SMERNICE

ZA ANALIZO, PREPREČEVANJE IN OBRAVNAVO/OBVLADOVANJE NASILJA V ŠOLSKEM PROSTORU

September 2004 Komisija za analizo problematike nasilja v šolah: - dr. Ljubica Marjanovič Umek, Filozofska fakulteta, predsednica - mag. Irena Bahovec, MŠZŠ, članica, - dr. Andreja Barle, Urad za razvoj šolstva, MŠZŠ, članica, - Milena Gačeša, MŠZŠ, članica - dr. Zoran Pavlovič, Pedagoški inštitut, član - dr. Bogdan Polajnar, Projekt Človek, član - mag. Mojca Pušnik, Zavod RS za šolstvo, članica - mag. Eva Stergar, Inštitut za varovanje zdravja, članica - mag. Sanja Vraber, Urad RS za mladino, MŠZŠ, članica

P R E D G O V O R "Smernice za analizo, preprečevanje in obravnavo/obvladovanje nasilja v šolskem prostoru" je pripravila Komisija za analizo problematike nasilja v slovenskem šolstvu. Dokument vključuje pet podpoglavij, in sicer: Uvod, Mednarodne primerjave, Primeri dobre prakse, Načela spoprijemanja z nasiljem v šolskem prostoru in Predlagani ukrepi - strategija razvoja. Načela spoprijemanja z nasiljem v šolskem prostoru in predlagane ukrepe smo pripravili na osnovi pregleda strokovnega in raziskovalnega dela, ki je bilo na tem področju opravljeno v slovenskem prostoru (pri izboru smo upoštevali kriterije: javno dostopnost do rezultatov strokovnega oz. raziskovalnega dela in aktualnost oz. stalnost razvojnega oz. strokovnega dela), pregleda, kako delo na tem področju poteka v drugih evropskih državah (in nekaterih izvenevropskih), zlasti tistih, ki se s svojimi rešitvami vključujejo tudi v mednarodne primerjalne projekte, ter na osnovi lastnega znanja in izkušenj, ki jih članice in člani komisije razvijamo oz. preverjamo v različnih kontekstih (raziskovalnih, razvojnih, izobraževalnih, upravnih). Predlagani ukrepi so zapisani kot relativno splošna vodila oz. možne rešitve, ki pa jih bo potrebno, če se bo minister in ministrstvo odločilo za izvajanje posameznih nalog, podrobneje razčleniti in izdelati operativne korake, ki naj bi, nekateri relativno hitro, drugi skozi daljši čas, pripeljali do rezultatov oz. možnih rešitev. Po naši presoji zahtevajo predlagani ukrepi različne pristope pri njihovem uresničevanju; npr. nadaljevanje strokovnega dela, ki že teče; morebitno rekonceptualizacijo in evalvacijo že izvajanih dejavnosti; razvoj in preverjanje nekaterih novih konceptov; analize in izdelave novih, drugačnih organizacijskih rešitev … Komisija za analizo problematike nasilja v slovenskem šolstvu tudi ocenjuje, da se mora sicer delo, tako na ravni dopolnjevanja smernic kot iskanja konkretnih rešitev, nadgrajevati - novi podatki, rezultati in evalvacije projektov in raziskav bi zagotvo zahtevali nove premisleke o predlaganih ukrepih.

2

K A Z A L O I. Uvod 4 II. Mednarodne primerjave 6 III. Primeri dobre prakse 10 IV. Načela spoprijemanja z nasiljem v šolskem prostoru 16 V. Predlagani ukrepi- strategija razvoja 18 VI. Uporabljena literatura 23 VII. Priloga 24

3

I. Uvod V strokovni in znanstveni literaturi je nasilje relativno pogosto opredeljeno kot k cilju usmerjeno vedenje, z namenom poškodbe oz. povzročitve škode (psihično ali fizično poškodovanje). Gre za rabo moči z namenom prestrašiti ali poškodovati druge, pri čemer gre za dlje časa trajajoča dejanja, ki se večkrat ponavljajo. Te precej ozke opredelitve nasilja pa novejši avtorji razširjajo in dopolnjujejo s strukturnimi dejavniki, kot sta npr. starost, spol, ter družbenimi, kulturnimi, ekonomskimi, političnimi in socialnimi vprašanji. Nasilje praviloma izvira iz nestrpnosti, nespoštovanja, zaprtosti do sebe ter drugih in je povezano z nerazumevanjem sebe in drugih, nepostavljenimi in/ali nejasnimi pravili. Nasilje pomeni neustrezne načine reševanja konfliktov; konflikt, ki vodi k nasilnemu vedenju, pa je obremenjen s čustvi in to praviloma negativnimi, kot so npr. strah, jeza, sovraštvo, izguba, nemoč, maščevanje. Opredelitev vrstniškega nasilja je več. Razlikujejo se glede na to, ali poudarjajo odnos med storilcem in žrtvijo ali kontekst, v katerem dejanje poteka. Kontekst je lahko institucionalni in sam prispeva k nasilnemu vedenju, ga omogoča ali celo spodbuja. Razlika je tudi glede na kriterij, ki določa nasilno vedenje. V več definicijah je impliciran učinek nasilja kot njegov kriterij. Gre za to, ali se žrtev lahko brani in ali dejanje povzroča strah. Poudarjanje učinka kot kriterija nasilja omogoča tudi ločiti socialno nesprejemljivo vedenje od različnih oblik vedenja, kot so prerivanje, kotaljanje, ki je značilno zlasti za predšolske in mlajše šolske otroke. Nasilje v šoli je povezano z nekaterimi rizičnimi dejavniki v šoli, kot so npr. odnos učenec - učitelj; šolski uspeh; socialna klima v oddelku oz. šolski skupini (kakovost odnosov) in zunaj nje, kot so npr. socialne oz. vrstniške skupine, družina (npr. zaposlenost oz. nezaposlenost staršev, klima v družini, vzgojni slog), mediji (npr. nekritično gledanje filmov z nasilno vsebino, močna identifikacija z junaki v filmih). Oblike vrstniškega nasilja oz. nasilja med otroki in mladostniki so različne, večina avtorjev pa jih umešča v te skupine: - Telesno nasilje, npr. pretepi s poškodbami, namerno brcanje,

odrivanje, lasanje, omejevanje gibanja. - Verbalno nasilje, npr. žaljivke, zmerljivke s spolno in socialno vsebino, razširjanje lažnih govoric. - Psihično nasilje, npr. socialno izključevanje, osamitev, stigmatizacija,

4

- Izsiljevanje ali ekonomsko nasilje, npr. zahteva po denarju ali drugih materialnih dobrinah, zahteva po pomoči pri goljufanju.

- Spolno nasilje, npr. otipavanje, spolno nadlegovanje. U. Pop (2003) navaja, da v šoli prevladuje predvsem psihično in verbalno nasilje. Zdi se, da je vrstniško nasilje razmeroma nova vsebina, ki se v strokovni in znanstveni literaturi bolj intenzivno obravnava zadnjih 20 let - razlog ni v dejstvu, da prej nasilja ni bilo; podrobnejše analize kažejo, da gre za družbo, ki je danes bolj občutljiva in osveščena o nasilju, ga bolj problematizira (vprašanje, ali tudi dovolj?), je bolj občutljiva na razvojne zakonitosti otrok (razvoj kognicije, socialne kognicije, empatičnosti, moralnega razsojanja), človekove in otrokove pravice in odgovornosti odraslih za njihovo uresničevanje. Vrstniško nasilje je težko nedvoumno izmeriti oz. odgovoriti na vprašanje o njegovem obsegu oz. pogostosti. Tako najdemo v policijski statistiski mladoletniške kriminalitete zabeležena zgolj tista nasilna dejanja, ki so opredeljena kot kazniva. Podatki, gledano za obdobje od 1990 do 2000, kažejo, da delež kaznivih dejanj mladoletniške kriminalitete (glede na število vseh kaznivih dejanj) nekoliko pada, vendar je treba poudariti, da se je število vseh kaznivih dejanj v tem obdobju skoraj podvojilo (v navedene pokazatelje niso vključeni osumljeni otroci, mlajši od 14 let, ker niso subjekt kazensko-pravne odgovornosti). Kazniva dejanja mladoletniške kriminalitete, ki gledano primerjalno med leti 1994 in 2000 izrazito naraščajo, so: kazniva dejanja v zvezi z mamili in v zvezi z lahko telesno poškodbo; nasilništvo, gledano primerjalno z letom 1994, nekoliko pade, čeravno so v vmesnih desetih letih precejšnja nihanja (Statistični letopis MNZ in policije, 2001). Drugi način zbiranja podatkov je preko anketiranja učencev (gre za rabo različnih vprašalnikov, med katerimi je najbolj razširjen Olweusov vprašalnik). Olweus ugotavlja, tudi na podlagi rezultatov drugih avtorjev, da je delež storilcev in žrtev nasilja običajno med 5 % in 10 %. Avtorji različnih metaraziskav, v katerih navajajo precej višje podatke, npr. do 58 %, pa poudarjajo, da gre za različne stopnje nasilja in da visoke številke vključujejo večji delež občasnega in relativno milega nasilja. Podatki se torej razlikujejo glede na zastavljena vprašanja, starost spraševanih, kriterije pogostosti oz. resnosti nasilja, opredelitve nasilja - ne glede na to, se večina avtorjev strinja, da je okoli 10 % otrok, ki so večkrat deležni nasilja, ter 5 % šolskih otrok, za katere je nasilje resen problem. V nekaterih slovenskih raziskavah (na relativno majhnem vzorcu otrok oz. dijakov) so npr. ugotovili, da je 20 % učencev od 2. do 8. razreda

5

(Dekleva, 1996), 21,5 % otrok od 3. do 6. razreda in 8 % dijakov od 1. do 3. letnika (Pušnik, 1996) vsaj kdaj pa kdaj deležna nasilja. II. Mednarodne primerjave

• Ključne ugotovitve šestih projektov petega okvirnega programa Evropske unije v obdobju od 1998 do 2002, objavljene v knjigi Petra Smitha, Violence in schools (2003).

Navedene ugotovitve izhajajo iz ugotovitev šestih mednarodnih projektov, ki so bili financirani v okviru petega okvirnega programa Evropske unije v obdobju od 1998 do 2002. Ključne ugotovitve šestih projektov so objavljene v knjigi Petra Smitha, Violence in schools (2003). Podrobneje pa so rezultati teh projektov objavljeni na spletni strani: <http://europa.eu.int/comm/education/connect/selection.html>. V analizi poudarjajo, da mora vsaka obravnava nasilja v šolah upoštevati celovitost sodobnega sveta in da se je občutljivost za problematiko nasilja povečala. To pa še ne pomeni, da se je povečalo tudi nasilje v šolah. Med razlogi za večjo občutljivost, povezano s problematiko nasilja v šolah, bi lahko našteli večjo občutljivost za vprašanja, povezana s človekovimi pravicami; med dejavniki kakovosti življenja je gotovo tudi zahteva po varnem življenjskem okolju. Poudariti velja tudi, da problem nasilja v šoli ni samo problem »šolskih zidov«. Avtorice in avtorji na različne načine opredeljujejo nasilje. Ena od ožjih definicij je tista, ki jo je predlagal Olweus (1999;12), in sicer: nasilno vedenje (violence behaviour) je agresivno vedenje, pri katerem akter uporablja svoje telo ali predmet (vključujoč orožje) z namenom, da drugemu povzoči (relativno resne) poškodbe ali nelagodje. Navedena definicija vključuje uporabo fizične moči ali sile. Ne vključuje pa psihičnega nasilja, verbalne agresije in posredno agresijo (kot so govorice, socialno izključevanje). Vključuje fizično nasilje in komponento ponavljanja (agresija se ponavlja). Med širše definicije uvrščajo tisto, ki jo uporablja World Healt Organization, in sicer: gre za fizično in psihično moč ali silo, zagroženo ali dejansko, nasproti samemu sebi, drugi osebi ali skupini posameznikov, katere mogoč ali dejanski rezultat je poškodba, smrt, psihološka poškodba ali deprivacija.

