DIPLOMSKO DELO

GLOBALIZACIJA IN VAROVANJE OKOLJA Študent: Suzana Žula Naslov: Kardeljev trg 2, 3320 Velenje Številka indeksa: 80015163 Izredni študij Program: visoki strokovni Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: doc. dr. Žan Jan OPLOTNIK

Maribor, februar 2007

2

PREDGOVOR Noam Chomsky je v knjigi 911- enajsti september na 126. strani v posmeh nenehni tekmi za gospodarsko rastjo zapisal oglas filipinske vlade, ki je bil objavljen v reviji Fortune: “Da bi privabili podjetje, kot je vaše, smo posekali gozdove, izsušili močvirja, preusmerili reke, preselili vasi… Vse to, da bi vi in vaše podjetje tukaj laže sklepalo posle.” Na isti strani navaja še, da je, citirano, “trenutno je na svetu več kot 27 milijonov sužnjev. Po podatkih Mednarodne organizacije dela pa je po svetu 246 milijonov otrok, starih od sedem do sedemnajst let, prisiljenih v (suženjsko) delo. Od teh jih 171 milijonov dela v nevarnih razmerah“. Večina tega dela se opravi v južni hemisferi, predvsem Indoneziji, ki je znana kot država, ki izkorišča tako nosečnice kot otroke, pri tem pa ne spoštuje niti minimalnih delovnih niti okoljskih standardov. Mi kot globalni potrošniki se sicer vsega tega zavedamo, vendar smo tako zaslepljeni z lastnim potrošništvom današnjega časa, da preprosto nimamo časa razmišljati, kaj s tem povzročamo. Ko jemo paradižnik, ne razmišljamo o Filipinih; ko se sladkamo z bananami, ne pomislimo na kmete s Karibov. Ko oblačimo bombažno perilo, nam na kraj pameti ne pade skrb za kmete iz Brazilije. Na zapatiste gledamo kot na odpadnike; na okoljske aktiviste, kot so Pjotr Koževnikov, Barbara D’Achille ali Henry Domoldol, najverjetneje nismo slišali nikoli. Če pa že, pa so bili najverjetneje prikazani kot izgredniki. Pitje vode iz plastenke je bila najprej modna muha. Precej časa je preteklo, preden smo dojeli, da je voda že tako onesnažena, da pitje iz pipe ni več varno. Globalizacija je tu in nikamor ne bo šla. S seboj prinaša tako dobre kot slabe strani. Kakor je dobra za globalne trge, globalno dostopnost proizvodov, nižje cene, korporacije, trgovinske sporazume močnih držav, ki imajo ob tem še podporo svojih vlad, pa je v tekmi za nenehno rastjo izgubila kompas. Posledice najbolj občutijo etnične manjšine, naravne skupnosti, ženske z družbenega roba ali pa tisti, ki so brez slehernih sredstev, da bi si zagotovili dom in preživetje. Običajno so tudi žrtve raznih zlorab, ko gre za varovanje in ohranjanje okolja. Primeri, ko gre za razlitje nafte, zaprtje rudnika, razna odlagališča strupenih odpadkov, niso redki in te skupine, ki so izpostavljene zlorabi okolja, ostajajo večinoma prepuščene same sebi ter brez kakršnekoli pravne zaščite. Na to opozarjajo tudi okoljski aktivisti. V industrializiranih državah se tako spopadajo z velikimi korporacijami, ker njihovi predstavniki trdijo, da so „njihove strupene emisije sicer neprijetne, a neizogiben stranski proizvod“; v državah v razvoju se sklicujejo, da gre za razvoj države, čeprav so projekti netrajnostni. Včasih vlada zaradi zunanjega deficita mogoče tudi verjame v te svoje paradne konje (da bodo prinesli delovna mesta, skrb za vodo in nekaj zaslužka), vendar pa gre dobiček v roke bogati eliti, večino stroškov pa morajo prevzeti skupnosti, ki so že tako na robu… Vse to in še več lahko spremljamo tudi v poročilih, ki jih dosledno objavlja Inštitut Worldwatch. Šolski primer degradacije okolja je Brazilija: v učbenikih iz sedemdesetih let lahko preberemo, kako je svet spodbujal to državo k izsekavanju svojih gozdov in do srede osemdesetih je Brazilija celo izdatno subvenionirala to početje. Danes se z vsemi sredstvi bori za njihovo ohranitev, vendar je pri tem precej neuspešna. Izsekavanje se nadaljuje, požiganje kot stranski pripomoček krčenja gozdov pa prispeva 30 odstotkov vseh emisij v

3

ozračje. Samo v zadnjih petih letih je zmanjšala svojo gozdno površino za 155.150 km2, kar je za velikost 6 Slovenij. Bilo bi zmotno, če bi trdili, da stvari ostajajo na isti ravni, kot so bile še pred dobrim desetletjem ali več. Konferenca o okolju in podnebnih spremembah je leta 1992 v Riu de Janeiru postavila temelje novemu procesu kot alternativi nenehne materialne rasti. Konferenca v Johannesburgu l. 2002 je nujnost k upoštevanju okolja še dodatno potrdila. Javnost je okoljsko bistveno bolj ozaveščena in zahteve po ohranjanju in varovanju okolja postajajo čedalje večje. EZ kot svetovna regija si daleč najbolj prizadeva udejaniti njegovo uresničitev, vendar je kljub vsej ekološki osveščenosti (ali pa ravno zato!) odgovorna za 528 ton strupenih odpadkov, ki jih je avgusta lani tovorna ladja Probo Koala iz Amsterdama prepeljala in jih izkrcala v Abidžanu na Slonokoščni obali. Seveda to ni osamljen primer, saj naj bi po neuradnih podatkih (Delo, 10. 2. 2007, str. 32) na tisoče zabojnikov z nevarnimi snovmi vsak dan ilegalno odplulo iz evropskih pristanišč proti neznanim odlagališčem. Na drugi strani imamo ZDA, ki še vedno niso ratificirale kyotskega sporazuma, a so tu zasebne spodbude k varovanju okolja zelo velike. Vendar čas ni več na naši strani. Primerjava, da svet lahko proizvaja računalnike, mobilne telefone in avtomobile hitreje kot narašča svetovno prebivalstvo, hkrati pa vsakih sedem sekund umre otrok zaradi lakote, je grozljiva. Naša odvisnost od nafte pomeni onesnaževanje, uničeno vegetacijo, onesnažene reke in izgubo rodovitnih kmetijskih zemljišč na drugem koncu sveta. Aktivisti žrtvujejo svoja življenja, ko se borijo z mlini na veter. Narava je zdesetkana. Vse to vemo. A živimo v prostoru in času, kjer šteje samo dobiček. Številke. In način življenja, ki ga narekuje naš potrošniški način življenja.

4

Stvarno kazalo I. PREDGOVOR …………………………………………………………….. 2 II. STVARNO KAZALO …………………………………………………….. 4

1. UVOD …………………………………………………………………….. 5 1.1 Opredelitev področja in opis problema ……………………………………... 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve …………………………………………….. 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ………………………………………………. 6 1.4. Predvidene metode raziskovanja…………………………………………………. 7 2. EKONOMSKA IN OKOLJSKA GLOBALIZACIJA …………………...… 8 2.1 Ekonomska globalizacija …………………………………………………… 8 2.2.1 Ekonomska globalizacija predstavlja napredek …………………………… 10 2.2.2 Neenakomeren razvoj globalizacije v svetu …………………………………… 11 2.2 Okoljska globalizacija – globalni problem …………………………………… 13 3. LIBERALIZACIJA SVETOVNE TRGOVINE IN OKOLJE …………… 21 3.1 Povezava med trgovinsko in okoljsko politiko …………………………… 21 3.1.1 Smer Stockholm - Rio de Janeiro …………………………………………… 21 3.1.2 Agenda 21 ………………………………………………………………….. 22 3.1.3 Po Riu …………………………………………………………………… 23 3.2 Akterja liberalizacije: GATT IN STO (WTO) …………………………… 24 3.3. Primer sodelovanja trgovine in okolja: WTO (STO) …………………… 26 3.3.1 Nova zadeva, ki je deležna velike pozornosti …………………………… 26 3.3.2 WTO (STO) in okoljski sporazumi: kako so povezani? …………………… 27 3.3.3 Spori: kje naj bi se reševali? …………………………………………………… 29 3.3.3.1 Spor STO: primer »garnela-morska želva« …………………………………… 29 3.3.3.2 Spor GATT: spor tun-delfin …………………………………………………… 32 3.3.4 Še nekaj področij okoljske politike …………………………………………… 34 4. KRITIKA EKONOMSKE GLOBALIZACIJE …………………………… 36 4.1 Ali okolje ogroža trgovino? …………………………………………………... 36 4.2 Subvencije – finančna zanka državne regulative …………………………… 38 4.3 Največji onesnaževalci …………………………………………………… 42 4.4. Trajnostni razvoj …………………………………………………………… 43 4.4.1 Alternative trajnostnega razvoja …………………………………………… 45 4.5 Evropa in okolje …………………………………………………………… 46 4.6 Slovenija …………………………………………………………………… 49 SKLEP ………………………………………………………………………………… 50 Povzetek – Abstract …………………………………………………………………… 52 Seznam kratic in uporabljenih pojmov ter pojasnil ……………………………………. 54 Seznam literature in virov …………………………………………………………… 56 Seznam tabel …………………………………………………………………………… 59 Priloge

5

1. UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis raziskovalnega namena V obdobju zadnjih 50 let se je svetovna proizvodnja povečala s 5000 milijard dolarjev na 29000 milijard, kar je šestkratnik številke iz leta 1950, medtem ko se je število revnih povečalo za več kot 20 odstotkov. Na eni strani imamo dolarske milijarderje, ki jih nekaj sto zasluži več kot polovica človeštva. Dobra milijarda ljudi pa živi z manj kot dolarjem na dan. Dnevno umre 35.000 otrok, pa ne zaradi posledic naravnih katastrof, ki jih je mimogrede iz leta v leto več in s čedalje hujšimi razsežnostmi, temveč zaradi bolezni, ki bi jih zlahka preprečili ali vsaj pozdravili. Vietnamska vojna je v celotnem obdobju pokosila manj Američanov (58.000), kot umre otrok v dveh dneh. Dodajmo še okolje in njegovo degradacijo zaradi uničevalnih posledic človekovega poseganja in njegovega pohlepa. Zaradi lažje predstave poglejmo to na primeru tropskih gozdov: od poznih sedemdesetih let do konca 20. stoletja je bilo uničeno območje tropskih gozdov, večje od EU, na leto je to približno 140.000 km2. Seveda ne zaradi kuriva, ker bi nas na tem planetu tako zelo zeblo, temveč zaradi dobičkov na račun lesno-predelovalne industrije, celuloze, izdelave papirja, pridobivanja pašnih površin itd. Država Matto Grosso ima najvišjo stopnjo krčenja gozdov kljub trudu Brazilije, ki sodeluje z Evropsko komisijo za politiko ohranjanja naravnih virov (NRPP – Natural Resources Policy Programme), kjer je glavni cilj obvladovanje in ustavitev krčenja gozda na amazonskem področju. Temeljno področje raziskovanja v diplomski nalogi je povezava trgovinske in okoljske politike v procesu globalizacije. Liberalizacija trga je cilj mnogih ekonomskih sporazumov in predstavlja bistven element gospodarskega razvoja. Okolje je pri teh pogajanjih še vedno sekundarnega pomena, čeprav čedalje bolj pridobiva na veljavi. Kako močan je vpliv liberalizacije trgovine na izrabo naravnih virov in posledično na okolje, je raziskovalni problem diplomske naloge. Kako se to konkretizira v praksi, bomo skušali analizirati na primeru WTO, ki je ena najmočnejših organizacij na področju trgovine in katere temeljni cilj je čimbolj liberalizirati trgovino. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen. Predlagana tema diplomske naloge je bila podlaga za proučitev pomena globalizacije kot procesa, ki je neizogiben in v katerega vstopamo prostovoljno ali neprostovoljno. Kaj pomeni globalizacija za razviti svet in kaj prinaša s seboj v države v razvoju, pa je namen raziskave moje diplomske naloge. Globalizacija ima več obrazov in eden od njih je predvsem ekonomska globalizacija, ki jo vodijo konkretni cilji – čim večji dobiček, liberalizacija trga, čim nižji stroški dela in umik države. Eni na ta račun postajajo bogati, drugi še bogatejši, revni še bolj revni, okolje pa je za ceno nepopravljive škode žrtev tega, kar se imenuje »hiter ekonomski razvoj«. Namen naloge je analiza liberalizacije trgovine ter iskanje odgovorov na vprašanja, kako je liberalizacija trgovine vplivala na okolje v preteklosti in v kakšni povezavi sta trgovinska in okoljska politika danes. Svetovna trgovinska organizacija kot največja med njimi, ki se borijo za iste cilje, se pravi liberalizirati trgovino in trge, je vzorčen primer, kako se rešujejo spori, ko je v ospredju uničevanje okolja na račun trgovinskih sporazumov, zato ji je v diplomski nalogi posvečenih kar precej strani, kot tudi kritiki mednarodne menjave.

6

Eden zadnjih namenov je posvečen trajnostnemu razvoju ter analizi stanja v Evropi in Sloveniji. V nalogi je nanizanih nekaj podatkov, ki zgovorno pričajo o netrajnostni (iz)rabi naravnih virov, o uničenem okolju in globalnem segrevanju ozračja, vse za ceno potrošništva. Glede na zapisan namen so izpeljani naslednji cilji diplomske naloge: • predstaviti pojem globalizacije in njen zgodovinski, politični in gospodarski razvoj

ter analizirati, kako ekonomska globalizacija skozi proces liberalizacije trgovine vpliva na odnos do okolja;

• vzporedno prikazati prerez dejanskega stanja okolja in opredeliti posamezne planetarne pritiske, ki povzročajo okoljsko propadanje;

• opredeliti vlogo Svetovne trgovinske organizacije kot enega poglavitnih akterjev liberalizacije svetovne trgovine ter na njenem primeru analizirati, kako se prepletata trgovinska in okoljska politika;

• kritično obravnavati liberalizacijo trgovine (mednarodno menjavo) s strani varovanja okolja.

Trditve, ki izhajajo iz namenov in ciljev: • enačba, kjer je na eni strani hitra gospodarska rast, na drugi strani pa zdravo in čisto

okolje, ni mogoča. Gospodarska rast je imperativ današnjega časa, degradirano in uničeno okolje pa je njegova posledica;

• multinacionalke zaradi nenehnih teženj po visokih dobičkih selijo svoje sedeže v države z nizkimi okoljskimi standardi (ali pa jih sploh ni), zato okoljska demokracija v tem procesu ni možna;

• revščina in degradirano okolje sta neločljivo povezana; • države, ki so sorazmerno bogate z naravnimi viri, kljub temu gospodarsko precej

zaostajajo za tistimi, ki jih imajo sorazmerno malo; • obstoj zdrave družbe ni možen, če se bo propadanje okolja nadaljevalo s takšnim

tempom. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Hitra rast prebivalstva, zagotavljanje in način prehranjevanja, izginjanje živalskih in rastlinskih vrst, energija, industrija in človekovo poseljevanje so neločljivo povezani. Kljub temu, da današnji tempo zapoveduje potrošništvo, pa postaja družba čedalje bolj ekološko osveščena. Čeprav se zdi, da je trajnostni razvoj kot alternativa zdravega odnosa med mednarodno menjavo in zdravim okoljem zaenkrat prej utopija kot stvarnost, pa je kot dolgoročna rešitev edina, ki je oprijemljiva in nujno potrebna. Omejitve Pri pripravi diplomske naloge je bilo precej težav z iskanjem najnovejših podatkov. Nemogoče je dobiti podatke o stopnji revščine ali o posledicah globalnega segrevanja za celoten svet za nekaj mesecev nazaj, ker so učinki vidni šele čez nekaj let. Podatki, ki na

7

primer pričajo o letu 2000, so tako posledica dejanj izpred nekaj let pred tem letom. Zato so pri tabelarnih prikazih nanizani podatki, ki so bili na razpolago. 1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomski nalogi gre za makroekonomsko raziskavo, saj se nanaša na svet kot celoto. Vir podatkov sem črpala iz strokovne literature tujih in domačih avtorjev, ki so objavili knjige, članke in prispevke na temo varovanja okolja. Pri pisanju sem uporabila deskriptivni pristop (dejstva, procesi in pojavi), komparativno metodo (primerjava različnih empiričnih podatkov in opisov) ter metodo kompilacije (postopek povzemanja opazovanj, spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev). Zaključki, sklepne ugotovitve in nove rešitve pa so rezultat induktivnega sklepanja, do katerega sem prišla s pomočjo metode analize in sinteze.

8

2. EKONOMSKA IN OKOLJSKA GLOBALIZACIJA

2.1. Ekonomska globalizacija Ko govorimo o globalizaciji, imamo v mislih ekonomsko, kulturno, okoljsko, politično globalizacijo. Vendar je o pojmu globalizacija toliko definicij, kolikor je avtorjev. Eni se osredotočajo samo na ekonomske razsežnosti globalizacije1, kot je rast trgovine in števila regionalnih trgovinskih sporazumov ter političnih strategij, drugi pri svojih definicijah upoštevajo tudi družbene, sociološke, politične in okoljske razsežnosti. Nekateri ločujejo globalizacijo od internacionalizacije. Pri slednji se procesi še vedno določajo na državni ravni, med tem ko so pri globalizaciji procesi globalni. Svetličič (2004, 20-21)2 je podal Scholtejevo zelo poglobljeno razčlenitev definicij globalizacije, ki so opredeljene na pet skupin:

1. internacionalizacija: globalizacija je samo oznaka za naraščajočo mednarodno menjavo; za to vrsto globalizacije so pomembni ogromni trgovinski in kapitalski pretoki med državami;

2. liberalizacija: odpravljanje ovir med državami, ki stojijo na poti nastajanja “odprte“ globalne ekonomije oziroma ekonomije brez meja;

3. univerzalizacija: sinteza kultur; primeri: uveljavljanje gregorijanskega koledarja, kitajskih restavracij, širjenje avtomobilizma…;

4. modernizacija/vesternizacija: uvajanje ključnih družbenih struktur (kapitalizem, racionalizem, industrializem, birokratizem… in uničenje starih struktur in tradicij;

5. deteritorizacija: ni več teritorialnih prostorov, teritorialnih razdalj ali teritorialnih meja.

Na splošno je torej globalizacija poglabljanje in širjenje dejavnosti po celem svetu, kar povezuje proizvodnjo, potrošnjo in družbene procese do te mere, da dogodki na enem koncu sveta bistveno vplivajo na vse države in posameznike na svetu. Kot primer omenimo samo nekaj dogodkov, ki jih je navedel R. Rizman (Economic and Business Review, posebna ševilka, 2001, 18): odločitev vlade ZDA oziroma kake druge večje države, da spremeni obrestne mere, prekomerno sekanje dreves v tropskih gozdovih, okvare in nesreče v jedrskih elektrarnah, razne epidemije, širjenje aidsa, številne odločitve takih nadnacionalnih organizacij, kot so Evropska unija, Nato, Mednarodni denarni sklad, Organizacija združenih narodov, itd. Zgodovinsko gledano, pravi Svetličič, (2004, 26-27), globalizacija ni od včeraj in sploh ni tako nova, kot ji mnogi pripisujejo. Res pa je, da ni imela vedno enake vsebine. Sprva so prevladovali pretoki blaga, potem migracija delovne sile, kasneje kapitala (sprva v obliki posojil, kasneje v obliki neposrednih tujih investicij) in nazadnje znanja. Začetke modernejše globalizacije moramo iskati v obdobju 1870 do 1913 z intenzivno, obsežno mobilnostjo dela in kapitala. Njeni prvi zametki so nastajali bolj v filozofiji kot v ekonomiji

1Bhagwati (2004; povz. po Svetličiču, 2004, 19) globalizacijo obravnava kot integracijo nacionalnih gospodarstev v mednarodno gospodarstvo prek trgovine, neposrednih tujih investicij, kratkoročnih pretokov kapitala, mednarodne migracije delavcev in ljudi nasploh ter pretokov tehnologije.Več: Bhagwati, J., 2004. In Defence of Globalisatoin, Oxford University Press, New York. 2 Več: Scholte, J.A., 1997. Global Capitalism and the State.

9

že v 18. stoletju, z duhom takratnega časa, razsvetljenstvom, v pariških salonih3. Prava globalizacija 19. stoletja se je pričela z britansko doktrino “svobodne trgovine” in s parolo “svetovni mir s pomočjo svetovne trgovine”. Ta liberalizacija mednarodnih ekonomskih odnosov, kar danes imenujemo globalizacija, se je končala s prvo svetovno vojno in veliko gospodarsko krizo v 30. letih4 (ibidem, 2004, 25-26). Ob koncu druge svetovne vojne je večina držav dosledno nadzorovala mednarodne kapitalske transakcije. Bretonwoodski instituciji Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka sta bili ustanovljeni, da bi spodbudili mednarodno trgovino in naložbe kot cilj rekonstrukcije v vojni uničene in porušene Evrope. Industrijska dejavnost je imela v povojnem obdobju fazo rasti, po letu 1950 so jo zaznamovale neposredne tuje investicije. V osemdesetih letih se razvijejo nove industrijske povezave, ki jih lahko označimo kot začetek moderne globalizacije. V svetovno gospodarstvo so torej danes vključene skoraj vse države, z izjemo nekaterih relativno po svoji volji izoliranih držav (S. Koreja, Kuba, ipd). Evropska dominacija je v preteklosti z izjemo Centralne in Vzhodne obale Afrike, odročnejših predelov Himalaje in daljnega vzhoda, prevladovala vsepovsod. Kolonializem je to še olajšal. Največ kolonij je posedovala Velika Britanija, sledile so Nizozemska, Francija, Španija in Portugalska. Številne države, kot so Kitajska, Egipt, Koreja, Perzija, so bile prisiljene v ekonomsko izkoriščanje preko raznih „vladnih svetovalcev“ ali evropskih upravnikov nacionalnih dolgov. Svet je Evropi zagotavljal surovine, Evropa pa je zagotavljala in z imperializmom tudi varovala kapital ter izdelke (Toplak 2004, 61). Vse to pa je imelo tudi socialne in družbene posledice: na eni strani odvzemi posesti, prisilno in primerjalno vse slabše plačano delo, brezobzirno trošenje, izčrpavanje in uničevanje naravnih virov; na drugi strani ustvarjanje novih industrij, delovnih mest, poslovnih storitev, ogromen surovinski trg. Ekonomske in politične potrebe so zunaj Evrope omogočile nastanek in razvoj srednjega razreda. Množične migracije prebivalstva (Indijcev po vsem britanskem imperiju, Kitajcev v Indonezijo) in uvajanje novih pridelkov (kavčuk iz Brazilije v Indonezijo) so bile logična posledica vzpostavitve svetovnega ekonomskega razreda, geografska izolacija se je uklonila komunikacijam. Zdravila in ureditev kanalizacijskih sistemov so zmanjšali nalezljive bolezni in lakoto, demografska revolucija pa je ovirala številne države pri izboljšanju življenjskega standarda5. Včasih je evropska konkurenca uničila tudi tradicionalne ekonomije. Tipičen primer je proizvodnja indiga, ki je propadla po uvedbi sintetičnih barvil (ibid., str.61).

3 Razsvetljence je zanimala zgodovina človeštva kot celoto in zgodnji kapitalisti so se že čutili “državljane sveta” (Več: Scholte, J.A.,2000. Globalisation: A Critical Introduction. Houndmills, Basingstoke: Macmillan). 4Mednarodna menjava se je v ZDA dramatično zmanjšala. Od januarja l.1929 do februarja l.1933 se je celoten uvoz 75 držav zmanjšal za 69 % (Svetličič 2004, 26). 5 Po podatkih, ki so objavljeni v študiji Geoffa R. in soavtorjev (1994, 2), je v Indiji v letih 1875-1900 15 milijonov prebivalcev umrlo od lakote, kar je britanska vlada pripisala katastrofalnemu sovpadanju rasti prebivalstva in suši (Toplak 2004, 62).

10

2.2.1 Ekonomska globalizacija predstavlja napredek Kaj je pravzaprav globalizacija v današnjem pomenu besede, je lepo opredelil Stiglitz (2002, 4; povz. po Pinetrič Urošu, 2004, 72)6, citirano: “Globalizacija je napredek izključno za izrazito izvozno naravnane države, ne pa tudi za posamezna nacionalna gospodarstva. Pri tem je potrebno opozoriti na dvoreznost ekonomskega razvoja, ki ga je povzročila globalizacija. Na eni strani je bilo omogočeno, da so izvozno naravnane države A, B in C v določeno državo D izvozile svoje konkurenčne izdelke ter tako prebivalstvu D omogočile lažje (cenejše) dostopanje do neke dobrine in s tem dvignile njegov življenjski standard (hkrati pa lastno gospodarsko razvitost in uspešnost). Sočasno pa je ravno vstop konkurenčnih podjetij na trg države D povzročil zaviranje razvoja njenega gospodarstva zaradi zmanjšanja predhodne samozadostnosti in trenutne nekonkurenčnosti, kar pa povzroči ekonomsko krizo v državi D, povečanje nezaposlenosti, zmanjšanje stopnje BDP (ali celo upad), s tem pa se poveča njena odvisnost od mednarodnih institucij ter izniči dvig življenjskega standarda, destabilizira območje ter poveča stopnjo revščine.” Idealistični končni rezultat globalizacije bi po besedah Pinteriča predstavljala brezrazredna družba brez razlik in z enakimi možnostmi dostojnega življenja. Neenakovreden položaj različnih akterjev ob vstopu v proces globalizacije pa postavlja predvsem slabše razvite države v podrejenost. Ne smemo spregledati dejstva, da so kreatorji teh odnosov predvsem industrijska in finančna transnacionalna podjetja, glavni igralci pa mednarodne institucije (IMF - International Monetary Found, Mednarodni denarni sklad), koordinacijske oblike med državami razvitega sveta ter zvezne vlade treh centrov globalizacije (ZDA, Japonska in EU). Ovira pa je tudi dejstvo, da so določena področja bolj usposobljena in dovzetna za globalizacijo kot druga. Izrazit primer je področje gospodarstva na eni in področje zagotavljanja enakega življenskega standarda na drugi strani(Amoroso 98, povz. po Pinteriču 2002, 71). Z največjim deležem globalizirane proizvodnje so seveda udeležene mutlinacionalne korporacije. Število nadnacionalnih podjetij zaradi čedalje večjih zahtev po gospodarski rasti narašča. Samo število tistih, ki imajo sedež v 14 navečjih industrijskih državah, se je od leta 1970 do 1990 povečalo s 7.000 na 24.000, leta 1993 pa jih je bilo že več kot 38.000; polovica teh podjetij izvira iz ZDA, Velike Britanije, Francije, Nemčije in Japonske. Leta 1998 je približno 53.000 multinacionalnih korporacij skupaj z več kot 450.000 tujimi podružnicami obvladovalo med 20-30 odstotki, ocene so različne, svetovne proizvodnje in kar 70% svetovne trgovine. Manjše število multinacionalnih korporacij pa v znatni meri obvladuje svetovni trg, ki se nanaša na nafto, minerale, glavne prehrambene in druge poljedeljske proizvode. Da pa so korporacije tiste, tako Rizman, ki delujejo po principu “deli in vladaj!”, je danes jasno, saj igrajo ključno vlogo v svetovni ekonomiji. Pri uresničevanju svojih interesov se niso pripravljene ozirati na interese posameznih regij, katerih trge nadzorujejo in katerih surovine si prilaščajo. Zaradi tega regije z različnimi naravnimi danostmi in posebnostmi, vendar v boju za preživetje, dovoljujejo delovanje v ekološko ugodnejših razmerah, saj nimajo druge možnosti kot žrtvovati svoje surovine, okolje in blagor ljudi. Posledica je propadanje domačega načina gospodarjenja in storitvenih dejavnosti, ki je tisočletja zadoščal za potrebe domačega gospodarstva (povz. po Rizmanu, 2001, 24-25).

