ROMANJE V ASSISI 2005

ROMANJE V ASSISI 2005

SREČANJE DVEH LJUBEZNI

Z BRATOM FRANČIŠKOM IN SESTRO KLARO

RIVOTORTO

- 2 -

RIVOTORTO

KazaloKAZALO..............................................................................3SV. LEOPOLD MANDIĆ – DUHOVNIK (1866 - 1942)4FRANČIŠKOV ASSISI...................................................6FRANČIŠKOV GROB....................................................9STARA ASIŠKA STOLNICA – MARIA MAGGIORE11ROJSTNA HIŠA – CHIESA NUOVA............................14ASIŠKA STOLNICA SVETEGA RUFINA...................17KRIŽANI PRI SVETEM DAMIJANU JE SPREGOVORIL..............................................................19RAZLAGA KRIŽA SV. DAMIJANA.............................24RIVOTORTO...................................................................29CARCERI.........................................................................31BAZILIKA SVETE KLARE...........................................34GRECCIO.........................................................................36FONTE COLOMBO........................................................39PORCIJUNKULA - ZIBELKA FRANČIŠKOVEGA BRATSTVA.......................................................................43VIPAVSKI KRIŽ..............................................................50

- 3 -

RIVOTORTO

- 4 -

RIVOTORTOSV. LEOPOLD MANDIĆ – DUHOVNIK (1866 - 1942)Iskan spovednik, zazrt vedno v zedninjenje kristjanovIzmed vseh kapucinskih spovednikov nam je sv. Leopold Mandić najbližji. Blizu nam je, ker je bil doma na Balkanu, blizu ker je živel v naši dobi, blizu ker so naše cerkve in samostani njemu posvečeni.

V Padovo so ljudje radi romali: od l. 1263 na grob sv. Antona, od 1909 do 1942 so se hodili spovedovat k p. Leopoldu Mandiču; po l. 1942 pa romajo na grob sv. Antona in sv. Leopolda. Ta dva velika svetnika sta gosta v Padovi: sv. Anton je iz Portugalske, sv. Leopold pa iz Hrvaške. Oba sta želela drugje delovati: sv. Anton kot misijonar v Afriki, sv. Leopold na Vzhodu za zedinjenje kristjanov. Se pa dopolnjujeta: prvi je bil veliki pridigar, drugi odličen spovednik.

Sv. Leopold Mandić se je rodil v Herzegnovem pri Boki Kotorski 12. maja 1866. Pri krstu je dobil ime Bogdan, bil je najmlajši od 12 otrok. Oče je izhajal iz stare bosanske plemiške katoliške družine, ki pa je ohranil le plemenitost duha, drugače pa je bil obubožal. Mati je bila globoko pobožna, za kar ji je bil sv. Leopold vedno zelo hvaležen.

Bogdan je bil zelo inteligenten, dober, pobožen. Poznal je le dom, cerkev in šolo. Ni se udeleževal iger in zabav. Kapucini že od l. 1688 majhen hospic v Hercegnovem, ki je pripadal beneški kapucinski provinci. Ko se je s 16 leti prijavil za semenišče, so ga kapucini poslali v Videm. Z 18 leti je bil že v noviciatu v Bassanu del Grappa. S 24 leti je bil v Benetkah posvečen za duhovnika.

Od l. 1897 do 1900 je bil predstojnik v Zadru, 1905-06 vikar v Kopru, 2 leti spovednik v Thienah. Od l. 1909 do 1942 je bil spovednik v Padovi. Vmes je bil 10 mesecev interniran v južni Italiji, 1 mesec l. 1923 je bil na Reki. To je nekako zunanji okvir njegovega bogatega življenja.

Iskan, razsvetljen spovednikPredstojniki so hitro uvideli in tudi sam je dobro vedel, da je zanj najbolj primerna služba spovednika. Ker je imel govorno napako, ni

- 5 -

RIVOTORTOmogel jasno govoriti; ker ni imel pravega nastopa, bil je le 1,35 m velik, ni mogel nastopati kot govornik. Rad pa je sprejel in je z vso ljubeznijo 33 let opravljal službo spovednika. V službi najbolj potrebnih, grešnikov, je bil najprej po raznih krajih, od l. 1909 pa v padovi skozi 33 let.

To službo je opravljal z velikim čarom zaradi svoje kulture, ponižnosti in svetosti življenja. K njemu ni prihajalo samo preprosto ljudstvo, ampak in zlasti intelektualci in aristokratske osebe: profesorji in študenti, škofijski kler in redovne osebe. Spovedoval je dnevno tudi 10 do 12 ur. Vsi so mu bili dobrodošli, še zlasti duhovniki. Duhovniki so mu vračali to ljubezen, saj se je udeležilo njegove zlate maše nad 500 duhovnikov (22. sept. 1940); ob pogrebu pa so hoteli nositi njegovo rakev.

Vsak spovedanec je bil v spovednici deležen božjega usmiljenja in njegove duhovniške dobrote. Spovedancu je pogosto šel naproti, pri odhodu se mu je često zahvalil. Včasih se je opravičil.”Pravijo, da sem preveč dober. Oh, božje usmiljenje je večje od vsakega pričakovanja. Zgled nam daje Kristus. Jaz še nisem prišel tako daleč, da bi dal življenje za duše.”

Dne 30. julija 1942 je p. Leopold vstal zgodaj, molil je ob 6. 30 se je oblekel za maševanje; nenadoma pa je padel, izgubil zavest. Odnesli so ga v posteljo. Namesto maše je zdaj dokončeval daritev življenja. Vdan v božjo voljo je prejel maziljenje in molil skupaj z brati Pozdravljena Kraljica; ob zadnjih besedah pa je končal svoje sveto življenje. Dočakal je 76 let, od katerih je preživel v redu 60, kot duhovnik pa 52 let.

Pri veličastnem pogrebu je bila navzoča vsa cerkvena in svetna oblast in vse mesto. Vsi so bili prepričani: “To je bil svetnik!” Pri p. Leopoldu je bila privlačna njegova čudovita dobrota, njegova skromnost, njegova svetost.

Nestrohnjeno truplo so prenesli v kapucinsko cerkev l. 1963. Ljudje so začeli na veliko romati na Leopoldov grob. Dokaz: do zdaj so častilci p. Leopolda popisali 320 debelih knjig, od katerih ima vsaka po tisoč velikih strani. To je prava knjižnica človeškega gorja pa tudi zaupanja.

Pavel VI. je razglasil l. 1976 za blaženega, Janez Pavel II. pa za svetnika 16. oktobra 1983.

- 6 -

RIVOTORTO

FRANČIŠKOV ASSISIAssisi, kot ga je poznal Frančišek (1182-1226), je bil mnogo manjši od današnjega. Še vedno je mogoče najti sledove obzidja iz 13. stoletja, ki je varovalo mesto pred nepovabljenimi tujci in povezovalo štiri mestna vrata, ki še danes stojijo: Arco del Seminario na začetku Via San Francesco, Arco dei Pucci na Corso Mazzini ter vrata na koncu vie Porta Perlici in vie Sant'Apollinare. Nad mestom pa kraljuje mogočna srednjeveška utrdba Rocca Maggiore. To, kar je videti danes, so ostanki obnovljene utrdbe iz 14. stoletja, ki stoji na ruševinah prejšnje, katero so Asižani (med njimi je bil tudi 17-letni Frančišek) leta 1198 v uporu proti nemškemu imperializmu porušili. Ostanki tega enkratnega primerka vojaške arhitekture pričajo o rivalstvu med papežem in cesarjem, med Assisijem in Perugio. Danes pa nam ploščad ob spominih na nekdanje dni nudi čudovit pogled na Assisi in njegovo okolico, na kraje, ki so tesno povezani s Frančiškom.Od vzhoda proti zahodu se boči greben gore Subasio (1292 m), v zavetju katere je samoten samostan Carceri in ruševine benediktinske opatije, katere opat je poklonil Frančišku Porcijunkulo. Skrajno levo ob vznožju gore Subasio ležita srednjeveški mesteci Spelo in Foligno, kjer je Frančišek prodal blago in konja, da bi s tem denarjem popravil cerkvico svetega Damijana, ki jo lahko vidimo tik pod Assisijem, obdano z visokimi cipresami. Če se pomaknemo s pogledom levo po ravnini, vidimo Rivotorto, kjer je bilo prvo prebivališče bratov. Na ravnini pod Assisijem opazimo baziliko Svete Marije Angelske, ki varuje Porcijunkulo. Na griču ob skrajnem severozahodnem robu Spoletske doline pa je v daljavi Perugia, kjer je bil Frančišek leto dni zaprt. Na drugi strani utrdbe Rocca Maggiore pa se odpira pogled v ozko dolino rečice Tescio. Po tej dolini je Frančišek zapuščal Assisi, ko se je odpovedal očetu in njegovi dediščini.

- 7 -

RIVOTORTO

- 8 -

RIVOTORTO

FRANČIŠKOV GROBZačeti pri koncu ne gre najbolj v sklad s človeško pametjo. Svetniki so izjema tudi tu, kajti njihov navidezni konec je v luči vere nov začetek - brez konca - zanje in za nas.

Igrivost zgornje gotske cerkve in resnost spodnje romanske nas vedno znova vabita v preprosto tihoto kripte, kjer počiva veliko srce brata Frančiška, ki posluša.

Po ozkih stopnicah smo se spustili v polmrak kraljestva korenin, kjer v kripti bazilike brata Frančiška že dobrih sedem stoletij in pol počiva njegovo telo. Če nam je uspelo priti na ta sveti kraj v zgodnjih dopoldanskih urah, ko še ni na spregled radovednih turistov, lahko v zbranem molku začutimo njegovega blagega duha, ki vsakemu, prav vsakemu, šepeta: »Gospod naj ti dá MIR IN VSE DOBRO«!

