Upload
others
View
0
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
B&B
VIŠJA STROKOVNA ŠOLA
Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Program: Inženir logistike
Modul: Vojaška logistika
POBOJI VOJNIH UJETNIKOV NA
SLOVENSKEM
Mentorica: dr. Valerija Bernik Kandidat: Zdravko Gregl
Dobova, julij 2019
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici dr. Valeriji Bernik za njeno strokovno svetovanje,
potrpežljivost in spodbudo pri pisanju diplomskega dela.
Hvala moji ženi Branki, hčeri Sari in sinu Marku za pomoč in razumevanje v času
študija.
Zahvaljujem se tudi lektorici Metki Bartol, ki je mojo diplomsko nalogo jezikovno in
slovnično pregledala.
IZJAVA
»Študent Zdravko Gregl izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga
napisal pod mentorstvom dr. Valerije Bernik.«
»Skladno s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah
dovoljujem objavo tega diplomskega dela na spletni strani šole.«
Dne _____________ Podpis: __________________
POVZETEK
Pričevanja preživelih govorijo, da so na območju Slovenije po 15. maju 1945 potekali
množični poboji ujetih pripadnikov vojaških enot in civilistov. Med pobitimi so bili tudi
starci, ženske in otroci. Usmrtitve so se izvajale brez pravnomočnih obsodb v
pristojnosti sodišč, za katere so tudi takrat veljale norme takratnega sodobnega sveta.
Šlo je za hudo kršenje človekovih pravic, storjena je bila nepopravljiva krivica vsem
tistim, ki se niso strinjali s takratnimi politikami ter načinom vodenja novonastale
oblasti. Odgovornost za ta dejanja nosijo tako tisti, ki so poboje ukazali, kakor tudi
tisti, ki so jih izvrševali.
Sledi takratnih okrutnih dejanj v obliki zunajsodnih pobojev najdemo po vsej Sloveniji.
Krvniki so ponekod trupla skrbno skrili v rudniških jaških ali kraških breznih, drugod
pa so jih samo površno prekrili z zemljo. Veliko zakopanih je bilo še živih oziroma ne
povsem mrtvih, tako da so ti pozneje umirali pod težo drugih trupel, ki so bila odvržena
nanje. Redkim se je uspelo rešiti in prav ti so pričevali o okrutnosti takratnih dejanj.
Danes se teh okrutnih dejanj takratnega sistema ne da popraviti, lahko pa se iz tega
veliko naučimo ter stremimo k temu, da se kaj takega nikoli več ne ponovi.
Ključne besede: povojni poboji, vojni ujetnik, haaške konvencije, množično
grobišče, Brežiško polje
ABSTRACT
The testimonies of survivors bear witness that after 15th May 1945, mass killings of
captured military units and civilians took place on the territory of Slovenia. Those
slaughtered also included the elderly, women and children. Executions took place
without any final convictions, without the application of any jurisdiction of courts,
completely contrary all judicial standards of the civilized world of that time. This was
a case of severe violation of human rights, and irreparable injustice was done to all
those who disagreed with the then policy and the political methods of the newly
created governmental establishment. The accountability for such acts lies on those
who ordered mass killings as well as on those who executed them.
Traces of the cruel acts of that post-war time which took the form of out-of-court
executions can be found all over Slovenia. Executioners sometimes carefully hid the
corpses in mineshafts or Karst abysses, but at other times merely covered them with
a thin layer of soil. Many people were buried alive or not yet in a state of being
completely dead, so that they were left to die under the weight of other corpses that
were thrown over them. There were only few who managed to escape and save
themselves; however, they became the ones who could provide testimonies to
evidence the cruelty of the acts committed in the past. Even if it is impossible to correct
the cruel acts of the political system of that time, we can still learn from our history
and strive to prevent any such things from ever happening again.
KEY WORDS: post-war mass killings, war prisoners, the Hague conventions,
mass graves, the Brežiško polje field
KAZALO
1 UVOD ............................................................................................................... 1
1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA ................................................................... 1
1.2 CILJI DIPLOMSKEGA DELA ...................................................................... 1
1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE ............................................................... 2
1.4 METODE DELA ......................................................................................... 2
2 OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV ............................................................. 2
2.1 VOJNI UJETNIK ......................................................................................... 2
2.2 MEDNARODNO HUMANITARNO PRAVO ................................................ 3
2.3 HAAŠKO PRAVO ....................................................................................... 3
2.4 ŽENEVSKO PRAVO .................................................................................. 4
2.5 POVOJNI POBOJI ..................................................................................... 5
2.6 MNOŽIČNA GROBIŠČA ............................................................................ 6
3 SITUACIJA OB KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE V SLOVENIJI ............... 7
3.1 VOJAŠKA SITUACIJA NA SLOVENSKEM LETA 1945.............................. 7
3.2 VZPOSTAVITEV NOVE VLADE NA SLOVENSKEM LETA 1945 ............... 8
3.3 PRAVNA PODLAGA TER POOBLASTILO IN NAVODILO ZA MEDVOJNE
IN POVOJNE ZUNAJSODNE USMRTITVE .......................................................... 9
4 ŽRTVE VOJNEGA IN POVOJNEGA NASILJA .................................................. 9
4.1 ŽRTVE POVOJNEGA NASILJA ............................................................... 10
4.2 VRSTE POVOJNIH GROBIŠČ ................................................................. 14
5 POVOJNI POBOJI NA OBMOČJU BREŽIŠKEGA POLJA .............................. 17
5.1 KRŠKO-BREŽIŠKO POLJE Z MESTOM BREŽICE ................................. 17
5.2 GROBIŠČE V OSREDKIH PRI MOSTECU .............................................. 19
5.3 USTNI DOKAZI ZA POVOJNE POBOJE NA OBMOČJU BREŽIŠKEGA
POLJA ................................................................................................................ 20
PRIČEVANJE VAŠČANOV MOSTECA IN MIHALOVCA ................................ 21
PRIČEVANJE DOBOVSKEGA NADUČITELJA FRANJA VADNALA .............. 22
PRIČEVANJE KNOJEVCA .............................................................................. 23
PRIČEVANJA TAKRATNIH DOMAČINOV ...................................................... 24
5.4 MATERIALNI DOKAZI ZA POVOJNE POBOJE NA OBMOČJU
BREŽIŠKEGA POLJA ........................................................................................ 27
6 PREVERJANJE HIPOTEZ .............................................................................. 30
7 ZAKLJUČEK ................................................................................................... 31
LITERATURA IN VIRI ............................................................................................ 33
7.1 Priloge ...................................................................................................... 35
7.1.1 Priloga 1: Nalog za uničenje vseh dokazov medvojnih in povojnih
pobojev 35
7.1.2 Priloga 2: Dokaz o predaji vojnih ujetnikov iz Vetrinjskega polja v Avstriji
Titovi armadi ................................................................................................... 37
7.1.3 Priloga 3: Odlok Slovenskega narodnega osvobodilnega odbora
(SNOO) glede zaščite slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev
in združitev ...................................................................................................... 38
7.1.4 Priloga 4: Kardeljev ukaz Kidriču za hitrejše čiščenje razrednega
sovražnika ....................................................................................................... 39
7.1.5 Priloga 5: Intervju z gospo Ivanko Kramer iz Dobove ........................ 40
KAZALO SLIK
Slika 1: Mumificirana trupla iz Barbarinega rova ..................................................... 16
Slika 2: Zemljevid Mosteca, karta iz spletnega atlasa Slovenije.............................. 18
Slika 3: Geopedija – prikrita vojna grobišča v Sloveniji, grobišče 53 v protitankovskem
jarku ....................................................................................................................... 19
Slika 8: AFŽ pri zagrinjanju tankovskega jarka ....................................................... 26
Slika 4: Sondiranje na Mostecu, 2010 .................................................................... 28
Slika 5: Človeške kosti na dnu meter in pol globoke sonde .................................... 28
Slika 6: Grobišče je širše od sond, ki so jih smeli izkopati....................................... 29
Slika 7: Skica poteka tankovskega jarka na Mostecu ............................................. 30
POJMOVNIK
denunciánt: kdor denuncira, ovaduh
denunciántski: pridevnik od denunciant, ovaduški
denunciántstvo: dejavnost denunciantov, ovaduštvo
KRATICE IN AKRONIMI
AFŽ: Antifašistična fronta žensk
CAE: Centralna abecedna evidenca
JNS: Jugoslovanska nacionalna stranka
KNOJ: Korpus narodne obrambe Jugoslavije
KPS: Komunistična partija Slovenije
MORK: Mednarodni odbor Rdečega križa
NDH: Neodvisna država Hrvaška
NRS: Narodna radikalna stranka
OF: Osvobodilna fronta
OZNA: Oddelek za zaščito naroda
SDS: Samostojna demokratska stranka
SLS: Slovenska ljudska stranka
SNOO: Slovenski narodnoosvobodilni odbor
SNOS: Slovenski narodnoosvobodilni svet
SSJ: Socialistična stranka Jugoslavije
VOS: Varnostno-obveščevalna služba
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 1 od 42
1 UVOD
1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA
Po koncu druge svetovne vojne so v Sloveniji sistematično kršili pravico do življenja,
ki zajema pravico živeti brez strahu in diskriminiranja, prepoved mučenja, osebno
svobodo, svobodo verskih skupnosti, človekovo dostojanstvo in varstvo človekove
osebnosti, neodvisnost sodstva in pravico poštenega sojenja ter svobodo gibanja.
Vojni ujetniki v Sloveniji ob koncu druge svetovne vojne so bili nemški vojaki, ki so po
podpisu kapitulacije Nemčije 8. maja 1945 nadaljevali že prej začeto umikanje s
področja Jugoslavije. Največ jih je na ozemlje Slovenije prihajalo iz treh smeri, in sicer
Varaždina, Zagreba in Karlovca, umik pa so nadaljevali skozi Slovenijo proti Avstriji.
Šlo je za skupino več sto tisoč vojakov z vso opremo in orožjem. Poleg njih so se
umikale tudi množice protipartizanskih kolaboracionističnih enot različnih narodnosti
in civilisti, ki so bili nasprotniki prihajajočega sistema, z namenom, da se prek
slovenskega ozemlja v smeri Avstrije in Italije izmaknejo jugoslovanskemu ujetništvu.
To bi dosegli s predajo Britancem in Američanom v Italiji in Avstriji.
Slovenski domobranci in nekaj četnikov so se na Koroškem uspeli prebiti skozi
partizanske postavitve in so se po prehodu reke Drave predali britanski vojski, ki jih
je internirala na Vetrinjskem polju južno od Celovca. Tja se je zateklo tudi več tisoč
ustaških, hrvaških domobranskih ter srbskih vojakov in civilistov, ki so prav tako bežali
pred novimi jugoslovanskimi komunističnimi oblastmi.
Seveda je zanje postalo pogubno, ko je zavezništvo za Sredozemlje izdalo ukaz, da
se vse Jugoslovane, ki so služili nemškim oboroženim silam, vrne Titovim oblastem.
V času ob koncu druge svetovne vojne so že bila v veljavi določila vojnega in
humanitarnega prava, ki so se nanašala na ravnanje s poraženci v vojni oziroma na
ravnanje in zaščito vojnih ujetnikov. Jugoslovanske oblasti so ta določila v Sloveniji
ob koncu druge svetovne vojne množično kršile ter izvajale množične poboje oziroma
likvidacije zajetih poražencev, med njimi tako vojakov kot tudi civilnega prebivalstva.
