Slo Pravljice e-knjiga.pdf

8/20/2019 Slo Pravljice e-knjiga.pdf

1/274

BESe DASLOVENSKE PRAVLJICE

1

Slovenskepravljice

BESe DAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S


2/274


2


To izdajo pripravil Franko Luin [email protected]

ISBN 91-7301-045-6

[email protected] www.omnibus.se/beseda


3/274


3

Vsebina

Bela kaãa 6Boter petelin in njegova zgodba 9Brat in ljubi 14Cesar in kmetje 20âudno drevo 22Deklica in pasjeglavci 30Deklica veka 34Dolgouhec in medved 36Hudobna maãeha in dobra pastorka 39Indija Koromandija 43Jug in pastorek 45

Kaãja dolina 50Kaj dela Ïena 61Kaj nikoli ni bilo in nikoli ne bo 62Kako se je Ïenila veverica 66Kaznovana trdosrãnost 68

Kralj in njegovi trije sinovi 69Kralj vseh vran in gavranov 72Mojca Pokrajculja 78Na smrt bolan kralj 82Natanãni hlapec 84


4/274


4

O ‰tirih godcih 91O bikcu Markcu 93O dvanajstih bratih in sestrah 112O dveh bratih in velikanih 119O juna‰kem kovaãu 122O mladeniãu, ki bi rad strah poznal 129O povodnem moÏu 136O treh bratih in o treh hãerah 143O treh grahih 149O zlatih jabolkih 157Od kdaj ima zajãek kratek rep 162Od kdaj so mravlje kruljave 165Palãek 170Pastirãek 174Pastirãek in ãarovnikova hãi 177Podganek 186

Praprotno seme 188Pravljica o Dravi 191Pravljica o Ïabi 192Prijazna in prepirljiva deklica 197S kaão se je oÏenil 200

Sam 205Samson in ãevljarãek 207Sedem laÏi 212Sedem let pri beli kaãi 214Sin jeÏ 216


5/274


5

Stekleni most 219·est volkov 222Tri uganke 228UboÏni mladeniã in modra kraljiãna 233Volk, pes in maãka 237Vrag se Ïeni 240Zdravilno jabolko 244Zlata ptica 250Zlata ribica 260Îelezni prstan 264


6/274


6

Bela kaãa

I

Bela kaãa je mati in kraljica vseh drugih kaã. ·ele

visoki starosti postane bela. Glava ji je debela podobna maãji. Vrh glave pa nosi krono in v njej dragceni kamen demant, ki se v temi tako sveti, da ‰i‰tirje krojaãi pri njem brez druge sveãave. Kdor tedaj demant iz njene krone, je sreãen za vse Ïivljen

toliko je vreden. Zato so jo pa Ïe od nekdaj zelo zalezvali. Ali ta kamen je teÏko dobiti, ker je bela kaãa sihuda in poveljnica vseh drugih kaã; ne stanuje nikosama, ampak v veãjih kaãjih gnezdih, iz katerih primalokdaj na dan.

Bil je kaãji lovec, ki je gadom mast pobiral. Na‰evelikem skalovju med bukovjem veliko kaãje gnezdoje hotel tudi tukaj poloviti gade, da bi po svojem oprvilu dobil masti. Vzame s seboj tovari‰a, da bi mu pgal, ker se mu je dozdevalo, da bo kaã veã kakor drugKo pride na skalovje, izbere primeren kraj, odlomi skovo ‰ibico, ki je zrasla v enem letu, naãrta s ‰ibse ustopi v sredo, pripravi svoje orodje in vzame pi‰v roke, da bi kaãe sklical. Tovari‰ pa se je bal belein si ni upal pri risu ostati. Zleze torej na deveto buk


7/274


7

od risa, in ko je oni v risu jel na svoj o pi‰ãalko pije videl, kako so lezle kaãe od vseh strani: rjave, pisagrebenaste in druge proti risu. Vsaka je poloÏila glavris. Naenkrat pride bela kaãa, poloÏi glavo na ris, udz repom po tleh in v trenutku puhnejo vse kaãe na loca v risu in ga opikajo, da je pri priãi umrl. Ko bi njetovari‰ ne bil na deveti bukvi, bi se bila tudi njemuba godila.

II

B ila je kmetica in je imela majhne otroke. Hodilav polje delat in pu‰ãala je otroke doma ter jimskledo dajala mleka, da medtem niso bili laãni. Vselevse pojedli, zato jih je mati hvalila, da so pridni. Otrpa pravijo: »Saj ne jemo sami, k nam hodi tudi lep pãek jest.«

Mati si misli, da prihaja kak‰na maãka in je z otrVendar se ji ãudno zdi, ker otroci pripovedujejo o lepbelem ptiãku. Prepriãati se hoãe, kaj je. Skrije se tedhi‰o in postavi otrokom mleko v veÏo kakor po nav

Kmalu se privije izpod mize bela kaãa z lepo kronoglavi ter se zvije najmlaj‰emu v naroãje. Mati je biltrda od strahu. Otroci pa so boÏali in gladili lepega ptka. Ko se kaãa naje, strese lepo kronico z glave in se zgubi v luknjo. BrÏ ko je kaãa zginila, je mati skoãi


8/274


8

veÏo in spravila otroke na varno; seveda ni pozabila pbrati tudi krone. Dala jo je v skrinjo, kjer so imeli prDed je pozimi prejo vil. Vso zimo je vil, pa je ni mopoviti. Îena si misli: — Kaj neki more to biti? Morda krona tako moã? — Zato denejo krono proã in kmalubila preja povita. Nato denejo krono v Ïito, merili in mrili so Ïito, pa ni nikdar po‰lo. Tako so devali krotudi k drugim reãem in v kratkem ãasu si je hi‰a topomogla, da je bila najpremoÏnej‰a v vasi.

Imeli so kronico tako dolgo, dokler je bil pri hi‰irod, ki je z belo kaão tako prijazno in lepo ravnal.


9/274


9

Boter petelin in njegova zgodba

B ilo je proti jutru in petelin je ‰e spal pod strekar mu pade na glavo slamnato steblo, ki ga je idrl veter. Petelin se zbudi hudo prestra‰en, srepo zakirika in zbeÏi po klancu. Sreãa raco, ki ga vpra‰a: »pa, kam tako hitro, boter petelin?« — »Po svetu, po stu,« odgovori petelin, »bog pomagaj, potres! Poslopjaru‰ijo, tramovi padajo!« Raca mu brÏ odvrne: »Pa gtudi jaz z vami.« — »Nu, le pojdite, pojdite!« jo povpetelin.

Nekaj ãasa potujeta in sreãata maãko. Maãka vprapetelina: »Kam pa, kam tako hitro, boter petelin?«

»Po svetu, po svetu. Poslopja se ru‰ijo, tramovi paddeje petelin. Maãka prestra‰ena vzklikne: »Ali naj gtudi jaz z vama?« — »Nu, le pojdite, pojdite,« odvpetelin.

In so ‰li in ‰li, dokler niso pri‰li do pastirsk

pred katero je lenaril pes. Ko pes zagleda ãudno druÏbskoãi na noge, si otrese prah, zavihne rep in vpra‰»Kam pa, kam tako hitro, boter petelin?«

Petelin je odgovoril kakor prej‰njima in pes se ji


10/274


10

pridruÏil. Tako so ‰li dalje; sreãali in pobrali so gosla potem vola in ‰e nekaj drobne Ïivine.

Potem so ‰li in ‰li. Îe so bili zelo laãni, ker so vbeÏali, in noã se je bliÏala. ·li so skozi velik gozd veddalje, dokler ni postala Ïe ãrna tema. Tedaj niso mogveã dalje, ustavili so se laãni, trudni in obupani. Petesfrfoli na visoko drevo in zagleda daleã majhno luãKo je povedal tovari‰em o luãi, so se vsi razveselilvsi skupaj odpravili proti tistemu kraju. Tako so pri‰samotni hi‰i.

Petelin, ki je bil poglavar vse druÏbe, je rekel os»Postavi se k zidu pod okno in pes naj ti stopi na hrbda lepo pogleda, kaj in kako je v hi‰i.«

Osel se je prislonil k zidu, pes mu je skoãil na hrbin ko je pogledal skozi okno, je videl, da so bili ravnozvrnili polento ter se pripravljali k veãerji. Polna hi‰

je bila in bili so razbojniki. Ko petelin to sli‰i, veselskoãi in reãe: »Dobro, dobro! âakajte, vse bo na‰eveli mi! Îivela na‰a koÏa! Ne poginemo ‰e za lakotslu‰ajte me zdaj: Jaz zletim na tole smreko, da vidimse bo godilo v hi‰i, vi pa se poskrijte tu in tam okoli

Kadar bo pravi ãas, zakikirikam na vse grlo, in ko boste sli‰ali, naj se vsak oglasi kar najbolj gromko inpo.«

Tako so storili. Petelin je zletel na smreko, ostale Ïivpa vsaka na svoj ogel.


11/274


11

Medtem so se razvrstili razbojniki okoli velike mizezaãeli veãerjati. Tedaj je pa petelin tako zakikirikal, dse mu bilo skoraj grlo razpoãilo. Ko so ga zasli‰alege Ïivali, se je vsaka napela, da da svoj glas: osel zarvol zamuka, raca zagogota, maãka srepo zamijavka, zagrãi in zalaja in vsaka druga stvar se oglasi po svTako nastane tako grozovit hrup okoli hi‰e, da se bojniki silno prestra‰ijo, popuste veãerjo, zbeÏe iz in se poskrijejo daleã po gozdu.

Taãas so pa Ïivali stopile v hi‰o, se najedle vsegabrega in se lepo okrepãale. Potem so ‰le poãivat. Peje zletel v dimnik, maãka je poãepnila na ognji‰ãe, pje raztegnil pod mizo, raca se je spravila v ãebriã, ki jenapolnjen z vodo, osel se je zavalil na tla pri vratih, je polegnil nedaleã ob steni in vsaka Ïival si je izbrsvoj kotiãek.

Ko so Ïe vse pozaspale in se jim je Ïe lepo sanjalo,je pritihotapil eden razbojnikov k hi‰i in pokukal sokno, da vidi, kaj in kako je notri in ãe je ‰e mogoãveãerjati. Ker je bilo vse temno in tiho, rahlo odpre vrin stopi naravnost k ognji‰ãu, da zaneti ogenj. Ko se

bliÏa, zagleda kakor dva tleãa oglja in zaãne hitro pihvanju. Pa so bile le maãje oãi. Maãka jezno skoãi na nin ga opraska. Hudo ga je zabolelo in nehote je vzdigoãi proti dimniku. Prav ta trenutek pa spusti petelin nvzdol koko‰jak, ki mu oblati oãi. Zato pohiti razboj


12/274


12

ãebriãu, da bi se umil. Kar se zbudi raca, silno vztrepv vodi s perutmi in ga vsega o‰kropi. Popade za brida bi se obrisal, pa ga ose, ki so se bile skrile poãimed gube brisaãe, jezno napadejo in opikajo. Odskood brisaãe k mizi in stopi psu na rep. Pes — ne bodi — ga hitro popade za nogo in ga okolje. Prestra‰evrÏe k vratom, pa se zaleti v osla, ki ga tako krepko bne, da pade volu na glavo. Vol, razsrjen, ga kar z rogvrÏe skozi vrata. Tako obleÏi nesreãni razbojnik ves pbit pred hi‰o. Spravi se poãasi na noge in odide ptovari‰em, ki so se tudi Ïe vraãali.

Videã ga tako prestra‰enega in zdelanega, so se zaãeli smejati in rogati. On jim je rekel: »O, ne smejteprijatelji! Po meni je! Grozno sem kaznovan in tudi vse bo tako godilo, ãe se vrnete v hi‰o. Vse hudo jenami, ker smo Ïe toliko zlega storili. — Ko sem stop

hi‰o, sem najprej hotel zanetiti ogenj in zaãel pihaÏerjavico, pa mi neka spaka obliãje razpraska; vzdignkvi‰ku oãi, pa mi jih neki zlomek zalije z malto; hitumivat, pa me ‰krat, ki je ãepel v ãebriãu, vsega o‰grem k brisaãi, da se obri‰em, pa je bila vsa pretka

iglami; skoãim k mizi, pa me satan s kle‰ãami popanogo; vrÏem se k vratom, pa me neka hudoba tako hudbrcne, da priletim samemu vragu na roge; ta me pa kskozi vrata zabrusi! In zdaj sami vidite, kak‰en sem


13/274


13

nas je, vam pravim, po nas! BeÏimo, da se nam ne zgdi ‰e kaj huj‰ega!«

Na te besede so se razbojniki vsi prestra‰eni obrzbeÏali in se razpr‰ili na vse kraje, da o njih ni bilo nveã sli‰ati v na‰i deÏeli. Vse to pa zaradi botra pebog mu daj zdravje!


