Embed Size (px)
Citation preview
Sistemi sledljivosti in varnostni elementi za tobačne izdelke v EU Priročnik za deležnike
DG SANTE 5/23/2018
1
2
Vsebina Uvod – Sistemi sledljivosti in varnostni elementi za tobačne izdelke v EU ....................................................... 3
I. Sistem sledljivosti za tobačne izdelke ................................................................................................... 5
Pregled ................................................................................................................................................................ 5
Podroben opis sistema ......................................................................................................................................... 7
Zahteve ključnih deležnikov za vzpostavitev in delovanje sistema sledljivosti tobačnih izdelkov ..................... 9
I. PROIZVAJALCI IN UVOZNIKI ....................................................................................................... 10
Preglednica glavnih odgovornosti – proizvajalci in uvozniki ....................................................................... 17
II. DISTRIBUTERJI IN TRGOVCI NA DEBELO ................................................................................. 20
Preglednica glavnih odgovornosti – distributerji in trgovci na debelo .......................................................... 24
III. UPRAVLJAVCI PRVIH MALOPRODAJNIH MEST ....................................................................... 26
Preglednica glavnih odgovornosti – upravljavci prvih maloprodajnih mest ................................................. 28
IV. ORGANI DRŽAV ČLANIC ........................................................................................................... 29
Preglednica glavnih odgovornosti – organi držav članic ............................................................................... 31
V. EVROPSKA KOMISIJA .................................................................................................................... 32
Preglednica glavnih odgovornosti – Evropska komisija ............................................................................... 33
II. Sistem varnostnih elementov za tobačne izdelke ................................................................................ 34
Pregled .............................................................................................................................................................. 34
Podroben opis sistema ....................................................................................................................................... 34
Zahteve za ključne deležnike v okviru sistema varnostnih elementov za tobačne izdelke................................ 35
I. ORGANI DRŽAV ČLANIC, PROIZVAJALCI IN UVOZNIKI........................................................ 36
Preglednica glavnih odgovornosti ................................................................................................................. 40
3
Uvod – Sistemi sledljivosti in varnostni elementi za tobačne izdelke v EU
Evropski parlament in Svet sta 3. aprila 2014 sprejela Direktivo 2014/40/EU o tobačnih
izdelkih (v nadaljnjem besedilu: direktiva o tobačnih izdelkih)1. Splošni cilj direktive o
tobačnih izdelkih je približati zakone in druge predpise držav članic v zvezi s pravili, ki
urejajo proizvodnjo, predstavitev in prodajo tobačnih in povezanih izdelkov.
Direktiva olajšuje pravilno delovanje notranjega trga tobačnih in povezanih izdelkov, s čimer
varuje zdravje ljudi, zlasti mladih. Poleg tega se člen 1 direktive o tobačnih izdelkih izrecno
nanaša na obveznosti Evropske unije (EU) iz Okvirne konvencije Svetovne zdravstvene
organizacije za nadzor nad tobakom.
Ključne določbe
Člena 15 in 16 direktive o tobačnih izdelkih sta namenjena odpravi nedovoljene trgovine s
tobačnimi izdelki z uvedbo sistemov sledljivosti in varnostnih elementov za te izdelke.
Sistemi bodo prispevali k zmanjšanju dajanja v promet tobačnih izdelkov, ki ne izpolnjujejo
zahtev iz direktive o tobačnih izdelkih in druge zakonodaje o nadzoru nad tobakom. Poleg
tega bodo zmanjšali umetno poceni oskrbo z nedovoljenimi tobačnimi izdelki, ki vpliva na
začetek in razširjenost kajenja. Zato bodo imeli sistemi pomembno vlogo pri varovanju
javnega zdravja, državnih proračunih in zakonitih gospodarskih subjektih.
Sistem sledljivosti
V okviru sistema sledljivosti (člen 15 direktive o tobačnih izdelkih):
bodo morali imeti vsi zavojčki tobačnih izdelkov, proizvedenih na trgu EU,
namenjenih za trg EU ali danih na trg EU, posebno identifikacijsko oznako (s
predhodno določenimi informacijami o kraju in datumu proizvodnje, namembnem
kraju itd.);
gibanje takih izdelkov je treba evidentirati v celotni dobavni verigi (od proizvajalca do
zadnje ravni pred prvim maloprodajnim mestom);
informacije o evidentiranem gibanju bodo hranili neodvisni ponudniki hrambe
podatkov (s katerimi bodo morali proizvajalci in uvozniki tobačnih izdelkov podpisati
pogodbe, ki jih bo morala odobriti Komisija), podatki pa bodo dostopni organom
(državam članicam in Komisiji) za namene izvrševanja.
Tako bo sistem sledljivosti omogočal spremljanje (prepoznavanje) gibanja zakonitih tobačnih
izdelkov, javni organi pa bodo lahko z njegovo pomočjo ugotovili, na kateri točki se je
izdelek preusmeril na nezakoniti trg ali obratno (sledenje).
Sistem varnostih elementov
1 Direktiva 2014/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o približevanju zakonov in
drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov in
razveljavitvi Direktive 2001/37/ES (UL L 127, 29.4.2014, str. 1),
http://ec.europa.eu/health/tobacco/docs/dir_201440_sl.pdf.
4
V okviru sistema varnostnih elementov (člen 16 direktive o tobačnih izdelkih) morajo imeti
zavojčki tobačnih izdelkov, ki so dani na trg EU, varnostni element, ki je zaščiten pred
nedovoljenimi posegi ter sestavljen iz vidnih in nevidnih elementov. To bo potrošnikom in
organom omogočilo, da ugotovijo, ali je izdelek pristen ali nezakonit.
Sekundarna zakonodaja
Člena 15 in 16 določata osnovni okvir za sisteme sledljivosti in varnostne elemente. Da bi ju
Komisija dopolnila, je sprejela tri akte sekundarne zakonodaje z dodatnimi tehničnimi
podrobnostmi:
Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2018/574 o tehničnih standardih za vzpostavitev in
delovanje sistema sledljivosti tobačnih izdelkov;
Delegirano uredbo Komisije (EU) 2018/573 o ključnih elementih pogodb o hrambi
podatkov, ki se sklenejo kot del sistema sledljivosti tobačnih izdelkov;
Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2018/576 o tehničnih standardih za varnostne
elemente, ki se uporabljajo na tobačnih izdelkih.
Sistem je treba vzpostaviti do 20. maja 2019 za cigarete in tobak za zvijanje ter do
20. maja 2024 za vse druge tobačne izdelke.
5
I. Sistem sledljivosti za tobačne izdelke
Pregled
Sistem sledljivosti omogoča spremljanje tobačnih izdelkov po dobavni verigi (prepoznavanje)
in organom omogoča, da določijo možne točke preusmeritve iz dobavne verige ali vanjo
(sledenje).
Sledenje je mogoče le, če so tobačni izdelki označeni s posebnimi identifikacijskimi oznakami
(ki vsebujejo predhodno določene informacije, kot so poreklo in datum proizvodnje,
namembni kraj itd.). To omogoča njihovo identifikacijo, prepoznavanje in sledenje po celotni
dobavni verigi ter prenos povezanih informacij v pomnilnik za shranjevanje podatkov.
Posebna identifikacijska oznaka je alfanumerična oznaka, ki je kodirana na nosilcu podatkov
za strojno branje (npr. skeniranje). Nosilci podatkov so pogosto v obliki optične (eno- ali
dvodimenzionalne) črtne kode, ki je na zavojček izdelka nameščena tako, da je ni mogoče
odstraniti.
Ključne zahteve sistema sledljivosti so opredeljene v:
členu 15 direktive o tobačnih izdelkih;
Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2018/574 o tehničnih standardih za vzpostavitev in
delovanje sistema sledljivosti tobačnih izdelkov (vključno z njenima prilogama I in
II);
Delegirani uredbi Komisije (EU) 2018/573 o ključnih elementih pogodb o hrambi
podatkov, ki se sklenejo kot del sistema sledljivosti tobačnih izdelkov.
Na spodnji sliki je pregled teh ključnih zahtev (vključno s ključnimi fazami in dogodki v
okviru sistema sledljivosti). Zaradi jasnosti je vzpostavljeno razlikovanje med logistično
verigo (kjer se izdelki fizično gibljejo in se izvajajo transakcije) in hrambo podatkov (kjer se
obdelujejo informacije o gibanju izdelkov in transakcijah).
6
7
Podroben opis sistema
V okviru sistema sledljivosti so za ustvarjanje posebnih identifikacijskih oznak odgovorni
„izdajatelji identifikacijskih oznak“, ki morajo biti finančno in pravno neodvisni od tobačne
industrije. Vsaka država članica je odgovorna za imenovanje izdajatelja identifikacijskih
oznak na svojem ozemlju.