Odgovor na to šepetanje je lahko le hvaležni notranji molk, ki pije to preprosto molčečo navzočnost svetega (vzemi si čas za to, tvoj duh ima pravico do njega). Ljubeči pogled pozdravlja učitelja Jezusa v evharistiji in učenca Frančiška, ki leži negibno v kamnitem sarkofagu. Dve zrni, ki sta umrli in zdaj poganjata korenine življenja. In srce naj pije melodije večnosti, ki naj zazvene tudi v tebi. Srečali smo se s koncem, ki je nov začetek. Za hip smo se srečali z bratom Frančiškom.

Preden se podamo na pot »po stopinjah brata Frančiška«, spregovorimo še besedo o »kamnih«, ki varujejo to sveto relikvijo.

V nedeljo, 4. oktobra 1226, dan po Frančiškovi smrti pri Porcijunkuli, so njegovo telo prenesli v slovesnem sprevodu v Assisi in ga pokopali v cerkvi svetega Jurija, katere ostanki so danes vidni v kapeli Najsvetejšega v cerkvi svete Klare. Med potjo so se ustavili še pri Svetem Damijanu, kjer so Klara in njene sestre zadnjikrat pozdravile mrtvo telo velikega brata. Ko je

- 9 -

RIVOTORTOpapež Gregor IX. 16. julija 1228 brata Frančiška razglasil za svetnika, se je na njegovo pobudo pod vodstvom brata Elija začela tudi gradnja bazilike svetega Frančiška, kamor so leta 1230 prenesli njegovo telo. Iz strahu pred »gorečimi« častilci so ga pokopali na skrivaj, da le-ti ne bi mogli ukrasti njegovega telesa.

Kljub predhodnim poizkusom jim je šele leta 1818 s papeževim dovoljenjem po 52 nočeh odkopavanj uspelo odkriti Frančiškov grob. Takoj so začeli urejati kripto, ki je dobila leta 1932 sedanjo preprosto romansko podobo po načrtih arhitekta Huga Tarchia, ki spominja na golo zemljo, na kateri je Frančišek umrl. Istočasno so ob Frančišku pokopali štiri izmed njegovih prvih bratov: br. Rufina (+1249), br. Angela (+1258), br. Maseja (+1280) in br. Leona (+1271) ter gospo Jakobo iz Settesoglia (+1239).

Leta 1978 so na pobudo papeža Pavla VI. sarkofag ponovno odprli, da bi se še enkrat prepričali o pristnosti Frančiškovih posmrtnih ostankov. Dobro zaščitene so jih ponovno položili v stekleno in kovinsko krsto ter vse skupaj dali nazaj v prvoten kamnit sarkofag, ki je viden v kripti nad oltarjem.

Med množico romarjev, ki prihajajo na ta sveti kraj, je bil kmalu po izvolitvi za papeža tudi Janez Pavel II. (5.11.1978), da bi tu prosil razsvetljenja in božje pomoči za zaupano mu poslanstvo v vesoljni Cerkvi.

To so temelji bazilike brata Frančiška, ki jo je gradilo srce papeža Gregorja IX., velikega Frančiškovega prijatelja, in genij brata Elija.

- 10 -

RIVOTORTO

STARA ASIŠKA STOLNICA – MARIA MAGGIOREDanašnja škofova palača stoji poleg cerkve Marije Velike, ki je bila v Frančiškovem času stolna cerkev in so jo leta 1162 temeljito obnovili. Od takratne škofove palače, kjer so bivali škofje v 13. stoletju in je stala na istem mestu kot današnja, ni ostalo nič.Na trgu pred škofovo palačo (Piazza Vescovado) in asiško stolno cerkvijo je Frančiškovo dolgotrajno izzivanje očetove potrpežljivosti doživelo svoj epilog. Vse skupaj se je zgodilo nekaj dni za tem, ko se je Frančišek vrnil iz Foligna, kjer je prodal precej očetovega blaga s konjem vred, zaslužek pa namenil uporabiti za obnovo cerkvice svetega Damijana. To je seveda očeta privedlo do odločitve, da je sina pripeljal pred škofa, naj ta razsodi. Frančiškov odgovor je bil radikalen: odpoved vsemu, tudi očetu. To izrazi s pomenljivo gesto: sleče se do golega in tudi obleko vrne očetu: »'Oče naš, ki si v nebesih' in ne več 'moj oče Peter Bernardone'.«V tem edinstvenem dogodku je toliko preprostosti in iskrenosti,

toliko moči in prepričljivosti, da je v vseh, ki so to spremljali, ostalo neizbrisno znamenje. Ljubezen je premagala sovraštvo.Frančišek se je torej z veseljem odpovedal bogati dediščini, dobesedno vse vrnil očetu in se prostovoljno oklenil uboštva.

Napravil je odločilen korak za vse življenje. Njegovo goloto je pokril škofov plašč. Pa verjetno ne toliko iz sramu kot iz spoštovanja do njegovega poguma. Asiški škof Gvido je v tistem trenutku postal velik Frančiškov prijatelj, svetovalec in zaščitnik. Pogosto sta se srečevala in se veliko pogovarjala o temeljnih točkah Frančiškove življenjske poti.

- 11 -

RIVOTORTO

- 12 -

RIVOTORTO

ROJSTNA HIŠA – CHIESA NUOVASamo par korakov od osrednjega asiškega trga »Piazza del comune« nas prijazno pozdravi nežnost Frančiškove mame Pike, po rodu je bila Provensalka iz Francije, ki še vedno drži v rokah razklenjene verige. Prešibke so bile, da bi lahko priklenile Frančiška na sijajno kariero bogatega trgovca, potem ko je okusil svobodo drugačnega življenja. Oče Peter, ki mu čez roko visi Frančiškova obleka, pa je še vedno zazrt v daljavo, od koder pričakuje odgovor o smislu življenja, ki se odpoveduje sleherni stvari in se oklepa Boga.Na temeljih srednjeveške hiše v trgovskem središču so leta 1615 zgradili »Novo cerkev« (Chiesa Nuova). Tu naj bi bil dom, kjer je Frančišek preživljal svoje brezskrbno otroštvo in radoživo mladost.Ozka ulica ob levi strani cerkve nas po nekaj korakih pripelje do kapele, ki jo danes imenujejo »Mali Frančišek« (Francesco Piccolino). V gotski obok nad vrati so zapisali: »Ta kapela, kjer se je rodil sveti Frančišek, ogledalo sveta, je bila nekoč hlev za vola in osla«. Legendarno izročilo namreč pravi, da se je mati Pika, ki nikakor ni mogla roditi, po nasvetu skrivnostnega romarja, ki se je ravno takrat pojavil na vratih, zatekla v hlev, kjer je brez težav rodila. Pisalo se je leto 1182. Več kot očitno je, da legenda namiguje na betlehemske dogodke. Tako naj bi svetnik že ob rojstvu spominjal na Gospoda Jezusa. Njeno globlje sporočilo pa nas hoče spomniti na njegovo kasnejšo temeljno odločitev: hoditi po Kristusovih stopinjah, da bi se mu čimbolj približal. Medtem ko so dogodki, povezani s to kapelo, zaviti v temo, pa iz starih listin razberemo, da je zgradba stala že pred Frančiškom. Zato lahko z veliko gotovostjo trdimo, da je tu njegova rojstna hiša. Nekateri raziskovalci pa poskušajo dokazati, da je njegova rojstna hiša drugje. Menijo, da danes na njenih temeljih stoji pošta na osrednjem asiškem trgu (Piazza del comune).Vrnimo se nazaj k Novi cerkvi.

- 13 -

RIVOTORTOV otroštvu in mladosti ni opaziti na Frančišku nič svetniškega. Bil je kot vsa druga mladina tistega in vseh drugih obdobij. Še več, postal je celo »kralj« asiške mladine.Frančišek je slovel kot uglajen mladenič in to se je trgovčevemu sinu tudi spodobilo. Nekega dne pa je, ko se je že poizkušal v očetovi trgovini v trgovskih poslih, grobo odslovil reveža, ki ga je v božjem imenu prosil miloščino. Ob tem izbruhu zagledanosti vase se je zamislil.Morda se je prav tu začelo njegovo spreobrnjenje. Frančiška je v mladeniških letih vznemirjalo hrepenenje, da bi postal vitez. Bogatega očeta, ki mu je trgovska žilica govorila, da je mogoče zaslužiti tudi v vojni, ni bilo težko prepričati, da ga je podprl v njegovih sanjah. Dvajsetleten (leta 1202) je poizkušal srečo v vojni proti Perugi. Bil je ujet in celo leto je bilo treba, da ga je oče odkupil iz hude peruške ječe. Toda volja po zmagi ga je silila v novo avanturo. Hotel je postati vitez, sanjal je o viteštvu. Postal bo velik knez, a ne na ta način. Že v drugo je moral priznati poraz, ko je na pol poti proti jugu zbolel in se brez vsega vrnil domov. Takrat se je njegovo življenje začelo korenito spreminjati.Frančišek se je z vsem srcem podal na pot spreobrnjenja. Veliko se je zadrževal v samoti, predvsem ob na pol porušeni cerkvici svetega Damijana, kjer mu je Gospod spregovoril na srce. To njegovo samotarsko spokorniško življenje pa nikakor ni bilo pogodu očetu, ki so se mu zaradi sina ljudje posmehovali in ker je začel slutiti, da bodo njegovi načrti splavali po vodi. Bogati dom premožnega trgovca z blagom je torej nudil streho »ubožcu« Frančišku. Ni pa ohranil slovesa do današnjih dni zaradi bogatega očeta Petra, temveč zaradi božjega trubadurja Frančiška, ki je iz ljubezni do Boga zapustil bogastvo in si z Jezusom izbral uboštvo. Moral je seveda drago plačati izbrano življenjsko pot: naprtil si je očetovo jezo in nasprotovanje bogatega sveta. In prav asiški Ubožec, ki so mu očitali, da je osiromašil svoje rodno mesto, kjer je vrsta bogatih ljudi vse zapustila in mu sledila, je silno obogatil Assisi. Mesto je privabilo in še privablja nešteto romarjev in turistov z vseh strani sveta. Današnjemu človeku pa kliče, da postane nesmrten vsak, kdor iz ljubezni do Kristusa s Frančiškom vse zapusti in gre svoboden za Gospodom.

