U�IVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

SAŠA MILEŠIČ

Maribor 2016

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

BLED KOT DIPLOMATSKO STIČIŠČE V OBDOBJU MED OBEMA SVETOV�IMA VOJ�AMA

GRADUATION THESIS

BLED AS DIPLOMATIC JU�CTIO� I� THE

I�TERWAR PERIOD

MENTOR: KANDIDATKA:

red. prof. dr. Andrej Rahten Saša Milešič

Lektor: Tanja Keber, prof. slovenščine

Prevajalec: Virineja Goričan, prof. angleščine in zgodovine

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju red. prof. dr. Andreju Rahtenu za strokovno vodenje in

nasvete pri izdelavi diplomskega dela, predvsem pa za razumevanje in

potrpežljivost. Posebna zahvala gre županu Bleda Janezu Fajfarju za njegov čas,

informacije in literaturo, ki mi jo je podaril.

Hvala tudi mami in vsem domačim ter prijateljem za podporo v času študija.

I

POVZETEK

Na Bledu se je med obema vojnama zvrstilo kar nekaj pomembnih političnih

dogodkov. Med najpomembnejše zunanjepolitične dogodke sodijo trije sestanki

Male antante in sestanek Balkanske zveze. Prvi sestanek Male antante se je

odvijal junija 1926. Na njem so se zbrali zunanji minister Kraljevine Srbov,

Hrvatov in Slovencev Momčilo Ninčić, zunanji minister Češkoslovaške Edvard

Beneš in zunanji minister Romunije Jon Mitilineu. Na drugem sestanku Male

antante na Bledu so se leta 1936 zbrali zunanji minister Češkoslovaške Edvard

Beneš, zunanji minister Romunije Nikola Titulescu in predsednik vlade

Kraljevine Jugoslavije Milan Stojadinović. Tretji in zadnji sestanek Male antante

na Bledu, je potekal konec avgusta leta 1938. Sestanka so se udeležili zunanji

minister Češkoslovaške Emil Krofta, zunanji minister Romunije Nikolaj Komnen

in predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije Milan Stojadinović.

Konferenca Balkanske zveze je potekala 10. julija 1936, udeležile so se je

romunska, turška, jugoslovanska in grška delegacija.

Na notranjepolitičnem področju sta bila najpomembnejša dogodka podpis

blejskega sporazuma med predsednikom vlade Kraljevine Srbov, Hrvatov in

Slovencev Velimirjem Vukićevićem in voditeljem Slovenske ljudske stranke

Antonom Korošcem 10. julija 1927 ter podpis sporazuma med tedanjim

predsednikom vlade Kraljevine Jugoslavije Dragišo Cvetkovićem in

predsednikom Hrvaške kmečke stranke dr. Vladkom Mačkom 26. avgusta 1939.

Številni sestanki diplomatov in jugoslovanskih politikov so Bled med obema

svetovnima vojnama postavili v središče političnega življenja, saj so bili v veliki

večini medijsko zelo odmevni in so vplivali na takratno politiko na Balkanu.

Ključne besede: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Jugoslavija,

Češkoslovaška republika, Romunija, Mala antanta, Balkanska zveza, Bled, blejski

sporazum, diplomatski stiki, zunanja politika med obema svetovnima vojnama.

II

Abstract:

Between the First and the Second World War quite a few important political

events took place in Bled. The three meetings of the Little Entente and the

meeting of the Balkan Pact are among the most important foreign affairs events.

The first Little Entente meeting took place in June 1926. Present there were

Momčilo Ninčić, foreign affairs minister of the Kingdom of Serbs, Croats and

Slovenes, Czechoslovak foreign affairs minister Edvard Beneš and Romanian

foreign affairs minister Jon Mitilineu.

In 1936 the second Little Entente meeting in Bled was held, joining the

Czechoslovak foreign affairs minister Edvard Beneš, Romanian foreign affairs

minister Nikola Titulescu with prime minister of the Kingdom of Yugoslavia,

Milan Stojadinović. The third Bled meeting took place in the end of August 1938

and was attended by Czechoslovak foreign affairs minister Emil Krofta,

Romanian foreign affairs minister Nikolaj Komnen and the prime minister of the

Kingdom of Yugoslavia, Milan Stojadinović.

The Balkan Pact conference took place on 10th July 1936 and was attended by

Romanian, Turkish, Yugoslavian and Greek delegation.

In the domestic political sphere there were two important events. The first one

was the signing of the Bled Agreement between the prime minister of the

Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes Velimir Vukićević and the leader of

Slovenian People’s Party Anton Korošec on 10th July 1927. The second was the

signing of the agreement between the prime minister of the Kingdom of Serbs,

Croats and Slovenes Dragiša Cvetković and the president of Croatian Peasant

Party dr. Vladko Maček on 26th August 1939.

Numerous meetings of diplomats and Yugoslavian politicians put Bled in the

centre of political life in the interwar period because the events were mostly high

profile and influenced the politics of the Balkan of that time.

Key words: Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, Kingdom of Yugoslavia,

Czechoslovak Republic, Romania, Little Entente, Balkan Pact, Bled, Bled

Agreement, diplomatic contacts, foreign affairs in the interwar period.

III

KAZALO

1 UVOD .............................................................................................................. 1

2 ZUNANJA POLITIKA KRALJEVINE SRBOV, HRVATOV IN

SLOVENCEV TER KRALJEVINE JUGOSLAVIJE MED OBEMA

SVETOVNIMA VOJNAMA .......................................................................... 3

3 ZGODOVINA BLEDA ................................................................................. 18

4 RAZVOJ TURIZMA NA BLEDU IN POMEMBNEJŠI KULTURNI TER

ŠPORTNI DOGODKI ................................................................................... 23

5 BLED KOT DIPLOMATSKO STIČIŠČE MALE ANTANTE.................... 36

6 BLED KOT DIPLOMATSKO STIČIŠČE BALKANSKE POLITIKE........ 51

7 ZAKLJUČEK ................................................................................................ 64

8 VIRI .............................................................................................................. 67

8.1 ARHIVSKI VIRI .................................................................................... 67

8.2 ČASOPISNI VIRI .................................................................................. 67

8.3 INTERNETNI VIRI ............................................................................... 72

8.4 VIRI SLIKOVNEGA GRADIVA .......................................................... 72

9 LITERATURA .............................................................................................. 73

KAZALO SLIK

SLIKA 1: ZAKLJUČNA SEJA ZUNANJIH MINISTROV MALE ANTANTE

NA BLEDU LETA 1938 ........................................................................... 50

1

1 UVOD Za diplomsko delo smo si izbrali Bled kot mednarodno diplomatsko stičišče med

obema svetovnima vojnama, saj so se na Bledu zbirali diplomati in politiki že v

drugi polovici 19. stoletja, vendar o načrtni diplomatski dejavnosti v kraju ne

moremo govoriti vse do konca prve svetovne vojne. V obdobju med obema

vojnama je Bled postal pomembno politično in diplomatsko središče. Prihajalo in

odhajalo je veliko število tujih in domačih diplomatov, ministrov in drugih

odličnih osebnosti.

V prvem delu diplomskega dela smo predstavili zunanjo politiko Kraljevine

Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je kasneje preimenovala v Kraljevino

Jugoslavijo. Opisani so mednarodni odnosi s sosednjimi in drugimi državami, ki

jih je imela v času med obema vojnama. V naslednjih poglavjih je obravnavana

zgodovina Bleda, turistični razvoj Bleda ter pomembnejši kulturni in športni

dogodki, ki so se zgodili na Bledu.

Jedro diplomskega dela obravnava diplomatsko in jugoslovansko politično

dejavnost na Bledu v obdobju med obema svetovnima vojnama. S pomočjo

časopisnih člankov smo opisali diplomatske dogodke, sestanke, pogajanja in

srečanja s področij zunanje in notranje politike Kraljevine Srbov, Hrvatov in

Slovencev ter Kraljevine Jugoslavije v času med obema svetovnima vojnama.

Največji poudarek namenimo Bledu kot diplomatskemu prizorišču srečevanj Male

antante in balkanske politike.

V zaključku diplomskega dela so izpostavljeni vsi pomembnejši dogodki, ki so se

odvili na Bledu v času med obema svetovnima vojnama in so s tem vplivali na

razvoj mednarodnih odnosov na Balkanu oziroma na zunanjepolitični,

notranjepolitični in gospodarski položaj Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije.

Poudarek je na treh srečanjih stalnega sveta Male antante in sestanku Balkanske

zveze ter srečanjih jugoslovanskih politikov, ki so imela velik pomen na

notranjepolitičnem področju.

2

Literatura, ki se ukvarja z zgodovino obdobja med obema svetovnima vojnama, je

obsežna in dosegljiva. Med najpomembnejše vire, ki smo jih pri delu uporabili,

spadajo časniki Jutro, Slovenec, Slovenski narod in Slovenski gospodar. Pri delu

smo si pomagali tudi z arhivskim gradivom, ki ga hrani Zgodovinski arhiv v

Ljubljani, enota za Gorenjsko ter z gradivom, ki ga hrani Narodna in univerzitetna

knjižnica v Ljubljani. Prav tako nam je bila v pomoč strokovna literatura, ki smo

jo pridobili v knjižnicah. Literatura, ki smo jo uporabili pri pisanju diplomske

naloge je v slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku.

3

2 ZU�A�JA POLITIKA KRALJEVI�E SRBOV, HRVATOV I�

SLOVE�CEV TER KRALJEVI�E JUGOSLAVIJE MED OBEMA

SVETOV�IMA VOJ�AMA

V prvih desetih letih obstoja Kraljevine SHS je bila državna skupščina štirikrat

predčasno razpuščena. Do diktature je vladalo kar 24 vlad s približno 130 ministri,

pojavljala so se nasprotja, ki so pretresala državo vse od nastanka, vidovdanska

ustava pa jih je še poglobila. V celotnem obdobju med obema vojnama se je

zamenjalo kar 39 vlad, kar kaže, da je bilo notranjepolitično življenje zelo

razburkano in razcepljeno.

Po združitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo je

novonastala Kraljevina Srbov, Hratov in Slovencev (dalje: Kraljevina SHS)

morala doseči mednarodno priznanje in določiti meje, ki so zarezovale v

historične in jezikovno mešane dežele.1

Pred začetkom mirovne konference v Parizu je bilo vprašanje priznanja za

Kraljevino SHS zelo pomembno, saj bi kot nepriznana država imela manjše

možnosti v boju za ogroženo ozemlje. Ministrstvo za zunanje zadeve Kraljevine

SHS je konec decembra leta 1918 obvestilo zunanja ministrstva Francije, Velike

Britanije, Združenih držav Amerike, Rusije, Italije, Grčije in Belgije o ustanovitvi

prve vlade v novi državi. Kmalu se je izkazalo, da se vprašanje priznanja

Kraljevine SHS ne bo tako hitro rešilo. Srbski poslanik v Londonu je dobil od

britanske vlade zgolj ustni odgovor, da je vprašanje priznanja Kraljevine SHS v

pristojnosti mirovne konference v Parizu. Francija je odgovorila, da bo priznala

Kraljevino SHS, če to storijo tudi Velika Britanija, Združene države Amerike

(dalje ZDA) in Italija. Zunanji minister Kraljevine SHS Ante Trumbić se je

zadeve lotil malo drugače in je v upanju, da bo dosegel priznanje Kraljevine SHS,

poslal obvestilo o prevzemu dolžnosti zunanjega ministra Kraljevine SHS svojim

kolegom, zunanjim ministrom Francije, Velike Britanije, Zdrženih držav

Amerike, Italije, Belgije, Španije, Portugalske, Norveške, Danske, Švedske, 1 PIRJEVEC J. (1995): Jugoslavija: Nastanek, razvoj in razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije (dalje: PIRJEVEC: Jugoslavija). Koper. Založba Lipa, str. 29.

4

Nizozemske, Švice, Grčije, Poljske, Češkoslovaške, Japonske in kardinalu tajniku

Vatikana. Načrt se mu ni posrečil in odgovor je dobil le od Norveške, ki je tako

postala prva država, ki je priznala Kraljevino SHS. Kmalu zatem so jo priznale še

Združene države Amerike, Grčija, Švica in Češkoslovaška, ki je v Beograd

napotila svojega poslanika,2 medtem ko Velika Britanija in Italija nista sledili

vzoru Združenih držav Amerike in sta še naprej ignorirali obstoj Kraljevine SHS

iz obzira do Italije, ki je z novonastalo državo morala urediti ozemeljske spore.

Vprašanje je ostalo odprto vse do podpisa mirovnega sporazuma z Nemčijo.

Takrat se je zastavilo vprašanje, ali naj ga podpiše predstavnik Srbije ali

predstavnik Kraljevine SHS. Zunanji minister Kraljevine SHS Ante Trumbić

sporazuma ni želel podpisati kot predstavnik Srbije, saj bi to pomenilo, da je

Srbija anektirala jugoslovanska ozemlja bivše Avstro-Ogrske. V času zaključnih

dogovorov o mirovnem sporazumu z Nemčijo sta Kraljevino SHS priznali Velika

Britanija in Francija. Italija se je mednarodnemu priznanju pridružila s podpisom

Rapalske pogodbe 13. novembra 1920.3

Januarja leta 1919 so se na mirovni konferenci v Parizu zbrale zavezniške in

pridružene delegacije, vse pomembnejše odločitve pa je sprejemal svet štirih

oziroma predsednik Združenih držav Amerike Thomas Woodrow Wilson,

britanski premier David Lloyd George, francoski premier Georges Clemenceau in

italijanski premier Vittorio Orlando, medtem ko so se Japonci, ki jih je zastopal

baron Makino Nobuaki, udeleževali razprav, ki so bile v njihovem ožjem interesu.

Temelj za pogajanja je bilo Wilsonovih štirinajst točk o povojni ureditvi sveta,

vendar pa je bila večina načel na konferenci prezrtih. Wilson je pri izpeljavi načrta

bil pogosto nedosleden, saj je popuščal nasprotovanju evropskih državnikov. To

se je pokazalo tudi, ko zmagovite velesile niso dovolile referenduma za slovensko

ozemlje, ki si ga je želela prilastiti Italija, so pa podprle Avstrijo in omogočile

plebiscit na Koroškem. V Srednji in Vzhodni Evropi so na ozemlju nekdanje

2 Prvi češkoslovaški poslanik v Beogradu je bil Antonín Kalina. (GAŠPARIČ J. (2009): Politična poročila češkoslovaškega konzulata. V: BALKOVEC B., NEĆAK D. In GUŠTIN D. (Ur): Jugoslavija v času: devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države (dalje: GAŠPARIČ: Jugoslavija v času). Ljubljana. Znanstvena založba Filozofske fakultete, str. 285. 3 MATKOVIĆ H. (1998): Povijest Jugoslavije (1918–1991) Hrvatski pogled (dalje: MATKOVIĆ: Povijest Jugoslavije). Zagreb. Naklada P.I.P. Pavičić, str. 72–76.

5

habsburške monarhije nastale nove mnogonarodne države, ki so se razglašale za

enonacionalne. Zaradi tega je prišlo med nacionalnimi skupinami do sporov, ki so

te države slabili v notranji in zunanji politiki.4

Po razglasitvi nove države je Kraljevina SHS morala svoje meje tudi utrditi. Meje

so bile povsod, razen z Grčijo, sporne in razmejitev je bilo potrebno doseči s

sporazumi, ki so jih obravnavali na mirovni konferenci.5

Delegacijo Kraljevine SHS, ki jo je mirovna konferenca na začetku priznavala kot

delegate Srbije, so sestavljali predsednik srbske vlade Nikola Pašić, minister za

zunanje zadeve Ante Trumbić, srbski poslanik v Parizu Milenko R. Vesnić in

univerzitetni profesor ter minister brez listnice Ivan Žolger.6

V prvih mesecih mirovne konference v Parizu je bilo Franciji, Veliki Britaniji in

Združenim državam Amerike najbolj pomembno, da zaključijo mirovni sporazum

z Nemčijo, zato je bilo vprašanje meje med Kraljevino SHS in Italijo oziroma

Jadransko vprašanje postavljeno na stranski tir. Predsednik ZDA Woodrow

Wilson je predlagal kompromis, da naj se Londonski pakt uresniči v severnem

delu spornega ozemlja z razdelitvijo Istre, vendar je italijanska delegacija

konferenco protestno zapustila.7 Ko se je italijanska delegacija vrnila v Pariz, so

se razprave nadaljevale, medtem pa je italijanski pesnik Gabriele D'Anunzio s

svojimi legionarji in s pomočjo italijanske vojske 12. septembra 1919 vkorakal v

Reko. Mirovna konferenca zasedbe Reke ni priznala in je nadaljevala pogajanja o

meji med Italijo in Kraljevino SHS. Francoska in britanska vlada sta že pred

zaključkom mirovne konference v Parizu opozarjali vodilne kroge Kraljevine

SHS, da naj čimprej zaključijo in podpišejo dogovor z Italijo. Kompromis so

jugoslovansko-italijanski dogovori dosegli novembra 1920, ko so podpisali

Rapalsko pogodbo, po kateri je Italiji pripadlo več, kot so sprva sploh zahtevali,

4 RAHTEN A. (2010): Od svete alianse do Združenih narodov: Svet in politika velesil 1815–1945 (dalje: RAHTEN: Od svete alianse). Brdo pri Kranju. Fakulteta za državnopravne in evropske študije, str. 111–121. 5 MATKOVIĆ: Povijest Jugoslavije, str. 76. 6 PIRJEVEC: Jugoslavija, str. 29. 7 KRIZMAN B. (1975): Vanjska politika jugoslavenske države 1918–1941 (dalje: KRIZMAN: Vanjska politika). Zagreb. Školska knjiga, str. 22 in 23.

6

saj je bila jugoslovanska delegacija oslabljena zaradi izgube močnega zaveznika

Wilsona. Dodatno jih je oslabil tudi poraz na Koroškem plebiscitu in izguba

ozemlja. Italija je dobila Istro z izjemo Kastava, Reka je postala svobodno mesto.

Dalmacija, razen Zadra ter otokov Cres, Lošinj, Lastovo in Palagruža, pa je

pripadla Kraljevini SHS. V zameno so Italijani priznali novo državo, medtem ko

so jo že leta 1919 priznale Združene države Amerike, Velika Britanija in Francija.

Kralj Aleksander Karađorđević in predsednik vlade Nikola Pašić sta poskušala s

politiko dobrega sosedstva z Italijo in s popuščanjem doseči končno rešitev

vprašanja Reke in evakuacijo italijanske vojske iz Dalmacije in hrvaškega

Primorja. Leta 1922 sta Italija in Kraljevina SHS le naredili korak naprej pri

uveljavljanju Rapalske pogodbe, saj sta po krajših pogajanjih v mestu Santha

Margherita 23. oktobra podpisali v Rimu vrsto konvencij, ki jih je potrdil vodja

fašistične stranke Benito Mussolini, ko je prišel na oblast 30. oktobra 1922.

Santamargeritske konvencije so uredile vprašanja o Zadru, Reki, umiku italijanske

vojske, reški luki in železniški povezavi med Reko in Kraljevino SHS. Z Rimskim

sporazumom sta obe vladi 27. januarja 1924 sklenili pakt o prijateljstvu in

sodelovanju, dogovorili sta se o priključitvi Reke Italiji in o jugoslovanski

suverenosti nad pristaniščem Baroš. Obljubili sta si tudi nevtralnost v primeru

napada tretje države. Jugoslovanska zunanja politika je temeljila na popuščanju

Italiji, podpisali so razne sporazume in kralj Aleksander je bil mnenja, da so s tem

položili temelje za dolgoročno politično sodelovanje z Italijo.8

Bivši zunanji minister Momčilo Ninčić je s pomočjo pariške vlade oblikoval načrt

tristranske pogodbe med Francijo, Italijo in Jugoslavijo, h kateremu Mussolini ni

pristopil. Ta je pritegnil albanskega predsednika Ahmeda ben Zoguja, da je z njim

podpisal pogodbo, ki je zagotavljala Albaniji neodvisnost, vendar je odpirala vrata

italijanskemu ekonomskemu prodoru. Italija je z Albanijo decembra 1926

podpisala prijateljsko pogodbo Tiranski pakt, ki je pomenil okrepitev italijanskega

vpliva na vzhodni jadranski obali. Albanija je bila po prvi svetovni vojni pod

vplivom Kraljevine SHS vse do leta 1924, ko je Italija pregnala predsednika vlade

Ahmeda ben Zoguja v Kraljevino SHS in postavila za njegovega naslednika Fana

8 KRIZMAN: Vanjska politika, str: 22–43.

7

Stilijana Nolija. Zogu se je ob podpori Kraljevine SHS vrnil in znova postal

predsednik republike Albanije, nato pa je Jugoslavijo izigral, ko je od Italije

sprejel finančno pomoč in se z njo povezal v Tiranski pogodbi. Zaradi

italijanskega povezovanja z Madžarsko, Romunijo, Grčijo in Bolgarijo je

beograjska vlada novembra 1927 podpisala s Francijo sporazum o večnem

prijateljstvu. Francija je bila v dvajsetih letih 20. stoletja največji podpornik in

zaveznik Male antante ter njihove politike. Želela je zaustaviti nemški vpliv ter

vzpon nemške države, zato je spodbujala številne pogovore s Češkoslovaško,

Jugoslavijo in Romunijo. Sodelovanje pa vseeno ni bilo lahko, saj so Francozi

gledali na Italijo kot na potencialno zaveznico proti Nemčiji. Želeli so si zbližanja

s Kraljevino SHS in Italijo, da bi skupno nastopili proti Nemčiji. Po umoru kralja

Aleksandra leta 1934 je jugoslovanska politika namenila manj pozornosti

ohranjanju prijateljskih odnosov s Francijo.9

V odnosih z Grčijo je pristanišče v Solunu za Kraljevino SHS imelo poseben

pomen. Takoj po koncu prve svetovne vojne so se začela pogajanja, s katerimi je

Grčija odstopila del pristanišča Kraljevini SHS. Sporazum, s katerim je Kraljevina

SHS dobila posebno cono v solunskem pristanišču, so sklenili leta 1923.10

Delegacija Kraljevine SHS je na Pariški mirovni konferenci 18. februarja 1919 na

račun Avstrije zahtevala Celovec, Beljak, Velikovec, Maribor in Radgono.

Vojaški poseg generala Rudolfa Maistra je določil jugoslovansko-avstrijsko mejo

na Štajerskem. Položaj na južnem Koroškem pa je bil bolj zapleten. Na mirovni

konfrenci so velike sile predlagale razdelitev spornega ozemlja na dve coni. Na

plebiscitu 10. oktobra 1920 je cona A s središčem v Velikovcu, ki ga je zasedla

jugoslovanska vojska, pripadla Avstriji. To je pomenilo, da se glasovanje za cono

B s središčem v Celovcu ni izvedlo. Mirovni sporazum z Avstrijo je bil podpisan

v Saint Germainu 1. septembra 1919. Delegacija Kraljevine SHS z mirovno

pogodbo ni bila zadovoljna in jo je podpisala 5. decembra 1919.11

9 PIRJEVEC: Jugoslavija, str. 51–54. 10 MATKOVIĆ: Povijest Jugoslavije, str. 136. 11 KRIZMAN: str. 15 in 16.

8

Na pariški mirovni konferenci so se pogajanja z Bolgarijo začela istočasno kot z

Avstrijo in minister Milenko Vesnić je spremembo meje z Bolgarijo predlagal 18.

februarja 1919. Na mirovni konferenci v Parizu je bolgarski premier Aleksander

Stambolijski predlagal združitev Bolgarije in Kraljevine SHS, vendar je slednja

njegov predlog zavrnila. O končni rešitvi vprašanja meje med Kraljevino SHS in

Bolgarijo je odločala posebna komisija in mirovna pogodba z Bolgarijo je bila

podpisana v Neuillyu 27. novembra 1919. Delegacija Kraljevine SHS jo je

podpisala 5. decembra 1919, istega dne kot mirovni sporazum z Avstrijo. Srbska

asimilacijska politika v Vardarski Makedoniji je odnose še poslabšala in sprožila

oster odpor Notranje makedonske revolucionarne organizacije (dalje VMRO). Po

ustanovitvi Kraljevine SHS je bil cilj VMRO, ki je imela podporo bolgarskih

nacionalistov in finančno oskrbo s strani Italije, preprečiti sporazum med

Beogradom in Sofijo. Aleksander Stambolijski je leta 1922 uradno obiskal

Kraljevino SHS in obsodil teroristične akcije VMRO na jugoslovanskem ozemlju.

