kulturna priloga - stev. 18

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G Am a j 0 9

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

K U L T U R A

Cerkvena glasba med starim in novimMusica sacra

gott

hardt

XIV ŠTIRINAJST DNI2

uradnouvodnik

Rokopisi iz Čač

Da vsi rokopisi še niso odkriti in predstavljeni javnosti, dokazuje ro-kopis iz Čač. Pisati ga je začel tamkajšnji or-ganist leta 1826. Na fotografiji je zapis cer-kvenih pesmi, ki jih je začel leta 1906 z no-tami zapisovati Tomaž Mörtl iz Čač. Več na strani 9.

Cerkveno petje danesKot druga področja družbenega ži-vljenja, tako je tudi cerkveno petje danes pod vplivom bežnih sprememb časa, v katerem živimo. Ko sem sre-di 80-ih let začel kot gimnazijec peti pri cerkvenem zboru Loče, je bila socialna podoba zbora popolno-ma drugačna. Znašel sem se med pevci in pevke, ki so svoj po-klicni vsakdanjik opravljali v glavnem v kmetijstvu, domačih gospodinjstvih in turističnih strukturah. Danes je ta podoba močno spremenjena. Pevke in pevci so v vseh mogočih pokli-cih. V vedno večji meri je njihovo delovno mesto zunaj občine, zunaj ožje regije.

Na vse te spremembe mora biti danes pozoren zborovodja, če načrtuje delovanje zbora. To se začenja pri izboru pevske literature in načrtovanju vaj ter se nadaljuje pri pripravah in izvajanju maš. Med računalnikom na delovnem mestu in zvo-njenjem prenosnih telefonov najdejo pevke in pevci tudi čas za petje. Pri tem jim slej ko prej pomaga ljubezen do petja. Mi-slim, da je za zborovodjo pomemben tako imenovani „časovni menedžment“, ki skrbi za strnjene vaje, ki so razdeljene na po-samezne dele, kot so: ponavljanje, piljenje že znanih pesmi in učenje nove literature. Tudi na področju pevske literature se je marsikaj spremenilo. Na eni strani so pesmi, ki tvorijo „že-lezni repertoar“, po drugi strani pa je prav tako navzoča potre-ba po novih pevskih izzivih. Zvrst literature, ki je po moji oce-ni starejši pevci in pevke niso bili najbolj navajeni, so psalmi, ki si šele počasi utirajo pot v liturgični vsakdanjik. Tukaj ima-mo ob možnosti siceršnjega petja psalmov tudi možnost izbo-ra psalmov, ki so postavljeni zborovsko. Z različnimi prijemi je možno popestriti način izvajanja pesmi, na primer s solistični-mi vložki, dueti, terceti, kvarteti … Pozitiven element so še rit-mične pesmi, tukaj se ponuja tudi instrumentalna spremljava, ki jo pevke in pevci po mojih izkušnjah radi sprejmejo. Kar za-deva same priprave na mašo, se mi zdi zelo koristno upevanje ali vaja pred mašo, kar mogoče še pred nekaj desetletji ni bilo tako v navadi. Posebej v nedeljskih jutranjih urah take pripra-ve ne služijo samo aktiviranju glasilk, temveč tudi zviševanju koncentracije. Nekoč je – po pripovedovanju starejših ljudi – veljalo, da so se ponekod cerkveni zbori „zbudili“ šele v dru-gi polovici maše. Mislim, da je končno v zadovoljstvo pevk in pevcev samih, če stopijo na kor upeti in dobro pripravljeni.

Dobrodošla sprememba v pevskem vsakdanjiku cerkvene-ga zbora so posebne priložnosti, kot so birme, blagoslovitev novih orgel, ki smo ji bili deležni v Ločah leta 1995, ali pa tudi skupno ustvarjanje zgoščenke, kot so to storili nekateri cer-kveni zbori pred nekaj leti. Ob petju pa ima svoje mesto tudi družabnost. Skupno obhajanje cecilijanke, božičnice z župni-kom ali tudi izleti krepijo skupnost.

Mislim, da cerkveni zbori, še posebej na dvojezičnem Koro-škem, prispevajo bistven delež ne samo k ohranjanju in razvi-janju slovenske cerkvene pesmi, temveč tudi k splošni jezikov-ni in kulturni podobi krajev na južnem Koroškem. Ponekod je to zadnja konstantno delujoča (pevska) skupina na vasi, v ka-teri je pogovorni jezik slovenščina. Vloženi trud pevk in pev-cev in delo, ki je potrebno za delovanje zbora, pa se na zunaj velikokrat ne vidi.

7 Simon Trießnig

Cerkvena glasba uradnoReferat za cerkveno glasbo na Dušnopastirskem uradu. Vodi ga Jože Ropitz. Tajnik je Pe-ter Hribernik.

Liturgična komisija krške škofije/oddelek za cerkve-no glasboMed člani so tudi Jože Ropitz, Peter Hribernik, Klaus Einspieler, Albert Krajger in Michael Joham.

Slovenska liturgična komisi-ja/odbor za cerkveno glasbo pri Slovenski škofovski kon-ferenciPredstavnika krške škofije sta Jože Ropitz in Peter Hribernik.

OdlikovanjaCecilijina medalja in značkaCecilijino medaljo prejmejo or-ganisti, vodje cerkvenih zborov in kantorji za poseben trud na po-dročju cerkvenega petja. Obsta-jajo zlata, srebrna in bronasta medalja. Cecilijino značko (zla-to, srebrno in bronasto) prejmejo zaslužni pevci. Za medaljo je tre-ba zaprostiti na škofiji. Zanjo lah-ko zaprosijo farni voditelji, župni-ki ali župnijski sveti. Medalja je dvojezična – na njej je napisano Krška škofija/Diözese Gurk. Po-budo za Cecilijino medaljo je dal Jože Ropitz.

40 let škofijski kantor Jože Ropitz bo jeseni (1. septembra) ob-hajal 40-letnico imenovanja za škofijskega kantorja krške škofije. Na kratko se teh 40 let ne da opisati v enem stavku. Vse, kar se je zgodi-lo na področju cerkvene glasbe med tradicijo in inovacijo, je delo Jo-žeta Ropitza in njegovih sodelavcev. Vrsta funkcij Jožeta Ropitza je dolga. Omenimo naj samo dve. Jože Ropitz zastopa krško škofijo v avstrijski cerkveni glasbeni komisiji. Dvajset let je bil njen podpredse-dnik. Ropitz je tudi član Mednarodne delovne skupnosti za himnolo-gijo (IAH).

Slovenske šmarnice pri Gospe Sveti V ned., 17. maja, ob 15. uri

Foto

: Hri

bern

ik

XIV 3ŠTIRINAJST DNI

Draga mi ostane, a odtujila se mi je. V njej sem bil doma. Kar sem postal, se je začelo tu. V svoji domači farni cerkvi sem bil krščen. Tu sem dol-

ga leta ministriral. Še zdaj se spominjam, kako me je bilo včasih strah, kadar sem se v temnem adventnem jutru sam odpravil na pot v farno cerkev, da bi bil ob šestih zjutraj pri svitni. Tu je rastel moj duhovniški poklic v vseh letih do posvečenja, ob nedeljah in delavnikih – kadar sem bil doma.Ob novi maši pa sem boleče doživljal, da zame ni bilo ustreznega prostora. Pliberča-ni so se bali, da bi slovenska beseda onečasti-la mestna tla. Tako sem obhajal novo mašo v bližini doma na domačem travniku. Župnik pa je v tem času prangal s peščico ljudi v Št. Juriju. Ni se hotel zameriti nemškim purgar-jem. Jaz mu tega nisem zameril, meni se je včasih le zasmilil. Zdelo se mi je, da v notra-njosti trpi, ker ni mogoče vsakemu v vsem ugoditi.Odtujila se mi je, a kljub temu je ostala moja domača farna cerkev. Vedno rad stopim va-njo. Hvaležen sem za to, kar sem prejemal v njej. Z zanimanjem zasledujem razvoj in spremembe. V zadnjih letih so si zelo priza-devali ter jo posodobili od zunaj in znotraj. Prosojne vitraže so delo Karla Vouka. Ob Hemini poti vabijo, da se človek romar usta-vi. In če gleda skozi šipe v cerkvi, sme prosi-ti, da naj božja milost molivca oblikuje tako, da bo razvil svojo bistveno, duhovno značil-nost. Letos pa so – čeprav samo za nekaj me-secev – dobili pravi umetniški biser. Piranski križev pot Valentina Omana je oplemenitil to starodavno svetišče. V zadnjih dneh sem dvakrat občudoval te svete table in ugotovil: že samo po tem križevem potu ima letošnja pliberška razstava upravičeno naslov – »Moč slike in vizije božanstva«.Okusi so različni. To vemo vsi. V šolo ume-tniškega okusa sem hodil že kot otrok. Prav dobro se spominjam, kako se je moja teta

Mojcka znala hudovati nad

novim glav-nim oltar-

jem. Kakih

petdeset let bo od tega, kar so ga zamenjali. Starega so lesni črvi tako oglo-dali, da so ga odstrani-li. Namesto gotskega pa so dobili baročnega iz neke druge cerkve, kjer je bil odveč. Hudovala se je nad novim oltarjem, predvsem pa je žalovala za prej-šnjimi kipi svetnikov, ki so bili menda lep-ši in bolj umetniško izdelani. Mislim, da sem takrat vdihaval nekaj kritičnega in ugovarja-jočega duha.

