Breginjka v noši

Slavček iz

Planinskega raja

Livška žbrinčlja

PODPRI

PO

DPR

I

Podprimo prireditve ob Smaragdni potiPodprimo prireditve ob Smaragdni poti

Podpora prireditvam na območju LAS za razvoj - PODPRI - NIP 2011Projekt sofinancira EU

„Projekt je sofinanciran s pomočjo Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Za vsebino je odgovoren LAS za razvoj.Organ upravljanja za Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje.“

Etnološke prireditve na kobariškem

Legenda.fest

Liv�ko � življenje na visokem

Liv�ko je razgibana hribovita deželica med porečjem Soče in Nadiže. Po širokem prevalu med Kolovratom (1243 m) in Matajurjem (1642 m) so vasi in zaselki: Livek (695 m), Golobi, �turmi, Plohi, Perati, Avsa, Piki, Jevšček in Livške Ravne (1043 m).

Na Livškem danes živi okoli 250 prebivalcev. Čeprav zaposleni na vseh koncih in krajih, Livčani ostajajo predani delu v zemlji. Krave je spodrinila drobnica in jelenjad. Prizorišča soške fronte so postala turistične točke. Turizem dobiva nove vsebine. Turističnim hišicam Nebesa pod Kukom se je v Avsah pridružila turistična kmetija Jelenov breg pod Matajurjem.

Vasica Livek je kot lijak in to je njena zemljepisna posebnost. Če zlijete vodo na vogal livške šole, jo del steče na soško, del pa na beneško stran. Iz prazgodovinskih časov je Livek opasan s čelnimi morenami ledenika. Ta je segal izpod Krna na livški preval in naprej do Avse, kjer je ledenik �ugasnil�. Livška dežela je bila vedno stražar meja. Od leta 1521 do današnjih dni je pripadala več kot desetim mejnim pasovom. Najdlje časa je bilo Livško pod Beneško republiko in mejni del Italije.V preteklosti je Livško živelo od živinoreje in mlekarstva. Livek je imel dve mlekarni, leta 1970 pa celo drugi najdaljši mlekovod v Evropi. Po njem je iz vasi dvakrat na dan teklo mleko naravnost v sirarske kotle Mlekarne Planika. Ponos livškega poljedelstva je fižol. Najbolj radoživa obdobja Livškega so povezana s smuèanjem, ki se je tu začelo že pred letom 1910. Prvo smučarsko napravo, 30-metrsko skakalnico, so na Livku zgradili že leta 1930, dvajset let kasneje pa je bila na Livku, po načrtih inženirja Stanka Bloudka, postavljena nova smučarska skakalnica. Leta 1962 je Livek na pobočjih Kuka dobil za tisti čas nadvse sodoben smučarski center. Smučišče je leta 1985 ugasnilo zaradi zelenih zim.

Livek

Izdal in založil: Lokalna akcijska skupina �LAS za razvoj�, Posoški razvojni center Besedilo: Kaja Roš, Vida �kvor, Tina Sivec, Tanja GabrščekFotografije: Suzana Gabršček, Jernej Grosar, Katja Roš, Marijan Kuščer, Arhiv KD Stol Breginj Oblikovanje in tisk: Romikron d.o.o.Jezikovni pregled: Arnica, lektoriranje in oblikovanje, Polona Hadalin Baša s.p.Naklada: 1500 kosLeto izdelave: julij 2012"Za vsebino je odgovoren LAS za razvoj. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 je "Ministrstvo za kmetijstvo in okolje�.

Liv�ko jezero � visoka pesem

Epska pesnitev Livško jezero, ki jo je

pred stotimi leti na več kot stotih

straneh v stari slovenščini spesnil

Anton Klodič, vitez Sabladoski, je

legenda kakršne ne boste našli ne v

Ljubljani, ne na Dunaju in ne v Parizu.

Livško kotlino je nekoč prekrivalo

jezero, sredi katerega je bila skalnata

vzpetina, na vzpetini pa je stal grad.

