Kulturna priloga stev. 10

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G Am a r e c 0 9 8

P R I L O G A K U L T U R A

Utrinki in perspektive ob Evropski razstavi 2009

Labirint je deloma še pokrit s snegom. Iz njega štrlijo lesene vile. Tudi del lesenega pluga. V sredi in na najvišji točki je lestev. Iz snega štrli tudi več kot sto let stara deska. Ni bila razrezana z žago, sesekana in zažgana. Dobila je novo mesto, kot mnogo drugih stvari na domačiji pri Vinklnu v Lepeni. Malo več kot pet let je, odkar je domačijo prevzel Zdravko Haderlap, priznani gledališki ustvarjalec plesnega gledališča. Leseno mlinsko kolo gleda delno iz snega, deloma pa je z njim še zelo močno pokrito. Tako kot je bilo pri Vinklnu. Ko je Zdravko Haderlap kot nekdanji vodja znanega plesnega gledališča Ikarus pristal doma, je čutil, da se bo njegovo življenje popolnoma spremenilo. »Vedel sem, če se bom vrnil, se bom moral odpovedati gledališču!« Pa je spremenil svojo domačijo v en sam oder in kar sam prevzel glavno vlogo, ki je večplastna. Razlika med domačijo in gledališčem je tudi v tem, da Zdravko Haderlap vlog ne igra, temveč jih živi kot kmet na kmetiji, kot svetovalec v kulturi, kot poročevalec za časopis.2Peč je zakurjena. Les dogoreva. Vonj dima, prasketanje plamenov in aroma kave napolnjujejo kuhinjo. Zdravko Haderlap, ki se je pred nekaj urami ravno vrnil z Dunaja v Lepeno, skuša odgovoriti na vprašanje, kaj vse se je zgodilo od takrat, ko je prenehal s svojim plesnim gledališčem Ikarus, pa do avdicije za plesno predstavo z delovnim naslovom »Jura Soyfer«, ki jo bo režiral Johann Kresnik, veliki sin Pliberka. Toda vse lepo od začetka. Tako kot je sedaj še mnogo stvari okrog Vinklnove domačije pod snegom, tako je bilo na začetku tudi za Haderlapa mnogo stvari nevidnih, danes pa se mu zdijo zelo jasne. Danost na domačiji je bila zgodovina Haderlapove družine pri Vinklnu. Marsikaj je bilo vidnega. Javorjeva miza v dnevni sobi z intarzijami »IHS« je vidna stvar. Ta miza priča tudi o zgodovini ljudi na tej kmetiji. »S tem sem se soočal in sem tudi dosti spremenil. Prej je bilo tu precej negativne energije, ki jo je prebivalcem in regiji vtisnila kruta zgodovina. Po zgodovini so bili prebivalci žrtve. Tudi po drži in življenju. To sem preobrazil v pozitivni aspekt,« pravi Zdravko Haderlap in dodaja: »Nisem samo spremenil, to tudi čutim.« Na svojem domu je nekaj mogel spremeniti le, ker je obdržal stik s svetom in našel spošljiv odnos do zgodovine in korenin. »Vedno pa mi je bilo jasno: če bom kaj spreminjal, jih bom dobil po „buči“, vendar je bilo le tako mogoče ustvariti nekaj novega. Moj začetek spreminjanja je bil takšen, da sem moral najprej zase dognati, kaj je tisto, s čimer bom lahko srečen pri svojem delu.« Do sprememb je prihajalo doma, spremembe pa so segale in še žarčijo tudi v regijo. »Regija nima samozavesti in vse je zreducirano samo na dvo- in enojezičnost.«3Na vratih je nalepljen večji list. Rokopis v angleščini in nekaj puščic, ki se stikajo v središču, kažejo, kako lahko iz različnosti zraste nekaj skupnega. Haderlap: »To je model sožitja, ki ga je tu na Vinklnovem domu izdelal strokovnjak za komunikacijo.« Tako kot ljudje nimajo samozavesti, je tudi regija nima, ugotavlja Haderlap. »To tudi ni noben čudež. Tu je nacionalizem 20. stoletja, je revna regija, so konflikti v družini, je izkoriščanje političnega položaja za prilivanje olja na spor med narodnima skupnostma. Ta konflikt je na Koroškem intimni konflikt družin. To je konflikt ljudi, ki so v sorodstvu. To je konflikt s čustvi in razum pri tem nima prav nobene možnosti. Za rešitev tega konflikta ne potrebujemo politike, marveč psihoterapevte in mediatorje.« Morda tudi fotografije Zdravka Haderlapa.Veža je hladna. Fotografije na platnu (80 x 60 cm) imajo naslov »Koroška resničnost«. Naslov je seveda dvojezičen. Na fotografijz naslovom »Muka izbire« so upodobljeni otrok, ženske prsi in bodeča žica. »Sence«, »Sledovi«, »Zapadlost« so naslovi drugih fotografij. V središču je vedno človek med svojim upanjem, melanholijo in depresijo. Koroški človek. Haderlap je fotografsko upodobil potrto južnokoroško resničnost: vsakdanji boj za preživetje in zlomljeno samozavest, ki se kaže v molku, izrinjanju zakoreninjene kultur in izbrisovanju samega sebe. Zdravko Haderlap si služi svoj kruh s pisanjem za Kleine Zeitung in s fotografiranjem. Fotografiranje je zanj tudi nadomestek za gledališče. »Moj pogled na svet se s fotografiranjem ni spremenil. Prej sem insceniral v živih slikah na odru, sedaj pa insceniram za fotografije.5V garderobi Kulturnega doma v Pliberku še visi nekaj plaščev. 29. november. Zdravko Haderlap izbira gledališke ustvarjalce za enkratno gledališko upirzoritev z morda evropskim odmevom. Johann Kresnik, svetovno znani režiser, domačin iz Pliberka in Haderlapov prijatelj, bo prvič pripravil uprizoritev v svojem domačem kraju. Predstava, ki bo vsebinsko posvečena dramatiku Juri Soyferju, bo doživela svojo praizvedbo v okviru Evropske razstave 6. avgusta 2009 v Kulturnem odmu v Pliberku. »Koroški aspekti? Seveda jih ne bo manjkalo. To je tudi tema, travma in govorica Johanna Kresnika. Kresnik prihaja iz regije, kjer je doma izrinjanje, zamolčevanje. Koroška je regija brez razvite jezikovnosti.« Za Haderlapa je Evropska razstava enkratna priložnost, da se pokloni in postavi spomenik Johannu Kresniku, veliki osebnosti gledališča, ki je znana po vsem svetu. Kresnik bo prvič pripravil uprizoritev v Pliberku in veliko časa je bilo treba, da je to dozorelo. Kresnik živi in je doma po vsem svetu. »Sedaj je čas, da se domači kraj zave njegove dediščine.« Prvi del dediščine bo Kresnik pripeljal v svoj domači Pliberk s predstavo ob Evropski razstavi. Ali bodo domačini znali doto tudi ceniti, je drugo vprašanje, ugotavlja Haderlap. Vsekakor je našel ljudi, ki bodo v predstavi dali od sebe prav vse. Libreto je prispeval Gustav Klimke, glasba in skladbe pa so izpod peresa Karlheinza Miklina, prav tako Pliberčana in enega od najbolj pomembnih avstrijskih džezovskih glasbenikov. Glavno vlogo bo igral član gledališča »Berliner Ensemble« Andreas Seifert.Avdicija je bila za Zdravka Haderlapa tudi dokaz ustvarjalne moči regije, v kateri predstava nastaja. Avdicija je bila uspešna, pravi. Ne da bi vrednotil, pa ugotavlja, da se je avdicije udeležilo manj ljudi, kot so si predstavljali prireditelji in z njimi tudi on sam. »Dejstvo je, da se ljudje, za katere smo mislili, da se bodo oglasili, niso oglasili. Prišli so večinoma nemško govreči. Ena tretjina je bila slovensko govorečih.« Vesel je predvsem raznolikosti oseb, ki so se predstavile. Med njimi so bile tudi take z malo gledaliških izkušenj, vendar »s talentom in motivacijo«. Med temi je bila tudi gospodinja, ki še nikoli ni igrala v gledališču in se ji sedaj s sodelovanjem uresničuje dolgoletna srčna želja. Za Zdravka Haderlapa je jasno, da s trikratno uprizoritvijo gledališke predstave v okviru Evropske razstave ne more biti narejena zadnja pika. »Zame je pomembno to, kar ostane. Gre za sodelovanje institucij v regiji in tudi za nadaljnje šolanje ansambla.«Kresnikova gledališka predstava je tudi na novo porazdelila glavne vloge. »Pri tem projektu dvojezičnost ne igra glavne vloge – ta je nekaj samoumevnega. Glavno vlogo igra sposobnost ljudi. Tako se odkrivajo drugi talenti v ljudeh. Končno jim je odvzeta odgovornost zavzemanja za slovenščino ali za nemščino. Tu gre za to, kaj zmoremo postaviti na noge s skupnimi močmi. To je poseben izziv za razmišljanje.« Novo vlogo bo v Pliberku dobil tudi Kulturni dom, v katerem bo odigrana predstava in ki je po celovškem Mestnem gledališču drugo največje gledališče na Koroškem. Mesto Pliberk je po dolgi odisejadi, kje bi predstava lahko bila, končno le izbralo Kulturni dom in v tem ne vidi več katastrofe. V komediji iskanja prostora sta igralaresno vlogo tudi šotor in arena na prostem.Glavna vloga je v predstavi samo ena. Toda v Pliberku se je ob predstavi ob Evropski razstavi izcimila še ena. To je skupnosodelovanje vseh odločilnih moči v obeh narodnih skupnostih, kjer v ospredju ni več »dvojezičnost gor ali dol«, temveč prikaz ustvarjenega.Sonce sije na čebelji panj. Prve čebele bodo kmalu vzletele. Čebele so za Haderlapa ob vseh drugih dejavnostih »življenjska šola«. Pomenijo mu dvoje: so tankočuten seizmograf, kako zdravo je še okolje, po drugi strani pa imajo terapevtski učinek. »Zame so čebele pomiritev, meditacija in energija.« Med, ki ga Haderlap prodaja na svoji kmetiji, priča o složnosti, strpnosti in socialni kompetenci čebel. S čim bodo čebele oplajale Haderlapov um v prihodnje?Labirint je deloma še pokrit s snegom. Iz njega štrlijo lesene vile. Tudi del lesenega pluga. V sredi in na najvišji točki je lestev. Iz snega štrli tudi več kot sto let stara deska. Ni bila razrezana z žago, sesekana in zažgana. Dobila je novo mesto, kot mnogo drugih stvari na domačiji pri Vinklnu v Lepeni. Malo več kot pet let je, odkar je domačijo prevzel Zdravko Haderlap, priznani gledališki ustvarjalec plesnega gledališča. Leseno mlinsko kolo gleda delno iz snega, deloma pa je z njim še zelo močno pokrito. Tako kot je bilo pri Vinklnu. Ko je Zdravko Haderlap kot nekdanji vodja znanega plesnega gledališča Ikarus pristal doma, je čutil, da se bo njegovo življenje popolnoma spremenilo. »Vedel sem, če se bom vrnil, se bom moral odpovedati gledališču!« Pa je spremenil svojo domačijo v en sam oder in kar sam prevzel glavno vlogo, ki je večplastna. Razlika med domačijo