Zato moram zdaj omeniti, da so pri tej preureditvi nekatere stvari spodle-tele. Ko prideš do farne cerkve, naj-prej opaziš debele priveznike in ve-

rigo, ki je privezana na te stebre. To je nehote zelo zgovoren simbol sedanje Evrope, ki ve-dno bolj zapira svoje meje. Sedaj so ta prostor pred cerkvijo preimenovali v Evropski trg. V tla so vdelali jeklene plošče z imeni in simboli vseh držav Evropske unije in sosednje Švice. To delo je opravil nekdo, ki ga imajo nekateri za umetnika. Žal se je ta ali igral ali norčeval. Pa tudi tisti, ki so to odobrili. Nobenega grbo-slovja niso upoštevali! Tako se Evropa smeši in ne gradi. Tako je na primer pri Portugalski narisal dve steklenici (So to največji pijanci Evrope??), pri Angliji pa namesto znamenja dodal napis: The Beatles. Čeprav so igrali lepo glasbo, ne predstavljajo Anglije. Le pri Švici je znamenje švicarskega križa ter trojezični na-pis v nemškem, italijanskem in francoskem je-ziku. In če kdo misli, da je v Pliberku Avstri-ja dvojezična, se je pošteno zmotil. Napis je le deutsch: Österrreich. Ko sem to zagledal, sem se jezno zjokal. Pliberški purgarji in kulturna svetovalka župnika so mi ponovno vzeli pro-stor. Župnik pa jih je poslušal. In če že misli, da je Avstrija uradno samo Österreich, bi lah-ko namesto ponarejene glave Kiki Kogelnik napisali dodatek: „Koroški Slovenci“. Saj smo v Pliberku najmanj tako pomembni kakor ta angleška pop skupina.Morda se bodo še drugi jezno zjokali, da bodo te plošče še prej zarjavele, kakor so že zarjaveli zakramenti in kotel pred glavnim vhodom.

kratki valJože Valeško

Foto

: Hri

bern

ik

Zarjaveli zakramenti moč slike in spačene podobe


osredki Pripravila J e r n e J a J e z e r n i k

Pel bo zbor, ki vadi med mašo

V Libučah bo zadonela Marijina pesem

Pri PravilVincenc Got thardt

»Najmanjša skupina z največjim uspehom« – Po vojni je bilo v Stuttgartu srečanje mladine iz vseh evropskih držav. To je bilo še pred podpisom Avstrijske državne pogodbe. Med njimi je bila tudi majhna skupina koroških Slovencev, ki je zastopala Avstrijo. Mladi koroški Slovenci pa niso vedeli, da je treba pripraviti kratek spored in nastopiti pred 15.000 udeleženci. Herman Čik in Nužej Tolmajer sta imela odrešilno misel. Rekla sta: »Stopili bomo skupaj in zape-li!« Tako je tudi bilo. Pevski nastop koroških Slovencev ni odmeval le med udeleženci, temveč tudi v nemških medijih. »Najmanjša sku-pina z največjim uspehom« je bil le eden od naslovov v časopisih. Peli so narodne in tudi Marijine pesmi. S pesmijo Marija skozi ži-vljenje je ista skupina nastopila tudi v nekdanjem koncentracijskem taborišču v Dachauu. Ali poznate nastopajoče na fotografiji?

Angela Čik je ena od tistih žensk, ki skrbi-jo, da so šmarnice v Libučah nekaj posebne-ga. Molitev rožnega venca, litanije in branje. Tudi v Libučah je to tako. Nekaj posebnega pa je, da pri šmarnicah, če so posebej slove-sne, zapoje tudi tako imenovni libuški cerkve-ni zbor. Ta je nekaj posebnega.

Ker poje od 15 do 20 žensk, z njimi pa le redko tudi kak moški, domačini temu svojemu zbo-ru pravijo tudi »libuške ženske« ali »libuški zbor«. Zbor pa je vsekakor nekaj posebnega. Nima vaj. »Edine vaje, ki jih imamo, je pe-tje pri nedeljski maši,« pravi Angela Čik. To je ena posebnost zbora. Druga pa je ta, da z zborom poje tudi ljudstvo. Zbor med cerkvenimi pesmimi najraje poje Marijine pesmi. Priljubljene pa so tudi na-rodne pesmi, ki jih mnogi znajo. Tako se prena-ša kulturna dediščna med rodovi. Zbor poje tudi pri pogrebih in ob drugih priložnostih. Denar, ki ga ljudje dajo za »boglonaj«, gre na Posojilnico. »Ko se nabere dovolj denarja, gremo skupaj na večerjo, saj je za nas pevke skupnost zelo po-membna,« pravi Čikova.

Za Angelo Čik je maj s svojimi šmarnicami či-sto poseben čas. »Ta pobožnost je del mojega življenja. Če šmarnic ne bi bilo, bi mi nekaj manj-kalo. Pa tudi sicer je zame cerkev kraj, kjer se člo-vek umiri in pozabi na vse, kar ga teži.« K temu go-tovo pripomore tudi libuški cerkveni zbor, ki nima vaj in za katerega je petje pri mašah tedenska vaja.


Čeprav ima Ferdinand Mörtl pose-ben odnos tudi do harmonija, so si v njegovi glasbeni sobi poseben prestol osvojile orgle. So na sredini sobe in tudi osrednji del življenja Ferdinanda Mörtla. Toda začnimo pri harmoniju.

Harmonij je bil za otroka Ferdinanda Mörtla nekaj skrivnostnega, za očeta pa nekaj svetega. »Oče me ni pustil k harmoniju,« pravi Mörtl. Toda zgodi-lo se je. Še niti osemleten si je drznil in začel igrati na harmonij. Ko ga je oče slišal igrati, ni bil hud. Prisluhnil mu je, nato pa rekel: »Imaš talent!« Oče mu je dovolil igrati na harmonij, čeprav je ponos še nekoliko skrival. »Harmonij me je navdušil in zastru-pljen sem bil z glasbo. Moj oče pa je kot organist v meni vzbudil zanima-nje tudi za orgle.«

Ko je nato do njega stopil župnik na Bistrici na Zilji Anton Kuchling in mu rekel, da potrebuje organi-sta ter da mora na seminar k škofij-skemu kantorju Jožetu Ropitzu, je to zanj pomenilo začetek kariere na po-dročju cerkvene glasbe. V Beljaku je opravil izpit za orgle. Ropitz pa ga je še dodatno spodbudil: »Ti moraš po-stati najboljši organist v Ziljski doli-ni!« Zelo resno je Mörtl vzel Ropitza tudi v tem, ko mu je svetoval, da naj

igra Bacha. Če Mörtl reče: »Orgelska glasba in

petje sta zame vse«, potem to ni le iz-rečeno, temveč je tudi izpričano v župnijah Bistrica na Zilji in Št. Ju-rij v Ziljski dolini. Na Bistrici na Zi-lji Ferdinand Mörtl že 37 let vodi cer-kveni zbor, v Št. Juriju na Zilji pa 22 let. V obeh župnijah je tudi organist. Vmes je deset let vodil pevsko skupi-no »Gailtaler Viergesang«.

