KOMPARATIVNI VIDIKI UČINKOVITOSTI POLITIK RAZVOJNE … · 2017-11-28 · univerza v mariboru ekonomsko-poslovna fakulteta doktorska disertacija komparativni vidiki uČinkovitosti

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Doktorska disertacija

KOMPARATIVNI VIDIKI UČINKOVITOSTI POLITIK

RAZVOJNE POMOČI V KONTEKSTU ODNOSOV SEVER-JUG NA PRIMERU SKUPINE DRŽAV AFRIKE, KARIBOV

IN PACIFIKA

Maj 2016

Marko Gregl

Doktorska disertacija

KOMPARATIVNI VIDIKI UČINKOVITOSTI POLITIK RAZVOJNE

POMOČI V KONTEKSTU ODNOSOV SEVER-JUG NA PRIMERU

SKUPINE DRŽAV AFRIKE, KARIBOV IN PACIFIKA

Maj 2016

Marko Gregl Mentor: izr. prof. dr. Klavdij Logožar UDK: 339.96: 336.567(6+265+729)(043.3)

Marko Gregl – doktorska disertacija

Stran 1

Zahvale

Iskreno se zahvaljujem mentorju prof. dr. Klavdiju Logožarju za mentorsko vodenje,

strokovne napotke in usmerjanje pri nastajanju doktorske disertacije.

Še posebej se zahvaljujem svoji družini, ki mi je ves čas stala ob strani, verjela vame in me

spodbujala.


Stran 2

Kazalo vsebine

Seznam kratic ................................................................................................................... 5

Seznam tabel .................................................................................................................... 7

Seznam slik ...................................................................................................................... 9

Povzetek ........................................................................................................................ 10

Abstract ......................................................................................................................... 11

1 UVOD........................................................................................................................... 12

1.1 Opredelitev problema raziskovanja ................................................................................ 12

1.2 Namen in cilji .................................................................................................................. 16

1.2.1 Namen ...................................................................................................................... 16

1.2.2 Cilji ............................................................................................................................ 16

1.3 Hipoteze doktorske disertacije ....................................................................................... 17

1.4 Predvidene predpostavke in omejitve ............................................................................ 18

1.5 Znanstveno-raziskovalne metode ................................................................................... 20

2 RAZVOJNA EKONOMIJA ............................................................................................... 23

2.1 Opredelitev ekonomskega razvoja ................................................................................. 27

2.2 Opredelitev in pomen mednarodnega razvoja ............................................................... 30

2.3 Zgodovina svetovnega razvoja ........................................................................................ 33

2.4 Teorije ekonomskega razvoja ......................................................................................... 44

2.4.1 Teorija linearnih razvojnih faz .................................................................................. 45

2.4.2 Model strukturnih sprememb .................................................................................. 46

2.4.3 Teorije mednarodne odvisnosti ............................................................................... 48

2.4.4 Neoklasična teorija................................................................................................... 50

2.4.5 Alternativne teorije .................................................................................................. 52

2.5 Sodobni razvojni problemi .............................................................................................. 55

2.5.1 Svetovna revščina in lakota...................................................................................... 56


Stran 3

2.5.2 Pomanjkanje izobrazbe ............................................................................................ 58

2.5.3 Pomanjkljivo zdravstveno varstvo ........................................................................... 59

2.5.4 Skrb za okolje in trajnostni razvoj ............................................................................ 61

2.5.5 Odnosi ruralno-urbano ............................................................................................ 62

3 ODNOSI SEVER-JUG ...................................................................................................... 63

3.1 Opredelitev koncepta ..................................................................................................... 64

3.1.1 Protislovja v sodobnih mednarodnih odnosih ......................................................... 69

3.1.2 Mednarodni odnosi kot sistem razvitosti in nerazvitosti ........................................ 71

3.1.3 Kriteriji za delitev sever-jug ..................................................................................... 74

3.2 Skupina 77 ....................................................................................................................... 78

3.3 Odnosi (sodelovanje) jug-jug .......................................................................................... 81

3.4 Mednarodne organizacije ............................................................................................... 84

3.4.1 Organizacija združenih narodov............................................................................... 87

3.4.2 Skupina Svetovne banke .......................................................................................... 90

3.4.3 Mednarodni denarni sklad ....................................................................................... 92

3.4.4 Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj ................................................... 93

3.4.5 Ostale mednarodne organizacije ............................................................................. 94

3.4.6 Mednarodne nevladne organizacije ........................................................................ 94

4 DRŽAVE SKUPINE AFRIKE, KARIBOV IN PACIFIKA .......................................................... 95

4.1 Zgodovinski kontekst ...................................................................................................... 97

4.1.1 Konvencija Yaoundé ................................................................................................. 98

4.1.2 Konvencija Lomé ...................................................................................................... 99

4.1.3 Sporazum iz Georgetowna ..................................................................................... 102

4.1.4 Sporazum Cotonou ................................................................................................ 105

4.2 Predstavitev držav skupine in geografska delitev ........................................................ 108

4.2.1 Afriške države ......................................................................................................... 109

4.2.2 Karibske države ...................................................................................................... 111


Stran 4

4.2.3 Pacifiške države ...................................................................................................... 112

4.3 Delitev v Sporazumu iz Cotonuja .................................................................................. 112

4.4 Primerjava držav ........................................................................................................... 113

5 UČINKOVITOST POLITIK RAZVOJNE POMOČI ................................................................ 116

5.1 Opredelitev koncepta razvojne pomoči ....................................................................... 116

5.2 Opredelitev učinkovitosti razvojne pomoči .................................................................. 131

5.3 Raziskave o učinkovitosti razvojne pomoči .................................................................. 143

6 PRIMERJAVA DRŽAV SKUPINE AKP GLEDE NA VIŠINO PREJETE RAZVOJNE POMOČI ...... 149

7 PRIMERJAVA UČINKOVITOSTI POLITIK RAZVOJNE POMOČI .......................................... 160

7.1 Primerjava BDP na prebivalca ....................................................................................... 165

7.2 Primerjava rasti izvoza blaga in storitev ....................................................................... 171

7.3 Primerjava smrtnosti otrok do petega leta starosti ..................................................... 175

7.4 Primerjava rasti pričakovane življenjske dobe ............................................................. 180

7.5 Primerjava števila migracij iz države ............................................................................. 186

8 SKLEP .......................................................................................................................... 194

LITERATURA IN VIRI ....................................................................................................... 205

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS ................................................................................................... 222


Stran 5

Seznam kratic

AKP Afrika, Karibi in Pacifik Ang. V angleškem jeziku ASMM Afrika, Madagaskar in Mavricij BDP Bruto domači proizvod (ang. Gross national product) BND Bruto nacionalni dohodek (ang. Gross national income) DAC Komite za razvojno pomoč (ang. Development Assistance Committee) EGS Evropska gospodarska skupnost ES Evropska skupnost EU Evropska unija (ang. European Union) FAO Organizacija za prehrano in kmetijstvo (ang. Food and Agriculture Organization) Fra. V francoskem jeziku GS (OZN) Generalna skupščina (Organizacije združenih narodov) HDI Indeks človekovega razvoja (ang. Human Development Index) IBRD Mednarodna banka za obnovo in razvoj (ang. International Bank for

Reconstruction and Development) IMF Lat.

Mednarodni denarni sklad (ang. International Monetary Fund) V latinskem jeziku

LDC Najmanj razvite države (ang. Least Developed Countries) MNO Mednarodne nevladne organizacije MVO Mednarodne vladne organizacije NATO Severnoatlantska pogodbena zveza (ang. North Atlantic Treaty Organization) ODA Uradna razvojna pomoč (ang. Official Development Assistance) OECD Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (ang. Organization for

Economic Co-operation and Development) OVSE Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi OZN Organizacija združenih narodov Rus. SB

V ruskem jeziku Svetovna banka

SEV Svet za vzajemno gospodarsko pomoč (rus. Sovet ekonomičeskoj vzaimopomošči - Совет Экономической Взаимопомощи)

Slo. V slovenskem jeziku SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika SZ Sovjetska zveza VB UNCTAD

Velika Britanija Konferenca za trgovanje in razvoj Organizacije združenih narodov

UNDP Program Organizacije združenih narodov za razvoj (ang. United Nations Development Programme)

UNEP Program Organizacije združenih narodov za okolje (ang. United Nations Environment Programme)

UNESCO Organizacija za varovanje svetovne dediščine (ang. United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization)


Stran 6

UNICEF Sklad OZN za otroke (ang. United Nations Children's Fund) UNIDO UNOSSC

Organizacija za industrijski razvoj (ang. United Nations Industrial Development Organization) Pisarna Organizacije združenih narodov za sodelovanje jug-jug (ang. United Nations Office for South-South Cooperation)

UNRRA Agencija OZN za humanitarno pomoč in obnovo (ang. United Nations Relief and Rehabilitation Administration)

VS (OZN) Varnostni svet (Organizacije združenih narodov) ZDA Združene države Amerike


Stran 7

Seznam tabel

Tabela 1: Razporeditev industrijske proizvodnje po državah (v %) ......................................... 35

Tabela 2: Rast svetovne industrijske proizvodnje .................................................................... 35

Tabela 3: Indeks človekovega razvoja (v letu 2010) ................................................................ 76

Tabela 4: BDP na prebivalca v ameriških dolarjih (v letu 2010) .............................................. 76

Tabela 5: Države skupine AKP z najvišjim BDP-jem na prebivalca (2013) ............................. 113

Tabela 6: Države skupine AKP z najnižjim BDP-jem na prebivalca (2013) ............................. 114

Tabela 7: Največje države po površini v skupini AKP ............................................................. 115

Tabela 8: Najmanjše države po površini v skupini AKP .......................................................... 115

Tabela 9: Največje države po številu prebivalcev v skupini AKP ............................................ 115

Tabela 10: Najmanjše države po površini v skupini AKP ........................................................ 116

Tabela 11: Razlogi za doniranje razvojne pomoči .................................................................. 127

Tabela 12: Indikatorji in cilji za leto 2010 na področju mednarodnega razvoja .................... 137

Tabela 13: Največje prejemnice razvojne pomoči na prebivalca v letih 2010 in 2011 (v

ameriških dolarjih) .................................................................................................................. 154

Tabela 14: Primerjave prejete razvojne pomoči in BDP-ja na prebivalca (oboje v ameriških

dolarjih) v letu 2011 ............................................................................................................... 155

Tabela 15: Primerjava višine BDP-ja in prejete razvojne pomoči na prebivalca pri desetih

najrevnejših državah .............................................................................................................. 157

Tabela 16: Primerjava razvojnih kazalcev in višine prejete razvojne pomoči med Tuvalom in

Burundijem, Etiopijo ter Malavijem. ...................................................................................... 159

Tabela 17: Največje prejemnice razvojne pomoči (več kot 100 dolarjev na prebivalca) v

skupini AKP med leti 1980 in 2011 – skupina A ..................................................................... 163

Tabela 18: Države v skupini AKP, ki so med leti 1980 in 2011 v povprečju prejele manj kot

100 dolarjev razvojne pomoči na prebivalca – skupina B ...................................................... 164

Tabela 19: BDP na prebivalca v letih 1980 in 2011 v državah skupine A ............................... 166

Tabela 20: BDP na prebivalca v letih 1980 in 2011 v državah skupine B ............................... 168

Tabela 21: Izvoz blaga in storitev (v % BDP-ja) v državah skupine A v letih 1980 in 2011 .... 172

Tabela 22: Izvoz blaga in storitev (v % BDP-ja) v državah skupine B v letih 1980 in 2011 .... 173


Stran 8

Tabela 23: Smrtnost otrok do 5. leta starosti v letih 1980 in 2011 v državah skupine A ...... 177

Tabela 24: Smrtnost otrok do 5. leta starosti v letih 1980 in 2011 v državah skupine B ...... 178

Tabela 25: Pričakovana življenjska doba v letih 1980 in 2011 v državah skupine A .............. 183

Tabela 26: Pričakovana življenjska doba v letih 1980 in 2011 v državah skupine B .............. 184

Tabela 27: Primerjava števila migracij v letih 1982 in 2012 v državah skupine A ................. 188

Tabela 28: Primerjava števila migracij v letih 1982 in 2012 v državah skupine B ................. 190


Stran 9

Seznam slik:

Slika 1: Trije koncepti razumevanja termina »razvoj« ............................................................. 26

Slika 2: Spreminjanje deleža BDP-ja po posameznih kontinentih v letih 1700 do 1998 ......... 43

Slika 3: Geografski prikaz svetovne lakote ............................................................................... 56

Slika 4: Model treh svetov ....................................................................................................... 66

Slika 5: Delitev sever-jug po drugi svetovni vojni .................................................................... 67

Slika 6: Geografski prikaz držav skupine AKP ......................................................................... 109

Slika 7: Dinamični S-model alokacije razvojne pomoči .......................................................... 142

Slika 8: Trije prevladujoči modeli vplivanja razvojne pomoči na gospodarsko rast v strokovni

literaturi .................................................................................................................................. 148

Slika 9: Fragmentacija razvojne pomoči v svetu .................................................................... 150

Slika 10: Razvojna pomoč v zgodovinski perspektivi od leta 1970 do leta 2014 izražena v

deležu BND-ja ......................................................................................................................... 152

Slika 11: Obseg razvojne pomoči skozi razvojno perspektivo (v ameriških dolarjih vrednost

prilagojena vrednosti za leto 2013) ........................................................................................ 153


Stran 10

Povzetek

Doktorska disertacija preučuje specifično usmeritev mednarodne ekonomije, in sicer področje politik razvojne pomoči. Znotraj tega vsebinskega okvirja smo se osredotočili na njeno učinkovitost predvsem zaradi aktualnosti problematike kot številnih s tem povezanih globalnih izzivov. Razvojna pomoč, kot osrednja tematika disertacije, predstavlja temeljni koncept, s katerim države poskušajo razreševati razvojne razlike v svetu. Preučevanje učinkovitosti razvojne pomoči je v okviru ekonomskih znanosti zelo perspektiven koncept, predvsem zaradi dejstva, da je prepad med razvitimi državami globalnega severa in globalnega juga večji kot kadarkoli, dosedanje študije, kot tudi modeli razreševanja pa niso ponudili učinkovitih rešitev za spremembe oz. izboljšanje trenutnega stanja. Vse omenjeno smo preučevali na skupini držav Afrike, Karibov in Pacifika (AKP) iz dveh glavnih razlogov. Prvič, ker je velika večina držav v skupini dolgoletnih prejemnic razvojne pomoči, in drugič, ker omogoča dobro podlago za preučevanje, saj v njo spadajo tako najrevnejše podsaharske države, kot tudi otoške države, ki so v zadnjih letih doživele hiter gospodarski napredek. Struktura disertacije temelji tako na teoretičnem kot tudi aplikativnem delu. V prvem delu, tako predstavimo temeljne teoretične pojme iz razvojne ekonomije odnosov sever-jug, zgodovino sodelovanja držav AKP-ja z različnimi mednarodnimi akterji in teoretične opredelitve razvojne pomoči in njene učinkovitosti. Drugi del je namenjen aplikativni raziskavi učinkovitosti politik razvojne pomoči. Države skupine AKP smo tako razdelili v dve skupini. V skupino A, kjer so tiste, ki so prejele več razvojne pomoči, in skupino B, kjer so tiste, ki so prejele manj. Predpostavljali smo, da so države, ki so prejele več razvojne pomoči, naredile večji razvojni napredek. Njihov napredek smo preučevali na petih ekonomskih in socialnih razvojnih indikatorjih: BDP na prebivalca, obseg izvoza blaga in storitev, smrtnosti otrok do petega leta starosti, rast pričakovane življenjske dobe in število migracij. Na podlagi pridobljenih rezultatov za posamezno področje smo nato generalno sklepali ali so politike razvojne pomoči dosegle svoj namen, torej ali so bile učinkovite. Iz vsebinskega vidika je disertacija izvirni doprinos k ekonomski znanosti pri preučevanju problematike sedanjega sistema podeljevanja razvojne pomoči in posledično njene učinkovitosti, raziskovanja razvojne problematike v državah skupine AKP ter predlogom razreševanja sodobnih izzivov mednarodnega razvoja. Prav tako zapolnjuje vrzel pri preučevanju koncepta mednarodnega razvoja s kvalitativnimi metodami raziskovanja, saj so obstoječe raziskave izrazito kvantificirane. Ker je disertacija napisana v slovenskem jeziku je tudi prispevek k maloštevilni literaturi na tem področju in k nadaljnjem raziskovanju mednarodne razvojne problematike in s tem povezanih globalnih izzivov. Ključne besede: učinkovitost razvojne pomoči, mednarodni razvoj, države Afrike, Karibov in Pacifika, odnosi sever-jug in mednarodna ekonomija.


Stran 11

Abstract

This PhD dissertation studies a specific direction of international economics — the field of development aid policies, and focuses on its efficiency, mainly due to the relevance of the issue, since it is associated with numerous global challenges. Development aid, as the central theme of this dissertation presents the underlying concept, with which countries attempt to resolve developmental differences around the world. Studying the efficiency of development aid in terms of economic sciences is a very promising concept, mainly due to the fact that the gap between the developed countries of the global South and the global North is larger than ever, and current studies, nor resolution models, offered any effective solutions for changing or improving the current state. All of the above was studied on the African, Caribbean and Pacific Group of States (ACP) for two main reasons: Firstly, because the vast majority of these countries is a long-term beneficiary of development aid and secondly, because this provides us with a sound foundation for studying, including both the poorest Sub-Saharan countries and island states, which experienced rapid economic development in recent years. Thus the structure of this dissertation relies on both theory and application. The first part presents the fundamental theoretical terms from developmental economics, North-South relations, the history of cooperation among ACP countries with various international players and theoretical determination of development aid and its efficiency. The second part is intended for applied research of the efficiency of development aid policies. ACP countries were divided into two groups, group A with those receiving the most development aid and groups B with those receiving the least. We presumed that countries that received the most development aid made the most progress. Their progress was studied according top five economic and social indicators of development: GDP per capita, exports of goods and services, mortality of children under five years of age, growth in life expectancy and the number of migrations. Based on data retrieved for specific fields, we generally presumed whether development aid policies had achieved its purpose – if they were efficient. From the substantive aspect, this dissertation is an original contribution to the science of economics in its study of the problems in the existing system for distributing development aid and consequently its efficiency, to research of development problems in ACP countries and to proposals for meeting the modern challenges of international development. It also fills the gap in the study of the concept of international development through qualitative research methods, since existing research is extensively quantified. Since this dissertation is originally in Slovenian, it also adds to the scarce literature in this field and to future research of international developmental issues and the global challenges they bring.

Keywords: development aid efficiency, international development, African, Caribbean and Pacific Group of States, North-South relations and international economics.


Stran 12

»If a free society cannot help the many who are poor, it cannot save the few

who are rich.«1

John F. Kennedy, predsednik ZDA, Inavguralni govor, 20. 1. 1961

1 UVOD

1.1 Opredelitev problema raziskovanja

Danes je na svetu več kot 200 držav, ki se med seboj ločijo po številnih karakteristikah. Bodisi

po površini, številu prebivalcev, geografski raznolikosti, religiji in številnih drugih kriterijih.

Države pa pogosto delimo tudi po gospodarskih kazalcih, ki nam kažejo njihovo stopnjo

razvoja v primerjavi z drugimi. Na gospodarsko (ne)razvitost posamezne države je vplivalo in

še vpliva mnogo faktorjev. Če začnemo z zgodovinskimi, geografskimi, demografskimi,

socialnimi in še mnogimi drugimi dejavniki. In prav preučevanje odnosa med razvitimi

državami oz. globalnim severom na eni strani in nerazvitimi oz. globalnim jugom na drugi bo

temeljno vodilo doktorske disertacije. Doktorska disertacija bo tako obravnavala zelo

aktualen koncept mednarodnega razvoja in zagotavljanja učinkovite razvojne pomoči

najrevnejšim državam. Boj zoper vse vrste zaostalosti v svetovnem merilu je eden izmed

temeljnih družbenih izzivov 21. stoletja, zato je preučevanje svetovne nerazvitosti in kako

pomagati državam globalnega juga ključno in hkrati nujno potrebno.

Fenomen prepada med bogatim »severom« in revnim »jugom« je danes aktualnejši kot

kadarkoli prej. Razkorak med obema skupinama se kljub več kot 50-letni kontinuirani

razvojni pomoči veča in ni videti, da bi se lahko, kljub sprejetju številnih dokumentov in

ukrepov, v prihodnosti zmanjšal (Yusel in Barlas 2010). Temeljno središče preučevanja je

tako zajemalo področje učinkovitosti razvojne pomoči, saj je prav to po našem mnenju eden

1 Slo. »Če svobodna družba ni zmožna pomagati številnim, ki so revni, potem tudi ne more rešiti tistih nekaj, ki

so bogati«.


Stran 13

izmed ključnih razlogov večanja »prepada« in razkola med državami razvitega severa in manj

razvitega juga. Države globalnega juga tako v mednarodni skupnosti nastopajo kot skupina

držav, ki skušajo izzvati stare norme mednarodnega sodelovanja (Hansen 1975, 921) in se

zavzemajo za novo učinkovitejše ter enakopravnejše sodelovanje.

V mednarodni skupnosti je od druge svetovne vojne naprej splošno sprejeta predpostavka,

da bogatejše države na različne načine pomagajo revnejšim, in sicer preko njihovih politik

razvojne pomoči. Podobno načelo lahko zasledimo tudi v citatu iz inavguralnega govora

(takrat novoizvoljenega) predsednika ZDA Johna F. Kennedyja, s katerim začenjamo

disertacijo. Čeprav jo citat potrebno razumeti v kontekstu hladne vojne, lahko iz njega

izluščimo dve pomembni dejstvi. Prvič, da bi moral biti glavni cilj politik razvojne pomoči oz.

mednarodnega razvoja na sploh preprečevanje revščine, kar posledično pomeni

podeljevanje razvojne pomoči, na podlagi humanitarnih načel z izključitvijo gospodarskih,

političnih, strateških ter drugih (podobnih) interesov, kar v praksi žal ni nikoli zaživelo. In

drugič, posredno prizna velike razlike v svetu (ki so danes še večje kot v 60-ih letih prejšnjega

stoletja), saj imamo na eni strani veliko tistih, ki so revni, in (relativno) malo tistih, ki so

bogati. Prav tako pa ob enem da vedeti, da večanje neenakosti v svetu vodi v konfliktne

odnose in posledično številne strateške izzive, čemur smo priča danes.

Razvojne politike, bodisi na nacionalni bodisi nadnacionalni ravni, se v globalnem svetu

soočajo z vse več vprašanji, dilemami, spodbudami in izzivi kot kadarkoli prej v zgodovini.

Prvo vprašanje je zagotovo doseganje že zastavljenih ciljev. Težava se pojavi, če pogledamo

učinkovitost vseh razvojnih politik po svetu in njihove posledice. Kljub več kot polstoletni

neprekinjeni razvojni pomoči se razmere pri najrevnejših državah niso veliko spremenile

(Wade 2004), zato se povsem upravičeno sprašujemo ali je smiselno nadaljevati po isti poti.

Drugi izziv so vse bolj spremenjene razmere v svetu. Tukaj mislimo predvsem na

demografske in okoljske razmere, ki so se v zadnjem desetletju naglo spremenile in se počasi

približujejo skrajnim mejam vzdržnega. In slednjič, ali je mednarodna skupnost kot celota oz.

ali so mednarodne organizacije dejansko sposobne prevzeti celotne vajeti mednarodnega


Stran 14

razvoja in ali si resnično želijo vzpostaviti globalno partnerstvo v razvoju. Dejstvo je namreč,

da posamezne države še vedno velik del sredstev namenjajo državam, predvsem zaradi

svojih političnih neokolonialnih in pragmatičnih ekonomskih interesov in ne na podlagi

dejanske upravičenosti in potreb (O'Connor in Soludo 2001; Faust 2008, 384–385). Kot

naslednji izziv se pojavlja pomanjkanje skladnosti med razvojno politiko in drugimi

mednarodnimi izzivi in iz tega izhaja tudi slaba koordinacija med donatoricami in

mednarodnimi institucijami. Posledično se slabša učinkovitost pomoči. Omenjeni izzivi pa

vodijo v počasnejši napredek doseganja zastavljenih ciljev izboljšanja položaja najrevnejših

držav in povečanja obsega pomoči.

Koncept učinkovitih politik razvojne pomoči je dobil nov zagon septembra leta 2000, ko so

voditelji svetovnih držav sprejeli Deklaracijo Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju

OZN) za novo tisočletje oz. Milenijsko deklaracijo in se dogovorili o nizu ciljev, ki naj bi

prispevali k zmanjšanju revščine in trajnostnemu razvoju (Baulch 2006; Castello et al. 2010,

154–156). Gre za osem bistvenih ciljev, ki naj bi bili doseženi do leta 2015. Vsak cilj pa ima še

podcilje, ki so bolj podrobno opredeljeni. Vsi omenjeni cilji bodo tudi glavno vodilo doktorske

disertacije, saj celovito predstavljajo osrednje probleme mednarodnega razvoja in glavne

izzive razvojnih politik, poleg tega pa bo konec omenjenega programa sovpadal s koncem

pisanja disertacije, kar nam bo dalo odlično možnost evalvacije rezultatov in vpogled v

njihovo (ne)učinkovitost. Ti cilji so (Nelson 2007, 2043):

- izkoreniniti skrajno revščino in lakoto;

- doseči univerzalno zagotovitev osnovne izobrazbe;

- zagotoviti enakost med spoloma;

- zmanjšati smrtnost otrok;

- izboljšati zdravje mater;

- boriti se proti HIV-u in AIDS-u, malariji in drugim boleznim;

- zagotoviti trajnostni razvoj okolja in

- razviti globalno partnerstvo za razvoj.


Stran 15

Cilji razvojnih politik morajo biti usmerjeni k pomoči prikrajšanim ljudem v državah tretjega

sveta. To pomeni, da je treba odpraviti vzroke njihove ranljivosti, vključno s slabim dostopom

do hrane in čiste vode, zdravstvenih storitev, izobrazbe, delovnih mest in zdravega okolja.

Torej tudi v boju proti boleznim in izboljšanju dostopa do poceni zdravil na primer proti aidsu

ter zmanjšanje bremena dolgov, zaradi katerega se prejeta sredstva ne uporabljajo za

ključne javne naložbe, ampak se vračajo posojilodajalcem v industrijsko razvitih državah. Za

vse mednarodne organizacije mora biti razvojno sodelovanje tudi način spodbujanja

človekovih pravic in enakosti spolov ter preprečevanja sporov.

Učinkovitost razvojne pomoči smo preučevali na partnerskih državah Afrike, Pacifika in

Karibov (v nadaljevanju AKP). Razvojno sodelovanje z državami iz skupine AKP se je pričelo v

70-ih letih prejšnjega stoletja, na pobudo držav, ki danes tvorijo jedro Evropske unije, zaradi

hitro spreminjajočih globalnih norm in konceptov v mednarodnem razvoju ter v želji po čim

učinkovitejšem razvojnem partnerstvu (Zimelis 2011). Razlog, zakaj smo se odločili za

preučevanje teh držav, se skriva v dejstvu, da so prav države iz teh območij z naskokom

največje prejemnice razvojne pomoči. Prav tako se te države (posebej afriške) nahajajo na

samem dnu lestvic, ki nam kažejo gospodarsko razvitost. Regiji Pacifika in Karibov pa

ponujata izvrsten kontrast držav za preučevanje. Tako imamo na eni strani velik razkorak

med revnimi in bogatimi državami, na drugi strani pa med izredno velikimi in malimi oz. celo

mikroozemlji. Vse tri regije nam bodo tako nudile idealno podlago za komparativno

analitično preučevanje učinkovitosti in uspešnosti razvojnih politik.

Glavni smoter politik razvojne pomoči mora biti v njihovi učinkovitosti. V pričujoči doktorski

disertaciji smo tako predpostavljali, da razvojna pomoč v zadovoljivi meri služi svojemu

namenu in da so države, ki so prejele več razvojne pomoči, dosegle tudi večji gospodarski in

družbeni napredek. Učinkovitost omenjenega napredka smo tako preučevali na več razvojnih

parametrih (indikatorjih). To so:

- BDP na prebivalca;

- rast izvoza blaga in storitev (v % od BDP-ja);


Stran 16

- smrtnosti otrok do 5. leta starosti;

- rast pričakovane življenjske dobe in

- število migracij.

Vsi zgoraj omenjeni kazalniki so opredeljeni kot svetovni razvojni indikatorji s strani Svetovne

banke (2012).

Disertacija je bila zastavljena interdisciplinarno, tako da bomo poskušali uporabiti kar najširši

izbor podatkov in relevantne literature, kot tudi kombinirati kvalitativne in kvantitativne

metode.

1.2 Namen in cilji

1.2.1 Namen

Glavni namen doktorske disertacije je bil temeljito in celovito prikazati problematiko

mednarodnega razvoja, razvojne pomoči in s tem razvojnih politik na področju držav Afrike,

Pacifika in Karibov. V okviru tega smo želeli osvetliti družbeno-ekonomske razmere na

področju partnerskih držav AKP-ja in razloge za njihovo gospodarsko stanje. Tako je imela

disertacija tudi namen ozaveščanja, saj kljub številnim ukrepom na tem področju, razvojne

politike ne dosegajo ustreznih učinkov in namenov. Poleg vsega, pa se svet trenutno nahaja v

t. i. globalni finančni krizi, ki je najprej oklestila finančne vire za najrevnejše države, ki so tako

od te krize še močneje prizadete. Prav tako pa je eden izmed poglavitnih namenov doktorske

disertacije osvetliti in opozoriti na pojav vse večjih socialnih razlik v svetu in s tem povezanih

problemov (lakoto, revščino, onesnaženja, zdravja, pomanjkanja pitne vode ...) in ponuditi

(vsaj delne) rešitve za njihovo omilitev in zajezitev v okviru učinkovitih razvojnih politik.

1.2.2 Cilji

Doktorska disertacija je imela več zastavljenih ciljev. Prvi in najpomembnejši je preučevanje

zgoraj opisane problematike raziskovanja na področju politik razvojne pomoči, na podlagi

katere so zastavljene tudi hipoteze.


Stran 17

Temeljno vodilo vseh zastavljenih ciljev doktorske disertacije je slonelo na preučevanju

učinkovitosti politik razvojne pomoči v državah skupine AKP. Tako je bil prvi cilj preučiti, ali

višina razvojne pomoči vpliva na rast BDP-ja na prebivalca. Kot naslednji cilj se je pojavljala

povezava med višino razvojne pomoči in višino izvoza blaga in storitev. Nadalje smo

poskušali ugotoviti, ali imajo države, ki so prejele več razvojne pomoči, tudi nižjo smrtnost

otrok do petega leta starosti. Kot naslednje smo preverjali tudi pričakovano življenjsko dobo

in njeno povezavo z višino razvojne pomoči. In kot zadnji cilj smo ugotavljali, ali ima višina

razvojne pomoči vpliv na stopnjo migracij iz države.

Seveda pa v celotni disertaciji ni šlo zgolj za primerjanje dobljenih rezultatov, saj samo na

podlagi številskih in statističnih podatkov ni mogoče sklepati in dobiti relevantnih zaključkov.

Zato smo pridobljene podatke tudi ovrednotili s pomočjo znanstveno-raziskovalnih metod in

jih osvetlili poleg ekonomskega tudi iz zgodovinskega, političnega, sociološkega in tudi

marsikaterega drugega področja.

1.3 Hipoteze doktorske disertacije

V doktorski disertaciji smo preverjali naslednje hipoteze:

Glavna hipoteza:

GH: »Države skupine Afrike, Karibov in Pacifika, ki so v obdobju od leta 1980 do 2011 prejele

več razvojne pomoči, so v enakem obdobju v povprečju dosegle večji gospodarski in družbeni

napredek«.

Delovne hipoteze:

DH1: »Države skupine Afrike, Karibov in Pacifika, ki so v letih od 1980 do 2011 v povprečju

prejele več kot 100 ameriških dolarjev razvojne pomoči na prebivalca, so imele v povprečju

višjo rast BDP-ja na prebivalca«.


Stran 18


prejele več kot 100 ameriških dolarjev razvojne pomoči na prebivalca, so imele v povprečju

višjo rast izvoza blaga in storitev«.


prejele več kot 100 dolarjev na prebivalca razvojne pomoči, so v povprečju v večji meri

zmanjšale smrtnost otrok do petega leta starosti«.


prejele več kot 100 dolarjev na prebivalca razvojne pomoči, so imele v povprečju hitrejšo rast

pričakovane življenjske dobe«.


prejele več kot 100 dolarjev na prebivalca razvojne pomoči, so v povprečju v večji meri znižale

število migracij iz države«.

1.4 Predvidene predpostavke in omejitve

Kot večina drugih disertacij tudi v pričujoči predpostavljamo določena dejstva, na katera se

opiramo in nam služijo pri boljšem razumevanju pojavov. Te predpostavke so:

- Kot prvo predpostavljamo, da več prejete razvojne pomoči posledično pomeni tudi

večji gospodarski in družbeni napredek. Večji napredek pa pomeni, da so bile politike

razvojne pomoči učinkovite.

- Nadalje kljub nekaterim alternativnim teorijam, ki to dejstvo zanikajo,

predpostavljamo, da imajo generalno gledano, politike razvojne pomoči pozitiven

učinek na prebivalstvo držav prejemnic. Omenjeno dokazujemo z dejstvom, da bi

takojšnja zaustavitev podeljevanja te pomoči v prvi vrsti pomenila veliko

humanitarno krizo, kot tudi katastrofo širših razsežnosti za mnoge države v skupini

AKP.


Stran 19

- In kot zadnje predpostavljamo, da so glavni namen politik razvojne pomoči

altruistični razlogi, čeprav ostalih nikakor ne zanemarimo, kot tudi ne zanikamo, kar

nazorno prikažemo tekom disertacije.

Omejitve doktorske disertacije lahko razdelimo v štiri različne sklope:

- Najprej bomo omenili vsebinske omejitve, ki so po našem mnenju tudi

najpomembnejše. Tako sta pojma 'politike razvojne pomoči' kot 'odnosi sever-jug'

zelo široka. Ker smo imeli v doktorski disertaciji določene omejitve, je obravnava vse

problematike, ki spada v to področje in bi se morda komu zdela relevantna,

nemogoča. Prav zaradi tega smo se osredotočili na tiste teme, ki so po našem mnenju

odločujočega pomena za pridobitev relevantnih končnih zaključkov, žal pa ni bilo

mogoče raziskati vseh vprašanj, ki so se pojavila tekom raziskovanja in so se dotikala

predvsem posledic in izvajanja politik.

- Omejitev dostopa do podatkov je resna težava, s katero se srečujejo vsi raziskovalci.

Popolnoma jasno je, da zagotovo nismo imeli dostopa do vseh relevantnih podatkov,

ki bi nam utegnili koristiti pri pisanju doktorske disertacije, prav tako ne govorimo

vseh svetovnih jezikov, v katerih so napisani strokovni članki. Tako smo si pomagali

predvsem z že zbranimi statističnimi podatki, ustreznimi spletnimi viri in tujimi

stranmi, kjer lahko pridobimo strokovno literaturo. Na področju mednarodnih

ekonomskih odnosov, kamor spada delno tudi razvojna politika, je veliko političnih

interesov in diplomatskih kompromisov, do katerih žal nismo imeli dostopa in si

zaradi tega nismo mogli ustvariti celovite slike omenjene problematike.

- Naslednje so količinske omejitve. Tukaj predvsem mislimo na količinsko omejitev

podatkov. Pri njihovem zbiranju smo naleteli na veliko število takšnih, ki niso bili

relevantni. Naša naloga je bila, da smo izluščili tiste najpomembnejše in zavrgli tiste,

ki niso pomembni ali nam bi utegnili celo škodovati.

- Verifikacija hipotez je omejena tudi zaradi intenzivnosti sprememb globalnega

gospodarstva in hitrih nihanj v poslovnih ciklih.


Stran 20

1.5 Znanstveno-raziskovalne metode

Doktorska disertacija je bila primarno bazirana na kvalitativnih metodah raziskovanja, saj na

področju mednarodnega razvoja obstaja precejšnja vrzel uporabe prav teh metod. Obenem

pa smo poskušali v določenem delu inkorporirati tudi kvantitativne metode v želji po

pridobitvi čim bolj objektivnih podatkov, ki so nam pomagali potrditi oz. zavrniti postavljene

hipoteze.

Preučevana tematika je zastavljena na način, da omogoča interakcijo deduktivnega in

induktivnega načina sklepanja. To pomeni, da smo uporabili tiste metode, ki empirično

preučujejo ekonomske pojave v njihovem realnem kontekstu in kombinirajo oba načina

sklepanja (Bregar et al. 2005, 167).

Za preučevanje raziskovalnega problema smo uporabili širok nabor različnih deskriptivnih

metod analize. Kot prvo smo uporabili študijo primera. Študija primera je zelo uporabna

metoda, saj ponuja možnost poglobitve v srž problematike, torej v našem primeru v vsako

posamezno državo. Z omenjeno metodo smo tako analizirali posamezne države v skupini

AKP in raziskovali učinkovitost razvojne pomoči na različnih indikatorjih. Tako smo za vsako

državo zbirali naslednje podatke: višino razvojne pomoči na prebivalca, višino BDP-ja na

prebivalca, obseg izvoza blaga in storitev (v % od BDP-ja), smrtnosti otrok do 5. leta starosti,

pričakovano življenjsko dobo in število migracij iz države. Vse podatke smo zbirali v letih od

1980 do 2011, kar nam je predstavljalo dobro podlago za raziskovanje in sklepanje v daljšem

časovnem obdobju. Omenjeni podatki so gospodarski in družbeni kazalci, ki nam kažejo

stopnjo razvitosti posamezne države. Po pridobitvi podatkov smo države razvrstili po

povprečni višini pridobljene razvojne pomoči v letih 1980 do 2011. Nato smo za vsako državo

naredili podrobno analizo, kako so se v primerjavi s prejeto razvojno pomočjo na prebivalca

gibali njihovi že omenjeni gospodarski in družbeni kazalniki in kakšen napredek oz.

stagniranje ali celo nazadovanje je dosegla vsaka država posebej. Države smo nato tudi

razvrstili glede na njihove rezultate na posameznem področju.


Stran 21

Kot drugo metodo smo uporabili primerjalno analizo. Ta analiza je neposredna nadgradnja

študije primera, saj bomo z njo pridobljene rezultate med seboj ustrezno razvrstili, primerjali

in jih ovrednotili. To v praksi pomeni, da smo uporabili vse pridobljene podatke s pomočjo

metode iz prejšnjega odstavka za vsako državo posebej. Nato smo skladno s hipotezami

predpostavljali, da so države, ki so v povprečju prejele več kot 100 dolarjev razvojne pomoči

na prebivalca, dosegle tudi večji gospodarski in družbeni napredek. Na podlagi tega smo med

seboj primerjali države, ki so presegale mejo 100 dolarjev razvojne pomoči na prebivalca, s

tistimi državami, ki so pod to mejo, in poskušali ugotoviti, ali lahko potrdimo hipoteze, da so

države, ki prejemajo več razvojne pomoči, dosegle večji napredek in da je bila posledično

razvojna pomoč tudi učinkovita. Učinkovitost politik razvojne pomoči smo preučevali na že

prej omenjenih kazalnikih. Logika primerjalne analize se nam zdi dovolj široka, da jo lahko

uporabimo praktično pri vseh raziskovalnih vprašanjih, hkrati pa je kompatibilna tudi s

kvantitativnimi metodami, kar je še dodata prednost, saj smo disertacijo gradili na

interdisciplinarnem pristopu.

Naslednja metoda, ki smo jo uporabili v okviru zbiranja podatkov, je analiza vsebine. Z

analizo vsebine smo preučevali številno literaturo, ki zadeva tematiko učinkovitosti razvojne

pomoči, odnose sever-jug, države skupine AKP in mednarodnega razvoja na splošno. Med to

literaturo spadajo strokovni članki, monografske publikacije, mednarodni dokumenti in

listine, statistični letopisi mednarodnih organizacij in drugih institucij idr. Glavno težišče je na

strokovnih člankih in letnih statističnih letopisih za različna časovna obdobja posameznih

mednarodnih organizacij, ki te podatke zbirajo. Glede na to, da se je z omenjeno tematiko

ukvarjalo kar nekaj avtorjev, bo nam omenjena metoda dala dobro podlago za nadaljnje

preučevanje.

Znan rek pravi: »Historia magistra vitae est«.2 Omenjen citat je po našem mnenju ključno

vodilo in hkrati temelj zgodovinske metode, torej metode, ki smo jo uporabili naslednjo.

Torej z drugimi besedami, če želimo preučevati sedanjost, moramo poznati preteklost in se iz

2 Lat. »Zgodovina je učiteljica življenja«.


Stran 22

nje učiti. Z zgodovinsko metodo smo poskušali ugotoviti, zakaj prihaja do posameznih

dogodkov, v našem primeru, zakaj je sploh prišlo do delitve sever-jug in s tem posledično

potrebe po (učinkoviti) razvojni pomoči. Omenjeno metodo razumemo predvsem kot

podporo ostalim metodam, saj nam razkrije nekatera dejstva, zakaj so se določeni dogodki

sploh zgodili in kakšna so njihova ozadja, kar pri primerjalni analizi ni mogoče narediti.

Čeprav je bil naš primarni fokus raziskovanja zasnovan na sedanjosti, smo morali zaradi

boljšega razumevanja celotne tematike, preučevati tudi veliko različnih dogodkov iz

preteklosti in zakaj so se posamezni dogodki odvijali kot so se. Tako smo začeli s

preučevanjem kolonializma, ki je po našem mnenju eden izmed temeljnih vzrokov za

neenakost v svetu, in s tem posledično razvojnih politik ter nadaljevali s preučevanjem

mednarodnih dogodkov, ki so vplivali na vse večjo neenakost v svetu in (ne)učinkovitost

razvojnih pomoči.

Kot zadnjo izmed metod analize podatkov smo uporabili absolutne in relativne strukture, ki

so kvantitativne raziskovalne metode in so dopolnjevale že opisane kvalitativne metode. Iz

pridobljenih podatkov, tj. višine sredstev razvojne pomoči, višine BDP-ja na prebivalca,

števila migracij, pričakovane življenjske dobe, smrtnosti otrok do petega leta starosti in

obsega izvoza blaga in storitev, smo tako sestavili preglednice s strukturnimi in absolutnimi

vrednostmi. Podatke smo zaradi boljše predstave prikazali v tabelah.

V doktorski disertaciji smo se posluževali dveh različnih metod interpretacije dobljenih

rezultatov. Kot prvo smo uporabili hermenevtiko. S pomočjo hermenevtike smo se primarno

fokusirani na pomen in razumevanje pridobljenih podatkov, še posebej besedil. S pomočjo te

metode smo interpretirali mednarodne dokumente, podatke in druge listine ter poskušali

razumeti njihov pomen in okoliščine, v katerih so nastale. Druga metoda interpretacije

podatkov je narativna analiza. Z omenjeno analizo smo se osredotočili na način, kako ljudje

interpretirajo dogodke. Z narativno analizo smo interpretirali dogodke kot skupek družbenih

produktov ljudi skozi historične, kulturne in druge kontekste. V okviru tega smo se fokusirali


Stran 23

na dobljene podatke in jih poskušal umestiti v pravo družbeno okolje, da bi lahko najbolje

razumeli in interpretirali njihov pomen.

Ključno vodilo pisanja doktorske disertacije bo temeljilo na multidisciplinarnem pristopu,

tako da bomo poskušali med seboj povezovati čim več že omenjenih metod in obenem

upoštevati dognanja različnih znanstvenih disciplin (ekonomije, poslovnih ved, političnih ved,

prava, sociologije …), tako da smo obravnavani primer osvetlili iz različnih zornih kotov, kar je

pripeljalo do optimalne seznanitve z dejstvi in rezultati ter posledično h kakovostnemu

končnemu delu.

2 RAZVOJNA EKONOMIJA

Za boljše razumevanje pomenov posameznih terminov v okviru razvojne ekonomije je

potrebno najprej natančneje določiti pomen posameznih pojmov. V prvem delu tega

poglavja se bomo tako osredotočili na sam pomen in opredelitev termina 'razvoj'. Slovar

slovenskega knjižnega jezika – SSKJ (2000) pravi, da je termin »razvoj« glagolnik od besede

razviti, ta glagol pa ima številne pomene. Prvi pomen je narediti, da kaj preneha biti, kot

naslednje spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko in povezano pojasniti,

prikazati kaj v popolnejši, natančnejši obliki. Kot lahko vidimo, gre za zelo različne pomene.

Nadalje so v SSKJ-ju pod besedno zvezo »razviti se« navedeni še naslednji pomeni: z rastjo

doseči nastanek česa; postopno se spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko;

postati večji, močnejši, zrelejši in začeti obstajati kot rezultat določenega procesa, dogajanja.

Kot lahko razberemo iz zgornjih pomenov, gre za dejanja oz. procese sprememb v različnih

časovnih obdobjih. Prav termin – sprememba – je po našem mnenju ključnega pomena za

samo razumevanje mednarodnega razvoja na več ravneh. Spremembe so ne obhoden del

razvoja vsake države kot tudi družbe na sploh. Včasih so to spremembe na bolje, velikokrat

pa tudi na slabše. Tudi ostali pomeni so za naše preučevanje relevantni, kot npr. biti


Stran 24

popolnejši oz. večji, močnejši, začeti obstajati idr., saj imajo vsi pomeni isti cilj, tj. stremljenje

k spremembam in preobrazbi največkrat gospodarskih, ekonomskih in socialnih razmer v

posamezni državi. V SSKJ-ju so predstavljeni še nekateri drugi pomeni npr. matematični in

fotografski, ki pa za tematiko našega raziskovanja niso pomembni.

Kot že izhaja iz imena, je termin »razvojna« ekonomija sestavljen iz dveh besed, in sicer

razvoj in ekonomija. Za slednjo vemo, da je družbena veda, ki se ukvarja z izbiro odločitev pri

uporabi danih materialnih sredstev za dosego želenih ciljev oz. z drugimi besedami, je

ekonomija veda, ki preučuje, kako družba uporablja redke razpoložljive vire za proizvodnjo

dobrin in kako te razdeljujejo med ljudi (Samuelson in Nordhaus, 2002 4–5). Labus (1999, 18)

omenjeno definicijo dopolni z načelom, da ekonomija preučuje odnos med cilji in sredstvi, ki

jih imamo na voljo. Samuelson in Nordhaus nadalje naštevata nekatere druge konkretne

opredelitve ekonomske znanosti. In sicer da ekonomija preučuje, kako se v gospodarstvu

oblikujejo cene dela, kapitala in zemlje ter kako te cene vplivajo na alokacijo virov, raziskuje

in preučuje obnašanje finančnih trgov in njihov vpliv na preostalo gospodarstvo, analizira

učinke vladnih izdatkov, davkov in primanjkljaja na gospodarsko rast, preučuje valovanje

brezposelnosti in razvija vladno politiko za izboljšanje ekonomske rasti, raziskuje vzorce

trgovine med narodi in analizira učinke trgovinskih ovir. Kot zadnji pa avtorja navedeta, za

pričujočo disertacijo najpomembnejši opredelitvi, da preučuje porazdelitev dohodka in

predlaga načine, kako pomagati revnim, in da ekonomija »preučuje rast v deželah v razvoju

in predlaga načine za spodbujanje učinkovite uporabe virov«, kar lahko zlahka preslikamo na

polje politik razvojne pomoči, kar bomo preučevali v nadaljevanju disertacije. Za termin

»razvoj« smo že povedali, da stremi k spremembam in napredku. Iz tega lahko zaključimo, da

so glavni smoter preučevanja razvojne ekonomije spremembe. Čeprav v današnjem svetu

vse pogosteje ni enotnega mnenja, kaj je za posamezno družbo dobro oz. slabo (Sumner in

Tribe 208, 10), se bomo v disertaciji osredotočili na tiste spremembe na bolje, ki jih je

najlažje zaznati in najbolj odražajo višjo kakovost življenja za ljudi, tako na gospodarskem kot

na socialnem področju.


Stran 25

Termin 'razvoj' v sami ekonomski znanosti nima enotnega pomena, prav tako okoli pomena

ni splošno sprejetega konsenza (Phillips 2008, 416). Senjur (2002, 5–8) tako pravi, da je

razvoj po eni strani cilj, po drugi strani sredstvo, po tretji strani pa spremljajoč pojav

človekove dejavnosti. Nadaljuje pa, da je temeljni fokus le-tega vprašanje materialnih osnov

za izboljšanje življenjskega standarda ljudi. Tako lahko rečemo, da z besedo razvoj mislimo

predvsem na kakovostne premike na boljše. Te premike lahko opredelimo kot ekonomske in

socialne. Med ekonomske štejemo rast BDP-ja, izvoza, gospodarske rasti ipd., medtem ko

med socialne prištevamo pričakovano življenjsko starost, umrljivost otrok, stopnjo

neenakosti med ljudmi, dostopa do izobraževalnega in zdravstvenega sistema idr.

Sumner in Tribe (2008, 11–15) izpostavita raznolikost termina in njegove široke implikacije

ter možnosti razumevanja. Poudarita, da poleg že omenjenih družbenih in ekonomskih razlag

obstaja še veliko drugih npr. političnih, institucionalnih, pravnih, kulturnih kot tudi

tehnoloških, verskih, okoljskih in predvsem v zadnjem času še veliko drugih. Pri

opredeljevanju pomena izhajata iz treh razumevanj (slika 1). Kot prvo navedeta razumevanje

razvoja kot dolgoročnega cilja pri preobrazbi družbe, kot drugo navedeta razvoj kot

kratkoročni cilj na posameznih (izbranih področij) in kot zadnje razumevanje razvoja kot

dominantnega pojma v zahodnem dojemanju modernizacije.

Če se osredotočimo na prvo razumevanje, in sicer razvoja kot dolgoročnega cilja pri

transformaciji družbe, je samoumevno, da izhajamo iz zgodovinske perspektive, prav zaradi

dolgoročnega razumevanja. Temeljno sporočilo tega pristopa je, da gre vsaka družba skozi

spremembe in le-te so osrednji smoter vsakega razvoja. Lahko bi rekli, da gre za najbolj

klasično razumevanje, v smislu strukturnih sprememb, pri čemer bi lahko prevzeli analogijo z

razvojem držav globalnega juga po drugi svetovni vojni. Kot že izhaja iz imena, se osredotoča

na procese sprememb v daljšem časovnem obdobju. Tako omenjeno razumevanje razume in

preučuje razvoj pri transformaciji iz ruralne v urbano ali iz agrarne v industrializirano družbo.

Prav tako razume razvoj skozi socio-ekonomske perspektive. Tukaj mislimo predvsem na

tehnologijo, organizacijo dela, lastništvo zemlje, proizvajalnih sredstev idr. Pozitivna lastnost


Stran 26

omenjenega pogleda je njegova zmožnost prikazati širšo sliko razvoja v daljšem časovnem

razvoju, medtem ko med negativne lastnosti štejemo omejene zmožnosti pri preučevanje

praktičnih primerov in oblikovanja razvojnih politik, ki so ponavadi kratkoročnega značaja.

Nadalje navajamo razumevanje razvoja kot kratkoročnega cilja na posameznih področij.

Omenjeni pristop je popolno nasprotje prej omenjenega, saj razume razvoj kot kratko oz.

srednjeročen proces in ga preučuje na posameznih konkretnih tematskih področjih. Najboljši

primer za razlago omenjenega pristopa so milenijski razvojni cilji. Gre za skupino osmih med

seboj povezanih ciljev in preučevanje napredka v točno določenem časovnem obdobju, v

tem primeru petnajstih let. Glavna prednost tega pristopa je osredotočanje na dosežene cilje

oz. na output, s čimer lahko ugotavljamo učinkovitost razvojnih politik v določenem obdobju.

Ta pristop je postal tudi osrednja metoda pri preučevanju mednarodnih organizacij, kot npr.

Svetovni banki, Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Programu

Organizacije združenih narodov za razvoj (UNDP) in druge.

Slika 1: Trije koncepti razumevanja termina »razvoj«

Vir: Sumner in Tribe (2008, 11)

Razvoj kot dominanten

diskurzu v zahodni modernizaciji

Razvoj kot kratkoročni cilj na posameznih

področij

Razvoj kot dolgoročni cilj

družbene transformacije


Stran 27

Kot zadnjo konceptualizacijo omenjamo razvoj kot dominanten diskurz in razumevanje

modernizacije s perspektive zahodnega sveta. Omenjeni pristop želi poudariti tudi druge

alternativne možnosti razumevanja razvoja, ki niso v skladu z zahodnimi normami. Potrebno

je poudariti, da imajo ljudje v državah globalnega juga drugačno kulturo, vrednote in način

življenja, zato je iz tega stališča razumljivo, da ima razvoj za njih drugačen pomen. V tem

primeru govorimo o alternativnem, post-modernem razumevanje tega procesa. Glavni

predstavnik te smeri Michael Foucault trdi, da je razvoj samo stvar družbene konstrukcije in

v družbeni realnosti ne obstaja, vsaj ne kot objektivna norma. Omenjeni pristop navaja, da

razvoj ni objektivna kategorija in da so trenutne razvojne politike posledice izključno

zahodnega dojemanja te problematike, medtem ko so ostala zanemarjena.

V pričujoči disertaciji se bomo posvetili predvsem ekonomskemu pomenu termina razvoj, tj.

ekonomskemu oz. pogostokrat rečeno gospodarskemu razvoju. Ekonomski razvoj in

napredek je temeljni cilj (smoter) vseh držav (Raj 1998, 7). Ne glede na njihovo lego na

globalnem severu oz. jugu, pa tudi ne glede na njihovo socialno, ekonomsko, kulturno,

ideološko ali katerokoli drugo komponento, le-te vedno težijo k ekonomskemu razvoju in

napredku. Prav zaradi tega je termin »ekonomski razvoj« eden izmed temeljnih konceptov v

ekonomski znanosti.

2.1 Opredelitev ekonomskega razvoja

Po opredelitvi termina razvoja je potrebno le tega implicirati v koncept razvoja v ekonomski

znanosti, krajše imenovanega tudi ekonomski razvoj. Knox in drugi (2008, 23–24) ugotavljajo,

da je definirati in tudi izmeriti ekonomski razvoj problematično, še posebej, ker se veliko več

ukvarjamo s samo nerazvitostjo kot z razvitostjo. Za ekonomski razvoj pravijo, da je njegovo

glavno merilo napredek, ki se kaže v relativnih in absolutnih pogojih, predvsem v izboljšavah

pri ljudeh. Avtorji tako neposredno govorijo, da se razvoj ne sme meriti samo po ekonomskih

kazalnikih, ampak tudi na področju zdravja, izobraževanja, bivanjskih pogojev, varnosti,

človekovih pravic idr. Todaro (2000, 13–14) pravi, da razvoj v striktno ekonomskem smislu

pomeni zmožnost posameznih nacionalnih ekonomij po zvišanju BDP-ja. Čeprav Todaro


Stran 28

(2000, 77) v ospredje postavlja ekonomske kriterije, izpostavi tudi pomen neekonomskih

socialnih indikatorjev. Nadalje tudi pravi, da je ekonomski razvoj multidimenzionalen proces,

ki zahteva institucionalne, socialne, administrativne, kot tudi spremembe običajev in

prepričanj v določenem časovnem obdobju.

Glede na vse napisano, bi lahko ekonomski razvoj opisali, kot splet politik za izboljšanje

življenjskega standarda njenih prebivalcev. Sem lahko prištevamo ukrepe na področju

gospodarstva, zdravja, šolstva, infrastrukture, varnosti ipd. V tem kontekstu je potrebno

ločiti med pojmoma »ekonomski razvoj« in »gospodarska rast«, čeprav imata v angleški

literaturi podobno poimenovanje (ang. Economic development in Economic growth), še

zdaleč ne pomenita isto. Posplošeno rečeno, je gospodarska rast samo ena izmed posledic

ekonomskega razvoja (Sen 1983) in je tako bistveno ožji pojem. Tako je gospodarska rast,

odraz povečane produktivnosti in rasti BDP-ja in tako neposredno vpliva tudi na ekonomski

razvoj posamezne države.

Ekonomski razvoj še zdaleč ni samo ekonomski pojav, kot bi lahko sklepali iz besede. Kot že

omenjeno v prejšnjem odstavku gre tudi za političen, družbeni, kulturni pojav, ki zajema vse

komponente družbe. Ekonomski razvoj pogosto zajema spremembe v institucionalnih,

družbenih in upravnih strukturah, kot zaradi svoje narave tudi kulturne in ideološke

spremembe.

Razumevanje pomena ekonomskega razvoja se je podobno kot tudi drugi koncepti v

ekonomskih in poslovnih vedah v različnih časovnih obdobjih spreminjalo. Tradicionalno

razumevanje tega fenomena, tj. do približno 60-ih let prejšnjega stoletja, se je nanašalo

izključno na BDP. Tradicionalisti razumejo ekonomski razvoj kot zmožnost neke države po

dvigu BDP-ja. Zgodilo se je natanko tako, kot smo opozorili že pri postavitvi hipotez v

disertaciji, in sicer da se gospodarski razvoj ne more meriti samo na podlagi ekonomskih

faktorjev, ampak je potrebno vključiti in upoštevati tudi družbene kazalnike. Po našem


Stran 29

mnenju bi bilo tako idealno upoštevati indeks človekovega razvoja oz. ang. kratica HDI,3 ki

združuje različne tako gospodarske kot socialne indikatorje in tako realno prikaže stanje

razvoja, vendar je bil le-ta koncept razvit šele v 90-ih letih prejšnjega stoletja. V 50-ih in 60-ih

letih prejšnjega stoletja je namreč veliko število držav doseglo ekonomske cilje, tj. dvig BDP-

ja, vendar se življenjski pogoji niso bistveno spremenili. Tako se je v tem obdobju začelo

spreminjati definiranje razvoja kot izključno ekonomskega fenomena. Kot pravi Todaro

(1993, 99–100) je bila definicija ekonomskega razvoja »redefinirana v smislu zmanjševanja

oz. odprave revščine, neenakosti, nezaposlenosti ob kontekstu gospodarske rasti« omenjeno

definicijo opiše kot novi ekonomski pristop k razvoju. Omenjeno razlago lahko zagotovo

veliko lažje umestimo v sodobno razumevanje ekonomskega razvoja, čeprav sodobne teorije

vedno bolj omenjajo trajnostni razvoj in okoljske cilje, ki bodo v 21. stoletju eni izmed

ključnih izzivov človeštva in s tem posledično tudi ekonomskega razvoja.

Čeprav to velikokrat ni eksplicitno poudarjeno, so v ospredju ekonomskega razvoja vedno

ljudje, zato je neobhodno potrebno, da je človek v središču načrtovanja vsakega razvoja.

Senjur (2002, 5–6) tako pravi, da je temeljni smoter gospodarskega razvoja kakovostno

izboljševanje življenjskega standarda ljudi, zato se le-ta ukvarja s problematiko bogastva,

revščine, s proizvodnjo in razdelitvijo, z razlago in s politiko razvoja. Razvoj je po eni strani

cilj, po drugi strani sredstvo, po tretji strani pa spremljajoč pojav človekove dejavnosti.

Ekonomski razvoj tako obravnava kakovostne premike na boljše. Med najpomembnejše cilje

ekonomskega razvoja po našem mnenju tako prištevamo dvig življenjskega standarda na

standardnih področjih (gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo …), doseganje ciljev trajnostnega

razvoja, izboljšanje stanja človekovih pravic in svoboščin, izboljšanje življenjskega okolja,

dobro upravljanje države itd. Goulet (1971) pa med najpomembnejše individualne razvojne

vrednote prišteva samozadostnost in svobodo.

V povezavi z Gouletovim razumevanjem razvoja tudi Todaro (1992, 100–102) omenja tri

glavne vrednote razvoja. Prva takšna je zmožnost preživljanja. Vsi ljudje imamo osnovne

3Ang. Human Development Index


Stran 30

potrebe brez katerih življenje ni mogoče. Sem spadajo hrana, zatočišče, zdravje in varnost. V

kolikor država ne zagotavlja katere izmed teh bistvenih prvin, lahko rečemo, da je nerazvita.

Kot drugo vrednoto Todaro navaja samozavest, ki v tem primeru ne pomeni prepričanost o

svoji superiornosti, ampak dejstvo, da nas drugi ne zlorabljajo v svoje namene in da imajo

ljudje svojo identiteto, dostojanstvo, spoštovanje idr. Kot zadnje je opisana svoboda, in sicer

v smislu zmožnost izbiranja. Tukaj ne mislimo v ideološkem ali političnem smislu, kot npr.

volitve, ampak v fundamentalnem življenjskem smislu, kot npr. svoboda razmišljanja, vesti,

izbira načina življenja, druženja in podobne. Na omenjeno se navezujejo tudi trije glavni cilji

ekonomskega razvoja. Prvi cilj razvoja je distribucija bistvenih dobrin in pogojev potrebnih za

življenje kot že omenjenih voda, zatočišče, varnost in zdravje. Drugič, zvišati stopnje

življenjskega standarda, mesečne prihodke, dostop do služb, dostop do izobrazbe in

zdravstvene oskrbe in povečanje kulturnih in humanističnih vrednot. In zadnjič, čim bolj

razširiti svobodo in možnost izbire ter njihovo neodvisnost tako od države, kot tudi od

soljudi.

Ekonomski razvoj je proces gospodarske rasti, ki ga povezujemo s spremembami v

gospodarski in socialni strukturi družbe. Spremembe se odražajo na področju ekonomskih,

socialnih in političnih odnosov v smeri čim večjega blagostanja družbe. Omenjeni pojem je

prav tako pogosto v rabi za procese v državah, kjer je se dogajajo nagle spremembe v

gospodarskih in družbenih procesih.

2.2 Opredelitev in pomen mednarodnega razvoja

Pri preučevanju fenomena mednarodnega razvoja, pogosto imenovanega tudi globalni

razvoj, je potrebno za boljše razumevanje celotne problematike opredeliti temelje tega

preučevanja. Podrobneje se z raziskovanjem mednarodnega razvoja ukvarjata dve disciplini

ekonomske znanosti, in sicer razvojna ekonomija in mednarodna ekonomija. Slednjo bomo

teoretično natančneje opredelili v naslednjem poglavju, saj se neposredno dotika

preučevanja odnosov sever-jug, v tem poglavju pa bomo predstavili temelje razvojne

ekonomije, ki so pomembni pri preučevanju razvoja posameznih držav, politik razvojne


Stran 31

pomoči in njihove učinkovitosti. Poleg obeh že naštetih moramo omeniti še vsaj dve

disciplini, ki imata pomemben vpliv na dogajanje v mednarodnem prostoru. Prvi so v okviru

političnih ved mednarodni odnosi, ki preučujejo politične procese na področju razvoja, ki so

velikokrat ključni faktor pri sprejemanju posameznih odločitev. Druga disciplina je

mednarodno pravo, ki preučuje pravne norme na tem področju.

Kot smo že razložili, je termin »razvoj« zelo kompleksen z več različnimi pomeni. Sami se pa

bomo osredotočili na samo en del, tj. mednarodni razvoj. Kot že samo ime pove, gre za

razvoj na mednarodnem, torej internacionalnem področje. Glavna razlika v primerjavi s prej

omenjenim ekonomskim razvojem posameznih držav je, da gre za širši koncept, ki je izrazito

vpet na mednarodno področje in da so države med seboj soodvisne. Na eni strani države (pa

tudi mednarodne organizacije) nastopajo kot donatorji in na drugi strani manj razvite države

kot prejemnice razvojne pomoči. Prav razvojna pomoč je ključna komponenta

mednarodnega razvojnega sodelovanja, vendar ne edina, o čemer bomo več napisali v

nadaljevanju. Mednarodni razvoj se od klasičnega, če ga tako imenujemo, oziroma

pojmovanja razvoja pred 2. svetovno vojno, razlikuje v politikah in mednarodnih institucijah,

katere se ukvarjajo izključno s težavami tretjega sveta.

