MAYITA

Življenjske pripovedi nadobudne mlade popotnice, ki vam bodo odprle srce

Mayita

Esenca življenja na poti

Življenjske pripovedi nadobudne mlade popotnice, ki vam bodo odprle srce

6

Predgovor: Barbara Marič

1. NEUSTAVLJIVI INKOVSKI BORCI

2. SAMOTARSKA RAKICA

3. V VARNEM OBJEMU KOZOROGA

4. SVOJA OBLIKA LJUBEZNI

5. BREZPOGOJNA LJUBEZEN VRTNICE

6. MINLJIVOST IN STRAST

7. ALFA SAMEC IN NJEGOVA SVOBODA

8. POULIČNI LIGNJI IN OTROŠKE ZAPESTNICE

VSEB

INA

8

10

18

28

38

46

56

68

78

7

9. VSI SMO ENO

10. TOPLA POSTELJA IN MOŽNOST IZBIRE

11. STRAH PRED LETENJEM

12. HIPIJEVA FORMULA SREČE IN USPEHA

13. PRESTIŽNE MORSKE SIRENE

14. LJUBEZEN DO DELA IN BREZMEJNOST SANJ

Epilog

Slovar

90

98

108

116

126

138

150

152

8

potovanje je res povezano z ljubeznijo do življe-nja. Želja po vandranju nas vleče na vse mogo-če konce in je predvsem pričakovanje drugač-ne, neznane in zanimive pustolovščine, v kateri zagotovo pustimo del srca, včasih pa kar cele-ga. domov se vrnemo popolnoma prerojeni, polni energije, žara in novega zagona. druga stvar pa je zagotovo naša želja po spoznavanju in sprejemanju drugačnosti, želja po spremi-njanju in bogatenju naših vrednot. vemo, da se ljudje tudi po svetu lepo smejijo, da so včasih tečni, da nas spet drugič presenetijo s toplim objemom, da niso bistveno drugačni od nas. ja, vse to je res, pa vendar ni dovolj. občutek in potreba po novih poteh se večata in veča-ta. svojo ljubezen smo vajeni razdajati na raz-lične načine in še toliko lepše je, ker ljubezen zajemamo z veliko žlico. s »tanajvečjo«. pride-jo trenutki, ko ljubezen namenimo neznancu v avtobusu, navihanemu »mulčku«, ki smrkav kuka izza maminega krila, spet drugič puščavi, neverjetnemu podvodnemu svetu in mogoč-nim drevesom ali pa preprosto zasanjanemu vozniku, ki »kinka« za volanom. včasih se dnevi na potovanju zdijo zelo eno-stavni. Zjutraj se zbudimo, zvečer gremo spat, vmes pa se nam zgodi ogromno novih stvari. Čar vsega tega pa je to tudi dopustiti. ne glede

Predgovor:BarBara Marič

9

na to, kako se trudimo slediti trenutkom, ki jih doživljamo, nas včasih še vedno zgrabi občutek, da nekaj zamujamo. počasi se na ta občutek navadimo, da bi lahko doživeli še več, pa mora-mo izbrati le eno možnost. vsako potovanje ima skrito destinacijo, ki se je na začetku ne zave-damo, ampak jo odkrivamo počasi. temu sama pravim praksa življenja na poti, medtem ko se dogajajo vsakodnevni čudeži.

potovanja niso vedno udobna, saj se jih ne da popolnoma kontrolirati. prisilijo nas, da zaupa-mo neznancu, da spimo na nenavadnih krajih, da jemo nepoznano hrano, da svet doživljamo tak, kakršen je. tako nas ves čas nekako spra-vljajo iz ravnotežja in domačega udobja. vse, kar je znano, je dihanje, naše bitje srca, naše misli in spanje. pa se kljub temu vsako jutro zbudimo v pričakovanju novega dne, kot da je prvi dan našega življenja.

v življenju sem spoznala veliko ljudi in vsak-do mi je nekaj dal, zato upam, da vam bo tudi majina knjiga dala vpogled v drugačen popotni-ški svet. s knjigami je podobno kot s potovanji, ne vemo, kam gremo, ne vemo, kaj nas čaka na naši poti in ta občutek neznanega je nekaj najlepšega. drugačnega. Pa srečno pot, prijatelji!

78

“WE'VE All goT BoTh lIghT ANd dArk INSIdE uS. WhAT MATTErS IS ThE pArT WE chooSE To

AcT oN. ThAT'S Who WE rEAllY ArE.” - j.k. rowling

79

Poulični lignji

&otroškezapestnice

8.