V dveh cerkvah Čeprav Mörtl igra na orglah v dveh cerkvah, je skrita že-lja postajala vedno močnejša. »Orgle. Hišne orgle. To bi bilo nekaj zame!« je začelo vedno bolj odmevati. Mör-tl se je začel zanimati za majhne hi-šne orgle. Obiskal je izdelovalca orgel Ottitscha. Tam je videl nekaj hišnih orgel za druge glasbenike, ki jih je ta-krat orgelsko podjetje izdelovalo še na nekem skednju. Takšnih si je tudi zaželel. Leta 1987 si je dal naredi-ti prve hišne orgle. Kmalu je ugoto-vil, da bi bilo pametno, če bi orglam vgradili tudi pedal. Ko pa je začel ra-čunati, je ugotovil, da bi bilo, če bi se-štel denar, ki bi ga dobil za stare orgle in bi ga plačal za vgraditev pedala, to ravno toliko, kot če bi naročil nove in večje orgle. Tako je potem tudi storil. Njegove stare orgle so našle nov dom

v Don Boskovi cerkvi v Celovcu. Od leta 1995 ima Ferdinand Mörtl nove orgle s štirimi registri, enim manua-lom in pedalom.

Harmonij v kotu, orgle na sredini in tudi nešteto not. »Malo tudi kompo-niram,« pravi. Pa si pobliže poglejmo, kaj za Mörtla pomeni beseda »malo«. – »Koliko je malo?« – »No ja, nekaj sem že skomponiral. Za Bistrico sem napisal slovenski Jagnje božje. Smo ga že malo vadili. Napisal pa sem tudi nekaj malega za cerkveni zbor v Št. Juriju«. – »Zares samo malo?« – »No, nekaj več sem le že uglasbil. Kom-poniram pa tako, kakor vem, da zbor poje. Pazim na to, da obdržim po-sebnen ziljski melos. Zato te pesmi z novo melodijo zvenijo domače.«

»Hišne orgle so moj mercedes,« pra-vi Mörtl. »Orgle so zame kakor čevlji. Čevlje potrebujem vsak dan. Tudi or-gle. Kdo drug si kupi jadralno letalo.« Pa kaj. Tudi Mörtl se podaja v višine. Njegove višine so glasbene. Na orglah igra napisane melodije, ustvarja nove in ohranja stare. Posebna melodija cerkvene pesmi zadoni tudi na hišnih orglah Ferdinanda Mörtla v Čačah, samo nekaj metrov stran od cerkve.

osredki

Ferdinand Mörtl si je uresničil posebne sanje. Hišne orgle so zanj mercedes in jadralno letalo skupaj.

»No ja, nekaj malega sem že skomponiral«Harmonij in orgle v eni sobi. Na zidu relief sv. Cecilije, nešeteto not, kopiranih, prepisanih in skomponiranih. Pogled skozi okno je kot slika. »Pod stolpom cerkve v Čačah« bi lahko bil naslov te slike. Toda vrnimo se k harmoniju in k orglam v sobi hiše organista Ferdinanda Mörtla.

Ferdinand Mörtl pred svojimi hi-

šnimi orgla-mi. »Če ho-čem orglati, nimam da-

leč do or-gel«


osredki

Delo, ki je pred namiKlaus Einspieler* o izzivi za cerkveno glasbo 21. stoletja

1 Žal niso vsi cerkveni glasbeniki spozna-li izzivov, ki so povezani z liturgično ob-

novo po koncilu. A tudi odgovorni za litur-gijo so premalo iskali pogovora s skladatelji v duhu odloka II. vatikanskega cerkvenega zbora o bogoslužju.

Tako so eni pisali mašne skladbe in na pri-mer za Slavo in Svet kakor pred koncilom uporabljali parafraze liturgičnega besedila, čeprav sta prav ta dva speva liturgičo petje in ne petje med liturgijo. Trezno gledano, moramo ugotoviti, da nam ni uspelo ustva-riti niti ene Slave in niti enega Sanctusa, ki bi temeljila na liturgičnem besedilu in bi bila tako preposta, da bi ju lahko peli tudi v manjših župnijah. S tem zaostajamo za dru-gimi narodi.

Drugi, ki so ta problem videli, so ustvarjili zborovske skladbe, zgrajene na osnovi litur-gičnega besedila. S tem so se lahko izognili parafrazam in spevom v obliki kitic. Na dru-gi strani se sprašujem, ali je to v duhu kon-cila, ki želi dejavno sodelovanje, da ljudstvo redno molči med osrednjimi spevi sv. maše.

Ta problem do danes ni rešen. Tako v Sla-vimo Gospoda kakor tudi v Gloriji so ali ma-šne pesmi (parafraze) ali pa zborovske skladbe (z liturgičnim besedilom). Tretje ponudbe, ki pa bi bila potrebna, če v duhu koncila gledamo na liturgično petje, ni (ra-zen latinske Missa mundi).

2 Alternativa zborovsko petje ali ljudsko petje je najpozneje od koncila naprej ne-

primerna. Žal lep del zborov in zborovo-dij še vedno misli v teh kategorijah. Če izha-jamo iz tega, da je bogoslužje dejanje vsega občestva, mora iz ali-ali postati to in ono. Zbori se morajo bolj zavedati poslanstva, da podpirajo ljudsko petje oz. pojejo speve tudi menjaje z ljudstvom. Žal imamo še vedno premalo sodobnih skladb, ki to podpirajo.

3 Za določene čase imamo obilo lepih pe-smi, če pomislim le na velikonočne. Za

druge čase nam le-te popolnoma manjkajo. Kaj si le mislijo na primer tisti, ki nas že na prvo postno nedeljo vodijo na Oljsko goro, ki jo pokriva tiha noč? Upam, da vsaj čuti-jo stisko, da bi raje zapeli kaj drugega, pa ne vedo, od kod naj bi vzeli. Tukaj vidim veliko pomanjkanje na področju cerkvene glasbe. Končno se bo treba lotiti (v petem desetle-

tju po koncilu!) tistih področij, ki so še ve-dno bela pega na zemljevidu liturgične de-diščine.

4 Le nekaterim župnijam se je posreči-lo, da so uvedle petje psalmov. Mor-

da je problem tudi v tem, da so nam melo-dije tuje. Psalmski toni so namreč nastali na osnovi latinskega jezika, ki ima drugačne naglase kot slovenski. Francozi so na primer razvili nove psalmske tone, ki upošteva-jo značilnosti francoščine. Lahko si pred-stavljam, da je večglasnost vzhodnih cerkva slovanskega porekla blizu tudi slovenščini, tako da bi se dalo v to smer razviti modele, ki bi se morda hitreje uveljavili.

5 V liturgiji imamo predvsem besedila, ki niso vezana (brez kitice in rime; to so na

primer Slava, Svet, psalmi, odpevi …). Litur-gična glasba gradi na besedi, nemalokrat na Božji besedi. Če bi bil glasbenik, bi pri svo-jem delu izhajal predvsem iz tega dejstva. Ne potrebujemo še enkrat toliko adventnih pesmi, zelo zanimivo pa bi bilo slišati kak adventni psalm ali kako kombinacijo psalma z že obstoječo adventno pesmijo.

6 Kdor sedaj misli, da te teze pomenijo ko-nec izročila, ki smo ga gojili doslej, se

moti. Primeri iz drugih kulturnih krogov so pokazali, da lahko ljudske pesmi lepo pove-žemo z nevezanimi skladbami. Konkretno bi to na primer lahko pomenilo, da zbor ali shola v adventu zapoje odpev „ Rosite, ne-besa …“, ljudstvo pa bi nato zapelo prvo kiti-co priljubljene pesmi „Vi, oblaki, ga rosite“, ki razvija isti motiv z drugega zornega kota. Podobne modele bi si lahko predstavljal za druge pesmi, ki bi se lahko dale tako pove-zati z antifonami vstopnih spevov iz Misa-la. Tako bi se nam že na začetku svete maše lahko odprle nove razsežnosti bogoslužja. Prepričan sem, da bi se tako dala povezati tudi marsikatera Slava iz kategorije mašnih pesmi z liturgičnim besedilom.

7Mislim torej, da moramo biti ustvarjal-ni in začeti premišljevati v novih katego-

rijah. Le tako bomo lahko ohranili dediščino in na drugi strani odkrili tudi zaklad obno-vljene liturgije.

Ko je GLORIA, molitve-nik in pesmarica krške škofije, zagledala luč sveta, sem se začel zavedati, da se je s trenutkom, ko je izšla nova knjiga, začela doba priprave nasled-nje pesmarice (ki bo morda natisnjena čez tri desetletja). Pri prava Glorije mi je odprla pogled na zaklade, ki smo jih podedovali od svojih prednikov. Hkrati pa so se potrebe spre-menile, ne nazadnje zaradi temeljite obnove bogoslužja po koncilu. Zato se mi je ob tem odprl tudi pogled na delo, ki deloma čaka že več kot štiri desetletja, da se ga končno lotimo. Veselilo bi me, če bi moje teze sprožile razpravo, tudi oz. pred-vsem, če niso vsi istega mnenja.

