MARKO PRESTON

FILOZOFIJA SKOZI TELO

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, JULIJ 2016 MENTOR

Dr. VALENTINA HRIBAR

SORČAN

UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA FILOZOFIJO

LJUBLJANA, JULIJ 2016 MENTOR

Dr. VALENTINA HRIBAR SORČAN

1. Izvleček

V svojem diplomskem delu z naslovom Somaestetika – filozofija skozi telo bom predstavil

novodobno razvijajočo se disciplino somaestetike, ki v ospredje postavlja telo in telesno

izkušnjo. Poskušal bom predstaviti, kaj je somaestetika, njeno notranjo strukturo, historično

podlago in pragmatično uporabnost. Gre za melioristično smer, ki črpa svoje ideale iz

antične in pragmatične filozofije. Zato sem se v diplomskem delu osredotočil na praktično

uporabnost somaestetike v šolstvu, saj menim, da ima somaestetika potencial in notranjo

moč, da transformira to področje in tako pomaga ustvariti bolj umirjeno, etično in srečno

družbo. Ker se že vrsto let ukvarjam s starodavno azijsko disciplino qigong, ki daje velik

poudarek kultiviranju telesa (kar je tudi glavni razlog, da ima diplomsko delo naslov

Somestetika), v zadnjem delu predstavim to disciplino kot enega od načinov, kako lahko

ideale, za katere se zavzema somaestetika, prakticiramo v vsakodnevnem življenju.

In my thesis titled Somaesthetics - philosophy through body, I will present a developing new

age discipline of somaesthetics, which puts body and body experience to the forefront. I will

also present what somaaesthetics is, its structure, historic background and its pragmatic

usefulness. It is a melioristic discipline, which draws its ideals from ancient and pragmatic

philosophy, and that is also the main reason why I focused on practical usefulness of

somaaesthetics in education; I belive that somaaesthetics has a potential and inner strength

to transform this field and to help to create a peaceful, ethical and happy society. Since I

have been practicing ancient Asian discipline of QiGong for many years, a practise that

focuses on cultivating ones body (that is also the main reason for my thesis to be titled

somaaesthetics), in last part of the thesis I present this discipline as one of the ways to

practice the ideals of somaaesthetics in everyday life.

KAZALO

1. Uvod .................................................................................................................................................... 1

2. Kaj je somaestetika? ......................................................................................................................... 1

2.1 Soma + estetika ............................................................................................................................ 3

2.2 Richard Shusterman ................................................................................................................... 3

2.3 Baumgarten in somaestetika ...................................................................................................... 5

2.4 Glavna področja somaestetike.................................................................................................... 7

2.4.1 Vedenje .................................................................................................................................. 7

2.4.2 Samospoznanje ..................................................................................................................... 8

2.4.3 Pravilno delovanje ................................................................................................................ 8

2.4.4 Sreča in dobro življenje ........................................................................................................ 9

2.4.5 Politična filozofija ............................................................................................................... 10

2.4.6 Somatske terapije ............................................................................................................... 10

2.5 Struktura somaestetike – tri osnovne dimenzije ..................................................................... 11

2.5.1 Analitična somaestetika ..................................................................................................... 11

2.5.2 Pragmatična somaestetika ................................................................................................. 11

2.5.3 Praktična somaestetika ...................................................................................................... 13

3. Somaestetika in telesna zavest (refleksija) .................................................................................... 14

3.1 Telo ............................................................................................................................................. 15

3.2 Telo in etika ................................................................................................................................ 17

3.3 Telo v zgodovini ......................................................................................................................... 18

3.4 Telo v sodobni kulturi ............................................................................................................... 21

3.5 Telo in prihodnost ..................................................................................................................... 22

3.6 Telo in zavest .............................................................................................................................. 23

3.7 Telo v azijski filozofiji ............................................................................................................... 25

4. Somaestetika v šolstvu ............................................................................................................... 29

4.1 Somaestetika v filozofski učilnici ............................................................................................. 36

4.2 Sedeča vaja za poglobljeno zaznavanje telesa ......................................................................... 39

4.2.1 Analiza vaje za poglobljeno zaznavanje telesa ................................................................. 41

4.2.2 Strategije somatske refleksije ............................................................................................ 42

5. Qigong kot način življenja .............................................................................................................. 45

5.1 Qigong in Bodhidarma .............................................................................................................. 48

5.2 Kaj je qigong? ............................................................................................................................ 49

6. Zaključek .......................................................................................................................................... 52

Literatura: ........................................................................................................................................... 55

KAZALO SLIK

1. Slika 1 – Quiet time ……………………………………………………………………...38

2. Slika 2 – Tečaj qigonga ……….....………………………………………………………47

3. Slika 3 – Jin jang ………………....……………………………………………………...51

1

1. Uvod

Somaestetika je nastajajoča disciplina oz. smer v filozofski estetiki, ki jo je predlagal

Richard Shusterman. Somaestetika kot disciplina v ospredje postavlja vlogo telesne

izkušnje v estetskem vrednotenju. Po treh tisočletjih filozofije se morda res zdi nekoliko

arogantno predlagati novo filozofsko disciplino; aroganca se morda zdi še toliko večja, ko

rečemo, da je v osrčju discipline telo (soma). Vendar Shustermanov namen ni v tem, da bi

hotel biti radikalno sodoben. Če je somaestetika sodobna, potem se sodobnost kaže v

vračanju k izvornim koreninam estetike in filozofije.

Somaestetika poskuša transformirati filozofijo na zelo splošen način. Z integracijo teorije

in prakse skozi discipliniran somatski trening popelje filozofijo v pragmatično

melioristično1 smer, kjer obuja starodavno idejo filozofije kot utelešenega načina življenja

namesto diskurzivnega polja abstraktne teorije.

Somaestetika izhaja iz ameriške pragmatične filozofije, ki vztraja pri pomembnosti prakse

pri preverjanju in konstituciji teorij. V enaki meri vztraja pri jasnosti jezika, empiričnih

dokazih in praktičnih rezultatih. Somaestetika zrcali pragmatično idejo filozofije, da z

umetnostjo življenja pridemo do bolj polne in globlje izkušnje sveta. Filozofija v tem smislu

predstavlja orodje za oblikovanje življenja.

2. Kaj je somaestetika?

Richard Shusterman pravi: »Somaestetika je interdisciplinarni raziskovalni projekt,

posvečen kritični študiji in melioristični kultivaciji izkušnje in uporabe živega telesa (ali

some) kot mesta senzorične apreciacije (aesthesis) in kreativne samostilizacije«

(Shusterman, 2008, str. 1). Kot disciplina, ki obsega teorijo in prakso, si somaestetika

prizadeva obogatiti diskurzivno znanje telesa kot tudi živo somatsko izkušnjo in delovanje;

1 Meliorizem je ideja v metafiziki, ki poudarja, da je napredek resničen koncept, ki vodi do izboljšanja sveta.

Meni, da ljudje s svojim poseganjem v naravne procese lahko ustvarijo rezultate, ki so boljši kot naravni.

https://en.wikipedia.org/wiki/Meliorism

2

poskuša izboljšati pomen, razumevanje, učinkovitost in lepoto naših gibov in okolja, v

katerem se izraža naše delovanje in iz katerega črpamo energijo in pomen.

Da bi sledila tem ciljem, somaestetika preučuje širok spekter različnih oblik znanja:

diskurze, socialne prakse in inštitucije, telesne discipline, kulturne tradicije in vrednote. Je

interdisciplinaren projekt, kjer sta teorija in praksa tesno povezani in se recipročno

dopolnjujeta. Ne veže se na posamezno teoretsko polje, strokovno ali znanstveno besedišče,

kulturne ideologije ali na posamezen sklop telesnih disciplin. Njen namen je podati

podporno teoretično strukturo in nabor konceptualnih orodij, da bi omogočila bolj plodno

sodelovanje in povezovanje različnih oblik somatskega znanja. Obstaja veliko diskurzov o

telesu v različnih disciplinah sodobne teorije. Vendar takšnemu somatskemu diskurzu

navadno manjkata dve stvari. Kot prvo, strukturiran pregled, v katerem bi te različne

diskurze lahko združili pod koherentno področje; kot drugo, jasna pragmatična usmerjenost,

ki umanjka v večini akademskih diskurzov o utelešenju – nekaj, kar lahko posameznik jasno

izvaja ali uporablja v življenju za izboljšanje somatske prakse. Somaestetika ponuja način

za odpravo obeh pomanjkljivosti.

Shusterman je raziskovalni projekt somaestetike začel razvijati v sredini devetdesetih let

preteklega stoletja iz dveh glavnih tematik, s katerima se je ukvarjal: pragmatične estetike

in filozofije kot utelešenega načina življenja. Če pragmatična filozofija zavrača

tradicionalni estetski odnos oddaljene in brezinteresne kontemplacije s tem, da zagovarja

aktivno in kreativno udejstvovanje, potem bi morala tudi prepoznati, da vsaka aktivnost

(umetniška, praktična ali politična) zahteva telo kot orodje vseh orodij. Z vztrajanjem pri

osrednji vlogi telesa v umetniškem ustvarjanju in estetskem uživanju somaestetika poudari

in raziskuje somo – živeče, čuteče, namensko telo, kot nepogrešljiv medij vse percepcije.

Če izkušnja umetnosti in lepote unikatno in zadovoljivo absorbira našo pozornost, strni

zavest in aktivira naša čustva, potem lahko z boljšim obvladanjem našega somatskega vira

estetsko izkušnjo še okrepimo. Ne samo, da bi bilo umetniško ustvarjanje in estetsko

uživanje okrepljeno z dvigom zavesti, tudi filozofija kot umetnost življenja pridobi globino

in kvaliteto.

3

2.1 Soma + estetika

Besedo somaestetika je Shusterman skoval, ker je želel uporabiti novo ime za

reprezentiranje novega projekta somatske filozofije. Nova imena lahko spodbudijo nove

načine razmišljanja in omogočijo reorganiziranje in reanimacijo starodavnih filozofskih

konceptov. Uveljavljeni termini, kot sta estetika telesa in filozofija telesa, so preveč

onesnaženi s problematičnimi asociacijami, ki spodbujajo nerazumevanje. Zelo pogosto

izrazi, kot je telesna estetika, v nas vzbudijo vztrajno preokupacijo s površinskim

stereotipom telesne lepote (zasužnjenost s somatskimi normami, ki nam jih vsiljujejo mediji

prek supermodelov, bodibilderjev etc.). Ker je v naši družbi močno zakoreninjen dualizem

telesa in duha, uporaba besede telo sugerira pojem telesa kot gole materialne mase brez

zavesti. To naredi »filozofijo telesa« kot nekaj, kar je v popolnem nasprotju s filozofijo

zavesti. Shustermanov namen s kreacijo besedne skovanke somaestetika je, da bi presegel

ta dualizem s tem, ko prepozna telo kot mesto aktivne zaznave in subjektivnosti.

Termin »soma« (manj znani izraz za telo, ki izvira iz grščine – σῶμα2) se je Shustermanu

zdel uporaben način, kako označevati utelešenje, brez vseh problematičnih asociacij, ki jih

povezujemo z besedo telo. Besedo soma je uporabil, da bi s tem poudaril svoj projekt, ki se

ukvarja z zavestnim živim telesom, ne zgolj z golim fizičnim telesom. Zato lahko vključuje

dimenzijo telesne subjektivnosti in percepcije, ki je ključna v estetiki utelešenja in v estetiki

izkušnje (saj je vsaka izkušnja, vsaj za nas ljudi, utelešena). Tako se somaestetika zdi

primerno ime za nov projekt, ki poskuša telesu dati več estetske pozornosti, ne samo kot

objektu, ki se eksterno kaže kot lep, vzvišen, mil ali s katero drugo estetsko kvaliteto, ampak

tudi kot subjektivnost, ki zaznava te kvalitete in jih somatsko izkuša kot estetski užitek.

2.2 Richard Shusterman

Kot idejnemu avtorju somaestike bom namenil tudi nekaj besed akademski poti in razvoju

filozofije Richarda Shustermana. Richard Shusterman je ameriški pragmatični filozof. Znan

2 Soma (σῶμα)

a. Beseda označuje telo, tako človeka kot živali.

b. Homer je bil izjema med starimi Grki, da je uporabljal besedo σῶμα za označevanje trupla.

c. V grških tekstih pesnika Hezioda se beseda uporablja kot živeče telo.

Vir: http://biblehub.com/greek/4983.htm

4

je po svojih prispevkih v filozofiji estetike in velja za očeta nove discipline - somaestetike.

Trenutno je profesor filozofije na atlantski univerzi na Floridi.

Rodil se je 3. 12. 1949 v judovski družini v Ameriki v Filadelfiji. S šestnajstimi leti je odšel

v Izrael, kjer je nadaljeval izobraževanje iz angleščine in filozofije na hebrejski univerzi v

Jeruzalemu. Tu je diplomiral iz angleščine in filozofije ter kasneje še magistriral iz

filozofije. Po treh letih služenja kot častnik v izraelski vojski je nadaljeval akademski študij

v Angliji in prejel doktorat iz filozofije na St. John's College oxfordske univerze. Od leta

1998 do 2004 je predsedoval filozofskemu oddelku na Univerzi Tample v Filadelfiji. Leta

2004 je postal Dorothy F. Schmidt Eminent Scholar iz humanistike na atlantski univerzi.

Tesno sodeluje tudi s Collège International de Philosophie v Parizu. Čeprav je večino

kariere deloval v filozofiji, je deloval tudi na drugih področjih iz humanistike. V Izraelu je

tako poučeval na oddelku za primerjalne književnosti in likovno teorijo na jeruzalemski

likovni akademiji Bezalel. Zadnjih deset let je predaval kot gostujoči profesor na

interdisciplinarnem Oddelku za liberalne študije na Graduate Faculty of the New School for

Social Research v New Yorku. V Parizu je bil sodelavec École des Hautes Études in

Sciences Sociales, v Berlinu Fulbrightov profesor filozofije in ameriških študij, v Hirošimi

pa je bil imenovan kot gostujoči raziskovalni profesor za estetiko in somatično filozofijo.

Ko je Shusterman študiral na univerzi v Jeruzalemu, se je posvečal predvsem analitični

filozofiji. To zanimanje je vidno tudi v njegovi doktorski disertaciji z oxforske univerze,

The Object of Literary Criticism, ki jo je napisal pod mentorstvom J. O. Urmsona in jo

zagovarjal leta 1979. Objavljena je bila leta 1984. Leta 1988 je sledila objava njegove druge

knjige: T. S. Eliot and the Philosophy of Criticism, z njo pa je prišlo tudi do preobrata v

njegovi filozofiji. Pod vplivom dela, ki je ustvarilo knjigo, in z osebnimi izkušnjami se je

Shustermanova pozornost premaknila od analitične filozofije do pragmatizma. Razvijal je

tudi lastno teorijo pragmatične estetike, ki temelji na estetiki Johna Deweyja, vendar jo je

nadgradil z argumentativnimi metodami analitične filozofije. Njegova tretja knjiga z

naslovom Pragmatist Aesthetics je izšla leta 1992 in z njo se je zelo uveljavil v akademskih

krogih. V knjigi se loti problemov definiranja umetnosti, organske celote, interpretacije,

popularne umetnosti in etike okusa. Prinesla mu je tudi mednarodno slavo, saj je bila

prevedena v štirinajst jezikov, prav tako pa je bilo objavljenih več izdaj. Svoj položaj v

akademskih krogih je Shusterman še dodatno okrepil s tremi publikacijami: Practicing

Philosophy leta 1997, Performing Live leta 2000 in Surface and Depth leta 2002, v katerih

je nadaljeval svojo pragmatično tradicijo, sprožil veliko zanimanja, pa tudi številne kritike,

5

in spodbudil razprave ne le med poklicnimi filozofi, ampak tudi na področju literarnih in

kulturnih študij.

V knjigi Practicing Philosophy je Shusterman prvič predstavil koncept somaestetike,

dodatno razvil in pojasnil pa ga je v knjigi Performing Live. Somaestetika je tudi temeljni

fokus njegovih knjig Body Consciousness: A Philosophy of Mindfulness and Somaesthetics

(2008) ter Thinking through the Body: Essays in Somaesthetics (2012). Prva od teh knjig,

ki je prevedena v sedem jezikov, je pomagala vzpostaviti somaestetiko kot mednarodni

interdisciplinarni projekt, ki vključuje tudi šole in področja zunaj filozofije, medtem ko

druga knjiga utrdi to gibanje interdisciplinarnega pristopa, tako da uporabi somaestetiko v

različnih zvrsteh umetnosti in kulturnih praksah.

Leta 2007 je Shusterman, kot del projekta razvoja somaestetike, ustanovil Center for Body,

Mind, and Culture na FAU. Je član več uredniških odborov. Za svoje raziskave je prejel

štipendije in sredstva National Endowment of the Humanities, the Fulbright Commission in

The Humboldt Foundation.

2.3 Baumgarten in somaestetika

Da bi pokazali, kako je somaestetika osnovana v sami estetski tradiciji, se je treba vrniti k

tekstu, ki je osnoval moderno estetiko: Alexander Baumgarten – Aesthetica (1750/1758)3.

Če si pogledamo Baumgartnov originalni estetski projekt, bomo opazili, da je imel veliko

večji obseg in praktično razsežnost. Vsebuje celoten program samoizpopolnjevanja in

filozofijo za lepše življenje (filozofijo kot umetnost življenja). To je veliko širše kot to, kar

danes poznamo pod besedo estetika. Baumgarten definira estetiko kot vedo o čutnem

spoznavanju. Vendar čuti nedvoumno pripadajo telesu in so odvisni od njegovega stanja.

Naši čuti so torej odvisni od tega, kako se telo počuti in kako deluje; kaj si želi, počne in

3 Baumgarten v svoji doktorski disertaciji Meditationes philosophicae de nonnullis ad poema pertinentibus

(1735) prvič uporabi ime estetika in zastavi njen glavni psihološki problem. Po seriji predavanj od leta 1742 do

1749 na Univerzi Frankfurt ob Odri o estetiki izda svoje najpomembnejše delo Estetika leta 1850, drugi del pa

izide leta 1858. Baumgartnovi citati so moji prevodi angleških prevodov Shustermana, objavljeni v The Journal

of Aesthetics and Art Criticism, Vol. 57, No. 3. (1999), pp. 299–313., sam pa je citate prevedel iz dvojezičnega

(latinsko-nemški) skrajšanega dela, Alexander Baumgarten, Theoretische Asthetik Die grundlengenden

Abschnitte aus der "Aesthetica" (1750/58), prevod H. R. Schweizer (Hamburg: Felix meiner, 1988).

6

trpi. Vendar Baumgarten kljub temu ne vključi nobene študije o telesu ali prakse o

izpopolnjevanju telesa znotraj svojega estetskega programa.

Na številnih poljih znanj, ki jih estetika obsega, od teologije do antičnega mita, nikjer ne

naletimo na kakršno koli fiziologijo ali fiziognomijo. Med številnimi estetskimi vajami, ki

si jih Baumgarten zamisli, ni predlagana nobena distinktivno somatska vaja. Ravno

nasprotno; Baumgarten odsvetuje kakršno koli intenzivno vadbo in celo eksplicitno obsoja

»težko atletiko« (»ferociae athleticae«), ki jo postavlja ob domnevne somatske oblike zla,

kot so poželenje, razuzdanost in orgije (A50). Zanemarjanje telesnega treninga se zdi še

toliko bolj nenavadno, ko ugotovimo, da Baumgarten v osnovi identificira telo z nižjimi

senzoričnimi zmožnostmi – prav tistimi, ki tvorijo objekt estetike. Baumgarten pravi, da

»nižjih zmožnosti, mesa« (latinsko: facultates inferioris, caro) (A12), ne smemo razvneti v

njihovem koruptivnem stanju, ampak jih moramo kontrolirati, krepiti in pravilno usmerjati

z estetskim treningom. To, da Baumgarten telo označuje z besedo meso, kaže na njegovo

teološko distanco do somatskega, saj ima v latinščini beseda caro izrazito negativno

konotacijo.

To kaže, da je imel Baumgarten religiozne razloge za izključitev telesa iz svojega estetskega

projekta čutne znanosti. Za to pa obstajajo filozofski razlogi. Skozi racionalistično tradicijo

je Baumgarten podedoval, od Descartesa prek Leibniza do Wolfa, idejo telesa, ki ni bilo nič

več kot orodje oz. stroj. Zato telo nikoli ne more postati mesto žive čutne zaznave, kaj šele

znanja. Te filozofe, ki so ostro ločevali telo od uma, so prav tako inspirirale religiozne

doktrine, ki so degradirale telo na račun nesmrtne duše.