Junija 1923 so ga ubili kot opomin vsem, ki si želijo nadaljevati politiko pomiritve

s Srbi. Njegov naslednik, predsednik vlade Aleksander Cankov si je prav tako

prizadeval za pomiritev, vendar je VMRO nadaljevala s terorističnimi akcijami in

kalila odnose med državama. Jugoslovanska vlada je leta 1928 zaradi atentatov na

srbske uradnike zaprla meje z Bolgarijo.12

Na meji Kraljevine SHS z Romunijo se je zastavljalo vprašanje Banata, ki ga je

srbska vojska ob koncu prve svetovne vojne zasedla in na mirovni konferenci v

Parizu zahtevala zase. Kompromis sta obe strani dosegli maja 1924, ko je z

mirovno pogodbo pripadla Kraljevini SHS Bela Crkva, Vršac in Zrenjanin,

Romuniji pa Temišvar in Arad.13 Romuniji je pariška mirovna konferenca, zlasti

Trianonska in Senžermanska mirovna pogodba, omogočila ustanovitev večje

države – Velike Romunije. Dobila je Besarabijo, Bukovino, Sedmograško, dve

tretjini Banata in še nekatera ozemlja in zaradi tega je zlasti proti Madžarski

nastopala nacionalistično in šovinistično.14

12 PIRJEVEC: Jugoslavija: Nastanek, razvoj in razpad, str. 54 in 55. 13 KRIZMAN: Vanjska politika, str. 17 in 18. 14 NEĆAK D. in REPE B. (2008): Kriza: Svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let (dalje: NEĆAK: Kriza: Svet in Slovenci). Ljubljana. Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Ljubljana, str. 107 in 108.

9

Vlada v Beogradu in delegati v Parizu so večjo pozornost polagali sporu z

Romunijo zaradi Banata kot pa poraženi Madžarski, zato ker je Romunija imela v

rokah skrivni dogovor z antantnimi silami iz leta 1916. Na Madžarskem pa je

predsednik vlade Mihály Károlyi prepustil oblast revolucionarni vladi Bela Kuna.

Vlada v Beogradu je pristala na intervencijo zoper madžarske revolucionarje, saj

so želeli izboljšati svoj položaj v mirovnih pogajanjih z Madžarsko in Romunijo.

Na razpolago je dala vojsko v Subotici, Baranji in Međimurju, kar pravzaprav ni

bilo potrebno, saj je Bela Kun v začetku avgusta 1919 doživel poraz proti regentu

Miklosu Horthyju. Mirovni sporazum z Madžarsko je bil podpisan 4. junija 1920

in z njim je Kraljevina SHS dobila del Banata, del Baranje, Bačko, Reko,

Međimurje in Prekmurje.15

Po podpisu Trianonske pogodbe leta 1920 je Madžarska izgubila skoraj 70%

nekdanjega ozemlja, večino v korist Jugoslavije. Zato se je madžarska zunanja

politika opredeljevala revizionistično in se navezovala na nacistično Nemčijo in

fašistično Italijo. Madžarska je odločno odklonila francoska prizadevanja po

povezovanju donavskega prostora in s približevanjem Nemčiji so se odnosi med

tema dvema državama poslabšali. Kraljevina SHS se kljub temu, da je takoj po

ustanovitvi postala članica Društva narodov, ni počutila varne in je iskala zaščito

proti italijanski in madžarski politiki, Češkoslovaška pa zoper nemško in

madžarsko politiko.16

Zunanja politika admirala Miklosa Horthyja je sledila konceptu, po katerem je

Madžarska bila v prijateljskih odnosih s Kraljevino SHS, pripravljena pa na vojno

s Češkoslovaško. Češkoslovaška vlada je že pred koncem leta 1919 predlagala

vladi v Beogradu, da bi sklenili dogovor o zaščiti pred Madžarsko.17

Položaj Češkoslovaške je od vseh novonastalih držav bil najmanj ugoden zaradi

revanšističnih teženj Nemčije, Avstrije in Madžarske.18

15 KRIZMAN: Vanjska politika, str. 19 in 20. 16 NEĆAK: Kriza: Svet in Slovenci, str. 24. 17 KRIZMAN: Vanjska politika, str. 32. 18 VANKU M. (1969): Mala antanta 1920–1938 (dalje: VANKU: Mala antanta). Titove Užice. Izdavačko preduzeće »Dimitrije Tucović«, str. 10.

10

Že leta 1914 so Tomaš Masaryk in drugi predstavniki češke buržoazije propagirali

neodvisnost Češkoslovaške. Leta 1916 so v Parizu formirali Nacionalno

češkoslovaško veće pod vodstvom Masaryka, Edvarda Beneša in vojaškega

generala Milana Rastislava Štefánika, ki je vzpostavilo zveze s tajno nacionalno

organizacijo, imenovano Češka legija v Pragi. Januarja 1918, ko je zlom

centralnih sil postajal očiten, so češki poslanci v avstro-ogrskem parlamentu

zahtevali ustanovitev samostojne češke države. Julija leta 1918 so v Pragi

ustanovili Narodno veće, ki je predstavljalo predhodnika češke vlade in je bilo 26.

septembra 1918 proglašeno za začasno vlado Češkoslovaške. Novo vlado so takoj

priznale antantne sile in kmalu zatem še Združene države Amerike. Narodno veće

je v Pragi 28. oktobra 1918 proglasilo Češkoslovaško republiko. Njen obstoj so

potrdili z mednarodnimi sporazumi, še posebno s sporazumoma v Saint Germainu

in Trianonu. Za predsednika republike je bil izbran Tomaš Masaryk.

Češkoslovaški republiki je bila s pogodbo v Trianonu priključena Slovaška in

Podkarpatska Ukrajina. Češkoslovaška se dogovorov, da bo pripojenim ozemljem

in manjšinam nudila avtonomijo in enakopravnost, ni držala. Tako je prišlo do

nacionalnih sporov med Češkoslovaško in Nemčijo. Nemški manjšini je bila

odvzeta avtonomija, prepovedane so bile nemške šole in nemški jezik. Odnos med

Madžarsko in Češkoslovaško prav tako ni bil veliko boljši, saj so Madžare zatirali

z izgovorom, da si želijo povratek starega avstro-ogrskega cesarstva pod

hegemonijo Madžarske. In nenazadnje, Češkoslovaška je bila oster nacionalni boj

s Poljsko zaradi mesta Tešin, ki so si ga 28. junija 1920 razdelili z medsebojnim

sporazumom.19

Države Male antante je v prvi vrsti povezovala obramba pred madžarskim

revizionizmom, saj so vse imele dele ozemlja z madžarsko manjšino. Kraljevina

SHS je imela Vojvodino in Prekmurje, Romunija Sedmograško in del Banata,

Češka pa je imela v okviru svojih meja Slovaško in Podkrpatsko Rutenijo. Poleg

tega je nasprotovala krepitvi Nemčije zaradi manjšine v Sudetih, bila je v sporu s

Poljaki, ker ji je po vojni pripadel del Zgornje Šlezije. Romunija je nasprotovala 19 FILIPOVIĆ F. (1988): Sabrana dela (pred novom eksplozijom na Balkanu). Beograd. Institut za savremenu istoriju ISI, str. 141–169.

11

ruskim zahtevam po Besarabiji, antikomunistična Jugoslavija pa je vse do leta

1940 zavračala diplomatske stike z Zvezo sovjetskih socialističnih republik (dalje

ZSSR).20

Formiranje zveze med Kraljevino SHS, Češkoslovaško in Romunijo je pospešilo

tudi nasprotovanje restavraciji oziroma povratku Habsburžanov na oblast na

Madžarskem. Zadnji vladar Avstro-Ogrske Karel IV. je marca 1921 na

Madžarskem nameraval prevzeti kraljevsko oblast regentu Horthyju. Vlade

Kraljevine SHS, Češkoslovaške in Romunije so temu ostro nasprotovale in Karlu

IV. postavile ultimat, da v roku treh dni zapusti Madžarsko. Karel IV. je

Madžarsko zapustil 5. aprila 1921, načrtu za povratek na madžarski prestol pa se

ni povsem odrekel.21

Prvi načrt za bodočo zvezo med Češkoslovaško, Romunijo, Grčijo in Jugoslavijo

je pripravil romunski zunanji minister ter od decembra 1921 predsednik romunske

vlade Demetrius Ionescu. Načrt je predvideval zvezo petih držav – Poljske,

Češkoslovaške, Romunije, Jugoslavije in Grčije, ki se razprostirajo od Baltskega

do Egejskega morja. Ta načrt se je izkazal kot neizvedljiv, saj so med državami

obstajali resni spori zaradi mej in ker so nekatere države bile zadržane do

ustanovitve zvez, ki bi se tako odkrito zoperstavila ZSSR.22

Češkoslovaški odposlanec v Parizu Štefan Osusky in zunanji minister Kraljevine

SHS Ante Trumbić sta se že decembra leta 1919, v času mirovne konference v

Parizu, pogovarjala o skupni obrambi v primeru napada s strani Madžarske. V

dogovore sta obe državi vključili še Romunijo, ki ji je bilo prav tako v interesu, da

se zaščiti pred Madžarsko, Bolgarijo in ZSSR. Tako sta se 14. avgusta 1920

povezali Kraljevina SHS in Češkoslovaška. Naslednje leto, 23. aprila 1921, sta

dogovor podpisali Češkoslovaška in Romunija, medtem ko je Romunija s

Kraljevino SHS sklenila pogodbo nekaj mesecev kasneje, 7. junija 1921. Uradno

je bila sklenjena pogodba o Mali antanti 31. avgusta 1922. Mala antanta je bila

20 RAHTEN: Od svete alianse, str. 120. 21 MATKOVIĆ: Povijest Jugoslavije, str. 132, 22 VANKU: Mala antanta, str. 10.

12

pravzaprav veriga dvostranskih dogovorov, ki je povezovala tri države –

Češkoslovško, Romunijo in Kraljevino SHS.23 Mala antanta je bila prva povojna

zveza treh držav v Evropi in je predstavljala značilen element v Srednji in

Jugozahodni Evropi v političnem, ekonomskem in kulturnem oziru.24

Zunanji ministri držav članic Male antante so na sestankih razpravljali o

pomembnih aktualnih vprašanjih. Leta 1925 so na konferenci v Sinaju ustanovili

tiskovno Malo antanto, skupno novinarsko predstavništvo držav članic, ki si je

prizadevalo, da bi preko tiska krepilo dobre odnose med članicami in branilo

njihove interese v svetu. Naslednje leto je Romunija v Bukarešti obnovila dogovor

s Češkoslovaško in Jugoslavijo. Med 25. in 27. junijem 1930 so v mestu Štrbské

Pleso zunanji ministri Edvard Beneš, Gheorghe Mironescu in Vojislav

Marinković podpisali Statut Male antante, v katerem so uredili pravice in

dolžnosti članic. Države članice so si prizadevale ohraniti mir v vseh okoliščinah,

okrepiti gospodarske stike z vsemi državami, brez izjeme, še posebno pa z

državami v Srednji Evropi. V želji, da se razmere v Srednji Evropi stabilizirajo ter

da se zagotovi spoštovanje interesov vseh treh držav, so na sestanku zunanjih

ministrov držav članic Male antante 16. februarja 1933 v Ženevi podpisali Pakt o

organizaciji Male Antante, s katerim je zveza ustanovila stalni svet držav Male

antante, ki je bil sestavljen iz zunanjih ministrov. Kraljevino Jugoslavijo je

zastopal zunanji minister Bogoljub Jevtić, Romunijo zunanji minister Nikola

Titulescu ter Češkoslovaško zunanji minister Edvard Beneš. Na tem zasedanju so

ustanovili tudi gospodarski svet in stalno tajništvo v Ženevi.25

Gospodarski svet je nastopal kot pomožni organ stalnega sveta Male antante in so

ga sestavljali gospodarski, finančni in trgovski strokovnjaki. Gospodarski svet je

predvideval sodelovanje med članicami Male antante na vseh gospodarskih

področjih, ukvarjal se je tudi s vprašanji carinjenja, plačevanja ter uvoznimi in

izvoznimi problemi.26

23 KRIZMAN: Vanjska politika, str. 32–36. 24 VANKU: Mala antanta, str. 11. 25 KRIZMAN: Vanjska politika, str. 62. 26 VANKU: Mala antanta, str. 93.

13

Na zasedanju v Ženevi so zunanji ministri Male antante sprejeli tudi sklep, da se

stalni svet sestane najmanj trikrat letno, da poteka eno obvezno redno srečanje

izmenično, v vsaki od držav članic, drugo srečanje pa v Ženevi v času sestanka

skupščine Društva narodov. Predsednik stalnega sveta je bil izmenično zunanji

minister tiste države članice, kjer je potekal obvezni redni sestanek.27

Ko Italija leta 1929 ni želela podpisati nove prijateljske pogodbe s Kraljevino

Jugoslavijo, je ta v naslednjih letih iskala nove zaveznice. Leta 1933 se je

politična situacija v Evropi zelo spremenila – na oblast v Nemčiji so prišli nacisti,

prišlo je do sklenitve Pakta štirih velesil,28 nemška delegacija je zapustila

Konferenco za razoroževanjein nekaj dni zatem tudi Društvo narodov, grožnja

nemškega anšlusa Avstrije, vse večja italijanska agresija do Kraljevine Jugoslavije

in vse večja krepitev teženj revanšističnih držav.29

Po podpisu Pakta o organizaciji Male antante 16. februarja 1933 je Kraljevina

Jugoslavija naslednje leto, 9. februarja 1934, v Atenah podpisala Balkanski pakt.30

Pogovori o sodelovanju med Kraljevino SHS, Grčijo, Romunijo in Turčijo so se

začeli že leta 1924 z namenom po ohranitvi političnega ravnovesja na Balkanu.

Leta 1928 je Romunija sklenila dva sporazuma, in sicer z Grčijo in Turčijo.

Kraljevina Jugoslavija je sklenila sporazum z Grčijo leta 1929, leto kasneje sta

podpisali medsebojni sporazum še Grčija in Turčija, ki je bil obnovljen leta 1933.

Takrat je bil obnovljen tudi sporazum med Jugoslavijo in Turčijo. Tem

dvostranskim sporazumom o prijateljstvu in mirnem reševanju sporov v skladu s

27 KRIZMAN: Vanjska politika, str. 158. 28 Pakt štirih velesil so 16. julija 1933 v Rimu podpisale Nemčija, Italija, Velika Britanija in Francija. S sporazumom so se zavezale, da bodo zveste načelom Društva narodov, Lokarnskemu sporazumu in Kellogg-Briandovemu sporazumu. Ideja Italije je bila, da preoblikuje sistem evropske politike, ki je bil zasnovan na načelih Društva narodov, v sistem velikih sil, ki bi upravljale z Evropo ter da se zoperstavi politiki Male antante in jo uniči z revizijo mirovnih sporazumov. Tej ideji se je Mala antanta odločno zoperstavila in predsednik francoske vlade Edvard Dalladier je ob sklenitvi pakta zagotovil državam Male antante ter Poljski, da do revizije mirovnih sporazumov ne bo prišlo. (VANKU: Mala antanta, str. 84). 29 VANKU: Mala antanta, str. 95. 30 KRIZMAN: Vanjska politika, str. 49–62.

14

politiko in načeli Društva narodov so sledile Balkanske konference med letoma

1930 in 1933, ki so pripeljale do Balkanskega sporazuma.31

Prva Balkanska konferenca je potekala v Atenah oktobra leta 1930, udeležile so se

je Bolgarija, Grčija, Romunija, Turčija in Jugoslavija. Udeleženke so razpravljale

o gospodarskem sodelovanju balkanskih držav ter o zaščiti manjšin. Sprejeli so

načelo o popolni suverenosti in enakopravnosti balkanskih držav in načelo, da

bodo udeleženke spoštovale etnično celovitost, načelo o nenapadanju ter načelo o

obveznem posredovanju ter arbitraži v primeru sporov. Na konferenci je bil podan

tudi predlog, da balkanski narodi s pomočjo delnih carinskih zvez postopoma

ustanovijo balkansko carinsko zvezo. Druga Balkanska konferenca je zasedala v

Carigradu in Ankari leta 1931, tretja pa v Bukarešti leta 1932. Takrat so pripravili

in sprejeli načrt dogovora o Balkanskem sporazumu. Četrta in hkrati zadnja

Balkanska konferenca je potekala v Solunu leta 1933. Kralj Aleksander se je

jeseni istega leta podal na potovanje od Bukarešte, preko Evksinograda v Bolgariji

do Carigrada in Krfa. Sestal se je z bolgarskim kraljem Borisom, s katerim sta

govorila o povezovanju balkanskih držav. V Beogradu so se 3. februarja 1934

sestali zunanji ministri Romunije, Grčije, Turčije in Kraljevine Jugoslavije, da bi

razpravljali o situaciji na Balkanu ter pregledali načrt Balkanskega sporazuma, pri

čemer je Kraljevina Jugoslavija zahtevala, da k sporazumu pristopi tudi

Bolgarija.32

Zunanji ministri Turčije Tevfik Ruždi Aras, Romunije Nikola Titulescu,

Kraljevine Jugoslavije Milan Stojadinović in Grčije Demetrios Maksimos so

naposled 9. februarja 1934 v Atenah podpisali Balkanski sporazum. V uvodnem

delu pakta so članice izjavile, da si želijo doprinesti k miru na Balkanu, pri čemer

se sklicujejo na Kellogg-Briandov sporazum33 in načela Društva narodov34. V

31 Balkanski sporazum (Balkanska antanta), 9. februar 1934. godine (b.d.). Pridobljeno: 12. april 2016, http://www.mfa.gov.rs/sr/index.php/dipl-tradicija/istorijski-diplomatski-dokumenti/43-balkanski-sporazum-1934?lang=lat. 32 KRIZMAN: Vanjska politika, str. 66. 33 Sporazum o prepovedi uporabe sile oziroma o odpovedi vojne, bolje poznan pod imenom Kellogg-Briandov sporazum, je bil podpisan 27. avgusta 1928 v Parizu. Ime je dobil po svojih ustanoviteljih, francoskem zunanjem ministru Aristidu Briandu in sekretarju za zunanje zadeve Združenih držav Amerike Franku Kelloggu. K sopodpisu Kellogg-Briandovega sporazuma so

15

prvem členu Balkanskega sporazuma so si podpisnice jamčile vzajemno varnost

na svojih balkanskih mejah. V drugem členu so se obvezale, da se ne bodo

posluževale nikakršnih vojaških ali drugih ukrepov proti balkanskim državam, ki

niso članice Balkanskega sporazuma, brez predhodnega medsebojnega obvestila

in soglasja ostalih članic.V tretjem členu so določile, da lahko k sporazumu

pristopi katerakoli balkanska država. Tako sta dve članici Male antante, Romunija

in Kraljevina Jugoslavija, postali članici novega bloka v Evropi. Sistem

kolektivne varnosti se je tako razširil na jug in Francija je bila zadovoljna, da se

postopoma uresničuje njen načrt za kolektivno varnost. Sklenitev Balkanskega

sporazuma je pozdravila tudi Velika Britanija, medtem ko so ga Nemčija, Italija,

Madžarska in Bolgarija sprejele z neodobravanjem. Balkanski sporazum je bil

poskus majhnih držav, da ustvarijo enotno politično stališče in ubranijo svoj

položaj.35

Maja leta 1934 je Jugoslavija naredila korak k približevanju Nemčiji, saj so

podpisali trgovinsko pogodbo. Po marsejskem atentatu36 na kralja Aleksandra

oktobra 1934 in po italijanskem napadu na Etiopijo leta 1935 so se odnosi z

Nemčijo še okrepili. Društvo narodov je proti Italiji odredilo ekonomske sankcije

in čeprav si je jugoslovanska vlada prizadevala zbližati odnose z Rimom, je

upoštevala odlok Društva narodov in prekinila trgovinske odnose z Italijo, kar je

izkoristila Nemčija. Okrepili so se trgovinski odnosi med obema državama in

Združene države Amerike pozvale še Veliko Britanijo, Francijo, Belgijo, Nemčijo, Italijo, Japonsko, Poljsko, Češkoslovaško, Avstralijo, Kanado, Irsko, Novo Zelandijo in Južnoafriško republiko. (VANKU: Mala antanta, str. 47). 34 Društvo narodov je bilo mednarodna organizacija, ki je v svojih načelih med drugim zagovarjalo kolektivno varnost in razoroževanje, ozemeljsko enotnost in politično neodvisnost držav članic. Spore so članice reševale po mirni poti z arbitražo ali intervencijo sveta Društva narodov. Vojna kot način reševanja sporov je bila članicam prepovedana. (VANKU: Mala antanta, str. 37.) 35 VANKU: Mala antanta, str. 96, 36 Francoski minister zunanjih zadev Jean Louis Barthou ni bil zadovoljen s približevanjem Kraljevine Jugoslavije Nemčiji in je upal, da bo jeseni 1934 na sestanku v Marseillu kralja Aleksandra prepričal v zvezo s Francijo namesto z Nemčijo. Do razgovora ni prišlo, ker sta oba umrla v atentatu 9. oktobra 1934 v Marseillu. Atentat so načrtovali ustaši, ki so jih vodili Ante Pavelić, Slavko Kvaternik, Gustav Perčec, Andrija Artuković in drugi. Jugoslovanska vlada se je odločila, da bo pred Društvom narodov za atentat obtožila Italijo in Madžarsko, vendar je francoski zunanji minister Pierre Laval temu nasprotoval, saj ni želel poslabšati dobrih odnosov z Italijo. Vlada Kraljevine Jugoslavije je za atentat obtožila samo Madžarsko. (VANKU: Mala antanta, str. 108 in 109).

16

Nemčija je postopoma prevzela 60 % jugoslovanskega izvoznega žita, s čimer je

počasi izrinila Veliko Britanijo in Francijo iz jugoslovanskega prostora.37

Zunanjepolitični program kneza namestnika Pavla Karađorđevića je bil v obdobju

namestništva med leti 1934 in 1941 izrazito antikomunističen. Kraljevina

Jugoslavija ni priznala ZSSR, zavračala je diplomatske stike in si je želela, da se

Velika Britanija in Nemčija zbližata ter usmerita nacistično ekspanzijo proti

ZSSR. S sklepanjem dvostranskih dogovorov in sporazumov s sosednjimi

državami je knez Pavle želel ohraniti integriteto države. Z dobrimi odnosi z

Nemčijo pa se je želel zaščititi pred nemirno in nevarno Italijo. Kraljevina

Jugoslavija po atentatu na kralja Aleksandra zoper Italijo ni sprožila diplomatskih

ukrepov pred Društvom narodov. Sodelovanje med obema državama se je

izboljšalo in 1. oktobra 1936 sta podpisali pogodbo o trgovanju ter številne druge

pogodbe do leta 1937, ko sta 25. marca podpisali petletni sporazum o nenapadanju

in nevtralnosti. Odnosi med državama se še naprej izboljšujejo in v začetku leta

1939 so potekali pogovori o italijanski aneksiji Albanije. Ko je za to izvedel knez

Pavel, je k odstopu pozval zunanjega ministra Milana Stojadinovića. Takrat so se

odnosi ohladili in Italija je prekinila skoraj vse diplomatske stike z Jugoslavijo.38

Na prvem tajnem sestanku med knezom namestnikom Pavlom Karađorđevićem in

nemškim kanclerjem ter voditeljem nacistične stranke Adolfom Hitlerjem je

Nemčija zagotovila Kraljevini Jugoslaviji, da želi zgolj njeno nevtralnost in da bo

varovala njene meje, medtem ko je v resnici bil eden izmed osnovnih ciljev

Hitlerjeve zunanje politike uničenje Male antante. Do držav članic je imela

nemška diplomacija neenakopraven odnos, saj je želela osamiti Češkoslovaško, da

bi postala lažji plen. Kraljevina Jugoslavija se je začela postopoma odmikati od

obvez, ki so jih določali prijateljski sporazumi s sosednjimi državami in voditi

politiko nevtralnosti.

Občutno ohlajanje odnosov se je pokazalo tudi na sestanku zunanjih ministrov

Male antante v Bratislavi leta 1936, potem ko je Češkoslovaška, ki jo je Nemčija 37 MATKOVIĆ: Povijest Jugoslavije, str. 196 in 197. 38 KRIZMAN: Vanjska politika, str 79–83.

