slo

ven

ska

filh

arm

oni

ja1.

kon

cert

voka

lni ab

on

ma

2019

/20

Hel

ena

Fojk

ar Z

up

anči

č di

rigen

tka

De circuitu aeterno 29. september 2019 ob 19.30 Dvorana Marjana Kozine Slovenska filharmonija

Zbor Slovenske filharmonije

Helena Fojkar Zupančič dirigentka

Duo ClaripianoDušan Sodja klarinetTatjana Kaučič klavir

Urška Vidic klavir

Vljudno vabljeni na predkoncertni pogovor ob 18.30.

1. koncert

vokalniabonma 2019/20

nap

oved

okto

ber 2

019

Modri 2 in izven Refleksije10. in 11. oktober 2019 ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev domOrkester Slovenske filharmonijeHossein Pishkar dirigentJaka Mihelač baritonspored Firšt | Mahler | Sibelius

Ciklus družinskih koncertov2. koncertLETNI ČASI 19. oktober 2019 ob 11.00Dvorana Marjana Kozine, Slovenska filharmonija Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije in nagrajenci Mednarodnega tekmovanja Oskar Rieding

Oranžni 2 Med velikimi in malimi24. in 25. oktober 2019 ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev domOrkester Slovenske filharmonijePhilipp von Steinaecker dirigentEnrico Dindo violončelospored Beethoven | Haydn | Schubert

Vokalni 2 in izven Iz novega sveta27. oktober 2019 ob 19.30 (predkoncertni pogovor ob 18.30)

Dvorana Marjana Kozine, Slovenska filharmonijaZbor Slovenske filharmonijeHans Leenders dirigentJurij Weiss deški sopranMonika Fele sopranMatjaž Strmole bariton Alexandra Verbitskaya harfaŠpela Cvikl tolkalaMarcel Verheggen orglespored Copland | Barber | Whitacre | Korngold | Bernstein 

8+Priporočena starost

Petr Eben (1929–2007) De circuitu aeterno | O večnem kroženju (1991–1992)

Thomas Jennefelt (1954)

Warning to the Rich | Svarilo bogatim (1977)solist Matjaž Strmole bariton

Zoltán Kodály (1882–1967) Jézus és a kufárok | Jezus in trgovci (1934)

Andrej Makor (1987)

Samo lupina smo (2019)*JesenUspavankaKer mi samo lupina smo

Wolfram Buchenberg (1962)

Ich bin das Brot des Lebens Jaz sem kruh življenja (1997)**

spo

red Katharina Haus von Escherich (1855–1916)

Auf den Bergen | V gorah*** Tanzende Mädchen | Plešoča dekleta***Maienabend | Majski večer***

Josip Ipavec (1873–1921) Zimska

France Kimovec (1878–1964)

Izgubljeni cvet

Josip Pavčič (1870–1949)

Če rdeče rože zapade sneg (1912)

Hugo Alfvén (1872–1960)

Aftonen | Večer (1942)

Antonín Dvořák (1841–1904) Z Kytice národních písní slovanskýh Iz Šopka slovaških ljudskih pesmi B 76 (1877–1878)Žal | ŽalostDivná voda | Čudna vodaDěvče v háji | Dekle v gaju

Béla Bartók (1881–1945)

Négy szlovák népdal Štiri slovaške pesmi, BB46 (1917)Hochzeitslied aus Poniky | Svatbena iz PonikovHeu-Erntelied aus Hiadel | Pesem o košnji iz HiadelaTanzlied aus Mezibrod | Plesna iz MedzibrodaTanzlied aus Poniky | Plesna iz Ponikov

* Prva izvedba, naročilo Slovenske filharmonije

** Prvič v Sloveniji

*** Prva izvedba v sodobnem času

Ustvarjal je v vseh zvrsteh glasbe in za raznovrstne sestave, od zborovskih skladb, komorne glasbe, orgelskih del, orkestrskih in koncertantnih skladb do raznovrstne cerkvene glasbe, oratorijev, kantat in opere o preroku Jeremiji, iz osebnega nagiba in potrebe, vedno s pomenljivimi, vnaprej izbranimi in utemeljenimi vsebinami ter naslovi. Pisal je za naročila najimenitnejših glasbenih ustanov, ansamblov in izvajalcev po vsem svetu. Sprva je nagovarjal v tradicionalnem zvočnem svetu, ki ga je postopoma stopnjeval in ostril, z redko izdelanim glasbenim stavkom in skoraj novoklasicističnimi skladateljskimi prijemi. S tem je dal svoji glasbi osebno barvo, prepoznavnost in posebno svežino, s katero nagovarja izvajalce in občinstvo.

Danes je Ebnova glasba zasidrana v vsakovrstne koncertne sporede in cerkveno glasbo širom stare celine in na drugih kontinentih. Izvajajo jo poklicni in prodornejši ljubiteljski ansambli in posamezniki, k njeni prepoznavnosti pa je prispeval tudi skladatelj sam, iskan organist koncertant in inventivni imporovizator. Njegove partiture smo od sredine 70. let prejšnjega stoletja spoznavali tudi na koncertih naših poklicnih glasbeni ustanov in ansamblov, posameznih solistov in nekaterih izbranih ljubiteljskih zborov. Večkrat se je mudil v Sloveniji: v žiriji Mladinskega pevskega festivala Celje, kot predavatelj, vodja tečaja orgelske improvizacije in koncertni organist, za Evropski simpozij zborovske glasbe leta 1995 v Ljubljani pa je komponiral eno od treh naročenih skladb te prireditve.

Pevsko virtuozno skladbo De circuitu aeterno (O večnem kroženju) je Petr Eben napisal na naročilo Univerzitetnega kolidža mesta Cork na Irskem in tamkajšnega mednarodnega zborovskega festivala.

Glasba uvodnega koncerta nove sezone Vokalnega abonmaja Zbora Slovenske filharmonije se prepleta in nagovarja v več smereh. V sporedu se srečujemo s češkim, švedskim, madžarskim, posredno nemškim in našim izročilom današnjega in polpreteklega časa – kot naročilo Slovenske filharmonije bomo spoznali novo slovensko skladbo – ter z zborovsko literaturo istih kultur s konca 19. stoletja, ko je romantično v glasbi odzvanjalo še daleč v 20. stoletje. Spored v prvem delu prinaša pomenljiva duhovna sporočila, v drugem delu pa uglasbeno liriko sodobnikov skladateljev in dela preoblečenih ljudskih korenin.

Petr Eben je nesporno najvidnejša in najpomembnejša osebnost češke glasbe po drugi vojni. Rodil se je na severovzhodu Češke, odraščal pa v južnočeškem zgodovinsko in kulturno pomembnem mestu Český Krumlov, ob očetu judovskih korenin, v strogem, a občutljivem katoliškem družinskem okolju, kjer se je po navadi meščanskega izročila srečal tudi z glasbo. Druga svetovna vojna in njen razplet sta zaznamovala njega in njegovo družino – preživel je grozote taborišča Buchenwald. Po vojni je ob širokem klasično- -humanističnem razgledu kasnejši poliglot v Pragi študiral klavir, violončelo, orgle in kompozicijo. Po letu 1955 je dolgo poučeval na oddelku za glasbeno zgodovino Karlove univerze. Veliko in raznovrstno je komponiral, postopoma so njegovo glasbo spoznali tudi v tujini, posebne pozornosti pa zaradi nesodelovanja s takratno komunistično oblastjo in njeno kulturno politiko ter svojega trdnega in javno izražanega svetovnega nazora ni bil deležen. Sredi 70. let je poučeval kompozicijo v Manchestru, prejel prva javna priznanja tudi v domovini – leta 1989 je postal predsednik znanega festivala Praška pomlad – in šele leta 1990 postal profesor kompozicije praške umetniške akademije.

k sp

ore

du

Temelji na iskrivem melodijskem obrazcu, ki ga skladatelj v imenitni igri kontrapunkta, ritma in metričnih preobratov, z zgostitvami in razširitvami osnovne misli – kot bi šlo za neustavljivi perpetuum mobile – stopnjuje do dramatičnega enoglasnega viška, v katerem nam z izstopajočo začetno melodijo pomenljivo sporoči, da očitno tudi v glasbi »ni nič novega«.