6

Da v državah EU ni soglasja o opredelitvi nasilja, kaže primer Španije, ko avtorji ne opredeljujejo nasilja, temveč njegovo nasprotje convivencia (življenje v skupnosti). Kaj so glavne ugotovitve primerjalne analize V nobeni od v primerjalno anlizo vključenih držav v EU nasilja v šoli ne spremljajo sistematično. Večina držav je pri analizi stanja uporabljala podatke iz raziskav (Grčija, Irska, Islandija, Italija), uradnih statistik (Danska), iz statistike o kriminalnih dejanjih (Belgija, Italija, Norveška) ali pa podatke o izključitvah v šoli (Velika Britanija). Podatke so zbrali z različnimi metodološkimi pristopi (z vprašalniki, s strukturiranimi intervjui; poročili, redko z metodo opazovanja). Večina zbranih podatkov vključuje podatke o nasilju med učenci, izjemoma gre tudi za poročila o nasilju med učitelji in učenci (Avstrija, Nemčija, Irska). Iz pregledanih raziskav je moč ugotoviti, da avtorji in avtorice med dejavniki, ki vplivajo na pojav nasilja v šolah, navajajo predvsem: socio-ekonomske dejavnike, posamezno regijo v državi in velikost šole ter dejavnike, ki se vežejo na posameznika kot so: spol, starost, pripadnost etnični skupini ter socialno-ekonomski in družbeni položaj družine. Raziskave poudarjajo, da s starostjo fizično nasilje upada, da so vrste nasilja povezane s spolom, da je povezanost z etnično pripadnostjo neposedno povezana z družbenimi pogoji, v katerih se posamične etnične skupine nahajajo. Avtoji in avtorice v raziskavah ne dokazujejo, da nasilje v šolah narašča. Narašča občutljivost za problematiko, percepcije so pogosto povezane s tipičnim pojmovanjem ljudi – »golden age« – vse, kar je bilo v preteklosti, se ocenjuje mnogo bolj dobrohotno. Največ držav (npr. Avstrija) poroča o različnih ocenah, Italija npr. poroča najprej o naraščanju, nato o upadu nasilja v šolah (od sredine devetdesetih), o rahlem povečanju govorijo le Nemci in Norvežani. Ukrepi in dejavnosti, ki jih izvajajo v različnih državah Večina držav šolam naroča sistematično ukvarjanje s problematiko in oblikovanje celostne politike oz. načina reševanja te problematike v šolah. Opozarjajo na nujnost povezovanja reševanja te problematike z oblikovanjem ustrezne klime v šolah. V večini držav poročajo tudi o različnih projektih, ki so podprti na nacionalni ali lokalni ravni. Posebej poudarjajo pomen izobraževanja učiteljev in dostopnost materialov, knjig in podpornih gradiv. Države poročajo o naslednjih aktivnostih:

7

• Uvedba otroškega parlamenta na Danskem, Švedskem, v Franciji. • Izboljšanje klime na šolah (npr. Nizozemska, Norveška). • SOS telefon (npr. Avstrija, Španija, Velika Britanija). • School guards (vrstniki varnostniki) Portugalska. • Video nadzor (npr. Portugalska, Francija). • Alarmska zapestnica (npr. Finska).

Avtorji opozarjajo, da za nekatere od navedenih aktivnosti evalvacije niso bile narejene, zato je težko oceniti, koliko se dejansko prispevale k doseganju cilja. Evalvacija razvojnih projektov, sprejetih ukrepov … Prav vse države poročajo o težavah z nesistematično evalviranimi ukrepi. Tako npr. Avstrija navaja vrsto projektov, za katere pa ugotavlja, da niso evalvirani, zato ni moč oceniti, koliko so ti ukrepi prispevali k zmanjševanju nasilja. Težave z evalvacijo ostajajo kot odprta vprašanja o tem, kdo lahko izvaja evalvacijo, do problemov, povezanih s pomanjkanjem sistematičnega zbiranja podatkov ter oblikovanjem ustrezne metodologije za obravnavo nasilja. Avtorji in avtorice opozarjajo, da je za raziskovanje nasilja treba uporabljati tako kvantitativne kot kvalitativne metode raziskovanja. Posebej izpostavijo, da je raziskovanje nasilja nujno, prav tako izobraževanje učiteljev in oblikovanje ustreznih podpornih gradiv. Kljub vsemu navedenemu pa avtorji in avtorice ob koncu primerjalne analize ugotavljajo, da je treba pojav pozorno proučevati in da ga ne smemo precenjevati. Konec koncev rezultati kažejo, da je nasilja v šolah še vedno malo, mnogo več ga je zunaj šole – vendar šole morajo biti tudi varne.

• Usmeritve bivšega francoskega ministra za mladino, izobraževanje in znanost L. Ferrya

Morda velja posebej omeniti nekatere zanimive usmeritve bivšega francoskega ministra za mladino, izobraževanje in znanost L. Ferrya, ki v delu Lettre a tous ceux qui aiment l'ecole (Pisma vsem, ki imajo radi šolo), 2003, piše tudi o nasilju v šoli oz. možnih načinih in pristopih spoprijemanja z nasiljem. Avtor ugotavlja, da nekateri do sedaj uveljavljeni pristopi, kot je začasna izključitev nasilnih, motečih učencev iz oddelka, niso imeli pravih učinkov (učenci so to občutili celo kot osvoboditev – sankcija tako izgubi pomen), zato razmišljajo in tudi že prakticirajo z oblikovanjem posebnih oddelkov, ko združijo učence iz različnih okolij (op.: na manj kot 10 % šol v nekaterih četrtih je veliko

8

nasilja). Menijo, da je za take učence pomembno, da gredo iz prejšnjega okolja in da se lahko v novo oblikovanih oddelkih vzpostavi nova motivacija za delo. Sicer pa gredo tudi priporočila bivšega francoskega ministra v smer širšega, zlasti preventivnega delovanja: dvig pismenosti; sprememba "uniformnega načina poučevanja" (vključevanje različnih metod in oblik dela), vsebina predmetov naj bo smiselna, poučevanje v šoli in pouk pa naj bo tak, da bodo v njem našli smisel tudi učenci (npr. več strokovnih ekskurzij), da bodo presegli odnos "učitelj proti celemu oddelku" oz. stalni spor posameznih učencev z institucijo; smiselno vključevanje mladih v proces vzgoje in izobraževanja. Kot eno od možnosti preventivnega dela navaja tudi t. i. odprto šolo, v kateri naj bi v času, ko ni pouka (npr. ob sredah, med počitnicami), potekale različne dejavnosti, kot npr. dodatno učenje tujih jezikov, kulturne in športne dejavnosti - v tem času imajo isti učitelji možnosti navezati drugačne stike z učenci, učenci dobijo zaupanje vase, presega se negativni odnos do institucije.

• Mednarodna raziskava: Obnašanje v zvezi z zdravjem v šolskem obdobju – HBSC

V okviru navedene raziskave raziskovalci po skupni metodologiji zbirajo podatke o trpinčenju (žrtvah in storilcih). Raziskave potekajo v izbranih evropskih državah, ZDA in Kanadi od leta 1983/84 dalje. Krog sodelujočih držav se je od izvedbe do izvedbe širil. V letu 1993/94, za katerega v nadaljevanju predstavljamo nekatere podatke, so sodelovale naslednje države: Švedska, Severna Irska, Slovaška, Poljska, Kanada, Wales, Škotska, Norveška, Madžarska, Češka, Švica, Belgija (flamski in francoski del), Avstrija, Latvija, Francija, Danska, Finska, Izrael, Estonija, Rusija, Nemčija, Grenlandija in Litva. Podatki o deležu žrtev in udeležencev trpinčenja kažejo na razlike med državami. Med 11-letniki so bili najvišji deleži otrok žrtev trpinčenja na Grenlandiji (72 % 11-letnih deklic in 77 % 11-letnih dečkov je bilo žrtev trpinčenja vsaj enkrat v semestru), v Belgiji (francoski del), Rusiji, Estoniji in Litvi; najnižji pa na Švedskem (vsaj enkrat v semestru 17 % 11-letnih deklic in 20 % 11-letnih dečkov), Škotskem, v Walesu, Kanadi, Severni Irski in na Norveškem. V vseh državah so bili dečki pogosteje žrtve kot deklice. Delež učencev, ki so bili trpinčeni, je značilno upadal s starostjo. Med državami z največjimi deležem udeležencev pri trpinčenju med 11-letniki so bile Grenlandija, Danska, Nemčija, Belgija (flamski in francoski del) in Avstrija. Med državami z najmanjšim odstotkom 11-letnih udeležencev pri trpinčenju pa so bile Wales, Severna Irska, Švedska, Kanada in Norveška. Na Grenlandiji je bilo pri trpinčenju udeleženih vsaj

9

enkrat v semestru 67 % 11-letnic in 78 % 11-letnikov, v Walesu pa 11 % 11-letnic in 19 % 11-letnikov. V vseh državah in vseh starostnih skupinah otrok oz. mladostnikov je bilo pri trpinčenju udeleženih značilno več dečkov kot deklic. Delež dečkov, ki so sodelovali pri trpinčenju, je bil za vse tri starostne skupine podoben znotraj posamezne države, medtem ko so 13-letnice značilno bolj pogosto sodelovale v trpinčenju kot 11 in 15-letnice. Slovenija je v mednarodni primerjalni raziskavi prvič sodelovala leta 2002. Do sedaj zbrani in obdelani podatki kažejo, da je bila četrtina 11 do 15-letnikov (značilno več fantov, značilno več mlajših), ki so izpolnjevali anketo, v nekaj preteklih mesecih žrtev vrstniškega trpinčenja (od teh 8 % dva do trikrat mesečno ali bolj pogosto). Skoraj četrtina pa jih je v preteklih nekaj mesecih sodelovala pri trpinčenju vrstnikov. III. Primeri dobre prakse Med primeri dobre prakse so predstavljeni nekateri projekti in dejavnosti, ki so se uveljavili v praksi, tako da potekajo že vrsto let in vključujejo večje število šol. 1. Razvojno-raziskovalno delo

• Zmanjševanje nasilja v OŠ - projekt vodi in koordinira Zavod Republike Slovenije za šolstvo

CILJI projekta: (usmerjeni na učence, starše in učitelje) - ozaveščanje o pojavu nasilja, - prepoznavanje različnih oblik, - naučiti se reagirati, - izboljšanje medosebnih odnosov, - spodbujanje sodelovanja, - uvajanje/širjenje aktivnih pristopov. Oblikovanje in izvajanje preventivnega programa poteka po naslednjih principih:

a) Vključenost preventivne vsebine in oblike dela v redno dejavnost šole in tako postanejo njen sestavni del, ne pa nekaj, kar poteka posebej. Aktivnosti se načrtujejo bodisi na ravni oddelka, razreda, stopnje šole ali cele šole.

10

b) Drug princip dela je povezanost aktivnosti za učence in starše. Tako se npr. z anketo med učenci izvede ugotavljanje stanja obsega in vrst nasilja, starše pa o njihovem mnenju povpraša ali z anketo ali na roditeljskem sestanku in na roditeljskem sestanku tudi predstavi vse rezultate. Ugotovitve se dopolni še z opazovanji učiteljev, rešitve se nato išče skupaj.

c) Tretji princip je, da se program, tako po vsebini kot oblikah

izvedbe, prilagaja potrebam konkretne šole, njeni specifični problematiki.

Več o tem glej Pušnik, M. (2003), Vloga šole pri zmanjševanju nasilja, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

• Zdrave šole - projekt vodi in koordinira Inštitut za varovanje zdravja

Projekt Zdrave šole skuša vplivati na način življenja vseh, ki hodijo v šolo. Razvija okolje, ki je naklonjeno zdravju. Ustvarja možnosti za učence in vztraja pri zagotavljanju zdravega in varnega družbenega in naravnega okolja. Vsem, ki hodijo v šolo, omogoča in jih spodbuja, da vplivajo na svoje zdravje in da izboljšajo svoje telesno in duševno počutje tako, da uvaja spremembe vodenja in upravljanja, ustvarja notranje in zunanje povezave, uvaja nove načine učenja in poučevanja, metode dela itd. Značilnosti zdrave šole so: • •

•

učni načrt vzgoje za zdravje; »skriti učni načrt«: kako poteka življenje in delo na šoli; skladnost vsebin učnega načrta z dejanskim življenjem na šoli (medosebni odnosi, prehrana, urnik, varnost, načini komuniciranja, športna vzgoja …); intenzivne povezave z domom in lokalno skupnostjo.

