KOMUNIKACIJA S SVOJCI UMIRAJO EGA BOLNIKA · umirajo čega bolnika predstavlja dodatno obremenitev in stres, 13 (44 % ) anketirancev bi se rado komunikaciji s svojci umirajo čega

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

KOMUNIKACIJA S SVOJCI UMIRAJOČEGA

BOLNIKA

(Diplomsko delo)

Maribor, 2014 Polona Dornik

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: predav. Barbara Donik, dipl. m. s., univ. dipl. org.

Polona Dornik: Komunikacija s svojci umirajočega bolnika

I

Povzetek

Teoretična izhodišča: Komunikacija s svojci umirajočega bolnika je za izvajalce

zdravstvene nege zahtevna, saj jim povzroča dodatno obremenitev in stres. Pri

vzpostavljanju odkritega pogovora s svojci umirajočega bolnika doživljajo stiske in

težave. Velikokrat se srečujejo s strahom pred vprašanji svojcev ter njihovimi

reakcijami.

Metodologija: V diplomskem delu smo opisali posebnosti komunikacije s svojci

umirajočega bolnika. Predstavili smo paliativno oskrbo in nevladno humanitarno

organizacijo Hospic in njeno delovanje. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali je za

izvajalce zdravstvene nege delo s svojci umirajočega bolnika stresno in obremenjujoče,

v kakšni meri so izvajalci zdravstvene nege seznanjeni s posebnostjo komunikacije s

svojci umirajočega bolnika ter poznavanje nevladne humanitarne organizacije Hospic.

Raziskava je temeljila na osnovi kvantitativne metodologije. Za zbiranje podatkov smo

uporabili anketni vprašalnik, ki smo ga izdelali v namen raziskave. Raziskavo smo

izvedli v Splošni bolnišnici Ptuj na oddelku za interno medicino. V raziskavi je

sodelovalo 30 naključno izbranih izvajalcev zdravstvene nege.

Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali da 23 (77 %) anketirancem delo s svojci

umirajočega bolnika predstavlja dodatno obremenitev in stres, 13 (44 % ) anketirancev

bi se rado komunikaciji s svojci umirajočega pogosto izognilo. 16 (53 %) anketirancev

meni, da nima dovolj strokovnega znanja s področja terapevtske komunikacije, 19 (63

%) si tako želi pridobiti še dodatnih znaj. Rezultati so nam tudi pokazali, da 17 (57 %)

anketiranih pozna nevladno humanitarno organizacijo Hospic in njeno delovanje,

svojcem pa le redko svetuje 10 (33 %) anketirancev, da naj se vključijo vanjo.

Razprava in zaključek: Izvajalci zdravstvene nege so lahko svojcem umirajočega

bolnika v veliko pomoč, če znajo uporabiti pravilne tehnike komuniciranja. Za njih je

komunikacija s svojci velikokrat stresna vendar se ji žal ne morejo izogniti, ker je to del

njihovega poklica. V pomoč jim je lahko tudi društvo Hospic, ki je namenjeno tako

svojcem umrlega kot tudi izvajalcem zdravstvene nege.

Ključne besede: komunikacija, svojci umirajočega, paliativna oskrba, Hospic.


II

Abstract

Theoretical starting points: Communication with the relatives of a dying patient is

very demanding for providers of health care because it causes additional workload and

stress. Having a straight forward conversation with the relatives results in distress and

problems. Many times health care providers are faced with fear of being questioned by

the relatives and their reactions. Methodology: In my diploma paper, we focused on

special features of communication with the relatives of a dying patient. We have also

presented a non-governmental humanitarian organisation Hospic and its operation. The

research questioned health care workers whether they find working with the relatives of

dying patientsstressful and burdening, to what extent the health care providers are

aware of the specific communication with the relatives of a dying patient, and whether

they are aware of a non-governmental humanitarian organisation Hospic. The research

is based on quantitative methodology. A questionnaire, which was constructed for this

purpose, was used to collect data. The survey was carried out in General Hospital Ptuj

(Splošna bolnišnica Ptuj), in the internal medicine department, where 30 randomly

chosen health care providers were questioned.

Results: The resultsof the survey showed that 23 (77 %) respondents find

communicating with the relatives of a dying patient additional burden and stress, 13 (44

% ) respondents would rather avoid communicating with the relatives. 16 (53 %) of

respondents believe they do not have the professional knowledge regarding

therapeutic communication, while 19 (63 %)want to acquire additional knowledge.

The results also showed 17 (57 %) respondents are aware of anon-governmental

humanitarian organisation Hospic and its operation, but 10 (33 %) respondents rarely

advise the relatives to join the organisation.

Discussion and conclusion: Health care providers can be of great help to the relatives

of a dying patient provided they can use the appropriate techniques of communication.

Communication with the relatives is very stressful, however, it cannot be avoided as a

part their profession. Health care providers can find assistance in Hospic organisation,

which helps the relatives of a dying patient, as well as, health care providers.

Key words: communication, relatives of a dying patient, palliative care, Hospic.


III

Kazalo

1 UVOD ................................................................................................................................... 1

2 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA .................................................................................... 2

2.1 CILJI DIPLOMSKEGA DELA .................................................................................... 2

3 KOMUNIKACIJA .............................................................................................................. 3

3.1 Komunikacija z umirajočimi in njihovimi svojci ..................................................... 4

3.2 Splošna načela komuniciranja z umirajočimi in njihovimi svojci .......................... 6

3.3 Ovire v komuniciranju ................................................................................................ 6

3.4 Vrste komuniciranja ................................................................................................... 8

3.4.1 Neverbalna komunikacija ...................................................................................... 9

3.4.2 Verbalna komunikacija ......................................................................................... 9

3.5 Terapevtska komunikacija ....................................................................................... 10

3.6 Asertivna komunikacija ............................................................................................ 13

4 PALIATIVNA OSKRBA .................................................................................................. 16

4.1 Razvoj paliativne oskrbe .......................................................................................... 16

4.2 Načela paliativne oskrbe ........................................................................................... 17

4.3 Pomen paliativne oskrbe za bolnike in svojce ......................................................... 17

4.4 Spremljanje umirajočega bolnika ............................................................................ 18

4.5 Spremljanje svojcev umirajočega bolnika .............................................................. 19

4.6 Proces umiranja......................................................................................................... 20

4.7 Proces žalovanja ........................................................................................................ 21

4.8 Pravice umirajočih bolnikov .................................................................................... 22

5 HOSPIC ............................................................................................................................. 24

5.1 Društvo Hospic .......................................................................................................... 24

5.2 Oskrba hudo bolnih .................................................................................................. 25

5.3 Pomoč svojcem in bližnjim umirajočih ................................................................... 26

5.4 Pomoč pri žalovanju odraslim in otrokom .............................................................. 26

6 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA .......................................................................... 28

6.1 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................ 28

6.2 Metodologija .............................................................................................................. 28

6.2.1 Raziskovalne metode ........................................................................................... 28

6.2.2 Raziskovalni vzorec ............................................................................................ 28

6.2.3 Postopki zbiranja podatkov ................................................................................. 29

7 REZULTATI RAZISKAVE ............................................................................................. 30

8 RAZPRAVA ...................................................................................................................... 44

9 SKLEP ................................................................................................................................ 48

LITERATURA .......................................................................................................................... 50

PRILOGE .................................................................................................................................... 1


IV

Kazalo grafov

Graf 1: Spol anketiranih zdravstvenih delavcev.......................................................................... 30

Graf 2: Povprečna starost anketiranih zdravstvenih delavcev ..................................................... 30

Graf 3: Izobrazbena struktura anketiranih zdravstvenih delavcev .............................................. 31

Graf 4: Povprečna delovna doba zdravstvenih delavcev na Oddelku za interno medicino ........ 31

Graf 5: Pogostost srečevanja zdravstvenih delavcev s svojci umirajočih bolnikov .................... 32

Graf 6: Delo s svojci umirajočega bolnika .................................................................................. 33

Graf 7: Pomembnost videnja umrlega ......................................................................................... 34

Graf 8: Najpogostejša vprašanja svojcev ob smrti njihovega bližnjega ...................................... 35

Graf 9: Sporočanje svojcem, da je njihov bližnji umrl ................................................................ 36

Graf 10: Občutki ob srečanju s svojci umirajočega ................................................................... 36

Graf 11: Vpliv smrti na družino .................................................................................................. 37

Graf 12: Najpogostejše doživljanje smrti .................................................................................... 37

Graf 13: Izmikanje komunikaciji s svojci umirajočega bolnika .................................................. 38

Graf 14: Premagovanje stiske ob komunikaciji s svojci umrlega ............................................... 39

Graf 15: Odkrito komuniciranje z družinskimi člani umirajočega .............................................. 39

Graf 16: Najpomembnejša oblika komunikacije s svojci umirajočega ...................................... 40

Graf 17: Znanje zdravstvenih delavcev s področja terapevtske komunikacije ........................... 40

Graf 18: Pridobivanje dodatnih znanj s področja terapevtske komunikacije ............................. 41

Graf 19: Poznavanje delovanja društva Hospic ......................................................................... 41

Graf 20: Svetovanje svojcem umirajočega bolnika, naj se vključijo v društvo Hospic .............. 42

Graf 21: Izobraževanje in delavnice za zdravstvene delavce v društvu Hospic .......................... 43

Graf 22: Bolnik naj umira tam, kjer želi ..................................................................................... 43

Kazalo tabel

Tabela 1: Odgovori anketirancev, zakaj jim delo s svojci predstavlja dodatno obremenitev ..... 33


1

1 UVOD

Spoprijemanje z umiranjem je težka preizkušnja za svojce umirajočega, prav tako pa

tudi za zdravstvene delavce, ki se srečujejo z njimi. Delo zdravstvenih delavcev ni le

povezano z lajšanjem telesnih simptomov in medicinske oskrbe, temveč tudi s

psihosocialno in duhovno podporo umirajočemu in njegovim svojcem (Štrancar in

Žagar, 2010, str. 69).

Zdravstveni delavci, ki se pri svojem delu vsakodnevno srečujejo z umirajočim in

njihovim svojci, morajo o umiranju in smrti razmišljati, da bi bolje razumeli

neozdravljivo bolnega in lažje pomagali umirajočim in njihovim svojcem. Paziti

morajo, da se pretirano čustveno ne zapletejo, da čustveno ne otopijo in da svojega dela

ne opravljajo rutinsko. Temelj vsega je dobra komunikacija (Urbančič in Gradišek,

1997, str. 333).

Paliativna oskrba je tista, ki pomaga umirajočemu in njegovim svojcem v tem težkem

obdobju. Zagotavlja nenehno aktivno oskrbo do smrti, preprečuje, odpravlja in blaži

tegobe ob umiranju. Ne lajša samo fizičnih simptomov umiranja, ampak nudi tudi

psihosocialno pomoč in duhovno podporo umirajočemu in njihovim svojcem (Červek,

2006, str. 59).

Svojci se lahko po pomoč obrnejo tudi k nevladni humanitarni organizaciji Hospic, kjer

bodo našli zaupnike in sogovornike za zahtevno oskrbo, oporo ob soočanju s hudo

boleznijo in minljivostjo bližnje osebe. S svojimi delavnicami in izobraževanjem nudi

tudi pomoč zdravstvenim delavcem, ki se pogosto srečujejo z umirajočimi in njihovimi

svojci (Husebo, 2009, str. 136−138).

Kako se soočiti s smrtjo bolnika in z njihovimi svojci je za izvajalce zdravstvene nege

zelo pomembno. Vsako soočanje s smrtjo je neprijetno, paziti je potrebno na lastna

čustva in občutke. Za izvajalce zdravstvene nege je pomembno, da znajo dobro

komunicirati, da poznajo pravilne tehnike komunikacije in da znajo uporabiti pravilno

komunikacijo. Pomembno je tudi, da poznajo nevladno humanitarno organizacijo

Hospic in njeno delovanje, saj le tako lahko svetujejo svojcem, da se lahko po pomoč

zatečejo tudi k njim.


2

2 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA

Namen diplomskega dela je ugotoviti kakovost in način komunikacije zdravstvenih

delavcev s svojci umirajočega bolnika ter spoznati delovanje društva Hospic.

2.1 CILJI DIPLOMSKEGA DELA

Cilji diplomskega dela so:

• predstaviti pomen asertivne in terapevtske komunikacije med zdravstvenimi

delavci in s svojci umirajočega;

• opisati vedenje in postopke komunikacije med zdravstvenimi delavci in

umirajočim ter njegovimi svojci;

• ugotoviti kaj pomeni paliativna oskrba za bolnike in njihove svojce;

• opisati in predstaviti dejavnosti nevladne humanitarne organizacije Hospic ter

• ugotoviti, ali zdravstveni delavci poznajo delovanje in aktivnosti nevladne

humanitarne organizacije Hospic.


3

3 KOMUNIKACIJA

Komunikacija z bolniki, njihovimi svojci in drugimi člani negovalnega tima je sestavni

del poklicnega delovanja vsake medicinske sestre, zato je na njo potrebno gledati kot na

osnovno dimenzijo delovanja medicinske sestre in vitalno aktivnost, potrebno za

kontakt z bolniki in njihovimi svojci. Medicinska sestra preko komunikacije posreduje

informacije, pomaga bolniku izražati občutke in duševne reakcije na bolezen ter mu

pomaga pri zadovoljevanju njegovih potreb. Komunikacija je proces, s katerim

medicinska sestra izoblikuje odnos do sočloveka in s tem izpostavi svoje poklicno

poslanstvo kot pomočnica posamezniku ali družini v preventivi, zdravljenju, doživljanju

bolezni in trpljenju (Filipič, 1998, str. 221).

Komunikacija ni samo teorija, ampak skupek veščin, ki se jih je potrebno ves čas učiti,

predvsem zaradi lastnega zadovoljstva in zadovoljstva bolnikov ter njihovih svojcev.

Tiste medicinske sestre, ki bolje obvladajo določene komunikacijske veščine, se znajo

bolje vživeti v bolnike in so bolj učinkovite pri zadovoljevanju njihovih potreb. V vsaki

komunikaciji sta nujno potrebna procesa sodelovanja in usklajevanja. V vsakdanjem

življenju je komunikacija tako naravno dejstvo, da velikokrat spregledamo, kako

neverjeten in zapleten proces je v resnici. Najpomembnejše pravilo medosebnega

komuniciranja je, da se upošteva druge udeležence v komunikaciji in da se jim prilagaja

(Ule, 2005, str. 17).

