bi koreograf več gradil na soustvarjalnosti
ansambla in iz njega izvabil, kar se iz njega izvabiti da, ne bi ansambel nastopal od začetka
do konca kot nema, gibajoča se lutka. Razen treh izjem. Tako je L. Sotlerjeva odlično
odplesala kačo Spoznanja v Raju. Delno je potegnila za sabo tudi Adama in Evo (Ambrožič
in Severjeva), čeravno je bil njun ples že na meji gimnastike. Druga izjema je bila Š.
Sitarjeva kot smrt v Mrtvaškem plesu. Ta slika, ki predstavlja v Potovanju skozi čas srednji
vek, je stilno najenotnejša in tudi najbolj organsko vkomponirana v celotno delo. Tretja in
najboljša izjema je J. Hafner, ki pleše prireditelja Miss Hollywood, ki predstavlja sedanjost.
Svojo vlogo je izvedel od nervozno veličastnega prihoda na oder do zadnjega stresljaja roke
tako dovršeno, kljub vsemu mrtvilu in praznini, ki je zevala okrog njega, da mu lahko samo
od vsega srca čestitam. Pri celotni uprizoritvi je imel človek občutek, da ansamblu sploh ni
jasna ideja dela.
Ni mi lahko o vsem tem pisati. Toda žal mi je ansambla, ki je v preteklih letih pokazal že
vse drugačne plesne zmogljivosti in življenjske sile, ki pa zadnje leto konstantno pada.
Ansambel je toliko zrel, da se tega dobro zaveda, zato je razkroj v njem še toliko bolj
nevaren. Naj bi se tega zavedali tudi odgovorni činitelji, če nočemo, da bo Ljubljana ostala
brez dvojega baleta,‹‹ zaključuje koreografu očitno nenaklonjena poročevalka svoj ˝baletni
nekrolog˝ (Neubauer, 1999, str. 81-82).
Na zadnji odstavek se je 10. 6. 1962 v Delu odzvala M. Vogelnik: ››Občudujem telegrafsko
dojemljivost in pronicljivost, ki ji zadostuje ena sama izvedba novega baletnega dela ob novi
in svoji glasbi za zaključeno in brez zadržkov in dvomov izdelano sodbo. Posebej kadar naj
bi bila ocena negativna. Posebno kadar bi negativna ocena ne bila uperjena proti zgrešeni
repertoarni izbiri ali šibki vrednosti importirane baletne podlage, ampak proti izvirnim
domačim koreografskim ali izvajalskim iskanjem in prizadevanjem. Navedeni moto se
sklicuje na zgodovino. Pričnimo torej z zgodovino. S katero zgodovino? Mogoče s tisto
izpred prvega baletnega festivala, za katero je značilna praksa ene same baletne premiere na
leto. Kdor vsaj malo sluti utrip in življenjske potrebe umetniškega kolektiva in njegove
zakonitosti, dobro ve, da repertoarna politika ene same baletne premiere na leto pomeni
30
usoden kulturni postopek za ansambel in umetniško panogo. Za kvalitetno rast in družbeno
zavest. Ve, da je nujna posledica umetniška neizživetost in stagnacija, tehnična mlačnost,
napetost okrog zasedbe preredkih plesnih vlog in nalog, beg najkvalitetnejših plesalcev v
druge ansamble […]‹‹ (Neubauer, 1999, str. 82-83).
Za X. ljubljanski festival in II. revijo baleta je ljubljanski balet 7. 7. 1962 ponovil
˝Iluzije˝, ki jim je sledila ponovna ocena v ljubljanskih časopisih. V LD je 9. 7. 1962 pisala
ljubiteljska plesalka Maja Levstik. ››Koreografov delež je šibak v scenah, kjer nastopajo
deklica, slikar in Čas – mojster gibanja. Zanimivejši je v ˝potovanje skozi čas˝‹‹ (Neubauer,
1999, str. 83).
V Delu je pisala 11. 7. 1962 M. Vogelnik: ››Koreografija Iluzij ni preprosta. Zahteva
koreografa velike intenzivnosti in zrele glasbene občutljivosti ter tudi izobrazbe. H.