Thomas Jennefelt je uspešen nadaljevalec posebno prodorne generacije švedskih skladateljev – med njimi svojega neposrednega učitelja Arneja Mellnäsa –, ki so v krogu legendarnega dirigenta Erica Ericsona pomembno vplivali na razvoj sodobne zborovske glasbe po vsem svetu, in pomemben ustvarjalec svoje generacije. Študiral je na stockholmski Kraljevi glasbeni akademiji, veliko in dolgo je pel v zborih, ki jih je vodil Eric Ericson, prav tako eden njegovih akademskih učiteljev. V krogu svojih pevskih kolegov je v tradicionalnem jeziku glasbe in v smelejših, inovativnih in najdrznejših partiturah preizkusil svoje prve zborovske skladbe, ki so – ne le prve, počasi kar večina od njih – postale pomemben del sodobne zborovske glasbe. Z glasbo osebne barve se je potrdil tudi v drugih zvrsteh, čeprav je s človeškim glasom najtesneje povezan. Večkrat nagrajeni skladatelj piše raznovrstno komorno glasbo, za glas z glasbili, za orkester in kantatne skladbe. Priljubljen je njegov koncert za trobento, njegove štiri opere in druga krajša glasbeno-scenska dela so uspela ne le na švedskih odrih.

Zborovske skladbe Thomasa Jennefelta so partiture širokega slogovnega razpona, od skoraj tradicionalnega zapisa do osvobojenega raziskovanja zborovskega zvoka in meja izvajalskih zmogljivsti, za zbore a cappella in spremljavo glasbil, od motetnih skladb

na svetopisemska besedila do pomenljivo izbranih in vsebinsko močnih, včasih nenavadnih vsebin in naslovov, vedno kot premišljeno večplastno umetniško delo. Svobodo skladateljskega peresa so mu omogočili tudi izvrstni zbori, v katerih je pel in za katere je večinoma pisal, kmalu za številna naročila, tudi iz Slovenije. Posebnost njegovega opusa je niz zborovskih skladb iz 90. let 20. stoletja, ki jih je komponiral na lastna brezpomenska metrično urejena besedila, ki imajo v svoji zvočnosti še največ podobnosti z latinščino, v duhovitih, zvočno bogatih skladbah pa je s ponavljajočimi se glasbenimi obrazci skoraj minimalistično raziskoval povezanost zvenenja besedila z zvokom komponirane glasbe.

Skladbo Warning to the Rich (Svarilo bogatim) je Jennefelt napisal, ko mu je bilo 23 let, izven takrat ustaljenih okvirov, z novimi in tradicionalnimi prijemi ter rešitvami, v glasbeni obliki in vsebini osvobojeno, kot bi jo narekovala samo njena dramatična besedilna vsebina. Kot basist Komornega zbora Kraljeve glasbene akademije je sodeloval pri njeni prvi izvedbi, učinkovita in še danes izzivalna partitura pa je danes klasika sodobne zborovske glasbe.

Zoltán Kodály je že v družinskem okolju v rojstnem Kecskemétu pri prvih srečanjih z glasbo pokazal posebno zanimanje za ljudsko v njej. Kot šolar se je glasbeno razgledoval sam in kot petnajstletnik izvajal prve lastne skladbe. Po letu 1900 je v Budimpešti študiral jezike, književnost in kompozicijo ter doktoriral iz madžarske ljudske glasbe. Tesno je bil povezan s skladateljskim kolegom Bélo Bartókom in si z njim vse življenje prizadeval za obnovo in prevrednotenje madžarske, predvsem ljudske glasbe. Ob intenzivnem

komponiranju v vseh zvrsteh – do leta 1923 brez vidnejšega uspeha v javnosti – je dolga leta deloval kot profesor budimpeške glasbene akademije ter vzgojil generacije skladateljev, pedagogov in etnomuzikologov. Premišljeno je razvijal sistem glasbene vzgoje otrok in način njihovega kar najnaravnejšega ter spontanega vstopanja v skrivnosti glasbe in reda v njej. Njegove pedagoške metode imajo teoretične korenine v marsikaterem starodavnem izhodišču, presajali pa so jih tudi v druga glasbena in kulturna okolja, a različno dosledne in ne vedno ustrezne preobrazbe njegove pedagoške misli drugje niso bile enako prepričljive in uspešne kot njegova izvirna metoda.

V Kodályjevih orkestralnih, cerkvenih, zborovskih, komornih in vokalno-instrumentalnih delih zaznavamo premišljeno ravnovesje zvrsti in razpoznaven osebni pečat, ki ga določajo pogosta ljudska melodika ter predvsem značilni madžarski ritmi. Ob srečanjih z njimi čutimo, da je od pobud časa, ki ga je doživljal in zaznal, v svoj glasbeni svet sprejel le nekatere in kot ustvarjalec ostal v okviru tradicionalno sodobnega.

Motet Jézus és a kufárok (Jezus in trgovci) za glasovno razvejani mešani zbor je Kodály napisal že kot profesor na akademiji in je verjetno njegova največkrat izvajana zborovska partiura. Pozorno sledi pripovedi svetopisemskega besedila in s skoraj bachovsko doslednostjo naslika vsebino dramatične zgodbe, jo izriše z menjavo zvočno bogatih lirskih odlomkov ter ritmično prav ‚po madžarsko‘ priostrenih in zgoščenih, celo vihravih prepletov glasov; oboje z izčiščeno akordiko in najstrožje vodenim večglasjem, z močnim nabojem in čustvenim dotikom.

Andrej Makor je po študiju klavirja na glasbeni šoli in po maturi na umetniški gimnaziji v Kopru na Akademiji za glasbo v Ljubljani diplomiral iz glasbene pedagogike, kompozicije in petja ter za skladateljski opus prejel študentsko Prešernovo nagrado te ustanove. Pred dvema letoma je na konservatoriju v Padovi z odliko magistriral iz kompozicije. Kot pevec se je izpopolnjeval pri znanih pevcih in bil lavreat več pevskih tekmovanj v Sloveniji in tujini. Nastopal je na pevskih recitalih, bil solist v kantatnih skladbah in več opernih vlogah (Monteverdi, Gluck, Illo). Je avtor monografije o tržaškem skladatelju Ivanu Grbcu. Kot zborovodja se je kalil v vidnih slovenskih zborih. Od jeseni leta 2017 vodi Mešani mladinski zbor Gimnazije Koper, Moški pevski zbor Srečko Kosovel in Mešani pevski zbor Obala Koper. Sodeloval je s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, Zavodom Bunker in Komornim zborom RTV Slovenija. Je član slovenskih in mednarodnih glasbenih žirij. Poučuje na glasbeni šoli in gimnaziji v Kopru ter na gimnaziji v Piranu.

Kot skladatelj je prodrl pred dobrimi desetimi leti, večinoma s skladbami za zbore, in do danes zložil zajeten opus pretežno zborovskih, a tudi komornih, orkestralnih in glasbeno-scenskih del. Pretežno zborovske skladbe so bile nagrajene na skladateljskih natečajih v Sloveniji, Evropi in na drugi strani Atlantika. Sodeluje z izbranimi slovenskimi in vidnimi tujimi zbori, komornimi glasbeniki, pihalnimi in simfoničnimi orkestri. Makorjeve skladbe pogosto izvajajo na koncertih, festivalih in tekmovanjih doma in po svetu, njegove partiture izhajajo pri slovenskih in tujih založbah ter so zapisane na zgoščenkah.

O svojem novem delu skladatelj razmišlja: »Tu smo, preprosto preplavljeni z instagramskim poneumljanjem,

z omejenimi in praznimi informacijami, kjer razum izgublja vojno z otopelim človeštvom. Človek pa v svoji virtualnocelični utvari s svetlobno hitrostjo naivno, morda celo nezavedno, hlasta po vlogi boga in med svoje svetnike povzdiguje materialne ikone današnjega časa. Ali se še zavedamo bistva svojega obstoja? Z gotovostjo lahko trdimo le eno: vse je minljivo, kot je ubesedil Rainer Maria Rilke: ‚Denn wir sind nur die Schale und das Blatt‘ (‚Ker mi samo lupina smo in list‘). – Ob naročilu novega dela za zbor, klarinet in klavir Slovenske filharmonije in Dua Claripiano sem izbral in uglasbil tri pesmi Rainerja Marie Rilkeja, ki imajo skupno tematiko, minljivost, zato tudi naslov cikla Samo lupina smo. Povzet je iz prvega verza tretje pesmi – tretje skladbe v ciklu. Ta tudi najnazorneje nakazuje bistvo, ki sem ga skozi cikel želel izpostaviti: Jesen – umiranje, Uspavanka – smrt v prispodobi ljubezni in Ker mi samo lupina smo – žalovanje in sprejemanje dejstva o minljivosti življenja. Zboru sem dal vlogo pripovedovalca, opazovalca, nekoga, ki bdi nad nami in spremlja vsak trenutek našega obstoja. Klarinet in klavir pa sem postavil v vlogo človeka, skušal sem jima dati dušo, intuitivnost, čutenje in izraznost nas ljudi, ko smo postavljeni pred kruto usodo spoznanja minljivosti.«

Skladatelj Wolfram Buchenberg je odraščal na tradicionalni kmetiji na južnem Bavarskem, v glasbo pa je vstopil v glasbeni gimnaziji v Marktoberdorfu, kjer ga je kot glasbenika posebej zaznamovalo sodelovanje z učiteljem in zborovodjem Arthurom Großom. V Münchnu je na Visoki šoli za glasbo in gledališče študiral glasbeno pedagogiko in kompozicijo, prepeval v izbranih zborih ter za svoje delo prejel več akademskih štipendij in priznanj. Od leta 1988

na tej ugledni glasbeni univerzi poučuje ter predava na tečajih in strokovnih srečanjih širom Nemčije in v tujini.