Komuniciranje z bolnikom in njegovimi svojci se v modernem času razume kot bistveni

del nudenja zdravstvene oskrbe, saj ne pomeni le posredovanje informacij, ampak

pomeni, da je bolnik slišan in priznan, da je razumljen in sprejet v odnosu bolnik/svojci

– osebje ter upoštevan v soodločanju (Furlan et al., 2011, str. 47).

Če želimo pridobiti zaupanje in sodelovanje bolnika ter njegovih svojcev, je ključnega

pomena dobra komunikacija. Nujna je za psihično in duhovno oporo bolnikov. Vsak

bolnik ima pravico, da izve o svoji bolezni toliko, kolikor želi in da to izve na primeren

način. Bolniku se nikoli ne sme lagati. Medicinska sestra mora bolniku in njegovim

svojcem ustvariti takšne pogoje, da se bodo čutili dovolj varne, da bodo lahko izrazili


4

svoje skrbi in vprašanja. Pri tem je zelo pomemben tudi nebesedni del komunikacije.

Svojcem in bolniku mora biti medicinska sestra vedno na voljo, da jih posluša, jim

pomaga in svetuje. Malokateri bolnik je sposoben postavljati vprašanja, ki se ga

globoko dotikajo, če se vizita ustavi le ob vznožju postelje in se zdravnik in medicinska

sestra med seboj pogovarjata v bolniku nerazumljivem strokovnem jeziku (Salobir,

2001, str. 87).

Učinkovito komuniciranje je ena od temeljnih vsebin oskrbe ob koncu življenja, saj je

osnova, na kateri se bolnik skupaj s svojci in zdravstvenimi delavci odloča o nadaljnjem

poteku zdravstvene oskrbe na osnovi bolnikovih individualnih potreb. Danes postaja

odprto komuniciranje, ki zajema tudi podajanje in razlago prognostičnih informacij in

skupnega odločanja o prihodnji oskrbi. Vloga zdravstvenega osebja je presegla vlogo

strokovnjaka, ki skuša trenutno zdravstveno stanje v laičnem jeziku razložiti bolniku in

njegovim svojcem. Zato so dobre komunikacijske veščine bistvenega pomena (Furlan et

al., 2011, str. 47).

Medicinske sestre in ostali zdravstveni delavci se slej kot prej srečajo tudi z

neozdravljivo bolnimi in s smrtjo bolnikov. Tako sporočanje slabe novice predstavlja

neizbežen del komuniciranja v paliativni obravnavi, ki pomembno vpliva na psihično

stanje bolnika in na njegove bližnje. Slabo novico ne predstavlja le novica, v kateri

medicinska sestra sporoča začasen ali trajen upad duševnega ali telesnega zdravja,

temveč vsako novico, ki pri osebi zmanjša upanje, oziroma spremeni pričakovanja o

prihodnosti na slabše (prav tam, str. 47).

3.1 Komunikacija z umirajočimi in njihovimi svojci

V času umiranja ali hude bolezni postane potreba bolnika po pogovoru izrazitejša.

Željni informacij, tople in prijazne besede, pogovora, nasveta, dotika, pa so seveda tudi

svojci umirajočega. Bolnik in njegovi svojci želijo imeti ob sebi človeka, s katerim se

lahko odkrito pogovorijo in si ne želijo sprenevedanja. Zdravstveni delavci pa se morajo

vživeti v bolnikovo stanje ter skušati razumeti njihove svojce. Slednji predvsem

doživljajo stresne situacije, saj umira eden izmed njih, eden, ki je del njih. Pogosto se

obremenjujejo s skrbjo in s prisotnostjo ob umirajočem. Svojcem je potrebno pojasniti,


5

da jih tako ravnanje lahko vodi v bolezen. Zato jim je potrebno s pogovorom svetovati,

kako bi se lahko razbremenili v teh trenutkih in našli ustrezno rešitev (Benedikt in

Červenek 2011, str. 50 ).

Vzpostaviti komunikacijo z umirajočimi bolniki in njihovi svojci je mnogo težje kot z

drugimi bolniki. Vse to je povezano s strahom pred bolečino, pred umiranjem in pred

smrtjo. Zaradi takšnih zavor v komunikaciji ni čudno, da se večina zdravstvenih

delavcev želi izogniti komunikaciji z umirajočim ter njihovimi svojci, zato želijo čim

prej opraviti pogovor in zapustiti prostor, kjer z njimi delajo (Prebil et al., 2009).

Zdravstveni delavci, ki se soočajo s smrtjo in umiranjem bolnikov, doživljajo stiske in

težave tako pri bivanju z umirajočim kot tudi pri vzpostavljanju odkritega pogovora z

njegovimi svojci in bližnjimi. Ob delu z umirajočimi bolniki se velikokrat srečujejo s

strahom pred bolnikovimi vprašanji in njihovimi reakcijami ter vprašanji in reakcijami

njihovih svojcev. Zelo težko je govoriti o umiranju in smrti, ampak ta pogovor se mora

začeti že med samimi zdravstvenimi delavci, zato je temelj dobre oskrbe umirajočega

bolnika dobra in jasna komunikacija med bolnikom in njegovimi svojci ter

zdravstvenimi delavci (Globočnik Papuga, 2007).


6

3.2 Splošna načela komuniciranja z umirajočimi in njihovimi svojci

Splošna načela ali glavna vodila komunikacije ob koncu življenja so številna. Najpomembnejša načela, ki morajo upoštevati zdravstveni delavci so sledeča:

• Izkazovanje spoštovanja do umirajočih bolnikov in njihovih bližnjih:

posameznika je potrebno spoštovati kot odgovorno osebo, ki je sposobna

dojemati in razvijati pristne odnose in se smiselno vesti, kljub svoji fizični

oslabelosti.

• Umirajočega bolnika je potrebno obravnavati kot človeka in ne samo kot

številko: potrebno je ohraniti samospoštovanje, samoodločanje, ravnati je

potrebno po željah, ki so jih umirajoči izrazili v naprej.

• Odkrito, iskreno in spoštljivo pogovarjanje z umirajočimi bolniki in njihovimi

bližnjimi: če zdravstveni delavci ne vedo odgovoriti na kakšno vprašanje

umirajočega ali njihovega svojca, naj to odkrito in iskreno priznajo. Način, kako

nekaj povedo, je pogosto enako pomemben kot, kaj povedo. Čeprav lahko

sporočanje novice boli, je dejstvo, da laganje in zavajanje umirajočega bolnika

in njegove bližnje prizadene še bolj, zato je odkrit pogovor o prihodnosti bolnika

bistvenega pomena, če mu želimo omogočiti dostojanstvo, da sam odloča o tem,

kako bo preživel čas, ki mu je še ostal.

• Ohranjanje upanja: zdravstveni delavci uporabljajo dvotirno komunikacijo tako,

da jim na ta način omogočajo ohranjati upanje in jih hkrati pripravijo na lažje

spoprijemanje z neizbežnim koncem življenja.

• Izogibanje nepotrebnim ter neopravičenih domnevam o bolniku: umirajoče

bolnike in njihove bližnje morajo zdravstveni delavci poslušati do konca in ne

avtomatsko predvidevati, da vedo o čem bolniki in bližnji govorijo (Zavratnik in

Trontelj, 2011, str. 84).

3.3 Ovire v komuniciranju

Ovire za učinkovito komuniciranje, med medicinsko sestro in umirajočim ter njegovimi

svojci, so številne. Na učinkovitost komuniciranja zdravstvenih delavcev vplivajo štirje

glavni faktorji: strahovi, prepričanja, pomanjkanje spretnosti komuniciranja in

pomanjkanje podpore (Zavratnik in Trontelj, 2011, str. 81).


7

Obvladovanje ovir za uspešno komuniciranje je zelo pomembno, vendar zelo zahtevno.

Težavam se je pri komuniciranju zelo težko izogniti v celoti. Zato je zelo pomembna

obojestranska potrpežljivost in razumevanje med medicinsko sestro in svojci (Možina

et al., 1995, str. 25).

Strahovi, ki se lahko pojavijo pri zdravstvenih delavcih:

• da bi začeli gojiti močna čustva, do umirajočega;

• da bi se morali spopadati s temi čustvenimi reakcijami;

• da bi vznemirili umirajočega in njihove svojce;

• da bi povzročili mnogo več škode kot koristi;

• bojijo se, da bi jim umirajoči ali njegovi svojci postavili težko odgovorljivo in

kompleksno vprašanje;

• da bi jih umirajoči in njegovi svojci krivili za neuspeh;

• da bodo izrekli kako napačno stvar in zašli v težave z nadrejenimi;

• da bo komunikacija trajala predolgo in bodo izgubljali dragocen čas ter

• bojijo se tudi, da bi se morali soočiti z lastnimi strahovi pred smrtjo (Zavratnik

in Trontelj, 2011, str. 81−83).

Prepričanja zdravstvenih delavcev, ki lahko vplivajo na komunikacijo, so:

• prepričani so, da so čustveni problemi neizogibni pri umirajočih bolnikih in

njihovih svojcih in da se ne da nič narediti glede tega;

• da njihova naloga ni, da se pogovarjajo o določenih stvareh z umirajočimi in

njihovimi svojci, ampak da so zato odgovorni njihovi nadrejeni in

• ne vidijo smisla, da bi se pogovarjali o strahovih, ker za le-te nimajo rešitve

tako, da pogovori o skrbeh, ki se jih ne da rešiti, dajejo lažna pričakovanja in

upanja (prav tam, 2011, str. 81−83).

Zdravstveni delavci lahko imajo pomanjkanje komunikacijskih spretnosti zaradi:

• pomanjkljive izobrazbe in urjenja s tega področja;

• ne znajo obvladati čustvenih izbruhov;


8

• niso sposobni, ali ne zmorejo povezovati medicinskih, psiholoških, socialnih in

duhovnih problemov (celostna obravnava);

• ne vedo, kako se varno pomikati v ali iz različnih čustvenih situacij in

• negotovi so glede obravnave specifičnih komunikacijskih situacij, kot so

podajanje slabe novice, odgovarjanje na težka vprašanja, jeze, zanikanje itd.

(prav tam, 2011, str. 81−83).

Pomanjkanje podpore zdravstveni delavci lahko občutijo zaradi:

• slabega občutka, da umirajoči in njihovi svojci niso dobili ustrezne podpore po

tem, ko so bili ugotovljeni problemi;

• občutka, da sami nimajo dovolj podpore od svojih sodelavcev in delovne

organizacije ter

• konfliktov v njihovem timu (prav tam, 2011, str. 82−83).

Svojci in bližnji umirajočega bolnika doživljajo velike stiske. Postopoma postaja

verbalna komunikacija zdravstvenih delavcev z umirajočimi bolniki omejena, se pa po

drugi strani z njihovimi bližnjimi krepi. Svojce je potrebno spodbujati, da ostanejo ob

umirajočem, pojasniti jim je potrebno bližajoče se znake smrti in jim razložiti, da se

telesne funkcije ustavljajo. Potrebno jih je tudi pomiriti, in sicer tako, da se jim razloži,

da je umiranje naraven proces, ki je za njih navadno bolj mučen kot za umirajočega

samega. Zelo pomembno pri takšni komunikaciji je, da ne poteka neposredno ob

bolnikih, ampak se je vedno potrebno umakniti, saj bo pogovor potem lažje stekel, bo

bolj sproščen in odprt ter tudi bližnji se lažje odprejo in postavljajo vprašanja, ko niso

neposredno navzoči ob bolniku (prav tam, 2011, str. 83).

3.4 Vrste komuniciranja

Komunikacija je proces pošiljanja in sprejemanja sporočil, in sicer na verbalen in

neverbalen način. Največkrat lahko oba načina uporabimo istočasno (Taylor et al., v:

Prebil in Pjerina, 2009, str. 33).


9

3.4.1 Neverbalna komunikacija

Neverbalno komuniciranje uporabljajo zdravstveni delavci kot samostojno obliko

komuniciranja pri zelo prizadetih ali umirajočih bolnikih. Kakšno neverbalno

komunikacijo bodo vzpostavili, je odvisno od bolnikovih sposobnostih. Lahko pa

uporabljajo naslednje načine neverbalne komunikacije:

� Mimika

Mimika daje dovolj možnosti za razumevanje, vendar kako natančno se bolnik

počuti, tega sam ne more izraziti. V veliko pomoč bolniku so tukaj zdravstveni

delavci, ki z dobro postavljenimi vprašanji omogočijo bolniku, da reagira s

preprostimi znaki in tako s pomočjo besed zdravstvenih delavcev izrazi svoje želje

in počutje (Furlan-Lipovec, 1986, str. 283).

� Znaki

Zdravstveni delavci in bolniki lahko uporabljajo kartončke, na katerih so narisani

predmeti in dejanja, ki jih bolnik želi, kot so na primer: kozarec, luč, okno, prečrtan

kozarec, prečrtano odprto okno … Vendar s tem načinom bolnik težko natančno

izrazi, kako se počuti, lahko pa vsaj pove, kaj želi. Tako je manj izpostavljen

neugodju popolne osamitve zaradi tega, ker ni sposoben, da bi se izražal verbalno

(prav tam, 1986, str. 283).

� Dotik

Dotik ima najmanjšo izrazno moč, vendar pa bolnika pomiri, ali pa mu za kratek čas

ublaži in zmanjša bolečino. Dotik zdravstvenega delavca da bolniku občutek, da ni

sam in osamljen, ampak da je nekdo ob njem (prav tam, 1986, str. 283).

3.4.2 Verbalna komunikacija

Za verbalno komunikacijo uporabljamo govor, ki je osnovni način sporazumevanja

med ljudmi, saj z besedami dajemo in sprejemamo različne informacije. Besede

imajo moč vpliva in spreminjanja, saj lahko ljudi razveselijo, razžalostijo, osrečijo,


10

povzročijo bolečino ali spodbujajo. Čeprav je govor zapleten kot instrument

sporazumevanja, se včasih zgodi, da ostanemo brez besed. V takih primerih si je

potrebno pomagati z govorico telesa in uporabiti simbole (Filipič v: Knafelc et al.,

2011, str. 160).