- 14 -

RIVOTORTO

ASIŠKA STOLNICA SVETEGA RUFINAZ gradnjo tega bisera romanske arhitekture so pričeli leta 1140, dokončali pa so jo šele nekaj let po Frančiškovi smrti, okoli leta 1230. Notranjščino cerkve je v 17. stoletju popolnoma prenovila umetniška roka Galeazza Alessija. Od prvotne romanske podobe notranjščine je ostala samo še tipična triladijska romanska zasnova.Čeprav v času Frančiškovega rojstva cerkev še ni bila dograjena, je bil leta 1182 Bernardonejev sin verjetno krščen tu. Dali so mu ime Giovanni. Čisto gotovo pa je, da je bil krščen ob krstnem kamnu, ki ga danes vidimo na desni strani ob vhodu v cerkev. Ob istem studencu življenja je bila nekaj let kasneje krščena tudi Favaronejeva hči Klara (1193-1253).

Po spreobrnjenju, ko je resno začel živeti iz krstne milosti, je Frančišek v tej cerkvi pogosto pridigal. Preden se je povzpel na prižnico, je vedno dolgo molil v votlini blizu zakristije, ki so jo poimenovali »Frančiškova molilnica«.

Samota in Bog. Tu se rojeva molitev. To so bili trenutki, ko ga je razvnemala silna gorečnost, saj je v molitvi prosil za spreobrnjenje duš in za moč Svetega Duha, ki naj ga podpre, ko stopi v cerkvi pred ljudi. Použivala ga je gorečnost za duše. Ko se je po taki molitvi povzpel na prižnico, so mu iz ust prihajale tako goreče besede, da so vse pretresle in mnogo se jih je začelo obračati od svojih grehov. Frančišek jih je vnel za Jezusa. Tudi Klara, hči enega najbogatejših Asižanov, je med eno njegovih pridig

- 15 -

RIVOTORTOzačutila, da jo brat Frančišek kliče za Jezusom. Sporočila mu je svoj sklep, da se hoče odpovedati bogastvu in se okleniti uboštva. On pa ji je rekel, naj še malo počaka. Odslej sta se njuni usodi začeli povezovati.

Klarina rojstna hiša, od katere ni ostal niti kamen, je bila le za lučaj kamna oddaljena od pročelja cerkve svetega Rufina. Stala je na levi strani trga pred stolnico. To zvemo iz starega zapisa iz leta 1148, s katerim se Klarin stari oče zavezuje, da ne bo nadzidal svoje hiše na škodo izgleda trga ob stolnici. Iz te hiše so jo odnesli h krstu, od tu je na cvetno nedeljo zvečer leta 1212 pobegnila od doma, potem ko ji je dopoldne asiški škof izročil palmovo vejo v znamenje odobravanja, da začne novo, posvečeno življenje.

Frančišek s svojo besedo in Klara s svojo odločnostjo, da začne novo življenje, pričata, da ima vsak od nas kraj, kjer ga je Bog tako tesno privil k sebi, da se je božja ljubezen začela pretakati v njegovo srce. To se je zgodilo, ko smo bili krščeni. Takrat je bil izbrisan madež greha - samoljubje. Njuna življenjska pot nam priča, da se lahko ta čudež ponavlja vedno, ko v to privolimo, vedno ko to želimo. V molitvi je moč, s katero je mogoče doseči vse. Molitev spreminja mene in vse ljudi, rešuje najtežje življenjske položaje, pospeši razumevanje in spravo med ljudmi. Bog čaka na našo molitev, ki pa mora privreti iz čistega srca.

- 16 -

RIVOTORTO

KRIŽANI PRI SVETEM DAMIJANU JE SPREGOVORILFrančiškova mladost je morala biti vse prej kot dolgočasna. V svoj vrtinec ga je leta 1198 potegnil upor proti cesarski oblasti, ko so Asižani do tal porušili mogočno utrdbo nad mestom, in takoj za tem državljanska vojna za samostojnost Assisija v letih 1199-1200. Takrat je Frančišek še rušil. Kmalu pa ga je nemirni duh gnal preko meja rojstnega mesta. V vojno proti sosednji Perugi (leta 1202) ga ženejo sanje, da bi postal vitez. A ker se »usoda« ni ujemala s hrabrostjo, je kot poraženec leto dni odsedel v peruški ječi, od koder ga je oče odkupil. A komaj se je na pomlad leta 1205 opomogel od dolge bolezni, je že odšel s križarji proti Pugliji. Ta izkušnja je dokončno pokopala njegove sanje o viteštvu. Vrnil se je domov, kjer je kot »kralj asiške mladine« še zadnjič sodeloval na razkošnem banketu. Bilo je poleti leta 1205, ko je dal slovo preteklosti. Tako je bil svoboden za nov začetek. Vse pogosteje je začel zahajati k zapuščeni cerkvici svetega Damijana v bližini Assisija. Cele dneve in tedne je prebil v tej blaženi samoti in molil pred bizantinskim razpelom: O vzvišeni in veličastni Bog,razsveti temine mojega srca. Daj mi pravo vero, trdno upanje, popolno ljubezen, globoko ponižnost, razumnost in spoznanje, o Gospod, da se bom držal tvojih zapovedi. Amen.Nekega zimskega dne pa je bila ta molitev globlja kot ponavadi. V njej je glasno spregovoril tudi Sogovornik. Ko je Frančišek slišal besede s križa, je stala na tem mestu samo na pol porušena cerkvica in ob njej prizidano skromno bivališče za duhovnika, kjer so danes pritlični prostori ob desni strani cerkve in »Klarina« obednica za cerkvijo. Kljub neobhodno potrebnim prezidavam in

- 17 -

RIVOTORTOdozidavam skozi stoletja, je jedro tega svetišča ostalo takšno, kot ga je poznal Frančišek. Prav njemu se moramo zahvaliti, da ta biser preprostosti še stoji. Reven duhovnik, ki je služboval ob tej samotni cerkvici, namreč ni imel sredstev niti za najnujnejša popravila. Frančišku pa se je Kristusova beseda zdela tako jasna, da se je hotel takoj lotiti popravila razmajanih zidov. Nič ni razmišljal, nič se ni posvetoval z razumskimi razlogi, ki bi mu govorili: »Pusti to delo, ki nima nobenega smisla! Starih cerkva je še na pretek, zakaj bi popravljal prav to?« Vedel je samo eno: poslušati je treba vsak Gospodov navdih. Zakaj je odgovoril s tako presenetljivo pokorščino? Zato, ker je z vso ljubeznijo izročil svoje srce in življenje Bogu. Pozneje mu je Gospod razodel globlji pomen tega naročila: poklican je bil, da prenovi vesoljno Kristusovo Cerkev.Zdaj je potreboval denar. Frančišek, sin Petra Bernardoneja, je dobro vedel, kaj mu je storiti, da bo prišel do denarja. Osedlal je konja in ga otovoril z dragiocenil blagom ter ga že naslednji dan prodal v Folignu. Ubogi Frančišek! Še vedno verjame v moč denarja!Iz nadaljnjega poteka dogodkov nam je jasno, da se Bog ni zadovoljil samo z mošnjo denarja, pa še ta je bil očetova last. Potrebno je bilo podariti samega sebe. Zato se je Frančišek podal v Assisi in prosil kamenja, olja in druge pomoči. A težji od kamnov, ki jih je na svojih plečih znašal skupaj, so bili posmehljivi pogledi, nerazumevanje ... Preklinjal ga je celo njegov oče, kadar ga je srečal. Ranjen od očetovih kletev je prosil zavrženega reveža, naj bi hodil z njim in ga vsakokrat blagoslovil, ko ga bo njegov oče preklel. Veroval je, da lahko Gospod po preprostem človeku s svojim blagoslovom ozdravi rane, ki jih povzroča kletev. Samo žrtve gradijo božjo hišo, samo na žrtvah sloni Cerkev sama, vidno in nevidno božje kraljestvo. To je duhovna prenova, to je temelj novega Frančiškovega reda in splošnega prenavljanja. Ni druge poti. Naš Gospod je z veseljem

- 18 -

RIVOTORTOdaroval za nas vse, zato upravičeno čaka mojega in tvojega odgovora. Prenavljanja ni v farizejski izpolnitvi črke postave, temveč v pripravljenosti duha za odgovorno delo in žrtve. Frančišek je to razumel in izpolnil, zato pa je tudi nepregledne množice privedel v življenjsko povezavo z vogelnim kamnom - Kristusom.Pogumno je v svojem naporu vztrajal, ker so Kristusove besede tako močno odmevale v njegovi duši, da je tudi mimoidoče vabil k delu.Leta 1212 se je torej izpolnila Frančiškova napoved. Klara se je po Frančiškovem zgledu odločila, da bo hodila za ubogim in ponižnim Kristusom. V noči po cvetni nedelji ji je Frančišek v znamenje zaobljube pri Sveti Mariji Angelski odrezal lase in jo odpeljal k benediktinkam v samostan Svetega Pavla delle Badesse blizu Bastije. Po nekaj dneh se je zaradi nevarnosti pred domačimi, ki so jo s silo hoteli odpeljati nazaj domov, zatekla v samostan svetega Angela de'Panzo ob vznožju Subasija. Od tu pa jo je Frančišek kmalu pripeljal k Svetemu Damijanu, kjer je živela štirideset let do svoje smrti leta 1253. Frančišek je leta 1212 to tako ljubljeno cerkvico prepustil Klari in njenim sestram klarisam, ki so v molitvi, molku in skrajnem uboštvu duhovno podpirale njega in njegove brate pri oznanjevanju. Frančišek se je odslej le občasno ustavljal tu. Po Frančiškovi smrti je Klara živela še 27 let. Skupnost sester klaris se je še naprej lepo razvijala. Vedno bolj pa je bilo čutiti, da Sveti Damijan, ki je bil zunaj mestnega obzidja, ni varen. Kar dvakrat je samostanu grozila huda nevarnost. Septembra leta 1240 so Saraceni zasedli samostan pri Svetem Damijanu in ogrožali mesto. Klara je s svojo gorečo molitvijo pred Najsvetejšim rešila samostan in mesto. Zato jo umetniki pogosto upodabljajo z monštranco v roki. Takoj naslednje leto pa jim je grozil Vital iz Averse, ki se pod nobenim pogojem ni hotel umakniti, dokler ne bi zavzel mesta. Kar ni mogla storiti asiška obramba, je storila molitev in pokora sester klaris. Zato so meščani in mestne oblasti vsako leto 22. junija prihajali k Svetemu Damijanu, da bi se zahvalili za čudežno posredovanje svete Klare in jim darovali sveče. Ta hvaležni spomin so ohranili vse do danes.To dvojno obleganje samostana pri Svetem Damijanu je nekatere