6 Več: Gl. delo Slovenija v procesih globalizacije, str.63-79, Milan Brglez, Drago Zajc, urednika..

11

2.2.2 Neenakomeren razvoj globalizacije v svetu Svetličič (2004, 96-104) se upravičeno sprašuje, kdo ima koristi od globalizacije, kdo plačuje njene stroške, kdo so njeni poraženci in kdo zmagovalci, zakaj eni dobivajo, medtem ko drugi izgubljajo. Nekateri kazalniki človekovega razvoja, kot so pismenost, šolanje, smrtnost dojenčkov, pričakovana življenska doba, dostop do pitne vode, padec deleža prebivalcev, ki živijo v skrajni revščini, so se zadnjih nekaj desetletjih bistveno izboljšali. Obenem pa so ekonomska preobrazba, liberalizacija, tehnološke spremembe in zaostrena konkurenca na trgu blaga in delovne sile, kar vse spremlja globalizacijo, prispevali k vedno večji revščini, neenakostim, negotovosti glede delovnih mest, slabljenju institucij in socialne podpore ter eroziji identitet in vrednot. Nekatere države hitro lovijo najbolj razvite, druge zaostajajo. Ali igrajo pri tem odločilno vlogo politike posameznih držav ali naravne danosti? Hote ali nehote se nam vsiljuje odgovor, da je vzrok za poglabljanje razlik v svetu med državami, pa tudi znotraj njih, globalizacija. Ljudje gledamo nanjo s stališča svojega delovnega mesta; če se nam zdi ogroženo, je za to kriva globalizacija, kot je postala tudi dežurni krivec za vse težave, s katerimi se srečuje sodobni svet ali posamezniki v njem. Ali je mogoče spremeniti globalizacijo, ne da bi se zamislili življenje Afričana, Indijca, Mehičana, Brazilca ali Kitajca? Zaradi globalizacije se zdi, da izgubljamo službe, zaslužimo manj kot na primer v Nemčiji ali v ZDA, onesnažujoče industrije se selijo v države z ohlapno okoljsko politiko in podkupljivimi uradniki. Še več, Svetličič opozarja, da zaradi globalizacije počasi izginjajo naravna ljudstva, starodavne kulture, stare vrednote. Globalizacija ima svoje pomanjkljivosti, vendar se temu namenja absolutno premalo pozornosti in sredstev. Posledica je nadaljnje naraščanje razkoraka med bogatimi in revnimi. Za razmere, v katerih več kot milijarda živi od manj kot dolarja na dan, seveda ni kriva globalizacija. Tudi ni kriva, da nimajo vsi ljudje dostopa do pitne vode in da več kot 10 milijonov ljudi letno umre zaradi pomanjkanja najosnovnejše zdravstvene pomoči.7 Vendar pa za vso bedo in revščino ne moremo kriviti zgolj in samo globalizacije. Daleč najpomembnejši razlog današnje bede so vojne, oboroženi spopadi, zatiralni in podkupljivi sistemi ter šibke države. Šolski primer sta vojni v Biafri, kjer je konec 60. let umrlo okoli milijon ljudi; in podobno kasneje v Ruandi8. Vojna v Biafri je bila namreč v veliki meri rezultat boja za nadzor nad nafto. Ta pa po teoriji »prekletstva naravnih virov« lahko zavira

7Nepravičnost globalizacije sproža splošno zamero in proteste. Antiglobalistični aktivisti po vsem svetu si prizadevajo spodkopati ali uničiti mednarodne institucije, ki podpirajo mednarodno trgovino in globalne finančne trge. Julija 2001 je tako npr. nekaj deset tisoč ljudi v Genovi protestiralo na ulicah ob srečanju osmih gospodarsko najmočnejših držav sveta (G8). Množične demonstracije v Genovi in po svetu so bile usmerjene proti poteku globalizacije, kakršen je danes, ki pušča ob strani množico revnih in uničuje svetovno okolje (Plut 2004, 13-14). 8 Zemljevid Afrike z vrisanimi vojaškimi spopadi od leta 1994 dalje kaže, da so bile v podsaharski Afriki po letu l.1994 kar 4 vojne oz. vojaški spopadi, ki so zahtevali nad 800.000 žrtev, in 17 z malo manj kot 800.000 mrtvimi. Leta 1999 je petina Afričanov živela v državah, ki so jih pustošile vojne. Kar 107 afriških voditeljev je v obdobju od leta 1960-2003 izgubilo oblast z vojno, invazijo ali državnimi udari. V Nigeriji je prišlo do ubojev dveh predsednikov in šestih državnih udarov v 30-letni vojaški diktaturi. Nafta in poslabšanje institucionalnih razmer sta verjetno najpomembnejša dejavnika nigerijskih ekonomskih in političnih problemov (ibid, 2004, 96).

12

razvoj, ker pospešuje korupcijo, destimulira investicijsko klimo in rast ter končno ovira razvoj institucij, ker zavira zveze med ljudmi in institucijami (Svetličič, 2004, 96) 9. Seveda se sprašujemo, kje je tu pravičnost. Pri trgovini in globalizaciji ne gre za pravičnost, temveč gre po mnenju zagovornikov globalizacije dejansko za blaginjo, standard ljudi, dobrine potrošnikov. Tudi tisti, ki danes izgubljajo delovna mesta zaradi nižanja cen, ki jih povzroča globalizacija, kot potrošniki nesporno pridobivajo. Res pa je, da pušča za seboj poražence, revščino, socialne razlike, razslojevanje, bedo. Nekaj pozitivnih razvojnih dosežkov, povezanih z globalizacijo:

• globalni prebivalec postaja v povprečju bogatejši; • DVR so dosegle v obdobju tridesetih let (1960-1990) takšen razvoj, za katerega so

industrijske države potrebovale 100 let. Življenjski standard, stopnja pismenosti in vpis v šole ter dostop do čiste vode se je bistveno izboljšal. Upadla je tudi smrtnost dojenčkov, otrok in žensk;

• v zadnjih 50 letih se je povprečni dohodek na prebivalca v svetu povečal za več kot 3-krat, svetovni BDP za 9-krat (UNDP, 1999, 25), čeprav se je prebivalstvo le malo več kot podvojilo;

• pričakovana življenjska doba se je od leta 1820 skoraj potrojila; • V obdobju 1990-2001 se je izboljšala pismenost odraslih (nad 15 let); • Leta 1985 je le 38% živelo v demokraciji, leta 2000 pa že 57%. Delež tistih, ki živijo

v avtoritarnih režimih, se je zmanjšal s 45 na 30% (Svetličič 2004, 78-79). Poslabšanje iskanih kazalnikov neenakosti:

• neskladje med bogatimi in revnimi se je zgodovinsko poglabljalo. Leta 1960 je ena petina prebivalstva bogatih držav imelo 30-kratnik dohodka ene petine revnih, leta 1997 pa 74-krat več;

• najbogatejši odstotek ljudi v svetu dobi toliko dohodka kot 57% najrevnejših skupaj; • stopnja imunizacije otrok pred najpomembnejšimi boleznimi je padla pod 50%; • še vedno je milijarda ljudi brez pitne vode; • eden od sedmih osnovnošolskih otrok ne hodi v šolo; • vsak dan umre za ozdravljivimi boleznimi 30.000 otrok; • 826 milijonov ljudi trpi zaradi podhranjenosti; • finančna in s tem ekonomska nestabilnost se krepi; • meje postajajo vse bolj porozne in prepuščajo uvoz vseh vrst slabih stvari, kot so

mamila, terorizem, nevarni izdelki, onesnaževanje, kriminal; raste število mafijskih združevanj in narkomanskih kartelov;

• poslabšale so se delovne razmere, vrnile so se nekoč že skoraj pozabljene bolezni (tuberkoloza), zmanjšal se je vpis v šole, v večini bivših sovjetskih republik se je povečala smrtnost10;

9Globalizaciji se tudi pripisuje krivda za izginjanje lokalnih kultur in otroško delo, čeprav so vzroki mnogokrat v koruptivnih in nesposobnih vladah ali pa imajo mnogo globlje zgodovinske korenine. Podatek, da kar 246 milijonov otrok na svetu dela in to kar tretjina v tveganih okoliščinah, je zaskrbljujoč (prav tam, 2004, 96). 10Napačno bi bilo misliti, da je revščina mišljena samo na revne prebivalce Afrike in podsaharske Afrike ali revščino južne hemisfere. Tudi bogata severna hemisfera ima trend rasti revščine. Razpravo o tem si lahko preberemo tudi v knjigi N. Chomskega, z naslovom Profit pred ljudmi (2005, 78-80): »V času vladavine Železne Lady M. Thatcher je namreč Londonski Observer l.1997 poročal, da »približno dva milijona angleških otrok trpi zaradi slabega zdravja in težav z rastjo, pretežno zaradi slabe prehrane, ki je posledica revščine, kot

13

• gozdovi izginjajo, prihaja do kraje javnih virov pod krinko privatizacije, raste število predmestnih barakarskih naselij in pojavljajo se moderne oblike suženjstva oz. prostitucije (Milanović 2003a: 697, vse povz. po Svetličiču 2004, 79-80)11.

2.2 Okoljska globalizacija – globalni problem Okoljska globalizacija na začetku 21 stoletja:

1. rast svetovnega prebivalstva; 2. naraščanje porabe naravnih virov; 3. onesnaženo geografsko okolje v lokalnem, regionalnem in planetarnem pomenu; 4. antropogene spremembe podnebja planeta; 5. izgubljanje pokrajinske in biotske raznovrstnosti v vseh območjih sveta.

Ključni sodobni pritiski na okolje na začetku 21.stoletja:

1. narašanje svetovnega prebivalstva; 2. spremembe globalnih krogov nekaterih kemijskih elementov; 3. povečanje dolgoročnega tveganja zaradi strupenih kemikalij; 4. povečanje stopnje biološkega mešanja vrst; 5. stalno upadanje habitatske raznolikosti.

Okoljska globalizacija pomeni, citirano po Plutu (2004, 17): »skupni vpliv različnih gospodarskih, infrastrukturnih, prebivalstvenih, socialnih in drugih družbenih procesov na sestavo in delovanje Zemlje kot planetarnega ekosistema«. Obstoj človeštva je od nekdaj odvisen od trajnega delovanja storitev okolja in ohranjanja naravnih virov, kar velja tudi za prihodnje generacije. Vendar so v številnih primerih že danes presežene zgornje meje zmogljivosti planeta za oskrbo človeštva z dobrinami in ekosistemskimi storitvami, kar okoljevarstvenikom, znanstvenikom in okoljskim ekonomistom vzbuja precejšnje skrbi. Tako je svetovni ribolov v primežu prelova, gladine talne vode se znižujejo na vseh celinah, pašniki so čezmerno obremenjeni z živino, tropski gozdovi izginjajo, izumrtje ogroža desetino vrst sesalcev in tretjino rib. Seveda to izumrtje narašča v obratnem sorazmerju z rastjo človeške populacije. Koncentracije toplogrednega CO2 so najvišje vsaj v zadnjih 420 000 letih. Ob nadaljevanju teh razvojnih tokov se obrisi konca 21. stoletja začrtujejo kot razmere, ki so pred 65 milijoni let povzročile množično izumrtje dinozavrov in drugih vrst (Plut 2004, 17). Vendar množično izumrtje ne bo posledica naravnih razmer, temveč pogubnega materialnega delovanja in širjenja človeške vrste. je niso videli že od leta 1930 naprej«. Težnja, da bi povečali skrb za zdravje otrok, se je obrnila in otroške bolezni, ki so jih že obvladali, so se spet razširile po zaslugi (zelo selektivnega) »evangelija o svobodnem trgu«, ki so ga najbolj občudovali tisti, ki so uživali njegove koristi. Še nekaj mesecev prej pa je isti časopis objavil, da bo »eden od treh otrok, ki se rodijo, revež«, ker se je otroška revščina dvignila za trikrat po izvolitvi Margaret Thatcher. »Vrnitev Dickensovih bolezni, ki strašijo današnjo Britanijo«, je poročal še en naslov na prvi strani in se oprl na raziskave, ki so pokazale, da se socialne razmere v Britaniji vračajo na raven tistih izpred sto let. Še posebno hude so bile posledice odvzema plina, elektrike, vode in telefona »velikemu številu gospodinjstev, kar je bila naravna posledica privatizacije, s celo vrsto ukrepov, ki so dali prednost »bogatejšim strankam« in »dodatno obremenili reveže«. To je pripeljalo do energetskega prepada med revnimi in bogatimi. Krčenje socialnih programov je državo pripeljalo na rob panike o neizogibnosti socialnega razpada. Seveda so industrija in finance zaradi prej naštetih ukrepov povečali svoje dobičke.« 11Več: Milanović, B.; Two faces of Globalisation: Against globalisation as we know it. World Development, let. 31, št. 4, str. 667-683, Elsevier Science Ltd.

14

Kako se je okolje spreminjalo oziroma prilagajalo zadnjih 100 let, je najbolj razvidno iz naslednjih preglednic. Zmanjševanje zalog neobnovljivih naravnih virov, preseganje zmožnosti naravnega obnavljanja pri rabi nekaterih obnovljivih virov, izginjanje naravnih habitatov, regionalno čezmerno onesnaženo okolje v številnih območjih sveta ter prvi znaki preseganja globalnih samočistilnih zmogljivosti (npr. tanjšanje ozonske plasti, podnebne spremembe) so posledice vse večjega števila svetovnega prebivalstva, ki je materialno čedalje zahtevnejše in čedalje bolj potrošniško naravnano. Ad.1. Rast svetovnega prebivalstva - demografska eksplozija prebivalstva, ki jo je Malthus napovedoval že pred dvesto leti, poteka po drugi svetovni vojni v t.i. Tretjem svetu, kjer se vsako leto število svetovnega prebivalstva poveča za okoli 90 milijonov. Po sodobnih ocenah Svetovne banke naj bi se prebivalstvo v naslednjih 30 letih povečalo za dve milijardi in v naslednjih 20 letih za dodatno milijardo, torej se ustalilo na okoli 9 milijardah. V večini teh držav živi skoraj 3 milijarde z manj kot 2 USD na dan. Pozitivno je dejstvo, da se je v obdobju 1980-2000 povprečni dohodek na prebivalca revnega sveta povečal od 990 na 1350 USD, umrljivost dojenčkov prepolovila, nepismenost zmanjšala od 47% na 25%. Število prebivalcev, ki živi v absolutni revščini, pa je še vedno 1,2 milijarde ljudi. V Indiji in na Kitajskem se je število revnih ljudi zmanjšalo, v podsaharski Afriki pa celo povečalo. Povprečni dohodek v 20 najbogatejših državah je sedaj 37-krat večji kot v 20 najrevnejših državah (Sustainable Development 2003, str.1-2, povz. po Plutu 2004, 15). Uvoz hrane pomeni zlasti za revne države veliko tveganje, saj se poveča odvisnost od držav izvoznic hrane. Kakovost obdelovalnih zemljišč je v številnih državah v upadanju, v številnih kmetijskih območjih sveta primanjkuje vode. Danes živi 500 milijonov ljudi v regijah s stalno sušo, leta 2025 naj bi se njihovo število povečalo za 5-krat, na 2,4-3,4 milijarde prebivalcev (prav tam, 215). Tabela št. 1: Rast svetovnega prebivalstva:

Obdobje Število prebivalcev Pred milijonom let 125 000 Pred 25000 leti Okoli 3 milijone Pred 10.000 leti 5–10 milijonov Pred 5000 leti Okoli 100 milijonov Pred 2000 leti 150–300 milijonov Leta 1830 1 milijarda Leta 1930 2 milijardi Leta 1975 4 milijarde Leta 1990 5,3 milijard Leta 2000 6,1 milijard Leta 2050 8-9 milijard

Vir: Svetovna Banka 2003, Plut 2004, 39.

15

Tabela št. 2: Število svetovnega prebivalstva v obdobju 1950-2025 (v milijardah) Makroregija 1950 2000 2025 Indeks

2025/2000 SVET 2,521 6,055 7,824* 129,2 Gospodarsko razvite države 0,853 1,306 1,359 104,1 Države v razvoju 1,668 4,746 6,459 136,1 Azija (brez Bližnjega vzhoda) 1,334 3,42 4,307 125,9 Evropa 0,547 0,728 0,701 96,3 Bližnji vzhod in Severna Afrika 0,112 0,404 0,614 152,0 Podsaharska Afrika 0,177 0,641 1,09 170,8 Severna Amerika 0,172 0,31 0,363 117,1 Srednja Amerika in Karibi 0,054 0,173 0,236 136,4 Južna Amerika 0,113 0,348 0,461 132,5 Oceanija 0,011 0,03 0,04 133,3

Word Resources, 2000, povz. po Plutu, 2004, 42; *Napovedi Evropske komisije za l. 2030=8,16 milijarde prebivalcev Ad.2. Izčrpavanje naravnih virov – Povečanje porabe naravnih virov narašča hitreje od letne stopnje rasti prebivalstva. V obdobju 1900-2000 se je svetovno prebivalstvo povečalo za skoraj 4-krat, svetovna proizvodnja žit pa za 5-krat, od 0,4 milijarde ton na 1,9 milijarde ton. Pritiski na naravne sisteme in vire (tabela št. 3), tako Brown (Zemlja 1998, 3)12, se zaradi gospodarske rasti povečujejo. V obdobju 1950 do konca stoletja se je poraba hlodovine potrojila, poraba papirja se je povečala za šestkrat, ulov rib za skoraj petkrat, poraba žita se je potrojila, poraba fosilnih goriv se je povečala za štirikrat, povečalo pa se je tudi onesnaženje zraka in vode. Žalostna resničnost je, da je svetovno gospodarstvo še naprej v vzponu, ekosistem, od katerega je odvisno, pa nazaduje, kar vodi posledično v neuravnoteženost. Razvrščanje naravnih virov (virov okolja)

Neobnovljivi (zaloge)

Fosilna goriva Surovine

Premog Nafta Zemeljski plin Nekovinski materiali Kovinski materiali

Obnovljivi (prilivi) Vključujejo vodo, zrak, živali in rastline, sončno sevanje, moč vetra in energijo valovanja.

Neposredna sončna energija Posredna sončna energija Geotermalna energija Vodni viri Zrak Prst

Veter Plimovanje Morski tokovi Biomasa

Drugi Prostor Pejsaž Storitve okolja (ekosistemov) Biotska raznovrstnost

Kroženje hranil Uravnavanje plinov, podnebja, vode Zaščita pred erozijo Samočistilne zmogljivosti Habitati Vrste Genski viri

12Ekonomski kazalci, npr. investicije, proizvodnja in trgovina, so ves čas pozitivni, ključni okoljski kazalci pa so vse bolj negativni. Gozdovi se krčijo, gladina podtalnice se znižuje, prsti so vse bolj erodirane, mokrišča izginjajo, populacije rib so zdesetkane, pašne površine so vse manj produktivne, reke usihajo, temperature se zvišujejo, koralni grebeni umirajo, rastlinske in živalske vrste pa izginjajo. Svetovno gospodarstvo, kakor je struktuirano danes, ne bo moglo več dolgo rasti, če bodo ekosistemi, od katerih je odvisno, še naprej propadali z nezmanjšano hitrostjo (Brown, Zemlja 1998, 3).

16

Radej v enem od svojih člankov celo navaja oceno, da 80 % vseh izkopanih surovin na koncu obleži nekoristno kot embalaža, ostanek ali odpadek. Izgube pretvorbe in prenosa dosegajo okoli 70 % primarne energije. Škode enostranske gospodarske rasti so še višje ob upoštevanju dejstva, da je od vseh načrpanih bogastev kar tri četrine neobnovljivih. Lep primer je Nizozemska, za katero so navedene ocene, da aktivnosti, ki ustvarijo 30% BDP, k razvrednotenju okolja prispevajo kar 70-odstotni delež. Nesorazmerno visok prispevek umazanih industrij k rasti BDP je ocenjen tudi za Slovenijo (povz. po Radeju, IB Revija 2004, 8). Poraba energije na prebivalca je najbolj narasla v zadnjem stoletju, zlasti zaradi tehnološkega razvoja in inovacij. Trendi intenzivnosti rabe energije kažejo, da sta v zadnjih sto letih globalni gospodarski BDP in poraba energije naraščala hitreje kot svetovno gospodarstvo, kar zlasti velja za gospodarsko razvita območja sveta (tabele št. 3 in 4 in 5). Tabela št. 3: Planetarni kazalci pritiskov na okolje 1900-2000

planetarni kazalec 1900 1950 1970 1990 2000 indeks

2000/1900

indeks

2000/1950Število prebivalcev (v miljardah)

1,6

2,5

3,7

5,3

6,05

3,8

2,4

št.mest z več kot 1 miljonom preb.

16

-

-

-

326

20,4

-

število urbanega prebivalstva (v milijonih)

160

750

1360

2280

3200

20

4

pričakovana življenjska doba (v letih)

35

46,6

57,9

64,7

66

1,9

1,4

BDP (bilijoni)** 2,3

6, 3

16,1

31,4

31,5 (40,5=1999)

13,7

6,4

Poraba fosilnih goriv (v milijardah t naftnih ekviv.)

0,5

1,67

6,51

7,15

7,65

15,2

4,6

Poraba fosilnih goriv na prebivalca (v t ekv. premoga)

0,6

1,2

n.p.