moč besede

moč slike

Jeze

rnik

XIV ŠTIRINAJST DNI2

uvodnik in memoriam

Naslovnica opozarja na Evropsko raz-stavo v Pliber-ku in v Št. Pa-vlu v Labotski dolini pod ge-slom »Moč besede in moč slike«. O tej razstavi lahko več preberete na straneh 2, 4,5 in 6.

K n a s l o v n i c i

Uvod v knjigo kot oporokaRenata Šikoronja (1969–2009) je napisa-la uvodnik v knjigo »Umetnost na meji«. Po njeni vse prezgodnji smrti je ta uvodnik postal neke vrste nje-na oporoka, ki rahločutno nakazuje poti, kako bi mor-da bilo mogoče na Koroškem mladi sodobni umetno-sti omogočiti preživetje. Objavljamo odlomek iz knjige »Kunst an der Grenze/Umetnost ob meji« (založba Wieser), ki pripoveduje o mejah in možnostih regi-je, katere umetniški potenciali so porazdeljeni po vseh vejah umetnosti in kulture.

»Pri svojem delu in v različnih galerijah in ustanovah (zlasti na Dunaju) sem dobila občutek za to, kaj umet-nost danes zmore, katera merila bi morala izpolnjeva-ti, kako pomembni so jasni umetniški cilji in predvsem kako pomembno je okolje samo. Umetnost se mi je odpr-la kot kompleksna stvaritev, ki je ne moremo v prvi vr-sti meriti po tem, ali se utegne dobro prodajati. Prav na-sprotno, umetnost per se lahko zmore in mora zmoči veliko več kot to, da brez težav najde kupce, ugaja ali naleti na površinsko razumevanje. Natanko to je tudi njena prava svoboda in možnost. In nadalje je umetnost, kot tudi družbeni sistem vrednot, izpostavljena neneh-nim in vedno hitrejšim spremembam, in tisti glasovi (in pogledi), ki ne uvidijo, da mora danes umetnost izpolnjevati druge naloge, kot da je čedna in družbeno pri-merna, po mojem mnenju blodijo v temi. Z mojega vi-dika danes umetnost pomeni ukvarjanje z vsebinami, družbo, raziskovanjem, gospodarstvom ali drugimi no-vimi danostmi. Da bi ustvarili bogato kulturno pokra-jino in jo negovali, lahko danes pomeni samo, da dopu-stimo, da drug poleg drugega obstajajo različni sistemi (več kot jih je, bolje je).Da je moje področje ukvarjanja mlada in mlajša sodob-na umetnost, področje, ki ga Koroška skoraj ne poz-na, sem dobro vedela, saj skoraj vsi meni znani umetni-ki moje generacije živijo na Dunaju. Poleg tega prihajam iz družine galeristk, moja mati vodi galerijo v majhnem kraju Rožek. Sem torej pingpong otrok tradicionalnega sveta slikarstva na eni strani in pluralistične, globalno opredeljujoče se sodobne umetnosti na drugi.«

Kolaž iz slik Gustava Januša, Valen-tina Omana, Rudija Beneti-ka in Zorke Loi-skandl-Weiss

Evropski duh. V Evropi že, doma pa (še) ne.Največ denarja, namenjenega za Evropsko razstavo, je bilo dobesedno zazidanega. Spremenjen je bil v beton in v zidove. Ti bodo še dolga desetletja pozneje v Pliberku in v Št. Pavlu v Labotski dolini pričali o tem meje presegajočem dogodku. V Pliberku bo spregovorila moč slike, v Št. Pavlu v Labotski dolini pa moč besede. Jurij Mandl, kulturni delavec in občinski politik v Pliberku, vidi v tem, kako se je denar, namenjen za Evropsko razstavo, uporabil, globoko simboliko. Takole pravi: »V zidovih, v katere je ta denar šel, slovenščine ne moreš dokumentirati. Asfalt in beton nimata težav s slovenščino.« S tem stavkom pa je Mandl povedal tudi, da se pri pripravah na Evropsko razstavo s slovenščino ni ravna-lo v duhu, ki ga želi po deželi širi-ti Evropska razstava. Slovenšči-na ni bila samoumevno upoštevana – in kar bo slovenskega, je moralo biti, tako kot vedno, zahtevano in na dolgo prediskutirano. Znova se je izkazalo, kako nekateri prav v is-kanju razlogov za preprečitev slo-venščine kažejo kreativnost, ki jim jo najbrž zavida marsikateri v sve-tu priznani koroški umetnik. Škoda take kreativnosti. Vsekakor bi bilo pri pripravah na Evropsko razstavo v Pliberku potrebno več kreativnosti pri iskanju, kako iz te razstave iztržiti več za sožitje ter za strpnost in kako spraviti na tirnice projekte, ki bodo tudi še po letih živeli v ljudeh in ne samo v zidovih. Evropski duh na Koroškem zelo rad naredi premor pred sosedovimi vrati.

7Vincenc Gotthardt

XIV 3ŠTIRINAJST DNI

Oddal sem plašč. S prijaznim nasmehom mi ga je vzel mlajši mož in ga obesil na klin garderobe. Stopil sem v veliko

stebrno dvorano Dunajskega muzeja za umetnost in oblikovanje (Museum für angewandte Kunst). V semestralnih počitnicah me je Dunaj znova zamikal. Radovedno sem si hotel ogledati živo razstavo „Streljanje v kot“ indijskega umetnika Anisha Kapoorja. V sredini velikega razstavišča je postavljeno močno strelno orožje, topu podobna naprava. Iz tega kanóna ustrelijo vsakih 20 minut 11 kilogramov težko krvavordečo pobarvano voščeno kroglo v nasprotni kot. Vosek ostane na zidu, nekaj pa ga steče na tla. Z vsakim strelom se podoba spremeni. V treh mesecih razstave (do 19. aprila) bodo izstrelili 20.000 kilogramov rdečega voska. Tako nastaja voščena gora.Tiho je, navaden človeški glas se izgublja v prostornem razstavišču, vsakih 20 minut pa to tišino pretrga nasilni hrup. Od hrupa do hrupa nemo gledam v ta kot, v steno, na tla. V sebi čutim neko napetost. Mehki vosek ostaja brez stenja, nikdar ne bo sveča, ki podarja luč.In vendar nekaj nastaja, se spreminja, mineva in odpada. In znova nastaja, se spreminja – kakor naše življenje.Mika me, da bi prestopil ograjo. Kakor otroci v pesku bi se rad igral v tem vosku in ga oblikoval. A tu sem samo gledalec in ne podobar. Le kdo je tu podobar?Umetnik me izziva. In četudi nisem prekoračil ograje, sem jo le. Sredi površinskega voska se odpira duhovni svet, transcendenca, večno okolje. Spomnim se Jezusovih besed: „Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem jih vam govoril so duh in življenje“ (Jan 6,63).

Podal sem se v prvo nadstropje ter videl in bral črke, ki so ubijale. V isti hiši je bila v tem času še razstava o ropu in (ne)vračanju

umetnin. Nacisti so ropali hiše judovskih ljudi in jemali s seboj, kar je bilo dragocenega. Avstrijski muzeji imajo še danes mnogo umetnin, ki so bile v dobi nacizma lastnikom nasilno ukradene ali prepoceni odkupljene. Dolga leta so to zanikali in zavestno zamolčevali. V zadnjih letih se je le nekaj premaknilo. Ko sem hodil po razstavi, sta mojo pozornost vzbudili dve ženski. Starejša je imela kakih 80 let. Usedla se je na klop v oddelku, kjer se je bila že dvakrat ustavila. In zamišljeno gledala. Postal sem radoveden in se usedel na isto klop. Začela mi je pripovedovati, da prihaja iz Gdanska na Poljskem. Sama sicer ni judovskega porekla, ko pa je hodila v šolo, je bilo v njenem razredu kar

precej Židov. Odpeljali so jih v geto in potem v taborišče. Nikdar več jih ni videla, nobenega. Hvaležno sem se poslovil od nje in jo pustil samo na klopi, da je še naprej žalostno obujala spomine.