V projektu je dan velik poudarek izpopolnjevanju učiteljev za promocijo duševega zdravja otrok in mladostnikov, zlasti z vsebinami, kot so utrjevanje samospoštovanja, potrebe in mnenja mladih, učinkovito poslušanje in odzivanje, uspešna komunikacija in asertivnost, medsebojno spoznavanje, obvladovanje sprememb v šoli, obvladovanje stresa v šoli, sodelovalni pristopi, razreševanje konfliktov, preprečevanje trpinčenja ... Tema otroškega parlamenta v šolskem letu 2002/03 je bila Otroštvo brez nasilja in zlorab, v letu 2003/04 pa Humani medsebojni odnosi, kar je bila tudi ena od dveh »rdečih niti« na zdravih šolah (druga je bila prehrana in gibanje). Ni torej naključje, da se je veliko zdravih šol lotilo

11

izboljševanja medsebojnih odnosov, kar predstavlja temelj, na katerem slonijo tudi programi za preprečevanje nasilja. Programi, ki so jih glede na lastne razmere, potrebe, interese in prednostne naloge oblikovale različne šole, ki sodelujejo v mreži zdravih šol, so bili zastavljeni kot niz predavanj, seminarjev, okroglih miz, delavnic, socialnih in interaktivnih iger, razstav, kulturnih prireditev, literarnih večerov ... Več o tem glej Zdrava šola (2002), št. 1; Letna poročila zdravih šol, ki so dostopna v arhivu Inštituta za varovanje zdravja.

• Hura, prosti čas – projekt vodi in koordinira Zavod za šport Slovenije

Interesni programi športa otrok in mladine Zlati sonček, Krpan, Naučimo se plavati, Šolska športna tekmovanja in Hura, prosti čas so namenjeni predšolskim otrokom, osnovnošolcem in dijakom. Izhodišča programa Hura, prosti čas:

• otroci in mladina si želijo ukvarjati s športom ob prostem času, kar so ugotovili različni strokovnjaki; to je zahteval tudi otroški parlament;

• organizirati športne programe v zaprtih in zunanjih športnih objektih ter površinah, ki so v upravljanju šol, lokalnih skupnosti in drugih ter so ob koncu tedna in med počitnicami zaradi različnih razlogov zaprti.

Cilji programa Hura, prosti čas:

• povečati število aktivnih udeležencev v interesnih programih športa otrok in mladine v prostem času (predvsem ob koncu tedna in med počitnicami);

• povečati število odprtih javnih športnih površin v pouka prostem času;

• povečati sodelovanje institucij, ki delujejo na področju programov otrok in mladine (šole, društva, zveze, različne lokalne skupnosti ...) in zagotoviti ustrezna finančna sredstva;

• posodabljanje zunanjih in notranjih športnih objektov in površin. Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport v telovadnicah in na zaprtih športnih površinah sofinancira programe ob koncu tedna ter med počitnicami, v času od oktobra do aprila. K sodelovanju so povabljena društva in v večjem številu tudi vodstva šol in vrtcev, ki imajo poleg ustreznih športnih objektov in organizacijskih izkušenj tudi usposobljene strokovne delavce za delo z mladimi. Od

12

vodstev šol in športnih pedagogov se pričakuje, da bodo v večji meri izkoristili možnosti sofinanciranja in skupaj z društvi ter lokalno skupnostjo mladim ponudili zanimive športne programe. Športna programa Zlati sonček in Krpan omogočata mlajšim otrokom osebno ustvarjanje, sledenje svojim interesom, razvijanje in primerjanje gibalnih sposobnosti in ohranjanje zdravja. Zavod za šport Slovenije udeležencem programa sofinancira knjižice za otroke in priznanja, promocijski material, izvajalcem pa nudi predstavitev programa ter izpopolnjevalnja strokovnih delavcev.

• Telefon otrok in mladostnikov - TOM - projekt vodi in koordinira Zveza prijeteljev mladine Slovenije

Telefon otrok in mladostnikov - TOM je namenjen vsem otrokom in mladostnikom, ki se pri svojem odraščanju srečujejo z izzivi, ki jih prinaša razvojno obdobje mladostništva, prav tako tudi vsem tistim, ki se čutijo kakorkoli ogrožene oz. imajo za njih nepremagljive probleme oz. težave. Osnovni cilj programa - otrokom in mladostnikom v trenutku stiske ponuditi in posredovati informacije, spodbudo, svetovanje in pomoč v obliki svetovalnega pogovora po telefonu.

• Otroški parlament – projekt na ravni šol izvajajo osnove šole, od občinske do državne ravni pa ga vodi in koordinira Zveza prijateljev mladine Slovenije

Projekt Otroški parlament predstavlja primer dobre prakse, pri katerem država in nevladna organizacija sodelujeta pri spodbujanju in zagotavljanju pogojev za participacijo učencev in učenk pri odločanju o zadevah na šoli, lokalni skupnosti in širše. Institucionalni temelj na izhodiščni ravni predstavljajo z zakonom določene ure za oddelčno skupnost, kjer je proces še v celoti inkluziven. To je priložnost za skupno razpravo o pravilih, ki veljajo na šoli, o tekočih zadevah in o temi, ki jo na ravni države vsako leto določa nacionalni otroški parlament. Na ravni šole (vsaj dvakrat letno sklic otroškega parlamenta oz. šolske skupnosti predvideva Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli; s sklepi parlamenta se mora seznaniti svet zavoda) oddelke zastopajo izvoljeni predstavniki, šolski parlament pa voli predstavnika šole na občinskem parlamentu in tako naprej, preko pokrajine do republike. Nacionalni otroški parlament se sestaja v prostorih Državnega zbora Republike Slovenije, kar je pomembna simbolna gesta. Vsebinsko težišče procesa pa je vendarle v »bazi«, torej v oddelku in na šoli, kjer

13

inkluzivna razprava lahko dejansko vodi v tekoče razreševanje problemov, sooblikovanje in zato boljše razumevanje šolskih pravil, zagotavljanje vpliva otrok na uresničevanje njihovih potreb in interesov (npr. na organizacijo šolskih plesov), s čimer se zmanjšujejo napetosti in v končni fazi tudi zmanjšuje disciplinska problematika vključno z vrstniškim nasiljem.

• Društvo »PROJEKT ČLOVEK« - samostojni preventivni program preprečevanja in zniževanja zlorabe drog in s tem povezanega nasilja v slovenskem šolstvu

Tovrstno preventivno delo zajema:

- izobraževalna srečanja za strokovne delavce osnovnih in srednjih šol, vzgojnih zavodov ter dijaških domov,

- predavanja in okrogle mize za starše in - delavnice za učence ali dijake.

Delo poteka po vsej Sloveniji, zadnjih 10 let intenzivno, s približno 40 do 50 posameznih aktivnosti letno. O tem glej več v Redna mesečna poročila društva o delovanju »Projekta Človek« za Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve (v arhivu društva in v arhivu MDDSZ – področje socialnih zadev).

• Društvo za nenasilno komunikacijo – v sodelovanju z Uradom Republike Slovenije za mladino

V društvu delajo po principih modela dobre prakse socialnega dela in koordiniranega pristopa na področju nasilja. Izobraževanje in usposabljanje Zastavljeni cilji: izobraziti in senzibilizirati prostovoljke in prostovoljce

za delo na področju nasilja, izobraževanje zaposlenih na šolah, izobraževanje staršev otrok.

Rezultati evalvacije: z vsakoletnim osnovnim (19 srečanj, vsako traja tri ure) in stalnim dodatnim usposabljanjem dosegamo zastavljene cilje, tako da se prostovoljno delo uspešno razvija. Prostovoljke in prostovoljci izvajajo preventivne delavnice na šolah.

Preventivne delavnice za mlade Zastavljeni cilji: učenec/učenka spozna, moja pravica je, da živim

varno in brez nasilja, obenem je moja odgovornost, da drugim ljudem ne povzročam nasilja.

14

• UNESCO šole ASPnet ima razvitih vrsto projektov in strategij, skozi katere se šole neposredno povezujejo. ASPnet šole razvijajo didaktično strategijo odprte šole. Odpirajo se znotraj sebe (programi in ljudje), v domači kraj, na nacionalnem nivoju, v Evropo in v svet. Najbolj razviti nacionalni projekti so: Korenine in krila, Dobre vesti iz naše šole in našega mesta, UNESCO kviz, Festival miru v Slovenj Gradcu, Gorniški tabor, Dediščina v rokah mladih – mladi posvojijo spomenik, Jezik – kultura in tradicija, Moder stol – nekdo misli nate, Dediščina skozi umetniško oko, Naše mesto – vaše mesto, Vzgoja za pitje zdravih pijač, Dan družin, Meja – naša zgodovina in naša evropska prihodnost, Mladi Evrope v eni deželi, Dan človekovih pravic, Jezero je – jezera ni, Voda – kaj mi pomeni, Večerja, Naravoslovni tabor za osnovnošolce, SHARE, FRESH, Naše domačije. Mreža s svojim delovanjem prispeva k oblikovanju vrednot, ki so temelj nenasilnemu vedenju. Mladi se v številnih projektih učijo demokratičnega dialoga, v raznih projektih pa se tudi usposabljajo in razvijajo strategije za preprečevanje vrstniškega nasilja v osnovnih in srednjih šolah ter razvijajo model reševanja konfliktov s pomočjo mediacije. 2. Stalno strokovno spopolnjevanje V sistem stalnega strokovnega izpopolnjevanja so vsako leto vključeni programi s področja nasilja. V zadnjih letih so bili v sistem vključeni: Šolsko leto Število programov

(vsak program ima več možnih izvedb) 2000/01 12 2001/02 15 2002/03 15 2003/04 17 Programe so izvajali različni izvajalci, in sicer: Razvojno izobraževalni center Novo mesto; Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta; Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport; Visoka šola za management v Kopru; Zavod Republike Slovenije za šolstvo; AA Inserco, svetovalna družba; AD Fontes, Ljubljana; Agora, d.o.o. Ljubljana; Arx, d.o.o. Ljubljana, Glotta Nova, d.o.o., Ljubljana; ČMRLJ komuniciranje in ustvarjalnost Marko Juhant s.p.; Sloventa - Društvo za transakcijsko analizo Slovenije; Inspira, zavod za izobraževanje, svetovanje, motivacijo, Ljubljana; Inštitut za razvijanje osebne kakovosti Ljubljana; I2 družba za založništvo, izobraževanje in raziskovanje d.o.o., Ljubljana; Kulturno izobraževalno društvo PINA; Supra d.o.o., Ljubljana; Svetovalni center za otroke, mladostnike, starše, Ljubljana; Zdenka Zalokar Divjak, Gora s.p.;

15

Vzgojno-izobraževalni zavod Frana Miličinskega Smlednik. Programi so bili namenjeni vsem učiteljem in vzgojiteljem. IV. Načela spoprijemanja z nasiljem v šolskem prostoru Ne glede na razhajanja o tem, koliko je nasilja v šolskem prostoru (upoštevajoč tudi različne pristope ugotavljanja le tega), ali je nasilja več, manj, enako kot pred deset in več leti, je treba nasilje, ki je prisotno, vzeti zares in se z njim načrtno in strokovno ukvarjati. V nadaljevanju besedila predstavljamo nekatera ključna načela spoprijemanja z nasiljem v šolskem prostoru in določen nabor ukrepov, ki bi, po naši presoji, lahko imela ob smiselnem izboru, povezovanju in dopolnjevanju več ukrepov pozitivni učinek pri preprečevanju in obravnavi/obvladovanju nasilja. (Opomba - načela niso navedena po prioritetnem zaporedju.) - Vgraditev vsebin in kompetenc, pomembnih za življenje v

skupnosti, v kurikularne dokumente in njihovo izvajanje. V učnih načrtih, konceptih, npr. oddelčne skupnosti, medpredmetnih vsebin in kompetentnosti morajo biti na ravni ciljev in dejavnosti prepoznavne vsebine kot so razumevanje sebe, drugega, spoštovanje, razumevanje drugačnosti; znanja in socialne kompetentnosti (npr. izražanje čustev, prepoznavanje in razumevanje razlik, spretnosti pogajanja, odločanja). Posebna pozornost mora biti namenjena prikritemu kurikulu.

- Pozitivna socialna klima na šoli (odprta in kakovostna

komunikacija). Gre za oblikovanje klime, ki spodbuja nenasilno reševanje konfliktov, okolja, v katerem prevladuje spoštovanje, sprejemanje različnosti, pozitiven odnos do učiteljev in učencev oz. dijakov, občutek pripadnosti šoli, krepitev medsebojnih odnosov.

- Kakovostno preživljanje časa v šoli, tako pri pouku kot pri

drugih dejavnostih. Pomembna je samoevalvacija šole oz. stalen proces zagotavljanja kakovosti na področjih strukturnih (pogoji dela) in procesnih kazalcev kakovosti (načrtovanje in izvajanje pouka, medsebojni odnosi…). - Odzivno delovanje šole na vseh ravneh: pouk, razširjeni programi, med odmori, pred in po pouku; v različnih prostorih, npr. na hodnikih, v garderobah, jedilnicah, delavnicah, na dostopih do šole. V tem kontekstu se zdi posebej pomembna prisotnost

16

učiteljev in drugih delavcev na hodnikih, v jedilnicah in njihovo stalno odzivanje na morebitno nasilno reševanje konfliktov.