Kakršni koli že so Baumgartnovi razlogi za zanemarjanje telesa v estetiki, jih v filozofiji

estetike ne moremo še naprej dopuščati. Z raziskavo bi lahko prišli do izredno zanimivih

genealoških izsledkov, zakaj je tradicija somatskega zanemarjanja tako trdovratno vztrajala

in zakaj je estetika po Baumgartenu bila zreducirana iz širokega polja čutne zaznave v ozko

vedo, ki se ukvarja z lepoto in fino umetnostjo. Prav tako se lahko vprašamo, zakaj je

prvotno pragmatični in melioristični koncept estetike izginil. Z drugimi besedami; kako se

je lahko estetika, tako kot tudi sama filozofija, zreducirala iz filozofije umetnosti življenja

v ozko specializirano univerzitetno disciplino. Čeprav so vprašanja zanimiva, je

Shustermanov primarni cilj rekonstruktiven in ne historičen.

Njegov prvi cilj je obuditi Baumgartnovo idejo estetike kot življenjsko izpopolnjujoče

kognitivne discipline, ki sega veliko dlje od vprašanj o lepoti in fini umetnosti, discipline,

7

ki obsega tako teorijo kot praktične vaje. Drugi cilj je, da konča zanemarjanje telesa, ki ga

je Baumgarten tako nesrečno vpeljal v estetiko. Tretji cilj pa je, da bi vpeljal somatsko

centralizirano polje somaestetike, ki bi pripomogla odgovoriti na številna filozofska

vprašanja in tako filozofiji omogočila, da ponovno obudi njen antični ideal kot filozofije za

lepše življenje.

2.4 Glavna področja somaestetike

Somaestetiko smo prej definirali kot kritično melioristično študijo izkušnje in uporabe

živega telesa (ali some) kot mesta senzorično-estetične apreciacije (aesthesis) in kreativne

samostilizacije. Posveča se tudi vedenju, diskurzom, praksam in telesnim disciplinam, ki

strukturirajo takšno somatsko oskrbo in jo poskušajo izboljšati. Če pustimo ob strani

filozofske predsodke zoper telo in v ospredje prikličemo glavne filozofske cilje, kot so

vedenje, samospoznanje, pravilno delovanje in želja po lepem življenju, potem bodo

filozofske vrednote somaestetike kmalu postale jasne.

2.4.1 Vedenje

Ker je vedenje v osnovi osnovano na senzorični zaznavi, katere zanesljivost je pogosto

vprašljiva, je bila filozofija vedno kritična do senzoričnih čutov tako, da je izpostavila

njihove meje in se izogibala prehitrim sklepom, ki bi lahko sledili iz njihovih napak. Vendar

je bila ta kritika načeloma vedno omejena na diskurzivno analizo senzoričnih prepozicij, ki

tvorijo tradicionalno epistemologijo. Komplementarna smer, ki jo predlaga somaestetika,

pa poskuša izboljšati dejansko funkcionalno delovanje naših čutov, tako da izpopolni

delovanje telesa, saj čuti ne nazadnje pripadajo duhu in telesu. Sokrat je že pred davnimi

časi vztrajal, da moramo telo ohranjati močno in zdravo zato, da obogatimo natančnost in

obseg naše zaznave. Sokrat pravi: »Ljudje, ki so dobro telesno pripravljeni, doživljajo

popolnoma drugače stvari kakor telesno šibki.« (Ksenofont – Spomini na Sokrata, 2012, str.

215)

Osnovna somatska logika (ki jo potrjujejo tudi drugi grški misleci) je, namesto da bi

zanemarjali telo zaradi njegove čutne prevare, se moramo truditi, da popravimo

8

funkcionalno delovanje čutov, tako da negujemo izboljšano somatsko zavedanje in

samouporabo. To bo okrepilo naše vrline in nam omogočilo globljo zaznavno senzibilnost.

Zagovarjanje somatskega treninga za spoznanje in modrost pa je še bolj značilno za azijsko

filozofsko tradicijo, kjer samokultivacija vključuje distinktivne telesne dimenzije, razvite

skozi ritual, artistično prakso in specifične somatske prakse (kot so discipline zavestnega

dihanja, joge, zenovske meditacije, qigonga in borilnih veščin).

Če to prikažemo na preprostem primeru: človek, ki ima otrdel vrat oz. rigiden prsni koš, bo

zaznaval veliko manj informacij iz okolja, saj mu bo lastno telo preprečilo, da bi na primer

pogledal za sabo. Že samo mišljenje, ki naj bi potrebovalo najmanj pomoči telesa, bo

oteženo, če nas bo bolela glava.

2.4.2 Samospoznanje

Če je samospoznanje eden bistvenih ciljev filozofije, potem spoznanja o lastnih telesnih

dimenzijah ne bi smeli spregledati. Z zanimanjem za vnanjo telesno formo, kot tudi z živečo

izkušnjo, somaestetika deluje za večjo ozaveščenost čutov, s čimer omogoča boljši vpogled

v naše počutje in vedenje. Tako lahko razkrije in izboljša somatske motnje, ki bi sicer ostale

neopažene, kljub temu da nam škodujejo.

Vzemimo za zgled dva primera. Redko zaznamo lastno dihanje, vendar sta ritem in globina

dihanja zanesljiva pokazatelja emocionalnega stanja. Zavedanje dihanja nam omogoči

spoznanje o tem, da smo na primer jezni ali anksiozni – dejstvo, ki bi sicer ostalo skrito, kar

bi lahko vplivalo na naše vedenje in zaznavo. Podobno kronično krčenje določenih mišic,

na primer vratu, ki ovirajo gibanje, lahko privede do glavobola in razlogi za njegov nastanek

bi ostali skriti, če ne bi zaznave usmerili na telo. Samospoznanje telesa lahko odpravi

številne negativne vedenjske vzorce, ki delujejo na nezavedni ravni. Ko je takšno somatsko

delovanje ozaveščeno, ga lahko odpravimo in se s tem izognemo negativnim posledicam.

2.4.3 Pravilno delovanje

Tretji cilj filozofije je pravilno delovanje (etika kot veda o principih pravilnega delovanja),

ki potrebuje tako spoznanje kot učinkovito voljo. Ker lahko delujemo samo s pomočjo

telesa, je naša moč volje, sposobnost za delovanje, ko si to želimo, odvisna od somatske

9

učinkovitosti. Z raziskovanjem in krepitvijo telesnih izkušenj lahko bolje dojamemo, kako

deluje naša volja, in bolje nadzorujemo njeno uporabo. Če znamo in si želimo delovati

pravilno, nam to ne bo pomagalo, če ne moremo pripraviti telesa do tega, da to stori. Naša

presenetljiva nesposobnost, da opravimo najbolj preproste telesne naloge, se ujema le z našo

osupljivo slepoto, da ne vidimo, kako ta nezmožnost izhaja iz neustrezne somatske zavesti.

Predstavljajmo si slabega golfista, ki se na vso moč trudi, da bi pri udarcu držal glavo

navzdol in bi pogled usmeril na žogico. Prepričan je, da počne prav to, čeprav je zunanjemu

opazovalcu jasno, da počne nekaj povsem drugega. Njegova zavestna volja je neuspešna,

ker jo globoko ukoreninjene somatske navade preglasijo. Sploh se ne zaveda lastnih napak,

ker je navada izkustvene zaznave neustrezna in izkrivljana. Vse preveč našega delovanja

poteka na takšen način: smo kot golfist, čigar volja ostaja ne močna, ker ji umanjka somatska

rahločutnost, da bi bila učinkovita. Zaradi takšnih razlogov Diogen iz Sinope zagovarja

rigorozen trening telesa. Diogen je govoril, da je urjenje dveh vrst: »urjenje duha in urjenje

telesa; slednje z vztrajno vadbo obrodi predstave, ki odprejo pot k vrlim dejanjem – eno

urjenje je nepopolno brez drugega, kajti dobro počutje in telesna moč sta potrebna tako

duši kakor telesu. Telesna vadba, je dokazoval, je izjemnega pomena za stremljenje k

vrlini.« (Diogen Laertski – Življenje in misli znamenitih filozofov, 2015, str. 364)

2.4.4 Sreča in dobro življenje

Če se filozofija ukvarja s tem, kako živeti srečno in dobro, potem si somaestetika z

ukvarjanjem s telesom kot središčem in medijem naših užitkov zasluži več filozofske

pozornosti. Tudi užitki in stimulusi tako imenovanih »čistih misli« so (vsaj za ljudi)

utelešeni in jih je tako mogoče okrepiti oz. bolj akutno použiti z izboljšanim somatskim

zavedanjem. Mišljenje tudi vključuje telesno krčenje mišic, ki je lahko boljše, če je telo

zdravo. Zelo žalostno je, da je sodobna filozofija namenila toliko pozornosti ontologiji in

epistemologiji bolečine in tako malo njenemu psihosomatskemu obvladovanju, da bi jo

transformirala v užitek in spokojnost.

10

2.4.5 Politična filozofija

Če je telo voljno mesto, ki mu pripisujemo družbeno moč, potem nam to razkriva ključno

vlogo, ki jo somaestetika lahko odigra v politični filozofiji. Ponuja nam načine, kako

razumeti kompleksno hierarhijo moči, ki se ohranja brez kakršnih koli eksplicitnih zakonov.

Celotne ideologije oblasti se lahko uresničujejo in ohranjajo skozi zakodirane somatske

norme, ki se kot telesne navade tipično dojemajo kot samoumevne in se tako izognejo

kritični presoji. Kot primer lahko navedem sprejete norme v določenih kulturah, kjer velja,

da naj bi ženske govorile nežno, sedele s prekrižanimi nogami, imele pogled usmerjen

navzdol, jedle ženstveno hrano, zavzele pasivno vlogo v (heteroseksualnih) odnosih itd.

Toda kakor so represivna razmerja moči zakodirana v telesu, tako jih je mogoče tudi

izkoreniniti z alternativnimi somatskimi praksami. Michel Foucault se pridružuje Wilhelmu

Riechiju in drugim telesnim terapevtom, ki se zavzemajo za to sporočilo, vendar se

priporočljive somatske metode med terapevti pogosto zelo razlikujejo. Tudi če nas ne

zanimajo velikopotezne socialne reforme, ampak nas zanima le lastna osvoboditev od

škodljivih navad, lahko sistematična pozornost in sprememba lastnih telesnih praks

predstavljata pot do večje svobode.

Čeprav obstaja veliko razprav o telesu v sodobni filozofiji, pa somaestetika lahko ponudi

strukturiran način, kako integrirati te tako različne in na videz neprimerljive diskurze v bolj

produktivno sistematično polje. Prav tako tudi omogoča bolj jasno pragmatično usmerjenost

– nekaj, kar lahko posameznik neposredno prevede v disciplino izboljšane somatske prakse.

2.4.6 Somatske terapije

Zunaj uradne akademske filozofije somatski terapevti, kot so Wilhelm Reich, F. M.

Alexander in Moshé Feldenkrais, potrjujejo globoko recipročen vpliv med telesom in

psihološkim razvojem. Somatske napake delovanja lahko razložimo kot proizvod in

krepitveni vzrok osebnih težav, ki potrebujejo ukvarjanje s telesom, da bi jih lahko zares

odpravili. Podobne trditve srečamo tudi pri jogijih, zenovskih mojstrih, pa tudi med

bodibilderji in praktikanti borilnih veščin. V teh številnih disciplinah somatski trening tvori

srce etične samooskrbe, kar je pogoj dobrega počutja in psihološkega mojstrstva sebe.

11

2.5 Struktura somaestetike – tri osnovne dimenzije

Shusterman razdeli somaestetiko v tri distinktivne dimenzije: analitično somaestetiko,

pragmatično somaestetiko in praktično somaestetiko.

2.5.1 Analitična somaestetika

Analitična dimenzija somaestetike je predvsem opisni in teoretični poizkus razlage naše

naravne telesne zaznave in prakse ter njenih funkcij pri izgradnji znanja in realnosti. Ta

teoretična dimenzija vključuje tradicionalna ontološka in epistemološka vprašanja o telesu,

prav tako pa se somaestetika ukvarja tudi z nekakšno genealoško, sociološko in kulturno

analizo utelešenja. To vključuje tudi vlogo telesa pri ohranjanju socialne in politične moči.

Te študije, ki so jih najbolj razvijali filozofi, kot so Simone de Beauvoir, Michel Foucault

in Pierre Bourdieu, nam kažejo, kako je telo oblikovano od moči in kako na drugi strani

služi kot orodje za njeno ohranjanje – kako so naše telesne norme zdravja, veščin, lepote in

celo spola skonstruirane na način, da reflektirajo in ohranjajo družbene sile.

2.5.2 Pragmatična somaestetika

V kontrastu z analitično somaestetiko, katere logika je esencialno opisna, je pragmatična

somaestetika distinktivno normativna; mnogokrat je tista, ki predpisuje, saj pogosto

predlaga specifične metode somatske izboljšave, ki jih izpostavi primerjalni kritiki. Ker bo

vrednost kakršne koli predlagane metode vedno odvisna od določenih dejstev o telesu (pa

naj bodo ontološka, psihološka ali sociološka), bo pragmatična dimenzija vedno

predpostavljala analitično. Vendar pragmatična somaestetika presega golo analizo ne samo

s tem, ko preverja dejstva, ki jih analiza opisuje, ampak tudi s predlaganjem različnih metod

za izboljšanje nekaterih dejstev, tako da poustvari telo in družbo.

V dolgi zgodovini je človek ustvaril mnogo pragmatičnih disciplin za izboljšanje izkušnje

in uporabe telesa: številne diete, telesne poslikave, forme plesa, borilne veščine, jogo,

qigong, taichi, masaže, aerobiko, fitnes, erotične umetnosti (kar vključuje tudi

12

sadomazohizem), do bolj sodobnih psihosomatskih metod, kot sta na primer tehnika

Aleksander4 in metoda Feldenkrais5.

Te različne metodologije praks lahko v grobem klasificiramo na reprezentativne in

izkustvene. Reprezentativna somaestetika poudarja telesni videz, medtem ko se izkustvena

somaestetika bolj osredotoča na kvaliteto notranjega izkustva. Te izkustvene metode

poskušajo doseči, da bi se »počutili bolje«. Počutili bolje tu izraža neko dvoumnost (kar

zrcali tudi dvoumnost same estetike), saj te metode poskušajo narediti kvaliteto naše

izkušnje bolj prepričljivo in bogato, na drugi strani pa poskušajo okrepiti zavedanje

somatske izkušnje, da bi ta bila bolj akutna in dojemljiva. Kozmetične prakse (od ličenja in

stiliziranja las do plastične kirurgije) ponazarjajo reprezentacijsko stran somaestetike,

medtem ko qigong, hata joga in metoda Feldenkrais predstavljajo izkustvene praske, saj

krepijo kvaliteto izkustva in zaznavno akutnost. Te oblike somatske prakse segajo globoko

pod kožo, tako da raztegnejo in sprostijo mišice, poravnajo kosti in umirijo živčni sistem, s

katerim se gibamo, čutimo in zaznavamo. Prav tako pa delujejo na um, tako da se čustva

umirijo in misli zbistrijo. Te discipline zavračajo dualistično delitev telesa in uma, saj iščejo

integracijo in harmonizacijo obeh.

Seveda ima večina somatskih praks tako reprezentativno kot tudi izkustveno dimenzijo. To

je zato, ker obstaja osnovna komplementarnost med reprezentacijo in izkušnjo, zunanjim in

notranjim. Naš videz vpliva na to, kako se počutimo, in obratno. Prakse, kot so diete in

bodibilding, ki se sprva izvajajo zaradi reprezentacijskih ciljev, pogosto ustvarijo notranje

občutke, ki jih kasneje praktikant išče le zavoljo izkustva. Tako kot somatske discipline

notranjega izkustva pogosto uporabljajo reprezentacijske namige (osredotočanje na določen

del telesa s pomočjo kreativne vizualizacije), tako reprezentacijske discipline, kot je

bodibilding, uporabljajo izkustvene namige, da bi dosegli želeno eksterno formo.

Razločujejo namreč med bolečino, ki gradi mišice, in bolečino, ki nakazuje poškodbo.

4 Aleksander tehnika (AT), ki je poimenovana po Fredericku Matthiasu Alexandru, je izobraževalni proces, ki

razvija sposobnosti, da poravnamo telesno držo in se s tem izognemo nepotrebni mišični in mentalni napetosti.

Aleksander je verjel, da je posameznikova samozaznava lahko napačna, kar lahko privede do nepotrebne mišične

napetosti takrat, ko stojimo ali sedimo, s težo telesa napačno porazdeljeno, ko držimo glavo v napačni poziciji,

ko nepravilno hodimo ali tečemo ali ko se pretirano odzovemo na stresne dražljaje iz okolja. Aleksander je rekel,

da tisti, ki po svoji navadi napačno uporabljajo svoje mišice, ne morejo zaupati svojim občutkom pri opravljanju

opravil ali pri odzivu na čustvene situacije. Vir: (https://en.wikipedia.org/wiki/Alexander_technique) 5 Feldenkrais metoda, ki se pogosto imenuje preprosto Feldenkrais, je somatsko izobraževalni sistem, ki ga je

razvil Moshé Feldenkrais (1904–1984). Feldenkrais poskuša pri ljudeh izboljšati kvaliteto gibanja, njihovo

splošno dobro počutje, z jačanjem učenčevega samozavedanja in s pomočjo širjenja repertoarja gibov. Vir:

(https://en.wikipedia.org/wiki/Feldenkrais_Method)

13

Somatske prakse je mogoče tudi razvrstiti na tiste, kjer se praktikant osredotoča nase, in

tiste, pri katerih je fokus na drugi osebi. Masažni terapevt in kirurg se načeloma vedno

ukvarjata z drugimi, medtem ko pri izvajanju veščin, kot so taichi in qigong ali tudi

bodibilding, praktikant dela na sebi. Seveda ločnica med temi praksami ni tako ostro

začrtana, saj mnogo praks vključuje oba aspekta. Na primer pri medicinskem qigongu

terapevt manipulira hkrati z lastno energijo in energijo pacienta. V erotični umetnosti se

človek osredotoča nase in na svoje užitke kot tudi na partnerja in njegove užitke. Še več;

prakse, pri katerih se človek osredotoča nase (kot je hujšanje ali bodibilding), pogosto črpajo

motivacijo iz želje, da bi ugajali drugim; tako imajo na drugi strani lahko tudi prakse, kot

so terapevtske masaže, užitke, ki jih čuti terapevt.

Kljub tej kompleksnosti (ki delno izhajajo iz globoke soodvisnosti med sabo in drugimi) je

razločevanje med praksami, kjer se osredotočamo nase, in tistimi, kjer se osredotočamo na

druge, uporabno že zato, da se upremo pogostim očitkom in predsodkom, da osredotočenost

na telo pomeni hkrati tudi odmik od družbe. Ta domneva je očitno napačna, saj ne samo, da

telo družba oblikuje, telo prav tako prispeva k družbi. Telo in užitke lahko delimo, tako kot

delimo svoj um. Tako kot so naše misli lahko javne, je lahko javno tudi telo. Naša telesa so

vidni socialni kazalci naše vrednosti, pripadnosti in okusa. Somatska samostilizacija

ustvarja ogromen komercialni trg. Kozmetična industrija, modna industrija, plastična

kirurgija, oglaševalci itd. ustvarjajo željo po samostilizaciji. Ta želja pogosto zavzema

paradoksno formo, kjer poskušamo pripadati in hkrati izstopati iz družbe.

Tretja kategorija pragmatične somaestetike bi lahko bila rezervirana za discipline, ki se

primarno osredotočajo na moč, zdravje ali veščine, kot so na primer dvigovanje uteži,

atletika in borilne veščine. Tej kategoriji bi lahko rekli tudi »performativna somaestetika«.

Vendar glede na to, da se te prakse lahko osredotočajo na ekshibicionistično izvajanje ali na

notranji občutek moči ali sposobnosti, jih lahko asociiramo oz. asimiliramo tudi pod

reprezetacijsko ali izkustveno kategorijo.

