UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

VPLIV CENTRALNE BANKE NA POLITIKO POSLOVNIH BANK

Kandidatka: Kumer Simona, Vrazova 48, 2000 Maribor Študentka rednega študija Številka indeksa: 81448117 Program: univerzitetni Študijska smer: bančništvo in finance Mentor: dr. Dušan Bobek

Maribor, september 2004

2

PREDGOVOR V nalogi želim predstaviti centralno banko, še posebej njene naloge in pomen nalog za denarno politiko ter učinkovitost instrumentov, s katerimi vodi denarno politiko. Kot vemo, denarne politike ne moremo voditi, če ne izhajamo iz njenih ciljev. Centralna banka uresničuje svoje končne cilje z bljižnjimi. Pri zasledovanju ciljev ima centralna banka na voljo instrumente (operacije na odprtem trgu, sprememba obrestne mere, sprememba višine obvezne rezerve) za dosego le-teh. Govorila bom tudi o neodvisnosti centralne banke. Dotaknila se bom tudi odnosa med centralno banko in poslovnimi bankami. Tu gre za nadzorno funkcijo centralne banke v poslovnih bankah in regulacijo kreditno monetarne politike preko poslovnih bank. V sodobni družbi je emisija denarja prepuščena izključno bančnemu sistemu. Odločilno vlogo ima centralna banka, ki izdaja primarni denar. Izredno pomembno vlogo imajo tudi poslovne banke, ki kreirajo knjižni denar. Poslovne banke so pri opravljanju svoje temeljne funkcije (sprejemanje depozitov od pravnih in fizičnih oseb, dajanje kreditov in po potrebi tudi sama najema kredite od drugih poslovnih bank in centralni banki, opravljanje plačilnega prometa) izpostavljene različnim vrstam tveganj. Upravljanje s tveganji je eden ključnih elementov za uspešnost poslovanja banke in eden najhitreje razvijajočih se segmentov v bančnem poslovanju. Tveganju se ni mogoče popolnoma izogniti, lahko pa ga z učinkovitim upravljanjem zmanjšamo. Ena glavnih aktivnosti bank pri opravljanju njihove dejavnosti je pravzaprav prepoznavanje tveganj, njihovo obvladovanje in upravljanje z njimi. Banka, ki aktivno upravlja s tveganji, ima odločilno konkurenčno prednost.

3

KAZALO 1. UVOD 5

1.1 Opredelitev področja in opis problema 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 5 1.3 Predpostavke in omejitve 6 1.4 Uporabljene metode raziskovanja 6

2. CENTRALNA BANKA KOT NOSILEC DENARNE POLITIKE 7

2.1 Pomen in naloge cenralne banke 7 2.2 Končni cilji denarne politike 11 2.3 Bližnji cilji denarne politike 13 2.4 Neodvisnost centralne banke 15

3. POSLOVNE BANKE 19

3.1 Opredelitev in naloge poslovne banke 19

4. INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE 21

4.1 Kvantitativni instrumenti denarne politike 21 4.2 Kvalitativni instrumenti denarne politike 26

5. KREIRANJE DENARJA 28

5.1 Kreiranje denarja na ravni centralne banke 29 5.1.1 Monopolni dobiček od ustvarjanja denarja 30

5.2 Kreiranje denarja na ravni poslovnih bank 31

6. POSLOVNA POLITIKA BANK 33

6.1 Politika likvidnosti 33 6.2 Politika rentabilnosti 37

7. BANČNA TVEGANJA 38

7.1 »Klasična« bančna tveganja 39

7.1.1 Likvidnostno tveganje 39 7.1.2 Kreditno tveganje 40

7.2 Tržna tveganja bančnega poslovanja 42

4

7.2.1 Tveganje spremembe obrestne mere 42 7.2.2 Tehnološko in operativno tveganje 42

8. BANKA SLOVENIJE 44

8.1 Denarna politika Banke Slovenije 44 8.2 Banka Slovenije 52

8.2.1 Instrumenti denarne politike Banke Slovenije 52 8.2.2 Delitev seignioragea v Sloveniji 53

9. SKLEP 51 10. ZAKLJUČEK/ABSTRACT 53 11. LITERATURA 54

5

1. UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Denarna ali monetarna politika je ena najpomembnejših sestavin ekonomske politike, ki jo izvaja centralna banka. V nalogi bom najprej predstavila centralno banko in njeno denarno politiko ter učinkovitost instrumentov, s katerimi centralna banka vodi denarno politiko in s pomočjo katerih dosega svoj bližnji cilj. Denarne politike ne moremo ustrezno vrednotiti, če ne izhajamo iz njenih ciljev, ki jih zasleduje centralna banka. Centralna banka uresničuje končne cilje z bližnjimi cilji, to je količina denarja v obtoku, obrestna mera, devizni tečaj in stopnja inflacije. Končni cilji morajo biti istoveteni s temeljnimi gospodarskimi cilji: gospodarska rast, visoka stopnja zaposlenosti, stabilnost cen, stabilnost obrestnih mer, stabilnost finančnih trgov in stabilnost deviznih trgov. Pri zasledovanju ciljev ima na voljo instrumente (operacije na odprtem trgu, sprememba diskontne stopnje, sprememba višine obvezne rezerve bank) za dosego le-teh. Pri opredeljevanju končnih ciljev naletimo na njihovo konfliktnost. Poslovne banke so pri opravljanju svoje temeljne funkcije (sprejemanje depozitov od fizičnih in pravnih oseb, dajanje kreditov in po potrebi jih tudi sama najema od drugih poslovnih bank in centralni banki, opravljanje plačilnega prometa) izpostavljenje različnim vrstam tveganj. Obnašanja ljudi in delovanja okolja ni mogoče vnaprej predvideti, zato je prisotna vedno kakšna negotovost. Prav zaradi negotovosti bom v nalogi namenila nekaj pozornosti tudi bančnim tveganjem. V sodobni družbi je emisija denarja prepuščena izključno bančnemu sistemu. Odločilno vlogo ima centralna banka, ki ima pravico izdajanja gotovine. Izredno pomembno vlogo imajo pri emisiji denarja tudi poslovne banke, ki kreirajo knjižni denar. Predvsem pa me bo v nalogi zanimal vpliv centralne banke na poslovno politiko ostalih bank in prav temu bom namenila največjo pozornost. Poslovne banke v odnosih s centralno banko težijo, da ohranijo v svoji kreditni politiki svobodo v obsegu kreditiranja pod vplivom ciljev svoje kreditne politike: rentabilnost, gospodarska rast. Upoštevati pa morajo še stranske pogoje: likvidnost in varnost. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je analizirati vpliv centralne banke na politiko poslovnih bank ter analizo instrumentov, ki jih centralna banka uporablja pri tem vplivu. Najprej bom opredelila pomen in vlogo centralne banke pri vodenju denarne politike. Analizirala bom tudi instrumente, ki jih centralne banke uporabljajo za zasledovanje bližnjega cilja. Osredotočila se bom tudi na pomen neodvisnosti centralne banke in pomen le-tega na vodenje denarne politike. Podrobneje bom predstavila tudi proces kreiranja denarja preko emisije denarja centralne banke, do kreiranja denarja pri poslovnih bankah. Pozornost bom v glavnem namenila procesu kreiranja denarja poslovnih bank in njegovi vlogi v narodnem gospodarstvu.

6

1.3 Predpostavke in omejitve V diplomski nalogi bom dala poudarek vplivu centralne banke na politiko poslovnih bank. V glavnem se bom omejila na vplivanje centralne banke na politiko poslovnih bank. Pri uporabi literature se bom omejila na novejšo literaturo, tako domačo kakor tudi tujo. Pomagala si bom tudi s strokovnimi članki v revijah, ki so izšle v zadnjih letih. Pri pisanju diplomske naloge si bom pomagala tudi z znanjem, ki sem si ga pridobila v času študija. 1.4 Uporabljene metode raziskovanja V nalogi bom uporabila makroekonomske metode raziskovanja. Pristop k raziskovanju bo deskriptiven.V okviru tega bom uporabila metodo kompilacije – postopek povzemanja opazovanj, spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev. Uporabila bom tudi deduktivno metodo z znanimi trditvami, hipotezami, domnevami in definicijami.

7

2. CENTRALNA BANKA KOT NOSILEC DENARNE POLITIKE 2.1 Pomen in naloge centralne banke Različne države imajo različno urejen pravni status centralne banke, s katerim so povezane tudi njene javne funkcije. Centralna banka je običajno neposredno podrejena parlamentu in je ustanovljena z namenom, da bo izdajala nacionalni denar, pravno regulirala in nadzorovala bančni sistem, varovala domačo valuto ter ustvarjala pogoje za popolno zaposlenost narodnega gospodarstva. Najpomembnejše naloge centralne banke so (Gregorčič 1996, 5-6): - kontroliranje količine denarja v obtoku, - stabilizacija trga denarja in trga kapitala, - posojanje denarja bankam v stiski (lender of last resort), - funkcioniranje nacionalnega plačilnega sistema. Prva in najpomembnejša naloga centralne banke je kontroliranje količine denarja v obtoku. Centralna banka je razvitih državah s tržnim gospodarstvom glavni vir bankovcev in kovancev v obtoku in najpomembnejša državna ustanova, ki skrbi za stabilnost domače valute in varuje njeno integriteto na mednarodnih finančnih trgih. Sprememba količine denarja v obtoku je tesno povezana s spremembami v gospodarski aktivnosti, zato centralna banka stalno nadzoruje količino denarja v obtoku in jo prilagaja potrebam gospodarske politike. Brez učinkovitega nadzora nad količino denarja v obtoku se le-ta lahko povečuje brez omejitev, saj so marginalni stroški kreiranja novega denarja zanemarljivi. Zato sta bančni sistem in država sposobna ustvariti več denarja, kot je gospodarstvo sposobno proizvesti blaga in storitev, kar lahko vodi hiperinflacijo, razpad nacionalnega plačilnega sistema in ustavitev gospodarske aktivnosti. Da se to ne bi zgodilo, nastopa centralna banka kot varuh količine in vrednosti nacionalne valute. V tej vlogi centralna banka pogosto posreduje na nacionalnem finančnem trgu, centralne banke držav, ki imajo konvertibilne valute, pa v zaščito svoje valute intervinirajo tudi na mednarodnih finančnih trgih. Temeljna ideja uravnavanja količine denarja v obtoku je nekoč bila, da je spreminjanje njegove količine koristno, če ustreza obsegu in smeri sprememb gospodarske aktivnosti. Ta koristna dejavnost centralne banke naj bi potekala kar polavtomatsko. Ko se gospodarska aktivnost širi, se povečuje tudi povpraševanje po posojilih. S tem nastane pritisk na bančne rezerve. Banke bi naj dobile dodatne rezerve na diskontnem oknu centralne banke tako, da bi jim centralna banka z diskontom odkupila ustrezne vrednostne papirje (komercialne zapise, menice), ki so jih banke pridobile iz trgovinskih transakcij. Nasprotno pa, ko gospodarska dejavnost usiha, se povpraševanje po posojilih zmanjšuje in s tem sposojanje bank pri diskontnem oknu centralne banke in količina denarja v obtoku. K sreči dogodki nikoli niso potekali po tem teoretičnem principu (Stigum 1990, 20). Zdaj teoretiki menijo, da sta neomejena rast denarne mase in bančnih kreditov v obdobju prosperitete in neomejeno krčenje obeh v obdobju recesije daleč od ohranjanja stabilne gospodarske rasti, ampak povzroča izredno velike fluktoacije v dohodku in proizvodnji. V

8

času prosperitete bi bila neomejena rast denarja v obtoku še posebej škodljiva, saj bi povzročila pravi inflacijski požar in z njim povezane škodljive pojave. Zdaj centralne banke vidijo svojo glavno nalogo v vodenju anticiklične monetarne politike ali natančneje, prizadevajo si za doseganje polne zaposlenosti in stabilnosti cen z omejevanjem bančnih posojil, ko je gospodarska rast prehitra in s spodbujanjem rasti bančnih posojil, ko kaže, da se bodo gospodarska gibanja prevesila v recesijo. Druga najpomembnejša naloga centralne banke je stabilizacija trga denarja in trga kapitala. Temeljna funkcija finančnega sistema je, da prenaša prihranke tržnih udeležencev s finančnimi presežki k udeležencem, ki potrebujejo sredstva za investicije in gospodarsko aktivnost nasploh. Da bi finančni sistem deloval učinkovito, mora imeti javnost zaupanje v finančne institucije in jim biti pripravljena zaupati njihove prihranke. Če je finančni trg nestanoviten, z mnogimi pretresi in hitrimi spremembami obrestnih mer in tečajev vrednostnih papirjev ali pa so finančne institucije nagnjene k pogostim kolapsom, javnost ne bo imela zaupanja, gospodarski subjekti si ne bodo imeli kje sposoditi denarja za svoje poslovanje, nastopili bosta gospodarska recesija in vedno večja brezposelnost. Zato vse centralne banke skrbijo za zrelost nacionalnega finančnega sistema, stabilnost nacionalnih finančnih trgov in stabilen pretok sredstev prek teh trgov. V okviru te naloge bo centralna banka zagotovila potrebna sredstva velikemu trgovcu z vrednostnimi papirji, ki je v trenutnih likvidnostnih težavah. Če pa se v resnih težavah znajde banka, bo centralna banka poskrbela, da se bo pripojila močnejši banki. Operacija reševanja se običajno začne z močno likvidnostno injekcijo centralne banke, v drugem koraku pa običajno država ali paradržavna agencija za zavarovanje bančnih vlog od banke v težavah za gotovino odkupi najbolj problematične terjatve. V pripojitev močnejši banki se centralna banka ne vpleta neposredno, je pa pripravljena banki reševalki ponuditi nekatere ugodnosti. Reševanje banke poteka tako, da širša javnost za to sploh ne izve, kajti izguba zaupanja je nalezljiva in lahko kaj hitro okuži celoten bančni sistem. Velikim bankam pa centralna banka tega sploh ne more dopustiti, kajti škoda za narodno gospodarstvo bi bila prevelika (Stigum 1990, 193). Če količina denarja v obtoku ali obrestne mere rastejo ali padajo hitreje, kot bi bilo konsistentno z nacionalnimi gospodarskimi cilji, centralna banka intervenira na finančnem trgu. Centralna banka bo spremenila stroške svojih posojil, ki jih daje neposredno bankam, ali pa se bo neposredno vključila v trgovanje z vrednostnimi papirji, da bo ublažila spremembe, ki se dogajajo na nacionalnem trgu denarja ali trgu kapitala. Centralna banka je tudi posojilodajalec bankam in trgovcem z vrednostnimi papirji v skrajni sili. To funkcijo so centralne banke začele prevzemati na podlagi izkušenj iz velike gospodarske krize na začetku tega stoletja, ko so ugledne banke propadle, ker so panični varčevalci hoteli vsi naenkrat dvigniti svoje depozite, ki so jih te banke imele nekje plasirane. S tem ko imajo varčevalci zagotovilo, da bo centralna banka vedno poskrbela, da bodo svoje bančne depozite vselej lahko zamenjali za gotovino, je centralna banka preprečila paniko in zagotovila ustrezno stabilnost celotnega bančnega sistema. Danes banke in dealerji za ta posojila zaprosijo centralno banko tudi takrat, ko niso v tako hudih

9

likvidnostnih težavah, da nimajo več kam, čeprav se sposojanja pri centralni banki ponekod še vedno drži prizvok slabega slovesa. Kdaj so centralne banke dobile oziroma prevzele to funkcijo? Ali lahko o tem govorimo že pri prvem reševanju kake posamezne banke ali pa lahko o tej funkciji govorimo od trenutka, ko je centralna banka prevzela odgovornost za stabilnost finančnega sistema kot celote? Konkretizacijo delovanja centralne banke je v svojem delu »Lombard Street« opisal Bagehot, kjer je tudi opisal funkcijo LOLR (Lender Of Last Resort; posojilodajalec v skrajni sili) kot eno izmed funkcij centralne banke. Glavni problem centralne banke četudi bi imela napisana vsa pravila delovanja kot LOLR ostajajo vprašanja: KDAJ, KAKO, KOMU in KOLIKO. To so glavna vprašanja morebitne intervencije, ki kot smo že dejali ne more biti samoumevna. Prvič je torej vprašanje kdaj intervenirati? Vsekakor lahko prehitra intervencija naredi še dodatno škodo v finančnem sistemu. Kako intervenirati je do neke mere odvisno od razvitosti, globine in kvalitete trga vrednostnih papirjev. Problem je lahko nezadostna količina diskontabilnih vrednostnih papirjev, ki jih je centralna banka pripravljena diskontirati oziroma prevzeti od poslovne banke. Odgovor na vprašanje koliko likvidnosti poslati na trg je morda na prvi pogled bolj preprost. Toliko kot je trg potrebuje in je lahko absorbira z dovolj dobrim kritjem v vrednostnih papirjih. Stvar je na prvi pogled zelo preprosta, a se zaplete, kadar imamo opraviti z vrednostjo delnic, ki jih poslovne banke dajejo centralni banki. Ta definicija je možna zgolj takrat, ko je bila panika na trgu vrednostnih papirjev že ustavljena in ni več nevarnosti velikih padcev cen vrednostnih papirjev. In spet se takoj pojavi vprašanje kdaj torej intervenirati? Če je odgovor na vprašanje količine nekoliko lažji je odgovor na pravilno izbiro trenutka bolj ali manj umetnost. In s tem postane delovanje centralnih bank spet daleč odmaknjeno od določenih pravil ter postaja diskrecijska pravica posameznikov znotraj banke. Večina centralnih bank nadzoruje tudi plačilni promet v državi. To pomeni, da izdaja bankovce in kovance. Centralna banka zalaga poslovne banke z bankovci in kovanci na njihovo zahtevo, za vrednost dobavljenih bankovcev in kovancev zmanjša stanje njihovega računa pri centralni banki. Če pa imajo poslovne banke preveč gotovine, jo vrnejo svoji centralni banki, ki jim za vrednost prejete gotovine poveča stanje na njihovem računu pri centralni banki. Centralna banka opravlja tudi čekovni plačilni promet v državah, kjer ga imajo uveljavljenega. Ko depozitna institucija prejme ček od druge institucije v oddaljenem kraju, lahko ta ček takoj unovči pri svoji centralni banki. Centralna banka za znesek, na katerega se ček glasi, poveča stanje depozitne institucije na tako imenovanem računu razpoložljivih sredstev in ga pošlje na dokončno unovčenje centralni banki institucije, ki jo ček bremeni. Na koncu določenega obdobja bo depozitna institucija - prejemnik čeka prejela znesek, na katerega se ček glasi, na svoj redni račun pri centralni banki. Končno ček doseže tudi institucijo, ki jo ček bremeni, tako da se ji za ustrezen znesek zmanjša stanje na njenem računu pri njeni centralni banki. Centralna banka običajno opravlja tudi naloge s področja finančne statistike in obveščanja javnosti. Vsaka centralna banka ima svojo raziskovalno ekipo, ki spremlja tekoča gospodarska in finančna gibanja ter predlaga spremembe v politiki. Centralne banke izdajajo tudi izjemno veliko finančnih publikacij, poročil in študij o finančnih trgih,

10

količini denarja v obtoku, obrestnih merah, obsegu in strukturi kreditov v državi in narodnogospodarskih gibanjih. Centralna banka ima štiri glavne funkcije: - funkcijo emisije denarja,

- funkcijo banke bank; sprejema depozite poslovnih bank, odobruje posojila poslovnim bankam na podlagi menic in diskontov menic, kupuje in prodaja vrednostne papirje,

- funkcijo posrednika med državo in privatnim sektorjem; izvršuje depozitne transakcije

države in na kratek rok posoja državi,

- funkcijo vodenja monetarne politike s pomočjo instrumentov; politika odobravanja kreditov poslovnim bankam, operacije na odprtem trgu in spremembe obveznih rezerv. V začetku delovanja so se aktivnosti centralnih bank koncentrirale le na emisijo denarja in financiranje države. Kasneje se je njihovo delovanje razširilo na reguliranje in nadzor bančnega sistema in postale so posojilodajalci v zadnji instanci (»Savremena administracija« d.d. 1994, 141).

