UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

NOVEJŠI TRGOVINSKI SPORI MED EU IN

ZDA Študentka: Monika Gostenčnik Naslov: Zelen breg 2, 2390 Ravne na Koroškem Številka indeksa: 81603895 Redni študij Program: Poslovna ekonomija Študijska smer: Zunanja trgovina Mentor: dr. Vito Bobek, izr. prof.

Ravne na Koroškem, januar 2008

2

PREDGOVOR Odnosi med EU (Evropska unija) in ZDA (Združene države Amerike) imajo dolgo in obojestransko koristno zgodovino ter slonijo na močnih temeljih skupnih osnovnih prepričanj odprtih in demokratičnih družb. Tako EU kot ZDA sta se zavezali k popolnemu in enakovrednemu partnerstvu v spremenjenem geostrateškem okolju po koncu hladne vojne. Čeprav je spremenjeno okolje odnose večkrat postavilo na preizkušnjo, ostajajo temelji partnerstva trdni. Poglavitni cilji držav v današnjem svetu so gospodarska in politična moč, vpliv ter bogastvo. To pa niso cilji, ki bi nastali pred nekaj leti ali desetletji. Prisotni so že od nekdaj in že od nekdaj vodijo v spore in vojne. Če so v zgodovini zaradi sporov in posegov v trgovino ali teritorij druge države, segli po orožju, imamo danes na voljo veliko mednarodnih mehanizmov in institucij, ki rešujejo nastala nesoglasja med državami. Eden izmed teh je mehanizem za reševanje trgovinskih sporov, ki deluje v okviru WTO (World Trade Organization) oz. STO (Svetovna trgovinska organizacija). Relacije med državami in WTO predstavljajo, kot celota, zelo občutljivo ravnotežje med pravicami, dolžnostmi in obveznostmi, ki nastajajo hkrati s članstvom. In ravno zaradi tega je nastal znotraj WTO mehanizem, ki ima funkcijo pravičnega sodnika in posega v področje, ki je najbolj občutljivo, saj lahko poseže celo v samo politiko trgovanja držav. WTO ima bolj dovršen mehanizem za reševanje sporov kot ga je imel GATT (General Agreement on Tariffs and Trade). Vse faze postopka so natančno določene in časovno omejene. Države članice WTO spoštujejo končno odločitev o razrešitvi spora in sprejmejo tudi povračilne ukrepe. V korist vseh vpletenih je, da se spor reši čim hitreje, da je škoda pri oškodovani državi čim manjša. Zato ta mehanizem spodbuja dogovor med sprtima stranema, da imata dovolj priložnosti in lahko sami rešita spor, še preden pride do ustanovitve odbora neodvisnih strokovnjakov (panel). WTO je razrešila že veliko sporov in na ta način preprečila mnogo trgovinskih vojn. Kot vsak sistem pa ima tudi mehanizem za reševanje sporov pri WTO nekaj pomanjkljivosti, za katere si tudi EU prizadeva, da bi jih odpravili. Do danes sta bili EU in ZDA udeleženi v 48 medsebojnih trgovinskih sporih, v 31 primerih kot tožnica EU in v 17 primerih kot tožnica ZDA. Trenutno sta EU in ZDA udeleženi v 10 sporih, v 7 primerih je tožnica EU, v 3 primerih pa ZDA. Verjetno največji spor v zgodovini, je spor med letalskima proizvajalcema Airbus in Boeing, ki sta ga vložili Evropska unija in Združene države Amerike z utemeljitvijo, da sta proizvajalca velikih civilnih letal domnevno prejemala državne subvencije.

V diplomskem delu smo torej opisali sodelovanje in konkurenco med EU in ZDA. Predstavili smo zgodovino reševanja trgovinskih sporov, vse od GATT pa do ustanovitve WTO. Predstavili in opisali smo tudi organe in postopke za reševanje sporov v okviru WTO. V zadnjem poglavju smo prikazali primere trgovinskih sporov, v katerih sta oz. sta bili vključeni EU in ZDA. Nekatere nerešene trgovinske spore smo tudi podrobneje opisali.

3

VSEBINA PREDGOVOR ..................................................................................................................... 2 1. UVOD ............................................................................................................................... 4

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave................................. 4 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve .................................................................................... 4 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................................. 5 1.4 Predvidene metode raziskovanja.................................................................................. 6

2. SODELOVANJE IN KONKURENCA MED EU IN ZDA.......................................... 7 2.1 Sodelovanje med EU in ZDA ...................................................................................... 7

2.1.1 Primerjava ekonomskih in demografskih dejavnikov............................................ 7 2.1.2 Mednarodna trgovina ........................................................................................... 10 2.1.3 Sporazumi o sodelovanju..................................................................................... 11

2.2 Konkurenca med EU in ZDA..................................................................................... 12 2.2.1 Trgovinske vojne ................................................................................................. 12 2.2.2 Triadizacija mednarodne trgovine ...................................................................... 12

2.3 Sodelovanje in/ali konkurenca med EU in ZDA........................................................ 13 3. REŠEVANJE TRGOVINSKIH SPOROV.................................................................. 14

3.1 Reševanje trgovinskih sporov v okviru GATT-a ....................................................... 14 3.1.1 Uvod..................................................................................................................... 14 3.1.2 Zgodnje obdobje .................................................................................................. 15 3.1.3 Pogodbena podlaga za postopke reševanja sporov v okviru GATT.................... 16 3.1.4 Razvoj postopkov za reševanje sporov v okviru GATT od 60-ih let do ustanovitve WTO.......................................................................................................... 17 3.1.5 Od Tokia do Urugvaja ......................................................................................... 18

3.2 Reševanje trgovinskih sporov v WTO ....................................................................... 19 3.2.1 Organ za reševanje sporov (DSB - Dispute Settlement Body) ............................ 19 3.2.2 Postopek za reševanje trgovinskih sporov .......................................................... 20 3.2.3 Faze reševanja trgovinskih sporov....................................................................... 21 3.2.4 Trajanje reševanja trgovinskih sporov ................................................................ 23 3.2.5 Razsodbe v reševanju trgovinskih sporov............................................................ 25

4. TRGOVINSKI SPORI MED EU IN ZDA .................................................................. 26 4.1 Rešeni trgovinski spori med EU in ZDA ................................................................... 26

4.1.1 Spor glede uvoženega jekla iz EU v ZDA........................................................... 27 4.1.2 Spor glede davčnih subvencij .............................................................................. 27 4.1.3 Spor v zvezi s trgovino banan.............................................................................. 27 4.1.4 Spor glede blagovne znamke in geografskih označb za kmetijske pridelke........ 28

4.2 Nerešeni trgovinski spori med EU in ZDA................................................................ 28 4.2.1 Spor med Airbusom in Boeingom ....................................................................... 29 4.2.2 Spor glede hormonske govedine.......................................................................... 30 4.2.3 Spor glede gensko spremenjenih organizmov ..................................................... 31

4.3 Podrobnejši primeri reševanja trgovinskih sporov med EU in ZDA v WTO ............ 33 5. SKLEP ............................................................................................................................ 39 POVZETEK....................................................................................................................... 40 SEZNAM TABEL ............................................................................................................. 44 SEZNAM SLIK ................................................................................................................. 44 SEZNAM KRATIC ........................................................................................................... 45

4

1. UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave EU in ZDA predstavljata največji in najpomembnejši trgovinski velesili na svetu, saj v veliki meri usmerjata mednarodno trgovino. Njune koristi od medsebojnega sodelovanja na področju trgovine se kažejo v pospešeni konkurenci med podjetji, prenosu tehnologij in znanja ter znižanju cen proizvodov. Za ekonomiji obeh velesil je koristno tako sodelovanje kot boj na konkurenčnih trgih. Zato ekonomska sodelovanje in ekonomska tekma med EU in ZDA postajata danes vedno bolj dinamična in kot takšna vedno bolj zanimiva procesa. In ravno konkurenca pogostokrat preraste v trgovinske spore znotraj WTO, saj trgovinski odnosi med EU in ZDA pretežno slonijo na dogovorih, predpisanih v okviru te organizacije. Čeprav je pri sporih najbolj zaželena poravnava in rešitev sporov znotraj in med državami, ki so vpletene v te kršitve, je to še vedno žal bolj izjema kot pravilo. Razlog zakaj prihaja do sporov, je v tem, da relacije med državami in WTO predstavljajo, kot celota, zelo občutljivo ravnotežje med pravicami, dolžnostmi in obveznostmi, ki nastajajo hkrati s članstvom. Zaradi tega je nastal znotraj WTO mehanizem, ki ima funkcijo pravičnega sodnika. Mehanizem za reševanje sporov posega v področje, ki je najbolj občutljivo, kajti poseže lahko celo v samo politiko trgovanja držav. Sodelovanje v njem, je omogočeno vsem državam članicam WTO. Vse imajo pravico podati svoje predloge, mnenja in komentarje. Vendar se tudi tukaj, kot skoraj na vseh področjih, včasih kaže premoč bogatejših. S tem ne mislimo, da se sodbe oblikujejo na podlagi bogastva in moči držav, ki so vpletene vanj. Sploh ne. Govorimo o vplivu in moči, ki jo le-te imajo, ko želijo spremeniti tega in njemu podobne mehanizme. Razlog zakaj želijo slednje spreminjati takšne mehanizme je v tem, da od tega pričakujejo koristi predvsem zase, zato EU kot tudi ZDA, največji svetovni velesili, pri tem sploh nista izjemi. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Namen tega diplomskega dela je podrobneje predstaviti novejše trgovinske spore in na kratko opisati spore med EU in ZDA, ki so se zgodili v preteklosti. V delu bomo preučili tudi proces reševanja trgovinskih sporov nekoč in predstavili postopek ter organe, ki so pristojni za reševanje trgovinskih sporov danes in delujejo v okviru WTO. Čeprav Slovenija še ni bila udeležena v nobenem trgovinskem sporu, je izbrana tema aktualna tudi za Slovenijo, članico EU, saj rešitev spora na katerem koli področju koristi tudi slovenskim podjetjem.

5

Cilji tega diplomskega dela so bili naslednji: ▪ opisati trgovinske spore med EU in ZDA v preteklosti, ▪ predstaviti aktualne spore v katerih sta EU in ZDA vključeni danes, ▪ analizirati vlogi EU in ZDA, ki jo imata v teh sporih, ▪ predstaviti zgodovino reševanja trgovinskih sporov, vse od GATT pa do

ustanovitve WTO, ▪ predstaviti organe in opisati postopke za reševanje sporov v okviru WTO.

Osnovne trditve tega diplomskega dela so:

▪ ekonomsko sodelovanje in ekonomska tekma med EU in ZDA postajata danes vedno bolj dinamična,

▪ trgovinski spori zmanjšujejo menjavo blaga med EU in ZDA, ▪ obstoj mehanizma za reševanje trgovinskih sporov, je nujen in v okviru WTO tudi

najbolj učinkovit, ▪ neupoštevanje predpisanih sporazumov v okviru WTO vodi v dolgotrajne postopke

in sankcioniranje s strani WTO. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Ker pri raziskovanju ekonomske stvarnosti nikoli ne moremo zajeti vseh dejstev in vplivov, smo se zatekli k predpostavkam, ki nam omogočajo poenostavitve. V ekonomskih raziskavah je najbolj znana predpostavka »ceteris paribus«, kar pomeni »vse drugo je nespremenjeno«. Uporaba te predpostavke nam omogoča, da se pri proučevanju določenega pojava ali zakonitosti osredotočimo le na pojav sam, ne pa tudi na druge vzporedne vplive, ki so sicer prisotni, niso pa predmet našega proučevanja v konkretnem primeru. Predpostavljamo, da sta v današnjem času globalizacije in povečane svetovne trgovine obstoj in učinkovito delovanje mehanizma za reševanje trgovinskih sporov zelo pomembna. Predpostavljamo tudi, da upoštevanje sporazumov med EU in ZDA v okviru WTO, vodi v hitrejše reševanje sporov. Omejitev pri oblikovanju diplomskega dela je predvsem pomanjkanje podatkov v slovenskem jeziku, zato bo uporabljenih precej podatkov iz tujih virov, ki so v večini dostopni na svetovnem spletu, in sicer na uradni strani Svetovne trgovinske organizacije ter na strani Evropske unije. Poleg tega pa predstavlja omejitev tudi dejstvo, da pri izbrani temi gre za novejše spore, zato ni na razpolago veliko domače kot tudi tuje literature. Zaradi različnih letnic nastanka virov, pa bi lahko prišlo tudi do manjših informacijskih odstopanj.

6

1.4 Predvidene metode raziskovanja Raziskava tega diplomskega dela je makroekonomska, saj trgovinski spori med EU in ZDA vplivajo tudi na ostala narodna gospodarstva znotraj WTO. Uporabljena je dinamična metoda, kar pomeni, da bomo preučili trgovinske spore med EU in ZDA, ki so se zgodili že pred leti, vendar se v okviru WTO rešujejo še danes ter aktualne spore. V okviru deskriptivnega pristopa sta uporabljeni metoda deskripcije in metoda kompilacije. S pomočjo metode deskripcije opisujemo teorijo, pojme in procese ter ugotovljena dejstva. Pri metodi kompilacije pa gre za prevzemanje tujih rezultatov, opažanj, stališč in zaključkov. V okviru analitičnega pristopa pa smo uporabili metodo dedukcije. Uporabljena je sekundarna metoda zbiranja podatkov, kajti vsi podatki so že zbrani. Zaradi pomanjkanja literature, pa so nam v pomoč članki in druge publikacije s svetovnega spleta, ki ga odlikujeta večja dostopnost in ažurnost. Večina podatkov bo zato pridobljena s spletnih strani Svetovne trgovinske organizacije in Evropske unije.

7

2. SODELOVANJE IN KONKURENCA MED EU IN ZDA 2.1 Sodelovanje med EU in ZDA Danes postaja vse bolj jasno, da brez globljega sodelovanja in posluha na mednarodni ravni med EU in ZDA, preprosto ni mogoče pričakovati hitrejšega in trajnega razvoja svetovnega gospodarstva ter učinkovitejšega reševanja težav in dilem sodobnega sveta. 2.1.1 Primerjava ekonomskih in demografskih dejavnikov EU (Evropska unija) Od ustanovitve Evropske gospodarske skupnosti leta 1957 do danes se je število prebivalcev v EU s 168,4 milijona povečalo na pol milijarde. Po drugi strani pa se je evropsko prebivalstvo v tem času precej postaralo. Leta 1960 je v današnjih članicah EU razen Romunije in Bolgarije živelo 376 milijonov ljudi, v letu 2005 pa 459,5 milijona ljudi. Relativni delež EU251 v svetovnem prebivalstvu pa je v tem času predvsem na račun hitro rastoče Azije upadel z 11,9 odstotka leta 1960 na 7,1 odstotka leta 2005. Bruto domači proizvod (BDP) šesterice članic EGS (Evropska gospodarska skupnost) je leta 1958 znašal 205 milijard evrov, BDP EU25 leta 2005 pa skoraj 11 bilijonov evrov. Se je pa v pol stoletja spremenila dinamika rasti BDP. Po začetnih visokih stopnjah rasti so te z leti upadale in Evropa je v primerjavi z ZDA kmalu začela zaostajati. BDP na prebivalca je tako leta 2004 v EU152 znašal le 72 odstotkov ameriškega, v EU25 pa le 66 odstotkov. Šele v zadnjem četrtletju lanskega leta je na letni ravni rast BDP v EU s 3,3 odstotka presegla rast v ZDA (2,9 odstotka).