Mednarodni razvoj je relativno nov pojem, saj o njem intenzivno govorimo po drugi svetovni

vojni, ko so se v tem času razvile ključne mednarodne organizacije in politike, ki so vplivale

nanj. Danes je termin »mednarodni razvoj«, večinoma povezan s t. i. tretjim svetom oz.

državami v razvoju. Ta trend, ki se je razvil v 60-ih letih prejšnjega stoletja, je povezan s

procesom dekolonizacije, in je tesno povezan z mednarodnim razvojem, o čemer bomo v

nadaljevanju tudi govorili. Pred omenjenim obdobjem so bile razvojne pomoči potrebne

številne druge države, med drugim tudi v Evropi, zaradi posledic druge svetovne vojne. Z

postopnim razvojem se je ta trend drastično spremenil, tako da je danes velika večina držav

prejemnic razvojne pomoči na področju Afrike, Karibov in Pacifika, ki je osrednje težišče

našega preučevanja.


Stran 32

V kontekst mednarodnega razvoja spada tudi klasifikacija držav glede na njihovo razvitost.

Mnoge mednarodne organizacije razvrščajo države glede na različne parametre, najbolj

pogosta pa je na podlagi BDP-ja na prebivalca. Svetovna banka, katere podatki bodo tudi

glavni vir pričujoče disertacije, razvršča države v naslednje skupine: države z nizkim

dohodkom, države z nižjim srednjim dohodkom, države z višjim srednjim dohodkom in

države z visokim dohodkom. Včasih se omenjenemu doda tudi še peta skupina, države

članice OECD, ki predstavljajo vrh držav z visokim dohodkom. Medtem ko OZN države

razvršča v naslednje skupine: najmanj razvite države sveta, države v razvoju in pa razvite

države. Program Organizacije združenih narodov za razvoj oz. s kratico UNDP pa države

razvršča na podlagi indeksa človeška razvoja, ki je mešanica parametrov na področju šolstva,

zdravstva in tudi prihodka. Države so tako razvrščene v tri skupine od tistih z nizkim do tistih

z visokim indeksom (Sumner in Tribe 2008, 18).

Pri mednarodnem razvoju je potrebno omeniti kazalce razvoja, s katerimi merimo napredek

posameznih držav na izbranih področjih. Najbolj pogost in glavni kazalec, ki ga bomo

uporabljali tudi v pričujoči disertaciji je BDP na prebivalca. Glede na to, da je BDP ključna

kategorija gospodarskega razvoja in da je omenjen kazalec znan že več kot 50 let je

razumljivo, da je osrednja točka mednarodnih primerjav. V zadnjem času (po letu 2000) pa

lahko v strokovni literaturi zasledimo vse večje nezadovoljstvo s tem indikatorjev. Predvsem

zaradi dejstva, da se osredotoča izključno na gospodarske kazalce, ki so lahko v prid samo

enemu sloju prebivalstva, med tem ko družbene kazalce v veliki meri zanemari. Gre za že

opisano zgodovinsko razmerje, kjer se razvoj pojmuje izključno kot ekonomska zmožnost

gospodarstva, da povečuje svoj obseg. Zaradi naštetih dejstev se je v novem tisočletju začel

uporabljati že omenjeni indeks človeškega razvoja oz. HDI. Ta kazalnik tako kombinira

ekonomske in družbene parametre, s katerimi meri stopnjo razvoja držav. Poleg že

omenjenega BDP-ja na prebivalca še vključuje pričakovano življenjsko dobo in stopnjo

izobrazbe. Problem tega indikatorja je, da se ga aktivno uporablja šele zadnjih 15 let, kar za

našo doktorsko disertacijo ni primerno, saj preučujemo učinkovitost politik razvojne pomoči

v daljšem časovnem obdobju. Ostali primerljivi indikatorji mednarodnega razvoja so še


Stran 33

pričakovana življenjska doba, smrtnost otrok, število migracij, obseg izvoza (vse bomo

uporabili v doktorski disertaciji) kot tudi stopnja pismenosti, delež ljudi pod pragom revščine,

dostop do vode in/ali zdravniške oskrbe in številni drugi.

2.3 Zgodovina svetovnega razvoja

Za zgodovino ekonomskega razvoja lahko brez dvoma zapišemo, da je bila izjemno razgibana

ter je potekala v več neenakomernih ciklih, ki so imeli različne vplive na gospodarstvo v

posameznih obdobjih. V vseh letih je svetovno gospodarstvo prešlo številna obdobja izrazite

krepitve gospodarstva na drugi strani pa tudi obdobjih stagnacije kot tudi recesije, katere so

bile posledice velikih gospodarskih in strukturnih sprememb, kot tudi oboroženih konfliktov.

V vseh teh letih se je spreminjala vloga posameznih svetovnih regij, ki so sčasoma

pridobivale oz. izgubljale svojo vlogo in vpliv v svetovnem gospodarstvu.

Mnogo avtorjev se strinja, da o sodobnem razvoju lahko začnemo govoriti z začetkom

razsvetljenstva v Evropi. S terminom razsvetljenstvo razumemo filozofsko, družbeno in

kulturno gibanje v 18. stoletju, ki je v ospredje postavljalo človekov razum. Poleg razuma so

razsvetljenski misleci v ospredje postavljali svobodo izražanja, sekularno državo, razvoj

znanosti, progresivno združbo in racionalno razmišljanje, ki bi ljudi privedle »od barbarizma v

civiliziranost« (Potter et al. 2004, 5–6). Naš pregled zgodovine svetovnega razvoja začenjamo

z industrijsko revolucijo, ki pomeni začetke velikih strukturnih sprememb v gospodarstvu z

daljnosežnimi posledicami, časovno pa se ujema tudi z razsvetljenstvom. V tem času se

namreč prične hiter razvoj podjetništva, pojavijo se številni novi izumi, razmah naravoslovnih

znanosti, kot tudi začetki kapitalistične naravnanosti svetovnega gospodarstva. Začetke prve

industrijske revolucije lahko umeščamo v drugo polovico 18. stoletja na področje britanskega

otočja. Razlog, da se je industrijska revolucija začela na tem območju, je večplasten. Ker ta

tematika ni osrednji fokus raziskovanja, naj omenimo samo najpomembnejše, kot npr. VB je

imela velik kolonialni imperij, bila pomorska velesila, imela je ugodno geografsko lego,

nahajališča surovin in relativno svobodno ekonomsko okolje. Za ta čas je značilna hitra

industrializacija, urbanizacija in modernizacija na vseh ravneh gospodarstva. Razvijala se je


Stran 34

predvsem tekstilna industrija, metalurgija in premogovništvo, ki so posledica iznajdbe

parnega stroja v letu 1764. Vse bolj pomembno vlogo dobivajo tudi prometne povezave,

predvsem železniške, zaradi izuma parne lokomotive leta 1814. Tako je bila v Veliki Britaniji

(VB) vzpostavljena prva železniška povezava med Manchestrom in Liverpoolom, takrat med

dvema najpomembnejšima industrijskima mestoma. Pri vsem je potrebno tudi omeniti, da je

imel povprečni prebivalec od industrijske revolucije bore malo, saj se je dobiček stekal v roke

kapitalistov. S časoma se je revolucija po vzoru VB širila tudi na področje kontinentalne

Evrope. Zlasti so postali pomembni veliki industrijski bazeni, kot npr. Porurje, Šlezija,

francosko-belgijski bazen idr.

Pomembno je na gospodarski razvoj vplivala tudi druga industrijska revolucija, ki je nastala

kot posledica vse večje gospodarske svobode. Za začetek omenjene navajamo drugo

polovico 19. stoletja, medtem ko je trajala vse do prve polovice 20. stoletja. Za razliko od

prve, v drugi industrijski revoluciji glavna energenta postaneta nafta in električna energija.

Če smo v prejšnjem odstavku osrednjo vlogo pripisali izumu parnega stroja, ima v tem

obdobju glavno vlogo izum motorja z notranjim izgorevanjem, ki sta ga izumila Daimler in

Benz leta 1885. To je čas razcveta kapitalističnega načina proizvodnje, predvsem v Združenih

državah Amerike, ki je močno krepila vlogo v svetovnem gospodarstvu, kot tudi začetka

internacionalizacije svetovne proizvodnje, saj začnejo posamezna podjetja akumuliran

dobiček investirati na tuje in tako posledično širiti svoje dejavnosti. V tem času smo tudi

priča množičnim migracijam v razvite dele sveta, ki so prav tako pripomogle k hitrejšemu

gospodarskemu razvoju. Ljudje so se izseljevali predvsem iz Evrope v druge dele sveta, kot že

omenjeno ZDA, kot tudi Južno Ameriko, Avstralijo idr. Ocenjuje se, da je v tem času

emigriralo pribl. 45 milijonov Evropejcev (Anell in Nygren 1980, 25), med drugim tudi veliko

ljudi iz Slovenije. Pomembno je tudi poudariti, da v tem obdobju začnejo vodilno vlogo pri

svetovnem razvoju prevzemati ZDA. Leta 1840 je imela Evropa 94 % svetovne industrijske

proizvodnje, leta 1860 86 % in v letih 1906–1910 samo še 47 % delež.


Stran 35

Tabela 1: Razporeditev industrijske proizvodnje po državah (v %)

Država/leto 1870 1896–1900 1906–1910 1926–1929

Velika Britanija 32 20 15 9

Nemčija 13 17 16 11

Francija 10 7 6 7

Rusija 4 5 5 4

ZDA 23 30 35 42

Skupaj 5 držav 82 79 77 73

Svet skupaj 100 100 100 100

Vir: Rostow (1979) v Senjur (2002, 583) in (Anell in Nygren 1980, 33).

Tabela 1 samo še potrjuje prej navedena dejstva. Delež Velike Britanije v svetovni proizvodnji

je iz 32 % leta 1879 padel za več kot polovico na 15 % leta 1910. Medtem se je na drugi strani

močno zvišal delež ZDA iz 23 % leta 1870 na 35 % leta 1910. Prav tako se je zvišal delež

Nemčije in za malenkost Rusije, medtem ko je poleg VB padel še Franciji. Iz pričujoče tabele

lahko tudi razberemo, da se je za 5 % zmanjšal delež petih omenjenih držav, predvsem na

račun VB. V začetku 20-ih let prejšnjega stoletja je sledila prva svetovna vojna, ki je za nekaj

časa zavrla razvoj in mednarodno trgovino, vendar so bile posledice zgolj kratkoročnega

značaja in niso pustile večjih učinkov.

Tabela 2: Rast svetovne industrijske proizvodnje

Obdobje Povprečne letne stopnje rasti industrijske

proizvodnje

1820–1849 2,9 %

1840–1860 3,5 %

1860–1870 2,9 %

1870–1900 3,7 %

1900–1913 4,2 %

Vir: W. W. Rostow (1979) v Senjur (2002, 583).


Stran 36

Iz tabele 2 je razvidno, da je industrijska proizvodnja vseskozi rasla, najintenzivneje v

obdobju druge industrijske revolucije, skoraj s 4 % letno. Tudi pred tem obdobjem je bila rast

stabilna z več kot 3 % letno.

Prva leta po prvi svetovni vojni se je nadaljeval hiter gospodarski razvoj predvsem v ZDA in

na Japonskem, medtem ko je evropski industrijski output stagniral, kar je posledica vojne in

izgube primata v svetovni trgovini. VB je omenjeno poskušala reševati s politiko »laissez

faire«, torej brez poseganja v države na področje, vendar se rezultati teh ukrepov zaradi

kratkoročnosti niso mogli pokazati. Tudi ostale evropske države so se soočale s številnimi

težavami še posebej Nemčija, kateri so bile naložene visoke vojne reparacije. Razmere v

Evropi so še posebej izkoristile ZDA za dokončno vzpostavitev prevladujočega položaja. Iz

vojne so izšle kot nesporne zmagovalke, zato so prevzele vlogo svetovne gospodarske in

politične velesile. Beležile so izjemno pozitivne gospodarske posledice. Ameriški dolar je

postal svetovna valuta, ZDA so začele dominirati na svetovnih tržiščih, imele so zelo visoko

gospodarsko rast, kar se je odražalo na potrebi po delovni sili, vanjo se je priselilo več

milijonov ljudi, predvsem iz Evrope. ZDA so postale vodilna industrijska velesila, kar se je še

posebej odražalo v avtomobilski, metalurški, kot tudi v prehrambeni industriji. Ta leta

imenujemo tudi »zlata dvajseta leta«, predvsem v ZDA, ki je bila v tem obdobju absolutna

velesila.

Leta 1929 ZDA povsem nepričakovano zdrsnejo, kot vodilna ekonomska velesila in kasneje

posledično tudi Evropa, v gospodarsko recesijo imenovano tudi velika gospodarska kriza oz.

tudi velika depresija z obsežnimi in dolgoročnimi posledicami na svetovno gospodarstvo.

Prav zaradi te nepričakovanosti je imela kriza drastičen vpliv na ekonomski razvoj in na

gospodarske tokove kot tudi na položaj kapitalizma kot svetovnega sistema, ki je še posebej

v tistem času veljal za idealnega in izjemno stabilnega. V zelo kratkem času se je

mednarodno gospodarsko zrušilo, svetovna industrija je upadla za več kot tretjino, delež

obsega svetovne trgovine je upadel za 65 %, nadalje je trideset milijonov ljudi v razvitih

državah izgubilo službe, še posebej so bila prizadeta mesta, kjer je prevladovala težka


Stran 37

industrija (Anell in Nygren 1980, 31–32). Gospodarstvo si je opomoglo le s težka in je na

raven pred krizo prišlo šele pred drugo svetovno vojno, ki je bila ponovno prepreka za

mednarodno trgovino. Ostale posledice so še: brezposelnost, ki je v ZDA narasla za več kot

600 % (Blum in Cameron, 1970), propad bank, velik razkorak med bogatimi in revnimi in

številne druge. Države so bile na krizo slabo pripravljene in so se proti njej borile z

napačnimi ukrepi, kot npr. uničevanje presežkov hrane in zgrešeno monetarno politiko, ki pa

so bile brez učinka oz. so imele negativni učinek. Poleg omenjenih gospodarskih posledic je

imela kriza vpliv tudi na politične pretrese v mnogih držav, kot tudi na vzpon totalitarnih

režimov v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav si svetovni teoretiki niso povsem enotni

v vzrokih krize, lahko le-te razdelimo v tri glavne med seboj povezane skupine (Južnič 1985,

184):

1. Neenakomerna porazdelitev kapitala med prebivalci ZDA in neskladja v celotni

družbeni proizvodnji. Na eni strani smo tako imeli super bogate kapitaliste, ki so

ohranjali svoj status predvsem na račun deprivilegiranih skupin. To so bili predvsem

kmetje, imigranti in temnopolti prebivalci, ki niso bili deležni napredka in so v večini

primerov živeli v zelo težkih razmerah.

2. Presežek proizvodnje glede na kupno moč. ZDA so po prvi svetovni vojni iz leta v leto

dosegale večji gospodarski napredek in so tako povečevale svojo proizvodnjo. Kot že

opisano pod prejšnjo točko, pa se je ustvaril ozek krog premožnih ljudi in velika

večina, ki si dobrin ni mogla privoščiti. Tako se je vse bolj večal prepad med

družbenimi skupinami, prav tako pa se je zarisalo ostro nasprotje med možnostmi

proizvajanja blaga za široko uporabo in nezmožnostjo kupovanja.

3. Finančne špekulacije pa se pojavljajo kot tretji velik vzrok gospodarske krize.

Omenjene špekulacije lahko označimo kot primarni vzrok, saj se je zaradi

omenjenega kriza sploh začela. Ob začetku krize se je na borzi znašlo kar 70 milijonov

delnic, ki jih nihče ni hotel kupiti. Podobno je bilo tudi s krediti, ki jih subjekti

naenkrat niso bili več sposobni plačevati.


Stran 38

Veliki gospodarski krizi lahko poleg pridevnika gospodarska brez zadržkov dodamo še

politična in tudi ideološka. Politična zato, ker se je dokončno izničila možnost po obnovitvi

političnega sistema izpred prve svetovne vojne, kot tudi začetek izdatnega vpletanja države,

torej politike, v gospodarstvo, imenovanega tudi »državni kapitalizem«. Pri pridevniku

ideološki pa mislimo predvsem na zlom kapitalističnega sistema, za katerega je veljalo, da ga

praktično ni mogoče uničiti. Čeprav se je kapitalistični družbeno-ekonomski sistem ohranil in

tudi okrepil, se je istočasno začelo krepiti tudi zavedanje o njegovih šibkih točkah, tako da

naslednje krize niso pomenile tako drastičnih sprememb. Poleg tega pa je začetek krize

pripomogel tudi k vzponu ideološko različnih sistemov komunizma, socializma in nacizma.

Svet si je od velike gospodarske krize opomogel šele proti koncu tridesetih let prejšnjega

stoletja kar približno sovpada z začetkom druge svetovne vojne. Omenjeno vojno lahko

delno označimo tudi kot posledico slabih gospodarskih razmer v svetu, ki so omogočile vzpon

avtoritarnih ideologij v Evropi in Aziji. Gospodarstvo se je v času vojne osredotočalo

predvsem na vojaško proizvodnjo, kar pomeni, da je bila prav vojaška industrija glavno vodilo

razvoja. ZDA so z povečevanjem vojaške industrije in z mobilizacijo uspešno reševale

pomanjkanje povpraševanja in se dokončno izvile iz primeža krize. Med drugo svetovno

vojno je bilo ustvarjenih 17 milijonov novih delovnih mest (Anell in Nygren 1980, 35),

industrija usmerja veliko sredstev v (predvsem vojaški) razvoj, prav tako so si ZDA zaradi

vojnih razmer v Evropi zagotovile dostop do nekaterih trgov predvsem v Južni Ameriki, ki so

jih pred tem obvladovale Evropske države. Vojna se konča leta 1945, absolutni zmagovalki

vojne pa sta ZDA in Sovjetska zveza (SZ), kar je napovedovalo tudi prihodnjo bipolarno

ureditev svetovnega gospodarskega razvoja.

Kmalu po koncu druge svetovne vojne so se velesile začele dogovarjati o povojni ureditvi in

razvoju sveta. Zmagovalke so zastopale svoje interese in vizijo nadaljnjega razvoja in se

nikakor niso želele odpovedati vplivu v Evropi. Rezultat tega pa so sklepi Potsdamske

konference, ki je določila povojni red in bodočo ureditev Evrope. Nemčijo, kot eno izmed

gospodarsko najpomembnejših držav, so razdelil na štiri okupacijske cone, na koncu pa na


Stran 39

dve. Evropa in tudi svet se je po drugi svetovni vojni razdelil na dva ideološko in gospodarsko

povsem ločena dela, ki sta se razvijala v skladu z različnimi doktrinami.

V vzhodnem bloku je prevladoval Sovjetski tip razvoja, skladen s komunistično ideologijo.

Prevladovalo je plansko gospodarstvo, odpravljena je bila zasebna lastnina, na kmetijskih

področjih so bili vzpostavljeni kolhozi in solhozi, gospodarstvo je bilo strogo centralizirano,

investicije pa so se izkazale kot neučinkovite. Gospodarstvo je bilo podvrženo strogi ideološki

kontroli, želje po spremembah pa so bile pogosto zatrte silo. Omenjeno se je pokazalo v

gospodarstvih držav, ki je še posebej v 70-ih letih zašlo v veliko krizo. To se je izkazovalo tudi

v produkcijskih odnosih, predvsem skozi nizko produktivnost, zastarelo opremo,

nezadostnim investicijam in odtujenosti delavcev v industrijskih odnosih. Vse našteto je

botrovalo tudi neslavnemu koncu socialističnega tipa gospodarskega razvoja v 90-ih letih 20.

stoletja. Glavni mednarodni integraciji držav vzhodnega bloka sta bili Svet za vzajemno

gospodarsko pomoč (SEV)4 in pa Varšavski pakt. Slednji je služil predvsem kot vojaška

povezava med članicami, medtem ko je bil SEV, ustanovljen leta 1949, koordinacijsko telo, ki

je uravnavalo gospodarsko sodelovanje in razvijalo delitev dela (Južnič 1985, 340). Omenjeni

organizaciji sta nastali predvsem kot odgovor na zahodne integracije, ki jih bomo predstavili

v nadaljevanju.

Podobno kot vzhodni se je tudi zahodni blok razvijal pod patronatom ene države, v tem

primeru ZDA. ZDA so skupaj s SZ iz druge svetovne vojne izšle kot nesporne zmagovalke. Obe

državi sta v tem času ogromno žrtvovali, zato sta po koncu vojne želeli to kar najbolje iztržiti

v svoj prid. V zahodnem svetu je prevladoval kapitalistični tip razvoja s svobodnim

gospodarstvom in trgom. Z vse večjo potrošnjo, za razliko od predvojnega stanja, pa je

omenjeni sistem sprejel vse več zahtev delavskega gibanja, ki so se odražali predvsem v

reformah znanih pod imenom država blaginje. To je dalo sistemu potrebno stabilnost, tako

da se je reformiral in obdržal vse do danes. Rekonstrukcija omenjenega sistema je potekala

na več ravneh. Prvi je bil vojaški, sledil je ideološki in kot zadnji tudi gospodarski. Ker je bila

4 Rus. Sovet ekonomičeskoj vzaimopomošči - Совет Экономической Взаимопомощи


Stran 40

Evropa po vojni v izredno slabem gospodarskem stanju, produkcijske kapacitete pa so bile v

veliki meri porušene, so se v ZDA odločili vzpostaviti mehanizem za pomoč zahodnim

državam imenovan Marshallov plan5. Čeprav je nesporno, da je imel program tudi ideološko

in politično konotacijo, predvsem strah, da države ne bi prišle pod sovjetski komunistični

vpliv, je tudi dejstvo, da je imel izjemen učinek na ekonomski razvoj in je postal temeljno

vodilo ter pogoj za gospodarske reforme. ZDA pa so z omenjenim le utrdile svojo vlogo

svetovne gospodarske in tudi politične velesile. Z vzpostavitvijo strukturnih mehanizmov za

začetke izvajanja Maršalovega plana se začenja tudi moderna doba svetovnega razvoja

(Potter et al. 2004, 5–6).

Podlaga za vzpostavitev mehanizmov za pomoč je bila Trumanova doktrina, katere glavni

namen je bil zaustavitev širjenja vpliva SZ, katera bi lahko izkoristila slabe ekonomske

razmere v Evropi. ZDA so se tako odločile vpeljati številne ekonomske in vojaško-politične

instrumente za ohranitev vodilnega položaja v Zahodni Evropi. Temeljni namen

Marshallovega načrt je bila politična in ekonomska prenova od vojne opustošenih držav in

reorganizacija kapitalističnega sistema in stabilizacije njegovih družbenih in političnih

struktur (Benko 1997, 290). Pomoč v okviru Marshallovega načrta je bila dana predvsem v

obliki posojil in jamstev ter tehnične asistence.

Velika prednost ZDA je bila tudi v tem, da se na njenih tleh niso odvijali vojaški spopadi, kar ji

je omogočilo hitrejši razvoj. Kmalu po drugi svetovni vojni je začelo naraščati povpraševanje

in gospodarstvo si je hitro opomoglo in beležilo zelo dobre rezultate. Evropske države so v

povojnem času imele po svetu še številna kolonialna in druga odvisna ozemlja, ki se jim zlepa

niso hotela odreči, saj so imela od njih številne koristi. Prav nekdanje kolonije, ki so v veliki

meri osrednja tema te doktorske disertacije, so v povojnih letih začele postopoma

osamosvajati in so začele svojo pot razvoja. Omenjeno obdobje imenujemo dekolonizacija in

je trajalo do 70-ih let prejšnjega stoletja, ko je Portugalska kot zadnja evropska država le

5 Uradno Program za obnovo Evrope, ang. European Recovery Program


Stran 41

privolila v njihovo osamosvojitev. Proces dekolonizacije je imel močan vpliv tudi na svetovni

razvoj in ga bomo natančneje opisali v nadaljevanju.

Leta 1951 je bila s Pariško pogodbo ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo, ki

prav tako predstavlja pomemben mejnik v gospodarskem razvoju po drugi svetovni vojni in

je temelj tudi sodobnega Evropskega združevanja. Glavni namen je bilo energetsko

sodelovanje in ustanovitev skupnega trga za premog in jeklo, sodelovanje pa se je kasneje

razširilo na ostala področja. V naslednjih letih sta bili ustanovljeni tudi Evropska gospodarska

skupnost in Evropska skupnost za jedrsko energijo. Prav omenjene integracije so

predstavljale temelj za gospodarski razvoj po drugi svetovni vojni in predstavljajo temelj

današnje Evropske unije, ki je glavni subjekt razvoja v Evropi.

V tem poglavju je pomembno predstaviti tudi še tretjo stran, katera je bila zaradi ideološko-

političnega boja med prej omenjenima močnejšima stranema pogosto odrinjena na rob. Če

smo v prejšnjem poglavju zapisali, da se je svet po drugi svetovni vojni razvijal izrazito

bipolarno, je potrebo predstaviti še razvoj držav večinoma globalnega juga, ki so hotele

izbrat tretjo pot v razvoju. Države so se združevale v okviru Gibanja neuvrščenih, v katerem

je imela eno izmed vodilnih vlog tudi bivša Jugoslavija, poleg Indije in Egipta. Glavni razlog za

ustanovitev gibanja so bili boj proti kolonializmu, ekonomska nerazvitost, premajhna

zastopanost držav tretjega sveta v svetovnih integracijah, zavzemanje za mir in koeksistenco

ter njihova želja po hitrejšem razvoju. Države članice so si prizadevale za enakopraven

položaj v mednarodnih ekonomskih odnosih in za globalne spremembe ekonomskega

sistema imenovanega tudi novi mednarodni gospodarski red6, s katerim so manj razvite

države zahtevale predvsem pravičnejšo ureditev svetovne trgovine. Omenjeno gibanje je

zaslužno, da sta bili proces dekolonizacije in nerazvitosti držav članic osrednji temi v

mednarodni skupnosti.

6Ang. New International Economic Order


Stran 42

Kljub njegovi množičnosti7 lahko rečemo, da je gibanje po izpolnitvi enega izmed glavnih

ciljev – dekolonizacije, počasi zamrlo in izgubilo na veljavi, kar lahko vidimo tudi danes, ko

praktično nima pomembnejšega pomena. Poleg omenjenega pa so gibanje pestili drugi

pretresi kot velike politične in ekonomske spremembe v državah vzhodnega bloka ob koncu

80-ih let prejšnjega stoletja, kot tudi velika nesoglasja in tudi vojaški spopadi med državami

članicami.8 Gibanje je po številnih spremembah počasi izgubljalo smisel delovanja, tako da je

bilo skupno antikolonialno delovanje zelo skromno. Na drugi strani pa je s samo

dekolonizacijo večine ozemelj veliko držav z močno antikolonialno držo spremenilo svojo

agendo in pozornost namenjalo drugim težavam tako na domačem kot tudi mednarodnem

prizorišču oziroma kot pravi Ferfila (2008, 453), se je dekolonizacijska ihta v dobršnem delu

sveta že dodobra ohladila. Na prvih straneh naslovnic so bile druge pomembnejše teme, tako

da je druga faza izgubila svoj zagon in je nujno potrebovala novo strategijo delovanja v

novem kompleksnejšem okolju, ki pa je do danes ni uspela oblikovati.

Značilnost gospodarstva po drugi svetovni vojni je tudi njegova globaliziranost. Sama

opredelitev tega pojma ni enoznačna, vendar če bi ga morali opisati na kratko, bi lahko rekli,

da gre za družben pojav, ki pomeni intenzifikacijo globalne povezanosti med različnimi akterji

(Schech and Haggis 2000, 58 v Potter et al. 2004, 126). Glavni poudarek je na povezovanju in

sodelovanju sveta kot celote. Nekateri jo opisujejo kot največjo družbeno in ekonomsko

spremembo po industrijski revoluciji, vendar po našem mnenju zaradi časovne distance

takšne ocene ne moremo realno podati. Pred časom globalizacije so bili za svet značilni

številni regionalni sistemi (Russet in Star 1996, 159), saj posamezne regije niso pogosto

sodelovale z drugimi. V kontekstu ekonomskih ved se globalizacija nanaša na krepitev

kapitalizma kot svetovnega sistema in vse večji razmah in odprtost svetovne trgovine in

njene liberalizacije. K razvoju procesa globalizacije je odločujoče vplival razvoj novih

tehnologij, predvsem komunikacij, informacijskih tehnologij, transporta idr. Čeprav je

omenjeni proces v polnem razmahu lahko delno že preučujemo njegove posledice. Kot npr.

7Na višku delovanja je imelo gibanje kar 124 držav članic. 8Tipičen primer je vojna med Irakom in Iranom, ki je trajala med letoma 1980 in 1988.


Stran 43

povečevanje konkurenčnosti v svetovnem merilu, gospodarski razvoj, erozijo nacionalnih

držav, kot tudi številne negativne posledice, kot predvsem onesnaževanje okolja in pa težek

položaj zaposlenih v nekaterih državah. Globalizacija je, kot že rečeno, proces v teku, ki bo

zagotovo imel daljnosežne posledice na svetovni ekonomski razvoj, kot tudi na življenje ljudi.

Zagotovo je to tema, ki bi za obravnavo potrebovala celotno disertacijo.

Slika 2: Spreminjanje deleža BDP-ja po posameznih kontinentih v letih 1700 do 1998

Vir: Madison 2001 v Venables 2006

Slika 2 prikazuje delež BDP-ja v svetovnem merilu po posameznih kontinentih. Iz njega je

razbrati velika nihanja po posameznih kontinentih. Največja med vsemi so pri Evropi, Severni

Ameriki in Aziji. Kot smo že omenili, graf sovpada s pomembnimi prelomnicami. Za oba

obdobja industrijskih revolucij lahko trdimo, da predstavljata konstantno rast industrijske

proizvodnje, kar ponazarja tudi slika 2. Tako je v času industrijske revolucije najbolj padel

delež Azije, medtem ko se je povečeval delež Evrope in Severne Amerike. V obdobju po drugi

svetovni vojni se je delež najbolj znižal Evropi, kot tudi Severni Ameriki, medtem ko se je

vsem ostalim zvišal, kar je posledica globalizacije in razvijanja ostalih delov sveta. Ob vsem

napisanem bi želel še posebej omeniti Afriko, kamor spada večina držav skupine AKP, ki pa

pomembnejšega zvišanja ni dosegla in v ekonomskem smislu še vedno stagnira.

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

1700 1820 1870 1913 1950 1973 1998

Evropa

S. Amerika

J. Amerika

Azija

Afrika


Stran 44

2.4 Teorije ekonomskega razvoja

Razvojne študije so po drugi svetovni vojni doživele velik razmah tako na praktični, kot tudi

na teoretični ravni in so začrtale novo smer v svetovni ekonomiji. Ker bomo praktične vidike

predstavili v nadaljevanju, se bomo prvotno osredotočili na teoretsko raven. Po drugi

svetovni vojni so se pričele mnoge razprave o samem pomenu razvoja. Zaradi še vedno

velikega razkoraka med razvitimi in nerazvitimi državami so teoretiki iskali nove rešitve in

pristope k razvoju, predvsem na konceptualni ravni. Razvojne teorije bi lahko opredelili kot

skupek logičnih predpostavk in paradigem o tem, kako je razvoj potekal v preteklosti in kako

naj poteka v prihodnosti. Teorije so lahko normativne, kadar govorimo o idealnih razmerah

ali pozitivne, kadar preučujejo dejanske razmere. S pomočjo teorij in modelov lahko razvojne

politike povežemo v celoto in preučujemo njihovo uspešnost in učinkovitost. Na drugi strani

pa imamo tudi razvojne strategije, ki bi jih lahko opredelili kot praktičen načrt, kako in na

kakšen način doseči čim hitrejši razvoj. Nosilci strategij pa so lahko mednarodne organizacije,

države, nevladne organizacije idr. (Potter et al. 2004, 80).

Teorije ekonomskega razvoja vsebujejo tudi različne ideologije, ki se odražajo na različnih

agendah, kot npr. ekonomski, socialni, politični, etični; kot tudi na verskem področju. V svetu

v zadnjem času vse bolj prevladujejo neoliberalne teorije mednarodnega razvoja, ki

zamenjujejo dolgo prevladujoče kenyesianistične pristope, medtem ko marksistični nikoli

niso bili v ospredju. V nadaljevanju bomo podrobneje obravnavali že omenjene

mainstreamovske teorije v času po drugi svetovni vojni kot tudi druge alternativne pristope,

ki so nastali v tem času.

Todaro (2000, 78) in Cepni (2010, 882) kot glavne teorije razvoja po drugi svetovni vojni

navajata naslednje: teorijo linearnih razvojnih faz, model strukturnih sprememb, teorije

mednarodne odvisnosti in neoklasično teorijo. Sami na koncu dodajamo še alternativne

teorije, ki ponudijo drugačen, v nekaterih primerih tudi še neraziskan, pogled na razvojno

problematiko.


Stran 45

2.4.1 Teorija linearnih razvojnih faz

Teorija linearnih razvojnih faz9 se je razvila kmalu po drugi svetovni vojni, ko so se države

znašle na razpotju, saj niso imele ustreznega modela, kako pomagati državam, katerih

gospodarstva so bila uničena. Prav tako pa so se pojavljale velike razlike med bogatimi in

revnimi. Senjur (2007, 9) jo imenuje tudi kot analitičen pripomoček za analizo gospodarske

rasti v daljšem časovnem obdobju. Glavni predstavnik te teorije je ameriški ekonomist W. W.

Rostov. V svoji knjigi The Stages of Economic Growth predstavi pet faz, lahko bi rekli tudi

ekonomskih dimenzij, skozi katere mora posamezna države, da bi prišla do želene stopnje

razvoja. Kot prvo omeni tradicionalno družbo, kjer gospodarstvo v celoti sloni na primarnem

sektorju, torej na kmetijstvu, ki je nizko produktivno. Gre za fazo, v kateri družba ne

poseduje relevantnih tehnologij in tudi znanja, zato o ekonomskem razvoju ni moč govoriti.

Kot naslednjo fazo omeni priprave na vzlet. Gre za posebno obdobje, v katerem bi se naj

država pripravljala na gospodarski razvoj. Gre za fazo, v kateri se je znašla večina držav

globalnega juga po drugi svetovni vojni in predstavlja odmik od klasičnega kmetijskega

gospodarstva. V tej fazi se začne pojavljati povpraševanje po surovinah, kmetijstvo postaja

bolj napredno, začnejo se prve investicije v gospodarstvo, družba postane bolj mobilna,

dogajajo se spremembe v družbi, ki postaja bolj stratificirana. Pojavijo se tudi nekatere nove

tehnologije, povečanje produktivnosti in razvoj trgovine. Govorimo o obdobju, v katerem so

ustvarjeni pogoji za nadaljnjo rast in razvoj (Payne in Phillips 2010, 67). Kot naslednjega

Rostow obravnava vzlet oz. take-off, ki je odločilen trenutek v procesu rasti (Senjur 20007,

9). V tem koraku je za napredek ključen »big push«, torej vlaganje kapitala (Brohman 1996,

15) v tehnologijo, ki bo gonilnik gospodarske rasti. V tem obdobju se odvija množično

preseljevanje v mesta in posledično hitra urbanizacija ter industrializacija, hiter razvoj

sekundarnega sektorja, akumulacija kapitala, uvajanje novih tehnologij idr. Fazi vzleta sledi

doba do zrelosti10. V tem obdobju se morajo spremembe v prejšnjem koraku utrditi, čemur

bo sledila že zadnja faza. Za dobo do zrelosti je značilna diverzifikacija industrijskega sektorja,

hiter razvoj prometnih povezav, investicije v družbeno infrastrukturo (šole, bolnišnice …).

9 Ang. Linear stages theory

10Ang. Drive to maturity


Stran 46

Zadnja faza v modelu linearnih razvojnih faz je doba masovnega potrošništva, v kateri se

nahaja večina držav globalnega severa. Masovno potrošništvo je okarakterizirano kot doba,

kjer je gospodarstvo fokusirano na produkcijo dobrin in storitev, ki so namenjene izključno

zadovoljevanju zahtev potrošnikov. Potrošniška družba je tako nagnjena k nakupu luksuznih

dobrin, ki za življenje niso nujno potrebne in so namenjene zgolj in samo lagodnejšemu

življenju. Omenjena faza pomeni dokončen preskok in tradicionalizma v moderno dobo.

Teorija linearnih razvojnih faz, kot ključen faktor v fazi vzleta, predpostavlja investiranje

kapitala pri modernizaciji in razvoju. Kot tipičen primer omenjenega lahko navedemo že

omenjeni Maršalov načrt, s katerim so ZDA investirale velike količine finančne in tehnične

pomoči v države, ki jih je prizadejala vojna. Omenjeni model predstavlja tudi zahodni model

politik razvojnih pomoči, prav tako pa ni mogoče izključiti geostrateških in ekonomskih

interesov držav, ki donirajo. Model se v veliki meri naslanja na keynesianističen model

ekonomske teorije, kjer je ekonomski razvoj izenačen z gospodarsko rastjo, prav tako pa

predvideva močno intervenistično vlogo držav.

Kritike opisanega modela temeljijo na že omenjenem dejstvu, da gre za zahodni model

razvoja, ki ne upošteva specifičnosti držav globalnega juga. Če se na kratko osredotočimo na

Marshallov načrt, lahko ugotovimo, da je bil v Evropi uspešen, ker so bile že vzpostavljeni

strukturni in institucionalni pogoji za razvoj, medtem ko v državah globalnega juga tega ni.

Poleg tega je potrebno upoštevati dejstvo, da velike količine finančnih sredstev, ki so nujen

predpogoj za uspešen vzlet, vedno niso na voljo.

2.4.2 Model strukturnih sprememb

Model oz. tudi teorija strukturnih sprememb se osredotoča na tiste mehanizme, s katerimi

manj razvite države poskušajo transformirati domača gospodarstva iz tradicionalno-

agrikulturno orientiranih, v tista, ki so usmerjena k sodobnim ekonomskim aktivnostim.

Hitrost omenjene transformacije k urbanim industrializiranim in storitvenim gospodarstvom

je ključnega pomena pri preobrazbi v uspešna gospodarstva. Glavni teoretik omenjenega


Stran 47

modela je W. Arthur Lewis, pomemben delež pa sta prispevala tudi Hollis B. Chenery in

Moises Syrquin (Afzal 2012, 187–188).

Osrednja tema tega modela je strukturna transformacija domačih gospodarstev, najbolje

opisana v Lewisovem dvo-sektorskem modelu. Pot do gospodarskega razvoja pojmuje kot

notranje procese strukturnih sprememb, skozi katere bi morala iti vsaka država. Lewis

predpostavlja, da je gospodarstvo in tudi družba držav v razvoju v dihotomiji med dvema

ločenima deloma. Navaja tradicionalni del, kjer prevladuje kmetijska proizvodnja, in

kapitalistični del (McMillan in Rodrik 2014, 11). Po Lewisovi teoriji je drugi del zaslužen za

gospodarski napredek, saj je dinamičen, visoko produktiven in je tisti, ki ponovno investira

dobiček v tehnologije, medtem ko je tradicionalen bistveno manj produktiven, prenaseljen in

ohranja zgolj obstoječe stanje ter bistveno ne prispeva k razvoju. Lewis vidi rešitev v

transferju delovne sile iz tradicionalnega v urbani sektor. Ta transfer v tradicionalnem

sektorju ne bi povzročil negativnih posledic zaradi prenaseljenosti, medtem ko bi

modernemu prinesel potrebno delovno silo. Lewis vidi tradicionalni sektor kot neomejeni vir

delovne sile (Potter et al. 2004, 91). Tak proces se nadaljuje vse do trenutka, ko industrijski

sektor absorbira vso presežno delovno silo, s tem je strukturna transformacija zaključena.

Omenjeni model v veliki meri odseva dejanski potek razvoja v Evropi od klasično-ruralne

družbe, proti tehnološko razviti sredini. Na drugi strani pa ne upošteva specifičnosti razmer v

državah globalnega juga, ki še niso prešle te faze. Teorija prav tako ne omenja možnega

izčrpanja delovne sile iz ruralnih področij oz. možnosti, da transfer v urbana središča za

delovno silo s podeželja ne bo več privlačen zaradi slabšega plačila, slabših bivalnih razmer

idr. Zanemarja možnost, da stopnja prenosa delovne sile iz ruralnih območij verjetno ne bo

proporcionalna stopnji zaposlenosti v modernem sektorju. Ob enem prav tako ne omenja

institucionalnih in mednarodnih faktorjev, ki so za države v razvoju ključnega pomena. Enako

ne poda odgovora, kaj se zgodi v primeru, ko se dobiček ne investira oz. se investira v

tehnologije, ki ne potrebujejo delovne sile, saj v tem primeru nastaja višek delovne sile v

modernem sektorju.


Stran 48

2.4.3 Teorije mednarodne odvisnosti

V 70-ih letih 20. stoletja so se v državah globalnega juga pričele razvijati popolnoma

nasprotne teorije, ki so se predvsem naslanjale na marksistično politično-ekonomsko

doktrino. Imenujemo jih teorije mednarodne odvisnosti oz. revolucija mednarodne

odvisnosti.11 Glavni poudarek vseh teorij je nepravičen in neenakopraven odnos med

severom na eni strani in jugom na drugi. Države globalnega juga se v tem kontekstu

spopadajo z ekonomskimi, političnimi in socialnimi težavami. V okviru tega so v primerjavi z

državami globalnega severa v neenakopravnem položaju oz. kot to opredelijo teoretiki, so v

odnosu dominacije in odvisnosti, kar je posledica več med seboj povezanih dejavnikov.

Prvi model v tem okviru je neokolonialni model odvisnosti. Kot že izhaja iz imena, temelji na

konceptu neokolonializma, ki ohranja oblike odvisnosti in povezanosti na podlagi dominacije

sodobnega kapitalističnega sistema. Težišče preučevanja je na neenakem in izkoriščevalskem

odnosu med centrom in periferijo, katerega glavni vzrok je kapitalističen način proizvodnje.

Razvite države so po njihovih besedah »zavestno izkoriščevalske in nezavedno brezbrižne«

(Todaro 2000, 91), saj države na severu uživajo visoke dohodke, politično moč in visok

socialni standard, na drugi strani pa za zmanjšanje teh razlik ne naredijo dovolj. Neo-

marksisti tako trdijo, da so eksterni vzroki glavni za tak odnos in da se bo tak odnos v

obstoječem sistemu samo nadaljeval in postajal vse bolj očiten. Glavni predstavnik te smeri

je Theotonio Dos Santos, ki svoj model predstavi z naslednjimi besedami. Odvisnost v svetu

je pojav, kjer gospodarstva ene skupine držav pogojujejo razvoj drugih. Tako se lahko

posamezne države razvijajo samo kot refleksija razvoja dominantnih držav (Dos Santos 1970,

231 v Payne in Phillips 2010, 76–77).

Naslednji bistveno manj radikalen je model lažne paradigme. V tem primeru so kot glavni

razlogi za nerazvitost navedeni napačni nasveti pri razvojni politikah, ki so jih posredovali

neinformirani, etnocentrični in pristranski svetovalci iz mednarodnih organizacij, ki pa v

osnovi niso imeli slabih namenov. Kot glavni problem je izpostavljena njihova nezmožnost

11Ang. The International-Dependence Revolution


Stran 49

prilaganja posameznih programov na dejanske specifične razmere v državah v razvoju. Ti

svetovalci so tako predlagali sofisticirane koncepte, teoretične strukture in kompleksne

ekonometrične modele, vendar so povsem zapostavili družbene strukture (plemena, kaste,

…), neenakomerno lastništvo zemlje in ostalih nepremičnin, neenakomerne dostope do

mednarodnih kreditov, vlogo lokalnih elit idr. Skupek omenjenega je tako vodilo napačne

politike.

Pri marksističnih teorijah je potrebno omeniti tudi enega izmed najbolj znanih teoretikov

razvojne ekonomije iz držav globalnega juga. To je egiptovski ekonomist Samir Amin, ki v

svoji teoriji odvisnosti izpostavi svoje videnje nerazvitosti. Kot temelj delitve na sever in jug

vidi zgodovinske dogodke, predvsem kolonialni sistem, ki je v svojem bistvu izkoriščevalski in

je kolonijam onemogočil normalen razvoj. Prav v tem času so nastale periferije, saj se

akumulacija kapitala vedno vrši v korist centra, kar po njegovem mnenju zavira razvoj. Ko

govori o razlikah med centrom in periferijo, kot glavno navede, da se odnosi v centru

razvijajo na temelju ekspanzije domačega kapitala, medtem ko so kapitalistični odnosi v

periferiji uvedeni s strani centra, s čimer je center v dominantnem položaju, kar imenuje tudi

teorija neenake menjave. Tako center vidi glavno funkcijo periferije v proizvodnji surovin,

proizvodnji izdelkov, ki so nižji kot v centru in zagotavljanje poceni delovne sile. Kot kritik te

teorije jasno izpostavi, da je v nasprotju z interesi držav periferije ter da bi morala biti

strategija razvoja v interesu ljudi, zato bi bila potrebna revizija mednarodnega razvoja (Hadži

Vasileva 1987, 35–47).

Kot zadnje omenjamo še teze dualističnega razvoja. Bistvo teh tez je podobno kot že pri

neokolonialnem modelu in se odraža v dihotomiji globalnega svetovnega sistema. Na eni

strani imamo bogate in na drugi strani revne države, medtem ko izpostavijo tudi, da obstaja

revščina tudi v razvitih državah. Koncept dualizma držav severne hemisfere imenuje kot

superiorni element in države južne kot inferiorne (Todaro 2000 93–94). Koncept dualizma v

odnosu med obema elementoma izpostavi naslednje štiri glavne elemente:


Stran 50

1. Superiorni in inferiorni elementi lahko koeksistirajo. Kot primer dualizma navajajo

Lewisov model moderne in tradicionalne družbe, koeksistenca izobraženih in

premožnih ter na drugi strani velika količina neizobraženih pod pragom revščine.

2. Koeksistenca je kronična in ni nujno prehodna. Avtorji poudarjajo, da dualizem ni

samo začasen fenomen, ampak je prisoten skozi celotno zgodovino in da ne bo

odpravljen v določenem časovnem obdobju.

3. Razmah med superiornimi in inferiornimi elementi se ne zmanjšuje, ampak obstaja

celo tendenca povečevanja. Kar z drugimi besedami pomeni, da bodo revni vedno

bolj revni, medtem ko se oblikuje manjša skupina, ki ji lahko rečemo tudi elita, ki bo

vedno bolj bogatila.

4. Superiorni elementi v tem razmerju naredijo zelo malo oz. nič, da bi inferiorni pristali

na superiorni ravni. Ti odnosi superiornim elementom služijo za nadaljnji »razvoj

nerazvitosti«.

2.4.4 Neoklasična teorija

Neoklasično teorijo imenujejo drugi avtorji (Phillips 2011) tudi neoliberalna teorija in je

začela svojo prevlado v svetu v 80-ih letih prejšnjega stoletja z nastopom konservativnih

vlad, predvsem v ZDA in VB, kjer sta bila glavna zagovornika Ronald Reagan in Margaret

Theatcher. Ta makroekonomska teorija je v veliki meri ohranjala cilje klasične teorije z

dodanimi elementi, ki so se skladali z razmerami v tistem času. Zagovorniki neoklasične

teorije so se zavzemali za svobodo trga in zahtevali takojšnjo privatizacijo državnih podjetij,

konec planskega gospodarstva in vladnih regulacij na področju gospodarstva. Neoklasiki so

bili prepričani, da bo gospodarska rast poskrbela sama zase, če bo le zagotovljeno primerno

družbeno in politično okolje. Država bi naj nadzirala le pravilno delovanje tržnega

mehanizma in pogoje za svobodno konkurenco (Senjur 2002, 140). Za razliko od prej

omenjenih neomarksističnih teorij je po mnenju neoklasičnih teoretikov glavna težava držav

v razvoju interne narave, kot npr. vladna regulacija nacionalnih ekonomij in zgrešene

ekonomske politike.


Stran 51

Kot že omenjeno, je neoklasična teorija prevladujoča ideologija pri delovanju dveh

najpomembnejših mednarodnih finančnih organizacijah, in sicer Svetovni banki in

Mednarodnem denarnem skladu. V zadnjem času pa je začela izgubljati na svoji veljavi (Fine

2002, 2058).

V povezavi z državami globalnega juga je bil glavni argument neoklasičnih teoretikov, da je

njihovo stanje posledica napačnih ekonomskih politik in prevelikega vmešavanja države na

gospodarsko področje. Glavno vodilo njihovega pristopa je bila »laissez-faire« politika, ki

zagovarja minimalno oz. popolno nevmešavanje vlade. Z promoviranjem svobodne trgovine,

privatizacijo državnih podjetij in privabljanjem investitorjev se bo povečala učinkovitost in

gospodarska rast, prav tako pa bi se naj zmanjšala korupcija. Kot primer takšnih politik

avtorji navajajo Južno Korejo, Singapur in Tajvan, imenovani tudi azijski tigri, ki so se po drugi

svetovni vojni uspeli povzpeti preko meje sever-jug.

Znotraj neoklasične teorije se je razvilo veliko število podteorij, ki poudarjajo različne

aspekte. Kot prva je tukaj analiza prostega trga, ki zagovarja stališče, da je trg sam po sebi,

najboljši pokazatelj, ki podjetjem pokaže kam in na kak način učinkovito investirati v nove

produkte. Vsako vmešavanje države je po tej teoriji škodljivo in kontraproduktivno. Nadalje

navajajo teorijo javne izbire, ta govori, da države vse počnejo narobe. To pomeni, da politiki,

uradniki in državljani zasledujejo zgolj lastne cilje, ki pa za trg niso najboljši, zato je potrebno

vmešavanje vlade zmanjšati na najnižjo raven. Kot naslednja pa se pojavlja teorija

imenovana »trgu prijazen pristop«.12 Omenjena teorija dopušča največjo vlogo države,

vendar do te mere, da ima le-ta možnost vplivanja na gospodarstvo, tako da zagotovi dobre

pogoje in ustrezno infrastrukturo na področju šolstva in zdravstva. Kot zadnjo omenjamo še

tradicionalno neoklasično teorijo rasti. Teorija gospodarsko rast pripisuje trem faktorjem, in

sicer: izboljšanju tehnologije, povečanju kapitala in v povečanju kvalitete in kvantitete

delovne sile. Svetovna gospodarstva deli na dva dela. Na eni strani imamo zaprta

gospodarstva, kamor po večini spadajo države globalnega juga in odprta, kamor spadajo

12Ang. Market-friendly approach


Stran 52

razvita gospodarstva. Za zaprta je značilno, da imajo zaradi svoje eksterne izoliranosti brez

tujih investicij počasnejšo gospodarsko rast in nižji BDP na prebivalstva. Odprta gospodarstva

na drugi strani privabljajo več investicij iz gospodarsko razvitih držav, kar se po mnenju

neoklasikov odraža v hitrejšem razvoju (Todaro 2000, 95).

2.4.5 Alternativne teorije

Alternativne teorije so se pričele vse hitreje uveljavljati kot nasprotje že uveljavljenim,

predvsem zaradi razočaranja nad potekom mednarodnega razvoja, kjer kljub nekaterim

svetlim izjemam, večjega napredka ni bilo zaznati. Gospodarski razvoj se je pogosto enačil z

gospodarsko rastjo, kar pa se je izkazalo za pomanjkljivo. Gospodarska rast ni razrešila

nekaterih ključnih problemov držav v razvoju, kot npr. revščino, zagotavljanja novih delovnih

mest, zmanjševanja neenakosti … Nova spoznanja so tako začela izpodrivati glavne teorije in

začela razvijati alternativna dognanja, ki bi lahko pomagala razrešiti nekatere ključne

probleme.

a) Endogena teorija rasti

Endogena teorija rasti je nastala predvsem kot kritika obstoječega neoklasičnega modela, ki

je v ospredje postavljal zunanje faktorje in povsem zanemaril notranje.. Neoklasična teorija

vidi gospodarsko rast izključno kot domeno ponudbenih dejavnikov, brez omejitve na

področju povpraševanja. Na drugi strani pa endogena teorija rasti daje pomembno težo

človeškemu kapitalu in znanju, torej endogenim dejavnikom, ki so pomembni pri rasti

gospodarstva. Kot ključen del razvoja omenjanja investicije v človeški kapital, inovacije in

tehnologije. Do 80-ih let prejšnjega stoletja osrednje razvojne teorije niso omenjale vlaganje

v tehnologijo in ljudi, ampak so se osredotočale na rast s pomočjo eksternih dejavnikov,

predvsem investicijam. Prav tako niso namenjali pozornosti produktom z dodano vrednostjo

in z lastnim znanjem, ki mora kot ključen dejavnik razvoja ostati znotraj držav v razvoju.

Produkcija izdelkov zgolj zaradi nizke cene delovne sile in ostalih finančnih prednosti se

teoretikom ne zdi primerna. Endogena teorija rasti v center postavlja nove ideje, znanje in

učenje skozi prakso. V novem tisočletju se omenjenim kategorijam pridruži še pomen


Stran 53

tehnoloških kapacitet in vlaganj v le-to (Paus 2004, 429). V državah v razvoju imajo

industrijske dejavnosti kratko zgodovino, zato je še posebej pomembna implementacija

novih znanj in tehnologij, ki bi pripomogle k hitrejšemu razvoju. Teorija podaja tudi kritiko

tujih investicij, ki imajo cilj zgolj v akumulaciji kapitala. Na drugi strani pa zanemarjajo ljudi.

Kot pozitiven primer so omenjene komplementarne investicije, ki na eni strani zagotavljajo

družbene kot tudi zasebne interese. Takšne investicije so tiste, ki spodbujajo inovacije in

znanje, kjer je izkoriščen človeški potencial. Cepni (2010, 884) pravi, da je ključno vodilo za

dolgoročno pozitivno rast in razvoj nenehni napredek v tehnološkem znanju, ki se izraža v

novih proizvodih, trgih in novih procesih.

b) Študije spolov

V diskurzu, ki zadeva mednarodni razvoj, so bile ženske mnoga leta povsem zapostavljene.

Zaradi patriarhalne družbe, pomanjkanja izobrazbe in drugih razlogov so bile potisnjene ob

rob brez možnosti vplivanja na razvoj družbe. Brohman (1996, 277–281) trdi, da so bile kljub

njihovem enormnem potencialu sistematično izključene iz vseh aspektov razvoja z uporabo

številnih izgovorov, s katerimi bi opravičili ta dejanja. Ženske so bile izključene iz agrarnih

reform, preselitvenih shem in drugih razvojnih projektov, čeprav so obstajale študije, da

ženske delajo več, tako v službah kot doma. Delo žensk je bilo skozi stoletja nevidno, v veliki

meri neplačano in okarakterizirano kot nekoristno. Vloga ženske je bila v prvi vrsti zgolj

reprodukcija človeške vrste. Vsled tega je OZN med letoma 1975 in 1985 razglasila desetletje

žensk, s čimer so želeli doseči premislek v razvojnih politikah. Ženske bi s tem pritegnili v

produktivni proces in zmanjšali stopnjo njihove marginaliziranosti. Prav tako se številne

nevladne organizacije trudijo izboljšati dostop ženskam do izobrazbenih in zaposlitvenih

možnosti ter njihovi uveljavitvi v tradicionalnih družbah. Kljub vidnim napredkom pa so

ženske v državah globalnega juga, zaradi različnih razlogov, še vedno zapostavljene, zato je

potrebno nadaljevati s programi za njihovo aktivno sodelovanje in vključevanje pri razvojnih

projektih.


Stran 54

c) Okoljske in trajnostne študije

Problematika trajnostnega razvoja je eno izmed ključnih vprašanj 21. stoletja in zaradi svoje

kompleksnosti eden izmed najperspektivnejših pristopov k mednarodnemu razvoju. Brez

dvoma bodo ob današnjem gospodarskem razvoju okoljska vprašanja ključna za nadaljnji

razvoj človeštva. Nagel razvoj je ogrozil dotedanje razmerje človek – narava in ga obrnil v

škodo slednje na račun hitre industrializacije. Prva opozorila glede okoljske in ekološke

problematike je že leta 1944 izrazil Karl Polanyi, ki je zapisal, da bo ob zanemarjanju narave

prišlo do njene degradacije, onesnaženja okolja in rek, zmanjšanju varnosti, uničenju

možnosti pridelovanja hrane idr. (Payne in Phillips 2010, 131). Kljub prvim opozorilom je bila

ekološka problematika zapostavljena do 80-ih let 20. stoletja. Neoklasične teorije razvoja so

dajale prednost razvoju tudi za ceno ekološke degradacije. Mnogi avtorji so opozarjali, da

bomo ob nespremenjenih trendih industrializacije, rasti prebivalstva, izkoriščanja naravnih

virov in uničevanja narave dosegli skrajni rob vzdržnosti. Omenjene elementarne

spremembe so zahtevale spremembe v mišljenju. Alternativne paradigme razvoja so dosegle

svoj višek v 21. stoletju, kjer se je vse bolj zasidralo mišljenje o potrebnem varovanju narave.

Tako so v središče agende prišli številni okoljski problemi, začenši s klimatskimi

spremembami, proizvodnjo svetovne energije, uničevanja svetovnih biosistemov, področje

varnosti hrane idr. Razvil se je tudi koncept politične ekologije, ki po Neumannu (Brohman

1996, 313) združuje naslednje koncepte: osredotoča se na uporabnike resursov in njihove

družbene odnose, povezuje lokalne odnose v širši socio-ekonomski in geografski kontekst ter

poskuša analitično razumeti preteklost, da bi se lahko učili za prihodnost. Okoljske in

trajnostne študije tako zagovarjajo princip razvoja, ki bo zadovoljeval sedanje potrebe,

vendar ne na škodo prihodnjih generacij (Potter et al. 2004, 117).

d) Postrazvojne študije

Kot zadnjo alternativno teorijo navajamo še postkolonialni pristop. Gre za radikalno teorijo,

ki svetovni razvoj opredeli kot zahodno konstrukcijo, od katere globalni jug nima nikakršne

koristi. Vodilni predstavnik te teorije je kolumbijski antropolog Arturo Escobar. Escobar

(1995) opredeli mednarodni razvoj kot hegemonistični koncept zahodnega sveta in ga


Stran 55

poveže z modernizacijo, ki je državam globalnega severa služila kot mehanizem za nadzor

nad državami globalnega juga. Nadalje razume razvoj kot mehanizem za (re)produciranje in

upravljanje s tretjim svetom ter produciranje resnice. Zahodno razumevanje razvoja poveže z

destrukcijo okolja, dehumanizacijo večine svetovnega prebivalstva, nadaljujočo reprodukcijo

obstoječega stanja pa kot neoimperialistično, neokolonialistično in patriahalno strukturo za

nadaljevanje dominacije ene strani. Nadalje trdi, da je bil razvoj po drugi svetovni vojni

neuspeh, saj je razkril ekonomsko, ekološko in družbeno nezmožnost doseči normalne

življenjske pogoje za večino svetovnega prebivalstva. In zadnjič, da je nujno prekiniti z

dosedanjim načinom razvoja, z novim režimom resnice in parcepcije ter z novo paradigmo, ki

bo spremenila dosedanji razvoj (Payne in Phillips 137–140).

2.5 Sodobni razvojni problemi

Razvojni problemi držav globalnega juga so zelo kompleksen in daljnosežen pojem, ki ga je

zelo težko opisati na omejenem prostoru, kajti govorimo o problemih, ki imajo korenine v

zgodovinskih okoliščinah in ki kljub številnim ukrepom še zdaleč niso blizu razrešitvi. Veliko

najbolj perečih problemov smo že razpršeno omenili v okviru prejšnjih poglavij. Sedaj jih

bomo v razširjeni obliki obravnavali na enem mestu z implikacijami na temo doktorske

disertacije.

Glavnino mednarodnih razvojnih problemov najbolje prikazujejo milenijski razvojni cilji,

krajše v strokovni literaturi pogosto imenovani tudi MDG.13 Začetki milenijskih razvojnih

ciljev segajo v leto 2000, ko so voditelji držav na vrhu tisočletja v New Yorku ratificirali

Milenijsko deklaracijo, ki je s svojimi osmimi konkretnimi cilji osvetlila temeljne globalne

probleme. Milenijski razvojni cilji obsegajo naslednje globalne probleme mednarodnega

razvoja. Od sprejetja naprej so milenijski razvojni cilji splošno sprejeti model za preučevanje

razvojnega napredka (Clemens et al. 2007, 735).

13Ang. Millenium Development Goals


Stran 56

2.5.1 Svetovna revščina in lakota

Revščina in lakota sta po našem mnenju zagotovo osrednji razvojni problem sodobnega

sveta, zato mu namenjamo največ pozornosti. Milenijski razvojnih cilji navajajo, da v 21.

stoletju 1,2 milijardi ljudi, to je vsak peti prebivalec, živi v skrajni revščini z manj kot enim

ameriškim dolarjem na dan. Večina jih prebiva v Afriki, za hrano pa porabijo kar 2/3 svojega

dohodka (Ki Moon 2008).

Slika 3: Geografski prikaz svetovne lakote

Vir: Prirejeno po FAO, 2000

Revščina v svetovnem merilu (prikaz na sliki 3) predstavlja osrčje vseh težav v mednarodni

skupnosti. Žal pa revščina za seboj potegne številne ostale težave, še posebej bi izpostavil

lakoto, saj vsak dan zaradi vzrokov povezanih z lakoto umre kar 40.000 ljudi (Thomas 2000,

473). Vsak peti prebivalec zemlje živi v skrajni revščini z manj kot enim ameriškim dolarjem


Stran 57

na dan. Kot omenjeno to predstavlja 1,2 milijardi svetovnega prebivalstva. Če isto statistiko

uporabimo za 2 dolarja na dan, se število prebivalcev pod pragom revščine poveča na 2,8

milijarde ljudi. 515 milijonov le-teh predstavljajo mladi, izmed katerih jih 90 odstotkov živi v

južnem in vzhodnem delu Azije, v pacifiških državah in v Podsaharski Afriki. Število ljudi, ki v

državah v razvoju živi v skrajni revščini, je padlo z 1,8 milijarde v letu 1990 na 1,4 milijarde v

letu 2005. Tako je leta 2005 v skrajni revščini živela več kot četrtina prebivalstva

razvijajočega se sveta, v primerjavi s skoraj polovico v letu 1990. Toda ta trend zmanjševanja

revščine je zaradi naraščajočih cen hrane in gospodarske krize v letu 2008 doživel preobrat.

Organizacija združenih narodov (OZN) predvideva, da bo zato v letu 2009 v skrajni revščini

živelo od 55 do 90 milijonov ljudi več kot leto poprej.

Pri razlagi pojma revščina treščimo ob dva različna pojmovanja tega koncepta, zato je prav,

da predstavim oba. To sta konvencionalni in alternativni pogled. Konvencionalni pogled,

katerega sprejema zahodni svet in večina mednarodnih organizacij, je prežet z liberalno

ideologijo. Revščino opisuje kot »razmere, v katerih živijo ljudje, ki nimajo denarja, da bi

kupovali hrano in zadovoljili druge osnovne potrebe«. Ta koncept v samem bistvu res

konceptualno opiše problematiko, vendar ne razlaga vzrokov, zakaj je temu tako, ampak

revščino zgolj definira kot nesposobnost ljudi, da bi s transakcijami zadovoljili svoje potrebe.

Drugi pristop pa je t. i. alternativni, kot že pove ime, ponuja drugačno razlago. Njihova

definicija zavzema bistveno širšo pojmovanje revščine, saj se osredotoča na upravičenost in

distribucijo. Tako je revščina opredeljena kot »razmere, v katerih živijo ljudje, ki s svojim

prizadevanjem ne morejo zadovoljiti materialnih in nematerialnih potreb« (Thomas 2008,

361). Ta definicija pa upošteva tudi same vzroke revščine, saj ljudje kljub svojim

prizadevanjem ne morejo živeti dostojno. Vzroke pa gre iskati v že omenjenem

neuravnoteženem mednarodnem gospodarskem redu, v katerega je vključena globalizirana

trgovina.


Stran 58

Milenijski razvojni cilji zastavljajo, da se do leta 2015 prepolovi število ljudi, ki živijo z manj

kot enim dolarjem na dan. Doseči želijo popolno in produktivno zaposlitev ter dostojno delo

za vse, vključno za ženske in mlade, in prepoloviti število lačnih ljudi na svetu.