* Klaus Einspieler je referent za liturgijo v krški škofiji

7ŠTIRINAJST DNI XIV

feinigovi moli & duri

Bernarda Fink poje pesmi Franza SchubertaBernarda Fink je gotovo ena najboljših pevk za-dnjega desetletja. Je tudi sad večstoletnega razvoja slovenske glasbe, ki se ni dala nikoli zapeljati v ne-iskrenost do same sebe in svojega čutenja. Pravza-prav imam ob poslušanju zgoščen-ke vtis, da Bernarda Fink ustvarja Schuberto-ve pesmi na novo, to pa zato, ker ima tako močno osebnost in se lahko odpo-ve teorijam na papirju, kako je treba peti to glasbo. Pri njej se ustavlja čas, in sicer zato, ker te pesmi poje tako občuteno. Vse zgoraj omenjeno ni moja teo-rija, saj najdemo podobne misli o njenem glasbenem izražanju v mnogih ocenah njenih zgo-ščenk.

Primer Peter PlanyavskyPeter Planyavsky je eden vodilnih cerkvenih glas-benikov v Avstriji. Več kot 35 let je deloval v naj-višjih službah v stolnici sv. Štefana na Dunaju. Je izjemen organist koncertant, znan po vsem sve-tu, predavatelj na mnogih izobraževalnih tečajih za cerkvene glasbenike, specialist za orgelsko impro-vizacijo, profesor za orgle ter še in še. Pred dvema letoma je izšel njegov povzetek delova-nja v stolnici sv. Štefana na Dunaju. Naslov knjige z dvoumnim naslovom je »Gerettet vom Stephans-dom«. Peter Planyavsky v njej dokumentira, kako ga je delovanje njegovega nekdanjega orgelskega učenca T. D. prisililo k temu, da je odstopil od svoje 35-letne organistovske in glasbene službe v stolni-ci. Marsikaj v tej dokumentarni knjigi je gotovo bolj lokalnega pomena. Planyavsky pa se loteva tudi kle-rikov, ki so sodelovali pri njegovem odstopu. Pravi, da se klerikom nikoli ni treba bati za službe, niko-li niso osebno odgovorni za slabo finančno ravna-nje ... Zanimivo je, da marsikateri bralec knjige opazi, kako se v Avstriji delijo cerkvene glasbene službe. Peter Planyavsky je dobil službo v stolnici sv. Štefa-na brez razpisa. Priporočil ga je neki profesor. Prav tako je Planyavsky sprejel svojega poznejšega naj-večjega konkurenta v službo kar tako. Tudi brez razpisa. In tako imenovane velikanske orgle za stol-nico delavnice dunajskega Johanna Kaufmanna so izbrali leta 1960 tudi samo na priporočilo določe-nih oseb. Brez razpisa. Te orgle so se žal izkazale za slabe in neustrezne. Preberite knjigo sami. Je zanimiva, ker se je rodila iz prakse in odkriva marsikaj, kar se dogaja v zaku-lisju cerkvene glasbe.

A n d r e j Fe i n i g


na svetlo dano

Pesmi

M i r k o i s o p ( p e s M i )

PridigarOsiveli duhovnik

v starodavnem plaščuje iz bogate skrinje svečeništva

lovil po kadilu in opominihdišeče besede.

Padale so kot rodovitno semena kamnita tla

redkih poslušalcev.V zadnjih klopeh sedečih

se je polotevala jutranja utrujenost.Odprla se je planjava fantazije

in zadihalaneomejeno svobodo.Ko so se misli nasitile

na pašniku spominov in skrbi,so se utrujene vrnile

in v zadnjem hipu ujelepridigarjev Amen.

Ob duhovnikovi gomiliZlati žarki jesenskega sonca

so otožno pobožali Tvoje zadnje domovanje,preden ga je sprejela dobra mati Zemlja v svoje odprto naročje.Rdeči nageljni – poslednji pozdrav žalujočih – so božajoče pokrili

temno skrinjo zemeljske minljivosti.Kolikokrat si stal pred odprtimi grobovi

in slednjič blagoslavljal umrlo seme večnega vstajenja.Ob tem si petdeset let oznanjal:

Če pšenično zrno ne pade v zemljo,ne more obroditi sadu.

Naša domovina je v nebesih. Od tam pričakujemonašega Zveličarja.

Kdor vame veruje, bo živel, četudi umrje.

Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki,takrat pa bomo gledali iz obličja v obličje.

Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest. Vstopi v veseljesvojega Gospoda.

Tvoje prepričljivo oznanjevanje je bilo globoko zasidranov neomajni veri. Oznanjal si, česar nisi mogel razumeti,

in razumeval si v jeklenem zaupanju v Božjo resnico.In sedaj?

Dobil si vtisnjen pečat: potrjena Ti je bila večna Resnica razodetja.S hvaležnim nasmehom se boš oziral na prehojeno pot

zemskega potovanja.V večnem hvalospevu boš slavil Neskočnega,

v čigar ljubeče naročje se je vrnilo Tvoje svečeniško življenje.Nerešeni vprašaji Tvojega minljivega življenjaso našli neizogiben odgovor Božje Previdnosti.

Vse boleče temine, vsa gramozna pota, vse nerazumljivo trpljenjeso bili zapečateni z alelujo večnega in nepopisnega veselja.

Novomašni križOdslužil si

kot vidno znamenje novomašne sreče.Oklepal sem trdno se Tvojega Telesa,

pribitega na les zmage.Skupno sva vžigala v spomin novomašne množice,

živo sliko svečeništva.Sedaj visiš že štiri desetletja na bledi steni mojega domovanja:

Z večnim blagoslovom spremljašutrujene korake svečeniške hoje.

V blaženih trenutkih tihe samote in srečne umirjenostisklepam krčevito maziljene roke pred Teboj!

D a s e T i z a h v a l i m!D a T i p o t o ž i m !D a T e p r o s i m!

Spremlja me trajna zavest:V urah neizrečene sreče

in v trpkih trenutkih slabostivarno nosiš v Svojih rokah

kremeno posodo mojega bitja,Ti, večni Veliki duhovnik!

Mirko Isop je rojen leta 1942. Je žu-pnik v Škocjanu ob Klopinj-skem jezeru. Njegove pe-smi govorijo o duhovniški poklicanosti. Pesem Pridi-gar pa je v verze zlita pridi-ga o pridiganju.

PridigarOsiveli duhovnik

v starodavnem plaščuje iz bogate skrinje svečeništva

lovil po kadilu in opominihdišeče besede.

Padale so kot rodovitno semena kamnita tla

redkih poslušalcev.V zadnjih klopeh sedečih

se je polotevala jutranja utrujenost.Odprla se je planjava fantazije

in zadihalaneomejeno svobodo.Ko so se misli nasitile

na pašniku spominov in skrbi,so se utrujene vrnile

in v zadnjem hipu ujelepridigarjev Amen.

Novomašni križOdslužil si

kot vidno znamenje novomašne sreče.Oklepal sem trdno se Tvojega Telesa,

pribitega na les zmage.Skupno sva vžigala v spomin novomašne množice,

živo sliko svečeništva.Sedaj visiš že štiri desetletja na bledi steni mojega domovanja:

Z večnim blagoslovom spremljašutrujene korake svečeniške hoje.

V blaženih trenutkih tihe samote in srečne umirjenostisklepam krčevito maziljene roke pred Teboj!

D a s e T i z a h v a l i m!D a T i p o t o ž i m !D a T e p r o s i m!

Spremlja me trajna zavest:V urah neizrečene sreče

in v trpkih trenutkih slabostivarno nosiš v Svojih rokah

kremeno posodo mojega bitja,Ti, večni Veliki duhovnik!

r o k o p i s i z l e t a 1 8 2 6


Približno 200 let stara jezikovna dragocenost iz Ziljske doline

Rokopis cerkvenih pesmi iz Čač Leta 1826, natanč-neje 3. februar-ja 1826, je na dra-gocenem papirju zapisana prva pe-sem v rokopisu, ki ga hrani orga-nist in pevovodja Ferdinand Mörtl v Čačah na Čajni v Ziljski dolini.

