Kulturna priloga: kulinarika in literatura

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G Af e b r u a r 1 0

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

K U L T U R A

Zarečeni kruhKulinarika v literaturi in tradiciji

XIV ŠTIRINAJST DNI2

7Vincenc Gotthardt

uvodnik

Kuhanje brez meja

Evrolončnica»Pörkölt je ena najbolj znanih madžarskih jedi, pri nas ji pravimo golaž.« – »Cheddar je vrsta trdega sira, ki izvi-ra iz jugovzhodne Anglije.« – »Paella je španska obli-ka rižote. Pojem „paella“ je v katalonščino prišel iz latinščine (patella), pomeni pa veliko ploščo ali ploščato posodo.«Simon Ošlak kot radijski kuhar vsak petek dopold-ne poslušalce Radia Dva z natančnimi pojasnili uva-ja v oddajo »Evrolončnica«. V priljubljeni oddaji pred-stavlja kulinarične posebnosti in kulturne značilnosti evropskih držav. Poslušalci ob zvokih nožev in kuhal-nic izvedo zanimivosti o jedeh, njihovem izvoru in po-menu. Razkrije se jim, katero jed pozna vsak Makedonec ali kako se pripravi najbolj znana in priljubljena angleška jed. Vse to pripoveduje kuhar Simon ob pripravljanju in kuhanju jedi. Poslušalcem seveda izda tudi natančen re-cept, kot izkušen kuhar pa doda še praktične nasvete. In kar je kuhar Simon ob petkih skuhal v radijski kuhin-ji, si poslušalci lahko preberejo ali še enkrat poslušajo na spletnih straneh www.radio-dva.at. Oddajo »Evrolončnica« lahko poslušate vsak petek med 10. in 11. uro na Radiu Dva.

Čezmejno kuharsko tekmovanjeZamejski Slovenci ne govorijo le različnih narečij, tudi njihove jedi imajo različne okuse. Enkrat na leto se že pet let srečujejo na Spodnjem Slemenu v Sloveniji. Tam pripravijo tekmovanje v kuhanju jedi, značilnih za posa-mezno pokrajino. Takole je zapisano v pravilniku: »Hra-na se pripravlja v kotlih na odprtem ognju. Drva za kurjavo zagotovi organizator.« Uvod v to čezmejno slo-vensko kuharsko tekmovanje je kratek kulturni spo-red. Po njem pa se začne neizprosno kuharsko tekmova-nje, ki skupini Krščanske kulturne zveze, ki jo vodi Janko Zerzer, še ni prinesla zaželenega prvega mesta. Da je sol tega srečanja poleg kramljanja tudi humor, o tem govori reakcija Janka Zerzerja, ko je lani zasedel odlično tretje mesto: »Na to tekmovanje bom hodil tako dolgo, do kler s svojo ekipo ne bom zmagovalec!« Ker pa si organiza-torji želijo, da bi ekipa Krščanske kulturne zveze sode-lovala tudi v prihodnje, je že sedaj jasno: prvega mesta tudi letos jeseni ne bo.

to tekne

Kaj pravijo raki?1 Zdaj se je ta lesena hišica na vodi popolnoma pogre-

znila na dno izliva Preseškega jezera v Ziljski doli-ni. V izgubo je šlo nekaj, kar bi zanimalo etnologijo, saj je bila ta hišica najbrž edina taka lesena zgradba, ki je bila postavljena prav v ta namen, in sicer, da bi v poseb-ni košari v vodi hranila sveže ribe. Če je kdo potrebo-val svežo ribo, je bilo tako mogoče hitro priti do nje in jo potem po vodni poti pripeljati do redkih gostišč, ki so jo naročila. Da je moj praded, ki je živel od ribolova, veslal v čol-nu, ki ga je izdelal sam in po svojih načrtih, naj bo ome-njeno samo ob robu. Bolj zanimivo bo gotovo to, da je moj praded že pred desetletji v izlivu, ki teče v reko Zi-ljo, gojil potočne rake. Gojiti v takratnem času rake in jih z vlakom pošiljati na cesarsko-kraljevi dvor na Du-naj, to je bilo gotovo nekaj enkratnega za Ziljsko dolino, saj jedilniki domačinov skoraj niso poznali rib, kaj šele rakov. Tu je nekdo začel vnašati nove elemente v takra-tno jedilno kulturo.

2 Poseben trenutek je za otroke, ko babica potisne v krušno peč testo za kruh, nato pa po vsej hiši zadi-

ši po svežem kruhu. Poseben trenutek je gotovo tudi, če lahko mladi v mlinu doživijo, kako se melje moka. Če se kje v kuhinji še vidi kaka stara lesena žlica in če je med raznimi kuharskimi knjigami shranjen tudi zvezek re-ceptov iz davnih časov. To priča o spoštljivem odno-su do podedovanega izročila. Toda teh trenutkov je ve-dno manj. O njih pa priča vedno več etnoloških knjig, ki to ohranjajo poznejšim rodovom. Na knjižnih policah je vedno več literature, v središču katere je hrana. Za-ložbe vedo, po Svetem pismu so kuharske knjige najbolj prodajane knjige.

3 V središču sobotnih trgov po mestih in večjih krajih je hrana. Ob kruhu, moki, zelenjavi, zeliščih in siru

in marsičem drugem taki trgi na Koroškem ponujajo še eno blago: kažejo dvojezično podobo Koroške. Govoriti in kupovati v svoji materinščini, to je tudi hrana.

Kaj je skupnega vsem tem trem slikam? Gre za hrano, ki močno zaznamuje kulturo nekega naroda. V sredi-šču te kulturne priloge je hrana. Predvsem njen vpliv na dušo.

www.radio-dva.at

XIV 3ŠTIRINAJST DNI

O kruhuZ besedo KRUH povezujem vse: od Biblije do

vsakdanjika. Kruh je osnovno živilo in sinonim za hrano sploh. Kruh, to je očenaš in tisto jedi-lo, ki mi je najbližje. Sama pečem različne vrste kruha. Že vedno me je zanimalo, kako so ljudje sploh prišli do kruha. Kruh je pravzaprav tisto, kar vsaka gospodinja naredi prav po svoje. In zato ni čudno, da je v slovenskem narodu pri-šlo v pregovor: »Nazadnje bomo vendar rekli, najboljši kruh so mati pekli!« Po kruhu se raz-likujejo dežele, se razlikujejo celo družine. Pa tudi zame velja: »Najboljši kruh so mati pekli!«

O receptih iz Roža, Podjune in z Zilje

Ko sem zbirala recepte, sem bila na Koro-škem še precej nova in me je najbolj fascinira-la razlika med vsemi tremi dolinami. Različni so bili recepti in različna so bila narečja. Zde-lo se mi je neverjetno, da na tako majhnem po-dročju ljudje, ki pripadajo enemu narodu, go-vorijo tako različno. Druga stvar, ki me je zelo pritegnila, so bile prehranjevalne navade. To pa zaradi tega, ker so velikokrat bolj avtentič-ne kakor v Sloveniji. Ugotovila sem, da v Rožu, Podjuni in na Zilji kuhajo podobne jedi, ven-dar po precej različnih receptih. Tako se celo v sosednjih vaseh na primer znamenita »čisa-va župa« razlikuje po sestavi. To je name nare-dilo močan vtis. Poleg tega mi je prišlo do za-vesti spoznanje, da je splošna kultura izredno povezana tudi s kulturo prehranjevanja. Hra-na nima samo te vloge, da prinaša energijo in da nasiti, temveč ima tudi psihološko vlogo in močno sociološko vlogo. Prehrana je pomemb-

na tudi v gospodarstvu, kjer ni skoraj nobenih pogodb ali nobenih dogovorov brez sočasnega kosila ali večerje.

Prav pri zbiranju receptov sem na poseben način doživela Koroško in slovensko narodno skupnost, za katero moram reči, da se kot sku-pina kar precej razlikujejo od Slovencev v slo-venski državi. Najbolj me je prevzelo, kako tr-dno se držijo svojih navad, svojega jezika. Tega pravzaprav prej nisem nikjer doživela.