2.5.2 Pomanjkanje izobrazbe

Kot drugi najpomembnejši cilj je zapisan povečanje dostopnosti do izobraževanja otrokom

po svetu. Omenjena problematika je še posebej pereča, saj pomanjkanje izobrazbe vodi v

številne druge razvojne probleme, ki jih je brez le-te zelo težko uresničiti. Zagotovitev

splošne osnovnošolske izobrazbe ne pomeni le vključitve otrok v šolski sistem, ampak tudi

zagotavljanje kvalitetnega izobraževanja, ki naj bi jim omogočalo nadaljnje šolanje ali

strokovno izobraževanje. Izobraževanje je tipična socialna kategorija, ki jo mora zagotavljati

država s pobiranjem davkov, kot tudi z redistribucijo kapitala. Dober izobraževalni sistem

tako pripomore k večji stopnji družbene integritete in zmanjšanju velikih ekonomskih razlik

med ljudmi.

Zagotovo drži dejstvo, da kvaliteta izobraževalnega sistema odseva stopnjo razvoja

posamezne države. Obiskovanje čim večjega deleža mlade populacije ene izmed oblik

izobraževanja je pomembno za doseganje vsaj treh nadaljnjih razvojnih ciljev: čim višje

stopnje zaposlenosti, zmanjševanja revščine in za inovativno, razvojno ter raziskovalno

naravnanost gospodarstva. Povezava med izobrazbo in stopnjo razvoja je tako brez dvoma

obojestranska (Todaro 1992, 299). Čeprav ima velika večina držav na svetu, kot enega izmed

svojih ciljev, zagotoviti dober izobraževalni sistem, jih večina držav globalnega juga tega ne

zagotavlja oz. še več, v posameznih državah otroci ne obiskujejo nikakršnih oblik

izobraževanja. V utemeljitvi milenijskih razvojnih ciljev je med drugim zapisano, da po svetu

več kot 100 milijonov otrok, od tega 60 % deklic, še vedno nima dostopa do šole. 250

milijonov otrok v starosti od pet do štirinajst let dela za svoje preživetje, 872 milijonov ljudi

je nepismenih, od tega dve tretjini žensk. Zagotovitev splošne osnovnošolske izobrazbe pa ne

pomeni le vključitve otrok v šolski sistem, ampak tudi zagotavljanje kvalitetnega

izobraževanja.


Stran 59

Po Vaizeyu (1962), Blaugu (1969) in Myintu v (Senjur 2002, 288–290) ima izobraževanje

naslednje skupne ključne razvojne vloge:

- Izobraževanje preskrbuje strokovno usposobljeno delovno silo in tehnike, brez

katerih bi bil fizični kapital nekoristen. Izobraževanje je dejavnik, ki povečuje in širi

znanje.

- Izobraževanje generira vzdušje za gospodarsko rast s tem, da širi duhovni potencial

ljudi, ki mislijo preko neposrednih trenutnih potreb in tako vzpostavljajo pogoje za

družbeni napredek.

- Izobraževanje uči obdelovalce zemlje preprostih in osnovnih spretnosti, ki jim

omogočajo pridobiti mejni presežek prek potrošnje, kar se lahko uporabi kot osnova

za realno akumulacijo. Izobraževanje tudi povečuje produktivnost dela.

- Splošna pismenost zmanjšuje stroške razširjanja informacij. To se nanaša predvsem

na dejstvo, da bo izobražen delavec lažje razumel dodeljeno naloge, ki je lahko izdana

v pismeni ali še novejši obliki kot zgolj ustni.

- Izobraževanje ima tudi selektivno vlogo pri zaposlovanju in napredovanju. Ideja je, da

je človek, ki je sposoben doseči določeno raven izobrazbe, tudi bolj sposoben opraviti

zahtevnejše opravilo kot nekdo, ki izobrazbe nima.

- Izobraževanje spodbuja pojavljanje novih potreb skozi t. i. demonstracijski učinek.

Gre za prenos potreb iz drugih sredin npr. iz razvitejših držav v nerazvite. S

prevzemanjem potreb in navad ljudje iz manj razvitih držav povečujejo potrebe ljudi,

s čimer pripomoremo, da ljudje delajo več in prizadevneje in s tem pripomorejo k

gospodarski rasti.

Ne glede na vse napisano pa lahko rečemo, da je izobraževanje ena izmed najpomembnejših

elementov razvoja posameznih držav, zato je njegova krepitev ključnega pomena.

2.5.3 Pomanjkljivo zdravstveno varstvo

Zdravju ljudi so namenjeni kar trije milenijski razvojni cilji, kar samo dokazuje njihovo

pomembnost, hkrati pa tudi zaskrbljujoče stanje na tem področju. Zdravstveno varstvo je


Stran 60

poleg že omenjenega izobraževanja najpomembnejša družbena komponenta razvoja

posameznih držav.

V milenijskih razvojnih ciljih so opredeljene tri glavne težave na področju zdravstvenega

varstva. In sicer: zmanjšati smrtnost otrok, izboljšati zdravje mater in boriti se proti HIV-u oz.

AIDS-u, malariji in drugim boleznim. Osrednji problem pomanjkljivega zdravstvenega varstva

je še vedno revščina. Ljudje tako posledično nimajo dostopa do zdravstvenih ustanov, pitne

vode, zdravil, sanitarij ipd. Slab zdravstveni sistem prinaša še številne druge težave, kot npr.

visoko smrtnost otrok, njihovo hitro zbolevanje za nalezljivimi boleznimi in posledično

podhranjenostjo.

Podobno težavo predstavljajo tudi nalezljive bolezni v državah globalnega juga. Nedavni

izbruh ebole v državah zahodne Afrike nas je ponovno opozoril na številne pomanjkljivosti v

teh državah. Vendar ebola še zdaleč ni edini problem. Tukaj je še AIDS oz. virus HIV, malarija,

tuberkoloza idr., ki jih z drugimi besedami imenujemo tudi bolezni revščine.

Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je leta 2013 živelo 35 milijonov ljudi okuženih

z virusom HIV, od tega 2,1 milijona na novo okuženih, dve tretjini na novo okuženih živi na

področju Podsaharske Afrike. Zelo podobno je z malarijo, zaradi katere je umrlo več kot pol

milijona ljudi. Med bolj zapostavljenimi, vendar zelo nevarnimi boleznimi, je tuberkoloza. V

letu 2013 se je z njo okužilo 9 milijonov ljudi, med tem ko jih je umrlo 1,5 milijona. Omenjene

številke so še posebej zaskrbljujoče, ker so po skoraj 20-letnemu padanju števila okuženih, te

številke ponovno začele naraščati, kar generalno kaže na neučinkovitost sedanjih politik

zdravstvenega varstva.

Vlaganje v zdravje prispeva nedvomno h hitrejšemu gospodarskemu razvoju, saj povečuje

produktivnost in zmanjšuje stroške zdravljenja. Vendar še vedno na milijone ljudi letno zboli

in umira zaradi bolezni ali zdravstvenih stanj, ki bi jih bilo mogoče preprečiti ali pozdraviti.


Stran 61

Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da zaradi izdatkov za zdravje vsako leto obuboža

100 milijonov ljudi, dodatnih 150 milijonov pa se znajde v hudih finančnih težavah.

2.5.4 Skrb za okolje in trajnostni razvoj

V sodobnem diskurzu je okoljska problematika opredeljena kot prioritetno vprašanje

predvsem zaradi njene eksistencialne vloge pri razvoju človeštva. Z drugimi besedami bi

lahko tudi rekli, da smo priča neverjetnemu vzponu zavedanja glede okolja in njegove tesne

povezanosti z mednarodnim razvojem. V zgodovinskem kontekstu je bilo varovanje okolja

zapostavljeno predvsem zaradi naporov za čim hitrejši razvoj, in to prav na škodo okolja.

Tudi z vidika mednarodnega razvoja je omenjeno izjemnega pomena, saj praviloma velja, da

naravne katastrofe najbolj prizadenejo tiste, ki živijo v revščini in pomanjkanju. Iz tega tako

izhaja, da sta razvoj in okoljska degradacija tesno povezana. Prav tako sta povezana tudi

zadnja milenijska cilja, namenjena tem težavam. Kot prvo je poudarjena skrb pred izgubo

naravnih virov, saj ti predstavljajo preživetveno osnovo. To se nanaša na preprečevanje

izgube gozdov, predvsem v biotsko pestrih območjih, izgubo biotske raznovrstnosti,

zmanjševanje ozonske luknje in zmanjševanje emisij toplogrednih plinov. Konkretnejši

okoljski cilj mednarodne skupnosti pa je prepoloviti število ljudi, ki nimajo dostopa do

kakovostne pitne vode. Nadalje pa je omenjen tudi trajnostni razvoj. Skrb za okolje mora biti

del prizadevanj za zmanjševanje revščine. Ideja, da je trajnostni razvoj pogoj za globalno

ekonomsko in socialno blagostanje, preveva vse milenijske razvojne cilje. Žrtve

prekomernega izkoriščanja naravnih virov; gozdov, rodovitne zemlje, vodnih virov, zalog rib,

so pogosto najbolj ranljive skupine ljudi, ki jim ti naravni viri predstavljajo vir preživetja.

Okoljska problematika je tesno povezana s hitro rastočim prebivalstvom, urbanizacijo in

hitro gospodarsko rastjo. Vse omenjeno se v državah v razvoju dogaja na škodo okolja, kar

ima zelo negativne posledice na širok spekter naravnih virov. V zadnjem obdobju se vse

pogosteje uporablja termin trajnosten razvoj, ki se osredotoča na napredek, ki je okoljsko

sprejemljiv in bo tudi našim zanamcem omogočal normalno delovanje in bivanje.


Stran 62

2.5.5 Odnosi ruralno-urbano

Čeprav milenijski razvojni cilji te tematike ne obravnavajo eksplicitno, je ta kljub vsemu

povzeta v okviru ostale problematike. Zdi se nam pomembno, da tudi to tematiko

osvetlimo. V državah v razvoju obstaja velik razkorak med podeželjem in mestom, katera se

vsak posebej srečujeta z veliko izzivi, ki segajo na številna področja, začenši z migracijami,

kmetijstvom, kot tudi že omenjenimi zdravstvenimi, okoljskimi in s popolnoma

eksistencialnimi problemi človeštva, kot sta revščina in lakota.

Ruralna območja držav globalnega juga se soočajo z neučinkovito in nizko produktivno

kmetijsko proizvodnjo. Prav zaradi omenjenega in vse pogostejših naravnih katastrof (suše

in poplave) med kmečkim prebivalstvom prevladuje globoka revščina, lakota in veliko

pomanjkanje. V začetku tega tisočletja je Svetovna banka ocenjevala, da kar 70 %

svetovnega revnega prebivalstva živi na ruralnih področjih in da se bo do leta 2050

podvojilo povpraševanje po kmetijskih proizvodih (Potter et al. 2004, 427). Razloge za

omenjeno stanje gre iskati predvsem v visokem naravnem prirastu, kot tudi pri

pomanjkljivih vlaganjih v kmetijski sektor predvsem na račun hitre industrializacije, ki pa ne

rešuje večine težav podeželja. Za spremembo sedanjih vzorcev ruralnih področij bi bila

potrebna preobrazba v smeri učinkovitejše proizvodnje, s čimer bi istočasno rešili tudi

problem lakote. Za večino kmečkega prebivalstva je zaradi trenutnih razmer osrednji cilj

lastno preživetje, medtem ko večina o presežkih ne razmišlja, s čimer so potisnjeni v

brezizhodni položaj. Če ob tem upoštevamo naglo rast prebivalstva in s tem večanje potreb

po hrani, vidimo, da bo to v prihodnosti eden izmed osrednjih mednarodno-razvojnih ciljev.

Kot že izhaja iz imena, obstaja med ruralnim in urbanim delom razkorak. Prav tako pa je tudi

jasno vidno dejstvo, da se soočata z različnimi izzivi in vprašanji, pri čemer so območja mest

manj zapostavljena. Zaradi opisane revščine in s tem povezanih težav na ruralnih področjih,

se velik del prebivalstva seli v mesta v upanju na boljše pogoje za življenje. Mesta v državah

v razvoju se povsem nenadzorovano širijo z neverjetno hitrostjo, tako da število deset

milijonov prebivalcev in več v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki ni nikakršna redkost.


Stran 63

Nenadzorovana rast ima za posledico hitro rast barakarskih naselij imenovanih tudi »slums«

oz. poslovenjeno slumi ali naselja imenovana »townships«. V Afriki se kar 92 % na novo

postavljenih bivalnih enot v mestih globalnega juga nahaja v teh predelih. Še leta 1950 je v

mestih držav tretjega sveta živelo 275 milijonov ljudi, kar je predstavljalo 38 % svetovnega

urbanega prebivalstva. Leta 1995 se je ta številka povečala na 2,6 milijarde ali na 66 %

svetovnega prebivalstva v mestih. Organizacija združenih narodov ocenjuje, da bo leta 2015

v mestih živelo že 80 % svetovnega urbanega prebivalstva oz. 4,1 milijarde ljudi. V mnogih

afriških mestih, kot npr. Akra, Nairobi in Lagos, je letna rast prebivalstva kar 6 % (Todaro

2000, 291–292), kar pomeni podvojitev števila prebivalcev v samo 16-ih letih, kar

predstavlja ogromen pritisk na infrastrukturo, dostopa do osnovnih dobrin in socialnih

storitev za prebivalstvo ter samo potrjuje tezo o nenadzorovani rasti.

Čeprav so migracije na relaciji ruralno in urbano za gospodarski razvoj nujno potrebne, je

njihov obseg vzrok za številne sodobne izzive. Sem prištevamo zdravstvene in sanitarne

težave, predvsem zaradi nezadostne infrastrukture, množično nezaposlenost kot tudi

številne socialne, kamor bi v prvi vrsti uvrstili kriminal. Kot že omenjeno bodo tudi na

urbanih področjih potrebne številne spremembe za izboljšanje stanja. Kot prvo bi omenili

večja vlaganja v infrastrukturo npr. stanovanja, promet, komunala, odpiranje novih delovnih

mest in predvsem vlaganje v podeželje, zaustavitev nenadzorovanega priseljevanja v mesta,

saj so prav ruralna območja tista, ki bodo mestom zagotavljalo prepotrebno proizvodnjo

hrane.

3 ODNOSI SEVER-JUG

Delitev sveta, celin, regij in držav na različne dele je zapleten zgodovinski pojav. Vsaka izmed

teh delitev je opisovala ločnice, spremembe in nasprotja med posameznimi entitetami.

Pojasnjevanje takih delitev moramo vedno začeti z bipolarno delitvijo sveta po koncu druge

svetovne vojne, kjer so se države delile na zahodni blok, kamor so spadale kapitalistične


Stran 64

države in t. i. vzhodni blok, kamor smo uvrščali vzhodne države s socialističnim sistemom.

Zelo jasno je treba poudariti, da je šlo v tem primeru za klasično ideološko delitev med

dvema stranema. V primeru, ki ga pa bomo obravnavali v nadaljevanju, pa bomo govorili

predvsem o delitvi na podlagi gospodarske razvitosti. Govorili bomo o odnosih sever-jug oz.

o delitvi na t. i. države severa in juga, kakor v ekonomski terminologiji poimenujemo razvite

in manj razvite države ter odnose med njimi.

3.1 Opredelitev koncepta

Termin »odnosi sever-jug« nekateri avtorji imenujejo tudi »odnosi center-periferija«

(Friedmann 1966; Amin 1976; Hadži Vasileva 1987). Termin označuje v ekonomski znanosti

zelo kompleksen problem, ki ga je potrebno zaradi narave doktorske disertacije podrobneje

razložiti, saj predstavlja enega izmed temeljnih konceptov na področju razvojne ekonomije.

V doktorski disertaciji bomo tako z besedno zvezo odnosi sever-jug imenovali aktualen

fenomen v sodobni mednarodni skupnosti, ki označuje predvsem ekonomski pa tudi politični

in nasploh družbeni pojav, s katerim delimo države sveta na dva nasprotna pola; in sicer

severni del, kamor spadajo razvite države in nasprotni – južni del, kamor uvrščamo države v

razvoju oz. v skladu s tem konceptom države globalnega juga. S čisto teoretične perspektive,

kot jo je opredelil Friedmann (1996), predstavlja center okolje, kjer je gospodarska rast

prisotna daljše obdobje, medtem ko periferija predstavlja ravno obratno. Če to preslikamo

na področje svetovnega razvoja, sever v mednarodni skupnosti pooseblja razvita

gospodarstva, ki jih z drugo besedo imenujemo tudi zahodne države s prevladujočimi

kapitalističnimi gospodarstvi, jug pa razvijajoče se države oz. z drugimi besedami tudi države

tretjega sveta.

Morda se na prvi pogled zdi, da sta sever in jug razdeljena na dve enaki polovici, vendar to v

geografskem smislu drži samo delno, saj lahko med njima potegnemo dokaj jasno ločnico,

prav tako zavzemata približno polovico skupne površine zemeljske poloble. V vseh ostalih

parametrih pa lahko rečemo, da govorimo o delitvi na dva izrazito heterogena dela. Če

upoštevamo dejstvo, da danes na svetu živi približno 7 milijard ljudi, jih v državah globalnega


Stran 65

juga živi kar tri četrtine,14 hkrati pa te države obsegajo približno dve tretjini svetovnega

ozemlja. Po drugi strani pa države globalnega juga posedujejo samo 16 % svetovnega

bogastva, medtem ko samo 20 % svetovnega prebivalstva severnih držav obvladuje kar 85 %

tega bogastva. Poleg vsega imajo države globalnega juga bistveno nižji življenjski standard,

saj kar 1,2 milijardi prebivalcev držav globalnega juga živi z manj kot 1 ameriškim dolarjem

dnevno in 2,8 milijarde prebivalcev z manj kot dvema. Soočajo se še s številnimi drugimi

eksistencialnimi težavami (revščino, lakoto, nalezljivimi boleznimi, nezaposlenostjo idr.) ki jih

bomo natančneje obravnavali v nadaljevanju disertacije. Na drugi strani pa države

globalnega severa ne živijo v pomanjkanju, saj so to povečini države z demokratičnim

političnim sistemom in s tržnim gospodarstvom. Prav tako so države severa članice najbolj

vplivnih mednarodnih ekonomskih in političnih integracij, ki samo še utrjujejo njihovo

prevlado v svetovni trgovini. Te integracije so OECD, Evropska unija (EU), G8, prav tako pa

kar 4 od 5-ih stalnih članic Varnostnega sveta OZN-a (VS OZN-a) uvrščamo med razvite

države severa, medtem ko tudi peta članica Kitajska dosega dobre gospodarske rezultate.

Tako je nerazvitemu jugu že apriori odvzeta možnost za enakomerno nastopanje v

mednarodnih odnosih. Iz vsega tega izhaja tudi neenakomerna moč in vpliv nerazvitih držav,

kar samo še povečuje njihovo nemoč v sistemu svetovne trgovine.

V kontekstu razprav o problemu (ne)razvitosti slišimo tudi izraze kot so razvite države in

države v razvoju oz. nerazvite države. Ta koncept lahko brez težav inkorporiramo tudi v

sistem odnosov sever-jug, saj prva skupina držav predstavlja razviti sever, medtem ko ostali

dve manj razviti jug. Pogosto za države juga slišimo tudi izraz »tretji svet«, ki je podoben

prejšnji koncepciji, vendar izhaja iz teorij v obdobju hladne vojne imenovanih »model treh

svetov«.15 (glej sliko 4) Za »prvi svet«16 – obarvan z modro barvo, so bile proglašene države

zahodnega bloka, torej zahodnoevropske države, za t. i. »drugi svet« – obarvan z rdečo, pa

države vzhodnega bloka oz. države s socialističnim političnim in ekonomskim sistemom. Vse

14

Po projekcijah Svetovne banke bo leta 2050 na svetu živelo 9,6 milijarde ljudi od tega bo delež držav v razvoju znašal že 88% (World Bank 2008, 14). 15 Ang. Three World Model 16

Ang. First World


Stran 66

ostale države pa so preprosto imenovali države tretjega sveta ali krajše »tretji svet«17 –

obarvane zeleno. Evidentno je, da bomo države prvega sveta uvrščali med severne države,

tretjega sveta pa med južne. Večja dilema se pojavi kam uvrstiti države t. i. drugega sveta,

dejstvo je namreč, da vseh, na podlagi določenih kriterijev, ne moremo uvrstiti v eno ali

drugo kategorijo, ampak jih razdelimo v vsako izmed njih. Tako vzhodnoevropske države

(vključno z Rusijo) uvrščamo med razviti sever, medtem ko pa azijsko komponento »drugega

sveta« v večini med južne države.

Slika 4: Model treh svetov

Vir: Rogers 2015

Poimenovanje oz. delitev držav na »sever« in »jug« izhaja iz stanja neposredno po drugi

svetovni vojni (glej sliko 5), ko se je dejansko velika večina gospodarsko (in politično) razvitih

držav nahajala na severnem delu zemeljske poloble.18 To so države, ki so že pred samo vojno

tvorile jedro gospodarsko razvitega sveta in se tudi zapletle v drugo svetovno vojno, medtem

17

V novejši literaturi se pojavlja tudi termin četrti svet ang. Fourth World, ki opisuje nerazvita področja znotraj razvitih držav, ki so tarča izkoriščanju. Tak primer so območja kjer živijo Inuiti v Kanadi oz. domorodci v Avstraliji (Potter et al. 2005, 27). 18

Z izjemo Avstralije in Nove Zelandije.


Stran 67

ko je bil preostanek sveta v večini izoliran od teh spopadov. Iz slike 5 je razvidno, da je

prvotna ločnica, iz katere izhaja tudi ime sever-jug, potekala od zahoda proti vzhodu med

ZDA in Mehiko čez atlantski ocean, skozi Gibraltarsko ožino, tako da je »sever« vključeval

celotno Evropo in države nekdanje SZ ter Japonsko. Zraven pa sta spadali še državi skrajnega

juga: Avstralija in Nova Zelandija; ki ju lahko imenujemo tudi nekakšni anomaliji, vendar gre

vzroke za njuno nadpovprečno razvitost v regiji iskati v zgodovinskih okoliščinah, predvsem

procesu kolonializma.

Slika 5: Delitev sever-jug po drugi svetovni vojni

Vir: Graf 2010

Koncept delitve področij na dva različna oz. bipolarnost, ni nikakor nov pojav. Uporabljamo

ga za opisovanje najrazličnejših ločnic, pa naj si bo to geografske, ekonomske, politične,

ideološke, vojaške in kulturne med različnimi deli sveta, regijami in državami. Koncept sever-

jug se prvič pojavi v 19. stoletju s konfliktnimi odnosi med delom in kapitalom. Koncept se je

še posebej kristaliziral v času ameriške državljanske vojne. S terminom sever so tako

označevali 20 naprednejših severnih zveznih držav, imenovanih tudi unionistične države. Z

besedo jug pa 11 zveznih držav, ki so zagovarjale konfederalni koncept in so imele bistveno

bolj konservativne poglede na državo in družbo. Z zmago unionistov, tj. severa, je ta koncept


Stran 68

dobil drug pomen. Tako je danes v uporabi samo še beseda jug oz. južne ZDA,19 ki pa danes

označuje več držav, kot v času državljanske vojne. Podobna delitev obstaja danes tudi na

Korejskem polotoku. Na severnem delu je pozicionirana Ljudska republika Koreja, bolje

znana pod imenom Severna Koreja, na južnem pa Republika Koreja ali Južna Koreja. Tudi v

omenjenem primeru gre za konflikt širših razsežnosti, ki ločuje državi z diametralno

nasprotnima ekonomskima in političnima sistemoma. Prav tako pa Severno, kljub njeni

nasprotni geografski legi, uvrščamo med nerazvite, tj. države globalnega juga, južno pa med

severne oz. razvite države. Čeprav je treba poudariti, da je bil severnejši del pred drugo

svetovno vojno bistveno razvitejši v primerjavi z južnim. Južna Koreja je doživela sedanjo

stopnjo razvoja šele v 80-ih letih prejšnjega stoletja in jo sedaj uvrščamo med severne

države. Tudi v Evropi poznamo podobno delitev, čeprav z neprimerljivo manjšimi

razsežnostmi. Takšna država je Belgija, ki je tradicionalno razdeljena na severni flamski del in

južni del, ki ga imenujemo Valonija. V tem primeru gre v veliki meri za politično delitev, saj

gre za nasprotja med flamskim oz. nizozemskim severnim področjem in francosko govorečim

južnim delom. Čeprav ne moremo zanikati dejstva, da gre tudi za gospodarsko delitev, saj

predstavlja severni del razvitejši del države, vendar so v ospredju predvsem trenja med

obema narodoma, kar rezultira v številnih političnih krizah in pozivih po delitvi Belgije na dve

samostojni državi. Nekje med obema bregovoma se nahaja Bruselj, ki ga v celoti obdaja

flamski del, večina prebivalcev pa govori francosko.

Poznamo še tudi druge podobne delitve, vendar gre pri že omenjenih predvsem za politične

in ideološke delitve, v naslednjih vrsticah pa bodo opisane izključno ekonomske. Kot prvo bi

omenili delitev Anglije na severni in južni del. Tudi v tem primeru predstavlja jug razvitejši del

z Londonom na čelu, med tem ko predstavlja sever manj razviti del Anglije z višjo

brezposelnostjo, nižjim življenjskim standardom in nižjim plačami. Sem spadajo mesta, kot

npr. Manchester, Liverpool, Newcastle, Leeds idr. Gre za nekdanja izjemno pomembna

industrijska mesta, ki pa so z razvojem novih tehnologij in upadanjem oz. selitvijo klasične

industrije začela izgubljati na veljavi. Zelo podobna je delitev tudi v Italiji, ampak z edino

19

Ang. Southern United States oz. American South


Stran 69

razliko, da severni del Italije, imenovan tudi Padanija, predstavlja gospodarsko razvitejši del

države. Sem prištevamo Milano, Torino, Genovo, Benetke idr. Na drugi strani je Južna Italija20

z bistveno slabšim gospodarskim stanjem, ki je bila v preteklosti podvržena masovnemu

izseljevanju v druge države predvsem v ZDA, Kanado, Argentino in zlasti po 2. svetovni vojni

tudi Avstralijo in države zahodne Evrope. Med najpomembnejša mesta Južne Italije spadajo

Neapelj, Palermo in Bari. Čeprav prestolnica Rim geografsko gledano leži v južnem delu, pa

ga tradicionalno tja ne uvrščamo zaradi njegove pomembnosti in boljše gospodarske

razvitosti, ampak je bolj primeren izraz Srednja Italija.21

3.1.1 Protislovja v sodobnih mednarodnih odnosih

Kot na številnih drugih področjih tudi v globalnem svetu obstajajo številna protislovja oz. z

drugo besedo neskladja. Vendar gre pri omenjenih za fenomene, ki so posledica daljših

časovnih obdobij in so tako »dediščina« številnih procesov v sodobnih mednarodnih odnosih

od formiranja le-teh. Ta protislovja so:

1. Protislovje med prevlado in podrejenostjo med posameznimi državami v mednarodni

skupnosti. Gre za najstarejšo neskladje na svetu, ki obstaja že odkar so se začele formirati

države oz. skupnosti, podobne državam, in traja vse do danes. Neskladje se izkazuje

predvsem v številnih vojnah oz. konfliktnih situacijah po svetu. Poenostavljeno gre torej

za uporabo fizične prisile s strani ene države proti drugi, ki se odraža v spopadih, ki

trajajo vse do danes. V njih so pa velikokrat vpletene tudi države globalnega juga, kar še

otežujejo njihovo integracijo in nadaljnji razvoj. Za sodobno mednarodno skupnost velja,

da države zaradi svojih interesov težijo k prevladi, torej sledijo hegemonističnim ciljem v

njihovih zunanjih politikah. Temeljna koncepcija konflikta se odraža v dveh dejstvih.

Prvič, ena stran mora biti nezadovoljna z dejanskim stanjem in drugič mora ena stran

imeti zavest o svoji moči, da lahko uresniči zastavljene vojaške cilje. Čeprav imajo danes

mednarodne institucije v temeljne dokumente inkorporirana številna določila o

preprečevanju spopadov in mirnem reševanju konfliktov, lahko zapišemo, da je v

20

It. Italia Meridionale, kar ustreza slovenski besedi Južna Italija, precej pa je v uporabi tudi izraz Mezzogiorno, kar bi v dobesednem slovenskem prevodu pomenilo »opoldne«. 21

It. Italia Centrale oz. samo Centrale.


Stran 70

mednarodni skupnosti omenjeno protislovje še vedno zelo prisotno in ima izredno velik

vpliv na razvoj posameznih držav.

2. Naslednje protislovje, ki ga bomo obravnavali, temelji v veliki meri na ekonomskih

predpostavkah. Gre za antagonizem med kapitalističnim in komunističnim družbeno-

ekonomskim sistemom. Čeprav smo v prvi vrsti poudarili pomen ekonomskega faktorja,

ne smemo nikakor zanemariti ostalih, predvsem političnega in pa tudi ideološkega, kot

glavno težavo v sodelovanju obeh strani. Omenjeno protislovje danes preučujemo v veliki

meri samo še iz zgodovinskega stališča, saj je večina držav s komunističnim sistemom v

času preobratov v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja prešla na kapitalistično-

ekonomsko ureditev. Danes obstaja samo še nekaj držav s takšnim sistemom (Kuba,

Severna Koreja, Vietnam). Za omenjeno protislovje je bila značilnost nenehnega konflikta

med obema stranema in blokovska delitev. Čeprav ne moremo trditi, da to protislovje ne

obstaja, pa je vseeno zaradi propada nekdanjega vzhodnega bloka in posledično

zanemarljivega deleža držav s komunističnim sistemom, omenjeno protislovje odrinjeno

na marginalni rob.

3. Kot tretje in zadnje bomo obravnavali nasprotje oz. prepad, kakor tudi imenujemo to

protislovje med državami globalnega severa oz. razvitimi državami in državami

globalnega juga oz. državami v razvoju. Gre za temeljno protislovje pričujoče doktorske

disertacije, saj opisuje njen osrednji fokus, kot tudi enega izmed najpomembnejših

aspektov sodobnih mednarodnih odnosov. Omenjeni prepad je ena izmed najočitnejših

globalnih posledic procesa dekolonizacije in predstavlja temeljno protislovje sodobne

mednarodne skupnosti. Univerzalni sistem razvitosti in nerazvitosti in z njim odvisnost

azijskih, afriških in južnoameriških držav od zahodnega gospodarskega jedra je jasno

oblikovana. Omenjeno Benko (2000, 103) razume kot blokiranje avtonomnega

družbenega, političnega, ekonomskega in drugega razvoja dežel, ki so bile s kolonialno

ekspanzijo prisilno vključene v strukturo potreb razvijajočih se kapitalističnih držav,

oblikovanje razmer za današnjo mednarodno delitev dela in pretežno izvozno

usmerjenost proizvodnih odnosov dežel, ki so postale predmet kolonialne ekspanzije.


Stran 71

3.1.2 Mednarodni odnosi kot sistem razvitosti in nerazvitosti

Pri preučevanju odnosov sever-jug ne moremo mimo temeljnih procesov v mednarodnih, pa

naj si bodo to ekonomskih, političnih ali katerikoli drugih družbenih odnosov, ki so pripeljali

do omenjene delitve na dva pola. Odnosi med narodi v sodobni mednarodni skupnosti so

zelo dinamičen proces, ki se nenehno spreminja. Spremembe so vidne na mnogih področjih,

saj države stremijo k uresničevanju svojih strateških ciljev in interesov. Ta dinamična narava

mednarodnih odnosov se najbolj izrazito kaže v procesih in odnosih v mednarodni skupnosti.

Benko (2000) tako loči tri procese in odnose. To so mednarodni odnosi kot kooperativni

sistem, mednarodni odnosi kot konfliktni sistem in mednarodni odnosi kot sistem razvitosti

in nerazvitosti, katerega bomo v nadaljevanju tudi podrobneje predstavili, glede na samo

tematiko in naravo te doktorske disertacije.

Sistem razvitosti na eni in nerazvitosti na drugi strani ni pojav, ki bi se razplamtel v zadnjih

nekaj desetletjih, pač pa gre njegove korenine in vzroke iskati veliko dlje v zgodovini (Hadži

Vasileva 1987, 35). Ne bi se zmotili, če bi dejali, da ti vzroki v veliki večini sovpadajo z začetki

kolonializma, ki pa je neposredno vplival tudi na širjenje kapitalističnega načina proizvodnje.

Oba faktorja sta najzaslužnejša za korenite spremembe v mednarodni skupnosti, ki so se

začele prav v tem obdobju in so tudi temelj odnosov sever-jug. Mednarodna skupnost je v

prvi vrsti postajala vse bolj univerzalna. To pomeni, da je prav kolonizacija prispevala k

povezovanju vseh akterjev, kar je pripeljalo do vse večjih interakcij in medsebojne

odvisnosti. Druga značilnost je totalnost mednarodne skupnosti. Prav proces kolonizacije je

pripomogel k vse večji prepletenosti ter povezavi različnih komponent procesov in pojavov v

mednarodnih odnosih. Tukaj predvsem mislimo na preplet ekonomije, politike, tehnologije,

kulture, ideologije, idr. In kot zadnje še heterogenost. V mednarodno skupnost se danes

vključujejo različni mednarodni akterji, ki so na različnih stopnjah družbenega in

ekonomskega razvoja. Čeprav ta heterogenost pomeni, da se v mednarodne procese

vključujejo tudi države globalnega juga, to žal še ne pomeni enakopravnosti omenjenih držav

v procesih mednarodne skupnosti.


Stran 72

Kolonialni odnos je vedno neenakopraven, izkoriščevalski, zaznamovan s podrejenostjo in

diskriminacijo na eni in dominacijo na drugi strani. Le-ta je potekal v več fazah. V prvi fazi

nenačrtno, a skladno z odkrivanji novih območij in s postopnim vključevanjem v

kapitalistično proizvodnjo. V drugi fazi, po industrijski revoluciji, je bil kapitalistični način

proizvodnje glavno vodilo industrijskega napredka v zahodnem svetu, saj so kolonizirane

posesti, vse bolj načrtno vključevali kot izvoznice surovin. Tako se v obdobju 19. stoletja

začnejo vzpostavljati strukturna obeležja odvisnosti in nerazvitosti, ki se v sodobnih

mednarodnih odnosih samo reproducirajo. S popolnim nadzorom nad gospodarskimi tokovi

v kolonijah je bil le-tem onemogočen neodvisen ekonomski razvoj, saj je vsa presežna

vrednost vedno ostala v državi kolonizatorki. Kolonializem je tako izoblikoval različne oblike

strukture predvsem ekonomskega pa tudi vojaškega, političnega in kulturnega. Kasneje pa

tudi finančnega in industrijskega imperializma (Benko 1977, 329). Osnovna razlika med

industrializacijo globalnega severa in juga je v dejstvu, da so se industrijski odnosi v centru,

torej v državi kolonizatorki, razvijali na temelju domačega kapitala, kar je pripeljalo do

delitve družbe na elito in proletariat. V kolonijah pa je bila industrializacija »uvožena« iz

matičnih držav. Omenjeno pomeni, da je v državah tretjega sveta obstajal samo proletariat,

medtem ko politične in ekonomske elite praktično ni bilo. Neposredna dediščina tega pojava

so številni avtokratski in diktatorski režimi, ki so se vzpostavili z začetkom procesa

dekolonizacije.

Proces kolonializma lahko tako neposredno izpostavimo kot enega izmed izvirnih »grehov«

za neenakomeren in neenakopraven razvoj v svetu. Danes obstaja zelo veliko dokazov, ki

spominjajo na to obdobje. Razviti sever si je odločilno prednost pridobil prav z izkoriščanjem

naravnih bogastev in poceni delovne sile v procesu kolonizacije, medtem ko si nerazviti jug

še do danes ni opomogel. Zato lahko kolonializem enačimo s silovitim in brezmejnim

bogatenjem ene strani in stagnacije ter velike odvisnosti od matične države druge strani. In

prav ta izkoriščevalski odnos in odvisnost koloniziranih držav, ki je bil vzpostavljen v obdobju

kolonializma, se danes reproducira na trgovinskem, finančnem in industrijsko-tehnološkem

področju. Ti odnosi odvisnosti omogočajo stalen odtok v nerazvitih deželah ustvarjene


Stran 73

presežne vrednosti v razvite zahodne države in predstavljajo bistvo problema akumulacije v

mednarodnem okviru (Benko 2000, 293–294).

S počasnim, a vztrajnim, osamosvajanjem večine nekdanjih kolonij in njihovo (vsaj delno)

politično emancipacijo, pa se je bore malo spremenilo v strukturi njihovih gospodarstev. S

transformacijo velike večine nekdanji kolonij v neodvisne države so ostale nespremenjene

paradigme odvisnosti od nekdanji gospodarjev. Takšna posredna oblika izkoriščanja samo še

utrjuje položaj neokolonializma kot enega izmed temeljnih konceptov po 2. svetovni vojni.

Tudi neposredna tuja vlaganja so pogosto pomembno orodje vzdrževanja stanja odvisnosti.

Benko (1977 324–226) navaja bistvene probleme teh vlaganj. Kot prvo omeni, da nekdanje

kolonizatorke vlagajo tja, kjer je mogoče doseči največ dobička. Tako zanemarjajo socialne,

okoljske, kulturne in ostale faktorje in ne sledijo potrebam nerazvitih dežel, saj njihov interes

ni izgradnja diverzificirane ekonomske strukture in dolgoročen trajnostni razvoj posameznih

področij, ampak zgolj kratkoročni učinek. Kot drugo ima asimetričnost odnosov med

razvitimi in nerazvitimi državami za posledico kontrolo na gospodarstvih nerazvitih dežel in

odtoka dobička ter obresti v matične države. Kot zadnje pa morajo nekdanje kolonije odtok

ustvarjene presežne vrednosti kompenzirati z ustvarjanjem več presežkov večinoma z

izkoriščanjem tamkajšnje delovne sile.

Svetovna trgovina je še vedno eden izmed temeljnih preprek pri zmanjševanju ekonomske

zaostalosti držav globalnega juga, saj le-ta temelji na neenakopravnih politično-ekonomskih

odnosih, katere so, kot že večkrat poudarjeno, zaznamovala zgodovinska dejstva. Ekonomije

novonastalih držav so bile še vedno v glavnem izvoznice primarnih surovin (Potter in dr.

2004, 78) nizke dodane vrednosti. Kot v preteklosti, se tudi danes nerazvite dežele pojavljajo

na svetovnem ekonomskem trgu kot dobaviteljice surovin in kmetijskih proizvodov, medtem

ko jim razvite dežele dobavljajo industrijsko blago in končne proizvode (izvozna orientacija

proizvodnega sistema nerazvitih dežel). Poleg reproduciranja stanja odvisnosti nerazvitih

dežel, s poslabšanjem realnih okoliščin menjave surovin in kmetijskih proizvodov za

industrijsko blago odteka presežna vrednost v države globalnega severa. Tako nerazvite


Stran 74

dežele ne morejo v zadostni meri izkoriščati zunanje trgovine za avtonomno akumulacijo, ki

bi služila financiranju industrializacije in za modernizacijo (Benko 2000, 292).

Vsa ta leta po odpravi kolonialnega razmerja se nerazviti jug sooča s temeljnimi težavami, ki

mu onemogočajo nemoten gospodarski razvoj. Prva je zagotovo revščina, ki se kljub jasnim

zavezam razvitega severa ni zmanjšala, ampak se je razkol med bogatimi in revnimi samo

povečal (Thomas 2008, 356). Naslednja težava je zelo velika odvisnost od tržišč zahodnih

držav in neenakomeren položaj v svetovni trgovini. Benko (2000) njihov položaj v svetovni

trgovini opiše kot monokulturen in nediverzificiran, kar jim onemogoča konkurenčen vstop

na trge zahodnih držav. Za vključitev v tržno naravnano svetovno gospodarstvo in v strukturo

potreb kapitalističnega jedra je tako zagotovo najpomembnejša popolna konverzija

gospodarstva nerazvitih držav, kar pa bo brez usmerjene razvojne pomoči zelo težko doseči.

Poleg že omenjenih problemov pa so aktualni še okoljski problemi, človekove pravice,

oboroženi spopadi in drugi, ki jih bomo natančneje opisali v nadaljevanju.

3.1.3 Kriteriji za delitev sever-jug

Potem ko smo predstavili delitev sveta na sever in na jug, je pomembno, da napišemo nekaj

besed tudi o kriterijih, na podlagi katerih razvrščamo države v eno izmed skupin. Dolga leta

je bil izključen kriterij za primerjavo delež BDP-ja na prebivalca, saj je bil sprejet kot ključna

kategorija gospodarskega razvoja (Senjur 2002, 10–11).

Vendar se v zadnjih letih vse bolj zamenjuje z indeksom človekovega razvoja (ang. Human

Development Index), ki ga je najprej razvijal UNDP (Program OZN za razvoj). Indeks

sestavljajo pričakovana življenjska doba, izobraževalen dosežek in kupna moč. Indeks

človekovega razvoja naj bi odražal tako blaginjo kot tudi bogastvo vsakega naroda. Ta

alternativni pristop pri razvrščanju držav se je pojavil zaradi dejstva, da BDP na prebivalca

upošteva samo dohodkovno plat, ne upošteva pa drugih dejavnikov, ki so (vsaj) enako

pomembni za kakovost življenja. Tako so strokovnjaki razvili indeks človekovega razvoja, ki

bolj »občutljivo meri relativne razvojne dosežke držav, kot BDP na prebivalca« (Senjur 2002,


Stran 75

16). Vendar pa ima pri preučevanju učinkovitosti razvojne pomoči oz. stopnje napredka

veliko pomanjkljivost. HDI je bil prvič predstavljen šele leta 1990, redno pa se ga je začelo

spremljati šele v začetku novega tisočletja. To posledično pomeni, da še ni preteklo dovolj

časa, da bi lahko sklepali na podlagi daljšega časovnega obdobja. Prav zaradi omenjenega

dejstva smo se v pričujoči doktorski disertaciji odločili, da bomo kot glavni kazalec

gospodarskega napredka uporabili BDP na prebivalca v posameznih obdobjih med leti 1980

do 2011. Da bomo dobili adekvatne podatke, bomo uporabili še dodatne razvojne kazalce.

To so obseg izvoza blaga in storitev (v % od BDP-ja), smrtnosti otrok do 5. leta starosti,

pričakovana življenjska doba in pa število migracij.

Mednarodne organizacije uporabljajo različne klasifikacije držav glede na njihovo stopnjo

razvoja. Svetovna banka, katere podatki bodo eni zmed ključnih v pričujoči doktorski

disertaciji, tako države glede na stopnjo razvoja deli v naslednje skupine. Na prvem mestu so

gospodarstva z visokim dohodkom,22 to so tiste države, katerih BDP na prebivalca presega

12.616 ameriških dolarjev. Znotraj te skupine, obstaja še t. i. podskupina držav članic OECD.

Naslednja po lestvici so gospodarstva s srednjim dohodkom. Tudi ta skupina se deli na dva

dela, in sicer na gospodarstva z zgornjim srednjim dohodkom23 in gospodarstva z nižjim

srednjim dohodkom.24 Za prvo skupino je meja med 4.086 in 12.615 in za drugo skupino med

1.036 in 4.085 ameriškimi dolarji na prebivalca. Na dnu te lestvice pa se nahajajo

gospodarstva držav z nizkimi dohodki25. Sem spadajo vse tiste države katerih BDP na

prebivalca ne preseže 1.035 ameriških dolarjev (SB, 2013). Organizacija združenih narodov

pa deli države v naslednje skupine. Na prvem mestu so razvita gospodarstva, 26 kamor spada

večina držav globalnega severa. Naslednja stopnja so države v tranziciji, kamor spadajo

predvsem države nekdanje Jugoslavije (z izjemo Slovenije) in nekdanje Sovjetske zveze.

Tretja skupina držav so države v razvoju in najbolj na dnu najmanj razvite države, ali pogosto

22

Ang. High-income economies 23

Ang. Upper-middle-income economies 24

Ang. Lower-middle-income economies 25

Ang. Low-income economies 26

Ang. Developed economies

http://data.worldbank.org/about/country-classifications/country-and-lending-groups#Upper_middle_income

http://data.worldbank.org/about/country-classifications/country-and-lending-groups#Upper_middle_income

http://data.worldbank.org/about/country-classifications/country-and-lending-groups#Low_income


Stran 76

poimenovane samo s kratico LDC.27 OZN poleg že omenjenih skupin razvršča države tudi v

nekatere druge skupine, tako da je lahko posamezna država uvrščena v več skupin. Ostale

skupine so tako: države izvoznice nafte, visoko zadolžene države, kontinentalne države v

razvoju in male otoške države v razvoju (OZN 2012). Tudi Mednarodni denarni sklad

uporablja podobne metode klasifikacij držav glede na njihovo stopnjo razvoja. Vendar s

pomembno razliko, saj jih deli samo v dve glavni skupini. Najvišje so napredna gospodarstva,

kamor spada 34 najbolj razvitih gospodarstev globalnega severa na podlagi BDP-ja na

prebivalca. Druga skupina zajema vse ostale države. Skupina se imenuje gospodarstva v

vzponu in v razvoju.28 Znotraj se ta skupina glede stopnje razvoja več ne deli, deli se samo še

na podlagi geografske lege posameznih držav (IMF 2012).

Če pogledamo dejanske podatke (tabeli 3 in 4), lahko opazimo enormni razkorak med

državami severa in juga v obeh kategorijah, tako pri indeksu človeške razvitosti kot pri BDP-ju

na prebivalca.

Tabela 3: Indeks človekovega razvoja (v letu 2010)

Države globalnega severa Države globalnega juga

Norveška 0,938 Zimbabve 0,282

Avstralija 0,937 Kongo 0,261

Nova Zelandija 0,908 Niger 0,239

ZDA 0,902 Burundi 0,140

Vir: UNDP, 2010

Tabela 4: BDP na prebivalca v ameriških dolarjih (v letu 2010)

Države globalnega severa Države globalnega juga

Katar 88,232 Burundi 410

Luksemburg 80,304 Liberija 396

27

Ang. Least Developed Countreis 28

Ang. Emerging and developing economies


Stran 77

Singapur 57,238 Zimbabve 395

Norveška 52,238 Kongo 340

Vir: Mednarodni denarni sklad, 2010

Podatki so več kot zgovorni in samo potrjujejo tezo o velikanskem razkoraku med bogatimi in

revnimi v svetovnem merilu. Če se najprej posvetimo indeksu človekovega razvoja (tabela 3),

so na levi strani prikazane države z najvišjim indeksom, medtem ko na desni tiste z

najmanjšim. Najboljši rezultati pa so tisti, ki se najbolj približajo številki 1. Na prvih štirih

mestih so tipične predstavnice severnih držav s kazalniki, ki se zelo približujejo optimalnemu

številu. Na drugi strani skrajnosti pa so štiri afriške države z zelo slabimi rezultati, še posebej

Burundi, ki se približuje skrajnemu možnemu dnu. Tudi BDP-ju na prebivalca (tabela 4) na

dnu »kraljujejo« tako rekoč iste države, saj so kar 3 od 4-ih iste kot pri prejšnjih kazalnikih.

Rezultati so skoraj neprimerljivi, vendar pa ima Katar kar 259-krat višji BDP na prebivalca kot

Kongo. Ta podatek je še zgolj potrditev naše teze o velikanskem razkoraku med »severnimi«

in »južnimi« državami.

Gledano skozi zgodovinsko perspektivo, ločevanje držav na sever in jug, nikakor ni stalen

nespremenljiv koncept, ampak se je vseskozi spreminjal. Z gospodarskim razvojem po drugi

svetovni vojni in še posebej od 70-ih let prejšnjega stoletja se je geografska delitev sever-jug

v veliki meri zabrisala, saj tudi številne države, ki se geografsko nahajajo na južni strani

poloble, prištevamo med razvite države29 oz. sever, kot jih imenujemo v tej disertaciji.

Kot ugotavljamo, je ločnica sever-jug danes vse manj geografski pojem in vse bolj socio-

ekonomski, ki deli države glede na njihovo razvitost. Če smo še na sredini prejšnjega stoletja

govorili o skoraj enotni delitvi na razviti sever in manj razviti jug, danes temu zagotovo ni več

tako. Številne razvite države se nahajajo tudi na južni polobli, kot npr. Singapur in Južna

Koreja. Tako ostaja geografska ločnica samo še osnova za poimenovanje fenomena

(ne)razvitosti in neenakosti v sodobnem svetu ter simbol za prikazovanje številnih težav, s

29

Najbolj znane države med drugimi so: Argentina, Avstralija, Malezija, Nova Zelandija, Singapur in Tajvan.


Stran 78

katerimi se srečuje globalni jug. Ob enem pa moramo poudariti, da so države globalnega juga

heterogene kot še nikoli v zgodovini. Saj vanje prištevamo najrevnejše države sveta, kot tudi

tiste, ki bi jih uvrstili v sredino lestvice glede na BDP na prebivalca. Na globalnem jugu pa se

nahajajo tudi države, za katere bi lahko dejali, da so v nekakšnem »vmesnem stanju«. To so

države, ki jih glede na prej opisane kriterije še ne moremo uvrstiti med razviti sever, vendar

pa so enako neznačilne za globalni jug. Tukaj mislimo predvsem na Kitajsko, Indijo in

Brazilijo, ki so vplivni gospodarski in tudi politični akterji v sodobni mednarodni skupnosti,

njihova politično-ekonomska moč pa je bistveno večja kot od marsikatere države iz

globalnega sveta, vendar jih po kriterijih BDP-ja na prebivalca in HDI-ja ne moremo uvrstiti

med »severne« države.

3.2 Skupina 77

Z nazivom Skupina 7730 ali občasno tudi z okrajšavo G77 imenujemo največjo medvladno in

multi- oz. večcentrično organizacijo držav v razvoju, ki deluje v okviru OZN. Skupina je

pomembna iz vidika preučevanja odnosov sever-jug, saj je vanj vključenih večina držav članic

OZN-a in domala vseh držav v razvoju, kot tudi držav skupine AKP z izjemo nesamoupravnih

ozemelj. Prav zaradi tega Skupino 77 velikokrat enačimo s konceptom globalnega juga.

Skupina 77 je bila v začetku delovanja zelo povezana z gibanjem Neuvrščenih, saj sta se obe

organizaciji zavzemali za iste cilje, poleg tega pa je bilo veliko število držav članic obeh

organizacij.

Države članice skupine na mednarodnem prizorišču delujejo kot ohlapna koalicija držav, ki

promovira predvsem ekonomske in politične interese manj razvitih držav oz. držav

globalnega juga. Kot že izhaja iz imena, je imela skupina ob ustanovitvi leta 1964 77

ustanovnih članic.31 15. junija 1964 je bila ob koncu prvega zasedanja Konference za

trgovanje in razvoj pri OZN (UNCTAD) podpisana Skupna deklaracija 77-ih držav v razvoju,

30

Ang. Group of 77 31

Ang. Joint Declaration of the Seventy-seven Developing Countries.


Stran 79

imenovana tudi Ženevska deklaracija. Podpisnice32 skupne deklaracije so se zavzele za

skupen ekonomski napredek in za večjo enotnost držav pri zagovarjanju skupnih ciljev in

pravičnejših ekonomskih odnosov in mednarodne trgovine, imenovane tudi »nov

gospodarski red«.33 Dokument v svoji deveti točki jasno govori tudi o razdeljenosti sveta na

dva pola, kar danes imenujemo sever in jug ter o spodbujanju kooperacije med manj

razvitimi državami, čemur danes rečemo odnosi jug-jug. V omenjenem dokumentu sta

večkrat omenjeni enotnost in solidarnost pri razreševanju skupnih težav manj razvitih držav,

kar nedvomno kaže na zelo veliko raznolikost držav članic. To so potrdile tudi številne študije

(Geldart in Lyon 1980; Dessai 2004; Williams 2005 v Kasa et al. 2008, 116), kar otežuje delo

organizacije predvsem zaradi tega, ker se odločitve sprejemajo s konsenzom, kar zelo

omejuje njeno učinkovitost.

Ena izmed glavnih nalog je, kot opisuje Williams (1997, 296), »omogočiti glas tudi tistim brez

moči«. V tem kontekstu se to nanaša na države globalnega juga, ki so zaradi gospodarske

zaostalosti pogosto brez pravih mehanizmov vplivanja na odločitve. Organizacija je bila

ustanovljena, da bi manj razvitim državam izboljšala pogajalska izhodišča in jim dala večjo

moč pri odločevanju o najpomembnejših zadevah v okviru OZN. Skupina G77 tako združuje

in artikulira skupne zahteve najrevnejših držav in poskuša oblikovati skupna stališča glede

vprašanj mednarodnega razvoja. Obenem pa tudi služi kot forum za koordinacijo in

harmonizacijo individualnih stališč v skupna. Za razliko od njenih začetkov je danes Skupina

77 institucionalizirana organizacija z odbori, ki razpravlja in podaja mnenja o vseh temah, ki

zadevajo države globalnega juga in njihov razvoj. Skupina 77 ima tako organe pri številnih

32

Ustanovne članice so bile: Afganistan, Alžirija, Argentina, Bolivija, Brazilija, Burma, Burundi, Cejlon (danes Šri Lanka), Ciper, Čad, Čile, Dahomej (danes Benin), Dominikanska republika, Ekvador, Etiopija, Filipini, Gabon, Gana, Gvatemala, Gvineja, Haiti, Honduras, Indija, Indonezija, Iran, Irak, Jamajka, Jemen, Jordanija, Jugoslavija, Kambodža, Kamerun, Kolumbija, Kongo – Brazzaville (danes Republika Kongo), Kongo – Leopoldville (danes DR Kongo), Kostarika, Kenija, Kuvajt, Laos, Libanon, Liberija, Libija, Madagaskar, Malezija, Mali, Mavretanija, Mehika, Maroko, Nepal, Nikaragva, Niger, Nigerija, Pakistan, Panama, Paragvaj, Peru, Republika Koreja (bolj znana pod imenom Južna Koreja), Ruanda, Salvador, Savdska Arabija, Senegal, Siera Leone, Sirija, Somalija, Srednjeafriška republika, Sudan, Tajska, Togo, Trinidad in Tobago, Tunizija, Venezuela, Vietnam, Uganda, Urugvaj, Združena arabska republika (danes Egipt), Združena republika Tanganjike in Zanzibarja (danes Tanzanija) in Zgornja Volta (danes Burkina Faso). 33

Ang. New Economic Order


Stran 80

specializiranih agencijah OZN. Na sedežu omenjene organizacije v New Yorku, pri Organizaciji

za prehrano in kmetijstvo – FAO v Rimu, Organizaciji za industrijski razvoj – UNIDO na

Dunaju, Organizaciji za varovanje svetovne dediščine – UNESCO na Dunaju in pri obeh

organizacijah s sedežem v glavnem mestu Kenije Nairobiju, to sta Program OZN za okolje –

UNEP ter Programu OZN za naselja – HABITAT. Prav zaradi omenjene razpršenosti Skupino

77 imenujemo tudi multicentrična organizacija.

Danes ima Skupina 77 že 133 članic,34 vendar je zaradi praktičnih kot tudi simboličnih

razlogov obdržala prvotno ime. Kot lahko vidimo, se je članstvo povečalo za skoraj enkrat

toliko, medtem ko so nekatere države tudi izstopile.35 Izmed evropskih držav je članica samo

Bosna in Hercegovina, medtem ko je bila nekdanja Jugoslavija njena ustanovna članica,

kateri pa je z njenim razpadom članstvo prenehalo. Danes so članice praktično vse najmanj

razvite države sveta, organizacija pa ima kar nekaj drugih zanimivih članic, ki jih ne bi morali

uvrstiti v to skupino. Kot prvo bi omenili Singapur, ki s svojimi približno 55.000 ameriškimi

dolarji BDP-ja na prebivalca letno sodi med najrazvitejše države sveta. Poleg tega pa se v sam

vrh uvršča tudi po številnih drugih gospodarskih kazalcih. Med ostale razvite državi bi lahko

prišteli še Združene arabske emirate, Južnoafriško republiko in Bahrajn, ki pa so vse ostale

članice zaradi zgodovinskih dejavnikov in povezanosti Skupine 77-ih z Gibanjem neuvrščenih.

V zadnjem času pa pogosto slišimo tudi izraz Skupina G77 in Kitajska, ki kaže na novo

usmeritev organizacije. Kitajska je največja in najvplivnejša država članica, zato se izrecno

poudarja njeno ime, ki daje dodatno težo organizaciji. Kitajska danes velja za eno izmed

najhitrejših rastočih gospodarstev, katere interesi pogosto sovpadajo z interesi držav članic,

34

Poleg že omenjenih ustanovnih članic, so danes članice naslednje države: Angola, Antigua in Barbuda,

Bahami, Bahrajn, Bangladeš, Barbados, Belize, Butan, Bosna in Hercegovina, Bocvana, Brunej, Burundi, Džibuti, Dominika, Ekvatorialna Gvineja, Eritreja, Fidži, Gambija, Grenada, Gvineja Bissau, Gvajana, Južnoafriška republika, Katar, Kitajska, Komori, Lesoto, Malavi, Maldivi, Maršalovo otočje, Mavricij, Mikronezija, Mongolija, Mozambik, Namibija, Nauru, Oman, Palestina, Papua Nova Gvineja, Salomonovo otočje, Samoa, Sao Tome in Principe, Sejšeli, Severna Koreja, Singapur, Slonokoščena obala, Surinam, Svazi, Sveta Lucija, Sveti Kitis in Nevis, Sveti Vincencij in Grenadines, Tadžikistan, Tonga, Turkmenistan, Vzhodni Timor, Združeni arabski emirati, Zambija Zelenortski otoki in Zimbabve. 35

Ciper, Jugoslavija, Južna Koreja, Južni Vietnam, Malta, Mehika, Nova Zelandija, Palau in Romunija.

http://en.wikipedia.org/wiki/Angola

http://en.wikipedia.org/wiki/Antigua_and_Barbuda

http://en.wikipedia.org/wiki/Bahrain

http://en.wikipedia.org/wiki/Barbados

http://en.wikipedia.org/wiki/Belize

http://en.wikipedia.org/wiki/Bhutan

http://en.wikipedia.org/wiki/Bosnia_and_Herzegovina

http://en.wikipedia.org/wiki/Botswana

http://en.wikipedia.org/wiki/Brunei

http://en.wikipedia.org/wiki/Burundi

http://en.wikipedia.org/wiki/Dominica

http://en.wikipedia.org/wiki/Equatorial_Guinea

http://en.wikipedia.org/wiki/Eritrea

http://en.wikipedia.org/wiki/The_Gambia

http://en.wikipedia.org/wiki/Grenada

http://en.wikipedia.org/wiki/Guinea-Bissau

http://en.wikipedia.org/wiki/Qatar

http://en.wikipedia.org/wiki/China

http://en.wikipedia.org/wiki/Malawi

http://en.wikipedia.org/wiki/Marshall_Islands

http://en.wikipedia.org/wiki/Micronesia

http://en.wikipedia.org/wiki/Mongolia

http://en.wikipedia.org/wiki/Namibia

http://en.wikipedia.org/wiki/Nauru

http://en.wikipedia.org/wiki/Oman

http://en.wikipedia.org/wiki/Palestinian_territories

http://en.wikipedia.org/wiki/Papua_New_Guinea

http://en.wikipedia.org/wiki/Samoa

http://en.wikipedia.org/wiki/S%C3%A3o_Tom%C3%A9_and_Pr%C3%ADncipe


http://en.wikipedia.org/wiki/Saint_Lucia

http://en.wikipedia.org/wiki/Zambia

http://en.wikipedia.org/wiki/Zimbabwe


Stran 81

zato so oblikovali zavezništvo pri vprašanjih svetovnega razvoja, saj so tudi interesi Kitajske

povečini drugačni od najrazvitejših držav. Poleg tega pa Kitajska vse bolj kaže zanimanje za

gospodarsko in politično sodelovanje z državami globalnega juga (predvsem v Afriki), kar

utrjuje njen položaj v regiji.

3.3 Odnosi (sodelovanje) jug-jug

Program Organizacije združenih narodov za razvoj (UNDP)36 opredeli odnose jug-jug oz.

pogostokrat imenovane tudi sodelovanje jug-jug kot širši okvir za sodelovanje med državami

globalnega juga na političnem, ekonomskem, socialnem, okoljskem in tehnološkem

področju. Sodelovanje jug-jug zajema dve ali več razvijajočih se držav in poteka na

bilateralni, regionalni, subregionalni in na medregionalni ravni. Države v razvoju si med seboj

pomagajo ter sodelujejo na področju delitve skupnih znanj, izkušenj, ekspertiz in drugih virov

v želji, da bi dosegle posamezne razvojne cilje. Kooperacija držav globalnega juga poteka

preko tujih neposrednih investicij, poskusu vzpostavitve regionalnih integracij, transferja

tehnologij, izmenjavi strokovnih rešitev in podobno. Zadnja dogajanja na področju

sodelovanja jug-jug so se kazala v povečanem obsegu menjave jug, premikih k regionalni

integraciji, jug-jug tokovih neposrednih investicij in različnih oblikah razvojne pomoči.

Sodelovanje med državami severa in juga ni prineslo želenega napredka, še posebej, če ga

merimo s stopnjo revščine, lakote oz. umrljivostjo otrok. Zaradi naštetih dejstev lahko

trdimo, da je omenjeno sodelovanje preko politik razvojne pomoči zašlo v slepo ulico. Zato

so države globalnega juga podale iniciativo za gospodarsko in politično sodelovanje med

njimi samimi, saj po neuspehu sodelovanja z državami globalnega severa vidijo v omenjenem

sodelovanju potencial za vsesplošen razvoj. Danes je sodelovanje jug-jug zelo popularno in

raste hitreje kot sodelovanje z drugimi državami. V nekaterih državah globalnega juga

(Nepal, Mongolija) predstavlja to sodelovanje že več kot 50 % vseh tujih neposrednih

investicij (Aykut in Goldstein 2008, 98), kar nesporno kaže na hiter vzpon te vrste

kooperacije. Države, kot npr. Indija, Kitajska in Brazilija lahko zaradi svoje gospodarske moči,

36

Ang. United Nations Development Programe


Stran 82

uspešno nadomestijo vlagatelje iz severnih držav. Nenazadnje pa ne smemo zanemariti

dejstva, da so vlagatelji iz omenjenih držav deležni večjega zaupanja, saj imajo zahodne

države zaradi zgodovinskih dejstev in preteklih politik izrazito negativno konotacijo.

Sodelovanje držav globalnega juga poteka samoiniciativno, kar pomeni, da je organizirano in

vodeno s strani držav samih, kar v veliki meri izključuje vlogo globalnih mednarodnih

organizacij, kot na primeru odnosov sever-jug. Pobudniki takšnega sodelovanja so vlade

posameznih držav, medtem ko aktivno vlogo prevzemajo tudi podjetja v zasebni lasti,

nevladne organizacije kot tudi posamezniki. Dejstvo za tako sodelovanje je slaba

organiziranost držav globalnega juga pri pogajanji z razvitimi državami (Shridath 1982, 463).

V sodelovanje jug-jug so vključeni vsi sektorji gospodarstva tako na multilateralni oz.

bilateralni ravni kot tudi interregionalni. Države globalnega juga zaradi številnih skupnih

problemov veliko lažje najdejo skupne interese in se tako lažje uskladijo glede oblik in načina

sodelovanja. Iz zapisanega lahko ugotovimo, da sodelovanje poteka na bistveno drugačnem

nivoju kot sodelovanje sever-jug. Omenjena kooperacija je bistveno manj

institucionalizirana, vanj je vključeno bistveno več akterjev, poleg tega pa to sodelovanje

poteka tudi po manj uradnih poteh z iniciativami danimi glede na dejanske potrebe

posameznih držav, sama pomoč pa je odraz solidarnosti ljudi globalnega juga, razočaranih

zaradi pogosto nedelujoče politike razvojne pomoči v okviru običajnih odnosov sever-jug.

Kot omenjeno že v prejšnjem odstavku ima pomembno vlogo solidarnost. UNCTAD

opredeljuje sodelovanje jug-jug kot »manifestacijo solidarnosti« med ljudmi globalnega juga,

ki pripomore k blaginji, njihovi nacionalni in kolektivni samozadostnosti v želji doseganja

razvojni ciljev, vključno z milenijskimi razvojnimi cilji. Iniciative in agende razvojnih prioritet

morajo biti podane s strani teh držav ob neobhodnem spoštovanju njihove suverenosti,

neodvisnosti, enakosti, skupne dobrobiti, nevmešavanja v notranje zadeve in brezpogojnosti

pri sodelovanju.