Šel sem po plašč. Še malo zamišljen začenjam kramljati z uslužbencem v garderobi. Izvedel sem, da prihaja iz Iraka

in da je Kurd. Je torej član naroda, ki je v preteklosti pretrpel strašne grozote in še vedno trpi. Povedal mi je, da se je položaj Kurdov v Iraku v zadnjem času malenkostno izboljšal. A še vedno jih zatirajo in ubijajo. Porinejo jih v kot in jim streljajo v srce.Vzel sem plašč in stopil na cesto. Mrzel veter mi je pihal v obraz.

kratki val

Tihi podobar večnega okoljaJože Valeško

Utrinki med streljanjem v kot

Anish Kapoor: Shooting into the Corner 2009 © Wolfgang Woessner/MAK


osredki Pripravila J e r n e J a J e z e r n i k

Nastopa v več vlogah in jih tudi živi. Spoznajte Zdravka Haderlapa v naslednjih šestih slikah. 1 Labirint je deloma še pokrit s sne-gom. Iz njega štrlijo lesene vile. Tudi del lesenega pluga. V sredi in na najviš-ji točki je lestev. Iz snega štrli tudi več kot sto let stara deska. Ni bila razre-zana z žago, sesekana in zažgana. Do-bila je novo mesto, kot mnogo drugih stvari na domačiji pri Vinklnu v Lepe-ni. Malo več kot pet let je, odkar je do-mačijo prevzel Zdravko Haderlap, pri-znani gledališki ustvarjalec plesnega gledališča. Leseno mlinsko kolo gleda delno iz snega, deloma pa je z njim še zelo močno pokrito. Tako kot je bilo pri Vinklnu. Ko je Zdravko Haderlap kot nekdanji vodja znanega plesnega gledališča Ikarus pristal doma, je ču-til, da se bo njegovo življenje popolno-ma spremenilo. »Vedel sem, če se bom vrnil, se bom moral odpovedati gleda-lišču!« Pa je spremenil svojo domači-jo v en sam oder in kar sam prevzel glavno vlogo, ki je večplastna. Razlika med domačijo in gledališčem je tudi v tem, da Zdravko Haderlap vlog ne igra, temveč jih živi kot kmet na kme-tiji, kot svetovalec v kulturi, kot poro-čevalec za časopis.

2 Peč je zakurjena. Les dogoreva. Vonj dima, prasketanje plamenov in aroma kave napolnjujejo kuhinjo. Zdravko Haderlap, ki se je pred nekaj urami ravno vrnil z Dunaja v Lepeno, skuša odgovoriti na vprašanje, kaj vse se je zgodilo od takrat, ko je prenehal s svojim plesnim gledališčem Ikarus, pa do avdicije za plesno predstavo z de-lovnim naslovom »Jura Soyfer«, ki jo bo režiral Johann Kresnik, veliki sin

Pliberka. Toda vse lepo od začetka. Tako kot je sedaj še mnogo stvari okrog Vinklnove domačije pod snegom, tako je bilo na začetku tudi za Haderlapa mnogo stvari nevidnih, danes pa se mu zdijo zelo jasne. Danost na domačiji je bila zgodovina Haderlapove družine pri Vinklnu. Marsikaj je bilo vidnega. Javorjeva miza v dnevni sobi z intarzi-jami »IHS« je vidna stvar. Ta miza pri-ča tudi o zgodovini ljudi na tej kmetiji. »S tem sem se soočal in sem tudi dosti spremenil. Prej je bilo tu precej nega-tivne energije, ki jo je prebivalcem in regiji vtisnila kruta zgodovina. Po zgo-dovini so bili prebivalci žrtve. Tudi po drži in življenju. To sem preobrazil v pozitivni aspekt,« pravi Zdravko Ha-derlap in dodaja: »Nisem samo spre-menil, to tudi čutim.« Na svojem domu je nekaj mogel spremeniti le, ker je ob-držal stik s svetom in našel spošljiv od-nos do zgodovine in korenin. »Vedno pa mi je bilo jasno: če bom kaj spremi-njal, jih bom dobil po „buči“, vendar je bilo le tako mogoče ustvariti nekaj no-vega. Moj začetek spreminjanja je bil takšen, da sem moral najprej zase do-gnati, kaj je tisto, s čimer bom lahko srečen pri svojem delu.« Do sprememb je prihajalo doma, spremembe pa so segale in še žarčijo tudi v regijo. »Re-gija nima samozavesti in vse je zredu-cirano samo na dvo- in enojezičnost.«

3 Na vratih je nalepljen večji list. Ro-kopis v angleščini in nekaj puščic, ki se stikajo v središču, kažejo, kako lahko iz različnosti zraste nekaj skupnega. Ha-derlap: »To je model sožitja, ki ga je tu na Vinklnovem domu izdelal strokov-njak za komunikacijo.« Tako kot lju-dje nimajo samozavesti, je tudi regija nima, ugotavlja Haderlap. »To tudi ni noben čudež. Tu je nacionalizem 20.

stoletja, je revna regija, so konflikti v družini, je izkoriščanje političnega po-ložaja za prilivanje olja na spor med narodnima skupnostma. Ta konflikt je na Koroškem intimni konflikt družin. To je konflikt ljudi, ki so v sorodstvu. To je konflikt s čustvi in razum pri tem nima prav nobene možnosti. Za rešitev tega konflikta ne potrebujemo politi-ke, marveč psihoterapevte in media-torje.« Morda tudi fotografije Zdrav-ka Haderlapa.

4 Veža je hladna. Fotografije na pla-tnu (80 x 60 cm) imajo naslov »Ko-roška resničnost«. Naslov je seveda dvojezičen. Na fotografiji z naslovom »Muka izbire« so upodobljeni otrok, ženske prsi in bodeča žica. »Sence«, »Sledovi«, »Zapadlost« so naslovi dru-gih fotografij. V središču je vedno člo-vek med svojim upanjem, melanholijo in depresijo. Koroški človek. Haderlap je fotografsko upodobil potrto južno-koroško resničnost: vsakdanji boj za preživetje in zlomljeno samozavest, ki se kaže v molku, izrinjanju zakore-ninjene kultur in izbrisovanju samega sebe. Zdravko Haderlap si služi svoj kruh s pisanjem za Kleine Zeitung in s fotografiranjem. Fotografiranje je zanj tudi nadomestek za gledališče. »Moj pogled na svet se s fotografiranjem ni spremenil. Prej sem insceniral v živih slikah na odru, sedaj pa insceniram za fotografije.«

5 V garderobi Kulturnega doma v Pliberku še visi nekaj plaščev. 29. no-vember. Zdravko Haderlap izbira gle-dališke ustvarjalce za enkratno gleda-liško upirzoritev z morda evropskim odmevom. Johann Kresnik, svetov-no znani režiser, domačin iz Pliberka in Haderlapov prijatelj, bo prvič pri-

Proti potrti južnokoroški resničnosti Zdravko Haderlap je izbral osebe, ki bodo sodelovale pri Kresnikovi predstavi ob Evropski razstavi v Pliberku

Pri PravilVincenc Got thardt


pravil uprizoritev v svojem domačem kraju. Predstava, ki bo vsebinsko po-svečena dramatiku Juri Soyferju, bo doživela svojo praizvedbo v okviru Evropske razstave 6. avgusta 2009 v Kulturnem odmu v Pliberku. »Koro-ški aspekti? Seveda jih ne bo manjka-lo. To je tudi tema, travma in govorica Johanna Kresnika. Kresnik prihaja iz regije, kjer je doma izrinjanje, zamol-čevanje. Koroška je regija brez razvite jezikovnosti.« Za Haderlapa je Evrop-ska razstava enkratna priložnost, da se pokloni in postavi spomenik Joha-nnu Kresniku, veliki osebnosti gleda-lišča, ki je znana po vsem svetu. Kre-snik bo prvič pripravil uprizoritev v Pliberku in veliko časa je bilo treba, da je to dozorelo. Kresnik živi in je doma po vsem svetu. »Sedaj je čas, da se do-mači kraj zave njegove dediščine.« Prvi del dediščine bo Kresnik pripe-ljal v svoj domači Pliberk s predstavo ob Evropski razstavi. Ali bodo domači-ni znali doto tudi ceniti, je drugo vpra-šanje, ugotavlja Haderlap. Vsekakor je našel ljudi, ki bodo v predstavi dali od sebe prav vse. Libreto je prispe-val Gustav Klimke, glasba in skladbe pa so izpod peresa Karlheinza Mikli-na, prav tako Pliberčana in enega od najbolj pomembnih avstrijskih dže-zovskih glasbenikov. Glavno vlogo bo igral član gledališča »Berliner Ensem-ble« Andreas Seifert.

Avdicija je bila za Zdravka Haderla-pa tudi dokaz ustvarjalne moči regije, v kateri predstava nastaja. Avdicija je bila uspešna, pravi. Ne da bi vrednotil, pa ugotavlja, da se je avdicije udeležilo manj ljudi, kot so si predstavljali pri-reditelji in z njimi tudi on sam. »Dej-stvo je, da se ljudje, za katere smo mi-slili, da se bodo oglasili, niso oglasili. Prišli so večinoma nemško govoreči.