Centralna banka ima lahko tudi funkcijo banke države. V tej vlogi ima pri sebi račun državnega proračuna, na katerem odobrava zneske prejetih in bremeni zneske poslanih čekov ali plačilnih nalogov. V nekaterih državah vodi centralna banka tudi dražbe državnih vrednostnih papirjev in izplačuje vrednostne papirje in njihove kupone. Z drugimi besedami lahko rečemo, da ima centralna banka monopol nad izdajo papirnatega denarja in bankovcev, da skrbi za notranjo in zunanjo likvidnost gospodarstva ter vodi emisijsko politiko v skladu z ekonomsko politiko države z namenom doseči cilje ekonomske politike (Markovič-Hribernik 1998, 28). Vloga centralne banke pri izgradnji globalnega finančnega sistema1 Bančni sistem je najpomembnejša točka v odprtem gospodarskem sistemu. Preko njega se vrši ves plačilni promet s tujino. Lahko je bolj ali manj liberalen. V vseh državah in nadnacionalnih institucijah se zavzemajo za liberalizacijo na vseh mogočih področjih. Raziskave so pokazale, da je verjetnost krize bančnega sistema večja v liberalnih sistemih. Da ne bi prišlo do tega, morajo države imeti vzpostavljene trdne nadzorne in svetovalne institucije, bančno vodstvo in uslužbenci pa morajo biti primerno podučeni. Delovanje finančnega sistema je odvisno tudi od zakonodaje. Centralna banka ima pri oblikovanju globalnega finančnega sistema eno večjih vlog. Najprej se ukvarja z zagotavljanjem stabilnosti domačih cen, čemur pravimo tudi promocija monetarne stabilnosti. Če so domače cene stabilne, potem je stabilen tudi tečaj. Za dosego tega pa je potreben usklajen finančni sektor. Centralna banka je uspešna v vodenju monetarne politike, če sodeluje s finančnim sektorjem in vlado, pa tudi z vsemi ostalimi nosilci ekonomske politike. Največ težav ima z nevtralizacijo neželjenih učinkov velikih kapitalskih pritokov.

1 Povzeto po Oplotniku (2000, 53 in 55).

11

Centralna banka mora tudi vzdrževati stabilnost vrednosti domače valute. Pogoste fluktuacije in devalvacije tečaja so nezaželene tudi v razmerah fleksibilnega deviznega tečaja. Delujejo zaviralno na investicije, povečujejo tuje tečajno tveganje, vzpodbujajo konkurenčne devalvacije in zmanjšujejo uporabnost signalov, ki bi prispevali k zgodnjemu odkrivanju kriz v domači ekonomiji. Centralne banke morajo biti pozorne na dogajanje v povezanih ekonomijah. Vedno morajo biti sposobne in pripravljene reagirati. Emisijska banka opravlja tudi nadzor bančnega sistema in vseh institucij v njem. Redno, jasno in natančno mora opredeljevati svoje cilje, politiko, instrumente, poročila in nastope. Centralna banka ne posluje s posameznimi subjekti, ampak le s komercialnimi bankami. Denar, ki ga je dala centralna banka se imenuje primarni denar (v obliki kredita ali kakšni drugi obliki). Poslovna banka lahko proda obveznice centralni banki in s tem dobi denar. Centralna banka je banka bank, saj zagotavlja izplačilo denarja, razen, če je banka slaba. ODNOSI MED CENTRALNO BANKO IN POSLOVNIMI BANKAMI: 1. SUBORDINACIJA (podrejanje) – centralna banka ima z zakonom določeno pozicijo,

poslovne banke morajo upoštevati odločbe centralne banke (obresti), torej so poslovne banke podrejene centralni banki

2. KOORDINACIJE – poslovne banke, ki vodijo tekočo finančno politiko, dobijo iz tega

izkušnje in informacije, ki jih nato posredujejo centralni banki. Probleme, ki jih imajo poslovne banke, mora centralna banka poskušati rešiti (analizira njihove predloge, izpeljala pa bo politiko, za katero se bo sama odločila)

3. KOMBINACIJA SUBORDINACIJE IN KOORDINACIJE – centralna banka posluša poslovno banko, vendar vedno izpelje politiko, ki izhaja iz politično gospodarskega razvoja. 2.2 Končni cilji denarne politike Preden bomo spoznali instrumente, ki jih centralna banka uporablja za vodenje denarne politike, spoznajmo, kako dejansko vodi denarno politiko. Kar bomo spoznali ne vpliva samo na denarni obtok in obrestno mero, ampak v veliki meri vpliva na raven gospodarske aktivnosti. Pri vodenju denarne politike, se srečamo s končnimi (»goal«) in bližnjimi (»target«) cilji. Ko obravnavamo končne cilje, se najpogosteje omenja naslednjih šest: 1. visoka zaposlenost 2. gospodarska rast 3. stabilnost cen 4. stabilnost obrestne mere 5. stabilnost finančnih trgov 6. stabilnost deviznih trgov

12

Visoka zaposlenost Je pomemben cilj denarne politike, ker: - visoka nezaposlenost v državi povzroča socialno bedo, povečuje se kriminal… - visoka nezaposlenost pušča za seboj neizkoriščene vire (zaprte tovarne in opremo, ki je

neizkoriščena), posledica tega pa je izguba bruto družbenega produkta. Zaradi tega je visoka zaposlenost v vseh državah zaželjena. Tu se pojavi vprašanje, kako visoka naj bo zaposlenost in v kateri točki lahko rečemo, da je ekonomija na ravni polne zaposlenosti. Polna zaposlenost je točka, kjer so vsi delavci zaposleni oziroma brezposelnost je nič. Ločimo naslednje vrste nezaposlenosti: - frikcijska (sem prištevamo ljudi, ki iščejo primerno zaposlitev) - strukturna (tu prihaja do neskladja med ponudniki in povpraševalci zaposlitve) - naravna (ponudba dela in povpraševanje po njem sta skladna). Cilj visoke zaposlenosti ni doseči nezaposlenost enako nič, ampak raven zaposlenosti, kjer je povpraševanje enako ponudbi dela. To imenujemo naravna stopnja nezaposlenosti. Gospodarska rast Ta cilj se povezuje s ciljem visoke zaposlenosti, saj bodo podjetniki raje investirali v kapitalsko opremo, ko je zaposlenost na nizki ravni. Tako povečujejo svojo produktivnost in gospodarsko rast. Politika spodbujanja gospodarske rasti je lahko usmerjena k posameznikom, ali k neposrednim spodbujanjem podjetij, da investirajo. Stabilnost cen Za stabilnost cen skrbi denarna politika in je eden njenih neposrednih ciljev. Stabilnost cen je zaželena, ker naraščanje splošne ravni cen povzroča negotovost v gospodarstvu. Stabilnost obrestnih mer Je zelo zaželena, ker nihanja v obrestni meri vnašajo negotovost v ekonomijo in otežujejo planiranje za prihodnost. Stabilnost finančnih trgov Razne finančne krize lahko povzročajo težave pri pretoku finančnih sredstev do tistih ekonomskih subjektov, ki imajo namen ta sredstva donosno investirati. To lahko povzroči velik padec gospodarskih aktivnosti. Zato je podpiranje stabilnega finančnega sistema pomemben cilj centralne banke. Stabilnost finančnih trgov je povezana s stabilnostjo obrestne mere, ker nihanja v obrestni meri povzročajo večjo negotovost za finančne institucije.

13

Stabilnost deviznih trgov Preprečevanje velikih sprememb deviznega tečaja je pomemben cilj denarne politike. Najbolj pomemben je v državah, ki so odvisne od mednarodne trgovine, kakor je tudi Slovenija. Glavni nalogi Banke Slovenije sta stabilnost cen in deviznega tečaja ter likvidnost plačevanja doma in do tujine. Najpomembnejši cilj je stabilnost cen, kar pomeni znižanje stopnje inflacije na evropsko raven. 2.3 Bližnji cilji denarne politike Bližnji cilj predstavlja spremenljivko, s katero hoče centralna banka doseči končni cilj. Pri izbiri bližnjega cilja ima naslednje možnosti: - količina denarja v obtoku - višina obrestne mere - višina deviznega tečaja Bližnji cilji denarne politike so uravnavani z instrumenti denarne politike, preko katerih centralna banka dosega končni cilj. Izbira bližnjega cilja je odvisna od treh meril: 1. bližnji cilj mora biti dobro merljiv, 2. centralna banka mora biti sposobna natančno kontrolirati bližnji cilj, 3. bližnji cilj mora biti v močni vzročni zvezi s končnimi cilji denarne politike. (Miskhim

1998, 626) V nadaljevanju bom opredelila posamezne bližnje cilje. Količina denarja v obtoku Je pomembna makroekonomska spremenljivka zaradi zvez, ki jih ima njeno gibanje z gibanjem drugih spremenljiv, ki so končni cilji denarne politike (predvsem inflacija). Količina denarja v obtoku je rezultat interakcij različnih vrst ekonomskih subjektov (centralna banka, poslovne banke) in ne sledi temu kar želi ali ukaže centralna banka (Ribnikar 1997, 185). Količino denarja v obtoku uravnava centralna banka, ki skrbi za stabilnost valute in splošno likvidnost plačevanja v državi in do tujine (Vlada RS 1991, 52). Poglejmo si, katere denarne agregate imamo v Sloveniji. K denarju običajno poleg gotovine (bankovci in kovanci) štejemo tudi knjižni denar. H knjižnemu denarju štejemo tista imetja (na vpogled) pri bankah, s katerimi lahko plačujemo. Ta agregat je najlikvidnejši narodnogospodarski agregat in ga označujemo z M1. M2 sestavlja M1 in hranilne in vezane vloge pri bankah in Banki Slovenije. M3 obsega M2 in vloge prebivalstva v tujem denarju pri bankah.

14

Primarni denar je opredeljen kot seštevek gotovine v obtoku, rezerv bank in vpoglednih tolarskih vlog državnega proračuna, podjetij in drugih finančnih organizacij pri Banki Slovenije (Banka Slovenije 1995, 20). M1 = gotovina v obtoku + vloge na vpogled pri Banki Slovenije + vloge na vpogled pri poslovnih bankah M2 = M1 + tolarske vezane vloge države pri Banki Slovenije + tolarske vezane in hranilne vloge pri poslovnih bankah M3 = M2 + devizne vloge pri poslovnih bankah Višina obrestne mere Je med najbolj pogosto spremljanimi spremenljivkami v ekonomiji. Pomembno vplivajo na odločitve posameznikov o tem, ali varčevati ali trošiti, kupiti nepremičnino ali vložiti prihranke v finančne naložbe. Obrestne mere vplivajo na ekonomske odločitve gospodinjstev in podjetij (ali finančna sredstva porabiti za investiranje nove opreme, ali varčevati denar v banki). Z rastjo inflacije se povečujejo obrestne mere. Razlog za to je, da želijo posojilodajalci kompenzirati izgubo kupne moči denarja. Če od nominalne obrestne mere odštejemo pričakovano stopnjo inflacije dobimo realno obrestno mero. Obrestne mere predstavljajo eno najbolj spremenljivih ekonomskih variabl, zato je njeno napovedovanje težavno (Strašek, Žižmond 1998, 13). Centralna banka vpliva preko agresivnega nakupa in prodaje obveznic na spremembo cen obveznic. Tako posredno vpliva na spremembo kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih obrestnih mer. Ko proda kratkoročne vrednostne papirje, lahko centralna banka dvigne raven kratkoročnih obrestnih mer ob hkratnem znižanju dolgoročne obrestne mere. Padec cen obveznic je posledica masovne prodaje obveznic. Ta zviša njihovo stopnjo donosa, zato se morajo nove emisije državnih obveznic prilagoditi višji obrestni meri. Višina deviznega tečaja Devizni tečaj je cena tujega denarja. Njegov padec pomeni, da so postale devize cenejše. Ločimo dva sistema deviznih tečajev: fiksnega in fleksibilnega. V sistemu fiksnega deviznega tečaja je tečaj fiksiran na določeni ravni. Če bi bil tečaj fiksiran pod ravnovesnim, bi pri tem tečaju obstajalo presežno povpraševanje po tuji valuti. Da bi lahko centralna banka vzdrževala takšen tečaj mora dnevno prodati tako količino tuje valute, da pokrije manjkajočo tržno ponudbo. V sistemu fleksibilnega deviznega tečaja pa je tečaj določen tam, kjer se sekata krivulji tržnega povpraševanja in ponudbe deviz. To je točka ravnovesnega deviznega tečaja. Med bližnjimi cilji prihaja do konfliktov. Kadar izbiramo med količino denarja in obrestno mero, bo količina denarja primernejša, če je povpraševanje po denarju stabilno. Če bi v tem primeru centralna banka izbrala obrestno mero, bi bila ta izredno visoka. Visoka obrestna mera pa ni spremenljiva z vidika gospodarske rasti. Ko se odločamo med količino

15

denarja in deviznim tečajem, se bi centralna banka odločila za količino denarja, kadar ne more pričakovati dovolj stabilnega obnašanja tečaja domačega denarja (Zbašnik 1998, 79-80). 2.4. Neodvisnost in odgovornost centralne banke Če je centralna banka neodvisna, ima avtonomijo v uporabi instrumentov monetarne politike, s katero dosega cilje, ki si jih postavi sama ali so zakonsko določeni (Bažantova in Loužek 2001, 224). Vodenje monetarne politike s strani centralne banke v funkciji realizacije razvojnih in stabilizacijskih ciljev ekonomske politike je zelo pomembno od Velike ekonomske krize v letih 1929-1932. Izkušnje so pokazale, da če država želi doseči stabilnost nacionalne valute, mora centralna banka imeti visoko stopnjo institucionalne in finančne neodvisnosti v odnosu do izvršne in zakonodajne oblasti (»Savremena administracija« d.d. 1994, 141). Mikek (2000, 8) pravi, da naj bi bila centralna banka neodvisna v štirih pogledih: »[…] v finančnem, kadrovskem, funkcionalnem in institucionalnem smislu. Neodvisnost pri vodenju monetarne politike je potreben pogoj za izogibanje kratkoročnemu, politično motiviranemu delovanju centralne banke, ki utegne povzročiti politične poslovne cikle. Institucionalno neodvisnost zagotavljajo določila, ki na eni strani prepovedujejo centralni banki, da išče ali sprejema navodila od drugih institucij v državi ali širše v Evropi. Hkrati pa tudi prepovedujejo vladam in drugim organom, da skušajo vplivati na člane, ki v centralni banki sprejemajo odločitve […]. Finančno neodvisnost je mogoče razumeti kot pogoj, da centralna banka sama razpolaga z lastnimi sredstvi in da državni organi nimajo možnosti spreminjanja finančnih izkazov.« Že od leta 1980 se pojavljajo vprašanja in raziskave o neodvisnosti centralne banke. Veliko razprav je bilo o prednostih in možnostih za neodvisnost. Leta 1960 je Milton Friedman dejal, da so možnosti za popolno neodvisnost dvomljive, saj je centralna banka del zakonodajne oblasti. Če en zakonski akt poudarja neodvisnost, jo lahko drugi odvzame. Centralna banka bo samostojna le, če je to v interesu zakonodajne oblasti. Neodvisne centralne banke imajo neomejeno moč pri vodenju ekonomske politike. Vendar je velikoštevilnim ta moč omejena ali celo odvzeta, saj morajo delovati v skladu s smernicami in odločitvami vlade (Coleman 2001, 729 in 730). Ribnikar (1998, 69) je zapisal, da: »Neodvisna centralna banka kaže predvsem na urejene ekonomske, socialne in politične razmere države. Sicer pa lahko rečemo za centralno banko in za denar približno isto kot za vlado ali oblast. V demokratičnih državah imajo ljudje takšno centralno banko in takšen denar, kakršne si želijo in/ali si zaslužijo. V nedemokratičnih državah imajo lahko tudi drugačno centralno banko in drugačen denar. Načeloma bi lahko bilo boljše, vendar je stvarno samo slabše.« Veliko ekonomistov se trudi sestaviti različne indikatorje, lestvice in primerjave o neodvisnosti centralnih bank. Takšno merjenje prinaša metodološke probleme in različna mnenja. Nekateri najbolj znani avtorji, ki so se s tem ukvarjali, so: Bade in Parkin (1982), Alesina (1989), Grilli, Masciandaro in Tabellini (1991), Cukierman, Webb in Neyapti (1992), Soukp (1998), Kotlan in Frait (1999). Večji kot so indeksi, bolj je centralna banka