1.2 CILJI DIPLOMSKEGA DELA
V diplomskem delu smo si zastavili za cilj raziskati ravnanje z vojnimi ujetniki v
Sloveniji ob koncu druge svetovne vojne. Poleg tega smo želeli preveriti tudi, ali so
bili v povojne poboje zajeti tudi vojni ujetniki v kraju Mostec pri Dobovi.
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 2 od 42
1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE
V diplomskem delu smo preverili dve hipotezi:
• Vojnim ujetnikov v Sloveniji so bile ob koncu druge svetovne vojne množično
kršene človekove pravice, nad njimi so bili izvajani vojni poboji.
• V kraju Mostec pri Dobovi je prišlo do zunajsodnega poboja vojnih ujetnikov v
času po koncu druge svetovne vojne.
Predpostavljali smo, da se je problematika ravnanja z vojnimi ujetniki v času po koncu
druge svetovne vojne v Sloveniji začela odpirati šele po slovenski osamosvojitvi leta
1991. Pred tem so te vsebine veljale za tabu temo socialističnega režima. Raziskave
in literatura na to temo po naši predpostavki večinoma izhajajo iz obdobja po letu
1991. Viri in literatura, ki obravnavajo to tematiko, bi pred tem obdobjem lahko izšli le
v tujini.
Pri pisanju diplomskega dela smo se osredotočili predvsem na literaturo in vire v
slovenskem jeziku. Pričakovali smo omejitve v raziskavi predvsem v tem smislu, da
zaradi tega, ker se 46 let nihče ni intenzivno ukvarjal s to tematiko, tudi vsi podatki o
razsežnosti pojava povojnih pobojev ne bodo dostopni.
1.4 METODE DELA
Uporabili smo analitično metodo, s katero smo zbrali informacije o obravnavani
tematiki ter že narejene raziskave. Zbrali smo že objavljena pričevanja sodobnikov ter
raziskave, ki so bile narejene na sami lokaciji raziskovanega grobišča pri vasi Mostec,
opravila pa jih je Služba za vojna grobišča Ministrstva za delo Republike Slovenije
pod vodstvom Marka Štrovsa, vodje službe za vojna grobišča leta 2010. Upoštevali
smo tudi raziskavo dr. Vide Deželak Barič z Inštituta za novejšo zgodovino, kjer so
končali projekt popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja, s katerim smo
Slovenci dobili prvo zelo natančno bazo s podatki in okoliščinami smrti umrlih med in
po drugi svetovni vojni. Poleg analitične metode smo pri opisovanju problematike
uporabili tudi opisno metodo ter metodo združevanja oziroma kompilacije podatkov.
Prav tako smo uporabili metodo intervjuja, in sicer smo opravili intervju s še živo pričo
dogodkov na Mostecu.
2 OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV
2.1 VOJNI UJETNIK
Za vojne ujetnike štejejo predvsem pripadniki oboroženih sil ene od vojskujočih se
strani kot tudi pripadniki milice in prostovoljnih odredov, ki pripadajo oboroženim silam
in ki pridejo pod oblast nasprotnika. Status vojnega ujetnika uživajo tudi osebe, ki
sicer ne pripadajo redni vojski, a so po konvenciji izenačene s pripadniki te vojske. Pri
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 3 od 42
tem gre predvsem za osebe, ki pripadajo odporniškim in partizanskim gibanjem.
Konvencija postavlja pogoje, ki jih morajo izpolnjevati, če želijo uživati koristi te
konvencije. Predvsem morajo biti ta gibanja organizirana na način, da imajo svojega
vodjo, ki je odgovoren za podrejene: nositi morajo stalni razločevalni znak, ki ga je
mogoče razpoznati na daljavo, javno morajo nositi orožje in se v svojih operacijah
podrejati vojnim zakonom in običajem.
Status vojnih ujetnikov imajo tudi člani rednih oboroženih sil, ki pripadajo vladi, čeprav
je nasprotnik ne prizna. Ta status lahko pridobijo tudi prebivalci ozemlja, ki ni
okupirano, a se spontano uprejo sovražniku, ki vdira v njihovo deželo. Morajo pa javno
nositi orožje in se ravnati po pravilih vojnega prava. Ob tem je zelo pomembno
omeniti, da pripadniki vojaške sanitetne službe v nobenem primeru ne morejo postati
vojni ujetniki, ker zanje veljajo posebna pravila (Žnidaršič, Klanšek, 1976).
Pravice vojnih ujetnikov v celoti ureja 4. ženevska konvencija, nastala leta 1949, kot
posledica nepravilnega ter nehumanega ravnanja z vojnimi ujetniki med drugo
svetovno vojno in po njej.
2.2 MEDNARODNO HUMANITARNO PRAVO
Do druge polovice 19. stoletja so bili ukrepi za zaščito vojnih žrtev neformalne narave;
po navadi so se o njih dogovorili armadni poveljniki, veljali pa so za čas posameznega
spopada ali bojne akcije. To se je spremenilo z rojstvom mednarodnega
humanitarnega prava, ki mu je botroval Mednarodni odbor Rdečega križa.
Mednarodno humanitarno pravo predstavlja sistem pravil, katerih namen je omejiti
uporabo nehumanih metod in sredstev vojskovanja ter zaščititi osebe, ki niso
udeleženci v spopadu. Pravila mednarodnega humanitarnega prava, ki ga ponekod
imenujejo tudi vojno pravo, določajo haaške in ženevske konvencije. Haaško pravo
se je začelo razvijati v drugi polovici 19. stoletja in ureja predvsem metode in sredstva
bojevanja. Ženevske konvencije pa so danes temeljni pravni dokumenti na področju
mednarodnega humanitarnega prava in so zavezujoči za države podpisnice. Ključno
vlogo pri nadzoru uresničevanja pravil ima danes Mednarodni odbor Rdečega križa
(Skupaj močnejši, b. l.).
2.3 HAAŠKO PRAVO
Haaško pravo se predvsem nanaša na določila, konvencije in deklaracije, ki so bile
sprejete na mednarodnih mirovnih konferencah v Haagu leta 1899 in leta 1907.
Nanašajo se predvsem na zaščito ranjencev na bojišču in vojnih žrtev ter določajo
nekaj pravil o vodenju vojne.
Haaška konvencija iz leta 1907 je določala, katere skupine vojakov imajo v primeru
zajetja pravico do statusa vojnega ujetnika, in predpisala, kako je treba v ujetništvu
ravnati z njimi. V prvi svetovni vojni (od 1914 do 1918), ko je bilo veliko mož v
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 4 od 42
ujetništvu po več let, pa se je še pokazalo, da je treba določiti, kakšno naj bo življenje
v taboriščih za vojne ujetnike: v kakšnih razmerah naj živijo, kakšno delo se sme od
njih zahtevati in kako naj se med njimi ohranja disciplina. To je bilo dopolnjeno leta
1929 (Dolenc, 1993, 27).
2.4 ŽENEVSKO PRAVO
Začetki nastanka ženevskega prava segajo daleč nazaj, natančneje v 22. avgust
1864. Takrat so se v Ženevi zbrali predstavniki dvanajstih evropskih držav in podpisali
1. ženevsko konvencijo o zaščiti bolnih in ranjenih vojakov ne glede na narodnost
(Dolenc, 1989, 16).
Povod za nastanek te konvencije pa je nastal še prej. Vse se je začelo v severni Italiji,
natančneje v bližini vasi Solferino 24. junija 1859, ko sta se v celodnevni bitki spopadli
armadi cesarske Avstrije in francosko-sardinske zveze. Izgube so bile hude, okrog
40.000 mrtvih, ranjenih ali pogrešanih. Vojaške sanitetno-medicinske službe takrat
sploh niso poznali, zato je veliko ranjenih umrlo v hudem trpljenju predvsem zaradi
pomanjkanja medicinske nege. Ranjence so takrat nekako transportirali do bližnjih
okoliških vasi, kjer so jih nekako oskrbeli oz. negovali, kakor so jih pač znali. Neki
mladi Švicar po imenu Henry Dunant, zgrožen nad videnim trpljenjem ranjenih
vojakov, je začel v bližnji cerkvi v Castiglionu organizirati pomoč s sodelovanjem
krajanov. Po vrnitvi domov v Ženevo ga je to videno trpljenje ranjencev močno
preganjalo, zato je napisal knjigo o svojem doživetju na bojišču z naslovom »Spomini
na Solferino«. Izdana je bila leta 1862 in vzbudila pozornost po vsej Evropi. V njej je
Dunant predstavil zamisel, da bi v vojnem času morali vzpostaviti oziroma organizirati
vojaško medicinsko službo, katere namen bi bil pomoč ranjenim v času vojskovanja,
v mirnem času pa bi usposabljali ter urili svoje prostovoljne člane za tovrstno delo.
Predlagal je tudi, da naj bi imeli ranjeni in vsi tisti, ki skrbijo zanje, nevtralni položaj na
bojišču. Da bi pomagali doseči ta v knjigi zastavljeni cilj, so se združili štirje ženevski
meščani: Gustave Moynier, predsednik ženevskega Društva za javno pomoč, general
Guillaume-Henri Dufour, dr. Louis Appia in dr. Theodore Maunoir, ki so se pridružili
Dunantu in ustanovili Mednarodni odbor za pomoč ranjencem, ki je pozneje postal
Mednarodni odbor Rdečega Križa (MORK). Na povabilo Mednarodnega odbora se
oktobra 1863 sestanejo strokovnjaki 16 držav v Ženevi ter sprejmejo deset resolucij,
ki so pomenile ustanovno listino Rdečega križa. Temeljile so na Dunantovih predlogih
ter določale dejavnost in delovne metode odborov za pomoč ranjenim (Dolenc, 1993,
14).
Zato od podpisa 1. ženevske konvencije naprej velja, da morajo vojskujoče se strani
reševalna vozila, vojne bolnišnice in medicinsko osebje priznavati za nevtralne in jih
kot take varovati in spoštovati. Ranjene in bolne vojake ne glede na to, kateri državi
pripadajo, je treba ščititi in skrbeti zanje (Dolenc, 1993, 16).
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 5 od 42
Za zaščito vojnih ujetnikov je bila leta 1929 sprejeta 3. ženevska konvencija, ki je
določala ravnanje z vojnimi ujetniki. Sprejem te konvencije so terjale razmere po prvi
svetovni vojni. V času po koncu druge svetovne vojne je bila to torej temeljna
konvencija, ki je urejala status vojnih ujetnikov. Kraljevina Jugoslavija je tudi bila
podpisnica te konvencije in po podpisu sporazuma Tito-Šubašić bi jo tudi Titova
partizanska vojska morala spoštovati (Gabrijel, 2019).
Potreba po sprejetju konvencije, ki bi ščitila civilno prebivalstvo, se je pokazala že
med obema vojnama. Zato so na 15. mednarodni konferenci v Tokiu sprejeli načrt
konvencije 4. ženevske konvencije. Zasedanje ter sprejetje te konvencije sta bila
planirana že leta 1940, vendar se to ni zgodilo, ker se je že začela druga svetovna
vojna. Zaradi tega je bila 4. ženevska konvencija sprejeta šele leta 1949, torej po
drugi svetovni vojni. S temi štirimi ženevskimi konvencijami so zajamčene pravice
ranjenih, bolnih vojakov in brodolomcev pa tudi vojnih ujetnikov, internirancev in
drugih civilnih oseb. Seveda pa je usoda vojnih žrtev odvisna od tega, ali države
podpisnice konvencij obveze, povezane z njimi, tudi izpolnjujejo (Žnidaršič, 1976).