17

ogrožala, želela razširiti zavezniške obveze39 članic Male antante, vendar

Kraljevina Jugoslavija in Romunija na to nista pristali. Takrat so razpravljali tudi

o tem, da bi lahko članice Male antante sklepale samostojne dogovore z drugimi

državami, ne da bi se predhodno posvetovale z ostalimi partnericami Male

antante. Ta sestanek je pravzaprav pomenil začetek konca Male antante. Vezi med

državami članicami so se od takrat naprej ohlajale do leta 1938, ko je bila Mala

antanta razpuščena.40

Ko je februarja 1939 zunanjega ministra Milana Stojadinovića zamenjal bivši

jugoslovanski poslanik v Berlinu Aleksander Cincar Marković, je Jugoslavija

nadaljevala s politiko prijateljstva do Italije in Nemčije. Oddaljila se je od Društva

narodov, iz katerega je želela izstopiti, medtem ko je želela ohraniti Balkanski

sporazum na nevtralni osnovi. V kolikor bi se Turčija še naprej povezovala s

Francijo in Veliko Britanijo, je Kraljevina Jugoslavija pričakovala njen izstop iz

Balkanskega sporazuma. Ko je Hitler napadel Poljsko, je jugoslovanska vlada

izrazila svojo nevtralnost. To je ustrezalo Hitlerju, ki si je takrat želel na Balkanu

mir, da se je lahko oskrboval z vsemi potrebščinami. Italija je zagotavljala, da se

ne namerava zaplesti v vojno s svojimi sosedami. Kmalu se je izkazalo, da temu

ni tako, saj je 20. oktobra 1940 napadla Grčijo, s čimer se je situacija na Balkanu

zaostrila. V začetku decembra 1940 je jugoslovanska vlada pristala na sporazum o

nenapadanju z Nemčijo, Italijo in Jugoslavijo, vendar je Hitler zahteval, da

pristopi k trojnemu paktu. Formalni pristop k silam osi, ki ga je Kraljevina

Jugoslavija podpisala 25. marca 1941, je izzval val ogorčenja in nezadovoljstva,

ki je pripeljal do državnega udara skupine oficirjev pod vodstvom generala

Dušana Simovića. Ko je za to izvedel Adolf Hitler, se je odločil za napad na

Jugoslavijo 6. aprila 1941, s čimer se je za Kraljevino Jugoslavijo začela druga

svetovna vojna.41

39 Mala antanta je 13. in 14. septembra 1936 na zasedanju v Bukarešti razpravljala o novem sporazumu o vzajemni pomoči pred vsemi agresorji uperjenimi proti državam Male antante ter o sporazumu vzajemne pomoči med Malo antanto in Francijo. (VANKU: Mala antanta, str. 161–165). 40 KRIZMAN: Vanjska politika, str 83–102. 41 Prav tam, str. 103–137.

18

3 ZGODOVI�A BLEDA Na Bledu je znanih več poznoantičnih najdišč in zgodnjesrednjeveških

arheoloških najdišč, ki na različne načine pričajo o nekdanjih blejskih prebivalcih.

Najpomembnejše najdišče je Pristava, kjer so bili odkriti ostanki naselbine in

velika skeletna nekropola, kjer je bilo izkopanih 380 grobov. Leta 1903 so pri

podiranju stare in gradnji nove cerkve sv. Martina ugotovili, da je na tem mestu

nekdaj stala kapelica, zgrajena verjetno kmalu po letu 1004. V tridesetih letih 20.

stoletja so pri župnišču naleteli na skeletni grob, še več grobov pa so prekopali pri

urejanju zemljišča okrog cerkve. Pri kraljevem dvorcu Suvobor so leta 1929

naleteli na skeletni grob. Med leti 1962 in 1966 so na Blejskem otoku znotraj

baročne Marijine cerkve odkrili ostanke srednjeveške cerkvene arhitekture.

Najstarejši ostanki pripadajo leseni enoladijski kapelici, za njo pa je bila zgrajena

enoladijska zidana cerkev s polkrožno apsido. Ob cerkvah so raziskali

srednjeveško grobišče s 124 skeletnimi grobovi, v katerih so našli v glavnem

pridatke t.i. ketlaške kulture, izkopali so tudi železni pisali, kar je redek dokaz

pismenosti. Iz pozne antike je znana naselbina na vrhu grajske vzpetine. Zgodnje

srednjeveško prebivalstvo je bilo v glavnem slovansko, na kar kažejo imena

blejskih krajev in ljudi, navedenih v pisnih virih iz 11. stoletja. Bled je bil v tem

času del Karniole, slovanske domovine, kot jo je konec 8. stoletja omenjal

langobarski zgodovinar Pavel Diakon v knjigi Zgodovina Langobardov. V

frankovskih državnih analih se leta 820 omenjajo Karniolci, ki prebivajo ob Savi,

leta 973 pa je v cesarski darilni listini pojasnjeno, da se Karniola po domače

imenuje Kranjska.42

Bled in Blejski kot se v pisnih virih prvič omenjata 10. aprila leta 1004, ko je kralj

Henrik II. v Trientu izstavil listino, s katero je podaril briksenškemu škofu

Albuinu in njegovi škofiji posest Bled na Kranjskem. Poleg prve omembe Bleda,

pa označuje listina tudi začetek blejskega gospostva, ki je bilo v lasti škofije iz

Brixna in je obstajalo natančno 800 let, vse do sekularizacije leta 1803. Pregled

prvih omemb kaže, da je pojem Veldes (Bled) že v 11. stoletju lahko pomenil 42 KNIFIC T.(2004): Arheološki sledovi blejskih prebivalcev iz pozne antike in zgodnjega srednjega veka (dalje: KNIFIC: Arheološki sledovi). V: DEŽMAN J. (Ur.): Bled tisoč let, Blejski zbornik 2004. Radovljica. Didakta, str. 94–114.

19

bodisi pokrajino oziroma tamkajšnje briksenško zemljiško gospostvo bodisi le

naselje, medtem ko se jezero (lacus Veldes) prvič omenja leta 1185. V

srednjeveških virih se Bled omenja le v nemški obliki. Valvasor je menil, da je

beseda Veldes nastala iz besede Felsen, kraj naj bi torej dobil ime po pečini, na

kateri stoji Blejski grad.43

V času hitre fevdalizacije blejskega območja po letu 1004 je bilo sprva še veliko

svobodnih kosezov, ki jih povezujemo z vodilnimi sloji staroslovenske družbe.

Mnogi izmed njih so novemu cerkvenemu gospodu darovali svojo posest. Škofje

so s tem ozemeljsko dopolnjevali že obstoječo blejsko gospostvo. Življenje

podložnih kmetov po končani fevdalizaciji in utrditvi fevdalnih odnosov na

briksenškem gospostvu se ni bistveno razlikovalo od splošnega gospodarskega in

družbenega položaja podložnikov drugje na Slovenskem. Blejsko področje je v

času kmečkih uporov zajela tudi reformacija, ki je za slovenski narodni in kulturni

razvoj izrednega pomena. To versko, kulturno, družbeno in politično gibanje je

zraslo iz razmer nastopajočih sprememb na vseh področjih takratnega življenja.

Po odločnem nastopu plemiške vojske je to zamrlo. Proti sredini 16. stoletja pa so

se začeli širiti med blejskimi podložniki luteranski nauki. Tudi po kmečkih uporih

in protireformaciji se položaj blejskih podložnikov ni bistveno spremenil vse do

terezijskih in jožefinskih reform v drugi polovici 18. stoletja. Z letom 1790 se je

zaključilo reformno obdobje in v veljavi je ostala večina reform, ki so kmeta v

mnogih pogledih rešile podložniških vezi oziroma oblažile njegove fevdalne

obveznosti. V naslednjih desetletjih do revolucionarnega leta 1848 in do zemljiške

odveze so nato dozorevali pogoji za popolno odpravo fevdalnih vezi in

fevdalizma sploh.44

Konec 19. stoletja so vasi ob Blejskem jezeru vse bolj dobivale turistični značaj,

okolica pa je ostala večinoma kmečka. Mnogi so bili mnenja, da to predstavlja

oviro za turistični razvoj Bleda. Razprave v deželnem odboru so bile raznolike,

43 ŠTIH P. (2004): Prva omemba Bleda v pisnih virih (dalje: ŠTIH: Prva omemba Bleda v pisnih virih). V: DEŽMAN J. (Ur.): Bled tisoč let, Blejski zbornik 2004. Radovljica. Didakta, str. 7 in 8. 44 GESTRIN F. (1984): Bled v fevdalni dobi. V: Kronika, časopis za krajevno zgodovino 32, str. 119–129.

20

zato je do razdelitve prišlo šele leta 1899. Prvi predlog, ki je na koncu zmagal, je

bil za odcepitev Ribniškega in Bohinjske Bele s sosednjimi vasmi. Po novem je

blejska občina obsegala vasi Grad, Zagorice, Želeče, Mlino in Rečica. Tako je

ostalo do druge svetovne vojne. Občine so vodili občinski zastopniki, katerim je

načeloval župan. Zastopal je občino, v njegovi pristojnosti so bile uprava,

premoženje občine, skrb za varnost ljudi in imetja, občinske ceste, poljska in

zdravstvena policija in ubožne zadeve. To je bilo za Bled še posebno pomembno

zaradi podobe blejskega središča okoli jezera. Leta 1850 je bil prvi izvoljeni

župan na Bledu Ignac Muzan. Županoval je do leta 1855. Sledil mu je Matevž

Piber, ki je županoval 14 let. Leta 1869 je bil izvoljen Anton Wester, ki se je zelo

zanimal za turizem in ga podpiral, kolikor je mogel. Podpisan je na številnih

gradbenih načrtih in dovoljenjih za gradnjo počitniških vil. Slaven je po svojem

govoru avstrijskemu cesarju Francu Jožefu, ko je ta obiskal Bled leta 1883. Za

Westrom je na Bledu leto dni vladal znani hotelir Johann Mallnar. Leta 1894 je

prevzel županstvo Jakob Peternel. Na čelu občine je bil do leta 1906. Le leta 1899

ga je za eno leto zamenjal kmet Simon Kežar. Jakob Peternel se je poleg

županovanja z vso vnemo posvečal turizmu. Dolga leta je vodil Zdraviliško

komisijo, Tujsko prometno društvo, kjer je nekaj let pri njem gospodaril tudi

olimpijec Leon Štukelj. Leta 1908 je bil ustanovitelj blejskega Sokola. Sodeloval

je tudi pri planincih, gasilcih, leta 1914 je ustanovil še turistično društvo Zarja na

Rečici. Med njegovim županovanjem se je povečalo zanimanje za Bled kot

letovišče. Ko je Peternel 25. septembra 1906 odstopil, ga je nadomeščal Ivan

Pretnar. Na novih volitvah je zmagal učitelj in poznejši šolski nadzornik Franc

Rus. Županoval je do volitev leta 1920. V času prve svetovne vojne ni bilo

političnega življenja vse do leta 1917, do deklaracijskega gibanja, ki ga je zaznati

tudi na Bledu.45

Prva svetovna vojna je v blejskem kotu zahtevala življenja okoli 220 vojakov ali

3,7 % prebivalstva. Na Bled so naselili tri vojaške bolnice, ki so okupirale vsa

45 BENEDIK B. (2004): Blejska občina (dalje: BENEDIK: Blejska občina). V: DEŽMAN J. (Ur.): Bled tisoč let, Blejski zbornik 2004. Radovljica. Didakta, str. 363–366.

21

kakorkoli uporabna poslopja. V 17 objektih so ležali bolniki, to je v vseh hotelih,

vseh javnih poslopjih, v šoli in zdraviliškem domu.46

Kot povsod po Sloveniji sta tudi na Bledu bili med obema svetovnima vojnama

dve politični gonilni sili: liberalci oziroma naprednjaki in katoliški narodnjaki v

Slovenski ljudski stranki. Ene in druge sta vodili ozki skupini. Liberalci so bili

zbrani okoli Sokola, vodil jih je dr. Jože de Gleria. Njihovi glavni pristaši so bili

večinoma učitelji, premožnejši obrtniki in večji kmetje. Ti so bili vodilni v

strankarskem življenju. Katoliški narodnjaki so se zbirali v Prosvetnem domu,

kjer je delovalo Prosvetno društvo in Orel, v začetku pod okriljem župnika Janeza

Oblaka in posameznih kaplanov. Pozneje se je v večji meri izpostavljal Franc

Zabret. Župnik Janez Oblak je župnikoval na Bledu celih 36 let. Prišel je, da bi na

Bledu zgradil novo cerkev in zaradi te gradnje se je vpletel v oster politični boj z

naprednjaki, ki so gradnji ostro nasprotovali. V tem boju je zmagal. Bolj si je

prizadeval na verskem kot političnem boju. Njegov naslednik Franc Zabret se je

politično bolj udejstvoval. Izdajal je verski informativni mesečnik Cerkev in dom,

ki nudi vpogled v tedanje politične in splošne razmere na Bledu.47

V vrstah katoliških narodnjakov ni bilo razkolov. Njihova aktivnost je bila med

leti 1929 in 1935, ko jim ni bilo dovoljeno legalno društvo oziroma politično

življenje, zelo omejena. Oživeli so šele leta 1936 ob ponovni obuditvi

Prosvetnega društva in z ustanovitvijo Fantovskega odseka namesto Orla. Na

Bledu so se pojavili tudi jugoslovanski nacionalisti oziroma orjunaši. V

Zdraviliškem parku so v njihovih sprevodih sodelovali pristaši iz Ljubljane in

ostale Gorenjske. Od domačinov je sodelovalo le nekaj starejših članov Sokola. V

letih po šestojanuarski diktaturi, še posebno pa po letu 1934, je zaznati med

liberalnimi krogi več delitev in iskanja novih političnih poti. Nekateri so se

navduševali nad nacionalističnim zborom Pohod, več pa se jih je navduševalo za

gibanje Zbor Dimitrija Ljotića. Njihovi pristaši so imeli svojo listo na županskih

volitvah leta 1936. Uspešen shod so leta 1934 pripravili pripadniki gibanja Boj, ki

46 DEŽMAN J. (2004): Dvajseto stoletje: vojne in revolucije (dalje: DEŽMAN: Dvajseto stoletje). V: DEŽMAN J. (Ur.): Bled tisoč let, Blejski zbornik 2004. Radovljica. Didakta, str. 380. 47 BENEDIK: Blejska občina, str. 367.

22

jih je vodil Stane Vidmar. Katoliški narodnjaki so slovesno nastopili ob proslavi

dvajsetletnice Majniške deklaracije. Tedaj so prvič javno nastopili v večjem

sprevodu člani Fantovskega odseka na Bledu, zbranim pa je pred hotelom Park

spregovoril župan dr. Janko Benedik. Nekaj vpliva je imel tudi

nacionalsocializem. Ob vse večjem obisku nemških gostov, predvsem gostov

skupinskih potovanj nacionalsocialistične počitniške organizacije Kraftdurch

Freude, se je začel širiti njihov vpliv na ljudi, ki so imeli z njimi stike. To so bili v

glavnem gostinski delavci – sezonci, taksisti, čolnarji in drugi posamezniki, ki so

pričakovali od nacističnega režima izboljšanje svojega življenjskega standarda.

Posamezniki so sodelovali z nacistično izpostavo v Celovcu. V političnem

življenju po prvi svetovni vojni ni bilo zaznati večje nestrpnosti ali radikalizma.

Izjema so bili izgredi med Sokoli in Orli ob raznih praznikih, tako državnih kot

tudi nastopih pred kraljevim dvorcem Suvobor.48

Prve državne volitve v Kraljevini SHS so bile v konstituanto, ki naj bi dala novi

državi prvo ustavo. Prvič po vojni so tudi na Bledu volitve razgibale politično

življenje. Potekale so 28. novembra leta 1920 na Martinovo nedeljo. Udeležilo se

jih je 73 % volivcev. To so bile prve volitve po volitvah v avstrijski državni zbor

leta 1911. Volitve niso imele neposrednega vpliva na politično in upravno

življenje v občini. Posebnost na Bledu je bila obrtniška stranka, ki je v drugih

občinah ne zasledimo. Prve občinske volitve na Bledu so bile aprila 1921, prvi

župan pa je postal Herman Tomec. Med leti 1924 in 1927 je bil župan hotelir in

veleposestnik Ivan Kenda. Za njim je sedel na občinski stolček zdravnik dr. Jože

de Gleria. Tomec, Kenda in de Gleria so bili izvoljeni na liberalni listi. Leta 1929,

v času diktature, je bil de Gleria razrešen, za župana pa je bil imenovan domačin

Ivan Rus, trgovec in nekdanji krojač na Bledu. Županoval je do leta 1931, ko je

bil ponovno izvoljen dr. Jože de Gleria. Leta 1933 je odstopil. Za njim je bil med

20. aprilom do 15. oktobrom 1933 imenovan za župana blejski posestnik Anton

Vovk. Na volitvah 15. oktobra 1933 je bil Vovk izvoljen na kompromisni listi. Na

volitvah leta 1936 se je bil ogorčen boj med kandidati. V boj je poleg

tradicionalnih strank posegla tudi “lista mladih”. V njej so bili zastopani mlajši iz

48 BENEDIK, Blejska občina, str. 367 in 368.

23

vrst liberalcev, ki niso bili zadovoljni s starejšo generacijo liberalcev. Ta naj bi

sklepala preveč kompromisov in se podrejala diktatorskemu režimu. Na listi so

bili zastopani obrtniki, mali kmetje, čolnarji, taksisti in delavci. Na čelu je bil

takratni hotelir Jože Vrhunc. Na listi Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ) je

samostojno kandidiral dr. Janko Benedik, zdravnik z Bleda, ki ni pristal na

kakršnokoli koalicijo z liberalci. Na libralni listi Jugoslovanske nacionalne stranke

je ponovno kandidiral Hrvoje Tomec, ki pa ga je premagal dr. Janko Benedik.

Županoval je od leta 1936 do okupacije leta 1941.49

4 RAZVOJ TURIZMA �A BLEDU I� POMEMB�EJŠI KULTUR�I TER ŠPORT�I DOGODKI

Bled spada med zgodnja turistična jedra na Slovenskem. Njegovo lepoto ob jezeru

z otokom v sredini in gradom na skali, z gorami v ozadju in termalnimi vrelci so

opisovali mnogi pesniki in pisci. O blejskih toplih vrelcih je pisal že Valvasor. Za

lepote Bleda se je navdušil tudi angleški naravoslovec Sir Humphry Davy, ki je

večkrat letoval v vasi Podkoren pri Kranjski. V virih in literaturi se je Bled

omenjal že veliko prej, preden je sredi 19. stoletja zaslovel po Riklijevi zaslugi.50

Prva svetovna vojna je turizmu zelo škodila, saj so hoteli, tudi blejski, delno

služili kot bolnišnice, delno kot vojašnice ali kot objekti za oficirje in vojaške

pisarne. Propadli so zimski in športni objekti in sploh Bled je bil zelo prizadet. V

prvih letih po vojni so bile težave pri izdajanju vizumov za potovanja v našo

državo. Vsak tujec je moral vložiti prošnjo za vstop v državo pri jugoslovanskem

predstavništvu v tujini, ki je prošnje posredovalo jugoslovanskemu ministrstvu za

notranje zadeve – to je bil postopek ob vstopni vizi. Za izstopno vizo je moral gost

vložiti novo prošnjo na pristojno okrajno glavarstvo. Leta 1921 so stopile v

veljavo olajšave za prihod avstijskih državljanov in turistična urada v Ljubljani in

Zagrebu sta na osnovi posebnih pooblastil izdajala potrdila za prihod Avstrijcev v

49 BENEDIK, Blejska občina, str. 366. 50 JANŠA ZORN O. (1984): Zgodovina blejskega turizma od začetkov do leta 1941 (dalje: JANŠA ZORN: Zgodovina Blejskega turizma). V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 (2/3). str. 182.

24

naša letovišča in v naslednjem letu je bilo na Bledu že več gostov. V obdobju med

obema vojnama turizem ni bil povezan s kulturnimi znamenitostmi oziroma

spomeniki in jih niso upoštevali v turističnih ponudbah. Kulturne znamenitosti so

bolj upoštevali in jih poudarjali nekateri časopisi in revije ali posamezni avtorji.51

Leta 1922 je izšel vodnik po Sloveniji z naslovom Jugoslovenske Alpe –

Slovenija, ki je na 514 straneh predstavil vsa turistično pomembna območja.

Vodnik je bil v srbohrvaškem jeziku in je najobsežnejše delo, ki ga je spisal

Rudolf Badjura, znan pisec turističnih vodnikov. Badjura je v tem delu namenil

posebno pozornost Bledu in ga označil za svetovno znano letovišče, kopališe in

zimsko športno središče.52 Za izdelovanje kart, turističnih vodnikov in brošur je

prejemal honorarje, ki so mu omogočali potovanja. Iz ohranjene korespodence

med Rudolfom Badjuro in blejsko občino, izvemo, da je leta 1936 prejel honorar

v višini 3.000 jugoslovanskih dinarjev, za izdelavo brošure »Blejski izleti«.53

Blejski turistični motivi so različni: romarski, izletniški, zdraviliški, letoviški,

lovsko-ribiški, politični, športni, kulturni, kongresni in ekološki. Ves čas

modernega turizma je na Bledu nastajala kultura vil in počitniških hiš ter

stanovanj. Ob hotelih so se razvijali penzioni, ki so vrh razvoja dosegli v

Kraljevini Jugoslaviji. Navzočnost državnih poglavarjev je v prvi in drugi

Jugoslaviji spodbujala turizem na Bledu, tako da lahko govorimo o političnem

oziroma diplomatskem turizmu. Z razvojem veslanja in zimsko-športnih

prireditev ter šaha so prišli športniki in njihovi spremljevalci. V drugi Jugoslaviji

je Bled postal prizorišče pomembnih kongresov in njihovo število je po

osamosvojitvi neprestano rastlo. Ne glede na družben okvir, v katerem se je

razvijal, je Bled vedno privlačil vladarje in bogataše in kot slovensko simbolno

stičišče je pomembno vplival na nacionalni razvoj. Leto 1879 lahko smatramo za

začetek turističnih organizacij na Bledu. Takrat so ustanovili Olepševalni komite.

51 JANŠA ZORN O. (1996): Turizem v Sloveniji v času med obema vojnama (dalje: JANŠA ZORN: Turizem v Sloveniji). V: ROZMAN F. in LAZAREVIĆ Ž. (Ur): Razvoj turizma v Sloveniji: zbornik referatov. Ljubljana. Zveza zgodovinskih društev, str. 78–82. 52 GERŠIČ M., BATAGELJ B., BERČIČ H., BOKAL L., GUČEK A., KAVAR J., idr. (2014): Rudolf Badjura – življenje in delo. Ljubljana. Založba ZRC, str. 64 in 65. 53 SIZAL RAD 65, Enota za Gorenjsko – Kranj, škatla 57.

25

Najpomembnejše delo tega komiteja je bila ureditev poti okoli jezera, če bi si

cesar Franc Jožef na svojem obisku leta 1883 želel iti po tej poti. Leta 1886 so na

Bledu dobili Zdraviliško komisijo, ki je nato skrbela za Bled vse do začetka druge

svetovne vojne. Zdraviliška komisija je prvenstveno skrbela za propagando in

prireditve ter videz kraja.54

Že pred prvo svetovno vojno in tudi med obema vojnama je delovalo Prometno in

olepševalno društvo Zarja s sedežem na Rečici, ki je skrbelo za olepšavo kraja,

izdajanje brošur, zemljevidov, razglednic in prirejalo izlete, predavanja, razstave

ter koncerte. Društvo je skrbelo še za prometne zveze, urejalo nasade in igrišča ter

vzdrževalo stike z drugimi podobnimi društvi. Prvi turistični vodnik po Bledu je

leta 1862 napisal Arnold Rikli. Do prve svetovne vojne je izšlo še nekaj vodnikov,

ki jih turistično-domoznanske edicije iz prve in druge Jugoslavije po kakovosti

komaj dosežejo.55

Na Bledu se je razvijal romarski turizem in romarji so prihajali častit Marijo v

otoško cerkev. Na otok so romarje prevažali čolnarji s pletnjami. V glavnem se

romarji na Bledu niso zadrževali dalj časa, posamezniki pa so prenočili v proštiji

na otoku, mnogi so prenočevali tudi na prostem. Poleg romarjev je na Bled

prihajala tudi gospoda, ki se je posluževala termalnih vrelcev, ki so bili

razporejeni ob vzhodni strani jezera v polkrogu od severa proti jugu. Bilo jih je

sedem, uporabni so bili štirje. Na Bledu se je zdravljenje z vodo začelo v davni

preteklosti in prvi, ki je raziskoval te vrelce, je bil Baltazar Hacquet de la Motte.

Bil je mnenja, da voda nima večjih kvalitet niti po temperaturi, niti po mineralni

sestavi in da je morala biti nekoč boljša in koristnejša za zdravljenje. Ker je bilo

na Slovenskem veliko boljših, so jo opustili. Bledu je manjkala dobra prometna

zveza, zato so k vrelcem sprva prihajali le ljudje iz bližnje okolice. Polagoma so

začeli prihajati tudi posamezni gostje, ki so prišli občudovat pokrajino. V prvi

polovici 19. stoletja je bila na Bledu le ena gostilna »Pri Petranu«. Gostišče sta od

54 BENEDIK B. in DEŽMAN J.: Izbrana poglavja iz blejske turistične zgodovine (dalje: BENEDIK, DEŽMAN: Izbrana poglavja). V: DEŽMAN J. (Ur.): Bled tisoč let, Blejski zbornik 2004. Radovljica. Didakta, str. 187–212. 55 JANŠA ZORN: Zgodovina Blejskega turizma, str. 193–214.