Proti potrti južnokoroški resničnosti Zdravko Haderlap je izbral osebe, ki bodo sodelovale pri Kresnikovi predstavi ob Evropski razstavi v Pliberku

>>> nadaljevanje na strani 6

Zdravko Hader-lap: »Kar bi lah-ko Koroška kultur-no pomembnega dala svetu, tega ni doma. Pomemb-ni koroški ljudje ne živijo na Koro-škem.«

Zdravko Haderlap: »Mnogo-krat se pri kulturnih prireditvah ne morem znebiti občutka, da ne gre za predstavitev ustvar-jenega, temveč za prireditelje-vo reprezentiranje.«


osredki

Ena tretjina je bila slovensko govore-čih.« Vesel je predvsem raznolikosti oseb, ki so se predstavile. Med njimi so bile tudi take z malo gledaliških iz-kušenj, vendar »s talentom in motiva-cijo«. Med temi je bila tudi gospodi-nja, ki še nikoli ni igrala v gledališču in se ji sedaj s sodelovanjem uresniču-je dolgoletna srčna želja. Za Zdravka Haderlapa je jasno, da s trikratno upri-zoritvijo gledališke predstave v okviru Evropske razstave ne more biti nare-jena zadnja pika. »Zame je pomem bno to, kar ostane. Gre za sodelovanje in-stitucij v regiji in tudi za nadaljnje šo-lanje ansambla.«

Kresnikova gledališka predstava je tudi na novo porazdelila glavne vlo-ge. »Pri tem projektu dvojezičnost ne igra glavne vloge – ta je nekaj samou-mevnega. Glavno vlogo igra sposob-nost ljudi. Tako se odkrivajo drugi ta-lenti v ljudeh. Končno jim je odvzeta odgovornost zavzemanja za slovenšči-no ali za nemščino. Tu gre za to, kaj zmoremo postaviti na noge s skupni-mi močmi. To je poseben izziv za raz-mišljanje.« Novo vlogo bo v Pliberku dobil tudi Kulturni dom, v katerem bo odigrana predstava in ki je po celov-škem Mestnem gledališču drugo naj-večje gledališče na Koroškem. Me-sto Pliberk je po dolgi odisejadi, kje bi predstava lahko bila, končno le izbra-lo Kulturni dom in v tem ne vidi več katastrofe. V komediji iskanja prosto-ra sta igrala resno vlogo tudi šotor in arena na prostem.

Glavna vloga je v predstavi samo ena. Toda v Pliberku se je ob predsta-vi ob Evropski razstavi izcimila še ena. To je skupno sodelovanje vseh odločil-nih moči v obeh narodnih skupnostih, kjer v ospredju ni več »dvojezičnost gor ali dol«, temveč prikaz ustvarje-nega.

6 Sonce sije na čebelji panj. Prve če-bele bodo kmalu vzletele. Čebele so za Haderlapa ob vseh drugih dejavnostih »življenjska šola«. Pomenijo mu dvoje: so tankočuten seizmograf, kako zdra-vo je še okolje, po drugi strani pa ima-jo terapevtski učinek. »Zame so čebe-le pomiritev, meditacija in energija.« Med, ki ga Haderlap prodaja na svoji kmetiji, priča o složnosti, strpnosti in socialni kompetenci čebel. S čim bodo čebele oplajale Haderlapov um v pri-hodnje?

Samostan v Št. Pavlu v Labotski doli-ni 26. aprila bo samostan v Št. Pavlu v Labotski dolini odprl vrata razsta-vi »Moč besede – samostani ogledalo Evrope«. V samostanu v Št. Pavlu so zbrani zakladi iz vse Evrope, ki obi-skovalca popeljejo v čas, ko so spo-štljivi misleci zaznamovali evropsko misel. Izjemna knjižna zbirka pred-stavlja težnjo po znanju in z njim po-vezano moč. Prvič v zgodovini je sa-mostan odprl svoje arhive in pokazal dragocene dokumente evropske zgo-dovine; prepovedane knjige, pa tudi dela, ki so dala zgodovini odločilen pečat.

Pliberk V Pliberku je v središču po-zornosti razstava v Muzeju Wer-nerja Berga z naslovom »Moč slike. Vizije božanskega – kultura in tran-scendcenca Avstrije v 20. stoletju«. Predstavljena bodo dela avstrijskih umetnikov 20. stoletja, ki so vsak po svoje poskušali v sliki prikazati vizijo o transcendenci in božanskosti. Niz 50 izbranih umetnikov sega od Alfre-da Kubina, Egona Schieleja in Oskar-ja Kokoschke prek Herberta Boeckla, Maxa Weilerja in Arnulfa Rainerja do Hermanna Nitscha. Pestrost izbranih del je lep pregled zgodovine avstrijske moderne in kaže, kako je vsak ume-tnik posebej občutil izkušnjo božan-skega. Posebna pozornost je ob tem v muzeju namenjena delom umetni-ka Wernerja Berga. Prvič so predsta-vljene tudi vrtne skulpture sodobne kiparske umetnosti.

Kaj še ponuja Pliberk?Evropski trg in vrt petih največjih religij. Okoli gotske cerkve bo oblikovan evropski trg in vrt petih svetovnih religij. Otvoritev in blagoslo-vitev trga ter vrta bo v petek, 1. maja. Začetek bo ob 9.30 s sveto mašo. V času Evropske raz-stave bo Valentin Oman v farni cerkvi v Pliberku razstav ljal svoj piranski križev pot.

Plesni teater S plesno gledališko predstavo v poklon velikemu pisatelju in dramatiku Juri So-yferju z naslovom »Auf uns kommt es an/Od-govorni smo« pripravlja veliki pliberški sin in svetovno znani gledališki ustvarjalec Johann Kre-snik s petnajstimi domačimi igralci (izbral jih je Zdravko Haderlap) plesno gledališko predstavo. Premie ra bo 6. 8. ob 20. uri v Kulturnem domu v Pliberku. Ponovitvi bosta 17. in 18. avgusta.

Evropski prazniki. V okviru Evropske razsta-ve bo tudi pet evropskih praznovanj. V središču teh bo ljudska glasba iz vseh delov Evrope z upo-števanjem domače kulturne scene obeh narodnih skupnosti. Slovenska narodna skupnost pa bo pri-pravila posebno evropsko praznovanje. Na evrop-skem praznovanju manjšin se bodo v Libučah srečali predstavniki evropskih narodnih skupnosti.

Spremljevalni spored slovenskih priredite-ljev. V Evropsko razstavo bo vključena tudi gle-dališka predstava »Švejk« na prostem v Vogrčah. Kulturni dom v Pliberku bo gostil Maria Podreč-nika, ki bo kot operni pevec prvič solistično na-stopal na Koroškem. V Kulturnem domu bo na-stopil domačin iz Sinče vasi Ingolf Wunder, eden največjih talentov na klavirju. Poseben vrhunec bo koncert Slovenske filharmonije. V okvir Evrop-ske razstave pa bo postavljeno tudi praznovanje 100-letnice organiziranega kulturnega dela v Pli-berku. Prvič bo zadonela opera »Gorenjski slav-ček«.

Evropska razstava 2009Moč slike v Pliberku in moč besede v Št. Pavlu

Evropska razstava v samostanu v Št. Pavlu v Labotski dolini in v Pliberku je velika priložnost za celotno regijo, da se Evropi predstavi kot kulturna pokraji-na raznolikega vrhunskega kulturnega ustvarjanja.

Več informacij o Evropski razstavi najdete na spletu: www.europaausstellung2009.com.

>>> nadaljevanje s strani 5

Magična oda hčeri iz ElizijaSteinerjeva knjiga »Slowenien – Tochter aus Elysium« bo s svo-jo magnetično in magično privlačnostjo, ki ima svoj izvir tudi v sijajnih fotografijah Michaela Leischnerja, gotovo očarala še vr-sto drugih radovednih bralcev. Na primer tiste, ki jim je pri srcu zimska podoba Pirana. Taka z debelimi deževnimi oblaki, rojeni-mi iz kraških jam in meglic z Ljubljanskega barja. Po obisku pi-ranskega pokopališča sediš v domači gostilni nad posmrtnimi ostanki škampov in spreletava te drhtavica mračne noči. Po-tem pa se ti pridružijo najstarejši Pirančani, za katere se ti zdi, da vsak od njih nosi še svojo masko iz preteklosti: malo pustolovskega Jazona v iskanju zlatega runa, malo herojske-ga Odiseja in malo žalostnega pesnika Orfeja. Vsi te povabi-jo, da z njimi praznuješ. Ob refošku, ki ti požene moč v la-birint tvojih žil. Ravno toliko, da lahko zaslišiš skrivnostno melodijo stare vio line, obešene nad kamnito nišo. Tartini ali le črno vino, ki te uglasblja v valove, peneče se ob temne ska-le na piranski obali?

Lahko pa s Steinerjem skoraj mistično obiščeš tudi Ljubljano. »Ljubljeno« Ljubljano, kot bi zapisal njegov večkrat citirani pisateljski kolega Jože Javoršek. Graciozno in malo tudi nagajivo gospodično s pretanjenim posluhom za umetnost. A hkrati tudi táko, ki si mora – ne nazadnje tudi s po-močjo avtorjevih kolumen v Kärntner Tageszeitung – sredi evropskega kon-tinenta malo pred začetkom 21. stole-tja svojo samostojnost, svoj ugled in svoje priznanje pravzaprav šele izbo-jevati. Ki zna in si upa – vsemu nav-kljub – imeti tudi vizije za prihodnost. Tudi za brezmejne pogumne poti za evropsko drugačnost in znotraj nje.

Dr. Valentin Inzko, ve-leposlanik Republi-ke Avstrije v Sloveniji, je menil, da je po šti-rih letih službovanja na ,sončni strani Alp’ že razvozlal najve-čje skrivnosti Handke-jeve ,devete dežele’, ko je dobil v roke ro-kopis Bertrama Karla Steinerja z naslovom »Slowenien – Tochter aus Elysium«. Ugle-dni urednik za kultu-ro pri Kärntner Tageszeitung je namreč v njem o ,hčeri iz Elizija’ zapisal toliko asocia-cij, v katerih se – malo po normalno, veliko pa prav po čudaško, nenavadno, neobičaj-no – vznemirljivo pre-pletata slovenska pre-teklost in sedanjost, slovenska poezija in proza, tisto, kar je v Sloveniji na površju, in tisto, kar se skriva v globini, da se Inzko zapisanemu preprosto ni mogel nehati čuditi.

obrobki Pri P ravilaJerne Ja Jezernik

Knjiga Bertrama Karla Steinerja in Michae la Leischner-ja »Slowenien – Toch-ter aus Elysium«, ki je tudi odličen oblikoval-ski dosežek celovške-ga podjetja ,ilab cros-smedia’, je uredil Franc Kattnig. Izšla je pri Ce-lovški Mohorjevi. Cena: 39,90 evra.