Socialistična Jugoslavija je druga na svetu, takoj za Švico, pristopila k ženevskim
konvencijam o varstvu vojnih žrtev, in sicer 12. avgusta 1949.
2.5 POVOJNI POBOJI
Povojni poboji so izraz za zunajsodne pomore vojnih ujetnikov in civilistov neposredno
po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji. Izraz predstavlja povojne revolucionarne
čistke, imenovane tudi čiščenja, ki jih je po vzoru sovjetske revolucije ukazalo tedanje
jugoslovansko partijsko vodstvo. Množična grobišča so bila desetletja načrtno skrita
pred javnostjo, čeprav so lokalni prebivalci vedeli zanje. Likvidacije vojnih ujetnikov in
civilistov so se izvajale večinoma na samem mestu grobišč (Nova 24 tv, 2016).
Danes je dokumentiranih več kot 600 množičnih grobišč, ki se nahajajo v kraških
jamah, zapuščenih rudniških jaških, protitankovskih jarkih, v izkopanih jamah in na
podobnih lokacijah. V grobiščih so posmrtni ostanki domačih ljudi, poleg katerih pa še
najmanj 100.000 oseb drugih narodnosti. Ta množična grobišča se nahajajo ob
»trasah smrti» ali poteh, po kateri so se maja 1945 umikale polmilijonske kolone
beguncev iz Jugoslavije proti avstrijski meji, in ob poteh, po katerih so jih Angleži, ki
jim niso dali azila, množično vračali nazaj v Jugoslavijo (Nova 24 tv, 2016).
Za »trase smrti« vodja Službe za vojna grobišča Marko Štrovs navaja, da so potekale
od Pliberka v Dravograd, Maribor, Kidričevo in proti hrvaški meji. Na tej prvi »trasi
smrti« je tudi največje grobišče, in sicer v Teznem v Mariboru, kjer je bilo po njegovi
oceni pobitih več kot 30.000 oseb. Po uradnih podatkih naj bi bilo žrtev polovico manj,
vendar končne številke še nimamo. Zanimivo je, da ob tej poti, ki ji Hrvati pravijo
»križni put» ali »križev pot« in je potekala od Dravograda do Maribora, ni bilo
evidentirano nobeno množično grobišče, saj ga nihče ni našel in evidentiral. Druga
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 6 od 42
pot oziroma »trasa smrti« je potekala od Dravograda po Mislinjski dolini čez Dolič in
potem v Celje, kjer je po oceni Štrovsa ogromno morišč skupaj z več kot 30.000
žrtvami. Huda Jama je samo ena med njimi. Večja morišča so zasuta v tankovskem
jarku, ki je oklepal mesto Celje, in proti Levcu ter okrog Teharij, kamor so vozili žrtve
iz celjskih taborišč, pa vse do Brežic, in jih tam pobijali. Tretja »trasa smrti« teh
množičnih morišč vodi od Vetrinja, kjer so bili nastanjeni begunci iz Jugoslavije, prek
Hrušice pri Jesenicah do Radovljice, kjer so velika grobišča, pa do Škofje Loke, Kranja
in Šentvida pri Ljubljani. V bližini je veliko grobišče pri Podutiku in potem v Kočevskem
rogu. Po mnenju Štrovsa so štiri največja brezna, kjer je po njegovi oceni več kot tisoč
žrtev – brezno Zalesnika, Grgar na Trnovski planoti, Golobivnica pri Sežani in
Socerbska jama – še neraziskana. Na območju Ilirske Bistrice se po mnenju Štrovsa
nahaja največje grobišče, in sicer Kaserova jama (Nova 24 tv, 2016).
Raziskovalci danes ugotavljajo, da po več kot štirinajstletnih raziskavah Inštituta za
novejšo zgodovino še nimamo vseh podatkov o številu žrtev in vseh lokacijah, kjer so
posmrtni ostanki žrtev. Dr. Vida Deželak Barič navaja, da je bilo v raziskavi
ugotovljeno, da je med drugo svetovno vojno in zaradi nje do januarja 1946 umrlo
99.809 prebivalcev Slovenije, kar predstavlja 6,6 odstotka populacije. Med temi je tudi
okrog 15.000 tistih, ki so bili umorjeni po 15. maju 1945, vse do januarja 1946 (Nova
24 tv, 2016).
2.6 MNOŽIČNA GROBIŠČA
Množična grobišča so po navadi posledica zločinov proti človeštvu, kot so: genocid
(genos – rod, caedere – ubijanje), politicid (iztrebljanje skupine oseb zaradi njihovega
političnega prepričanja), holokavst (genocid nad Judi) in podobnih množičnih pobojev
prebivalstva (Državni zbor, 2014).
Obstajajo različne definicije in tipologije množičnih grobišč. Vsaka opredelitev ali
tipologija vključuje ali poudarja različne značilnosti, kot so na primer število
pokopanih, način oblikovanja grobišča, fizični položaj teles, družbeni in pravni vidiki
ubijanja ali ustvarjanja groba ipd. V končnem poročilu Komisije strokovnjakov
Organizacije združenih narodov za nekdanjo Jugoslavijo je množično grobišče
opredeljeno kot »katero koli območje, namenjeno kot kraj stalnega pokopa trupel, kjer
je preprečeno njihovo premikanje z naravnimi elementi, in ki vsebujejo dve ali več
trupel«. Strokovnjaki Komisije so opredelili štiri glavne vrste množičnih grobišč s
poudarkom na pravnih vidikih in glede na način smrti:
• območje, kjer so trupla nezakonito ubitih civilistov in vojakov, pokopanih na
• primeren način;
• območje, kjer so trupla prej omenjenih pokopana na neprimeren način;
• območje, kjer so trupla žrtev množičnega pokola pokopana na primeren način;
• območja, kjer so prej omenjene žrtve pokopane na neprimeren način (Državni zbor, 2014).
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 7 od 42
V Sloveniji so množična grobišča nastala v večjem številu ob koncu druge svetovne vojne, ko so zmagovalci v vojni izvajali politicid nad poraženci.
3 SITUACIJA OB KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE V
SLOVENIJI
3.1 VOJAŠKA SITUACIJA NA SLOVENSKEM LETA 1945
V Sloveniji so spomladi leta 1945 potekale zaključne operacije jugoslovanske
partizanske vojske pod vodstvom Tita za osvoboditev slovenskega etničnega
ozemlja. Že marca 1945 sta bila oba slovenska partizanska korpusa vključena v 4.
jugoslovansko armado. Enote Jugoslovanske ljudske armade so do konca vojne
osvobodile večji del s Slovenci poseljenega ozemlja, razen Prekmurja. V Prekmurje
je namreč že 3. aprila 1945 vkorakala predhodnica Rdeče armade skupaj s
Prekmursko brigado. Čeprav je vojaško osvoboditev izvedla Rdeča armada, pa je
civilno oblast vzpostavila delegacija Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta.
Rdeča armada je nato nadaljevala ofenzivo proti Avstriji. V prvih dneh maja so Titove
partizanske enote osvobodile osrednjo Slovenijo. Ko je 8. maja nemška vojska uradno
kapitulirala, so na Slovenskem boji potekali še naprej, saj so se tod umikale nemške
in kolaboracionistične enote z Balkana. Poveljnik nemških enot v jugovzhodni Evropi
general Alexander Löhr se je predal partizanom 9. maja v Topolšici pri Šoštanju.
Istega dne so v Ljubljano vkorakale enote 7. korpusa in 29. hercegovske divizije. V
jutranjih urah istega dne so se Nemci umaknili tudi iz Maribora, vendar je tam še nekaj
dni vladalo vojno stanje (Wikipedija, druga svetovna vojna, 2019).
V zaključnih operacijah je 4. jugoslovanska armada, znotraj katere je deloval tudi
slovenski korpus, osvobodila tudi Primorsko in Trst. Aprila je 4. armada jugoslovanske
vojske začela prodirati po jugoslovanskih otokih, Gorskem Kotarju in Istri.
Triindvajsetega aprila sta se partizanom pri Ilirski Bistrici predali dve diviziji nemške
vojske. S tem je bila odprta pot do Trsta. V bojih so sodelovale tudi prekomorske
brigade, sestavljene iz jugoslovanskih izgnancev, vojnih ujetnikov, nekdanjih
italijanskih vojakov in internirancev. Bilo jih je okoli 35.000. Zaradi svojega znanja so
imeli pomembno vlogo v mornarici, v tankovskih enotah ter letalstvu, zaradi
številčnosti pa tudi v pehoti. Osvobajanje Trsta so izvajale enote 4. jugoslovanske
armade in šele zadnji dan bojev so v mesto prispeli tudi zahodni zavezniki (Wikipedija,
druga svetovna vojna, 2019).
Osvoboditev Koroške je izvajala 14. divizija, ko so se njene enote razporedile po vsem
narodnostnem ozemlju in obkolile nemške enote. Del partizanov je prodrl na Koroško
prek Beneške Slovenije. V Celovec je 8. maja vkorakal Kokrški odred.
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 8 od 42
Ob koncu vojne so se domobranci skupaj z Nemci umaknili na Koroško in v Furlanijo.
Z njimi je zbežalo tudi politično vodstvo in veliko civilistov. Mnogi so verjeli, da se bodo
skupaj z angleško in ameriško vojsko vrnili v Jugoslavijo in premagali komuniste ter
prevzeli oblast. Domobrance, ki so se zatekli na Koroško, so Britanci pod pretvezo,
da jih peljejo v Italijo, vrnili v Slovenijo Titovim oblastem. Spopadi na Slovenskem so
trajali še do 15. maja, čeprav je bila predaja podpisana že pred tem. Razlog za to, da
so se spopadi zavlekli, je bil v tem, da se poražena stran ni želela predati Titovi
partizanski vojski in se je na vsak način želela predati zahodnim zaveznikom oziroma
Britancem (Wikipedija, druga svetovna vojna, 2019).
3.2 VZPOSTAVITEV NOVE VLADE NA SLOVENSKEM LETA 1945
Na osvobojenem ozemlju so oblast že v času druge svetovne vojne prevzemali organi
Osvobodilne fronte. Ob približevanju konca vojne pa je prišlo do ustanovitve nove
slovenske vlade. Tako je bila 5. maja 1945 na slavnostni seji Slovenskega
narodnoosvobodilnega sveta v Ajdovščini ustanovljena nova slovenska vlada.