14/274


14

Brat in ljubi

M oÏ je imel s svojo Ïeno dvoje otrok: sina in hãeÎena mu umrje, otroka nimata veã matere. Oãese vdrugiã oÏeni; otroka sta dobila hudobno maãeho pisano mater, ki ni mogla videti otrok prej‰nje Ïene.to reãe nekoã svojemu moÏu: »Odpravi mi svoje rajnÏene oba otroka od hi‰e, jaz ju ne morem videti.« Mje bil Ïalosten, ali svoji Ïeni se ni upal upirati. Reãe ba»Napravi ÏiveÏa, jutri pojdem s fantom in dekletomhosto in tam ju pustim.« Pisana mati napravi torbo ÏveÏa, kruha in sadja, moÏ drugo jutro torbo oprta ireãe svojima otrokoma: »Pojdita z menoj, v hosto gre

rdeãe jagode brat, ogenj kurit in drva sekat.« Fant deklica se primeta oãeta in sta prav vesela, da smetajagode brat, ogenj kurit in drva sekat.

·li so noter v hosto od jutra pa dokler je sonce visoko stalo. Oãe je nesel nekaj ãasa enega, potlej druge

ker sta bila Ïe trudna, in solze je brisal ob rokav. KoÏe daleã pri‰li, se ustavijo in zakurijo ogenj. Mootrokoma iz torbe jesti, suhih drv jima nanese in reã»Pri ognju ostanita, kurita, jaz pridem nazaj, kadar bo


15/274


15

za mater nasekal drv.« Potlej odide v go‰ãavo in nede veã nazaj.

Sedita dolgo dolgo pri ognju. Ko se pa stori mrakãrna noã, zaãneta klicati oãeta, ker je bilo obeh strvolkov, ki so tulili okoli po hosti. Ali oãeta ni nazOgenj jima pogasne. Vstaneta in gresta iskat oãeta. Nkoli nikjer ga ni bilo in oglasil se ni. »Volk jih je vzreãe deklica in oba jokata. Fant pa reãe: »Jaz splezamtole visoko drevo in kjer ugledam luã, tam je na‰a h

Spleza na visoko drevo in vidi na levi luã. Na levo vz drevesa vejo in na tisto stran gresta potlej oba, dalnaprej in naprej.

Pri‰la sta do velike hi‰e, ki je stala na samotigozda, a ni bila domaãa hi‰a. Vrata so bila na steÏajprta in sta ‰la kar noter. Nobenega ãloveka ni bilo jer, na mizi pa je bilo napravljenih gosposkih jedi za d

stara ãloveka. »To nama je naklonila usoda,« reãeta, psedeta in pojesta, kar je bilo. Ko se najesta, pogleda fpo hi‰i in najde pri peãi velik meã. Bralo se je pa nameãu tako: »Kogar bo‰ hotel posekati, tega poseka‰»To je dobro,« pravi, »ta bo za volkove in za razbojn

Oãeta nikoli veã ne bo, zdaj bom jaz gospodar, ti bgospodinja.« Ko tako govorita, pride stara Ïena v hiHudo se ustra‰i. »Kaj sta pri‰la in kam, otroka bozavpije. — »Izgubila sva se in k vam sva pri‰la; oãvzel volk in domov ne veva,« reãeta babi. »Jaz pa vaju


16/274


16

morem imeti ãez noã,« reãe baba, »sem zahaja sedeajdovskih razbojnikov — pasjeglavcev.« — »Skrijte v kak‰en kot, jutri pojdeva proti domu.«

Tako dolgo sta prosila, da se ju je stara baba usmilin ju skrila za peã pod desko. Fant pa je vzel tisti meseboj, na katerem se je bralo: »Kogar bo‰ hotel posetistega poseka‰.«

Ura je odbila enajst in pri‰lo je v hi‰o sedem ajdorazbojnikov. Prinesli so veliko ubitih ljudi, veliko zlatso sedli okoli mize. Najstarej‰i, ki je bil haramba‰kliãe staro babo in ji reãe: »Baba, ti si v na‰i hi‰dva ãloveka; ãe ju ne da‰ in ne pokaÏe‰, ti vzamemljenje in glavo.« Baba je rekla: »Tam za peãjo za desem ju skrila, smilita se mi, oba sta mlada.« Razbojnodsekajo babi glavo.

Potem pa izvleãejo fanta in dekleta izza deske izp

peãi in reko: »Obadva morata umreti.« Fant in dekzaãneta prositi, a niã ne pomaga. Toliko da jima pusnaj se na smrt pripravita. Zdaj pa fant potegne skrivsvoj meã izza deske ter poseka haramba‰o in vse raznike. Kogar zadene, se ne more veã ganiti. Ko so bil

dovski razbojniki vsi pobiti, zavleãe jih v temno kamnoter pod zemljo, kamor so razbojniki nosili glavetrupla tistih, ki so jih pobili. Vrata trikrat zaklene in klspravi na svoje telo, na golo, da bi ga Ïiv ãlovek ne bil v roke.


17/274


17

Vsak dan hodi s svojim meãem po gozdu in nosi dmov, kar dobi. On je gospodar, sestra pa gospodinja dobro se jima je godilo.

Eden tistih razbojnikov, ki jih je bil zavlekel v temkamro, pa ni bil dobro zadet. Zdrami se in nekoã, brata ni bilo doma, govori s sestro skozi lino, prosiobvezila za svojo rano, vode in jedil in naj hudemu btu ne pove, da je ‰e Ïiv. Ta razbojnik je bil tako lemlad, da se je sestri smilil. Dala mu je obvezila, nomu je na lino jedi in pijaãe in kadar brata ni bilo domje hodila govorit z njim, tako da ga je zaãela raj‰i ikot svojega brata. Mladi razbojnik je zmerom prosil, mu odpre, da bi pri‰el iz svoje jeãe, njo vzel s seboj bo lepo na svetu zanj in zanjo. »Kako bi ti odprla, knosi moj hudi brat kljuã na svojem telesu in mi ga nikne da v roke?«

Mladi razbojnik ji reãe: »Lezi in reci svojemu braBratec, jaz sem na smrt bolna in vem, da bom zdrasamo, ãe mi kdo prinese gorkega mleka izpod divje vãice. V dolini so volãji brlogi in volkovi ga raztrgkadar pojde mlest volãico. Ti ga potlej poi‰ãe‰ in m

mu kljuã vzame‰.« Dekle leÏe v posteljo in reãe brkakor jo je bil mIadi razbojnik nauãil. Brat opa‰emeã in gre precej v dolino sestri iskat zdravje. Tamimela volãica mladiãe v brlogu. Mladiãa poseka, stasamo z meãem pretepe in niã mu ni mogla, lahko jo


18/274


18

pomolzel in peljal domov. Sestra mleka ni pila, ampga je zlila za posteljo in rekla, da je zdrava. Volãicaostala pri hi‰i, v kotu leÏala in je bratu privajena kakor pes.

Ko brata zopet ni bilo doma, pove sestra mlademrazbojniku, da ni dobila kljuãa. »Moj brat je tak, danobena divja zver ne prime. Kljuãa pa od sebe ne denRazbojnik ji reãe: »Lepa moja mlada, lezi vdrugiã vsteljo in reci: Bratec, jaz sem ‰e bolj bolna in vembom zdrava samo, ãe bi mi kdo prinesel prav gorkemedvedjega mleka. Tvoj brat pojde, medvedko dompriÏene — in reci mu, da jo bo doma molzel. Taãas svoblaãilo sleãe in kljuã dene od sebe; ti pa njegov mskrij in kljuã hitro vzemi in priteci meni odpret.« Sestako stori, kakor jo je razbojnik nauãil. Brat pripemedvedko, a oblaãila od sebe ne dene, temveã medve

ko obleãen pomolze. Medvedka se hi‰i privadi in ledrugi kot.»Spet nisem dobila kljuãa,« pravi deklica mladem

razbojniku. On pa ji reãe: »·e v tretje lezi, ves dan lein reci bratu: Bratec, jaz sem tako bolna, da ne more

ni sebi ni tebi kuhati. Skuhaj mi ti rmanovega cveta,me ozdravi. In kadar bo tvoj brat pred peãjo stal, taãse sleãe, in ti meã skrij in kljuã vzemi pa meni priteci pret.«

In zares bratu tako reãe. Ko je brat pred peãjo stal


19/274


19

za svojo sestro kuhal rmanov cvet, se je zares slekSestra je ‰la, meã skrila, kljuã vzela in mlademu raniku odprla vrata. Ko je brat svoji sestri pijaão dajal, je mladi razbojnik nanj z velikim noÏem, da bi ga zakTaãas bi bil brat umorjen, ker je bil njega meã skrit, volãica, ki je bila v enem kotu, skoãi in vrÏe razbojnna tla. Sestra se za svojega mladega razbojnika in zazboji ter se zaleti z drugim noÏem v brata. Ali medveka plane iz drugega kota ter sestro vrÏe na tla.

Brat reãe: »Trgajte, divje zveri! Maãeha me je zapola, oãe me je v hosti pustil in sestra ima razbojnika rakot lastnega brata.« Volãica raztrga razbojnika, mevedka sestro, brat pa je po svetu ‰el s svojim meãese ni bal dvanajstih razbojnikov.


20/274


20

Cesar in kmetje

N eki cesar je rekel kmetom: »Kdor mi bo kaj zelo bistrega povedal, tistembom davek odpustil.«

Pri‰el je kmet in povedal cesarju:»Rodil sem se v tistem letu, ko se je pisalo tako nap

kot nazaj.«Kako bi le to moglo biti, si je mislil cesar in rekel,

mu pove, katerega leta se je rodil in potem mu ne btreba davkov plaãevati.

»Rodil sem se leta 1691,« mu je rekel kmet. »Pa obãaj leto ‰e tako, zmeraj bo leto ostalo isto.«

Cesar se je temu zaãudil in mu rekel:»Nikomur ne sme‰ tega povedati prej, dokler ne videl trideset cesarjev.«

Nato je ‰el cesar domov in rekel svojim ministrnaj mu povedo, katero leto se je pisalo tako naprej k

nazaj. Le-to da mu je neki kmet povedal tam in tam.Cesar je hotel ministre preizkusiti, ãe kaj vedo, ker mni bilo v‰eã, da kmet veã ve kot ministri. Ministri somi‰ljali in razmi‰ljali, katero leto naj bi to bilo, pa mogli niãesar domisliti. Eden izmed ministrov pa je


21/274


21

skrivaj k tistemu kmetu, tako da cesar ni vedel invpra‰al kmeta, katero je tisto leto. Kmet mu je reke

»Jaz ti tega ne smem povedati, kajti cesar mi je prpovedal, da tega ne smem nikomur povedati, dokler bom videl trideset cesarjev.«

Minister mu da osemindvajset tolarjev in pravi:»Tu ima‰ osemindvajset tolarjev, pa mi povej, ka

je to leto. Glej, na vsakem tolarju je po en cesar, enksi ga Ïe videl, to je Ïe devetindvajseti, ko te bo predpoklical, bo‰ pa tridesetega videl.«

Nato je kmet ministru povedal leto. Minister je od‰domov in je cesarju rekel:

»Jaz sem se Ïe domislil, katero leto je to.«In je povedal cesarju leto. 1691. Cesar se je temu

ãudil in dejal:»Nihãe drug ti tega ni mogel povedati kot tisti kme

Nato je kmeta poklical predse in mu rekel:»Zakaj si se ti pregre‰il zoper mojo zapoved? Snisi videl tridesetih cesarjev!«

Kmet je odgovoril cesarju:»Jaz sem Ïe videl trideset cesarjev. Tukaj imam ose

indvajset tolarjev, na vsakem je cesar. Ko si bil ti, cepri meni, sem te tudi videl, to je Ïe devetindvajseti cein sedajle te tudi vidim, to je trideset cesarjev.«

Na to mu cesar ni mogel niãesar odgovoriti in muodpisal davke.


22/274


22

âudno drevo

N ekoã je Ïivel kralj, ki je imel v svojem kraljesttako visoko drevo, da vrha ni bilo videti. Kralj bi rad vedel, kako je drevo visoko in kak‰en sad Zato je dal po vsem kraljestvu naznaniti tole: »Kdor pde na vrh drevesa in prinese sad, dobi kraljevo hãer Ïeno in ‰e kraljestvo po kraljevi smrti.« — Mnogo je pri‰lo, da bi poizkusili svojo sreão, ali nikomur posreãilo, paã pa se jih je mnogo ponesreãilo, ker sdrevesa padli in se ubili.