2.5.3 Praktična somaestetika

Ne glede na to, kako razvrščamo različne metodologije pragmatične somaestetike, pa jih

moramo ločiti od njihove dejanske prakse. To tretjo dimenzijo Shusterman imenuje

praktična somaestetika. Tu ne gre za to, da bi ustvarili nove teorije ali tekste, niti tekste, ki

14

bi ponujali praktične metode somatske prakse. Gre za dejansko prakticiranje discipline z

inteligentno disciplinirano telesno vadbo, ki je namenjena somatskemu samonapredku

(bodisi na reprezentacijskem, izkustvenem ali preformativnem nivoju). Praktična

somaestetika se ne ubada z izjavami, ampak z delovanjem. To praktično dimenzijo tudi

najbolj zanemarjajo filozofi telesa, ki jih bolj zanima diskurzivni način filozofije. Za

praktično somaestetiko velja, da manj ko povemo, bolje je, če to pomeni, da smo naredili

več. Na žalost pa velja, da je ukvarjanje telesom enostavno izpuščeno iz filozofske prakse.

Tisto, kar v filozofiji velja za samoumevno, je pogosto tudi tisto, kar se nikoli ne dela. Zato

je konkretno delo s telesom treba empatično izpostaviti kot ključno dimenzijo somaestetike,

ki je bila ustvarjena kot celovita filozofska disciplina samooskrbe in samospoznanja.

3. Somaestetika in telesna zavest (refleksija)

Preden se posvetim telesni zavesti, bi se bralec lahko vprašal, zakaj zagovarjati telesno

zavest in zakaj potreba po tem, da je Shusterman razvil sistematično disciplino

somaestetike, ki se s tem vprašanjem intimno ukvarja. Ali ni naša kultura že preveč telesno

zavestna, ko se prekomerno ubada s tem, kakšno je videti telo, koliko tehta, kako zapeljivo

diši, kako elegantno je okrašeno, kako daleč ga lahko pripeljemo z intenzivnimi treningi in

drogami? Ali ne trpi naša družba za pošastno obliko telesne zavesti, katere kužnost se celo

dotakne filozofije, ki se je tradicionalno vedno posvečala bolj umu in duhu? Če je tako, bi

se morda lahko zdelo, da je somaestetika le žalosten simptom sodobne kulture in filozofije,

in ne orodje za njeno izboljšanje.

Obstaja še en verjeten ugovor. Naše zaznavne zmožnosti so že zdaj prezasedene z bolj

perečimi zadevami, da bi še imeli prostor za kultivacijo telesne zavesti. Informacijska

revolucija nenehno preoblikuje našo družbo. Opravka imamo s poplavo informacij,

signalov, slik in dejstev, ki jih je treba absorbirati in strukturirati v naši zavesti. Zakaj bi

torej namenili že tako omejeno in raztegnjeno pozornost temu, da bi zaznavali še našo lastno

somatsko izkušnjo? Kako si lahko to privoščimo? Zdi se, da naša telesa povsem zadovoljivo

delujejo brez kakršne koli somatske refleksije ali izostrene zavesti. Zakaj enostavno ne

pustimo telesne izkušnje in delovanja avtonomnim mehanizmom instinkta in nerefleksivni

somatski navadi, da naš fokus lahko posvetimo stvarem, ki so bolj pomembne in si zaslužijo

našo pozornost?

15

Če želimo odgovoriti na ta vprašanja, se ponovno spomnimo, da telo tvori poglavitno,

bistveno dimenzijo naše identitete. Tvori našo primarno perspektivo ali način, kako smo

vpeti v svet. Določa (pogosto nezavedno) naše odločitve, katera sredstva in načine bomo

uporabili, da bi dosegli in zadovoljili naše cilje in potrebe ravno s tem, ko določa, kaj te

potrebe in cilji so. To seveda tudi vključuje strukturo našega mentalnega življenja, ki je, v

trmasto prevladujočem dualizmu naše kulture, pogosto ostro ločeno od naše telesne

izkušnje. Če utelešena izkušnja tako določa naše bistvo in povezavo s svetom, ali kot pravi

Husserl, da je telo v prvi vrsti medij vsakovrstne percepcije, potem telesna zavest gotovo

zahteva kultiviranje – ne samo, da bi izboljšali njeno zaznavno akutnost, ampak tudi zato,

da bi naslovili osrednji cilj filozofije samospoznanja, ki ga je Sokrat posvojil iz

Apolonovega templja v Delfih in je tako temeljno preoblikovalo njegovo filozofsko pot.

3.1 Telo

Telo izraža dvoumnost človeškega bitja, tako subjektivne senzibilnosti, ki doživlja svet, in

kot objekt, ki ga zaznavamo v tem svetu. Telesa ne moremo pravilno razumeti zgolj kot

objekta, čeprav po naših izkušnjah nedvoumno je objekt zavesti, celo kot lastne utelešene

zavesti. Ko uporabim svoj kazalec, da se z njim dotaknem kolena, je moja telesna

subjektivnost usmerjana na občutek drugega dela telesa kot objekta raziskovanja. Tako sem

telo in imam telo. Navadno telo izkušam kot transparenten vir moje zaznave in dejanja, ne

kot objekt mojega zavedanja. Je tisto, od katerega in skozi katero dojemam številne objekte

sveta, na katere se osredotočam, vendar ga ne dojemam kot izrecen predmet zavesti, tudi če

ga včasih obrobno čutim kot ozadje stanja zaznave. Toda pogosto, še posebno v primerih

dvoma ali ko se pojavijo težave, dojemam telo kot nekaj, kar imam in uporabljam, ne kot

nekaj, kar sem. Zgodi se, da bi radi telo uporabili na določen način, pa nam to pogosto tega

ne pusti, na primer ko bi se radi v predklonu dotaknili prstov na nogah, pa naše telo ni dovolj

fleksibilno. Včasih nas telo odvrača od stvari, ki bi jih radi počeli, ko smo lačni ali žejni ali

ko smo utrujeni. Pogosto je tudi vir našega trpljenja, na primer ko nas boli trebuh zaradi

prebavnih motenj. Takšna nesoglasja spodbujajo somatsko odtujitev in poznano ponižujočo

objektivacijo telesa kot zgolj inštrumenta (neskončno šibkega in ranljivega), ki pripada jazu,

ne pa tisto, kar v resnici predstavlja bistveni izraz sebstva.

16

Vendar tudi če objektiviziramo oz. instrumentaliziramo telo (in do določene mere to

moramo storiti zaradi pragmatičnih razlogov somatske oskrbe), pa to ni razlog, da ga

obravnavamo kot nekaj, kar ne potrebuje in si ne zasluži naše pozorne zavesti. Kajti tudi če

se obravnava kot instrument sebstva, mora telo biti prepoznano kot orodje vseh orodij, naš

najbolj osnoven medij za interakcijo z okoljem, kot nuja vse naše zaznave, delovanja in celo

misli. Tako kot izkušen gradbenik potrebuje strokovno znanje o svojem orodju, tako ljudje

potrebujemo boljše somatsko znanje, da bi lahko izboljšali naše razumevanje in delovanje

v različnih disciplinah in praksah, ki prispevajo k obvladovanju najvišje umetniške

discipline – umetnosti življenja. Bolj razločno zavedanje našega somatskega medija lahko

izpopolni njegovo uporabo, da ga bolje uporabimo v vseh sferah življenja.

Telo tudi izraža dvoumnost človeške eksistence, na eni strani kot pripadniki skupne vrste in

na drugi strani kot individuumi. Filozofi so vedno poudarjali racionalnost in jezik kot

distinktivno esenco človeka, vendar se zdi, da je človeško utelešenje vsaj tako univerzalna

in poglavitna lastnost človeštva. Poskušajte si predstavljati človeka in ne morete si ga

predstavljati drugače, kot da si prikličete sliko človeške telesne forme. Če si predstavljamo

bitja, ki govorijo kot ljudje in se obnašajo kot ljudje, vendar imajo popolnoma drugačno

obliko od ljudi, jih ne bi imeli za ljudi, ampak za pošasti, vesoljce, robote, morske deklice,

angele, ali za ljudi, ki so bili na nekem nivoju oropani človečnosti, na primer s čarobnim

urokom kot v pravljici Lepotica in zver.

Vendar kljub temu, da nas telesa združujejo kot ljudi, nas tudi ločujejo (s fizično strukturo,

funkcionalno prakso in socialno kulturno interpretacijo) na različne spole, rase, etničnost,

sloje in med posebne individuume. Vsi uporabljamo noge, da hodimo, ali roke, da

prijemamo, vendar ima vsak izmed nas svoj način hoje in lastne unikatne prstne odtise. Naše

izkušnje in vedenje so veliko manj genetsko določeni kot pri živalih: slavček bo približno

enako pel, če živi v Pekingu ali v Ljubljani, medtem ko se vzorci vokalizacije pri ljudeh

zelo razlikujejo, saj so priučeni. Obstajajo anatomski razlogi za večjo vlogo individualne

izkušnje pri ljudeh. Piramidni trakt, ki povezuje cerebralni korteks s hrbtenjačo in je

odgovoren za vse hotene gibe (tudi za vokalizacijo), ob rojstvu ni še povsem razvit in

določen, temveč se razvija v zgodnjem otroštvu z gibi, ki jih otrok izvaja. To pomeni, da je

natančen ustroj posameznikovega živčnega sistema delno produkt individualnih izkušanj in

delno družbene vzgoje.

Podobnost in različnost teles je močno obremenjena s socialnim pomenom. Sklicujemo se

na skupno somatsko formo, izkušnje, potrebe in trpljenje, ko dobrodelno ponudimo roko

17

ljudem različnih etničnosti in kultur. Vendar je telo (koža, barva las, obrazne poteze in celo

vedenjske geste) tudi glavno mesto za poudarjanje razlik in za nedobrodelno profiliranje.

Največ etnične in rasne nestrpnosti je produkt ne racionalne misli, ampak globokih

predsodkov, ki izvirajo iz somatsko nejasnega občutka, ki ga v nas vzbudijo tuja telesa. Ti

občutki so implicitni in tako ukoreninjeni pod nivojem jasne zavesti. Takšni predsodki in

občutki se zato upirajo odpravi z zgolj racionalnimi argumenti o toleranci, če obenem ne

naslovimo tudi mesta izvora teh predsodkov. Pogosto jih celo zanikamo, ker se ne

zavedamo, da jih imamo, in prvi korak, da jih lahko kontroliramo, je, da se jih zavedamo,

tako da razvijemo boljše somatsko zavedanje. Ta kultivacija somatskega zavedanja je

osrednja naloga somaestetike.

3.2 Telo in etika

Telo ponazarja naše razvejano ambivalentno stanje med močjo in šibkostjo, vrednostjo in

sramom, prijaznostjo in nesramnostjo, znanjem in ignoranco. Sklicujemo se na humanost,

ko pozivamo ljudi k moralnosti in racionalnosti, ki presega golo živalskost. Vendar ko

delamo napake, zmote, ko grešimo, v isti sapi pravimo, da smo le »ljudje«, ne dosti več kot

živali. Toda kljub tej živalski naravi telo služi kot simbol človeške dignitete, ki se odraža v

neustavljivi želji, da v umetnosti prikažemo telo v vsej njegovi lepoti in celo bogove

prikazujemo v človeški obliki. Spoštovanje do telesnega dostojanstva tvori del osnovnega

spoštovanja do osebe in človeških pravic. To spoštovanje vključuje pravico do življenja in

spoštovanje osebnega prostora, ki omogoča svobodno gibanje telesa. Vendar je tudi v smrti

telo spoštovano. Večina kultur ima neko obliko pogrebnega rituala, ki izkazuje digniteto

telesu preminule osebe.

Moralisti pogosto obravnavajo telo kot sovražnika pravičnosti. Sveti Pavel je dejal: »Vem

namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v

moji môči, dobro delati pa ni.« (Sveto pismo – Rimljanom 7:18) Čeprav šibkost telesa

pogosto spodkopava naše moralne težnje, pa se moramo zavedati, da vsi naši etični koncepti

in norme slonijo na družbenih normah, ki vključujejo načine, kako izkušamo svoja telesa in

kako drugi delajo z njimi.

V svetu, kjer so telesa nenehno iznakažena, sestradana in zlorabljena, naši poznani koncepti,

kot so dolžnost, vrlina, dobrodelnost in spoštovanje, nimajo nobene opore in smisla. Še več;

18

telesne zmožnosti postavljajo omejitve tega, kaj lahko pričakujemo od nas samih in drugih,

in tako določajo območje naših etičnih dolžnosti in aspiracij. Če smo paralizirani, nimamo

moralne dolžnosti, da skočimo na pomoč utapljajočemu se otroku. Vrlina ne more zahtevati

nenehnega dela brez počitka ali hrane, ker so te potrebe del fizične nujnosti.

Poleg tega, da telo ozemljuje naše socialne norme in moralna načela, je tudi osnovni medij

ali orodje, prek katerega se te norme in načela prenašajo, ustvarjajo in ohranjajo v družbi.

Etične kode so le abstrakcije, preden jim damo življenje s telesnim delovanjem.

Naše etično življenje ima svoje korenine v telesu na še bolj osnoven način. Etika pomeni

imeti izbiro, kar pomeni, da imamo tudi svobodo, da se odločamo in delujemo po tej izbiri.

Ne moremo delovati brez telesa. Telo je verjetno tudi glavni vir ideje svobode. Kaj bi lahko

bila bolj fundamentalna paradigma svobodnega delovanja kot načini, kako premikamo telo,

da počne, kar mu velimo – dvignemo roko, premaknemo glavo? Kaj bi nam lahko ponudilo

bolj jasen, bolj neposreden občutek svobode, kot je svobodno gibanje telesa? Življenje

implicira neke vrste animirano gibanje in svoboda gibanja je morda vzrok vseh naših

abstraktnih pojmov svobode. Na drugi strani, zvesto svoji dualnosti, telo tudi simbolizira

našo nesvobodo: telo omejuje naše delovanje skozi svoje potrebe, krhkost, degeneracijo,

staranje in smrt.

3.3 Telo v zgodovini

Vloga telesa kot našega prvobitnega inštrumenta oz. našega medija je že dolgo prepoznana;

osnovni somatski termin za »organ« in »organizem« izvira iz grške ὄργανον – organon:

»inštrument, orodje«. Vendar je grška aristokratska filozofija vedno zagovarjala idealne

cilje, medtem ko je zaničevala materialna sredstva kot golo, nujno zlo. Tako imamo pri

Platonu in posledično pri vseh idealistih opravka z zaničevanjem namesto z opevanjem

telesa kot medija. Ravno njegova inštrumentalnost je tisto, zaradi česar je telo v človeški

kulturi odigralo manjvredno vlogo. Medij ali sredstvo (kakor pravi etimologija) je tisto, kar

običajno stoji med dvema drugima stvarema, med katerima mediira. Biti na sredini, kot

vmesnik z dvema obrazoma, medij, ki povezuje različne termine in jih prav tako ločuje. Ta

dvojni aspekt je prisoten tudi v inštrumentalnem smislu medija kot sredstva za doseganje

ciljev. Tako kot predstavlja pot do cilja, na drugi strani predstavlja tudi oviro na tej poti, saj

stoji med smislom in izpolnitvijo. Platon v Faidonu (Platon – Faidon, 2014, 65c–67a) obsoja

19

telo kot medij in se osredotoči na njegove negativne moteče vidike. Če se navežemo na

dandanašnje prevladujoče kritike, trdi, da nas telo odvrača od realnosti in iskanja prave

resnice, s tem ko moti našo pozornost z raznoraznimi senzoričnimi dražljaji in okupira naš

um z nagoni, željami, strastmi in nesmisli. Še več, naš somatski čutilni medij izkrivlja

realnost s pomanjkljivo zaznavo. Telo je v celoti predstavljeno kot multimedijski

konglomerat različnih senzoričnih modalitet (kot so oči, ušesa, občutek v rokah itd.) in

takšna pluralnost in deljivost delov predstavlja še dodaten razlog za Platona, da telo zaničuje

v kontrastu do nedeljive duše, ki išče resnico, kljub temu da je ujeta v telesu. Ta antična

kritika se je nadaljevala v neoplatonizem in bila integrirana v krščansko teologijo in moderni

filozofski idealizem. To je izredno vplivalo tudi na našo kulturo, kot tudi še en Platonov

argument v Alkibiadu (Platon – Alkibiad, 2014, 129c–131d), ki degradira in odtujuje telo

kot inštrument. Jasno razločujemo med orodjem in uporabnikom orodja, med inštrumentom

in sredstvom; tako da če je telo naše orodje (ne glede na to, kako intimno in nepogrešljivo

je), potem more biti nekaj povsem drugega od tistega, ki ga uporablja, zato mora biti zgolj

eksterno sredstvo, torej je človek nekaj drugega kot telo. Iz tega sledi (vsaj tako pravi

argument), da se pravi jaz skriva samo v umu oz. v duši, in posledično, da samospoznanje

in samokultiviranje nima nič opraviti s kultiviranjem telesnega znanja in zavesti. Bolj

splošno, idejo telesa kot eksternega inštrumenta, ki ga uporablja jaz, lahko enostavno

prevedemo v znano idejo podobe telesa kot uslužbenca oz. orodja duše.

Vendar Platonove argumente lahko zagotovo spodbijamo. Nedvomno uporabljamo več sebe

kot samo svoje telo. Uporabljamo svoj um, da razmišljamo, svojo dušo, da upamo, molimo,

se odločamo itd. Ali to pomeni, da ker uporabljamo um oz. dušo, s tem predpostavljamo, da

je ta le eksterni inštrument, in ne esencialni del naše identitete? To bi pomenilo, da če

odstranimo vse, kar jaz uporablja, od tistega, kar pripada resničnemu jazu, nam ne ostane

popolnoma nič. Če sta um in duša esencialni del naše identitete, zakaj potem telo ne bi bilo

prav tako njen del? In če je telo del jaza, zakaj ga ne bi kultivirali, da bi lahko delovali in

čutili bolje?

Platon je prek krščanstva močno vplival na Descartesa. Tudi Descartes je v osnovi

obravnaval telo le kot stroj. Telo je videl kot zapor duše, ki vodi v zmoto in moralno

korupcijo. V svoji znameniti knjigi Meditacije celotno spoznanje izpelje iz osnov mentalne

introspekcije. »Mislim, torej sem« (latinsko Cogito ergo sum) predstavlja prvi akt

samospoznanja, vendar je to samospoznanje v celoti omejeno na mentalno introspekcijo. S

tem, ko ontološko loči telo od uma in locira substanco jaza znotraj uma samega (ki, kot

20

pravi, naj bi ga bilo v nasprotju s telesom možno spoznati neposredno z introspekcijo),

Descartes nadaljuje platonistično tradicijo, kjer prepoznava samospoznanje kot spoznavanje

svojega uma oz. duše, ne pa tudi telesa.

Kontrast med umom in telesom omogoča dva radikalno različna pristopa k projektu

samoraziskovanja in samospoznanja. Eno vključuje introspekcijo naših telesnih občutkov

in navad, drugo je esencialno omejeno na izrazito mentalno življenje misli. Razen z redkimi

izjemami je moderna zahodna filozofija dajala prednost bolj ozkemu umskemu pristopu,

kjer je ignorirala ali prezirala somatsko introspekcijo. Kanta imamo glede tega lahko za

zgled. V Metafiziki morale pravi6: »Prva zapoved vseh dolžnosti do samega sebe« je

»spoznaj (razišči, doumi) sam sebe, ne glede na svojo naravno popolnost (svojo zmožnost

ali nezmožnost za doseganje vseh vrst opcijskih ali zapovedanih ciljev), ampak glede na

svojo moralno popolnost v relaciji do svoje dolžnosti. To pomeni, spoznaj svoje srce – ali

je dobro ali zlo, ali je vir tvojih dejanj čist ali nečist.« Prepoznati, da je takšno moralno

samoraziskovanje »v globino (brezno) svojega srca« ne samo kognitivno zahtevna naloga,

ampak lahko ustvari fanatični prezir do sebe in samozaničevanje. Kant na to odgovarja tako,

da pravi, da že sama volja, da kritično raziščemo svojo moralno držo, ponudi pomirjajoč

dokaz posameznikove »plemenite nagnjenosti k dobremu«, ki je »vredna spoštovanja« in

lahko vodi do samonapredka. Kant pravi, da »samo spust v brezno samospoznanja lahko

tlakuje pot do pobožnosti«, kar zrcali krščansko logiko, da samokriticizem ponuja pot do

božjega spoznanja. V kontrastu do dolžnosti, da spoznamo svojo moralno zavest, pa Kant

zavrača projekt raziskovanja lastnih telesnih občutkov, ker, kot pravi sam, to vodi v norost

hipohondričnosti in morbidnosti.