Stran 83

Skladno s strategijo UNOSSC – Pisarne OZN za sodelovanje jug-jug, ki deluje v okviru UNDP,

so glavni cilji sodelovanja med državami globalnega juga (CSO 2014, 3–4):

- Spodbuditev samozavesti držav v razvoju s krepitvijo njihovih sposobnosti, da bi našli

rešitve za njihove razvojne težave v skladu s svojimi željami, vrednotami in posebnimi

potrebami;

- spodbujati in krepiti kolektivno samozavest med državami v razvoju, z izmenjavo

izkušenj, zbiranjem, izmenjavo in uporabo svojih tehnoloških in drugih virov ter razvoj

njihovih zmogljivosti;

- krepitev zmogljivosti držav v razvoju, ugotavljanje in analiziranje njihovih glavnih

razvojnih vprašanj ter posledično oblikovanje strategij za njihovo reševanje;

- krepitev in izboljšanje kakovosti mednarodnega razvojnega sodelovanja z

združevanjem zmogljivosti za izboljšanje učinkovitosti sredstev, namenjenih za takšno

sodelovanje;

- ustvarjanje in krepitev obstoječih tehnoloških zmogljivosti v državah v razvoju, da se

bi izboljšala njihova učinkovitost;

- izboljšanje komuniciranja med državami globalnega juga, kar vodi k večjemu

zavedanju skupnih problemov in širši dostop do razpoložljivega znanja in izkušenj ter

ustvarjanje novega znanja pri reševanju razvojnih problemov;

- prepoznati in se primerno odzvati na probleme in zahteve za najmanj razvite države,

države brez obale, male otoških države in države, ki so najbolj prizadete zaradi

naravnih nesreč in drugih kriz in kot zadnje

- omogočiti državam v razvoju, da bi dosegle višjo udeležbo v mednarodnih

gospodarskih aktivnostih in razširile mednarodno razvojno sodelovanje.

Sodelovanje jug-jug prinaša tudi številne pozitivne učinke za države globalnega juga. Kot prvo

bi poudarili zmanjševanje odvisnosti od držav globalnega severa in s tem vzpostavitev

alternativnih oblik razvojnega sodelovanja. Kot naslednje bi še omenili večje možnosti za

opozarjanje na probleme globalnega juga in posledično okrepitev pogajalske moči držav v

razvoju v večstranskih pogajanjih, odprtje dodatnih komunikacijskih kanalov med državami v


Stran 84

razvoju, spodbujanje in krepitev gospodarskega povezovanja med državami globalnega juga

na čim širši geografski podlagi, povečanje multiplikacijskega učinka zaradi spodbujanja

gospodarstva, spodbujanje gospodarskega, znanstvenega in tehnološkega samozaupanja,

povečanje zaupanja v razpoložljive zmogljivosti v državah v razvoju, razvoj domačih

produktov in tehnologije in številne druge. Sodelovanje držav globalnega juga mora biti tako

del skupne vizije in aktivnega partnerstva, kako približati manj razvite države želenim ciljem,

tj. izboljšanju ekonomskih in družbenih kazalcev, kar se kaže v boljšem življenju vseh

prebivalcev južnih držav.

3.4 Mednarodne organizacije

S širšo problematiko razvoja kot tudi z ostalimi svetovnimi vprašanj se na globalni ravni

ukvarjajo številne mednarodne organizacije. Inis L. Claude je v svoji študiji zapisal, da je

mednarodne organizacije potrebno preučevati, ker so zanimive in pomembne. Prenehanje

delovanja mednarodnih organizacij bi pomenilo, da bi se svet znašel pred nepremostljivimi

ovirami, zato je nujno preučevanje in poznavanje njihovega delovanja, strukturo in

delovanje. Omenjene organizacije so danes temelj vsega mednarodnega sodelovanja pri

vseh vprašanjih, ki so temeljna za razvoj in obstoj sodobnega sveta (Petrič 1980, 1120).

Mednarodne organizacije sestavljajo različni mednarodnopravni subjekti, ki na globalni ravni

delujejo z namenom zastopanja skupnih interesov in ciljev. Mednarodne organizacije

predstavljajo institucionalizirano in trajno sodelovanje držav članic pri izvrševanju skupnih

ciljev (Degan 2000, 413). Večinoma se le-te ustanovi z mednarodno pogodbo, ki določi

skupne organe in njihove pristojnosti in pravno subjektiviteto (Türk 2007, 133). Duveger (v

Archer 2015) za mednarodne organizacije pravi, da so strukture družbene organiziranosti

ustanovljene na podlagi prava oz. človeške tradicije. Nadalje so opisane še z nekaterimi

lastnostmi, in sicer da delujejo v formalnem sistemu pravil in ciljev ter da so administrativni

instrumenti za doseganje le-teh. Mednarodne organizacije lahko delujejo na številnih

področjih, med katerimi so najbolj pogosta trgovina, diplomacija, finance, varnost in tudi

razvoj. Petrič (1980) kot nujne elemente mednarodnih organizacij našteva da:


Stran 85

- so ustanovitelji in članice države,

- so ustanovljene z večstransko mednarodno pogodbo,

- je delovanje organizacije stalno in da so njeni organi stalni,

- imajo lastno področje delovanja,

- je sposobno oblikovati lastno voljo in

- imajo mednarodnopravno subjektiviteto.

Mednarodno združevanje ima zelo dolgo zgodovino. Razvoj proizvajalnih sil, še posebej

znanosti in tehnologije, pojav kapitalizma in predvsem, da vrsto človekovih družbenih

dejavnosti uredimo na mednarodni ravni in v okviru tega, predvsem težnje po zagotovitvi

mednarodnega miru, po mirnem reševanju mednarodnih sporov in razvoju mednarodnega

sodelovanja, so bili ključni za nastanek mednarodnih organizacij. Vendar če pogledamo iz

institucionalnega vidika, lahko ugotovimo, da se je razvoj začel relativno pozno. Komisija za

Ren, ki je bila ustanovljena na Dunajskem kongresu leta 1831, velja za najstarejšo znano

mednarodno organizacijo. Kot stare organizacije pa Petrič (1980) omenja še Mednarodni

urad telegrafskih naprav (1865) in Svetovno poštno unijo (1874). Mednarodne organizacije

lahko glede na zgodovinski razvoj uvrstimo v tri različna časovna obdobja. Med mednarodne

organizacije prve generacije prištevamo Sveto alianso in koncert evropskih velikih sil, v drugo

Društvo narodov in v tretjo organizacije po drugi svetovni vojni, najpomembnejša izmed njih

je OZN.

Mednarodne organizacije ločujemo na podlagi številnih različnih kriterijev. Degan (2000,

417–420) in Türk (2007, 133) v svoji mednarodnopravni monografiji le-te delita na podlagi

naslednjih bistvenih karakteristik:

- Na podlagi ustanovitelja: Mednarodne organizacije delimo na vladne in nevladne oz.

s kraticami MVO in MNO.37 V tem poglavju se bomo osredotočili na prve, torej

37

Angleški ekvivalent za omenjeni kratici sta: IGO – International Governmental Organizations in NGO – Non-governmental Organizations.


Stran 86

mednarodne vladne organizacije, saj se le-te prvenstveno ukvarjajo z problematiko

razvoja in jih bomo imenovali samo mednarodne organizacije.

- Na podlagi področja delovanja ločimo: obče, včasih imenovane tudi splošne in pa

specializirane. Najbolj znana obča organizacije je OZN, med specializiranimi pa

Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in številne druge.

- Na podlagi geografskih kriterijev: poznamo univerzalne oz. imenovane tudi globalne,

regionalne, mednarodne organizacije in organizacije posebej zainteresiranih držav.

Do danes na svetu še ni bilo organizacije, ki bi vključevala vse države sveta, še

najbližje temu je današnja OZN, med tem ko obstaja več regionalnih, katere

vključujejo države na določenem področju.

- Po naravi pooblastil ločimo: posvetovalne oz. deliberativne in supra oz.

nadnacionalne mednarodne organizacije. Naloga deliberativnih organizacij je

omogočanje posvetovanja med državami, medtem ko odločitve nadnacionalnih

organizacij veljajo neposredno v pravnih sistemih držav.

- Po odprtosti: popolnoma odprtih mednarodnih organizacij danes ni. Večinoma so

polodprte, saj države lahko postanejo članice ob upoštevanju določenih pogojev.

Med zaprte uvrščamo tiste, ki ne dopuščajo članstva zunaj določenega kroga

opredeljenega z geografskimi ali kakšnimi drugimi kriteriji.

- Na podlagi trajnosti: večina mednarodnih organizacij je ustanovljena za nedoločen

čas, obstajajo pa tudi take, ki so bile ustanovljene za točno določene področje in so

čez čas prenehale z delovanjem.38

- Po delovnem področju: mednarodne organizacije opravljajo zelo širok spekter nalog.

Nekatere pretežno politične naloge,39 druge varnostne funkcije,40 spet tretje

finančne41 in številne druge funkcije.

38

Npr. UNRRA - United Nations Relief and Rehabilitation Administration oz. v prevodu Agencija OZN za humanitarno pomoč in obnovo. 39

Npr. Arabska liga in Afriška unija 40

Npr. NATO in OVSE 41

Npr. Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad.


Stran 87

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se mednarodne organizacije soočale z velikimi

spremembami v nerazvitih državah. Kot prvo se je članstvo v mednarodnih organizacijah

zaradi procesa dekolonizacije izredno povečalo, pojavljati so se začeli številni novi problemi,

kot npr. humanitarni, okoljski, politični in predvsem gospodarski, saj so si države globalnega

juga začele prizadevati za pravičnejši mednarodni gospodarski red. Za omenjeno časovno

obdobje lahko tako rečemo, da so odnosi sever-jug eni izmed najbolj zastopanih težav v

mednarodnih odnosih (Schiavone 1997, 11). Prav zaradi tega so vzniknile številne

mednarodne organizacije, ki se ukvarjajo s to problematiko. Kot ima vsaka država svoje

mehanizme za podporo manj razvitim državam, tako jih imajo tudi mednarodne organizacije,

ki jih uresničujejo preko svojih razvojnih politik.

3.4.1 Organizacija združenih narodov42

Kot prvo predstavljamo najpomembnejšo globalno mednarodno organizacijo – Organizacijo

združenih narodov ali krajše OZN, ki ima najpomembnejšo vlogo tudi na področju

mednarodnega razvoja. OZN je bila ustanovljena kmalu po drugi svetovni vojni, in sicer 24.

oktobra 1945 s strani 51-ih držav. Glavni dokument omenjene organizacije je Ustanovna

listina, ki je razdeljena na devetnajst poglavij, v katerih so opredeljeni cilji in temeljna načela,

organi, članstvo in druge bistvene značilnosti organizacije.

Skladno z ustanovno listino so temeljni cilji organizacije:

1. Varovati mednarodni mir in varnost ter v ta namen: izvajati učinkovite kolektivne

ukrepe, da se preprečijo in odvrnejo grožnje miru ter se spori zgladijo ali uredijo z

mirnimi sredstvi in v skladu z načeli pravičnosti in mednarodnega prava;

2. razvijati med narodi prijateljske odnose, sloneče na spoštovanju načela

enakopravnosti ljudstev in njihove samoodločbe;

3. uresničevati mednarodno sodelovanje s tem, da se rešujejo mednarodni problemi

ekonomske, socialne, kulturne ali človekoljubne narave, kakor tudi s tem, da se razvija

42

Ang. United Nations oz. krajše UN


Stran 88

in spodbuja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede

na raso, spol, jezik ali vero in

4. biti središče, kjer naj se usklajuje dejavnost narodov za doseganje teh skupnih ciljev.

Poglavitni organi Združenih narodov skladno z listino so: Generalna skupščina, Varnostni

svet, Ekonomski in socialni svet, Skrbniški svet, Meddržavno sodišče in Sekretariat.

Generalna skupščina (GS) je najpomembnejši organ v sistemu OZN in je sestavljena iz vseh

držav članic. Naloge Generalne skupščine je najlaže opisati z 11. členom ustanovne listine, ki

pravi, da sme razpravljati o vseh vprašanjih ali vseh zadevah, ki sodijo v okvir te Ustanovne

listine ali ki se nanašajo na pravice in naloge kateregakoli izmed organov. Kot konkretne

naloge so v nadaljevanju v 18. členu navedeni: priporočila glede ohranitve mednarodnega

miru in varnosti, volitev nestalnih članov Varnostnega sveta, volitev članov Ekonomskega in

socialnega sveta, volitev članov Skrbniškega sveta, sprejemanje novih članov v Združene

narode, ustavitev uživanja članskih pravic in privilegijev, izključitev članov, vprašanja, ki se

nanašajo na delovanje skrbniškega sistema, in proračunska vprašanja. Drugi najpomembnejši

organ, skladno z nekaterimi teoretiki pa tudi najpomembnejši,43 je varnostni svet (VS).

Njegova poglavitna naloga je ohranjanje miru, stabilnosti in varnosti v svetu. VS je sestavljen

iz petnajstih članic. Od tega je pet stalnih članic44 in petnajst nestalnih. Te so imenovane s

strani GS za obdobje dveh let, za njihovo izvolitev pa je potrebna dvotretjinska večina. Moč

stalnih članic se še posebej odraža v dejstvu, da imajo pravico do veta pri odločanju. To

pomeni, da imajo negativni glas ali glas proti, torej pravico, da z ugovorom oz.

nasprotovanjem preprečijo sprejem odločitev (Žigon in Udovič 2013, 22).

43

12. člen ustanovne listine namreč pravi: Dokler Varnostni svet glede kateregakoli spora ali katerekoli situacije opravlja naloge, ki mu jih daje ta Ustanovna listina, mu Generalna skupščina ne sme dajati nobenega priporočila glede tega spora ali te situacije, razen če Varnostni svet to zahteva. 44

Francija, Kitajska, Rusija, VB in ZDA.


Stran 89

Kot že napisano, je OZN najpomembnejša institucija, ki se ukvarja s številnimi aspekti

mednarodne razvojne problematike, tako na najvišji politični ravni, v njenem okviru pa

delujejo številne agencije, ki se posvečajo ožjim problematiki.

Kot prvo omenjamo Program OZN za razvoj.45 Omenjena institucija je bila ustanovljena leta

1965 z združitvijo dveh agencij in se ukvarja z zagotavljanjem predvsem tehnične podpore pri

razvojnih vprašanjih. Zavzema se za izmenjavo znanja izkušenj in virov pri doseganju skupnih

ciljev. Cilji tega programa so zmanjšanje revščine, demokratično vladanje, preventiva in

ublažitev posledic pred krizami, skrb za okolje in boj proti klimatskim spremembam, boj proti

virusu HIV itd. V zadnjem času pa vse več pozornosti namenjajo tudi edukativnimi

dejavnostim (glej npr. Jones 2006). Omenjeni program vsako leto izda tudi Poročilo o

človekovem razvoju, kjer natančno opiše stanje in napredek na posameznih razvojnih

področjih in priporočila za prihodnja leta.

Z vplivom mednarodne trgovine na razvoj predvsem v državah globalnega juga se ukvarja

UNCTAD46 oz. v prevodu Konferenca OZN za trgovino in razvoj. Konferenca je bila

ustanovljena 1964 in ima sedež v Ženevi v Švici. Na uradni strani je zapisano, da je njihov

glavni cilj maksimizirati trgovino, investicije in razvojne priložnosti držav v razvoju in jim

pomagati pri njihovi integraciji v globalno gospodarstvo na podlagi enakopravnosti. Glavni

dosežek konference je sprejem in implementacija splošnega sistema preferenc. Z omenjenim

sistemom je bil narejen velik preskok pri vključevanju manj razvitih držav v svetovno

trgovino, saj so le-te lahko določene izdelke na trge razvitih držav izvažale brez carin.

Svetovni program za hrano47 je specializirana institucija v okviru sistema OZN in hkrati

največja svetovna organizacija, ki se ukvarja s humanitarno distribucijo hrane najrevnejšim

državam, zmanjševanjem podhranjenosti in promocijo varne prehrane. Organizacija deluje v

tistih predelih, kjer primanjkuje hrane in so ogrožena življenja ljudi. Med temeljne naloge

45

Ang. UNDP – United Nations Development Programme 46

Ang. UNCTAD - United Nations Conference on Trade and Development 47

Ang. WFP – World Food Programme


Stran 90

spadajo: zaščita življenj, zmanjševanje podhranjenosti, zmanjševanje posledic humanitarnih

nesreč in promocija lastne pridelave hrane ter zmanjšanje odvisnosti od tuje pomoči.

V tem kontekstu moramo omeniti tudi zelo poznan Sklad OZN za otroke oz. s kratico

UNICEF.48 UNICEF je bil ustanovljen s strani Generalne skupščine v letu 1946, prvotno z

namenom za pomoč otrokom v Evropi po drugi svetovni vojni, danes pa se osredotoča na

skrb za otroke v državah v razvoju. Njegov program je zelo raznolik in na različne načine

promovira napredek na področju izobraževanja, zdravstva, prehrane, življenjskih pogojev in

ostalih elementov, ki so potrebni za dostojno otroštvo. Iz razvojnega vidika je UNICEF

izjemnega pomena, saj se ukvarja z najbolj ranljivo skupino v družbi, in sicer z otroki in

ustvarja čim boljše pogoje za njihov razvoj. UNICEF si še posebej prizadeva za uveljavitev

otrokovih pravic, za čim večjo vključenost v izobraževanje, za boj proti nalezljivim boleznim,

za dostop do zdravstvenega sistema, za združitev otrok z njihovimi starši, za dostop otrok do

primernih bivališč in boj proti izkoriščanju otrok.

V okviru sistema OZN delujejo še druge organizacije, ki se posredno ali neposredno ukvarjajo

s področjem mednarodnega razvoja. Mednje prištevamo: Program OZN za okolje oz. UNEP,

Visoki komisariat OZN za begunce oz. UNCHR, Organizacija OZN za industrijski razvoj oz.

ONUDI in ostale.

3.4.2 Skupina Svetovne banke

Skupina Svetovne banke oz. krajše samo Svetovna banka (SB) je mednarodna institucija, ki

zagotavlja finančno pomoč državam za njihov čim prejšnji napredek. Skupina formalno deluje

v sistemu OZN, vendar v praksi delujejo kot institucija, ki je povsem samostojna z malo

povezavami z OZN (Potter et al. 2004, 279–280). Ustanovljena je bila leta 1944 in se je sprva

posvečala rekonstrukciji Evrope po veliki krizi in drugi svetovni vojni. Svetovna banka tvori

skupaj z Mednarodnim denarnim skladom drugo polovico brettonwoodskih dvojčkov (Žigon

in Udovič 2013, 64). Skupino Svetovne banke tvori pet med seboj povezanih institucij, in

48

Ang. United Nations Children's Fund


Stran 91

sicer Mednarodna banka za obnovo in razvoj ali krajše IBRD,49 Mednarodno razvojno

združenje oz. krajše IDA,50 Mednarodna finančna korporacija z. IFC,51 Multilateralna agencija

za zavarovanje investicij oz. MIGA52 in Mednarodni center za razreševanje sporov iz investicij

oz. ICSID.53 Skupina Svetovne banke omogoča deželam v razvoju dostop do ugodnih posojil,

pomaga pri oblikovanju investicijskih priložnosti. Pri svojem delu sodeluje z vladami držav kot

tudi drugimi mednarodnimi organizacijami.

Skupino sestavljajo skoraj vse članice OZN z nekaterimi izjemami,54 tako da je točno število

189, med njimi je najnovejša članica Kosovo. Članstvo skupine lahko v grobem delimo na dva

dela. V prvi del spadajo razvite države oz. globalni sever, ki v banko v glavnem vplačujejo

sredstva in države v razvoju, ki ta sredstva prejemajo. Najpomembnejši organ pri odločanju

je upravni odbor. Upravni odbor se praviloma srečuje enkrat letno, kjer določijo smernice za

delo. V upravnem odboru imajo sedež članice, ki izvolijo predsednika, ki je skladno s tradicijo

vedno državljan ZDA. Odločitve v upravnem odboru se sprejemajo z večino po načelu »en

dolar, en glas«.55 Odločitve upravnega odbora implementirajo izvršni direktorji. Teh je

štiriindvajset, pri čemer vsak skrbi za svoje področje. Glavnih pet držav članic imenuje svoje

izvršne direktorje, medtem ko so ostali izvoljeni za dvoletno obdobje.

Na področju mednarodnega razvoja je SB zagotovo ena izmed najpomembnejših institucij.

Banka tako uporablja lasten kapital in ga posoja za perspektivne projekte. Poleg svoje

osnovne funkcije zagotavljanja finančnih sredstev državam pa pomaga tudi na drugih

področij, kot npr. pri oblikovanju njihovih razvojnih politik, transferju tehnologij,

zagotavljanju tehnične pomoči, skrbi za okolje, izdelavi priporočil in analiz, pri načrtovanju

49

Ang. International Bank for Reconstruction and Development 50

Ang. International Development Association 51

Ang. International Finance Corporation 52

Ang. Multilateral Investment Guarantee Agency 53

Ang. International Centre for Settlements of Investment Disputes 54

Andora, Kuba, Lihtenštajn, Monako, Nauru in Severna Koreja. 55

Omenjeno načelo pomeni, da ima vsaka država toliko glasov, koliko sredstev prispeva za delovanje skupine. V vseh institucijah skupine imajo najvidnejšo vlogo ZDA, katere glasovalni delež se vedno giblje okoli 16 %. Članice skupine G8, predstavljajo približno 45 %, posamezne najrevnejše država pa imajo delež glasovalnih pravic okoli 0,1 %.


Stran 92

idr. Svetovna banka je danes pri državah ena izmed najbolj zaželjenih posojilodajalk, saj si

lahko izposodijo finančna sredstva ob zelo ugodnih pogojih (Potter 2004, 281), saj so le-ti

veliko bolj ugodni kot pri zasebnih posojilodajalcih, vendar še vedno dovolj učinkoviti, da

banki ne prinašajo izgube. Za vsako posojilo mora jamčiti vlada posamezne države, praviloma

pa se podprejo projekti, ki ne morajo biti financirani iz drugih virov. Implementacija vsakega

projekta je nato nadzorovana s strani banke. Poleg omenjenega pa SB vsako leto izdaja tudi

publikacijo World Development Report, ki je ena izmed najpomembnejših publikacij na

področju mednarodnega razvoja in kjer je natančno opisan napredek razvojnih politik na

posameznih področjih. Glede na pozitivne trende, saj je banka v preteklosti financirala za več

kot 300 milijard ameriških dolarjev projektov (Schiavone 1997, 149), je gotovo, da bo banka

tudi v prihodnje delovala tako na področju zagotavljanja finančne kot tudi tehnične pomoči.

Osredotočala se bo na dve vlogi. Kot prvo se bo osredotočala na njeno primarno vlogo, torej

finančno z zagotavljanjem finančnih virov in za podporo projektov. In drugo, torej na

svetovalno vlogo, predvsem zaradi veliko izkušenj iz preteklih let.

3.4.3 Mednarodni denarni sklad

Mednarodni denarni sklad s kratico IMF 56 je mednarodna finančna institucija in drug del že

omenjenih brettonwoodskih dvojčkov. Organizacija je bila ustanovljena leta 1944 predvsem

z namenom rekonstrukcije svetovnega monetarnega sistema. Sklad ima sedež v

Washingtonu v ZDA. Njegova glavna naloga danes je skrb za ohranjanje stabilnosti

svetovnega monetarnega sistema in za izravnalne bilance držav (Žigon in Udovič 2013, 64).

Danes organizacija šteje 189 držav članic. Prav tako je podobna organizacijska struktura.

Glavni organ je svet guvernerjev, kjer je zastopana vsaka država z guvernerjem in njegovim

namestnikom. Izvršni odbor implementira odločitve sveta, sestavlja pa ga štiriindvajset

izvršnih direktorjev, vsak za svoje področje. IMF vodi generalni direktor, ki je ob enem tudi

predsedujoči izvršnemu odboru.

56

Ang. International Monetary Fund


Stran 93

Glavna naloga IMF-a je zagotavljati ekonomsko stabilnost v državah v razvoju, predvsem na

dveh segmentih. In sicer na makroekonomskem področju kot tudi pri zmanjševanju revščine.

Ker imajo mnoge države omejen dostop do mednarodnih financ, jim IMF poskuša

zagotavljati alternativne vire za njihov nadaljnji razvoj.

Skladno s Sporazumom o ustanovitvi IMF-a so njegove glavne naloge: promovirati

mednarodno monetarno sodelovanje, spodbujati uravnoteženo rast mednarodne trgovine,

skrb za mednarodno monetarno stabilnost, ustanovitev multilateralnega sistema plačil in

pomoč pri prilagoditvah bilanc držav brez negativnih učinkov na nadaljnji razvoj. Poleg že

omenjenih je pomen IMF-a tudi utrjevanje mednarodnega sodelovanja, skrb za trajen razvoj

in promoviranje mednarodne trgovine ter zagotavljanje občasne finančne pomoči

posameznim državam za lažje uravnavanje njihovih plačilnih obveznosti.

Sklad državam v razvoju nudi različne oblike pomoči, poleg že omenjene finančne, tudi

tehnično, nadzorstveno, kot tudi svetovalno. Na področju monetarne politike pa se njeno

delovanje nanaša na zunanji dolg, devizne rezerve, finančne sisteme, tokove kapitala držav

članic idr.

3.4.4 Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj

Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj, s kraticami OECD,57 je mednarodna

organizacija gospodarsko najrazvitejših držav, ustanovljena leta 1961 z namenom

pospeševanja mednarodne trgovine in razvoja nasploh. Glavne naloge organizacije so doseči

čim višjo gospodarsko rast in zaposlenost ter zvišati kakovost življenja, stremeti k svetovni

finančni stabilnosti in spodbujati svetovno trgovino. Organizacija velja za glavnega glasnika

liberalnih idej v svetovni ekonomiji.

Čeprav organizacija ne vključuje držav skupine AKP, je za svetovni razvoj vseeno izjemnega

pomena, zato bomo na kratko orisali njeno razvojno funkcijo. V okviru OECD deluje tudi

57

Ang. Organization for Economic Co-operation and Development


Stran 94

Komite za razvojno pomoč oz. DAC,58 ki je bil ustanovljen že leta 1960. Gre za skupino držav,

ki prispevajo največ razvojne pomoči v svetu, ki iščejo rešitve na tem področju in na področju

svetovnih razvojnih problemov. Komite tako preučuje obseg revščine glede na višino

zagotovljene finančne pomoči kot tudi vpliv razvojne pomoči na gospodarstva posameznih

držav in njihovo zmožnost vključevanja v globalno ekonomske procese. Komite sestaja

večkrat letno z nacionalnimi razvojnimi agencijami kot tudi z drugimi mednarodnimi

organizacijami. DAC ima tudi številna delovna telesa, katera se ukvarjajo s posameznimi

področji: enakost spolov, okolje, konflikti in mednarodna varnost, vladanje in tudi evalvacija

razvojne pomoči. Komite ima tudi pomembno vlogo pri zbiranju statističnih podatkov in pri

svetovanju.

3.4.5 Ostale mednarodne organizacije

V svetu obstajajo tudi številne druge organizacije, ki se ukvarjajo z mednarodnim razvojem in

razvojno pomočjo, vendar jih vseh zaradi omejitev nismo morali podrobneje obravnavati. To

so: Svetovna trgovinska organizacija, Svetovna zdravstvena organizacija, Mednarodna

organizacija za migracije, Mednarodni sklad za kmetijski razvoj idr. Zelo pomembne pa so

tudi organizacije, ki nimajo globalnega značaja, ampak so večinoma regionalno naravnane

kot npr: Afriška razvojna banka, Azijska razvojna banka, Razvojna banka za Latinsko Ameriko,

Inter-Ameriška razvojna banka idr.

3.4.6 Mednarodne nevladne organizacije

Na koncu namenjamo še nekaj besed mednarodnim nevladnim organizacijam (MNO), ki

imajo zaradi bistvenih ekonomskih sprememb in povečevanja vpliva alternativnih organizacij

danes vse močnejšo vlogo. Vzpon te vrste organizacij gre povezati z vse bolj perečimi

težavami v državah v razvoju in nezmožnostjo mednarodnih vladnih organizacij (MVO) in tudi

posameznih držav, da bi se z njimi učinkovito spoprijele. MNO povezujemo predvsem z

vzponom civilne družbe v razvitih državah. Glavni karakteristiki MNO-jev sta:

a) da gre za organizacije, ki delujejo mimo uradnih državnih institucij in

58

Ang. Development Assistance Committee


Stran 95

b) da njihov cilj ni dobiček.

Van Rooy (v Potter et al. 2004, 308) pravi, da so le-te nastale kot posledica vrste ekonomskih

in družbenih napak, ki sta jih povzročili vlada oz. trg. Za MNO-je lahko rečemo, da opravljajo

naloge in storitve, ki so v zatonu in jih uradne institucije ne želijo oz. ne morejo učinkovito

opravljati.

Na področju mednarodnega razvoja deluje veliko število globalnih MNO-jev, ki pokrivajo

najrazličnejša področja. Najbolj znane med njimi so Oxfam (zmanjševanje revščine in

družbene neenakosti), BRAC in CARE (splošni humanitarni programi), WaterAid (dostop do

pitne vode), International Development Enterprises (dostop do pitne vode in izboljšanje

življenjskih pogojev) ter številne druge.

4 DRŽAVE SKUPINE AFRIKE, KARIBOV IN PACIFIKA

S terminom države skupine Afrike, Karibov in Pacifika59 oz. krajše države AKP-ja

poimenujemo relativno veliko skupino razvojno prikrajšanih držav, razpršenih na treh

različnih celinah. In sicer: Afriki, Oceaniji in Severni Ameriki,60 ki imajo zaradi specifičnih

geografskih in zgodovinskih okoliščin na področju mednarodnega razvoja poseben status. Za

države te skupine je značilno, da so bile, razen redkih izjem, vse nekdanje kolonije in so tako

zaradi svoje specifične zgodovine dosegle različne stopnje razvoja. Med te države spada tudi

večina najrevnejših držav na svetu, ki jih uvrščamo izključno v afriško (podsaharsko)

komponento te skupine, prav tako pa je večina držav omenjene skupine locirana na

globalnem jugu, tako po geografski kot tudi po razvojni plati.

59Ang. African, Caribbean and Pacific Group of States oz. ACP States 60Države iz področja Karibov spadajo natančneje na področje Srednje Amerike, ki pa jo v kontinentalnem smislu

uvrščamo v Severno Ameriko.


Stran 96

Problem odnosov z državami AKP-ja se je pojavil takoj na začetku delovanja EGS-a, predvsem

zaradi tedanjih francoskih kolonij, ki so šele kasneje postale samostojne države. Izvoz iz teh

področij v Francijo je bil posledica predhodnih investicij, uvedba carin pa bi pomenila takso

na francoske naložbe in dobičke v tujini. Ko je kasneje večina teh dežel dosegla

samostojnost, je skupnost ponudila pogajanja o nadaljnjem tesnejšem sodelovanju, katerih

rezultat je bila konvencija Yaounde, ki je veljala od leta 1964 (Bobek 2003, 250). Glavni

namen sodelovanja je bil zadovoljevanje interesov obeh pogodbenih strani in predvsem

doseganje dolgoročne trgovinske varnosti in sodelovanja.

Za boljše razumevanje celotne tematike moramo osvetliti tudi zgodovinski kontekst in

okoliščine. Termin »države AKP«, ki ga uporabljamo v pričujoči disertaciji, je bil prvič

konstituiran s Sporazumom iz Georgetowna. Celotno ime tega dokumenta se glasi Sporazum

iz Georgetowna o organizaciji skupine držav Afrike, Karibov in Pacifika61 ali kot ga imenujemo

krajše Sporazum iz Georgetowna, ki je bil sprejet v letu 1975 v glavnem mestu Gvajane, po

katerem nosi tudi ime. Omenjeni dokument že v preambuli določa ime te skupine države, in

sicer »države AKP«, s katerim konstituira omenjeno ime, ki je v uporabi še danes in označuje

razvojno najbolj prikrajšane in geografsko omejene države sveta.

Države skupine AKP poleg stopnje gospodarske razvitosti združuje še veliko drugih

parametrov. Vse so v celoti v geografskem in v večjem delu tudi socio-ekonomskem in

političnem smislu pozicionirane na globalnem jugu, imajo skupno kolonialno zgodovino,

nizko stopnjo politične razvitosti, kot tudi probleme, ki tarejo večino držav v razvoju, kot npr.

revščina, pomanjkanje, velik naravni prirastek prebivalstva, slab zdravstveni sistem ipd.

Danes skupino sestavlja 79 držav, od tega jih je 48 lociranih v Afriki, 16 na področju Karibov

in 15 v Pacifiku. Natančneje jih bomo predstavili v nadaljevanju.

61

Ang. Georgtown Agreement on the Organisation of the African, Caribbean and Pacific Group of States oz.

krajše Georgtown Agreement z dne 6. 6. 1975.


Stran 97

4.1 Zgodovinski kontekst

Sodelovanje z državami iz Afrike, Karibov in Pacifika se je začelo kmalu po drugi svetovni

vojni, ko so bile še povečini vse države kolonije. Prvi takšni poskusi so bili s Francosko unijo

(Bartels 2007, 717), vendar temelje o sodelovanju med evropskimi in državami iz regij Afrike,

Karibov in Pacifika predstavlja Rimska pogodba iz leta 1957, ki posebno poglavje namenja

pridruževanju nekdanjih kolonij oz. čezmorskih teritorijev in ozemelj, kot so imenovane te

države v dokumentu. Temu sodelovanju je namenjeno celotno 4. poglavje pogodbe. Države

AKP-ja so v tem dokumentu imenovane »ozemlja, ki imajo posebne odnose z Belgijo,

Francijo, Italijo in Nizozemsko«, kar je v bistvu drugo ime za označitev kolonialnega odnosa,

ki je v tem času še obstajal, vendar je bil že v globokem zatonu. Glavni namen tega

sodelovanja pa je gospodarski in socialni razvoj teh držav in ozemelj. Poleg omenjenega pa je

kot namen pridruževanja omenjen še: podpirati blaginjo in interese prebivalcev teh ozemelj

z željo po vsestranskem razvoju. Evropska gospodarska skupnost (EGS) kmalu po drugi

svetovni vojni ni pretirano skrivala dejstva, da si želi tesnejšega sodelovanja z državami iz

regije AKP-ja predvsem zaradi skupne zgodovine, finančnih interesov in tudi vpliva

neokolonialnega načina razmišljanja. Sodelovanje med EU in državami AKP-ja je opredeljeno

kot predstavitveni primer vzornega sodelovanja (Carbone 2007, 30).

Cilje pridruževanja t. i. čezmorskih držav lahko opredelimo v dveh temeljnih točkah. In sicer

trgovini in investicijah. Na področju trgovine dikcija navaja, da »države članice (EGS o.p.)

obravnavajo trgovino s čezmorskimi državami enako, kakor medsebojno trgovino« in da

vsaka država obravnava trgovino s članicami enako, kakor s tisto državo, s katero ima

posebne odnose, kar v praksi pomeni z nekdanjo kolonizatorko. V zvezi z naložbami pa

pogodba prinaša določilo, da lahko pri tistih, ki jih financira EGS, pod enakimi pogoji

sodelujejo vse pravne osebe iz čezmorskih ozemelj. Naslednje pomembno poglavje so še

carinski postopki. Pogodba v celoti odpravlja carine pri uvozu blaga s poreklom iz čezmorskih

držav, prav tako pa pogodba določa, da se bodo postopno odpravile carine pri uvozu blaga v

čezmorska ozemlja. V sklopu carinske politike pa je pomembna še ena določba, ki državam v


Stran 98

razvoju omogoča možnost, da uvedejo carine, če je to potrebno za njihov razvoj,

industrializacijo ali financiranje proračun.

4.1.1 Konvencija Yaoundé

V želji po nadgradnji in konkretnejšemu sodelovanju in zaščiti interesov držav nekdanjih

kolonizatork so države EGS-a z državami APK-ja leta 1963 podpisale Konvencijo Yaoundé, ki

je dobila ime po prestolnici Kameruna, kjer je bila podpisana. Razlogov za podpis

omenjenega sporazuma je več. In sicer že omenjen interes obeh strani za sodelovanje, kot

tudi ta, da se je Sporazum o pridruženem članstvu iz leta 1958, ki je nastal kot neposredna

posledica določil Rimske pogodbe, iztekal, saj je bil sklenjen za obdobje 5-ih let (Šabič 1992,

1102). Poleg tega pa so se spremenile politične razmere, saj se je vse več držav

osamosvajalo, tako da je bil nov okvir za sodelovanje nujno potreben. Tako so partnerske

države leta 1963 podpisale omenjeni sporazum, ki je prišel v veljavo 1. 6. 1964 in je bil

sklenjen za obdobje petih let. Podpisan je med EGS-om62 in 18 državami,63 takrat imenovanih

ASMM, kar pomeni države Afrike, Madagaskarja in Mavricija. Pomembno je poudariti, da v

tem primeru govorimo o sodelovanju med (zahodno) evropskimi in afriškimi državami,

medtem ko so bile karibske in pacifiške države iz sodelovanja še izključene predvsem zaradi

dejstva, da se države na teh območjih še niso popolnoma osamosvojile.

Konvencija iz Yaoundueja je logično nadaljevanje Rimske pogodbe in državam ASMM-ja daje

številne možnosti razvojnega sodelovanja. Konvencija tako natančno določa okvire

sodelovanja, in sicer področja sodelovanja in tudi institucije. Področja sodelovanja bi lahko

strnili na tri glavna področja: trgovina, finančno in tehnično sodelovanje in svoboda gibanja.

Na področju trgovine so pomembni predvsem preferenčni trgovinski sporazumi, ki so

ustanavljali prostocarinsko območje za afriške države, kot tudi pospeševanje prodaje za te

države najpomembnejših produktov, kot tudi tesnejše sodelovanje na vseh ostalih

62Belgija, Francija, Italija Luksemburg, Nemčija in Nizozemska. 63Burundi, Centralnoafriška republika, Čas Dahomej danes Benin, Gabon, Kamerun, Kongo (Brazzaville) danes

DR Kongo, Kongo (Leopoldville), Malagaška republika danes Madagaskar, Mali, Mavretanija, Niger, Ruanda, Senegal, Slonokoščena obala, Somalija, Togo in Zgornja Volta danes znana pod imenom Burkina Faso.


Stran 99

trgovinskih področjih. Pri finančnem aspektu je pomembno poudariti predvsem razvojna

finančna sredstva, ki so dosegla višino 800 milijonov ameriških dolarjev in so bila podeljena

preko Evropske investicijske banke in Evropskega razvojnega sklada (katere je predvidela že

Rimska pogodba), kot tudi vzpostavitve humanitarne pomoči, tehnične podpore,

ekonomskih in socialnih investicij ter stabilizacijo cen kmetijskih pridelkov. Na področju

svobode gibanje se dikcija konvencije usmerja na izenačenje pravic vseh podpisnic

konvencije pri ustanavljanju podjetij in trgovanju.

Zadnji del konvencije pa govori o institucionalnem okvirju razvojnega sodelovanja.

Konvencija govori o štirih glavnih organih. Prvi je t. i. Pridružitveni svet,64 ki je najvišji organ

in je sestavljen iz predstavnikov vlad podpisnic, sveta ministrov in komisije skupnega

trgovinskega območja. Za podporo njegovega delovanja skrbi pridružitveni odbor, ki tudi

skrbi za nemoteno delovanje celotnega sistema. Naslednji organ je Pridružitvena

parlamentarna konferenca. Je organ sestavljen iz 54 evropskih in 54 afriških članov

parlamenta, katerega naloga je predvsem posvetovalna in da spodbujajo sodelovanje med

obema stranema. Kot zadnji organ pa dikcija omenja Arbitražno sodišče, katerega naloga je

bila odločati v morebitnih trgovinski sporih med podpisnicami konvencije.

Leta 1969 je bil ratificiran še dodatek imenovan tudi Yaounde II (veljati je začel leta 1971), ki

ni prinesel bistvenih sprememb in je podaljšal obstoječe sodelovanje do leta 1975, bil pa je

tudi podlaga za podpis najpomembnejšega sporazuma konvencije Lome, ki ga bomo

obravnavali v nadaljevanju.

4.1.2 Konvencija Lomé

V času trajanja sporazuma Yaoundé II so se v Evropi zgodili nekateri ključni dogodki, ki so

terjali revizijo pogodbe in sprejetje širšega okvirja za trajnostno globalno razvojno

sodelovanje med obema partnerskima stranema. Najpomembnejši izmed teh je zagotovo

širitev Evropske skupnosti (ES) na Veliko Britanijo, kar je terjalo vključitev tudi držav iz

64Ang. Association Council


Stran 100

skupnosti Commonwealtha (Oyewumi 1991, 129). Tako so države že leta 1973 začele s

pogajanji za sklenitev novega sporazuma, ki bi sodelovanje opredelil na številna druga

področja, kot tudi na bistveno širše geografsko območje, saj je sodelovanje do sedaj

potekalo le z afriškimi državami.

28. februarja 1975 je tako 9 držav Evropske skupnosti in 46 držav skupine AKP-ja podpisalo

Konvencijo Lomé, ki je dobila ime po glavnem mestu države Togo, kjer je bila tudi podpisana.

Kot že omenjeno so s tem sporazumom zaradi svojega posebnega geografskega položaja

dobile »skupno nomenklaturo afriško-karibsko-pacifiške države« (Šabič 1992, 1102) ali krajše

države AKP-ja. Dogovor o institucionalizaciji je bil podpisan v Georgetownu istega leta in ga

bomo predstavili v naslednjem poglavju.

Konvencija Lome predstavlja temeljni in celovit dogovor med Evropsko skupnostjo in

državami AKP-ja, ki je do tedaj najbolj podrobno urejal razvojno sodelovanje med obema

stranema. Pogodba predstavlja okvir za do tedaj najtesnejše sodelovanje med obema

stranema. Ob podpisu je bilo zaznati veliko optimizma, nekateri so jo označevali kot največji

dosežek mednarodnih ekonomskih odnosov po drugi svetovni vojni (Ravenhill 1985). Bobek

(2003, 250) pa ga opisuje kot zdaleč najpomembnejši regionalni sporazum v zgodovini.

Čeprav dokument večkrat poudarja enakopravnost partnerjev, pa je dejstvo, da gre vsaj na

gospodarskem področju za sodelovanje med dvema skrajno neenakima partnerjema, pri

čemer se ES obvezuje, da bo prispevala večji delež finančnih sredstev za razvojne namene.

Konvencija Lome prinaša naslednje posebnosti razvojnega sodelovanja med podpisnicami.

Prvi del obsega trgovinsko sodelovanje. Bistvo tega dela je, da imajo praktično vsi izdelki iz

držav AKP-ja prost, brezcarinski dostop do trga ES (Mulazzani in Malorgio 2014, 3). Izjema so

bili občutljivi kmetijski izdelki na primer sladkor, za katerega so bile predvidene kvote (Bobek

2003, 250). Pomembno je tudi dodati, da omenjeno pravilo ni recipročno, kar pomeni, da

enako ne velja za države Evropske skupnosti, kar daje manj razvitim državam zagotovo

konkurenčne prednosti na evropskih trgih.


Stran 101

Naslednja točka je finančna pomoč, katere temelje je postavil že sporazum iz Yaoundeja.

Sredstva so se podeljevala preko Evropskega sklada za razvoj in Evropske investicijske banke.

Podobno kot pri Yaoundeju, vendar z razliko, da se bodo ta sredstva donirala v obliki

subvencij. Pomemben je tudi mehanizem »strukturnega prilagajanja«, s katerim je ES v obliki

posojil državam pomagala prebroditi krize in omogočiti pogoje za nadaljnji razvoj.

Pri omenjenem finančnem aspektu je pomembno omeniti še dva mehanizma, ki sta sicer

danes že razveljavljena, vendar sta pomembno vplivala na države APK. To sta STABEX65 in

SYSMIN.66 Izmed omenjenih je bil veliko pomembnejši prvi, saj je posegel na področje

kmetijske politike, ki je v državah tretjega sveta, kjer se večina prebivalstva preživlja s

kmetijstvom, še posebej pomembno. Prav zaradi te odvisnosti od kmetijstva ter dejstva, da

je le-to izjemno podvrženo številnim dejavnikom, na katere pa države nimajo vpliva, sta obe

partnerski strani vpeljali pravilo, katerim določenim kmetijskim pridelkom zagotavlja

minimalni dohodek ob nenačrtovanem izpadu (Bartels 2007, 738). Podobno je tudi pri

mehanizmu SYSMIN, saj gre v tem primeru za zaščito rudarskega področja v primerih, kadar

države samo niso mogle vplivati na izpad dohodka. Oba mehanizma sta se izplačevala v obliki

subvencij.

Pomembno je dodati, da je Konvencija Lome predstavljala tako celovit sporazum, da so bila

podpisana kar štiri nadaljevanja z malimi popravki, kar potrjuje njegovo pomembnost,

razvojno naravnanost in ekonomsko širino kot tudi nujo po intenzivnem razvojnem

sodelovanju med evropskimi in AKP državami. Tako je bil Lome II podpisan leta 1979, kot

glavno novost pa je vseboval že omenjen SYSMIN mehanizem, Lome III je bil podpisan 1984,

glavne novosti pa so bile spodbujanje industrializacije, samozadostnosti na vseh področij in

varnosti prehrane, kar pomeni, da je poudarjal tudi področje kmetijstva. Največjo

spremembo je doživel sporazum Lome IV, ki je bil v veljavi kar celih 10 let in ga je podpisalo

65

Ang. Stabilization of export earnings from agricultural commodities oz. slovensko Sistem za uravnoteženje izvoznih prihodkov kmetijskih pridelkov 66

Ang. Mining products: special financing facility oz. slo. Finančna sredstva za pridobivanje rud.


Stran 102

15 držav EU 67 in 69 držav skupine AKP.68 Od leta 1990 do 1995 in od leta 1995 do leta 2000

njena revidirana različica. Konvencija Lome IV je bila podpisana in je veljala v času velikih

sprememb tako v Evropi kot tudi na področju AKP-ja (propad vzhodnega bloka, proces

demokratizacije, naraščanje prepada sever-jug), zato je bilo pričakovati da bo prinesla »svež

veter«. Omenjena konvencija ima tako prvič politično konotacijo na področju človekovih

pravic, kot temeljnim pogojem za sodelovanje (Zimelis 2011, 195). Poleg ostalega so

omenjeni še spoštovanje načel demokracije, vladavine prava, pravice žensk, varovanja

okolja, promocije zasebnega sektorja, diverzifikacije gospodarstva, regionalnega

povezovanja in drugih globalnih problemov. Četrta konvencija je bila zelo močno usmerjena

na področje kmetijstva in financiranje skupnih programov. Pomen sporazuma Lome IV je v

tem, da prvič sodelovanje ni brezpogojno in da je za nadaljevanje potrebno dosegati

nekatera na »severu« splošno sprejeta demokratična načela.

4.1.3 Sporazum iz Georgetowna

Nadalje bomo spregovorili tudi nekaj besed o Sporazumu iz Georgetowna, ki je bistvenega

pomena, saj se v njegovi dikciji prvič pojavi termin države AKP-ja, poleg tega pa konkretizira

in institucionira nadaljnje razvojno sodelovanje med obema stranema.

V preambuli so omenjena tudi temeljna načela delovanje te organizacije, ki je hkrati tudi

glavna problematika omenjene skupine:

- Okrepiti in konsolidirati solidarnost med državami skupine AKP;

- promovirati in razvijati poglobljene trgovinske ter ekonomske odnose med državami

AKP-ja;

67

Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska in Velika Britanija. 68

Angola, Antigva in Barbuda, Bahami, Barbados, Belize, Benin, Bocvana, Burkina Faso, Burundi, Centralnoafriška republika, Čad, Džibuti, Dominika, Dominikanska republika, Ekvatorialna Gvineja, Eritreja, Etiopija, Fidži, Gabon, Gambija, Gana, Grenada, Gvajana, Gvineja, Gvineja Bissau, Haiti, Jamajka, Kamerun, Kenija, Kiribati, Komori, Kongo, Lesoto. Liberija, Madagaskar, Malavi, Mali, Mavretanija, Mavricij, Mozambik, Papua Nova Gvineja, Ruanda, Sao Tome in Principe, Senegal Sejšeli, Sierra Leone, Slonokoščena obala, Salomonovi otoki, Sveti Krištof in Nevis, Sveta Lucija, Sveti Vincencij in Grenadine, Sudan, Surinam, Svazi, Tanzanija, Togo, Tonga, Trinidad in Tobago, Tuvalu, Uganda, Vanautu, Zahodna Samoa, Zaire (danes DR Kongo), Zambija Zelenortski otoki in Zimbabve.


Stran 103

- promovirati učinkovito regionalno in medregionalno sodelovanje med državami AKP-

ja in

- ustanoviti skupino držav AKP-ja z namenom uresničiti prej zapisane cilje in narediti

nadaljnje korake pri vzpostavitvi in spodbujanju novega mednarodnega ekonomskega

reda. 69

Prvo poglavje omenjenega sporazuma, govori o nekaterih temeljnih predpostavkah

delovanja skupine AKP, hkrati pa določi tudi cilje delovanja, ki se tesno navezujejo na v

prejšnjem poglavju že navedena načela delovanja. Ti cilji so naslednji:

- omogočiti realizacijo konvencije Lome;

- koordinirati aktivnosti držav pri uresničevanju prej omenjene konvencije;

- določiti skupna stališča držav skupine AKP v odnosu do držav EGS-a pri uresničevanju

konvencije Lome;

- promovirati in utrjevati solidarnost med državami skupine AKP-ja;

- pripomoči k močnejšim trgovinskim, gospodarskim in kulturnim povezavam med

državami AKP-ja in med državami v razvoju na sploh in prispevati k utrjevanju vezi

med regionalnimi mednarodnimi organizacijami, katerih so članice države skupine

AKP in

- promovirati vzpostavitev novega ekonomskega reda.

Kot lahko razberemo imajo cilji skoraj v celoti razvojno naravnanost in težijo k boljšem,

učinkovitejšem in še posebej enakopravnejšemu mednarodnemu razvojnemu sodelovanju.

Čeprav so v prvem poglavju bežno omenjene tudi regionalne organizacije, je evidentno, da

omenjeni sporazum temelji predvsem na sodelovanju z evropskimi državami, natančneje

članicami EGS-a. Večkrat je omenjena tudi konvencija Lome, ki so jo države AKP-ja podpisale

prav z EGS-om in jo bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju. Dejstvo, da je skupina AKP

navezovala stike prav z državami EGS-a je v tem, da so te države nekdanje kolonialne

69Z terminom novi ekonomski red oz. ang. New Economic World Order, opisujemo okrepljeno prizadevanje

držav v razvoju za spremembo in revizijo postopkov ter pravil na področju mednarodne trgovine v korist držav tretjega sveta (Anel in Nygren 1980; 119-122).


Stran 104

velesile, ki se niso želele odreči vplivu in tudi prednostim gospodarskega sodelovanje, zato se

sklenile še poglobiti te dejavnosti. Državam AKP-ja pa je zaradi zgodovinskih okoliščin v

interesu nadaljevati to sodelovanje, po spremenjenih in bolj enakopravnimi pogoji kot

doslej. Dejstvo je namreč, da imajo nekdanje kolonialne velesile, kljub v veliki večini

končanem procesu dekolonizacije, še vedno precejšen vpliv v državah AKP-ja, ki ga tudi s

pridom izkoriščajo.

Dikcija drugega poglavja Sporazuma iz Georgetowna govori o organih organizacije skupine

AKP. Organi so Svet ministrov, Komite veleposlanikov in Skupščina AKP držav, slednjima s

strokovnimi podlagami pomaga generalni sekretariat.

Svet ministrov sestavljajo člani vlad držav članic skupine. Svet določa smernice delovanja

skupine in ukrepe za uresničitev ciljev iz prvega poglavja. Seje potekajo praviloma dvakrat

letno, vendar se lahko po potrebi sestanejo tudi večkrat. Odločanje temelji na konsenzu vseh

držav članic. Dikcija 10. člena sicer določa, da lahko svet v »posebnih okoliščinah«70 sprejema

odločitve tudi z dvotretjinsko večino. Vendar žal dokument tega termina podrobneje ne

opredeli. Poleg tega pa je zaradi tega določila bistveno zmanjšana učinkovitost delovanja

skupine, saj je zaradi kompleksnosti mednarodnega razvoja, kot tudi parcialnih interesov

posameznih držav, zelo težko doseči konsenz, v kolikor pa ga uspejo pa so ta stališča veliko

ohlapnejša brez konkretnih odločitev. Svet sprejema svoje odločitev v obliki sklepov,

resolucij in priporočil.

Drugi organ, ki ga ustanavlja predmetni sporazum pa se imenuje Komite veleposlanikov. Kot

izhaja že iz imena, sodelujejo v njem veleposlaniki držav članic. Sporazum določa njihovo

glavno nalogo pomoč pri sprejemanju odločitev Svetu in skrb za implementacijo konvencije

Lome. Poleg tega pa Svetu poroča o svojih aktivnostih. Odločitve se sprejemajo samo

soglasno in skladno s sporazumom, druga možnost ni predvidena. Skupščina držav AKP-ja je

70Ang. Special circumstances


Stran 105

bila mišljena kot posvetovalni organ, v kateri sedijo parlamentarci, ki skušajo z lastnimi

predlogi, mnenji in resolucijami vplivati na Svet v želji po čim boljšem delovanju.

Tretje poglavje Sporazuma iz Georgetowna pa ustanavlja tudi generalni sekretariat

organizacije kot strokovni organ s sedežem v Bruslju. Njegove glavne naloge so spremljanje

implementacije sprejetih dokumentov, strokovna pomoč ostalima organoma skupine AKP in

ostale naloge, ki jima jih naložita Svet oz. Komite.

Sporazum je še isto leto podpisalo 34 držav, veljati pa je pričel 12. februarja 1976, natanko

dva meseca po ratifikaciji dvotretjinske večine države. 71 Danes ima skupina AKP 79 članic, in

sicer 48 iz Podsaharske Afrike, 16 iz Karibov in 15 iz območja Pacifika. Države in njihovo

primerjavo bomo navedli v nadaljevanju.

Kot že omenjeno, se je sporazum v svoji originalni različici nanašal na sodelovanje držav AKP-

ja z državami EGS-a, vendar je organizacija skozi leta razširila svoj fokus delovanja na različna

področja mednarodne trgovine, gospodarstva, politike in kulture z različnimi mednarodnimi

akterji.

4.1.4 Sporazum Cotonou

Leta 1997 je Evropska komisija izdala Zeleno knjigo o odnosih med EU in državami AKP-ja, v

kateri je natančno analizirala dosedanje stanje in potrebe v prihodnosti, s čimer je postavila

temelje za nov razvojni sporazum med obema stranema. V Zeleni knjigi je jasno poudarjena

potreba po podpisu sporazuma zaradi številnih sprememb v mednarodnih odnosih, poleg

tega je izražena potreba po učinkovitejšem sodelovanju na ekonomskem, političnem in

socialnem področju kar je nakazovalo, da bo prihodnji sporazum predstavljal najbolj celovito

obliko razvojnega sodelovanja.

71Zadnja izmed te dvotretjinske večine je bila Zambija, ki je sporazum ratificirala 12. decembra 1975.


Stran 106

Tudi v državah globalnega juga se je v času iztekanja 4. revidirane različice Konvencije Lome

pojavila potreba po novem sporazumu, ki bo lahko odgovoril na globalne izzive in hkrati

upošteval aktualne razmere v svetu, še posebej na področju globalnega juga. Tako je bil leta

2000 sklenjen Sporazum Cotonou 72 o pomoči in sodelovanju na področju trgovine in politike

med 15-imi državami Evropske unije73 in 78-imi74 državami Afrike, Karibov in Pacifika v

Cotonouju, v glavnem mestu države Benin. V skladu s tem sporazumom je Evropska unija

enostransko državam AKP-ja podelila številne ugodnosti za obdobje 20-ih let, tako da

skladno s sporazumom v tem obdobju ni pričakovati bistvenih sprememb določil pogodbe.

Sporazum Cotonou temelji na štirih glavnih predpostavkah pri uresničevanju sporazuma, ki

so navedeni že v 2. členu. In sicer:

1. Enakopravnosti vseh partnerjev pri določitvah glede razvojnih strategij, kar

poenostavljeno pomeni, da lahko vsaka država sama odloča, kakšen tip razvojnih

politik bo izbrala.

2. Participacija, kar pomeni, da daje sporazum poleg vladam držav podpisnic posebno

težo tudi civilno-družbenim skupinam, lokalnim oblastem in tudi zasebnemu sektorju.

3. Dialog in skupne obveze: Ta določba predstavlja temeljni namen že od začetkov

sodelovanja, in sicer poudarja sodelovanje med vsemi podpisnicami, poleg tega pa še

kot Sporazum Lome poudarja skupne zaveze pri spoštovanju človekovih pravic,

demokratizaciji, varovanju okolja idr.

72

Ang. Cotonou Agreement. 73

Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska in Velika Britanija. 74

Angola, Antigva in Barbuda, Bahami, Barbados, Belize, Benin, Bocvana, Burkina Faso, Burundi, Centralnoafriška republika, Cookovi otoki, Čad, Džibuti, Dominika, Dominikanska republika, Ekvatorialna Gvineja, Eritreja, Etiopija, Fidži, Gabon, Gambija, Gana, Grenada, Gvajana, Gvineja, Gvineja Bissau, Haiti, Jamajka, Južnoafriška republika, Kamerun, Kenija, Kiribati, Komori, Kongo, Lesoto. Liberija, Madagaskar, Malavi, Mali, Marshallovo otočje, Mavretanija, Mavricij, Mikronezija, Mozambik, Nauru, Niue, Palau, Papua Nova Gvineja, Ruanda, Sao Tome in Principe, Senegal Sejšeli, Sierra Leone, Slonokoščena obala, Salomonovi otoki, Sveti Krištof in Nevis, Sveta Lucija, Sveti Vincencij in Grenadine, Sudan, Surinam, Svazi, Tanzanija, Togo, Tonga, Trinidad in Tobago, Tuvalu, Uganda Vanautu, Zahodna Samoa, Zahodni Timor, Zaire (danes DR Kongo), Zambija in Zelenortski otoki , Zimbabve.

http://europa.eu/comm/development/body/cotonou/afri_en.htm

http://europa.eu/comm/development/body/cotonou/cara_en.htm

http://europa.eu/comm/development/body/cotonou/cara_en.htm


Stran 107

4. Diferenciacija in regionalizacija: Pri tej točki je pomembno, da se bo vsako izmed

držav skupine obravnavalo individualno, poleg tega je omenjena posebna skrb za

najrevnejše in ranljivejše države sveta.

Na področju trgovine sporazum vnaša dobre prakse iz prejšnjih dogovorov, in sicer

brezcarinski uvoz produktov iz držav AKP-ja, medtem ko lahko le-te še vedno ohranijo

carinske dajatve za izdelke iz držav EU. Pravilo se nanaša na temeljni koncept, da si lahko

vsaka izmed partnerskih držav sama določi svojo razvojno strategijo. Določene so bile tudi

spremembe na področju regionalnega sodelovanja med EU in različnimi kombinacijami držav

AKP-ja, kar bi naj omogočalo učinkovitejše in bolj segmentirano sodelovanje.

Drugi pomembni cilj dokumenta je zmanjševanje revščine, ki je tudi opredeljen kot glavni

smoter razvojne politike. Dogovor govori tudi o redistribuciji sredstev za projekte, kateri

resnično služijo zmanjševanju revščine in trajnostnemu razvoju partnerskih držav. Kot glavni

vir financiranja je opredeljen Evropski razvojni sklad, preko katerega se financira večina

razvojnih projektov.

Kot že pri zadnji različici Konvencije Lome je tudi pri Cotonou-ju pomemben politični aspekt

sodelovanja. Promocija demokracije, človekovih pravic, pravne države in političnega dialoga

so še vedno v ospredju in vsaka država je dolžna spodbujati omenjena načela. Sporazum

Cotonou pa uvaja še eno novost, in sicer lahko EU v primeru kršenja prej omenjenih

demokratičnih načel v skrajnem primeru tudi prekine sodelovanje s posamezno državo.

Podobno kot predhodna konvencija določa tudi Sporazum Cotonou institucionalni okvir za

lažjo implementacijo. Organi so zelo podobni tistim ustanovljenim že s Sporazumom iz

Georgetowna. Prvi je že omenjeni Svet ministrov, ki je sestavljen iz članov Sveta ministrov EU

in enega predstavnika vsake izmed držav skupine AKP. Svet predstavlja najvišji organ, kjer se

sprejemajo ključne odločitve pri implementaciji razvojnega sodelovanja. Naslednji organ je

Komite veleposlanikov, katerega glavna naloga je pomoč pri delovanju Sveta ministrov in


Stran 108

dajanju predlogov za izboljšanje delovanja omenjene institucije. Kot zadnji organ je

omenjena Skupščina, ki je sestavljena iz enakega števila parlamentarcev parlamenta EU in

držav iz skupina AKP. Skupščina je predstavljena kot posvetovalni organ, kateri z dialogom in

inovativnimi rešitvami sodelujejo pri razvojnem sodelovanju.

Kot že omenjeno, je Sporazum Cotonou podpisan za obdobje 20-ih let. V tem času je bil

dvakrat revidiran, in sicer leta 2005 in drugič leta 2010. Spremembe v reviziji so se nanašale

predvsem na področju regionalnega sodelovanja, poudarjena je potreba po večjem

sodelovanju na področju varnosti, zagotavljanja miru in stabilnosti, kot tudi doseganja

milenijskih razvojnih ciljev.

4.2 Predstavitev držav skupine in geografska delitev

Kot je že mogoče razbrati iz prejšnjih poglavij, skupino sestavlja 79 držav, ki so razporejene

na vseh kontinentih. Vse, razen Kube, so podpisnice Sporazuma Cotonou in poleg že

omenjene EU sodelujejo v različnih razvojnih projektih tudi z drugimi mednarodnimi

institucijami kot so Organizacija združenih narodov, Svetovna banka, Mednarodni denarni

sklad idr.

Danes v skupino AKP uvrščamo naslednjih 79 držav: Angola, Antigva in Barbuda, Bahami,

Barbados, Belize, Benin, Bocvana, Burkina Faso, Burundi, Centralnoafriška republika, Cookovi

otoki, Čad, Džibuti, Dominika, Dominikanska republika, DR Kongo, Ekvatorialna Gvineja,

Eritreja, Etiopija, Fidži, Gabon, Gambija, Gana, Grenada, Gvajana, Gvineja, Gvineja Bissau,

Haiti, Jamajka, Južnoafriška republika, Kamerun , Kenija, Kiribati, Komori, Kongo, Kuba,

Lesoto, Liberija, Madagaskar, Malavi, Mali, Marshallovo otočje, Mavretanija, Mavricij,

Mikronezija, Mozambik, Nauru, Namibija, Niger, Nigerija, Niue, Palau, Papua Nova Gvineja,

Ruanda, Sao Tome in Principe, Senegal, Sejšeli, Sierra Leone, Slonokoščena obala,

Salomonovi otoki, Somalija, Sveti Krištof in Nevis, Sveta Lucija, Sveti Vincencij in Grenadine,

Sudan, Surinam, Svazi, Tanzanija, Togo, Tonga, Trinidad in Tobago, Tuvalu, Uganda, Vanautu,

Zahodna Samoa, Zahodni Timor Zambija, Zelenortski otoki in Zimbabve.


Stran 109

Slika 6: Geografski prikaz držav skupine AKP

Vir: SLM 2012

Kot je razvidno že iz imena, skupino AKP tvorijo države na treh različnih kontinentih, tako da

sestavljajo zelo heterogeno skupino. Kot izhaja iz slike 6, se vse države nahajajo na področju

globalnega juga na treh ločenih kontinentih. Na levi strani omenjene slike so zeleno

obarvane države karibske podskupine, daleč največji delež površine zavzemajo afriške

države, ki so obarvane zeleno in ležijo v centralnem delu zemljevida, skrajno desno pa so

zeleno obarvane države pacifiške podskupine. Poleg že omenjenega geografskega tudi v

političnem, ekonomskem in socialnem smislu. V nadaljevanju bomo tako predstavili države,

ki so razprostrte na različnih kontinentih.