16

neodvisna. Indeks Grillija, Masciandara in Tabellinija se meri glede na politično in ekonomsko neodvisnost. Skala indeksa se začne pri tri, države s tem indeksom so odvisne, in konča s trinajst, te države so popolnoma neodvisne (Bažantova in Loužek 2001, 226 in 227). Veliko ekonomistov (Kotlan, Frait, Dee Haan, Sturm, Alesina, Summers) pravi, da obstaja korelacija med neodvisnostjo centralne banke in povprečno stopnjo inflacije. Države, v katerih je indeks neodvisnosti centralne banke višji, imajo nižjo povprečno stopnjo inflacije kot države, v katerih je centralna banka odvisna. To povezavo je težko razložiti, za nekatere države to velja, za vse pa ne (Bažantova in Loužek 2001, 230 in 131). Najbolj so neodvisne centralne banke Nemčije, Švice in Združenih Držav Amerike. Nemška centralna banka, imenovana Bundesbank ali Buba, je neodvisna že od leta 1948. Ta banka in švicarska, ki se imenuje Schweizerische Nationalbank, nista formalno odgovorni niti parlamentu. V Združenih Državah Amerike je denarna oblast v rokah neodvisnega sistema dvanajstih Federalnih rezerv bank, Federal Reserve Banks ali Fed. Francoska centralna banka, Banque de France, in angleška, Bank of England, sta neodvisnost dobili nedavno. Prva leta 1993, druga pa pod ministrskim predsednikom Tonyjem Blairom. Izpostaviti velja neodvisnost centralnih bank v novonastalih državah in v državah, ki so v tranziciji. V teh državah je centralna banka relativno samostojna že od ustanovitve naprej (Ribnikar 1998, 67 in 68). Ribnikar (1998, 68 in 69) pravi, da: »Neodvisna banka […] ni neodgovorna. Samo neodvisna banka je lahko odgovorna, ker se ne more skrivati za odločitvami vlade ali politike. Najprej je odgovorna v formalnem smislu tistemu, ki postavlja ali voli vodstvo centralne banke. Odgovorna mora biti, da doseže postavljene cilje ter mora razložiti in utemeljiti svojo politiko parlamentu in javnosti. Vlada mora imeti možnost zavreči odločitev centralne banke […]. Če je ali postane centralna banka neodvisna ter centralna banka in vlada tekmujeta druga drugi, se lahko izkaže, da je bolje, če centralna banka ni neodvisna.« Odgovornost centralne banke ima več oblik. Formalna odgovornost pomeni, da obstaja dogovor med vlado in centralno banko, v katerem je centralna banka dolžna biti objektivna pri izvajanju monetarne politike. Če se tega ne drži, obstajajo sankcije, v obratnem primeru pa nagrade. Neformalna odgovornost pa so tiskovne konference, redno informiranje prebivalstva, razlaganje monetarnih ciljev, poročila o denarni politiki, naslovljena na parlament, javne razprave in podobno. Ne smemo zamenjevati odgovornosti s transparentnostjo. Transparentnost je pomemben del kredibilnosti centralne banke, pa tudi enostranski tok izbranih informacij. Prejemnik informacije ni znan ali določen, informacije pa mu ni treba sprejeti. Prejemnik nima možnosti preveriti resničnost informacij. To pa nikakor ne moremo reči za informacije o svojem delovanju, ki jih centralna banka posreduje vladi in prebivalstvu (Bažantova in Loužek 2001, 225). Tudi odgovornost centralne banke se da izmeriti z indikatorji. S tem so se ukvarjali Briault, Haldane in King (1996). Njihov indeks temelji na štirih kriterijih: ali parlament kontrolira centralno banko, v kolikšnem času se objavijo poročila s sej Sveta centralne banke, objavljanje poročil o inflaciji in monetarnem razvoju ter kakšne so možnosti da vlada zavrne odločitve Sveta centralne banke. Ta indeks je v glavnem le ilustrativen, uporablja

17

skale od nič do štiri. Večji kot je, bolj je centralna banka odgovorna. De Haan, Amtenbrink in Eijffinger (1998) pa so sestavili bolj podroben indeks, ki temelji na trinajstih kriterijih (Bažantova in Loužek 2001, 229). Politična avtonomija centralne banke Politična avtonomija pomeni sposobnost centralne banke, da doseže monetarno stabilnost brez političnih ovir ali vladnega poseganja. Prvi pomemben element je ta, da se avtonomnost poveča, če je cenovna stabilnost posebej eksplicitno navedena v statutu. Tako vloga centralne banke ne more biti na lahek način in arbitrarno spremenjena pod vplivom določene vlade. Med državami Evropske unije (EU) imajo samo Danska, Nizozemska in Nemčija kot cilj v svojem statutu navedeno cenovno stabilnost. Drug pomemben dejavnik, ki ščiti avtonomnost centralne banke, je, da imajo guverner in odbor direktorjev zagotovljen dovolj dolg mandat. Kratek mandatni rok bi lahko banko izpostavil politično oportunističnim pritiskom, zaradi stalnih menjav, ki privedejo do nestabilnosti. Najdaljši mandat v EU ima Nemčija, in sicer osem let. V Italiji, Franciji in na Danskem pa dolžina guvernerjevega mandata ni natančno določena, kar se lahko kaže kot aranžma, ki pripelje do guvernerjevih nenadnih odpustitev. Enako velja tudi za odbor direktorjev, ki ima zopet najdaljši mandat v Nemčiji, in sicer osem let. Tretji pomemben faktor, ki vpliva na samostojnost centralne banke, je, ali je v statutu izključenost participacije vlade pri odločanju o monetarni politiki. Ta participacija vlade se lahko kaže v tem, da morajo za odobritev monetarne politike dobiti v centralni banki vladno odobritev, ali v tem, da mora biti v odboru centralne banke prisoten predstavnik vlade. V Bundesbanki je že v statutu prepovedano vsakršna vladna participacija na ta način, medtem ko so v centralnih bankah drugih držav EU tega manj striktno držijo. Na primer v Franciji in Veliki Britaniji ima vladni predstavnik mesto v odboru centralne banke in tudi monetarna politika mora biti predhodno odobrena s strani vlade. Ekonomska avtonomija centralne banke Ekonomska avtonomija pomeni zmožnost uporabe instrumentov monetarne politike za dosego cenovne stabilnosti, brez omejitev. Najpomembnejši element je, da je centralna banka zavezana (mora) financirati javni dolg. Ta element je še posebno pomemben v državah, ki imajo visoke javne dolgove, kot so Belgija, Irska in Italija. Nemška banka ima tudi na tem področju stroge omejitve do nemške banke. V Franciji in Italiji imajo urejeno tako lahko centralna banka subvencionira kredit finančnega ministrstva. Največ avtonomije so uživale centralne banke Švice, Nizozemske, Nemčije in ZDA, medtem ko je v državah Španije, Portugalske in Grčije ne uživajo.

18

3.POSLOVNE BANKE 3.1 Opredelitev in naloge poslovnih bank Poslovne banke so institucije, ki sprejemajo vloge na vpogled in odobravajo posojila. Danes se vloga poslovnih bank razvitih držav zmanjšuje. Večino storitev, ki so po tradicionalni opredelitvi pripadale izključno bankam, opravljajo tudi nebančne finančne institucije (vzajemni skladi, pokojninski skladi,…). Te nebančne finančne institucije silijo banke k posodobitvi in razširitvi svoje aktivnosti. Poslovne banke kot institucije, ki izdajajo knjižni denar, skupaj s centralno banko tvorijo denarni sistem in zaradi tega so pod njenim nadzorom. Poslovne banke loči od ostalih finančnih posrednikov državno jamstvo za depozite v poslovnih bankah, nadzor centralne banke nad njihovim poslovanjem in funkcija poslovnih bank v opravljanju plačilnega prometa. Bančni posli postajajo vse bolj tvegani. Pri svojem poslovanju se banke srečujejo s čedalje močnejšo konkurenco nebančnih finančnih posrednikov. Banke zbirajo, oblikujejo in hranijo informacije, da bi bile sposobne izločiti dobre komitente od slabih. Na osnovi tega postavijo ustrezno ceno svojim storitvam. Finančnemu trgu dajejo banke signale o boniteti posojilojemalcev. Ena izmed glavnih prednosti financiranja s pomočjo bank je v informacijah, ki izhajajo iz bančnega poslovnega razmerja z različnimi komitenti. Dolgoročni poslovni odnos banke vzpostavijo pri opravljanju svoje kreditne funkcije. Odnos med banko in posojilojemalcem je osnovan na zaupanju ter vključuje željo in namen obeh strani po ohranitvi sodelovanja tudi v prihodnje. Bančne posojilne pogodbe so fleksibilnejše od tržnih. Banka si s posebnimi pogodbenimi klavzulami pridobi pravico spreminjanja posojilnih pogojev ali celo poseganja v poslovanje posojilojemalca v primeru ogrožanja dolgoročnih interesov banke. Specifičnost bančnega poslovnega odnosa je pomembna tudi za posojilojemalce. Informacijski odnos med banko in investitorjem v okviru dolgoročnejšega poslovnega odnosa je trajen in zagotavlja investitorju lahek in stalen dotok do finančnih sredstev za svoje naložbe. Ta poslovni odnos omogoča banki monopolni položaj pri postavljanju cene posojenim sredstvom. Poslovne banke so predvsem podjetja, ki ponujajo finančne storitve in tako omogočajo nemoten pretok finančnih sredstev v gospodarstvu. Zaradi konkurence z drugimi finančnimi institucijami mora poslovna banka težiti k doseganju čim višjega dobička in k zagotavljanju svojega dolgoročnega obstoja in razvoja. Banke morajo svoje obveznosti oblikovati v obliki, ki privablja sredstva čim več varčevalcev in ponujati sredstva v obliki, ki ustreza potrebam različnih posojilojemalcev. Pri svojem poslovanju morajo banke slediti načelu rentabilnosti (dobičkonosnosti), likvidnosti in varnosti. V vsakem trenutku morajo sposobne zadovoljiti likvidnostne zahteve svojih strank. Pri sestavi svojih naložb morajo banke zagotoviti čim manjše tveganje zmanjšanja ali izgube vrednosti sredstev. Poslovne banke lahko razdelimo po več kriterijih (glede na vrsto in finančne potrebe strank, glede na njihovo funkcijo).

19

Glede na njihovo funkcijo delimo banke na: 1. specializirane banke – te se ukvarjajo samo z eno vrsto poslov oziroma več

medsebojno povezanih bančnih poslov (kreditne banke, depozitne banke, hranilnice, …). Možna je tudi specializacija glede na vrsto komitentov oziroma posamezne tržne niše.

2. univerzalne banke – so tiste, ki ponujajo celovito strukturo poslov. Glede na vrsto in finančne potrebe strank, s katerimi poslujejo ločimo: 1. banke, ki poslujejo s prebivalstvom – banke na podlagi zbranih sredstev same dajejo

posojila, zato tveganost poslovanja nosi banka sama. 2. banke, ki poslujejo s podjetji, državnimi in drugimi institucijami – vključuje manjše

število velikih strank. Banke si sposojajo sredstva na medbančnem trgu in sodelujejo pri velikih emisijah vrednostnih papirjev.

V boju za obstoj se banke združujejo (konsolidacija omogoča izkoristek ekonomij obsega in tako zniža stroške poslovanja). Proces združevanja bank lahko pomembno vpliva na učinkovitost bančnega poslovanja, saj omogoča racionalizacijo poslovanja in znižanje stroškov zaradi izkoriščanja ekonomij obsega. Manjše banke se bodo morale prepustiti prevzeti velikim bankam ali usmeriti v specializacijo in iskanje tržnih niš. Ločimo dve osnovni funkciji banke: 1. funkcija hranjenja vrednosti oziroma upravljanja bančnega portfelja 2. funkcija izvajanja plačilnega prometa Banka pri izvajanju omenjenih osnovnih funkcij uporablja še informacijsko funkcijo. Kakovost bančne aktive in uspešnost banke same je odvisna od kakovosti in količine pridobljenih informacij. Rastoča konkurenčnost drugih finančnih posrednikov na trgu banke sili k širitvi lastne aktivnosti: - portfeljska storitev (sprejemanje depozitov in dajanje kreditov) - storitev plačilnega prometa - informacijska storitev v smeri investicijskega bančništva, zavarovalništva in poslov z

nepremičninami. Nadzor nad poslovnimi bankami loči banke od ostalih finančnih institucij. Centralna banka dodeli poslovni banki licenco na osnovi presoje njene kapitalske ustreznosti, strokovnosti bančnega managementa, bodočih možnosti zaslužka. Nad bančnim poslovanjem poslovnih bank izvaja centralna banka neprestani nadzor z namenom zagotoviti varnost njenega poslovanja in likvidnost celotnega plačilnega sistema. Nadzor nad bankami naj bi zagotavljal konkurenčnost in učinkovitost bančnega poslovanja in ščitil interese uporabnikov bančnih storitev.

20

4. INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE Centralna banka opravlja svojo funkcijo vodenja monetarne politike s pomočjo instrumentov. Monetarna ali denarna politika je del ekonomske politike, s katero centralna banka vpliva na cilje, ki so lahko: visoka stopnja zaposlenosti, gospodarska rast, stabilnost cen, stabilnost obrestnih mer, stabilnost finančnih trgov in stabilnost deviznih trgov. Instrumente denarne politike delimo na kolikostne (kvantitativne ali splošne) in kakovostne (kvalitativne ali selektivne). V razvitih državah prevladujejo kolikostni. Običajno se kakovostni uporabljajo v kombinaciji s kolikostnimi. Pri kvantitativnih instrumentih se centralna banka omeji samo na urejanje velikosti kreditnega potenciala poslovnih bank in prek urejanja celotnega kreditnega potenciala na urejanje emisijskega kreditnega potencialal bank in preko tega na urejanje količine denarja, ki ga izdajajo poslovne banke. Pri kvalitativnih instrumentih pa centralna banka poseže tudi v to, kako poslovne banke izkoriščajo svoj kreditni potencial-za kakšne namene dajejo kredite, pod kakšnimi pogoji, komu in podobno. Tu pa je samostojnost poslovnih bank omejena ne samo na velikost kreditov, ampak tudi na izbiro kreditov. Centralna banka v bistvu selekcionira kredite. 4.1 Kvantitativni instrumenti denarne politike

Najpogosteje omenjeni instrumenti v tej skupini so štirje:

1. politika odprtega trga 2. politika obrestne mere (diskontna politika) 3. spreminjanje koeficienta obveznih rezerv 4. neposredno omejevanje kreditov poslovnih bank.

Politika odprtega trga Operacije na odrtem trgu so danes najpogostejši instrument denarne politike, ker so osnovne determinante sprememb v obrestnih merah in primarnem denarju in glavni vir nihanj v količini denarja v obtoku. Če centralna banka kupuje preko operacij na odprtem trgu, potem to poveča količino primarnega denarja, s čimer se poveča količina denarja v obtoku in se znižajo kratkoročne obrestne mere. Nasprotno pa se s prodajo vrednostnih papirjev preko operacij na odprtem trgu zmanjša količina primarnega denarja, zmanjša količina denarja v obtoku in povečajo kratkoročne obrestne mere. Obstajata dve obliki operacij na odprtem trgu, tj. dinamične in nevtralne. Dinamične ali tudi aktivne operacije na odprtem trgu imajo namen spremeniti raven rezerv in primarnega denarja; nevtralne operacije na odprtem trgu imajo namen izravnati nihanja v drugih dejavnikih, ki vplivajo na rezerve in primarni denar, kot so npr. Spremembe depozita države pri centralni banki itd. Običajno gre pri operacijah na odprtem trgu za nakup ali prodajo kratkoročni državnih vrednostnih papirjev. Razlog je ta, da je trg za ta segment vrednostnih papirjev najbolj

21

likviden in ponavadi eden največjih po obsegu. To zadnje preprečuje prevelika nihanja cen, ki bi povzročila motnje na trgu. Poslovne banke nenehno izgubljajo rezerve zaradi odtoka le teh v gotovinski obtok in zaradi odtoka deviz in zlata iz države. Centralna banka mora kompenzirati te odtoke in tudi pritoke v okviru svoje politike ohranjanja nespremenjenega kreditnega potenciala poslovnih bank in s tem količine denarja v obtoku. Politika odprtega trga je v ta namen zelo primerna, ker lahko kupuje ali prodaja zelo majhne ali zelo velike količine kratkoročnih vrednostnih papirjev, pa te operacije nimajo demonstracijskega učinka, ki se pojavlja ob uporabi drugih inštrumentov denarne politike in ki je nezaželen, ker lahko pripelje do velikih šokov v obdobju po uporabi instrumenta. Poseg centralne banke na trgu državnih vrednostnih papirjev pa seveda ne bo ostal brez učinka na ceno državnih papirjev, tj. njihov tečaj. Če bo centralna banka papirje kupovala, se bo tečaj povišal, če pa jih bo prodajala, se bo tečaj znižal. V prvem primeru se bo torej znižala obrestna mera na tem delu trga finančnih sredstev in v drugem zvišala. Centralna banka torej ne more doseči povečanja količine denarja (primarni denar se poveča za centralno banko) ne da bi istočasno zvišala tečaj državnih papirjev in bi se znižala obrestna mera na državne papirje. Zaradi zvišanja ali znižanja obrestne mere na državne vrednostne papirje pa se spremenijo obrestne mere tudi na drugih delih trga finančnih sredstev, kar vpliva na spremembo tržne obrestne mere, vendar le kratkoročno. Ko centralna banka ne posega več na trg državnih vrednostnih papirjev, se vzpostavi prvotno stanje. Beseda "odprti" nam pri politiki odprtega trga pove, da centralna banka nastopa na trgu kot vsak drug prodajalec ali kupec vrednostnih papirjev in ne kot oblastna institucija. Kadar centralna banka nastopa kot oblastna institucija pa lahko govorimo o "zaprtem trgu". V tem primeru gre za mehanizem refinanciranja in reeskonta, kjer centralna banka najprej zbere papirje, ki se ji zdijo primerni, in nato, pri refinanciranju ali reeskontu uporabi svojo obrestno mero. Ta je praviloma višja od tržne. Medtem ko je centralna banka pri politiki odprtega trga praviloma vedno pobudnik, ni pri politiki zaprtega trga centralna banka nikoli pobudnik. Politiki odprtega trga je podobna politika upravljanja javnega dolga. Tukaj država jemlje iz obtoka ene vrste državnih papirjev in daje v obtok druge, razlika med njimi pa je v roku dospetja. Velikost javnega dolga se sicer pri tem ne spremeni, poveča ali zmanjša pa se lahko likvidnost v narodnem gospodarstvu. Če zamenja dolgoročne papirje s kratkoročnimi, se likvidnost poveča, obratno se likvidnost zmanjša, če zamenja kratkoročne papirje z dolgoročnimi. Politika upravljanja javnega dolga je za monetarno politiko pomembna zato, ker so ukrepi usmerjeni na isti cilj kot ga zasleduje centralna banka z instrumenti denarne politike, tj. likvidnost gospodarstva. Operacije na odprtem trgu imajo nekaj prednosti pred drugimi instrumenti denarne politike (Mishkin 1997, 461). Do operacij na odprtem trgu pride na pobudo centralne banke, ki ima popoln nadzor nad njihovim obsegom. Operacije na odprtem trgu so prožne in natančne, mogoče jih je uporabiti v kakršnem koli obsegu. Ne glede na to, kako majhna je želena sprememba v rezervah ali primarnem denarju, jo je z operacijami na odprtem trgu mogoče