V knjižici s približno dvestotimi stranmi so zapisane cerkve-ne pesmi za vse praznike cerkvenega leta. Mnogo teh pesmi je Marijinih. Enkratnost rokopisa je tudi v tem, da je dokumentirano, kako se je razvijalo zapisovanje slovenskih črk. V prvem delu pe-smarice so črke š in ž zapisane še kot sh in zh, proti koncu pe-smarice pa se že pojavljajo kot š in ž. Pesmi so v knjižico zapi-sovali od leta 1826. Ker so rokopis pisali razni zapisovalci več let (rokopisi to dokazujejo), je knjižica dragocena še z nasle-dnjih dveh vidikov. Najprej z jezikoslovnega: kako se je zapi-sovalo eno in isto besedo leta 1826 in kako nekaj let pozneje. Z etnološkega vidika pa je dragocena zaradi tega, ker lepo do-kumentira, katere pesmi se je v kateri različici pelo v liturgiji v tem predelu Ziljske doline. Da je bila knjižica močno v rabi, kažejo sledovi na robu listov. Ferdinand Mörtl pa hrani še dve dragoceni knjigi zapisov cer-kvenih pesmi z notami. Ti dve knjigi je »napisoval« njegov ded »cerkovnik« Tomaž Mörtl v farni cerkvi v Čačah. Prva zbirka »cerkvenih pesmi« je datirana z letom 1906. V obeh rokopisih so objavljene pesmi za potrebe cerkvenega leta.

Pri PravilVincenc Got thardt

Rokopis iz Čač prvi zapis je bil narejen 3. februarja 1826


Pripravila J e r n e J a J e z e r n i k

Gospod Marcos Fink, rodili ste se leta 1950 v Buenos Airesu v slovenski begun-ski družini.Marcos Fink: Rojen sem bil v družini, ki je bila globoko ukoreninjena v sloven-stvu. Vseh šest otrok nas je še danes za-vednih Slovencev. Si sploh lahko pred-stavljate, kakšno globoko prepričanje so morali imeti naši starši, da so nas na periferiji velemesta Buenos Aires uva-jali v slovenstvo? Ker je bila slovenska povojna emigracija dobro organizira-na in silno aktivna, smo otroci obisko-vali sobotno slovensko šolo v Slomško-vem domu v okraju Ramos Mejija in se seznanjali z vsebinami slovenskega jezika, verouka in kulturnih dobrin v obliki zborovske glasbe, gledališča, li-terarnih srečanj, folklornih plesov ... V velemestu Buenos Aires še danes delu-je sedem domov, kjer se Slovenci zbi-rajo pri nedeljskih mašah in na kultur-nih in športnih prireditvah. Smo torej otroci Slovenije, ukoreninjeni v Argen-tini, državi, ki je sprejela povojne slo-venske begunce. Po več kot 60-ih letih prihoda v Argentino se zdaj razvija že tretja generacija Slovencev, ki v sebi

še nosi slovensko zavest in se po vseh močeh poskuša upirati asimilaciji. V tem procesu prihaja do zelo plodnih izmenjav vrednot in karakternih zna-čilnosti med argentinskim in sloven-skim elementom.

Izhajate iz družine, v kateri je imelo pe-tje vedno zelo veliko vlogo.Marcos Fink: Tako oče Božidar kot mama Valentina Kovač izhajata iz družin, ki so bile ljubiteljice glasbe. Še pred 2. svetovno vojno je bil v Ljublja-ni znan Tercet sester Fink, ko pa se jim je pridružil še moj oče, so tvorili Kvar-tet Fink, ki je veliko nastopal v sloven-ski skupnosti in tudi na odrih argentin-skih gledališč. Moj stric in boter Alojzij Geržinič je za tercet in kvartet napisal priredbe in zložil nove skladbe v obli-ki vokalnih ansamblov in samospevov. Te nove skladbe so sestavljale progra-me koncertov Slovenske kulturne ak-cije, ki še vedno deluje.Če pogledam družino Kovač, iz katere izhaja moja mama, pa je zanimivo, da je babica igrala štiri instrumente: kita-ro, citre, violino in klavir. Vsi mamini

bratje in sestre so glasbeno nadarjeni.Tako lahko rečem, da se mi je glasba priljubila že v mladih letih, prav tako pa tudi potreba po aktivnem petju pri zborih in v ansamblih. Vključil sem se v slovenski mladinski zbor Karantani-ja, ki ga je vodila teta Marija Fink-Ger-žinič. Po desetih letih pa sem začutil potrebo po bolj profesionalnem petju. Vključil sem se v argentinski Polifon-ski zbor, v druge manjše vokalne sku-pine, pozneje pa tudi v Bachovo aka-demijo, v kateri sem se preizkusil v Bachovih kantatah in oratorijih. Danes sem prepričan, da bi bila moja pevska pot manj uspešna, če ne bi imel sloven-ske skupnosti, ki nam je dala možnost stopiti na oder in se preizkusiti v petju in gledaliških predstavah.

Imate iz glasbene zibelke vašega otro-štva kakšne posebno lepe spomine?Marcos Fink: Najbolj se spominjam dru-žinskih božičnih in velikonočnih veče-rov, ko smo se zbrali in peli štiriglasno kot v kakšnem majhnem zboru. Res ne-pozabni trenutki. To bi privoščil vsa-kemu človeku, saj mi je ta družinska

poglejmo čez plot

Marcos Fink se je rodil 26. novembra 1950 v slo-venski izseljenski družini v Buenos Airesu v Ar-gentini. Po končanem študiju agronomije je od-kril svoj najbolj dragoceni dar in se posvetil pevski karieri. Svoj basbariton si je izšolal pri glasbenih mojstrih Ivanu Ivanovu in Victorju Srugu, reperto-arsko formacijo pa si je pridobil pri evropskih moj-strih.Leta 1990 se je preselil v Evropo in bil povabljen v ansambel solistov Salzburškega deželnega gle-dališča, kjer je debitiral v Mozartovih operah. Od leta 1992 je svobodni umetnik. Nastopa z ugledni-

mi dirigenti in orkestri na odrih po Nemčiji, Španiji, Franciji, Švici, na Portugalskem, v Italiji, na Japon-skem, v Avstriji in Sloveniji, kjer živi s svojo druži-no.Posnel je vrsto zgoščenk s Händlovimi oratoriji, Haydnovimi in Bachovimi mašami, z Mozartovimi operami, s Schubertovimi samospevi ter z deli slo-venskih skladateljev.Za interpretacijo Schubertovega Zimskega popo-tovanja je leta 1998 prejel zlatega orfeja pariške Academie du discque lirique, leta 1999 pa nagra-do Prešernovega sklada.

Moje pesmi, moje sanje dveh domovin

KDO JE MARCOS FINK?


G o r e n j a v a s p r i p o l i c i • s l o v e n i j a

Marcos Finkidila dala zavest o sreči in harmoni-ji na zemlji.Zelo rad pa se spominjam tudi širših družinskih srečanj, ker se je vedno pelo. Danes vem, da iz velike potrebe po utehi bolečine zaradi izgubljene do-movine. Predvsem slovenske narodne pesmi so imele tako močan čustveni naboj, da je bila to zame najboljša šola, kako je treba peti, da s pesmijo sežeš ljudem do srca, in sicer na pravi na-čin, brez popačenosti in pretiravanja. Za vse to sem staršem, sorodnikom in slovenski skupnosti zelo hvaležen.