EU pesti visoka brezposelnost, ki se od leta 1983 naprej giblje okoli ali nad devet odstotki. V letu 2006 se je sicer nekoliko zmanjšala in je januarja 2007 znašala le še 7,5 odstotka. Se je pa v zadnjih 20 letih v povprečju povečala stopnja zaposlenosti in je leta 2005 dosegla skoraj 64 odstotkov, na 44 odstotkov pa se je povečal delež žensk med zaposlenimi.

Evropejke rojevajo vse manj otrok, obenem pa je vse manj smrti ob rojstvu. Stopnja smrtnosti otrok v uniji se je zmanjšala s 35,6 promila leta 1960 na 4,6 promila leta 2004. Pričakovana življenjska doba moških se je v tem obdobju povečala s 67,1 leta na 75,6 leta, žensk pa s 72,6 na 81,7 leta. Delež prebivalcev, starejših od 65 let, se je tako v tem obdobju na račun padanja deleža mlajših od 25 let povečal z deset odstotkov na 16,4 odstotka.

1 EU25 pomeni 25 držav, ki so zdaj članice EU. 2 EU15 pomeni 15 držav EU pred njeno širitvijo leta 2004.

8

Unija je v zadnjem času prevzela vodilno vlogo na področju boja proti podnebnim spremembam, vendar pa je EU15, ki se je po Kjotskem protokolu zavezala k 8-odstotnem zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov do obdobja 2008 - 2012 glede na izhodiščno leto, leta 2004 te zmanjšala le za 0,9 odstotka. Predvsem na račun precej manjših izpustov novih desetih članic jih je EU25 leta 2004 uspela zmanjšati za 7,3 odstotka.

V uniji ostajajo tudi razlike med statističnimi regijami. Največje razlike znotraj držav so trenutno v Veliki Britaniji, Belgiji, Franciji, Italiji, na Slovaškem in v Nemčiji. Najbogatejše tri regije so tako dosegle med 248 in 300 odstotkov povprečnega BDP na prebivalca v uniji, najrevnejše tri pa le med 24 in 26 odstotkov.

Je pa unija uspela močno povečati obseg trgovine tako med članicami kot z ostalim svetom. Izvoz iz unije in uvoz vanjo sta se tako s 16 oz. 19 milijard leta 1958 (EU6) povečala na 1071 oz. 1177 milijard leta 2005 (EU25). Več kot 50 odstotkov zunanje trgovine držav članic odpade na trgovino znotraj EU.

Evropa je vse bolj krepila tudi solidarnost z revnimi in postala največja svetovna donatorka razvojne pomoči. Leta 2004 je za pomoč namenila 35 milijard evrov, za leto 2010 pa si je za cilj zadala, da je nameni za 0,56 odstotka BDP. ZDA so za primerjavo leta 2004 namenile le 19,7 milijarde ameriških dolarjev razvojne pomoči. Največ pomoči EU je šlo podsaharski Afriki, najbolj pa se je povečal delež pomoči Zahodnemu Balkanu (STA 2007). ZDA (Združene države Amerike) ZDA ustvarijo skoraj tretjino svetovnega BDP, njihov delež v izvozu blaga znaša 15 odstotkov, v izvozu storitev pa 21 odstotkov. V teh primerjavah (razen pri izvozu blaga) ZDA nekoliko prekašajo države tudi razširjene EU. Po številu prebivalstva (skoraj 300 milijonov v letu 2006) pa se uvrščajo na tretje mesto na svetu. ZDA veljajo v gospodarskem pogledu za najliberalnejšo državo v svetu in veliko zagovornico svobodne trgovine. Kljub temu je delež njihovega uvoza blaga in storitev v BDP le 14,1-odstoten, saj so v veliki večini pridobivanja surovin, industrijskih izdelkov in storitev ZDA samozadostne. Osnova in gonilo ameriškega gospodarstva je predelovalna industrija, predvsem proizvodnja računalnikov, vozil in najrazličnejših strojev in naprav. ZDA so članica dveh prostotrgovinskih območij – NAFTA (North American Free Trade Agreement) in CAFTA (Central America Free Trade Agreement). Gospodarski razvoj ZDA je bil vse od leta 1974 pa do sredine leta 2001 dokaj stabilen, z visokimi stopnjami rasti predvsem v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja, ki so v povprečju dosegle 3,4 odstotka. Gospodarska rast je temeljila na visoki domači zasebni porabi in tujih naložbah, ki so v tem obdobju močno okrepile dolar. Po krajšem gospodarskem zastoju se je rast v letih 2005 in 2006 okrepila, skrb pa predstavljata naraščajoča primanjkljaja v proračunu in tekočem računu (Izvozno okno 2007a).

9

V letu 2006 se je najbolj povečal izvoz industrijskih izdelkov, sledijo kmetijski izdelki, surovine ter nafta in goriva. Na uvozni strani pa se je najbolj povečal uvoz potrošnih dobrin, ki ga je spodbujalo močno domače povpraševanje in večja zaposlenost, zaradi visokih domačih naložb pa se je močno povečal tudi uvoz kapitalnih dobrin in vmesnih proizvodov. Presežek v trgovinski bilanci se je kljub nižji rasti izvoza povečal za 6,4 odstotka. Največji delež v izvozu, okoli 33-odstoten, še vedno predstavljajo primarni in kmetijski proizvodi, kar pomeni, da so izvozni prihodki občutljivi na gibanja svetovnih cen teh proizvodov. Presežek na tekočem računu plačilne bilance se je v letu 2006 znižal in predstavljal 2,9 odstotka BDP, v letu 2007 pa se bo po napovedih znižal na 2,4 odstotka BDP. Rast izvoza bo ostala za polovico nižja od rasti uvoza. V letu 2006 je bila rast BDP 8,8-odstotna, spodbujalo pa jo je domače povpraševanje. Zasebna poraba, ki predstavlja slabih 67 odstotkov celotnega domačega povpraševanja, se je povečala za 8 odstotkov, javna poraba za 6 odstotkov, najvišjo rast pa so zabeležile domače naložbe, ki so se povečale za 17 odstotkov. Trend zniževanja vseh treh sestavin domačega povpraševanja in s tem gospodarske rasti se bo v prihodnje nadaljeval, rast BDP pa bo v letu 2007 po napovedih znašala 7,5 odstotka. Rast industrijske proizvodnje je v letu 2006 znašala 8,3 odstotka. V okviru predelovalne industrije se je najbolj povečala proizvodnja avtomobilov, sledile pa so proizvodnja nekovinskih mineralov, tobačnih izdelkov, hrane in pijač, kemičnih proizvodov in tekstila (Izvozno okno 2007b). V letu 2006 je bila rast inflacije nekoliko zajezena s pomočjo vladnih dogovorov o cenah s supermarketi in proizvajalci blaga, vendar se je vseeno zvišala na 10,9 odstotka. Hitro so naraščale predvsem cene storitev, ki jih vlada ne uravnava, pa tudi cene pri proizvajalcih. Vlada se bo tudi v letu 2007 zanašala predvsem na administrativne ukrepe za brzdanje inflacije. Inflacija bo po napovedih znašala 10,2 odstotka. Visoka rast BDP je pozitivno vplivala na rast zaposlovanja in znižanje nezaposlenosti, ki je v letu 2006 znašala 10,5 odstotka. Največ novih delovnih mest je bilo v zadnjih dveh letih ustvarjenih v gradbeništvu, sledijo finančne storitve in transport ter predelovalna industrija. Uradna stopnja nezaposlenosti ne zajema ljudi, ki so vključeni v vladni program javnih del in onih, ki delajo na črno. Če bi upoštevali še prve, bi bila stopnja nezaposlenosti nekoliko višja. Še večje je število delavcev, ki delajo na črno, za njih pa delodajalci ne plačujejo nikakršnih socialnih prispevkov, pa tudi njihove plače so zelo nizke. Zato ni presenetljiv podatek, da kar 31 odstotkov ljudi živi v revščini. Realna rast plač je bila visoka, novembra 2006 so se plače nominalno povišale za 19, realno pa za 9 odstotkov. Rast je bila najvišja v zasebnem sektorju (nominalno 22,1 odstotna), v javnem sektorju pa 15,4 odstotna (Izvozno okno 2007c).

10

Tabela 1: Primerjava osnovnih ekonomskih kazalcev med EU25 in ZDA v letu 2006 KAZALEC EU25 ZDA Število prebivalcev (v mio) 492,8 299,4 Velikost (v mio km2) 4,2 9,6 BDP (v mlrd v USD po tekočih cenah) 13.888 13.244 BDP na prebivalca (v USD) 30.121 44.237 Stopnja nezaposlenosti (v %) 7,5 4,6 Stopnja inflacije (letno povprečje, v %) 2,2 3,2 Uvoz blaga (v mlrd USD) 1.177 1.861 Izvoz blaga (v mlrd USD) 1.071 1.023

Vir: Izvozno okno 2007 V zgornji tabeli so predstavljeni nekateri osnovni ekonomski kazalci za EU25 in ZDA. Tabela omogoča neposredno primerjavo obeh gospodarstev. 2.1.2 Mednarodna trgovina V 16. stoletju so se začele oblikovati prve teorije o mednarodni menjavi, in sicer so se ukvarjali predvsem z vprašanjem, kakšne koristi prinaša mednarodna trgovina. V tem začetnem obdobju, ki nosi ime merkantilizem, so trdili, da je največja korist mednarodne trgovine dosežena takrat, ko je izvoz čim večji in uvoz čim manjši. Vodilni ekonomisti v 18. stoletju, kot sta Smith in Hume, so postavili nove okvire mednarodni trgovini. Ni pomemben le izvoz, tem več je zelo pomemben tudi uvoz, saj vse države, vključene v mednarodno trgovino, ne morejo imeti večji izvoz od uvoza. Korist mednarodne menjave naj bi bila po mnenju ekonomskih klasikov največja takrat, ko poteka v okviru prostega oziroma liberalnega ekonomskega sistema. Zunanjeekonomskemu liberalizmu je kasneje sledil zunanjeekonomski protekcionizem, ki zagovarja zaščito domačega gospodarskega prostora takrat, ko le-ta ni na enaki razvojni stopnji kot gospodarski prostor, s katerim opravlja menjavo. Sodobnejši pogled na mednarodno trgovino pa je intervencionizem, ki zagovarja tezo, da usmerjanje mednarodne menjave, s strani države, zagotavlja maksimalno korist v mednarodnih ekonomskih odnosih (Kumar 1999, 45-61). Ključne koristi od mednarodnih trgovinskih povezav so (Kumar 1999, 66):

1. potrošniki uživajo dohodkovne koristi zaradi uvoza blaga, ki je cenejše, kar pomeni nižje stroške materialov domačih proizvajalcev, ki so uvoženi iz prekomorskih držav,

2. pospeševanje konkurence in znižanje stroškov inovacijskih procesov, kar zmanjšuje domačo inflacijo,

3. ustvarjanje izvoznega trga in ustvarjanje ekonomij obsega za domača podjetja.

11

Po nekaj širitvah in trgovinskih sporazumih sta EU in ZDA postali najbolj pomembni trgovski velesili na svetu. Obe imata vpliv tako na velikost, kot na smer mednarodne trgovine. Leta 2006 je uvoz EU predstavljal 18 odstotkov svetovnega uvoza, izvoz iz EU pa 16 odstotkov svetovnega izvoza. V prvih sedmih mesecih leta 2007 se je izvoz blaga in storitev ZDA vrednostno povečal za 12 odstotkov, uvoz pa za 5 odstotkov (Izvozno okno 2007). Sklepamo lahko torej, da sta EU in ZDA eni največjih trgovinskih partneric na svetu, saj ustvarjata približno petino celotnega svetovnega deleža v izvozu ter uvozu blaga in storitev. Velja tudi omeniti, da med mednarodno menjavo blaga in storitev ter neposrednimi tujimi investicijami obstaja pozitivna korelacija, oziroma da večanje medsebojne trgovine med ekonomijama povečuje tudi obseg neposrednih tujih investicij med njima. Ker imajo ZDA zelo visok primanjkljaj v tekočem delu plačilne bilance je ena od možnosti financiranja primanjkljaja tudi skozi neposredne tuje investicije iz EU. 2.1.3 Sporazumi o sodelovanju ZDA vzdržuje dobre diplomatske odnose z EU že od leta 1953, od ustanovitve Evropske skupnosti za premog in jeklo. V letu 1961 so bili vzpostavljeni prvi formalni odnosi s tedaj še Evropsko gospodarsko skupnostjo. S političnega vidika so ZDA vedno podpirale združevanje Evrope. V devetdesetih so se transatlantske vezi še dodatno ojačale z nastankom notranjega trga EU ter z vsemi značilnostmi, ki jih je prinesla s seboj Maastrichtska pogodba (Jurič 2000, 35). S Transatlantsko deklaracijo, ki sta jo EU in ZDA podpisali 22. novembra 1990, sta EU in ZDA določili oblike sodelovanja:

1. podpora demokraciji (samostojna zakonodajna oblast, spoštovanje človeških pravic),

2. globalna varnost, 3. zavezanost politiki, ki bo vodila k stalni gospodarski rasti ter nizki brezposelnosti

in inflaciji, 4. podpora tržnim principom poslovanja z namenom, da se izboljša multilateralni

trgovinski sistem, 5. pomoč državam v razvoju pri preobrazbi v tržno gospodarstvo, 6. ustrezna podpora, da bi Srednja in Vzhodna Evropa čim hitreje prebrodili

tranzicijsko obdobje. Z upoštevanjem, da so njuni odnosi izredno pomemben dejavnik za politično stabilnost v svetu, sta obe strani potrdili svojo predanost k nenehnemu in razvijajočemu se enakopravnemu sodelovanju. Na vrhunskem srečanju med ZDA in EU je bila sprejeta nova transatlantska agenda in skupni akcijski načrt, ki naj bi dopolnjeval transatlantsko deklaracijo iz leta 1990, in sicer je bila leta 1995 sprejeta Nova prekomorska agenda (NTA – New Transatlantic Agenda). Sodelovanje naj bi temeljilo na štirih stebrih:

1. zavzemanje za mir, stabilnost in demokracijo po vsem svetu, 2. odzivanje na globalne spremembe, 3. prispevanje k širitvi svetovne trgovine in 4. tesnejši gospodarski odnosi in vzpostavljanje trdnejših vezi med EU in ZDA.