O spremembah v jedilni kulturi

Včasih so se ljudje zbirali ob zajtrku, kosilu in večerji. Zbrala se je cela družina in se ob jedi dogovorila, kakšna bodo opravila, kaj se bo do-gajalo, medtem ko se to danes žal precej izgu-blja. Ljudje so vsak po svoje močno zaposleni in tako je žal samo še ob koncih tedna možno posedeti pri jedi v malo večjem številu. Ljudje morajo vsepovsod hitro jesti in se žal ne morejo več tako zelo posvečati hrani. To je velika izgu-ba in pogosto tudi vzrok vseh mogočih moder-nih bolezni. Hrana naj bi bila kolikor mogo-če zdrava. Bila naj bi sveže pripravljena, ne iz konzerve ali shranjena kako drugače. Pred-vsem pa je pomembno, da bi bili pri jedi zbra-ni prav tako kot pri vsakem drugem opravilu ali zaposlitvi. Žal se v zvezi s hrano izgublja-jo tudi stare navade. Kar pa je gotovo mogoče izvesti, če se usedemo za mizo, je, da je miza prijetno pripravljena, skratka, da ne jemo mi-mogrede. Veliko lahko storimo že samo s tem, da si odgovorimo na naslednji vprašanji: Kako jemo? Kakšen je naš odnos do hrane? Boste vi-deli, ni treba spremeniti veliko, a sprememba je lahko velika. Vzemite si samo nekoliko več časa za jed. Boste okusili in videli.

ob začetkuTatjana Angerer*

Najboljši kruh so mati pekliNekaj besed o kruhu, receptih in jedilni kulturi

*Tatjana Angerer je leta 1987 pri Mohorjevi založbi v Celovcu izdala knjigo »Čisava župa, pisana pogača in še kaj. Stare domače jedi iz južne Koroške«. Njen osnovni namen pri pisanju te kuharice je bil »iztrgati iz pozabe stare jedi in jih ohraniti v čim bolj izvirni obliki prihodnjim rodovom«. Knjiga je izšla tudi v nemščini.


osredki Pri PravilVincenc Got thardt

Emil Krištof, sodelavec uni-verzitetnega kulturnega centra Uni-kum v Celovcu, ve, kako lahko 250 gramov juhe s slovenskimi črkami poteši ali vzbudi apetit.

Pri iskanju korenin je treba imeti odprte oči in veliko fantazije. Toda kako opozoriti ljudi na južnem Koroškem na svoje kore-nine? Kakšen naj bo tisti znak, ki bo najprej sprožil lakoto po tem iskanju in jo nato še potešil? Univerzite-tni kulturni center Unikum v Celovcu je našel recept: juha z dvojezičnimi črkami. Buchštabenzupe.

Ta juha se je odpravila na potovanje po deželi in spro-žala različne procese. Š, Č, Ž in druge črke abecede iz moke, jajc, soli in vode so na zelo preprost način opo-zorile na dva naroda na Ko-roškem. Nasitile in spod-budile so marsikatero razpravo.

Emil Krištof, sodelavec Uni-kuma, je juho s črkami Š, Č in Ž spremljal na njeni poti in ugotovil: »Tisti, ki uživa juho z dvojezičnimi črkami, zajema strpnost dobesedno z veliko žlico.« Poglejmo, s kakšnimi odgovori nam je postregel Emil Krištof.

Juho s črkami je mogoče kupiti in jesti že nešteto let. Kaj pa se je spremenilo na krožniku, ko se je na Koroškem pojavila juha tudi s črkami Š, Č in Ž, tako imeno-vana buchštabenzupe?Emil Krištof: Zamisel je bila: hrana ni po-trebna samo za preživetje, temveč je tudi duhovna hrana. Pred očmi smo imeli to, da vsak, ki to juho uživa, spre-meni odnos do slovenščine in se mor-da celo lažje nauči slovensko. To je bil ironičen vidik tega projekta. Po pribli-žno treh tonah te juhe, kolikor je je šlo v paketih po 250 gramov med ljudi, se je marsikaj spremenilo tudi v zavesti. Pri-stop je bil igriv, ker se ljudje vsebin, ki obravnavajo slovenščino in dvojezičnost na Koroškem, le malo bojijo. Ob tej juhi so se tej tematiki lažje odprli in se z njo soočali. Mislim, da se je v zavesti Ko-rošcev prav s to juho res nekaj malega spremenilo.

Okus juhe je bil enak vsem drugim juham iz črk. Kakšen priokus je imela ta juha? Kako je vplivala na razmišljanje, kaj je sprožala v podzavesti?Krištof: Proces, ki ga je sprožila ta juha, je bil za nas in za tiste, ki so sodelovali, nekaj novega in izredno pomembnega. Zamisel je preprosta. Pri uresničitvi je bilo treba prepričati nekaj ljudi, ki so bili s to tematiko soočeni. Ne zadostuje, da imaš idejo o tej zamisli, ko vidiš tovarno rezancev v Bekštanju. Najprej smo mo-

rali pregovoriti tovarno v Bekštanju, sta-ro podjetje italijanskega izvora v dvoje-zičnem kraju, da se je lotilo proizvodnje juhe iz abecede, ki ima tudi slovenske sičnike (š, č, ž). Njihov pristop k temu je bil profesionalen. Ne z navdušenjem, marveč z zanimanjem, kaj bo iz tega na-stalo. Tehnično so morali omogočiti produkcijo slovenskih črk. Potrebova-li so formo iz jekla in jo za ta namen tudi izdelali. To nastajanje črk, vse priprave in pogovori so bili zanimiv del tega pro-jekta. Ko smo imeli produkt v rokah in je šlo za to, da ga promoviramo, smo dobili pozitivne odmeve. In to na Koroškem s to tematiko ni samoumevno. V tem smi-slu ima ta juha res neki drug okus, kot je okus normalnega jušnega.

Kako ste sploh prišli na to zamisel?Krištof: Ta preblisk je imel Gerhard Pil-gram, s katerim skupaj vodiva Unikum. Pri pripravah na neki drug projekt je na poti proti Trbižu šel v Bekštanju mimo tovarne rezancev. Prav takrat smo pri-pravljali projekt, v katerem je šlo za pre-snovo, pa ne le za telesno, temveč tudi za duhovno. Ker gre v naših projek-tih vedno tudi za dvojezičnost, smo si že od nekdaj želeli izvesti projekt, ki bi združeval telesno hrano z duhovno ter na najbolj ustrezen način zadel tisti del možganov, v katerih se skrivajo koro-ške korenine. Tako je nastala buchšta-benzupe.

Juha je zbudila koroško podzavest


osredki

Enkratnost te juhe je v tem, da so je neka-teri bili siti, še preden so jo pokusili, dru-gi pa je niso dobili dovolj. Si si kdaj mi-slil, da bi bilo mogoče z izdelkom iz moke, vode in jajc tako globoko poseči v zavest ljudi in opozoriti na jezikovno podobo Ko-roške?Krištof: Pristopi k določeni tematiki so različni. V tem primeru so jajca, moka, sol in voda v pravi kombinaciji sprožili ta pozitiven odmev na dvojezičnost. Pri nas na Koroškem imamo težave v komu-nikaciji z neslovensko govorečimi. Te-matika dvojezičnosti je nekaj tegobne-ga, nekaj težkega, nekaj hudega. Ta juha je bila ena od poti, kako se ob dvojezič-nosti sprostiti in najti drugačen pristop, jo osvetliti z drugega zornega kota. To je tudi uspeh naših projektov.

Kakšna začimba je Unikum v koroški juhi? Krištof: Koroška juha je zelo redka. Zame ima slab okus in je skoraj neuži-tna. Z Unikumom, za katerim stoji ce-lovška univerza, lahko solimo koroško kulturno juho. Ta sol pa je peščica kul-turnih iniciativ sredi kulturne ignoran-ce.

Če se spomniš svojih otroških let, s ka-kšno hrano si odraščal? Kakšno hrano si jedel najraje in katera hrana je bila tista, ki si jo najmanj maral?Krištof: Odraščal sem na podeželju v

Dvoru pri Šmihelu. Moji starši so imeli majhno kmetijo. V spominu so mi ostali zimski meseci januar, februar in decem-ber. Takrat smo klali. To so bili poseb-ni dnevi. Govorili smo o klanju, razkosa-li prašiča, poimenovali dele mesa, delali klobase, salame, kuhali, prekajevali ... Imel sem srečo, da sem odraščal v oko-lju, ko je še vse bilo biološke kvalitete, beseda „bio“ pa še ni obstajala. Drago-cenosti teh produktov se otroci tedaj ni-smo zavedali. Mislili smo, da smo ubogi siromaki, ker si ne moremo privoščiti ti-stih „wurstsemmlnov“ in sladkarij. Da-nes sem hvaležen, da sem lahko doži-vel, kako hrana raste, kako se predela in kako pride na mizo.

Najraje sem seveda imel „repičev zos“, krompirjevo omako z neke vrste teste-ninami, in „zelhano«, prekajeno kloba-so. To je tista tipična jed, ki jo imam še danes nadvse rad in je nikjer ne dobiš. Zato sem se jo naučil skuhati.

„Repičev zos“ se skuha tako: olupiš krompir, ga zrežeš na manjše koščke in ga skuhaš. Čebulo, česen in moko opečeš v olju in dodaš v vodo s skuhanim krom-pirjem. Nato krompir in vse, kar si do-dal, tako močno zmečkaš, da nastane go-sta omaka. Dodam še kis, ponekod dodajo tudi hren. Rad pa nisem jedel čežane, se-veda nisem maral tudi špinače. Danes jo jem.

Juha je zbudila koroško podzavestEmil Krištof ...... o tem, kaj ga žene, da dela

to, kar dela: »Ljubezen do kulturnega ustvarjanja sem

dobil položeno v zibelko. Ko sem v nastopal v farni mla-

dinski skupini in igral, se je v meni razvila posebna žilica

za kulturno ustvarjanje. Seme zastrupitve s kulturnim de-lom je bilo posejano doma,

vzklilo in zraslo pa je ob spo-znavanju novih pobud v Ce-

lovcu. Ne morem si predsta-vljati, da bi delal kaj drugega.