4.2.1 Afriške države

Kot že zapisano, afriško komponento skupine AKP sestavlja 48 držav iz Podsaharske Afrike.

Razdelimo jih lahko v pet različnih skupin. Te so:


Stran 110

a) Zahodnoafriška skupina

Sem spadajo, kot pove že ime, afriške države na zahodu, ki so združene v Ekonomsko

skupnost zahodnoafriških držav ali ECOWAS,75 ustanovljeno že leta 1975 s Pogodbo iz Lagosa

in Mavretanija, ki geografsko spada v ta del afriškega kontinenta, vendar ni podpisnica

omenjenega sporazuma.

Te države so: Benin, Burkina Faso, Gambija, Gana, Gvineja, Gvineja Bissau, Liberija, Mali,

Mavretanija, Niger, Nigerija, Senegal, Sierra Leone, Slonokoščena obala, Togo in Zelenortski

otoki.

b) Centralnoafriška skupina

V to skupino spadajo države iz osrčja Afrike in članice Ekonomske in monetarne unije

centralnoafriških držav oz. CEMAC,76 ki je najbolj znana po valuti CFA frank, ki jo te države

uporabljajo. Sem pa spadata tudi DR Kongo ter Sao Tome in Principe, ki nista člana te

skupine.

Te države so: Čad, DR Kongo, Ekvatorialna Gvineja, Kamerun, Republika Kongo, São Tomé in

Príncipe ter Srednjeafriška republika.

c) Vzhodnoafriška skupina

Med vzhodnoafriške države uvrščamo tiste, ki se nahajajo na področju afriških velikih jezer,

kamor med drugim spadajo Viktorijino jezero, jezero Malavi, Tanganjiško jezero idr. Države

so članice Vzhodnoafriške skupnosti oz. EAC.77

V to skupino držav spadajo: Burundi, Kenija, Ruanda, Tanzanija in Uganda.

75Ang. Economic Community of West African States 76Ang. Economic and Monetary Community of Central Africa 77

Ang. East African Community

http://en.wikipedia.org/wiki/Benin

http://en.wikipedia.org/wiki/Burkina_Faso

http://en.wikipedia.org/wiki/The_Gambia

http://en.wikipedia.org/wiki/Ghana

http://en.wikipedia.org/wiki/Guinea

http://en.wikipedia.org/wiki/Guinea-Bissau

http://en.wikipedia.org/wiki/Liberia

http://en.wikipedia.org/wiki/Mali

http://en.wikipedia.org/wiki/Niger

http://en.wikipedia.org/wiki/Nigeria

http://en.wikipedia.org/wiki/Senegal

http://en.wikipedia.org/wiki/Sierra_Leone

http://en.wikipedia.org/wiki/Togo

http://en.wikipedia.org/wiki/Cameroon




Stran 111

d) Vzhodno- in južnoafriška skupina

V to skupino spadajo države tako iz vzhodnega kot tudi južnega dela afriške celine. Sem

uvrščamo države Podsaharske Afrike, ki sodelujejo v Skupnem trgu držav vzhodne in južne

Afrike oz. z angleškimi kraticami COMESA78 in država Somalija, ki v tem projektu ne sodeluje,

geografsko pa spada v vzhodni del afriške celine.

Sem spadajo naslednje države: Džibuti, Eritreja, Etiopija, Komori, Madagaskar, Malavi,

Mavricij, Sejšeli, Somalija, Sudan, Zambija in Zimbabve.

e) Južnoafriška skupina

V južnoafriško skupino držav spadajo države, ki so locirane na jugu Afrike in so hkrati članice

skupine Južnoafriške razvojne skupnosti oz. jo označimo s kratico SDAC. Sem spadajo:

Angola, Bocvana, Južna Afrika, Lesoto, Mozambik, Namibija in Svazi.

4.2.2 Karibske države

Karibsko komponento držav AKP-ja sestavlja bistveno manjše število držav, in sicer 16, zato

je ne delimo na podskupine, ampak jo obravnavamo kot enotno skupino. Skupna značilnost

članic te skupine je, da so vse otoške države in da v svetovnem merilu predstavljajo mikro oz.

mala ozemlja z nizkim število prebivalstva (z izjemo Kube, Haitija in Dominikanske republike).

Vse države79 so članice Karibske skupnosti80 in z EU sodelujejo v Karibskem forumu oz. s

kratico CARIFORUM-u.81

Med karibsko komponento skupine tako uvrščamo naslednje države: Antigva in Barbuda,

Bahami, Barbados, Belize, Dominika, Dominikanska republika, Grenada, Gvajana, Haiti,

Jamajka, Kuba, Sveta Lucija, Sveti Kitts in Nevis, Sveti Vincencij in Grenadines, Surinam in

Trinidad in Tobago.

78

Ang. Common Market for Eastern and Southern Africa 79

Izjema je Dominikanska republika 80

Ang. Caribbean Community 81

Ang. Caribbean Forum

http://en.wikipedia.org/wiki/Comoros

http://en.wikipedia.org/wiki/Djibouti

http://en.wikipedia.org/wiki/Antigua_and_Barbuda

http://en.wikipedia.org/wiki/The_Bahamas

http://en.wikipedia.org/wiki/Barbados

http://en.wikipedia.org/wiki/Belize

http://en.wikipedia.org/wiki/Dominica

http://en.wikipedia.org/wiki/Dominican_Republic

http://en.wikipedia.org/wiki/Grenada

http://en.wikipedia.org/wiki/Guyana

http://en.wikipedia.org/wiki/Haiti

http://en.wikipedia.org/wiki/Jamaica

http://en.wikipedia.org/wiki/Cuba

http://en.wikipedia.org/wiki/Saint_Kitts_and_Nevis

http://en.wikipedia.org/wiki/Saint_Vincent_and_the_Grenadines

http://en.wikipedia.org/wiki/Suriname

http://en.wikipedia.org/wiki/Trinidad_and_Tobago


Stran 112

4.2.3 Pacifiške države

Med pacifiške države uvrščamo, podobno kot pri karibskih, izključno manjša otoška ozemlja,

ki so zaradi svoje geografske izoliranosti in prikrajšanosti ter tudi specifične zgodovine

dosegle omejeno stopnjo razvoja. Vse države, ki jih uvrščamo v to skupino, so tudi članice

Pacifiško otoškega foruma.

V to skupino spadajo naslednje države: Cookovi otoki, Fidži, Kiribati, Marshallovi otoki,

Mikronezija, Nauru, Niue, Palau, Papua Nova Gvineja, Samoa, Salomonovi otoki, Tonga,

Tuvalu, Vanautu in Zahodni Timor.

4.3 Delitev v Sporazumu iz Cotonuja

Skladno z Aneksom št. 4 Sporazuma iz Cotonouja delimo države iz skupine AKP tudi v tri

podskupine. In sicer najmanj razvite države in otoške ter celinske države.

Med najmanj razvite države tako uvrščamo: Angolo, Benin, Burkino Faso, Burundi, Čad, DR

Kongo, Džibuti, Ekvatorialno Gvinejo, Etiopijo, Eritrejo, Gambijo, Gvinejo, Gvinejo Bissau,

Haiti, Kiribate, Komore, Lesoto, Liberijo, Madagaskar, Malavi, Mali, Mavretanijo, Mozambik,

Niger, Ruando, Samoo, Sao Tome in Principe, Sierro Leone, Salomonove otoke, Somalijo,

Srednjeafriško republiko, Sudan, Tanzanijo, Tuvalu, Togo, Ugando, Vanautu Zambijo in

Zelenortske otoke.

Med celinske države skupine AKP uvrščamo: Bocvano, Burkino Faso, Burundi, Čad, Etiopijo,

Lesoto, Malavi, Mali, Niger, Ruando, Srednjeafriško republiko, Svazi, Ugando, Zambijo in

Zimbabve.

Med otoške države pa naslednje: Antigvo in Barbudo, Bahame, Barbados, Dominiko,

Dominikansko republiko, Fidži, Grenado, Haiti, Jamajko, Kiribate, Komore, Kubo,

Madagaskar, Mavricij, Mauru, Papuo novo Gvinejo, Samoo, Sao Tome in Principe, Sejšele,


Stran 113

Salomonove otoke, Sveti Krištof in Nevis, Sveti Vincencij in Grenadines, Sveto Lucijo, Tongo,

Trinidad in Tobago, Tuvalu Vanautu in Zelenortske otoke.

4.4 Primerjava držav

Skupina držav AKP-ja, kot že omenjeno, še zdaleč ni homogena celota držav, saj med njimi

obstajajo številne razlike na številnih področij, od katerih v nadaljevanju navajamo le

nekatere.

Kot prvo bi izpostavili razlike v BDP-ju na prebivalca. V skupini držav AKP-ja najdemo tako

države z zavidljivo višino BDP-ja na prebivalca, medtem ko vseh pet najrevnejših držav na

svetu na lestvici Svetovne banke iz leta 2013 spada v omenjeno skupino.

Tabela 5: Države skupine AKP z najvišjim BDP-jem na prebivalca (2013)

Država BDP na prebivalca (v ameriških dolarjih)

Bahami 21.908

Ekvatorialna Gvineja 20.572

Trinidad in Tobago 18.373

Barbados 14.917

Sejšeli 14.220

Vir: SB 2013

Iz tabele 5 lahko razberemo, da v skupino AKP spadajo tudi države, ki spadajo po BDP-ju na

prebivalca v zgornjo tretjino držav na svetu, ali po kriterijih Svetovne banke med države z

visokim BDP-jem na prebivalca, saj je ta meja postavljena pri 12.616 dolarjih. Tako je

razvidno, da so najvišje Bahami, ki zaradi svoje ugodne geografske lege in posledično

razvitega turizma dosegajo le nekaj nižji BDP na prebivalca kot Slovenija. Naslednja je

Ekvatorialna Gvineja, ki zaradi svojih zalog nafte prav tako presega mejo 20.000 dolarjev na

prebivalca. Naslednje tri države: Trinidad in Tobago, Barbados in Sejšeli; pa podobno kot

Bahami zaradi ugodnega podnebja veljajo za zelo zaželjeno turistične destinacijo, tako da je


Stran 114

visok BDP na prebivalca posledica te gospodarske panoge. Izmed držav AKP-ja, ki so nad prej

omenjeno mejo za države z visokim BDP-jem na prebivalca, spadajo še Anitgua in Barbuda

ter Sveti Krištof in Nevis. Za omenjene države lahko rečemo, da so v preteklih letih naredile

velik gospodarski preskok in so članice te skupine samo še po zgodovinski in geografski plati,

medtem ko po ekonomski spadajo med razvite države.

Tabela 6: Države skupine AKP z najnižjim BDP-jem na prebivalca (2013)

Država BDP na prebivalca (v ameriških dolarjih)

Somalija 150

Malavi 226

Burundi 267

Centralnoafriška republika 333

Niger 413

Vir: SB 2013

Na drugi strani pa imamo popolnoma obratno situacijo, ki smo jo opisali že v začetku

pričujoče disertacije, ko smo omenili, da nam ta skupina omogoča preučevanja kontrasta

med razvitimi na eni in najbolj revnimi državami na svetu na drugi strani. Dejstvo je namreč,

da 17 najrevnejših držav na svetu spada v skupino AKP, in sicer na afriško celino (tabela 6). Še

posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da nobena izmed teh držav ne presega 500 dolarjev na

prebivalca. Na 18. mesto se je sicer uvrstil Afganistan, medtem ko na naslednjih mestih spet

prevladujejo podsaharske države. Omenjeni podatki nam kažejo več pomembnih dejstev:

1. da je prepad med državami severa in juga izjemno velik, skoraj nepredstavljiv;

2. da je prepad med samimi državami v skupini AKP zelo velik in da govorimo o zelo

heterogeni skupini z različnimi potrebami in posledično tudi političnimi in

ekonomskimi interesi;

3. da se v marsikateri državi zaradi različnih vzrokov (vojne, naravne katastrofe …) BDP

na prebivalca zmanjšuje;

4. da je od vseh regij sveta najranljivejša še vedno Podsaharska Afrika in


Stran 115

5. da v 4. točki omenjene države v preučevanem obdobju niso dosegle bistvenega

napredka ali so celo nazadovale.

Države se med seboj ločijo tudi po številnih drugih kriterijih, med katerimi je po našem

mnenju, poleg že omenjenega ekonomskega, najbolj pomemben še geografski, in sicer

velikost (tabeli 7 in 8) in število prebivalcev (tabeli 9 in 10).

Tabela 7: Največje države po površini v skupini AKP

Država Velikost (v km2)

DR Kongo 2.344.858

Sudan 1.886.068

Čad 1.284.000

Niger 1.267.000

Angola 1.246.700

Tabela 8: Najmanjše države po površini v skupini AKP

Država Velikost (v km2)

Nauru 21

Tuvalu 26

Marshallovi otoki 181

Sveti Krištof in Nevis 261

Grenada 344

Tabela 9: Največje države po številu prebivalcev v skupini AKP

Država Število prebivalcev

Nigerija 178.000.000

Etiopija 87.952.991

DR Kongo 69.360.000


Stran 116

Južnoafriška republika 54.002.000

Tanzanija 44.928.923

Tabela 10: Najmanjše države po površini v skupini AKP

Država Število prebivalcev

Nauru 10.084

Tuvalu 11.323

Palau 20.911

Sveti Krištof in Nevis 55.000

Marshallovi otoki 56.086

Vir: SB, 2015

5 UČINKOVITOST POLITIK RAZVOJNE POMOČI

Kadar govorimo o učinkovitosti politik razvojne pomoči, je nujno potrebno, da prvotno

opredelimo pomen mednarodnega razvojnega sodelovanja, termina razvojne pomoči in

njuno (široko) uporabo. Glede na dejstvo, da smo v prejšnjih poglavij že podrobno pojasnili

razumevanje termina »razvoj« in (posledično) mednarodnega razvoja, se bomo sedaj

osredotočili na mednarodno razvojno sodelovanje in razvojno pomoč, ki se pogosto

uporabljata kot sinonima.

5.1 Opredelitev koncepta razvojne pomoči

Besedna zveza mednarodno (včasih imenovano tudi globalno) razvojno sodelovanje je, kot

pove že ime samo, posebna oblika razvojnega sodelovanja, ki je umeščena na mednarodno

oz. nadnacionalno raven. Obsega široko mednarodno dejavnost, ki letno kanalizira več

milijard dolarjev razvojnih sredstev v države v razvoju in zaposluje več deset tisoč ljudi v

svetu (Mavko 2006 v Bučar in Udovič 2007, 842). Natančneje ga lahko opredelimo kot


Stran 117

posebno obliko večstranskega sodelovanja, s katerim razvitejše države v podporo

gospodarskemu, družbenemu in političnemu napredku držav v razvoju donirajo del sredstev

za njihov hitrejši in skladnejši razvoj. Države donatorke tako skladno s svojimi strateškimi,

političnimi in ekonomskimi cilji ter mednarodnimi zavezami prispevajo določen delež bruto

nacionalnega dohodka za prej opisane namene.

Mednarodno razvojno sodelovanje med državami se največkrat odraža v mednarodni

razvojni pomoči. Nekateri avtorji na slovenskem govornem področju pa omenjena pojma

enačijo oz. ju uporabljajo kot sinonima (npr. Mrak et al. 2007, 51; Bučar in Udovič 2007;

Bučar 2011). Razvojna pomoč je kategorija, ki se v mednarodnih in tudi v domačih strokovnih

člankih ter monografijah uporablja zelo nedosledno. Za omenjeni pojem se tako uporablja

več imen, ki poimenujejo isti mednarodni pojav. Daleč najpogosteje, še posebej v

publikacijah mednarodnih organizacij, se uporablja termin »Official Development

Assistance«82 oz. v slovenskem prevodu »uradna razvojna pomoč« oz. krajše samo razvojna

pomoč. Omenjeno, je tudi najpogostejše poimenovanje v (maloštevilni) slovenski literaturi in

ga bomo prevzeli ter uporabljali tudi v pričujoči disertaciji. Včasih bomo besedni zvezi dodali

pridevnik mednarodna, predvsem v želji izpostaviti njeno globalno vlogo in pomen. Za

uradno razvojno pomoč, ki je osrednji smoter pričujoče disertacije, je značilno, da je

financirana iz uradnih virov in namenjena hitrejšemu razvoju držav prejemnic na širokem

spektru ekonomskih in socialnih področjih. Natančnejšo razlago navajamo v nadaljevanju.

Izpeljanki za uradno razvojno pomoč, ki ju najpogosteje najdemo v tuji literaturi, sta termina

(mednarodna) razvojna pomoč83 in zunanja pomoč,84 ki pa opredeljujeta isti pojem (Oatley

2010, 308). Nadalje lahko zasledimo tudi naslednje izraze: mednarodna pomoč,85 ekonomska

(gospodarska) pomoč, 86 čezmorska pomoč,87 pomoč,88 tuja pomoč,89 javna razvojna

82

Pogosto rabljena angleška okrajšava za omenjeni pojem je ODA. 83

Ang. (International) Deleopment aid oz. včasih termin je termin »aid« zamenjan z »assistance«. 84

Ang. Foreign Aid, druga najbolj pogosto uporabljena besedna zveza za poimenovanje razvojne pomoči v tuji literaturi. 85

Ang. International Aid 86

Ang. Economic Assistance 87

Ang. Overseas Aid, v uporabi predvsem v angleški in francoski literaturi in opisuje razvojno pomoč namenjeno nesamoupravnim ozemeljem s strani matičnih držav, za več informacij glej Gregl (2010).


Stran 118

pomoč90 kot tudi (mednarodno) razvojno sodelovanje. V tuji literaturi v angleški besedni

zvezi »Official Development Assistance« včasih zadnjo besedo nadomestijo z »aid«, kar pa ne

spremeni samega pomena, prav tako ostane kratica ODA enaka.

Podeljevanje razvojne pomoči je del mednarodne dejavnosti posameznih držav. Države želijo

ponavadi z dodelitvijo razvojne pomoči doseči točno določene strateške, politične,

ekonomske ali druge cilje. Običajno je cilj razvojne pomoči ustvarjanje ugodnega

mednarodnega ekonomskega okolja za tistega, ki ekonomsko pomoč daje (Benko 1997, 266–

267). Zaradi omenjene narave podeljevanja in doseganja točno določenih ciljev uvrščamo

razvojno pomoč pod okrilje zunanje politike posameznih držav. Zunanja politika je ena izmed

državotvornih javnih politik in je opredeljena kot institucionalizirani proces dejavnosti – akcij,

ki jih določena, v državi organizirana družba, izvaja v širšem in ožjem mednarodnem okolju

(Benko 1997, 221). V tem kontekstu in na podlagi zapisanega lahko razvojno pomoč

označimo tudi kot (ekonomsko oz. politično) sredstvo zunanje politike, s katerim želi država

doseči lastne zunanjepolitične cilje (Bučar 2011, 738). Hkrati pa je razvojna pomoč ob enem

tudi eden izmed instrumentov zunanje politike posameznih držav. Vsaka izmed držav

donatork in tudi mednarodnih organizacij podeljuje razvojno pomoč na podlagi lastnih

programov in tudi strategij, ciljev in preferenc, ki sledijo, kot že zapisano, njihovim

zunanjepolitičnim in tudi ekonomskim ciljem. Sistem podeljevanja imenujemo politike

razvojne pomoči oz. krajše razvojne politike.

Kot smo že ugotovili pri opredelitvi ekonomskega razvoja, je posamezne pojme v ekonomski

znanosti težko natančno razložiti zaradi raznolikosti, kot tudi razmaha preučevanja

mednarodnih ekonomskih fenomenov v zadnjih desetletjih. Vendar lahko po našem mnenju

pričujoči pojem vendarle nekoliko lažje postavimo v okvirje našega preučevanja. Verjetno bi

najlažje in najenostavneje uradno razvojno pomoč opredelili kot transfer sredstev državam v

88

V literaturi ki obravnava izključno razvojno problematiko zasledimo samo termin »Aid« oz. pomoč z jasnim razumevanjem da se nanaša na razvojno pomoč. 89

To besedno zvezo na slovenskem govornem področju uporablja Senjur (2002) v svoji monografiji Razvojna ekonomika. 90

Ang. Public Development Asistance (Todaro 1992, 392).


Stran 119

razvoju. Razvite države donirajo omenjeno pomoč v podporo gospodarskemu, družbenemu

in političnem razvoju. OECD (2008) opredeljuje razvojne pomoči kot skupen izraz za

mednarodne finančne tokove, ki:

a) so zagotovljeni iz javnih sredstev preko vlad posameznih držav, njihov agencij oz. lokalnih

skupnosti in

b) so donirani z namenom spodbujanja gospodarskega napredka in blagostanja ter

c) so dani po koncesijskih pogojih, to pomeni, da vsebuje stopnjo finančne pomoči, ki ni

manjša od 25 %.

Russett in Starr (1996, 273–274) opredeljujeta razvojno pomoč kot »prenos gospodarskih

dobrin ali storitev od darovalca k prejemniku«. Mednarodna razvojna pomoč je koncept, ki

temelji na ustaljenih metodoloških usmeritvah in standardih. Tako ima v večini primerih

obliko finančnih nakazil, lahko pa gre tudi za storitve, materialno, humanitarno in tehnično

pomoč ter že omenjene ugodne kredite.

Senjur (2002, 708) navaja, da razvojna pomoč zajema vsak priliv kapitala, ki ustreza dvema

kriterijema. In sicer da je njegov namen nekomercialen in da ga označujejo ugodnejši pogoji

od tržnih, tj. nižja obrestna mera in daljši in fleksibilnejši odplačilni roki. Koncept razvojne

pomoči vključuje tudi uradna in neuradna darila, ki so bodisi v denarju ali v naravi. Oatley

(2010, 308-309) opiše razvojno pomoč kot mednarodni kapital, ki ga zagotavljajo vlade

gospodarsko razvitih držav oz. multilateralne finančne institucije.

Mednarodna razvojna pomoč je poleg izvoza in neposrednih tujih investicij tretji največji vir

mednarodne menjave držav v razvoju (Todaro 1992, 400–402). Tako države donatorke

skladno z zavezami donirajo določen del svojega BDP-ja za enakopravnejši razvoj in pomoč

državam. Neuravnotežen in neenakopraven razvoj prinaša številne negativne posledice, za

katere je potrebno bistveno več sredstev. Sem prištevamo revščino, lakoto, kot tudi mir,

stabilnost ter varnost na svetu. Razvojno sodelovanje je izraz solidarnosti in interesa razvitih

držav.


Stran 120

Tudi slovenska zakonodaja omenja razvojno pomoč. Še več, imamo področni zakon, ki se

ukvarja samo s področjem mednarodnega razvoja. Dikcija 2. člena Zakona o mednarodnem

razvojnem sodelovanju Slovenije (Ur. l. RS 707/2006) kot prvo opredeljuje, da je

mednarodno razvojno sodelovanje enako razvojni pomoči in nadalje navaja, da »obsega vse

javne finančne izdatke, namenjene za družbeno-ekonomski razvoj in dobro držav v razvoju,

ki so po merilih Odbora za razvojno pomoč Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj

upravičene do uradne razvojne pomoči«. Nadalje zakon navaja tudi cilje mednarodnega

razvojnega sodelovanja, ki so v samem bistvu povzetek že omenjenih milenijskih razvojnih

ciljev in obsegajo:

a) boj proti revščini v državah v razvoju in pospeševanje gospodarskega ter družbenega

razvoja,

b) zagotavljanje miru in človekove varnosti krepitev demokracije, človekovih pravic in pravne

države ter dobrega upravljanja,

c) boj proti nalezljivim boleznim,

d) dostop do izobrazbe ne glede na spol, raso ali vero,

e) zagotavljanje trajnostnega razvoja, ki vključuje ohranjanje okolja, varnost naravnih virov

ekonomsko rast in skrb za socialno vključenost in

f) krepitev bi- in multilateralnega sodelovanja.

Razvojna pomoč predstavlja enega izmed mehanizmov za redistribucijo bogastva v

globalnem gospodarstvu s strani razvitih držav v nerazvite za namen hitrejšega napredka in

izboljšanja blagostanja prebivalcev. Namen razvojne pomoči je v ublažitvi negativnih učinkov

pri vključevanju držav globalnega juga v svetovno gospodarstvo (Lundsgaarde 2012, 704).

Citirani avtor razvojno pomoč obenem razloži kot moralno obvezo nekaterih držav. Pri tem

izhaja predvsem iz povezave med domačim sistemom socialnega varstva in njegovo

povezavo z višino razvojne pomoči. Tako bi naj države z večjo univerzalnostjo socialne

politike bile bolj dovzetne za doniranje višjih sredstev, pri čemer izpostavi skandinavske

države in Nizozemsko. Ob enem pa opozarja, da ima razvojna pomoč v praksi tudi druge


Stran 121

oblike, ki ne zajemajo transferja sredstev, kot npr. odpis dolgov, izdatki za begunce in

izobraževanje in vlaganja v domače gospodarstvo.

Razvojna pomoč je zelo širok pojem, saj se lahko le-ta uporabi za širok spekter ukrepov za

izboljšanje blagostanja ljudi. Prav to dejstvo izpostavljata Kegley in Wittkopf (1999, 140–141)

kot ključno. Ob enem pa opozarjata, da je veliko pomoči donirane pod določenimi pogoji,

predvsem s prehodom v tržno gospodarstvo. Podobno kot drugi avtorji omenita, da ima

razvojna pomoč obliko finančnih sredstev, kreditov po posebnih pogojih in tehnične pomoči.

Kot izhaja iz zapisanega, se mednarodna razvojna pomoč pojavlja v številnih različnih oblikah.

Zaradi razvejanosti globalnega gospodarstva je včasih težko ločiti, v katerih primerih gre za

razvojno pomoč, v katerih pa za neposredna tuja vlaganja, saj je razmejitev zabrisana. Pa

vendarle vsaj na teoretski ravni obstaja razmejitev. Za razvojno pomoč lahko tako rečemo,

da je del mednarodnega toka kapitala. Tako vključuje mednarodne transferje kapitala in

kreditov, nepovratna sredstva, investicijski kapital in tehnično, materialno in projektno

pomoč, razna svetovanja, izobraževanje, usposabljanje, ekspertize in odpis dolgov.

Poglavitni finančni instrumenti razvojne pomoči so donacije in koncesijska posojila – to je

posojilo, ki je dano po koncesijskih pogojih. Poleg izključno denarnih oblik pa se razvojna

pomoč daje tudi v obliki donacij v naravi in tehničnega sodelovanja. Pri tem ločimo

samostojno tehnično pomoč, katere glavni cilj je krepiti znanje in usposobljenost držav

prejemnic, in kamor je mogoče uvrstiti različne oblike tehnične pomoči upravam držav

prejemnic, ter tudi vse oblike sodelovanja na področju izobraževanja in raziskav. Na drugi

strani poznamo tehnično pomoč, povezano z investicijskimi projekti, katere glavni namen je

zagotavljati uspešno pripravo, izvedbo in delovanje posameznih investicijskih projektov

oziroma programov (Mrak et al. 2007, 52–53).

Razvojno pomoč večinoma delimo na podlagi dveh karakteristik. In sicer na tisto, ki je

financirana iz javnega denarja, torej preko mednarodnih organizacij oz. vlad posameznih


Stran 122

držav, in tisto, ki se financira iz zasebnih virov in jo podeljujejo nevladne organizacije oz.

zasebni donatorji. Problem omenjene pomoči je njeno težko opredeljevanje, saj je pogosto

zamegljena meja med pomočjo oz. tujimi vlaganji, ki pa jih ne moremo uvrščati na področje

razvojne pomoči. V sami teoriji velja prepričanje, da bi se države morale bolj zanašati na

zasebno razvojno pomoč, kar drži tudi v praksi, saj je take pomoči približno 2/3 skupnega

obsega. Pri samem namenu se javna in zasebna pomoč ločita predvsem v dejstvu, da se

javna uporablja pri projektih, ki niso profitabilni in jih zasebni kapital ni pripravljen financirati

(Oatley 2010, 310–311). Zasebni vlagatelji dolgoročno pričakujejo višji donos od višine

investicije, kar pa je v državah v razvoju včasih zelo tvegano. Za to je več razlogov, začenši s

slabo infrastrukturo, slabo razvitimi političnimi in finančnimi institucijami, slabim

gospodarskim pogojem, politično nestabilnostjo in posledično izpostavljenost korupciji,

konfliktom, revolucijam, prevratom idr.

Druga pomembna ločnica pa je, ali gre za bilateralno oz. multilateralno razvojno pomoč.

Bilateralno oz. dvostransko razvojno pomoč podeljujejo države same, neposredno in

arbitrarno na podlagi lastnih preferenc, neodvisno od drugih mednarodnih akterjev.

Bilateralna pomoč tako vključuje transakcije, ki jih donatorica neposredno usmeri v državo

prejemnico. Glavna prednost bilateralne pomoči je možnost boljšega in bolj neposrednega

stika med partnerskima državama in lažje definiranje dejanskih potreb, tesnejše sodelovanje,

vzpostavitev ostalih vrst sodelovanja in večje zaupanja med državami. Kot glavna slabost te

vrste pomoči je možnost manipuliranja oz. da je le-ta sredstvo in način doseganja strateških

ciljev držav donatork. Večina bilateralne pomoči je tako namenjena državam, od katerih

darovalec pričakuje javno korist za svojo zunanjo, varnostno politiko (Russett in Starr 1996,

273) oz. druge gospodarske in politične interese, kar bomo v nadaljevanju opredelili s

konceptom vezane razvojne pomoči. Omenjena oblika razvojne pomoči je najpogostejša, saj

je bilo v letu 2007 na tak način podeljeno 103,7 milijarde ameriških dolarjev oz. več kot 80 %

celotnega obsega razvojne pomoči v tem letu.

Na drugi strani med multilateralno oz. večstransko razvojno pomoč štejemo tisto, ki ustreza

naslednjim pogojem:


Stran 123

a) v celoti ali delno je namenjena za razvojna vprašanja,

b) podeljuje jo mednarodna agencija, institucija ali organizacija, katera se v celoti ali

pretežno ukvarja z razvojem,

c) prispevek mora biti namenjen instituciji, katere članice so države, ali pa skladu, ki ga taka

institucija upravlja in

d) prispevki članic se podeljujejo na način, da ti izgubijo nacionalno identiteto in

postanejo sestavni del finančnih sredstev agencije (OECD 2008).

V kolikor ima kakšna izmed držav možnost vpliva na postopek podeljevanja pomoči, se le-ta

šteje za bilateralno. Multilateralno razvojno pomoč lahko delimo v dve podskupini. Prvo

podskupino imenujemo institucionalna multilateralna pomoč, sestavljajo jo vplačila v

kapital in redne operacije mednarodnih organizacij. V to podskupino se uvrščajo tudi vplačila

v kapital mednarodnih finančnih institucij ter različne članarine. Drugo podskupino

multilateralne uradne razvojne pomoči, imenovano programska multilateralna pomoč,

sestavljajo vsi preostali transferji mednarodnim organizacijam, ki izpolnjujejo navedena tri

merila za mednarodno uradno razvojno pomoč. Dejansko gre za transferje, s katerimi država

običajno podpira programe in/ali specializirane sklade posamezne mednarodne institucije

(Mrak et al. 2007, 52–53). Kot njena glavna prednost se izpostavlja njena domnevna

neodvisnost, saj je s podeljevanjem preko ustreznih mednarodnih institucij zmanjšana

možnost vplivanja in podeljevanja na podlagi političnih preferenc.

Glavni namen politik razvojne pomoči je zmanjšati razkorak med bogatimi in revnimi

državami, poleg tega pa tudi okrepiti sodelovanje med državami globalnega severa in jug ter

promovirati gospodarski in politični napredek v državah globalnega juga. Razvojna pomoč,

kot temeljni koncept za zmanjševanje zaostanka držav globalnega juga, je lahko podeljena za

različne konkretne namene oz. dejavnosti.

Izpostavljamo naslednje:


Stran 124

- pomoč za mirovniške namene, predvsem na varnostno kritičnih območij, kjer so ali pa

bi se lahko spopadi začeli.

- pomoč za družbene in kulturne namene, sem prispevamo sredstva za spodbujanje

muzejskih, knjižničnih in glasbenih dejavnosti, kot tudi izboljšanje športne

infrastrukture.

- pomoč namenjena beguncem in izboljšanju njihovih življenjskih pogojev, predvsem z

zagotavljanjem hrane in osnovne zdravniške oskrbe, bivališč, dostopa do

izobraževanja idr.

- pomoč namenjena miroljubni uporabi nuklearne energije, sem je vključena gradnja

novih kapacitet kot tudi izboljšanje varnosti obstoječih objektov.

- pomoč namenjena raziskavam, ki rešujejo temeljne probleme povezane z državami v

razvoju na področju zdravstva, kmetijstva, šolstva in drugih področjih.

- pomoč za boj proti terorizmu je v zadnjem času ena izmed bolj pomembnih tematik v

mednarodnih odnosih, predvsem zaradi vzpona številnih radikalnih skupin, ki

ogrožajo mednarodni mir.

- pomoč za sodelovanje na področju policijskega dela in varnosti.

- pomoč v hrani, ki je namenjena območjem, kjer ima prebivalstvo težave s

pomanjkanjem hrane.

- Interventna humanitarna, ki se pošlje na območja, ki so jih prizadele naravne

katastrofe, vojne ali druge nepredvidene razmere, pri katerih države potrebujejo

nemudoma pomoč.

Pri tem je potrebno jasno poudariti, da večina avtorjev kot tudi mednarodnih organizacij

vojaško pomoč ne uvršča pod okrilje razvojne pomoči, ampak jo zaradi svoje narave –

prvenstveno ne prispeva k blagostanju in napredku – uvrščamo v samostojno kategorijo.

Mrak in drugi (2007, 53) razvojno pomoč glede na namen delijo na naslednji skupini: v prvo

skupino uvrščajo humanitarno in pokonfliktno pomoč. Gre za pomoč, ki se daje ob naravnih

nesrečah, oboroženih spopadih ali po le-teh oziroma v takih dogodkih velikih razsežnosti, ko


Stran 125

jih država sama ne more obvladovati in razrešiti. Izključni namen takšne pomoči je olajšati

človeško trpljenje. V drugo skupino pa uvrščajo razvojno pomoč v ožjem pomenu besede,

katera se deli na štiri podskupine. In sicer na sektorsko pomoč, katera je usmerjena k točno

določenemu projektu na enem od treh področij: socialna infrastruktura, gospodarska

infrastruktura ali produkcijski sektor. V drugo podskupino uvrščajo multisektorsko,

programsko in horizontalno pomoč, kamor spada razvojna pomoč za splošne razvojne

namene. Nadalje med podskupine uvrščajo odpise dolgov, podpore nevladnim organizacijam

in pa administrativne stroške za organiziranje razvojne pomoči. Zelo podobno koncepcijo

uporabi tudi Senjur (2002), le da uporabi drugačno poimenovanje. Tako loči občasno

podporno (olajševalno) pomoč in trajnejšo razvojno pomoč. Občasno pomoč lahko tako

enačimo s pokonfliktno oz. humanitarno pomočjo,91 medtem ko je trajna razvojna pomoč

sinonim za že opredeljeno pomoč v ožjem pomenu.

Razvojno pomoč kot institucionalen ukrep poznamo v sedanji obliki že od leta 1947 z

Marshallovim planom, ki je mel takojšnje učinke na države prejemnice. Že od začetka ima ta

koncept pomoči tako zagovornike kot tudi nasprotnike. V začetku 50-ih let je vlada ZDA

ugotovila, da je bilo premalo narejeno na zagotavljanju večje neodvisnosti držav od pomoči

in bojazen o preveliko odvisnosti. V tem času se začne tudi vse bolj poudarjati sodelovanje

na področju razvoja.

V času hladne vojne, od leta 1979, je OECD začela uporabljati izraz vezana oz. nevezana

pomoč.92 Vezana razvojna pomoč je izraz za prakso nekaterih držav, ki so podeljevanje

pogojevale z lastnimi zahtevami, kjer države donatorke v zameno pričakujejo določene

ekonomske, politične oz. druge protiusluge. Najbolj tipična takšna zahteva je, da mora biti

pomoč porabljena za uvoz dobrin iz njihovih držav, ali pa gre za čisto konkretne politične

cilje. Razvojna pomoč je tako postala instrument zunanje politike. V 80-ih letih prejšnjega

stoletja je bila ta oblika prevladujoča, saj je kar 60 % vse uradne razvojne pomoči bilo t. i.

91Za razliko od Mraka in drugih (2007), Senjur v to skupini prišteva tudi pomoč pri plačilnobilančni krizi. 92Ang. Tied in Untied Aid.


Stran 126

vezane, torej pogojene z uporabo v okviru parcialnih interesov držav donatork. Poleg tega pa

ima ta vrsta pomoči zaradi njene pogojenosti veliko slabost, saj Svetovna banka ocenjuje, da

vezanost razvojne pomoči zmanjša njeno učinkovitost do ene četrtine (Potter et al. 2004,

361). S koncem hladnem vojne je ta ideološko-političen koncept prenehal prevladovati, tako

da danes ta delež znaša okoli 10 % (Brech in Potrafke 2014, 64).

Obstaja več različnih razlogov, zakaj posamezne države donirajo del sredstev za razvojno

pomoč. V teoriji je razvojna pomoč predvsem humanitarno sredstvo, ki pomaga državam pri

hitrejšem v razvoju, v praksi pa se je že večkrat izkazalo, da je samo orodje za nekatere druge

cilje. Kot prve omenjamo politične cilje. V omenjeno skupino uvrščamo tudi ideološke in

strateške cilje, zaradi katerih določene države podeljujejo razvojno pomoč. Tipičen primer je

Marshallov načrt, katerega glavni cilj, poleg obnove evropskih gospodarstev, je bil tudi

preprečitev širjenja vpliva nekdanje Sovjetske zveze. Politični cilji se kažejo tudi v

dodeljevanju pomoči »prijateljskim« državam v nasprotju z resničnimi potrebami. Podobno

je tudi v primerih, ko se z pomočjo pomaga ohranjati režime, ki so naklonjeni donatorki in

tudi ko je le-ta namenjena v prid strateškim povezavam. Največ omenjenih primerov

najdemo v času hladne vojnem, ko sta tako ZDA in SZ podpirali njima naklonjene države. Kot

naslednje omenjamo ekonomske interese. Tukaj mislimo predvsem na podeljevanje razvojne

pomoči za vzpodbujanje zasebnih investicij in povečevanje izvoza v države prejemnice. Po

mnenju Todara (2000, 597–598) imajo države v razvoju premalo domačega kapitala za

financiranje pomembnih investicij in nizek obseg zunanje menjave, zaradi česar imajo težave

pri uvozu. Z razvojno pomočjo pa lahko države v razvoju premostijo omenjene primanjkljaje z

vlaganjem v infrastrukturo oz. v gospodarske aktivnosti za pospeševanje rasti. Naslednje

omenjamo kulturne, zgodovinske in tudi religijske razloge. Nekdanje kolonialne velesile (VB

in Francija) imajo z nekdanjimi kolonijami tesne stike, ki jih vzdržujejo preko svojih za te

namene ustanovljenih, mednarodnih organizacij. VB je tako ustanovila Commonwealth

narodov, Francija pa Frankofonsko organizacijo. Zaradi dolgoletnega sobivanja in skupne

zgodovine so države kulturno in tudi zgodovinsko povezane, kar se kaže predvsem v jeziku,

veri, običajih, načinu obnašanja idr. Prav zaradi teh povezav in ohranjanja kulturne


Stran 127

povezanosti z nekdanjimi kolonizatorkami imajo le-te dodatne motive za razdeljevanje

razvojne pomoči sorodnim državam. Kot zadnje pa so tukaj še globalni problemi. To so

zadeve, ki jim ne morejo ubežati niti razvite države, ki namenjajo tako razvojno pomoč, ker

jih to zadeva in jim je v interesu, da se vzroki oz. posledice odpravijo ali vsaj ublažijo. V to

skupino spada problematika globalnega segrevanja, boja proti nalezljivim boleznim,

preprečevanja mednarodnih migracij, nevzdržnega naraščanja svetovnega prebivalstva, boja

proti mednarodnem kriminalu in drogam ter ostali.

Razlogi oz. motivi za razdeljevanje razvojne pomoči so prikazane v nadaljevanju:

Tabela 11: Razlogi za doniranje razvojne pomoči

Razlogi Namen razvojne pomoči

Humanitarni Iz altruističnih, solidarnostnih in tudi etičnih ter moralnih

razlogov za:

- Hitrejši in bolj usklajen razvoj,

- preprečevanje trpljenja ljudi,

- pomoč po naravnih nesrečah oz. konfliktih,

- izboljšanje življenjskega standarda ljudi.

Politični Za podporo domačim politikam pri:

- Promoviranju demokracije in varovanju človekovih

pravic,

- promoviranju dobrega upravljanja države,

- zagotavljanju politične stabilnosti in preprečevanju

notranjih konfliktov,

- zagotavljanju podpore imigrantov v državi donatorki,

- zagotovitvi mednarodne politične podpore.

Politični razlogi se večinoma nanašajo na »prijateljske«

države.

Strateški (varnostni) Zaradi geopolitičnih razlogov (med katerimi so tudi tajni):


Stran 128

- Boj proti terorizmu,

- zaščita teritorija zaradi možnosti konfrontacije,

- za potrebe regionalnih varnostno-političnih zvez in

zavezništev.

Ideološki Podeljena »prijateljskim državam« za:

- Ohranjanje režimov z isto politično ideologijo,

- preprečevanje vpliva drugih držav in

- ohranjanje podpore državi donatorki.

Aktualna predvsem v času hladne vojne.

Gospodarski Za potrebe gospodarskih aktivnosti:

- Povečevanje zasebnih investicij in njihovo varnost,

- povečevanje izvoza v države prejemnice,

- ustvarjanje pogojev za večjo povpraševanje,

- zagotovitev dostopa do strateških surovin (nafta,

zemeljski plin …),

- transfer tehnologij,

- ustvarjanje pogojev za migracije kvalificirane delovne

sile.

Kulturni in zgodovinski Pomoč za nekdanje kolonije z namenom:

- Ohranjanja jezika nekdanje kolonizatorke, običajev,

načina obnašanja in včasih tudi vere,

- krepitev kulturnih vezi in medsebojnega sodelovanja,

- ohranjanje vpliva v državi prejemnici.

Okoljski Pomoč namenjena odpravi oz. zmanjšanju posledic

degradacij bivalnega okolja. Vse pogosteje omenjena od 80-ih

let prejšnjega stoletja naprej (Degnbol-Martinussen in

Engberg-Pedersen 2003, 15–16). Namenjene predvsem za:

- Ohranjanje kmetijskih in obdelovalnih površin,

- zaščito gozdnih površin,


Stran 129

- uporabo novih tehnologij,

- ohranjanje ogroženih živalskih vrst,

- zmanjševanje onesnaženja, ipd.

Religijski Podeljena izključno na podlagi iste verske pripadnosti

prebivalcev kot pri donatorki za namene:

- Izboljšanja verskega sodelovanja,

- gradnjo verskih objektov,

- oz. tudi za vse preostale namene.

To vrsto pomoči podeljujejo države, kjer je politični sistem

donatorke utemeljen z vero oz. ima le-ta močan vpliv na

politiko in vsakdanje življenje.

Globalni Za globalne probleme, ki je donatorke ne zmorejo razrešiti

same in jim je v interesu, da se vzroki in posledice odpravijo

ali vsaj ublažijo, kot npr. pri:

- Globalnem segrevanju,

- boju proti nalezljivim boleznim,

- preprečevanju množičnih mednarodnih migracij,

- boju proti mednarodnemu kriminalu,

- hitrem naraščanju prebivalstva.

Ob opredelitvi motivov držav donatork je pravilno, da na kratko opišemo tudi razloge, zakaj

posamezne države to pomoč sprejemajo. Omenjeno vprašanje je še posebej aktualno ob

dejstvu, da obstaja veliko število študij, ki dokazujejo, da razvojna pomoč nima vpliva oz. ima

celo negativni vpliv na gospodarski položaj držav prejemnic. Menimo, da je odgovor dokaj

preprost. In sicer da bi države (vsaj kratkoročno) brez razvojne pomoči zašle v še večje težave

in bi takšno stanje imelo vrsto negativnih posledic, ki jih države v razvoju v doglednem času

ne bi uspele odpraviti. Zato je za mnoge države pomoč nujna in odločilna sestavina v

razvojnem procesu. Razvojna pomoč v mnogih državah predstavlja odločilen proračunski vir

predvsem za infrastrukturne projekte. Glede na slabo razvitost vladnih institucij in politik v


Stran 130

državah v razvoju bi brez teh sredstev države bile nezmožne prestrukturirati in modernizirati

domače ekonomije.

Razvojna pomoč pa nima zgolj pozitivnih opredelitev, ampak je veliko avtorjev do nje

kritičnih. Izkušnje iz 70-ih let prejšnjega stoletja so namreč pokazale, da so nekatere države,

kot npr. Malavi in Bangladeš postale preveč odvisne od razvojne pomoči. V letu 1980 je tako

že 13 podsaharskih držav prejemalo delež razvojne pomoči, ki je presegal 10 % BDP-ja,

medtem ko se je do leta 1990 omenjeni delež več kot podvojil na 30 držav (Bräutigamin

Knack 2004). Najbolj vzorčen primer takšne odvisnosti je mala pacifiška otoška država

Tuvalu, katera je v letu 2011 prejela skoraj 4000 ameriških dolarjev razvojne pomoči na

prebivalca, kar je absoluten rekord in več kot 2-krat več v primerjavi z ostalimi državami. Kot

ugotavlja Lulai, (2014) omenjeno predstavlja dokaj veliko tveganje zaradi dejstva, ker

finančna sredstva iz leta v leto variirajo, kar povzroča javnofinančne težave in hkrati zaradi

možnih tveganj zmanjšuje tuje neposredne investicije. Natančnejšo razlago za omenjeno

državo bomo podali v šestem poglavju, ko primerjamo višino razvojne pomoči med

posameznimi državami skupine AKP.

Pojem odvisnosti od razvojne pomoči bi tako lahko najlažje opisali kot stanje, kjer omenjena

pomoč ne pripomore doseči neodvisen razvoj posamezne države, ampak vodi v nadaljnjo

odvisnost. V tem primeru razmere opiše kot stanje duha, ko države prejemnice izgubijo

možnost samostojnega razmišljanja. Dambisa Moyo v svoji knjigi Dead Aid (2009) oz. mrtva

pomoč predstavi skrajno kritičini pogled na zdajšnji sistem politik razvojne pomoči. Piše, da

je razvojna pomoč Afriki naredila več škode kot koristi in bi morali (v trenutni obliki) z njo

prekiniti, saj se države ne zanašajo nase, ampak so ciklično odvisne od tujih virov. Nadalje

svoja raziskovanja podkrepi z dokazi o korupciji, revščini, slabim vladnim politikam in ostalo

problematiko držav v razvoju.


Stran 131

5.2 Opredelitev učinkovitosti razvojne pomoči

Razprave glede učinkovitosti razvojne pomoči in razvojnih politik nasploh so enako dolge kot

njihova zgodovina. Povsem razumljivo je, da so države donatorke želele povratne informacije

o pozitivnih oz. negativnih vplivih oz. učinkih posredovane pomoči na gospodarstvo in

družbo v celoti v državah prejemnicah. Učinkovitost je, poleg političnega pogojevanja

razvojne pomoči, temeljno vprašanje sodobnih politik razvojne pomoči (Molenaers et al.

2015, 2) in predmet številnih nesoglasij (Todaro 1992, 406).

Koncept učinkovitosti razvojne pomoči ima različen pomen za različne vpletene akterje, zato

prihaja tudi do mnogoterih interpretacij njene vloge v sodobnem svetu. Skozi leta so različne

raziskave in ekspertize pokazale veliko neenotnost avtorjev pri vprašanju (ne)učinkovitosti

razvojne pomoči. Na eni strani imamo veliko raziskav, ki poudarjajo njeno pozitivno naravo,

kot tudi take ki le-to delno oz. absolutno zanikajo. Čeprav je to na prvi pogled morda

nerazumljivo, je potrebno poudariti, da so bile pri raziskavah uporabljene različne metode,

modeli, omejitve in nenazadnje tudi motivi ter interesi. Vse to je sprožilo razprave o

smiselnosti, spremembah, nadaljevanju in ostalih lastnosti razvojne pomoči.

Instrument razvojne pomoči je bil vzpostavljen veliko prej kot samo merjenje njene

učinkovitosti. Kot že omenjeno, je bila le-ta vzpostavljen takoj po drugi svetovni vojni z

namenom pomoči evropskim državam. Glede na dejstvo, da je bil eden izmed glavnih

namenov tudi politični in ideološki faktor, torej preprečitev širjenja komunizma v države

zahodne Evrope, lahko rečemo, da je bila za države donatorke učinkovita, saj se socialistični

model v države zahodne Evrope ni širil. Prav iz tega namena so se manj poudarjali in

raziskovali učinki na gospodarskem, političnem in socialnem področju. Čeprav so se

spremembe na omenjenih področij lahko videle v skokovitem napredku praktično vseh

držav, ki jim je bila pomoč namenjena in so se relativno hitro iz prejemnic transformirale v

države donatorke razvojne pomoči.


Stran 132

V več kot 60-letni intenzivni implementaciji razvojnih politik se je izkazalo, da te niso bile

vedno uspešne. Na eni strani imamo tako države, ki so uspele »preskočiti« tako imenovani

prepad med severom in jugom ter so prešle od prejemnic k donatorkam. Tipični primer

takšnih držav so Južna Koreja in Tajvan, katerih gospodarstvo se je v vseh letih razvilo na

visokotehnološko raven, kar je nedvoumen dokaz, da je bila razvojna pomoč učinkovita. Na

drugi strani pa imamo veliko število držav globalnega juga, katere se srečujejo z enakimi

problemi kot pred 60-imi leti oz. so le-ti še bolj pereči (revščina, lakota, nalezljive bolezni …),

katere pa pričajo o neučinkovitosti razvojne pomoči. Iz omenjenega lahko sklepamo, da

obseg pomoči in njena učinkovitost nista premosorazmerni, saj relativno velik obseg še ne

zagotavlja učinkovitosti. Po našem mnenju je razvojna pomoč vsekakor potrebna, saj bi

njena takojšna ustavitev pripeljala do humanitarne katastrofe še nevidenih razsežnosti, saj

so, kot že omenjeno, nekatere države prešle v fazo odvisnosti, kar tudi zmanjšuje njeno

učinkovitost. Tako kot zadostna količina pomoči je pomembna tudi njena učinkovitost. Prav

zaradi omenjenega bi bilo potrebno institut razvojne pomoči spremeniti tako na strateški,

kot tudi na sistemski ravni, kar se v zadnjih nekaj letih tudi intenzivno dogaja.

Značilnosti kvalitetne in učinkovite razvojne pomoči so naslednje (Burnell 1997, 12–14):

- usmerjena mora biti predvsem v najrevnejše države;

- vsebovati mora visoko stopnjo daril;

- mora biti čim bolj fleksibilna in prilagojena potrebam prejemnic;

- multilateralna pomoč je boljša od bilateralne, saj le-ta zasleduje predvsem interese

donatorice, multilateralna pa zaradi neodvisnosti temelji na razvojnih in

humanitarnih ciljih.

Razvojna pomoč še zdaleč ni enoznačen pojem, ampak je sestavljena iz različnih sklopov in

akterjev, ki lahko ob neusklajenem delovanju zmanjšujejo njeno učinkovitost. Prvo ovira je

razporejanje pomoči na podlagi lastnih preferenc. Na to se nanaša tudi njena razdrobljenost,

kar onemogoča njeno usmerjenost k ciljem in skupno delovanje. Prav pomanjkanje

dolgoročnega planiranja onemogoča projektno naravnanost in celovito razreševanje


Stran 133

problematike držav v razvoju. Razvojna pomoč gre skozi številne kanale. Preko vladnih služb

in agencij, multilateralnih institucij in skladov, ki tokove pomoči razporejajo. Tudi preko

številnih institucij, podizvajalcev, organizacij civilne družbe, kar onemogoča njeno

transparentnost in merjenje učinkovitosti. Ker se v države prejemnice steka velika količina

pomoči, je za njeno učinkovitost nujno spoštovanje načel skladnosti razvojnih politik,

transparentnosti podeljevanja, koordinacijo in usmerjenost k rezultatom komplementarnosti

in mednarodne delitve dela.

Odnos med donatorkami in prejemnicami je vse prej kot nepomemben v fazi preučevanja

razvojne pomoči. Dejstvo je namreč, da države večino razvojne pomoči še vedno podeljujejo

na podlagi lastnih preferenc kot tudi s pogojevanjem. V kolikor pogoji zajemajo spremembe

pri vladanju in na področju ekonomskih politik, lahko to vodi k večji učinkovitosti razvojnih

politik. Kot že ugotovljeno, pa države donatorke žal pogosto več pozornosti namenjajo

drugim političnim ciljem.

S koncem hladnem vojne in prevlado kapitalističnega sistema, ko ideološki faktor ni bil več

prevladujoč, so se s poglobljenim raziskovanjem učinkov razvojne pomoč pričeli ukvarjati

številni mednarodni akterji, predvsem mednarodnih organizacij. Leta 2002 je v Monterreyu v

Mehiki potekala Mednarodna konferenca o financiranju za razvoj, ki je izjemnega pomena

pri preučevanju razvojne pomoči. Šefi posameznih držav so na konferenci sprejeli dokument

z nazivom Soglasje iz Monterreya o financiranju za razvoj.93 Če na kratko povzamemo, so se

podpisnice v omenjenem dokumentu zavezale povečati finančna sredstva za razvojno

pomoč, nadaljevati boj proti revščini in finančne vire porabljati kar se da učinkovito. Še

posebej zadnje je pomembnega značaja, saj je to prva mednarodna zaveza o povečanju

učinkovitosti razvojne pomoči, kar pomeni, da so se tudi akterji v mednarodni skupnosti

začeli zavedati pomena tega področja. Če si dokument pogledamo nekoliko natančneje,

vidimo, da je razdeljen na šest posameznih poglavij s posameznimi, dokaj splošnimi, ukrepi

za pospeševanja globalnega razvoj. Ta poglavja so:

93Ang. Monterrey Consensus on Financing for Development


Stran 134

a) mobilizacija domačih finančnih virov za razvoj,

b) mobilizacija mednarodnih finančnih virov – neposredne tuje naložbe in drugi privatni viri,

c) mednarodna menjava kot motor razvoja,

d) povečevanje mednarodne finančne in tehnične pomoči,

e) zunanji dolg in

f) reševanje sistemske problematike.

Kot je razvidno že iz posameznih poglavij, dokument obravnava splošne in tudi podrobne

problematike. V zvezi z učinkovitostjo razvojne pomoči sta pomembna predvsem poglavja A

in D. V prvem poglavju je tako napisana zaveza, da bodo države oblikovale takšno poslovno

okolje, kjer bo med drugim mogoča čim bolj učinkovita raba sredstev za razvojno pomoč. Še

nekoliko so ukrepi za zagotavljanje učinkovitosti, ki so zapisani v poglavju D. Tukaj je sicer

najbolj pomembna zaveza, da bodo države povečale obseg sredstev za razvojno pomoč na

0,7 % BDP-ja. Pri ukrepih za povečanje učinkovitosti razvojne pomoči so navedeni: Ustvariti

pogoje za čim boljše partnerstvo med državami donatoricami in prejemnicami, izboljšanje

politik razvojnega sodelovanja, poenostavitev postopkov za dodeljevanje razvojne pomoči,

krepitev že omenjenega sodelovanja jug-jug, zmanjševanje vezane pomoči, zagotavljanje in

usmeritev pomoči k najrevnejšim in druge.

Prav zaveze iz Monterreya so bile ključne za povečevanje aktivnosti za bolj učinkovito

razvojno pomoč, saj se je v naslednjih letih močno povečalo zanimanje za to tematiko, prav

tako pa so potekali številni sestanki, usklajevanja in konference, ki bi pripomogli k razrešitvi

te problematike. V letu 2005 je OECD v Parizu gostila mednarodni forum, ki je zadeval zgolj

učinkovitost mednarodne razvojne pomoči. Na forumu so sodelovali predstavniki držav

donatork, mednarodnih organizacij, ki zagotavljajo razvojno pomoč, mednarodnih finančnih

institucij in nevladnih organizacij. Predstavniki držav so na koncu podpisali Pariško

deklaracijo o učinkovitosti razvojne pomoči.94 Omenjena deklaracija je pomembna iz vidika

94Ang. Paris Declaration on Aid Effectiveness


Stran 135

doseganja posameznih rezultatov, saj ima, za razliko od Soglasja iz Monterreya, navedene

natančne kratkoročne cilje in indikatorje, ki merijo uspešnost.

Glavni smoter Pariške deklaracije je sistemsko urediti tokove razvojne pomoči z namenom

čim nižjih stroškov, zamud in ovir. Poleg tega je posebej poudarjena težava z veliko

razdrobljenostjo pomoči na državnem, globalnem ali sektorskem nivoju, kar škoduje njeni

učinkovitosti. V deklaraciji so zapisani številni sistemski ukrepi za njeno čim večjo

učinkovitost, kot tudi cilji, ki bi jih do leta 2010 morale partnerske države doseči. Dokument

je razdeljen na šest podpoglavij z 12-imi konkretnimi indikatorji, kako sistemsko urediti

politike razvojne pomoči, tako da bi bila učinkovitejša.

Za povečanje učinkovitosti razvojne pomoči so se partnerske države obvezale, da bodo s

pragmatičnim pristopom k delitvi dela, optimizacijo dela institucij in porazdelitvijo bremena

med državami donatoricami, povečali usklajenost in transparentnost ter zmanjšali

transakcijske stroške. Pomemben del je tudi sprejetje lastnih nacionalnih strategij razvojne

pomoči in oblikovanje specifičnih programov z jasno finančno strukturo. Države donatorke

pa so se zavezale prevzeti vodilno vlogo pri koordinaciji razvojne pomoči, aktivnosti in naloge

ter uskladitev posameznih procedur. Zaveza, ki jo sprejmejo donatorji, je, da bo pomoč

podeljena skladno s potrebami držav prejemnic in ne donatoric (Bučar in Udovič 2007, 851).

Dikcija Pariške deklaracije navaja še številne druge ukrepe za optimizacijo toka razvojne

pomoči v države v razvoju. Prvi taki ukrep je nacionalna harmonizacija pomoči, kjer morajo

vodilno vlogo prevzeti države donatorke, načrtovanje in implementacija dolgoročnih strategij

mednarodnega razvojnega sodelovanja, učinkovito vodenje razvojnih politik, usmerjenost k

rezultatom, usklajevanju in koordinacija, organizacija dela institucij, da bi le-te delovale bolj

usklajeno z drugimi akterji, kot tudi participacijo civilne družbe.


Stran 136

Bigsen in Tengstam (2015, 76–77) izpostavita štiri bistvena načela Pariške deklaracije:

- Prva je že omenjena harmonizacija razvojnih politik. Glavni namen tega poglavja je

poenotenje razvojnih politik, boljša koordinacija in znižanje stroškov. Vse partnerske

strani so se zavezale za bolj transparentno delovanje, ki bo imelo skupne pozitivne

učinke. Nadalje so navedeni še nekateri konkretni ukrepi, kot npr. razvoj in

implementacija razvojnih načrtov, skupni dogovori na nivoju posameznih držav,

posebna skrb za dodeljevanje pomoči ranljivim državam in harmonizacija na področju

okoljske problematike.

- Kot drugo izpostavljata prevzemanje odgovornosti prejemnic za lastne razvojne

politike. V preteklosti se je namreč velikokrat zgodilo, da so način in namen uporabe

pomoči narekovale donatorke, kar ni prinašalo želenih rezultatov, zato so pustili

vladam prejemnicam, da same oblikujejo in izvajajo politike za zagotavljanje

učinkovite razvojne pomoči, glede na njihove preference. V okviru te točke bodo

partnerske države tako zagotovile učinkovito vodenje, koordinacijo, sprejetje

ustreznih strategij in implementacijo razvojnih politik, usmerjenost k rezultatom ter

participacijo civilne družbe kot tudi zasebnega sektorja.

- Tretje načelo ima podnaslov približevanje. Učinkovita razvojna pomoč je v prvi vrsti

odvisna od politik in institucij. Omenjeni vidik razvojne pomoči v ospredje postavlja

sodelovanje in približevanje pri skupnem delovanju, kar bi zagotavljajo učinkovitejšo

razvojno pomoč. Vse partnerske strani so se dogovorile k utrjevanju delovanja

institucij, ki sodelujejo pri institutu razvojni pomoči.

- Avtorja kot zadnje navajata še odgovornost vseh sodelujočih. Deklaracija navaja

moralno obvezo podpisnikov za čim bolj transparentno zagotavljanje učinkovite

razvojne pomoči.

Deklaracija je vsebovala tudi indikatorje napredka s cilji za leto 2010, torej za petletno

obdobje, katere tudi povzemamo v nadaljevanju.


Stran 137

Tabela 12: Indikatorji in cilji za leto 2010 na področju mednarodnega razvoja

Indikatorji Cilj za leto 2010

Partnerji razpolagajo z operativni

razvojnimi strategijami.

Operativne strategije ima vsaj 75 % držav.

Zanesljivo javnofinančno upravljanje Polovica držav prejemnic se premakne za vsaj pol

točke oz. eno stopnjo na PFM/CPIA lestvici

držav.95

Zanesljivi sistem javnega naročanja Tretjina držav prejemnic se premakne za vsaj eno

stopnjo na štiristopenjski PFM/CPIA lestvici držav.

Priliv razvojne pomoči je skladen z

prioritetami posameznih držav.

Prepoloviti delež tokov razvojne pomoči državam,

ki ne poročajo o proračunu.

Krepitev kapacitet za koordinirano

podporo

50 % prilivov tehnične pomoči je implementiranih

preko programov skladnih z razvojnimi

strategijami.

Uporaba državnih sistemov

javnofinančnega upravljanja

Vse oz. 90 %96 držav donatork uporablja sisteme

javnofinančnega upravljanja držav prejemnic.

Uporaba državnih sistemov javnega

naročanja

Vse oz. 90 % držav donatork koristi sisteme

javnega naročanja držav prejemnic.

Izogibanje vzporednih struktur za

implementacijo projektov.

Zmanjšati vzporedne projektne enote za dve

tretjini.

Predvidljiva razvojna pomoč Prepoloviti delež razvojne pomoči, ki ni razdeljena

v fiskalnem letu, za katero je bila predvidena.

Nevezana razvojna pomoč Nadaljevati napredek v naslednjih letih.

Uporaba skupnih dogovorov in

procedur

Dve tretjini razvojne pomoči je dodeljene na

podlagi programov razvoja.

95

Ang. Country Policy and Institutional Assessment je primerjalna lestvica Svetovne banke, ki razvršča države po 16 različnih kriterijih, ki so razdeljeni v štiri skupine. In sicer: ekonomske upravljanje, strukturne politike, politike socialnega vključevanja in enakosti ter upravljajnje javnega sektorja. 96

Za države donatorke ki imajo na lestvici PFM/CPIA oceno med 3,5 in 4,5.


Stran 138

Spodbujanje analiz in misij na terenu Vsaj 40 % donatorskih misij na terenu in 60 %

analiz je skupnih.

Usmerjenost k rezultatom Zmanjšanje razlik za eno tretjino. Zmanjšanje

deleža držav brez utrjenih okvirjev za

transparentno in merljivo oceno delovanja.

Medsebojna odgovornost Vse partnerske države imajo programe za

medsebojno presojanje.

Vir: Pariška deklaracijo o učinkovitosti razvojne pomoči 2015

Kot nadaljevanje pariških sklepov je v letu 2008 v glavnem mestu Gane potekal forum o

učinkovitosti razvojne pomoči oz. Agendi iz Akre. Foruma so se udeležili predstavnik vlad več

100 držav, predstavniki multilateralnih razvojnih organizacij, zasebnih vlagateljev in

nevladnih organizacij. Na koncu so predstavniki sprejeli Agendo za ukrepanje iz Akre.97 Glede

na to, da je Pariška deklaracija zelo sistemski dokument, kjer so zapisani vsi ukrepi za

povečevanje učinkovitosti razvojne pomoči, so v sprejetem dokumentu zapisane samo

glavne točke. Forum se je odvijal pod spremenjenimi okoliščinami, saj so se države

globalnega juga spopadale s številnimi težavami predvsem z nalezljivimi boleznimi (malarija,

HIV, ebola), kot tudi z vzponom držav iz skupine BRICS.98

V Agendi za ukrepanje iz Akre (OECD 2008) so izpostavljeni trije cilji za povečanje

učinkovitosti razvojne pomoči. Ti so:

- Dikcija prve točke dokumenta jasno izpostavi potrebo po še aktivnejšem vključevanju

razvitih držav, ki morajo biti zaradi njihove vloge v mednarodni skupnosti gonilo

povečevanja učinkovitosti razvojne pomoči. Razvite države morajo prevzeti vodilno

vlogo pri oblikovanju in implementaciji razvojnih politik skupaj z ostalimi akterji.