Graščak je imel brhko hčerko Vido in zveste hlapce – Ravnarja, �turma, Goloba,

Perata, Jelščka in Pika. Vido je ljubil mladenič Cvetko iz Rečanske doline, polastiti

pa se jo je hotel kobariški vitez Ropar. Za Vido in grofovsko posest se je vnela bitka,

za katero ne vemo, kako bi se končala, če bi vmes ne posegla narava s strašno

nevihto. V nevihti je Livek izgubil jezero, ki je skozi odprtino v jezu odteklo in s seboj

odneslo kobariškega sovražnika. Vida in Cvetko sta se poročila. Livški grof je svojo

posest razdelil med zveste hlapce, na mesto gradu pa je postavil cerkev svetega

Jakoba. Vse to je resnica.

Od Livškega jezera so ostale mlake pri Golobih, od jezerskih pregrad boki Matajurja

in Kolovrata, od gradu Jakobova cerkev, od hlapcev pa livške vasi in njeni današnji

prebivalci. Kdor ne verjame, naj se prepriča na lastne oči. In še: po livških hostah se

še vedno skrivajo Krivopete. Gozdnih bitij Anton Klodič, vitez Sabladoski v poglavju o

strašni nevihti ne omenja. Kaj bi jih, saj je vsem razumljivo, da so na Livškem

Krivopete vedno bile, so in vedno bodo.

Po�toklja � visoka gastronomija

Raje poštoklja v miru, kot zrezek

v prepiru. To je recept za dolgo

življenje. Poštoklja, poštokja,

štoklja, štakanje so izrazi za

preprosto jed, ki je dobila ime po

načinu priprave. Kuhano zelenjavo

in krompir namreč zmečkamo,

dregamo, suvamo, štokamo �

Pod zelenjavo pojmujemo vse, kar zelenega zleze iz zemlje, od znanilcev pomladi

– regrata in pokalice, do vseh listov z naših vrtov in njiv, tudi tistih, s katerimi ne

vemo kaj bi (odvečen radič, listi zelja, repe, pese �). Kraljevska je poštoklja iz

stročjega fižola, uin po livško.

Drat za brjmna spu�èat � visoki dizajn Drat je služil za spravilo oziroma spuščanje sena iz senožeti v dolino. Sistem so naredili v letih po prvi svetovni vojni. Starejši vaščani pravijo, da jim je linije pomagal narediti neki Italijan iz Čedada. Pred tem je spravilo potekalo s pomočjo sani oziroma ulak ali pa so ga nosili na hrbtih. V vas sta bila speljana dva glavna drata, do njiju pa so bili speljani še drugi iz ostalih senožeti. Ko je prišlo breme iz senožeti do glavnega dratu, so ga ročno prestavili nanj in ga spustili do vasi. Na enem od križišč, V Kušnku, je bil narejen tak sistem, da je breme samo preskočilo na glavni drat. Senožeti so bile tako rekoč prepredene z mrežo dratov.

Sestavni deli:

DRAT je jeklena pletenica, po kateri so s pomočjo špuolje (škripca) spuščali bremena sena iz senožeti v dolino.KABALET je leseni okvir, ki nosi drat. Nahaja se na prelomnih delih, po navadi na najvišjem delu nad grapo, da drat lahko poteka v čim bolj ravni liniji do naslednjega kabaleta ali štanta – odvisno od dolžine dratu.ŠTANT je končno vpetje dratu. Je utrjen, betonsko oblikovan kvadrat, na katerega je pritrjen drat. Na štantu je tudi bolcen, ki služi za napenjanje dratu. �tant je bil navadno v bližini vasi.BOLCEN je okrogel hrastov hlod, dolg 1,5 metra in s premerom 30-40 centimetrov. Bil je sestavni del štanta in je služil za napenjanje dratu. Na obeh koncih so bile skozi hlod izvrtane tri jame premera 3 cm, ki so imele stičišče v sredini hloda. Ko so napenjali drat, so v eno od teh jam vstavili železno štajngo in zavrteli hlod. Nato so tega zadržali in premaknili štajngo v naslednjo luknjo in ponovno zavrteli hlod. Tako so korak za korakom napeli drat. Hlod je bil na obeh koncih okovan, kar je preprečevalo poškodbe in pokanje. KLJUKA je nosilec dratu. Obešena je bila na sredini kabaleta.BEKSL je železno okovanje, ki je stalo približno tri metre pred štantom. Fiksiran je bil na lesen drog, ki je bil zabit v tla. Beksl je bil naslonjen na drat. Njegova naloga je bila, da je breme preusmeril z drata na tla. ŠPULJA je železni škripec, nanj pa je bilo obešeno breme, ki so ga spustili po dratu.BRJME je seno, zvezano v mreži. Tehtalo je 30–50 kilogramov oziroma toliko, da ga je moški lahko nesel.PLINGLCA je bil lesen drog, ki je bil na tistih kabaletih, kjer bi se drat preveč prevesil v dolino. Drog je ublažil prehiter padec dratu, saj je povečal polmer njegove krivine. Postavljen je bil na vrhu kabaleta, v smeri dratu, torej pravokotno na njegovo zgornjo stranico. Na obeh straneh droga je bila kljuka, ki je nosila drat.

Velikokrat se je drat poškodoval in ga je bilo treba popraviti. Znanje, ki ga je bilo treba imeti za to delo, so imeli le redki, popravilo pa je bilo nevarno. Ivan Gabršček z Vrsna, ki se še spomni očeta, ki je drate popravljal pravi, da je vedno potekalo z Bwhcem ali z Božjo pamačjo.

Breginj

Breginjski kot � življenje na visokem

Breginjski kot je razgibana pokrajina obdana s pogorjem Stola – velikanom,ki se razteza 30 kilometrov od Kobarida do Breškega Jalovca na italijanski strani. Studenci, potoki in reki Nadiža ter Legrada na skrajnem zahodnem mejnem robu hitijo na dan proti dolini in dajejo izobilje bistre in zdrave vode. Goro ljubijo in občudujejo domačini, planinci in ljubitelji neokrnjene narava, saj skriva nešteto kotičkov naravne in kulturne dediščine. Obiščite vrhove Stola, Plazi in planino Božco, saj se boste naužili razgleda proti dolini Nadiže in Furlanije. Morda vas bo pot zanesla še v Stolove Benetke in Menanov Paradiž. Pokrajina Breginjskega kota je mejna in se naslanja na mejne črte z dolgo tradicijo. Ljudje so videli vladarje Beneške republike, Habsburške države, Goriške grofije, po porazu Avstrije, kratek čas še Francoze, ki so posekali lipe in ponovno vladarje Avstrije. Kot je za nekaj let ponovno prišel pod Italijo, po letu 1866 pa se razide z Beneško Slovenijo, saj so vasi Robidišče, Logje, Breginj, Sedlo in Stanovišče pripadale Avstriji. Po prvi vojni je ves Kot zavzela Italija. Tako je ostalo vse do časa po drugi svetovni vojni.

Danes pod Kot štejemo deset vasi, ki so nanizane ob Nadiži ali na njenem povirju.Na vratih v Kot nas pozdravi Staro selo, ki ga morate obiskati, saj hrani starodavno skrivnost o izginotju prastarega mesta Ad Silanos, ki ga krejski pesnik Joža Lovrenčič omenja v svoji pesmi.Od Starega sela dalje se cesta pod Stolom polagoma dviga in nas pelje vedno višje.

Že na začetku poti boste ob vzpetini nad Nadižo zagledali starodavno cerkev sv. Volarja.Le nekaj minut hoje vas loči do starodavne vasi Kred. Vasica ima intelektualni naboj, saj iz nje izhaja več literatov, ki so to vas zapisali v literarno zgodovino, Joža Lovrenčič pa je v Gorskih pravljicah zapel slavo celemu kobariškemu kotu. Vas je zakladnica ljudskih pesmi, ki so jih Krejci radi prepevali ob vaških koritih. Danes je to mlada in živahna vas. Sredi vasi stoji cerkev svetega Miklavža, ob Nadiži pa je še starodavna cerkev sv. Jelarja. Tja se lahko zatečete k zdravilnemu studencu ali pa Pri Robijcih poslušate legende o svetem Volarju.