Pa se napoti tudi gospod, iz daljnih krajev doma, bi poizkusil svojo sreão. Ko gre skozi velik gozd, za

da pastirja in ga vpra‰a, ãe gre po pravi poti. Na pajevih nogah pa zapazi neko Ïelezno napravo, ki je bkrempljem podobna. Vpra‰a ga, zakaj to vlaãi s sePastir mu pove, da rabi to, da hitro spleza na drevo inre‰i, ãe bi pri‰la zver. Lepo obleãeni gospod ga po

da bi menjala obleko in one Ïelezne kremplje. Pastirmu je spoãetka smejal, ker mu nikakor ni ‰lo v glkako bi mogel gospod menjati svojo lepo obleko za rtrgano pastirsko. Ko pa vidi, da misli gospod resn


23/274


23

menjata obleko; za nameãek mu da gospod ‰e leporilo v denarju.

Ko pride gospod v bliÏnje mesto, se preobleãe; samÏelezne kremplje obdrÏi. Potem stopi h kralju, se mu pniÏno prikloni in pove svojo Ïeljo. Kralj mu dovoli,sme tudi on poizkusiti plezati na drevo. S seboj je vpoleg tistih Ïeleznih krempljev ‰e za sedem dni ÏivVse ga je gledalo in obãudovalo, ko je tako spretno pzal. Tri dni in tri noãi je Ïe plezal samo navzgor, pa nene veje ‰e ni videl. ·ele ãetrti dan zapazi neko grvisoko na drevesu, do nje pa dospe sedmi dan. Todani bilo vejevje, temveã grad. Ko pripleza do gradu, trka na Ïelezna vrata. Kmalu zasli‰i v gradu korake.krasna deklica mu pride odpret, povabi ga v grad, pev dvorano, ki je bila s samim ãistim srebrom okra‰in ga pogosti z jedjo in pijaão. V tem gradu so Ïivele

zaklete deklice. âez noã je ostal pri njih, kajti sedem din sedem noãi ni niã spal.Drugo jutro ga deklice zbude in mu narede dober za

trk. Po zajtrku mu reãe najlep‰a deklica: »âe hoãe‰ti na vrh tega drevesa, pride‰ ‰e v dva gradova. Do

ga gradu bo‰ plezal ‰tirinajst dni in v tem gradu n‰est deklic. One ti povedo, kako se mora‰ dalje raTu ima‰ ko‰ãek kruha. Kadar bo‰ laãen, Ïejen aliga samo oblizni in ne bo‰ ãutil ne gladu ne Ïeje inutrujenosti.« — Deset dni je plezal noã in dan, a ni ni


24/274


24

sar ‰e zapazil. Enajsti dan se mu je ‰ele nekaj zablv vi‰avi; ‰tirinajsti dan pa potrka na vrata gradu, kiz ãistega zlata. Tu ga deklice prav tako prijazno sprmejo kakor one v prvem gradu, ga pogoste, prenoãemu reko: »·e v en grad pride‰. Do tja bo‰ potrebovtedne. Tam stanuje devet deklic in one ti povedo, kase ti je treba ravnati, da pride‰ na vrh drevesa.« Dajotudi kruha, ki ga je bilo treba samo oblizniti, pa nisi ãune gladu ne Ïeje in ne utrujenosti. Ko dospe v tretji graki je bil iz samih dragih kamnov in prelepih biserov,prav prijazno sprejmejo, pogoste in prenoãe. Tu je bdevet deklic, ena pa je imela zlate lase. Ta mu pove,bo moral plezati ‰e cel mesec, da dospe na vrh drevPotem pa ‰e pristavi: »Tam je pet zlatih sadeÏev: trijdesni in dva na levi. One tri na desni strani mora‰ s ‰karjami odstriãi. Gorje pa nam, ãe odstriÏe‰ tiste n

strani: me v vseh treh gradovih smo pogubljene, ker nima vrag v oblasti. Drevo bi tako moãno potresel, dase z gradovi vred pogreznile. Ko pa svoje delo dobkonãa‰, se vrni na zemljo. Tam te priãakuje mnogovilna mnoÏica, radovedna, kaj prinese‰ in kaj pove

pa ne sme‰ nikomur povedati, kaj si videl in sli‰asamemu kralju mora‰ vse zamolãati. Drugo jutropride‰ na zemljo, nas priãakuj na glavni cesti, ki ppoleg mesta. Me se pripeljemo na vozu iz samih dematov z zlatimi konji. Na‰ voz se pomika hitreje kako


25/274


25

ce pod nebom. âe se ga samo dotakne‰, bomo me rene; ãe se ga pa ne dotakne‰, nas popelje vrag v tak gki nima ne oken in ne vrat.«

Ko se je vrnil na zemljo, ga je tam priãakovala mnoca ljudi. Vse je bilo radovedno, kaj je videl in delal tdolgo na drevesu. A niti samemu kralju ni hotel niãepovedati niti pokazati sadeÏev. Drugo jutro vstane, preden zazori dan, in gre priãakovat voz. Ko Ïe sonprisine, zagleda v daljavi majhno meglico, ki se vedbliÏe vali. Kmalu spozna priãakovani voz in v nekaj nutkih je Ïe zdrdral mimo njega, da se ga ni mogel dtakniti.

Stra‰na obupanost se ga poloti. Od same Ïalostipotrtosti ni vedel, kaj bi zaãel. Ko se je malo potolaÏistopil do kralja in mu vse povedal. Pokazal in dal mutudi tri zlate sadeÏe in rekel, da gre po svetu iskat gr

brez oken in vrat.Îe cela dva meseca blodi po svetu, a o gradu breoken in vrat ni ne duha ne sluha.

Proti koncu tretjega meseca je v temnem gozdu za‰ter iskal prave poti, a je ni mogel najti. Proti jutru se

na majhnem hribãku nekaj zasvetilo. Brez obotavljanse napoti tja. Pa kam pride? Tu je stala Ïe na pol podkoãa. To je bil Lunin dom. Pogumno potrka na trhla vta. Zarjaveli zapah za‰kriplje in vrata se odpro. Za kse umakne, ko mu pogleda v oãi Ïena z goreão tresk


26/274


26

Bila je stara kot svet, velika kot hrast, ãrna kot oÏgapoleno, oãi je imela velike, kakor tolarji Marije Tereje, lase ko Ïima in suha je bila kot kost. Ta starka je bLunina mati. Jezno ga je pogledala in vpra‰ala, kajtod. On ji je povedal, da je zgre‰il pot, medtem ko jkal grad brez oken in vrat. Prosil jo je tudi, ali ona mda ve, kje bi bil tak grad. Ona pa mu odgovori: »Îe tliko in toliko tisoã let je preteklo, odkar nisem bila sauro daleã od hi‰e. Kako naj bi vedela za tak grad?tovo pa ve zanj moja hãi Luna, ki obhodi vsak dan vsvet. Ona pa te ne sme dobiti tu; raztrgala bi te na drone kosce, ko bi te na‰la tu. Pobegni, ker se kmalu domov!« Nesreãnik jo je prav milo prosil, naj ga skv kak‰en kot in naj ona vpra‰a po gradu brez okvrat, da mu potem pove, ko gre Luna z doma. Starkaga usmili in skrije pod stopnice. Ko pride njena hãi L

domov, jo je takoj priãela spra‰evati, ali morda nãloveka v hi‰i. Mati je tajila, ko pa je priãela Lunasajati, ji je mati vse povedala in jo prosila, naj se nesrnika usmili in naj mu pove za tak grad, ki nima ne okne vrat, ãe ve zanj. Ko se je nesreãnik prikazal izp

stopnic, se ga je Luna usmilila in mu rekla: »Rada bpovedala, ko bi vedela; vedi pa, da jaz nisem ‰e nobsvetila vse zemlje. Zato je mogoãe, da je grad, ki nne oken ne vrat, kje v kak‰ni pu‰ãavi, ki je moje


27/274


27

ni videlo. Moj brat Sonce bo morda vedel. On obsije sveta kakor jaz. Pojdi k njemu!«

Dolgo je hodil po gozdu, kjer je bil Sonãev grad. Knajde, stopi vanj. Doma je bila samo Sonãeva mati, kje bila ‰e mnogo starej‰a in stra‰nej‰a od Lunire. Naposled ga tudi ona prikrije. Ko pride zveãer Soce domov, se priãne togotiti in razsajati, ker je mati skla ãloveka v hi‰i. Ko nesreãnik to sli‰i, se sam prikdan in prosi Sonce tako milo, da se ga konãno le usmli. Sonce mu reãe: »Tudi jaz ne vem za tak grad, ki nne oken in ne vrat, kajti jaz nisem nikoli obsijalo vskotov na zemlji. Mogoãe je torej, da je tak grad v resci kje na zemlji. âe je, bo gotovo vedel zanj Veter, ki ptakne vse luknjice. Pojdi njega vpra‰at!«

Tri tedne je iskal Vetrov dom. Ko ga najde, stopi vin na sreão dobi doma ravno glavarja Vetrov. PotoÏi m

svojo nesreão in ga prosi, naj mu pomaga. Veter gamirno poslu‰al. Ko je gospod vse povedal, vzame gvetrov pi‰ãalko in zaÏviÏga nanjo tako moãno, da ssli‰ali vsi vetrovi sveta. Hitro so pridrveli domov, paãe ni vedel za grad, ki nima ne oken in ne vrat. Le e

ga od vseh vetrov ‰e ni bilo, ker ga je bolela noga imel najdalj‰o pot. ·ele uro pozneje je ta prikrevsapovedal tudi o gradu brez oken in vrat. Da bi se glavprepriãal, ãe grad res nima ne oken in ne vrat, gre cesam pogledat. Hodil je samo ãetrt ure. Ker se mu je n


28/274


28

sreãnik smilil, je ukazal narediti zanj veliko skrinjo, vtero ga je spravil, da ga je ponesel tja, ker ãloveka samga ni mogel nesti. Do gradu bi pa ãlovek hodil veã letje bila skrinja narejena, je zlezel gospod vanjo in glavetrov jo je odnesel ter poloÏil pred grad. Zdaj je Vezaãel pregledovati, ali bi mogel zaslediti pot vanj. Le gradu je bila majhna luknjica.

Skozi to luknjico se je zrinil Veter v grad in tako svito razsajal po njem, da se je ‰ibilo zidovje. V gradbila poleg osemnajstih deklet ‰e vrag in njegova mVeter je zgrabil vraga s tako moãjo, da ga je potisnil szi tisto majhno luknjico na vrhu in v zraku je vsezmlel, da ‰e prahu ni bilo veã o njem. Vse deklice, rZlatolaske, so bile mrtve. Zlatolaskaje bila namreã osojena, da bo umorjena zadnja in bo morala gledati, kko bodo druge umirale, ker se je najbolj pregre‰

Zdajci zgrabi Veter ‰e vragovo mater in jo strese tsilovito, da so ji pokale vse kosti. Nato jo je vpra‰al,so bile deklice umorjene. Starka se je seveda izgovala, da tega ne ve, ker jih je moril sam njen sin. Veterji je zaÏugal, da jo prav tako zmelje kakor vraga, ãe te

ne pove. Konãno je starka povedala, ker se je bala, daje Veter ne utegnil zmleti kakor sina. Povedati mu morala tudi, kako jih je mogoãe oÏiviti. V omari vnamreã ‰kropilnica, s katero naj jih po‰kropi in dtakoj oÏive. Veter vzame ‰kropilnico, po‰kropi en


29/274


29

deklic in ta oÏivi. Potem je zgrabil starko, jo tre‰ãilzi luknjo na vrhu, da se je ‰e bolj poveãala kot prvijo zmlel kakor vraga. Po vrsti je oÏivil vse dekliceozdravil tudi Zlatolasko, ki je bila Ïe na pol mrtva. Plagoma je znosil vse v skrinjo, grad pa poru‰il.

Vse deklice z gospodom vred je Veter sreãno prensel pred kraljevo palaão. Toda gospod se ni poroãikraljevo hãerjo, temveã z Zlatolasko, s katero je Ïivedolgo dolgo sreãno in zadovoljno.


30/274


30

Deklica in pasjeglavci

T aãas, ko so bili ‰e pasjeglavci po teh krajih, je pneki dan lepa deklica sama na njivi. Kar zagledda jih gre veliko krdelo mimo. Ker je vedela, da so hin zavoljo svojih pasjih in kosmatih glav stra‰ni, jeÏala s polja.

Pasjeglavci vidijo, da je mlada, in pravijo: »Dajmoujeti!« BrÏ se vse krdelo spusti za njo v dir. Deklicavedela, da ne uide urnim petam, zato spleza na gossmreko in se skrije med vejami. Pasjeglavci pa impasjo glavo in oãi obrnjene v tla, zato ne morejo pogdati navzgor. Tako niso mogli videti, na kateri smre

ãepi skrita deklica.Bodli so torej s svojimi dolgimi sulicami ob deblihsmreke do smreke tako dolgo, da je po skorji nekedrevesa pritekla rdeãa kri. Obstopili so tisto smrekojo izruvali; tako jim je pri‰la deklica v pest.