2,4 (l. 87)

1,6 (l.97)

2,6

1,3

proizvodnja žit (v milijardah ton)

0,4

0,631

1,096

1,780

1,9

4,8

2,9

število osebnih avtomobilov (v milijonih)

0,4

53

194

445

520

1300

9,8

Proizvodnja osebnih avtomobilov (v milijonih)

-

8

23

36

39

-

4,9

Emisije CO2 (v milijardah ton)

-

5,9

15

21 (27,9***)

23,1 (30,7***)

-

3,9

delež CO2 v ozračju (ppm) 280 317 326 354 368 1,3 1,16 Vir: EEA,1995; World Bank, 2003; (povz. po Plutu, 2004, str. 18-19) **1 bilijon = 1000 milijard ***fosilna goriva, cementarne = 23 milijard ton CO2 leta 2000 + sežiganje gozda, pašnikov = 6 milijard ton CO2

17

Tabela št. 4: Prebivalstveni, gospodarski in okoljski kazalci za izbrane države (1995-2000):

Letna rast BDP (%)

Država Letna rast

prebival-stva

(1995-2000)

%

Povprečno število otrok/ žensko (1995-2000)

%

BDP na prebivalca (1997) v

USD

Poraba energije na prebivalca (1997) ( ekviv.nafte-

kg) 1988-1997

Število vozil na 1000 prebival-

cev (1996)

Proizvo-dnja CO2 na prebi-valca/kg (1996)

Slovenija 0,0 1,3 10 055 3197 3,0 365 7900 Avstrija 0,5 1,4 30 220 3428 2,4 458 7364 Hrvaška 0,1 1,6 4202 1706 - - 3909 Rusija 0,2 1, 3 2290 4009 - 107 10681 Švica 0,7 1,5 43 120 3616 0,9 462 6144 ZDA 0,8 2,0 28 651 7956 2,5 489 19674 Japonska 0,2 1,4 42 719 4085 2,2 373 9284 Kuvajt 3,1 2,9 15 750 9332 - 317 25257 Kitajska 0,9 1,8 671 883 8,2 3 2729 Indija 1,6 3,1 391 447 5,0 4 1050 Brazilija 1,3 2,3 4562 1051 2,0 - 1330 Nigerija 2,4 5,2 299 853 3,7 7 822 Etiopija 2,4 6,3 116 294 2,7 1 59 Svet 1,3 2,7 5262 1635 2,2 84 4157 Vir: World Resources, 2000, gl. Plut 2004

Tabela št. 5: Deleži izbranih držav – prebivalstvo, BDP in viri okolja (konec 20.stoletja)Država, Regija v % celote

Prebivalstvo (1999),

BDP (1998),

Emisije CO2 (1999)

Gozdne Površine (1995)

Rastline (1997)

Kitajska 21,0 10,2 13,5 4,0 11,9 Indija 16,5 5,4 4,5 2,0 5,9 EZ (15 članic) 6,3 20,5 14,5 3,0 - ZDA 4,6 21,3 25,5 6,0 6,0 Indonezija 3,5 1,3 0,9 3,0 10,9 Brazilija 2,8 2,9 1,5 16,0 20,8 Rusija 2,4 2,4 4,6 22,0 - Japonska 2,1 8,0 6,0 0,7 2,1 Južna Afrika 0,7 0,9 2,0 0,2 8,7 Skupaj 59,9 72,9 73 56,9 66,3 Vir: povz. po Flavin, 2001, Plut 2004, 23

Podajmo Plutove navedbe (2004, 23-24): na Japonskem je konec 20. stoletja živelo le nekaj več kot 2% svetovnega prebivalstva, ki pa je ustvarjalo kar 8% svetovnega dohodka in 6% emisij CO2, delež japonskih gozdnih površin pa je bil 0,7% svetovnega gozda, število osebnih avtomobilov na 1000 prebivalcev je bilo 4,4-krat nad svetovnim povprečjem. Prispevek EZ (še 15 članic) in ZDA k svetovnim emisijam CO2 je glede na število prebivalcev veliko večji. Delež emisij v EZ znaša 14,5%, delež svetovnega prebivalstva pa obsega 6,3% svetovne populacije. ZDA imajo samo 4,6% svetovnega prebivalstva, emisij CO2 pa kar četrtino. Poraba energije na prebivalca je bila skoraj 5-krat nad svetovnim povprečjem, število osebnih vozil na 1000 prebivalcev pa 6-krat nad svetovnim povprečem. Tudi Slovenija ne zaostaja, saj je bila poraba energije in emisije CO2 na prebivalca približno

18

2-krat nad povprečjem (toliko je bil tudi višji BDP na prebivalca), število osebnih vozil pa celo 4,3-krat nad povprečjem sveta. Indija je imela več kot 16% svetovnega prebivalstva, ki je prispevalo zgolj nekaj več kot 5% svetovnega dohodka in 4,5 svetovnih emisij CO2, število osebnih avtomobilov pa je bilo 21-krat pod svetovnim povprečjem. V zelo revnih državah sveta (npr. Etiopija, Nigerija, Indija) je poraba naravnih virov in emisije na prebivalca vsaj za 10-krat nižja kot v državah z največjimi dohodki na prebivalca. Brazilija in Rusija pa sta po mnenju mnogih uglednih znanstvenikov, ki opozarjajo na propadanje gozdnih površin, ki so ključni za ohranitev dinamičnega naravnega ravnovesja in opravljanje planetarno pomembnih ekosistemskih storitev, najpomembnejši državi na svetu (glej tabeli 6 in 7). Ad.3. Odpadki - letno se proizvede najmanj 300–500 milijonov ton nevarnih odpadkov. Najbolj izrazite posledice so ogroženi vodni viri, zlasti podzemne vode, ki prispevajo okoli polovico vode rek in jezer. Mnoge države, žal, nimajo strokovnega znanja, da bi se lahko spopadle s tem problemom. Vlade pogosto nimajo dovolj informacij o tem, koliko in kakšne vrste nevarnih snovi se spuščajo v okolje ter kakšno nevarnost predstavljajo za ljudi in okolje (povz. po Keatingu 1995, 21-25). Ko govorimo o onesnaženosti okolja, govorimo tudi o onesnaženosti zraka zaradi izpustov toplogrednih plinov in o antropogenih spremembah podnebja kot njihovih posledicah. V letu 2001 so letne emisije ogljika iz fosilnih goriv dosegle rekord, saj so po eni izmed ocen znašale 6,5 milijarde ton. “Vedno večje količine smeti in odplak iz mest ogrožajo zdravje ljudi in okolje. Vsako leto umre 5,2 milijona ljudi, od tega 4 milijoni otrok, zaradi bolezni, ki jih povzroča neustrezno odlaganje komunalnih odpadkov in ravnanje z odplakami. Odpadki iz mest onesnažujejo zrak, prst in vodo na obsežnih območjih.”

Keating, Agenda 21, Rio Zanimivo je, da imajo nekatere države v razvoju (Indija, Mehika, Urugvaj) v primerjavi z razvitimi industrijskimi državami višje odstotke dovzetnosti za okoljske probleme in so tamkajšnji prebivalci pripravljeni plačati celo višje cene in davke za zaščito okolja kot v nekaterih industrijsko razvitih državah, npr. Finska ali Japonska, čeprav se ve, da je v državah z večjimi dohodki na prebivalca njihov prispevek k planetarnemu onesnaževanju večji (Gregorc 2004, 9). Ad.4. Izgubljanje pokrajinske in biotske raznovrstnosti v vseh območjih sveta – npr. krčenje tropskega gozda znaša po nekaterih ocenah 140 000 km2 na leto oz. 1% letno (v 90. letih se je svetovni gozd skrčil za 4%). Od poznih sedemdesetih let do konca 20. stoletja je bilo, citirano po Komatu: »… uničeno območje tropskih gozdov, večje od EU, večinoma zaradi lesa, pridelkov, kot sta palmovo olje in soja ter gojenja goveda. Krčenje gozdov se seveda nadaljuje (na vsaka 3 do 4 leta se uniči območje, ki ustreza velikosti Francije. Tudi obseg vlažnih ekosistemov kot zelo biotsko pestrih območij, se je v 20. stoletju zmanjšal za več

19

kot 50%. Leta 2000 je bilo ogroženih 27% koralnih grebenov, v eni človeški generaciji bo s tem tempom uničenih 60-70 % koralnih grebenov. V 60% svetovnih ribolovnih območjih je bil ribolov prekomeren. Četrtina sesalcev in 12% ptičev je v nevarnosti, da izumrejo. Vsako leto izumre nekaj tisoč vrst organizmov (ocene se razlikujejo, ker večina vrst ni niti popisana). Izginotje ene same višje rastline povzroči izumrtje vsaj trideset drugih vrst. Genska pestrost kulturnih rastlin izginja s stopnjo 2% na leto. Nepovratno uničena je že četrtina namakalnih površin, tj. 250 milijonov ha, rodno prst uničujemo 13-krat hitreje, kot ta nastaja v naravnih procesih. Od druge svetovne vojne je bilo uničene 1,5 milijarde ha, tj. 37,5% vseh njivskih površin, dinamika pa se pospešuje, saj sedaj vsako leto uničimo 5 do 12 milijonov hektarjev. Stroški sanacije razmer letno terjajo vsaj 250 milijonov dolarjev. Vsako leto se na enega zemljana premesti 20 ton prsti in mineralnih virov, kar je enako delovanju vseh plazov, vulkanov in potresov na planetu. Reka Amazonka letno odplavi v ocean vsaj 1 milijardo ton erodirane prsti, kitajska Huang Ho1,1 milijarde in reka Ganges 3 milijarde ton. Slednji dve odplavljata rodno prst iz najbolj poseljenih delov sveta. Poraba pitne vode je dvakrat večja, kot je naravna obnova vodnih virov. Leta 2025 bo 1,8 milijarde ljudi odrezane od virov pitne vode…«(Komat, IB Revija 2004, 17-31). Kjer mednarodne družbe nenadzorovano izkoriščajo les, so tropski gozdovi in njihovi prebivalci precej ogroženi, na kar opozarja Frencheva iz inštituta Worldwatch (1998, 198-199). Med državami, ki ponujajo koncesije, so tudi nekatere s še zadnjimi nedotaknjenimi svetovnimi gozdovi, npr. Kambodža, Kamerun, Čile, Gabon, Gvajana, Nikaragva, Nigerija, Papua Nova Gvineja, Salomonovi otoki in Surinam13. Države, ki so v obdobju 1981-1990 posekale največ gozdov: Povprečna letna površina v km2

1. Brazilija -36.710 11. Mnjamar -4.010 2. Indonezija -12.120 12. Malezija -3.960 3. Zair - 7.320 13. Kolumbija -3.670 4. Mehika - 6.780 14. Zambija -3.630 5. Bolivija - 6.250 15. Indija -3.390 6. Venezuela - 5.990 16. ZDA -3.170 7. Tajska - 5.150 17. Filipini -3.160 8. Sudan - 4.820 18. Peru -2.710 9. Tanzanija - 4.380 19. Ekvador -2.380 10. Paragvaj - 4.030 20. Angola -1.740

Vir: Svet v številkah, 1995 (Bogomir Ferfila, Države in Svet, 2001, str. 114)

Države, ki so v obdobju 1981-1990 najbolj zmanjšale svoje gozdne površine:% letnega zmanjševanja gozdnih površin 1. Jamajka 5,3 6. Tajska 2,9 2. Haiti 3,9 7. Kostarika 2,6 3. Bangladeš 3,3 8. Dominik. Republika 2,5 4. Pakistan 2,9 9. Paragvaj 2,4 5. Filipini 2,9 10. Salvador 2,1 Vir: Svet v številkah, 1995 (Bogomir Ferfila, Države in Svet, 2001, str. 114)

13 Medtem ko se izkoriščanje naravnih virov pospešeno nadaljuje v mnogih državah, sta Jeffrey Sachs in Andrew Warner s harvardske univerze v svoji raziskavi dokazala, da so se v zadnjih desetletjih v povprečju države, bogate z naravnimi viri, odrezale gospodarsko slabše kakor države, ki imajo sorazmerno malo naravnega gospodarstva (Zemlja 1998, French, 188-89).

20

Amazonski deževni gozdovi so največji kompleks naravnega tropskega gozda. Vanj je zarezala mreža cest, pa sečnja komercialnega lesa, čiščenje gozdnih površin za pašo in človeške naselbine. K temu sta svoj lonček primaknila še črpanje nafte in pridobivanje rudnin. Amazonski pragozd je zaradi človekove dejavnosti zdesetkan v takšni meri, da metereologi napovedujejo podnebne spremembe nad Amazonijo, ki pa bi imele tudi širše posledice.

za biotsko raznovrstnost pa sta poudarjeni dve grožnji: prva je neprimerna raba in razvoj zemljišč; druga grožnja je vse večji vpliv podnebnih sprememb. Zaradi razmaha svetovne trgovine živimo namreč v obdobju množičnega mešanja organizmov in tako povečano število organizmov in vrst prihaja v posamezne regije kot tujki. Manjši del eksotičnih vrst preživi in se v novih kolonijah uspešno razvija, pri tem pa lahko pride do ogroženosti starih vrst, njihovega izumiranja ali celo nastanka novih.

21

3. LIBERALIZACIJA SVETOVNE TRGOVINE IN OKOLJE 3.1 Povezava med trgovinsko in okoljsko politiko Okoljska politika je kljub prizadevanjem, da bi postala del trgovinske politike, še vedno ločena zadeva. Okolje je danes res eno glavnih tem mnogih trgovinskih pogajanj, kot so NAFTA14, MEA (Multilateral Environmental Agreements - večstranski okoljski sporazumi) ali pogajanja v okviru Svetovne trgovinske organizacije. V poznih 60. in 70. letih prejšnjega stoletja so postala prizadevanja bolj očitna in eden takih poskusov vključevanja okolja je bila pri GATT (General Agreement on Tariffs and Trade – Splošni carinski in trgovinski sporazum) kot predhodnici Svetovne Trgovinske Organizacije (STO) ustanovljena delovna skupina za okoljske standarde in mednarodno trgovino, vendar se ni nikoli sestala. V letu 1991 je ta problematika o odnosu med okoljem in svetovno trgovino spet stopila v ospredje. Leta 1992 se je odvijala konferenca Združenih narodov v Riu de Janeiru, glavna tema pa sta bila okolje in trajnostni razvoj. V ospredje so prišla vprašanja, kakšen je vpliv procesov globalizacije in z njo povezane trgovine na okolje. 3.1.1 Smer Stockholm - Rio de Janeiro Konferenca o človekovem okolju v Stockholmu (Stockholm Conference on Human Environment) leta 1972 predstavlja prvo svetovno srečanje na temo okolja in je tako prelomni dogodek v mednarodnem okoljskem pravu, saj razglaša, da z nevednostjo in brezbrižnostjo lahko povzročimo ogromno in nepovratno škodo okolju, od katerega je odvisno naše življenje. Temu cilju naj bi sledili v soglasju z osnovnimi cilji miru, svetovnega gospodarstva ter družbenega razvoja. Gre za poziv vseh vlad in ljudi k prizadevanju za skupne cilje za ohranitev in izboljšanje človekovega okolja in doseganje koristi za vse človeštvo (The Stockholm Declaration on the Human Environment, 1972). Leta 1983 je bila pri Združenih narodih ustanovljena Svetovna komisija za okolje in razvoj (t.i. Brundtlandova komisija – ime je dobila po svoji predsednici), ki je opredelila tudi definicijo trajnostnega razvoja. V svojem poročilu iz leta 1987 z naslovom “Our Common Future” (Naša skupna prihodnost) je opozorila na vedno večjo ogroženost planeta zaradi vedno hujše revščine, degradacije okolja, bolezni in onesnaževanja. Pozvala je k “novemu obdobju ekološko zdravega gospodarskega razvoja”. Bila je mnenja, da je človeštvo sposobno doseči trajnostni razvoj – zadovoljiti potrebe v sedanjosti, ne da bi pri tem ogrozilo možnosti prihodnjih generacij za zadovoljevanje njihovih potreb. Potreba po trajnostnem razvoju se namreč nanaša tako na razvite države kot na države v razvoju. Svet v razvoju potrebuje trajnostni razvoj, da prepreči propad okolja in milijardam ljudi na Zemlji omogoči zadovoljitev osnovnih potreb po zdravju in človeškem dostojanstvu. Razviti svet pa se mora premakniti na pot trajnostnega razvoja, da se izogne okoljski katastrofi, ki jo povzroča prekomerno izčrpavanje naravnih virov ter onesnaževanje zraka, voda in

14 Severnoameriški sporazum o prosti trgovini med Kanado, Mehiko in Združenimi državami (North American Free Trade Agreement, je nastal konec leta 1992). Cilj je bil uskladiti zastarela trgovinska pravila s sodobno stvarnostjo varstva okolja. Ker je včasih težko ločiti med ukrepom, ki temelji na resnični skrbi za varstvo okolja in ukrepom, ki naj bi zavaroval domačo industrijo pred tujo konkurenco, so dali nekatere zakone pregledati znanstvenikom. Zato je NAFTA zahtevala, naj nekateri standardi, ki naj bi varovali zdravje človeka, rastlin in živali (na primer vsebnosti pesticidov), temeljijo na znanstvenih načelih in tudi na ocenah tveganja, primernega okoliščinam (French, Zemlja 1998, str.203).

22

naravnega okolja (Slovenski svet za trajnostni razvoj, 2001-2003). Pet let kasneje so bila s podpisom Agende 21 junija 1992, na svetovni konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju v Riu de Janeiru sprejeta načela trajnostnega razvoja in akcijski načrt za njihovo uresničevanje. 3.1.2 Agenda 21 Junija 1992 se je več kot 100 voditeljev držav in vlad in 20.000 predstavnikov nevladnih organizacij z vsega sveta zbralo v Rio de Janeiru na konferenci združenih narodov o okolju in razvoju (UNCED – UN Conference on Environment and Development). Rezultat te konference je bila Agenda 21, ambiciozen, 500 strani dolg načrt o trajnostnem razvoju. Zajema štirideset poglavij s programi aktivnosti in se zaključuje z ugotovitvijo, da “okoljska politika, ki se osredotoča pretežno na varovanje in ohranjanje virov in pri tem ne upošteva možnosti preživetja prebivalcev, ki so od teh virov odvisni, ne more uspeti“ (Združeni narodi, Agenda 21)15. Cilji Agende 21 zajemajo od varovanja močvirij in puščav, zmanjševanja onesnaženosti zraka in vode, tehnoloških izboljšav v energetiki in kmetijstvu, varnejšega ravnanja s strupenimi kemikalijami in radiaktivnimi odpadki do preprečevanja širjenja bolezni in slabe prehrane. Širina okoljskih in socialnih ciljev Agende 21 odraža paleto izzivov, s katerimi ima opraviti sodobni svet. Vendar je prav ta ambicioznost zmanjšala možnosti uveljavitve Agende 21, ker je presegla omejene možnosti državnih in mednarodnih agencij. Agenda 21 priporoča, da države podpisnice sprejmejo nacionalne programe trajnostnega razvoja. Večina držav je sicer ustanovilo nacionalne komisije za pripravo strategij trajnostnega razvoja, ki so jih sestavljali predstavniki različnih industrijskih panog, nevladnih organizacij in državni funkcionarji. Po mnenju Frencheve iz WorldWatch Institute je bila večina sprejetih dokumentov do leta 1997 (Zemlja 1998, 226-228) na žalost samo načelna, deklarativna in sama sebi namen. V nacionalnih programih je bilo okolje obravnavano kot ločeno področje, ki je v pristojnosti ministrstva za okolje, in ne kot vprašanje, ki je vpeto v vsa področja razvoja svetovnega gospodarstva. Če bi načrt Agende 21 uresničili, bi to pomenilo daljnosežne spremembe v ravnanju mednarodnih ustanov, posameznih vlad in tudi posameznikov po vsem svetu. Poleg tega so v Riu sprejeli dva sporazuma – o klimatskih spremembah in biotski raznovrstnosti. Ravno ta dva sporazuma naj bi privedla do sprememb v vladnih politikah v posameznih državah. Tu igra pomembno vlogo spoznanje, da je svetovno partnerstvo potrebno za dosego trajnostnega razvoja (Ibid 1995, 226). Pri vsem tem ne moremo ignorirati vprašanja financiranja. Po Agendi 21 bi bilo treba državam v razvoju za njeno udejanjanje letno nameniti okoli 600 milijard USD. 475 milijard USD naj bi predstavljali domači viri, 125 milijard USD pa pomoč razvitih držav. Pa poglejmo, kaj se je dogajalo s tem financiranjem v naslednjem desetletju: v obdobju 1992-2000 je svetovni BDP po podatkih Svetovne banke znašal okoli 25.000 milijard USD na letni ravni. Delež udejanjanja Agende 21 naj bi torej predstavljal letno okoli 2,5%

15 Več: Združeni narodi, Agenda 21: The United Natoins Programme of Action From Rio; New York. U.N. Publications, 1992.

23

svetovnega BDP16, za svetovno oboroževanje pa se je namenilo okoli 3 odstotke BDP. V obdobju 1992-2000 je uradna razvojna pomoč razvitih držav upadla upadla od 0,33% na 0,22% BDP v letu 2000 oziroma od 69 milijard USD na 53 milijard USD. Dogovorjeni (07% BDP) oziroma višji delež BDP (0,81-1,1%) so državam v razvoju namenile zgolj skandinavske države (Danska, Švedska in Norveška) ter Nizozemska. Velika britanija, Japonska in Nemčija so npr. leta 2000 namenile le okoli 0,3% BDP, Italija in ZDA pa zgolj pičlih 0,1%. Opazno je torej usihanje pomoči razvitih držav, hkrati pa nastajajoči mednarodni okoljski in razvojni skladi tega zaostajanja niso sposobni nadomestiti (Plut, Dušan, Delo, Sobotna priloga, 9. julij 2005, 16-17). Za primerjavo je naveden podatek Frencheve (Zemlja 1997, 4): prihodek korporacije, ki se uvršča med 500 največjih na svetu po kriterijih, ki jih upošteva Fortune Global, mora dosegati 8,9 milijarde USD na leto! 3.1.3 Po Riu Začetno navdušenje, ki ga je sprožila konferenca UNCED, je splahnelo zaradi pomanjkanja politične volje. Ker se spremembe dogajajo prehitro, je nemogoče, da bi lahko dohajale prenatrpan urnik mednarodnih organizacij. Kljub trudu majhnih skupin aktivistov in nekaterih nevladnih organizacij ter kljub številnim opozorilom znanstvenikov ostaja dobiček še naprej glavno vodilo v tovarnah, na kmetijah, v vaseh in mestih, ki so temelji svetovne ekonomije. Posledica tega je, da se degradacija okolja nadaljuje z nezmanjšano hitrostjo in tudi številni ekonomski in razvojni problemi, ki so z degradacijo okolja povezani, ostajajo nerešeni. Čeprav so se nekateri družbeni kazalci, kot je na primer pričakovana življenjska doba in stopnja pismenosti svetovnega prebivalstva, v zadnjih letih izboljšali, nam drugi kažejo, da gre razvoj v napačno smer: neenakost v dohodkih se povečuje, povečujejo se tudi dolgovi držav tretjega sveta, svetovno prebivalstvo še naprej narašča z neustavljivo naglico, število revnih ljudi po svetu pa se veča. Tudi razlike med spoloma17, ki so ena glavnih ovir pri odpravljanju revščine in preprečevanju degradacije okolja, še naprej ostajajo nerešene in spadajo med ključne probleme pri reševanju prihodnosti (povz. po French, 1995, 222-230). Vseeno je treba po mnenju Christopherja Flavina iz inštituta Worldwatch poudariti, da je zgodovinski dosežek konference v Riu uradno priznanje o povezanosti okoljskih in razvojnih vprašanj, vključno z dejstvom, da revščina sama po sebi ustvarja večino okoljskih problemov. Razvojni proces, ki ga mnogi razlagajo kot izključno ekonomsko kategorijo, bi moral biti razumljen kot proces širjenja možnosti, ki so prebivalcem dostopne za zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb prehranjevanja, bivanja in izobraževanja. Vendar Rio tudi do danes ni uspel preprečiti širjenja lakote in zajeziti revščino po svetu ali zmanjšati degradacije okolja. Okoljske in socialne probleme v številnih državah še dodatno obremenjujejo medetični konflikti, kar povzroča milijone beguncev in včasih vojaške spopade. Kljub temu si mnoge države prizadevajo za ekonomsko rast kot samostojen cilj in si pri tem zatiskajo oči pred dolgoročnimi posledicami, ki jih imajo take usmeritve za trajnostni razvoj. Pospešena rast v 90. letih je v mnogih državah v razvoju bistveno

16 Leta 2002 so subvencije kmetijstvu v državah OECD dosegle kar 311 milijard dolarjev ali 6-krat več, kot je znašala razvojna pomoč. Leta 2000 je EU vsako kravo subvencionirala v višini 913 dolarjev, kar je ogromno v primerjavi z 8 dolarji za prebivalca podsaharske Afrike. Enaki podatki so na Japonskem: 2.700 dolarjev za kravo in 1,47 dolarja za podsaharskega Afričana (Wolf, 2004, 213, povzeto po Svetličič 2004, 105). 17 Ženske imajo veliko znanja in izkušenj pri gospodarjenju in varovanju z naravnimi viri. Vendar pa je njihova vloga pri doseganju trajnostnega razvoja omejena z ovirami, kot so diskriminacija in onemogočanje dostopa do šolanja, lastništva zemlje ali enakopravnega razvoja.

24

zmanjšala kakovost zraka in vode in s tem ogrozila naravne vire, od katerih so njihovi prebivalci usodno odvisni (povz. po Flavinu, Zemlja, 1997, 3). Vendar moramo na situacijo gledati tudi z optimizmom, saj ni tako temačna, kot se zdi na prvi pogled. V večini industrijskih držav je na primer onesnaženost zraka in vode manjša, kot je bila leta 1972 v času Stockholmske konference o človekovem okolju. Številne države v razvoju so začele uresničevati zahtevne programe varstva zraka, na svetovni ravni pa so zelo napredovala prizadevanja za prekinitev proizvodnje kemičnih snovi, ki uničujejo ozonsko zaščitno plast atmosfere. Države so sprejele vrsto posebnih sporazumov, vključno s smernicami za varno rabo biotehnologij in sporazum o varstvu ribjih zalog, ki migrirajo prek državnih meja. Poleg tega so podpisale novo Konvencijo o preprečevanju širjenja puščav (Desertification Convention). Poostrili so Baselsko konvencijo, ki prepoveduje izvoz številnih nevarnih odpadkov v dežele v razvoju, in sprejeli program aktivnosti za varovanje morskega okolja pred onesnaževanjem iz virov na kopnem (povz. po French, Zemlja 1997, 4). Na drugih področjih pa se spet zdi, kot da se svet giblje v nasprotno smer: pomanjkanje čiste vode je v mnogih državah v razvoju povzročilo ponovni izbruh nalezljivih bolezni, ki so bile že takorekoč pozabljene. Klorove kemične spojine, ki so praviloma prisotne v vseh ekosistemih, ogrožajo imunski in reprodukcijski sistem človeških in živalskih vrst. Podnebne spremembe, ki jih povzroča človek, izgubljanje biotske raznovrstnosti, rast prebivalstva ter nerazumno dvigovanje potrošnje pa po mnenju mnogih strokovnjakov veljajo za tiste globalne probleme, ki preprečujejo doseganje trajnostnih razmer (Ibid 3-6)18. 3.2 Akterja liberalizacije: GATT IN STO (WTO) Pomanjkanje na domačih trgih, ki jih je druga svetovna vojna prinašala v številne države, je povzročilo uvajanje številnih omejitev, s katerimi so posamezne države uravnavale svojo mednarodno menjavo. Vendar si je gospodarstvo kmalu opomoglo. Pojavljati so se začeli presežki za izvoz, a so izvozniki naleteli na številne carinske in druge ovire, ki so v povojnih razmerah postajale vse bolj moteče. Organizacija ZN si je sicer prizadevala ustanoviti mednarodno trgovinsko organizacijo, ki bi povečala mednarodno trgovino, omogočila njeno liberalizacijo in olajšala njeno delovanje, vendar je njen poskus19 zaradi razlik v stališčih posameznih akterjev doživel popoln neuspeh. Leta 1948 je 23 držav, zvečine razvitih tržnih gospodarstev (med podpisniki so bile tudi Indija, Burma, Libanon, Pakistan – bivše kolonije Britanskega imperija), končno podpisalo začasni sporazum, imenovan GATT20, Splošni sporazum o carinah in trgovini, da bi se zmanjševale carine in odpravile količinske omejitve v mednarodni trgovini. Najprej je imel vlogo začasnega inštrumenta za urejanje mednarodne trgovine, dokler se ne bi sprejelo določilo o mednarodni trgovinski organizaciji. Ker se to ni zgodilo, je GATT postal iz začasnega temeljni instrument za urejanje mednarodne menjave. Kar 48 let je predstavljal mednarodno trgovinsko ureditev med nacionalnimi gospodarstvi oziroma med državami zahodnega tržnega tipa, postavljal svežnje osnovnih načel in pravil v mednarodni trgovini z

18 Po konceptu okoljskega prostora bi morale razvite države (s Slovenijo vred) do leta 2050 emisije toplogrednih plinov zmanjšati za 3-4-krat oziroma za okoli 80%. 19 Ratifikacija »havanske listine«. 20 GATT je kratica za General Agreement on Tariffs and Trade. Za primerjavo: že leta 1966, ko je imel 68 članov, je potekalo 80% celotne svetovne trgovine.