6 Moj prevod delov teksta iz knjige Immanuel Kant - Kant: Groundwork of the Metaphysics of Morals

(Cambridge Texts in the History of Philosophy), 1998, str. 236–237. »On the First Command of All Duties

to Oneself – This command is "know (scrutinize, fathom) yourself " not in terms of your natural perfection (your

fitness or unfitness for all sorts of optional or even commanded ends) but rather in terms of your moral

perfection in relation to your duty. That is, know your heart – whether it is good or evil, whether the source of

your actions is pure or impure, and what can be imputed to you as belonging originally to the substance of man

or as derived (acquired or developed) and belonging to your moral condition. Moral self-knowledge, which seeks

to penetrate into the depths (the abyss) of one's heart that are quite difficult to fathom, is the beginning of all

human wisdom. For in the case of man, the ultimate wisdom, which consists in the harmony of a being's will

with its final end, requires him first to remove the obstacle within (an evil will actually present in him) and then

to develop the original predisposition to a good will within him, which can never be lost. (Only the descent into

the hell of self-knowledge can pave the way to godliness.)

§15-

This moral self-knowledge will, first, dispel fanatical contempt for oneself as man (for the whole human race),

since this contradicts itself. It is only through the noble predisposition to the good in us, which makes man

worthy of respect, that one can find a man who acts contrary to it contemptible (the man himself, but not the

humanity in him).

21

3.4 Telo v sodobni kulturi

V sodobni kulturi imajo ljudje čedalje več težav s pozornostjo, hiperaktivnostjo,

hiperstimulacijo in stresom. Ti problemi so še toliko globlji zaradi vse pogostejšega

osebnega in družbenega nezadovoljstva, ki ga ustvarja zavajajoča medijska predstava telesa.

Sodobna kultura časti telo in mu pogosto namenja pretirano pozornost. Vendar to ni tista

pozornost, s katero imamo opravka v somaestetski. Socialne teorije in feministične kritike

so prepričljivo razgrnile načine, kako se v naši kulturi izpostavlja telo za komercialne

namene (kozmetika, diete, moda, fitnes) in kako le-ta krepi nekatere oblike socialne

dominacije in v ljudeh vzbuja različne oblike samoodpora. Telesne ideale, ki jih običajen

človek ne more doseči, se propagira kot normo, s čimer večino populacije obsodimo na

obsesivne občutke nezadostnosti, kar spodbuja ljudi, da kupujejo izdelke in preparate, ki bi

to nezadostnost odpravili.

Vse to nas odvrača od naših dejanskih občutkov telesa, užitkov in sposobnosti. Takšno

neizprosno oglaševanje idealov nas tudi zaslepi za raznolike načine, kako izboljšati

utelešeno izkušnjo. Somatsko samozavedanje v naši kulturi je čezmerno usmerjeno v zavest

o tem, kakšno je telo videti za druge, v smislu zakoreninjenih družbenih norm privlačnega

videza, in kaj lahko storimo, da bi bil naš videz bolj zanimiv in privlačen. Praktično nič

pozornosti ni namenjene preučevanju in izostritvi zavesti o lastnih telesnih občutkih in o

dejanjih, ki nam lahko pomagajo uporabiti takšno somatsko refleksijo za doseganje bolj

dojemljive somatske samozavesti, ki bi vodila do boljše samouporabe.

Treba je poudariti, da takšna samouporaba ni omejena le na praktične, funkcionalne zadeve,

ampak vključuje tudi izboljšano sposobnost za užitek, ki ga lahko izrazito okrepimo z bolj

izostrenim samozavedanjem naše somatske izkušnje. Tako lahko v nekaterih stvareh

uživamo bolj, saj je užitek odvisen od večje ali manjše pozornosti, ki mu jo namenimo.

Vse preveč naših somatskih užitkov dojemamo z naglico, kot moteče dejavnike, in včasih

celo nezavestno, tako kot užitke spanja. To pomanjkanje somaestetične senzitivnosti morda

lahko pomaga razložiti čedalje večjo odvisnost naše kulture od vse bolj izrazite stimulacije

skozi senzacionalizem medijev in vedno bolj radikalnih načinov iskanja užitkov (na primer

ekstremni športi, kot so skoki s »ptičjo« oziroma netopirjevo obleko). Takšna dieta umetnih

oblik vzburjenja nedvoumno kaže na to, kako so se naše navade zaznavanja (in celo naš

senzorično-motorični živčni sistem) preoblikovale na načine, ki dvigujejo stimulacijski prag

22

zaznave in zadovoljstva, hkrati pa zmanjšujejo sposobnost za mirno, stabilno in trajno

pozornost. Somatska refleksija, kultiviranje bolj prefinjene somatske samozavesti, lahko

omili probleme, ki pestijo sodobno kulturo, tako da ponudi bolj akutno in zanesljivo

zaznavo, ki ve, kako regulirati vhodne stimulanse, da nas ti ne preobremenijo. Takšna

izostrena pozorna zavest nas lahko tudi nauči, kako izklopiti nekatere moteče stimuluse,

tako da se naučimo usmerjati zavestno pozornost v svojih izkušnjah.

Splošna brezbrižnost naše kulture do kultivacije somatske samozavesti se odraža tudi v

filozofiji, saj ta še vedno zanemarja njeno pomembnost tudi med filozofi, ki zagovarjajo

pomembnost telesa v izkušnji in kogniciji.

3.5 Telo in prihodnost

Čeprav je študija somaestetike ukoreninjena v preteklosti, je usmerjena v prihodnost v svoji

skrbi za izostreno somatsko samozavest v čedalje bolj medijsko usmerjenem svetu.

Ni razloga, da bi verjeli, da bodo zaradi novih tehnologij naša telesa zastarela ali naša

somatska zavest odvečna. Bolj ko si novi komunikacijski mediji prizadevajo, da bi nas

osvobodili potrebe po telesni prisotnosti, bolj se zdi, da je telesna izkušnja pomembna.

Najbolj napredne tehnologije virtualne resničnosti še vedno temeljijo na stimulaciji

zaznavnih čutov telesa.

Več informacij in senzoričnih stimulusov ko nam nove tehnologije ponujajo, večja je

potreba po kultivaciji somaestetske senzitivnosti, da bi lahko občutili nevarnosti stresne

preobremenjenosti in se spopadli z njimi. Ne moremo se zanesti, da bodo tehnologije

prihodnosti prevzele našo nalogo somatske zaznave, saj bomo še vedno potrebovali telesno

senzitivnost za nadziranje aktivnosti teh naprav, katerih delovanje bi bilo vedno zmotljivo.

Bolnike, ki že danes uporabljajo naprave za spremljanje lastnega zdravja, se spodbuja, da

so pozorni na merilne inštrumente, če povzročajo neugodje, oz. na znake okvare.

Na splošno vsaka uporaba novih orodij in nove tehnologije ustvari nove načine uporabe

telesa (prisiljena drža), kar pomeni, da ustvarja nove oblike somatske napetosti, neudobja in

invalidnosti, ki so posledice neučinkovite uporabe telesa. Izostrena somatska samozavest bi

lahko razkrila in odpravila te nezaželene posledice ali se jim izognila. Že zdaj vemo, kako

je razširjena uporaba računalnikov ustvarila številne somatske probleme, kot so: utrujene

23

oči, bolečine v hrbtu in vratu, različne oblike tendinitisa, sindrom karpalnega kanala in

druge težave, ki so posledica repetitivnega stresa in slabe drže. Vse te težave bi enostavno

lahko zaznali in z izboljšanim somatskim samozavedanjem tudi odpravili. Boljša

ergonomična oblika deloma lahko omili te probleme, vendar tudi tisti dizajni, ki izvirajo iz

boljšega somatskega samozavedanja, ne morejo odpraviti slabih navad in slabe drže.

Ne moremo pričakovati, da bodo naše slabe navade odpravljene na nezaveden način ali

sčasoma le z evolucijsko prilagoditvijo. To slepo zaupanje vase in v prihodnost je

pravzaprav staromoden način razmišljanja, nekakšna oblika slepe vere v božjo previdnost.

Nezavedna odprava napak s poizkusi in zmotami in evolucijska prilagoditev vse preveč

stvari prepuščata nezanesljivi slepi sreči, prav tako pa ti mehanizmi delujejo prepočasi, da

bi posamezniku omogočili dobro življenje. Če želimo biti v koraku s časom, se moramo

nenehno somatsko prilagajati, kar pa lahko dosežemo le s kultivacijo somatskega zavedanja.

Tudi ko imamo opraviti z nalogami, ki so rutinske in jih hitreje opravimo na avtonomen

nezaveden način kot s pozornim somatskim samozavedanjem, pa je takšna čuječa zavest

pomembna za učenje novih spretnosti in potrebna za prepoznavanje, analiziranje in

opravljanje problematičnih telesnih navad, tako da te postanejo bolj primerne za

spreminjajoče se razmere, orodja in naloge. Dokler bodo del naše prihodnosti spremembe,

ki zahtevajo nove načine uporabe telesa, bo somatska samozavest morala igrati osrednjo

vlogo pri sledenju, vodenju in odzivu na te spremembe.

3.6 Telo in zavest

Utelešenje je univerzalna lastnost človeškega življenja, kot je tudi telesna zavest. Telesna

zavest, kot jo razume Shusterman, ni samo zavest, ki jo ima um o telesu kot objektu, ampak

vključuje utelešeno zavest, ki jo živo zavedno telo usmerja navzven v svet in hkrati izkuša

v sebi (skozi katero se dejansko lahko izkuša kot objekt in subjekt). Izostritev telesne zavesti

za doseganje boljšega samozavedanja, samouporabe, je osrednji cilj somaestetike in hkrati

dobrodošel in v pomoč pri oživljanju starodavnih filozofskih ciljev spoznanja,

samospoznanja, vrlin, sreče in pravice.

Zavest ima različne nivoje. Na najbolj osnovnem nivoju imamo opravka s primitivno telesno

intencionalnostjo, ki bi ji lahko paradoksno rekli tudi nezavedna zavest. To je neke vrste

omejena, obskurna zavest, ki jo izkazujemo v spanju, ko na primer namerno (sicer

24

nezavedno) premaknemo vzglavnik, ki ovira naše dihanje. Nad tem nivojem je stanje, ko

smo budni in se jasno zavedamo objektov, ki jih zaznavamo, na primer skodelice čaja, ki jo

držimo v roki in iz katere pijemo, vendar se je ne zavedamo eksplicitno kot določljiv objekt

naše zavesti, ko se na primer le odsotno, nekje v ozadju, zavedamo okusa čaja ali teže

skodelice v rokah. Ta nivo je nerefleksivno, predracionalno zaznavanje, ki mu Merleau-

Ponty pravi izvorna zavest ali nereflektirano življenje zavesti (Merleau-Ponty –

Fenomenologija zaznave, 2006, str. 17), fundamentalni in necenjen ključ do skrivnosti naše

uspešne zaznave in delovanja. 7 Višjo stopnjo zavesti dosežemo, ko imamo eksplicitno

zavedanje skodelice, ko se ji posvetimo kot nazornemu objektu zavesti. Četrti nivo, ki ga

lahko razpoznamo, je bolj refleksivni nivo, ko se ne samo eksplicitno zavedamo objekta,

ampak se tudi zavedamo tega, kako (in da) se ga zavedamo. Tu zavestno spremljamo našo

zavest objekta kot eksplicitni podatek zavesti, tako da na primer opazimo, kako naša zavest

na objektu naredi, kot da je ta objekt težji ali večji kot sicer.

Te različne nivoje zavesti, ki jih opazimo v odnosu do objektov, kot so vzglavnik in

skodelica, pa lahko najdemo tudi v odnosu do nas samih kot utelešenih bitij. Ko spimo,

soma čuti svoj položaj dovolj dobro, da premakne vzglavnik ali da se prestavi na postelji,

ko pride preblizu roba. Pogosto se ne menimo za naša stopala oz. se jih eksplicitno ne

zavedamo, ko hodimo. Vendar včasih stopala postanejo eksplicitni fokus naše zavesti, ko

hodimo po težavnem terenu, ko imamo težave z ravnotežjem ali ko imamo žulj na stopalih.

Podobno gremo včasih od nejasne zaznave dihanja do situacij, ko dihanje postane jasen

objekt naše somatske zavesti, ko na primer postanemo zadihani od napora. Seveda obstajajo

primeri bolj refleksivne somatske zaznave, ko se na primer ne samo zavedamo tega, da

dihamo, ampak smo jasno zavestni o naši zavestni zaznavi dihanja in o tem, kako ta

refleksivna zavest vpliva na naše dihanje in druge dimenzije somatske izkušnje. Te

eksplicitne in refleksivne nivoje zavesti, ki se lahko med seboj mešajo in prekrivajo,

Shusterman opisuje kot somatsko zaznavo (percepcijo) in somaestetsko refleksijo.

Somaestetska zaznava in refleksija nedvomno pomagata pri samospoznanju, toda v kakšni

meri? Da naša dejanja potrebujejo telesna sredstva in kontrolo, da jih lahko uspešno

izvajamo, še ne pomeni, da takšna kontrola potrebuje ojačano refleksivno somatsko

zavedanje. Ravno nasprotno: spretno izvajanje gibov, delovanje telesa se lahko običajno

7 Merleau-Ponty – Fenomenologija zaznave, 2006, str. 9 »To je transcendentalna filozofija… zanjo je svet vedno

»že tu« pred refleksijo, kakor neodtujljiva prisotnost. Fenomenologija si ves čas prizadeva, da bi našla naiven

stik s svetom in da bi mu naposled podelila filozofski status.«

25

zanaša na nerefleksivno senzorno-motorično shemo, ki se ustvari s treningom in navadami.

Še več; tako kot je že povedalo mnogo teoretikov, takšno spretno, tekoče, spontano

delovanje lahko ovira refleksija. Vendar potrebujemo dvojni pristop, ki bo osvetlil uporabo

eksplicitne, kritične somatske zaznave ali somatske refleksije in bo razložil, kako lahko

nerefleksivno in refleksivno telesno zavest najbolje integriramo, da bo izboljšala kvaliteto

izkušnje in učinkovitost naše samouporabe. Široka uporabnost nerefleksivnih navad v naši

zaznavi in dejanjih pa ne pomeni, da so te navade povsem ustrezne in da ne potrebujejo

izboljšave skozi proces, ki vključuje kritično refleksivno zavedanje, kaj te navade sploh so.

Slabih navad se naučimo tako enostavno kot dobrih. Da bi odpravili slabe navade, se ne

moremo zanašati na spontanost, ki je kot produkt navade ravno del problema. Izboljšana

refleksivna telesna zavest je zatorej nujna za odpravo takšnih slabih navad in za doseganje

boljše kontrole in uporabe sebe. To je tudi razlog, zakaj se različne discipline telesnega

treninga tipično sklicujejo na reprezentacijo in samozaznavo somatskega fokusa, da bi

popravile napačne in pogosto škodljive navade. Te discipline si ne prizadevajo, da bi

izbrisale bazični nivo nerefleksivnega vedenja, tako da bi nas naredile (nemogoče)

eksplicitno zavestne v vseh naših zaznavah in dejanjih. Preprosto si prizadevajo izboljšati

nerefleksivno vedenje, ki ovira naše izkušnje in delovanje. A če želimo učinkovati na to

izboljšanje, moramo nerefleksivna dejanja ali navade najprej pripeljati v ospredje zavesti

kritične refleksije (vendar samo za omejen čas), da jih lahko bolje razumemo in nanje

delujemo.

3.7 Telo v azijski filozofiji

Že kar nekaj besed smo namenili temu, kako pomembna je somatska refleksija, vendar smo

se pri tem nenehno zadrževali v zahodni filozofiji in njeni kritiki takšne refleksije. Čeprav

imamo to navado, da vidimo azijsko in zahodno filozofijo v kontrastu, pa je treba poudariti,

da v obeh tradicijah srečamo podobno divergenco med filozofijami, ki zagovarjajo

refleksivno analizo in zavestno kontrolo nas samih kot utelešenih bitij, in tistimi, ki

zagovarjajo spontanost (torej avtonomno delovanje telesa). V Konfucijevi tradiciji njegova

Analektika (oz. zbirka Konfucijevih rekov) afirmira dnevno samoraziskovanje vedenja, kjer

je termin za jaz ali osebo enak kot za telo (shen ). Xun Zi je trdil, da bi morala vzorna

26

oseba postati mojster v »metodi kontroliranja življenjske sile«, biti mora »potopljen v

raziskovanje notranjega jaza in prezreti zgolj vnanje stvari«.8

Čeprav taoistična tradicija močno poudarja somatsko pozornost v smislu, da skrbimo za

telo, pa je v nasprotju s tem znana tudi po zagovarjanju nerefleksivnega spontanega

delovanja in pozabi svoje zavesti. V knjigi Klasik Dežele južne rože (najbolj vplivnega

taoističnega dela za delom Dao de jing) avtor Zhuang Zi pravi, da si pozvan k temu, da

»pozabiš samega sebe«, ker »za človeka, ki je samega sebe pozabil, je mogoče reči, da je

vstopil v Nebo«. (Z, 2004, str. 96) »Če človek ne biva v sebi, mu bodo oblike stvari same

po sebi razodele!« (Z, 2004, str. 287) To sporočilo ni le samo zavračanje sebičnosti, ampak

tudi in predvsem zavračanje preučevanja jaza nasploh in z njim kritičnega raziskovanja

zunanjega sveta. Zdi se, da je slepa spontanost ključ do uspešnega življenja in delovanja.

Zato »oči naj ne vidijo ničesar, ušesa naj ne slišijo ničesar, srce naj ničesar ne ve, potem bo

duh prejel obliko in oblika bo dolgo trajala. Varuj to, kar je znotraj tebe. Ogradi se tega, kar

je zunaj tebe, kajti mnogo vednosti ti bo škodilo.« (Z, 2004, str. 85) Zhuang Zi poda

pomembnost nerefleksije še bolj dramatično: »Telo sem pustil za seboj, odložil sem vso

svojo vednost. Ločen od telesa in osvobojen znanja sem postal Eno s tem, kar vse prežema.

To mislim s tem, da sem sedel in pozabil.« (Z, 2004, str. 57)

Podobna oblika nerefleksivne spontanosti je navzoča v umetniškem delovanju: »Umetnik

Chui je znal stvari zaobliti tako, da so se povsem skladale s krogom, narejenim s šestilom:

v prstih je imel spreminjanje stvari, tako da mu na to ni bilo treba niti pomisliti.« (Z, 2004,

str. 156) Lie Zi, tretji najvplivnejši taoistični klasik, na podoben način zagovarja

nerefleksivno, spontano delovanje. V knjigi pravi, da mišljenje povzroči več škode kot

koristi, zato na primer: »Vzemimo pijanca, ki pada z voza. Tudi če je padec težak, zavoljo

tega ne umre. Njegove kosti so kot pri drugih ljudeh, toda pri njem se ne poškodujejo. To

pomeni: njegova duša je vase zaprta.« (L, 2006, str. 18) Podobno Lie Zi pravi za dobrega

plavalca: »Zrasel sem v vodi in se v vodi dobro počutim, to je moja narava. Ne da bi vedel,

zakaj to počenjam, pač počenjam, to je moja usoda.« (L, 2006, str. 24) Knjiga tudi opomni,

kako taoistični učenec Lie Zija trdi, da je tako enoten v sebi in z naravo, da priznava, da se

sicer zaveda vseh stvari, ki ga aficirajo, pa »vendar ne vem, ali je to čutna zaznava ali pa

duševno spoznanje. Imam le spoznanje samo, drugega nič.« (L, 2006, str. 51) »Misli so

8 Moj prevod iz citata knjige: Knoblock, J. (1994). Xunzi – A Translation and Study of the Complete Works

Citat: "the method of controlling the vital breath and nourishing the mind." in »Absorbed in the examination of

his inner self, he will scorn mere external things.«

27

postale zbrane, telo sproščeno, meso in kosti so se popolnoma zlili, nobenega občutka o

tem, na kaj se je opiralo telo in kam je stopila noga, nisem imel več: kot list drevesa ali

suhega plevela sem sledil vetru na vzhod in zahod in zares ne vem, ali je veter gnal mene

ali sem jaz gnal veter.« (L, 2006, str. 17)

Vendar poleg zagovarjanja nerefleksivne spontanosti lahko v klasičnih taoističnih tekstih

najdemo tudi globoko spoštovanje samoraziskovanja. Tako Zhuang Zi vztraja: »To, čemur

pravim slišati, nima s poslušanjem drugih stvari nobenega opravka, temveč pomeni

preprosto prisluhniti sebi. To, čemur rečem gledanje, nima z videnjem drugih stvari nič

opraviti, temveč je preprosto uzrtje samega sebe. Kdor sebe ne vidi, vidi pa drugo, ne

pridobiva sebe, ampak druge stvari; ta dosega le tuj uspeh, ne pa lastnega in sledi temu,

čemur sledijo drugi, ne pa tistemu, čemur bi moral sam slediti.« (Z, 2004, str. 71) V

kontrastu se veliki človek »vrne k sebi in se ne izčrpa«. (Z, 2002, str. 210) »Tistega, ki goji

to, kar je v njem, pa ne bo sram, če v družbi ne zaseda kakega položaja.« (Z, 2002, str. 244)

»Kdor ima svoj zakon v lastni notranjosti, ta ne deluje zaradi imena … {ampak} se blešči v

svoji običajnosti.« (Z, 2002, str. 196)

Za modrost plemenitnika »tako pazim na to, kaj je v meni, in nisem nikoli v stiski glede daa«

(Z, 2002, str. 245), na neki stopnji pravijo, da tudi delovanje oz. gibanje izboljšamo, tako

da pogledamo vase, kjer najdemo stabilni občutek sebe, iz katerega izhaja vse delovanje.