26

leta 1838 vodila Jakob Klinar in njegova žena Jera vse do leta 1893, ko je vodenje

prevzel Viktor Klinar. Hotel Petran je bil prvi hotel v slovenski lasti. Šele, ko je

bila zgrajena južna železnica Dunaj–Ljubljana leta 1849 in Ljubljana–Trst leta

1857, so tudi na Bledu, podobno kot v drugih zdraviliščih, pričeli odpirati nove

gostilne in hotele. Po železnici so gostje pripotovali do Ljubljane, od tam pa so

morali s kočijo do Bleda.56

Nedvomno je velik mednarodni sloves Bledu pridobil šele Švicar Arnold Rikli, ki

je leta 1852 po bolezni prišel na oddih na Bled. Postavil je zdravstveno turistični

produkt, ki je bil edinstven. Ko so mu po vnetju poprsnice svetovali oddih na

Bledu, ga je ta tako prevzel, da se je leta 1854 preselil in v naslednjem letu

ustanovil svoj Naravni zdravilni zavod.57 Na Bledu je Rikli preživel celih petdeset

let in zdravil je najrazličnejše bolezni (migreno, nervozo, protin, debelost, ipd.),

vendar je odklanjal duševne bolnike in bolnike z akutnimi nalezljivimi

boleznimi.58

Sprva je torej Bled slovel predvsem kot zdravilišče, že po letu 1870 pa je pričelo

prihajati vedno več gostov, ki jim ni bilo do Riklijevega zdravljenja, temveč so

želeli preživeti počitnice v lepem in zdravem okolju. Pričele so rasti vile in hoteli.

Ker je bil Bled razmeroma drago letovišče, zanj pa je vladalo veliko zanimanje

med srednjimi sloji, so pričeli sobe oddajati tudi kmečki posestniki. Pred prvo

svetovno vojno je bilo na Bledu šest hotelov: Park-Mallner, Luisina kopel (leta

1922 so ga preuredili v hotel Toplice), Petran, Steidl in blizu železniške postaje

Bled–jezero še Triglav in Evropa. Prihajali so ljudje različnih narodnosti, nekateri

so ostajali tudi po nekaj tednov. Poleg Slovencev, Hrvatov in Srbov je bilo vsako

leto precej Nemcev in Čehov. Prihajali so celo Rusi, Francozi, Italijani, Američani

in Angleži. Sami turistični delavci z blejskim turizmom niso bili čisto zadovoljni.

Zavedali so se, da še marsikaj manjka, tuji gostje so bili precej zahtevni. Že leta

1903 je Bled dobil na veliki mednarodni razstavi zdraviliških krajev na Dunaju

zlato medaljo, leta 1906 pa so ga uradno prišteli med najpomembnejše turistične

56 BENEDIK, DEŽMAN: Izbrana poglavja iz blejske turistične zgodovine, str. 188–205. 57 Prav tam, str. 191 in 192. 58 JANŠA ZORN: Zgodovina Blejskega turizma, str. 184.

27

kraje cesarske Avstrije. Ko je Arnold Rikli leta 1906 umrl, je blejsko zdravilišče

prevzel njegov sin, vendar je v nekaj letih skoraj zamrlo. Po prvi svetovni vojni je

bilo opuščeno, stavbe pa delno preurejene v druge namene. Ob prelomu stoletja je

Bled pričel izgubljati svoj značaj termalnega zdravilišča in je vedno bolj postajal

tipično letovišče. Vedno več gostov je prihajalo na oddih in kopanje v jezeru in ne

toliko zaradi zdravljenja. Pa tudi otok je bil še vedno precej obiskan.59

K hitrejšemu razvoju Bleda sta brez dvoma prispevali obe železnici – gorenjska

Ljubljana–Trbiž, zgrajena leta 1870 in bohinjsko-turska, zgrajena leta 1906. Tako

je dobil Bled povezavo s Koroško, Salzburgom, Srednjo Evropo sploh in tudi s

Primorsko in Trstom. Prav tako pomembna pa sta bila slabo stoletje pozneje

zgrajena brniško letališče in karavanški cestni predor.60

Na razvoj turizma je pomembno vplivala tudi uredba o pospeševanju turizma leta

1936 in na osnovi katere so določene kraje proglasili za turistične in so imeli

razne ugodnosti, na primer znižane vozovnice na železnici. Ustanovili so

banovinski turistični svet in v letih pred drugo svetovno vojno se je banovinska

uprava trudila za pospešitev razvoja turizma z ustanavljanjem novih krajevnih

turističnih odborov in novimi uredbami.61

Mnogo tujcev, ki so bili še julija 1914 na Bledu, je ob prvih znakih vojne

napovedi že zapustilo Bled. Ko se je leta 1915 pričela še vojna z Italijo v

neposredni bližini gorenjskih letovišč, so ta popolnoma obnemela. Hotele so

spreminjali v bolnišnice, vile pa v vojna skladišča. Propadle so turistične naprave

v Vintgarju in drugod. Ob koncu vojne so bili blejski turistični objekti močno

poškodovani. Blejsko Tujsko pometno društvo je ob finančni pomoči Deželne

zveze za tujski promet kmalu popravilo Zdraviliški dom, uredilo park na Straži in

poti na razgledišče Osojnica. Na novo oživljeno Društvo za tujski promet na

Bledu je pričelo širiti reklamo za blejski turizem, vendar je kazalo, da bo Bled leta

1919 ostal prazen. S pomočjo Jugoslovanskega generalnega komisariata za tujski

59 JANŠA ZORN: Zgodovina Blejskega turizma, str. 185–188. 60 BENEDIK, DEŽMAN: Izbrana poglavja iz blejske turistične zgodovine, str. 194. 61 JANŠA ZORN: Turizem v Sloveniji, str. 83 in 84.

28

promet in turistiko so organizirali propagando na Hrvaškem in v Srbiji in tako je

bil leta 1919 Bled poln jugoslovanskih gostov iz Zagreba, Beograda, Sarajeva in

Subotice. Blejsko turistično društvo je bilo celo prisiljeno poslati komisariatu v

Ljubljano brzojavko z vsebino: »Ustavite dotok tujcev«. Kmalu so uvedli tudi

nedeljske izletniške vlake s popustom pri nakupu vozovnic, avtomobilske vožnje

med Lescami in Bledom ter druge ugodnosti. Seveda je Bled po prvi svetovni

vojni izgubil nekdanjo tradicionalno publiko – Nemce in Madžare, zato pa je bilo

več jugoslovanskih gostov. Tudi v naslednjih letih je bil Bled v poletnih sezonah

polno zaseden. K temu je veliko pripomoglo dejstvo, da je imel kralj Aleksander

od leta 1922 naprej v gradu Suvobor svojo letno rezidenco. Dvoru je sledil

diplomatski zbor in posledično srečanja zastopnikov raznih držav. Tako se je na

Bledu že zgodaj začel razvijati kongresni turizem.62

Med obema vojnama je veljal Bled za najbolj mondeno letovišče v Sloveniji, če

ne celo v celotni Jugoslaviji. Med letoma 1929 in 1932 so zgradili nekaj novih

reprezentančnih hotelov, stare pa so obnovili. Že leta 1922 so popolnoma

prenovili nekdanji Louisenbad, ki se je kasneje preimenoval v hotel Toplice.

Podjetna lastnica je poleg njega dala zgraditi prvo kavarno, ki je postala središče

letoviškega vrenja. Posebna privlačna je bila v slogu rimskih term zgrajena

termalna kopel, ki je omogočala kopanje ob vsakem vremenu, saj je vrelec imel

temperaturo 23 °C. Toplice so imele svojo plažo, paviljon Annexe, zadaj pa sta

zrasla še hotel Belvedere in vila Adria, kasneje vila Jadran. Nekdanji hotel

Mallner, sedaj hotel Park, je imel lastno jezersko kopališče s 720 kabinami.

Nekdanje Mlino postane hotel Starkl, hotel Petran pa je dobil v bližini za soseda

hotel Central. Zgrajeni so bili še hoteli Union, Zaka, Mon Plaisir, ki se je kasneje

preimenoval v hotel Mežakla, Lovec in Astoria. Poleg tega je bila zgrajena vrsta

novih vil, tako so se turistične zmogljivosti neprestano povečevale. Leta 1929 je

naštevala statistika 12 hotelov, 6 penzionov in 6 gostiln, leta 1937 pa že 17

hotelov, 11 penzionov in 5 gostiln, ki so oddajale sobe. Skupno je bilo v njih na

razpolago okrog 1.700 do 1.800 postelj.63

62 JANŠA ZORN: Zgodovina Blejskega turizma, str. 188 in 189. 63 Prav tam, str. 189.

29

Bivanje na Bledu je bilo prijetno skozi vse leto, najbolj živahno je bilo v juniju,

juliju in avgustu. Kraj je imel vse potrebne turistične naprave; že leta 1914 je

dobil vodovod in elektriko. Ceste in sprehajališča so dokaj dobro oskrbovali,

skrbeli so tudi za vrtove in nasade. Poleg hotelov, penzionov in kavarn so

poskrbeli za izgradnjo športnih igrišč in družabnih prostorov. Prav tako so bili na

razpolago zdravniki, lekarne, turistične pisarne, telefonske zveze, menjalnice,

avtobusi, taksiji, kočije in čolni. Razvijali so se športi. Športni klub Bled je že leta

1930 štel 115 članov in je imel sekcije za nogomet, tenis, plavanje, veslanje,

smučanje, sankanje in konjski šport. Zelo privlačne so bile za tujce razne

prireditve. Bled je bil gostitelj mednarodnih šahovskih tekmovanj. Leta 1930 je

bilo na Bledu jugoslovansko prvenstvo v veslanju, nato pa še mednarodna regata,

ki je privabila mnogo ljudi od blizu in daleč. Start je bil v Zaki, kjer so zgradili

lesen hanger z garderobami, cilj je bil pri hotelu Park, kjer so postavili tribune za

gledalce in sodnike. Počasi se je pričel uveljavljati tudi zimski turizem, posebno v

letih pred drugo svetovno vojno. Vendar so bili prvi koraki v tej smeri precej

težki. Mnogi so očitali Zvezi za tujski promet, da preveč podpira razvoj Bohinja,

Zveza pa je menila, da je treba najprej en kraj usposobiti za zimski turizem.

Nameravali so uvesti kegljanje in drsanje na zamrznjenem jezeru, kar jim je v

glavnem preprečila vojna. So pa že pred vojno organizirali sankaške tekme,

pripravljali so se na graditev žičnice na Mrzli studenec ipd. Tudi v zimskih

mesecih je bil obisk kar zadovoljiv. Cene so se v glavni sezoni gibale za

celodnevni penzion med 50 in 155 dinarjev. Za Toplicami najdražja sta bila hotela

Park in Jekler, okrog 80 do 100 dinarjev. Tudi v penzionih se je cena gibala med

60 in 100 dinarji dnevno, v gostilnah pa med 30 in 65 dinarji.V juniju in

septembru so bile cene precej nižje.64

Bled je bil privlačen tudi zato, ker je gostom omogočal številne izlete v bližnjo in

daljno okolico. V fondu Turističnega društva Bled, ki ga hrani arhiv v Kranju,

zasledimo številne prospekte in kataloge s podrobnimi opisi turističnih točk na

Bledu in v njegovi okolici, krajšimi in daljšimi programi izletov.65

64 JANŠA ZORN: Zgodovina Blejskega turizma, str. 191 in 192. 65 SIZAL RAD 99, Enota za Gorenjsko – Kranj, škatla 14, fasc. 44.

30

Že leta 1924 so odprli podružnico ljubljanskega Tourist Officea, ki je dajal vse

potrebne informacije domačim in tujim gostom in organiziral izlete. Iz

ohranjenega arhivskega gradiva je razvidno, da je izlete organizirala tudi

Jugoslovansko-Češkoslovaška liga na Bledu. Dobro je bila razvita avtobusna

prometna povezava s Koroško, od koder je dnevno prihajalo na Bled veliko ljudi.

Preko Bleda sta Dunaj in Praga organizirala avtobusne izlete v Opatijo in na

Jadran. Medtem, ko je imel Bled v desetletju po prvi svetovni vojni povprečno do

10.000 gostov letno, se je v naslednjem desetletju število gostov približalo 20.000,

preseglo pa je to številko leta 1938. Gostov iz Jugoslavije je bilo okrog 40 %,

ostalo so bili tujci. Po letu 1934 je opaziti manj domačih gostov, zlasti nazaduje

obisk iz Srbije, predvsem iz Beograda. Med tujimi turisti so bili na prvem mestu

Avstrijci, sledili so Nemci in Čehi. Zanimiv je tudi obisk Britancev, ki se je

močno povečal, in sicer s 53 obiskovalcev leta 1925 na 1963 obiskovalcev leta

1937. V času gospodarske krize se število gostov na Bledu ni bistveno spremenilo

in to predvsem zato, ker so cene penzionom znatno znižali. Kazale pa so se razne

težave in večkrat so se turisti pritoževali. Nekateri so obsojali kaljenje nočnega

miru in so predlagali, da naj bi godbe igrale le do 24. ure. Pritoževali so se nad

avtomobilskim prometom, ki je povzročal mnogo hrupa. Prav tako niso bili

zadovoljni s prašnimi cestami in s težavami v zvezi s preskrbo sadja in zelenjave.

Tako je na seji odbora banovinskega turističnega sveta 22. maja 1939 Anton Vovk

tožil, da domača produkcija ne zadošča, zato so vezani na uvoz z juga države ali iz

Italije.66

Bile pa so še druge neprijetnosti. Leta 1935 so na seji banske uprave razpravljali o

tem, da je zaradi konkurza hotelirja Kende Bled v nevarnosti, da se ga polastijo

tuje družbe, ker so se pojavljali resni nemški kupci. Problemi so nastajali še v

zvezi s predpisano mesečno kvoto deviz. Glede gostov iz Avstrije je bilo po letu

1934 čutiti posledice odloka, ki je Avstrijcem prepovedoval potovanje v

Jugoslavijo. Sploh so politične razmere v Evropi močno odsevale tudi v turizmu.

Tem razmeram primerno je bilo manj Britancev, Američanov, Belgijcev,

Francozov, Poljakov in Skandinavcev. Še prav posebno se je zmanjšalo število

66 JANŠA ZORN: Zgodovina Blejskega turizma, 194 in 195.

31

gostov iz Češkoslovaške, saj so prej dosegali številko nad 3000, leta 1938 pa le še

964, medtem ko jih je leta 1939 bilo le še 201. Velik porast Nemcev leta 1938

lahko pripišemo dejstvu, da je bila Avstrija tedaj že priključena Nemčiji. V

statistiki Nemcev in Avstrijcev niso več ločevali.67

Udeležba Madžarov v turističnem prometu Bleda se je izredno povečala, kar je

pripisati velikemu številu židov iz te države, ki so jim bila nemška, italijanska,

avstrijska in celo češkoslovaška letovišča zaprta. Leta 1938 kaže statistika kar

1548 Madžarov in skoraj v celoti gre za žide. Ker pa tudi jugoslovanske oblasti

niso bile naklonjene židovskim gostom in so jim jugoslovanski konzulati

odklanjali potne liste, so o tem razpravljali na seji banovinskega turističnega sveta

Dravske banovine februarja 1939. Tedaj je predsednik Zdraviliške komisije Bled

Anton Vovk poudaril, da je ministrstvo v težnji, da prepreči nezaželjeni dotok in

eventuelno naselitev židov iz držav s protisemitskimi ukrepi, pričelo odrekati tudi

dovoljenja za turistična potovanja in celo za tranzit pripadnikom židovske vere ne

glede na državljanstvo in namen potovanja. Vovk je menil, če se že odklanja

izdajanje vizumov v res sumljivih primerih, naj ne bi odklanjali turistov. Vovkov

predlog je bil sprejet. Kljub temu je aprila 1939 Olepševalno društvo Zarja poslalo

banski upravi pritožbo zaradi že omenjene državne odredbe o odklanjanju židov.

Banska uprava je predlagala ministrstvu za trgovino in industrijo, naj omilijo

veljavne odredbe glede izdaje viz židom. Vsekakor pa so se po 1. septembru 1939,

ko se je pričela druga svetovna vojna, v katero Jugoslavija sicer še ni bila

vključena, že pokazale velike spremembe. Na novembrski seji poslovnega odbora

banovinskega turističnega sveta leta 1939 je predsednik Zdraviliške komisije

Vovk opozoril, da slabo kaže za bodočnost Bleda, kajti na tujce, ki so sicer

sestavljali okrog 75 % vseh gostov, ni več mogoče računati, tudi na Nemce ne.

Edino rešitev vidi v dvigu domačih gostov. Njegove napovedi so se izkazale kot

upravičene v letu 1940, nato je vojna prekinila in ponovno zavrla dotlej uspešna

turistična prizadevanja.68

67 JANŠA ZORN: Zgodovina Blejskega turizma, str. 195. 68 Prav tam, str. 195 in 196.

32

Že na začetku razvoja turizma so si na Bledu prizadevali privabiti goste tudi s

kulturnimi prireditvami. Tako so prirejali koncerte od prvih dni julija do srede

septembra že od ustanovitve Zdraviliške komisije leta 1886. Koncerte so prirejali

ob določenih dnevih v Zdraviliškem parku v glasbenem paviljonu, dopoldne na

kopališču ali popoldne na obali jezera pred hotelom Park in pri nekdanjem hotelu

Petran na Mlinem. Izvajalci so bili simfonični orkestri z Dunaja ali iz Ljubljane.

Koncerte so izvajali tam, kjer so bili gostje, ki so poleg turistične plačevali tudi

glasbeno takso. V večernih urah so občasno prirejali koncerte tudi v Zdraviliškem

domu. S takšnimi koncerti so nadaljevali v turističnih sezonah tudi v času med

obema svetovnima vojnama v Zdraviliškem parku. Sodelovali so glasbeniki

opernega ali vojaškega orkestra. Koncerte so prirejali v popoldanskih in obvezno

tudi v večernih urah. Imeli so mnogo poslušalcev, ki so radi posedeli na klopeh ob

poslušanju predvsem domače glasbe. Več iz kulturnega življenja blejski turistični

delavci takrat svojim gostom niso pripravljali. Prirejanje teh koncertov je bil

poglavitni strošek za kulturno zabavne prireditve in glavno breme takratnega

proračuna Zdraviliške komisije, kamor so se stekali dinarji iz turistične takse.

Med obema vojnama lahko med turistične zabavne prireditve štejemo poskus

hotela Toplice. Takratna lastnica Jula Malnar je dala na lastne stroške izdelati

deset parov narodnih noš za dekleta in fante. Ob raznih priložnostih so nato

domačini nastopali na hotelskih prireditvah ter zabavali tuje goste. Poskus so

takratni gostje sprejeli z zadovoljstvom.69

Iz teh nastopov, ki so prikazovali del gorenjske folklorne tradicije, so zrastle

organizirane skupine, ki so v povojnem času dosegle zadovoljivo raven in se

vključevale v organizirane folklorne prireditve. V prvih povojnih letih ni bilo

pravega turističnega življenja, zato tudi ni bilo prizadevanj za razne kulturne

prireditve. Ni bilo organizatorjev, niti tistih, ki bi nastopali ali bili pripravljeni

sodelovati. Treba je poudariti, da jih skoraj ni bilo za koga prirejati, saj so se

prave turistične sezone začele šele po letu 1955. Važen mejnik za vse vrste

prireditev na Bledu je bila postavitev Festivalne dvorane, ki so jo svečano odprli

leta 1961 za veliki mednarodni šahovski turnir. V njej so nato pripravili prvi 69 BENEDIK B. (1990): Turizem in kultura na Bledu (dalje: BENEDIK: Turizem in kultura na Bledu). V: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 38 (3), str. 156.

33

festival slovenske popevke, ki je potem gostoval na Bledu nekaj let. Kultura je

podala roko turizmu, čeprav je bila mogoče kdaj kakšna priložnost zamujena.

Največkrat je manjkalo velikopoteznosti, kar je pač značilno za blejski turizem in

življenje na Bledu. Ni bilo širših in dolgoročnejših programov, kot tudi ne

sodelovanja z republiškimi kulturnimi dejavniki. 70

Na športnem področju ima Bled dolgo tradicijo, ki sega še v čas Avstro-Ogrske,

ko je bil precej dejaven Sokol in ta tradicija se je med obema vojnama

nadaljevala.71 Šport na Bledu lahko razdelimo na dve obdobji: obdobje pred prvo

svetovno vojno, ko zasledimo začetke športnega življenja, ter obdobje po prvi

svetovni vojni, ko se je športno življenje razširilo med vso prebivalstvo. Začetki

športnega življenja na Bledu so povezani z zimskimi športi. Tedanja tekmovanja

so bila predvsem razvedrilo. Leta 1908 je Jakob Peternel ustanovil društvo Sokol

na Bledu. S telovadbo so začeli v stavbi v Gradu pod Bledcem, leta 1931 pa so se

preselili v takrat novozgrajeni Sokolski dom. Orli so bili ustanovljeni leta 1912 in

so imeli svoje prostore v starem prosvetnem domu. Obe društvi sta bili razpuščeni

leta 1931, v času diktature. Zatem je bil ustanovljen jugoslovanski Sokol, po letu

1936 pa so se Orli pojavili kot Slovenski fantje. Od drugih panog so na Bledu

organizirali turnir v namiznem tenisu leta 1903 in nogometno tekmo pod Stražo

leta 1913. V Kraljevini SHS je imel Bled 13 teniških igrišč, verjetno največ na

Slovenskem. Na turnirjih so igrali vodilni jugoslovanski in tudi nekateri tuji

igralci. Že leta 1925 je bil ustanovljen Smučarski klub Bled, začeli so tekmovati v

tekih, alpskem smučanju in skokih. Leta 1928 so ustanovili Športno društvo Bled,

ki si je prizadevalo za gradnjo športnih objektov. V Veliki Zaki, kjer je bilo

nogometno igriče, so verjetno leta 1930 postavili dve skakalnici. Na jezeru so

pripravili prve hokejske tekme, tudi mednarodne. Tekmovanja v motoskjöringu

prvič zasledimo leta 1924, ko so tekmovali s konjsko vprego po cestah in stezah

na Bledu. Pozimi 1926/1927 pa je športni klub Bled v sodelovanju z ljubljansko

Ilirijo priredil prvi motoskjöring na zamrznjenem jezeru. Proga je bila dolga 3.500

metrov, približno toliko je bilo tudi gledalcev. Po drugi svetovni vojni je

70 BENEDIK: Turizem in kultura na Bledu, str. 156–159. 71 BENEDIK B. (1984): Vrhunske prireditve na Bledu so bile v šahu in veslanju (dalje: BENEDIK: Vrhunske prireditve na Bledu). V: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 (2/3), str. 234.

34

zanimanje za šport močno poraslo. Športnikov, ki so se ukvarjali z različnimi

panogami, je bilo ogromno in so posegli po medaljah na državnih prvenstvih.72

Po organizaciji vrhunskih športnih prireditev sta bila v ospredju dva športa, in

sicer veslanje ter šah. Blejska veslaška proga je postala cenjena v vseh

mednarodnih krogih in velja po tehnični plati za drugo najboljšo na svetu, takoj za

luzernsko na Rotseeju, po naravnem okolju pa jo še prekaša. Na drugi strani pa je

bil Bled prizorišče nekaterih velikih šahovskih prireditev, kjer mu v slovenskem

merilu pripada prvo mesto.73

Do prve vrhunske prireditve je prišlo jeseni 1931, ko je bil na pobudo prof. dr.

ing. Milana Vidmarja, vodilnega šahista v času do druge svetovne vojne, velik

mednarodni šahovski turnir v hotelu Toplice. Vidmarjevi pobudi je prisluhnila

blejska Zdraviliška komisija, Dravska banovina in blejski hotelirji, ki so vzeli pod

streho vsak po nekaj šahistov in njihovih spremljevalcev, ostale stroške pa so si

omenjeni trije razdelili. Milan Vidmar je bil tedaj eden najmočnejših šahistov na

svetu in posrečilo se mu je, da je zbral 14 resnično močnih šahistov s tedanjim

svetovnim prvakom Aleksandrom Aljehinom na čelu. Turnir je bil velika športna

prireditev in je vzbudil veliko pozornost domače in tuje javnosti. Šahisti so bili

zadovoljni z bivanjem v hotelu Toplice, ki je takrat dobil svojo današnjo podobo

in s pogoji igranja v jedilnici hotela. Aljehin je izjavil, da se mu je turnir, ki je za

mnoge predolgo trajal, zdel glede na posebne lepote kraja še prekratek.74

Prve veslaške prireditve segajo v leto 1905, vendar so te prireditve veljale bolj za

družabne kot športne. Ob vse večjem razvoju turizma na Bledu so blejski

turistični delavci kmalu doumeli pomembnost jezera tudi za veslaške prireditve.

