Beseda življenja

Februar 2016

»Kakor mati tolaži svojega otroka, tako vas bom jaz tolažil.«

(Iz 66, 13)

Kdo še ni videl otroka, ki joče in se vrže v naročje svoje mame?

Kar koli že se je zgodilo, kaj majhnega ali velikega, mama obriše njegove solze, ga nežno poboža in kmalu se

otrok spet nasmehne. Dovolj mu je, da čuti njeno navzočnost in ljubezen.

Tako se do nas obnaša Bog in se tako lahko primerja z materjo.

S temi besedami se Bog obrača na svoje ljudstvo, ki se je vrnilo iz izgnanstva v Babilonu. Ljudstvo je videlo,

kako se rušijo njegovi domovi in tempelj, bilo je odpeljano v tujo deželo, kjer je okusilo razočaranje in obup, potem pa se je vrnilo v svojo domovino in znova začelo graditi na razvalinah, ki jih je za seboj pustilo

uničenje, ki so ga ljudje prestali.

Tragedija, kot jo je doživel Izrael, se ponavlja tudi za mnoge narode, ki so v vojni ali žrtve terorističnih

dejanj in nečloveškega izkoriščanja.

Hiše in ceste so uničene, kraji, ki so simbol narodove istovetnosti, so do tal porušeni, premoženje je

izropano in svetišča podrta.

Koliko ljudi je ugrabljenih, milijoni so prisiljeni bežati, na tisoče jih umira v puščavah ali na morskih poteh.

Zdi se, da je konec sveta.

Pričujoča beseda življenja je vabilo, da verujemo v ljubeče Božje delovanje tudi tam, kjer ni zaznati Božje

navzočnosti. Je naznanilo upanja.

Bog je ob tistih, ki trpijo zaradi preganjanja, nepravičnosti ali izgnanstva.

Z nami je, z našo družino, z našim narodom. Pozna naše osebne bolečine in bolečine vsega

človeštva.

Postal je eden od nas, vse do smrti na križu.

Zato nas lahko razume in tolaži. Prav tako kot mati, ki vzame otroka v naročje in ga potolaži.

Odpreti moramo svoje oči in srce, da bi “videli”. Kolikor nežnosti njegove besede izkušamo, toliko nam je bo uspelo prenesti tistim, ki trpijo in so preskušani, in

postali bomo orodje tolažbe.

To Korinčanom svetuje tudi apostol

Pavel: »... tolažiti tiste, ki so v kateri

koli stiski, s tolažbo, s katero nas same

tolaži Bog(2 Kor 1,4).

To je tudi globoka, osebna izkušnja Chiare Lubich:

»Gospod, daj mi vse osamljene ... V svojem srcu sem čutila gorečo ljubezen, ki prevzema tvoje srce zaradi

zapuščenosti, v kateri plava ves svet.

Ljubim vsako bolno in osamljeno bitje. Kdo tolaži njihov jok? Kdo objokuje njihovo počasno umiranje? In kdo na

svoje srce stisne drugo obupano srce?

Daj mi, moj Bog, da bom v svetu otipljivo znamenje tvoje ljubezni: da postanem tvoje roke, ki privijajo k sebi

vso osamljenost sveta in jo v ljubezni použivajo.«

»Kakor mati tolaži svojega otroka, tako vas bom jaz tolažil.«

Pričujočo besedo življenja, ki jo je izbrala ekumenska skupina iz Nemčije, bomo živeli skupaj z mnogimi brati in sestrami različnih Cerkva; naj

nas vse leto spremlja ta Božja obljuba.

Besedilo Padre Fabio Ciardi OMIGrafična izvedba Anna Lollo v sodelovanju z don Placido D’Omina (Sicilia, Italia)

* * * Razlaga Besede življenja je vsak mesec prevedena v 96 jezikov in doseže

več milijonov oseb po vsem svetu preko tiska, radia, TV in svetovnega spleta.Informacije: www.focolare.org

•

PPS je objavljen v različnih jezikih na www.santuariosancalogero.org

»Kakor mati tolaži svojega otroka, tako vas bom jaz

tolažil.«