22

doseči z majhnim nakupom ali prodajo vrednostnih papirjev. Nasprotno pa je, če je želena sprememba v rezervah ali primarnem denarju zelo velika, je ta instrument denarne politike dovolj močan, da opravi to preko zelo velikih nakupov ali prodaj vrednostnih papirjev. Pri operacijah na odprtem trgu je mogoče zlahka obrniti smer delovanja. Če se je pri načrtovanju operacij na odprtem trgu zgodila napaka, lahko centralna banka to zlahka spremeni z delovanjem v nasprotni smeri. V kolikor se centralna banka odloči, da je padec obrestnih mer prevelik, ker je izpeljala prevelik nakup preko operacij na odprtem trgu, lahko nemudoma ukrepa z prodajami na odprtem trgu. Operacije na odprtem trgu je mogoče zelo hitro uvesti. Prav tako tudi ne prihaja do administrativnih zamud. V sedemdesetih letih so operacije na odprtem trgu dobile novo prožnost z uvedbo obveznosti začasnega nakupa. Pri operacijah začasnega odkupa-repo operacijah centralna banka začasno kupi vrednostne papirje ob dogovoru, da jih bo tisti, ki ji je vrednostne papirje prodal, ponovno v kratkem času tudi odkupil. Ker so učinki repo operacij na rezerve, v trenutku ko pogodba poteče, nasproti tistim ob sklepanju pogodbe, so repo operacije dejansko začasni nakup preko operacij na odprtem trgu (Mishkin 1997, 460). Če pa želi centralna banka začasno prodajo vrednostnih papirjev na odprtem trgu, se nasprotno posluži začasne prodaje, pri katerem prodaja vrednostne papirje in se kupec teh papirjev strinja, da ji bo le-te v bližnji prihodnosti prodal nazaj. Količina njenega denarja v obtoku se zmanjša. Diskontna politika Diskontna politika, ki pomeni predvsem spremembe v diskontni stopnji oz. diskontni obrestni meri, vpliva na denarni tok preko vpliva na obseg diskontnih kreditov in primarnega denarja. Povečanje obsega diskontnih kreditov s strani centralne banke poveča primarni denar in denarni obtok, zmanjšanje obsega diskontnih kreditov zmanjšuje primarni denar in denarni obtok. Centralna banka lahko vpliva na obseg diskontnih kreditov na dva načina, in sicer z vplivanjem na ceno teh kreditov (diskontna obrestna mera) ali z vplivanjem na količino teh kreditov preko upravljanja diskontnega okna. Prvi mehanizem je enostaven. Višja diskontna stopnja veča poslovnim bankam stroške zadolževanja pri centralni banki, zato povprašujejo po manjšem obsegu teh kreditov. Nasprotno nižja diskontna stopnja poslovnim bankam poveča privlačnost diskontnih kreditov in obseg le-teh se bo povečal. Diskontni krediti centralne banke so treh vrst: prilagoditveni krediti, sezonski krediti in razširitveni krediti. Prilagoditveni krediti so med najpomembnejšimi. Poslovne banke bi jih naj uporabljale kot pomoč pri odpravljanju kratkoročnih likvidnostnih težav, ki so lahko izid začasnega odtoka depozitov iz bank. Za te kredite se pričakuje, da bodo dokaj hitro odplačani. Sezonski krediti so dani z namenom, zadovoljiti potrebe nekaterih bank zaradi sezonskih dejavnikov. Za razširitvene kredite, ki so bankam dani z močnimi likvidnostnimi težavami zaradi odtoka depozitov iz bank, se ne pričakuje, da bodo zelo hitro odplačani. Banke se soočajo s tremi vrstami stroškov, ko si sposojajo denar preko diskontnega okna:

23

- stroški obresti v višini diskontne stopnje; - stroški, povezani z možnim zmanjševanjem zaupanja tržnih udeležencev v zdravje

banke, če se ta večkrat zateče k diskontnemu oknu; - stroški verjetne zavrnitve diskontnega kredita s strani centralne banke v prihodnosti, če

se je poslovna banka v pretekloski prevečkrat zatekala k diskontnemu oknu. Diskontna politika je poleg njene uporabe kot instrumenta, s katerim cetralna banka vpliva na primarni denar in denarni obtok, pomembna tudi pri preprečevanju finančne panike. V zvezi s tem tudi vloga centralne banke kot posojilodajalca v zadnji sili. Čeprav vloga centralne banke kot posojilodajalca v skrajni sili prinaša korist pri zaščiti bank in zaščito pred finančno paniko, pa povzroča tudi stroške. Če poslovne banke pričakujejo, da jim bo centralna banka pomagala z diskontnimi krediti, ko bodo zašle v težave, bodo zato pripravljene bolj tvegati pri svojem poslovanju, še posebej velike banke. Centralna banka mora biti torej zelo previdna, da ne igra vloge posojilodajalca v skrajni sili prepogosto. Diskontna politika pa lahko ima še eno funkcijo. Uporabi se lahko zato, da signalizira namero centralne banke glede njene prihodnje denarne politike. Vendar je možno tudi napačno interpretiranje ukrepov centralne banke, kar lahko prinese več škode kot koristi. Zato je morda bolje, da se centralna banka z najavo svojih prihodnjih ukrepov obrne neposredno na javnost. Največja prednost diskontne politike je ta, da jo lahko centralna banka uporabi za izvajanje svoje funkcije posojilodajalca v skrajni sili. Zaradi dveh večjih pomanjkljivosti pa nekateri ekonomisti menijo, da ni prav primerna kot instrument denarne kontrole. Prva pomanjkljivost je zmeda glede namere centralne banke, ki jo lahko povzroči objava spremembe diskontne stopnje. Drugič, ko centralna banka določi diskontno stopnjo na določeni ravni, pride do velikih nihanj v obrestnem razponu med tržnimi obrestnimi merami in diskontno stopnjo, ker se spremeni tržna obrestna mera. V preteklosti je zaradi tega prihajalo do večjih nihanj v obsegu diskontnih kreditov in od tod v denarnem obtoku. Poleg naštetih dveh pomanjkljivosti je diskontna politika manj učinkovita od politike odprtega trga še zaradi dveh dodatnih razlogov. Operacije na odprtem trgu so popolnoma obvladljive s strani centralne banke, obseg diskontnih kreditov pa ne. Centralna banka lahko spremeni diskontno stopnjo, ne more pa prisiliti bank v jemanje diskontnih kreditov. Razen tega je, kot sem že omenila, pri operacijah na odprtem trgu lažje spremeniti smer delovanja kot pri diskontni politiki. Obvezna rezerva Centralna banka lahko vpliva na količino denarja v obtoku s spreminjanjem odstotka obveznih rezerv. Če centralna banka zviša odstotek obveznih rezerv (hkrati pa ne da v obtok dodatne količine primarnega denarja), morajo poslovne banke zmanjšati kredite in s tem količino knjižnega denarja v obtoku. Če nasprotno centralna banka zniža odstotek obveznih rezerv, nastanejo pri poslovnih bankah presežne rezerve, in če centralna banka ne potegne nekaj primarnega denarja iz obtoka, se poveča kreditni potencial poslovnih bank. Glavna prednost uporabe tega instrumenta denarne politike je ta, da vse banke enako

24

prizadene in ima močan vpliv na denarni obtok. Slednje celo nekoliko omejuje njegovo uporabo, ker je majhne spremembe v denarnem obtoku težko uravnavati s spremembo odstotka obveznih rezerv. Res je, da je majhne spremembe v denarnem obtoku mogoče doseči z ekstremno majhnimi spremembami v odstotku obveznih rezerv, vendar takšno početje precej stane, zato takšna strategija ni najbolj praktična. Naslednja pomanjkljivost v zvezi z uporabo tega instrumenta je ta, da lahko povečanje odstotka obveznih rezerv povzroči takojšnje likvidnostne probleme za banke z nizkimi presežnimi rezervami. Kontinuirano spreminjanje odstotka obveznih rezerv bi tudi povzročilo več negotovosti za banke in jim otežilo njihovo upravljanje likvidnosti. Zaradi vsega tega se ta instrument v praksi ne uporablja prav pogosto. Moč kvantitativnih instrumentov prevladuje v tržnih gospodarstvih, kjer centralna banka vpliva le na količino denarja v obtoku. Presojo o tem, kdo bo uporabnik kredita prepušča poslovnim bankam. Centralna banka uporablja kvantitativne instrumente, ko so zagotovljeni nekateri pogoji: - poslovne banke upoštevajo tržne interese po donosnosti, likvidnosti in varnosti, - poslovne banke imajo poleg primarne likvidnostne rezerve tudi sekundarne rezerve

(prenosne vrednostne papirje), - delovati mora denarni trg v širšem smislu, kajti tako se doseže večja stopnja

homogenosti in integracije kreditnega in bančnega sistema. 4.2 Kvalitativni instrumenti denarne politike - selektivna posojila - moralno prepričevanje - neposredni ukrepi Selektivni krediti Pri selektivnih kreditih centralna banka posebej podpira ali zavira kreditiranje poslovnih bank za določene namene. Ko podpira, daje npr. poslovnim bankam kredite za določene posebne namene (za kmetijstvo, stanovanjsko izgradnjo itd.) ali reeskontira poslovnim bankam kredite, ki so jih le-te odobrile za posebne namene. Lahko celo pokrije del obresti namesto kreditojemalca, ki sicer sploh ne bi mogel najeti kredita. Moralno prepričevanje Včasih se za moralno prepričevanje uporablja izraz »politika odprtih ust«. Centralna banka poskuša prepričati ali vsaj vplivati na poslovne banke, da bi te vodile kreditno politiko v taki smeri, kot jo sama priporoča. Centralna banka npr. javno izrazi zaskrbljenost zaradi obnašanja določene banke, ko sicer ni nezakonito, lahko pa škoduje bančnim komitentom.

25

Neposredni ukrepi Neposredni ukrep lahko pomeni prepoved dajanja kreditov poslovnih bank za določene namene, če je to narodnogospodarsko zaželeno. S kvalitativimi instrumenti pa centralna banka vpliva na to, kako poslovne banke izkoriščajo kreditni potencial. Samostojnost le-teh je omejena, saj emisijska banka izbira katere kredite lahko odobrijo. Ta instrument se uporablja, kadar obstaja dvom, da se bodo zastavljeni cilji emisijske banke uresničili brez njenega posredovanja pri poslovanju poslovnih bank. Selektivni instrumenti monetarne politike so: selektivni krediti, moralno prepričevanje in neposredni ukrepi. S selektivnimi krediti centralna banka vzpodbuja ali preprečuje kreditiranje poslovnih bank za določene namene. Podlaga za uspešno denarno politiko je učinkovit instrumentarij, s katerim je mogoče dosegati načrtovane cilje. Pod pojmom instrumenti je mogoče razumeti sredstva in metode, ki jih uporablja centralna banka, da bi vzdrževala obseg in strukturo denarja ter kreditov na optimalni ravni.

26

5. KREIRANJE DENARJA Glede nastanka centralne banke pravi Markovič-Hribernikova (1998, 28 in 29): "Predhodnica emisijske banke je kovnica, v kateri so kovali valutne kovance. Kovanje denarja je bila izključna pravica vladarja oziroma države. Ta pravica se je imenovala kovni regal. Kovni regal je pomenil v bistvu monopol nad kovanjem denarja, kakor je danes emisija papirnatega denarja monopol emisijske banke. V času kovnic lahko govorimo o neenotni in decentralizirani organiziranosti emisije, saj je bilo na nekem državnem področju večje število kovnic, ki so dajale denar v obtok. Izenačevanje emisijske banke z drugimi bankami je slonelo na teoriji o nevtralnosti denarja. Ko pa so spoznali, da denar vpliva na gospodarske tokove, da je torej aktiven dejavnik v gospodarstvu, njegove emisije niso več prepuščali tržnim mehanizmom, kot je bil avtomatizem, ampak se je emisija vse bolj osredotočala, prehajala v roke države ter se organizirala v posebni banki, ki se ukvarja samo z emisijo. Proces je šel torej v smeri podržavljanja in centralizacije emisije. Po drugi svetovni vojni so bile mnoge zasebne emisijske banke nacionalizirane, vse, ki se ustanavljajo na novo, pa so državne banke. Svojevrsten položaj je izražen tudi v imenu "banka bank". Emisijka banka se praviloma ne ukvarja s kreditiranjem končnih porabnikov kredita, kot so gospodarske in druge organizacije ter prebivalstvo, z izjemo države. Emisijska banka kreditira le poslovne banke. Poslovne banke se obračajo na emisijsko banko, kadar z drugimi viri ne morejo kriti povpraševanja po denarju. Angleži jo zato imenujejo "last resort", kar lahko smiselno prevedemo "posojilodajalec v skrajni sili"". V sodobni družbi je največji del denarja sestavljen iz bančnih depozitov. Papirni in kovinski denar izdaja centralna banka, kot emisijska ustanova, medtem ko bančne depozite ustvarja sektor poslovnih bank. Včasih so banke izdajale bankovce, ki so imeli za osnovo zlato, danes pa banke ustvarjajo depozite na temelju gotovine ali s prenosom knjižnega denarja. Moderni prometni sistem ne uporablja gotovine, temveč komitenti banke izdajajo pisne naloge banki, da izvrši plačilo. Ti nalogi potem krožijo v prometu. Žiro račun je posebni račun pri poslovni banki, preko katerega se opravljajo brezgotovinska vplačila in izplačila, oziroma brezgotovinska poravnava dolgov. Sredstva na žiro računih so vedno pasiva za banko. Depozitno bančništvo funkcionira na principu, da ne bodo vsi deponenti naenkrat dvignili vseh svojih sredstev. Banka mora na zahtevo deponenta le-temu izplačati gotovino. Dviganje in polaganje denarja poteka neprestano. Da bi lahko banke zadovoljile eventualno večjemu številu zahtevkov za dvig depozitov, morajo imeti določen znesek v rezervah. Banke se trudijo, da bi bile rezerve minimalne, saj ne prinašajo nikakršnega dohodka. Procentualni odnos med gotovino in vsemi depoziti, se imenuje stopnja gotovinske rezerve. Če ljudje zaupajo banki in bančnemu sistemu, je povpraševanje po gotovini manjše. Potrebne rezerve so tako lahko manjše, kot pa v primeru, ko hočejo ljudje imeti zaradi nezaupanja, ali slabe organiziranosti opravljanja bančnih poslov, več gotovine.

27

5.1 Kreiranje denarja na ravni centralne banke Denar centralne banke se imenuje primarni denar in je pogoj za izdajanje knjižnega denarja poslovnih bank. Denar poslovnih bank, knjižni denar, ni definitiven ali dokončen denar, kar pomeni, da je to denar, ki je zamenljiv za denar centralne banke. Primarni denar se izdaja s krediti tujini in krediti domačinom. Centralna banka je banka bank in države in zaradi tega govorimo o treh vrstah kreditov, s katerimi centralna banka izdaja primarni denar. Gre namreč za tri vrste subjektov, s katerimi posluje centralna banka kot kreditodajalec; tujina, država in poslovne banke. Zato lahko rečemo, da centralna banka izdaja primarni denar s krediti tujini, državi in poslovnim bankam. Pri kreditih tujini gre za nakup deviz na deviznem trgu, to se pravi od izvoznikov blaga in drugih, ki devize prodajajo in jih nihče drug ne želi kupiti. Največkrat se med tiste, ki prodajajo devize, in centralno banko, vrinejo poslovne banke, ker navadno posredujejo pri mednarodnih plačilih, vendar pa to ne spremeni bistva emisije primarnega denarja. Najprej poslovna banka izda knjižni denar, ko kupi devize od izvoznikov blaga ali drugih, in šele potem, ko poslovna banka proda devize centralni banki, izda centralna banka primarni denar. Ko centralna banka devize prodaja, se količina primarnega denarja zmanjšuje. Pri kreditih državi ne gre za neposredni kredit državi, npr. državnemu proračunu ali za kredit na odprt račun. S kreditiranjem države mislimo na posebno kreditiranje države prek nakupa državnih kratkoročnih obveznic-zakladnih menic. Centralna banka kupuje državne obveznice na finančnem trgu. Navadno jih ne prodaja država, praviloma gre za sekundarni finančni trg, ampak drugi: poslovne banke, podjetja, posamezniki, domačini in tujci. Centralna banka državne papirje tudi prodaja ali pa jih ob dospetju unovči pri državi. Takrat se seveda količina primarnega denarja zmanjša. Kreditiranje poslovnih bank je navadno v zvezi z izvajanjem zelo pomembne funkcije centralne banke-funkcije »posojilodajalca v skrajni sili«. Poleg posojil, ki jih lahko poslovne banke najamejo pri centralni banki, se funkcija »posojilodajalca v skrajni sili« izvaja še drugače. Centralna banka namreč prevzame od poslovnih bank nekaj in nekatere od njenih prenosnih naložb. Govorimo o reeskontu ali o refinanciranju pri centralni banki. To so predvsem kratkoročne državne obveznice ali kakšni drugi vrednostni papirji (menice) finančno najtrdnejših podjetij. Z drugimi besedami lahko rečemo, da ima centralna banka monopol nad izdajo papirnatega denarja in bankovcev, da skrbi za notranjo in zunanjo likvidnost gospodarstva ter vodi emisijsko politiko v skladu z ekonomsko politiko države z namenom doseči cilje ekonomske politike (Markovič-Hribernik 1998, 28). Centralna banka vpliva na kreiranje in umik denarja iz obtoka s tremi osnovnimi instrumenti: - obvezne rezerve - operacije na odprtem trgu - krediti centralne banke (diskont in rediskont vrednostnih papirjev)

28

Obvezne rezerve Sprememba stopnje obvezne rezerve vpliva neposredno na sposobnost odobritve vsake članice bančnega sistema. Ko spremeni centralna banka to stopnjo-pri enakih drugih pogojih-prihaja do dvojnega učinka: spremeni se obseg obveznih rezerv in spremeni se denarni multiplikator. Če banka ne razpolaga z dovolj velikimi sredstvi, da ustrezno poviša stopnjo obvezne rezerve, si mora sposoditi denar, ali spremeniti strukturo portfelja (tako, da zmanjša depozite, na katere je stopnja obvezne rezerve najvišja). Operacije na odprtem trgu Ko centralna banka prodaja ali kupuje vrednostne papirje na finančnem trgu, zaznamujemo to kot operacije na odprtem trgu. Te operacije predstavljajo ključni instrument, s pomočjo katerega uravnava centralna banka količino denarja v obtoku. »Odprti trg« pomeni, da je nanj dovoljen dostop vsem aktivnim udeležencem, ki lahko plačajo določeno ceno za vrednostni papir, ki ga ponuja centralna banka in, da zadovoljuje druge kriterije, ki jih ta predpiše za poslovanje na tem trgu. 5.1.1 Monopolni dobiček centralne banke od izdajanja denarja2 Ena izmed funkcij centralne banke je monopol nad izdajanjem denarja. Kadar izda nove bankovce in je njihova transakcijska vrednost večja od stroškov izdaje, dosega monopolni dobiček, ki ga imenujemo tudi seigniorage. Ta je dosegljiv le v pogojih nepopolne konkurence. V sodobnih denarnih ureditvah je praksa izdajanja denarja daleč od pogojev popolne konkurence. V popolni konkurenci izdajatelji denarja z njegovo izdajo ne zaslužijo ničesar, saj jih na dolgi rok sili konkurenca k zviševanju obrestnih mer, vse dokler stroški izdaje popolnoma ne kompenzirajo prihodkov od izdaje denarja. Seigniorage je monetarni fenomen. Njegove posledice niso omejene le na denarno sfero. Pomemben je pri financiranju aktivnosti javnega sektorja in prerazdeljevanju. Je tudi ena redkih oblik obdavčitve sive in ilegalne ekonomije, ki jo imajo oblasti. Veliko vlogo igra pri iskanju odgovora na vprašanje ali naj politično samostojna država stremi za denarno samostojnostjo. V literaturi ne najdemo enotne definicije seignioraga, obstajajo pa različne oblike, ki jih združimo v tri osnovne koncepte: - fiskalni seigniorage, - monetarni seigniorage in - seigniorage kot oportunitetni strošek denarja. Fiskalni seigniorage predstavlja dejanski tok sredstev, ki jih kot posledico izdaje denarja v določenem času prejme država. Ta koncept zajema le tisti del dohodka, ki gre neposredno od centralne banke k vladi. Poudarek je na porabi donosa od izdaje denarja. Primer za