Zaprli so jo potlej v visok grad, ki ni imel niã vrat. Tnotri ni videla Ïive du‰e in le vãasih pasjeglavce, ki noã zahajali domov, podnevi pa zaklenili njo in enmaãko; samo lino so ji odprto pustili, da je sonce sijskoznjo. Tam notri je venomer jokala in boga prosila,


31/274


31

bi ‰e kdaj pri‰la k oãetu domov. Veãkrat je mislilaodprto lino zlesti na streho in s strehe skoãiti na tla. vselej, ko nogo vzdigne, skoãi maãka na lino in zaãtako jezno renãati in brusiti kremplje, da je bilo deklstrah. Nekoã posebno moãno joka in boga prosi. Kar gleda starega dedca pred seboj.

»Kaj ti je, mlada?« jo nagovori dedec.»K oãetu bi ‰la rada,« pravi deklica.»Kako bo‰ ‰la, ali ne ve‰, da pasjeglavski gra

vrat?« reãe dedec.»Vem, ali jaz bi ‰la skozi lino, pa me ta maãja Ïiv

pusti,« pravi ona.»Zato te ne pusti, ker ima maãka v repu devet pekle

skih vragov, ki so vsi s pasjeglavci zmenjeni. Daj mkos mesa, in kadar ga bo pobirala, odreÏi ji rep, vrzi ãez glavo devet komolcev daleã skozi lino in niã veã t

bo branila.«Tako je moÏ dejal in je izginil, da deklica ni vedelakdaj ne kam. Storila je po njegovem svetu: dala je mamesa, ji v hipu odrezala rep, ga vrgla devet komolcdaleã ãez glavo in huda Ïival se je tiho potuhnila v k

Deklica spleza precej v mraku skozi lino na streho, inni vedela ne kam ne kod doli po zidu, vidi kosoremaãko poãasi in klavrno lesti po vrhu slemena na drgi konec poslopja. Leze za njo in pride do drevesa, k


32/274


32

je z vr‰iãkom dotikalo strehe, in videã maãko po drepriti do tal, pleza ‰e ona in sreãno uteãe.

Noã se je bila storila; pasjeglavci pridejo domovzagledajo kosorepo krvavo maãko. BrÏ uganejo, kato, in dvanajst jih poi‰ãe sled in teãe za ubeÏno dekMedtem je bila ona pritekla Ïe blizu do oãetovega dma. Oãe njen je imel kovaãnico, pri vodi zidano. Tinoã ga ni bilo doma, ker je bil ‰el iskat izgubljeno Zato povodno kolo, ki je sicer kova‰ki meh gonilklopotalo, ampak je bilo vse tiho. Vrata so bila zaprokno z Ïelezno mreÏo prepredeno, zato ni mogla noteDolgo je klicala ter klicala, pa oãeta ni bilo in Ïe je mla pred kovaãnico na klopi zaspati. Kar ji na misel pr»Morda bi me zasledili pasjeglavci in ‰e huje bi mi bZato premi‰lja, kako bi pri‰la noter. Nazadnje ji vpride, da lahko povodno kolo sname in pride pri luk

v kovaãnico. In res tako stori. Komaj si notri oddahneluã naredi, kar zasli‰i zunaj govoriti pasjeglavce. Pdu so bili za njo pri‰li. BrÏ podpre vrata ‰e bolj zzom, zasloni okno, v roke pa vzame ‰iroko sekiro, je bil oãe ravno prej‰nji dan nasadil, in pristopi k lu

skozi katero je bila sama noter pri‰la. Kmalu izvopasjeglavci to luknjo in eden prikaÏe pasjo glavo v kvaãnico. Deklica mahne in mu jo odbije. Potem ga ptegne popolnoma noter. Drugi so menili, da je sam z


33/274


33

zel, in pokazal se je ‰e eden in spet eden skozi luknjje vsakemu tako primerila kakor prvemu.

Ko je drugo jutro oãe kovaã pri‰el Ïalosten domona‰el hãer in na klopi v kovaãnici dvanajst pasjeglavki jih je hãi pobila.


34/274


34

Deklica veka

D eklica je pometala in na‰la krajcar. Za ta krajje kupila piskrc in je ‰la jagode nabirat. Tam jzajela noã. Deklica je prekucnila piskrãek in zlezla vda bi prenoãevala. Kmalu je prifrãala muha in prosiali sme pod streho.

Deklica pravi: »Kar sem notri pojdi, zate bo Ïe ‰ekraja.« Komaj je muha noter, prileze Ïabica, potrka vpra‰a:

»Kdo je tam notri?«Deklica pravi: »Jaz, sirota deklica in muha pobrculj

Tudi Ïabica prosi za streho, deklica pa jo povabi: »N

pa pridi ‰e ti sem noter, se bomo Ïe stisnile!«Potem priskaãe ‰e zajãek, potrka in vpra‰a: »Ktam notri?«

»Jaz, sirota deklica, muha pobrculja in Ïabica pokrclja!« Zajec prosi: »Ali daste ‰e meni malo prostora

»Kar skoãi sem noter, bo nam pa topleje!«Pozneje pride ‰e lisica: »Kdo je tam notri?«»Jaz, sirota deklica, muha pobrculja, Ïabica pokrcu

in zajec — novi hlapec!«


35/274


35

»Bo pa ‰e zame kak kotiãek,« pravi lisica in se zmne noter.

Ponoãi pricota ‰e medved in vpra‰a: »Kdo je tatri?«

»Jaz, sirota deklica, muha pobrculja, Ïabica pokrculzajec — novi hlapec in lisica pridna deklica!«

Medved pa niã ne prosi, marveã se kar ba‰e noteToda piskrãek poãi, deklica pa veka.


36/274


36

Dolgouhec in medved

B ili so hudi ãasi. Obleka se je podraÏila, mnogotrok je bilo nagih. Kmet je posekal gozd, drevprodal prekupãevalcu, grmiãje poÏgal in posejal na pgori‰ãu oves.

Oves je lepo zorel, kar sta opazila tudi zajec in meved ter mnogokrat hodila v goste. Nekega veãera stasreãala v ovsu. Medved je zarenãal nad dolgouhim pglavcem:

»Poberi se od tod, oves je moj!«Zajec je pomigal z u‰esi in odvrnil:»Oves je tvoj, prav, pozobljem pa ga jaz; taka hra

mi tekne!«Tako oblastno besediãenje je debeluhu zaprlo sapzajec pa je nadaljeval:

»Buãa, meni‰, da mora‰ vse ti poÏreti, ker si vemene. Za oves se ‰e stepeva, da ti bodo ÏviÏgale p

Kar poskusiva se! Pa ne, da bi kateri pri tem izgubil Ïljenje! Stisniva najprej kamen; kateri ga bo tako stisda bo pritekla voda iz njega, tistega bodi oves!«

Medved je zdrobil kamen v prah. Izpod krempljev mu ‰vigale iskre, a voda le ni pritekla iz njega. Zaj


37/274


37

udaril po kamnu, ga prej skrivaj omoãil in ga ponuzaãudenemu medvedu pod nos:

»Vidi‰, buãa, ti si slabiã! âe se te samo dotaknempo tebi in leÏal bo‰ za tisto go‰ão!«

»O-joj, o-joj, majhna Ïaba, pa mi je mojster. Naj vlja, kar hoãe, zbeÏati bo treba,« je vzdihnil medved. Zjec je strigel z u‰esi in vse sli‰al. Debeluhu je sve

»Utrujena sva, pojdiva na tisti hribãek k plotu in spoãijva!«

Kakor sta rekla, sta tudi naredila.Medved je smrãal, zajec tudi. Zajec je res spal, me

ved pa ne. Îe je medved mislil, da se mu nudi ugodnpriloÏnost, da bi zbeÏal. Pogledal je zajca in videl, da iodprte oãi. âakal je ‰e dolgo, zajãeve oãi pa so vebolj buljile. V skrajni sili se je medved opogumil in zÏal, da so pete ÏviÏgale in mu je dlaka stala pokonci k

kor petelinu perje.Ustavil ga je ‰ele volk:»Hej, pobratim, kam tako naglo, saj vendar ne go

voda!«Kosmatinec je v sramu priznal:

»Ljubi brat, skoraj bi bilo po meni, majhna Ïaba mimojster!«»Dvema pa gotovo ne bo,« je menil volk. ·la sta p

klanec gledat junaka zajãka. Medved seje postavil


38/274


38

zadnje noge in videl zajca, volk pa ne, ker se ni znal staviti na zadnje noge.

»Vidim, da ti moram pomagati,« je rekel kosmatineprijel volka, se postavil za njim na zadnje noge, ga dvnil visoko v zrak in vpra‰al:

»No, ali ga vidi‰ tam za plotom?. ..Mrcina, odgoga vidi‰ ali ne?«

Volk pa ni odgovoril ne sedaj in ne pozneje, ko gamedved izpustil iz objema, kajti medved ga je bil dvigu stisnil tako krepko, da je bilo po njem.

Ko je medved videl mrtvega tovari‰a, je izbuljil »Sam pogled ga je umoril! Moram biti paã zelo trd

da ni Ïe po meni, ko sem vendar z zajcem govoril incelo poleg njega leÏal!«

Kosmatinec je brÏ pobegnil iz na‰ih krajev, kjer jesti zajcev, in se ‰e danes ni vrnil; tudi volkov ni ve

nas, kajti poslednjega je stisnil medved, ko mu je hopokazati zajca.Nasprotno pa pri nas miga vse polno dolgouhcev

ovsu, ki jih najde‰ tudi za plotom.


39/274


39

Hudobna maãeha in dobra pastorka

H udobna Ïenska primoÏi s svojim revnim moÏemmajhno deklico z imenom Marica. Potem dobi eno hãer, ki jo ljubi in goji bolj kot svoje oko. Pastopa, ki je bila dobro in prelepo dete, kar ne more nitkrajem oãesa videti. Zato jo preganja, muãi in mori;bi jo prej ugonobila, ji meãe najslab‰e ostanke jedi to kakor psu. Celo kaãjega repa bi ji dala jesti, ãe biimela; in namesto v posteljico jo po‰ilja spat v starorito.

Ko pisana mati vidi, da je deklica pri vsem tem dobin potrpeÏljiva in da lep‰e raste kot njena hãi, misl

misli, kako bi na‰la vzrok, da bi sirotico spodila od in si izmisli tole:Nekega dne po‰lje svojo hãer in pastorko volno p

hãeri da bele volne, pastorki pa ãrne in ji ostro zaÏug»âe mi te ãrne volne tako belo ne opere‰, kakor jo

moja hãi, mi ne hodi veã domov, sicer te bom iztepla hi‰e!« Uboga pastorka milo joãe, prosi in govori, tega ni mogoãe storiti, ali vse je zaman. Ker vidi, damilosti, oprta volno in gre jokajoã za po pol sestro. prideta na vodo, razprtita svoja bremena in zaãneta pr


40/274


40

ti. Kar se jima pridruÏi od nekod belo, lepo dekle inpozdravi: »Dobra sreãa, prijateljici! Ali vama je trebapomagati?« Maãehina hãi reãe posmehljivo: »Menitreba pomoãi, moja volna bo takoj bela, ali tale volna‰e pastorke ne bo kmalu.« Nato stopi tuje dekle klostni Marici, rekoã: »Daj! Bova videli, ãe se bo davolna belo oprati?« Obe priãneta zdaj mencati in prain hipoma se ãrna volna beli kakor mladi sneg. Ko oreta, bela prijateljica spet nekam izgine. Ko maãeha vbelo volno, se ãudi in jezi, ker nima vzroka preganjpastorke.

Nekoliko ãasa zatem pride huda zima in mraz. Hdobna maãeha ‰e zmeraj misli, kako bi zatirala nesno pastorko. Zdaj ji zapove: »Vzemi ko‰ek in odprav goro, tam mi naberi zrelih jagod za novo leto! âe jih ne prinese‰, je bolje zate, da ostane‰ na gori.«

tica Marica milo joka, prosi in govori: »Kako naj rzdaj v tej ostri zimi dobim zrelih jagod?« Ali vse zam— vzeti mora ko‰ek in iti.

Ko hodi vsa objokana po gori, jo sreãa dvanajst junkov, ki jih lepo pozdravi. Oni prijazno sprejmejo p

zdrav in jo vpra‰ajo: »Kam gazi‰, ljuba mala, takokana po snegu?«Deklica jim vse lepo pove.Junaki ji reko: »Mi ti hoãemo pomagati, ãe nam v

povedati, kateri mesec vsega leta je najbolj‰i?«


41/274


41

Marica reãe nato: »Vsi so dobri, toda mesec su‰enajbolj‰i, ker nam prina‰a najveã upanja.«

Junaki so bili z odgovorom zadovoljni in reko: »Lev to prvo dolinico na prisoje, ondi dobi‰ jagod, kote je volja.« In res prinese maãehi za novo leto poln k‰ek najlep‰ih jagod in pove, da so jih ji pokazali jki jih je sreãala na gori.