- Vključenost v življenje na šoli, sodelovanje učencev in dijakov

pri nastajanju hišnega reda. Gre za aktivno udeležbo učencev, učiteljev in drugih delavcev na šoli. Skupno življenje vedno zahteva jasnost, transparentnost in pravila, zato je pomembno seznanjanje s pravnimi dokumenti, ki upoštevajo vidik pravic in dolžnosti v povezavi z vzgojnimi in disciplinskimi ukrepi, vidik varnosti učencev ter zagotavljanje ustreznih pogojev za delo v šoli, vključevanje v nastajanje zakonskih in podzakonskih dokumentov (Konvencija o otrokovih pravicah, področni zakoni, Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli, Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah), sodelovanje učencev in dijakov pri nastajanju šolskega oziroma hišnega reda; delo v oddelčnih skupnostih, organiziranje in delovanje otroških parlamentov na šoli in na nacionalni ravni. - Načrtovanje prostora v šoli oziroma ob njej. Pomembni sta tako velikost prostorov (preveliko število posameznikov na premajhnem prostoru je rizični dejavnik za ustvarjanje konfliktov) kot kakovost oz. strukturiranost prostorov. - Skrb in odgovornost za uresničevanje varnega šolskega

prostora in odzivanje na pojave nasilja. Strokovni delavci, posebno pa vodstva šol so odgovorni za oblikovanje jasnih pravil v šolskem prostoru, za uresničevanje varnega šolskega okolja in odzivanje na pojave nasilja. - Strokovno izpopolnjevanje zaposlenih na šoli pri čemer bi bilo smiselno dati posebne poudarke na pridobivanju znanja in spretnosti na ravni preventivnega delovanja, npr. asertivno vedenje za razliko od pasivnega nekonstruktivnega vedenja; učenje reševanja konfliktov za razliko od zanikanja oz. bežanja pred njimi; razvijanje senzibilnosti za medsebojne odnose in spoprijemanja z različnimi oblikami nasilja v šolskem prostoru. - Sodelovanje z lokalnimi organi (npr. centri za socialno delo,

policijo, pravosodnimi organi) in nevladnimi organizacijami. Tako pri preventivnem delu kot reševanju konkretnih primerov nasilnega vedenja je pomembna čim širša vsidranost v socialni prostor ter iskanje različnih poti, pristopov in strategij, kako se na nasilje odzivati in kaj storiti, da bi ga zmanjšali. - Vključevanje staršev v življenje in delo šole. Vključitev staršev v življenje in delo šole je pomembno v različnih fazah delovanja. Zdi se pomembna zlasti prva faza, to je ugotavljanje kakovosti šole (njihovo zaznavanje klime na šoli, nasilja, načinov

17

reševanja nasilja …), ki se posledično razvije v iskanje poti in načinov, kako morebitne kritične točke izboljšati, seveda tudi s pomočjo predlogov, ravnanj staršev. Pomemben segment je tudi informiranje in po potrebi dodatno izobraževanje staršev.

- Mediji in različna gradiva za učitelje, učence, dijake in starše, ki pripomorejo k prepoznavanju in ozaveščanje javnosti o problematiki nasilja. V. Predlagani ukrepi - strategija razvoja (Predlagani ukrepi niso navedeni po prioritetnem zaporedju) 1.

Razvijati različne oblike in metode poučevanja in s tem nuditi več možnosti za vključevanje učencev/dijakov v dejavnosti šole - preseči uniformnost in s tem v večji meri motivirati in angažirati posamezne učence/dijake. 2.

Povečati odgovornost in skrb za varnost šolskega prostora tudi v času, ko ne poteka pouk (npr. s prisotnostjo učiteljev na hodnikih in drugih prostorih izven učilnice, z nadzorovanjem in odzivanjem na nasilje). 3.

Spremljati izvajanja kurikularnih dokumentov (učnih načrtov in drugih dokumentov) z vidika realizacije ciljev in dejavnosti, ki prispevajo k razvoju socialnih kompetentnosti učencev/dijakov in po potrebi "okrepiti" njihovo prepoznavnost pri različnih predmetih in dejavnostih. 4.

Ponovno pregledati Koncept oddelčne skupnosti za osnovno šolo, Koncept svetovalne službe in poiskati morebitne možnosti za različne oblike individualne in/ali skupinske pomoči za učence/dijake, ki s svojem vedenjem pogosto motijo pouk. V primeru, da je to v premajhni meri vgrajeno v konceptualna dokumenta, ju je treba ustrezno dopolniti in vzpostaviti prepoznavno vlogo svetovalne službe na šoli. V okviru srednje šole je treba ramisliti o konceptu oddelčne skupnosti. 5.

Na jesenskem strokovnem srečanju ravnateljev in ravnateljic osnovnih in srednjih šol v Portorožu naj bo ena od vodilnih tem

18

nasilje v šoli, in sicer predstavitev, kako se Evropa spoprijema z nasiljem v šoli. V ta namen bi povabili predstavnike ministrstev za šolstvo oz. morebitnih agencij, ki se posebej ukvarjajo s problematiko nasilja, in strokovnjake iz šol, ki so vključene v vodene projekte. Le-ti bi v skupinah ravnateljev in ravnateljic (v vsaki skupini po dve državi) predstavili njihovo obstoječe stanje, načine spoprijemanja z nasiljem, preventivno delo, projekte, ki jih izvajajo, morebitne evalvacije le-teh oz. ugotovljene učinke. 6.

Individualno in skupinsko pomoč, ki jo določa Zakon o osnovni šoli, bi bilo potrebno vsebinsko konceptualizirati in v tem kontekstu razmisliti, kako povezati te t. i. "dodatne" ure in strokovnjake, ki jih izvajajo, v smer bolj fleksibilne organizacije dela z motečimi učenci, med katerimi so lahko tudi nasilni učenci. 7.

Konceptualizirati možnosti in izdelati pristope, kako bi šola z namenom, da poskrbi za varnost učencev, občasno organizirala vzgojno-izobraževalno delo v posebej oblikovanih skupinah učencev oz. učenk, če je to potrebno iz učnih ali vzgojnih razlogov. Oblikovano učno skupino naj vodijo usposobljeni strokovnjaki (svetovalni delavci, ustrezno dousposobljeni učitelji). Pomembno je, da moteči učenci v takih skupinah pridobijo pozitivne izkušnje in da se vračajo nazaj v svoje matične oddelke. 8.

Dopolniti oz. dograditi Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli in Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah z možnostmi prešolanja učencev/dijakov iz oddelka v oddelek (na ravni osnovne šole je treba doseči, da se bo že zapisan ukrep tudi smiselno uporabljal) in iz šole v šolo. Posebej smiselno se zdi, da šola, na katero se je učenec/dijak prešolal, dobi dodatno število ur (npr. 20 ur), ki strokovnim delavcem na šoli, vsaj v prvih korakih, omogočijo več individualnega dela s prešolanim učencem/dijakom in postopno vključitev v novo okolje. 9.

Šolska pravila bi bilo smiselno, ob že navedenih telefonskih številkah oseb in organizacij, ki delajo z mladimi in za mlade (npr. svetovalni centri in posvetovalnice, telefoni za otroke in mladostnike), dopolniti še z elektronskimi naslovi, preko katerih lahko komunicirajo s strokovnjaki oz. dobijo ustrezne nasvete in pomoč (npr. vzpostavitev posebne strani in elektronske povezave z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo, različnimi civilnimi združenji).

19

10.

Razviti koncept učitelj – svetovalec in vanj vključiti možnost pogostejše individualne komunikacije med učitelji in učenci, in sicer komunikacije, vezane na pouk in širše. 11.

Razmisliti velja o dodatnih možnostih vzpostavljanja avtoritete učiteljev. Tudi v drugih državah ugotavljajo, da si učitelji želijo, da bi bolje razumeli položaj, v katerem se nahajajo, in da bi dobili dovolj strokovne pomoči pri obvladovanju nasilja v šolah, hkrati pa se zavedajo, da ni moč pričakovati, da bi učenci/dijaki kar spoštovali določena pravila, ker so dogovorjena, ali posameznika, ker je (naj bi bil) avtoriteta. Gre za možnost, da se učitelje v pisni obliki, npr. v posebni okrožnici v zvezi z nasiljem na šolah, posebej opozori, da mora biti učenec/dijak sankcioniran, če prekrši določena pravila, da morajo biti sankcije koherentne, transparentne in učinkovite, ter da mora učenec/dijak sprejeti posledice kršitve pravil in, kar je še posebej pomembno, da se je treba konkretno odzivati na konkretno problematiko v konkretnem okolju in ob konkretnih udeležencih nasilnega vedenja. Vzporedno pa bi kot možnost preprečevanja nasilja veljalo izpostaviti boj proti šolskemu neuspehu. 12.

Omogočiti čim večjemu številu šol izvajanje samoevalvacije šole: pri ugotavljanju in zagotavljanju kakovosti naj bo poudarek na klimi in znotraj klime na medsebojnih odnosih, morebitnem nasilju, kot ga zaznajo npr. učenci/dijaki, učitelji, starši, vendar tudi ob povezavi z ostalimi področji samoevalvacije, kot so npr. načrtovanje in izvajanje pouka, učni dosežki in pogoji na šoli, med njimi tudi varnost šole. Področje medsebojnih odnosov naj zavzema znotraj samoevalvacije pomembno mesto tako na ravni ugotavljanja stanja kot razvijanja kakovosti. 13.

Posebej je treba načrtovati dejavnosti, ki povečujejo socialno vključenost učencev/dijakov (npr. v okviru razširjenega programa šole, obveznih izbirnih vsebin). S takimi dejavnostmi bi okrepili vrstniško pomoč na šoli in omogočili učencem/dijakom, da prepoznajo svoja močna področja ter možnosti sodelovanja drug z drugim. Posebej velja popaziti na razvijanje solidarnosti, ko npr. šola v okviru prostovoljnega dela spodbuja in omogoča pomoč sošolcem oz. sošolkam, starejšim občanom, drugim ljudem v striski (npr. beguncem, tujcem). 14.

Pomagati šolam pri razvoju stalne spremljave dejavnosti šole na področju analize in preprečevanja nasilja v šolah.

20

15.

Izoblikovati bolj fleksibilno rabo šolskega prostora, npr. knjižnic, telovadnic, šolskih igrišč, računalniških učilnic v času, ko so učenci na šoli in poteka pouk in izven pouka. Zlasti slednje bi veljalo razviti v mrežo šol, v katerih bi imeli možnosti isti učitelji, isti učenci oz. dijaki (tudi njihovi starši) pri različnih dejavnostih (športne, kulturne …) vzpostaviti drugačne socialne odnose in medsebojno upoštevanje. 16.

Staršem je treba ponuditi čimveč informativnega gradiva, redno jih je treba obveščati o oceni stanja na šoli in jim ponuditi možnost, da npr. preko elektronske strani sporočijo svoje stališče o zaznanih dogodkih, predlogih za reševanje … 17.

V šole bi bilo treba bolj prepoznavno vključiti starše: gre za sodelovanje staršev pri oblikovanju in izvajanju preventivnih programov; pri razvijanju socialnih kompetentnosti učencev/dijakov (zlasti pri dejavnostih, ki potekajo izven pouka); ponujeni možnosti oblikovanja združenja staršev (ali kake druge neformalne oblike združenja), ki pristopi k podpisu protokola prosti nasilju. 18.

Poskrbeti bi bilo potrebno za sistematično izdelovanje informativnega in strokovnega gradiva, kot so priročniki, računalniško gradivo, video gradivo za ravnanje v primerih nasilja, in sicer za različne ciljne skupine, kot so učenci/dijaki, učitelji, starši. Tozadevno gradivo bi moralo nastajati sistematično in stalno, zato bi veljalo razmisliti o pripravi koncepta in naročilu izvedbe s strani ministrstva. 19.

Nujno je vključevanje učencev v organe šole, otroški parlament; sodelovanje učencev oz. dijakov pri organizaciji življenja na šoli. Razmisliti je potrebno tudi o možnosti koncipiranja učenčevega zaupnika na šoli. 20.