2 Povzeto po Bradaču (1998, 34-52).

29

takšen seigniorage sta nakazilo dobička emisijske banke v proračun ob koncu leta in vladi odobreno centralnobančno posojilo, zmanjšano za centralni banki vrnjeno glavnico in plačane obresti. Realna vrednost tega monopolnega dobička je enaka vsoti deflacioniranih vrednosti državnemu proračunu nakazanega dobička centralne banke in neto zadolžitve vlade pri centralni banki v obračunskem obdobju. Monetarni seigniorage je v neposredni povezavi s povečevanjem količine primarnega denarja. Privatni sektor se je pripravljen odreči določeni količini dobrin v zameno za ustrezno količino primarnega denarja. S tem dobi centralna banka nadzor nad obsegom realnih resursov. Ta seigniorage se imenuje tudi bruto koncept. Stroški izdaje denarja se tu ne upoštevajo. Pri tem seigniorageu se dobiček centralne banke poveča kasneje, ko le-ta protivrednost na novo izdanega primarnega denarja uporabi za nakup donosnega premoženja in začne to prinašati donos. Tretji koncept seignioraga pa ustreza realni vrednosti sredstev, ki jih država zaradi neobrestovanosti primarnega denarja v obdobju prihrani. Je donos države zaradi naložbe protivrednosti primarnega denarja po tržni obrestni meri. Pozornost je usmerjena k dejstvu, da je obveznost do privatnega sektorja, ki nastane z izdajo denarja, neobrestovana. Hkrati je tudi nevračljiva. Donos, ki se mu ekonomski subjekt odpove, je oportunitetni strošek. Ta seigniorage opozarja, da denar povzroča uporabniku stroške. Kot osnovo za seignoirage upoštevamo celotno izdano realno količino primarnega denarja. Znesek oportunitetnega seignioraga kvantificira prihranek države v obdobju, ker del svojega poslovanja financira z brezobrestnim dolgom. 5.2 Kreiranje denarja na ravni poslovnih bank V obtoku ni toliko deritativnega denarja kolikor kreditov je odobrila poslovna banka. Odobrenih kreditov je za toliko več, kolikor kreditov je dobila poslovna banka od centralne banke. S temi krediti, ki so po velikosti enaki kreditom, dobljenim od centralne banke, poslovna banka pravzaprav daje v obtok denar centralne banke; gotovino. S krediti nastane knjižni denar. Tisti, ki dobijo s kreditom knjižni denar, ga kmalu zamenjajo za gotovino. Knjižni denar izgine, v obtok pride gotovina. S krediti centralne banke pridejo poslovne banke do rezerv. Vsi krediti, ki jih je odobrila poslovna banka, na osnovi kreditov centralne banke, so privedli do dviga gotovine in odtoka rezerv iz bank. Da bi poslovna banka lahko uživala zaupanje svojih komitentov, mora zagotavljati zamenljivost teh imetij za gotovino in plačilni promet s knjižnim denarjem. Zaradi tega mora imeti gotovino in imetja na računih pri centralni banki. Poslovne banke namreč posredujejo plačilni promet, tako da po nalogu svojih komitentov prenašajo imetja z računov plačnikov na račune prejemnikov plačila, če imajo prejemniki plačila in plačniki račune pri isti banki. Če pa imajo račune pri drugih bankah, potem mora plačnikova banka prenesti na drugo banko ustrezno količino svojih imetij pri centralni banki. Drugače namreč druga banka ne bo prenašalcu povečala njegovega imetja pri sebi, to je svojih obveznosti na vpogled. Gotovino, ki jo imajo poslovne banke pri sebi, in gotovino, ki jo imajo pri centralni banki, imenujemo rezerve poslovne banke. Če jih imajo za zagotavljanje zamenljivosti knjižnega

30

denarja za gotovino in za posredovanje plačilnega prometa, jih imenujemo likvidnostne rezerve. Likvidnostne rezerve so zaradi tega, ker zagotavljajo likvidnost banke. Poslovne banke še imajo tako imenovane obvezne rezerve. To je tisti del bančnih rezerv, ki jih predpisuje centralna banka in jih poslovne banke morajo imeti. Običajno so predpisane z odstotkom. Namen teh rezerv ni zagotoviti večjo likvidnost banke, saj banka teh rezerv praviloma ne sme uporabljati, čeprav bi prišla v likvidnostne težave. Prvi razlog za obvezne rezerve je v zmanjšanju moči multiplikacije kreditov in denarja s strani poslovne banke. Drugi razlog pa je v tem, da lahko centralna banka relativno enostavno in učinkovito vpliva na kreditno aktivnost poslovnih bank in s tem na količino knjižnega denarja. Naslednji razlog je v tem, da z rezervami, ki jih držijo poslovne banke pri centralni banki, pride centralna banka do sredstev dodatnega »seignioragea«. Obvezne rezerve pomagajo bankam zagotavljati njihovo solventnost. Včasih imajo poslovne banke več rezerv, kakor znašajo likvidnostne in obvezne rezerve skupaj. To razliko imenujemo presežne rezerve.

31

6. POSLOVNA POLITIKA BANK Poslovna politika bank nastaja in se razvija v določenem okolju ob danih notranjih in zunanjih dejavnikih. Banke se trudijo, da bodo skrbno proučile pogoje poslovanja in tako uresničevale uspešno zastavljeno poslovno politiko. Banke imajo danes zelo različne cilje. Poznamo ekonomske cilje, ki se izkazujejo kot finančni rezultati (rentabilnost, gospodarska rast banke). Naslednja vrsta ciljev pa so neekonomski cilji banke, ki jih praviloma ni mogoče izkazati v finančni obliki (npr.: »image« banke). Tako v poslovanju poznamo ekonomske in neekonomske cilje, ki imajo vsak svoje značilnosti in posebnosti. Ekonomski cilji se izkazujejo s pomočjo finančnih rezultatov, in sicer kot dobiček banke ali kot porast bilančne vsote, ki je posledica povečanega poslovanja. Oboje je za banko bistvenega pomena, saj banka, ki je rentabilna in povečuje obseg poslovanja, gospodarsko raste in povečuje svopj ugled med komitenti. Gospodarsko rast banke definiramo kot njeno sposobnost, da opravlja bančne storitve v večjem obsegu. Hkrati pa je gospodarska rast pomembna tudi za samo rentabilnost banke. S povečanim obsegom poslovanja, je pokrivanje stroškov učinkovitejše. To velja še posebej za fiksne stroške, ki pri večjem obsegu poslovanja ne rastejo s tako dinamiko. Posledica tega je znižanje stroškov posamezne storitve v bankah, kar je ugodno tudi za komitente. Neekonomski cilji se v bankah realizirajo glede na potrebe in možnosti bank. Za takšne cilje je značilno predvsem to, da povzročajo izpad prihodka banke in ne povečujejo njene rentabilnosti. K neekonomskim ciljem lahko prištevamo »image« banke, ki ga v kvantificirani obliki ni mogoče meriti, ima pa svoj posreden vpliv na rentabilnost in gospodarsko rast banke. Za banko je pomembno, da komitenti pridobijo zaupanje vanjo. To je še posebej pomembno, če je v majhnem prostoru velika konkurenca med bankami. Pomembno pri teh ciljih je, da se ti cilji medsebojno dopolnjujejo in hkrati izključujejo. 6.1 Politika likvidnosti Centralnobančni sistem mora zagotavljati likvidnost celotnega gospodarskega sistema. To pomeni, da mora zagotoviti tisto količino denarja, ki je glede na družbeni proizvod oziroma narodni dohodek (odvisno od tega kateri agregat upoštevamo) potrebna. Optimalnost ali potrebno količino denarja v obtoku je težko zagotavljati predvsem v pogojih močnega delovanja zunanjih faktorjev. Vpliv različnih instrumentov na likvidnost poslovnih bank je različen. Pogoji centralne banke:

1. minimalni pogoji likvidnosti, ki jih določa centralna banka 2. spreminjanje obsega kreditov 3. spreminjanje osnove in stopnje obvezne rezerve pri centralni banki

1. V poslovnih bankah so denarni tokovi zaradi njihovih karakteristik nepredvidljivi, trenutni in po obsegu denarnih prilivov in odlivov zelo neusklajeni. Temeljna zahteva zdravega bančnega poslovanja je, da imajo poslovne banke ustrezne likvidnostne rezerve, s pomočjo katerih se v prvi fazi izravnavajo preveliki odlivi denarnih sredstev. Potrebna likvidnostna

32

rezerva ni za vse poslovne banke enaka, ker so pogoji, v katerih poslovne banke delujejo, zelo različni, tako kot je različna struktura njihovih članic in drugih komitentov. Zaradi tega mora vsaka poslovna banka sama določati višino likvidnostne rezerve, saj le ona pozna značilnosti svojih denarnih tokov, in je vsako poseganje od zunaj zmanjševanje njenega samostojnega odločanja. Če predpostavljamo, da je likvidnostna rezerva na višini optimalne likvidnosti, potem je vsako odstopanje od potrebne likvidnostne rezerve istočasno tudi odstopanje od optimalne likvidnosti. Iz tega potem izhaja, da se s preveliko likvidnostno rezervo imobilizirajo znatna sredstva, ki bi jih poslovna banka lahko plasirala, ali pa s prenizko likvidnostno rezervo nastopa za poslovno banko nevarnost denarnega neravnotežja. Likvidnostno rezervo poslovnih bank je centralna banka torej institucionalizirala in uvrstila v svoj instrumentarij monetarne politike. 2. Z obsegom kreditov poslovnim bankam centralna banka uravnava primarni denar, istočasno pa vpliva na likvidnost poslovnih bank. Gre za izrazito kvantitativni instrument monetarne politike, katerega učinek na likvidnost poslovnih bank je najbolj neposreden. Moramo pa izhajati iz ugotovitve o tesni medsebojni funkcijski povezavi med obsegom kreditnega potenciala poslovnih bank in obsegom njihovih likvidnostnih rezerv. Poslovne banke morajo zbrana sredstva, kakor tudi dobljene kredite od centralne banke, primerno razporediti, na del, ki je potreben za zagotavljanje likvidnosti v njihovem poslovanju in na del, ki ga nameravajo plasirati kot kredite nebančnemu sektorju. Kreditna aktivnost poslovnih bank je eden izmed temeljnih endogenih faktorjev, ki vplivajo na njihovo likvidnost in zaradi tega je vpliv na kreditni potencial s strani centralne banke prav tako temeljnega pomena, kar se tiče likvidnosti. Odvisnost poslovnih bank od centralne banke je izredno velika. Če bi imele poslovne banke same dovolj lastnega kreditnega potenciala, potem ne bi v takšni meri povpraševale po kreditnih sredstvih centralne banke. 3. Med kvantitativne regulatorje količine denarja v obtoku sodi poleg obsega kreditov še obvezna rezerva. Spreminjanje stopnje obvezne rezerve pri centralni banki in spreminjanje obračunske osnove vpliva na likvidnost poslovnih bank, tako da povečuje ali zmanjšuje obseg kreditnega potenciala oziroma povečuje ali zmanjšuje njihove likvidnostne rezerve. Povečanje odstotka obvezne rezerve pri centralni banki ali spreminjanje njene obračunske osnove, ki povzroča večje izločanje sredstev na račun obvezne rezerve, pomeni za poslovne banke izločanje večjega obsega sredstev iz računa primarne likvidnostne rezerve. Nepredvideni odliv sredstev vpliva negativno na bančno likvidnost. Dogaja se celo, da zaradi tega poslovne banke zaidejo v likvidnostne težave. Če so poslovne banke zaradi povečanja stopnje obvezne rezerve prisiljene izločati več sredstev na računu pri centralni banki, je nadalje potrebno zmanjšati kreditni potencial poslovnih bank oziroma zmanjšati obseg kreditov nebančnemu sektorju.

33

Zmanjšanje obvezne rezerve omogoča poslovnim bankam oblikovanje večje likvidnosti, ki je v nadaljevanju pogoj za dajanje novih kreditov. Z vidika likvidnostne problematike je obvezna rezerva faktor, ki ga morajo poslovne banke še kako upoštevati. Med tako imenovanimi endogenimi faktorji, ki vplivajo na likvidnost poslovnih bank, bi omenila predvsem njihovo kreditno aktivnost, ki se kaže v večjem plasiranju sredstev oziroma v večjih rezervah. Kreditna aktivnost poslovnih bank je njihova temeljna funkcija, vendar sodi med temeljne zahteve tudi ohranjanje optimalne likvidnosti. Za gibanje likvidnosti posameznih poslovnih bank ima glavni vpliv ukrep omejevanje kreditnih plasmajev. Poslovne banke s presežki likvidnostnih sredstev in omejitvami v kreditnih plasmajih, plasirajo svoje presežke poslovnim bankam z neizkoriščenimi okvirji kreditnih plasmajev in primanjkljajem likvidnih sredstev. Poslovne banke morajo zaradi zagotavljanja trajne in tekoče likvidnosti oblikovati likvidnostno politiko, ki je del širše poslovne politike. Ker je oblikovanje likvidnostne politike direktno povezano s politiko usmerjanja zbranih, združenih ali na druge načine pridobljenih denarnih sredstev, morajo poslovne banke izhajati pri srednjeročnem planiranju in letnem načrtovanju, iz principa trajnega zagotavljanja likvidnosti v poslovanju. Poslovne banke morajo v okviru likvidnostne politike posvetiti največ pozornosti oblikovanju optimalnih likvidnostnih rezerv. Da bi poslovne banke učinkovito planirale optimalni obseg likvidnostnih rezerv, bi morale z veliko natančnostjo planirati prilive in odlive v denarnih tokovih, kar pa je zelo težavno. Ker je takšno planiranje težko izvedljivo, je pri oblikovanju in planiranju potrebnega obsega likvidnostne rezerve najprimerneje, z določenimi metodami ugotoviti in kvantificirati kumulativni maksimalni deficit v bilanci denarnih transakcij poslovnih bank. Formirati je potrebno optimalno rezervo primarne likvidnosti, istočasno pa tudi formiranje sekundarne in terciarne rezerve likvidnosti. Oblikovanje in uporaba likvidnostnih rezerv je eno izmed osrednjih vprašanj v poslovnih bankah pri vodenju likvidnostne politike. Poslovne banke zagotavljajo svojo likvidnost predvsem na ta način, da v vsakem trenutku razpolagajo z ustreznimi likvidnostnimi rezervami. Primarna likvidnostna rezerva Sem spadajo denarna sredstva na računih poslovnih bank in gotovina v blagajnah. Ta sredstva so vsak trenutek uporabljiva, jih poslovne banke lahko uporabljajo za poravnavanje svojih obveznosti. Primarna likvidnostna rezerva omogoča poslovnim bankam učinkovito vodenje likvidnostne politike in to predvsem na možnosti, da v roku poravnavajo dospele obveznosti, da izvršujejo vse plačilne naloge gospodarskih in drugih organizacij ter prebivalstva ter da neovirano izvajajo svojo kreditno aktivnost. Vsaka poslovna banka mora potrebni obseg sredstev primarne likvidnostne rezerve ugotoviti posebej v odvisnosti od pogojev v katerih posluje. Primarna likvidnostna rezerva se izraža v odstotku od depozitov na vpogled. Navadno težijo poslovne banke k višji primarni likvidnostni rezervi, kot je potrebno.

34

Potrebni obseg primarne likvidnostne rezerve je optimalen takrat, ko poslovne banke poravnavajo vse svoje dospele obveznosti v roku, istočasno pa zagotavljajo maksimalen obseg kreditov nebančnemu sektorju. Sekundarna likvidnostna rezerva Med sekundarno likvidnostno rezervo je možno šteti vsa tista sredstva, ki lahko hitro in v kratkem času povečajo primarno likvidnost, in to brez izgube. Poslovne banke aktivirajo sredstva sekundarne likvidnostne rezerve, takrat ko imajo v kratkoročnih časovnih razmakih deficit v bilanci denarnih transakcij oziroma, ko so njihove obveznosti večje od razpoložljive primarne likvidnostne rezerve. Terciarna likvidnostna rezerva V terciarno likvidnostno rezervo poslovnih bank štejemo vse tiste oblike pridobivanja sredstev, ki so povezane z določenimi stroški pri njihovi nabavi. Sem lahko štejemo: - obvezno rezervo pri centralni banki, ki jo smejo poslovne banke uporabljati v

likvidnostne namene; - kratkoročni krediti za likvidnost na denarnem trgu združene banke; - kratkoročni krediti za likvidnost na denarnem trgu pri drugih poslovnih bankah; - kratkoročni kredi; - sredstva posebne likvidnostne rezerve. Izmed naštetih oblik terciarne likvidnostne rezerve se poslovne banke poslužujejo predvsem obvezne rezerve. Poslovna banka mora težiti k optimalni likvidnosti, to je k takemu stanju likvidnih sredstev na svojem računu pri centralni banki, ko ima na voljo le toliko sredstev, ki omogočajo izpolnjevanje vseh njenih obveznosti (ves presežek je plasiran). Takšno stanje se v poslovni banki v popolnosti le redko realizira. Osnovna težnja likvidnostne politike mora biti optimalna likvidnost, kajti sicer sta možni le še dve skrajnosti: visoko stanje likvidnosti (to zmanjšuje rentabilnost) in pa nelikvidnost. Posebno mesto in vlogo pa ima centralna banka, ki zagotavlja likvidnost celotnega gospodarstva in v okviru te vloge zagotavlja tudi likvidnost poslovnih bank. Centralna banka je le vir, ki v primeru prevelikih odlivov depozitov ter v primeru večje kreditne aktivnosti zagotavlja poslovnim bankam potrebna denarna sredstva. Oblikovanje primarne, sekundarne in terciarne likvidnostne rezerve je v poslovnih bankah v preveliki meri regulirano s predpisi oziroma zahtevami centralne banke. Različne oblike rezerv v preveliki meri imobilizirajo denarna sredstva. Poslovnim bankam sicer omogočajo varno likvidnost, vendar zmanjšujejo učinkovito uporabo finančnih potencialov poslovnih bank.