Bertram Karl Steiner

7ŠTIRINAJST DNI XIV


na svetlo dano

Pesmi

J o z e J S t r u t z ( p e s m i )

Tenka pesem

Samo tista nit, ona meja

med polji in gozdom, med vodo in zrakom

in skorajda že v sanjah, tako tenka

je pesem, ki jo ljubim

najbolj.

Temna pesem

Nočna, temna pesem, a čisto brez sanj,

samo zvezde, resnične, pikice med oblaki, in temna drevesa

malopod njimi.

Violina noči

Zasleduješ me

na mojih stranpotih kakor aprilske snežinke,

mala violina, raztrgaš mi žalosti

sivo obleko, da se razcefra

v cunjastenočne oblake.

Kičasta pesem

Nekje, na robu vsega, je bila postaja, košček morja, majhen hotel, pianist zaigra

“ne me quitte pas”, tam sem se zaljubil

še enkrat v isto deklè.

Za novo leto

Reka let teče spet

naprej in po ovinku,

ki nam kaže gledati váse!

Kje stojiš, na katerem bregu,

si sirotam že pomagal ali vendarle omagal?

Pojd’ naprej, a ne pozabi,

kaj je bilo dolga leta,

pred ovinki, na obronkih

mladosti.

Veronika Zeichen Angel varuh

Jozej Strutz piše liriko in prozo in prevaja iz sloven-ščine. Je soizdajatelj literarne revije Novine, doslej je izšlo osem številk, in izdajatelj Edicije Rapial. Podpred-sednik DSPPPA (Društvo slovenskih pisateljic in pisa-teljev, prevajalk in prevajalcev, publicistk in publicistov v Avstriji). Pripravlja izdajo del Janka Messnerja.Iz: www.slolIt.at


J o z e J S t r u t z ( p e s m i )

Veronika Zeichen

Pred prvo razstavo

Veronika Zeichen Angel varuh

Kreativno oblikovanje je Veroniki Zeichen iz Žamanj že od nekdaj po-menilo potopitev v svet ustvarjal-nosti. V svet, kjer se pretakajo nje-ne misli, doživetja in občutki ter se spojijo v umetnino.

Kot pedagoginja za otroke s poseb-nimi potrebami se vedno znova spo-prijema z različnimi materiali in teh-nikami ter z njimi v otrocih vzbudi ustvarjalno žilico. Sama zase pa je v zadnjih letih odkrila vrsto porobetona – ytong. Bele, lahke kocke, ki jih mora obdelovati z vso močjo, hkrati pa pa-ziti, da se ne odkrušijo koščki, so za-njo postale zanjo material, ki jo nav-dušuje. Pri delu z žago in pilo se njene misli in doživetja spojijo s kamnom in tako nastanejo mehke oblike in tekoče linije. Kot samoukinja je navdušena, kako lahko svoje misli oblikuje v bel material, ki s svojimi luknjicami daje objektom dodatno izrazno moč.

Razstava Veronika Zeichen bo svo-ja dela prvič razstavljala na razstavi v Domu v Tinjah. Otvoritev bo 29. maja ob 19. uri.

M i c k a O P e t n i k

Trava in sneg

Trava in sneg,sneg in trava,

belo posuta zemlja,pastelno zelena

deviška pot med črnimi drevesi

vegastih mest,trava in sneg,sneg in trava.

Tihi akvarel,nežni davek oblakov,

belo napisanosrčno oznanjevanje,

pismo ljubimke,na zahišnem pobočju,

pod oknom noči,na trepalnicah dneva,

trava in sneg.

Sončno okno

Dež gre, dež pada

na mojo vas, lesene hišice

iz daljnih sanj, vanje urezane luknje,

sončna okna, čim manjša,čim temnejša

za tvoj dotik.

Ruda

Glas violine nad vasjo,drobni dež

nanjo igraneko globoko v času

prerojenoglasbo.

V e r o n i k a z e i c h e n ( s k u l p t u r a )

Opetn

ik


Pripravila J e r n e J a J e z e r n i k

Letu 2008 ste poleg svoje 80letnice dali tudi čisto svojstven literarni pe-čat. Po dolgoletnem proznem in dram-skem ustvarjanju je namreč pri Gori-ški Mohorjevi izšla vaša prva pesniška zbirka za odrasle – »Žarenje«. Zakaj ste se pri 80. „galebih“ prvič odločili za „žareče“ stihe? Kaj, o kom in komu jih pripovedujete?Zora Tavčar: Moji „žareči stihi“ so bili dolga leta skriti v globinah, v ne-kem hipu pa so z vso silo privreli na dan, kot izraz veselja do življenja in do let, ki mi jih je bilo dano dočakati. Posvetilo v zbirki pove, da jih je mno-go izraz ljubezni, v katere zajemu je tudi ljubezen mojega življenja, hkra-ti pa je tudi poklon ženske moške-mu principu življenja, moškemu „an sich“ in njegovi čudoviti drugačnosti.

Pri Celjski Mohorjevi je ob vašem vi-sokem življenjskem jubileju izšla tudi zbirka kratke proze in dramskih sa-tir »Kroži, kroži galeb«. V njej najde-mo vaše mladostne spomine na son-ce v rojstnem Zasavju. Zanimive opise „vaše“ zamejske Primorske, kjer ste pustili večino sledi svojega pedagoške-

ga dela in literarnega ustvarjanja ter najgloblje osebne in družinske vezi. Ne manjka pa tudi hudomušnih zapi-sov o pustolovščinah z vašega potepa-nja med Slovenci v Koloradu v ZDA. Pravzaprav na lastni koži občuteno in izkušeno geslo, da je slovenstvo (res še) eno, mar ne?Zora Tavčar: Res se v „Galebih“ spre-hajam skozi mnoge domače in tuje pokrajine in sem na sledi predvsem našemu, slovenskemu človeku. Ta se mi je v tujini vsepovsod odkril na isti valovni dolžini – gibala sem se pred-vsem v krogih vernih osebnosti in vernih družin –, ki pa ni odgovarja-la valovni dolžini v domovini. Mor-da zato, ker je slovenska skupnost zu-naj mogla – čeprav v težkih razmerah – svobodneje izživeti svoje sposobno-sti in se povezovati v sproščene sku-pnosti, ker je ni utesnjeval ali onemo-gočal režimski oklep. Zunaj je bilo v ljudeh več vedrine, veselja, podjetno-sti, bratske povezanosti, darežljivo-sti. Zaradi ideoloških razlogov ter za-prtih ali poldoprtih meja so se razlike in povezave med „domom in svetom“ sicer trgale, a njihova podstat, se pra-

vi slovenstvo, je vseskozi ostajala po-vezovalni člen.

V kakšnih stikih pa ste s Koroško? Kako vi kot slovenska „zamejka“ v Ita-liji vidite Slovence na Koroškem? Smo si bolj podobni ali pa vendarle bolj različni?Zora Tavčar: Vsekakor smo si s Koro-šci precej različni. V vas je – sicer za Slovenca nasploh značilen – resno-ben, zaprt značaj, manj sproščeno iz-ražanje in nastopanje. Primorski, a tudi štajerski Slovenec je bolj spro-ščen, govorniško obdarjen, primorski pa je še posebej mediteransko iskriv. Korošci ste bolj zadržani in pretehta-ni. Seveda so izjeme na obeh straneh. Jaz bi, denimo, morala biti kot Go-renjka bolj po koroško urezana, moj mož pa se kdaj pošali, da sem v jezi in v navdušenju prava Sicilijanka.

Kaže torej, da je temeljni pogoj za slo-venstvo, ki mora biti poleg „enosti“ vsekakor tudi pestro, po vašem mne-nju vendarle znanje slovenskega jezi-ka? Kaj pa je potem v nadgradnji?Zora Tavčar: Znanje jezika je vseka-

poglejmo čez plot

Kdo je Zora Tavčar?Pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka, roje-na 2. oktobra 1928 v Loki pri Zidanem Mostu. Po študiju slovenščine in primerjalne književnosti v Ljubljani se je preselila v Trst. Tam si je ustva-rila družino in se poklicno uveljavila kot profe-sorica. Na Katoliški univerzi v Milanu je opravi-la tudi doktorat. Po poklicanosti pa je predvsem raznolika besedna ustvarjalka v slovenščini ter mentorica mladim zamejskim ustvarjalnim ro-dovom v Italiji.

Izpod njenega peresa so se na papir in med bral-ce izlile knjige »Veter v laseh« (1982), »Poklical si me po imenu« (1985), zbirka novel »Ob kresu življenja« (1989), intervjuji z uglednimi Sloven-ci doma in po svetu »Slovenci za danes« v dveh delih (1991 in 1998), pesniška zbirka „za otroke in otroške duše“ »Ko se ptički prebude« (2001), v letu 2008 pa sta izšli še zbirka kratke proze in dramskih satir »Kroži, kroži galeb« ter zbirka pe-smi »Žarenje«.

Zora Tavčar rada prihaja tudi na Koroško. Naza-dnje smo ji lahko prisluhnili na letošnjem Novo-letnem srečanju v Domu v Tinjah, kjer je preda-vala o slovenski zamejski in zdomski literaturi.

Slovenska beseda, bajna moč!


T r s T • I T a l I j aZora Tavčar

kor temeljno, vendar se lahko sloven-ščine dobro nauči tudi tujec, in takih poznam kar nekaj. A poleg jezika je nujno tudi poznavanje slovenske kul-ture, slovenska narodna zavest in sa-mozavest, vključenost v slovensko družbo, delo za slovensko stvar; sve-tovni nazor, politična opcija in vero-izpoved pa naj bi bili stvar osebne iz-bire. Čeprav ni čisto tako, ker se ob vključevanju v nam tuje skupnosti to večkrat izkaže kot utopitev v tu-jem morju. Na tem robu je torej tre-ba vključiti neko posebno stikalo, da lučka svetlobe lastnemu narodu niko-li ne ugasne, da oljenki vedno znova prilivaš svežega olja, da zavest pripa-dnosti živo vzplameneva.