Po njihovem imenovanju izdajatelji identifikacijskih oznak prejemajo zahtevke za ustvarjanje
posebnih identifikacijskih oznak od proizvajalcev in uvoznikov tobačnih izdelkov, ki morajo
predložiti predhodno določene informacije v zvezi z izdelki. Izdajatelji identifikacijskih oznak
nato ustvarijo serije posebnih identifikacijski oznak in jih dostavijo proizvajalcu ali uvozniku,
ki jih je naročil, ter mu zanje zaračunajo stroške. Posebne identifikacijske oznake, ki so bile
dostavljene, vendar še niso nameščene na zavojčke, so veljavne šest mesecev. Če se v tem
času ne namestijo na zavojčke, prenehajo veljati.
Proizvajalci na proizvodni liniji dopolnijo posebno identifikacijsko oznako s „časovnim
žigom“ (tj. oznako z datumom in časom proizvodnje tobačnega izdelka). Posebna
identifikacijska oznaka se nato namesti na zavojček, potem ko je kodirana na pooblaščenem
nosilcu podatkov. Njeno namestitev je treba preveriti, da se zagotovi njena berljivost.
Predhodno mora biti nameščena naprava za preprečevanje nedovoljenega spreminjanja, ki je
sposobna ustvariti neodvisno evidenco tega postopka preverjanja, ki je ni mogoče spreminjati.
Ta evidenca bo javnim organom dostopna za morebitne preiskave in preglede.
Opomba: v primeru uvoznikov je treba navedene postopke izvesti pred uvozom izdelkov v
Unijo (glej člen 2(38) direktive o tobačnih izdelkih), tj. v tretjo državo njihove proizvodnje,
ali v okviru carinskega odložnega postopka.
Pravilno označene zavojčke je nato mogoče prepoznati in jim slediti po celotni dobavni
verigi. V večini primerov se dodajo večji embalaži, kot so kartoni, zaboji ali palete, znani kot
„agregirana embalaža“. Prepoznavanje na ravni agregirane embalaže je dovoljeno, če zavojčki
ostanejo prepoznavni in sledljivi. To zahteva ločene posebne identifikacijske oznake na ravni
agregirane embalaže, ki so elektronsko povezane z vsako posebno identifikacijsko oznako na
nižji ravni. Evidentiranje gibanja izdelka na ravni agregirane embalaže je namenjeno
zmanjšanju operativnega bremena gospodarskih subjektov (zlasti trgovcev na debelo in
distributerjev), ki bi morali sicer skenirati vsak obravnavani zavojček. Posebne
identifikacijske oznake na ravni agregirane embalaže se lahko zahtevajo od pristojnega
izdajatelja identifikacijskih oznak ali pa jih gospodarski subjekti ustvarijo sami na podlagi
predpisanih mednarodnih standardov.
Tudi za prevoz med različnimi objekti veljajo jasna pravila: vsako odpremo in prejem bo
treba evidentirati in prijaviti v sistem repozitorijev, in sicer do točke odpreme prvemu
maloprodajnemu mestu, tj. prvemu mestu, na katerem bodo izdelki na voljo potrošnikom.
Vse evidentirane informacije je treba predložiti „sistemu repozitorijev“. To je splošen izraz, ki
se uporablja za opis različnih primarnih repozitorijev (za katere je vsak proizvajalec in
uvoznik sklenil pogodbo), sekundarnega repozitorija (ki bo vseboval kopijo vseh podatkov o
sledljivosti, shranjenih v primarnih repozitorijih) in usmerjevalnika (naprave, vzpostavljene s
8
sekundarnim repozitorijem, ki prenaša podatke med različnimi sestavnimi deli sistema
repozitorijev).
Vsak proizvajalec in uvoznik bo moral pošiljati informacije o sledljivosti, ki jih je evidentiral
v primarnem repozitoriju, za katerega je sklenil pogodbo. Vsi drugi gospodarski subjekti
(npr. trgovci na debelo in distributerji) bodo informacije o sledljivosti pošiljali prek
usmerjevalnika.
Sekundarni repozitorij bo državam članicam in Komisiji zagotavljal pregled gibanja tobačnih
izdelkov v EU. To bo omogočilo preglede in kontrole dobavne verige ter zagotovilo pomoč
pri njihovih dejavnostih spremljanja in izvrševanja.
Določeni so jasni časovni okviri za pošiljanje podatkov o sledljivosti v sistem repozitorijev:
načeloma bi jih bilo treba poslati v treh urah po dogodku ter 24 ur pred njim v primeru
odpreme in pretovarjanja tobačnih izdelkov.
Za zagotovitev pravilnega pošiljanja informacij o sledljivosti morajo sporočila o prenosu
vsebovati predhodno določene informacije. Te informacije so določene v Prilogi 2 k
Izvedbeni uredbi.
9
Zahteve ključnih deležnikov za vzpostavitev in delovanje sistema sledljivosti
tobačnih izdelkov
Ključne zahteve sistema sledljivosti tobačnih izdelkov so opredeljene v naslednjih oddelkih,
po kategorijah deležnikov.
Razen če ni navedeno drugače, gre pri vseh navedenih izdelkih za izdelke iz Izvedbene
uredbe Komisije (EU) 2018/574 o tehničnih standardih za vzpostavitev in delovanje
sistema sledljivosti tobačnih izdelkov ter njenih prilog I in II.
10
I. PROIZVAJALCI IN UVOZNIKI
Zahteve za proizvajalce in uvoznike tobačnih izdelkov spadajo v tri kategorije: (A)
označevanje zavojčkov s posebno identifikacijsko oznako; (B) sistem repozitorijev; (C)
obveznosti evidentiranja.
A. Označevanje zavojčkov s posebno identifikacijsko oznako
Ključne zahteve:
1. Zahtevanje identifikacijskih oznak za gospodarske subjekte, objekte in stroje od
ustreznega izdajatelja identifikacijskih oznak: ko država članica zaključi postopek
imenovanja izdajateljev identifikacijskih oznak (člen 3), je ena od prvih nalog
proizvajalcev in uvoznikov tobačnih izdelkov, da pri ustreznem izdajatelju
identifikacijskih oznak (glej spodaj*) vložijo zahtevek za identifikacijske oznake
(zase, svoje objekte in stroje, ki jih uporabljajo pri proizvodnji tobačnih izdelkov)
(člen 14; člen 16; člen 18).
Zahtevku za oznako bi morale biti priložene določene informacije (opredeljeno v
oddelku 1 poglavja II Priloge II). Izdajatelj identifikacijskih oznak dobavi
identifikacijsko oznako ter vzpostavi in vodi register vseh izdanih identifikacijskih
oznak (člen 15; člen 17; člen 19). Proizvajalci in uvozniki morajo imeti ustrezne
identifikacijske oznake, da lahko še naprej vlagajo zahtevke za posebne
identifikacijske oznake pri izdajateljih identifikacijskih oznak.
11
* Kje vložiti zahtevek za IDENTIFIKACIJSKE OZNAKE
– Proizvajalci in uvozniki –
Za pridobitev identifikacijskih oznak gospodarskega subjekta: bodo morali
proizvajalci vložiti zahtevek pri izdajatelju identifikacijskih oznak, pristojnem za
posamezno državo članico, v kateri imajo vsaj en objekt. Uvozniki bodo morali vložiti
zahtevek pri izdajatelju identifikacijskih oznak, pristojnem za posamezno državo
članico, v kateri uvoznik daje izdelke na trg (člen 14).
Za pridobitev identifikacijskih oznak objekta: bodo morali proizvajalci vložiti
zahtevek pri izdajatelju identifikacijskih oznak, pristojnem za državo članico, v kateri
je objekt. Uvozniki so odgovorni za vložitev zahtevka za oznake za proizvodne
obrate, ki so zunaj EU. Zahtevek bodo morali vložiti pri katerem koli izdajatelju
identifikacijskih oznak, ki ga je imenovala država članica, v kateri uvoznik daje
izdelke na trg (člen 16).
Za pridobitev identifikacijskih oznak stroja: bodo morali proizvajalci vložiti
zahtevek pri izdajatelju identifikacijskih oznak, pristojnem za državo članico, v kateri
je stroj. Uvozniki so odgovorni za vložitev zahtevka za oznake za stroje, ki so zunaj
EU. Zahtevek bodo morali vložiti pri katerem koli izdajatelju identifikacijskih oznak,
ki ga je imenovala država članica, v kateri uvoznik daje izdelke na trg (člen 18).
2. Zahtevanje posebnih identifikacijskih oznak za embalažo tobačnih izdelkov pri
ustreznem izdajatelju identifikacijskih oznak: Po prejemu ustreznih
identifikacijskih oznak (glej zgoraj) lahko proizvajalci in uvozniki še naprej vlagajo
zahtevke za posebne identifikacijske oznake pri izdajateljih identifikacijskih oznak.
V ta namen bodo morali poslati določene informacije (opredeljene v oddelku II
poglavja II Priloge II) ustreznemu izdajatelju identifikacijskih oznak (glej spodaj*).
Za dobavo zahtevanih posebnih identifikacijskih oznak veljajo posebni roki (člen 9;
člen 13). Pošljejo se lahko elektronsko ali, kjer je to ustrezno za zavojčke, fizično
(člen 9). Posebne identifikacijske oznake je treba namestiti na zavojčke v šestih
mesecih po prejemu (člen 5.1).