12

Korak naprej od NTA sta EU in ZDA naredili s podpisom Bonnske deklaracije junija 1999. Z Bonnsko deklaracijo sta se obe strani zavzele za enakopravno sodelovanje na področju ekonomije, politike in varnosti. Vprašanje politike in varnosti predstavlja en korak naprej od transatlantskega ekonomskega sodelovanja. Ekonomsko sodelovanje vključuje tako multilateralne kot bilateralne elemente sodelovanja predvsem z vidika zavzemanja za znižanje ovir za trgovanje (Jurič 2000, 36). 2.2 Konkurenca med EU in ZDA Zaradi velike medsebojne povezanosti med gospodarstvi EU in ZDA je veliko bolj smiselno spodbujati ne samo globlje sodelovanje, ampak tudi konkurenco. 2.2.1 Trgovinske vojne ZDA in EU si konkurirata na področju mednarodne trgovine. Trgovinski odnosi med njima pretežno slonijo na dogovorih, podpisanih v okviru WTO, saj sta obe načelni zagovornici proste trgovine. Od časa do časa, ko se pojavijo občutni presežki oziroma primanjkljaji v medsebojni trgovini, zato druga drugo pogosto obtožita protekcionizma in nekorektnega subvencioniranja domačih proizvajalcev. 2.2.2 Triadizacija mednarodne trgovine V 21. stoletju, ki ga zaznamuje globalna ekonomija in konkurenca, lahko vse bolj govorimo o pojavu »triadizacije« mednarodne trgovine, oziroma o pojavu tristranskega trgovinskega sodelovanja med ZDA, EU in Kitajsko. Gospodarstva triade imajo posamično, še bolj pa vsa skupaj daleč najmočnejšo vlogo v svetovni trgovini. EU in Kitajska predstavljata danes ZDA najmočnejšo konkurenco na področju mednarodne trgovine. Tabela 2: Delež prvih 5 ekonomij v svetovnem izvozu in uvozu blaga ter storitev v letu 2006

Izvoznik Delež v svetovnem izvozu (v %)

Uvoznik Delež v svetovnem uvozu (v %)

EU25 16,4 ZDA 20,5 ZDA 11,5 EU25 18,1

Kitajska 10,7 Kitajska 8,5 Japonska 7,2 Japonska 6,2 Kanada 4,3 Kanada 3,8

ZDA, EU in Kitajska 38,6

ZDA, EU in Kitajska 47,1

Vir: WTO Statistics Database 2007

13

Iz tabele je razvidno, da so tri ekonomije skupaj (ZDA, EU in Kitajska) v letu 2006 predstavljale nekaj manj kot 40 odstotkov celotnega svetovnega izvoza in skoraj polovico celotnega svetovnega uvoza blaga in storitev. 2.3 Sodelovanje in/ali konkurenca med EU in ZDA EU in ZDA predstavljata najpomembnejši trgovinski velesili na svetu, saj v veliki meri usmerjata mednarodno trgovino. Njune koristi od medsebojnega sodelovanja na področju trgovine se kažejo v pospešeni konkurenci med podjetji, prenosu tehnologij in znanja ter znižanju cen proizvodov. Ker med obsegom trgovanja in NTI obstaja pozitivna korelacija je močno razvito tudi sodelovanje na področju NTI, kar omogoča uvoz novih tehnologij, vrhunskih managerjev, dostop do tujega kapitala in višjo zaposlenost v obeh ekonomijah. ZDA in EU sta s transatlantsko deklaracijo iz leta 1990, z Novo prekomorsko agendo leta 1995 in z Bonnsko deklaracijo leta 1999 spodbudili globlje in enakopravnejše sodelovanje na področju trgovine. S podpisanimi sporazumi sta EU in ZDA v določeni meri okrepili tudi politično stabilnost in varnost v svetu. Z liberalizacijo trga vojaške industrije EU v 90-ih letih, se je začelo ponovno krepiti tudi vojaško sodelovanje med EU in ZDA. Sodelovanje prinaša koristi v obliki ekonomij obsega, učinkov sinergij, zmanjšanju fiksnih stroškov v raziskavah in razvoju ter v pridobitvi novega znanja (Menart 2003, 7). Pogostokrat konkurenca med EU in ZDA preraste v trgovinske spore znotraj WTO. V številnih primerih se kršijo medsebojni trgovinski sporazumi in prihaja do nekorektnega subvencioniranja domačih proizvajalcev. Za obe ekonomiji bi bilo bolj smiselno, če ne bi prikrito subvencionirale domače proizvajalce in bi upoštevale podpisane trgovinske sporazume, saj je cena, ki jo plačata obe gospodarstvi zaradi nekorektne konkurence visoka. V času globalne ekonomije je vedno bolj značilna triadizacija mednarodne trgovine med ZDA, EU in Kitajsko. Omenjena tri gospodarstva na področju mednarodne menjave blaga in storitev na eni strani sodelujejo, toda na drugi si obenem sočasno tudi konkurirajo skozi velikost trgovinskih deležev na globalni ravni. EU in ZDA sta približno enako dobro razviti gospodarstvi. Iz dolgotrajnega in močnega sodelovanja med ekonomijami se razvija tudi zdrava konkurenca, ki omogoča nižje cene proizvodov, nizko raven inflacije v obeh ekonomijah, zadovoljne potrošnike in mednarodno konkurenčnejša podjetja. Poudariti je potrebno, da je mogoče le z vzpostavljanjem dolgotrajnejših partnerskih vezi na enakopravni osnovi govoriti o zdravi konkurenci med EU in ZDA. Za obe ekonomiji je torej koristno tako sodelovanje kot boj na konkurenčnih trgih. Ekonomsko sodelovanje in ekonomska tekma med EU in ZDA postajata danes vedno bolj dinamična in kot takšna vedno bolj zanimiva procesa (Menart 2003, 8-10).

14

3. REŠEVANJE TRGOVINSKIH SPOROV 3.1 Reševanje trgovinskih sporov v okviru GATT-a Po drugi svetovni vojni je čas prinesel nove spremembe in okoli 50 držav se je odločilo, da bo v okviru Združenih narodov poleg Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada ustanovilo še Mednarodno trgovinsko organizacijo (ITO – International Trade Organization). Organizacija je bila napredno zasnovana, presegala je meje trgovinske menjave in posegala še na ostala področja (zaposlovanje, mednarodne investicije,…) (Fabjan 2004, 8). Toda še med pogajanji o ITO, se je 23 držav odločilo, z namenom pospešitve proizvodnje, zmanjšati svoje carine. Januarja 1948 je tako nastal Splošni sporazum o carinah in trgovini (GATT – General Agreement on Tariffs and Trade). Mednarodna trgovinska organizacija je sicer bila kasneje uradno priznana s strani ZN (Združeni narodi), toda nasproti njej so stale nekatere članice, ki niso hotele prilagoditi svojih zakonov, in celoten projekt je bil ukinjen. Tako je GATT ostal edini multilateralni trgovinski sistem do ustanovitve WTO (Fabjan 2004, 9). 3.1.1 Uvod Pogodbenice GATT so se očitno zavedale, da v samem sporazumu ni veliko nastavkov za učinkovito reševanje trgovinskih sporov, kar seveda ni presenetljivo, saj je GATT to materijo urejal le v dveh dokaj splošnih členih XXII in XXIII. Ta člena namreč nista vsebovala nobenih časovnih omejitev za postopke reševanja sporov, pri tem pa tudi nista natančneje določala načinov za vzpostavitev in delovanje teles, ki so sodelovala v postopkih reševanja sporov. Stranke GATT so zato vse do ustanovitve WTO poskušale vsaj delno odpraviti pomanjkljivosti mehanizma za reševanje sporov v okviru GATT in sicer predvsem s konkretizacijo in natančnejšim opredeljevanjem različnih postopkov zasidranih v členih XXII in XXIII GATT (WTO 2007). Že v začetku 60-ih let so tako pogodbenice GATT sprejele nekatere spremembe, ki so državam v razvoju omogočale lažje sodelovanje v postopkih za reševanje sporov, čeprav je šele po zaključku tokijskega kroga pogajanj leta 1979 prišlo do resnejših poskusov časovno omejiti postopke in natančneje določiti pristojnosti teles, ki so v njih sodelovala. Prva izmed pomembnejših odločitev je bila sprejeta leta 1979 in je vsebovala kodifikacijo dotedanje prakse reševanja sporov, sledile pa so ji leta 1982, 1984 in 1989 sprejete odločitve, ki so natančneje opredeljevale predvsem postopke panelov, njihov mandat ter način njihove sestave, obenem pa postavljale časovne roke za posamezne faze postopka za reševanje sporov, ki so se ob koncu urugvajskega kroga pogajanj leta 1994 iztekle v Sporazum o reševanju sporov v okviru WTO (WTO 2007).

15

3.1.2 Zgodnje obdobje V zgodnjem obdobju obstoja GATT o reševanju sporov v sedanjem pomenu te besede ni bilo mogoče govoriti, saj so postopek, s katerim so države skušale ohraniti ali pa uveljaviti svoje pravice po tem sporazumu označevali kot »spravo« (Palmeter, Mavroidis 1999, 7), kar je bila predvsem posledica »zasidranosti GATT v diplomaciji« (Palmeter, Mavroidis 1999, 8). Cilj postopka je bil predvsem najti takšno rešitev, ki bi ustrezala obema strankama in »ne podati razsodbe v pravnem sporu«. Prvi primer, ki je prišel pred telesa GATT, je bila pritožba Nizozemske proti Kubi zaradi neizvajanja člena I GATT v zvezi s konzularnimi taksami. Primer je takoj prevzel predsednik sekretariata GATT ter razsodil v korist Nizozemske. Takšen način je bil značilen zgolj za najzgodnejša leta GATT, saj so pozneje z namenom reševanja podobnih problemov začeli ustanavljati delovne skupine, v katerih so poleg obeh strank v sporu sodelovale tudi tiste države, ki so imele v zvezi z obravnavano materijo znatne trgovinske interese.

Prvi spori, ki so se pojavili v okviru GATT, torej s pravnim postopkom niso imeli veliko skupnega, še več, bili so jasno diplomatsko naravnani. To je tudi sicer narava sprave kot enega izmed mehanizmov za mirno reševanje sporov v mednarodnem pravu, v okviru katere stranke v sporu sicer niso vezane na priporočila posrednikov, vendar pa svoje zahteve in pritožbe nasproti drugi državi mnogokrat predstavijo v bolj zmernem in umirjenem tonu, kar olajša rešitev spora (Malanczuk 1999, 279).

Fleksibilnost in neformalnost postopka sprave omogočata osredotočanje pozornosti na specifičen značaj vsakokratnega spora, pri čemer pomembno mesto zavzema preiskava relevantnih dejstev in zaupnost vseh postopkov in dokumentov, uporabljenih ali predstavljenih v spravnem postopku. Takšen pristop k reševanju sporov ima seveda več prednosti, ki so državam prav gotovo olajšale odločitev za reševanje trgovinskih sporov v okviru GATT. Med najpomembnejše spada dejstvo, da so na koncu zgolj države same tiste, ki odločajo, ali je ponujena rešitev spora v njihovem interesu, saj je ne moralno in ne pravno niso obvezane sprejeti. Sprava omogoča lažje oblikovanje »paketnih dogovorov«, kar je v okviru sistema, ki temelji na vzajemnemu podeljevanju koncesij v obliki ugodnejšega dostopa do trgov posamezne države še posebej pomembno, saj je vsak dosežen kompromis v okviru spravnega postopka veljaven samo v toliko, v kolikor odraža učinkovito, tj. pravično rešitev spora med strankama in ne morda ustrezno presojo pravnega položaja. Seveda teh postopkov v okviru GATT ni mogoče enačiti zgolj s spravo v običajnem mednarodnopravnem pomenu, saj so imeli in še imajo ti postopki veliko skupnega tudi s posredništvom in nudenjem dobrih uslug, njihova skupna točka je predvsem »osredotočanje na praktična vprašanja določenega spora« (Malanczuk 1999, 281).

Središčna vloga generalnega sekretarja GATT v reševanju sporov se je umaknila v ozadje šele sredi 50-ih let, ko so bili ustanovljeni prvi paneli, ki so imeli na začetku 5, kasneje pa 3 člane, pomembna novost je bila, da v nasprotju z delovnimi skupinami v njih niso bile zastopane stranke v sporu.

16

3.1.3 Pogodbena podlaga za postopke reševanja sporov v okviru GATT Nedorečenost pravil in postopkov v zvezi z reševanjem sporov je bila predvsem posledica v prejšnjem razdelku omenjenih pomanjkljivosti GATT, saj so bila vsa važnejša določila vsebovana v ustanovni listini ITO (Palmeter, Mavroidis 1999, 8), medtem ko je sam GATT imel zgolj dva člena, ki sta se nanašala na morebitne iz neupoštevanja določil sporazuma izhajajoče spore med posameznimi državami. Člen XXII tako v svoji 1. točki določa, da se »vsaka stranka sporazuma zavezuje, da z razumevanjem prouči ter da primerno možnost za posvetovanje v zvezi z vsemi predstavitvami druge članice glede vsake zadeve v zvezi z izvajanjem tega sporazuma«. Če težav ni mogoče rešiti s posvetovanji, ki spadajo pod 1. točko člena XXII, potem lahko država v skladu z 2. točko omenjenega člena zaprosi podpisnice GATT, da se v zadevi posvetujejo z državo, s katero prosilka v postopku posvetovanja ni našla zadovoljive rešitve določene težave. Jedro reševanja sporov v okviru GATT pa tvori njegov člen XXIII, ki določa postopke v primeru, če katerakoli stranka meni, da so ji kratene kakršnekoli ugodnosti, ki ne gredo po sporazumu ali pa, da druga država s svojimi aktivnostmi onemogoča doseganje ciljev GATT. Te aktivnosti so lahko ali v obliki neizpolnjevanja obvez, ki jih ima določena stranka po sporazumu, ali pa tudi v obliki izvajanja ukrepov, ki prima facie sploh niso v konfliktu z določili sporazuma, vendar po mnenju določene države predstavljajo ukrepe, ki ji kratijo ugodnosti po GATT (člen XXIII:1). V primeru, da v »doglednem času« ni mogoče doseči zadovoljive rešitve problema, se lahko prizadeta država obrne na podpisnice GATT, ki potem preučijo zadevo in izrečejo ali priporočila ali pa razsodbo. Podpisnice lahko v primeru, da so okoliščine dovolj resne in to upravičujejo, dovolijo tudi uporabo zaščitnih ukrepov v obliki prenehanja izvajanja določenih obveznosti po sporazumu (člen XXIII:2), pri čemer gre običajno za neizvajanje določil o znižanju carinskih stopenj za izdelke iz posamezne države ali pa uvajanje necarinskih omejitev prostemu pretoku blaga. Vendar pa bi takšna določila lahko učinkovito delovala zgolj v primeru, če bi bila temu prilagojena tudi pravila o načinu odločanja v GATT. Ker so lahko podpisnice GATT sprejemale priporočila in odločitve zgolj s konsenzom, je lahko država, proti kateri je tekel postopek, sprejem določenega priporočila ali odločitve preprosto blokirala. Še več, prizadeta država je lahko preprečila celo ustanovitev panela, če je menila, da bodo ugotovitve slednjega za njo neugodne. Kljub takšnim možnostim pa je »presenetljivo, da v večini primerov sploh ni prišlo do preprečevanja ustanovitve panelov ali sprejetja njihovih poročil« (Palmeter, Mavroidis 1999, 10), saj so se stranke sporazuma v obdobju od 1947 do 1992 v več kot 90 odstotkih primerov sprijaznile z poročilom, ki zanje ni bilo ugodno. Ta podatek seveda ne spremeni dejstva, da je bil postopek za reševanje sporov v okviru GATT bolj usmerjen k diplomatskim kot pravnim postopkom. Kljub vsemu je bila učinkovita uveljavitev priporočil vsebovanih v ugotovitvah panela še vedno v rokah države, na katero so se ta priporočila naslavljala, pri tem pa »tožeča« stranka, razen enostranskih povračilnih ukrepov ni razpolagala z nobenimi mehanizmi, ki bi resnično zagotavljala polno uveljavljanje priporočil panela.