Nekaj dni pozneje, ko je huda zima odnehala, reãmati svoji hãeri: »Idi tudi ti v goro po jagode, morda bi‰ tiste junake, da ti dajo kak‰no sreão, ko so se Ïumazani pastorki izkazali tako ãudovito dobrotljivi.

Hãi se o‰abno obleãe, vzame ko‰ek in odskakljala v goro. Ko pride tja, res sreãa tistih dvanajst junakki jim napuhnjeno reãe: »PokaÏite mi, kje rasejo jagokakor ste pokazali na‰i pastorki.«

Junaki reko: »Dobro. âe ugane‰, kateri mesec vs

leta je najbolj‰i?«Ona hitro odgovori: »Vsi so hudi, mesec su‰ec pnajhuj‰i.«

Po teh besedah pa se vsa gora hipoma pooblaãi in vnevihte udarijo nanjo, da je komaj prisopihala domo

Ti junaki so bili dvanajsteri meseci.Medtem se dobrota in lepota psovane pastorke razglasi daleã po deÏeli in mlad, po‰ten in bogat gossporoãi njeni maãehi, da pride ta in ta dan s svojispremstvom pastorko snubit za Ïeno. Maãeha, ki je s


42/274


42

roti zavidna, ji o tem ne zine niti besedice, ampak ms to sreão obogatiti svojo hãer.

Ko pride napovedani dan, spodi brezvestna maãehsvojo pastorko zgodaj v korito spat. Nato oãisti hi‰opravi veãerjo, na‰opiri svojo hãer, kolikor jo najveãre, in jo posadi za mizo s pletilom v rokah. Nato se ppeljejo snubaãi, maãeha jih prijazno sprejme, popelje v hi‰o in jim govori: »Tukajle je moja mila pastorkakaj pomaga, ko so imeli v tej hi‰i petelina, ki priãnves glas in brez prestanka peti:

»Ku-ku-ri-ku, lepa Marica v koritú! Ku-ku-ri-ku, leMarica v koritú!«

Ko snubaãi zasli‰ijo in uganejo petelinovo petje, naj jim privedejo pravo pastorko iz korita. Ko jo zagdajo, se ne morejo dovolj naãuditi njeni lepoti in ljbeznivosti ter jo ‰e isti veãer odpeljejo s seboj. Hu

na maãeha in njena hãi pa sta ostali osramoãeni prevsemi ljudmi.Marica je bila s svojim moÏem in z vso svojo hi

sreãna do visoke starosti in umrla je lahke smrti — ji je bila vila prijateljica in vsi meseci prijatelji.


43/274


43

Indija Koromandija

N a planini, kjer je bilo toliko molznic, da vsa deÏla ne bi premogla potrebnih golid, so si bistrglave znale pomagati takole:

Izkopali so velik, velik bajar. Vanj sicer niso napelvode, zato so pa zgradili od brega do brega visok, obkan most. Nanj so od jutra do veãera gonili krave. Kvarice so sedele na mostu in molzle v bajar, ki je bilveãera poln mleka. Na bajar, napolnjen z mlekom, sopripeljali mo‰ki s ãolniãki, v katerih so imeli sode. ãolnar je imel s seboj tudi veliko grebljico. S to je posmetano in jo z lopato skidal v sod. Ko so bili sodi p

ni, so jih zabili in zvalili v dolino. Medtem ko so se talili navzdol, se je v njih smetana zmetla in v dolinoje prikotalil Ïe sod z maslom. Tam so ãakali na sode ldje in si razdelili maslo po teÏi. Ker tehtnic niso imelidajali kar dobro vago. Tehtali so z volovskimi gara

takole:Na oje je sedel debeluh, drugi pa so metali maslo zadnji konec gar. Ko se je oje z debeluhom vred dviglo, je bil na garah po stari dobri vagi ravno cent masTako so delili maslo dan za dnem.


44/274


44

Na tem posestvu je bilo toliko ljudi, da so se pri jevenomer vrstili. Prvi so prihajali, drugi Ïe sedeli in jli, tretji vstajali od mize, ãetrti si rahljali pasove pri hãah, da se jim ne bi potrgali, in tako naprej ves ljubi dDan za dnevom je bilo tako. Ker ni bilo toliko ljudi,bi jim stregli, so si naredili od stopni‰ãa navzdol do »riÏo«, prav tako kakor v planinah, da spu‰ãajo po hlode v dolino. Po tej riÏi je priletel ob vsakem zaloju ‰trukelj. Zaseka za zabelo pa je pritekala po Ïlebje bil zbit tik ob riÏi.

V tem kraju je bilo vsem ljudem prav dobro. Le edje imel slabe ãase, ker je moral Ïiveti ob svoji hrani.nesreãneÏ je bil najet samo zato, da je sedel na zapeãob dolgi mizi in nenehno zabaval jedce s tem, da je gdrnjal zaradi prepiãlo zabeljene hrane. âe bi ta moÏ nÏivel ob svoji hrani, bi seveda ne mogel godrnjati in j

ci bi pozabili, da so ‰truklji ‰e vedno prepiãlo zab


45/274


45

Jug in pastorek

B il je nekdaj fantiã, ki je imel hudo maãeho. Nekga dne mu reãe, naj gre z njo brat gobe. Deãevzame ko‰aro in gre z maãeho v gozd. Maãeha ga daleã v gozd do jame in mu reãe, naj vrÏe kamen vanda bo sli‰al, kako je globoka. On stori, kakor mu jeukazano, in da bi bolje sli‰al, kako kamen bobni, se ne nad globino, a maãeha ga sune za kamnom ter odde grohotaje domov. Doma pove oãetu, da ga je silmedved raztrgal, ona sama pa da mu je komaj utekla

Deãek je medtem padal in padal tri dni in tri noãi,do dna ‰e ni pri‰el. Slednjiã pade na mehko blazino

cej dolgo leÏi kakor mrtev, konãno se zave in zaãudgleda okoli sebe. Bil je na drugem svetu. Blazina, natero je bil padel, je leÏala na sredi mesta. Lepe in ‰iulice so se razprostirale na vse strani. Hi‰e ni videbene, samo prekrasne palaãe je gledalo njegovo zaãud

no oko. Najveãja in najlep‰a pa je bila tista, pred kro je padel. Velika ãrna zastava je visela s strehe in nben vetriã je ni vihral. Povsod je kraljevala mrtva‰khota: vse ulice so bile prazne, nobena ptiãica ni Ïvrglela v zraku. Deãek se radoveden pribliÏa palaãi, s kat


46/274


46

je visela zastava. Velika vrata najde na steÏaj odprtabojeãe vstopi. Zdaj zagleda tikoma za durmi velikemoÏa v ãudni opravi, ki je na palico naslonjen neprmiãno zrl predse. Deãek se prestra‰i in Ïe misli pobniti; ker pa se vratar ne gane, se mu poãasi pribliÏa in prime za roko. A kako ostrmi, ko zapazi, da je moÏ omenel.

Nato stopa dalje. Po ‰irokih stopnicah dospe v vedvorano, ki je bila polna raznih sluÏabnikov in sluÏanic.

Pa tudi ti so bili okameneli kakor vratar. Iz te dvorne pride v drugo. V tej najde razno gospodo; gospe sedele v ‰irokih naslanjaãih, gospodje so stali v sknah, kot bi se o ãem vaÏnem pomenkovalj, a tudi v dvorani ni bilo niã Ïivega. Slednjiã pride deãek v pkrasno sobano, v kateri se je vse ble‰ãalo od samega

ta, srebra in Ïlahtnega kamenja. Sredi dvorane je sedla na zlatem prestolu prekrasna kraljiãna, obdana odvanajstih prelepih devic. V sneÏnobelih prsih kraljiãje tiãalo ostro bodalce. Deãek se pribliÏa in ji izdere bdalce iz prsi. Zdaj kraljiãna globoko vzdihne in spreg

da. Zaãudena upre svoje mile oãi v deãka, ki je v krkem ãasu, kar je bil zapustil gornji svet, postal lep mdeniã.

»Moj re‰itelj!« pravi kraljiãna, »kako se ti naj zalim, da si me re‰il iz oblasti hudobnega ãarovnika,


47/274


47

mene in ves moj narod spremenil v kamenje? âe te volja, ostani tukaj in postani moj moÏ, kraljeval bo‰devet deÏel in ãez devet morij!«

Vse device, ki so tudi Ïe oÏivele, mu Ïele sreão in ãstitajo k nenadni slavi in moãi. Nato ga lepa kraljiãprime za roko in ga pelje k oknu. Kako velika spremeba se je medtem izvr‰ila v mestu! Ulice so bile polnselo se sprehajajoãih ljudi in na prostoru pred kraljepalaão se je zbrala ne‰tevilna mnoÏica ljudstva, kiglasnim vzklikanjem pozdravljala svojo kraljico in sjega re‰itelja. Prej ãrna zastava je bila zdaj bela in jselo plapolala v zraku. Kmalu potem so obhajali vesÏenitovanje. Kralj je s svojo prekrasno Ïeno sreãno Ïivna drugem svetu mnogo mnogo let.

Nekega dne se spomni kralj zgornjega sveta in polase ga silna Ïelja po domaãem kraju. Kraljica ga vpra

zakaj je tako otoÏen. On ji odgovori: »Kaj bi ne bil oÏen, ko imam na onem svetu starega oãeta in bi rad vdel, kako se mu godi.«

»âe drugega ni,« odgovori kraljica, »pojdi in pripeoãeta semkaj. Vzemi tale prstan, po njem te bom sp

znala, ko se vrne‰.«Kralj se odpravi na pot. Hodil je devet dni in devnoãi po suhem in po morju, dokler ni pri‰el v svoj rni kraj. Tu pa je na‰el vse tuje; namesto male hi‰kateri je odrastel, je stala velika, lepa hi‰a, a v nji so


48/274


48

bivali tuji ljudje, od katerih je zvedel, da je oãe od Ïasti umrl, ko je zvedel, da mu je sina medved raztrgZdaj se vrne kralj Ïalosten na drugi svet, a gorje, pozbil je pot.

Dolgo ãasa je blodil po gozdovih, dokler ne pride nekega pu‰ãavnika. Vpra‰a ga, ali morebiti on ve na drugi svet. Odgovori mu, da ne, a morebiti ve zankateri njegovih sluÏabnikov. Nato zaÏviÏga in od vsestrani priteãejo vse ‰tirinoge Ïivali, toda pota na drsvet ne ve nobena. Pu‰ãavnik mu reãe, naj gre ãez dhribov in devet dolin in pri‰el bo k drugemu pu‰niku, ki gospodari ãez vse ptice. Morebiti ve on za pna drugi svet. Kralj ga uboga, a tudi tukaj ne zve, karad. Spet mora ãez devet dolin in ãez devet hribov tretjega pu‰ãavnika, kije gospodar vetrov. Le-ta povetrove. Pri‰el je Sever, mrzli Zdolec, suhi Gornj

konãno prisopiha tudi Jug. Pu‰ãavnik ga vpra‰a, je tako dolgo mudil. Jug mu odgovori, da je bil na dgem svetu, kjer se ravno kraljica moÏi, ker jo je njen pmoÏ zapustil. Prisilili so jo njeni svetovalci, rekoã, dkralj gotovo mrtev, sicer bi se bil vrnil. Kralj vpra‰

ko daleã je na drugi svet. »Tri dni in tri noãi,« odgovJug. »âez tri dni bo tudi kraljiãina poroka.«Zdaj prosi kralj Juga, naj ga ponese na drugi sv

»Zakaj ne, ãe le gospodar dovoli,« pravi Jug. Pu‰ãamu odgovori: »Pohiti, sinko, da pride‰ ‰e o prave


49/274


49

su!« Zdaj odideta. Kralj ni videl ne sli‰al, tako hitrletela po zraku. Îe so tretji dan zvonili na drugem svtu v znamenje, da bo poroka kaj kmalu. Naenkrat znajde kralj pred svojo palaão. Îe so se vrata odprla v krasnem sprevodu so pri‰li svatje iz palaãe. Ko zda kralj kraljico, poklekne prednjo in ji pokaÏe svprstan. Komaj zagleda kraljica prstan, spozna svojemoÏa in veselja ni bilo ne konca ne kraja. Novega klja so takoj spodili. Kralj re‰itelj je potem ‰e mnokraljeval v sreão in zadovoljnost svojega ljudstva.


50/274


50

Kaãja dolina

N a rodovitni ravnini pod gorami je stala vas. V tvasi je najtrdnej‰i gospodar imel tri sinove. mu jih je Ïena povila tri leta zapored in vsakega o Tricih, so jih krstili: prvega za Pankraca, drugega za Serca, tretjega za Bonifaca.

Deãki so rasli kakor konoplje in kar naglo so bili pvrhom. Pankrac je bil ves mrtev na polje in konje. Bofac je vrdeval ovce in stregel kravam. Srednji, Servapa ti‰ãal od doma v svet. Ker le ni odnehal, mu jeod‰tel po‰teno doto. Servac si je navezal culo in slovil. Od nikoder ga ni bilo veã na spregled.