Za zavojčke morajo proizvajalci in uvozniki vložiti zahtevek za posebne
identifikacijske oznake pri ustreznem izdajatelju identifikacijskih oznak (člen 9). Za
ravni agregirane embalaže se lahko posebne identifikacijske oznake bodisi zahtevajo
od izdajatelja identifikacijskih oznak bodisi jih proizvajalec ali uvoznik ustvari
neposredno v skladu s standardom ISO/IEC 15459-1:2014 ali ISO/IEC 15459-4:2014
(člen 10).
12
13
* Kje vložiti zahtevek za POSEBNE IDENTIFIKACIJSKE OZNAKE
– Proizvajalci in uvozniki –
Proizvajalci morajo vložiti zahtevek za posebne identifikacijske oznake pri izdajatelju
identifikacijskih oznak, pristojnem za državo članico, v kateri se izdelki proizvajajo
(člen 4.1), vendar lahko država članica z odstopanjem imenuje svojega izdajatelja
identifikacijskih oznak kot pristojnega za ustvarjanje vseh posebnih identifikacijskih
oznak za vse zavojčke, ki bodo dani na trg (člen 4.1). Proizvajalci se morajo
pozanimati, ali katera od držav članic uporablja to odstopanje. Uvozniki morajo
vložiti zahtevek pri izdajatelju identifikacijskih oznak, pristojnem za državo članico, v
kateri bodo izdelki dani na trg (člen 4.2).
Proizvajalci in uvozniki, ki izvajajo dejavnosti agregiranja, se lahko odločijo, da
bodo zahtevek za posebne identifikacijske oznake vložili pri izdajatelju
identifikacijskih oznak, ki je pristojen za državo članico, v kateri se izvaja agregiranje
(člen 4.3). Vendar se lahko odločijo, da bodo v skladu s standardom ISO/IEC 15459-
1:2014 ali ISO/IEC 15459-4:2014 sami neposredno ustvarili posebne identifikacijske
oznake na ravni agregirane embalaže (člen 10).
Proizvajalci in uvozniki, ki uvažajo tobačne izdelke iz EU, bodo morali vložiti
zahtevek pri izdajatelju identifikacijskih oznak, pristojnem za državo članico, v kateri
se izdelki proizvajajo.
3. Namestitev posebnih identifikacijskih oznak na zavojčke in preverjanje: po
prejemu posebnih identifikacijskih oznak od izdajateljev identifikacijskih oznak (ali
po tem, ko jih proizvajalci ali uvozniki ustvarijo sami, v primeru posebnih
identifikacijskih oznak na ravni agregirane embalaže) jih proizvajalci in uvozniki
namestijo na zavojčke (člen 6; člen 10). Uvozniki bodo morali zagotoviti, da se
posebne identifikacijske oznake namestijo, preden se tobačni izdelek uvozi v Unijo
(člen 6; glej tudi člen 2.38 direktive o tobačnih izdelkih); če vse posebne
identifikacijske oznake ustvarijo izdajatelji identifikacijskih oznak, morajo
proizvajalci in uvozniki dodati časovni žig v predpisani obliki (člen 8.3; člen 11.3).
Posebne identifikacijske oznake morajo biti kodirane na enem od dovoljenih nosilcev
podatkov (člen 21).
V primeru zavojčkov bo treba preveriti berljivost posebnih identifikacijskih oznak za
pravilno namestitev in berljivost ter postopek preverjanja, zaščiten z napravo za
preprečevanje nedovoljenega spreminjanja, ki jo dobavi in namesti neodvisna tretja
oseba (člen 7). Evidenca, ki jo ustvari naprava za preprečevanje nedovoljenega
spreminjanja, mora biti na zahtevo dostopna organom (člen 7.5).
Kot je določeno v členu 7.6, bodo nekateri gospodarski subjekti upravičeni do
prehodnih obdobij ali popolne oprostitve zahteve po namestitvi naprav za
preprečevanje nedovoljenega spreminjanja.
14
Proizvajalci in uvozniki bodo morali tudi povezati posebno identifikacijsko oznako na
ravni agregirane embalaže s seznamom vseh posebnih identifikacijskih oznak
zavojčkov, ki jih vsebuje agregirana embalaža (člen 12.1), in sicer s pošiljanjem
informacij iz oddelka 3 poglavja II Priloge II (točka 3.2) v primarni repozitorij.
15
B. Sistem repozitorijev
Proizvajalci in uvozniki morajo evidentirati vse potrebne informacije za dogodke v zvezi z
izdelkom, v katere so vključeni (člen 32; člen 33). Ti podatki se nato pošljejo in shranijo v
sistem repozitorijev, sestavljen iz treh interoperabilnih delov (člen 24) – (1) primarnih
repozitorijev; (2) (enega samega) sekundarnega repozitorija in (3) usmerjevalnika.
Ključne zahteve:
1. Izbira in vzpostavitev „primarnih repozitorijev“: vsak proizvajalec in uvoznik
mora za vzpostavitev primarnega repozitorija skleniti pogodbo z neodvisnim
ponudnikom hrambe podatkov (člen 26.1). Postopki, ki urejajo ta proces (opredeljen v
delu A Priloge 1), od proizvajalcev in uvoznikov cigaret in tobaka za zvijanje
zahtevajo, da Komisijo (najpozneje v dveh mesecih po začetku veljavnosti Delegirane
uredbe o ključnih elementih pogodb o hrambi podatkov, ki se sklenejo kot del
sistema sledljivosti tobačnih izdelkov) uradno obvestijo o predlaganem ponudniku
hrambe podatkov. Predložiti morajo tudi osnutek pogodbe, s ključnimi elementi iz
Delegirane uredbe (ter preglednico korespondence in ustrezne pisne izjave) (glej
dela A.1 in 2 Priloge I). Evropska komisija bo ocenila neodvisnost in tehnično
primernost ponudnika ter na svojem spletišču objavila sezname odobrenih ponudnikov
(del A.8 Priloge I). Za vsako naknadno spremembo pogodb bo potrebna odobritev
(del A.9 Priloge I).
Vsak primarni repozitorij bo gostil izključno informacije, povezane s tobačnimi
izdelki proizvajalca/uvoznika, ki je sklenil pogodbo za repozitorij (člen 26.2). Vsi
primarni repozitoriji morajo posredovati kopijo podatkov sekundarnemu repozitoriju
(člen 26.3). Načine izmenjave podatkov in skupni podatkovni slovar bo določil
sekundarni repozitorij (člen 26.4; člen 26.5). Za ponudnike primarnih repozitorijev se
uporabljajo dodatne tehnične zahteve (člen 25) in postopki (dela A in C Priloge 1), da
se zagotovijo neodvisnost, funkcionalnost in interoperabilnost sistema.
2. Stroški sistema repozitorijev: vse stroške, povezane s sistemom repozitorijev, bodo
nosili proizvajalci in uvozniki tobačnih izdelkov. Stroški storitev repozitorija morajo
biti pravični, razumni ter sorazmerni z opravljenimi storitvami in količino zahtevanih
posebnih identifikacijskih oznak (člen 30.1).
Stroški vzpostavitve in delovanja sekundarnega repozitorija bodo preneseni na
proizvajalce in uvoznike tobačnih izdelkov prek stroškov, ki jim jih zaračunavajo
ponudniki primarnih repozitorijev (člen 30.2).
16
C. Obveznosti evidentiranja
Ključne zahteve:
1. Evidentiranje dogodkov, povezanih z izdelkom: dogodki, povezani z izdelkom, ki
jih je treba evidentirati in pošiljati, so opredeljeni v poglavju VI Uredbe. Mednje
spadajo dogodki, povezani z gibanjem izdelka (kot je namestitev posebnih
identifikacijskih oznak na zavojčke ali odprema iz objekta itd.) (člen 32.1), in
transakcijski dogodki (kot so izdaja računa, prejem plačila itd.) (člen 33.1). Za
evidentiranje in pošiljanje slednjih je odgovoren prodajalec izdelka (člen 33.3).
V vseh primerih morajo proizvajalci in uvozniki pošiljati evidentirane informacije
svojemu primarnemu repozitoriju. Potrebne informacije in oblika, v kateri bi jih bilo
treba pošiljati, so opredeljene v oddelkih 3 in 4 poglavja II Priloge II. O uspešno
poslanih informacijah bodo obveščeni s sporočilom o potrditvi iz njihovega
primarnega repozitorija (člen 32.7; člen 33.4).
2. Pošiljanje zahtevanih informacij v zahtevanem časovnem okviru: proizvajalci in
uvozniki morajo zagotoviti, da se informacije posredujejo v treh urah po dogodku
(člen 34.1), na primer tri ure po namestitvi posebne identifikacijske oznake na
zavojček. Pri tem obstajata dve izjemi: odprema izdelkov iz objektov in pretovarjanje
izdelkov. Informacije o teh dogodkih bi bilo treba poslati 24 ur pred dogodkom
(člen 34.3).