Vrsno

Vrsno (planinski raj) � življenje na visokem

Vrsno je lepa gručasta vasica, ki leži v naročju Krna (2244 m) in njegovega pogorja, na nadmorski višini 591,2 metra. Na Vrsnem živi okoli 145 ljudi.Vasico večina pozna po slovenskem pesniku Simonu Gregorčiču, saj je planinski raj, kot je vas sam poimenoval, njegov rojstni kraj. Več o njem nam pove ogled njegove rojstne hiše. V okolici vasi kraljuje lepa narava, v kateri človek še vedno lahko najde mir in tišino, kar je v današnjem času skoraj nemogoče. V bližini si lahko ogledamo tudi več naravnih znamenitosti: tri slapove, in sicer Gregorčičev slap (88 m), slap Brinta in slap Malnščk, pod katerim se vaški otroci poleti tudi kopajo, cesta proti vasi Krn pa pripelje tudi do odcepa za stezo, ki vodi do naravno nastale, veličastne kamnite gobe velikanke.

Ker Vrsno leži na nekakšni polički, je od tod lep razgled po soški dolini in nižje ležečih krajih v njej ter seveda na prelep smaragd le-te, reko Sočo, najčistejšo reko v Sloveniji.Na Vrsnem lahko kupite domače ovčje in kravje izdelke, kot so sir, skuta, ovčja preja ter domače čebelje izdelke, vse s priznano in uveljavljeno kakovostjo.

Vas ima tudi gostilno in apartmaje, tako da je poskrbljeno tudi za mimoidoče popotnike.Vaščani spoštujejo in nadaljujejo tradicijo in izročila svojih prednikov, tako se je skozi čas ohranilo tudi tradicionalno pustovanje, ki ga mladi pridno vzdržujejo.V veselje vaščanov Vrsno ne umira, saj med hišami teka veliko otrok vseh starosti, ki so up nadaljnjega življenja na tem čudovitem področju.

Simon Gregorèiè (1844�1906) � visoka pesem

Simon Gregorèiè je brez dvoma vrsenska legenda. Pesnik evropskega kova, obenem pa tako preprost, da so njegovo poezijo ljubile množice preprostih, kmečkih ljudi. Rodil se je 15. oktobra 1844, materi Katarini in očetu Jerneju, na pragu svoje rojstne hiše Pr' Pamolč na Vrsnem. To pa je na njegovo veliko žalost pomenilo, da bo zapustil svoj ljubljeni kraj in odšel v svet. In tako se je tudi zgodilo. Postal je duhovnik in po kratkem

Recept je preprost. Skuhamo zelenjavo in krompir (nekateri ju kuhajo posebej),

odcedimo, v skladu s svojimi nagnjenji izberemo zabelo (od slanine in ocvirkov do

olivnega olja), jo segrejemo in začinimo s česnom ali čebulo. Dodamo kuhano

zelenjavo in s kuhalnico poštokamo. Začinimo jo lahko s prgiščem svežih dišavnic.

To, hitro pripravljeno jed revežev, lahko jemo kot samostojno jed ali skupaj s skuto,

sirom, jajci ali kosom mesa. Poštoklja ni več jed revežev. Jesti poštokljo pomeni

živeti zdravo, sonaravno in varčno.

Žbrinèlja � visoki dizajn

Nenavaden predmet nenavadnega imena. Žbrinčlja je spomenik garačem z livškega

hribovja. V žbrinčlji so kmetje nosili listje za steljo in včasih tudi seno. Narejena je

bila po meri in telesnih močeh nosača. Običajno je bilo v njej prostora za 70

kilogramov tovora.