Razlog, da je bila ustanovljena v Ajdovščini, je bil v tem, da Ljubljana tistem času še
ni bila osvobojena, in v tem, da si je nova komunistična oblast želela osvoboditi
Primorsko in primorske Slovence priključiti matičnemu narodu. Člani vlade so bili
predstavniki skupin, združenih v OF. Predsednik vlade je postal Boris Kidrič,
podpredsednik dr. Aleš Bebler, minister za industrijo in rudarstvo Franc Leskošek,
minister za trgovino in oskrbo dr. Lado Vavpetič, minister za poljedelstvo Janez
Hribar, minister za gozdarstvo Tone Fajfar, ministrica za socialno politiko Vida
Tomšič, minister za narodno zdravje dr. Marijan Ahčin, minister za gradnje dr. Miha
Kambič in minister za lokalni promet Franc Snoj. Desetega maja 1945, dan po
osvoboditvi, pa se je slovenska narodna vlada preselila v Ljubljano in se tam
predstavila množicam. Zakon o ustanovitvi narodne vlade je od članov vlade zahteval
zaobljubo, da bodo delali v korist narodu. Vsak minister se je zaobljubil: da bo zvesto
in neumorno služil svojemu narodu, da bo izpolnjeval vse svoje dolžnosti vestno in
predano, da bo nadvse čuval in branil svobodo in neodvisnost, bratstvo in enotnost
vseh narodov Jugoslavije kakor tudi vse pridobitve narodnoosvobodilnega boja ter
storil vse za napredek federalne Slovenije in Demokratične federativne Jugoslavije.
Na volitvah 11. novembra 1945 je z veliko premočjo zmagala OF, na podlagi volilnih
rezultatov pa je bila 29. novembra 1945 razglašena Federativna ljudska republika
Jugoslavija (Wikipedija, druga svetovna vojna, 2019).
Nova oblast je na Slovenskem začela izvajati genocid nad poraženimi političnimi
nasprotniki po sovjetskem oziroma boljševiškem vzoru. Izvajanje likvidacij je potekalo
tudi v duhu povojnega maščevanja za medvojne grozote, ki so prizadele ljudi na
Slovenskem. Nova komunistična oblast je izvršila poboje številnih poraženih
pripadnikov oboroženih sil in tudi politično nezaželenih civilistov, večinoma brez
rednega sodnega postopka. Osnovni cilj teh čistk je bil uničiti razrednega nasprotnika
oziroma morebitno politično opozicijo, ki bi nasprotovala uvedbi komunističnega
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 9 od 42
režima po sovjetskem vzoru. Mladoletne so komunisti načeloma izpuščali, manjši del
zajetih pa so poslali na prisilno delo ali v zapore (Wikipedija, druga svetovna vojna,
2019).
Slovenski zgodovinarji so po osamosvojitvi odkrili dokaz, ki govori o tem, da so
povojne poboje dejansko zaukazali v vrhu politične oblasti in se niso izvajali spontano.
Gre za Kardeljev ukaz Kidriču za hitrejše čiščenje, ki ga dodajamo v prilogi (Priloga
4).
3.3 PRAVNA PODLAGA TER POOBLASTILO IN NAVODILO ZA
MEDVOJNE IN POVOJNE ZUNAJSODNE USMRTITVE
Pri odkrivanju resnice o vzrokih za medvojne poboje civilnega prebivalstva in
pripadnikov protipartizanskih enot kot tudi za še številnejše povojne poboje, ki
vključujejo tudi »razredne sovražnike« med civilnim prebivalstvom, je odločilnega
pomena partizanska revolucionarna zakonodaja, ki jo je že leta 1941 sprejel Vrhovni
plenum OF, preimenovan v Slovenski narodni osvobodilni odbor. Ta začetni zakon je
bil »Odlok Slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega
naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev«. Ta odlok je dejansko
»pravna podlaga« ter pooblastilo in navodilo za medvojne in povojne zunajsodne
usmrtitve vseh, ki niso delovali v okviru Osvobodilne fronte (Čertalič, Novak, 1976).
(Priloga 3).
4 ŽRTVE VOJNEGA IN POVOJNEGA NASILJA
Druga svetovna vojna in obdobje takoj po njej sta med Slovenci zahtevala 95.500
žrtev. Dr. Vida Deželak Barič z Inštituta za novejšo zgodovino je vodja projekta
popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Ta popis predstavlja prvo zelo
natančno bazo s podatki in okoliščinami smrti umrlih na Slovenskem. Nekatere
zahodne države so se takšnih stvari lotile kmalu po koncu druge svetovne vojne,
medtem ko se države srednje in vzhodne Evrope šele zdaj spoprijemajo s podobnimi
popisi. Slovenija je torej svetel primer, kako vzpostaviti natančne podatke, na podlagi
katerih je nato mogoče nadaljnje zgodovinsko delo, ki bi dodatno osvetlilo različne
vidike te totalne in uničevalne vojne.
Popisov žrtev druge svetovne vojne je bilo že kar nekaj. Nekateri popisi so bili izdelani
že med vojno, vendar je vsaka stran popisovala po svoje. Partizanska stran je
popisovala žrtve protikomunistične strani, protirevolucionarna stran žrtve
revolucionarnega terorja. Tako sta leta 1944 izšli dve knjigi. Protirevolucionarna stran
je izdala Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu
narodu, Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev pa knjigo
z naslovom Fašistično-domobranski teror nad Slovenci. Leta 1945, takoj po končanju
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 10 od 42
vojne, so ljudski odbori nadaljevali popisovanje, ki je danes neveljavno, saj se takrat
veliko ljudi s front, iz taborišč ter izgnanstva še ni vrnilo domov. Prvi poskus dejanske
ocene žrtev je nastal leta 1947, ko je Jugoslavija potrebovala podatke o smrtnih žrtvah
na mirovni konferenci.
V 70. letih 20. stoletja se je v zgodovinopisni stroki uveljavila ocena, da je med vojno
in neposredno po njej umrlo okoli 65.000 prebivalcev Slovenije. To je bila nekako
izhodiščna številka ob začetku raziskave. Tako je Inštitut za novejšo zgodovino leta
1997 začel raziskavo. Že tedaj so ugotovili, da bo treba raziskavo opraviti v treh fazah.
Prva je obsegala pregled temeljne literature – partizanskih monografij, popisov, ki so
nastajali v emigraciji, npr. Bele knjige slovenskega protikomunističnega odpora. V
drugi fazi so pregledovali arhivsko in dokumentarno gradivo – gradivo VOS-a, Ozne,
zapornih knjig iz obdobja okupacije in po vojni, gradiva bolnišnic, domobranskega
fonda itd. Zelo pomemben je bil fond Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in
njihovih pomagačev, ki je tudi po koncu vojne načrtno popisovala tako materialno
škodo kot smrtne žrtve. Ta fond je bil pred tem neizkoriščen. Na ta način je bilo odkrito
okoli 90.000 imen žrtev. Tretja faza pa je bila namenjena preverjanju zbranih podatkov
na podlagi sistematičnega pregleda predvsem mrliških matičnih knjig. Trenutno je v
bazi 97.500 evidentiranih slovenskih žrtev druge svetovne vojne. Strokovnjaki
ocenjujejo, da je približno 83.000 ljudi izgubilo življenje med vojno, več kot 14.000 pa
po vojni (Prvi pravi popis, 2012).
4.1 ŽRTVE POVOJNEGA NASILJA
Dogodki na Pliberškem polju in posledice, povezane z njimi, niso osamljeni primer ob
zaključku druge svetovne vojne. Podobni obračuni s kolaboranti so se dogajali tudi
drugje po Evropi.
Dr. Boris Mlakar z Inštituta za novejšo zgodovino v svoji študiji o obračunu s
kolaboranti po Evropi opisuje, da izstopa predvsem Francija, v kateri so izredna
sodišča, francoski partizani in posamezniki v želji po maščevanju sprva pomorili okrog
10.800 kolaboracionistov, od tega kakšnih 2200 po koncu vojne. Pozneje pa je uradna
Francija ravnala z izdajalci precej bolj spravno. Sprožili so 311.000 preiskav in v njih
za krive spoznali 49.000 Francozov, ovaduhov, pomagačev in članov gestapa, a od
teh so jih obsodili na smrt »le« 7031, smrtno kazen pa izvršili v zgolj 791 primerih.
Ostali so bili večinoma obsojeni na prisilno delo, dokler ni Charles de Gaulle večine,
predvsem žensk in mladoletnih, pomilostil (Mladina, 2007).
Še bolj spravljivo so ravnale druge države. Na Norveškem, ki je imela tedaj 3,3
milijona prebivalcev, so sodišča proti tako imenovanim kvizlingom izrekla 30 smrtnih
kazni. Izvedenih je bilo 93.000 preiskav, z odvzemom državljanskih pravic ali
odvzemom premoženja so kaznovali 25.000 ljudi, 72 posameznikov so obsodili na
dosmrtno ječo in jih nato leta 1948 večinoma pomilostili. Zadnji obsojeni na dosmrtno
ječo je bi izpuščen leta 1957 (Mladina, 2007).
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 11 od 42
Danska je tedaj imela 3,8 milijona prebivalcev. Po vojni so zaradi sodelovanja z
okupatorjem obsodili 14.500 ljudi, od tega na smrt »zgolj« 112. A zares je bilo
usmrčenih le 46 oseb, približno 10.000 so začasno odvzeli državljanske pravice, 3000
osebam pa za stalno (Mladina, 2007).
Na Nizozemskem so oblasti po vojni sprožile sodne postopke proti skoraj pol milijona
državljanom. Obsojenih z odvzemom premoženja ali državljanskih pravic je bilo
54.000 ljudi, izrečenih je bilo 154 smrtnih sodb, a dejansko izvršenih zgolj 42.
Prostovoljci v nemških enotah so dobili večinoma od 4 do 8 let zaporne kazni in zadnji
obsojeni na dosmrtno ječo je bi izpuščen leta 1979 (Mladina, 2007).
V Belgiji, v kateri je živelo 8 milijonov prebivalcev, so po vojni zaradi suma kolaboracije
odprli 405.000 dosjejev. Od 53.000 obsojenih Belgijcev so jih na smrt obsodili 2940
in 2340 na dosmrtno ječo, a so leta 1964 v zaporu sedeli le še štirje kolaboracionisti.
Čeprav je bil pravni aparat v Belgiji najbolj neusmiljen, so dejansko izvršili le 242
usmrtitev, zgodovinarji pa so našteli še 35 zunajsodnih likvidacij. Tudi v Luksemburgu,
ki je imel tedaj 270.000 prebivalcev, je po vojni prišlo do »zgolj« 7 zunajsodnih
usmrtitev, ugotavlja dr. Boris Mlakar (Mladina, 2007).
Dr. Božo Repe navaja, da razlika med moralo zaveznikov in vodstvom NOB ni bila
tako velika. Dejstva o tako imenovanem Pliberškem procesu javnost spoznava šele v
zadnjih letih. Bivša Jugoslavija pobojev namreč ni priznavala in je vse dokaze o njih
do leta 1976 brisala. Molčali pa so tudi Angleži in Američani. Kot namreč že leta
namigujejo hrvaški zgodovinarji, naj bi Angleži begunce in vojake iz Pliberka leta 1945
poslali nazaj v Jugoslavijo z vedenjem, da jih tam čaka hitra smrt, pri čemer bi lahko
šlo za kršitev mednarodnega prava, denimo tedaj veljavnih haaških ali ženevskih
konvencij, kar naj bi dokazovala tudi objavljena diplomatska korespondenca.
Šestnajstega septembra 1944 je ameriški politični svetovalec Alexander Kirk poslal
telegram ameriškemu zunanjemu ministru Cordellu Hullu, v katerem ga je obvestil, da
so se Sovjeti in Britanci dogovorili o vračanju vojnih ujetnikov, ki imajo sovjetsko
državljanstvo. Ameriški veleposlanik v Moskvi je zato pisal Hullu in zahteval pojasnilo.