To, kar delam, je del moje identitete.«

... o tem, koliko na njego-vo življenje vplivajo glasba

in bobni »V svetu glasbe sem še zme-

raj doma, toda spoznal sem različne načine kulturnega

delovanja. Zelo rad sem tudi fotografiral. Že od nekdaj me

je zanimalo družbeno in po-litično življenje in kako lahko v njega ustvarjalno posegam.

Sicer zelo rad muziciram, srce mi ob tem res kar preki-

peva. Da bi pa vsak dan sedel za bobni, vadil in zvečer igral, to je zame premalo. Potrebu-

jem širino kulturnega delo-vanja.«


obrobki

Polentarske generacijeLojze Wieser, založnik, pisatelj in kuharska avtoriteta, se, medtem ko s starimi vilicami iz črne kuhinje meša polento, ki jo na domačem štedilni-ku namesto v vodi kuha v tekoči slad-ki smetani, ob tem pa pripravlja še zelenjavno omako, z mešanimi ob-čutki spominja svojih prvih kulina-ričnih srečanj s polento. Na sredini mize kadeča se posoda. Polenta, ki jo je mama svežo skuhala na štedilniku. Diši po kneippovi kavi, vročem mle-ku, tudi po grumpih, ocvirkih. »Po-lenta mora biti zabeljena!« je imel navado pridigati oče, ki je v mlado-sti živel v velikem pomanjkanju in je o zabeli lahko le pobožno sanjal. »Jaz pa sem takšno polento sovražil, saj je vsa plavala v masti.« Tudi z najve-čjim naporom se mu ni nikoli posre-čilo pojesti te krepke jutranje jedi, ki naj bi mu dala moči za ves dan.

Podobno kot oče je o polenti raz-mišljal tudi Lojzetov stric, po pokli-cu drvar. Ko je za cel teden odhajal na delo v gozd, je v svojem nahrbtni-ku poleg orodja nosil še hlebec kru-ha, slanino, trdi sir, skuto ter dva ki-lograma polente. Ob petih zjutraj je v kolibi zakuril v gašperčku, v kozici raztopil špeh, v njej popekel že doma skuhano polento in ji primešal še na-strgan sir, včasih tudi že smrdečo skuto. Frika, kot so imenovali to jed, je gozdarjem dajala toliko moči, da so ob težkem delu zdržali vse do večera.

A Lojze se za krepko polento niko-

li ni mogel kaj prida navdušiti. Še da-nes veliko raje pripravlja vročo po-lento s kneippom, mlekom, kapljo prave kave in veliko sladkorja. Zdi se mu čudovitega okusa. Nenazadnje tudi zato, ker je mogoče s sladko raz-ličico prepričati zlasti mlajšo genera-cijo. Njegova hči Clara to prav dobro ve, hopla, okusi, pa tudi sin Gregor že kar nekaj svojih najstniških dni ni več skregan z njo.

»Preproste jedi je vedno najtež-je pripraviti,« ugotavlja Wieser, pi-sec posebne kuharice o daljnih jedeh »Kuhanje pod drugimi zvezdicami«, ki je odslej na voljo tudi v slovenšči-ni, saj je bila priložena knjižnemu daru SPZ za leto 2009. »To, kar poč-nem, ni nič drugega kot spoštljiv po-klon našim babicam in materam, ki so desetletja morale in znale iz sko-raj nič ali pa iz najbolj poceni sesta-vin pripraviti okusne jedi za svoje družine.«

Polentarska knjižna policaMedtem ko se kuhana polenta hru-stljavo peče na obeh straneh, jaz pa pri tem že prav pridno požiram sline, se v kulinariko pritihotapi – literatu-ra. Na primer založniški podvig z na-slovom »Polenta magenta«, ki je pri Wieserju izšla leta 2004. 35 novih re-ceptov za pripravo polente, ki so si jih izmislili na Štajerskem in Koro-škem, v Sloveniji, na Hrvaškem, Ma-džarskem in v Furlaniji, v krajih to-rej, kjer poteka t. i. polentarska pot. Sigi Faschingbauer iz Gradca si je za

to izdajo izmislil čisto posebno krea-cijo: uporabil je sok iz rdeče pese in nastala je polenta magenta.

Marsikaj zanimivega se porodi tudi na Wieserjevih kulinaričnih potepa-njih. Tako je med pogovorom s šefico kuhinje Mirelo Peresin o briški raz-ličici polente, frtalji, nastala zami-sel za knjigo o Goriških Brdih v ugle-dni zbirki Europa Erlesen, iz katere mi Lojze hudomušno zapoje svoj naj-ljubši verz: »Joj, joj, joj, polenta in fi-žol, slane ribe in oblice, to je živež moj.«

Wieserjeva polenta pa je prepriča-la tudi avtorico knjige o Koroški »Die Kellnerin, der Heilige und die Bie-nenkönigin – Kärntner Melancholi-en« (Picus Leserreisen, Dunaj, 2009). »Halo, halo, tukaj Marlene Faro,« se je nekega dne zaslišalo po telefonu. »Pišem knjigo o Koroški. Mi jo lahko pomagate spoznati?« Kmalu zatem je že sledilo prijazno povabilo v Celo-vec. Lojze je gospe postregel s polen-to, jo začinil z zgodbami, v katere je vpletel tako svojo rojstno vas Čahor-če kot tudi svojo knjižno ponudbo na frankfurtskem knjižnem sejmu, po-sledica – zabavna in poučna – pa je

Pri PravilaJerne Ja Jezernik

Med zvezd(ic)e kar s polentoŽe drži. Včasih me resno zaskrbi, ko se mi po glavi začnejo plesti nena-vadne ideje: »Rada bi kuhala pod drugimi zvezdami. Najraje polento. Začinjeno z zgodbami in s prijetno družbo.«Že drži. Včasih se nenavadne zamisli tudi uresničijo. Dovolj je le prijazen elektronski pozdrav, pa se ti mimogrede izpolni vse, kar si zaželiš. Lojze Wieser posebej zate skuha sanjsko daljno jed, jo zabeli s hrustljavimi založniškimi in literarnimi ocvirki, kramljajoč o zvezd(ic)ah, med katere se da, če le hočeš in znaš – tudi s polento ...

7ŠTIRINAJST DNI XIV

Med zvezd(ic)e kar s polento

posebno poglavje o Lojzetu Wieserju in njegovi slastni friki – s slovenskim in hkrati mednarodnim okusom.

So res že vsi jedli Wieserjevo polento?Že skoraj pregovorno znano je, da od Wieserja nihče ne odide s praznim želodcem. Polento tako redno kuha prijateljicam žene Barbare pod ge-slom »Sedem žensk in en kuhar«, z njo rad postreže avstrijskim in slo-venskim politikom, ministrom, ve-leposlanikom, cerkvenim dostojan-stvenikom, prevajalcem, ki tako lažje prelivajo besede v drug jezik, v izo-bilju pa so je seveda deležni literati, kot sta npr. Peter Handke in Florjan Lipuš. »Mnogi od njih so odrašča-li v hudi revščini in polenta je bila del nje. Zato bi si upal pisatelje deli-ti na dve „frakciji“: eni jedo polento še naprej, drugi pa jo sovražijo, ker jih preveč spominja ne siromaštvo v mladostnih dneh,« ugotavlja Wieser.

Ob pogovoru med uživanjem še za-dnjih njam, njam koščkov polente z zelenjavno omako pa nazadnje izvem celo za nekoga, ki je to Wieserjevo jed zavrnil v celoti. Lani poleti je Loj-zeta obiskal knez Karl Schwarzen-berg. In ni hotel polente! »Pa ne zato, ker je ne bi maral, le stroge shujše-valne diete se je moral držati,« hudo-mušno doda založnik, mi v predpa-sniku pomaha v slovo in pomenljivo doda: »Da, da, polenta te vedno zape-lje na najbolj nenavadna pota.«

Lojze Wieser »To, kar počnem, ni nič drugega kot spoštljiv poklon na-šim babicam in materam, ki so desetletja morale in znale iz skoraj nič ali pa iz najbolj poceni sestavin pripraviti okusne jedi za svoje družine.«

Originalnega recepta za to koroško dobroto ni, vsaka pogača zase je original. Re-

cepti so se prenašali iz roda v rod. Skoraj v vsakem gospodinjstvu na Koroškem pripravljajo pogačo na svoj način. Toda od lanskega leta je vse drugače. Nataša Partl, pro-fesorica kuhanja na Višji šoli za gospodarske poklice, je zbrala re-cepte za pripravljanje koroške po-gače. Knjiga je izšla pod naslovom »Koroška pohača«, podbudo za to knjigo pa je dal urednik Mohorje-ve založbe Adrian Kert.