V okviru stalnega strokovnega izpopolnjevanja bi bilo potrebno zagotoviti kakovostno ponudbo programov za usposabljanje učiteljev in drugih strokovnih delavcev na šoli (gre za usposabljanje za ravnanje v primerih nasilja in usposabljanje za preventivno delo); razvijati različne preventivne programe na konkretnih šolah (same šole ali ob pomoči zunanjih strokovnjakov), katerih cilj je povečati asertivnost, komunikacijo, omogočiti mediacijo. Potreben je razmislek o tem, da bi ministrstvo strokovno usposobljeni

21

organizaciji ali organizacijam naročilo program izpopolnjevanja za strokovne delavce na šolah, katerega učinek bi bilo potrebno po nekaj letih evalvirati. 21.

Še naprej bi bilo potrebno razvijati sodelovanje med inštitucijami in nevladnimi organizacijami (npr. lokalno skupnostjo, svetovalnimi in zdravstvenimi ustanovami, policijo, drugimi ministrstvi, zlasti Ministrstvom za zdravje, Ministrstvom za notranje zadeve) kot princip dela; zanimivi bi lahko bili pogovori policistov z učenci/dijaki na temo nasilja; pogovori z zdravstvenimi delavci o zdravju v najširšem pomenu besede in skrbi zanj … 22.

Predlagamo ustanovitev posebnega sveta na državni ravni, v katerem bi delovali strokovnjaki, učitelji, ravnatelji, starši, učenci/dijaki, in katerega osnovni namen bi bil preko lokalnih svetov (v enaki sestavi) uveljavljati in vzdrževati določene, za konkretno okolje (šolo) utemeljene koncepte in modele preprečevanja in obravnavanja nasilja. Delo na ravni lokalnih svetov bi morali postopno širiti, za začetek pa predlagamo ustavnovitev in delo lokalnih svetov v nekaj mestnih občinah. 23.

Ministrstvo bi lahko v povezavi z mediji (najbolj učinkovito s televizijo) izvedlo medijsko kampanjo, v kateri bi znane osebe (športniki, kulturniki, znanstveniki) pozivale k strpnosti. 24.

V okviru razvojnega dela bi bilo treba razviti postopke evalvacije razvojnih in raziskovalnih projektov ter programov izpopolnjevanja, ki se ukvarjajo z nasiljem v šolskem prostoru. 25.

Ministrstvo bi moralo v naslednjih letih posebej naročiti in finančno podpreti razvojno-raziskovalno delo na področju nasilja v najširšem pomenu besede, in sicer izdelavo metodologije za sistematično spremljanje nasilja v slovenskih šolah; analizo nasilja in razvoj ter evalvacijo ukrepov za spoprijemanje z nasiljem v šoli ter razvoj preventivnih programov in njihovo iniciranje v šole.

22

VI. Uporabljena literatura: Ančić, K., Lešnik Mugnaioni, D., Plaz, M., Vanček, N., Verbnik Dobnikar, T., Veselič, Š. In Zabukovec Kerin, K. (2002). Nasilje - nenasilje. Ljubljana: Založba i2. Dekleva, B. (1996). Nasilje med vrstniki v šoli in v zvezi s šolo. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Erb, H. H. (2004). Nasilje v šoli. Radovljica: Didakta. Ferry, L. (2003). Lettre a tous ceux qui aiment l'ecole. Paris: Odile Jacob. Krall, H. (2003). Mladina in nasilje: teoretične koncepcije in perspektive pedagoškega ravnanja. Sodobna pedagogika, 2, str. 10 - 25. Olweus, D. (1993). Bullying at school: What we know and what wea can do. Oxford England: Blackwell. Popp, U. (2003). Nasilje v šoli in koncepti preprečevanja nasilja. Sodobna pedagogika, 2, str. 26 - 41. Pušnik, M. (1996). Trpinčenje med otroki in mladostniki. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Pušnik, M. (1999). Vrstniško nasilje v šolah. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Pušnik, M. (2003). Vloga šole pri zmanjševanju nasilja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Smith, P. K. (2003). Violence in school. The response in Europe. London, New York: Routledgefalmer. Statistični letopis MNZ in policije (2001). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve. Šelih, A. (ur.) (1996). Otrokove pravice, šolska pravila in nasilje v šoli. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

23

VII. PRILOGA Mednarodne primerjave Smith, Peter K. (ed.) (2003): VIOLENCE IN SCHOOLS, London and New York, RoutledgeFalmer Knjiga povzema ključne ugotovitve in rezultate 6 mednarodnih projektov, ki so bili financirani v okviru petega okvirnega programa Evropske unije v obdobju od 1998 do 2002. Podrobneje pa so rezultati teh projektov objavljeni na spletni strani: <http://europa.eu.int/comm/education/connect/selection.html>. V knigi so zajeta poročila 17 evropskih držav (poleg tega so dodana še poročila Izraela, Avstralije in ZDA). Poročila vseh držav so razdeljena na naslednje evropske regije: centralna Evropa, mediteranske države, Skandinavija, Velika Britanija in Irska. Iz vsakega od navedenih področij je podrobneje opisan vsaj en primer – kriterij za izbor podrobneje povzetih poročil posameznih držav je obseg opisanih aktivnosti na področju reševanja problematike nasilja v šolah. V državah, kjer so rešitve zelo podobne, je prikazan samo primer v eni od teh držav. FRANCIJA Opredelitev nasilja v šoli Nenehen dialog o definiciji - samo dejanja, ki so v bistvu kazniva ali tudi nasilje (nenehen nemir, trpinčenje, vznemirjanje). Nasilje vključuje ne le brutalna dejanja, temveč tudi »majhne« agresivnosti. Nasilje vključuje tri dimenzije (Debarbieux):

• kriminal in prestopke, • mikronasilje (trpinčenje, stalen nemir) in • negotovost.

Zgodovinsko ozadje Večjo občutljivost za te pojave je mogoče zaznati od leta 1990; od 1993. leta skušajo te pojave tudi uradno spremljati – postaja področje javnega interesa. Od takrat spodbujajo tudi raziskovanje. Leta 1989 so ustanovili Observatorij za proučevanje nasilja v šolah. Dosedanje vedenje, ugotovitve, izkušnje

24

Od leta 1996 so začeli uradno beležiti nasilne dogodke v šoli. Le 2,6 % teh dogodkov je uvrščenih med resna nasilna dejanja (v glavnem fizična agresija). 12 % povzročiteljev nasilnih dejanj je »zunanjih«, 1,3 % so učitelji, 0,7 % starši, ostalo učenci. Resna (celo kazniva) dejanja so še vedno izjema (0,12 %). Prevladujoča oblika nasilja je verbalno nasilje. Študije poudarjajo povezavo med šolskim nasiljem in družbeno nepravičnostjo, neenakostjo. Ta vprašanja so povezana tudi z vprašanjem socialnega izključevanja. Debarioux dokazuje, da je nasilje neposredno povezano s socialno-demografskimi kazalci. Občutki negotovosti in izpostavljenost nasilju so tesno povezani z družbeno izključenostjo. Delovanje V letu 1998 je bil na nacionalni ravni sprejet program, v katerega je bilo vključenih 270.857 učencev različnih vrst šol (OŠ, SŠ). V šole so vključili t. i. učitelje asistente (stare od 21 do 29 let), ki opravljajo mediatorsko vlogo in hkrati pridobivajo učiteljske izkušnje (opravljajo nekaj učiteljskega dela – vendar pod mentorstvom). Leta 2000 so na zahtevo šol razširili projekt (v projekt je bilo vključenih več srednjih šol). V tem letu so vpeljali obvezno državljansko vzgojo kot del nacionalnega kurikula ter posebne oblike pomoči za učence, stare manj kot 16 let, s hudimi občasnimi vedenjskimi težavami. Leta 2000 je bil ustanovljena medresorska Nacionalna komisija proti nasilju (36 članov), katere naloga je na osnovi analiz predlagati medresorsko usklajene ukrepe. V letu 2001 je bila organizirana mednarodna konferenca. Raziskave so pokazale, da je eden od pomembnih dejavnikov tudi stalnost (ne fluktuacija) učiteljev na šolah, kjer prevladuje »rizična populacija«. Prav zato so v letu 2001 uvedli ukrepe, s katerimi so skušali zadržati učitelje. Za mlalde učitelje, ki učijo v najbolj »občutljivih« področjih (Pariza) je od leta 2001 uvedenih še enkaj ukrepov. Zmanjšanje učne obveznosti od 18 na 16 ur, s tem se 2 uri tedensko vključujejo v stalno strokovno izpopolnjevanje, dobijo točke za napredovanje, ravnatelji šol, vključenih v projekt, imajo možnost vplivati na izbiro učiteljev. Ministrstvo je v letu 2001 skpaj s TV organiziralo medijsko kampanjo, v kateri so znane osebnosti pozivale k strpnosti. Lokalne iniciative

25

Znan je pariški projekt, ki je bil organiziran skupaj s SNCF (podjetje, ki vključuje podzemeljske železnice) - mladi so organizirali razprave o nenasilnem vedenju, izdajajo revijo Okapi, imajo posebno internetno stran, kjer mladi klepetajo. Organizirana je »helpline«. Odzivi so izredni. Evalvacija Projekt učitelji asistenti, ki je bil uveden 1998, je bil evalviran. Rezultati potrjujejo izreden pomen stabilnosti učiteljskega kadra. Ob veliki fluktuaciji učiteljskega kadra se med učenci poveča občutek izključenosti in zanemarjenosti. Prav zato ministrstvo uvaja ukrepe za učitelje, kot so: finančni dodatki, napredovanja, drugačen način imenovanja, stalno strokovno izpopolnjevanje. Zaključki Občutljivost za to problematiko se je povečala v zadnjih desetih letih. Raziskave kažejo vpliv organizacije šole – stabilnost učiteljskega kadra, kakovost učiteljev ter način vodenja šole. Raziskovalci s tega področja poudarjajo pomen socioloških dejavnikov ter dejavnikov, povezanih z upravljanjem šole. Na t. i. »rizičnih področjih« so v šolah sprejeti določeni ukrepi; okrepilo se je sodelovanje med različnimi institucijami. V bodoče bo treba najti načine za večje povezovanje in vključevanje staršev v dejavnosti na šolah. NIZOZEMSKA Opredelitev nasilja v šolah V vsakdanjem govoru je beseda nasilje povezana z vandalizmom, krajami, uporabo orožja, spolnimi prestopki. Tovrstne aktivnosti so v šolskem življenju zelo redke. Nasilje v šoli vključuje predvsem: draženje, žaljivo vedenje, opravljanje, poškodovanje ali odvzemanje tuje lastnine, neposlušnost, vulgarno izražanje, ustne grožnje, zmerjanje, psovanje, nasilno vedenje ... V najbolj znani akciji Varnost v šolah je uporabljena definicija: vsak lahko dela kar hoče, dokler ne moti, vznemirja ali rani drugega. Nasilje je tanka črta med »da« in »ne«, brez dovoljenja ali povabila drugega. Zgodovinsko ozadje

26

Sistematične pozornosti je nasilje v šolah deležno od leta 1990. Na občutljivost za tovorstno problematiko sta pomembno vplivali:

• izdaji knjig Scapegoat in Classroom ter Violence in secondary Education ter

• vzporedno s tem dve kampanji zveze staršev. Od 1995 leta je bil v okviru kampanje Safety in Schools oblikovan vodnik, kako ravnati v primeru nasilja. V letu 1999 je ministrstvo podprlo raziskavo Safe schools and (pro) social behaviour in Secondary Education. Rezultati raziskave kažejo, da občutek, češ da so šole manj varne kot nekoč, izvira iz dejstva, da šele od začetka devetdesetih let to ni več tabu tema in se je zato občutljivost za problematiko močno povečala (mediji, starši). Rezultati tudi kažejo, da je npr. nošenje orožja (noži...) v šolo od leta 1993 celo upadlo (od 11 do 8 %). Leta 2001 je ministrstvo uvedlo program stalnega strokovnega izpopolnjevanja, podprlo akcijo Pestprotocol (starši, učitelji, učenci podpisujejo deklaracijo proti nasilju) ter PestTest (podpora stalnemu spremljanju nasilja) in izdalo je neke vrste vodič Guide to Bullying and Violence. Mooij dokazuje, da posamične akcije ne koristijo. Potrebno je: razlikovati med reakcijami na nesocialno vedenje in preventivnimi aktivnostmi za preprečevanje takega vedenja, ustvarjati učno okolje, ki spodbuja prosocialno vedenje, nuditi ustrezne oblike pomoči za učenje, se osredotočiti na ustrezne oblike pomoči v šoli, ne izven nje (razen v primerih, ko je to nujno potrebno). Dosedanje vedenje, ugotovitve, izkušnje Rezultati raziskave Mooija iz leta 1994. Rezultati so prikazani v % Pogostost nasilnih dejanj