- 19 -

RIVOTORTOprepričalo, da je ta kraj prenevaren, da bi tu, izven mestnega obzidja, prebivala ženska skupnost. Vendar je Klara pogumno vztrajala, da ostanejo tu. Kaj kmalu po njeni smrti (+1253) pa so začeli načrtovati tik ob mestnem obzidju na mestu cerkve svetega Jurija cerkev njej v čast, ob kateri so zgradili tudi samostan, kamor so se sestre leta 1257 preselile od Svetega Damijana in s seboj prinesle tudi križ, ki je spregovoril Frančišku. K Svetemu Damijanu pa so se naselili manjši bratje, kjer so ostali do danes.Do konca preprosti zidovi Svetega Damijana govore še danes, ker jih je posvetilo tako sveto življenje. Ob obisku tega kraja so odveč gostobesedni komentarji, ker ta pristna skromnost govori glasneje in nas zmore popeljati v kontemplacijo.

- 20 -

RIVOTORTO

RAZLAGA KRIŽA SV. DAMIJANAEna najbolj dragocenih svetinj, ki so povezane s Frančiškovim in Klarinim življenjem, je bizantinski križ v stranski kapeli, s katerega je jeseni 1205 Kristus spregovoril Frančišku pri Svetem Damijanu: »Pojdi in popravi mojo hišo, ki se podira!« To »ikono poveličanega Kristusa« je v 12. stoletju naslikal sirski menih, ki je imel pred očmi Janezovo poročilo o Kristusovem trpljenju. Križani Gospod nima na glavi trnove krone, marveč zlati sij. Na njem ni nobenega znamenja trpljenja in smrti. Ves izžareva poveličanje. Uslišana je Jezusova prošnja: »Oče, poveličaj svojega sina« (Jn 17,1). Nenehni boj med lučjo in temo, ki ga opisuje Janezov evangelij, je končan. In ikona hoče prikazati prav to zmagoslavje luči in življenja nad temo in smrtjo. Zato je Jezusovo zmagoslavno telo močno osvetljeno in postavljeno na trdno podlago. Vso ikono pa obdaja rdeča barva, ki je znamenje ljubezni, ki v Kristusu objema ves svet.V zlatem siju nad Kristusovo glavo je videti poteze križa. Sij in križ povzemata celotno Jezusovo življenje - njegovo ponižanje in poveličanje. To znamenje nam nazorno osvetljuje veliko resnico človekovega življenja z Bogom: križ življenja, ki si ga človek z ljubeznijo zadene na svoje rame in gre za Jezusom, vodi v odrešenje.Pri našem odrešenju, brez katerega človek ne bi mogel nikoli večno gledati božje svetlobe, sodeluje celotna Sveta Trojica. Na Jezusovih prsih je slikar z rahlimi potezami začrtal v levo obrnjen Očetov obraz. Pod njim je začrtal krog, ki predstavlja od vekomaj bivajočo Besedo. V gubah na čelu pa je opaziti goloba, podobo Svetega Duha. Sveta Trojica, ki je moje počelo, nenehno biva v meni in pričakuje, da se nekoč prečiščen popolnoma potopim v njeno ljubezen.

- 21 -

RIVOTORTOO življenju, ki je premagalo smrt, pričajo tudi Jezusove široko odprte oči, ki zrejo v točko med nebom in zemljo. Jezus je srednik med Očetom in nami. S svojim resnim in mirnim obrazom izraža pomembnost človeške drame nemoči, zaradi katere je v središču. A kljub temu ostaja miren, ker ve, da je luč močnejša od teme. Zagotovilo, da se ta zmaga lahko uresniči v slehernem izmed nas, so Jezusove krvaveče rane. »Po njegovih ranah smo ozdraveli« (Iz 53,5).Prva, ki je bila deležna sadov odrešenja, in je hkrati naša soodrešiteljica, je Marija, ki stoji pod križem. Ob njej je Janez Evangelist. Na drugi strani pa stojijo Marija Magdalena, Marija - Jakobova mati in stotnik. Zlato ozadje za temi osebami ponazarja luč, saj so zaradi Jezusove odrešilne smrti postali »otroci luči«. Njihova zunanja medsebojna podobnost pa govori o tem, da smo prav po Kristusu vsi med seboj enaki. Marija stoji na Jezusovi desni strani, ki na Vzhodu predstavlja častno mesto. Njen, proti Janezu obrnjen obraz, razodeva nežnost in občudovanje. Neprestano sliši Jezusove besede: »Žena, glej, tvoj sin!« (Jn 19,26). V Janezu gleda Jezusa in premišljuje skrivnost Kristusa, ki živi v svojih udih: »Jaz sem trta, vi mladike« (Jn 15,5). Občudovanje skrivnosti živega Jezusa izraža tako, da je levo roko dvignila k ustom. Ta kretnja je v Svetem pismu zelo znana. Z neizrekljivo nežnostjo se obrača k Janezu in se smehlja. Ker smo »preostanek rodu«, se njen obraz nedvomno nagiba navzdol, k nam. Če delamo, »karkoli nam poreče« (Jn 2,5), se bo njen nasmeh lesketal tudi nad nami. Marijin nasmeh priča o veselem oznanilu nadangela Gabrijela: »Veseli se, Marija« (Lk 1,28). Ta nasmeh potrjuje izpolnitev Marijinih besed: »Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi« (Lk 1,48). Marijina desna roka kaže na Jezusa. To pomeni, da njena pozornost ne velja samo Janezu, ampak predvsem polnosti življenja enega in drugega. Marija ima ogrnjen bel plašč, s katerim bi se lahko vsa pokrila. Ta plašč ima trojni pomen: najprej izraža zmago zvestobe do evangelija, je znamenje očiščenja, ker je bila vnaprej obvarovana vsakega greha in znamenje dobrih del. Na belem plašču je nanizano veliko dragih kamnov, ki predstavljajo darove Svetega Duha. Temno rdeča obleka je znamenje ljubezni. Vijoličasta tunika pa je znamenje božje skrinje, ki je nosila Odrešenika sveta. Janez, ki stoji med Marijo in Jezusom tik ob prsni rani, predstavlja nas vernike. Sklonjen je k materi Mariji. Njegova drža

- 22 -

RIVOTORTOje drža otroka, ki ve, da je ljubljen in to ljubezen tudi sprejema. Njegova desna roka, tako kot Marijina, kaže na Jezusa, ki ga oba ljubita in častita. Tudi Janez je oblečen v rdeč plašč, ki izraža to ljubezen. Janezova bela tunika pomeni popolno čistost, ki mu jo pripisuje izročilo. Samo s čistim srcem je lahko sprejel Modrost, »zakaj v zlobno dušo modrost ne prihaja« (Mdr 1,4).Marija Magdalena na desni je zopet oblečena v rdečo tuniko, kajti ona je žena, ki je »močno ljubila« (Lk 7,47). Tudi Marija - Jakobova mati mu je ostala zvesta do smrti. Ali ne predstavlja tisoče ponižanih in pozabljenih vernih, ki jih bo Bog nekoč okronal s slavo? Stotnika ob njej lahko zanesljivo enačimo s kraljevim uradnikom, ki mu je Jezus ozdravil sina. Za njim stoji komaj vidna njegova družina. Stotnikova vera je izražena na dva načina: s pogledom, uprtim v Jezusa, in s tremi iztegnjenimi prsti, ki pomenijo Sveto Trojico. Majhni osebi ob Mariji in stotniku pa predstavljata Rimljane in Jude, ki jim je bilo naročeno zgrabiti Jezusa. Majhna sta, ker je tudi njuna vloga in vloga njunih narodov majhna. Hoteli so ga zbrisati iz spomina, a je prav iz smrti vzklilo neuničljivo življenje.Pod kolenom Jezusove leve noge je petelin. To ni »Petrov petelin«, kajti čas zatajitve je minil. Za stare narode je bil petelin znamenje vzhajajočega sonca. To sonce je Jezus - luč, prava luč, ki razgrinja žarke po vsem svetu. Res da jo morda oblaki zasenčijo, vendar samo za trenutek. Končna zmaga pripada večni Luči! Gornji del ikone (okrogli medaljon) nam predstavlja Jezusa v njegovi drugi skrivnosti. Dvigajoča desna noga ponazarja njegov vnebohod. Odhaja k svojemu Očetu in našemu Očetu. Jezusov obraz je nasmejan. Kako mogočnega zagovornika imamo pri Očetu! Kako je mogoče, da smo še vedno žalostni in nas je strah? Čisto zgoraj pa vidimo Očetovo desnico, ki blagoslavlja - pošilja svoj dar - Svetega Duha, ki ga je zaslužil Jezus s svojo smrtjo. Seme, ki je padlo v zemljo in umrlo, že klije v naših srcih! Omogočimo mu bujno rast! Naj nam pri tem pomaga tudi

- 23 -

RIVOTORTOFrančiškova molitev, ki jo je na začetku svoje poti za Gospodom ponavljal prav pred tem križem. Za njim jo je prav gotovo ponavljala tudi Klara in njene sestre.O vzvišeni in veličastniBog, razsvetli temine mojega srca.Daj mi pravo vero, trdno upanje,popolno ljubezen, globoko ponižnost,razumnost in spoznanje, o Gospod,da se bom držal tvojih zapovedi. Amen.