80

a obalah kamboškega mesteca sihanoukville se mastim s sla-stnimi lignji in srkam osvežujoč lassi*, opazujem okolico in razmišljam, kako zelo sebična in egoistična oseba sem. Zakaj? Zato, ker imam denar, ker si lahko kupim letalsko karto do sem,

ker si lahko kupim izlete, sobo, hrano in konec koncev tudi sanje. sem si pravkar kupila sanje? vsi ti ljudje tukaj nimajo praktično ničesar. med-tem ko si jaz svoje sanje lahko kar kupim, njihova prihodnost ni nič kaj sanjska. vsaj večini ne in to me boli. opazujem otroke, ki tekajo gor in dol, poslušam njihov smeh in krohot, ki me po eni strani osrečujeta, po drugi strani pa se mi celotna situacija tukaj gabi.

pedofilija! o njej sem brala v internetnih člankih in poslušala v novicah, nikoli pa si nisem mislila, da se bom z njo tudi pobliže spoznala. ko si doma v varnem pristanu in uživaš v materialnem življenju, se tvojega srca te grozote ne dotaknejo preveč. ko pa dihaš in čutiš z deželo, kjer trenutno pohajkuješ in ko te grozote vidiš na lastne oči, se v tebi zgane nekaj resnično močnega.

Nekaj tako močnega, da tega ne moreš obdržati v sebi in čustva izbruhnejo kot velika eksplozija, ki je dosegla svoj vrhunec.

81

pedofilija je po mojem mnenju največja svinjarija, ki se je človek lahko loti. neizmerno boleče in s cmokom v grlu je bilo gledati stare, nagnu-sne in zavaljene moške, ki si imena človek v resnici sploh ne zaslužijo. te hudobe vozijo mladoletnice v nočni lokal, kjer po uri sedenja ob kozar-cu pijače z največjim zadovoljstvom in namišljenim ponosom poravnajo račun, nato pa se z njimi izgubijo v temnem večeru.

ko sem nekega večera v enem izmed nočnih lokalov situacijo videla tudi na lastne oči, sem popolnoma obnemela, ostala brez besed, z občut-kom krivde in s popolno izgubo vere v kogarkoli, sploh v življenje. Zapre-padeno sem strmela v kozarec lassija in se počutila, kot da sem celo-tno gnusobo tistih grdob prevzela nase, v svojo esenco. »kako lahko to gledam, samo gledam, zakaj ne ukrenem ničesar?« sem se spraševa-la. ampak, kaj sploh lahko naredim? in kdo sploh lahko kaj naredi, kdo ima takšno moč, da bi te svinjarije ustavil? država definitivno ne naredi ničesar in ji tudi ni preveč mar za to. ko se sprehajam po mestu, je tu in tam videti letake in plakate, češ ustavimo pedofilijo in ustavimo seks turizem. a dežela je preveč revna, da bi se kaj takega v resnici lahko v celoti preprečilo. mame prodajajo lastne otroke nagnusnim starcem samo zato, da lahko nato ostalim sedmim otrokom kupijo hrano. ogro-mno je pedofilije tudi v sirotišnicah, kamor gredo nekateri in zlorabljajo otroke pod pretvezo, da želijo opravljati prostovoljno delo. ob vseh teh novih spoznanjih sem se počutila tako zelo slabo, da sem želela tistih preostalih 10 dni pohajkovanja po kambodži preživeti v sirotišnici in se smejati s tamkajšnjimi otroki. na obhodu po kamboških sirotišnicah sem trkala na vrata in spraševala tamkajšnje učitelje in mentorje, če se jim lahko pridružim in opravljam prostovoljno delo, a so me v vseh odslovili z negativnim odgovorom. imajo namreč strogo politiko, ki zah-teva vrsto papirjev, ki dokazujejo čistost tvoje kartoteke. vse preveč je že bilo incidentov in izbruhov pedofilije v sirotišnicah po celotni deželi.

naslednjih nekaj dni moje prošnje po sirotišnicah niso bile uslišane. ko pa sem se sprehajala po lokalnih cestah obmorskega sihanoukvilla, sem spoznala irsko popotnico, s katero sva se nemudoma ujeli. podali sva se na zanimivo dogodivščino in se z dvema majhnima motorinčkoma zapodili po prašnih cestah mesta kampot. tam sva obiskovali obmestne