Žrtve ustrahovanja Ustrahujejo druge

OŠ SŠ OŠ SŠ Ne v tem šolskem letu

39 71 30 44

1 X do 2 X na leto 38 23 50 40 Redno 15 4 14 11 Enkrat na teden 4 0 3 2 Nekajkrat na teden

4 2 3 3

27

Delovanje Nacionalno delovanje Leta 1994 je bil ustanovljen nacionalni komite. V letu 1995 je bil objavljen dokument tega komiteja Preventing and Combating Violence in Schools. Na osnovi tega je ministrstvo spodbudilo veliko kampanjo, ki je trajala od 1995 do 2000. Ministrstvo je v letu 1999 podpisalo dogovor s Sardes Educational Servicies za pripravo materialov, seminarjev za izobraževanje učiteljev in proučitev t. i. vrstniške mediacije. V letu 2001 je bil podpisan štiriletni projekt za implementacijo tega programa. V letu 1994 je ministrstvo za pravosodje izdalo t. i. Belo knjigo o mladostniškem kriminalu. Posebej so bili izpostavljeni ukrepi za preprečevanje kriminala, s posebno skrbjo so bili analizirani predvsem deli rizične populacije (etnične manjšine). Ministrstvo za pravosodje in notranje ministrstvo sta skupaj financirala projekt, v katerega je bilo vključenih 25 mest za preprečevanje vandalizma. V različne projekte je vključeno tudi ministrstvo za zdravje (promocija zdravega načina življenja), nekomercialne oglaševalske agencije, nacionalno združenje staršev (podpis protokola proti nasilju), zveza dijakov (promocija otrokovih pravic), združenje učiteljev (ki je publiciralo gradivo Safe School, opravilo analizo stanja in izdelalo akcijski načrt) in vlada, ki je v letu 2002 izdelala analizo šestletnih aktivnosti. Kampanja Safe Schools (1995 – 2000) je imela tri cilje:

• razvijati socialne kompetence, • preprečevati nasilje, • opredelitev pravil vedenja na šoli.

Projekt je vključeval:

• razvoj analitičnih instrumentov, s katerimi so spemljali nasilje, • razvoj postopkov, instrumentov, ki so jih na šoli »uporabljali«, • razvoj strategij in konkretnih ukrepov, ki jih izvajajo na šoli (npr.

imenovanje zaupnika, določitev postopkov za pritožbe ...). Organiziran je bil telefon v stiski. Z navedenim projektom se je kasneje povezal še projekt Pervention of Sexual Harassement. Na podalgi rezultatov obeh projektov je novi zakonu (1998) predpisal obvezno uvedbo confidental counsellor in določitev postopka za pritožbe.

28

Lokalne iniciative Utrecht je uvedel program vrstniške mediacije, Hagg je v okviru projekta Effe Dimme pripravil vodnik za učitelje in vodstva šol. Šole Mooij poroča o naslednjih ukrepih, ki so jih izvajale šole še preden so določene aktivnosti postale obvezne, in sicer: zaupniki (69 %), sprejemanje šolskih pravil (55 %), načrti za prevencijo (7 %). V okviru projekta za zagotavljanje kakovosti bodo morale šole v bodoče (v publikacijah) predstavljati kazalce »varnosti« in njihove načrte za preprečevanje nasilja. Šole bodo morale uvesti postopek za pritožbe in imenovati zaupnika. Podrobneje sta prikazana dva projekta, ki vključujeta več šol:

• Nasilje in socialne kompetence, • Reševanje konfliktov in socialne kompetence.

Nasilje in socialne kompetence - več pozornosti je usmerjeno v razvijanje komunikacije in refleksije med učenci (Walraven) in aktivnosti, ki prispevajo k večji aktivnosti učencev: otroški parlament, sveti učencev, sodelovanje v šolskih organih. Poleg navedenih se vse bolj uvajajo tudi manj formalne oblike, kot so: sodelovanje učencev pri organizaciji šolskega življenja, usposabljaje učencev za vrstniško mediacijo, vključevanje učencev kot mentorjev ali tutorjev. Reševanje konfliktov in socialne kompetence - projekt, ki ga vodi Sardes educational Services, poudarja celovit pristop, oblikovanje varnega okolja. Za ustvarjanje varnega okolja morajo učitelji obvladati nekatere socialne kompetence: da spodbujajo učence, da se učijo, da učitelji znajo ustvarjati pogoje za učenje, da podpirajo aktivne učence, da spodbujajo in poglabljajo učenje. V novembru 2001 je potekalo usposabljanje učiteljev, v januarju 2002 so prve šole začele izvajati ta program AVSTRIJA Opredelitve nasilja v šoli Pojem vključuje neposredno in posredno nasilje, verbalno in fizično, nasilje med učenci ter med učenci in učitelji. V raziskovalnem delu pogosto pojem ni jasno opredeljen – zato prihaja do napačnih interpretacij. Večina avtorjev sicer uporablja Olweusovo opredelitev, in sicer: gre za nasilno vedenje oz. namerno poškodovanje, ki poteka

29

ponavljajoče ali v daljšem času. Za te odnose je značilno nesorazmerje moči. Zgodovinsko ozadje V zadnjih desetih letih se je povečala občutljivost za problematiko nasilja. Septembra 1997 je bila izdana prva ministrska deklaracija proti nasilju. Posledica tega je bila ustanovitev informativniih centorv, tiskanje materialov in finančna podpora projektov, ki se ukvarjajo s prevencijo. Posamezni projekti so potekali v šolah, vendar nacionalnega programa ni. Sedanjo situacijo v Avstriji je mogoče označiti kot:

• ni sistematičnega empiričnega raziskovanja in spremljanja nasilja; • obstaja veliko dragocenih materialov, projektov, ki pa niso

zasnovani na rezultatih empiričnih študij. Dosedanje vedenje, ugotovitve, izkušnje Vse informacije, študije o nasilju so nastale v okviru diplomskih, magistrskih in doktorskih del na univerzah. Edino sistematično raziskovanje se je odvijalo v okviru mednarodne študije Healt Behaviour in School Adged Children (HBSC), ki jo je pripravil WHO. Rezultati študij so pogosto neprimerljivi, vendar večina študij klasificira štiri skupine učencev, in sicer:

• učenci, ki niso ne aktivno ne pasivno vključeni v razne oblike nasilja (od 66 do 84 %),

• učenci, ki ponavljajoče izražajo določene oblike nasilja (od 3 do 16 %),

• učenci, ki so ponavljajoče izpostavljeni jasno izraženemu nasilju (od 3 do 16 %),

• učenci, ki so žrtve in nasilniki (od 8 do 25 %). Rezultati raziskav kažejo na povezanost med starostjo in fizičnim nasiljem. Vrh je dosežen pri 12 letih. Dekleta so značilno fizično manj nasilna; na pojav nasilja pomembno vpliva vrsta šole. Nasilje je manjše v splošnoizobraževalnih srednjih šolah. Ni dokazov za naraščanje nasilja. Delovanje Ni nacionalnega programa. Šole izvajajo vrsto aktivnosti, ki pa niso sitematično evalvirane.

• Primarna prevencija - v večini splošnoizobraževalnih srednjih šol je najpopularnejši program, ki je bil prvič uveden 1984 in vključuje program izobraževanja za učitelje. V šolah se izvaja tudi učna ura (igra vlog), katere osnovni cilj je oblikovanje razrednih pravil.

• Sekundarna prevencija - od leta 1995 je bilo v 23 dunajskih srednjih šolah uveden projekt Vrstniška mediacija. Vsaka avstrijska

30

šola ima »mrežo šolske psihologije«. Ta vključuje dve vrsti pomoči: individualno pomoč učencem (ki imajo učne težave, vedenjske težave) in stalno strokovno izpopolnjevanje učiteljev, pedagoške konference, supervizijo.

Intervencijski programi vključujejo:

• Anti-aggresion programe – razredna pravila, sistematičen nadzor med odmori, razredne ure, branje tekstov proti nasilju, stalne oblike sodelovanja s starši, pogovori z nasilniki in žrtvami;

• social trainning in school – specifična struktura ure, ki vključuje več faz (uvod, faza pravil, rekreacija, delo, zaključek) in traja 90 minut;

• social kompetency for pupils – preko igre vlog se učenci naučijo, da je nasilje slab način reševanja konfliktov.

Gradiva Več brošur in drugih gradiv je bilo izdanih v zadnjih desetih letih. Brošura Gewalt in der Schule povzema večino programov in literature, izdane na to temo. Ministrstvo je izdalo brošuro Vereinbaren statt Anordnen, ki vključe predvsem informacije, praktične nasvete za ravnanje ipd. V okviru regionalnih programov velja omeniti projekt Evropskega muzeja za mir (postavitev razstave). V zadnjih letih se razvija tudi sodelovanje s policijo. Predstavniki policije prihajajo k pouku in z učenci razpravljajo o nasilju. Zaključki V nasprotju z večino evropskih držav v Avstriji ni bil niti na nacionalni niti regionalni ravni uveden skupni projekt. Prav tako niso bili oblikovani standardi za izvajanje programov, ni sistematične povezave med raziskovalci in učitelji (sistematičen prenos znanja s tega področja). Prav zato se dogaja, da:

• nekateri projekti, ki jih izvajajo v šolah, niso kakovostni, • da ni jasnih opredelitev, kaj je nasilje, • dokumentacija o izvajanih projektih pogosto ni vodena, • ni evalvacije projektov.

Zanimanje za spoprijemanje z nasiljem narašča. Avstrija se bo v bodoče osredotočila na:

• oblikovanje minimalnih standardov za kakovost tovrstnih programov,

• nacionalno finančno podporo tistim programov, ki ustrezajo standardom kakovosti,

• evalvacijo programov, • finančno podporo sistematičnemu raziskovanju.

31

NEMČIJA Opredelitev nasilja v šoli Obstaja več opredelitev nasilja, odvisne so tudi od tega, v okviru katere znanstvene discipline se problematika proučuje. Poudarjajo, da nasilje ne vključuje spolnega nadlegovanja ter da je potrebno razlikovati med violence in bulling. Dosedanje vedenje, ugotovitve, izkušnje Obstaja več študij, ki so neprimerljive. Kljub temu je mogoče reči, da so težje oblike nasilja zelo redke (Fuchs, Tillmann). Najbolj tipično za šole je verbalno nasilje (dvakrat ali trikrat več ga je kot fizičnega, Weltzes). Med vrstami šol obstaja precejšnja razlika. Ko nasilje ocenjujejo učitelji ali ravnatelji, praviloma menijo, da nasilje narašča, študije (Wenzke) pa tega ne potrjujejo. Rezultati raziskav ne kažejo opaznih razlik med deželami. Neposredno fizično nasilje je bolj značilno za dečke. V gimnazijah je nasilja manj. Obseg nasilja je povezan z etničnimi skupinami. Kjer je več kot 20 % učencev iz drugih etničnih skupin praviloma nasilje narašča. Rezultati raziskav tudi kažejo, da 2 % učencev nosi orožje v šolo (noži ...) – toda 96 % učencev orožja v šoli nikoli ne uporabi – še posebej, ker se nošnja orožja razume kot slabost (češ – strah ga je in se ne zna braniti drugače). Delovanje Na ravni zvezne republike ni jasnih predpisov. Posamezne dežele imajo bolj natančne predpise – predvsem v zvezi z uvjanjem mediacije in ravnanjem ob disciplinskih prekrših. Leta 1987 je bila imenovana posebna komisija na zvezni ravni (Gewaltkommission des Bundestags). Ena od nalog komisije je bila da razvija koncepte, kako ravnati v primeru nasilja. Prvi rezultati so bili predstavljeni leta 1989, in sicer:

• oblikovati je treba manjše razrede – ne več »mamutskih šol«, • osnovna naloga učitelja je ustvarjati pogoje za učenje, varno

okolje, zato je treba učitelje stalno usposabljati, zmanjšati pa je treba število birokratskih (normativnih) regulacij,

• učence je treba usposabljati, da zaznajo situacije, ki vodijo k nasilju, in da znajo reševati konflikte brez uporabe nasilja,

• zgodnejše uvajanje spolne vzgoje in razumevanja razlik med spoloma, ker je kar nekaj nasilja usmerjenega ravno na to področje,

32

• boljše usposabljaje učiteljev za ravnanje ob delikventnem ali nasilnem vedenju učencev,

• manj tolerance do nasilja, učitelji naj reagirajo takoj, ko se nasilje pojavi,

• oblikovanje Counselling committees v vsaki šoli, ki naj bi pomagali razreševati konflikte med učenci in učitelji.