Znano je, da je vaš mož Alojz Rebula uveljavljen literarni ustvarjalec, vaša hči Alenka je napisala vrsto psiholo-škoduhovnih uspešnic, vi sami pa ste priznana pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka. Kakšno je vaše „zakon-sko“ in „družinsko“ življenje s sloven-sko kulturo, slovensko literaturo? Kdaj se ob njej posebej veselite, kdaj pose-bej žalostite? Lahko za bralce kulturne

priloge Nedelje ob tem izbrskate tudi kakšen hudomušen spomin?Zora Tavčar: Pred leti, ob literarnem natečaju naše „Mladike“, sta mi sta-rejši hčeri rekli: »Mama, pokaži en-krat tatku, ki je v žiriji, da znaš tudi ti pisati. Potem ti bo morda celo ku-pil pisalni stroj. Pisala boš ponoči, ob popoldnevih boš spala, medve pa te bova krili.« In tako je tudi bilo. Potem je nekega dne moj mož bral sveženj prispevkov za natečaj in me poklical v svojo sobo. »Tako se piše!« je potr-kal po moji noveli, jaz pa sem komaj zadrževala smeh. Ko je potem profe-sor Jevnikar kot predsednik žirije od-prl kuverto, se je kar ustrašil prebra-ti ime prve nagrajenke: Zora Tavčar! Moj mož se je razjezil in odstopil kot član žirije z besedami: »Kako perfi-dna je lahko ženska!« Toda tako sem dobila svoj pisalni stroj. In prvo knji-go mi je – po mojem nareku – moj mož celo sam natipkal nanj.

Vašega visokega življenjskega jubileja in posledično vseh vaših literarnih del ne bi bilo, če se pravzaprav ne bi kar trikrat rodili?

Zora Tavčar: Prvo rojstvo me je sko-rajda doletelo na lojtrskem vozu, s katerim se je moja še otroška mama peljala iz selških hribov v mesto na-kupit plenice, saj sta manjkala še do-bra dva meseca do poroda. Vendar sem brez plenic in brez inkubator-ja ostala živa. Drugič me je prvošolko vzel vrtinec Save in me potegnil na čudovito zelenomodro dno. Ah, izgi-njati v sinji bleščavi v nič, poln slad-ke groze, reči zadnjič: to je konec! A za mano je skočil Fonov Lence, in čez nekaj časa sem se pač – rada ali nera-da – znova rodila v štajerski dan. Naj-lepše in najbolj zavestno pa je bilo moje tretje rojstvo. Bilo je mesec dni po diagnozi rak, ko so mi sporočili, da je bil prvotni izvid napačen. Verje-mite, biti rojen pri tridesetih, potem ko si v duhu že umrl vsem radostim in tegobam sveta, to je šele pravo roj-stvo. In to je hkrati tudi rojstvo nena-sitne sle po življenju. Pa tudi rojstvo tihe, skromne hvaležnosti, da si še. Kakorkoli, toda dihaš, gledaš, čutiš, si! Hvala ti, življenje, da si me znova sprejelo!

»Pridi k mali,ognjeviti,pod zatišje tamarisk!Ni te še ...Z daljav neznanskihnizko, vroče in vse bližečujem, kakošepeta nebomorju nežno na uho.Kaj med njima –kaj med namase nocojizreklo bo?Morje jaz– in ti nebo.«

(Iz pesmi Cigankina serenada iz pesniške zbirke Žarenje)


feinigovi moli & duri

Skromen, kakršen pač je, bi mu bilo gotovo ljubše, če bi imel rojstni dan 29. svečana v pre-stopnem letu, ker bi se tako laže izognil sitnosti čestitk. Ker ga je uso-da poslala na svet 22. februarja pred 60. leti, se je umaknil na skraj-ni evropski zahod, na Portugalsko, in bil skoraj nedosegljiv.

Do skrajnih, tudi geo-grafskih točk ima ose-bno afiniteto že od rojstva. Univerzite-tni profesor dr. Klaus Amann, profesor ger-manistike in vodja Musi-lovega inštituta celovške univerze, se je rodil v Malem Walsertalu v severovzhodnem kotu zvezne dežele Predarl-ske, v dolini torej, ki iz Avstrije sploh ni dose-gljiva: pot in cesta v te kraje vodita edinole iz nemškega mesta Oberst-dorf. Lahko rečemo, da je že od zibelke senzi-biliziran za mejne, za obrobne, težko dose-gljive lokacije, verjetno tudi za ljudi, ki so morda malo drugačni od dru-gih.

Kako tankočuten po-sluh ima za drugi glas v tej koroški deželi, je izpričal tudi pred sko-raj 12-imi leti, leta 1997, ob otvoritvi Musilove-ga inštituta, ko je za govorni-ka ob otvoritvi povabil slove-nskega pisatelja Florjana Lipuša prav kot znamenje za program inštituta za litera-turo, ki se zaveda dejstva, da na teh koroških tleh nastaja kakovostna sodobna literatura tako v nemškem kot v sloven-

skem jeziku.

Da je s to gesto dregnil v sršenje gnezdo, je bilo takoj jasno:Ker se je olikani slovenski koroški literat zbranim uvo-doma v slovenščini vljud-

Nekaj mIslI ob 110-letNIcI rojstva Pavleta kerNjaka

Koroške melodije v glavnem slovanske in ne nemškeKoroška narodna pesem nosi v obeh deželnih jezikih vsa naša hrepene-nja. In tudi naša protislovja, ker so te melodije slovanske, čeprav ima-jo mnoge nemška besedila. Menda nacistom niso bile všeč Koschatove pri redbe oz. melodije – in tudi Me-tod Turnšek opisuje nekega parti-zanskega komisarja, ki je selskim upornikom predlagal, da naj raje po-jejo revolucionarne pesmi in ne to-liko žalostnih domačih.

Nekdanji celovški stolni kapelni mo-jster Herbert Kapfer je pred nedavn-im vse – tudi nemške – koroške me-lodije opisal kot v glavnem slovanske in ne nemške. Kapfer ni domačin in se mu to zdi lahko zaznavno. Tudi meni so univerzitetni profesorji v Salzburgu pripovedovali, kako so-rodne se jim zdijo koroške nemške in slovenske narodne.

In potem je tu še vprašanje besedil, ki so eminentno ljubezenska, včasih tudi dovtipna, vendar v glavnem ne-filozofska, ne-globalna. Pesmi ne nastopajo proti krivicam, tako da imaš včasih vtis, da se jim raje vdajo.

Videti je, da je to naloga današnje generacije, da bi se izvili iz tega nenehnega gledanja v ničvrednost vseh naporov, ko se morda že sre-di bitke raje vdamo, ker smo utruje-ni od boja.

Pavle Kernjak (1899–1979) je za mnoge ocenjevalce težaven. Ko bi le bil bolj glasbeno izobražen, pravi-jo. Zapisano pa je še marsikaj druge-ga. Toda Pavle Kernjak šteje med najbolj pogosto izvajane slovenske zborovske skladatelje. To pa zato, ker je pisal iz srca za srce.

ogrizkiA n d r e j Fe i n i g

Univ. prof. Klaus Amann, vodja Musilovega inštituta, 60-letnik

Iz zakotja s posluhom za robove in meje

piše Horst Ogris

Klaus Amann in pisatelj Florjan LIpuš


„Danes tradicionalna moškost vedno manj blesti. Kljub poskusom in trudu, da bi prikrili nekatere naše pomanj-kljivosti, moški izgubljamo svoj blesk. »Močni spol« po-staja vedno šibkejši.

Moški se manj zmenimo za svoje zdravje kot ženske. Pogosto so ženske v izobrazbi in na višjih šolah boljše. Povprečna starost moškega je za celih šest let krajša od ženske. To pa ni nič čudnega. Saj poznamo moške idea-le: bodi močan, zmogljiv in storilen, uveljavi se, zdrži več kot drugi, občuduj samega sebe.

V angleščini pravijo temu „risk taking“ (tveganje). Sta-tistika nam dokazuje, da ta „risk taking“ stane moške med osemnajstim in petintridesetim letom vedno več življenj. Takšno mišljenje otežuje moškim, da bi prosili za po-moč in izmenjavali izkušnje. Tam, kjer naj bi se učili deli-ti, dajati in jemati, se gredo fantje konkurenco. In če sem z drugim v konkurenci, bom prosil in vprašal za pomoč samo v najnujnejši sili. Biti sam s svojimi težavami pa je eden bistvenih razlogov za pojav krize. Bančna kriza je pripeljala do gospodarske krize. Tu je viden jasen moški vzorec, ki se glasi: »Tu je treba tvegati.« Če se moški znaj-dejo v konkurenci, so zelo nagnjeni k temu, da prekora-čijo meje in pravila. Če delam na bančnem področju, mo-ram narediti več dobička kot kolega. Moška pot pomeni: hoditi po poti sam, dokler pač zmorem. Ženske morajo prehoditi podobne poti. Toda na poti vzdržujejo socialne stike. To pa pomeni: medsebojno dogovarjanje, sodelova-nje, spoznavanje.

Wolfgangu Ischingerju, organizatorju in vodji varno-stne konference v Münchnu, se je na začetku leta 2009 pritožila neka diplomatka Nata, da kljub temu, »da so ne-kateri vojskovodje iz Washingtona sestopili s svetovne-ga odra in so se tako povečale možnosti za spravo, žensk skoraj ni videti na pomembnih konferencah. Prihaja-jo pa državniki, večinoma starčki.« Ischinger se tega pro-blema zaveda in priznava, da je bil neuspešen. »Število žensk – zgolj Angela Merkel in Julija Timošenko – je da-leč prenizko,« je priznal. »Testosteron – kdo bi hotel taji-ti – vlada svetu,« pravi.Preudarne glave v Cerkvi že dolgo opozarjajo na pomanjkanje duhovnikov. Bodo povabili na pomoč ženske? Bodo opisane pomanjkljivosti moških z resničnostjo zaznali v labirintu hodnikov v Vatikanu?