82

vasice, se šalili in smejali s prisrčnimi domačini in z njihovimi otroki. ko sva tako nekaj časa posedali pred majhno hiško in opazovali lokalni vlak, sem se zapletla v pogovor z mladim fantom, ki je na mojo srečo pokazal malce znanja angleščine. ogovorila sem ga v upanju, da me bo vsaj on malo potolažil in mi s prijetnim pogovorom pomagal odvrniti misli od bede, ki sem jo videla pred nekaj dnevi. Z mirnim glasom mi je žalosten, že kar nekoliko apatičen razlagal: »to je del dežele, del azij-skega sveta. tako si pač nekateri služijo kruh in bogati tujci prinesejo v deželo preveč denarja, da bi to uspeli preprečiti. smo nekako odvisni od njih, tako država kot tudi mnoge družine. takšno je življenje tukaj in mnogi drugega niti ne poznajo, kaj šele doživijo.« to je življenje!? vsakič znova, ko sem popolnoma razočarana nad svetom in življenjem samim, vem, da se moram naučiti sprejemati tudi grde plati tega našega bivanja na Zemljici.

»Svet in življenje, vse je v ravnovesju. Yin in yang. V vsakem je nekaj dobrega in slabega. Črno in belo.

nesmiselno je upati, da se bo svet kar naenkrat spremenil, postal kopija nebes, ki si jih vsi želimo narisati v realnosti. Življenje je tudi grdo in nepravično, saj to vidiš na svojih pohajkovanjih. a tudi tak svet se nauči sprejemati. ne poskušaj ga stalno reševati in se identificirati z nesrečo drugih. Če svet noče biti rešen, ga ne rešuj! usmeri svojo energijo in čas v ljudi in dogodke, ki se razvijajo. pomagaj, svetuj, deli svojo energijo in nasmehe. ne trudi pa se na vse pretege spreminjati in posegati v nekaj, kar noče ali zaradi določenih razlogov še ne more biti rešeno!« mi je dejala moja draga sopotnica, s katero sva se čisto naključno srečali na poti, kasneje pa neizmerno uživali na skupnem nekajdnevnem pohajko-vanju. te besede sem resnično potrebovala, da sem iz sebe lahko izpra-la še zadnje občutke krivde, ki so me spremljali med potovanjem po kambodži.

83

nekaj dni za tem zopet posedam na vročem soncu in se mastim s peče-nimi lignji, ki mi jih je neka mama z velikim zadovoljstvom pripravila na majhnem ognju v njeni ulični kuhinjici. ponosna na svojo kuhinjo me opazuje in z očmi namiguje, če bi mogoče uspela pojesti še eno por-cijo. »ne, hvala lepa, mama, tole bo zaenkrat dovolj!« sem ji zaklicala, medtem ko sem glasno prežvekovala lignje in si oblizovala prste, sedeč na pločniku v družbi nasmejanih domačinov in njihovih stojnic s hrano.

Pogledi in neprekinjene misli, ki so naseljevale mojo glavo pa so mi uhajale k njim. K otrokom.

nedolžnim bitjecem, ki so za majhen, a zanje nujno potreben dolar pro-dajali unikatne in prelepe zapestnice, ki so jih spletle njihove spretne roke. tudi sama sem v ameriškem skavtskem kampu veliko časa posveti-la urjenju v čim hitrejšem izdelovanju zapestnic, a moji kamboški otročki so bili v primerjavi z mano pravi mali strokovnjaki na tem področju. bolj ko sem jih opazovala, bolj sem razmišljala o tem, da pravzaprav nikjer na svetu še nisem videla tako lepih otrok. s prelepimi kristalno čisti-mi očmi in z nežnim nasmeškom, ki so mi ga sramežljivo podarjali. ni minilo veliko časa, ko so se mi približali in mi začeli ponujati zapestnice, da bi zaslužili za vsakdanji kruh ali morebiti za slastne lignje. popotniki tako radi zbiramo zapestnice iz različnih kotičkov sveta, zato sem se tudi sama razveselila njihove ponudbe. moj edini »poslovni« pogoj je bil, da spletejo takšne zapestnice, kot bi si jih spletli zase, v njihovih najljubših barvah in po svojem navdihu. sklenili smo dogovor, si segli v roke, nato pa se je vsak od njih nemudoma veselo zapodil v svoj posel. oun mi je svojo zapestnico naredila v zgolj petih minutah. na njej je bilo splete-no njeno ime, obarvana pa je bila v moji in njeni najljubši barvi. mom in simon sta mi oba prodala svoji najljubši zapestnici. jan pa je v svo-jo zapestnico vpletla tudi unikatni simbol. kako zelo so bili ponosni na svoje delo, jaz pa srečna, da lahko nosim njihove kreacije.