Uporabljajo se nekatera odstopanja od splošnega pravila treh ur: MSP (kot so
opredeljena v Priporočilu EU 2003/361/ES) in proizvajalci/uvozniki, ki so v prejšnjem
letu na ravni Unije obravnavali manj kot 120 milijonov posebnih identifikacijskih
oznak na ravni zavojčka, lahko informacije pošljejo najpozneje 24 ur po dogodku
(člen 34.4).
Tisti, ki ne izpolnjujejo navedenih meril, bodo do 20. maja 2028 prav tako upravičeni
do prehodnega obdobja, ki se uporablja za vse gospodarske subjekte. V tem obdobju
lahko informacije pošljejo najpozneje 24 ur po dogodku (člen 34.5).
Odstopanja se ne uporabljajo za dogodke odpreme in pretovarjanja, za katere se vedno
zahteva predhodno poročanje (člen 34.3).
3. Zagotovitev kodiranja posebne identifikacijske oznake z uporabo ustreznih
nosilcev podatkov: nosilci podatkov (tj. črtne kode) kodirajo posebne identifikacijske
oznake. Dovoljene vrste nosilcev podatkov so strogo omejene na tri na posamezno
raven (člen 21.1; člen 21.5). za zavojčke: podatkovna matrika, koda QR in pikčasta
koda; za agregirano embalažo: podatkovna matrika, koda QR in koda 128.
Obstajajo tudi posebna pravila o kakovosti nosilcev podatkov (člen 22), vključno s
pravilom, da mora vsak nosilec podatkov vključevati človeku berljivo kodo, ki
17
omogoča, da se do informacij, povezanih s posebno identifikacijsko oznako, po
potrebi dostopa brez čitalnika (člen 23).
Preglednica glavnih odgovornosti – proizvajalci in uvozniki
V spodnji preglednici so navedene glavne odgovornosti proizvajalcev in uvoznikov v okviru
sistema sledljivosti. Upoštevajte, da preglednica ni izčrpna ter da so dodatne podrobnosti
navedene v Izvedbeni uredbi (EU) 2018/574 in njenih prilogah, pa tudi v Delegirani uredbi
(EU) 2018/573.
Akter
Vrsta odgovornosti
Proizvajalci in uvozniki
tobačnih izdelkov
Identifikacijske oznake
Zahtevanje identifikacijske kode gospodarskega subjekta
(člen 14)
Zahtevanje identifikacijske kode objekta (člen 16)
Zahtevanje identifikacijske kode stroja (člen 18)
Posebna identifikacijska oznaka
Za posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka:
Zahtevek za posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka
od izdajatelja identifikacijskih oznak (člen 9)
Označevanje zavojčkov s posebnimi identifikacijskimi
oznakami (člen 6); dodajanje časovnega žiga (člen 8.3)
Preverjanje posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka
(člen 7)
Za posebne identifikacijske oznake na ravni agregirane embalaže:
Odločitev, da bodo zahtevali posebne identifikacijske oznake
od izdajatelja identifikacijskih oznak ali da jih bodo
neposredno ustvarili sami v skladu z ustreznimi standardi ISO
(člen 10)
Če jih zahtevajo od izdajatelja identifikacijskih oznak:
vložitev zahtevka (člen 13)
Če jo ustvarijo neposredno: ustvarjanje posebnih
18
identifikacijskih oznak v skladu z ustreznimi standardi ISO
(člen 10)
Označevanje agregirane embalaže s posebnimi
identifikacijskimi oznakami (člen 10); za posebne
identifikacijske oznake, ki jih izdajo izdajatelji
identifikacijskih oznak: dodajanje časovnega žiga (člen 11.3)
Nosilci podatkov
Kodiranje (elektronsko dostavljenih) posebnih
identifikacijskih oznak na ravni zavojčka in ravni agregirane
embalaže (člen 21)
Zagotavljanje kakovosti optičnih črtnih kod (člen 22)
Vključitev človeku berljive kode na vsak nosilec podatkov
(člen 23)
Sistem repozitorijev
Vzpostavitev primarnega repozitorija (člena 24 in 26)
Obveščanje Komisije o identiteti predlaganega ponudnika
repozitorija skupaj z vso ustrezno dokumentacijo, vključno z
osnutkom pogodbe (dela A.1 in 2 Priloge 1)
Plačilo vseh stroškov, povezanih s sistemom repozitorija prek
stroškov, ki jih zaračunavajo ponudniki primarnega
repozitorija (člen 30)
Evidentiranje in pošiljanje informacij
Evidentiranje in pošiljanje informacij o gibanju izdelka
primarnemu repozitoriju (člen 32) v dovoljenih časovnih
okvirih (člen 34).
Evidentiranje in pošiljanje informacij o transakcijah
primarnemu repozitoriju (člen 33) v dovoljenih časovnih
okvirih (člen 34).
19
20
II. DISTRIBUTERJI IN TRGOVCI NA DEBELO
Zahteve za distributerje in trgovce na debelo je mogoče razvrstiti v naslednja razdelka: (A)
označevanje zavojčkov s posebno identifikacijsko oznako in (B) obveznosti evidentiranja.
A. Označevanje zavojčkov s posebno identifikacijsko oznako
Ključne zahteve:
1. Zahtevanje identifikacijskih oznak za gospodarske subjekte, objekte in stroje od
ustreznega izdajatelja identifikacijskih oznak: ko države članice imenujejo
izdajatelje identifikacijskih oznak (člen 3), morajo distributerji in trgovci na debelo pri
njih (glej spodaj*) vložiti zahtevke za identifikacijske oznake (člen 14; člen 16).
Zahtevki morajo vsebovati določene informacije (iz oddelka 1 poglavja II Priloge II).
Izdajatelj identifikacijskih oznak je nato odgovoren za izdajo identifikacijskih oznak
ter vzpostavitev in vodenje registra vseh izdanih oznak (člen 15; člen 17).
* Kje vložiti zahtevek za IDENTIFIKACIJSKE OZNAKE
– Distributerji in trgovci na debelo –
Za pridobitev identifikacijskih oznak gospodarskega subjekta: bodo morali
distributerji in trgovci na debelo vložiti zahtevek pri izdajatelju identifikacijskih
oznak, pristojnem za posamezno državo članico, v kateri imajo vsaj en objekt
(člen 14).
Za pridobitev identifikacijskih oznak objekta: bodo morali distributerji in trgovci na
debelo vložiti zahtevek pri izdajatelju identifikacijskih oznak, pristojnem za državo
članico, v kateri je objekt. (člen 16).
21
2. (Kjer je ustrezno) Zahtevanje posebnih identifikacijskih oznak za agregirano
embalažo tobačnih izdelkov pri ustreznem izdajatelju identifikacijskih oznak: če
agregiranje ali ponovno agregiranje tobačnih izdelkov izvajajo distributerji ali trgovci
na debelo, je treba posebne identifikacijske oznake na ravni agregirane embalaže
namestiti na embalažo (razen če je skeniranje posameznih zavojčkov prednostna
možnost).
Posebne identifikacijske oznake na ravni agregirane embalaže se lahko zahtevajo od
ustreznega izdajatelja identifikacijskih oznak (glej spodaj*) s pošiljanjem določenih
informacij (iz oddelka II poglavja II Priloge II) ali pa jih prodajalec na
debelo/distributer neposredno ustvari sam v skladu s standardom ISO/IEC 15459-
1:2014 ali ISO/IEC 15459-4:2014 (člen 10).
Za elektronsko dostavo posebnih identifikacijskih oznak na ravni agregirane embalaže
s strani izdajatelja identifikacijskih oznak (člen 13) veljajo določeni roki, posebne
identifikacijske oznake pa je treba namestiti na embalažo v šestih mesecih po prejemu
(člen 5.1).
* Kje vložiti zahtevek za POSEBNE IDENTIFIKACIJSKE OZNAKE NA
RAVNI AGREGIRANE EMBALAŽE
– Distributerji in trgovci na debelo –
Te oznake bi morali zahtevati od izdajatelja identifikacijskih oznak, pristojnega za
državo članico, v katerih poteka agregiranje (člen 4.3).
(Lahko pa gospodarski subjekti neposredno ustvarijo posebne identifikacijske oznake
v skladu s standardom ISO/IEC 15459-1:2014 ali ISO/IEC 15459-4:2014 (člen 10)).
3. (Kjer je ustrezno) Namestitev posebnih identifikacijskih oznak na ravni
agregirane embalaže na zavojčke: po prejemu posebnih identifikacijskih oznak na
ravni agregirane embalaže od izdajateljev identifikacijskih oznak (ali po tem, ko jih
distributerji in trgovci na debelo ustvarijo sami) jih distributerji in trgovci na debelo
namestijo na zavojčke. Če posebne identifikacijske oznake na ravni agregirane
embalaže ustvarijo izdajatelji identifikacijskih oznak, morajo distributerji in trgovci na
debelo dodati časovni žig (člen 11.3). Preden se namestijo, morajo biti posebne
identifikacijske oznake kodirane z uporabo enega od dovoljenih nosilcev podatkov
(člen 21.5) (glej točko B.3 spodaj).