Odločili so se za organizacijo državnega prvenstva v tridesetih letih. To je bil za

tiste čase zahteven podvig, saj so morali postaviti naprave, ki jih je zahtevalo

takšno tekmovanje. Niso pa imeli še dovolj izkušenj. Postavili so novo čolnarno v

72 BENEDIK B. in JUSTIN J. (2004): Blejski šport v svetovnem vrhu (dalje: BENEDIK, JUSTIN: Blejski šport). V: DEŽMAN J. (Ur.): Bled tisoč let, Blejski zbornik 2004, Radovljica. Didakta, str. 393 in 394. 73 BENEDIK: Vrhunske prireditve na Bledu, str. 234. 74 Prav tam, str. 234.

35

Veliki Zaki, tam je tudi bil start, cilj pa je bil vse do leta 1953 pred hotelom Park,

kjer so bile v parku pred hotelom tudi tribune za gledalce in častne goste.

Tekmovanja so bila pod pokroviteljstvom kraljice Marije, udeleževali so se jih

tudi drugi številni častni gosti. Tekmovanje so pripravili domači športni delavci,

na pomoč pa so jim priskočili tudi iz Ljubljane. Posebnost tega prvenstva je bila,

da so na presenečenje vseh zmagali rečni klubi pred morskimi. Domače športne

delavce je spodbudil znan veslaški delavec Mario Lušić iz Šibenika. Ta je letoval

na Bledu in Blejsko jezero se mu je zazdelo kot izredno primerno za veslaška

tekmovanja. Kmalu je prepričal domačine, takratne delavce pri Veslaški zvezi

Jugoslavije, ki je 17. oktobra 1930 pisno obvestila Medzvezni odbor X.

olimpijade v Zagrebu, da je med 13 veslaškimi klubi pod št. 3 vpisan Športni klub

Bled z veslaško sekcijo poleg ostalih sekcij. Vendar pa so prizadevanja za

nadaljevanje veslaških prireditev na Bledu pojenjala, ker na Bledu med domačini

ni bilo ljubiteljev te športne zvrsti, ki bi bili željni s tem nadaljevati. To je

povzročilo precejšnjo škodo, saj je čolnarna v Veliki Zaki začela propadati, morali

so jo odstraniti in prodati za druge potrebe, pa tudi vse ostalo, kar so takrat

pripravili, je propadlo. Za nekaj časa je bilo veslaških prireditev na Bledu konec,

ponovno so jih obudili po drugi svetovni vojni.75

Golf se prvič omenja v pisnih dokumentih na Škotskem in v Angliji v 15. stoletju.

Blejsko golf igrišče pa je bilo prvo na Slovenskem, namenjeno temu elitnemu

športu. Na pobudo domačih turističnih delavcev in diplomatskega zbora so začeli

razmišljati o izgradnji golf igrišča, da bi na Bled privabili čim več britanskih in

ameriških turistov. Na Bled so povabili Avstrijca Rudolfa von Gelminija, ki je

izbral primerno zemljišče in izdelal program. Izbrani prostor je že takrat veljal za

enega najlepših in najboljših za gradnjo golf igrišča. Madžarski arhitekt, inženir

Desedira Lauber, ki se je ukvarjal s projekti golf igrišč, je z nekaj dopolnitvami

potrdil prvotni program. Temelj je bil položen leta 1936, Gelminiju pa je pomagal

domačin prof. Bogdan Vovk. Uredili so tudi zasilne stranske prostore z

garderobami, sanitarijami in barom. Na igrišču so prvič zaigrali leta 1938. Golf

igrišče je postalo središče družabnega življenja takratne visoke družbe. Istočasno z

75 BENEDIK: Vrhunske prireditve na Bledu, str. 236.

36

gradnjo igrišča so v Ljubljani ustanovili tudi golf klub Bled. Prvo državno

prvenstvo v golfu je v Kraljevini Jugoslaviji potekalo na Bledu med 11. in 13.

septembrom 1938. Turnir je vključeval tekmovanje proti normali, šesterca z

zastavami in skupno število udarcev. Tekmovalci so prišli skoraj iz vse Evrope,

nekaj tudi iz Združenih držav Amerike in Egipta. Blejsko igrišče je bilo tedaj

edino z 18 igralnimi polji v Kraljevini Jugoslaviji. V letu 1940 so z gradnjo

nadaljevali in po načrtih arhitekta Franca Kugliča postavili klubsko hišo v

izvirnem slovenskem slogu. Po drugi svetovni vojni so v klubsko hišo naselili 13

delavskih družin.76

5 BLED KOT DIPLOMATSKO STIČIŠČE MALE A�TA�TE

Na Bledu so se zbirali diplomati in politiki že v drugi polovici 19. stoletja, od

nastanka hotela Luisenbad pa je Bled postopoma postajal shajališče takratne

visoke družbe. Številni politični veljaki so ga obiskovali ali v njem preživljali

počitnice. Bled so obiskali knez Clemens Metternich, saški kralj Avgust Friedrich,

srbski knez Milan Obrenović, avstrijski cesar Franc Jožef, slednjega je takratni

blejski župan pozdravil v slovenskem jeziku, in predsednik avstrijske vlade grof

Kazimierz Badeni.77

Po razpadu Avstro-Ogrske in nastanku držav naslednic so se v Ljubljani odprla

tudi diplomatska predstavništva, skupno jih je bilo enajst; avstrijsko, belgijsko,

dansko, francosko, italijansko, nemško, poljsko, portugalsko, romunsko, špansko

in češkoslovaško. Ob novih političnih in geografskih razmerah se je pojavila

potreba po prisotnosti v regiji ter spremljanju dogajanja. Tako v naslednjih letih

na Bledu že zasledimo obiske različnih predstavništev in generalnih konzulov.78

76 BENEDIK, JUSTIN: Blejski šport, str. 397. 77 BENEDIK B. in REPE B. (2004): Bled kot prizorišče politične in diplomatske dejavnosti v obdobjih Karađorđevićev in Josipa Broza - Tita (dalje: BENEDIK, REPE: Bled kot prizorišče politične in diplomatske dejavnosti). V: Bled tisoč let, Blejski zbornik. Radovljica. Didakta, str. 265. 78 GAŠPARIČ: Jugoslavija v času, str. 292.

37

V času bivanja na Bledu so diplomati prirejali obede v svojih poletnih rezidencah,

na katere so vabili visoke politične osebnosti iz domačega okolja ali predstavnike

tujih držav. Kadar niso opravljali svojih obveznosti, so svoj prosti čas izkoristili

za sprehode po parku ob jezeru, se kopali ali hodili na lov. Večkrat lahko

zasledimo, da sta kralj Aleksander in kraljica Marija obiskovala lovišča v

Bohinjski Bistrici.

Junija 1921 je prišel na izlet francoski publicist grof Henri Begouen. Izlet je

organizirala deželna vlada, spremljala sta ga predsednik deželne vlade Viljem

Baltič ter dr. Otokar Beneš.79 Ta je 16. maja 1920 v Ljubljani postal generalni

konzul Češkoslovaške republike.80 Julija leta 1921 je Bled, med svojim

potovanjem po Kraljevini SHS na katerem se je želel seznaniti s političnimi in

ekonomskimi razmerami, obiskal britanski diplomat Clement Simon.81 Nekaj dni

je avgusta leta 1921 na Bledu bival tudi angleški poslanik sir Alban Young.82

Leta 1922 je Slovenec objavil članek, v katerem je zapisano, za katere hotele se

odločajo ministri. Ministrski predsednik Nikola Uzunović je bil nastanjen v hotelu

Park, Radićevi ministri in poslanci so se nastanili v hotelu Toplice, tam so bivali

tudi italijanski, romunski in britanski poslaniki ter diplomati, s tem je hotel

Toplice postal diplomatski hotel prvega reda.83

Prestolonaslednik Aleksander Karađorđević je prišel na svoj prvi obisk v

Slovenijo 26. junija 1920. Tretji dan obiska je obiskal Gorenjsko, med drugim

tudi Bled, kjer je potekal veličasten sprejem.84

O začetku načrtne diplomatske dejavnosti na Bledu pa lahko govorimo šele po

letu 1922, takrat je kralj Aleksander Karađorđević kraj razglasil za poletno

kraljevo rezidenco. Karđorđevići so odkupili nekdanji Windischgraetzov dvorec s

79 Ljubljanske novice, Slovenec, 28. junij 1921, letnik XLIX, št. 144, str. 4. 80 GAŠPARIČ: Jugoslavija v času, str. 292. 81 Dnevne novice, Slovenec, 28. julij 1921, letnik XLIX, št. 169, str. 3. 82 Dnevne novice, Slovenec, 13. avgust 1921, letnik XLIX, št.183 str. 3. 83 Naši ministri na Bledu, Slovenski narod, 22. avgust 1926, letnik LIX, št. 189, str. 2. 84 Regent na Gorenjskem in Štajerskem, Slovenec, 1. julij 1920, letnik XLVIII, številka 146, str. 1 in 2.

38

parkom in stranskimi poslopji, ga preimenovali v Suvobor, kralj Aleksander ga je

podaril svoji soprogi kraljici Mariji. Med letoma 1937 in 1938 so dvorec porušili

ter začeli graditi novega, ki pa je ostal v začetni gradbeni fazi.85 Omeniti velja, da

se je 28. junija 1929 na Bledu rodil tretji sin kralja Aleksandra Karađorđevića, ki

so mu nadeli slovensko ime Andrej. Po rojstvu princa so se na Bledu vrstili visoki

obiski, polni čestitk in dobrih želja. 15. avgusta 1929 je bil princ Andrej na Bledu

tudi krščen, vlado je ob tem dogodku zastopal ministrski predsednik Živković.86 V

prvih letih po vojni so bili diplomatski obiski na Bledu še bolj poredki in neredni,

vendar se je to kmalu spremenilo in ministri ter diplomati so dodobra spoznali

Bled ter Gorenjsko.87

Maja 1924 sta se na Bledu sestala zunanji minister Momčilo Ninčić in zunanji

minister Češkoslovaške republike Edvard Beneš. Na posvetovanjih, ki so potekala

13. in 14. maja, je tekla beseda o aktualnih dogodkih v Evropi, o zunanji politiki

obeh držav, o skupnih stališčih in interesih ter o datumu prihodnje konference

Male antante v Pragi, ki pa ga takrat nista določila, saj je morala nanj pristati tudi

romunska vlada.88 Zunanji minister Beneš se je s soprogo na Bledu ustavil med

potjo v Rim, kjer naj bi se sestal z Benitom Mussolinijem zaradi prijateljske

pogodbe med Češkoslovaško in Italijo. Zunanja ministra Češkoslovaške in

Kraljevine SHS sta se nastanila v hotelu Toplice, tam je 13. maja zvečer potekala

uradna večerja, na kateri sta bila prisotna tudi blejski župan Herman Tomc ter

češkoslovaški prosvetni minister Rudolf Bechyne. Zunanja ministra sta na

konferenci govorila predvsem o prijateljski pogodbi med Jugoslavijo in Italijo, h

kateri je želela pristopiti tudi Češkoslovaška.89

Pomladi leta 1924 je prišlo do nesporazumov med Romunijo in drugima dvema

članicama Male Antante. Romunska vlada se je namreč zbala, da bosta

Češkoslovaška in Jugoslavija vzpostavili diplomatske stike z ZSSR, medtem pa bi

vprašanje priznanja Besarabije ostalo nerešeno. Romunska vlada se je zato po

85 BENEDIK, REPE: Bled kot prizorišče politične in diplomatske dejavnosti, str. 265. 86 Kralj na Bledu, Slovenec, 7. avgust 1929, letnik LVII, št. 177, str. 1. 87 Naši ministri na Bledu, Slovenski narod, 22. avgust 1926, letnik LIX, št.189, str. 2. 88 Sestanek dr. Ninčića z dr. Benešem, Slovenec, 15. maj 1924, letnik, LII št. 115, str. 1. 89 Sestanek zunanjih ministrov na Bledu, Jutro, 15. maj 1924, letnik V, št. 111, str. 2.

39

pomoč zatekla k francoski vladi, ki je poskušala prepričati Češkoslovaško in

Jugoslavijo, da naj ne vzpostavita stikov z ZSSR, dokler ta ne prizna romunske

oblasti v Besarabiji. Zunanja ministra Češkoslovaške in Jugoslavije Beneš in

Ninčić sta bila presenečena, da poskuša romunska vlada na takšen način, tj. s

posredovanjem vlade v Parizu, vplivati na odločitev Češkoslovaške in Jugoslavije.

Izrazila sta tudi stališče, da ne sprejemata nikakršnih pogojev o vzpostavljanju

odnosov z ZSSR. Dobre sosedske in zavezniške odnose med Romunijo in

Jugoslavijo je skalil tudi spor zaradi umika romunske vojske iz dela Banata, ki je

po prvi svetovni vojni pripadal Jugoslaviji. Pojavile so se vesti, da je to povod za

razpad Male antante in da sta se zunanja ministra Beneš in Ninčić sestala, da bi

rešila obstoj Male antante. Države članice Male antante so nesporazume kmalu

razrešile in nadaljevale z dobrimi zavezniškimi odnosi.90

Naslednje leto, 21. oktobra 1925, sta se na Bledu ponovno sestala češkoslovaški

zunanji minister Edvard Beneš in zunanji minister Kraljevine SHS Momčilo

Ninčić. Beneš je s svojim spremstvom prispel na Rakek z vlakom, tam sta ga

pričakala češkoslovaški poslanik v Beogradu Jan Šeba in šef kabineta zunanjega

ministrstva Kraljevine SHS Aleksander Vukčević. Pot je s spremstvom nadaljeval

do Lesc, kjer ga je pričakal zunanji minister Momčilo Ninčić s svojo soprogo.

Posvetovala sta se o poteku in rezultatih konference v Locarnu, ki je bila ena

izmed pomembnejših zavezniških konferenc po prvi svetovni vojni.91 Kraljevina

SHS v Locarnu ni bila zastopana, od članic Male antante se je konference

udeležila edino Češkoslovaška.92 Konferenca v Locarnu je potekala med med 5. in

16. oktobrom leta 1925, njen rezultat je bilo sedem oziroma osem pogodb, katerih

namen je bil ohraniti mir v Zahodni in Osrednji Evropi ter preprečiti vojne:

– Zaključni akt konference,

– Renski pakt med Francijo, Veliko Britanijo, Belgijo, Italijo in Nemčijo,

– Arbitražni dogovor med Nemčijo in Belgijo,

– Arbitražni dogovor med Nemčijo in Francijo,

90 VANKU: Mala antanta, str. 27 in 28. 91 Sestanek dr. Ninčića in dr. Beneša na Bledu, Jutro, 22. oktober 1925, letnik VI, št. 245, str. 2. 92 Locarno pred našim parlamentom, Slovenski gospodar, 29. oktober 1925, letnik 59, št. 46, str. 3.

40

– Arbitražni dogovor med Nemčijo in Poljsko,

– Arbitražni dogovor med Nemčijo in Češkoslovaško,

– Sporazum med Francijo in Poljsko,

– Sporazum med Francijo in Češkoslovaško.93

Leta 1926 se je med 17. in 19. junijem na Bledu odvil eden izmed bolj

pomembnih zunanjepolitičnih dogodkov, to je bila konferenca Male antante.

Sestali so se zunanji minister Kraljevine SHS Momčilo Ninčić, zunanji minister

Češkoslovaške Edvard Beneš in zunanji minister Romunije Jon Mitilineu.

Pogovarjali so se o splošni situaciji v Srednji Evropi in na Balkanu in o odnosih

držav članic Male antante do sosednjih in balkanskih držav. Vsi trije zunanji

ministri so ob koncu blejske konference povedali, da so z rezultati konference

zadovoljni in da so se sporazumeli glede vseh vprašanj. Beneš je izjavil, da

Mitilineu nadaljuje zunanjo politiko v istem prijateljskem in zavezniškem duhu

kot njegov predhodnik, da so odnosi s sosedami držav članic Male antante

miroljubni, v duhu sporazuma in strpnosti. Dejal je še, da je Mala antanta element

miru v Srednji Evropi in na Balkanu, tako kot Lokarnske pogodbe v Srednji in

Zahodni Evropi. Na konferenci so potrdili oziroma ratificirali politične in vojaške

pogodbe med vsemi tremi državami Male antante za naslednja tri leta. Zunanji

minister Češkoslovaške Edvard Beneš je na tiskovni konferenci, ki so se je

udeležili jugoslovanski, češkoslovaški, romunski, italijanski, francoski, britanski,

ameriški, grški, nemški in avstrijski dopisniki, zatrdil, da so odnosi med državami

Male antante dobri in da se je konferenca končala sporazumno. Njegove besede je

potrdil tudi romunski zunanji minister Mitilineu. Odločno sta zanikala trditve

nekaterih britanskih in avstrijskih listov o sporu med članicami Male antante. Prav

tako je zunanji minister Ninčić zanikal, da je prišlo do spora med Romunijo in

Jugoslavijo glede zastopstva Male antante na zasedanju sveta Društva narodov, ki

je potekalo septembra 1926. Določili so državo, ki bi zastopala Malo antanto na

prihajajoči konferenci Društva narodov, vendar informacije takrat še niso želeli

izdati.94

93 VANKU: Mala antanta, str. 34. 94 Ministri Male antante o politiki svojih držav, Jutro, 20. junij 1926, letnik VII, št. 139, str. 1.

41

Zunanji ministri Beneš, Mitilineu in Ninčić so spregovorili tudi o ustanovitvi

balkanskega pakta, ki ga je Velika Britanija že novembra leta 1925 predlagala

Grčiji, Bolgariji in Jugoslaviji, Mala antanta mu je bila naklonjena, vendar so bili

vsi trije zunanji ministri mnenja, da je potrebno prej rešiti vsa odprta bilateralna

vprašanja med balkanskimi državami. Ninčić je dejal, da so v Ženevi dosegli

načelni sporazum z Grčijo glede solunske železnice, ki je pomenil velik napredek

pri reševanju odprtih vprašanj in vzpostavljanju zaupanja med balkanskimi

državami.95

Spregovorili so o rusko-nemški pogodbi, za katero so bili vsi trije zunanji ministri

prepričani, da je v skladu z že obstoječimi mirovnimi pogodbami in da ne

nasprotuje lokarnskemu duhu. Mitilineu je bil prepričan, da bo Nemčija že

septembra vstopila v Društvo narodov. Glede priznanja ZSSR tudi ta konferenca

ni prinesla dokončne odločitve. Vse tri članice Male antante so druga drugi

puščale proste roke pri vzpostavljanju diplomatskih odnosov, je pa Mitilineu

izjavil, da je Romunija pripravljena izročiti Rusiji sklep garancijske pogodbe, če

bi ta izločila vprašanje Besarabije. O odnosih do Bolgarije je Mitilineu podal

stališče, da Mala antanta ne nasprotuje posojilu, ki ga je Društvo narodov odobrilo

Bolgariji, v kolikor se posojilo porabi za humanitarne namene. Vsi trije zunanji

ministri so si bili enotni, da je potrebno ustanoviti nadzor nad namensko porabo

bolgarskega posojila za begunce, da se ta denar ne bi porabil za politične namene.

Strinjali so se, da naj pri nadzoru porabe denarja sodeluje poleg držav Male

antante tudi Grčija. Zunanji minister Ninčić je dodal še, da bi Bolgarija lahko

rešila težave z begunci na bolj enostaven način, in sicer, da jim omogoči povratek

v rodne kraje, česar si želijo tudi begunci.96

Beneš je potrdil, da so odnosi med Češkoslovaško in Poljsko stabilni kljub

zamenjavi vlade in da sta obe vladi pred kratkim sklenili arbitražni ter prijateljski

sporazum. Češkoslovaška se je takrat pogajala z Madžarsko, katere ugled je bil

močno zaznamovan zaradi afere ponarejevanja denarja, Romunija pa si je želela

dobre odnose z Madžarsko še izboljšati. Vsi trije ministri so podprli predlog 95 Ministri Male antante o politiki svojih držav, Jutro, 20. junij 1926, letnik VII, št. 139, str. 1. 96 Prav tam, str. 1.

42

Francije za mednarodno obrambo proti ponarejanju bankovcev. Vsi trije zunanji

ministri Male antante so zatrdili, da so odnosi z Italijo dobri. Ninčić je dejal, da

imata Mala antanta in Italija skupne cilje, kar pomeni, da se o vseh pomembnih

vprašanjih predhodno sporazumejo z italijansko vlado. Med Italijo in Romunijo so

tekli pogovori o najemu posojil, za katera je Mitilineu upal, da se bodo v

prihodnjih dneh zaključila.97

Italija, ki je poskušala zmanjšati vpliv Francije in povečati svoj vpliv na Balkanu,

se je takrat dogovarjala o sklenitvi sporazuma z dvema članicama Male antante, z

Jugoslavijo in Romunijo. Med Italijo in Romunijo so tekli pogovori glede

sporazuma o prijateljstvu in sodelovanju, ki je bil zaključen v Rimu 16. septembra

1926. Z Jugoslavijo pa se je Italija dogovarjala o podaljšanju sporazuma, ki so ga

sprejeli leta 1924. Dogovori so sprva dobro napredovali, vendar so se odnosi med

obema državama kmalu zaostrili, saj sta Jugoslavija in Francija že marca 1926

parafirali sporazum, želeli pa sta, da k njemu pristopi tudi Italija. Italija, ki tega

sporazuma ni odobravala in ga je dojemala kot neposreden napad na italijansko

politiko na Jadranu, je v odgovor na sporazum med Francijo in Jugoslavijo 24.

novembra 1927 sklenila pakt z Albanijo.98

Naslednjič so se zunanji ministri Male antante na Bledu zbrali konec avgusta leta

1935. Pod predsedstvom zunanjega ministra Milana Stojadinovića je 29. in 30.

avgusta potekala redna konferenca sveta Male antante, na kateri so se sestali

zunanji ministri Romunije Nikola Titulescu, Češkoslovaške Edvard Beneš in

Jugoslavije Milan Stojadinović. Istočasno je potekala konferenca novinarske Male

antante,99 ki je obhajala desetletnico svojega obstoja. Novinarski konferenci je

prisostvovalo okrog 50 novinarjev.100 Zbrani predstavniki češkoslovaškega,

romunskega in jugoslovanskega novinarstva so bili nastanjeni v hotelu Park.101

97 Ministri Male antante o politiki svojih držav, Jutro, 20. junij 1926, letnik VII, št. 139, str. 1. 98 VANKU: Mala antanta, str. 43 in 44. 99 Jubilejno zasedanje Male antante, Jutro, 29. avgust 1935, letnik XVI, št. 199, str. 1. 100 Blejska kronika, Cerkev in dom cerkveni list za Blejsko župnijo, september 1935, letnik II, številka 9, str. 4. 101 Pred blejskim sestankom sveta Male antante, Jutro, 27. avgust 1935, letnik XVI št. 197, str. 1.

43

Prvi dan zasedanja sveta Male antante so konference potekale v depadansi hotela

Toplice in v hotelu Belvedere, v katerem se je začela otvoritvena seja. Le-ta je

bila strogo zaupna, dostop v hotel je bil dovoljen le osebam v neposrednem

spremstvu treh zunanjih ministrov. V hotelu Toplice so se v času trajanja

pogovorov med tremi zunanjimi ministri zbrali novinarji in diplomati. Med njimi

so bili jugoslovanski poslaniki Božidar Purić za Pariz, Dragan Protić za Prago in

Konstantin Fotić za Washington, italijanski poslanik v Beogradu Guido Viola,

francoski poslanik v Beogradu Robert de Dampierre, turški poslanik v Beogradu

Ali Hajdar bej in češkoslovaški poslanik v Beogradu Vaclav Girsa.102

Zunanji ministri so na konferenci razpravljali o splošni politični situaciji in

problemih, bili so popolnoma soglasni, čeprav so se širile govorice o razkolu.