Ule (2005, str. 194) pravi, da je opredelitev verbalnega in neverbalnega

komuniciranja na videz preprosta. Če verbalno komuniciranje pomeni uporabo

besed, potem neverbalno komuniciranje pomeni komuniciranje brez besed. Torej

prihaja do razlik med verbalnim in neverbalnim komuniciranjem. Te razlike so:

• neverbalna sporočila se dojemajo kot bolj verodostojna od verbalnih in jim bolj

zaupamo.

• Neverbalna sporočila so filogenetsko in ontogenetsko starejša od neverbalnih,

saj se v prvem letu starosti v pogovoru z dojenčkom zanašamo izključno na

neverbalna sporočila.

• Neverbalna sporočila izražajo močnejša čustva, saj je zelo težko skriti resnične

občutke in čustva.

• Neverbalna sporočila imajo bolj vsestranski pomen, čeprav obstajajo tudi v tem

načinu komuniciranja razlike med kulturami; izraz na obrazu je najbrž najbolj

univerzalni signal prav zaradi svoje pomembnosti v komuniciranju iz oči v oči.

• Neverbalno komuniciranje lahko hkrati uporablja več kanalov, verbalno

komuniciranje pa je omejeno le na en kanal v določenem času. Če pa je

sporočilo poslano po več kanalih hkrati, je vpliv intenzivnejši.

• Simbolna neverbalna sporočila so naučena in največkrat izražajo lokalne

pomene, vezane na določene subkulture in skupine.

3.5 Terapevtska komunikacija

Terapevtska komunikacija je za pacienta vzajemna in korektna izkušnja. Je terapevtsko

sredstvo njemu v pomoč. Zdravstvenemu delavcu omogoča, da vstopi v pacientovo

okolje in vzpostavi terapevtski odnos. Začne se takoj, ko pacient vstopi v sistem

zdravstva. Komunikacija z njim je več kot prenos sporočila od oddajnika do


11

sprejemnika, je srečanje enega človeka z drugim. Na vsakega izmed njiju se gleda kot

na celoto, saj je vsak prinesel v odnos svoje občutke, strahove, pričakovanja, vrednote,

sposobnosti in omejitve (Železnik in Roncelli, 2011, str. 158−159).

Za terapevtsko komunikacijo je značilno:

• da je usmerjena v varovanca;

• da je usmerjena k cilju;

• empatija;

• spoštovanje;

• sprejemanje;

• zaupnost in

• samorazkrivanje (Kobentar et al., 1996, str. 15).

� Usmerjenost v varovanca

Terapevtska komunikacija je usmerjena v zadovoljevanje potreb bolnika ne pa tudi v

zadovoljevanje potreb zdravstvenih delavcev, in ravno v tem se terapevtska

komunikacija razlikuje od običajne komunikacije. Zdravstveni delavci bi naj imeli to

pomembno dejstvo vedno pred očmi, da ne bi morda nezavedno uporabljali interakcije

za zadovoljevanje svojih lastnih potreb (Kobentar et al., 1996, str. 16).

� Usmerjenost k cilju

Terapevtska komunikacija je usmerjena k potrebam bolnika. Najprej si vsak zdravstveni

delavec želi z bolnikom vzpostaviti dober in korekten odnos, nato terapevtski dogovor,

ter da skupaj razjasnita cilje in pričakovanja od obeh (Kobentar et al., 1996, str. 17).

� Empatija

Nekateri ljudje trdijo, da ni mogoče vedeti, kako se počuti žalujoči, dokler sami nekoga

ne izgubijo. Vendar so zdravstveni strokovnjaki ves čas v stiku s situacijami, ki jih sami


12

niso nikoli doživeli. Empatija je torej sposobnost, da si v takih situacijah znamo

predstavljati, kako se ljudje počutijo (Payne in Walker, 2002, str. 91).

� Spoštovanje

Spoštovanje drugih in sebe, pomeni, da poznamo pravice, da je lahko vsak človek

drugačen, in prav tako je lahko drugačen tudi bolnik. Zdravstveni delavci morajo

večkrat skrbeti za drugačne bolnike, ki imajo drugačne vrednote in cilje, lahko so tudi

moteni. Če se bolnik in zdravstveni delavec ne strinjata glede ciljev, vendar imata

spoštljiv odnos, imata možnost spoznati razlike, hkrati pa jima daje svobodo in pravico

do lastnega mnenja. Torej je spoštovanje sebe in drugih pomemben element terapevtske

komunikacije (Kobentar et al., 1996, str. 17).

� Sprejemanje

Značilnost terapevtske komunikacije je, da zdravstveni delavci sprejmejo bolnika in

njegove svojce takšne, kot so, pa čeprav se ne strinjajo z vsemi oblikami njihovega

vedenja. Ne smejo obsojati bolnikovega vedenja, ampak le opazujejo in sporočajo, kaj

vidijo in s tem vplivajo na njihovo vedenje (Harih, 2009, str. 241).

� Zaupnost

Tubbs in Moss (1994) pravita, da je zaupanje občutek ali prepričanje, da nam druga

oseba ne bo škodovala.

Zaupanje se razvije le, če se nas dejanja drugih tičejo, ko lahko predvidimo njihovo

vedenje, ko to predvidevanje sproži pozitiven subjektivni občutek in ko zaupanje

izberemo med več možnostmi (Rungapadiachy, 1999, str. 288).

� Samorazkrivanje

Samorazkrivanje je medosebni proces, ker je del paketa interakcij med dvema

človekoma. Ko osebo bolje spoznamo ji začnemo pripovedovati stvari o sebi in

poslušamo stvari, ki nam jih ona pove o sebi (Rungapadiachy, 1999, str. 292).


13

Samorazkrivanje je pri terapevtski komunikaciji drugačno kot pri običajni komunikaciji.

Pri slednji se največkrat samorazkrivata oba udeleženca komunikacije. Pri prvi pa samo

razkrivanje medicinske sestre ni primerno, saj lahko povzroči dodaten stres.

Samorazkrivanje bolnika pa medicinski sestri pomaga, da lahko hitreje zazna in občuti

njegove težave, občutke in vedenja ( Kobentar et al, 1996, str. 17).

Umirajoči se pogosto počutijo osamljene, zato je prav, da niso sami, ampak da je nekdo

vedno ob njih, pa naj bo to kdo izmed zdravstvenega osebja ali pa svojcev, kadar si

seveda to želijo. Velikokrat se zgodi, da umirajoči ne more več govoriti. Takrat je

potrebno namesto besed, uporabiti dotik in božanje. Umirajoči naj čuti, da je nekdo ob

njem, četudi se ga le dotika in ne govori (Prebil in Pjerina, 2009, str. 122).

Dotik največ razkrije in je lahko najpomembnejši del nebesedne komunikacije. Če

bolnik čuti, da ga nekdo drži za roko, bo občutil toplino in varnost. Pri dotiku je

potrebno biti tudi previden, kajti dotik, kot tudi nekatere druge oblike nebesedne

komunikacije, so v različnih kulturah različno definirani. To lahko pomeni, da dotik, ki

v neki kulturi deluje terapevtsko, v drugi deluje prav nasprotno. Zato je potrebna velika

pozornost zdravstvenega osebja na to, da vedo, kateri kulturi pripada bolnik

(Rungapadiachy, 1999, str. 265).

3.6 Asertivna komunikacija

Asertivno vedenje mnogo ljudi pogosto napačno razume. Tiste, ki se vedejo asertivno,

zaznavajo kot, da bi se vedli agresivno, tiste ki pa se vedejo agresivno, pa jih označijo

za asertivne. V latinščini asserere pomeni trditi (Černelič Bizjak, 2009, str. 31).

Za vse zdravstvene delavce in za vse ljudi, ki delajo z ljudmi je zelo pomembno, da so

asertivni in da znajo poskrbeti za svoje zdravje ter svoje pravice. Z večjo asertivnostjo

oz. takrat, ko znajo reči ne, zmanjšajo stresne situacije, kar je izredno pomembno tudi za

zmanjšanje izgorelosti med zdravstvenimi delavci, ki je povezana z naravo njihovega

dela (Černelič Bizjak, 2009, str. 34).


14

V zdravstvu so močno zaželene asertivne osebe. Narava dela v njem predpostavlja, da

oseba, ki nudi pomoč, varuje zdravje in dobro počutje pacienta. Če človek zna poskrbeti

zase, če zaupa vase in v svoje sposobnosti ter pozitivno zaznava svoje telo, bo zmogel

in vedel poskrbeti tudi za druge. Asertivne osebe vzbujajo v bolnikih zaupanje, dajejo

jim občutek varnosti in upanja. Skratka, delujejo terapevtsko (Prebil et al., v: Triler et

al., 2010, str. 33).

Značilnosti asertivne medicinske sestre se izražajo v predstavitvi njene osebnosti. To

pomeni, da se medicinska sestra izraža kot odprta oseba, da je sposobna videti z očmi

tisto, kar pacient verbalno ali neverbalno pokaže v vsakem trenutku, da je sposobna

presoditi, kaj pacient želi in potrebuje, ter da je sposobna prepoznati njegova čustva in

občutke. Medicinska sestra zna razviti tudi empatični odnos, s katerim pri pacientu

vzbuja zaupanje, saj mu ve pokazati, da se je v njegova čustva in doživljanja sposobna

vživeti. Je samozavestna, saj ve kdaj in kakšno pomoč naj nudi bolniku ter zna prevzeti

odgovornost tudi za svoje morebitne napake (Taylor et al., v: Triler et al., 2010, str. 33).

Aserativnost ima več definicij:

• Vedenje, ki posamezniku omogoča, da deluje v skladu s svojim interesom, da se

postavi zase brez nepotrebnih anksioznosti, da svoja občutja izrazi brez

neprijetnega občutka, ali da uveljavlja svoje pravice, ne da bi ob tem zanikal

pravice drugih, imenujemo asertivno vedenje (Alberti in Emmons v:

Rungapadiachy, 2003, str. 304).

• Biti asertiven pomeni uporabiti veščine, ki jih imamo v praksi. Asertivna oskrba

krmari med tem, da ne naredi ničesar, in tem, da bi preprečila preveč.

Medosebno komunicira na način, pri katerem so spoštovane njene pravice in

obenem pravice drugih (Egan v: Rungapadiachy, 2003, str. 304).

• Asertivnost je varovanje svojih pravic na način, pri katerem ne kršiš pravic

drugih ljudi. Gre za izražanje svojih potreb, želja, mnenj, občutkov in


15

prepričanja na neposreden, odkrit in primeren način (Back in Back v:

Rungapadiachy, 2003, str. 304).

Iz teh definicij se lahko povzame, da biti asertiven pomeni, da varuješ svoje

pravice in pri tem ne okrniš pravic drugih ljudi ter da se izražaš jasno,

samozavestno in odkrito (Rungapadiachy, 2003, str. 304).

Prebil in Pjerina (2009) navajata misel, ki pravi: »Asertivni smo kadar si upamo

govoriti, prosti, zavrniti, sprejeti, biti inovativni, ostati, oditi, počivati, delati, molčati,

oceniti, nepristransko prisoditi, jasno izbrati, ne da bi bili preveč odvisni od mnenja

drugih. Pri tem pa spoštujemo in upoštevamo meje, pravice in svobodo drugih. Takšen

odnos do okolice in sebe vodi v zadovoljstvo s samim seboj in vpliva na pozitivno sliko o

samem sebi.«


16

4 PALIATIVNA OSKRBA

4.1 Razvoj paliativne oskrbe

Paliativna oskrba ni doživela razvoja le v zadnjih nekaj letih, ampak je bilo lajšanje

težav že od nekdaj temeljna naloga medicine. Edina terapija, ki jo je lahko zdravnik dal

bolniku v preteklih stoletjih, je bila simptomatska terapija. Sčasoma, ko se je

medicinska znanost razvijala, ko so vsi bili navdušeni nad velikim tehnološkim

napredkom ter vse večjimi uspehi in možnostmi zdravljenja, je bilo lajšanje bolečin v

zadnjem stoletju, potisnjeno v ozadje. Smrt je postala vsesplošni poraz, kajti sodobni

zdravniki so se ob umirajočem bolniku počutili izgubljeno in nemočno, saj niso imeli

ustreznega znanja (Salobir, 2001, 87−90).

V obdobju zadnjih desetletjih pa je prišlo do sprememb na področju lajšanja težav pri

hudo bolnih in umirajočih. Tudi Slovenija je država, ki se močno prizadeva za razvoj

paliativne oskrbe. Občuten napredek je paliativna oskrba v Sloveniji doživela v sredini

devetdesetih let s pomočjo dejavnosti za razvoj paliativne oskrbe. Te dejavnosti še

danes potekajo preko slovenskega društva Hospic, Slovenskega društva za zdravljenje

bolečin, Zavoda za razvoj paliativne oskrbe, Konziliarne službe za paliativno oskrbo na

Onkološkem inštitutu in preko učnih programov na medicini in vseh zdravstvenih šolah

(Lunder, 2002, str. 186).


17

4.2 Načela paliativne oskrbe

Lunder (2003) opisuje definicijo svetovne zdravstvene organizacije iz leta 1991, ki je

bila izpolnjena leta 2002: »Paliativna oskrba izboljša kakovost življenja bolnika in

njegovih bližnjih, ki se soočajo s problemi neozdravljive bolezni, preprečuje in lajša

trpljenje, ki ga zgolj prepoznava, oceni in obravnava bolečine in druge psihosocialne,

telesne ter duhovne probleme.«

Svetovna zdravstvena organizacija je določila osnovna načela v paliativni oskrbi:

• omogočajo lajšanje bolečine in drugih motečih simptomov;

• priznavajo življenje in umiranje kot normalen proces;

• ne pospešujejo smrti niti je ne zavlačujejo;

• vključujejo psihološke in duhovne vidike v bolnikovo oskrbo;

• nudijo podporni sistem bolnikov, da živijo, kolikor je to le mogoče, dejavno

življenje do smrti;

• nudijo podporni sistem za pomoč družini med bolnikovo boleznijo in v času

žalovanja;

• uvajajo timski pristop pri oskrbi potreb bolnika in njegove družine, vključno z

žalovanjem (zdravnik, medicinska sestra, socialni delavec, psiholog, delovni

terapevt, fizioterapevt, dietolog, duhovnik, prostovoljec);

• izboljšajo kakovost življenja in s tem lahko tudi vplivajo na potek bolezni ter

• paliativno oskrbo vključujejo zgolj v toku bolezni, v povezavi z različnimi

vrstami zdravljenja, katerih namen je podaljšanje življenja, kot so kemoterapija

in obsevanje ter vključujejo tiste preiskave, ki pomagajo k razumevanju in

obravnavi različnih zapletov (Lunder, 2003, str. 640).