17

Tako člen XXII kot člen XXIII GATT nista vsebovala opisa konkretnih postopkov, s katerimi bi bilo mogoče v mehanizem reševanja sporov vnesti tisto jasnost in predvidljivost, ki bi bila nujno potrebna za učinkovito oblikovanje ustreznih rešitev za stranke v sporu. To je seveda razumljivo, saj je bil celoten GATT predviden zgolj kot aneks k sporazumu o ustanovitvi ITO, ki pa ni nikoli stopil v veljavo. Podrobnejše oblikovanje postopkov za reševanje sporov in njihova razlaga sta se zato odvijali v daljšem časovnem obdobju, pri čemer so najpomembnejšo vlogo odigrale odločitve podpisnic GATT, ki so se tikale postopkov za reševanje sporov in običajna praksa, na kateri so te odločitve temeljile. 3.1.4 Razvoj postopkov za reševanje sporov v okviru GATT od 60-ih let do ustanovitve WTO Prvo pomembnejšo odločitev o izboljšanju postopkov za reševanje sporov v okviru GATT so podpisnice sprejele aprila 1966, bila pa je namenjena predvsem izboljšanju učinkovitosti mehanizma z ozirom na države v razvoju (DVR). V odločitvi so države ponovno potrdile pomen hitrega reševanja sporov kot »bistvenega elementa v zagotavljanju učinkovitega delovanja GATT in primernega ravnotežja med pravicami in dolžnostmi vseh pogodbenih strank«. Takšna dikcija je bila predvsem rezultat prizadevanj po enakopravni zastopanosti DVR v postopkih GATT, vendar pa odločitev kljub temu uvaja tudi nekatere novosti, ki niso ostale omejene zgolj na spore, v katerih so bile kot stranke vpletene DVR. Tako je odločitev predvidevala krepitev položaja generalnega direktorja GATT v primeru, da se stranki skozi v 1. točki člena XXIII predpisana posvetovanja nista uspeli dogovoriti o zadovoljivi rešitvi spora. Slednjega lahko potem stranki na prošnjo DVR predložita v presojo generalnemu direktorju, ki potem od obeh strank zahteva popolne informacije o sporu, seveda z namenom učinkovitejšega nudenja dobrih uslug in posredovanja med državama (Palmeter, Mavroidis 1999, 25). Med najpomembnejša določila odločitve pa prav gotovo sodijo tista, ki predpisujejo časovne omejitve, v okviru katerih naj bi potekalo reševanje spora. Četrta točka odločitve govori o roku dveh mesecev, ki morata preteči, preden lahko generalni direktor na prošnjo ene izmed strank spor predloži v presojo podpisnicam GATT, seveda skupaj s svojim poročilom o poteku spora in morebitnih priporočilih za njegovo rešitev, medtem ko peta točka podpisnicam nalaga dolžnost ustanovitve panela in s tem začetek panelnega postopka. Pri tem se mora tudi ta odvijati v točno določenih časovnih mejah: panel ima na voljo 60 dni za oblikovanje priporočil, ki jih potem v sprejem predloži podpisnicam GATT. Po sprejemu odločitve mora država, na katero je odločitev naslovljena, v roku 90 dni podpisnicam GATT poročati o implementaciji priporočil panela, pri čemer jo lahko ob neupoštevanju slednjih doletijo sankcije v obliki suspenza ugodnosti, ki ji gredo po sporazumu (Palmeter, Mavroidis 1999, 27).

18

Pomena te odločitve seveda ne gre precenjevati, saj je mehanizem za reševanje sporov še vedno ostal zasidran v členih XXII in XXIII, z vsemi njima pripadajočimi omejitvami, predvsem, kar se tiče nujnosti soglasnega sprejetja kakršnihkoli priporočil. Vendar pa je na tem mestu potrebno opozoriti na dejstvo, da ta odločitev predstavlja prvi poskus jasneje orisati in določiti postopke znotraj člena XXIII, njen najpomembnejši poseg v mehanizem za reševanje sporov pa je prav gotovo postavitev časovnih omejitev, v okviru katerih naj bi se postopek odvijal. Čeprav se odločitev nanaša zgolj na spore, v katerih kot ena izmed strank nastopa DVR, pa dikcija odločitve kaže na to, da so se države zavedale problema nedorečenosti postopkov za reševanje sporov, kar je bilo problematično predvsem za tiste stranke v sporih, ki niso razpolagale z zadostno gospodarsko in politično močjo, da bi stvari skozi posvetovanja premaknile z mrtve točke. Kljub temu, da je bilo za sprejetje priporočil še vedno potrebno soglasje vseh podpisnic GATT, pa je ta odločitev podpisnic GATT vseeno predstavljala prvi korak k oblikovanju jasnejšega in učinkovitejšega mehanizma za reševanje sporov, saj je z jasno opredelitvijo postopkov v okviru člena XXIII GATT in postavitvijo urnika za njihovo izvedbo reševanju sporov v GATT, gotovo pripomogla k njegovi privlačnosti tudi za tiste države, ki si od njega zaradi svoje gospodarske šibkosti niso obetale veliko koristi (Palmeter, Mavroidis 1999, 28). 3.1.5 Od Tokia do Urugvaja Že leta 1982 so države na ministrskem srečanju v odločitvi o reševanju sporov v okviru GATT

zapisale nadaljnje spremembe tega postopka. Tako so okrepile položaj generalnega direktorja v mehanizmu za reševanje sporov s tem, da so strankam v sporu v primeru neuspešnosti posvetovanj omogočile nadaljevanje iskanja rešitve skozi dobre usluge s strani generalnega direktorja ter konkretizirale nekatere določbe prejšnjih odločitev in sporazumov, posebej tiste ki govorijo o pristojnosti panelov (L/5718 1. točka). V odločitvi so države izrecno izpostavile tudi načelo konsenza, ki je tudi »nadalje ostal tradicionalen način reševanja sporov«, vendar so se obenem tudi strinjale, da se je v procesu reševanja sporov obstrukciji potrebno »izogniti«. Naslednja odločitev, ki se je podrobneje ukvarjala s postopki reševanja sporov v okviru GATT, je bila sprejeta na ministrskem srečanju leta 1984 v Montrealu, v času torej, ko so je že kazala potreba po začetku novega pogajalskega kroga v okviru multilateralnega trgovinskega sistema. Ta odločitev je zanimiva predvsem zato, ker izrecno izpostavlja pomanjkljivosti dotedanjega načina reševanja trgovinskih sporov in hkrati predlaga nekatere rešitve. Tako je v prvi točki zapisano, da je možno izboljšanje celotnega sistema doseči ne le z določenimi proceduralnimi izboljšavami, ampak je ob tem potrebno nujno oblikovati jasne obveze strank sporazuma do narave in časovnih omejitev panelnega procesa, odločitev sprejetih s strani strank sporazuma in izvajanja omenjenih odločitev (L/5718 1. točka). V odločitvi je tudi zapisano, da sicer sporazum iz leta 1979 postavlja nekatere časovne omejitve v zvezi z vzpostavitvijo in delom panela, vendar pa so te spoštovane le v »redkih primerih« (L/5718 1. točka). Rešitve, predlagane v odločitvi pa niso zelo daljnosežne, saj ne določajo nobenih novih časovnih omejitev, ampak zgolj podrobneje urejajo način sestave panela (ti naj bi bili sestavljeni iz predstavnikov vlad) (WTO 2007).

19

Do korenitejše spremembe postopkov za reševanje sporov je bilo tako potrebno počakati do leta 1989, ko so se države v okviru takrat potekajočega urugvajskega kroga multilateralnih trgovinskih pogajanj ukvarjale tudi s potrebnimi spremembami na tem področju. Vmesni rezultat je bila aprilska odločitev o izboljšanju postopkov za reševanje sporov v okviru GATT, ki je bila do takrat najobsežnejši in najbolj ambiciozen poskus integralno povezati vse dotedanje odločitve in sporazume v zvezi z reševanjem sporov, čeprav je na tem mestu potrebno opozoriti, da so države tudi to odločitev izvajale zgolj poskusno in sicer do izoblikovanja popolnoma novega mehanizma za reševanje sporov v okviru leta 1995 ustanovljene Svetovne trgovinske organizacije (WTO 2007). V tej odločitvi so prvič postavljeni natančni roki za izvedbo posvetovanj. Posamezna država se mora na prošnjo druge države za posvetovanje odzvati v največ desetih dneh po prejemu prošnje ter vstopiti v posvetovanja v največ tridesetih dneh po tistem, ko ji je bila prošnja vročena. V primeru kršitve teh rokov ali 60-dnevnih neuspešnih posvetovanj, lahko zainteresirana stranka zahteva ustanovitev tričlanskega ali petčlanskega panela, pri čemer je tudi postopek ustanavljanja slednjega časovno omejen (predvsem kar se tiče morebitnih težav s sestavo panela). Generalni direktor lahko namreč v primeru, da se stranke v sporu v 20 dneh ne morejo sporazumeti o njegovi sestavi, predlaga svoje kandidate, in sicer ne več kot 10 dni po prejemu ustrezne prošnje. Celotno trajanje panelnega postopka naj ne bi trajalo več kot 6 mesecev, medtem ko obdobje od začetka postopkov v okviru člena XXII GATT naj ne bi preseglo 15 mesecev. Te časovne omejitve so dopolnjene še z nekaterimi določili, ki podrobneje opredeljujejo obseg pristojnosti (terms of reference) panela, sodelovanje tretjih držav in sprejemanje panelnih poročil. Pri tem odločitev izrecno določa, da ostaja načelo sprejemanja panelnih poročil s konsenzom še naprej v veljavi, čeprav obenem države poziva k izogibanju nepotrebnim zamudam in zavlačevanjem postopkov za reševanje sporov (WTO 2007). 3.2 Reševanje trgovinskih sporov v WTO Trenutno se interes WTO kaže v vse močnejšem strateškem pristopu pri reševanju trgovinskih sporov. S tem se zagotavlja prost dostop na mnoge trge, vendar s spoštovanjem in zaupanjem v partnerje pri podpisovanju multilateralnih dogovorov (Bobek in Živko 2002, 110). 3.2.1 Organ za reševanje sporov (DSB - Dispute Settlement Body) Svetovna trgovinska organizacija je bila ustanovljena 1. januarja 1995 in je največja mednarodna gospodarska organizacija. Aneks 2 Marakeškega sporazuma določa Sporazum o pravilih in postopkih za reševanje sporov (DSU – Dispute Settlement Understanding). Postopki za reševanje sporov v okviru Svetovne trgovinske organizacije so urejeni v tem sporazumu. Ta predvideva različne mehanizme za reševanja sporov in vzpostavlja enotno, integrirano strukturo za spore. Glavni organ za reševanje sporov je Telo za reševanje sporov (DSB – Dispute Settlement Body), ki ga sestavljajo predstavniki vseh članic.

20

Glavne pristojnosti Organa za reševanje sporov so ustanavljanje panelnih skupin, sprejemanje poročil panelnih skupin in pritožbenega telesa, odobravanje sankcij s strani držav članic in spremljanje implementacij odločb in priporočil (Tratnik 2002, 3). Spor lahko sprožijo le članice Svetovne trgovinske organizacije, posameznik ali gospodarska družba spora ne more sprožiti. Kadar gre za majhne države, kot je Slovenija, je zelo pomembno, da jih v sporu zastopajo odvetniki saj se bolj spoznajo na mednarodno pravo. To je seveda prednost v primerjavi z odločitvijo, da bi majhna država nastopala sama proti »veliki« državi. DSU ima pristojnost za reševanje vseh sporov in svoje odločitve sprejema soglasno, kar pomeni, da nobena od članic, ki je prisotna na seji, ne nasprotuje odločitvi. Glavni cilj delovanja mehanizma za reševanje sporov v WTO, je doseči pozitivno rešitev spora v najkrajšem možnem času (Tratnik 2002, 5). 3.2.2 Postopek za reševanje trgovinskih sporov Postopek za reševanje sporov je obstajal tudi pri starem GATT, a ni imel določenih časovnih rokov. Odločitve se niso upoštevale in veliko primerov se je vleklo dolgo časa, ne da bi se končali. Sporazum urugvajskega kroga je predstavil bolj strukturiran proces, z bolj natančno določenimi fazami postopka. Uvedel je večjo disciplino za čas, v katerem se mora primer končati, s fleksibilnimi skrajnimi roki v različnih fazah postopka. Sporazum poudarja takojšnjo poravnavo, ki je bistvena za učinkovito delovanje WTO. Določa tudi pomembne podrobnosti v postopku in časovnih rokih, ki jih je potrebno upoštevati za rešitev spora. Če primer traja vso pot do prve odločitve, praviloma to naj ne bi trajalo dlje kot eno leto, oziroma 15 mesecev v primeru pritožbe. Dogovorjeni časovni roki so prilagodljivi. Če primer velja za nujnega (v primeru pokvarljivega blaga), je postopek pospešen, kolikor je to mogoče (WTO 2007). Sporazum urugvajskega kroga je onemogočil, da bi lahko država, ki izgubi primer, preprečila potrditev odločitve. Po GATT postopku so bile odločitve lahko sprejete s konsenzom, kar je pomenilo, da je en sam ugovor lahko preprečil odločitev. Sedaj pa so odločitve sprejete samodejno, razen če obstaja konsenz, ki zavrača odločitev. Vsaka država, ki hoče preprečiti odločitev, mora prepričati vse ostale članice WTO (vključno s svojo nasprotnico pri primeru), da delijo isto mnenje. Čeprav je večina postopka podobna kot na sodišču, je zaželjena rešitev, da se vpletene države pogovorijo o spornih temah in same rešijo spor. Zato je prva faza postopka posvetovanje med vladami vpletenih držav, in celo če primer napreduje v naslednje faze, sta posvetovanje in sprava še vedno možni. Reševanje sporov je naloga Organa za reševanje sporov (Generalni svet v drugi pojavi), ki sestoji iz vseh držav članic. Organ za reševanje sporov ima edini avtoriteto za ustanovitev strokovnih panelov, ki obravnavajo primer in za sprejem ali zavrnitev ugotovitev panela ter rezultatov pritožbe. Nadzoruje izvajanje odločitev in priporočil ter ima moč, da dovoli povratne ukrepe, kadar država ne privoli v odločitev (WTO 2007).

21

V okviru delovanja DSU obstajajo različni mehanizmi za reševanje sporov, najpomembnejši je postopek, ki ga vodi panelna skupina z možnostjo pritožbe. Poleg tega obstajajo še konzultacije, dobre usluge (good offices), konciliacija, mediacija in arbitraža. 3.2.3 Faze reševanja trgovinskih sporov Najprej morajo stranke, ki so vpletene v spor, poskušati le-tega rešiti na miren način. Tako je prva faza v postopku reševanja sporov posvetovanje ali konzultacija med strankami. Vsaka članica v sporu mora nemudoma (v roku 10 dni) odgovoriti na zahtevo po konzultacijah in pričeti z njimi v roku 30 dni od vložene zahteve. Da se zagotovi transparentnost postopka, mora biti vsaka zahteva po konzultacijah predložena t.i. »Telesu za reševanje sporov (DSB)« v pisni obliki. Če konzultacije in z njimi povezana pogajanja ne uspejo, se lahko, če se stranke v sporu s tem strinjajo, zadeva predloži generalnemu direktorju WTO. Slednji lahko v tem primeru ponudi posredniško vlogo. Če tožena stranka v predpisanem roku desetih dni ne odgovori na zahtevo po konzultacijah oziroma, če konzultacije v 60 dneh ne pripeljejo do rešitve spora, lahko država – tožnica zahteva od DSB, ustanovitev panelne skupine za reševanje spora. Panelne skupine so sestavljene iz treh, včasih petih strokovnjakov, iz različnih držav. Člani panelne skupine so za vsak primer posebej izbrani iz stalnega seznama kvalificiranih kandidatov, lahko pa so izbrani tudi drugače. Delujejo samostojno in neodvisno od katerekoli vlade. Ustanovitev panelne skupine je avtomatična. DSB jo mora ustanoviti najpozneje na drugem obravnavanju zadeve, razen v primeru, da so vse druge države članice proti. Slednje se lahko zgodi le, če država, ki zahteva ustanovitev panelne skupine, odstopi od svoje zahteve. Panelna skupina mora biti sestavljena v 30 dneh od sklepa o njeni ustanovitvi. Sekretariat WTO strankam v sporu predlaga tri potencialne člane panelne skupine. Če se stranke v sporu v 20 dneh od ustanovitve panelne skupine ne bodo mogle sporazumeti o njenih članih, bo generalni direktor (na zahtevo katerekoli stranke) po posvetovanju s predsednikom DSB in predsednikom relevantnega komiteja ali sveta, sam imenoval člane panelne skupine. Naloga panelnih skupin je pravzaprav le pomagati DSB pri sprejemanju odločitev ali priporočil. Dejansko pa imajo poročila panelnih skupin zelo veliko težo, ker jih DSB lahko zavrne le s soglasjem vseh držav članic. DSU določa, da od začetka obravnave primera do predložitve končnega poročila panelne skupine strankam v sporu, načeloma ne sme preteči več kot šest mesecev. V nobenem primeru pa ta čas ne sme biti daljši od devetih mesecev. V nujnih primerih je rok skrajšan celo na tri mesece (Tratnik 2002, 84-87). DSU določa tudi način postopanja panelnih skupin. Pred prvim zasedanjem vsaka stranka v sporu pisno predstavi svoj primer panelni skupini. Na prvem zasedanju sodelujejo tožeča stranka in pa tretje stranke, ki imajo interes v sporu. Na drugem zasedanju stranke predložijo pisne argumente ali pa nasprotujejo podanim izjavam. V primeru, da ena izmed strank predloži znanstveno ali tehnično gradivo, se sme panelna skupina obrniti na skupino strokovnjakov, ki pripravi poročilo.