Žbrinčlja je narejena iz treh vrst lesa. Spodnji in zgornji obroč sta iz jesenovega

(lahko tudi lesa nagnoja), stranske in spodnje vezi so iz vrbovih vej oziroma beke,

obroč za glavo pa iz srobota. Izbira lesa in njegovo cepljenje nista naključna, prav

tako ne letni čas pobiranja sestavin za žbrinčljo.

Umetnost sta polnjenje in nošnja.

Najprej jo z listjem ali senom napolniš

do vrha, nato pa tovor zasidraš z

zagrabki listja ali sena, ki ga med listje

vztrajno tlačiš ob stranskih bekinih

vezeh. Z zagrabki �omehčaš� tudi

obroč za glavo. Iz zares skrbno

natlačene in zadelane žbrinčlje med

tovorjenjem čez hribe in doline, ne bo

odpadel niti list.

Umni nosač žbrinčlje ne bo nosil na goli glavi. Čez glavo bo potegnil suknjič, ki bo

prepognjen tako, da njegovi rokavi tvorijo nekaj kapuci podobnega, navzgor

zasuknjen ovratnik suknjiča pa naj bo �amortizer� med glavo in tovorom. Kdor zna,

zna, kdor ne zna, naj se, kot smo se tudi mi, poduči pri livškem mentorju za žbrinčje

Jošku �turmu z Jevščka.

službovanju v naših krajih, je bil odtrgan od ljubega rojstnega kraja – planinskega raja in svoje prepovedane ljubezni – planinske rože Dragojile. V tem času je napisal najlepše pesmi in svojima dvema ljubeznima postavil brezčasne spomenike v verzih. Ker je bil večino življenja precej šibkega zdravja, je na žalost tudi dokaj mlad umrl, na njegovem pogrebu, je bilo kljub njegovi želji po skromnem pogrebu, neverjetno število ljudi. Ljudje so svojega slavčka, kot so mu rekli, na rokah prinesli vse iz Gorice – nazaj, nazaj v planinski raj, pod rodno Vrsno, na hribček Sv. Lovrenca in mu tam postavili velik nagrobni spomenik. Prinesli so svojega poeta, saj so se z njegovimi kiticami poistovetili v veselju in žalosti, v bolečini, izgubi ali hrepenenju, v ljubezni ter sladkosti, v trenutkih tesnobe, ko so potrebovali uteho in trenutkih sreče, ko so prepevali ter vriskali njegove pesmi, da jih je bilo slišati od planine do planine ...

Vrsenske budlje z repo za kosilo in popeèen krompir s skuto za veèerjo� visoka gastronomija

Vrsenske budlje z repo in klobaso so na veliko žalost že skoraj izumrla jed. Budlje so nekakšni koruzni cmoki z rozinami, ki so sladkobnega okusa in se izvrstno dopolnjujejo s praženo repo in domačo klobaso. Budlje pravega okusa in strukture lahko nastanejo le iz domače koruzne moke, kateri dodamo še malo bele. Vsi starejši ljudje v vasi poznajo to jed in ko katerega od njih vprašaš po njej, opaziš, kako se mu v očeh in rahlem nasmehu zrcalijo spomini na njihovo mladost, ko so vsi skupaj sedeli za veliko mizo in željno pričakovali mater, da jim postreže to okusno jed.

Recept:0,5 kg moke (koruzna in bela),50 g sladkorja,60 g masla,60 g masti z ocvirki,10 g rozin,sol.

Maslo in mast stopimo ter vse skupaj zlijemo v moko. Dodamo sladkor in rozine ter vse skupaj poparimo z vrelo slano vodo. Rahlo zmešamo, nato pa iz testa naredimo kot jajce velike okrogle cmoke. Položimo jih v slan krop in jih počasi kuhamo pol ure. Mešati ne smemo, da jih ne zdrobimo. Posodo le večkrat potresemo. Ponudimo jih z repo in klobasami.