25

blagom, in pomenil forum za reševanje mednarodnih trgovinskih sporov ter okrilje za večstrankarska pogajanja o liberalizaciji medarodne trgovine, ki so potekala v več krogih. Ti krogi so potekali tudi po nekaj let, pogajanja pa so bila čedalje bolj obsežna, kompleksna in s čedalje večjim številom udeleženk. Članice so postopoma odstranjevale ovire mednarodne trgovine, vendar je GATT do zadnjega, osmega kroga pogajanj, imenovanega tudi „Urugvajski krog“21, ki je trajal od leta 1986 do 1993, predvsem skrbel za promocijo svetovne trgovinske menjave s pritiskanjem na države, naj zmanjšajo zaščitne carine. Vzroki za nov krog pogajanj so nastali predvsem kot posledica težav, s katerimi se je srečevala svetovna trgovina po koncu sedemdesetih let. Carine so se sicer znižale, vendar pa se je razbohotila cela vrsta necarinskih omejitev, s katerimi so države omejevale dotok blaga iz tujine: tehnični predpisi, dumping, subvencije, prisilni sporazumi o „samoomejevanju“ izvoza in podobno; podpisnice GATT so tako sprejele celo vrsto protekcionisičnih ukrepov, ki jih GATT dopušča le izjemoma in začasno. Nekatera pravila GATT so bila namreč dvoumna in nedoločno opredeljena, tako da so omogočala protekcionistom precejšnjo možnost zlorabe in diskriminacije. Takšni primeri so protidumpinške klavzule ter pravila o subvencijah in kompenzacijah za carinske unije in svobodne trgovinske cone. Posledica takšnega ravnanja v svetovni trgovini je bil oster boj za izvoz z vsemi stranskimi pojavi, od nelojalne konkurence do izrinjanja držav z njihovih tradicionalnih trgov. Svetovna trgovina, ki je še v šestdesetih letih dosegala stopnjo rasti 9,5 % letno, se je v prvih treh letih osemdesetih zmanjšala na komaj 0,5 % letno. Iz tega stališča je bila pobuda o novem krogu pogajanj več kot upravičena (Bobek 2002, 114-122). Leta 1993 se je zaključil Urugvajski Krog pogajanj in njegov najpomembnejši dosežek je ustanovitev Svetovne trgovinske organizacije (WTO – World Trade Organization) z ustanovitvijo leta 1995. Le-ta je dobila status univerzalne trgovinske organizacije. Značilnosti STO so (Bobek 2002, 125):

• Z univerzalnostjo bi naj organizacija zagotavljala večjo pravno varnost v mednarodnih trgovinskih odnosih in uveljavljala utečen in učinkovit mehanizem reševanja mednarodnih trgovinskih sporov. Hkrati bi tudi spodbujala rast trgovine z blagom in storitvami.

• Izgrajen način reševanja mednarodnih trgovinskih sporov, ki se reši v določenem postopku v točno določenih rokih.

• Možnost spremembe glasovanja: če ni soglasja, lahko WTO sprejema odločitve, ki z večino glasov obvezujejo vse države.

• Strožji in trdneje postavljeni kriteriji za izpolnjevanje obveznosti države članice. • Natančneje določeni in bolj zavezujoči postopki notifikacije držav v zvezi z

izvajanjem sporazumov (Bobek 2002, 125). WTO je od nastanka do danes šla skozi različne faze, ključni pa so bili sestanki v Singapurju (1996), Ženevi (1998), Seattlu (1999), Dohi (2001), Cancunu (2003) in Hongkongu (2005). Prvi redni ministrski sestanek je bil posvečen reviziji prvih dveh let dela svetovne organizacije ter ustvarjanju razmer, da postane nova svetovna trgovinska organizacija prostor multilateralnega dogovarjanja in instrument liberalizacije svetovne trgovine. Ženeva 1998 je bila posvečena 50. obletnici multilateralnega trgovinskega sistema, še enkrat je

21 Pogajanja so se začela v Urugvaju, v kraju Punta del Este. Število vlad udeleženk je od začetka pogajanj »Urugvajskega kroga« do zaključka naraslo na 124 (Bobek, 2004-115).

26

poudarila koristi multilateralnih pogajanj in potrebo, da doseženi sporazumi zaživijo v praksi. Seattle je bil prelomna točka: dušil se je v obilici predlogov za nadaljevanje dela organizacije, označil oster spopad s civilno družbo in pokazal na razlike med prakso, potrebami in neskončnim zavlačevanjem. Doha je pomenila korak naprej. Pogajanja je razdelila predvsem na vprašanja v okiru posameznih sporazumov22, pričel se je tudi nov krog pogajanj o sprostitvi svetovnega trgovanja. Pomembna je zaradi sprejete deklaracije, ki revnim omogoča dostop do dražjih zahodnih zdravil ter zaradi prednosti zahtev držav v razvoju, da se trgi industrializiranih držav odprejo za njihove tekstilne, kmetijske in agroživilske izdelke. Sprejeti pa sta bili tudi novi članici – Kitajska, ki se je za sprejem pogajala kar 15 let, in Tajvan23(http://www.markosj.net/WTO).

Doha pa je pomembna še zaradi nečesa drugega: poskušali so razvrednotiti pomen varstva okolja in sprejeti program, ki ustreza predvsem bogatim - omogočiti komercialni dostop do naravnih bogastev revnih na račun okolja! Razvojni program je tako označen kot program proti razvoju: postopek, kako pretopiti delovno silo in naravne vire južne hemisfere, v okoljevarstvene in socialne olajšave, ki bodo vzdrževale škodljivo in potrošništvo in nevzdržno trgovino.

Konferenca v Cancunu se je končala brez konsenza, razgalil pa je tudi dvoumnost najmočnejših pogajalcev, nedemokratičnosti WTO in sistema pogajanj24. Vodilne dežele v razvoju so se odločile kreniti po svoji poti. 3.3 Primer sodelovanja trgovine in okolja: WTO (STO) 25

3.3.1 Nova zadeva, ki je deležna velike pozornosti (The Environment: a new high profile) STO do danes, leta 2006, nima nobenega posebnega sporazuma, ki bi se nanašal na okolje. Kljub temu pa nekateri sporazumi STO vsebujejo klavzule glede okoljskih zadev. V preambuli ustanovitvenega sporazuma STO sta kot cilja navedena trajnostni razvoj in varstvo okolja. Povečano poudarjanje okoljske politike je dokaj novo. Ob koncu vrha v Urugvaju leta 1994 so se ministri za trgovino iz udeleženih držav odločili, da v STO pričnejo z obširnim delovnim programom za trgovino in okolje. Oblikovali so Odbor za trgovino in okolje. S tem so zadeve glede okolja in trajnostnega razvoja postale del vsakdanjega dela STO. Odbor: široka odgovornost: Odbor ima široko odgovornost, ki pokriva vsa področja večstranskega trgovinskega sistema – blago, storitve in intelektualno lastnino. Njegova

22Vprašanja in sporazumi iz Dohe: posebni in diferencialni postopek za dežele v razvoju; kmetijski sporazum s posebno pozornostjo prehrambeni varnosti DvR; neto uvoznicam hrane; sporazum o aplikaciji sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov; sporazum o tekstilu in oblačilih; sporazum o tehničnih ovirah; sporazum o subvencijah; sporazum o učinkih intelektualne lastnine, posebej na nacionalno zdravje; anti-dumping. 23 Več v: Bobek, Vito, 2002, Doktrine in instrumenti mednarodne menjave, str. 139-142. 24 Subvencije kmetijstvu bogatih je bila ena izmed vročih tem na zasedanju v Cancunu, vendar do soglasja ni prišlo. Pogajanja so julija 2004 sledila v Ženevi, kjer so jih »zrinili« do konca. Za mnoge udeležence so sicer prišli do zgodovinskega soglasja, vendar so revni potegnili krajši konec. Vprašanje kmetijskih subvencij ostaja nerešeno, EU, Švica, Norveška in Japonska so dobile zeleno luč, da zaščitijo svoje občutljive proizvode. Najmanj razvitim državam niso odobrili brezcarinskega in količinsko neomejenega dostopa do trga držav v razvoju (http://www.markosj.net/WTO). 25WTO in Brief. Understanding The WTO 2003, 67-74. Understanding The WTO 2005, 69-75

27

naloga je, da preuči odnos med trgovino in okoljem in predlaga spremembe, ki bi lahko bile potrebne v trgovinskih sporazumih. Podlaga za delo odbora sta dve načeli: • Pristojnost STO je omejena na trgovino. Z drugimi besedami: njena edina naloga v okoljskih zadevah je, da preuči vprašanja, do katerih pride, ko okoljska politika pomembno vpliva na trgovino. STO ni okoljska agencija. Njene članice ne želijo, da posega v državno ali mednarodno okoljsko politiko ali da postavlja okoljske standarde. Za takšne naloge so primernejše druge agencije, ki se osredotočajo izključno na okoljske zadeve. • Če odbor odkrije težave, morajo njegove rešitve podpirati načela trgovinskega sistema STO. Na splošno so članice STO prepričane, da lahko odprt, pravičen in nediskriminacijski večstranski trgovinski sistem ključno pripomore pri državnih in mednarodnih naporih, da se bolje zaščitijo in ohranjajo okoljski viri in da se spodbuja trajnostni razvoj. To je bilo razvidno tudi iz rezultatov Konference Združenih narodov o okolju in razvoju, ki je potekala leta 1992 v Riu de Janeiru (Svetovni vrh o Zemlji), in Svetovnega vrha o trajnostnem razvoju, ki je sledil leta 2002 v Johannesburgu. Delovni program odbora je osredotočen na 10 področij, njegovo delo pa usmerjajo predlogi posameznih članic STO glede zadev, ki so zanje pomembne. Naslednja poglavja opisujejo nekatere zadeve in dosedanje sklepe odbora. 3.3.2 STO (WTO) in okoljski sporazumi: kako so povezani? V kakšni zvezi so trgovinski sistem STO in »zeleni« trgovinski ukrepi? Kakšen je odnos med sporazumi STO in različnimi mednarodnimi okoljskimi sporazumi in konvencijami? Trenutno je v veljavi okoli 200 mednarodnih sporazumov (izven STO), ki se nanašajo na različna okoljska vprašanja. Poznani so kot večstranski okoljski sporazumi (MEA). Okrog 20 izmed teh vsebuje določbe, ki lahko vplivajo na trgovino: na primer, prepovejo trgovanje z določenimi izdelki ali pa dovolijo državam, da omejijo trgovino v določenih okoliščinah. Med takšne spadajo Montrealski protokol za zaščito ozonskega plašča, Bazelska konvencija o trgovini oziroma prevozu nevarnih odpadkov preko mej ter Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES). Na kratko: odbor STO pravi, da temeljna načela STO o nediskriminaciji in transparentnosti niso v nasprotju s trgovinskimi ukrepi, ki so potrebni za zaščito okolja, vključno z ukrepi v okviru okoljskih sporazumov. Prav tako opaža, da klavzule v sporazumih o blagu, storitvah in intelektualni lastnini omogočajo vladam, da dajejo prednost svoji domači okoljski politiki. Odbor STO trdi, da je obravnava mednarodnih okoljskih težav najučinkovitejša s pomočjo okoljskih sporazumov. Po njegovem ta pristop dopolnjuje delo STO pri iskanju rešitev za

28

trgovinske probleme, ki so tudi sprejete v mednarodni skupnosti. Če povemo drugače: bolje je uporabiti ukrepe mednarodnega okoljskega sporazuma, kot da ena država poskuša sama spremeniti okoljsko politiko drugih držav (glej študiji primerov garnela-morska želva in delfin-tun). Odbor opaža, da lahko imajo ukrepi za zaščito okolja, ki vplivajo na trgovanje, pomembno vlogo v nekaterih okoljskih sporazumih, še posebej, če trgovanje neposredno povzroča okoljske težave. Vendar pa tudi opozarja, da omejitve za trgovanje niso edini ukrepi, ki jih je mogoče izvajati. Poleg tega tudi ni rečeno, da so najučinkovitejši. Druge možnosti so še: pomoč državam pri uvajanju okolju prijazne tehnologije, dajanje finančne pomoči, možnost izobraževanja, itd. Temu problemu ni potrebno dajati prevelike pozornosti. GATT-STO sistem zaenkrat še ni spodbijal nobenega ukrepa, ki je vplival na trgovino in je bil sprožen v okviru mednarodnega okoljskega sporazuma. Stališče, ki ga mnogi zavzemajo, je tudi, da je malo verjetno, da bodo ukrepi, do katerih je prišlo v okviru okoljskega sporazuma, predstavljali težave v STO, če so udeležene države podpisale okoljski sporazum. Vendar pa to vprašanje še ni popolnoma rešeno. Odbor za trgovino in okolje bolj skrbi to, kaj se zgodi, če želi neka država v okviru okoljskega sporazuma nastopiti proti neki drugi državi, ki pa ni podpisnica okoljskega sporazuma. Primeri predpisov v sporazumih STO, ki se nanašajo na okoljska vprašanja: • GATT 20. paragraf: pravila, ki vplivajo na trgovino z blagom za zaščito življenja oziroma zdravja ljudi, živali ali rastlin, so pod določenimi pogoji izvzeta iz normalnih disciplin GATT. • Tehnične ovire za trgovino (t.j. standardi za produkte in industrijo) ter Sanitarni in fitosanitarni ukrepi (zdravje in higiena živali ter rastlin): nedvoumno prepoznavanje okoljskih ciljev. • Kmetijstvo: okoljski programi izvzeti iz znižanj pri subvencijah. • Subvencije in izravnave: dovoljuje subvencije, namenjene za prilagajanje novim okoljskim zakonom, in sicer v višini do 20% stroškov podjetja. • Intelektualna lastnina: vlade lahko zavrnejo izdajo patentov, ki ogrožajo življenje oziroma zdravje ljudi, živali ali rastlin, ali pa predstavljajo veliko tveganje, ker lahko resno škodijo okolju (TRIPS 27. paragraf). • GATS 14. paragraf: pravila, ki vplivajo na trgovino s storitvami za zaščito življenja oziroma zdravja ljudi, živali ali rastlin, so pod določenimi pogoji izvzeta iz normalnih disciplin GATS.

29

Ključno vprašanje: Kaj lahko stori neka država v primeru, če meni, da trgovanje neke druge države škoduje okolju? Ali lahko omeji trgovino te države? Če to lahko stori, kakšne morajo biti okoliščine? Trenutno še ne obstajajo točno določene pravne interpretacije predvsem zato, ker vprašanja še niso bila preizkušena v pravnem sporu bodisi znotraj bodisi izven STO. Vendar pa skupni rezultati trgovinskih sporazumov STO in okoljskih sporazumov izven STO kažejo na: 1. Prvo je sodelovanje: Udeležene države bi morale sodelovati, da ne bi prišlo do poškodovanja okolja. 2. Država, ki se pritoži, lahko vpliva (npr. na uvoz), da tako zaščiti svoje lastno okolje, vendar pa ne more diskriminirati. V okviru sporazumov STO morajo standardi, davki in drugi ukrepi, ki veljajo za uvoz iz druge države, v enaki meri veljati tudi za produkte države, ki se pritožuje (nacionalna obravnava), in za uvoz iz vseh drugih držav (načelo največje ugodnosti). 3. Če je druga država prav tako podpisnica okoljskega sporazuma, potem ukrepi, ki jih sproži država, ki se pritoži, verjetno ne zadevajo STO. 4. Kaj če druga država ni podpisnica? V tem primeru situacija ni jasna in je predmet razprave. Nekateri okoljski sporazumi navajajo, da morajo države, ki so sporazum podpisale, le-tega upoštevati tudi v primeru blaga in storitev iz držav, ki ga niso podpisale. Vprašanje, ali bi to razdrlo sporazume STO, ostaja odprto, saj se STO do zdaj še ni soočila s takšnim sporom. Eden od predlaganih načinov za razjasnitev te situacije bi bila predelava pravil na takšen način, da bi bilo razvidno, da se lahko države v nekaterih okoliščinah, ko s svojimi ukrepi vplivajo na trgovino države, ki ni podpisala sporazuma, sklicujejo na okoljski sporazum. Kritiki pa pravijo, da bi to omogočilo, da nekatere države vsiljujejo svoje okoljske standarde drugim državam. 5. Kadar vprašanje ni zajeto v okoljskem sporazumu, veljajo pravila STO. Razlaga sporazumov STO nam pove dve bistveni zadevi. 1. Omejitev za trgovino ni mogoče uvesti za nek produkt izključno zaradi načina njegove proizvodnje. 2. Država ne more posegati izven svojega teritorija in vsiljevati svojih standardov drugi državi. 3.3.3 Spori: kje naj bi se reševali? Predstavljajmo si, da pride do trgovinskega spora, ker država ukrepa pri trgovanju (na primer, naloži davek ali omeji uvoz) v okviru okoljskega sporazuma izven STO, druga država pa temu nasprotuje. Ali naj se spor rešuje v okviru STO ali v okviru drugega sporazuma? Odbor za trgovino in okolje meni, da če pride do spora zaradi ukrepov proti trgovanju v okviru okoljskega sporazuma in če sta obe strani, ki sta udeleženi v sporu, podpisali sporazum, potem naj poskusijo rešiti spor s pomočjo okoljskega sporazuma. Če pa ena udeleženka v sporu ni podpisala sporazuma, potem bi STO predstavljala edini pristojni organ za razrešitev spora. Dajanje prednosti obravnavanju sporov v okviru okoljskih sporazumov ne pomeni, da bi se okoljske zadeve prezrle v sporih STO. Sporazumi STO dovoljujejo, da se odbori za preiskovanje spora posvetujejo s strokovnjaki za okoljske zadeve. 3.3.3.1 Spor STO: primer »garnela-morska želva« Gre za primer, ko so Indija, Malezija, Pakistan in Tajska tožile Združene države Amerike. Poročili prizivnega sodišča in odbora sta bili sprejeti 6. novembra 1998. Uradni naziv je

30

»Združene države – Prepoved uvoza za nekatere garnele in njihove proizvode«, uradni številki primera STO pa sta 58 in 61. Za kaj je šlo? Poznamo sedem vrst morskih želv, ki živijo v subtropskih in tropskih področjih po vsem svetu. Življenje preživijo na morju in se selijo med področji, kjer iščejo hrano, in področji, kjer ležejo jajca. Človek je izredno škodljivo vplival na morske želve bodisi neposredno (z izkoriščanjem mesa, oklepov in jajc) bodisi posredno (slučajni ulovi pri ribolovu, uničeno naravno okolje, onesnaženi oceani). Na začetku leta 1997 so Indija, Malezija, Pakistan in Tajska vložile skupno tožbo proti prepovedi uvoza za nekatere garnele in njihove proizvode, ki so jo uvedle Združene države. Zaščita morskih želv je predstavljala bistvo te prepovedi. Zakon Združenih držav o ogroženih vrstah iz leta 1973 je navedel, da pet vrst morskih želv, ki živijo v vodah Združenih držav, spada med ogrožene vrste. Prepovedal je lov na njih v Združenih državah, tako v njihovih teritorialnih vodah kot na odprtem morju. (Pod lov se štejejo mučenje, lov, ulov, ubijanje ali poskus česarkoli od navedenega.) Združene države so s tem zakonom zahtevale, da ameriške ladje, ki lovijo garnele s pomočjo mrež, uporabljajo »naprave, ki izločajo želve« (TED) v svojih mrežah, kadar lovijo v vodah, kjer obstaja velika verjetnost, da bodo naleteli na morske želve. Oddelek 609 javnega prava Združenih držav Amerike (US Public Law 101–102), ki je stopil v veljavo leta 1989, se je ukvarjal z uvozi. Med drugim je bilo v njem navedeno, da se garnel, ulovljenih s pomočjo tehnologije, ki lahko škoduje nekaterim morskim želvam, ne sme uvažati v Združene države. Uvoz je bil možen le v primeru, če je lahko država, ki je garnele nalovila, s potrdilom dokazala, da ima nadzorni program ter stopnjo naključnega ulova, ki je bila primerljiva s stopnjo ulova Združenih držav. Uvoz je bil možen tudi, če določeno ribolovno okolje države, ki je izvajala ulov, ni predstavljalo nevarnosti za morske želve. V praksi je to pomenilo, da so morale države, ki so imele znotraj svoje pristojnosti katero izmed petih vrst morskih želv in so lovile garnele s pomočjo strojev, od svojih ribičev zahtevati, da delajo na enak način kot ameriški ribiči garnel. V nasprotnem primeru ne bi dobile potrdila, da lahko izvažajo svoje produkte v Združene države. V bistvu je to pomenilo uporabo TED-ov ves čas. Sklep Prizivni organ je v svojem poročilu jasno navedel, da imajo države v okviru pravil STO pravico, da sprejmejo ukrepe pri trgovanju in tako zaščitijo okolje (zlasti življenje in zdravje ljudi, živali in rastlin ter ogrožene vrste in izčrpljive vire). Ni potrebno, da jim STO »dovoli« to pravico. Prav tako je bilo v poročilu navedeno, da bi bili ukrepi za zaščito morskih želv zakoniti v okviru 20. paragrafa GATT, ki se ukvarja z različnimi izjemami pravil STO o trgovanju, če bi bili izpolnjeni določeni kriteriji, kot na primer nediskriminacija.

31

Združene države so izgubile primer, pa ne zato, ker so poskušale zaščititi okolje, ampak zato, ker so dale prednost nekaterim članicam STO. Državam na zahodni polobli – predvsem v Karibskem morju – so priskrbele tehnično in finančno pomoč ter omogočile daljša prehodna obdobja za njihove ribiče, preden bi začeli uporabljati naprave, ki izločajo želve. Vendar pa niso istega omogočile tudi štirim azijskim državam (Indiji, Maleziji, Pakistanu in Tajski), ki so proti njim vložile tožbo pri STO. V sklepu so tudi zapisali, da lahko odbori STO sprejmejo tako imenovane dopise prijateljev sodišča (amicus curiae brief) s strani nevladnih organizacij ali drugih zainteresiranih strani. »Česa nismo sklenili…« Naslednje je del tega, kar je navedel prizivni organ: »185. Z ozirom na naše sklepe želimo poudariti, za kaj se nismo odločili v tem prizivu. Nismo se odločili, da zaščita in ohranitev okolja nimata nobenega pomena za članice STO. Seveda se jim zdita pomembna. Nismo se odločili, da suvereni narodi, ki so člani STO, ne morejo učinkovito ukrepati pri zaščiti ogroženih vrst kot so morske želve. Seveda to lahko storijo in tudi morajo to storiti. Prav tako se nismo odločili, da suverene države ne smejo nastopati skupaj dvostransko ali večstransko – bodisi v okviru STO bodisi v drugih mednarodnih forumih – za zaščito ogroženih vrst ali za zaščito okolja na kakšen drugačen način. Seveda lahko nastopajo skupaj in to tudi počnejo. »186. V tem prizivu smo preprosto sklenili samo naslednje: čeprav ukrep Združenih držav Amerike, ki je predmet tega priziva, ustreza okoljskemu cilju, ki velja kot zakonit v okviru paragrafa (g) XX. člena [t.j. 20] GATT iz leta 1994, pa so Združene države izvedle ta ukrep tako, da predstavlja poljubno in neopravičljivo diskriminacijo med članicami STO, kar je v nasprotju z zahtevami XX. člena. Glede na vse specifične razloge, ki so opisani v tem poročilu, ta ukrep ne izpolnjuje pogojev, da bi ga obravnavali kot oprostitev, kar XX. člen GATT iz 1994 dovoljuje za ukrepe, ki služijo določenim znanim, zakonitim okoljskim namenom, vendar pa hkrati niso izvedeni tako, da predstavljajo poljubno in neopravičljivo diskriminacijo med državami, kjer obstajajo enaki pogoji, ali da predstavljajo prikrito omejitev za mednarodno trgovino. Kot smo poudarili v Združenih državah – bencin [sprejeto 20. maja 1996, WT/DS«/AB/R, str. 30], lahko članice STO svobodno sprejemajo svojo lastno politiko, ki si prizadeva za zaščito okolja, v kolikor pri tem izpolnjujejo svoje obveznosti in spoštujejo pravice drugih članic v okviru sporazuma STO.«

32

KAJ JE NAVEDEL PRIZIVNI ORGAN »… Nismo se odločili, da suvereni narodi, ki so člani STO, ne morejo učinkovito ukrepati pri zaščiti ogroženih vrst kot so morske želve. Seveda to lahko storijo in tudi morajo to storiti. …« V pravnem jeziku… Odbor je menil, da se prepoved, ki so jo izdale Združene države Amerike, ni skladala z 11. členom GATT (ki omejuje uporabo prepovedi oziroma omejitev uvoza) in zanjo ni bilo razloga v okviru 20. člena GATT (ki obravnava splošne izjeme pravil, vključno za nekatere okoljske razloge). Po prizivu je prizivni organ ugotovil, da je ta ukrep mogoče opravičiti v okviru 20. člena (g), vendar pa ni izpolnjeval zahtev uvodnega paragrafa 20. člena (ki določa, kdaj se je mogoče sklicevati na splošne izjeme). Prizivni organ je tako sklenil, da za ukrep Združenih držav ni bilo opravičljivega razloga v okviru 20. člena GATT (natančneje »GATT 1994«, t.j. trenutno veljavna verzija Splošnega sporazuma o carinah in trgovanju, kot je bil leta 1994 spremenjen z Urugvajskim dogovorom). 3.3.3.2 Spor GATT: spor tun-delfin Ta primer je še vedno deležen velike pozornosti zaradi posledic, ki jih je imel za okoljske spore. Obravnavali so ga v okviru starega postopka GATT za poravnavo sporov. Ključni vprašanji sta bili: • ali lahko ena država narekuje drugi, kakšni naj bodo njeni okoljski predpisi?; • ali pravila trgovanja dovoljujejo ukrepe proti metodam, ki se uporabljajo za proizvodnjo blaga (prej kot ukrepe proti kakovosti samega blaga)26? Za kaj je šlo? V vzhodnih tropskih vodah Tihega oceana jate rumenoplavutega tuna dostikrat plavajo pod jatami delfinov. Kadar tune lovijo z ribiškimi mrežami, se v mreže ujamejo tudi delfini. Velikokrat poginejo, če jih nihče ne reši. Zakon Združenih držav Amerike za zaščito morskih sesalcev postavlja standarde za zaščito, ki veljajo tako za domače, ameriške ribiče kot za ribiške ladje držav, ki lovijo rumenoplavutega tuna v tistem delu Tihega oceana. Če država, ki izvaža tune v Združene države, ne more dokazati ameriškim oblastem, da izpolnjuje standarde za zaščito delfinov, ki jih določa ameriško pravo, mora ameriška vlada prepovedati ves uvoz rib iz te države27. V tem sporu je bila izvoznica Mehika in njen izvoz tunov v Združene države je bil prepovedan. Mehika se je leta 1991 pritožila v okviru postopka GATT za poravnavo sporov.