Posebna identifikacijska oznaka na ravni agregirane embalaže mora biti povezana s
seznamom vseh posebnih identifikacijskih oznak zavojčkov, ki jih vsebuje agregirana
22
embalaža (člen 12.1). V ta namen je treba informacije iz oddelka 3 poglavja II
Priloge II (točka 3.2) prek usmerjevalnika poslati sekundarnemu repozitoriju.
23
B. Obveznosti evidentiranja
Ključne zahteve:
1. Evidentiranje ustreznih dogodkov: dogodki, povezani z izdelkom, ki jih je treba
evidentirati in pošiljati, so opredeljeni v poglavju VI Uredbe. Mednje spadajo
dogodki, povezani z gibanjem izdelka (kot je namestitev posebnih identifikacijskih
oznak na zavojčke ali odprema iz objekta itd.) (člen 32.1), in transakcijski dogodki
(kot so izdaja računa, prejem plačila itd.) (člen 33.1). Za evidentiranje in pošiljanje
transakcijskih informacij je odgovoren prodajalec izdelka (člen 33.3).
V primeru distributerjev in trgovcev na debelo je treba evidentirane informacije prek
usmerjevalnika poslati sekundarnemu repozitoriju (člen 32.2; člen 33.2). Točne
informacije, ki jih je treba poslati, in oblika, v kateri jih je treba poslati, so za vsak
dogodek določene v oddelkih 3 in 4 poglavja II Priloge II. Informacije se štejejo za
uspešno poslane, ko distributer ali trgovec na debelo prejme potrdilo od
usmerjevalnika (člen 32.7; člen 33.4).
2. Pošiljanje zahtevanih informacij v zahtevanem časovnem okviru: distributerji in
trgovci na debelo morajo zagotoviti, da se informacije pošljejo v treh urah po dogodku
(člen 34.1), na primer tri ure po namestitvi posebne identifikacijske oznake na ravni
agregirane embalaže ali po vzpostavitvi povezave med računom in posebno
identifikacijsko oznako (račun se lahko izda pred odpremo ali po njej). Pri tem
obstajata dve izjemi: odprema izdelkov iz objektov in pretovarjanje izdelkov.
Informacije o teh dogodkih bi bilo treba poslati 24 ur pred dogodkom (člen 34.3).
Uporabljajo se nekatera odstopanja od pravila treh ur: MSP (kot so opredeljena v
Priporočilu EU 2003/361/ES) in tisti, ki so v prejšnjem letu na ravni Unije obravnavali
manj kot 120 milijonov posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka, lahko
informacije posredujejo najpozneje 24 ur po dogodku (člen 34.4).
Tisti, ki ne izpolnjujejo navedenih meril, bodo do 20. maja 2028 prav tako upravičeni
do prehodnega obdobja, ki se uporablja za vse gospodarske subjekte. V tem obdobju
lahko zahtevane informacije pošljejo najpozneje 24 ur po dogodku (člen 34.5).
Ta odstopanja se ne uporabljajo za dogodke odpreme in pretovarjanja, za katere se
vedno zahteva predhodno poročanje (člen 34.3).
3. Zagotovitev kodiranja posebne identifikacijske oznake z uporabo ustreznih
nosilcev podatkov: nosilci podatkov (tj. črtne kode) kodirajo posebne identifikacijske
oznake. Dovoljene vrste nosilcev podatkov so strogo omejene na tri na posamezno
raven (člen 21.1; člen 21.5). za zavojčke: podatkovna matrika, koda QR in pikčasta
koda; za agregirano embalažo: podatkovna matrika, koda QR in koda 128.
Obstajajo tudi posebna pravila o kakovosti nosilcev podatkov (člen 22), vključno s
pravilom, da mora vsak nosilec podatkov vključevati človeku berljivo kodo, ki
24
omogoča, da se do informacij, povezanih s posebno identifikacijsko oznako, po
potrebi dostopa brez čitalnika (člen 23).
Preglednica glavnih odgovornosti – distributerji in trgovci na debelo
V spodnji preglednici so navedene glavne odgovornosti distributerjev in trgovcev na debelo v
okviru sistema sledljivosti. Upoštevajte, da preglednica ni izčrpna ter da so dodatne
podrobnosti navedene v Izvedbeni uredbi (EU) 2018/574 in njenih prilogah.
Akter
Vrsta odgovornosti
Distributerji in trgovci
na debelo
Identifikacijske oznake
Zahtevanje identifikacijske kode gospodarskega subjekta
(člen 14)
Zahtevanje identifikacijske kode objekta (člen 16)
Zahtevanje identifikacijske kode stroja (člen 18)
Zahtevanje posebne identifikacijske oznake na ravni agregirane
embalaže (če je ustrezno)
Odločitev, da bodo zahtevali posebne identifikacijske oznake
na ravni agregirane embalaže od izdajatelja identifikacijskih
oznak ali da jih bodo ustvarili sami v skladu z ustreznimi
standardi ISO (člen 10)
Če jih zahtevajo od izdajatelja identifikacijskih oznak:
vložitev zahtevka (člen 13)
Če jo ustvarijo neposredno: ustvarjanje posebnih
identifikacijskih oznak v skladu z ustreznimi standardi ISO
(člen 10)
Namestitev posebne identifikacijske oznake na ravni agregirane
embalaže na zavojčke (če je ustrezno)
Označevanje agregirane embalaže s posebnimi
identifikacijskimi oznakami (člen 10); za posebne
identifikacijske oznake, ki jih izdajo izdajatelji
identifikacijskih oznak: dodajanje časovnega žiga (člen 11.3)
25
Nosilci podatkov (če je ustrezno)
Kodiranje posebnih identifikacijskih oznak na ravni agregirane
embalaže (člen 21)
Zagotavljanje kakovosti optičnih črtnih kod (člen 22)
Vključitev človeku berljive kode na vsak nosilec podatkov
(člen 23)
Evidentiranje in pošiljanje informacij
Evidentiranje in pošiljanje informacij o gibanju izdelka
usmerjevalniku (člen 32) v dovoljenih časovnih okvirih
(člen 34).
Evidentiranje in pošiljanje informacij o transakcijah
usmerjevalniku (člen 33) v dovoljenih časovnih okvirih
(člen 34).
26
III. UPRAVLJAVCI PRVIH MALOPRODAJNIH MEST
V okviru sistema sledljivosti je treba gibanje tobačnih izdelkov evidentirati od proizvajalca do
zadnjega gospodarskega subjekta pred prvim maloprodajnim mestom.
V členu 2(3) Izvedbene uredbe je prvo maloprodajno mesto opredeljeno kot objekt, kjer so
tobačni izdelki prvič dani v promet (tj. dani na voljo potrošnikom v Uniji), vključno s
prodajnimi avtomati za prodajo tobačnih izdelkov.
Edina naloga prvih maloprodajnih mest v okviru sistema sledljivosti je zagotoviti, da
pridobijo identifikacijske oznake gospodarskega subjekta in identifikacijske oznake
objekta.
(Opomba: če vaše podjetje deluje kot prvo maloprodajno mesto in trgovec na
debelo/distributer naslednjih maloprodajnih mest, boste morali zagotoviti sledljivost izdelkov,
s katerimi ravnate, do odpreme do prvega maloprodajnega mesta. Za tobačne izdelke za
prodajo na debelo upoštevajte zahteve za trgovce na debelo/distributerje iz prejšnjega
oddelka.)
Zahtevek za identifikacijske oznake gospodarskega subjekta in objekta
Ključne zahteve:
1. Zahtevanje identifikacijskih oznak za gospodarske subjekte, objekte in stroje od
ustreznega izdajatelja identifikacijskih oznak: edina naloga prvih maloprodajnih mest v
okviru sistema sledljivosti je, da od ustreznega izdajatelja identifikacijskih oznak* pridobijo
identifikacijske oznake gospodarskega subjekta in identifikacijske oznake objekta
(člen 14; člen 16). Te identifikacijske oznake je treba pridobiti za zagotovitev, da lahko drugi
gospodarski subjekti dobavljajo maloprodajnim mestom in hkrati izpolnjujejo obveznosti v
okviru sistema.
Koristno si je zapomniti, da lahko za upravljavce prvega maloprodajnega mesta zahtevke za
identifikacijske oznake vloži drug (tretji) gospodarski subjekt (kot je eden od njihovih
gospodarskih subjektov dobaviteljev, na primer eden od njihovih distributerjev ali trgovcev na
debelo) (člen 14.3; člen 16.3). Taka tretja oseba mora biti tudi registrirana in imeti že
pridobljene identifikacijske oznake. Za registracijo s strani tretje osebe je potrebno polno
soglasje upravljavca prvega maloprodajnega mesta, tretja oseba pa mora upravljavcu sporočiti
podrobnosti registracije, vključno z vsemi oznakami, ki so bile dodeljene.