Ko je gospodarju potrkala smrt na vrata, je izroãPankracu hi‰o in zemljo, Bonifacu pa je velel zapkot, ÏiveÏ, obleko in vsako prvo nedeljo v mesecu topribolj‰ka. Prepriãan je bil, da Bonifac ne bo nikolod hi‰e. Ko je oãe vse lepo uredil, je umrl in zagosp

ril je Pankrac.Kar prepriden gospodar je bil. Prvi je vstajal, zadlegel. Sosedje so ga pregovarjali, naj si najame hlapãe‰ da se bo pretegnil z delom. Ni hotel. Poprijela sje ob bogatem posestvu huda skopost. Ljudje so ga o


51/274


51

sojali: ,Tak skoporitneÏ! Samemu Bogu bi ne privo‰palice, da bi hudiãa z njo udaril.’

Bonifac pa je bil sama dobrota. Ko je dobil malikruha, je ni nikoli sam pojedel. Prav gotovo je odkrhpol kosa in ga stisnil v roko laãnemu bajtarskemu deãIn ‰e od svoje polovice je lomil drobljance in jih dajletkom in jagnjiãkom. Zgodilo se je celo, da je nove hãe podaril na pol golemu reveÏu, stare si pa zakrpalzaplatami in niã ga ni bilo sram. Brat ga je grdo gledao‰teval. Kajkrat mu je prvo nedeljo pozabil odrinitgovorjeni tolar. Bonifac je vse mirno potrpel. Zatoskopi Pankrac tem veãkrat pozabil, kaj in kako je ozapisal Bonifacu.

Ljudje so vse to videli in vedeli pa so govorili: ,Na mu bodo gorele te krivice, skopuhu grdemu.’

V gorah nad tisto vasjo je bila preãudno lepa dolin

Vanjo se je pri‰lo skozi ozko sotesko. Na vsaki stra‰trlela kvi‰ku visoka peãina kakor za vrata v Kaãjno. Tako se je reklo tej dolini. Ne krava ne ovca, niti ssi ni upala vanjo, kaj ‰ele ãlovek. V tej dolini je biliko strupenih kaã, da jim nobena Ïiva du‰a ni u‰la

koli se je pokazal, so ga napadle in po njem je bilo.Samogoltnemu Pankracu, ki ni dal plesnive ‰kuboÏcu, se je zdelo ãedalje bolj ‰koda kota, kruha inlarja za brata. Zato je pletel hudobne misli, kako bi sekar na lepem iznebil.


52/274


52

Pa mu reãe nekega dne: »Bonifac, stelja poteka. Spi, stopi v Kaãjo dolino in nagrabi nekaj ko‰ev list

Bonifac, ki je kakor ura ubogal brata gospodarja, soprtal listnati ko‰ in ‰el.

Pred skalami ob vhodu v Kaãjo dolino zagleda staÏenico, ki je sedela na parobku.

»Kam, Bonifaãek moj?«Bonifac obstane in se strme ãudi. Nihãe drug ni b

ta Ïenica kakor njegova rajna babica, ki ga je pestovamu pesmi pela in ga uãila ljubiti ljudi.

»Oj, moja babica!« veselo vzklikne Bonifac in stprednjo. Niã se je ni bal.

»Kam gre‰, Bonifaãek?«»V Kaãjo dolino po listje. Pankrac mi je ukazal.«»Postavi ko‰ na tla in naglo skoãi domov. Vzemi

cvetnonedeljske beganice blagoslovljeno ‰ibo in se

S ‰ibo mahaj pred sabo: ‰‰‰ — ‰‰‰ — in zbeÏale. To je skrivnost. Nikomur je ne razodeni!«Babica izgovori in pri priãi izgine.Bonifac stori, kakor mu je velela. Urno steãe domov

prinese blagoslovljeno ‰ibo. Kaãe beÏe pred njim, o

nagrabi listja zvrhano in potlaãeno mero. Ko je oprko‰ in se vraãal, je bilo listje tako teÏko, da se je kar pod bremenom.

Doma je iztresel listje v hlev in vsem kravam nastBrat Pankrac je stopil na hlevni prag in se zavzel, k


53/274


53

se je brat Ïiv vrnil. Jezno ga je vpra‰al: »Kje si naglistje?«

»Kjer si ukazal.«»Ne verjamem.«»Ne morem ti pomagati.«Pankrac gospodarsko zakoraãi v hlev. Ko hodi m

kravami — bil je v coklah, z nasekanci nakovanih —sli‰i, kako ob vsakem koraku nekaj zacinglja. Pripse in pobrska po listju. Med listjem je bilo vse polno kinov. Gospodarju je kar zavrelo od veselja. Na sreãBonifac ‰el na korito po vode. Ko se je vrnil, ga jekrac ‰e enkrat vpra‰al: »Povej po pravici, kje si nato listje.«

»Kamor si me poslal. Kar na prvi lepi planjavi v Kdolini.«

»Prav. Sedaj razveziva krave in jih Ïeni past. Pr

noãjo ne hodi domov.«Ko je Bonifac odgnal, je Pankrac iskal in brskal. Vlistiã je obrnil, celo po kravjakih je drezal in res nabcekinov pol golide. Nato je vzel rovnico, ‰el za hi‰vrt in cekine zakopal.

Preteklo je nekaj dni. Pankrac je hodil gledat zaklâim bolj ga je gledal, tem bolj ga je grizla lakomnostponoãi je vãasih vstal in ‰el bos na vrt. Nazadnje gzmoglo. Oprtal je listnati ko‰ in od‰el, da nihãe nine kdaj ne kam. Tudi Ïena ne.


54/274


54

Ko ga ni bilo ne zveãer ne drugi dan od nikoder, Ïupan dvignil vso vas in ga velel iskati. Nekateri so prtudi do skal pred Kaãjo dolino. Kar blizu vhoda so gledali ko‰. Ob njem je leÏal Pankrac, napihnjen in kel kakor sod. Nad njim se je vozil v zraku jastreb plein se spu‰ãal vedno niÏe, dokler ni planil nanj in zaskljun v truplo.

»Kaãe so ga!« so kriknili ljudje in zbeÏali. Ker se nni upal po truplo, je brat Bonifac od‰el skrivaj pon

Mahljal je s ‰ibico. Nobena kaãa mu ni storila niãlega. Ko se je pa pribliÏal truplu, mu niso dale do nje

*Pretekel je teden po tej Ïalosti. Vsa vas je govorila sao nesreãnem Pankracu in Kaãji dolini.

Nekega dne, ko so sedeli va‰ãani pod lipo, pride v

in stopi mednje tuj ãlovek, popotni romar.»Ljudje boÏji, zakaj ste Ïalostni?«Povedo mu vse natanãno. Romar poslu‰a in nato

jim razodene:»Romar sem, ki prihajam iz Devete deÏele, od dev

tih boÏjih poti, kjer hranijo svete moãi. Nauãili so msveti starãki, da zagovorim vsak prisad in pik, da vse ãe preÏenem.«

Va‰ãani so ga z odprtimi usti poslu‰ali.


55/274


55

»âe ni v Kaãji dolini ta bele kaãe, ki ima demantkrono na glavi, vam vse kaãe poÏgem.«

MoÏje so hvaleÏno z glavami pritrjevali, Ïenske ssklepale roke in prosile.

»Torej za belo kaão gre. Ali ste jo kdaj videli?«»Nikoli!« so odgovorili kakor iz enega grla.»Ni mi dovolj va‰ odgovor. Tri dni ostanem pri

Vsi poizvedujte, vsi izpra‰ujte stare ljudi, pastirjdrvarje: Kdo je videl belo kaão z demantno krono glavi?«

Tri dni so romarju stregli, tri dni so pozvedovali izpra‰evali.

Tretji dan so povedali romarju: »Kakor daleã najstrej‰i pomnijo, nikoli nihãe ni videl bele kaãe, ne okoliãkaj sli‰al.«

Romar je zaukazal:

»Pripravimo se! Nanosite pred Kaãjo dolino tri vekanske grmade. Drugo za drugo. Jaz splezam na hraki stoji za tretjo grmado. Ko dam znamenje, zaÏgite vtri grmade hkrati, vsako na vseh ‰tirih voglih obene

Vsa vas je drla s sekirami proti Kaãji dolini. Nakle

so vej in draãja, nacepili polen in nasekali trsak ter vzloÏili v tri grmade, kakor hi‰a visoke.Pri‰el je romar in pohvalil:»Dobro ste naredili. ZaÏgite grmade in se umakni

na levo in desno.«


56/274


56

Ljudje so zaÏgali in se razpostavili po bregovih, romje splezal na hrast, edino Bonifac je obstal blizu drevsa.

Romar na hrastu je zabrlizgal na ãarovno pi‰ãaTako je zaÏviÏgalo, da so si ljudje u‰esa ma‰ili. Zgal je drugiã in ‰e tretjiã.

Tedaj se je pocedil skozi sotesko dveh skal cel curbesnih kaã. Kar prst je letela kvi‰ku. Ljudje so bledgroze. Kaãe pa naravnost v ogenj prve grmade. Vseostale v njej.

Romar zabrlizga vnoviã, ‰e vse huje kakor prviã.curek besnih kaã se privali. Planejo v prvo grmado.

Ogenj se jih ne prime. Divje drve v drugo grmadotej se zaãno zvijati in kmalu obnemorejo.

Romar zabrlizga tretjiã.Tretji val veãjih, pisanih kaã prihrumi. Prvo grma

kar preplanejo, v drugi se komaj za hip pomude, v trtji pa se zaãno krotoviãiti, da iskre lete na vse plati.kmalu omagajo in utonejo v plamenih.

Ljudje si oddahnejo: Re‰eni smo!Takrat zabrlizga — pa ne romar — in tako stra‰n

ljudje zavre‰ãe in se opoteãejo po tleh.Med peãinama, ki straÏita Kaãjo dolino, se prikabela kaãa! Debela in dolga je ko Ïrd. Na glavi se ji bldemantna krona. Ozre se po grmadah, ozre se na hras


57/274


57

Tedaj plane v prvo grmado, jo z repom razmeãe in pune v drugo.

S hrasta pa obupano zavpije romar:»Ta bela! — Molite zame!«Ljudje so popadali na kolena, jokali, molili in klic

vse svetnike na pomoã.Bela kaãa se v drugi grmadi niti trenutek ne ustavi

repom zamahne sem, zamahne tja, goreãa polena leko pleve v vetru. In Ïe je naskoãila tretjo grmado. Zpra‰i se naravnost v sredo in si prebije ‰iroko potogenj.

Romar na hrastu ‰e enkrat obupno zakriãi: »KoneNato milo zajeãi in prosi: »Molite zame! Molite!«Bela kaãa se ovije krog hrasta in se dviga od veje

veje. Îe je pri romarju. Megla strupene sape zapr‰i vReveÏ omahne, kaãa ga tre‰ãi v sredo tretje grmade

Bonifaca ni bilo med ljudmi. Prav blizu hrasta je sV roki je drÏal cvetnonedeljsko ‰ibico in kar niã gbilo groza. Trdno je veroval, kar mu je naroãila blababica. Ko se bela kaãa poãasi odmota s hrasta, obstin gleda Bonifaca. Mirno in kar prijazno se mu pribl

in — ãudo izpregovori kakor ãlovek:»Jutri pridi v Kaãjo dolino. S seboj vzemi tri ‰ibme zagleda‰, me zaãni pretepati s prvo ‰ibo, doklerazbije‰ in ne zlomi‰ na meni. Nato vzemi drugotretjo ter udrihaj, da bodo vse tri na kosce. Pridi in n


58/274


58

se ne boj. Dobro delo bo‰ storil meni in sebi in vsejPridi!«

Bela kaãa je odvr‰ala z hrupom nazaj v Kaãjo do

*Drugo jutro je Bonifac navsezgodaj vstal, si izbral iz tare tri krepke ‰ibe in jih skril za skednjem. Natopravil Ïivino, jo lepo napojil, potem pa je tiho izginvzel ‰ibe in ‰el.

Blizu peãin ga je ãakala bela kaãa. LeÏala je zvitatravi, iz srede svitka je gledala ponosna krona. V jutrjem soncu se je ble‰ãala demantna krona. Bonifac pi pogumno do kaãe in zamahne s ‰ibo. Kaãa se odvisoko dvigne glavo in divje sika proti Bonifacu. Tabije in udriha na vso moã, dokler mu ne ostane le koãek prve ‰ibe v roki. Tedaj poprime drugo ‰ibo in

bije, da se mu je pot pocedil izpod klobuka. Takrat sepokaÏejo krog kaãe divji psi in volkovi. Z odprtimi Ïli lajajo vanj, Ïenejo stra‰no tulbo in zavijajo, dakrvavordeãi jeziki mahajo iz gobcev. Bonifac bije in dokler mu ne ostane le ‰e konãek druge ‰ibe v rok

tro poprime tretjo ‰ibo. Volkovi in psi utihnejo in inejo. Bonifac si oddahne. ·iba v roki se mu povesi. OtepeÏa in groze je bil kar trd. Tedaj ga bela kaãa takmilo in proseãe pogleda, da pozabi trud in strah. Tre‰iba za‰vigne po kaãi. Koj po prvem udarcu pril


59/274


59

zraku strahotne po‰asti kakor zmaji. Po tri in ‰e pglav ima vsaka. Iz odprtih Ïrel jim sr‰i ogenj, vse hrjovejo, da se zemlja stresa. Bonifac se steÏka obdrÏinogah. Vendarle bije in bije v neznanski grozi, dokletretja ‰iba ne razleti na kosce.