26 Skrb zagovornikov varstva okolja je namreč dejstvo, da trgovinski dogovori navadno ne dopuščajo zaznamka, da lahko standardi proizvoda vključijo tudi oceno, kako je bila kaka stvar izdelana. 27 Razlogi za sprejem ameriškega zakona so bili jasni: če bi Združene države samo omejile lov na tune svojim ribičem, potem bi v tujini ujete tune lahko preprosto nadomestile ameriške ribe in s tem podkopale namen zakona. Dokazano je, da so mnogi ameriški ribiči preprosto preregistrirali svoje ladje in nadaljevali po starem ter s tem še naprej spodkopavali varstvo delfinov, preden jim je dopolnjeni zakon to preprečil.

33

Prepoved velja tudi za »posredniške« države, skozi katere potujejo tuni iz Mehike v Združene države. Pogosto so tuni predelani in konzervirani v eni od teh držav. V tem sporu so bile »posredniške« države, ki jih je čakala prepoved, Kostarika, Italija, Japonska in Španija, pred tem pa tudi Francija, Nizozemska, Antili ter Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske. Druge – med njimi Kanada, Kolumbija, Republika Koreja in članice Zveze jugovzhodnih azijskih držav (ASEAN)– so prav tako označili za »posrednice«. Odbor Mehika je zahtevala odbor februarja 1991. Nekaj »posredniških« držav je prav tako izrazilo interes za to. Odbor je članicam GATT poročal septembra 1991. Sklenil je: • da Združene države ne morejo prepovedati uvoz tunov iz Mehike samo zaradi tega, ker mehiški predpisi o tem, kako so bili tuni ulovljeni, niso zadovoljevali ameriških predpisov. (Vendar pa so se Združene države lahko sklicevale na svoje predpise, ko je šlo za kvaliteto oziroma vsebino uvoženih tunov). To vprašanje je postalo znano kot »proizvod« proti »procesu«. • da pravila GATT ne dovoljujejo, da neka država uvaja ukrepe glede trgovanja zato, da tako poskuša uveljaviti svoje lastne zakone v drugi državi – pa četudi gre za zaščito zdravja živali ali izčrpljivih naravnih virov. Izraz, ki se tukaj uporablja, je »ekstrateritorialnost«. Kakšni so bili argumenti za takšen sklep? Če bi sprejeli ameriške argumente, bi lahko katerakoli država prepovedala uvoz nekega proizvoda iz druge države preprosto samo zato, ker zastopa izvozna država drugačno okoljsko, zdravstveno in socialno politiko. S tem bi se dejansko ustvarila prosta pot za katerokoli državo, ki bi hotela enostransko uveljavljati omejitve za trgovino. Pri tem ne bi šlo samo za uveljavljanje lastnih zakonov v notranji politiki, ampak tudi za vsiljevanje svojih standardov drugim državam. Odprla bi se vrata, ki bi omogočila poplavo zlorab strani protekcionistov. To bi bilo v nasprotju z glavnim ciljem večstranskega trgovinskega sistema – da se s pomočjo pravil o trgovini doseže predvidljivost. Naloga odbora je bila omejena, saj je moral samo preveriti, v kakšni meri so pravila GATT veljala za ta primer. Odbor se ni spraševal, ali je bila politika v okoljskem smislu pravilna ali ne. Namigoval je, da bi se ameriška politika in pravila GATT lahko uskladila, če bi članice pristale na amandmaje ali pa se odločile, da se odpovejo pravilom posebej za ta primer. Na ta način bi se članice lahko pogajale o določenih zadevah in postavile meje, ki bi preprečile zlorabo s strani protekcionistov. Odbor je moral tudi presoditi o ameriški politiki, ki je zahtevala, da se proizvodi iz tunov označijo kot »varni za delfine« (tako bi prepustili potrošnikom, da se odločijo ali bodo izdelek kupili ali ne). Odbor je sklenil, da pri tem pravila GATT niso bila kršena, ker je bil namen preprečiti zavajajoče oglaševanje na vseh proizvodih iz tunov bodisi uvoženih bodisi proizvedenih doma.

34

PS: Poročilo ni bilo nikoli sprejeto V okviru sedanjega sistema STO velja, da če članice STO (ki se zberejo kot organ za poravnavo sporov) soglasno ne zavrnejo poročila odbora po 60 dneh, potem je avtomatsko sprejeto. V okviru starega GATT ni bilo tako. Mehika se je odločila, da ne bo nadaljevala s primerom in tako poročilo odbora nikoli ni bilo sprejeto, čeprav so nekatere »posredniške« države vztrajale pri tem. Mehika in Združene države Amerike so se udeležile dvostranskih posvetovanj, ki so ciljala na sprejetje sporazuma izven GATT. Leta 1992 je Evropska unija vložila svojo pritožbo. To je pripeljalo do drugega poročila odbora, ki so ga članice GATT dobile sredi leta 1994. Poročilo je potrdilo nekatere ugotovitve prvega odbora, druge pa prilagodilo. Čeprav so Evropska unija in druge države vztrajale, da se poročilo sprejme, so Združene države rekle na vrsti sestankov Sveta GATT ter na zadnjem sestanku pogodbenic GATT (t.j. članic), da niso imele časa, da bi do konca preučile poročilo. Tako ni bilo potrebnega soglasja za sprejetje poročila, kar se je zahtevalo v okviru starega sistema GATT. 1. januarja 1995 je GATT nasledila STO. 3.3.4 Še nekaj področij okoljske politike Eko-označevanje: dobro, če ne diskriminira Označevanje okolju prijaznih produktov je pomembno orodje okoljske politike. Za STO je ključnega pomena, da zahteve za označevanje in izvajanje označevanja ne privedejo do diskriminacije – ali med trgovinskimi partnerji (naj bi veljalo načelo največje ugodnosti) ali pa med domačim blagom oziroma storitvami in tistimi, ki so uvoženi (nacionalna obravnava). Področje, o katerem mora Odbor za trgovino in okolje še bolj poglobljeno razpravljati je, kako v okviru Tehničnih ovir za trgovinski sporazum obravnavati označevanje, ki se uporablja za opisovanje tega, ali je način proizvodnje produkta (za razliko od samega produkta) okolju prijazen. Transparentnost: informacije brez preobsežne birokracije Tako kot nediskriminacija je tudi transparentnost pomembno načelo STO. Članice STO bi morale podati čim več informacij o okoljski politiki, ki so jo sprejele, ali o ukrepih, ki bi jih lahko izvedle, v kolikor lahko le-ti pomembno vplivajo na trgovino. O tem bi morali obvestiti STO, vendar pa ta naloga ne bi smela predstavljati hujšega bremena kot pa ga normalno predstavlja ostala politika, ki vpliva na trgovino. Odbor za trgovino in okolje meni, da v ta namen ni potrebno spreminjati pravil STO. Sekretariat STO bo iz svojega Centralnega registra za prijave zbral vse podatke o okoljskih ukrepih, povezanih s trgovino, ki so jih vložile članice. Dali jih bodo v eno samo podatkovno bazo, do katere bodo imele dostop vse članice STO.

35

Prepovedano blago v državi: nevarne kemikalije, itd. To je eno od bolj spornih vprašanj v Odboru za trgovino in okolje. Zanj se zanima nekaj držav v razvoju, ki jih skrbi, da se na njihove trge izvažajo določeni nevarni in strupeni produkti, brez da bi bili sami v celoti seznanjeni z okoljskimi in zdravstvenimi nevarnostmi, ki jih lahko ti produkti predstavljajo. Države v razvoju želijo imeti popolne informacije, da se na njihovi podlagi potem lahko odločijo, ali jih uvoziti ali ne. Obstaja nekaj mednarodnih sporazumov (npr. Bazelska konvencija o nadzoru čezmejnega prometa z nevarnimi odpadki ter Londonske smernice UNEP za izmenjavo informacij o kemikalijah v mednarodni trgovini). Odbor za trgovino in okolje STO ne namerava podvojiti svojega dela, vendar pa tudi opaža, da bi lahko STO igrala dopolnilno vlogo. Liberalizacija in trajnostni razvoj: dobra eden za drugega Ali svobodnejša trgovina pomaga pri zaščiti okolja ali pa jo ovira? Odbor za trgovino in okolje sedaj analizira odnos med liberalizacijo trgovine (vključno z obvezami Urugvajskega dogovora) in zaščito okolja. Člani menijo, da je lahko odprava omejitev za trgovino in napak koristna tako za večstranski trgovinski sistem kot tudi za okolje. Načrtujejo še nadaljnje delo. Intelektualna lastnina, storitve: področje za preučevanje Odbor za trgovino in okolje je z razpravami o teh dveh vprašanjih oral ledino, saj niso prav dobro vedeli, kako bi lahko pravila trgovinskega sistema vplivala na okoljsko politiko na teh področjih oziroma kako bi politika vplivala na pravila. Glede storitev odbor meni, da je potrebno nadaljnje delo za pregled odnosa med Splošnim sporazumom o trgovini z javnimi službami (GATS) ter politiko o zaščiti okolja v tem sektorju. Odbor navaja, da Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) pomaga državam pridobiti tehnologijo in produkte, ki ne bi bili škodljivi za okolje. Na tem področju – vključno z odnosom med Sporazumom TRIPS in Konvencijo o biološki raznovrstnosti – nameravajo še delati.

36

4. KRITIKA EKONOMSKE GLOBALIZACIJE 4.1. Ali okolje ogroža trgovino? Globalizacija deluje po vzvodu, ki omogoča nižanje stroškov in večanje dobičkov. Tako se v neki točki različnih krivulj sekata proizvodnja, ki minimira stroške in trgovina, ki stremi za čim večjimi dobički. Zato danes nismo več presenečeni, če so različni sestavni deli proizvoda narejeni v eni ali več različnih državah, sestavljeni v drugih in zapakirani spet v tretjih državah, vodstvo podjetja pa deluje povsem drugje. Tako deluje globalni trg. Z okoljskega vidika pa nastane problem, ker so ravno zaradi prostorsko oddaljenega kraja potrošnikom prikrite okoljske posledice delovanja proizvodnje njegovih potrošnih dobrin. Danes vse nacionalne proizvodnje in potrošnje zaradi mednarodne trgovine proizvedenih dobrin in surovin v različnem obsegu obremenjujejo okolje v drugih državah. Tako se ocenjuje, da Nemčija s 35 % celotne potrošnje virov obremenjuje druge države, Japonska s 50 %, Nizozemska s 70 % (Sachs, 1999:151, povz. po Kirnu, 216). Svobodna trgovina in naložbe kapitala vplivajo tam, kjer so proizvodi izdelani, torej tam, kjer je onesnaženje povezano s proizvodnjo. Številne dejavnosti, ki se pojavljajo v novoindustraliziranih deželah, so v primarni, kovinski, lesni in kemični28, kjer tudi naraščajo, zmanjšujejo pa se v državah OECD (Organization for Economic Co-operation and Development – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj). V osemdesetih letih se je proizvodnja aluminija, ki ga sever pokriva z uvozom, premaknila v Brazilijo, Venezuelo, Indonezijo, Bahrein, raziskovanje in razvoj pa sta ostala v državah OECD. Za primer si poglejmo proizvodnjo bakra v letu 1995 in 1996: dežele v razvoju so v tem obdobju porabile 18% svetovne proizvodnje, zadovoljujejo pa 47% svetovne porabe. Poleg tega so v teh državah tehnologije tudi danes zastarele, pa tudi pravne norme o varstvu okolja niso upoštevane, zato je okoljska cena v nerazvitih deželah, ki proizvajajo baker, izjemno visoka – ogromna odlagališča jalovine, prehajanje težkih kovin in kemičnih strupov v prst in v zaloge pitne vode. Ravno tako je s proizvodnjo mikročipov ter gospodarskimi dejavnostmi, kot so proizvajanje baterij in akumulatorjev, ki so v glavnem toksične, pri tem pa se uporabljajo velike količine kislin, topil in strupenih plinov (ibid, 168-169). Tudi pri mednarodni trgovini s strupenimi snovmi so industrijske države odgovorne za 90 % od 400 milijonov ton strupenih odpadkov, ki jih letno proizvedejo na svetu, nihče pa ne ve, kje se zaključi njihova pot. V letih 1990-1995 so odkrili v Vzhodni Evropi vsaj 299 primerov nelegalno deponiranih odpadkov, v Aziji 239, v Latinski ameriki 148 in v Afriki 3029 (v časopisu Delo smo lahko 10.02.2007 na strani 32 prebrali, da naj bi po neuradnih podatkih na tisoče zabojnikov z nevarnimi snovmi vsak dan tudi v današnjem času ilegalno odplulo iz evropskih pristanišč proti neznanim odlagališčem – op.a.). Afrika je bila v začetku 90. let še posebej zanimiva zaradi pomanjkanja okoljskih predpisov o deponiranju

28 Emisije strupenih snovi so zbudile pozornost po katastrofalnem izpustu MIC (metilizociantan) v ameriškem podjetju Union Carbide leta 1984 v Bophalu v Indiji. V eni noči je izgubilo življenje več kot 8.000 ljudi, kasneje pa jih je dodatno zbolelo nekaj sto tisoč. Nesreča v Bophalu, skupaj z jedrsko nesrečo v Černobilu, sodi med dve najhujši industrijski nesreči v zgodovini človeštva, vendar do danes zanjo ni nihče odgovarjal (Karliner, J., CorpWatch, 17. 12. 2004). 29 Nekatere države, npr. Irska, Romunija, Mehika in Španija, so se v preteklosti celo namenoma razglašale za odlagališča odpadkov (čeprav so kasneje opustile to politiko zaradi večje skrbi javnosti za okolje).

37

(natančneje povedano jih ni bilo!), ravno tako ni bilo ustrezne tehnologije deponiranja, cena za tono nevarnih odpadkov pa je znašala vsega skupaj samo 2,5 dolarja na tono, medtem ko se je v ZDA v poznih osemdesetih letih zaradi novih zakonov dvignila na 250 dolarjev na tono. Zato so bile številne afriške države pripravljene sprejemati pošiljke strupenih odpadkov, da so prišle do tako potrebne valute (Ibid, 1996, 169). Situacija tudi danes ni nič kaj boljša. Pri tem ne smemo spregledati ekološkega uničevanja, ki je pogojeno z revščino. Komisija Brundtlandove je namreč prva opozorila na to, da obstaja tesna povezanost med uničevanjem okolja ter revščino: »Največji okoljski problem našega planeta je neenakost; obenem pa je ta tudi njegov največji razvojni problem.« Celotna analiza - citirano po Becku (2003, 63) - „ demografske politike, načina prehranjevanja, izginjanja rastlinskih in živalskih vrst, energije, industrije in človekovega poseljevanja kaže na tesno soodvisnost in se ne da enega ločeno obravnavati od drugega“. Sedanja kriza, ki vlada v tretjem svetu, bo nazadnje prizadela tudi globalno ekonomijo. Te države, da bi poplačale čim več svojih dolgov, izvažajo vse več naravnih bogastev, kar pa ima katastrofalen učinek na biotsko raznovrstnost, saj nihče razen strokovnjakov ne zaznava izginotja številnih rastlinskih in živalskih vrst (Kirn 2004, 217). Ko svetovna trgovina razširja možnosti prodaje, vpliva na obseg proizvodnje in raznolikost potrošnje. S tem vpliva tudi na zmanjšanje lokalne biotske raznolikosti, ki je posledica predvsem tržnih razlogov, kajti zaradi majhne količine redkih sort, ki pridejo na trg, se industrijska obdelava ne izplača. Za te odločitve seveda niso krivi potrošniki, kot se to pogosto zdi. Weiszaecker in soavtorji (povz. Po Kirnu 2004, 218) se sprašujejo, koliko lokalnih pijač je izginilo zaradi Coca-cole, koliko lokalnih vrst sadja in zelenjave zaradi standardizacije sort na trgu. Navajajo podatke Mooney and Flower (ibid., 218), da je v letih 1903-1983 v celoti izginilo 90% do tedaj poznanih vrst zelenjave, ki so verjetno za vselej izgubljene. Od 35 sort rabarbare, ki so jih ponujali leta 1903, je ostala le še ena. Nič boljše ni z jabolki. Od 7098 sort v 19. stoletju jih je 6121 »izgubljenih«. Posebno mesto zavzemajo okoljski standardi. Velike razlike v okoljskih standardih pomenijo problem, ki je posebej pereč ravno v STO, saj velja za njene članice nesporna možnost prepovedi uvoz določenih izdelkov, če bi ti ogrožali zdravje in varnost domačih izdelkov. Predpogoj za to so seveda jasna pravila, ki pa bi naj bila seveda strokovno in znanstveno utemljena. Vendar na tem področju lahko prihaja do razhajanj glede avtoritete znanosti, ko so v ospredju morebitna tveganja. Seveda mnogi oporekajo tudi omejevanju uvoza okoljsko in zdravo nespornih končnih produktov le na osnovi tega, da njihova proizvodnja povzroča “neke okoljske posledice". Nasprotno pa zagovorniki uvedbe okoljskoprocesnih standardov zagovarjajo mednarodni dogovor o minimalnih okoljskih standardih v sami proizvodnji. Prevelike razlike v standardih bi namreč prispevale h konkurenčni prednosti podjetij iz držav z najbolj ohlapno okoljsko regulacijo (Kirn 2004, 219), lahko pa bi povzročile selitev proizvodnje v države z nižjimi okoljskimi standardi, s šibkimi okoljskimi gibanji in z manj razvito okoljsko ozaveščenostjo30. Hkrati pa bi mednarodna uveljavitev okoljskoprocesnih standardov bila v bistvu vzporednica nekaterih že dolgo priznanih delavskih standardov, da se na primer ne smejo prodati proizvodi, ki so nastali s prisilnim ali otroškim delom (prav tam, 219).Včasih pa so predpisani takšni pogoji, 30 Prizadevanje za poenotenje določenih okoljskoprocesnih standardov ne pomeni njihovega popolnega izenačenja, pač pa gre za iskanje soglasja o prizadevanju nekih minimalnih standardov.

38

ki povzročajo dodatne težave z vidika varstva okolja. Trgovinski dogovori iščejo zagotovilo, da določen ukrep temelji na resnični skrbi za okolje in ni samo zakrinkan gospodarsko-političen ukrep, ki hoče zavarovati domačo industrijo pred tujo konkurenco (French, H. F., Zemlja 1993, 195). 4.2 Subvencije – finančna zanka državne regulative31

Subvencijo definiramo kot vladni ukrep, ki spremeni tržna tveganja, zaslužke in stroške na način, ki favorizira nekatere dejavnosti ali skupine. Najbolj očitne subvencije so neposredna plačila države, ki pomagajo vzdrževati nizke cene, ki jih plačujejo potrošniki, ali pa proizvajalcem dvigujejo prodajne cene. Poleg tega imajo subvencije pisano množico drugih oblik, ki so manj očitne, a prav tako drage, vendar pri politikih bolj priljubljene, ker so manj opazne. Tako se mnoge subvencije priznavajo v obliki posebnih davčnih olajšav. Naj subvencije povečujejo javno porabo ali znižujejo javne prihodke, tisti, ki na koncu krije njihove stroške, je davkoplačevalec (natančneje nesubvencionirani davkoplačevalec). Takšen je primer emisije plinov, ko se veliko število držav, med njimi največja onesnaževalca ZDA in Kitajska, upirajo prestrukturiranju. V današnjem sistemu stroške emisij plačujemo vsi, kajti v ceni avtomobilskega goriva ali toplotne energije niso upoštevani stroški sanacije okolja. To pa pomeni, večji je nekdo porabnik energije, večje subvencije si prisvaja. V različnih delih sveta z državnimi ukrepi usmerijo na stotine milijard dolarjev v korist dejavnosti, ki škodijo okolju. Nekatere vlade so skušale oceniti obseg subvencij, nobeni pa to ni povsem uspelo. Težko je namreč oceniti, kakšna je svetovna davčna obremenitev, subvencije pa davke (na plače, dobiček in potrošnjo) dvignejo za kar nekaj odstotkov. Ko vlade ustvarijo podporne sisteme, običajno nimajo namena, da bi degradirale okolje; večinoma jih predlagajo v imenu spodbujanja gospodarskega razvoja, varovanja podeželskih skupnosti, ki so odvisne od surovinsko intezivnih dejavnosti, povečanja državne varnosti s pomočjo energetske ali prehranske neodvisnosti ali pomoči revnim. Žal je veliko subvencij namenjenih ravno dejavnostim, ki okolju škodujejo, korist pa je neznatna. V glavnem ne dosegajo svojih ciljev, povečujejo stroške državne uprave zaradi višjih davkov, prinašajo negativne spodbude investicijam ter zaradi posledic degradacije škodujejo okolju. Eden univerzalnih primerov subvencij: kljub vse večjemu številu sporazumov o prosti trgovini večina držav še vedno podpira domačo proizvodnjo s carinami in uvoznimi kvotami. Stroške zaščite pretežno nosijo potrošniki, tako da plačujejo višje cene. Drug primer neprimernega usmerjanja lahko najdemo v kmetijstvu. Eden napogostejših razlogov za subvencioniranje proizvodnje hrane je, da so potrebne za ohranitev družinskih kmetij, vendar večinoma končajo pri kmetijskih velikanih32. Posebno obravnavo si zaslužijo 31 Poglavje je povzeto po študiji D. M. Roodmana Finančna zanka, Institute, Zemlja 1997, Poročilo inštituta Worldwatch o prizadevanjih za trajnostno družbo, str. 160-185. 32 Nevladna organizacija Oxfam je objavila podatke, da so med največjimi prejemniki evropskih subvencij številne stare veleposestniške družine, med njimi angleška kraljica Elizabeta II, in prehrambeni giganti, kot šesta največja evropska prehrambena multinacionalka Ebro Puleva, ki je leta 2003 prejela 20,4 milijone evrov, medtem ko so nekateri drugi španski veleposestniki prejeli po več milijonov evrov vsak. Španski Intermon Oxfam poroča, da je v Španiji od 6,5 milijard evrov, ki jih ta država letno sprejme, sedem največjih veleposestnikov prejelo 14,5 milijona evrov, 40% vseh sredstev je dobilo 3,2% velikih proizvajalcev, medtem ko si je 82% preostalih razdelilo 24% pomoči. V Sloveniji je naenkrat pomembno poskočilo število

39

subvencije, ki imajo pomembne okoljske učinke, predvsem tiste, ki v imenu gospodarske rasti umetno spodbujajo dejavnosti in pri tem intenzivno izkoriščajo naravne vire, kot npr. sekanje lesa, rudarstvo, ali živinoreja. Najbolj pogosta utemeljitev za v teh primerih je zaščita potrošnikov pred odvisnostjo od uvoza ter zaščita delavcev pred izgubo dela. Ena najbolj bistvenih pomanjkljivosti današnjih gospodarstev je, da poslovne dejavnosti in potrošniki pogosto niso seznanjeni s stranskimi učinki (kisli dež, smog…) svojih dejanj na okolje. Posledica tega je, da se tistim, ki imajo koristi od njega, zdi uničevanje okolja poceni ali celo zastonj. Dejansko pa jih subvencionirajo tisti, katerim škodujejo, zato je tu nujno potrebna intervencija države. Davki in predpisi o onesnaževanju in izčrpavanju naravnih virov so nujno potrebni, da bi polje gospodarskih odnosov usmerili na okoljsko ustrezne načine življenja in proizvajanja. Pri tem lahko usmerjene subvencije igrajo pomembno vlogo pri varovanju okolja. Namenjene so lahko za financiranje raziskav, razvoja in komercializacije dejavnosti, povezanih z novimi tehnologijami33.

proizvajalcev vin, ko so se kmetje prepričali, da se seznam sestavlja ne zaradi davčne kontrole, pač pa zaradi subvencij. Tako je kar nekaj podjetnikov dobilo ugodna ali nepovratna sredstva, ta kapital pa je nato končal v osebnem standardu. Tak sistem subvencioniranja le še bolj rušilno vpliva na gospodarstvo in veča socialne razlike. Zaskrbljujoče je, da imajo od evropskega sistema subvencij in procesa liberalizacije v okviru WTO največjo korist multinacionalke, torej tisti, ki te pomoči sploh ne potrebujejo (gl. Sjekoča, M., BV, 9/2004). 33 Eno od področij, na katerih so subvencije za okoljsko pomembne tehnologije dosegle pomembne rezultate, je energetska učinkovitost. Tri od najbolj uspešnih tehnologij, ki jih je podpiralo ameriško ministrstvo za energetiko, in sicer okna, ki odbijajo toploto, elektronske predstikalne naprave za fluorescentne luči in hladilni sistemi v supermarketih s spremenljivimi kapactetami, sedaj privarčujejo dovolj energije, da zlahka upravičijo celoten proračun ministrstva, ki je namenjen raziskovanju in razvoju energetske učinkovitosti.