35

6.2 Politika rentabilnosti Rentabilnost lahko štejemo z ekonomskega vidika za temeljni cilj poslovanja banke. Banka ustvarja v svojem poslovanju prihodke. Prihodki se oblikujejo iz obresti od danih kreditov, iz zaračunanih provizij in drugih plačil za bančne storitve. Banka pa ustvarja v svojem poslovanju tudi stroške ali odhodke. Med te sodijo predvsem obresti na depozite, hranilne vloge in prejete kredite (pasivne obresti), plačane provizije, obračunana amortizacija, stroški za poslovne kredite in opremo itd. Rentabilnost je razmerje med čistim rezultatom in tistim, kar je vloženo ter se izkazuje le vrednostno. Za poslovno politiko je pomembna rentabilnost, ki je tudi temeljni cilj njenega poslovanja. Večjo rentabilnost banke je mogoče doseči po dveh poteh: 1. z večanjem prihodka 2. z zmanjšanjem stroškov ali odhodkov. Oboje je pomembno in banka mora oba načina enakomerno upoštevati, saj je optimalnost v upoštevanju obeh elementov. Prihodki se oblikujejo predvsem v poslovni strukturi banke (pri dajanju kreditov in opravljanju storitev za gospodarstvo in prebivalstvo). Maksimizacija prihodkov je odvisna od uporabe najvišjih možnih aktivnih obrestnih mer in provizij. Administrativno maksimiranje obrestnih mer in provizij ter medbančni dogovori omejujejo možnosti maksimalizacije prihodka. Drugi element v računu rentabilnosti je znižanje stroškov in je prav tako pomemben kot prihodek. Pasivo bank predstavljajo različni viri sredstev: depoziti, hranilne vloge, krediti pri centralni banki in drugih bankah itd. Obresti in stroški pri teh sredstvih so različni in je pravilna politika bank, da težijo k takšni strukturi sredstev, kjer so stroški najnižji. Gospodarsko rast banke definiramo kot tisto njeno sposobnost, ko lahko opravlja bančne storitve v večjem obsegu. Na eni strani je to mogoče razumeti kot povečanje količine opravljenih storitev pri isti strukturi poslov, na drugi strani pa pri povečani strukturi poslov. Hiter razvoj gospodarstva v prostoru, kjer banka deluje, povzroča tudi večji obseg denarnih tokov. Banka, ki ima zaupanje gospodarstva in prebivalstva, povečuje zaradi tega obseg sedanjih poslov in uvaja glede na potrebe povsem nove. Pravimo, da banka gospodarsko raste. S tem ko gospodarsko raste, pa lahko tudi popolnejše izvaja svoje funkcije. Gospodarska rast banke pa povečuje tudi njeno rentabilnost. S povečanim obsegom poslovanja je pokrivanje stroškov (predvsem fiksnih) učinkovitejše.

36

7. BANČNA TVEGANJA Tveganje in negotovost sta prisotna v vsaki gospodarski dejavnosti, zato ju je tudi težko določiti. Podjetja vseh vrst kot tudi banke se spopadajo z negotovo prihodnostjo. Zakonska ureditev ustanovitve in poslovanja bank je precej bolj natančna in nadzorovana od državnih institucij kot poslovanje podjetij. To pa je povsem razumljivo, saj je propad banke bolj boleč kot propad podjetja in ima za posledico splošno nezaupanje komitentov v bančni sistem. Banke so pri svojem vsakdanjem poslovanju izpostavljene različnim tveganjem, in sicer na obseg in vrsto poslov, ki jih opravljajo. Banke namreč s ponudbo svojih bančnih proizvodov tveganja prevzamejo, za to storitev pa svojim komitentom zaračunavajo določeno ceno, premijo itd., odvisno od višine prevzetega tveganja (Pirtovšek in Kristl 2002, 65). Prav tako je tudi pomembno, da se banke osredotočijo na neugodno tveganje, saj morajo imeti dovolj kapitala, da se zavarujejo pred njimi. Preučiti pa morajo tudi možnosti dobrih rezultatov. Banke se srečujejo z različnimi tveganji in ravnanje z njim postaja čedalje pomembnejša dejavnost in glavni vir uspešnosti sodobnih bank. Tveganja je potrebno zato prepoznati, jih spremljati in preverjati. To je naloga bančnih poslovodstev, nadzorniki pa morajo skrbeti, da jo poslovodstva opravljajo. Učinkovitost managementa pri ugotavljanju in obvladovanju tveganj pogojuje učinek delovanja bančnih institucij (Saunders 2000, 103). Čeprav bankam ne bo uspelo popolnoma obvladovati tveganj, so se začele z njimi vsaj soočati. Z uporabo računalnikov si najboljše banke prizadevajo najti definicijo in mero tveganj, ki bi jo lahko uporabile pri vseh vrstah svojega poslovanja. Najbolj uspešne bodo tiste banke, ki bodo najbolje definirale vsa tveganja, ki se pojavljajo v banki, poskušala tveganja razumeti in se z njimi spopasti. Različni avtorji različno pojmujejo in razvrščajo tveganja v bančnem poslovanju. Nekateri delijo tveganja bančnega poslovanja na (Pirtovšek 1999, 34): - kreditno tveganje - likvidnostno tveganje - tveganje sprememb obrestne mere - tveganje sprememb deviznega tečaja - tržno tveganje Nekateri avtorji pa navajajo naslednjo klasifikacijo bančnih tveganj (Muhič 2000, 129):

1. »klasična« tveganja bančnega poslovanja - likvidnostno tveganje - kreditno tveganje

2. tržna tveganja bančnega pslovanja

- obrestno tveganje - tečajno tveganje

37

- investicijsko tveganje - deželno tveganje - tehnološko in operativno tveganje - tveganje izgube dobrega imena.

Pomembno je tudi, da se v bankah še posebej pozorno analizira izpostavljenost tveganja, predvsem likvidnost, obrestno tveganje, tečajno in valutno tveganje. 7.1 »Klasična« bančna tveganja Vrste tveganj bančnega poslovanja, ki so najbolj razdelane, so tiste, s katerimi se srečujejo praktično vse vrste bank ne glede na mednarodno poslovno usmeritev. Gre torej za dve osnovni zvrsti tveganj: likvidnostno in operativno tveganje. 7.1.1 Likvidnostno tveganje Banka je nenehno izpostavljena likvidnostnemu tveganju. Do tega prihaja zaradi nepričakovanih nihanj v vlogah in posojilih ter z njimi povezanimi odlivom denarnih sredstev iz banke. Likvidnostno tveganje je tveganje, da banka v določenem trenutku ne bo sposobna pravočasno izpolniti obveznosti do svojih strank. Za zavarovanje pred likvidnostnim tveganjem, lahko banka drži del svojih naložb v likvidnostni obliki (likvidnostne rezerve). Likvidnostne težave v banki lahko pripeljejo do izgube zaupanja vlagateljev v banko in do množičnega dvigovanja vlog. Poslovne banke so dolžne zagotoviti vsaj minimalne likvidnostne rezerve, ki jim jih predpisuje centralna banka. Minimalne likvidnostne rezerve so hkrati eden izmed instrumentov monetarne politike centralne banke, s katerimi centralna banka vpliva na posojanje v bankah in s tem na količino denarja v obtoku. Likvidnostna sredstva v bankah delimo na primarna (denar na računu in gotovina) in sekundarna (visoko likvidni kratkoročni vrednostni papirji). Poslovne banke lahko sredstva obvezne rezerve uporabljajo le v primeru velikih likvidnostnih težav in ne pri vsakodnevnem izpolnjevanju svojih obveznosti. Likvidnostno tveganje je povezano z nenadnimi večjimi dvigi bančnih vlog zaradi izgube zaupanja v banke in nenazadnje tudi z nenadnim povpraševanjem po dodatnih posojilih. To pomeni, da banka nima dovolj likvidnih sredstev. Likvidnostno tveganje se nanaša na možnost, da bodo na eni strani zahteve depozitorjev po likvidnostnih sredstvih in na drugi strani povpraševanje strank po kreditnih sredstvih, presegle količino zagotovljenih likvidnih sredstev bank. Na trgu se tako pojavi likvidnostno tveganje, ki izhaja iz dejstva, da lahko za posamezno stranko nastanejo okoliščine, ko le-ta ne bo mogla prodati nekega finančnega instrumenta po tisti tržni ceni, ki je veljala pred transakcijo. Transakcije tako ni mogoče izpeljati brez izgube. Drugi vir likvidnostnega tveganja pa je obveza financiranja posameznih pozicij v finančnih instrumentih z denarjem. To je posebno izrazito pri terminskih pogodbah z dnevno poravnavo dobičkov in izgub (Selan 2001, 36).

38

7.1.2 Kreditno tveganje Pomeni, da kreditojemalec: - ne bo vrnil obresti in glavnice - jo bo vrnil samo delno - je ne bo vrnil pravočasno (torej ne ob zapadlosti). Kreditno tveganje je neke vrste nevarnost, ki izhaja iz splošne problematike finančnih naložb; nevarnost, da sredstva ne bodo vrnjena. Ima dve razsežnosti: - ali bodo sredstva sploh vrnjena- riziko izpada terjatve - ali bodo vrnjena v roku kot je dogovorjeno med kreditodajalcem in kreditojemalcem.

Osrednji problem tveganja pri kreditnih naložbah je ali bodo posojena sredstva vrnjena ali ne. Pomembno pa je tudi, ali bodo sredstva vrnjena ob roku. Kreditno tveganje je tveganje, da terjatve ne bodo realizirane na dan dospetja po njihovi polni knjigovodski vrednosti. Izraža trajno ali začasno nezmožnost dolžnika, da ob roku dospetja izpolni obveznost ali pa jo le delno izpolni. »Po Hrastelju razdelimo kreditno tveganje na: - komercialno tveganje, predstavlja škodo, ki nastane, ko dolžnik ne utegne vrniti

kredita, zaradi osebnih razlogov oziroma zaradi svojega poslovanja - politično tveganje je neposredna posledica političnih dogodkov (vojne, nemiri),

nepredvidenih političnih ukrepov državne oblasti. S strani gospodarskih subjektov so to objektivne nevarnosti. Odvisne so od stabilnosti političnega sistema, od političnega položaja neke države in še posebej od gospodarsko finančnega stanja države. Pogosto ga srečamo v državah v razvoju.

- katastrofalno tveganje je nevarnost insolventnosti, zaradi naravnih nesreč večjega

obsega (poplave, potresi, požari,…). Nastopi takrat, ko kreditni dolžnik svojih obveznosti ne mora izpolniti, zaradi dogodkov, ki so se zgodili izven njegove kontrole. Posamezni predpisi predvidevajo primere, v katerih pogodbene stranke ne odgovarjajo za izpolnitev pogodbenih obveznosti zaradi takih ovir, ki so nastale neodvisno od njih in ki jih pri sklepanju pogodbe nismo mogli predvideti.«(Tone Hrastelj: Mednarodno poslovanje(str.10))

Kreditno tveganje je odvisno od negotovih okoliščin vezanih na poslovanje komitenta. To zahteva od banke skrbno kontrolo svojih dolžnikov. Banka mora poznati rizike sprememb, s katerimi se dolžnik običajno srečuje pri svojem poslovanju.

Je možnost izgube, ki jo bo banka imela, če posojilojemalec ne bo vrnil kredita. V trenutku odobritve kredita sama naložba še ni tvegana. Do tveganja pride šele kasneje, ko

39

kreditojemalec ne posluje tako kot so kazali njegovi kreditni izkazi v trenutku odobritve, saj so kreditni riziki bolj kot vsi ostali odvisni od specifičnih ekonomskih razmer. Banke obvladujejo tovrstna tveganja z oblikovanjem ustreznih rezerv, v breme katerih je možno odpisati neizterljive kreditne terjatve. Višina rezerv je odvisna od obsega danih kreditov, stanja kreditojemalcev in od splošne gospodarske situacije. Kreditno tveganje je mogoče omejiti z razpršitvijo. Banka tako posoja razpoložljiva sredstva v različne razpršene enote, tako po velikosti (kratkoročni in dolgoročni krediti) kot v prostoru (po vrstah podjetij in gospodarskih panogah). Tveganj pri kreditnih poslih ni mogoče v celoti odpraviti, možno pa jih je zmanjšati z natančnimi procedurami pri zbiranju podatkov, ki zahtevajo kredit in kreditojemalca. Kriterij za ocenjevanje kreditov: - normalno vračilo – za vsak kredit je potrebno narediti amortizacijski načrt (način

vračanja). Takoj, ko pride do kakršnihkoli odstopanj od načrta banka dobi znak, da je danemu kreditu potrebno nameniti posebno pozornost.

- namen, ki ga kredit financira – banka mora poznati namen kredita, saj lahko na podlagi tega izključi možnost špekulacije in tudi pravilno povezuje program vračanja kredita z denarnim tokom kreditojemalca.

- varovanje kredita – od varnosti kredita je odvisno ali bo kredit odobren ali ne. Bančni uslužbenci morajo imeti na voljo orodja, da naredijo oceno, kakšna je pripravljenost kreditojemalca, da izpolni obveznost, kakšen je njegov ugled pri strankah in tveganja, ki jih sprejema, kakšna je višina lastnega kapitala.

Na stopnjo tveganja vpliva tudi: - višina kredita – večji je kredit, večje je tveganje - ročnost kredita – dolgoročni krediti zahtevajo dodatno zaščito, ker je tveganje večje

kot pri kratkoročnih - vrsta kredita – potrošniški kredit je bolj tveganj kot poslovni. »Politika upravljanja kreditnega tveganja mora vsebovati naslednje elemente: - ugotavljanje kreditne sposobnosti dolžnika – je za banko osnovni instrument merjenja

kreditnega tveganja. Gre za možnost in pripravljenost kreditojemalca, da vrne kredit v roku dospetja. Je torej neka mera zaupanja kreditodajalca v sposobnost kreditojemalca, da vrne kredit v roku

- določanje kreditnega obdobja – je zelo pomembno, ker je tveganje tesno povezano z višino kredita in časovnim obdobjem, za katerega je kredit odobren

- določanje kreditnih limitov – zmanjšuje se izpostavljenost tveganjem, ki izhajajo iz koncentracije kredita enemu komitentu. Kreditni limiti so namreč določeni kot: • maksimalni skupni znesek za katerega se lahko nek dolžnik zadolži • maksimalni obseg posamezne zadolžitve

- zavarovanje kredita je nujen element zaščite pred tveganjem oziroma za njegovo zmanjšanje.«(2-B.Vasiljević; Kreditni rizik, Invest banka 8str.16))

40

7.2 Tržna tveganja bančnega poslovanja Tržna tveganja izhajajo iz različnih dejavnikov, ki povzročajo nestanovitnost cen finančnih instrumentov in lahko negativno vplivajo na njihovo vrednost. Dejavniki tržnega tveganja so številni in med seboj povezani, njihov vpliv pa se izraža v ceni nekega produkta (dejavniki na trgu produktov), kapitala (dejavniki na trgu kapitala), obrestne mere (dejavniki na trgu denarja), ali valute (dejavniki na deviznem trgu) Dejavnike tržnega tveganja lahko delimo ali združujemo v poljubno velike skupine dejavnikov, ki pa so med seboj povezani in vzajemno vplivajo drug na drugega (Selan 2001, 36). 7.2.1 Tveganje sprememb obrestne mere Obrestno tveganje je povezano s spremembami v donosih terjatev in stroških obveznosti zaradi sprememb obrestne mere. Analiza tveganj obrestne mere ima namen zavarovati banko pred nepričakovanimi nihanji obrestne mere. Nastane pri nepredvidenih spremembah obrestnih mer, in to v obeh smereh: v smeri naraščanja pasivnih obrestnih mer in v smeri padanja aktivnih obrestnih mer. Nepredvideno naraščanje pasivnih obrestnih mer povečuje stroške banke, nepredvideno padanje aktivnih obrestnih mer pa zmanjšuje prihodek banke. Oboje je za finančni rezultat (rentabilnost) neugodno. Glavne oblike obrestnega tveganja, ki se jim banke najpogosteje izpostavljajo, so (Borak 1998, 19-20): - tveganje donosnosti, ki se pojavlja s spremembo krivulje donosnosti - tveganje ponovne cenitve, ki se pojavlja zaradi časovne razlike med dospelostjo

bančnih terjatev in zunajbilančnih pozicij (po stalni obrestni meri) in njihovo ponovno cenitvijo (po spremenljivi obrestni meri),

- tveganje osnove, ki je posledica nepopolne soodvisnosti med prejetimi in plačanimi obrestnimi merami za različne instrumente, katerih cene se pri ponovni cenitvi sicer podobno spreminjajo in

- opcijska pravica, ki je posledica opcije ali implicitne opcije v marsikateri bančni terjatvi, obveznosti in zunajbilančnem portfelju.

7.2.2 Tehnološko in operativno tveganje Operativno tveganje je posledica dejstva, da človeški ali tehnični dejavnik pri opravljanju transakcij iz različnih vzrokov odpove in se pojavijo napake prekinitve, poneverbe, opustitve notranjih kontrol, skrbnega in strokovnega ravnanja in podobno (Selan 2001,36). Takšne napake oziroma motnje lahko povzročijo finančno izgubo ali pa ogrožajo interese bank na takšen ali drugačen način. Finančno izgubo lahko povzročajo na primer njeni trgovci, uslužbenci, ki odobravajo posojila na tvegan in nemoralen način. V ta namen so vgrajeni ustrezni kontrolni mehanizmi, ki z uporabo računalnikov dobivajo vse popolnejše informacije. Cilji obvladovanja operativnega tveganja so Lešnik-Korbar 2000, 15-16):

41

- izogibati se velikim izgubam na osnovi podpore direktorju in vodji za boljše razumevanje te vrste tveganj,

- širiti razumevanje posledic operativnega tveganja na vseh ravneh organizacije, kjer gre za ključna tvegana področja,

- omogočiti bolj učinkovito napovedovanje tveganj, - zagotoviti uresničevanje objektivnega merjenja, - spremeniti navade z namenom zniževanja operativnega tveganja in stopnjevati

kontrolno kulturo po vsej organizaciji, - omogočiti operativno poročanje tako, da podpora nudi organizaciji podatke o

operativnem tveganju in - omogočiti podporo v prepričanju, da vsak podroben pregled pokaže, kdaj nastopijo

združitve in prevzemi.