- 24 -

RIVOTORTO

RIVOTORTOOd Porcijunkule se je mogoče odpraviti peš dobesedno po Frančiškovih stopinjah proti Rivotortu, ki leži dobre tri kilometre jugovzhodno od Svete Marije Angelske. Ob vznožju Subasija so po letu 1500 nad preprosto kolibo postavili cerkev, ki naj bi varovala prvo prebivališče Frančiškovih manjših bratov. Preprosta koliba v Rivotortu predstavlja začetne korake Frančiškovega bratstva, katerega temelji so veselo uboštvo, goreča molitev, delo in oznanjevanje evangelija.Rivotorto s svojo okolico je bil priča nekaterim dogodkom, ki so odločilno vplivali na Frančiškovo spreobrnjenje. Tu nekje je v Frančiškovem času stala cerkvica sv. Magdalene, ob kateri je bila »bolnišnica« za gobavce, ki so jim Frančišek in njegovi bratje pogosto hodili streči. A še prej se je moralo zgoditi nekaj, kar je spremenilo njegov pogled na življenje: »Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam popeljal med nje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se odpovedal grehu, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo« (2 FOp 1-3). Tu je v gobavcu srečal Kristusa. To je bilo leta 1207. Ob potoku, ki si vijugasto utira pot izpod Subasija preko asiškega polja, je v tistem čas stala preprosta koliba. Frančišku in bratom se je zdela primerna, da so se spomladi leta 1209 ali 1210 ob vrnitvi iz Rima, ko jim je papež Inocenc III. ustno potrdil preprosto vodilo življenja, naselili v Rivotortu. Izbira ni bila naključna. V bližini je bilo namreč zavetišče za gobavce, kamor so on in njegovi bratje

hodili, da bi po svojih močeh z ljubeznijo pomagali tem potrebnim izobčencem iz človeške družbe. Preprostost kolibe jim je omogočala življenje v popolnem uboštvu in nikomur niso bili v nadlego ali napoto. Vse, kar so potrebovali, jim je naklanjala božja previdnost po materi

naravi in dobrih ljudeh. Živeli so kot ptice pod nebom in lilije na polju.Po vsej verjetnosti je Frančišek s prvimi brati tu preživel dve leti (1209-1211), toda ne nepretrgoma. Frančišek si nikdar ni želel

- 25 -

RIVOTORTOstalnega bivališča, zato je pogosto hodil iz kraja v kraj, bodisi zaradi oznanjevanja evangelija ali pa zaradi umikanja v samotne kraje, kjer je molil. Toda v tem času se je vedno znova vračal h kolibi v Rivotorto. Z okoliškimi kmeti so bili on in njegovi bratje zelo domači. Pogosto so jim pomagali pri njihovem delu in si s tem prislužili kos vsakdanjega kruha. Rivotorto je bil kraj molitve, bratskega dialoga, čudenja nad neokrnjeno naravo. Tu je preprostost postajala otipljiva in iz nje se je porajalo pristno veselje. Teh prvih korakov Frančiškovega bratstva, ki je bilo polno navdušenja, se Frančišek spominja z vso spoštljivostjo v svoji Oporoki malo pred smrtjo, kjer z nostalgijo v srcu opisuje življenje prvih bratov:Prišel je čas, ko so morali bratje dati slovo temu kraju prvega noviciata. Nekega dne je prišel k »njihovi« kolibi v Rivotortu kmet s svojim oslom. Ko je Frančišek slišal, da se zdi kmetu koliba primerna za oslovski hlev, je brez besed z brati zapustil ta kraj in odšli so proti Porcijunkuli. Odhod iz Rivotorta je bila hkrati preizkušnja in milost. Kmet s svojim oslom je bil zanje močan opomin: brez godrnjanja je treba vedno znova dokazovati in potrjevati nenavezanost na stvari. Bog namreč poskrbi za vse, kar človek potrebuje. Bratje so bili na poti uboštva popolnoma odvisni od Očeta in njegove previdnosti. Tako so živeli iz dneva v dan in se mu nenehno zahvaljevali za njegovo dobroto. Z radostnim srcem so prepevali: »Hvala ti, o moj Gospod«.

Tvegati korak v uboštvo, ki zna nepreračunljivo dajati, odpovedati se svojim pravicam in imetju: to je pot, ki nas popelje do božjega bogastva. Ubožci so resnično bogati, kajti Bog jim daje svoje milosti.

Nikoli ne bomo natančno vedeli, kje se je dogajalo vse to, kar je tesno povezano z začetki Frančiškovega bratstva. Današnja cerkev je bila zgrajena v 19. stoletju. Nizka kamnita zgradba znotraj te cerkve pa je verjetno približna rekonstrukcija Frančiškove kolibe iz leta 1455. Razdeljena je v tri prostore. Prostor na desni je majhna sobica, imenovana »Frančiškova postelja«. V sredini je kapelica z majhnim oltarjem, posvečena Mariji tolažnici. To podobo je pustil tu nek poljski romar leta 1700. Na levi pa je sobica, kjer naj bi bila preprosta kuhinja. V Frančiškovem času je bila verjetno koliba veliko manjša in preprostejša, lesena, s preprostim križem, zabitim v zemljo, ki je vabil brate k molitvi.

- 26 -

RIVOTORTO

CARCERICarceri ležijo v zavetju vzhodnega pobočja gore Subasio. Iz Assisija se napotimo proti temu samotnemu samostanu skozi kapucinska vrata (Porta Cappuccini). V Frančiškovem času je bilo sredi gozda le preprosto samotarsko zavetje in majhna cerkvica. Kasneje je na tem mestu zrasel še vedno skromen samostan z lepim atrijem.

Frančišek se je pogosto umikal v molk skromnega samotarskega zavetja sredi gozda, da bi tu molil ter v molitvi in premišljevanju prejel novo moč za svoje poslanstvo oznanjevanja evangelija ljudem. Pod zakristijo cerkvice je še vedno ohranjena votlina, kjer je Frančišek molil, kadar se ni umikal globlje v gozd. Tu je Frančišek skrivnostno zajemal navdih za svoje pridige, ki so kljub preprostosti osvajale in spreminjale srca poslušalcev. Klicale so k pokori in razvnemale v ljudeh ljubezen do Jezusa. Tu tudi odkrijemo, kje je Frančišek zajemal notranjo moč, s katero je prenašal trpljenje in ga spreminjal v notranje veselje, ki je prehajalo z nezadržno toplino na vso okolico.

Izvir njegove moči in veselja je bila molitev. Frančišek ji je po spreobrnjenju posvečal vsaj polovico svojega časa. Ko pa ni molil, je hodil iz kraja v kraj, pomagal ljudem, pridigal in skrbel za bolnike. Ker je bil zaljubljen v Jezusa, je čutil potrebo, da se je dolga obdobja mudil sam z njim. Tudi po več tednov je ostajal v tihoti, sredi gozda, v svoji votlini, na krajih, ki so podobni Carceri. Njegovo srce je bilo odprto stvarstvu ter veličastvu narave in stvari. Prav ta resnična odprtost naravi pomeni istočasno odprtost Bogu, ki mu je na vsakem koraku prihajal naproti in ga pozdravljal. Frančišek je z ljubeznijo in spoštovanjem častil Stvarnika in se mu zahvaljeval za veličino stvarstva. Najraje je iskal božji obraz v samoti in molku narave.

Pogosto se je vračal v samoto, kjer je Bogu daroval kesanje

- 27 -

RIVOTORTOsvojih napak in grehov ter se tako vračal v naročje odrešenjske božje ljubezni. Tu se je združeval z Bogom, ki je bil zanj prvi vir življenja. Tu se je v intimnosti spreminjal v Jezusovo ljubezen in se pogovarjal z njim, kot se pogovarja prijatelj s prijateljem. Jezus se je sklanjal k njemu in oplajal njegovo srce z gorečnostjo za oznanjevanje in vdano prenašanje trpljenja. Dušo človeka, ki ohranja stik z Jezusom, ki išče njegov obraz in se približuje njegovemu srcu, preplavlja božje življenje ljubezni, molitve, predanega trpljenja in življenja vere. Takšna duša je ponovno obogatena z božjo milostjo, je polna Boga, ki je večno življenje samo.

Samota v Carceri nam ponuja naslednje sporočilo. Čim bolj nas bo v življenju zaposlovala naša družina in vsakodnevno delo, toliko bolj potrebujemo trenutke in obdobja molka, ko se bomo lahko umaknili vsemu delu in vsem skrbem, da bi se v ljubezni srečali z našim Gospodom in v njem našli notranje ravnovesje. Iz združenja z Bogom, ki je mogoče le v urah molka, bodo izvirali obilni vrelci blagoslova. V intimnem stiku z Jezusom se zgodi nekaj podobnega kot z neznatno žarnico, ki zažari, ko jo povežemo z električnim tokom. V tihi molitvi se potapljamo v prvi izvir slehernega življenja, kjer nas preplavlja oživljajoči božji tok, ki je veselje, ljubezen, mir.

Okrepljeni z njegovo milostjo smo sposobni prenašati sleherno težo. V njem premagujemo notranje boje in skušnjave, naše srce pa se vedno bolj vnema v ljubezni do Boga in do bližnjih. Občasno odložimo delo in skrbi ter se umaknimo od vsakdanjega življenja, ki nas zaposluje in duši. Pojdimo v samoto, kjer se bomo srečali z Bogom v popolnem molku. To so trenutki, ki nam odpirajo nebo. V njih zajemamo večnost, ki se je že začela. Samo trenutki, ki jih živim z Bogom in v Bogu, nosijo pečat večnosti.