40

Tabela št. 6: Izbrani primeri subvencij s škodljivimi stranskimi učinki, po dejavnostih Aktivnost Primeri subvencij Stranski učinki

Izkoriščanje Mineralnih surovin

Nizke ali nobene zakupnine za nafto in druge mineralne surovine, podpora premogovništva v Nemčiji, Rusiji in drugih industrijskih državah.

Spodbujevalni učinki nizkih zakupnin so minimalni, znatni pa so učinki subvencij nekonkurenčnim dejavnostim, ki pripomorejo k spremembi podnebja, kislemu dežju in degradaciji pokrajin.

Lesna proizvodnja Nizka plačila za koncesije za izsekavanje gozdov v državah v razvoju; prodaja po cenah, ki so nižje od proizvodnih stroškov v severni Ameriki in Avstraliji.

Prodaja po cenah, ki so nižje od proizvodnih stroškov, pospešuje forestacijo in zamuljevanje vodotokov ter povečuje poplavnost.

Ulov rib Subvencije za gorivo, opremo ter splošne podpore za plače ribičem po vsem svetu znašajo milijarde USD letno.

Spodbujajo pretiran ulov rib in s tem dolgoročno zmanjšujejo ulov, delovna mesta in sposobnost preživetja morskh ekosistemov.

Dejavnosti v podporo kmetijstvu

V nekaterih državah v razvoju subvencionirajo pesticide in umetna gnojila.

Spodbujajo razsipno ravnanje z vodo, zasoljevanje prsti; povečujejo uporabo pesticidov in umetnih gnojil in s tem zastrupitve kmetov s pesticidi, degradacijo prsti in onesnaževanje z vodo.

Poljedeljstvo in živinoreja

V zahodnih industrijskih državah gresta letno za podpore kmetom 302 milijardi USD; najemnine za pašo na zemljiščih v javni lasti so v Severni ameriki in Avstraliji nizke; do leta 1988 so v Braziliji dajali davčne olajšave za goloseke.

Spodbujajo kmetijstvo, ki uničuje okolje in pretirano pašo.

Raba energije Vsako leto dajo v državah v razvoju čez 100 milijard USD za subvencije za fosilna goriva in energijo.

Prispevajo k problemom, ki so povezani z energijo in segajo od emisij prašnih delcev do sprememb podnebja.

41

Tabela št. 7: Kritika in predlogi izboljšav za subvencije, ki imajo škodljive stranske učinke na okolje Deklarirani namen Primeri Učinki Kako izboljšati Spodbujanje gospodarskega razvoja

Prodaja lesa, mineralnih surovin in zemljišč – ki jih ponekod zahtevajo naravna ljudstva, večinoma pod tržno ceno, davčne olajšave za goloseke.

Večinoma ne prinaša ekonomske rasti tradicionalnim lastnikom virov; povzročajo veliko okoljsko škodo, zmanjšujejo prihodke.

Tradicionalnim uporabnikom je potrebno dati več nadzora nad viri; prodajati vire po tržnih cenah; prihranke uporabiti za znižanje davkov ali financiranje javnih investicij.

Zaščita delovnih mest v dejavnostih, ki temeljijo na naravnih virih; zaščita potrošnikov pred odvisnostjo od uvoza

Subvencije za proizvodnjo kmetijskih pridelkov, živinorejo, ribištvo ali pretirano izsekavanje lesa.

Pogosto jim ne uspe zajeziti izgub delovnih mest ali povečati državno varnost; škodujejo delavcem v državah, ki ne morejo dajati subvencij; pomenijo strošek davkoplačevalcem in okolju.

Ukiniti subvencije, ki so neučinkovite ali preveč drage.

Zmanjšanje življenjskih stroškov, zlasti za revne

Subvencije za elektriko, gorivo in vodo.

Zapravljanje denarja, ker običajno revnim najmanj koristijo; zavirajo učinkovitost in rabo obnovljivih virov.

Revnim potrošnikom ponuditi socialni minimum energetske oskrbe ali brezplačne kupone za gorivo; razširiti dostopnost; financirati sisteme, kakršni so sončni sistemi.

Podpora tehnološkemu razvoju Subvencije za namakanje, pesticide in umetna gnojila v državah v razvoju kot del „zelene revolucije“34, subvencije za raziskave in razvoj jedrskih tehnologij.

Pogosto se nadaljujejo tudi, ko je preobrazba že dosežena ali pa je doživela neuspeh, s tem pa povzročajo nepotrebne fiskalne in okoljske stroške.

Prenehanje financiranja tehnologij, ki so že dozorele ali so neuspešne; subvencionirati uporabo okolju neškodljivih tehnologij.

41 Zelena revolucija je v 50. letih prejšnjega stoletja vpeljala industrijsko kmetovanje z uporabo vnosov kemikalij. Kemična polucija, ki izvira iz kemično podprtega kmetovanja, danes ogroža vire pitne vode in morja po vsem svetu. Ob tem moramo upoštevati, da kar 60 % človeške populacije zajema 40 % vseh proteinov iz vodnega okolja. Toda kmetijsko kmetovanje ne ogroža zgolj okolja. Med leti 1950-1980 so ameriški farmarji beležili 20 % padec realnega dohodka, kljub temu, da se jim je pridelek na enoto površine zelo povečal. Primerjava s kmetijstvi Kolumbije, Kitajske ali Filipinov je pokazala, da so slednji vsaj petkrat energetsko bolj učinkoviti kot farmarji iz ZDA. Kmetje kemično intenzivnih območij so dnevno izpostavljeni zdravstvenim tveganjem. Neposredna zdravstvena in okoljska škoda industrijskega kmetijstva je v ZDA ocenjena med 8 in 10 milijard dolarjev letno. V osrednji Ameriki je vsako leto zastrupljenih med 29 do 58 % vseh poljskih delavcev, ki proizvajajo pridelke za izvoz. S tem se znižuje tudi pričakovana življenjska doba, na kar opozarja celo WHO, ki je znana po svoji konzervativnosti in previdnosti (Komat, A., 2004, IB Revija, str. 20).

42

4.3 Največji onesnaževalci Christoper Flavin je v poročilu inštituta Worldwatch o prizadevanjih za trajnostno družbo za leto 1997 zapisal: “Ne smemo ignorirati dejstva, da razmere v okolju na svetu določa samo nekaj držav – štiri industrijske in štiri države v razvoju, ki prispevajo 56 odstotkov svetovnega prebivalstva, 59 odstotkov ogljikovih emisij in 53 odstotkov gozdov (tabela 5, str.17). To je osem okoljskih velesil, ki vključuje Kitajsko, državo z največjim številom prebivalstva, ZDA, industrijsko velesilo in državo z največjimi emisijami ogljika ter Brazilijo, državo, ki ima največje biološko bogastvo. Skupaj z Nemčijo, Japonsko, Indijo, Rusijo ter Indonezijo predstavljajo osem okoljskih velesil, ki nesorazmerno vplivajo na razmere v svetovnem okolju.“ Industrijske države v skupini O8 vplivajo na stanje svetovnega okolja tako zaradi svojega gospodarskega potenciala, velikih količin porabljenih materialov ter vodilne tehnologije. Nasprotno pa države v razvoju iz te skupine skupine vplivajo z velikim številom prebivalstva, z visokimi stopnjami gospodarske rasti in zaradi ogrožanja svojega biološkega bogastva. Nosijo levji delež odgovornosti za reševanje problemov, ki so jih opredelili v Riu, ker uporabljajo levji delež svetovnih zalog naravnih virov in povzročajo tudi največ onesnaževanja. So pa po mnenju C. Flavina (Zemlja, 1997, 6-9) tudi poglavitni akterji v mednarodnih gospodarskih in političnih pogajanjih: ZDA: do leta 1972 so imele vodilno vlogo pri mnogih vprašanjih, vključno z okoljem35. Leta 1972 so bile vodilne pri ustanavljanju UNEP (Program Združenih narodov za okolje, United Nations Environmental Programme); leta 1987 vodilne v pogajanjih o zgodovinskem Protokolu iz Montreala o zaščiti ozonske plasti; vendar danes ne zavzemajo več takšne vloge. Nasprotno, kot največji onesnaževalci niso ratificirale Kyotskega protokola36, Konvencije o biološki raznovrstnosti in o morjih, zmanjšale pa so tudi finančne prispevke za številne programe OZN. Nemčija: sprejela nekaj okoljskih standardov, ki so med najbolj zahtevnimi na svetu, ter inovativne ukrepe za zmanjšanje embalažnih odpadkov in pridobivanje energije iz obnovljivih virov; leta 1995 je odigrala pomembno vlogo pri pogajanjih o podnebju v Berlinu. Japonska: dosega pomembne rezultate pri redukciji emisij žvepla in dušikovih oksidov; nasprotuje mednarodnim omejitvam pri lovu na kite (večje kitolovne države so tudi Norveška, Islandija in Rusija, ki so v letu 2006 skupaj z Japonsko podprle odpravo prepovedi lova na kite) in uvozu tropskega lesa. Junija 2006 je sprejela nove ukrepe, s katerimi želi pomembno prispevati k boju proti globalnemu segrevanju ozračja in se otresti odvisnosti od nafte, saj bodo vsa vozila od leta 2010 dalje morala delovati na okolju prijaznejše gorivo, tj. kombinacijo 10 odstotkov etanola in 90 odstotkov navadnega bencina (vir: http://www.umanotera.org, 3. 8. 2006).

35 Zakona o kakovosti vode in zraka sta bila vzor za druge države. 36 Bush je utemljil zavrnitev kyotskega protokola z negativnimi posledicami, ki bi jih »utrpelo« ameriško gospodarstvo oz. ameriški potrošniki zaradi obvezujočega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Implementacija okolju prijaznejših tehnologij, gradnja čistilnih naprav, nameščanje filtrov itd., bi za posledico imelo dvig cen izdelkov, zvišanja cen pa svobodni ameriški državljani seveda ne marajo. Busheva administracija je takoj omilila vrsto predpisov iz varstva okolja za naftne mogotce, ki lahko še naprej spuščajo v ozračje toliko ogljikovega monoksida kot prej. ZDA so s tem naredile velik korak nazaj, tako na področju varstva okolja kot na škodo državljanov (Ferfila 2001, str. 393, povz. po Gregorc, str.11).

43

Rusija: povsem izgubila nadzor nad svojo ekološko prihodnostjo; ogromna področja Sibirije so izgubila vse zaloge naravnih bogastev, emisije dimnih plinov pa se zmanjšajo samo, če podjetje propade. Brazilija: z delnim prizadevanjem je ustavila deforestacijo Amazonije; po zaslugi nevladnih organizacij je tudi bistveno zmanjšala naravni prorastek prebivalstva. Kitajska: od leta 1995 porabi več premoga, žita in govejega mesa kot ZDA, istočasno je na svetovnem vrhu glede ogljikovih emisij in poleg lastnega ozračja onesnažuje tudi Japonsko in Južno Korejo; je trenutno najhitrejše rastoče gospodarstvo v svetovnem merilu in šesto največje gospodarstvo po obsegu bruto domačega proizvoda na svetu (http://www.profit-on.net/index.php?id=8&lang=sl&article_id=61; 30. 9. 2005). Kitajski BDP naj bi presegel nemškega leta 2008, japonskega 2015 in ameriškega 2039; glede trajnostnega razvoja ima pripravljenega enega najbolj ambicioznih programov Agende 21, vendar je do uresničitve v praksi še daleč. Indija: povečala je učinkovitost svoje okoljske politike in se razvija v vodilno silo na svetu pri porabi obnovljivih energetskih virov. Drugače je Indija, ki je sicer četrto največje gospodarstvo Azije, tržno čedalje bolj privlačna in gledano dolgoročno, je morda najbolj perspektivna dežela na svetu. Po številu prebivalcev je druga, njen potrošniški potencial je praktično neomejen in je takoj za Kitajsko. Trenutno je poudarek na razvoju infrastrukture, tja pa svetovne tehnološke korporacije selijo večino svojih razvojnih oddelkov. Velika prednost Indije pred Kitajsko je v manjši razvitosti, posledično cenejši delovni sili ter čistejši delovni tehnologiji, ki manj onesnažuje okolje (http://www.donos.net/client/index.php?table=articles&ID=380)37. Indonezija: država z izrazito razbohoteno korupcijo; od šestdesetih let dalje je vlada prodajala koncesije v imenu razvoja gospodarskega razvoja za sekanje lesa za tretjino ali še manj od tržne vrednosti in to na tretjini svojega ozemlja, kljub temu, da je s tem bila ogrožena eksistenca mnogih prebivalcev tropskega deževnega gozda; znana tudi po prekomernem izkoriščanju delovne sile, otroškega dela, neetičnega odnosa do nosečih delavk, izsiljevanja, izrazito nastrojena proti sindikatom. 4.4 Trajnostni razvoj Za trajnostno naravnano družbo so človekove potrebe, okoljske omejitve, gospodarsko-socialna varnost in medgeneracijska pravičnost medsebojno prepletena in enakovredna področja. Trajnostno sonaravna družba je torej tista, tako Plut (2004, 165) ki se nadaljuje iz generacije v generacijo, ne da bi izčrpala baze virov ali da bi njena proizvodnja onesnaževala okolje nad naravno zmogljivostjo njegove absorpcije. Pomeni okoljsko medgeneracijsko odgovornost, socialno varnost in pravičnost. Pomeni, da je gospodarsko uspešna in nenasilna do sočloveka ter drugih vrst, hkrati pa zagotavlja dvig kakovosti življenja, humani napredek znotraj omejitev ekosistemov. Enostransko doseganje določenega cilja, kot je npr. dvig dohodka na račun okolja in naravnih virov ter ob vse večjih socialnih in regionalnih razlikah, ni značilnost trajnostno sonaravne družbe. Prav tako ni trajnostno sonaravna družba tista, ki jo označuje ohranjeno okolje in revščina prebivalstva. Utopija ali stvarnost?

37 Napovedi do leta 2050 so, da bodo Kitajska, Indija, Rusija in Brazilija gospodarstva z največjo rastjo na svetu. Vendar morajo v prihodnosti dati več poudarka ohranjanju okolja, saj če jim ne bo uspelo ohraniti osnovnih življenjskih dobrin, jim tudi odlična gospodarska rast ne bo pomagala. Znano je, da tako Indija kot Kitajska svoj bruto domači proizvod prav zaradi onesnaženja okolja dolgoročno močno ogrožata (http://www.donos.net, 27. 02. 2005).

44

Zahodna industrijska polobla nam težko služi za odgovor iz enega samega preprostega razloga: svet nima na razpolago dovolj naravnih virov, zlasti prsti, vode in nafte. Svetovni vrh v Riu de Janeiru l. 92 je na papirju res dosegel globalno sprejet dogovor o potrebi novega modela materialnega razvoja, ki naj bi zagotavljal zadovoljevanje človekovih potreb hkrati z zaščito naravnega okolja in ohranjanjem naravnih virov za prihodnje generacije, vse to pa naj bi se udejanjalo na globalni, regionalni, državni in lokalni ravni. Pičli rezultati tudi po desetih letih pa so najverjetneje posledica napačnega razumevanja vlad in posameznikov, kako se lotiti planetarnih okoljskih in razvojnih problemov onesnaževanja zraka in vode (Plut, 2004, 169). Zlasti v državah v razvoju se zaradi neprestane degradacije okolja in nespoštovanja okoljskega ravnovesja ter nenehne rasti prebivalstva ob krčenju naravnih virov gotovo ne morejo še naprej ravnati po tradicionalnem nesonaravnem razvojnem vzorcu: najprej okolje onesnažiti, kasneje pa s čistilnimi napravami okolje spet očistiti. Trajnostno sonaravno družbo označuje tudi socialna varnost in možnost zaposlitve. Okoljska politika in okoljska zakonodaja sta celo dolgo časa veljali za dežurna krivca zaradi izgube delovnih mest, saj naj bi bili poostreni ukrepi vzrok za zapiranje tovarn ali nekonkurenčnost izdelkov, ter ovirali ali celo onemogočali nove razvojne projekte. Argumenti nasprotnikov varstva okolja so bili ovrženi iz treh razlogov (Renner 2000, str.17, povz. Po Plutu, 2004, str.176):

1. izgube delovnih mest zgolj zaradi okoljskih regulacij so bile izredno redke; 2. okoljski standardi so spodbudili izboljšanje tehnologij, ki so podjetjem prinesle tržne

prednosti pred konkurenco; 3. okoljski standardi so omogočili razvoj novih delovnih mest, zlasti zaradi nadzora nad

onesnaževanjem okolja in razvoja novih ekoproduktov ter storitev. Tabela št. 8: Temeljni planetarni cilji sonaravnega napredka do leta 2015 Področje delovanja Sonaravni cilj Okoljsko polje • uresničitev in kasneje preseganje ciljev Kjotskega sporazuma o

zmanjšanju emisij toplogrednih plinov; • prenehanje krčenja naravnega gozda; • razvoj in doseganje nacionalnih standardov kakovosti zraka,

zasnovanih na smernicah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO);

• prepolovitev stopnje erozije prsti; • prenehanje čezmernega izčrpavanja talne vode (podtalnice).

Družbeno (socialno) polje

• prepolovitev deleža svetovnega gospodarstva, ki živi v absurdni revščini, trpi lakoto in nima dostopa do čiste, pitne vode;

• zmanjšanje smrtnosti porodnic za tri četrtine; • zmanjšanje umrljivosti otrok do petih let vsaj za dve tretjini; • univerzalna osnovnošolska izobrazba in spolna enakost pri dostopu

do izobrazbe. Gospodarsko polje • zaustavitev in kasneje nekoliko počasnejše obolevanje za

AIDS/HIV, malarijo in drugimi hudimi boleznimi; • razvoj in uporaba sistemov nacionalnih izračunov, ki vključujejo

stroške okolja; • odprava podpor, ki spodbujajo rabo surovin ter fosilnih virov; • podpora 5-10-kratnemu zmanjševanju rabe materialov v

gospodarsko razvitih državah; • podpora etiki zmernosti, zadostnosti v potrošnji.

Vir: Gardner 2002; Svetovna banka, 2003 (Plut, 2004, 171)

45

4.4.1 Alternative trajnostnega razvoja Industrija, ki je v zasebnih rokah, kontrolira večino kapitalskih naložb, zagotavlja delovna mesta, ustvarja blago in storitve v bilijonih dolarjev. Hkrati pa ima osrednjo vlogo tudi pri uničevanju okolja, saj ima ravno industrija tehnološke možnosti, razvojna znanja, upravljalske sposobnosti in kapital za doseganje uravnoteženega razvoja. Velike korporacije s svojimi dohodki, s katerimi presegajo celo bruto proizvod številnih držav, imajo moč, da premeščajo naložbe med celinami in panogami in tako odločilno vplivajo na stanje okolja. Manjša podjeta pa imajo včasih veliko slabše okoljsko spričevalo in s tem ravno tako vplivajo na nesorazmerje inovacij v številnih industrijah. Da bo sonaravnost postala sinonim za gospodarsko, socialno negotovost, bo v celoti potrebno spremeniti naše vedenje. Večja energetska in materialna učinkovitost, reciklaža, izogibanje odpadkom in metode čiste proizvodnje prinašajo nove zaposlitvene možnosti, več delovnih mest. Proizvodi sonaravnega gospodarstva so energetsko in surovinsko manj potratni, trajnejši, razgradljivi in popravljivi, po uporabi primerni za reciklažo. Vse te lastnosti proizvodov proizvodov in nujnost novih storitev omogočajo nove oblike zaposlitve, brez množičnih in intenzivnih okoljskih škod (Renner 2000, 164, povz. po Plutu, 2004, 175-176). Ukrepi? 1. Okoljsko zasnovana davčna reforma je model za ustvarjanje novih delovnih mest in varovanja okolja. Dohodnine in davki so namreč temelj za črpanje prihodkov posameznih vlad, kar pa ima seveda za pogubno posledico pri zaviranju dejavnosti, kot sta zaposlovanje in varčevanje, davki na okolje pa so zanemarljivi ali pa jih sploh ni. Sedanji davčni sistem bi bilo potrebno prestrukturirati, znižati davke na delo in varčevanje ter zvišati oz. uvesti davke na škodljive dejavnosti, kot so emisije ogljika, pesticidov, SO2 in proizvajanje strupenih odpadkov. Eden od razlogov za današnje okoljske težave je, da se „resnica prilagaja tržišču“(Mitchell,1998, 221). Celotne stroške ekoloških posledic mnogih gospodarskih dejavnosti ne plačuje uporabnik. Tipičen primer so avtomobilisti, ki onesnažujejo zrak, hkrati pa ne plačujejo računov za zdravstveno oskrbo bolezni dihal, ki se zaradi tega pojavijo. Države, ki so najodgovornejše za povečevanje ravni ogljikovega dioksida v ozračju, niso nujno tiste, ki jih bodo podnebne spremembe najbolj doletele. Podjetja za gozdne proizvode, ki delajo goloseke, ne krijejo stroškov za uničenje ribolovnih območij, ki ga je povzročilo zamuljenje tokov zaradi golosekov (ibid., 221-222). 2.Ustalitev števila prebivalcev je eden od ciljev trajnostnega razvoja, saj je trajnostna družba tista družba, ki je demografsko stabilna, kar je težko dosegljiv cilj. Združeni narodi napovedujejo približno devet milijard ljudi do leta 2050 (gl. tabelo št.1), od tega se bo trend rasti povečeval v deželah v razvoju, kjer so naravni viri in socialne storitve že tako na nizki ravni. Že za najskromnejše povečanje potrebne količine hrane bi za tolikšen porast potrebovali podvojitev svetovne pridelave žita in – samo za namakanje – količino vode, večjo od 20 Nilov, na stotine domov, učilnic in delovnih mest (Mitchell, Brown, 1998, 214-218). Odstranitev fizičnih in socialnih ovir, ki ženskam preprečujejo uporabo metod za načrtovanje družine je prvi korak pri ustalitvi števila prebivalstva. Marsikje je vladna politika tista, ki omejuje dostop do kontracepcijskih sredstev. Drugod je vzrok za nedostopnost kontracepcije geografska (ne)dostopnost zaradi oddaljenosti do najbližjega

46

oskrbovalca, ali pa so zdravstvene storitve tako drage, hkrati pa mnogi pari nimajo zdravstvene oskrbe, ki bi te storitve vključevala. Tudi pomanjkanje vedenja, prevladujočih kulturnih, socialnih in verskih vrednot ali zaradi nasprotovanja članov družine so mnogokje ključni razlogi neželenih nosečnosti. 3.Ustalitev podnebja zaradi segrevanja Zemlje in katastrofalnih posledic je neizogibno. Kmetijstvo in s tem zagotavljanje prehrane sta namreč tesno povezana s podnebnimi spremembami, s tem pa tudi preživetje človeštva. Za ustalitev podnebja je namreč treba vzpostaviti ravnotežje med emisijami ogljika in zmogljivostjo narave, da absorbira ogljikov dioksid. Tu sta možna dva načina : učinkovitejša izraba energije (reciklaža, zmanjšanje uporabe energijsko izjemno razsipnih avtomobilov, kombinacija sodobnih železniških sistemov v kombinaciji z javnim transportom, kompaktne fluorescentne žarnice…) in zamenjava fosilnih goriv z neogljikovimi energijskimi viri (energije vetra, fotonapetostne sončne celice, vodikova energija). 4.5 Evropa in okolje Globalizacija je tudi v Evropi pustila svoj pečat. Kot navaja Beck (2003, 16), so države EZ v zadnjih dvajsetih letih postale bogatejše za 57% (EU je bila takrat še zveza 15 članic, zato bi ta odstotek danes, ko je članstvo sestavljeno iz 27 članic, bil drugačen; op. avt.), ekonomija je naraščala hitreje od prebivalstva, kljub dodatnemu bogastvu pa je v EU po zadnjih podatkih 17 milijonov ljudi brezposelnih38, 50 milijonov revnih in 5 milijonov brezdomcev. Z okoljskega vidika pa je na tem delu sveta okoli 300.000 življenjskih prostorov, kot so tla in vode, ki so onesnažene ali pa jim grozi nevarnost onesnaženja s škodljivimi snovmi. Zato si zakonodajni organi EU prizadevajo, da bi v prihodnosti onesnaževalci okolja prevzeli odgovornost za svoja dejanja. EEA (European Environmental Agency – Evropska agencija za okolje) je namreč že leta 2003 ocenila, da bi stroški sanacije le dela onesnaženih voda in tal v Evropi znašali do 106 milijard evrov (http://www.elections2004.eu.int/highlights/sl/701.html, print 8.10.2005), od tega bi samo za obnovo okoli 100.000 hektarjev tal v Veliki Britaniji potrebovali skupno skoraj 39 milijard evrov. V zadnjem desetletju se je stanje okolja v Evropi sicer nekoliko izboljšalo, vendar pa obstaja resna nevarnost, da bo precej tega napredka uničeno zaradi ponovne gospodarske rasti, če bo le-ta še naprej temeljila na tradicionalnih, okolju škodljivih dejavnostih. Posebej zaskrbljujoče je to za tiste države (Vzhodna Evropa, Kavkaz in Srednja Azija – države VEKSA), v katere so bile iz zahodne Evrope in drugod prenesene velike količine predelovalne industrije. Zahodna Evropa se je od začetka devetdesetih let razvijala od kmetijske in proizvodne v storitveno usmerjeno družbo, preostali del Evrope pa se je razvijal v smeri tržnega gospodarstva. Posledično se to odraža na degradaciji okolja na eni strani ter izboljšavah na drugi. Zmanjšale so se emisije toplogrednih plinov, ravno tako pritisk kmetijstva in industrije na vodne vire. Hkrati pa urbani razvoj in prometna infrastruktura prinašata s seboj negativne posledice (drobljenje habitatov, naraščanje nevarnih in komunalnih odpadkov ter skrb za kakovost pitne vode). V zahodnoevropskih mestih pa je za človeško zdravje najbolj nevarna izpostavljenost onesnaženemu zraku (Poročilo EEA 2003, 6). Ker so našteta dogajanja v glavnem pogojena s splošnim gospodarskim položajem in z njim povezanim gospodarskim razvojem v gospodarskih 38 Po zadnjih podatkih iz septembra 2006: 17 milijonov brezposelnih (Poročila, Radijski dnevnik, Val 202, 5.11.2006).