Popeèen krompir s skuto je zelo preprosta jed. V loncu vode skuhamo cel, neolupljen krompir. Ko je ta kuhan (lahko je kuhan tudi prej in stoji tudi dan ali dva), ga prerežemo na pol in ga z obeh strani popečemo na plati špargeta. Na popečene krompirjeve polovice namažemo domačo skuto, zraven pa lahko jemo tudi domači sir in pijemo kislo mleko. Popečen krompir s skuto je na Vrsnem še danes zelo priljubljena jed za večerjo.

Nad Breginjem, pod Stolom, na 930 metrih stoji cerkev svete Marjete. Breginjski gasilci in planinci skupaj z domačo župnijo vsako leto organizirajo godovno romanje in pohod k cerkveni zavetnici. Sveta Marjeta ima svojo legendo o zmaju, ki ga je ukrotila skupaj s Heleno na Lupu.

Sveta Helena na Lupu ima cerkev z zvonikom na preslico. Prostor, kjer stoji cerkev je nekoč obdajala voda. Ob cerkvi je bilo prvo krščansko pokopališče na tem območju.Pravijo, da so hrib Lup že v poganskih časih namenjali za čaščenje malikov. Pripoved pravi, da so tod živeli velikani in njihove žene so naredile hrib tako, da so v predpasnikih nanosile zemljo.Sveta Helena je bila božjepotna cerkev. Nekoč je tudi ta hrib obdajalo jezero. Na otoku so se odvijali sejmi, ljudje so celo od morja hodili na Lup po kupčijah. Menjavali so žito za druge pridelke in izdelke. Domačini ti pokažejo hrib nad dolino Pradol, kjer so v skali še vedno jeklene rinke.

Krompirjovka s ta belim moèenjem � visoka gastronomija

Kotarji na visokem so znali iz zemlje iztisniti veliko dobrin, saj so hkrati na eno njivi posadili in posejali kar pet poljščin. Krompir so pridelali pri vsaki hiši. Kuhali so ga v oblicah, ga štokali, pražili, dajali v kuhnje (mineštre), za večnamensko prilogo pa soiz njega kuhali krompirjovko ali krompirjevo polento.Polento je morala gospodinja kuhati v kotliču na štedilniku na drva na odprtem ognju. Krompir je olupila in ga dala v kotel z mrzlo posoljeno vodo. Ko je bil krompir kuhan, je z zajemalko odvzela vso odvečno vodo. Del vode si je pustila. Nato je s poštokalnikom poštokala krompir in dodala mešanico moke. Če je bila vsebina pretrda, ji je dolila krompirjevo vodo. Kuhala jo je vsaj 35 minut in jo neprestano obračala s plantarjem. Ko je bila polenta kuhana, jo je prevrnila na leseno desko in jo razrezala z nitjo.

Zraven je pripravila ta belo močenje iz domačega masla – prave dišeče kotarske

pomešano z mlekom. Okus je dajal salam.

Kromirjovko z vilicami narežemo na koščke, jo posujemo z domačim naribanim sirom, zabelimo s slanino in zalijemo z mlekom. Polento lahko tudi popečemo in jo ponudimo z različnimi prilogami.Krompirjevko lepo dopolnjuje ovčji ali kravji sir, zajčji golaž, frika �

Legende o romarskih cerkvicah – visoka pesem

KOLIKOR HRIBÈKOV TOLIKO ROMARSKIH CERKVIC

Na Kladju cerkvica stoji, hite k Mariji romarji.

Na poti na Kladje so v davnih časih srečali romarja Desetnika. Ljudem je povedal, da imajo Breginjci in vsi Kotarji veliko srečo, ker imajo na Kladju cerkvico Marije Snežne. Ta jih varuje, drugače bi jih že zdavnaj odnesla voda.Ta kratka pripoved je verjetno v zavesti ljudi iz Kota tudi zato, ker je bilo okrog hribčka nekoč jezero in so prav na tem mestu raztovarjali blago na kopno. Iz tega je tudi nastalo ime Kladje.Gotska podružnična cerkev ima tristrano rebrasto obokan prezbiterij in v baroku podaljšano ladjo pravokotnega tlorisa zvončnic. Freske so iz leta 1721, zgrajena pa je bila v srednjem veku.Lepa romarska cerkvica, ki se po obliki pridružuje vsem cerkvicam na visokem, ima svojo legendo o nastanku.