27
* Kje vložiti zahtevek za IDENTIFIKACIJSKE OZNAKE
– Upravljavci prvih maloprodajnih mest –
Za pridobitev identifikacijskih kod gospodarskega subjekta: bodo morali
upravljavci prvih maloprodajnih mest vložiti zahtevek pri izdajatelju
identifikacijskih oznak, pristojnem za posamezno državo članico, v kateri poslujejo
(člen 14.1), ali poskrbeti, da bo zahtevek vložil drug registrirani tretji gospodarski
subjekt (npr. registrirani distributer ali trgovec na debelo) (člen 14.3).
Za pridobitev identifikacijskih kod objekta: bodo morali upravljavci prvih
maloprodajnih mest vložiti zahtevek pri izdajatelju identifikacijskih oznak,
pristojnem za državo članico, v kateri je objekt (člen 16.1), ali poskrbeti, da bo
zahtevek vložil drug registrirani tretji gospodarski subjekt (npr. registrirani distributer
ali trgovec na debelo) (člen 16.3).
28
Preglednica glavnih odgovornosti – upravljavci prvih maloprodajnih mest
V spodnji preglednici so navedene glavne odgovornosti upravljavcev prvih maloprodajnih
mest v okviru sistema sledljivosti. Upoštevajte, da ta preglednica ni izčrpna ter da so dodatne
podrobnosti navedene v Izvedbeni uredbi (EU) 2018/574 in njenih prilogah.
Akter
Vrsta odgovornosti
Upravljavci prvih
maloprodajnih mest
Identifikacijske oznake
Vložitev zahtevka za identifikacijsko kodo gospodarskega
subjekta (člen 14) ali dogovor, da bo zahtevek vložila
registrirana tretja oseba (npr. registrirani distributer ali trgovec
na debelo)
Vložitev zahtevka za identifikacijsko kodo objekta (člen 16)
ali dogovor, da bo zahtevek vložila registrirana tretja oseba
(npr. registrirani distributer ali trgovec na debelo)
29
IV. ORGANI DRŽAV ČLANIC
Zahteve za organe držav članic je mogoče razvrstiti v naslednja razdelka: (A)
imenovanje izdajatelja identifikacijskih oznak; (B) dostop do evidentiranih informacij.
A. Imenovanje izdajatelja identifikacijskih oznak
Ključne zahteve:
1. Imenovanje izdajatelja identifikacijskih oznak: posebne identifikacijske oznake, ki
se namestijo na zavojčke (in, kjer je ustrezno, na agregirano embalažo), morajo ustvariti
tretje osebe, znane kot „izdajatelji identifikacijskih oznak“, ki jih imenuje vsaka država
članica (člen 3). Ta postopek imenovanja bo eden od prvih tehničnih korakov pri
vzpostavitvi sistema sledljivosti in se mora končati v enem letu po začetku veljavnosti
Delegirane uredbe (člen 3.1). Med primeri subjektov, ki jih lahko države članice izberejo
za imenovanje, so državne agencije, neprofitne organizacije ali specializirani ponudniki
storitev informacijske tehnologije. Za pomoč državam članicam v postopku imenovanja
Uredba določa posebna merila, vključno z merili neodvisnosti (člen 3; člen 35), ki jih
mora izpolniti izdajatelj identifikacijskih oznak. Vsak izdajatelj identifikacijskih oznak je
opremljen s posebno identifikacijsko oznako (člen 3.4). Istega izdajatelja identifikacijskih
oznak lahko imenuje več kot ena država članica, vendar ga mora biti v tem primeru
mogoče identificirati z isto oznako (člen 3.5). Izdajatelji identifikacijskih oznak, ki
nameravajo uporabljati podizvajalce, bodo upravičeni do imenovanja le, če bodo državam
članicam sporočili identiteto predlaganih podizvajalcev. (Poleg tega morajo vsi
podizvajalci izpolnjevati merila iz člena 35.)
2. Uradno obveščanje Komisije in zagotavljanje objave informacij o izdajatelju
identifikacijskih oznak: vsaka država članica mora v enem mesecu po zaključku
imenovanja uradno obvestiti Komisijo o izdajatelju identifikacijskih oznak, ki ga je
imenovala, in ji sporočiti njegovo identifikacijsko oznako (člen 3.6). Zagotoviti mora tudi,
da so informacije o imenovanem izdajatelju identifikacijskih oznak javno dostopne
(člen 3.7).
B. Dostop do evidentiranih informacij
Ključne zahteve:
1. Imenovanje nacionalnih skrbnikov: pristojni organi bodo morali imenovati
nacionalne skrbnike, ki bodo odgovorni za ustvarjanje, upravljanje, umik in dodelitev
pravic, povezanih s sistemom repozitorijev v okviru zadevne nacionalne uprave
(člen 25.1.k).
2. Dostop do informacij prek orodij za varovanje: sekundarni repozitorij, ki gosti
kopijo vseh evidentiranih podatkov, bo vseboval orodje za varovanje (v obliki grafičnih in
30
negrafičnih uporabniških vmesnikov), ki bo državam članicam in Komisiji omogočalo
iskanje in analiziranje gibanj tobačnih izdelkov za preiskovanje in odkrivanje morebitnih
nepravilnosti. Zlasti bo moralo orodje za varovanje, prvič, omogočati dostop do vseh
podatkov, shranjenih v sistemu repozitorijev (člen 27.2) in iskanje teh podatkov ter,
drugič, omogočati zahteve za samodejna opozorila in redna poročila (člen 27.3) na
podlagi posameznih pravil za oceno tveganja, ki so povezana z določenimi dogodki
(npr. pojav podvojenih posebnih identifikacijskih oznak v zakoniti dobavni verigi). V
zvezi s tem bodo lahko pristojni organi zahtevali, da se samodejna opozorila in/ali
poročila pošiljajo na določen zunanji naslov, kot je e-naslov ali naslov IP (člen 27.4).
3. Dostop do evidentiranih informacij prek ročnih naprav (v nepovezanem načinu):
pristojnim organom držav članic bo moralo biti omogočeno, da pridobijo in preberejo
informacije o posebnih identifikacijskih oznakah kjer koli na kraju samem z uporabo
ročnih čitalnikov. Z drugimi besedami, sposobni bodo morali biti opredeliti informacije,
kodirane v posebni identifikacijski oznaki, brez dostopa do sistema repozitorijev. To bo
omogočeno s tako imenovanimi „nespletnimi ploskimi datotekami“, ki jih bo ustvaril
posamezen izdajatelj identifikacijskih oznak in ki jih lahko pristojni organi s
sekundarnega repozitorija prenesejo na ročne naprave (npr. pametne telefone ali
čitalnike), ki jih bodo uporabljali (člen 20). S temi „ploskimi datotekami“ bodo lahko nato
ročne naprave izpisale informacije iz posebne identifikacijske oznake in jih dale na voljo
uporabniku v nepovezanem načinu.
4. Izmenjava informacij z zunanjimi sistemi: sistem sledljivosti bo državam članicam
in Komisiji omogočil pošiljanje informacij, ki so shranjene v sistemu repozitorijev, v
druge zunanje sisteme, ki jih uporabljajo in upravljajo. To bo omogočeno zlasti na
naslednje načine. Sistem repozitorijev bi moral zagotavljati možnost prenosa vseh
podatkov ali izbranih sklopov podatkov, ki so shranjeni v repozitoriju (člen 25.1.l). Ta
sklop podatkov se lahko nato poveže z drugimi zunanjimi sistemi. Zlasti bodo v sistemu
sledljivosti shranjene informacije o izdelku z uporabo enotne trošarinske referenčne
oznake (ARC), ki bo zagotovila interoperabilnost s sistemom za spremljanje in nadzor
gibanja trošarinskega blaga (EMCS). Podobno bodo informacije o identifikacijski oznaki
tobačnega izdelka (TP-ID) za vsak evidentirani izdelek državam članicam omogočale, da
podatke dobavne verige povežejo z ustreznimi informacijami o poročanju o izdelkih,
shranjenih na skupnem portalu EU (EU-CEG).
31
Preglednica glavnih odgovornosti – organi držav članic
V spodnji preglednici so navedene glavne odgovornosti organov držav članic v okviru sistema
sledljivosti. Upoštevajte, da ta preglednica ni izčrpna ter da so dodatne podrobnosti navedene
v Izvedbeni uredbi (EU) 2018/574 in njenih prilogah.
Akter
Vrsta odgovornosti
Organi držav članic
Izdajatelj identifikacijskih oznak
Izbira in imenovanje izdajatelja identifikacijskih oznak
(člen 3.1)
Zagotavljanje neodvisnost izdajateljev identifikacijskih oznak,
ponudnikov storitev repozitorija in naprav za zaščito pred
nedovoljenimi posegi, pa tudi, kjer je ustrezno, njihovih
podizvajalcev (člen 35)
Uradno obveščanje Komisije o identiteti imenovanega
izdajatelja identifikacijskih oznak in njegovi oznaki;
zagotovitev objave povezanih informacij (člena 3.6 in 3.7)
Sistem repozitorijev
Imenovanje nacionalnega skrbnika, ki upravlja pravice za
dostop do orodja za varovanje (člen 25.l.k)
Dostopanje do informacij o sledljivosti prek orodja za
raziskave in ročnih naprav za namene izvrševanja; po potrebi
izmenjava informacij z zunanjimi sistemi.