Kot glasbenika in skladatelja ga posebej zanima zborovska glasba, čeprav komponira tudi raznovrstno komorno glasbo, za orkestre in pihalne orkestre. Kot skladatelj je prodrl leta 1993, ko je zbor münchenske visoke glasbene šole na ugledenem tekmovanju Evropske radijske zveze (EBU) Let the Peoples Sing (Naj narodi pojo) v Londonu v kategoriji sodobne glasbe z njegovima partiturama dosegel prvo mesto. Uspehu so sledila naročila iz Združenih držav Amerike, raznovrstnih naročnikov iz skladateljeve domovine in tujine, glasbenih združenj, posameznih zborov in festivalov, kjer je bil večkrat rezidenčni skladatelj, predvsem Evropskega zborovskega združenja Europa Cantat in festivalov v Marktoberdorfu (Musica Sacra International, Mednarodno tekmovanje komornih zborov). Pogosto sklada za raznovrstne cerkvene slovesnosti in vsakdanjo cerkvenoglasbeno prakso, za vse zborovske sestave, a cappella, z orglami in orkestrom. Njegove skladbe postajajo tradicionalni del sodobne cerkvene glasbe.

Pogled v Buchnebergove partiture nam odkrije svet in jezik, ki ga glasboslovje, ko si prizadeva v sodobni glasbi opisati tradicionalno, najpogosteje ohlapno imenuje »postmoderna«. Izraža se s standardnimi glasbenimi sredstvi in skladateljskimi postopki, v okviru trdicionalne akordike terčnega reda z dodanimi toni išče goste zvočne ploskve in barve, ritmična slika skladb izhaja iz besedila, saj sledi naravni metriki pripovedi, s priostrenimi, včasih presenetljivimi zvezami akordov pa dosega zanimive dramatične viške in lirske poudarke.

Skladba Ich bin das Brot des Lebens (Jaz sem kruh življenja) je četrta v nizu sicer samostojnih Štirih duhovnih spevov, ki jih je Buchenberg na besedilo spremenljivih mašni delov za pepelnično sredo komponiral pozimi 1998. Prvič je skladbo izvedel Madrigalni zbor münchenske Visoke šole za glasbo in gledališče na pepelnično sredo leta 1998 in jo naslednji dan posnel za Bavarski radio.

Življenje avstrijske skladateljice Katharine Haus von Escherich je posredno povezano z našo splošno in kulturno zgodovino, saj je družina njenega očeta Josefa Mathiasa Hausa izhajala iz takratnega Slovenj Gradca, rojstnega mesta slavnega Huga Wolfa. Josef Haus je bil poklicni upravitelj velikih posestev, zato se je družina veliko selila. Katharina se je rodila v Varaždinu, njen malo starejši brat, kasnejši veliki admiral avstro-ogrske mornarice Anton Haus, pa v Tolminu. Po očetovi smrti se je družina s petletno Katharino prek Novega mesta preselila v Ljubljano, kjer so deklico v igranje klavirja in petje uvajali osrednji glasbeniki takratne ljubljanske Filharmonične družbe. Osemnajstletna je na Dunaju na Konservatoriju Društva prijateljev glasbe študirala klavir, glasbeni stavek in kompozicijo, kjer je izpite med drugim opravljala z Gustavom Mahlerjem in njegovim kasnejšim prijateljem, danes žal pozabljenim skladateljem Hansom Rottom. Na skladateljskem tekmovanju Konservatorija je za Adagio za klavirski trio leta 1876 prejela drugo nagrado, prva nagrada pa je za znameniti Stavek za klavirski kvartet pripadla Gustavu Mahlerju.

Po poroki z matematikom Gustavom von Escherichom je živela v Gradcu, južni Ukrajini, spet

v Gradcu in nato na Dunaju. Skrbela je za družino, komponirala in bila – prištevali so jo med lepotice takratnega Dunaja – osebno vpeta v živahni salonsko- -kulturni utrip prestolnice, v družbo književnikov, likovnikov in glasbenikov, v katero je zahajala npr. tudi Mahlerjeva soproga Alma. Nastopala je kot pianistka, njeno glasbo so izvajali takrat znani solisti, orkestri in zbori, skladbe pa so bile tudi nagrajene.

Glasbeno zapuščino Katharine von Escherich – več kot 60 opusov – hrani danes arhiv dunajskega Društva prijateljev glasbe, raznovrstno cerkveno glasbo, pesmi s klavirjem, klavirske in komorne skladbe, simfonične stavke in orkestrske uverture, dva koncerta za klavir in zborovske skladbe, glasbene miniature in opuse širšega zamaha. Tri drobne skladbe za visoke glasove Auf den Bergen (V gorah), Tanzende Mädchen (Plešoča dekleta) in Maienabend (Majski večer oz. Ave Maria) nam odstirajo vrata v neznano delavnico spretne skladateljice, ki nas nagovori v duhu njenega časa, z barvito glasbo iztekajoče se romantike in kančkom findesieclovskega duha.

Josip Ipavec je zadnji glasbenik znane in v slovenski glasbi tako pomembne glasbene družine Ipavcev, zdravnikov iz Šentjurja. Županov, zdravnikov in skladateljev sin je glasbo vsrkaval že doma, se kot gimnazijec v Šentlambertu in Šentpavlu na Štajerskem in Koroškem ter kot celjski maturant uvajal v petje in orgle, spoznaval koral in Palestrino, orglal pri šolskih mašah in se poskušal v komponiranju. Ob študiju medicine v Gradcu je poglabljal znanje o glasbi, vodil pevsko društvo Triglav, komponiral ter prve skladbe objavil in javno izvajal. Uglasbil je tudi baletno pantomimo Hampelmänchen (Možiček), ki jo štejemo

za prvo slovensko baletno glasbo, in jo kasneje uspešno izvajal najprej v Gradcu, nato še v Mariboru, Ljubljani, Olomoucu na Moravskem in drugod.

Mladi doktor medicine je bil po letu 1904 dve leti zdravnik vojaške bolnišnice na Dunaju, kjer ga je v instrumentacijo uvajal takrat že uveljavljeni skladatelj Alexander Zemlinsky. Marljivo je komponiral, skladbe so izhajale v revijah in posameznih tiskih, zbore in predvsem pesmi s klavirjem, največ za kasnejšega pevca z mednarodno kariero Leona Luleka, ki ga je spoznal že v Celju. Josipove samospeve – največ je komponiral na verze Heineja in Lenaua – so izvajali tudi drugi takratni pevci mednarodnega slovesa, z njimi pa se je po stricu Benjaminu ob menjavi stoletij tesno približal najimenitnejšim stvaritvam te glasbene zvrsti. Leta 1905 so vojaškega zdravnika Josipa premestili v Zagreb, kjer je začel komponirati opereto Prinzess Tollkopf (Princesa vrtoglavka). Parituro je končal šele doma v Šentjurju, ko je leta 1907 zapustil vojsko in se preselil domov, da bi vodil ordinacijo svojega ostarelega očeta Gustava. Po letu 1909 je zbolel, opustil medicino in glasbo ter zadnjih dvanajst let preživel v duhovni osami.

Zajetni opus zborovske glasbe skladateljev Ipavcev prepogosto povezujemo samo z narodnoprebudnimi in domovinskimi vsebinami, ki prevečkrat zakrijejo absolutno vrednost te izbrane romantične glasbe. Med zborovskimi skladbami obeh stricev in nečaka ima Josipova Zimska za ženski zbor s klavirjem posebno mesto. Redko občutena in skladateljsko dovršena skladba je vredna sopotnica najimenitnejših opusov zvrsti in svojega časa.

Duhovnik, skladatelj in zborovodja France Kimovec je bil doma iz Cerkelj na Gorenjskem. V Ljubljani je leta 1902 končal študij teologije, pel novo mašo in se izpopolnjeval v arheologiji krščanstva. Študij je nadaljeval v Rimu, kjer je doktoriral, leta 1913 pa je na dunajski Visoki glasbeni šoli končal študij orgel, zborovodstva in se izpopolnjeval v kompoziciji. Opravljal je raznovrstne duhovniške službe, postal kanonik, dekan stolne župnije, nazadnje stolni prošt. Vse svoje življenje je bil ob poslanstvu duhovnika kar najširše povezan z glasbo, najtesneje s cerkveno. Poučeval je na ljubljanski orglarski šoli, ki je tudi v njegovem času usposobila večino takratnih cerkvenih glasbenikov in organistov, iz generacij Kimovčevih učencev pa je izšlo nekaj kasneje pomembnih slovenskih ustvarjalcev.