Na ravni dežel (Landern): Priporočila komisije uresničuje le malo dežel, je pa v vseh deželeh zaznati večja prizadevanja za reševanje te problematike:

• izdajajo lastna priporočila, ki pa so samo priporočila, • spodbujajo izpopolnjevanje učiteljev, • organizirajo okrogle mize in panelne razprave, • ni zaznati tesnejšega sodelovanja med deželami, • ukrepi, ki jih priporočajo, ne temeljijo na sistematičnem

raziskovalnem delu, temveč jih oblikujejo na podlagi vedenja šol, prakse.

Evalvacijskih študij, ki bi evalvirale obstoječe projekte, ni. Najbolj sistematično so bile posamezne dejavnosti izvajane v deleži Schleswig–Holstein (v 47 šolah), kjer so uporabljali Olweusov program. Zaključek Kljub številnim pobudam in dobri volji nekaterih učiteljev ostajajo le posamični programi. Veliko je dvomov tudi o koristnosti posameznih programov, saj le-ti niso bili evalvirani in niso zasnovani na podlagi analitično-raziskovalnega dela. ŠPANIJA Opredelitev nasilja v šoli V Španiji so pojem nasilje v šoli oblikovali mediji. Učitelji tovrstna dejanja opisujejo kot: konflikte, pomanjkanje discipline, nasilje in grdo vedenje. Učenci pa: suvanje, prerivanje, zloraba, nemogoče življenje. V Španiji problem nasilja označujejo kot odsotnost convivencia. Izraz je neprevedljiv, pomeni pa življenje v skupnosti, strpnost, vendar tudi duh solidarnosti, sodelovanja, harmonije, želje po medsebojnem sodelovanju, reševanje konfliktov na nenasilen način. Upoštevajoč Olweuso definicijo je Ortega opredelil nasilje kot medosebno dejavnost ali situacijo, v kateri je član šolske skupnosti fizično, psihično ali moralno poškodovan.

33

Zgodovinsko ozadje V Španiji ljudje vse bolj razumejo pomen convivencia. Ravnanje proti nasilju v obstoječe normativne akte še ni vključeno, so pa bile v zadnjih letih organizirane številne razprave o tem. Dosedanje vedenje, ugotovitve, izkušnje Sistematično raziskovanje tega področja ni razvito. Obstajajo tri nacionalne študije s tega področja za srednje šole. Rezultati raziskav kažejo, da so najpogostejše oblike nasilja: žalitve, kritika, ignoranca, zmerjanje. V razne oblike nasilja so bolj pogosto vključeni dečki, težje oblike nasilja so pogostejše pri starejših (predvsem zadnji letniki OŠ in prvi letniki SŠ) in verbalne oblike nasilja so pogostejše kot druge. Delovanje Leta 1990 je z zakonom predpisano obvezno ustanavljanje convivencia komisije v vsaki šoli. Posebnih programov na nacionalni ravni ni, so pa v posameznih pokrajinah podprli številne programe, ki naj prispevajo k razvoju convivencias. Za te programe je značilno, da sledijo dvema ciljema, in sicer: preprečevati nasilje, ustvarjati klimo, ki prispeva k medsebojem spoštovanju. Vse programe bi lahko razvrstili v štiri skupine:

• programi, ki želijo spremeniti delovanje/organizacijo šole (vključevanje vseh, tudi lokalne skupnosti),

• programi, ki usposabljajo učitelje za ravnanje, • programi, ki skušajo v okviru razreda razvijati pravila za skupno

življenje (sodelovanje v razredu, skupno delo) in • programi, ki so namenjeni učencem, ki so že bili vključeni v nasilne

dejavnosti, oziroma tistim, ki sodijo v t. i. rizično populacijo. Konkretni primeri aktivnosti za "boj" proti nasilju v šolah:

• Ustanavljanje krožkov kakovosti – skupina ljudi redno identificira probleme in išče rešitve.

• Mediacija – skupina usposobljenih ljudi usposablja druge, kako mirno razreševati spore. Običajno se metoda uporablja, preden pride do nasilnih ravnanj.

• Vrstniška pomoč – skupina učencem pomaga drugim, jim svetuje, kako ravnati v primeru nasilja.

• Metoda Pikas – namenjena spreminjanju odnosov med nasilniki in žrtvami.

• Strategije ravnanja žrtve – namenjena za utrjevanje samopodobe in vzpostavljanje distance do nasilnika.

• Strategije za razvoj empatije – namenjena učencem, ki živijo v nasilnem okolju.

34

Poleg navedenih so bili v zadnjih letih razviti še naslednji programi (izvedeni so bili v posameznih pokrajinah): Cinvencia is Living, programme for Tolerance, convivencia in schools, Seville Anti-violence programm, programe for prevention of Bullying, Social and affective education in School. Programi niso evalvirani na nacionalni ravni. Dejavnosti za boj proti nasilju izvajajo tudi v okviru policije in ministrstva za pravosodje. Seminarje organizirajo tudi učiteljska združenja in združenja katoliških šol. Španija problem nasija ne opredeljuje zgolj kot psihološki problem, temeč kot uresničevanje convivencia. ITALIJA Opredelitev nasilja v šoli Pojem violenza ima več pomenov:

• nasilje kot kriminalno dejanje; nasilje kot bullismo, ki je pogosto sinonim za nasilje v šoli ter

• nasilje v najširšem pomenu besede kot disago scholastico (šolske bolezni, slabosti) – fizično in psihično nasilje.

Zgodovinsko ozadje Občutljivost za problematiko nasilja narašča v zadnjem desetletju. Prva pomembnejša študija je bila obljavljena leta 1995. V medijih so posebej izpostavljene obilke nasilja v mladostniških tolpah. V treh normativnih aktih je vlada jasno izrazila svoja stališča v zvezi z nasiljem v šolah, in sicer:

• Dekret 567/1996, katerega cilje je bil ureditev izvenkurikularnih dejavnosti in promoviranje daljših šolskih ur – s čimer naj bi se zmanjšalo nasilje na ulici.

• Zakon 285/97, katerega namen je bil izboljšanje kakovosti življenja otrok, doseči boljšo socialno integracijo vseh mladih.

• Predsedniški dekret 249/98 - šole morajo same določiti pravila in sankcije kot neke vrste varuhe pravic in dolžnosti.

Dosedanje vedenje, ugotovitve, izkušnje Fizično nasilje je, kot kažejo rezultati raziskav, povezano z leti, najpogostejše je od 14 do 17 leta. Dečki so 4 x pogosteje vključeni v dogodke, povezane s fizičnim nasiljem, in 2 x pogosteje v dogodke, povezane s psihičnim nasiljem. Deklice so udeležene v posredne oblike verbalnega nasilja. Občutljivost za nasilje narašča. Po mnenju učiteljev je

35

največ posrednega verbalnega nasilja, kot npr. nevljudnost, nedisciplina, moteče vedenje. Delovanje Projekti, ki so financirani na podlagi ministrske direktive (292/99), so:

• CIC – informacijski in svetovalni centri v srednjih šolah. • Projekt, ki vključuje družine pri razvijanju socialnih kompetenc. • Life Skills and Peer Education - razvijanje šolske klime. • SPORA projekt – za spodbujanje šolskega uspeha, zmanjševanje

osipa. • Izpopolnjevanje učiteljev. • Risk Area projekct namenjen »rizičnim« skupinam – še posebej

mladim na jugu Italije. V letu 1999 je ministrstvo podpisalo poseben dogovor z Institutom za psihologijo. Na lokalni ravni so bili izvedene naslednje aktivnosti:

• Preprečevanje kriminalitete – projekt, ki je nastal kot rezultat sodelovanja med univerzo in lokalnimi oblastmi.

• Preprečevanje nasilja v šoli – ti projekti običajno vključujejo tri faze: izpopolnjevanje učiteljev, aktivnosti v razredu, evalvacija. Področja, ki jih projekti vključujejo: vključevanje ustreznih vsebin v kurikul, učni materiali, komunikacijske veščine, igra vlog, (projekt NOVAS RES), spreminjanje klime šole, vrstniška pomoč, klinični pristopi (projekti, vodeni s posameznimi skupinami v Neaplju in Palermu).

V zadnjih letih so bile organizirane potujoče razstave v zvezi z nasiljem. Zaključki Rezultati raziskovalnih projektov so pogosto nasprotujoči, ker uporabljajo različno metodologijo, zajemajo različne populacije, cilji so različni ... Rezultati torej kažejo na celovitost problematike, s katero se ukvarjajo. Dejavnosti, ki se izvajajo na nacionalni in lokalni ravni, so pogosto nekoordinirane. Potrebno bi bilo zagotoviti stalno nacionalno spremljanje tega pojava. FINSKA Opredelitev nasilja v šoli Na Finskem je beseda koulukiusaaminen širša. Beseda kouluvakivalta označuje nadlegovanje v šoli, nasilje v šoli - pomeni negativno dejavnost

36

oziroma nasilje, ki ga izvaja ena ali več oseb nad drugimi (žrtvami). Ta dejavnost je za »žrtve« psihično ali fizično boleča in se ji želi izogniti. Taka aktivnost mora trajati dalj časa oziroma se ponavlja. Zgodovinsko ozadje V letu 1999 zakonodaja posebej predpisuje, da mora biti šolsko okolje varno. Fizične kazni učiteljev nad učenci so bile prepovedane že leta 1890, čeprav so še leta 1960 poročali o tovrstnih posamičnih primerih. Danes so tovrstna kaznovanja zelo redka in še ta so nezakonita. Dosedanje vedenje, ugotovitve, izkušnje Statistika o nasilju v šolah ni posebej vodena. Hujše oblike nasilja so zelo redke. Zadnji primer hujšega nasilja se je zgodil pred 25 leti, ko je srednješolec ubil učitelja. V zadnjih treh letih je bilo posebej obravnavanih 8 primerov. Za navedene primere je značilno, da:

• le eden je bil primer nasilja učitelja nad učencem, v vseh drugih primerih gre za oblike vrstniškega nasilja;

• v vseh primerih so bili udeleženci samo fantje; • v štirih primerih sta bila v dejanju vključena dva, v treh je šlo za

več kot dva učenca; • starost udeležencev je bila med 8 in 15 let; • med nasilnim dejanjem so uporabili v treh primerih nože, v dveh

baseballske kije, enkrat vrv in dvakrat električno žico; • samo en primer bi lahko uvrstili med etnično-rasne konflikte.

Študija, izvedena leta 2002, kaže, da je 5 % odstotkov fantov in 4 % deklic (v starosti 14 let) žrtev nadlegovanja vsaj enkrat tedensko. S starostjo učencev ta procent upada. Pri 17 letih je pri fantih ta procent samo še 1 in pri dekletih 0. Delovanje Na Finskem omenjajo predvsem tri preventivne programe, ki se izvajajo po šolah: Olweus (vključuje več ravni: individualno, razredno, šolsko), Pikas (vključuje neposredno le storilca, pri čemer se mu obljubi, da o tem ne bodo izvedeli niti starši) in program Farsta (usposobljen tim učiteljev mediatorjev takoj posreduje, pri čemer se delno uporablja metoda Pikas). V različne druge aktivnosti so vključeni številni posamezniki, podjetja za svetovanje. Od vseh so bili sistmatično evalvirani štirje, in sicer:

• ˝The alarm bracelet˝: Temelji na takojšnjem odzivu na nasilno ravnanje. Žrtev lahko takoj pokliče dežurnega učitelja.

• ˝Nuutinen victim slide show˝: Zdravnik je slikal poškodbe, ki so včasih izvirale iz prav nedolžnih iger, in jih prikazoval. Temelji na

37

tezi, da se učenci pred dejanjem ne zavedajo možnih posledic ter da se šele tako vživijo tudi v vlogo žrtve.

• ˝Kempele longitudinal study˝: Osnovni princip je, da ne toleriramo nikakršne oblike nasilja oz. nadlegovanja. Šole izdelajo pravila, po katerih se morajo ravnati vsi, in se odzvati takoj, ko zaznajo določene oblike nasilja. Spodbuja sodelovanje s starši (oblikovanje pravil, sodelovanje v določenih fazah ukrepanja) in v izjemnih primerih z zunanjimi strokovnjaki.