4.3 Pomen paliativne oskrbe za bolnike in svojce

Paliativna oskrba naj bi bila na voljo bolnikom tam, kjer so. Največkrat je to doma, v

domovih za ostarele in bolnišnicah. Nekateri bolniki potrebujejo kompleksnejšo oskrbo

v specializiranih ustanovah hospica (Salobir, 2001, str. 87).


18

Kadar bolnika prizadene neobvladljiva in neozdravljiva bolezen je paliativna oskrba

velikega pomena za bolnika samega in njegove svojce. Paliativna oskrba obravnava

človeka celostno. To pomeni, da ga obravnava fizično, psihično in duhovno.

Prepoznava in upošteva njegove potrebe, pričakovanja, upe, strahove, posredno pomaga

bolniku in njegovim svojcem pri pripravi na umiranje. Svojcem tudi nudi podporo in

pomoč pri premagovanju izgube in žalovanju. Namen paliativne oskrbe je torej

vzdrževati optimalno kakovost življenja in pomagati bolniku ter njegovim bližjim med

boleznijo, umiranjem in po smrti bolnika (Štrancar in Žagar, 2010, str. 70).

4.4 Spremljanje umirajočega bolnika

Za vse tiste, ki spremljajo hudo bolne, umirajoče in njihove svojce je zelo pomembno,

da se skušajo vživeti v bolnikovo in stanje njegovih bližnjih ter vse to, v prvi vrsti,

razumeti in sprejemati kot človek, kateremu se vse to lahko tudi zgodi (Klevišar, 1994,

str. 132).

Spremljati umirajočega bolnika pomeni, da mu pomagamo živeti na zadnjem delu

njegovega življenja. Omogočiti mu je potrebno, da do konca živi čim bolj polno in da

do konca kot živ človek čim bolj spremlja dogajanje okrog sebe. Eno izmed temeljnih

pravil za spremljanje umirajočih je, da se umirajoče zelo dobro posluša in da se zazna,

kaj umirajoči resnično potrebuje ( Klevišar, 2006, str. 31).

Ob vsakem delu s trpečimi in pogostim sodoživljanjem smrti, preti zdravstvenim

delavcem dvoje nevarnosti: prva, da čustveno otopijo in opravljajo svoje delo

mehanično, druga, da se pretirano čustveno zapletejo, kar moti njihovo ravnotežje pri

delu. Zdravstveni delavci ob srečanju s smrtjo doživljajo precejšnjo čustveno

obremenitev. Celo za zrelejše zdravstvene delavce, ki imajo po več let delovnih

izkušenj, je smrt mladega človeka, matere in očeta z majhnimi otroci nerešljivo

vprašanje, zakaj mora umreti (Urbančič in Gradišek, 1997 str. 336).

Zdravstveni delavci, ki se dnevno srečujejo z neozdravljivo boleznijo, nesrečo in smrtjo,

potrebujejo sprotno obravnavo duševnih moči in optimizma, mlad zdravstveni delavec

pa še posebej oporo starejših in bolj izkušenih sodelavcev (prav tam, str. 336).


19

Medicinske sestre so po kodeksu etike zavezane, da:

• umirajočemu pacientu omogočijo kakovostno zdravstveno nego in oskrbo, da

mu nudijo razumevajoč odnos, lajšanje trpljenja, dajejo upanje, možnost

izpovedi verskega prepričanja, občutek varnosti ter mirno in dostojanstveno smrt

ter

• posebno pozornost in pomoč posvetijo tudi svojcem umirajočega ali umrlega,

ter vsem drugim, ki so bili za umrlega pomembni (Kersnič in Filej, 2006, str. 4).

4.5 Spremljanje svojcev umirajočega bolnika

Spremljanje in pomoč svojcem umirajočega je velikokrat težja kot pomoč bolniku

samemu. Kadar svojci izvedo za diagnozo, se zavejo, da bodo izgubili svojega bližnjega

človeka in takrat se začnejo boriti, da bi to preprečili. Življenje se jim v trenutku obrne

na glavo, kar pa seveda ne vpliva pozitivno niti na njih same, še manj pa na njihovega

umirajočega bolnika (Klevišar, 1994, str. 133).

Kakovost odnosa med medicinsko sestro in svojci umirajočega je odvisen od prvega

stika in koraka, ki ga medicinska sestra naredi za podporo družini. Medicinska sestra je

tista, ki prva sprejme svojce v prostoru za obiskovalce, jih spremlja na oddelek in do

postelje svojca. Med medicinsko sestro in družinskimi člani, se po določenem številu

srečanj razvije poseben odnos. Družinski člani kmalu spoznajo medicinsko sestro po

imenu, pogovor lažje steče, svojci medicinski sestri podajo različne in koristne

informacije, ki jih interpretira in iz njih razbere, kaj svojci pričakujejo, kaj jih moti in

poskuša odgovoriti na njihova vprašanja (Walkner v: Pungartnik in Pajnkihar, 2011, str.

368).

S svojci se je potrebno veliko pogovarjati ter jih postaviti na realna tla, jim jasno dati

vedeti, da medicina ne zmore vsega, po drugi strani pa jim pomagati, da bolnika ne

vidijo mrtvega že veliko prej, kot dejansko je. Potrebno pa jim je tudi pomagati in

svetovati, da živijo čim bolj normalno naprej (Klevišar, 1994, str. 134).


20

Svojci so zelo veseli, če si medicinska sestra vzame čas za pogovor z njimi.

Najpogosteje sprašujejo, če svojca boli, če jih sliši oz. če se zaveda njihove prisotnosti

(Hofler v: Pungartnik in Pajnkihar, 2011, str. 368).

4.6 Proces umiranja

Umiranje in smrt sta zadnji poglavji našega življenja. Vsi z gotovostjo vemo, da bomo

enkrat umrli, vendar ne vemo kako in kdaj. Ravno zaradi tega, se večina ljudi boji

lastnega konca (Šolar in Mihelič-Zajec, 2007, str. 137).

Umiranje je dinamično stanje, stanje potekajočih bioloških dogajanj, ki je usmerjeno v

dokončno prenehanje delovanja organov, ki so za življenje nujno potrebni. Nasprotje

umiranju je pojem smrti, ki se nanaša na stanje po dovršenem dejanju. Med tem ko

umira, v sebi še vedno vsebuje življenje, smrt že zaznamuje konec življenja (prav tam,

2007, str. 137).

Šolar in Mihelič Zajec (2007) opisujeta proces umiranja po Kübler-Ross, ki je

opredelila in razdelila pet stopenj procesa umiranja, s katerimi opisuje značilnosti

psihološkega obrambnega vedenja pri bolniku. Te stopnje so:

• zanikanje,

• napadalnost,

• pogajanje,

• depresija in

• sprejetje.


21

4.7 Proces žalovanja

V Sloveniji vsako leto umre okrog 20.000 ljudi, za katerimi žalujejo bližnji, sorodniki,

prijatelji in sodelavci. Leta 2012 je pri nas umrlo 19.257 ljudi. Tako se z žalovanjem

vsako leto v Sloveniji spopade od 60.000 do 100.000 ljudi (Statistični urad Republike

Slovenije, 2012).

Žalovanje je podobno kot psihosocialna in duhovna prilagoditev na novico o

neozdravljivi bolezni. Žalovanje povzroči nešteto različnih čustev, med katerimi so

najpogostejši: žalost, obup, praznina, jeza, krivda, sanje in prikazovanje podob, priklic

različnih spominov. Žalost ni bolezen, zato se ne da zdraviti. Tako kot je smrt

potisnjena na rob družbenega dogajanja, ima tudi žalost negativen prizvok (Žagar, 2010

str. 73–74).

Canacakisa v Klevišar (1996) pravi: »Žalost je v današnjem času razumljena, kot nekaj

neprijetnega, celo bolezenskega, čemur se je treba izogniti in jo celo zatajiti. Žalost radi

zaznamujemo z melanholijo, depresijo ali celo bolestno skrbjo, zato jo skušamo zdraviti

in odpraviti.«

Oskrba svojcev med žalovanjem se začne že pri vstopu bolnika in njegove družine v

paliativno oskrbo, ko se zdravstveni tim poveže z družino in oceni njene potrebe,

nadaljuje z nepretrgano oskrbo in spremljanjem skozi faze bolezni, ki se konča s smrtjo

in nadaljuje v žalovanje. Žalovanje vsakega človeka je osebno in prilagojeno njegovi

trenutni situaciji. Pomembno je, da žalujočega sprejemamo v njegovi žalosti in

trpljenju, mu nudimo prostor, kjer lahko vedno spregovori in izrazi svoja čustva (Žagar,

2010, str. 74).

Medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci so velikokrat postavljeni pred težko

nalogo, kako pomagati ljudem ob smrti ljubljenega človeka. Ljudje, katerim umre

človek, ki jim je bil blizu, so ob njegovi smrti lahko v šoku in precej otopeli. Velikokrat

se zgodi, da so ob izgubi bližnjega čustveno neodzivni. Ker je bližnjim umrlega pogosto

težko verjeti, kaj se je zgodilo, zlasti, če je smrt nepričakovana, je lahko zelo koristno,


22

da jim je omogočeno, da pokojnika vidijo in se ga, če seveda želijo, tudi dotaknejo

(Payne in Walker, 2002, str. 157−158).

Večina ljudi se spoprijema z izgubo bližnjega s pomočjo sorodnikov in prijateljev.

Nekaj se jih zateče po pomoč ob žalovanju tudi k organizacijam, kot je Hospic. Vsi

ljudje pa ne želijo pomoči ter podpore in takrat ni primerno, da silimo v njih in jim

želimo na vsak način pomagati, ampak je boljše, da se umaknemo (prav tam, str.

157−158).

Husebo (2005) opisuje najvažnejše naloge žalovanja:

• razumeti, da nekoga več ni;

• dovoliti si, da si vzameš čas preseči bolečo izgubo;

• znajti se v okolici, kjer nekdo manjka in

• zbrati moči za nove čustvene vezi.

Da si bo žalujoči lahko opomogel, pridobil nove moči in razloge za življenje v bodoče,

je pomembno da upošteva in opravi te naloge.

4.8 Pravice umirajočih bolnikov

Klevišar (2006) opisuje listino pravic umirajočih, ki je bila sprejeta na generalni

skupščini Organizacije združenih narodov leta 1975 in v kateri so opisane pravice

umirajočih

Umirajoči ima pravico:

• da z njim ravnajo kot s človeškim bitjem vse do zadnjega diha;

• da umirajoči upa, ne glede na spremembe in možnosti upanja;

• da z njim upajo tisti, ki ga negujejo;

• da lahko svobodno izpoveduje svoj nemir pred smrtjo, ki se bliža;

• da ima možnost soodločanja glede zdravljenja;

• da ga zdravi strokovno osebje, čeprav je vsem jasno, da umira;

• da ne umre osamljen;


23

• da mu lajšajo bolečine;

• da mu na vprašanja iskreno odgovarjajo;

• da mu nihče ne laže in ga ne slepi;

• da mu drugi pomagajo, da sam in njegovi najbližji, lažje sprejmejo in se

sprijaznijo s smrtjo;

• da umre mirno in dostojanstveno;

• da ohrani svojo osebnost in da ga nihče ne obtožuje, če ne soglaša z njegovim

prepričanjem;

• da sme ob umiranju izpovedati svoje versko prepričanje in prejeti, kar mu

narekuje vera;

• da njegovemu telesu po smrti izkazujejo dolžno spoštovanje in

• da ga negujejo strokovno usposobljene ter sočutne osebe, ki bodo razumele vse

njegove želje, da bo umirajoči lahko pomirjeno zrl smrti v oči (Klevišar, 2006,

str. 98).


24

5 HOSPIC

5.1 Društvo Hospic

Hospic je nevladna, nepridobitna organizacija, ki nudi celostno oskrbo bolnika in

njegovih svojcev takrat, ko aktivno zdravljenje ni več mogoče in lahko v kratkem pride

do smrti. Cilj oskrbe hospica je učinkovito lajšanje bolnikovega trpljenja, posluh za

njegove potrebe, usmerjanje v smiselno izpolnitev zadnjih mesecev življenja in opora

svojcem v času umiranja in žalovanja (Žargi, 2006, str. 60).

Slovensko društvo Hospic je bilo ustanovljeno junija leta 1995, vendar se je ideja o

ustanovitvi društva pojavila že veliko prej. Ustanoviteljica društva je bila zdravnica in

onkologinja Metka Klevišar. Ljudje so začeli vedno bolj čutiti, kako medicina veliko

naredi za umirajočega človeka, vendar pa še vedno premalo in zaradi tega je društvo

Hospic še kako potrebno vsem. (Klevišar, 2006, str. 44).

Po večletnih prizadevanjih pa so leta 2010 odprli prvo slovensko hišo hospic v

Sloveniji, ki se nahaja v Ljubljani, namenjena je pacientom v zaključni fazi njihovega

življenja in njihovim svojcem. Hospic je za uporabnike brezplačen in zajema tudi

program oskrbe na domu v skladu z mednarodnimi standardi. Bolniku želi zagotoviti

najvišjo možno kakovost življenja do naravnega konca. Zavezani so k prepričanju, da

naj ne bi nihče umiral sam in v strahu pred hudim trpljenjem, saj ima vsakdo pravico in

možnost do udobja kot posledice učinkovitega lajšanja vseh težav (dobre paliativne

oskrbe) in biti podprt v procesih osebne preobrazbe, ki jo prinaša soočanje z

minljivostjo življenja ne glede na gmotno stanje in versko prepričanje ( Käch, 2010, str.

181).

Celostno oskrbo izvaja interdisciplinarni strokovni tim hospica (medicinska sestra,

socialni delavec, sodelavec za duhovno podporo) v sodelovanju s prostovoljci, ki s

svojo sočutno pristnostjo pripomorejo, da bolnikove zadnje ure niso samotne, omilijo

občutke nemoči in dokazujejo, da je vsakdan pomemben in poseben. Poskrbijo za

varnost bolnikov, pomagajo jim pri gibanju in hranjenju. Zavezani so k prepričanju, da

naj ne bi nihče umiral sam in da ga ne bi bilo strah trpljenja, saj ima vsakdo pravico in


25

možnost do udobja kot posledice učinkovitega lajšanja vseh težav (Husebo, 2009, str.