»Kdor se razodeva, ne da bi videl svojo pristnost, ta v vseh svojih izrazih ne zadane pravega.

Zadeve prodirajo vanj in ga ne zapustijo več in vsakič znova bolj izgublja.« (Z, 2002, str.

196)

Lie Zi prav tako potrjuje vrednost samoraziskovanja: »Ti uživaš v nesmrtnosti vnanjega

sveta, nisi pa še uzrl nesmrtnosti lastnega jaza. Kdor pri potovanju pazi na vnanjost, ne zna

paziti na notranjost. Popotnik, ki gleda navzven, išče popolnost pri stvareh. Kdor gleda

navznoter, najde zadoščenje v lastnem jazu, to je najvišja stopnja potovanja. Iskati

popolnosti v stvareh, to pa še ni najvišja stopnja potovanja.« (L, 2006, str. 54) Glede

spretnega delovanja Lie Zi pravi, da je izvor mojstrstva mojstrstvo sebe, ki ga dosežemo

tako, da smo pozorni nase. Zato glasbenik poskuša najprej najti harmonijo v sebi, preden

začne igrati: »Saj ne gre za to, da ne bi znal brenkati po strunah, niti za to, da bi ne ustvaril

nikakršne melodije; kar mi brodi po glavi, se ne tiče strun; tisto, za čemer stremim, se ne

28

tiče zvokov. Dokler sam v srcu še nisem dosegel tega, ga tudi navzven na inštrument ne

morem izraziti.« (L, 2006, str. 73)

Treba je prav tako poudariti, da kanon taoizma Dao de jing jasno potrjuje pomembnost

samospoznanja: »Da druge spoznaš, moraš biti pameten; da sebe spoznaš, moraš biti

moder.« »Daoistično tolmačenje pa razlikuje med poznavanjem zunanjega sveta in

modrostjo, razsvetljenjem, poznavanjem svoje korenine oziroma svojega mesta v svetu,

tega, kamor sodiš. Krepak človek premaguje druge s fizično silo, neomajni pa z blagostjo

in upogljivostjo obvladuje lastno samovoljo.« (Dao de jing, 1992, str. 101) Dao de jing tudi

predlaga, da je kritični samonadzor pomemben za doseganje želenih ciljev miru, prožnosti

in mentalne jasnosti. Notranja kultivacija je metoda, s katero doumemo dao in tako

dosežemo najbolj učinkovito zaznavo in najbolj učinkovit način delovanja, ki je tako

lahkoten, da ga lahko opišemo kot načelo nedelovanje ali wu-wei. Takšna notranja

kultivacija potrebuje podrobno pozornost, s katero kontroliramo telo in um, da bi lahko

dosegli spokojnost in tako našli dao znotraj našega uma.

Kako lahko pomirimo konfliktni pogled glede zavestnega poglabljanja vase in nerefleksivne

pozabe sebe v spontanem delovanju, kot ključa do učinkovite samouporabe, ne le znotraj

taoizma in kitajske filozofije, temveč tudi znotraj zahodne filozofske tradicije in celo ozkega

področja pragmatične filozofije? Shusterman meni, da ta kontrast lahko pomirimo z

izmenljivimi fazami oziroma stopnjami. Čeprav je spontano nerefleksivno delovanje najbolj

učinkovit način delovanja, tudi strogi zagovorniki spontanosti priznavajo, da v zgodnji fazi

učenja senzorično-motoričnih veščin (kot na primer vožnja s kolesom ali učenje plesa)

moramo nameniti telesnim delom, ki izvajajo gibe, direktno in kritično pozornost. Vendar

kritiki refleksije vztrajajo, da ko je stopnje učenja enkrat konec, izgine tudi potreba po

eksplicitni pozornosti, kaj naše telo počne.

Pozicija Shustermana (ki jo deli s teorijami tehnike Aleksander in metode Feldenkrais) pa

je, da obstaja potreba po kritični samopozornosti tudi takrat, ko naj bi bil učni proces že

zaključen. To je zato, ker učni proces nikoli ni zaključen, ali kot je že pred davnimi časi

rekel Xun Zi: »Učenje se nikoli ne sme zaključiti.« (Xun Zi, str. 135)9 Učenje se nikoli ne

zaključi, ker vse veščine potrebujejo nadaljnje izpopolnitve in ker pogosto nezavedno

zapademo v slabe navade delovanja ali pa smo soočeni z novimi razmerami (kot so lahko

9 Moj prevod iz citata knjige: John Knoblock: Xunzi – A Translation and Study of the Complete Works, 1994

Citat: "Learning must never be concluded."

29

poškodbe) ali novim okoljem, ki zahteva preučitev že obstoječih veščin in navad spontanega

delovanja. Vendar naše delovanje ne potrebuje nenehne pozornosti; to bi bilo nemogoče in

tudi nezaželeno. Našo pozornost moramo imeti tam, kjer jo najbolj potrebujemo – načeloma

je to zunanji svet, v katerem delujemo, vendar ne smemo pozabiti, da pazljiva eksplicitna

pozornost na telesu v delovanju vedno vključuje pozornost svojega okolja. Ne moremo čutiti

le lastnega telesa.

Kakorkoli že, v mnogo primerih, da bi lahko bolje delovali s stvarmi v okolju delovanja,

potrebujemo bodisi nove navade ali izpopolnitev oz. prenovitve starih ukoreninjenih

vzorcev delovanja. Ta proces potrebuje preusmeritev eksplicitne pozornosti našemu

somatskemu vedenju. Ko enkrat osvojimo ali prenovimo navade, lahko tudi pozabimo na

telo, tako da preidemo v bolj spontan in nekritičen način delovanja.

Kot smo tu videli, ima somaestetika, kot jo prikazuje Shusterman, moč, da pripelje napačna

ali škodljiva vedenja in navade v ospredje zavesti, tako da jih lahko izboljšamo ali

odpravimo. V naslednjem poglavju si oglejmo, kaj lahko somaestetika ponudi v izobrazbi

in šolstvu.

4. Somaestetika v šolstvu

Študija somaestetike v njeni analitični in pragmatični obliki nam ponuja obsežen spekter

znanja o telesnih oblikah, normah, praksah in tehnikah. Takšno znanje ima lahko tudi korist

v šolstvu. Shusterman se v prikazu prednosti, ki jih somaestetika lahko vnese v akademsko

izobrazbo, osredotoča na bolj provokativno praktično dimenzijo somaestetike, katere

aktivnost ne reprezentira diskurzivnih resnic. Praktična somaestetika se je zdela koristna za

izobrazbo že antičnim filozofom. V knjigi Ksenofont – Spomini na Sokrata pravi Sokrat

naslednje: »Verjemi mi, da zaradi dobre telesne pripravljenosti pri nobeni preizkušnji,

pravzaprav pri nobenem početju nasploh, ne boš na slabšem. Ljudem telo služi pri vseh

njihovih dejavnostih – in pri prav vseh telesnih naporih je dobra telesna pripravljenost

precejšnega pomena.«

No, morda bi kdo lahko rekel, da to ne velja takrat, ko ne uporabljamo telesa. Sokrat bi na

to odgovoril.

30

»Celo pri razmišljanju, pri katerem se zdi vloga telesa zanemarljiva, se marsikomu zgodi,

da zaradi slabega telesnega zdravja zagreši hudo napako, to vemo vsi – in prav telesna

šibkost je pri mnogih ljudeh vzrok, da njih razum do te mere prizadenejo pozabljivost,

malodušje, razdražljivost in blaznost, da so ob vse svoje znanje.«

Sokrat pravi, da kdorkoli je v dobri fizični pripravljenosti, bo verjetno doživel nasprotje od

zgoraj naštetih učinkov. Imel bo boljši spomin, manj depresije in bolj srečno življenje. Temu

doda:

»Le kdo pri zdravi pameti si torej ne bi prizadeval za nasprotne učinke od prej naštetih?«

Sokrat zaključi: »In, ne nazadnje, naravnost sramotno je, da se človek zanemarjen postara,

preden sploh more videti, kolikšne in kakšne telesne sposobnosti bi lahko razvil.«

(Ksenofont – Spomini na Sokrata, 2012, str. 217)

Če sledimo logiki Sokrata, lahko vidimo, da meni, da vzgoja močnega, bolj zdravega, bolje

delujočega telesa privede do bolje delujočih čutov in uma. Tudi kadar filozofi razumejo telo

kot orodje uma oz. kot služabnika uma, načeloma razumejo, da um bolje deluje, če je

instrument oz. služabnik v boljšem delovnem stanju. Tudi idealistični filozofi, ki zaničujejo

telo in njegove čute kot nevarne distrakcije, ki zasužnjijo um, kot na primer Platon (ki v

Fajdonu morda prvič in najbolj vehementno predstavi argumente zoper telo), odločno v

svojih delih, kot sta Timaj in Država, predstavi pomembnost gimnastike za boljše

ravnovesje in harmonijo duše.

»Mladeniči pa potrebujejo poleg muzične izobrazbe tudi izobrazbo v gimnastiki … Tudi v

njej morajo biti skrbno vzgajani vse življenje in že od malih nog.« Platon poudarja, kako

pomembno je, da hkrati vzgajamo telo (gimnastika) in dušo (muzična vzgoja): »Ali ne

opaziš, v kakšnem duševnem stanju je človek, ki se vse življenje ukvarja samo z gimnastiko,

muzično vzgojo pa popolnoma zanemarja? In kako je v nasprotnem primeru?« Kadar se

človek ukvarja samo z gimnastiko, »postane čezmerno divji«, in tisti, ki se samo duhovno

izobražuje, »bolj mlahav«. Za najboljše ravnovesje in harmonijo duše je potrebno vzgajati

telo in um, ali kot pravi Platon: »Kdor torej gimnastiko najlepše združi z muziko in jo v

zmerni obliki približa duši, tega lahko z vso pravico imenujemo dovršeno izobraženega in

harmoničnega človeka, mnogo bolj kakor nekoga, ki zna samo ubrati na strune.« (Platon –

Država, 1995, str. 90–99)

31

Rousseau v knjigi Emil ali O vzgoji poda odlične argumente za umske prednosti razvoja ne

samo zdravja, ampak tudi telesnih moči in veščin.

»Telo mora imeti moč, če se hoče pokoravati duhu; dober sluga mora biti močan … Čim

slabotnejše je telo, tem bolj zapoveduje, čim močnejše je, tem bolj uboga … Šibko telo tudi

slabi duha.« (Rousseau – Emil, 1959, str. 52) Zaradi tega moramo telovaditi telo, da

razvijamo um, ki se neguje in informira skozi čute: »Samo z viškom moči, ki ni potreben za

njegovo vzdrževanje, se razvije v njem spekulativna sposobnost, to je sposobnost, da

izkoristi ta višek tudi za druge potrebe. Če hočete torej izoblikovati razum svojega gojenca,

izoblikujte moči, ki naj jih obvlada. Urite neprestano njegovo telo; skrbite, da bo vaš

gojenec močan in zdrav, da bo pameten in razumen; naj dela, naj se giblje, naj leta in kriči,

skratka, naj bo najprej mož po moči in kmalu bo tudi po pameti.« (Rousseau – Emil, 1959,

str. 120)

Praktično somaestetiko moramo razlikovati od tradicionalnih oblik telesne vzgoje, ki se

osredotočajo predvsem na razvoj moči z mehaničnim ponavljanjem vaj in so namenjene

doseganju standardov telesne forme in njenih mer ali zgolj za krepitev surove moči.

Somaestetiko (kot implicira termin estetika) bolj zanima izobrazba telesnih čutov (kar

vključuje naš kinestetični in proprioceptični čut), ki so potrebni za pravilno usmerjanje

telesnih moči. Dobršen del teh vaj vključuje refleksivno zavedanje in oceno naše čutne

apreciacije, kjer pride v igro disciplina izkustvene somaestetike.

Izobraževalna vrednost teh disciplin ni ustrezno priznana. Poleg tega je veliko pomembnih

filozofov podalo mnenje, ki meče senco dvoma na uporabnost izkustvene somaestetike.

Kant na primer se zaveda vloge, ki jo igra telesna izobrazba. Zanj to vključuje telesno vadbo,

kot so tek, skakanje, metanje, rokoborba, dvigovanje uteži in druge igre, ki vključujejo te

aktivnosti, kakor tudi bolj elementarne zadeve, kot so hranjenje in negovanje. Vendar Kant

tudi močno nasprotuje refleksivni raziskavi lastne somatske izkušnje, ki tvori praktično

somaestetiko. Kant pravi: »Poslušanje samega sebe in nenehno usmerjanje pozornosti na

lastne občutke preusmeri umsko aktivnost stran od obravnave drugih stvari in je škodljivo

za glavo.« »Notranja senzibilnost, ki jo tu ustvarimo skozi refleksijo, je škodljiva. Analitik

hitro zboli.«10 Na kratko povedano, Kant meni, da naj bi bila izkustvena somatska refleksija

10 Moj prevod Kantovega citata iz knjige Landscapes: the Arts, Aesthetics, and Education, Richard Shusterman –

Somaesthetics and Education. "To listen to oneself and constantly direct attention to the state of one's sensations

takes the mind's activity away from considering other things and is harmful to the head." "The inner sensibility,

32

škodljiva tako umu kot tudi telesu. Najboljši način, da se temu izognemo, je, da ignoriramo

lastno telo, kolikor se da. Izogibati se je treba občutkom telesa, medtem ko ga aktivno

uporabljamo za delo in vadbo.

Shusterman pravi, da je Kantov argument napačen, vendar se v njem le skriva zrno resnice.

Pri običajnih opravilih mora biti naša pozornost primarno usmerjena navzven, na objekte v

našem okolju, na katere moramo delovati in reagirati, da lahko preživimo in smo uspešni.

Ko se vozimo z avtomobilom po cesti, mora biti naša pozornost usmerjena na promet, da

lahko uspešno pridemo do cilja. Že v davni preteklosti je bilo dobro, če se je človek

osredotočal na okolje, da bi v njem našel hrano ali da bi se ubranil plenilcem. Zaradi dobrih

evolucijskih razlogov mora biti naša pozornost primarno usmerjena na stvari v okolju, in ne

na notranje občutke. Razlog za to je, da ima preživetje vedno prednost pred počutjem. Zaradi

tega, če si sposodimo Montaignovo prispodobo, je narava naredila naše oči tako, da gledajo

navzven, in ne navznoter. Vendar je Kantova napaka ta, da zamenjuje primarnost z

ekskluzivnostjo. Če mora biti naša pozornost predvsem usmerjena navzven, to še ne pomeni,

da včasih ali celo zelo pogosto ni koristno, da preučimo sebe in lastne občutke.

Življenje ni monolitno in tako se mora tudi naša pozornost spreminjati glede na spremenljive

potrebe in interese. Čeprav ima Kant res prav, ko pravi, da je konstantna pozornost na

telesne občutke škodljiva, pa to ni težava, ki bi se skrivala v somaestetski pozornosti, ampak

v ekstremu enostranske pozornosti. Kakršen koli ekstrem je škodljiv; če se ves čas

osredotočamo na naš bančni račun, na partnerja, na naše delo, na filozofske študije, to tudi

ni zdravo. Prav tako pa tudi ni zdravo, če popolnoma zanemarjamo telesne občutke, kar

predstavlja drug spekter ekstrema. Ko mačke ni doma, miši plešejo, in enako bi lahko rekli

tudi za naše telo. Ko naše pozornosti nikoli ni v telesu, se v njem lahko dogaja veliko

škodljivih stvari, ki pa ostajajo ves čas neopažene. Konstantni glavoboli, ki so posledica

tenzije v vratu in ramenih, bolečine v hrbtu, ki so posledica sedečega življenjskega stila, ali

bolečine v trebuhu, ki so posledica alergije na hrano, so stvari, ki bi jih z lahkoto odpravili,

če bi imeli več somatske refleksije.

Kako lahko izkustvena somaestetika okrepi telesno zavedanje in pomaga ponovno izučiti

uporabo nas samih in naših čutov, da bi nam omogočila, da se učimo in delujemo bolje?

Odgovor je bil impliciran že prej, v opisu, kako somaestetika razvija osnovne filozofske

that one here generates through one's reflections is harmful. Analysts easily get sick.« Original v knjigi:

Immanuel Kant, Benno Erdmann. (1882). Reflexionen zur Kritische Philosophie.

33

cilje, v nadaljevanju pa bom predstavil bolj jasno Shustermanovo idejo, kaj lahko

somaestetika ponudi šolstvu oz. izobrazbi.

1. Izkustvena somaestetika nas lahko informira glede naših občutkov in čustev, preden ta na

drugačne načine vstopijo v zavest (bolečine, depresija). To nam pomaga, da s temi čustvi in

občutki bolje upravljamo, tako da ta ne posegajo v naša učna prizadevanja. Če se vrnemo

na prejšnje primere: kadar se bolje zavedamo našega dihanja pri somatskem treningu, lahko

iz sprememb v ritmu dihanja ugotovimo, da smo tesnobni, jezni ali razburjeni, še preden bi

se zavestno zavedali teh psiholoških motenj; in ko se jih enkrat zavedamo, lahko uporabimo

strategije za ublažitev negativnih učinkov, ki bi jih ta čustva imela na naše učenje. Denimo,

lahko se zavedamo, da smo ta trenutek preveč razburjeni, da bi prebrali neko knjigo, zato

lahko branje odložimo na kasnejši čas, ali pa začnemo regulirati svoje dihanje, dokler se

naša čustva toliko ne umirijo, da lahko začnemo uživati v branju in polnem razumevanju.

Podobno smo lahko med branjem v neudobnem položaju, ki nepotrebno obremenjuje telo

(morda so vratne, ramenske ali hrbtne mišice napete, morda nezavedno preveč stiskamo

prsni koš, trebuh ali čeljust). In čeprav se to neugodje nahaja pod pragom zavesti (zaradi

pomanjkanja somatske pozornosti), moti dovolj, da odvrača oz. zmanjša kakovost naše

pozornosti na branje. Prav tako takšni nelagodni položaji telesa sčasoma prodrejo do zavesti

v obliki bolečine, ki nas še bolj jasno odvrača od branja in nam lahko celo v celoti prepreči,

da bi brali. Toda če se s somatskim treningom naučimo zaznavati prekomerno krčenje mišic

in nelagodne položaje v njihovi običajno še »nezavedni« fazi, lahko storimo nekaj, da jih

odpravimo, še predno se v zavesti pojavijo v obliki zdravstvenih težav oz. bolečine.