Nataša Partl je pri zbiranju re-ceptov imela pred seboj izrek Gu-stava Mahlerja: »Tradicija je šir-jenje ognja, ne čaščenje pepela.« V tem smislu v knjigi predsta-vlja tudi različice koroške poga-če, s katerimi se, kot sama pravi, nekateri gotovo ne bodo strinjali. »Toda kuha oz. peka zame pomeni tudi ustvarjalnost in veselje do ek-sperimentiranja. Včasih uspešno, včasih manj uspešno. Ohranjajte tradicijo, vendar bodite odprti za novosti!«

Ob povabilu urednika Mohorje-ve založbe v Celovcu Adriana Ker-ta, da naj zbere recepte v knjigi, je bila Nataša Partl najprej v dvomih:

kako naj iz kvašenega testa, nekaj sladkorja, orehov, rozin in cime-ta nastane knjiga? »Toda ko sem začela brskati po starih knjigah in telefonirati znancem po Koro-škem, sem ugotovila, da je poga-ča veliko več kot to. In da so si ko-roške pogače podobne le na videz. V resnici so si zelo različne po se-stavinah, načinu priprave in obli-ki modela za peko. Vendar imajo nekaj skupnega: recepti in pri-prava so izročilo starejše genera-cije mlajši. Babice učijo „svojih“ skrivnosti hčere in vnukinje, te pa jih prevzemajo in včasih spreme-nijo. In še v nečem se vsi strinja-mo: boljše pogače od tiste, ki jo je spekla babica, ni nikjer na svetu! V tem duhu sem prepričana, da je pogača več kot samo recept.«

Nataša Partl: Koroška pohača. S spremno besedo etno-loginje Herte Maurer-Lausegger. Mohorjeva založba. Celovec, 2009. 96 strani, 21,5 x 21,5 cm, trda vezava. ISBN: 978-3-7086-0504-3. 23,- evrov.

nataša partl je zbrala recepte koroške pogače

Pogača je več kot recept

Lojze Wieser: Kuhanje pod drugimi zvezdicami. Zgodbe o daljnih jedeh. Poslovenil Brane Čop. Založba Myra Locatelli, Ljubljana, 2009.


na svetlo dano

Tatjana Angerer: Risbe, objavljene na tej strani, je narisala Tatjana Angerer. Prvič je objavljena barvna risba z naslovom »Kruh na domači mizi«. Tatjana Angerer je bio-loginja, pisateljica in ilustratorka. Napisala je okrog 25 knjig in nekatere deloma tudi sama ilustrirala. Živi v Kotmari vasi. Leta 1987 je pri Mohorjevi založbi objavila knji-go »Čisava župa, pisana pogača in še kaj. Stare domače jedi iz južne Koroške«.

Recepti

KrapčiSestavine: 1 kg ržene moke (lahko 1/4 kg ječmenove ali mehke bele koruzne moke), sol, kumina, 4 dag kvasa, potrebna količina vode

Zamesimo primerno trdo testo in oblikujemo hlebčke, velike kakor žemlje, ki naj vzhajajo približno eno uro do uro in pol. V vzhajane krapče zarežemo križ in jih v primerno ogreti pečici svetlo rjavo zapečemo.

Skutni krapiSestavineTesto: 60 dag bele mehke moke, 2 jajci, 2-3 del vode, sol, skutaNadev: 1/2 kg skute, 15 dag prosene kaše, ščep poprove mete, ščep krebuljice, 1 srednje debela čebula, por, sol, 1 žlica masti

Napravimo nekoliko mehkejše testo kakor za rezance in ga pustimo pol ure počivati.Medtem pripravimo nadev. Zmešamo ne premehko kuhano kašo, skuto, drobno nare-zano in na masti prepraženo čebulo, drobno narezan por, poprovo meto in krebuljico ter nadev primerno osolimo.Testo razvaljamo v podolgovato obliko in obenem od krajših robov nanesemo nanj nadev v obliki tanke klobase. Nato nadev prekrijemo z robom testa, da se testo sprime in štrukelj odrežemo od testa. Podobno napravimo naslednje štruklje, dokler ne po-rabimo testa in nadeva. Krape kuhamo v slanem kropu približno 20 minut. Ko so kuhani, jih vzamemo iz kropa, razrežemo v primerne kose in zabelimo s surovim maslom ali ocvirki.

Blejske kremne rezine ali kremšnite2 kosa listnatega testaNadev: 7 rumenjakov, 17 dag sladkorja, 1 vanili-jev sladkor, 3 jedilne žlice ruma, malo mleka, ki ga vzamemo od 1,5 l mleka, sok 1 limone, 22 dag moke, 7 beljakov, 18 dag sladkorja, 0,5 l rastlinske smetane za stepanje, 0,5 l sladke smetane

Rumenjak s sladkorjem zmešamo s stepalnikom v gladko maso, dodamo vaniljev sladkor in rum, malo mleka, sok ene limone ter postopoma dodajamo moko. 1,5 l mleka zavremo v večji posodi in vanj vliljemo maso. Ves čas stepamo z mešalnikom in kuhamo 13 minut. Pazimo, da se ne prismodi. Posebej naredimo sneg iz beljakov in 17 dag sladkorja. Dodamo ga kuhani masi, dobro premešamo in zlijemo v pekač, obložen s pečenim listnatim tes-tom. Ko se masa ohladi, jo premažemo s stepeno smetano, na vrh pa položimo plast pečenega list-natega testa in posujemo s sladkorjem v prahu.

Vzeto iz: Janez Bogataj, Lea Kužnik: Na Gorenjskem je fletno in okusno. Založba Kmečki glas,2005.

Lesena deža za shranjeva-nje zaseke in masti

Lončeni vrč v ka-terem so shranjevali seme.

XIV

Kultura kruha je pomembno kultur-no izročilo s tisočletno tradicijo. Peka kruha v krušni peči je v Mali Aziji in Mezopotamiji izpričana že v času od leta 5800 do leta 4400 pred Kristu-som. Stari Egipčani so že pred pribli-žno 5300 leti poleg preprostega opre-snega kruha poznali tudi višje razvite načine peke v segretih stožčastih mo-delih. Predelavo žita in peko kruha iz-pričujejo staroegipčanski reliefi. Ume-tnost peke kruha so prevzeli stari Grki, nato pa Rimljani in drugi evrop-ski narodi. Različne vrste peciva je evropskim narodom posredovala Cer-kev. V zgodnjesrednjeveških samo-stanskih pekarnah se je namreč začela tradicija okraševanja kruha s krščan-skimi simboli, ki je živa vse do danes.

V fevdalnem sre-dnjem veku so

bile prehranje-valne navade

socialno raz-

slojene. Kruh iz pšenične moke je bil hrana premožnih, črni kruh pa je bil namenjen revežem in nižjim slojem. Kultura kruha se je sčasoma razširila tudi v druge predele sveta. Način pri-prave kruha pa je raznolik, odvisen od specifičnih geografskih, klimatskih in (socialno)kulturnih danosti.

Kruh ima tudi simboličen pomen in velja za simbol plodnosti in ohranja-nja življenja. V antiki je veljal za sim-bol bogov. Kruha v starem Orientu po tradiciji niso rezali, marveč lomi-li, kar je v prenesenem promenu po-menilo „skupaj jesti“. V judovstvu pa je kruh predstavljal sestavni del obeda z osrednjim pomenom in so ga pojmo-vali kot znamenje za božji blagoslov. Nenazadnje je Jezus Kristus kruh povzdignil v nosilca evharistije. »Daj nam danes naš vsakdanji kruh,« moli-mo v krščanskem očenašu. V krščan-ski tradiciji se kruh pojavlja tudi v šte-vilnih šegah in navadah (npr. poročni, božični ali velikonočni kruh). Želeti je, da bi človeštvo kruh načeloma bolj spoštovalo in se ob tem spomnilo lju-di, ki nimajo kruha.

H e r t a M a u r e r - l a u s e g g e r Drobtinice iz kulturne zgodovine kruha

Sirkova mešta(koruzni žganci)

Sestavine: Koruzno (= sirkovo) moko pražimo v posodi tako dolgo, da zadiši. Nato počasi in previdno prilivamo osoljeno vrelo vodo in neprestano mešamo. Paziti moramo, da ne doda-mo preveč vode, žganci ne smejo biti mokri. Ko jih dajemo v skledo, v kateri jih bomo ponudili, se morajo tresti. Zabelimo jih z zaseko in zrahljamo z vilicami. K žgancem pijemo domačo belo kavo, poleti pa kislo mleko.

Vzeto iz: Tatjana Angerer: Čisava župa, pisa-na pogača in še kaj. Stare domače jedi iz južne Koroške. Mohorjeva založba., Celovec, 1987.