V cerkveni glasbi je največ sodeloval v ljubljanski stolnici, kot izvrsten organist in zborovodja, priložnostno tudi v drugih krajih. Kot plodovit skladatelj – zapustil je več kot 500 opusov – je ustvarjal predvsem zborovsko cerkveno glasbo in se znal uglašeno z visokimi glasbenimi merili približati praktičnim potrebam liturgične glasbe, od preproste cerkvene pesmi do motetnih skladb in maš širših razsežnosti ter koncertantnega obsega, za raznovrstne zbore brez spremljave ali z orglami, z glasbo, ki z nekaterimi izvajalsko najzahtevnejšimi partiturami ostaja pomemben del slovenskega ustvarjanja in trajni zaklad naše cerkvene glasbe. Njegovo skladateljsko pero kaže spretnega ustvarjalca, ki se je znal približati izvajalcem in namenu komponirane glasbe, vse uglašeno z visokimi skladateljskimi merili, od učinkovite enoglasne pesmi do velikopoteznega večglasja, skladatelja, ki je poznal tudi različne smeri sodobne glasbe, a vanje

ni vstopil. V svojih skladbah se je Kimovec zavestno in učinkovito oddaljil od najstrožje smeri v prvih desetletjih njegovega delovanja še močno žive cecilijanske reforme cerkvene glasbe. Bil je temeljit poznavalec gregorijanskega korala, kot izkušen organolog je pripravil dispozicije za prek 100 takrat novih, ne le slovenskih orgel, posvečal se je zvonoslovju, o glasbi je pisal v časopisih in več revijah, nekatere je tudi urejal.

V Kimovčevem opusu cerkvenih in zborovskih skladb najrazličnejših vsebin in zahtevnosti so radovedni zborovodje v zadnjem obdobju našli vrsto nadvse zanimivih, do nedavna manj znanih, celo pozabljenih partitur – mednje sodi tudi romantična glasbena freska Izgubljeni cvet –, ki jim navzočnost med izvajalci in občinstvom potrjuje izbrano mesto v antologijski knjižnici naše zborovske literature.

Skladatelj, organist in učitelj Josip Pavčič se je z glasbo srečal že doma v Velikih Laščah, ob očetu učitelju, organistu in priložnostnem skladatelju, po gimnaziji pa ga je ob študiju na učiteljišču v Ljubljani v glasbo uvajal v Ljubljani delujoči češki skladatelj Anton Nedvĕd. Na tastovo željo in pobudo je nato študiral na dunajskem konservatoriju. Leta 1901 se je z državnim izpitom, ki mu je tudi formalno omogočal vsakovrstno glasbeno delovanje, vrnil v Ljubljano in do upokojitve leta 1926 poučeval na dveh takrat pedagoško pomembnih osnovnih šolah v Ljubljani, Ledini in Vadnici, kjer so ob profesorju pedagogike Pavčiču prve pedagoške izkušnje nabirali bodoči učitelji. Tesno je sodeloval z Glasbeno matico, poučeval klavir in kontrapunkt, tudi zasebno – njegov najbolj znan učenec je bil pianist in skladatelj Marijan Lipovšek –, deloval je kot organist, priložnostno kot zborovodja,

o vprašanjih glasbe je razmišljal in pisal ter bil v utripu takratne glasbene in družabne Ljubljane ustvarjalno in vsestransko navzoč.

Komponiral je od dijaških let. Kmalu je začel objavljati v vseh takratnih glasbenih revijah in izdajah, od Cerkvenega glasbenika in Novih akordov, do Nove muzike in izdaj Glasbene matice. Izšel je iz romantično ubrane glasbe poznega 19. stoletja z mnogimi njenimi skladateljskimi značilnostmi, v njenem okviru je razvil osebno govorico z močnim čustvenim nabojem, ki je ni usmerjal v novosti glasbenega časa pred in po prvi vojni. Komponiral je največ za človeški glas, za pevca s klavirjem, za zbore vseh sestavov, od enoglasnih pesmi za otroke do mešanih zborov širokega ustvarjalnega zamaha in cerkvenih skladb, ter za klavir in orgle. Med prvimi slovenskimi skladatelji je kot prekaljeni učitelj klavirja poskrbel za pedagoško utemeljeno literaturo, namenjeno pianistom začetnikom.

V Pavčičevem opusu ob samospevih na Župančičevo liriko ter nekaterih otroških in znani božični pesmi posebej izstopa skladba za mešani zbor Če rdeče rože zapade sneg, antologijska partitura naše zborovske glasbe, skladba velikopoteznega romantičnega zamaha in močnih razpoloženj.

Švedski skladatelj, violinist in dirigent Hugo Alfvén je navdih za skladanje in svojo ustvarjalno vnemo rad povezoval z osebnim doživljanjem narave in posebnimi razpoloženji, ki so mu jih vzbudile vremenske razmere in viharji evropskega severa oz. njegove domovine. Najprej je v Stockholmu študiral violino, zasebno pa kompozicijo. Igral je v takratnem orkestru Kraljeve dvorne kapele ter nato nadaljeval s študijem violine v

Bruslju in dirigiranja v Dresdnu. Bil je odprtih oči in ušes v Parizu, Berlinu, Rimu, Španiji in na Dunaju. Komaj tridesetleten je v Stockholmu postal profesor kompozicije na Kraljevem konservatoriju, leta 1910 vodja Kraljeve kapele in bil skoraj trideset let glasbeni direktor Univerze v Uppsali. Več deset let je vodil znameniti moški zbor Orphei Drängar in nekaj drugih takrat najboljših švedskih pevskih teles. Več kot dvajset let je bil prvi dirigent Švedskega zborovskega združenja, dirigiral je orkestrom, na festivalih in koncertnih turnejah pa je do visoke starosti dodobra prekrižaril Severno Evropo, gostoval v Angliji, na Dunaju in v Ameriki.

Vmes je neutrudno skladal, v jeziku pozne in stopnjevane romantike, skladateljsko izjemno izurjen pa s široko repertoarno izkušnjo dirigenta ni segel po skladateljskih prijemih in slogih, v katere je vstopila glasba predvsem po prvi vojni. Ustvaril je zajeten opus orkestralnih del, od simfonij, programskih orkestralnih pesnitev, scenske in filmske glasbe do številnih kantat, od samospevov, klavirske in komorne glasbe do zajetnega števila izven njegove domovine verjetno najbolj znanih in priljubljenih zborovskih skladb. Med njimi je ena najznačilnejših Aftonen (Večer), zgoščena razpoloženjska slika bogatih sozvočij in barv, pozna romantika z evropskega severa.

Antonín Dvořák ni bil prvi glasbenik in skladatelj, ki si je pot v glasbo utrl sam, proti volji družinskega načrta. Opustil je misel na očetovi dobro vpeljani obrti, gostilno in mesnico, ogrel se je za orgle in klavir, spoznaval je teorijo glasbe, se zaposlil kot violist v operi in po prvih skladateljskih uspehih še

kot organist, glasbo pa poučeval kot domači učitelj. Kot skladatelj je prodrl z Moravskimi dueti, štirimi zbirkami dvospevov s klavirjem, ki jih je s klavirsko različico Slovanskih plesov Johannes Brahms priporočil svojemu založniku Simrocku, omogočil pa mu je tudi štipendijo. V osem let starejšem Brahmsu je mladi Dvořák vse življenje videl vzornika, a globoko v zavesti lahko kasneje, pri že zrelem in slavnem skladatelju, v tem spoštovanju zaznamo tudi drobne sledi neškodljive in preveč samokritične zavisti, ko je upravičeno občudoval Brahmsovo neverjetno spretnost pri razvijanju glasbene misli in delu z njo, predvsem pri razreševanju vprašanj metrike. A Dvořák je to vprašanje in svoje glasbene ‚sence‘ obrnil sebi v prid. Tridesetleten je zapustil orkester in se posvetil samo komponiranju – za svoje skladateljsko delo je prejemal avstrijsko plačo –, leta 1890 pa je postal profesor kompozicije na praškem konservatoriju in kasneje njegov vodja. V Angliji je doživljal sijajne uspehe, tri leta pa je preživel na ameriški vzhodni obali in v New Yorku vodil Nacionalni konservatorij. Predaval je in komponiral, kot skladatelja so ga sijajno sprejeli.