Ko se je Hull srečal s Haroldom MacMillanom, prihodnjim britanskim premierjem in
tedanjim ministrom za Sredozemlje, mu je ta odgovoril, češ da »se s temi ljudmi več
ne bo postopalo kot z vojnimi ujetniki, zato zanje ženevske konvencije ne bodo več
veljale« (Mladina, 2007).
Prva žrtev tega dogovora je bilo 900.000 ruskih kolaboracionistov pod vodstvom
generala Andreja Vlasova. Ko so jih vrnili v Sovjetsko zvezo, je bilo vodstvo vojske
takoj likvidirano, ostali so pristali v ruskih taboriščih, gulagih. Naslednji na vrsti so bili
kozaki. Približno 3000 so jih iz Linza vrnili Sovjetom. In tako naprej vse do jedra
hrvaške fašistične države NDH. Njihova pot se je začela v obkoljenem Zagrebu 1.
maja 1945, ko je več sto tisoč ljudi, ki jih je ščitila tedanja hrvaška vojska, krenilo na
pot proti Avstriji. Na mejo so prispeli 7. maja, v dolini pri Pliberku pa so se 14. in 15.
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 12 od 42
maja vdali Britancem. Do Britancev je prva prišla skupina 130 članov tedanjega
hrvaškega parlamenta, ki naj bi jim bilo obljubljeno, da jih bodo takoj, ko bo mogoče,
poslali v Italijo (Mladina, 2007).
Dr. Mitja Ferenc, vodja evidentiranja lokacij množičnih pobojev po drugi svetovni vojni
v Sloveniji, opozarja, da se glavnina hrvaške vojske formalno Britancem ni vdala. Ob
poskusu vdaje na Pliberškem polju naj bi jim namreč angleški poveljnik dejal, da se
lahko vdajo samo jugoslovanski armadi. V tem trenutku so hrvaški poveljniki ugotovili,
da so v brezizhodnem položaju. Britanci so nato tudi tiste pripadnike hrvaških, srbskih
ali slovenskih vojaških formacij, ki so jih že pred tem razorožili, vrnili v Jugoslavijo.
Britanci naj bi tako nazaj pošiljali predvsem vojake, od 17. do 24. maja 1945 hrvaške,
od 24. do 27. maja srbske in od 27. do 31. maja slovenske (Priloga 2) (Mladina, 2007).
Na spletnem portalu Geopedija je prikazanih 598 potrjenih vojnih grobišč, ki jih je
raziskala Služba za vojna grobišča Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve
decembra 2009. Podatki o prikritih vojnih grobiščih so iz Evidence prikritih vojnih
grobišč, ki jo je pripravil prof. dr. Mitja Ferenc (Geopedia, 2009).
Slovenska policija je s preiskavo povojnih pobojev v Sloveniji in z iskanjem podatkov
o žrtvah v Centralni abecedni evidenci (CAE) leta 2010 potrdila 600 grobišč.
Pučnik v svojem delu »Množični povojni poboji« navaja sedem skupin žrtev povojnih
pobojev. V prvo skupino uvršča nemške vojake, ki so bili zajeti po zadnjih vojaških
spopadih in kmalu pobiti. Za to so bile odgovorne partizanske enote ali komande
bližnjih mest, morišča pa so v glavnem na Gorenjskem (od Kranjske Gore prek
Jesenic do Begunj) in v Krakovskem gozdu (Pučnik, 1998, 42).
Druga skupina, ki je bila zelo velika in raznovrstna, zajema pripadnike tistih vojaških
enot, ki so se bojevali proti partizanom in so skupaj s civilisti iz vse Jugoslavije bežali
na severozahod, torej pripadnike ostalih jugoslovanskih narodov in Italijane, ki so jih
partizanske čete ujele kot vojake ali pa kot civiliste na begu. Prve ocene kažejo, da je
to največja skupina pobitih na ozemlju Slovenije, pri čemer je v večini primerov za
njihovo smrt odgovorno poveljstvo 3. in deloma 4. armade. Sem in tja je pri ubijanju
sodelovala tudi kakšna slovenska enota, vendar pri tem ni imela poveljniške
odgovornosti. Poboj določenega števila oseb iz te skupine pa so organizirale in
izvedle slovenske oblasti. V celoti gre v tej skupini gotovo za nekaj deset tisoč oseb
(Pučnik, 1998, 42).
Ti poboji so se zgodili v glavnem takoj, očitno brez selekcije, ki bi vsaj z osnovnimi
zaslišanji ugotavljala krivdo, vendar kaže, da je ponekod bila izvedena selekcija po
narodnosti. Mnogo Hrvatov, verjetno predvsem domobrancev, so predali hrvaškim
partizanom, medtem ko so ustaše pobijali na mestu. Večina te velikanske množice
leži na vzhodu Slovenije, od Krškega do Celja in Maribora, potem pa še v Kočevskem
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 13 od 42
rogu, Crngrobu in blizu Kamnika ter Radovljice. Med pobitimi je daleč največ Hrvatov
(Žajdela, 1998, 363).
V tretjo skupino žrtev povojnih pobojev Pučnik uvršča slovenske domobrance. Ti so
se predali britanski armadi, konkretno 6. oklepni diviziji na Koroškem. Kot vojne
ujetnike so jih po dogovarjanju z jugoslovanskimi oblastmi Britanci izročili
partizanskim enotam. Po poročilu dr. Basaja z dne 1. junija 1945 je bilo med 27. in
31. majem izročenih 10.500 vojnih ujetnikov in 600 civilistov (Pučnik, 1998, 41).
Zato se predaja vojnih ujetnikov iz Vetrinjskega polja Titovi vojski ne bi smela zgoditi,
saj je bilo glede na takratno situacijo mogoče predvideti, kaj se bo z njimi zgodilo
(Priloga 2: Predaja Avstrijskih ujetnikov Titovi vojski).
V Slovenijo so bili pripeljani po železnici v dveh smereh. Prva je vodila skozi
karavanški predor do Jesenic, nato pa na različne načine do taborišč v Kranju,
Šentvidu in Škofji Loki. Druga smer je vodila na Štajersko, pri čemer so del vrnjenih
ujetnikov prepeljali z vlakom prek Maribora v Teharje, druge pa prek Slovenj Gradca
z železnico do Mislinja, od tam pa peš do Velenja in naprej z vlaki do Celja in Teharij.
Tako so se v zbirnih taboriščih znašli vsi, ki so jih Britanci vrnili in so preživeli transport.
V to skupino spadajo tudi domobranci, ki se niso uspeli umakniti in so bili ujeti že na
poti do državne meje ali pa v okolici svojih domov. Nekateri so se na javne pozive tudi
sami prijavili oblastem. Tudi te jetnike so odpeljali v bližnje zbirno taborišče ali zapor,
pri čemer so bili nekateri umorjeni že na poti. Tu je mogoče še bolj kot pri prejšnji
skupini prepoznati, da je bila pred koncem vojne sprejeta odločitev o pristojnosti. Če
se je z jugoslovanskimi begunci ukvarjala zvezna Ozna, se je s slovenskimi slovenska
Ozna. Na nekaterih točkah so delovali tudi vojaki iz jugoslovanskih oboroženih enot
– pri prevzemu, transportu in tudi pri samem ubijanju –, a vsi pomembnejši položaji
so pripadli slovenski Ozni. Sem sodita poveljstvo v vseh zbirnih taboriščih, od
Šentvida do Teharij, in ves postopek selekcije, ki je temeljil na ugotavljanju starosti in
staža. Če izvzamemo nekaj likvidacij že med samim transportom, je bil postopek
premišljen in planiran. Vsa množica je bila zaslišana in v nekaj dneh razporejena na
skupine A, B in C. Za smrt določeni so bili postopoma pripeljani do morišč in
postreljeni. To se je zgodilo z vso skupino C in večino B. Njihove kosti so v breznih
Kočevskega roga, v okolici Teharij, v Barbarinem rovu pri Laškem, na Javorniškem
Rovtu, v Bodovljah in Lovrenški grapi pri Škofji Loki ter v okolici Slovenj Gradca, Celja,
v Zasavju in na Brežiškem polju (Pučnik, 1998, 41).
V četrto skupino Pučnik uvršča civiliste, ki so bili po begu iz domovine vrnjeni iz
Avstrije, kamor so se zatekli po koncu vojne. V to skupino sodijo tudi ljudje, ki so bili
aretirani takoj po vojni oz. po vzpostavitvi nove jugoslovanske ljudske oblasti. Med
njimi so bili civilisti, ki jih je Ozna aretirala na domovih. Pri njih je Ozna uporabljala
različne metode; nekatere je odpeljala v bližnje zapore ali v zbirna taborišča, druge je
likvidirala takoj po aretaciji. Pri tem so bila verjetno odločilnega pomena navodila iz
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 14 od 42
Ljubljane in navodila okrožnega pooblaščenca Ozne, včasih pa tudi usmerjenost
častnika, ki je izvedel aretacije. Popolnih podatkov o teh postopkih ni (Pučnik, 1998,
41).
Kriminalizacija teh ljudi se je začela s seznami, ki so bili narejeni že med vojno
(naredila jih je VOS, poleg tega tudi komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in
njihovih pomagačev), dodali pa so ji tudi t. i. skrivače. V sodelovanju Ozne in krajevnih
ljudskih odborov je bila preverjena preteklost vseh prebivalcev in to so morali storiti v
zasilnih ali provizoričnih zaporih (ker je v pravih primanjkovalo prostora), zbirnih in
koncentracijskih taboriščih. Glavna taborišča so bila v Strnišču, Šentvidu in Teharjah
pri Mariboru. Zasliševanja po taboriščih je opravljala slovenska Ozna, ki je taborišča
tudi vodila. V manjših krajevnih zaporih je o usodi aretiranih odločala krajevna ljudska
oblast. Veliko ljudi iz teh zaporov in taborišč je izginilo (Puhar, 2003, 21).
Peta skupina je nemška, v njej so civilne osebe, ki jim ni bilo mogoče očitati
sodelovanja z okupatorjem. Mnogo pripadnikov nemške manjšine je bilo decembra
1945 po hitrem postopku izgnanih, ko pa so zavezniki zaprli mejo, se je očitno zgodil
poboj. To so bili štajerski Nemci, ki so se jim pridružili tudi številni Kočevarji. Njihovi
grobovi so na Celjskem, v Strnišču, na Hočkem Pohorju in morda še drugod. Po doslej
zbranih podatkih so te aretacije, zaslišanja in selekcijo opravljali slovenski oznovci,
verjetno pa so za pobijanje dobili pomoč pri KNOJ-u. Domneva se, da je grobišče te
vrste pri Slovenski Bistrici (Puhar, 2003, 21).
Šesta kategorija pobitih je zelo nejasna. Tu gre za ljudi, ki so bili po nekaj mesecih
izpuščeni iz zaporov ali taborišč, vendar niso prišli domov. Nekje na poti so izginili,
verjetno so bili ubiti, za zdaj pa ni mogoče reči, ali je šlo za organizirane, naročene ali
spontane poboje. Nekateri izmed njih so bili tudi Slovenci, ki so kot mobiliziranci v
nemško vojsko padli v ujetništvo in so bili po krajšem ali daljšem času poslani v
Slovenijo. Mnogi od teh niso nikoli prispeli do doma. Videli so jih še v koncentracijskih
taboriščih po Sloveniji, nato pa so izginili (Puhar, 2003, 21).