Američan Herb Goldberg je opisal moški vzor tako: »Kolikor manj spanja potrebujem, kolikor več bolečin sem sposoben pretrpeti, kolikor več alkohola prenesem, kolikor manj se brigam za to, kakšno hrano uživam, koli-kor manj pomoči drugih potrebujem in kolikor manj sem od koga odvisen, kolikor bolj kontroliram in zatiram svo-je občutke in kolikor manj pazim na svoje telo, toliko bolj sem moški. In – samo ne delaj tistega, kar počno ženske!« Tako se glasi geslo.Na koncu še koristen namig Zsa Zsa Gaborjeve, ki pra-vi: »Seveda moramo moške vzeti na znanje ta-kšne, kakršni so, vendar pa ne smemo dovoliti, da so takšni.«

gregejevi citati

“

»Močni spol« postaja vedno šibkejši

G r e g e j K r i š t o f

no »opravičil«, da bo imel svoj govor v nemščini, je bil to za nekatere koroške politične funkcionarje to že politični škandal. Klaus Amann se za take nazadnjaške provincial-

ne zdrahe ni zme-nil, hišo ob celovškem kolo dvoru, v kateri se je bolj kot po kakem naključju rodil Rob-ert Musil, je na stežaj odprl tudi slovenski književnosti. S potezo, da se bo Musilov inštitut v deželi, kjer za pospeševanje kako-vostne sodobne litera-ture do danes ni urad-nega posluha, posvetil tudi zbiranju avtogra-fov, še posebej akci-ji »zapuščina še za življenja« (Nachlass zu Lebzeiten), se lahko v Musilovem inštitutu posvetimo tudi roko-pisom in tipkopisom Florjana Lipuša, Gus-tava Januša, Maje Ha-derlap itd.Na inštitutu hrani-jo »za večnost« tudi obširen rokopis nestor-ja slovenske sodobne literature, tržaškega starešine Borisa Pahor-ja. Po strokovnih sim-pozijih o njunem delu je inštitut izdal tudi znanstvena zborni-ka o Lipuševem in Januševem opusu.

»Ustvariti primeren bio top za pisatelje in njihovo delo,« kot pravi „dežurni Slovenec“ Musilovega inštituta, komparativist, prevaja-lec in pesnik dr. Fabjan Hafner, je bil zahtevni credo od vsega začetka.Z vodjo Klausom Amannom obdeluje kulturno ledino, kate-

re značilnost je poštena odprtost do drugega, drugačnega.Nastala je privlačna oaza za vse radovedneže, kate-rim je literatura tisti kos kruha, ki je življensko potreben.

Vivat Klaus Amann !

Univ. prof. Klaus Amann, vodja Musilovega inštituta, 60-letnik

Iz zakotja s posluhom za robove in meje

Klaus Amann in pisatelj Florjan LIpuš


P R E DSTAV L JA M O n a š e a v t o r j e : tokrat dr. Klemen Jelinčič-Boetamohorjeve družbe celovec

p r i l o g aU r e d n i c a : G a b i F r a n k

Balthasar Gracian Priročni orakelj in umetnost razumaBalthasar Gracian je bil eden izmed največjih evropskih moralistov in se je rodil leta 1610 v An-

daluziji, umrl je leta 1658 v Tarazoni.Njegovo pisateljsko delo je vzbujalo pozornost in je kmalu zaslovelo prek španskih meja. Njegovo najbolj zna-no delo je Priročni orakelj in umet-nost razuma s podnaslovom Žepni priročnik od včeraj za politike od da-nes. Gracianovo umovanje spominja na precizen, do neznosnosti stiliri-ziran kirurški nož, ki reže živo tki-

vo medčloveških, danes bi rekli druž-benih odnosov, in postavlja stvari na mesto, ki naj zagotovijo optimalno delovanje uprave in njenih oprod. Za to veščino ali umetnost politike pa ve-lja zlato pravilo, da izključimo vse, kar bi motile hladno preudarnost oziroma objektivnost presoje in iz nje izvirajočega ravnanja. Za to filozofijo di-stance je avtor pripravljen žrtvovati vse ali skoraj vse: nič osebnega, nič strastnega, elementarne-ga ni v tej shemi, ki si je v želji po univerzalnosti zadala nalogo, da iz sveta politike izžene predso-dek in pristranost. Knjigo je prevedel v slovenšči-no Vinko Ošlak.Baltasar Gracian: Priročni orakelj in umetnost ra-zumnega, ISBN: 9783706803636

Johanna König Grün ist die Hoffnung – nekoliko drugačna knjiga o temi rak

Avtorica Johanna König se je rodila let 1958 na Štajerskem in je začela pi-sati že v starosti 13 let. Pri Mohorje-vi sta izšli že knjigi Die Glöcknerin (2000) in Das Tuch (2004). Johanni König je v tej knjigi uspelo opisati notranji boj, napetost med re-signacijo in samoobvladovanjem ter konflikt med zanikanjem bolezni in intenzivnim soočanjem z boleznijo. V knjigi prav posebej izgovori po-

sebno točko: kako pomembno je, da se pacienti in pacientke ne predajo usodi, temveč se borijo pro-ti raku z vsemi svojimi močmi. Pri svojem boju ni izgubila življenjske volje, temveč je z uspešnim zdravljenjem pridobila novo življenjsko kakovost. S kupom knjige podprete raziskovanje raka na dojkah. Johanna König. Grün ist die Hoffnung, ISBN: 9783708603568

I z n a š e z a l o ž b e

Avtor začenja svoj opis več ko 3.000 let stare zgodovi-ne pri Svetem pismu in na-daljuje prek judovske države in diaspore v času helenizma in rimskega cesarstva v sre-dnji vek in življenje v široko razprostrti diaspori v Evro-pi, Afriki in Aziji vse do mo-dernih časov, kjer zaklju-či z državo Izrael in stanjem v današnji judovski diaspo-ri. Knjiga je razdeljena na se-dem delov z več poglavji in podpoglavji in poskuša bral-cu predstaviti splošno spre-jete ugotovitve zgodovinske stroke na kratek, jasen in te-koč, vendar izčrpen način s stalnim ponujanjem vzpore-dnic iz splošne svetovne in zaradi predstavitve judov-skega življenja v različnih deželah tudi iz lokalne zgo-dovine, med njimi sloven-ske. Knjiga poskuša predsta-viti tudi judovsko življenje na slovenskem ozemlju v an-tiki, pojav tako imenovanih »judovskih vasi« na Koro-škem in Štajerskem, srednje-veško judovsko življenje na Slovenskem in kasnejše ju-dovsko življenje v Trstu in Gorici ter Prekmurju vse do druge svetovne vojne. Knjiga Kratka zgodovina Ju-dov s 400 stranmi je name-njena splošno izobraženim Slovencem, slovarček nezna-nih pojmov, stvarno kazalo, osemnajst zemljevidov in se-znam priporočene literature predstavljajo osnovo za šte-vilne študije. Hkrati je odlič-no dodatno branje.

Kako in zakaj ste se odločili, da napišete tako zahtevno delo, ki zajema 3000 let zgodovine Ju-dov?Klemen Jelinčič-Boeta: Spo-mnil sem se sebe, ko sem bil še v gimnaziji in me je zani-mala judovska zgodovina, pa takšne knjige ni bilo v sloven-ščini. Tako je bil osnovni ra-zlog pisanja zagotoviti vsem tistim, ki jih judovstvo zani-ma, da o tem lahko preberejo v svojem jeziku. Ali drži ocena, da je knjiga z naslovom »Kratka zgodovina Judov« bolj ali manj »eksotič-no« delo za slovensko govore-či prostor?Jelinčič-Boeta: Ne vem, če bi ravno rekel eksotično, je pa vsekakor malce nenavadno, saj v slovenščini doslej sko-rajda nismo imeli knjig o ju-dovstvu. In res je, ta knjiga je prva zgodovina Judov v slo-venščini sploh. Slovenci se premalo zaveda-mo svojih krščanskojudovskih korenin, posebej judovskega dela korenine. Kaj je bistvo te naše judovske kore-nine?Jelinčič-Boeta: Celotna evropska civilizacija ima v sebi ogromno judovskih ele-mentov. Najbolj očiten judov-ski izum, po katerem danes živi cel svet, je to, da ima te-den sedem dni, in da je en dan namenjen počitku. Poleg tega pa je tu monoteizem in celot-na Stara zaveza, na kateri te-melji velik del evropske umet-

Pred kratkim je v naši založbi izšla obsežna knji-ga Kratka zgodovina Judov, ki jo je napisal dr. Klemen JelinčičBoeta. Knjiga je prvi poskus sis-tematične predstavitve judovske zgodovine v slovenskem jeziku.