136).

5.2 Oskrba hudo bolnih

Hospic je namenjen oskrbi neozdravljivo bolnih v času, ko aktivno zdravljenje preide v

podporno ali blažilno. Celostna oskrba omogoča udobje – lajšanje telesnega trpljenja,

reševanje čustvenih in socialnih vprašanj in podporo v osebni preobrazbi. Glede na

izkazano potrebo povezujejo vse, ki bodo bolniku omogočili lajšanje bolečin in

preprečili trpljenje: osebne zdravnike s specialističnimi službami, patronažne službe,

izvajalce oskrbe na domu in druge sodelavce. Zavezali so se bolnikom kot njihovi

zagovorniki, da bodo vedno na njihovi strani v prizadevanju za prepoznavanje in

spoštovanje njihovih potreb, pravic in želja. Ob strahu pred bolečino, ki ima več

razsežnosti, poskušajo skupaj z medicino storiti vse, kar je mogoče, da se nihče ne

poslavlja sam ali z občutkom, da je komurkoli v breme. (Husebo, 2009, str. 138).

Osnovna potreba vsakega umirajočega je, da ni sam in da so mu bolečine olajšane.

Potrebuje tudi skrbno nego, resnico o svojem stanju, upanje in možnost za duhovni

pogovor. Človek, ki umira potrebuje telesni dotik, lepo besedo, stik z naravo, njemu

ljubo glasbo, željeno poglavje iz knjige. Omogočiti mu morajo pogovor z ljudmi, ki si

jih sam želi, da z njim do konca ravnajo kot z osebo in da ga pozorno poslušajo. Če je

veren mu pokličejo duhovnika (Brumec, 1998, str. 6).

Umirajoči najbolj potrebuje dvoje, da ni sam in da ga ne boli. Potrebuje tudi dobro

nego, ter da z njim ravnajo človeško in dostojanstveno do njegovega zadnjega izdiha.

Ob sebi potrebuje tudi človeka, ki z njim upa, ki je z njim odkrit in mu omogoči, da

lahko govori o sebi. Prav gotovo pa umirajoči ne potrebuje zahtevnih in agresivnih

preiskav ali aktivnega zdravljenja bolezni, ker vse to lahko bolnika še bolj uniči in

svojcem prinese še večje stiske. Zato je bolje, da se energija usmeri v preprečevanje in

lajšanje trpljenja ne pa v podaljševanje življenja za vsako ceno. Tako omogočijo

umirajočemu, da čim bolj kakovostno preživi zadnje dni svojega življenja in da mirno

dostojanstveno umre (Klevišar, 2006, str. 30).


26

5.3 Pomoč svojcem in bližnjim umirajočih

Svojci bodo v osebju društva hospic našli zaupnike in sogovornike za zahtevno oskrbo,

oporo ob soočanju s hudo boleznijo bližnje osebe in minljivostjo. Skupno si bodo

prizadevali, da bodo vzpostavili pristne stike in neizbrisne vezi, ki tudi po smrti ostanejo

in žalujočim pomagajo živeti naprej (Käch, 2010, str. 183).

Ko nekdo v družini hudo zboli in umira, se pojavi vrsta vprašanj. Za večino ljudi je to

popolnoma nov položaj, na katerega sploh niso pripravljeni. Lažje jim je, če se z nekom

pogovarjajo, da koga pokličejo, ko se sami več ne znajdejo. Družina potrebuje v hudi

bolezni in umiranju resnično pomoč, ne pa govorjenja, kako naj bi ravnali in kako bi se

morali vesti (Klevišar, 2006, str. 81).

Ko bolnik umre, je njegovo življenje končano, za svojce pa se začenja težko obdobje

žalovanja. Izjemno pomembno za njih je, kako se okolica vede do njih in do pokojnika

ob smrti sami. Vse, kar se dogaja ob smrti, se jim globoko vtisne v spomin in jih

spremlja vse življenje. Tega bi se morali veliko bolj zavedati v zdravstvu in posvetiti

kulturi slovesa več pozornosti. Pravi čas žalovanja pa se začne šele pozneje, po mesecih,

ko se z vso ostrino zavedo resničnosti dokončnega slovesa. Najbolj jim pomagajo tako,

da žalujočim dovolijo, da žalujejo vsak na svoj način (prav tam, str. 81).

5.4 Pomoč pri žalovanju odraslim in otrokom

Na hospic se lahko zatečejo vsi žalujoči, ki potrebujejo pomoč in oporo ob izgubi svojih

bližnjih. Hospic jim bo omogočil osebna srečanja in pogovore, z možnostjo vključitve v

skupino po izgubi partnerja, staršev ali otrok. Vse obravnave žalujočih vodi osebje

hospica. Posebno pozornost namenjajo žalujočim otrokom, za katere vsako leto

organizirajo tridnevne tabore. Na teh taborih se zberejo otroci v starosti od 6 do 17 let,

ki so izgubili starše, brate, sestre, ali koga drugega, za katerim močno žalujejo. Na teh

taborih se odvijajo različne delavnice in osebni pogovori, s katerimi želijo otrokom

pomagati pri žalovanju (Käch, 2010, str.183).


27

Vsem žalujočim hospic nudi pomoč in svetovanje preko telefonskih pogovorov, lahko

se dogovorijo za individualne svetovalne pogovore, udeležijo se lahko kluba žalujočih

ali mesečnih tematskih srečanj, predavanj in delavnic, ali pa se udeležijo srečanj v

strokovno vodenih skupinah (Slovensko društvo hospic, 2011).


28

6 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA

6.1 Raziskovalna vprašanja

Postavili smo si tri raziskovalna vprašanja:

Raziskovalno vprašanje št. 1: Ali je za izvajalce zdravstvene nege delo s svojci

umirajočega stresno in katero tehniko terapevtske komunikacije najpogosteje

uporabljajo pri komunikaciji s svojci umirjajočega bolnika.

Raziskovalno vprašanje št. 2: Ali so izvajalci zdravstvene nege seznanjeni s

posebnostjo komunikacije s svojci umirajočega bolnika?

Raziskovalno vprašanje št. 3: Ali izvajalci zdravstvene nege poznajo aktivnosti in

delovanje nevladne humanitarne organizacije Hospic?

6.2 Metodologija

6.2.1 Raziskovalne metode

Pri izdelavi empiričnega dela v diplomskem delu smo uporabili kvantitativno metodo

dela. Kot instrument raziskave smo uporabili anketni vprašalnik, ki je sestavljen iz

vprašanj zaprtega, polodprtega in odprtega tipa. Vseboval je 23 vprašanj. Zbrane

podatke smo prikazali grafično, obdelali smo jih ročno, s pomočjo računalniških

programov Microsoft Word in Microsoft Excel.

6.2.2 Raziskovalni vzorec

V raziskavo je bilo vključenih 30 izvajalcev zdravstvene nege zaposlenih na Oddelku

za interno medicino v Splošni bolnišnici Ptuj, ki so bili pripravljeni v raziskavi

prostovoljno sodelovati. Sodelovalo je 29 žensk in en moški. Anketiranci so imeli

srednješolsko, višjo, visoko in univerzitetno izobrazbo. Povprečna delovna doba

anketirancev na internem oddelku je bila 11,5 let.


29

6.2.3 Postopki zbiranja podatkov

Raziskavo smo s pomočjo anketnega vprašalnika izvedli v mesecu decembru 2013.

Razdeljenih je bilo 30 anketnih vprašalnikov, vrnjeni so bili vsi in vseh 30 je bilo

izpolnjenih v celoti. Za izvedbo raziskave smo si pridobili pisno soglasje Splošne

bolnišnice Ptuj. Udeleženci so se vanjo prostovoljno vključili. Obveščeni so bili o

namenu raziskave, o načelu zaupnosti, varovanju osebnih podatkov in ponujena jim je

bila tudi možnost, da lahko sodelovanje v raziskavi zavrnejo. V raziskavi so anketiranci

ostali anonimni. Upoštevali smo vsa načela Kodeksa etike medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov Slovenije. Podatki, ki smo jih dobili od anketirancev, so bili

uporabljeni v namen strokovne obravnave oziroma izključno za izdelavo diplomskega

dela.

Polona Dornik: Komunikacija s svojci umirajo

7 REZULTATI RAZISKAVE

Analiza odgovorov na zastavljena vprašanja je prikazana s strukturnimi grafi. Vsak graf

je natančno obrazložen z besedilom. Vsi rezultati so podani v odstotkih in številkah.

Graf 1: Spol anketiranih zdravstvenih

Iz grafa 1 je razvidno, da je n

1 (3 %) moški.

Graf 2: Povprečna starost anketiranih zdravstvenih delavcev

Graf nam prikazuje starost anketirancev.

(27 %) anketiranih od 26−

36−45 let, najmanj, in sicer samo 2 (7 %)

18 - 25 let


RAZISKAVE

tavljena vprašanja je prikazana s strukturnimi grafi. Vsak graf

no obrazložen z besedilom. Vsi rezultati so podani v odstotkih in številkah.

zdravstvenih delavcev

je razvidno, da je na anketni vprašalnik odgovorilo 29 (97 %)

na starost anketiranih zdravstvenih delavcev

rikazuje starost anketirancev. 3 (10 %) anketirani so bili stari

−35 let. Največ anketiranih − 17 (56 %) − je bilo starih

in sicer samo 2 (7 %), pa sta bila stara 46 let ali več.

97 %

3 %

Ženski

Moški

10 %

27 %

56 %

7 %

25 let 26 - 35 let 36 - 45 let 46 let in več

30

tavljena vprašanja je prikazana s strukturnimi grafi. Vsak graf

no obrazložen z besedilom. Vsi rezultati so podani v odstotkih in številkah.

) žensk in

anketirani so bili stari od 18−25 let, 8

− je bilo starih od

let ali več.

Ženski

Moški


Graf 3: Izobrazbena struktura anketiranih zdravstvenih delavcev

V raziskavi je sodelovalo

(37 %) z višjo, visoko ali univerzitetno izobrazbo. Nobede

magisterija ali doktorata.

Graf 4: Povprečna delovna

medicino

Več kot polovica anketiranih

1−10 let, 10 (33 %) jih dela od 11

več kot 31 let delovne dobe. Povpre

11,5 let.

srednja šola

1 - 10 let


: Izobrazbena struktura anketiranih zdravstvenih delavcev

19 (63 %) zdravstvenih delavcev s srednjo izobrazbo in 11

%) z višjo, visoko ali univerzitetno izobrazbo. Nobeden od anketiranih

na delovna doba zdravstvenih delavcev na Oddelku za interno

kot polovica anketiranih, to je 16 (54 %), dela na Oddelku za interno medicino od

%) jih dela od 11−20 let, 3 (10 %) od 21−30 let in en anketirani

dobe. Povprečna delovna doba na Oddelku za interno medicino je

63 %

37 %

0 %

višja, visoka ali univerzitetna magisterij, doktorat

54 %33 %

10 % 3 %

10 let 11 - 20 let 21 - 30 let nad 31 let

31

%) zdravstvenih delavcev s srednjo izobrazbo in 11

n od anketiranih ni imel

ddelku za interno

ddelku za interno medicino od

−30 let in en anketirani ima

ddelku za interno medicino je

magisterij, doktorat


Graf 5: Pogostost srečevanja zdravstvenih delavcev s svojci umirajo

Na vprašanje, kako pogosto se

je 10 (34 %) anketiranih odgovorilo, da se s svojci sre

sicer 12 (40 %) pa pravi, da se s svojci umirajo

%) anketiranih se srečuje s svojci umirajo

samo en (3 %) izmed anketiranih se s svojci umirajo

nikoli.

zelo pogosto (skoraj vsak dan)

občasno (1


čevanja zdravstvenih delavcev s svojci umirajoč

kako pogosto se pri svojem delu srečujejo s svojci umirajo

%) anketiranih odgovorilo, da se s svojci srečajo skoraj vsak da

da se s svojci umirajočega srečujejo 1−2 krat tedensko. 7 (23

uje s svojci umirajočega občasno, to se pravi 1−2

%) izmed anketiranih se s svojci umirajočega sreča redko oziroma skoraj

34 %

40 %

23 %

3 %

zelo pogosto (skoraj vsak dan) pogosto (1 - 2 krat tedensko)

občasno (1 - 2 krat mesečno) redko (skoraj nikoli)

32

evanja zdravstvenih delavcev s svojci umirajočih bolnikov

ujejo s svojci umirajočega bolnika,

ajo skoraj vsak dan. Največ, in

2 krat tedensko. 7 (23

2 krat mesečno in

a redko oziroma skoraj


Graf 6: Delo s svojci umirajo

23 (77 %) anketiranih zdravstveni

umirajočega bolnika za njih predstavlja dodaten stres ali obremenitev

delo s svojci umirajočega bolnika za njih

tisti, ki so odgovorili na vprašanje pritrdilno

temu tako. 10 (44 % ) jih ni napisalo ni

prikazani v spodnji tabeli.

Tabela 1: Odgovori anketirancev

obremenitev

Število

1 Zato ker mi je hudo ob pogledu na žalujo

1 Ker se smrt vsakega osebno dotakne

2 Težko mi je ob pogovoru z žalujo

1 Zato ker se neprijetno po

1 Ker se moraš soo

2 Zaradi empatije, ki zame predstavlja dodatno

1 Zato ker mi je hudo in so

1 Nerad sporo

1 Ker sem prevebolnikom in njegovimi svojci

1 Ker se tudi sam bojim smr

1 Zato, ker je to zame zelo stresna situacija, po

Večina jih pravi, da jim je hudo ob pogledu na umirajo

svojce. Obremenjujoče jim je predvsem to, ker svojci smrt in umi

razumejo ter sprejmejo.