Neubauer je kljub svoji mladosti obema zahtevama ustregel. Njegova koreografska
postavitev je stroga, plemenito čista in brez okraskov; stilno usklajena in samonikla. Ne
popolna, toda vredna. Med plesalci naj na prvem mestu omenim prelepo plesno kreacijo L.
Sotlarjeve. Potem deklico v belem T. Remškarjeve, ki stoji ob boku njeni Pepelki. J.
Hafnerja, ki mu je največja pohvala, da je ves najboljši J. Hafner in R. Krulanovič, ki je kot
smrt in balončkar pokazal, da je izvrsten plesalec.‹‹ Pohvali še Severjevo in Ambrožiča,
Strničevo in Suhija, Lebana pa s pridržki. ››Ansambel je usklajen, dokaj discipliniran in
mestoma izvrsten,‹‹ piše na koncu svojega poročila. (Neubauer, 1999, str. 83-84).
V pregledu II. revije jugoslovanskega baleta je Ž. Kraiger 28. 7. 1962 v NRazgl ponovno,
tokrat drugače pisala o ˝Iluzijah˝: ››Namenoma hočem spregovoriti o ˝Iluzijah˝ na koncu,
ker je bil to najsodobnejši balet vsega festivala. Sodoben po glasbi, globok po ideji, sodoben
po koreografiji in plesnem izrazu. Ljubljanskemu gledališkemu vodstvu gre vse priznanje,
ker je vztrajalo, da gre to delo kljub velikim pomanjkljivostim in slabostim na festival; ne
samo ker je sodobno, ampak ker je tudi v vseh pogledih domače delo. S tem uvodom pa ne
mislim odstopiti od osnovnega mnenja, ki sem ga napisala že maja v tej reviji. Pripomnila
bi samo, da se je celotni uprizoritvi sedaj poznalo, da je ves ansambel trdo delal še dobra dva
meseca, da je celoten ansambel sodeloval z večjo intenziteto kot na krstni predstavi in da so
se nekateri detajli v teh dveh mesecih izčistili in s tem tudi poglobili. Nedvomno predstavlja
višek vsega dela Mrtvaški ples z R. Krulanovićem. Tudi osnovna ideja ˝Iluzij˝ je bila to pot
s samim plesnim izvajanjem plastičnejša. To predvsem po zaslugi T. Remškarjeve, ki je
deklico v belem zaplesala z vso svojo občutenostjo, s svojo globoko liriko ter izredno
31
muzikalnostjo. Tudi L. Straničeva – deklica v sinjem – kot mlad, komaj zaznaven, a vendar
močno občuten dih, preplavljala prostor. Ne razumem pa koreografa, zakaj ni obeh, ki v
celotnem delu edini izvajata standardne baletne gibe (ves ostali ples pa je bil v glavnem rešen
klasične baze in je koreograf vse drugo gradil na sodobnem plesnem izrazu), pustil v baletnih
copatkih. V podobnosti ˝Iluzij˝ se ne bom spuščala, ker bi samo ponavljala tisto, kar sem že
napisala ob krstni predstavi (Neubauer, 1999, str. 84).
Ljubljanski balet je 8. junija 1964 dvakrat nastopil z drugim dejanjem v Osterčevem
rojstnem kraju Veržeju (Neubauer, 2018; str. 36).
En del pa so uprizorili tudi ob otvoritvi Titove vile na Bledu (Neubauer, 2017).
32
6 POUSTVARJANJE
V televizijskem studiu so junija 1969 kot posebno oddajo po naslovom Iluzije – Potovanje
skozi čas posneli štiri slike (Raj, Mrtvaški ples, Religioso in Roboti) iz drugega dejanja
(Neubauer, 2018; str. 36).
V pogovoru s Henrikom Neubauerjem sem izvedela, da je balet Iluzije leta 1991 uporabila
ljubljanska televizija za koprodukcijo s češko televizijo s podnaslovom „Plesna pesnitev‟.