32
V. EVROPSKA KOMISIJA
Zahteve za Evropsko komisijo se večinoma nanašajo na področje sistema repozitorijev.
Sistem repozitorijev
Ključne zahteve:
1. Odobritev ponudnikov primarnih repozitorijev: Evropska komisija bo morala
oceniti vse predlagane ponudnike hrambe primarnih podatkov in osnutke pogodb o hrambi
podatkov, ki so jih priglasili proizvajalci in uvozniki, zlasti v zvezi z njihovo
neodvisnostjo in tehnično zmogljivostjo, ter jih odobriti ali zavrniti v treh mesecih od
datuma prejema uradnega obvestila (del A.3 Priloge I).
2. Objava seznamov priglašenih in odobrenih ponudnikov primarnih repozitorijev:
Evropska komisija bo odgovorna tudi za zagotavljanje, da se seznami vseh priglašenih in
odobrenih ponudnikov hrambe primarnih podatkov objavijo na spletišču (del A.8
Priloge 1).
3. Imenovanje „sekundarnega repozitorija“: Komisija bo odgovorna tudi za
imenovanje ponudnika (enega samega) sekundarnega repozitorija med odobrenimi
ponudniki primarnih repozitorijev. Postopki, ki urejajo ta proces, so določeni v delu B
Priloge 1. Imenovanje bo izvedeno najpozneje osem mesecev po začetku veljavnosti
Delegirane uredbe, Komisija pa bo objavila rezultat. Nato bo moral vsak primarni
ponudnik skleniti pogodbo s ponudnikom sekundarnega repozitorija (pri čemer bodo
morale biti pogodbe podpisane in predložene Komisiji v enem mesecu od datuma
imenovanja sekundarnega repozitorija).
Sekundarni repozitorij bo gostil globalno kopijo vseh dogodkov v dobavni verigi, ki so
evidentirani in shranjeni v primarnih repozitorijih. Najpomembneje pa je, da bo
zagotavljal uporabniške vmesnike, ki bodo državam članicam omogočali poizvedbe in
določitev pravil za samodejna opozorila in periodična poročila, povezana s podatki
dobavne verige, shranjenimi v sistemu. Ponudnik sekundarnega repozitorija bo odgovoren
za določitev oblike podatkov in načinov izmenjave ter skupnega podatkovnega slovarja, ki
ga bodo uporabljali primarni repozitoriji in usmerjevalnik (člen 28). Poleg tega obstaja
veliko drugih splošnih tehničnih zahtev (člen 25) in postopkovnih pravil (dela B in C
Priloge 1), ki se bodo uporabljali za ponudnika sekundarnega repozitorija, da bi se
zagotovile neodvisnost, funkcionalnost in interoperabilnost sistema.
Ponudnik sekundarnega repozitorija bo odgovoren tudi za vzpostavitev usmerjevalnika, ki
bo zagotavljal enotno vstopno točko ali sporočanje podatkov s strani gospodarskih
subjektov, ki niso proizvajalci in uvozniki (člen 29). Kopija takih podatkov se bo
posredovala zadevnim posameznim primarnim repozitorijem.
33
Preglednica glavnih odgovornosti – Evropska komisija
V spodnji preglednici so navedene glavne odgovornosti Evropske komisije v okviru sistema
sledljivosti. Upoštevajte, da preglednica ni izčrpna ter da so dodatne podrobnosti navedene v
Izvedbeni uredbi (EU) 2018/574 in njenih prilogah, pa tudi v Delegirani uredbi (EU)
2018/573.
Akter
Vrsta odgovornosti
Evropska komisija
Sistem repozitorijev
Odobritev ponudnikov primarnih repozitorijev (dela A.3 in 4
Priloge 1)
Objava seznamov priglašenih in odobrenih ponudnikov
primarnih repozitorijev (del A.8 Priloge 1)
Imenovanje ponudnika sekundarnega repozitorija (del B.1
Priloge 1) in objava identitete ponudnika (del A.3 Priloge 1)
34
II. Sistem varnostnih elementov za tobačne izdelke
Pregled
Cilj sistema varnostnih elementov je pristojnim organom in potrošnikom omogočiti, da
prepoznajo zakonite tobačne izdelke. Člen 16 določa, da morajo imeti vsi zavojčki tobačnih
izdelkov, ki so dani na trg EU, varnostni element, ki je zaščiten pred nedovoljenimi posegi ter
sestavljen iz vidnih in nevidnih elementov.
Ključne zahteve sistema varnostnih elementov so opredeljene v:
členu 16 direktive o tobačnih izdelkih;
Izvedbenem sklepu Komisije (EU) 2018/576 o tehničnih standardih za varnostne
elemente, ki se uporabljajo na tobačnih izdelkih (vključno z njegovo Prilogo I).
Podroben opis sistema
Člen 16(1) direktive o tobačnih izdelkih določa, da morajo imeti vsi zavojčki tobačnih
izdelkov varnostni element, ki:
je zaščiten pred nedovoljenimi posegi ter sestavljen iz vidnih in nevidnih elementov;
je natisnjen ali pritrjen (to vključuje kombinacijo natisnjenih in pritrjenih elementov);
ga ni mogoče izbrisati;
ga nikakor ni mogoče prekriti ali prekiniti, niti z davčnimi znamkami in cenovnimi
oznakami.
Ključne dodatne zahteve v zvezi s tehničnimi standardi za varnostne elemente so podrobno
opredeljene v Izvedbenem sklepu Komisije (EU) 2018/576 o tehničnih standardih za
varnostne elemente, ki se uporabljajo na tobačnih izdelkih.
35
Zahteve za ključne deležnike v okviru sistema varnostnih elementov za tobačne
izdelke
Ključne zahteve sistema varnostnih elementov so opredeljene v naslednjih oddelkih, po
deležnikih.
Razen če ni navedeno drugače, gre pri vseh navedenih izdelkih za izdelke iz Izvedbenega
sklepa Komisije (EU) 2018/576 o tehničnih standardih za varnostne elemente, ki se
uporabljajo na tobačnih izdelkih (vključno z njegovo Prilogo I).
36
I. ORGANI DRŽAV ČLANIC, PROIZVAJALCI IN UVOZNIKI
Zahteve za organe držav članic je mogoče razvrstiti v naslednje razdelke: (A) avtentikacijski
in varnostni elementi; (B) celovitost in neodvisnost varnostnih elementov; (C) preverjanje
pristnosti varnostnih elementov.
Zahteve za proizvajalce in uvoznike spadajo večinoma v razdelek: (A) avtentikacijski in
varnostni elementi. Odgovorni bodo zlasti za zagotavljanje skladnosti z zahtevami, ki jih
določijo države članice, v katerih dajejo izdelke na trg.
(A) Avtentikacijski in varnostni elementi
Ključne zahteve
Države članice:
1. zagotavljanje ustrezne sestave varnostnih elementov: države članice bodo morale
zagotoviti, da je vsak varnostni element, nameščen na zavojček tobačnih izdelkov, ki
so dani na njihove trge, sestavljen iz petih ali več različnih vrst „avtentikacijskih
elementov“. Poleg tega bo treba zagotoviti, da bo vsaj eden od teh avtentikacijskih
elementov neprikrit2, eden polprikrit3 in eden prikrit4 (člen 3.1) ter da bo vsaj enega
zagotovila tretja oseba, ki izpolnjuje zahteve neodvisnosti iz člena 8 Sklepa (člen 3.2).
2. Obveščanje o dovoljenih kombinacijah avtentikacijskih elementov: vsaka država
članica bo morala proizvajalce in uvoznike tobačnih izdelkov obvestiti o kombinacijah
avtentikacijskih elementov, ki jih je treba uporabljati za varnostne elemente,
nameščene na izdelkih, ki so dani na njen trg. Kombinacije lahko vključujejo katerega
koli od avtentikacijskih elementov iz Priloge 1 Sklepa, vendar bodo lahko države
članice izbrale tudi druge skladne avtentikacijske elemente. Države članice morajo do
20. septembra 2018 o ustreznih kombinacijah obvestiti vse proizvajalce in uvoznike
tobačnih izdelkov. Vse naknadne spremembe kombinacij morajo države članice
sporočiti v šestih mesecih pred datumom, ko bi morale spremembe začeti veljati
(člen 3).
2 „Neprikrit“ pomeni neposredno zaznaven z enim ali več človeškimi čuti brez pomoči zunanjih naprav.
Za „neprikrito“ kategorijo avtentikacijskih rešitev iz standarda ISO 12931:2012 se šteje, da ustreza tej
opredelitvi. 3 „Polprikrit“ pomeni neposredno nezaznaven s človeškimi čuti, vendar zaznaven s čuti z uporabo zunanjih
naprav, na primer ultravijolične svetilke ali posebnega pisala ali označevalca, za katero ni potrebno strokovno
znanje ali specialistično usposabljanje. Za „prikrito“ kategorijo avtentikacijskih rešitev, overjenih s standardnimi
orodji iz standarda ISO 12931:2012, se šteje, da ustreza tej opredelitvi. 4 „Prikrit“ pomeni neposredno nezaznaven s človeškimi čuti in zaznaven le z uporabo namenskih orodij ali strokovne laboratorijske opreme. Za „prikrito“ kategorijo
avtentikacijskih rešitev, za katero so potrebni namenska orodja in forenzična analiza iz standarda ISO 12931:2012, se šteje, da ustreza tej opredelitvi.