: Delo s svojci umirajočega bolnika

zdravstvenih delavcev je odgovorilo, da

ega bolnika za njih predstavlja dodaten stres ali obremenitev in le 7 (23

ega bolnika za njih ne pomeni dodatne obremenitve ali

tisti, ki so odgovorili na vprašanje pritrdilno, so imeli možnost, da napišejo

temu tako. 10 (44 % ) jih ni napisalo ničesar, odgovori 13 (56 %) anketiranih pa so

anketirancev, zakaj jim delo s svojci predstavlja dodatno

Odgovori

ker mi je hudo ob pogledu na žalujoče svojce

Ker se smrt vsakega osebno dotakne

Težko mi je ob pogovoru z žalujočimi svojci

Zato ker se neprijetno počutim ob žalujočih

Ker se moraš soočiti z žalujočim svojci, ter jim povedati resnico

empatije, ki zame predstavlja dodatno čustveno obremenitev

Zato ker mi je hudo in sočustvujem z njimi

Nerad sporočam slabe novice

Ker sem preveč čustvena oseba in se včasih prevebolnikom in njegovimi svojci

Ker se tudi sam bojim smrti koga od svojih bližnjih

Zato, ker je to zame zelo stresna situacija, počutim se napeto

ina jih pravi, da jim je hudo ob pogledu na umirajočega in na trpeč

e jim je predvsem to, ker svojci smrt in umiranje obi

77 %

23 %

da ne

33

da delo s svojci

in le 7 (23 %), da

ne pomeni dodatne obremenitve ali stresa. Vsi

imeli možnost, da napišejo, zakaj je

esar, odgovori 13 (56 %) anketiranih pa so

zakaj jim delo s svojci predstavlja dodatno

im svojci, ter jim povedati resnico

ustveno obremenitev

asih preveč zbližam z

utim se napeto

ega in na trpeče ter prizadete

ranje običajno težko


Graf 7: Pomembnost videnja umrlega

26 (87 %) anketirancev je

vidijo. Za 4 (13 %) anketirane

Pri osmem vprašanju smo ugot

lahko svojci od umrlega v miru poslovijo

vseh 30 (100 %) anketiranih odgovorilo pritrdilno.

da, se mi zdi pomembno


: Pomembnost videnja umrlega

anketirancev je odgovorilo, da se jim zdi pomembno, da svojci umrlega

) anketirane pa to ni pomembno.

Pri osmem vprašanju smo ugotavljali, ali imajo na oddelku poseben prostor

lahko svojci od umrlega v miru poslovijo. Iz odgovora je razvidno, da ga imajo

vseh 30 (100 %) anketiranih odgovorilo pritrdilno.

87 %

13 %

da, se mi zdi pomembno to se mi ne zdi pomembno

34

da svojci umrlega

ali imajo na oddelku poseben prostor, kjer se

je razvidno, da ga imajo, saj je


Graf 8: Najpogostejša vprašanja svojc

Na vprašanje, katera so najpogostejša vprašanja svojcev ob smrti bližnjega so anketirani

odgovarjali različno. Od 30 anketiranih jih je na vprašanje odgovorilo 26.

%) jih je napisalo, da svojce najpogosteje

Zanimajo jih tudi informacije glede pokopa umrlega

4 (13 %) anketirani pravi

sprašujejo po dodatnih informacijah

pravita, da svojce zanima,

kje lahko dobijo njegovo lastnino, k

7 %

ali je umrl v bolečinah

ali je umrl v spanju

kdaj je umrl

postopki glede pokopa


: Najpogostejša vprašanja svojcev ob smrti njihovega bližnjega

katera so najpogostejša vprašanja svojcev ob smrti bližnjega so anketirani

Od 30 anketiranih jih je na vprašanje odgovorilo 26.

%) jih je napisalo, da svojce najpogosteje zanima, ali je njihov bližnji umrl v bole

Zanimajo jih tudi informacije glede pokopa umrlega, in sicer jih je to napisalo 5 (17

pravijo, da jih zanima čas smrti, 3 (10 %) pravijo, da svojci

sprašujejo po dodatnih informacijah, ki jih želijo dobiti od zdravnika, 2 (7

ali je bil kdo ob smrti ob njem, ali je spraševal kaj o njih in

kje lahko dobijo njegovo lastnino, ki jo je s sabo prinesel v bolnišnico.

36 %

7 %3 %10 %

13 %

17 %7 %

ali je kaj spraševal po svojcih

ali lahko dobijo več informacij od zdravnika

ali je bil kdo ob smrti ob njem

postopki glede pokopa kje je njegova lastnina

35

ev ob smrti njihovega bližnjega

katera so najpogostejša vprašanja svojcev ob smrti bližnjega so anketirani

Od 30 anketiranih jih je na vprašanje odgovorilo 26. Največ 10 (36

ali je njihov bližnji umrl v bolečinah.

je to napisalo 5 (17 %),

%) pravijo, da svojci

želijo dobiti od zdravnika, 2 (7 %) anketirana

ali je bil kdo ob smrti ob njem, ali je spraševal kaj o njih in

ali lahko dobijo več informacij od zdravnika

ali je bil kdo ob smrti ob njem


Graf 9: Sporočanje svojcem, da je njihov bližnji umrl

Vprašanje, kdo je na njihovem oddelku odgovoren, da prvi sporo

bližnjega, je dalo presenetljive odgovore.

služba in 1 (3 %), da je to z

Graf 10: Občutki ob srečanju s svojci umirajo

Na vprašanje, ali imajo kdaj ob

otopeli so odgovorili 3 (10

(34 %). 1 (3 %) anketirani je odgovoril, da se preti

največ, in sicer 16 (53 %) jih pravi, da

zdravnik

medicinska sestra

čustveno otopeli

da se pretirano čustveno zapletet z njimi

drugo


anje svojcem, da je njihov bližnji umrl

kdo je na njihovem oddelku odgovoren, da prvi sporoč

bližnjega, je dalo presenetljive odgovore. 29 (97 %) anketiranih pravi, da je to vratarska

%), da je to zdravnik.

utki ob srečanju s svojci umirajočega

ali imajo kdaj občutek, ko se srečujejo s svojci umirajočih, da so

%) anketirani, da svoje delo opravljajo rutinsko

%) anketirani je odgovoril, da se pretirano čustveno zaplete z njimi ter

%) jih pravi, da čutijo čustveno obremenitev.

3 %

97 %

zdravnik vodja negovalnega tima

medicinska sestra drugi: centrala bolnišnice

10 %

34 %

3 %

53 %

0 %

da opravljate svoje delo rutinsko

da se pretirano čustveno zapletet z njimi da čutite čustveno obremenitev

36

kdo je na njihovem oddelku odgovoren, da prvi sporoči svojcem smrt

%) anketiranih pravi, da je to vratarska

čih, da so čustveno

, da svoje delo opravljajo rutinsko, jih pravi 10

ustveno zaplete z njimi ter

da opravljate svoje delo rutinsko

da čutite čustveno obremenitev


Graf 11: Vpliv smrti na družino

Na vprašanje, ali nenadna s

kot postopna, predvidljiva smrt, zaradi po

%) anketiranih odgovorilo pritrdilno in 3 (10

Graf 12: Najpogostejše doži

4 (13 %) pravijo, da svojci

kot jezo, 2 (7 %) kot pogajanje. Najve

je tako meni največ anketiranih

menijo 4 (13 %) in 6 (20 %) anketiranih meni, da svojci najpogosteje smrt sprejmejo z

zanikanjem.

dvom jeza


: Vpliv smrti na družino

ali nenadna smrt zaradi nesreče ali samomora drugače vpliva na družino,

kot postopna, predvidljiva smrt, zaradi počasi napredujoče terminalne bolezni

%) anketiranih odgovorilo pritrdilno in 3 (10 %), da ne.

: Najpogostejše doživljanje smrti

ci najpogosteje doživljajo smrt bližnjega kot dvom, 6 (20

kot pogajanje. Največkrat se zgodi, da svojci zapadejo v depresijo. D

anketiranih, in sicer 8 (27 %). Da svojci smrt takoj sprejmejo

%) anketiranih meni, da svojci najpogosteje smrt sprejmejo z

90 %

10 %

da ne

13 %

20 %

7 %

27 %

13 %

20 %

jeza pogajanje depresija sprejetje zanikanje

37

če vpliva na družino,

e terminalne bolezni, je 27 (90

najpogosteje doživljajo smrt bližnjega kot dvom, 6 (20 %)

da svojci zapadejo v depresijo. Da

mrt takoj sprejmejo

%) anketiranih meni, da svojci najpogosteje smrt sprejmejo z

zanikanje


Graf 13: Izmikanje komunikaciji s svojci umirajo

Anketirance smo vprašali, č

izognili. 9 (30 %) anketiranih je odgovorilo z da, eden (3

(44 %) anketiranih bi se komunikaciji s svojci umirajo

(23 %) redko. Vse tiste, ki so odgovorili pr

zakaj, bi se radi komunikaciji s svojci umirajo

bil, da je ta komunikacija za njih stresna, neprijetna, bojijo se reakcij svojcev


: Izmikanje komunikaciji s svojci umirajočega bolnika

, če bi se komunikaciji s svojcem umirajočega bolnika raje

%) anketiranih je odgovorilo z da, eden (3 %) se ne bi nikoli umaknil, 13

%) anketiranih bi se komunikaciji s svojci umirajočega rado pogosto izmaknilo in 7

%) redko. Vse tiste, ki so odgovorili pritrdilno na to vprašanje, sm

zakaj, bi se radi komunikaciji s svojci umirajočega izognili. Najpogostejši odgovor je

bil, da je ta komunikacija za njih stresna, neprijetna, bojijo se reakcij svojcev

30 %

3 %44 %

23 %

da nikoli pogosto redko

38

s svojcem umirajočega bolnika raje

bi nikoli umaknil, 13

ega rado pogosto izmaknilo in 7

itrdilno na to vprašanje, smo povprašali

ega izognili. Najpogostejši odgovor je

bil, da je ta komunikacija za njih stresna, neprijetna, bojijo se reakcij svojcev.


Graf 14: Premagovanje stiske ob komunikaciji s svojci umrlega

Na vprašanje, kako premagajo stisko ob komunikaciji s svojci

odgovorilo, da s pogovorom s sodelavci, 2 (7

obdelavo, 2 (7 %) pa ne obč

Graf 15: Odkrito komuniciranje z družinskimi

5 (17 %) anketiranih pravi, da je odkrita komunikacija s svojci umirajo

vedno, največ 16 (53 %) jih pravi, da lahko o

občasno in 1 (3 %) redko.

s pogovorom s sodelavci

z razumsko predelavo


Premagovanje stiske ob komunikaciji s svojci umrlega

kako premagajo stisko ob komunikaciji s svojci, jih je 9 (30

odgovorilo, da s pogovorom s sodelavci, 2 (7 %), da več delata, 17 (56

%) pa ne občutita stiske ob komunikaciji s svojci umrlega.

: Odkrito komuniciranje z družinskimi člani umirajočega

pravi, da je odkrita komunikacija s svojci umirajo

%) jih pravi, da lahko odkrito komunicirajo pogosto, 8 (27

30 %

7 %

56 %

7 %

s pogovorom s sodelavci več delam

z razumsko predelavo ne občutim stiske

17 %

53 %

27 %

3 %

vedno pogosto občasno redko

39

jih je 9 (30 %)

delata, 17 (56 %) z razumsko

ske ob komunikaciji s svojci umrlega.

pravi, da je odkrita komunikacija s svojci umirajočega možna

dkrito komunicirajo pogosto, 8 (27 %) le


Graf 16: Najpomembnejša oblika komunikacije s svojci umirajo

Na vprašanje, katera oblika komunikacije s svojci umirajo

najpomembnejša je 10 (33

da je to dotik, 8 (27 %), da poslušanje,

za 6 (20 %) anketiranih je najpomembnejše izražanje razumevanja.

Graf 17: Znanje zdravstvenih delavcev s podro

Več kot polovica, to je 16 (53

s področja terapevtske komunikacije, 5 (17

anketiranih trdi, da imajo de

pogovor dotik


: Najpomembnejša oblika komunikacije s svojci umirajočega

katera oblika komunikacije s svojci umirajočega se vam zdi

%) anketiranih odgovorilo, da je to pogovor.

%), da poslušanje, 4 (13 %) se zdi najpomembnejše svetovanje in

%) anketiranih je najpomembnejše izražanje razumevanja.

zdravstvenih delavcev s področja terapevtske komunikacije

to je 16 (53 %) anketiranih meni, da nima dovolj strokovnega znanja

ja terapevtske komunikacije, 5 (17 %) jih pravi, da ga ima in 9 (30

anketiranih trdi, da imajo delno dovolj znanja.

33 %

7 %27 %

13 %

20 %

dotik poslušanje svetovanje Izražanje razumevanja

17 %

53 %

30 %

da ne deloma

40

čega

čega se vam zdi

ih odgovorilo, da je to pogovor. 2 (7 %) pravita,

%) se zdi najpomembnejše svetovanje in

ja terapevtske komunikacije

%) anketiranih meni, da nima dovolj strokovnega znanja

%) jih pravi, da ga ima in 9 (30 %)

Izražanje razumevanja


Graf 18: Pridobivanje dodatnih znanj s podro

Na vprašanje, ali bi želeli pridobiti še dodatna znanja s podro

komunikacije, je večina anketiranih odgovorilo, da bi bi

kar 19 (63 %). Ostalih 11 (37

komunikacijo s svojci umirajo

Graf 19: Poznavanje delovanja društva Hospic

Na vprašanje, ali poznate delovanje društv

sicer 17 (57 %) odgovorilo, da delovanje društva poznajo, le 1 (3

društva ne pozna. 2 (7 %) pravita, da prvi

anketiranih je sicer že slišalo za to društv

da, menim da bi bilo to nujno potrebno

ne menim, da imam dovolj znanja za dobro komunikacijo s svojci umirajočega

ne, nepoznam

da, poznam

prvič slišim za društvo Hospic

sem že slišal/a vendar ne poznam njihovega delovanja


: Pridobivanje dodatnih znanj s področja terapevtske komunikacije

ali bi želeli pridobiti še dodatna znanja s področ

ina anketiranih odgovorilo, da bi bilo to nujno potrebno

stalih 11 (37 %) pa meni, da imajo dovolj znanja za dobro

komunikacijo s svojci umirajočega.

: Poznavanje delovanja društva Hospic

ali poznate delovanje društva Hospic, je več kot polovica anketiranih

%) odgovorilo, da delovanje društva poznajo, le 1 (3 %)

%) pravita, da prvič slišita za društvo Hospic in 10 (33

anketiranih je sicer že slišalo za to društvo, vendar ne poznajo njihovega delovanja.