Preden ste se posvetili pevski karieri, ste študirali in delali na področju agrono-mije. Kako se je zgodil obrat iz praktične usmerjenosti v umetniške vode?Marcos Fink: Po končani srednji šoli, ki sem jo opravil v Škofovem zavodu Gre-gorija Rožmana na jugu Buenos Aire-sa, sem se vpisal na fakulteto za agro-nomijo in po kar velikih mukah – vmes sem služil vojaški rok in izdeloval fo-tografije, da sem si prislužil denar – prišel do diplome iz agronomije. Še

pred koncem študija sem začel dela-ti na katedri za agrarno zoologijo, kjer smo preučevali žuželke, koristne ali škodljive za poljščine. Tam sem ostal 17 let, vse dokler se nisem odločil, da se leta 1990 z družino preselim v Salz-burg, kjer so mi v Mozartovom jubi-lejnem letu ponudili dvoletno pogod-bo v Landestheatru. Ta sprememba je bila velik zalogaj, a vsekakor pozitiven, saj sem že vse od diplome vedel, da ne bom zaviral svoje pevske poti. Ta ko-rak mi je omogočil, da sem se preiz-kusil v opernem in koncertnem reper-toarju. Svoj operni debi sem doživel v veliki dvorani Festspielhausa v majh-ni vlogi Verdijevega Othella. Sledile so vloge v Mozartovih operah: Lepore-llo v Don Giovanniju, Figaro v Figa-rovi svatbi, Glasnik v Čarobni pišča-li, Don Alfonso v Cosi fan tutte, Colas v Bastien und Bastienne, Herr Buff v Der Schauspieldirektor, Truffaldin v Strau ssovi Ariadne auf Naxos in no-vinar v Ederjevi Mozart in New York, ki je bila svetovna premiera. Po izte-ku dvoletne pogodbe v Salzburgu sem

postal svobodni umetnik. Ta pot me je pripeljala na velike odre: v Frankfurt, Berlin, München, Innsbruck, Baden Baden, na Dunaj, v Linz, Pariz, Stras-bourg, Tokio, Ženevo, Madrid, Barce-lono, Lizbono, Rim, Calgary …

Je petje v številnih jezikih za vas pose-ben izziv?Marcos Fink: Za opernega pevca pred-stavljajo velik izziv nastopi v vlogah v tujih jezikih, kot sta nemščina ali fran-coščina. Leta 2007 sem se preizkusil v glavni vlogi filozofa Sokrata v Te-lemannovi Der geduldige Sokrates v Innsbrucku in v berlinski Staatsoper, pred kratkim pa v Bordeauxu v Offen-bachovi opereti La Perichole, kjer sem imel tudi daljše dialoge v francoščini. Drugače pa sem že kar navajen na ita-lijanščino, saj je to jezik, v katerem so pisali tudi skladatelji iz nemškega kul-turnega prostora.

Kakšne kriterije imate pri izbiranju pev-skih vlog?Marcos Fink: V principu ne izbiram vlog



Narava se je zbudila z vso spomladansko močjo. To je čas, ko tudi človeka za-mika, da bi se odpravil na pot. Ob takih spomladan-skih izletih se ob cveto-čih drevesih, ozelenelih poljih in travnikih lah-ko naužijemo lepot naših in tujih krajev. Da se ob tej radosti lahko bogati-mo še s kulturnimi dobri-nami, poskrbijo razstave vsepovsod.

V Št. Pavlu v Labotski do-lini in v Muzeju Wernerja Berga v Pliberku so že od-prli razstavi »Moč besede« in »Moč slik – vizije bo-žanskega«. V pliberški far-ni cerkvi je razstavljen pi-ranski križev pot Valentina Omana, na novem vrtu za skulpture Muzeja Werner-ja Berga pa lahko med dru-gim občudujete skupino skulptur Alfreda Hrdličke.

Znova bo dostopen novi Li-aunigov muzej sodobne av-strijske umetnosti na Suhi, s katerim je mecen zazna-moval okolico tudi z arhi-tektonsko rešitvijo, in sicer kot posebno znamenje dru-gačne Koroške.

Če se boste odpravili na Dunaj, si pred Albertino oglejte Hrdličkov spomenik proti fašizmu, peljite pa se tudi v Klosterneuburg, kjer si boste v lepo restavrirani obokani galeriji »Sala ter-rena« lahko znova ogledali veliko predstavitev Oma-novih del (razstava bo od-prta do 31. julija).

Če bi se po sredini maja odpravili v vzhodnošta-jerske kraje, vas bo od 21. maja na gradu Herberste-in, kjer imajo tudi živalski vrt, s svojimi novimi slika-mi dneva razveselil Gustav Januš, ki je sicer sredi pri-prav za veliko retrospek-

ogrizkiZa potepuhe, ki iščejo lepoto – v naravi in kulturi

piše Horst Ogris

in skladb po skladateljih, ker mislim, da je človeški glas, ko je tehnično izobliko-van, sposoben izvajati glasbo vseh dob v zadovoljivi obliki. Tako sprejmem vsa-ko ponudbo, le vedeti moram, da jo bom lahko stilno dovolj dobro interpretiral in da odgovarja mojemu značaju. Zato po-jem vse – od baročne do sodobne glasbe. Prav tako so mi v izziv tako resne kot ko-mične vloge. Predvsem pa uživam v Ba-chovih pasijonih, kamor me pogosto va-bijo za vlogo Kristusa.

So vam blizu tudi slovenski skladatelji?Marcos Fink: Rad imam predvsem sloven-ske skladatelje samospevov. Leta 2000 je pri ZKP Radia Slovenija izšla dvojna zgoščenka s 46 samospevi sedemnajstih slovenskih skladateljev – od Benjamina Ipavca do Lojzeta Lebiča. Pred leti sva s sestro Bernardo v spremljavi pianistke Nataše Valant posnela samospeve in pri-redbe ljudskih pesmi Antona Nageleta in Franceta Cigana, in sicer na vabilo KKZ. Pred izidom pa je zgoščenka s samospe-vi Josipa Ipavca v sodelovanju s sestro Bernardo in pianistom Anthonyjem Spi-rijem, ki jo bo izdala Glasbena Matica Ljubljana.Imel sem priložnost sodelovati tudi pri krstnih izvedbah skladb maestra Lojze-ta Lebiča Miti in apokrifi in Puer natus.

Kako se v vas prepleta ljubezen tako do slovenskega kot tudi argentinskega sa-mospeva?Marcos Fink: Rad nastopam s samospe-vi svojih dveh domovin, kjer se poču-tim kot riba v vodi. Argentina in Slove-nija živita v meni hkrati. Je pa res, da sta to dva popolnoma različna svetova – in prav to je za interpreta še posebej fascinantno: argentinski svet se v samo-spevih kaže kot odprt, barvit, ritmično bogat, slovenski pa je bolj globok, zadr-žan, nostalgičen. Pri obeh pa je stalnica hrepenenje, iskanje ljubezni in čustvene lepote. Pred dobrima dvema mesecema sem imel tak koncert v Bordeauxu. Odlo-čil sem se, da bom poslušalcem pred vsa-kim slovenskim samospevom na kratko razložil vsebino. Učinek ne bi mogel biti boljši! Prepričan sem, da ima naš sloven-

ski samospev nekaj specifičnega, nekaj slovanskega z vplivom germanskega in romanskega sveta. Sestra Bernarda pa je imela zamisel, da bi letos za Harmonia mundi skupaj posnela zgoščenko s slo-venskimi samospevi. To bo, mislim, prva plošča s tako vsebino, ki bo šla okrog po svetu prek distribucijske mreže te založ-be, in tega se že zelo veseliva.

Kaj pa vam pomeni duhovna glasba?Marcos Fink: Duhovna glasba predstavlja za človeka, ki je bil vzgojen v krščan-skem duhu, veliko bogastvo. Evropski prostor je ustvaril toliko lepe glasbe, ki izhaja iz krščanskega izročila, da človek kar ostrmi od lepote ob izvajanju in po-slušanju, pa tudi ob spoznanju, da je v arhivih muzejev in cerkva po Evropi še ogromno notnega materiala, ki čaka, da bi ga muzikologi pregledali, prepisali in izdali.Drobna anekdota: V dvorani Suntory Hall v Tokiu sem ob izvajanju Bacho-vega Pasijona po svetem Janezu doži-vel edinstven trenutek, ko sem opazil, da so bili ljudje v prvih vrstah, predvsem moški, ob poslušanju čudovitega zadnje-ga korala solzni in kot v ekstazi. Takrat sem vedel, da Bog živi. Takrat sem začu-til moč glasbe kot univerzalnega jezika. Čudovit trenutek.

Kako pa se počutite pri skupnih nasto-pih z vašo sestro Bernardo, ki je uspešna mezzo sopranistka?Marcos Fink:Nastopi z Bernardo so ve-dno priložnost za posebne užitke v glas-bi, predvsem takrat, kadar pojeva v due-tu. Glede na to, da imava iste starše in da sva skupaj odraščala, imava tudi sku-pne barve glasu in način podajanja. So-delovala sva že na kar nekaj zgoščenkah: Haydnova Maša svete Cecilije, Bachovi Korali iz Schemellijeve zbirke, Samo-spevi Franceta Cigana in Antona Nagele-ta, Samospevi Josipa Ipavca pa argentin-ski samospevi »Canciones argentinas« za Harmonia mundi, ki je bila leta 2006 nominirana za ameriško nagrado »gram-my« v kategoriji »best classical vocal performance«, pa tudi za nagrado BBC Music award 2007.