Pribor za kuhanje in peko v peči

Značilni koroški model za peko pogače


Pripravila J e r n e J a J e z e r n i k

V knjigi »Na Gorenjskem je fletno in okusno«, v kateri predstavljate kulina-rično dediščino Gorenjske, ste med dru-gim zapisali, da je imela neposredna bli-žina Avstrije velik vpliv na gorenjsko kuhinjo. Dr. Janez Bogataj: Pri tem vplivu se-veda nisem mislil na današnjo Avstri-jo, temveč na nekdanjo avstro-ogrsko monarhijo, ki je imela s svojo podonav-sko in ožje rečeno dunajsko kuhinjo velik vpliv na celotno slovensko oze-mlje. Seveda pa teh vplivov ne smemo razumeti kot slepo papagajsko spreje-manje, tako kot se to pogosto dogaja v sodobnosti po „zaslugi“ globalizacij-skih procesov, temveč kot spoznava-nje novosti in drugačnosti ter njihovo prilagajanje lokalnim zmožnostim in življenjskim slogom.

Je vpliv kdaj potekal tudi v nasprotni smeri, iz Gorenjske na avstrijsko Koro-ško?Dr. Janez Bogataj: Vplivi v kulinari-ki in gastronomiji so bili vedno obo-jestranski, še zlasti med sosednjimi pokrajinami. Seveda je to področje zelo posebno, zato je v večini prime-rov težko sprejemati odločitve, kate-ra jed ali prehranjevalni način je za neko pokrajino izviren. Poglejte pri-mer frike, ki je sicer izvirno karnijska jed, a se je zaradi stikov s sosednjima deželama razširila tudi v Slovenijo, zlasti v Soško dolino in na Koroško. Vendar je vsaka od teh treh pokrajin to jed razvila na svoj način.

O prehranjevanju Gorenjcev v prete-klosti pričajo zapiski v arhivih, urbar-jih in župnijskih kronikah, pomembna

pričevanja pa prinaša tudi Valvasor-jeva Slava vojvodine Kranjske (1689), kjer je zapisano: »Naj bo praznik še tako neznaten, ga bodo slovesno obhajali in opustili ne pobožnosti, temveč delo. Vsak praznik prenehajo opravljati hišna opravila ali druga dela, če jim je le sve-tnikovo ime znano. Mišljeno pa je s tem preprosto ljudstvo in kmetje. Ob drugih praznikih in nedeljah ne bo nihče jedel, če ni prej v cerkvi zmolil najmanj pet-krat Pater in Ave (pet očenašev z zdra-vomarijo). Noben posel, ne otrok ne dobi jesti, preden ga ne vprašajo, ali je bil v cerkvi in opravil molitev. Temu pravijo „na poklonu“. Če koga zalotijo, da je la-gal, se mora ves dan hraniti z zrakom in iti zvečer s praznim želodcem v posteljo ...« Kakšno pa je danes duhov-no ozadje prehranjevanja ob praznikih?Dr. Janez Bogataj: Prebiranje citata je morda za današnje razmere nena-vadno glede na njegovo vsebino. Go-vori o kmečkem človeku, torej o tisti družbeni skupini, ki je bila predmet Valvasorjevega zanimanja, saj vemo, da je pisal o prebivalcih Kranjske predvsem s svojega družbenega polo-žaja, torej fevdalca, graščaka. O nje-govem „stanu“, tudi na prehranskem področju, tako rekoč ni niti besede, saj to ni bilo potrebno. Kaj pomeni beseda praznik? Pomeni „biti prazen“, vendar česa? Dela se-veda, torej praznik pomeni ne dela-ti. Hrana je bila v Valvasorjevem času del prazničnega obredja, predvsem pa ne edini namen in cilj, tako kot je to značilno za sodobno (?) druž-bo. Lahko rečem, da je današnje du-hovno ozadje (verjetno ni najbolje govoriti o ozadju!) prehranjevanja v

okviru praznikov močno izpraznje-no. Danes ljudje pogosto rečejo: Ja, praznik, imeli bomo prosto in bomo kaj dobrega jedli! Kot vidimo, je vr-stni red „pomembnosti“ popolno-ma drugačen, „ozadje“ je zamenjalo „ospredje“!

Kako pa se je v Valvasorjevih časih je-dlo pri plemičih in meščanih na Gorenj-skem?Dr. Janez Bogataj: Čeprav je Valva-sorjev čas druga polovica 17. stoletja, ko so se tudi v Evropi zgodile veli-ke stvari (npr. prevlada masla v ku-hinji in s tem velike spremembe oku-sa, ločevanje sladkega in kislega v novi „visoki“ kuhinji, povečana upo-raba sladkorja), je življenje na obmo-čju današnje Slovenije tudi na pre-hranskem področju potekalo še bolj v slogu srednjeveških „tradicij“. V 16. stoletju je marsikaj prispeval tudi protestantizem, ki je zagovarjal mi-sel, da Bogu ni mar, kako jemo in kako smo oblečeni. To je močno in vsaj za nekaj desetletij spremenilo pogled na pojmovanje posta in pred-vsem mesa v prehrani. Seveda se Val-vasor kar na nekaj mestih v svoji Sla-vi čudi, kako prebivalci določenih predelov Kranjske veliko jedo, zla-sti še na pojedinah ob praznovanjih. Tudi tak njegov pogled moramo ra-zumeti predvsem kot presenečenje, da ne rečem celo zavist, ker so se po obilju kmetje približali navadam nje-gove družbene skupine. In še nekaj: danes razni organizatorji prireditev občasno zelo radi pripravljajo razne pojedine v slogu Valvasorja in nje-govega časa. Seveda so taka početja

poglejmo čez plot

Na Gorenjskem je fletno in okusno


obremenjena z izrazitimi stereotipi, tako glede sestave jedilnikov kot na-činov uživanja. Tako so npr. že več-krat vabili na grajske pojedine, kjer se je na veliko jedlo z rokami, zadeve pa so tako nestrokovne, da strežejo kot srednjeveško jed tudi krompir!

V začetku 18. stoletja se je prebivalstvo po gorenjskih mestih že seznanilo z ne-katerimi novostmi, kot so bile čaj, čoko-lada in kava. Takrat je veljalo, da kava „dela iz mož babe«, danes pa je poživlja-jajoč rjavi napitek neodmisljiv del go-renjske kulture pitja. Kaj je potrebno, da se pri ljudeh novost prime?Dr. Janez Bogataj: To seznanjanje s čaji (seveda pravimi), kakavom in kavo je bilo v prvi polovici 18. stole-tja še zelo skromno. Šele v Vodniko-vih Kuharskih bukvah iz leta 1799, ki je prva kuharska knjiga v slovenskem jeziku, najdemo nekaj receptov, kjer se omenjata kava in čokolada. Glede kave je npr. zanimiv recept za »pijačo namesto kafe«, kar se je pri-pravilo iz žgane ržene moke, riža, mandljev in začimb in, kot pravi Vo-dnik, »skuhaj kakor kafe inu pij«. To-rej je šlo za ponarejanje pijače, kar je bilo tudi sicer zelo značilno za ta čas, ko so npr. ponarejali tunino, ostrige in druge, finančno ali geografsko tež-ko dostopne jedi ali živila. V preteklih stoletjih je bilo temeljno, da so se novosti prijele predvsem na osnovi neposredne izkušnje, dobrega glasu in kuharske knjige. Danes pa so zadeve na tem področju popolnoma drugačne: na prvem mestu je televi-zija, potem nekaj časa nič, na tretjem mestu pa so kuharske knjige.

Katere so najbolj bistve-ne spremembe v načinu prehranjevanja Gorenj-cev nekoč in danes?Dr. Janez Bogataj: Tudi to vprašanje je skoraj za diplomsko nalogo ali doktorat. Pa vendar! Največjo spremembo med preteklimi stoletji in sodobnostjo predstavlja opuščanje kmetijstva in predvsem odsotnost človekovega sti-ka z naravo. Spominjam se svojih po-gostih obiskov sorodnikov na Gorenj-skem. Kako se me je razveselil mamin bratranec, ko sva skupaj „pobasala“ odlični suhi klobasi in zraven popila steklenico odličnega hruševega mo-šta! Mali stric se kar ni mogel naču-diti mojemu navdušenju nad pogosti-tvijo in je pogosto primerjal: Kadar imamo pri nas delo na polju ali z le-som, tega nihče več noče jesti in piti. Hočejo le posebno salamo iz trgovi-ne in pivo! Seveda ne smemo preveč moralizirati, saj bi nas pretiravanje pripeljalo do romantike. Vendar pa je najslabše, če ob tem pozabljamo prav na tisto, kar sem poudaril na začetku: na odsotnost človekovega stika z na-ravo, ki nas privede in nas usmerja k naravnim in zdravim sestavinam.