97

Ang. Accra Agenda for Action. 98

BRICS je naziv za skupino hitro razvijajočih oz. novo industrializiranih držav. Skupina je imela ustanovno srečanje v letu 2002, od takrat pa se srečujejo letno na vrhih, ki ga vsako leto gosti druga država. Zadnja se je skupini leta 2010 pridružila Južnoafriška republika. Članice skupine so Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južnoafriška republika.


Stran 139

Države donatorke morajo prejemnicam nuditi vsestransko podporo pri oblikovanju

njihovih prioritet, vlaganju v človekov razvoj in institucije, uporabljati njihove sisteme

pri podeljevanju pomoči in zagotavljati čim večjo zanesljivost tokov razvojne pomoči.

- Kot drugo dokument nakazuje potrebo po graditvi še učinkovitejšega in vključujočega

partnerstva. Poudarja pomen inkorporiranja vseh akterjev na področju razvoja. Še

posebej so omenjene srednje razvite države, mednarodni skladi, zasebni sektor in

organizacije civilne družbe v bolj povezano partnerstvo, z namenom zagotovitve

koherentnosti, enakih meril in postopkov pri dodeljevanju razvojne pomoči, kar bo

imelo za posledico zmanjšanje revščine.

- In kot zadnje je navedena javna evalvacija rezultatov. Prikaz učinkov razvojne pomoči

mora biti prikazan sistematično in odkrito. Partnerske strani si morajo prizadevati za

močne statistične in informacijske sisteme, za lažje spremljanje, monitoring in

evalvacijo učinkov. Dikcija nadalje navaja, da so državljani in davkoplačevalci

upravičeni do vpogleda v rezultate in da bodo pravočasno in javno na vpogled

podatki o prihodkih, odhodkih, proračuni, javnih naročilih in revizijah.

V letu 2011 se je v Busanu v Južni Koreji odvijalo še eno pomembno srečanje, kjer so se

zbrali, podobno kot v Parizu, predstavnik vlad, mednarodnih organizacij in civilne družbe ter

sprejeli dokument z naslovom Partnerstvo za učinkovito razvojno sodelovanje.99 Gre za

besedilo, ki v veliki meri predstavlja kompromis, kjer so nove donatorke in države v razvoju

vključene bolj ekstenzivno. Z dokumentom so se poskušali prilagoditi novim spreminjajočim

razmeram Bigsen in Tengstam (2015). V dokumentu so izpostavljene štiri najpomembnejše

točke:

- Prevzemanje odgovornosti za prioritete držav v razvoju

Koncept prevzemanja odgovornosti je še vedno osrednja točka sporazuma. Razvojne politike

so lahko učinkovite samo ob predpostavki, da vodilno vlogo prevzamejo države v razvoju in

so kot take prilagojene posameznim specifičnim razmeram in potrebam posameznih držav.

99Ang. Busan Partnership for Effective Development Cooperation


Stran 140

- Usmerjenost k rezultatom

Cilji vseh partnerskih držav morajo biti: izkoreniniti revščino, zmanjšati neenakost in se

zavzemati za trajnostni razvoj. Cilje si mora postaviti vsaka država v razvoju, saj bo takrat

razvojna pomoč najbolj učinkovita. Ponovno je poudarjen pomen usklajevanja s prioritetami

in politikami držav v razvoju.

- Vključujoče razvojno partnerstvo

Pri tej točki je posebej poudarjeno vzajemno spoštovanje, zaupanje in učenje, kar so podlage

za učinkovito razvojno partnerstvo z namenom doseganja razvojnih ciljev. Posebno je tudi

poudarjeno sprejemanje različnih in komplementarnih vlog vseh akterjev.

- Preglednost in odgovornost

Kot zadnja so omenjena etična načela in transparentnost pri dodeljevanju razvojne pomoči.

Odsotnost omenjenega in pogojevanje razvojne pomoči bistveno znižata njeno učinkovitost

in ne prispevata k razvojnemu in trajnostnem partnerskem odnosu med udeleženimi

stranmi.

Kot zadnje v tem poglavju omenjamo še napore EU v želji po vzpostavitvi učinkovitosti kot

ene izmed temeljnih načel razvojne pomoči. Že Maastrichtska pogodba iz leta 1992, ki

postavlja pravne temelje za evropsko razvojno sodelovanje, vsebuje zaveze za večjo

učinkovitost, znane tudi pod imenom načela trojni C (Mrak et al. 2007, 56):

- Komplementarnost (ang. Complementarity) razvojnega sodelovanja med državami

članicami in Evropsko komisijo. Države članice delegirajo pomemben delež svojega

razvojnega sodelovanja na Komisijo, vendar hkrati še vedno upravljajo s svojimi

bilateralnimi razvojnimi programi, ki lahko imajo drugačne politične cilje in strateške

pristope. Zato je ključnega pomena, da se oblikuje jasna delitev dela med Skupnostjo

in državami članicami.

- Koordinacija (ang. Coordination) razvojnega sodelovanja temelji na redni in celoviti

izmenjavi informacij in posvetovanja med institucijami EU in državami članicami tako


Stran 141

o politiki razvojnega sodelovanja kot o konkretnih programih vključno z

mednarodnimi institucijami.

- Skladnost (ang. Coherence) ostalih javnih politik, ki lahko s svojim delovanjem vplivajo

na položaj držav v razvoju s cilji razvojnega sodelovanja. Ključnega pomena na tem

področju so trgovinska politika, migracijska politika, kmetijska politika, politike na

področju izobraževanja, zdravstva, energetike, varnosti itd. Prav zagotavljanje

skladnosti je eden najtežje izvedljivih načel, saj se v praksi pogosto dogaja, da se

razvojni cilji podredijo konkretnejšim gospodarskim interesom držav članic.

EU je sprejela še nekatere dokumente, ki so vplivali na učinkovitost razvojne pomoči. Kot

prvo omenjamo Evropski razvojni dogovor100 iz leta 2006. Osrednji cilj politik razvojne

pomoči je skladen z omenjenim dokumentom odprava revščine. Nadalje dikcija navaja, da to

ni le moralna dolžnost, ampak tudi zagotavlja izgradnjo stabilnejšega, bolj mirnega in

enakopravnega sveta. Nadalje bo največ pozornosti posvečeno človekovim pravicam,

pravicam otrok in staroselcev ter mir, dobro vladanje, demokracija, stabilnost, vladavina

pravo in druge. Dejavnosti razvojnega sodelovanja držav članic bo izvajala v skladu z načeli

lastništva in partnerstva, poglobljenega političnega dialoga s partnerskimi državami,

udeležbe civilne družbe, enakosti spolov in odzivanja na probleme t. i. šibkih držav. Kot

drugega bi omenili Evropski razvojni paket, s katerim bi oblikovali nove delovne načrte za

večjo učinkovitost in sklepe o smernicah EU o komplementarnosti in delitvi dela.

Glavni smoter razvojne pomoči je izboljšati življenjske pogoje za prebivalce držav prejemnic.

Pot do izboljšanja stanja je dolga in poteka v več razvojnih fazah. Abegaz (2005, 447–451) je

tako za področje Podsaharske Afrike razvil Dinamični S-model alokacije (slika 7) razvojne

pomoči, ki poveča njeno učinkovitost in hkrati vodi k hitrejšemu razvoju prejemnic. Model

temelji na izkušnjah iz predhodnih študij, predvsem Colliera in Dollarja kot tudi na realnih

predpostavkah za Podsaharsko Afriko, kjer je pomanjkanje vseh vrst virov. Tržne zakonitosti

ne delujejo predvsem zaradi zaprtosti trga kot tudi nekonkurenčnosti domačega

100

Ang. European Development Consensus, sprejet 24. februarja 2006.


Stran 142

gospodarstva. Nadalje se to področje srečuje z visoko stopnjo revščine, ki je največja težava

in hkrati prepreka v sodobnem svetu. Temeljni predpogoj za učinkovitost razvojne pomoči in

za dolgoročno razvojno sodelovanje je dobro upravljanje države.

Za prvo, torej ničelno fazo, avtor jo imenuje fazo pred reformami, je značilna visoka stopnja

revščine kot tudi slabo upravljanje države, kar se izkazuje v slabo razvitih politikah in

institucijah, kar ima za številne države negativne posledice. Na tej stopnji razvojna pomoč ne

presega 5 % BND-ja in prihaja večinoma v obliki posojil in tehnične pomoči. V to fazo spadajo

najrevnejše države sveta, imenovane tudi »sirote razvojne pomoči«,101 kot npr. DR Kongo,

Nigerija in Zimbabve.

Slika 7: Dinamični S-model alokacije razvojne pomoči

Vir: prirejeno po Abegaz (2005, 448)

V drugi fazi, imenovani prva generacija reform, se v državi prejemnici začnejo odvijati prve

reforme za večjo liberalizacijo in konkurenčnost trga. Tako se postopno odpravijo kvote in

regulacija cen, menjalnih tečajev itd. Razvojna pomoč je v tem segmentu namenjena

101Natančnejša opredelitev termina je v 6. poglavju.


Stran 143

stabilizacijskim ukrepom, vlaganjem v ključno infrastrukturo, socialnim programom kot tudi v

postkonfliktne namene zaradi razmer v regiji. Stopnja revščine je še vedno visoka, vendar se

vidi napredek pri razvoju politik in institucij. Države, ki spadajo v to fazo razvoja, so Etiopija,

Kenija, Slonokoščena obala, Tanzanija in Zambija.

Na tretji stopnji so na vrsti predvsem institucionalne reforme, ki se osredotočajo na dobro

ekonomsko in politično upravljanje države. Na tej stopnji se vidi napredek, predvsem pri

povečevanju tujih neposrednih naložb, vendar mora zaradi zagotavljanja stabilnosti obseg

razvojne pomoči ostati na isti ravni, ali se celo rahlo povečevati do približno ene tretjine

BND-ja. Države, ki spadajo v to za nadaljnji razvoj ključno fazo, so Gana, Mozambik in

Uganda.

Zadnja fazo poimenuje Abegaz (2005) stanje po reformah. Ta faza je namenjena predvsem

ekonomski in politični konsolidaciji. Na tej stopnji je viden napredek pri odpravi revščine kot

tudi na področju upravljanja države. Razvojno pomoč začne nadomeščati zasebni kapital, kot

je to praksa v razvitih gospodarstvih. Države, ki spadajo v to fazo, so Bocvana, Mauritius in

Tunizija. Avtor opozarja na številne pozitivne učinke tega modela, predvsem pri odpravljanju

revščine, spodbujanju dobrega upravljanja in reform. Kot pozitivni primer držav, ki je šla

skozi ta proces, je omenjena Južna Koreja.

5.3 Raziskave o učinkovitosti razvojne pomoči

Kot smo ugotovili že v prejšnjih poglavjih v ekonomski znanosti (in družbenih nasploh)

pogosto ni enotnega mnenja o posameznih vprašanjih. Nikakršna izjema ni podpodročje

mednarodne ekonomije pri vprašanju, ali razvojna pomoč predstavlja pozitiven ali negativni

učinek za prebivalstvo in gospodarstvo prejemnic oz. z drugimi besedami, ali je le-ta

učinkovita in s tem tudi uspešna ter ali služi namenu, s katerim je bila podeljena. Na kratko

torej, ali ima globalno gledano pozitivno vlogo. Avtorji imajo pri teh vprašanji včasih tudi

diametralno nasprotna razmišljanja, zato Rajan (v Minniu in Reddy, 2010, 24) pravi, da je


Stran 144

debata okoli učinkovitosti razvojne pomoči tista, kjer je malo ustaljenega,102 Hansen in Tarp

(2001, 14) pa govorita, da bo ta debata še naprej ostala sporna zaradi različnih percepcij

okoli tega vprašanja kot tudi uporabljenih virov.

Zagovorniki in nasprotniki razvojne pomoči stojijo trdno vsak na svojih bregovih. Prve lahko

imenujemo tudi ekonomski tradicionalisti, ki trdijo in dokazujejo pozitivno vlogo razvojne

pomoči, ta bi naj vzpodbujala gospodarsko rast, strukturne reforme in preprečila številne

humanitarne krize v številnih državah v razvoju. Na drugi strani so kritiki, ki v zadnjih letih

postajajo vse bolj številčni in na dolgi rok dokazujejo njeno škodljivost. Kot glavne

pomanjkljivosti omenjajo, da razvojna pomoč zmanjšuje investicije, povečuje neenakosti

med bogatimi in revnimi, povečuje zunanji dolg držav in mnoge druge, ki jih bomo še

obravnavali.

V zadnjih nekaj letih, posebno od novega tisočletja naprej, je bilo napravljeno več sto, morda

še celo več, študij na temo (ne)učinkovitosti politik razvojne pomoči v sodobnem svetu.

Enotnega mnenja seveda ni, kar je bilo za pričakovati. Nekaj različnih mnenj smo prehodno

pri drugih tematikah predstavili tudi sami, predvsem pri kritičnih in alternativnih teorijah

mednarodnega razvoja, kot tudi pri opredeljevanju razvojne pomoči, kjer smo ugotovili, da

ima lahko prevelika odvisnost izrazito negativne posledice. Še posebej izstopa s svojo tezo

Dambisa Moyo (2009), ki razvojno pomoč poimenuje kar s terminom »mrtva pomoč« in jo

predstavi s skrajno negativno konotacijo, saj ji pripiše nekatere izjemno kritične lastnosti

(npr. revščino, korupcijo …) in zahteva njeno (dokončno) ukinitev. Njen pogled na koncept

pomoči je tako nedvoumno odklonilen, zato jo lahko uvrstimo med avtorje, ki dokazujejo

njeno neučinkovitost in posledično neuspešnost.

Za avtorje študij o učinkovitosti pomoči je značilno, da se ponavadi usmerijo na določen

segment ali geografsko področje in nato preučujejo dejanske učinke. Doucouliagos in Paldam

102

V izvirniku ang. »The debate about aid effectiveness is one where little is settled«.


Stran 145

(2008, 2, 18–19) navajata, da se avtorji študij o učinkovitosti upirajo objavljati negativne

rezultate, predvsem zaradi dejstva, ker vidijo razvojno pomoč »kot upanje za boljši svet brez

revščine«. Čeprav z omenjenim v celoti ne soglašamo, pa se definitivno strinjamo, da pomoč

predstavlja določeno upanje in dodajamo, da bi bilo generalno stanje v državah globalnega

juga brez razvojne pomoči bistveno slabše, kot je danes.

Kot prvo bomo predstavili študije, kjer so avtorji dokazali, da ima razvojna pomoč pozitivne

učinke na državo prejemnico, iz česar lahko izpeljemo, da je učinkovita.

Da razvojna pomoč deluje, je prvi že leta 1973 (129–130) (in kasneje tudi 1982) trdil Gustav

F. Papanek v svoji študiji o razvojni pomoči, kjer je dokazal pozitivno povezanost med

pomočjo in gospodarsko rastjo v več kot petdesetih v državah razvoju v 50-ih in 60-ih letih

prejšnjega stoletja. Od takrat dalje se je zvrstilo zagotovo več študij, ki njegovemu mnenju

pritrjujejo, kot pa tistih, ki mu nasprotujejo. Najbolj znano raziskavo sta opravila ameriška

ekonomista Craig Burnside in David Dollar (2000), ki sta uspela dokazati, da ima razvojna

pomoč nedvomno pozitiven vpliv in poveča gospodarsko rast, vendar samo v državah, kjer je

spodbudno ekonomsko okolje oz. imajo države dobre (fiskalne, monetarne in trgovinske)

politike. Hansen in Tarp (2001) v regresijski analizi učinkovitosti razvojne pomoči prav tako

ugotavljata, da je le-ta učinkovita, vendar za razliko od Burnsidea in Dollarja trdita, da je to

neodvisno od politik držav prejemnic in da je sklepanje o dobrih politikah prenagljeno. Loxley

in Sackey (2008) sta v svoji makroekonomski študij o učinkovitosti razvojne pomoči na

področju Afrike ugotovila pozitiven učinek. Pomoč po njunem mnenju tako poveča

investicije, ki so glavni »mehanizem pri odnosu pomoč-rast«. Nadalje ugotavlja, da pomoč

vpliva na pozitivne premike pri smrtnosti otrok, opismenjevanju odraslih in pričakovani

življenjski dobi. Angeles in Neanidis (2009) sta problematiko zastavila na malo drugačen

način. In sicer sta raziskovala kakšno vlogo ima lokalna elita v državi prejemnici na

učinkovitost razvojne pomoči. Avtorja predpostavljata, da obstoj elite same po sebi ne

pomeni nič slabega, pač pa je rezultat zgodovinskih okoliščin (kolonialna zgodovina in prihod

evropskih naseljencev). Empirični rezultati študije so pokazali, da je vedenje elite zelo


Stran 146

pomembno pri pozitivnih stvareh, ki jih razvojna pomoč prinaša. Wright (2009) je raziskoval

povezavo med razvojno pomočjo in političnim sistemom in ugotovil, da le-ta pozitivno vpliva

na možnost demokratizacije družbe. Prav tako Minniu in Reddy (2010) ugotavljata pozitivne

lastnosti razvojne pomoči, še posebej tiste, ki je donirana na bilateralni način s strani

Skandinavskih držav. To dokazujeta v daljšem časovnem obdobju na primeru rasti BDP-ja na

prebivalca. Avtorici tako trdita, da je povečanje razvojne pomoči za 1 odstotno točko v letih

1960–1990, povečalo BDP na prebivalca za 1,2 do 1,3 odstotne točke. Ta učinek je nekoliko

nižji, v kolikor je bilateralna pomoč podeljena s strani več držav.

Na drugi strani pa imamo tudi veliko število avtorjev, ki takšnim dognanjem nasprotujejo.

Njihovo videnje razvojne pomoči se giblje od tega, da je brez posebnega vpliva do njene

popolne neučinkovitosti, kar se odraža v številnih nasprotujočih teorijah, ki jih posamezni

avtorji zagovarjajo. Prvi dvomi so se pojavili že leta 1970, torej še pred študijo Papaneka

(1973), ko sta ameriška ekonomista Griffin in Enos (1970) preučevala posledice razvojne

pomoči na gospodarstva držav v razvoju. Ugotovila sta šibke povezave med večjim obsegom

razvojne pomoči in nižjo stopnjo gospodarske rasti. Prav tako sta na podlagi tega sklepala, da

ima pomoč potemtakem negativni vpliv na strukturo investicij in da je destimulativna za

domača podjetja, saj njihovo vlogo prevzemajo zunanji dejavniki. Prav tako sta kritična do

dejstva, da zaradi pridobljene pomoči države odlašajo z institucionalnimi spremembami, ki

so nujne za hitrejši napredek. Peter Boone (1996) je v svoji empirični raziskavi na manj

radikalen način prav tako dokazal neučinkovitost razvojne pomoči, saj ne promovira

gospodarskega razvoja in boljšega življenjskega standarda ljudi. Avtor sicer dopušča, da je

takšna pomoč na kratki rok uspešna, vendar ima v daljšem časovnem obdobju103 razvojna

pomoč neznaten vpliv na povečanje investicij in na človekov razvoj – smrtnost in vključenost

v izobraževalni sistem. Ameriški ekonomist William Easterly je v več svojih analizah (2007 in

2008 s sodelavci) raziskoval razvojno pomoč in njene učinke. Easterly je znan po svojem

skepticizmu do razvojne pomoči v sedanji obliki, vendar jasno navede, da razvojna pomoč ne

bi smela biti eliminirana. V študiji je jasno navedeno, da niti ni jasno, kakšne učinke prinaša

103

Avtor preučuje obdobje med letoma 1971 do 1990.


Stran 147

razvoj sam po sebi in še manj kakšne razvojna pomoč. Na koncu navede konkretne

programe, v katere bi morali usmeriti pomoč. Navaja boj proti malariji, dostop do sveže pitne

vode, gradnjo in vzdrževanje prometnic, zagotovitev štipendij za revne otroke in druge.

Bhandari in sodelavci (2007) so raziskovali vpliv neposrednih tujih investicij in razvojne

pomoči na šest vzhodnoevropskih držav (Češko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Madžarsko in Poljsko)

v izbranem časovnem obdobju od 1993 do 2002. V nasprotju z direktnimi investicijami, ki so

pokazale določeno mero učinkovitosti, avtorji študije za razvojno pomoč pravijo, da se je v

omenjenih državah izkazala kot neučinkovita. Ob tem je seveda pomembno dodati, da je

raziskava potekala v državah, ki so v izbranem časovnem obdobju dosegale nekajkrat višjo

stopnjo razvoja kot večina držav v preučevanji skupini AKP. Mallik (2008) je podobno

raziskoval učinek razvojne pomoči, vendar na primeru šestih najrevnejših afriških državah

(Centralnoafriška republika, Malavi, Mali, Niger, Sierra Leone in Togo). V študiji je navedeno,

da se je od leta 1965 realen BDP v podsaharskih deželah zmanjšal oz. je stagniral. Avtor

navaja, da na kratek rok razvojna pomoč ne kaže nikakršnih učinkov, vendar je imela pomoč

v daljšem časovnem obdobju v kar petih od šestih državah celo negativen učinek. V

nadaljevanju avtor ne ponudi razlag, kaj je vzrok tem rezultatom, ampak samo nakazuje

nekaj možnosti, kot npr. utemeljitev Burnsidea in Dollarja (2000) o »slabih politikah«. Kosack

(2003, 3) tako celo trdi, da je bilo sedaj v veliki večini primerov dokazano, da ima razvojna

pomoč ničelne ali celo negativne učinke. Kot edini relevantni študiji, ki nasprotujeta

njegovemu mnenju omenja Papaneka in Burnsidea ter Dollarja, medtem ko vse ostale

pomembne, po njegovem mnenju kažejo na njeno neučinkovitost.

Doucouliagos in Paldam (2008 in revizija v letu 2011) sta opravila natančno študijo glede

obstoječe literature o učinkovitosti razvojne pomoči. Avtorja uvodoma ugotavljata, da je bilo

do leta 2008 več kot 100 primerov člankov, ki obravnavajo to problematiko. Kot že omenjeno

domnevata, da bo večina avtorjev prikazala pozitivne učinke pomoči preprosto zaradi

dejstva, ker je pomoč upanje za boljšo prihodnost držav globalnega juga, druge razlage za to

domnevo pa ne navedeta. Tako ugotovita, da je izmed 68-ih preučevanih analiz kar 53, torej


Stran 148

78 %, prikazalo pozitivno povezavo med razvojno pomočjo in gospodarsko rastjo, od tega je

pri 46 % povezava bila statistično značilna, medtem ko jih je 22 % pokazalo negativen vpliv.

Literatura o učinkovitosti je razdeljena v tri glavne skupine (glej sliko 8). In sicer v prvo

skupino spadajo tiste študije, ki preučujejo vpliv pomoči skozi akumulacijo kapitala

(investicije, prihranki) na gospodarsko rast. V drugo skupine spadajo tiste študije, ki

predpostavljajo, da ima razvojna pomoč neposreden in brezpogojen vpliv na gospodarsko

rast. In v tretjo skupino, ki v ospredje za gospodarsko rast postavlja tretji faktor oz. vpliv

drugih dejavnikov, ki pa so lahko pozitivni in negativni. Kot primerjava sta navedeni Južna

Koreja in Tanzanija. Obe sta (bili) 40 let neto prejemnici razvojne pomoči, vendar je prva

doživela hitro rast, medtem ko druga bistveno manjšo. Razlog za to pripišeta drugim

stvarem, neodvisnih od razvojne pomoči.

Slika 8: Trije prevladujoči modeli vplivanja razvojne pomoči na gospodarsko rast v

strokovni literaturi

A: Akumulacija B: Neposredna rast C: Pogojevanje

Vir: Prirejeno po Doucouliagos in Paldam (2008).

V sklepnih ugotovitvah avtorja navajata, da se večina avtorjev v svojih študijah strinja, da ima

razvojna pomoč majhen pozitiven učinek na rast. Vendar pa avtorja po skrbnem proučevanju

zaključita, da tega, da je učinek razvojne pomoči na gospodarsko rast statistično značilen,

niso uspeli dokazati. Ob enem še dodata, da razvojni pomoči žal ne moremo pripisati enega


Stran 149

izmed temeljnih namenov, ki je spodbujanje razvoja. Omenita tudi, da ima pomoč negativen

učinek na tuje neposredne naložbe, in da lahko povzroči politično nestabilnost. Vendar pa na

drugi strani povežeta, da ima pozitiven učinek na vladne politike, verjetno, ker donatorke

nagradijo le-te z novimi donacijami.

6 PRIMERJAVA DRŽAV SKUPINE AKP GLEDE NA VIŠINO PREJETE

RAZVOJNE POMOČI

Države skupine AKP so zaradi predhodno že opisanega spleta okoliščin v veliki večini (neto)

prejemnice razvojne pomoči. Vendar pa gledano iz primerjalne perspektive med njimi

obstajajo številne razlike v višini sredstev, kot tudi namenih, za katere je omenjena pomoč

podeljena.

Preučevanje in dojemanje razvojne pomoči izključno z vidika altruističnih in moralnih načel v

tem primeru ne bo zadostovalo, saj bi v tem morale države z najnižjo stopnjo razvoja104

prejeti največji obseg finančnih sredstev. Že iz čisto površnega sledenja vsakodnevnih novic v

medijih kot tudi situacije na terenu lahko sklepamo, da temu (vedno) ni tako. Če pa ob enem

še upoštevamo različne interese, predvsem svetovnih velesil, lahko z gotovostjo trdimo, da

države, ki so pomoči najbolj potrebne, le-te ne dobijo v pričakovanem obsegu. K temu največ

prispevajo že opisani politični interesi držav donatork, ki se najbolj jasno izražajo v okviru

bilateralne razvojne pomoči. Čeprav so podatki Svetovne banke in OECD izjemno točni in

zanesljivi, pa z njimi žal ne moremo prikazati, kakšni interesi so v ozadju oz. ali so države

donatorke pričakovale kakšno(e) protiuslugo(e). Če vzamemo v obzir še mednarodno

politično dogajanje, lahko zaključimo, da je takšen scenarij zelo verjeten.

104

Merjeno z BDP na prebivalca, HDI indeksom oz. drugim ustreznim indikatorjem.


Stran 150

Slika 9: Fragmentacija razvojne pomoči v svetu

Vir: OECD, 2012.

V mednarodni skupnosti se je na podlagi poimenovanja OECD-ja za najbolj marginalizirane

afriške države, s slabo razvitimi institucijami in politikami, ki hkrati prejemajo nesorazmerno

nizek obseg razvojne pomoči, gledano s perspektive njihovega stopnja razvoja ustalilo ime

»aid orphans«105 oz., ker na slovenskem govornem področju še nismo zasledili ustreznega

poimenovanja, bi verjetno najbližje slovensko poimenovanje glasilo »sirote razvojne

pomoči«. Razlog tega pojava je velika fragmentacija razvojne pomoči, ki nastopi, kadar

preveč donatorjev podeljuje premalo razvojne pomoči prevelikemu številu držav. Takšna

fragmentacija pa ima daljnosežne posledice predvsem v visokih stroških transakcij,

razhajanje (v ciljih) z domačimi politikami in majhno usklajenostjo med razvojnimi partnerji

(Piva in Dodd 2009, 930). Razvojna pomoč pa po vrhu ni razdeljena po dejanskih potrebah

oz. humanitarnih načelih, ampak ostalih parametrih, ki smo jih našteli že v petem poglavju.

Trenutni vzorci razdeljevanja razvojne pomoči kažejo na velika odstopanja od dejanskega

105

V svojem poročilu je DAC pri OECD kot sirote razvojne pomoči določil naslednje države: Burundi, Demokratično republiko Kongo, Gvinejo in Nigerijo. Dodatno so opredelili še drugo skupino držav, v katerih je nizka stopnja razvojne pomoči povezana s šibko razvitimi institucijami in politikami. To so: Liberija, Slonokoščena obala, Somalija, Srednjeafriška republika, Somalija, Sudan, Togo in Zimbabve (OECD 2006 v Mrak et al. 2007, 60).


Stran 151

stanja in tudi potreb, kar lahko resno ogrozi njeno učinkovitost, smiselnost in posledično tudi

transparentnost. Ob že omenjenih sirotah pa imamo na drugi strani države, ki so na

angleškem govornem področju poimenovane s terminom »aid darlings«, v prevodu države

ljubljenke oz. ljubljenčki (razvojne pomoči). Kot gre sklepati, gre za tiste države, ki so pri

donatorkah zelo priljubljene in tako prejmejo nesorazmerno več pomoči, kot bi si glede na

dejanske potrebe, stopnjo razvoja in skupnega obsega pomoči, ki je na voljo, dejansko

zaslužile.

Pričujoči spodnji sliki 10 in 11 nam kažeta pomembna trenda pri višini razvojne pomoči v

zgodovinski perspektivi od 70-ih let prejšnjega stoletja naprej. Ker se grafa med seboj

dopolnjujeta, ju bomo obravnavali skupaj. Če se najprej ustavimo pri prvem grafu (slika 10),

lahko ugotovimo, da se je obseg razvojne pomoči izražen v bruto nacionalnem dohodku

(BND), skozi leta vztrajno zmanjševal. Če je le-ta v 60-ih letih prejšnjega stoletja približeval

0,6 %, je v 70-ih padel na pribl. 0,3 % BND, kar je izjemno nizek delež. V drugi polovici 90-ih

let je padel celo na 0,2 %, medtem ko se je po letu 2005 ponovno začel vzpenjati in se je

ustalil v povprečju 0,3 % BND-ja držav donatork. Za primerjavo naj omenimo, da ZDA kot

največja donatorka v zadnjih nekaj letih namenja sicer nominalno gledano res največ

sredstev za razvojno sodelovanje, vendar se je izraženo v BND-ju ta delež gibal zgolj med

0,17 in 0,2 %, v letu 2014 pa je znašal natančno 0,19 %, kar je bistveno pod svetovnim

povprečjem, ki je v istem letu znašal 0,29 % BND-ja. Še slabša pa je v tem segmentu

Slovenija, ki se nahaja na samem repu držav z 0,13 %,106 kar zagotovo ni zavidanja vreden

podatek. Med najbolj »radodarnimi« državami je na prvem mestu Švedska s kar 1,1 %, sledi

Luksemburg z 1,07 % in Norveška z 0,99 % ter Danska z 0,85 % BND-ja. Cilj, ki ga je postavila

OZN, pa znaša v povprečju 0,7 % BND-ja,107 kar pomeni, da države globalnega severa v

povprečju niso niti na polovici zastavljenega cilja, prav tako je vprašljivo, kdaj bi (realno)

omenjeni cilj lahko bil dosežen, še posebej ob predpostavki, da se sredstva namenjena

106

Za Slovenijo so samo Češka in Grčija (0,11 %) ter Slovaška in Poljska (0,08 %). 107

Resolucija 2626 o Mednarodni razvojni strategiji (Potter et al. 2004).


Stran 152

razvojni pomoči že več kot 30 let bistveno ne spreminjajo in ostajajo približno na isti ravni,

torej na okoli 0,3 % BND-ja.

Slika 10: Razvojna pomoč v zgodovinski perspektivi od leta 1970 do leta 2014 izražena v

deležu BND-ja

Drugi graf (slika 11) pa prikazuje obseg razvojne finančne pomoči v ameriških dolarjih v istem

časovnem obdobju. Iz njega je razvidno, da se je razvojna pomoč nominalno sicer res

poviševala, vendar pa lahko v povezavi s prejšnjim grafom vidimo, da to poviševanje ni

sledilo rasti svetovnega gospodarstva, zato lahko sklepamo, da je obseg neto izplačil

razvojne pomoči od 60-ih let do danes dejansko ostal na enaki ravni oz. se je celo nekoliko

znižal, kar je ob aktualnih razvojnih problemih in stanju v državah prejemnicah vse prej kot

spodbudno.


Stran 153

Slika 11: Obseg razvojne pomoči skozi razvojno perspektivo (v ameriških dolarjih vrednost

prilagojena vrednosti za leto 2013)

Vir: OECD, 2014.

Razlike v višini prejete razvojne pomoči med državami so res ogromne. Izmed desetih

največjih prejemnic razvojne pomoči je v skupini AKP kar osem takih, ki prihajajo iz pacifiške

skupine in kar devet otoških držav. Edina »vsiljivka« je Palestinska država, ki prejema velik

obseg razvojne pomoči zaradi znanih konfliktnih razmer in posledično humanitarne krize, ki

vlada na tem področju. Če ob tem vzamemo v obzir, da pacifiški del držav AKP spada med

bolj razvite v skupini, lahko vidimo, da so te države prav zagotovo privilegirane in jih lahko

uvrstimo med t. i. »aid darlings«.

Če na kratko povzamemo nekatere vzporednice med desetimi največjimi prejemnicami

razvojne pomoči, ugotovimo, da gre v veliki večini za male geografsko prikrajšane države

(tabela 23). V določenih primerih tudi za mikroozemlja, ki imajo posledično velike omejitve

predvsem pri gospodarskem razvoju. Pomembna karakteristika, ki jih druži, je tudi ta, da so

močno odvisne od prejete razvojne pomoči, kar predstavlja oviro in hkrati tudi tveganje pri

njihovem nadaljnjem razvoju. Te države imajo z izjemo Palestine visok življenjski standard,108

108

Gledano v perspektivi skupine držav AKP.


Stran 154

ki ga brez razvojne pomoči zagotovo ne bi morale vzdrževati. Ne smemo pa pozabiti omeniti,

da imajo omenjena otoška ozemlja izjemno strateško lego, ki jih te države s pridom

izkoriščajo, zaradi česar imajo svetovne velesile pri teh državah izjemne geopolitične in

vojaške interese, poleg tega pa te države gostijo oporišča teh držav,109 ki v zameno za

gostovanje prispevajo pomemben delež v domačih gospodarstvih.110 Kot zadnje omenjamo

še njihovo kolonialno preteklost, kar jih povezuje z državami donatorkami, katere so po

večini nekdanje kolonialne velesile.

Tabela 13: Največje prejemnice razvojne pomoči na prebivalca v letih 2010 in 2011 (v

ameriških dolarjih)

Država 2010 2011

Tuvalu 1.356 3.941

Marshallovi otoki 1.729 1.573

Palau 1.285 1.372

Mikronezija 1.208 1.297

Tonga 677 897

Kiribati 233 644

Zahodni breg in Gaza (Palestina) 661 622

Salomonovi otoki 647 621

Samoa 793 522

Zelenortski otoki 672 514

Vir: SB 2010 in 2011

Primerjalni podatki pokažejo zanimivo strukturo prejemnic razvojne pomoči. Deset držav, ki

prejme največ razvojne pomoči na prebivalca, ima v povprečju BDP na prebivalca v višini

3.393 ameriških dolarjev, kar je, če primerjamo z desetimi najrevnejšimi državami v skupini

109

Če naštejemo samo nekaj držav ki gostijo tuja vojaške oporišča: Marshallovi otoki, Palau, Mikronezija, ki so k ZDA svobodno pridružene in v zameno za finančno nadomestilo gostijo vojaška oporišča ZDA, le-te pa so istočasno ogovorne za njihovo obrambo. 110

Več v Gregl, 2010.

http://data.worldbank.org/country/tuvalu?display=default

http://data.worldbank.org/country/marshall-islands?display=default

http://data.worldbank.org/country/palau?display=default

http://data.worldbank.org/country/micronesia-federated-states?display=default

http://data.worldbank.org/country/tonga?display=default

http://data.worldbank.org/country/kiribati?display=default

http://data.worldbank.org/country/west-bank-gaza?display=default

http://data.worldbank.org/country/solomon-islands?display=default

http://data.worldbank.org/country/samoa?display=default


Stran 155

AKP, ki imajo povprečje 394,7 ameriških dolarjev, izjemno visoko. Ker afriške države dobijo

bistveno premalo razvojnih sredstev, je evidentno, da gre za enormno neenakomerno in tudi

nepravično porazdelitev sredstev, in kaže na veliko nekonsistentnost, netransparentnost in

nesistematičnost politik razvojne pomoči. Samo za primerjavo, deset največjih prejemnic ima

skoraj desetkrat višji BDP na prebivalca, za razliko od desetih, ki se nahajajo na dnu.

Omenjeno ima velik vpliv na neučinkovitost omenjenih politik, kot tudi na splošno percepcijo

in negativno konotacijo, saj je evidentno, da so mnoge države, vsaj na podlagi ekonomskih

kriterijev in kazalcev, neupravičeno zapostavljene. Velika fragmentacija razvojne pomoči v

omenjenem primeru ne igra pomembne vloge, saj je težava v tem, da le-ta ni pravilno

porazdeljena med posamezne države, kar zagotovo ni v prid zagovornikom obstoječih politik.

Tudi v primeru, da bi sredstva za razvojno pomoč povečali za desetkrat, bi ob taki

(po)razdelitvi najrevnejše države še vedno prejemale premalo sredstev, za zmanjševanje

razvojnega zaostanka.

Tabela 14: Primerjave prejete razvojne pomoči in BDP-ja na prebivalca (oboje v ameriških

dolarjih) v letu 2011

Država Višina razvojne pomoči na

prebivalca (v letu 2011)

BDP na prebivalca (v letu

2011)

Tuvalu 3.941 3.994

Marshallovi otoki 1.573 3.295

Palau 1.372 9.765

Mikronezija 1.297 3.000

Tonga 897 4.220

Kiribati 644 1.736

Zahodni breg in Gaza

(Palestina)

622 2.665

Salomonovi otoki 621 1.647

Samoa 522 4.066

http://data.worldbank.org/country/tuvalu?display=default

http://data.worldbank.org/country/marshall-islands?display=default

http://data.worldbank.org/country/palau?display=default

http://data.worldbank.org/country/micronesia-federated-states?display=default

http://data.worldbank.org/country/tonga?display=default

http://data.worldbank.org/country/kiribati?display=default

http://data.worldbank.org/country/west-bank-gaza?display=default

http://data.worldbank.org/country/solomon-islands?display=default

http://data.worldbank.org/country/samoa?display=default


Stran 156

Zelenortski otoki 514 3.801

Povprečje 1.203 3.393

Vir: SB, 2011

Izmed vseh držav po višini prejete razvojne pomoči na prebivalca (tabela 14) v letu 2011 (in

tudi ostalih letih) najbolj izstopa otoška država Tuvalu, ki je prejela več kot 2,5-krat več

razvojne pomoči na prebivalca kot naslednja na lestvici, država Marshallovi otoki. Iz

primerjalnih podatkov je razvidno, da je višina iz leta v leto nestanovitna, vendar je vsa

zadnja leta omenjena država v samem vrhu pri višini sredstev. Tuvalu je majhen atol v

južnem Pacifiku v velikosti približno 26 km2 z nekaj več kot 10.000 prebivalci. Gospodarstvo v

veliki meri temelji na ribištvu, kmetijstvu, v porastu pa so tudi finančne storitve. Državi je

najbližja Avstralija, ki je tudi najpomembnejša gospodarska partnerica, oddaljena približno

4000 km. Odvisnost Tuvaluja od razvojne pomoči je pereče vprašanje, ki smo ga obelodanili

že v prejšnjem poglavju, saj država sama v obstoječih gospodarskih pogojih in obstoječih

prilivih v proračun, brez zunanjih virov financiranja, ne bi morala delovati in zagotavljati

trenutnega standarda prebivalcem. Država ima najtesnejše stike s sosednjima Avstralijo in

Novo Zelandijo, ki prispevata tudi največji delež razvojne pomoči. Omenjeni sta skupaj z VB,

zavoljo geografske in s tem gospodarske omejenosti Tuvaluja, ustanovile poseben sklad,

preko katerega se zbirajo sredstva, namenjena hitrejšemu napredku te države. Skladno z

nacionalno strategijo za trajnostni razvoj (Iulai 2014, 380) so sredstva namenjena za

promoviranje dobrega upravljanja, gospodarske rasti, socialnih transferjev, razvoja

zasebnega sektorja, izobraževanja v obliki štipendij, razvoja človeških virov idr. Ostali

pomembni partnerji te otoške države so še EU in Japonska, pomemben delež pa prispeva

tudi Tajvan, v zameno za politično priznanje suverenosti nad celotnim ozemljem današnje

Kitajske, namesto priznanja Ljudske republike Kitajske, kot počne velika večina tujih držav.

Tuvalu si omenjeno tvegano diplomatsko potezo lahko privošči, saj s Kitajsko nima političnih

in gospodarskih odnosov, politično priznanje Tajvana pa ima zanjo zgolj pozitivne finančne

učinke.


Stran 157

Pogled na višino prejetih sredstev razvojne pomoči desetih najrevnejših držav (tabela 15) je

dokaj pesimističen, še posebej če ga primerjamo z desetimi največjimi prejemnicami. Iz

tabele je razvidno, da največ sredstev prejme Liberija, ki pa se s 187 dolarji razvojne pomoči

na prebivalca, ne bi uvrstila niti med 20 največjih prejemnic, medtem ko je npr. Gvineja čisto

pri dnu, saj prejme še 10-krat manj razvojne pomoči kot Liberija, čeprav imata primerljiv BDP

na prebivalca kot osnovno merilo za preverjanje stopnje razvoja posamezne države.

Najrevnejše države sveta prejmejo na prebivalca samo 58 dolarjev razvojne pomoči, medtem

ko pacifiška otoška gospodarstva prejmejo primerjalno gledano kar 20-krat višji znesek. Iz

omenjenega lahko dejansko sklepamo, da so revne podsaharske države močno zapostavljene

in podfinancirane, kar jim že apriori v mednarodnih odnosih in trgovini onemogoča

enakopraven položaj. Za omenjenih deset afriških držav, lahko brez dvoma rečemo, da so

»sirote« oz. »aid orphans«.

Tabela 15: Primerjava višine BDP-ja in prejete razvojne pomoči na prebivalca pri desetih

najrevnejših državah

Država BDP na prebivalca

(v letu 2011)

Razvojna pomoč na

prebivalca (v letu 2011)

Burundi 246 60

Etiopija 357 40

Malavi 364 52

DR Kongo 373 87

Liberija 376 187

Niger 388 39

Eritreja 439 22

Gvineja 454 18

Madagaskar 456 20

Srednjeafriška republika 494 61

Povprečje 394,7 58,6

Vir: SB 2011

http://data.worldbank.org/country/burundi

http://data.worldbank.org/country/ethiopia

http://data.worldbank.org/country/malawi

http://data.worldbank.org/country/liberia

http://data.worldbank.org/country/niger

http://data.worldbank.org/country/eritrea

http://data.worldbank.org/country/guinea

http://data.worldbank.org/country/madagascar

http://data.worldbank.org/country/central-african-republic


Stran 158

V tabeli 16 je narejena primerjava med tremi najrevnejšimi državami Podsaharske Afrike in

otoške državo Tuvalu, predvsem iz vidika upravičenosti do sredstev iz razvojne pomoči. Kot

izhaja iz podatkov, tri najrevnejše države posamezno ne dosegajo niti 10 % BDP-ja na

prebivalca Tuvaluja. V teoriji bi to pomenilo, da bi morale prejeti bistveno večji obseg

razvojne pomoči kot Tuvalu ali druge primerljive države. Ker najrevnejše države že več let

zapovrstjo prejemajo premalo razvojne pomoči, je povsem razumljivo, da imajo bistveno

slabše razvite zdravstvene sisteme, bolj omejen dostop do osnovne infrastrukture, šibko

vzpostavljene državne institucije in podobno. Otoške pacifiške države so v tem smislu na

bistveno višjem nivoju.

Višina razvojne pomoči pri Tuvaluju skozi leta močno niha. Zaradi tega dejstva smo se zaradi

večje objektivnosti odločili, da pri analizi uporabimo 5-letno povprečje in ga primerjamo s

preostalimi tremi najrevnejšimi državami. Tuvalu je tako v povprečju prejel nekaj manj kot

2000 ameriških dolarjev razvojne pomoči na prebivalca v posameznem letu. Kot je moč

razbrati iz prejšnjih tabel, je to znesek, ki je za države Podsaharske Afrike nepredstavljiv. Brez

zadržkov lahko rečemo, da so sredstva v skupini AKP (in v svetu nasploh) razdeljena

nepravično, višina sredstev namenjenih za najrevnejše afriške države pa je še posebej

nesorazmerno nizka. Ob tem je potrebno objektivno vzeti v obzir, da je Tuvalu nekajkrat

manjša država, tako po prebivalstvu, kot po površini, kar pa še vedno ne more in ne sme biti

razlog za tako enormne razlike. Prav tako ne želimo zanemarjati določene krivde, ki je na

strani afriških držav (neodzivnost, korupcija …), vendar te težave v veliki meri izvirajo iz

zapletenih zgodovinskih (kolonialnih) okoliščin in so značilne za vse države v razvoju. Tako po

našem mnenju ne more biti objektivnega razloga, da Tuvalu prejme skoraj 40-krat višji

znesek razvojne pomoči na prebivalca v primerjavi s tremi najrevnejšimi podsaharskimi

afriškimi državami.

Že večkrat omenjena nesorazmernost, je po našem mnenju eden izmed neposrednih vzrokov

za velik razvojni zaostanek držav globalnega juga, saj so razmere v podsaharski Afriki, z

nekaterimi svetlimi izjemami, zelo podobne. Nikakor ne smemo zanemariti dejstva, da kljub


Stran 159

več desetletni razvojni pomoči, se najrevnejše države soočajo s številnimi eksistencialnimi

problemi, kar kaže na nepravilno porazdelitev sredstev za razvojno pomoč. Vse več

indikatorjev tako kaže, da so trenutne politike razvojne pomoči zašle v slepo ulico. Kljub

predpostavki, da ima generalno gledano razvojna pomoč (vsaj minimalne) pozitivne učinke,

bi bilo potrebno politike razvojne pomoči spremeniti ter prilagoditi trenutnim razmeram v

najrevnejših državah globalnega juga.

Tabela 16: Primerjava razvojnih kazalcev in višine prejete razvojne pomoči med Tuvalom in

Burundijem, Etiopijo ter Malavijem.

Država BDP na prebivalca

v letu 2011

Povprečje prejete razvojne pomoči na prebivalca

(2007–2011)

Tuvalu 3.994 1.985

Država

BDP na prebivalca

v letu 2011

BDP na prebivalca izražen v

deležu BDP na prebivalca

Tuvaluja

Razvojna pomoč na

prebivalca v letu 2011

Burundi 246 6,16 % 60

Etiopija 357 8,94 % 40

Malavi 364 9,11 % 52

Vir: SB 2007–2011

Pričujoči podatki nam tako osvetljujejo realno sliko, da razvojna pomoč še zdaleč ni

razdeljena v skladu s potrebami in na podlagi v naprej določenih kriterijev in meril, ampak

kot je nedvoumno mogoče razbrati iz podatkov, so še vedno v ospredju (ozki) interesi

posameznih držav donatork. Prav najrevnejše države sveta pa so največje poraženke

obstoječega sistema.

http://data.worldbank.org/country/burundi

http://data.worldbank.org/country/ethiopia

http://data.worldbank.org/country/malawi


Stran 160

7 PRIMERJAVA UČINKOVITOSTI POLITIK RAZVOJNE POMOČI

Prehajamo na osrednji in hkrati empirični del doktorske disertacije, kjer bomo s pomočjo

komparativne analize na različnih ekonomskih in družbenih področjih primerjali

(ne)učinkovitost politik razvojne pomoči. Države v razvoju se kljub dolgoletnemu obstoju

instrumenta razvojne pomoči soočajo s številnimi perečimi težavami, zato je učinkovitost

razvojne pomoči izjemno aktualen, hkrati pa tudi ključen izziv na področju mednarodnega

razvojnega sodelovanja, zato ga je v želji po izboljšanju razvojnih politik in zmanjševanju

prepada med bogatimi in revnimi državami potrebno natančno in sistematično raziskovati

ter preučevati.

Kot že večkrat povedano, nas bo zanimal napredek posameznih držav glede na višino prejete

razvoje pomoči v zadnjih 30-ih letih, tako na gospodarskem kot tudi socialnem področju.

Predpostavljamo, da je razvojna pomoč splošno gledano mehanizem, ki ima več pozitivnih

kot negativnih učinkovin. Ima dolgoročno pomemben in blagodejen vpliv na države

prejemnice. Nadalje trdimo, da so države, ki so v 30-ih letih prejele več razvojne pomoči,

dosegle tudi večji napredek na različnih področij. Za potrditev trditve, da je pomoč

učinkovita, torej da je imela pozitiven vpliv na življenje prebivalcev in na gospodarstvo

prejemnice, bi se moral povečati BDP na prebivalca, zmanjšati bi se morala smrtnost otrok

do 5. leta in povečati pričakovana življenjska doba, povečati bi se moral izvoz iz držav

prejemnic ter zmanjšati izseljevanje prebivalstva. Omenjene predpostavke so zastavljene

nekoliko ambiciozno, še posebej če jih preučujemo v kontekstu s kritičnimi oz. alternativnimi

razvojnimi teorijami, ki razvojno pomoč smatrajo za škodljivo, vendar vseeno ponujajo dobro

osnovo in dovolj širine za primerljive rezultate in nadaljnjo raziskovanje.

Vzorec preučevanja predstavljajo države v skupini AKP ne glede na njihovo stopnjo razvitosti

ali druge parametre. Napredek držav v 30-ih letih bomo primerjali na naslednjih razvojnih

indikatorjih:

- BDP na prebivalca,


Stran 161

- rast izvoza blaga in storitev,

- smrtnost otrok do petega leta starosti,

- rast pričakovane življenjske dobe in

- število migracij.

Posamezni preučevani razvojni kazalci so v dodatnih pojasnilih Svetovne banke obrazloženi z

naslednjim opisom:

a) Bruto domači proizvod na prebivalca (krajše BDP) je bruto domači proizvod

posamezne države deljen s številom prebivalcev. BDP predstavlja vsoto bruto dodane

vrednosti vseh proizvajalcev v gospodarstvu v posamezni državi in vseh davkov na

proizvode, zmanjšano za subvencije, ki niso vključene v vrednosti proizvodov.

Izračuna se brez odbitkov za amortizacijo proizvodnih sredstev ali za izčrpavanje oz.

degradacijo naravnih virov. Podatki so preračunani v sedanje ameriške dolarje.

b) Izvoz blaga in storitev ali krajše samo izvoz predstavlja vrednost vsega blaga in drugih

tržnih storitev, ki so bile zagotovljene preostalemu svetu. Vključuje vrednost blaga,

prevoza, zavarovanja, tovorjenja, potovanja, avtorskih honorarjev, licenčnin in drugih

storitev, kot so komunikacija, gradbeništvo, finance, informacije, poslovne, osebne in

storitve vladnih služb. Ne vključujejo sredstev za zaposlene in dohodka od investicij

(včasih imenovano dohodki od dela in kapitala) ter finančnih transferjev.

c) Smrtnost otrok do petega leta starosti oz. stopnja umrljivosti pod pet let pomeni

verjetnost, da en od 1.000 novorojenčkov umre pred petim letom starosti, če

upoštevamo stopnje umrljivosti za to starost v določenem letu.

d) Pričakovana življenjska doba ob rojstvu nakazuje, koliko let bi novorojenček živel, v

kolikor bi takratni prevladujoči vzorci umrljivosti ostali nespremenjeni vso njegovo

življenje.

e) Število migracij oz. neto selitveni prirast je neto število vseh migrantov v

obravnavanem obdobju, torej vsota vseh imigrantov brez letnega števila emigrantov,

vključujoč tako državljane kot nedržavljane. Podatki so petletne ocene.


Stran 162

Vsi prej omenjeni kazalci so opredeljeni kot svetovni razvojni indikatorji s strani Svetovne

banke (2012).

Omenjeni indikatorji nam bodo dali podlago za preučevanje napredka, ki so ga države

skupine AKP dosegle v zadnjih tridesetih letih. Gre za mešanico gospodarskih in družbenih

indikatorjev, ki nam prikažejo stopnjo razvitosti posamezne države. Življenjskega standarda

namreč ni mogoče meriti samo na podlagi strogo ekonomskih parametrov, še posebej če

vzamemo v obzir skupne zaznane težave držav v razvoju, ki se v veliki večini nanašajo na t. i.

družbene oz. socialne dejavnosti, kamor spadajo zdravstvo, šolstvo, okolje in prostor,

socialno varstvo idr. Zato bomo napredek posameznih držav merili tudi na podlagi

vključenosti prebivalstva in razvitosti institucij v socialnem sektorju. Za uravnotežen

trajnostni razvoj je potreben tudi družbeni napredek, predvsem zaradi realne možnosti, da

ugodni gospodarski kazalci služijo samo eliti, medtem ko preostanek prebivalstva večjih

blagodejnih učinkov ne zaznava. Skupek vseh petih indikatorjev nam bo pokazal napredek

posameznih držav, na podlagi katerih bomo lahko sklepali ali so bile politike razvojnih

pomoči v posameznih državah učinkovite in s tem uspešne ali pa temu ni bilo tako. Izbrani

indikatorji nam bodo ponudili natančen vpogled v potek razvoja držav v posameznem

razvojem ciklu.

Raziskava bo v povezavi s postavljenimi hipoteza potekala na sledeč način. Kot prvo bomo

preučevane države skupine AKP razdelili v dve skupini. In sicer na države, ki so prejele več

razvojne pomoči na prebivalca in na tiste, ki so prejele manj. Mejo bomo postavili pri 100

ameriških dolarjih na prebivalca v povprečju, v preučevanem časovnem obdobju, torej od

leta 1980 do 2011. Zaradi lažje primerjave in razlikovanja bomo skupino držav, ki so prejele v

omenjenem časovnem obdobju več kot 100 dolarjev razvojne pomoči imenovali »skupina A«

in tisto skupino držav, ki so prejele manj kot 100 dolarjev razvojne pomoči »skupina B«. Tako

spada v prvo skupino oz. skupino A 22 držav ali nekaj več kot 27 % vseh držav v celotni

skupini AKP. Te države so:


Stran 163

Tabela 17: Največje prejemnice razvojne pomoči (več kot 100 dolarjev na prebivalca) v

skupini AKP med leti 1980 in 2011 – skupina A

Št. Država Razv. pomoč na prebivalca


1. Palau 2534,8 12. Zahodna Samoa 241,2

2. Tuvalu 1046,5 13. Salomonovi otoki 214,2

3. Marshallovo otočje 1034,9 14. Sveti Krištof in Nevis 183,2

4. Mikronezija 903,1 15. Grenada 179,4

5. Zelenortski otoki 290,9 16. Džibuti 163,5

6. Tonga 280,5 17. Sveti Vincencij in Grenadine

144,6

7. Dominika 276,4 18. Gvajana 135,6

8. Sejšeli 275 19. Surinam 133

9. Vanautu 258,4 20. Sveta Lucija 126,5

10. Kiribati 258,2 21. Zahodni Timor 105,3

11. Sao Tome in Principe 255,1 22. Mavretanija 104,2

Vir: SB 1980–2011

Podatki iz tabele 17 samo pritrjujejo ugotovitvam iz šestega poglavja, kjer ugotavljamo

velikanske razlike v prejeti razvojni pomoči. Iz zgornje tabele pa je razviden tudi izjemno velik

razkorak med največjimi prejemnicami razvojne pomoči, saj je denimo Palau v povprečju

prejel več kot 20-krat več razvojne pomoči kot Mavretanija. Še vedno so daleč na vrhu

lestvice pacifiške otoške državice, sledijo pa tudi ostale države v Karibih in Podsaharski Afriki.

Izmed 22 držav v tej skupini je kar 18 otoških ozemelj, kar samo pritrjuje ugotovitvam iz

prejšnjih točk, da so otoške države v tem smislu zaradi specifičnih zgodovinskih in tudi

naravnih okoliščin zelo priviligirane.

Preostale države so pridobile bistveno manj razvojne pomoči na prebivalca, ta razkorak pa se

giblje v povprečju za časovno obdobje 1980–2011 med 96 ameriškimi dolarji na prebivalca

do samo nekaj več kot 5 dolarjev. Države v skupini AKP, ki so prejele v povprečju manj kot

100 dolarjev razvojne pomoči na prebivalca v obdobju 1980–2011, so v nadaljevanju

imenovane »skupina B«. Te države so navedene v tabeli 18.


Stran 164

Tabela 18: Države v skupini AKP, ki so med leti 1980 in 2011 v povprečju prejele manj kot

100 dolarjev razvojne pomoči na prebivalca – skupina B



1. Belize 96,91 28. Benin 41,9

2. Komori 89,76 29. Malavi 41,34

3. Antigva in Barbuda 89,23 30. Tanzanija 39,74

4. Gvineja Bissau 85,42 31. Gana 39,5

5. Bocvana 79,73 32. Slonokoščena obala 38,97

6. Namibija 78,59 33. Burundi 37,55

7. Liberija 77,73 34. Niger 36,42

8. Zambija 76,91 35. Togo 36,01

9. Kongo 74,68 36. Kamerun 35,03

10. Ekvatorialna Gvineja 73,26 37. Gvineja 33,84

11. Gabon 71,65 38. Uganda 31,97

12. Papua Nova Gvineja 70,77 39. Zimbabve 31,79

13. Gambija 70,25 40. Čad 31,55

14. Senegal 68,35 41. Madagaskar 30,57

15. Lesoto 63,78 42. Sudan 28,69

16. Fidži 60,5 43. Eritreja 27,97

17. Mozambik 58,94 44. Barbados 27,7

18. Somalija 55 45. Kenija 27,69

19. Ruanda 54,72 46. DR Kongo 22,11

20. Mali 51,69 47. Angola 21,48

21. Haiti 51,09 48. Etiopija 19,56

22. Svazi 46,88 49. Dominikanska republika

14,57

23. Sierra Leone 46,36 50. Južnoafriška republika

14,11

24. Mavricij 45,75 51. Bahami 12,6

25. Centralnoafriška republika

45,42 52. Trinidad in Tobago 7,48

26. Jamajka 45,27 53. Nigerija 6,8

27. Burkina Faso 42,07 54. Kuba 5,81

Vir: SB 1980–2011


Stran 165

Povprečno višino prejete razvojne pomoči na prebivalca med leti 1980 in 2011 smo

neposredno primerjali s posameznimi že omenjenimi kazalniki in tako ugotavljali, ali so

politike razvojne pomoči dosegle svoj namen, tj. izboljšanje življenjskega standarda

prebivalcev, in imele pozitiven vpliv na domača gospodarstva, kar bi tudi pomenilo, da so bile

učinkovite.

Celotna skupina AKP šteje 79 držav. Že takoj na začetku smo morali zaradi pomanjkanja

relevantnih podatkov izločiti tri mikrootoške države, in sicer Cookove otoke, Nauru ter Niue,

saj v bazi Svetovne banke, verjetno zaradi njihove majhnosti, ni relevantnih podatkov za

posamezno področje ter tudi Zahodi Timor, saj je samostojen šele od leta 2012. Prav tako

smo pri posameznih indikatorjih, zaradi istih razlogov morali izločiti nekaj držav, kar bomo pri

vsakem poglavju tudi sproti navedli.

7.1 Primerjava BDP na prebivalca

Kot prvo bomo primerjali tridesetletni napredek držav v skupini AKP na področju bruto

domačega proizvoda (BDP) na prebivalca. BDP je najpomembnejša makroekonomska mera,

ki preučuje stanje, obseg in delovanje gospodarstva. Z drugimi besedami, BDP je merilo

gospodarske razvitosti in uspešnosti, saj rast BDP-ja pogosto enačimo z gospodarsko rastjo.

BDP tako predstavlja vsoto vrednosti vseh končnih proizvodov in storitev, proizvedenih v

gospodarstvu v določenem časovnem obdobju, po navadi v enem letu. Pri opredelitvi BDP-ja

upoštevamo geografsko načelo, vključimo namreč vse končne proizvode, ki so bili

proizvedeni na ozemlju določene države (Hrovatin 2007, 173–174). Opazovanje BDP-ja v

poslovnem ciklu na splošno kaže postopno gibanje, pri čemer dolgoročna rast pomeni

izboljšanje življenjskega standarda (Nordhaus in Samuelson 2002, 375). Za mednarodno

primerjavo med državami je potrebno uporabiti kategorijo BDP-ja na prebivalca, ki jo dobimo

tako da BDP delimo s številom prebivalcev v posamezni državi. Poleg navedenega smo v

disertaciji uporabili izračunan realni BDP na prebivalca v posamezni državi, ker je ta metoda

edina primerna za medčasovne primerjave.


Stran 166

Omenjeni kazalec kljub svojim pomanjkljivostim111 še vedno predstavlja najpogostejše merilo

ocenjevanje dviga življenjske ravni prebivalcev skozi določeno časovno obdobje, čeprav

samo po sebi ni merilo, s katerim bi lahko merili osebni dohodek prebivalstva. Kljub svojim

pomanjkljivostim ga še vedno smatramo kot objektivnega in v danem primeru kot najbolj

relevanten kazalnik napredka prebivalstva posameznih držav, saj HDI indeks, po našem

mnenju najprimernejši kazalnik, za leto 1980 ni na voljo. Prav zaradi njegove univerzalnosti

in splošne uporabe ga tudi v naši disertaciji uporabljamo kot temeljni kazalnik napredka

posameznih držav in ga preučujemo kot prvega.

Tabela 19 prikazuje BDP na prebivalca v ameriških dolarjih v letih 1980 in 2011. Pri raziskavi

smo izmed prve skupine držav, tj. tistih, ki so prejele več kot 100 dolarjev razvojne pomoči na

prebivalca v preučevanem časovnem obdobju – skupine A, izločili otoški državi Tuvalu in Sao

Tome in Principe ter državo Džibuti, vse zaradi pomanjkanja podatkov v posameznih

časovnih obdobjih. Pri določenih državah so zaradi pomanjkanja podatkov za leto 1980 le-ti

za leta 1981, 1982 in 1983, kar je tudi ustrezno navedeno.

Tabela 19: BDP na prebivalca v letih 1980 in 2011 v državah skupine A

Država BDP na prebivalca leta 1980

BDP na prebivalca leta 2011

Sprememba

Dominika 785 7023 895 %

Grenada 939 7410 789 %

Gvajana 767 3408 445 %

Kiribati 471 1645 349 %

Marshallovo otočje 972112 3291 338 %

Mavretanija 462 1391 301 %

Mikronezija 1320113 2999 227 %

Sejšeli 2288 12189 533 %

Salomonovi otoki 732 1648 225 %

111Kazalnik BDP na prebivalca, ne vsebuje splošne kazalce življenjskih razmer, zato ga bomo za lažje ocenjevanje

v nadaljevanju dopolnili s družbenimi kazalci (pričakovana povprečna življenjska doba, smrtnost otrok do 5 leta starosti in migracije). 112

Podatek za leto 1981 113

Podatek za leto 1983


Stran 167

Sveti Krištof in Nevis 1567 13737 877 %

Sveta Lucija 1131 7196 636 %

Sveti Vincencij in Grenadine 819 6184 755 %

Surinam 2191 8449 385 %

Tonga 573 4227 739 %

Vanautu 981 3275 334 %

Zahodna Samoa 770114 4064 528 %

Zelenortski otoki 498 3766 756 %

Povprečje 1016 5406 532 %

Vir: SB 1980–2011

Iz tabele 19 je razvidno, da so v 30-letnem preučevanem obdobju vse države dosegle

napredek, v konkretnem primeru to pomeni, da so uspele zvišati BDP na prebivalca. Največji

preskok je uspel karibskima državicama Dominiki ter Svetemu Krištofu in Nevisu, ki sta BDP

na prebivalca povečali za kar več kot 8-krat, kar je zagotovo zelo spodbuden rezultat in

dejstvo, da je državi uspel velik preskok proti razvitim državam. Iz gospodarskega vidika sta

Dominika ter Sveti Krištof in Nevis dosegla popolno transformacijo, saj sta se iz države,

katere gospodarstvo je temeljilo na izvozu sladkorja, prelevili v državi, v kateri prevladuje

globalni turizem in storitvene dejavnosti. Poleg omenjenih držav so zelo spodbudne rezultate

dosegle tudi druge države, katerih gospodarske dejavnosti so tesno povezane s turizmom.