42

8. BANKA SLOVENIJE 8.1 Denarna politika Banke Slovenije Osnovni cilji politike Banke Slovenije so določeni v 2. členu Zakona o Banki Slovenije, ki pravi, da Banka Slovenije skrbi predvsem za stabilnost valute in splošno likvidnost plačevanja v državi in do tujine. Za dosego teh končnih ciljev spremlja centralna banka uresničevanje več operativnih ciljev, ki se izražajo v ustreznih monetarnih agregatih. To dosega na različne načine. Eden izmed njih je vključevanje v denarne tokove in regulacija le-teh na denarnem trgu. V Sloveniji je vloga centralne banke precej izpostavljena in pomembna. V okviru vodenja monetarne politike, Banka Slovenije sodeluje pri razvoju finančnih trgov. Učinki delovanja denarnega trga se ne kažejo samo na mikroekonomski, temveč tudi na makroekonomski ravni, kajti prek usmerjanja sredstev v naložbe z najvišjim donosom se spodbuja gospodarska rast. Razen tega je dejstvo, da lahko razvoj denarnega trga generirajo predvsem banke, saj druge institucije na tem trgu praktično ne sodelujejo. Banka Slovenije je prav gotovo tista, ki bi lahko bistveno pripomogla k temu, da bi do razvoja tudi prišlo. Z graditvijo politike kreditiranja poslovnih bank na portfelju vrednostnih papirjev in z uvajanjem t.i. reodkupnih sporazumov ji je to v neki meri že uspelo. Ukrepov, s katerimi bi omenjeni razvoj lahko spodbudili, je še več. Eden izmed njih je gotovo spremenjen koncept izpolnjevanja obvezne rezerve. Namesto dosedanjega sistema, v katerem je obvezna rezerva koncipirana kot stanje na žiro računu, v blagajni banke in na posebnem računu za izločeno obvezno rezervo (ta sredstva so praktično neobrestovana), bi Banka Slovenije poslovnim bankam lahko omogočila del obvezne rezerve izpolnjevati na podlagi državnih vrednostnih papirjev, ki jih držijo v svojem portfelju. Ideja se zdi toliko bolj zanimiva zato, ker je to tudi svojstven način umikanja denarja iz obtoka. Po trenutni zakonodaji je omenjeno določilo zgolj predvideno kot ena alternativ. Blagajniški zapisi Banke Slovenije v tolarjih se lahko vštevajo v izpolnitev obvezne rezerve v odstotku, ki ga s sklepom določi guverner Banke Slovenije, bankam pa se sporoči s posebno ponudbo. Zaenkrat se to še ni zgodilo. S takšnimi in podobnimi ukrepi bi naša centralna banka lahko postavila temelje nadaljnega razvoja sekundarnega trgovanja z njenimi in ostalimi državnimi kratkoročnimi vrednostnimi papirji. Res pa je tudi, da je v svoji funkciji razvoja denarnih trgov često omejena s tekočimi monetarnimi cilji. Usmeritve denarne politike so ključna določljivka pogojev v katerih se denarno trgovanje odvija. Primarna vloga Banke Slovenije ostaja vodenje ustrezne denarne politike. Glavni namen denarne politike je v zadnjih letih umirjanje stopnje rasti cen, pri čemer si je Banka Slovenije za bližnji cilj izbrala količino (primarnega) denarja v obtoku. Druge cilje, predvsem primeren tečaj tolarja in zniževanje ravni obrestnih mer, Banka Slovenije podpira z ustreznimi ukrepi le v kolikor to omogoča načrtovani denarni okvir, torej doseganje primarnega cilja. Temeljna smer denarne politike tudi vnaprej ostaja

43

nespremenjena - to je stabilnost, kar v kontekstu celotne ekonomske politike pomeni nižjo inflacijo, oziroma gospodarsko rast v stabilnih razmerah. V razmerah, ki trenutno vladajo pri nas (realna rast plač, draga država, zaostajanje deviznega tečaja za inflacijo, visoke obrestne mere in nerešeno vprašanje lastninjenja), je preveč restriktivna denarna politika lahko zelo nevarna za uresničevanje ciljne gospodarske rasti. Tega se zavedajo tudi v Banki Slovenije in pričakovati je, da bodo prihodnje monetarne usmeritve ostale podobne trenutnim-zagotavljanje ustrezne (zmerno) omejitvene naravnanosti denarne politike. Učinki denarne politike v razmerah nižje inflacije bodo veliko bolj kot doslej odvisni od uspešne koordinacije s fiskalno, dohodkovno in zunanjetrgovinsko politiko. V osnovi pa bo uporaba instrumentov denarne politike podrejena uravnavanju količine primarnega denarja. Seveda Banka Slovenije ni edini udeleženec denarnih trgov, monetarna politika pa ne sama sebi namen. Pri uresničevanju svojih usmeritev deluje - neposredno in posredno - na vrsto drugih subjektov, ki se na denarnih trgih pojavljajo. Glavni ukrepi neposredno zadevajo poslovne banke, prek njih pa, v določeni meri, tudi vse ostale udeležence denarnega trgovanja. Denarno politiko Banka Slovenije izvaja z instrumenti, ki jih izbira glede na denarna gibanja. Primarni denar v glavnem uravnava z instrumenti, predvidenimi za uravnavanje količine denarja v obtoku, z instrumenti, predvidenimi za zagotavljanje splošne likvidnosti bank ter z ukrepi s področja splošne likvidnosti bank pri plačevanju v tujino. Na tem področju je bilo že nekaj storjenega, poglobitev denarnega trga z novimi instrumenti bo v prihodnosti dajala večji manevrski prostor za posege na denarnem trgu, povečala hitrost intervencije in t.i. fine tuning (natančnost ter učinkovitost posega). V primeru finančnih instrumentov Banke Slovenije sicer ne moremo govoriti o trgovanju v pravem pomenu besede, vsekakor pa nudijo primerno obliko naložbe oziroma ustrezno stabilen vir za pokrivanje likvidnostnih primanjkljajev. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da lahko nekatere banke - s pomočjo Banke Slovenije - uspešno izvajajo celo arbitražne posle. Nekatera centralnobančna posojila (npr. REPO blagajniških zapisov) so namreč občasno izjemno poceni, kar omogoča, ob ustreznem plasmaju istih sredstev na medbančnem trgu, realizacijo dobička. Banka Slovenije se pojavlja izključno zaradi doseganja narodnogospodarskih ciljev. Poslovne banke vodijo drugačni, poslovni motivi. Njihov cilj je ugodno plasirati likvidnostne viške ali pa pokriti dnevne (oz. redne) primanjkljaje. Pri tem nastopajo na centralnobančnem ali pa drugih denarnih trgih, v odvisnosti od rentabilnosti posla. Vsa posojila in posegi Banke Slovenije na denarnem trgu so podlaga nadaljnem trgovanju. In ker je sicer oblik denarnega trgovanja pri nas bolj malo, so instrumenti Banke Slovenije toliko bolj pomembni, tako po vsebini, kot po obsegu. Slovenske banke torej med seboj trgujejo zgolj na podlagi nelikvidnih instrumentov - likvidnostnih posojil in depozitov. Pravila trgovanja na denarnem trgu so določena po načelu samoreguliranja. Določajo jih trgovci sami, ob asistenci Združenja bank in obsegajo zgolj tehnična pravila trgovanja. Zavarovanje likvidnostnih posojil je "urejeno" s t.i. bianco

44

menicami in akceptnimi nalogi, kar gotovo ne predstavlja zadovoljivega jamstva. Trgovanje torej poteka na podlagi zaupanja. Poznani način trgovanja v okviru reodkupnih sporazumov (oz. povratnih prodajnih sporazumov), ki predstavlja varnejšo obliko trgovanja, se pri nas ni uspel razviti. Glavni razlog je moč iskati v pomanjkanju zadostnega portfelja vrednostnih papirjev najboljše bonitete. To in pa dejstvo, da banke kreditodajalci posebnega jamstva niti ne zahtevajo, izključuje možnost skorajšnjega razvoja tega instrumenta, ki tako še vedno ostaja le centralnobančni. Kljub vsem pomanjkljivostim pa so likvidnostna posojila in depoziti bank še vedno denarni trg primarnega pomena. Njihovo izhodišče je dejstvo, da trga vrednostnih papirjev ni oz. ni likviden. V primerjavi z vrednostnimi papirji Banke Slovenije je potrebno poudariti še nekaj; namreč to, da je zapadlost likvidnostnih posojil in depozitov mogoče regulirati. Banka si sama izbere datum vračila, ki ji odgovarja z vidika predvidenih denarnih tokov in potreb po denarju. Pri tolarskih blagajniških zapisih, s katerimi se v glavnem na sekundarnem trgu ne trguje, je zapadlost fiksna na točno določen datum, in ta datum se le redko pokriva z želenim. Na ta način se banke odločajo za takšen plasma le v primeru, da gre za dejanske viške. Organiziranost medbančnega denarnega trga je zelo enostavna, neinstitucionalizirana, skoraj zastarela. Posli med bankami se sklepajo telefonsko, konfirmacije o sklenjenih poslih se pošiljajo naknadno po telefaksu. Za ustreznejši razvoj trgovanja bi bila potrebna uvedba nove oblike informacijsko-komunikacijskega sistema. V ta namen je Ljubljanska borza, na pobudo nekaterih bank, organizirala okvirno predstavitev računalniške podpore trgovanja na elektronskem denarnem trgu, vendar je ideja hitro zamrla. Razloga sta vsaj dva; od dejstva, da splošen in sproten pregled vsega dogajanja na trgu nekaterim bankam ne ustreza (nemožnost izsiljevanja višjih obrestnih mer, nezaželena javnost transakcij), do tega, da so stroški nabave opreme in instaliranja oz. najema visoki. Nivo in obseg trgovanja, ki poteka sedaj res ne zahteva posebnega sistema, vendar uvedba novosti ponuja možnost kasnejšega povezovanja s svetom brez večjih dodatnih investicij. Poleg tega bi takšen sistem olajšal tudi razvoj novih oblik finančnega trgovanja. Opozoriti bi veljalo še na nekaj. Zaenkrat je oblik medbančnega denarnega trgovanja malo, omejujejo se na likvidnostna posojila in depozite z revalorizacijsko klavzulo in fiksno realno obrestno mero. Veliko je razmišljanj v smeri uvajanja nekaterih novih oblik in pogojev trgovanja (depoziti s spremenljivo obrestno mero, vezano na določeno tržno osnovo; posojila z valutno klavzulo; posojila z fiksno nominalno obrestno mero). Vendar pa glede na obstoječo tečajno situacijo, banke še niso pripravljene trgovati na podlagi valutne klavzule, inflacija pa je visoka in nepredvidljiva (celo - po potrebi - državno administrirana), zato je fiksna nominalna obrestna mera še preveč tvegana. Kaj takšnega je mogoče pričakovati šele takrat, ko bo to možno z vidika uravnanosti bilance bank. Do tedaj je le malo možnosti, da se medbančno denarno trgovanje diverzificira na več področij. Neurejenost finančnih razmer in občasne radikalne spremembe v denarni politiki k izboljšanju stanja gotovo ne bodo pripomogle. Kratkoročnih vrednostnih papirjev je pri nas izredno malo. V svoji funkciji denarnega trgovanja sicer banke trgujejo tudi z drugimi - dolgoročnimi - vrednostnimi papirji. Osnovne kategorije kratkoročnih vrednostnih papirjev, ki se pojavljajo pri nas (in niso centralnobančni) so:

45

- potrdilo o vezani vlogi (blagajniški zapisi poslovnih bank) - zakladna menica - komercialni zapisi. V nadaljevanju bomo videli, da se z večino niti ne trguje na sekundarnem trgu, kar jim odvzema glavno prednost pred ostalimi finančnimi oblikami. Veliko je bilo govora o tem, da naj bi omenjeni papirji kotirali na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev. Obstaja nekaj argumentov, ki zavračajo trgovanje s kratkoročnimi vrednostnimi papirji na borzi. Med glavnimi lahko omenimo borzne provizije in stroške plačilnega prometa, predvsem pa davek na promet z vrednostnimi papirji, kar preveč zmanjšuje donosnost kratkoročnih vrednostnih papirjev. Pri obstoječih tarifah je zaenkrat realno mogoče borzno trgovati samo z nekaterimi izjemno donosnimi centralnobančnimi zapisi. Z drugimi bi se sekundarno trgovanje lahko razvilo le pod pogojem odprave 0,1 odstotnega davka na promet s kratkoročnimi vrednostnimi papirji. V tem primeru bi lahko kot ustrezna infrastruktura služil že omenjeni elektronski denarni trg, ki bi, ob splošni uporabi, olajšal in pocenil denarno trgovanje. Dosti elementov navedene potrebne infrastrukture za trgovanje z vrednostnimi papirji že obstaja. Potrebno je še nadaljne delo pri oblikovanju ustreznih pravnih podlag, zagotoviti organizacijske rešitve in investirati tako v strojno kot programsko opremo pri udeležencih na trgu. Glavni problem pri oblikovanju cene je nestabilnost mesečne stopnje inflacije. V razmerah, ko se revalorizacijska stopnja med mesecema lahko spremeni tudi do pol odstotne točke je težko oblikovati pravilno diskontno stopnjo. V dosedanjem poteku naloge smo se omejili na tri ožje segmente denarnega trga, saj je le redko predmet obravnave denarni trg v najširšem pomenu. Vendar pa bi bil opis slovenskega denarnega trga nepopoln, če bi izpustil še nekatere druge parcialne trge na katerih se poslovne banke pojavljajo, bodisi kot upnik bodisi kot dolžnik.Takšne posle, kjer gre za začasno prenašanje prihrankov ali premoženja na kratek rok, uvrščamo med oblike denarnega trgovanja v širšem pomenu besede. Z vidika poslovnih bank jih v grobem delimo na pasivne in aktivne posle denarnega trgovanja. Pri prvih se poslovne banke pojavljajo kot posojilojemalec, dolžnik; pri drugih denar posojajo, so upnice. V dosedanjem prikazu so se poslovne banke na vseh omenjenih denarnih trgih v nekaterih poslih udeleževale kot upnice, v drugih kot dolžnice ali celo oboje (izvajanje arbitraže). Na kateri strani so se pojavljale, je bilo odvisno od likvidnostnega položaja in potreb banke. V nadaljevanju pa bomo predstavili trga, kjer se poslovna banka lahko pojavi samo v eni vlogi, zato takšne trge nekoliko ločujemo od prejšnjih. V teh dveh primerih ne moremo govoriti o klasičnem trgovanju v polnem smislu. Izpustiti pa jih tudi nočemo. Depozitno poslovanje Naslednji segment slovenskega denarnega trga je trg depozitov bančnih komitentov - pravnih in fizičnih oseb. Glede na poslovno relacijo je to odnos komercialne banke - komitenti in parcialni trg, ki ga navajamo, je najobsežnejši med vsemi. Depoziti pomenijo največji vir bančnih sredstev.

46

Depozitno poslovanje je tipičen pasiven bančni posel. Skupna značilnost vseh pasivnih bančnih poslov je ta, da banka s pomočjo ustreznih metod in načinov zbira prosta, neporabljena denarna sredstva gospodarstva in prebivalstva. Poslovne banke se na tem trgu pojavljajo izključno kot najemnik sredstev, posojilojemalec. Trg ne deluje v klasičnem smislu trgovanja temveč gre za ustaljen način deponiranja sredstev posameznega komitenta pri banki. Posebnosti ni, deponenti običajno plasirajo prosta sredstva pri banki, ki jim ponudi najboljše pogoje, finančno gledano ali z vidika drugih bančnih storitev. Na ta način banke med seboj konkurirajo na več področjih (kreditni servis komitentov, plačilni promet s tujino, druge finančne storitve), najpomembnejša pa je še vedno obrestna mera. Poslovne banke in hranilnice nudijo ostalim pravnim in fizičnim osebam možnost deponiranja sredstev za različno obdobje. Obrestna mera oz. cena, ki so jo banke za to pripravljene plačati, je ustrezna ročnosti plasmaja. Po ročnosti delimo depozite na vpogledne in vezane. Pri prvih gre za sredstva, s katerimi lahko imetnik razpolaga tekoče in v skladu s potrebami, zato so obrestne mere najnižje. V glavnem gre za žiro račune pravnih oseb, žiro in tekoče račune ter vpogledne hranilne vloge fizičnih oseb. Druge - vezane depozite ločimo na depozite z odpovednim rokom, ki zapadejo v vračilo v dogovorjenem roku po odpoklicu, in vezane depozite za določen čas, ki predstavljajo sredstva deponirana za fiksno obdobje. S temi sredstvi v tem času ni mogoče razpolagati in jih uporabljati (vzporednica: bančni depoziti), zato je za imetnike (pravne in fizične osebe) sredstev ta finančna oblika v dogovorjenem času nelikvidna. Obrestna mera se (pri nas, v tujini ni vedno tako) viša v skladu z ročnostjo naložbe. Dlje časa kot so sredstva deponirana, višja je realna obrestna mera. V ozadju obrestne politike je motiv zbiranja dolgoročnih (bolj kvalitetnih) sredstev in obveznost izpolnjevanja obvezne rezerve, ki je višja v primeru krajše ročnosti. Pomemben element depozitnega poslovanja predstavlja klavzula o ohranjanju vrednosti sredstev, tržna osnova v kateri je naložba nominirana. Alternativ je več, najpogosteje pa gre za revalorizacijsko stopnjo (rast drobnoprodajnih cen v preteklem mesecu) ali pa katerega od deviznih tečajev (srednji tečaj BS, nakupni ali prodajni podjetniški posamezne poslovne banke). Glede na obstoječo situacijo, v kateri se slovenski denarni sistem trenutno nahaja, so praktično vse tolarske naložbe vezane na revalorizacijsko stopnjo. Vendar pa je srednjeročno oz. dolgoročno gledano prav vse mogoče, kar odpira možnosti vezav tudi na druge osnove. V bolj nepredvidljivih pogojih bi bila t.i. opcijska klavzula, pri kateri si deponent ob zapadlosti sam izbere osnovo na katero je depozit, zanimiva oblika naložbe - še posebej za konzervativnejše investitorje. Depoziti so torej lahko nominirani v različnih valutah oz. vezani na različne tržne osnove, kar investitorjem dopušča možnost zavarovanja pred tečajnim tveganjem in odpira prostor za špekulacije. V tem primeru mora poslovna banka voditi ustrezno politiko uravnanosti bilance banke z vidika valutne strukture (upravljanje s tečajnim tveganjem). Za komitente banke imajo klasični depozitni posli določene posebnosti, ki so predvsem v veliki razpoložljivosti. Banka lahko močno vpliva na to razpoložljivost celo pri vezanih depozitih, ko omogoča komitentom, da sami določajo roke vezave sredstev v skladu s svojo politiko likvidnosti in rentabilnosti. Primerjave teh poslov z drugimi posli denarnega trgovanja, kažejo predvsem na to, da so komitenti depozitnega poslovanja še vedno najbolj navajeni, kar se končno izraža v njegovem velikem obsegu.