63 %

37 %

da, menim da bi bilo to nujno potrebno

ne menim, da imam dovolj znanja za dobro komunikacijo s svojci umirajočega

3 %

57 %

7 %

33 %

ne, nepoznam

da, poznam

prvič slišim za društvo Hospic

sem že slišal/a vendar ne poznam njihovega delovanja

41

ja terapevtske komunikacije

ali bi želeli pridobiti še dodatna znanja s področja terapevtske

lo to nujno potrebno, in sicer

%) pa meni, da imajo dovolj znanja za dobro

kot polovica anketiranih, in

%), da delovanje

slišita za društvo Hospic in 10 (33 %)

njihovega delovanja.

ne menim, da imam dovolj znanja za dobro komunikacijo s svojci


Graf 20: Svetovanje svojcem umirajo

Hospic

14 (47 %) anketiranih nikoli ne svetujete svojcem umirajo

v društvo Hospic, 10 (33

anketiranih pravi, da tega ne svetujejo, ker ne poznajo

anketirani ni odgovoril na vprašanje, da redno svetuje svojcem umirajo

društvo Hospic.


: Svetovanje svojcem umirajočega bolnika, naj se vključ

nikoli ne svetujete svojcem umirajočega bolnika, naj se vklju

10 (33 %) le redko svetuje vključitev v Hospic

anketiranih pravi, da tega ne svetujejo, ker ne poznajo delovanja društva Hospic. Nobe

anketirani ni odgovoril na vprašanje, da redno svetuje svojcem umirajoč

20 % 0 %

33 %

47 %

ne, ker ne poznam njihovega delovanja

da, svetujem jim vedno

da, svetujem jim redko

ne, nikoli

42

naj se vključijo v društvo

ega bolnika, naj se vključijo

v Hospic in 6 (20 %)

štva Hospic. Noben

anketirani ni odgovoril na vprašanje, da redno svetuje svojcem umirajočega vključitev v


Graf 21: Izobraževanje in delavnice za zdravstvene delavce v društvu Hospic

Na vprašanje, ali veste, da Hospic izvaja tudi izobraževanja in delavnice za zdravstveno

osebje, kjer bi vam svetovali in vam olajšali de

umirajočega, je 10 (34 %) anketiranih prvi

delavnice. Prav tako 1 (3 %) te delavnice ne zanimajo in 18 (60

izobraževanje in delavnice, vendar t

Graf 22: Bolnik naj umira tam

Hospic zagovarja stališče,

anketirani menijo o tem stališ

pravi, da o kraju smrti odlo

umirajočega o kraju smrti premalo

prvič slišim za to

vem, vendar tam še nisem bil/a

se strinjam s hospicom

upoštevanje želje umirajočega


: Izobraževanje in delavnice za zdravstvene delavce v društvu Hospic

ali veste, da Hospic izvaja tudi izobraževanja in delavnice za zdravstveno

osebje, kjer bi vam svetovali in vam olajšali delo, ko se je potrebno soo

%) anketiranih prvič slišalo za to. Le 1 (3 %) je že obiskal te

%) te delavnice ne zanimajo in 18 (60 %) anketiranih vedo za

raževanje in delavnice, vendar tam še niso bili.

: Bolnik naj umira tam, kjer želi

, naj bolnik umira tam, kjer želi! Zanimalo

anketirani menijo o tem stališču. Kar 22 (73 %) se s tem stališčem strinja. 6 (20

da o kraju smrti odločajo svojci umirajočega. 2 (7 %) pa pravita, da so želje

ega o kraju smrti premalokrat uslišane.

34 %

3 %

60 %

3 %

prvič slišim za to sem že obiskal/a te delavnice

vem, vendar tam še nisem bil/a me ne zanima

73 %

20 %

7 %

se strinjam s hospicom o kraju smrti odločajo svojci

upoštevanje želje umirajočega

43

: Izobraževanje in delavnice za zdravstvene delavce v društvu Hospic

ali veste, da Hospic izvaja tudi izobraževanja in delavnice za zdravstveno

lo, ko se je potrebno soočiti s svojci

%) je že obiskal te

%) anketiranih vedo za

kjer želi! Zanimalo nas je, kaj

strinja. 6 (20 %) jih

%) pa pravita, da so želje


44

8 RAZPRAVA

V raziskavo je bilo prostovoljno vključenih 30 zdravstvenih delavcev zaposlenih na

Oddelku za interno medicino v Splošni bolnišnici Ptuj. V raziskavi je sodelovalo več

žensk in sicer 29 in le en moški. Več kot polovica anketiranih − 17 (56 %) − je bilo

starih od 36 do 45 let. Največ anketirancev je imelo srednješolsko izobrazbo − 19 (63

%). Povprečna delovna doba anketiranih na oddelku za interno medicino je bila 11,5 let.

Z raziskavo smo želeli ugotoviti posebnosti komunikacije zdravstvenih delavcev s

svojci umirajočega bolnika. V anketi smo posebno pozornost namenili tudi poznavanju

delovanja društva Hospic.

Na prvo raziskovalno vprašanje, ki se glasi: »Ali je za izvajalce zdravstvene nege, delo s

svojci umirajočega stresno, ter katero tehniko terapevtske komunikacije najpogosteje

uporabljajo pri komunikaciji s svojci umirajočega bolnika?«, lahko odgovorimo z

naslednjimi rezultati: zdravstveni delavci se z umirajočimi in njihovimi svojci srečujejo

zelo pogosto. Raziskava je pokazala, da se 12 (46 %) zaposlenih na Oddelku za interno

medicino, sreča z umirajočimi bolniki enkrat do dvakrat tedensko. To za njih predstavlja

dodatno obremenitev in stres, zato bi se tej komunikaciji izognilo kar 23 (77 %)

anketiranih. Hudo jim je ob pogledu na umirajočega in na trpeče ter prizadete svojce.

Obremenjujoče jim je predvsem to, ker svojci smrt in umiranje običajno težko razumejo

in sprejmejo. Za lažje prebolevanje smrti se 26 (87 %) anketiranim zdi zelo pomembno,

da svojci umrlega vidijo. Na oddelku imajo tudi poseben prostor, kjer se lahko svojci od

umrlega v miru poslovijo.

Za svojce umrlega je zelo pomembno, kako se okolica vede do njih, zato jim je

potrebno prisluhniti in če je le možno odgovoriti na njihova vprašanja. Anketa nam je

pokazala, da svojce najpogosteje zanima, ali je njihov bližnji umrl v bolečinah in ali je

bil kdo ob njem, ko je umrl. To sta tudi dve stvari, ki sta najpomembnejši za hudo bolne

in umirajoče, da niso sami ter da jih ne boli.

Svojci so ob izgubi svojega bližnjega zelo občutljivi na način sporočanja, zato je

potrebno poskrbeti za kar največje spoštovanje do pokojnika in družine. Po vseh


45

pravilih Kodeksa etike, bi naj svojce o smrti njihovega bližnjega obvestil zdravnik ali pa

vsaj vodja negovanega tima, vendar nam je raziskava pokazala, da v Splošni bolnišnici

Ptuj temu ni tako, ampak da pri njih to naredi vratarska služba.

Tudi Urbančič in Gradišek (1997) pravita, da bi po Kodeksu etike moral o smrti

obveščati vodja negovalnega tima ali zdravnik. Smrt se lahko svojcem sporoči preko

telefona ali s telegramom. Ob prihodu svojcev je potrebno upoštevati njihov pretres,

zbeganost in žalost.

Ob vsakdanjem delu z umirajočimi in pogostim sodoživljanjem smrti, se izvajalci

zdravstvene nege pogosto počutijo kot čustveno otopeli, več kot polovica − 16 (53%) −

anketiranih pa jih čuti čustveno obremenitev.

Urbančič in Gradišek (1997) tudi navajata, da zdravstveni delavci, ki se pogosteje

srečujejo z neozdravljivo boleznijo, umiranjem, s svojci umirajočega ali umrlega in s

smrtjo, potrebujejo sprotno obravnavo duševnih moči in optimizma, mlad zdravstveni

delavec pa še posebej oporo starejših in bolj izkušenih sodelavcev.

27 (90 %) anketiranih pravi, da nenadna smrt zaradi nesreče ali samomora drugače

vpliva na družino kot postopna, predvidljiva smrt, zaradi počasi napredujoče terminalne

bolezni. Na tisto smrt, ki pride iznenada, nismo pripravljeni. Ta smrt in izguba je za

svojce veliko težja in nesprejemljiva. Prav tako pa tudi zdravstveni delavci občutijo

drugačne občutke.

Heinrich (1998) pravi, da svojci smrt doživljajo različno. Mnogokrat zapadejo v

depresijo, lahko tudi izražajo jezo na zdravstveno osebje, ki je skrbelo za njihovega

svojca, da ni storilo dovolj zanj, da bi preprečili smrt. Zelo malo pa je tistih, ki smrt

sprejmejo.

13 (44 %) anketiranih bi se pogosto rado komunikaciji s svojci umrlega izognilo, le

eden (3 %) tega nikoli ne bi storil. Anketirani pravijo, da se ob komunikaciji s svojci

počutijo utesnjeno in neprijetno. Ta komunikacija zanje predstavlja stresno situacijo in


46

stisko. 17 (56 %) jih stisko ob komunikaciji s svojci umrlega najpogosteje premaguje z

razumsko predelavo, 9 (30 %) pa s pogovorom s sodelavci.

Stisko, ki jo občutijo zdravstveni delavci ob komunikaciji s svojci umirajočega, je

potrebno premagati. Nevarnost, ki grozi zdravstvenim delavcem je čustvena otopelost in

izgorelost. Vse to lahko vodi v hudo bolezen, česar pa si seveda nihče ne želi.

Z drugim raziskovalnim vprašanjem smo želeli ugotoviti, ali so izvajalci zdravstvene

nege seznanjeni s posebnostjo komunikacije s svojci umirajočega.

Zelo pomembno je, da se izvajalci zdravstvene nege s svojci umirajočega pogovarjajo

odkrito. 5 (17 %) anketiranih pravi, da lahko odkrito komunicirajo vedno, 16 (53 %) pa

jih pravi, da to ni vedno, je pa pogosto. Pogovor je tista oblika komunikacije, ki se 10

(33 %) anketiranim zdi najpomembnejši pri komunikaciji s svojci umirajočega, 8 (27

%) pa jih pravi, da je to poslušanje.

Izvajalci zdravstvene nege se najpogosteje prvi srečajo s svojci takoj po smrti njihovega

bližnjega. Takrat so svojci pogosto v šoku, zato morajo biti izvajalci zdravstvene nege

posebej previdni, da uporabijo pravilno komunikacijo. Pomembno je tudi, da poznajo

posebnosti in tehnike komuniciranja s svojci umirajočega (Klevišar, 2006, str. 87−93).

V zdravstvu je zelo pomembna terapevtska komunikacija, ki je usmerjena k bolniku.

Zato je zelo pomembno, da imajo zdravstveni delavci dovolj strokovnega znanja s

področja te vrste komunikacije (Kobentar et al., 1996, str. 16).

Kar 16 (53 %) anketiranih meni, da znanja o terapevtski komunikaciji nimajo dovolj. 9

(30 %) jih pravi, da so dovolj dobro podkovani s strokovnim znanjem o terapevtski

komunikaciji. 19 ( 63 %) anketiranih si želi pridobiti še dodatna znanja s tega področja.

Menijo, da bi dodatno izobraževanje in izpopolnjevanje znanja bilo nujno potrebno. 11

(37 %) pa jih pravi, da ne potrebujejo dodatnega znanja.


47

Tretje raziskovalno vprašanje se glasi, ali izvajalci zdravstvene nege poznajo aktivnosti

in delovanje nevladne humanitarne organizacije Hospic. Prav ta organizacija je lahko

tista, ki pomaga ob iztekanju življenja umirajočim in njihovim svojcem. Pomaga pa

lahko tudi zdravstvenemu osebju, ki se srečuje z umirajočimi in njihovimi svojci, in

sicer z učnimi delavnicami namenjenimi izključno njim za lažje premagovanje stiske ob

umiranju bolnikov in pri srečevanju z njihovimi svojci.

Delovanje društva Hospic pozna 17 (57 %) anketiranih, 10 (33 %) jih je že slišalo za

društvo, vendar ne poznajo njihovega delovanja, 2 (7 %) pa sploh prvič slišita za to

društvo.

Svojci umirajočega ali umrlega velikokrat ne vedo, kam naj se obrnejo ob umiranju ali

izgubi. Zato je pomembno, da so seznanjeni z možnostmi, ki jih imajo na razpolago.

Kot je pokazala raziskava, 14 (47 %) anketirancev svojcem umrlega ali umirajočega

nikoli ne svetuje, da naj se po pomoč zatečejo v društvo, 10 (33 %) jim to svetuje,

vendar redko.

Hospic izvaja delavnice in izobraževanja za zdravstvene delavce, kjer bi jim radi

svetovali in jim olajšali delo, ko se je potrebno soočiti s svojci umirajočega. 18 (60 %)

anketiranih pozna te delavnice, vendar tam še niso bili. Le eden izmed anketiranih, se

jih je že udeležil. 10 ( 34 %) anketiranih pa prvič sliši za možnost izobraževanja in

obiska delavnic v društvu Hospic.

Hospic zagovarja stališče, naj bolnik umira tam, kjer želi! Kar 22 (73 %) anketiranih

podpira stališče Hospica, 6 (20 %) jih pravi, da bolnikove želje niso upoštevane, ampak

da o kraju smrti odločajo njihovi svojci in tako bolniki, najpogosteje umirajo v

bolnišnicah ali v negovalnih domovih.

Žargi (2006) pravi, da Slovensko društvo Hospic skuša dodajati življenje dnevom in

olajšati zadnje mesece trpljenja. Nudi oporo žalujočim − odraslim in otrokom, pomoč

izvajalcem zdravstvene nege in umirajočim ne dovoli, da bi umrli sami.


48

9 SKLEP

Pomoč svojcem umirajočega bolnika pogosto predstavlja izvajalcem zdravstvene nege

večjo obremenitev in stres kot pa pomoč samemu umirajočemu. Tisti izvajalci

zdravstvene nege, ki se pogosteje srečujejo s smrtjo bolnikov, in tako tudi z njihovimi

svojci, so izpostavljeni večjim obremenitvam in stresnim situacijam. Raziskava je

pokazala, da je za izvajalce zdravstvene nege delo s svojci umirajočega stresno in da se

velikokrat želijo takim situacijam izogniti.