Bogati grofici brez otrok se je neke noči sanjalo o Mariji. Naročila ji je, naj s svojim denarjem sezida cerkve povsod tam, kjer je petega avgusta zapadel sneg, kraj pa se imenuje Kladje. Grofica je izvedela za Kladje v Breginju. Na tem kraju je naročila sezidati romarsko cerkev. Ljudje so jo začudeni poslušali in bili v srcu nezaupljivi. Denarja jim grofica ni dala takoj. Dajala je videz beračice in ne bogatašinje. Sezidali so majhno cerkvico na gričku. Z gradnjo so kmalu končali. In zares, grofica je prinesla denar, ki ga je bilo tako veliko, da ga je pripeljala na oslu. Ko pa je videla cerkev, je bila razočarana. Želela je, da na tem starodavnem kraju sezidajo mogočno romarsko cerkev. Rekla je: �Kapelo ste sezidali, kapelo imejte in romajte Mariji�. Nato je plačala in odšla.

K Mariji Snežni že stoletja romajo ljudje in jo prosijo za pomoč. Večkrat na leto je bila k cerkvi procesija, zdaj pa iz Kreda, Starega sela, Potokov, Robiča, Borjane, Podbele, Stanovišč, Breginja, Sedla, iz Logje in Robidišča k njej v velikem številu poromajo petega avgusta. Tudi na hribčku nad Borjano je stara cerkev Marije Snežne. Obiskujejo jo z enakim namenom kot breginjsko.

salame. Zgostila ga je z moko in ga zalila s kravjim ali kozjim mlekom. Kdor moke ni dodal in je želel še višjo gastronomko vrednost, je salam zgostil s sladko smetano

Na poti v Breginjski kot nas na bližnjih hribčkih spremljajo še druge starodavne romarske cerkvice. Vsaka izmed njih ima svojo visoko pesem – legendo, ki nas popelje v čase njenega nastanka.

Lesa � visoki dizajn

Lesa je kmečki predmet, narejen iz leskovega lesa. V Slovenskem pravopisu ima lesa tri pomene: preprosta vrata iz lat, zlasti v plotu, ograji; priprava za sušenje sadja in zrnja ter plot, ograja, navadno spletena iz šibja. Breginjski kot je bil dolgo vrsto let biser domiselne kmečke arhitekture.Rekli so, da je beneško-slovenskega tipa. To drži, saj so bili graditelji tako domačini kot Benečani.Kakor so bili domiselni in skoraj umetniški pri iskanju novih dozidav, so bili tudi iznajdljivi pri dodajanju dodatnih gradbenih materialov.Leso so v Kotu znali plesti vsi – moški, ženske in starejši otroci. Predmet je bil podoben, a tudi različen po namenu. Najvišjo oceno dobi lesa kot pregradna stena, obmetana ali zamazana z ilovico ali mešanico ilovice in nadiškega peska ter apna. Pregradna stena je bila močna zvočna izolacija, predvsem zaradi šib, ki so se usmerjale noter in ven ter tako dušile zvok. Morda nismo bili pozorni na stare sobne pregrade, kjer sta se starša morala od kopice radovednih otrok ograditi z dobro leso.Lesa je bila v vsakem hlevu, kjer so kravi dodali telička in ga potem s kambo vodili na sesanje.