• ˝Salmivalli – Kaukiainen intervention program˝: Če učitelji ne vedo, kako ravnati v primerih nasilja, potem njihovo ukrepanje ne more biti učinkovito. Prav zato so potrebna izobraževanja učiteljev. Učitelji niso bili vključeni le v seminarje, temveč spremljajo nasilje, se posvetujejo s strokovnjakoma, ki sta zasnovala model.

Zaključki Sodeč po rezultatih evalvacije je uspešen zadnji model (˝Salmivalli – Kaukiainen˝). Podobno velja za ˝Kempelejev model˝. Rezultate ˝Nuutinen˝ je dolgoročno težko ocenjevati, prav tako velja nadaljevati z metodo ˝The alarm bracelet˝. NORVEŠKA Opredelitev nasilja v šoli Nasilje se razume kot fizična agresija, ki povzoči poškodbe ali neugodje drugi osebi. V večini raziskav, ki so bile izvedene na Norveškem, ni jasno postavljene ločnice med fizičnim in psihičnim nasiljem. Pogosto spremljajo le fizično nasilje. Zgodovinsko ozadje Zanimanje za problem nasilja se je povečalo v začetku devetdesetih let, ko je v družbi začel prevladovati občutek, da je pojavov nasilja vse več. S problemom nasilja v šoli so se na Norveškem prvič sistematično ukvarjali leta 1983 z uvedbo Olweusovega programa. Interes za to problematiko je bil ponovno oživljen leta 1996 z implementacijo programa ˝Centre for Behavioural Research˝, ki vključuje več vrst dejavnocti kot Olweusov program; vključuje tako dejavnosti za izboljšanje socialnih interakcij kot tudi za uresničevanje nalog v razredu (doseganje rezultatov pri učenju). Dosedanje vedenje, ugotovitve, izkušnje Norveška poroča o dejanjih, ki so bila prijavljena policiji. V letih od 1990 do 1998 se je število prijavljenih nasilnih dejanj podvojilo, največ nasilja

38

je v starostni skupini od 15 do 17 let. Glede na to, da se je povečalo število prijavljenih nasilnih dejanj, so bili takoj v letu 1990 v OŠ in SŠ v Oslu sprejeti posebni ukrepi. Število nasilnih dejanj se redno spremlja (vsako dejanje, katerega namen je fizično poškodovanje ali uničenje – vključujoč grožnje). Na podlagi podatkov, ki so tako dostopni zadnjih šest let, ni mogoče trditi, da število nasilnih dejanj narašča ali da so oblike nasilja vse hujše. Mreža sistematičnega beleženja in spremljanja nasilja v šolah po drugih delih Norveške ni razvita. O tem bi lahko le sklepali na podlagi posamičnih študij, ki so bile opravljene na nacionalni ravni in so vključevale tako nasilje izven šole kot v šoli. Na podlagi teh študij bi lahko sklepali, da je nasilje v zadnjem desetletju med mladostniki rahlo naraslo izven šole, ne pa tudi v šoli. Morda bi na podlagi študije ˝School Environment Study˝ lahko sklepali, da je rahlo naraslo nasilje v šoli le v letih od 1995 do 1998. Ta študija tudi ni potrdila rezultatov druge študije, da je v nasilna dejanja vključenih vse več deklet. Razlike v rezultatih morda pojasnjuje dejstvo, da sta študiji vključevali različni populaciji (OŠ, SŠ). Delovanje Na nacionalni ravni je 1999 norveški parlament sprejel ˝Programme for Action on Crime among Children and Youth˝. Program vključuje 40 iniciativ na 6 področjih. Eno od področij je tudi edukacija. V okviru iniciativ se priporoča vrstniška mediacija ter učenje socialnih veščin. Posebej sta podprta dva programa, in sicer: Olweusov program ter Samtak program. Samtak program je oblikoval Centre for Behavioural Research. Program je bil prvič uveden leta 2000 in traja tri leta. Vključuje predvsem usposabljanje učiteljev za delo z otroki, ki imajo učne težave in primanjkljaje na posameznih področjih učenja ter vedenjske motnje. Olweusov program se sistematično uvaja od leta 2002. Nosilec uvajanja je Norwegian Board of Education. Ponujen bo vsem (OŠ, SŠ) šolam. Poleg tega poteka po šolah več različnih programov. Ena od idej je evalvirati programe in učinkovite programe vključiti v celovito strategijo. Zaključki Problem nasilja je resen problem. V šolah sicer potekajo številne dejavnosti, vendar ostaja odprto vprašanje strokovnosti in učinkovitosti teh programov. Nujen je sistematičen in predvsem strokovno dobro podprt pristop. Centre for Behavioural Research se bo na osnovni pogodbe z ministrstvom v bodoče sistematično ukvarjal z razvojem tovrstnih programov, pri čemer bo upošteval, da je v dejavnosti treba

39

zajeti vse udeležence in področja edukacije ter da je treba razviti različne pristope. ŠVEDSKA Opredelitev nasilja v šoli Definicije so zelo različne, precej odvisne od tega, v okviru katere stroke raziskave potekajo. National Agency for Education je leta 1999 sprejela naslednjo definicijo: ofenzivno vedenje vključuje nadlegovanje, opolzko govorjenje, grožnje, fizično nasilje, spodbujanje rasnega nasilja, spolno diskriminacijo, izključevanje ipd. Veliko je razprav tudi o »resnem« in »manj resnem« nasilju. Zgodovinsko ozadje V letu 1990 se je občutljivost za problematiko nasilja povečala. V Education Act so bila vključena priporočila, kako ravnati v primeru nasilja v šolah. Šolam je bilo naloženo, da izdelajo svoje načrte aktivnosti. Razprave, povezane s tematiko nasilja, so poudarile, da je problem nasilja neposredno povezan s klimo na šoli. Dosedanje vedenje, ugotovitve, izkušnje Rezultati študij kažejo, da so fantje pogosteje vključeni v dogodke, povezane z nasilnim vedenjem, da je nasilje pogosteje v določenem starostnem obdobju, da je na določenih šolah nasilja več. Težko pa je odgovoriti na vprašanje, ali je nasilja več in ali gre za težje oblike nasilja. Predvsem zato, ker ostaja razkorak med prijavljenimi in skritimi dejanji. To ne zmanjšuje resnosti problema. Delovanje Švedska se že dalj časa posveča problemu nasilja v šolah. V skladu z Education Act and National Curriculum so področja, ki so pomembna za preprečevanje nasilja, že vključena v kurikul (odnos do spolov, socialne veščine). Vsaka šola mora izdelati svoj načrt dela na tem področju. Ravnatelj je odgovoren za izvedbo načrta. Na nacionalni ravni se izvajajo naslednji programi:

• ˝DARE˝: oblikovan kot program proti uživanju drog in nasilju. • ˝Osterholm program˝: odkrivanje nasilja že v začetku, spodbuja

sodelovanje staršev in šole, vrstniško pomoč. • ˝Farsta metoda˝: takojšnje odzivanje na najmanjše oblike

tovrstnega vedenja, pogovori z učenci z vedenjskimi problemi, v začetku ne sodelujejo starši.

40

• ˝Olweusova metoda˝ (že opisana na več ravneh). • ˝Friends˝: temelji predvsem na vrstniški pomoči in sodelovanju.

Zaključki Čeprav morajo šole obvezno v šolske načrte vključiti dejavnosti za preprečevanje in ukrepanje v primeru nasilja, so načrti pogosto le mrtve črke na papirju. Ravnatelji premalo skrbijo za njihovo uresničevanje. Ni sistematične evalvacije programov, ki potekajo v šolah. VELIKA BRITANIJA Opredelitev nasilja v šoli Obstaja več definicij. Gre za vedenje, ki povzroča fizično in psihično škodo (Varnava). Mladostniško nasilje je opredeljeno kot vedenje, ki namerno povzroča fizične ali psihične poškodbe in je povzročeno s strani oseb med 10 in 21 letom. Bullying je povezano z nasiljem, vendar se običajno razume kot dejanje, ki se ponavlja in za katerega je značilno nesorazmerje moči. Zgodovinsko ozadje Različni raziskovalni projekti in anlaize potekajo že od leta 1989 (npr. Elton Report, Farrington Report). V letu 1993 je bila ustanovljena Commission on Children and Violence. Osnovna naloga komisije je bila spodbujanje projektov, ki so bili usmerjeni k razvijanju prosocialnih oblik vedenja. V letu 2000 je poseben akt Regulations for Managing School Exclusion predvidel, da šole načrtujejo ukrepe proti nasilju in družbeni izključenosti. Na nacionalni ravni je bilo izdanih več normativnih aktov, ki urejajo oziroma priporočajo, kako ravnati v primeru nasilja na šolah:

• Management of Safety (1992), • Education Act (1996), • Crime and Disorder Act (1998), • Protection of the Children Act (1999), • Education Regulations (2000).

Dosedanje vedenje, ugotovitve, izkušnje Na nacionalni ravni podatki o pojavu niso sitematično vodeni. Spremljanje stalnih izključitev iz šol kaže, da število stalnih izključitev v zadnjih štirih letih pada. Razmerje med izključitvami: 83 % srednješolcev, 13 % osnovnošolcev in 4 % iz specializiranih šol. Večina izključitev je bila izvedena zaradi splošnega nespoštovanja šolskih pravil ali fizičnega nasilja, povzočenega nad učitelji ali učenci. Rezultati ene od raziskav kažejo, da je 3,2 % osnovnošolskih in 4,2 % srednješolskih

41

učiteljev žrtev nasilja, povzročenega s strani učencev. V zadnjem desetletju se je povečalo število raziskav, ki se posebej ukvarjajo z bullying. Le-ta je najbolj pogost med učenci, starimi od 10 do 14 let. Raziskava iz leta 2000 kaže, da je teh pojavov v šolah manj kot pred sedmimi leti, kar naj bi bilo posledica predvsem programov, ki so bili uvedeni v šole, in večje senzibilnosti učiteljev in učencev. Delovanje Na nacionalni ravni posebni ukrepi niso bili uvedeni. Od 1999 morajo vse šole v skladu s School Standards and Framework Act izdelati načrte, kako v šoli razvijati spoštovanje med učenci, in preprečevati razne oblike nasilnega vedenja. Posebni programi so bili razviti v okviru zdravih šol. Šole vsako leto dobijo določen del denarja za izvajanje programov na področju socialne inkluzije. Izdanih je bilo več materialov, video kaset. Aktivnosti na lokalni ravni Med ativnosti, ki so bile izvedene na lokalni ravni velja omeniti dva projekta, in sicer: ChildLine in Partnership with Schools (CHIPS), ki je bil uveden v srednje šole 1997, in kampanjo Towards Non Violent Society, ki je bila izvedena v letu 1999. Vrstniška pomoč Projekt vrstniške pomoči je bil uveden leta 1998. V okviru projekta naj bi udeleženci razvijali veščine poslušanja, nenasilnega reševanja sporov, sposobnost empatije, pripravljenost pomagati drugim. Circle Time Učitelji in učenci vsak teden skupaj izvajajo različne aktivnosti, npr. se igrajo razne igre, razpravljajo o dolčeni tematiki. Projekt naj bi razvijal sposobnosti poslušanja, sposobnost reševanja problemov, predvsem pa naj bi prispeval k medsebojnemu zaupanju med učenci in učitelji. Circle Of Friends Projekt je bil najprej razvit v Kanadi. V projekt naj bi bili vključeni predvsem učenci iz najbolj »ranljivega dela populacije«. Gre za fleksibilno in ustvarjalno obliko ustvarjanja prijateljskih mrež za tiste, ki težko vzpostavljajo stike z drugimi. Befriending Gre za prostovoljce – vrstnike, ki pa jih za to vlogo izberejo učitelji. Ti učenci se nato družijo z »ranljivimi« vrstniki. Z druženjem in vrstniško

42

pomočjo pridobivajo pozitivne izkušnje pri vključevanju v družbo, spodbujeni so k nenasilnemu vedenju, … Poleg navedenih je treba omeniti še projekte: Schoolwatch (Wales), Active listening, Conflict resolution/mediation. Zaključek Obstaja vrsta definicij nasilja v šoli že na ravni države. Ni centralnega registra oziroma šolske statistike nasilja v šoli. Študij, ki bi sistematično raziskovale ta pojav, je vendarle malo – gre za posamične študije. Obstaja veliko inicativ, projektov. V zadnjih desetih letih je bilo v šole uvedenih predvsem veliko projektov za preprečevanje socialne izključenosti, .... ne pa tudi projekti, ki bi se nanašali izključno na nasilje v šolah. Veliko je projektov, v katere so vključeni vrstniki (vrstniška pomoč) – ti so se izkazali kot posebej uspešni.

43