„»Približen sem. Sem približen človek in sem približno življenje, ki sanja o približnem svetu in pri-bližni družbi. Temu namreč pravimo civilizacija. To je stremljenje po približnem. Takoj ko želimo biti več kot približni, se znajdemo v nečloveškem. Onstran približnega pristanemo pri hitlerju in stalinu. (hitlerja in stalina pišem zavestno z malo začetnico, ker si ni-sta zaslužila velike – pripis g. k. ) Edino, kar ni pribli-žno, je smrt.« – To je zapisal Romain Gary v svoji av-tobiografiji »Življenje in smrt Emila Ajarja«, ki je izšla po njegovi smrti.

Nekoč je dejal, da je vse, kar je in kar je postal, mo-goče prebrati v knjigah, ki jih je napisal. To pa pri tem avtorju ni tako preprosto, kajti noben drug avtor v 20. stoletju leteče menjave identitete ni obvladal tako kot Romain Gary, ki se je rodil leta 1914 v Vilni kot Ro-man Kacew. Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano z revščino. Leta 1927 se je s svojo mamo preselil v Nico.Tam je takrat živelo 10.000 ruskih družin. Nica je bila center ruskega eksila. S preselitvijo si je mama ure-sničila življenjske sanje. Znašla se je v imenitni druž-bi generalov, kozakov, polkovnikov cesarske vojske, princev, grofov in obubožanih plemičev vseh vrst. Uboštvo in majhnost naj bi tu ne igrali nobene vlo-ge. Prav tako tudi ne ime »Kacew«, stigma slovanske-ga pokolenja. Zato si je Roman Kacew izmislil razne psevdonime, ki jih je nameraval uporabljati kot fran-coski pisatelj. Émile Ajar, Paul Pawlowitsch, Fosco Si-nibaldi, Shatan Bogat, René Deville ali Lucien Brulard so bila odtlej njegova imena, s katerimi je nastopal v javnosti in vlekel za nos medije, založbe in kritike. »Korošci« vsepovsod ...

O svoji karieri pravi Roman Gary takole: »Oči-tno sem oseba z mnogimi odtenki. Poduhovil sem ru-sko, poljsko, francosko in ameriško kulturo.« Bil pa je tudi eden prvih, ki je bil ozdravljen komunizma. Naci-sti so mu v koncentracijskem taboriščiu umorili oče-ta in šest članov njegove družine. Vsi ti so ostali na Poljskem. Roman Gary je bil med drugo svetovno voj-no vojaški pilot, nato pa diplomat, pisatelj, pisec režij-skih knjig, režiser in do sedaj edini, ki je dvakrat prejel Goncourtovo nagrado za najboljši roman v franco-skem jeziku. 2. grudna (decembra) 1980 si je, star 66 let, vzel življenje.

Kljub vsem „slabostim“ si je upal napisati tudi na-slednji stavek: »Opazujte po moji smrti nebesni obok. Poleg Oriona in Velikega medveda boste odkrili novo ozvezdje. To bo ozvezdje človeškega lajavca, ki se je agresivno zagrizel v nebo.«

gregejevi citati

“

O približnosti

G r e g e j K r i š t o f

tivo svojega opusa v gale-riji v Slovenj Gradcu, ki jo bodo odprli v neposredni časovni bližini slikarjeve-ga in pesnikovega jubilej-nega rojstnega dneva, 11. septembra. Na gradu Her-berstein pa boste lahko ob-čudovali tudi veliko stalno razstavo del enega najpo-membnejših sodobnih av-strijskih kiparjev Bruna Gironcolija, kai mu doma-ča Koroška ni znala omo-gočiti take permanentne prezentacije.

Od gradu Herberstein pa ni več daleč do Radgone/Bad Radkersburg, kjer v bližnji Potrni domuje kul-turno društvo »Člen VII« .V Pavlovi hiši bodo 8. maja odprli fotografsko razstavo Elisabethe Arlt in Branka Lenarta »Preteklo in poza-bljeno«, ki je sad potovanj

obeh umetnikov, ki sta s kamero iskala sledove ju-dovskega življenja v Slove-niji – od Prekmurja, prek Maribora, Ptuja, Ljublja-ne do Gorice in Trsta. Raz-stava v Pavlovi hiši, ki so jo podprli avstrijsko kultur-no ministrstvo, Republika Slovenija in zvezna deže-la Štajerska, bo odprta do 27. junija.

V popotno torbo pa vam za kakšen oddih na kateriko-li lepi razgledni točki pri-poročam novi brevir iz seri-je »Europa erlesen« založbe Wieser z naslovom Balkan. Kaj sploh je, kje se začne, o tem so razpravljali študen-tje in študentke kulturnih ved na celovški univerzi na podlagi literarnih stvaritev vse od Iva Andriča, Vaska Pope, Igorja Štiksa, Milana Rakovca do Draga Jančarja in Petra Handkeja.

Odkrivajte in uživajte!

ogrizkiZa potepuhe, ki iščejo lepoto – v naravi in kulturi

piše Horst Ogris

Vetrovi iz vseh smeri neba. Risba na stropu je iz samostanske knjižni-ce v Št. Pavlu v Labot-ski dolini.


I n t e r v j u Miha Kreutz, vodja Mohorjeve knjigarne



dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

N o v o p r i M o h o r j e v i

Ob mesecu knjige, na Ander-senov dan – mednarodni dan otroške knjige – je Mohorje-va knjigarna v Pliberku prire-dila nepozabno branje z av-torjem Erichom Schleyerjem, nad 900 otrok se je zabavalo ob pripovedovanju tega ume-tnika, na svetovni dan knji-ge pa je v Mohorjevi knjigarni svojo knjigo o Sloveniji pred-stavil Bertram Karl Steiner. Ob tej priliki smo povabili na pogovor vodjo knjigarne Miho Kreutza, ki že 24 let skrbi za bogato knjižno ponudbo v knjigarni v Mohorjevi hiši na Vetrinjskem obmestju.

Mesec april je mesec knjige. Kot vodja knji-garne ste vsak dan soočeni s knjigo. Kaj vam pomeni knjiga?Miha Kreutz: Vidim knjigo kot tisto stvar, ki mi da kruh, me preživlja. Drugače gle-dam na knjigo kot stranka. V mojem vsak-danjem življenju je knjiga na prvem mestu. Vse moje življenje se torej vrti okoli knjige.

Katere knjige berete najraje?Kreutz: Rad berem, vendar moram prizna-ti, da nimam kakega posebnega področja in ne bi lahko rekel, da berem najraje npr. kri-minalke. Berem vse, od romanov do strokov-nih knjig in političnih knjig. Vsaka knjiga mi je pri srcu. Preberem vsebino vsake knjige, da lahko knjigo ponudim in jo priporočam. Sicer ne bi mogel opravljati svojega poklica.

Ali je težko priporočati knjige?Kreutz: Kot knjigotržec spoznaš stranko, veš, kaj hoče imeti. Ponuditi moraš knjigo, da bo stranka zadovoljna. Zato moraš ime-ti občutek za knjigo. Mislim, da je to najtež-je v našem poklicu: stranki priporočati pra-vilno knjigo.

Žal, beremo premalo slovenskih knjig

Drugačen pogled na Slovenijo 23. april je svetov-ni dan knjige, simbolični datum za svetovno literaturo. Na ta dan so leta 1616 umrli znameniti književniki Cervantes, Shakespeare in Inca Garcilo-sa de la Vega. Leta 1996 je UNESCO ta dan razglasil za svetovni dan knji-ge. Ob dnevu knjige po vsem svetu prirejajo različne prireditve. Namen teh prireditev je spodbujanje branja, še zlasti pri mladih, da odkrijejo uži-tek ob branju.