IzdelavaNajboljši čas: maj (čeprav so jo pletli neomejeno).Vrsta lesa: leska.Osnova: količi s premerom 4–6 centimetrov.Pletivo: čim daljše neolupljene leskove šibe enakomerne debeline.Za lepo leso, ki bo pomična, vzamemo tanjše kole in jih v razmiku 40 centimetrov trdno zabijamo v tla. Pletemo z dvema šibama naenkrat. Navadno pletejo po trije, da si pomagajo in pletene šibe sproti enakomerno zatolčejo navzdol. Ko leso delno končajo, jo na vsaki strani zaključijo s trto, z zavito zmehčano beko (vrbovo šibo). Med količke zaključijo še leskove loke, kole po potrebi odrežejo in leso končajo še spodaj. Če so delali pregradne stene, so kole nabili v les.Manj debelim palicam pravimo protje.

V bližini je kamp in gostinska ponudba. Imeniten pa je sprehod k znameniti Kovačevi ali Turjevi jami.Naselje Potoki leži ob cesti in je ohranilo staro kamnito podobo. Sredi vasi je korito z izvirom izpod Stola, ki ima zdravilen učinek. V vasi prodajajo jabolka in med. Lahko dobite tudi prenočišče in se kopate v bližnjih nadiških koritih.Borjana, ki je sredi poti, je gručasta vas, ki je v pisnih virih omenjena že zelo zgodaj. Sredi vasi je cerkev svete Katarine, malo višje pa Marije Snežne. Obiščete lahko znani gostilni Pri Kuzmu in Lavrenčiču. Ostanite dan ali dva v apartmajih Stol in Nadiža ali pa Pri Lošču v Podbeli.Podbela je pravi turistični �bum�. Mladi se množično zadržujejo v kampu Nadiža, novejši kamp Čušin pa sprejema tabornike. Poletja v Podbeli so topla in nepozabna. Nadiža vas očara in vam nameni obilo zdravih užitkov. Malo naprej je slikovito Robidi�èe, polno pozitivne energije, etnoloških prvin in originalne obnove, ki odbija sodobne tegobe. Ogledate si lahko črno kuhinjo, se ustavite na kmečkem turizmu in prespite na prijazni domačiji �kvor.Breginj je bil značilna vas s kmečko arhitekturo beneško-slovenskega tipa. Svojo podobo je dobila v 18. in 19. stoletju, zaradi slabih pogojev za gospodarski razvoj in odmaknjenosti po drugi svetovni vojni, ljudje niso množično spreminjali domovanj, to pa je rešilo to čudovito vas, ki je ostala arhitekturni biser vse do potresa leta 1976. Stari Breginj je bil tudi izven državnih meja znan po izjemno lepi ljudski stavbni dediščini. Danes osrčje Breginja sameva, živi pa staro vaško jedro, kot spomin na nekdanji Breginj. Obisk in ogled tega bisera vas bo raznežil. V jedru se že 15 let odvijajo Kotarski dnevi, ogledate pa si lahko tudi zasebno etnološko zbirko Pri Mazoru.

Cerkev svetega Miklavža vas vabi, da si ogledate poslikan kasetiran strop iz 17. stoletja. Zanimiv je tudi prosto stoječi zvonik. Freske, ki so krasile zunanja pročelja hiš, najdete v Kobariškem muzeju in v cerkvi Marije Snežne na Kladju. Seveda pa je dobro vedeti, da so kraji na visokem že dolgo vrsto let v zapisih, saj se Breginj prvič omenja že leta 1074..

Stanovi�èe so danes nova vas, a v starem delu še spijo hišni duhovi in vas popeljejo po bližnjicah in starih poteh čez Stol. Stopite še v vas Logje, ki je pravi čudež, saj je tu še veliko pravih kotarskih hiš, ki jih domačini pridno obnavljajo.

Ne pozabite obiskati Sedla, ki je rojstni kraj znamenite gledališke igralke– primadone Vike Podgorske. Oglejte si tudi staro romarsko cerkev sv. Križa nad Sedlom.

Lesi v pravem kotu sta bili prostor za seno.Strici in mnogi moški so na kmetih pogosto spali po hlevih. Pod ličjem ali senom so imeli leso.Z leso so ogradili gnojake ali kurnike in povečali senike ter panjoue.V deževni jeseni so poljske pridelke sušili na lesi v črni kuhinji.