22

Preden panelna skupina sprejme začasno poročilo, predloži osnutek poročila strankam v sporu. Ta osnutek vsebuje le opis dejanskega stanja, ne pa tudi mnenja panelne skupine. Stranke imajo zatem na voljo dva tedna, da preučijo osnutek poročila in podajo svoje mnenje. Nato panelna skupina poda začasno poročilo, ki vsebuje tudi mnenja in sklepe. Zatem morajo stranke v roku enega tedna podati zahtevo za revizijo, ki ne sme trajati več kot dva tedna. V revizijskem postopku lahko panelna skupina skliče še dodatna zasedanja s strankama v sporu. Sledi končno poročilo, ki mora biti posredovano članicam WTO v treh tednih. V primeru da je panelna skupina mnenja, da sporni ukrepi kršijo določbe WTO sporazumov, predlaga tudi ukrepe za uskladitev s pravili WTO (Tratnik 2002, 90). DSB mora sprejeti poročilo panelne skupine v 60 dneh od izdaje, razen v dveh primerih. Prvi je ta, da ga ena izmed strank v sporu formalno obvesti, da se namerava zoper poročilo pritožiti. Drugi primer pa nastopi, če v DSB obstaja soglasje proti sprejemu poročila (t.j. če tožeča stranka tožbo umakne). Vendar DSB poročila ne more sprejeti prej kot v 20 dneh od takrat, ko je bilo posredovano državam članicam. Članice imajo lahko k poročilu pripombe, morajo pa jih izraziti v pisni obliki in jih posredovati drugim članicam še pred zasedanjem DSB, na katerem bo poročilo obravnavano. Novost v postopku reševanja sporov je tudi možnost strank v sporu, da se pritožijo zoper poročilo panelne skupine. Tretji nimajo pravice vložiti pritožbe, ker so svoja mnenja lahko podali že med panelnim postopkom. Vendar pa se pritožba lahko vloži le glede pravnih in ne dejanskih vprašanj. Pritožbe obravnava posebno pritožbeno telo, ki ga je ustanovilo DSB. Pritožbeno telo (AP – Apellate Body) ima sedem članov in so imenovani za dobo štirih let. Člani telesa so v večini priznani strokovnjaki s področja prava in mednarodne trgovine in ne smejo sprejemati navodil nobene vlade (Tratnik 2002, 92-93). Vsako posamezno zadevo obravnavajo po trije člani apelacijskega oziroma prizivnega telesa. Ugotovitve in sklepe panelne skupine lahko podprejo, spremenijo ali ovržejo. Pritožbeni postopek praviloma ne sme trajati več kot 60 dni, v nobenem primeru pa ne več kot 90 dni. V roku 30 dni po izdaji poročila Pritožbenega telesa, ga sprejme DSB, brezpogojno pa ga morajo sprejeti tudi stranke v sporu. Še vedno pa obstaja možnost, da se poročilo DSB s soglasjem vseh članic zavrne. Na seji DSB, ki mora biti sklicana v roku 30 dni od sprejema poročila panelne skupine ali Pritožbenega telesa, se mora stranka, ki je spor izgubila, izreči o tem kako bo spoštovala odločbo ali priporočilo. V primeru, da ni primerno poročilo izvršiti takoj, ima stranka na voljo primeren rok. Postopke za določanje primernega roka določa 3. odstavek 21. člena DSU. Ta se lahko določi s sporazumom ali z arbitražo v roku 90 dni od sprejetja poročila. Ta rok ne sme trajati dlje kot 15 mesecev od sprejetja poročila (Tratnik 2002, 96-98).

23

Slika 1: Postopek reševanja sporov v okviru WTO 60 dni Do drugega sestanka Organa za reševanje sporov 0-20 Skupine strokovnjakov Ponovni sestanek s poroto 6 mesecev od sestave porote, 3 če je nujno Do 9 mesecev od ustanovitve porote Pregled pritožbenega telesa »v razumnem času« (približno 15 mesecev) 30 dni po preteku Možnost »razumnega časa« arbitraže Vir: Bobek 2002, 129

Organ za reševanje sporov ustanovi poroto

Referenčni pogoji Sestava porote

Raziskava porote

Vmesno poročilo

Poročilo porote za udeležence

Poročilo porote za Organ za reševanje sporov

Organ za reševanje sporov sprejme poročilo

Implementacija

Ob neimplementaciji dogovor o kompenzaciji

Posvetovanja

Represalije s strani Organa za reševanje

sporov, če ni dogovora

24

3.2.4 Trajanje reševanja trgovinskih sporov Ti približni časovni roki za vsako fazo postopka reševanja spora so vzorčni termini. Sporazum je fleksibilen, še več, države lahko rešijo svoj spor same na katerikoli stopnji. Tabela 3: Trajanje reševanja trgovinskega spora Posvetovanja 60 dni Imenovanje panela in določanje članov 45 dni Končno poročilo panela obema strankama 6 mesecev Končno poročilo panela vsem članicam WTO 3 tedne Organ za reševanje sporov potrdi poročilo (če ni pritožbe) 60 dni Skupaj (brez pritožbe) 1 leto Poročilo o pritožbi 60-90 dni Organ za reševanje sporov potrdi poročilo pritožbe 30 dni Skupaj (s pritožbo) 1 leto 3 mesece

Vir: WTO 2007 V tabeli so prikazana približna obdobja posameznih faz v postopku reševanja spora. Vse stranke lahko soglasno zaključijo spor v katerikoli izmed navedenih faz. Kot vidimo, traja spor v najboljšem primeru brez priziva vsaj 1 leto, če pa je narejen priziv, pa se celoten postopek podaljša še za 4 mesece. K temu moramo prišteti še čas, ki je potreben za implementacijo razsodbe. Ta čas lahko državo, ki toži drugo zaradi kršenja sporazumov v mednarodni trgovini, precej stane. V primeru, da gre za manj razvito državo je stvar še hujša, kajti ta država poleg izgube v trgovini, posledično prične še bolj zaostajati v svoji razvitosti za bogatejšimi državami. To je seveda v najboljšem primeru, brez prekinitev in podaljševanja. Vendar so postopki, ki se zaključijo v takšnem časovnem roku, bolj izjema kot pravilo. Zelo pogosto se zgodi, kot bomo videli tudi v nadaljevanju, da se spor prekine in preloži že v fazi posvetovanj ter se tako lahko primer že v prvi uvodni fazi zavleče za precej časa. Vendar je ta mehanizem za reševanje sporov, kljub precej velikim časovnim zaostankom v določenih primerih, še vedno eden najboljših v primerjavi z ostalimi mednarodnimi mehanizmi za reševanje sporov. Ta mehanizem, je namreč do sedaj deloval zelo dobro pri reševanju zelo pomembnih sporov in je tako preprečil celo nastanek trgovinskih vojn (WTO 2007). Ravno zaradi teh razlogov EU meni, da gledano v celoti, mehanizem deluje v redu in je zelo pripomogel k temu, da so se trgi bolj odprli ter je v celoten sistem mednarodne trgovine prinesel potrebno stabilnost in predvidljivost v zakonih, pravilih in predpisih, ki se nanašajo na te komercialne aktivnosti, sploh pa kar se tiče trgovine in poslovanja na dolgi rok. Z zagotovitvijo multilateralnega foruma za poravnavanje sporov, pa mehanizem tudi varuje šibkejše članice napram unilateralnim akcijam močnejših (EUROPA 2007).

25

3.2.5 Razsodbe v reševanju trgovinskih sporov Enega izmed večjih problemov pri končnem reševanju mednarodnih sporov predstavlja upoštevanje in izpolnjevanje končnih sodb. Prisiliti stran, ki je izgubila, da spremeni svojo politiko, je lahko dolg in mučen postopek. Država, ki je bila tožena in za katero je bilo ugotovljeno, da so njeni ukrepi nekonsistentni s pravili sklenjenih sporazumov in pogodb, mora te napake popraviti in spremeniti takšen način trgovanja ali celo svojo celotno politiko poslovanja ali pa se soočiti s sankcijami. Proti njej se lahko uvedejo protiukrepi enakovrednega trgovinskega učinka. Ti ukrepi morajo biti odobreni s strani WTO. Takojšnje upoštevanje razsodbe je po dosedanji praksi prej izjema kot pravilo. Države kršiteljice najprej oddajo pritožbo na končno razsodbo. To povzroči nov postopek reševanja spora in s tem posledično vzame precej časa, ki državo oškodovanko zopet zelo veliko stane. Kot smo že omenili, država oškodovanka za to izgubo ne prejme nobenega povračila. Pogosto se zgodi da država, ki je v sporu izgubila, razsodbo sicer upošteva, ampak uvede v svojem poslovanju samo manjše spremembe, s katerimi druga stran ponavadi ni zadovoljna in se z njimi ne strinja. To privede do novih zaostrovanj in nadaljevanja sporov, sprožitve novih postopkov, nikoli končanih razprav strokovnjakov in kot rezultat neupoštevanje ter zavlačevanje realizacije prvotne razsodbe. V najslabšem primeru, lahko to privede do hudih mednarodnih sporov ali celo trgovinskih vojn (Gošnik 2004, 15).

26

4. TRGOVINSKI SPORI MED EU IN ZDA Do danes je bilo v WTO skupaj 348 trgovinskih sporov, od tega sta bili EU in ZDA udeleženi v 48 medsebojnih trgovinskih sporih, v 31 primerih kot tožnica EU in v 17 primerih kot tožnica ZDA (WTO 2007). 4.1 Rešeni trgovinski spori med EU in ZDA Tabela 4: Rešeni trgovinski spori, ki jih je sprožila EU proti ZDA

Ref. številka Naziv Sprejetje zahteve WT/DS262 Protidamping in kompenzacijski ukrepi na

posebne jeklene proizvode 25. julij 2002

WT/DS248 Dokončni zaščitni ukrepi na uvoz posebnih jeklenih proizvodov

7. marec 2002

WT/DS213

Kompenzacijske carine na posebne ploščate proizvode iz protikorozijskega ogljikovega jekla iz Nemčije

10. november 2000

WT/DS212 Kompenzacijski ukrepi, ki zadevajo posebne proizvode iz Evropske skupnosti

10. november 2000

WT/DS166 Dokončni zaščitni ukrepi na uvoz pšeničnega glutena iz Evropske skupnosti

17. marec 1999

WT/DS165 Uvozni ukrepi na posebne proizvode iz Evropske skupnosti

4. marec 1999

WT/DS152 Poglavja 301-310 Zakona o trgovini iz leta 1974 25. november 1998

WT/DS138 Dajatev kompenzacijskih carin na poseben toplo valjani svinec in proizvode iz bizmut-ogljikovega jekla s poreklom v Veliki Britaniji

12. junij 1998

Vir: WTO 2007 Tabela 5: Rešeni trgovinski spori, ki so jih sprožile ZDA proti EU

Ref. številka Naziv Sprejetje zahteve WT/DS315 Evropska skupnost – Izbrana carinska vprašanja 21. september 2004 WT/DS260 Začasni zaščitni ukrepi na uvoz posebnih jeklenih

proizvodov 30. maj 2002

WT/DS223 Kvota carinskih stopenj na krmo iz koruznega glutena

25. januar 2001

WT/DS174 Zaščita blagovne znamke in geografske označbe za kmetijske pridelke in prehrambene izdelke

1. junij 1999

WT/DS27 Uvozna ureditev za banane 5. februar 1996 Vir: WTO 2007

27

4.1.1 Spor glede uvoženega jekla iz EU v ZDA V preteklih letih so bili pogosti spori glede uvoženega jekla iz EU v ZDA. ZDA so namreč uvedle visoke carine na uvoz jekla v njihovo državo. To naj bi storile zaradi domnevne ogroženosti ameriške jeklarske industrije. WTO v določenih primerih res dopušča povišane carinske stopnje, vendar le v primeru, ko država dokaže ogroženost določene panoge zaradi uvoza, toda to ni bil razlog za težave jeklarske industrije v ZDA. Zaščita te panoge naj bi bila tudi politične narave, zaradi predsedniških volitev. EU je proti ZDA sprožila postopek pri WTO. Spor na 1. stopnji je EU dobila, zato je pozvala ameriško administracijo k odpravi zaščitnih ukrepov. Seveda so ZDA na odločitev WTO podale tožbo, vendar je bila odločitev WTO na 1. stopnji dokončna. EU je dobila možnost uvedbe povračilnih ukrepov v obliki povišanih carinskih dajatev. Kasneje je predsednik Bush ukinil povišane carinske dajatve na jeklo, s čimer so se ZDA podredile odločitvi WTO in EU je umaknila predvidene trgovinske sankcije (Fabjan 2004, 27). 4.1.2 Spor glede davčnih subvencij Spor med ZDA in EU je nastal na primeru davčnih subvencij ameriškim podjetjem, ki omogočajo izognitev plačila davka na dobiček njihovim podružnicam v tujini. Svetovna trgovinska organizacija je razsodila v korist EU, od ZDA pa je zahtevala odpravo sistema že konec devetdesetih let. V letu 2003 je WTO dokončno odobrila tudi uvedbo sankcij, ki jih izvaja EU. Te sankcije so ZDA stale v letu 2003 300 milijonov dolarjev, v letu 2004 pa 600 milijonov dolarjev. EU se je v tem primeru odločila za blažjo obliko ukrepanja zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi in pritiski predvsem s strani nemške in britanske industrije. Stroški za ZDA bi lahko bili tudi do štiri milijarde dolarjev na leto v primeru ostrejših sankcij (Fabjan 2004, 30). 4.1.3 Spor v zvezi s trgovino banan Spor je nastal, ker so bile povišane uvozne carine na banane iz ameriškega kontinenta, da bi afriške banane postale konkurenčne. Kot odgovor na povišanje carin so ZDA uvedle enostranske sankcije proti blagu, ki prihaja iz držav članic EU. ZDA so dobile spor in so med letoma 1999 in 2001 uvedle sankcije v vrednosti 120 milijonov dolarjev na leto (Jurič 2005, 37).

Združene države Amerike so sicer prvi trgovinski spor, povezan z evropskimi uvoznimi carinami na banane, dobile leta 1997. WTO se je takrat z ZDA strinjala, da so evropski predpisi diskriminacijski. Dve leti pozneje je WTO Združenim državam Amerike dovolila, da uvedejo 191,4 milijona dolarjev težke trgovinske sankcije za blago iz EU. Premirje v »bananski vojni« sta ZDA in EU sklenili leta 2001, ko je unija privolila v spremembo svojega uvoznega sistema, ki jo je morala dokončno izpeljati do leta 2006 (WTO 2007).

Po doslej veljavnih predpisih imajo nekdanje evropske kolonije, večinoma karibske, skoraj izključni dostop do evropskega trga banan, kar jezi južne in srednjeameriške proizvajalce banan ter največja bananska podjetja s sedežem v ZDA (STA 2007).