Carceri, blagoslovljen kraj! Tukaj te sredi svojega stvarstva pričakuje Bog, da se sreča s teboj in prisluhne tvoji molitvi, da se združi s teboj v največjem čudežu ljubezni!

- 28 -

RIVOTORTO

BAZILIKA SVETE KLAREKlara, ki je umrla 11. avgusta 1253 pri Svetem Damijanu, je bila tam tudi pokopana. Ko pa so jo dve leti zatem (1255) razglasili za svetnico, so začeli razmišljati, da bi skupnost njenih sester in njeno telo preselili na varno. Tako se je skupnost sester leta 1260 preselila v nov samostan tik pod cerkvijo sv. Jurija. V to isto cerkev, ki je takrat že odstopala prostor cerkvi sv. Klare, so prenesli tudi Klarino telo. Cerkev sv. Klare, ki zelo spominja na zgornjo cerkev sv. Frančiška, je bila posvečena leta 1265 in takrat so v njej pokopali tudi njeno nestrohnjeno telo. Ta cerkev, ki so jo gradili le osem let, stoji na mestu cerkve sv. Jurija, od katere se je ohranila le južna stena, ki jo danes vidimo v kapeli Najsvetejšega in v kapeli, kjer je križ iz cerkve svetega Damijana, ki so ga sestre leta 1260 prinesle s seboj. Kako čudovito se je prepletalo življenje dveh svetnikov. Na kraju, kjer se je Frančišek naučil brati (ob cerkvi svetega Jurija je bila v njegovi mladosti šola) in kjer je bil pokopan od leta 1226 do 1230, leta 1228 pa razglašen za svetnika, sedaj stoji mogočna cerkev, kjer počiva Frančiškova najzvestejša učenka sveta Klara.

Pročelje cerkve, ki ga krasijo izmenično naložene vrste belih in rdečih kamnitih blokov, krasi ena najlepših rozet, kar jih je zapustila umetnost, ki se je iz romanike prevešala v gotiko. Trije mogočni oporni loki na levi strani cerkve, ki so nastali v 14. stoletju zaradi statične trdnosti, dajejo cerkvi značilno podobo. Polkrožno zaključen romanski portal nas vabi v mogočno gotsko ladjo.

- 29 -

RIVOTORTO

- 30 -

RIVOTORTO

GRECCIOGreccio je srednjeveško mestece, ki leži 705 metrov nad morjem. Prvič naj bi Frančišek prišel v ta kraj leta 1217. Bival pa je višje na hribu in je pogosto prihajal v mesto ter ljudem pridigal. Bratje so sem prišli malo kasneje, vendar so ostali tu vse do danes.Decembra leta 1223 je Frančišek sklenil, da bo obhajal božič na poseben način. Prijatelju je naročil: »V gozdu, blizu samostana boš našel v pečini votlino. Tja postavi jasli, napolnjene s senom. Pripelji tudi vola in oslička, da bo prav tako kot v Betlehemu. Rad bi obhajal prihod Božjega sina na zemljo tako, da bom z lastnimi očmi videl kako reven in ubog je hotel biti zavoljo nas.« Prišel je dan veselja, čas radosti. Iz siromašnih hiš so prihajali možje in žene in nosili sveče in bakle, da bi razsvetlili to noč, Frančišek pa je žarel od veselja. Med sveto mašo je Frančišek oblečen v diakonska oblačila pel sveti evangelij. Zgodil pa se je tudi čudež. Frančišek se je ob spremenjenju, ko se hostija spremeni v Kristusovo telo in vino v Njegovo kri, sklonil nad jasli in v rokah se mu je prikazalo majhno dete – Jezus. Videli so ga tudi drugi njegovi sobratje.Danes je ta kraj posvečen. Nad jaslimi so zgradili oltar in cerkev posvetili sv. Frančišku, da bi na istem kraju, kjer so nekoč živali jedle seno, sedaj ljudje jedli hrano za dušo in posvečenje telesa, nedolžnega in brezmadežnega telesa našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki se je z neskončno ljubeznijo daroval za nas. (prim. 1 Cel 84-87).

Frančiškova molitevVsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke. In kakor se je svetim apostolom prikazal v resničnem telesu, tako se tudi nam sedaj kaže v

- 31 -

RIVOTORTOposvečenem kruhu. In kakor so oni ob gledanju na njegovo človeško naravo videli samo to njegovo človeško naravo (caro), vendar pa so verovali, da je Bog, ko so ga gledali z duhovnimi očmi, tako naj tudi mi, ko na kruh in vino gledamo s telesnimi očmi, sprevidimo in trdno verujemo, da sta to njegovo živo in resnično najsvetejše telo in kri.Tako je Gospod vedno s svojimi zvestimi, kakor sam govori: “Jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta” (Mt 28,20).

- 32 -

RIVOTORTO

FONTE COLOMBOPet kilometrov od Rietija, na nadmorski višini 547 metrov, leži kraj, ki je nekoč pripadal benediktinski opatiji iz Farfe. Imenuje se po studencu, ki se nahaja globoko v gozdu in ki ga je sam Frančišek imenoval Fons Columbarum (Studenec golobov), od tod ime Fonte Colombo. V obdobju po letu 1217, ko je Frančišek prvič prišel na ta kraj, sta se tu zgodila dva pomembnša dogodka njegovega življenja: Božji navdih in potrditev Vodila ter operacija oči.

Božji navdih in potrditev Vodila

Frančišek je sem prišel poleti leta 1223 z bratoma Leonom in Bonicijem, s prošnjo h Gospodu, da mu bolje razjasni Božjo voljo glede nekaterih pomembnejših poglavij v Vodilu, ki ga je moral dokončno napisati in posredovati Svetemu sedežu. Štirideset dni se je postil in zbrano molil v votlini ter po Božjem navdihu napisal Vodilo. Ko se je to razvedelo, je v Fonte Colombo prišla skupina predstojnikov skupaj z vikarjem reda, bratom Elijem, da bi povedala, da je vodilo prezahtevno in ga zato niso spodobni izpolnjevali.Frančišek je, globoko zagrenjen, obrnil svoj obraz proti nebu in prosil gospoda, da bi njegovim bratom dal razumeti, da je Vodilo, ki ga je napisal, Božja volja. Zgodilo pa se je, kakor pripoveduje brat Leon, ki je bil zraven, ko je Jezus spregovoril in rekel:

»Frančišek, v Vodilu ni nič tvojega, ampak vse, kar je v njem, je moje, zato želim, da se Vodilo izpolnjuje dobesedno in brez razlage. Vem, česa je zmožna človeška slabost, zato želim pomagati tistemu, ki ga želi izpolnjevati. Tisti pa, ki ga nočejo izpolnjevati, naj izstopijo iz reda.« Tedaj se je blaženi Frančišek obrnil k bratom in vprašal: »Sre slišali ali želite, da vam ponovim?« Predstojniki so dobro razumeli sporočilo, se obtožili in odšli.

Vodilo je papež Honorij III. 29. novembra 1223 potrdil Prav zaradi tega dogodka je Fonte Colombo imenovan za frančiškovski Sinaj. Kakor je na gori Sinaj Bog dal zapovedi Mojzesu, tako je na tej gori Gospod dal Vodilo sv. Frančišku.

- 33 -

RIVOTORTOKo mi je Gospod dal brat, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija. In jaz sem dal na kratko in preprosto zapisati in gospod papež mi je potrdil…… Kdor bo to spolnjeval, naj ga v nebesih napolni blagoslov najvišjega Očeta, na zemlji pa naj ga napolni blagoslov njegovega ljubljenega Sina s Svetim Duhom Tolažnikom in z vsemi nebeškimi močmi in vsemi svetniki. In jaz, brat Frančišek, vaš mali služabnik, vam zagotavljam, kolikor morem, znotraj in na zunaj ta najsvetejši blagoslov.

Operacija oči

Zadnjič je prišel sv. Frančišek v Fonte Colombo januarja 1226 z namenom, da bi a operirali na očeh. To sta zahtevala kardinal Hugolin in vikar reda, brat Elija. Zdravnik mu je z razbeljenim železom žgal cenca. Pred operacijo, ko je zdravnik pripravljal železo v ognju, je Frančišek molil nad ognjem:

Brat ogenj, tako vzvišen in uporaben med stvarmi, ki jih je ustvaril Najvišji, bodi blag do mene ob tej uri, kajti jaz sem te vedno ljubil in te bom še naprej zaradi Njega, ki te je ustvaril. Oblaži svojo vročino na tak način, da jo bom zmožen prenesti.

Ko je nehal moliti, je nad ognjem naredil znamenje križa in zdravnika povabil k njegovemu opravilu. Brat Leon pripoveduje, da je skupaj z ostalimi brati prestrašeno pobegnil. Ko pa so se vrnili, jih je Frančišek grajal, ker niso imeli vere v moč njegove molitve. Pojasnil jim je, da ni čutil nobene bolečine. Dogodek se je zgodil v eremitoriju, ki je obstajal že pred Frančiškovim prihodom in je eden izmed najbolj zanimivih krajev v tem svetišču.

Duhovno sporočiloFonte Colombo razodeva največji Frančiškovo skrb: spoznati in izpolnjevati Božjo voljo. Frančišek je v ta kraj prišel prosit gospoda, da bi mu jasno pokazal, kako mora živeti. Spoznano je preprosto zapisal in pregnal človeško nezaupanje in težave. »Blagor človeku, ki zaupa v Gospoda!«Velika napaka današnjih ljudi je, da bolj zaupajo sebi kot Bogu, s tem pa se oddaljujejo od njega. Fonte Colombo pa nam govori: zaupajte v Gospoda, ponižno se mu dajte voditi, marljivo izpolnjujte njegove zapovedi. S tem boste pokazali, da ga resnično ljubite in v vas bo veselje, mir in vse dobro.