Sedma in zadnja skupina žrtev pa so primeri posameznikov iz vojnega časa (to je
pred 9. majem 1945), ki so postali žrtev revolucionarnega nasilja nad civilisti, ki so jih
očitno ubili pripadniki partizanskih enot ali OF predvsem zaradi ideoloških, političnih
ali osebnih motivov (Puhar, 2003, 21).
4.2 VRSTE POVOJNIH GROBIŠČ
Strokovnjaki so do danes evidentirali in v večji ali manjši meri tudi raziskali več kot
600 grobišč, v katerih so posmrtni ostanki povojnih pobojev. Grobišča s trupli se
nahajajo na različnem terenu, nekatera so bila bolj zakrita, druga manj. Glede na
teren, na katerem se grobišča nahajajo, jih lahko razdelimo v štiri skupine.
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 15 od 42
Prvo vrsto povojnih grobišč predstavljajo kraška brezna. Večino kraških brezen, v
katerih so bila trupla likvidiranih, so storilci minirali in zasuli s smetmi ali s kamenjem
(ki je bilo ponekod pripeljano od drugod), da bi preprečili odkrivanje sledov. Nekateri
vhodi v brezna so bili spodkopani in minirani, tako da so bila na ta način brezna zasuta
in so postala nedostopna. V nekaterih so se ostanki žrtev, obleke ali osebnih
predmetov dobro ohranili do danes ter omogočajo ugotavljanje identitete in izvora
žrtev (Pučnik, 1998, 46).
Druga skupina grobišč so rudniški jaški in velike razpoke ob posedanju rudniških
jaškov. Gre za območje od Laškega prek Hrastnika do Trbovelj. Najbolj odmevno
grobišče je rov Barbara, ki je del opuščenega rudnika Huda Jama pri Laškem (Pučnik,
1998, 46). Grobišče Huda Jama so raziskovalci odkrili leta 2009 v okviru projekta
odkrivanja prikritih grobišč. V rovu Barbara so bili posmrtni ostanki izjemno dobro
ohranjeni. Tako so se zaradi specifičnih pogojev rudniškega jaška in rova ohranili
celotni deli teles, ki jih je prekrivala plesen. Zmetani so bili v globok jašek in naloženi
v osmih plasteh (Mitja Ferenc, 2015).
Do danes je bilo izkopanih 1416 žrtev. Od tega žensk ni bilo več kot 21, prav tako
nobena žrtev ni bila mlajša od 17 let. Iz poročila je razvidno, da gre glede na najdena
in ohranjena oblačila verjetno večinoma za pripadnike oboroženih sil Neodvisne
države Hrvaške, med žrtvami pa so lahko tudi Slovenci (Wikipedija, Barbara rov,
2018).
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 16 od 42
Slika 1: Mumificirana trupla iz Barbarinega rova
(Vir: Wikipedija, Barbara rov, 2018.)
Tretja skupina grobišč so protitankovski jarki, ki so jih tik pred koncem vojne pripravili
Nemci za morebitno obrambo. Najbolj znan je protitankovski jarek, ki je med
Brežicami in Dobovo prečkal polje med Savo in cesto proti Dobovi. Še večje grobišče
je verjetno v celjskem protitankovskem jarku, ki je bil nekaj kilometrov dolg in je segal
od Teharij do osnovne šole na Golovcu. Tretji protitankovski jarek, napolnjen s trupli,
je v Bistrici ob Sotli, takrat Svetem Petru pod Svetimi gorami. Četrti protitankovski
jarek in množično grobišče je na Teznem pri Mariboru. Tu je verjetno največje
grobišče na Slovenskem, vendar žrtve v večini niso bili slovenski državljani (Pučnik,
1998, 46).
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 17 od 42
Četrto skupino grobišč predstavljajo jame, skopane večinoma v redkem gozdu, na
gozdnih jasah ali na gozdnem obrobju travnikov. Nekatere od teh jam so bile dokaj
velike in dolge deset metrov in več. Pripovedovanja dokazujejo, da so take jame
razporejene po vsej Sloveniji, od Prekmurja do Nove Gorice in Tolmina, od Jesenic
do Brežic, od Prevalj do Ormoža. Posebej veliko teh jam je v revirjih, v okolici Celja
in na Pohorju, tri taka množična grobišča pa so tudi v dolini Kamniške Bistrice.
Posebej veliko grobišč v obliki skopanih jam je v bližini cestnega križa v Doliču pri
Mislinji, kjer je pokopanih najmanj 4000 trupel, vendar žrtve niso bili slovenski
državljani (Pučnik, 1998, 47).
5 POVOJNI POBOJI NA OBMOČJU BREŽIŠKEGA POLJA
5.1 KRŠKO-BREŽIŠKO POLJE Z MESTOM BREŽICE
Krško-brežiško polje leži na jugovzhodu Slovenije. Obkrožata ga hribovji Gorjanci na
južni strani in Orlica na severu. Skozenj potekata glavna železniška proga, ki povezuje
Hrvaško s Slovenijo, ter avtocestna povezava Zagreb–Ljubljana. Predvsem pa je
Krško-brežiško polje znano po edini nuklearni elektrarni v tem koncu Evrope.
Mesto Brežice leži na Krško-brežiškem polju, tako da ga na jugu omejuje reka Sava.
Zaradi tega spada pod štajersko tradicionalno pokrajino, saj prav reka Sava ločuje
Štajersko od Dolenjske. Staro mestno jedro stoji na aluvialni terasi ob nekdanjem
okljuku Save v neposredni bližini sotočja s Krko ob brežiških vratih, kjer se je pobočje
Gorjancev približalo reki in tvorilo naravno zaporo starodavni cestni povezavi
panonskega in predalpskega sveta. Mestno jedro je strnjeno pozidano ob široki glavni
cesti na levem bregu nekdanje struge od brežiškega gradu proti središču mesta, novi
del pa se razvija proti vzhodu na grajski pristavi Hrastinci, proti zahodu pa k sedanji
strugi Save v Vrbini (Wikipedija, Brežice, 2019).
Med drugo svetovno vojno so bile Brežice najjužnejše mesto celotnega tretjega rajha.
Leta 1941 so iz njih nasilno izselili nad 500 Slovencev in v njihovih domovih nastanili
Kočevarje. Ves čas vojne je bil v Brežicah sedež gestapa za Posavje in Obsotelsko.
O tem času priča več spomenikov in spominskih plošč. Po drugi svetovni vojni se je
velik del Nemcev iz Brežic izselil (Wikipedija, Brežice, 2019).
Mostec je naselje ob cesti Brežice–Dobova, na nadmorski višini 142 metrov. Naselje
šteje danes 212 prebivalcev (Krajevni leksikon LRS, 1954, Atlas Slovenije, 156/A3).
Osredki pri Mostecu so ledinsko ime za obdelovalna polja, ki se razprostirajo od
naselja Mostec do naselja Mihalovec pri Dobovi. Na južni strani jih meji levobrežni
savski nasip, na severni strani pa železniška proga Dobova–Ljubljana. Območje je
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 18 od 42
popolnoma ravninsko in je bilo pred izgradnjo savskega nasipa izpostavljeno rednim
poplavam reke Save.
Mihalovec pri Dobovi je deloma gručasta vas, ki pripada krajevni skupnosti Dobova.
Na severu jo od Dobove loči regionalna cesta Brežice–Rigonce, na vzhodu in zahodu
jo obdajajo številne njive in travniki, na jugu pa sega do reke Save, ki je v preteklosti
velikokrat poplavljala.
Slika 2: Zemljevid Mosteca, karta iz spletnega atlasa Slovenije
(Vir: Interaktivni atlas Republike Slovenije, 2008.)
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 19 od 42
Slika 3: Geopedija – prikrita vojna grobišča v Sloveniji, grobišče 53 v
protitankovskem jarku
(Vir: Geopedija, 2009.)
5.2 GROBIŠČE V OSREDKIH PRI MOSTECU
Grobišče v Osredkih v bližini Brežic je bilo odkrito leta 1993, ko so gradili levobrežni
savski nasip. Perme navaja, da so med gradnjo levobrežnega savskega nasipa v
bližini Brežic odkrili množično grobišče. Natančnejša lokacija je na poljih, imenovanih
Osredki, ki se pri vasi Mostec razprostirajo severno od reke Save. O teh dogodkih so
30.10. 2010 pisali Dolenjski list, Večernji list iz Zagreba, Novice – Dnevnik.si (Večernji
list, 1999).
Nekaj let pozneje je odbor za zamolčane grobove zadevo skušal oživiti, ko je na
brežiški občinski svet naslovil pobudo za postavitev primernega spominskega
znamenja, a se zadeva nikoli ni premaknila z mrtve točke. Velja še omeniti, da se je
takoj po osamosvojitvi Slovenije v bližini omenjenega množičnega grobišča ob glavni
cesti Brežice–Dobova pojavil velik lesen križ z napisom »Tudi mi smo padli za
svobodo«, a so ga neznanci ravno tako kot tistega, ki je stal v brežiškem mestnem
parku, kmalu odstranili (Perme, 2000, 249).
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 20 od 42
5.3 USTNI DOKAZI ZA POVOJNE POBOJE NA OBMOČJU
BREŽIŠKEGA POLJA
Nemci so malo pred koncem druge svetovne vojne izkopali protitankovski jarek, ki je
potekal od reke Save v smeri severa do železniške proge, ki danes povezuje Dobovo
in Ljubljano. Da se tam nahaja grobišče pobitih po končani drugi svetovni vojni, vedo
domačini že vse od leta 1945, ko so se kot begunci vrnili na prazne domačije, s katerih
so maja 1945 zbežali Kočevarji. Domačini so (po letu 1968) pripovedovali o
transportih ljudi, ki so jih leta 1945 vse do 15. oktobra vozili po železnici (zlasti civiliste
iz Zagreba), in to ponoči, do Dobove, od tam pa peš do protitankovskega jarka, potem
pa po grabnu do mesta, kjer so bili pobiti (od Save v dolžini približno 100–20 metrov
proti cesti Brežice–Dobova) (Perme, 2000, 421).
Z namenom likvidacije so bili na Brežiško polje prepeljani vojni ujetniki in zajeto civilno
prebivalstvo iz dveh smeri: in sicer iz Ljubljane ter iz Bistrice ob Sotli. O tem govorijo
pričevanja.
PRIČEVANJE ANTONA PAVLIČA Perme navaja uslužbenca železniške postaje Videm–Krško, ki se spominja dogodkov
v zvezi s transportom vojnih ujetnikov.