28

4.1.4 Spor glede blagovne znamke in geografskih označb za kmetijske pridelke ZDA so leta 1999 sprožile spor v katerem tožijo EU, zaradi neupoštevanja zaščite tujih znamk in geografskih značilnosti oziroma porekla. Prvi krog posvetovanj se je pričel že leta 1999, paneli pa so bili sestavljeni šele v letu 2004 (WTO 2007). Slika 2: Spori med EU in ZDA 1995 - 2002 po sektorjih

Spori med EU in ZDA 1995 - 2002 po sektorjih

0

2

4

6

8

10

12

Hrana Jeklo Tekstil Kemikalije Elektronika Storitve AmeriškizakoniSektorji

Štev

ilo sp

orov

ZDA kot tožnikEU kot tožnik

Vir: WTO 2004 V zgornjem grafikonu nam rdeči stolpci prikazujejo število sporov, ki so jih ZDA sprožile proti EU, modri pa število sporov, ki jih je EU sprožila proti ZDA v letih od 1995 do 2002 po sektorjih. Glede na prikazano, lahko rečemo, da je znatno večje število sporov, ki so jih sprožile ZDA proti EU na področju hrane in storitev, EU pa toži ZDA na področju jeklarske industrije in ameriških zakonov. EU je nekaj sporov sprožila tudi v sektorju tekstila in kemikalij. 4.2 Nerešeni trgovinski spori med EU in ZDA Trenutno sta EU in ZDA udeleženi v 10 sporih, v 7 primerih je tožnica EU, v 3 primerih pa ZDA. Najbolj vroč je prav gotovo spor glede subvencij med evropskim letalskim proizvajalcem Airbus in ameriškim Boeing. Spor se vleče že več let in mu ni videti konca. Ker EU in ZDA veliko sodelujeta tudi na področju živilskopredelovalne industrije, je potrebno izpostaviti spor v zvezi z gensko spremenjenimi organizmi (GSO) in hormoni.

29

Tabela 6: Trgovinski spori, v katerih EU toži ZDA Referenčna številka Naziv

WT/DS217 Stalen damping in izravnalne subvencije po zakonu iz leta 2000 WT/DS294 Zakoni, predpisi in metodologija za izračunavanje stopnje

dampinga (ničelna nastavitev) WT/DS160 Akt o avtorskih pravicah

WT/DS317 in WT/DS353

Ukrepi, ki vplivajo na trženje velikih civilnih zrakoplovov (tožnik EU) in Ukrepi, ki vplivajo na trženje velikih civilnih zrakoplovov (druga tožba, tožnik EU)

WT/DS319 776. poglavje Zakona o carinah iz leta 1930 WT/DS320 Neprekinjeno opuščanje obveznosti v sporu z Evropsko

skupnostjo o hormonih WT/DS350 Neprekinjen obstoj in uporaba ničelne metodologije

Vir: WTO 2007 Tabela 7: Trgovinski spori, v katerih ZDA tožijo EU Referenčna številka Naziv

WT/DS26 Ukrepi, ki se nanašajo na meso in mesne izdelke (hormoni) WT/DS291 Ukrepi, ki vplivajo na odobritev in trženje biotehničnih

proizvodov (gensko spremenjenih organizmov) WT/DS316 in

WT/DS347 Ukrepi, ki vplivajo na trženje velikih civilnih zrakoplovov (tožnik ZDA) in Ukrepi, ki vplivajo na trženje velikih civilnih zrakoplovov (druga tožba, tožnik ZDA)

Vir: WTO 2007 4.2.1 Spor med Airbusom in Boeingom Subvencije so verjetno ena od najpomembnejših spornih točk mednarodnega trgovinskega sistema, saj šele v zadnjem času postajajo predmet sojenja. Že zaradi zapletenosti in razsežnosti pojava je to utrujajoč in počasen proces, s koraki nazaj in naprej. Borba za vodilni položaj v proizvodnji letal med evropskim proizvajalcem Airbus in ameriškim Boeing vsekakor omogoča tehnološki napredek, hkrati pa ostro tržno borbo za večje in pomembnejše kupce. Nesporazum v letalski industriji pa je tudi del spornega ameriškega sistema davčnih olajšav (»US tax law«) na dolgoročne pogodbe, ki poleg Boeinga vključujejo še druge velike korporacije kot so General Electric, Motorola in Microsoft. Lahko bi rekli, da je eden največjih (in najdražjih) sporov zaradi subvencij ravno medsebojno obtoževanje Airbusa in Boeinga, ki dvostransko nista mogla razrešiti problema, zato je spor prišel pred sodišče WTO.

30

Spor med EU in ZDA se je sicer razplamtel poleti leta 2004, ko so ZDA odstopile od sporazuma med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike o trgovini z velikimi potniškimi letali iz leta 1992. Ta sporazum je urejal tudi državne pomoči proizvajalcem letal, pri čemer EU trdi, da so krediti članic Evropske unije Airbusu bili v skladu s sporazumom, medtem ko so prikrite subvencije Boeingu presegale dogovorjeni obseg. EU in ZDA sta nato v obrambo svojih proizvajalcev letal, druga proti drugi oktobra 2004 vložili tožbo pred WTO (STA 2005).

Najprej so ZDA pred Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) obtožile evropskega

letalskega velikana Airbus, da je od ustanovitve Airbusa leta 1967 prejel med 100 in 205 milijardami dolarjev javnih subvencij, v vsoto naj bi bile vštete tudi obračunane obresti. Številko so ZDA Svetovni trgovinski organizaciji sporočile pred pričetkom končnega zaslišanja pred arbitri.

Marca 2005 pa je tudi Evropska komisija pred arbitri WTO, ki razsojajo v sporu med EU

in ZDA o državnih pomočeh ameriškemu letalskemu podjetju Boeing, ZDA obtožila, da je ameriškemu letalskemu velikanu v obdobju med leti 1990 in 2004 namenila 23,7 milijard dolarjev nepovratnih sredstev. Od tega naj bi Boeing 18,9 milijard dolarjev dobil v obliki pomoči za raziskave in razvoj ter davčnih olajšav, 4,8 milijard dolarjev pa naj bi mu namenile ameriške zvezne države (STA 2005).

Pogajanja znotraj WTO naj bi se nanašala na to, ali naj se subvencije odpravi takoj, ali naj

bi jih nižali postopno oz. kakšna naj bo dinamika odpravljanja državnih pomoči civilni letalski industriji. Na zasedanju Evropske komisije, 13. novembra 2007, so izjavili, da naj bi bil spor rešen v letu 2008, vendar pa bi se v primeru dodatnih tožb proces lahko zavlekel tudi v leto 2009. 4.2.2 Spor glede hormonske govedine Znan je tudi spor glede hormonske govedine. ZDA so se leta 1997 pritožile v WTO zaradi prepovedi, ki jo je sprejela EU za uvoz govejega mesa, pri katerem se v proizvodnji uporabljajo rastni hormoni. Leta 1998 je EU izgubila spor pred WTO, ker njena takratna zakonodaja glede hormonske govedine ni temeljila na ustrezni znanstveni oceni tveganja in je bila brez zadostnih znanstvenih utemeljitev. Septembra 1997 je bila sprejeta nova evropska direktiva, ki naj bi temeljila na popolni znanstveni oceni, opravljeni v letih 1999-2002. Ocenjena naj bi bila potencialna tveganja na zdravje ljudi zaradi ostanka hormonov v govejem mesu. Junija 1999 so ZDA in Kanada, vsaka zase, zahtevale ukinitev koncesij Evropski skupnosti v vrednosti 220 milijonov ameriških dolarjev in 75 milijonov kanadskih dolarjev. Evropska skupnost je nato zahtevala arbitražo za višino ukinitve koncesij. Arbitri so za višino koncesij, ki so jih razveljavile ZDA, določili 116,8 milijonov ameriških dolarjev, za Kanado pa 11,3 milijonov kanadskih dolarjev (WTO 2007).

31

Novembra 2003, je Evropska skupnost izjavila, da z vstopom v veljavo Direktive, ki se nanaša na prepoved uporabe nekaterih hormonov v živinoreji, ni več pravne podlage za nadaljne povračilne ukrepe ZDA in Kanade. S pooblastitvijo neodvisnega znanstvenega odbora, katerega ugotovitve so pokazale, da so omenjeni hormoni predstavljali tveganje za uporabnike, je Evropska skupnost izpolnila svoje obveznosti do WTO in je bila upravičena do zahteve za takojšnjo odstranitev sankcij, ki so jih zahtevale ZDA in Kanada. Vendar se ZDA ob temeljitem pregledu Direktive Evropske skupnosti niso strinjale s trditvijo Evropske skupnosti, da so številne znanstvene preiskave odkrile, da ne obstaja povečano zdravstveno tveganje pri porabi mesa živali, ki so bile vzrejene s hormoni za pospeševanje rasti. Tudi Kanada je izjavila, da je pripravljena o tej zadevi z Evropsko skupnostjo razpravljati še naprej ter, da istočasno dvomi, da so nove preiskave predstavile novo znanstveno podlago za ukinitev hormonsko vzrejene govedine. Decembra 2003, je Evropska skupnost izjavila, da bi nesporazum zaradi spora, ki se nanaša na Evropsko skupnost in njeno izpolnjevanje zahtev, morali rešiti z večstransko odločitvijo WTO. ZDA in Kanada naj bi pričeli z večstranskim postopkom, da bi ugotovili, ali je Evropska skupnost izpolnila zahteve ali ne. Tako Evropska skupnost na eni strani, kot ZDA in Kanada na drugi, se še vedno pogajajo in usklajujejo stališča glede hormonske govedine (WTO 2007). 4.2.3 Spor glede gensko spremenjenih organizmov Evropska unija od septembra 2006 za vsako pošiljko iz ZDA uvoženega riža zahteva potrdilo od priznanega laboratorija, da riž ni okužen s kakšno vrsto gensko spremenjenega riža, ki ga mnoga podjetja, med njimi tudi evropska, testirajo na ameriških poljih. Omenjeni primer kaže na to, da je odnos do gensko spremenjenih organizmov (GSO) na obeh straneh Atlantika različen: medtem ko v ZDA menijo, da GSO predstavljajo napredek v kmetijstvu, pa se evropski potrošniki izdelkov z vsebnostjo GSO otepajo. Sicer se razlike v odnosu do GSO pojavljajo tudi znotraj EU. Med najostrejše nasprotnice hrane oz. krme z vsebnostjo GSO, prav tako pa tudi testiranja gensko spremenjenih žit, se uvrščajo Avstrija, Grčija in Francija, medtem ko ima npr. Velika Britanija do GSO veliko bolj sproščen odnos. Ureditev nadzora nad GSO v EU pa ne odraža le nasprotujočih si pogledov članic unije, ampak tudi pritiske, ki jim je povezava izpostavljena s strani svojih trgovinskih partneric. ZDA, Kanada in Argentina, največje svetovne proizvajalke hrane in krme z vsebnostjo GSO, so tako pred Svetovno trgovinsko organizacijo v sredini leta 2003 vložile tožbo proti EU, saj je ta po njihovem mnenju z neformalnim moratorijem na podeljevanje dovoljenj za trženje GSO, kršila pravila mednarodne trgovine.

32

EU je sicer moratorij na izdajo dovoljenj za uvoz in trženje izdelkov z vsebnostjo GSO uvedla oktobra 1998, potem ko je evropska javnost ob neučinkovitem soočanju z boleznijo norih krav izgubila zaupanje v postopke EU za zagotavljanje varne hrane. Povezava je v začetku 90-ih let sprejela direktivo, ki je urejala izpust GSO v okolje in njihovo trženje, državam pa je omogočala, da pri posameznih vrstah GSO uveljavljajo izjeme. Čeprav je imela v primeru, da se države v Svetu EU niso mogle sporazumeti o izdaji dovoljenja za določen GSO, zadnjo besedo Evropska komisija, so torej države še vedno obdržale pravico, da prepovejo prisotnost GSO na svojem ozemlju. To možnost so izkoristile Avstrija, Francija, Nemčija, Grčija, Italija in Luksemburg. Svetovna trgovinska organizacija je 11. maja 2006 potrdila, da so evropske države kršile pravila mednarodne trgovine, s tem ko so prepovedale uvoz GSO, in to kljub temu, da je EU moratorij potem, ko je leta 2004 začela veljati nova ureditev za trženje GSO, ukinila. Razsodba WTO je za zdaj še tajna in še ni stopila v veljavo. Vendar pa dovoljenje za uvoz še vedno ne velja za vse takšne izdelke, zato so ZDA vztrajale pri tožbi kljub ukinitvi moratorija. Še vedno so prepričane, da EU potrjuje GSO na politični in ne znanstveni podlagi. Predvsem tožnike moti dejstvo, da je zgoraj omenjenim posameznim državam članicam še vedno omogočeno, da lahko tudi po morebitni izdaji dovoljenja blokirajo prodajo izdelkov z vsebnostjo GSO na svojem ozemlju. V času moratorija prenovljena zakonodaja EU na področju GSO določa, da morajo proizvajalci izdelkov z vsebnostjo GSO za dovoljenje glede trženja izdelkov najprej zaprositi pristojne institucije v tisti državi članici, kjer nameravajo izdelek najprej ponuditi na trgu. Proizvajalec mora pri tem predložiti tudi obsežno oceno tveganj, ki bi jih GSO utegnil predstavljati za okolje ter zdravje ljudi in živali. V kolikor pristojne institucije v državi članici izdajo dovoljenje za trženje izdelka, morajo o tem obvestiti komisijo, ta pa potem posreduje informacijo drugim članicam unije. V kolikor slednje ne ugovarjajo, lahko proizvajalec izdelka z vsebnostjo GSO trži v celotni EU, če pa se pojavijo ugovori, pa je za odobritev izdelka v zadnji fazi pristojen Svet EU, ki na podlagi ocene tveganj Evropske agencije za varno hrano (EFSA) s kvalificirano večino odloči, ali bo priporočilo EFSA in s tem njeno oceno tveganj za okolje ter zdravje ljudi in živali sprejel. Imajo pa podjetja tudi lažjo pot do pridobitve dovoljenja za trženje GSO. V nasprotju s postopkom iz direktive 2001/18, ki je opisan zgoraj, lahko podjetja za dovoljenje zaprosijo tudi po postopku iz kasnejše uredbe 1829/2003 oz. prošnjo vložijo kar po obeh postopkih. Glavno vlogo pri oceni tveganj v okviru uredbe 1829/2003 ima EFSA, nacionalni regulator je le posrednik; v okviru direktive 2001/18 pa oceno tveganj najprej izvaja nacionalni regulator, šele v primeru nestrinjanja ostalih držav kasneje nastopi EFSA (STA 2007).