- 34 -

RIVOTORTO

PORCIJUNKULA - ZIBELKA FRANČIŠKOVEGA BRATSTVABil je gozd in skozenj samotna steza, ki je vodila do na pol porušene cerkvice. Gozd je odstopil prostor trgu, steza je postala cesta in nad cerkvico se bohoti mogočna bazilika, ena največjih cerkva na svetu. »Hic locus sanctus est - to je svet kraj«.Tudi tu verjetno že dolgo ne bi bilo več kamna na kamnu in bi ta biser preprostosti že davno tonil v pozabo, če ne bi Frančišek potem, ko je po Gospodovem naročilu popravil cerkvico svetega Damijana, prišel tudi sem, k tej, daleč naokoli najmanjši cerkvici, ki nihče več ni skrbel zanjo, in jo obnovil. Porcijunkula, ki pomeni majhen košček zemlje, je v času Frančiškovega spreobrnjenja pripadala benediktincem z gore Subasio. Po izročilu naj bi neka pobožna duša tam slišala peti angele. Zato so ji rekli »Marija Angelska«.Eden najpomembnejših dni za Frančiškovo življenje je bil praznik svetega Matija, 24. februarja 1209 (ali pa morda praznik svetega Luka 12. oktobra 1208). Preteklo je nekako tri leta, odkar je pri Svetem Damijanu slišal Gospodovo povabilo in dve leti, ko se je pred škofom odpovedal vsemu in ko je pretrgal vse vezi z očetom. Med tem je spolnjeval Gospodovo naročilo in popravljal cerkve. Poleg Svetega Damijana in Porcijunkule je popravil tudi cerkev svetega Petra. Ko je šlo to delo h koncu, se je v sebi vedno bolj spraševal, kaj pravzaprav hoče, ali bolje, kaj Bog pričakuje od njega. Negotovost je vedno bolj naraščala. Ko so na praznik sv. Matija brali v tej cerkvi evangelij o apostolih, ki jih Jezus pošilja, da bi pridigali, je svetnik, ki je razumel odlomek samo na splošno, po maši prosil duhovnika, da bi mu odlomek razložil. Duhovnik mu je razlagal stavek za stavkom. Ko je Frančišek slišal, da Kristusovi učenci ne smejo imeti ne zlata, ne srebra, ne denarja, ne torbe, ko gredo na pot, ne kruha in ne palice, da ne smejo imeti ne sandal, ne dveh tunik, ampak naj oznanjajo božje kraljestvo in pokoro (prim. Mt 10,7-10; Mr 6,8-9; Lk 9,1-6), je takoj poln veselja v Svetem Duhu

- 35 -

RIVOTORTOvzkliknil: »To hočem, to prosim, to želim storiti z vsem srcem!«To je bil za Frančiška nov začetek, ker je v sebi začutil, da je Gospod v tem trenutku te besede spregovoril njemu osebno. Zato se je takoj sezul in vrgel sandale v trnje daleč od sebe, enako je odvrgel tudi palico; namesto spokorniške obleke si je nadel tuniko, ukrojeno v obliki križa in pas zamenjal z vrvjo. V njem je spet vzplapolalo življenje, ker mu je na njegovi poti zasvetila luč evangelija. Ta bo poslej zanj in za tiste, ki se mu bodo pridružili, edini navdih in zakon - luč, ki ne bo nikdar več ugasnila. Zato pravi Frančišek: »Hic locus sanctus est - to je svet kraj«.Ko so čez leto ali dve (1211/12) Frančišek in njegovi prvi bratje morali zapustiti Rivotorto, so jim benediktinci poklonili cerkvico Svete Marije Angelske. Bratje pa so v zahvalo vsako leto nesli benediktinskim menihom košaro rib, ki so jih nalovili v bližnjem potoku. Ti jim pa spet niso hoteli ostati dolžni in so jim dajali olje za svetilko v tej cerkvici. Porcijunkula je tako postala prvo pravo skupno bivališče Frančiškovih bratov, kjer so se vsi čutili doma. Od tod so odhajali na misijonske poti in se zopet vračali sem ter drug drugemu pripovedovali svoja doživetja. Tu je Frančiškovo bratstvo živelo v skladu z začrtano smerjo, katere hrbtenica je evangelij. V naselje preprostih kolib, ki ga je obdajala nizka ograja, ni mogla vdreti nobena hudobija, kajti bratje so bili otroci luči; izžarevali so luč, pred katero se je razblinila vsaka tema. Bratstvo je povezovala iskrena ljubezen, ki ne misli nase. Vsem je bilo vse skupno. Bratsko so si delili tisto skromno, kar so dobili od dobrih ljudi. Tu se je oblikovalo tisto lepo življenje, po katerem danes hrepeni svet, pa ga žal pogosto poskuša doseči z nasiljem. Frančišek je brate učil drugačno »nasilje«: ne proti

bratu, ampak proti samemu sebi, proti togosti, oholosti, zagrenjenosti, zamerljivosti, egoizmu... Kdor se bori proti vsemu temu, gradi božje kraljestvo med nami. Po Gospodovi besedi so poskušali dosledno iskati bruno v lastnem očesu in spregledati iver v očesu brata. Nihče ni odlašal z besedo »oprosti«. Celo javno so priznavali svoje napake in pregreške. Frančišek, ki si je vedno prizadeval, da bi bil najmanjši med

- 36 -

RIVOTORTOmanjšimi brati, je v tem prednjačil.Ker je bil izziv njihovega pristnega evangeljskega življenja izredno močan, so se njegovemu bratstvu pridruževali ne le domačini, ampak tudi iz drugih krajev, kamor so bratje hodili oznanjat evangelij ali pa so ljudje o njih samo govorili. Tako so nastala bratstva tudi v drugih krajih, celo preko italijanskih meja. Ker še niso imeli zapisanega vodila, je Frančišek sklenil, naj bo njihovo vodilo prva pristna evangeljska izkušnja življenja pri Porcijunkuli, kjer so se bratje zbirali najprej dvakrat letno: za binkošti in za praznik svetega Mihaela. Ker pa je število bratov hitro naraščalo in so bile razdalje med bratstvi prevelike, so se začeli zbirati le ob binkoštih, še kasneje pa le vsako drugo leto. Najbolj znani zbor vseh bratov je bil v maju 1217 ali 1219, ko se je pri Porcijunkuli zbralo 5000 bratov. Ker so zanje na hitro naredili kolibe iz rogoze, se ta zbor imenuje »zbor rogoznic«. Porcijunkula je bila za Frančiška kraj posebnih milosti, zato je bratom naročal, naj tega kraja nikdar ne zapustijo. Če bi jih vrgli ven pri enih vratih, naj se vrnejo pri drugih. Zanimivo je, da ima ta skromna cerkvica kar troje vrat. Hotel je tudi, da Porcijunkula ostane za vse brate idealna podoba uboštva in pristnih bratskih odnosov, ki so zakoreninjeni v evangeljski ljubezni. Tako zelo mu je bilo do tega, da ni pustil, da bi se ta podoba kakorkoli zmaličila. Frančiškova evangeljska doslednost glede uboštva, katerega bistvo je predvsem v nenavezanosti, pa se kaže še na drugačen način. Iz ljubezni do človeka v stiski je pripravljen dati celo edino evangeljsko knjigo. S tem je dokazal, da evangelij res živi, kajti ni človek zaradi evangelija, ampak evangelij zaradi človeka. Ko se je Frančišek iz tega kraja posebnih milosti podajal na pota po bližnji in daljni okolici, je ob vsem lepem, božjem opazil tudi bolečino, zlo... posledice človekovega greha. To, kar je bolelo druge, je bolelo tudi njega. Zato je večkrat prosil Boga, naj odpušča in blagoslavlja; in rotil je ljudi, naj se spreobrnejo in delajo pokoro. Ko je nekoč s ponižno molitvijo pri Porcijunkuli prosil božjega usmiljenja, da bi bilo vse človeštvo deležno božje milosti, je prejel razodetje, da bodo na tem kraju ljudje deležni posebnih milosti. Zato je sklenil prositi papeža Honorija III. za odpustek, da bi bili verniki pod pogoji, ki jih določi Cerkev, s strani Boga oproščeni vseh kazni za grehe.Ko je Frančišek poleti leta 1216 pri Porcijunkuli v navzočnosti

- 37 -

RIVOTORTOvelikega števila okoliških škofov in množice ljudi razglasil odobritev odpustka, je dejal: »Vas vse bi rad pripeljal v nebesa!« V teku zgodovine je Cerkev »razširila« porcijunkulski odpustek v sami cerkvici Svete Marije Angelske na vse dni v letu za tiste, ki iskreno spokorjeni na tem svetem kraju obnovijo veroizpoved, zmolijo očenaš in nekaj po papeževem namenu. Milosti porcijunkulskega odpustka pa smo lahko pod istimi pogoji deležni vsako leto 2. avgusta v vseh cerkvah Frančiškovih manjših bratov in vseh župnijskih cerkvah. Naj nas od tega bogatega vira božjega usmiljenja ne odvrne »sodobna« misel, češ, da so odpustki preživela stvar preteklosti!V zavetju cerkvice Svete Marije Angelske pa se je leta 1212 zgodilo še nekaj pomembnega: v noči po cvetni nedelji so vsi bratje goreče molili, medtem pa je Klara na skrivaj varno zapustila svoj dom in v spremstvu zveste prijateljice prišla k Sveti Mariji Angelski. To noč se je zgodila čudovita zamenjava: Frančišek je sprejel Klaro v pokorščino in ji v znamenje posvetitve odrezal bujne lase, ona pa je sprejela evangeli za vodilo svojega življenja. Treba je sleči starega človeka, odvreči vse odvečno, postrgati stari kvas, da se lahko v srcu naseli Bog. In potem življenje postane čudež.Frančišek je tu končal svojo pot, a njegovo sporočilo je ostalo: mir in dobro, ki more zrasti samo iz vesoljnega bratstva med vsemi ljudmi in vsem stvarstvom. Prav to sporočilo je nagnilo papeža Janeza Pavla II., da je 27. oktobra 1986 povabil v Assisi predstavnike vseh verstev sveta, da bi se tu naužili miru in zanj molili. Prišli so in z njimi je bil v duhu povezan ves dobro misleči svet. To je »Duh Assisija«, ki se vsako leto ponavlja tu in po vsem svetu.Porcijunkula, majhen košček zemlje, nas vabi, naj krenemo na pot majhnosti in ponižnosti, ki jo je prehodil Frančišek in njegovi bratje. Čim skromnejši smo, tem lažje živimo drug ob drugem, postajamo družina, gradimo božje kraljestvo med nami. Povezuje nas ljubezen, navdaja nas veselje v Bogu, ki nam pomaga, da se ogibljemo vsake hude misli, besede, dejanja. Porcijunkula nas vabi, naj bomo vedno pripravljeni podajati roko sprave. Kjer je namreč Bog, je mogoče sožitje tudi v najtežjih pogojih.Ob tolikih besedah o Frančiškovem življenju in življenju prvih bratov na tem majhnem koščku zemlje namenimo nekaj besed tudi zidovom, temu, kar vidimo danes. Mogočno baziliko Svete