Anton Pavlič (v: Perme, 1998, 249) opisuje, da je leta 1945 služboval na železniški
postaji Videm–Krško kot prometnik. Tam so konec junija iz Ljubljane najavili tovorni
vlak, ki naj bi vozil le dva tedna, vsak večer okrog 21.30. Ta vlak, ki je peljal samo do
Brežic, se je na postaji Videm–Krško ustavil samo enkrat. Sestavljen je bil iz okrog 20
živinskih vagonov, bil je zastražen, iz lin je bilo videti le glave mož. V Brežicah so ga
postavili na slepi tir. Tam je že čakalo okrog 20 kamionov, ki so ta živi tovor prevažali
na polja zunaj Brežic. Bil je v službi le vsako tretjo noč, vendar so ga že takrat obhajale
zle slutnje. Mesece pozneje pa je bilo slišati, da so kmetje pogosto izorali kakšno kost
ali lobanjo. To se je v tej okolici dogajalo na številnih mestih, tako na poljih tako tudi
po gozdovih. Zelo so se namnožile lisice. Leta 1948 je Anton Pavlič prek Svetega
Petra na Krasu pobegnil v Trst. Tam se je spoznal z mladim Slovencem, doma nekje
z Gorenjske, kateremu so bile Brežice zelo znane. Še bolj pa je poznal polja tam
okrog, saj je kot mlad knojevec na tistih vlakih namreč stražil. Pripovedoval je, da so
bile poletne noči v letu 1945 zelo svetle (mesečne), tako da se je dalo videti, kaj so
ujetniki zadnje minute življenja morali početi. Morali so se sleči do golega in odstraniti
svetinjice ter prstane, nato so jih razvrstili na rob jarkov in postrelili.
PRIČEVANJE DUŠANA HARLANDERJA Pričevanje enega od zaslišanih na 17. seji zasedanja preiskovalne komisije
Državnega zbora Republike Slovenije o povojnih množičnih pobojih ter pravno
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 21 od 42
dvomljivih procesih 16 .6. 1994 govori, da so se tudi iz smeri Bistrice ob Sotli v maju
in juniju leta 1945 valile kolone žrtev proti Brežicam (Jančar, 2010, 109).
Gospod Dušan Harlander pripoveduje, da je bil maja in junija 1945 v Bistrici ob Sotli,
takrat imenovani Sveti Peter pod Svetimi gorami, še danes pa pri starih ljudeh
imenovan kraj »Šempeter«. Po odhodu Nemcev so v ta kraj prišli partizani in delali
hišne preiskave. V tem času so se valile kolone beguncev iz Hrvaške, ustaši z ženami
in otroki, ena kolona je šla proti Podčetrtku, Šentjurju in Celju, druga pa proti
Bizeljskemu in Brežicam. Iz teh kolon so partizani jemali moške, v bližnjem hlevu je
delovalo naglo vojaško sodišče. V sadovnjaku njegove družine v bližini
protitankovskega jarka je potekalo množično slačenje ljudi, ki so jih nato streljali v
protitankovski jarek. Likvidacije so potekale ponoči. Harlander ocenjuje, da je bilo
pobitih več tisoč ljudi (Jančar, 2010, 109).
Ko so v 80. letih pri gradbenih delih na tem kraju naleteli na množično grobišče, je
bilo vidno, da je bilo večje, kot so domnevali, prav tako tudi število žrtev. G. Dušan
Harlander se spominja, da so likvidacije trajale od dva do tri tedne, da so
protitankovski jarek nato zasipavali z apnom in tanko plastjo zemlje. Jarek je tekel v
bližini sadovnjaka, v smeri proti vasi Kunšperk. Pobiti v jarkih so bili po govorici sodeč
Hrvatje, saj so pred smrtjo prosili hrano in cigarete (Jančar, 2010, 109).
PRIČEVANJE VAŠČANOV MOSTECA IN MIHALOVCA
Perme je v svojem delu (Perme, 2000, 249) zapisal, da med vaščani Mosteca in
bližnjega Mihalovca še danes prebiva nekaj ljudi, ki se povojne morije dobro
spominjajo, a se z novinarji o tem neradi pogovarjajo. Pri zadnjem odkritju okostij je
šel vaščan Mosteca nekim novinarjem, ki so poizvedovali, pokazat kraj dogodka, a
pravi, da mu je še danes žal, da se je izpostavil. Pozneje so nekateri domačini grdo
govorili o njem. Povedal je tudi, kako so poleti leta 1945 v vasi Mostec slišali regljanje
strojnic, ki so iz smeri tankovskega jarka v Osredkih bruhale svinčen ogenj na svoje
žrtve, med katerimi naj bi bili tudi povsem nedolžni.
»Ujetnike in člane njihovih družin so začeli streljati v bližini Save, zatem pa so se s
polnjenjem jarka pomikali vse bolj proti glavni cesti. Kolikor mu je znano, so začeli z
ustaši, zajetimi v soteski pri Krškem. Tam je menda prišlo do takšnega pokola, da so
partizani mrtve ustaše zmetali kar v Savo. Takratni vaški brodnik, Horvatičev Andrejc,
mu je povedal, da je po Savi plavalo toliko trupel, da so se neprestano zadevala ob
krmilo broda in so mu malodane onemogočala vožnjo čez reko. Sicer pa so v
»pancergrabnu« poleg ustašev streljali tudi domobrance in njihove svojce, in to vse
do jeseni. Nočne rafale je bilo slišati namreč še septembra, če se ne moti, tudi oktobra
(Perme, 2000, 249).
O številu ustreljenih in pokopanih v protitankovskem jarku v Osredkih je težko govoriti,
saj o tem ni dostopnih podatkov, ljudje pa menijo, da jih je tam pokopanih gotovo več
tisoč, če ne celo na desettisoče. Kot so nam povedali sogovorniki, naj bi se novi
oblastniki takrat menda znašali tudi nad tistimi, ki so se jim pred vojno ali med njo kaj
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 22 od 42
zamerili, ter nad tistimi, ki so bili lastniki trgovin, gostiln ali obrtnih delavnic. Od znanih
Brežičanov naj bi bile v Osredkih pokončane premožne družine Pajdaševih,
Gabričevih, Lešnikovih in Šrolovih z majhnimi otroki vred. Med vojno so se po
nekaterih pričevanjih resda družile z Nemci, saj so nemščino že pred izbruhom vojne
dobro obvladale, vseeno pa je težko govoriti o krivdi majhnih otrok (Perme, 2000,
249).
PRIČEVANJE IVANA GAŠPERINA
Perme je v svojem delu (Perme, 2000, 661) zapisal pričevanje domačina Ivana
Gašperina, ki je lastnik njive takoj ob parceli, ki jo ima v lasti Agraria Brežice. Povedal
je, da je takoj po vojni pri sekanju grmovja na tem mestu našel potni list iz časa
Kraljevine Jugoslavije na ime nekega zdravnika iz Celja. Spominja se, da je bil na
fotografiji plešast starejši gospod. Žal se je dokument ob podiranju stare hiše izgubil.
Na njivi je našel tudi kose telefonske žice, s katero so bile žrtve zvezane. Po tleh so
bili razmetani tudi obleka in čevlji. Boljšo obleko in čevlje so morali odpeljati. V tistem
času je bilo to področje, prav tako pa tudi naselje Mostec, večkrat poplavljeno. Po
sredini polja je potekal delno zaraščen jarek (depresija). V tem jarku so našli človeško
okostje iz tistega časa, odkrila ga je voda. Še dolgo po koncu vojne je bil
protitankovski jarek samo napol zasut in njiva neobdelana (Perme, 2000, 661).
PRIČEVANJE DOBOVSKEGA NADUČITELJA FRANJA VADNALA
France Mihalovčan je 28. novembra 2010 v Nedeljskem dnevniku objavil članek o
dobovskem nadučitelju Franju Vadnalu, ki se je že prej ukvarjal z raziskovanjem
prazgodovinskih grobov. Ker je v svojem dnevniku skrbno beležil vse najdbe in
dogodke ter jih tudi kronološko urejal, je imel tudi do popolnosti zabeležen dogodek
iz novejšega časa – »grozljivo grobišče na Mostecu« (Mlinar, 2013, 188).
Poleti 1945 so mimo Vadnalove hiše gnali dolge kolone nemških vojakov, predvsem
pripadnikov nekdanje esesovske divizije Prinz Eugen, pa tudi nekatere Brežičane, ki
so jim očitali tako imenovano nemškutarstvo (Mlinar, 2013, 188).
Ponoči je skozi okno, ki je gledalo proti reki Sotli, zaslišal grozljivo vpitje, nato pa
streljanje. Vadnal se je zavedal, da gre za grozovit pomor, zato je na koncu pripisal:
Človek zver! (Mlinar, 2013, 188).
V nadaljevanju je v dnevniku pisalo tako: »V letu 1945 so se dogajale čudne stvari, ki
si jih ne upam zapisati, ker živi vse v nekakšnem strahu. Nekega dne se je skozi
Dobovo vila dolga vrsta nemških vojnih ujetnikov, lačnih in v slabem stanju. Za kos
kruha so ponujali ure in kar je kdo imel pri sebi še kaj vrednega, kar je pomenilo, da
še ne vedo, da jih peljejo na morišče. Na travniku blizu Sotle so nekaj časa počivali,
potem so jih odpeljali čez Sotlo na levi breg – na Hrvaško. Tam so jih slekli, povezali
po dva, jih postavili ob rob tankovskega rova in postrelili. Obupno kričanje je bilo slišati
tja do Dobove. Nihče si ni upal veliko govoriti o tem, le od časa do časa je z vetrom
od Sotle sem prineslo strahoten smrad … Dolgo se ni vedelo, kdo je povzročil to
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 23 od 42
strašno moritev, potem je bilo slišati nekaj o 14. proletarski, ki se je vračala skozi
Dobovo, ko je zapuščala bojišča blizu Trsta.«
Zraven je pripisal: »Druga moritev se je nekaj večerov dogajala na štajerski strani
Save, med Dobovo in Mostecem. Na morišče so – obsojene na smrt brez sojenja –
vozili s tovornjaki od blizu in daleč, celo iz Celja, ter jih v nočnih urah postrelili in zasuli.
Tu leži večina 'nemško opredeljenih' iz Brežic. Kdor je to delal, ta sigurno ne spi
mirno« (Mlinar, 2013, 188)!
PRIČEVANJE KNOJEVCA
Avtor Žajdela v delu z naslovom »Kočevski rog« opisuje izpoved knojevca, ki je v
prvih dneh junija 1945 kot voznik tovornjaka sodeloval pri množičnih likvidacijah
domobrancev. Knojevec je pripovedoval, da se je najprej v skupini, v kateri je bilo
okoli deset tovornjakov, peljal iz Ljubljane na Teharje, tam so naložili domobrance, jih
odpeljali v bližino Brežic ter jih tam pobili in zmetali v protitankovski jarek (Žajdela,
1990, 97).
Žajdela opisuje: »Bilo je v začetku junija 1945. V Teharje se je iz Ljubljane odpravilo
deset tovornjakov. Celotno akcijo je vodil neki mladi oficir iz tivolskega Bellevueja, ki
se je ves čas zraven nas prevažal v motorni prikolici motornega kolesa, tako
imenovanega tricikla. Nosil je vojaški plašč. Osebno voznik ni bil seznanjen, ali je bil
oznovec ali knojevec, niti kakšen čin je imel. Bil je premlad, da bi takrat vedel za vse
te podrobnosti.
Ko so prispeli v Teharje, so tam začeli nalagati domobrance. To nalaganje je potekalo
zelo kruto, saj je bil do tovornjaka narejen špalir iz tamkajšnjih in naših knojevcev,
skozi katerega sta morala teči po dva z žico skupaj zvezana domobranca. Po teh
domobrancih se je moralo čim bolj tolči s puškinimi kopiti in palicami. Enega med njimi
je imenovani prepoznal. Bil je Franc Planina iz Škofje Loke, sin trgovca dežnikov«
(Žajdela, 1990, 97).