Značilna slovenska hrana vse bolj iz-ginja z jedilnikov boljših restavracij. Mislite, da ima bogata slovenska kuli-narična dediščina vendarle še kakšno priložnost? Kakšen jedilnik bi sestavi-li vi, če bi z njim promovirali Sloveni-jo v svetu?Dr. Janez Bogataj: Menim, da se zade-ve le nekoliko umirjajo in zelo, zelo počasi tudi Slovenija išče svoje mesto

na gastronomskem zemlje-vidu sveta. Sprašujete me tudi po je-dilniku za promocijo Slo-venije v svetu. Na to vprašanje ne morem od-

govoriti z nekim univerzalnim jedil-nikom, saj moramo upoštevati letni čas, okolje, kjer bomo promovira-li slovensko kulinariko, tudi namene in cilje take promocije in še kaj. S tem vprašanjem se od leta 2008 ukvar-ja »Kulinarično središče Slovenije – Okusiti Slovenijo«, ki ima svoj sedež na Zgornjem Brniku. Zato vam bom navedel jedilnik, ki so ga pripravili za mednarodno srečanje februarja lani v Ljubljani in pri katerem sem tudi sam sodeloval. Goste so sprejeli s hišnim kruhom iz krušne peči, kranjsko klo-baso, špehovko in požirkom žganja s suho slivo. Seveda so bile vse količine zelo minimalne, celoten jedilnik je bil pripravljen po načelih sodobne pri-prave in postrežbe. Sledila je juha z zelišči, ki jo navaja Valentin Vodnik l. 1799. Od kaše je bila »loška medla« – odlična jed, ki so ji dodali še naribane gomoljike. Glavna jed je bila divjačin-ska, torej jelenov hrbet v omaki, fižo-lovi štruklji, kvočni krapi, zraven pa seveda refošk letnik 2005. Za sladi-co so bili na krožnikih kvašeni in krh-ki flancati ter ljubljanske skutne pa-lačinke s šodojem, jed, ki jo prva pod tem imenom v svoji kuharski knji-gi navaja Magdalena Pleiweis. Za slo-vo pa še orehovec, kuminovec ali pa kava. Naj povem še to, da še zlasti v turistični promociji Slovenije zadnja tri leta namenjamo veliko pozornosti prav prepoznavni gastronomiji.

KDO JE JANEZ BOGATAJ?Rojen je leta 1947 v Ljubljani. Diplomiral je iz etnologije in zgodovi-ne umetnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1998 je bil izvoljen v naziv rednega profesorja, od leta 2003 pa je vodil katedro za slovensko etnologijo na FF. Za svoje delo je prejel števil-na domača in tuja strokovna priznanja in nagrade.

Temeljno področje njegovega raziskovalnega in pedagoškega dela je etnologija Slovenije in območij zunaj nje s slovenskim prebival-stvom. Opravil je številne raziskave s področja rokodelstva, pre-hrane, kulinarike in gastronomije, kulturne dediščine, turizma, po-slovnih, promocijskih in protokolarnih daril ter šeg in navad. Je tudi pisec mnogih strokovnih in poljudnih knjig s tega področja. Tako je leta 2005 pri založbi Kmečki glas izšla njegova knjiga »Na Gorenj-skem je fletno in okusno«, v kateri so zbrana pričevanja o prehran-ski dediščini na Gorenjskem, dodani pa so tudi recepti za pripravo tradicionalnih gorenjskih jedi. Izbrano in okusno!

Janez Bogataj, Ljubljana

Na Gorenjskem je fletno in okusno


Starejši se bodo še spomni-li imenitne popevke z naslo-vom »Po ljubljanskih ulicah«. Mlajšim geslo ne bo več ve-liko povedalo. To je pač že tako: časi se spreminjajo – tempora mutantur, kot so re-kli stari Rimljani. »Če bi se le spremenili!« bi menda rekla večina Korošic in Korošcev, kot smo brali v anketi časopi-sa »Kleine Zeitung«. Če je anketa res zrcalo poli-tičnega vzdušja med ljudmi in če tisti angažirani dialo-gi ob šankih širom po deželi niso le prazne marnje, potem bi človek računal s tem, da se bo NA CELOVŠKIH ULI-CAH zbralo vsak petek na ti-soče ljudi. Izkušnje doslej kažejo čisto drugačno sliko: nekaj sto lju-di se nas je zbralo pred se-dežem deželne vlade, ker ne prenesemo več vseh pobalin-stev določene politične klike. Na prvem od teh shodov sem srečal tudi načelnika NSKS s privlačno generalno tajnico. Vesel sem ju bil in vedel sem, da nisem čisto zgrešil, ko sem se odločil za udeležbo.

Bilo je, kot je na Koroškem vedno: pozabili so na sloven-ščino. To prijatelju ni dalo miru, opozoril jih je, da je to neodpustljiva pomanjklji-vost. In glej, čudež: na tre-tjem shodu zelenih PO CE-LOVŠKIH ULICAH sta bili gesli na čelu karavane »WIR SIND KÄRNTEN – MI SMO KOROŠKA!« in – »Mi bomo prihajali petek za petkom, dokler ONi ne gre-do!«, kot se glasi zanosni cre-do demonstrantov. Upam, da bodo vzdržali in končno do-bili prav s svojimi protesti zoper »moralno izprijeno po-litično kasto«, kot je te vla-dajoče pobaline že junija lani ob otvoritvi natečaja za na-grado Ingeborg Bachmann ožigosal ugledni avstrijski pi-satelj Josef Winkler. Veseli me, da se je končno zdramila tudi uradna Cerkev. Potem ko je dunajski kardi-nal Schönborn finančne ma-hinacije, ki so Koroško skoraj spravili na kant, ožigosal za zločinske, se je celo koroški škof v silvestrovi pridigi opo-gumil in tako ravnanje ozna-čil za ne- ali amoralno, tako

Po celovških ulicah feinigovi moli & duri

Igor Dekleva „uglasbil« štehvanjeZiljske pesmi so bile že precejkrat presajene v zborovsko glasbo. To so storili Oskar Dev, Loj-ze Lebič, Matija Tomc, Anton Lajovic in dru-gi. Spomnimo se na tem mestu tudi Lajka Mi-lisavljeviča. V klavirsko glasbo jih je do sedaj prelil edi-nole Matija Tomc v »Variacijah o kraljeviču Marku« za klavir štiriročno. In pred kratkim tudi pianist in skladatelj Igor Dekleva, ki je v svoji skladbi »Štehvanje« za klavir štiriročno združil naslednje dele: Galopada, Visoki rej in Kvintana. Igor Dekleva meni, da štehvanje iz-vira še iz rimskih časov.

Cerkveni zboriPri nas čakajo cerkvene zbore razni izzivi. Po-nekod jim manjkajo dobri glasovi, pa tudi mo-ških pevcev ni ravno v izobilju. Morda je tudi slovenska glasbena literatura pri nas na juž-nem Koroškem nekoliko iz prejšnjih časov. So založbe, ki ponujajo določene cerkvene skladbe ne več za štiriglasni, temveč za trigla-sni (sopran, alt, bariton) zbor. Drug izhod je, da bi ponudili tečaje ali seminarje za razvija-nje oz. ohranjevanje glasu starejšim cerkve-nim pevcem, kot to že delajo v ZDA. Morda se tega ne poudarja pogosto, toda cer-kveni zbori, ki pojejo tudi slovenske pesmi, so bili marsikateremu pevcu oz. pevki edina šola knjižne slovenščine. Mnogi se v šoli niso niko-li naučili določenih pravil za izgovorjavo, zato po korih še pogosto slišimo do črke natančno izgovorjene besede – »dolge« namesto »dou-ge«. Avstrijsko šolstvo je odpovedalo, tako je edino Cerkev ohranjala zvestobo slovenščini.

Spisi o cerkveni glasbiPri založbi Družina je pred kratkim izšla knji-ga papeža Benedikta XVI. »Spisi o cerkveni glasbi«. Teme so na primer: popularna glasba in njeni cilji, splošna kriza cerkvene glasbe po 2. vatikanskem koncilu, kaj so koncilski očetje mislili z izrazom „dejavna udeležba“ idr. Vse te teme in še mnogo več bomo našli v tej knji-gi, ki morda ne bo vsakemu pogodu, izsledke pa dobro argumentira.

A n d r e j Fe i n i g

ogrizki piše Horst Ogris


„Od časa do časa se človek majčkenemu luksuzu

– čokoladi – le ne more odpovedati. Tudi v ča-sih varčevanja ne. Tako je bilo že v dvajsetih in tri-desetih letih prejšnjega stoletja, ko je zmogljivost gospodarstva stala na robu prepada. V kriznih ča-sih čokolada tolaži in nagrajuje. Velja: bolj si ne-srečen, tem slajša je čokolada.

Čokolada je bila vedno sodobnica in sopotnica kriz. Tudi danes je tako. Ljudje kupujejo čokolado kot še nikoli. Za ta užitek, za to srečo denarja ne sme primanjkovati. Čokolada je hrana za naše živ-ce. Časopis New York Times je zapisal, da so leta 2009 nekatere trgovine prodale do osemdeset od-stotkov več čokoladnih izdelkov.

Lahko bi tudi rekli, čokolada je „otrok« krize. Združene države Amerike so bile leta 1923 in 1924 v strašni gospodarski recesiji. Lastnika tovarne iz Minnesote sta na tržišču vpeljala posebno čokola-do, ki je takratno recesijo seveda preživela. Ime-nuje se »Milky Way«. Pri nas smo jo spoznali v šestdesetih letih pod imenom »Mars«, kot se glasi priimek družine proizvajalcev.