Dvořákove hitro nastajajoče skladbe so postajale zelo priljubljene. Njegove simfonije, posebej zadnje tri, Slovanski plesi, obe serenadi in druge skladbe za orkester, koncerti, predvsem tisti za violončelo, nedosegljivi Trio, Klavirski kvintet in godalni kvarteti, množica iskrivih glasbenih miniatur, raznovrstne pesmi s klavirjem in opere z Rusalko na čelu, kantate in oratoriji, maša in rekviem ter malodane vse ponotranjene duhovne skladbe, ob njih mične skladbe za zbor, so postale pojem in so še danes eden vrhov poznega 19. stoletja. Svojo glasbo pa je Dvořák še dodatno zaznamoval. Dal ji je osebno, ‚češko‘, vsakomur prepoznavno barvo. To skrito značilnost,

zaradi katere je Dvořák v glasbi pravzaprav pojem, si zaman prizadevamo opredmetiti z besedo.

Šopek slovaških ljudskih pesmi za moški zbor s klavirjem je komponiral na prelomu let 1877 in 1878 na slovaška ljudska besedila. Klavirski stavek je izvirno napisal za enega pianista, za izdajo pa je skladbe za klavir štiriročno pripravil Dvořákov prijatelj Josef Zubatý.

Béla Bartók sodi med nekaj izbranimi slavnimi imeni madžarske glasbe brez dvoma med najpomembnejše evropske skladatelje prejšnjega stoletja. Brez njegovega opusa, osebnega pogleda na glasbo, odnosa do ljudske glasbe, ki jo je v vseh zvrsteh tako občutljivo prenesel v svet umetnega, bi bilo glasbeno izročilo 20. stoletja bistveno siromašnejše in predvsem prikrajšano za samosvoj pogled in osebni odnos do tonskega sveta. Že takoj po študiju v Budimpešti in še preden je leta 1907 postal profesor klavirja tamkajšnje akademije je začel sistematično zbirati in popisovati ljudsko glasbo. S tem se je intenzivno ukvarjal skoraj vse do druge vojne, ko je emigriral v Ameriko. Na popotovanjih po številnih, tudi najobrobnejših območjih širše domovine je poskrbel ne le za notni zapis, ampak je že zgodaj zapisoval tudi na voščene valje. Ob preučevanju ljudskih melodij in ritmov, ki so se vanj vedno globlje utapljali, je zorela tudi njegova skladateljska govorica. S poznavanjem glasbe Stravinskega, Schönberga in Hindemitha je svoj opus zaznamoval z intenzivnim prepletanjem glasov in ritmov, ki skupaj ustvarjajo posebna, marsikdaj zelo ostra, skoraj prvinska sozvočja. Pianistično kariero je v Ameriki nadaljeval, a je tudi zbolel in nekaj mesecev po koncu druge vojne v New Yorku umrl.

Bartóka kot skladatelja prepoznamo v operi in baletni glasbi, v antologijskih delih za orkester, od suit, divertimenta, solističnih koncertov do Koncerta za orkester in Glasbe za godala, čelesto in tolkala. S svojo tonsko barvo je podpisal tudi vso svojo raznovrstno solistično in komorno glasbo od miniatur do kvarteta, v kateri lahko še jasneje prepoznamo korenine ljudskih občutij in barv. Popisano izvirno ljudsko pesemsko izročilo je nekajkrat preobrazil za zbore vseh zasedb. Kot v celotnem opusu tudi v zborovski glasbi posredno izvemo o drugem Bartókovem poklicu, o mojstru klavirja. Štiri slovaške pesmi so pravzaprav študija, kako značajsko raznorodne ljudske napeve vsebinsko podpreti s solističnim klavirjem in jim dodati novo razsežnost.

Petr Eben

De circuitu aeterno Prd 1,4-10

Nihil sub sole novum.Generatio praeterit et generatio advenit, terra autem stat in aeternum.Oritur sol et occidit sol, ad locum suum revertitur. Ibi renascens gyrat per meridiem [et flectitur] ad aquilonem.Lustrans universa in circuitu pergit spiritus, et in circulos suos revertitur.Omnia flumina intrant in mare, et mare non reduntat.Ad locum unde exeunt flumina revertuntur ut iterum fluant.Cincae res difficiles; non potest eas explicare homo sermone.Non saturatur oculus visu, nec auris auditu impletur.Quid est quod fuit? Ipsum quod futurum est. Quid est quod factum est? Ipsum quod faciendum est. Nihil sub sole novum.

Thomas Jennefelt

Warning to the Rich Jak, 5,1-6; 4,9

Come on you wealthy, weep and cry about the miseries that are coming upon you.

O večnem kroženju Standardni prevod Svetega pisma

Nič ni novega pod soncem.Rodovi odhajajo, rodovi prihajajo, svet pa vedno ostaja.Sonce vzhaja, sonce zahaja, hiti proti svojemu kraju, kjer vzhaja.Veter piha proti jugu in se obrača proti severu,obrača se, obrača in piha, veter se vedno znova obrača.Vse reke tečejo v morje, a morje se ne prenapolni,v kraj, kamor reke teko, tja teko vedno znova.Vse reči ali besede so utrujajoče, človek jih ne more razložiti.Oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem.Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem.

Svarilo bogatim Standardni prevod Svetega pisma

No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas.

Your hoarded wealth has decayed and your clothes have become motheaten:

Your gold and silver are covered with rust and their rust shall be evidence against you. As fire, that you have stored up for the last days,it will consume your flesh.

See! The pay of the workmen that mowed your fields, which you have with held from them, is crying out and the cries of the reapers have entered the ears of the Lord!

You have been living an easy life on the earth, you have given yourselves up to pleasures, you have fattened your hearts in a day of slaughter.

You have condemned, you have murdered the upright, without his resisting you.

Be miserable and grieve and cry. Let your enjoyment be turned to dejection and your laughing to sorrow.

Come on you wealthy!

Zoltán Kodály

Jézus és a kufárok Po Jn 2,13-16; Mr 11,17-19

Elközelge húsvet és felméne JézusJeruzálembe a templombaÉs ott találá ökrök, juhok, galambok árusait,És ott terpeszkedtek a pénzváltók.És kötélböl ostort fonván kihajtá öket a templomból,Mind az ökröket, mind a juhokat, mind kihajtáKavarog a barom, szalad a sok juh,Szalad a sok árus, kavarog a barom.És a pénzváltók pénzét szerteszórá,És asztalaikat feldönté.És a pénzváltók sok pénzét szerteszórá,És kötélböl ostort fonván kihajtá öket a templomból,És a galambok árusinak mondá:Vigyétek el ezeket innét!Ne tegyétek atyám házát kereskedés házává!Amazoknak mondá:

Vaše bogastvo je preperelo in vaša oblačila so požrli molji.

Vaše zlato in srebro je zarjavelo in njuna rja bo pričala zoper vas ter razjedla vaše meso kakor ogenj. V zadnjih dneh ste kopičili zaklade.

Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem,kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami.

Razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in za dan klanja zredili svoja srca.

Pravičnega ste obsodili in ubili –ni se vam upiral.

Začutite svojo nesrečo, žalujte in jokajte; vaš smeh naj se spremeni v žalost in veselje v potrtost.

No, bogataši!

Jezus in trgovci Po Standardnem prevodu Svetega pisma

Bližala se je judovska pashain Jezus je šel v Jeruzalem.V templju je našel prodajalce volov in ovac in golobov in menjalce, ki so sedeli tam.In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred.Kako zdaj teče drobnica in hiti govedo in drobnica!Vsa množica trepeta!Človek in živina v gručah divje bežita iz templja!Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize,prodajalcem golobov pa rekel:»Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!«Učil je in jim rekel:

Írva vagyon: az én házam imádságnak házaMinden népek közt.Ti pedig mivé tettétek?Rablók barlangjává!Hallván ezt a föpapok és irástudókEl akarák öt veszteni, el akarák öt veszteni,El akarák öt veszteni, mert féltek vala töle,Mivelhogy az egész nép úgy hallgatá Öt.

Andrej Makor

Samo lupina smoRainer Maria Rilke (1875–1926)

Prevedel Kajetan Kovič

JesenKakor od daleč pada list na list,kot da na nebu rumene vrtovi;vsi padajo z zanikanjem v očeh.

In težka zemlja pada po nočeh,v samoto pada iz vseh daljnih zvezd.

Vsi padamo. Ta roka, te oči.Vsem je zapisan padec: neizbežno.

A Eden je, ki neizmerno nežnoto večno padanje v rokah drži.

UspavankaBoš nekoč, če te izgubim,v tuji noči mogla spati,ne da se kot lipa nadtenagnem in zašelestim?

Ne da svoj samotni glaskot oči na tvoje roke,tvoje prsi, tvoje bokepoložim, na tvoj obraz.

Ne da te na robu snaskrijem in pustim te samokakor velik vrt z omamoiz melis in badjana.

Ali ni pisano: »Moja hiša naj bo hiša molitve za vse narode,vi pa ste iz nje nanaredili razbojniško jamo.«Ko so to slišali veliki duhovniki in pismouki,so iskali način, kako bi ga umorili.Bali pa so se ga, ker je vse ljudstvo strmelo nad njegovim naukom.Ko se je zvečerilo, je odhajal iz mesta.