2. Zavedanje, ki ga dosežemo prek izkustvene somaestetike, nam ne ponuja samo boljšega

vedenja in upravljanja z našimi čustvi (za učenje ali druge vidike življenja), ampak nam

zagotavlja tudi boljšo kontrolo nad našimi gibi in posledično nad našimi dejanji. Kot je

razvidno iz primera golfista, ne moremo pričakovati, da bomo odpravili slabo držo pri

igranju golfa in iznenada postali dober golfist, če se ne zavedamo našega telesa in občutkov

v njem. To velja za učenje in izboljšanje tudi drugih oblik gibanja: metanje na koš, streljanje

na gol, serviranje, igranje kitare, izvajanje gibov taichija. Tudi tu nas ojačana pozornost na

odvečno krčenje mišic v telesu pri gibih (ali pripravi na gibe) opozori na probleme, ki bodo

sčasoma privedli do bolečine ali celo poškodbe, če te gibe, ki povzročajo stres, redno

ponavljamo. Na primer, pri prakticiranju taichija se pogosto zgodi, da ljudje pri izvajanju

34

form nepravilno postavljajo kolena, tako da kolena niso nad stopaloma. Sam gib ne

povzroča nobenih vidnih težav, vendar če ga izvedemo nekajtisočkrat, kar je edini način, da

se taichija naučimo, se bodo težave s koleni vsekakor pojavile. Če bi se radi naučili taichija,

dobro igrati klavir, golfa ali katere koli druge veščine, potem je uspeh vsekakor vprašljiv,

če je v prihodnosti bolečina oz. poškodba zelo verjetna.

3. Izobrazba ni toliko stvar dela z določenimi čustvi ali gibi, kot je reorganiziranje ali

preusposabljanje navad čustev in gibov ter navad delovanja, h katerim čustva in gibi

prispevajo. To drži tudi za izkustveno somaestetiko. Morda imamo priučen anksiozen odziv

na matematiko ali na ljudi določene etične skupine (morda zaradi neke travmatične izkušnje,

ki jo je spremljalo hitro dihanje ali stiskanje čeljusti), odziv, ki se venomer pojavi, kljub

naši zavestni volji, in nas vodi do slabega odnosa do tujcev ali do odpora do vseh stvari, ki

so povezane z matematiko. Vendar lahko naredimo izredno malo, da preoblikujemo to

navado slabih občutkov in neprimernega vedenja s tem, da pozivamo zavestno voljo, naj

deluje močneje. To je zato, ker so slabi občutki ukoreninjeni in je vedenje odvisno od

refleksnih somatskih reakcij, ki ležijo pod racionalnim zavedanjem. Le če pripeljemo te

moteče somatske občutke v jasen fokus z ojačanim somaestetskim zavedanjem, lahko

upamo, da jih dovolj izoliramo znotraj zavesti, da nad njimi pridobimo dovoljšni nadzor in

s tem preprečimo neželene vedenjske reakcije. Samo skozi takšno okrepljeno zavedanje

lahko upamo, da bomo te slabe somatske občutke, ki jih povezujemo bodisi z matematiko

ali tujci, transformirali v nekaj bolj pozitivnega. Če predstavimo še en primer: oseba, ki je

bila v preteklosti pogosto ponižana in je zaradi tega razvila slabo telesno držo (sklonjena

glava, povešena ramena), ne bo nikoli razvila polne samozavesti, če se ne nauči zavzeti bolj

pokončne drže, ki navdihuje samozavest. In to ni le zaradi refleksnih izkušenj, ampak zato,

ker sključena drža onemogoča lahkotno dihanje (s stiskanjem prsnega koša) in preprečuje

človeku, da bi gledal naravnost predse. Že ti mehanski dejstvi sami po sebi povzročata

občutke anksioznosti na najbolj osnovnem izkustvenem nivoju.

Ne glede na to, kako sistematizirano je postalo šolstvo, se še vedno izobražujemo kot

utelešena celota. Ker v vseh občutkih, mišljenju in vedenju obstaja somatska dimenzija,

lahko včasih bolje izobražujemo svoja čustva in delovanje, če se jim približamo s somatske

strani. Ta hipoteza je centralna številnim sistemom somatskega izobraževanja in v terapijah

(od azijskih form qigonga in meditacije do vzhodnih somaestetskih praks, kot sta tehnika

35

Aleksander in metoda Feldenkrais) in je bila potrjena z uspehi, ki jih imajo te prakse pri

razvijanju mentalnih, fizičnih in duhovnih moči praktikantov.

4. Shusterman skuša prikazati argumente, da somaestetika ima vrednost v izobrazbi, še

posebno v praktično izkustveni dimenziji, ki se morda na prvi pogled zdi nebistvena (kot je

mislil tudi Kant) ali celo škodljiva za plodno izobrazbo. Vabim vas, da dopolnite

Shustermanove trditve tako, da sami preizkusite somaestetske vaje. Morda lahko preučite

svoja čustva, medtem kot prebirate ta tekst. Ugotovili boste, da je težko ohraniti pozornost

na teh občutkih, če že od prej niste vešči tovrstne meditacije; še težje je ubesediti te občutke,

saj so v večjem delu to nebesedni občutki toka naše zavesti. To je tudi razlog, da jih

filozofska teorija večinoma ignorira. Da bi lažje preizkusili to somaestetsko meditacijo,

Shusterman ponudi vprašanja, ki si jih lahko zastavimo: Česa se zavedate na telesnem

nivoju, ko berete te vrstice? Poskušajte se bolj zavedati pozicije telesa in občutkov v njem.

Je vaša drža maksimalno udobna za branje ali občutite napetost v čeljusti, očeh, vratu, prsih,

trebuhu, rokah ali nogah? Če vam branje filozofije ni enostavno ali prijetno, je povsem

verjetno, da boste občutili več napetosti v nekaterih predelih telesa – zaradi posebne

koncentracije, ki jo branje zahteva. Kadar se mentalno naprezamo, navadno stiskamo mišice

močneje od potrebe, ki jo naloga zahteva. Pogosto na primer stiskamo čeljust, kadar

dvigamo ali potiskamo težke objekte ali kadar se mentalno naprezamo, kljub temu da s

čeljustjo ne mislimo in ne dvigamo objektov. Podobno lahko vaša koncentracija ob branju

vključuje kontrakcije in rigidnost prsnega koša, ki omejuje dihanje. Ali torej dihate

sproščeno in udobno ali pa je vaše dihanje plitko oz. hitro, kar odraža vašo nestrpnost, da bi

hitreje končali branje? Ali obe stopali počivata na tleh, medtem ko berete ta tekst? Ali je na

eni nogi več teže kot na drugi? Na kateri nogi? Ali obstaja ritem dihanja, ob katerem bi vam

bilo bolj udobno, in kaj vas odvrača od tega, da bi spremenili način dihanja?

Če še niste izgubili potrpljenja med to kratko vajo somatsko refleksivnega branja, potem

lahko bolj cenite to zadnje vprašanje. Kako oz. v kakšnih okvirjih bi bila somaestetika lahko

najbolj učinkovito vključena v šolski kurikulum? Problem, ki bega tudi samega

Shustermana, zato se v tem pogledu opira na druge strokovnjake izobraževalnih študij.

Čeprav Shusterman meni, da somaestetika naslavlja osnovne filozofske cilje, pa ne vidi,

kako bi praktična somaestetika bila enostavno vključena v osnovni filozofski kurikulum ali

kako bi se praktično izvajala v filozofskih razredih. Njena distinktivno fizična plat bi bila

verjetno videti kot šokantna provokacija, ki se norčuje iz filozofije kot akademske

discipline, ki je osnovana na umsko teoretičnih temeljih. Ker Shusterman nikoli ni želel

36

povezovati somaestetike s senzacijo in škandalom, je somaestetiko znotraj akademske

filozofije vedno poučeval le kot teorijo in se doslej odločno izogibal poučevanja konkretne

prakse. Študenti, ki pokažejo zanimanje za konkretno prakso, dobijo le priporočila, kje

lahko dobijo praktične lekcije. Vendar Shusterman ni zadovoljen s to situacijo, saj

somaestetska teorija ne more biti polno razvita, če nimamo izkušnje, ki jo lahko ponudi le

konkretna praksa.

Naj bo potem somaestetika na univerzitetni ravni omejena na fakultete, kot je fakulteta za

šport, kjer se lahko uči z dotiki in fizičnim gibanjem? Shustermana skrbi, da ta rešitev ne

bo ustrezno naslovila teoretske strani somaestetike in morda se celo ne bo ustrezno posvetila

intenzivno umsko refleksivni dimenziji somaestetske prakse. Običajno poučevanje v

telovadnici zreducira subjekt na fizično raven, kjer se uči le prek navodil, kako pravilno

gibati telo. Kadar se joga uči na takšen način (kar je zelo pogosto v zahodnem svetu), jo

oropamo njene filozofske komponente in postane le oblika fizične vadbe. Ta problem

kurikularnih okvirjev kaže na bolj splošno omejitev filozofskega poučevanja v današnjem

šolskem sistemu. V antičnih časih filozofija ni bila prakticirana samo kot akademska

disciplina, ampak kot način življenja; tako je filozofska izobrazba vključevala nekatere

telesne prakse (na primer diete), ki so bile značilne za posamezne filozofske šole

(epikurejstvo, stoicizem, cinizem). Takšne holistične utelešene študije filozofije so se

ohranile do dandanes v samostanskih tradicijah krščanstva, budizma in v drugih verah, kjer

se filozofija uči in prakticira kot celovit način življenja. Shusterman se sprašuje, ali je takšen

holistični pristop možno izpeljati v sodobni filozofski izobrazbi, v univerzitetnih okvirjih

kot del rednih ali izbirnih programov. Kakšne reforme kurikuluma, inštitucij in stališč bi

potrebovali, da bi uvedli takšen način utelešene izobrazbe? Če se lahko česa pomembnega

naučimo skozi izkustveno prakso somaestetike (ali izkustveno formo učenja), česar se ni

mogoče naučiti zgolj z diskurzivnimi metodami, potem bi bilo morda dobro najti odgovore

na zgoraj zastavljena vprašanja.

4.1 Somaestetika v filozofski učilnici

Čeprav Shusterman prizna, da še nikoli ni poizkusil praktičnega poučevanja somaestetike

na univerzi v učilnici, pa vseeno predstavi, kakšno bi lahko bilo takšno praktično

poučevanje. V nadaljevanju bom predstavil vajo poglobljenega zaznavanja telesa (ali kot jo

37

imenuje Shusterman – body scan). Namen takšne vaje je predstavitev metode, ki bi lahko

pripomogla pri uresničitvi enega od osrednjih filozofskih ciljev – samospoznanja, v tem

primeru somatskega samospoznanja. Filozofija je tradicionalno povezovala ta osrednji cilj

samospoznanja z ciljem samorazvoja in samooskrbe na podlagi tega, da lahko za nekaj bolje

skrbimo, če o tem več vemo. Če želimo učinkovito razvijati in izboljšati sebe, če želimo

spremeniti nekatere vidike svojega vedenja, potem moramo vedeti več o sebi in o svojem

vedenju.

Cilj somaestetike je izboljšati naše somatsko razumevanje, izkušnjo, delovanje in

samostilizacijo – ne samo na abstraktnem diskurzivnem nivoju, ampak tudi na praktičnem.

Cilji somaestetike segajo dlje od somatske eksterne forme, zunanjih norm in tudi načinov,

kako jo polepšati. Somaestetika se, v svoji izkustveni obliki, osredotoča tudi na moči,

občutke in užitke notranje somatske izkušnje in na načine, kako bi izboljšali ostrino te

izkušnje. Vaja, predstavljena v tem poglavju, je praktična vaja izkustvene somaestetike, ki

je namenjena izboljšanju akutnosti zaznave. Vendar je treba poudariti, da vrednost takšne

vaje sega prek polja somaestetike. Vaje so lahko bolj splošno uporabne pri poučevanju

filozofije ravno zaradi tega, ker se tako tesno nanašajo na osrednji izziv samospoznanja, ki

je tako temeljno zaznamoval filozofijo skozi zgodovino.

Cilj, da bi nekoč somaestetiko poučevali tudi v filozofski učilnici, je plemenit, vendar se

srečuje s številnimi težavami. V prvi vrsti zaradi implicitnih norm in konkretnih fizičnih

razmer akademskega poučevanja filozofije: filozofsko razmišljanje študentov naj bi se

izvajalo v sedečem položaju z odprtimi očmi; takšno poučevanje je v osnovi konceptualno

in ne izkustveno; tudi tla v učilnici niso primerna za ležanje na tleh – navadno so trda, mrzla

in umazana, brez primernih blazin, na katere bi se lahko ulegli. Vse te razloge bi lahko

označili za praktične ali eksterne razloge, ki preprečujejo somatsko poučevanje filozofije.

Vendar obstajajo tudi drugi razlogi, ki odsvetujejo takšno somatsko študijo filozofije –

razlogi, ki so interno vezani na filozofsko tradicijo. To vključuje prepričanje, da zavesno

izkustvo lastnega telesa ne more ponuditi resničnega samospoznanja, kot pravi platonistična

in kartezijanska tradicija. Obstaja tudi pogosto izražena skrb, da poostrena somatska zavest

ponudi le inferiorno, nevarno obliko samospoznanja, ki namesto da bi pozitivno vplivalo na

samorazvoj, deluje škodljivo, morbidno in pasivno.

38

1. slika – Quiet time11

Ker smo se že v prejšnjih poglavjih nekoliko več ukvarjali s teoretičnimi argumenti zoper

kultivacije izboljšane telesne zavesti, bom tu predstavil praktični vidik za izboljšanje

somatske zavesti in kako bi lahko bila le ta, po viziji Shustermana, poučevana v filozofski

učilnici. Shusterman je menil, da to najlažje storimo, če vajo predstavimo v obliki skripte.

V nadaljevanju sledi prevod Shustermanove skripte oz. vaje, ki jo je predstavil v knjigi

Thinking through the Body. Vajo Shusterman nekoliko prilagodi, tako da bi se jo lahko

uporabilo pri poučevanju v filozofski učilnici, saj ne potrebuje ležanja na tleh, ampak jo

lahko izvedemo v sedečem položaju. Po predstavitvi vaje bo sledila analiza logičnih

principov zavesti, ki se skrivajo v ozadju te vaje. S tem, ko združimo analizo z izkustvenim

procesom učenja (praktično izvajanje vaje), lahko ponudimo distinktiven in ploden način

integracije somaestetske teorije in prakse v učilnici. Ker vaja poglobljene zaznave telesa ni

povezana z nobeno religiozno tradicijo, jo je veliko lažje vključiti v filozofski kontekst. Te

vaje uporabljajo številne sodobne telesno/umske discipline (tehnika Aleksander in metoda

Feldenkrais). Vaja poglobljene telesne zaznave se osredotoča na raziskovanje lastnega

11 Leta 2007 je bila v srednji šoli (Visitacion Valley v San Franciscu) uvedena dvakratdnevna meditacija, ki so jo

poimenovali Quiet time, da bi se spopadli z nekaterimi problemi v šoli, kot so slaba pozornost, nasilje, depresija.

V samo mesecu dni po uvedbi meditacije so učitelji opazili izrazite pozitivne spremembe. Vir:

(https://www.theguardian.com/teacher-network/2015/nov/24/san-franciscos-toughest-schools-transformed-

meditation)

39

telesa, vendar ne prek dotika, ampak skozi introspekcijo, proprioceptično zaznavo sebe v

mirujočem stanju (navadno v ležečem položaju).

Ležeči položaj ima načeloma to prednost, da omogoča razvoj večje akutne telesne zaznave,

saj sprosti iz telesa stres gravitacije, ki ga sicer načeloma nikoli ne zaznavamo, ker z

gravitacijo živimo ves čas, vendar kljub temu nenehno zahteva našo pozornost. Pomaga

tudi, če med vajo zapremo oči, saj se s tem izognemo vizualni stimulaciji, ki bi nas sicer

odvrnila od proprioceptične zaznave in zavedanja. Vendar lahko vajo poglobljene telesne

zaznave prilagodimo tudi za druge položaje. Če je ležanje na tleh neudobno oz. nemogoče,

potem vaje za poglobljeno zaznavanje telesa ne bi bilo dobro izvajati na tleh, saj bi nas

neudobje tega položaja odvračalo od subtilnih stanj telesa in občutkov. Vajo za poglobljeno

telesno zaznavanje je Shusterman strnil na najbolj osnovne elemente, da bi ji lažje sledili.

Iz nje je odstranil opombe glede dihanja in udobja, s katerimi bi načeloma začel vajo. Te

opombe je vaji vredno dodati, če bi jo resnično prakticirali v filozofski učilnici.

4.2 Sedeča vaja za poglobljeno zaznavanje telesa

»Sezujte čevlje. Usedite se bolj proti prednjemu robu stola, noge pa položite plosko na tla.

Položite roki na stegna, v udoben položaj. Če želite, zaprite oči, saj boste tako lažje sledili

navodilom. Začnite z levim stopalom, opazite, kako se vaša leva peta dotika tal. Ali gre

večina teže v center pete ali na levo oz. desno? Nič ne poskušamo spremeniti ali soditi, kako

naj bi bilo; enostavno želimo le čutiti, kako se peta dotika tal.

Ali v vaši levi nogi večina teže počiva na peti ali na blazinicah stopala? Je več teže na

notranji strani stopala ali zunanji? Ali se vsi prsti na nogah dotikajo tal? Kateri prsti se

jasno dotikajo tal in kateri se ne? Opazite, kako je obrnjeno vaše stopalo, je obrnjeno

navznoter oz. navzven ali gleda naravnost naprej?

Sedaj premaknite pozornost od levega stopala navzgor proti levemu kolenu. Kje je vaše levo

koleno v relaciji z vašo peto? Je pred peto ali za njo ali točno nad njo?

Ko premikate pozornost po levi nogi navzgor, opazite kot, pod katerim se vaša noga obrača

navzven ali navznoter. Če bi potegnili linijo iz popka predse, kako daleč bi bilo vaše koleno

od te centralne linije?

40

Zdaj zaznajte desno stopalo. Kako se vaša desna peta dotika tal? Ali gre večina teže v center

pete ali na levo oz. desno? Kako se primerja z levim stopalom? Katera peta se zdi, da se

bolj dotika tal?

Kje desno stopalo nosi največ teže, na peti ali na blazinicah prstov? Ali ima stopalo več

stika s tlemi na levi ali na desni strani? Kateri prsti se dotikajo tal in kateri se ne? Kako se

desno stopalo v teh stvareh primerja z levim? Koliko se desno stopalo obrača navznoter

oziroma navzven? Kako se glede te pozicije primerja z levim stopalom?

Premaknite pozornost po nogi navzgor in poiščite razmerje med desnim kolenom in desno

peto. Je koleno nad peto ali pred oz. za njo?

Ko pripeljete pozornost višje po desni nogi, opazite kot, pod katerim se noga obrača. Kako

daleč je vaše koleno od linije, ki ste jo potegnili naravnost iz popka? Katero koleno, levo ali

desno, je bolj oddaljeno od te centralne linije?

Nato zaznajte medenico, kako počiva na stolu. Se zdi težja leva ali desna stran? Katera

stran se vam zdi, da ima več stika s stolom? Ali čutite celotno zadnjico na stolu? Je več

pritiska na njeni levi ali desni strani? Čutite kontakt tudi na zgornjem predelu stegen? Na

katerem čutite več? Ali čutite kakršno koli spremembo pritiska, ko je vaša pozornost

usmerjena na levo ali desno stran zadnjice, levo ali desno stegno?

Premaknite pozornost na spodnji stopali. Katera stran, leva ali desna, se zdi daljša? Katera

stran se zdi širša?

Ko premaknete pozornost na srednji del hrbta, ga čutite tako jasno kot spodnji predel?

Katera stran se zdi daljša, leva ali desna? Katera stran se zdi širša?

Nato začutite širino zgornjega hrbta. Katera stran se zdi, da zavzema več prostora? Katera

stran se zdi daljša? Katera stran se zdi širša?

Premaknite pozornost na vrat. Se vam zdi leva ali desna stran daljša? Se zdi, da vaša glava

počiva na vrhu vratu ali bolj nazaj oz. naprej od njega? Čutite kakšno napetost v vratu od

podpiranja glave? Opazite, ali se vaša glava čuti, kot da se nagiba na desno ali levo?

Zaznajte prostor med brado in vašim grlom.

41

Preverite vaša usta. So zaprta ali odprta? Kako široko ali kako tesno?