Razširjeno je bilo mnenje, da se Nemčija približuje Kraljevini SHS in Romuniji,

pri čemer je njen cilj, da se obe državi oddaljita od Češkoslovaške.103

V hotelu Toplice je 30. avgusta 1935 popoldne potekala novinarska konferenca,

na kateri je predsednik konference Milan Stojadinović prebral zaključne sklepe

blejske konference o delu Male antante. Zunanji ministri Romunije,

Češkoslovaške in Jugoslavije so potrdili enotnost svojih nazorov ter solidarnost v

vseh vprašanjih zunanje politike, izrazili so trdno odločenost, da branijo interese

vseh treh držav na temelju politične, diplomatske, gospodarske in vojaške

skupnosti. Države Male antante so ostajale globoko zaprisežene miru, v katerega

so vlagale vse svoje napore in sile. Vlade vseh treh držav so bile prepričane, da bi

lahko splošen mir, še zlasti pa mir v Evropi, ohranili in okrepili, če bi uresničili

prizadevanja za sklenitevVzhodnega104in Podonavskega105 pakta,106katerih cilj je

102 Prvi dan blejske konference, Jutro, 30. avgust 1935, letnik XVI, št. 200, str. 1. 103 Blejski sklepi, Jutro, 1. september 1935, letnik XVI, št. 202, str. 1. 104 Francoski zunanji minister Louis Barthou je maja leta 1934 na zasedanju Komisije za razoroževanje predlagal ZSSR in Nemčiji ustanovitev Vzhodnega pakta, v katerem bi ZSSR, Nemčija, Poljska, Češkoslovaška in Baltske države vzajemno varovale svoje meje proti agresorjem. Sovjetski zunanji minister Maksim Litvinov se je s francoskim predlogom strinjal, medtem ko sta Poljska in Nemčija predlog zavrnili. Stalni svet Male antante je na konferenci v Ženevi 14. septembra 1934 izrazil željo, da se ta pakt čimprej ustanovi, saj bi se z njim možnosti za ohranitev miru in brezskrbnosti povečale. (VANKU: Mala antanta, str. 108). 105 Podonavski pakt je bil eden izmed mnogih poskusov mednarodne politike za zagotovitev miru in varnosti v Evropi. Iniciativa za Podonavski pakt je prišla iz Rima, projekt pa je izhajal iz Pariza ob odobravanju Velike Britanije, ki pa ni neposredno vključena v pakt. Izhodišče zanj ni ureditev

44

bil, da zavarujeta notranjepolitični red in teritorialno integriteto ter politično

neodvisnost držav podpisnic.107

V zvezi z vprašanjem enakosti oboroževalnih pravic, ki se je pojavilo ob

Podonavskem paktu, je Mala antanta na blejski konferenci zavzela stališče, ki ga

je sprejela že v Ženevi in so ga zastopale tudi Velika Britanija, Francija in Italija.

Vsakršne spremembe se lahko izvedejo samo v popolnem soglasju z mirovnimi

pogodbami in s predhodnim pristankom ženevskega foruma ter ob pogoju, da se

zajamči varnost sosednjih držav.108

Vlade držav Male antante so na blejski konferenci ponovno precizirale svoje

nespremenjeno stališče glede bivše dinastije nekdanje Avstro–Ogrske monarhije.

Predvsem so si želele, da se spoštuje notranji ustroj drugih držav in da vprašanje

restavracije Habsburžanov ne posega v evropski mir. Bili so mnenja, da se za

poskusi restavracije skriva ogrožanje nacionalne dediščine ter teritorialne

integritete.109 Avstriji ali Madžarski niso želeli predpisovati vladavinske oblike, ki

pa je bila nerešeno vprašanje notranje politike teh dveh držav, vendar Habsburžani

niso zasebna ali notranja zadeva katere od držav, temveč mednarodno vprašanje, o

katerem je odločal mednarodni forum. Mala antanta je bila nasproti kakršnikoli

obliki povratka Habsburžanov in je bila pripravljena uporabiti vsa sredstva, da bi

to tudi preprečila.110

podonavskega vprašanja, ampak, da se z obveznim sodelovanjem vseh držav Podonavja zagotovi neodvisnost in samostojnost Avstrije. Načrt podonavskega pakta je zajemal tri ločene vendar povezane pogodbe: – Konzultativni oziroma posvetovalni pakt, h kateremu naj bi pristopile vse srednjeevropske države, – Sporazum med Avstrijo, Francijo, Italijo, Jugoslavijo in Češkoslovaško o načinu, kako bodo branile avstrijsko neodvisnost, – Sporazum med Italijo, Francijo, Jugoslavijo in Češkoslovaško, po katerem se države medsebojno posvetujejo v primeru dejanske nevarnosti za avstrijsko neodvisnost. Ta sporazum je bil prehodne narave in veljaven, do dokončnega podpisa prvih dveh sporazumov. (Podonavski pakt, Mariborski večernik »Jutra«, 18. april 1935, letnik IX, št. 89, str. 1). 106 Sklepi blejske konference male antante, Slovenski narod, 31. avgust 1935, letnik LXVIII, št. 197, str. 1. 107 Rezultati blejske konference, Slovenec, 31. avgust 1935, letnik LXIII št. 199, str. 1. 108 Blejski sklepi, Jutro, 1. september 1935, letnik XVI, št. 202, str. 1. 109 Sklepi blejske konference Male antante, Slovenski narod, 31. avgust 1935, letnik LXVIII, št. 197, str. 1. 110 Blejski sklepi, Jutro, 1. september 1935, letnik XVI, št. 202, str. 1.

45

Zunanja ministra Beneš in Titulescu sta poskušala pritegniti Stojadinovića, da se

priključi njuni politiki glede ZSSR, vendar uradno poročilo o sklepih blejske

konference ni omenilo vprašanja odnosov Male antante do ZSSR, kar je

pomenilo, da je ostalo stališče nespremenjeno in da imajo države članice Male

antante proste roke pri odločanju o vzpostavljanju odnosov.111

Milan Stojadinović je v svojih spominih zapisal, da zameri Benešu in Titulescu,

da sta igrala vloge evropskih državnikov, medtem ko se on ni želel vmešavati v

spore velikih sil. Že od prvega sestanka na Bledu mu je bilo jasno, da med njimi

ne more več biti popolnega sodelovanja. Na Beneša in Titulesca ga je vezala zgolj

ideja, da se onemogoči obnovitev Avstro–Ogrske in restavracija Habsburške

dinastije v Avstriji ali Madžarski. Kljub vsemu je bil to cilj Male antante,

prizadeval si je, da pri tem tudi ostane. Želel je, da Jugoslavija ostane nevtralna in

da se ne znajde v vrtincu sporov med velikimi silami, s katerimi pravzaprav ni

imela nobene zveze.112

Avgusta leta 1938 je na Bledu potekalo še tretje zasedanje stalnega sveta Male

antante. Zunanji ministri Češkoslovaške Kamil Krofta, Romunije Nikolaj Komnen

in Jugoslavije Milan Stojadinović so se po tej blejski konferenci razšli, ne da bi

vedeli, ali bo stalni svet zveze treh držav v Srednji Evropi, ki je trajala skoraj 20

let, še kdaj zasedal. Mala antanta je bila zaradi okoliščin na robu razpada, ne da bi

katera od članic uradno odpovedala sodelovanje. Vsi trije zunanji ministri so se

zavedali, kakšna je mednarodna situacija in položaj Češkoslovaške. Z njenim

razpadom Mala antanta ni imela več razloga za obstoj. Jugoslovanska in

romunska vlada sta dvignili roke od težav, ki jih je imela Češkoslovaška in

zunanji minister Krofta si ni delal utvar o kakšni pomoči s strani Romunije in

Jugoslavije. Ti dve državi bi sicer stopili v vojno, če bi Madžarska napadla

Češkoslovaško, ker sta se tako zavezali v sporazumu Male antante, vendar sta si

želeli, da do tega ne bi prišlo. To je bilo jasno tudi Češkoslovaški, ki pri svojih

111 Sklepi MZ in evropski položaj, Sadovi blejske konference, Slovenec, 1. september 1935, letnik LXIII, št. 200a, str. 1. 112 VANKU: Mala antanta, str. 124.

46

zaveznicah ni iskala materialne ali moralne podpore. Leta 1938 se je blejsko

zasedanje stalnega sveta Male antante začelo v zelo napeti atmosferi.113

Zanimanje za takratno zasednje Male antante je prekašalo vse podobne dogodke,

diplomati in novinarji so prihajali iz vseh strani. Zastopani so bili vsi

pomembnejši evropski novinarski listi in agencije, veliko zanimanje za sklepe

Male antante je vladalo tudi v krogih madžarskih novinarjev. Veliko pozornost

evropskih velesil so izkazovali italijanski, nemški, francoski in britanski novinarji,

ki so z veliko napetostjo pričakovali sklepe konference, prepričani so bili, da bodo

ti velikega pomena za razvoj v Evropi ter v znamenju splošne ublažitve

napetosti.114

Na dnevnem redu posvetovanj zunanjih ministrov Češkoslovaške Kamila Krofte,

Romunije Petresca Komnena in Kraljevine Jugoslavije Milana Stojadinovića so

bila vprašanja o splošnem mednarodnem položaju v Srednji Evropi. Osrednja

tema pogovorov je bila ureditev normalnih odnosov z Madžarsko ter problem

Češkoslovaške in zapleti v zvezi z njo. Zunanji ministri so pretresali tudi stališča

držav Male antante do Društva narodov in gospodarska vprašanja, predvsem glede

ureditve režima na Donavi. Češkoslovaški zunanji minister Krofta je podal

obširen referat, s katerim je informiral dr. Stojadinovića in Komnena o pogledih

praške vlade.115 Stojadinović in Komnen sta opozorila Krofto na možen napad

Nemčije na Češkoslovaško, če ta ne bo izpolnila zahtev sudetskih nacistov. Krofta

je odgovoril, da Češkoslovaška ne more odstopiti dela svojega ozemlja Nemčiji,

čeprav si vojne z njo ne želi.116

Ministri so na blejskem sestanku podrobno proučili splošni položaj in vsa

vprašanja zunanje politike, ki so se navezovala na Malo antanto, poudarili so

svojo globoko privrženost politiki miru in sprave. Stalni svet je ob tej priložnosti

čestital Balkanski zvezi in Bolgariji za sklenitev Solunskega sporazuma 31. julija

113 VANKU: Mala antanta, str. 249. 114 Pomemben sestanek Male antante na Bledu, Jutro, 21. avgust 1938, letnik XIX, št.193, str. 1. 115 Važna vprašanja blejske konference, Mariborski večernik »Jutra«, 22. avgust 1938, letnik XII, št. 189, str. 1. 116 VANKU: Mala antanta, str. 250.

47

1938, s katerim so potrdili dobo složnosti, konsolidacije in napredka na Balkanu

ter doprinesli k skupnemu delu za splošni mir na Balkanu. Nadalje je stalni svet

podal ugotovitev, da se zavedajo, da Društvo narodov ne more izvajati nalog, ki

so mu bile zaupane ob ustanovitvi.117 Mala antanta naj bi sicer ostala zvesta

politiki Društva narodov, je pa izrazila mnenje, da bi se Društvo narodov moralo

reorganizirati.118

Države Male antante so želele še naprej sodelovati z ženevsko ustanovo, ker je

mandat Romunije kot članice Društva narodov potekel septembra 1938, so

določile, da Malo antanto na naslednjem zasedanju v Ženevi zastopa Jugoslavija.

Stalni svet je z zadovoljstvom ugotovil, da se je na zadnjem zasedanju Društva

narodov med 9. in 14. majem 1938 vprašanje Abesinije razvilo tako ugodno, da je

mogoče pričakovati rešitev, ki bo pripomogla k pomiritvi in zbližanju med

narodi.119 Svet Društva narodov je na konfrenci sprejel sklep, da prepušča vsaki

državi popolno svobodo glede priznanja italijanske nadvlade v Abesiniji.120 Stalni

svet Male antante se je pridružil izjavi, ki jo je zastopnik Romunije podal na

zasedanju Društva narodov.121 Priznal je nastalo stanje oziroma italijansko

okupacijo Abesinije.122

Stalni svet je proučil tudi vprašanje režima na Donavi. Nemčija, ki je po okupaciji

Avstrije izstopila iz mednarodne podonavske komisije, je zahtevala, da izstopijo

tudi Francija, Velika Britanija in Italija, tako da bi bile pri urejanju plovbe po

Donavi merodajne samo države, ki ležijo ob tem veletoku. Šlo je predvsem za

vprašanje uporabe Donave kot plovnega veletoka, saj je Romunija na konferenci v

Sinaju dosegla načelno odobritev, da sme sama kontrolirati ustja Donave.123 Stalni

svet Male antante je sklenil, da vprašanje podrobno proučijo tehnični strokovnjaki

vseh treh vlad in da pri tem upoštevajo željo stalnega sveta in dopuščajo možnost, 117 Besedilo komunikeja, Jutro, 24. avgust 1938, letnik XIX, št.196, str. 1. 118 Važna vprašanja blejske konference, Mariborski večernik »Jutra«, 22. avgust 1938, letnik XII, št. 189, str. 1. 119 Uradno poročilo o sklepih in uspehih, Slovenec, 24. avgust 1938, letnik št. LXVI, 193a, str. 2. 120 Posvetovanja v Ženevi, Jutro, 14. maj 1938, letnik XIX, št. 111, str. 1. 121 Besedilo komunikeja, Jutro, 24. avgust 1938, letnik XIX, št.196, str. 1. 122 VANKU: Mala Antanta, str. 250. 123 Važna vprašanja blejske konference, Mariborski večernik »Jutra«, 22. avgust 1938, letnik XII,št. 189, str. 1.

48

da pride do sklenitve sporazuma, ki omogoča sodelovanje vseh zainteresiranih

držav. Poudarili so pomembnost dela gospodarskega sveta Male antante, katerega

namen je bil poglobitev razvoja trgovskih odnosov med državami Male antante.

Vse tri vlade so se zavedale potrebe po povečanju medsebojnih trgovskih

izmenjav in so bile pripravljene podpreti vsak ukrep v tej smeri.124

Po razpravi o splošnem položaju je prišlo na vrsto vprašanje priznanja

oboroževalne enakopravnosti Madžarske. Vprašanje je zajemalo rešitev razmer

med Madžarsko in državami Male antante. Madžarska je zahtevala, da se ji prizna

pravica do vzdrževanja redne vojske in oboroževanja ter zaščita narodnih manjšin

na Češkoslovaškem, v Romuniji in Jugoslaviji.125 Mala antanta se je bila

pripravljena pogajati in pristati na revizijo vojaških določil Trianonske mirovne

pogodbe, ki je Madžarski prepovedovala vzdrževanje stalne vojske in ponovno

oborožitev126 pod pogojem, da podpiše pakt o nenapadanju. Madžarska se je

kolektivni pogodbi z Malo antanto upirala in zahtevala dvostranske pogodbe, torej

ureditev odnosov z vsako državo posebej, pri čemer pa je pritiskala na

Češkoslovaško, da bi dobila tamkajšnja madžarska narodna manjšina poseben

položaj s teritorialno avtonomijo.127 To vprašanje je bilo že v začetku maja 1938

na sinajski konferenci glavni predmet razprav med zunanjimi ministri Male

antante. Sporazum takrat še ni bil mogoč, pogajanja so se nadaljevala, zato da bi

odstranili vse prepreke za sklenitev sporazuma. Mala antanta ni več vztrajala pri

zahtevi o skupni izjavi glede nenapadanja in pogoju, da je besedilo bilateralnih

sporazumov za vsako državo povsem enako.128

Madžarski poslanik v Beogradu Bakasz Beszeniey je bil ves čas pogajanj v stiku s

posredniki Male antante in vlado v Budimpešti, vendar so bili odgovorni

madžarski državniki vključno z regentom Miklosom Horthyjem v Nemčiji, kar je

124 Besedilo komunikeja, Jutro, 24. avgust 1938, letnik XIX, št.196, str. 1. 125 Konferenca Male antante podaljšana, Jutro, 23. avgust 1938, letnik XIX, št.195, str. 1. 126 Pomemben uspeh Male antante: Načelni sporazum z Madžarsko dosežen, Slovenski narod, 23. avgust 1938, letnik LXXI, št. 188, str. 1. 127 Važna vprašanja blejske konference, Mariborski večernik »Jutra«, 22. avgust 1938, letnik XII, št. 189, str. 1. 128 Najvažnejši problem sporazum z Madžarsko, Jutro, 21. avgust 1938, letnik XIX, št. 191a, str. 1

49

oviralo hitrejši potek pogajanj.129 V noči z 22. na 23. avgust je madžarska vlada

vendarle poslala odgovor na predloge stalnega sveta Male antante.130 V

pogajanjih, ki so z Madžarsko trajala že leto dni, so se sporazumeli, da se države

Male antante in Madžarska medsebojno odpovedujejo uporabi sile in Madžarski

priznajo pravico do enakopravnosti v oboroževanju. Ker je nekaj vprašanj v zvezi

z razvojem dobrih sosedskih odnosov ostalo odprtih in nezaključenih, sporazumov

niso objavili takoj, ampak so se dogovorili, da bosta stalni svet Male antante na

Bledu in madžarska vlada v Budimpešti istočasno objavila enako uradno poročilo

oziroma komunike o stanju medsebojnih pogajanj.131 Odprto je ostalo vprašanje

madžarske manjšine na Češkoslovaškem, medtem ko so dosegli sporazum o

zaščiti manjšin v Romuniji in Jugoslaviji.132

129 Konferenca Male antante podaljšana, Jutro, 23. avgust 1938, letnik XIX, št. 195, str. 1. 130 Načelni sporazum, Slovenski narod, 23. avgust 1938, letnik LXXI, št. 188, str. 1. 131 Zasednje Male antante na Bledu je bilo včeraj zaključeno, Jutro, 24. avgust 1938, letnik XIX, št. 192a, str. 1. 132 VANKU: Mala antanta, str. 250.

50

Slika 1: Zaključna seja zunanjih ministrov Male antante na Bledu leta 1938

(Od leve proti desni: romunski zunanji minister �ikolaj Komnen, predsednik

vlade v Kraljevini Jugoslaviji in zunanji minister Milan Stojadinović ter

češkoslovaški zunanji minister Kamil Krofta).

Vir: Jutro, 24. avgust 1938, letnik XIX, št. 195, str. 1.

Svoje blejsko zasedanje je z uspehom zaključila tudi novinarska Mala antanta in

šef jugoslovanskega Centralnega presbiroja Kosta Luković je izjavil, da je lahko

Mala antanta ponosna na svoje zasluge, ki jih je storila v službi miru na Balkanu,

k temu je veliko doprinesel tudi maloantantni tisk. V glavnih potezah je naštel vse

pomembnejše dogodke preteklih let, pri čemer je še posebej poudaril pomen

Solunskega sporazuma med Bolgarijo in Balkansko zvezo. V imenu romunskih

novinarjev je spregovoril vodja romunske delegacije senator dr. Aleksander

Sandalescu, ki je v svojem govoru prav tako obeležil vse pomembnejše napore

Male antante. Zastopnik češkoslovaških novinarjev je v nekaj besedah podal

položaj svoje domovine in pri tem poudaril, da se besna propaganda proti

Češkoslovaški izvaja z metodami, ki jih zgodovina tiska skorajda ne pozna.

Poudaril je, da je Češkoslovaška v odgovor na to kampanijo podvojila moralne in

materialne sile.133

133 Tiskovna Mala antanta je z uspehom zaključila svoje zasedanje, Slovenski narod, 23. avgust 1938, letnik LXXI, št. 188, str. 1.

51

O Bledu kot diplomatskem prizorišču Male antante lahko govorimo šele po letu

1924, ko beležimo prve individualne sestanke zunanjih ministrov držav Male

antante. Stalni svet Male antante se je na Bledu med obema svetovnima vojnama

sestal trikrat. Na teh srečanjih so zunanji ministri in predstavniki Male antante

razpravljali o aktualnih dogodkih v Evropi in na Balkanu, o prijateljskih,

političnih in vojaških pogodbah oziroma sporazumih. Srečanja na Bledu so bila

namenjena vzpostavljanju dobrih zavezniških odnosov in tudi reševanju

nesporazumov. Malo antanto so namreč ves čas njenega obstoja spremljali

nesporazumi in krize, ki so do leta 1935 bile kratkotrajne, potem pa vedno ostrejše

vse do leta 1938, ko zveza treh držav dokončno razpade.

6 BLED KOT DIPLOMATSKO STIČIŠČE BALKA�SKE POLITIKE

Na Bledu so med obema svetovnima vojnama potekala različna srečanja

jugoslovanskih politikov, ki jih ne gre prezreti, rezultati teh so vplivali na

notranjepolitični položaj v Kraljevini Jugoslaviji. Na zunanjepolitičnem področju

so ob konferencah sveta Male antante in individualnih sestankih zunanjih

ministrov potekala še druga srečanja diplomatov ter tujih predstavnikov, med

katere se na prvo mesto uvršča gospodarska konferenca držav Balkanske zveze.

Na notranjepolitičnem področju je bil med odmevnejšimi dogodki, ki so se odvili

na Bledu, podpis volilnega sporazuma med predsednikom jugoslovanske vlade

Velimirjem Vukićevićem in voditeljem Slovenske ljudske stranke (dalje SLS) dr.

Antonom Korošcem 11. julija 1927.134

Slovenci so bili z vključitvijo v Kraljevino SHS prestavljeni v okolje, ki ga

politični voditelji niso poznali in so si morali poiskati zaščitnika, ki bi jim

pomagal uveljaviti nacionalne zahteve. Kraljevina Srbija se je zdela slovenskim

politikom primeren zaveznik v boju za slovenske meje in Anton Korošec se je

trudil, da bi si pridobil naklonjenost srbskih politikov. Ugled med Srbi si je

134Velepolitična nedelja na Bledu, Slovenec, 12. julij 1927, letnik LV, št. 153, str. 1.

52

pridobil s spretnim vodenjem Jugoslovanskega kluba, povsem drugače pa so nanj

gledali hrvaški politiki, ki so ga obtoževali, da se povezuje s prostozidarji.

Očitkov o izdajstvu se Korošec ni mogel znebiti vse do smrti.135

Za SLS, ki je bila vse do uvedbe kraljeve diktature leta 1929 vodilna politična

stranka na Slovenskem, sta izguba slovenskega etničnega ozemlja po prvi

svetovni vojni in sprejetje vidovdanske ustave 28. junija 1921 pomenila hud poraz

in tako se je le dve leti po razpadu habsburške monarhije za SLS ponovno začel

boj za narodno samoodločbo, revizijo ustave in preureditev na avtonomistični

podlagi. Začeli so organizirati protestne shode proti sprejetju ustave, izdajali so

brošure v katerih so pojasnjevali svoje avtonomistične zahteve, ki so temeljile na

politični, gospodarski, socialni, kulturni in narodni samostojnosti Slovencev. Če

so še leta 1925 na volitvah v Narodno skupščino svojim volilcem obljubljali

nadaljevanje boja proti unitarizmu in centralizmu, so pogovori Antona Korošca s

kraljem decembra 1926 dajali vtis, da je SLS pripravljena popuščati za vstop v

vlado. 3. julija 1927 je SLS na zboru zaupnikov predstavila program, ki prvič po

sprejetju vidovdanske ustave ni vseboval slovenske avtonomije, ampak

samoupravno samostojnost, ki jo je vidovdanska ustava dopuščala.136

V teh okoliščinah sta se 11. julija 1927 v vili Munkač na Bledu sestala predsednik

vlade Velimir Vukićević in voditelj SLS Anton Korošec. V blejskem sporazumu

sta se zavezala, da se bosta Narodna radikalna stranka in Slovenska ljudska

stranka podpirali v volilnem boju in po volitvah ustvarili skupno vlado137 ter o

spremembi zakona o oblastnih samoupravah po načrtu zunanjega ministra

Vojislava Marinkovića in spremembi volilnega zakona.138 Korošec se je v svojem

programu zavzemal za večjo samoupravno samostojnost Slovenije, da se

novoustanovljenim deželnim zborom in oblastnim samoupravam vrnejo uradi in

135 RAHTEN A. (2003): Slovenska ljudska stranka v parlamentarnem življenju avstro-ogrske in jugoslovanske monarhije. V: KOKOLE M., LIKAR V. in WEISS P. (Ur.): Historični seminar 4: Zbornik predavanj 2001–2003. Ljubljana. ZRC SAZU, Založba ZRC, str. 217–221. 136 FRIŠ D. (1998): SLS in slovensko nacionalno vprašanje med sprejetjem vidovdanske ustave in blejskim protokolom. V: GRANDA S. in ŠATEJ B. (Ur.): Slovenija 1848–1998: iskanje lastne poti. Ljubljana. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, str. 180–183. 137 Velepolitična nedelja na Bledu, Slovenec, 12. julij 1927, letnik LV, št. 153, str. 1. 138 Velepomembne izjave g. Vukičeviča, Slovenec, 17. avgust 1927, letnik LV, št. 183, str. 1.