47

panogah, kot so promet, energetika in kmetijstvo (ibid., 6), gre spet večina tega napredka okoljsko v negativno smer. Zaradi zaščite svojega okolja je strategija trajnostnega razvoja korak v pravo smer. Evropska unija se je zato začetku tega tisočletja lotila priprave programa sprememb, da bi omogočila začetek premagovanja netrajnostnih ekonomskih, socialnih in okoljskih trendov. Leta 2001 je Evropski svet v Göteborgu odprl vrata široko zastavljeni strategiji za trajnostni razvoj, ki so ji l. 2002 v Barceloni dodali zunanjo razsežnost tik pred svetovnim vrhom Združenih narodov o trajnostnem razvoju poleti 2002. Vsakega od teh korakov so spremljali pomembni koraki in sklepi, vendar kljub vsemu ni bil dosežen zadovoljiv napredek. Netrajnostni trendi, zlasti vse večji pritisk na naravne vire, biotsko raznovrstnost in podnebje, vztrajna neenakost in revščina ter močni konkurenčni pritiski, ki jih povzročata globalizacija in prodiranje na novo industrializiranih držav, kot so Brazilija, Kitajska in Indija, ki naznanjajo povečano gospodarsko konkurenco in možne spremembe v strukturah nacinalne proizvodnje, ki na svetovni ravni vplivajo na trajnostni razvoj, so pričujoča dejstva, ki jih ne moremo in ne smemo ignorirati. Netrajnostni trendi v Evropi (povz. po Komisiji evropskih skupnosti, Strategije trajnostnega razvoja EU, 2005): Ad.1. Podnebne spremembe in čista energija Evropski program za podnebne spremembe je glavni nosilec ukrepov proti podnebnim spremembam v Evropi. V njem so zajete izredno pomembne pobude o energiji in nedavno vzpostavljena shema EU trgovanja z nadomestili za emisije toplogrednih plinov, ki se je začela uporabljati 1. januarja 2005. EU upa, da bo z vzpostavitvijo trga emisijskih kuponov podjetja spodbudila k zmanjševanju emisij. Dobički od prodaje emisijskih kuponov naj bi podjetja spodbudilo k razvoju in uporabi čistih tehnologij (http://www.elections2004.eu.int/highlihhts/sl/704.html, print 8. 10. 2005). Ad.2. Javno zdravje Javno zdravje v EU je od leta 2001 vse bolj ogroženo. Bolezni, povezane z načinom življenja in kronične bolezni se zelo hitro širijo v svetu. Epidemija HIV/AIDS je v svetu dosegla najvišjo raven okuženih do sedaj (39,4 milijona), delež na novo prijavljenih okužb s HIV v Evropi se je od leta 1996 več kot podvojil. V državah v razvoju se je trend nedavnega izboljšanja zdravja in razvoja obrnil in širjenje najpogostejših prenosljivih bolezni resno ogroža njihov razvoj v prihodnosti. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) nezdravo okolje vsako leto povzroči smrt več kot petih milijonov otrok v svetu. Politični ukrepi, sprejeti leta 2001, vključujejo financiranje raziskav genoma za boj proti odpornosti proti antibiotikom, ustanovitev skupnega nadzora EU in mrež zgodnjega opozarjanja na prenosljive bolezni ter ustanovitev Evropske agencije za varno hrano (EFSA) in Evropskega centra za prenosljive bolezni (ECDC). Na mednarodni ravni se je financiranje EU boja proti boleznim, kot so HIV/AIDS, tuberkuloza in malarija, opazno povečalo. Dani so bili prispevki za znižanje cen osnovnih farmacevtskih izdelkov v državah v razvoju.

48

Revščina in socialna izključenost V EU živi okrog 15% prebivalcev na robu revščine zaradi prenizkih dohodkov, posledica tega pa sta revščina in socialna izključenost, kar je najbolj izrazito v nekaterih novih članicah. Drugi zaskrbljujoči trendi so prenos revščine in izključenosti na naslednje generacije in nesorazmerno velika obremenitev nekaterih podskupin prebivalcev (na primer brezposelni, samski starši, invalidi, narodnostne manjšine). Ad.3. Staranje prebivalstva Napovedano je, da se bo rast prebivalstva v Evropski uniji ustavila, upadajoče in starajoče se delovno prebivalstvo pa bo moralo podpirati vse več starih prebivalcev. Po napovedih se bo delež odvisnih starejših prebivalcev zvišal s 24 % leta 2004 na 47 % leta 2050. Ad.4. Upravljanje z naravnimi viri Hitra rast prebivalstva pomeni, da bo do leta 2010 na Zemlji 400 milijonov ljudi več kot danes, ki bodo živeli predvsem v mestih. V svetu, v katerem je vse več „soodvisnosti“, ne moremo več proizvajati in porabljati kot zdaj. Ogrožena je biotska raznovrstnost. V svetu je 15 500 vrst rastlin in živali, ki jim grozi izumrtje. V zadnjih desetletjih so dobesedno vse vrste ekosistemov in druge vrste utrpele velike izgube (živali, rastline, gozdovi, pitna voda, rodovitna zemlja itd). Pitna voda je še en dragocen naravni vir, ki je ogrožen. Kritično stanje vode v svetu ogroža življenja, trajnostni razvoj ter končno tudi mir in varnost. Politični ukrepi, s katerimi naj bi do leta 2010 dosegli cilj EU, vključujejo zaustavitev izgub biotske raznovrstnosti, reformo skupne kmetijske politike in skupne ribiške politike ter mrežo Natura 2000. Ad.5. Raba zemljišč in promet Kljub cilju, da se vprašanje prometa loči od rasti BDP, število prometnih sredstev narašča hitreje kot BDP. To vpliva na različna področja, od prometnih zastojev in zdravstvenih težav, ki jih povzročajo onesnaževalci zraka, do povečanih emisij CO2, ki ovirajo cilje EU glede podnebnih sprememb. EU je sprožila številne pobude za politike, da bi omejili neugodne učinke rasti prometa. Spodbuja preusmeritev s cestnega prevoza na prevozna sredstva z manjšim vplivom na okolje, kot so „čisti“ avtobusi (manj izpušnih plinov), ladje in vlaki. Komisija je še predlagala, da države članice uvedejo zaračunavanje uporabnine za infrastrukturo, da bi zmanjšale povpraševanje po prevoznih sredstvih, s tem bi namreč vzpostavile razmere, v katerih cene, ki jih plačajo uporabniki prevoznih sredstev, kažejo polne stroške družbi (na primer direktiva o euro vinjeti), vendar je izvajanje tega za zdaj omejeno. Evropska unija je opredelila svoj prispevek k „procesu financiranja razvoja“ v osmih izrecnih zavezah, ki jih je odobril Evropski svet v Barceloni 14. marca 2002. To je osem razvojnih ciljev novega tisočletja, ki so povezani z Deklaracijo tisočletja in so natančno osmerjeni: (1) zmanjšati revščino in lakoto po svetu, (2) zagotoviti osnovno izobraževanje za vse, (3) spodbujati enakost med spoloma, (4) zmanjšati umrljivost otrok, (5) izboljšati zdravje mater, (6) boriti se proti HIV/aidsu in drugim boleznim, (7) zagotoviti trajnostno okolje in (8) sodelovati v trajnostnem partnerstvu za razvoj. Skupna višina dodatnih finančnih sredstev virov, zbranih med letoma 2002 in 2006, je 19 milijard eurov (povz. po Komisiji evropskih skupnosti, Strategije trajnostnega razvoja EU, 2005).

49

4.6 Slovenija Slovenija se je ob vstopu v EU uvrščala med zmerno onesnažene evropske države, z zelo izrazito onesnaženostjo vodnih virov, hitro rastjo prometnih emisij, z rastjo emisij toplogrednih plinov nad evropskim povprečjem ter z izjemno pokrajinsko in biotsko raznovrstnostjo. Poglejmo nekaj dejstev: (povz. po Plutu 2004, 121-224):

• V sedemdesetih in osemdesetih letih je onesnaženost zraka v Sloveniji dosegla stopnjo, ko je bilo zdravje ogroženo več kot 40% prebivalstva;

• leta 2001 je bila prepovedana prodaja svinčevega bencina, emisije dušikovih oksidov (cestni promet) pa so se povečale;

• emisije toplogrednih plinov od leta 1992 spet naraščajo, kar bo zelo otežilo predvideno zmanjšanje njihovih emisij za 8% v ciljnem obdobju Kjotskega sporazuma (2008 – 2012);

• onesnaženost vodnih virov je eden temeljnih okoljskih problemov; z vidika oskrbe s pitno vodo je kakovost rečne vode brez temeljitega predhodnega čiščenja neprimerna, zato se uporablja podtalnica in kraški izviri; v letih 1997-2000 je bilo v Sloveniji najbolj kritično onesnaženje podzemne vode s pesticidi;

• v zadnjih letih so se povečale količine nevarnih in komunalnih odpadkov. Podatki kažejo, da se letno nabere več kot 500 kg komunalnih odpadkov na prebivalca; divjih odlagališč odpadkov je več kot 60.000 (Umanotera, februar 2003);

• v obdobju 1951-2000 se je povprečna temperatura dvignila za okoli eno stopinjo Celzija (Kajfež Bogataj, 2004, povz. po Plutu 2004). V prihodnjih 50 letih lahko v Sloveniji z veliko gotovostjo pričakujemo dvig povprečne letne temperature zraka za 1 do 4 stopinje Celzija; zaradi suše bi naj bilo ogroženega kar 45% ozemlja Slovenije.

V obdobju 1990-2001 se je po oceni Eurostata količina toplogrednih plinov v Sloveniji povečala za 8% (v EZ-15 pa zmanjšala za 2%), kar je v nasprotju s cilji podpisanega Kjotskega sporazuma. Ocena Evropske komisije je, da Slovenija leta 2010 ob takšnih razvojnih trendih ne bo zmanjšala količine toplogrednih plinov. Nasprotno, sedanjo raven energetske intenzivnosti oziroma potrošnje primarne energije sosednje Avstrije naj bi po temačnih napovedih Pluta (2004, 226) dosegla šele po letu 2030.

Alternativno-sonaravni razvoj, ki je temelje dobil na konferenci v Riu de Janeiru leta 1992 in ga potrdil v Johannesburgu leta 2002, je nov civilizacijski poskus, da bi model neskončne ekonomske rasti zajezili in okolju priznali njegovo pravo in edino vrednost za svetovno gospodarstvo ter blaginjo sedanje in prihodnjih generacij. EZ kot svetovna regija si daleč najbolj prizadeva udejaniti njegovo uresničitev, vendar je tudi sama šele na začetku. Slovenija po navedbah Pluta (2004, 11) velja za eno razvitejših držav sveta (okoli 30. mesta), vendar pri tem na prebivalca potroši absolutno prevelike količine naravnih virov. Posledice takšnega ravnanja so znane: prekomerne količine emisij, uničenih gozdov, odpadnih vod in odpadkov. Kot članica Evropske unije je zato moralno dolžna vključiti vsa okoljska načela tako v svoje gospodarstvo kot tudi v vsakdanje življenje svojih državljanov in s tem prihodnjim generacijam zagotoviti možnost preživetja in napredka.

50

SKLEP Kot smo že uvodoma spoznali, ima globalizacija več obrazov in eden od njih je ekonomska globalizacija. Pomeni poglabljanje in širjenje dejavnosti po celem svetu, kar povezuje proizvodnjo, potrošnjo in družbene procese do te mere, da dogodki na enem koncu sveta bistveno vplivajo na vse države in posameznike na svetu. Seveda govorimo o ekonomski globalizaciji, ki se manifestira z enim, globalnim trgom, ali če uporabimo definicijo mednarodnega monetarnega sklada, ki jo opiše kot »rastočo integracijo svetovnih ekonomij preko trgovine in investicij«. Bistvo ekonomske globalizacije je pojav integrirane mednarodne proizvodnje. To pomeni - če si sposodimo Svetličičevo poenostavljeno razlago - da je proizvodnja na enem koncu sveta vse bolj odvisna in povezana s proizvodnjo na drugem koncu sveta, pri tem pa seveda ne moremo več govoriti o nacionalno proizvedenem blagu. V njen proces je namreč vpet celoten svet in pri tem nam ni dana izbira, »bi ali ne bi bili del tega kolesja«. Hitrost mednarodnih ekonomskih odnosov je danes tako silovita, da se dnevno pretaka tudi po 1.500 milijard dolarjev kot posledica mednarodnih transakcij in mednarodnih trgovinskih tokov, v te procese pa so vključena takorekoč vsa gospodarstva. Globalizacija ima svoje zagovornike kot tudi nasprotnike. Dobra je za gospodarski razvoj, proizvodnjo, profite, za prožne delodajalce in (še bolj) prožne delojemalce. Krivijo pa jo za svetovno revščino, izkoriščanje neizobraženih in nekvalificiranih delavcev, brezposelnost, za finančno in ekonomsko nestabilnost, za povečevanje razlik med še bolj revnimi in še bolj bogatimi. Dobra je za bogate države, Japonsko, ZDA, Kanado, Evropo, Južno Korejo. Ni dobra za države v razvoju, Latinsko Ameriko. Ni dobra za okolje in globalne okoljske probleme, kar se kaže v odnosu držav do skupnih virov, kot so čezmerni ribolov na odprtih morjih, naravna bogastva morskega dna, globalni podnebni sistem, biotska raznolikost planeta. Kaj to pomeni? Če damo vse to na skupni imenovalec in k temu dodamo še revščino držav v razvoju ter rast prebivalstva, ki se ravno v tem delu sveta najhitreje povečuje, lahko definiramo okoljsko globalizacijo, ki jo zaznamujejo rast svetovnega prebivalstva, naraščanje porabe virov, onesnaženo geografsko okolje v lokalnem, regionalnem in planetarnem pomenu, antropogene spremembe podnebja planeta, izgubo pokrajinske in biotske raznovrstnosti v vseh območjih sveta. Pomeni skupni vpliv različnih gospodarskih, infrastrukturnih, prebivalstvenih in socialnih procesov na sestavo in storitve Zemlje kot planetarnega sistema. Pri tem so bile pretekle generacije ravno tako kot sedanje eksistenčno odvisne od trajnega delovanja okolja in od ohranjanja naravnih virov planeta. Vendar so tu še prihodnji rodovi, ki jim prihodnost ne prinaša zelenega planeta. Problem je seveda v sedanji generaciji, ki ji je lov za dobičkom in nebrzdano trošenje zahodnega tipa potrošništva imperativ, s svojim netrajnostnim obnašanjem pa dela ogromno škodo prihodnjim rodovom. Na to je javnost prva opomnila Svetovna komisija za okolje in razvoj (Brundtlandova komisija), ko je v svojem poročilu leta 1987 opozorila na vedno bolj ogrožen planet zaradi čedalje hujše revščine, degradacije okolja, bolezni in onesnaženja. Po mnenju njene predsednice Brundtlandove uničevanje okolja ni le kratkotrajen proces, temveč je v tesnem sovisju z revščino, saj se demografska politika, izginjanje živalskih vrst, način prehranjevanja, energija, industrija in izčrpavanje naravnih virov ne da obravnavati neodvisno drug od drugega. Izjemno vlogo imajo pri tem imajo velika multinacionalna podjetja z mrežo

51

podružnic po vsem svetu. Delitev delovnih procesov namreč omogoča proizvodnjo produktov na različnih koncih sveta, cilj korporacij pa je seveda maksimirati dobiček in minimirati stroške, to pa v praksi pomeni selitev delovnih mest tja, kjer bo to tudi uresničljivo. Ker je minimizacija stroškov nujen pogoj za maksimiranje cen, so dostopnost naravnih virov, nizki stroški dela, nižji transportni stroški in ohlapni okoljski standardi (še boljše, če jih ni) idealna popotnica za rast dobičkov. To pa seveda prinaša s seboj uničujoče posledice za države gostiteljice, ki se sklicujejo, da delajo dobro za javni blagor, za gospodarski razvoj države. Dostikrat tudi same verjamejo v svoje paradne konje, čeprav se potem izkaže, da so bili projekti netrajnostni. Uničeno ali degradirano okolje, izčrpani viri, posekani gozdovi, strupeni odpadki, zastrupljena podtalnica, zamuljene reke, onesnažen zrak, visoka nezaposlenost pa je cena, ki jo plačujejo tisti, ki so imeli od »gosta« še najmanj koristi. Večina okoljskih problemov, ki so povezani s človekovo produkcijsko in potrošniško dejavnostjo, se manifestira preko liberalizacije svetovne trgovine, ki je po mnenju nasprotnikov globalizacije glavni krivec za uničevanje okolja. Ta iz leta v leto narašča in jasno je, da na različne načine vpliva na globalna prizadevanja za varstvo okolja s tem, ko razširja tržišča preko državnih mej in s tem povečuje vplive proizvodnje na okolje. Trgovina je tudi krivec, da lahko države, ki so izropale svoje surovinske vire ali sprejele stroge zakone o njihovem varstvu, kupujejo želene izdelke drugod in tako uspešno prevalijo vplive na okolje na ramena nekoga drugega. Seveda pa je nadzor nad onesnaževanjem, ki se širi po svetu kot posledica vplivov svetovne proizvodnje in potrošnje, nemogoče izvajati. Zato skrb za okolje ni več samo stvar posamezne države, temveč postaja pomemben del mednarodnih trgovinskih pogodb in trgovinskih pogajanj, čeprav ta ne gredo vedno v pravo smer in je okolje še vedno na repu vrednostnega sistema kljub vsemu vedenju o pogubnih posledicah napačnih odločitev. To smo spoznali v tretjem poglavju, ko smo proučevali pogajanja v okviru Svetovne trgovinske organizacije, ki je nastala kot naslednica povojnega GATT-a. Analizirali smo poskus uveljavitve okoljskoprocesnega standarda ZDA glede uvoza tunine iz Mehike, ker mehiški ribiči lovijo tune na način, ki hkrati nenamerno pomori še veliko delfinov. Prva porota STO, ki je reševala ta spor, ni upoštevala globalne zaščite določene ogrožene vrste in ni dala prav ukrepom ZDA. Tudi v primeru garnele – morske želve, kjer bi morali uvozniki škampov (garnel) podati dokazila, da so bili ti ulovljeni z mrežami, ki niso ogrožale morskih želv, je STO izničila ameriške zahteve in dala komercialnim koristim prednost pred okoljem. Svetovni vrh v Riu de Janeiru l. 92 je res dosegel globalno sprejet dogovor o potrebi novega modela materialnega razvoja, ki naj bi zagotavljal zadovoljevanje človekovih potreb hkrati z zaščito naravnega okolja in ohranjanjem naravnih virov za prihodnje generacije, vse to pa naj bi se udejanjalo na globalni, regionalni, državni in lokalni ravni. Vendar pa nas do tja čaka še dolga pot, saj tempo, ki ga vsiljuje zahodni način potrošništva, ne prinaša s seboj nič dobrega. Svet nima na razpolago dovolj naravnih virov, zlasti prsti, vode in nafte. Res je, da svet lahko proizvaja avtomobile in računalnike hitreje, kot narašča svetovno prebivalstvo. A še vedno nas čakajo določeni cilji: doseganje ciljev Kjotskega sporazuma, zaustavitev krčenja deževnega gozda, zmanjšati število tistih, ki živijo v absolutni revščini, preprečiti, da bodo otroci umirali zaradi lakote in omogočiti vsem dostop do pitne vode. A vse to ne bo mogoče brez zavedanja, da je potrošnjo treba zmanjšati najprej v gospodarsko razvitih državah in da so generacije, ki prihajajo za nami, že danes dejansko odvisne od nas, okoljsko (ne)trajnostno naravnanih potrošnikov. Ob tem je treba upoštevati še dejstvo, da

52

tudi države v razvoju vidijo okoljske ovire za trgovanje kot grožnjo, ki jih ovira na poti k njihovemu gospodarskemu napredku in ekonomskemu razvoju, ne pa kot pristno skrb za planet in prihodnje generacije rodov. Zato enostavnega načina, kako to v praksi izpeljati, ni, saj bi v nasprotnem primeru svet in njegova prihodnost že bila rešena. Vsi ekološki problemi tako ali drugače prizadenejo vse države, saj onesnaževanje ne pozna meja, zato so skupne odločitve razvitih in nerazvitih temelj trajnemu razvoju in skupni cilj politik vseh držav. POVZETEK Globalizacija ima več obrazov in dva od njih sta ekonomska in okoljska globalizacija. Širitev svobodnih trgov čez državne meje je odraz globalne tržne ekonomije, trg pa je tisti, ki postavlja ceno. Samo ekonomsko globalizacijo lahko razumemo kot posledico močnih držav, ki vsiljujejo trgovinske in druge sporazume, da bi korporacijam in bogatim omogočile ekonomsko prevlado (Chomsky 2005, 22) ter s tem posledično ekonomsko in socialno odvisnost v državah sveta brez slehernih obveznosti do prebivalcev teh držav ali njihovega okolja. Ustanovitev Svetovne trgovinske organizacije je to še pospešila, saj ne brani nacionalnih interesov posameznih držav, kot je na primer zagotovitev delovnih mest ali ekonomska varnost. Nepazljivo in nenadzoronano prizadevanje za ustvarjanje dobička pa škoduje okolju in ustvarja konflikt s preostalimi socialnimi vrednotami. Ekonomska globalizacija vsekakor predstavlja gospodarski napredek in ekonomski razvoj za človeštvo, vendar nas okoljska globalizacija z ekološkimi problemi nenehno opozarja, da onesnaževanje ne pozna meja. Skrb za planet je torej temelj trajnemu razvoju in skupni cilj politik vseh vlad (držav), če želimo prihodnjim generacijam ohraniti vsaj del tega planeta, ki smo ga mi s svojim nekontroliranim potrošništvom že precej uničili. KLJUČNE BESEDE: Globalizacija, ekonomska globalizacija, okoljska globalizacija, svobodni trg, globalna tržna ekonomija, trgovinski sporazumi, ekonomska prevlada, korporacije, okolje, STO, ekološki problemi, trajnostni razvoj. ABSTRACT A globalization has many faces and two of them are economic globalization and environmental globalization. In the global market economy, free markets expand across the borders and the market is the one that sets the price. The economic globalization itselfis the result of powerful countries which impose trade agreements and other similar agreements in order to facilitate an economic predominance of corporations and the rich in countries around the world (Chomsky 2005, 22) without having to make any commitments to the people living in these countries or their environment. The foundation of the World Trade Organization has further accelerated this process since the organization does not protect the national interests of individual countries, e.g. ensuring available workplaces or economic security. Careless and uncontrolled endeavour to make a profit harms the environment and conflicts with other social values. Economic globalization certainly represents an economy progress and development for human race. Environmental globalization on the other hand,

53

with its ecological problems reminds us continuously that there are no borders for the polution. Taking care for our planet must represent a base for sustainable development and common objective of all governments (countries) in order to preserve the planet that has suffered enough due to our uncontrolled consumption for generations to come. KEY WORDS: Globalization, economic globalization, environmental globalization, free market, global market economy, trade agreements, economic predominance, corporations, environment, WTO, ecological problems, sustainable development.

54

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN POJMOV TER POJASNIL Kratice: ECDC European Centre for Disease Prevention – Evropski center za prenosljive

bolezni EEA European Environmental Agency – Evropska agencija za okolje EFSA European Food Safety Authority – evropska komisija za varno hrano EU European Union – Evropska unija GATT General Agreement on Tariffs and Trade – Splošni sporazum o carinah in

trgovini MEAs Multilateral Environmental Agreements – Multilateralni okoljski sporazumi NAFTA North America Free Trade Agreement – Severno ameriško področje

svobodne trgovine NRPP Natural Resources Policy Programme – Evropska komisija za politiko

ohranjanja naravnih virov OECD Organization for Economic Cooperation and Development – Organizacija za

ekonomsko sodelovanje in razvoj UNCED The United Nations Conference on Environment and Development –

Konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju UNEP United Nations Environment Programme – Program združenih narodov za

okolje UNDP United Nations Development Programme – Razvojni program Združenih

narodov TREMs Trade Related Environmental Measures – Okoljski ukrepi z vplivom na

trgovino TRIPS Agreement on Trade-related Aspects of Intellectual Property Rights -

Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine VEKSA države Vzhodne Evrope, Kavkaza in Srednje Azije: Armenija, Azerbajdžan,

Belorusija, Gruzija, Moldavija, Ruska federacija, Ukrajina, Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Turkmenistan, Uzbekistan

WHO World Health Organization – Svetovna zdravstvena organizacija WTO World Trade Organization – Svetovna trgovinska organizacija Uporabljeni pojmi in pojasnila:

• Antropogene spremembe – proces, v katerem se zaradi človekove dejavnosti (obdelovanje zemljišč, krčenje gozdov, osuševanje, vplivi prometa ali drugih gospodarskih dejavnosti, spreminjajo naravne lastnosti okolja.

• Baselska konvencija o nadzoru prehajanja nevarnih odpadkov ter odlaganju preko meja – Basel Convention on the Control of Transboundary Movements of Hazardous Wastes and their Disposal. Sporazum o nadzoru prehoda (prometa) z odpadki preko meja in o njihovem odstranjevanju, veljaven od 5.5.1992. Določa obveznosti o posebnih ukrepih držav pogodbenic glede izvora, uvoza in tranzita nevarnih odpadkov ter nadzora postopkov.

• Deklaracija iz Ria - Rio Declaration on Environment and Development (a. Earth Summit). Konferenca o okolju in razvoju junija 1992 v Riu de Janeiru, ki je sprejela

55

konvenciji o podnebju in biotski raznovrstnosti ter Agendo 21 z napotili za varovanje narave na Zemlji in človeštva.