Zaznajte svoja ramena. Katera rama se zdi višje, leva ali desna? Če bi potegnili linijo med

vašo desno ramo in ušesom in med vašo levo ramo in levim ušesom, katera linija bi bila

daljša?

Nato premaknite pozornost na svoji roki. Katera se zdi daljša? Katera se zdi težja? Opazite,

kako daleč je vaša desna roka od telesa? Nato opazite, kako daleč je vaša leva roka od

telesa? Ali vaše dlani počivajo obrnjene navzgor na nogah ali navzdol?

Začutite, kako se počutite na splošno. Čutite, da je ena stran lažja kot druga? Je ena stran

vas širša kot druga? Višja? Vstanite za minuto ali dve, da občutite, kako čutite, ko stojite.

Še vedno čutite razliko med eno in drugo stranjo? Čutite razliko, kot se spomnite, ko ste

stali pred tem? Če jo, kako?

4.2.1 Analiza vaje za poglobljeno zaznavanje telesa

Zdaj ko smo si ogledali vajo za poglobljeno zaznavanje telesa, si oglejmo še logiko, ki se

skriva za takšno metodo. Katere strategije nam praktično pomagajo, da je naša somatska

introspektiva bolj učinkovita? Eden od poglavitnih načinov je ta, da jo naredimo bolj

pozorno, saj nekatere tehnike za krepitev pozornosti izhajajo iz dveh ključnih principov

pozornosti: sprememba in interes. Pravijo, da je edina konstanta v življenju sprememba,

zato se je tudi naša zavest razvila z namenom, da bi nam pomagala lažje preživeti v nenehno

spreminjajočem se svetu. Naša zavest potrebuje spremembo, da lahko ostane zbrana.

Izredno težko dolgo časa zadržimo pozornost na objektu, ki se ne spreminja. Paradoksno to

pomeni, da če želimo našo pozornost ohraniti usmerjeno na isti objekt misli, moramo

poskrbeti, da mu vnesemo nekakšno spremembo, tudi če je to le sprememba naše

perspektive, s katere opazujemo objekt misli. Podobno temu, ker se je zavest razvila, da

služi našim interesom, potrebujemo kontinuiran interes, da ohranimo našo pozornost. Ne

moremo se dolgo osredotočati na stvari, ki nas ne zanimajo, in tudi kadar so naše misli

usmerjene na stvari, ki nas zanimajo (na primer naše levo stopalo), bomo tudi to zanimanje

hitro izčrpali, če mu ne vnesemo neke spremembe. Iz teh osnovnih lastnosti spremembe in

interesa izhaja šest introspektivnih strategij somatske refleksije.

42

4.2.2 Strategije somatske refleksije

4.2.2.1 Vprašanja

Lažje ohranjamo našo pozornost na določeni temi ali na somatskemu objektu oz. zaznavi,

če upoštevamo njihove različne vidike in relacije. S tem se izognemo monotonosti, ki

navadno uniči pozornost. Ena od učinkovitih tehnik, da to dosežemo, je, postavljanje

različnih vprašanj o objektu, na katerem želimo ohraniti pozornost. Takšna vprašanja v nas

znova vzbudijo zanimanje, sami se moramo spet osredotočiti na objekt, če želimo odgovoriti

na ta vprašanja. Še več; sam poizkus, da mislimo vprašanje, stvarno spremeni način oz.

vidik, kako dojemamo objekt.

Vzemimo primer: zelo težko je obdržati pozornost na našem dihanju. O dihanju si zastavimo

serijo vprašanj: je naše dihanje hitro ali počasno, globoko ali plitko, je vdih daljši od izdiha?

Čutimo dih bolj v trebuhu ali v prsnem košu? Kakšen občutek imate v nosu in ustih? Če si

zastavimo takšna vprašanja, bomo bili zmožni veliko dlje ohraniti našo pozornost na dihanju

in občutkih.

4.2.2.2 Razdelitev na dele

Če poskušamo raziskati naše telesne občutke, ko nepremično ležimo, zelo težko distinktivno

čutimo dolžino hrbta, naših nog in rok itd. Tudi če se z močno voljo poskušamo zaznati v

celoti, je takšna zaznava izrazito nejasna in dvoumna. Ključ do bolj jasne telesne

introspekcije se skriva v sistematični zaznavi različnih predelov telesa, tako da se najprej

osredotočimo na en del, nato na drugi del telesa, tako da vsak del dobi zadostno pozornost,

zato lažje pridobimo občutek relacije delov kot celote. Premikanje fokusa skozi telo tudi

omogoča občutek spremembe, ki jo zavest potrebuje. Prav tako ponuja obnavljajoči interes,

saj vsaka nova zaznava dela telesa predstavlja nov izziv.

4.2.2.3 Kontrast občutkov

Premikanje introspekcije od enega dela telesa do drugega omogoča zaporedni kontrast

občutkov. Takšen kontrast pomaga izostriti razločevanje tega, kar čutimo. Izostritev

razločevanja je še ena od ključnih strategij za bolj učinkovito introspekcijo in vidimo lahko,

43

kako vprašanja in razdelitev na dele telesa tudi spodbujajo razločevanje. Oglejmo si, kako

to deluje skozi kontrast občutkov. Če nas vprašajo, da naj ocenimo, kako težka se nam zdi

rama, medtem ko ležimo na tleh, verjetno ne bomo imeli jasnega vtisa tega občutka. Če pa

se najprej osredotočimo na eno ramo in nato na drugo, lahko pridobimo bolj jasen vtis teže

v vsaki rami, tako da opazimo, katera se zdi težja. Kontrast naredi občutke lažje razločljive

in razločujemo lahko tudi različne tipe kontrastov.

Kot prvo lahko razločujemo med »eksistencialnimi« in »diferencialnimi« kontrasti. Prvi je

kontrast med tem, ali občutek obstaja ali je odsoten, ne da bi se osredotočali na specifično

naravo ali kvaliteto občutka. Na primer oseba lažje zaznava telesni stik s tlemi, če zazna,

kateri deli telesa se dotikajo tal in kateri se ne. Različne kontraste dobimo tako, da

primerjamo različno naravo oz. kvalitete obstoječih občutkov. Na primer, primerjamo lahko

občutek stika s tlemi, ki ga naredita rami, tako da se vprašamo, katera rama se zdi, da bolj

težko počiva na tleh. Oba tipa kontrasta sta lahko v pomoč pri somaestetski introspekciji. S

tem se lahko naučimo razlikovati med prej nezaznavnimi občutki kronične mišične

napetosti v hrbtnih antigravitacijskih mišicah (tistih, ki kljubujejo gravitaciji), tako da

nenadno občutimo, kako je, ko te mišice niso napete, ko se uležemo na tla. Lahko pa se tudi

naučimo razlikovati stopnje napetosti, na primer v stisnjeni pesti, tako da okrepimo ali

popustimo stisk pesti.

Poleg eksistencialnih in diferencialnih kontrastov obstaja še razlikovanje med simultanimi

kontrasti (ko primerjamo zaznavo ob istem času) in sukcesivnimi kontrasti (ko se najprej

posvetimo eni zaznavi in jo nato takoj primerjamo z drugo). Primerjalna učinkovitost ali

akutnost simultanih in sukcesivnih kontrastov se zdi, da je odvisna od različnega konteksta,

naloge in zaznavne modalnosti. Kadar vizualno primerjamo stvari (kot na primer, ko

opazujemo, katera barva je temnejša), so simultani kontrasti bolj natančni; medtem ko se

zdi pri nekaterih primerih prostorske zaznave sukcesivna primerjava bolj natančna.

Kakorkoli že poglobljeno zaznavanje telesa ni stvar vizualne zaznave, ampak

proprioceptične zaznave, njeni zaznavni kontrasti (eksistencialni ali diferenčni, sukcesivni

ali simultani) odražajo občutke različnih delov in predelov telesa.

Najbolje je pustiti vsakemu posamezniku, da sam odkrije in eksperimentira, ali mu bolj

ustrezajo sukcesivni ali simultani kontrasti, v smislu, da so bolj čisti in jasni. Za primer, ko

ste v sedečem položaju, preverite stik vaše leve in desne ritnice s stolom. Katera ritnica se

zdi, da počiva težje oz. trdno na stolu? Se vam zdi lažje, ko primerjate te občutke v simultani

zaznavi, ali lažje razločujete, če se najprej osredotočite na eno ritnico in nato še na drugo?

44

Če ležite na tleh in se vprašate, katera vretenca počivajo na tleh in katera ne, vam je lažje,

če preverite vsako vretence posebej, ali vam je lažje simultano začutiti predele hrbtenice, ki

se dotikajo, oziroma tiste predele, ki se ne dotikajo tal? Ko ležite na tleh in se osredotočite

na to, katera rama se zdi, da je bliže glavi, ali to lažje storite tako, da se osredotočite na obe

rami in ju primerjate, ali to lažje storite, da se osredotočite na eno in nato še na drugo ramo?

Jasno pa je, da ko se osredotočimo na večje telesne predele in poskušamo bolj splošno

razločevati telesne izkušnje, kot na primer takrat, ko poskušamo ugotoviti, kateri deli telesa

se zdijo najtežji, najbolj gosti ali najbolj napeti, se ne moremo zanašati na simultano

primerjavo občutkov v vseh delih telesa, ampak se moramo lotiti sukcesivne preiskave in

primerjave delov. Prav to poskuša doseči vaja poglobljene telesne zaznave.

4.2.2.4 Asociativni interes

Poleg uporabe fokusnih vprašanj, osredotočanja na različne dele in primerjave kontrastov

obstajajo še drugi principi, kako ohranjati interes, da je lahko somaestetska introspekcija

karseda učinkovita. To je asociativni interes. Tako kot je lažje slišati svoj telefon v hrupnem

okolju, če pričakujemo pomemben klic, že samo zaradi tega, ker ga slušatelj nestrpno

pričakuje, tako lahko tudi stimuliramo pozornost na telesni občutek, če prepoznavo

navežemo na nekaj, kar nam je pomembno. Na primer, prepoznanje, da nekateri občutki

mišične sproščenosti ali ritem dihanja lahko ohranjajo občutek umirjenosti, ki vodi v globok

spanec. Ali to, da ima pozornost na določenem delu telesa ali na določnem občutku v vaji

poglobljene telesne zaznave to moč, da ustvari mišično poravnavo, ki jo povezujemo z

občutki somatske sproščenosti in boljšega kognitivnega delovanja.

4.2.2.5 Izogibanje motečim interesom

Še ena strategija za izostritev pozornosti na telesne občutke je ta, da se ubranimo motečim

interesom, saj kakršna koli oblika pozornosti predstavlja fokusizacijo zavesti, ki implicira

ignoriranje drugih stvari, da se lahko osredotočimo na objekt v fokusu. To je razlog, zakaj

se vajo za poglobljeno zaznavanje telesa izvaja z zaprtimi očmi, da se izognemo zaznavi iz

zunanjega sveta vida, ki bi moteče vplivala na našo introspekcijo. Interno zaznavo okrepimo

tako, da odstranimo zunanjo.

45

4.2.2.6 Predzaznava ali predpercepcija

Še ena tehnika za izostritev naše pozornosti na občutke, ki jih poskušamo razločevati, je

priprava na pričakovanje zaznave. Predzaznava je polovica zaznave, ki jo pričakujemo. Z

ozirom na poglobljeno zaznavo telesa ali katero koli drugo somaestetično vajo ima takšna

predzaznava (ki že sama po sebi krepi interes) lahko različne oblike. Lahko se pripravimo

na razločevanje občutkov tako, da konceptualiziramo, kje v telesu naj bi ta občutek bil, ali

če si predstavljamo, kako bo bil občutek na nekem delu telesa ustvarjen oz. kako bo bil

občuten. Takšno konceptualiziranje in predstavljanje seveda zahteva lingvistično misel, kar

pomeni, da nam je jezik lahko v pomoč pri somatskem vpogledu, vendar lahko predstavlja

tudi omejitev, ko obseg jezika predstavlja tudi mejo izkušnje. Medtem ko izpostavljamo

meje jezika in pomembnost neopisljivih občutkov, moramo tudi pripoznati, da lahko jezik

okrepi našo zaznavo tega, kar čutimo.

Zaradi teh razlogov je uporaba jezika za vodenje in izostritev somaestetske introspekcije s

predpripravljenimi navodili, vprašanji, predvidevanimi predstavnimi opisi, kaj bomo čutili

in kako bomo čutili, in kontrastnimi opisi imen občutkov ključna tudi v tistih disciplinah

telesne zavesti, po katerih gre obseg in pomen občutkov veliko dlje od meje jezika. Telo in

jezik, ki sta tako pogosto predstavljana kot nasprotujoči si sili, ki tekmujeta za primarnost,

sta oba bistvena za somaestetiko. Ključ je, da se ne odločimo za enega na račun drugega ali

da bi ju ocenjevali po pomembnosti, ampak da jih koordiniramo tako, da se vzajemno

dopolnjujeta.

Vaja za poglobljeno telesno zaznavo v tem poglavju potrebuje lingvistična navodila, vendar

če želite zares slediti njenim navodilom v izkustveni praksi, potem od vas zahteva več kot

samo konceptualno razumevanje. Filozofija še posebej, če se jo prakticira kot način

življenja, je kompleksen projekt, ki zahteva številna orodja, kot tudi zahteva poučevanje

filozofije.

5. Qigong kot način življenja

V prejšnjem poglavju smo pojasnili, kako bi lahko potekala somaestetika v filozofski

učilnici, vendar je treba poudariti, da čeprav bi bila takšna vaja za poglobljeno zavedanje

telesa zanimiva, bi kvečjemu lahko rabila kot nekakšna vrata, skozi katera bi študent stopil

v stik s praktično obliko somaestetike. Če želimo doumeti somaestetiko, jo je treba

46

prakticirati z vso svojo esenco, torej z umom kot tudi s telesom, najbolj poglavitno od vsega

pa je, da jo prakticiramo vsak dan. Preseči moramo dualnost, ki jo je zahodna kultura

usidrala v samo naše bistvo.

Čeprav Shusterman praktično izvaja somaestetiko s tehniko Feldenkrais in zazen

budizmom, se bom v tem poglavju osredotočil na starodavno kitajsko veščino qigong. Tega

ne počnem, ker bi favoriziral eno obliko prakse pred drugo, temveč zato, ker se s qigongom,

kot tudi s poučevanjem le-tega, ukvarjam že vrsto let. Če želimo izpolniti antične filozofske

cilje, med katere spadata samospoznanje in sreča, se je treba zadev lotiti precej praktično,

predvsem pa konsistentno. Praktični cilji somestetike so krepitev telesa, izostritev čutov,

jačanje pozornosti, umiritev uma itd. Z eno besedo bi lahko rekli, da gre za krepitev naše

čuječnosti, ali če se morda izrazim nekoliko bolj pesniško, gre za življenje v trenutku (vivere

in momento).

Zanje čase na internetu, predvsem pa na socialnih omrežjih pogosto zasledim slogane, kot

so »carpe diem« (izkoristi dan) ali »vivere in momento«, a v isti sapi ugotavljam, da so ti

slogani le izraz naše trenutne kulture, kjer naj bi nam en sam preprost latinski izraz ponudil

vso globino smisla življenja. To je tako, kot da bi želeli vso somaestetiko kot tudi celotno

filozofijo zaobjeti v enem samem momentu. Ko se vpišemo na študij filozofije, vsekakor ne

moremo reči, da smo filozofi, morda imamo afiniteto do filozofije, vendar zares pravi

filozofi postanemo z branjem filozofskih del, s poslušanjem filozofskih predavanj, z

učenjem za izpite, pisanjem seminarskih nalog in tudi diplomskega dela. Postati filozof

zahteva veliko vložene energije in časa, saj to pomeni spremeniti svoje možgane.

Nevroplastičnost12 je beseda, ki se danes pogosto uporablja v kognitivni znanosti, kar v

osnovi pomeni, da se možgani veš čas spreminjajo. Če bi podrobno pogledali možgane

filozofa, matematika in pravnika, bi ugotovili, da njihovi možgani delujejo zelo različno,

ker se je vsak od njih med študijem naučil uporabljati možgane na svojevrsten način.

Nedavna študija na budističnih menihih, ki se z meditacijo ukvarjajo že vsaj dvajset let, je

pokazala, da ti menihi proizvedejo kar tridesetkrat več gama možganskih valov kot drugi

ljudje. Študija je tudi ugotovila, da je pri teh menihih aktiven večji del možganov, kot je to

običajno, še posebno v levem prefrontalnem korteksu, ki se ga povezuje s čustvi sreče.13 Če

smo prej poudarili, da je eden od antičnih ciljev filozofije sreča in tudi (samo)spoznanje, bi

12 Izraz nevroplastičnost izhaja iz grške besede plastos, ki pomeni upogljiv, saj lahko prihaja do novih

funkcionalnih možnosti kot posledica nevrokemičnih, sinaptičnih, receptorskih sprememb. 13 Jon Kabat-Zinn, Richard J. Davidson, Zara Houshmand. (2012). The Mind's Own Physician: A Scientific

Dialogue with the Dalai Lama on the Healing Power of Meditation, str. 51–53.

47

lahko rekli, da je bil idealen antični filozof to, kar bi bila danes mešanica možganov (in

telesa) filozofa in budističnega meniha. Zdi se mi, da Shusterman s svojim projektom

somaestetike želi doseči ravno to. Filozofija ni le umsko teoriziranje, ampak predstavlja tudi

praktični vidik življenja, kjer filozofija predstavlja poseben način življenja.

Slika 2 – Tečaj qigonga14

Zakaj vključiti v filozofijo somatsko refleksijo, je bilo povedano že v prejšnjih poglavjih,

zato se bom sedaj osredotočil na metodo, kako to doseči. Kot sem dejal, filozofi se ne

rodimo, to lahko le postanemo, kar velja tudi za somaestetiko. Somaesteti se ne rodimo,

načeloma to nismo niti po končanem študiju filozofije, somaesteti lahko postanemo samo s

posebnim načinom življenja. Če želimo postati bodibilderji, bomo morali veliko let posvetiti

treningu in pravilni prehrani, vsekakor se ne bomo nekega dne zbudili in to bili. Tako kot

lahko le počasi in z rednim treningom spremenimo naše telo v telo bodibilderja, tako lahko

z rednim in intenzivnim treningom (praksami) postanemo somaesteti. Somaestet je antični

filozof, ali če to predstavimo še z enim antičnim idealom, somaestet pomeni imeti zdrav duh

v zdravem telesu. Študij filozofije nam omogoča, da postanemo filozofi, vendar ker

današnja filozofija v svoj kurikulum ne vključuje somaestetskih praks, lahko somaesteti

postanemo samo v prostem času s svojo iniciativo. Poti do tega cilja je mnogo, tu pa bom

14 Tečaj qigonga, kjer poučujem skupino praktikantov.

48

poizkušal predstaviti starodavno obliko poti prek prakse qigonga. Zdi se mi, da ta disciplina

v svojem osrčju združuje vse ideale praktične somaestetike.

5.1 Qigong in Bodhidarma

Preden pojasnim več o disciplini qigonga, bi na kratko predstavil življenjsko zgodbo

budističnega meniha Bodhidarme, ker se mi zdi, da ta starodavna zgodba zrcali

Shustermanovo prepričanje, zakaj bi morali filozofi kot tudi drugi akademiki poleg svojega

uma kultivirati tudi telo.

Do Mo, čigar priimek je bil Sardili in je bil znan tudi pod imenom Bodhidarma, je bil nekoč

princ mejnega plemena v južni Indiji. Bil je del šole mahajana budizma in po mnenju

mnogih naj bi bil bodisatva (izraz, ki pomeni razsvetljeno bitje), ki se je odpovedal nirvani,

da bi lahko rešil druge. Iz drobcev zgodovinskih zapisov se verjame, da je bil rojen leta 483.

V tistem času je za Kitajce Indija veljala za spiritualni center, saj je iz tam izviral budizem,

ki je imel takrat velik vpliv na Kitajsko. Mnogo kitajskih cesarjev je bodisi poslalo menihe

v Indijo, da bi se učili budizma in nazaj pripeljali znanje, ali pa so povabili indijske menihe,

da so budizem poučevali na Kitajskem. Verjame se, da je bil Da Mo drugi indijski menih,

ki je bil povabljen na Kitajsko. Cesar Liang (Liang Wu Di) ga je na Kitajsko povabil leta

527. Ko se je cesar odločil, da mu ni všeč njegova budistična teorija, se je Da Mo umaknil

v šaolinski samostan. Tam je srečal menihe, ki so bili šibki in bolehni, zato se je usedel v

jamo, obrnjen proti zidu, in devet let meditiral o tem problemu. Ko je po devetih letih osame

prišel iz jame, je napisal dve klasiki: yi jin jing (metoda za spreminjaje kit in mišic) in xi sui

jing (metoda za čiščenje kostnega mozga).