Leta 1930, kmalu po polomiji na borzah, so dali na tržišče »Snickers«. Sledilo je 40.000 podobnih produktov. Tudi leta 2009 so čokoladne dinastije (Ferrero, Cadbury) kupcem ponudile okoli petsto novih izdelkov.

Volčja lakota po čokoladi muči vedno večje števi-lo ljudi, pišejo znanstveniki. Snovi v njej povzro-čajo precejšnje duševno ugodje. Z drugimi beseda-mi: „Čokoladna palčka“ ni nič drugega kot „bon« za malega človeka.

Toda: čokolada je zapeljiva prehrana. Če ste, dra-ge bralke in dragi bralci teh vrstic, občutljivi(e) na histamin, ki ga je prav v čokoladi „na kubike«, po-tem morate biti junaki in junakinje že v trgovini. NE postajajte pred sto metrov dolgimi policami s sladkarijami. NE postajajte, pospešite korak. Po-skušajte čimprej zapustiti trgovino. Pred blagaj-no vas čaka še zadnja zanka. Tam nastavljene čo-kolade vas znova spravijo v brezizhoden položaj. Če vam spet uspe postati junak(inja), potem vas ne bo bolela glava, ne boste dobili migrene, ne bo vam teklo iz nosa, ne bo srbečice, ne „neurodinamiti-sa«, kot je moj sin nekoč imenoval nevrodermitis. Novo leto bo torej trdo ...

gregejevi citati

“

Kriza? Čokolada te besede (še) ne pozna!

G r e g e j K r i š t o f

da sem prepričan, da bo iz petka v petka prihajalo NA CELOVŠKE ULICE vedno več in več katoli-čanov. Tudi! Tudi! – je zame pomem-ben, ker ti shodi PO CE-LOVŠKIH ULICAH ni-kakor ne smejo biti in ostati le zadeva ene poli-tične opcije – stranke ze-lenih, ker sotudi zeleni – žal – sodelo-vali pri enem od poglavi-tnih grehov koroške po-litične kaste, ki si je ob praznih javnih blagaj-nah privoščila obilo ma-sla na svoj kruh iz javnih sredstev. Ti shodi PO CELOV-ŠKIH ULICAH – petek za petkom – naj bi po-stali izraz civilne druž-be, ki naj bi bila sol vsa-ke demokratične dežele. To bi morala postati pe-stra druščina posamezni-kov, ki si želijo, da bi se v tej prelepi deželi kaj pre-maknilo na bolje.

Pesimist, kakršen sem, vem, da bo to še dolgo trajalo. Če želite, da bi se motil – in kako rad bi se! –, potem računam, da se vidimo prihodnji pe-tek na poti PO CELOV-ŠKIH ULICAH. Boste videli, kako komunika-tivno je tako srečanje, še hec bomo imeli, verjemi-te mi. P. s.: Ko smo ravno pri hecih – in to sredi pu-sta: najlepši vic tega pu-sta med ljudi niso spra-vili pustni norci, temveč eden iz vrst tistih poba-linov, ki odgovarjajo za propad – ne le ugleda – te naše dežele. Celovški referent za kulturo je na-povedal, da bodo Haider-jev spektakel pod Križno goro zaradi POMANJ-KANJA zanimanja po-daljšali do jeseni. Naj še kdo reče, da nismo v deželi, ki bi BUTALCE prekosila!

ogrizki piše Horst Ogris




dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

P O G OVO R avtorji Mohorjeve

Zgodovina koroških Slovencev prepletena s kriminalko

Kakšni so bili odzivi na vaš roman pr-venec Der Heimat treu? Kakšne reak-cije ste slišali? Ferdinand Skuk: Zavestno sem se pri svojem prvem romanu odločil za na-slov »Der Heimat treu«, ker sem želel pokazati, da so obstajali tudi Korošci, ki so bili v drugi svetovni vojni zvesti domovini in so se uprli okupatorjem. Običajno je mnenje na Koroškem, da so se partizani borili za priključi-tev območja k Jugoslaviji. Zelo veli-ko Korošcev je prebralo mojo knjigo, vendar sem slišal komajda kako re-akcijo. V moji domovini pa še vedno molčijo o tej temi. A iz pisem in šte-vilnih osebnih pogovorov sem spo-znal, da sem pot kmečega sina Geor-ga/Jurija napisal zelo napeto. Številni ljudje so mi povedali, da so knjigo prebrali v eni sapi. Kako ste se odločili napisati kriminal-ko? Skuk: Ta uspeh knjižnega prvenca me je opogumil, da sem začel pripovedo-vati zgodovino koroških Slovencev prepleteno v kriminalki. Dunajskemu bralstvu sem želel približati v nape-tem romanu problematiko na Koro-škem in Korošcem opisati Dunaj.

Ali ste se že vedno zanimali za krimi-nalne romane, ste brali veliko krimi-nalk? Skuk: V svoji mladosti sem bil nor na kriminalke, le včasih sem bil nezado-

voljen zaradi konca. V svojem novem romanu sem ustvaril lik krimnalne-ga inšpektorja, ki misli in dela druga-če kot običajno detektivi v drugih ro-manih. Glavni inšpektor Meissner je zelo samovoljen in tudi v tem prime-ru išče morilca svoje žene proti volji svojega predstojnika.

V vaši kriminalki inšpektor poizveduje v Podjuni. Kako da ga pot vleče na juž-no Koroško? Skuk: Njegov predstojnik mu prepove poizvedovati naprej. Da bi se izognil suspenzu, pa se glavni inšpektor poda odločno na dopust v Podjuno. Pride v vas, ki bi lahko bila nekje med Zgor-njimi Libučami in Miklavčevem. Ko tam izve o tragediji pri Peršmanu, pa se ponovno zbudijo njegovi nagoni in v življenjski nevarnosti poiveduje na-prej v tej zadevi.

In ponovno se v romanu prepleta tema partizani. Vas ta tematika zelo zapo-sluje? Skuk: Zame so različni pogledi parti-zanov bistvena ovira v razumevanju med obema narodoma na Koroškem – in mogoče je to še pomembneje – med Slovenci samimi. Partizane ra-zumejo kot eksponente komunizma, jih povzdigujejo v junake in na drugi strani jih črnijo. Jaz pa bi želel, da bi o njihovem pomenu končno govorili stvarno. Ni dopustno, da se je Avstri-ja posluževala koroških partizanov

za dosego svobode z državno pogod-bo kot dokaz odpora proti fašizmu in na drugi strani pa te borce osvobodil-nega gibanja sedaj označujejo kot iz-dajalce domovine. Zato tudi skušam v knjigi razlikovati pojme koroški par-tizani in vojaki jugoslovanske okupa-cije. Prvi so z borci iz drugih držav in s podporo britanskih oboroženih sil branili svojo domovino proti nemške-mu vermahtu, medtem ko so se dru-gi obnašali tako, kot se pač obnaša-jo zmagovalci in okupatorji na vsem svetu. Ti kot »Titovi partizani« ozna-čeni vojaki so na primer oropali mo-jega očeta denarja, medtem ko je on v Pliberku delal kot pomožni žandar. Njegova pritožba se je končala s tem, da so ga postavili na kup gnoja za na-videzno streljanje. V javnosti pa obe skupini zavestno označujejo kot »Ti-tove partizane«.Imel sem še priložnost, da sem se po-govarjal z rajnim Lipejem Koleni-kom/Stankom, ki je postavil na kocko svoje zdravje in življenje za osvobo-ditev Koroške. Ko sem ga vprašal, ali se je boril za priključek Koroške k Jugoslaviji, je postal zelo žalosten. Menil je, da Avstrije takrat ni bilo, boril se je za osvoboditev svoje do-movine od Hitlerjeve diktature in nič drugega. Potem so ga hudo ranjene-ga in kot invalida dolga leta šikanira-li tako britanski okupatorji kakor tudi deželne oblasti in ga poniževali.

Ferdinand Skuk je napisal svojo drugo knjigo – kriminalko »Chefinspektor Meissner und der Kranmörder«.




dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

P O G OVO R avtorji Mohorjeve

Zgodovina koroških Slovencev prepletena s kriminalko

19. januarja je Mohorjeva založba predstavila nov roman Ferdinanda Skuka v okviru prireditve v klubu Club Carintha. Okrajni predstojnik 19. dunajskega okraja Adolf Tiller je pozdravil občinstvo, Roman Till je predstavil avtorja in knjižno novost, branje Ferdinanda Skuka pa je popestrila tamburaška skupina Fermata. Z avtorjem smo razglabljali v pogovoru.