Ker mi samo lupina smoKer mi samo lupina smo in list.Velika smrt, ki sredi nas zori,je sad, ki vse krog njega se vrti.

Zaradi nje se zdramijo dekletain stopijo iz lutnje kot drevoin si želijo dečki v moška leta;in ženske so z mladeniči zaupnein zgodnjo plahost jim odvzamejo.Zaradi nje vse videno ostaja,kot večno, pa čeprav je že prešlo, – vsak, ki je zidal in se gnal, obdajaljo je kot svet, zamrzoval in tajalin kakor veter plahutal nad njo.Topline src, možganov beli žarso v njej, zorečem sadu potopljeni, –zanj jatam tvojih angelov ni mar,ker zanje vsi sadovi so zeleni.

Wolfram Buchenberg

Ich bin das Brot des LebensPs 1,2; Jn 6,35; Jn 6,51

Wer über die Weisung des Herrn nachsinnt bei Tag und Nachtbringt seine Frucht zur rechten Zeit.

Ich bin das Brot des Lebens,wer zu mir kommt, wird nie mehr hungernund wer an mich glaubt, wird nie mehr dürsten.

Ich bin das lebendige Brot.Wer von diesem Brot isst, wird in Ewigkeit leben.

Jaz sem kruh življenjaPo Standardnem prevodu svetega pisma

Kdor premišljuje Gospodovo postavo podnevi in ponoči,vse, kar dela, uspeva.

Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.

Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes.Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj.

Katharina Haus von Escherich

Auf den BergenMarie von Najmayer

In Bergen zu weilen, in blühender Welt,den rauschenden Strömen der Alpen gesellt,mit Künheit erklimmen die stolzesten Höh’n,von welchen dir Erde scheint doppelt so schön.

Die Täler zu schauen im lächelnden Grün,im Schatten der Sonne die Felsen erglüh’n,den Schöpfer zu preisen aus innerster Brust,welch’ lautere Freude, welch’ innige Lust!

Tanzende Mädchen Marie von Najmayer

Schlinget ihr Schwestern den munteren Reigen,Fröhlichen Herzens, mit sorglosem Sinn,Schwebet, als hättet ihr Flügel zu eigen,Schwebet gleich wehenden Lüften dahin!

Lachender Jugend und blühenden Lebens freut euch,denn schwindets, so kehrts nicht zurück, Quält euch mit Grillen nicht thöricht vergebens,Unschuld und Jugend, nur Freiheit ist Glück.

Lächelt, wie Blumen, dem Frühling entgegenFlieget den Klängen, den heiteren nach!Kindliche Herzen krönt himmlischer Segen,Liebliche Schwestern, nur Freude sei wach!

Maienabend

Ave Maria, gratia plena, Dominus tecum; benedicta tu in mulieribus, et benedictus fructus ventris tui, Jesus. Sancta Maria, Mater Dei, ora pro nobis peccatoribus, nunc et in hora mortis nostrae. Amen.

V gorahPrevedel Tomaž Faganel

Se v gorah muditi, en sam tam je cvet,šumečih potokov je poln alpski svet,se drzno povzpeti na strme vrhé,od koder se vidi lepota zemljé.

Pogledati še po zelenih doleh, po sončnih pečinah in skalnih poteh,zahvaliti Stvarniku se iz srca, notranje veselje to vsakemu da.

Plešoča dekletaPrevedel Tomaž Faganel

Sestre, živahno vse v kolo stopite,srce veselo, brezskrbno naj bo,kakor na krilih visoko letite,z vetričem dvignite se pod nebo.

Smej se, mladina, vesêli življenja,ki mine, ne bo ga nazaj,naj vas ne mučijo muhasta mnenja,mladost in nedolžnost, svoboda je raj.

Kot rože se smejte pomladi naproti,slêdite zvokom, ki slišite jih!Srca otroška naj Bog blagoslovi,sestrice ljubke, vesel naj bo dih.

Majski večer Molitev

Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.Amen.

Josip Ipavec

ZimskaNeznani pesnik

Že v rahlo meglico skrit je gajin ni še sonce zlato zatonilo;o, glej, srce, poglej in spoznaj,veselje tvoje zdaj je minilo.

In najsi bi kot siv žerjavvzletelo prek morja v vsemir,miru ne bi našlo nikjer,nikjer ne bi tvoj sen ostal.

Poglej samo ta ljubi svet,povsod, kjer prej so ptice pele,povsod sanje, mir razpet,in loke vse so onemele.

Prihaja zima, tožni čas,po dnevih sončnih, dnevi ledeni;prekmalu sreče zvenel je kras,zašli ljubeči žarki njeni.

Franc Kimovec

Izgubljeni cvetSimon Gregorčič (1844–1906)

Sinoči je pelako slavček ljubo,zakaj pa je danesrosno nje oko?

Sinoči cvetoča,rdeča ko kri,zakaj pa ji danesobrazek bledi?

Imela je vrtec,oj vrtec krasan,ko davi je vstala,bil cvet je obran.

Oh, cvetje je rahlo,čez noč se ospe;a žal je še menipo njem, o dekle!

Tja doli po poljupa stopa nekdo,on cvet je potrgal,zdaj uka glasno!

Josip Pavčič

Če rdeče rože zapade snegMilan Pugelj (1883–1929)

Če rdeče rože zapade sneg, pa rože barvo izgube, povesijo glave, ovenejo, ovenejo, se posuše.

In ko je pomlad, spet rože cveto, a druge so rože to; če je prve kdaj ljubilo srce, ne bo drugih nikdar tako …

Hugo Alfvén

AftonenHerman Sätherberg (1812–1897)

Skogen står tyst, himlen är klar.Hör, huru tjusande vallhornet.lullar.Kvällsolns bloss sig stilla sänker,Sänker sig ner uti den lugna, klara våg.Ibland dälder, gröna kullareko kring neiden far...

Antonín Dvořák

Z Kytice národních písní slovanskýh

ŽalTravička zelená, kadě já chodievám,lebo ju já často slzami polievám.Ústa mi zpievajú, oči sa mi smějú,ale od srdéčka slzy sa mi lejú.

Nie proto si zpievám, bych bola veselá,ale proto zpievám, bych žiale zabola.Žiale moje, žiale smutné, osiralé, ako ta rosička na zelenej trávě.Ještě tu rosičku větriček oduje,a mňa zarmúcenú nik něpolutuje!

Divná voda Na tom našem dvoře, to je voda, Bože!Kdo se jí napije, zapomnět nemože.

Napil se jí, napil, šohajíček zrána; nemohel zapomnět do svatého Jana.

Do svatého Jana, do svaté Trojice,nemohel zapomnět své švarné dievčice.

Děvče v háji Viděu som dievčatko po háji zelěnom,čo mu těkly slzy po líčku červenom,

Večer Prevedel Ambrož Bajec Lapajne

Gozdovi so tihi, nebo jasno.Čuj, kako očarljivi ovčji rog uspava.Soj večernega sonca še kar usiha,spusti se v miren krasen val.Občasno doline, zeleni gričiodmevajo po deželi ...

Iz Šopka slovaških ljudskih pesmiPrevedla Jana Šnytová

Žalost Travica zelena, koder hodim,s solzami jo pogosto močim.Usta mi pojo, oči se smejo,iz srčka pa mi solze teko.

Ne pojem, ker bi se veselila,pojem, da bi žalost pozabila.Žalost moja, žalost bridka, sirota,kot je na zeleni travi rosa;travico vsaj vetrček zamaje,moje gorje nikogar ne gane!

Čudna vodaNa tem našem dvorišču,kakšna voda, bože mili!Kdor se je napije,ne more pozabiti.

Napil se je, napillepi fantič davi;do šentjanževega ni mogel pozabit’.

Do šentjanževega,do svete Trojice,ni mogel pozabit’svoje zale device.

Dekle v gajuV gaju zelenem sem videl dekletce,po licu rdečem so mu solze tekle,

žalostno plakala i lomila ruce,němohla ukrotiť svoje smutné srdce.

Ztratila som poklad od srdéčka mého,ako ta hrdlička, čo ztratí milého,keď sa jej chce píti, lětí na studničku,trepoce krídlama, zamútí vodičku.

Béla Bartók

Négy szlovák népdal

Hochzeitslied aus PonikyZadala mamka, zadala dcéru daleko od sebe,zakázala jej, prikázala jej:»Nechod’ dcéro ku mne!«»Ja sa udelám ptáčkom jarabým,poletím k mamičke,a sadnem si tam na zahradečku, na bielu laliju.Vyjde mamička: – Čo to za ptáčka, čo tak smutne spieva?Ej, hešu, hešu, ptačku jarabý, nelámaj laliju!– Ta daly ste mňa za chlapa zléhodo kraja cuzdieho;veru mne je zle, mamička milá,so zlým mužom byti.«

Heu-Erntelied aus Hiadel Na holi, na tej širočineved’som sa vyspala, ako na perine.Už sme pohrabaly, čo budeme robit’?S vŕšku do doliny budeme sa vodit’.