Yi jin jing je menihe poučil, kako izboljšati zdravje in kako spremeniti telo iz šibkega v

močnega. Ko so menihi prakticirali vaje yi jin jing, so ugotovili, da si z njimi izboljšajo

zdravje, in tudi to, da z njimi izredno izboljšajo svojo fizično kondicijo.

Xi sui jing je menihe naučil, kako uporabiti qi (življenjsko energijo) za čiščenje kostnega

mozga ter za krepitev krvi, imunskega sistema in dviga energije v možganih, kar jim je

pomagalo doseči budstvo.

Preden je Da Mo prišel na Kitajsko, je bila glavna metoda za dosego budstva spiritualna rast

z meditacijo, torej umska praksa brez telesnih vaj. Popolne vadbene metode, ki so jih

prakticirali v Indiji, niso bile predane kitajskim budistom. To je trajalo, dokler Da Mo ni

49

predstavil klasik yi jin jing in xi sui jing. V Indiji je bil Da Mo devetindvajseta generacija

chan budizma, ko pa je prišel v šaolinski samostan, je postal prva generacija kitajskega chan

budizma. Iz tega lahko vidimo, da preden je Da Mo prišel na Kitajsko, se Kitajci niso učili

chan budizma. Če je bil Da Mo devetindvajseta generacija chan budizma v Indiji, verjetno

lahko sklepamo, da se je chan meditacija poučevala in razvijala v Indiji že kar lep čas.

Razumno je sklepati, da je Da Mo obe klasiki napisal na podlagi znanja iz chan budizma.

Za kitajske budiste sta bili ti klasiki revolucionarni, saj sta jim ponudili novo obliko oz.

metodo za dosego budstva. Glavna razlika med tema klasikama in tradicionalnimi kitajskimi

metodami je, da je Da Mo dajal ravno toliko poudarka treningu telesa kot spiritualnemu

kultiviranju (razvijanju uma). Brez močnega in zdravega telesa je končni cilj spiritualnega

kultiviranja (budstva) težko doseči. Čeprav so tej novi teoriji nasprotovali številni budisti,

pa so mnogi verjeli v njegovo teorijo in pričeli s treningom. Šaolinski samostan je postal

center njegovih učnih metod in se kmalu po njegovi smrti razširil na vse konce Kitajske.

Njegova chan meditacija je bila uvožena tudi na Japonsko, kjer je postala znana pod imenom

ren.

Spiritualno kultiviranje budističnih menihov, ki imajo za cilj budstvo, bi lahko primerjali

tudi s filozofi, ki znotraj svoje filozofije iščejo večne resnice in nesmrtno dušo. Kadar telo

ne sodeluje z umom, je iskanje kakršnega koli spoznanja izredno oteženo, in ravno to je

tisto, kar je želel Shusterman sporočiti s svojem projektom somaestetike. Zdi se, da so v

antični filozofiji filozofi že poznali to resnico, a se je sčasoma izgubila. Med filozofijo in

spiritualno kultivacijo obstaja veliko vzporednic. Tako kot so šaolinski menihi v preteklosti

odkrili, da brez kultiviranja telesa ne gre, se zdi, vsaj če sledimo Shustermanovim

izsledkom, da bi prava filozofija morala vključevati tako kultivacijo telesa kot tudi uma.

5.2 Kaj je qigong?

Da bi lahko razložili, kaj je qigong, je morda najlažje začeti kar z analizo same besede.

Qigong je sestavljen iz dveh besed: qi in gong. Qi je energija, ki jo najdemo na nebu, zemlji

in v človeku. Je energija, ki pulzira v slehernem živem bitju. To je energija, ki je prisotna

med vami in ljudmi, ki jih imate radi, je iskra, ki spremeni vaše ideje v realnost. Energiji qi

se včasih pravi »para najbolj fine materije«, saj kitajska beseda za qi (qi – )

predstavlja paro, ki se dviga iz zrna riža, kar simbolizira destilirano esenco. Na Kitajskem

50

se beseda gong pogosto uporablja namesto besede gongfu (ali kungfu, ), kar

pomeni energija in čas. Katera koli veščina, ki zahteva veliko energije in časa, da jo

osvojimo, se imenuje gongfu. Iz tega sledi, da beseda qigong pomeni trening ali študija, ki

se ukvarja z energijo qi in zahteva veliko časa in energije (volje). Iz te definicije lahko

vidimo, da je qigong znanost, ki se ukvarja z energijo narave. Edina razlika med to znanostjo

in zahodno znanostjo je, da se qigong osredotoča predvsem na notranjo energijo ljudi,

medtem ko se zahodna znanost bolj ukvarja z energijo zunaj človeškega telesa.

Obstaja veliko veščin, ki se ukvarjajo z energijo qi v telesu. Te veščine so akupunktura,

akupresura, masaža tuina, zeliščarstvo, meditacija in qigong. Uporaba akupunkture,

akupresure in zeliščnih dodatkov za spreminjanje pretoka energije v telesu je postala osnova

za kitajsko medicino. Vadbo qigonga Kitajci množično uporabljajo za izboljšanje zdravja

in celo za odpravo številnih bolezni, poleg tega pa taoisti in budisti uporabljajo qigong za

spiritualno kultiviranje oz. za dosego razsvetljenja.

Že kratkotrajna redna vadba qigonga omogoča, poleg številnih pozitivnih in zdravilnih

učinkov, trdnost in stabilnost, pozicijo, s katere lahko dosežete katere koli cilje v življenju.

Qigong razvija intuicijo, daje spokojnost umu in povrne notranji mir. Z redno vadbo qigonga

se boste počutili in bili videti mlajši ter imeli na splošno bolj pozitiven pogled na svet. Svet

se vedno oblikuje in prilagodi ustroju vašega uma. Qigong bolj kot karkoli drugega

spreminja vaš um, čute in telo. Kot smo videli že prej, je to tudi praktični cilj somaestetike.

Če sledimo zgodovini qigonga vse do pred kitajsko dinastijo Qin in Han (255 pr. Kr.–233

po Kr.), lahko vidimo, da ima vadba qigonga izvor v plesu. Ples razgiba telo in ohranja

njegovo vitalnost. Usklajevanje gibov z glasbo harmonizira um, bodisi da ga energetsko

dvigne ali umiri. Ples qigonga je bil kasneje prenesen na Japonsko v dinastiji Han in je postal

izredno eleganten, počasen in rafiniran stil plesa, ki ga še danes prakticirajo na japonskem

dvoru.

Afrika in prvotni prebivalci Amerike plešejo ples, v katerem telo poskakuje gor in dol, kar

sprosti sklepe in poveča cirkulacijo qija. Katero koli vadbo, ki regulira kroženje qija po

telesu, tudi tek ali bodibilding, lahko pojmujemo kot qigong. Aspekti tega vključujejo hrano,

ki jo jemo, zrak, ki ga dihamo, in tudi naša čustva in misli. Vadbe, kot so ples, tek ali

bodibuilding, bi Shusterman klasificiral kot reprezentativne oblike vadb, torej bi jih uvrstil

pod reprezentativno somaestetiko, kjer se poudarja fizični videz, kondicija ali moč. Na drugi

strani tega spektra imamo izkustveno obliko somaestetike, ki vključuje prakse, kot je

51

meditacija, ali pa vaje za poglobljeno zavedanje telesa. Ključna prednost vadbe, kot je

qigong, pa je v tem, da vadbe ne moremo razdeliti bodisi na reprezentativno ali izkustveno

prakso, saj le-ta vključuje oba elementa.

Slika 3 – Jin jang

Na zgornji sliki vertikalna os proti levi predstavlja uporabo fizičnega telesa (jang) in na levi

uma (jin). Bolj ko je fizična aktivnost na levi strani, manj uma potrebujemo za njeno

izvajanje. To so lahko vadbe, kot so aerobika, ples, hoja, tek in bodibilding, kjer je um manj

aktiven kot telo oz., kot smo dejali prej, reprezentativne oblike vadb. Tu ne potrebujemo

posebnega mentalnega treninga, zato lahko takšno obliko vadbe klasificiramo kot sekularni

qigong. Na sredini slike sta um in fizična aktivnost reprezentirana enakovredno, kar

predstavlja vadbo počasnega qigonga, kjer um vodi pozornost v skladu z gibanjem. Na desni

strani imamo prestavljeno obliko vadbe, kot je sedeča meditacija, kjer celoten trening poteka

znotraj uma. Tako ena kot druga skrajnost imata prednosti in slabosti, medtem ko je

prednost qigonga ravno v tem, da v sebi združuje prednosti in odpravlja pomanjkljivosti.

Ko Kant pravi, da je konstantna pozornost na telesne občutke škodljiva, je to lahko

upravičeno mnenje, saj se ljudem pogosto zgodi, ko se začnejo ukvarjati z meditacijo (brez

predhodnega znanja), da le-ta res lahko privede tudi do melanholije ali depresije. Vendar se

problem skriva v ljudeh, ki so v osnovi nagnjeni k ekstremom. Današnja družba je družba

ekstremov, kjer lahko vsako stvar, ki je v osnovi dobra, zaradi ekstrema spremenimo v

52

škodljivo. Tako lahko postane meditacija tudi nevarna, medtem ko vadbe, kot je

bodibilding, postanejo neumne.

Qigong je v svojem jedru osnovan na tradicionalni taoistični teoriji jina in janga. Ta teorija

je starodavni koncept znotraj taoistične filozofije, ki rabi kot ogrodje za razumevanje sveta.

Predstavlja temelj za razumevanje vseh pojavov v svetu in tudi qigonga. Narava vedno išče

ravnotežje med jinom in jangom. Kadar je v naravi ravnotežje energij porušeno, nastanejo

nevihte, takrat piha veter, nastanejo potresi itd. Vse naravne nesreče so načini, ko narava

poskuša ponovno vzpostaviti ravnovesje med silami jina in janga. Enako velja tudi za

človeka – kadar se zgaramo, pogosto zbolimo, saj nas telo samo opozori, da moramo

počivati in tako vzpostaviti ponovno ravnovesje. Ko pretirana samorefleksija ustvari

nezaželene posledice, so posledice rezultat ekstrema, ki ga skuša odpraviti um. Prej smo

videli, da imamo tudi v azijski filozofiji opraviti z zagovarjanjem samorefleksije na eni

strani in spontanosti na drugi, te zagovornike pa srečamo tudi med sodobnimi filozofi.

Dejstvo je, da ni ne ena ne druga skrajnost dobra, v življenju pa potrebujemo obe. Disciplini

qigonga s tem, ko daje enak poudarek na treningu telesa in uma, uspe doseči tisto, kar

mnogim drugim disciplinam umanjka – to je ravnovesje. To ravnovesje qigonga je tisto, kar

nam premaga preseči dualnost med umom in telesom, tisto, kar nam pomaga odpraviti

nagnjenost k ekstremom, ki je kronično prisotna v sodobni kulturi. Lahko bi rekli, da je

smisel življenja poiskati ravnovesje v vseh sferah življenja. Če ravnovesje lahko najdemo v

vadbi, ga bomo morda lažje našli v življenju, saj bomo v nasprotju z večino vsaj vedeli, kaj

pravzaprav iščemo.

6. Zaključek

Vedno se mi je zdelo, da je filozofija med splošno populacijo podcenjena, kot neka

disciplina, ki je sama sebi namen. A ko se ozreš okoli sebe, ko pogledaš življenje ljudi v

sodobni družbi, vidiš tisočletja filozofske misli v praksi. Živimo v demokratični družbi, kjer

so ideje, kot so svoboda, enakopravnost in pravičnost, nekaj vsakdanjega, a le redko kdo

pomisli, da se za vsako od teh besed skriva na stotine filozofskih del, ki so poskušala

odgovoriti na to, kaj te ideje pravzaprav pomenijo. Vse te abstraktne ideje so se rodile kot

otroci v glavah filozofov. Naloga filozofije danes pa je prav tako pomembna, kot je bila

nekoč. Živimo v času izredno hitrih sprememb, v času globalizacije, kjer je celoten planet

postal mala vas. Vse te spremembe potrebujejo kreiranje novih filozofskih idej in obnovitev

53

starih, da jim v novem svetu lahko vdihnemo novo življenje. Prav tako je treba obuditi

nekatere antične ideje, da se kot feniks ponovno rodijo v sodobni kulturi. Ena od teh idej, ki

je bila bistvena v antični filozofiji, je ideja srečnega oz. dobrega življenja.

Res je, da živimo v kulturi, kjer je glavni cilj vsakega posameznika živeti srečno življenje,

a mislim, da je ideja sreče, ideja dobrega življenja brez prave filozofske podlage. Kaj

pomeni biti srečen, nam zapovedujejo mediji in potrošniška družba, saj nam vsiljujejo

prepričanje, da se sreča skriva za naslednjim vogalom, v nekem novem izdelku, ki se ga

bomo polastili, oziroma da bomo srečni, ko bomo končno napredovali, ko nas bodo drugi

prepoznali itd. In ko bomo dobili vse te stvari, ko bomo imeli denar, status in slavo, takrat

bomo lahko srečni kot v pravljici, do konca svojih dni. Prav tu se skriva srž problema

koncepta sreče. Dejstvo je, da ni mogoče biti srečen ves čas – vsaj ne na način, kot ga

propagira sodobna družba, kjer je sreča stanje neke neskončne dionizične zabave visokega

vzburjanja, nekakšno stanje blažene evforije, ki naj bi trajala do konca življenja. Vse to se

sliši kot prevelik odmerek heroina, ki se konča s smrtjo. In res je tako: sodobna družba je

družba odvisnikov, saj je odvisnost glavno gonilno sredstvo potrošnje. Raziskave so

pokazale, da obstaja tudi temna stran sreče, kjer je pretirana sreča povezana s slabšim

zdravjem, večjo nagnjenostjo k alkoholizmu in nevarnemu vedenju.15 V kitajski medicini

že ves čas velja, da pretirano veselje lahko (fizično) poškoduje srce. Vse te negativne

posledice so vzrok napačne definicije, kaj pomeni biti srečen. Če poskušamo doseči to

obliko sreče, ki nam jo vsiljujejo mediji, lahko končamo samo kot nesrečni, ker se dejansko

ženemo za nečim, kar ne bo nikoli dosegljivo. Menim, da je dandanes gon za srečo eden od

poglavitnih vzrokov tako velikega števila nesrečnih ljudi. Tu vidimo, da ima napačen

koncept neke ideje lahko uničujoče posledice za celotno družbo. Ta problem pa ni samo v

konceptu sreče; sodobna liberalna kultura je spremenila veliko plemenitih konceptov v

svoje nasprotje, morda ravno zaradi sodobnega ekstremističnega trenda, po katerem je več

vedno tudi boljše.

V diplomskem delu sem se osredotočil na vlogo somaestetike v šolstvu predvsem znotraj

filozofije. Za to sem se odločil tudi, ker menim, da je filozofija tista disciplina, znotraj katere

mora neka ideja dozoreti, da lahko svet spremeni na bolje. Ena od nalog filozofije je, da

obudi antični ideal dobrega in srečnega življenja in tem idejam ponudi teoretično filozofsko

podlago, ki se bo prilagajala in hkrati spreminjala sodobno kulturo. Naloga somaestetike

15 June Gruber, Iris B. Mauss and Maya Tamir. (2011). A Dark Side of Happiness? How, When, and Why

Happiness Is Not Always Good, Perspectives on Psychological Science.

54

kot discipline znotraj filozofije pa je, da ponudi praktične vidike in metode, kako nekatere

ideje doseči oz. jih oživiti, vnesti v vsakdanje življenje.

V šoli nas učitelji naučijo, kako brati, pisati, računati, poučijo nas o zakonih narave, novih

jezikih itd., nihče pa nas ne nauči, kako pravilno razmišljati, kako ostani zbran, kako ostati

miren, kako biti srečen, kako pravilno sedeti, stati, kako se pravilno gibati. Tega nas ne

učijo, ker večina ljudi in tudi večina učiteljev tega ne zna. In tu se skrivata vrednost in

potencial somaestetike. Kot disciplina, ki veliko praktičnega znanja črpa iz azijskih disciplin

kot sodobne praktične filozofije, ima somaestetika zmožnost, da korenito spremeni celoten

šolski sistem – najprej na univerzitetni filozofski ravni in nato znotraj celotnega šolstva.

Živeti zdravo, bogato in srečno življenje ni stvar sreče ali nedosegljiv ideal, ampak je to

stvar pravih konceptov, idej in metod. Filozofija kot umetnost življenja pa je preprosta stvar,

ko ta umetnost postane utečena praksa.

55

Literatura:

1. Shusterman, R. (2012). Thinking through the Body: Essays in Somaesthetics. New York:

Cambridge 2. University Press

3. Shusterman, R. (2008). Body Consciousness: A Philosophy of Mindfulness and

Somaesthetics. New York: Cambridge University Press

4. Shusterman, R. (2008). Pragmatist Aesthetics: Living Beauty, Rethinking Art. New York:

Rowman & Littlefield Publishers

5. Shusterman, R. (1999). Somaesthetics: A Disciplinary Proposal. The Journal of

Aesthetics and Art Criticism, Vol. 57, No. 3. pp. 299–313. The American Society for

Aesthetics (https://www.jstor.org/stable/432196)

6. Landscapes: The Arts, Aesthetics, and Education (2004). Knowing Bodies, Moving

Minds: Towards Embodied Teaching and Learning – Somaesthetics and education:

Exploring the terrain. Springer Netherlands

7. Shusterman, R. (2008). (2000). Performing Live: Aesthetic Alternatives for the Ends of

Art. New York: Cornell University Press

8. Knoblock, J. (1994). Xunzi: A Translation and Study of the Complete Works. Stanford:

Stanford University Press

9. Kant, Immanuel; Erdmann, Benno. (1882). Reflexionen zur Kritische Philosophie.

Leipzig: Fues's Verlag (R. Reisland)

10. Kabat-Zinn, Jon; Davidson, Richard J.; Houshmand, Zara. (2012). The Mind's Own

Physician: A Scientific Dialogue with the Dalai Lama on the Healing Power of Meditation.

New Harbinger Publications

11. Yang, Jwing-Ming. (2000). Qigong, The Secret of Youth Da Mo's Muscle/Tendon

Changing and Marrow/Brain Washing Classics. Boston: YMM Publication Center

12. Yang, Jwing-Ming. (1997). Eight Simple Qigong Exercises for Health. Jamica Plain:

YMM Publication Center

13. Gruber, June; Mauss, Iris B., Tamir, Maya. (2011). A Dark Side of Happiness? How,

When, and Why Happiness is Not Always Good. Perspectives on Psychological Science

(http://pps.sagepub.com/content/6/3/222)

14. Ksenofont. (2012). Spomini na Sokrata. Ljubljana: KUD Logos

15. Laertski, Diogen. (2015). Življenja in misli znamenitih filozofov. Ljubljana: Beletrina

16. Sveto pismo. (1996, 2003). Sveto pismo na internetu

(http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Rim+7&id1=1&pos=1&set=2&l=sl)

56

17. Platon. (1988). Poslednji dnevi Sokrata. Ljubljana: Slovenska matica

18. Platon. (2004). Zbrana dela: I. knjiga. Celje: Mohorjeva družba

19. Platon. (1995). Država. Ljubljana: Mihelač

20. Descartes, R. (1988). Meditacije o prvi filozofiji, v katerih je dokazano bivanje božje in

različnost človeške duše in telesa. Ljubljana: Slovenska matica

21. Merleau-Ponty, M. (2006). Fenomenologija zaznave. Ljubljana: Študentska založba

22. Zi, Zhuang. (2004). Zhuang Zi – Klasik Dežele južne rože. Ljubljana: Založba Sophia

23. Zi, Lao; Zi, Zhuang; Zi, Lie. (1992). Klasiki daoizma. Ljubljana: Slovenska matica

24. Zi, Lie. (2006). O praznini. Ljubljana: Založba Sophia

25. Rousseau, J. (1959) Emil ali O vzgoji. Ljubljana: Državna založba Slovenije