33

Nevladne organizacije sicer opozarjajo, da je EFSA v svojem ocenjevanju tveganj za ljudi in okolje, ki izhajajo iz GSO, pristranska. Tako navajajo, da v delovnih skupinah za oceno tveganj sedijo znanstveniki, ki so imeli v preteklosti zveze z biotehnološko industrijo, ki so nagnjeni k blažji oceni tveganj, izhajajočih iz GSO, ter poudarjajo, da bi morala ostati pristojnost za potrjevanje GSO v rokah posameznih članic in njihovih agencij. Kljub natančni zakonodaji pa primer na začetku omenjenega okuženega riža - za okužbo je odgovorno evropsko podjetje Bayer - ni prvi, v katerem so genetsko spremenjena semena obšla zakonodajo EU. Tako je marca 2006 komisija potem, ko je bila v nekaterih pošiljkah koruze iz ZDA ugotovljena prisotnost genetsko spremenjene koruze BT10, uvedla izredne ukrepe v obliki preizkusov za ugotavljanje prisotnosti GSO. BT10, podobno kot Bayerjev riž LLRICE601, v EU namreč nista odobrena. Zaradi različne občutljivosti držav in potrošnikov na GSO na obeh straneh Atlantika bo tako v prihodnosti verjetno še naprej prihajalo do trgovinskih sporov in prilagajanja zakonodaje (STA 2007). 4.3 Podrobnejši primeri reševanja trgovinskih sporov med EU in ZDA v WTO SPOR DS317: Združene države Amerike – Ukrepi, ki vplivajo na trženje velikih civilnih zrakoplovov Kratek naslov: Združene države Amerike – veliko civilno zrakoplovstvo Tožnik: Evropska skupnost Tožena stranka: ZDA Tretja stran: Avstralija, Brazilija, Kanada, Kitajska, Japonska, Koreja Zahteva za posvetovanje sprejeta: 6. oktober 2004 Pritožba s strani Evropske skupnosti (glej tudi spor WT/DS353)

Oktobra 2004 je Evropska skupnost zahtevala posvetovanja z ZDA, ki se nanašajo na prepovedano in kaznivo subvencioniranje ameriških proizvajalcev velikih civilnih letal, konkretno podjetja Boeing (WTO 2007a). Ukrepi, omenjeni v pritožbi Evropske skupnosti se nanašajo na državne in lokalne subvencije za proizvodnjo Boeinga 7E7, na subvencije raziskav in razvoja NASE (National Aeronautics and Space Administration), na sporazume v okviru NASE ter na mnoge druge subvencije. Evropska skupnost opozarja, da se navedeni zakoni, predpisi in administrativni postopki ne ujemajo z določili Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih (SCM – Agreement on Subsidies and Countervailing Measures) in določili GATT 1994. Evropska skupnost nadalje opozarja, da uporaba takšnih ukrepov s strani ZDA povzroča škodljive učinke (nastanek resne škode oz. opozorilo za nastanek škode), kar lahko škodi interesom Evropske skupnosti, saj ogroža evropsko civilno letalsko industrijo in na ta način krši določila členov 5 in 6 Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih.

34

31. maja 2005 je Evropska skupnost zahtevala ustanovitev panela. Telo za reševanje sporov (DSB) je 13. junija 2005 zavrnilo ustanovitev panela, zato je Evropska skupnost 27. junija zahtevala dodatna posvetovanja. 20. julija 2005 pa jim je le uspelo ustanoviti panel (WTO 2007a). Na srečanju 23. septembra 2005, je Telo za reševanje sporov (DSB) preučilo postopke, ki so navedeni v Aneksu V Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih.

7. oktobra je Evropska skupnost od generalnega direktorja zahtevala, da sestavi panel. In natanko čez deset dni je namestnik generalnega direktorja Alejandro Jara to tudi storil. 13. aprila 2006 je predsednik panela obvestil Telo za reševanje sporov, da zaradi številnih procedurnih zapletov, kot je ustanovitev drugega panela na posvetovanju Evropske skupnosti in razvijanje informacij glede resničnih groženj v okviru Aneksa V Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, panel ne bo mogel dokončati svojega dela v šestih mesecih. Pričakuje se, da bo delo zaključeno šele nekje konec leta 2007 (WTO 2007a). SPOR DS353: Združene države Amerike – Ukrepi, ki vplivajo na trženje velikih civilnih zrakoplovov – druga tožba Kratek naslov: Združene države Amerike – veliko civilno zrakoplovstvo (druga tožba) Tožnik: Evropska skupnost Tožena stranka: ZDA Tretja stran: Avstralija, Brazilija, Kanada, Kitajska, Japonska, Koreja Zahteva za posvetovanje sprejeta: 27. junij 2005 Pritožba s strani Evropske skupnosti. 27. junija 2005 je Evropska skupnost zahtevala posvetovanja z ZDA v zvezi z nedovoljenim in kaznivim subvencioniranjem ameriških proizvajalcev velikih civilnih letal (glej spor DS317). Evropska skupnost je ugotovila, da se ukrepi navedeni v poročilu ne ujemajo s:

▪ členi 3.1 (a), 3.1 (b), 3.2, 5(a), 5(c), 6.3(a), 6.3(b) in 6.3(c) Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih in

▪ členom III:4 GATT 1994. 20. januarja 2006 je Evropska skupnost zahtevala ustanovitev panela. 2. februarja je Telo za reševanje sporov to ustanovitev prestavilo na kasnejši čas, na srečanju 17. februarja 2006 pa so ga nato ustanovili. Avstralija, Brazilija, Kanada, Kitajska in Japonska so na srečanju kot tretje strani pridržale svoje pravice. 17. novembra 2006 je Evropska skupnost od generalnega direktorja zahtevala sestavitev panela. 22. novembra je namestnik generalnega direktorja Alejandro Jara sestavil panel (WTO 2007b). 18. maja 2007 je predsednik panela opozoril Telo za reševanje sporov, da zaradi zapletenosti spora panel ne bo zmogel končati svojega dela v roku šestih mesecih, ampak šele julija 2008 (WTO 2007b).

35

SPOR DS291: Ukrepi, ki vplivajo na odobritev in trženje biotehničnih proizvodov (gensko spremenjenih organizmov) Kratek naslov: Evropska skupnost – Odobritev in trženje biotehničnih proizvodov Tožnik: Združene države Amerike Tožena stranka: Evropska skupnost Tretja stran: Argentina, Avstralija, Brazilija, Kanada, Čile, Kitajska, Japonska, Kolumbija, Mehika, Nova Zelandija, Norveška, Paragvaj, Peru, Tajska, Urugvaj Zahteva za posvetovanje sprejeta: 13. maj 2003 Poročilo panela izdano: 29. september 2006 Sprejeta poročila pritožbenega telesa in panela Pritožbe s strani ZDA (WT/DS291), Kanade (WT/DS292) in Argentine (WT/DS293). 13. maja 2003 sta ZDA in Kanada zahtevali posvetovanje z Evropsko skupnostjo v zvezi z sprejetimi ukrepi Evropske skupnosti in držav članic, ki se nanašajo na uvoz kmetijskih in prehrambenih izdelkov iz ZDA in Kanade (WTO 2007c). Glede na ukrepe Evropske skupnosti, sta ZDA in Kanada oktobra 1998 trdili, da je ES z memorandumom od oktobra 1998 dalje omejila uvoz kmetijskih in prehrambenih izdelkov iz ZDA in Kanade v Evropsko Skupnost. Trdili sta, da ima mnogo držav članic ES nacionalni marketing in prepoved uvoza biotehničnih izdelkov, čeprav naj bi ES že odobrila uvoz in marketing teh izdelkov. 14. maja 2003 je tudi Argentina zahtevala posvetovanje z ES v zvezi z enakim problemom. Združene države Amerike so ugotovile, da so ukrepi nekonsistentni z obveznostmi Evropske Skupnosti, in sicer:

▪ s členi 2, 5, 7 in 8 in Aneksom B in C Sporazuma o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (SPS - Agreement on the Application of Sanitary and Phytosanitary Measures);

▪ s členi I, III, X in XI GATT 1994; ▪ s členom 4 Sporazuma o kmetijstvu in ▪ s členoma 2 in 5 Sporazuma o tehničnih ovirah v trgovini (TBT - Agreement on

Technical Barriers to Trade). Kanada je ugotovila, da so ukrepi nekonsistentni z obveznostmi Evropske Skupnosti, in sicer:

▪ s členi 2.2, 2.3, 5.1, 5.5, 5.5, 7 in 8 in Aneksom B in C Sporazuma o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (SPS - Agreement on the Application of Sanitary and Phytosanitary Measures);

▪ s členi 2.1, 2.2, 2.8, 5.1 in 5.2 Sporazuma o tehničnih ovirah v trgovini (TBT - Agreement on Technical Barriers to Trade);

▪ s členi I:1, III:4, X:1 in XI:1 GATT 1994 in ▪ s členom 4.2 Sporazuma o kmetijstvu.

36

Tudi Argentina je ugotovila, da so ukrepi nekonsistentni z obveznostmi Evropske Skupnosti, in sicer:

▪ s členi 2, 5, 7, 8 in 10. in Aneksom B in C Sporazuma o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (SPS - Agreement on the Application of Sanitary and Phytosanitary Measures);

▪ s členom 4 Sporazuma o kmetijstvu; ▪ s členi I, III, X in XI GATT 1994 in ▪ s členi 2, 5 in 12 Sporazuma o tehničnih ovirah v trgovini (TBT - Agreement on

Technical Barriers to Trade). V primeru spora DS291 so Avstralija, Argentina, Brazilija, Kanada, Čile, Kolumbija, Mehika in Nova Zelandija zahtevale sodelovanje v posvetovanjih. Evropska skupnost je nato obvestila Telo za reševanje sporov, da so sprejeli zahteve teh držav glede udeležbe na posvetovanjih (WTO 2007c). V primeru spora DS292 so Avstralija, Argentina, Brazilija, Indija, Kolumbija, Mehika in Nova Zelandija in ZDA prav tako zahtevale sodelovanje v posvetovanjih. Evropska skupnost je nato obvestila Telo za reševanje sporov, da so sprejeli zahteve teh držav glede udeležbe na posvetovanjih (WTO 2007c). Tudi v primeru spora DS293 so Avstralija, Brazilija, Kanada, Indija, Mehika, Nova Zelandija in ZDA zahtevale sodelovanje v posvetovanjih in tudi tu je Evropska skupnost nato obvestila Telo za reševanje sporov, da so sprejeli zahteve teh držav glede udeležbe na posvetovanjih (WTO 2007c). 7. avgusta 2003 so ZDA, Kanada in Argentina zahtevale ustanovitev panela. Telo za reševanje sporov je na srečanju 18. avgusta 2003 ustanovitev panela preložilo na kasnejši čas. Na drugo zahtevo ZDA, Kanade in Argentine za ustanovitev panela pa je Telo za reševanje sporov 29. avgusta 2003 nato le ustanovilo panel. 23. februarja 2004 so ZDA, Kanada in Argentina zahtevale sestavitev panela, katerega je nato generalni direktor ustanovil 4. marca 2004. 12. julija 2004 je predsednik panela obvestil Telo za reševanje sporov, da ne bo mogoče zaključiti panela v roku šestih mesecev. 18. avgusta 2004 je predsednik panela obvestil Telo za reševanje sporov, da bo končno poročilo sestavljeno šele do konca marca 2005, ker so tretje zahtevale dodatni čas za pripravo gradiva. Prav tako je panel sprejel odločitev, da je potrebno pridobiti strokovni nasvet znanstvenih in tehničnih strokovnjakov v skladu s členom 11 Sporazuma o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih in členom 13 Sporazuma o pravilih in postopkih za reševanje sporov. Novembra 2004 je predsednik obvestil Telo za reševanje sporov, da tudi do konca marca ne bo mogoče sestaviti končnega poročila. Tudi leto po tem, torej marca 2006, poročilo še ni bilo sestavljeno. Šele 29. septembra 2006 je bilo poročilo panela poslano članicam. Panel je ugotovil, da je Evropska skupnost kršila pravila mednarodne trgovine, s tem ko je prepovedala uvoz genetsko spremenjenih organizmov, in to kljub temu, da je Evropska skupnost ukinila moratorij potem, ko je leta 2004 začela veljati nova ureditev za odobritev in trženje biotehničnih proizvodov (WTO 2007c).

37

Glede na zaščitne ukrepe držav članic Evropske skupnosti, je panel ugotovil, da je Evropska skupnost ravnala v neskladju s členoma 5.1 in 2.2 Sporazuma o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (SPS). Na srečanju 21. novembra 2006 je telo za reševanje sporov sprejelo končno poročilo panela. Stopnja izvršitve sprejetih poročil Na srečanju 19. decembra 2006 je Evropska skupnost naznanila svoje namere glede izvedbe priporočil in pravil DSB na način, ki je v skladu z obveznostmi Svetovne trgovinske organizacije. Zaradi zapletenosti in občutljivosti zadeve pa je Evropska skupnost potrebovala razumno časovno obdobje za uresničitev zahtev. V skladu s členom 21.3(b) Sporazuma o pravilih in postopkih za reševanje sporov, se je zato bila v primernem roku pripravljena dogovoriti z Argentino, Kanado in ZDA. 21. junija 2007 so ZDA, Kanada in Argentina Telo za reševanje sporov obvestile, da se strinjajo z določitvijo »razumnega časovnega obdobja«, da lahko Evropska skupnost dopolni priporočila in pravila. DSB je torej določil rok, ki naj bi trajal eno leto od sprejetja poročila panela, torej od 21. novembra 2006 do 21. novembra 2007 (WTO 2007c). SPOR DS320: Neprekinjeno opuščanje obveznosti v sporu z Evropsko skupnostjo o hormonih Kratek naslov: Združene države Amerike – Neprekinjeno opuščanje obveznosti Tožnik: Evropska skupnost Tožena stranka: Združene države Amerike Tretja stran: Avstralija; Brazilija; Kanada; Kitajska; Indija; Mehika; Nova Zelandija; Norveška Zahteva za posvetovanje sprejeta: 8. november 2004 Paneli ustanovljeni s strani DSB/poročila še niso razposlana. Pritožba s strani Evropske skupnosti. 8. novembra 2004 je Evropska skupnost vložila prošnjo za posvetovanje z ZDA, v kateri zahteva od ZDA, da umaknejo svoje maščevalne ukrepe, saj je Evropska skupnost umaknila ukrepe, ki so neskladni s pravili WTO in se nanašajo na spor glede hormonov (WTO 2007d). Teme, o katerih se želi dogovoriti Evropska skupnost:

▪ ZDA še vedno niso umaknile maščevalnih ukrepov, kljub temu, da je Evropska skupnost umaknila ukrepe, ki so v neskladju z WTO,

▪ enostranska odločitev ZDA, da zakonodaja Evropske skupnosti ni v skladu s pravili WTO,

▪ ZDA ne upoštevajo člena 21.5 Sporazuma o pravilih in postopkih za reševanje sporov.

38

Evropska skupnost smatra, da je nadaljnja uporaba maščevalnih ukrepov s strani ZDA v tem primeru kršitev člena I in II GATT in členov 21.5, 22.8, 23.1 in 23.2(a) in (c) Sporazuma o pravilih in postopkih za reševanje sporov (WTO 2007d). 17. novembra je Kanada vložila prošnjo za udeležbo v posvetovanjih, 19. novembra pa sta se ji pridružili še Avstralija in Mehika. Dne 16. decembra so ZDA obvestile Telo za reševanje sporov (DSB), da so sprejele zahtevo Kanade glede njene pridružitve posvetovanjem. 13. januarja 2005, je Evropska skupnost zahtevala ustanovitev panela in 25. januarja je DSB to zahtevo preložil na kasnejši čas. Dne 17. februar je Telo za reševanje sporov nato ustanovilo panel. 27. maja 2005, je Evropska skupnost od generalnega direktorja zahtevala, da sestavi panel, ki je bil sestavljen 6. junija 2005. Prvo dejansko srečanje panela z udeleženci (Avstralija, Kanada, Kitajska, Mehika, Brazilija, Indija in Nova Zelandija) je potekalo od 12. do 15. septembra. 20. januarja 2006 je predsednik panela obvestil Telo za reševanje sporov, da zaradi zahtevnosti spora panela ne bo mogoče zaključiti v roku šestih mesecev. Na osnovi ocene procesa naj bi končno poročilo pripravili šele v oktobru 2006. Vendar zaradi zapletenosti znanstvenih dokazov in zaradi težav pri izvedbi drugega javnega srečanja panela s tretjimi stranmi, to ni bilo mogoče. Panel je odločil, da bo izdal končno poročilo tekom junija 2007. 22. junija 2007 pa je predsednik panela obvestil DSB, da priprava poročila zahteva veliko več časa, kot so sprva domnevali in da bo poročilo končano šele oktobra 2007 (WTO 2007d).