37
3. Odločanje in obveščanje v zvezi z uporabo davčnih znamk kot varnostnih
elementov: vsaka država članica bo imela možnost odločati o tem, ali se lahko davčne
znamke (ali nacionalne identifikacijske oznake za fiskalne namene) uporabljajo kot
varnostni element. V zvezi s tem bodo morale preveriti, ali njihova davčna znamka ali
nacionalna identifikacijska oznaka izpolnjuje zahteve iz člena 3 Sklepa in člena 16
direktive o tobačnih izdelkih (člen 4.1). V primeru delnega izpolnjevanja zahtev bodo
morale države članice do 20. septembra 2018 obvestiti proizvajalce in uvoznike
tobačnih izdelkov o dodatnih vrstah avtentikacijskih elementov, ki se bodo uporabljali
skupaj z davčno znamko ali nacionalno identifikacijsko oznako (člen 4.2).
Ključne zahteve
Proizvajalci in uvozniki:
1. zagotavljanje skladnosti z zahtevami glede varnostnih elementov, ki jih
določijo posamezne države članice, v katerih se njihovi izdelki dajejo na
trg: proizvajalci in uvozniki morajo zagotoviti, da so v celoti obveščeni o
posameznih zahtevah glede varnostnih elementov držav članic, v katerih se
njihovi izdelki dajejo na trg, in da so sposobni spoštovati ta pravila.
(B) Celovitost in neodvisnost varnostnih elementov
Ključne zahteve
Države članice:
1. zagotavljanje celovitosti varnostnih elementov: pristojni organi se bodo lahko
odločili, ali bo uveden sistem rotacije za varnostne elemente ali ne in kako bi moral
delovati (člen 6.1). Izjema od tega pravila bo obstajala za primere, kadar država
članica upravičeno meni, da je ogrožena celovitost avtentikacijskega elementa
varnostnega elementa. V takih primerih bo morala zagotoviti njegovo nadomestitev ali
spremembo. Proizvajalci/uvozniki in zadevni ponudniki varnostnih elementov bodo
morali biti obveščeni v petih delovnih dneh (člen 6.2).
Države članice bodo morale tudi zagotoviti, da so varnostni elementi na tobačne
izdelke nameščeni tako, da jih ni mogoče nadomestiti, ponovno uporabiti ali
spremeniti (člen 5.2.b). Na nacionalni ravni se lahko uporabljajo formalne smernice ali
zahteve v zvezi z varnostjo proizvodnje in postopki distribucije za varnostne elemente
(člen 6.3).
38
2. Zahtevanje, da vsaj en avtentikacijski element zagotovi neodvisni tretji
ponudnik: vsak varnostni element bo moral biti sestavljen iz vsaj enega
avtentikacijskega elementa, ki ga zagotovi neodvisna tretja oseba (člen 3.2). V ta
namen bodo morale države članice zagotoviti, da tretja oseba, ki zagotovi
avtentikacijski element, izpolnjuje merila neodvisnosti (iz člena 8). To vključuje
zagotavljanje, da je ponudnik neodvisen od tobačne industrije tako v pravnem smislu
(pravna struktura, organizacija in postopki odločanja, zlasti brez neposrednega ali
posrednega nadzora nad njim s strani tobačne industrije; člen 8.1(a)) kot tudi v
finančnem smislu (manj kot 10 % letnega prometa ponudnikovih podjetij – ali skupine
podjetij – ustvarijo blago in storitve, dobavljeni tobačni industriji v preteklih dveh
koledarskih letih pred prevzemom njegovih funkcij in manj kot 20 % za vsako
naslednje koledarsko leto; člen 8.1(b)).
Države članice bodo morale zagotoviti, da med osebami, odgovornimi za upravljanje
ponudnika, ne obstaja nasprotje interesov (člen 8.1(c)). V primeru uporabe
podizvajalcev bo glavni ponudnik odgovoren za zagotavljanje skladnosti z merili
neodvisnosti (člen 8.2). Države članice lahko zahtevajo potrebno dokumentacijo za
oceno skladnosti z merili neodvisnosti (člen 8.3), vsako spremembo okoliščin, ki traja
dve zaporedni leti, pa je treba sporočiti državam članicam (člen 8.4).
(C) Preverjanje pristnosti varnostnih elementov
Ključne zahteve
Države članice:
1. sposobnost preverjanja pristnosti tobačnih izdelkov, namenjenih za njihove
lastne nacionalne trge: države članice bodo morale na podlagi dovoljenih kombinacij
avtentikacijskih elementov, ki so jih sporočile proizvajalcem/uvoznikom, zagotoviti,
da imajo sredstva in znanje, potrebna za ugotovitev, ali je izdelek, ki je dan na njihov
trg, pristen (člen 7.1). Pristnost bo treba ugotavljati z analizo varnostnega elementa,
sestavljenega iz dovoljenih avtentikacijskih elementov, nameščenih na zavojček
zadevnega tobačnega izdelka.
V ta namen bodo morale države članice od proizvajalcev in uvoznikov tobačnih
izdelkov na njihovem ozemlju zahtevati, naj na podlagi pisne zahteve predložijo
vzorce zavojčkov, vključno z nameščenim varnostnim elementom (člen 7.2). Od držav
članic se lahko zahteva, da te vzorce dajo na voljo Komisiji (člen 7.2).
2. Zagotavljanje pomoči pri preverjanju pristnosti tobačnih izdelkov, namenjenih
za drug nacionalni trg: države članice si bodo morale na zahtevo medsebojno
pomagati pri preverjanju pristnosti tobačnih izdelkov, namenjenih za njihove
nacionalne trge (člen 7.3). Ta oblika vzajemne pomoči je ključna v smislu prostega
39
pretoka izdelkov in bo nadalje podpirala pristojne organe pri njihovem boju proti
nezakonitim izdelkom. Pomoč je lahko v obliki izmenjave (zgoraj navedenih) vzorcev
izdelkov ali informacij o zadevnem varnostnem elementu.
40
Preglednica glavnih odgovornosti
V spodnji preglednici so navedene glavne odgovornosti organov držav članic ter
proizvajalcev in uvoznikov v okviru sistema sledljivosti. Upoštevajte, da ta preglednica ni
izčrpna ter da so dodatne podrobnosti navedene v Izvedbenemu sklepu (EU) 2018/576 in
njegovi Prilogi I.
Akter
Vrsta odgovornosti
Države članice
Sestava varnostnih elementov
Zagotavljanje skladne sestave varnostnih elementov (člen 3.1)
Obveščanje proizvajalcev in uvoznikov o dovoljenih
kombinacijah avtentikacijskih elementov (člen 3.3/3.4
Priloge 1)
Davčna znamka/fiskalna identifikacijska oznaka kot varnostni
element
Če želi država članica omogočiti uporabo obstoječe davčne
znamke/fiskalne identifikacijske oznake kot varnostnega
elementa: je treba zagotoviti, da je davčna znamka/nacionalna
identifikacijska oznaka skladna z vsemi zakonskimi zahtevami
(člen 4.1)
Če davčna znamka/fiskalna identifikacijska oznaka,
predvidena za uporabo kot varnostni element, ni skladna z
vsemi zakonskimi zahtevami: je treba proizvajalce in uvoznike
obvestiti o dodatnih vrstah zahtevanih avtentikacijskih
elementov (člen 4.2/4.3)
Celovitost varnostnih elementov
Zagotavljanje celovitosti varnostnih elementov
(člen 3.2/5.2.b/6/8)
Neodvisnost
Zahtevanje, da vsaj eden od avtentikacijskih elementov,
uporabljenih v varnostnih elementih, ki jih mora zagotoviti
neodvisna tretja oseba, izpolnjuje merila neodvisnosti
41
(člen 3.2/8)
Preverjanje pristnosti tobačnih izdelkov
Zagotavljanje, da je mogoče ugotoviti in preveriti pristnost
tobačnih izdelkov, namenjenih za lastni nacionalni trg
(člen 7.1)
Zagotavljanje, da proizvajalci in uvozniki državam članicam
na zahtevo predložijo vzorčne izdelke in da države članice na
zahtevo dajo vzorce na voljo Komisiji (člen 7.2)
Vzajemna pomoč pri podpiranju drugih držav članic za
preverjanje pristnosti tobačnih izdelkov, namenjenih za
njihove nacionalne trge (člen 7.3)
Proizvajalci in uvozniki Avtentikacijski in varnostni elementi
Zagotavljanje, da so informacije o zahtevah posameznih držav
članic v zvezi z varnostnimi elementi znane; zagotavljanje, da
se na zavojčke tobačnih izdelkov, ki se dajo na trg različnih
držav članic EU, namestijo skladni varnostni elementi.