Živite na Dunaju in opazujete doga-janja v vaši domovini iz daljave. Kako pa bi komentirali aktualna dogajanja? Tudi med Slovenci.Skuk: Sprva sem ignoriral politiko v moji stari domovini. Ko pa je pri-šel na oblast Jörg Haider, pa so me na Dunaju kot Korošca vedno znova spraševali o tem. Nato sem se začel intenzivno ukvarjati s preteklostjo in posebej z zgodovino koroških Slo-vencev. To bi toplo priporočal vsake-mu Korošcu, o tem so bile napisane številne knjige. Ni se mi treba sramo-vati preteklosti svojih slovensko go-vorečih prednikov.Pri vsakem obisku v domovini sem čutil močno nazadovanje moje ma-terinščine in sem iskal vzroke za to. Večina želi imeti Koroško nemško in s te strani je pritisk na manjšino zelo velik. Vsaka vlada v deželi nare-di vse, da bi škodovala Slovencem, na primer s preštevanjem manjšine, ob-vezno prijavo k slovenskemu pou-ku, spremembami volilnih okolišev in določitvijo visokega odstotka, da bi s tem onemogočili dvojezičnega dežel-nozborskega poslanca. Tudi vse argu-mente proti dvojezičnim krajevnim tablam vidim kot slabe izgovore. Vzroke za nazadovanje slovenske-ga jezika pa najdemo tudi pri koro-ških Slovencih samih. Številni bežijo iz najrazličnejših vzrokov v nemški jezik, kot da bi se sramovali svoje ma-terinščine. Otroci, ki so jih odjavili od

jezikovnega pouka, ne obvladajo ne slovnice in ne pravopisa in se ne morejo spora-zumevati v svojem pogovornem jezi-ku pri oblasteh. Tako pa se pretežno odpovedujejo pravici, da bi uporab-ljali svojo materinščino kot uradni je-zik. Če pa se te v 7. členu zasidrane manjšinske pravice malokdo poslu-žuje, kako pa naj resno jemljejo skli-cevanje na pravico do dvojezičnih krajevnih napisov? Tudi jaz sem imel premalo sloven-skega pouka in meni sedaj manjka te-koči govor in zadosten besedni za-klad, da bi lahko pisal knjige v svoji materinščini. Spektakularni odhod Jörga Haiderja prinaša v politiko na Koroškem nove probleme in mislim, da bodo nasled-stveni boji tudi za manjšino prinesli poslabšanja. Z novimi akcijami pro-ti manjšini bodo morali preusmerjati pozornost od lastnih napak.Za svoj narod vidim pomembni na-logi: Naši trije zastopniki morajo ne-mudoma obravnavati vzroke za nji-hovo razcepljenost, da se bodo nato lahko skupaj pogovarjali o skupnem zastopstvu na zunaj! Kakor se po eni strani posmehujejo zaradi premi-kanja in pomanjšanja krajevnih na-pisov, tako Avstrijci majejo z gla-vo zaradi sporov slovenskih vodij. V prepiru nikoli ne bodo dosegli dežel-nozborskega mandata. To pa bi bilo za preživetje narodne skupnosti nuj-

no potrebno. Eno-tna lista bi lahko postala z nemško

govorečimi pozitivno znana po vsem Koroškem, da bi lahko tako brez tuje pomoči prišla v deželni zbor. Le če Slovenci na Koroškem oblikujejo mo-čan faktor oblasti, imajo v prihodnje možnosti proti nemškim nacionali-stom. Pri tem pa mora tudi katoliška Cerkev jemati svojo vlogo resno kot posredovalka. Vse te vzroke obravna-vam v svojem romanu.

In že načrtujete vašo tretjo knjižno iz-dajo? Skuk: Sprva Mohorjeva založba na-črtuje na začetku marca nekaj branj. Tu na Dunaju sem že predstavil svo-jo novo knjigo, enkrat v bližini me-sta zločina, drugič v klubu Club Ca-rinthia. Obe branji sta bili dobro obiskani. Tamburaška skupina Fer-mata je obakrat spremljala branje. V glavi se mi že rojevajo ideje za dve ali tri nadaljevanja, kajti moj inšpektor je zdaj pripravljen za akcijo in je poln energije. Zdaj je še na rehabilitaciji na Gradiščanskem in tam imajo spet nepojasnjen smrtni primer. Kakor pa veste, živijo na Gradiščanskem tri na-rodne skupnosti. Moj komisar bo mo-ral spoznati, zakaj tam v nasprotju s Koroško dvojezični krajevni napisi niso problem ...

Ferdinand Skuk: Chefin-spektor Meissner und der Kranmörder. Mo-horjeva založba. Celo-vec 2009. ISBN-978-3-7086-0474-926 evrov


IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected] / [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec

pokaži jez ik Pri PravilaJerne Ja Jezernik

Virtualni prijateljiRenate Boschitz

Dober dan! Imenujem se Renate Bo-schitz in obi-skujem 8.A razred ZG in ZRG za Slo-vence. Na go-vorniškem natečaju ob Tischlerje-vi nagradi za leto 2010 sem prejela 3. nagrado.

»Povej mi, koliko virtualnih prijate-ljev imaš, in povedala ti bom, koli-ko veljaš« se glasi sodobna različica znanega reka.

Internet poleg tega, da omogoča 24-urni dostop do virtualnega sveta, po-nuja raznovrstne oblike komunicira-nja in navezovanja stikov – skupaj z anonimnostjo, ki je ena od največjih prednosti in hkrati tudi slabosti sple-tnega komuniciranja. En sam klik na miško zadošča, da vstopimo v drug svet, kjer težave re-sničnega sveta ne obstajajo in kjer lahko uresničimo marsikaj od tega, o čemer v vsakdanjem življenju samo sanjamo. Lahko smo lepotica, veli-ki igralec, intelektualec. Lahko smo skoraj vse, kar si želimo, a to nas hi-tro lahko naredi tudi odvisne. Že v prvih šolskih letih se dijaki in di-jakinje ukvarjajo z računalnikom, s tem pa tudi z internetom. Šole, med njimi tudi Slovenska gimnazija, šo-larjem in šolarkam že od prvega šol-skega leta ponujajo izobraževanje v informatiki. Delo z računalnikom in internetom spada k rednemu pouku in šolanju, kar je v današnjem delav-nem in delovnem svetu nujnost.

Sama preživim pred računalnikom deset ur na teden, predvsem za razi-skovanje in tipkanje domačih na-log. Sem ena redkih, ki ni prijavljena na spletnih straneh za prijatelje. Ni določenega vzroka, morda mi je čas predragocen za takšno kratkočasje. Kljub temu razumem mladino, ki se zanima zanje.Lahko rečemo, da vsak mladinec po-zna spletne strani za prijatelje, kot so Facebook, MySpace in Twitter, sko-raj vsak drugi je prijavljen na eni od teh strani. Te spletne strani ponuja-

jo razne možnosti – od brezplačnega komuniciranja do igranja in nakupo-vanja. Zadošča hiter vpis – in takoj so ti odprta vsa vrata v svet.Toda vstop v drugi, virtualni svet ne prinaša samo prednosti, lahko ima tudi hude posledice, na primer odvi-snost od interneta.Mnenja o tem, ali je pogosta uporaba medmrežja res nekakšna odvisnost ali ne, so si zelo nasprotujoča. Neka-teri trdijo, da internet povzroča odvi-snost, kadar njegova raba pomeni re-sno motnjo v vsakdanjem življenju.

Drugi menijo, da ne gre za odvisnost in da prepogoste rabe interneta ne moremo primerjati z odvisnostjo od drog in alkohola.Zaradi dejstva, da število uporabni-kov interneta strmo narašča in da je to sredstvo v našem življenju doseglo pomembno mesto, je postala ta tema-tika močno sporna.

Da je pogostost rabe interneta ne-normalna, vemo, kadar moti naše so-cialno življenje. V skrajnih primerih se lahko posameznik povsem izgubi v svetu interneta: ta mu začne nare-kovati tempo in vsebino življenja, kar ima za neogibno posledico težave v vsakdanjem delovanju. Internet lah-ko slabo vpliva na šolsko, družabno, finančno in poklicno življenje, ena-ko kot to velja tudi za druge vrste od-visnosti. Mnogi otroci in mladostniki na med-mrežju izgubijo občutek za čas. Naj-bolj ogroženi so osamljeni in zdol-gočaseni otroci, ki so pogosto sami doma ali se z njimi po šoli nihče ne ukvarja. Mladostniki, ki med vrstniki niso priljubljeni, izrabijo priložnost za oblikovanje novih identitet v vir-tualnih skupnostih.Čeprav na prvi pogled kaže, da je ko-municiranje po spletnih straneh za prijatelje predvsem družabna dejav-nost, lahko introvertiranega otroka še bolj izolira od vrstnikov in prijateljev. V korist virtualnih odnosov zanemar-jajo resnične.

Internet ne sme postati sovražnik samo zato, ker smo se mu pustili za-peljati. Najbolje je, če koristno upo-rabimo vse prednosti, ki jih prinaša, ter se odrečemo zapravljanju časa za navidezne socialne koristi. Tako kot pri vseh drugih življenjskih užitkih naj torej tudi pri internetu ve-lja – zmernost.

Documents

Kulturna priloga: kulinarika in literatura