53

ustanove, kot so bolnice, ceste, šole... skupaj z državnim proračunom, ki je

določen za te zadeve in stalni davčni viri, ki so v državnih rokah. Prizadeval si je

razširiti delokrog deželnih zborov in jim zagotoviti finance ter jih osvoboditi

izpod nadzora centralistične ureditve. V vladnem programu je načrtoval popravek

zakona o samoupravah.139

Blejski sporazum je predstavljal kombinacijo, ki je zagotavljala Narodni radikalni

stranki premoč na volitvah s pomočjo katoliških narodnjakov, Slovenska ljudska

stranka pa je z njim dobila možnost uresničevanja oblastne samouprave v

Sloveniji. Podpis sporazuma v širšem jugoslovanskem prostoru ni sprožil

tolikšnega odmeva kot v slovenskem, kjer je novica v javnosti izzvala negativen

učinek. Politiko SLS so označili kot dvojno in nenačelno, saj so stranki očitali, da

je s podpisom blejskega sporazuma opustila avtonomistično usmeritev,140 popolno

kapitulacijo SLS pred Beogradom in da je Korošec priznal centralistično upravo

in vidovdansko ustavo, kar je prej kritiziral. Voditelj demokratske stranke Ljuba

Davidović je videl v sporazumu proti sebi uperjeno ost Vukićevića, ki se je

poskušal znebiti demokratov in se na vsak način izogniti svojim obveznostim,

torej delitvi mandatov in vladne moči.141

Ministrski predsednik Velimir Vukićević je očitke, da SLS opušča avtonomistično

usmeritev zavračal, hkrati pa je zatrdil, da gre zgolj za sodelovanje političnih

strank in urejanje priložnosti, s podpisom sporazuma pa se je dr. Korošec strinjal z

delovanjem takratne vlade. Zanikal je tudi novice, da je ena izmed točk

sporazuma revizija ustave in ustanovitev posebne gospodarske zbornice, ki bi bila

deloma imenovana, deloma pa sestavljena z volilnim sistemom.142

139 Dr. Korošec v Rajhenburgu, Slovenec, 17. avgust 1927, letnik LV, št. 183, str. 2. 140 RATEJ M. (2005): Politika Slovenske ljudske stranke pred sklenitvijo blejskega sporazuma leta 1927 (dalje: RATEJ: Politika Slovenske ljudske stranke). V: VODUŠEK STARIČ J. in ČEPIČ Z. (Ur.): Prispevki za novejšo zgodovino. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino s sofinaciranjem Ministrstva za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije, št. 2, str. 56 in 57. 141 Vedno ostrejši odpor proti blejskemu paktu, Slovenski narod, 16. julij 1927, letnik LX, št. 158, str. 1. 142 Blejski pakt je le pristanek SLS na Vukičevićev program, Jutro, 17. avgust 1927, letnik VIII, številka 192, str. 1.

54

11. julija 1927, ko je bil sporazum med Velimirjem Vukićevićem in Antonom

Korošcem na Bledu formalno podpisan in je novica prišla v javnost, je bil le-ta

star že več kot mesec dni, zato je dr. Korošec trdil, da je ime »blejski« dobil

povsem neutemeljeno.143 To je potrdil tudi Velimir Vukićević v svoji izjavi za tisk

17. avgusta 1927, kjer je med drugim povedal, da namerava sporazum objaviti

sredi oktobra po volitvah in da ne zajema ničesar drugega kot povolilni program

vlade.144

Poleg že omenjenih in opisanih pomembnejših dogodkov na notranje in

zunanjepolitičnem področju so se na Bledu odvijali razni v tisku malo manj

odmevni sestanki diplomatov. Tako je na primer zunanji minister Vojislav

Marinković 17. avgusta 1927 na Bledu sprejel diplomatski zbor. Obiskali so ga

nemški poslanik v Beogradu Franz Olshausen, češki poslanik v Beogradu Jan

Šeba, romunski poslanik v Beogradu Teodor Emandi, madžarski poslanik v

Beogradu Paul Foerster in italijanski poslanik v Beogradu Emilio Bordrero.145

Marinković je podal izjavo, v kateri med drugim povedal, da je z romunskim

poslanikom Emandijem izmenjal noto glede sporazuma o narodni manjšini v

južnem Banatu, da so pogajanja glede trgovinske pogodbe z Nemčijo zaključena,

da so dosegli sporazum v vseh točkah, tako da je trgovinski sporazum podpisan.146

Jugoslavija je v Nemčijo izvažala agrarne proizvode, predvsem žita, sadje in jajca,

Nemčija pa je uvažala v Jugoslavijo industrijske proizvode kovinske, kemične in

tekstilne stroke.147

Sredi avgusta leta 1930 je na Bledu v vili Thaler potekal veliki diplomatski

sprejem, kjer je delovala kabinetna pisarna zunanjega ministrstva Kraljevine

Jugoslavije. Zunanjega ministra Vojislava Marinkovića so obiskali madžarski

poslanik v Beogradu Waldemar von Alt, avstrijski poslanik v Beogradu Herman 143 Dr. Korošec o takozvanem blejskem sporazumu, Slovenec, 13. avgust 1927, letnik LV, št. 181, str. 1; RATEJ: Politika Slovenske ljudske stranke, str. 55. 144Vukičević o blejskem sporazumu, Slovenec, 18. avgust 1927, letnik LV, št. 184, str. 2. 145Zastopniki inozemskih držav pri Marinkoviću, Slovenec, 18. avgust 1927, letnik LV, št.184, str. 1. 146Izjava Marinkovića o notranjih in zunanjih problemih, Slovenec, 18. avgust 1927, letnik LV, št. 184, str. 1.; Dr. Marinković o svojem blejskem boravku, Jutro, 18. avgust 1927, letnik VIII, št. 193, str. 1. 147 Iz raznih držav, Slovenski gospodar, 15. marec 1933, letnik 67, št. 11, str. 1.

55

Ploennies, francoski poslanik v Beogradu Emil Dard, poljski poslanik v Beogradu

Waclav Babinski in ameriški poslanik v Beogradu John Dyneley Prince z

namenom, da se informirajo o gospodarskih pogajanjih med Jugoslavijo in

Romunijo,148 ki sta na konferenci v Sinaju 31. julija in 1. avgusta razpravljali o

carinski uniji med obema državama.149 Na tej konferenci sta sklenili začasno

pogodbo o carinski uniji, ki je predvidela enotno carinsko politiko, olajšave za

medsebojni blagovni promet in potnikov ter enoten postopek pri sklepanju

trgovinskih pogodb.150

Sporazum, ki sta ga na strani Romunije podpisala minister za industrijo in

trgovino Virgil Madgearu ter finančni minister Mihai Popovici, za Jugoslavijo pa

finančni minister Kosta Kumandi ter minister za industrijo in trgovino Juraj

Demetrović, je stopil v veljavo s 1. septembrom 1930. Kmetijski minister Oto

Frangeš je v izjavi za tisk povedal, da je imela sinajska konferenca trojni pomen,

saj so se s sklepi uredil celotni kompleksi pomembnih gospodarskih vprašanj in

gospodarski odnosi z Romunijo, hkrati pa sklepi nudijo podlago za ureditev

bodočih gospodarskih odnosov z drugimi državami.151

Nekaj dni kasneje je zunanji minister Vojislav Marinković sprejel bolgarsko-

jugoslovansko komisijo, ki je obravnavala likvidacijo dvolastniških posestev na

meji.152 Bolgarsko-jugoslovanska komisija je razpravljala o likvidaciji

dvolastniških posestev ob bolgarsko-jugoslovanski meji na konferenci v Vrnjački

Banji, po zaključku konference so se udeležili ekskurzije po Jugoslaviji. Izletniki,

ki jim je načeloval pomočnik bolgarskega notranjega ministrstva Josip

Razsukanov, so se na Bledu nastanili v hotelu Toplice.153 Zakon o konvenciji med

Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Bolgarijo o likvidaciji dvolastniških posestev

je bil sklenjen v Sofiji 14. februarja 1930. Konvencija je bila sprejeta z namenom,

da se likvidirajo dvolastniška posestva in se je izvršila z zamenjavo ali prodajo.

148 Diplomatski sprejemi na Bledu, Jutro, 17. avgust 1930, letnik XI, št. 190, str. 1.; Velik diplomatski sprejem na Bledu, Slovenec, 17. avgust 1930, letnik LVIII, št, 187, str. 3. 149 VANKU: Mala antanta, str. 64. 150 Uveljavljanje sinajskih sklepov, Slovenski narod, 4. avgust 1930, letnik LXIII, št. 175, str. 1. 151 Obseg in pomen carinske unije z Romunijo, Jutro, 5. avgust 1930, letnik XI, št. 179, str. 1. 152 Mala kronika, Slovenec, 26. avgust 1930, letnik LVIII, št. 194, str. 5. 153 Bolgarski gostje na Bledu, Jutro, 26. avgust 1930, letnik XI, št. 197, str. 2.

56

Če sporazuma ni bilo moč doseči, so dvolastniško ozemlje likvidirale mešane

komisije z zamenjavo dvolastniških posestev ali z zamenjavo dvolastniških

posestev za državna.154

Julija 1935 je v vili Belvedere na Bledu potekal prijateljski posvet Balkanske

zveze in Francije. Zbrali so se romunski poslanik na beograjskem dvoru

Aleksander Guranescu, turški poslanik na beograjskem dvoru Ali Hajdar Aktaj

bej in francoski poslanik na beograjskem dvoru Robert de Dampierre. Grški

general George Kondilis je podal izjavo, v kateri je poudaril, da je namen

njegovega obiska krepitev prijateljskih vezi, ki obe državi (Grčijo in Kraljevino

Jugoslavijo) tesno vežejo v Balkanskem paktu.155

Po končanem zasedanju Male antante konec avgusta leta 1935 na Bledu je

predsednika vlade in zunanjega ministra Milana Stojadinovića na Bledu obiskal

turški zunanji minister Tevfik Ruždi Aras. Posvetu, na katerem so v glavnem

govorili o delovanju in zasedanju Male antante, sta se pridružila še romunski

zunanji minister Nikola Titulescu in grški poslanik na beograjskem dvoru George

Melas.156

Leta 1935 so na Bledu v hotelu Toplice potekala trgovinska pogajanja med Grčijo

in Kraljevino Jugoslavijo. Predmet razprav so bili v glavnem denarni promet,

trgovinski odnosi in turistični promet med obema državama. Grški delegaciji je

načeloval bivši vojaški oficir Periklis Argyropoulos. Pogajanja so na Bledu trajala

tri tedne, dokončali pa so jih v Beogradu.157 Na konferenci, ki je potekala 4.

avgusta 1935 in sta se je udeležila tudi predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije

Milan Stojadinović in predsednik grške vlade Panagis Csaldaris, sta delegaciji

rešili vsa glavna vprašanja glede sporazuma. Zdelo se je že, da se pogajanja ne

bodo zaključila uspešno, saj se sprva niso mogli sporazumeti, koliko odstotkov

154 BOGATAJ L. (1931–1932 ): Obmejni promet. V: FABIJAN J. in AHČIN I. (Ur.): »Čas« revija Leonove družbe, letnik 26, številka 3–4. Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna, str. 95–99. 155 Veliki dnevi na Bledu, Slovenec, 16. julij 1935, letnik LXIII, št. 160a, str. 1. 156 Po konferenci Male antante tudi konferenca Balkanske zveze, Jutro, 1. september 1935, letnik XVI, št. 202, str. 1. 157 Trgovinska pogajanja z Grčijo, Slovenec, 17. avgust 1935, LXIII, št. 187a, str. 2.

57

naj bi Grčija plačevala Jugoslaviji za uvoženo blago v devizah. Naposled sta se le

sporazumeli, da bodo Grki za uvoženo blago plačali Jugoslaviji 35 % v devizah,

preostanek pa v kompenzacijskih bonih, ki jih bodo lahko koristili za financiranje

jugoslovanskih parnikov v grških vodah in za jugoslovanske potnike v Grčiji.158

Med pomembnejša zunanjepolitična srečanja diplomatov na Bledu se uvršča

gospodarska konferenca Balkanske zveze, ki je potekala med 10. in 15. julijem

leta 1936. Zbrale so se grška, romunska, turška in jugoslovanska delegacija.

Otvoritveni nagovor je imel predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije dr. Milan

Stojadinović, ki je pozdravil predstavnike zbranih delegacij Georgiousa Haritakisa

za Grčijo, Nikolaja Tabacovicija za Romunijo in Belija Arbela za Turčijo.159 V

svojem nagovoru je Stojadinović zaželel prisrčno dobrodošlico zbranim

delegatom na četrtem zasedanju balkanskega gospodarskega sveta, ki je postal

stalna in konstruktivna institucija. Predstavil je dnevni red zasedanja, ki je zajemal

pomembna vprašanja, vezana na gospodarsko zbližanje. Med njimi je

najpomembnejše vprašanje njihovih medsebojnih trgovskih odnosov in rešitev

težav, ki obstajajo zaradi gospodarskega ustroja, zemljepisne lege in nepoznavanja

tržišč v vseh štirih državah. Vprašanja pomorskih zvez in turizma so po mnenju

Stojadinovića predstavljala manjše težave, s katerimi so se soočili na konferenci

in na nekatera so že našli ugodno rešitev.160

Na konferenci se je gospodarski svet Balkanske zveze razdelil na tri odbore, in

sicer:

– Odbor za trgovinsko izmenjavo,

– Odbor za promet, s pododborom za plovbo in železniški ter letalski

promet,

– Odbor za tujski oziroma turistični promet.

158 Odhod Csaldarisa z Bleda, Jutro, 5. avgust 1935, letnik XVI, št. 178, str. 1. 159 Gospodarska konferenca Balkanske zveze, Mariborski večernik »Jutra«, 11. julij 1936, letnik X, št. 156, str. 1. 160 Gospodarska konferenca MZ na Bledu, Slovenec, 11. julij 1936, letnik LXIV, št. 156a, str. 1.

58

Svet je glede trgovinskega prometa pozval romunski izvozni zavod k organizaciji

gospodarskih ustanov vseh štirih držav, ki bi medsebojno sodelovale in k

uresničitvi praktičnih pogojev za uvedbo trajnega izvoza balkanskih proizvodov v

vse štiri države Balkanske zveze. Trgovinski odbor je razpravljal o pritožbah

izvoznikov, ki so jih temeljito proučili. Sklenili so, da bodo nacionalne sekcije

posredovale pri pristojnih oblasteh, da se ovire odstranijo in da se bodo trgovinske

ter industrijske zbornice sestale še pred naslednjim zasedanjem gospodarskega

sveta. Odbor za promet je sprejel poročila pomorskih ekspertov, ki so se sestali v

Carigradu med 27. majem in 3. junijem 1936 ter statut pomorskega odbora.

Določili so datum naslednjega sestanka prometnega odbora, in sicer 22. oktober

1936 v mestu Pirej v Grčiji. V zvezi z železniškim sodelovanjem so razpravljali o

tarifah za potnike, prtljago in blago, ki je sicer že v veljavi. Določili so, da se

januarja naslednje leto sestanejo strokovnjaki, ki bodo tarifo sprejeli in sestavili

direktno tarifo za potnike in prtljago, za potovanja po železnicah držav Balkanske

zveze.161

Odbor za promet je razpravljal o izboljšanju železniškega omrežja, ki povezuje

vse štiri države in da je potrebno čimprej ratificirati letalsko konvencijo, ki so jo

podpisali v Bukarešti. Sklenili so, da se oktobra naslednje leto sestanejo

strokovnjaki poštnega, brzojavnega in telefonskega prometa z namenom, da

znižajo brzojavne in telefonske pristojbine med državami Balkanske zveze in na ta

način izvedejo poenotenje konvencij, ki obstajajo med njimi in državami Male

antante.162

Stalni turistični odbor, ki je bil ustanovljen v Bukarešti, je na Bledu zasedal prvič.

Sklenili so, da se ustanovijo stalni skupni uradi za turistično propagando v

evropskih prestolnicah, da začnejo objavljati turistične brošure za druge dežele v

jeziku vseh štirih dežel, kakor tudi tromesečna medbalkanska turistična poročila

in skupno statistiko. Sklenili so tudi, da začnejo turizem oglaševati po radiu, v

šolah in na univerzah. Romunija in Jugoslavija sta podpisali turistično konvencijo

161 Sklepi gospodarskega sveta Balkanske zveze, Jutro, 16. julij 1936, letnik XVII, št. 162, str. 2. 162 Balkanska skupnost: Blejski rezultati, Mariborski večernik »Jutra«, 17. julij 1936, letnik X, št. 161, str. 2.

59

in sklenili, da je potrebno bilateralne konvencije podpreti tudi s skupno

konvencijo. Štirje guvernerji emisijskih bank so sklenili, da bodo proučili način

finančnega sodelovanja med državami Balkanske zveze in gospodarski svet je

dorekel, da bo prihodnje srečanje potekalo v Atenah 18. marca 1937.163

Z namenom poglobitve trgovinskih odnosov med kraljevino Jugoslavijo in

Egiptom, s katerim pa je Jugoslavija že imela živahne trgovinske odnose, je 8.

julija 1939 obiskal kneza namestnika Pavla na Bledu egipčanski zunanji minister

Jahja paša.164 Takoj zatem sta se 9. in 10. julija 1939 na Bledu sestala bolgarski

predsednik vlade in zunanji minister Georgij Kjoseivanov ter zunanji minister

Kraljevine Jugoslavije Aleksander Cincar Marković. Govorila sta o medsebojnih

odnosih obeh držav in o splošnem mednarodnem položaju. Sklenila sta, da je

najbolje, da se politika sodelovanja v duhu pakta o večnem prijateljstvu nadaljuje,

da čim hitrejše gospodarsko zbliževanje koristi obema državama, da politika

neodvisnosti in nevtralnosti ravno tako koristi obema državama ter miru na

Balkanu in da je politiko dobrih in prijateljskih odnosov s sosednjimi državami

treba nadaljevati.165

24. avgusta 1939 se je na Bledu odvilo še eno pomembno srečanje na

notranjepolitičnem področju Kraljevine Jugoslavije, zaradi katerega je Bled

ponovno postal pomembno središče javnega življenja.166 Predsednik

jugoslovanske vlade in notranji minister Dragiša Cvetković ter predsednik

Hrvaške kmečke stranke oziroma Hrvatske seljačke stranke (HSS) Vladko Maček

sta podpisala sporazum, s katerim se je zaključilo dvajset let trajajoče stanje, ki je

vzbujalo stalno napetost med Srbi in Hrvati.167

163 Balkanska skupnost: Blejski rezultati, Mariborski večernik »Jutra«, 17. julij 1936, letnik X, št. 161, str. 2. 164 Z Bleda, Slovenec, 9. julij 1939, letnik LXVII, št. 154a, str. 2; Iz tujih držav, Slovenski gospodar, 12. julij 1939, letnik 73, št. 28, str. 2. 165 Dr. Kjoseivanov na Bledu, Slovenec, 11. julij 1939, letnik LXVII, št. 155a, str. 1; Popolno soglasje Jugoslavije in Bolgarije, Jutro, 11. julij 1939, letnik XX, št. 158, str. 1. 166 Sporazum s Hrvati, Slovenec, 25. avgust 1939, letnik LXVII, št. 193a, str. 1. 167 Odločilen dan na Bledu, Jutro, 25. avgust 1939, letnik XX, št. 197, str. 2.

60

Knez namestnik Pavle Karađorđević je Cvetkovićevi vladi, ki je bila ustanovljena

6. februarja 1939, zaupal nalogo, da čimprej sklene sporazum s HSS in Mačkom.

Prvič sta se Cvetković in Maček sestala v Zagrebu 2. junija 1939, kjer sta govorila

o načelnih določilih sporazuma, da se najprej utrdi ozemeljski obseg Hrvaške in

zatem še pristojnosti. Po zaključku sporazuma pa se ustanovi še vlada, ki bo

izpeljala načrtovane spremembe.168

Pogajanja in razgovori o sklenitvi sporazuma so trajali nekaj mesecev, preden se

je našla kompromisna pot169 za neodvisnost in napredek Srbov, Hrvatov in

Slovencev.170 Naposled sta se Dragiša Cvetković in Vladko Maček sporazumela,

da je potrebno ustanoviti skupno vlado, ki bo izvršila ustanovitev Hrvaške

banovine, prenesla nanjo vse pristojnosti od države in izdala politične zakone ter

pripravila vse potrebno za preureditev državne skupnosti. V Hrvaški banovini je

zajeta Savska in Primorska banovina, skupaj z okraji Dubrovnik, Sid, Ilok, Brčko,

Gradačac, Derventa, Travnik in Fojnica. Pri tem so upoštevali gospodarske,

socialne, zemljepisne in politične okoliščine ter iz omenjenih okrajev izključili

občine ter vasi, ki niso imele hrvaške večine. Z novimi enotami je bila

zagotovoljena enakopravnost Srbov, Hrvatov in Slovencev na področju

izvrševanja javnih služb in enakopravnost veroizpovedi. Z ustavo so se zajamčile

enake državljanske in politične pravice. V pristojnost Hrvaške banovine so se

prenesle zadeve kmetijstva, trgovine, industrije, gozdov in rudnikov,

gradbeništva, socialne politike in narodnega zdravja, telesne vzgoje, pravosodja,

prosvete in notranje uprave. Vsi ostali resorji so ostali v pristojnosti države skupaj

z zadevami posebnega pomena za splošne interese države, na primer skrb za

državno varnost, boj proti državni in rušilni propagandi, izvrševanje policijske

poročevalske službe, zagotavljanje javnega reda in miru.171

Državljanstvo je lahko izdala banovina. Za izdajo državljanstva v posebnih

primerih in v primeru odvzema državljanstva je ostala pristojna država. V

168 MATKOVIĆ: Povijest Jugoslavije, str. 202. 169 Sporazum, Jutro, 26. avgust 1939, letnik XX, št. 198, str. 1. 170 Besedilo sporazuma s Hrvati, Slovenec, 27. avgust 1939, letnik LXVII, št. 195, str. 1. 171 Prav tam, str. 1.

61

pristojnost banovine je prišla rudarska zakonodaja in rudarska podjetja. Za izdajo

koncesij, ki zanimajo narodno obrambo, se je morala banovina sporazumeti z

vojaško upravo. Če do sporazuma ni bilo moč priti, se je o koncesiji odločil

ministrski svet. Nadalje je v pristojnost banovine prišla:

– gradnja in vzdrževanje državnih prometnih sredstev in ostalih državnih

objektov,

– verske zadeve,

– mednarodni pravni promet, pri čemer se pravna pomoč v izvenspornih stvareh

vrši neposreno preko sodišč,

– zunanja trgovina in trgovina med banovinami in ostalimi deli države (enotnost

trgovinskega in carinskega področja),

– zakonodaja o merah in utežeh,

– zaščita industrijske lastnine,

– posli zasebnega zavarovanja in zavarovalne družbe,

– menično, čekovno, trgovsko, konkurzno, obligacijsko, pomorsko in avtorsko

pravo,

– predpisovanje kazni za prestopke proti predpisom o predmetih državne lastnine,

– postavljanje osnovnih načel prosvetne politike in osnovna načela o krajevnih

samoupravah,

– splošna načela meničnega prava in zavarovanja ter splošna načela vojaškega

prava.

Vojaški upravi se je za zagotovitev narodne obrambe zagotovil vpliv na področju

proizvodnje in prometa. Vlada se je lotila prenosa pristojnosti z države na

banovino takoj po ustanovitvi te banovine. Zagotovila se ji je finančna

samostojnost, ki jo je potrebovala za uspešno opravljanje poslov v njeni

pristojnosti.172

Zakonodajno oblast o zadevah iz pristojnosti Hrvaške banovine sta izvrševala

kralj in sabor. V saboru so bili zastopniki, ki jih je volilo ljudstvo s splošnim

neposrednim in tajnim glasovanjem s predstavništvom manjšin. Upravno oblast o

172 Besedilo sporazuma s Hrvati, Slovenec, 27. avgust 1939, letnik LXVII, št. 195, str. 1.

62

zadevah iz pristojnosti Hrvaške banovine pa je izvrševal kralj preko bana, ki ga je

imenoval ali razrešil kralj. Ban je bil odgovoren kralju in saboru. Vsak pismen akt

kraljevske oblasti v zadevah Hrvaške banovine je podpisal ban in zanj tudi

odgovarjal. Sodno oblast v Hrvaški banovini so izvrševala sodišča, njihove

razsodbe so se izrekale in izvrševale v imenu kralja na podlagi zakona.