V tistem trenutku ga objame ãrna tema. Bonifac mogel pomisliti le toliko, da umira. Omahnil je na zeljo, kakor bi ga bil kdo posekal.

Ko ãez ãas odpre oãi, je visoko nad Kaãjo dolino slo sonce. Predrami se in se zave, da ni umrl. Poãasi vja in se ozira naokrog. ·e sedaj ne more dognati, ali bila resnica ali so bile sanje.

Takrat stopi predenj neskonãno lepa deklica in se msmehlja.

»Zahvaljen Bonifac, re‰il si me! Bila sem ukleta vljico kaã. Kaãja dolina je tvoja. Na, demantno krono,

pa grem v veãnost k star‰em, bratom in sestram. Zahljen ‰e enkrat in bodi sreãen!«Zginila je kakor bela meglica. Bonifac je pa drÏa

roki demantno krono.

*Doma se je Bonifac poprijel vsega gospodarstva inoÏenil z bratovo vdovo. Va‰ãani so ga tako spo‰tovso si ga izvolili za Ïupana. Kaãje doline pa zase ni ma


60/274


60

Razdelil jo je med bajtarje in koãarje, da je imel vsvoj lep kos gozda in pa‰nika. O njem ‰e danes vlo pesem in pravljica, ãeprav njega davno davno ni v


61/274


61

Kaj dela Ïena

Z ivela sta moÏ in Ïena. Îena je bila tiha in mirnamoÏ pa siten in brbrav. Pa pravi moÏ Ïeni:»Jaz orjem, sejem in kosim. Kaj dela‰ ti?«Îena je potrpela in ni na to niã rekla. Ko sta zjutra

vstala, je spet dejal moÏ:»Jaz orjem, sejem in kosim. Le kaj dela‰ ti?«In tako je bilo vsak dan. Îena je nazadnje le posta

nejevoljna. Odgovori mu:»Ostani ti doma, pa grem jaz na polje.«MoÏ je na to komaj ãakal. Dal ji je na voz plug in b

no in ji zapregel krave. Z zadovoljstvom je zaãel po pospravljati. Pristavil je k ognju tudi mleko, da bi m

tem zavrelo. Delo mu je ‰lo lepo od rok, ni si mogeda ne bi na dobro voljo popil malo vina. Vzel je roãk‰el v pivnico. Odprl je pipo na sodu, medtem pa zasda je v kuhinji mleko skipelo. Stekel je iz pivnice in tegnil mleko z ognja, na vino pa je pozabil. Ko se g

spomnil, je bilo Ïe prepozno. Vino je steklo iz soda.Obupan je ãakal na Ïeno. Ta se je vrnila s polja vesla in zadovoljna. Ko je videla vso hi‰o v neredu in mv nesreãi, se je samo nasmehnila. Niã mu ni oponesMoÏ pa ni nikoli veã vpra‰al, kaj dela Ïena.

ˆ


62/274


62

Kaj nikoli ni bilo in nikoli ne bo

T rije bratje so se vozili po morju. Vstane pa burjajim razbije ladjo. Bratje splavajo na goro, ki je ‰lela iz morja. Tamkaj najdejo studenec, nalove rib kraju in ptiãev dobe v go‰ãavi. Pa kaj jim vse to poga: ognja niso imeli. Eden bratov spleza vrh goricezagleda onkraj ogenj. Bratje so bili veseli in precejzmenijo tako, da naj gre starej‰i tja ponj. Prvi brat snapravi na pot ãez gorico v drugo dolino, kjer se je ogble‰ãal. Tam najde kosmatega, grozno velikega junki je v roki drÏal grãavo batino, betiãasto na koncu,stal na straÏi pred ognjem. »Kaj bi rad, hlapãek?« vpr

starej‰ega brata. — »Ognja,« pravi on, »trije bratje radi bi kurili, a nimamo ognja.«»Dam ti ga,« pravi junak, »samo to mi mora‰ pov

ti: kaj ni nikoli bilo, ni zdaj in nikoli ne bo.« Brat neãenãa, ugiba, pa menda Ïe ni pravega vedel in pravil, k

je kosmati dvignil batino, grãavo palico, in mu jih pdobro na hrbet nametal, ognja pa niã dal. Brat je jokin pri‰el nazaj. »Pojdi ti!« pravi srednjemu bratu. Tapa zgodi se ravno tako: s palico je dobil po hrbtu, og


63/274


63

niã. Mlaj‰i je bil kakor kak ‰tramle1 in brata sta mu re-kla: »I, kaj bo‰ ti hodil, ‰leva ‰levasta, ãe midvmogla niãesar dobiti, kako bi ‰ele taka ‰tranja2 dobila,kot si ti.«

Ker pa je le pritiskala ãedalje veãja sila, mu zaãnetasama prigovarjati: »Poskusi, morda ima‰ sreão; gnima‰, to veva.« Mlaj‰i brat gre tjakaj k junakukuril. »Kaj bi rad, hlapãek?« ogovori ga oni. — »Ko malo ognja dali.« — »Menim, Ïe dva trapa sta bila tukobema ga nisem dal, ãe bo‰ ti bolje odgovarjal, gdobi‰. Povej mi kaj takega, kar ‰e nikoli ni bilo, nidar ne bo.« Mlaj‰i brat pomi‰lja, pomi‰lja in si »To ti precej povem,« pravi junaku, ki je ogenj imel,poslu‰aj me:

Nekdaj se je bil nekdo boba najedel. En bob se pabil v njem razkuhal, ampak je ostal na pol surov in c

Îelodec ga zato ni maral, temveã ga je iz sebe dal intistega boba je zraslo veliko veliko drevo, ki je segaloneba. Ob eni strani je imelo namesto vej goste ‰trckakor pol lestve. ,Kaj bi bilo,’ je rekel tisti ãlovek, kibil boba najedel, ,kaj bi bilo, ko bi jaz sosede in babo

otroke in ta svet zapustil in po tem drevesu v nebezlezel, ki je zraslo iz mojega boba. Nebesa so nebesvet je pa le svet.’ In ne bodi nemaren, tisti ãlovek zze ob drevesu v nebesa. Vrata so bila le prislonjena,

1 in 2 = tepãek


64/274


64

mo malo odrine in bil je v nebesih. Boga in svetnikovvidel. Peter je imel leseno stopo in bet, sedel je na tringatem stolcu in proso tolkel; mekine so pa ven letelestope na prtiãek, ki je bil razgrnjen po tleh. ,Kaj bo‰redil, Peter? P‰eno?’ ga vpra‰a. ,Ka‰o bi rad jedvi Peter, ,pa tolãem tule za vrati in hkrati ãakam, kdaj ide kaka du‰a sem gor, pa Ïe dolgo ni nobene.’ âlomalo posedi, Peter pa v stopi p‰eno dela. Pa jelo smoÏu v nebesih dolgãas zdeti in Ïelel si je na svet naz,Jaz grem domov k babi in sosedom,’ pravi Petru. ,Sprijatelj,’ odgovori Peter, ,ti si pri‰el po drevesu gorne? Drevesa pa ni veã; zakaj, ravnokar je prasica dreizpodrila, bobek pojedla, iz katerega je zraslo, in vseje posu‰ilo in na kup padlo. Kako ãe‰ zdaj dol?’ —napak,’ pravi ãlovek, ,ali nima‰ niã vrvi ali kaj enatakega, da bi se po njej na zemljo spustil?’ — ,Niã

mam,’ pravi Peter. ,Daj mi, daj mi pehar mekin, ko pno dela‰, pa si bom sam spletel iz njih vrv. ’ Peter mmekin, oni pa splete vrv ter jo priveÏe za teãaj pri nebkih vratih in se spusti po tej vrvi proti zemlji. Pa vrvbila prekratka. Kaj stori ãlovek? Pleza spet navzgor,

reÏe kos vrvi od zgoraj ter jo priveÏe od zdolaj. Tadela zmerom in prileze Ïe blizu zemlje. Samo ‰e zaber skok mu je manjkalo. ,Ni vredno, da bi ‰e to dzoval, kar skoãim,’ pravi in skoãi na zemljo. Pa bilo previsoko, ker udrl se je za sedem komolcev globok


65/274


65

zemljo in venkaj ni mogel priti. ,âakaj, ãakaj,’ takodejal, ,saj imam doma rovnico, grem pa ponjo, pa se okopljem.’ Gre domov, vzame rovnico in se izkopljezemlje. ,Da ta rovnica nikdar nikogar ne bo veã odkovala, jo vrÏem v ogenj,’ si je mislil tisti ãlovek in zarvrgel rovnico v Ïerjavico. Kaj se zgodi? Îelezna rovnje zgorela, leseni roãnik pa je ostal v pepelu cel. TmoÏ pa gre domov in medpotoma sreãa botre, ki sotroka h krstu nesli. ,Koga nesete?’ vpra‰a jih, ,ãigta otrok?’ — ,Ii, to je tvoj oãe, otodile1 se je rodil,’ rekomu botri.«

Tako je pravil mlaj‰i brat, ki so ga za ‰ramleta junaku, ki je ogenj pod palico imel. »Dobro si povedognja ti bom dal,« reãe mu junak, nagrabi utrinkov ogorkov in Ïerjavice v ponev ter mu jo da.

Bratje so kuhali, pili in jedli, meni pa niãesar dali.

1 otodile = ravnokar


66/274


66

Kako se je Ïenila veverica

T o se je zgodilo v tistem ãasu, ko veverica ‰e ni la moÏa.JeÏ bi jo rad dobil za Ïeno, zato ji je vedno nosil po

kupnino, naj bi ga vzela. Kolikor jabolk je bilo v okoto vse je jeÏ znosil veverici.

»No dobro,« pravi nekoã veverica — »vzamem temoÏa, ali dober mora‰ biti.«

JeÏ je vse obljubil od velikega veselja.Takoj pokliãe volka za stare‰ino, lisico za stare‰

zajca za druga, srno za druÏico. Veverica je bila nevta, jeÏ pa Ïenin.

Naredili so veliko svatbo. Po svatbi pa gre vevericasmreko spat, jeÏ pa za njo. Prideta v gnezdo in leÏeta, bi spala.

»Ti!« je rekla veverica jeÏu, »odmakni se, zelo me de‰.«

JeÏ je ubogal in se je umaknil nekoliko od nje. Zopmu reãe veverica:»Ti, odmakni se, ‰e vedno me bode‰.«JeÏ je ubogal in se je umaknil od nje. Tretjiã mu zop

reãe veverica:


67/274


67

»Ti, odmakni se, zelo me bode‰!«JeÏ je ubogal in se je umaknil ‰e dlje od nje. Teda

‰trbunk! — In jeÏ je padel na tla. Tako se je udaril, nikdar veã ‰el na drevo, pa tudi dandanes ne gre jedrevo.

No, veverica je ostala vdovica in si je vzela vever‰za moÏa.

Pa tudi z njim ni bila zadovoljna, tudi njega je poriniz gnezda. Toda vever‰ãek je bil pametnej‰i in nina tla, temveã samo na prvo vejo. Tam se je prijekrempeljci in se od tam prepiral z Ïeno.

Doslej se nista pomirila, zato pa kriãi vever‰ãek dandanes na veverico, ãe se kje sreãata.


68/274


68

Kaznovana trdosrãnost

B il je premoÏen kmet, ki si je poleg svojih dobro odelanih zemlji‰ã pridobil veliko denarja ‰e svaÏanjem. On in njegova Ïena sta rada dajala vbogajmin sreãa jima je bila mila. V srcu Ïene pa se zbudi pvzetnost in pravi:

»Glej, vsakokrat prinese moÏ mo‰njo dobiãka domti pa nima‰ niãesar pokazati, kar bi bila sama prigodarila.«

Tedaj sklene biti bolj skopa in spravljati, da bi tuona imela moÏu kaj pokazati. Zato neha dajati vbogame, priãne poditi beraãe od hi‰e, darove, namenjen

vbogajme, pa metati v skrinjo. Mislila si je, kako zelbo moÏ vesel, ko pride domov.MoÏ se vrne, a ne prinese mo‰nje dobiãka. Le o n

reãah in smoli je govoril, da ni mogel niãesar izkupDa bi ga Ïena nekoliko potolaÏila, mu pove, kako va

na je bila in da se bo tako izgubljeno kmalu spet pridbilo. Pelje ga gledat v skrinjo, kaj je prihranila — alje bilo! Skrinja je bila polna kaã: gadov, modrasovdrugih strupenih Ïivali!