Celotno delo so skrajšali na zgolj 35 minut, tudi vsebina se je močno spremenila, nov scenarij
je napisal Vladimir Vašuta, na glasbeni posnetek, ki ga je pripravil Uroš Lajovic s
Simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije, koreografiral pa je češki plesalec Pavel
Šmok (Neubauer, 2017). Vsi izvajalci razen Vojka Vidmarja so bili člani Praškega
komornega baleta. Zgodba se je povsem oddaljila od prvotne. Njen okvir sta predstavljala
starec s partituro in deček ob morju. Posamezne podobe baleta so bile uporabljene kot
spomini in predstave ostarelega skladatelja, ki se ozira v lastno preteklost. V prividu deček
raste v mladeniča, ki iz gline naredi muzo (pozneje so jo poimenovali v dekle Mašo), ki
oživi. Vedno znova se srečata in pod vplivom škodljivca (pozneje poimenovanega v zlobca)
tudi oddaljujeta. Zdaj sta na terasi obrežne kavarne ob morju, v valovih s sirenami in tritoni,
na vaškem prazniku, na plesu v maskah v razkošni dvorani, v orientalskem haremu in
nazadnje na trgu pred domačo cerkvijo, kjer se pripravljata na svatbo. Zlobec v preobleki
duhovnika ju poroči, a ko mladenič odstre nevestino tančico, ta za vedno izgine. Takrat je
privida konec. Skladatelju nenaden sunek vetra odnese liste iz partiture, ki odfrfotajo v zrak.
Deček iz njih napravi lastovke in jih meče v veter (Neubauer, 2018; str. 36). Vsebina je
popolnoma premešana. Vidimo, da dogajanje sploh nima nobene povezave s prvotnim
scenarijem, prvotno idejo (Neubauer, 2017).
Predstava je bila posneta na prostem v Pakoštanih, Savudriji in Pragi. Na televiziji pa je bila
predvajana 8. 2., 23. 5. ter 19. 8. 1991 (Neubauer, 2017).
Na kritiko pa sta naletela tudi češki koreograf P. Šmok in scenarist V. Vašuta. Andreja
Tauber je poudarila dobro posneto glasbo, lepe slike narave, praške arhitekture in slikovita
oblačila, potem pa nadaljevala:
»Zadovoljstvo ob gledanju Iluzij pa splahni, če gledalec začne razmišljati o komponisti in
o njegovi zamisli baletne pantomime s tem naslovom. Najprej ga zmotijo slike narave in
arhitekture, ki ni značilna za komponistovo življenje. Vpraša se, zakaj je toliko kadrov ob
morju in zakaj ne raje npr. ob Muri, zakaj je na njih toliko Prage, čeprav je v njej študiral
33
dve leti, nič pa Ljubljane. Tudi komponistova osnovna zamisel baletne pantomime o ljubezni
do stvaritve, ki ugasne z novo idejo, je nakazana le v začetku, pozneje pa je predelana v
nenehno mladeničevo iskanje in varovanje muze pred zlobcem […]‟ (Neubauer, 2018, str.,
36).
34
7 VIRI IN LITERATURA
Bedina, K. (ur.). Varia musicologca 2. Ljubljana: Oddelek za muzikologijo Filozofske
fakultete v Ljubljani v sodelovanju s Slovenskim muzikološkim društvom, 1995.
Koter D. Slovenska glasba 1848 – 1918. Ljubljana: Baletrina, 2012, str. 138.
Neubauer, H. Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji II. Ljubljana: Društvo baletnih umetnikov
Slovenije, 1999.
Neubauer, H. Baleti slovenskih skladateljev : od Možička do baletnega Fausta. Ljubljana:
samozaložba, 2018.
Neubauer, H. Pogovor z avtorico. Ljubljana, 29. 8. 2017.
Osterc, S. Iluzije. Gledališki list št. 5. 1961/62. Ljubljana: Opera SNG v Ljubljani.
Rijavec, A. Slovenska glasbena dela, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1979.
Tauber, A. Neprimerljivost. Delo, 4. 5. 1991, str. 3.