84

po končanem potovanju sem si še dolgo časa belila glavo s tem, kako bi se nekega dne vrnila v kambodžo in pomagala pri omejitvi pedofi-lije. vse, kar sem takrat znala in naredila, je bilo to, da sem spodbuja-la izdelovanje zapestnic in s tem otrokom dala vedeti, da lahko denar zaslužijo tudi na pošten način. s svojo kreativnostjo, svojim delom in s tistim, kar imajo radi. to ni veliko, je kot majhna kaplja v morju. a ven-dar to naredim vsakokrat, ko na svojih potovanjih posvetim nekaj časa obiskom v šoli ali sirotišnici, kjer se lahko družim z otroki. denar jim dam kot nagrado in v zameno za to, kar so ustvarili sami. kadar denar preprosto samo damo nekomu v roke, sicer verjamem, da imamo dober namen, a kaj jih s tem učimo? da lahko denar dobijo kar tako, ne da bi karkoli delali, samo ubogi morajo izgledati? denar bi jim sicer lahko preprosto kar dala in zanj ne bi zahtevala in želela ničesar, vendar pa bi v tem primeru otroci darilo lahko napačno razumeli. lahko bi mislili, da so denar dobili zato, ker so se mi zasmili, ker so videti ubogi, s čimer bi jih posredno lahko spodbudila k beračenju. otroci v deželah tretjega sveta so izredno kreativni in dobri delavci, ki ustvarjajo zelo lepe izdel-ke. ko kupimo njihov izdelek, jih ne samo nahranimo, ampak jim tudi sporočamo, da je za zaslužek potrebno delati. Z nakupom tako ne le izboljšujemo splošno stanje dežele, ampak še dodatno navdušujemo otroke, da bodo še rajši izdelovali in prodajali svoje izdelke. v primeru, ko pa jim denar samo damo, se otroci naučijo, da dela oziroma prodaje ne potrebujejo, da lahko samo prosijo za denar. tako se lahko slej ko prej zgodi, da njihovih izdelkov ne bomo več videli, videli bomo samo še ubogega berača.

Naučimo jih torej pošteno delati, ne pa beračiti!

ali se tudi vam kdaj zazdi, da življenje pogosto jemljemo pretirano resno, in da se kar naenkrat znajdemo v breznu zategnjenosti in nezmo-žnosti, da bi se sprostili v danem trenutku in uživali v tem, kar nam tisti trenutek ponuja? jaz vem, da svet in življenje nasploh velikokrat jemljem preveč resno ravno zaradi tega, ker sem na svojih potovanjih v

85

teh letih videla toliko grozot, ki so v resnici veliko težje za srce, kot pa je prikazano na televiziji. a ob vsem tem ne smem pozabiti, da je svet tudi izredno topel in vznemirljivo lep ter da ravno revni predeli naše Zemljice odkrivajo čarobne nasmehe in pristne, neokrnjene vrline. odprta srca ljudi po svetu mi vedno znova dokazujejo, da je življenje pravzaprav pre-cej preprosto in da se tiste magične stvari zgodijo šele takrat, ko smo se pripravljeni popolnoma sprostiti in pogledati na situacijo tudi z bolj pozitivne in vesele plati.

86

Recept za Zdrave sladkosnede

KAMBOŠKI LASSI

• 1 jogurt • 1 pest sezonskega sadja (jagode, borovnice,

maline)• ½ ananasa ali manga• 1 čajna žlička kokosovega sladkorja ali drugega

sladila• led

vse skupaj stresemo v posodo in zmešamo s paličnim mešalnikom. Še bolje je uporabiti blender*. lassi lahko posujemo tudi s kakšno začimbo, svežo ali posušeno. jaz na primer rada dodam kurkumo in vanilijo. bodite krea-tivni in si ga ustvarite po svoje!

V kAMBodžI SEM SpIlA VElIko lASSIjEV. To So

oSVEžIlNI NApITkI z jogurToM, kI So SlASTNI,

prEproSTI IN IzrEdNo hrANljIVI. NA ŠrIlANkI SMo jIh pIlI Iz kISlEgA MlEkA IN So BIlI prAV

TAko IzrEdNo doBrEgA okuSA. zA TISTE z NEzMo-

žNoSTjo prEBAVljANjA lAkTozE SI V TrgoVI-

NI lAhko kupITE TudI jogurT BrEz lAkTozE AlI

pA EkSpErIMENTIrATE S kokoSoVIM AlI SojINIM

jogurToM. lASSI SI lAhko prIVoŠčITE zA zAjTrk AlI

koT zdrAVo MAlIco.