39

5. SKLEP Globalizacija je prinesla številne koristi, spodbuja odprte družbe in odprta gospodarstva ter podpira svobodnejšo izmenjavo blaga, idej in znanja. Neenakost med državami in znotraj držav je narasla in stabilnost svetovnega gospodarstva ogrožajo nepredvidljivi finančni trgi in makroekonomska neravnovesja, kot so valutna razmerja ali trgovinska neravnovesja. Kot rešitev, na nekatere probleme v svetovni trgovini, je nastala Svetovna trgovinska organizacija (WTO), ki naj bi urejala globalno mednarodno trgovinsko menjavo. Vendar pa se z njeno ustanovitvijo države niso izognile medsebojnim sporom. Kot rešitev na ta problem je nastal mehanizem za reševanje trgovinskih sporov, ki deluje v okviru Svetovne trgovinske organizacije. To je mehanizem, ki temelji na soglasnih odločitvah vseh držav članic Svetovne trgovinske organizacije. Vse imajo pravico aktivnega sodelovanja in poseganja vanj. To možnost države izkoristijo s tem, da dodajajo predloge, mnenja in komentarje. Svobodne trgovine ne ogrožajo le takšne ali drugačne krize, temveč tudi vse pogostejši trgovinski spori med članicami. Ti potekajo po že ustaljenih poteh: ZDA in Japonska, ZDA in EU itd., zahtevajo ogromno časa in finančnih sredstev, večajo nezaupanje v trgovinski sistem in pospešujejo povezovanje držav v zavezniške skupine. Pogosto je v tovrstne spore vključena tudi Svetovna trgovinska organizacija, ki bi morala učinkovito posredovati in pomiriti sprte strani, vendar ji to v zadnjem času ne uspeva. EU in ZDA trgovinska pravila, če se le da, zaobideta in spretno izrabljata vrzeli v trgovinskih predpisih v svoj prid. Do danes je bilo v Svetovni trgovinski organizaciji skupaj 348 trgovinskih sporov, od tega sta bili EU in ZDA udeleženi v 48 medsebojnih trgovinskih sporih, v 31 primerih kot tožnica EU in v 17 primerih kot tožnica ZDA. Trenutno sta EU in ZDA udeleženi v 10 sporih, v 7 primerih je tožnica EU, v 3 primerih pa ZDA. Verjetno največji spor v zgodovini, je spor med letalskima proizvajalcema Airbus in Boeing, ki sta ga vložili Evropska unija in Združene države Amerike z utemeljitvijo, da sta proizvajalca velikih civilnih letal domnevno prejemala državne subvencije. Po mnenju Evropske komisije naj bi bil spor rešen v letu 2008, vendar pa bi se v primeru dodatnih pritožb proces zavlekel tudi v leto 2009. Znani so tudi številni spori iz preteklosti, kot so spor v zvezi s subvencijami, jeklom, bananami, govejimi hormoni, genetsko spremenjeni organizmi, blagovnimi znamkami, geografskimi označbami, avtorskimi pravicami,… Ugotovimo lahko, da sta gospodarstvi EU in ZDA tesno povezani in, da bosta še dolgo časa skupaj na vrhu. Obe gospodarstvi imata namreč svoje prednosti in slabosti. Obe gospodarstvi čakajo v prihodnosti resni izzivi, kar povzroča potrebo po povečanem dialogu in sodelovanju za nemoteno delovanje gospodarstev na obeh straneh. Zaradi različne občutljivosti držav in potrošnikov na obeh straneh Atlantika bo tako tudi v prihodnje prihajalo do nesoglasij in trgovinskih sporov.

40

POVZETEK Čeprav čezatlantski trgovinski spori polnijo časopisne stolpce, sama blagovna menjava znaša manj kot 20 odstotkov celotne čezatlantske trgovine, trgovinski spori med EU (Evropska unija) in ZDA (Združene države Amerike) pa manj kot 1 odstotek čezatlantske trgovine. Kljub zgodnjemu opozorilnemu mehanizmu, ki je bil razvit leta 1999, so spori o mehanizmih trgovinske zaščite (zaščitni ukrepi, protidampinške in izravnalne dajatve; vprašanja v zvezi s subvencijami; pravice intelektualne lastnine in drugi ukrepi na področjih, kot so jeklo, banane, goveji hormoni, GSO (genetsko spremenjeni organizmi) in blagovne znamke/geografske označbe), povzročili huda nesoglasja in spore. Nekatere napetosti med EU in ZDA so posledica naraščajoče gospodarske soodvisnosti. V veliko primerih ne gre za tradicionalne trgovinske spore, temveč za spore, ki segajo čez mejo in vplivajo na temeljna domača vprašanja, kot so načini obdavčevanja Američanov in Evropejcev, način vodenja naših družb ali način regulacije gospodarstva. Trenutno sta EU in ZDA udeleženi v 10 sporih, v 7 primerih je tožnica EU, v 3 primerih pa ZDA. Ključne besede: GATT, EU, ZDA, Svetovna trgovinska organizacija, trgovinski spori, Telo za reševanje sporov, tožnica, tožena stranka, posvetovanja, paneli, prizivno telo, poročila, implementacija,… ABSTRACT Although newspaper articles write extensively about transatlantic trade disputes, the exchange of goods amounts to less than 20 percent of total transatlantic trade volume and trade disputes between the European Union and the United States of America do not reach 1 percent of transatlantic trading. In spite of an early warning mechanism which was developed in 1999, disputes about trade protection mechanisms (preventive measures, antidumping and subsidy duties; questions about subsidies; intellectual property rights and other measures related to steel industry, bananas, hormones, genetically modified organisms (GMO) and trademarks/geographic designations) caused serious disagreements and conflicts. Some tensions between the European Union and the United States of America are the result of a growing economic coherence. In many cases, the problem is not a traditional trade dispute but a conflict reaching across the border affecting the basic domesic issues as for ex. taxation of Americans and Europeans, the manner of company management or economy regulation. At the moment, the European Union and the United States of America are involved in 10 trade disputes, where the European Union is complainant in 7 and the United States in 3 of them. Key words: GATT (General Agreement on Tariffs and Trade), EU, USA, WTO (World Trade Organization), trade disputes, DSB (Dispute Settlement Body), complainant, defendant, consulting, panels, reports, Appelate Body, implementation,…

41

SEZNAM LITERATURE IN VIROV

1. Bobek, vito. 2002. Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

2. Bobek, Vito in Živko, Tjaša. 2002. Poslovni vodnik po skupni zunanjetrgovinski politiki Evropske unije. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije.

3. EUROPA – The European union on line. (20.04.2007). WTO Dispute Settlement. Cases involving the EU. [Online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/wtodispute/show.cfm?id=268&code=2. . [22.06.2007].

4. EUROPA – The European union on line. (2007). Dispute settlement: a cornerstone of the WTO. [Online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/trade/issues/respectrules/dispute/index_en.htm. [19.06.2007].

5. EUROPEAN COMMISION – Directorate – General for Trade. (2007a). – Cases launched by EC. [Online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/wtodispute/search.cfm?code=1. [20.06.2007].

6. EUROPEAN COMMISION – Directorate – General for Trade. (2007b).Complaints against EC. [Online]. Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/wtodispute/search.cfm?code=2. [20.06.2007].

7. Fabjan Barbara: Svetovna trgovinska organizacija v procesu globalizacije. Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2004, 27,30.

8. Finance/STA (12.07.2007). ZDA se znova mešajo v Evropski uvoz banan. [Online] Dostopno na: http://www.finance.si/186512. [20.07.2007].

9. Gošnik Vida: Vloga EU pri reševanju trgovinskih sporov v WTO. Diplomsko delo. Maribor: Ekonomsko - poslovna fakulteta, 2004, 15.

http://www.izvoznookno.si/podatki/usa/zunanja_trgovina/ [21.10.2007]. 10. Izvozno okno. 2007a. Podatki o državah. ZDA. Predstavitev države. [Online]

Dostopno na: http://www.izvoznookno.si/podatki/usa/predstavitev/. [21.10.2007]. 11. Izvozno okno. 2007b. Podatki o državah. ZDA. Gospodarska rast in industrijska

proizvodnja. [Online] Dostopno na: http://www.izvoznookno.si/podatki/usa/gospodarska_rast_proizvodnja/ [21.10.2007].

12. Izvozno okno. 2007c. Podatki o državah. ZDA. Zunanja trgovina. [Online] Dostopno na: http://www.izvoznookno.si/podatki/usa/zunanja_trgovina/. [21.10.2007].

13. Jurič Dario: Temelji dominacije ameriškega gospodarstva v svetovni ekonomiji. Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2005, 35-37.

14. Kumar, Andrej. 1999. Mednarodna ekonomika. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 15. Malanczuk, Peter. 2001. Akehurst's Introduction To International Law. London,

New York: Routledge. 16. Menart Matjaž: Evropska unija v globalnem gospodarstvu - tekmica in partnerka

Združenim državam Amerike. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2003.

17. Official Journal 241. Bruselj (03.06.2004). Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o čezatlantskem dialogu: kako izboljšati čezatlantske odnos. [Online].Dostopno na: http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:52004IE0855:SL:HTML [10.11.2007].

42

18. Palmeter, David in Petros C. Mavroidis 1999. Dispute Settlement in World Trade Organization: Practice and Procedure. The Hague: Kluwer Law International.

19. RTV SLO – Bruselj (januar 2004). EU uvaja carine na ameriško blago. [Online] Dostopno na: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews%2F&op=sections&func=read&c_menu=4&c_id=26680. [12.04.2007].

20. STA. (05.06.2006). Novice – gospodarstvo. WTO bo razsodil v sporu med ZDA in EU o dumpingu. [Online] Dostopno na: http://www.planet.si/portal/site/planet/menuitem.a19e9edd6b0c2dbb2bdac821e24027a0%3D&newsId=7280936. [02.07.2007].

21. STA. (12.07.2007). Novice - Evropska unija. WTO bo znova preučil uvozni režim EU za banane. [Online] Dostopno na: http://www.rgl.si/rgl.php?p=novice&id=141364. [19.07.2007].

22. STA. (20.03.2007). Novice – Evropska unija. Pet desetletij evropskega združevanja v številkah. [Online] Dostopno na: http://evropa.gov.si/novice/7948/. [20.07.2007].

23. STA. Uredništvo Mladina. (04.11.2006). EU v boju za nadzor nad gensko spremenjenimi organizmi. [Online]. Dostopno na: http://www.mladina.si/dnevnik/86972/. [09.10. 2007].

24. STA/RTV SLO - Bruselj (06.11.2004). Premirja v vojni z bananami še ni. ZDA se še niso odzvale. [Online] Dostopno na: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=16&c_id=54182. [16.05.2007].

25. STA/RTV SLO – Washington (09.04.2005). Vojne Boeing - Airbus še ni konec. [Online] Dostopno na: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=4&c_id=73041. [18.10. 2007].

26. STA/RTV SLO – Ženeva (20.07.2005). Začetek preiskave spora Airbus – Boeing. [Online] Dostopno na: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=4&c_id=82866. . [18.10. 2007].

27. Tratnik, Matjaž. 2002. Reševanje sporov v svetovni trgovinski organizaciji. Pravna praksa 14:1-8.

28. WTO – World Trade Organization. 2007. European Communities — Measures Concerning Meat and Meat Products (Hormones). Dispute Settlement – The Disputes [Online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/cases_e/ds26_e.htm [11.11. 2007].

29. WTO – World Trade Organization. 2007a. Disputes by Country. Dispute Settlement – The Disputes [online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/find_dispu_cases_e.htm#results. [06.06.2007].

30. WTO – World Trade Organization. 2007a. United States — Measures Affecting Trade in Large Civil Aircraft. Dispute Settlement – The Disputes [Online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/cases_e/ds317_e.htm [09.10. 2007].

31. WTO – World Trade Organization. 2007b. Measures Affecting Trade in Large Civil Aircraft - Second Complaint. Dispute Settlement – The Disputes [Online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/cases_e/ds353_e.htm. [09.10. 2007].

43

32. WTO – World Trade Organization. 2007c. European Communities – Measures Affecting the Approval and Marketing of Biotech Products. Dispute Settlement – The Disputes [Online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/cases_e/ds291_e.htm. [21.10. 2007].

33. WTO – World Trade Organization. 2007d. United States – Continued Suspension of Obligations in the EC – Hormones Dispute. Dispute Settlement – The Disputes [Online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/cases_e/ds320_e.htm. [25.10. 2007].

34. WTO – World Trade Organization. Dispute Settlement in Action: An Economic Analysis of four EU – US Mini Trade Wars. [Online]. Dostopno na: http://www.wiiw.ac.at/pdf/sie_breuss_paper.pdf. [03.11. 2007].

35. WTO – World trade organization. Dispute settlement system training module: Chapter 2. Historic development of the WTO dispute settlement system. [Online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/disp_settlement_cbt_e/c2s1p1_e.htm. [11.11.2007].

36. WTO – World trade organization. GATT documents. [Online]. Dostopno na: http://www.wto.org/gatt_docs/English/SULPDF/91110208.pdf. [08.10.2007].

37. WTO – World trade organization. Hong Kong WTO Ministerial 2005. Bananas. Discussions continue on a long-standing issue. [Online] Dostopno na: http://www.wto.org/english/thewto_e/minist_e/min05_e/brief_e/brief22_e.htm. [17.06.2007].

38. WTO – World trade organization. Introduction to the WTO dispute settlement system – The Dispute Settlemet Understanding [Online]. Dostopno na: http://www.wto.org/English/tratop_e/dispu_e/dispu_e.htm. [06.06.2007].

39. WTO – World trade organization. WTO Dispute Settlement . The WTO Boeing - Airbus dispute. [Online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/trade/issues/respectrules/dispute/pr240707_en.htm. [24.07.2007].

44

SEZNAM TABEL Tabela 1: Primerjava osnovnih ekonomskih kazalcev med EU25 in ZDA v letu 2006..... 10 Tabela 2: Delež prvih 5 ekonomij v svetovnem izvozu in uvozu blaga ter storitev v letu 2006 ..................................................................................................................................... 12 Tabela 3: Trajanje reševanja trgovinskega spora ............................................................... 24 Tabela 4: Rešeni trgovinski spori, ki jih je sprožila EU proti ZDA................................... 26 Tabela 5: Rešeni trgovinski spori, ki so jih sprožile ZDA proti EU .................................. 26 Tabela 6: Trgovinski spori, v katerih EU toži ZDA........................................................... 29 Tabela 7: Trgovinski spori, v katerih ZDA tožijo EU........................................................ 29 SEZNAM SLIK Slika 1: Postopek reševanja sporov v okviru WTO............................................................ 23 Slika 2: Spori med EU in ZDA 1995 - 2002 po sektorjih................................................... 28

45

SEZNAM KRATIC AP Apellate Body CAFTA Central America Free Trade Agreement DSB Dispute Settlement Body DSU Dispute Settlement Understanding DVR Države v razvoju EFSA Evropska agencija za varno hrano EGS Evropska gospodarska skupnost EU Evropska unija GATT General Agreement on Tariffs and Trade GSO Gensko spremenjeni organizmi ITO International Trade Organization NAFTA North American Free Trade Agreement NASA National Aeronautics and Space Administration NTA New Transatlantic Agenda SCM Agreement on Subsidies and Countervailing Measures SPS Agreement on the Application of Sanitary and Phytosanitary Measures STO Svetovna trgovinska organizacija TBT Agreement on Technical Barriers to Trade WTO World trade organization ZDA Združene države Amerike ZN Združeni narodi