»Na kamionih naloženi so morali klečati, tesno zbiti skupaj, kot vžigalice v škatlici. Ko
so bili naloženi, je šlo na vsak tovornjak stat še po osem knojevcev. Ti so zahtevali,
da so morali vsi naloženi ujetniki ves čas transporta držati glave čim bolj proti tlom,
še posebej, ko so se peljali skozi Celje. Ves čas se je slišalo vpitje »Glave dol« in
pretepanje. Nalaganje se je začelo v mraku, ko so jih naložili, je bila že trda noč. V
Laškem so se ustavili. Tam so na tovornjak stlačili še nekaj civilistov, bile so same
ženske. Najmlajša ni imela niti 15 let. Tudi drugi tovornjaki so se večkrat ustavili. Ko
se je kolona ustavila, je moral ustaviti tudi on s svojim tovornjakom, vendar ob tem ni
vedel, kaj se je dogajalo, kaj so nalagali na druge tovornjake. Domneval je, da so na
celotni poti skozi Zidani most proti Brežicam naložili kar nekaj civilistov, saj jih je pri
razkladanju videl ogromno, vedel pa je, da jih v Teharjah niso naložili. Sicer pa je bilo
pri razkladanju težko presoditi, kdo je bil civilist in kdo domobranec, saj so bili vsi zelo
stolčeni« (Žajdela, 1990, 97).
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 24 od 42
Pričevalec (voznik tovornjaka) navaja točno pot kolone, ki je vodila do Brežic, tam so
za brežiškim gradom ostro zavili na levo proti Dobovi in peljali še štiri kilometre v tej
smeri, nakar so ustavili. Ujetnike so raztovarjali kar na glavni cesti, nato pa so jih vodili
nekaj sto metrov stran na morišče. Čisto točnega kraja se natančno ne more spomniti,
saj je bila trda noč. Tisto noč je bilo tam pobitih okoli 800–1000 ljudi. Bil je tako
vznemirjen, da do samega morišča ni prišel. Videl pa je nekaj poznanih ljudi, zato je
bila njegova potrtost še globlja. Njegov spremljevalec Jože R., ki je bil pomočnik
šoferja, pa je bil na kraju dogodka, in mu je povedal, da so jih pobijali in metali v neki
protitankovski jarek, na precej mokrotnem njivskem terenu (Žajdela, 1990, 97).
Pričevalec je šele pozneje ugotovil, da je ta njegov »šoferski pomočnik« v resnici imel
čisto drugo nalogo, bil je njegov stražar. Saj on takrat ni bil partizan, ampak le poklicni
šofer. Na vsakih nekaj tovornjakov pa je v kabini sedel tudi oficir.
Po prispetju do mesta usmrtitve so se morali sleči do golega, obleko in čevlje so
pozneje naložili na tovornjake in jo peljali po cesti Zagreb–Ljubljana v Ljubljano na
prostor sedanjega Gospodarskega razstavišča. Tovor so zložili v hale, od katerih ena
stoji še danes (Žajdela, 1990, 97).
Čez nekaj dni so akcijo ponovili, le da so jih sedaj peljali iz Škofovih zavodov v
Šentvidu v Kočevski rog. Akcijo je vodil celo taisti oficir iz Bellevueja (Žajdela, 1990,
97).
PRIČEVANJA TAKRATNIH DOMAČINOV
France Mihalovčan je 28. novembra 2010 v Nedeljskem dnevniku objavil članek o
pričevanju dobovskega nadučitelja Franja Vadnala, ki je že takoj po drugi svetovni
vojni raziskoval takratne dogodke ter jih zapisoval.
»Po vojni smo se hočeš nočeš morali zanimati za grobišča tudi v vaseh pri Dobovi,
saj so bile z njimi »pognojene« naše njive. Ko smo se julija ali avgusta 1945 vrnili iz
štiriletnega izgnanstva v nemških taboriščih, je bil Ferdinand Volovec, Nando so ga
klicali, prvi, ki nam je povedal, da je dolg tankovski rov med Mostecem in Mihalovcami
poln človeških trupel. Ker se je vrnil iz taborišča že maja, je bil nekega večera, ko je
sedel blizu potoka Negot za vasjo, dolgo v noč priča strašnega vpitja, prošenj in
obtožb, na koncu pa še grozljivih rafalov težkih strojnic.
Ker se je njegova družina vrnila iz nemškega taborišča šele julija ali avgusta 1945,
nekaj časa niso niti slutili, da so Osredki, kjer so imeli njivo, polni človeških trupel. To
sta z očetom odkrila, ko sta, nič hudega sluteč, šla v tisti kot blizu Save, da bi malo
prekopala njivo. Sonce je neusmiljeno pripekalo, da se jima v hudi vročini ni dalo
govoriti. Njun molk bi trajal do večera, če ne bi pod zemljo nenadoma odkrila človeške
roke. Če bi kopala naprej, bi odkrila številna trupla. A že prvega sta se tako ustrašila,
da sta onemela od groze, potem pa stekla proti vasi in na ves glas razodevala ljudem
svoje strašno odkritje.
Eden izmed vaščanov je nadučitelju Vadnalu zaupal, da ga je, ko je blizu Save kosil
travo, presenetil nagec. Medtem ko se je kosec zravnal, da bi nabrusil koso, so ga od
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 25 od 42
zadaj zgrabile roke, na srečo zaradi lakote prešibke, da se jih kmet ne bi mogel otresti.
Koso je še vedno držal v roki, zato se je z njeno pomočjo lahko sunkovito obrnil in z
največjim naporom zavrnil napadalca. Šele tedaj se je zavedel, da stoji pred njim
nagec, ki je zbežal iz tankovskega rova, polnega človeških trupel. Če je imel še malo
prej namen v samoobrambi ubiti človeka, se mu je sedaj neznanec zasmilil, ko ga je
milo prosil, naj mu prizanese s smrtjo. In res ga je kmet povabil domov, mu dal jesti
in piti, potem pa ga celo oblekel, da je lahko prečkal Sotlo in se vrnil v svojo rodno
Slavonijo. Še prej mu je pripovedoval, kako je bilo, ko je živ obležal na vrhu trupel.
Dolgo je mislil, da ga v trenutku, ko umira, preganjajo moreče sanje, potem pa je le
dojel, da leži – živ, a lačen – na vrhu zgornje plasti trupel, pokrit s tanko plastjo suhe
zemlje, na srečo pretanke, da bi se zadušil. Po nekaj dneh skrivanja, tavanja in
blodenj je naposled prispel domov« (Društvo za ureditev zamolčanih grobov, 2000).
PRIČEVANJE IVANKE KRAMER
Pri iskanju ter zbiranju podatkov smo naleteli na sled, ki je v živo potrdila takratna
dogajanja. Odkrili smo še živo pričo, ki je sodelovala v zagrinjanju tankovskega jarka
na Mostecu leta 1945. Gre za gospo Ivanko Kramer iz Dobove.
V intervjuju (Priloga 5) gospa Ivanka pove, da so se 16. 4. 1945 vrnili iz Nemčije v
domači kraj, v Dobovo. Takrat je bila stara 19 let. Doma najdejo cele kolone ustašev,
ki bežijo iz Hrvaške in se premikajo skozi Dobovo na sever. Bile so cele družine z
majhnimi otroci. Nekateri od ustašev so jim grozili, da se bodo pozneje vrnili in jih vse
pobili. To ji je najbolj ostalo v spominu. To so bile nepretrgane kolone, katerih premik
je trajal več dni. Že takrat se je govorilo, da jih bodo partizani prestregli in počistili. Ker
je bila pripadnica AFŽ – Antifašistične fronte žensk, je vedno dobivala različne naloge
od svoje lokalne poveljnice. Povedala je, da so takrat vse ženske morale biti včlanjene
v AFŽ. Večina nalog je bila vezanih na Rdeči križ, to je bila največkrat pomoč
partizanskim ranjencem v okolici. Partizani so s povratniki iz taborišč namreč delali
grdo, zanje so bili ničvredni, ker se niso bojevali, iz tega razloga je bilo to zelo
občutljivo obdobje. Če si samo nakazal, da ne boš nekaj izvršil, je sledila neka oblika
sankcije, od lažjih delovnih pa tudi do takšnih, da se nekdo več ni vrnil. Devetega
maja 1945 jo pokliče poveljnica AFŽ in ji pove, da gre tako kot druge ženske zagrinjat
strelski jarek. Takrat se jim niti sanjalo ni, kaj počnejo, pa tudi če bi vedeli, ne bi nič
mogli storiti. Prišli so na lokacijo, kjer so bili takratni nemški obrambni strelski jarki.
Jarek je bil že delno pokrit, tako da niso videli, kaj je notri. Oni so mislili, da morajo to
pokriti, da ne bo več »graba« oziroma kanal. Čudno jim je bilo le to, da so jih ves čas
nadzirali partizani in da so morali samo zagrinjati, rečeno jim je bilo »samo zemljo
gor«. Druga čudna stvar jim je bila opozorilo, da o tem ne smejo »NIKOLI« govoriti,
da nihče ne sme povedati, kaj in kje je delal. Sprva se jim to ni zdelo nič čudno, pravili
so »delo kot delo, nekdo ga mora opraviti«. Tok poznejših dogodkov jim je pa začel
prebujati ogromno dvomov in čudnih slutenj. Namreč po vasi so se dogajale hitre –
javne likvidacije. Lokalni komunistični veljaki so kar tako jemali življenja v bližnji
okolici, včasih tudi pred pričami. Nihče ni smel govoriti o tem, bilo je težko. V poznejših
B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija
Zdravko Gregl: Poboji vojnih ujetnikov na Slovenskem stran 26 od 42
letih so se začela tudi šušljanja, da se je tam v bližini tankovskih jarkov dogajalo nekaj
hudega. Takrat so dojeli, kaj so morali pokrivati oz. »zagrinjati« in zakaj morajo
molčati.
Slika 4: AFŽ pri zagrinjanju tankovskega jarka
(Vir: Ivanka Kramer, Dobova.)
Jančar v delu z naslovom »Poročilo o pobojih« (Jančar, 2010, 31) opisuje, da je
ogromno pričevanj o »nalaganju zapornikov«, predvidenih za likvidacije, na kamione
in avtobuse. Vsa govorijo o skrajno surovih postopkih. Med nakladanjem sta bila
praviloma zvezana po dva skupaj s telefonsko žico, bili so pretepeni, peti so morali
domobranske pesmi, poljubljati slovensko zemljo. Pred pobojem so se praviloma
morali sleči do golega, le izjemoma so ostali na pol oblečeni. Usmrčeni so bili s
strelom v tilnik ali skupinsko z brzostrelkami in suvani v jame. Mnogi med njimi so bili
samo lažje ranjeni ter sunjeni v jamo, zato so za njimi metali ročne granate ter še
dodatno streljali v jame, nato so jih zasuli. Le v enem primeru se navaja, da jim je bila
prebrana kratka obsodba. Kot najbolj množična grobišča se navajajo kraške jame pri
Macesnovi gorici in pod Krenom v Kočevskem rogu, protitankovski jarek pri Brežicah,
Brezarjevo brezno pri Podutiku, rudnik Laško, v enem primeru tudi Zagorje. Za pobite
iz drugih skupin, ne domo