Na tretjem mestu je prav tako karibska otoška država Sveti Vincencij in Grenadine, ki je svoj

BDP na prebivalca povečala za več kot 7-krat in ima zelo podobne karakteristike kot že

omenjeni Sv. Krištof in Nevis, hkrati pa državi ležita v neposredni bližini. Nadalje bi omenili še

Grenado in Zelenortske otoke, oboji beležijo povečanje za 7-krat. Iz podatkov sledi, da so na

prvih mestih karibske države, medtem ko se v nadaljevanju porazdeljujejo tudi države iz

ostalih regij. Najmanjši napredek je izkazala afriška država Džibuti, ki je BDP na prebivalca

povečala za 1,8-krat, ob čemer je pomembno poudariti, da so na ta rezultat v veliki meri

vplivali notranji konflikti v državi,115 podobno kot v številnih drugih državah s kolonialno

preteklostjo.

114


Državljanska vojna v Džibutiju je trajala od leta 1991 do leta 1994. Kasneje se je država v letu 2008 zapletla v mejni konflikt s sosednjo Eritrejo.


Stran 168

Državam, ki so v povprečju prejele v časovnem obdobju od 1980 do 2011 več kot 100

ameriških dolarjev razvojne pomoči na prebivalca, se je BDP v povprečju v istem časovnem

obdobju povečal za več kot 5-krat oz. natanko za 532 %.

Tabela 20: BDP na prebivalca v letih 1980 in 2011 v državah skupine B

Država BDP na prebivalca leta 1980

BDP na prebivalca leta 2011

Sprememba

Angola 684116 5054 739 %

Antigva in Barbuda 1565 12817 819 %

Bahami 6338 21514 339 %

Barbados 4013 15530 387 %

Belize 1351 4517 334 %

Benin 378 799 211 %

Bocvana 1064 7504 705 %

Burkina Faso 282 665 235 %

Burundi 222 240 108 %

Centralnoafriška republika 350 484 138 %

Čad 228 988 433 %

Dominikanska republika 1141 5820 510 %

DR Kongo 546 350 64 %

Ekvatorialna Gvineja 229 22945 10019 %

Etiopija 202117 355 175 %

Fidži 1893 4351 230 %

Gabon 5869 11530 196 %

Gambija 398 517 129 %

Gana 411 1587 386 %

Gvineja 368118 447 121 %

Gvineja Bissau 130 659 506 %

Jamajka 1256 5332 425 %

Južnoafriška republika 2920 8080 276 %

Kamerun 754 1258 166 %

Kenija 446 1012 226 %

Komori 400 790 197 %

Kongo 946 3453 365 %

Kuba 2024 6092 301 %

Lesoto 330 1241 376 %

116

Podatki za leto 1980 niso dostopni zato smo uporabili prvi znan podatek za leto 1985. 117




Stran 169

Liberija 451 378 83 %

Madagaskar 462 456 98 %

Malavi 200 369 184 %

Mali 248 680 269 %

Mavricij 1176 8984 763 %

Mozambik 295 524 177 %

Namibija 2404 5540 230 %

Niger 420 378 90 %

Nigerija 871 2514 288 %

Papua Nova Gvineja 791 1838 232 %

Ruanda 244 606 248 %

Senegal 629 1081 171%

Sierra Leone 356 490 137 %

Slonokoščena obala 1231 1231 100 %

Sudan 398 1596 401 %

Svazi 898 4093 455 %

Togo 417 572 137 %

Trinidad in Tobago 5745 18287 307 %

Uganda 99 591 549 %

Zambija 655 1654 252 %

Zimbabve 916 768 83 %

Povprečje 1112 3971 357 %

Vir: SB 1980–2011

Primerjava držav na področju BDP na prebivalca v državah skupine B (tabela 20), je bistveno

bolj kompleksna, predvsem zaradi dejstva, ker je v tej skupini več držav, kar posledično

pomeni tudi veliko večjo raznolikosti na različnih področjih (stopnja razvitosti, površina,

število prebivalcev, geografske značilnosti …) med njimi samimi in tudi zato, ker v to skupino

spadajo najbolj revne države sveta, lociranih predvsem v Podsaharski Afriki. Iz raziskave smo

poleg že omenjenih držav izločili Eritrejo, ki je postala samostojna šele leta 2002, kot tudi

zaradi pomanjkanja podatkov še naslednje države: Haiti, Palau, Somalija, Tanzanija in Tuvalu.

V skupino držav, ki so prejele manj kot 100 dolarjev razvojne pomoči na prebivalca, je bilo

vključenih 51 držav.

Iz razpoložljivih podatkov nedvomno sledi, da so tudi države skupine B dosegle razvojni

napredek, saj so od leta 1980 do leta 2011 povečala svoj BPD za 3,5-krat. Ob teh izidih v


Stran 170

pozitivnem smislu ekstremno izstopa Ekvatorialna Gvineja. Ta afriška država je BDP na

prebivalca v preučevanem obdobju povečala za več kot 100-krat, kar je izjemen rezultat, ki je

neprimerljiv s katerokoli drugo državo iz skupine AKP kot tudi širše. Razlog za skokovit

napredek gre iskati v najedenih velikih naftnih zalogah. Tako je Ekvatorialna Gvineja postala

velik izvoznik nafte, v primerjavi ostalimi afriškimi državami, pa je kljub njeni majhnosti,119

celo na tretjem mestu. Ob interpretaciji in nadaljnjem raziskovanju te silovite rasti BDP-ja se

hitro pokaže omejenost tega kazalnika, saj je distribucija bogastva v tej državi zelo

neenakomerna, kar se zelo hitro ugotovi z drugimi adekvatnimi kazalniki. Tako je

Ekvatorialna Gvineja pri že omenjenem HDI indeksu v letu 2015 šele na 138. mestu med 188-

imi državami, med drugim pa jo to uvršča celo v sredino vseh afriških držav.120 Žal pa za

Ekvatorialno Gvinejo niso dostopni podatki, ki merijo Ginijev koeficient, ki je prav tako

odličen kazalnik, ki prikazuje neenakost med državljani. Neenakomerna porazdelitev

bogastva pa se implicira v slabšem življenjskem standardu. Nedvomno lahko rečemo, da je

Ekvatorialna Gvineja v preučevanem obdobju dosegla rast BDP-ja na prebivalca, prav tako pa

je od leta 2000 beležila rast HDI indeksa, kar nedvomno kaže na napredek na vseh ravneh,

vendar pa bi preučevana država lahko ob izjemno visokih prihodkih od prodaje nafte naredila

bistveno več za izboljšanje življenjskih razmer prebivalcev kot tudi pri vlaganju v ključno

državno infrastrukturo.

Med ostalimi državami so velik napredek, čeprav neprimerljiv z Ekvatorialno Gvinejo, dosegle

še Antigva in Barbuda, Mavricij, Angola in Bocvana, ki so BDP na prebivalca povečale na 8- z.

7-krat, kar je zelo solidna rast, primerljiva z državami skupine A. Zelo pavšalno bi tudi lahko

za te države, kot tudi generalno trdili, da je imela razvojna pomoč pozitivne učinke, vendar se

zastavljajo vprašanja v kolikšni meri, na katerih področjih in ali je bil ta napredek sorazmeren

z dejansko višino sredstev. Na ta vprašanja bomo poskušali natančneje odgovoriti v

naslednjih poglavjih, ko bomo primerjali še ostale kazalnike na različnih področjih.

119Površina Ekvatorialne Gvineje meri zgolj 28.050 km

2, kar je malo več kot Slovenija.

120HDI indeks za Ekvatorialno Gvinejo je v letu znašal 0,587, izmed afriških držav sta najvišje rangirana Mavricij

(0,777 ) in Sejšeli (0,772).


Stran 171

V primerjavi z državami skupine A pa obstaja ključna razlika. Nekatere države so na žalost

BDP na prebivalca zmanjšale, kar je še posebej zaskrbljujoče. Te države so DR Kongo, Liberija,

Madagaskar, Niger in Zimbabve. Najbolj izstopa država DR Kongo, ki je beležila zmanjšanje za

36 %. Vsem državam je skupno, da gre za podsaharske države, ki so že pred tem spadale med

najrevnejše države sveta, ki se spopadajo s celo vrsto težav, ki so značilne za manj razvite

dele sveta. Čeprav za nakopičene težave ne mora biti samo en vzrok, vendar so k temu

največ pripomogli oboroženi spopadi (DR Kongo, Liberija, Niger), diktatorski režimi in

korupcija (Zimbabve, Madagakar in Niger) in zgrešene ekonomske ter socialne politike pri

vseh naštetih. Države skupine B so v letu 1980 imele v povprečju BDP na prebivalca 1122

ameriških dolarjev, v letu 2011 pa 3971, kar pomeni, da so beležile 3,57-kratno rast, kar kaže

na napredek.

V skupni oceni ob primerjavi rezultatov skupine A in skupine B lahko zapišemo, da je večji

napredek uspel državam v skupini A, tj. tistim državam, ki so v preučevanem časovnem

obdobju v povprečju prejele višji obseg razvojne pomoči na prebivalca. Te države so beležile,

skoraj 1,5-krat višjo rast (5,32 proti 3,57) kot države skupine B. To pomeni, da lahko

potrdimo postavljeno domnevo, da bodo države, ki so prejele več razvojne pomoči, dosegle

tudi večji napredek pri rasti BDP-ja na prebivalca. Tako lahko zaključimo, da ima višina

razvojne pomoči tudi vpliv na povečanje BDP-ja na prebivalca v preučevanih državah iz

skupine AKP, kar pomeni, da je bila učinkovita.

7.2 Primerjava rasti izvoza blaga in storitev

V drugi točki bomo primerjali države skupine AKP na podlagi rasti obsega izvoza blaga in

storitev oz. krajše rasti izvoza v že omenjenem obdobju, tj. med 1980 in 2011. Večina

današnjih gospodarstev je odprtih, kar pomeni da so vpeta v mednarodno trgovino in da si

medsebojno izmenjujejo del dobrin, storitev in kapitala. Izvoz bi tako najlažje opisali, kot

proces, kjer doma proizvedene dobrine oz. storitve kupujejo tujci (Nordhaus in Samuelson

2002, 604). Omenjeni kazalec kaže vključenost posameznih držav v globalne gospodarske

tokove in posledično stopnje internacionalizacije njihovih gospodarstev. Glede na dejstvo, da


Stran 172

je danes splošno sprejeto dejstvo, da je mednarodno delovanje subjektov in sodelovanje

nujno potrebno, je to vsekakor indikator ki kaže na pozitivne spremembe v posameznih

držav. Treba pa je tudi vedeti, da izvoz za države pomeni dohodkovni priliv, ki se poveča še za

dividende in obresti, ki prav tako pritekajo iz tujine, kot plačilo za izvoz kapitala (Majerič

1998, 32). Pri tej točki predpostavljamo, da višji obseg prejete razvojne pomoči v letih 1980

do 2011 vpliva na povečano mednarodno aktivnost gospodarstev posameznih držav v

skupini AKP, ko tudi tov da imajo držav v razvoju v povprečju nižji obseg izvoza kot razvite

države in da morajo za dosego hitrejšega gospodarskega napredka le-tega hitreje povečevati.

Povečanje izvoza pa vpliva pa pomeni višjo gospodarsko rast in s tem povišanje življenjske

ravni v posamezni državi. Razvojna pomoč bi tako v teoriji morala pozitivno vplivat na

povečanje izvoza blaga in storitev.

Iz raziskave pri tej točki so pri skupini A izvzete naslednje države: Džibuti, Gvajana,

Marshallovo otočje, Mikronezija, Somalija, Surinam in Zahodna Samoa, zaradi pomanjkanja

podatkov za eno oz. oba časovna obdobja. V preučevanje je tako vključenih dvanajst držav.

Države smo skladno z glavno hipotezo in preteklo prakso ponovno razdelili v dve skupini

glede na količino prejete razvojne pomoči, in sicer skupino A in skupino B.

Tabela 21: Izvoz blaga in storitev (v % BDP-ja) v državah skupine A v letih 1980 in 2011

Država Izvoz blaga in storitev v letu 1980 (v % BDP-ja)

Izvoz blaga in storitev v letu 2011 (v % BDP-ja)

Sprememba

Dominika 22 38,1 173,1

Grenada 47,7 25,2 52,8

Kiribati 23,4 12,4 53,0

Mavretanija 36,8 58,3 158,4

Sejšeli 14,4 95,8 665,3

Salomonovi otoki 36,9121 61,1 165,6

Sveti Krištof in Nevis 66,9 34 50,8

Sveta Lucija 67 44,4 66,3

Sveti Vincencij in Grenadine 54,9 27 49,2

121

Podatek iz leta 1981


Stran 173

Tonga 30,1 17,8 59,1

Vanautu 33,2 44,3 133,4

Zelenortski otoki 17,1 31,5 184,2

Povprečje 37,5 40,8 108,8 %

Vir: SB 1980–2011

Iz tabele 21 lahko razberemo, da je bil v dvanajstih preučevanih državah obseg izvoza v letu

1980 približno 37,5 % BDP-ja. Najvišje deleže so dosegale Sveta Lucija, Sveti Krištof in Nevis

ter Sveti Vincencij in Grenadine, vse tri otoške karibske države. V istem letu so najnižje

vrednosti dosegali Sejšeli, Zelenortski otoki in Dominika. Rezultati za leto 2011 so bistveno

drugačni. Države, ki so bile pred tem na vrhu po višini izvoza, so vse zapovrstjo svoje deleže

bistveno znižale, medtem ko za nekatere druge države velja popolnoma obratno. Najbolj

izstopajo Sejšeli, ki so izvoz povečali za več kot 6-krat in njihov delež tako znaša 95,8 %; vzrok

pa je verjetno iskati v razmahu turističnih dejavnosti. Nadalje sledijo Zelenortski otoki,

Dominika in Salomonovi otoki. Povprečna vrednost izvoza v deležu BDP-ja v letu 2011 je

znašala 40,8 %

Pri državah, ki so prejele manj kot 100 dolarjev razvojne pomoči, torej skupini B, so zaradi

pomanjkanja podatkov izvzete: Angola, Eritreja, Etiopija, Gvineja, Haiti, Palau, Papua nova

Gvineja, Sao Tome in Principe, Somalija, Tanzanija in Tuvalu. Tako je bilo v raziskavo iz

skupine B vključenih 46 držav.

Tabela 22: Izvoz blaga in storitev (v % BDP-ja) v državah skupine B v letih 1980 in 2011

Država Izvoz blaga in storitev v letu 1980 (v % BDP-ja)

Izvoz blaga in storitev v letu 2011 (v % BDP-ja)

Sprememba v (%)

Antigva in Barbuda 67,3 46,1 68,5

Bahami 70,4 43,6 61,9

Barbados 70,1 39 55,6

Belize 55,4 60,1 108,5

Benin 15,8 14,3 90,5

Bocvana 53,1 44,4 83,6

Burkina Faso 9 25 277,8


Stran 174

Burundi 8,8 9,4 106,8

Centralnoafriška republika 25,2 13,5 53,6

Čad 16,9 38,9 230,2

Dominikanska republika 19,2 23,7 123,4

DR Kongo 16,5 45,5 275,8

Ekvatorialna Gvineja 50,7 91 179,5

Fidži 47,8 61,6 128,9

Gabon 64,7 59,1 91,3

Gambija 42,7 33,6 78,7

Gana 8,5 36,9 434,1

Gvineja Bissau 12,7 26,8 211,0

Jamajka 51,1 30,4 59,5

Južnoafriška republika 35,4 30,4 85,9

Kamerun 27,9 18,4 65,9

Kenija 29,5 21,6 73,2

Komori 8,7 15,8 181,6

Kongo 60 87,3 145,5

Kuba 32,8 25,1 76,5

Lesoto 21 48,4 230,5

Liberija 71,8 27,4 38,2

Madagaskar 13,3 26,7 200,8

Malavi 24,8 29,5 119,0

Mali 14,7 26,3 178,9

Mavricij 51 53,4 104,7

Mozambik 10,9 29,5 270,6

Namibija 70 45,5 65,0

Niger 24,6 20,9 85,0

Nigerija 29,4 31,3 106,5

Ruanda 14,4 14,4 100,0

Senegal 23,9 25,2 105,4

Sierra Leone 22,9 16,3 71,2

Slonokoščena obala 35 53,8 153,7

Sudan 10,6 17,6 166,0

Svazi 74,6 57,9 77,6

Togo 51,1 39,4 77,1

Trinidad in Tobago 50,4 63,4 125,8

Uganda 19,4 18,4 94,8

Zambija 41,4 38,1 92,0

Zimbabve 23,4 32,5 138,9

Povprečje 34,8 36,1 103,7 %

Vir: SB 1980–2011


Stran 175

Iz tabele 22 je razvidno, da je največje povečanje izvoza od leta 1980 do leta 2011 imela

Gana, in sicer za več kot 4-krat. Gana velja za eno izmed najbolj stabilnih afriških držav, ki je v

zadnjih letih naredila velik preskok v smeri gospodarskega razvoja. Gana je znana kot velika

izvoznica surovin, predvsem zlata, naftnih derivatov, kot tudi kakava, kokosa in drugega.

Občutno so izvoz povečale tudi Burkina Faso, Mozambik, DR Kongo, Čad in druge. Na drugi

strani pa imamo tudi države, ki so obseg izvoza zelo znižale, kot npr. Liberija,

Centralnoafriška republika, Bahami, Namibija in Kamerun. Povprečen obseg izvoza v državah

skupine A je v letu 1980 znašal 34,8 % in v letu 2011 36,1 %, kar pomeni povečanje za dobre

3 odstotne točke.

Pri primerjanju obeh skupin držav pridemo do zanimivih zaključkov. Države iz skupine AKP, ki

so prejele več razvojne pomoči na prebivalca, so v povprečju povečale svoj izvoz za 1,5-krat.

Na drugi strani pa so tiste, ki prejemajo manj razvojne pomoči, tudi povečale izvoz za 1,29-

krat, kar je nekoliko manj. Na podlagi pridobljenih rezultatov lahko pritrdimo postavljeni

hipotezi, da so države iz skupine A, torej tiste, ki so prejel več kot razvojne pomoči na

prebivalca, imele tudi v povprečju višjo rast izvoza blaga in storitev ter tako na podlagi glavne

hipoteze nadalje sklepamo, da so dosegle večji gospodarski napredek.

7.3 Primerjava smrtnosti otrok do petega leta starosti

Smrtnost oz. imenovana tudi umrljivost ali mortaliteta otrok je še vedno eden izmed najbolj

perečih problemov v državah tretjega sveta, ki je posledica izključenosti prebivalcev iz

zdravstvenega sistema in slabo razvitih socialnih storitev. Podobno kot pričakovana

življenjska doba, ki jo bomo obravnavali pri naslednji točki, je tudi smrtnost otrok neposredni

kazalec javnega zdravja in s tem povezanih politik in ukrepov.

Kljub vidnemu napredku, ki ga bomo natančneje obrazložili ob pregledu rezultatov, smrtnost

otrok do petega leta starosti še vedno ni na primerljivem nivoju kot v zahodnih državah. V

državah z visokim številom smrtnosti otrok je povprečna pričakovana življenjska doba ob

rojstvu močno odvisna od stopnje umrljivosti v prvih letih življenja. Umrljivost otrok do 5.


Stran 176

leta starosti je tako primernejša meritev od smrtnosti pri rojstvu, saj pri njeni uporabi

izločimo učinek umrljivosti dojenčkov ter tako pridobimo bolj celovito sliko stanja, ki se ne

nanaša na zgodnje otroštvo. Takšni podatki so natančnejši in bolj objektivno kažejo stanje

varovanja otrok. Ob enem pa preučevani fokus razširimo tudi na čas zgodnjega odraščanja in

se ne osredotočamo zgolj na porodno in zgodnje poporodno obdobje. Zdravje in pričakovana

življenjska doba sta povezana s socialnimi okoliščinami v odraslosti in otroštvu, vendar kljub

celotnemu izboljšanju ostajajo velika razhajanja med različnimi skupinami v družbi. Za mnoge

ljudi neenakosti pomenijo slabše zdravje, nižjo kvaliteta življenja, kar pa se odraža v višji

umrljivosti.

Globalni podatki pri umrljivosti otrok so zelo zaskrbljujoči. Kar 70 % vseh smrti otrok do 5.

leta starosti gre pripisati šestim vzrokom: diareji, malariji, neonatalni infekciji, pljučnici,

prezgodnjemu porodu ter pomanjkanje kisika pri rojstvu (UNICEF 2015). To pomeni boleznim

oz. zapletom, ki jih v zahodnem svetu in tudi marsikje drugje, brez težav zdravimo ali

preprečimo. Kar pomeni, da bi lahko veliko večino teh smrti preprečili, v kolikor bi imeli na

voljo adekvatna zdravila, kot tudi osnovno medicinsko opremo in kader.

Ukrepi za izboljšanje stanja na področju smrtnosti otrok so večplastni. Kot makroukrepa sta

največkrat navedena odprava revščine in izboljšanje dostopa do zdravstvenih storitev.

Nadalje pa bi omenili predvsem izobraževanje mater, saj so otroci manj izpostavljeni

tveganju smrti, če ima mati vsaj nekaj izobrazbe. Poleg izobrazbe je enakost pomembna tudi

pri ostalih socialnih storitvah. Ozaveščanje žensk, odstranitev finančnih in družbenih ovir do

blaginje ter povečanje odgovornosti zdravstvenih sistemov na lokalni ravni so primeri

intervencij. Nadalje kot ukrepe navajamo še obvezno cepljenje, ki prepreči nekatere

smrtonosne bolezni, kot tudi zadostno in uravnoteženo prehrano za otroke.

Spodnja tabela prikazuje smrtnost otrok v letih 1980 in 2011 v državah skupine A, torej v

tistih, ki so prejele manj razvojne pomoči na prebivalca. V raziskavo je vključenih 19 držav,

izvzeti sta otoški državi Palau in Tuvalu. Pri nekaj posebej označenih državah smo zaradi že

znanih razlogov morali vzeti podatke za leti 1981, 1983 in 1984.


Stran 177

Iz podatkov v tabeli 23 je razvidno, da je bila v letu 1980 povprečna smrtnost 67 otrok na

1000 prebivalcev. Najbolj so negativno izstopale Mavretanija s 164 in Džibuti s 156 smrti

otrok do 5. leta starosti na 1000 prebivalcev. Nadalje so sledili še Kiribati, Sao Tome in

Principe ter Zelenortski otoki. Najboljše rezultate so dosegale Dominika, Tonga in Sejšeli.

Podatki za leto 2011 nam kažejo, da so prav vse z izjemo Dominike, ki je ostala na isti ravni,

dosegle velik napredek. V letu 2011 je smrtnost otrok do 5. leta na 1000 prebivalcev znašala

34, kar pomeni, da so države svoj rezultat skoraj prepolovile. Čeprav je vsaka smrt otroka

preveč, je to nedvomno velik napredek. Izmed vseh držav najbolj izstopa Sveti Krištof in

Nevis, ki je smrtnost zmanjšal za več kot 75 %, sledita Zelenortski otoki ter Sveti Vincencij in

Grenadine. Poleg že omenjene Dominike so slabše rezultate še dosegle Mikronezija, Tonga in

Gvajana.

Tabela 23: Smrtnost otrok do 5. leta starosti v letih 1980 in 2011 v državah skupine A

Država Smrtnost otrok do 5. leta na 1000 preb. v letu 1980

Smrtnost otrok do 5. leta na 1000 preb. v letu 2011

Sprememba

Dominika 20 20 100 %

Džibuti 156 74 47,4 %

Grenada 28122 13 46,4 %

Gvajana 70 41 58,6 %

Kiribati 122 62 50,8 %

Marshallovo otočje 71 39 54,9 %

Mavretanija 164 95 57,9 %

Mikronezija 57123 39 68,4 %

Sao Tome in Principe 93 54 58,1 %

Sejšeli 30 14 46,7 %

Salomonovi otoki 54 31 57,4 %

Sveti Krištof in Nevis 51 12 23,5 %

Sveta Lucija 34 16 47,1 %

Sveti Vincencij in Grenadine 58 20 34,5 %

Surinam 57124 24 42,1 %

Tonga 29 18 62,1 %

122Podatek za leto 1984 123Podatek za leto 1981 124Podatek za leto 1983


Stran 178

Vanautu 69 29 42,0 %

Zahodna Samoa 39 125 19 48,7 %

Zelenortski otoki 85 27 31,8 %

Povprečje 67 34 50,7 %

Vir: SB 1980–2011

Podatki za države skupine B (tabela 24) se nekoliko razlikujejo. Podobno smo kot pri skupini

A zaradi manjka podatkov morali izločiti naslednje države: Antigvo in Barbudo, Ekvatorialno

Gvinejo in Gvinejo Bissau. Že takoj na začetku lahko ugotovimo, da je stanje na področju

smrtnosti otrok v državah te skupine bistveno slabše kot v skupini A, kar posledično pomeni,

da je slabša tudi kakovost javnega zdravstva. Umrljivost otrok do 5. leta na 1000 prebivalcev

je tako v povprečju v letu 1980 znašala 158, kar je 2,3-krat več kot pri skupini A. Najbolj so v

negativnem smislu izstopale Mali, Niger, kjer je bila smrtnost čez 300 otrok na 1000

prebivlacev, sledijo Sierra Leone, Gvineja in Mozambik, ki so zelo blizu tej številki. Najbolj

pozitivne rezultate so dosegle Kuba, Barbados in Bahami, ki bi se znašli v vrhu tudi v

primerjavi z državami skupine A.

Rezultati za leto 2011 so tako kot pri skupini A bistveno boljši, prav tako so vse države, z

izjemo Somalije,126 dosegle izboljšanje rezultatov. Največji napredek so dosegle Eritreja,

Belize in Etiopija, ki so podobno zmanjšale smrtnost za okoli 70 % in več. V tem letu je

smrtnost otrok do 5. leta na 1000 prebivalcev tako znašala 76, kar pomeni malenkost manj

kot 50 % znižanje v obdobju 30 let, kar kljub vsem težavam predstavlja velik napredek za

posamezne države.

Tabela 24: Smrtnost otrok do 5. leta starosti v letih 1980 in 2011 v državah skupine B

Država Smrtnost otrok do 5. leta na 1000 preb. v letu 1980

Smrtnost otrok do 5. leta na 1000 preb. v letu 2011

Sprememba

Angola 234 177 75,6 %

125Podatek za leto 1984 126

Somalija je edina država v obeh skupinah, katere smrtnost otrok do 5 leta starosti na 1000 prebivalcev se je bistveno poslabšala tj. skoraj za tretjino. Razlog za tako zaskrbljujoče rezultate so oboroženi konflikti, ki z nekaterimi prekinitvami, trajajo od leta 1991 naprej.


Stran 179

Bahami 30 14 46,7 %

Barbados 27 14 51,9 %

Belize 66 19 28,8 %

Benin 217 109 50,2 %

Bocvana 73 52 71,2 %

Burkina Faso 241 107 44,4 %

Burundi 222 95 42,8 %

Centralnoafriška republika 184 146 79,3 %

Čad 240 156 65 %

Dominikanska republika 88 33 37,5 %

DR Kongo 212 112 52,8 %

Eritreja 191 54 28,3 %

Etiopija 242 71 29,3 %

Fidži 44 24 54,5 %

Gabon 117 61 52,1 %

Gambija 239 79 33,1 %

Gana 166 72 43,4 %

Gvineja 287 108 37,6 %

Haiti 192 77 40,1 %

Jamajka 41 18 43,9 %

Južnoafriška republika 93 50 53,8 %

Kamerun 182 101 55,5 %

Kenija 109 59 54,1 %

Komori 175 83 47,4 %

Kongo 112 56 50 %

Kuba 20 6 30 %

Lesoto 121 97 80 %

Liberija 241 85 35,3 %

Madagaskar 175 58 33,1 %

Malavi 257 85 33,1 %

Mali 325 132 40,6 %

Mavricij 40 15 37,5 %

Mozambik 262 98 37,4 %

Namibija 98 52 53,1 %

Niger 320 116 36,3 %

Nigerija 214 126 58,9 %

Palau 42127 19 45,2 %

Papua Nova Gvineja 108 64 59,3 %

Ruanda 218 58 26,6 %


127



Stran 180

Senegal 205 60 29,3 %

Sierra Leone 288 151 52,4 %

Slonokoščena obala 163 106 65 %

Somalija 118 128 155 131,4 %

Sudan 142 78 54,9 %

Svazi 119 79 66,4 %

Tanzanija 181 59 32,6 %

Togo 179 88 49,2 %

Trinidad in Tobago 40 23 57,5 %

Tuvalu 68 31 45,6 %

Uganda 216 70 32,4 %

Zambija 157 79 50,3 %

Zimbabve 103 86 83,5 %

Povprečje 158 76 48,1 %

Vir: SB 1980–2011

Ob primerjavi zaključkov za države skupine A in skupine B lahko z izjemo Somalije (v kateri se

je smrtnost otrok do 5. leta iz znanih razlogov bistveno povečala) in Dominike (katere

smrtnost otrok do 5. leta je ostala na isti ravni) vidimo, da so prav vse države dosegle

napredek, kar pomeni, da se je smrtnost otrok zmanjšala. V skupini A se je tako zmanjšala za

slabo polovico oz. za 49,3 %, pri skupini B pa za malo več kot polovico oz. natančno 51,9 %.

Razlika med obema skupinama znaša 12,6 %. Če bi rezultate interpretirali numerično, bi

lahko zaključili, da so države, ki so v primerjalnem obdobju v povprečju prejele več razvojnih

sredstev, dosegle manjši napredek. Čeprav gre v tem primeru za zelo malo razliko med

obema skupinama, pa postavljene hipoteze ne moremo potrditi. To pomeni, da države, ki so

prejele v letih 1980 do 2011 v povprečju več kot 100 dolarjev razvojne pomoči na prebivalca,

niso v večji meri zmanjšale smrtnost otrok do petega leta starosti, kar kaže neučinkovitost

razvojne pomoči v tem segmentu.

7.4 Primerjava rasti pričakovane življenjske dobe

Pričakovana življenjska doba izraža število let, ki naj bi jih glede na statistične izračune

doživel posameznik. Tako predstavlja vsoto meritev starostne umrljivosti zaradi vseh vrst

128


https://sl.wikipedia.org/wiki/Statistika


Stran 181

vzrokov, podano za določeno časovno obdobje. Pričakovano življenjsko dobo ponavadi

izražamo ob rojstvu, in sicer gre za pričakovano povprečno trajanje življenja, ki ga lahko

novorojen otrok pričakuje ob predpostavki, da bo od leta opazovanja dalje umrljivost po

starosti ostala nespremenjena. Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu izračunamo s

pomočjo tablic umrljivosti.

Pričakovana življenjska doba je izjemno pomemben kazalnik na različnih področjih

družbenega razvoja. Kot prvo bi omenili, da verodostojno prikaže zdravstveno stanje v družbi

v določenem obdobju, nadalje učinkovitost posameznih javnih politik in razlike med

populacijami v različnih geografskih področjih. Na pričakovano življenjsko dobo vpliva več

faktorjev, vključno s socialno-ekonomskim statusom, zdravim življenjskim slogom, spolom,

raso in etničnimi skupinami, življenjskim standardom, stopnjo izobrazbe in izboljšanim

dostopom do zdravstvenih storitev ter kvalitete zdravstvenih storitev. Pričakovana življenjska

doba je odvisna tudi od okoljskih in prostorskih dejavnikov ter izpostavljenosti onesnaženosti

urbanega in bivalnega okolja.

V času po drugi svetovni vojni se je življenjska doba podaljšala v veliki večini držav na svetu.

Še posebej je to očitno za države zahodnega sveta, kjer povprečna življenjska doba močno

presega 80 let, v nekaterih državah pa se življenjska doba močno približuje že 90-im letom.129

Samo za primerjavo naj navedemo, da pričakovana življenjska doba ob rojstvu v Sloveniji za

ženske znaša 83 let za moške pa 77 let. Razlika v pričakovani življenjski dobi ob rojstvu v

Sloveniji med obema spoloma je tako 6 let. Seveda navedeni podatki niso primerljivi in

močno odstopajo od preučevane skupine držav v tej disertaciji.

Pomembne razlike med razvitimi državami in tistimi iz skupine AKP (kot tudi vsemi, ki

spadajo v področje globalnega juga) so na področju demografskih napovedi v prihodnosti.

Obe skupini v prihodnosti čakajo velike demografske spremembe. Zahodne države se

129

Pričakovana življenjska doba za ženske na Japonskem in v Hongkongu je v letu 2013 znašala 87 let, v Španiji pa 86 let.


Stran 182

spopadajo s staranjem prebivalstva, nizko rodnostjo in podaljševanjem povprečne življenjske

dobe, kar pomeni dodatne pritiske na zdravstvene in pokojninske sisteme, kar v prihodnosti

zagotovo prinaša dodatne ekonomske, proračunske in socialne izzive za vlade teh držav. Na

drugi strani pa podobni izzivi čakajo tudi države globalnega juga, vendar zaradi obratnega

pojava. In sicer imajo te države bistveno večjo rodnost od smrtnosti, kar prav tako pomeni

dodatne pritiske na zdravstvene in izobraževalne sisteme zaradi visoke rodnosti. Prav tako pa

se podaljšuje življenjska doba, kar pomeni zelo hitro naraščanje števila prebivalstva, kar se

bo odražalo v izrazitih spremembah pri socialnih, ekonomskih in okoljskih vprašanjih.

V naši raziskavi bomo, kot smo že pojasnili, primerjali dve skupini držav, in sicer skupino A, ki

je v preučevanem obdobju 1980 do 2011 prejela več razvojne pomoči, in skupino B, ki je

prejela manj. Obe skupine držav bomo nato primerjali med seboj in poizkušali ugotoviti, ali

drži na začetku postavljena trditev, da so tiste države, ki so prejele več razvojne pomoči na

prebivalca, imele v povprečju tudi hitrejšo rast pričakovane življenjske dobe. Iz analize so

zaradi pomanjkljivih podatkov, poleg že omenjenih, izpuščene še v skupini A: Dominika,

Marshallovo otočje, Sveti Krištof in Nevi. Pri nekaterih državah so podatki za leto 1982, kar je

tudi posebej navedeno.

Če se najprej osredotočimo na tabelo 25, kjer so prikazane države skupine A, lahko

ugotovimo, da so v 31-ih preučevanih letih prav vse države beležile rast pričakovane

življenjske dobe. Najvišjo rast so beležile Džibuti, Zelenortski otoki in Zahodna Samoa. V

Džibutiju se je pričakovana življenjska doba povečala za več kot tretjino in v Zelenortskem

otočju in Zahodni Samoi za več kot petino. Ostale države so beležile manjšo rast, ki pa je v

poprečju znašala 13,8 % oz. v letu 1980 je pričakovana življenjska doba v državah skupine A

znašala 62 let, v letu 2011 pa 70 let. Omenjeni podatki kažejo na viden napredek

preučevanih držav. Če se navežemo na že prej omenjene vzroke, lahko zaključimo, da to

povišanje pomeni izboljšanje zdravstvenih sistemov, kot tudi življenjskega standarda

nasploh, kar definitivno kaže na napredek v teh državah. Iz raziskave so bili zaradi

pomanjkanja podatkov za oba obdobja izključeni Marshallovi otoki ter Dominika in Sveti


Stran 183

Krištof in Nevis zaradi manjka podatka za leto 2011, tako da je bilo v skupino držav A

vključenih skupno 16 držav.

Tabela 25: Pričakovana življenjska doba v letih 1980 in 2011 v državah skupine A

Država Pričakovana življenjska doba leta 1980

Pričakovana življenjska doba leta 2011

Sprememba

Džibuti 54 73 135,2 %

Grenada 66 72 109,1 %

Gvajana 61 66 108,2 %

Kiribati 56 68 121,4 %

Mavretanija 54 61 113,0 %

Mikronezija 65 69 106,2 %

Sejšeli 69 130 73 105,8 %

Salomonovi otoki 59 67 113,6 %

Sveta Lucija 69 75 108,7 %

Sveti Vincencij in Grenadine 67 72 107,5 %

Surinam 66 71 107,6 %

Tonga 68 72 105,9 %

Vanautu 59 71 120,3 %

Zahodna Samoa 60 73 121,7 %

Zelenortski otoki 60 74 123,3 %

Povprečje 62 70 112,9 %

Vir: SB 1980–2011

Ob omenjenih zaključkih je nezanemarljivo prikazati tudi velike razlike med samimi državami

v skupini A. Leta 1980 sta imela najnižjo pričakovano življenjsko dobo Džibuti na Mavretanija.

Sledili so Kiribati, Salomonovi otoki in Vanautu. Med tem ko so na drugi strani imele že tedaj

posamezne države primerljive pričakovane življenjske dobe z nekaterimi državami v Evropi.

Tudi v letu 2011 dosegata Sveta Lucija in zelenortski otoki 75 oz. 74 let, kar je primerljivo z

nekaterimi državami EU, ki se nahajajo v spodnji polovici, kot na primer Bolgarija, Romunija,

Litva in Latvija.

130Podatek za leto 1982


Stran 184

Tabela 26 nam prikazuje pričakovano življenjsko dobo v državah skupine B v letih 1980 in

2011 in spremembe, ki so nastale med obema obdobjema. Že v samem začetku lahko

ugotovimo, da so države iz skupine B, torej tiste, ki so v povprečju v obdobju 30-ih let prejele

manj razvojne pomoči, začele iz bistveno slabšega položaja. Povprečna pričakovana

življenjska doba je bila namreč zgolj 53 let, kar je v primerjavi z skupino A bistveno manj, kjer

je zanašala 62 let, kar je več kot 16 % več. Za razliko od skupine A pa za te skupine žal

ugotavljamo, da so nekatere države, podobno kot pri prejšnjem kazalniku, žal nazadovale,

kar pomeni, da je bila pričakovana življenjska doba v letu 2011 krajša kot leta 1980, kar

nazorno priča o neučinkovitosti javnih politik v teh državah in poslabšanju kvalitete življenja.

Te države so Bocvana, Južnoafriška republika, Lesoto, Slonokoščena obala, Svazi in

Zimbabve. Ugotovimo lahko, da gre za izključno podsaharske države, katere pesti velika

revščina in neenakost med prebivalci, v nekaterih pa so divjali tudi oboroženi konflikti, kar se

odraža v že omenjeni zmanjšani pričakovani življenjski dobi.

Tabela 26: Pričakovana življenjska doba v letih 1980 in 2011 v državah skupine B

Država Pričakovana življenjska doba leta 1980

Pričakovana življenjska doba leta 2011

Sprememba

Angola 40 51 127,5 %

Antigva in Barbuda 69 76 110,1 %

Bahami 69 75 108,7 %

Barbados 69 75 108,7 %

Belize 70 73 104,3 %

Benin 48 59 122,9 %

Bocvana 61 47 77 %

Burkina Faso 46 55 119,6 %

Burundi 48 53 110,4 %

Centralnoafriška republika 49 49 100,0 %

Čad 45 50 111,1 %

Dominikanska republika 63 73 115,9 %

DR Kongo 46 49 106,5 %

Ekvatorialna Gvineja 43 52 120,9 %

Eritreja 43 62 144,2 %

Etiopija 44 62 140,9 %

Fidži 63 70 111,1 %


Stran 185

Gabon 55 63 114,5 %

Gambija 46 58 126,1 %

Gana 52 61 117,3 %

Gvineja 41 56 136,6 %

Gvineja Bissau 46 54 117,4 %

Haiti 51 62 121,6 %

Jamajka 70 73 104,3 %

Južnoafriška republika 57 55 96,5 %

Kamerun 51 54 105,9 %

Kenija 58 60 103,4 %

Komori 52 60 115,4 %

Kongo 56 58 103,6 %

Kuba 74 79 106,8 %

Lesoto 54 48 88,9 %

Liberija 46 60 130,4 %

Madagaskar 49 64 130,6 %

Malavi 44 54 122,7 %

Mali 40 54 135,0 %

Mavricij 67 73 109,0 %

Mozambik 43 49 114,0 %

Namibija 58 63 108,6 %

Niger 39 57 146,2 %

Nigerija 46 52 113,0

Papua Nova Gvineja 53 62 117,0 %

Ruanda 48 63 131,3 %


Senegal 49 63 128,6 %

Sierra Leone 41 45 109,8 %

Slonokoščena obala 59 50 84,7 %

Somalija 45 54 120,0 %

Sudan 54 62 114,8 %

Svazi 54 49 90,7 %

Tanzanija 50 60 120,0 %

Togo 52 56 107,7 %

Tonga 68 72 105,9 %

Trinidad in Tobago 67 70 104,5 %

Uganda 49 58 118,4 %

Zambija 51 56 109,8 %

Zimbabve 59 56 94,9 %

Povprečje 53 60 113,2 %

Vir: SB 1980–2011


Stran 186

Kot že pri prejšnjih področjih, smo tudi tokrat zaradi pomanjkanja podatkov morali izločiti

malo otoško državo Tuvalu. Že bežen pogled na tabele držav iz skupine B nam pokaže, da se

je pri večini držav pričakovana življenjska doba zvišala. Najbolj izstopajo Niger, Eritreja,

Etiopija, Liberija in Madagaskar. Na prvem mestu je država Niger, v kateri je bila pričakovana

življenjska doba leta 1980 zgolj 39 let, medtem ko je leta 2011 znašala 57 let, kar je skoraj 50

% povišanje. Prav je tudi, da v tej skupini posebej omenimo Kubo, katera ima pričakovano

življenjsko dobo povsem primerljivo z zahodnoevropskimi standardi, kar je posledica dobro

organiziranega in splošno dostopnega zdravstvenega sistema. Že leta 1980 je v tej otoški

državi bila povprečna življenjska doba 74 let, do leta 2011 pa se je povzpela na 79 let, kar je

povsem primerljivo z npr. ZDA oz. tudi Slovenijo, kjer je bila leta 2011 povprečna doba 80 let.

Podobno pozitivno izstopajo tudi Antigva in Barbuda, Bahami ter Barbados, kjer je ta doba

znašala 76 oz. 75 let.

Ob primerjavi obeh skupin držav med seboj vidimo, da so države skupine A obdržale

prednost pred skupino B. Povprečna življenjska doba v skupini A je leta 1980 znašala 62 let, v

skupini B pa 53 let, leta 2011 pa 70 let oz. 60 let. V odstotkih to pomeni, da se je povprečna

življenjska doba v prvi skupini povečala za 12,9 %, medtem ko v drugi 13,2 %, iz česar izhaja,

da je razlika samo 0,3 %, kar je statistično gledano zelo malo in ne predstavlja oprijemljivejše

prednosti za katero stran. Tako posledično ne moremo govoriti, da je katera izmed skupin

dosegla vidnejši napredek. Kljub temu pa lahko ugotovimo, glede na postavljeno delovno

hipotezo, da so države skupine AKP, ki so v letih od 1980 do 2011 v povprečju prejele več kot

100 dolarjev na prebivalca razvojne pomoči, imele v povprečju počasnejšo rast pričakovane

življenjske dobe, kar pomeni da postavljene hipoteze ne moremo potrditi, saj so hitrejšo rast

beležile države skupine B.

7.5 Primerjava števila migracij iz države

Število migracij je lahko zelo dober pokazatelj gospodarskega stanja v državi, saj

predpostavljamo, da države, v katere se ljudje priseljujejo, veljajo za perspektivne, saj zaradi

povečanja gospodarskih aktivnosti potrebujejo dodatno delovno silo iz tujine. Omenjeno se


Stran 187

je v zgodovini že večkrat pokazalo kot resnično ter kot izredno dober indikator. Če se na

kratko uzremo v preteklost, lahko potrdimo, da je temu bilo tako v ZDA od začetkov 20.

stoletja vse do danes, v Zahodni Evropi po drugi svetovni vojni, pa tudi Kanadi, Avstraliji in

številnih drugih državah.

Seveda pa navedeno velja tudi v obratnem smislu. Za države, ki so podvržene množičnemu

izseljevanju, lahko brez prevelikega tveganja rečemo, da so notranje razmere (politične,

gospodarske in socialne) vse prej od idealnih in ne omogočajo prebivalcem primernega

življenjskega standarda, zato se v večji meri izseljujejo. Seveda ima izseljevanje veliko

vzrokov, zagotovo pa realno kažejo na stanje v državi. Vzroke lahko razdelimo v več skupin.

Na prvem mestu so seveda ekonomski, ko so ljudje zaradi slabe kondicije domačega

gospodarstva prisiljeni delo iskati drugje, nato so zelo pogosti politični, ko so ljudje zaradi

svojega prepričanja prisiljeni zapustiti svojo domovino, saj bi v nasprotnem primeru bili

diskriminirani ali celo preganjani. Kot zadnje omenjamo še humanitarne razloge. Prebivalci

so prisiljeni zapustiti svoje domove zaradi vojn, umorov, spopadov, uporov, terorističnih

groženj in vseh ostalih konfliktnih razmer, ki onemogočajo normalno življenje. Vsi ti našteti

razlogi so vsak po svoje izjemno značilni za skupino držav AKP-ja. Ob že tako slabo razvitim

gospodarstvom in nestabilnim notranjepolitičnim razmeram, ta območja pretresajo

konfliktih najrazličnejših obsegov, ki onemogočajo hitrejši gospodarski razvoj. V zadnjo veliko

skupino uvrščamo še socialne razloge, kamor štejemo velik spekter različnih vzrokov, začenši

z osebnimi, družinskimi, verskimi, kulturnimi in drugi. Zaključimo lahko, da je za področje

držav AKP-ja skozi zgodovinsko perspektivo značilno obsežno emigriranje, zaradi

ekonomskih, političnih in humanitarnih razlogov, ki pa med seboj nimajo stroge ločnice,

ampak se prepletajo, tako da je pri preučevanju potrebno vse dejavnike obravnavati skupaj.

Migracije ločimo tudi po številnih drugih merilih. Najpogostejše po času in tudi kraju, pri

čemer ločimo notranje, ki potekajo znotraj države in zunanje oz. imenovane tudi

meddržavne, katere bomo tudi obravnavali.


Stran 188

Na zadnje bomo napredek držav v preučevani skupini merili na področju izseljevanja oz.

priseljevanja v posamezno izmed držav. Migracije bi lahko najbolj na kratko opisali kot

gibanje prebivalstva iz enega področja na drugo z namenom začasne oz. trajne preselitve.

Kot že pri prejšnjih področjih, bomo primerjali države, ki so v časovnem obdobju 1980 do

2011 v povprečju prejele več razvojne pomoči na prebivalca – skupina A, proti tistim, ki so

prejele manj – skupina B.

Zaradi omejitev glede podatkov smo morali raziskavo do določene mere prilagoditi. In sicer

Svetovna banka podatke glede migracij ne zbira letno, kot pri ostalih že preučevanih temah,

ampak na daljše časovno obdobje. Tako so podatki glede selitev dostopni na vsakih 5 let. Prvi

podatki so zbrani za leto 1982 in nato vsako peto leto. V naši raziskavi smo tako uporabili

podatke za leto 1982 in leto 2012. Tako smo glede na postavljeno glavno hipotezo naredili

eno oz. dvoletni zamik. Kljub temu pa lahko brez dvomov trdimo, da zaradi tega raziskava ni

manj verodostojna, saj se v tako kratkem časovnem obdobju niso dogodile spremembe, ki bi

lahko bistveno vplivale na končne rezultate. Gre torej zgolj za tehnične prilagoditve zaradi

omejitev pri podatkovnih bazah.

Glede na zastavljeno hipotezo pa so izločene tudi vse tiste države v skupini AKP, ki v letu

1982 niso bile tarča izseljevanja. Prav tako so glede na postavljeno delovno hipotezo izločene

tiste države v skupini, za katere v izbranih časovnih obdobjih v podatkovnih bazah Svetovne

banke informacij o številu migracij podatkov ni moč dobiti. Tako smo v vzorec lahko uvrstili

11 držav, ki so prejele več kot 100 dolarjev razvojne pomoči na prebivalca, kar predstavlja

natanko 50 % in 33 držav, ki so prejele manj kot 100 dolarjev omenjene pomoči, kar znaša

skoraj 68 %.

Tabela 27: Primerjava števila migracij v letih 1982 in 2012 v državah skupine A

Država

Št. preb. 1982

Št. neto migracij 1982

Delež migracij (v %)

Št. preb. 2012



Grenada 93.091 -288 -0,31 105.476 -4.274 -4,05


Stran 189

Gvajana 785.466 -84.984 -10,82 758.410 -32.770 -4,32

Mavretanija 1.624.310 -16.100 -0,99 3.777.067 -20.000 -0,53

Sejšeli 65.780 -3.099 -4,71 88.303 -1.551 -1,76

Salomonovi otoki 246.502 -1 0,00 549.162 -11.868 -2,16

Sveta Lucija 121.150 -8.141 -6,72 180.890 40 0,02

Sv. Vin. in Gren. 102.202 -7.345 -7,19 109.334 -5.000 -4,57

Surinam 363.993 -31.771 -8,73 528.535 -5.000 -0,95

Tonga 93.683 -12.542 -13,39 104.769 -8.078 -7,71

Vanautu 121.433 -3.312 -2,73 247.498 0 0,00

Zahodna Samoa 157.401 -17.430 -11,07 188.901 -12.690 -6,72

Povprečje 343.183 -16.819 -4,72 603.485 -9.199 -1,52

Vir: SB 1980–2011

V tabeli 27 lahko razberemo nekatere zelo zanimive ugotovitve. Prva ugotovitev je nesporno

ta, da so te države v tridesetih letih skoraj podvojile število prebivalstva, kar je zelo hitra rast,

še posebej, če jo primerjamo z Evropo, ki je v enakem časovnem obdobju zabeležila približno

6,5 % rast prebivalstva. Druga pomembna ugotovitev pa je ta, da zgornjih enajst držav, kljub

velikemu obsegu prejete razvojne pomoči, ni uspelo preprečiti izseljevanja, saj se je iz držav

še vedno izselilo več ljudi, kot se jih je priselilo. Edina izjema so Salomonovi otoki, katere

stopnja migracij je pozitivna, vendar je ta številka zanemarljiva, saj gre za 40 ljudi ali zgolj

0,02 % celotnega prebivalstva te otoške države. Kljub dejstvu, da so te države še vedno

predmet izseljevanja, pa so uspele ta delež krepko zmanjšati. Če se je v povprečju izselilo

nekaj več kot 16.000 prebivalcev, se je v letu 2012 ta delež znižal na nekaj več kot 9.000

prebivalcev. Če pa ob tem upoštevamo že omenjeno dejstvo, da se je skupno število

prebivalstva skoraj podvojilo, lahko vidimo, da se je stopnja izseljevanja močno znižala.

Države, ki so najbolj podvržene emigracijam so Tonga, Zahodna Samoa in Gvajana. Čeprav so

vse tri naštete države v tridesetih letih izseljevanje skoraj ali več kot prepolovile, so še vedno

nad povprečjem glede na ostale države iz preučevanega vzorca. Tonga je tako izseljevanje iz

13,39 zmanjšala na 7,71%, kar je opazen napredek, vendar še vedno veliko nad povprečjem,

ki znaša 2,98 %. Prebivalce te otoške države so večinoma izseljevali v bližnjo Novo Zelandijo

in Avstralijo, kot tudi v ZDA (Taufatofua 2011, 5–6). Zelo podobno lahko sklepamo tudi za

Zahodno Samoo, le da je pri prebivalcev te države samo druga najbolj zaželjena destinacija


Stran 190

priseljevanja. V tem primeru gre za sosednji otok imenovan Ameriška Samoa. Gre za

nesamoupravno ozemlje pod upravo ZDA. Prebivalci obeh otokov govorijo isti jezik, imajo

isto kulturo in običaje, so večinoma iste vere, prav tako jih druži skupna zgodovina. Poleg

tega je življenjski standard na Ameriški Samoi bistveno višji kot na Zahodni,131 otoka pa sta

med seboj oddaljena vsega 70 km, zato je popolnoma razumljivo, zakaj je prav Ameriška

Samoa prva izbira. Ostale priljubljene države priseljevanja so že omenjene Avstralija, Nova

Zelandija in ZDA. Kot tretjo omenjamo še Gvajano, južnoameriško državo, katere prebivalci

so se množično izseljevali v Severno Ameriko in delno tudi v Evropo. Čeprav se je delež več

kot prepolovil, je še vedno nad povprečjem. Gvajanci se tako najbolj množično izseljujejo v

ZDA, Kanado in VB.

Tabela 28: Primerjava števila migracij v letih 1982 in 2012 v državah skupine B

Država Št. preb. 1982



Št. preb. 2012



Antigva in Bar. 68.950 -8.840 -12,82 89.069 -56 -0,06

Barbados 253.836 -3.446 -1,36 281.580 1.998 0,71

Belize 151.498 -5.332 -3,52 336.707 7.596 2,26

Benin 3.931.355 -10.848 -0,28 10.049.792 -10.000 -0,10

Burkina Faso 7.158.256 -217.400 -3,04 16.590.813 -125.000 -0,75

Burundi 4.359.122 -86.002 -1,97 10.124.572 -20.001 -0,20

Čad 4.716.073 -131.245 -2,78 12.715.465 -120.000 -0,94

Dom. republika 6.078.816 -102.692 -1,69 10.155.036 -140.000 -1,38

DR Kongo 27.741.104 -346.860 -1,25 70.291.160 -75.000 -0,11

Fidži 668.196 -11.628 -1,74 874.158 -28.720 -3,29

Gvineja 4.684.992 -38.000 -0,81 11.628.767 -10.000 -0,09

Gvineja Bissau 885.166 -30.000 -3,39 1.714.620 -10.000 -0,58

Haiti 5.955.265 -124.020 -2,08 10.288.828 -175.001 -1,70

Jamajka 2.200.100 -81.713 -3,71 2.707.805 -80.000 -2,95

Kamerun 9.480.638 -55.000 -0,58 21.659.488 -50.000 -0,23

Komori 328.355 -4.500 -1,37 733.661 -10.000 -1,36

Kuba 9.925.618 -256.502 -2,58 11.342.631 -140.000 -1,23

Lesoto 1.374.044 -25.760 -1,87 2.057.331 -19.998 -0,97

Madagaskar 9.220.693 -8.000 -0,09 22.293.720 -5.000 -0,02

131BDP na prebivalca v Zahodni Samoi znaša 4.066 ameriških dolarjev, medtem ko na Ameriški Samoi 13.000.


Stran 191

Malavi 6.483.571 -83.786 -1,29 15.700.436 0 0,00

Mali 7.386.669 -218.064 -2,95 16.112.333 -302.449 -1,88

Mavricij 992.521 -21.632 -2,18 1.255.882 0 0,00

Mozambik 12.511.864 -373.366 -2,98 25.732.928 -25.004 -0,10

Namibija 1.056.758 -29.139 -2,76 2.291.645 -3.336 -0,15

Niger 6.299.343 -92.946 -1,48 17.635.782 -28.497 -0,16

Nigerija 77.729.802 -671.640 -0,86 168.240.403 -300.000 -0,18

Ruanda 5.486.431 -50.002 -0,91 10.817.350 -44.999 -0,42

Sao Tome in P. 98.692 -5.273 -5,34 178.484 -1.500 -0,84

Senegal 5.888.261 -85.108 -1,45 13.780.108 -99.996 -0,73

Somalija 6.271.538 -832.045 -13,27 10.033.630 -150.000 -1,49

Svazi 639.333 -14.496 -2,27 1.231.694 -6.000 -0,49

Trinidad in Tob. 1.120.610 -34.278 -3,06 1.341.579 -15.000 -1,12

Uganda 13.318.149 -115.340 -0,87 35.400.620 -150.000 -0,42

Povprečje 8.042.278 -117.641 -1,46 17.294.993 -65.764 -0,38

Vir: SB 1980–2011

Tabela 28 nam prikazuje neto migracije še v državah, ki so v letih od 1980 do 2011 prejele

manj kot 100 dolarjev razvojne pomoči na prebivalca. Podatki so pridobljeni iz istega vira kot

v prejšnji tabeli, prav tako podatki zajemajo ista primerjalna leta. Glede na zastavljeno

hipotezo, bi morale države, ki so prejele manj razvojne pomoči, v manjšem obsegu znižati

število migracij iz države. Pred ugotavljanjem tega naj povzamemo nekaj ključnih razlik med

obema skupinama držav. In sicer skupina, ki je prejel manj razvojne pomoči, sestavlja

bistveno večje število držav. Nadalje imajo te države v povprečju bistveno večje število

prebivalcev, to skupino pa v večini sestavljajo afriške države. Ta skupina držav je v

preučevanih tridesetih letih hitreje povečevala število prebivalcev, saj se je le-to več kot

podvojilo.

V letu 1982 so bile odseljevanju prebivalstva najbolj podvržene: Somalija, Antigva in Barbuda

in Sao Tome in Principe. Pri prvih dveh je delež približno enak, torej nad 10 %, med tem ko je

pri Sao Tomeju manjši za približno polovico. Tako ugotavljamo, da samo Somalija in Antigva

in Barbuda močno izstopata iz povprečja, med tem ko so ostale države veliko bližje le-tega.

Če se najprej osredotočimo na Somalijo, hitro ugotovimo, da gre za državo, kjer vse od 70-ih

let prejšnjega stoletja divjajo oboroženi spopadi, ki so zagotovo glavni razlog množičnega


Stran 192

izseljevanja. Prav tako pa tudi gospodarski položaj te države temu pojavu ne govori v prid.

Leta 1977 se je Somalija s sosednjo Etiopijo zapletla v Ogadensko vojno. Ogaden je mejna

pokrajina med obema državama, ki sta si jo po osvoboditvi izpod kolonialne oblasti svojili

obe državi. Po začetnem uspehu Somalije je Etiopija za pomoč prosila »prijateljski« državi

Kubo in Sovjetsko zvezo, kar ji je omogočilo dokončno zmago v vojni. Državi sta se spopadli

ponovno leta 1982, od leta 1996 pa v Somaliji divja državljanska vojna. Konflikt je večplasten

in vključuje veliko število uporniških strani, vključno z islamističnimi, kot tudi vpletenost

sosednjih držav in svetovnih velesil. Kljub številnim poizkusom za vzpostavitev premirja še

vedno potekajo oboroženi spopadi. Razmere so povsem drugačne v Antigvi in Barbudi, kjer

ni vojnih razmer, prevladujejo pa ekonomski vzroki izseljevanja. Glavna destinacija

prebivalcev te karibske države so ZDA, bližnji Deviški otoki, VB in Kanada. Politični in

ekonomski razlogi pa so botrovali izseljevanju iz otoške države Sao Tome in Principe, velika

večina prebivalcev je emigrirala na Portugalsko, manjši del pa v Angolo. Pomembna

ugotovitev zbranih podatkov je, da so vse tri države skoraj bistveno znižale oz. imajo skoraj

pozitivno migrantsko statistiko.

Pri pregledu rezultatov vseh 33-ih držav, ki so prejele manj kot 100 dolarjev razvojne pomoči,

ugotovimo, da se je leta 1982 izselilo povprečno približno 1,46 % prebivalcev. Ta delež je do

leta 2012 bistveno upadel, tako da znaša zgolj 0,38 %. Številne države so bistveno znižale

izseljevanje oz. se zelo približale točki, ko je število stopnje migracij blizu 0. Dve državi (Belize

in Barbados) pa sta se v obdobju 30-ih let preobrazile v državi kamor so se ljudje začeli

priseljevati.

Ob končni primerjavi rezultatov obeh skupin držav, tistih, ki so od leta 1980 do 2011 prejele

v povprečju več kot 100 dolarjev razvojne pomoči na prebivalca in tistih, ki so prejele manj,

ugotovimo, da se delež izseljevanja občutneje znižale, ki so prejele v povprečju manj

razvojne pomoči. Čeprav se je število prebivalcev držav skupine AKP nominalo bolj znižalo pri

državah, ki so prejele več kot 100 dolarjev razvojne pomoči, vendar so te države imele že v

letu 1982 2,3-krat višjo stopnjo izseljevanja. Tako so delež emigracij v večji meri znižale


Stran 193

države, ki so prejele manj razvojne pomoči. Stopnjo izseljevanja so znižale za 3,8-krat,

medtem ko so države, ki so prejele več razvojne pomoči izseljevanje, zmanjšale za 3,1-krat. Iz

tega sklepamo, da hipoteze ne moremo potrditi.


Stran 194

8 SKLEP

Na koncu vsakega raziskovalnega dela sledi tudi preverjanje na začetku postavljenih hipotez.

In to poglavje je namenjeno prav temu, verifikaciji hipotez ter sklepnim ugotovitvam. V

doktorski disertaciji smo postavili glavno hipotezo in pet delovnih. Rezultate in ugotovitve

bomo predstavil v nadaljevanju.

Struktura doktorske disertacije je obsegala tako teoretični kot tudi aplikativni del. V prvem,

torej teoretičnem delu, smo najprej natančneje preučevali področje razvojne ekonomije kot

temelj nadaljnjega preučevanja svetovne neenakosti in enega izmed glavnih vzrokov za

vzpostavitev politik razvojne pomoči. V okviru tega poglavja smo teoretično razdelali

področje ekonomskega razvoja, njegovo zgodovino, aplikacijo na mednarodnem področju

kot tudi temeljne teoretske pristope k preučevanju le-tega. Na koncu smo predstavili še

temeljne razvojne probleme. Nadalje smo preučevali koncept delitve sveta na dva povsem

nasprotna pola, na bogate severne države in držav v razvoju, ki se nahajajo južno od

ekvatorja. Tak koncept krajše imenujemo odnosi sever-jug. Poleg teoretične opredelitve in

predstavitve smo podrobneje raziskali tudi protislovja v sodobnih mednarodnih odnosih,

mednarodne organizacije, ki delujejo na tem področju, kot tudi sodelovanje med državami v

razvoju. Kot naslednje smo podrobneje raziskovali države skupine Afrike, Karibov in Pacifika,

kot osrednjo skupino raziskovanja v doktorski disertaciji. V tem kontekstu smo se prvo

osredotočili na pravne okvirje sodelovanja z državami v omenjeni skupini. Ker skupino

sestavljajo države iz treh različnih svetovnih regij, prav tako so med seboj tudi zelo

oddaljene, smo se osredotočili na vsako regijo posebej in jo tudi predstavili. Na koncu tega

poglavja smo med seboj primerjali izbrane države. V petem poglavju smo se osredotočili na

tematiko, ki se neposredno nanaša na aplikativni del, in sicer učinkovitost politik razvojne

pomoč. V tem poglavju smo opredelili koncept (učinkovite) razvojne pomoči, pregledali

zgodovinski vidik, kot tudi pregledali do sedaj opravljene raziskave na tem področju. Kot

nadaljevanje tega poglavja smo v nadaljevanju preverjali višino razvojne pomoči v državah

skupine AKP, pri čemer je bilo temeljno vprašanje ali med državami obstajajo bistvene razlike


Stran 195

v prejeti razvojni pomoči. Nato sledi še aplikativni del. Preverjali smo višino prejete razvojne

pomoči in povezanost z gospodarskim in družbenim napredkom. Poglavje je usklajeno s

postavljenimi hipotezami. Napredek držav smo preverjali na petih kazalnikih, in sicer BDP na

prebivalca, rast izvoza blaga in storitev, smrtnosti otrok do 5. leta starosti, rast pričakovane

življenjske dobe in število migracij. Rezultate smo dokončno preverili in ovrednotili še v

zadnjem poglavju.

Raziskave na področju mednarodnega razvoja so zaradi svoje specifičnosti zelo zahtevna

naloga, kar smo ugotovili tudi v pričujoči disertaciji. Če pa svoje raziskovanje še bolj

fokusiramo, pridemo do ugotovitev, da se odpirajo številna druga vprašanja, na katera smo

poskušali odgovoriti. Tukaj mislimo predvsem na vprašanja povezana z višino razvojne

pomoči, kar postavlja pod velik vprašaj učinkovitost teh politik. Ugotovili smo namreč

nesorazmerne razlike v višini prejete pomoči na škodo najmanj razvitih podsaharskih afriških

držav. Nadaljnja vprašanja so se nanašala predvsem na veliko raznolikost posamezne skupine

kot tudi na dosedanje opravljene raziskave. Ob tem smo ugotovili veliko nestanovitnost

rezultatov, kar pomeni, da so različni avtorji prišli do povsem nasprotujočih rezultatov. Ob

tem ne gre prezreti dejstva, da avtorji pri raziskavah v veliki meri uporabljajo kvantitativne

metode raziskovanja. To dejstvo, kot tudi to, da v Sloveniji raziskav na področju učinkovitosti

razvojne pomoči ni, je bilo glavno vodilo kot tudi smoter tega znanstvenega dela.