Roman Till, urednik pri Mohorjevi založbi

O zgodovini Judov tudi na ozemlju Slovenije


mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

P R E DSTAV L JA M O n a š e a v t o r j e : tokrat dr. Klemen Jelinčič-Boeta

nosti. V bolj sodobnih časih pa imamo tu cel kup judov-skih posameznikov, ki so prispevali k razvoju naše družbe, naj bodo to Einste-in, Freud, Chagal, Mahler ali pa Karel Marx. V Avstriji in tudi drugih evropskih državah je judovska zgodovina zelo popular-na. Kako to, da jo v Sloveniji tako zanemarjajo, čeprav se sicer veliko Slovencev zani-ma za zgodovino Judov?Jelinčič-Boeta: Res je, veli-ko Slovencev se zanima za judovstvo in tudi to je eden izmed razlogov, da se jaz ukvarjam s to tematiko. To, pa da je v slovenščini tako malo napisanega o Judih, pa jaz povezujem s tem, da je na območju Republike Slo-venije po drugi svetovni voj-ni ostalo zelo malo Judov, in da se v petdesetih letih socia lizma ni ukvarjalo z ni-čemer, kar je bilo povezano s katerokoli vero, sploh z ju-dovstvom po letu 1967, ko je Jugoslavija prekinila diplo-matske stike z Izraelom. V Sloveniji pa je še en razlog,

in sicer, da je bilo največ Ju-dov pri nas v srednjem veku in s srednjeveškimi študija-mi se iz političnih razlogov niso ukvarjali. Ali se posvečate tudi zgodo-vini judovskih skupnosti na Slovenskem? Jelinčič-Boeta: Se in prav v tej knjigi imamo tudi pr-vič predstavljen splošen oris zgodovine Judov na Sloven-skem od antike do danes, od česar se meni zdi najbolj fa-scinantno to, da Judje pri nas živijo neprekinjeno že okoli 1000 let, od okoli leta 950, ko jih srečamo na Ko-roškem v bližini Gospe Sve-te in v Brežah. Posebej pa se ukvarjam z Judi naših dežel v svojem doktoratu, ki izi-de v knjižni obliki čez ne-kaj mesecev, čeprav se tam moja raziskava konča z le-tom 1515, ko so jih izgnali iz Ljubljane, se pravi do konca srednjega veka.

Kako bi jo lahko na kratko orisali in ali se razlikuje od zgodovine judovskih skupnosti v drugih državah?

Jelinčič-Boeta: Mene je naj-bolj presenetil pojav judov-skih vasi na Koroškem, Šta-jerskem in Kranjskem, ko so Judje do leta 1100 usta-navljali svoje naselbine tam, kjer mest še ni bilo. Poleg Velikovca in Judenburga omenim zgolj tri vasi na Ko-roškem, pri katerih so ohra-njena slovenska imena, in si-cer Ždovše (Judendorf) pri Gospe Sveti, Ždinja ves (Sei-dendorf) in Ždovlje (Seido-lach). Druga stvar pa je to, da je bilo pri nas v primer-javi z deželami severno od Alp in Spodnjo ter Zgornjo Avstrijo v srednjem veku so-razmerno malo pregonov in so ljudje očitno živeli v ne-kem sorazmerno znosnem sožitju vse do izgonov med letom 1496 in letom 1515. Tudi zgodovina Judov iz Trsta in Gorice ima evrop-ski pomen v 17. in 18. stole-tju, saj prav ti dve skupnosti igrata pomembno vlogo pri judovskem razsvetljenstvu. Slovenci večkrat uporablja-mo izraz »Židje«. Ali je to poimenovanje pravilno ali je bolje, da se mu izogibamo?Iz katere besede prihaja?Jelinčič-Boeta: Beseda Jud je pravilnejša iz treh zelo preprostih razlogov. Pri-mož Trubar uporablja be-sedo Jud, dežela, iz katere prihajajo Judje, je Judeja in ne Žideja in beseda Žid je popačenka iz italijanskega Guidei. Kakšen je in je bil odnos med Slovenci in Judi in mogoče v zadnjih dveh desetletjih med državama Slovenija in Izrael?Jelinčič-Boeta: Od 19. stole-tja naprej vse do leta 1945 v delu slovenske javnosti opa-žamo veliko nasprotovanje Judom v različnih besedilih,

del katerih je bil preveden iz nemščine. Vendar, seve-da, ni bila celotna javnost ta-kšna. Med drugo svetovno vojno in takoj po njej pa bi lahko govorili o odličnih od-nosih, saj je Jugoslavija leta 1948 Izraelu pomagala priti do orožja navkljub embar-gu in prav naši partizani so bili edini partizani v Evropi, ki so medse sprejemali tudi Jude, zaradi česar je vojno tudi preživelo dosti več Ju-dov. Stanje se je poslabšalo po letu 1967 v skladu s po-litiko neuvrščenih, vendar v celotni Jugoslaviji neke-ga odkritega zatiranja kot v Sovjetski zvezi ni bilo niti približno. Novo poglavje pa je nastopilo leta 1991 in še malo prej, ko je bil pa Izrael edina država, ki je bila pri-pravljena navkljub embar-gu prodati orožje Sloveniji. Koliko Judov živi v Sloveniji?Jelinčič-Boeta: Uradnih čla-nov Judovske skupnosti Slo-venije je 150, medtem ko je Slovencev z judovskimi ko-reninami nekje med tisoč in štiri tisoč. Ti ljudje se svojih judovskih korenin do dolo-čene mere zavedajo, vendar več kot toliko ne. Ker v knjigi opisujete tudi ustanovitev in razvoj dr-žave Izrael in ste prežive-li tudi nekaj časa v Izraelu – Kako ocenjujete aktual-ne dogodke v konfliktu med Izraelom in Palestinci?Jelinčič-Boeta: Ja, v Izrae-lu sem živel 11 let in tam tudi diplomiral. Aktualni dogodki? Hm, mislim, da zdaj po zaključeni operaci-ji v Gazi in volitvah obsta-ja neko upanje za mir. Več kot toliko bi bilo čisto ugi-banje.

Klemen Jelin-čič-Boeta: Kratka zgodovina Judov. ISBN: 9783708603971.Cena: 33,80 evra.

O zgodovini Judov tudi na ozemlju Slovenije


IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected] / [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec

pokaži jez ik Pri PravilaJerne Ja Jezernik

Govornik, recitator, igralec, pesnik in pravljičarMed nami je gotovo kar nekaj takih, ki Jako Novaka že poznamo. Na pri-mer z govorniškega natečaja ob Ti-schlerjevi nagradi. Poleg nagrade je namreč vtaknil v žep še občudujoče pohvale poslušalcev: Takšna prepri-čljivost! Tako spreten govornik! Po-dobno smo uživali tudi na njegovih recitacijskih nastopih na letošnjem

novoletnem srečanju in praznovanju kulturnega praznika v Domu v Tinjah. »Na Koroškem imajo kulturni prazniki neko posebno toplino,« ugotavlja mladi recitator, ki pesmi za svoje nastope naj-raje izbira sam. Toda pri javnem nasto-panju nikakor ni začetnik. Ker zna biti Jaka tudi hudomušen, se najraje spomi-nja svoje prve gledališke vloge, ko je igral sladkega parkeljčka, čigar glavna naloga je bila – jesti sladkarije na odru! Zdaj, ko je prerastel gledališke pleničke, pa je od-kril tudi ustvarjalno žilico: piše pesmi in (glasbene) pravljice. Na primer tako o putki Angelci – kot kokoš ima pač svo-je težave, te pa je treba simpatično raz-rešiti.

Nova zvezd(ic)a na Radiu OgnjiščeKadar ima počitnice, Jaka ne zna lena-riti. Na Radiu Ognjišče se uvaja v radij-sko delo. Vodil je že mesečno oddajo o skavtih, zdaj pa se uči pravilno brati no-vice, vreme, informacije. Pridno vadi, če-prav mu ni vedno lahko, toda to počne z veseljem, ker mu je radijsko delo v či-sto poseben izziv. Med odmori strogih in zahtevnih govornih vaj pa vzame v roke rad tudi knjigo Mirka Mahniča »Kako pa govoriš?«, ki sicer ni knjižna novost, a vseeno odkriva marsikatero jezikov-no modrost. »Tako zdaj vem, da je jezik človekova najdražja dota. Jezik je časov-ni stroj, ki nas povezuje tako s tistimi, ki so živeli pred nami, kot tudi z nami vse-mi, ki še vedno govorimo in bomo govo-rili slovensko. V tem jeziku slišimo svo-je dede in pradede ter tudi naše otroke, ki jih še ni.«

Biti Slovenec tu in tam»Biti Slovenec v Sloveniji, to ni težko. Praviloma ti je slovenstvo pač dano v zi-belko. Nič ni narobe, če doma in v javno-sti govoriš slovensko. Na Koroškem pa je zadeva malce drugačna,« ugotavlja sim-patično razkuštrani dijak Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru v Rožu, ki je pravzaprav doma iz Vira pri Dom-žalah v Sloveniji. »Na Koroškem pa se je treba za slovenstvo in slovenščino še ve-dno boriti. Slovenec na Koroškem si ali pa nisi. In če si, si tisti ta pravi. Biti Slo-venec na Koroškem ni lahko, je pa lepo.«

Jaka Novak

Jaka Novak je s fotografijo »Gumitvist« sodeloval na leto-šnjem fotografskem natečaju »Lebe!Award« Koroškega de-želnega referata za mladino »Lebe!Award«. O svoji fotoustvar-janki je povedal: »Ko sem v Sloveniji obiskoval osnovno šolo, so me radi strašili, da me bodo poslali naprej v šolo k tistim ču-dnim šolskim sestram na Koroško, če ne bom dovolj priden. Ko se je to pozneje z mojim vpisom na Višjo šolo za gospodarske poklice v Št. Petru res zgodilo, sem spoznal, da so sestre čisto luštne. Ker so po navadi na šoli vedno le v ozadju, čeprav skr-bijo za to, da vse skupaj odlično teče, sem jih hotel za fotograf-ski natečaj postaviti v ospredje. In sestri Lucija in Veronika sta potem – pod budnim fotografovim očesom – res prišli v telova-dnico z nami skakat gumitvist. S temi luštnimi posnetki smo ho-teli spodbuditi še druge k podiranju predsodkov in priznavanju človekove drugačnosti, čeprav potem pri nagradah sreče ni-smo ujeli.«

Pravijo, da mi teče!»Pravijo, da mi teče. Uporabljam ga na mnogih

področjih. Včasih se malo igram z njim ali v njem kaj ustvarim. V njem globoko

čutim in ga imam rad,« se nam od-kritosrčno izpove Jaka Novak, ko ga povprašamo po razlogu njegove ljubezni do slovenske-ga jezika.

Documents

Kulturna priloga stev. 10