47

Klasično kreditno poslovanje Kreditno poslovanje banke spada med aktivne bančne posle, saj z njimi banka plasira svoj denar. Oblike in načini plasiranja so različni in so odvisni od potreb na finančnem trgu. Med kratkoročne kredite pravnim osebam najpogosteje štejemo: - likvidnostne kredite, - kredite za druge potrebe naložb v obratna sredstva in - okvirne kredite po načelu tekočega računa. Pravna oseba zaprosi v banki za kratkoročni kredit predvsem zaradi dnevnega usklajevanja prilivov in odlivov, premoščanja likvidnostnih težav in drugih kratkoročnih potreb po denarnih sredstvih (krediti za izvoz blaga in storitev, krediti za financiranje uvoza blaga). Zaradi dolge pozicije v devizah so za banke predvsem zanimivi devizni krediti oz. tolarski krediti za nakup deviz. V sektorju prebivalstva je oblik kreditiranja manj. Omenili smo že, da poslovne banke v zadnjem času kreditirajo gospodarstvo v majhnem obsegu. Razlogov je več, posledica pa v dejstvu, da se ti presežki v glavnem pojavljajo na medbančnem trgu, saj poslovne banke drugih ustreznih alternativ nimajo. Prav banke s trajnimi presežki tolarjev bi morale biti najbolj zainteresirane za razvoj novih oblik trgovanja z denarjem. Kljub temu o kakšnih premikih v to smer še ne moremo govoriti. 8.2 Banka Slovenije Emisijska banka naše domovine se imenuje Banka Slovenije, ustanovljena pa je bila z Zakonom o Banki Slovenije 25. junija 1991 kot pravna naslednica Narodne banke Slovenije. Naš denarni sistem se je dokončno osamosvojil 8. oktobra 1991, takrat je bil tudi z zakonom uveden slovenski tolar kot zakonita denarna enota Republike Slovenije. 7. oktober 1991 je bil zadnji dan poslovanja Banke Slovenije, v nadaljevanju BS, v okviru monetarnega sistema naše prejšnje domovine, Socialistične Federativne Republike Jugoslavije. Začetna bilanca samostojne BS je bila sestavljena 8. oktobra 1991 (Gruškovnjak 2001, 21). Za Banko Slovenije pravi Markovič-Hribernikova (1998, 29) naslednje: "Banka Slovenije je v lasti države Slovenije in je pri opravljanju svojih nalog neodvisna od vsakodnevnih političnih odločitev [...]. Banka Slovenije pomaga uresničevati ekonomske cilje z vodenjem denarne politike. Skrbi za stabilnost valute in za splošno likvidnost v državi in do tujine, izdaja bankovce in daje bankovce in kovance v obtok, opravlja posle za državo (vlado), kontrolira banke in hranilnice. Banka Slovenije odgovarja za svoje delo parlamentu. BS so Svet BS in guverner BS. Svet BS sestavlja 11 članov, od tega so po položaju člani guvener, namestnik guvernerja in trije viceguvernerji, ostali člani Sveta, to je 6, pa so iz vrst neodvisnih strokovnjakov, ki jih imenuje parlament RS za obdobje 6 let na predlog predsednika države. Guvernarja BS imenuje parlament RS, kakor tudi namestnika in viceguvernerje za obdobje 6 let. Svet BS odloča z dvotretinsko večino. BS predpisuje za banke in hranilnice obliko in vsebino revizije in revizijskega poročila. Presežek prihodkov nad odhodki v BS je prihodek državnega proračuna. Presežek odhodkov nad prihodki v BS pa se krije iz posebne rezerve BS, v kolikor pa ta ne zadošča, pa iz sredstev državnega proračuna. Finančni načrt in letni obračun BS sprejme Svet BS,

48

potrdi pa ga parlament RS. Kaže pa opozoriti, da je BS do določene mere tudi finančno neodvisna, ker svoje stroške in investicije v precejšnji meri krije z lastnimi prihodki. Revizijo letnega obračuna BS opravi za to pooblaščeni revizor. BS svojo aktivnost prikazuje v Biltenu Banke Slovenije in tudi v letnem poročilu. Pri BS se zadolžuje tudi država, vendar moramo pri tem zadolževanju razlikovati tisto zadolževanje, ki je povezano z reševanjem likvidnosti državnega proračuna, od trajnega primanjkljaja v državnem proračunu. Kar zadeva pokrivanje stalnega proračunskega primanjkljaja, se mora centralna banka vključevati v operacije na odprtem trgu samo z vidika gibanj na denarnem trgu (uravnavanj, količine danarja v obtoku). Lahko pa se pri nas kratkoročno zadolžuje proračun pri BS, ko gre za reševanje likvidnostnih težav, vendar so pri tem zadolževanju postavljeni varovalni mehanizmi." Temeljna cilja denarne politike BS sta po sedanjem Zakonu o BS stabilnost valute in splošna likvidnost plačevanja. Bližnji cilj monetarne politike pa je vplivanje na denarni agregat M3 (Mikek 2000, 11 in 12). Denarni agregat M3 pa vsebuje: gotovino v obtoku, vloge na vpogled pri Banki Slovenije, vloge na vpogled pri poslovnih bankah, tolarske vezane vloge države pri Banki Slovenije, tolarske vezane in hranilne vloge pri poslovnih bankah ter devizne vloge pri poslovnih bankah (Markovič-Hribernik 1998, 27). 8.2.1 Instrumenti denarne politike Banke Slovenije Banko Slovenije bomo v nadaljevanju zapisali kot BS. Instrumente, ki jih BS uporablja pri svojem delovanju, razvrstimo v dve skupini. Delimo jih na instrumente, s katerimi vpliva na količino denarja v obtoku in na tiste, s katerimi skuša doseči višji devizni tečaj. Instrumetni, s katerimi vpliva na količino denarja v obtoku, so: - različna kratkoročna posojila bankam, - končni nakupi deviz in - začasni nakupi deviz in njenih blagajniških zapisov. Instrumenti, s katerimi vpliva na višji devizni tečaj, so: - prodaja njenih blagajniških zapisov v domačem in tujem denarju in - tem transakcijam vrednostno enako povečanje njenih deviznih rezerv. Naša emisijska banka bo morala postati bolj neodvisna. Popolne neodvisnosti nima zaradi določil o oblikovanju Sveta BS in zaradi pravice državnega zbora, da vpliva na finančne izide BS ter drugih razlogov.

49

8.2.2 Delitev seignioragea v Sloveniji Prejemniki monopolnega dobička pri nas so: vlada, Banka Slovenije, privatni sektor in tujina. Vlada dobi seigniorage preko kratkoročnih kreditov, ki so namenjeni premostitvi časovne neusklajenosti med prilivi in odlivi sredstev iz proračuna Republike Slovenije. Maksimalni znesek takšnega kredita je 5% proračuna za tekoče leto ali 20% celotnega predvidenega proračunskega primanjkljaja. Naša vlada ima veliko vlog pri centralni banki. Večina je obrestovanih, dolga do BS pa nima, zato so neto prejete obresti pozitivne. Vlada še dobi ob koncu obračunskega obdobja del dobička centralne banke. Del seignioraga, ki ga zadrži centralna banka sama, pa le-ta nameni pokrivanju stroškov svojega delovanja, ti pa so med drugim tudi: plače zaposlenih, materialni stroški in stroški tiskanja bankovcev, ter za akumulacijo rezerv. Z razdelitvijo dela monopolnega presežka centralne banke privatnemu sektorju se del le-tega vrne k davčnim zavezancem. To možnost pa imajo samo poslovne banke, saj BS ne sme posojati končnim porabnikom, ti pa so podjetja in gospodinjstva. BS posoja denar poslovnim bankam po obrestni meri, ki je nižja od tržne, depozite pa obrestuje po višji obrstni meri od tržne. Zelo majhno odprto gospodarstvo uporablja denar tujine, zato ima velik delež mednarodnih rezerv v aktivi centralne banke. Zaprtost narodnega gospodarstva za mednarodne tokove in verjetnost različnosti tuje in domače obrestne mere sta v premem sorazmerju. Po zakonu Banka Slovenije uresničuje naslednje naloge: - uravnava količino denarja v obtoku, - skrbi za splošno likvidnost bank in hranilnic, - skrbi za splošno likvidnost v plačilih do tujine, - kontrolira banke in hranilnice, - izdaja bankovce in daje bankovce in kovance v obtok, - predpisuje pravila za izvajanje jamstva za vloge občanov, - predpisuje, organizira in usklajuje informacijski sistem, potreben za opravljanje njenih

funkcij, - opravlja posle za Republiko Slovenijo v skladu z zakonom, - opravlja druge zadeve v skladu z zakonom.

50

Stroški uravnavanja količine denarja so veliko večji, kot lahko zasluži Banka Slovenije, ker je monopolni izdajatelj tolarja. Kot vsak denarni suveren, ima tudi slovenska centralna banka priložnost za monopolne prihodke ali dobičke, ker ima izključno pravico izdajati domačo valuto. Seigniorage, kakor je teorija poimenovala bilančno v največjem delu ne prikazani, zatorej podtalni vir koristi monopolnega izdajatelja denarja, je v slovenskem primeru z več plati empirično ocenil Aleš Bradač v zadnjih prikazih in analizah Banke Slovenije. Monopolne koristi od izdajanja denarja ekonomska veda opredeljuje z več vidikov, je zapisal avtor, sicer zaposlen v oddelku za centralno bančne operacije Banke Slovenije. Fiskalni seigniorage denimo, je dejanski tok sredstev, ki ga v določenem času vlada neposredno prejme od centralne banke. Ker Banka Slovenije po zakonu ne sme ravno veliko posojati vladi, dobiček pa mora pretežno usmerjati v lastne rezerve, ti tokovi pri nas niso prav znatni. Gledano z denarne plati, monopolni prihodek centralne banke nastane le zaradi povečanja primarnega denarja. Monetarni seigniorage je posledica tega, da je denar centralne banke njena ne vnovčljiva in ne obrestovana obveznost, meriti pa ga je mogoče z realno spremembo količine primarnega denarja v določenem času. Spremembe v kupni moči valute in realnih količinah izdanega denarja pa niso edini prihranek držav, ker je javnost uzakonjeni denar pripravljena uporabljati brez kakršnekoli odškodnine. Če država v centralni banki nima zastonj vira financiranja, se mora pri drugih zadolžiti po tržni obrestni meri. S tega stališča je tako imenovani oportunitetni seigniorage enak donosu države na primarni denar, če bi ga naložila po tržni obrestni meri, ali tudi oportunitetnim izgubam drugih, ker država svoje poslovanje financira z ne obrestovanim primarnim denarjem. Seveda oportunitetni prihranek od monopolnega izdajanja denarja ne pomeni dejanskih tokov, marveč stroške uporabnikov denarja, ki zanj ne dobijo obresti. Obseg izgubljenih priložnosti pa je pretežno odvisen od višine izbrane obrestne mere, s katero jih ocenjujemo. Domača je dokaj visoka. Res je problematično, pravi Aleš Bradač, avtor analize monopolnih koristi od izdajanja tolarjev, katero obrestno mero naj pri nas izberemo za merjenje oportunitetnega seignioraga. Na finančnem trgu trenutno ni primerne dolgoročne vladne obveznice, s katere donosom bi lahko ocenjevali splošne izgube uporabnikov denarja. Zato je v analizi uporabljena obrestna mera na dolgoročne bančne depozite in posojila gospodarstvu za osnovna sredstva.

51

9. SKLEP Pomen centralne banke za razvito narodno gospodarstvo je zelo velik. Saj lahko le z njo to gospodarstvo tudi preživi. To pa zato, ker ona izdaja oz. emitira bankovce in kovance v obtok in kontrolira količino denarja v obtoku. Če tega ne bi bila zmožna bi v gospodarstvu prihajalo do inflacijskih šokov, kateri bi vodili gospodarstvo v krizo in vse večjo brezposelnost. Centralna banka lahko s svojimi instrumenti denarne politike tudi vodi stabilizacijo trga denarja in kapitala. To je zelo pomembno, ker varuje finančne institucije pred kolapsom. Namreč temeljna funkcija finančnega sistema, da oskrbuje svoje udeležence z finančnimi sredstvi. Zato pa potrebujejo finančne presežke v obliki depozitov, le-teh pa ne bo če bo finančni sistem nestanoviten, z mnogimi pretresi in hitrimi spremembami obrestnih mer in tečajev vrednostnih papirjev, ker potencialni varčevalci ne bodo zaupali svojih prihrankov finančnim inštitucijam. Centralna banka je tudi posojilodajalec v skrajni sili. S to funkcijo centralna banka povečuje stabilnost celotnega bančnega sistema. Posredno pa varčevalci bolj zaupajo bančnemu sistemu, ker imajo zagotovilo, da bodo dobili izplačane vse svoje depozite kadar bodo oni to hoteli. Centralna banka nadzoruje tudi plačilni promet v državi in v njem količino denarja v obtoku. Pasivna vloga centralne banke je izdajanje bankovcev in kovancev v obtok torej oskrbovanje gospodarstva z likvidnostjo. Aktivna vloga centralne banke pa je zagotavljanje njenih ciljev s pomočjo instrumentov denarne oz. monetarne politike. Torej zagotavljanje visoke stopnje zaposlenosti, gospodarske rasti, stabilnosti cen, obrestnih mer in stabilnosti finančnih trgov. Danes je na svetu mnogo držav. Ene so sodobna, ekonomsko odprta gospodarstva, druge so na prehodu v ta sistem, veliko držav pa je izven tega konteksta. Urejenost in razvitost bančnega sistema ter razvitost nacionalnega gospodarstva so v premem sorazmerju. V večini držav imajo svojo uradno valuto, pri nas je to slovenski tolar, SIT. Povsod pa nimajo neodvisnih centralnih bank, ker zaradi vladajočega sistema to ni možno. Ponekod emisijskih bank sploh ni ali pa so nepotrebne. Spet drugje pa igrajo veliko vlogo pri združevanju in internacionalizaciji. Cilje, ki sem si jih v uvodu zastavila, sem tudi dosegla. Ugotovila sem kako in zakaj so nastale centralne banke, njihovo potrebnost in kako opravljajo svoje naloge. Nekatere emisijske banke so pri opravljanju svojih funkcij neodvisne in popolnoma odgovorne, ampak večina jih ni. Monopolni dobiček, ki ga centralne banke ustvarjajo pri izdajanju denarja, pa vsekakor obstaja. Ponekod je večji, drugod manjši. Ključne ugotovitve raziskave, ki sem jo izvedla, pa so naslednje. Naloga centralnih bank je predvsem preprečevanje širjenja nelikvidnosti in insolventnosti bank. Nastale pa so na dva načina: ali so se preoblikovale iz komercialnih bank ali pa so že ob ustanovitvi opredeljene kot emisijske banke. Najstarejša centralna banka je Bank of England, nastala je leta 1694. Centralna banka je edina banka v nacionalnem gospodarstvu, ki ima pravico emitirati denar. Skrbi za likvidnost gospodarstva in vodi monetarno politiko. Veliko vlogo ima pri izgradnji globalnega finančnega sistema. Denarno politiko vodi s pomočjo instrumentov. Izbira jih glede na pričakovanja v kolikšni meri bo z njimi mogoče vplivati na končne cilje. Emisijska banka je neodvisna kadar je popolnoma samostojna pri vodenju monetarne politike, se pravi da se parlament in vlada ne vmešavata v njeno delovanje. Centralna

52

banka je pri opravljanju svojih nalog odgovorna vladi in prebivalstvu. Pri izdajanju denarja ustvarja monopolni dobiček, ki se imenuje seigniorage. Ta je ustvarjen takrat, ko je transakcijska vrednost novo izdanega denarja večja od stroškov izdaje. V nadaljevanju sem proučevala tudi Banko Slovenije. Poslovna politika nastaja in se razvija v določenem okolju ob danih notranjih in zunanjih dejavnikih. Banke se trudijo, da bodo skrbno proučile pogoje poslovanja in tako uresničile uspešno zastavljeno poslovno politiko.

53

10. POVZETEK Banka je podjetje, ki sprejema denarne naložbe in daje kredite, izvaja pa tudi plačilni promet in opravlja druge funkcije bančne narave. Kot sistem ustvarjajo banke plačilna sredstva, se pravi denar. Posli, s katerimi se banke ukvarjajo, so zelo raznovrstni. Le-te morajo banke opravljati, da zadovoljijo potrebe gospodarstva in prebivalstva v finančnih poslih. Banke imajo danes zelo različne cilje in funcije. Svoje funkcije morajo izpolnjevati, če želijo doseči svoj cilj, ki se kaže predvsem v dolgoročnem in uspešnem poslovanju. Izpolnjevanje funkcij je zelo pomembno pri opravljanju bančnih poslov. Če banka le-teh ne izpolnjuje, lahko povzroči neučinkovito poslovanje banke, kar lahko postopoma privede do nezaželene situacije, do prenehanja poslovanja. Emisija denarja ali izdajanje denarja je dajanje denarja v obtok. Emisijo denarja izvaja emisijska banka. Emisijska banka oziroma centralna banka je banka, katere osnovna funkcija je izdajanje denarja. Le-ta ima monopol nad izdajanjem denarja. Za optimalno ugotavlanje in obvladovanje tveganj je osnova poznavanje podjetniških in makro financ. Ključne besede: centralna banka, bližnji cilj, končni cilj, denarna politika, instrumenti denarne politike, poslovna banka, funkcije bank, emisija denarja, tveganje. ABSTRACT We can define a bank as enterprise that takes savings and gives credits and it also do some other functions. The banks are creating money. The bussineses they are attending to do, are different. They must be made suxessfuly to keep people satisfied. The goals and bank functions are different. They must attend to exsecute their functions so that they will achive their goals and that is to make a long and sucessful bussineses. If bank don’t do that it’s a very big possibility that they will stop operate. The issue of banknotes means to give the money into money cirkulation. The issue of banknotes is a task of issue bank. Only it has a monopoly under money making. The key to manage bussiness and financial risk is to have a good and solid understanding of micro- and macro economic features and specifics. Key words: central bank, target, proximate goal, monetary policy, instruments of monetary policy, bussines bank, bank functions, issue of bannotes, risk.

54

11. LITERATURA Alexander, W:E., T: J: T: Balino & C: Enoch. 1995. The Adoption of Indirect Instruments of Monetary Policy. IMF. Washington, D.C. Bessis, Joël. 1998. Risk mamagement in Banking. Chichester: John Wiley & Sons Ltd. Bobek, Dušan. 1992a. Organiziranje in poslovanje bank. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Borak, Neven. 1999. Evropska unija: ekonomska in denarna unija. Bančni vestnik 1-2: 18-21. Coleman, William. 2001. Is It Possible that an Independent Central Bank Is Impossible? Delakorda, Aleš. 1998. Denar in gospodarska aktivnost. Ekonomsko poslovna fakulteta. Filipič,Drago in Markovič-Hribernik, Tanja.1998. Osnove financ. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Grady, Spencer. 1999. Managing Commercial Banks. Englewood Cliffs: Prentice-Hall Inc. Hempel, G. H., Simonson, D.G.,Coleman,A.B.1994. Bank management: Text and cases- Fourth edition. Chichester: John Wiley & Sons Ltd. Kim, Taeho. 1998. International money and banking. LONDON: International Thomson Business press. Lešnik-Korbar, Boža. 2000. Operativno tveganje in notranje revidiranje. Zbornik referatov 3. letne konference preizkušenih notranjih revizorjev. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo. Lozej, Matija. 2001. Obvezne rezerve bank. Bančni vestnik 11: 47. Mencinger, Jože. 1997. denarno ciljanje in transmisijski mehanizem denarne politike. V Banke in tveganja, urednik N. Borak. Portorož: Mimaro. Menkhoff, Lukas. 1997. Monetary Policy Instrument for European Monetary Union. Germany: Springer- Verlag Berlin Heidelberg New York. Mishkin, Frederic S. 1998. The economics of money, banking and financial markets. New York: Addison-Wesley. Muhič, Mateja. 2000. Spremljanje likvidnostnega tveganja v bankah. V Analiza bančnih tveganj, urednik N. Borak. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije. Pirtovšek, Matej. 1999. Merjenje tveganja spremembe obrestne mere. Bančni vestnik 3: 34-37.

55

Pirtovšek, Matej in Kristl Miha. 2002. Zdrava bančna praksa na področju trgovanja. V Basel 2, urednik N. Borak. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije. Ribnikar, Ivan. 1990. Denarni sistem in denarna teorija, I. del: Denarni sistem. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča. Ribnikar, Ivan. 1997b. Denarni sistem in denarna teorija, II. del: Denarna teorija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. Ribnikar, Ivan. 1999. Monetarna ekonomija I. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Ribnikar, Ivan. 1999. Monetarna ekonomija II. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Saje, Janez. 1998. Sprememba v metodologiji deviznega minimuma. Bančni vestnik 3: 26-28. Saje, Janez. 1999. Pogodba o sodelovanju med Banko Slovenije in poslovnimi bankami.. Bančni vestnik 7-8: 42-44. Saunders, Anthony. 2000. Financial Institutions Management. Boston: Irwin McGraw Hill. Selan, Mitja. 2001. Merjenje izpostavlčjenosti tržnemu tveganju in upravljanje s tržnim tveganjem (1). Bančni vestnik 1-2: 34-38. Snoj, Alenka. 2001. Repo posli kot instrument denarne politike. Prikazi in analize IX/5: 55-58. Stigum, Marcia. 1990. The Mone7y Market. 3rd edit.Homewood: Dow Jones-Irwin.