Tanzlied aus Medzibrod Rada pila, rada jedla, rada tancovala,ani si len tú kytličku neobranclovala.Nedala si štyri groše ako som ja dala,žeby si ty tancovala, a ja žeby stála.

Tanzlied aus Poniky Gajdujte, gajdence, pôjdeme k frajerce!Ej, gajdujte vesele, ej, že pôjdeme smele!Zagajduj, gajdoše! Ešte mám dva groše:ej, jedon gajdošovi, a druhý krčmárovi.To bola kozička, čo predok vodila,ej, ale už nebude, ej, nôžky si zlomila.

žalostno je jokala, z rokami lomila, svojega tožnega srca ni ukrotila.

Izgubila sem zaklad svojega srcakot grlica, ki ljubega izgubi, če bi rada pila, prileti na vodnjak,frfota s perutmi in vodico skali.

Štiri slovaške pesmiPrevod neznanega avtorja

Svatbena iz PonikovOmožila je mati, omožila hčer v daljne kraje,ukazala ji je: »Hči, ne vračaj se domov!«»Spremenila se bom v ptico jerebico in poletela k mamici,sedla bom tja v vrtiček na belo lilijo.Ko bo prišla iz hiše mamica in rekla: – Katera ptičica pa poje tako žalostno?Ej, ptica jerebica, odleti proč, ne lomi lilije. – Dali ste me slabemu možu v daljni kraj,težko mi je, mamica, živeti z zlim možem.«

Pesem o košnji iz HiadelaNa tej jasi, na tej livadisem se naspala kot na pernici.Seno smo že posušili, kaj bomo zdaj počeli?Z vrha v dolino se bomo sprehodili.

Plesna iz MedzibrodaRada pila, rada jedla, rada je plesala,rada je plesala, niti venčka ni poškodovala.»Nisi dala štirih grošev, kot sem jih jaz dala, da bi ti plesala, jaz pa, da bi stala.«

Plesna iz PonikovGodite goslice, gremo k dekletu!Hej, hej, je veselo! Šli bomo korajžno.Zagodi, godec!Še dva groša imam,enega dam godcu, drugega pa krčmarju.To je bila kozica, ki nas je vodila,pa ne more več, nožice je polomila.

naročenimi skladbami bogati našo glasbeno dediščino, z izborom in izvedbami pogumno išče inovativnih poustvarjalnih poti, pri svojem delu navdušuje in motivira ter predava in sodeluje v slovenskih in mednarodnih žirijah. Posnela je več odmevnih plošč in za svoje delo prejela več pomembnih javnih priznanj. Umetniško pot Helene Fojkar Zupančič posebej zaznamujejo njeni največji glasbeni uspehi: absolutna zmaga na tekmovanju zborov Evropske radijske zveze (EBU) Naj narodi pojo leta 2009 v Oslu, kjer je z Dekliškim zborom sv. Stanislava zastopala Slovenijo, isti zbor je pod njenim vodstvom leta 2017 kot prvi slovenski zbor koncertiral na Svetovnem simpoziju zborovske glasbe (WSCM) Mednarodnega združenja za zborovsko glasbo (IFCM) v Barceloni, februarja letos pa je ob gostovanju po Severni Ameriki na povabilo Združenja ameriških zborovskih dirigentov (ACDA) nastopila med izbranimi glasbeniki, udeleženci 60. kongresa tega združenja v Kansas Cityju.

Helena Fojkar Zupančič je glasbo študirala v Ljubljani in se v dirigiranju izpopolnjevala v tujini. Na Akademiji za glasbo je diplomirala na Oddelkih za petje in glasbeno pedagogiko. Dela kot dirigentka zborov in učiteljica vokalne tehnike na Škofijski klasični gimnaziji Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani, saj v vzgoji mladih pevcev vidi svoje osrednje poslanstvo. Pri delu z zbori, ki jih vodi, namenja posebno pozornost oblikovanju zdravega, jedrnatega in estetskega zvoka ter celovitosti in prepričljivosti odrskega nastopa. Vodi Zbor sv. Nikolaja Litija in Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije, s katerima sega po slogovno pestrem, a večinoma klasičnem zborovskem repertoarju, ter 130-članski (Z)mešani zbor Škofijske klasične gimnazije Ljubljana, s katerim izvaja predvsem popularno glasbo, spiritual, gospel in glasbo iz muzikalov. Nastopa na koncertih doma, širom Evrope in onstran Atlantika, na tekmovanjih doma in v tujini sega po najvišjih mestih, njene izvedbe so deležne posebnih priznanj žirij, na več pomembnih tekmovanjih pa je bila izbrana za najboljšo dirigentko. Med letoma 2004 in 2015 je štirikrat sovodila projektni Slovenski otroški zbor, snemala in nastopala s Komornim zborom RTV Slovenija, sodelovala z zborom in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pri izvedbi kantatne glasbe in dirigirala Zboru Slovenske filharmonije. Njeni inventivni sporedi so plod sistematičnega raziskovanja literature, z izbrano glasbo sestavlja zanimive glasbene celote, z novimi, tudi

dir

igen

tka

ambasadorja slovenske glasbe, saj na vsakem koncertu izvajata sodobne slovenske skladbe. Na Svetovnem srečanju klarinetistov leta 2011 v Los Angelesu in dve leti pozneje v Assisiju sta predstavila skladbe Lebiča, Matičiča, Jake Puciharja in Kreka, 20-letnico delovanja sta praznovala s koncerti v Ljubljani in Mariboru ter v Celju s Celjskim godalnim orkestrom, jeseni 2016 pa sta na povabilo Združenja nemških klarinetistov nastopala v Mainzu. Leta 2016 sta povabila slovenske skladatelje, da po ljudskih napevih ustvarijo nove skladbe. Tako je čez leto izšla plošča s skladbami Makorja, Goloba, Habeta, Missona, Šavlija, Katarine Pustinek Rakar, Helene Vidic in Tadeje Vulc, ki je bila odlično ocenjena doma ter v revijah The Clarinet Magazine in Rohrblatt. Del glasbene vsebine plošče sta poleti leta 2017 predstavila na Svetovnem srečanju klarinetistov na Floridi, jeseni tega leta pa sta na festivalu Kogojevi dnevi in v Koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev izvedla novitete Nine Šenk, Alda Kumarja, Vitje Avsca in Roberta Kampleta. Julija lani sta sodelovala na festivalu ClarinetFest v belgijskem Ostendeju. Tatjana Kaučič in Dušan Sodja sta člana Slovenske filharmonije, Dušan se posveča tudi pedagoškemu delu in od leta 2014 igra na glasbila nemškega izdelovalca Schwenk & Seggelke.

Pianistka Tatjana Kaučič in klarinetist Dušan Sodja sta Duo Claripiano ustanovila leta 1994, ko ju je ob ljubezni povezala tudi glasba. Sta diplomanta ljubljanske Akademije za glasbo, izpopolnjevala sta se na Univezi za glasbo Mozarteum v Salzburgu, kjer sta magistrirala in kasneje sodelovala s priznanimi mentorji Božidarjem Tumpejem, Ivo Petrićem in na Visoki šoli za glasbo v Kölnu s pianistom Anthonyjem Spirijem. Koncertna pot ju je razen po domovini vodila od Los Angelesa, Stockholma, Edinburga, Salzburga in Prage do Beograda, Assisija, Madrida in Erevana. Nastopala sta na festivalih v Edinburgu in Ljubljani, na festivalu Koroško poletje, na Akademiji za komorno glasbo v Montepulcianu in na Mednarodnem glasbenem festivalu v Erevanu. Plod sodelovanja s slovenskimi skladatelji so številne nove skladbe za ta duo. Njuna prva plošča s skladbami klasikov 20. stoletja je bila leta 2000 v reviji BBC Music Magazine deležna odličnih kritik. Diskografijo sta dopolnila leta 2004 s posnetki partitur slovenskih skladateljev Ramovša, Petriča, Kreka, Firšta in Jake Puciharja, leta 2012 je izšla plošča s sonatami Saint-Saënsa, Schumanna in Brahmsa, ob 20-letnici delovanja dua pa zgoščenka z deli sodobnih slovenskih in tujih skladateljev Finzija, Lipovška, Rančigaja, Pendereckega, Debussyja, Matičiča, Lebiča in Lutosławskega. Spomladi leta 2011 sta sodelovala z Mendelssohnovo hišo in Društvom Edwarda Griega v Leipzigu. Tatjano in Dušana so slovenski skladatelji poimenovali

duo

Pianistka Urška Vidic je svojo glasbeno pot začela v Litiji na tamkajšnji glasbeni šoli, študij klavirja nadaljevala na ljubljanski Srednji glasbeni in baletni šoli in diplomirala iz klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Leta 2002 je bila štipendistka Wagnerjevega sklada, leta 2007 pa je prejela priznanje Slavka Gruma. Med letoma 2007 in 2013 je bila umetniška sodelavka – korepetitorka Akademije za glasbo v Ljubljani, zdaj pa deluje na glasbeni šoli v Zagorju ob Savi, kjer je ob poučevanju klavirja pianistka korepetitorka učencev instrumentalistov, pevcev in zborov, v okviru šole in na raznovrstnih glasbenih tekmovanjih. Kot pianistka in organistka sodeluje s priznanimi glasbeniki, instrumentalisti, pevci in zbori ter je pianistka številnih poletnih glasbenih tečajev.