Banovinske oblasti so državi zagotavljale nadzor nad izvrševanjem Ustave in

državnih zakonov. O sporih glede pristojnosti države in banovine ter ustavnosti

zakonov se odloča ustavno sodišče. Obseg pristojnosti in položaj Hrvaške

banovine se zajamči s posebno ustavno uredbo, ki je ne bo moč spremeniti brez

pristanka banovine. Vlada bo izdala predpise o tisku, združenjih, zborovanjih in

dogovorih, o volitvah narodnih poslancev ter drugih zadevah, v kolikor je to

potrebno za izvedbo narodnega sporazuma. Na predlog ministrskega predsednika

Cvetkovića, je bil s kraljevskim ukazom imenovan za bana Hrvaške banovine

dopisnik »Hrvatskega dnevnika« Ivan Šubašić in za podbana univerzitetni

profesor v Zagrebu Ivo Krbek.173

Sporazum Cvetkovič-Maček je bil podpisan 24. avgusta 1939, v veljavo pa je

stopil 26. avgusta, štiri dni pred napadom Nemčije na Poljsko in začetkom druge

svetovne vojne. Vprašanje slovenske avtonomije je ostalo nerešeno, saj Korošec v

sporazum ni bil vključen.174

Nemirne razmere v Evropi, kot so italijanska okupacija Albanije,175 priključitev

Avstrije Nemčiji in Hitlerjeva okupacija Češkoslovaške, zaradi katerih se je

Jugoslavija počutila vse bolj ogroženo, vključno z notranjepolitičnimi napetostmi,

predvsem med Srbi in Hrvati, so bili glavni dejavniki, ki so pripeljali do

sporazuma Cvetković-Maček. Jugoslovanski politiki so spoznali, da se pred

skrajno napetim položajem lahko branijo samo močne države, ki so sposobne

svojo neodvisnost in pravice braniti samozavestno in nepopustljivo. Blejski

sporazum je pomenil prelomnico, s katero se je končal pretirani beograjski

173 Besedilo sporazuma s Hrvati, Slovenec, 27. avgust 1939, letnik LXVII, št. 195, str. 1. 174 MAROLT J., MIHELIČ D., ŽVANUT M., ROZMAN F., PRUNK J., KRESAL F. in drugi (1999): Slovenci skozi čas. Ljubljana. Založba Mihelač, str. 331. 175 MATKOVIĆ: Povijest Jugoslavije, str. 202.

63

centralizem in se je država preuredila v smislu večje samostojnosti hrvaškega

naroda.176

Čeprav je Bled po prvi svetovni vojni na eni strani izgubil del tradicionalne

publike, je po drugi strani takrat postal zanimiv jugoslovanskim gostom. V

obdobju med obema svetovnima vojnama so se zvrstili številni sestanki in

srečanja diplomatov ter jugoslovanskih politikov, zaradi katerih se je težišče

političnega življenja preneslo iz Beograda na Bled. Diplomatski sprejemi in

sestanki, ki so bili medijsko zelo odmevni, so nekateri bolj, drugi manj vplivali na

takratno politiko na Balkanu. Vsi pa so brez dvoma krepili politične, gospodarske

ter prijateljske odnose med predstavniki tako tujih držav kot tudi med

posamezniki in političnimi strankami na notranjepolitičnem področju v času, ko

so bile razmere v Evropi nemirne in je bilo potrebno najti ravnovesje, slediti

politiki miru ter ohraniti neodvisnost držav in samostojnost narodov.

176 Preureditev Jugoslavije, Slovenski gospodar, 30. avgust 1939, letnik 78, št. 35, str. 1.

64

7 ZAKLJUČEK

Začetek načrtnega diplomatskega turizma na Bledu lahko umestimo v leto 1922,

takrat so Karađorđevići kupili Windischgraetzev dvor in ga razglasili za kraljevo

poletno rezidenco, to je bilo le dve leti zatem, ko je kralj Aleksander prvič obiskal

Bled v sklopu svojega prvega obiska po Sloveniji. Windischgraetzev dvorec je

kralj podaril svoji ženi, kraljici Mariji in ga preimenoval v dvorec Suvobor in od

takrat se je s svojim dvorom vsako leto čez poletje preselil na Bled, kjer je

sprejemal ministre, poslance in druge visoke goste. Bled in Gorenjska sta tako

postajala vse bolj znana v mednarodnem oziru, v prvih povojnih letih so bili

obiski diplomatov ter ministrov morda še bolj poredki in neredni, do konca

dvajsetih let pa se je to nedvomno spremenilo, saj sta Bled z okolico in Gorenjska

postala razpoznavna tudi v mednarodnem oziru.

Bled je po prvi svetovni vojni izgubil del tradicionalnih obiskovalcev, vendar se je

takrat povečalo število jugoslovanskih gostov. K temu je pripomoglo dejstvo, da

je kralj Aleksander Karađorđević leta 1922 razglasil Bled za poletno rezidenco in

nato se je med poletjem tja prestavilo težišče političnega življenja. Dvoru je sledil

diplomatski zbor in tako je Bled postal shajališče takratne politike. Poleg

individualnih srečanj in razgovorov med ministri in diplomati, pomembnih

zunanjepolitičnih in notranjepolitičnih dogodkov, ki so se odvijali na Bledu, so se

diplomati srečevali tudi na zasebnem področju. Mnogi od njih so imeli v najemu

vile, kjer so z družinami prebivali čez poletje, drugi so imeli svoje rezidence v

hotelih, ki so bili iz leta v leto bolj opremljeni in pripravljeni na diplomatski

turizem, ki se je razmahnil v povojnih letih. Bled in Gorenjska sta zaradi

prisotnosti kralja, dvora, ministrov in diplomatskih obiskov postajala vse bolj

znana v mednarodnem oziru kot kraljevsko letovišče. Večina političnega in

diplomatskega življenja se je preselila iz Beograda na Bled, ki je tako postal

prizorišče pomembnih političnih konferenc in pogovorov.

65

O Bledu kot diplomatskem prizorišču Male antante lahko govorimo šele po letu

1924, ko beležimo prve individualne sestanke zunanjih ministrov držav Male

antante in nato tri konference stalnega sveta Male antante. Na teh srečanjih so

zunanji ministri in predstavniki Male antante razpravljali o aktualnih dogodkih v

Evropi in na Balkanu, o sklepanju prijateljskih, političnih in vojaških pogodb

oziroma sporazumov.

Junija leta 1926 je potekal na Bledu eden izmed najpomembnejših

zunanjepolitičnih dogodkov, in sicer prva od treh konferenc Male antante, na

kateri so se zbrali zunanji minister Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev

Momčilo Ninčić, zunanji minister Češkoslovaške Edvard Beneš in zunanji

minister Romunije Jon Mitilineu. Zunanji ministri so razpravljali o splošnem

političnem položaju v Srednji Evropi in na Balkanu. Na konferenci so potrdili

oziroma ratificirali politične in vojaške pogodbe med vsemi tremi državami Male

antante za naslednja tri leta.

Druga konferenca Male antante je na Bledu potekala 29. in 30. avgusta leta 1935.

Na zasedanju so se zbrali zunanji minister Romunije Nikola Titulescu, zunanji

minister Češkoslovaške Edvard Beneš in zunanji minister ter predsednik vlade

Kraljevine Jugoslavije Milan Stojadinović. Razpravljali so o splošnem političnem

položaju, o Vzhodnem ter Donavskem sporazumu in izrazili željo po prijateljskih

odnosih in sodelovanju z Avstrijo in Madžarsko.

Tretje zasedanje Male antante je potekalo sredi avgusta 1938, takrat je bilo

politično življenje na Bledu zelo živahno. Zasedanje Male antante je potekalo 21.

in 22. avgusta med češkoslovaškim zunanjim ministrom dr. Kamilom Kroftom,

romunskim zunanjim ministrom Emilom Komnenom in predsednikom vlade

Kraljevine Jugoslavije Milanom Stojadinovićem. Zasedanje se je pričelo v zelo

napetih okoliščinah, še ob razhodu zunanji ministri Male antante niso vedeli, ali

bo stalni svet zveze treh držav še kdaj zasedal. Zavedali so se splošnih političnih

napetosti in nacistične nevarnosti. Ugotovili so, da Češkoslovaški ni mogoče

pomagati pred napadom Nemčije.

66

Na zunanjepolitičnem področju se med pomembnejša srečanja diplomatov na

Bledu uvršča tudi gospodarska konferenca Balkanske zveze, ki je potekala med

10. in 15. julijem leta 1936. Zbrale so se grška, romunska, turška in jugoslovanska

delegacija. Zbrani predstavniki držav Balkanske zveze so razpravljali o vprašanjih

vezanih na gospodarsko zbližanje, o medsebojnih trgovinskih odnosih, prometnih

povezavah in o turizmu.

Eden najpomembnejših dogodkov na notranjepolitičnem področju je bil sestanek

med voditeljem SLS Antonom Korošcem in Velimirjem Vukićevićem v vili

Munkač 11. julija 1927, ko sta podpisala prijateljski oziroma blejski sporazum, ki

je predvideval, da bo po volitvah septembra leta 1927 v vlado vstopila tudi

Slovenska ljudska stranka, ki je bila prej izrazito proti centralistična, nato pa je

priznala obstoječo ureditev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in

vidovdansko ustavo.

Leta 1939 je 24. avgusta na Bledu potekalo eno pomembnejših posvetovanj v

političnem dogajanju kraljevine Jugoslavije. Sestala sta se predsednik vlade in

zunanji minister Dragiša Cvetković ter predsednik Hrvaške kmečke stranke (HSS)

dr. Vladko Maček. Rezultat posvetovanj je bila ureditev hrvaškega vprašanja z

ustanovitvijo Hrvaške banovine, v kateri sta se združili Primorska in Savska

banovina ter nekateri kraji iz Zetske, Drinske in Donavske banovine.

V obdobju med obema svetovnima vojnama so se zvrstili številni sestanki in

srečanja diplomatov ter jugoslovanskih politikov, zaradi katerih se je težišče

političnega življenja preneslo iz Beograda na Bled. Diplomatski sprejemi in

sestanki, ki so bili medijsko zelo odmevni, so nekateri bolj, drugi manj vplivali na

takratno politiko na Balkanu. Vsi pa so brez dvoma krepili politične, gospodarske

ter prijateljske odnose med predstavniki tako tujih držav kot tudi med

posamezniki in političnimi strankami na notranjepolitičnem področju v času, ko

so bile razmere v Evropi nemirne in je bilo potrebno najti ravnovesje, slediti

politiki miru ter ohraniti neodvisnost držav in samostojnost narodov.

67

8 VIRI

8.1 ARHIVSKI VIRI

• SIZAL RAD 65, Enota za Gorenjsko – Kranj, škatla 57.

• SIZAL RAD 99, Enota za Gorenjsko – Kranj, škatla 14, fasc. 44.

8.2 ČASOPIS�I VIRI • Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko, letnik V – XX

� Besedilo komunikeja, Jutro, 24. avgust 1938, letnik XIX, št.196, str. 1.

� Blejski pakt je le pristanek SLS na Vukičevićev program, Jutro, 17.

avgust 1927, letnik VIII, številka 192, str. 1.

� Blejski sklepi, Jutro, 1. september 1935, letnik XVI, št. 202, str. 1.

� Bolgarski gostje na Bledu, Jutro, 26. avgust 1930, letnik XI, št. 197,

str. 2.

� Diplomatski sprejemi na Bledu, Jutro, 17. avgust 1930, letnik XI,

št. 190, str. 1.

� Dr. Marinković o svojem blejskem boravku, Jutro, 18. avgust 1927,

letnik VIII, št. 193, str 1.

� Jubilejno zasedanje Male antante, Jutro, 29. avgust 1935, letnik XVI,

št. 199, str. 1.

� Konferenca Male antante podaljšana, Jutro, 23. avgust 1938, letnik

XIX, št.195, str. 1.

� Ministri Male antante o politiki svojih držav, Jutro, 20. junij 1926,

letnik VII, št. 139, str. 1.

� Najvažnejši problem sporazum z Madžarsko, Jutro, 21. avgust 1938,

letnik XIX, št. 191a, str. 1.

� Obseg in pomen carinske unije z Romunijo, Jutro, 5. avgust 1930,

letnik XI, št. 179, str. 1.

68

� Odhod Csaldarisa z Bleda, Jutro, 5. avgust 1935, letnik XVI, št. 178,

str. 1.

� Odločilen dan na Bledu, Jutro, 25. avgust 1939, letnik XX, št. 197,

str. 2.

� Po konferenci Male antante tudi konferenca Balkanske zveze, Jutro,

1. september 1935, letnik XVI, št. 202, str. 1.

� Pomemben sestanek Male antante na Bledu, Jutro, 21. avgust 1938,

letnik XIX, št.193, str. 1.

� Popolno soglasje Jugoslavije in Bolgarije, Jutro, 11. julij 1939, letnik

XX, št. 158, str. 1.

� Posvetovanja v Ženevi, Jutro, 14. maj 1938, letnik XIX, št. 111, str. 1.

� Pred blejskim sestankom sveta Male antante, Jutro, 27. avgust 1935,

letnik XVI št. 197, str. 1.

� Prvi dan blejske konference, Jutro, 30. avgust 1935, letnik XVI, št.

200, str. 1.

� Sestanek dr. Ninčića in dr. Beneša na Bledu, Jutro, 22. oktober 1925,

letnik VI, št. 245, str. 2.

� Sestanek zunanjih ministrov na Bledu, Jutro, 15. maj 1924, letnik V,

št. 111, str. 2.

� Sklepi gospodarskega sveta Balkanske zveze, Jutro, 16. julij 1936,

letnik XVII, št. 162, str. 2.

� Sporazum, Jutro, 26. avgust 1939, letnik XX, št. 198, str. 1.

� Zasednje Male antante na Bledu je bilo včeraj zaključeno, Jutro, 24.

avgust 1938, letnik XIX, št. 192a, str. 1.

• Mariborski večernik »Jutra« letnik IX –XII

� Balkanska skupnost: Blejski rezultati, Mariborski večernik »Jutra«, 17.

julij 1936, letnik X, št. 161, str. 2.

69

� Gospodarska konferenca Balkanske zveze, Mariborski večernik

»Jutra«, 11. julij 1936, letnik X, št. 156, str. 1.

� Podonavski pakt, Mariborski večernik »Jutra«, 18. april 1935, letnik

IX, št. 89, str. 1.

� Važna vprašanja blejske konference, Mariborski večernik »Jutra«, 22.

avgust 1938, letnik XII, št. 189, str. 1.

• Slovenec političen list za slovenski narod, letnik XLIX – LXVII

� Besedilo sporazuma s Hrvati, Slovenec, 27. avgust 1939, letnik LXVII,

št. 195, str. 1.

� Dnevne novice, Slovenec, 13. avgust 1921, letnik XLIX, št.183, str. 3.

� Dnevne novice, Slovenec, 28. julij 1921, letnik XLIX, št. 169, str. 3.

� Dr. Kjoseivanov na Bledu, Slovenec, 11. julij 1939, letnik LXVII, št.

155a, str. 1.

� Dr. Korošec o takozvanem blejskem sporazumu, Slovenec, 13. avgust

1927, letnik LV, št. 181, str. 1.

� Dr. Korošec v Rajhenburgu, Slovenec, 17. avgust 1927, letnik LV, št.

183, str. 2.

� Gospodarska konferenca MZ na Bledu, Slovenec, 11. julij 1936, letnik

LXIV, št. 156a, str. 1.

� Izjava Marinkovića o notranjih in zunanjih problemih, Slovenec, 18.

avgust 1927, letnik LV, št. 184, str. 1.

� Kralj na Bledu, Slovenec, 7. avgust 1929, letnik LVII, št. 177, str. 1.

� Ljubljanske novice, Slovenec, 28. junij 1921, letnik XLIX, št. 144,

str. 4.

� Mala kronika, Slovenec, 26. avgust 1930, letnik LVIII, št. 194, str. 5.

70

� Regent na Gorenjskem in Štajerskem, Slovenec, 1. julij 1920, letnik

XLVIII, številka 146 str. 1 in 2.

� Rezultati blejske konference, Slovenec, 31. avgust 1935, letnik LXIII

št. 199, str. 1.

� Sestanek dr. Ninčića z dr. Benešem, Slovenec, 15. maj 1924, letnik

LII, št. 115, str. 1.

� Sklepi MZ in evropski položaj, Sadovi blejske konference, Slovenec,

1. september 1935, letnik LXIII, št. 200a, str. 1.

� Sporazum s Hrvati, Slovenec, 25. avgust 1939, letnik LXVII, št. 193a,

str. 1.

� Trgovinska pogajanja z Grčijo, Slovenec, 17. avgust 1935, LXIII, št.

187a, str. 2.

� Uradno poročilo o sklepih in uspehih, Slovenec, 24. avgust 1938,

letnik št. LXVI, 193a, str. 2.

� Velepolitična nedelja na Bledu, Slovenec, 12. julij 1927, letnik LV, št.

153, str. 1.

� Velepomembne izjave g. Vukičeviča, Slovenec, 17. avgust 1927,

letnik LV, št. 183, str. 1.

� Velik diplomatski sprejem na Bledu, Slovenec, 17. avgust 1930, letnik

LVIII, št. 187, str. 3.

� Veliki dnevi na Bledu, Slovenec, 16. julij 1935, letnik LXIII št. 160a,

str. 1.

� Vukičević o blejskem sporazumu, Slovenec, 18. avgust 1927, letnik

LV, št. 184, str. 2.

� Z Bleda, Slovenec, 9. julij 1939, letnik LXVII, št. 154a, str. 2.

� Zastopniki inozemskih držav pri Marinkoviću, Slovenec, 18. avgust

1927, letnik LV, št.184, str. 1.

71

• Slovenski gospodar, letnik 59 – 78

� Iz raznih držav, Slovenski gospodar, 15. marec 1933, letnik 67, št. 11,

str. 1.

� Iz tujih držav, Slovenski gospodar, 12. julij 1939, letnik 73, št. 28,

str. 2.

� Locarno pred našim parlamentom, Slovenski gospodar, 29. oktober

1925, letnik 59, št. 46, str. 3.

� Preureditev Jugoslavije, Slovenski gospodar, 30. avgust 1939, letnik

78, št. 35, str. 1.

• Slovenski narod, letnik LIX – LXXI

� Načelni sporazum, Slovenski narod, 23. avgust 1938, letnik LXXI,

št. 188, str. 1.

� Naši ministri na Bledu, Slovenski narod, 22. avgust 1926, letnik LIX,

št. 189, str. 2.

� Pomemben uspeh Male antante: Načelni sporazum z Madžarsko

dosežen, Slovenski narod, 23. avgust 1938, letnik LXXI, št. 188, str. 1.

� Sklepi blejske konference male antante, Slovenski narod, 31. avgust

1935, letnik LXVIII, št. 197, str. 1.

� Tiskovna Mala antanta je z uspehom zaključila svoje zasedanje,

Slovenski narod, 23. avgust 1938, letnik LXXI, št. 188, str. 1.

� Uveljavljanje sinajskih sklepov, Slovenski narod, 4. avgust 1930,

letnik LXIII, št. 175, str. 1.

� Vedno ostrejši odpor proti blejskemu paktu, Slovenski narod, 16. julij

1927, letnik LX, št. 158, str. 1.

72

• Cerkev in dom, letnik II

� Blejska kronika, Cerkev in dom cerkveni list za Blejsko župnijo,

september 1936, letnik II, številka 9, str. 4.

1.3 I�TER�ET�I VIRI • Balkanski sporazum (Balkanska antanta), 9. februar 1934. Godine

http://www.mfa.gov.rs/sr/index.php/dipl-tradicija/istorijski-diplomatski-dokumenti/43-balkanski-sporazum (pridobljeno: 12. april 2016)

1.4 VIRI SLIKOV�EGA GRADIVA

• Slika 1: Jutro, 24. avgust 1938, letnik XIX, št. 195, str. 1.

73

9 LITERATURA

• BENEDIK B. (1984): Vrhunske prireditve na Bledu so bile v šahu in veslanju.

V: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 (2/3).

• BENEDIK B. (1990):Turizem in kultura na Bledu. V: Kronika, časopis za

slovensko krajevno zgodovino 38 (3).

• BENEDIK B. (2004): Blejska občina. V: DEŽMAN J. (Ur.): Bled tisoč let,

Blejski zbornik 2004. Radovljica. Didakta.

• BENEDIK B. in DEŽMAN J.: Izbrana poglavja iz blejske turistične

zgodovine. V: DEŽMAN J. (Ur.): Bled tisoč let, Blejski zbornik 2004.

Radovljica. Didakta.

• BENEDIK B. in JUSTIN J. (2004): Blejski šport v svetovnem vrhu. V:

DEŽMAN J. (Ur.): Bled tisoč let, Blejski zbornik 2004, Radovljica, Didakta.

• BENEDIK B. in REPE B. (2004): Bled kot prizorišče politične in diplomatske

dejavnosti v obdobjih Karađorđevićev in Josipa Broza – Tita. V: Bled tisoč

let, Blejski zbornik. Radovljica. Didakta.

• BOGATAJ L. (1931–1932): Obmejni promet. V: FABIJAN J. in AHČIN I.

(Ur.): »Čas« revija Leonove družbe, letnik 26., številka 3–4. Ljubljana.

Jugoslovanska tiskarna.

• DEŽMAN J. (2004): Dvajseto stoletje: vojne in revolucije. V: DEŽMAN J.

(Ur.): Bled tisoč let, Blejski zbornik 2004. Radovljica. Didakta.

• FILIPOVIĆ F. (1988): Sabrana dela (pred novom eksplozijom na Balkanu).

Beograd. Institut za savremenu istoriju ISI.

• FRIŠ D. (1998): SLS in slovensko nacionalno vprašanje med sprejetjem

vidovdanske ustave in blejskim protokolom. V: GRANDA S. in ŠATEJ B.

(Ur.): Slovenija 1848–1998: iskanje lastne poti. Ljubljana. Zveza

zgodovinskih društev Slovenije.

• GAŠPARIČ J. (2009): Politična poročila češkoslovaškega konzulata. V:

BALKOVEC B., NEĆAK D. In GUŠTIN D. (Ur): Jugoslavija v času:

74

devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države. Ljubljana. Znanstvena

založba Filozofske fakultete.

• GERŠIČ M., BATAGELJ B., BERČIČ H., BOKAL L., GUČEK A., KAVAR

J., idr (2014): Rudolf Badjura – življenje in delo, Ljubljana, Založba ZRC.

• GESTRIN F. (1984): Bled v fevdalni dobi. V: Kronika, časopis za krajevno

zgodovino 32.

• JANŠA ZORN O. (1984): Zgodovina blejskega turizma od začetkov do leta

1941. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 (2/3).

• JANŠA ZORN O. (1996): Turizem v Sloveniji v času med obema vojnama.

V: ROZMAN F. in LAZAREVIĆ Ž. (Ur): Razvoj turizma v Sloveniji: zbornik

referatov. Ljubljana. Zveza zgodovinskih društev.

• KNIFIC T.(2004): Arheološki sledovi blejskih prebivalcev iz pozne antike in

zgodnjega srednjega veka. V: DEŽMAN J. (Ur.): Bled tisoč let, Blejski

zbornik 2004. Radovljica. Didakta.

• KRIZMAN B. (1975): Vanjska politika jugoslavenske države 1918–1941.

Zagreb. Školska knjiga.

• MAROLT J., MIHELIČ D., ŽVANUT M., ROZMAN F., PRUNK J.,

KRESAL F. in drugi (1999): Slovenci skozi čas. Ljubljana, Založba Mihelač.

• MATKOVIĆ H. (1998): Povijest Jugoslavije (1918–1991) Hrvatski pogled.

Zagreb. Naklada P.I.P. Pavičić.

• NEĆAK D. in REPE B. (2008): Kriza: Svet in Slovenci od prve svetovne

vojne do sredine tridesetih let. Ljubljana. Znanstvenoraziskovalni inštitut

Filozofske fakultete Ljubljana.

• PIRJEVEC J. (1995): Jugoslavija: Nastanek, razvoj in razpad

Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije. Koper. Založba Lipa.

• RAHTEN A. (2010): Od svete alianse do Združenih narodov: Svet in politika

velesil 1815–1945. Brdo pri Kranju. Fakulteta za državnopravne in evropske

študije.

75

• RAHTEN A. (2003): Slovenska ljudska stranka v parlamentarnem življenju

avstro-ogrske in jugoslovanske monarhije. V: KOKOLE M., LIKAR V. in

WEISS P. (Ur.): Historični seminar 4: Zbornik predavanj 2001–2003.

Ljubljana. ZRC SAZU, Založba ZRC.

• RATEJ M. (2005): Politika Slovenske ljudske stranke pred sklenitvijo

blejskega sporazuma leta 1927. V: VODUŠEK STARIČ J. in ČEPIČ Z. (Ur.):

Prispevki za novejšo zgodovino. Ljubljana. Inštitut za novejšo zgodovino s

sofinaciranjem Ministrstva za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije,

št. 2.

• ŠTIH P. (2004): Prva omemba Bleda v pisnih virih. V: DEŽMAN J. (Ur.):

Bled tisoč let, Blejski zbornik 2004. Radovljica. Didakta.

• VANKU M. (1969): Mala antanta 1920–1938. Titove Užice. Izdavačko

preduzeće »Dimitrije Tucović«.