Glavna hipoteza se je glasila: »Države skupine Afrike, Karibov in Pacifika, ki so v obdobju od

leta 1980 do 2011 prejele več razvojne pomoči, so v enakem obdobju v povprečju dosegle

večji gospodarski in družbeni napredek«. Ob tem smo predpostavljali, da več prejete

razvojne pomoči pomeni tudi hitrejši gospodarski in družbeni napredek, kar smo preverjali

na podlagi petih delovnih hipotez, ki so bile postavljene na podlagi posameznih razvojnih

kazalcev. Najprej bomo preverjali delovne hipoteze in nato na podlagi ugotovitev le-teh

sklepali na primarno. Glede na postavljeno glavno in delovne hipoteze, ki ločijo države na

tiste, ki so v povprečju med leti 1980 do 2011 prejele več razvojne pomoči in tiste, ki so

prejele manj. Mejo smo postavili pri 100 dolarjih na prebivalca. Tako se je v skupino A, torej


Stran 196

med države, ki so prejele v povprečju več kot 100 dolarjev razvojne pomoči, uvrstilo 22

držav, v skupino B pa 54 držav, kar pomeni, da je v skupini A približno 29 %, v skupini B pa 71

% držav.

Pred začetkom raziskovanja in preverjanja postavljenih hipotez so bile ugotovljene velike

razlike med prejemnicami pomoči na več področjih, kar je naredilo preučevano tematiko še

bolj zanimivo, kot tudi kompleksno. Že je bilo ugotovljeno, da so te razlike posledica več med

seboj povezanih vzrokov, ki smo jih omenili in tudi natančno tudi razdelali. Kljub tem pa so

bile razlike med državami enormne in pred začetkom preučevanja nepredstavljive. Tako je na

primer otoška mikrodržava Palau, ki je absolutni rekorder, v obdobju od 1980 do 2011

prejela v povprečju več kot 2500 ameriških dolarjev na prebivalca, kar je več kot 400-krat

več, kot je v primerjalnem obdobju prejela Kuba, ki je s 5,81 ameriškimi dolarji na prebivalca

na repu vseh držav v skupini AKP. Države iz skupine A so imele že v začetku bistveno boljše

izhodišče kot države skupine B. Tako je bilo v državah skupine A poleg tega, da so prejele več

razvojne pomoči, značilno tudi, da je bila smrtnost otrok v letu 1980 nižja, tj. 67 na 1000

prebivalcev, v skupini B pa kar 158. Pričakovana življenjska doba je bila v državah skupine A

62 let, v skupini B pa 53. Kljub temu, da skupina B prejme bistveno manj razvojne pomoči na

prebivalca, pa v to skupino uvrščamo najrevnejše države sveta, z velikimi socialnimi,

ekonomskimi in infrastrukturnimi težavami. Iz tega sledi, da je skupina držav AKP-ja izjemno

heterogena, saj so razlike med drugimi državami prav tako izjemno velike, tako da so

pridobljeni rezultati še toliko bolj kompleksni.

Prva delovna hipoteza se je glasila: »Države skupine Afrike, Karibov in Pacifika, ki so v letih od

1980 do 2011 v povprečju prejele več kot 100 ameriških dolarjev razvojne pomoči na

prebivalca, so imele v povprečju višjo rast BDP-ja na prebivalca«. Hipoteza temelji na

standardnem in najširše uporabljenem razvojnem kazalniku – BDP na prebivalca – v dveh

različnih obdobjih. Hipoteza temelji na v strokovni literaturi večkrat utemeljenem dejstvu, da

hitrejša rast BDP-ja na prebivalca pomeni tudi hitrejši napredek. Hipoteza je bila testirana na

vzorcu držav skupine AKP glede na prejet obseg razvojne pomoči v dveh različnih časovnih


Stran 197

obdobjih. Glede na dejstvo, da je v prvem preučevanem obdobju, tj. leta 1980, ta kazalnik

nedvoumno veljal za najbolj objektivno in največkrat uporabljeno merilo za primerjanje

napredka dveh ali več držav, bo tudi v naši raziskavi predstavljal glavno merilo, zato ga

preučujemo in navajamo rezultate njegovega preučevanja kot prve. Hipotezo smo preverjali

na vzorcu 67-ih držav (17 iz skupine A in 50 iz skupine B), za preostale ni bilo na voljo

ustreznih podatkov oz. ena država v tem obdobju še ni bila samostojna, kar pomeni, da smo

jo morali izvzeti iz raziskovanja. Ugotovili smo, da sta obe skupini držav začeli približno na

enaki ravni oz. države skupine B so bile za razliko od drugih preučevanih kazalnikov v boljšem

položaju. BDP na prebivalca v letu 1980 v skupini A je znašal 1016 in v skupini B 1112

ameriških dolarjev na prebivalca. BDP na prebivalca smo nato preverjali leta 2011. Ugotovili

smo, da je prav vseh 67 držav, na katerih smo naredili raziskavo, doseglo napredek, kar je

zagotovo pozitiven napredek, še posebej, če upoštevamo Nordhausovo in Samuelsonovo

(2002, 375) trditev, da dolgoročna rast pomeni izboljšanje življenjskega standarda. Povprečni

BDP na prebivalca v državah skupine A je znašal 5406 ameriških dolarjev, kar pomeni, da so

te države v povprečju povečale le-tega za 5,3-krat. Izstopala sta predvsem Dominika ter Sveti

Krištof in Nevis z več kot 8-kratnim povečanjem. Generalna ugotovitev pri tem kazalniku je,

da so največji napredek dosegle otoške države, ki pa so po drugi strani tudi največje

prejemnice razvojne pomoči. V državah skupine B je v letu 2011 BDP na prebivalca v

povprečju 3971, kar pomeni povečanje za 3,57-krat. V tej skupini ekstremno od povprečja

odstopa Ekvatorialna Gvineja, saj je ta afriška država povečala BDP za več kot 1100-krat, kar

je tudi v svetovnem merilu absolutni rekord. Kot smo že pojasnili v 7. Poglavju, je glavni

razlog za takšno rast, odkritje naftnih zalog, saj je Ekvatorialna Gvineja postala tretja največja

afriška izvoznica nafte. Kot že omenjen, pa je v tej državi velik problem distribucija bogastva,

kar se implicira tudi na HDI indeksu, saj je ta država v spodnji polovici. Na podlagi rezultatov

smo ugotovili, da so države skupine A v preučevanem obdobju imele v povprečju višjo rast

BDP-ja na prebivalca, kar pomeni, da smo lahko prvo postavljeno delovno hipotezo potrdili,

saj so države iz skupine A dosegle večji napredek.


Stran 198

Kot drugo smo preučevali delovno hipotezo, ki se glasi: »Države skupine Afrike, Karibov in

Pacifika, ki so v letih od 1980 do 2011 v povprečju prejele več kot 100 ameriških dolarjev

razvojne pomoči na prebivalca, so imele v povprečju višjo rast izvoza blaga in storitev«. Poleg

že omenjenega BDP-ja na prebivalca, omenjeno merilo predstavlja drugi temeljni ekonomski

kazalec napredka držav AKP-ja. Merjene internacionalne gospodarske aktivnosti, torej izvoza,

se nam je zdelo še posebej pomembno, saj v skupino AKP spadajo številne najrevnejše

države sveta, ki so (bile) znane po nizki stopnji odprtosti gospodarstev in izvoznih aktivnosti.

To še posebej velja, če obseg izvoza preučujemo v smislu, da povečana aktivnost na tujih

trgih pomeni pozitivne spremembe na domačih trgih. Poleg tega pa povečevanje izvozne

dejavnosti za države pomeni dohodkovni priliv za njihove proračune. Upoštevajoč

postavljeno delovno hipotezo, bi morala razvojna pomoč pozitivno vplivati na povečanje

izvoza blaga in storitev, kar pomeni, da bi države, ki so prejele več razvojne pomoči, v višji

meri povečevale delež izvoza. Pri tej delovni hipotezi smo vsekakor predpostavljali, da ima

povečanje obsega izvoza kapitala in storitev pozitivne vplive na domača gospodarstva in da

povečevanje tega deleža pomeni tudi večji napredek. V raziskavo na področju izvoza je bilo

vključenih 58 držav (12 iz skupine A in 46 iz skupine B). Kot že pri prejšnji hipotezi smo ob

pregledovanju preliminarnih podatkov ugotovili velika razhajanja glede na izvoz v deležu od

BDP med preučevanimi državami. Za države v skupini A je bil obseg izvoza v letu 1980 v

povprečju 37,5 % BDP-ja. V tem letu je imela največji delež država Sveti Krištof in Nevis, in

sicer 66,9 %. V skupini B je ta delež v istem letu znašal 34,8 %, kar pomeni, da so te države za

razliko od prejšnjega kazalnika bile v slabšem začetnem položaju. Podatki za leto 2011 so

sledeči: delež izvoza za države skupine A je znašal 40,8 %, za države skupine B pa 36,1 %. Obe

skupini sta tako uspeli povečati delež izvoza izraženega v % BDP-ju, kar smo predvidevali tudi

na začetku disertacije. Ob tem v skupini A najbolj izstopajo Sejšeli, s kar več kot 6-kratnim

povečanjem, v skupini B pa Gana z več kot 4-kratnim povečanjem. Žal pa obstaja tudi

nepričakovano veliko število držav, ki so v več kot tridesetletnem preučevanem obdobju svoj

delež zmanjšale. Ob koncu lahko ugotovimo, da kljub temu, da sta obe skupini držav povečali

delež izvoza blaga in storitev, so večji napredek zabeležile države skupine A, ki so beležile

povečanje za 8,8 %. Tako lahko tudi v tem primeru potrdimo zastavljeno delovno hipotezo,


Stran 199

saj drži trditev, da so države skupine AKP, ki so v letih med 1980 in 2011 prejele v povprečju

več kot 100 dolarjev razvojne pomoči, zabeležile višjo rast izvoza blaga in storitev.

Iz klasično ekonomskih okvirjev smo pri preverjanju tretje hipoteze prešli na socialno

področje prav zaradi močno poudarjene predpostavke, da je za objektivno merjenje

napredka posameznih držav na področju življenjskega standarda treba upoštevati oba

spektra, kot sta zastopana tudi pri HDI indeksu, saj obstaja realna bojazen, da imajo lahko od

povečanih ekonomskih aktivnosti koristi zgolj elitistične skupine, kot se je to pokazalo na

primeru Ekvatorialne Gvineje. Poleg tega pa socialna politika in s tem povezani transferji v

veliki meri krojijo ekonomske politike, zato jih je nujno preučevati tudi v okviru ekonomskih

znanosti. Postavljena delovna hipoteza je tako glasila: »Države skupine Afrike, Karibov in

Pacifika, ki so v letih od 1980 do 2011 v povprečju prejele več kot 100 dolarjev na prebivalca

razvojne pomoči, so v povprečju v večji meri zmanjšale smrtnost otrok do petega leta

starosti«. Preverjani kazalnik je torej smrtnost otrok do 5. leta starosti, ki natančno pokaže

dostop do in stanje zdravstvenega sistema ob rojstvu in v času odraščanja otrok, kot enega

izmed ključnih komponent socialne politike. Ker bi naj bil osnovni smoter politik razvojne

pomoči humanitarni, je logično sklepanje, da bo povečanje razvojnih sredstev pomenilo tudi

zmanjšanje smrtnosti otrok. Poleg tega pa so na omenjeni kazalnik veliko vplivale tudi nove

in napredne tehnologije ter metode v medicini, nova in boljša zdravila ter večja ozaveščenost

prebivalcev. Smrtnost otrok do 5. leta starosti smo preučevali na 73 državah (19 iz skupine A

in 55 iz skupine B). Velika raznolikost med državami je bila dokazana že pri prejšnjih dveh

hipotezah, podobno je tudi pri tej točki. V letu 1980 je bila v državah skupine A povprečna

smrtnost otrok do 5. leta 67 otrok na 1000 prebivalcev. Najslabši rezultat sta beležili

Mavretanija s 164 in Džibuti s 156, najboljšega pa Dominika z 20 smrtmi otrok do 5. leta na

1000 prebivalcev. Pri skupini B so rezultati za isto leto bistveno slabši. Tako je smrtnost v

povprečju znašala 154 otrok na 1000 prebivalcev. V negativnem smislu sta najbolj izstopala

Mali s kar 325 in Niger s 320 smrtmi otrok do 5. leta na 1000 prebivalcev. Najbolj pozitivne

rezultate so dosegale otoške karibske države Kuba, Barbados in Bahami, ki bi se znašle tudi

na vrhu pri državah skupine A. Rezultati za leto 2011 so bistveno bolj spodbudni za obe


Stran 200

skupini. Povprečna smrtnost otrok v prvi skupini se je znižala na 34 oz. za več kot 49 %, v

drugi pa na 76 smrti na 1000 prebivalcev oz. za skoraj 52 %. Največji napredek so v skupini A

dosegle Sveti Krištof in Nevis, ki je smrtnost zmanjšal za več kot 75 %, sledita Zelenortski

otoki ter Sveti Vincencij in Grenadine. Pri skupini B so smrtnost najbolj znižale Eritreja, Belize

in Etiopija, ki so podobno kot Sv. Krištof in Nevis smrtnost zmanjšale za okoli 70 %. Po

preučitvi podatkov za obe skupini ugotovimo, da so večji napredek dosegle države, ki so v

povprečju prejele manj kot 100 dolarjev razvojne pomoči na prebivalca, torej skupina B. Zato

moramo v tem primeru zavrniti postavljeno hipotezo. Ob interpretaciji podatkov pa je

pomembno poudariti zelo pomembno dejstvo, ki je imelo vpliv na končne rezultate.

Izhodiščno stanje držav skupine B je bilo v letu 1980 za 2,3-krat nižje kot pri skupini A, kar je

že samo po sebi zelo zgovoren podatek. Smrtnost otrok se je v preučevanem obdobju

globalno močno zmanjšala, kar štejemo kot velik uspeh prizadevanj mednarodne skupnosti.

Ker so imele države skupine B v letu 1980 zelo slabe rezultate, je bilo povsem realno

pričakovati, da bodo enako kot ostale države v razvoju na svetu svojo statistiko izboljšale

hitreje kot tiste, ki so že takrat dosegale nižjo smrtnost otrok. Tako je bilo zaradi razmaha

sodobne medicine, ki je omogočila velik upad smrtnosti pri otrocih, lažje izboljšati zelo slabo

statistiko, saj so lahko s pomočjo zdravil in boljšim zdravljenjem, preprečili številne za ta

območja značilne otroške bolezni, ki so v večini držav skupine B veljale že dolgo za

ozdravljive. Prav te države pa so se s svojim napredkom močno približale zahodnim državam,

posamezne pa so jih povsem dohitele. Če povzamemo, večji napredek so naredile države

skupine B, kar pa je bilo povsem pričakovano, saj so uspele v veliki meri izničiti posledice

številnih otroških bolezni, ki so jih v tistem času v večini držav skupine A že povsem normalno

zdravili, tako da otroci zaradi njih niso umirali.

Naslednji kazalnik, ki smo ga preverjali, je bila pričakovana življenjska doba, tako da se je

delovna hipoteza glasila: »Države skupine Afrike, Karibov in Pacifika, ki so v letih od 1980 do

2011 v povprečju prejele več kot 100 dolarjev na prebivalca razvojne pomoči, so imele v

povprečju hitrejšo rast pričakovane življenjske dobe«.Ta kazalnik nam podobno kot že

smrtnost otrok ponuja številne odgovore o stanju zdravstvenega sistema v posameznih


Stran 201

državah, čeprav je potrebno povedati, da nanj vpliva bistveno več zunanjih dejavnikov, ki se

nanašajo predvsem na osebne lastnosti in način življenja posameznikov. Ker se je

pričakovana življenjska doba po drugi svetovni vojni začela množično podaljševati, tudi v

deželah v razvoju, je bila realna predpostavka, da se bo življenjska doba podaljšala v vseh

državah skupine AKP. V raziskavo je bilo pri tem kazalniku vključenih 71 držav iz skupine AKP

(15 iz skupine A in 56 iz skupine B). Pričakovana življenjska doba za 15 preučevanih držav, ki

so prejele več razvojne pomoči, je leta 1980 znašala 62 let. Najvišjo pričakovano dobo so

beležile Sveta Lucija, Sejšeli in Lucija z 69 oz. 68 let. Najslabše sta se odrezale Džibuti in

Mavretanija, kjer je pričakovana življenjska doba znašala 54 let. Povprečje za vse države za

leto 1980 je znašalo 62 let. Daleč najboljši rezultat v tem letu beleži Kuba (74 let), ki bi bila

povsem na vrhu tudi v celotni skupini AKP, ne glede na obseg prejete razvojne pomoči. Za

države skupine B je bilo, kot pričakovano, ponovno zaznati slabše rezultate. Povprečna

pričakovana življenjska doba je tako znašala 53 let, kar je 9 let manj kot pri državah skupine

B. Kot smo že pojasnili v prejšnjem odstavku, smo pred opravljeno raziskavo pričakovali v

obeh skupinah izboljšanje rezultatov za obe skupini držav, kar se je tudi zgodilo. Povprečna

pričakovana življenjska doba v skupini A je bila 70, v skupini B pa 60 let. To pomeni povišanje

v prvi skupini za 12,9 % in v drugi za 13,2 %. Na podlagi rezultatov lahko vidimo, da je razlika

med obema skupina zgolj 0,3 %, kar je zanemarljivo malo. Nominalno gledano so hitrejšo

rast dosegle države skupine B, vendar zaradi tako minimalne razlike ne moremo govoriti, da

je katera izmed skupin dosegla bistveno večji napredek. Je pa dejstvo, da so se tudi pri tem

kazalniku države skupine A bistveno bližje razvitim državam sveta, čeprav v tem segmentu za

najboljšimi državami precej zaostajajo. Postavljene delovne hipoteze, da so države, ki so

prejele več kot 100 dolarjev razvojne pomoči na prebivalca, imele v povprečju hitrejšo rast

pričakovane življenjske dobe, glede na pridobljene rezultate tako ne moremo potrditi, saj so

hitrejšo rast pričakovane življenjske dobe (čeprav minimalno) beležile države, ki so v

povprečju prejele manj razvojne pomoči.

Kot zadnje smo preverjali še postavljeno delovno hipotezo: »Države skupine Afrike, Karibov

in Pacifika, ki so v letih od 1982 do 2012 v povprečju prejele več kot 100 dolarjev na


Stran 202

prebivalca razvojne pomoči, so v povprečju v večji meri znižale število migracij iz države«.

Učinke razvojne pomoči smo preverjali na številu migracij in predvidevali, da ima le-ta

pozitivne učinke na državo prejemnico in da se bodo zaradi tega ljudje manj izseljevali, to

pomeni, da bodo države v preučevanem obdobju uspele znižati število izseljevanja. Migracije

so kazalnik, ki se tesno povezuje in obenem preverja učinkovitost tako socialne kot tudi

ekonomske politike. Čeprav so migracije pojav, ki ima globoke zgodovinske korenine, so

preučevane države skupine AKP zaradi specifičnih vzrokov še veliko bolj podvržene

izseljevanju, kar bodo pokazali tudi pridobljeni podatki. Migracijski saldo je zelo dober

pokazatelj notranjih razmer v državi, saj je razumljivo, da če so ljudje zadovoljni s svojim

položajem in standardom, se bodo izseljevali v veliko nižjem obsegu, kakor če so razmere v

državi nestabilne. V analizo smo skupaj vključili 44 držav, 11 iz skupine A in 33 iz skupine B,

kar je najmanj izmed vseh preučevanih kazalnikov. Ključni razlog za to je, da smo morali

zaradi narave delovne hipoteze izločiti vse države s pozitivnim migracijskim sladom, drug

razlog pa je tudi pomanjkanje podatkov za najrevnejše države sveta predvsem za leto 1982.

Ker smo pri preučevanju števila migracij morali izračunati tudi skupno število prebivalcev v

obeh skupinah, smo tudi tokrat ugotovili ogromne razlike med skupinama. V skupini A je leta

1982 živelo nekaj več kot 343.000 prebivalcev, leta 2012 pa nekaj več kot 603.000. To

pomeni 1,76-kratno povečanje. V državah skupine B je leta 1982 živelo nekaj več kot 8

milijonov ljudi, leta 2012 pa že 17 milijonov in 200 tisoč, kar pomeni 2,15-kratno povečanje.

Države skupine A so imele leta 1982 v povprečju negativen migracijski saldo, ki je znašal

4,72; države skupine B pa prav tako negativen migracijski saldo 1,46. V skupini A so najbolj

izstopale Zahodna Samoa, Tonga in Gvajana; pri skupini B pa Somalija, Antigva in Barbuda in

Sao Tome in Principe. V letu 2012 sta obe skupini držav uspeli zmanjšati izseljevanje. V

skupini A je migracijski saldo še vedno ostal negativen, in sicer 1,52; v skupini B pa prav tako

negativen 0,38. V povprečju so število migracij v večji meri uspele znižati države skupine B.

Čeprav se je obseg izseljevanja držav skupine AKP nominalo bolj znižal pri državah, ki so

prejele več kot 100 dolarjev razvojne pomoči, vendar pa so te države imele že v letu 1982

2,3-krat višjo stopnjo izseljevanja. Tako so obseg izseljevanja v večji meri znižale države, ki so

prejele manj razvojne pomoči. Stopnjo izseljevanja so znižale za 3,8-krat, medtem ko so


Stran 203

države, ki so prejele več razvojne pomoči izseljevanje zmanjšale za 3,1-krat. To pomeni, da

zadnje postavljene delovne hipoteze, da so države, ki so v letih od 1980 do 2011 prejele več

kot 100 dolarjev na prebivalca razvojne pomoči, v povprečju v večji meri znižale število

migracij iz države, ne moremo potrditi, ampak jo moramo zavrniti.

Po pregledu rezultatov pri vseh delovnih hipotezah lahko naredimo nekatere zaključke in

sklepamo na glavno hipotezo. Kot prvo smo preučevali, ali višina razvojne pomoči vpliva na

BDP na prebivalca, kar smo lahko potrdili. Pri drugi hipotezi smo preverjali vpliv višine

razvojne pomoči na obseg izvoza blaga in storitev. Potrdili smo lahko postavljeno hipotezo,

kar pomeni, da so države, ki so prejele več razvojne pomoči, tudi bolj povečale svoje izvozne

aktivnosti na področju blaga in storitev. Nadalje smo preverjali tudi smrtnost otrok do 5. leta

starosti, kjer smo prišli do dognanja, da so večji napredek naredile, torej v večji meri

zmanjšale smrtnost otrok, države skupine B, kar pomeni, da smo morali postavljeno hipotezo

zavrniti. Pri preučevanju pričakovane življenjske dobe v državah AKP smo ugotovili, da sta

obe preučevani skupini držav dosegli napredek, vendar je razlika med obema skupinama

minimalna, kljub temu pa smo postavljeno delovno hipotezo morali zavrniti. In še nazadnje

smo preverjali vpliv razvojne pomoči na stopnjo migracij v tistih državah, ki so prejele več

razvojne pomoči in tistim, ki so prejele manj. Po preučitvi podatkov smo ugotovili večji

napredek pri tistih državah, ki so v povprečju prejele manj razvojnih sredstev. To pomeni, da

smo morali hipotezo zavrniti, saj so migracije v povprečju občutneje znižale tiste države, ki so

prejele manj kot 100 dolarjev razvojne pomoči na prebivalca. Pričujoči rezultati prikazujejo

zelo zanimivo situacijo. Dve delovni hipotezi smo lahko potrdili, tri pa smo zavrnili. To

pomeni, da smo pri verifikaciji delovnih hipotez prišli do spoznanja, da višina razvojne

pomoči nima prevladujočega vpliva na gospodarski in socialni napredek posameznih držav v

skupini AKP, saj so hitrejšo rast na večini področij beležile prav države, ki so v povprečju

prejele manj razvojne pomoči. Tako postavljene glavne hipoteze na podlagi opravljene

raziskave nismo mogli potrditi.


Stran 204

Ob zaključku ugotavljamo, da postavljene glavne hipoteze nismo uspeli potrditi. Potrebno pa

je tudi dodati, da smo lahko svojo analizo opravili s pomočjo virov, ki so nam bili na voljo in

ob tem ne izključujemo drugih virov in vseh ostalih dejavnikov, v katere nismo imel vpogleda

oz. nam niso bili na voljo.

Raziskava na področju učinkovitosti razvojnih politik na primeru držav skupine AKP je bila

opravljena z namenom osvetlitve problematike te discipline na področju ekonomskih

znanosti kot tudi predstavitve nekaterih držav, ki so odmaknjene ob rob svetovne

pozornosti. Čeprav pridobljeni rezultati ne potrjujejo postavljenih domnev o povezanosti

višine prejete razvojne pomoči in gospodarskega ter družbenega napredka, vseeno upamo,

da predstavlja prispevek k osvetlitvi te tematike in ozaveščanje o trenutnih razmerah in

odnosih ter razdelitve sodobnega sveta na globalni sever in jug. Želimo si tudi, da bi bila

tematika doktorske disertacije na slovenskem govornem področju pogosteje zastopana. Na

koncu lahko le zapišemo, da trdno upamo, da se bodo trenutni trendi in vzorci svetovnega

razvoja čim prej spremenili, kot tudi, da bi se spremenil trenutni sistem podeljevanja

razvojne pomoči, saj je več kot očitno, da ni optimalen. Tako bi lahko najrevnejše države

sveta uspele premagati najbolj pereče razvojne težave, kar bo njihovim prebivalcem

omogočilo dostojno in 21. stoletju primerno življenjsko raven.


Stran 205

LITERATURA IN VIRI

1. Abegaz, Berhanu (2005). Multilateral development aid for Africa. Economic Systems 29

(4), str. 433–454.

2. Afzal, Muhammad (2012). Do Structural Transformation and Trade Liberalisation Cause

Economic Growth in Pakistan. Applied Econometrics and International Development,

Vol. 12-1 (2012), str. 187-198.

3. Aldrich, Robert (1998). The last colonies. Cambridge: Cambridge University Press.

4. Altincekic, Ceren in David H. Bearce (2014). Why there Should be no Political Foreign Aid

Course. World Development, Vol. 64, str. 18–32, 2014.

5. Angeles, Luis in Kyriakos C. Neanidis (2009). Aid Effectiveness: The Role of the Local

Elite. Journal of Development Economics, Volume 90, Issue 1, September 2009, str. 120-

134.

6. Amin, Samir (1976). Unequal Development: An Essay on the Social Formations of

Peripheral Capitalism. New York: Monthly Review Press.

7. Anell, Lars in Birigitta Nygren (1980). The Developing Countries and the World Economic

Order. London: Frances Pinter Publishers Ltd.

8. Archer, Clive (2015). International organizations (3. Izdaja). New York: Routledge.

9. Arndt, Canning, Sam Jones in Finn Trap (2015). Assessing Foreign Aid's Long-Run

Contribution to Growth and Development. World development, Vol. 69 (SI), str. 6-18.

10. Asongu, Simplice in Jacinta Nwachukwu (2016). Foreign aid and governance in Africa.

International Review of Applied Economics, Vol. 30 (1), str. 69-88.

11. Aykut, Dilek in Andrea Goldstein (2008). Developing Countries Multinationals: South-

South Investment Comes of Age V David O'Connor in Monica Kjöllerström ur. Industrial

development for the 21st century. New York: Zed Books.

12. Baulch, Bob (2006). Aid Distribution and the MDGs. World Development Vol. 34, No. 6,

2006.

13. Baylis, John, Steve Smith in Patricia Owens ur. (2007). Globalizacija svetovne politike –

Uvod v mednarodne odnose. Ljubljana: FDV.

http://www.sciencedirect.com/science/journal/03043878/90/1

http://www.amazon.com/s/ref=ntt_athr_dp_sr_1?ie=UTF8&field-author=David+O%27Connor&search-alias=books&text=David+O%27Connor&sort=relevancerank

http://www.amazon.com/s/ref=ntt_athr_dp_sr_2?ie=UTF8&field-author=M%C3%B3nica+Kj%C3%B6llerstr%C3%B6m&search-alias=books&text=M%C3%B3nica+Kj%C3%B6llerstr%C3%B6m&sort=relevancerank


Stran 206

14. Belokrinicev, Brenda (1995). Obstacles to reaching the poor: A study of CIDA and its

context – disertacija. Univerza v Alberti. Dostopno na:

https://era.library.ualberta.ca/downloads/c534fr20v (12. 11. 2013).

15. Bearce David H. (2010). Foreign Aid Effectiveness and the Strategic Goals of Donor

Governments. The Journal of Politics, Vol. 72, No. 3, julij 2010, str. 837-851.

16. Benko, Vlado (1977). Mednarodni odnosi. Maribor: Založba obzorja - Sociološka in

politološka knjižnica.

17. Benko, Vlado (1997). Znanost o mednarodnih odnosih. Ljubljana: Fakulteta za družbene

vede.

18. Benko, Vlado (2000). Zgodovina mednarodnih odnosov. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče.

19. Berg, Bruce Lawrence (2001). Qualitative Research Methods for the Social Sciences.

Boston: Allyn and Bacon.

20. Bhanadri, Rabindra, Dharmendra, Dhakal, Gyan, Pradhan in Kamal Upadhyaya (2007).

Foreign Aid, FDI and Economic Growth in East European Countries. Economics

Bulletin 05/2007, 6 (13) str. 1-9.

21. Bigsten, Arne in Sven Tengstam (2015). International Coordination and the Effectiveness

of Aid. World Development, Vol. 69, str. 75–85.

22. Blum, Jerome, Rondo Cameron in Thomas G. Barnes. 1970. The European World: A

History. 2. izdaja. Boston: Little Brown.

23. Bobek, Vito (2003). Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta.

24. Boone, Peter (1996). Politics and effectiveness of foreign aid. European Economic

Review 40 (1996).

25. Borrmann, Alex, Großmann Harald in Koopamann, Georg (2006). The WTO

Compatibility of the Economic Partnership Agreements between the EU and ACP

Countries. Intereconomics Mar/Apr 2006.

26. Bourguignon, François in Mark Sundberg (2007). Aid Effectiveness: Opening the Black

Box. The American Economic Review Vol. 97, No. 2, str. 316-321.

https://era.library.ualberta.ca/downloads/c534fr20v%20(12


Stran 207

27. Bräutigam, A. Deborah in Stephen Knack (2004). Foreign Aid, Institutions, and

Governance in Sub‐Saharan Africa. Economic Development and Cultural Change. Vol.

54, No. 2.

28. Brech, Viktor in Niklas Potrafke (2014). Donor ideology and types of foreign aid. Journal

of Comparative Economics 42 (2014) str. 61–75.

29. Bregar, Lea, Irena Ograjenšek in Mojca Badavž (2005). Metode raziskovalnega dela za

ekonomiste: izbrane teme. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

30. Brohman, John (1996). Popular Development. Rethinking the Theory and Practice of

Development. Cambridge: Blackwell Publishers.

31. Bromley Simon (1999). Towards a new agenda in the international political economy of

the environment and development. Journal of international relations and development,

Vol. 2, no. 4 December 1999.

32. Bučar, Maja in Boštjan Udovič. (2007). Oblikovanje strategije mednarodnega razvojnega

sodelovanja Slovenije ob upoštevanju načel EU. Teorija in praksa, letnik 44 št 6/2007 str.

842-861.

33. Bučar, Maja (2009). Development cooperation policies in new EU member states: policy

analysis presentation of indicators and statistics on the state implementation of

development policies in the EU. Unite for global development: strengthening civil

dialogue on development cooperation : conference report, str. 20.

34. Bučar, Maja (2011). Mednarodno razvojno sodelovanje in slovenska diplomacija. Primer

jugozahodne Evrope. Teorija in praksa, let. 48, 03/2011, str. 734-750.

35. Burnside, Craig in David Dollar (2000). Aid, policies, growth. The American Economic

Review Vol. 90, No. 4 (September, 2000), str. 847-868.

36. Carbone, Maurizio (2007). The European Union and International Development; The

politics of foreign aid. London in New York: Routledge.

37. Carbone, Maurizio (2010). The European Union, Good Governance and Aid Co-

ordination. Third World Quarterly, Vol. 31, No.1, 2010, str. 13-29.

http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=DISP&id=1630445728223132&rec=-76065792&sid=5&fmt=10





Stran 208

38. Castello, Lucas Donat, Diana Gil-Gonzalez, Carlos Alvarez-Dardet Diaz in Ildefonso

Hernandez-Aguado (2011). The Environmental Millennium Development Goal: progress

and barriers to its achievement. Enviromental Science and Technology 13 (2010).

39. Cepni, Elif (2010). Does convergence matter if it takes 100 years? Different scenarios

ofconvergence. Futures (42) 2010, str. 882-894.

40. Cheng, Zhiming in Russel Smyth (2016). Why Give it Away When You Need it Yourself?

Understanding Public Support for Foreign Aid in China. Journal of Development Studies,

Vol. 52 (1), str. 53-71.

41. Claar, Simone in Andreas Noelke (2013). Deep Integration in north-south relations:

compatibility issues between the EU and South Africa. Review of African Political

Economy, Vol. 40 (136), str. 274-289.

42. Clemens, Michael A., Charles J. Kenny in Todd J. Moss (2007). The trouble with the

MDGs: Confronting Expectations of Aid and Developing Sucess. World Development,

Vol. 35, 2007 str. 735-751.

43. Cohen, Saul Bernard. (2003). Geopolitics of World System. Lanham: Rowman and

Littlefield.

44. Collier, Paul (2006). Is aid oil? An analysis of whether Africa can absorb more aid. World

Development, 34 (9), 1482–1497.

45. CSO - Partnership for Development Effectiveness (2014): Issues on South South

Cooperation. Dostopno na: http://csopartnership.org/wp-content/uploads/2016/01/

SSC-paper_final.pdf (23. 9. 2015).

46. Dearden, Steven (1999). The European Union and the Third World. V: McDonald, Franck

in Stephen Dearden ur. European Economic Integration, 3. izdaja, New York: Longman.

47. Devarjan, Shantayanan in Kaskende Louis A. (2011). Africa and Global Economic Crisis:

Impact, Policy Responses and Political Economy. African Development Review, Vol. 23,

(4), str. 421-438.

48. Degan, Vladimr-Đuro. 2000. Međunarodno pravo. Rijeka: Pravni fakultet.

49. Dengbol-Martinussen, John in Poul Engberg-Pedersen (2003). Aid: Understanding

International Development Cooperation. London, New York: Zed Books.

http://csopartnership.org/wp-content/uploads/2016/01/%20SSC-paper_final.pdf%20(23

http://csopartnership.org/wp-content/uploads/2016/01/%20SSC-paper_final.pdf%20(23


Stran 209

50. DiCaprio, Alisa in Silke Trommer (2010). Bilateral Graduation: The impact of EPAs on LDC

Trade Space. Journal of Development Studies. Vol. 46 (9), 2010.

51. Dietrich, Simone (2014). Donor Political Economies and the Pursuit of Aid Effectiveness.

International Organization, Vol. 70 (1), str. 65-102.

52. Doucouliagos, Hristos in Martin Paldam (2008). Aid effectiveness on growth: A meta

study. European Journal of Political Economy 24 (2008) str. 1-24.

53. Doucouliagos, Hristos in Martin Paldam (2011). The ineffectiveness of development aid

on growth: An update. European Journal of Political Economy 27 (2011).

54. Dodd, Rebecca in Jean-Marc Olive (2010). Player or referee? Aid effectiveness and the

governance of health policy development: Lessons from Viet Nam. Global Public Health

6 (2010) str. 606-620.

55. Easterly William (2007). Was Development Assistance a Mistake? The American

Economic Review, Vol. 97, No. 2 (May, 2007), str. 328-332.

56. Easterly, William in Tobias Pfutze (2008). Where Does the Money Go? Best and Worst

Practices in Foreign Aid. Journal of Economic Perspective, Volume 22, Number 2—Spring

2008.

57. Eatwell, John, Peter Newman in Murray Milgate ur. (1988). The new Palgrave: a

dictionary of economics. London: MacMillan Press.

58. Egberg, Morten (2010). The European Commision. V Cinni, Michelle in Nieves Perez-

Solorzano Borragan ur. European Union Politics (3.izdaja). Oxford: University Press.

59. Ericsson, Frederik in Suzanne Steensen (2014). Where do we stand on aid orphans?

OECD.

60. Escobar, Arturo (1995). Imaging a Post-Development era V Crush, Jonathan, Power of

Development. London in New York: Routledge.

61. FAO (2000). Zemljevid svetovne lakote – Map of World Higher. Dostopno na

ftp://ftp.fao.org/fmfh/world_bw.pdf (1. 4. 2013).

62. Faust, Jurgen (2008). Are More Democratic Donor Countries More Development

Oriented? Domestic Institutions and External Development Promotion in OECD

Countries. World Development, Vol. 36, No. 3, 2008.

ftp://ftp.fao.org/fmfh/world_bw.pdf (1


Stran 210

63. Faust, Jurgen, Joeren Graevingholt in Sebastian Ziaja (2015). Foreign aid and the fragile

consensus on state fragility. Journal of International Relations and Development, Vol. 18

(4), str. 407-427.

64. Feeny, Simon in Mark McGillivray (2011). Scaling-up Foreign Aid: Will the ‘Big Push’

Work? World Economy 2011, str. 54-73.

65. Ferfila, Bogomil (2008). Demokratične in nedemokratične države sveta. Ljubljana:

Fakulteta za družbene vede.

66. Fine, Ben (2002). Economics Imperialism and the New Development Economics as

Kuhnian Paradigm Shift? World Development Vol. 30, No. 12, str. 2057–2070.

67. Flere, Janvid (1982). Mednarodne organizacije in razvojno sodelovanje. Ljubljana:

Gospodarski vestnik.

68. Flere, Sergej (2000). Sociološka metodologija. Maribor: Pedagoška fakulteta.

69. Flint Adrian (2008). Marrying poverty alleviation and and sustainable development?: an

analysis of the EU-ACP Cotonou agreement. Journal of international relations and

development, Vol. 11, no. 1 (Mar. 2008), str. 55-74.

70. Friedmann, John. 1966. Regional Development Policy. A case study for Venezuela.

Cambridge: MIT Press.

71. Georgtown Agreement on the Organisation of the African, Caribbean and Pacific Group

of States. 1975. Dostopno na http://mercury.ethz.ch/1399_Georgetown Agreement.pdf

(19. 8. 2014).

72. Gomes, Patrick I. (2013). Reshaping an Asymmetrical Partnership: ACP-EU Relations

from an ACP Perspective. Journal of International Development. Vol. 25, Issue 5.

73. Graf, Valery (2010): The global north - south divide: A description and explanation.

Dostopno na: http://ismgeof.wikifoundry.com/page/The+global+north+-

+south+divide%3A+A+description+and+explanation (1. 5. 2014).

74. Graz, Jean-Christophe (1999). The political economy of international trade: the

relevance of the international trade: Journal of international relations and development,

Vol. 2, No. 3, str. 288-306.



http://ismgeof.wikifoundry.com/page/The+global+north+-+south+divide%3A+A+description+and+explanation

http://ismgeof.wikifoundry.com/page/The+global+north+-+south+divide%3A+A+description+and+explanation


Stran 211

75. Gregl, Marko (2010). Zunanja politika držav do njihovih nesamoupravnih ozemelj kot

interesnih sfer v mednarodni skupnosti – diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.

76. Griffin K. B. in J. L. Enos (1970). Foreign Assistance: Objectives and Consequences.

Economic Development and Cultural Change, Vol. 18, No. 3 str. 313 - 327.

77. Grigoriadis, Theocharis (2013). Aid effectiveness and imperfect monitoring: EU

development aid as Prisoner's Dilemma. Rationality and Society, Vol. 25 (4), str. 489-

511.

78. Hadži Vasileva, Jokica (1987). Teorija razvoja i nerazvijenosti u Africi. Problemi razvoja i

nerazvijenosti u koncepcijama afričkih autora marksitičke orientacije. Beograd: Institut

za međunarodno politiku i privredu.

79. Hansen, Roger (1975). The political economy of North-South relations: How much

change? International Organization, Vol. 29 No. 4, 1975.

80. Hansen, Henrik in Finn Trap (2001). Aid and growth regressions. Journal of Development

Economics, Vol. 64, 2001.

81. Hill, Cristopher in Michael Smith, ur. (2005). International relations and European Union.

Oxford: Oxford University Press.

82. Hoekeman, Bernard (2005). Making the WTO More Supportive of Development. Finance

Development, Mar 2005, Vol. 42.

83. Hook, Steven W.(1996): Intoduction: Foreign Aid in a Transformed World. V Hook,

Steven W. ur. Foreign Aid Toward the Millenium, 1-16. Boulder, London: Lynne Rienner

Publishers, Inc.

84. Hout, Wil (2010). Governance and Development: changing EU policies. Third World

Quarterly, Vol. 31, No.1, 2010, str. 1-12.

85. Hrovatin, Nevenka (2007). Uvod v gospodarstvo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

86. Iulai, Letasi (2014). Aid Volatility: Is It a Problem in Tuvalu? Asia & Pacific Policy Studies.

Volume 1, Issue 2 (Maj 2014) str. 379-394.


Stran 212

87. Jalilian, Hossein in Kirkpatrick Colin (2002). Financial Development and Poverty

Reduction in Developing Countries. International Journal of Finance and Economics Vol.

7 (2) April 2002, str. 97-108.

88. Jelovac, Izabela in Frieda Vandeninden (2014). How Should Donors Give Foreign Aid? A

Theoretical Comparison of Aid Modalities. European jurnal of development research,

Vol. 26 (5), str. 886-904.

89. Jones, Phillip W. (2006). UNDP and educational development: An institutional policy

analysis. International Journal of Educational Development 26 (2006) str. 605–617.

90. Južnič, Stane (1980). Kolonializem in dekolonizacija. Maribor: Založba Obzorja.

91. Južnič, Stane (1985) Politična zgodovina 20. stoletja. Maribor: Založba Obzorja.

92. International Monetary Fund (2012) Statistical Appendix. Dostopno na:

http://www.imf.org/external/pubs/ft/weo/2011/02/pdf/statapp.pdf (31.1.2014).

93. Kasa, Sjur, Anne T. Gullberg in Gørild Heggelund (2008). The Group of 77 in the

international climate negotiations: recent developments and future directions.

International Environmental Agreements: Politics, Law and Economics. Junij

2008, Volume 8, Issue 2, str. 113-127.

94. Kasuga, Hidefumi in Yuichi Morita (2012). Aid effectiveness, governance and public

investment. Economic Modelling, Vol. 29 (2012).

95. Kaul, Inge (1999): In Search of a New Paradigm of International Development Co-

operation. The Journal of the Society for International Development Vol. 42, No. 3, 22-

24.

96. Kegley, Charles W in Eugene R. Wittkopf (1999). World Politics: Trend on

Transformation. New York: Worth Publishers.

97. Kennedy, John Fitzgerald (1961). Inavguralni govor – Inaugural Address. Washington

D.C, 20. 1. 1961. Dostopno na: http://www.jfklibrary.org/Research/Research-

Aids/Ready-Reference/JFK-Quotations/Inaugural-Address.aspx (25. 4. 2016).

98. Keulers, Floor (2016). The Invention of a European Development Aid Bureaucracy:

Recycling Empire. Journal of Common Market Studies, Vol. 54 (2), str. 486-487.

http://www.imf.org/external/pubs/ft/weo/2011/02/pdf/statapp.pdf

http://link.springer.com/journal/10784

http://link.springer.com/journal/10784/8/2/page/1


Stran 213

99. Ki Moon, Ban (2008). Obljube ne napolnijo praznih želodcev. Dnevnik 6.5.2008.

Dostopno na: http://www.dnevnik.si/debate/komentarji/317260 (9.3.2011)

100. Kim, Jiyoung (2011). Foreign Aid and Economic Development: The Success Story of

South Korea. Pacific Focus, Vol. 26, str. 260-286.

101. King, Philip (1990). International economics and international economic policy. New

York: MCGraw-Hill.

102. Knez, Leo (2006). Postkeynisianska teorija endogene rasti: vzpostavljanje alternative

neoklastični makroekenomski analizi rasti. Naše gospodarstvo št. 5-6/2006 str. 94-109.

103. Knox, Paul, John Agnew in Linda McCarthy. 2008. The Geography of the World Economy.

London: Hodder Education.

104. Krugman, Paul R. in Obstfeld, Maurice (2000). International Economics. Theory and

Policy (5. Izdaja). New York: Longman.

105. Kosack, Stephen (2003). Effective Aid: How Democracy Allows Development Aid to

Improve the Quality of Life. World Development, Vol. 31, No. 1, str. 1–22.

106. Kosack, Stephen in Jennifer L. Tobin (2006). Funding self-sustaining development: The

role of aid, FDI and government in economic success. International Organization, Vol.

60, str. 205–243.

107. Lee, Jong-Woon in Kevin Gray (2016). Neo-Colonialism in South-South Relations? The

case of China in North Korea. Development and change, Vol. 47 (2), str. 293-316.

108. Lentz Erin C., Simone Passarelli in Christopher B. Barrett (2013); The Timeliness and

Cost-Effectiveness of the Local and Regional Procurement of Food Aid. World

Development, Vol. 49, str. 9–18.

109. Lerch, Marika. 2015. Razvojno sodelovanje EU se osredotoča na spodbujanje in podporo

pravičnosti pri dostopu do zdravstvenega varstva. Evropski parlament. Dostopno na:

110. Liederer, Stefan (2015). Donor Coordination for Effective Government Policies? Journal

of International Development Vol 27 (8) str. 1422–1445.

111. Loxley, John in Harry A. Sackley (2008). Aid Effectiveness in Africa. African Development

Review Vol. 20, Issue 2, September 2008, str. 163–199.

http://www.dnevnik.si/debate/komentarji/317260%20(9

http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/afdr.2008.20.issue-2/issuetoc


Stran 214

112. Lundsgaarde, Erik (2012). The future of European development aid. Futures 44 (2012)

str. 704–710.

113. Majerič, Avgust (1998). Ugotavljanje velikosti družbenega proizvoda V Kračun, Davorin

in Davor Savin ur. Uvod v ekonomijo: makroekonomika. Maribor: Studio Linea.

114. Mallik, Girijasankar (2008). Foreign Aid and Economic Growth: A Cointegration Analysis

of the Six Poorest African Countries. Economic Analysis & Policy, Vol. 38 No. 2,

September 2008, str. 251-260.

115. McMillan, Margaret in Dani Rodrik (2014). Globalization, Structural Change, and

Productivity Growth, with an Update on Africa. World Development, Vol. 63, str. 11–32.

116. Minniu, Camelia in Sajay G. Reddy (2010). Development aid and economic growth: A

positive long-run relation. The Quarterly Review of Economics and Finance, 50 (2010)

str. 27–39.

117. Molenaers, Nadia, Sebastian Dellepiane in Jorg Faust (2015). Political Conditioality and

Foreign Aid. World Development, Vol. 75, str. 2-12.

118. Morrissey Oliver (2004). Conditionality and Aid Efectiveness Re-evaluated. World

Economy, Vol. 27, Issue 2, str. 153-171.

119. Moyo, Dambissa (2009). Dead Aid. Why Aid Is Not Working and How There is Another

Way for Africa. New York: Farrar, Straus and Giroux.

120. Mrak, Mojmir, Maja Bučar in Helena Kamnar (2007). Mednarodno razvojno sodelovanje

Republike Slovenije. IB revija 41 (3–4), str. 50–67.

121. Mulazzani, Luca in Giulio Malorgio (2014). Is there coherence in the European Union’s

strategy to guarantee the supply of fish products from abroad? Marine Policy (52) str. 1-

10.

122. Muraille, Bérénice (2003). EC Development Aid. Brussels: Fern.

123. Myers, Michael (2009). Qualitative research in business & management. London: Sage.

124. Nelson Paul J. (2007). Human Rights, the Millennium Development Goals, and the

Future Development Cooperation. World Development, Vol. 35, No. 12, 2007.


Stran 215

125. Nixson, Frederick (1997). Foreign Aid and External Assistance. V: Artis, Michael J. in Lee

Norman ur., The economics of the European Union: policy and analysis (2. Izdaja).

Oxford: Oxford University Press.

126. Nordhaus, Paul Anthony in William D. Samuelson (2002). Ekonomija (16. Izdaja).

Ljubljana: GV založba. Ljubljana.

127. O'Connor Stephen in Charles Saludo (2001) Aid Intensity in Africa. World Development,

No. 29(9) 2001, str. 1527–1552.

128. OECD (2008). The Paris Declaration on Aid Effectiveness and the Accra Agenda for

Action. Dostopno na: http://www.oecd.org/dac/effectiveness/34428351.pdf (23. 9.

2015).

129. OECD (2008a). Is it ODA? Factsheet 2008. Dostopno na www.oecd.com/dac/stats

(23.1.2015).

130. OECD (2012). Aid Fragmentation and Aid-Orphans. Dostopno na:

http://www.oecd.org/dac/aid-architecture/fragmentation-orphans.htm (1.3.2015).

131. OECD (2014). Official Development Assistance 1960-2014 Trends. Dostopno na:

http://www.compareyourcountry.org/oda?cr=20001&cr1=oecd&lg=en&page=1

(1.3.2015).

132. Olivie, Iliana (2016). Why don’t donor countries coordinate their aid? A case study of

European donors in Morocco. Progress in development studies, Vol. 16 (1), str. 52-64.

133. Organizacija združenih narodov (2000). United Nation Millenium Declaration. Dostopno

na: http://www.un.org/millennium/declaration/ares552e.pdf (1.7.2014)

134. Organizacija združenih narodov (2012). Statistical Annex. Country Classification - Data

sources, country classifications and aggregation methodology. Dostopno na

http://www.un.org/en/development/desa/policy/wesp/wesp_current/2012country_cla

ss.pdf (31.1.2014

135. Ouattara, Bazoumana in Eric Strobl (2008). Aid, Policy and Growth: Does Aid Modality

Matter? Review of World Economics, Vol. 144 (2), str. 347-365.

http://www.oecd.org/dac/effectiveness/34428351.pdf%20(23

http://www.oecd.com/dac/stats

http://www.oecd.org/dac/aid-architecture/fragmentation-orphans.htm

http://www.un.org/en/development/desa/policy/wesp/wesp_current/2012country_class.pdf

http://www.un.org/en/development/desa/policy/wesp/wesp_current/2012country_class.pdf


Stran 216

136. Oyweumi, Aderemi (1991). The Lome Convention: From Partnership to Paternalism. The

Round Table: The Commonwealth Journal of International Affairs, Volume 80 (318) 1991

str. 129-137.

137. Papanek, Gustav H. (1973). Aid, Foreign Private Investment, Savings and Growth in Less

Developed Countries. Journal of Political Economy, Vol. 81, No. 1 (Jan. - Feb. 1973), str.

120-130.

138. Pape, Elisabeth (2013). An old partnership in a new setting: ACP-EU relations from a

Eropean perspective. Journal of international development, Vol. 25 (5), str. 727-741.

139. Payne, Anthony in Nicola Phillips (2010). Development Key Concepts. Cambridge: Polity

Press.

140. Paus, Eva A. (2004). Productivity Growth in Latin America: The Limits of Neoliberal

Reforms. World Development, Vol. 32, No. 3, str. 427–445.

141. Petrič, Ernest (1980). Nekateri komparativni vidiki mednarodnih organizacij. Teorija in

praksa, št. 9, str. 1120-1134.

142. Phillips, Nicola (2011). Globalization and Development V Ravenhill, John, Global Political

Economy. Oxford in New York: Oxford University Press.

143. Piva, Paolo in Rebecca Dodd (2009). Where did all the aid go? An in-depth analysis of

increased health aid flows over past 10 years. Bulletin of World Health Organization,

Vol. 87, Issue 12 str. 930-939.

144. Potter, Robert B., Tony Binnis, Jennifer A. Elliot in David Smith (2004). Geographies of

development (2. izdaja). Essex: Pretince Hall.

145. Prowse, Martin (2007). Aid effectiveness: the role of qualitative research in impact

evaluation. London: Overseas Development Institute.

146. Ramphal, Shridath S. (1982). South-South: Parameters and Pre-conditions. Third World

Quarterly, Vol. 4. No. 3 (Jul 1982).

147. Rasheed, Sadig (1999): Poorest Nations and Development Co-operation: In search of an

elusive ethic. Development: The Journal of the Society for International Development

Vol. 42, No. 3, str. 25-30.

148. Ray, Debraj (1998). Development Economics. New Jersey: Princeton University Press.

http://www.tandfonline.com/loi/ctrt20?open=80#vol_80

http://www.tandfonline.com/loi/ctrt20?open=80#vol_80


Stran 217

149. Rogers, Jefferson S. (2015). Maps. Dostopno na: http://www.utm.edu/

staff/jrogers/maps.htm (25. 4. 2016).

150. Rogerson, Andrew in Suzanne Stensen (2009). Aid orphans: Whose responsibility? OECD.

Dostopno na: https://www.oecd.org/dac/effectiveness/43853485.pdf (23.9.2014).

151. Russett, Bruce in Harvey Starr (1996). Svetovna politika – izbira možnosti. Ljubljana:

Fakulteta za družbene vede.

152. Sagell Glen M. (2006). Geopolitics and the Post-Colonial: Rethinking North-South

Relations. , str. 204-207.

153. Santiso, Carlos (2002). Democracy by Conditioning Aid? Towards a More Effective EU

Development Assistance. Internationale Politik und Gesellschaft, št. 3., str. 107-133.

154. Schiavone, Giuseppe (1997). International organizations: A dictionary. London:

MacMillan.

155. Scheider, Siegfried, Rachel Folz in Simon Musekamp (2011). The social construction of

European solidarity: Germany and France in the EU policy towards states of Africa, the

Caribbean and the Pacific (ACP) and Central and Eastern European Countries (CEEC).

Journal of international relations and development, Vol. 14, št. 4 (Okt. 2011), str. 469-

505.

156. Senjur, Marjan (2002). Razvojna ekonomika: teorije in politike gospodarske rasti in

razvoja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

157. Senjur, Marjan (2001). Makroekonomija. Maribor: MER Evrocenter.

158. Senjur, Marjan (2007). Razvojna politika in razvojni klubi v Evropi. Teorija in praksa,

letnik 44, str. 1-2.

159. Shridath, S. Ramphal (1982). South-South: Parameters and Pre-Conditions. Third World

Quaterly, Vol. 4, No. 3. str. 460-466.

160. Siemensen, Jarne (2007). Writing the history of development aid.

Scandinavian Journal of History, Volume 32 (2), 2007, str. 167-182.

161. Siochru Sean o (1997). The ITU, the WTO and accounting rates: limited prospects for the

South? Javnost = The Public, Vol. 4, no. 4 (1997).

http://www.utm.edu/

https://www.oecd.org/dac/effectiveness/43853485.pdf




http://www.ingentaconnect.com/content/routledg/shis

http://www.ingentaconnect.com/content/routledg/shis



Stran 218

162. Skok, Martina (2003). What is the future of EU development policy? What keeps us

apart, keep us together? International order, justice, values, 18 str. Dostopno na

http://worldviewmission.nl/wp-content/uploads/2012/03/WM-EU-DEV-Policy-Info-

WISC_2008-44.docx (5.6.2014).

163. Skupna deklaracija 77-ih držav v razvoju - Joint Declaration of the Seventy-seven

Developing Countries (1964). Dostopno na: www.g77.org/doc/Joint%20Declaration.

html (15.12.2013).

164. SLM Finance (2012). ACP map. Dostopno na: http://slmfinance.org/wp-

content/uploads/2012/08/ASCP-map-lrg.gif (25. 4. 2916).

165. Slocum-Bradley, Nikki in Bradley, Andy (2010). Is the EU’s Governance »Good«?

Anassessment of EU governance in its partnership with ACP states. Third World

Quaterly, Vol. 31, Nov. 2010.

166. Smith, Michael (2010). European Union external relations. V Cini, Michelle in Perez-

Solorzano Borragan, Nives ur., European Union Politics (3. izdaja). Oxford: Oxford

University Press.

167. Soko, Mills in Jean-Pierre Lehmann (2011). The state of development in Africa:

concepts, challenges and opportunities. Journal of International Relations and

Development, Vol. 14 (1), str. 97-108.

168. Sridhar, Devi (2010). Seven Challenges in International Development Assistance for

Health and Ways Forward. Journal of Law, Medicine and Ethics 38(3) 2010, str. 459-69.

169. Stevens, Christopher (1992). The EC and the Third World. V: Dyker, David ur. The

European Economy. New York: Longman.

170. Strange, Susan. (1995). Države in trgi. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

171. Sumner, Andy in Michael Tribe (2008). International Development Studies: Theories and

Methods in Research and Practice. Los Angeles: Sage.

172. Sumner, Andy in Jonathan Glennie (2015). Growth, Poverty and Development

Assistance: When Does Foreign Aid Work? Global policy, Vol. 6 (3), str. 201-211.

173. Svetovna banka (1980-2015). The World Bank Data. Dostopno na:

http://data.worldbank.org/ (25. 4. 2016).

http://worldviewmission.nl/wp-content/uploads/2012/03/WM-EU-DEV-Policy-Info-WISC_2008-44.docx

http://worldviewmission.nl/wp-content/uploads/2012/03/WM-EU-DEV-Policy-Info-WISC_2008-44.docx

http://www.g77.org/doc/Joint%20Declaration.%20html

http://www.g77.org/doc/Joint%20Declaration.%20html

http://slmfinance.org/wp-content/uploads/2012/08/ASCP-map-lrg.gif%20(25

http://slmfinance.org/wp-content/uploads/2012/08/ASCP-map-lrg.gif%20(25



http://data.worldbank.org/


Stran 219

174. Svetovna banka (2008). World Population Growth. Dostopno na:

http://www.worldbank.org/depweb/beyond/beyondco/beg_03.pdf (13.1.2014).

175. Svetovna banka. (2013). New Country Classifications. Dostopno na:

http://data.worldbank.org/news/new-country-classifications (31.1.2014).

176. Svetovna banka (2012). World Development Indicators. Washington: World Bank.

177. Szirmai, Adam (2015). Foreign aid and development. Socio-economic development (2.

Izdaja), str. 603-657.

178. Šabič, Zlatko (1992). Narava in učinkovitost konvencije Lome (kot modela pomoči

državam v razvoju). Teorija in praksa, letnik 29 št. 11/12, 1992, str. 1101-1108.

179. Taufatofua, Pita. (2011). Migrations, Remittance and Development. Tonga. Food and

Agricultural Organization of United Nations. Rome. Dostopno na:

http://www.fao.org/3/a-an477e.pdf.

180. The South Commission (1990). The Challenge to the South – The Report of the South

Commission. New York: Oxford University Press.

181. Thede, Nancy (2013). Policy Coherence for Development and Securitisation: competing

paradigms or stabilising North-South hierarchies? Third World Quaterly, Vol. 34 Issue 5,

str. 784-799.

182. Therien, Jean-Phillipe (1999). Beyond the North South divide: the two tales of World

Poverty. Third World Quarterly, Vol 20, No 4, str. 723-742.

183. Thomas, Caroline (2008). Revščina, razvoj in lakota. V: Baylis, John, Smith, Steve in

Owens Patricia ur. Globalizacija svetovne politike: Mednarodni problemi, 2. zvezek, .

Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

184. Todaro, Michael P. (1992). Economics for a developing World (3. izdaja). New York:

Longman.

185. Todaro, Michael P. in Smith, Stephen C. (2000). Economic development (7. Izdaja).

Essex: Perason.

186. Todaro, Michael P. in Smith, Stephen C. (2003). Economic development (8. izdaja). Essex:

Perason.

187. Toš, Niko (1988). Metode družboslovnega raziskovanja. Ljubljana: Državna založba

http://www.worldbank.org/depweb/beyond/beyondco/beg_03.pdf

http://data.worldbank.org/news/new-country-classifications

http://www.fao.org/3/a-an477e.pdf


Stran 220

Slovenije.

188. Türk, Danilo (2007). Temelji mednarodnega prava. Ljubljana: GV založba.

189. UNDP – United Nations Development Programe. What is South-South Cooperation?

Dostopno na: http://ssc.undp.org/content/ssc/about/what_is_ssc.html (29.1.2014)

190. UNICEF (2015). Milenijski razvojni cilji. Dostopno na: http://www.milenijski-

cilji.org/razvojni-cilji/50-zmanjsati-smrtnost-otrok.html

191. Venables, Anthony J. (2006). Shifts in Economic Geography and Their Causes. London:

Centre of Economic Performance LSE.

192. Vetterlein, Antje (2011): Development issuses in Africa: challenged, concepts,

oppurtunities. Journal of international relations and development, Vol. 14, no. 1 (Jan.

2011), str. 96-97.

193. Vodopivec, Rok (2013). Institucionalna ureditev razvojnega sodelovanja: Magistrsko

delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

194. Wade, Robert Hunter (2004). Is Globalization Reducing Poverty and Inequality? World

Development, Vol. 32, No. 4, 2004, str. 567-589.

195. Wanlin, Aurore (2007). What future for EU development policy? London: Centre for

European Reform. London.

196. Waylen, Georgina (1999). International political economy, development and gender.

Journal of International Relations and Development, Vol. 2, No. 4 (December 1999), str.

435-446.

197. White, Howard. 2002. Combining Quantitave and Qualitative Approaches in Poverty

Analysis. World Development., Vol. 30, No. 3, str. 511-522.

198. Williams, Marc. 1997. The Group of 77 and global enviromental politics. Global

Enviromental Change, Volume 7, No.3, str. 295-298.

199. Wolf, Sussane (1997). The Future of Cooperation between the EU and ACP Countries.

Intereconomics, Maj/Junij 1997, str.126-133.

200. Woods, Ngaire (2008). Whose Aid? Whose influence? China, emerging donors and the

silent revolution in development assistance. International Affairs, 84(6) (2008) str.

1205–1221.

http://ssc.undp.org/content/ssc/about/what_is_ssc.html






Stran 221

201. Wright, Joseph (2009). How foreign aid can foster democratization in authoritarian

regimes. American Journal of Political Science, 53, No. 3 (Jul., 2009), str. 552–571.

202. Yusel, Gonenc in Yaman Barlas (2010). Dynamics of the North–South welfare gap and

global sustainability. Technological Forecasting & Social Change 77 (4) 2010, str. 594–

614.

203. Zimelis, Andris (2011). Conditionality and the EU–ACP Partnership: A Misguided

Approach to Development? Australian Journal of Political Science, Vol. 46, No. 3,

September 2011, str. 389–406.

204. Žigon, Tanja in Boštjan Udovič (2013). Uvod v mednarodne organizacije. Ljubljana:

Filozofska fakulteta.


Stran 222

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS

Marko Gregl se je rodil 24. 5. 1985 v Mariboru. Po zaključeni Srednji ekonomski šoli Maribor

– smer ekonomska gimnazija, se je vpisal na Fakulteto za družbene vede Univerze v Ljubljani

smer Politologija, kjer je v letu 2010 z odlično oceno diplomiral z nalogo z naslovom »Zunanja

politika držav do njihovih nesamoupravnih ozemelj kot interesnih sfer v mednarodni

skupnosti« pod mentorstvom dr. Milana Brgleza in somentorstvom dr. Boštjana Udoviča.

Kasneje se je vpisal na doktorski študij na Ekonomsko-poslovno fakulteto Univerze v

Mariboru, ki ga pod mentorstvom dr. Klavdija Logožarja zaključuje. V času študija se je

strokovno izpopolnjeval na Univerzi v Bremnu v Nemčiji in Ekonomski univerzi v Varni v

Bolgariji. Trenutno je zaposlen na Mestni občini Maribor, kjer se ukvarja predvsem z

razvojem lokalnih skupnosti.

Documents

KOMPARATIVNI VIDIKI UČINKOVITOSTI POLITIK RAZVOJNE … · 2017-11-28 · univerza v mariboru ekonomsko-poslovna fakulteta doktorska disertacija komparativni vidiki uČinkovitosti