pia

nist

ka

Vocal 1

De circuitu aeterno29 September 2019, at 7.30 pm (preconcert talk at 6.30 pm)

Marjan Kozina Hall, Slovenian Philharmonic

Slovenian Philharmonic Choir

Helena Fojkar Zupančič conductor

Duo Claripiano: Dušan Sodja clarinet, Tatjana Kaučič piano

Urška Vidic piano

Petr Eben: De circuitu aeterno

Thomas Jennefelt: Warning to the Rich

Zoltán Kodály: Jézus és a kufárok

Andrej Makor: Samo lupina smo*

Wolfram Buchenberg: Ich bin das Brot des Lebens**

Katharina Haus von Escherich: Auf den Bergen*** Tanzende Mädchen*** Maienabend***

Josip Ipavec: Zimska

France Kimovec: Izgubljeni cvet

Josip Pavčič: Če rdeče rože zapade sneg

Hugo Alfvén: Aftonen

Antonín Dvořák: Z kytice národních písní slovanských

Béla Bartók: Négy szlovák népdal

* Premiere performance, commissioned by the Slovenian Philharmonic

** Slovenian premiere

*** Premiere performance in modern times

The music of the opening concert of the new season of the Slovenian Philharmonic Choir’s Vocal Subscription Series intertwines and addresses the audience in multiple ways. In the programme, we encounter the Czech, Swedish, Hungarian, German (indirectly), and Slovenian tradition of today and the recent past, including a new Slovenian composition commissioned by the Slovenian Philharmonic. We also engage with the choral repertoire of the same cultures from the end of the nineteenth century, when Romanticism reverberated in music well into the twentieth century. The first part of the programme conveys meaningful spiritual messages, while the second part contains settings of lyrics by the composers’ contemporaries, as well as works rooted in folk music. Some of the compositions will be heard on the Slovenian stage for the first time, including three pieces for female choir by the as yet unrecognised composer Katharine Haus von Escherich, who had roots in Slovenj Gradec, and was Hugo Wolf’s life partner and a study colleague of Gustav Mahler. The selected programme will be brought to life with the choir on stage by conductor and mezzo-soprano Helena Fojkar Zupančič, who has demonstrated her musical abilities many times in Slovenia and on demanding foreign stages with the St Nicholas Choir of Litija and the St Stanislav Diocesan Classical Grammar School Girls Choir.

Zbor Slovenske filharmonije je na začetku sezone požel navdušen odziv številnega občinstva na gradu Plešivec na avstrijskem Koroškem. Povabljeni smo bili na Festival stare glasbe Trigonale, ki že 16 let utira pot glasbi zgodnejših obdobij. Skupaj s festivalskim baročnim orkestrom smo pod vodstvom dirigenta Konrada Junghänla izvedli delo Georga Friedricha Händla Jephta. Z odličnimi solisti, mednarodnim orkestrom in velikim zborovskim deležem pri poustvaritvi tega dela je na gradu Plešivec aplavz z ovacijami odzvanjal daleč naokrog. Zbor je pripravila dirigentka Jerica Bukovec.

novi

ce

Zbor

a S

love

nske

filha

rmon

ije

Kogojevi dnevi 2019

Zbor bo pod vodstvom Gregorja Klančiča 11. oktobra 2019 gostoval v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici z deli slovenskih skladateljev na besedila slovenskih pesnikov. Večer bo obarvan primorsko, zboru se bosta pridružila pianistka Tatjana Kaučič in flavtist Matej Grahek.

30,00 €*

Študentskiod 1. do 15. oktobra 2019 od 11. do 13. in od 15. do 17. ure

www.filharmonija.si

blagajna Slovenske filharmonije Kongresni trg 10, 1000 Ljubljana T 01 24 10 800, F 01 24 10 900 E info@filharmonija.si https://filharmonija.kupikarto.si/

* Cena 30 € velja za sedeže II. kategorije.

Pogoj je študentski oz. dijaški status.

Štirje koncerti iz različnih abonmajev Slovenske filharmonije: modri 4, vokalni 5, oranžni 7, modri 8

VPIS abonmajev 2019/20

Modri 4 Hommage á Mozart28. november 2019 ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev domOrkester Slovenske filharmonijeOlari Elts dirigentEldbjørg Hemsing violinaspored Smirnov l Šostakovič l Silvestrov l Mozart

Vokalni 5 Danes in nekoč5. februar 2020 ob 19.30Dvorana Marjana Kozine, Slovenska filharmonijaZbor Slovenske filharmonijeMarko Ozbič dirigentMonika Fele sopranNN altMaja Rome violaAlexandra Verbitskaya čelestaŠpela Cvikl tolkalaBaročni inštrumentalni ansambelspored Feldman l Ozbič l Monteverdi

Oranžni 7 La Passione9. april 2020 ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev domOrkester Slovenske filharmonijeZbor Slovenske filharmonijeGyörgy Győriványi Ráth dirigentRinnat Moriah sopranRoman Payer tenorMiran Kolbl violinaspored Haydn l Beethoven

Modri 8 Simfonija Alp14. maj 2020 ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev domOrkester Slovenske filharmonijePhilipp von Steinaecker dirigentBlaž Šparovec klarinetspored Škerjanc l Debussy l Copland l Strauss

abonma 2019/20

Ciklus družinskih koncertov 2019/20

Vstopnice: blagajna Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10, Ljubljanamed delavniki od 11. do 13. in od 15. do 17. ure ter uro pred koncertom T +386 1 24 10 800, E info@filharmonija.siSpletna prodaja: https://filharmonija.kupikarto.si/

Cena vstopnice posameznega koncerta: 5 €

www.filharmonija.si

2. koncert19. oktober 2019 ob 11.00  Dvorana Marjana Kozine Slovenska filharmonija

LETNI ČASI

Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije in

nagrajenci Mednarodnega tekmovanja Oskar Rieding

Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, ki ga sestavljajo člani Orkestra Slovenske filharmonije, bo gostil zmagovalce 3. Mednarodnega tekmovanja za mlade glasbenike Oskar Rieding iz Rusije, Združenih držav Amerike, Singapurja in Češke. Skupaj z ansamblom bodo najboljši mladi violinisti zaigrali štiri Vivaldijeve violinske koncerte, zbrane pod skupnim naslovom Letni časi: Jesen, Zima, Pomlad, Poletje. Koncert bomo pospremili z zanimivim komentarjem. Antonio Vivaldi je violinske koncerte napisal na štiri lastne sonete, v katerih je opisal naravo skozi letne čase in v glasbi slikovito zvočno upodobil njihove značilnosti.

8+Priporočena starost

Če želite prejemati redna e-obvestila o programu Slovenske filharmonije, sporočite svoj e-naslov na info@filharmonija.si.

Koncertni list Slovenske filharmonije, Vokalni abonma, št. 1Izdala: Slovenska filharmonijaDirektorica: Marjetica MahneUmetniški vodja ZSF: Borut SmrekarAvtor spremnega besedila koncerta, urednik življenjepisov in besedil skladb: Tomaž FaganelJezikovni pregled in sourednica besedil skladb: Tanja SvenšekOblikovanje: Futura DDB, d.o.o.Prelom: Vlado TrifkovičFotografija na naslovnici: Tania MandelloTisk: Birografika Bori, LjubljanaNaklada: 300 izvodovLjubljana, september 2019

Redakcija koncertnega lista je bila zaključena 25. septembra 2019.

ISSN 2350-5117

Slovenska filharmonija – Academia philharmonicorum

@SFilharmonija

@slofilharmonija

Slovenska filharmonijaOrkester Slovenske filharmonijeZbor Slovenske filharmonije

Kongresni trg 101000 LjubljanaT +386 1 2410 800F +386 1 2410 900E info@filharmonija.siwww.filharmonija.si

Ustanoviteljica Slovenske filharmonije je Vlada Republike Slovenije. Dejavnost Slovenske filharmonije financira Ministrstvo za kulturo.