- 38 -

RIVOTORTOMarije Angelske so začeli graditi leta 1569. Zamenjala je nekatere veliko skromnejše stavbe, ki so predhodno varovale Porcijunkulo in prostor, kjer je Frančišek umrl. Kljub mogočnim linijam, cerkev v svoji opremi ostaja preprosta in odlično ustreza dvema namenoma graditeljev: varuje dragoceno relikvijo - malo cerkvico svete Marije Angelske in zbira množice romarjev, ki prihajajo sem.Ustavimo se najprej pri Porcijunkuli. Overbeckova freska na pročelju iz leta 1829 ne zasluži posebne pozornosti. Notranjščina s svojimi neobdelanimi in od oljenk očrnelimi kamni pa pretresljivo nagovarja s svojo preprostostjo. Velika slikarija na les, ki je na prednji strani cerkvice, je delo duhovnika Hilarija iz Viterba (1393). Glavni motiv predstavlja angelovo oznanjenje Mariji, da bo postala Božja Mati; okoli nje pa se vrste prizori, ki »opisujejo« porcijunkulski odpustek. Lesena vrata na desni (vzhodni) steni so iz 14. stoletja. Na zunanji strani te iste stene je nagrobni napis Petra Katanija, ki ga je Frančišek postavil za prvega vrhovnega predstojnika, a je že leta 1221 umrl. Nad tem nagrobnim napisom so ostanki fresk iz 14. stoletja s podpisi romarjev iz 16. stoletja, ki pričajo, da naj bi ta nekulturna navada obstajala že v tistih časih.Desno za Porcijunkulo, na mestu, kjer je Frančišek na večer 3. oktobra 1226 umrl, stoji kapelica. Freska na zunanji steni, ki predstavlja ta dogodek, je delo D. Bruschialija (1886). V notranjosti pa je leta 1520 Giovanni Spagna zanimivo upodobil Frančiškove tovariše. V kripti pod svetiščem vidimo za oltarjem čudovit triptih, ki je delo Della Robbija. Vidni pa so tudi ostanki hiše, ki so jo za brate zgradili asiški meščani in jo je Frančišek hotel podreti. Ko se po drugih stopnicah povzpnemo iz kripte, pridemo na hodnik pred zakristijo, v kateri je dragoceno rezljana lesena omara, delo brata Giovannija iz Borgo San Sepolcro (1671). Ko mimo zakristije zapustimo baziliko, naletimo na ostanke starega samostana, ki je bil zgrajen med 13. in 15. stoletjem za brate, ki so živeli samotarsko življenje. V muzeju lahko vidimo med dragocenostmi tudi križ Giunta Pisana, ki je nastal okoli leta 1236. Po stopnicah pa se lahko povzpnemo v gornje nadstropje, kjer so ohranjene skromne celice, med njimi tudi celica svetega Bonaventura.Po hodniku nadaljujemo pot proti rožnemu vrtu (Roseto), ki ga je ovekovečila pripoved o Frančiškovih skušnjavah. Ko ga je

- 39 -

RIVOTORTOnamreč hudi duh ponoči med molitvijo skušal, se je Frančišek vrgel v robidovje, ki je raslo v gozdu blizu Porcijunkule. Takrat se je robidovje spremenilo v cvetoče vrtnice brez trnja. Še danes so vrtnice v rožnem vrtu brez trnja, na listih pa so kot kri rdeče lise. Ob koncu hodnika pridemo v kapelo vrtnic (Capella delle Rose), ki jo je na mestu, kjer je stala Frančiškova koliba, dal postaviti sveti Bonaventura. Freske, ki so delo Tiberija Asiškega (1506-1516), predstavljajo Frančiška, ki oznanja porcijunkulski odpustek in stavbe, ki so obkrožale Porcijunkulo v 16. stoletju. Skozi ozka vrata pridemo v kapelo solz (Capella del Pianto). Življenjepisci poročajo, da je nekoč Frančiška, ki je jokal v gozdu blizu Porcijunkule, srečal kmet in ga vprašal, zakaj joka. Frančišek pa mu je odgovoril: »Ljubezen ni ljubljena«. Te besede so spravile v jok tudi kmeta. Ob tej misli se velja za nekaj trenutkov ustaviti v polmraku preproste kapelice.Na nadaljnjo pot po Frančiškovih krajih naj nas pospremi misel enega prvih njegovih bratov, blaženega Egidija: »Če bi svet poznal bogastvo milosti, ki jih Bog deli na tem kraju, ne bi prihajali sem le od blizu, ampak z vsega sveta, ne le verni, ampak tudi neverni.«Obiskali smo svetišče molitve in samote. Tudi turist v najožjem pomenu besede odhaja od tu duhovno obogaten.

- 40 -

RIVOTORTO

VIPAVSKI KRIŽKapucinski samostan sv. Frančiška

Vipavski Križ 12, 5270 Ajdovščinatel. 05/368-88-00, faks 05/368-88-01

Cerkev in samostan je dal sezidati grof Friderik Attems ob svojem gradu. Temeljni kamen je bil položen 13. decembra 1637. Cerkev je bila posvečena leta 1643. Od konca 1. svetovne vojne (1923) do leta 1954 je samostan pripadal Beneški provinci, ki je imela tu od leta 1926 malo semenišče. Leta 1985 je bil del samostana preurejen v dom duhovnosti.

Kapucinski samostan v Vipavskem Križu

Sredi Vipavske doline se dviga na griču starodavno naselje Vipavski Križ. Leta 1482 so ga goriški grofje obdali z močnim obzidjem proti Turkom in Benečanom; leta 1507 dobi pravice trga; leta 1532 ga povzdigne cesar Ferdinand I. >za večne čase< v mesto, menda najmanjše v cesarstvu. Leta 1535 pozidajo tu grofje Thurn mogočen grad. Ker pa simpatizirajo s protestanti, morajo grad prodati katoliškim Attemsom (1605). Ti zgradijo leta 1637 ob svojem gradu za kapucine samostan in cerkev sv. Frančiška, v kateri je grobnica grofov Attem-sov. Leta 1660 so kriški meščani s pomočjo istih grofov ob nekdanji cerkvici sv. Križa postavili mogočno današnjo župnijsko cerkev.

Po 300 letih začne v prejšnjem stoletju mestece izgubljati svojo veljavo, ko se vedno bolj začne uveljavljati Ajdovščina. Ko leta 1846 burja razkrije streho gradu, se grofje Attems odselijo in grad začne propadati. Od leta 1885 je v severnem krilu gradu osnovna šola. Poslopje štirirazredne šole so v letih 1995796 na novo preuredili.

Bratje kapuciniKriški bratje kapucini so oblikovali skozi 366 let duhovno podobo bližnje in daljne okolice. Kapucini pripadajo duhovni

- 41 -

RIVOTORTOdediščini sv. Frančiška Asiškega in se trudijo živeti po evangeliju, ki jih uči, naj gredo človeku naproti, potem ko so se sami srečali s Kristusom. Od leta 1956 skrbijo tudi za kriško župnijo, v samostanu pa so leta 1987 uredili dom duhovnih vaj, ki je odprt vsem, ki iščejo dušni mir in navdihov za bolj pristno življenje. V kriškem samostanu je tudi noviciat za tiste fante, ki leto dni preizkušajo svojo poklicanost v kapucinsko bratstvo.Bratje kapucini so vam vedno postavljeni posvetiti nekaj časa, da si ogledate njihovo cerkev, staro knjižnico in spominsko sobo Janeza Svetokriškega. Medse pa za določen čas sprejemajo tudi tiste, ki bi radi pobliže spoznali njihov način življenja.Mogočnost kriškega gradu že dolgo uničuje zob časa. Samostan v njegovi neposredni bližini pa po 365 letih še vedno živi. - Mar ni to zgovorna podoba minljivosti posvetnega in moči duha?

Dom duhovnostiDel samostana je preurejen v dom duhovnosti. Vsi, ki si želijo miru, zbranosti, tišine in duhovne poglobitve imajo priložnost za to v tem domu. Sobice so majhne (v njih je ena ali sta dve postelji, mizica in omara). Preprostot nam pomaga, da damo pomen tistemu bistvenemu. Na spodnjem delu samostana je velik vrt, ki ga lahko uporabljajo za premišljevanje in sprehod vsi, ki živijo v domu duhovnosti. V dom prihajajo tako posamezniki, ki želijo nekaj časa posvetiti osebni molitvi in zbranosti. Prihajajo pa tudi skupine, ki imajo svojega voditelja (in kuharico) ali pa je voditelj kdo od bratov kapucinov (in uporabljajo samostansko kuhinjo). Dom sprejme približno 25 ljudi. Ko je skupina mlajša in večja je možnost nočitve tudi na jogijih v župnišču

- 42 -

RIVOTORTO

- 43 -

RIVOTORTO

————————————————————————————————————–-

Za interno uporabo asiških romarjev izdali bratje kapucini.

Predstavljeni so le tisti kraji ki jih bomo obiskali na letošnjem romanju.

Julij 2005

- 44 -