V Mohorjevi knjigarni je na svetovni dan knjige svojo novo knjigo predsta-vil avtor, novinar Bertram Karl Steiner, knjigo z bogatimi fotografijami o Sloveniji v nemškem jeziku. Sodelavec knjigarne Hanzi Mlečnik je pred-stavil avtorja ter posrečen dialog s knjigo. Bertram Karl Steiner je četrtkov večer začinil s svojo knjigo, ki jo je pisal v piceriji v Piranu, kakor je pove-dal občinstvu, ki je navdušeno prisluhnilo zanimivim in hudomušnim be-sedam avtorja, ki s svojimi komentarji pri koroškem dnevniku KTZ pope-stri in obogati časopis. Bertram Karl Steiner se je rodil leta 1948, prihaja iz Nižje Avstrije, študiral je zgodovino in romanistiko. Pri časopisu je vod-ja kulturnega poročanja in je v Mohorjevi že izdal knjigo o Koroški. Pre-vaja tudi iz francoščine, prav francoski jezik pa ga je povezal s prijateljem Jožetom Javorškom, ki mu je v knjigi namenil nekaj strani. S fotografom Michaelom Leischnerjem je Steinerju uspela knjiga, ki prikazuje nekoli-ko drugačno Slovenijo, kakor je omenil Steiner, je v teku svojih piranskih let opisal marsikatere skurilne dogodke. Po bliže je predstavil svoje pogle-de na Piran, Soško dolino, Ljubljano in Ljubljanico ter se ustavil tudi v Je-ruzalemu, seveda štajerskem. Vsekakor priporočamo knjigo v branje, mo-goče vam bo pokazala drugačen pogled. 165 strani, trda vezava, bogato slikovno gradivo, ISBN: 978-3-7086-0370-4, 39,80 evra

Franc na šolskem izletu 2. a razred in 2. b razred se skupaj odpravljata na šolski izlet! Vendar pa se Franc tega sploh ne veseli. Dva dni bo moral namreč skupaj preživeti z Gabi in Ernestom, ki pa drug drugega sploh ne prenašata. Iz tega ne more

biti nič dobrega!Toda ko Gabi na pohodu dobi na podplatih kr-vave žulje in postane Ernest njen rešitelj, se vse skupaj obrne na glavo. Nenadoma začne Franca razjedati ljubosumje, kajti Gabi je njegova naj-boljša prijateljica. 58 strani, trda vezava, barvne ilustracije, ISBN: 978-3-7086-0399-5, 15,90 evra

Vila Henrieta Vila Henrieta je sicer sta-ro, vendar prijetno prebivališče številne in zelo zaposlene družine Leskovšek. Podjetna babica Henrieta se vedno znova zapleta v neuspešne posle – nazadnje je denar vloži-la v »pekovsko ulico«, mama in očka imata polne roke dela v frizerskem salonu »Fred in

Frida«, teta Oli neutrudno kuje nove stihe, stric Peter se ne more odločiti med dvema ženskama, stari stric preživlja dneve med cvetlicami v rastlinjaku, trinajstlet-na Marica pa pravkar odkriva svet fantov in zabav. 181 strani, brošura, ISBN: 978-3-7086-0344-5, 17 evrov

Dve novi knjigi Christine Nöstlinger

Z leve: Franc Kelih, Bertram K. Steiner, Franc Kattnig in Fabjan Hafner Foto: opetnik




dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

I n t e r v j u Miha Kreutz, vodja Mohorjeve knjigarne

Žal, beremo premalo slovenskih knjig

Katere knjige prevladujejo v vaši knjižni po-nudbi? Se prilagajate okusu strank?Kreutz: Poskušamo ponudbo prikrojiti strankam, tako tudi nismo vezani na eno smer. Če na primer kake knjige nimamo, jo naročimo, in v najkrajšem času, večinoma je to dan ali dva, lahko priskrbimo in ustre-žemo strankini želji.

Kakšno je razmerje slovenskih do nemških knjig?Kreutz: Žal moram priznati, da prodamo vedno manj slovenskih knjig. Odkrito po-vedano brez stalnih nemško govorečih strank ne bi mogli biti tako uspešni. Zame je to žalosten razvoj, proti kateremu bomo morali ukrepati. Največji problem je ver-jetno močno upadanje znanja slovenske-

ga jezika. Mogoče premalo poudarjamo, da bi morali brati več slovenskih knjig. V izobraževanju, v šolah se premalo zave-damo, da bi se morali intenzivneje ukvar-jati s slovenskimi knjigami. Verjetno pa je vzrok tudi v družinah, kjer premalo berejo z otroki. Na srečo so pa tudi izjeme.

Mohorjeva knjigarna sodeluje s Svetom knji-ge – prvim slovenskim knjižnim klubom. Se je mogoče s tem sodelovanjem povišala prodaja slovenskih knjig?Kreutz: Imamo približno 100 članov Sveta knjiga, vendar pa zavest pri članih za redno kupovanje slovenskih knjig ni ravno visoka. Velik problem vidim tudi pri manjkajočem zanimanju za sodobno slovensko književ-nost, poezijo. Po mojem premalo poznamo

slovenski razvoj v književnosti, pri tem pa tudi sami nismo izvzeti. Verjetno je prema-lo, da se mladina ukvarja le s slovenskimi klasiki, sodobnih avtorjev pa sploh ne bere oz. ne pozna. Posredovati bomo morali več slovenske sodobne literature.

Kako pa bi lahko v knjigarni postopali proti temu razvoju?Kreutz: Slovensko ponudbo v knjigarni mo-ramo negovati in prilgajati našim strankam v čim večjem obsegu, čeprav nam gospo-darske številke narekujejo drugo pot. Ved no znova moramo opominjati šole, da bi otroci vzpostavili stik do slovenske knjige. S knji-žnimi policami po šolah to že poskušamo, prav tako lahko spodbujamo branje s prire-ditvami v knjigarni sami.

Miha Kreutz vodi 24 let Mohorjevo knjigarno z bogato ponudbo Foto: opetnik


IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected] / [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec

pokaži jez ik Pri PravilaJerne Ja Jezernik

Miriam Smolnik

Miriam ljubi džez

»Moje sobote so posvečene glasbi. Najprej se eno uro učim igranja na klarinet, takoj zatem sledijo enourne vaje z novim šmihelskim pop ansamblom, nato imam malo pre-mora, zvečer pa igram še v šmihelski godbi na pihala. Drugi pravijo, da je to naporno, sama pa vem, da v glasbi uživam in da mi je lepo!«

Miriam Smolnik – to ti je glasbena vila čisto posebne vrste! Takšna, ki je kot svetlolaso dekletce živo modrih oči navdušeno prepevala v otroškem zboru in ob domačih or-glah svojega deda sanjarila o nebeško lepih melodijah. In se, ko je v svo-ji čarobni malhi odkrila še druge ta-lente, mimogrede naučila tudi igra-nja na flavto, kitaro, klavir, električni klavir in klarinet. Zdaj pa v svoji pet-najsti pomladi kot za stavo pobira najvišje nagrade na glasbenih tekmo-vanjih, poje v cerkvi in pri Gorotanu, igra pri domači godbi na pihala in no-vem šmihelskem pop ansamblu, piše skladbe za lutkovne predstave, pred-vsem pa snuje resne načrte za študij na celovškem konservatoriju.

Izpod tipk se rodi glasbena pravljica

S prsti leve roke se dotika tipk svo-

jega klavir-ja,

desnico pa navdihujejo domišljijska zaporedja not za nove melodije. Ne-kaj ur trdega, a prijetnega ustvarjal-nega dela – in že je na papirju šest skladb za lutkovno predstavo Snežna kraljica. Režiser predstave Saša Jo-vanović je bil z njenimi glasbenimi ustvarjankami zelo zadovoljen, mla-di lutkarski soigralci pa tudi. »Vsi so se čudili, kako dobro glasbo sem na-pisala. Moje melodije so jim šle hitro v uho, hitro so se jih naučili,« ugotavlja Mi-riam. »Sama pa sem najbolj zadovoljna s skladbo o Snežni kraljici, ker ima či-sto posebno, džezo-vsko melodijo.«

Šmihelski glasbeni talentiKo mi Miriam pripoveduje še o svo-jem učitelju klarineta Mihaelu Vav-tiju, ki je jeseni v Šmihelu ustanovil novo instrumentalno skupi-no, pri tem z gibkimi prsti rahlo udarja po leseni mizi, kot da bi bile pod njo tipke električnega klavirja, in poskuša ujeti ritem kakšne od melo-dij, ki jih igrajo v novem šmihelskem pop ansamblu. Čeprav imajo na re-

portarju tudi svingovske in sodobne popularne skladbe, Miriam kar

ne more skriti, da ima od vsega najraje džez.

V džezovsko smer pa gre-do tudi njene želje za priho-dnost. »Želim si, da bi nekoč lahko igrala v kakšni dobri džezovski zasedbi. Morda klavir, ki je pri džezu vedno v ozadju, morda pa tudi kla-

rinet, ki nosi vodilno melodi-jo. Ljubim improvizacije,«

mi zaupa Miriam. »Tudi če si s tem kdaj nako-pljem jezo svojega uči-telja, ker ne igram ve-dno po pravilih. Videti je, da hočem glasbo ustvarjati tudi sama.« Prav ima, saj vendar

ljubi džez ...

Documents

kulturna priloga - stev. 18