Bili so prihranjeni, toda reveÏem odtrgani darovi.


69/274


69

Kralj in njegovi trije sinovi

B il je kralj, ki se je zelo postaral. Nekega dne poklsvoje tri sinove k sebi in jim govori:»Sinovi moji! Prestar sem Ïe, da bi mogel ‰e dalje

ljevati, pa tudi ãutim, da mi ne bo veã dolgo Ïiveti. Vtri ljubim z enako ljubeznijo, a na mojem prestolu boeden naslednik. TeÏko mi je soditi, kateri je najvrednePojdite torej po svetu in vsak naj poskusi svojo sreKateri mi prinese najdraÏje darilo, bo moj naslednik

Sinovi so se raz‰li. Vsak je upal, da bo poiskal najje darilo, postal naslednik po oãetu in kralj mogoãkraljevine.

Najstarej‰i sin ni dolgo pomi‰ljal. Vedel je, da sgovemu oãetu dragi kamni zelo v‰eã. Zatorej gre kguljarju, tam kupi najdraÏji demant in ga nese oãetOãe ta dragoceni dar z veseljem sprejme in ga sprav

Drugi sin si misli: — Krona mojega oãeta je Ïe zas

rela; ãe bom jaz naslednik na kraljevem prestolu, se premalo lesketala na moji glavi. K zlatarju grem in roãim krono, lep‰o kot vsaka druga kraljevska kron

Kakor je mislil, tako je storil. Zlatar mu je izdelal k


70/274


70

no iz ãistega zlata. Najlep‰i in najdraÏji kamni so sesteli v njej.

Tudi darilo tega sina je kralj z veseljem sprejel in shranil med drugimi svojimi zakladi.

Najmlaj‰i sin pa je hodil po svetu, iskal primernorilo za kralja, svojega oãeta. Vse, karkoli je na‰el, sje zdelo preslabo za dobrega oãeta. Mislil si je: — Moãe ima vsega tega, kar vidim po svetu, veã ko dovStari ljudje tudi ne marajo za take posvetne stvari. Vdim, da ne najdem niãesar, kar bi razveselilo srce moga dobrega oãeta. S praznimi rokami se moram vrndomov in prepustiti kraljevi prestol enemu svojih brtov. Naj bo! Saj ga nikomur ne zavidam, jaz pa lahmirno in zadovoljno Ïivim ob tem, kar mi bo dala oãtova ljubezen.

Tako misli in stopi v kraljevi dvorec pred svojega o

ta kralja.Oãe ga vpra‰a: »Kak‰en dar mi prina‰a‰ ti, msin?«

Ta mu plaho odgovori: »Oãe moj. Po dolgem in ‰kem sem iskal po svetu darilo, ki bi bilo vredno va‰

bezni do mene. Ali zaman! Na vsem svetu ne najdetakega darila. Prina‰am pa vam torej svoje srce, kiskreno ljubi. Vzemite ga z ono ljubeznijo, s kakr‰nljubim jaz, in izroãite kraljestvo enemu mojih brato


71/274


71

meni pa dovolite samo to, da vam streÏem z otro‰kobeznijo do tistega trenutka, ko vas loãi usoda od nas

Ko kralj sli‰i te besede, ganjen od veselja objamemlaj‰ega sina in mu reãe:

»Ne tako, moj dragi sin! Nihãe drug ko ti naj bo vdar mojemu kraljestvu, kajti tvoja sinovska ljubezenmeni najdraÏji dar. Vidim tudi, da ima‰ goreão ljubedo svojih bratov in podloÏnikov. Zato tebi izroãam kljestvo.«


72/274


72

Kralj vseh vran in gavranov

S iromak je oral s kravicami na njivi. Okrog njegaletale ãrne vrane in iskale ÏiveÏa.»Laãne smo, prijatelj,« se oglasi ena izmed njih.»Pa jejte, ako ste laãne; jaz vam ne branim,« jim o

govori siromak, ki je dobro vedel, kako hudo je blaãen.

»Vse smo Ïe pojedle, kar je za na‰ kljun, a vendar laãne. Daj nam kravici, na‰ kralj ti bo dobro plaãal

»No, ãe ste res tako hudo laãne, pa pojejte eno kravco, jo bom Ïe kako utrpel. Ena naj pa meni ostane.«

Pri tem je ostalo. Z glasnim krakanjem sede cela j

vran na ubogo kravico, jo kljuje in mrcvari, da kmaluostane drugega kot nekaj do golega obranih kosti.Siromaku se je dobro zdelo, ko je gledal, s kako sla

obirajo sestradane vrane kravico. Ko so pa vrane Ïe oletele, se spomni na dom in Ïeno, in niã kaj prijetno m

ni bilo pri srcu. Komaj si je upal domov in stopil jedvori‰ãe lepo tiho, da ga ne bi Ïena opazila. Pa se jimogel izmuzniti.

»Kje pa ima‰ ‰e drugo kravo?« ga vpra‰a Ïena»Vranam sem jo dal.«


73/274


73

»A tako, vranam si jo dal, tepec! âakaj, bom Ïe posvtila tvoji neumni betici!«

Îena zagrabi metlo, da bi moÏu vtepla pamet. Siromak je pa ne ãaka, ampak jo pobri‰e z doma in po tu.

Za vasjo sedi na vrbi vrana in gleda potrtega siromka.

»Kra, kra, prijateljãek na‰!« se oglasi vrana. »Katako Ïalosten?«

»Po svetu, ãe me prej ne dohiti Ïena.«»âemerna je zavoljo krave, vem, a ti se nikar ne b

Ne bo pri‰la za teboj, doma te bo ãakala. Ti pa ne pdomov, ampak kar naprej tja, kamor letijo vrane proveãeru. Vse drugo Ïe izve‰ o pravem ãasu.«

Siromak si vse dobro zapomni in potuje dalje. Seddan pride do velikanske ãrede samih krav.

»âigave so te krave?« vpra‰a pastirja.»Na‰ gospod je kralj vseh vran in gavranov.«»No, potem sem pa na pravem potu,« si misli sir

mak in nadaljuje pot. âez sedem dni in ãez sedem nopride do velike ãrede konj.

»âigavi so ti lepi konji,« vpra‰a pastirja.»Na‰ gospod je kralj vseh vran in gavranov.«»Na pravem potu sem,« si zopet misli siromak in g

dalje. In spet je sedemkrat za‰lo sonce, ko pride do


74/274


74

tega gradu in v gradu do samega kralja vseh vran in gvranov.

»Koga i‰ãe‰, prijatelj,« ga vpra‰a kralj.»H kralju vseh vran in gavranov so me napotili, go

pod. Pa ne vem, sem li prav pri‰el ali ne.«»Prav si pri‰el. Jaz sem kralj vseh vran in gavran»Tvojim podloÏnim sem dal kravico. Laãni so bili

so rekli, naj se zglasim pri tebi, da mi jo plaãa‰.«»Aha, ti si tisti siromak! Îe vem, kako je bilo. Tri d

ostane‰ moj gost, potem pa mi pove‰, ãesa si ÏeliKralj ukaÏe sluÏabnikom, naj siromaku postreÏejo te

naj mu dajo jesti in piti ãesarkoli in kolikorkoli si poli.

Siromak je prvi dan jedel, drugi dan pil, tretji dan noã in dan spal. Zadnjo noã se mu je pa tako sanjalo,naj ne prosi niãesar drugega, kakor za mali moÏnarãe

katerega nosi kralj zmeraj pri sebi v Ïepku. âetrtega dse oglasi siromak navsezgodaj pri kralju. »No, kolkrav si Ïeli‰?«

»Prav nobene. Saj bi jih ne spravil tako daleã domo»Dam ti konj, kolikor hoãe‰. Moji konji so hit

vzdrÏe pot do tvojega doma.«»Nimam ne krme ne ovsa za konje, o kralj.«»Izvoli si denarja, zlatega ali srebrnega kolikor hoãe»Ljudje bi rekli, da sem oropal bogatina, ãe bi se, si

mak, vrnil s tolikim denarjem. ·e v jeão bi me vrgli.«


75/274


75

»Torej noãe‰ ne enega ne drugega, kar ti jaz ponujZdaj pa povej sam, kaj bi rad!«

»Tako se mi je sanjalo, o kralj, da nosi‰ ti v Ïepku hen moÏnarãek. Tistega mi daj, pa bom poplaãan.«

Kralj se silno zaãudi tej siromakovi Ïelji. Na vse nane ga pregovarja in mu ponuja vse mogoãe druge stvri. Toda siromak se ne da pregovoriti ne preprositi, ampak ostane pri moÏnarãku

»Torej dobro,« pravi slednjiã kralj vseh vran in gavnov. »Dam ti moÏnarãek, ker noãe‰ niãesar drugeAmpak pazi nanj, zelo pazi. Kajti, ãe ti ga kdo vzampotem bo‰ prav tak siromak, kakr‰en si bil doslej

Siromak spravi moÏnarãek v Ïep, se kralju lepo zhvali za postreÏbo ter se napoti proti domu.

»Kra, kra, prijateljãek! Kje je tvoj moÏnarãek?« se soglasi s prve vrbe tista vrana, ki ga je napotila h kra

»V Ïep sem ga skril.«»Pazi nanj! âe te bo kdo zanj poprosil in mu ga bdal, te bo sreãa zapustila.«

Komaj vrana to izgovori in odleti, Ïe pride siromapo cesti nasproti popotnik z velikim batom v roki. P

zdravita se, kakor se spodobi, ter drug drugemu pvesta, kam sta namenjena.»Ti,« pravi ãlovek z dolgim batom, »jaz bi pa men

s tvojim moÏnarãkom. Dam ti zanj svoj bat. Ta bat


76/274


76

namreã tak‰en, da vsakega namlati, ãe mu reãe gosdar: ,Udri, batek!’ Dajva, menjajva!«

»âe je tako, dobro. Jaz ti dam svoj moÏnarãek za baRes menjata.

»Tvoj moÏnarãek je veã vreden kakor sedem takbatov,« pravi popotnik in si ogleduje moÏnarãek. »Monarãek ima namreã tako moã, da mi da jesti, piti, denja, sreãe, vsega, ãesar si poÏelim, ako mu zapovem.«

»Dobro. da si mi ‰e o pravem ãasu to povedal. T,Udri, batek! ’«

In bat zaãne mlatiti po tistem sleparskem popotnikda je kar cvilil. Bil ga je tako dolgo, dokler ni siromvrnil moÏnarãka. Potem siromak nadaljuje pot ter pridsreãno domov. Doma ga vsi spra‰ujejo, kod je hodkaj je delal toliko ãasa. On jim pa niãesar ne odgovotemveã sede za mizo in ukaÏe moÏnarãku:

»Gosposke hrane nam daj, ljubi moÏnarãek.«Komaj to izgovori, se Ïe pogrne miza z belim prtomrazpostavijo se beli kroÏniki z juho, peãenko in gibanimi, da je bilo prava slast vse to gledati, kaj ‰ele jest

»No, piti in jesti Ïe bo,« si misli siromak. »Ali kaj

s hi‰ico? Majhna in uboÏna je za tako gosposko hraPa komaj mu pride to na misel, Ïe se uborna hi‰spremeni v velik gosposki grad.

»Piti, jesti in lepo hi‰o Ïe imamo,« si spet misli smak. »Samo godcev nam ‰e manjka.«


77/274


77

Pa se oglasijo v drugi sobi godci in zagodejo, da je selje.

»Zdaj pa povabite vse moje dobre sosede. Pili in jeli in veselili se bomo toliko ãasa, dokler ne izve sam ‰ki kralj, kako dobro se nam godi.«

No, ‰e tako dolgo ni bilo treba ãakati, kakor si je msiromak, in Ïe pride pismo z rdeãim peãatom. V pismpi‰e tur‰ki kralj, naj mu siromak vrne ãudodelni narãek, ker mu je bil pred leti ukraden.

»Kar sam pridi ponj, ako je res tvoj!« Tako je odpsiromak tur‰kemu kralju.

In res: kmalu pride tur‰ki kralj. Pa ne sam, ampvso svojo vojsko.

Sosedje, ki so se gostili pri siromaku, se stra‰no stra‰ijo. Îal jim je bilo za lepo in dobro Ïivljenje.

»Kar jejte in pijte, prijatelji,« jih potolaÏi gospodar.

temi Turki Ïe sam opravim.«Pa gre in vzame bat, ter pravi: »Udri, batek!«Bat plane nad Turke in mlati vse povprek. Pred nob

no pu‰ko se ne ustavi, nobene krive sablje

Documents

Slo Pravljice e-knjiga.pdf