15 MIN

87

Recept za Zdrave sladkosnede

88

Že Gandhi je trdil, da bo sladkor iz kokosove-ga cveta rešil težave zahodnega sveta. počasi se pričenjamo zavedati, da je beli sladkor ena iz-med največjih drog današnjega časa. nahaja se v brezalkoholnih pijačah, marmeladah, vseh sla-ščicah, bonbonih, čokoladah, sladoledih, kompo-tih, nekaterih mlečnih napitkih in tudi v mnogih drugih živilih. vsebuje ga tudi večina predelanih industrijskih izdelkov, saj je sladkor eden izmed boljših konzervansov. v dobi potrošništva je na-mreč nujno, da imajo izdelki na trgovskih policah čim daljši rok trajanja. sladkor poleg tega, da pov-zroča hiter dvig krvnega sladkorja in posledično preveliko sproščanje hormona inzulina, odvzema iz telesa tudi minerale in vitamine. od sladkorja hitro postanemo odvisni in tako hlepimo po še in še in se kar naenkrat vrtimo v čudnem začaranem krogu, iz katerega ne vidimo izhoda.

ESEN

cA d

o z

drAV

EgA

VSAk

dANA

Sladilo

89

veliko sem prebrala o škodljivosti belega sladkorja, zato sem se odločila, da ga, kolikor se le da, črtam iz svojega prehranskega načrta. v to odloči-tev sem bila pravzaprav prisiljena, saj je bilo moje črevesje že tako osla-bljeno, da sem morala sladkor čimbolj omejiti. kmalu po tem, ko sem beli sladkor izključila iz prehrane, sem pri sebi opazila manj čustvenih nihanj, izboljšano prebavo, konec napihnjenosti in glivičnih obolenj. mo-ramo namreč vedeti, da se glivice, med katere štejemo tudi kandido, naj-raje hranijo ravno s sladkorjem. seveda pa se s tem moje sladko življenje ni končalo, saj obstaja veliko nadomestil za sladkor, ki ne koristijo samo diabetikom, temveč tudi vsem, ki želimo imeti nivo energije na najvišji ravni in obenem pazimo na svoje zdravje. izberite svoje sladilo tudi vi:

• nektar iz kokosovih cvetov v sirupu ali v prahu• rjav agavin sirup• mesquite*• stevia• yacoon sirup*• lucuma*• javorjev sirup• domači med

Za pripravljanje sladic pa po zgledu naših babic lahko uporabimo tudi suho sadje, kot so datlji, rozine, nežveplane marelice in slive.

160

maja novak je pri 22 letih, ko doma preprosto ni več videla priložnosti za mentalno, duhovno in poslovno rast, pustila vse in se sama odpravila v neznano. postala je popotnica. raziskala je kar nekaj kotičkov našega planeta, glavni akterji v knjigi pa so ljudje, s katerimi je spletla globoke vezi in od katerih se je učila tistih najbolj skritih in še neodkritih resnic o življenju.

knjiga nas popelje v svet domačinov in čudovitih ljudi, ki so jo posvojili in vzeli za svojo, ko je postala del njihovega domačega vsakdana. v knji-gi so zapisane zgodbe, ki jih je doživela, in sicer vse od romantičnega latinskega sveta karibov in mehike do skrivnostnih in kulinarično zani-mivih kotičkov azije. tu so izkušnje, ki so nastale ob njenem delu v Zda, na novi Zelandiji in tudi tiste, ki so nastale v svetu ekstremno bogatih milijarderjev, ki uživajo na prestižnih morskih lepoticah. knjiga vam bo dala širši vpogled v svet in v razmišljanja različnih ljudi, obenem pa po-globila vaše razmišljanje o sebi, če boste to želeli. navdušila vas bo nad potovanji in vas opogumila, da se lotite tistega, za kar živi vaše srce, da si v življenju privoščite vse, kar si zaslužite in da ste pri tem ponosni nase in na to, kar dosegate.

vsako poglavje prinaša tudi recept za slastno jed ali napitek in nasvete, ki jih je maja zbirala na svojih poteh od različnih ljudi, ki se ukvarjajo z zdravjem in s prehrano. esenca jo je vodila po poti od zanzibarskega zdravilca, portoriškega reiki izvedenca, nutricista davida Wolfa do pri-ljubljene savine atai in mističnega taoističnega učitelja dušana donka. kak recept in nasvet preizkusite tudi vi!