Oseba, ki je izgubila nekoga, ki mu je bil blizu, ki mu je bil del vsakdana, pa naj bo to

oče ali mati, otrok ali prijatelj, doživlja veliko stisko ob izgubi. Tukaj imajo izvajalci

zdravstvene nege pomembno nalogo, da s pravilno komunikacijo in pravilnimi postopki

dela, olajšajo svojcem ali bližnjim bolečo izgubo. Ti ob izgubi občutijo bolečino, ki jo

povzroča žalost. Te bolečine jim izvajalci zdravstvene nege ne morejo odpraviti, lahko

pa jim jo vsaj malo omilijo.


49

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem mentorici predav. Barbari Donik, dipl. m. s. univ. dipl. org., da

si je vzela dragoceni čas za usmerjanje in strokovno pomoč pri izdelavi mojega

diplomskega dela.

Veliko Vas je, ki ste pripomogli k mojemu uspehu. Posebna zahvala gre moji družini,

mami in očetu, ki sta mi omogočila šolanje in mi vsa leta stala ob strani. Fantu Simonu,

ki me je ves čas pisanja diplome potrpežljivo vzpodbujal, mi nudil nasvete in pomoč.

Zahvaljujem se tudi vodstvu Splošne bolnišnice Ptuj, da so mi omogočili izvedbo

raziskave, ter izvajalcem zdravstvene nege na Oddelku za interno medicino, da so se

tako velikodušno odzvali na raziskavo.

Hvala prav vsem, ki ste mi na kakršen koli način pomagali in mi stali ob strani.


50

LITERATURA

Benedikt, J, Červek, J. Komunikacija na prehodu v paliativno zdravljenje. V: Matković,

M, Petrijevčanin, B. (ur.). Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim

pacientom. Maribor: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji,

2011: 50−59.

Brumec, M. Ob umirajočem v domu za ostarele. Ljubljana: Slovensko društvo Hospic,

1998.

Černelič Bizjak, M. Asertivnost in zdravstvo. Obzor Zdr N 2009;43(1):31−6.

Červek, J. Paliativna oskrba. V: Červek, J, Čufer, T, Uršič-Vrščej, M, Zakotnik, B. (ur.).

Le ovinek na poti življenja. Ljubljana: Janssen-Cilag, Division of Johnson, 2006, str.

58−59.

Filipič, I. Komunikacija v zdravstveni nege. Obzor Zdr N 1998; 32: 221−5.

Furlan-Lipovec, M. Komuniciranje v procesu zdravstvene nege. Obzor zdr N 1986; 20:

277−84.

Furlan M, Lunder, U, Benedikt, V. Potrebe zdravnikov in medicinskih sester na

področju veščin in komuniciranja v paliativni obravnavi. V: Lunder, U. (ur.). Golniški

simpozij 2011. Paliativna oskrba. Ljubljana: Domus- Zdravniška zbornica, 2011, str.

47-52.

Globočnik Papuga, P. Pomen izobraževanja o komuniciranju v paliativni oskrbi. Obzor

Zdr N 2007; 41: 33−6.

Harih, M. Terapevtska komunikacija pri starostniku z demenco. V: Leskovic, L, Tršek,

J. (ur.). Starost- izziv ali problem sodobne družbe. Ljubljana: Sekcija medicinskih sester

in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih, 2009, str. 238−251.


51

Heinrich, P. Razumeti umirajoče. Ljubljana: Župnijski urad, 1998.

Husebo, S. Ljubezen in žalost. Maribor: Založba KMŠ, 2009.

Käch, H. Metulji otrok: nega umirajočega otroka doma. Maribor: Hiša knjig, Založba

KMŠ, 2010.

Kersnič, P, Filej, B (ur.). Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov

Slovenije. Mednarodni kodeks etike za babice. 2. izd. Ljubljana: Zbornica zdravstvene

in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih

tehnikov Slovenije, 2006.

Klevišar, M. Spremljanje hudo bolnih in umirajočih. V: Tekavčič-Grad, O. (ur.). Pomoč

človeku v stiski. Ljubljana: Littera picta, 1994: 131−136.

Klevišar, M. Spremljanje umirajočih. Ljubljana: Družina, 2006.

Klevišar, M. Spremljam te v svoji žalosti. Celje: Mohorjeva družba, 1995.

Knafelc Jeromel, N, Dolorenzo, M, Jakovec Kojek, J. Priprava bolnika na operativni

poseg. V: Matković, M, Petrijevčanin, B. (ur.). Komunikacija in njene vrzeli pri delu z

onkološkim pacientom. Maribor: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v

onkologiji, 2011: 149−164.

Kobentar, R, Kogovšek, B, Šerbinek, L. Komunikacija- komunikacija v timu, z

varovanci in komunikacija s starostniki. Obzor Zdr N 1996; 30: 13−9.

Lunder, U. Paliativna oskrba – njena vloga v zdravstvenih sistemih. Zdrav vestn 2003;

72: 639−42.

Možina, S, Tavčar, M, Kneževič, A: poslovno komuniciranje. Maribor: Založba

Obzorja, 1995.


52

Payne, S, Walker, J. Psihologija v zdravstveni negi. Ljubljana: Educy, 2002.

Prebil, A, Pjerina, M. Komunikacija v zdravstvu. Celje: Celjska Mohorjeva družba,

2009.

Pungartnik, J, Pajnkihar, M. Potrebe svojcev kritično bolnega. V: Železnik, D, Kaučič,

B, M. (ur.). Gradimo prihodnost: odprti za spremembe in nove izzive na področju

raziskovanja zdravstvenih in socialnih ved. Laško: Visoka šola za zdravstvene vede

Slovenj Gradec, 2011: 366−374.

Rungapadiachy, D. Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy, 2003.

Salobir, U. Paliativna oskrba bolnika. Onkologija: strokovni časopis za zdravnike ISSN:

1408 -1741.- Letn. 5, št. 2 (december 2001), str. 87−89.

Šolar, B, Mihelič-Zajec, A. Vloga medicinske sestre v procesu umiranja in duhovni

oskrbi v splošni bolnišnici Jesenice. Obzor Zdr N 2007; 41: 137−45.

Štrancar, K, Žagar, T. Psihosocialna in duhovna oskrba bolnika in njegove družine v

zadnjem obdobju življenja. V: Duratović, A, Kotnik, M, Lokar, K. (ur.). Bolnik z rakom

na zdravljenju doma. Ljubljana: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v

onkologiji, 2010: 69−75.

Triler, A, Prebil, A, Filej, B. Asertivno komuniciranje v zdravstveni negi. V: Bobna, A,

Vettorazzi, R. (ur.). Partnerstvo, znanje in razvoj na zdravstvenem področju. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, 2010.

Tubbs, S, Moss, S. Human communication. New York: Mcgraw- Hill, 1994.

Ule, M. Psihologija komuniciranja. Ljubljana: FZV, 2005.

Urbančič, D, Gradišek, A. Osnove zdravstvene nege bolnika. Ljubljana: DZS, 1997.


53

Zavratnik, B, Trontelj, M. Komunikacija ob koncu življenja. V: Matković, M,

Petrijavčanin, B. (ur.). Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom.

Maribor: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji, 2011:

77−90.

Žagar, T. Psihosocialna in duhovna oskrba bolnika in njegove družine v zadnjem

obdobju življenja. V: Duratović, A, Kotnik, M. (ur.). Bolnik z rakom na zdravljenju

doma - priporočila za zdravstveno nego. Ljubljana: Sekcija medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov v onkologiji, 2010: 70−75.

Žargi, T. Slovensko društvo Hospic. V: Červek, J, Čufer, T, Uršič Vrščaj, M, Zakotnik,

B. (ur.). Le ovinek na poti življenja. Ljubljana: Janssen-Cilag, Farmacevtski del

Johnson&Johnson, d.o.o., 2006: 60−62.

Železnik, D, Roncelli Vaupot, S. Vidiki neetičnega komuniciranja v zdravstveni negi.

V: Železnik, D, Kaučič, B. (ur.). Gradimo prihodnost: odprti za spremembe in nove

izzive na področju raziskovanja zdravstvenih in socialnih ved. Laško: Visoka šola za

zdravstvene vede Slovenj Gradec, 2011: 154−163.

VIRI

Slovensko društvo Hospic 2011−2013. Dosegljivo na:

http://drustvo-hospic.si/?page_id=1208 (26. 1. 2014)

Statistični urad Republike Slovenije 2012. Dosegljivo na:

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5864 (24. 1. 2014)


1

PRILOGE

Priloga 1: Anketni vprašalnik

Spoštovani!

Sem Polona Dornik, študentka Fakultete za zdravstvene vede, Univerze v Mariboru.

Pripravljam diplomsko delo z naslovom: KOMUNIKACIJA S SVOJCI

UMIRAJOČEGA BOLNIKA, za katero bom potrebovala podatke, ki jih želim pridobiti

iz te ankete, zato Vas vljudno prosim za pomoč in sodelovanje. S tem anketnim

vprašalnikom želim ugotoviti način komunikacije in odnos zaposlenih v zdravstveni

negi s svojci umirajočega bolnika.

Navodila za izpolnjevanje:

Pred Vami je anonimen anketni vprašalnik s 23 vprašanji. Prosim Vas, da odgovorite na

naslednja vprašanja tako, da obkrožite črko pred odgovorom, ali odgovor napišite na

črto.

Za sodelovanje se Vam iskreno zahvaljujem.

Polona Dornik

1. Spol:

a) ženski

b) moški

2. Vaša starost:

a) 18−25 let

b) 26−35 let

c) 36−45 let

d) 46 let in več


2

3. Stopnja izobrazbe:

a) srednja šola

b) višja, visoka ali univerzitetna

c) magisterij, doktorat

4. Kako dolgo že delate na Oddelku interne medicine (vpišite leta ) ? …………let!

5. Kako pogosto se pri svojem delu srečujete s svojci umirajočih bolnikov?

a) Zelo pogosto (skoraj vsak dan)

b) Pogosto (1−2 tedensko)

c) Občasno (1−2 mesečno)

d) Redko (skoraj nikoli)

6. Ali je delo s svojci umirajočega bolnika predstavlja za vas dodatno obremenitev

ali stres?

a) Da

b) Ne

Če je odgovor pritrdilen, navedite zakaj.

……………………………………………………………………………………

……………………………………………………………………………………

……………………………………………………………………………………

7. Ali se vam zdi pomembno, da svojci umrlega vidijo?

a) Da, se mi zdi pomembno.

b) To se mi ne zdi pomembno.

8. Ali imate na oddelku poseben prostor, kjer se lahko svojci od umrlega

poslovijo?

a) Da, imamo.

b) Ne, nimamo.


3

9. Katera so najpogostejša vprašanja svojcev ob smrti njihovega bližnjega?

……………………………………………………………………………………

……………………………………………………………………………………

……………………………………………………………………………………

10. Kdo na vašem oddelku je odgovoren, da prvi sporoči svojcem smrt bližnjega?

a) Zdravnik

b) Vodja negovalnega tima

c) Medicinska sestra

d) Drugi: ………………………

11. Ali imate kdaj občutek, ko se srečujete s svojci umirajočih, da ste:

a) čustveno otopeli

b) da opravljate svoje delo rutinsko

c) da se pretirano čustveno zapletete z njimi

d) da čutite čustveno obremenitev

e) drugo: ………………………………….

12. Ali menite, da nenadna smrt zaradi nesreče ali samomora drugače vpliva na

družino, kot postopna, predvidljiva smrt, zaradi počasi napredujoče terminalne

bolezni?

a) Da

b) Ne

13. Kako svojci najpogosteje doživljajo smrt bližnjega?

a) Zanikanje

b) Dvom

c) Jezo

d) Pogajanje

e) Depresija

f) Sprejetje


4

14. Ali bi se komunikaciji s svojcem umirajočega bolnika raje izmaknili?

a) Da

b) Nikoli

c) Pogosto

d) Redko

Če je odgovor pritrdilen, navedite zakaj

……………………………………………………………………………………

……………………………………………………………………………………

……………………………………………………………………………………

……..

15. Kako premagate stisko ob komunikaciji s svojci umrlega?

a) S pogovorom s sodelavci

b) Več delam

c) Z razumsko predelavo

d) Ne občutim stiske

16. Ali lahko z družinskimi člani umirajočega pacienta odkrito komunicirate?

a) Vedno

b) Pogosto

c) Občasno

d) Redko

17. Katera oblika komunikacije s svojci umirajočega, se vam zdi najpomembnejša?

a) Pogovor

b) Dotik

c) Poslušanje

d) Svetovanje

e) Izražanje razumevanja


5

18. Ali menite, da imate dovolj strokovnega znanja s področja terapevtske

komunikacije?

a) Da

b) Ne

c) Deloma

19. Ali bi si želeli pridobiti še dodatna znanja s področja terapevtske komunikacije?

a) Da, menim da bi bilo to nujno potrebno.

b) Ne, menim, da imam dovolj znanja za dobro komunikacijo s svojci

umirajočega.

20. Ali poznate delovanje društva Hospic?

a) Ne, ne poznan.

b) Da, poznam.

c) Prvič slišim za društvo Hospic.

d) Sem že slišal/a, vendar ne poznam njihovega delovanja.

21. Ali kdaj svetujete svojcem umirajočega bolnika, naj se vključijo vanj?

a) Ne, ker ne poznam njihovega delovanja.

b) Da, svetujem jim vedno.

c) Da. svetujem jim redko.

d) Ne, nikoli.

22. Ali veste, da Hospic izvaja tudi izobraževanja in delavnice za zdravstveno

osebje, kjer bi vam radi svetovali in vam olajšali delo, ko se je potrebno soočiti s

svojci umirajočega?

a) Prvič slišim za to.

b) Sem že obiskala te delavnice.

c) Vem, vendar tam še nisem bil/a.

d) Me ne zanima.


6

23. Hospic zagovarja stališče, naj bolnik umira tam, kjer želi! Kaj menite o tem

stališču?

……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….


7

Priloga 2: Soglasje za izvedbo ankete

Documents

KOMUNIKACIJA S SVOJCI UMIRAJO EGA BOLNIKA · umirajo čega bolnika predstavlja dodatno obremenitev in stres, 13 (44 % ) anketirancev bi se rado komunikaciji s svojci umirajo čega