• Kyoto protokol - Kyoto protokol določa kvantitativne cilje zmanjševanja emisij, ki zadevajo industrijske države do leta 2008-12. Podpisnice protokola morajo zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 8 % v obdobju 2008-12 glede na izhodiščne emisije iz leta 1986. Države v razvoju vztrajno zavračajo omejitve emisij, češ, da morajo bogate države prevzeti vodstvo. Situacija je postala še bolj zapletena leta 2001, ko so ZDA zavrnile Kyoto protokol, tudi zaradi premajhne vključenosti nerazvitega sveta (Umanotera, e-Novice, 97/03).

• Pjotr Koževnikov, državni inšpektor za vode nekdanje Sovjetske Zveze – bil je aretiran in postavljen pod nadzor psihiatrov, ker je leta 1986 poskušal objaviti, da država nelegalno odlaga odpadna olja in usedline v Finskem zalivu.

• Barbara D’Achille, okoljska novinarka, Peru - umorjena 31. 5. 1989. Umorili so jo pripadniki gverilske skupine Sendero Luminoso, ki so se počutili ogrožene zaradi njenega poročila o vplivih pridelave koke na tropske gozdove.

• Henry Domoldol, starosta plemena Inseng, Filipini – 26. 6. 1991 so člani oborožene skupine, ki je povezana s filipinsko armado, umorili Domoldola. Domoldol je objavil vpletenost vojske v nelegalno sečnjo v gozdovih, ki pripadajo okoljski skupnosti.

56

UPORABLJENA LITERATURA IN VIRI Literatura:

1. Beck, Ulrich. 2003. Kaj je globalizacija? Zmote globalizma – odgovori na globalizacijo. Ljubljana, oktober 2003, Cicero, Begunje, d.o.o.

2. Berry, Wendell, 1977. The Unsettling of America. Avon, New York 1977. 3. Bobek, Vito. 2002. Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor, Univerza

v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakuleta. 4. Bole, Saša; 2004; Trajnostni razvoj in pristno varčevanje. IB Revija, revija za

strokovna in metodološka vprašanja trajnostnega razvoja; št. 4 / Letnik XXXVIII /2004; str. 106-120.

5. Brglez, Milan, in Zajc Drago, urednika. 2004. Globalizacija in vloga malih držav. Slovenija v procesih globalizacije. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede; tisk Literra picta.

6. Brown, Lester L. Zemlja 1998. Prihodnost rasti, 3-22. Poročilo Inštituta Worldwatch o prizadevanjih za trajnostno družbo. Radovljica, Medium d.o.o.

7. Chomsky, Noam. Profit pred ljudmi. 2005. Zbirka Tigr. Založba Sanje Ljubljana. 8. Chomsky, Noam. 911 – enajsti september. 2005. Zbirka Tigr. Založba Sanje

Ljubljana. 9. Ferfila, Bogomil; 2001. Teorija in praksa; let. XXXVIII, ŠT.3, maj-junij 2001;

Fakulteta za družbene vede.Tiskarna Jože Moškrič, d.d. 10. Fishman, C. Ted. 2005. Kitajski izziv, vpliv nove velesile na Evropo in svet.

Ljubljana, Orbis 2005. 11. Flavin, Christopher. Zemlja 1997. 5 let kasneje, str. 1-24. Poročilo Inštituta

Worldwatch o prizadevanjih za trajnostno družbo. Radovljica, Medium d.o.o. 12. French, Hilary F. Zemlja 1993. Poročilo Inštituta Worldwatch o prizadevanjih za

trajnostno družbo. Radovljica, Medium d.o.o. 13. French, Hilary F. Zemlja 1995. Partnerstvo za jutri, str.223-250. Poročilo Inštituta

Worldwatch o prizadevanjih za trajnostno družbo. Radovljica, Medium d.o.o. 14. Gogič, Tamara. Kitajska, trg velikih apetitov. 30. 9. 2005. Revija Profit. 17

odstavkov; dostopno: http://www.profit-on.net/index.php?id=8&lang=sl&article_id=61; print 27. 01. 2007.

15. Gregorc Anita. 2004. Magistrsko delo. Ekološko trženje na področju avtomobilske industrije. EF Ljubljana.

16. Gusel, Leo, in Bobek, Vito. 1997. Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta.

17. Karliner, Joshua, CorpWatch; 17. 12. 2004; Okoljski center. Bophal; 37 odstavkov: dostopno na Internet explorer google: http://www.umanotera.org/index.php?node=24&y=2004&id=72ali: http://www.corpwatch.org/article.php?id=11729; print 28. 08. 2006.

18. Keating, Michael. 1995. Agenda za spremembo s srečanja na vrhu. Agenda 21 in drugi sporazumi iz Ria de Janeira v razumljivem jeziku. Ljubljana, Umanotera, slovenska fundacija za trajnostni razvoj.

19. Kirn, Andrej. 2004. Narava – družba – ekološka zavest. Ljubljana, Fakuleta za družbene vede. Collegium graphicum, d.o.o.

57

20. Komat, Anton, 2004; Triplet, ki kodira današnji svet; IB Revija, revija za strokovna in metodološka vprašanja trajnostnega razvoja; št. 4 / Letnik XXXVIII /2004; str. 17-31.

21. Manders, Toine. 02. 04.2004. Odgovornost do okolja – kdor škodo povzroči, jo mora tudi popraviti. 7 odstavkov. Dostopno na: Internet explorer google: http://www.elections2004.eu.int/highlights/sl/700.html, print 8.10.2005.

22. Moreira da Silva, Jorge. 02.04. 2004. Onesnaževanje zraka, toplogredni plini; Eu vleče učinkovite poteze pri trgovanju z emisijami. 14 odstavkov. Dostopno na: Internet explorer google: http://www.elections2004.eu.int/highlights/sl/704.html, print 8. 10. 2005).

23. Mašanovič, Božo. 2007. Strože proti onesnaževalcem. Delo, 10. 02. 2007, str. 32. 24. Mousis, Nicolas. 1999. Evropska Unija. Littera picta za slovensko izdajo. 25. Ovin, Rasto, in Jagrič, Timotej. 2006. Ekonomske in socialne reforme. Priložnost ali

tveganje. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 26. Radej, Bojan. 1994. Onesnaženje naprodaj. Narodna in univerzitetna knjižnica

Ljubljana. Zavod RS za makroekonomske analize in razvoj. 27. Radej, B., Pirc Velkavrh, A., Globevnik, L. Ljubljana 1999. Indikatorji o okolju in

razvoju. Indicators on Environment and Development. Ministrstvo za okolje in prostor. Urad za makroekonomske analize in razvoj.

28. Roodman David M. Zemlja 1997. Finančna zanka, str. 161-184. Poročilo Inštituta Worldwatch o prizadevanjih za trajnostno družbo. Radovljica, Medium d.o.o.

29. Plut, Dušan. 1997. Slovenija na križpotju. Ljubljana, Mihelač. 30. Plut, Dušan. 2004. Zeleni planet? Prebivalstvo, energija in okolje v 21.stoletju.

Radovljica, Didakta. 31. Plut, Dušan. 2005. Globalno: Vrh G8 in planetarno okolje. Delo, Sobotna priloga,

9.julij 2005, str.16-17. 32. Radej, Bojan. 2004. K trajnostni obravnavi trajnostne multifunkcionalnosti. IB

Revija, revija za strokovna in metodološka vprašanja trajnostnega razvoja; št. 4 / Letnik XXXVIII /2004; str. 5 -17.

33. Požarnik, Hubert; 1999. Prihodnost napredka. Celje, Mohorjeva družba. 34. Sjekloča, Marko. September 2005. Bančni vestnik. 35. Sachs, Aron. Zemlja 1996. Pravice in pravičnost, str. 156-178. Poročilo Inštituta

Worldwatch o prizadevanjih za trajnostno družbo. Radovljica, Medium d.o.o. Pred ministrskim sestankom v Hongkongu. 46 odstavkov. Dostopno na: Internet Explorer Google: http://markosj.net/WTO_v_Hongkongu.htm Microsoft, 28. 8. 2006.

36. Soros, George. 2003. Globalizacija. Tržič, Učila Internaional, založba, d.o.o. 37. Svetličič, Marjan. 2004. Globalizacija in neenakomeren razvoj v svetu. Ljubljana,

Fakulteta za družbene vede (Littera picta za slovensko izdajo). 38. Understanding The WTO. WTO in Brief. 2003. WTO Publications, World Trade

Organization, Centre William Rappard, Rue de Lausanne 154, CH–1211 Geneva, Switzerland.

39. Zemlja 1994. Poročilo Inštituta Worldwatch o prizadevanjih za trajnostno družbo. Radovljica, Medium d.o.o.

40. Žebovec, Metod. 27. 02. 2005. Indija, motor, ki se zaganja. Donos.net; 5 odstavkov; dostopno: http://www.donos.net/client/index.php?table=articles&ID=380;

41. Microsoft, 29. 1. 2007.

58

Viri:

1. Trajnostni razvoj skozi čas; Dostopno na: Internet Explorer: http://www.micelj.net/ZemljaPogledzNeba/index.php?id=105&lang=sl, Microsoft, 30.05.2006;

2. Slovenski svet za trajnostni razvoj; osnutek, program dela: junij 2001 – junij 2003; Dostopno na: Internet Explorer: http://www.sigov.si/mop/kdosmo/seje2/osnutek.htm; Microsoft, 30. 05. 2006;

3. Stockholm 1972; Declaration of the United Nations Conference on the Human Environment; Dostopno na: Internet Explorer google: http://www.unep.org/Documents.multilingual/Default.asp?DocumentID=97&ArticleID...Microsoft, 30. 05. 2006;

4. Latin Business; Special Report, October 2005;dostopno na: Internet Explorer google: http://www.latinbusinesschronicle.com/reports/reports/lagi100305htm; Microsoft,15. 06. 2006;

5. The Global Economy,Wikipedia, the Free Encyclopedia; Internet Explorer. http://en.wikipedia.org/wiki/TheGlobalEconomy; Microsoft, 15. 06. 2006;

6. Nafta. Sporazum o slobodnoj trgovini u sjevernoj Americi; 30. 07. 2004; 3 odstavki. Dostopno na: Internet Explorer google: http://www.voanews.com/bosnian/archive/; Microsoft, 29. 08. 2006;

7. Water Privatisation: a Threat to National Sovereignty By Consumers’ Association of Penang; 28. 04. 2001; dostopno na: Internet Explorer google. http://www.twnside.org.sg/announcement/water_Privatisation... Microsoft, 12. 4. 2006;

8. Komisija evropskih skupnosti; Bruselj, 9. 2. 2005; Pregled 2005, Strategije trajnostnega razvoja EU. Dostopno na: Internet Explorer google: http://europa.eu.int/eur-lex/lex/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2005:0037:FIN:SL:PDF

9. The Earth trends. The Environmental Information Portal.World Resources Institute 2005, Data Tables. Dostopno na: Internet explorer: http://earthtrends.wri.org/datatablesMicrosoft, 04.11.2006;

10. The Earth trends. The Environmental Information Portal.World Resources Institute 2002-2004, Data Tables. Dostopno na: Internet explorer: http://earthtrends.wri.org/datatablesMicrosoft, 30.10.2006;

11. Okolje Evrope: tretja presoja. Zbirno poročilo 2003. European Environmental Agency; Luxemburg, Urad za publikacije Evropskih skupnosti, 2003. Dostopno na: Internet explorer google: http://www.eea.eu.intMicrosoft, 26.11.2006.

12. Understanding The WTO. WTO in Brief. 2005. Str. 69-75. WTO Publications, World Trade Organization, Centre William Rappard, Rue de Lausanne 154, CH–1211 Geneva, Switzerland. Dostopno na: Internet explorer google: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/tif_e.htm; Microsoft, 1.12.2006

59

13. World Development Indicators database. World Bank. Dostopno na Internet Explorer google: http://devdata.worldbank.org/data-query/SMResult.asp; Microsoft, 08.02. 2007.

Seznam tabel:

1. Tabela št. 1: Rast svetovnega prebivalstva; 2. Tabela št. 2: Število svetovnega prebivalstva v obdobju 1950-2025 (v milijardah); 3. Tabela št. 3: Planetarni kazalci pritiskov na okolje 1900-2000; 4. Tabela št. 4: Prebivalstveni, gospodarski in okoljski kazalci za izbrane države (1995-

2000); 5. Tabela št. 5: Deleži izbranih držav – prebivalstvo, BDP in viri okolja (konec 20.

stoletja); 6. Tabela št. 6: Izbrani primeri subvencij s škodljivimi stranskimi učinki, po

dejavnostih; 7. Tabela št. 7: Kritika in predlogi izboljšav za subvencije, ki imajo škodljive stranske

učinke na okolje; 8. Tabela št. 8: Temeljni planetarni cilji sonaravnega napredka do leta 2015.

60

PRILOGE

2

PRILOGA ŠT.1: GRAFIKONI- ONESNAŽENOST : l. Naraščanje emisij od leta 1990 do leta 2000 …………………………………….... 3 Emisije CO2 – svet po regijah od 1990 - 2001 Tabela št.1: poraba energije od 1991 – 2001 Skupne emisije – svet 1990 - 2000 II. Prispevek posameznih sektorjev k skupnim emisijam ………………………………... 4 Emisije CO2 po posameznih sektorjih – svet 1999 Emisije CO2 po posameznih sektorjih – svet 2000 Prispevek industrije k skupni emisijam Prispevek transporta k skupnim emisijam Emisije CO2 - elektrika III. Primerjava onesnaževanja z emisijami CO2 po posameznih regijah …………….....7 Emisije CO2 po posameznih sektorjih – svet 1990 Emisije CO2 po posameznih sektorjih – svet 1999 Emisije CO2 po posameznih sektorjih – svet 2000 Tabela št. 2: pogozdenost, gospodarska rast, Kyoto in korupcija 2000 – 2005……………9

3

I. NARAŠČANJE EMISIJ OD LETA 1990 DO LETA 2000

EMISIJE CO2 - SVET PO REGIJAH

020406080

100120

ZDA

+Kan

ada

Sre

dnja

Am

erik

a

Evr

opa+

Rus

ija

Azi

ja

Sre

dnji

Vzh

od+S

.Afri

ca

Južn

a A

mer

ika

Pod

saha

rska

Afri

ka

Avs

tralij

a

CO2 emisije - skupno,1990 CO2 emisije - skupno, 1999 CO2 emisije - skupno, 2000

Vir: WRI 2002; WRI 2005; za leto 1990 lastni izračuni.

Tabela št. 1: Poraba energije od 1991 – 2001:

Vir:IEA 2002 (gl.WRI 2002); IEA 2005 (gl. WIR 2005);

ENERGIJA 1991 2001 Sprem. 91-2001 - %

Fosilna goriva – 2001 v %

ZDA 2.152.179 2.529.598 17,53 85,3 SREDNJA AMERIKA 175.649 214.218 21,95 82,7 EVROPA+RUSIJA n.p. 3.606.369 / 84,2 AZIJA 2.515.374 3.145.549 25,05 75,3 SREDNJI VZHOD+S.AFRIKA 378.681 571.251 50,85 96,9 JUŽNA AMERIKA 290.832 382.156 31,40 70,9 PODSAHARSKA AFRIKA n.p. n.p. / n.p. SKUPAJ 8.706.507 10.029.096 15,19 79,5

Skupne emisije so se v letu 1999 v primerjavi z letom 1990 povečale za 28%, v naslednjem letu pa že za 38% glede na izhodiščno leto 1990.

Glavni vir emisij toplogrednih plinov je raba energije, ki se v Evropi, ZDA, Kanadi in Aziji še povečuje, s tem pa tudi učinek rabe energije na podnebne spremembe.

SKUPNE EMISIJE CO2 - SVET

0

5000

10000

15000

20000

25000

30000

CO2 emisije -skupno,1990

CO2 emisije - skupno,1999

CO2 emisije - skupno,2000

Vir: WRI 2002; WRI 2005; za leto1990

lastni izračuni.

4

II. PRISPEVEK POSAMEZNIH SEKTORJEV K SKUPNIM EMISIJAM

EMISIJE CO2 PO POSAMEZNIH SEKTORJIH - SVET, 1999

industrija25%

transport23%

elektrika42%

gospodinjstva10%

industrija transport elektrika gospodinjstva

Lastni izračuni (podatki za izračun: World Resources Institute 2002, Data Tables).

EMISIJE CO2 PO POSAMEZNIH SEKTORJIH - SVET, 2000

industrija19%

transport23%

elektrika35%

gospodinjstva23%

industrija transport elektrika gospodinjstva

Lastni izračuni (podatki za izračun: World Resources Institute 2005, Data Tables).

Izgorevanje v industriji, prometu ter ogrevanje poslovnih in stanovanjskih prostorov so glavni vir nastajanja toplogrednih plinov. Grafikona nazorno prikazujeta, koliko prispevajo posamezni sektorji k onesnaževanju in povečevanju toplogrednih plinov39. Zaskrbljujoč podatek je naraščanje emisij v sektorju gospodinjstev, kar kaže na povečano rast urbanih naselij, to pa pomeni tudi povečevanje komunalnih odpadkov. Le-ti so povezani s precejšnjimi obremenitvami okolja in stroški zaradi njihovega zbiranja, predelave in odstranjevanja; sami učinki odstranjevanja in sežiganja pa so precejšnji zaradi svojega potenciala toplogrednih plinov (metan, dioksin, hlapljive težke kovine).

39Podatkov za tortni prerez podatkov po posameznih sektorjih za leto 1990 ni bilo mogoče najti oziroma niso bili dostopni v celoti, kar lahko pripisujemo temu, da se za določen del sveta takrat še niso zbirali oziroma obdelovali na način, ki bi v tem primeru bili uporabni (op. av.).

5

PRISPEVEK INDUSTRIJE K SKUPNIM EMISIJAM CO2

020406080

100120

Amerika

+Kan

ada

Srednja

Ameri

ka

Evropa

+Rus

ijaAzija

Srednji

Vzh

od+S

.Africa

Južn

a Ameri

ka

Podsa

harsk

a Afrik

a

Avstra

lija

industrija 99industrija 2000

Vir: WRI 2002,WRI 2005, Data Tables; lastni izračuni. Industrija je pomemben sektor gospodarstva v vseh regijah. Vendar pa je njen delež v gospodarstvu ZDA, Kanade ali Evrope manjši kot v ostalih regijah sveta, kar je posledica neposrednih izboljšav, ekološke in energetske učinkovitosti ter premika od proizvodnje k storitvam, ki so že same po sebi manj intenzivne.

PRISPEVEK TRANSPORTA K SKUPNIM EMISIJAM CO2

0

20

40

60

80

100

120

Amerika

+Kan

ada

Srednja

Ameri

ka

Evropa

+Rus

ijaAzija

Srednji

Vzh

od+S

.Afric

a

Južn

a Ameri

ka

Podsa

harsk

a Afrik

a

Avstra

lija

transport 1999

transport 2000

Vir: WRI 2002,WRI 2005, Data Tables; lastni izračuni.

Prispevek tega sektorja k onesnaževanju zraka se je ponekod zmanjšal zaradi tehnoloških izboljšav, obnove voznega parka in zmanjšanega obsega prevoza. Hkrati pa se je zaradi povečanja intenzivnosti industrije v nekaterih drugih delih sveta precej povečal. K temu pripomore povečanje obsega tovornega prometa ter povečano število osebnih avtomobilov. Samo v Evropi se je po virih podatkov Evropske Agencije za okolje (2003, 15) število avtomobilov od leta 1990 do 1999 povečalo za 61 odstotkov. Število avtomobilov na 1000 prebivalcev Srednje in Vzhodne Evrope dosega polovico števila lastnikov Zahodne Evrope, a ta številka še narašča.

Razvoj, ki je povezan z drugimi vprašanji, kot so podnebne spremembe, drobitev zemljišč in habitatov, hrup in odpadki, zahteva posebno obravnavo.

6

EMISIJE CO2 - ELEKTRIKA

020406080

100120

Amerika

+Kan

ada

Srednja

Amerika

Evropa

+Rusija

Azija

Srednji

Vzhod

+S.Afric

a

Južn

a Ameri

ka

Podsa

harsk

a Afrik

a

Avstra

lija

elektrika 1999elektrika 2000

Vir: WRI 2002,WRI 2005, Data Tables; lastni izračuni. Največ izpustov ogljikovih dioksidov prispeva ravno izgorevanje goriv v dejavnostih oskrbe z električno energijo. Poraba električne energije še vedno narašča, zato sta hitrost uvajanja obnovljivih virov in prihodnost jedrske energije zelo pomembni za zmanjšanje toplogrednih plinov.

7

III. PRIMERJAVA ONESNAŽEVANJA Z EMISIJAMI CO2 PO POSAMEZNIH REGIJAH

ONESNAŽEVANJE S SKUPNIMI EMISIJAMI CO2, SVET 1990

ZDA+Kanada30%

Srednja Amerika2%

Evropa+Rusija29%

Azija29%

Podsaharska Afrika2%

Srednji Vzhod+S.Africa

4%

Avstralija1%

Južna Amerika3%

Lastni izračuni (podatki za izračun: World Resources Institute 2002, Data Tables).

ONESNAŽEVANJE S SKUPNIMI EMISIJAMI CO2, SVET, 1999

Evropa+Rusija24%

Azija47%

Avstralija1%

Podsaharska Afrika0%

Južna Amerika4%

Srednji Vzhod+S.Africa

7%

ZDA+Kanada15%

Srednja Amerika2%

Lastni izračuni (podatki za izračun: World Resources Institute 2002, Data Tables).

8

ONESNAŽEVANJE S SKUPNIMI EMISIJAMI CO2 - SVET 2000

Srednja Amerika14%

Evropa+Rusija10%

Azija19%

Srednji Vzhod+S.Africa

16%

Južna Amerika20%

Podsaharska Afrika0%

Avstralija12%

ZDA+Kanada9%

Vir: World Resources Institute 2005, Data Tables; lastni izračuni.

Večji obseg trgovanja pomeni večjo gospodarsko rast, kar pomeni tudi večjo porabo energije in blaga. Več trgovine pa pomeni predvsem prevažanje večjih količin blaga po vsem svetu, kar pomeni povečano porabo energije, večje onesnaževanje, kopičenje odpadkov ter naraščanje emisij. Če primerjamo tortni prerez vseh treh grafikonov, nazorno vidimo, kako so se posamezni deleži regij spreminjali. Azija (Japonska, Kitajska, obe Koreji, Malezija...) kot nova industrijska velesila, se je od 90. let, ko je začela rast strmo naraščati, ustalila na 19 odstotkih, kar bi lahko bilo tudi precejšnje vlaganje v storitve (Indija je gonilna sila pri razvoju IT - tehnologij). Naraščanje pa je vidno v Srednji (Mehika) in južni Ameriki (Bolivija, Brazilija, Čile, Venezuela…), kar je mogoče pripisati tudi povečanemu številu urbanih naselij.

9

Tabela št. 2: pogozdenost, gospodarska rast, Kyoto in stopnja korupcije od 2000 do 2005

Pogozdenost Površina v km2

(zaradi primerjave so zajete samo države, ki so prikazane na strani 19)

Gospodarska rast (index l. 2000)

Kyoto sporazum

Korupcija (1=najvišja stopnja koruptivnosti)

2000 2005 v % 2000 2003 2005 Angola 597.280 591.040 -1,04 3 3 15 n.r. 1,8 Bangladeš 8.840 8.710 -1,47 6 5 5 2001 1,3 Bolivija 600.910 587.400 -2,25 3 3 4 1999 2,3 Kolumbija 609.630 607.280 -0,39 3 4 5 2002 3,7 Kostarika 23.760 23.910 +0,36 2 6 4 2002 4,3 Domin.rep. 13.760 13.760 0,00 8 -2 5 2002 3,3 Ekvador 118.410 108.530 -8,34 3 4 4 2000 2,2 Haiti 1.090 1.050 -3,67 0 -1 2 2005 1,5 Jamajka 3.410 3.390 -0,59 1 2 2 1999 3,8 Malezija 215.910 208.900 -3,25 9 5 5 2002 5,2 Mehika 655.400 642.380 -1,99 7 1 3 2000 3,6 Pakistan 21.160 19.020 -10,11 4 5 8 2005 2,5 Paragvaj 193.680 184.750 -4,61 0 3 3 1999 1,6 Peru 692.130 687.420 -0,68 3 4 7 2002 3,7 Filipini 79.490 71.620 -9,90 6 5 6 2003 2,5 Sudan 704.910 675.460 -4,18 6 6 8 2004 2,3 Tanzanija 373.180 352.570 -5,52 5 7 7 2002 2,5 Tajska 148.140 145.200 -1,98 5 7 4 2002 3,3 Venezuela 491.510 477.130 -2,93 4 -8 9 2005 2,4 Zambia 446.760 424.520 -4,98 4 5 5 n.r. 2,5 Indija 675.540 677.130 +0,22 4 8 9 2002 2,8 Brazilija 4.932.130 4.776.980 -3,15 4 1 2 2002 3,9 Indonezija 978.520 884.950 -9,56 5 5 6 2004 1,9 Nigerija 4 11 7 n.r. 1,4 Kitajska 8 10 10 2002 3,4 ZDA 4 3 4 n.r. 7,5 Avstralija 2 4 3 n.r. 8,8 Kanada 5 2 3 2002 8,7 EU (15) 4 1 1 2002 ------ Japonska 2 1 3 2002 7 Ruska fed. 10 7 6 2006 2,7 Švedska 4 1 3 2002 9,3 Nemčija 3 0 1 2002 7,7 Slovenija 4 3 4 2002 5,9 Vir: World Development Indicators database, Worldbank, feb. 2007 Komentar:

1. Pogozdenost: nanaša se samo na države, ki so že omenjene na strani 19. Podatki so zbrani zaradi primerljivosti, kako se kljub opozorilom okoljevarstvenikov krčenje nadaljuje. Brazilija je v petih letih zmanjšala svojo gozdno površino za 155.150 km2, kar je za velikost 6 Slovenij.

2. Skandinavske države imajo najnižjo stopnjo koruptivnosti: Danska 9,5, Finska 9,7, Islandija 9,6 in Norveška 8.8.

3. Gospodarska rast dosega v državah v razvoju precej višje številke kot industrijske države. Kitajska, ki jo imenujejo “svetovna tovarna”, je za leto 2006 dosegla rekordno raven in sicer 10,7 odstotkov rasti.

10